UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Petra Pekovec

DRUŽBENO KONSTRUIRANJE IN ZAZNAVANJE PROSTORA V

NACIONALNI SKUPNOSTI: PRIMER NORVEŠKE

Diplomsko delo

Ljubljana 2008

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Petra Pekovec

Mentor: izr. prof. dr. Marjan Hočevar

DRUŽBENO KONSTRUIRANJE IN ZAZNAVANJE

PROSTORA V NACIONALNI SKUPNOSTI: PRIMER NORVEŠKE

Diplomsko delo

Ljubljana 2008

Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. Marjanu Hočevarju, profesorju dr. Robertu Minnichu, gospodični Lillian Vikmoen, svojim staršem in prijateljem: Piedad, Špeli, Ani, Sabini, Valentinu in Alessandru, ter vsem sodelujočim pri anketni raziskavi.

Družbeno konstruiranje in zaznavanje prostora v nacionalni skupnosti: primer Norveške Zaznavanje skupnega prostora pripadnikov norveške nacionalne skupnosti se vrši pod vplivom ideološko oblikovanih predstav o nacionalnem prostoru, ki se kažejo v enostranskem predstavljanju Norveške kot dežele neokrnjene narave. Posamezniki so pri selekciji predhodno pripisanih pomenov skupnemu prostoru omejeni s sprejetimi splošno uveljavljenimi družbenimi vrednotami (egalitarnega individualizma) in specifičnimi kulturnimi vzorci, izhajajočimi iz norveške tradicije. Posedovanje določenih družbenih vrednot ali upoštevanje skupnih tradicij, ideoloških in političnih orientacij je v norveški družbi odvisno od generacije, kateri posameznik pripada. Sicer le-ti ideološko oblikovano predstavo o skupnem prostoru v večini sprejemajo, kar se odraža v njihovi prostorski zaznavi, vendar se različne vrednotne orientacije posameznikov, pripadajočih določeni generaciji, reflektirajo v njihovih specifičnih prostorskih praksah, ki bolj ali manj sovpadajo z ideološkimi konstrukcijami nacionalnega prostora. Le-te se prenašajo tudi izven meja nacionalne skupnosti, z namenom oblikovanja identične blagovne znamke države v mednarodnem prostoru. KLJUČNE BESEDE: nacionalna skupnost, egalitarni individualizem, družbeno konstruiranje prostora, prostorsko zaznavanje, blagovna znamka (branding). Social construction and perception of place in national community: the case of Norway The perception of common place in the context of national community is constantly influenced by the ideologically constructed images of national place, which are being reflected in one-sided presentation of Norway as a country with intact nature. The individual’s selection of meanings, previously ascribed to the common place, are limited by the accepted value system (egalitarian individualism) and specific cultural patterns originating in Norwegian tradition. In Norwegian society, personal values, regard for cultural traditions, ideological and political orientations depend on generation every single individual belongs to. However, this ideologically constructed image of common place is being accepted by the members of Norwegian society, as it can be indicated in their perception of place. Diverse value orientations of individuals who belong to different generations are to be reflected in their various spatial practices – to a certain extent, their particular spatial practices coincide with ideological constructions of national place. Moreover, these ideologically constructed images are being presented to the outer world, for the purpose of building a powerful country brand. KEY WORDS: National Community, Egalitarian Individualism, Social Construction of Place, Place Perception, Country Brand.

5

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................................. 9

2. PROSTORSKO VREDNOTENJE V KONTEKSTU NACIONALNE

SKUPNOSTI ................................................................................................................... 11

2.1 Povezanost posameznikov na osnovi nacionalne skupnosti in identitete ............... 11

2.2 Dominantne vrednote norveške družbe: egalitarni individualizem ........................ 14

2.3 Vpliv družbene zaznave prostora na prostorsko (teritorialno) navezanost ............. 22

2.4 Lokalna, regionalna ali nacionalna prostorska identiteta? ...................................... 24

3. KONSTRUKCIJA NACIONALNEGA PROSTORA PREKO USTALJENIH IN

NOVONASTALIH DRUŽBENIH PRAKS IN IDEOLOGIJ ..................................... 30

3.1 Prevzemanje splošno uveljavljenih vrednot v obdobju socializacije ...................... 30

3.2 Nacionalni simbolizem ........................................................................................... 33

3.3 Upodabljanje prostora v literarni, slikarski in filmski umetnosti ........................... 36

3.4 Prispevek javnih prireditev in festivalov k prepoznavnosti lokalnega in

nacionalnega prostora ................................................................................................... 45

4. VPLIV PROSTORSKE ZAZNAVE NA DEJANSKE PROSTORSKE PRAKSE

........................................................................................................................................... 49

4.1 Navezanost na dom kot bivališče posameznika in nacionalni teritorij ................... 49

4.2 Vrednotenje ruralnih in urbanih okolij ................................................................... 51

4.3 Vzorci prostorske poselitve in geografske mobilnosti ............................................ 55

4.4 Razširjenost sekundarnih bivališč ........................................................................... 59

5. PROMOCIJA NACIONALNE (IDEOLOŠKE) KONSTRUKCIJE PROSTORA

V NADNACIONALNEM PROSTORU ........................................................................ 62

5.1 Kreiranje blagovne znamke države (branding) ....................................................... 62

5.2 Promocija turističnih dejavnosti v naravi ............................................................... 67

6. SEMIOLOŠKA ANALIZA PROPAGANDNEGA GRADIVA TER ANKETNA

RAZISKAVA O DRUŽBENI ZAZNAVI NACIONALNEGA PROSTORA .......... 70

6.1 Semiološka analiza turističnega, ekonomskega in političnega propagandnega

gradiva........................................................................................................................... 71

6

6.2 Anketna raziskava o zaznavi nacionalnega prostora »notranjega akterja« in

»zunanjega opazovalca« ............................................................................................... 86

7. SKLEP ......................................................................................................................... 90

8. LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 93

SEZNAM TABEL IN SLIK

Tabela 2.3.1: Navezanost na nacionalni teritorij (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na Norveško?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004). ................................................................................................. 23

Tabela 2.4.2: Navezanost na regionalni prostor prebivalcev Zahodne in Vzhodne regije

Norveške (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 2004). .............................. 25

Tabela 2.4.3: Navezanost na regionalni in lokalni prostor (Vprašanje: »Kako močno ste

navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite; na mesto/vas v katerem živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004). ................. 27

Tabela 2.4.4: Razlike v navezanosti na lokalni, regionalni, nacionalni ali nadnacionalni

prostor (Vprašanje: »Na katero geografsko enoto ste najbolj navezani v prvi vrsti?« - v: World Value Survey 1982, 1990, 1996). .............................................................. 28

Tabela 3.2.5: Izbrani najpomembnejši nacionalni simboli Norveške, Danske in Švedske

(Vprašanje: »Omenili bomo nekaj nacionalnih simbolov. Če bi izbrali le enega izmed njih, kateri simbol bi v največji meri predstavljal vašo državo?« – v: National symbols and rituals in Norway, Sweden and Denmark«, Olaf Aagedal, 1998). ...... 34

Tabela 3.3.6: Tip prostora (urbani/ruralni prostor ali naravna pokrajina), uporabljenega

kot glavnega prizorišča filmske zgodbe v priljubljenih norveških filmih v časovnem obdobju od leta 1920 do leta 2005. ........................................................................... 42

Tabela 4.2.7: Preference urbane in ruralne mladine o prostoru bivanja po končani

izobrazbi (izsledki iz raziskave Marit Haugen in Miriann Villa o mladostniški predstavi ruralnega okolja, izvedeni v letih 2002/03). .............................................. 53

Tabela 4.2.8: Preference ruralne mladine o prostoru bivanja v štirih življenjskih obdobjih

(izsledki iz raziskave Johana F. Rya Youth cultures and migration in the Mountain Region, izvedeni leta 2003)....................................................................................... 53

7

Tabela 6.1.9: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1905–1919. .................................................................................................. 75

Tabela 6.1.10: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih

v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1920–1939. .................................................................................................. 77

Tabela 6.1.11: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih

v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1940–1945. .................................................................................................. 78

Tabela 6.1.12: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih

v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1946–1959. .................................................................................................. 79

Tabela 6.1.13: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih

v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1960–1979. .................................................................................................. 80

Tabela 6.1.14: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih

v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1980–1999. .................................................................................................. 81

Tabela 6.1.15: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih

v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 2000–2007. .................................................................................................. 83

Tabela 6.2.16: Razporeditev izbranih pojmov pri opisu Norveške obeh anketiranih

skupin. ....................................................................................................................... 88 Tabela 6.2.17: Odstotek izbranih razglednic z različnim motivom med pripadniki obeh

anketiranih skupin. .................................................................................................... 88

Slika 2.2.1: Dinamičen prikaz razvrstitve 44 držav glede na dimenzijo modernizacije oziroma postmodernizacije po R. Inglehartu (primerjava med letoma 1981 in 1990).................................................................................................................................... 19

Slika 2.2.2: Dimenzije vrednotnih orientacij, kot jih oblikujeta Inglehart in Hellevik. .. 20 Slika 2.2.3: Vrednotna orientacija norveške družbe glede na moderno-tradicionalno in

materialistično-idealistično dimenzijo v časovnem obdobju od leta 1985 do leta 1999........................................................................................................................... 21

8

Slika 2.4.4: Izražanje prostorske identitete (urbane ali ruralne) preko specifičnih jezikovnih praks (preko uporabe Bokmål ali Nynorsk jezika). ................................ 26

Slika 3.1.5: Ilustraciji tipičnega literarnega prostora v norveških pripovedkah. .............. 32 Slika 3.3.6: Edvard Munch: Skrik (Krik), 1893................................................................ 39 Slika 3.3.7: Najpogosteje uporabljeni motivi pri slikanju norveške pokrajine v času

prebujanja naroda in širjenja nacionalnega romanticizma. ....................................... 40 Slika 4.3.8: Prikaz gosto naseljenih območij Norveške (2007). ....................................... 56 Slika 4.3.9: Tok preseljevanje prebivalstva znotraj Norveške (2006). ............................. 58 Slika 5.1.10: Logotip spletne strani Visitnorway.com. ..................................................... 65 Slika 5.1.11: Naslovna stran elektronske turistične brošure v italijanskem jeziku. .......... 66 Slika 6.1.12: Oglas za pivo pivovarne Frydenlunds iz leta 1930...................................... 74 Slika 6.1.13: Politični plakat iz leta 1905. ........................................................................ 75 Slika 6.1.14: Oglasni plakat železniške družbe Valdress Express iz leta 1928. ............... 76 Slika 6.1.15: Portret norveškega vojaškega častnika, z gorovjem v ozadju, iz leta 1949. 77 Slika 6.1.16: Turistični plakat Norway – the cradle of skiing (Norveška – zibelka

smučanja) iz leta 1950/51. ........................................................................................ 79 Slika 6.1.17: Politični plakat, ki izraža negativno mnenje o priključitvi Norveške

Evropski uniji, iz leta 1973. ...................................................................................... 80 Slika 6.1.18: Poštna znamka z motivom cerkve v naravni pokrajini, iz leta 1995/96. ..... 82 Slika 6.1.19: Turistični plakat z napisom Norway – wild and free (Norveška – divja in

svobodna) iz leta 2007. ............................................................................................. 84 Slika 6.1.20: Grafični prikaz razporeditve prikazanih prostorskih delov ali prvin v

celotnem propagandnem gradivu, razdeljenem v sedem časovnih obdobij. ............. 85

9

1. UVOD

Z namenom ustvarjanja smisla lastnega delovanja v družbi posameznik vsem elementom,

ki oblikujejo njegov svojevrsten življenjski svet, pripisuje različne pomenske vrednosti.

Pripisani pomeni se oblikujejo v kontekstu specifičnega družbenega okolja, v katerem se

posameznik nahaja. Vrednotenje fizičnega prostora, ki predstavlja enega izmed osnovnih

elementov izoblikovanja človekovega življenjskega sveta, je podvrženo različnim

vplivom družbenega okolja, katerih namembnost se artikulira v dejanskem družbenem

delovanju, tj. prostorskih praksah pripadnikov določene družbene skupnosti. Glavno raziskovalno vprašanje se navezuje na načine in moč vplivanja specifičnega

družbenega okolja, utemeljenega na ideji nacionalne skupnosti, pri vrednotenju skupnega

prostora pripadnikov norveške nacionalne skupnosti, ki si poleg skupnega nacionalnega

teritorija delijo tudi podobne kulturne vzorce in vrednotne orientacije. Deljena kultura in

vrednotni sistem, predvsem pa vplivanje nacionalnih ideologij in političnih strategij v

norveški družbi, določajo predstave o skupnem nacionalnem prostoru, njegovim

posameznim delom ali prostorskim prvinam dodajajo različne pomenske vrednosti.

Obstaja vprašanje o skladnosti ideološko oblikovanih prostorskih predstav s prostorskimi

predstavami, ki jih oblikujejo pripadniki norveške nacionalne skupnosti sami ter v

kolikšni meri se družbene konstrukcije prostora reflektirajo v njihovi prostorski zaznavi,

navezanosti in organizaciji.

Z izpostavljenostjo pripadnikov norveške nacionalne skupnosti enakim ideološko-

političnim vplivom se sočasno pojavlja vprašanje o njihovi pripravljenosti sprejemanja

predhodno oblikovanih pomenov fizičnega prostora. Koliko se v družbi predhodno

oblikovane podobe o Norveški – značilnosti le-teh so bile preverjene z metodo

semiološke analize turističnega, ekonomskega in političnega propagandnega gradiva,

zrcalijo v prostorskih predstavah pripadnikov norveške družbe, je bilo do neke mere

mogoče predvideti s pomočjo anketne raziskave o zaznavi norveškega nacionalnega

prostora skupine posameznikov, stalno živečih na Norveškem. Anketna raziskava je

vključevala tudi nekatere pripadnike drugih nacionalnih skupnosti, saj se z namenom

10

promocije lastne države in njenih prostorskih kvalitet, ideološke konstrukcije prostora

prenašajo tudi izven meja norveške države.

Slike ali fotografije Norveške, ki se bodo pojavljale v turističnem, ekonomskem ali

političnem propagandnem gradivu, bodo hipotetično sestavljene predvsem iz naravne

pokrajine in ruralnih predelov Norveške, saj se kot le take ujemajo z ideološko ustvarjeno

podobo nacionalnega prostora. Zaradi obstoječega vrednotnega sistema (egalitarnega

individualizma) in določenih kulturnih vzorcev (izhajajočih iz norveške tradicije)

pripadnikov norveške družbe, ki so konstantno izpostavljeni vplivom nacionalnih

ideologij, se bodo tudi njihove prostorske predstave v večini skladale z ideološko

oblikovanimi. Zaznavanje norveškega nacionalnega prostora s strani skupine

posameznikov, živečih v drugih (evropskih) državah, se ne bo bistveno razlikovalo od

prostorske zaznave norveških državljanov, saj se izven meja nacionalne skupnosti

prenašajo podobne predstave o Norveški, kot se ustvarjajo znotraj njih.

11

2. PROSTORSKO VREDNOTENJE V KONTEKSTU NACIONALNE SKUPNOSTI

Prostor ni le fizična, ampak predvsem družbeno konstruirana komponenta človekovega

življenjskega sveta, kjer se odvijajo različne izkušnje s fizičnim prostorom. Izkušnja

vsakega posameznika s prostorom je predvsem zasebne narave, vendar je sočasno

določena z njegovim kulturnim ozadjem in predhodno pridobljenim znanjem o

izkustvenem prostoru. Družbeno delovanje v prostoru je, kot meni Cantar (Cantar v

Uzzell in drugi 2002: 28), rezultat človekovega pojmovanja fizičnih atributov okolja, v

katerem se le-ta giblje. Oblikovanje medsebojnega odnosa med družbenim akterjem in

fizičnim prostorom se vrši v specifičnem družbenem kontekstu, ki vpliva na

posameznikovo zaznavanje prostora.

Ker je vsak individuum ponavadi tudi del neke skupnosti, s katero ga povezujejo

specifične medsebojne podobnosti, se njegovo zaznavanje prostora do neke mere enači s

prostorsko zaznavo ostalih pripadnikov skupnosti, ki so izpostavljeni podobnim vplivom

skupinske ideologije. Eno trajnejših skupinskih entitet, ki ponuja enkratne možnosti

oblikovanja družbenih mehanizmov prenašanja skupinskih ideologij, predstavlja

nacionalna skupnost.

2.1 Povezanost posameznikov na osnovi nacionalne skupnosti

in identitete

Pripadniki istega naroda se med seboj povezujejo na podlagi etničnih in kulturnih

podobnosti, naseljujejo določen teritorij, ki ga prepoznavajo kot lastnega. Prepoznavanje

skupnega teritorija se vrši sočasno s procesom skupinske identifikacije, teritorializacija

skupnosti naroda pa vpliva na oblikovanje družbenih odnosov skupnosti z zunanjim

svetom (Larochelle 1995: 153). Smith (1995: 56) opozarja na tesen stik, celo povezanost,

med lastnim teritorijem in skupnostjo naroda, ki se oblikuje skozi medgeneracijski prenos

12

tradicij, mitov, deljenih spominov in vrednot. Nacionalna skupnost kot politično

organiziran narod med seboj združuje posameznike, ki so soočeni s konflikti interesov

predstavnikov družbene moči, usmerjenih k uveljavljanju določenih kulturnih,

gospodarskih in političnih vrednot ter orientacij. Narod – imaginarna skupnost po

Andersonu (1996), je konstantno izpostavljen politični ali ideološki propagandi, ki

nacionalni prostor označuje kot identično pokrajino, razlikujočo se od pokrajin ostalega

sveta (Jönsson in drugi 2000: 81). Podobno je preko ideoloških sporočil na tej pokrajini

utemeljena nacionalna skupnost, predstavljena kot edinstvena skupnost z lastno

identiteto.

Posamezniki se gibljejo med različnimi identitetami, katere sprejemajo in oblikujejo

glede na situacijo, s katero se soočijo. S karakteristiko mnogovrstnosti so ponavadi

zaznamovane identitete na individualni ravni (Smith 1995: 123–124). Za razliko pa

kolektivna identiteta, oblikovana v nacionalni skupnosti, ni situacijska, ampak pripisana.

Vedenje posameznika, ki z rojstvom postane pripadnik neke družbene skupnosti, je do

neke mere določeno s skupinsko identiteto, ki jo le-ta sprejme preko procesa socializacije

in družbene komunikacije. Smith (1991: 17) meni, da občutenje nacionalne identitete

posamezniku pomaga pri samodefiniranju in lociranju v širšem družbenem prostoru, saj

se pri procesu oblikovanja identitete vzajemno proizvaja tudi sistem nacionalnih

simbolov in kulturnih vzorcev, ki usmerjajo posameznikovo delovanje in mu dodajajo

smisel. »Kulturni vzorci posamezne družbene skupnosti se kažejo v splošnem védenju,

le-tega se posameznik navadno ne zaveda, dokler se ne sreča z novimi kulturnimi vzorci,

ki ne sovpadajo z njegovimi lastnimi« (Kiel 1993: 57).

Prvotna nacionalna identiteta se je na Norveškem izoblikovala predvsem na osnovi ideala

preprostega življenja ruralnega prebivalstva v predmodernem času. Izrazito pozitivno

vrednotenje vloge kmetstva je povezano z odsotnostjo fevdalnega družbenega reda v

norveški družbi, saj je večina kmetov ali bönderjev s strani vladajočega telesa uživala

popolno svobodo (Gurevich 1978: 403). Podoba kmeta in njegov način življenja

postaneta mit, obenem pa nakazujeta na določene kulturne vzorce, ki jim je potrebno

slediti z namenom prevzemanja identitete norveškega naroda. Tradicije podeželskih

13

skupnosti se nacionalizirajo in posledično tudi sakralizirajo, postanejo skupna kultura

naroda, »edina prava in brezčasna« (Löfgren 1989: 14). Preko ideološkega opravičevanja

nekoč vsakdanjih elementov podeželskega načina življenja danes le-ti pridobijo pomen

nacionalnega (Eriksen 1993: 15).

Eriksen (Eriksen v Auken 2006: 5) meni, da sta poveličevanje kmečke idile in zavračanje

urbanega načina življenja posledica takratnega zaznavanja norveških mest kot prostora

domovanja vrednot dominantne elite, ki se je poistovetila s kulturo danskega naroda. Za

razliko od prefinjenih mestnih ljudi, kot so v 19. stoletju Norvežani poimenovali svoje

danske in švedske sosede, je bila tipična podoba pravega Norvežana podoba zdravega,

preudarnega, v harmoniji z naravo živečega človeka, norveško neokrnjeno podeželje in

narava (le-teh naj bi danski in švedski pokrajini primanjkovalo) pa glavna elementa pri

oblikovanju nacionalne identitete. Prvotna Norveška se je z oziram na tradicijo nahajala

na podeželju in ne v mestnem okolju (Aase 2005: 22).

Sodobne nacionalne identitete Norveške ni mogoče istovetiti z identiteto, oblikovano v

19. stoletju – »v obdobju, ko so državne meje sovpadale z (imaginarnimi) mejami

naroda« (Jönsson in drugi 2000: 64), saj sta narod, enako njegova identiteta, podvržena

konstantnim spremembam in preoblikovanju v času. Vendar pa pretekle izkušnje naroda

močno vplivajo na novo oblikovano identiteto, ki je le transformacija prejšnjih (Smith

1995: 48).

Obdobje modernosti je bilo na Norveškem zaznamovano s trenji med urbano in ruralno

kulturo. Zaradi specifičnih topografskih lastnosti teritorija je znaten delež ruralnih

skupnosti živel v relativno močni socialni in kulturni izolaciji. Z razvojem transportnih in

komunikacijskih sredstev začnejo v ruralne predele uhajati vplivi iz mestnega okolja, ki

povzročijo upor proti novim kulturnim smernicam in nastanek kmečkih gibanj (Munch

1956: 32–37). Kmetstvo ni nikoli iskalo priznanja v urbano orientirani družbi in lastne

kulture ni spojilo z mestno, ampak se je pritisk mestne kulture na podeželje soočil z

nasprotnim procesom uhajanja ruralne kulture v urbano okolje.

14

Kmečka gibanja so imela znaten vpliv na striktno urbano družbo, le-ta se je odražal v

načinu življenja urbanega prebivalstva: Landsmål (danes poimenovan Nynorsk), ki je bil

opredeljen kot jezik ruralnih območij, je poleg Riksmåla (danes poimenovan Bokmål), ki

je bil označen kot mestni in birokratski jezik, ostal uradni jezik države; med prebivalci

mestnega okolja je bunad – tradicionalno kmečko oblačilo, postalo široko sprejeto kot

nacionalni kostum; vpliv ruralnosti je mogoče zaznati tudi v urbani arhitekturi (Munch

1956: 53). Vsi ti družbeni pojavi do neke mere določajo tudi današnjo nacionalno

identiteto, saj se norveška družba kljub izpostavljenosti novim družbenim trendom še

vedno ozira na svojo preteklo tradicijo. Tako se ohranjajo določeni kulturni vzorci in

oblikujejo (obdržijo) specifične vrednote pripadnikov sodobne norveške družbe.

2.2 Dominantne vrednote norveške družbe: egalitarni

individualizem

Norveška družba je v splošnem pojmovana kot močno individualistična – v smislu

poudarjanja neodvisnosti posameznika (Gullestad 1992: 185). Mentaliteta naroda v veliki

meri sloni na konceptu egalitarnega individualizma. Eriksen (1993: 22) ta specifičen

pojem razlaga s težnjo posameznika k enakosti, integriteti in individualnosti ter poudarja,

da so dejavniki za nastanek vrednote egalitarnega individualiznma predvsem zgodovinski

in geografski. Norveška kmečka bivališča so bila v preteklosti zaradi edinstvenih

naravnih značilnosti pokrajine razdrobljena po celotnem teritoriju, med seboj močno

oddaljena in nevešča oblike skupne organizacije. Vendar pa je bogato organizacijsko

življenje norveških lokalnih skupnosti ponujalo priložnosti kooperativnega reševanja

problemov ter obenem nudilo primerno okolje za oblikovanje individualnosti. Poleg

specifičnih geografskih značilnosti norveškega teritorija je k težnji po enakosti in

individualizmu posameznika prispevala tudi protestantska religija, le-ta naj bi

predstavljala »temelj norveške ustave kot predpisane osnove delovanja norveške družbe«

(Selbyg 1986: 107). V protestantski religiji se visoko vrednoti načelo družbene enakosti,

obenem pa z razliko od rimo-katoliške, ki poudarja (vesoljno) skupnost vseh vernikov,

15

protestantska religija zahteva individualno izpovedovanje vere vsakega posameznika

(vsak vernik je pred Bogom sam).

Zaradi pomanjkanja interakcij med razpršeno poseljenimi bivališči se je razvila posebna

lastnost pripadnika norveške družbe, ki pri stiku s tujci ponavadi brani svoj zasebni

prostor in »okoli sebe postavi simbolično pregrado« (Gullestad 1992: 186). Tipičen

predstavnik norveškega naroda je torej v zasebnost usmerjen, vendar tesno povezan z

lokalno skupnostjo, v kateri prebiva.

Težnjo posameznika k družbeni izolaciji predstavlja tudi t. i. nisselue stereotip: izraz

nisselue se nanaša na kapo rdeče barve, katero so v ljudskih pripovedkah nosili gremlini,

danes pa je ta element lokalne folklore le en izmed simbolov norveške nacionalnosti.

Poteg rdeče kape čez ušesa simbolno pomeni željo posameznika po izolaciji, neodvisnosti

in samozadostnosti, hkrati pa naj bi nisselue stereotip predstavljal tesno povezanost

norveškega naroda z ruralnim življenjem: tipičen predstavnik norveškega naroda naj bi

bil neroden in nesofisticiran kmetovalec, nezmožen elegantnega gibanja v kompleksnem

modernem okolju (Eriksen 1993: 31–34).

Koncept egalitarnega individualizma med seboj združuje vrednote enakosti in zmernosti

ter posameznikove povezanosti z naravnim okoljem.

• Enakost

V norveški družbi vrednota enakosti izvira iz odsotnosti aristokratskega razreda in

ohranjanja svoboščine kmetstva v času evropskega fevdalizma (Aase 2005: 14–16).

Munch (1956: 36–44) trdi, da predstavlja prizadevanje za integriteto, dostojanstvo in

neovirano samoizražanje posameznika, v ruralnih skupnostih skandinavskega prostora

znan in že dolgo obstoječ ideal.

Anne Cohen Kiel (1993: 56) meni, da se večina norveškega naroda pri svojem vedenju v

družbi ozira na temeljno vodilo (vrednoto enakosti) Jantejevih zakonov – Janteloven

(1933), ki so predstavljali pravno ureditev vaške skupnosti v noveli priznanega

16

norveškega književnika Axel Sandemoseja. Jantejevi zakoni so v mnogih zgodovinskih

zapisih opredeljeni kot ključni element pri organiziranju ruralnih skupnosti, so »globoko

ukoreninjen vidik norveške kulture« (Eriksen 1993: 21). Njihova obstojnost v času se

kaže v navezovanju na le-te v današnjih političnih diskusijah in osebnostnih

opredeljevanjih. V norveški družbi današnjega časa posameznikovo odobravanje

Jantejevih zakonov vodi k splošnemu predvidevanju, da le-ta verjetno izhaja ali pa živi v

ruralnem okolju. Sandemose v Jantejevih zakonih človeka opozarja, da se nikoli ne sme

počutiti nadrejenega ali večvrednega drugim ljudem:

Janteloven:

1. Du skal ikke tro at du er noe.

2. Du skal ikke tro at du er så meget som oss.

3. Du skal ikke tro at du er klokere enn oss.

4. Du skal ikke innbille deg at du er bedre enn

oss.

5. Du skal ikke tro at du vet mere enn oss.

6. Du skal ikke tro at du er mere enn oss.

7. Du skal ikke tro at du er duger til noe.

8. Du skal ikke le av oss.

9. Du skal ikke tro at noen bryr seg om deg.

10. Du skal ikke tro at du kan lære oss noe

(Sandemose v Gullestad 1996: 315).

Jantejevi zakoni:

1. Ti ne bi smel verjeti, da si nekdo.

2. Ti ne bi smel verjeti, da si vreden toliko, kot

smo vredni mi.

3. Ti ne bi smel verjeti, da si pametnejši od nas.

4. Ti se ne bi smel osmešiti z razmišljanjem, da

si boljši od nas.

5. Ti ne bi smel verjeti, da veš več, kot vemo mi.

6. Ti ne bi smel verjeti, da si nekaj več, kot smo

mi.

7. Ti ne bi smel verjeti, da si uspešen v vsem.

8. Ti se ne bi smel norčevati iz nas.

9. Ti ne bi smel verjeti, da te kdo občuduje.

10. Ti ne bi smel verjeti, da nas lahko učiš o

nečem.

