UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA …medicinska sestra, lokomotorni in respiratorni fizioterapevt, dietetik, socialni delavec in drugi, odvisno od operacije in bolnikovega zdravstvenega

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

PRIPRAVA BOLNIKA NA ANESTEZIJO

IN OPERACIJO

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Blaž Brdnik

Blaž Brdnik: Priprava bolnika na anestezijo in operacijo

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: viš. pred. prim. mag. Nevenka Krčevski Škvarč, dr. med., spec. anesteziologije in reanimatologije

Somentorica: viš. pred. dr. Danica Železnik, prof. zdr. vzg.


ii

IZVLEČEK

Priprava bolnika na anestezijo in operacijo je zahteven proces, v katerem sodelujejo vsi zdravstveni strokovnjaki. Medicinska sestra ima pri tem pomembno vlogo. Za strokovno ukrepanje mora poznati osnove anestezije in kirurgije. V diplomskem delu opisujemo specifičnost anestezijskih postopkov in kirurških posegov ter postopkov zdravstvene nege, ki vplivajo na pravilno pripravo bolnika. V empiričnem delu diplomske naloge smo želeli ugotoviti, koliko so bolniki informirani o anesteziji in operaciji, ali so jim dane informacije bile zadostne in razumljive in kdo od zdravstvenih delavcev jim jih je podal največ. Predvidevali smo, da bolniki dobijo dovolj informacij, vendar jim te niso vedno razumljive, da sami poiščejo dodatne razlage v javnih občilih in da jih v zdravstvenem sistemu največ informira medicinska sestra. Uporabili smo anonimni anketni vprašalnik z desetimi vprašanji. Anketirali smo 77 bolnikov na treh oddelkih UKC Maribor. Podatke smo statistično obdelali. Rezultati so pokazali, da je predhodno iskalo informacije manj kot 50 % bolnikov. Največ anketiranih je pridobilo dodatne informacije od prijateljev in svojcev, najmanj pa preko knjig in revij. Največ informacij so dobili od zdravnika operaterja in anesteziologa, dodatno pa še od medicinske sestre. Večina informacij jim je bila razumljiva. V zaključku lahko strnemo, da bi medicinska sestra lahko več prispevala k informiranju bolnikov o pripravi na anestezijo in operacijo.

Ključne besede: anestezija, operativni poseg, priprava na operativni poseg, informiranje.


iii

ABSTRACT

The preparing of the patient for the anaesthesia and operation is a pretentious process, in which all medical specialists participate. The nurse, who needs to know the basics of anaesthesia and surgery to take specialized measures, plays an important role in it. In the Diploma we describe the specificity of anaesthetic procedures, operations and the nursing procedures, which influence the right preparing of the patient. In the empirical part of the Diploma we wanted to ascertain to which extend the patients are informed about the anaesthesia and operation, if the given information were sufficient and understandable and which member of the health service gave them most information. We foresaw, that patients get enough information, but they don’t understand them, that is why they search for additional explanations in public media, and that they get the most information from the nurse. We used an anonymous questionnaire with ten questions. We questioned 77 patients, stationed in three departments in the UKC Maribor. The data was statistically processed and the results showed that less than 50 % of patients were looking for information prior the operation. Most of the questioned patients gained the information from friends and family and the least of them with the help of books and magazines. They got most information from the operative doctor and anaesthesiologist, additional information was provided by the nurse. The patients understood most of the information. We can conclude that the nurse could be more influential by informing the patient about the preparing of the anaesthesia and operation.

Keywords: anaesthesia, operation, preparing for the operation, informing.


iv

KAZALO

IZVLEČEK ............................................................................................................................. ii

ABSTRACT .......................................................................................................................... iii

1 UVOD............................................................................................................................... 1

2 OSNOVE ZA PRIPRAVO BOLNIKA NA ANESTEZIJO IN OPERACIJO ...................................... 2

2.1 Splošna anestezija ......................................................................................................... 2

2.1.1 Inhalacijska anestezija ..................................................................................................................... 2

2.1.2 Venska anestezija.............................................................................................................................3

2.2 Področna (regionalna) anestezija .................................................................................. 3

2.2.1 Venska področna anestezija ............................................................................................................4

2.2.2 Prednosti področne anestezije pred splošno anestezijo...................................................................5

2.2.3 Kontraindikacije za uporabo področne anestezije ...........................................................................5

2.3 Kombinirana splošna in področna anestezija................................................................. 6

2.4 Anestezija dojenčkov in majhnih otrok.......................................................................... 6

2.5 Anestezija starostnikov ................................................................................................. 7

2.6 Predoperacijski pregled in priprava bolnika na anestezijo ............................................. 8

2.7 Operativni poseg ........................................................................................................... 9

2.7.1 Vrste operacije .................................................................................................................................9

2.7.2 Učinek operacije na bolnika ...........................................................................................................10

2.7.3 Odziv starejših na operacijo ...........................................................................................................13

2.7.4 Faktorji tveganja pri operaciji ........................................................................................................13

3 MEDICINSKA SESTRA IN ZDRAVSTVENA NEGA KIRURŠKEGA BOLNIKA............................ 16

3.1 Proces zdravstvene nege pri kirurškem bolniku........................................................... 17

3.1.2 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi ......................................................................................17

3.1.3 Druga faza procesa zdravstvene nege – načrtovanje zdravstvene nege .......................................18


v

3.1.4 Tretja faza procesa zdravstvene nege: izvajanje zdravstvene nege ..............................................20

3.1.5 Četrta faza procesa zdravstvene nege: vrednotenje......................................................................20

3.2 Priprava bolnika na operacijo po procesu zdravstvene nege ....................................... 20

3.2.1 Psihična priprava bolnika na operativni poseg ..............................................................................23

3.2.2 Fizična priprava bolnika na operativni poseg ................................................................................28

3.2.3 Postopki na dan operacije ..............................................................................................................31

4 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................... 34

4.1 Namen in cilji.....................................................................................................................................34

4.2 Hipoteze ...........................................................................................................................................34

4.3 Preiskovalci in metode .....................................................................................................................35

4.4 Rezultati raziskave ...........................................................................................................................36

4.5 Razprava ...........................................................................................................................................42

5 ZAHVALA........................................................................................................................ 44

6 LITERATURA ................................................................................................................... 45

7 PRILOGE ........................................................................................................................... 1


1

1 UVOD

Vsaka operacija je za bolnika stresna, pa naj gre za obsežen kirurški poseg pri hospitaliziranem bolniku ali manjši poseg pri ambulantnem bolniku. Bolnik se mora pogosto odločiti o posegu, ki povzroča bolečino, invalidnost, nesamostojnost ali pa mu celo ogroža življenje (Ivanuša in Železnik, 2002, str. 451).

Operacija je dejanska ali verjetna nevarnost za človekovo celovitost, kar se kaže v psihičnih in fizičnih stresnih odzivih. Fiziološki stres je neposredno povezan z obsegom operacije, psihološki pa ne vedno, saj lahko manjša operacija na obrazu izzove večji psihični odziv kot odstranitev vranice – bolnik je zaskrbljen zaradi brazgotine. Prav tako predstavlja odstranitev maternice za žensko večji stres kot odstranitev vranice. Odstranitev organa, ki predstavlja ženskost ali moškost, lahko hudo prizadene človeka (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 44).

Priprava na operacijo se začne takrat, ko se zdravnik operater odloči za operativni poseg, in konča, ko je bolnik odpeljan v operacijske prostore. Ne glede na vrsto operativnega posega je naloga interdisciplinarnega tima od trenutka, ko je postavljena indikacija za operativno terapijo, da pripravi bolnika na anestezijo in operativni poseg.

Sprejem bolnika v bolnišnico precej spremeni njegov način življenja. Obdobje pred operacijo je čas, ko se bolnik spoprijema z boleznijo, z najrazličnejšimi vprašanji, dvomi, strahovi. V tem obdobju je treba bolnika informirati in mu razložiti namen priprave na anestezijo in operacijo. Naučiti ga je treba tudi nekaterih stvari, ki jih bo moral izvajati po operaciji, sam ali s pomočjo drugih.

Med pripravo bolnika na operacijo sodelujejo različni člani zdravstvene skupine: zdravnik, medicinska sestra, lokomotorni in respiratorni fizioterapevt, dietetik, socialni delavec in drugi, odvisno od operacije in bolnikovega zdravstvenega stanja (Ivanuša in Železnik, 2002, str. 451).

Medicinska sestra ima pomembno vlogo v celostnem poteku priprave bolnika na anestezijo in operacijo. Za kakovostno delo mora poznati osebnost bolnika in njegove medicinske potrebe, vrste anestezije in vrste operativnih posegov. Poznati mora tudi tveganje, povezano z anestezijo in operacijo, ter ustrezne načine priprave bolnika na anestezijo in operacijo. V diplomskem delu smo razčlenili glavne točke, ki vplivajo na pripravo bolnika na anestezijo in operacijo. V raziskovalnem delu naloge smo ugotavljali, koliko so bolniki informirani o pripravi na anestezijo in operacijo, kje iščejo informacije, kdo od zdravstvenih delavcev jim je podal največ informacij in v kolikšni meri so te informacije razumeli.


2

2 OSNOVE ZA PRIPRAVO BOLNIKA NA ANESTEZIJO IN OPERACIJO

Anestezija je umetno povzročena neobčutljivost telesa ali posameznih predelov telesa. Anesteziologija se je razvijala iz stroke, ki je omogočala neboleče operacijsko zdravljenje, v vedo, ki se danes ukvarja z naslednjimi dejavnostmi (Smrkolj, 1995, str. 51):

- z anestezijo, ki vključuje predoperacijsko pripravo, anestezijo (splošno, področno ali kombinirano) in zgodnji pooperacijski nadzor bolnikov;

- z respiracijskim zdravljenjem (izboljšanjem delovanja bolnikovih pljuč pred operacijo in po njej);

- z intenzivnim zdravljenjem akutne in kronične bolečine (z akupunkturo, blokadami živcev, zdravili itn.);

- z intenzivnim zdravljenjem kirurških bolnikov;

- s pripravo oseb z ugaslim delovanjem možganov za odvzem organov in s sodelovanjem pri presaditvi teh organov;

- s poukom in izvajanjem oživljanja pri zastoju srca in dihanja.

2.1 Splošna anestezija

O splošni anesteziji govorimo takrat, kadar med operacijo z zdravili umetno vzdržujemo neobčutljivost celotnega telesa. Splošna anestezija pri bolniku zajema tri komponente: spanje, analgezijo (odvzem bolečine) in omrtvelost skeletnih mišic. Vse tri komponente zagotavljamo z dovajanjem zdravil v žilo ali prek dihal. Kadar za vzdrževanje spanja in deloma tudi za vzdrževanje analgezije uporabljamo enega izmed močnih inhalacijskih anestetikov (npr. isofluran, sevofluran), govorimo o inhalacijski anesteziji. Kadar pa vse tri komponente splošne anestezije zagotavljamo z vzbrizgavanjem zdravil v žilo, govorimo o intravenski anesteziji (Kamenik, 2003).

2.1.1 Inhalacijska anestezija

Dosežemo jo z inhalacijskimi anestetiki, to so plin (dušikov oksidul) in lahko hlapljive tekočine (halotan, izofluran, sevofluran in druge). V organizem vstopajo z vdihavanjem plinske zmesi prek dihalnih poti, nato pa prestopajo alveolokapilarno membrano in se s krvjo širijo po telesu do različnih razdelkov tkiv in celic ter možganov, dokler ni doseženo ravnovesje med delnim tlakom v celicah in plinsko zmesjo anestezijskega aparata. Zanje


3

veljajo plinski zakoni difuzije in topnosti. Stanje splošne anestezije nastopi, ko anestetik v možganih doseže določeno koncentracijo oziroma zadosten delni tlak.

Ko prenehamo dovajati inhalacijski anestetik, pade alveolna koncentracija, sorazmerno se zmanjša bolnikov delni tlak v arterijski krvi in v njegovih celicah se prične difuzija v obratni smeri. Bolnik izdihuje prek dihalne poti v atmosfero oziroma s pomočjo naprave za odsesavanje plinov in se začne prebujati (Petrun in Ulaga, 1995, str. 55–56).

2.1.2 Venska anestezija

O intravenski anesteziji govorimo, kadar vse komponente anestezije (spanje, analgezijo in mišično omrtvelost) zagotavljamo z zdravili, ki jih vbrizgavamo v žilo. Tudi pri intravenski anesteziji zelo pogosto uporabljamo zmes anestezijskih plinov, ki vsebujejo kisik in N2O. Kadar ne uporabljamo nobenega ingalacijskega anestetika (tudi N20 ne), govorimo o popolni oziroma totalni intravenski anesteziji (TIVA).

