Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Ali video nadzor in sodobna tehnologija predstavljata groţnjo pravici do

zasebnosti?

Admira Terzič

Oktober, 2010 mentor: dr. Benjamin Flander

Za idejne vzpodbude, kritično oceno diplomskega dela, usmerjanje in prijaznost se

zahvaljujem mentorju dr. Benjaminu Flandru ter Maticu Zupanu, dipl. varst..

Za vzpodbudne besede se zahvaljujem tudi prijateljicam Vanesi, SlaĎani in Sari.

Na koncu pa gre posebna zahvala družini in predvsem možu za moralno podporo.

Kazalo

1 Uvod ............................................................................................................................... 1

2 Metodološko - hipotetični okvir................................................................................... 2

3 Človekove pravice ......................................................................................................... 3

4 Pravica do zasebnosti ................................................................................................... 6

4.1 Koncept pričakovane zasebnosti ............................................................................. 8

4.2 Pomembnejši pravni akti, ki urejajo pravico do zasebnosti v Sloveniji ............... 10

4.3 Nekatere mednarodne pogodbe, ki urejajo pravico do zasebnosti ....................... 12

4.4 Samoodpovedovanje zasebnosti ............................................................................ 14

4.4.1 Resničnostne oddaje ................................................................................. 15

4.4.2 Facebook .................................................................................................. 15

5 Sodobna tehnologija in zasebnost ............................................................................. 17

5.1 Internet .................................................................................................................. 19

5.2 Satelitsko cestninjenje ........................................................................................... 22

5.3 Biometrija ............................................................................................................. 24

5.3.1 Biometrični potni listi ............................................................................... 27

5.4 Trgovinske kartice zvestobe .................................................................................. 28

6 Video nadzor in zasebnost ......................................................................................... 30

6.1 Splošni pogoji v zvezi z izvajanjem video nadzora ............................................... 32

6.1.1 Video nadzor delovnih prostorov ............................................................. 32

6.1.2 Video nadzor dostopa v uradne sluţbene oziroma poslovne prostore ..... 33

6.1.3 Video nadzor v večstanovanjskih stavbah ............................................... 33

6.2 Sistem CCTV ......................................................................................................... 34

6.3 Učinkovitost video nadzora .................................................................................. 36

7 Zaključek ..................................................................................................................... 39

8 Literatura in viri ......................................................................................................... 43

Povzetek

Sodobne tehnologije vse bolj prodirajo v naš vsakdan in nekatere med njimi nam v

marsičem omogočajo lagodnejše ţivljenje. Z napredkom tehnologije pa so se razvile

tudi nove oblike nadzora, ki so prinesle manjši obseg pravic do zasebnosti. Ko je človek

odkril ogenj, je poleg dobre strani ognja kaj hitro ugotovil tudi slabe strani. Tako je tudi

s sodobno tehnologijo. S seboj je prinesla tako pozitivne kot negativne stvari. Vse to je

dopustno le, če se uporablja za dobro. A temu ţal ni vedno tako.

Dejstvo je, da se video nadzoru danes skorajda ni več mogoče izogniti. Priča smo vedno

novejšim in naprednejšim oblikam nadzorovanja ljudi. Od potrošniškega nadzorovanja

z uporabo trgovinskih kartic zvestobe, biometrije v novih potnih listih pa vse do uvedbe

satelitskega cestninjenja, ki pa je še samo vprašanje časa. Zaradi navedenega so vedno

bolj izpostavljena vprašanja o posameznikovi zasebnosti. Zato sem v diplomskem delu

zajela nekatera osnovna spoznanja o pravici do zasebnosti ter hkrati prikazala, kako je

urejena s pravnimi akti pri nas in kako v mednarodnem pravu. Večji del dela pa je

namenjen sodobnim tehnologijam nadzora, ki so ţe na trţišču ali pa se razmišlja o

njihovi uvedbi. Tako v diplomskem delu predstavim, kako pravzaprav tehnologije, ki

nam niso tuje in jih uporabljamo vsakodnevno, ogroţajo našo zasebnost. Poleg tega je

to omejevanje zasebnosti največkrat prikrito. Na koncu diplomskega dela pa se

dotaknem video nadzornega sistema, ki vse bolj prodira na vsa področja našega

ţivljenja.

Pasti in nevarnosti nekaterih novih tehnologij se ne zavedamo. Zavedati se jih začnemo

šele takrat, ko nam začnejo kratiti naše pravice in je včasih ţe prepozno. Morda je ideja

o zasebnosti le še utvara. Ali jo sploh še imamo?

Ključne besede: pravica do zasebnosti, sodobna tehnologija, video nadzor, internet,

biometrija, satelitsko cestninjenje.

Video surveillance and modern technology - A threet to

privacy?

Summary

Modern technology is increasingly invading our everyday lives and some of them ease

our lives in many ways. Advancing technology developed new forms of control which

led to lower level of privacy rights. When man discovered fire he discovered not only

the good side, but also found some weak points. With modern technology it is exactly

the same. It brought both, good and bad things. All this is admissible only if used for

good. But unfortunately it is not always that way.

In fact, nowadays we can not avoid video surveillance. We are witnessing new and

more advanced forms of human control. From consumer control using commercial store

loyalty cards, biometrics in new passports to the introduction of satellite-based toll,

which is only a matter of time. This is the reason individual privacy issues are more and

more exposed. For that reason I captured some of the basic knowledge about right to

privacy and at the same time presented legal regulations in our country and international

standards. My thesis mostly talks about modern technologies of surveilance that already

are in the market or are considered to be implented into. In diploma I present how these

technologies, known to us and which we use on a regular basis, endanger our privacy. It

is a fact our privacy limitation is often well hiden. At the end of my thesis I discuss

video surveillance system, which is more and more invading our social life.

We are not aware of traps and risks some of the new technologies. We seem to start

realizing them only when we deprive our rights and sometimes it is already too late.

Perhaps it is only an illusion, our idea of privacy. More so, is it even there?

Key words: right to privacy, modern technology, video surveillance, internet,

biometrics, satellite-based toll.

1

1 Uvod

Zasebnost bi najlaţje razloţili kot »nekaj, kar ni javno«. Torej kot nekakšno zaprto

knjigo. Vsak bi jo rad odprl in jo vsaj malo prebral (Lampe, 2004). V človeški naravi je,

da se nam zasebnost drugih zdi zanimiva. Verjetno je to tudi poglavitni razlog, zakaj

število registriranih uporabnikov na straneh facebooka narašča, gledanost resničnostih

oddaj pa podira vse rekorde. Ali ima naša zasebnost ceno? Ali zasebnost zaradi naše

nevednosti in uporabe sodobne tehnologije počasi izginja?

V samem začetku diplomskega dela najprej povzemam ugotovitve in razmišljanja

različnih avtorjev o pravici do zasebnosti. Poleg definicij predstavim tudi njeno

zakonsko oziroma normativno podlago ter ugotovim skupne točke domače in tuje

zakonodaje. Pomembnost koncepta pričakovane zasebnosti predstavim s pomočjo

sodnih odločb. Uvodni del diplomskega dela je zaokroţen z opozorilom, da se z

uporabo spletnih druţbenih omreţij in udeleţb v resničnostnih oddajah (zavestno)

samoodpovedujemo pravici do zasebnosti.

Osrednji del dela je namenjen sodobnim tehnologijam, brez katerih si ţivljenja,

takšnega kot ga danes poznamo, ne predstavljamo. Izhajam iz ugotovitve, da se

pojavljajo vedno nove tehnologije, ki naj bi nam ţivljenje olajševale, in da ob tem

mediji izpostavljajo predvsem prednosti sodobnih tehnologij. Razlog pa tiči v

prepričanju, da nam tehnologija ponuja udobje v zameno za minimalno omejevanje naše

zasebnosti. Pa je temu res tako? Politiki nas vedno bolj prepričujejo, da je omejevanje

pravic potrebno za zagotavljanje nacionalne varnosti, vendar se sprašujem, ali se je za

(laţen?) občutek varnosti vredno odpovedati zasebnosti?

V sklepnem delu opozorim na dejstvo, da ţivimo v času poostrenega nadzora in

prevlade varnosti nad svobodo in posledično tudi nad našo zasebnostjo. Drţavljana

spremlja elektronski nadzor ţe skoraj na vsakem koraku. Video nadzorne kamere nas

spremljajo na ulicah, v trgovinah, v sluţbah, skratka povsod. Z diplomskim delom ţelim

ugotoviti zakaj je nadzor tako pomemben in zakaj se ga vedno pogosteje uporablja na

skoraj vsakem koraku našega druţbenega ţivljenja? Kaj se ob vsem tem zgodi z našo

zasebnostjo?

2

2 Metodološko - hipotetični okvir

Namen in cilj diplomskega dela je ugotoviti prednosti in izpostaviti nekatere slabosti

sodobne tehnologije nadzora, ki so ţe ali bodo v kratkem na trţišču in predstavljajo

groţnjo pravici do zasebnosti. Diplomsko delo je teoretične narave, kar pomeni, da sem

se pri izdelavi dela opirala predvsem na dostopno obstoječo pisno in elektronsko

literaturo domačih in tujih avtorjev ter obstoječo normativno podlago.

Video nadzorna oprema je danes dokaj cenovno ugodna ter tako dostopna zelo širokem

krogu ljudi. Trend uporabe video nadzornih kamer narašča silovito po celem svetu.

Video nadzorni sistemi nas kot rečeno spremljajo ţe skoraj na vsakem koraku. Ob tem

se v medijih in neredko tudi v strokovnih razpravah poudarjajo predvsem prednosti

video nadzora, pri čemer je še posebej izpostavljen njegov domnevni prispevek k večji

varnosti ljudi in premoţenja. Na teh predpostavkah v diplomskem delu izhajam iz

temeljne hipoteze, da je video nadzor učinkovit, da prispeva k večji varnosti, in da

deluje preventivno na potencialne storilce kaznivih ravnanj.

Računalniška tehnologija, biometrija, satelitsko cestninjenje, mobilna telefonija,

pametne kartice, video nadzorni sistemi in še bi lahko naštevala. Dejstvo je, da je razvoj

tehnologije zelo hiter. Mobilni telefoni so skoraj dokončno izpodrinili standardne

telefone, biometrične metode izpodrivajo stare načine identifikacije, prav tako pa skoraj

da ni gospodinjstva brez računalnika in interneta, enciklopedije v knjiţni obliki

zamenjuje wikipedija, video kamere pa so vedno manjše in manj opazne… Nekaj o

čemer si nismo drznili niti razmišljati postaja realnost. Tehnologija postaja nepogrešljiv

del našega delovnega in druţbenega okolja. Tehnološki napredek je prinesel ogromno

prednosti in nam v marsičem omogoča lagodnejše ţivljenje. Na ta izhodišča sem oprla

hipotezo, da se tehnologija tretjega tisočletja razvija zelo hitro in da zato velikokrat ob

njeni uvedbi ne opazimo, da omejuje zasebnost.

Diplomsko delo zaključim z verifikacijo hipotez, povzetkom glavnih ugotovitev ter

nekaterimi napotki, kaj lahko sami storimo, da bolj zavarujemo svojo pravico do

zasebnosti.

3

3 Človekove pravice

Skupen ţivljenjski prostor je sprva skrbel le za osnovne potrebe vsakogar. Kmalu pa so

se pojavila pravila medsebojnih odnosov, socialne navade in druţbene norme, ki pa so

postopoma izvajale pritisk in silile posameznika, da upošteva in spoštuje sočloveka ter

se podreja pravilom ţivljenja v skupnosti. Razvile so se potrebe po organiziranem

urejanju skupnosti in razvoju institucij drţave na različnih področjih druţbenega

ţivljenja. Sčasoma so te potrebe dosegle raven, ko ne bi bilo več mogoče govoriti o

človekovih pravicah in varnosti posameznika, če bi drţava zagotavljala le varnost pred

napadi na ţivljenje in telo, ne pa tudi vseh drugih vrednot, ki sestavljajo dostojno

ţivljenje. Moč drţave je s tem na eni strani naraščala, po drugi strani pa je naraščala

nevarnost za zlorabe in nenadzorovano izvrševanje njene oblasti. Zaradi navedenega se

upravičeno postavi vprašanje; kdo pa nadzira tiste, ki nadzirajo (Klemenčič, Kečanović

in Ţaberl, 2002)?

Prave začetke sodobne zasnove človekovih pravic dobimo šele v 17. in 18. stoletju,

kljub temu da je boj za človekove pravice star toliko kot politična oblast. Magna Carta

Libertatum, Habeas Corpus Act, Bill of Rights, Virginijska deklaracija, Deklaracija o

pravicah človeka in drţavljana in sveţenj prvih dvanajstih amandmajev k Ustavi ZDA

iz leta 1789 je le nekaj dokumentov in deklaracij, ki so urejale predvsem varstvo

osebnostnih in političnih pravic. Vsem naštetim je skupno to, da predstavljajo

pomembne mejnike v boju za osebne svoboščine (Kaučič in Grad, 2008).

Magna Carta Libertatum ali Velika listina svoboščin, je nastala v mesecu juniju, 1215.

leta in je najstarejši ustavni akt fevdalne Anglije. Z njo je bila prvič v zgodovini Anglije

priznana svoboda posameznika ter poroštva zanjo. Listina je bila večkrat dopolnjena

oziroma spremenjena z novimi določbami in je še danes sestavni del angleškega

pozitivnega prava (Klemenčič idr., 2002).

Zakon Habeas Corpus je prvi akt v zgodovini ustavnosti, ki celovito varuje osebne

svoboščine posameznika v kazenskem postopku. V njem je oblikovano načelo

zakonitosti v kazenskem pravu, da ne more nihče odgovarjati za kaznivo dejanje, če ni

4

bilo ţe prej tako določeno v zakonu. Habeas Corpus Act je še danes del angleškega

pozitivnega prava z nekaterimi spremembami in dopolnitvami (Kaučič in Grad, 2008).

Virginijska deklaracija o pravicah iz leta 1776, je prva meščanska deklaracija o

človekovih pravicah, ki je imela močan vpliv na vse poznejše deklaracije, tako na

ameriških kot evropskih tleh (Klemenčič idr., 2002).

Deklaracija o pravicah človeka in drţavljana je značilna predvsem po tem, da razlikuje

med človekom in drţavljanom in tako uvaja dve vrsti pravic. Deklaracijo je sprejela

francoska narodna skupščina 26. avgusta 1789. Postala je sestavni del francoske

ustave leta 1791, nanjo pa se sklicujejo tudi vse kasnejše ustave, tudi veljavna francoska

ustava iz leta 1958. V kasnejšem obdobju so se deklaracije obogatile z različnimi

socialnimi in ekonomskimi pravicami (Kaučič in Grad, 2008).

Ustava Zdruţenih drţav Amerike je najstarejša veljavna pisana ustava v svetu, ki se še

danes uporablja v domala nespremenjeni obliki. Neizmeren pa je tudi njen vpliv na

ustavni razvoj v Evropi in drugod po svetu. Poleg desetih amandmajev, znanih pod

imenom Listina pravic (Bill of Rights), je Ameriška ustava dopolnjena še s

sedemnajstimi amandmaji (Jaklič in Toplak, 2005). Sence pravice do zasebnosti je moč

zaslediti v prvem, četrtem in štirinajstem amandmaju. Pri prvem amandmaju sta za

zasebnost pomembna predvsem svoboda govora in tiska medtem ko štirinajsti amandma

določa »odločitveno zasebnost«. Največjo vlogo pa ima pri zasebnosti četrti amandma,

ki zagotavlja človeku pravico biti varen tako glede svoje osebe, hiše, papirjev in

dokumentov pred nerazumnimi preiskavami (Lampe, 2004).

Leta 1919 je nemška narodna skupščina sprejela weimarsko (nemško) ustavo. Ustava je

zagotavljala visoko stopnjo temeljnih pravic in svoboščin človeka in drţavljana. Poleg

klasičnih pravic in svoboščin (osebnostnih in političnih) je uvedla prve gospodarske in

socialne pravice (pravice do dela, socialnega zavarovanja itn.). Za weimarsko ustavo je

značilno, da je imela velik vpliv na pripravo in sprejem drugih tedanjih ustav

(Kocjančič, Ribičič, Grad in Kaučič, 1998).