• Zmernost

Vrednote zmernosti v današnjem času na Norveškem ni mogoče uvideti v posedovanju

materialnih dobrin, ampak se vrednota zmernosti kaže v načinu prehranjevanja. Vrsta

hrane ne odraža ekonomskega standarda posameznika, ampak načelo etike in moralnosti.

Matpakke oziroma plastična posoda s hrano, ki si jo posameznik predhodno pripravi in

vsebino zaužije v času kosila na delovnem mestu, ponavadi vsebuje tanke rezine kruha,

obložene z norveškim rjavim sirom, ki je bil pred tem narezan s posebnim pripomočkom

17

za rezanje sira. Takšen pripomoček, izumljen na Norveškem, je pravi simbol zmernosti,

saj omogoča sir narezati na najtanjše možne rezine (glej Aase 2005: 17–18).

Rjavi sir simbolizira ruralno okolje in je pristen objekt norveške nacionalne kulture,

njegov medel okus namiguje na preprostost ruralnega načina življenja (Eriksen 1993: 15).

Nagnjenost pripadnika norveške družbe k zmernosti je mogoče opredeliti kot posledico

načela asketizma, obstoječega v kontekstu protestantske religije (Gullestad 1989: 90).

• Povezanost posameznika z naravo

Pripadnik norveške družbe pojmuje možnost po preživljanju določenega časa v naravi kot

eno izmed determinant uspešnega življenja. Dostop do narave je potreben pri

zmanjševanju problemov urbanega življenja, omogoča mir in tišino ter osvobaja človeka

urbanega hrupa (glej Caulkins 1998: 20).

Človek, ki ne kaže posebnega interesa po preživljanju določenega časa v naravnem

okolju, za katerega v norveškem jeziku obstaja poseben izraz – friluftsliv, je s strani

večine dojet kot človek z neizpolnjenim življenjem (Eriksen 1993: 25). Sprehajanje v

naravi ne pomeni družabnega dogodka, ampak osamitev posameznika in pobeg iz dnevne

rutine mestnega življenja (Aase 2005: 20). Oboževanje narave ima več vidikov: s

političnega vidika neokrnjena narava predstavlja nacionalni simbol, z zasebnega vidika

naravno okolje nudi prostor različnim družinskim ritualom, kot je npr. preživljanje

prostega časa v družinski koči (Eriksen 1996).

Poudarek na človekovi povezanosti z naravo se kaže tudi v uvedbi Zakona o odprtem

prostoru (1957), ki zagotavlja neoviran dostop vsakega norveškega državljana do

naravnega okolja. Vsak državljan ima z namenom rekreacije in sproščanja v naravi

pravico uporabljati privatne posesti drugih državljanov. Zakon temelji na predpostavki o

vedenju človeka kot ljubitelja narave in ne njenega uničevalca (glej Strand 1988: 12).

Sistem vrednot ima v vsaki družbi pomembno vlogo, saj predpisuje kulturno osnovo

izoblikovanja lojalnosti do obstoječih ekonomskih in političnih sistemov, obenem pa

18

prihaja do medsebojnega vpliva med vrednotnimi, zunanje ekonomskimi in političnimi

sistemi, ki vzajemno sodelujejo pri oblikovanju sprememb v dani družbi (glej Inglehart

1997: 52–53).

Kultura neke družbe ne vsebuje le določenih mitov, ki bi opravičevali obstoj dominantnih

elit, ampak odraža celotno zgodovino in življenjske izkušnje družbenih članov. Inglehart

(1997) meni, da obstaja med družbeno kulturo in njenim okoljem (ekonomskim in

političnim sistemom) neprisiljena komunikacija, ki je značilna predvsem za visoko

razvite (postindustrijske) družbe. Ekonomska in politična varnost naj bi po njegovem

mnenju vplivali na spremembe v vrednotnem sistemu – prispevali k pojavu novih t. i.

postmaterialističnih vrednot. V družbi, kjer so zadovoljene osnovne življenjske potrebe

človeka oziroma kjer je omogočen visok življenjski standard posameznikov, bodo težnje

po kopičenju materialnih dobrin nadomestila nagnjenja posameznikov k samoizražanju,

humanosti, osebni svobodi itd. Inglehart (1997) z merjenjem materialističnih nasproti

postmaterialističnim vrednotnim orientacijam1 v 43 (in več) družbah, med katerimi je tudi

norveška, le-tem določi prostor znotraj modernizacijske in postmodernizacijske kulturne

dimenzije (glej Sliko 2.2.1).

1Empirični del raziskav temelji na respondentovem rangiranju različnih postavk. Npr. izbira naslednjih postavk: »vzdrževati red v družbi« ter »boriti se proti naraščanju cen«, naj bi nakazovala na materialistične vrednotne orientacije, medtem ko izbira drugih dveh postavk: »ljudem je potrebno omogočiti sodelovanje pri vladnih odločitvah« ter »ščitenje svobode govora«, kaže na postmaterialistične vrednotne orientacije posameznikov (glej Hellevik 1993: 213).

19

Slika 2.2.1: Dinamičen prikaz razvrstitve 44 držav glede na dimenzijo modernizacije oziroma postmodernizacije po R. Inglehartu (primerjava med letoma 1981 in 1990).

Vir: Prirejeno po Inglehart 1997: 335.

Norveška se uvršča v skupino bogatih držav in se nahaja v bližini ostalih nordijskih

(protestantskih) držav ter tistih, ki se odmikajo od tradicionalne k sekularni-racionalni

oblasti. Večje blagostanje norveške družbe (čeprav je v 1990. letu opaziti rahel zamik v

levo, kar je posledica gospodarske recesije in višje stopnje brezposelnosti med mladimi

(Hellevik 1993: 214)), naj bi glede na Inglehartovo teorijo povzročila upadanje

materialističnih in pojav postmaterialističnih vrednot v družbi. Poleg tega so po njegovem

mnenju mlajše generacije (in posamezniki z višjo izobrazbo) manj materialistično

usmerjene v primerjavi z drugimi generacijami, ki so zaradi vplivov iz okolja

(ekonomske varnosti) podvržene spremembam vrednot, kar povzroči premik celotne

družbe k postmodernizaciji.

V nacionalni raziskavi vrednot norveške družbe (The Norwegian Monitor Value Survey2)

se uporablja dve različni tipologiji vrednotne usmerjenosti (glej Sliko 2.2.2): moderna

2 V okviru NMVS se od leta 1985 naprej raziskave vrednot izvajajo na vsaki dve leti, vzorci raziskav so reprezentativni za norveške državljane, starejše od 14 let (glej Hellevik 2002: 287).

20

nasproti tradicionalni (posamezniki, ki so pozitivno naravnani k urbani kulturi, novim

tehnologijam, so spontani ipd., nasproti tistim, ki vestno sledijo oblasti, religiji, zakonom)

ter materialistična nasproti idealistični vrednotni orientaciji (posamezniki, ki visoko

vrednotijo ekonomsko rast, so nagnjeni k posedovanju in trošenju materialnih dobrin

nasproti tistim, ki so spiritualno usmerjeni, kreativni, pomembni so jim tesni medosebni

odnosi, skrb za soljudi in okolje) (glej Hellevik 2002: 288).

Slika 2.2.2: Dimenzije vrednotnih orientacij, kot jih oblikujeta Inglehart in Hellevik.

Hellevik Inglehart

Moderen (Usmerjen k

spremembam)

Postmaterializem

Moder.materializem (Šibke moralne

Moderni idealizem (Šibke družbene

omejitve) omejitve)

Materialist Idealist

Materializem Trad. materializem

(Močne družbene Trad. idealizem

(Močne moralne

omejitve) omejitve)

Tradicionalen (Usmerjen k

stabilnosti)

Vir: Prirejeno po Hellevik 2002: 288.

Z namenom preverjanja Inglehartove trditve o postmaterialistični vrednotni usmerjenosti

norveške družbe je v shemi dodana njegova tipologija vrednotnih orientacij, ki se med

moderno nasproti tradicionalni in materialistično nasproti idealistični dimenziji umešča

sledeče: postmaterializem v zgornji desni kvadrant modernega idealizma, materializem v

spodnji desni kvadrant tradicionalnega materializma. Analiza vrednotnih sprememb

norveške družbe med letoma 1985 in 1999 (glej Sliko 2.2.3), kaže na predviden premik k

postmaterialističnim vrednotam med letoma 1985 in 1987, vendar se začne norveška

družba med letoma 1987 in 1993 močno nagibati k materialističnim vrednotam, nato

postopoma postane bolj moderno orientirana.

21

Slika 2.2.3: Vrednotna orientacija norveške družbe glede na moderno-tradicionalno in materialistično-idealistično dimenzijo v časovnem obdobju od leta 1985 do leta 1999.

19.02.2008 mmi

Materialistic Idealistic

Traditional

Modern

1985

1987

1989

1991

1993

1995

1997

1999

Vir: Hellevik 2002: 290.

Pripadniki norveške družbe, usmerjeni k modernosti, obenem posedujejo materalistične

vrednote, so ob prelomu tisočletja v večini moderni materialisti (in ne moderni idealisti),

kar ne potrjuje Inglehartove teze o sočasnem ekonomskem napredku in izginjanju

materialnističnih vrednot v (norveški) družbi. Poleg tega Hellevik (2002: 290–300)

ugotavlja, da je mlajša generacija na Norveškem izrazito bolj materialistično usmerjena

od ostalih generacij. Razlike v vrednotni orientaciji posameznikov so največje glede na

starostne skupine, obstajajo tudi razlike glede na izobrazbene skupine, medtem ko so

razlike med posamezniki glede na poklic, razredno, regionalno ali urbano-ruralno

prostorsko pripadnost skoraj neobstoječe. Večina mladih je ob prelomu tisočletja

moderno (liberalno) orientiranih, vendar se le-ti nagibajo k posedovanju materialnih

dobrin in individualizmu. Delež modernih materialistov se sorazmerno z višanjem

starosti generacije zmanjšuje – najstarejše generacije so v večini tradicionalno-

idealistično orientirane.

Glede na nacionalno raziskavo vrednot (The Norwegian Monitor Value Survey) zaseda

Norveška na lestvici materialističnih nasproti postmaterialističnim vrednotam sredinski

položaj ter »zavzema neko srednjo vrednost v modernizacijski proti postmodernizacijski

kulturni orientaciji« (Knutsen 1990: 100).

22

2.3 Vpliv družbene zaznave prostora na prostorsko (teritorialno)

navezanost

Ker obstaja močna povezanost med nacionalnim teritorijem in skupnostjo, kateri le-ta

pripada, postane posameznik sočasno z razvojem občutka pripadnosti nacionalni

skupnosti tudi (emocionalno) navezan na lasten nacionalni teritorij. Williams (1992: 117)

meni, da nacionalni teritorij ne ponuja le prizorišča družbeno-ekonomskih aktivnosti,

ampak je sam po sebi pomenljiv vir družbene moči. Način predstavljanja nacionalnega

prostora (preko vplivnih družbenih akterjev) v javnem diskurzu vpliva na prostorsko

zaznavanje različnih družbenih skupin nacionalne skupnosti, ki se izraža v intenziteti

navezanosti na fizični prostor (Rose v Scourfield in drugi 2001: 579).

Človek poseduje mnogo emocionalnih potreb, ki se navezujejo na prostor – večina čuti

potrebo po pripadnosti ter lastnem umeščanju v širšem družbenem okolju (Lawson 2001:

18). Moč navezanosti na fizični prostor se artikulira v skupinskem prevzemanju

prostorske identitete. Teritorij naroda je imel skozi različna zgodovinska obdobja

pomembno vlogo pri proizvajanju kolektivnih identitet: posameznik se je identificiral z

lastnim prostorom bivanja in sočasno s skupnostjo, ki je z njim delila bivanjski prostor.

»Prostorska identiteta je primerljiva družbeni identiteti, saj se navezuje na

posameznikovo socializacijo s fizičnim svetom« (Proshansky v Uzzell 2002: 29).

Nacionalni teritorij, v lasti nacionalne skupnosti, prispeva k samozaznavanju le-te – dalj

časa je nacionalni prostor v lasti neke skupnosti, večja je verjetnost, da se bo kolektivna

prostorska identiteta kristalizirala med člani družbene skupnosti (Jönson in drugi 2000:

64).

Mlinar (1992: 21–25) opozarja na izginjanje tradicionalnih prostorskih identitet v

postmodernem času, saj se družbeni akterji pod vplivom procesov globalizacije in

individuacije vedno bolj osvajajo pripisanih identitet, prostorske enote pa izgubljajo

svojo ekskluzivno vrednost pri določanju njihove pripadnosti določeni skupnosti.

Strassoldo (1992: 35–36) dodaja, da je izguba relevantnosti prostora pri oblikovanju

23

individualnih identitet posledica razvoja novih (komunikacijskih) tehnologij, relativno

lahke dostopnosti družbenih akterjev do fizičnega prostora na globalni ravni ter

posledične visoke stopnje prostorske mobilnosti. Posamezniki so izpostavljeni

mnogovrstnim vplivom zunanjega sveta, ki lahko sočasno povzročijo slabljenje moči

nacionalnih ideologij.

Eriksen (1993a) se podobno kritično odziva nad idejo trdne in nespremenljive prostorske

identitete med pripadniki norveške družbe. Ena izmed posledic postmodernosti je

nenehno določanje meja in pomenov v prostoru, kjer se gibljejo posamezniki, osvobojeni

specifične prostorske pripadnosti. Romantična ideja Die Heimata kot izvora osebne

identitete posameznika v postmodernosti po mnenju Eriksena ne obvelja več.

Glede na izsledke Mednarodne družboslovne raziskave (International Social Survey

Programme) je večina norveškega naroda še vedno navezana na svoj nacionalni prostor

(glej Tabelo 2.3.1). Na vprašanje o intenziteti navezanosti na celoten nacionalni prostor je

93 odstotkov vprašanih odgovorilo, da se še vedno čuti navezane na Norveško, obenem

tudi ni mogoče zaslediti velikega slabljenja prostorske navezanosti v obdobju devetih let

(med leti 1995 in 2004), kar nakazuje na relativno stabilnost nacionalne prostorske

navezanosti v prihodnosti.

Tabela 2.3.1: Navezanost na nacionalni teritorij (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na Norveško?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004).

Prostorska

navezanost (v %) Na Norveško

1995 2003 2004

Navezanost 93 89 93

Šibka navezanost 5 9 6

Ni navezanosti 1 1 1

N 1508 1438 1379

Vir: Prirejeno po Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008). Relativno stabilna stopnja navezanosti norveških državljanov na nacionalni teritorij ne

podpira ideje o slabljenju moči nacionalnih ideologij. Vendar raznolikost prostorskih

praks v postmodernem času vodi k procesu posameznikove ponovne identifikacije, ki se

24

lahko navezuje na specifične oblike ali dele fizičnega prostora. Ponovno oblikovana

prostorska identiteta ne vsebuje več elementov tradicionalne, ampak je predvsem

zavestno izbrana (kar pomeni, da je posameznik pridobil na moči pri selekciji ideološko

posredovanih identitet), eksperimentalne narave, fleksibilna in mnogovrstna (Mlinar

1992: 25). Podobno tudi Poche (1992: 147) in Strassoldo (1992: 35) trdita, da prostorska

identiteta v sodobnem svetu še vedno obstaja, vendar v spremenjeni obliki. Trenutna

ogroženost kolektivnih prostorskih identitet, izvirajočih iz občutka navezanosti na

celoten nacionalni prostor, vodi k ponovnemu vrednotenju prostora, ki se vrši na različnih

ravneh (regionalnih in lokalnih) celotnega nacionalnega teritorija (Williams 1992: 115).

2.4 Lokalna, regionalna ali nacionalna prostorska identiteta?

Meje nacionalnega prostora postajajo vse bolj prepustne, obenem pa »moč nacionalnih

centrov močno upada« (Strassoldo 1992: 45). Zaradi slabljenja nacionalne kohezivnosti

prihaja do krepitve regionalnih in lokalnih (prostorskih) identitet (Jönsson in drugi 2000:

188).

Razmejitev med posameznimi regijami do neke mere poteka na osnovi fizičnih

geografskih danosti, večja je prostorska oddaljenost med regijami, močnejša je kolektivna

identiteta prebivalcev posamezne regije (Jönsson in drugi 200: 46). Podobno kot

regionalna kultura vpliva za regionalno povezanost prebivalcev posamezne regije, je tudi

skupen regionalni prostor element oblikovanja njihove kolektivne identitete. Paasi (Paasi

v Jönsson in drugi 2000: 140) označi regijo kot kolektivno kategorijo, kjer se občutek

prostorske pripadnosti razvije preko vsakodnevnih aktivnosti in izkušenj posameznikov s

skupnim (regionalnim) prostorom.

Posamezne regije so na Norveškem med seboj po večini ločene na podlagi naravnih meja

– gorovja in razčlenjene obale. Vzhodna in Zahodna regija sta med seboj ločeni z

visokim gorovjem, obenem pa sta to regiji z dvema največjima norveškima mestoma in

mestoma z najvišjo koncentracijo prebivalstva, Oslo in Bergen. Caulkins (1998: 11–19)

25

meni, da prebivalci Zahodne regije Norveške posedujejo specifično močan občutek lastne

identitete, ki naj bi se razlikovala od identitete prebivalcev Vzhodne regije – le-ti naj bi

bili v preteklosti pod večjim vplivom danske kulture in zato takrat manj enakopravni kot

domnevno bolj pristni norveški državljani Zahodne regije. Zaradi relativno velike

geografske oddaljenosti obeh regij (in mogoče tudi obstoječih stereotipov, izvirajočih iz

preteklosti), predvsem pa zaradi ekonomskega in simbolnega3 pomena obeh mest za

celotno nacionalno skupnost, se je med prebivalci vsake regije izoblikovala močna

prostorska identiteta, ki jo je mogoče razbrati tudi iz norveškega dela Družboslovne

raziskave (ISSP), izvedene leta 2004 (glej Tabelo 2.4.2). 83 odstotkov prebivalcev

Zahodne regije ter 77 odstotkov prebivalcev Vzhodne regije Norveške čuti (močno ali

srednjo) navezanost na lasten regionalni prostor.

Tabela 2.4.2: Navezanost na regionalni prostor prebivalcev Zahodne in Vzhodne regije Norveške (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 2004).

Navezanost na regionalni

prostor ( v %)

Vestlandet (Zahodna

regija)

Oslo, Akershus (Vzhodna

regija) Navezanost 83 77 Šibka navezanost 14 19 Ni navezanosti 3 4 N 381 303

Vir: Prirejeno po Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008).

Strassoldo (1992: 35) pri procesu identifikacije večji pomen pripisuje lokalnim

prostorskim enotam, kjer posameznik zaradi izoblikovanih socialnih vezi (sorodniških

razmerij) in tudi specifičnih fizičnih atributov lokalnega prostora, razvije močan občutek

prostorske navezanosti in identitete. Tesna navezanost na lokalni prostor je bila na

Norveškem pogojena z veliko geografsko oddaljenostjo med lokalnimi skupnostmi –

»komunikacija med posameznimi lokalnimi skupnostmi je bila zaradi s fjordi prekinjene

obale ter visokim gorovjem relativno slaba« (Maagerø in Simonsen 2005: 61). Med seboj

močno oddaljene maloštevilne podeželske ali gorske skupnosti so bile organizirane v

obliki t. i. grenda ali bygde. Grend je sestavljala skupina kmetij z nekaj institucionalnimi

3 Mesto Oslo v Vzhodni regiji kot prestolnica države, mesto Bergen v Zahodni regiji kot pomembna turistična destinacija z bogato ribiško tradicijo in romantično podobo prvotnih norveških mest.

26

objekti, bygda pa je bila po številu prebivalcev in objektov nekoliko večja oblika lokalne

skupnosti, vendar je v obeh veljalo načelo sodelovanja in socialne povezanosti lokalnih

prebivalcev (Gullestad 1997: 46–50).

Glede na strukturalistične študije je poleg vrednotenja nacionalnega prostora na ravni

regionalnih in lokalnih prostorskih enot v sedanjosti še vedno pomembna dihotomija

urbanega in ruralnega prostora (Strassoldo 1992: 39). Razlikovanje med urbano in

ruralno prostorsko identiteto je v norveški družbi (predvsem v preteklosti, v določeni

meri tudi v današnjem času) mogoče razbrati iz dihotomije dveh različnih jezikovnih

praks. Uporaba določenega jezika oziroma enega izmed obeh uradnih jezikov države, naj

bi nakazovala na posameznikovo pripadnost ruralnemu ali urbanemu okolju. Posameznik,

ki uporablja novo norveščino – Nynorsk, izoblikovano iz različnih norveških lokalnih

dialektov, naj bi čutil močno navezanost na ruralni prostor (glej Sliko 2.4.4). »Novo

norveščino uporabljajo tudi posamezniki, ki so se iz podeželja preselili v mesto, a še

vedno težijo k ohranjanju svoje prvotne prostorske identitete in specifičnih družbenih

vrednot ter tisti posamezniki, ki kljub konstantnemu življenju v mestnem okolju, želijo

navzven prikazati tesno povezanost z ruralnim prostorom« (Maagerø 2006: 65).

Slika 2.4.4: Izražanje prostorske identitete (urbane ali ruralne) preko specifičnih jezikovnih praks

(preko uporabe Bokmål ali Nynorsk jezika).

Danščina Lokalni dialekti

Urbano Ruralno

Uporaba norveškega knjižnega jezika – Bokmål (transformacija danskega jezika) naj bi

nakazovala na navezanost posameznika na urbani prostor. Posamezniki, ki se

identificirajo z urbano kulturo, vendar živijo v geografskem območju uporabe nove

norveščine, bodo po vsej verjetnosti pri medsebojnem sporazumevanju izbrali norveški

knjižni jezik. Obraten proces prevzemanja uradnega jezika je možen v primerih, ko se

Bokmål

Nynorsk

27

prvotni uporabniki nove norveščine zaradi spremembe prostora bivanja (selitev iz

ruralnega v urbano okolje) odločijo sporazumevati v norveškem knjižnem jeziku, saj le-ta

v večji meri sovpada z njihovimi novimi življenjskimi okoliščinami oziroma s

spremembami v občutku prostorske navezanosti in identitete.

Močno navezanost na lokalni in regionalni prostor med norveškimi državljani je mogoče

ugotoviti iz izsledkov Mednarodne družboslovne raziskave (ISSP) (glej Tabelo 2.4.3), saj

je v letu 2004 86 odstotkov anketiranih pri vprašanju o intenziteti prostorske navezanosti

na lokalni prostor (mesto ali vas, v katerem živijo) izrazilo močno ali srednjo prostorsko

navezanost, medtem ko je na vprašanje o navezanosti na regionalni prostor (na regijo, v

kateri živijo) 72 odstotkov anketiranih izrazilo močno ali srednjo navezanost. Moč

navezanosti na posamezno prostorsko enoto v obdobju devetih let je relativno stabilna,

vendar je višji odstotek regionalne prostorske navezanosti v preteklosti zamenjal višji

odstotek lokalne prostorske navezanosti v letu 2004. Tudi odstotek šibke navezanosti na

lokalni prostor se v primerjavi s preteklimi leti v letu 2004 zmanjša.

Tabela 2.4.3: Navezanost na regionalni in lokalni prostor (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite; na mesto/vas v katerem živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004).

Prostorska navezanost (v %) 1995 2003 2004

Regija Mesto/Vas Regija Mesto/vas Regija Mesto/vas Navezanost 78 69 73 71 72 86 Šibka navezanost 19 27 23 26 16 12 Ni navezanosti 2 2 3 2 2 2 N 1496 1507 1433 1440 1386 1374

Vir: Prirejeno po Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008).

Strassoldo (1992: 47) uporablja pri analiziranju navezanosti posameznikov na lokalno

okolje koncept novih lokalizmov – ti se oblikujejo na podlagi svobodne izbire

posameznika (lokalna prostorska identiteta ni pripisana, takšna kot je obstajala v

tradicionalnih skupnostih, ampak prostovoljno izbrana), obenem pa se sodobne lokalne

skupnosti zavedajo obstoja širšega (nacionalnega in nadnacionalnega) prostora in se z

njim tudi povezujejo.

28

Iz omenjene raziskave (ISSP) je mogoče razbrati močno navezanost norveških

državljanov tako na celoten nacionalni prostor kot na posamezne regionalne in lokalne

prostorske enote. Takšno stanje potrjuje idejo o soobstoju mnogovrstnih prostorskih

identitet družbenih akterjev v postmodernem času. Obenem pomen lokalnega v

globaliziranem svetu ni izginil, »lokalni prostor niti ni bil absorbiran v regionalno ali

nacionalno celoto« (Lefebvre v Richardson in Jensen 2003: 11). Lokalne in regionalne

prostorske enote med seboj niso izolirane in ostro zamejene, ampak so zaradi

medsebojnih relacij in povezav z nacionalnim in nadnacionalnim prostorom pomemben

dejavnik družbenega delovanja posameznika oziroma lokalne, regionalne ali nacionalne

skupnosti.

Soobstoj različnih prostorskih identitet ne pomeni tudi enakega vrednotenja različnih

delov prostora ali kot opozarja Strassoldo (1992: 35), je moč navezanosti na različne

prostorske enote med posamezniki (nacionalne) skupnosti neenakomerno porazdeljena:

navezanost na lokalni prostor je med posamezniki neke skupnosti najvišja, sledi

navezanost na nacionalni prostor, medtem ko je delež posameznikov, ki se v prvi vrsti

čutijo najbolj navezane na regionalni in evropski prostor, izrazito manjši. Takšno trditev

potrjujejo tudi rezultati norveškega dela Evropske raziskave vrednot (World Value

Survey), izvedene v letih 1982, 1990 in 1996 (glej Tabelo 2.4.4).

Tabela 2.4.4: Razlike v navezanosti na lokalni, regionalni, nacionalni ali nadnacionalni prostor (Vprašanje: »Na katero geografsko enoto ste najbolj navezani v prvi vrsti?« - v: World Value Survey 1982, 1990, 1996).

Prostorska navezanost (v %) 1982 1990 1996 Mesto/vas 63 69 56 Regija 14 13 18 Država 19 14 20 Evropa 2 1 3 N 1033 1225 1121

Vir: Prirejeno po World Value Survey (2006).

Medtem ko je iz prej omenjene raziskave (ISSP) mogoče razbrati močno navezanost na

nacionalni, regionalni in lokalni prostor, kjer se je z vprašanji merilo moč navezanosti na

posamezno prostorsko enoto, pa je v Evropski raziskavi vrednot, glede na drugačno

29

oblikovano zastavljeno vprašanje (»Na katero geografsko enoto ste najbolj navezani v

prvi vrsti?«), zaslediti tudi drugačne rezultate: največ anketiranih je v letih 1982, 1990 in

1996 izrazilo navezanost na lokalni prostor, sledita nižja, a podobna odstotka navezanosti

na nacionalni in regionalni prostor, medtem ko je posameznikov, ki so v prvi vrsti najbolj

navezani na nadnacionalni (evropski) prostor, malo. Relativno stabilna porazdelitev

navezanosti na posamezno prostorsko enoto v 1982., 1990. in 1996. letu nakazuje k

podobnemu vrednotenju nacionalnega, regionalnega in lokalnega prostora na Norveškem

v sedanjem času.

30

3. KONSTRUKCIJA NACIONALNEGA PROSTORA PREKO USTALJENIH IN NOVONASTALIH DRUŽBENIH PRAKS IN IDEOLOGIJ

Posameznik je pri procesu pripisovanja pomenov fizičnemu prostoru izpostavljen

vplivom kulturne prezentacije prostora, medtem ko so njegove prostorske prakse

simultano omogočene ali omejene z dejanskimi lastnostmi fizičnega prostora. Kulturna

prezentacija prostora pomembno vpliva na delovanje družbenih akterjev in predstavlja

regulativen mehanizem pri posameznikovi selekciji primernih in zaželenih družbenih

aktivnosti (glej Richardson in Jensen 2003: 12).

Prostorski pomeni se oblikujejo v procesu kreiranja družbenih predstav o fizičnem

prostoru, ki vsebujejo mnogo stereotipov in simplifikacij – skupek vseh ustvarjenih

predstav dejanski prostor oblikuje v mitičnega (Shields v Richardson in Jensen 2003: 15).

Nacionalni prostor se kot nosilec skupne identitete naroda oblikuje v družbeni predstavi

nacionalne skupnosti, ustvarjeni v procesih družbene komunikacije. Posameznik ali

celotna skupnost ustvarjeno predstavo nacionalnega prostora sprejemata preko procesov

socializacije in ponotranjenja splošno uveljavljenih vrednot.

