UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

ALEŠ BRUMEN

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Kondicijsko treniranje

OLIMPIJSKE IGRE 1948–56 IN »NAŠI« V LUČI SRBOHRVAŠKIH

TISKANIH MEDIJEV

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

Doc. dr. Tomaž Pavlin

RECENZENT

Prof. dr. Janez Pustovrh AVTOR DELA

KONZULTANT Aleš Brumen

Prof. dr. Bojan Jošt

Ljubljana, 2016

"V svoji karieri sem zgrešil več kot 9000 metov. Izgubil sem skoraj 300 iger. 26-krat so mi

zaupali zmagovalni met, pa sem zgrešil. V življenju sem izgubljal in izgubljal in izgubljal.

In zato uspem."

- Michael Jordan

KLJUČNE BESEDE: Olimpijske igre, Jugoslavija, jugoslovanski športniki, slovenski

športniki, tiskani mediji

OLIMPIJSKE IGRE 1948–56 IN »NAŠI« V LUČI SRBOHRVAŠKIH TISKANIH

MEDIJEV

Aleš Brumen

IZVLEČEK

Olimpijske igre so najpomembnejši športni dogodek na svetu. Odvijajo se vsake štiri

leta. Igre imajo svoje korenine v antični Grčiji, ki pa so po nalogu rimskega cesarja

Teodozija, leta 393 pr. n. š. doživele svoj konec. Ponovno so igre zaživele proti

koncu 19. stoletja, ko je igre ponovno oživil baron Pierre de Coubertain s sodelavci.

Takrat se je začela doba modernih olimpijskih iger. Prve poletne olimpijske igre

moderne dobe so bile organizirane leta 1896 v grških Atenah, medtem ko so bile

prve zimske olimpijske igre moderne dobe organizirane leta 1924 v Chamonixu.

Diplomska naloga opisuje olimpijske igre v obdobju po drugi svetovni vojni. Bolj

podrobno bomo pregledali poročanje srbo-hrvaških tiskanih medijev, to je Vjesnika

in Borbe, o udeležbi in dogajanju okrog slovenskih olimpijcev, ki so nastopali v

reprezentanci skupne države Jugoslavije. Obravnavali bomo poročanje iz 12 iger, in

sicer ZOI St. Moritz 1948, POI London 1948, ZOI Oslo 1952, POI Helsinki 1952, ZOI

Cortina d'Ampezzo 1956 ter POI Melbourne/Stockholm 1956.

KEYWORDS: Olympic Games, Yugoslavia, Yugoslavian sportsmen, Slovenian

sportsmen, Written media

OLIMPIJSKE IGRE 1948–56 IN »NAŠI« V LUČI SRBOHRVAŠKIH TISKANIH

MEDIJEV

Aleš Brumen

ABSTRACT

The Olympic Games are the most important sport event in the world. The Games are

organised every 4 years. The Olympic Games have their origins in ancient Greece,

where they were banned after the decision of Emperor Theodosius in 393 BC. The

games were revived by Baron Pierre de Coubertain towards the end of 19th century

and when the era of modern Olympic Games started. The first summer Olympic

Games were held in Athens, Greece in 1896, and the first winter Olympic Games

were in 1924 in Chamonix.

In this work we will take a look at the Olympic Games straight after the Second World

War. In fact we will take a closer look at Serbo-Croatian written media, focussing on

the newspapers Vjesnik and Borba. We will look at articles about Slovene sportsmen

who were part of the Yugoslavia national team at the Olympics. We will check what

was written about Slovene sportsmen during the 6 Olympic Games held in St. Moritz

1948, London 1948, Oslo 1952, Helsinki 1952, Cortina d'Ampezzo 1956 and

Melbourne/Stockholm 1956.

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................................................. 10

2 METODE DELA .................................................................................................................................... 12

3 RAZPRAVA .......................................................................................................................................... 13

3.1 OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE ............................................................................................. 13

3.1.1 ZASTAVA IN ZNAK OI ........................................................................................................... 14

3.1.2. OLIMPIJSKI OGENJ ............................................................................................................... 14

3.1.3 OLIMPIJSKI SLOGAN ............................................................................................................. 14

3.1.4 OLIMPIJSKA HIMNA .............................................................................................................. 15

3.1.5 OLIMPIJSKA PRISEGA ............................................................................................................ 15

3.1.6 RAZVOJ OLIMPIJSKIH IGER IN UDELEŽBA SLOVENSKIH ŠPORTNIKOV DO LETA 1948 .......... 15

3.2 OLIMPIJSKE IGRE 1948‒1956 ...................................................................................................... 16

3.2.1 ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 1948 ............................................................................................ 16

3.2.1.3 UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE ............................................................ 18

3.2.1.4 POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI ................................................................................ 19

3.2.2 POLETNE OLIMPIJSKE IGRE 1948 .......................................................................................... 23

3.2.2.1 OLIMPIJSKI ŠPORTI ........................................................................................................ 24

3.2.2.2 ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE....................................................................................... 25












3.2.4.4 POROČANJA V VJESTNIKU IN BORBI .............................................................................. 44











4 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................... 61

5 VIRI ..................................................................................................................................................... 62

KAZALO SLIK

Slika 1: Janez Mežik (»Uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre«,

1948)...................................................................................................................................................... 19

Slika 2: Tine Mulej omenjen v podnaslovu (»Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u spustu za

muškarce«, 1948) .................................................................................................................................. 21

Slika 3: Članek o Janezu Poldi (»Vrlo dobar uspjeh naših reprezentativaca u skijaškim skokovima«,

1948)...................................................................................................................................................... 22

Slika 4: Članek po zaključku ZOI 1948 (»Zvanični rezultati takmičenja u smučarskim skokovima«, 1948)

............................................................................................................................................................... 23

Slika 5: Članek o rezultatih Cerera in ostalih (»Rezultati jučerašnjeg takmičenja«, 1948) ................... 29

Slika 6: Cerer v naslovu članka (»U finalnom takmičenju s najboljim svjetskim plivačima koji učestvuju

na Olimpijadi Jugoslaven Cerer je stigao peti na 200 metara prsno«, 1948) ........................................ 30

Slika 7: Janko Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. na olimpijskom spustu«, 1952) ....... 36

Slika 8: Tine Mulej – karikatura (»Eriksen i Austrijanci najbolji u veleslalomu«, 1952) ........................ 36

Slika 9: Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. u spustu«, 1952) ....................................... 37

Slika 10: Janko Štefe – karikatura (»Pet pobjeda osvojili dosad Norvežani«, 1952) ............................. 37

Slika 11: Članek o dosežku Janeza Polde (»Janez Polda zauzeo šesnaesto mesto u specijalnim

skokovima«, 1952) ................................................................................................................................ 39

Slika 12: Slava Zupančič (»Jernberg (Švedska) pobjednik na 50 km«, 1956) ........................................ 51

Slika 13: Stanko Lorger (»Lorger peti«, 1956) ....................................................................................... 59

Slika 14: Članek o nastopu Usenikove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) ............................................ 60

Slika 15: Članek o nastopu Kotluškove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) ........................................... 60

Slika 16: Članek o nastopu Lorgera (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) ................................................ 60

10

1 UVOD

Glede na številno majhnost našega naroda in na velikost oziroma majhnost države

se lahko pohvalimo z zavidanja vrednimi rezultati tudi v primerjavi z večjimi državami

in narodi. Pred osamosvojitvijo Slovenije, od nekdanje skupne države Jugoslavije, so

slovenski športniki nastopali pod zastavo Jugoslavije in kot del skupne reprezentance

dosegali zelo lepe uspehe. Olimpijske igre so največji športni dogodek na svetu, ki

povezuje skoraj vse države sveta pod isti imenovalec – šport. Vsak vrhunski športnik

vidi kot vrhunec kariere nastop na olimpijskih igrah. Nastop na olimpijskih igrah pa ne

pomeni samo izpolnitev športnih ciljev, pač pa tudi povečano pozornost medijev in s

tem večjo prepoznavnost za sponzorje, saj športne prenose spremlja preko televizije

ali interneta preko 3 milijarde ljudi.

Zagotovo so Slovencem oziroma Jugoslovanom v spomin najbolj ostale olimpijske

igre, ki so potekale v naši skupni državi, to je leta 1984 v Sarajevu. Na teh igrah se je

v zgodovino zapisal »naš« Jure Franko, ki je osvojil prvo odličje na zimskih

olimpijskih igrah za Jugoslavijo, in sicer v alpskem smučanju v disciplini veleslalom.

Pred tem prelomnim dogodkom Jugoslovani in tako tudi Slovenci znotraj Jugoslavije

niso nikoli stopili na stopničke, čeprav so imeli nekaj dobrih uvrstitev. V diplomski

nalogi bom dopolnil diplomsko delo kolega Deana Bona, ki je pisal o zgodbah

»naših« na olimpijskih igrah v obdobju 1948–56. Raziskali bomo, kako so mediji

tedanje skupne države spremljali dogajanje na olimpijskih igrah med leti 1948 in

1956 skozi dosežke naših športnikov. Pregledali bomo časopisno gradivo, ki ga

imamo na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki bo predstavljalo

temeljna izhodišča za diplomsko nalogo, ter si pogledali pričakovanja in komentarje

dosežkov, ki so jih imeli mediji skupne države o naših športnikih. Pri izdelavi naloge

smo uporabili metodo zbiranja virov, pri čemer smo vključili knjige in ostalo literaturo

o olimpijskih igrah ter časopisje, ki je v tistem času izhajalo v srbohrvaškem jeziku in

ga je bilo mogoče dobiti v arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

V diplomski nalogi bomo navedli in opisali nekaj splošnih dejstev o Olimpijskih igrah.

Večji poudarek pa bomo dali analizi dogodkov na zimskih in poletnih Olimpijskih

igrah v letih od 1948 do 1956. Pregledali bomo poročanje »tujih« jugoslovanskih

medijev o slovenskih športnikih v tem obdobju. Pojasnili bomo, kdo so bili slovenski

11

udeleženci, ter kako so novinarji jugoslovanskih (ne slovenskih) medijev videli

nastope slovenskih športnikov, kakšna so bila pričakovanja ter zaključki.

12

2 METODE DELA

Pri pisanju diplomske naloge bomo uporabili naslednje metode:

- zgodovinsko metodo z uporabo časopisja,

- opisno oz. deskriptivno metodo s študijo različne domače in tuje literature,

- metodo lastnih spoznanj.

Vire, iz katerih smo črpali informacije za diplomsko delo, smo iskal v knjižnici

Fakultete za Šport in Narodno Univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V knjižnici FŠ ni bilo

primernih virov, tako smo se osredotočili v NUK, kjer so nam priporočili naslednje

časopise: Oslobođenje, Pobjeda, Vjesnik, Borba in Sport. Po pogovoru z vodjo

časopisnega oddelka smo ugotovili, da lahko podrobno pregledamo le Vjesnik in

Borbo, ki sta napisana v latinici, medtem ko so vsi ostali pisani v cirilici. V Vjesniku in

Borbi je bilo kar veliko omemb slovenskih športnikov, ki so nastopali na olimpijskih

igrah v tistem času za Jugoslavijo. Opazi se razlika v številu člankov med poletnimi in

zimskimi igrami. V času zimskih OI je bilo veliko več napisanega o slovenskih

športnikih v primerjavi s poletnimi OI, kar pa je seveda razumljivo glede na to, da

smo bili v bivši državi znani kot smučarski narod.

13

3 RAZPRAVA

3.1 OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE

Začetki olimpijskih iger moderne dobe in s tem tudi moderne ere športa segajo v 19.

stoletje. Zasluge za obuditev olimpijske ideje gredo baronu Pierre de Coubertain, ki

pa jih sam ne bi mogel obuditi. Baron de Coubertain je bil le člen v verigi, vendar

ključni. Uspelo mu je preseči nacionalizme 19. stoletja in doseči olimpijski športni

internacionalizem, ki je sovpadal z razvojem transportnih sredstev, tehnike in

industrije v drugi polovici 19. stoletja (Pavlin, 2005).

Coubertain je spomladi leta 1893 na francosko atletsko zvezo naslovil poziv za

organiziranje kongresa junija 1894. Na kongresu, na katerega je povabil tudi športne

delavce iz tujine, sta bili na dnevnem redu dve temeljni vprašanji: amaterizem in

obnova olimpijskih iger (Pavlin, 2005).

Leta 1894 mu je, kljub nasprotovanju zdravnikov, novinarjev, politikov, pedagogov in

drugih, uspelo ustanoviti Mednarodni olimpijski komite, ki je bil podlaga za

ustanavljanje nacionalnih olimpijskih komitejev. Coubertin se je zavzemal, da bi bile

prve olimpijske igre moderne dobe organizirane v Parizu, vendar je prvi predsednik

Mednarodnega olimpijskega komiteja, Grk Demetrius Vikelas, vplival na odločitev, da

so jih organizirali v Atenah. Grkom je uspelo pridobiti dovolj finančnih sredstev, da so

bile prve igre nared leta 1896 (Šugman, 2013).

Po igrah v Atenah 1896 je Coubertain prevzel vodenje mladega olimpijskega gibanja.

Leta 1897 je organiziral prvi olimpijski kongres po ustanovitvenem leta 1894 v Parizu.

Kongres je gostil Le Havre. Courbentain je dobro vedel, da je doba štirih let, do

naslednjih iger v Parizu, zelo dolga, olimpijstvo pa še ni bila športna panoga, v kateri

bi tekmovali vsak dan. Glavna tema tega kongresa je bil moralni vpliv športa na

mladino. Tako se je rodilo novo gibanje, katerega temelj je bil šport v smislu

vzgojnega sredstva ter kovnici značaja. Ideja, ki je bila spoj poštene tekme,

amaterskega športnega udejstvovanja in moralnih vrednot, se je začela širiti in se

manifestirala z olimpijskimi tekmovanji (Pavlin, 2005).

14

Mednarodni olimpijski komite je najmočnejša športna organizacija na svetu in

obenem ena najmočnejših organizacij civilne družbe sploh.

3.1.1 ZASTAVA IN ZNAK OI

Olimpijsko zastavo in znak OI je skiciral baron Pierre de Coubertin. Ta prepoznavni

znak olimpijskih iger plapola že od leta 1920. Bela podlaga zastave predstavlja mir,

ko so se v času antičnih olimpijskih iger prenehale vse vojne. Na zastavi je znak

MOK, ki je sestavljen iz petih krogov, ki se medsebojno prepletajo. Vsak krog

predstavlja celino (modra – Evropa, rumena – Azija, črna – Afrika, zelena –

Avstralija, rdeča – Amerika). Prepletanje in povezanost krogov pomeni medsebojno

sožitje, spoštovanje in prijateljstvo med narodi vseh celin sveta. Ob vsakem zaključku

posameznih olimpijskih iger se zastavo preda naslednjemu mestu, ki bo organiziralo

olimpijske igre čez štiri leta (Kruse, 1996; Bergant idr., 1996; Olimpijski simboli,

2016).

3.1.2. OLIMPIJSKI OGENJ

S prižigom olimpijskega ognja se vsake olimpijske igre uradno odprejo in predstavlja

vrhunec otvoritvene slovesnosti. Prižiga se ga že od leta 1928, in sicer na pobudo

barona Pierra de Coubertina v spomin na antične igre ter kot poziv športnikom k

vzdrževanju plamena obnovljenega olimpijskega duha (Olimpijski simboli, 2016).

3.1.3 OLIMPIJSKI SLOGAN

»Citius, Altius, Fortius«, tj. hitreje, višje, močneje je uradno geslo modernih

olimpijskih iger (Olimpijski simboli, 2016). To geslo naj bi pomenilo, da naj si športniki

v življenju in v športu prizadevajo za napredek in boljše dosežke, kar naj bi

pripomoglo k lepšemu in človeku dostojnemu življenju. Ni dokazano, vendar moto

pripisujejo Pierru de Coubertinu (Bergant idr., 1996). Kot mogoče bolj razširjen moto

olimpijskih iger se omenja tudi geslo: »Pomembno je sodelovati, ne zmagati«

(Bergant idr., 1996).