Pri vodenju intravenske anestezije ločeno zagotovimo vsako komponento anestezije:

- bolnik spi zaradi hitro delujočih uspaval (tiopentala, etomidata, propofola) ali benzodiazepinov (midazolama);

- za vzdrževanje analgezije med anestezijo uporabljamo močne opiatne analgetike (fentanil, sufentamil, alfentanil, remifentanil);

- mišično omrtvelost med anestezijo pri intravenski in inhalacijski tehniki splošne anestezije vzdržujemo z uporabo mišičnih relaksansov. Najpogosteje se v ta namen uporabljajo nedepolarizirajoči mišični relaksansi (pankuronij, vekuronij, atrakurij, mivakurij), ki se vežejo na receptorje na skeletni mišici in preprečijo vzdraženost mišične membrane (Kamenik, 2003, str. 41).

2.2 Področna (regionalna) anestezija

Področna (lokalna) anestezija prekine prevajanje dražljajev po živcu. Pri tem so lahko prekinjeni bolečinski dražljaji, avtonomne funkcije, zaznavanje toplote, motorika, občutljivost in zaznavanje dotika (Manohin, 1995, str. 58).

Zdravila, ki jih v ta namen uporabljamo, so lokalni anestetiki. Lokalni anestetiki so zdravila, ki jih vbrizgamo v bližino živčnih struktur in tako prekinemo prevajanje dražljajev po živcu (Kamenik, 2003, str. 41).


4

Glede na mesto izvajanja blokade, regionalno anestezijo delimo na (Brunjak - Jevtič, 1994, str. 94):

- infiltravijsko – koža, sluznica,

- blokado posameznega živca,

- blokado pleteža,

- segmentno spinalno anestezijo: subarahnoidni blok, epiduralni blok.

Prevajanje lahko prekinemo kjer koli v poteku živca od osrednjega živčevja do živčnih končičev. Tako razlikujemo prekinitve (Manohin, 1995, str. 58):

- v osrednjem živčevju: popolna osrednja anestezija (je ne uporabljamo in predstavlja zaplet področne anestezije);

- v hrbtenjači: peridualna (epiduralna) in subarahnoidalna anestezija (sta prevodni anesteziji za del telesa distalno od blokade, peridualna za posamezne segmente, subarahnoidalna za vse segmente);

- ob izstopu živca iz hrbtenice: paravertebralna anestezija (prevodna anestezija za posamezne dele telesa);

- v živčnem pletežu (prevodna anestezija za ude);

- v perifernem živcu (prevodna anestezija za dele udov);

- v senzibilnih živčnih končičih: infiltracijska anestezija za večje predele tkiva in površinska anestezija za manjše predele kože in sluznic.

2.2.1 Venska področna anestezija

Z vensko področno anestezijo anesteziramo ude. Zdravnik vbrizga lokalni anestetik v veno uda. Z Esmarchovim povojem moramo preprečiti prehajanje v sistemski krvni obtok med operacijo in omogočiti njegovo postopno prehajanje v krvni obtok po koncu posega (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 101).

Danes najpogosteje uporabljeni tehniki področne anestezije sta subarahnoidna anestezija in epiduralna anestezija (Kamenik, 2003, str. 42).

Kadar so prekinjeni samo bolečinski dražljaji, govorimo o področni (lokalni) analgeziji (Manohin, 1995, str. 58).


5

2.2.2 Prednosti področne anestezije pred splošno anestezijo

Spontano dihanje in obrambni refleksi so ohranjeni, zato ni nevarnosti, da bi bolnik vdihnil (aspiriral) želodčno vsebino.

Izključena je nevarnost izsušitve dihalne sluznice in okužbe, ker bolnik ne vdihava anestezijske dihalne zmesi.

Področna anestezija v manjši meri zaviralno vpliva na bolnikov krvni obtok in dihanje kot spošna anestezija.

Ker lokalni anestetiki navadno učinkujejo dlje od trajanja operacije, je analgezija ohranjena tudi v zgodnjem pooperacijskem obdobju. Pri bolnikih, ki so jim vstavili epiduralni kateter, lahko trajanje analgezije podaljšamo z vbrizgavanjem lokalnega anestetika ali morfija v epiduralni prostor.

Bolniki so popolnoma budni, zato je spremljanje njihovega stanja po operaciji preprostejše.

Pri nekaterih kirurških posegih lahko nastanejo zapleti, ki jih lahko bolnik zazna (npr. bolečina ob nezaželenem predrtju sečnega mehurja).

Ker je delovanje življenjsko pomembnih sistemov manj ogroženo kot pri splošni anesteziji, obstaja tudi manj možnih zapletov v prvih 24 urah po posegu; zato je področna anestezija primerna za ambulantne posege (Manohin, 1995, str. 58).

2.2.3 Kontraindikacije za uporabo področne anestezije (Manohin, 1995, str. 58)

- antikoagulantno zdravljenje (nevarnost krvavitev pri vbodu),

- vnetje na mestu vboda,

- alergija na lokalni anestetik,

- nesodelujoči bolniki,

- šokovno stanje (spremenjena resorpcija lokalnega anestetika),

- poprejšnje poškodbe živcev,

- živčno-mišične bolezni,

- zapleti pri poprejšnji področni anesteziji.


6

2.3 Kombinirana splošna in področna anestezija

Pri kombinirani anesteziji dobi bolnik splošno in področno anestezijo. S splošno anestezijo lahko kombiniramo katero koli obliko področne anestezije.

Kombinirano anestezijo uporabimo, kadar:

- področna anestezija ni povsem uspešna,

- se med kirurškim posegom spremeni operacijski načrt in področna anestezija ne zadošča več,

- bolnik duševno ne vzdrži posega v področni anesteziji,

- je pri operaciji potrebna mišična relaksacija z nadzorovanim dihanjem,

- je bila področna anestezija izbrana kot dodatek k splošni anesteziji in z njo ne zagotovimo popolne analgezije,

- želimo uporabiti področno anestezijo za pooperacijsko analgezijo, dajanje bloka pa pri zbujeni osebi zaradi nesodelovanja ni izvedljivo (npr. pri otrocih).

Prednosti kombinirane anestezije pred splošno anestezijo so (Manohin, 1995, str. 60):

- poraba splošnih anestetikov in analgetikov,

- stabilnejši krvni tlak,

- boljša pooperacijska analgezija.

2.4 Anestezija dojenčkov in majhnih otrok

Bolečina je obrambni mehanizem, ki nas opozarja na motnjo v organu ali organskem sistemu. Prehuda postane sama po sebi izvor škodljivih reakcij – še posebej težko jo prenaša otrok, ki je ob sprejemu v bolnišnico zaradi ločitve od staršev, neznanega okolja in težjega prilagajanja v večjem stresu, kot je običajno odrasli.

Vedeti moramo, da otrok ni preprosto majhen odrasli. Od odraslega se loči v mnogih pogledih. Pod izrazom otrok si tudi ne smemo predstavljati univerzalnega otroka, saj je skupina od novorojenčka do 12. leta zelo heterogena. Razlike so anatomske in se nanašajo na velikost nasploh, na razliko v razmerjih in na razlike v strukturi posameznih organov. Velike so psihološke razlike, način čustvovanja, odzivanja. Dojenček in majhen otrok se obnašata po pravilu vse ali nič: ko se odzoveta, se odzoveta burno, pretirano, verjetno zaradi pomanjkanja občutljivejših kontrolnih mehanizmov. Velike so razlike v fiziologiji sistemov.

Dojenčki, mlajši od šestih mesecev, laže prenesejo ločitev od matere kot starejši otroci. Nujno bi bilo predoperativno srečanje s starši in otroki. S preprostimi in razumljivimi besedami bi


7

jim morali razložiti, kaj se bo z njimi zgodilo, vendar brez podrobnosti, ki bi jih dodatno prestrašile. Nujna bi bila tudi primerna premedikacija. V operacijsko sobo bi morali prinesti že speče otroke (Kremesec, 1994, str. 107).

2.5 Anestezija starostnikov

Pri anesteziji starostnika se mora upoštevati razlika med kronološko in fiziološko starostjo. Ta je različna od človeka do človeka (in je lahko tudi obratna). Pri programskih operacijah moramo stremeti, da pri starostnikih čim bolj izboljšamo morebitne spremljajoče bolezni, ker te lahko spreminjajo potek kirurške bolezni. Pri urgentnih posegih je možnost izboljšanja spremljajočih bolezni zmanjšana, zaradi tega je tveganje pri operacijah večje.

Najpomembnejše spremembe v organizmu starostnika (Manohin, 1995, str. 60):

- zmanjšana srčna rezerva in s tem čas krvnega obtoka. Zaradi ishemične srčne bolezni, popuščanja srca in disritmij pride pogostokrat do znižanja krvnega tlaka. Zaradi aterosklerotičnih sprememb imajo starostniki pogosto težave s povišanim krvnim tlakom. Prisotne so tudi bolezni ožilja;

- dehidracija in zmanjšanje zunajcelične tekočine zmanjšuje porazdelitveni volumen (20–30 % pri sedemdesetletniku), kar se mora upoštevati pri odmerkih zdravil pri anesteziji;

- dihala: pri starostnikih so zmanjšani dihalni volumni, spremenjen je pljučni parenhim, spremembe vodijo v emfizem in kronično pljučno bolezen;

- osrednje živčevje: kot posledica zmanjšanega pretoka krvi skozi možgane nastanejo nevrološki izpadi in depresije ter demenca (Alzheimerjeva bolezen), kar znižuje nastajanje nevrotransmiterjev in s tem sposobnost hitrega odgovora življenjskih centrov;

- ledvična in jeterna funkcija sta prav tako v upadanju. Zaradi znižane glomerularne filtracije je izločanje zdravil upočasnjeno. Z zmanjšanjem števila hepatocitov upadata pretok krvi skozi jetra in sposobnost sinteze jetrnih encimov;

- bazalna presnova se po tridesetem letu zmanjšuje za 1 % letno, kar podaljšuje presnovo učinkovin. Upočasnjena presnova starostnikov povečuje tudi podhlajevanje med operacijo;

- sladkorna bolezen je pri starostnikih pogosta;

- zmanjšana je masa skeletnih mišic. Povečano je maščevje in tako nastane večje odlagališče za posamezne učinkovine.

Zaradi vsega naštetega zahteva priprava starostnika na operacijo več časa.


8

2.6 Predoperacijski pregled in priprava bolnika na anestezijo

Temelj priprave bolnika na operacijo je ocena bolnikovega zdravstvenega stanja pred posegom. V ta namen anesteziologi uporabljajo različne indekse dejavnikov tveganja, s katerimi ocenjujejo tveganje za perioperativno obolevnost in umrljivost. Anesteziologi najpogosteje uporabljajo klasifikacijo kirurških bolnikov, ki jo je uvedla Ameriška zveza anesteziologov ASA (Americain Society of Anesthesiologists) in temelji na oceni splošnega zdravstvenega stanja bolnikov pred operacijo. Po klasifikaciji ASA uvrstimo kirurškega bolnika glede na njegovo zdravstveno stanje v enega od 5 razredov (tabela 1). Tveganje za perioperativne zaplete in smrtnost je pri bolnikih ASA I ali II majhno, v višjih razredih pa hitro narašča.

Tabela 1: Klasifikacija kirurških bolnikov (ASA)

RAZRED 1 zdrav bolnik brez spremljajočih bolezni

RAZRED 2 bolnik z blago in urejeno kronično boleznijo brez funkcijonalnih posledic na tarčnih organih

RAZRED 3 bolnik s kronično boleznijo, ki povzroča okvare na tarčnih organov in njihovo zmerno in blago insuficienco.

RAZRED 4 bolnik s hudo kronično boleznijo, ki ogroža življenje

RAZRED 5 moribunden bolnik, za katerega se pričakuje, da bo umrl v 24h - z operacijo ali brez nje

Vir: http://www.onko-i.si/uploads/articles/2-2001-mahkovic.pdf Zaradi pogostih spremljajočih bolezni, ki vplivajo na izbiro in potek anestezije, mora anesteziolog pri bolniku opraviti predoperacijski anestezijski pregled čim prej po bolnikovem sprejemu na kirurški oddelek. Vsak bolnik pa je tudi najprej pregledan v anesteziološki ambulanti, če ne gre za nujen operativen poseg.

S predoperativnim protokolom želimo doseči, da bi k nam prihajali bolniki z vnaprej izpolnjenim vprašalnikom. Amnestični podatki bodo tako bolj izčrpni, ker bo bolnik doma lahko v miru premislil, kaj želimo izvedeti o njem, o njegovem prejšnjem zdravljenju. Pri tem bo bolniku pomagal tudi njegov družinski zdravnik. Želimo, da bi bolniki, ki jih uvrščamo v razpredelnico ASA 1, s seboj že prinesli hemogram, izvid elektrolitov, sečnine in kreatinina. Izsledki ne smejo biti starejši od enega meseca. Bolniki ASA 1 ne potrebujejo rentgena pljuč in srca ter posnetkov EKG-ja (Petrun - Ulaga, 1994, str. 1).