3.1 Prevzemanje splošno uveljavljenih vrednot v obdobju

socializacije

Zgodnji socializacijski procesi vplivajo na izoblikovanje posameznikove osebnostne

strukture. Zaradi nenehne izpostavljenosti določenim družbenim impulzom je artikulacija

sprememb v vrednotah odraslega človeka toliko kompleksnejša. Obvezno osnovnošolsko

izobraževanje in monopol državnih izobraževalnih institucij nad prenosom znanja

mladim generacijam omogoča množično prenašanje določenih vrednot dominantne

družbe.

31

Gellner (Gellner v Aase 2005: 21) podobno ugotavlja, da se prenos nacionalnih vrednot v

moderni družbi ohranja predvsem preko univerzalnega sistema izobraževanja. V norveški

družbi se npr. vrednota preživljanja posameznikovega (prostega) časa v naravnem okolju

začne poudarjati že v obdobju zgodnjega izobraževanja.

Zadnja desetletja se v norveškem nacionalnem učnem sistemu vedno bolj uveljavlja

model izobraževanja, ki podpira tradicijo aktivnega življenja v naravnem okolju.

Ustanove, zadolžene za predšolsko vzgojo otrok, omogočajo, neodvisno od vremenskih

razmer, preživljanje večine otrokovega časa v naravi. Množična razširitev otroških vrtcev

v naravi – naturbarnehager, je sprožila nekaj skeptičnih odzivov norveške javnosti. Ti so

privedli do oblikovanja splošnih uradno sprejetih smernic, po katerih naj bi se ravnali

otroški vrtci v naravi in postali bolj podobni splošnim otroškim vrtcem v državi. Vendar

javni skepticizem ni bistveno vplival na delovanje otroških vrtcev v naravi, saj so starši

otrok, ki obiskujejo omenjene ustanove, motivirani na podlagi družbenega sistema

vrednot. Otroški vrtci v naravi učijo spoštljivega odnosa do narave ter otroku omogočajo

spoznati pozitivne vplive naravnega okolja na človekovo počutje. Starši, ki se odločajo za

obliko vrtcev v naravi, po večini pripadajo urbanemu višjemu ali srednjemu sloju, so

visoko izobraženi in imajo visok osebni dohodek (glej Aase 2005: 23–25).

Konstanten stik z naravo se v izobraževalni praksi uveljavlja tudi s poučevanjem otrok v

naravnem okolju. Večina osnovnih šol na Norveškem izbere en dan v tednu za

poučevanje otrok v bližnjem gozdu ali na bližnjem otoku oziroma si izbere določen

prostor v naravi za poučevanje različnih učnih predmetov. Takšen prostor postane

»domače okolje«, kjer se izvaja specifičen učni predmet in prostor, kamor se učenci

vračajo preko celotnega šolskega leta (glej Hansen 2005: 184).

Poleg institucionaliziranega načina prenašanja vrednot preko omejenega izbora učnega

gradiva pripomore k razvoju otrokovega zaznavanja okolja, v katerem prebiva tudi

otroška literatura, saj le-ta »posamezniku preko procesa branja in opazovanja slikovnih

podob omogoča oblikovanje lastne predstave o zunanjem svetu« (Tolfsby 1998: 2).

32

V obdobju zgodnjega otroštva prvi stik večine norveških otrok z otroško literaturo

predstavljajo ljudske pripovedke, zbrane v pisani in ilustrirani obliki. Show (1994: 7)

meni, da so norveške ljudske pripovedke ključni element predstavljanja kulture naroda,

saj izražajo pravi norveški karakter in v svojem romantičnem opisovanju majhnih ter

izoliranih ruralnih skupnosti, obdanih z gozdovi in visokim gorovjem, odsevajo

človekovo neodvisnost in samozaupanje.

Norveške ljudske pripovedke se delijo v dve skupini: v bajkah je prostor dogajanja

izrazito domišljijski, medtem ko se sage4 nanašajo na specifičen geografski prostor ali

resnične zgodbe literarnih likov (Beyer 1970: 72–75). Še več lokalnih specifičnosti je

mogoče najti v legendah, ki skušajo bralcu podati razlago nenavadnih in osupljivih

geografskih pojavov v pokrajini, ki se nahajajo na točno določenih lokacijah v realnosti

obstoječega prostora.

Literarni prostor je v norveških ljudskih pripovedkah prikazan kot tipična norveška

pokrajina, obdana z visokim gorovjem, z gozdom posejanimi hribi in fjordi (glej Sliko

3.1.5), ki v sagah ali legendah ponavadi predstavlja Vzhodno regijo države. Mestno

okolje ima postranski pomen, omenjeno je le kot prehodni prostor ali prostor, kjer se

literarni junaki zadržujejo le kratek čas. Glavni junaki pripovedk izhajajo iz ruralnega

okolja ter gojijo močno simpatijo do revnih in preprostih ljudi (glej Tønnesen 2005: 80).

Slika 3.1.5: Ilustraciji tipičnega literarnega prostora v norveških pripovedkah.

Vir: Lunde-Larsen 1999: 48.

4 Saga predstavlja skandinavski ep v prozi, je pripoved o junaških dejanjih in doživljanjih.

33

Načelo preprostosti se odraža tudi v domišljijskem liku norveškega kralja, katerega vrlini

sta preudarnost in stvarnost, njegova palača pa je opisana kot tipično norveško kmečko

poslopje, ki se nahaja v visokogorskih predelih dežele. »Pripovedke vedno podcenjujejo

kralja, le-ta je pogosto upodobljen kot rejen in živahen kmetovalec, s katerim si

pripadnik kmetstva deli povsem enakovreden položaj« (Show 1994: 7–8).

Ostali karakterji v pripovedkah, ki ne pripadajo kmetstvu, ampak višjemu sloju (npr.

državni uradniki in duhovniki), so opisani v izrazito ironičnem in šaljivem jeziku. Poleg

pozitivnih likov se v pripovedih pojavljajo tudi negativne podobe – t. i. troli ali ogromne

pošasti, katerih osnovna oblika je izvzeta iz naravnega okolja: »oblikovani so kot

velikani, ki spominjajo na visoko goro ali s snegom prekrito drevo« (Tønnesen 2005: 80).

Troli predstavljajo temačne sile divje in veličastne norveške pokrajine, prebivajo v

norveških gozdovih, jezerih in globočinah norveškega morja, se okorno premikajo med

gorskimi grebeni, v podeželske skupnosti prinašajo zlo in se bojujejo z revnimi

podeželskimi junaki (Ketilsson 1994: 5–8).

Čeprav sodobna norveška literatura, namenjena otrokom in mladostnikom, ne sloni več

na ljudskih pripovedkah, ampak se ukvarja s pojavi in problemi moderne družbe, pa je

med mlajšimi bralci še vedno mogoče zaznati interes po starodavnih pripovedih, ki se

opremljene z novimi in modernejšimi ilustracijami konstantno pojavljajo v novih knjižnih

izdajah (glej Birkeland 1998: 10–24).

Bralna kultura otrok je pod močnim vplivom vzgojno-izobraževalnega sistema, ki želi

mladim generacijam predstaviti kulturo in zgodovino lastnega naroda, le-ta se v idealno

romantični obliki predstavlja prav v ljudskih bajkah, sagah in legendah.

3.2 Nacionalni simbolizem

Posamezniki svojo nacionalno pripadnost istovetijo z določenimi simboli, ki jih bodo kot

pripadniki iste nacionalne skupnosti kot take tudi prepoznali. Simboli, razumljeni le v

34

določenem družbenem kontekstu, omogočajo razumevanje in organiziranje družbenega

prostora pripadnikov določene družbene skupnosti. Vloga nacionalnih simbolov je

predvsem v emocionalni in relativno nedefinirani obliki izražanja pomena, ki ga

pripadniki določenega naroda pripisujejo lastnemu narodu in teritoriju, na katerem

prebivajo (Ortner v AAgedal 2001: 3). Neuradni simboli so za razliko od uradnih

simbolov (nacionalna himna, zastava ipd.) predvsem latentne narave in se izražajo preko

tipičnih (stereotipnih) lastnosti določenega naroda, lahko imajo v vsakdanjem življenju

posameznika večjo uporabnost ali pomensko vrednost.

Angell (Angell v Aagedal 2001: 7) meni, da norveški narod v primerjavi z drugimi

zahodnimi in skandinavskimi narodi goji tesnejšo povezanost med uradnimi nacionalnimi

simboli ter simboli, katere večina pojmuje kot najpomembnejše simbole lastnega naroda.

V raziskavi o uporabi nacionalnih simbolov na Norveškem, Danskem in Švedskem

(National symbols and rituals in Norway, Denmark and Sweden), izvedeni v letu 1998, se

pri izbiranju nacionalnih simbolov, ki po mnenju anketiranih v največji meri predstavljajo

posamezno državo, državni športni dosežki ter naravna pokrajina izločita kot dva izmed

najpomembnejših simbolov v vseh treh skandinavskih državah. V norveškem delu

raziskave se kot prvi najpomembnejši državni simbol izloči norveški Storting oziroma

parlament (glej Tabelo 3.2.5).

Tabela 3.2.5: Izbrani najpomembnejši nacionalni simboli Norveške, Danske in Švedske (Vprašanje: »Omenili bomo nekaj nacionalnih simbolov. Če bi izbrali le enega izmed njih, kateri simbol bi v največji meri predstavljal vašo državo?« – v: National symbols and rituals in Norway, Sweden and Denmark«, Olaf Aagedal, 1998).

Izbrani nacionalni simboli (v %) Norveška Švedska Danska Parlament 38 11 10 Naravna pokrajina 25 27 23 Športni dosežki 20 23 26 Cerkev 5 10 8 Država blaginje 4 9 11 Industrija ali tehnologija 1 11 3 N 1018 1000 1009

Vir: Aagedal 2001: 15.

35

Iz omenjene raziskave je mogoče razbrati tudi pozitiven in emocionalen odnos norveških

državljanov do uradnih simbolov. Uporaba državne zastave je veliko bolj verjetna med

prebivalci Danske in Norveške – državno zastavo večina Norvežanov (82 %) izobesi na

dan državnosti 17. maja. Nacionalna himna pri večini pripadnikov skandinavskih držav

izzove močne emocije in občutke ganjenosti – nacionalna himna pri treh četrtinah

norveških državljanov vedno, včasih ali ob določenih priložnostih povzroči občutke

ganjenosti in narodne pripadnosti (glej Aagedal 2001: 10–15).

Eriksen (1993: 21) nacionalno himno Norveške Ja, vi elsker dette landet (Da, mi ljubimo

to deželo) uporablja kot eno izmed razlag neugodnega počutja pripadnika norveške

družbe v mestnem okolju in njegovega ideala o življenju v majhni rdeči hiši na podeželju.

Eriksen verz nacionalne himne: »Hytter og hus, men ingen borge« – »Koče in hiše, nič

gradov«, interpretira kot izraz tendence norveškega naroda k vrednotenju urbanega

načina življenja skozi standarde, katerih izvor je v podeželskem okolju. Če mestno okolje

ne zadovoljuje človekovih potreb na enak način, kot jih je v preteklosti zadovoljevala

ruralna naselbina, potem v takšnem mestu izpolnjeno življenje človeka ni mogoče.

Lauglo (1995: 262) nacionalno himno Bjørnstjerne Bjørnsona opisuje kot izrazito

enostransko usmerjeno – v njej prevladujejo populistične podobe: divja in skalnata obala,

ki se visoko dviga nad morsko gladino, razkropljena kmečka bivališča, ljubezen do

prednikov ter z antičnimi sagami navdahnjene sanje.

Kot pomembnejši neuradni simbol se na Norveškem pojavlja tudi nacionalni kostum –

bunad. Uporaba tradicionalnega kostuma, ki simbolno predstavlja preteklo zapuščino

norveškega ruralnega prostora, se v sedanjem času presenetljivo povečuje. Čeprav je bil t.

i. bunad prvotno žensko oblačilo kmečkega prebivalstva, ga ima danes v lasti kar ena

tretjina celotne populacije. Nošenje nacionalnega oblačila na različnih komercialnih in

formalnih dogodkih nakazuje na slovesno izražanje nacionalne pripadnosti; njegova

množična uporaba pri proslavljanju norveškega dneva državnosti izraža posameznikovo

navezanost na določeno regijo v državi oziroma njegovo regionalno prostorsko identiteto.

36

Norveška nacionalna identiteta se je izoblikovala ob čaščenju in spoštovanju narave ter

njene neokrnjene pokrajine. Podoba gora in človeka, ki se vzpenja nanje, je prepletena z

zgodovinskimi konstrukti in mitičnimi ideologijami, je ilustracija svobodnega in

neodvisnega norveškega duha. Lik nacionalnih junakov, ki so osvajali gorske vrhove,

predstavlja fikcijski izraz družbenih idealov ali sprejetih norm določenega časa. »Ker so

nacionalni simboli večni in ne sovpadajo z zgodovinskim okvirjem razvoja družbe, je

simbol pohodnika in hribolazca lahko utelešenje sanj nekega naroda« (Rattsø 1984: 6). S

povečevanjem stopnje kompleksnosti in urbanosti družbe, simbol narave oziroma gora

postaja zagotovilo varnosti in ohranjanja preteklih družbenih vrednot.

3.3 Upodabljanje prostora v literarni, slikarski in filmski

umetnosti

Družbena vloga umetnosti je lahko neposredno ali posredno povezana z oblikovanjem

nacionalne identitete oziroma predstavljanjem določene podobe nacionalne krajine.

Nemalokrat se skozi umetniško ustvarjanje izoblikujejo specifične podobe, ki vsebujejo

zavestno izbrane prostorske dele ali prvine in jih kot idealne predstavnike celotnega

nacionalnega teritorija napolnijo s simbolnimi pomeni. V norveškem umetniškem

ustvarjanju je mogoče zaznati ustvarjalčevo nagibanje k upodabljanju ali uporabljanju

motivov določenih delov in krajinskih elementov prostora, tako v literarni, slikarski ali

filmski umetnosti.

• LITERARNA UMETNOST

V obdobju zgodnje norveške književnosti so spodbude k literarnemu ustvarjanju

prihajale iz izkušenj pripovednika z lastno deželo: z vsakodnevnim bojem z naravnimi

prostorskimi ovirami in premagovanjem velikih prostorskih razdalj. Vir ustvarjalčeve

inspiracije so predstavljali predvsem norveško morje ter visokogorska in gozdnata

pokrajina (Beyer 1970: 1–5).

37

Gore simbolizirajo vrednoti svobode in čistosti (Lyngstad 1983: 162), obenem pa lahko

zaradi omejene dostopnosti izoliran gorski svet izzove človekovo hrepenenje po

oddaljenih krajih. Hrepenenje je ponavadi usmerjeno k spoznavanju obmorske pokrajine.

Motiv morja se pogosto podobno enači z vrednotami osvobojenosti in čistosti – v

Bjørnsonovih pripovedih s človekovim hrepenenjem po neskončnosti. Morje se v

nekaterih pripovedih pojavlja tudi kot strašen demon z mističnimi in destruktivnimi

silami narave – v Dunnovem opisovanju viharja je mogoče zaznati občutek usodnosti

morskih globin.

Gorsko okolje ponavadi uteleša izredno sterilen in relativno neemocionalen prostor,

nasprotno so gozdovi označeni kot prostor mističnega. V skrivnostnem okolju gozdov

pesnik lahko razmišlja o svojih skritih strahovih in ljubezenskih problematikah, saj ga

takšno okolje pomirja, vendar včasih tudi ustrahuje (glej Beyer 1970: 9).

V obdobju nacionalnega prebujanja je bil ruralni prostor v norveški književnosti

upodobljen kot neomadeževan in rajski, katerega je moral neimenovani junak, ponavadi

proti lastni volji, zapustiti. Zaradi tesne povezanosti s svojim domačim okoljem, si je

glavni junak le-tega v svoji domišljiji idealiziral in ga ne glede na realne družbeno-

zgodovinske spremembe dojemal kot nekaj statičnega in nesprejemljivega (Hoem 1996:

25–30).

Tesna navezanost na lokalni prostor je še posebej izrazita v književnosti nove norveščine.

Domače ruralno okolje je upodobljeno kot prostor, kjer so izpolnjene človekove želje po

miru in tišini, odprtem naravnem prostoru in socialni povezanosti lokalnega prebivalstva

(Stegane 1996: 36). Poezija nove norveščine je prepletena z nacionalnim romanticizmom

in opisovanjem norveške naravne pokrajine:

38

»Gamle Noreg, nørdst i grendom,

er vårt eige ætterland.

Der er hav som heilt åt endom,

leikar um den lange strand.

Der er viker, votn og oyar,

tusund fjorda rog tusund fjell,

snøyor der sjeldan snjoen tøyer,

dalar der fossen diger fell«

(Aasen v Hoem 1996: 31).

Stara Norveška, na oddaljenem Severu,

predstavlja zemljo naših prednikov.

Obdana je z večnim oceanom.

Tukaj so zalivi, jezera in otoki,

tisoče fjordov in na tisoče gora,

prekritih s snegom, ki se le redko topi,

doline z deročimi slapovi.

Podobno se tudi pesniki, ustvarjajoči v norveškem knjižnem jeziku, ne morejo izogniti

romantičnemu opisovanju norveške pokrajine. Tudi Henrik Ibsen v svoji dramatični

poeziji satirično obliko izražanja združuje z nacionalnim romanticizmom: pesmi na

duhovit način opisujejo pomanjkljivosti norveškega nacionalnega karakterja in obenem

norveški pokrajini pripisujejo romantično auro (glej Lyngsatd 1983: 42).

Spremenjena družbena situacija, ki se je izražala v pospešenih procesih modernizacije in

urbanizacije, povzroči radikalno spremembo v literarnem pojmovanju norveškega

podeželja: ruralna naselja so označena kot omejujoča, ruralni prebivalec pa kot njihov

ujetnik. Moderna literarna dela pogosto opisujejo neugodje in notranji nemir

posameznika v domačem okolju ter željo po njegovi zapustitvi in raziskovanju novega

sveta (glej Hoem 1996: 32–34).

Družbene spremembe izzovejo tudi negativne reakcije literarnih ustvarjalcev, le-ti se

skušajo oprijeti vseh mitoloških totalnosti določenega prostora in mu vliti duh preteklosti

in nostalgije. Beyer (1970: 275–277) ugotavlja, da večina Hamsunovih novel 20. stoletja

opisuje sodobno, z modernizacijo prepleteno življenje, kljub temu pa je v literarnem

prostoru še vedno mogoče zaznati prisotnost predmodernega časa.

V današnjem času je med norveškimi bralci še vedno prisoten interes po prebiranju

tradicionalne norveške literature, ki v izrazito romantičnem jeziku opisuje naravo in

39

življenje v ruralnih skupnostih – v raziskavi o bralskih preferencah se na lestvici prvih

petih najljubših avtorjev pojavita tudi Knut Hamsun in Henrik Ibsen5 (glej Hagen 1996:

133).

• SLIKARSKA UMETNOST

Podobno kot se je nagibanje k opisovanju naravnega in ruralnega okolja odražalo v

norveškem pripovedništvu in liriki 19. stoletja, je tudi v slikarstvu norveških umetnikov

zaznati inspiracijo po upodabljanju motivov narave in preprostega življenja podeželskih

skupnosti. Znameniti norveški umetniki, katerih dela nosijo mednarodno prepoznavnost,

so pri svojem umetniškem ustvarjanju našli inspiracijo v norveški naravni pokrajini in

tako pripomogli k ohranjanju naturalističnih elementov norveške kulture.

Motiv umetniške slike Skrik (Krik) (glej Sliko 3.3.6), ki se danes pojavlja kot

mednarodno uveljavljena »blagovna znamka« norveškega umetnika Edvarda Muncha in

glavna ikona norveške slikarske umetnosti, izraža emocionalen dogodek upodobljenega

lika v naravi: ozadje predstavlja tipično norveško obmorsko pokrajino, ki se razprostira

vzdolž fjorda. Navdih za nastanek omenjene slike Edvard Munch opisuje kot nenaden

občutek prevzetosti ob sončnem zahodu med sprehodom ob obali (glej Bryne 2004: 8).

Slika 3.3.6: Edvard Munch: Skrik (Krik), 1893.

Vir: Bryne 2004: 8.

K ohranjanju nacionalnega romanticizma v slikarski umetnosti na Norveškem so

prispevali številni umetniki, poleg Edvarda Muncha, v krogu pomembnejših in 5 V raziskavi Scan Fact, izvedeni leta 1995, se na lestvici najljubših norveških literarnih ustvarjalcev pojavita tudi, na prvem mestu Knut Hamsun (7,4 %) in na petem mestu Henrik Ibsen (4,4 %).

40

mednarodno uveljavljenih slikarjev tudi Hans Gude in Adolph Tideman, Peder Balke,

katerega glavni slikarski motivi so severni sij, gorovja, slapovi in fjordi severne norveške

pokrajine; Harald Sohlberg, ki upodablja predvsem zimske motive gorskega okolja, ter

Johan Christian Dahl, katerega slikarske umetnije prikazujejo norveško visokogorje,

fjorde, ozke globeli zahodne obale in odprte doline vzhodne pokrajine ter predele

nekaterih norveških mest (glej Sliko 3.3.7).

Slika 3.3.7: Najpogosteje uporabljeni motivi pri slikanju norveške pokrajine v času prebujanja naroda in širjenja nacionalnega romanticizma.

Hans Gude in Adolph Tideman: Brudeferden (Poročno slavje), 1848

Peder Balke: Nordkapp, 1832

Harald Sohlberg: Vinternatt i fjellene (Zimska noč v gorah), 1918

Johan C. Dahl: Stugunøset på Filefjell (Vrh Stugunøset v gorovju Filefjell), 1851

Vir: Bryne 2004: 47, 69, 22, 53.

V sodobnejši umetnosti je mogoče opaziti renesanso umetniškega ustvarjanja nekaterih

umetnikov, ki z nostalgičnimi motivi ponovno odkrivajo svoje tradicionalne korenine v

ruralnem okolju in z revitalizacijo tradicionalnosti ustvarjajo mehanizme obrambe proti

sodobni, z urbanimi motivi prepleteni umetnosti (glej Selbyg 1986: 146).

41

• FILMSKA UMETNOST

Mejnik zgodnje norveške filmske umetnosti je s svojem prvim filmom z naslovom Fante

Anne – Cigančica Ana (1920) postavil režiser Rasmus Breistein, v katerem se kot ozadje

filmske zgodbe pojavlja naravno okolje režiserjevega domačega kraja, tj. visokogorje in

s fjordi zaznamovana pokrajina (Cowie 2005: 8). Cowie (1992: 87) vzrok množične

popularnosti prvega Breisteinovega filma pripiše njegovi sposobnosti ustvarjanja

romantične podobe norveške pokrajine, po kateri je hrepenel z rutino preobremenjen

delavski sloj v urbanih predelih države.

Kronološka tabela najbolj gledanih in mednarodno odmevnih filmov na Norveškem med

leti 1920 in 2005 ter analiza glavnega prizorišča filmske zgodbe prikazujeta nadaljevanje

uporabe norveške naravne pokrajine pri konstruiranju ozadja filmske zgodbe (glej Tabelo

3.3.6). Izmed 66-ih analiziranih najbolj popularnih norveških filmov v obdobju

devetdesetih let se v 32-ih filmih kot osrednji prostor filmske zgodbe pojavlja urbano

okolje, predvsem urbani predeli glavnega mesta Oslo in glavnega mesta Zahodne regije

Norveške, mesta Bergen. V 20-ih filmih osrednji filmski prostor predstavlja naravna

pokrajina (gorska in obmorska pokrajina), v 12-ih filmih pa podeželje ali manjše ribiško

naselje. Uporaba urbanega okolja kot prizorišča filmske zgodbe se začne že v letih

zgodnje norveške filmske umetnosti in se močno poveča v sedemdesetih letih prejšnjega

stoletja – v obdobju novih družbenih problematik: delavskih stavk, mladostniških uporov,

spolnega nasilja ipd., ki idealno sovpadajo s stereotipno podobo mestnega okolja in so

kot take prenesene tudi na filmsko platno (takšne tematike so prikazane v filmih Streik

(Stavka), At dere tør! (Prenehajte!), Hard asfalt (Trden asfalt), Mors hus (Materina

hiša), X). Sodobnejši filmi se ukvarjajo predvsem s psihološkimi težavami posameznika,

ki se sooča z modernim načinom življenja in z življenjem novih imigrantskih skupnosti v

urbanem okolju (v filmih Schapaaa, Tyven, Tyven (Dvajset, dvajset), Uno). Filmi, katerih

glavno prizorišče filmske zgodbe se navezuje na naravno pokrajino, predvsem

visokogorska območja, se pogostokrat ukvarjajo s preživetjem posameznika v nevarnem

(gorskem) svetu in njegovimi boji z nepredvidljivo naravo (v filmih Ni liv (Novo

življenje), An-Magritt) ali pa je idilični ruralni prostor uporabljen kot prizorišče filmskih

zgodb, ki se nostalgično ozirajo nazaj na predindustrijsko družbeno ureditev in preprosto

42

življenje v odmaknjenih ruralnih skupnostih (v filmih Trollsyn (Trolovo oko), Pakten

(Pakt), Kristin Lavransdatter).

Tabela 3.3.6: Tip prostora (urbani/ruralni prostor ali naravna pokrajina), uporabljenega kot glavnega prizorišča filmske zgodbe v priljubljenih norveških filmih v časovnem obdobju od leta 1920 do leta 2005.

Leto Naslov filma Režiser Glavno prizorišče filmske zgodbe 1920 Fante Anne (Cigančica Ana) Breistein Gorovje, fjord 1922 Troll elgen (Čarobni škrat) Schwenzen Podeželje

1927 Madame besøker Oslo (Gospa obišče Oslo) Ibsen Oslo – urbano okolje

1930 Kristine Valdres-datter (Hči Kristine Valdres) Breistein Naravna pokrajina

1931 Den store barnedåpen (Veliki krst) Ibsen Tovarna v mestni četrti 1932 Fante gutten (Romski fantje) Sinding Kmetija – podeželje

1937 To levende og en død (Dva živa in en mrtev) Ibsen Oslo – urbano okolje

1937 Fant (Potepuh) Solbakken Ribiška lokalna skupnost 1939 Grygr i Norden (Odrasti na Severu) Dalgard Delavska mestna četrt 1939 De vergeløsse (Nezaščiteni) Sinding Kmetija – podeželje 1939 Gjest Baardsen (Gost Baardsen) Ibsen Ulice mesta Bergen in gorska pokrajina 1946 Vi vil leve (Mi hočemo živeti) Randall Gorska pokrajina 1949 Gateguter (Poulična mladina) Skouen Oslo – urbano okolje 1957 Ni liv (Novo življenje) Skouen Gorska pokrajina 1969 An-Magritt Skouen Gorska pokrajina 1973 Anton Blom Podeželje 1974 Mors hus (Materina hiša) Blom Oslo – urbano okolje 1975 Streik (Stavka) Tuhus Tovarna v mestni četrti 1976 Oss (Mi) Mikkelsen Urbano okolje 1979 Konprisen (Princesa) Hansen Urbano okolje 1980 At dere tør! (Prenehajte!) Glomm Urbano okolje 1981 Løperjentene (Škofove deklice) Løkkeberg Bergen – urbano okolje 1982 Krypskyttere (Divji lovci) Nicolayssen Podeželje 1985 Galskap (Norost) Skagen Oslo – urbano okolje 1985 Øye for øye (Pokrajina v belem) Lepre Drammen – urbano okolje 1985 Havlandet (Severne luči) Glomm Severna Norveška – naravno okolje 1986 Hard asfalt (Trden asfalt) Skagen Oslo – urbano okolje 1986 X Einarson Oslo – urbano okolje 1987 Veiviseren (Vodič) Gaup Naravna pokrajina severne Norveške 1989 Karachi Einarson Oslo – urbano okolje 1990 Døden på Oslo S (Smrt v centru Osla) Isaksen Oslo – urbano okolje

1991 Frida – med hjertet i hånden (Frida – s srcem v dlani) Nesheim Oslo – urbano okolje

1993 Stella Polaris Jensen Ribiška vas – Finmark 1993 Telegrafisten (Telefonist) Gustavson Nordland, Lofoten – obmorski predeli 1994 Trollsyn (Trolovo oko) Solum Podeželje 1995 Pakten (Pakt) Risan Gorska pokrajina

43

Leto Naslov filma Režiser Glavno prizorišče filmske zgodbe 1995 Kristin Lavransdatter Ullmann Naravna pokrajina 1995 Eggs (Jajca) Hamer Periferna norveška pokrajina 1995 Pan (Dve zeleni peresi) Carlsen Gozdnata in obmorska pokrajina 1995 Kjærlighetens kjøtere (Ljubičin cucek) Kelvin Spitzbergen – gorska pokrajina 1996 Hustrer (Žene) Breien Oslo – urbano okolje 1997 Insomnia (Nespečnost) Skjoldbjærg Trømso – urbano okolje 1997 Budbringeren (Odvečna pošta) Sletaune Oslo – urbano okolje 1997 Brendt av frost (Ožgan od zmrzali) Jensen Finmark – naravna pokrajina

1998 Bare skyer beveger stjernene (Samo oblaki premikajo zvezde) Lian Bergen – urbano okolje

1998 Schpaaa Poppe Oslo – urbano okolje 1999 Absolutt blåmandag (Absolutni maček) Næss Oslo – urbano okolje 1999 Suffløsen (Šepetalec) Heier Urbano okolje 2000 Når mørket er forbi (Ko preide tema) Jensen Trømso – okolica, ribiška vas

2000 Når nettene blir lange (Ko noči postanejo daljše) Hoel Gorska pokrajina

2001 Tyven, Tyven (Dvajset, dvajset) Diesen Naravna pokrajina 2001 Øyenstikker (Kačji pastir) Holst Podeželje 2002 Jeg er Dina (Jaz sem Dina) Bornedal Fjord 2002 Himmelfall (Padajoče nebo) Vikene Oslo – urbano okolje 2003 Villmark (Divjina) Øie Oslo – jezero, gozdovi 2003 Bazo Petterson Finland – naravno okolje 2003 Buddy (Kolega) Tyldum Oslo – urbano okolje 2003 United (Združeni) Martens Urbano okolje 2003 Ulvesommer (Volčje poletje) Norlund Gorovje, gozd 2003 Jonny Vang Lien Naravna pokrajina osrednje Norveške 2004 Bare Bea (Samo Bea) Næss Oslo – urbano okolje 2004 Hawai, Oslo Poppe Oslo – urbano okolje 2004 Uno Hennie Oslo – urbano okolje 2005 Vinterkyss (Zimski poljub) Johnsen Podeželje 2005 37 1/2 Idsøe Urbano okolje 2005 En folkefiende (Narodni sovražnik) Skjoldbjærg Bergen – okolica, obmorska pokrajina

Viri: Prirejeno po Cowie 2005: 8–25, 1992: 77–83.