15

3.1.4 OLIMPIJSKA HIMNA

Olimpijsko himno, ki jo imenujemo Olimpijska oda, so prvič izvedli na prvih olimpijskih

igrah moderne dobe v Atenah leta 1896. Besedilo je napisal Grk Kostis Palamas,

glasbo pa Spyros Samaras. Olimpijsko himno predvajajo ob otvoritvi in zaključku

olimpijskih iger ter ob slovesnih priložnostih, kot so začetki kongresov in slavnostne

prireditve (Bergant idr., 1996)

3.1.5 OLIMPIJSKA PRISEGA

»V imenu vseh tekmovalcev obljubljam, da se bomo na olimpijskih igrah borili

pošteno in upoštevajoč predpise, tekmovali viteško – za slavo športa in v čast svojih

ekip«. To je besedilo olimpijske prisege za športnike na olimpijskih igrah, ki ga je

pripravil Pierre de Coubertin. Športniki so prvič prisegli leta 1920 v Antwerpnu. Od

leta 1968 in zimskih olimpijskih iger v Grenoblu pa prisegajo tudi organizatorji in

sodniki (Bergant idr., 1996). Na poletnih olimpijskih igrah leta 2000 je prisegi dodan

tudi del, ki govori o uporabi nedovoljenih poživil.

3.1.6 RAZVOJ OLIMPIJSKIH IGER IN UDELEŽBA SLOVENSKIH

ŠPORTNIKOV DO LETA 1948

Vse od začetka olimpijskih iger moderne dobe, leta 1896 v Atenah, pa do leta 1936

in poletnih olimpijskih iger v Berlinu, se število športnikov, z nekaj izjemami,

povečuje. Medtem ko se je iger v Atenah udeležilo 241 športnikov iz 14 držav (Atene

1896, 2016), se je poletnih iger v Berlinu 1936 udeležilo 3963 športnikov iz 49 držav

(Berlin 1936, 2016). Pri zimskih olimpijskih igrah je situacija podobna kot pri poletnih.

Prvih zimskih olimpijskih iger leta 1924 v Chamonixu se je udeležilo 258 športnikov iz

16 držav (Chamonix 1924, 2016), zimskih iger leta 1936 pa 646 športnikov iz 28

držav (Garmisch-Partenkirchen 1936, 2016). Število udeležencev pade le v primeru,

ko so igre organizirane zunaj Evrope. Izjema so igre leta 1928 v Amsterdamu, ko je

bilo manj udeleženih športnikov kot leta 1924 v Parizu. Zaradi svetovnih vojn so

odpadle igre leta 1916 ter v letih 1940 in 1944.

16

Prvi Slovenec, ki je nastopil na olimpijskih igrah je bil Rudolf Cvetko, ki je na

olimpijskih igrah leta 1912 v Stockholmu nastopal za avstrijsko reprezentanco in

osvojil srebrno medaljo v sabljanju – ekipno. Od takrat naprej imamo Slovenci na

vsakih igrah svojega predstavnika. Naš najuspešnejši udeleženec olimpijskih iger

pred drugo svetovno vojno je Leon Štukelj, ki je nastopal v gimnastiki in osvojil tri

zlate, eno srebrno in dve bronasti medalji (Račič in Levovnik, 2002).

3.2 OLIMPIJSKE IGRE 1948‒1956

3.2.1 ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 1948

Prve olimpijske igre po drugi svetovni vojni, po dolgem 12 let trajajočem premoru

zaradi omenjene vojne, so bile zimske olimpijske igre leta 1948 v švicarskem

zimskošportnem središču St. Moritz. Medtem so zaradi vojne odpadle igre leta 1940

in 1944, ki bi se morale zgoditi v Sapporu in Cortini d'Ampezzo. Za organizacijo

olimpijskih iger leta 1948 se je potegoval tudi Lake Placid (Bergant in Tomić, 1983).

Iger se je udeležilo 669 športnikov iz 28 držav (77 žensk, 592 moških). Igre so

potekale od 30. januarja do 8. februarja 1948 (St. Moritz 1948, 2016). Na igrah je

nastopilo tudi 17 slovenskih športnikov v okviru reprezentance Jugoslavije (Račič in

Levovnik 2002).

Tekmovanja so potekala v sedmih športnih panogah, skupaj 22 disciplinah (Perišić,

2003):

- alpsko smučanje: slalom, smuk, alpska kombinacija,

- nordijsko smučanje: tek na smučeh, smučarski skoki, nordijska kombinacija,

- bob,

- hokej na ledu,

- skeleton,

- umetnostno drsanje in

- hitrostno drsanje.

17

Med drugo svetovno vojno je v vrhu Mednarodnega olimpijskega komiteja prišlo do

velikih sprememb. Takratni predsednik MOK-a, Belgijec Henri de Baillet-latour, je leta

1942 umrl, nadomestil ga je takratni podpredsednik Šved Sigfrid Edstroem. Ko se je

vojna končala, avgusta 1945, se je v Londonu sestal izvršni odbor MOK-a. Odbor je

sprejel sklep, da bodo naslednje igre moderne dobe leta 1948. Člani odbora so lahko

izbirali med dvema kandidatoma, in sicer severno ameriškim Lake Placidom in

švicarskim St. Moritzom. Slednji je bil izbran s pisnim glasovanjem zaradi preteklih

izkušenj z organizacijo OI (1928) ter zaradi švicarske nevtralnosti (Kruse, 1996)

Igre v St. Moritzu so bile s svečano slovesnostjo odprte v petek, 30. januarja 1948,

ob 10. uri dopoldan. Slovesnost je potekala na olimpijskem ledenem stadionu v St.

Moritzu, ki je imel prostora za več kot 10.000 gledalcev. Vse vstopnice so razprodali.

Predsednik švicarskega zveznega sveta, Enrico Celio, je najprej pozdravil vse

udeležence iger, potem pa je kapetan švicarske hokejske reprezentance, Riccardo

»Bibi« Torriani, prebral olimpijsko prisego. Torriani je tekmoval že na igrah pred 20

leti, ko je St. Moritz prvič gostil olimpijske igre. Slovesnost se je zaključila po

topovskih strelih in dvigu olimpijske zastave (»Začetek V. zimske olimpijade«, 1948;

»Pričetek V. zimske olimpijade«, 1948; »St. Moritz 1948«, 2016).

Nemci in Japonci so imeli prepoved nastopa na olimpijskih igrah zaradi dogodkov

povezanih z drugo svetovno vojno. Tik pred začetkom iger sta sodelovanje

odpovedali še Palestina in Portugalska. Iger se niso udeležili niti športniki iz

Avstralije, saj si je njihov edini kandidat na treningu zlomil nogo. Za športnike iz Čila,

Danske, Koreje, Libanona in Islandije je bil to sploh prvi nastop na olimpijskih igrah

(Bergant in Tomić, 1983).

Prvič sta se na sporedu olimpijskih iger pojavila smuk in slalom, tako za moške kot

za ženske. S slalomom in smukom so postale alpske discipline enakovredne

nordijskim (Kruse, 1996). Kot demonstracijo so prireditelji izvedli tudi tek vojaških

patrol, kjer so slavili Švedi in Finci (Bergant in Tomić, 1983).

Olimpijski ogenj je na olimpijskem stadionu gorel vseh 10 dni olimpijskih iger. Ogenj

so ugasnili ob zaključni slovesnosti, ko je predsednik olimpijskega komiteja 8. 2.

1948 razglasil, da so igre zaključene.

18

Ker so bile igre prve po drugi svetovni vojni, so imele tudi pomemben vpliv na vse

prihodnje olimpijske igre (Bergant in Tomić, 1983).

Alpski smučar Henri Oreiller iz Val d'Iseira je igre zaznamoval z osvojitvijo dveh zlatih

in ene bronaste medalje. V smuku je premagal vso konkurenco z več kot 4

sekundnim naskokom, prav tako v kombinaciji. V slalomu je dosegel tretje mesto

(Bergant in Tomić, 1983). Najuspešnejše države na teh olimpijskih igrah so bile

Švica, Norveška in Švedska z deset osvojenimi medaljami.

Na teh igrah se je zaradi več dejavnikov zbralo nekoliko manj gledalcev, kot so sprva

pričakovali, predvsem zaradi vojne in z njo povezane obnove držav ter neugodne

prometne lege in omejenih prenočitvenih zmogljivosti St. Moritza (Bergant in Tomić,

1983).

3.2.1.3 UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE

Vsi člani reprezentance Jugoslavije so bili Slovenci. Naši športniki so se srčno in

marljivo pripravljali na igre. Kljub temu pa realno ni bilo pričakovati odmevnejših

rezultatov naših športnikov. Športniki in javnost so se zavedali, da je konkurenca zelo

močna, bolj izkušena ter da deluje v precej boljših razmerah. Na igre so bili tako

pospremljeni s skromnimi upi. Tisto leto je bilo v naših krajih bolj malo snega, tako so

naši komaj da lahko trenirali v Planici, na Črnem vrhu nad Jesenicami in na Pokljuki

(Bergant in Tomić, 1983). Zaradi vojne se niso mogli optimalno pripraviti tako kot

tekmovalci, ki jih vojne grozote niso v tolikšni meri prizadele kot so mladino

Jugoslavije (»V soboto se prično«, 1948).

Udeležba na igrah je imela tudi svoj pomen, saj je bila velika šola za naše olimpijce,

ki so tekmovali proti najboljšim športnikom ter pri tem videli razlike v izvedbah in kje

delajo napake. Vsaka uvrstitev med 20 najboljših je pomenila uspeh, kar je bilo za

pričakovati od nekaterih naših športnikov (»V soboto se prično«, 1948).

19

3.2.1.4 POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI

Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj

Jugoslovanske reprezentance, so bili: Tine

Mulej, Slavko Lukanc, Matevž Lukanc, Ciril

Praček, Jože Bertoncelj, Saša Molnar, Franci

Čop so nastopali v alpskem smučanju, Karel

Klančnik, Franc Pribošek, Janez Polda, Janko

Mežik v smučarskih skokih, Tone Razinger,

Matevž Kordež, Tone Pogačnik, Alojz Klančnik,

Jože Knific, Franc Smolej v smučarskih tekih.

Tone Razinger je nastopil tudi v klasični

kombinaciji (St. Moritz 1948, 2016).

V Borbi že nekaj dni pred uradnim začetkom

olimpijskih iger omenjajo naše športnike, ki da

se vneto pripravljajo na igre. Dodali so še, da je

na prizorišče prispela druga skupina naših

reprezentantov (»Naši smučarski reprezentativci

treniraju na olimpijskim stazama u Sent Moricu«, 1948).

- 30. 1. 1948

Vjesnik poroča o začetku iger v St. Moritzu, vendar ne omenja slovenskih športnikov

(»Danas počinju u St. Moritzu Pete zimske olimpijske igre«, 1948), medtem ko Borba

na ta dan ni izšla.

- 31. 1. 1948

Na drugi dan je bil v Vjesniku naslov »Uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su

otvorene Zimske olimpijske igre« in pod njim slika Slovenca Janeza Mežika,

državnega prvaka v smučarskih skokih. V nadaljevanju pišejo o naših skakalcih ter

njihovih rezultatih na popoldanskem treningu skokov (»Uz sudjelovanje 29

reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre«, 1948). V Borbi pa med

drugim omenjajo naše smučarske tekače in njihove štartne številke za tekmovanje v

Slika 1: Janez Mežik (»Uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre«, 1948).

20

smučarskem teku na 18 km (»Jučer su u Sent Moricu počele Pete zimske olimpijske

igre«, 1948).

- 1. 2. 1948

Vjesnik objavi velik naslov o pripravah kandidatov za poletne olimpijske igre v

veslanju, ki bodo potekale poleti, medtem ko o trenutno trajajočih zimskih olimpijskih

igrah objavi samo manjši povzetek s tekme v smučarskem teku na 18 km. V

podnaslovu članka omenijo Tonija Razingerja kot našega najuspešnejšega

tekmovalca. O Razingerju napišejo še, da bo nastopil tudi v norveški kombinaciji.

Ostale Slovence omenijo le v okviru končnih uvrstitev (»Skandinavci premočni

pobjednici u trci na 18km«, 1948). Borba, prav tako kot Vjesnik, omenja rezultat

Razingerja in končne uvrstitve naših brez podrobnejših komentarjev (»Jučer su u

Sent Moricu održana smučarska takmičenja u daljinskom trčanju na 18 kilometara«,

1948).

- 2. 2. 1948

Na ta dan niti Borba niti Vjesnik ne omenjata Slovencev.

- 3. 2. 1948

V Borbi je v podnaslovu članka o igrah omenjen Tine Mulej, ki da je dosegel 11.

mesto med 30 tekmovalci. V članku avtor piše o Muleju, Sašu Molnarju, Matevžu

Lukancu in Jožetu Bertonclju. O vsakemu izmed njih napiše nekaj. O Muleju napiše,

da je prvič tekmoval v tujini. Molnarjevo prvo polovico nastopa označi z odličnim,

vendar je bil potem primoran odstopiti zaradi zlomljene smučke. Lukanc je dobro

odpeljal vse težje odseke proge, ampak je nato padel nekaj 100 metrov pred ciljem in

tako izgubil približno 30 sekund. Bertonclju se je zlomila smučka, vendar je kljub

temu uspel priti v cilj (»Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u spustu za

muškarce«, 1948). Vjesnik na ta dan ni izšel.

21

Slika 2: Tine Mulej omenjen v podnaslovu (»Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u spustu za muškarce«, 1948)

- 4. 2. 1948

Vjesnik na ta dan nameni članek o olimpijskih igrah štafeti v smučarskih tekih. Pod

člankom je slika A. Knifica, kjer ga opiše kot našega najboljšega tekača na dolge

proge (»U skijaškoj štafeti ekipa Jugoslavije je stigla deveta«, 1948). V Borbi malo

bolj podrobno opišejo potek štafete 4 x 10 km za moške. Povzamejo, kaj se je

dogajalo na posameznih predajah, ter na koncu zaključijo z »Da su Kordež i Knific

vozili bar kao Pogačnik u drugoj predaji, Jugoslavija bi se plasirala ispred Italije,

Francuske i Čehoslovačke na šestom mjestu« (»Jučer su u Sent Moricu održana

takmičenja u štafeti 4 x 10 km«, 1948).

- 5. 2. 1948

Borba omenja slovenske športnike, ki so se udeležili tekmovanja v slalomu, in

njihove rezultate, ter imena in štartne številke naših, ki bodo nastopili v smučarskem

teku na 50 km (»Rezulati jučerašnjih takmičenja u kombiniranom slalomu«, 1948).

Vjesnik ponovno omenja Razingerja, tokrat v enem podnaslovu in enem naslovu.

Omenijo še Razingerjev čas na štafeti 4 x 10 km, ki da je dosegel 11. čas

tekmovanja (»U štafetnoj utrci naš se Razinger plasirao na 14 mjesto«, 1948).

- 6. 2. 1948

Na ta dan niti Vjesnik niti Borba nista izšla.

- 7. 2. 1948

Na ta dan je izšla le Borba, ki v članku o dogajanju na OI omenja slovenske

smučarske tekače, ki so se udeležili teka na 50 km. Omenijo, da je Matevž Kordež

začel kot prvi, ter povzamejo tudi vrstni red, v katerem so slovenski tekači prišli mimo

posameznih kontrolnih točk na 6. (Kordež, Knific, Smolej) in 25. km (Knific, Kordež,

22

Smolej). Zaključijo z vrstnim redom in uvrstitvijo slovenskih športnikov (14. Knific, 15.

Smolej in 16. Kordež), kjer poudarijo, da so le vsi naši zmogli vse do cilja, medtem ko

so nekateri tekači ostalih reprezentanc odstopili zaradi velikega napora (»Takmičenje

u smučarskom trčanju na 50 kilometara«, 1948).

- 8. 2. 1948

Vjestnik v podnaslovu

članka omenja Janeza

Poldo, ki da je dosegel

najdaljši skok (71m) s

padcem. Avtor opisuje,

da je Polda padel zaradi

mokrega snega. V članku

je navedeno tudi, da je ta

skok velik uspeh za

našega športnika kljub

padcu. Ravno tako pišejo

o padcu Stanka Mežika

pri 61 metrih. V nadaljevanju članka omenjajo še uvrstitve ostalih slovenskih

športnikov. V Vjesniku je bil posebne časti deležen tudi Jože Knific, saj je bil omenjen

v podnaslovu članka o smučarskem teku na 50 km (»U trci na 50 km od svih

sudjelujućih država jedino su jugoslavenski natjecatelji stigli svi na cilj«, 1948). V

članku avtor omenja naše športnike kot relativno izenačene in ponovno poudari, da

so le naši prišli do cilja v enaki postavi, kot so začeli (»Vrlo dobar uspjeh naših

reprezentativaca u skijaškim skokovima«, 1948). V Borbi je bil Polda deležen

posebne časti, saj je bil omenjen že v naslovu članka »Jugoslaven Janez Polda

skočio 71 metar«. V članku avtor pohvali lep skakalni slog naših skakalcev

(»Jugoslaven Janez Polda skočijo 71 metar«, 1948).