Anesteziolog v anesteziološki ambulanti opravi specifično anesteziološko anamnezo, klinični predoperativni pregled in pregled laboratorijskih ter drugih instrumentalnih preiskav. Po predoperativnem pregledu bolnika oceni, kakšna predoperacijska priprava je pri bolniku potrebna, načrtuje dodatno pripravo in se po potrebi posvetuje s specialisti drugih strok. Bolnikov zapisnik iz anesteziološke ambulante si nato ogleda tudi anesteziolog, ki bolnika obišče na oddelku in bo bolnika tudi anesteziral. Anesteziolog bolniku pojasni svojo anestezijsko tehniko in neposredno osnovno pripravo na anestezijo ter mu glede na duševno


9

stanje predpiše pomirjevalo in uspavala za boljše spanje. Oceni tudi uspeh morebitne predoperacijske priprave in bolniku predpiše premedikacijo (Mahonin, 1995, str. 57).

2.7 Operativni poseg

Kirurški poseg je invazivna oblika zdravljena, ki prizadene človekovo duševnost in spremeni notranje ravnovesje. Vsak operativni poseg je tvegan, kajti navzočih je kar nekaj dejavnikov, na katere ne moremo vplivati in so zato nepredvidljivi.

Priprava bolnika na anestezijo in operativni poseg je odvisna od tega, ali gre za nujno ali načrtovano (elektivno) operacijo.

Pri nujni operaciji nam primanjkuje časa, zato pred operacijskim posegom opravimo le najnujnejše preiskave, kot so določanje krvne skupine in Rh-faktorja, pregled srca in pljuč, pomembnejše biokemične preiskave krvi. O nujni operaciji govorimo takrat, ko bi vsako odlašanje operacijskega posega ogrozilo bolnikovo življenje. To so hujše krvavitve, zapore dihalnih poti, črevesa ali hujše infekcije, ki jih ne moremo odvladati s konzervativnim zdravljenjem.

Načrtovano ali elektivno operacijo opravimo zaradi bolezni, ki neposredno ne ogroža bolnikovega življenja, je pa najboljša metoda zdravljenja (Miksić, 2003).

Pri elektivnih operacijah je več časa za bolj zapletene predoperacijske preiskave. Pri nas se čedalje bolj uveljavlja pravilo, ki velja v razvitih državah: čim več preiskav opraviti ambulantno pred hospitalizacijo. Na ta način zmanjšamo čas bivanja v bolnišnici, zdravljenje pa je cenjše (ibid.).

Kirurški poseg je lahko radikalen, paliativen ali eksplorativen. Pri radikalni operaciji v celoti odstranimo vzrok bolezni oziroma oboleli organ.

Pri paliativnem posegu izboljšamo stanje bolezni, vendar ne dosežemo ozdravitve (npr. odstranitev tumorja brez odstranitve oddaljenih metastaz).

Eksplorativna operacija nam omogoči vpogled v stanje bolezni in ugotovitev, da kirurško zdravljenje ni potrebno ali pa zaradi obsežnosti patološkega procesa ni več izvedljivo (ibid.).

2.7.1 Vrste operacije

Operacije lahko opredelimo po lokaciji, obsegu in namenu.

Lokacija operacije

Operativni posegi so lahko zunanji in notranji. Pri zunanjih operacijah sta koža in podkožje dobro dostopna operaterju, vendar tovrstne operacije pri pacientih vzbujajo skrb in stres zaradi možnosti brazgotin in popačenja zunanje podobe (npr. plastične operacije).


10

Notranji posegi so posegi v bolnikovo telesno notranjost. Brazgotine so ponavadi manj vidne, vendar lahko pride do komplikacij, kot je adhezija. Operacije glavnih notranjih organov lahko vodijo do zmanjšanja funkcije določenega organa, če pride do odstranitve dela tega organa.

Operacije lahko opredelimo tudi glede na mesto posega (npr. srčne, torakalne, nevrokirurške itd).

Obseg operacije

Operacije so opredeljene kot velike ali majhne. Majhne operacije so manjši operativni posegi, ki za bolnika ne predstavljajo večjega tveganje za življenje in se ponavadi opravijo ambulantno v regionalni anesteziji (lahko tudi v splošni). Ne glede na to, da je operacija majhna, pri pacientu vzbudi enake občutke strahu in zaskrbljenosti kot velika operacija.

Velike operacije se običajno opravljajo v splošni anesteziji pri hospitaliziranih bolnikih. Za kirurge so bolj zahtevne in lahko pomenijo veliko nevarnost za življenje bolnika, nastanek zapletov in kasnejšo invalidnost (Medical – surgical nursing, 1999, str. 411).

Namen operacije

Namen operacije je različen, operater pa ga mora razložiti bolniku in svojcem. Ker je preoperativno obdobje za bolnika in družino zelo neprijetno, velikokrat ne dojamejo in ne razumejo vsega, kar jim zdravnik pove. Pogosto se zato obračajo na medicinsko sestro, ki jim lahko v okviru svojih pristojnosti marsikaj pojasni (Ivanuša in Železnik, 2000).

Nameni operacij so:

diagnostični: kirurg odkriva vzroke in simptome z biopsijo ali eksplorativno laparatomijo;

kurativni: kirurg odstrani oboleli organ (npr. slepič) ali oboleli del organa;

regenerativni: kirurg utrdi oslabelo področje (npr. hernija), korigira deformacijo (npr. mitralne zaklopke), spoji ločene površine, napravi rekonstrukcijo;

paliativni: kirurg z določenim posegom (npr. simpatektomijo) ublaži bolečino, ne odpravi pa vzrokov;

kozmetični: kirurg z operativnim posegom popravlja videz (npr. operacija nosu).

2.7.2 Učinek operacije na bolnika

Operacija je dejanska ali verjetna nevarnost za človekovo celovitost, kar se kaže v psihičnih in fizičnih stresnih odzivih. Fiziološki stres je neposredno povezan z obsegom operacije,


11

psihološki pa ne vedno, saj lahko manjša operacija na obrazu izzove večji psihični odziv kot pa odstranitev vranice – bolnik je zaskrbljen zaradi brazgotine. Prav tako predstavlja odstranitev maternice za žensko večji stres kot pa odstranitev vranice. Odstranitev organa, ki predstavlja ženskost ali moškost, lahko hudo prizadene človeka (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 44).

Tabela 2: Učinek operacije na bolnika

Vir: Ivanuša in Železnik (2000, str. 45).

Fiziološki odziv

Velike operacije so stresne za človeško telo. Odziv simpatičnega živčnega sistema in hormonski odziv sta zaščita pred grozečo poškodbo. Pri veliki obremenitvi organskega sistema in veliki izgubi krvi odpovedo zaščitni mehanizmi in v tem primeru je šok neizbežen. Nekatere vrste anestezije lahko prav tako pospešijo nastanek šoka.

Pojavi se tudi metabolična reakcija. Ogljikovi hidrati in maščobe se metabolizirajo za tvorbo energije. Beljakovine, ki sicer služijo kot gradbeni element celic, se prav tako porabijo za energijo (katabolizem beljakovin). Aminokisline, ki niso uporabljene, se izločijo kot dušik in urea. To lahko povzroči negativno dušikovo bilanco, če je izguba dušika večja od vnosa. Vsi ti dejavniki vodijo v izgubo telesne teže, še posebej po večji operaciji. Bolnik mora dobivati beljakovine v ustrezni sestavi za obnavljanje potreb po beljakovinah, ki so pomembne za celjenje ran in povrnitev optimalnega delovanja organizma (Ivanuša in Železnik, 2002, str. 44).

ODZIV POZITIVNI UČINEK NEGATIVNI UČINEK Simpatični živčni sistem Povzroča vazokonstrikcijo Vzdrževanje krvnega tlaka in ustreznega pretoka krvi skozi

srce in možgane

Povečuje udarni volumen srca Vzdrževanje krvnega tlaka

Zmanjšuje aktivnost prebavil

Neješčnost, zastoj plinov, zaprtje

Hormonski sistem Povečuje glukokortikoidno

sekrecijo .

Zadržuje sol (Na) Povečanje volumna krvi Izguba kalija Katabolizem beljakovin,

maščob, ogljikovih hidratov Povečanje energije, beljakovine so

potrebne za celjenje rane Izguba telesne teže

Povečuje tvorbo trombocitov Preprečevanje krvavitve Tvorba trombusov

Povečuje antidiuretski hormon Povečanje volumna krvi Možnost obremenitve s tekočino


12

Psihični odziv

Ljudje na različne načine dojemajo pomen operacije, zato se nanjo tudi različno odzivajo – najpogosteje so prestrašeni in zaskrbljeni. Pri nekaterih bolnikih je zelo težko odkriti vzroke strahu, čeprav je strah najpogostejši zaradi spodaj naštetih razlogov.

Splošni razlogi:

- strah pred neznanim,

- strah pred izgubo nadzora,

- strah pred izgubo ljubljene osebe,

- ogrožena spolnost,

- sprememba videza,

- strah pred invalidnostjo.

Posebni razlogi:

- maligno obolenje,

- anestezija,

- umiranje,

- bolečina.

Najbolj pogost je strah pred neznanim. Veliko strahu nastaja pri sumu na maligno obolenje. Strah zaradi anestezije je povezan z možnostjo smrti: zaspiš in se nikoli več ne zbudiš. Nekateri se bojijo, da bi govorili kaj neprimernega, ko se bodo zbujali. Strah pred bolečino, spremembo telesne podobe, invalidnostjo je lahko realen ali pa namišljen, velikokrat zaradi slabih informacij ali zastrašujočih pripovedi znancev. Pogosto so ljudje zaskrbljeni tudi zaradi morebitne izgube delovnega mesta, finančnih težav in s tem težav, povezanih z družino (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 45).

Pri nekaterih je strah pred operacijo tako velik, da ne morejo niti govoriti o njem, zato jih ta težava spremlja tudi v postoperativnem obdobju. Lahko se kaže kot jeza, zamerljivost, zmedenost, depresija. Taki bolniki so tudi bolj občutljivi kot pa tisti z manjšim strahom pred operacijo. Bolnik, ki je ustrezno poučen in se lahko pogovarja o vzrokih za bojazen, bo po operaciji laže sodeloval in tudi obvladal neprijetnosti in neugodja.


13

2.7.3 Odziv starejših na operacijo

Pri starejših ljudeh je sposobnost za operativni poseg odvisna od obsega fizioloških sprememb, ki so nastale zaradi staranja, od obsega in trajanja operacije ter od prisotnosti ene ali več kroničnih obolenj. Vpliv na potek operacije in postoperativno okrevanje imajo razne spremembe na srcu, ledvicah, pljučih in lokomotornem sistemu. Večje in številnejše so te spremembe, večje so nevarnosti za postoperativne zaplete. Spremembe v srčnem ritmu so pri starih ljudeh počasnejše kot pri mladih, prav zato frekvenca srčnega utripa ni dober kazalec za ugotavljanje šoka; prav tako tudi dalj časa traja, da se srčni utrip stabilizira po aktivnostih. Trajanje operacije lahko pri starejših ljudeh slabi fiziološko odzivnost med operacijo. Starejši ljudje laže prenašajo kratkotrajne operacije. Kronična obolenja podaljšajo čas okrevanja ali pa celo povečajo nevarnost smrti (ibid., str. 44).

2.7.4 Faktorji tveganja pri operaciji

Na izid operacije vplivajo različni fiziološki in psihološki dejavniki:

1. starost,

2. prehrana,

3. neučinkovit nevro-endokrin odziv,

4. kronična obolenja in

5. kajenje.

Starost

Operativni posegi se izvajajo pri ljudeh vseh starosti, od novorojenčka do starega človeka. Starejši bolniki in otroci so manj sposobni prenašati razne strese (npr. poškodbe tkiv zaradi operacije ali infekcije).

Starejši predstavljajo večje tveganje zaradi omejene mobilnosti in pogosto dodatno zmanjšane srčne rezerve, dihalne in ledvične funkcije. Starejšim bolnikom se rane slabše celijo; verjetnost pooperacijske infekcije rane je za 50 % večja kot pri bolnikih, mlajših od 50 let. Pooperacijska možganska kap nastopi pri 1 % operiranih bolnikov, starejših od 65 let. Po vsej verjetnosti na to vpliva pomanjkanje avtoregulacije cerebralne cirkulacije. Nagnjeni so tudi k pooperacijskemu deliriju, razvoju globoke venske tromboze, srčni dekompenzaciji in preobremenitvi cirkulacije (Miksić, 2003).