Zgledom prvih ustav so tako kmalu sledila prizadevanja za človekove pravice v

ustavnih dokumentih številnih drţav, saj je postalo njihovo varstvo ena izmed temeljnih

dolţnosti drţavne oblasti. Izkušnje z nacističnim in s fašističnim reţimom pa so po

5

vojni močno vplivale na razvoj mednarodnega varstva človekovih pravic. Varstvo

človekovih pravic se je iz nacionalnih pravnih sistemov začelo vedno bolj pomikati v

mednarodno sfero, s čimer so človekove pravice pridobile univerzalnost (Klemenčič

idr., 2002). Danes človekove pravice in svoboščine pravno varujejo in urejajo številni

akti mednarodnega prava, s katerimi se bomo seznanili kasneje, ko bom predstavila

pomembnejše pravne akte, ki urejajo pravico do zasebnosti v Sloveniji ter nekatere

mednarodne pogodbe.

6

4 Pravica do zasebnosti

Človekovo telesno in duševno celovitost, njegovo osebnost, dostojanstvo in zasebnost

varujejo osebnostne pravice in svoboščine. Zajemajo največje število človekovih pravic

in svoboščin, ki jih po tradicionalni klasifikaciji uvrščamo med pravice negativnega

statusa. To so pravice, ki zagotavljajo posamezniku individualno sfero svobode, v

katero se drţava ne sme vmešavati (Kaučič in Grad, 2008).

Osebnostne pravice in svoboščine razvrščamo v štiri podskupine (Kaučič in Grad,

2008):

1. nedotakljivost človekove telesne celovitosti;

2. pravice v kazenskem postopku;

3. nedotakljivost človekove zasebnosti;

4. svoboda izraţanja in opredeljevanja.

Univerzalne definicije zasebnosti ni (Kovačič, 2006). Vzrok za to je, da sama predstava

zasebnosti niha od posameznika do posameznika, od druţbe do druţbe, pogojena pa je s

kulturo in tradicijo (Lampe, 2004).

Čebulj (1992, po Blaţič, 2005a) je prepričan, da zasebnost ni enodimenzionalen pojem

in tako navaja tri sestavine zasebnosti:

1. Zasebnost v prostoru: ki naj bi odraţala ţeljo posameznika, da ima moţnost

biti sam, ločen od fizične prisotnosti drugih ljudi;

2. Zasebnost osebnosti: kot so svoboda misli, opredelitev in izraţanja;

3. Informacijska zasebnost: ki daje moţnost posamezniku, da obdrţi podatke in

informacije o sebi, ker ne ţeli, da bi bili z njimi seznanjeni drugi.

Kovačič (2000) ugotavlja, da spadata prvi dve sestavini zasebnosti med temeljne

človekove pravice in svoboščine in da v demokratični druţbi nista sporni. Kritična naj

bi bila tretja sestavina zasebnosti, ki vključuje tudi varstvo zasebnih podatkov. Ker je

7

moderna druţba preţeta z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, je

informacijska zasebnost zato potencialno najbolj ogroţena.

Blaţič (2005a) je sodoben koncept zasebnosti zastavil kot nekakšno delitev med

okoljem in posameznikom, kjer na eni strani meje leţi »zasebno« (posameznik), na

drugi strani »javno« (okolje). Osnovni namen pri varovanju zasebnosti pa je v postavitvi

omenjene meje med javnim in zasebnim ter v dilemi, v kolikšni meri in pod kakšnimi

pogoji je dostop do zasebnih podatkov moţen. Vdor v zasebnost bi torej posledično

pomenilo vdor »javnega« na področje »zasebnega« brez posameznikove privolitve.

Ustavno sodišče je v eni od odločb človekovo zasebnost opredelilo kot: »V območju

človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno celoto njegovih ravnanj in ukvarjanj,

občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek vzdrţuje sam

ali z najbliţjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti

pred vdorom javnosti ali kogar koli nezaţelenega« (Klemenčič idr., 2002: 155).

Pravica do zasebnosti je v veliki meri pomembna prav zato, ker s prepovedjo posegov

»cenzure« v njeno varovano območje pospešuje svobodno izmenjavo informacij med

ljudmi, ustvarjanje in utrjevanje druţbenih vezi. Pravica do zasebnosti je torej temeljna

osebnostna pravica, ki je neločljivo povezana s svobodo, z avtonomijo, notranjo rastjo

in s svobodno voljo posameznika (Klemenčič idr., 2002). Ţe leta 1763, je angleški

politik William Pitt rekel: »The poorest man may, in his cottage, bid defiance to all the

forces of the crown, the storm may enter; the rain may enter but the King of England

may not enter« (Tudi najrevnejši človek se v svoji koči lahko upira vsemogočni kroni,

vanjo lahko pride nevihta; vanjo lahko pride deţ toda kralj Anglije ne sme vstopiti)

(Hentoff, 2010).

»Ker nič ne skrivam, se ne bojim nadzora« je zgrešena, a močno razširjena teza, ki

odraţa nerazumevanje problema zasebnosti, ki jo je Daniel J. Solove (2007) lepo

predstavil v članku “I’ve got nothing to hide,” and other misunderstandings of privacy.

Zamisel, da lahko posameznik ţivi v druţbi nadzora in da se mu ni potrebno ničesar bati

dokler nima kaj skriti, se zdi na prvi pogled privlačna (Stevens, 2009). Z besedami »nič

ne skrivam« posameznik tiho pristane na potencialno kršitev pravice do zasebnosti.

»Nič ne skrivam« argument je v bistvu enak argumentu »ni mi mar, kaj se bo zgodilo,

8

dokler se ne zgodi meni«. Takšno razumevanje pravice do zasebnosti je pogubno.

Argument proti tezi »Če nimaš kaj skrivati ...« je preprost. Svojega stališča ti ni

potrebno utemeljevati, razen če je upravičeno z odredbo sodišča. Za problem argumenta

»nič ne skrivam« naj bi bila kriva predpostavka in zmotno mišljenje, da zasebnost

skriva slabe stvari (Solove, 2007). Takšen način razumevanja tega argumenta uničuje

pojem nedolţnega, saj gre za idejo dokazovanja posameznikove nedolţnosti ob vsaki

priloţnosti (Hampton, 2006). »Ker nič ne skrivam, se ne bojim nadzora« je mit, je

zmota, je trojanski konj tistih, ki ne morejo upravičiti svojih nadzornih sistemov

(Stevens, 2009).

4.1 Koncept pričakovane zasebnosti

»Pravo (Ustava) ne ščiti zgolj prostorov, lastnine ali lastnikov, temveč posameznike, ki

v določenem prostoru (tudi virtualnem) ali pri določenem ravnanju (upravičeno)

pričakujejo svojo zasebnost « (Klemenčič, 2002: 156).

Leta 1967 je ameriško Vrhovno sodišče obravnavalo primer Katz proti Zdruţenim

Drţavam in s tem postavilo pomemben standard pri ločevanju zasebnosti in lastninske

pravice. Sodišče prvič uveljavi načelo upravičenega pričakovanja zasebnosti (Kovačič,

2006). Pri konceptu upravičenega pričakovanja zasebnosti gre za posameznikovo

svobodno izvrševanje pravice do zasebnosti v sferi, kjer lahko oseba upravičeno in

razumno pričakuje uţivanje zasebnosti brez vmešavanja drţave (Lampe, 2004). Dom je

ponavadi prostor, kjer človek pričakuje zasebnost, vendar izjave, ki jih izpostavi tretjim

osebam, niso zavarovane, če ne izrazi namere, da jih bo obdrţal zase. Kar oseba

zavestno izpostavi javnosti ni predmet varstva po konceptu pričakovane zasebnosti, ne

glede ali je to oseba izpostavila na svojem domu, računalniku, pisarni… Če pa to kar

izjavi skuša ohraniti kot zasebno, četudi je na javno dostopnem mestu, pa je lahko po

konceptu pričakovane zasebnosti predmet ustavnega varstva (Klemenčič idr., 2002).

Charles Katz je bil obtoţen nedovoljenega sporočanja informacij o stavah po telefonu iz

Los Angelesa v Miami in Boston. Sodišče je toţilstvu dovolilo, da je na sojenju kot

dokaz predstavilo posnetke Katzovih telefonskih pogovorov. Agentje FBI so posnetke

posneli s prisluškovalno napravo, ki je bila nameščena na zunanji strani telefonske

9

govorilnice, ki jo je Katz uporabljal za posle. Na sojenju je Katz nasprotoval uporabi teh

informacij (Zupančič idr., 2000). Sodišče je presodilo, da četrti amandma ščiti tudi pred

prisluškovanjem telefonu brez sodnega naloga. S tem je uveljavilo načelo upravičenega

pričakovanja zasebnosti in utemeljilo, da pravo ščiti zasebnost posameznikov v vseh

prostorih, v katerih posameznik lahko razumno pričakuje zasebnost. Poudarilo je, da je

Katz s tem, ko je zasedel telefonsko govorilnico, imel vso pravico pričakovati, da

njegov pogovor ne bo prišel v javnost (Turkington in Allen, 1999, po Kovačič, 2006).

Razsodba je dober primer, kako pravo sledi razvoju tehnologije. Sodobna tehnologija je

omogočila kršitev zasebnosti brez neposrednega fizičnega dostopa oziroma vdora v tuj

prostor (Kovačič, 2006).

Koncept pričakovane zasebnosti je bil iz ustavno sodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA

prenesen v evropsko judikaturo in sicer s sodbo Evropskega sodišča za človekove

pravice Halford proti Veliki Britaniji. Ga. Halford je bila pomočnica poveljnika policije

v Merseysidu. Imela je svojo pisarno in dva telefona, od katerih je bil en za zasebno

uporabo. Za mesto namestnika poveljnika policije, se je prijavila osemkrat. Vsakič je

bila odklonjena. Za napredovanje na to mesto je bilo potrebno soglasje urada za notranje

zadeve, to pa je bilo zaradi priporočila poveljnika policije v Merseysidu umaknjeno. Po

nadaljnji odklonitvi je začela postopek pred delovnim sodiščem, zatrjujoč da je bila

spolno diskriminirana. Zatrjevala je namreč, da so bili klici, opravljeni z njenega

domačega in sluţbenega telefona nadzorovani in da je bila njihova vsebina uporabljena

proti njej v postopku glede diskriminacije. Evropsko sodišče za človekove pravice je v

razsodbi izrecno zapisalo, da zaposleni na delovnem mestu upravičeno pričakuje

zasebnost (Zupančič idr., 2000).

Tajnost pisem in drugih občil ter svoboda komuniciranja je zagotovljena vsakomur, ne

glede s kakšnim sredstvom se sporočanje opravlja (prek telefona, računalniškega

omreţja ipd.). Ključno je, da posameznik pri svojem ravnanju upravičeno pričakuje

zasebnost (Klemenčič idr., 2002). V zadevi Halford proti Veliki Britaniji je prišlo do

kršenja 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin, ki govori o pravici do spoštovanja zasebnega in druţinskega ţivljenja, doma

in dopisovanja.

10

17. junija letos je vrhovno sodišče ZDA presojalo o komunikacijski zasebnosti na

delovnem mestu. Quon, pripadnik posebnih policisjkih sil, je večkrat prekoračil

mesečne stroške za uporabo sluţbenega pagerja. Zaradi tega je njegov delodajalec

pridobil prepis njegovih tekstovnih sporočil. Izkazalo se je, da so bila sporočila v veliki

meri zasebne narave ter zelo seksualno eksplicitna. Quon je skupaj s še tremi policisti

vloţil toţbo zaradi kršitve pravice do zasebnosti. A sodišče se s tem ni strinjalo.

Vrhovno sodišče je namreč presodilo da pregled takšnih sporočil ni predstavljal

neupravičenega posega v zasebnost v skladu s Četrtim amandmajem ameriške ustave,

saj je bila preiskava povezana z delom oziroma s sumom kršitve delovnih obveznosti

(Kovačič, 2010a).

Primer City of Ontario v. Quon priča o tem, da ameriška sodna praksa ni ravno

naklonjena pravici do komunikacijske zasebnosti na delovnem mestu. Zato me v

nadaljevanju zanima, kako je pravzaprav urejena pravica do zasebnosti pri nas in kako

mednarodno.

4.2 Pomembnejši pravni akti, ki urejajo pravico do zasebnosti v Sloveniji

Ustava Republike Slovenije v 35. členu z dikcijo: »Zagotovljena je nedotakljivost

človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic«

zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. 35. člen nekako ponazarja

»splošno« pravico do zasebnosti (Ustava, 33/1991). V ustavi zasledimo še druge

pomembne člene, ki opredeljujejo pravico do zasebnosti. Pravico do nedotakljivosti

stanovanja ali varstvo zasebnosti v prostoru opredeljuje 36. člen ustave (Ustava,

33/1991). Pravica temelji na teritorialni koncepciji zasebnosti, ohranjanjem avtonomije

druţinskega ţivljenja, fizičnim ločevanjem javne in zasebne sfere bivanja in

varovanjem zasebne lastnine (Klemenčič idr., 2002).

37. člen ustave zagotavlja varstvo tajnosti pisem in drugih občil oziroma pravica do

komunikacijske zasebnosti. Predmet varovanja te ustavne določbe je svobodna in

nenadzorovana komunikacija. Tu gre za varstvo posameznikovega interesa, da se tretja

nepovabljena oseba ne seznani z vsebino sporočila, ki ga posreduje prek kateregakoli

sredstva, ki omogoča posredovanje informacij na daljavo. Prav tako je pomemben

11

posameznikov interes, da ima nadzor in svobodo nad tem, komu, na kakšen način in pod

kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo (Klemenčič idr., 2002).

V sodobni druţbi izjemno pomembno kategorijo varstva zasebnosti predstavlja varstvo

osebnih podatkov v 38. členu. Ta pravica je tesno povezana s pravico do

komunikacijske zasebnosti. Ravno s posegom v komunikacijsko zasebnost je moč

pridobiti osebni podatek. Osebni podatek pa je predmet varstva 38. člena ustave

(Klemenčič idr., 2002).

Poleg ustave RS je določbe, ki varujejo zasebnost moč zaslediti tudi v Zakon o varstvu

osebnih podatkov, ki določa pravice, obveznosti, načela in ukrepe, s katerimi se

preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo

posameznika pri obdelavi osebnih podatkov1 (ZVOP-1-UPB1, 94/2007).

Osebni podatek je katerikoli podatek, ki se nanaša na določeno fizično osebo, ne glede

na obliko, v kateri je izraţen. Določljiva fizična oseba pa je tista, ki se jo lahko

neposredno ali posredno identificira s pomočjo njenih identifikacijskih številk (npr.

EMŠO, davčna številka, številka zdravstvenega zavarovanja, ipd.), ali s sklicevanjem na

dejavnike, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali

druţbeno identiteto (npr. zaposlitev, naslov, funkcijo, ipd.). Obdelava osebnih podatkov

pa pomeni kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi

podatki, ki so avtomatizirano ali ročno obdelani. Informacijski pooblaščenec zato

opozarja, da je potrebno biti pri ravnanju z osebnimi podatki zelo previden, saj ZVOP

za obdelavo osebnih podatkov določa zelo širok krog ravnanja oz. delovanj

upravljavcev osebnih podatkov (Informacijski pooblaščenec, 2010a). Za učinkovito

uravnavanje ţivljenja posameznikov ter za dobro funkcioniranje druţbe, pa drţava

oziroma njene institucije potrebujejo različne informacije in tega zbiranja jim

posameznik ne more oziroma včasih celo ne sme preprečiti. Je pa zato bistvena

transparentnost uporabe osebnih podatkov (Kovačič, 2000). Čebulj (1992, po Kovačič,

2000) zato pravico do zasebnosti opredeljuje tudi kot »pravica posameznika, da zahteva,

da se podatki in informacije o njegovih zasebnih razmerjih ne sporočajo komurkoli«

(str.1021). Kar pomeni, tisti, ki niso pooblaščeni nimajo pravice do teh informacij.