Idilična naravna pokrajina predstavlja prizorišče sodobne filmske umetnosti le v žanrih

kot sta drama in zgodovinski film, življenje v urbanih predelih pa je glavni vir inspiracije

postmoderne norveške filmske umetnosti (glej Cowie 2005: 7).

Poseben žanr filmske umetnosti, pri katerem je predstavljanje Norveške in njenih

pokrajinskih značilnosti glavno vodilo filmskega ustvarjanja, so t. i. turistični filmi. Pojav

prvih turističnih filmov sovpada z nenadnim razvojem turizma v državi v času po drugi

44

svetovni vojni. Turistični filmi dvajsetih let prejšnjega stoletja so prikazovali enako

podobo norveškega prostora, kot je bila ustvarjena v standardnih turističnih repertoarjih

takratnega časa. Norveška je bila predstavljena kot turistična destinacija, ki ponuja

dramatično obmorsko panoramo, ki se razprostira vse do skrajnega severa države, kjer se

turistični obiskovalec lahko sreča z »eksotično« izvorno manjšino Samijev6 in njihovimi

čredami severnih jelenov ter doseže skrajno severno točko »mističnega« Nordkappa (glej

Sørenssen 1999: 104–105).

Prvi turistični (potovalni) filmi so bili predvsem zametek prvim dokumentarnim filmom,

ki so vsebovali tendence po oglaševanju. Oglaševalski posnetki so bili v takratnem času

označeni ali kot dokumentarni filmi ali pa kot »filmi o naravi«, saj je oglaševalec pri

nastajanju t. i. izobraževalnega filma s prikritim oglaševanjem sodeloval kot glavni

sponzor filmske oziroma oglaševalske produkcije (glej Sørenssen 1999: 107).

V času zgodnjega oglaševanja se množično predvajajo »filmi o naravi«, ki oglašujejo

tobačne izdelke. Eden takšnih oglasov je primer posnetka sodobnega Peer Gynta,

literarnega lika Ibsenove drame, v gorovju Jotunheimen v severnem predelu Norveške:

Besseggen je dramatičrn gorski greben, ki povezuje gorovje Jutenheimen in na Norveškem dobro

poznan preko književnega dela Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, v katerem se glavni

lik ponaša z junaškim dejanjem prečkanja gorskega grebena na hrbtu divjega severnega jelena. Z

referenco na klasični lik Ibsenovega Peer Gynta je posnet tobačni oglas, kjer kot glavni lik nastopa

sodobni Peer Gynt, ki opremljen s sončnimi očali in cigareto v ustih prečka gorski prelaz na motorju.

S panoramskimi posnetki gorske pokrajine je v oglasu poudarjena dramatičnost, lepota in nevarnost

narave. Tobačni oglas zaključi sklepen prizor moškega in ženske, ki uživata v kajenju in naravni

pokrajini z gorskim prelazom Besseggen v ozadju (Sørenssen 1999: 108).

6 Skupnost Samijev predstavlja največjo izvorno manjšino na Norveškem, ki v tipično razpršenem poselitvenem vzorcu večinoma živi v predelu Finmark – v deželi Sapmi, na skrajnem severu države.

45

3.4 Prispevek javnih prireditev in festivalov k prepoznavnosti

lokalnega in nacionalnega prostora

Javni dogodki, ki se ponavljajo na določenem (istem) prostoru v enakih časovnih

intervalih, bodo po vsej verjetnosti postopoma postali vedno bolj poznani širši množici

prebivalstva in s tem prispevali k večji prepoznavnosti določenega kraja. Vpliv enkratnih

dogodkov na spremembe družbenega zaznavanja določenega prostora je večinoma bolj

nepredvidljiv. Javni dogodek ima lahko na okolje izredno kratkotrajen vpliv ali pa ga

dolgoročno zaznamuje – npr. prispeva k izboljšanju grajenih elementov okolja itd.

(Bohlin v Teigland 1996: 4).

Festivali lahko vplivajo na prepoznavnost (lokalnega) prostora, mu v nekem časovnem

obdobju pridajo oznako večje pomembnosti in edinstvenosti ter izzovejo interes

zanimanja in večjo mero pozornosti širše nacionalne ali mednarodne javnosti. Glavni

skupni značilnosti festivalov sta predvsem ponavljanje le-teh v določenih časovnih

intervalih ter navezanost specifičnega festivala na določen prostor. Vzajemno lahko tudi

nek prostor postane tesno povezan s posameznim festivalom – lokalni dogodki,

osebnosti, miti in pripovedi se ritualizirajo in (ponovno) oživijo v kontekstu festivala.

Zadnje desetletje je na Norveškem mogoče opaziti pojav festivalizacije kulture, tj. trend

množičnega prirejanja različnih lokalnih festivalov, katerih poudarjanje edinstvenosti

lokalnih skupnosti je usmerjeno k ohranjanju in utrjevanju posameznih lokalnih identitet

in artikulaciji kulturnih posebnosti določenega prostora. Selberg (2006: 297–311)

analizira dvoje različnih lokalnih festivalov: festival, imenovan Seljumannmass,

predstavlja revitalizacijo starega cerkvenega praznika na otoku Selja v zahodnem delu

Severnega norveškega morja, medtem ko se Dnevi Finskih priseljencev, katere prireja

skupnost Finskih gozdov ob norveško-švedski meji, umeščajo med relativno novejše

festivale, ki z obujanjem kulturne dediščine finske manjšine prispevajo k ohranjanju

zgodovine, kulture in identitete lokalnega prostora.

46

Otok Selja je zaradi krščanske preteklosti in tradicije romanja na otok v času srednjega

veka danes označen kot sveti prostor. Seljumannmas predstavlja vsakoleten dogodek

ponovnega obujanja množičnega romanja na otok in obiskovanja njegovih svetih krajev.

Omenjen ritual naj bi obiskovalcu omogočal izkusiti preteklost otoške skupnosti in

ponovno izoblikovati prvoten pomen lokalnega prostora.

Glavni namen Festivala finskih priseljencev, katerega prostor dogajanja je močvirnata in

gozdnata ter razpršeno poseljena pokrajina, je obujanje starodavnih običajev in navad

finskih priseljencev oziroma t. i. manjšine Kvenov7. Izviren dogodek festivala predstavlja

deklaracija Republike Finskega gozda, ki območje Finskih gozdov v času festivala

simbolno loči od norveške države, z določitvijo lastnih meja imaginarne republike pa se

manjšina Kvenov v času festivala odcepi od norveške večine. Vsakoletno prirejanje

Festivala Finskih priseljencev vpliva na spremembe v dojemanju finske kulture v

norveški družbi, ki je v preteklosti do manjšine gojila izrazito diskriminatoren odnos –

»nevarne sile« Finskih gozdov postopoma pridobijo na pomenu eksotičnosti in

mističnosti, le-ti privlačita pozornost k nadnaravnosti usmerjenega modernega človeka.

Območji Finskih gozdov in otoka Selja, dojeti kot z mističnimi silami in legendami

napolnjena prostora, v realnosti spadata med periferne predele norveške države, vendar v

času proslavljanja festivala simbolno prevzameta osrednji geografski položaj.

Grunnlovsdag ali dan državnosti na Norveškem formalno predstavlja dogodek

uveljavitve norveške ustave v letu 1814, v vsakdanjem življenju državljanov pa je to

predvsem dan proslavljanja demokracije, medsebojne povezanosti, začetka pomladi in je

dogodek, ki ponuja priložnost javnega izkazovanja nacionalnega ponosa in spoštovanja

norveški tradiciji.

V primerjavi s proslavljanjem dneva državnosti na Danskem in Švedskem, kjer je

participacija na javnih dogodkih izredno nizka (7 % danskih in 5 % švedskih državljanov

7 Manjšina Kvenov naseljuje določen predel območja Finnmark, ki se nahaja na skrajnem severu Norveške. Prvotni pripadniki manjšine so bili finski priseljenci, ki so konec 19. stoletja v ekonomsko razvijajočih se mestih severne Norveške iskali nove zaposlitve in življenjske priložnosti.

47

se vsakoletno udeleži javnih proslav dneva državnosti), se na Norveškem na dan

državnosti odloči v javnih proslavah sodelovati 71 % celotne populacije, oziroma skupaj

z zasebnimi ceremonijami dan državnosti praznuje 94 odstotkov celotnega prebivalstva

(glej Aagedal 2001: 11–12).

Osrednji dogodek dneva državnosti predstavljajo raznolike parade, ki se zvrstijo na

javnih prostorih tako urbanih, predmestnih in ruralnih območjih celotne države in skozi

prazničen, živahen in zabaven način razkrivajo kulturno ozadje, poklic, interese ali

stališča posameznika ali določene skupine. Državljanska parada vključuje različne

poklicne, interesne in podobne skupine ter posamezne odrasle, ki z množično uporabo

nacionalnih kostumov, med seboj razlikujočih glede na posamezne regije, katere

predstavljajo, opozarjajo na lastno navezanost na regionalni prostor.

Oblikovanje skupin, ki sodelujejo v paradah, je podvrženo nekaterim (nenapisanim)

pravilom in omejitvam, ki so bile v preteklosti strogo usmerjene k regionalni ali

nacionalni kulturni homogenosti določene skupine (Blehr 1999: 178). Imigracijske

manjšine in povečana prostorska mobilnost prebivalcev v sodobnem času prispevajo k

heterogenosti skupin, sodelujočih v paradi, kjer se danes člani določene skupine lahko

identificirajo z istim krajem ali regijo ne pa tudi nujno z enako (npr. nacionalno) kulturo.

Gostovanje zimskih olimpijskih iger na Norveškem je bilo v 1994. letu »enkraten

dogodek mednarodne razsežnosti, ki se je odvijal v manjšem mestu Lillehammer v

perifernem predelu države – v regiji, ki si je svojo turistično podobo zgradila na

promociji nordijskega smučanja« (Teigland 1996: 3). Norveška je kot daleč na severu

oddaljena država preko gostovanja zimskih olimpijskih iger in televizijskih prenosov

posameznih dogodkov pridobila pozornost globalnega občinstva in možnost lastne

promocije (Puijk 1999: 124).

Z norveškimi športnimi dosežki, združenimi z umetniškimi prireditvami, naj bi se

Norveška v mednarodnem prostoru predstavila kot moderna država, ki je še vedno

globoko zasidrana v vrednotah narodne tradicije (Klausen 1999: 3–4). Slovesnost ob

48

formalnem začetku olimpijskih iger je izražala homogeno pojmovanje norveške kulture:

različni kulturni dogodki so predstavili prvotno Norveško, kot je bila opredeljena v času

oblikovanja naroda v 19. stoletju. Pri procesu selekcije določenih elementov nacionalne

kulture: običajev, glasbenih instrumentov in ostalih kulturnih artefaktov, ter ignoriranju

modernih vidikov družbe (npr. naftna produkcija), se je preko artističnih predstav

pokazala predvsem ruralna tradicija norveške družbe (glej Puijk 1997: 38–41).

Kulturni program, katerega cilj se je nanašal na izpostavitev Norveške kot pravljične

dežele, je bil oblikovan na podlagi kiča severnih jelenov, nomadskega življenja izvorne

manjšine Samijev, pravljičnih trolov in ljudske magije. Ustvarjena podoba Norveške je

bila izrazito monotona, navezujoča se na koncept Gemeinschafta, podoba norveškega

naroda pa konstruirana iz preprostih posameznikov živečih v tesnem stiku z naravo (Puijk

1999: 105–116). Navezanost naroda na naravo in tradicijo zimskih (smučarskih) športov

je predstavljal tudi logotip olimpijskih iger, le-ta je bil oblikovan na osnovi motiva gorske

konice, ki nakazuje k simbolu olimpijskih krogov.

V času olimpijskih iger v Lillehammerju se je mnogo norveških državljanov (ponovno)

identificiralo z ruralnim okoljem in njegovo tradicionalno kulturo, tako kot je bila

nostalgično razkrita v okviru kulturnih dogodkov športne prireditve.

Ceremonialni dogodki, ki so spremljali formalni začetek olimpijskih iger, so bili med

domačo in tujo populacijo na splošno pozitivno sprejeti. Večina norveških tiskanih

medijev je artistične prireditve opisovala s pridevki: enostavnost, priljubljenost in

izvirnost. Ohranjanje enostavnosti in preprostosti ceremonialnih prireditev je bilo

označeno kot izredno pozitivno v primerjavi s preteklimi kulturnimi prireditvami,

vključenih v organizacijo olimpijskih iger drugih držav (Puijk 1999: 123).

49

4. VPLIV PROSTORSKE ZAZNAVE NA DEJANSKE PROSTORSKE PRAKSE

Vpliv družbenih mehanizmov prenašanja v nacionalnem kontekstu ustvarjenih

prostorskih predstav je omejen z aktivnim delovanjem – selekcioniranjem posredovanih

vsebin, posameznikov ali družbene skupine. Čeprav Low (Low v Richardson in Jensen

2003: 9) meni, da imajo družbeni akterji zaradi političnega vplivanja na zaznavanje

prostora bolj ali manj utrjena stališča o prostorski hierarhizaciji, pa Mlinar (1992: 15)

opozarja, da edinstveni selekcijski kriteriji, ki se razvijejo v povezavi s posameznikovim

fizičnim in družbenim okoljem, omogočajo kontrolo vsakega posameznika nad vplivi iz

zunanjega sveta. Moč kontrole posameznika se odraža v (ne)upoštevanju ponujenih

političnih ali ideoloških konstruktov v vsakdanjem življenju. Preko sprejemanja in

zavračanja določenih elementov nacionalne ideologije bodo posamezniki oblikovali

lastno dojemanje fizičnega prostora, le-to pa se bo odražalo v njihovi dejanski prostorski

organizaciji.

4.1 Navezanost na dom kot bivališče posameznika in nacionalni

teritorij

Posameznik zavzame določen prostor na relativno različne načine – najintimnejša

povezanost in visoko vrednotenje prostora pa se izražata v dojemanju posameznikovega

domačega okolja oziroma njegovega domovanja. Dom predstavlja enega izmed trajnejših

prostorskih fenomenov, posedovati lastno domovanje pa je ena glavnih ambicij

človekovega obstoja. Čeprav je v sodobni družbi opaziti trend opuščanja tradicionalne

oblike družine, pa le-ta družbeni pojav ne vpliva na slabljenje potrebe po domačem

teritoriju. Dom ostaja trajen element v procesu prostorske organizacije družbe (glej

Lawson 2001: 175–178).

»Na Norveškem je vrednota doma, poleg možnosti vzpostavljanja tesnih socialnih stikov

z določenimi posamezniki in neoviranim dostopom do narave, ena izmed dominantnih

50

dimenzij izpolnjenega človekovega življenja« (Caulkins 1998: 19). Marianne Gullestad

(1992: 188) opisuje norveško kulturo kot kulturo, ki sloni na fizični obliki doma. Kultura,

osredotočena na dom, predstavlja vsakodnevno prakso posameznikov z relativno

različnimi življenjskimi stili.

Večino norveških domov prestavljajo ločene enodružinske hiše, le-te so v popolni lasti

tistih, ki tu prebivajo. Najemniška stanovanja so relativno redek pojav, saj v družbi

obstaja ideal o lastnem bivališču, ki odraža človekovi vrednoti neodvisnosti in

samozadostnosti. Podoba idealnega prostora bivanja se kaže v prizadevanju številnih

urbanih prebivalcev, ki z načinom urejanja svojega bivališča in ohranjanjem naravnih

prvin (vrtnarjenje), stremijo k nadaljevanju ruralne oblike življenja v urbanem okolju

(glej Gullestad 1996: 45–47).

Koncept doma se je uveljavil tudi v politični sferi – v 1996. letu se v političnih diskusijah

začne uporabljati metafora »gradnje norveške hiše«, ki simbolizira nov način

predstavljanja demokratične norveške države. V tem kontekstu je družba predstavljana

kot bivališče, kjer je vsakemu posamezniku omogočeno varno bivanje. Podoba trdne hiše

služi kot zagotovilo o varnosti, stabilnosti in povezanosti celotne norveške družbe.

Vrednota o narodni samozadostnosti in neodvisnosti se je izrazila tudi v preteklih

referendumih o priključevanju Norveške Evropski uniji8. »Egalitarni individualizem se je

uveljavil v silnem odporu norveške družbe proti članstvu v Evropski skupnosti« (Eriksen

1993: 22). Egalitarni individualizem v tem kontekstu ne pomeni družbene osamitve –

Mlinar (1992: 17) opozarja, da se merilo individualnosti ne enači z družbeno izolacijo,

ampak se koncept individualnosti navezuje na procese družbene selekcije. Povišana

stopnja selekcije ne izključuje, temveč selekcija kot merilo individualnosti soobstaja

znotraj procesov intenzifikacije družbene komunikacije in integracije.

8 V dveh referendumih, izvedenih v letih 1972 in 1994, je večina norveške populacije izglasovala negativen odgovor o priključitvi Norveške k Evropske uniji.

51

Evroskepticizem se je pojavil predvsem med prebivalstvom gorskih in ruralnih predelov,

kjer je mogoče zaznati tudi nezaupanje, usmerjeno k procesom industrializacije,

modernizacije in pojavu urbane kulture (Libæk in Stenersen 1999: 154, 175). »Le v

območju glavnega mesta Oslo in nekaterih bližnjih pokrajinah je večina volivcev

glasovala pritrdilno o priključitvi Norveške Evropski uniji« (Lauglo 1995: 277).

Argumenti proti priključitvi so se nanašali na razlike, ki obstajajo med Evropo kot

skupnostjo posameznih držav in Norveško kot samostojno državo: Evropa je hierarhično

urejena in centralizirana, medtem ko je Norveška egalitarna in decentralizirana država.

Evropski kontinent je bil simbolno dojet kot mesto, Norveška kot njegovo podeželje. Ker

bi priključitev Evropski uniji sprožila centralizacijo prebivalstva v določenih (urbanih)

območjih ter depopulacijo norveških perifernih predelov, bi le-to posledično pomenilo

nevarnost celotni ideji norveškega naroda (Neuman 2002: 112–115).

4.2 Vrednotenje ruralnih in urbanih okolij

Pojem ruralnosti je družbeno konstruiran. Ne obstaja le ena podoba ruralnega okolja,

čeprav so nekatere vrste podob lahko dominantnejše od drugih (Haugen in Villa 2003: 4).

Phillips (Phillips v Rye 2004: 3) koncept ruralnosti pojmuje kot subjektiven in družbeno

konstruiran fenomen, obstoječ v človekovi mentalni predstavi, izven materialne in

objektivne realnosti. Rye (2004: 4) meni, da je življenje na podeželju pogosto razumljeno

kot bolj naravno v primerjavi z načinom življenja v mestnem okolju. Mir, tišina, varnost,

sprostitev, zdravje, preprostost itd. so osnovni elementi ideje ruralne idiličnosti oziroma

doumevanja podeželja kot prostora kvalitetnega življenja.

Neokrnjena narava in avtentične ruralne skupnosti predstavljajo idealen prostor za pobeg

tistih posameznikov, ki so postali žrtve procesov urbanizacije in industrializacije. Okolje,

ki se je uspelo izogniti »nasilnim« procesom modernizacije in tehnološkega razvoja,

postane objekt čaščenja ali prostor množičnega »romanja« urbanega prebivalstva (glej

Midtgard 2003: 102).

52

Berg in Lysgård (Berg in Lyagård v Daugstad 2005: 3) opozarjata na dve različni si

predstavi o ruralnem in urbanem okolju. V prvem nizu predstav sta ruralni in mestni

prostor dojeta kot idilično in drugi kot škodljivo okolje: podeželje človeku nudi mir, čiste

zelene površine in ugodno vpliva na človekovo zdravje, medtem ko mesto posamezniku

ponuja slabše življenjske pogoje in povzroča njegovo socialno izolacijo, je zbirališče

nesnage, hrupa in nevarnosti. Druga vrsta predstave se nanaša na ruralno kot

tradicionalno in urbano kot moderno okolje, kjer so tradicionalna omejenost, socialna

kontrola in pomanjkanje priložnosti negativno pojmovane v primerjavi z razburljivim,

priložnosti polnim in kulturno mnogovrstnim urbanim okoljem.

Ti dve različni si predstavi o ruralnem in urbanem okolju je mogoče ugotoviti tudi iz

raziskave o oblikovanju predstav o podeželju9, ki je vključevala specifično populacijo

urbanih in podeželskih mladostnikov. Ruralna mladina podeželje enači z idiličnostjo,

varnim okoljem, bližnjim stikom z naravo ter pojmom svobode. Mladi, ki izhajajo iz

mestnega okolja, si ruralni prostor predstavljajo predvsem kot dolgočasno okolje s

pomanjkanjem urbane kulturne raznovrstnosti, nakupovalnih možnosti in zabavnih

dejavnosti. Vendar le-ti poudarjajo pomembnost ohranjanja norveškega podeželja, saj

predstavlja odločilen element nacionalnega ponosa, norveške tradicije in turistične

ponudbe države ter nudi raznolike možnosti rekreacije na prostem. Obe skupini

mladostnikov si enako mnenje delita le o podeželju kot idealnem okolju vzgoje in

odraščanja (lastnih) otrok. Razlike v vrednotenju ruralnega okolja se odražajo v

preferencah o prostoru mladostnikovega stalnega bivališča v prihodnosti (glej Tabelo

4.2.7). Urbana mladina bi namesto bivanja v vaškem okolju raje izbrala bivanje v tujini,

medtem ko večinski del ruralne mladine svoje domače okolje vrednoti kot najbolj

primerno za življenje v prihodnosti (glej Haugen in Villa 2003: 9–19).

9Vir podatkov so predstavljali preprosti vprašalniki in zapisani eseji. Vzorec raziskave so sestavljali srednješolski učenci dveh ruralnih ter dveh urbanih občinskih skupnosti (v Oslu in mestu Tromsø) (glej Haugen in Villa 2003: 5).

53

Tabela 4.2.7: Preference urbane in ruralne mladine o prostoru bivanja po končani izobrazbi (izsledki iz raziskave Marit Haugen in Miriann Villa o mladostniški predstavi ruralnega okolja, izvedeni v letih 2002/03).

Preference o prostoru bivanja ( v %)

Urbana mladina

Ruralna mladina

Mesto 71 16 Vaško naselje ali osamljena gorska kmetija 4 77 Tujina 24 6 N 41 85

Vir: Haugen in Villa 2003: 9.

Nekoliko drugačno usmerjenost ruralne mladine je mogoče zaslediti v raziskavi o

migracijah srednješolskih otrok, živečih v visokogorskem območju osrednje Norveške

(glej Tabelo 4.2.8). Večji del ruralne mladine se nagiba k življenju v mestnem okolju v

obdobju mladosti (v njihovih dvajsetih letih), medtem ko za obdobje odraslosti,

predvsem v času oblikovanja lastne družine in v obdobju visoke starosti, kot primernejše

okolje bivanja večina navaja podeželje. Osebe ženskega spola posedujejo večja nagnjena

k življenju v mestu v obdobju mladosti kot pa njihovi vrstniki moškega spola, vendar se

razlike med spoloma v preferencah o prostoru bivanja glede na naslednja življenjska

obdobja intenzivno zmanjšujejo in so skoraj neobstoječe (glej Rye 2006: 157–162).

Tabela 4.2.8: Preference ruralne mladine o prostoru bivanja v štirih življenjskih obdobjih (izsledki iz raziskave Johana F. Rya Youth cultures and migration in the Mountain Region, izvedeni leta 2003).

Preference o prostoru bivanja ( v %)

Obdobje mladosti

Obdobje odraslosti

Obdobje oblikovanja

lastne družine Obdobje

upokojitve

Podeželje 22 44 60 59

Predmestje 23 19 10 6

Manjše mesto 18 18 19 15

Večje mesto 24 5 2 3

N 649 648 642 643 Vir:Rye 2006: 160.

Jørgensen (Jørgensen v Rye 2006: 166) opozarja, da so preference o prostoru bivanja v

prihodnosti, ki jih poseduje ruralna mladina v omenjeni raziskavi, le indikatorji trenutne

urbano-ruralne orientacije in ne veljavni kazalci njenega migracijskega procesa v

prihodnosti.

54

Splošne vrednote norveške družbe, predstavljene v obstoječi literaturi, so izrazito

usmerjene k ugodnostim, ki jih ponujata podeželje in naravna pokrajina. Westergaard

(1966: 3–13) meni, da sta ambivalenten odnos do mestnega okolja in urbane kulture ter

tesna povezanost z ruralnim okoljem pogojena z relativno poznim in naglim procesom

urbanizacije norveškega prostora. Urbano planiranje 20. stoletja je bilo preobremenjeno z

razpršeno demetropolitanizacijo in oblikovanjem t. i. »urbanih vasi«.

Način bivanja (usmerjenega preko sistema vrednot družbe) je po Heideggerju (1969)

samo po sebi kreacija fizičnega prostora: orientacija k bolj »naravnemu« izgledu

grajenega mestnega okolja, posledično nakazuje na ambicije norveške arhitekture po

ohranjanju ruralnih elementov (tradicionalnih vrednot) in ustvarjanju nostalgičnega

vzdušja v urbanem prostoru. »Tudi večja norveška mesta znotraj svojih meja vključujejo

obsežne površine naravne pokrajine, dostopne s sredstvi javnega transporta. Reden stik

človeka z naravo skozi mnogovrstne aktivnosti (smučanje, sprehod, pohodništvo,

čolnarjenje) predstavlja nujnost pri ustvarjanju posameznikovega blagostanja« (Caulkins

1998: 27).

Koncept ruralnosti je ponavadi razumljen v povezavi z ruralnim prostorom, kjer se

povečini izvajajo s kmetovanjem povezane aktivnosti, ter tradicionalnim načinom

življenja. Vendar Murdoch (Murdoch v Auken 2006: 4) opozarja na procese »zapoznele

urbanizacije«, s katerimi se srečujejo mnoge podeželske skupnosti, ki se preoblikovane

zaradi ukvarjanja z novimi (storitvenimi) dejavnostmi in vpliva globalne kulture ne

umeščajo več v okvir tradicionalnih (stereotipnih) definicij ruralnosti.

Razlike med ruralnimi in urbanimi predeli se tudi na Norveškem vidno zmanjšujejo,

sodobni načini ruralnega življenja postajajo vedno bolj mnogovrstni in spreminjajoči. S

pojavom lokalne nacionalizacije postanejo ruralna in urbana okolja izpostavljena enakim

družbenim vplivom – med družbenimi praksami ruralnih in mestnih prebivalcev je

zaznati vse večje podobnosti. Ruralni prebivalci so pogosto orientirani k urbanemu

načinu življenja in same sebe dojemajo kot pripadnike urbane kulture (glej Hompland v

Rye 2006a: 11).

55

Eriksen (1993: 29) meni, da norveška družba počasi postaja urbanizirana na takšni

stopnji, kot so urbanizirane ostale zahodnoevropske družbe, saj večina norveške

populacije živi v urbanem okolju, ki pa vsebuje svojevrstne karakteristike (med drugim

so norveška mesta v primerjavi z ostalimi mesti zahodnih držav relativno majhna), katere

so odsev geografskih specifičnosti teritorija države in splošnih družbenih vrednot.