14

Prehranjenost

Slabo prehranjeni ljudje (presuhi ali predebeli) so bolj ogroženi med operacijo in tudi bolj dovzetni za zaplete po operacijah kot pa dobro in primerno hranjeni bolniki. Slabo hranjeni bolniki nimajo zadostne zaloge ogljikovih hidratov in maščob. Organizem porabi beljakovine za potrebno energijo pri vzdrževanju metaboličnih funkcij v celicah. S tem se poruši dušikova bilanca in organizem nima možnosti za celjenje ran, prav tako pa so tudi večje možnosti za nastanek infekcije. Pri takih bolnikih je bolje odložiti operacijo, če le-ta ni nujna, in bolniku ustrezno popraviti stanje prehranjenosti.

Debeli bolniki so izpostavljeni številnim nevarnostim med kirurškim zdravljenjem, in sicer:

- pljučnim komplikacijam,

- nestabilnim vitalnim funkcijam,

- slabemu celjenju ran,

- dehiscenci rane in infekcij,

- globoki venski trombozi.

Kardiovaskularni sistem je prekomerno obremenjen. Maščobna tkiva so manj prekrvavljena in celjenje rane je počasnejše. Debeli bolniki se tudi teže premikajo in teže predihajo pljuča, prav tako pa tudi teže vstajajo iz postelje.

Slabše prehranjeni bolniki imajo običajno jetrna ali ledvična obolenja, maligna obolenja na želodcu in srčna obolenja.

Neučinkovita nevroendokrina reakcija

Nevroendokrina reakcija posamezniku pomaga pri obvladovanju stresov zaradi operacije. Če je ta odziv neustrezen, se pojavijo zapleti po operaciji (npr. šok in slabo celjenje rane). Taki bolniki tudi slabše prenašajo anestezijo. Nastanejo tudi motnje v tekočinskem in elektrolitskem ravnovesju, najverjetneje zaradi zmanjšanega delovanja nadledvične železe. Osebe z obolenjem nadledvičnih želez in simpatičnega živčnega sistema ali pa osebe, ki so pod velikim stresom pred operacijo, teže okrevajo po operaciji. Pri otrocih in starih ljudeh je nevroendokrina odzivnost zmanjšana.

Kronična obolenja

Obstoj ene ali več kroničnih obolenj pri bolniku še ne povzroča nujno tudi življenjske nevarnosti za bolnika, ki bo operiran. Vse je odvisno od obsega in narave ter stopnje kontrole določenega obolenja.


15

Pljučno obolenje (npr. kronična obstruktivna pljučna bolezen/KOPB) lahko slabo vpliva na sposobnost bolnikovega odzivanja na anestezijo in zmožnost obvladovanja respiratornih zapletov po operaciji. Pri bolnikih s KOPB je treba operacijo odložiti, če ni nujna, ker bolnik potrebuje respiratorno terapijo toliko časa, dokler ni v optimalni kondiciji.

Kardiovaskularna obolenja lahko slabo vplivajo na zmožnost odzivanja posameznika na operacijo. Srce kot učinkovita črpalka in krvne žile, ki se učinkovito krčijo, so potrebni za preprečevanje šoka in vzdrževanje tekočinskega ravnovesja. Učinkovit odziv organizma na krvavitev in vnetje je prav tako odvisen od zadostnega števila eritrocitov in levkocitov. Kirurg odloži operacijo, če je možno, dokler ni doseženo optimalno stanje kardiovaskularnega sistema.

Umrljivost bolnikov s kardiovaskularnimi obolenji je v zadnjem desetletju močno upadla, vendar obstaja pri nekaterih precejšnje tveganje zapletov. Bolniki s popuščanjem srca potrebujejo agresivno konzervativno predoperacijsko zdravljenje, ker so sicer izpostavljeni razvoju pljučnega edema že eno uro po končani operaciji. Stabilna angina pektoris ni kontraindikacija za operacijo v splošni anesteziji. Pri nestabilni angini pektoris je v ospredju revaskularizacija miokarda, ker jo sicer pri 15 % spremlja razvoj srčnega infarkta med operacijo in po njej. Posebna antibiotična zaščita proti bakterijskemu endokarditisu je potrebna pri bolnikih, ki imajo vgrajene srčne zaklopke oz. imajo nekatera druga obolenja srca.

Z operacijo odlašamo pri bolnikih z nekontrolirano zvišanim krvnim tlakom. Cilj je, da se pred operacijo doseže le zmerno zvišan, stabilen diastolični tlak (Miksić, 2003, str. 81).

Odpoved ledvic lahko ogrozi učinkovitost operacije, ker nezadostno odstranjevanje odpadnih snovi v organizmu slabi njegovo odpornost, povečuje pa se tudi količina nekaterih elektrolitov, npr. kalija. Osebe z odpovedjo ledvic so nagnjene k obremenitvam s tekočinami, če izločanje urina ni zadostno.

Diabetes mellitus je obolenje, ki mora biti kontrolirano pred operacijo in skrbno spremljano tudi med in po operaciji. Včasih je pri bolnikih, ki so na oralnih antidiabetikih, pred operacijo potreben začasen prehod na inzulin. Delovanje glukokortikoidov in spremembe v ravnovesju kalija lahko vplivajo na izkoriščanje inzulina.

Kajenje

Kajenje posebej zvišuje tveganje operacije zaradi negativnega vpliva na srčno-žilni in dihalni sistem. Okvarja dihalno sluznico kadilcev, kar povzroča večjo sekrecijo in s tem oviro v dihalnih poteh. Povečana količina bronhialnega sekreta (povečana sekrecija, nezadostno izkašljevanje) pelje do zapore dihalnih poti, atelektaze in pnevmonije. Kajenje negativno vpliva tudi na imunski sistem. Dihanje kadilcev je otežkočeno, zato so strastni kadilci tudi najverjetnejši kandidati za pljučne komplikacije po operaciji. Večina kirurgov priporoča, da strastni kadilci zmanjšajo kajenje določen čas pred operacijo ( Medical surgical nursing, 1999, str. 413–414).


16

3 MEDICINSKA SESTRA IN ZDRAVSTVENA NEGA KIRURŠKEGA BOLNIKA

Medicinska sestra je nosilka zdravstvene nege, ki po metodi procesa zdravstvene nege ugotavlja, načrtuje, izvaja, nadzira in vrednoti zdravstveno nego. Medicinska sestra vodi negovalni tim in pomožno osebje, ki se vključuje v področje oskrbe bolnika/varovanca.

Medicinska sestra ima na področju zdravstvene nege:

- samostojno funkcijo v zdravstveni negi zdravih in bolnih posameznikov, družin, skupin in skupnosti;

- odvisno funkcijo, ko deluje in sodeluje v diagnostično-terapevtskem procesu v sodelovanju z zdravnikom v dogovorjenem obsegu.

Glavne funkcije medicinske sestre so krepitev in ohranjanje dobrega zdravja, preprečevanje bolezni ter negovanje med boleznijo in rehabilitacijo (Pajnkihar, 1999, str. 23).

Medicinska sestra ima z bolnikom največ stikov in članom zdravstvenega tima zagotavlja največ podatkov z opazovanjem bolnika, z izvajanjem aktivnosti, ki jih bolnik sam ne more opravljati in z vrednotenjem zdravstvenega varstva bolnika.

Medicinska sestra v kirurgiji mora biti usposobljena za načrtovanje in izvajanje zdravstvene nege ter nadzor bolnikovega zdravstvenega stanja. Vse to od nje zahteva temeljito osnovno znanje o človeku, o dejavnikih, ki vplivajo na zdravje, in o patofizioloških motnjah. Medicinska sestra mora imeti znanje o epidemiologiji in etiologiji, patofiziologiji, o znamenjih ali simptomih obolenja, o zdravljenju in zdravilih, saj lahko le tako ugotavlja bolnikove potrebe in načrtuje ter izvaja zdravstveno nego (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 29).

Tabela 3: Opredelitev narave in obravnave obolenja

Epidemiologija

Medicinska veda, ki s pomočjo statističnih metod proučuje pogoje, vzroke, pogostost, širjenje in razporeditev nekega patološkega procesa pri prebivalstvu.

Etiologija Proučuje vzroke obolenj.

Patofiziologija Proučuje mehanizme in učinke bolezenskih procesov.

Znamenja in simptomi

Gre za objektivne in subjektivne značilnosti obolenja; vključeni so izvidi diagnostike.

Medicinsko zdravljenje in zdravila

Izvajanje intervencij, ki jih zdravnik usmeri v zdravljenje in nadzor obolenja (predpis zdravil in diete, operacije, sevanja).



17

3.1 Proces zdravstvene nege pri kirurškem bolniku

Proces zdravstvene nege je sodobna metoda dela, ki jo odlikuje visoka stopnja organiziranosti. Omogoča sistematično reševanje problemov zdravstvene nege. Gre za metodo dela, ki celovito in celostno obravnava posameznika, družine in širše družbene skupnosti. Proces zdravstvene nega ima štiri faze:

1. ugotavljanje bolnikovih potreb po zdravstveni negi,

2. načrtovanje zdravstvene nege,

3. izvajanje zdravstvene nege in

4. vrednotenje zdravstvene nege.

3.1.2 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi

Potrebe začnemo ugotavljati s sprejemanjem in zbiranjem podatkov o varovancu. Do teh podatkov pridemo z osebnim stikom, pa tudi s sistematičnim iskanjem. Na tej stopnji dela potrebujemo še posebej sposobnosti opazovanja, komuniciranja, analize in interpretacije (SZO v: Pajnkihar, 1999, str. 166).

Zbiramo podatke o fizioloških funkcijah in potrebah bolnika, o njegovem duševnem stanju, o odnosu do zdravja in bolezni ter o pričakovanjih, o družinskem, socialnem in kulturnem okolju ter o svetovnem nazoru.

V tej fazi spoznavamo posebne potrebe in možnosti za zdravstveno nego posameznega varovanca ali družine. Medicinska sestra zbira informacije od prvega stika naprej. Brž ko smo vključili varovanca v sistem zdravstvene nege, medicinska sestra poskrbi za podrobno negovalno anamnezo in zbira podatke tudi iz drugih zanesljivih virov. Vsi zbrani podatki pomenijo podlago za ugotavljanje zdravstvenih potreb. Medicinska sestra svoje ugotovitve obvezno preveri z varovancem. Potrebe po zdravstveni negi napišemo v narčt zdravstvene nege (ibid.).

Vsebine 1. faze procesa zdravstvene nege:

- zbiranje informacij o varovancu,

- analiza vseh zbranih podatkov,

- opredelitev negovalnih problemov.

Zbiranje informacij o varovancu zajema:

- intervju,

- opazovanje,

- pregled in analizo dokumentacije,


18

- pogovor s člani zdravstvenega in negovalnega tima, pogovor s svojci, prijatelji ...,

- merjenje telesne temperature, vitalnih funkcij, količine zaužite in izločene tekočine.

Analiza vseh zbranih podatkov

Medicinska sestra z analizo ne odkrije samo potreb po zdravstveni negi, temveč tudi spozna sposobnosti in ovire, ki preprečujejo, da bi posameznik sodeloval pri lastni negi. Gre za miselni proces, tj. za razčlenitev podatkov, opredelitev hipoteze ter vrednotenje, hkrati dopolnjuje empirične podatke, ki so osnova za razvoj zdravstvene nege (SZO, 1993; Pajnkihar, 1999, 172).

Opredelitev negovalnih problemov, postavitev negovalnih diagnoz

Diagnosis je beseda grškega izvora in pomeni spoznanje, prepoznanje. Medicinska sestra rešuje negovalne probleme, zato ugotovljene možne (potencialne) ali trenutne (aktualne) negovalne probleme imenujemo negovalna diagnoza.

Definicija

Negovalna diagnoza je rezultat sistematičnega zbiranja podatkov in njihove analize o potrebah po zdravstveni negi za posameznika kot tudi za družino ali za lokalno skupnost. Predstavlja osnovo za tisti del zdravstvene obravnave, ki je v odgovornosti medicinske sestre. Negovalne diagnoze so predstavljene podrobno in pojasnjujejo tudi etiologijo potreb po zdravstveni negi (Skocmaker, 1993).

Negovalna diagnoza je opis negovalnega problema in zaključek prve faze procesa zdravstvene nege ter izhodišče za naslednje faze.

Negovalno diagnozo določimo s pomočjo ugotavljanja potreb, tako da (Pajnkihar, 1999, str. 173):

- zbiramo informacije,

- interpretiramo informacije (razčlenimo in razlagamo),

- interpretirane informacije smiselno grupiramo (uredimo v skupine),

- informacije poimenujemo in oblikujemo negovalne diagnoze.