- 9. 2. 1948

Borba izpostavi Karla Klančnika v podnaslovu članka o koncu ZOI. Članek opisuje

razplet tekmovanja v smučarskih skokih in analizira, zakaj je Polda pristal na komaj

41. mestu kljub zelo dolgemu skoku s padcem. Avtor zapiše: »Poldin stil u letenju bio

Slika 3: Članek o Janezu Poldi (»Vrlo dobar uspjeh naših reprezentativaca u skijaškim skokovima«, 1948)

23

je dosta dobar i, da nije kod drugog skoka pao, vjerovatno bi zauzeo jedno od prvih

osam mjesta. Međutim, kod izračunavanja bodova svakom skakaču, prilikom pada,

odbija se po 10 poena na stil i isto toliko na dužinu skoka, a u pad se računa i samo

dodirivanje rukom snijega prilikom doskoka. Polda je kod doskoka zastao u snijegu i

slomio smučke. To je, razumljivo, utjecalo na ocjenu skoka i dodjeljivanje bodova«.

Članek omenja tudi ostale slovenske skakalce (»Zvanični rezultati takmičenja u

smučarskim skokovima«, 1948).

Slika 4: Članek po zaključku ZOI 1948 (»Zvanični rezultati takmičenja u smučarskim skokovima«, 1948)

3.2.2 POLETNE OLIMPIJSKE IGRE 1948

Poletne igre leta 1948 so bile organizirane v Londonu, ki pa bi se morale zgoditi že

leta 1944, vendar so bile igre zaradi druge svetovne vojne odpovedane, kakor tudi

igre štiri leta prej, ki bi se morale zgoditi na Japonskem, a se zaradi kitajsko–

japonske vojne niso. Organizacijo iger so sicer dobili Helsinki, ampak so bile le-te

prav tako zaradi druge svetovne vojne odpovedane. London je bil ponovno izbran za

organizatorja XIV. olimpijskih iger leta 1946. Za organizacijo iger so se potegovali,

24

poleg Londona, še Baltimore, Minneapolis, Lozana, Helsinki, Los Angeles in

Philadelphia (Kragujević, 1984).

Druga svetovna vojna je za dolgih dvanajst let prekinila prirejanje olimpijskih iger. Po

vseh teh letih so se pričele ponovno organizirati leta 1948, ko so bile po zimskih tudi

poletne in drugič v zgodovini v Londonu. Igre so znane kot igre XIV. olimpijade

(Kruse, 1996; Kragujević, 1984).

Olimpijske igre v Londonu leta 1948 so potekale od 29. julija do 14. avgusta.

Udeležilo se jih je 4104 športnikov iz 59 različnih držav. Na igrah je nastopilo 390

žensk (London 1948, 2016). Podatki se sicer v različni literaturi razlikujejo. V delu

Naši olimpijci od Štokholma do Solt Lejk Sitija (Perišič, 2003) je navedeno drugačno

število udeležencev iger, in sicer naj bi se tistega leta iger udeležilo 4092 športnikov.

Našo takrat skupno državo Jugoslavijo je zastopalo 96 športnikov (84 moških in 12

žensk). Jugoslovanski športniki so nastopali v sedmih športih (Perišić, 2003).

3.2.2.1 OLIMPIJSKI ŠPORTI

Športniki so se na olimpijskih igrah leta 1948 pomerili v 19 športih in 136 disciplinah:

- vodnih športih: skoki v vodo, plavanje, vaterpolo,

- atletiki,

- košarki,

- boksu,

- kajaku in kanuju,

- kolesarstvu,

- konjeništvu,

- sabljanju,

- hokeju na travi,

- nogometu,

- gimnastiki,

- modernem peteroboju,

- veslanju,

- jadranju,

- streljanju,

25

- dvigovanju uteži in

- rokoborbi.

3.2.2.2 ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE

London in s tem ves britanski narod je prejel zelo težko nalogo, saj so morali igre

organizirati v zelo težkih razmerah. Kljub pomanjkanju finančnih sredstev so se člani

olimpijskega komiteja Velike Britanije zavzeto pripravljali na organizacijo iger.

Pomanjkanje finančnih sredstev je bilo posledica tega, da je bil primarni cilj naroda

obnovitev domov, porušenih v drugi svetovni vojni, ter preskrba s hrano. Angleži so

imeli tudi malo sreče v vsej nesreči druge svetovne vojne, saj so bila telovadišča

skoraj nepoškodovana, zato niso bila potrebna velika finančna vlaganja v

infrastrukturo. Finančna sredstva so namenili v obnovo in preureditev stare

infrastrukture. Glavni stadion Wembley so obnovili ter mu dodali začasno atletsko

stezo, ki je bila pokrita z glino. Dvorano poleg so uporabili za tekmovanja v boksu in

plavanju. V Kraljičini dvorani so potekale rokoborbe in gimnastika. Za tekmovanja v

veslanju so uporabili enake proge kot na olimpijskih igrah leta 1908, in sicer na reki

Temzi.

V Londonu leta 1948 niso zgradili olimpijske vasi, s čimer so privarčevali veliko

denarnih sredstev, zato so udeležence iger nastanili v vojašnicah in univerzah. Hrano

je veliko število športnikov prineslo s seboj, saj je v Veliki Britaniji veljala omejitev pri

preskrbi s hrano (Kruse, 1996; Kragujević, 1984; Takač, 1999).

Na odprtju iger XIV. olimpijade moderne dobe, 29. julija 1948, ob 14 uri, se je zbralo

okrog 80.000 gledalcev. Slovesnost se je pričela z govorom predsednika

olimpijskega komiteja Velike Britanije, Lorda Burghleya. Kralj Jurij VI. je igre uradno

odprl, ko je na simbolu londonskih olimpijskih iger, Big Benu, ura odbila štiri

popoldne. Olimpijsko zastavo so dvignili visoko v zrak, vojaki so izstrelili 21 strelov in

zadnji nosilec olimpijske bakle, John Mark, je prišel na stadion, odtekel še poslednji

krog ter prižgal olimpijski ogenj. Atlet, veteran, Donald Finlay, je izgovoril olimpijsko

prisego (»XIV. Olimpijske igre so se pričele«, 1948; Kragujević, 1984; London 1948,

2016).

26


V reprezentanci Jugoslavije je bilo 96 športnikov, od tega 84 moških in 12 žensk, ki

so tekmovali v 7 različnih športih. Največ je bilo nogometnih reprezentantov (22), po

številu so sledili veslači (21), 16 jih je nastopalo v atletiki in gimnastiki, 11 jih je bilo

članov reprezentance v vaterpolu, 6 plavalcev in 4 v kolesarstvu (Perišić, 2003).

Za Jugoslavijo je prvo olimpijsko medaljo v atletiki dosegel Hrvat Ivan Gubijan, in

sicer v metu kladiva. To je bil izjemen uspeh za jugoslovansko ekipo in zanj. Po

odličnem finalnem metu, ko je kladivo vrgel 54,27 m, je zasedel drugo mesto in

srebrno olimpijsko medaljo. Prehitel je veliko favoritov in poskrbel za zelo veliko

presenečenje, ki pa ga nihče ni napovedoval. Med drugim je prehitel tudi evropskega

prvaka, Eriksona, prvaka ZDA in mnoge druge znane metalce. Uspeh Gubijana je

pospremilo 80.000 gledalcev na olimpijskem stadionu v Londonu (»Lep uspeh

Gubijana, ki je osvojil srebrno medaljo«, 1948; Kragujevič, 1984). Gubijan bi kmalu

ostal brez nastopa v finalu, saj so naši športniki zamudili zadnji avtobus, ki je peljal

do olimpijskega stadiona. Problem so rešili s pomočjo dežurnega vodje transporta, ki

je zagotovil dodaten avtobus samo za Gubijana in ekipo. Gubijanu je nastop v

olimpijskem finalu omogočil Artur Takač, ki je stekel v olimpijsko areno do sodnika, ki

je storil napako in postavil Gubijana na 7. mesto, kar bi pomenilo konec njegovih

olimpijskih nastopov (Takač, 1999).

Drugo medaljo, prav tako srebrno, so Jugoslaviji prinesli nogometni reprezentanti, ki

so igrali v velikem finalu nogometnega turnirja. Naši reprezentanti so po vrsti

premagali ekipe Luksemburga (6:1), Turčije v četrtfinalu (3:1), Anglije v polfinalu

(3:1). Za tekmo polfinala med Jugoslavijo in Anglijo je vladalo izjemno zanimanje,

tako da se je na stadionu zbralo približno 40.000 gledalcev. O naših reprezentantih

se je veliko pisalo tudi v angleških medijih, kjer so igro naših ocenili kot dominantno.

Uvrstitev v finale je pomenila največji uspeh v dotedanji zgodovini jugoslovanskega

nogometa. V finalu so se naši reprezentanti zoperstavili reprezentanci Švedske, ki pa

je bila na koncu boljša z rezultatom 3:1. Finalno tekmo si je na osrednjem stadionu

ogledalo okoli 60.000 gledalcev. Zaradi dežja je bilo igrišča spolzko. Tekmo je v živo

prenašal radio Beograd (»V nogometu smo si priborili srebrno kolajno«, 1948;

»Jugoslovanski športniki dosegajo lepe rezultate na XII. olimpijadi«, 1948;

27

Kragujević, 1948). Angleški sodnik Ling naj bi Jugoslaviji namerno preprečil osvojitev

naslova olimpijskega zmagovalca, in sicer na način, da je dovoljeval zelo grobo igro

Švedov, ki pa kljub zgražanju gledalcev ni bila kaznovana (»Jugoslovanski

nogometaši so osvojili na olimpijadi v Londonu srebrno medaljo«, 1948).

Zavidljiv uspeh so dosegli plavalci, v velikem finalu so nastopili kar trije. V finalu so

vsi končali na petem mestu. Marjan Stipetić na 1500 m prosto, Tone Cerer na 200 m

prsno ter moška štafeta na 4x200 m prosto (Kragujević, 1984; Perišić, 2003).

Jugoslovani so pred igrami veliko vadili za tekmovanje na orodjih v Ljubljani in južni

Dalmaciji. Moška ekipa se je pomerila v običajnem olimpijskem dvanajsteroboju, ki je

sodilo med najtežja tekmovanja (M. Jeločnik, 1948; Stepišnik, 1968). Tekmovanja v

orodni telovadbi so sicer potekala na prostem, vendar so jih zaradi slabega vremena

prestavili v dvorano Empire-halle (Kragujević, 1984; Perišić, 2003).

Za reprezentanco Jugoslavije so bile igre, gledano v celoti, zelo uspešne. Končni

izkupiček reprezentance je bil dve srebrni medalji ter veliko izkušenj (»V soboto so

bile zaključene XIV. Olimpijske igre«, 1948; Kragujević, 1984).


Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj jugoslovanske reprezentance, so

bili: Alma Butia, Marko Račič, Danilo Žerjal so nastopali v atletiki, Tone Cerer in Ciril

Pelhan sta nastopala v plavanju ter Neža Černe, Vida Gerbec, Konrad Grilec, Karol

Janež, Miro Longyka, Jakob Šubelj in Ruža Vojsk, ki so nastopali v športni gimnastiki

(London 1948, 2016).

V Vjesniku že nekaj dni pred začetkom olimpijskega dogajanja omenjajo naše

športnike, in sicer 27. 7. 1948 omenjajo plavalca Cererja, in sicer v članku, ki opisuje

razpored in dogajanje na plavalnem delu olimpijskega programa (»Razpored

olimpijskog plivačkog turnira«, 1948).

28

- 29. 7. 1948

Ni nobenih zapisov o slovenskih športniki v Borbi ali Vjesniku.

- 30. 7. 1948

Vjesnik na ta dan omenja slovenske športnike v okviru prihajajočih nastopov ter

razporeda (»Pred 85.000 gledalaca u Londonu svečano su otvorene XIV. Olimpijske

igre«, 1948), medtem ko Borba na ta dan posebej ne omenja slovenskih športnikov.

- 31. 7. 1948

Ni nobenih zapisov o slovenskih športnikih v Borbi ali Vjesniku

- 1. 8. 1948

Vjesnik na ta dan posebej ne omenja slovenskih športnikov. Dolg članek posvetijo

uspehu Ivana Gubijana ter nastopu reprezentance v nogometu (»Jugoslaven Ivan

Gubijan osvojijo u bacanju kladiva drugo mjesto na Olimpijadi«, 1948). V Borbi imajo

sicer obsežen članek na temo dogajanja na olimpijskih igrah, vendar se v članku

posvečajo vaterpolu ter dogajanju na atletskem tekmovanju. O Slovenki Almi Butja

pišejo le v kratkem povzetku poteka teka na 100 m za ženske, ko omenijo, da je v

svoji skupini zasedla četrto mesto in tako izpadla iz nadaljnjega tekmovanja

(»Jugoslavenski bacač kladiva Gubijan osvojijo srebrnu olimpijsku medalju«, 1948).

- 2. 8. 1948

Vjesnik in Borba na ta dan nista izšla.

- 3. 8. 1948

Borba v članku o olimpijskih igrah omenja Pelhana, kot del štafete v plavanju, kjer so

se uvrstili na drugo mesto v drugi kvalifikacijski skupini takoj za Francijo (»Rezultati

takmičenja na Olimpijadi«, 1948). Vjesnik na ta dan ni izšel.

29

- 4. 8. 1948

Vjesnik v članku

opisuje dogajanje v

plavanju na 4 x 200 m

v štafetah. V članku

omenjajo Slovenca

Pelhana, ki da je super

odplaval kot drugi po

vrsti in uspel za seboj

zadržati Francoza in

Šveda

(»Jugoslavenska

plivačka štafeta

4x200m u finalu«,

1948). Borba ponovno

omenja našega

Pelhana v sklopu

štafete na 200 m

(»Jugoslavenska plivačka štafeta 4 x 200 plasirala se u finale«, 1948).

- 5. 8. 1948

Od slovenskih športnikov je v Vjesniku omenjen le Pelhan, ki je nastopil v finalu

plavanja 4 x 200 m v štafetah. Skupno je naša reprezentanca zasedla peto mesto

(»U waterpolo susretu Madžarska – Jugoslavija 3:1«, 1948). Borba na ta dan

posebej ne omenja slovenskih športnikov.

- 6. 8. 1948

Borba in Vjesnik na ta dan nista izšla.

- 7. 8. 1948

Vjesnik zopet omenja Almo Butja in njen nastop v kvalifikacijah teka na 200 m, kjer je

pritekla v cilj kot peta in se ni kvalificirala v nadaljnje tekmovanje (»Jugoslaven

Stipetić kvalificirao se u plivanju na 1500 metara u finale«, 1948). Borba posveti

podnaslov Almi Butja »Alma Butja je peta v svojoj grupi«. V članku omeni njen

Slika 5: Članek o rezultatih Cerera in ostalih (»Rezultati jučerašnjeg takmičenja«, 1948)

30

dosežek (5. mesto) in da se ni uvrstila v nadaljnje tekmovanje. Borba piše tudi o

dosežku Cererja, ki se je s četrtim mestom v svoji polfinalni skupini uvrstil na četrto

mesto ter s tem v finale plavanja na 200 m prsno (»Rezultati jučerašnjeg

takmičenja«, 1948).

Slika 6: Cerer v naslovu članka (»U finalnom takmičenju s najboljim svjetskim plivačima koji učestvuju na Olimpijadi Jugoslaven Cerer je stigao peti na 200 metara prsno«, 1948)

- 8. 8. 1948

Vjesnik na ta dan ni izšel. Borba v glavnem naslovu članka o olimpijskih igrah

izpostavi dosežek Cererja na 200 m prsno. V članku Cererju pišejo slavospeve v

smislu »Cerer je stigao peti, pobjeđen od tri Amerikanaca između kojima je bio i

svjetski rekorder na ovoj stazi Doe Belden i jednog Australijanca. Na taj način Cerer

se pokazao kao najbolji evropski plivač na stazi od 200 metara prsno«. V članku

omenja tudi Račiča, ki je dosegel drugi čas svoje kvalifikacijske skupine, vendar je v

četrtfinalu dosegel le šesti čas in se tako ni uvrstil v polfinale.

Borba povzema rezultate reprezentantov Jugoslavije in v tem sklopu omenja tudi

nekaj Slovencev. Med drugim omeni tudi Leona Štuklja, ki da je edini dosegel viden

rezultat na igrah leta 1936, torej pred drugo svetovno vojno. Ponovno dobršen del

namenijo Cererju in njegovem dosežku na 200 m prsno. V članku kronološko opišejo

potek finalnega nastopa (»U finalnom takmičenju s najboljim svjetskim plivačima koji

učestvuju na Olimpijadi Jugoslaven Cerer je stigao peti na 200 metara prsno«, 1948).