Pripadnik norveške družbe torej postopoma postaja urbani prebivalec, vendar na

svojevrsten način.

4.3 Vzorci prostorske poselitve in geografske mobilnosti

Kljub nostalgičnemu stremljenju norveške družbe k življenju na podeželju je večina

norveške populacije danes naseljena v urbanih območjih10. Visoka koncentracija

prebivalstva obstaja v večjih urbanih predelih – v regiji glavnega mesta Oslo na vzhodu

države, vzdolž južne in zahodne obale oziroma v večjih mestih, kot so Bergen,

Trondheim in Stavanger (glej Sliko 4.3.8). Območja centralne in severne Norveške, tj.

ruralne in visokogorske pokrajine v osrednjem delu ter močvirnatih predelov na severu,

so redko naseljena in predstavljajo območja razpršene poselitve, medtem ko v gosto

naseljenih (urbanih) območjih živi 80 odstotkov celotne populacije. Demografska

struktura prebivalstva urbanih območij se bistveno razlikuje od demografske strukture

prebivalcev ostalih predelov države: večino prebivalstva največjih norveških mest

predstavljajo mladi neporočeni posamezniki, mnogo teh pripada študentski populaciji, in

starejši ljudje (Solberg 2004: 26–27).

10Do 1. januarja 2007 je v urbanem okolju živelo 78, 3 % (3. 655. 391 prebivalcev) celotne norveške populacije (Statistik Sentralbyrå (2008)).

56

Slika 4.3.8: Prikaz gosto naseljenih območij Norveške (2007).

Vir: Prirejeno po Statistik Sentralbyrå (2008).

95 odstotkov gospodinjstev redko naseljenih območij poseduje kmetijska ali ločena

enodružinska bivališča, medtem ko takšno obliko bivališča uporablja le 20 odstotkov

gospodinjstev gosto naseljenih območij, kjer polovica prebivalstva živi v stanovanjskih

hišah ali blokovskih naseljih. Prevladujejo lastniška bivališča (60 %), ostali del

prebivalstva uporablja najemniška stanovanja (20 %) ali druge oblike nastanitve (glej

Husbanken: 1995).

Silovit proces širjenja urbanih predelov je na Norveškem mogoče umestiti v sedemdeseta

in osemdeseta leta 20. stoletja; v začetku devetdesetih let se tok priseljevanja obrne v

nasprotno smer – koncentracija prebivalstva se močno poveča v centralnih predelih

večjih norveških mest. Trend suburbanizacije zamenja proces reurbanizacije: območja, ki

so bila tradicionalno naseljena s pripadniki delavskega razreda, zajame proces

57

gentrifikacije – centralne predele urbanih območij naseli novi srednji razred. Munt (Munt

v Hjorthol in Bjørnskau 2005: 354) nove urbane stanovalce identificira kot visoko

izobražene pripadnike novega storitvenega sektorja.

Množičen interes po stanovanjskih objektih osrednjih urbanih predelov ne podpira več

preteklega ideala o idilični družinski hiši, obdani z velikim vrtom, nahajajoči se izven

urbanega okolja. Visoka kakovost bivališč notranjih predelov norveških mest ter

preureditev stanovanjskih naselij (ureditev zelenih površin, otroških igrišč, omejevanje

uporabe osebnega avtomobila) predstavljata nov izziv domnevnim tradicionalnim

ugodnostim naselij suburbanih predelov (večji stanovanjski objekti, varno okolje). Tudi

dojemanje mesta kot nevarnega okolja zgublja na pomenu, obenem pa »stopnja

kriminalnih dejanj v večjih norveških mestih v času sodobne družbene ureditve ne

narašča« (Falk v Hjorthol in Bjørnskau 2005: 359).

V raziskavi o motivih priseljevanja norveških prebivalcev v centralne predele večjih

norveških mest (Oslo, Bergen in Trondheim), izvedeni v letu 2001, na populaciji 3

generacijskih kohort (vključene kohorte 30–35, 45–50 in 60–65 let), so se med najvišje

uvrščenimi razlogi priseljevanja pojavili naslednji:

• premagovanje manjših razdalj pri opravljanju dnevnih obveznosti (47 %),

• bližina mestnega središča (45 %),

• želja po bivanju v določenem mestnem predelu (36 %),

• bližina delovnega mesta (26 %),

• mnogovrstna kulturna ponudba in ponudba zabavnih dejavnosti (17 %),

• možnosti nakupovanja (17 %),

• zadovoljiva ponudba kavarn in restavracij (13 %) (glej Hjorthol in Bjørnskau

2005: 360–368).

Sočasno z množičnim preseljevanjem v urbana središča, ki je predvsem posledica

praktičnih vidikov mestnega okolja, se zaradi obstoja drugačnih idealov o prostoru

bivanja, del prebivalstva še vedno preseljuje izven urbanih območij. Družine z majhnimi

58

otroki se na Norveškem še vedno preseljujejo v suburbane predele ali bližnja manjša

mesta večjih urbanih središč (Solberg 2004: 28).

Trend preseljevanja v večja mesta11 vodi k centralizaciji oziroma upadanju števila

ruralnega prebivalstva. Na Norveškem so periferni predeli (predvsem severna Norveška)

še posebej podvrženi intenzivnemu izseljevanju lokalnih prebivalcev (glej Sliko 4.3.9).

Geografska mobilnost se vzajemno povezuje z družbeno mobilnostjo – težnje po

izobrazbi ali (boljšem) delovnem mestu so najpogostejši dejavniki preseljevanja

ruralnega prebivalstva v urbana središča.

Slika 4.3.9: Tok preseljevanje prebivalstva znotraj Norveške (2006).

Vir: Statistik Sentralbyrå (2008).

Za večino posameznikov na Norveškem, ki se odločijo seliti v ruralno okolje ali gorska

območja, pa je najpomembnejši razlog selitve naravno okolje samo oziroma idealizacija

podeželja kot kvalitetnejšega prostora bivanja, v manjši meri tudi možnost delne

zaposlitve. »Zmanjševanje prostorskih razdalj zaradi razvoja novih tehnologij ter

spremenjeni vzorci zaposlitve omogočajo mnogim posameznikom izkoristiti prednosti

življenja v malomestnem ali ruralnem okolju, ne da bi se pri tem odpovedali prednostim, 11 Število prebivalcev urbanih naselbin se je med leti 2006 in 2007 povečalo za 1,32 %. Štiri največja norveška mesta – Oslo, Bergen, Trondheim in Stavanger, predstavljajo 63-odstotni prirast celotnega prirasta prebivalcev v urbanih območjih, medtem ko je 45-odstotni prirast prebivalstva pripadal samemu mestu Oslo (Statistikk Sentralbyrå (2008)).

59

ki jih nudi mestno okolje« (Strassoldo 1992: 42). Na Norveškem se nekateri prvotno

urbani prebivalci s strokovnimi zaposlitvami in visoko izobrazbo (predvsem starejše

generacije) odločijo začasno ali stalno naseliti na podeželju, saj jim je omogočeno

opravljanje dela iz domačega bivališča, obenem pa so lahko v neposrednem stiku z

naravo. Nekateri posamezniki ali družine (predvsem mlajše ali srednje generacije) se

odločijo za začasno selitev v odmaknjena ruralna naselja ali visokogorske predele (v

poletnih in zimskih mesecih) z namenom upravljanja z (lastnimi) turističnimi objekti.

Priseljevanje mestnega prebivalstva v ruralno okolje lahko vpliva na način življenja

ruralne skupnosti. Čeprav se občasno pojavlja strah pred prevelikim vdorom moderne

kulture (npr. drugačen izgled grajenega okolja) v ruralno okolje, pa je po mnenju

Flognfeldta (1996: 234) prihod novega prebivalstva le pozitivna izkušnja in novo

pridobljena ugodnost lokalne skupnosti. Strassoldo (1992: 43) celo poudarja, da se »bivši

urbani prebivalci«, trenutno živeči v ruralni skupnosti, do lokalne kulture in običajev

pogosto vedejo bolj zaščitniško kot prvotni prebivalci sami. Flognfeldt (1996: 237–242)

svojo trditev podpre s primerom Projekta generacijskih sprememb, ki ga je z namenom

priseljevanja ali občasnih migracij prebivalstva v gorsko območje v letu 1997 osnovala

lokalna skupnost Vågå.12 Priselitev novega, predvsem urbanega prebivalstva, je pozitivno

vplivala na kvaliteto bivanja (izgradnja novih stanovanjskih objektov) ter kulturno-

družabno življenje (prirejanje festivalov) gorske lokalne skupnosti.

4.4 Razširjenost sekundarnih bivališč

Lastništvo in uporaba sekundarnih bivališč ali rekreacijskih objektov je razširjena praksa

norveške popularne kulture. Sekundarna bivališča, katera je mogoče zaslediti vzdolž

norveške obale, v gozdnatih in gorskih pokrajinah ali ob obrobjih kmetijske obdelovalne

površine, omogočajo ločitev posameznika od urbanega okolja, ponujajo možnosti

alternativnega načina življenja in so primerno izhodišče za različne rekreacijske

aktivnosti (glej Bjerke in drugi 2006: 87).

12 Lokalna skupnost Våga se nahaja v predelu visokogorja Jotunheimen v centralnem predelu Norveške.

60

Prve tendence po uporabi sekundarnih bivališč segajo v obdobje poznega 19. stoletja, ko

prvotno namembnost zavetišč za shranjevanje živalske krme in pomožnih objektov

gorskih kmetij spremenijo množični motivi po rekreaciji in oddihu. V petdesetih letih

prejšnjega stoletja se kultura sekundarnih bivališč demokratizira – le-ta v ekonomskem

smislu postanejo dostopna širšemu delu norveške populacije. V sodobnem času interes po

pridobivanju omenjenih objektov naglo narašča. Danes ima v lasti sekundarno bivališče

vsak deseti norveški državljan (Flognfeldt 2006: 235–239).

Preživljanje prostega časa v družinski koči – hytte, je tesno povezano z vrednotama

človekovega ohranjanja stika z naravo in preprostega načina življenja. Načelo

preprostosti ne odraža finančnega stanja lastnika sekundarnega bivališča, ampak je

odsotnost modernega udobja pogojena z ideološkimi in moralnimi razlogi. Osamljene

gorske koče naj bi tradicionalno v največji meri odsevale vrednoto preprostosti, medtem

ko počitniška bivališča ob obali posamezniku lahko nudijo večje materialno ugodje (glej

Eriksen 1996).

Čeprav naj bi bila sekundarna bivališča opremljena le z nujno potrebnimi materialnimi

dobrinami (brez električne napeljave, tekoče vode) ter dostopna le s pomočjo smuči ali

pešačenja, se v novo zgrajenih gorskih kočah tehnični standardi in velikost objektov

močno povečujejo. Z izgradnjo večjih sekundarnih naselij se izgublja tudi pomen

družbene izolacije in osamljenega bivanja v naravi. Gradnja in uporaba rekreacijskih in

počitniških domov v perifernih območjih norveškega prostora, v današnjem času

predstavljata sektor največjega kapitalskega investiranja mnogih norveških ruralnih

skupnosti. »Trend izgradnje novih luksuznih apartmajev v gorskih pokrajinah, ki se

ponavadi nahajajo v bližini smučarskih letovišč, predstavlja izziv nekaterim

zagovornikom tradicionalnega načina življenja v naravi« (Aase 2005: 21).

Uporaba sekundarnih bivališč se sočasno navezuje tudi na raznovrstne človekove

aktivnosti na prostem – 70–80 odstotkov pripadnikov norveške družbe si želi preživeti

več časa v naravi, kot jim ga dopuščajo vsakodnevne obveznosti. Želja po dejavnostih na

prostem (smučanje, pohodništvo, ribolov) ima v primerjavi z ostalimi željami

61

posameznika (npr. preživljanje več prostega časa v nakupovalnih središčih – 5 %)

izrazito visoko vrednost (glej Aase 2005: 21).

Bjerke et al (2006: 92–101) je s pomočjo raziskave, izvedene na vzorcu tisočih lastnikov

rekreacijskih in počitniških bivališč na Norveškem, kot glavne razloge uporabe

sekundarnih bivališč navedel naslednje: udejstvovanje posameznika v aktivnostih na

prostem, želja po sprostitvi in spremembi od vsakodnevnega življenja ter motiv po

posedovanju lastnega prostora, ki človeku omogoča bližnji stik z naravo. Anketirani

lastniki sekundarnih bivališč le-te v povprečju uporabljajo 17 dni v poletnem in 18 dni v

zimskem času.

62

5. PROMOCIJA NACIONALNE (IDEOLOŠKE) KONSTRUKCIJE PROSTORA V NADNACIONALNEM PROSTORU

Družbeno izoblikovane predstave o nacionalnem prostoru se prenašajo tudi izven meja

nacionalne skupnosti. Zunanji opazovalec, predvsem tisti, ki še nima lastnih izkušenj z

določenim prostorom, prostorsko predstavo oblikuje na podlagi zunanje pridobljenih

informacij. Družbene elite pri posedovanju informacij v mednarodnemu prostoru, s

selekcijo pokrajinskih elementov in kulturnih artefaktov, ki so jih predhodno že vpletle v

strukturo nacionalne identitete, težijo k edinstvenosti nacionalne skupnosti in njene

pokrajine. Vnašanje stereotipnih elementov v mednarodno predstavitev nacionalne

pokrajine se v idealni obliki kaže pri oblikovanju mednarodnega profila države in njeni

turistični promociji: »prostorske predstave se konstantno reproducirajo skozi turistično

trošenje prostora in dejavnosti turistične industrije« (Saarinen v Midtgard 2003: 103).

Prostorsko zaznavanje turističnega opazovalca je družbeno strukturirano in organizirano

– lepota izbranega prostora ali objekta je medijsko konstruirana. V tem smislu je

turistično trošenje prostora dojeto kot posebna praksa zaznavanja sveta, turistično

oglaševanje pa temelji na izbiranju simbolnih pomenov določenega prostora (Urry 1990:

23).

5.1 Kreiranje blagovne znamke države (branding)

Jasno opredeljena nacionalna identiteta predstavlja temeljno izhodišče oblikovanja

blagovne znamke določene države. Način dojemanja nacionalne identitete s strani

domače in še posebej tuje javnosti je posledičen produkt ustvarjene nacionalne podobe.

Politični in tržni interesi so usmerjeni k promociji takšnih lastnosti lastnega nacionalnega

teritorija, ki bi v globalnem kontekstu ustvarili konkurenčno blagovno znamko države, ki

stremi k čim večji turistični prepoznavnosti. Poimenovanje blagovne znamke (tj.

Norveške) na splošno ponuja določen niz specifičnih simbolov in pomenov, utelešenih v

63

novoustvarjenem tržnem produktu (tj. Norveške kot turistične destinacije). Oblikovanje

blagovne znamke se vrši preko procesov selekcije (izbiranja naravnih in kulturnih

specifičnosti države) ter komunikacije ponudnika in povpraševalcev preko različnih

medijev (turističnih brošur, plakatov in razglednic, televizijskih oglasov, ponujenih

spominkov, turističnih portalov na internetu ipd.).

Razvoj v kreiranju blagovne znamke Norveške je bil pospešen s procesi izgradnje

nacionalnega profila v času gostovanja zimskih olimpijskih iger leta 1994 v

Lillehamerju.

Prisotnost množičnih medijev in pozornost svetovne javnosti v času olimpijskih iger na

Norveškem je prispevalo k oblikovanju novega profila države. Glavni akterji so pri

oblikovanju kulturnega programa športne prireditve želeli predstaviti norveško družbo

kot sodobno in inovativno, klišeji norveške narave in zgodovine pa naj bi služili le kot vir

inspiracije kulturnih prireditev. Vzporedno z načrtovanjem olimpijskega dogodka je

Ministrstvo za zunanje zadeve, s sodelovanjem Agencije za promocijo norveškega

turizma, sprejelo t. i. Prosjekt Norgesprofil ali Projekt profilizacije norveške države.

Sprejeti projekt naj pri mednarodni populaciji uveljavil jasno predstavo o norveškem

nacionalnem prostoru in mentaliteti naroda. V času olimpijskih iger se je izrazito

povečalo zavedanje norveških državljanov o pomembnosti nacionalnega profila, kar je

predstavljalo nov izziv tradicionalni kulturni ideologiji t. i. norskdoma oziroma

»norveškosti«. Ideologija naroda se tako ne navezuje več na njegovo usodo in

geneaologijo, ampak postane obsežen projekt, ki se konstantno gradi, preoblikuje in

prilagaja interesom zunanjega opazovalca. Profil države je dojet kot specifičen logotip,

zavestno uveljavljen z namenom privabljanja pozornosti tuje javnosti v globalnem

kontekstu (glej Berkak 1999: 51–72).

64

Dejanske posledice načrtovanja in gostovanja zimskih olimpijskih iger13 so se izrazile v

rasti turističnega obiska krajev v bližini olimpijskega jedra, kjer so bili v času priprav na

olimpijske igre zgrajeni novi športni in turistični objekti. Zanimanje turističnih

obiskovalcev za preostale kraje v regiji, ki se nahajajo izven olimpijskega jedra in

njegove okolice, je bilo precej nižje od pričakovanega – turistični obisk v teh predelih se

je med leti 1991 in 1995 povečal le za 16 odstotkov in ne za pričakovanih 15 odstotkov

na leto (glej Teigland 1996: 17).

Izoblikovane predstave potencialih obiskovalcev so ključno vodilo pri izbiri določene

turistične destinacije, katerih posameznikovo vrednotenje se razlikuje glede na vrsto vira

pridobljenih informacij (Prebersen 2005). Judith Adler (Adler v Birkeland 2002: 119)

trdi, da je turistično trošenje prostora postalo institucionalizirano skozi produkcijo

turističnih brošur in vodnikov, ki preko domnevne ponudbe splošnih informacij,

namigujejo na določene posebnosti oziroma turistične atrakcije določenega kraja ali

države, ki jih je potrebno obiskati, in s tem ustvarjajo pogoje prostorske hierarhizacije.

Z analizo besedila uvodnih predstavitev dveh turističnih vodnikov o Norveški (založbe

Lonely Planet), izdanih v letih 2005 in 2007, je mogoče razbrati tipičen vzorec

predstavljanja Norveške kot turistične destinacije. V obeh uvodnih predstavitvah je

norveška narava, predvsem »veličastni« fjordi, navedena kot glavni vzrok obiska dežele.

Norveška mesta – Bergen, Trondheim in Tromsø, so v vodniku iz leta 2005 opisana kot

očarljiva, pri opisu mest Oslo in Bergen v vodniku iz leta 2007, pa so možnosti

obiskovanja muzejev in pestrega nočnega življenja združene z možnostmi lahkega

dostopa do (divje in neokrnjene) narave. Norveška (narava) je predstavljena kot idealno

človekovo pribežališče iz okolja kompleksnega modernega življenja:

Lepota Norveške je preprosto takšna, da človeku zapre sapo. Ne glede na to koliko fotografij si že

videl, te ne more nič pripraviti na prvi trenutek, ko se soočiš z razgledom na mogočne norveške

13 Še večji vpliv gostovanja OI je mogoče opaziti v Barceloni, ki je z namenom izgradnje olimpijske vasi Poblenou v celoti revitalizirala prej opustošen predel mesta, mu dodala novo podobo in identiteto (ugled). Medijska promocija predela kot prostora javnega dogodka je ustvarila razločno podobo in funkcijo soseske Poblenou, kar je vplivalo na splošno pozitivno vrednotenje in sprejemanje predela kot posebnega in razlikujočega se znotraj celotnega urbanega prostora (glej Valerra in Guardia 2002: 56–57).

65

fjorde. Vzpenjajoči stotine metrov nad morskim površjem, so norveški fjordi, ki jih lahko

opazujemo med počasnim križarjenjem med strmimi pečinami in odmaknjenimi vaškimi naselji,

resnično čudoviti. […] Številne izjemne pohodniške poti vas bodo skoraj nemudoma odpeljale

proč od trušča modernega življenja in v nekatere zadnjih ohranjenih divjih predelov Evrope

(Ham in Roddis 2005: 3). (Vodnik: Norway – Lonely Planet, 2005).

Z razvojem novih tehnologij in množično uporabo internetnega medija so se med

glavnimi viri informacij pojavili tudi turistični portali. Uradna spletna stran turističnega

združenja Norveške – Visitnorway.com, že s specifično oblikovanim logotipom (glej

Sliko 5.1.10) nakazuje na norveško naravno pokrajino kot vodilo pri oblikovanju

turistične ponudbe. Logotip sestavljajo tri med seboj s silhueto človeka ločene ploskve, ki

predstavljajo (norveško) morje, gorsko in gozdnato pokrajino.

Slika 5.1.10: Logotip spletne strani Visitnorway.com.

Vir: Visitnorway.com (2008).

Na tej spletni strani so objavljeni tudi predlogi preživljanja obiskovalčevega časa na

Norveškem, in sicer: izleti med fjordi, obisk otokov Lofoten, sproščanje ob norveški

južni obali ter številne gorske ture ali izleti v gozdove. S fjordi zaznamovana pokrajina se

pojavi tudi kot glavni motiv vseh naslovnih strani na spletni strani objavljenih

elektronskih turističnih brošur14 (glej Sliko 5.1.11).

14 Na spletni strani je objavljenih devet različic turističnih brošur v devetih jezikih (angleškem, danskem, švedskem, nemškem, nizozemskem, ruskem, francoskem, španskem in italijanskem jeziku), ki predstavljajo celotno Norveško.

66

Slika 5.1.11: Naslovna stran elektronske turistične brošure v italijanskem jeziku.

Vir: Visitnorway.com (2008).

Kjersti Wold (2001: 13–14) kritično ocenjuje enostransko predstavljanje Norveške

zunanjemu svetu, saj se le-to osredotoči predvsem na naravne geografske specifičnosti

države. Obenem je naravni prostor predstavljen tako, kot ga opisuje romanticizem 19.

stoletja. Romantično dojemanje narave se postopoma institucionalizira, romantična

podoba naravnega okolja pa postane tržni proizvod turistične panoge države. Pri

oblikovanju nacionalnega profila Norveške imajo norveški fjordi, otočje Lofoten in

skrajno severno območje Nordkapp še vedno dominantno vlogo (Terje v Wold 2001: 23).

Pečina Norkapp, ki predstavlja najsevernejši del evropskega kontinenta, je bila s strani

norveške politike v preteklosti izbrana za najpomembnejšo turistično atrakcijo države.

Nordkapp je preko procesov promocije in turistične potrošnje postal mitičen prostor – le-

ta se navezuje na idejo naravnega paradiža oziroma stereotipnega in poenostavljenega

dojemanja specifičnega prostora. Ustvarjeni miti o prostoru se v družbi pojavljajo toliko

časa, dokler niso sprejeti kot resnični – zavzemajo položaj določene oblike védenja,

katerega je težko spremeniti (Birkeland 2002: 64–67).

Otočje Lofoten15 predstavlja množično obiskano turistično destinacijo severne Norveške

ter eno izmed glavnih sestavin blagovne znamke norveške države. Mette Ravn Midtgard

15 Otočje Lofoten se nahaja ob obalnem pasu severozahodnega predela Norveške. V preteklosti je ribištvo predstavljalo glavno ekonomsko dejavnost manjših mestnih skupnosti, razpršenih po celotnem otočju, danes pa so prvotne ribiške koče uporabljene kot turistični objekti. Tudi novejši turistični kompleksi so zgrajeni v tradicionalnem stilu – z namenom ustvarjanja občutkov nostalgije in avtentičnosti preteklih ribiških skupnosti (glej Midtgard 2003: 104).

67

(2003: 103–112) s pomočjo kvalitativne raziskave, izvedene v letu 1999, na vzorcu

neodvisnih turističnih obiskovalcev (večina le-teh je nemške narodne pripadnosti) otočja

Lofoten, razišče interpretacijo in zaznavanje obiskanega prostora. Motiv obiska otočja

Lofoten je predvsem želja po občudovanju avtentičnih ribiških naselij ter naravnih lepot

otočja – karakteristiki, katere so obiskovalci odkrili predstavljene v turističnih brošurah in

promocijskih fotografijah kraja. Turistični obiskovalci so kot glavne značilnosti, ki

prispevajo k edinstvenosti prostora, navedli dramatičnost pokrajine s poudarkom na

visokem gorovju otočja ter možnosti sproščanja v miru in tišini. Čeprav se ribiška mesta

otočja Lofoten niso uspela izogniti procesom modernizacije in urbanizacije, pa se vplivi

modernosti na izgled in življenje na otočju ne ujemajo z ustvarjeno podobo otočja s strani

turističnih obiskovalcev in njihovo idealizacijo naravne pokrajine oziroma preprostega

načina življenja otoških skupnosti.

5.2 Promocija turističnih dejavnosti v naravi

Norveška je relativno pozno urbanizirana država, z močno tradicijo v dejavnostih

primarne panoge. Tipične turistične atrakcije, kot so zgodovinska mesta ali grajeni

spomeniki, spadajo med redke pojave norveškega prostora. Naravna pokrajina, predvsem

visoka gorovja in ozki fjordi, ter polnočno sonce, sodijo med glavne turistične

privlačnosti države. Decentralizirani vzorec poselitve in odmaknjene maloštevilne ruralne

skupnosti omogočajo primerno infrastrukturo in storitvene dejavnosti, na katere se opira

turistična industrija. Sočasno se na strani povpraševanja oblikuje rastoča tržna niša

potencialnih turističnih obiskovalcev, ki želijo izkusiti »pravo življenje« oziroma pri

potovanju doživeti »pravo avtentično norveško pokrajino in kulturo«. Posledično ruralni

turizem predstavlja velik delež celotne turistične ponudbe države (glej Daugestad 2005:

1–4).

»Ruralnost kot lastnost določenega prostora ne obstaja neodvisno v fizični pokrajini sami,

ampak v domišljiji njenega opazovalca« (Cosgrove in Daniels v Daugstad 1999: 2) in

obsega različne družbene vidike naravne pokrajine, ki se razlikujejo glede na notranjo ali

zunanjo perspektivo družbenega akterja (Olwing v Daugstad 2005: 2). V teoretičnem

68

smislu so akterji, ki zavzemajo notranjo perspektivo (npr. stalni prebivalec) aktivni

ustvarjalci prostora, katerega pomen iz določene distance ter glede na sprejete

informacije o prostoru (pomembne so predvsem vizualne podobe prostora – fotografije,

umetniške slike) oblikujejo družbeni akterji z zunanjo perspektivo (npr. turistični

obiskovalci). Turistični obiskovalci z opiranjem na specifične kvalitete ruralnega prostora

oblikujejo lastno podobo podeželja kot pribežališča iz urbanega okolja, ki postane glavna

sestavina produkcije in potrošnje ruralne idiličnosti in avtentične narave.

Ruralni turizem se je na Norveškem razvil predvsem kot dopolnilna dejavnost ali

posledica sprememb v primarnih dejavnostih osamljenih gorskih kmetij, katerih lastniki

so se v začasna bivališča v gorskih območjih preseljevali v poletnem času. Čeprav so se s

podobnimi dejavnostmi ukvarjali tudi prebivalci območij nizke pokrajine in otoških

predelov, pa so gorske kmetije ostale najbolj razširjena oblika nastanitev v ruralnem

turizmu. Prvi turistični obiskovalci v 19. stoletju so fenomen gorskih kmetij označili za

idealen primer popolnega razmerja med človekom in naravo, poveličevali slikovito

ljudsko življenje v gorskem okolju ter njegove prebivalce opisovali kot pristne simbole

narodne neodvisnosti in pojma »norveškosti«. Danes ruralni turizem predstavlja eno

izmed glavnih aktivnosti decentralizacijske politike norveške države, ki prispeva k

razvoju perifernih (ruralnih) območij.

V današnjem času je interes po obiskovanju gorskih kmetij povezan predvsem z aktivnim

preživljanjem prostega časa v naravi (športne aktivnosti v naravi) ter zavedanjem kvalitet

naravne pokrajine. Pri promociji ruralnega turizma je mogoče opaziti zbujajočo

podobnost med fotografijami turističnih brošur ter norveškim romantičnim slikarstvom:

gorske kmetije, obdane z dramatično lepoto narave, so predstavljene predvsem kot

idealen prostor za oddih ter bivanje v prijetnem, domačnem okolju, prežetem z nostalgijo

starodavnih kmečkih bivališč (glej Daugestad 1999: 1–4).