3.1.3 Druga faza procesa zdravstvene nege – načrtovanje zdravstvene nege

Sistematično načrtovanje zdravstvene nege izhaja iz potreb po zdravstveni negi in zahteva sodelovanje medicinske sestre in varovanca. Pomeni aktivni miselni proces, ki vodi v logično razmišljanje o zdravstveni negi ter zahteva uporabo strokovnega znanja, spretnosti in kakovosti, ko se odločamo za posege in postopke zdravstvene nege in ko določamo njihovo prioriteto (pomembnost) (ibid.).


19

Gre za aktivni miselni proces, pri katerem je treba upoštevati:

- varovanca oziroma bolnika (obolenje in negovalne potrebe),

- teoretična izhodišča stroke zdravstvene nege,

- diagnostično-terapevtski program,

- splošni delovni načrt organizacijske enote,

- realne možnosti: osebne, materialne ...

Druga faza procesa zdravstvene nege obsega:

- navedbo negovalnih diagnoz,

- določitev pomembnosti negovalnih problemov,

- določitev negovalnih ciljev,

- ugotavljanje in upoštevanje bolnikovih virov,

- izdelavo individualnega načrta intervencij zdravstvene nege.

Napisan načrt zdravstvene nege mora vsebovati:

- navedbo negovalnih diagnoz,

- izmerljive in opisane cilje,

- načrtovanje negovalnih intervencij,

- izvajanje negovalnih intervencij,

- vrednotenje.

Določitev ciljev

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 1998 je cilj opis fizičnega, psihičnega in socialnega stanja, ki ga želimo doseči v največji možni meri (ibid., str. 175).

Cilj mora biti:

- realen,

- merljiv ali opisan,

- poseben ali splošen,

- vezan na čas.


20

Vrste ciljev:

- splošni in posebni,

- kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni,

- etapni (stopenjski).

Priprava negovalnega načrta je odvisna od negovalnih diagnoz, doktrine (strokovnih smernic), delovnega načrta, materialnih in kadrovskih možnostih ter medicinsko- diagnostično- terapevtskega programa (ibid., str. 179).

3.1.4 Tretja faza procesa zdravstvene nege: izvajanje zdravstvene nege

Izvajanje zdravstvene nege pomeni torej uresničitev prvih dveh faz procesa zdravstvene nege za doseganje individualno zastavljenih ciljev pri varovancu, zato je zelo pomembno, da sta ugotavljanje potreb po zdravstveni negi in načrtovanje natančna in kakovostna.

3.1.5 Četrta faza procesa zdravstvene nege: vrednotenje

Vrednotenje zdravstvene nege zaključuje krog vseh aktivnosti v procesu zdravstvene nege in pomeni primerjavo doseženega bolnikovega negovalnega stanja z zastavljenimi cilji med načrtovanjem.

3.2 Priprava bolnika na operacijo po procesu zdravstvene nege

Priprava bolnika na operacijo in anestezijo je zelo zahtevno področje kirurške zdravstvene nege. Medicinska sestra mora s primernim pristopom in ravnanjem bolniku že ob sprejemu na oddelek zmanjševati strah in negotovost ter mu pomagati, da se bo vživel v novo okolje. Priprava bolnika na operacijo in anestezijo zahteva njegovo optimalno fizično in psihično kondicijo (Ivanuša in Železnik, 2000).

Sprejem bolnika v bolnišnico

Sprejem v bolnišnico precej zmoti način življenja posameznika. Običajno se ljudje pritožujejo zaradi pomanjkanja samostojnosti, pomanjkanja zasebnosti, dolgočasja, izgube kontrole in zaradi občutka razosebljanja, ko pridejo v vlogo »pacienta« (Payne in Walker, 2007, str. 119).

Sprejem bolnika v bolnišnico je lahko (Ivanuša in Železnik, 2002, str. 15):


21

- načrtovan (bolnik je sprejet v bolnišnico po dogovoru z zdravnikom na določen datum)

ali

- nujen, kadar je bolnikovo življenje ogroženo:

- neposredno (zastoj srca, dihalna stiska, večje krvavitve) ali

- posredno (akutna obolenja v trebuhu, prsnem košu, glavi, nezavesten bolnik in podobno).

Ob sprejemu mora imeti bolnik urejeno zdravstveno dokumentacijo, ki je sestavljena iz:

- potrjene zdravstvene kartice z urejenim zdravstvenim zavarovanjem,

- napotnice osebnega zdravnika,

- morebitne odpustnice prejšnjih hospitalizacij.

Sprejem bolnika za predvideno operacijo je načrtovan, bolnik je sprejet v bolnišnico nekaj ur ali dni pred predvidenim posegom, in sicer zaradi diagnostično-terapevtske obdelave in poučevanja v zvezi z operacijo in anestezijo.

Sprejem poteka v dopoldanskem času. Na oddelku ga sprejme vodja negovalnega tima ter ga seznani z ostalimi člani negovalnega tima. Pomembno je, da je sprejem prijazen in razumevajoč, kajti vsak sprejem v bolnišnico je povezan z občutki strahu in negotovosti.

Temeljna dokumenta, ki se izstavita ob sprejemu, sta popis bolezni in temperaturni list (ibid.).

Medicinska sestra ob sprejemu nastavi in napiše temperaturni list: ime in priimek bolnika, letnico rojstva, krvni tlak, srčni utrip, telesno temperaturo, telesno težo in višino. Izpolni se tudi negovalna anamneza (popis bolezni). Urejena dokumentacija ob sprejemu je osnova za nadaljnje delo.

Medicinska sestra bolnika registrira tudi v oddelčni računalnik in naroči ustrezno prehrano. S sprejemom seznanimo tudi zdravnika.

Pri usklajevanju sprejemnih postopkov je obseg aktivnosti zdravstvene nege sledeč:

Higienska oskrba bolnika in preoblačenje

Poteka v kopalnici, kjer se bolnik tudi preobleče. Bolnikova oblačila lahko svojci odnesejo domov, lahko jih ima pri sebi v sobi ali pa jih hrani v bolnišnični garderobi. Med bivanjem se bolniku ponudi bolnišnično perilo, lahko pa uporabljajo tudi svojega. Po končani higienski


22

oskrbi bolnika namestimo v bolniško sobo, ga seznanimo s posteljno enoto in ga predstavimo drugim bolnikom.

Meritev vitalnih funkcij, telesne višine in teže bolnika

Po meritvi vitalnih funkcij (telesne temperature, krvnega tlaka, srčnega utripa, frekvence dihanja) sledi še tehtanje in merjenje telesne višine, nato pa se bolniku odvzemeta vzorca krvi in urina. Medicinska sestra vse dobljene vrednosti vpiše na temperaturni list in uredi negovalno dokumentacijo.

Ureditev zdravstvene dokumentacije

Prihod bolnika na oddelek se najprej registrira v dnevno poročilo, na temperaturno tablo pa se obesi z vsemi podatki pravilno izpolnjen temperaturni list. Nato se uredi in zloži vsa spremljajoča zdravstvena dokumentacija.

Ocena trenutnega zdravstvenega stanja

Del aktivnosti zdravstvene nege ob sprejemu je tudi ocena trenutnega zdravstvenega stanja bolnika in oblikovanje načrta zdravstvene nege. V negovalni anamnezi medicinska sestra zbere podatke o bolnikovem fizičnem stanju (stanju kardiovaskularnega sistema, respiratornega sistema, prehranjenosti, navadah v zvezi z izločanjem in odvajanjem ...) in psihičnem stanju, ki se na različne načine kaže z občutkom anksioznosti.

Zelo pomemben podatek je tudi socialno stanje bolnika, saj nam pove, od kod bolnik prihaja, s kom živi, kam se bo vrnil po odpustu in kdo bo skrbel zanj, ko bo potreboval pomoč.

Tabela 4 : Ocena bolnikovega stanja

VRSTA OCENJEVANJA MERILA

Anamneza zdravstvene nege

- predhodne izkušnje z operacijo in anestezijo - kako bolnik in svojci razumejo in sprejemajo operativni

poseg - zdravila, ki jih jemlje - fizične ali duševne (mentalne) motnje - omejitev pri gibanju - pripomočki: zobna proteza, očesne leče, slušni aparat,

pripomočki za hojo, drugo - alergije - kajenje - pitje alkohola - pomoč družine, obvladovalni mehanizmi - poklic


23

- čustveno stanje (emocije)

Fizični pregled

- temperatura, krvni tlak, pulz in dihanje - višina in teža - oksigenacija - EKG - laboratorijski izvidi - rentgenske preiskave - splošni pregled: glave in vratu, kože, prsnega koša in

pljuč, srca in ožilja, abdomna, živčnega sistema

Dejavniki tveganja

- starost - prehranjenost - obsevanje - tekočinsko in elektrolitsko ravnovesje - obstoječe okužbe - kronična pljučna obolenja: emfizem, bronhitis, astma - obolenja imunskega sistema: levkemija, AIDS


Oblikovanje individualnega načrta ZN

Individualni načrt oblikuje MS na osnovi pridobljenih anamnestičnih podatkov. Vsebuje navedbo prednostnih negovalnih diagnoz glede na bolnikove potrebe, načrtovane intervencije ZN, izvajanje, čas izvedbe, izvajalce, vrednotenje.

Pri ugotavljanju bolnikovih potreb po zdravstveni negi medicinska sestra ocenjuje:

1. bolnikovo znanje o zdravljenju, kaj se bo z njim dogajalo, kakšen poseg bo imel;

2. bolnikovo psihično pripravljenost na operacijo;

3. bolnikovo fizično stanje pred operacijo.

3.2.1 Psihična priprava bolnika na operativni poseg

Psihična priprava bolnika na anestezijo in operacijo se začne takrat, ko se zdravnik operater odloči za operativni poseg. Psihična priprava na anestezijo in operativni poseg je potrebna pri vseh operativnih posegih, pa čeprav jo zelo radi zanemarjamo. Osnova psihične priprave je dobra informiranost. Psihična priprava bolnika na anestezijo in operacijo je težko delo in od človeka zahteva veliko znanja, izkušenj, empatičen odnos in splošne človeške zrelosti, da zadosti vsem njegovim zahtevam in željam kot tudi željam njegovih svojcev. Za uspešno psihično pripravo bolnika na operacijo je potrebna dobra informiranost bolnika (Seničar, 2006).


24

Psihična priprava na operativni poseg je timsko delo, tim je interdisciplinarni, sestavljajo ga:

- osebni zdravnik in medicinska sestra v splošni ambulanti, patronažna sestra, sestra iz socialno-varstvenih zavodov (odvisno, od kod bolnik prihaja),

- zdravnik operater,

- zdravnik anesteziolog,

- oddelčna medicinska sestra,

- anestezijska medicinska sestra,

- psiholog,

- duhovnik,

- svojci, socialni delavec in

- tisti, ki jih bolnik še posebej želi za pomoč pri obvladovanju strahu pred operacijo, posledicami in morebitno invalidnostjo (Seničar, 2006, str. 13).

Zdravnik operater bolniku razloži namen, vrsto in način operacije. Pomembno je, da bolniku razloži samo pripravo na operacijo in potek zdravljenja po operaciji ter morebitne zaplete, s katerimi bi se lahko bolnik srečal po operaciji (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 59).

Zdravnik anesteziolog bolnika seznani z vrsto anestezije, z možnimi komplikacijami anestezije, posebnostmi zbujanja iz narkoze ter zdravljenjem akutne bolečine po operaciji.

Medicinska sestra preživi med pripravo na operacijo z bolnikom največ časa, zato ima pomembno vlogo pri psihični pripravi bolnika na operativni poseg. V tem času bolnik doživlja velik strah pred anestezijo in operacijo. Pogosto je raven strahu bolj izražena kot sam zdravstveni problem in ni nujno, daj je pogojena z obsežnostjo zdravstvenega problema. Dokazano je, da raven strahu pomembno vpliva na nadaljnje zdravljene in da strah vodi k slabšemu fizičnemu okrevanju in ozdravljenju. Medicinska sestra mora s primernim pristopom že ob prvem stiku v ambulanti ali na oddelku zmanjšati strah in negotovost ter mu pomagati, da bo sprejel svojo bolezen in vse potrebno za operativno terapijo.

Strah lahko do neke mere zmanjša:

1. pogovor z bolnikom in svojci,

2. pojasnilo in razlaga o nejasnostih glede posegov, postopkov in pripomočkov,

3. poučevanje o pravilnem dihanju, izkašljevanju in gibanju po operaciji,

4. zagotavljanje varnosti in dobrega počutja.