- 9. 8. 1948

Vjesnik in Borba nista izšla.

- 10. 8. 1948

Vjesnik in Borba nista izšla.

31

- 11. 8. 1948

Vjesnik na ta dan posebej ne omenja slovenskih športnikov, vendar, med drugim,

piše o vrnitvi plavalne reprezentance (Cerer, Pelhan) iz olimpijskih iger (»Danas se u

Londonu sastaju nogometne reprezentacije Jugoslavije i Velike Britanije«, 1948).

Borba na ta dan ni izšla.

- 12. 8. 1948

Vjesnik na ta dan ne omenja slovenski športnikov. Borba na ta dan ni izšla.

- 13. 8. 1948

Vjesnik in Borba na ta dan nista izšla.

- 14. 8. 1948

Vjesnik na ta dan ne omenja slovenskih športnikov. Borba na ta dan ni izšla.

- 15. 8. 1948

Borba dan po zaključku iger omenja le Cererja, in sicer v sklopu povzetka rezultatov

na olimpijskih igrah (»Jučer je završena Olimpijada«, 1948).


Leta 1952 so Zimske olimpijske igre prvič organizirali v eni izmed skandinavskih

dežel. Igre je gostilo glavno mesto kraljevine Norveške, Oslo. Izbrano je bilo v

konkurenci italijanskega mesta Cortina d'Ampezzo in ameriškega mesta Lake Placid.

Igre v Oslu so bile tudi prve, ki so se odvijale ob morju (Oslo 1952, 2016).

Igre so bile organizirane med 14. in 25. februarjem 1952. Število športnikov se v

različnih virih razlikuje. Iger se je udeležilo 694 športnikov (585 moških in 109 žensk)

iz 30 držav (Oslo 1952, 2016). Iger se je udeležilo tudi šest športnikov, ki so zastopali

barve jugoslovanske reprezentance. Športniki so tekmovali v 25 disciplinah v 6

športnih panogah (»Danes so se pričele VI. Zimske olimpijske igre«, 1952).

32


Športniki so se merili v šestih športnih panogah oziroma 25 disciplinah, in sicer v:

- alpskem smučanju (smuk, slalom in veleslalom),

- nordijskem smučanju (tek na smučeh, smučarski skoki in nordijska

kombinacija),

- bobu,

- hitrostnem drsanju,

- umetnostnem drsanju in

- hokeju.


Ko je bilo Oslo izbrano za organizacijo VI. Olimpijskih iger, so bili mnogi navdušeni,

saj so bili prepričani, da bodo to ene najboljših zimskih olimpijskih iger doslej.

Norveška namreč velja za zibelko smučanja (Bergant in Tomič, 1983). Oslo je imelo

nekaj pomanjkljivosti, saj enostavno ni bilo dovolj športnih objektov v mestu in okolici.

Navkljub pomislekom so z obnovljenimi in na novo zgrajenimi objekti te

pomanjkljivosti odpravili.

Odločitev Norvežanov je bila, da olimpijski ogenj na stadion v Oslu prinesejo smučarji

tekači v štafeti. Nosilci ognja so svoj tek začeli na jugu Norveške, v mestecu

Morgedal, rojstnem kraju najbolj poznanega norveškega smučarskega tekača

sredine prejšnjega stoletja, Sondrea Norheima. Morgedal leži v provinci Telemark.

Norheim je leta 1868 izumil prve smučarske vezi in je znan kot začetnik modernega

smučanja. Prvo baklo so prižgali 13. februarja, ki jo je nato 94 smučarjev tekačev

nosilo 2 dni in pol na 220 km dolgi poti do stadiona v Oslu. Zadnjo baklo je na stadion

Bislett prinesel Egil, vnuk Fridtjofa Nansena, pionirja teka na smučeh in polarnega

raziskovalca. Egila je tako doletela velika čast prižgati olimpijski ogenj (Bergant in

Tomić, 1983).

Otvoritev VI. zimskih olimpijskih iger je potekala pred 20.000 gledalci na stadionu

Bislet, in sicer 15. februarja 1952. To so bile prve igre na skandinavskem polotoku.

33

Igre je prvič v zgodovini odprla ženska, princesa Ragnhild. Otvoritveno slovesnost je

sicer pričel predsednik MOK-a, Sigfrid Edstroem (»Norveška triumfira«, 1952). V

imenu športnikov je olimpijsko prisego izrekel smučarski skakalec Torbjorn Falknger.

Športni program se je pričel že dan pred uradno otvoritvijo (Kruse, 1996).

Na OI v Oslu so tekmovali športniki iz 30 različnih držav. Prvič po drugi svetovni vojni

so se iger udeležili japonski in nemški športniki. Novinci na igrah so bili športniki

Nove Zelandije in Portugalske. Program iger je bil zelo podoben tistemu v St. Moritzu

iz leta 1948. Dodani sta bili le dve novi disciplini, in sicer veleslalom za moške in

ženske ter smučarski tek na 10 km za ženske (Bergant in Tomič, 1983).

Za prijetno vzdušje na igrah je poskrbelo veliko število gledalcev, saj se jih je,

predvsem ob skakalnici na Holmenkollnu, zbralo zelo veliko (okoli 150.000). Ob

tekaških progah so gledalci tekmovalce spremljali kar na smučeh (Bergant in Tomić,

1983).

Najuspešnejši športnik zimskih olimpijskih iger v Oslu je bil s tremi zlatimi medaljami,

Hjalmar Andersen, ki je tekmoval v hitrostnem drsanju. Medalje je osvojil na 1500 m,

5000 m in 10.000 m. Kot najuspešnejša država se je okronala Norveška s 16

osvojenimi olimpijskimi medaljami (7 x zlato, 3 x srebro, 6 x bron).


Pozimi leta 1952 je reprezentanca Jugoslavije štela šest članov. Iger so se udeležili:

tekačici Nada Birko in Angela Kordež, alpska smučarja Tine Mulej in Janko Štefe ter

skakalca Janez Polda in Karel Klančnik (Bergant in Tomič, 1983). Z odločitvijo

jugoslovanskega olimpijskega komiteja, da se na igre pošlje le šest športnikov, se

veliko ljudi ni strinjalo. Najbolj glasni so bili pri Smučarski zvezi Slovenije, kjer so

zahtevali spremembo sklepa JOK, a žal brez uspeha (Bergant in Tomić, 1983).

Jugoslovanski reprezentanti so na tekmovanja potovali ločeno dva po dva, kar ni

poželo simpatij v javnosti. Tudi zaradi tega pričakovanja niso bila velika. Naši

tekmovalci so na svoje nastope prišli tako rekoč iz poti. Priprave na igre tudi niso bile

34

najbolj optimalne zaradi pomanjkanja snega na domačih tleh (Bergant in Tomić,

1983).

Kot zadnja med smučarji sta v Oslo prispela Mulej in Štefe, katerih prihod ni bil

najavljen, tako da sta ostala brez sobe v hotelu in sta morala najprej prespati na

zasilnih ležiščih, kasneje pa z delavci v majhni koči (Kragujević, 1984).

Višja pričakovanja sta Štefe in Mulej gojila za slalom in smuk, tako da sta bila

rezultata na veleslalomu odraz realnega stanja (27. in 31. mesto) (Bergant in Tomić,

1983).

Tekmovanja v smuku se je udeležilo 81 tekmovalcev iz 27 držav (Perišić, 2003). S

13. mestom je Janko Štefe dosegel največji uspeh Jugoslovanov v alpskem

smučanju na zimskih olimpijskih igrah. V tako izenačeni konkurenci je bila uvrstitev

med 20 najboljših super cenjen uspeh, vendar v Jugoslaviji tak pogled na uvrstitve še

ni bil udomačen (»Štefe dosegel s 13. mestom v smuku«, 1948; »Vsak nekaj:

Amerika, Italija, Norveška in Avstrija po eno zlato medaljo iz Norrefjella«, 1952;

Bergant in Tomić, 1983).

V slalomu so se tekmovalci pomerili na zelo težki progi ob spodbujanju 25.000

gledalcev. Pritisk na favorite je bil izjemen, saj so padali eden za drugim. Naša

slalomista nista dosegla rezultatov, saj je Mulej napravil napako v prvi, Štefe pa v

drugi vožnji (»Slalom padcev«, 1952, Bergant in Tomić, 1983).

Na tekaški preizkušnji na 10 km se je pomerilo 21 žensk, med drugimi tudi

predstavnici naše reprezentance Nada Birko in Angela Kordež, ki sta preizkušnjo

dobro prestali in se uvrstili v zadnjo tretjino nastopajočih (Birko 14. Mesto, Krodež 16.

Mesto) (»Dva dneva Skandinavcev«, 1952).

Igre so dosegle vrhunec s tekmovanjem v smučarskih skokih na Holmenkollnu. Pod

skakalnico se je zbralo 150.000 gledalcev. Našo reprezentanco sta zastopala Polda

in Klančnik, ki pa nista bila v formi, da bi posegla po mestih čisto pri vrhu, ampak sta

zasedla končno 16. oziroma 30. mesto. Sicer so bila pričakovanja malo višja (»Dva

35

dneva Skandinavcev«, 1952; »Polda na 16. mestu boljši od Bradla«, 1952; Bergant

in Tomić, 1983).


Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj Jugoslovanske reprezentance, so

bili: Tine Mulej in Janko Štefe v alpskem smučanju, Karel Klančnik in Janez Polda v

smučarskih skokih ter Angela Kordež v teku na smučeh (Oslo 1952, 2016).

Borba že pred začetkom iger piše o slovenskih športnikih in njihovih možnostih za

uspeh na olimpijskih igrah. Najbolj izpostavljen je Tine Mulej, čigar slika krasi članek

dne 13. 2. 1952. Isti dan omenjajo tudi druge slovenske športnike, nekateri so že

prispeli na prizorišče iger, nekateri bodo pa iz domovine krenili nekaj dni kasneje

(»Tri dana uoči otvaranja natjecanja«, 1952).

- 14. 2. 1952

Vjesnik članek nameni razvoju zimskih olimpijskih iger moderne dobe skozi

zgodovino. V članku omeni tudi nekaj slovenskih športnikov, ki so sodelovali na

preteklih igrah, med drugim tudi Joška Janšo, čigar slika tudi krasi članek (»Zimska

olimpijada«, 1952). Borba omenja Muleja in Štefeta, kjer navaja razpored tekem v

veleslalomu za moške (»Sutra se svečano otvaraju VI. zimske olimpijske igre«,

1952).

- 15. 2. 1952

Vjesnik namenja članek začetku olimpijskih iger ter tudi razporedu in dogajanju na

športnih prizoriščih. Že v podnaslovu omenja Muleja in Štefeta. V članku avtor

opisuje, kako sta se naša tekmovalca odrezala na treningu veleslaloma, ter katere

štartne številke sta dobila na žrebu štartnih številk (»Počele su zimske Olimpijske

igre«, 1952). Borba na ta dan ni izšla.

36

- 16. 2. 1952

V Vjesniku opisujejo začetno slovesnost ob otvoritvi iger. Slovenske športnike

omenijo le v rezultatih veleslaloma za moške (Mulej 27., Štefe 33. mesto) (»Svečano

otvaranje«, 1952). Borba ravno tako omenja rezultata slovenskih športnikov, ter

omeni tudi, da je Štefe tarnal, da ima bolečine v desni nogi (»U veleslalomu pobjedio

Norvežanin Eriksen«, 1952).

- 17. 2. 1952

Vjesnik ponovno opisuje dogajanje na veleslalomu, kjer ponovno omeni uvrstitve

naših. Poleg članka je tudi karikatura Muleja in pod njo napis »Tine Mulej postigao je

dosta u omjeru prema količini treninga« (»Eriksen i Austrijanci najbolji u

veleslalomu«, 1952)

Vjesnik v svoji drugi izdaji dneva objavi ime slovenskega

športnika v naslovu članka »Janko Štefe 13. na

olimpijskom spustu«. Skoraj ves članek je namenjen

Janku Štefetu. V članku avtor opisuje, koga vse je Štefe

premagal in kako je do rezultata prišel. Opisuje tudi, da je

to največji uspeh kateregakoli jugoslovanskega športnika

na zimskih OI (»Janko Štefe 13. na olimpijskom spustu«,

1952). Borba opisuje nastop Janka Štefeta. Za

presenečenje avtor opiše tudi, kako je Štefe prišel do

tako dobrega rezultata »Čim je pošao sa starta Štefe je

postigao punu brzinu i nije pokušavao da je uspori sve do

cilja«. V članku je omenjen tudi Tine Mulej, ki zaradi

padca ni prišel do cilja. V drugem članku sta omenjena

Kordeževa in Polda, ki sta morala prehoditi 50 km na

smučkah, da sta

pravočasno prišla na

vlak za OI, na

katerem je bil tudi Karel Klančnik (»Naš takmičar

Janko Štefe trinaesti u smuku«, 1952).

Slika 8: Tine Mulej – karikatura (»Eriksen i Austrijanci najbolji u veleslalomu«, 1952)

Slika 7: Janko Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. na olimpijskom spustu«, 1952)

37

- 18. 2. 1952

Borba v članku opisuje nastope slovenskih športnikov na olimpijskem veleslalomu. V

članku avtor ugotavlja, da je rezultat realen in pričakovan, čeprav bi lahko od Štefeta

več pričakovali, če ne bi bil poškodovan(»Realan plasman u veleslalomu«, 1952). V

drugi izdaji dneva je objavljen tudi velik naslov članka, ki opisuje dosežek Janka

Štefeta v smuku ter njegova slika med smučanjem. V članku avtor opisuje dosežek

Štefeta kot veliko presenečenje, omenja pa tudi Muleja, ki da je odstopil (»Janko

Štefe 13. u spustu«, 1952). Vjesnik ni izšel na ta dan.

Slika 9: Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. u spustu«, 1952)

- 19. 2. 1952

V Vjesniku ne omenjajo slovenskih športnikov, je pa v

karikaturi objavljen Janko Štefe (»Pet pobjeda osvojili

dosad Norvežani«, 1952). V Borbi je ob članku iz OI

objavljena slika slovenskih športnikov (Muleja, Klančnika

in Štefeta) v olimpijskem naselju Bulevol v Oslu (»Između

trka na VI. Zimskim olimpijskim igrama«, 1952).

Slika 10: Janko Štefe – karikatura (»Pet pobjeda osvojili dosad Norvežani«, 1952)

38

- 20. 2. 1952

Vjesnik ni izšel. V Borbi na ta dan slovenski športniki niso omenjeni.

- 21. 2. 1952

Vjesnik ni izšel, Borba ravno tako ne.

- 22. 2. 1952

Vjesnik ni izšel, Borba prav tako ne.

- 23. 2. 1952

Vjesnik v podnaslovu omenja Angelo Kordež, ki da nastopa na današnji dan. V

članku sicer omeni še enkrat ime Angele Kordež, vendar ne poda nobenih novih

informacij o njej, le to, kdo je njena konkurenca (»Danas nastupaju Nada Birko i

Angela Kordež«, 1952). Borba na ta dan ni izšla.

- 24. 2. 1952

Borba opisuje nastop Kordeževe v teku na 10 km in njeno uvrstitev. Nadalje sta v

članku omenjena tudi Polda in Klančnik, ki da bosta nastopila na zadnji dan OI

(»Birkova 14 a Kordeževa 16 u trčanju na 10 kilometara«, 1952). Vjesnik ni izšel.

- 25. 2. 1952

Vjesnik v podnaslovu članka navede Janeza Poldo in Karla Klančnika, ob katerih

navede tudi uvrstitve na tekmi smučarskih skakalcev. V članku navaja potek tekme

ter skoke naših skakalcev. V članku se bolj osredotočijo na Poldo, ki tudi poda izjavo:

»Bolest me je tokom prošle godine dosta iscrpila tako da sada više nemam dovoljnu

sigurnost. Osim toga, još uvijek ne mogu da postignem onu jačinu odskoka, koja mi

je ranije donosila dugačke skokove«. V članku se dotaknejo tudi skokov Klančnika,

od katerega so več pričakovali, vendar naj bi bilo znano, da mu ta skakalnica ne

ustreza (»Pobjeda Norvežana i u skokovima«, 1952). Borba omenja Janeza Poldo že

v naslovu članka, prav tako pa prikaže tudi njegovo sliko. V članku avtor ugotavlja, da

sta Polda in Klančnik imela priložnost pomeriti se z najboljšimi na svetu, ter da sta z

nastopi zadovoljila apetite navijačev (»Janez Polda zauzeo šesnaesto mesto u

specijalnim skokovima«, 1952).