Berit Brandth in Marit Haugen (2005: 9–17) opozarjata na specifično vrednotenje

ruralnega prostora, ki sta ga zaznali pri intervjujanju naključnih obiskovalcev (gorskih in

drugih) norveških turističnih kmetij ter ponudnikov turističnih storitev. Interes turističnih

obiskovalcev ne leži v opazovanju kmečke produkcije in moderne kmečke mehanizacije,

69

ampak v romantični predstavitvi kmečke preteklosti ter avtentičnem prikazu zgodovinske

dediščine lokalne skupnosti. Zaradi želje obiskovalcev po izkušnji s tradicionalnim

načinom življenja, v sicer moderno opremljenem kmečkem objektu, se lastniki turističnih

kmetij pri oblikovanju turistične ponudbe poslužujejo elementov preteklega kmečkega

življenja: »Obiskovalcem je potrebno ponuditi podobo podeželja, katero so si predhodno

ustvarili sami, pogosto pod vplivom otroške literature in fotografij idiličnih podeželskih

dvorišč. To je podeželje, ki so si ga v mislih naslikali turistični obiskovalci sami in ga kot

le takega želijo tudi izkusiti« (lastnik turistične kmetije v Brandth in Haugen 2005: 9).

70

6. SEMIOLOŠKA ANALIZA PROPAGANDNEGA GRADIVA TER ANKETNA RAZISKAVA O DRUŽBENI ZAZNAVI NACIONALNEGA PROSTORA

Podoba norveškega nacionalnega prostora se najočitneje prikazuje v sporočilih sredstev

družbene komunikacije, tj. v turističnih in oglaševalskih medijih. »V gradivu turistične

propagande se pojavljajo določene podobe dežele in države, ki z ideološkim nabojem ne

le predstavljajo podobo [Norveške], temveč jo tudi oblikujejo in so odsev lastne kreacije«

(Kučan 1998: 116).

Namen semiološke analize turističnega, ekonomskega in političnega propagandnega

gradiva, ki se je pojavilo v norveškem javnem prostoru med letoma 1905 in 2007, je

preveriti hipotezo o ideološko ustvarjeni podobi norveškega nacionalnega prostora, ki se

kaže v predstavljanju Norveške kot dežele z neokrnjeno in edinstveno naravno pokrajino

(s fjordi zaznamovano) ter z nostalgijo napolnjenim norveškim podeželjem. Sočasno je z

analizo propagandnega gradiva, razvrščenega v različna časovna obdobja, možno uvideti

spremembe, ki so se pojavile v ideološki promociji Norveške, usmerjene k pripadnikom

norveške družbe – »notranjim akterjem«, ter tuji populaciji – »zunanjim opazovalcem«.

Čeprav le-ti predstavo o Norveški in njeni krajini ustvarjajo na podlagi lastnih izkušenj s

prostorom, pa so njihove prostorske predstave oblikovane s pomočjo zunanje

posredovanih informacij (obstoječih v propagandnem gradivu) – vpliv le-teh je do neke

mere mogoče ugotoviti s kvantitativno analizo podatkov, pridobljenih z anketno

raziskavo o zaznavanju norveškega nacionalnega prostora, izvedeni med norveško in tujo

populacijo. Primerjava rezultatov obeh anket, izvedenih na vzorcu pripadnikov norveške

družbe in posameznikov, ki le-to niso, omogoča odkriti podobnosti oziroma razlikovanja,

ki se pojavijo v prostorskih predstavah posameznikov obeh sodelujočih anketiranih

skupin. Glede na njihovo izpostavljenost medijskim vsebinam, ki Norveško prikazujejo

kot deželo neokrnjene narave, je oblikovana hipoteza pri analizi prostorske zaznave

sledeča: »Zunanji opazovalci« bodo podobno kot pripadniki norveške družbe pri zaznavi

norveškega nacionalnega prostora poudarjali njegove naravne kvalitete (predvsem fjorde

71

in gorovje) ter ruralno okolje. Urbani prostor pri prostorski zaznavi pripadnikov obeh

anketiranih skupin ne bo imel večje pomembnosti.

6.1 Semiološka analiza turističnega, ekonomskega in političnega

propagandnega gradiva

Pri semiološki analizi vizualnega gradiva ni pomembna estetika same podobe, niti

materialni ali funkcionalni vidiki upodobljenih objektov, ampak sporočilo, ki ga nosi

sama likovna ali fotografska stvaritev. Prepoznavanje nekega objekta v prostoru se vrši

preko pripisovanja pomenov, oblikovanih v specifičnem družbenem okolju, določenemu

objektu. Barthes (1990: 113–115) takšen specifičen proces pripisovanja pomenov razlaga

s konceptom semiološke verige – skupek posameznikovih asociacij o določenem objektu

predstavlja t. i. označevalec, ki se v relaciji z označencem pretvori v znak. Fjord v

dejanskem okolju v tem kontekstu nosi vlogo označevalca, ki se v povezavi z

označencem, tj. pojmom norveški, pretvori v znak. Ustvarjen znak predstavlja pomen, ki

ga je posameznik pripisal določenemu objektu oziroma pri prostorski zaznavi delu

prostora ali njegovim prvinam, v omenjenem primeru fjordu.

Slikarska upodobitev ali fotografska predstavitev nekega fizičnega prostora nosita

neposredno sporočilno vrednost. Z analizo vizualnega gradiva, uporabljenega pri

predstavljanju Norveške oziroma njene pokrajine (predstavljeni elementi so podvrženi

procesu selekcije), je mogoče indicirati družbeno predstavo nacionalnega prostora, kjer

so upodobljeni motivi dojeti kot označevalci, ki v povezavi s pojmom norveški tvorijo

neko (ideološko) sporočilo. Primarni namen analize je odkriti, kateri so v propagandnem

gradivu upodobljeni ali prikazani deli prostora in njegove prvine, ki opazovalcu

sporočajo »pristno norveškost«.

Vzorec analize propagandnega gradiva je bil sestavljen iz: 505 turističnih razglednic in

71 turističnih plakatov (turistična propaganda); 47 plakatov uporabljenih v namene

oglaševanja potrošnega blaga ali storitev, 6 promocijskih-nakupovalnih vrečk in 29

72

primerkov telefonskih kartic (ekonomska propaganda) ter 53 političnih plakatov, 92

primerkov poštnih znamk, treh našitkov in štirih primerkov denarja (politična

propaganda). Skupaj je bilo analiziranih 810 primerov propagandnega gradiva, ki je bilo

razvrščeno v sedem časovnih obdobij. Začetek prvega časovnega obdobja je v letu 1905,

ko Norveška postane samostojna država. Časovna razdelitev je bila oblikovana na

podlagi družbeno-zgodovinskega konteksta, ki je služil tudi simboličnemu poimenovanju

posameznega časovnega obdobja:

• 1905–1919: Norge du er vår! – Norveška, ti si naša!;

• 1920–1939: Fram til strid for en ny tid! – Naprej se borimo za novo prihodnost!;

• 1940–1945: Vi vil oss et land! – Mi hočemo nazaj našo deželo!;

• 1946–1959: Trygg heimen og land – Varen dom in varna dežela;

• 1960–1979: Landet er vart! Stem nei! – Domovino je potrebno čuvati! Glasuj

proti!;

• 1980–1999: Begynne med Prosjekt Norgesprofil – Začetki profilizacije in

predstavljanja Norveške na mednarodni ravni;

• 2000–2007: Norge, natur og tradisjon – Norveška, narava in tradicija.

Delež analiziranega propagandnega gradiva je po posameznih časovnih obdobjih

neenakomerno razporejen, kar je posledica ali težje dostopnosti (do gradiva starejšega

izvora) ali družbene situacije v določenem obdobju (npr. v času druge svetovne vojne

prevladuje promocijsko gradivo s politično tematiko, turističnega promocijskega gradiva

skoraj ni mogoče najti). Glede na ožji izbor gradiva v nekaterih časovnih obdobjih je

težko sklepati o ustvarjeni prostorski podobi, možna so le predvidevanja, medtem ko

zadosten obseg izbranega gradiva v nekaterih obdobjih (predvsem v časovnem obdobju

2000–2007) omogoča precej jasno opredelitev oblikovane podobe norveškega

nacionalnega prostora v določenem času.

V analizi so bile upoštevane slike ali fotografije, ki so predstavljale Norveško v celoti (in

ne njenega posameznega kraja) ali se je z besedilom neopredeljen kraj pojavljal kot

ozadje določenega oglasa oziroma kot motiv znamke, telefonske kartice ali denarja.

73

Propagandno gradivo, pri katerem ni bilo mogoče ugotoviti njegove letnice objave,

namembnosti, upodobljenih prostorskih prvin ali delov prostora, v analizi ni bilo

upoštevano. Vsak posamezen primerek propagandnega gradiva je vseboval eno sliko ali

fotografijo, le v nekaj primerih je bilo na turistični razglednici več fotografij, ki pa so

prikazovale enake prvine prostora, zato so bile le-te analizirane skupaj – kot celota enega

primera razglednice. Analiza je temeljila na razbiranju motiva vsake slike ali fotografije

ter prepoznavanju delov ali prvin upodobljenega prostora, ki so bili razvrščeni v

naslednje kategorije:

• narava: slika ali fotografija prikazuje le naravno pokrajino brez grajenih

objektov; kategorija narava je nadalje razvrščena v tri podkategorije:

gore,

morje (odprto morje ali plaža),

gore in morje (odprto morje z gorami v ozadju ali fjord);

• grajeni objekt v naravi: koča, počitniško bivališče, kmetija ali cerkev v naravni

pokrajini;

• ruralno okolje: podeželje; poselitveno območje, ki se nahaja izven urbanih ali

sub-urbanih območij; tip bivališča predstavljajo enodružinske ločene hiše ali

kmečka bivališča; število prebivalstva ne presega števila 20. 00016;

• sub-urbano okolje: poselitveno območje, ki se nahaja izven urbanega območja in

ima od 20.000 do 100.000 prebivalcev (v to kategorijo spadajo tudi manjša ribiška

mesta otočja Lofoten);

• urbano okolje: poselitveno območje z višjo koncentracijo grajenih objektov (v

primerjavi z ruralnim ali sub-urbanim območjem) in več kot 100.000 prebivalcev.

V analizi dejanska lokacija naslikanih ali fotografiranih krajev ni bila ugotovljena, le v

primeru, ko je slika ali fotografija prikazovala Nordkapp ali otočje Lofoten, ki sta

opredeljena kot dva izmed pomembnejših turističnih destinacij na Norveškem in se bosta

hipotetično v propagandnem (turističnem) gradivu pojavila pogosteje.

16 Število prebivalstva kot merilo določanja tipa naselitve je določeno s strani norveškega statističnega urada (Statistikk Sentralbyrå (2008)).

74

Vsak primer propagandnega gradiva je bil analiziran po naslednjem ključu:

Najprej je bila ugotovljena njegova letnica objave – spodnji primer oglasa (glej Sliko

6.1.12) izvira iz leta 1930, zato je bil umeščen v časovno obdobje 1920–1939. Iz

konteksta slike ali fotografije v oglasu je bila nato razbrana njena namembnost – v

spodnjem primeru je iz besedila oglasa razvidno, da le-ta oglašuje potrošno blago (pivo),

zato je bil oglas umeščen med ekonomsko propagandno gradivo. Sledilo je razbiranje

prostorskih prvin – spodnji primer spada v kategorijo narava in podkategorijo gore in

morje, ker je na sliki v ozadju prikazan fjord.

Slika 6.1.12: Oglas za pivo pivovarne Frydenlunds iz leta 1930.

Vir: Norske Plakatar (2007).

IZSLEDKI SEMIOLOŠKE ANALIZE PROPAGANDNEGA GRADIVA PO

POSAMEZNIH ČASOVNIH OBDOBJIH:

1. Časovno obdobje 1905–1919: Norge du er vår! – Norveška, ti si naša!

V letu 1905 Norveška postane samostojna država (razpustitev norveško-švedske unije),

na kar nakazuje tudi tematika političnega propagandnega gradiva, kjer je najpogosteje

uporabljen motiv človeka, držečega norveško zastavo, ki se umešča v naravno (predvsem

gorsko) pokrajino (glej Sliko 6.1.13).

75

Slika 6.1.13: Politični plakat iz leta 1905.

Vir: Fototeka Nacionalne knjižnice v Oslu (Nasjonalbiblioteket i Oslo).

Narava je tudi najpogosteje prikazana na slikah ali fotografijah turističnega in

ekonomskega propagandnega gradiva17 (glej Tabelo 6.1.9). Čeprav se na Norveškem v

tem zgodovinskem obdobju začneta tretji val industrializacije in proces pospešene

urbanizacije, se urbano okolje v propagandnem gradivu skoraj ne pojavlja (le 2 %

političnega gradiva vsebuje prvine urbanega okolja). V ekonomski propagandi se kot

ozadje oglasov največkrat pojavi gorska pokrajina, medtem ko se v turistični propagandi

poleg narave pogosteje prikazuje tudi sub-urbano okolje: devet izmed 11 slik sub-

urbanega okolja predstavlja otočje Lofoten. Izmed 41-ih analiziranih primerov

propagandnega gradiva se v treh primerih pojavi motiv fjorda.

Tabela 6.1.9: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1905–1919.

Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 44 88 66 56 Gore 15 62 16 24 Morje 7 0 5 Gore in morje 22 12 50 24 Grajen objekt v naravi 15 0 33 15 Ruralno okolje 4 0 0 2 Sub-urbano okolje 37 12 0 27 Urbano okolje 0 0 2 2 N 27 8 6 41

17 Za natančnejši pregled celotnega propagandnega gradiva glej prilogo A.

76

2. Časovno obdobje 1920–1939: Fram til strid for en ny tid! – Naprej se borimo za

novo prihodnost!

Predvojno obdobje novo nastale države je bilo zaznamovano z gradnjo novih transportnih

sistemov, predvsem z izpostavljanjem novih železniških povezav, kar se odraža tudi v

ekonomskem oglaševanju (glej Sliko 6.1.14), kjer je motiv transportnega sredstva

ponavadi postavljen v naravno okolje.

Slika 6.1.14: Oglasni plakat železniške družbe Valdress Express iz leta 1928.

Vir: Veiteberg 1998: slika 197.

Val preseljevanja iz ruralnih v urbana območja ter pospešena gradnja tovarniških

objektov se izražata tudi v ekonomski in politični propagandi. V ekonomski propagandi

je v 15-ih odstotkih primerov pri kreiranju oglasa uporabljeno urbano okolje (glej Tabelo

6.1.10), še več pa je takšnih oglasov mogoče najti v politični propagandi, kjer glavni

motiv slik predstavljajo tovarniški objekti, slike so opremljene s političnimi parolami

takratne Delavske stranke (Norske arbeiderparti). V predvojnem času se pojavi tudi

Norveška komunistična partija (Norges komunistiske parti), ki pri oblikovanju političnih

oglasov, poleg obveznega srpa in kladiva, uporablja tudi motiv gora in morja. Motiv

Nordkappa se enkrat pojavi v gradivu politične propagande (poštna znamka).

77

Tabela 6.1.10: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1920–1939.

Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 84 81 41 73 Gore 56 38 12 40 Morje 3 8 4 Gore in morje 22 30 12 22 Grajen objekt v naravi 13 4 6 8 Ruralno okolje 0 0 0 0 Sub-urbano okolje 0 0 6 1 Urbano okolje 3 15 47 17 N 32 26 17 75

Turistična propaganda temelji na oglaševanju Norveške kot »dežele polnočnega sonca in

zibelke smučarske tradicije«, v oglasih se največkrat pojavijo zasnežena gorska pobočja

ali smučišča. Motiv fjorda se pojavi na 14-ih slikah ali fotografijah.

3. Časovno obdobje 1940–1945: Vi vil oss et land! – Mi hočemo nazaj našo deželo!

Glede na specifično družbeno situacijo med letoma 1940 in 1945, ko je bila Norveška

med drugo svetovno vojno okupirana s strani nemške vojske, je javni prostor prežet

predvsem s politično propagando. Prikazovanje vojaških bojev in portretiranje političnih

osebnosti se umešča v naravno okolje, predvsem v gorski svet oziroma je naravna

pokrajina uporabljena kot ozadje portretiranih političnih osebnosti (glej Sliko 6.1.15).

Slika 6.1.15: Portret norveškega vojaškega častnika, z gorovjem v ozadju, iz leta 1949.

Vir: Jensen in Dahl 1988: 149.

V izrednem družbenem stanju, ki ga je povzročila vojna, je bila potrebna še večja

krepitev norveške nacionalne identitete. Podeželje, ki je bilo v času oblikovanja naroda

78

dojeto kot eno izmed glavnih elementov oblikovanja skupne identitete, v času vojne

predstavlja nekaj, kar naj bi bilo pristno norveškega. Podeželje pomeni dom ali zatočišče,

je tisto, po čemer hrepenijo vojaki, ki se borijo v visokogorski pokrajini. Ruralno okolje v

oglasih predstavlja ozadje naslikanih ženskih figur, upodobljenih z otroki v naročju, in je

tudi pogosteje upodobljeno v (politični) propagandi, tj. v 16-ih odstotkih političnih

oglasov (glej Tabelo 6.1.11).

Tabela 6.1.11: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1940–1945.

Deli ali sestavine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 100 100 66 70 Gore 50 37 36 Morje 25 25 5 Gore in morje 25 25 24 25 Grajen objekt v naravi 0 0 5 4 Ruralno okolje 0 0 16 13 Sub-urbano okolje 0 0 0 0 Urbano okolje 0 0 13 11 N 4 2 38 44

Turističnega in ekonomskega promocijskega gradiva iz tega časovnega obdobja skoraj ni

mogoče najti, v redkih odkritih primerkih pa se v vseh kot glavni motiv pojavlja naravna

pokrajina. V celotnem propagandnem gradivu se štirikrat pojavi podoba fjorda in enkrat

Nordkapp kot motiv poštne znamke.

4. Časovno obdobje 1946–1959: Trygg heimen og land – Varen dom in varna dežela

Obdobju vojne je sledilo obdobje povojne obnove. Z namenom izravnavanja razlik v

norveški družbi in zaradi strahu pred vsesplošnim pomanjkanjem, je bil vzpostavljen

sistem države blaginje. Povojno obdobje prinese tudi visoko gospodarsko rast in ponovno

zbližanje skandinavskih držav, katero se uveljavi v izpostavitvi skupnega trga delovne

sile. V petdesetih letih prejšnjega stoletja začnejo Norvežani množično potovati izven

meja lastne države (na Dansko in Švedsko), pojavijo se prvi televizijski programi in

povečana uporaba osebnega avtomobila. Vsi ti družbeni pojavi vplivajo na porast

turističnega oglaševanja, ki še vedno sloni na promociji norveške naravne pokrajine (glej

Tabelo 6.1.12).

79

Tabela 6.1.12: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1946–1959.

Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 62 100 67 65 Gore 32 67 44 36 Morje 12 9 Gore in morje 17 33 33 21 Grajen objekt v naravi 10 0 0 8 Ruralno okolje 10 0 0 8 Sub-urbano okolje 7 0 11 8 Urbano okolje 10 0 22 12 N 40 3 9 52

Iz tega časovnega obdobja je mogoče najti veliko turističnih plakatov (24 primerkov), ki

oglašujejo Norveško kot »domovino smučanja«, kar pomeni, da večina plakatov in tudi

turističnih razglednic vsebuje zimske motive oziroma naravno – gorsko pokrajino (glej

Sliko 6.1.16), tudi motive fjorda, ki se v celotnem gradivu pojavijo sedemkrat, otočje

Lofoten in Nordkapp pa enkrat. V politični propagandi urbano okolje prikazujejo

politični plakati Delavske stranke (Norske arbeiderparti), katerih glavni motivi so

tovarniški objekti.

Slika 6.1.16: Turistični plakat Norway – the cradle of skiing (Norveška – zibelka smučanja) iz leta 1950/51.

Vir: Veiteberg 1998: slika 105.

5. Časovno obdobje 1960–1979: Landet er vart! Stem nei! – Domovino je potrebno

čuvati! Glasuj proti!

»Zlata šestdeseta leta« prejšnjega stoletja so zaznamovana z visokimi ekonomskimi

dobički, tujimi gospodarskimi vlaganji, odkritjem naravnih virov (nafte in plina),

80

prevzemanjem plačane zaposlitve poročenih žensk, prvimi večjimi imigracijskimi tokovi

itd. Vsesplošna blaginja družbe se kaže tudi v motivih turističnih razglednic, ki še vedno

v večini predstavljajo norveško naravno pokrajino (glej Tabelo 6.1.13), vendar se v le-tej

pogosto pojavlja simbol družbenega napredka: avtomobil, naftna ploščad, počitniški

objekti ipd. Turistični plakati imajo drugačno podobo: norveška pokrajina je

predstavljena kot pravljična dežela (npr. lik trola, ki med sprehodom v naravi na glavi

nosi turistične obiskovalce) ali »zibelka zimskih športov«.

Tabela 6.1.13: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1960–1979.

Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 67 60 70 67 Gore 30 39 31 Morje 4 3 4 Gore in morje 24 20 21 23 Grajen objekt v naravi 11 40 12 12 Ruralno okolje 4 0 9 5 Subi-urbano okolje 1 0 3 2 Urbano okolje 16 0 6 13 N 91 5 33 129

V sedemdesetih letih se poleg novih reform, usmerjenih k decentralizaciji, povečani

demokraciji družbe in zaščiti okolja, izvede tudi prvi referendum o priključitvi Norveške

Evropski uniji. Nasprotniki priključitve se oprimejo mehanizmov politične propagande in

z namenom izražanja svojega negativnega mnenja oblikujejo politične plakate, ki

vsebujejo fotografije večjih norveških mest (glej Sliko 6.1.17).

Slika 6.1.17: Politični plakat, ki izraža negativno mnenje o priključitvi Norveške Evropski uniji, iz leta 1973.

Vir: Jensen in Damslora 1984: 215.

81

V propagandnem gradivu, ki prikazuje naravno pokrajino, 19 primerov vsebuje podobo

fjorda in ena primer podobo Nordkappa.

6. Časovno obdobje 1980–1999: Begynne med Prosjekt Norgesprofil – Začetki

profilizacije in predstavljanja Norveške na mednarodni ravni

Časovno obdobje med letoma 1980 in 1999 – »Nova doba«, ne prinese večjih sprememb

v propagandnih dejavnostih (glej Tabelo 6.1.14), saj se še vedno v vseh treh vrstah

propagandnega gradiva v večini pojavlja narava, naj bo na turističnih ali političnih

razglednicah ali plakatih, oglasih potrošnega blaga, telefonskih karticah ali poštnih

znamkah. V 22-ih primerih gradiva naravno okolje prestavlja fjord, v dveh primerih

vsega gradiva pa se pojavi Nordkapp.

Tabela 6.1.14: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1980–1999.

Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 56 50 47 52 Gore 7 19 11 11 Morje 13 4 7 Gore in morje 25 19 36 27 Grajen objekt v naravi 18 12 14 15 Ruralno okolje 5 4 8 6 Sub-urbano okolje 16 12 8 13 Urbano okolje 4 23 22 14 N 55 26 36 117

V kategoriji grajenega objekta v naravi se izmed 18-ih analiziranih primerov v šestih

primerih, dvakrat na turističnih razglednicah in štirikrat na poštnih znamkah, kot

samostojen motiv pojavi cerkev (glej Sliko 6.1.18). Glede na ostala časovna obdobja se

cerkev v tem časovnem obdobju pojavi največkrat. Pogostejše pojavljanje religijskega

objekta v propagandnem gradivu bi lahko pripisali pojavu novih religijskih praks. Biti

religiozen, je po mnenju Marianne Gullestad (1996: 56), v »Novi dobi« postalo moderno,

svobodno izbrana religija je bila poleg novih religioznih orientacij tudi ponovno izbrana

protestantska religija.

82

Slika 6.1.18: Poštna znamka z motivom cerkve v naravni pokrajini, iz leta 1995/96.

Vir: Ånensen 2005: 324.

V prvi polovici devetdesetih let so se na Norveškem zgodile zimske olimpijske igre, ki

predstavljajo glavni motiv petih razglednic, in prispevale k oblikovanju profila norveške

države v mednarodnem prostoru. Narava in tradicija naj bi služili le kot vir inspiracije

oblikovanja nove podobe Norveške in ne kot njen glavni element.

7. Časovno obdobje 2000–2007: Norge, natur og tradisjon – Norveška, narava in

tradicija

Večja količina turističnega propagandnega gradiva (glej Tabelo 6.1.15), predvsem

turističnih razglednic, v zadnjem časovnem obdobju, je posledica lažje dostopnosti –

turistične razglednice ali plakati so v prosti prodaji krožili v nedavnem času ali v času

zbiranja gradiva (v letu 2007), obenem je mnogo le-teh mogoče najti v elektronski obliki

(s povečano uporabo internetnega medija, se poveča tudi (turistično) oglaševanje na

internetu). Ekonomskih oglasov, ki bi pri oglaševanju določenega blaga ali storitev kot

ozadje oglasa vključevali norveško pokrajino, ni bilo mogoče zaslediti prav veliko, prav

tako tudi ne podobnih oglasov s politično tematiko. V tem časovnem obdobju so v

kategoriji politične propagande analizirani le primerki poštnih znamk in denarja.

83

Tabela 6.1.15: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 2000–2007.

Deli ali sestavine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 75 75 77 75 Gore 23 25 31 23 Morje 5 8 5 Gore in morje 39 42 46 39 Grajen objekt v naravi 14 17 0 14 Ruralno okolje 1 8 8 1 Sub-urbano okolje 6 0 8 6 Urbano okolje 4 0 8 4 N 327 12 13 352

V začetku novega tisočletja, ko je v norveški družbi na vsakem koraku mogoče zaznati

vplive globalizacije (predvsem v večjih mestih), tudi unifikacije (ki se kaže v načinu

oblačenja, prehrane ipd.), pa Norveška kot visoko tehnološko razvita država v turističnem

oglaševanju dežele še vedno uporablja ustaljene elemente: tradicijo in naravo. Večina

turističnih razglednic in plakatov oglašuje norveško naravno pokrajino, predvsem gorska

območja in tipične norveške fjorde. Izmed 352-ih primerov vsega analiziranega gradiva

se v 89-ih primerih pojavi podoba fjorda, v osmih primerih motiv Nordkappa. Sub-

urbano okolje na fotografijah v večini predstavlja otočje Lofoten, ki se pojavi na šestih

turističnih razglednicah. Kot motiv fotografij z grajenim objektom v naravi se pojavljajo

gorske koče, osamljena kmečka bivališča ali prvotne lesene cerkvice (Stavekirke), ki so

čisti izraz norveške tradicije. Urbanega okolja v propagandnem gradivu skoraj ni mogoče

zaslediti, še manj ruralnega.

Turistične razglednice ali plakati, predvsem tiste, ki prikazujejo naravno pokrajino, so

opremljene tudi z različnimi napisi (glej Sliko 6.1.19).

84

Slika 6.1.19: Turistični plakat z napisom Norway – wild and free (Norveška – divja in svobodna) iz leta 2007.

Vir: Natur og Kulturforlaget (2007).

Z analizo besedila vseh napisov, ki se pojavijo na 58-ih turističnih razglednicah in štirih

turističnih plakatih, je mogoče ugotoviti pogostost uporabljanja določenih besed ali

besednih zvez. V šestih napisih se pojavi beseda narava (npr. Norveška – divja narava),

v sedmih beseda fjord (npr. Norveška – dežela fjordov). Ostali napisi se navezujejo na

norveško tradicijo in preteklost, pravljična bitja (trole), polnočno sonce, divjino, gorovje,

čisto okolje, mir in svobodo. V napisih so v večini uporabljeni pridevniki: magičen,

sanjski, čist in divji. Napis Dobro življenje se pojavi na turistični razglednici, ki prikazuje

nekaj hiš, umeščenih v naravno okolje, z gorami v ozadju in morjem v ospredju.

V celotnem obdobju samostojne norveške države, z začetkom v letu 1905, do zadnjega v

analizo vključenega leta 2007, se kot glavni element vsega propagandnega gradiva

pojavlja naravna pokrajina oziroma naravo okolje, v katerega človek še ni posegel (glej

Sliko 6.1.20). Naravna pokrajina ponavadi predstavlja fjord ali gorovje.

85

Slika 6.1.20: Grafični prikaz razporeditve prikazanih prostorskih delov ali prvin v celotnem propagandnem gradivu, razdeljenem v sedem časovnih obdobij.

Pogosteje kot ruralno okolje se kot motiv slik ali fotografij pojavlja objekt, lociran v

naravnem okolju. Ponavadi takšen objekt predstavlja gorsko kočo ali osamljeno kmečko

bivališče. Ruralno okolje se v večji meri pojavlja v propagandnem gradivu iz časa druge

svetovne vojne in prvih nekaj let povojnega obdobja. Pogostejše pojavljanje podeželja v

propagandnem gradivu tega časa je posledica večjih družbenih sprememb, ki posledično

vplivajo tudi na večjo prisotnost urbanega okolja v gradivu predvojnega obdobja, tj.

obdobja pospešene urbanizacije in modernizacije ter v času večjega družbenega vpliva

Delavske stranke (Norske arbeiderparti) v obdobju po drugi svetovni vojni. V ostalih

časovnih obdobjih je prikazanega urbanega okolja v propagandnem gradivu zelo malo –

v prvem in zadnjem v analizo vključenem časovnem obdobju se urbani prostor v gradivu

pojavlja še redkeje. Sub-urbano okolje je v propagandnem gradivu prikazano v manjšem

obsegu, pogosteje le v obdobju, zaznamovanem z osamosvojitvijo države, ko večino sub-

urbanega prostora predstavlja otočje Lofoten.