1 1.člen ZVOP.

12

Kazenski zakonik v šestnajstem poglavju2 obravnava kazniva dejanja zoper človekove

pravice in svoboščine. Med drugim opredeljuje kršitev enakopravnosti, prisiljenje,

protipraven odvzem prostosti, ugrabitev, ogroţanje varnosti, neupravičena osebna

preiskava, neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, neupravičeno slikovno

snemanje, kršitev tajnosti občil, nedovoljena objava zasebnih pisanj, kršitev

nedotakljivosti stanovanja, neupravičena izdaja poklicne skrivnosti, zloraba osebnih

podatkov, kršitev pravice do pravnega sredstva ali peticije, preprečitev ali oviranje

javnega shoda, preprečitev tiskanja in oddajanja, kršitev moralnih avtorskih pravic,

kršitev materialnih avtorskih pravic in kršitev avtorski sorodnih pravic. V osemnajstem

poglavju3 pa so določena kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (KZ-1, 55/2008).

134. člen Obligacijskega zakonika pa pravi, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali

drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši

nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in druţinskega ţivljenja ali kakšna druga

osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (OZ-

UPB1, 97/2007).

4.3 Nekatere mednarodne pogodbe, ki urejajo pravico do zasebnosti

Drţave, ki sklenejo mednarodne pogodbe, so podvrţene obveznostim iz teh pogodb in

jih ne morejo svojevoljno spreminjati. Ustanovna listina OZN je z močjo mednarodne

pogodbe določila nekatera temeljna načela mednarodnega prava, ki jih nobena drţava

ne more spremeniti. Vsak pravni sistem vsebuje temeljna načela, ki so tako pomembna,

da je njihova veljavnost pogoj za sam obstanek sistema. Tako na primer načelo dobre

vere v izpolnjevanju mednarodnopravnih obveznosti velja kot splošno pravno načelo, ki

je bistveno za obstoj slehernega pravnega sistema. Hkrati pa je to načelo določeno tudi

kot eno načelo OZN v drugem odstavku 2.člena Ustanovne Listine. Bilo je potrjeno v

mnogih pozneje sprejetih mednarodnopravnih aktih. Zaradi teh lastnosti, ga uvrščamo

med splošna načela mednarodnega prava (Turk, 2007).

Pravico do zasebnosti in varstvo osebnih podatkov zagotavljajo vsi relevantni

mednarodni dokumenti s področja varstva pravic posameznika. Čeprav ob njihovem

2 Obsega člene od 131. do 149.

3 Obsega člene od 158. do 169.

13

nastanku še niso bili znani izzivi, ki jih je prinesel razvoj sodobne tehnologije in internet

na področje zasebnosti in varstva osebnih podatkov, pa ti dokumenti še vedno

predstavljajo aksiom varstva posameznika pred drţavnimi organi in pred drugimi

posamezniki (Klemenčič idr., 2002).

Generalna skupščina Zdruţenih narodov je sprejela Splošno deklaracijo o človekovih

pravic v New Yorku, 10. decembra 1948. V njej so očrtane osnovne človekove pravice

(SDČP, 1948). Deklaracija ni pravno zavezujoč dokument. Je pa izjemno pomembna,

saj je postala merilo uresničevanja človekovih pravic v posameznih delih sveta, pa tudi

osnova za sprejemanje univerzalnih in regionalnih aktov o človekovih pravicah (Kaučič

in Grad, 2008).

12. člen Splošne deklaracije človekovih pravic ureja pravico do zasebnosti. Člen pravi:

»Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno

ţivljenje, v njegovo druţino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z

napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred

takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi« (SDČP, 1948).

Naslednji pomemben dokument, ki ureja človekove pravice in svoboščine, je Evropska

konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravica do spoštovanja

zasebnega in druţinskega ţivljenja je urejena v 8. členu omenjene konvencije. Po tem

členu ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in druţinskega ţivljenja,

svojega doma in dopisovanja. Pri tem se javna oblast ne sme vmešavati, razen če je to

določeno z zakonom zato, da se prepreči nered ali zločin, zavaruje zdravje ali da se

zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (EKČP, 1994).

Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah ima zasebnost urejeno v 17.

členu, ki pravi, da se nikomur ne sme nihče samovoljno ali nezakonito vmešavati v

zasebno ţivljenje, v druţino, v stanovanje ali dopisovanje ali nezakonito napadati

njegovo čast in ugled, ter da ima vsakdo pravico do zakonskega varstva pred takim

vmešavanjem (MPDPP, 1992).

Glede na to, kako je pravica do zasebnosti urejena s pravnimi akti pri nas in kako je

urejena v mednarodnem pravu, lahko povzamem, da zasebnost tvorijo področja

14

zasebnega ţivljenja, druţina, dom in dopisovanje. Zasebno ţivljenje predstavlja

področje posameznikovega ţivljenja, v katerem lahko le-ta svobodno zasleduje razvoj

in izpolnjuje svojo osebnost. Pravica do spoštovanja druţinskega ţivljenja vključuje

vezi med bliţnjimi sorodniki, ker imajo lahko takšni sorodniki pomembno vlogo v

druţinskem ţivljenju. Pravica do spoštovanja doma se tesno prepleta s pravico do

spoštovanja zasebnega ţivljenja. Dom je nekakšen omejen makroprostor, kjer

posameznik biva in uţiva zasebnost. Dopisovanje pa je postalo tisto področje

zasebnosti, ki je zaradi tehnološkega napredka postalo najbolj izpostavljeno zlorabam.

Klasično poštno komunikacijo vse bolj izpodriva napredna računalniška in

komunikacijska tehnologija (mobilni telefoni in elektronska pošta). Zaradi tega, naj ne

bi bilo drţave na svetu, ki ne bi v cilju zagotavljanja nacionalne varnosti in

preprečevanja kaznivih dejanj, predvidevala nadzora posameznikove komunikacije

(Lampe, 2004).

4.4 Samoodpovedovanje zasebnosti

Zasebnost je nekakšen temelj svobode posameznika. Je ena izmed pomembnejših, če ne

celo najpomembnejših pridobitev sodobne civilizacije. Nekaj, kar je tako pomembno in

dragoceno, se utaplja v nevednosti nas vseh, ki se z uporabo sodobne tehnologije in

medijev, pravici do zasebnosti preprosto odrekamo. Posledice naših ravnanj nas mogoče

trenutno ne skrbijo preveč, toda ali smo kdaj pomislili o daljnoseţnih posledicah

takšnega ravnanja. Na vsakem koraku puščamo svoje sledi, z osebnimi podatki

razpolagamo na veliko, ne da bi dvakrat razmislili, kaj se bo z njimi zgodilo kasneje.

V zadnjem času nam pravico do zasebnosti odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem

proti globalnemu terorizmu. Omejevanje pravice do zasebnosti so uporabili kot sredstvo

za zagotavljanje nacionalne varnosti. Absolutne varnosti v nobenem primeru ne bodo

mogli zagotoviti, lahko pa temeljito omejijo pravico do zasebnosti. Zato je strašljivo, da

so ZDA in pod njihovim diktatom EU, dale pri obrambi pred terorizmom prednost

varnosti in omejile svobodo svojih drţavljanov (Caf, 2008). Poleg omenjenega pa je v

porasti tudi odpovedovanje zasebnosti z udeleţbo v resničnostnih oddajah ter z uporabo

spletnih druţbenih omreţij.

15

4.4.1 Resničnostne oddaje

Kmetija, Big brother, Bar… je le nekaj resničnostnih oddaj, ki smo jih lahko pri nas

zasledili na malih zaslonih. Nobenega scenarija, le nekaj pravil ter nekaj srečnih

izbrancev, ki ţivijo pod stalnim nadzorom video kamer ter doţivijo svojih »5 minut

slave«. Gledanost oddaj je podrla vse pričakovane rekorde. Za nekatere so oddaje dno

televizijskega sporeda in jih zgroţeno kritizirajo, ţe drugi jih nestrpno pričakujejo in z

veseljem sprejmejo povabilo v prostovoljno razkrivanje intime drugih ljudi.

Kaučić (2009) ugotavlja, da tekmovalce resničnostnih oddaj »prepričajo«, da jih bo skrb

za zasebnost ovirala na poti do »uspeha«. Resničnostne oddaje od tekmovalcev

zahtevajo nenehno samorazgaljanje pred televizijskim občinstvom in če ţelijo zmagati,

je njihova nepripravljenost spregovoriti o intimnih temah, med gledalci sprejeta kot

nedruţabnost, neiskrenost in skrivanje. In ravno ta pojem »nedruţabnosti« nas bo

pripeljal do tega, da enostavno ne bomo več kritični do izgube zasebnosti, zaradi tega,

ker ekstremno razkazovanje samega sebe postaja nova oblika druţabnosti. In to bo

verjetno tudi poglavitni razlog zaradi katerega se bomo navadili tudi na vse kamere in

na vse oblike elektronskega nadzora, ki nastajajo. Morda pa smo se ţe navadili, pa se

tega še ne zavedamo?

4.4.2 Facebook

Vsak uporabnik spletnih druţabnih omreţij se mora zavedati, da postanejo vsebine, ki

jih objavi, do določene mere javne. Kot take jih lahko uporablja praktično vsak, ki ima

do njih dostop. Odgovornost za zlorabo podatkov je izključno na posameznikovi strani,

če le-ta dostopa do svojega profila ne zaščiti (Informacijski pooblaščenec, 2010b).

Po poročanju francoske tiskovne agencije AFP je Facebook postal najbolj obiskana

spletna stran v ZDA. Spletna stran Facebook.com ima ţe okrog 400 milijonov

uporabnikov (M.N., 2010). Število registriranih uporabnikov pa iz dneva v dan narašča.

Študija, ki je preučila ţivljenjski slog 3.000 oseb, mlajših od 30 let pa je pokazala, da so

kava, čokolada in socialne mreţe na Facebooku najpogostejše odvisnosti v Veliki

Britaniji (Telegraph, 2009).

16

Ko se posameznik odloča, koliko osebnih podatkov bo razkril v svojem profilu, je

običajno bolj odkrit, razlogov za to pa je kar nekaj (Informacijski pooblaščenec, 2010b):

splet vzbuja (laţni) občutek anonimnosti;

ker ni fizičnega stika, ima uporabnik (laţen) občutek varnosti;

uporabnik objavlja podatke o sebi za svoje prijatelje, ne upošteva pa dejstva, da

jih lahko preberejo tudi drugi;

uporabnik ţeli z objavo osebnih podatkov pritegniti potencialne nove prijatelje.

Spletna druţbena omreţja omogočajo, da si povečaš krog prijateljev ter da se zabavaš s

pomočjo različnih zabavnih vsebin. Toda z njihovo uporabo hkrati povečuješ tudi svojo

izpostavljenost osebam z manj prijateljskimi nameni. Nekateri se celo z njimi srečajo

osebno, kar pa lahko povzroči resnično nevarne situacije.

Ena izmed takšnih situacij, se je pripetila lansko jesen v Veliki Britaniji. Tam se je 33-

letni Britanec Peter Chapman na spletni socialni mreţi Facebook laţno predstavljal kot

19-letni DJ. 17-letno Ashleigh Hall mu je uspelo zmamiti na intimni zmenek. Ko je

Peter prišel na zmenek, si je izmislil, da je v resnici mladeničev oče, saj nikakor ni

odgovarjal podobi na fotografiji s spleta. Odpeljal jo je na zapuščen kraj, posilil in ji

usta prelepil z lepljivim trakom, da se je dekle zadušilo. Oblasti so ga ţe naslednji dan,

ravno med odhodom na zmenek z eno izmed prijateljic »s Facebooka«, aretirale. Marca

letos, so ga obsodili na 35 let zaporne kazni. Predhodno je bil ţe obsojen zaradi

sodelovanja v ropu in posilstvu dveh prostitutk, več obtoţb pa je bilo zavrnjenih (Siol,

2010). Takšnih in podobnih primerov, ki jih lahko zasledimo v medijih, pa je na ţalost

vedno več.

17

5 Sodobna tehnologija in zasebnost

Zaradi porasta različnih komunikacijskih in računalniških tehnologij v sodobni druţbi

(tako za izmenjavo informacij kot za raznovrstne oblike prikritega nadzora) pomeni

ustrezno varstvo komunikacijske zasebnosti in osebnih podatkov toliko in še več kot sta

pred desetletji, stoletji pomenila nedotakljivost stanovanja in prepoved arbitrarnih

odvzemov prostosti (Klemenčič idr., 2002). Ţe leta 1928 je sodnik Louis Brandeis v

svojem ločenem mnenju preroško zapisal, da napredek znanosti drţavi omogoča nove

moţnosti vohunjenja, da se ne bo ustavil pri prisluškovanju telefona, in da bo nekega

dne razvoj znanosti drţavi omogočil reproduciranje papirjev ne da bi jih dejansko

fizično vzela iz obdolţenčevega predala in sodišču razkrila najbolj intimne informacije

iz njegove zasebnosti (Klemenčič, 2005).

Ţivimo v času hitrega tehnološkega razvoja, mogoče celo prehitrega in le ta prinaša

poleg številnih prednosti in ugodnosti, tudi veliko slabosti. Dejansko se pasti niti ne

zavedamo, dokler se v njih ne ujamemo. Ob tem Kovačič (2003) ugotavlja, da se je

marsikatera tehnologija začela uporabljati v namene, za katere ob njeni uvedbi sploh

nihče ni razmišljal. In tu niti ne gre toliko za specializirano in ljudem tujo tehnologijo,

pač pa za tehnologija, ki je ţe ali pa bo v kratkem v mnoţični rabi.

Ljudje smo dokaj odprti za novosti in sodobno tehnologijo, ki se ponuja na trţišču. Ker

pa je razvoj tako silovit in hiter, pa se pogosto dogaja da zakonodajalec ne more

predvideti kako bo le-ta vplival oziroma ogroţal človekovo pravico do zasebnosti.

Razvoj tehnologije je sicer precej pripomogel k razvoju pravice do zasebnosti. Vendar

tehnološke spremembe prinašajo nove oblike in načine posegov v zasebnost, ki v

zakonodaji niso urejene. Pravo je zaradi tega na te spremembe prisiljeno reagirati.

Zaradi hitrega razvoja naj bi pravni sistem pravzaprav tem tehnološkim spremembam

večinoma le sledil (Sykes, 1999, po Kovačič, 2006).

Nekateri vidiki posameznikove narave in njegovih dejavnosti so zasebni, kar pomeni, da

se jih ne razkriva drugim. To je izrazito kulturno in kontekstualno pogojeno in zaradi

tega prihaja, da za enaka dejanja v nekaterih kulturah velja za poseg v zasebnost, drugje

pa ne. Enako velja za dejanja v različnih kontekstih. Dober primer so identifikacijske

18

oziroma osebne izkaznice. Proti identifikacijskim karticam v ZDA in Veliki Britaniji

vlada velik odpor, saj naj bi šlo za prevelik poseg v zasebnost posameznika. Medtem so

v celinski Evropi osebne izkaznice nekaj povsem vsakdanjega (Kovačič, 2006).

S pojavom novih tehnologij in zaradi dogodkov, kot je 11.september leta 2001, lahko

trdimo, da postaja zasebnost posameznika bolj ogroţena kot kadarkoli prej. Poskusi

vdora v zasebnost postajajo redni in rutinski. Med tem, ko so uporabniki čedalje bolj

zaskrbljeni nad dejstvom, da se rutinsko shranjuje ogromna količina zasebnih podatkov

v podatkovne baze, nad katerimi nimajo nikakršnega nadzora, nove tehnologije

omogočajo organizacijam in korporacijam vse laţje shranjevanje podatkov v posmeh

zaskrbljenosti posameznih ozaveščenih uporabnikov (Blaţič, 2005b).

Tehnologija, katere prvotni namen je bil pomoč pri doseganju in sledenje ljudi se hitro

spreminja v tehnologijo, ki omogoča ostalim iskanje in sledenje drugih. Kot odvetnik

David Banisar ugotavlja, nova tehnologija poenostavi nadzor nad večjim delom

prebivalstva in rutinskega nadzora, brez potrebe po nalogih in ostalih uradnih postopkov

preiskave. Tisto, o čemer je vzhodnonemška tajna policija lahko samo sanjala, naj bi se

v realnosti zelo hitro uresničevalo (Sykes, 1999).