39

Slika 11: Članek o dosežku Janeza Polde (»Janez Polda zauzeo šesnaesto mesto u specijalnim skokovima«, 1952)

- 26. 2. 1952

V Borbi povzemajo dogajanje na OI ter opisujejo najboljše nastope tujih

reprezentanc. Natančno tudi povzamejo, kaj se je dogajalo s slovenskimi športniki ter

njihove rezultate (»Vrlo dobar plasman naše ekipe na VI. olimpijskim igrama«, 1952).

40


Igre XV. olimpijade so bile organizirane v glavnem mestu Finske leta 1952. Že leta

1940 so bili Helsinki izbrani za organizacijo iger, a so bile odpovedane zaradi druge

svetovne vojne. Organizatorja XV. iger so z glasovanjem izbrali leta 1947. Helsinki so

bili izbrani v konkurenci Amsterdama, Los Angelesa, Philadelphie, Chicaga, Detroita

in Minneapolisa (Kragujević, 1984; Kruse 1996; Takač, 1999). Finska je organizacijo

iger dobila navkljub temu, da so se za igre potegovali tudi večji narodi, predvsem

zaradi tega, ker so finski športniki v preteklosti bili poznani kot veliki borci, ki so

dosegali odlične rezultate (»XV. moderne olimpijske igre se pričenjajo«, 1952).

Poletne igre v Helsinkih so potekale od 19. julija do 3. avgusta 1952 v prisrčnem in

domačem razpoloženju. Iger se je udeležilo 4955 športnikov, od tega 519 žensk in

4436 moških, iz 69 držav (Helsinki 1952, 2016). Podatki o številu udeležencev se v

različni literaturi razlikujejo. Zapisan je tudi podatek o 5867 udeležencih (Kragujevič,

1984). Na igrah je bilo prijavljenih 96 jugoslovanskih športnikov (Perišič, 2003). Na

igrah se je tekmovalo v 19 različnih športih, na katerih so razdelili 149 kompletov

medalj (Helsinki 1952, 2016).


Udeleženci so tekmovali v naslednjih športih:

- vodni športi: skoki v vodo, plavanje, vaterpolo,

- atletika,

- košarka,

- boks,

- kajak in kanu,

- kolesarstvo,

- konjeništvo,

- sabljanje,

- hokej na travi,

- nogomet,

- gimnastika,

41

- moderni peteroboj,

- veslanje,

- jadranje,

- streljanje,

- dvigovanje uteži in

- rokoborba.


Gostitelji iger v Helsinkih so s promocijo svojih iger začeli že na igrah v Londonu leta

1948. Tam so obiskovalcem delili promocijsko gradivo o igrah čez 4 leta v Helsinkih.

Finski organizatorji so v organizacijo iger vložili veliko truda. Obiskovalci iger so bili

toplo sprejeti, tako da so z veseljem prišli, saj so vedeli, da prihajajo v državo, kjer je

šport del nacionalnega ponosa in kulture (Kragujević, 1984).

Igre so bile zgodovinske tudi zaradi udeležbe športnikov iz ozemlja Sovjetske zveze,

ki so se iger udeležili prvič po letu 1912. Takrat so nastopali pod okriljem carske

Rusije. Športniki iz komunističnih držav so (vsi razen jugoslovanskih) v času iger

živeli ločeno od ostalih športnikov, daleč od olimpijske vasi na svojo prošnjo. Ta

poteza pa vsekakor ni bila v duhu enotnosti in solidarnosti, ki ju je predstavljajo

olimpijsko gibanje. Svoj krstni nastop na olimpijskih igrah je doživela Južna Koreja.

Na igre so se prvič po drugi svetovni vojni vrnili tudi zahodno-nemški športniki. Prvič

so nastopili tudi reprezentantje Izraela (Kruse, 1996; Helsinki 1952, 2016; Kragujević,

1984; Takač, 1999).

Otvoritvena slovesnost je potekala pred 70.000 gledalci v močnem dežju.

Jugoslovanska reprezentanca je štela 124 športnikov in funkcionarjev, kar je bilo

doslej največ na katerih koli igrah. Zastavonoša naše ekipe je bil Rebula, sicer

rekorder v deseteroboju. Igre so se uradno odprle z govorom finskega predsednika

19. 8. 1952, ki je izrekel znane besede: »Odpiram XV. Olimpijado moderne dobe«.

Olimpijsko plamenico je na stadion prinesel Paavo Nurmi, ponos Finske in eden

najuspešnejših olimpijcev vseh časov. Nurmi je v znanem slogu odtekel zadnji krog

in plamenico predal Hannesu Kolehmainenu, ki je nato prižgal olimpijski ogenj.

42

Olimpijsko prisego je prebral 43-letni telovadec Heikki Savolainen, sicer udeleženec

olimpijskih iger leta 1928 v Amsterdamu. Otvoritvena slovesnost se je zaključila s

petjem finske himne (»Svečana otvoritev XV. olimpijskih iger«, 1952; »XV. Olimpijske

igre so otvorjene«, 1952, Kragujević, 1984; Takač, 1999, Helsinki 1952, 2016).

Za primat najboljše športne velesile so se borili Američani in športniki Sovjetske

zveze. Na koncu so bili uspešnejši Američani, ki so osvojili 76 medalj, od tega 40

zlatih. Sovjetski športniki so osvojili skupaj 71 medalj, od tega 22 zlatih, kar jih je

postavilo na drugo mesto po uspešnosti, takoj za ZDA (Kragujević, 1984; Helsinki

1952, 2016).

Zaključna prireditev se je odvila pred polnim stadionom v Helsinkih. Na stadion so se

še zadnjič zvrstili predstavniki sodelujočih držav od prve Grčije do zadnje Finske. Na

zaključni prireditvi so zaigrali tudi avstralsko himno, ki je oznanila naslednjega

organizatorja poletnih olimpijskih iger, Melbourne leta 1956 (»Končane so XV.

olimpijske igre – največja prireditev vseh časov«, 1952).


Jugoslavijo je na igrah zastopalo 96 športnikov. Moških predstavnikov je bilo 86,

medtem ko je bilo žensk 10. Naši reprezentanti so nastopali v 11 športih, in sicer v

atletiki, boksu, kajaku in kanuju, nogometu, gimnastiki, veslanju, streljanju, plavanju,

vaterpolu, rokoborbi in jadranju (Perišić, 2003). Kot predstavnica tekmovalne komisije

za žensko gimnastiko je bila izbrana naša strokovnjakinja Milica Šepa.

Največji uspeh jugoslovanskih športnikov je uspel posadki v veslanju v postavi Dule

Bonačić, Velimir Valenta, Mate Trojanović in Petar Šegović, ki so osvojili zlato

medaljo v disciplini četverec brez krmarja. To je bila hkrati prva zlata olimpijska

medalja po Leonu Štuklju leta 1928 in največji uspeh jugoslovanskega veslanja do

tedaj.

43

Uspeh veslačev so dopolnili reprezentanti v vaterpolu, ki so v napetem boju na koncu

osvojili srebrno medaljo. Vaterpolisti so sicer imeli enako število točk kot Madžari,

vendar so le-ti imeli boljšo razliko v golih. Reprezentanca Jugoslavije v vaterpolu je

nastopila v postavi Kovačič, Bakašun, Štakula, Kurtini, Vuksanović, Ježić in Radonjić

(Kragujević, 1984).

Nogometaši so na zelo napetem turnirju, tudi z močnim političnim nabojem,

premagali vse tekmece z izjemo Madžarske, ki jih je v finalu premagala in s tem

osvojila zlato medaljo. Za reprezentanco Jugoslavije je bila to druga srebrna

olimpijska medalja, ki pa je za naše imela zlat sijaj (»Jugoslavija-Madžarska 0:2«,

1952; Kragujević, 1984).

Atleti so ravno tako dosegli zelo dobre rezultate. Branko Dangubić je zasedel 5.

mesto v metu kopja, Marija Radosavljević je bila v metu krogle 7., Gubijan v metu

kladiva ni ponovil uspeha izpred štirih let, a je vseeno dosegel zelo dobro 7. mesto

(»Lorgerju je manjkalo le malo do finala«, 1952; Kragujević, 1984).

Pavlovič, Ilič in Ceraj se v močni konkurenci teka na 5000 m niso uvrstili v finale,

čeprav naj bi bili sposobni doseči boljše rezultate (»Whitfield drugič prvak na 800m«,

1952). Lorger se je prebil skozi predtekmovanja v teku na 110 m z ovirami, kjer pa je

obstal v polfinalu. Lorger je nastopil v zelo težki skupini polfinala, tako je njegov

dosežek pomenil zelo velik uspeh (»Lorgerju je manjkalo le malo do finala«, 1952).

V kvalifikacijah plavanja na 100 m hrbtno je Boris Škanta dosegel tretji čas. S tem

časom je imel zelo velike možnosti za preboj v finale in, ob res odličnem nastopu,

tudi za medaljo (»Velika izenačenost moštev v waterpolo turniju«, 1952). Škanta je

izpolnil pričakovanja in se v finale uvrstil kot peti po času. V finalnem nastopu se mu

je rahlo ponesrečil štart, tako da je na koncu zasedel 7. mesto, kar je še vedno

odličen rezultat (Kragujević, 1984).

Preostali jugoslovanski športniki niso dosegli vidnejših rezultatov (Kragujević, 1984).

Reprezentanca Jugoslavije je na koncu zasedla skupno 22. mesto med 38 državami

udeleženci iger z eno zlato in dvema srebrnima medaljama (Perišić, 2003).

44

3.2.4.4 POROČANJA V VJESTNIKU IN BORBI


bili: Nada Kotlušek in Stanko Lorger v atletiki, Mario Fafangel v jadranju, Josip

Lipokatić v kajaku in kanuju na mirnih vodah, Dušan Furlan, Karol Janež, Sonja

Rozman, Milica Rožman in Ada Smolnikar v športni gimnastiki ter E. Delorenzo v

strelstvu (Helsinki 1952, 2016)

V Vjesniku ni omembe vrednih člankov o slovenskih športnikih na POI v Helsinkih

1952. Bolj ali manj se vse vrti okoli nogometa in vaterpola. Slovenski športniki so

omenjeni le v rubriki rezultatov ali razporeda tekmovanj.

Podobno kot v Vjesniku, je tudi v Borbi malo člankov o slovenskih športnikih, čeprav

vseeno več kot v Vjesniku. Med drugim Borba v enem izmed naslovov navede:

»Veliki uspjeh Dagubića i Lorgera«. V članku nato navede še podnaslov »Uspješan

start Lorgera«, v katerem pove, da je Lorger nastopil v 3. skupini in to zelo

prepričljivo, sicer je malo zaspal na štartu, ampak je v drugi polovici teka z izrednim

finišem zasedel 2. mesto s časom 14,7 sekunde (»Velik uspjeh Dangubića i

Lorgera«, 1952).


Leta 1956 je zimske olimpijske igre organizirala italijanska Cortina d'Ampezzo, ki je

bila izbrana po treh neuspešnih kandidaturah. Olimpijske igre bi se morale zgoditi že

leta 1944, vendar se zaradi dogodkov druge svetovne vojne niso. Italijani so bili

izbrani v konkurenci Colorado Springsa (ZDA), Lake Placida (ZDA) in Montreala

(Kanada).

Igre VII. olimpijade so potekale od 26. januarja do 5. februarja 1956. Na igrah je

nastopilo do takrat rekordno število udeležencev, in sicer 820 (Perišič, 2003). V

različnih virih se število udeležencev razlikuje, tako je zaslediti število 932 (Slovenski

olimpizem, 1994) ter število 821, ki ga navaja spletna stran olimpijskih iger (Cortina

d'Ampezzo 1956, 2016), od tega 134 žensk in 687 moških iz 32 držav.

45

Jugoslovanska reprezentanca je štela 17 članov. Tekmovanja so potekala v šestih

športnih panogah in skupno 24 disciplinah (Bergant in Tomić, 1983; Perišič, 2003).


Športniki so se na igrah v severni Italiji merili v šestih panogah ter skupno 24

disciplinah, in sicer:

- alpsko smučanje (smuk, slalom in veleslalom),

- nordijsko smučanje (tek na smučeh, smučarski skoki in nordijska kombinacija),

- bob,

- hitrostno drsanje,

- umetnostno drsanje in

- hokej.


Organizatorji so v pripravo prvih olimpijskih iger vložili veliko denarja. Pomoč pri

financiranju novih, sodobnih športnih naprav in objektov so italijanskemu

nacionalnemu komiteju nudila številna velika italijanska podjetja in industrijski

koncerni. Organizatorji so se res dobro pripravili na igre, saj so imeli vse pripravljeno

že veliko pred pričetkom iger. Nekaj preglavic jim je povzročala le mila zima, tako so

bili primorani do otvoritve iger sneg dovažati iz višjih predelov. Na dan otvoritve pa je

pričelo močno snežiti, tako so ga morali na koncu, ironično, celo odstranjevati

(Bergant in Tomić, 1983; Kruse, 1996).

Igre je z besedami: »Odpiram VII. olimpijske igre v Cortini d'Ampezzo v počastitev

XVI. Olimpijade moderne dobe«, odprl italijanski predsednik Giovanni Gronchi. Igre

so se slovesno odprle 26. 1. 1958 ob 11.30 uri na olimpijskem stadionu v Cortini. Ob

12. uri je na stadion olimpijsko baklo prinesel hitrostni drsalec Guido Caroli, ki je kljub

manjšemu zapletu prižgal olimpijski ogenj. Olimpijsko prisego je kot prva v zgodovini

izrekla ženska, italijanska smučarka Giuliana Minuzzo (»Olimpijski ogenj je vzplamtel

v Cortini«, 1956; »Plapola olimpijski ogenj«, 1956; Kraguljević, 1984).

46

Na igrah je prvič nastopila Združena vsenemška reprezentanca s skupno 75

športniki. Prvi nastop na zimskih olimpijskih igrah pa so vpisali tudi športniki

Sovjetske zveze (Kruse, 1996).

Bilo je tudi prvič, da se je dogajanje predvajalo v neposrednem prenosu, za kar je

poskrbela televizija RAI. Prenos dogajanja je bilo mogoče spremljati v srednji Evropi

(Kruse, 1996).

Tekmovalci iz Sovjetske zveze niso varčevali z denarjem, saj so si rezervirali hotel ob

jezeru Misurina, kjer so se odvijala tekmovanja v hitrostnem drsanju. Sovjeti so imeli

tudi svoje kuharje ter sodobno tehnologijo, kar se jim je na koncu obrestovalo, saj so

bili najuspešnejša reprezentanca VII. Zimskih olimpijskih iger z osvojenimi 16

medaljami. Med posamezniki je izstopal Avstrijec Anton »Toni« Sailer, ki je osvojil 3

zlate medalje, in sicer v vseh treh alpskih disciplinah, kar se je zgodilo prvič v

zgodovini olimpijskih iger (Kruse, 1996; Kragujević, 1984).


Reprezentanca Jugoslavije je štela 17 športnikov, ki so nastopali v alpskih in

nordijskih disciplinah. V alpskem smučanju so nas zastopali Franc Cvenkelj, Jože

Ilija, Ludvig Dornig in Slava Zupančič. V smučarskih tekih so tekmovali Zdravko

Hlebanja, Janez Pavčič, Cveto Pavčič, Štefan Robač, Matevž Kordež, Amalija Belaj,

Mara Rekar, Nada Birko in Biserka Vodenlič. V smučarskih skokih pa so nastopali

Albin Rogelj, Jože Zidar, Janez Polda ter Janez Gorišek (Bergant in Tomić 1983).

Tovarna Elan je za reprezentante izdelala tekaške smuči znamke Pokljuka, ter prve

lepljene alpske smuči znamke Triglav. Smuči domače proizvodnje so bile veliko

cenejše in po kvaliteti primerljive s tujimi znamkami (Bergant in Tomić, 1983).