Hipotezo o ustvarjeni podobi nacionalnega prostora je mogoče delno potrditi, saj je le-ta

v začetku novega tisočletja še vedno oblikovana iz prvin neokrnjene narave, ne pa tudi v

tolikšni meri prostorskih prvin ruralnega okolja. Otočje Lofoten se pojavlja v

propagandnem gradivu skoraj vseh časovnih obdobij in je prikazano precej nostalgično –

0% 20% 40% 60% 80% 100%

1905-1919

1920-1939

1940-1945

1946-1959

1960-1979

1980-1999

2000-2007

Čas

ovno

obd

obje

Narava

Grajen objekt vnaravi Ruralno okolje

Sub-urbanookoljeUrbano okolje

86

naslikani ali fotografirani so le tisti deli otočja, ki nosijo podobo tradicionalnih ribiških

naselij. Napisi, ki se pojavljajo ob fotografijah otočja, ponavadi vsebujejo besedno zvezo

mir in tišina.

Tudi Nordkapp je mogoče najti v propagandnem gradivu skoraj vseh časovnih obdobij, v

večini primerov je prikazan kot mističen kraj – slike prikazujejo Nordkapp ponoči,

osvetljenega s severnimi lučmi ali zahajajočim soncem.

6.2 Anketna raziskava o zaznavi nacionalnega prostora

»notranjega akterja« in »zunanjega opazovalca«

Preverjanje zaznave norveškega nacionalnega prostora je potekalo s pomočjo

kvantitativne analize podatkov18, zbranih z dvema elektronskima anketama in

analiziranih s statističnim programom SPSS. Prvi anketni vzorec so sestavljali

respondenti s stalnim bivališčem na Norveškem, drugi vzorec respondenti s stalnim

bivališčem v drugih, predvsem evropskih državah. Število respondentov je bilo v obeh

primerih 100. Delež anketiranih glede na kategorijo spola je bil pri obeh anketah enak –

polovica respondentov je bila moškega spola, druga polovica ženskega spola. Anketirani

skupini sta si bili med seboj podobni po izobrazbeni strukturi. V obeh anketah so

sodelovali le študentje višješolskih ustanov in univerzitetni profesorji ali asistenti. Glede

na starost anketiranih se anketna vzorca nista prekrivala: v vzorcu respondentov s stalnim

bivališčem na Norveškem, največ le-teh spada v starostno kategorijo od 31 do 40 let (31

%), v starostno kategorijo pod 30 let spada le pet odstotkov anketiranih, medtem ko je ta

starostna kategorija v vzorcu respondentov s stalnim bivališčem v drugi državi

nadreprezentirana – anketirancev mlajših od 30 let je 50 odstotkov. Narodnostna

pripadnost respondentov, stalno živečih na Norveškem, je v večini norveška (94 %),

respondentov s stalnim bivališčem v drugih državah pa v večini slovenska (76 %).

18 Za natančnejši pregled izsledkov anketne raziskave glej prilogo B.

87

Anketna vprašalnika sta si bila med seboj skoraj identična, le v vprašalniku,

namenjenemu respondentom s stalnim bivališčem v drugi državi, je bilo dodano

vprašanje o izkušnji posameznika z norveškim nacionalnim prostorom (dodatno

vprašanje se je glasilo: »Ali ste že kdaj potovali ali začasno živeli na Norveškem?«).

Glavni del obeh anketnih vprašalnikov je bil sestavljen iz dveh vprašanj:

• Katere izmed spodaj navedenih pojmov bi uporabili pri opisu Norveške

(možnih je več odgovorov)?

1. mesto ali urbana kultura, 2. morje in plaže, 3. gore, 4. modernost, 5. narava, 6.

muzeji in galerije, 7. življenje na prostem (friluftsliv), 8. ruralizem, 9. drugo –

anketirani so sami pripisali odgovor.

• Katera izmed spodaj prikazanih turističnih razglednic po vašem mnenju v

največji meri predstavlja Norveško? Anketiranec izbere eno izmed štirih

turističnih razglednic z različnimi motivi:

1. Fjord 2. Mesto 3. Plaža 4. Vaško naselje

Vir turističnih razglednic: Normann Forlag (2007).

Pri vprašanju o opisovanju Norveške so bila pri nekaterih pojmih možna različna

razumevanja le-teh oziroma so se le ti med seboj prekrivali, zato sta bili z metodo

generalizacije podatkov oblikovani dve novi kategoriji:

– narava (združene kategorije narava, gore, življenje na prostem in ruralizem),

– mesto in modernost (združene kategorije mesto in urbana kultura, modernost, muzeji

in galerije).

88

Anketiranci s stalnim bivališčem na Norveškem bi pri opisovanju Norveške uporabili 77

odstotkov vseh pojmov, ki se navezujejo na kategorijo narave (glej Tabelo 6.2.16) in le

18 odstotkov vseh pojmov, ki spadajo v kategorijo mesta in modernosti. Podobno bi

ravnali anketirani s stalnim bivališčem v drugi državi: pri opisu bi uporabili 67 odstotkov

pojmov, pripadajočih kategoriji narave ter 26 odstotkov pojmov, umeščenih v kategorijo

mesta in modernosti.

Tabela 6.2.16: Razporeditev izbranih pojmov pri opisu Norveške obeh anketiranih skupin.

Izbrani pojmi obeh anketiranih skupin (v %)

Anketirani s stalnim bivališčem na

Norveškem

Anketirani s stalnim bivališčem v drugi

državi Narava 25 29 Gore 25 18 Življenje na prostem 19 13 Mesto in urbana kultura 8 8 Modernost 7 14 Ruralizem 8 7 Morje in plaže 5 7 Muzeji in galerije 3 4 N 100 100

Turistična razglednica, ki bi po mnenju vseh anketiranih najbolje predstavljala Norveško,

je prva razglednica z motivom fjorda (glej Tabelo 6.2.17). 20 odstotkov respondetov,

pripadajočih tuji populaciji, meni, da je najbolj primerna turistična razglednica z

motivom ruralnega naselja, medtem ko bi le-to izbralo le dva odstotka respondenotv,

stalno živečih na Norveškem.

Tabela 6.2.17: Odstotek izbranih razglednic z različnim motivom med pripadniki obeh anketiranih skupin.

Izbrana razglednica (v %)

Anketirani s stalnim bivališčem na

Norveškem

Anketirani s stalnim bivališčem v drugi

državi Prva (fjord) 79 71 Druga (mesto) 8 6 Tretja (plaža) 7 3 Četrta (ruralno naselje) 2 20 Ni odgovora 4 0 N 100 100

89

Razlike pri izbiranju razglednice med anketiranimi s stalnim bivališčem v drugi državi, ki

so že potovali ali začasno živeli na Norveškem in tistimi, ki niso, so izredno majhne –

večja razlika se pojavi le pri izbiri tretje razglednice z motivom ruralnega okolja – le-to bi

izbralo 17 odstotkov anketiranih, ki še niso bili na Norveškem in trije odstotki tistih, ki so

že bili ali začasno živeli na Norveškem.

Kljub nizkemu številu respondentov obeh anket, je zaradi visokega odstotka, ki se pojavi

pri določenih odgovorih, mogoče sklepati o zaznavi prostora »notranjih akterjev«, tj.

anketiranih s stalnim bivališčem na Norveškem in »zunanjih opazovalcev« – anketiranih

s stalnim bivališčem v drugih državah. Vsi sodelujoči v anketni raziskavi, ki imajo glede

na višjo izobrazbo pri sprejemanju ideološko posredovanih prostorskih predstav večjo

moč selekcije, si Norveško v večini predstavljajo kot deželo neokrnjene narave, tipičnih

norveških fjordov in gorske pokrajine. Ruralno okolje ima pri oblikovanju prostorske

predstave pomembnejšo vlogo pri anketiranih, ki še niso potovali na Norveško oziroma

še nimajo izkušnje z norveškim prostorom.

Hipotezo o zaznavanju norveškega nacionalnega prostora s strani pripadnikov norveške

družbe in tistih, ki le-to niso, je mogoče delno potrditi, saj se pri prostorski zaznavi

pripadnikov obeh anketiranih skupin narava pojavlja kot glavna prostorska prvina,

urbano okolje, vendar tudi ruralni prostor, pa kot manj pomembni komponenti ustvarjene

predstave o norveškem nacionalnem prostoru.

90

7. SKLEP

Zaznavanje prostora kot ene izmed pomembnejših komponent človekovega življenjskega

sveta je nedvomno določeno z vplivi, ki prihajajo iz specifičnega družbena okolja, v

katerem se posameznik nahaja. Sprejemanje ideološko posredovanih predstav o

nacionalnem prostoru je odvisno od oblikovanih selekcijskih mehanizmov, ki pa so

omejeni z obstoječim vrednotnim sistemom in kulturnimi vzorci, ki jih posameznik,

pripadajoč določeni družbeni skupnosti, preko procesa socializacije in družbene

komunikacije ponotranji. Ker je le-ta konstantno izpostavljen določenim družbenim

vplivom, zgodnja socializacija pa bistveno vpliva na posedovanje določenih družbenih

vrednot v obdobju odraslosti, je proces spreminjanja že oblikovanih prostorskih predstav

posameznika kompleksen in dolgotrajen.

Družbeno konstruirana podoba Norveške kot dežele neokrnjene naravne pokrajine je

posledica specifičnih geografskih lastnosti norveškega teritorija ter določenih družbeno-

zgodovinskih dejavnikov. Naravne značilnosti teritorija (fjordi in visokogorje) ter idilično

norveško podeželje so predstavljali osnovne elemente oblikovanja prvotne identitete

naroda, saj so bili le-ti elementi najbolj primerni pri oblikovanju identitete, ki se je

nagibala k razlikovanju norveškega z ostalimi (skandinavskimi) narodi. Nacionalna

tradicija in kultura se v današnjem času ohranjata preko nacionalnega simbolizma,

književnih in umetniških del, prepletenimi z romantičnimi podobami norveškega

podeželja in neokrnjene narave, preko različnih javnih dogodkov, med drugim preko

proslavljanja dneva državnosti in turističnega oglaševanja dežele.

Pripadniki norveškega naroda, ki se v večini čutijo navezane na svoj nacionalni prostor in

imajo razvito močno nacionalno, regionalno in lokalno prostorsko identiteto, so pri

selekciji ideološko posredovanih konstrukcij nacionalnega prostora omejeni s

ponotranjenimi vrednotami egalitarnega individualizma. Egalitarni individualizem se

odraža v težnji posameznikov po individualnosti, a obenem tudi v njihovi povezanosti z

(lokalno, regionalno ali nacionalno) skupnostjo ter naravo. Preživljanje prostega časa v

naravi je dojeto kot potrebno »opravilo« za doseganje splošnega blagostanja človeka.

91

Narava nudi primerno okolje za ukvarjanje posameznika s športnimi aktivnostmi, je

zatočišče pred negativnimi vplivi urbanega okolja in omogoča (začasno) osvoboditev

človeka od vsakodnevnih obveznosti. Razširjeno lastništvo sekundarnih bivališč,

nahajajočih se v naravnem okolju, predvsem gorskih koč, se navezuje na posameznikovo

željo po pobegu iz civiliziranega življenja nazaj k tradiciji in preprostejšemu načinu

življenja v naravi.

Specifična podoba Norveške oziroma njene krajine, ki se je pokazala tudi pri analizi

propagandnega gradiva, obstoječega v norveškem javnem prostoru v različnih časovnih

obdobjih, močno vpliva na zaznavanje nacionalnega prostora s strani pripadnikov

norveške družbe, kar se kaže tudi v izsledkih anketne raziskave o prostorski zaznavi –

Norveška je dojeta kot dežela z neokrnjeno naravo, »edinstvenimi« fjordi in

»mogočnimi« gorami, kjer urbano okolje nima večje pomembnosti. Vrednotenje prostora

se delno sklada tudi z dejanskimi prostorskimi praksami: večina norveških državljanov si

preko različnih (prostočasnih) aktivnosti prizadeva ohraniti neposreden stik z naravnim

okoljem, tudi urbani predeli vsebujejo obsežne zelene površine, ki mestu dajejo bolj

»naraven« izgled in omogočajo prijetno počutje človeka v grajenem okolju.

Kljub idealiziranju življenja v naravnem okolju danes večina norveškega prebivalstva

živi v urbanih območjih, vendar je prebivalcem urbanih naselbin zaradi lahkega dostopa

do naravnih površin omogočen reden stik z naravo. Idealiziranje podeželja, kot se je

pojavljalo v književnih in slikarskih delih v času prebujanja naroda in nacionalnega

romanticizama, se danes pojavlja le v oglaševanju ruralnega turizma. Urbana mladina

podeželje vrednoti kot dolgočasno okolje, vendar poudarja njegovo visoko vrednost pri

ohranjanju norveške tradicije, možnostih rekreacije na prostem ali pri turistični ponudbi

države. Ruralna mladina goji do podeželja pozitiven odnos, a se bo zaradi

izpostavljenosti vplivom družbenega okolja v prihodnosti verjetno vsaj začasno preselila

v urbano okolje. Družbena situacija (poudarek na izobraževanju) vpliva na dejanske

prostorske prakse posameznikov, pripadajočih mlajši generaciji, in ne ideološko

oblikovana predstava o nacionalnem prostoru. Pripadniki mlajše generacije so na

Norveškem moderno orientirani, kar se izraža v želji le-teh po urbanem načinu življenja,

92

obenem poseduje materialistične vrednote – te se izražajo v njihovih potrebah po

kopičenju in trošenju materialnih dobrin, ter nagnjeni k individualnosti. Takšne potrebe

ali želje mladega človeka se v idealni obliki zadovoljujejo prav v urbanem okolju.

Nasprotno so starejše generacije manj materialistično in bolj spiritualno orientirane,

nagnjene k sodelovanju in povezanosti s soljudmi, kar je lahko razlog priseljevanja ali

življenja pripadnikov starejših generacij v ruralnem oziroma bolj naravnem okolju, saj

narava posamezniku nudi spiritualno izkušnjo, obenem pa manjša lokalna skupnost

omogoča tesnejše socialne stike med prebivalci ter njihovo medsebojno povezanost in

sodelovanje. Vrednotna orientacija posameznika in njegovo sledenje ideološko-

političnim sporočilom sta v največji meri odvisna od njegove starosti oziroma pripadnosti

določeni generaciji. Čeprav večina Norvežanov (nekritično) sprejema ideološko

oblikovano podobo o nacionalnem prostoru, kar se izraža v njihovi prostorski zaznavi, pa

prostorske prakse, predvsem mlajših generacij, ne sovpadajo v celoti z ideološko

oblikovanimi prostorskimi predstavami.

Norveška je visoko tehnološko razvita država z visokim življenjskim standardom

prebivalcev, v norveški družbi pa prevladujejo moderno-materialistične kulturne

orientacije, vendar se norveška družba do neke mere še vedno oprijemlje preteklih

tradicij, vrednot in kulturnih vzorcev, kar se kaže tudi v ustvarjanju mednarodnega profila

države in njeni turistični promociji. Naravna pokrajina, ki je ima Norveška v izobilju,

nostalgična podeželja ter avtentična ribiška mesta, pri promociji države le-tej omogočajo

oblikovati edinstven položaj v konkurenčnem okolju turistične ponudbe ostalih

(skandinavskih) držav. Ideološko ustvarjena podoba Norveške se reflektira v zaznavi

norveškega prostora »zunanjih opazovalcev« oziroma tuje populacije: v anketni raziskavi

o prostorski zaznavi »notranjega akterja« in »zunanjega opazovalca« se oblikovana

prostorska predstava anketiranih s stalnim bivališčem v drugi državi skoraj ne razlikuje

od prostorske predstave anketiranih, stalno živečih na Norveškem. Norveška je torej

uspela ustvariti identično blagovno znamko lastne dežele, ki sicer odraža večinsko

zaznavanje norveškega nacionalnega prostora, ne pa tudi v celoti dejanskega stanja

sodobne norveške družbe.

93

8. LITERATURA IN VIRI Aagedal, Olaf (2001): The use of national symbols in an age of internationalization. Report from the project: »National symbols and rituals in Norway, Sweden and Denmark«. Oslo: Foskningsavdelingen, Diakonhjemmets Høgskolesenter. Aase, Andreas (2005): In search of Norwegian values. V Eva Maagerø in Birte Simonsen: Norway: society and culture, 13–41. Kristiansand: Portal Forlag. Auken, Paul von (2006): Divide and commodify: the fetishization of viewscapes in Western amenity areas. Norsk Sosiologiforenings Vinterseminar (1), 1–34. Trondheim: Bygdeforskning – Universitetssenteret Dragvoll. Barthes, Roland (1990): Myth today. V Roland Barthes (ur.): Mythologies, 109–159. New York: The Noonday Press. Berkak, Odd Are (1999): »In the heart of the volcano«. The Olympic games as a mega drama. V Arne Martin Klausen (ur.): Olympic games as performance and public event. The use of the XVII. Winter Olympic Games in Norway, 49–75. Olso, New York: Berghahn Books. Beyer, Harald (1970): A history of Norwegian literature. New York: New York University Press. Birkeland, Inger J. (2002): Stories from the North. Travel as place making in the context of modern holiday travel to North Cape, Norway. Oslo: Institutt for Sosiologi og Samfunnsgeografi, Universitetet i Oslo. Birkeland, Tone (1998): It smiles with two red mouths and the nose is not where it usually… V Kristin Brudevoll, Andrine Pollen, Aud Korbøl in Kjersti Scheen (ur.): Norwegian children’s literature, 10–24. Oslo: Nordmanns Forbundet & NORLA. Bjerke, Tore, Bjørn P. Kaltenborn in Joar Vittersø (2006): Cabin life: restorative and affective aspects. V Norman Mclntyre, Daniel R. Williams in Kevin E. Mchugh (ur.): Multiple dwelling and tourism: negotiating place, home and identity, 87–102. Wallingford: CABI Publishing. Blehr, Barbo (1999): Sacred unity, sacred similarity: Norwegian Constitution Day parades. Ethnology 38(2), 175–189. Pittsburgh: University of Pittsburgh, Department of Anthropology. Brandth, Berit in Marit S. Haugen (2005): Farmers as tourist hosts. Consequences for work and identity. European Society for Rural Sociology XXI. Congress »A common European Countryside? Change and continuity, diversity and cohesion in the enlarged Europe«, Keszthely, Hungary (2), 1–18. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning.

94

Bryne, Arvid (2004): They painted Norway. Glimpses of Norwegian nature and Norwegian artists. Oslo: Andersen & Butenschøn AS. Caulkins, Douglas (1998): Norwegians: cooperative individualists. V Melvin Ember, Carol R. Ember in David Levinson (ur.): Portraits of culture: ethnographic originals (III), 3–30. Upper Saddle River, NJ: Simon & Schuster Custom Publishing. Cowie, Peter (1992): A survey of films and film-makers in Denmark, Finland, Iceland, Norway and Sweden: Scandinavian cinema. London: The Tantivy Press. Cowie, Peter (2005): Cool and crazy: modern Norwegian cinema 1990–2005. Oslo: The Norwegian Film Institute. Daugstad, Karoline (1999): Women’s landscape viewed by men. Images of the Norwegian summer mountain farm landscape. Gendered landscapes: an interdisciplinary exploration of the past place and space (11), 1–6. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Daugstad, Karoline (2005): When the farmer becomes a provider of landscape and agri-tourism and the tourist wants to be part of the »real rural life«. A story of insiders and outsiders in the Norwegian landscape. Paper to the 14th Nordic Symposium in Tourism and Hospitality Research, Akureyri, Iceland (8), 1–8. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Eriksen, Thomas Hylland (1993): Being Norwegian in a shrinking world: reflections on Norwegian identity. V Anne Kohen Kiel (ur.): Continuity and change: aspects of contemporary Norway, 11–37. Oslo: Scandinavian University Press. Eriksen, Thomas Hylland (1993a): The nation as a human being – a metaphor in a mid-life crisis? Notes on the imminent collapse of Norwegian national identity. Dostopno na http://www.folk.uio.no/geirthe (17. marec 2007). Eriksen, Thomas Hylland (1996): Norwegians and Nature. Dostopno na http://www.folk.uio.no/geirthe (17. marec 2007). Flognfeldt, Thor Jr. (2006): Second homes, work commuting and amenity migrants in Norway’s mountain areas. V L. A. G. Moss (ur.): Amenity migrants: seeking and sustaining mountains and their cultures, 232–245. Wallingford: CABI Publishing. Fototeka Nacionalne knjižnice v Oslu (2007): Politični plakat iz leta 1905. Nacionalna knjižnica Oslo (Nasjonalbiblioteket i Oslo). Gullestad, Marianne (1992): Egalitarian individualism. Art of social relations, 183–200. Oslo: Universitetsforlaget. Gullestad, Marianne (1996): Everyday life philosophers – modernity, morality, and autobiography in Norway. Oslo: Scandinavian University Press.

95

Gullestad, Marianne (1997): Home, local community and nation: connection between everyday life practices and construction of national identity. Focaal (30/31), 39–60. Oxford: Berghahn Books Ltd. Gurevich, Aron (1978): The early state in Norway. V Henry Claessen in Peter Skalnik (ur.): The early state, 403–423. Paris: Mounton. Hagen, Inger Marie (1996): Reader preferences: the importance of geography. V Wendy Griswold in Fredrik Engelstad (ur.): Places within, places beyond, 133–143. Oslo: Institute for Social Research. Ham, Anthony in Miles Roddis (2005): Norway. London: Lonely Planet. Hansen, Arvid (2005): Education in Norway: its history, basis and practice. V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 174–188. Kristiansand: Portal Forlag. Haugen, Mari in Mariann Villa (2003): The countryside – a rural idyll or a boring place? Paper to the 43rd European Congress of the Regional Science Association Helsinki, Finland (13), 1–13. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Hellevik, Otar (1993): Postmaterialism as a dimension of a cultural change. International journal of public opinion research 5(3), 211–233. Dostopno na http://www.ijpor.oxfordjournals.org/cgi/content/abstract/5/3/211 (14. februar 2008). Hellevik, Ottar (2002): Age differences in value orientation – life cycle or cohort effects? International Journal of Public research 14(3), 286—302. Dostopno na http://www.folk.uio.no (13. februar 2008). Hjorthol, Randi Johanne in Torkel Bjørnskau (2005): Gentrification in Norway. Capital, culture or convenience? European and Regional Urban Studies (12), 353–371. London: Sage Publications. Hoem, Edvard (1996): »You can’t go home again«. The place as sanctuary and prison in Norwegian literature. V Wendy Griswold in Fredrik Engelstad (ur.): Places within, places beyond, 24–36. Oslo: Institute for Social Research. Husbanken (1995): The growth of good housing. Promotion and regulation of dwelling quality in Norway. Husbanken: Oslo. Inglehart, Ronald (1997): Modernization and postmodernization : cultural, economic, and political change in 43 societies. Princeton: Princeton University Press. Jensen, Lill-Ann in Sven Damslora (1984): Bildet som våpen – Norsk arbeiderbevegelses bruk av bilder i kamp og agitasjon. Oslo: Tiden Norsk Forlag.

96

Jensen, Tom B. in Hans Fredrik Dahl (1988): Parti og plakat NS 1933–1945. Oslo: Det Norske Samlaget. Jönsson, Christer, Sven Tägil in Gunnar Törnquist (2000): Organizing European space. London: Sage Publications. Larochelle, Gilbert (1992): Interdependence, globalization and fragmentation. V Zdravko Mlinar (ur.): Globalization and territorial identities, 150–156. Aldershot: Avebury. Lauglo, Jon (1995): Populism in Norway. Comparative Education Review 39(3), 255–279. Oslo: Institute of Social Research. Lawson, Brian (2001): The language of space. London: Educational and Professional Publishing Ltd. Libæk, Ivar in Øivind Stenersen (1999): A history of Norway: from the Ice age to the age of petroleum. Oslo: Grøndahl og Dreyers Forlag AS. Löfgren, Orvar (1989): The nationalization of culture. Ethnologia Europea (XIX), 5–23. Lunde-Larsen, Lise (1999): The troll with no heart in his body – and other tales of trolls from Norway. Boston: Houghton Mifflin Company. Lyngstad, Sverre (1983): Modern Norwegian literature: an overview. V Sverre Lyngstad (ur.): Norway – review of national literatures, 35–45. New York: Griffon House Publications. Ketilsson, Elli (1994): Norway – home of the trolls. Jar: Medusa. Kiel, Anne Cohen (1993): Confessions of an angry commuter or learning how to communicate the non-communicating way. V Anne Cohen Kiel (ur.): Continuity and change: aspects of contemporary Norway, 55–69. Oslo: Scandinavian University Press. Klausen, Arne Martin (1999): Introduction. V Arne Martin Klausen (ur.): Olympic games as performance and public event. The use of the XVII. Winter Olympic Games in Norway, 1–9. Olso, New York: Berghahn Books. Knutsen, Oddbjørn (1990): Materialist and postmaterialist values and social structure in the Nordic contries: a comparative study. Comparative politics 23(1), 85–104. Dostopno na http://www.jstor.org (12. februar 2008). Kučan, Ana (1998): Krajina kot nacionalni simbol. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Maagerø, Eva (2006): The Norwegian language – democracy in practice? V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 60–91. Kristiansand: Portal Forlag.

97

Maagerø, Eva in Birte Simonsen (2005): Minorities in Norway – past and present. V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 146–158. Kristiansand: Portal Forlag. Midtgard, Mette Ravn (2003): Authenticity – tourist experiences in the Norwegian periphery. V Derek Hall, Lesley Roberts in Morag Mitchell (ur.): New directions in rural tourism, 102–114. Burlington: Ashgate Publishng Ltd. Mlinar, Zdravko (1992): Individuation and globalization: the transformation of territorial social organization. V Mlinar Zdravko (ur.): Globalization and territorial identities, 15–35. Aldershot: Avebury. Munch, Peter A. (1956): A study of cultural change: rural-urban conflicts in Norway. Oslo: H. Aschehoug og Co. Natur og Kulturforlaget (2007): Turistični plakat z napisom Norway – wild and free (Norveška – divja in svobodna) iz leta 2007. Dostopno na http://www.naturkultur.no (12. junij 2007). Neumann, Iver B. (2002): This little piggy stayed at home. Why Norway is not a member of the EU. V Lene Hansen in Ole Wæver (ur.): European integration and national identity. The challenge of the Nordic states, 88–116. London, New York: Routledge. Normann Forlag (2007): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.normanns.no (25. junij 2007).

Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008): Spørreundersøkelse om nasjonal identitet, 1995 norsk del av ISSP. Spørreundersøkelse om nasjonal identitet, 2003, norsk del av ISSP. Spørreundersøkelse om samfunnsdeltakelse, 2004, norsk del av ISSP. Dostopno na http://www.nsd.no (15. februar 2008). Norske Plakater (2007): Oglas za pivo pivovarne Frydenlunds iz leta 1930. Dostopno na http://www.posters-nor.com (25. junij 2007). Rattsø, Sidel (1984): The mountain man as a national symbol. Oslo: Bibliotek for Humaniora og Samfunnsvitenskap, Universitas Osloensis. Rye, Johan Fredrik (2004): Constructing the countryside: Differences in teenager’s images of the rural. Paper to the XI. World Congress in Rural Sociology, Trondheim (3), 1–24. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Rye, Johan Fredrik (2006): Heading for the cities? Gender and lifestyle patterns in rural youth’s residential preferences. V Johan Fredrik Rye (ur.): Geographic and social mobility: youth’s rural-to-urban migration in Norway, 147–166. Trondheim: Norwegian University of Science and Technology.