Predvsem telekomunikacijska tehnologija ter računalniško omreţje sta postala

nepogrešljiv del delovnega, socialnega in ekonomskega okolja. Po klasičnem »Velikem

bratu« v drţavni preobleki se ob bok vse bolj in vse pogosteje postavljajo tudi

delodajalci, velike korporacije in zlonamerni posamezniki. In prav od tega, kakšen je in

kakšen bo odgovor (ustavnega) prava na napredek znanosti, odvisno, ali nam bo uspelo

obvarovati pravico do zasebnosti, kot realni in uresničljivi ustavnopravni kategoriji

(Klemenčič idr., 2002). Naj se ne sliši preveč apokaliptično, če zapišem, da je ustavno

varstvo zasebnosti najbrţ le še utopija, saj hiter razvoj tehnologije omogoča, da ţivimo

v svetu, ko lahko vsakdo vsakogar s pomočjo lahko dostopne tehnologije bolj ali manj

neopazno nadzoruje.

19

5.1 Internet

Internet je danes dostopen ţe skoraj vsakemu. Poleg tega, da nudi ogromno zabave,

omogoča komuniciranje ne glede na geografsko oddaljenost, elektronsko poslovanje,

deskanje po svetovnem spletu, skratka svet v besedi, sliki in zvoku. Hiter razvoj

interneta, omogoča, da je za uporabnike vedno zanimiv in zaradi tega ga posledično

uporabljamo vedno več. Na internetu bo vsak našel nekaj zase. Kljub vsej zabavi, ki jo

nudi, pa na internetu srečamo mnoge pasti v katere se lahko ujamejo premalo seznanjen

uporabniki. »Internet je odprt javni sistem, ki deluje po tehnično znanih protokolih in

katerega tehnična in programska konstrukcija sta primarno usmerjeni na izmenjavo

informacij in ne na zagotavljanje zaupnosti in tajnosti teh informacij. To obenem

omogoča vsakomur z minimalnim tehničnem znanjem, da najde in uporabi vrsto

programskih orodij, namenjenih prestrezanju, nadzoru in razkrivanju podatkov, ki se

pretakajo o internetu« (Privacy in the internet – an integrated EU approach to on-line

data protection, 2000, po Makarovič, Klemenčič, Klobučar, Bogataj in Pahor, 2001).

Kovačič (2006) pravi, da problem varnosti in zasebnosti na internetu ni samo tehnični,

temveč predvsem druţbeni problem. Internetna tehnologija ţe sama po sebi, zaradi

svojih lastnosti, omogoča nekatere zlorabe zasebnosti bolj, kot bi bile te mogoče v

fizičnem prostoru. Gre za podobne oblike zlorab zasebnosti kot v fizičnem svetu, le s to

razliko, da se te zlorabe v internetu kaţejo drugače in da so zaradi tehnologije

številčnejše. Ena izmed posledic stranskih učinkov internetne tehnologije je predvsem

ogroţenost informacijske zasebnosti.

Ena izmed največjih nevarnosti na internetu je po mnenju Kovačiča (2000) povezana s

tajnostjo posameznikove elektronske pošte oziroma elektronskih sporočil nasploh.

Zimmermann (1998, po Kovačič, 2000) ugotavlja, da je danes elektronsko sporočilo

mogoče povsem enostavno prestreči ter v njih iskati določene (zanimive) besede. Poleg

tega naj bi današnja tehnologija omogočala, da je to narejeno zelo enostavno, poteka

rutinsko in avtomatsko ter neopazno v velikem obsegu. To lahko storijo posamezniki ali

institucije.

20

Tehnologija, ki omogoča elektronsko zasebnost je kripografija. Gre za šifriranje in

posledično zakrivanje vsebine sporočila. S kriptografijo ne moremo preprečiti

prestrezanja, lahko pa preprečimo, da bi prisluškovalec prišel do vsebine sporočila. S

tem prestrezanje postane neuporabno. Uporaba te tehnologije, ki onemogoča nadzor, pa

skušajo drţave in njeni represivni organi sistematično omejevati, zato je ta tehnologija

dostopna le manjšemu številu posameznikov, ki si uporabo teh tehnologij uspejo

izboriti. Zagovorniki so bili namreč deleţni številnih očitkov oziroma druţbenih

pritiskov, češ da kriptografija pomaga pri skrivanju kriminalcev in teroristov. Uporaba

tehnologij, ki posamezniku omogočajo, da se izognejo nadzoru, so v praksi zelo

omejena in celo velja za druţbeno nezaţeleno (Kovačič, 2006).

»Morda mislite, da vaša elektronska pošta ne vsebuje nič nezakonitega in da je

enkripcija zato nepotrebna. Če ste resnično drţavljan, ki spoštuje zakone in nima ničesar

skrivati - zakaj potem svojih pisem ne napišete na dopisnico? Zakaj se takoj, ko drţava

od vas to zahteva, na podvrţete testom ugotavljanja uţivanja mamil? Zakaj zahtevate

odredbo sodišča, če ţeli policija preiskati vašo hišo? Ali poizkušate kaj skriti? Gotovo

ste prevarantniški trgovec z drogo, če svojo pošto skrijete v kuverto. Ali pa mogoče

paranoičen norec. Ali navadni drţavljani, ki spoštujejo zakone, potrebujejo zaščito za

svoje elektronske komunikacije« (Zimmermann, 1998 v Kovačič, 2000)?

Čeprav na prvi pogled ni očitno, pa ţe samo deskanje po svetovnem spletu predstavlja

vrsto tveganj, ki se nanašajo na prikrito zbiranje (osebnih) podatkov o uporabniku.

Uporabnik pri dostopu do vsake spletne strani pusti vsaj naslednje podatke: vrsta

operacijskega sistema v računalniku, tip in različica spletnega brskalnika, protokol, ki je

bil uporabljen za deskanje, naslov spletne strani, s katere je uporabnik prišel na trenutno

spletno stran, vrsta jezika, ki ga uporabnik uporablja pri deskanju po internetu, vrsta

dejavnosti na spletni strani (pregledovanje določene vsebine, iskanje določenega

podatka, ipd.), trajanje obiska spletne strani in piškotke4 (Makarovič idr., 2001).

4 Streţnik, na katerem je postavljeno posamezno spletno mesto, prenese na obiskovalčev trdi disk

piškotke. To so nekakšna sporočila, v katerih se shranijo podatki za kasnejšo uporabo (obisk), katerih

namen je identifikacija obiskovalca spletnega mesta, njegovega spletnega brskalnika in računalnika.

Redki so tisti uporabniki, ki ročno spremenijo privzete nastavitve brskalnika tako, da ta ne dovoli

sprejemanja piškotkov oziroma dovoli le nekatere. Spletne strani pogosto shranijo in dobijo nazaj

informacijo iz piškotka brez našega jasnega vedenja ali strinjanja (Zveza potrošnikov Slovenije, 2008).

21

Poleg deskanja po internetu, je danes vedno bolj priljubljeno spletno nakupovanje.

Nakupovanje iz naslonjača, daje občutek anonimnosti in zasebnosti, ki pa je še kako

laţen. Pri elektronskem poslovanju uporabnik z nakupom tretjim osebam praviloma

izpostavi še večji del zasebnosti kot z običajnim nakupovanjem. Zabeleţi se namreč

vsak gib obiskovalca spletne trgovine. Podatki o tem, koliko časa je obiskovalec porabil

za ogled posamezne spletne strani, katere ponudbe si je ogledal, ali je uporabnik ţe kdaj

prej uporabil to storitev in podobno. Te podatke potem doda k ţe shranjenim zbirkam

podatkov in tako hitro pripravi precej podroben profil posameznega kupca (Makarovič

idr., 2001).

Predstavljajte si sledeči scenarij. Medtem ko nakupujete vam je za petami vohun, ki

zapiše vsako stvar ki jo kupite, kako ste zanjo plačali in celo katere izdelke ste si

ogledali (Sykes,1999). Ko se to neopazno dogaja, to je primer nakupovanja prek spletne

strani, nas to niti ne moti toliko. Če pa bi dejansko v trgovini, nekdo vedno hodil z nami

od izdelka do izdelka, spremljal naš vsak gib ter si to zapisoval, nam to sigurno ne bi

bilo všeč. Bilo bi zelo nadleţno in moteče in vprašanje koliko ljudi bi se sploh strinjalo

s tem. Upam si trditi, da skoraj nihče.

Dejstvo je, da razvoj tehnologije nenehno prinaša nova in učinkovitejša orodja, s

katerimi se lahko posega v posameznikove osebnostne pravice. Poleg tega, pa nova

tehnologija ponuja tudi vrsto rešitev, ki lahko sluţijo zavarovanju različnih interesov

glede zasebnosti in anonimnosti dejavnosti posameznikov pri uporabi internetnih

storitev. Večina te programske opreme je poceni ali pa celo zastonj na internetu. Zato si

jo lahko na računalnik prenese vsak uporabnik in s tem zmanjša moţnost neupravičenih

posegov v zasebnost (Makarovič idr., 2001).

Zaradi nevarnosti kiberkriminala določeni sistemi (šifrirni sistemi, sistemi za

anonimizacijo, sistemi za preprečevanje vdorov itd.) niso uporabni zgolj za zaščito

zasebnosti, temveč čedalje bolj postajajo nujni del vsakega informacijskega sistema za

kar so zasluţni številni posamezniki in nevladne organizacije. Ţe drţi, da lahko veliko

naredimo sami, a vseeno so na udaru premalo seznanjeni uporabniki in uporabniki, ki

nimajo računalniško-varnostnih znanj. Zato so ti tudi čedalje pogostejša, predvsem pa

lahka tarča napadalcev. S širjenjem tehnologije se ta problem le še poglablja. Zato se

čedalje pogosteje dogaja, da imajo morebitni napadalci na voljo vsa orodja in

22

informacije, potrebne za napad, uporabniki interneta pa ostajajo nezaščiteni. Nad

uporabnikom brez tehničnih znanj, zato lahko pričakujemo še več zlorab zasebnosti.

Uporabniki interneta se morajo za stopnjo zasebnosti, ki je bila prej samoumevna zdaj

boriti aktivneje in z veliko samodiscipline (Kovačič, 2006).

5.2 Satelitsko cestninjenje

V zadnjem času velikokrat zasledimo članke o tem, da se bodo vinjete morale posloviti

in da bo njihovo mesto zasedlo elektronsko cestninjenje. Vlada je namreč sprejela

akcijski načrt za uvedbo elektronskega cestninskega sistema v prostem prometnem toku.

Gre za sistem cestninjenja po načelu »plačaj, kolikor prevoziš«. Vendar tu naletimo na

veliko vprašanje, kako bo s pravico do zasebnosti saj največ pomislekov vzbuja ravno

poseg v zasebnost z dejanskim sledenjem uporabnikom. Na to je opozorila tudi

informacijska pooblaščenka o varstvu osebnih podatkov. Poudarila je, da elektronsko

cestninjenje v prostem prometnem toku po naravi stvari vključuje obdelavo velike

količine osebnih podatkov, in sicer lokacijske in časovne podatke o prevoţeni poti

oziroma nahajališču osebnega vozila (Musar, 2008).

Viapan pripravlja projekt, ki naj bi omogočil, da bomo Slovenci med prvimi uvedli

satelitsko cestninjenje za vsa vozila (M. J., 2008). Viapan je Telargov sistem za

elektronsko cestninjenje v prostem prometnem toku na osnovi satelitske komunikacije

(po sistemu GNSS/CN – Global Navigation Satellite System/Cellular Networks).

Temelji na visoko specializirani OBU enoti, ki se jo enostavno in hitro namesti v vozilo

(tovornjak, osebno vozilo) ter določa natančno lokacijo in smer voţnje vozila. Obračun

cestnine se potem izvede po metodi, ki jo izbere operater cestninjenja in se lahko izvrši

na enoti v vozilu ali v nadzornem/operativnem centru (Viapan, 2008).

Po mnenju informacijske pooblaščenke, naj bi bil do zasebnosti posameznika najbolj

prijazen pristop, ko so podatki, ki so potrebni za izvedbo samega cestninjenja, pod

izključnim nadzorom uporabnika. V tem primeru se obračun cestnine izvrši v napravi

sami, nadzornemu centru pa se posreduje samo seštevek potrošene vsote. V tem primeru

bi se ohranjala anonimnost voznika, saj naj bi imel uporabnik vse lokacijske in časovne

podatke shranjene pri sebi, z nadzornim/operativnim centrom pa bi bilo povezano le

23

odkrivanje kršiteljev (Musar, 2008). Toda tu se porajajo nova vprašanja. Kaj pa če pride

do vloma v vozilo in posledično kraje tega vozila? Kako bodo v tem primeru podatki

zavarovani? Ali bomo primorani vzeti OBU enoto vsakič iz vozila? Čeprav so podatki

lokalno shranjeni v vozilu pri posamezniku, to še ne pomeni, da ne more priti do kršitev

zasebnosti. Prednost satelitskega cestninjenja je predvsem v fleksibilnosti, po drugi

strani pa sistem v širšem evropskem prostoru še ni dovolj preizkušen (Musar, 2008).

Kar pomeni, da nimamo nobenega zagotovila, da bo sistem deloval brezhibno. Prav

tako ne moremo zagotovo vedeti, do ne bo prihajalo do kršitev pravic do zasebnosti.

Poglejmo, kaj se lahko zgodi, če se uvede obračunavanje cestnine prek

nadzornega/operativnega centra? Ta način je zasebnosti najmanj naklonjen. Zasnova

takšnega sistema elektronskega cestninjenja je, da se vsi podatki o času in lokacijah

vozil zbirajo pri enem samem organu ali instituciji, da so hranjeni v centralizirani bazi

za vsakega uporabnika posebej, nameni uporabe takšnih podatkov, zavarovanje in obseg

uporabnikov pa ostanejo nedefinirani ali nejasni. Poleg navedenega pa obstaja bojazen,

da se bodo podatki prvotno zbirali z enim namenom, nato pa se bodo uporabljali še za

druge namene (Musar, 2008).

Dejstvo je, da je moţno z nekaj znanja »vdreti« v tuj računalniški sistem, kljub vsej

zaščiti. Predstavljajte si, da vam nepridipravi oropajo hišo, medtem ko vas ni doma. Do

ugotovitve, da vas ni doma in da vas še nekaj časa ne bo, pa so si pomagali z vdorom v

sistem za satelitsko cestninjenje, ki jim je povedal kje se vaše vozilo nahaja. Primer

prikazuje skrajnost v Hollywoodskem stilu. Da se bo to zgodilo, je verjetnost sicer

majhna a kdo nam lahko zagotovi, da do tega ne more priti? Ne glede na to, ali se to

lahko zgodi, ţe sama misel na to, da bomo postali lokacijsko in časovno določljivi, je

naravnost nesprejemljiva.

Zagovorniki prometne varnosti so takoj začeli razmišljati tudi o številnih moţnostih, s

katerimi bi lahko nadgradili satelitsko spremljanje vozil. Govora naj bi bilo celo o

vgradnji tako imenovanih avtomobilskih policajev. Ti bi na podlagi podatkov o gibanju

vozila in cestnih odsekov takoj ugotovil, ali voznik pelje prehitro ali če je prevozil rdečo

luč na semaforju. Kazni za manjše prekrške bi nato vozniki poravnavali vsak mesec. Ob

teţjih prekrških pa bi neusmiljeni »tehnopolicist« samodejno zapeljal na rob ceste,

24

zaklenil vrata vozila, oddal elektronsko prijavo in »pridrţal« nevestnega voznika do

prihoda prave policije (Kaučić, 2006).

Mediji večinoma izpostavljajo prednosti teh sistemov. Posledica tega pa je, da ljudje na

pojme, kot so poseganje v zasebnost, omejevanje svobode gibanja in popoln nadzor

drţavljanov, skorajda ne pomislijo. Ker nam tehnologija ponuja udobje v zameno za

»košček zasebnosti«, jo z veseljem pozdravljamo. Toda ne glede na to, kako bo z

cestninjenjem v prihodnosti, je pomembno predvsem to, da bo tehnologija uporabljena

na način, ki bo še naprej omogočala ohranjanje stanje varstva osebnih podatkov in s tem

posledično pravice do zasebnosti.