Na izredno dolgem in zahtevnem veleslalomu z veliko višinsko razliko so nastopili

trije predstavniki Jugoslavije, ki pa med 95 tekmovalci iz 29 držav niso dosegli

vidnejših rezultatov, saj so zasedli 40., 47. in 51. mesto. Franc Cvenkelj, ki je veljal

za našega najboljšega, je v izteku povedal, da je bila proga polna pasti ter da ga je

47

med nastopom v nekem trenutku tako dvignilo, da je letel po zraku 15 metrov


Slalom je bil primerno zahteven olimpijskemu. Proga je bila zelo dolga, sestavljena s

približno 100 vrat, tako da je bila potrebna visoka stopnja koncentracije ter zelo dobra

fizična kondicija za uspešen nastop. Naši reprezentanti so zopet dosegli mesta v zlati

sredini (28. Dornig, 42. Cvenkelj in 43. Ilija) (Bergant in Tomić, 1983).

Olimpijski smuk so zaznamovali padci in odstopi, saj jih je od skupno 72

tekmovalcev, le 10 prišlo do cilja brez padca, medtem ko jih je 21 zelo grdo padlo in

so morali zaključiti tekmo. Veliko število padcev je pomenilo tudi zelo veliko dela za

zdravniško ekipo, ki so med drugimi morali pomagati tudi našemu reprezentantu Iliji,

ki si je ob padcu poškodoval koleno in so ga morali odpeljati v bolnišnico. Preostala

naša reprezentanta sta v cilju zasedla 22. oziroma 29. mesto (Bergant in Tomić,

1983).

Iger se je kot gledalec udeležil tudi tedaj najboljši slovenski smučar Tine Mulej, ki pa

ni mogel nastopati, saj si je pred igrami zlomil nogo na smuku v Wengnu. Mulej je

napeti olimpijski smuk spremljal z nogo v mavcu. Nastopa na igrah pa ravno tako ni

dočakal Slovenec Janko Štefe, ki je bil tudi izvrsten smučar, ampak se je verjetno

selektorjem zdel prestar za nastop na olimpijskih igrah. Štefe si je bil pripravljen tudi

sam plačati vse stroške, če bi ga uvrstili v ekipo za nastop na igrah, vendar je ostal

brez povabila (Bergant in Tomić, 1983).

Edina ženska predstavnica v alpskih disciplinah, Kranjčanka Slavica Zupančič, se je

izkazala z borbenostjo in nepopustljivostjo in na koncu zasedla 28. mesto v smuku

ter 32. mesto v veleslalomu in slalomu (Bergant in Tomić, 1983).

V ženskem teku na 10 km so nastopile Belajeva, Birkova, Rekarjeva ter Vodenličeva.

Amalija Belaj ni imela sreče, saj se ji je v prvem kilometru teka nalomila smučka, tako

da ni imela več realnih možnosti za dobro uvrstitev. Na koncu je dosegla 32. čas,

takoj za njo pa še vse ostale naše tekmovalke. Tekači niso dosegli vidnejših

rezultatov, še najboljši je bil Matevž Kordež, ki je v teku na 30 km zasedel 32. mesto


48

Prvič na OI je bil na sporedu tudi tek štafet za ženske 3 x 5 km. V postavi naše

reprezentance so nastopile Birkova, Belajeva in Vodenličeva, ki pa so na koncu

zasedle zadnje mesto (»Tudi za Jernberga zlata kolajna«, 1956; »V smuku zmagala

Berthod«, 1956). Moški predstavniki so se odrezali malo bolje. Glede na svoja leta je

dobro uvrstitev dosegel Matevž Kordež, prav tako tudi Štefan Robač, ki je sploh prvič

nastopil na tekmovanju v tujini. Po mnenju trenerja bi se lahko bolje odrezal Zdravko

Hlebanja, ki pa je imel rahle težave z zdravjem (»Naši tekači so izpolnili

pričakovanja«, 1956).

Na predzadnji dan iger je bilo največ zanimanja za tek moških štafet 4 x 10 km.

Reprezentanco Jugoslavije so predstavljali Hlebanja, Kordež, C. Pavčič ter J. Pavčič,

ki pa so razočarali s slabim in neborbenim tekom ter na koncu zasedli predzadnje

mesto pred neizkušenimi Angleži (»Končno zlata kolajna tudi za ruske tekače«,

1956).

Skakalna reprezentanca Jugoslavije je imela za priprave na voljo zelo malo denarnih

sredstev, ki pa jih tako ali tako niso mogli izkoristiti, ker za trening ni bilo prave

možnosti. V naših krajih tistega leta dolgo ni bilo snega, zato so skakalci vadili le

nekaj dni v Planici. V pripravah so vsega skupaj opravili okrog 40 skokov, medtem ko

so njihovi tekmeci opravili sto in več skokov za trening. To je bil tudi razlog, da so

prišli naši reprezentanti na igre bolj slabo pripravljeni, na roko pa jim ni šla niti

skakalnica Italija, glede katere so se pritoževali tudi ostali, da ima prestrmo zaletišče.

Pred tekmovanjem so skakalci opravili trening, na katerem se je najbolj izkazal Zidar

s tremi dolgimi skoki. Na tekmi so se naši uvrstili na mesta od 22. do 24. (Zidar,

Rogelj, Polda ter 50. Gorišek). Do takrat smo imeli med najboljšimi le Poldo, tako da

so se naši kot celota odlično izkazali. Sicer so bile daljave prekratke, so se pa naši

slogovno zelo izkazali (»Finci so mojstri v skokih«, 1956). Nekoliko večja

pričakovanja so v našem taboru polagali na Poldo, ki pa mu skakalnica ni niti najmanj

ustrezala in je razočaran zapuščal igre, saj je imel tudi sam večja pričakovanja

(»Hyyvarinen rešil tradicijo«, 1956; »V smuku zmagala Berthod«, 1956; Bergant in

Tomić, 1983).

49



bili: Franc Cvenkelj, Ludvik Dornig, Jože Ilija in Slava Zupančič v alpskem smučanju,

Janez Gorišek, Janez Polda, Albin Rogelj in Jože Zidar v smučarskih skokih ter

Amalija Belaj, Zdravko Hlebanja, Janez Pavčič, Mara Rekar, Matevž Kordež, Cveto

Pavčič in Štefan Robač v smučarskem teku (Cortina d'Ampezzo 1956, 2016).

Vjesnik je pred igrami že poročal o udeležbi slovenskih športnikov. V članku

objavljenem 5. januarja 1956 naštejejo slovenske športnike, ki se bodo udeležili

prihajajočih iger (»''Pomilovanje'' u Austriji, 1956). V Borbi pred igrami sicer pišejo

članke o pripravah reprezentanc na prihajajoče tekmovanje, slovenskih športnikov

posebej vendar ne omenjajo.

- 26. 1. 1956

Vjesnik v članku omenja skupino jugoslovanskih športnikov, ki so prispeli na

prizorišče iger. Med drugimi omenja tudi slovenske športnike Poldo, Roglja, Zidarja in

Goriška, ki da se bodo udeležili tekmovanja v smučarskih skokih 5. februarja. Vjesnik

v drugi izdaji dneva v članku o olimpijskih igrah omenja slovenske športnike Kordeža,

Robača, Hlebanjo ter Pavčiča in njihove štartne številke na prihajajočih tekmah

(»Danas počinju Igre«, 1956). Borba na prvi dan iger posveti dobršen del članka

slovenskim športnikom. V članku nekateri Slovenci odgovarjajo na vprašanja glede

pričakovanj na prihajajočih igrah. Polda na vprašanje s kakšnimi pričakovanji vstopa

v tekmovanje, odgovarja: »Nismo bez optimizma. Ali treba istovremeno uzeti u obzir,

da imamo jedva po 25 skokova na večim skakaonicama, dok su Finci, Rusi,

Norvežani i drugi več izveli po preko 300. To je znatan hendikep« (»Danas se

otvaraju Sedme zimske olimpijske igre«, 1956).

- 27. 1. 1956

Vjesnik piše o tem, da so se jugoslovanski reprezentanti privadili na razmere v

Cortini in da jih je zapustilo začetno nerazpoloženje, ki so ga občutili ob prihodu na

igre, le Slovenec Polda, kot navaja avtor, ostaja velik pesimist (»Predsednik Italije

Gronchi otvorio igre«, 1956). Borba na ta dan ni izšla.

50

- 28. 1. 1956

Vjesnik omenja slovenske športnike in njihove rezultate v veleslalomu. Avtor opisuje

tek Janeza Pavčiča, ki da je odstopil že v prvi tretjini proge, po njegovih besedah

sicer zaradi napačne maže. Kordež pa je komentiral: »Uz brijeg je išlo dobro, niz

brijeg nikako« (»Veikko Hakulinen i Ossi Reichert prvi pobjednici olimpijade 1956«,

1956). Borba v podnaslovu članka omeni nastop Kordeža na 30 km v teku na

smučeh ter nastop Župančičeve v veleslalomu, ki sta oba dosegla 32. mesto

(»Hakulinen osvojio prvu zlatnu medalju«, 1956).

- 29. 1. 1956

Vjesnik v članku omenja nastop naših smučark in v njem tudi graja jugoslovanske

reprezentantke in s tem Slovenko Amalijo Belaj. Avtor sicer napiše, da je Belajeva

edina, ki trenira tekom leta, kar se tudi pozna na rezultatih (»Uspjeh natjecatelja iz

SSSR-a«, 1956). Borba v članku kritizira tekačice na smučeh, ki da se niso odrezale

po pričakovanjih v teku na 10 km, omenijo tudi to, da bosta v veleslalomu nastopila

Dornig in Cvenkelj (»Uspjeh sovjetskih takmičara«, 1956).

- 30. 1. 1956

Članek v Vjesniku opisuje dogajanje na olimpijskem veleslalomu za moške. V članku

so našteti slovenski športniki, ki so nastopali na tekmi. Avtor nastope Slovencev

oceni z zadovoljivo oceno, poleg pa doda še izjavo Cvenklja: »Vozio sam oprezno. I

to mi se isplatilo. Mogao sam koju sekundu biti bolji ali i mnogo lošiji. U jednom sam

času proletio oko 15 m, ali sam se ipak održao. Poslije sam otišao, da na to mjesto

upozorim Dornika i Iliju, što im je dobro došlo« (»Trostruka pobjeda Austrijanaca«,

1956). Borba opisuje dogajanje na moškem veleslalomu in dosežke Cvenklja,

Dorniga in Ilije označi kot dobre, čeprav pišejo tudi o tem, da bi lahko Cvenkelj bolj

tvegal in si tako prismučal boljše mesto (»Trijumf Austrijanaca u veleslalomu«, 1956).

- 31. 1. 1956

Vjesnik poroča o uvrstitvi Slovencev v smučarskih tekih. Uvrstitve označi kot zelo

slabe, saj so vsi prišli v cilj skoraj da skupaj. Še najboljši je bil Hlebanja na 43. mestu,

za njim je bil Janez Pavčič na 45. mestu, 47. mesto je zasedel Cveto Pavčič in 49.

mesto Matevž Kordež. V članku avtor omenja tudi Slavo Zupančič, katere nastop

51

označi kot ne preveč dober (»Brenden (Norveška) pobjednik na 15 km«, 1956).

Borba opisuje dogajanje v teku na 15 km za moške ter na slalomu za ženske. Nastop

tekačev označi kot nezadovoljiv glede na nastope ostalih srednjeevropskih tekačev

(»Brenden najbolji na 15 km«, 1956).

- 1. 2. 1956

Borba v članku omeni le nastop naših slalomistov v prvem teku (Dornik 37. mesto,

Cvenkelj 46. mesto, Ilija 59. mesto), saj ko se je novinar javil preko telefona, drugi tek

še ni bil zaključen (»Zajler dvostruki pobjednik«, 1956). Vjesnik ni izšel.

- 2. 2. 1956

Vjesnik piše o dosežkih reprezentantov, med drugim v podnaslovu članka omenijo

28. mesto Dorniga ter 28. mesto Župančičeve v smuku. V članku omenijo, da je

Dornig dosegel največji uspeh izmed vseh naših smučarjev, čeprav je štartal kot

predzadnji, to je 94. V članku omenijo še dosežek Cvenklja, ki se je uvrstil na 42.

mesto ter dosežek štafete v teku 3 x 5 km za ženske, v katerem sta nastopili dve

Slovenki (Vodenič in Belaj) (»Seiler dvostruki olimpijski pobjednik«, 1956). Borba

piše o slovenskih športnicah v povezavi z nastopom na

tekmi štafet 3 x 5 km. Nastop označi kot slab (»Neočekivana

pobjeda finske štafete«, 1956).

- 3. 2. 1956

Vjesnik ob članku objavi sliko Slave Zupančič in pod njo

opiše njen dosežek v smuku in še enkrat poudari nastop

Dorniga. Avtor opiše tek na 50 km, kjer je nastopil le Robač

(Kordež se je hranil za štafeto), ki je tekel do 37. kilometra,

nakar mu je postalo slabo in je odstopil (»Jernberg

(Švedska) pobjednik na 50 km«, 1956). Borba na ta dan ni

izšla.

- 4. 2. 1956

Vjesnik v članku opisuje dogajanje na smuku za moške. Omenja Slovenca Cvenklja,

ki se je proge lotil z veliko mero previdnosti zaradi res težke postavitve, ter Ilijo, ki pa

da je padel v prvem delu proge in odstopil (»Pobjeda Seilera i u spustu«, 1956).

Slika 12: Slava Zupančič (»Jernberg (Švedska) pobjednik na 50 km«, 1956)

52

Borba v podnaslovu članka o OI omenja 28. mesto Dorniga v smuku. V članku avtor

opisuje dogajanje na smuku, ki je bil po besedah avtorja zelo težak. Nastop Dorniga

označi kot zadovoljiv ter napiše, da je vozil pogumno, ampak da je še preslab, da bi

se lahko nadejal boljšega mesta. Nastop Cvenklja označi za nastop z manj tveganja.

Napiše še, da je Ilija odstopil v prvi polovici proge (»Zajler osvojio i treču zlatnu

medalju«, 1956).

- 5. 2. 1956

Vjesnik v članku opisuje dogajanje v moških štafetah teka 4 x 10 km, kjer se Slovenci

niso dobro obnesli. Hlebanja je bil dober le do 6. kilometra, Cveto Pavčič je tekel

slabo, tako da tudi Kordež ni mogel pomagati s svojim tekom (»4x10km: SSSR

pobjednik«, 1956). Borba omenja nastop in 32. mesto Cvenklja v smuku, kar da

predstavlja največji uspeh reprezentantov na igrah v Cortini. V Borbi omenjajo

neuradne rezultate v alpski kombinaciji 13. in 14. mesto Cvenklja in Dorniga.

Omenjeni so tudi slovenski smučarski skakalci, ki da bodo nastopili na zadnjem

dejanju iger, smučarskih skokih (»Sovjetska štafeta prva«, 1956).

- 6. 2. 1956

V članku Vjesnik bolj ali manj opisuje dogajanje na tekmi smučarskih skakalcev. V

podnaslovu avtor napiše: »Zidar najbolji Jugosloven«. Nastope slovenskih skakalcev

avtor opiše kot dobre, le Gorišek je bil dvakrat malo krajši v svojem skoku, medtem

ko je bil Rogelj veliko boljši. Zidar je skočil najbolje od naših, Polda pa je bil v drugem

skoku malo nesiguren v zraku. V članku je še prispevek o dogajanju na alpski

kombinaciji, v kateri sta Cvenkelj in Dornig dosegla 13. in 14. mesto. Avtor omenja,

da je bil to nepričakovan uspeh naših reprezentantov (»Sjajan uspjeh Finaca«, 1956;

»Igre su završene«, 1956). Borba opisuje nastop smučarskih skakalcev. Nastop

Zidarja označi kot zelo dober, njegovo 22. mesto označijo kot še večji uspeh zaradi

tega, ker je za seboj pustil nekaj skandinavskih skakalcev. Avtorju je malo žal le, da

Zidar v drugem skoku ni ponovil sigurnosti kot v prvi seriji skokov. Rogljev skok

označi avtor kot dober ampak ne dovolj dolg, medtem ko skok Polde označi kot

nesiguren (»Triumf Finaca u skokovima«, 1956).

53

- 7. 2. 1956

Vjesnik v članku po končanih OI opiše dosežke reprezentantov in tako tudi

slovenskih športnikov znotraj reprezentance. Slovenske nastope označi kot

zadovoljive, le nastop Polde malo graja, ki da bi lahko nastopil bolje (»Nije

neuspjeh«, 1956). Borba ob zaključku iger povzame nastope reprezentance in

znotraj te tudi slovenskih športnikov. Nastope označi kot nezadovoljive. Po mnenju

avtorja so naši odigrali drugorazredno vlogo. Kot osnovni razlog za neuspeh avtor

navaja pomanjkanje moči. Avtor navaja tudi poškodovana Štefeta in Muleja, ki da bi

sigurno pripomogla k boljšemu skupnemu rezultatu (»Olimpijska bilanca«, 1956).