25

Pogovor z bolniki in svojci

Medicinska sestra mora bolniku in svojcem omogočiti, da lahko govorijo o svojih skrbeh in strahovih, ki jih povzroča predvidena operacija – pri tem ugotavlja bolnikovo psihično pripravljenost na operacijo in tako dobiva podatke o vzrokih za strah in zaskrbljenost pri bolniku in svojcih. Bolniki pogosto potrebujejo le priložnost, da izrazijo svoje strahove in skrbi razumevajoči osebi. Člani bolnikove družine bolniku pogosto niso zmožni nuditi zadostne opore, saj so sami pod velikim stresom. Pomembno je, da si za pogovor izberemo primeren čas in prostor in tako bolniku in svojcem omogočimo zasebnost. Pomembno je, da na začetku komunikacije dosežemo zaupanje, saj pacienti, ki izpostavijo zaupljiv odnos z zdravstvenim osebjem, laže spregovorijo o svojih občutkih. Dosežemo ga s spoštljivostjo, prijaznostjo, vljudnostjo, razločno komunikacijo ter bolniku zagotovimo, da vse, kar bo povedal, ostane med stenami zdravstvene ustanove, ker nas zavezuje poklicna molčečnost. Pri pogovoru se moramo držati svojih kompetenc in pristojnosti. Če je potrebno, se ločeno pogovorimo z bolnikom in svojci, nikdar pa ne poskušamo reševati njihovih sporov (Seničar, 2006; Ivanuša in Železnik 2000).

Pojasnila in razlaga o nejasnostih glede posegov, postopkov in pripomočkov

Bolnika je manj strah, če je dobro pripravljen na razne postopke in posege, ki jih bo morala medicinska sestra pri njem izvajati že pred operacijo. Prav tako ga je manj strah, če ga seznanimo s pripomočki (infuzijo, kisikom, urinskim katetrom ...), ki jih bo moral imeti po operaciji – kako dolgo, zakaj, ali ga bodo ovirali pri gibanju, higieni in drugih aktivnostih. Sam obseg informacij je odvisen od prejšnjih izkušenj, zanimanja in prizadetosti bolnika ter svojcev. Najbolje je, da bolnika vprašamo, kaj želi vedeti o operaciji. Bolnikom, ki so hudo prizadati zaradi operacije, ali bolnikom z bolečinami, dajemo čim bolj preprosta pojasnila. Bolniki, ki doživljajo velik strah, informacije običajno preslišijo ali pa si jih ne zapomnijo (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 59).

Za bolnika in svojce so pomembne naslednje informacije (Seničar, 2006, str. 14–15):

namen in izvedba postopkov in posegov: jemanje krvi, nastavljanje infuzije, želodčne sonde, urinskega katetra, dajanje klizme;

prehrana (zakaj mora biti tešč?);

priprava kože in operativnega polja;

namen premedikacije;

transport v operacijsko sobo (čas, trajanje operacije);

pomen sobe za zbujanje:

- prostor, v katerem se bolnik zbuja iz narkoze,

- poostrena kontrola vitalnih funkcij pri bolniku,


26

- vrnitev bolnika na oddelek, ko se vitalne funkcije stabilizirajo;

pooperativne aktivnosti:

- gibanje, premikanje, obračanje (kakor hitro je možno po operaciji),

- vzdrževanje proste dihalne poti, terapija s kisikom,

- infuzijska terapija,

- običajno zdravljenje bolečine (časovni presledek ali po potrebi),

- nadzor nad rano in nedotakljivost rane, dreni.

Poučevanje o pravilnem dihanju, izkašljevanju in gibanju po operaciji

Bolnika moramo poučiti o aktivnostih, ki mu bodo pomagale doseči najboljšo raven delovanja po operaciji že pred samo operacijo. Če s tem začnemo pravočasno, ne izgubljamo časa pri učinkovitosti poučevanja. Najbolje je, če bolnik dobi pojasnila o operaciji in aktivnostih o operaciji že pred sprejemom v bolnišnico. Tako jih lahko doma prebere in že tudi izvaja vaje. Ko je sprejet v bolnišnico, s pomočjo medicinske sestre ali fizioterapevta vaje ponovi. Dobro oblikovan program preoperativnega učenja poveča bolnikovo fizično delovanje, bolnik se psihično bolje počuti, to pa lahko skrajša njegovo ležalno dobo v bolnišnici.

Poučevanje bolnika dan pred operacijo ni koristno, ker je bolnika preveč strah in ne sledi navodilom (ibid., str. 15).

Dihalne vaje in izkašljevanje

Nekateri bolniki so v veliki nevarnosti, da se pri njih razvijejo pooperativne pljučne komplikacije (atelektaze in pljučnica). Fizioterapevt mora naučiti bolnike pravilnega dihanja in izkašljevanja že pred operacijo.

To je predvsem pomembno za bolnike:

- z inhalacijsko anestezijo,

- torakalno operacijo,

- z operacijo zgornjega abdomna,

- kadilce,

- s kroničnim pljučnim obolenjem, s tesno povitimi obvezami v predelu abdomna,

- z mavcem toraksa,

- s prekomerno težo,

- v visoki starosti.


27

Tabela 5: Operacije, pri katerih je izkašljevanje nevarno

Mesto operacije Učinek kašlja

Glava Kašelj povečuje intrakranialni tlak, ki poškoduje možgane.

Oči Kašelj povečuje intrakranialni tlak, ki povečuje intraokularni tlak in s tem pritisk na šivano mesto.

Uho Pri kašljanju, če pride do njega, mora bolnik imeti usta odprta, da se prepreči prenos pritiska preko evstahijeve cevi v srednje uho in na šivano rano.

Nos Pri kašljanju, če pride do njega, mora imeti odprta usta, da se prepreči odstranitev strdka na rani in krvavitev.

Grlo Energično kašljanje lahko odstrani strdek in povzroči krvavitev.


Zagotavljanje varnosti in dobrega počutja

Strah pred operacijo pri bolnikih pogosto povzroča nespečnost in vznemirjenost, zato bolniki v takšnih primerih dobijo sredstva za pomirjanje, in sicer 1 do 2 dni pred operacijo. Če bolniku zdravstveno stanje dopušča, da hodi in se giba, ga pri tem vzpodbujamo, saj to pospešuje cirkulacijo, izboljšuje predihanost pljuč, krepi mišično moč in izboljšuje psihično počutje. Izogibati pa se mora naporom, ki ga utrujajo. Pri bolnikih, ki imajo kronična obolenja, moramo načrtovati tudi počitek.

Bolnika moramo obravnavati celostno. Vedeti moramo, da bolnik ni predmet, ki ima zaradi bolezni ali poškodbe motene funkcije, ampak je človek, na katerega vplivajo telesni, duševni, socialni in kulturni stiki. Uspeh operacije je velikokrat odvisen od tega, kako znamo pri bolniku spodbuditi voljo do življenja in ga prepričati, da bo operacija uspela (Seničar, 2006, str. 16).

Pisni pristanek bolnika na operacijo

Vsak medicinski poseg, ki se izvaja na bolniku, prav tako tudi intervencije, ki so povezane z operacijo, mora bolnik ustno in pisno dovoliti. S tem potrdi, da lahko sam po svoji presoji odloča o svojem zdravljenju, potem ko je bil o tem na razumljiv način natančno poučen. Podpisan bolnikov pristanek pa ščiti tudi zdravnika kirurga in medicinsko sestro ter ustanovo pred tem, da bi bil bolnik neprostovoljno podvržen določenemu načinu zdravljenja. Preden bolnik podpiše izjavo o pristanku, ga zdravnik seznani z vsemi terapevtskimi in diagnostičnimi posegi, ki so potrebni med zdravljenjem. Seznani ga tudi s tveganjem, posledicami in morebitno invalidnostjo po operaciji.

Pisni pristanek bolnika pomeni, da je bolnik seznanjen na njemu razumljiv način o:

1. vrsti in namenu operacije ter zdravljenja,

2. razpoložljivih možnostih,


28

3. nevarnostih vsake operacije.

Po seznanitvi bolnika, zdravnik tudi dokumentira, da je bolnik seznanjen z zdravljenjem. V primeru, da bolnik ne more podpisati pristanka za zdravljenje, to storijo starši, varuhi ali svojci. V nujnih primerih se lahko operacija opravi tudi brez predhodno podpisanega dovoljenja. V tem primeru odloča konzilij zdravnikov, odvisno od navodil ustanove. Vloga medicinske sestre pri bolnikovem pristajanju na operacijo je, da podpira izjave zdravnika in uporabi vso svoje znanje in spretnosti poučevanja, da bolniku pojasni potrebo po operaciji in mu tako olajša pravilno odločitev

3.2.2 Fizična priprava bolnika na operativni poseg

Fizična priprava bolnika na anestezijo in operativni poseg pomeni čim boljše doseganje kondicije za predviden operativni poseg in anestezijo. Bolniki, ki so izsušeni zaradi bruhanja ali diarej, dobivajo tekočino, hrano in elektrolite v obliki infuzije. Slabo hranjeni bolniki imajo posebno dieto, ki vsebuje veliko beljakovin, ogljikovih hidratov in vitaminov – v primeru, da tako hrano slabo prenašajo, pa dobijo popolno parenteralno prehrano. Debelejši ljudje dobijo redukcijsko dieto. Oboji potrebujejo pomoč in podporo pri vzdrževanju ustrezne diete.

Bolniki s kroničnimi obstruktivnimi pljučnimi obolenji potrebujejo energično respiratorno fizioterapijo, ki jim pomaga, da dobro predihajo pljuča in se tako čim bolj izognejo respiratornim zapletom po operaciji. Taka terapija običajno vključuje drenažni položaj, inhalacije in antibiotike. Bolniki morajo opustiti kajenje ali pa ga zmanjšati; to še posebej velja za pljučne bolnike.

V primeru, da ima bolnik diabetes mellitus, mora biti pred operacijo pregledan.

K fizični pripravi bolnika na operativni poseg sodijo:

Pregled kirurga

Kirurg bolniku predstavi celoten potek zdravljenja in odredi določene preiskave za odkrivanje obolenj, ki bi lahko poslabšale potek operacije.

Pregled anesteziologa

Anesteziolog obišče svojega bolnika, katerega bo anesteziral, dan ali dva pred predvideno operacijo in anestezijo, da se seznanita.


29

Predoperativne preiskave

Pri vsakem bolniku napravimo rutinske preiskave, kot so meritev srčnega utripa, krvnega tlaka, temperature. Vsakega bolnika tudi stehtamo in izmerimo njegovo višino.

Naredimo tudi običajne laboratorijske preiskave krvi in urina. S pomočjo patoloških ugotovitev v rutinskih preiskavah ali zaradi narave bolnikove bolezni lahko zdravnik odredi še posebne preiskave in diagnostiko, ki so našteti v tabeli 4.

Tabela 4: Preoperativne preiskave

Sistemi Preiskave Obolenja ali stanja

Respiracija Slikanje prsnega koša TBC ali druga pljučna obolenja Vitalna kapaciteta TBC, kronična obstruktivna

pljučna obolenja, bronhitis, astma

Pljučne funkcije AB +02 analize

Cirkulacija EKG Aritmije srca, okvare srca, poškodbe

Preiskave krvi Bela krvna slika Kronični infekti E, Hb, Htc Anemija Elektroliti Porušeno elektrolitsko

ravnovesje Trombociti, čas krvavitve in

strditve, protrombin Jetrna obolenja, krvna obolenja, nagnjenost h krvavitvam

Krvni volumen Srčna obolenja Krvna skupina in navzkrižni

preizkus

Ledvice Navadni urin Beljakovine Ledvična obolenja Sediment Bakterije Infekcija urinarnega trakta Specifična teža Ledvična obolenja

Serum Urea, kreatinin, elektroliti Ledvična obolenja Metabolizem Sladkor v krvi, urinu, aceton Diabetes mellitus, stradanje


Dieta

Pri vseh bolnikih pred operacijo (izjema so črevesne operacije, ko mora bolnik s posebno dieto pripraviti črevesje za operacijo) je dovoljeno normalno uživanje hrane. Bolnik mora biti brez hrane le 6–8 ur pred operacijo, odvisno od navodil zdravnika, oddelka ali ustanove. Prav tako ne sme uživati tekočine vsaj 4 ure pred operacijo, saj lahko hrana in tekočina v želodcu med anestezijo povzročita aspiracijo želodčne vsebine, ki je lahko vzrok za nastanek


30

aspiracijske pljučnice. Če je bolnik kljub opozorilom užival hrano in tekočino, je o tem treba obvestiti zdravnika, ki bo ustrezno ukrepal. Bolniki, ki so izsušeni, potrebujejo pred začetkom operacije tekočino v obliki infuzije. Pri operacijah, kjer pričakujemo odsotnost peristaltike po operaciji (npr. zaradi same anestezije ali operativnega posega v bližini drobovja), bolniku pred operacijo uvedemo nazogastrično sondo (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 56).