5.3 Biometrija

Sodobna tehnologija omogoča ponarejevalcem izdelati ponaredke visoke kakovosti.

Zato se vedno iščejo načini s katerimi bi naredili sisteme identifikacije čim bolj

zanesljive. Podatke, ki jih je zaenkrat zelo teţko ponarediti so fizične lastnosti

posameznika. Proces zbiranja, procesiranja in shranjevanja takih podatkov z namenom

identifikacije pa imenujemo biometrija. Najbolj priljubljene oblike biometrije so

skeniranje očesne mreţnice, prstnih odtisov, geometrije rok, prepoznava glasu in

obraza… (Kovačič, 2003).

Kot najbolj unikatni biometrični značilnosti se štejeta očesna mreţnica ter DNK. Vendar

unikatnost ni absolutna. Zato je potrebno poudariti, da tudi biometrija ni 100 %

zanesljiva. O temu priča zanimiv primer Raymond Easton proti Veliki Britaniji. V tem

primeru se je namreč izkazalo, da imata lahko dve osebi enak celo del zapisa DNK (v

konkretnem primeru na šestih mestih), za kar je sicer teoretično izračunana verjetnost

kar 1:37.000.000 (Informacijski pooblaščenec, 2008).

Ţilni sistem mreţnice pa je biometrična metoda, ki pridobiva na pomenu, saj imata celo

enojajčna dvojčka, različen ţilni sistem mreţnice, medtem ko imata enak DNK. S

slikanjem mreţnice se dobi več podatkov kot z odvzemom prstnih odtisov. Kar je strah

vzbujajoče, je dejstvo, da je mogoče mreţnico natančno fotografirati na en meter

razdalje, ne da bi se oseba tega zavedala. Z uporabo primernih leč, pa naj bi slikanje

25

mreţnice neke osebe, izvedljivo tudi na večji razdalji.5 Zaradi tega se za slikanje

namesto fotoaparata, uporablja video kamera. Ta opazuje utripanje, ki je značilno za

ţile, medtem ko fotografija tega ne more prikazati (Brumnik in Tominc, 2007).

Biometrija vsekakor ni vsemogočna in nezmotljiva, vendar ima kar nekaj prednosti, ki

govorijo v njeno prid in sicer (Informacijski pooblaščenec, 2008):

biometrične značilnosti so unikatne;

neprenosljive na drugo osebo;

ni jih mogoče pozabiti ali izgubiti;

teţko jih je kopirati ali ponarediti;

lahko se uporabijo z vednostjo ali brez vednosti posameznika;

posamezniku jih je teţko spremeniti ali skriti.

Ţivimo namreč v času, ko je vedno več zahtev po natančnem in hitrem ugotavljanju

oziroma potrjevanju identitete posameznika. Zato je tudi nadvse pomembno, da je to

zakonsko urejeno. Biometrija ima v Sloveniji zakonsko podlago v tretjem poglavju (78.

do 81. člen) Zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V njem so zapisani pogoji, pod

katerimi se lahko z obdelavo biometričnih značilnosti ugotavljajo ali primerjajo

lastnosti posameznika tako, da se lahko izvrši njegova identifikacija oziroma se preveri

njegova identiteta. Biometrijo lahko uporabljata zasebni in javni sektor, a le v primerih,

ki jih določa zakon. Tako na primer, 80. člen ZVOP-1 dovoljuje uporabo biometrije za

zasebni sektor le, če je biometrija potrebna za (ZVOP-1-UPB1, 94/2007):

opravljanje dejavnosti;

varnost ljudi ali premoţenja;

varovanje tajnih podatkov;

poslovne skrivnosti.

5 Kot zanimivost naj omenim, da so se mestne oblasti mehiškega mesta Leon, ki šteje milijon prebivalcev,

odločile, da bodo javne površine v mestu opremile z očesnimi skenerji. Gre za skenerje, ki lahko

identificirajo 50 ljudi na minuto, tudi ko se ljudje premikajo. Skenerje bodo postavili na javna mesta kot

so avtobusne in ţelezniške postaje. Obenem bodo skenerji povezani s skupno podatkovno zbirko, ki bo

omogočila sledenje ljudem po celotnem mestu. V Leonu so namreč ţe začeli s skeniranjem oči oseb, ki

so bile obsojene za kazniva dejanja, medtem ko je za osebe brez kriminalne preteklosti oddaja

biometričnih podatkov oblastem zaenkrat še prostovoljna. Zagovorniki sistema pravijo, da bodo s

tovrstnim nadzorom zmanjšali količino kriminala in prevar (DNE Tehno, 2010).

26

Za javni sektor pa so biometrijski ukrepi zapisani v 79.členu ZVOP-1. Biometrijske

ukrepe v javnem sektorju se lahko določi le kadar tako določa zakon (npr. Zakon o

potnih listinah drţavljanov Republike Slovenije), izjemoma pa na podlagi posebnih

zakonskih določil tudi za vstop v stavbo ali dele stavb in evidentiranje zaposlenih na

delu (Informacijski pooblaščenec, 2008).

Biometrični podatki lahko o osebi razkrijejo bistveno več, kot bi si ta oseba ţelela. Na

podlagi DNK vzorca ali ogleda očesne šarenice je moţno poleg identitete posameznika

ugotoviti tudi njegovo zdravstveno stanje. Celo glas, ki lahko sluţi kot identifikacija,

nam lahko pove veliko več. Lahko nam sporoči čustveno stanje posameznika. Na prvi

videz nedolţna informacija, toda s stališča varstva osebnih podatkov lahko

problematična. Zamislite si podjetje, ki uvede kontrolo vstopa v prostor s pomočjo

značilnosti glasu zaposlenih. Biometrični podatek se v tem primeru uporabi za

ugotavljanje identitete z namenom vstopa v prostor. Sedaj pa predpostavimo nadalje, da

podjetje kasneje prične uporabljati tako zbrane biometrične podatke tudi za preverjanje

čustvenega stanja zaposlenih. V tem primeru bi podjetje obdelovalo podatke v neskladju

z nameni, zaradi katerih so se zbrali (Informacijski pooblaščenec, 2008).

Identifikacija, zlasti če ta poteka brez vednosti tistega, ki se ga identificira, nedvomno

predstavlja vdor v zasebnost posameznika. Ker smo obkroţeni z informacijami, da je

vdreti v nek sistem enostavno, se upravičeno sprašujemo, kako varno so shranjeni

podatki o nas, če ţe morajo biti. Dejstvo je, da ima lahko nekritična in nekontrolirana

uporaba biometrije lahko zelo resne posledice za vsakega posameznika. Zgodovina nas

vedno znova opominja, da noben sistem ni nezlomljiv, četudi nam proizvajalci

zatrjujejo, da do zlorab praktično ne more priti. Zakaj bi bili biometrijski sistemi

izjema? Naša zasebnost je lahko resno ogroţena zaradi nepotrebnega ali

neavtoriziranega zbiranja, uporabe, neprimernega shranjevanja ali posredovanja naših

osebnih podatkov (Informacijski pooblaščenec, 2008).

Biometrija nam lahko sluţi za večje varstvo zasebnosti, vendar le v primeru, če je

izvedena v skladu s temeljnimi načeli in pravili varstva osebnih podatkov. Biometrija

izrazito povečuje moţnost nadzora posameznikov, o tem ni dvoma. Zato tudi ne

preseneča dejstvo, da so se kmalu po terorističnih napadih na New York 11.septembra

2001, pojavile ideje o splošni uvedbi biometrije na letališčih (Manjoo, 2001, po

27

Kovačič, 2003). Terorizem je dan danes ena izmed glavnih tem. Velik del sveta se

namreč sprašuje kako je mogoče preprečevati teroristična dejanja. Tako je v ospredje

stopilo preprečevanja terorizma z uporabo biometričnih metod. Ena izmed takih je tudi

uvedba biometričnih potnih listov (Anţič, 2006).

5.3.1 Biometrični potni listi

V preteklosti so mnogi zlorabljali ponarejene, ukradene potne liste za svoje kriminalne

namene, saj potni listi niso bili tako zelo varni pred temi nevarnostmi. Ponareditev

biometričnega potnega lista, pa je zaradi implementacije biometričnih podatkov v sam

potni list zelo oteţena (Anţič, 2006). Uredba EU, sprejeta leta 2004, določa izdajo

biometričnih potnih listin z biometrijo podobe obraza in dveh prstnih odtisov za vse

drţave članice (Ministrstvo za notranje zadeve, 2009).

Na podlagi prstnih odtisov naj bi bilo mogoče veliko zanesljiveje ugotoviti identiteto.

Ob tem pa so se pojavile tudi druge teţave, saj so nekatere drţave v tem videle odlično

priloţnost, da dopolnijo svoje baze podatkov. Na Nizozemskem ţelijo ob izdaji novih

potnih listov vzpostaviti tudi centralno bazo podatkov prstnih odtisov vseh, ki so starejši

od šest let. Na Portugalskem bodo osebne podatke o prstnih odtisih v arhivu hranili do

20 let, medtem ko se Velika Britanija nagiba k odločitvi, za odvzemu vseh desetih

prstnih odtisov osebam, starejšim od šest let. V Sloveniji smo se, tako kot denimo v

Nemčiji ali Avstriji, odločili za najmilejšo različico (Mekina, 2009).

Slovenska zakonodaja glede biometrije prstnih odtisov med drugim določa (Ministrstvo

za notranje zadeve, 2009):

starostno mejo za zajem prstnih odtisov, ki je dopolnjeno 12. leto starosti

otroka;

z elektronsko napravo se odvzameta prstna odtisa levega in desnega kazalca

(če zaradi zdravstvenih razlogov odvzem prstnega odtisa kazalca ni mogoč, se

odvzame prstni odtis drugega prsta);

če drţavljanu zaradi zdravstvenih razlogov, ki so začasne narave ni mogoče

odvzeti prstnih odtisov, se mu izda potni list brez biometrije prstnih odtisov

(veljavnostjo potnega lista je v tem primeru eno leto);

28

če drţavljanu zaradi zdravstvenih razlogov trajne narave ni mogoče odvzeti

prstnih odtisov, se mu izda potni list brez biometrije prstnih odtisov z normalno

veljavnostjo;

odvzeti prstni odtisi se v evidenci potnih listin ne bodo hranili;

prstni odtisi bodo shranjeni kot biometrični zapis zgolj na čipu potnega lista

posameznika in se bodo lahko uporabljali izključno za namen izvajanja mejne

kontrole.

Medtem, ko nas na eni strani prepričujejo, kako je biometričen potni list varen in kako

teţko ga je ponarediti, nas pa na drugi strani skrbi, kaj bo z našo zasebnostjo. Je res tako

varna kot nas ţelijo prepričati? Nekaterim je namreč ţe uspelo zlomiti varnostno kodo v

čipu. To je uspelo nemškemu raziskovalcu Lukasu Grunwaldu. Kloniral je svoj potni

list, ki vsebuje RFID6 čip. V samo dveh tednih je izdelal program, ki lahko prebere

podatke, ki so zapisani na nemških potnih listih z RFID čipi (Brumnik in Tomnic,

2007). A to ni bilo še nič. Na spletu so se pojavila navodila, kako si lahko vsakdo sam

preprosto ponaredi čip v biometričnem potnem listu. Spreminjati je mogoče celo ime,

priimek, nacionalnost in ostale podatke ter si naloţiti poljubno sliko (Kovačič, 2008).

Biometrija nedvomno postaja del našega vsakdana. Zato je potrebno opozoriti, da so ob

neprimerni uporabi, zlorabi ali časih krize, ko nastopi psihološki dejavnik, ki terja »da

je nekaj treba narediti«, biometrične metode vsekakor tehnologija, ki lahko ogroţajo

zasebnost posameznika (Anţič, 2006).

5.4 Trgovinske kartice zvestobe

Londončanko Jill, ki se je preselila v novo stanovanje, je med prvimi obiskal

dostavljavec velikega britanskega trgovca Tesco. Prinesel ji je košarico pozornosti, v

kateri so bili izdelki, ki jih najpogosteje kupuje. Poleg izdelkov je bilo zraven še vabilo,

naj še naprej obiskuje njihove trgovine in da imajo najbliţji supermarket ţe v sosednji

ulici. Nepričakovane pozornosti je bila deleţna kot ena izmed milijon britanskih

uporabnikov trgovskih kartic zvestobe, na kateri so shranjeni vsi podatki o njenih

nakupih v zadnjih nekaj letih. Največji trgovec Tesco ima obseţnejšo zbirko podatkov o

6 »Radio frekvenčna identifikacija (RFID) je splošen izraz za tehnologijo, ki uporablja radijske valove za

avtomatsko identifikacijo objektov ali ljudi « (Skupina RFID, 2009).

29

drţavljanih kot sama drţava, na kar opozarjajo Britanski zagovorniki pravice do

zasebnosti. A to očitno nikogar ne moti, saj trgovcem svoje podatke zaupamo brez

prisile in pogosto nevede, poleg tega pa njihovemu »nadzoru« ne pripisujemo

represivnega značaja (Kaučić, 2006). Glede na zgoraj opisan primer, ustvarijo profil

kupca, na podlagi kupljenih izdelkov, porabljen denar in pogostost obiskovanja

trgovine. Moţno je, da podjetja zbrane podatke uporabljajo tudi za interne raziskave.

Kovačič (2003) opozarja, da je eden izmed problemov potrošniškega nadzorovanja ta,

da si posameznik izstopa iz tovrstnega sistema nadzorovanja včasih niti ne ţelijo, ker

jim ta prinaša na videz dodatne ugodnosti oziroma popuste, ali pa je za izstop treba celo

plačati. Poleg tega pa potrošniki, v veliki večini primerov, ki ţelijo ohraniti svojo

zasebnost, sploh ne morejo stopiti v razmerje ali uporabljati storitev podjetja. Potrošniki

se torej brez resnejših pomislekov odrečejo delčku svoje zasebnosti, če so prepričani, da

to storijo prostovoljno in če v zameno dobijo ugodnosti. Ţivimo v času, ko svojo

identiteto dokazujemo z osebno izkaznico (ki pa jo je v novejšem času začela

izpodrivati biometrija, ki je opisana v prejšnjem poglavju), nakupe pa večinoma

opravljamo s »plastičnim denarjem«, ki vse bolj izpodriva gotovino. K zdravniku se

napotimo z zdravstveno izkaznico, popuste v trgovini pa pridobimo z uporabo kartice

zvestobe. Ljudje smo obkroţeni z razno raznimi karticami. Zato Kovačič (2003)

opozarja na dejstvo, da si ţivljenja danes brez identifikacijskih in pametnih kartic

skorajda ne moremo zamisliti. Kot zanimivost naj omenim, da so bile prvotne

identifikacijske izkaznice namenjene registraciji za drţavo nezaţelenih posameznikov

(Banisar idr., 1999, po Kovačič, 2003). Prve osebne izkaznice, ki so vsebovale tudi

fotografijo, prstni odtis in lastnoročni podpis posameznika, so na predlog nizozemskega

statistika Jacobusa Lambertusa Lentza uvedli na Nizozemskem med nacistično

okupacijo. Na njih je bilo poleg omenjenega tudi označeno ali je oseba Jud ali ne. Black

(2002, po Kovačič,2003) ugotavlja, da so bile omenjene osebne izkaznice prvi korak do

izvedbe holokavsta na Nizozemskem. Identifikaciji je namreč sledila deportacija.

Indentifikacijske in pametne kartice omogočajo opravljanje vsakodnevnih dejavnosti

vse od nakupovanj pa do uporabo zdravstvenih storitev. Potrošniki in drţavljani tako

ţivimo v svetu, v katerem smo se »prisiljeni« odpovedati delu svoje zasebnosti na račun

večje funkcionalnosti in obvladovanja kompleksnosti ţivljenja v sodobni druţbi

(Kovačič, 2003).