98

Rye, Johan Fredrik (2006a): Rural-to-urban migration by young people in Norway. V Johan Fredrik Rye (ur.): Geographic and social mobility: youth’s rural-to-urban migration in Norway, 7–45. Trondheim: Norwegian University of Science and Technology. Poche, Bernard (1992): Identifications as a process: territories as an organizational or a symbolic area. V Mlinar Zdravko (ur.): Globalization and territorial identities, 129–150. Aldershot: Avebury. Prebersen, Nina K. (2005): Exploring tourist images of a distant destination. Dostopno na http://www.sciencedirect.com/science (5. april 2007). Puijk, Roel (1997): From parish pump to global village. Planning and receiving the Lillehammer Olymics. V Roel Puijk (ur.): Global spotlight on Lillehammer. How the world viewed Norway during the 1994 Winter Olymics, 27–57. London: University of Luton Press. Puijk, Roel (1999): Producing Norwegian culture for domestic and foreign gazes: the Lillehammer Olympic opening ceremony. V Arne Martin Klausen (ur.): Olympic games as performance and public event. The use of the XVII. Winter Olympic Games in Norway, 97–137. Olso, New York: Berghahn Books. Richardson, Tim in Ole B. Jensen (2003): Linking discourse and space: towards a cultural sociology of space in analyzing spatial policy discourses. Urban studies 40(1), 7–22. Dostopno na http://www.ingentaconnect.com (16.februar 2008). Scourfield, Jonathan, Bella Dicks, Sally Holland, Mark Drakeford in Andrew Davies (2001): The significance of place in middle childhood: qualitative research from Wales. The British journal of sociology 57(4), 577–595. Dostopno na htpp://www.jstor.org (14. februar 2008). Selberg, Torunn (2006): Festivals as celebrations of place in modern society: two examples from Norway. Folklore (117), 297–312. Selbyg, Arne (1986): Norway today: an introduction to modern Norwegian society. Oslo: Universitetsforlag. Show, Pat (1994): The Norwegian folk tales and their illustrations. V Peter Christen Asbjørensen in Jørgen Moe: Scandinavian culture: Norwegian folk tales, 7–11. Oslo: Grøndahl og Dreyers Forlag AS. Smith, Anthony D. (1995): Nations and nationalism in a global era. Cambridge: Polity Press. Solberg, Erna (2004): Closing session. Final speech. Governance for Urban Change. 48th IFHP World Congress Oslo, Norway, 26–30. Oslo: International Federation for Housing and Planning.

99

Sørenssen, Bjørn (1999): Travel films in Norway: the persistence of the »view« aesthetic. V John Fullerton in Jan Olsson (ur.): Nordic explorations: film before 1930, 102–113. Sydney: John Libbey & Company Pty Ltd. Statistik Sentralbyrå (2008): Statistkk om Areal. Befolkningsstatistikk. Innenlandske flyttinger. Dostopno na http://www.ssb.no (5. februar 2008). Stegane, Idar (1996): The development of New Norse literature between rural regions and urban centres. V Wendy Griswold in Fredrik Engelstad (ur.): Places within, places beyond – Norwegian regionalism in literature, 36–50. Oslo: Institute for Social Research. Strand, Erling Welle (1988): Mountain hiking in Norway. Oslo: Nortrabooks. Strassoldo, Raimondo (1992): Globalism and localism: theoretical reflections and some evidence. V Zdravko Mlinar (ur.): Globalization and territorial identities, 35–60. Aldershot: Avebury. Teigland, Jon (1996): Impacts on tourism from mega events: the case of winter Olympic games. VF – rapport (13)96. Sognal: Western Norway Research Institute. Tolfsby, Dina (1998): Focus on children’s literature. V Kristin Brudevoll, Andrine Pollen, Aud Korbøl in Kjersti Scheen (ur.): Norwegian children’s literature, 2–24. Oslo: Nordmanns Forbundet & NORLA. Tønnesen, Elise Seip (2005): Trends in Norwegian literature: Ibsen, Hamsun and beyond. V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 78–94. Kristiansand: Portal Forlag. Urry, John (1995): The consumption of tourism. Sociology 24(1), 23–35. Uzzell, David, Eric Pol in David Badenas (2002): Place identification, social cohesion and environment sustainability. Environment and behaviour, 26–53. Dostopno na http://www.eab.sagepub.com (27. julij 2007). Valera, Sergi in Joan Guàrdia (2002): Urban and social identity and sustainability: Barcelona`s Olympic Village. Environment and Behaviour, 54–66. Dostopno na http://www.eab.sagepub.com (15. februar 2008). Veiteberg, Jorunn (1998): Den norske plakaten, elektronsko gradivo – zgoščenka. Oslo: Pax Forlag AS. Visitnorway.com (2008): Logotip spletne strani Visitnorway.com. Dostopno na http://www.visitnorway.com (12.februar 2008).

100

Westergaard, John (1966): Scandinavian urbanism. A survey of trends and themes in urban social research in Sweden, Norway and Denmark. Copenhagen: The Institute of Organization and Industrial Sociology. Williams, Colin H. (1992): Identity, autonomy and the ambiguity of technological development. V Zdravko Mlinar (ur.): Globalization and territorial identities, 115–128. Aldershot: Avebury. Wold, Kjersti (2001): International marketing. The Norwegian Tourist Board. In what why is Norway as a tourist destination promoted (with main emphasis on England as a market segment)? What are the implemented strategies and how successful are they. Oslo: Oslo University College, School of Business. World Value Survey (2006): World Value Survey 1982, 1990, 1996. Dostopno na http://www.worldvaluessurvey.org (25. januar 2008). Ånensen, Peer-Christian (2005): Norgeskatalogen 2006. Catalogue of the postage stamp of Norway. Oslo: Wennergren-Cappelen AS.

Viri, uporabljeni v prilogi A:

AFA Forlag (2007): Skandinavien frimærkekatalog: De nordiske lande – og Estland, Letland/Litausen 2007. Aarhus: AFA Forlag. Bergens Mynt og Seddelforretning (2004): Priskatalog. Norske pengesedler med Svalbard og Bjørnøya 1695–2003. Bergen: Karl Sæthre og Hans Gunnar Eldolsen. Det Digitale Nasjonalbiblioteket (2007): Politični plakati. Dostopno na http://www.nb.no (8. maj 2007). eBay (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.ebay.com (8. maj 2007). Fototeka Nacionalne knjižnice v Oslu (2007): Politični plakati in turistične razglednice. Nacionalna knjižnica Oslo (Nasjonalbiblioteket i Oslo). Hauge Sjøli, Liss Unny in Turid Hea Svebakken (2001): Plastpose boka. Norske bergeposar 1963–2000. Oslo: Det Norske Samlaget. Home.no (2007): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.nb.no (13. marec 2007). Jensen, Lill-Ann in Sven Damslora (1984): Bildet som våpen – Norsk arbeiderbevegelses bruk av bilder i kamp og agitasjon. Oslo: Tiden Norsk Forlag.

101

Jensen, Tom B. in Hans Fredrik Dahl (1988): Parti og plakat NS 1933–1945. Oslo: Det Norske Samlaget. Jørstad, Finn R. in Truls Grung (1995): Reklamebyen Bergen. Bergen: Stiftelsen Norsk Handelmuseum – Norsk Reklamenmuseum i Samarbeid med Salgs – og Reklameforeningen. Natur og Kulturforlaget (2007): Turistične razglednice in plakati. Dostopno na http://www.naturkultur.no (12. junij 2007). Normann Forlag (2007): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.normanns.no (25. junij 2007). Norsk Fysioterapeutforbund (2008): Ekonomski plakati. Dostopno na http://www.fysio.no/butikk/plakater (25. junij 2007). Norsk Tannvern (2008): Ekonomski plakati. Dostopno na http://www.tannvern.no/sider/underside_material (25. junij 2007). Norsk Telekortklubb (2003): Katalog over norske telekort 1984–2003. Oslo: Norsk Telekortklubb. Norske Plakater (2007): Turistični plakati. Dostopno na http://www.posters-nor.com (25. junij 2007). Norske Postkortsamlere (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.norskpostkortsamlere.com (26. junij 2007). Reklamepenner (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.reklamepenner.net (26. junij 2007). Samler – børsen AS (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.samlerborsen.no (1. avgust 2007). Scandinavian Auction Systems (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.auction.no (31. avgust 2007). Sørum, Steffan in Eldrid Johansen (2006): Hilsen fra lykkelandet. 60 – og 70 – tallets Norge på postkort. Oslo: N. W. DAMM & SØN AS. Ulvestad, Ivar (1988): Venlig hilsen... Postkortets historie i Norge. Oslo: Aventura Forlag. Ulvestad, Ivar (2005): Norske postkort. Kulturhistorie og samleobjekter. Oslo: N. W. DAMM & SØN AS.

102

Veiteberg, Jorunn (1998): Den norske plakaten. Oslo: Pax Forlag AS, elektronski vir – zgoščenka. Veiteberg, Jorunn in Einar Økland (1986): Reklamebildet. Norske annonsar og plakat fra århundskiftet til i dag. Oslo: Det Norske Samlaget. Ånensen, Peer-Christian (2005): Norgeskatalogen 2006. Catalogue of the postage stamp of Norway. Oslo: Wennergren-Cappelen AS.

103

PRILOGA A: SEMIOLOŠKA ANALIZA TURISTIČNEGA,

EKONOMSKEGA IN POLITIČNEGA PROPAGANDNEGA

GRADIVA PO POSAMEZNIH ČASOVNIH OBDOBJIH

Propagandno gradivo po obdobjih

1905–1919

1920–1939

1940–1945

1946–1959

1960–1979

1980–1999

2000–2007 SKUPAJ

Turistična propaganda 27 32 4 40 91 55 327 576 Razglednice 23 9 3 16 76 55 323 505 Plakati 4 23 1 24 15 4 71 Ekonomska propaganda 8 26 2 3 5 26 12 82 Plakati 8 26 2 3 3 5 47 Vrečke 2 3 1 6 Telefonske kartice 23 6 29 Politična propaganda 6 17 38 9 33 36 13 152 Plakati 3 12 32 2 4 53 Poštne znamke 5 6 6 27 36 12 92 Našitki 3 3 Denar 1 2 1 4 SKUPAJ 41 75 44 52 129 117 352 810

LEGENDA:

1, 2, 3… – zaporedna številka posameznega primera propagandnega gradiva

TP – turistično propagandno gradivo

EP – ekonomsko propagandno gradivo

PP – politično propagandno gradivo

r – razglednica

p – plakat

v – vrečka

tk – telefonska kartica

z – poštna znamka

n – našitek

d – denar

104

1905–1919

1TP – r 2TP – r 3TP – r 4TP – r

5TP – r 6TP – r 7TP – r 8TP – r

9TP – r 10TP – r 11TP – r 12TP – r

13TP – r 14TP – r 15TP – r 16TP – r

105

1905–1919

17TP – r 18TP – r 19TP – r 20TP – r

21TP – r 22TP – r 23TP – r 24TP – p

25TP – p 26TP – p 27TP – p 28EP – p

29EP – p 30EP – p 31EP – p 32EP – p

106

1905–1919

33EP – p 34EP – p 35EP – p 36PP – p

37PP – p 38PP – p 39PP – n 40PP – n

41PP – n

107

1920–1939

42TP – r 43TP – r 44TP – r 45TP – r

46TP – r 47TP – r 48TP – r 49TP – r

50TP – r 51TP – p 52TP – p 53TP – p

54TP – p 55TP – p 56TP – p 57TP – p

108

1920–1939

58TP – p 59TP – p 60TP – p 61TP – p

62TP – p 63TP – p 64TP – p 65TP – p

66TP – p 67TP – p 68TP – p 69TP – p

70TP – p 71TP – p 72TP – p 73TP – p

109

1920–1939

74EP – p 75EP – p 76EP – p 77EP – p

78EP – p 79EP – p 80EP – p 81EP – p

82EP – p 83EP – p 84EP – p 85EP – p

86EP – p 87EP – p 88EP – p 89EP – p

110

1920–1939

90EP – p 91EP – p 92EP – p 93EP – p

94EP – p 95EP – p 96EP – p 97EP – p

98EP – p 99EP – p 100PP – p 101PP – p

102PP – p 103PP – p 104PP – p 105PP – p

111

1920–1939

106PP – p 107PP – p 108PP – p 109PP – p

110PP – p 111PP – p 112PP – z 113PP – z

114PP – z 115PP – z 116PP – z

112

1940–1945

117TP – r 118TP – r 119TP – r 120TP – p

121EP – p 122EP – p 123PP – p 124PP – p

125PP – p 126PP – p 127PP – p 128PP – p

129PP – p 130PP – p 131PP – p 132PP – p

113

1940–1945

133PP – p 134PP – p 135PP – p 136PP – p

137PP – p 138PP – p 139PP – p 140PP – p

141PP – p 142PP – p 143PP – p 144PP – p

145PP – p 146PP – p 147PP – p 148PP – p

114

1940–1945

149PP – p 150PP – p 151PP – p 152PP – p

153PP – p 154PP – p 155PP – z 156PP – z

157PP – z 158PP – z 159PP – z 160PP – z

115

1946–1959

161TP – r 162TP – r 163TP – r 164TP – r

165TP – r 166TP – r 167TP – r 168TP – r

169TP – r 170TP – r 171TP – r 172TP – r

173TP – r 174TP – r 175TP – r 176TP – r

116

1946–1959

177TP – p 178TP – p 179TP – p 180TP – p

181TP – p 182TP – p 183TP – p 184TP – p

185TP – p 186TP – p 187TP – p 188TP – p

189TP – p 190TP – p 191TP – p 192TP – p

117

1946–1959

193TP – p 194TP – p 195TP – p 196TP – p

197TP – p 198TP – p 199TP – p 200TP – p

201EP – p 202EP – p 203EP – p 204PP – p

205PP – p 206PP – z 207PP – z 208PP – z

118

1946–1959

209PP – z 210PP – z 211PP – z 212PP – d

119

1960–1979

213TP – r 214TP – r 215TP – r 216TP – r

217TP – r 218TP – r 219TP – r 220TP – r

221TP – r 222TP – r 223TP – r 224TP – r

225TP – r 226TP – r 227TP – r 228TP – r

120

1960–1979

229TP – r 230TP – r 231TP – r 232TP – r

233TP – r 234TP – r 235TP – r 236TP – r

237TP – r 238TP – r 239TP – r 240TP – r

241TP – r 242TP – r 243TP – r 244TP – r

121

1960–1979

245TP – r 246TP – r 247TP – r 248TP – r

249TP – r 250TP – r 251TP – r 252TP – r

253TP – r 254TP – r 255TP – r 256TP – r

257TP – r 258TP – r 259TP – r 260TP – r

122

1960–1979

261TP – r 262TP – r 263TP – r 264TP – r

265TP – r 266TP – r 267TP – r 268TP – r

269TP – r 270TP – r 271TP – r 272TP – r

273TP – r 274TP – r 275TP – r 276TP – r

123

1960–1979

277TP – r 278TP – r 279TP – r 280TP – r

281TP – r 282TP – r 283TP – r 284TP – r

285TP – r 286TP – r 287TP – r 288TP – r

289TP – p 290TP – p 291TP – p 292TP – p

124

1960–1979

293TP – p 294TP – p 295TP – p 296TP – p

297TP – p 298TP – p 299TP – p 300TP – p

301TP – p 302TP – p 303TP – p 304EP – p

305EP – p 306EP – p 307EP – v 308EP – v

125

1960–1979

309PP – p 310PP – p 311PP – p 312PP – p

313PP – z 314PP – z 315PP – z 316PP – z

317PP – z 318PP – z 319PP – z 320PP – z

321PP – z 322PP – z 323PP – z 324PP – z

126

1960–1979

325PP – z 326PP – z 327PP – z 328PP – z

329PP – z 330PP – z 331PP – z 332PP – z

333PP – z 334PP – z 335PP – z 336PP – z

337PP – z 338PP – z 339PP – z 340PP – d

127

1960–1979

341PP – d

128

1980–1999

342TP – r 343TP – r 344TP – r 345TP – r

346TP – r 347TP – r 348TP – r 349TP – r

350TP – r 351TP – r 352TP – r 353TP – r

354TP – r 355TP – r 356TP – r 357TP – r

129

1980–1999

358TP – r 359TP – r 360TP – r 361TP – r

362TP – r 363TP – r 364TP – r 365TP – r

366TP – r 367TP – r 368TP – r 369TP – r

370TP – r 371TP – r 372TP – r 373TP – r

130

1980–1999

374TP – r 375TP – r 376TP – r 377TP – r

378TP – r 379TP – r 380TP – r 381TP – r

382TP – r 383TP – r 384TP – r 385TP – r

386TP – r 387TP – r 388TP – r 389TP – r

131

1980–1999

390TP – r 391TP – r 392TP – r 393TP – r

394TP – r 395TP – r 396EP – r 397EP – v

398EP – v 399EP – v 400EP – tk 401EP – tk

402EP – tk 403EP – tk 404EP – tk 405EP – tk

132

1980–1999

406EP – tk 407EP – tk 408EP – tk 409EP – tk

410EP – tk 411EP – tk 412EP – tk 413EP – tk

414EP – tk 415EP – tk 416EP – tk 417EP – tk

418EP – tk 419EP – tk 420EP – tk 421EP – tk

133

1980–1999

422EP – tk 423PP – z 424PP – z 425PP – z

426PP – z 427PP – z 428PP – z 429PP – z

430PP – z 431PP – z 432PP – z 433PP – z

434PP – z 435PP – z 336PP – z 437PP – z

134

1980–1999

438PP – z 439PP – z 440PP – z 441PP – z

442PP – z 443PP – z 444PP – z 445PP – z

446PP – z 447PP – z 448PP – z 449PP – z

450PP – z 451PP – z 452PP – z 453PP – z

135

1980–1999

454PP – z 455PP – z 456PP – z 457PP – z

458PP – z

136

2000–2007

459TP – r 460TP – r 461TP – r 462TP – r

463TP – r 464TP – r 465TP – r 466TP – r

467TP – r 468TP – r 469TP – r 470TP – r

471TP – r 472TP – r 473TP – r 474TP – r

137

2000–2007

475TP – r 476TP – r 477TP – r 478TP – r

479TP – r 480TP – r 481TP – r 482TP – r

483TP – r 484TP – r 485TP – r 486TP – r

487TP – r 488TP – r 489TP – r 490TP – r

138

2000–2007

491TP – r 492TP – r 493TP – r 494TP – r

495TP – r 496TP – r 497TP – r 498TP – r

499TP – r 500TP – r 501TP – r 502TP – r

503TP – r 504TP – r 505TP – r 506TP – r

139

2000–2007

507TP – r 508TP – r 509TP – r 510TP – r

511TP – r 512TP – r 513TP – r 514TP – r

515TP – r 516TP – r 517TP – r 518TP – r

519TP – r 520TP – r 521TP – r 522TP – r

140

2000–2007

523TP – r 524TP – r 525TP – r 526TP – r

527TP – r 528TP – r 529TP – r 530TP – r

531TP – r 532TP – r 533TP – r 534TP – r

535TP – r 536TP – r 537TP – r 538TP – r

141

2000–2007

539TP – r 540TP – r 541TP – r 542TP – r

543TP – r 544TP – r 545TP – r 546TP – r

547TP – r 548TP – r 549TP – r 550TP – r

551TP – r 552TP – r 553TP – r 554TP – r

142

2000–2007

555TP – r 556TP – r 557TP – r 558TP – r

559TP – r 560TP – r 561TP – r 562TP – r

563TP – r 564TP – r 565TP – r 566TP – r

567TP – r 568TP – r 569TP – r 570TP – r

143

2000–2007

571TP – r 572TP – r 573TP – r 574TP – r

575TP – r 576TP – r 577TP – r 578TP – r

579TP – r 580TP – r 581TP – r 582TP – r

583TP – r 584TP – r 585TP – r 586TP – r

144

2000–2007

587TP – r 588TP – r 589TP – r 590TP – r

591TP – r 592TP – r 593TP – r 594TP – r

595TP – r 596TP – r 597TP – r 598TP – r

599TP – r 600TP – r 601TP – r 602TP – r

145

2000–2007

603TP – r 604TP – r 605TP – r 606TP – r

607TP – r 608TP – r 609TP – r 610TP – r

611TP – r 612TP – r 613TP – r 614TP – r

615TP – r 616TP – r 617TP – r 618TP – r

146

2000–2007

619TP – r 620TP – r 621TP – r 622TP – r

623TP – r 624TP – r 625TP – r 626TP – r

627TP – r 628TP – r 629TP – r 630TP – r

631TP – r 632TP – r 633TP – r 634TP – r

147

2000–2007

635TP – r 636TP – r 637TP – r 638TP – r

639TP – r 640TP – r 641TP – r 642TP – r

643TP – r 644TP – r 645TP – r 646TP – r

647TP – r 648TP – r 649TP – r 650TP – r

148

2000–2007

651TP – r 652TP – r 653TP – r 654TP – r

655TP – r 656TP – r 657TP – r 658TP – r

659TP – r 660TP – r 661TP – r 662TP – r

663TP – r 664TP – r 665TP – r 666TP – r

149

2000–2007

667TP – r 668TP – r 669TP – r 670TP – r

671TP – r 672TP – r 673TP – r 674TP – r

675TP – r 676TP – r 677TP – r 678TP – r

679TP – r 680TP – r 681TP – r 682TP – r

150

2000–2007

683TP – r 684TP – r 685TP – r 686TP – r

687TP – r 688TP – r 689TP – r 690TP – r

691TP – r 692TP – r 693TP – r 694TP – r

695TP – r 696TP – r 697TP – r 698TP – r

151

2000–2007

699TP – r 700TP – r 701TP – r 702TP – r

703TP – r 704TP – r 705TP – r 706TP – r

707TP – r 708TP – r 709TP – r 710TP – r

711TP – r 712TP – r 713TP – r 714TP – r

152

2000–2007

715TP – r 716TP – r 717TP – r 718TP – r

719TP – r 720TP – r 721TP – r 722TP – r

723TP – r 724TP – r 725TP – r 726TP – r

727TP – r 728TP – r 729TP – r 730TP – r

153

2000–2007

731TP – r 732TP – r 733TP – r 734TP – r

735TP – r 736TP – r 737TP – r 738TP – r

739TP – r 740TP – r 741TP – r 742TP – r

743TP – r 744TP – r 745TP – r 746TP – r

154

2000–2007

747TP – r 748TP – r 749TP – r 750TP – r

751TP – r 752TP – r 753TP – r 754TP – r

755TP – r 756TP – r 757TP – r 758TP – r

759TP – r 760TP – r 761TP – r 762TP – r

155

2000–2007

763TP – r 764TP – r 765TP – r 766TP – r

767TP – r 768TP – r 769TP – r 770TP – r

771TP – r 772TP – r 773TP – r 774TP – r

775TP – r 776TP – r 777TP – r 778TP – r

156

2000–2007

779TP – r 780TP – r 781TP – r 782TP – p

783TP – p 784TP – p 785TP – p 786EP – p

787EP – p 788EP – p 789EP – p 790EP – p

791EP – v 792EP – tk 793EP – tk 794EP – tk

157

2000–2007

795EP – tk 796EP – tk 797EP – tk 798PP – z

799PP – z 800PP – z 801PP – z 802PP – z

803PP – z 804PP – z 805PP – z 806PP – z

807PP – z 808PP – z 809PP – z 810PP – d

158

PRILOGA B: ANKETNA RAZISKAVA O DRUŽBENI ZAZNAVI

NACIONALNEGA PROSTORA (izvlečki iz analize podatkov v

statističnem programu SPSS)

Frequencies:

1. vzorec – respondenti s stalnim bivališčem na Norveškem: FREQUENCIES VARIABLES=Spol Star Nar RAZGL /ORDER= ANALYSIS . Statistika

Spol Starost po skupinah

Narodna pripadnost

Izbrana turistična

razglednica N Veljavna

vrednost 100 100 100 96

Manjkajoča vrednost 0 0 0 4

Frekvenčna tabela Spol

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativen odstotek

Valid Moški 48 48,0 48,0 48,0Ženski 52 52,0 52,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0

Starost po skupinah

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativen odstotek

Valid -> 30 5 5,0 5,0 5,031-40 31 31,0 31,0 36,041-50 21 21,0 21,0 57,051-60 28 28,0 28,0 85,061 -> 15 15,0 15,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0

159

Narodna pripadnost

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativen odstotek

Valid Norveška 94 94,0 94,0 94,0 Danska 1 1,0 1,0 95,0 Angleška 1 1,0 1,0 96,0 Nemška 1 1,0 1,0 97,0 Madžarska 1 1,0 1,0 98,0 Severno-ameriška 1 1,0 1,0 99,0 Kanadska 1 1,0 1,0 100,0 Skupaj 100 100,0 100,0

Izbrana turistična kartica

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativen odstotek

Valid Prva (fjord) 79 79,0 82,3 82,3 Druga (mesto) 8 8,0 8,3 90,6 Tretja (plaža) 7 7,0 7,3 97,9 Četrta (ruralno

naselje) 2 2,0 2,1 100,0

Skupaj 96 96,0 100,0 Manjkajoča vrednost

-1 4 4,0

Skupaj 100 100,0

2. vzorec – respondenti s stalnim bivališčem v drugi državi: FREQUENCIES VARIABLES=Spol_zun Star_zun Nar_zun RAZGL_ZUN /ORDER= ANALYSIS . Statistika

Spol Starost po skupinah

Narodna pripadnost

Izbrana turistična

razglednica N Veljavna

vrednost 100 100 100 100

Manjkajoča vrednost 0 0 0 0

160

Frekvenčna tabela Spol

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativen odstotek

Valid Moški 42 42,0 42,0 42,0Ženski 58 58,0 58,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0

Starost po skupinah

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativen odstotek

Valid -> 30 50 50,0 50,0 50,031-40 27 27,0 27,0 77,041-50 9 9,0 9,0 86,051-60 6 6,0 6,0 92,060 -> 8 8,0 8,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0

Narodna pripadnost

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativni odstotek

Valid Slovenska 76 76,0 76,0 76,0Hrvaška 3 3,0 3,0 79,0Italijanska 3 3,0 3,0 82,0Španska 3 3,0 3,0 85,0Nemška 4 4,0 4,0 89,0Litvanska 2 2,0 2,0 91,0Turška 2 2,0 2,0 93,0Filipinska 1 1,0 1,0 94,0Poljska 3 3,0 3,0 97,0Francoska 2 2,0 2,0 99,0Pakistanska 1 1,0 1,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0

161

Crosstabs: CROSSTABS /TABLES=Potov BY RAZGL_ZUN /FORMAT= AVALUE TABLES /CELLS= COUNT /COUNT ROUND CELL . Case Processing Summary

Cases

Veljaven Manjkajoč Skupaj N Odstotek N Odstotek N Odstotek

Že bili ali začasno živeli na Norveškem * Katero turistično razglednico bi izbrali

100 100,0% 0 ,0% 100 100,0%

Že bili ali živeli na Norveškem * Katero turistično razglednico bi izbrali (Crosstabulation) Count

Katero turistično razglednico bi izbrali

Skupaj Prvo (fjord) Drugo

(mesto) Tretjo (vaško

naselje)

Četrto (ruralno naselje)

Že kdaj bili ali živeli na Norveškem

da 37 5 0 3 45ne 34 1 3 17 55

Skupaj 71 6 3 20 100 Multiple response: MULT RESPONSE GROUPS=$Pojmi_nor 'Izbrani pojmi pri opisu Norveške' (URB MOR GOR MODER NARV MUS FRILUFT RURAL (1)) $Pojem_zun 'Izbrani pojmi pri opisu Norveske' (URB_ZUN MOR_ZUN GOR_ZUN MODER_ZUN NARV_ZUN MUS_ZUN FRILUFT_ZUN RURAL_ZUN (1)) /FREQUENCIES=$Pojmi_nor $Pojem_zun .

162

Case Summary

Cases

Veljaven Manjkajoč Skupaj N Odstotek N Odstotek N Odstotek

Izbrani pojmi (1 .vzorec) 100 100,0% 0 ,0% 100 100,0%

Izbrani pojmi (2 .vzorec) 100 100,0% 0 ,0% 100 100,0%

a Dichotomy group tabulated at value 1. Izbrani pojmi pri opisu Norveške – 1. vzorec: respondenti s stalnim bivališčem na Norveškem (Frequencies)

Responses Percent of

Cases

N Odstotek N Izbrani pojmi pri opisu Norveške(a)

Mesto in urbana kultura 25 8,0% 25,0%Morje in plaze 17 5,4% 17,0%Gore 78 24,9% 78,0%Modernost 23 7,3% 23,0%Narava 79 25,2% 79,0%Muzeji in galerije 8 2,6% 8,0%Friluftsliv – življenje na prostem 59 18,8% 59,0%

Ruralizem 24 7,7% 24,0%Skupaj 313 100,0% 313,0%

a Dichotomy group tabulated at value 1. Izbrani pojmi pri opisu Norveške – 2. vzorec: respondenti s stalnim bivališčem v drugi državi (Frequencies)

Responses Percent of

Cases

N Odstotek N Izbrani pojmi pri opisu Norveske(a)

Mesto in urbana kultura 24 7,8% 24,0%Morje in plaze 23 7,5% 23,0%Gore 54 17,5% 54,0%Modernost 44 14,3% 44,0%Narava 89 28,9% 89,0%Muzeji in galerije 11 3,6% 11,0%Friluftsliv – življenje na prostem 40 13,0% 40,0%

Ruralizem 23 7,5% 23,0%Skupaj 308 100,0% 308,0%

a Dichotomy group tabulated at value 1.