TEŠČ ali NPO (ničesar per os) pomeni, da bolnik pred operacijo ne sme piti, jesti, lizati ali kaditi.

Priprava prebavnega trakta

Priprava prebavnega trakta je odvisna od vrste in lokacije operativnega posega. Za operacijo mora biti prebavni trakt prazen. S tem znatno ublažimo nevšečnosti v prebavilih po operaciji. Za operacije, ki ne potekajo na prebavilih, je dovolj, da je bolnik tešč vsaj 6 ur, pred posegom pa izprazni mehur in črevo. Če črevo pred operacijo ni sčiščeno ali pa slabo sčiščeno, obstaja večja možnost infekcije, dehiscence, vnetja, meteorizma ali paralitičnega ileusa (ibid., str. 57).

Čiščenje širokega črevesa

Nujni del priprave na programsko operacijo širokega črevesa je njegovo čiščenje. En dan pred operacijo pije bolnik le tekočino, zjutraj zaužije odvajalo, v popoldanskem času pa popije nekaj litrov vode z dodatkom elektrolitov. Bolnik pije, dokler ne odvaja čiste ali vsaj rumenkaste tekočine brez primesi blata. Količina popite tekočine, potrebna za zadovoljivo čiščenje, je v veliki meri odvisna od hitrosti zaužite tekočine. Če bolnik tekočine ne more piti, jo prejme s pomočjo gastrične sonde z dodatki zdravil za hitrejše praznjenje želodca in preprečevanje bruhanja. Če nastopijo znaki ileusa, čiščenje takoj prekinemo, bolnik dobi infuzijo in gastrično sondo.

Če za čiščenje uporabljamo klistir, moramo biti zelo previdni, še posebej pri večkratnem dajanju klizme, ki bolnika zelo utruja in draži črevesno sluznico.

Priprava bolnikove kože

Namen priprave bolnikove kože je zmanjšati število mikroorganizmov na operativnem polju. Običajno je dovolj čiščenje operacijskega polja z umivanjem ali tuširanjem kože z milom. Nekatere operacije pa zahtevajo poseben način čiščenja in zaščite operativnega področja (npr. ortopedske), ki ju odredi zdravnik.

Priprava operativnega polja vključuje tudi odstranjevanje dlak ali las. Pri določenih operacijah je operacijsko polje treba obriti, pri čemer je možno, da ranimo kožo, to pa lahko povzroči infekcijo. Britje je zato bolj primerno neposredno pred posegom ali eno uro pred posegom (bakterije imajo manj časa za razvoj v ranjeni koži). Brijemo vedno v smeri rasti dlak in le tiste predele, ki jih je določil operater.


31

Predoperativna fizioterapija

Respiracijska fizioterapija obsega vrsto postopkov, s katerimi izboljšamo mehaniko dihanja in čiščenje pljuč. Oboje je potrebno pred operacijo in po njej, da preprečimo pljučne zaplete in pomagamo pri zdravljenju in rehabilitaciji, če je do njih prišlo.

Sedacija bolnika

Na večer pred predvidenim posegom dobi bolnik po naročilu anesteziologa sedativ, da se naspi in spočije.

3.2.3 Postopki na dan operacije

Priprava bolnika na dan operacije poteka po utečenem standardu in vsebuje naslednje aktivnosti.

Meritev vitalnih funkcij in ocena bolnikovega stanja

Na dan operacije se bolniku najprej izmerijo vitalne funkcije (telesna temperatura, tlak, srčni utrip, dihanje). V primeru patoloških sprememb se o stanju obvesti zdravnika. Operacija je lahko v takih primerih prestavljena, seveda če bolnik zaradi tega ni življenjsko ogrožen.

Higienska oskrba bolnika

K higienski oskrbi spadata jutranja toaleta in priprava operativnega polja. Bolnik, ki je pomičen, se stušira, umije zobe. Po potrebi mu pomagamo. Nepomičnemu bolniku napravimo posteljno kopel, ustno nego, glavo si umije že prejšnji dan sam ali s pomočjo medicinske sestre. Preoblečemo ga v čisto perilo. MS preoblečejo tudi njegovo posteljo. Priprava operacijskega polja se napravi po standardu posameznega oddelka ali navodilih operaterja.

Po higienski oskrbi se bolniku na zapestje in na njegovo posteljo namesti identifikacijska zapestnica.

Odstranitev telesnih pomagal in nakita ter bolnikove lastnine

Pred operacijo bolniku odstranimo vse telesne pripomočke: očala, kontaktne leče, slušni aparat (praviloma v operacijski sobi). Bolniku odstranimo tudi nakit in uro. Vsa bolnikova lastnina se hrani v sef ali v za to namenjeno omarico. Še pred tem se naredi tudi popis bolnikovih stvari, strinjanje s popisom bolnik izkaže s svojim podpisom. Po premestitvi bolnika iz intenzivne terapije na oddelek se bolniku njegova lastnina vrne.


32

Aplikacija premedikacije

Aplikacija premedikacije je neposredna priprava na anestezijo. Njen glavni namen je zmanjšati bolnikov strah in ga psihično pripraviti na operacijo. Aplicira se po pisnem naročilu anesteziologa. Bolnik dobi zvečer pred operacijo sredstvo za pomiritev in spanje. Če bolnik ponoči dobiva analgetike, jih mora dobiti vsaj 4 ure pred premedikacijo, da ne pride do pretirane sedacije.

Bolnik na dan operacije dobi zdravilo običajno 45 do 90 minut pred posegom. Pred tem morajo biti vse aktivnosti in intervencije pri bolniku končane, saj mora po operaciji ostati v postelji, da zagotovimo maksimalen učinek zdravila in preprečimo morebiten padec zaradi omotice. Če je prišlo do zamude pri premedikaciji, je treba to sporočiti anesteziologu. Premedikacija prav tako olajšuje uvod v anestezijo in njeno vzdrževanje, zmanjšuje nezaželene reflekse med anestezijo, izločanje sline in sekreta v dihalnih poteh in blokira vagusni živec (odvisno od vrste zdravila) (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 66).

Otrokom damo premedikacijo v obliki sirupa ali svečke, odraslim v obliki tablet ali injekcij.

Aplikacija premedikacije se pisno registrira. Postelja mora biti znižana in nameščena mora biti posteljna ograja. Bolnik mora imeti v dosegu nameščeno klicno napravo. Bolnika opazujemo do odhoda v operacijske prostore.

Tabela 5: Zdravila za premedikacijo

Zdravilo Želeni učinki Nezaželeni učinki

Sedativi – hipnotiki (fluzepam)

Zmanjšujejo strah, povzročajo sprostitev in zaspanost.

Pri starejših in tudi ob bolečinah lahko povzročajo zmedenost.

Narkotiki (morfij) Zmanjšujejo strah, bolečino in potrebo po anestetikih, olajšajo sprostitev.

Zavirajo dihanje, cirkulacijo, delovanje prebavil, lahko povzročajo navzeo, bruhanje.

Antianksiolitiki (ataraks) Zmanjšujejo strah, povzročajo zaspanost, so antiemetiki.

Lahko znižujejo krvni tlak.

Nevroleptiki (fentanil)

Pomirjajo, povzročajo stanje indiferentnosti, zmanjšujejo aktivnosti, delujejo analgetično, so antiemetiki.

Zavirajo dihanje, povzročajo mišično rigidnost, znižujejo krvni tlak.

Vagolitik (atropin) Zmanjšujejo sekrecijo, preprečujejo laringospazem.

Suši sluznico ust, povzroča tahikardijo.



33

Ureditev bolnikove dokumentacije Preden bolnika odpeljemo v operacijsko sobo, uredimo njegovo dokumentacijo, na negovalnem listu pa označimo vso pripravo na operacijo. Vsa bolnikova dokumentacija mora biti zbrana in zložena v mapi, ki smo jo nastavili ob sprejemu. Na listu morajo biti označeni tudi podatki o stanju bolnika in njegovi invalidnosti (slabovidnost, naglušnost). Negovalni list vsebuje: 1. pripravo operativnega polja in kontrole, 2. zadnje kontrole vitalnih funkcij (temperature, srčnega utripa, dihanja, krvnega tlaka), 3. premedikacijo: čas in podpis sestre, 4. druga zdravila: katera, čas dajanja, 5. bolnikovo višino in težo, 6. bolnikov pristanek na poseg.

Transport bolnika v operacijsko sobo

Bolnika odpeljemo v operacijsko sobo z vozičkom ali posteljo, odvisno od operacije. Bolnika spremlja sobna medicinska sestra in ga preda operacijski medicinski sestri.

Medicinska sestra svojcem ali prijateljem bolnika pove:

1. kje naj počakajo na bolnikovo vrnitev iz operacijske sobe;

2. kdaj približno bo operacija končana in pri tem upošteva tudi čas zbujanja;

3. kdaj se lahko pogovorijo z operaterjem;

4. kaj se predvideva pri bolniku po operaciji (spanje, pripomočki, omejitev gibanja ...).


34

4 EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu diplomske naloge smo anketirali bolnike na kirurških oddelkih UKC Maribor.

4.1 Namen in cilji

Namen raziskovalne ankete je bil pridobiti informacije o tem, koliko in kako so bolniki informirani o anesteziji in operaciji. Cilji so bili ugotoviti, ali dobijo zadostne informacije, od koga so dobili največ informacij, ali so jim informacije razumljive, ali so pred prihodom v bolnišnico iskali dodatne informacije o anesteziji in operaciji in kje so jih iskali.

4.2 Hipoteze

Hipoteza 1: Predpostavljamo, da so bolniki v večini zadovoljni s količino informacij, ki jih dobijo o anesteziji in operaciji.

Hipoteza 2: Predpostavljamo, da jim vse informacije v zvezi z anestezijo in operacijo niso bile razumljive, vendar tega niso povedali.

Hipoteza 3: Predpostavljamo, da se je minimalno 50 % bolnikov predhodno informiralo o posegu ali so vsaj iskali informacije po spletu ali drugih informacijskih virih.

Hipoteza 4: Predpostavljamo, da se je večji delež žensk kot moških predhodno informiral o anesteziji in operativnem posegu.

Hipoteza 5: Predpostavljamo, da so bile informacije mlajšim podane bolj razumljivo kot starejšim.

Hipoteza 6: Predpostavljamo, da bolniki največ informacij o anesteziji in operaciji dobijo od medicinskih sester.


35

4.3 Preiskovalci in metode

Raziskava je bila opravljena v UKC Maribor na oddelkih za splošno in abdominalno kirurgijo, urologijo in travmatologijo. Anketni vzorec je zajemal 77 bolnikov, ki so bili hospitalizirani na že omenjenih oddelkih. Vsi bolniki so prostovoljno sodelovali v raziskavi. Raziskava je bila opravljena z anonimnim anketnim vprašalnikom zaprtega tipa. Anketni vprašalnik je zajemal 10 vprašanj. Prvi 2 vprašanji sta zajemali splošne podatke, kot sta starost in spol anketiranih, ostalih osem vprašanj pa se je nanašalo na informiranost bolnikov o anesteziji in operaciji. Ob reševanju vprašalnikov smo bili ves čas prisotni in ob morebitnih nejasnostih pomagali bolnikom.

Preden smo opravili raziskavo, sta vprašalnik pregledali etična komisija UKC Maribor in služba za zdravstveno nego UKC Maribor in ga potrdili.

Zbrane podatke smo prikazali v obliki grafov in jih analizirali.


36

4.4 Rezultati raziskave

Rezultati ankete so prikazani v grafih 1–9.

Graf 1: Spol anketirancev

Prosim navedite spol:

a) Moški. b) Ženski.

68%

32%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

Moški Ženske

Moški Ženske

.

Graf 2: Starost anketirancev

Prosim, obkrožite, v katero starostno skupino se uvrščate:

a) Do 27 let. b) 28–40 let. c) 41–65 let. d) Nad 65 let.

0

8

25

19

2

5

12

6

2

13

37

25

0

5

10

15

20

25

30

35

40

moški ženske skupaj

do 27 let 28 do 40 let 41 - 65 let nad 65 let


37

Graf 3: Dodatna informiranost o operaciji in anesteziji Ali ste se pred prihodom v bolnišnico dodatno informirali o operativnem posegu in anesteziji?

a) Da. b) Ne.

44%

56%

40%

60%

43%

57%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

da ne


Graf 4: Viri dodatnih informacij

Kje ste iskali informacije? (Možnih je več odgovorov.)

a) Nisem jih iskal/-a. b) Internet. c) Revije. d) Knjige. e) Prijatelji. f) Svojci.

30%

22%26%

43%39%

50%

20%

30%

50%50%

36%

21%

27%

45%42%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

moški (23) ženske (10) skupaj (33)

internet revije knjige prijatelji svojci


38

Graf 5: Količina informacij v bolnišnici

Ali menite, da ste dobili dovolj informacij v zvezi z anestezijo in operacijo s strani zdravstvenih delavcev – medicinske sestre?

a) Da. b) Ne.

Graf 6: Zadovoljstvo z informacijami, pridobljenimi v bolnišnici

Ali ste bili s podanimi informacijami zadovoljni?

a) Da. b) Ne.

83%

17%

88%

12%

84%

16%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

da ne


83%

17%

88%

12%

84%

16%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

da ne



39

Graf 7: Zdravstveni delavec, ki bolnika najbolj informira

Od katerega zdravstvenega delavca ste dobili največ informacij?

a) Zdravnika operaterja. b) Anesteziologa. c) Medicinske sestre. d) Fizioterapevta.

77%

13%10%

0%

64%

20%16%

0%

73%

15%12%

0%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%


zdravnika operaterja anesteziologa medicinske sestre fizioterapevta

Graf 6: Razumljivost podanih informacij

Ali so vam bile podane informacije razumljive?

a) Da. b) Ne.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

da ne ali delno



40

Graf 7: Nerazumljivosti podanih informacij Ali ste povedali, če vam podane informacije niso bile razumljive?

a) Da. b) Ne.

43%

25%

37%

57%

75%

63%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

da ne


Graf 8: Razlogi za molčanje pri nerazumevanju informacij

Zakaj niste povedali, da vam podane informacije niso bile razumljive?

a) Bilo me je sram povedati. b) Bilo me je strah povedati. c) Nisem imel interesa. d) Nisem hotel/-a “obremenjevati” osebja. e) Drugo.

12,5%

0%

12,5%

37,5%37,5%

25%

0% 0%

50%

25%

17%

0%

8%

42%

33%

0,0%

5,0%

10,0%

15,0%

20,0%

25,0%

30,0%

35,0%

40,0%

45,0%

50,0%


bilo me je sram povedati bilo me je strah povedati

nisem imel interesa nisem hotel "obremenjevati osebja

drugo


41

Graf 9: Prikaz števila pacientov, katerim informacije niso bile razumljive, glede na starostno strukturo

0 0

4

10

1

0

2 2

1

0

6

12

0

2

4

6

8

10

12


do 27 let 27 - 40 let 40 - 65 let nad 65 let


42

4.5 Razprava

Anketni vprašalnik je sestavljen iz desetih vprašanj, namen katerih je bil ugotoviti, v kolikšni meri se bolniki predhodno informirajo o sami anesteziji in operaciji pred prihodom v bolnišnico, kje najpogosteje iščejo informacije, od katerega izmed zdravstvenih delavcev po njihovem mnenju dobijo največ informacij. Namen je bil tudi ugotoviti, ali menijo, da dobijo dovolj informacij in ali so jim podane informacije razumljive. Zanimalo nas je tudi, ali so povedali, če jim podane informacije niso bile razumljive in kaj je bil vzrok za njihov morebitni molk.

Prvi dve vprašanji zajemata splošne pojme, kot sta spol in starost anketiranih. Od 77 anketiranih bolnikov je bilo 52 (68 %) moških in 25 (32 %) žensk. Pri starostni strukturi je bilo 37 anketiranih (45 %) starih med 40 in 65 let, 25 (32 %) nad 65 let, 13 (17 %) starih med 27 in 40 let, 2 (3 %) pa sta bila stara do 27 let.

Drugi sklop vprašanj (3–10) zajema vprašanja o informiranosti bolnikov o anesteziji in operaciji. Prvo vprašanje se je glasilo, ali so se pred prihodom v bolnišnico predhodno informirali o anesteziji in operaciji. Da so se predhodno informirali, je odgovorilo 33 (43 %) anketiranih od 77 bolnikov.

Pri naslednjem vprašanju (št. 4) nas je zanimalo, kje so iskali informacije. Pri tem vprašanju so anketirani lahko obkrožili več odgovorov. Največ bolnikov je obkrožilo odgovor, da so informacije iskali pri prijateljih (15) – 45% in svojcih (14) – 42 %. Kot pomemben vir pridobivanja podatkov se je izkazal tudi internet, kjer je informacije iskalo 36 % (12) anketiranih. Da so iskali informacije v revijah in knjigah, je obkrožilo 21 % (7) oz. 27 % (9) anketiranih. Pokazalo se je, da se bolniki po informacije ne zatečejo samo k enemu viru. Tako so tisti bolniki, ki so predhodno iskali informacije o anesteziji in operaciji (33 anketiranih), obkrožili najmanj 2 odgovora.

Naslednji dve vprašanji (5.,6.) sta se glasili, ali anketiranci menijo, da so s strani zdravstvenih delavcev – medicinske sestre dobili dovolj informacij v zvezi z anestezijo in operativnim posegom in ali so bili s podanimi informacijami zadovoljni. Tako je na obe vprašanje 85 % (65) anketiranih odgovorilo z DA, 15 % (12) pa z NE.

Pri vprašanju številka 7 nas je zanimalo, od koga izmed zdravstvenih delavcev menijo, da dobijo največ informacij. Največ anketiranih je obkrožilo zdravnika operaterja 73 % (56), na drugem mestu je bil anesteziolog, ki ga je obkrožilo 15 % (12) anketiranih. Medicinsko sestro je obkrožilo 12 % (9) anketiranih.

Osmo vprašanje se je glasilo, ali so jim bile informacije s strani zdravstvenih delavcev razumljive. Pri tem vprašanju smo hoteli ugotoviti, ali so informacije bolnikom predstavljene na njim razumljiv način. Pritrdilno je odgovorilo 75 % (58) bolnikov. Da jim dane informacije niso bile dobro razumljive, je odgovorilo 25 % (19) anketiranih, pri čemer menimo, da gre za velik odstotek.


43

Pri naslednjem vprašanju (9.) nas je zanimalo, ali so zdravstvenemu osebju dali vedeti, da jim podane informacije niso razumljive. Od 19 anketiranih, katerim informacije niso bile razumljive, jih je to 7 (37 %) povedalo, 12 (63 %) anketiranih pa je podatek zamolčalo. Razloge za molčanje smo hoteli izvedeti z zadnjim vprašanjem. Na voljo so imeli odgovore: bilo me je sram povedati, bilo me je strah povedati, ni me zanimalo, nisem hotel dodatno obremenjevati osebja in drugo. Največ jih je obkrožilo, da niso hoteli dodatno obremenjevati osebja 42 % (5), sledil je odgovor “drugo”, katerega so obkrožili 4 anketirani oz 33 %. Da jih je bilo sram povedati, jih je obkrožilo 17 % (2). Nobenega izmed anketiranih ni bilo strah povedati, da informacij niso razumeli.

Preverjanje hipotez

Prvo hipotezo, pri kateri smo predvidevali, da je večina bolnikov zadovoljna s količino informacij, ki jih dobijo o anesteziji in operaciji, smo potrdili, saj je 85 % (65) anketirancev odgovorilo pritrdilno. 16 % (12) bolnikov z informacijami ni bilo zadovoljnih.

Drugo hipotezo, pri kateri smo predvidevali, da vsem bolnikom informacije niso bile razumljive in da tega niso povedali, smo potrdili, saj 25 % (19) bolnikom dane informacije niso bile razumljive ali so jim bile delno razumljive. Od teh bolnikov je bilo 12 takšnih, ki zdravstvenemu osebju niso povedali, da so jim bile informacije nerazumljive.

Tretjo hipotezo, pri kateri smo predvidevali, da se je vsaj 50 % bolnikov predhodno informiralo o anesteziji in operaciji, smo ovrgli, saj se je predhodno informiralo 43 % anketiranih.

Četrto hipotezo, pri kateri smo predvidevali, da se je predhodno informiral večji delež žensk kot moških, smo ovrgli, saj se je predhodno informiralo 40 % žensk in 44 % moških.

Pri peti hipotezi smo predvidevali, da so informacije mlajšim bolj razumljive, kar lahko potrdimo, saj so bile informacije nerazumljive kar 63 % anketiranim v starosti skupini nad 65 let, v starostni skupini od 40 do 65 let 32 % anketiranim, v starostni skupini do 27 let pa le 5 % (1).

Zadnjo hipotezo, pri kateri smo predvidevali, da največ informacij o anesteziji in operaciji dobijo od medicinske sestre, smo ovrgli, saj je le 12 % anketiranih odgovorilo, da so največ informacij dobili od medicinske sestre.

Sklepamo lahko, da bi bilo bolnike treba bolje informirati o sami anesteziji in operaciji in da bi medicinske sestre morale nameniti več časa informiranju bolnikov, saj je dobra informiranost osnova psihične priprave na anestezijo in operacijo.


44

5 ZAHVALA

Za strokovno pomoč, podporo, svetovanje ter razumevanje, se iskreno zahvaljujem mentorici gospe prim. mag. Nevenki Krčevski Škvarč, dr. med., spec. anesteziologije in reanimatologije.

Enako se zahvaljujem somentorci gospe dr. Danici Železnik.

Hvala tudi mojim domačim za pomoč in vzpodbudo v času študija.


45

6 LITERATURA

Long, B. C., Phipps, W. J. in V. L. Cassmeyer. Medical – surgical nursing. A nursing process approach. Third edition. St. Louis: Mosby, 1993.

Buček - Hajdarevič I., Kardoš Z. Preprečevanje dejavnikov tveganja pred operativnim posegom in po njem: Obzr Zdr N 2000; 34: 115–120.

Čepon V., Jaklič D. Zdravstvena nega bolnika pred operacijo na odprtem srcu in po njej: Obzr Zdr N 1995; 29: 53–61.

Hrknes G., Dincher J. Medical surgical nursing. Total patient care (tenth edition). St. Louis: Mosby, 1999.

Ivanuša A., Železnik D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000.

Jeretin S. Od etrove narkoze do anesteziologije. Maribor: Medicinska fakulteta, 2006. Klinična anesteziologija z zdravstveno nego: za medicinske sestre in tehnike. Ljubljana:

Inštitut za anestezijo – Sekcija za anestezijo in intenzivno medicino, 1994. Kiseljak V. Anestezija i reanimacija za medicinske sestre i tehničare. Zagreb:

Medicinska naklada, 2006 Mahkovic – Hergouth K. Priprava onkološkega bolnika na operativni poseg v

anesteziji. Dostopno na: http://www.onko-i.si/uploads/articles/2-2001-mahkovic.pdf (14. 10. 2008).

Manohin A. Anesteziologija. Smerkolj V. Kirurgija. Ljubljana: Sledi, 1995, 50–65. Mežek M., Martelj O. Priprava bolnika na operativni poseg. Dostopno na:

http://med.over.net/za_bolnike/kako_ukrepati/priprava_na_operacijo.htm (4. 3. 2008). Miksić et al. (ur.). Izbrana poglavja iz kirurgije: učbenik za kirurgijo na visokih

zdravstvenih šolah. Maribor: Obzorja, 2003. Hajdinjak A., Meglič R. Pomen standardov v sodobni zdravstveni negi: Obzr Zdr N

2001;35: 29–35. Hribar - Habinc M., Pevec - Gašperin M., Vlahovič D. Priprava na ambulantno

anestezijo: Obzr zdr N 1991; 25: 195–198. Prpić I. Kirurgija za više medicinske škole. Zagreb: Medicinska naklada, 2006. Ščavničar E. Subjekt in objekt v odnosu med medicinsko sestro in bolnikom: Obzr Zdr

N 2002; 36: 41–44. Škof M. Predstavitev psihičnih značilnosti dela anestezijske medicinske sestre: Obzr

Zdr N 1992; 26: 271–278. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999. Punder R. Nursing the surgical patient (second edition). London: University of london,

2005. Rakovec-Felser Z. Zdravstvena psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2002. Kirurški sanatorij Rožna dolina. Vse o anesteziji. Dostopno na:

http://www.estetika.si/vse_o_anasteziji (4. 3. 2008). Spindler V. Proces zdravstvene nege pri anesteziji: Obzr Zdr N 1991; 25: 199–206.


46

Univerzitetni Klinični Center Ljubljana. Informacije o anesteziji bolniku in njegovim svojcem. Dostopno na: http://www2.kclj.si/bolniki-9.html#2 (4. 3. 2008)


1

7 PRILOGE

Anketni vprašalnik.

Priprava bolnika na planiran operativni poseg.

Pojasnila dolžnosti in soglasje bolnika za zdravljenje in zdravstveni poseg.

Pisno soglasje za anestezijo.


2

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA …medicinska sestra, lokomotorni in respiratorni fizioterapevt, dietetik, socialni delavec in drugi, odvisno od operacije in bolnikovega zdravstvenega