30

6 Video nadzor in zasebnost

Velikokrat svojo zasebnost jemljemo kot samoumevno, še posebej v odnosih z našimi

najbliţjimi. Predstavljajte si, da ste na javnem prostoru kjer preţivljate intimne trenutke

s svojim otrokom oziroma vsaj tako mislite. Zamislite si, da vas opazujejo in

preučujejo. Predstavljajte si, da vaše pogovore snemajo. Vaša reakcija bo verjetno

odvisna od tega kdo je opazovani in kdo opazovalec. Predstavljajte si, da so nekatere

osebe sovraţno nastrojene, druge opazovanje zabava spet tretje takega obnašanja ne

odobravajo. Predstavljajte si, da bo trenutek, ki ga preţivite s svojim otrokom objavljen

in izrabljen za prikazovanje vašega načina vzgoje otroka. Z vsem tem v mislih, koliko je

moţnosti, da bo vaš intimen trenutek enak kot če ne bi bili opazovani subjekt? Če bi bili

sami? Bi se obnašali popolnoma enako? In ali bi vedeli kaj točno je namenjeno

"predstavi" in kaj je resnično? (Sykes, 1999)

Francoski filozof Michel Foucault je zgradil na modelu načrta za zapor Panoptikon svoj

zelo odmevni teoretski pogled na nadzor. Idejo o Panoptikonu je ţe leta 1791 razvil

Jeremy Bentham. Zapor v resnici ni bil nikoli zgrajen (Kovačič, 2003). Panoptikon je

bil zamišljen kot kroţna zgradba. Na obodu so celice, ki so med seboj ločene tako, da

zaporniki med seboj ne morejo komunicirati. V središču zgradbe je prostor, v katerem je

Inšpektor. Vsaka celica ima na zunanji strani okno, skozi katero pa ni mogoče videti

ven, na notranji strani pa zamreţena vrata, ki Inšpektorju omogočajo opazovanje

dogajanja v celici. Inšpektor lahko vidi zapornike in sliši vsak, tudi najmanjši šepet v

celici, sam pa ni viden. Poleg Inšpektorja je zapor odprt tudi za obiskovalce, ki

nadzorujejo tako zapornike kot Inšpektorja (Kovačič, 2006).

Glavni učinek Panoptikona je tako nadzor, ki se vzdrţuje s pomočjo stalnega občutka,

da zapornika opazujejo nevidne oči. To zapornike spravi v negotovost, ta pa vzpostavi

mehanizem samonadzora. Hierarhično oziroma nesimetrično opazovanje ustvari

občutek negotovosti, ki ima za posledico prostovoljno podrejanje posameznikov

(Kovačič, 2003). Ljudje so v današnjih mestih tarče takega nadzora, preko ideje o video

nadzoru. So tako kot zaporniki v Panoptikonu. Opazovani, vendar ne vejo ne kdo, ne

kdaj jih opazuje (Pirnat, 2008). Današnji Panoptikon je veliko bolj prostovoljen, a hkrati

tudi veliko bolj neizogiben. Posamezniki smo postavljeni pred navidezno moţnost

31

izbire. Lahko se “prostovoljno” odločimo za podreditev nadzoru, ali pa pač ne

uporabljamo sodobne tehnologije, ne hodimo v video nadzorovana območja in se

izključimo iz druţbe. Če pa na nadzor pristanemo, smo deleţni dodatnih ugodnosti. V

zameno za naše osebne podatke nam ponujajo razne popuste, v zameno za nadzor pa

nam ponujajo varnost. Represivni nadzor, ki ga je George Orwell7 povzel v stavku

“Veliki Brat te opazuje”, se je spremenil v “Veliki Brat skrbi zate” (Kovačič, 2007).

Pirnat (2008) meni, da bi morale biti kamere, ki te opazujejo na vsakem koraku, izbira

posameznika. Če bi posameznik mislil, da je bolj varen v soseski, ki je nadzorovana s

kamerami, mu ne bi smel nihče braniti tega in obratno. Tisti, ki nočejo biti ves čas pod

budnim očesom »neznanca«, bi jim to moralo biti omogočeno. Posameznik je vedno del

neke večje skupine. Nemogoče je, da bi vsi imeli isto mnenje in ker prevlada volja

večine si ţal posameznik, ne bo mogel nikoli izbrati kar bo hotel.

Nadzorovanje dobiva iz dneva v dan bolj prijazen, lahko bi rekli celo hinavski obraz.

Nadzor, ki ga pogosto razumemo kot nekaj negativnega, nekaj, kar prisiljuje je postalo

prijazno in prostovoljno, predvsem pa je postalo tako rekoč nujno za ţivljenje v sodobni

druţbi. Današnji nadzor je neopazen in povsod navzoč. Nadzor se lahko pojavlja v

obliki zbiranja informacij ali neposrednega usmerjanja delovanja ljudi. Oblast ali druţba

lahko tako nadzor uporabljata proti posameznikom, hkrati pa lahko posameznik nadzor

uporabi proti drţavi. Kljub temu pa da je nadzor mogoče uporabiti dvosmerno, pa

sodobna tehnologija omogoča nadzorovanje predvsem v eno smer, torej bolj

nadzorovanje posameznikov. Zastavlja se torej vprašanje, ali je v druţbi nadzora sploh

še moţna “osvoboditev”, glede na to, da nadzor v sodobni druţbi ohranja ravnoteţje in

glede na dejstvo, da sodobni nadzor deluje precej prikrito? Posebej pa se to vprašanje

zastavlja tudi v primeru nadzora potrošnikov. Tehnologija sicer omogoča osvoboditev, a

kaţe, da le manjšemu številu posameznikov, ki si morajo uporabo tehnologije celo

izboriti (npr. kriptografija), pri tem pa tudi pristati na številne stroške, saj taka

osvoboditev navadno pomeni tudi izločenost. Zato bi bil odgovor sledeč. V druţbi

nadzora so sicer moţnosti osvoboditve, vendar osvoboditev ni samoumevna, temveč si

jo je treba izboriti. Ţal se zdi, da si večina potrošnikov tega niti ne ţeli (Kovačič, 2006).

7 Panoptičen učinek je pisatelj George Orwell prikazal v svojem delu 1984. V tem delu opisuje totalitarno

druţbo, v kateri skrivnostni Veliki Brat ljudi nadzoruje prek teleekranov, vendar tako, da posameznik

nikoli ne ve, kdaj je nadzorovan in kdaj ni. Visoka stopnja samocenzure in navsezadnje skrajno

totalitarna druţba pa je potem posledica takega nadzorovanja (Kovačič, 2003).

32

6.1 Splošni pogoji v zvezi z izvajanjem video nadzora

Sistemi za video nadzor so danes prisotni ţe skoraj na vseh področjih našega

druţbenega ţivljenja. Najdemo jih v trgovinah, v prostorih podjetij, na bencinskih

servisih, bankomatih, parkiriščih, ulicah, nekje tudi v šolah, prisotni so pri nadzoru

prometa in še bi lahko naštevali. Zaradi tako močne razpršenosti je zelo pomembno, da

so določeni splošni pogoji v zvezi z izvajanjem tega sistema.

Splošne določbe za izvajanje video nadzora, so zapisane v 74. členu ZVOP-1. Ker je

nadzorovanje s pomočjo tehničnih sredstev močen poseg v človekove pravice, mora

oseba javnega ali zasebnega sektorja pred vstopom v varovano območje obvezno

prikazati obvestilo o video nadzoru, ki pa mora vsebovati naslednje informacije (ZVOP-

1-UPB1, 94/2007):

da se izvaja video nadzor;

naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja;

telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo

posnetki iz video nadzornega sistema.

Pri obvestilu je pomembno tudi na kakšen način je objavljeno. Obvestilo mora biti

objavljeno na način, ki bo omogočal posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem

najkasneje, ko se nad njim začne izvajati video nadzor (ZVOP-1-UPB1, 94/2007).

6.1.1 Video nadzor delovnih prostorov

Mišič (2007) ugotavlja, da naj bi bil ZVOP-1 pri video nadzoru delovnih mest stroţji

kot pri »navadnem« video nadzoru, obenem pa poudarja, da naj bi bilo njegovo

izvajanje moţno le v izjemnih primerih. 77. člen ZVOP-1 dovoljuje video nadzor

znotraj delovnih prostorov, izključno (ZVOP-1-UPB1, 94/2007):

kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoţenja;

za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni moţno

doseči z milejšimi sredstvi.

33

Če hoče torej delodajalec namestiti kamere v pisarne samo zato, da bo nadzoroval delo

zaposlenih, je to v nasprotju z zakonom. To nedvomno pomeni prekomeren poseg v

človekovo zasebnost.

6.1.2 Video nadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore

Javni in zasebni sektor lahko skladno z določbami 75. člena, izvajata video nadzor

dostopa v njihove uradne sluţbene oziroma poslovne prostore. Video nadzor se izvaja,

če je to potrebno (ZVOP-1-UPB1, 94/2007):

za varnost ljudi ali premoţenja;

zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz sluţbenih oziroma

poslovnih prostorov;

če zaradi narave dela obstaja moţnost ogroţanja zaposlenih.

Pred uvedbo video nadzora je torej upravljavec osebnih podatkov postavljen pred teţko

nalogo. Ugotoviti mora, ali s kakšnim drugim ukrepom, milejšim ukrepom zavaruje

dobrine, ki jih ţeli varovati. Npr. fizično varovanje, video nadzor vhodov in izhodov v

poslovne prostore ipd. (Mišič, 2007).

6.1.3 Video nadzor v večstanovanjskih stavbah

Video nadzor v večstanovanjski stavbi se lahko uvede le, kadar je to potrebno za

varnost ljudi in premoţenja, pri čemer mora dati privolitev 70 odstotkov lastnikov

stanovanj. Z video nadzorom v večstanovanjski stavbi se lahko nadzoruje le dostop do

vhodov in izhodov večstanovanjskih stavb ter njihovi skupni prostori.8 Prepovedano je

sprotno ali naknadno pregledovanje posnetkov video nadzornega sistema preko interne

kabelske televizije, javne kabelske televizije, interneta ali s pomočjo drugega

telekomunikacijskega sredstva, ki lahko prenaša te posnetke (ZVOP-1-UPB1, 94/2007).

Obenem je prepovedano snemati vhode v posamezna stanovanja (Informacijski

pooblaščenec, 2010c).

8 V skladu s Stanovanjskim zakonikom dvigalo ni skupen prostor (Informacijski pooblaščenec, 2010a).

34

Tu bi rada še opozorila, da če posameznik uporablja video nadzor izključno za osebno

uporabo, druţinsko ţivljenje ali druge domače potrebe, ob upoštevanju 7. člena ZVOP-

1 ni podvrţen določilom ZVOP-1 o video nadzoru. Kljub temu, če pa bi posameznik

snemal npr. sosedovo parcelo, tvega odškodninsko toţbo ali uvedbo kazenskega

postopka (Informacijski pooblaščenec, 2010c).

6.2 Sistem CCTV

Velika Britanija velja za drţavo z največ video nadzornimi kamerami. Ţe po podatkih iz

leta 2002 naj bi jih bilo na javnih mestih preko štiri milijone oziroma ena na 14

prebivalcev (Kovačič, 2010b). London pa velja za eno izmed najbolj varovanih mest,

saj naj bi bilo samo tam nameščenih preko milijon kamer (Hope, 2009). To pomeni, da

so skoraj na vsakem vogalu ulice nameščene kamere, zato se splača ob sprehodu skozi

London lepo obleči in prijazno nasmehniti.

CCTV (closed-circuit television) nadzorne kamere so vedno bolj prisotne v današnjem

svetu. Kljub temu, da je relativno malo z raziskavami podkrepljenih dokazov, ki bi

kazali na to, da ta sistem resnično deluje oziroma sluţi namenu pod katerim je

oglaševan, razširjenost tega sistema po vsem svetu drastično narašča (Armitage, 2002).

Mehanizmi, po katerih CCTV ţeli zmanjšati kriminal temelji na naslednjih

predpostavkah (Armitage, 2002):

Odvračanje: potencialni storilec se zaveda prisotnosti kamer in tveganja za

izvedbo kaznivega dejanja zato se bodisi odločali ali za opustitev tega dejanja

ali pa ga izvede na neki drugi lokaciji.

Učinkovita postavitev: tisti ki skrbijo za nadzor določijo ali je potrebna

pomoč policije (policijo se pokliče samo kadar je to zares potrebno).

Samodisciplina potencialnih žrtev in storilcev: ljudi se opominja, da obstaja

nevarnost kriminala in le-ti v skladu s tem nato oblikujejo svoje vedenje. Pri

samodisciplini potencialnih kršiteljev pa gre za proces panoptičnega učinka.

Prisotnost sposobnega varuha: »temelji na teoriji rutinskega delovanja, ki

pravi, da so za to, da se kaznivo dejanje stori, potrebni motiviran storilec,

primerna tarča in pa odsotnost sposobnega varuha. Vsak ukrep, ki bi preprečil

35

nastanek takšnih pogojev, bi pripomogel k zmanjšanju kriminalitete«

(Armitage, 2002, po Pirnat, 2008: 3).

Odkrivanje: kamere zajemajo slikoven potek kaznivih dejanj in prekrškov.

Le-to lahko v nekaterih primerih privede tudi do kaznovanja kršiteljev.

Armitage (2002) ugotavlja, da je mehanizem odkrivanja daleč najbolj znan javnosti. To

pa zaradi tega, ker je CCTV z nekaj odmevnimi primeri pripomogel k odkritju in

kasnejši aretaciji storilcev kaznivih dejanj. Eden izmed takih primerov je nedvomno

primer Jamesa Buglerja.

Dva prijatelja, Jon Venables in Robertom Thompsonom, oba stara deset let, sta 13.

februarja 1993, namesto da bi bila v šoli, odšla v nakupovalni center. Tam je bil tudi

dveletni James Bulger, ki je nakupoval z mamo. Ko se je dečkova mama samo za

trenutek obrnila stran, sta se desetletnika fantu pribliţala in ga ogovorila. CCTV kamere

so posnele kako je James z desetletnikoma zapustil nakupovalni center. Odpeljala sta ga

na štiri kilometre dolg sprehod, cilj katerega so bili ţelezniški tiri, tam pa sta dečka

začela pretepati z kamni in ţelezno palico. Deček je utrpel hude poškodbe zaradi katerih

je umrl. Nato sta dečka poloţila na ţelezniške tire, v upanju, da ga bo povozil vlak,

zaradi česar naj bi umor izgledal kot nesreča. Vlak je kasneje dečkovo telo tudi prevozil.

Dečkovo truplo so našli naslednji dan. Policisti so kasneje ugotovili, da je fante opazilo

kar 38 oseb. Nekaj mimoidočih jih je celo ustavilo in vprašalo kaj se dogaja. A ker sta

se desetletnika spretno izognila pogovoru z besedami, da je vse v redu, je pri tem tudi

ostalo (Ba. P., 2010).

Ker je javni mit, da je CCTV vodil do aretacije, je Bulgerjev primer postal močan

simbol potrebe po javnih sistemih CCTV v Veliki Britaniji (Bennet, 2008). Ali bi prišlo

do aretacije tudi, če CCTV kamere nebi posnele, kako je James v spremstvu

desetletnikov zapustil nakupovalni center? Verjamem da bi ravno tako prišlo do

aretacije obeh fantov, saj je fante opazilo kar 38 mimoidočih, verjetno pa bi policisti

potrebovali več časa. A ker je CCTV pripomogel k temu, je le-ta seveda pridobil na

pomenu.

Zaradi takšnih in podobnih dogodkov, kot so na primer ugrabitve otrok ali posilstva ter

še mnogi drugi, sproţajo rast video nadzora in ta trend so bo v prihodnje nadaljeval le še

36

bolj intenzivno (Norris idr., 2004, po Pirnat, 2008). Zato se postavlja novo vprašanje,

koliko je učinkovit video nadzor?