54


Poletne igre leta 1956 so bile posebne, saj so bile prvič v zgodovini organizirane

južno od ekvatorja oziroma nasploh prvič kje drugje kot v Evropi ali Severni Ameriki.

Igre so potekale v avstralskem Melbournu. Konjeniški del iger se je zgodil že pet

mesecev pred igrami v Avstraliji, in sicer v Stockholmu (Kruse, 1996). Melbourne so

kot gostitelja poletnih iger 1956 izbrali aprila leta 1949 na zasedanju MOK-a v Rimu.

Melbourne je dobil en glas več od argentinskega Buenos Airesa. Poleg že omenjenih

dveh mest, so se za igre potegovali tudi Montreal (Kanada), Mexico City (Mehika) ter

šest ameriških mest (Melbourne/Stockholm 1956, 2016; Takač, 1999).

Konjeniški del iger se je odvijal od 10. do 16. junija 1956. Glavni del poletnih

olimpijskih iger se je odvijal od 22. novembra do 8. decembra istega leta. Udeležba

na teh igrah je bila bistveno manjša kot na preteklih igrah, predvsem zaradi visokih

stroškov potovanja ter oddaljenosti. Veliko držav je na igre poslalo le najboljše

športnike. Manjšo udeležbo lahko pripišemo tudi političnim napetostim v svetu v

tistem času. Igre je zaznamoval tudi bojkot nekaterih držav. Kitajska se iger ni

udeležila zaradi udeležbe tajvanskih športnikov, Nizozemska, Španija in

Liechtenstein so z neudeležbo izrazili svoje nestrinjanje s Sovjetsko zvezo, ki je pred

OI nasilno vdrla na Madžarsko, Egipčani in Libanonci pa so igre izpustili zaradi

sueške krize (Kruse, 1996).

Takač (1999) navaja, da je bilo na igrah 3184 športnikov iz 67 držav. Jugoslavijo je

zastopalo 41 športnikov (Slovenski olimpizem, 1994; Kruse, 1996; Perišić, 2003;

Takač, 1999), medtem ko uradna spletna stran MOK-a navaja številko 3314

udeležencev, od tega 376 žensk in 2938 moških (Melbourne/Stockholm 1956, 2016)


Športni program poletnih olimpijskih iger leta 1956 je sestavljalo 145 športnih

dogodkov v naslednjih športih:

- vodni športi: skoki v vodo, plavanje, vaterpolo,

- atletika,

- košarka,

55

- boks,

- kajak in kanu,

- kolesarstvo,

- konjeništvo,

- sabljanje,

- hokej na travi,

- nogomet,

- gimnastika,

- moderni peteroboj,

- veslanje,

- jadranje,

- streljanje,

- dvigovanje uteži in

- rokoborba.


V času priprav na izvedbo XVI. poletnih olimpijskih iger je bilo kar nekaj težav. Po

govoricah sodeč so imeli več pripravljeno Italijani v Rimu, ki so gostili igre štiri leta

kasneje. Največji problem je predstavljalo pomanjkanje denarja, ki je oviralo priprave.

Po denarni pomoči s strani vlade so organizatorji zagotovili predsedniku MOK-a

Averyju Brundageu, da bo do iger vse pripravljeno (Kragujević, 1984).

Organizatorjem je bil v napoto bil tudi zakon avstralske vlade, ki je nalagal karanteno

(6 mesecev) za vse konje, ki prispejo v Avstralijo. S tem razlogom so se tekmovanja

v jahanju zgodila že prej v Stockholmu, drugem mestu, državi, kontinentu ter v

drugem letnem času (Kragujević, 1984; Kruse, 1996; Melbourne/Stockholm 1956,

2016; Takač, 1999).

Organizatorji so posebno pozornost namenili hrani. Naredili so si velike zaloge hrane

z vsega sveta, tako da so lahko zadovoljili apetite vsem narodom in veram. Samo iz

Evrope je prišlo okoli 100 kuharjev, ki so skrbeli za prehrano v hotelih, kjer so bili

nastanjeni evropski športniki. Udeleženci olimpijskih iger so bivali v lepo zgrajeni

56

olimpijski vasi, ki je imela 841 hišic, 23 kuhinj z jedilnicami, bolnico, pošto, knjižnice,

dvorano za zabavo ter savne (»Melbourne v pripravah za letne olimpijske igre«,

1956; Kragujević, 1984).

Olimpijska plamenica, ki je iz Grčije potovala po kopnem, zraku in morju, je

zanesljivo prispela v Avstralijo. V deželo tam spodaj so počasi prihajale

reprezentance držav udeleženk iger. Številčno največji sta bili reprezentanci

Sovjetske zveze in ZDA. Prva je štela 460 članov, druga pa je v Avstralijo prispela s

sedmimi potniškimi letali. Reprezentanti Jugoslavije so na igre prispeli v štirih

skupinah (Kragujević, 1984).

Otvoritvena slovesnost se je zgodila na stadionu za kriket, znanem tudi kot

Melbourne Cricket Ground. Na otvoritvi se je zbralo ogromno število obiskovalcev,

okoli 110.000. Otvoritev je potekala po protokolu. Igre je uradno odprl vojvoda

edinburški, mož angleške kraljice Elizabete II. Olimpijski ogenj je prižgal komaj 17

letni atlet Ron Clark. Olimpijsko prisego je izgovoril avstralski atlet John Landy. V

času otvoritve je bilo zelo vroče, tako je kot posledica sončarice 200 ljudi izgubilo

zavest, med njimi so bili tudi trije športniki (»Olimpijske igre so se pričele«, 1956;

Kragujević, 1984; Takač, 1999).

Reprezentanca Sovjetske zveze je bila po številu medalj najuspešnejša

reprezentanca olimpijskih iger. Športniki sovjetske zveze so osvojili 98 medalj, od

tega je bilo 37 zlatih. Sovjeti so dominirali predvsem v gimnastiki, streljanju in

dvigovanju uteži. Na drugem mestu po uspešnosti so se zvrstili reprezentantje ZDA z

osvojenimi 74 medaljami, od tega 32 zlatimi. Sledile so reprezentance Avstralije,

Madžarske, Italije itd. (Melbourne/Stockholm 1956, 2016; Kragujević, 1984).


Zaradi oddaljenosti Avstralije je bilo na olimpijskih igrah leta 1956 le 41 športnikov, ki

so zastopali barve Jugoslavije, veliko manj kot bi jih bilo v primeru, da bi se igre

dogajale v Evropi. Visoki stroški potovanja so prisilili odgovorne, da na igre pošljejo

res le najboljše športnike, ki so imeli možnosti za osvojitev visokih mest. Na pot proti

57

Avstraliji se je podalo 14 funkcionarjev ter 41 športnikov. Športniki so nastopili v

osmih športih. Reprezentanco Jugoslavije je zastopalo 38 moških in 3 ženske

predstavnice. Moški so tekmovali v atletiki, kolesarstvu, nogometu, veslanju,

strelstvu, plavanju, vaterpolu in rokoborbi, medtem ko so ženske nastopale v atletiki

in plavanju (Perišić, 2003).

Z osvojitvijo srebrne medalje v maratonu je navdušil veteran Mihalić. Tekel je v

vodilni skupini za kasnejšim olimpijskih zmagovalcem, Francozom Mimounom. Z

osvojitvijo srebrne olimpijske medalje je Mihalić tudi zaključil svojo dolgo kariero

(Kragujević, 1984; Takač, 1999).

Nogometna reprezentanca Jugoslavije se je že iz tretjih zaporednih iger vrnila s

srebrno olimpijsko medaljo. V boju za zlato medaljo je bila boljše reprezentanca

ZSSR, ki je na stadionu Cricket Ground slavila minimalno zmago 1:0 (»ZSSR-

Jugoslavija 1:0 (0:0)«, 1956). Jugoslovanski nogometaši so se sicer izkazali s

požrtvovalnim bojem ter izjemno tehniko, niso pa mogli zdržati ostrega tempa

nasprotne ekipe (»Rusi so bili boljši«, 1956).

Za vaterpoliste so bili zopet usodni Madžari, tako da so se reprezentanti Jugoslavije

ponovno veselili srebrne medalje. V finalni tekmi za naslov olimpijskih prvakov je bila

Madžarska taktika dobra obramba s protinapadi, ki se je izkazala za uspešno, saj so

Madžari hitro povedli z 2:0, na kar so Jugoslovani odgovorili z golom in nevarnimi

napadi, ki pa do konca niso obrodili sadov (Kragujević, 1984).

Stanko Lorger je bil v atletski disciplini 110 m z ovirami blizu odra za zmagovalce. Na

koncu je osvojil 5. mesto. Glede na rezultate v kvalifikacijah tega nihče ni pričakoval,

saj je imel med polfinalisti najslabši rezultat. V njegovi polfinalni skupini je bil le en

ameriški atlet, kar je bila sreča za Lorgera, ki je v počasnem polfinalnem teku ponovil

dosežek kvalifikacij in se uvrstil v finale. V finalu je Lorger tekel odlično in osvojil

končno 5. mesto. Ta dosežek sodi med največje jugoslovanske uspehe v atletiki.

Lorger je z osvojitvijo petega mesta upravičil zaupanje in izpolnil želje ljudi, ki so ga

poslali na igre kljub neizpolnitvi olimpijske norme (»Lorger peti v finalu«, 1956).

Krešo Račić je z uvrstitvijo v finale dosegel velik uspeh v metu kladiva. V finalu je

Račić dosegel 6. mesto in s tem dokazal vsem, da sodi med najboljše metalce

58

kladiva na svetu. Za sabo je pustil veliko znanih metalcev in za svojimi najboljšimi

dosežki zaostal le dva metra (»Račić na 6. mestu«, 1956).

Tri osvojene medalje srebrnega sijaja, ki so jih osvojili Mihalić, nogometaši in

vaterpolisti so vsekakor velik uspeh za reprezentanco. Poleg tega so tudi nekateri

ostali športniki s svojimi dosežki blizu najboljših dokazali, da so povsem blizu

svetovnega vrha (»Ugodna bilanca naših tekmovalcev: 3 srebrne kolajne«, 1956;

Kragujević, 1984). Na deljenih igrah v Stockholmu in Melbournu se je z odličji lahko

pohvalilo skupno 38 držav. Reprezentanca Jugoslavije je med vsemi državami

udeleženkami iger osvojila 26. mesto (Perišić, 2003).



bili: Nada Kotlušek, Stanko Lorger in Milena Usenik. Vsi so nastopali v atletiki

(Melbourne/Stockholm 1956, 2016).

Vjesnik in Borba sta kar obsežno poročala iz olimpijskih iger, vendar slovenski

športniki niso pogosto omenjeni. V celotnem času olimpijskih iger so bili slovenski

športniki omenjeni le v naslednjih izdajah.

- 24. 11. 1956

V Borbi je v sklopu članka o olimpijskih igrah podnaslov: »Neočekivan uspjeh

Kotlušekove«. V članku avtor hvali Kotluškovo in njen nepričakovan uspeh v metu

diska, ko se je uvrstila v finale in tam zasedla končno 10. mesto in to v disciplini, v

kateri ni niti računala na uspeh (»Dima, Kuc i Fikretova prvi pobjednici«, 1956).

- 28. 11. 1956

Borba v članku omeni nastop Lorgera v polfinalu teka na 110 m čez ovire. Nastop

označi kot dober, s čimer je Lorger tudi opravičil zaupanje in se uvrstil na drugo

mesto v svoji kvalifikacijski skupini (»U sjeni prvaka«, 1956). V Vjesniku je tudi članek

z naslovom: »Lorger u polufinalu«, v katerem so navedeni samo rezultati

kvalifikacijskih skupin (»Lorger u polufinalu«, 1956).

59

- 29., 30. 11., 1. 12. 1956

Borba v obsežnejši izdaji objavi naslov: »Lorger peti«. Avtor v članku hvali Lorgera in

podrobno opiše udeležence in potek finalne preizkušnje v teku na 110 m čez ovire.

Članek zaključi z: »Peto mjesto – to je veliki uspjeh za jugoslavnskog predstavnika.

On je dosad naš najbolje plasirani atletičar na igrama u Melburnu. Bravo Lorger!«

(»Lorger peti«, 1956). Vjesnik objavi članek z naslovom: »Stanko Lorger peti!«, v

katerem opiše nastop Lorgera v polfinalu in finalu (»Stanko Lorger peti«, 1956).

Slika 13: Stanko Lorger (»Lorger peti«, 1956)

60

- 9. 12. 1956

Dan po zaključku iger Vjesnik povzame nastope jugoslovanskih športnikov. O

vsakem Slovencu napišejo kratek članek z opisom nastopa in pričakovanji pred

igrami (»Možemo biti zadovoljni«, 1956).

Slika 15: Članek o nastopu Kotluškove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956)

Slika 16: Članek o nastopu Lorgera (»Možemo biti zadovoljni«, 1956)

Slika 14: Članek o nastopu Usenikove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956)

61

4 ZAKLJUČEK

Po drugi svetovni vojni so jugoslovanski športniki, predvsem na poletnih olimpijskih

igrah, dosegali zelo dobre rezultate. Najuspešnejša je bila nogometna

reprezentanca, ki je na treh igrah zapored osvojila naslov olimpijskega podprvaka.

Slovenski športniki so bili bolj v ospredju reprezentance Jugoslavije, ki je nastopala

na zimskih olimpijskih igrah v primerjavi s tisto, ki je nastopala na poletnih igrah. V

poročanju Borbe in Vjesnika je opaziti, da so bili športi, ki so se odvijali na poletnih

igrah, veliko bolj priljubljeni med poročevalci iz teh dveh dnevnikov, kot pa športi, ki

so se odvijali na zimskih igrah, čeprav so tudi iz zimskih iger dokaj podrobno

poročali.

Opazna je razlika med posameznimi leti in kvaliteto poročanja, ki se z vsakimi igrami

dviguje in je največja na poletnih igrah 1956. Poročanje v Borbi in Vjesniku o

slovenskih športnikih je zadovoljivo. Opazi se razlika v številu člankov, kjer omenijo

slovenske športnike na zimskih ali poletnih olimpijskih igrah v prid zimskih, kar je

razumljivo, saj je bilo večina reprezentantov, ki so sestavljali jugoslovansko

reprezentanco, Slovencev.

V času zimskih olimpijskih iger med leti 1948 in 1956 se je zgodilo samo dvakrat, da

ne bi bil objavljen vsaj en članek o nastopu slovenskih športnikov na OI. To se je

zgodilo 2. 2. 1948, ko je bilo na sporedu drsanje in hokej ter 20. 2. 1952, ko je bil na

sporedu samo hokej. V vseh ostalih izdajah Borbe in Vjesnika se je pojavil članek, ki

je omenjal slovenske športnike, ki so v okviru jugoslovanske reprezentance nastopali

na ZOI. Pri poročanju iz POI se opazi razlika v količini in obsegu člankov glede na

zimske OI. Približno enako število člankov iz POI z omembo slovenskih športnikov je

bilo med poletnimi igrami leta 1948 in 1956, medtem ko je bilo med igrami leta 1952

zelo malo omemb slovenskih športnikov v Borbi ali Vjesniku.

Na splošno se je o nastopih slovenskih športnikov na olimpijskih igrah 1948–56

poročalo objektivno. Komentarji so opisovali dejansko stanje na posameznih

dogodkih. Videti je, da so poročevalci veliko bolj poudarjali uspehe, ob neuspehih so

realno ocenili stanje in poizkušali poiskati tudi pozitivne vidike olimpijskega nastopa.

62

5 VIRI

Bergant, E., Cerar, M., Knez-Bergant, M., Pavlin, T., Rožman, M. in Šugman, R.

(1996). Od Aten do Atlante 100 let olimpijskih iger. Ljubljana: slovenska

olimpijska akademija.

Bergant, E. in Tomić, B. (ur.). (1983). Olimpijske steze. Ljubljana: ČGP Delo.

Kragujević, B. (1984). Sa olimpijskih borilišta. Beograd: Zavod za udžbenike.

Kruse, B. (1996). Kronika 100 let olimpijskih iger. Ljubljana: Založba Mladinska

knjiga.

Pavlin, T. (2005). Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Perišić, Đ. (2003). Naši olimpijci od Štokholma do Solt Lejk Sitija. Beograd: D.T.A.

Trade.

Račič, M. in Levovnik, T. (2002). Naši olimpijci. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije

– Združenje športnih zvez.

Slovenski olimpizem. (1994). Ljubljana: Organizacijski odbor za pripravo razstave

Slovenski olimpizem.