6.3 Učinkovitost video nadzora

Pirnat (2008) pravi, da je primarna ideja video nadzora preprečevanje kriminalitete, a ne

izključuje dvoma v svojo trditev. Je to res primarni namen teh kamer, ki zabeleţijo vsak

naš korak? Ali pa je morda njihov namen nekaj povsem drugega, na primer absolutni

nadzor nad druţbo in svetom? Nikjer ni razvidno ali gre pri video nadzoru za nadzor

nad ljudmi ali za preprečevanje kriminalitete, čeprav bi lahko rekli da gre za oboje, saj

naj bi nadzor nad ljudmi preprečeval nastanek kaznivih dejanj in prekrškov. Raziskave,

ki so bile opravljane po svetu kaţejo mešane rezultate glede učinkovitosti tega sistema.

Po raziskavah sodeč prisotnost video nadzora zmanjša strah ljudi pred kriminalom,

(vpliva na povečan občutek varnosti), varnosti same pa v resnici ne izboljšuje (Kovačič,

2010b). Tako na primer ugotovitve obseţnega pregleda 44 objavljenih in neobjavljenih

študij v angleških in drugih jezikih kaţejo, da ima CCTV skromen učinek na stopnjo

kriminala. Večina teh študij je bila izvedena v mestnih središčih, javnih institucijah,

parkiriščih ter na javnih prevoznih sredstvih. CCTV se je izkazal kot najbolj učinkovit

za preprečevanje kaznivih dejanj na parkiriščih, drugje pa ni imel pomembnega vpliva

na kriminal. Na parkiriščih kjer je bil postavljen CCTV se je kriminal zmanjšala za

polovico, v primerjavi s parkirišči brez kamer (Welsh in Farrington, 2008).

Podobne ugotovitve prinaša tudi interno britansko policijsko poročilo, ki pravi, da video

nadzorne kamere na javnih mestih ne pripomorejo bistveno k zmanjšanju kriminalitete

in da je policija v letu 2009 rešila le en zločin na tisoč video nadzornih kamer (Hope,

2009).

Veliko raziskav pa je tudi pokazalo, da se kriminaliteta ni zmanjšala, pač pa da se je

premestila na drugo bolj dostopno območje (Pirnat, 2008). Tako so na primer

raziskovalci v San Franciscu prišli do ugotovitev, da na večino zločinov prisotnost

video nadzornih kamer ni imela vpliva. Izjema so bile tatvine, ki se niso pojavljale le v

radiju dobrih 30 metrov okoli kamer. Umori so se v povprečju pomaknili 76 metrov

37

stran od kamer, a se je njihovo število v območju od 75 do 152 metrov oddaljenosti

ponovno pribliţalo povprečju. Raziskovalci so prišli so sklepa, da video nadzor umorov

ne preprečuje, pač pa se morilci le nekoliko odmaknejo od video nadzorovanega

območja, medtem ko na druge vrste zločinov prisotnost video nadzornih kamer ni imela

vpliva (Kovačič, 2010b).

Na preučevanih izbranih postajah podzemske ţeleznice v Londonu, kjer so bili

postavljeni video nadzorni sistemi, kot del splošnega varnostnega sistema, se je

zmanjšalo število ropov. A kot je bilo ugotovljeno, je učinek po 12 mesecih počasi

izginil. Eden izmed moţnih razlogov je bil ta, da so kršitelji odkrili, da se tveganje, da

jih ujamemo, ni nič zvečalo (Webb in Laycock po, Mencinger in Meško, 2004). Welsh

in Farrington (2008) sta ugotovila, da je bilo veliko študij o uspešnosti CCTVja

ocenjeno zgolj na meritvah enega leta. To naj bi bilo premalo, da bi dobili natančno

oceno o uspešnosti video nadzora. Zato poudarjata, da morajo biti meritve opravljene v

daljšem časovnem obdobju.

V Veliki Britaniji so vse glasnejše izjave, da CCTV povzroča velike stroške in

minimalno učinkovitost. Prav tako CCTV povzroča ogromen vdor v zasebnost, ob tem

pa zagotavlja malo ali nič izboljšano varnost. Zaradi tega bi bilo treba dobro premisliti,

kako se porablja proračunski denar za preprečevanje kriminala. Mnogi so mnenja, da bi

bilo bolj smiselno denar porabiti na preizkušenih metodah za preprečevanje kriminala

(boljša osvetljava cest in mesta, več usposobljenega policijskega osebja), kot pa za

nakupu in vzdrţevanju CCTV sistemov (Hope, 2009). Prav tako pa so študije pokazale,

da se je CCTV boljše izkazal v kombinaciji z drugimi ukrepi, med drugimi tudi z

izboljšano javno razsvetljavo (Welsh in Farrington, 2008).

Kriminaliteta je normalen druţbeni pojav, ki ga nikakor ni moţno popolnoma in v celoti

odpraviti, ne z video nadzornim sistemom in ne s katerimkoli drugim sistemom. Vedno

bo prisotna. In če kriminalitete ne bo tam, kjer so postavljene kamere, pa bo toliko bolj

intenzivna na območju, kjer le-teh ni (Pirnat, 2008). Pomembno se je vprašati, kaj nam

več pomeni. Ali sta nam bolj pomembna naša individualnost in zasebnost, ali pa so nam

bolj pomembne materialne reči, za katere se tako trudimo, da si jih lahko privoščimo

(Pirnat, 2008). Kdo nam dopoveduje, da nismo nikjer več varni? V čigavem interesu je,

da nas je strah? Je to drţava, ki ţeli absolutno oblast? Je to v interesu proizvajalcev in

38

prodajalcev video nadzorne opreme? Ali pa so na delu druţbeni procesi, ki gredo svojo

pot k druţbi čedalje večjega ali celo »totalnega« nadzora, ki se je na neki točki

»osamosvojila«, saj nanjo nimamo nobenega vpliva več? Ne glede na odgovor lahko

pričakujemo, da se bo ta »razvojni« trend v prihodnje le še stopnjeval.

39

7 Zaključek

Ko se zjutraj peljete v sluţbo z avtomobilom, vas na cesti posname video nadzorna

kamera. Prav tako vas posname na parkirišču, kjer avto parkirate, nato pridete v sluţbo,

kjer se s pametno kartico prijavite na delovno mesto. S tem delodajalec dobi

informacijo o času vašega prihoda. V sluţbi delate z računalnikom in uporabljate spletni

brskalnik. Tam pustite ogromno podatkov, od tega kakšen operacijski sistem

računalnika uporabljate, pa vse do jezika, ki ga uporabljate pri »deskanju« po spletnem

brskalniku. Nato opravite še nekaj klicev s telefonom in tako pustite podatke o tem koga

ste klicali ter koliko časa ste se s klicano osebo pogovarjali. Po koncu sluţbe se zopet

odjavite s pametno kartico ter s tem pustite informacijo vašega odhoda z delovnega

mesta. Na poti domov se odpravite še v trgovino, kjer vas zopet posnamejo video

nadzorne kamere. Nakup opravite z bančno kartico, popuste pa uveljavite z vašo kartico

zvestobe. Ponovno pustite nemalo podatkov o vašem nakupu. Primer je sicer izmišljen,

a dejstvo je, da posamezniki na zelo podoben način neprestano za seboj puščamo

podatke oziroma informacije. Vsaka informacija posebej na prvi pogled verjetno ne

predstavlja hujšega posega v zasebnost, vendar… Predstavljajte si, da bi nekdo nekaj

časa zbiral vaše podatke in jih obdeloval. Dobil bi zelo natančen profil, kako ţivite,

kakšne so vaše navade in celo kakšen bo vaš naslednji korak. Postali bi predvidljivi.

Ţivimo v času hitrega tehnološkega napredka in zahvaljujoč nekaterim sodobnim

tehnologijam se je danes skorajda nemogoče gibati, brez da za seboj ne bi puščali sledi.

Tehnologija je prisotna povsod in je nepogrešljiv del tako delovnega kot tudi socialnega

okolja. V Sloveniji je zasebnost posameznika precej dobro zakonsko urejena vendar je

tudi pri nas opaziti povečano uporabo nekaterih sodobnih tehnologij, ki ogroţajo

pravico do zasebnosti. Zato nas lahko upravičeno skrbi za našo zasebnost in njeno

prihodnost.

Drţava nas prepričuje, da ţeli z video nadzornim sistemom le preprečiti kriminaliteto.

Če ji tega ne uspe, pa naj bi video nadzor pripomogel k prijetju storilca kaznivega

dejanja. S tem naj bi omogočila lepše in varnejše ţivljenje za ostale ljudi brez

kriminalnih namenov, ki se lahko snemanju izognejo tako, da ne hodijo v video

nadzorovana območja. V nekaterih primerih, ko se video nadzoru ne morejo izogniti, pa

morajo na to preprosto pristati. Naivno bi bilo pričakovati, da bodo tehnike nadzora

40

učinkovite in da ne bi ob tem posegale v pravico do zasebnosti, vendar to vseeno ne

pomeni, da ne more biti poseg v manjšem obsegu. Od nas samih je odvisno kako se

uporablja tehnologija. Mi smo tisti, ki določimo ali se bo tehnologija uporabljala zgolj

za varnost ali pa bomo pustili, da se bo izrabljala za vedno večji nadzor posameznikov

ter posledično druţbe.

V prvi hipotezi sem predpostavila, da je video nadzor učinkovit in da deluje preventivno

na potencialne storilce kaznivih dejanj. Na podlagi pregledane literature je bilo

ugotovljeno, da je primarna ideja video nazora res preprečevanje kriminalitete. Vendar,

po raziskavah sodeč prisotnost video nadzora same varnosti ne izboljšuje (Kovačič,

2010). Welsh in Farrington (2008) sta ugotovila, da imajo video nadzorni sistemi zelo

skromen učinek na stopnjo kriminala, medtem ko Pirnat (2008) ugotavlja, da se

kriminaliteta ni zmanjšala, pač pa se je premestila na druga bolj dostopna območja.

Video nadzorni sistem se je izkazal kot učinkovit le za preprečevanje kaznivih dejanj na

parkiriščih (Welsh in Farrington, 2008). V kakšnem časovnem obdobju so bile meritve

opravljene, nisem ugotovila, a verjamem, da je oziroma da bo učinek preventive po

določenem času izginil. Webb in Laycock (po Mencinger in Meško, 2004) sta na primer

ugotovila, da učinek preventive po 12 mesecih oslabi in naposled izgine. Kot razlog sta

navedla dejstvo, da se kršitelji pričnejo zavedati, da se tveganje, da jih ujamejo, ni

povečalo. Iz navedenega sledi, da video nadzor ni učinkovit in da ne deluje preventivno.

Zato na podlagi teh sklepov postavljeno hipotezo zavračam.

V drugi hipotezi sem predpostavila, da se tehnologija tretjega tisočletja razvija zelo

hitro in da zato velikokrat ob njeni vpeljavi ne opazimo, da omejuje zasebnost.

Marsikatera tehnologija se je namreč začela uporabljati za namene, za katere ob njeni

uvedbi sploh nihče ni razmišljal. In tu niti ne gre toliko za specializirano in ljudem tujo

tehnologijo, pač pa za tehnologijo, ki je ţe ali bo v kratkem v mnoţični rabi (Kovačič,

2003). Tako nam na primer nakupovanje iz naslonjača daje občutek zasebnosti, ki pa je

še kako laţen. Pri takšnem načinu poslovanja uporabnik z nakupom tretjim osebam

praviloma izpostavi še večji del zasebnosti kot z običajnim nakupovanjem. Zabeleţi se

namreč vsak gib obiskovalca spletne trgovine. Ti podatki pa se potem dodajo k ţe

shranjenim zbirkam podatkov in tako hitro dobimo zelo podroben profil posameznega

kupca (Makarovič idr., 2001). Podobno se dogaja s trgovinskimi karticami zvestobe. Tu

41

pa je problem še večji, saj Kovačič (2003) opozarja, da je eden izmed problemov

potrošniškega nadzorovanja ta, da si posameznik izstopa iz tovrstnega sistema

nadzorovanja včasih niti ne ţelijo, ker jim ta prinaša na videz dodatne ugodnosti. Poleg

tega pa potrošniki, ki ţelijo ohraniti svojo zasebnost, v veliki večini primerov sploh ne

morejo stopiti v razmerje ali uporabljati storitev podjetja.

Poleg navedenega ugotavljam tudi, da se podatki zbirajo prvotno z enim namenom, nato

pa se uporabljajo še za druge namene. Tako sem predhodno omenila profiliranje

kupcev, lahko pa se opravljajo tudi interne raziskave znotraj podjetja. Bojazen, da se

bodo podatki obdelovali v neskladju z nameni, zaradi katerih so se zbrali, se pravi v

nasprotju z zakonom, pa je še kako realna tudi pri satelitskem cestninjenju in pri

biometriji.

Ljudje ţivimo v času, ko se odrečemo delčku svoje zasebnosti, če smo prepričani, da to

storimo prostovoljno, na pojme, kot so poseganje v zasebnost in omejevanje svobode

gibanja pa skorajda ne pomislimo. Zato se nam lahko kaj hitro pripeti prispodoba o

ţabi, ki se počasi skuha do bridke smrti v loncu segrevajoče vode, ker ne opazi majhnih

sprememb temperature (Mišič, 2007). Kaj prispodoba predstavlja, najbrţ ni potrebno

posebej pojasnjevati. Na podlagi napisanega lahko postavljeno hipotezo sprejmem.

Klemenčič (2008) ugotavlja, da si politiki in organi odkrivanja in pregona nova

pooblastila kupujejo s stigmo, da se proti kriminalu 21. stoletja ne moremo boriti s

pooblastili in metodami 20. stoletja. To sicer drţi, a obenem pomeni, da se moramo

proti groţnjam zasebnosti, ki jih prinaša tehnološka doba boriti s pravnimi instrumenti

iz 19. in 20. stoletja. To je opaziti predvsem zaradi dogodkov kot so 11. september

2001, ko so se začele uvajati nove metoda boja proti kriminalu (npr. biometrija na

letališčih). Kriminal je vedno korak pred roko pravice in ker se sodobna tehnologija

razvija prehitro obstaja bojazen, da se bodo pojavile nove oblike kriminala, ki nimajo

zakonske podlage. Metode nadzorovanja, ki naj bi preprečevale te nove oblike

kriminala, se razvijajo, medtem ko ustavno pravo bolj kot ne miruje. Obenem te

tehnološke spremembe prinašajo nove oblike in načine posegov v zasebnost, ki prav

tako niso urejene v zakonodaji.

42

Pravo je iz tega razloga na te spremembe prisiljeno reagirati. Zaradi hitrega razvoja naj

bi pravni sistem pravzaprav tem tehnološkim spremembam večinoma le sledil (Sykes,

1999, po Kovačič, 2006). Od tega, kakšen je in kakšen bo odgovor (ustavnega) prava na

napredek znanosti je odvisno, ali nam bo uspelo obvarovati pravico do zasebnosti, kot

realno in uresničljivo ustavnopravno kategorijo (Klemenčič idr., 2002). Video nadzor in

sodobna tehnologija nedvomno predstavljata groţnjo pravici do zasebnosti in v bliţnji

prihodnosti se to najverjetneje ne bo spremenilo.

Dejstvo je, da razvoj tehnologije nenehno prinaša nova in učinkovitejša orodja, s

katerimi se lahko posega v posameznikove osebnostne pravice. Na udaru pa so

predvsem posamezniki, ki so premalo seznanjeni s pastmi, ki jih prinaša tehnologija

tretjega tisočletja. Kljub temu, da včasih nimamo izbire in se moramo podvreči

nekaterim oblikam nadzora, ki posegajo v našo zasebnost (npr. video nadzor na

letališčih), pa sem s preučevanjem literature ugotovila, da vseeno obstaja nekaj

preprostih načinov, kako lahko posameznik do neke mere zavaruje svojo zasebnost.

Predvsem je pomembno, da poznamo svoje pravice, da vemo kam ali na koga se lahko

obrnemo, če so nam pravice kršene, kaj lahko ukrenemo, kakšne so sankcije in

podobno. Pomembno se je zavedati in poznati tehnologije, ki nam omejujejo pravico do

zasebnosti, kako delujejo, kakšni so njihovi pogoji izvajanja, kdo izvaja nadzor, kdo

zbira podatke in v kakšen namen ter pod katerimi pogoji. Pri uporabi spletnih druţbenih

omreţij je pomembno, da se zavedamo, da so vse informacije, ki jih tam objavimo do

neke mere javne. Zato je potrebno biti pazljiv pri tem, kaj tam pišemo in objavljamo.

Predvsem pa je potrebno imeti nekaj računalniško-varnostnega znanja, saj so kot

ugotavlja Kovačič (2006) predvsem tisti brez teh znanj čedalje pogostejša in lahka tarča

napadalcev. S širjenjem tehnologije naj bi se ta problem le še poglabljal.

Na drugi strani nekateri kritiki nakazujejo, da ne moremo storiti ničesar več za zaščito

svoje zasebnosti, ker ni ničesar več, kar bi lahko storili. Izguba zasebnosti naj bi bilo

neizogibno dejstvo, ki se ga moramo preprosto naučiti sprejeti, za »osmrtnico«

zasebnosti pa naj bi bilo vseeno še prezgodaj. Mogoče pa si bo zasebnost opomogla z

dnem, ko se bomo počutili samozavestno reči, »to se vas ne tiče«, ne da bi ob tem

razlagali zakaj ali pa se opravičevali, ker se nekdo vtika v naše zasebno ţivljenje

(Sykes, 1999).

43

8 Literatura in viri

Anţič, M. (2006). Preprečevanje terorizma s pomočjo biometričnih metod: fikcija ali

realnost? V Lobnikar, B. (ur.) (2006), 7. dnevi varstvoslovja: raznolikost zagotavljanja

varnosti (str. 831-842). Ljubljana, Fakultetea za policijsko- varnostne vede.

Armitage, R. (2002). To CCTV or not to CCTV? A review of current research into the

effectiveness of CCTV systems in reducing crime. Pridobljeno 27.08. 2010, s spletne

strani http://www.epic.org/privacy/surveillance/spotlight/0505/nacro02.pdf

Ba. P. (2010). VIDEO: Morilec dveletnega dečka znova za zapahi. Pridobljeno

22.08.2010, s spletne strani http://www.delo.si/clanek/100576

Bennet, C. J.(2008). The privacy advocates: resisting the spread of surveillance.

Massachusetts, Massachusetts institute of technology.

Brumnik, R. in Tominc, B. (2007) Informacijska varnost biometričnih identifikacijskih

sistemov v dobi sodobnega kriminala. V Lobnikar, B. (ur.) (2007), 8. slovenski dnevi

varstvoslovja: varnost v sodobni družbi groženj in tveganj (str. 1-10). Maribor,

Fakulteta za varnostne vede.

Caf, D. (2008). Se odrekamo pravici do zasebnosti? Pridobljeno 15.06.2010, s spletne

strani http://www.mojmikro.si/center/povem_naglas/se_odrekamo_pravici_do_zaseb

nosti.

DNE Tehno (2010). Konec je: Čez 10 let bomo vsi nadzorovani. Pridobljeno

05.08.2010, s spletne strani http://dne.enaa.com/e-svet/e-druzba/konec-je-cez-10-let-

bomo-vsi-nadzorovani.html?&utm_source=enovice_dne_23082010&utm_medium=

email&utm_term=02_novica01&utm_campaign=dne

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP.

(1994). Uradni list RS, 11/1994 – MP, št. 3-20/1994.

44

Hampton, M. (2006). If you have nothing to hide, you have everything to fear.

Pridobljeno 08.04.2010, s spletne strani http://www.homelandstupidity.us/2006/05/14/

if-you-have-nothing-to-hide-you-have-everything-to-fear/

Hentoff, N. (2010). Does anybody care that our privacy rights are vanishing?

Pridobljeno 30.08.2010, s spletne strani http://readingeagle.com/article.aspx?id=

244288.

Hope, C. (2009). 1,000 CCTV cameras to solve just one crime, Met Police admits.

Pridobljeno 17.08.2010, s spletne strani http://www.telegraph.co.uk/news/uknews/

crime/6082530/1000-CCTV-cameras-to-solve-just-one-crime-Met-Police-admits.html

Informacijski pooblaščenec (2008). Smernice glede uvedbe biometrijskih ukrepov.

Pridobljeno 05.08.2010, s spletne strani http://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/

Pdf/smernice/Biometrija_-_smernice.pdf

Informacijski pooblaščenec (2010a). Varstvo osebnih podatkov. Pridobljeno

17.05.2010, s spletne strani http://www.ip-rs.si/pogosta-vprasanja/varstvo-osebnih-

podatkov/#c313

Informacijski pooblaščenec (2010b). Kako uporabljati facebook… in preživeti.

Pridobljeno 22.05.2010, s spletne strani http://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/

Pdf/brosure/Kako_uporabljati_Facebook_in_preziveti.pdf

Informacijski pooblaščenec (2010c). Videonadzor. Pridobljeno 20.01.2010, s spletne

strani http://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/informacijske-tehnologije-in-

osebni-podatki/videonadzor/

Jaklič, K. in Toplak, J. (2005). Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili. Ljubljana,

Nova obzorja.

Jerman, B. B. (2005a). Tehnika in tehnologija za varovanje zasebnosti v elektronskih

komunikacijah: modeli zaščite.1.del. Varstvoslovje: revija za teorijo in prakso

varstvoslovja, 7(2), 123-132.

45

Jerman, B. B. (2005b). Pregled tehnologij za varovanje zasebnosti v elektronskih

komunikacijah: predstavitev in ocena njihove uporabnosti- PET.2.del. Varstvoslovje:

revija za teorijo in prakso varstvoslovja, 7(3), 227-243.

Kaučić, L.J. (2006). Tehnologija in zasebnost. Pridobljeno 20.07.2010, s spletne strani

http://www.lenartkucic.net/2006/07/22/tehnologija-in-zasebnost/

Kaučić, L.J. (2009). Ali ste še lastnik svojega prijateljstva? Pridobljeno 20.07.2010, s

spletne strani http://www.lenartkucic.net/2009/02/28/ste-se-lastnik-svojega-prijateljstva/

Kaučič, I. in Grad, F. (2008). Ustavna ureditev Slovenije. Ljubljana, GV Zaloţba.

Kazenski zakonik. Uradno prečiščeno besedilo - KZ-1. (2008). Uradni listi RS, št.

55/2008.

Klemenčič, G., Kečanović, B. in Ţaberl, M. (2002). Vaše pravice v policijskih

postopkih. Ljubljana, Pasadena.

Klemenčič, G. (2005). Nekateri pravni vidiki zaščite zasebnosti uporabnikov

informacijskih sistemov. Varstvoslovje: revija za teorijo in prakso varstvoslovja, 7(1),

str.42-54.

Klemenčič, G. (2008). Temeljni postulati kazenskega (procesnega) prava-kolateralna

ţrtev tehnokracije in boja zoper kriminaliteto. Podjetje in delo, 6-7 (34), str. 1410-1419.

Kocjančič, R., Ribičič, C., Grad, F. in Kaučič, I. (1998). Ustavno pravo Slovenije.

Ljubljana, Visoka upravna šola.

Kovačič, M. (2000). Zasebnost v informacijski druţbi [elektronska izdaja]. Teorija in

praksa, 37(6), 1019-1034.

Kovačič, M. (2003). Zasebnost na internetu. Ljubljana, Mirovni inštitut.

46

Kovačič, M. (2006). Nadzor in zasebnost v informacijski družbi: filozofski, sociološki,

pravni in tehnični vidiki nadzora in zasebnosti na internetu. Ljubljana, Fakulteta za

druţbene vede.

Kovačič, M. (2007). Domače branje: »Michel Foucault. Nadzorovanje in kaznovanje.«

Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani http://slo-tech.com/novice/t271504

Kovačič, M. (2008). Na spletu objavljena navodila za preprosto ponarejanje

biometričnih potnih listov. Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani http://slo-

tech.com/novice/t327443

Kovačič, M. (2010a). Vrhovno sodišče ZDA sprejelo pomembno odločitev o zasebnosti

na delovnem mestu. Pridobljeno 18.09.2010, s spletne strani http://hr-

cjpc.si/pravokator/index.php/2010/06/24/vrhovno-sodisce-zda-sprejelo-pomembno-

odlocitev-o-zasebnosti-na-delovnem-mestu/

Kovačič, M. (2010b). Varnostni teater ima svojo ceno. Pridobljeno 20.08.2010, s

spletne sstrani http://hr-cjpc.si/pravokator/index.php/2010/07/31/varnostni-teater-ima-

svojo-ceno/

Lampe, R. (2004). Sistem pravice do zasebnosti. Ljubljana, Bonex.

Makarovič, B., Klemenčič, G., Klobučar, T., Bogataj, M. in Pahor, D. (2001). Internet

in pravo: izbrane teme s komentarjem Zakona o elektronskem poslovanju in

elektronskem podpisu. Ljubljana, Pasadena.

Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah – MPDPP. (1992). Uradni list

RS, št. 35/92 – MP, št.9/92.

Mekina, B. (2009). Junija novi potni listi. Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani

http://www.mladina.si/tednik/200910/junija_novi_potni_listi

47

Mencinger, J. (2004). Veliki brat in učinkovitost video nadzorovanja v Angliji. V

Lobnikar, B. (ur.) (2004), 5. slovenski dnevi varstvoslovja (str.862-872). Ljubljana,

Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Ministrstvo za notranje zadeve (2009). Slovenija je začela izdajati biometrične potne

liste druge generacije. Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani http://www.mnz.

gov.si/si/splosno/cns/novica/article/2049/6374/011307aefd/

Mišič, K. (2007). Zasebnost na delovnem mestu – pravica ali iluzija? Pridobljeno

05.08.2010, s spletne strani http://www.delavska-participacija.com/html/clanki-

iskanje.asp?Sklop=%25&Naslov=zasebnost&Avtor=&letnik=%25&stevilka=%25&sort

=AvtorPonder&Submit=Iskanje

M. J. (2008). Satelitsko cestninjenje že leta 2009? Pridobljeno 20.07.2010, s spletne

strani http://24ur.com/novice/slovenija/satelitsko-cestninjenje-ze-leta-2009.html

M. N. (2010). Zdaj tudi uradno: Facebook najbolj priljubljena stran v ZDA.

Pridobljeno 22.05.2010, s spletne strani http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/

zdaj-tudi-uradno-facebook-najbolj-priljubljena-stran-v-zda/226174

Musar, N.P. (2008). Mnenje Informacijskega pooblaščenca o varstvu osebnih podatkov

pri elektronskem cestninjenju. Pridobljeno 05.08.2010, s spletne strani http://www.ip-

rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/razno/Mnenje_IP_o_varstvu_osebnih_podatkov_pri_ele

ktronskem_cestninjenju-koncno.pdf

Obligacijski zakonik. Uradno prečiščeno besedilo - OZ-UPB1. (2007). Uradni list RS,

št. 97/2007.

Pirnat, A. J. (2008). CCTV : sredstvo nadzora ali metoda preprečevanja kriminalitete?

Pridobljeno 20.08.2010, s spletne strani http://www.fvv.uni-mb.si/dv2008/zbornik/

clanki/Pirnat.pdf

48

Siol (2010). S tujo fotografijo do zmenka, posilstva in celo umora. Pridobljeno

25.02.2010, s spletne strani http://www.siol.net/svet/crna_kronika/2010/03/s_tujo_

fotografijo_do_zmenka_posilstva_in_celo_umora.aspx

Skupina RFID (2009). Slovarček izrazov. Pridobljeno 31.07.2010, s spletne strani

http://www.skupinarfid.com/index.php?stran=faq

Solove, D. J. (2007). 'I've Got Nothing to Hide' and Other Misunderstandings of Privacy

[elektronska izdaja]. San Diego Law Review, 44, 745-772.

Splošna deklaracija človekovih pravic – SPČP. (1948). Resolucija št. 217 A (III).

Stevens, T. (2009). Debunking a myth: If you have nothing to hide, you have nothing to

fear. Pridobljeno 08.04.2010, s spletne strani http://www.computerweekly.com/

blogs/the-data-trust-blog/2009/02/debunking-a-myth-if-you-have-n.html

Sykes, C. J. (1999). The end of privacy. New York, St. Martin's Press.

Türk, D. (2007). Temelji mednarodnega prava. Ljubljana, GV Zaloţba.

Telegraph (2009). Facebook, coffee and chocolate most common British addictions.

Pridobljeno 15.06.2010, s spletne strani http://www.telegraph.co.uk/health/healthnews/

4578542/Facebook-coffee-and-chocolate-most-common-British-addictions.html

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, št. 33/1991.

Viapan (2008). Vloga o zainteresiranosti za vzpostavitev javno–zasebnega partnerstva

za projekt viapan: sistem elektronskega cestninjenja v prostem prometnem toku na

osnovi satelitske tehnologije na cestninskih cestah v Republiki Sloveniji. Pridobljeno

20.07.2010, s spletne strani http://www.viapan.com/userfiles/Vloga_Viapan.pdf

Welsh, B.C. in Farrington, D.P. (2008). Effects of closed circuit television surveillance

on crime. Pridobljeno 20.08.2010, s spletne strani http://www.campbellcollaboration.

org/news_/CCTV_modest_impact_on_crime.php

49

Zakon o varstvu osebnih podatkov. Uradno prečiščeno besedilo - ZVOP-1-UPB1.

(2007). Uradni list RS, št. 94/2007.

Zupančič, B.M., Klemenčič, G., Pavlin, P., Jeklič, A.M., Toškan, P., Rejc, B. idr.

(2000). Ustavno, kazensko procesno pravo: sodni primeri, dokumenti, komentarji in

gradiva s področja ustavnega in mednarodnega kazenskega procesnega prava

slovenskih, evropskih, severnoameriških in mednarodnih sodišč. Ljubljana, Pasadena.

Zveza potrošnikov Slovenije (2008). Računalniški piškotki – grožnja zasebnosti.

Pridobljeno 05.08.2010, s spletne strani http://www.zps.si/racunalnik-in-

telefon/internet/racunalniski-piskotki-groznja-zasebnosti.html?Itemid=311

50

Delovni življenjepis kandidata

Rojena sem 31. oktobra 1987 na Jesenicah. Osnovno šolo sem obiskovala na Jesenicah

in sicer na Osnovni šoli Preţihovega Voranca. Po končani osnovni šoli sem se vpisala

na Srednjo zdravstveno šolo, prav tako na Jesenicah. Šola mi ni delala nikakršnih teţav

in za uspehe, ki sem jih dosegla v času štirih let, pridobila nagradno potovanje na

Dansko z najboljšimi dijaki iz cele Slovenije.

Kljub uspehom na zdravstveni šoli sem se odločila za spremembe in se oktobra 2006

vpisala na Fakulteto za policijsko varnostne vede v Ljubljani, ki se je kmalu po mojem

vpisu preimenovala v Fakulteto za varnostne vede. Študij mi prav tako ni delal

nikakršnih teţav in leta 2007 sem pridobila Zoisovo štipendijo. Obvezno prakso sem

opravila v podjetju IBS Varovanje d.o.o. v Ljubljani. Delala sem na oddelku za

načrtovanje in preventivno varovanje kjer sem si znanje pridobljeno v času študija le še

razširila in utrdila.

Dve leti sem obiskovala Karate klub Slovan na Jesenicah in občasno v Radovljici. Kot

prostovoljka sem delala v Bolnišnici Jesenice. Štiri leta pa sem, ravno tako kot

prostovoljka, delala v Društvu diabetikov Jesenice.

Nekaj delovnih izkušenj sem pridobila tudi z delom preko študentskega servisa. Kar pet

poletij sem delala v Elektrodah d.o.o. na Jesenicah in na lastni koţi okusila, kako teţko

je zasluţiti denar. Kar 11 mesecev pa sem v času absolventskega statusa delala na

bencinskem servisu Petrol. Tam sem se naučila tudi nekaj nemškega jezika, ki ga pred

opravljanjem dela nisem znala. Obenem aktivno govorim angleški in hrvaški jezik.

51

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Admira Terzič izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Ali video

nadzor in sodobna tehnologija predstavljata groţnjo pravici do zasebnosti?« rezultat

lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 13.10.2010 Admira Terzič