Stepišnik, D. (1968). Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

Šugman, R. (2013). Olimpizem. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje

športnih zvez.

Takač, A. (1999). Šezdeset olimpijskih godina. Novi Sad: Prometej.

63

ATENE 1896. Olympic.si. (2016) Pridobljeno iz http://stara.olympic.si/sportne-

igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-atene-1896/

BERLIN 1936. Olympic.org. (2016) Pridobljeno iz https://www.olympic.org/berlin-

1936

CHAMONIX 1924. Olympic.org. (2016) Pridobljeno iz

https://www.olympic.org/chamonix-1924

CORTINA D'AMPEZZO 1956. Olympic.si. (2016) Pridobljeno iz

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/zimske-igre/zoi-

cortina-dampezzo-1956/

GARMISCH-PARTENKIRCHEN 1936. Olympic.org. (2016) Pridobljeno iz

https://www.olympic.org/garmisch-partenkirchen-1936

HELSINKI 1952. Olympic.si. (2016) Pridobljeno iz http://stara.olympic.si/sportne-

igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-helsinki-1952/

LONDON 1948. Olympic.si. (2016) Pridobljeno iz http://stara.olympic.si/sportne-

igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-london-1948/

MELBOURNE/ STOCKHOLM 1956. (2016) Olympic.si. Pridobljeno iz

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-

melbourne-1956/

Olimpijski simboli. Olimpijski komite Slovenije. (2016) Pridobljeno iz

http://www.olympic.si/olimpijsko-gibanje/olimpijski-simboli/

OSLO 1952. Olympic.si. (2016) Pridobljeno iz http://stara.olympic.si/sportne-

igre/sportne-igre/olimpijske-igre/zimske-igre/zoi-oslo-1952/

ST. MORITZ 1948. Olympic.si. (2016) Pridobljeno iz http://stara.olympic.si/sportne-

igre/sportne-igre/olimpijske-igre/zimske-igre/zoi-st-moritz-1948/

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-atene-1896/

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-atene-1896/

https://www.olympic.org/chamonix-1924

https://www.olympic.org/garmisch-partenkirchen-1936

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-helsinki-1952/

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-helsinki-1952/

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-london-1948/

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/poletne-igre/poi-london-1948/

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/zimske-igre/zoi-oslo-1952/

http://stara.olympic.si/sportne-igre/sportne-igre/olimpijske-igre/zimske-igre/zoi-oslo-1952/

64

Časopisje

Borba

Naši smučarski reprezentativci treniraju na olimpijskim stazama u Sent Moricu. (28.

1. 1948). Borba. 20, st. 7.

Jučer su u Sent Moricu počele Pete zimske olimpijske igre. (31. 1. 1948). Borba. 22,

st. 7.

Jučer su u Sent Moricu održana smučarska takmičenja u daljinskom trčanju na 18

kilometara. (1. 2. 1948). Borba. 23, st. 5.

Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja z spustu za muškarce. (3. 2. 1948).

Borba. 25, st. 7.

Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u štafeti 4 x 10 km. (4. 2. 1948). Borba.

26, st. 7.

Rezultati jučerašnjih takmičenja u kombiniranom slalomu. (5. 2. 1948). Borba. 27, st.

7.

Takmičenje u smučarskom trčanju na 50 kilometara. (7. 2. 1948). Borba. 28, st. 7.

Jugoslaven Janez Polda skočio 71 metar. (8. 2. 1948). Borba. 29, st. 7.

Zvanični rezultati takmičenja u smučarskim skokovima. (9. 2. 1948). Borba. 30, st. 7.

Jugoslavenski bacač kladiva Gubijan osvojio srebrnu olimpijsku medalju. (1. 8.

1948). Borba. 176, st. 6.

Rezultati takmičenja na Olimpijadi. (3. 8. 1948). Borba. 177, st. 4.

65

Jugoslavenska plivačka štafeta 4 x 200 plasirala se u finale. (4. 8. 1948). Borba. 178,

st. 4.

Rezultati jučerašnjeg takmičenja. (7. 8. 1948). Borba. 180, st. 6.

U finalnom takmičenju s najboljim svjetskim plivačima koji učestvuju na Olimpijadi

Jugoslaven Cerer je stigao peti na 200 metara prsno. (8. 8. 1948). Borba. 181, st. 6.

Jučer je završena Olimpijada. (15. 8. 1948). Borba. 184, st. 6.

Tri dana uoči otvaranja natjecanja. (13. 2. 1952). Borba. 31, st. 6.

Sutra se svečano otvaraju VI. zimske olimpijske igre. (14. 2. 1952). Borba. 32, st. 4.

U veleslalomu pobjedio Norvežanin Eriksen. (16. 2. 1952). Borba. 33, st. 7.

Naš takmičar Janko Štefe trinaesti u smuku. (17. 2. 1952). Borba. 34, st. 7.

Realan plasman u veleslalomu. (18. 2. 1952). Borba. 35, st. 4.

Janko Štefe 13. u spustu. (18. 2. 1952). Borba. 36, st. 4.

Između trka na VI. Zimskim olimpijskim igrama. (19. 2. 1952). Borba. 37, st. 4.

Birkova 14 a Kordeževa 16 u trčanju na 10 kilometara. (24. 2. 1952). Borba. 41, st. 7.

Janez Polda zauzeo šesnaesto mjesto u specijalnim skokovima. (25. 2. 1952).

Borba. 42, st. 4.

Vrlo dobar plasman naše ekipe na VI. olimpijskim igrama. (26. 2. 1952). Borba. 43,

st. 4.

Velik uspjeh Dangubića i Lorgera. (24. 7. 1952). Borba. 175, st. 5.

66

Danas se otvaraju Sedme zimske olimpijske igre. (26. 1. 1956). Borba. 22, st. 7.

Hakulinen osvojio prvu zlatnu medalju. (28. 1. 1956). Borba. 23, st. 7.

Uspjeh sovjetskih takmičara. (29. 1. 1956). Borba. 24, st. 7.

Trijumf Austrijanaca u veleslalomu. (30. 1. 1956). Borba. 25, st. 5.

Brenden najbolji na 15 km. (31. 1. 1956). Borba. 26, st. 7.

Zajler dvostruki pobjednik. (1. 2. 1956). Borba. 27, st. 7.

Neočekivana pobjeda finske štafete. (2. 2. 1956). Borba. 28, st. 7.

Zajler osvojio i treču zlatnu medalju. (4. 2. 1956). Borba. 29, st. 5.

Sovjetska štafeta prva. (5. 2. 1956). Borba. 30, st. 6.

Triumf Finaca u skokovima. (6. 2. 1956). Borba. 31, st. 6.

Olimpijska bilanca. (7. 2. 1956). Borba. 32, st. 6.

Dima, Kuc i Fikretova prvi pobjednici. (24. 11. 1956). Borba. 313, st. 5.

U sjeni prvaka. (28. 11. 1956). Borba. 318, st. 6.

Lorger peti. (29., 30. 11., 1. 12. 1956). Borba. 319, st. 16.

Polet – fizkulturni tednik/Polet

Jugoslovanski nogometaši so osvojili na olimpijadi v Londonu srebrno medaljo. (16.

8. 1948). Polet- fizkulturni tednik. 33, st. 1.

67

Jugoslovanski športniki dosegajo lepe rezultate na XII. olimpiadi. (5. 8. 1948) Polet –

fizkulturni tednik. 32, st. 1.

M. Jeločnik. (26. 7. 1948). Polet – fizkulturni tednik. 30, st. 2.

Štefe dosegel s 13. mestom v smuku. (17. 2. 1952). Polet – fizkulturni tednik. 6, st. 1.

Polda na 16. mestu boljši od Bradla. (24. 2. 1952). Polet – fizkulturni tednik. 8, st. 1.

XV. olimpijske igre so otvorjene. (20. 7. 1952). Polet – fizkulturni tednik. 47, st. 1.

Naši tekači so izpolnili pričakovanja. (29. 1. 1956). Polet. 5, st. 2.

Olimpijski ogenj je vzplamtel v Cortini. (29. 1. 1956). Polet. 5, st. 3.

Finci so mojstri v skokih. (5. 2. 1956). Polet. 6, st. 1.

Melbourne v pripravah za letne olimpijske igre. (5. 2. 1956). Polet. 6, st. 5.

Račić na 6. mestu. (25. 11. 1956). Polet. 47, st. 2.

Rusi so bili boljši. (9. 12. 1956). Polet. 49, st. 1.

Ugodna bilanca naših tekmovalcev: 3 srebrne kolajne. (9. 12. 1956). Polet. 49, st. 1.

Večer

Plapola olimpijski ogenj. (27. 1. 1956). Večer, 21, st. 2.

V smuku zmagala Berthod (Švica). (2. 2. 1956). Večer, 26, st. 4.

Tudi za Jernberga zlata kolajna. (3. 2. 1956). Večer, 27, st. 4

68

Končno zlata kolajna tudi za ruske tekače. (6. 2. 1956). Večer, 29, st. 6.

Hyyvarinen rešil tradicijo. (6. 2. 1956). Večer, 29, st. 6.

Olimpijske igre so se pričele. (23. 11. 1956). Večer. 275, st. 1.

Lorger peti v finalu. (1. 12. 1956). Večer. 280, st. 6.

ZSSR – Jugoslavija 1:0 (0:0). (10. 12. 1956). Večer. 287, st. 6.

Vestnik

V soboto se prično. (29. 1. 1948). Vestnik, 8, st. 4

Začetek V. zimske olimpijade. (31. 1. 1948). Vestnik, 10, st. 4.

Pričetek V. zimske olimpijade. (4. 2. 1948). Vestnik,11, st. 4.

Danes so se pričele VI. Zimske olimpijske igre. (14. 2. 1952). Vestnik, 38, st. 4.

Dva dneva Skandinavcev. (24. 2. 1952). Vestnik, 47, st. 4.

XIV. Olimpijske igre so se pričele. (31. 7. 1948). Vestnik, 62, st. 4.

Lep uspeh Gubljana, ki je osvojil srebrno medaljo. (4. 8. 1948). Vestnik, 63, st. 4.

V nogometu smo si priborili srebrno kolajno. (15. 8. 1948). Vestnik, 68, st. 3.

V soboto so bile zaključene XIV. Olimpijske igre. (18. 8. 1948). Vestnik, 69, st. 3

Norveška triumfira. (17. 2. 1952). Vestnik, 40, st. 4

Vsak nekaj: Amerika, Italija, Norveška in Avstrija po eno zlato medaljo iz Norrefjella.

(18. 2. 1952). Vestnik, 41, st. 4.

69

Slalom padcev. (20. 2. 1952). Vestnik, 43, st. 4.

XV. moderne olimpijske igre se pričenjajo. (19. 7. 1952). Vestnik, 170, st. 3

Svečana otvoritev XV. olimpijskih iger. (21. 7. 1952). Vestnik, 171, st. 3.

Whitfield drugič prvak na 800 m. (23. 7. 1952). Vestnik, 172, st. 3

Lorgerju je manjkalo le malo do finala. (25. 7. 1952). Vestnik. 174, st. 3.

Velika izenačenost moštev v waterpolo turnirju. (31. 7. 1952). Vestnik. 179, st. 3

Končane so XV. olimpijske igre – največja prireditev vseh časov. (4. 8. 1952).

Vestnik. 181, st. 3.

Jugoslavija – Madžarska 0:2. (4. 8. 1952). Vestnik. 181, st. 3.

Vjesnik

Danas počinju u St. Moritzu Pete zimske olimpijske igre. (30. 1. 1948). Vjesnik. 1126,

st. 5.

Uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre. (31.

1. 1948). Vjesnik. 1127, st. 5.

Skandinavci premočni pobjednici u trci na 18 km. (1. 2. 1948). Vjesnik. 1128, st. 5.

U skijaškoj štafeti ekipa Jugoslavije je stigla deveta. (4. 2. 1948). Vjesnik. 1130, st. 6.

U štefetnoj utci naš se Razinger plasirao na 14 mjesto. (5. 2. 1948). Vjesnik. 1131, st.

6.

Vrlo dobar uspjeh naših reprezenatativaca u skijaškim skokovima. (8. 2. 1948).

Vjesnik. 1132, st. 6.

70

U trci na 50 km od svih sudjelujućih država jedino su jugoslavenski natjecatelji stigli

svi na cilj. (8. 2. 1948). 1132, st. 6.

Razpored olimpijskog plivačkog turnira. (27. 7. 1948). Vjesnik. 1177, st. 4.

Pred 85.000 gledalaca u Londonu svečano su otvorene XIV. Olimpijske igre. (30. 7.

1948). Vjesnik. 1179, st. 4.

Jugoslaven Ivan Gubian osvojijo u bacanju kladiva drugo mjesto na Olimpijadi. (1. 8.

1948). Vjesnik. 1180, st. 4.

Jugoslavenska plivačka štafeta 4x200 m u finalu. (4. 8. 1948). Vjesnik. 1181, st. 4.

U waterpolo susretu Madžarska – Jugoslavija 3:1. (5. 8. 1948). Vjesnik. 1182, st. 4.

Jugoslaven Stipetić kvalificirao se u plivanju na 1500 metara u finale. (7. 8. 1948).

Vjesnik. 1183, st. 4.

Danas se u Londonu sastaju nogometne reprezentacije Jugoslavije i Velike Britanije.

(11. 8. 1948). Vjesnik. 1184, st 4.

Zimska olimpijada. (14. 2. 1952). Vjesnik. 2230, st. 6.

Počele su zimske Olimpijske igre. (15. 2. 1952). Vjesnik. 2231, st. 6.

Svečano otvaranje. (16. 2. 1952). Vjesnik. 2232, st. 6.

Eriksen i Austrijanci najbolji u veleslalomu. (17. 2. 1952). Vjesnik. 2233, st. 7.

Janko Štefe 13. na olimpijskom spustu. (17. 2. 1952). Vjesnik. 2234, st. 6.

Pet pobjeda osvojili dosad Norvežani. (19. 2. 1952). Vjesnik. 2235, st. 6.

Danas nastupaju Nada Birko i Angela Kordež. (23. 2. 1952). Vjesnik. 2236, st. 4.

71

Pobjeda Norvežana i u skokovima. (25. 2. 1952). Vjesnik. 2237, st. 5.

»Pomilovanje« u Austriji. (5. 1. 1956). Vjesnik. 3402, st. 5.

Danas počinju Igre. (26. 1. 1956). Vjesnik. 3417, st. 8.

Predsjednik Italije Gronchi otvorio igre. (27. 1. 1956). Vjesnik. 3418, st. 8.

Veikko Hakulinen i Ossi Reichert prvi pobjednici olimpijade 1956. (28. 1. 1956).

Vjesnik. 3419, st, 6.

Uspjeh natjecatelja iz SSSR-a. (29. 1. 1956). Vjesnik. 3420, st. 8.

Trostruka pobjeda Austrijanaca. (30. 1. 1956). Vjesnik. 3421, st. 7.

Brenden (Norveška) pobjednik na 15 km. (31. 1. 1956). Vjesnik. 3422, st. 5.

Seiler dvostruki olimpijski pobjednik. (2. 2. 1956). Vjesnik. 3423, st. 6.

Jernberg (Švedska) pobjednik na 50 km. (3. 2. 1956). Vjesnik. 3424, st. 6.

Pobjeda Seilera i u spustu. (4. 2. 1956). Vjesnik. 3425, st. 6.

4x10 km: SSSR pobjednik. (5. 2. 1956). Vjesnik. 3426, st. 8.

Sjajan uspjeh Finaca. (6. 2. 1956). Vjesnik. 3427, st. 8.

Igre su završene. (6. 2. 1956). Vjesnik. 3427, st. 8.

Nije neuspjeh. (7. 2. 1956). Vjesnik. 3428, st. 8.

Lorger u polufinalu. (28. 11. 1956). Vjesnik. 3660, st. 6.

Stanko Lorger peti!. (29., 30. 11., 1. 12. 1956). Vjesnik. 3661, st. 16.

72

Možemo biti zadovoljni. (9. 12. 1956). Vjesnik. 3669, st. 12.

73

IZJAVA

Podpisani Aleš Brumen, rojen 4. 11. 1982 v Postojni, študent Fakultete za šport

Univerze v Ljubljani, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Olimpijske igre in

»naši« 1948 – 56 v luči srbohrvaških tiskanih medijev, pri mentorju doc. dr. Tomažu

Pavlinu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni, teksti niso

uporabljeni brez navedbe avtorjev.

Aleš Brumen

Documents

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT