B&B VIŠJA STROKOVNA ŠOLA Diplomsko delo višješolskega ... · Slika 2 . Primer številke nevarnosti ; 16 . Slika 3 ; Vlačilec . 19 ; Slika 4 . Prikoličar ; 19 . Slika 5 ; Cisterna

B&B VIŠJA STROKOVNA ŠOLA Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija Program: promet Modul: logistika PREVOZ VNETLJIVEGA BLAGA TER UKREPANJE OB NESREČAH Mentor: Janko Pirkovič, univ. dipl. ekon Kandidat: Dimitrij Krajnc Kranj, junij 2008

B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija __________________________________________________________________________________

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju Janku Pirkoviču za usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se ženi in sinu, ki sta me spodbujala pri študiju in izdelavi diplomske naloge. Zahvalil pa bi se še prijateljem za spodbudne besede med mojim študijem in pri izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi lektorju Francetu Ivančiču, prof. slov. in nem. jez.

___________________________________________________________________ Dimitrij Krajnc: Prevoz vnetljivega blaga ter ukrepanje ob nesrečah 2


IZJAVA Študent Dimitrij Krajnc izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom g. Janka Pirkoviča. Skladno s 1. odstavkom 21. člena zakona o avtorski in sorodnih pravicah dovoljujem objavo tega dela na spletni strani šole. Kranj, _______________ Podpis: ______________



POVZETEK V diplomski nalogi je predstavljen prevoz vnetljivega blaga ter ukrepanje ob morebitnih prometnih nezgodah.

Vsak dan se po svetu prevaža več milijonov ton nevarnih snovi, in to po morju, jezerih, rekah, cestah in železnicah. Najbolj nevarne snovi so eksplozivne, vnetljive, jedke, radioaktivne, kužne, oksidirajoče, stisnjeni plini, posode pod tlakom, strupi, organski peroksidi, snovi, ki reagirajo z vodo, naftni derivati, komunalni in drugi odpadki ipd. Pri tem prihaja do nesreč in s tem onesnaženja okolja in negativnih vplivov na zdravje in življenje ljudi v vseh fazah transporta – pakiranje, nakladanje, prevoz in razkladanje. Pri nesrečah največkrat pride do razsutja trdnih snovi, vnetljivosti, izlitja tekočin ali izhajanja plinov, pri čemer je še posebno nevarno, če snov reagira z vodo, zrakom ali je drugače nevarna (radioaktivna, vnetljiva, kužna ipd.). Tako pride do onesnaženja tal, zraka, vode in podtalnice, če strupenih snovi hitro ne odstranimo ali nevtraliziramo.

Prevoz nevarnih snovi urejajo strogi predpisi, ki so posebej zahtevni pri prehodu nevarnih snovi prek državnih mej. Posebej strogi predpisi veljajo za transport odpadkov, ki so v večini primerov nevarne snovi. Prevoz nevarnih odpadkov prek državnih mej ureja v Evropi Baselska konvencija, ki je bila sprejeta leta 1989. Cilj te konvencije je čimbolj zmanjšati prevažanje odpadkov prek mej in preprečiti prevoz in odlaganje nevarnih odpadkov v manj razvite države.

Ključne besede: prevoz nevarnih snovi, gasilci, nezgode z nevarnimi snovmi.



ABSTRACT In my theme I would like to present the transport of the inflammables and the measures concerning the eventual road accidents. Every day there are millions of tons of dangerous substances transported by road, by railway and by sea. The most dangerous substances are explosive,corrosive, radioactive, contagious and oxidizable. Dangerous substances are also the compressed gas, the containers under the pressure, the poisons, the organic peroxids, the substances which are favourably reacting with water, the oil derivates various wastes a.s.o. The accidents can happen at various phases of the transport, and so the pollution of environement and the negativeb influence on the health can occur. The phases of the transport are packing, loading, unloading and discharging. The accident happens when the dangerous substance is strewn, is flowing out or by gas leak. It can be very dangerous when the dangerous substance is reacting with water, with air or is specialy dangerous because of its radioactivity, contagiousity, or inflammability. So it can come to soiling and to pollution of air, of subterrenean waters etc. if we are not immediately eliminating or neutralising the dangerous substances. The transport of dangerous substances is regulated by strict and rigorous regulations and instructions. They are especially severe concerning crossing boarders and passing the state-frontiers, and concerning wastes, because these wastes usually are very dangerous substances. In the European Union the transport of dangerous substances is regulated by the so called Basel convention which was adopted in 1989. The goal of this convention is to reduce the transport of dangerous substances over the european frontiers and to avoid the depositing of dangerous wastes in third countries. Key words: The transport of dangerous substances, firemen, accidents with dangerous substances



KAZALO

1 UVOD 8 2 NAMEN DIPLOMSKE NALOGE 10 3 NEVARNE SNOVI 11

3.1 LASTNOSTI NEVARNIH SNOVI 11 3.2 NASTAJANJE NEVARNIH SNOVI 13 3.3 KVALIFIKACIJA IN OZNAČEVANJE NEVARNIH SNOVI 13 3.4 OZNAČEVANJE Z NALEPKO NEVARNOSTI (TABLO) 14 3.5 ŠTEVILKA NEVARNOSTI 16 4 CESTNI TRANSPORT 18 5 PREVOZ NEVARNEGA BLAGA 21

5.1 PREVOZ IN PRETOVOR NEVRANIH SNOVI V SVETU 21 5.2 ZAKON O PREVOZU NEVRANEGA BLAGA 22 5.3 PREVOZ NEVRANIH SNOVI DANES 23 5.4 ZAKON O PREVOZU NEVARNEGA BALGA 23 5.5 ZAKON O VARNOSTI CESTNEGA PROMETA 27 5.6 ZAKON O KEMIKALIJAH 28 5.7 MEDNARODNI PREDPISI ZA PREV. NEVARNIH SNOVI 28 5.8 ZAHTEVE PRED, MED IN PO KONČANEM PREVOZU 32 5.9 SNOVI KI SE NE SMEJO PREVAŽATI 34 6 EMBALAŽA 35

6.1 EMBALAŽA IN TOVORKI NEVARNEGA BLAGA 35 6.2 DEFINICIJA EMBALAŽE 35 6.3 VNETLJIVI TOVORI 37 7 NADZOR NAD PREVOZOM NEVARNEGA BLAGA 39

7.1 PROMETNI ZNAKI 41 8 NESREČE Z NEVARNIMI SNOVMI 42

8.1 NESREČE Z VNETLJIVIMI SNOVMI 42 8.2 ŽELEZNIŠKI PREVOZ 44 8.3 MOBILNI VIRI TVEGANJA 44 8.4 VRSTE, OBLIKA IN STOPNJA OGROŽENOSTI 45 8.5 UKREPI OB NESREČAH 47 9 ZAKLJUČEK 50

10 LITERATURA 51



Kazalo slik: Slika 1 Nalepke (table) s piktogrami a nevarnosti 15 Slika 2 Primer številke nevarnosti 16 Slika 3 Vlačilec 19 Slika 4 Prikoličar 19 Slika 5 Cisterna 20 Slika 6 II-8 prepovedan promet za cisterne 41 Slika 7 II-9 prepovedan promet za vozila, ki prevažajo eksplozivne in

lahko vnetljive snovi 41

Slika 8 II-9.1 prepovedan promet za vozila, ki prevažajo nevarno blago 41 Slika 9 Večje industrijske nesreče in nesreče v prometu v Sloveniji v

preteklih letih 43

Kazalo tabel: Tabela 1 Razvoj uporabe kemikalij po svetovnih ragijah v mio. USD 21



1 UVOD PREDSTAVITEV PROBLEMA Prevoz nevarnega blaga je pomembna dejavnost v vsaki državi, saj si današnje industrije brez nevarnih snovi ne moremo več predstavljati. Danes je nevarnih snovi zelo veliko, njihova uporaba je zelo razširjena, narašča obseg prevoza v vseh panoga prometa in s tem se povečujejo možnosti zelo hudih nesreč. To zahteva dobro poznavanje tako vseh nevarnosti, varnostnih ukrepov pri ravnanju in prevozu nevarnih snovi, kot tudi ukrepov v primeru nezgod v prometu. Zavedati se moramo, da vsaka snov velja za nevarno, dokler se ne dokaže, da je nenevarna. Do nesreč z nevarnimi snovmi prihaja v objektih podjetij, zavodov, organizacij, gospodinjstev, na infrastrukturnih komunikacijah (pri transportu) in v naravi (odlaganje nevarnih odpadkov v naravi). Lahko so posledica nehotenega, namernega ali malomarnega dejanja, opustitve ukrepov varstva pri delu ter terorističnega in vojaškega delovanja. S stališča prometne varnosti je Slovenija razmeroma občutljivo področje, saj je prometna varnost v primerjavi z Evropo na razmeroma nizki ravni. Stopnja prometne varnosti v Sloveniji je v primerjavi z državami EU slaba; po različnih kazalcih neugodnega stanja prometne varnosti (npr. število ranjenih na 100.000 prebivalcev, število mrtvih na 100.000 prebivalcev, število prometnih nezgod na milijon prevoženih kilometrov itd.) je Slovenija blizu vrha. Glede občutljivosti za posledice prometnih nesreč pri transportu nevarnega blaga sodi znaten del površine države med zelo občutljiva področja. Slovenija ima npr. razmeroma veliko gosteje poseljenih področij. Poškodbe z nevarnimi snovmi so navadno težke in imajo hude zdravstvene in ekonomske posledice. Zato je zelo pomembno, da so reševalne ekipe, ki so pristojne za posredovanje v primeru nezgode z nevarnimi snovmi, strokovno usposobljene, da imajo potrebno reševalno delovno opremo in da imajo dovolj osebne varovalne opreme za zaščito reševalnih enot. Iz podatkov o poškodbah, katerih posledica so smrt, invalidnost, poklicna obolenja, kontaminacija tal, vode, zraka in velika materialna škoda, je razvidno, da je vzrok zanje predvsem nepoznavanje nevarnosti. Izhajajo predvsem iz:

• nepravilno projektiranih tehnoloških procesov • neustreznih ventilacijskih sistemov, • nestrokovnega ravnanja z nevarnimi snovmi, • neupoštevanje statične elektrike, • uporabe neprimernega orodja, ki povzroča iskrenje, • neustrezne izvedbe pogonskega sistema, • površnih opisov in pomanjkanje utemeljitve potrebnega varnega načina dela

za delavce, ki neposredno delajo z nevarnimi snovmi, • opustitve varnostnih naprav, • neustreznega prevoza nevarnih snovi, • neustreznega usposabljanja in izobraževanja

Prevoz nevarnih snovi urejajo strogi predpisi, ki so posebej zahtevni pri prehodu nevarnih snovi prek državnih mej. Posebej strogi predpisi veljajo za transport



odpadkov, ki so v večini primerov nevarne snovi. Prevoz nevarnih odpadkov prek državnih mej ureja v Evropi Baselska konvencija, ki je bila sprejeta leta 1989. Cilj te konvencije je čimbolj zmanjšati prevažanje odpadkov prek mej in preprečiti prevoz in odlaganje nevarnih odpadkov v manj razvite države.



2 NAMEN DIPLOMSKE NALOGE

V svoji diplomski nalogi bom poskušal opisati in predstaviti prevoz vnetljivih snovi ter predstaviti potek ob morebitnih nesrečah pri prevozih vnetljivih snovi. Varnost pri prevozu nevarnih snovi in kemikalij je zelo pomembna, zato se vedno znova oblikujejo nacionalni in mednarodni predpisi. Zaradi nenehnega izpopolnjevanja prevoznih sredstev in načina pretovora kemikalij so spremembe predpisov tako rekoč nujne, da bi se varnost pri transportu izboljševala.

METODE DELA V svojem diplomskem delu bom raziskoval literaturo s področja prevoza vnetljivih snovi, spletne strani in pridobival gradivo oziroma podatke na terenu. Preučil bom različno slovensko in tujo literaturo, kot so knjige in revije. Na spletnih straneh uradnega lista sem dobil podatke o zakonskih predpisih. Članke o nezgodah in slikovni material sem tudi poiskal s pomočjo strežnikov svetovnega spleta. Podatke o poročilih intervencijski služb sem dobil na terenu, ker sem tudi sam član gasilskega društva.



3 NEVARNE SNOVI 3.1 LASTNOSTI NEVARNIH SNOVI Po Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS, št. 64/94) je nevarna vsaka snov v trdnem, plinastem ali tekočem stanju, ki v primeru, če nenadzorovano prodre v okolje, neposredno ogrozi življenje ali zdravje ljudi in živali oziroma povzroči uničenje ali škodo na premoženju ter ima škodljive vplive na okolje. V istem zakonu je določena tudi nesreča z nevarno snovjo kot dogodek, ki je ušel nadzoru pri opravljanju dejavnosti ali upravljanju s sredstvi za delo ter ravnanju z nevarnimi snovmi med proizvodnjo, predelavo, uporabo, skladiščenjem, pretovarjanjem in prevozom. Kemikalije uvrščamo med nevarne snovi. Zaradi specifičnih lastnosti jim je namenjena povečana pozornost med samim prevozom in pretovorom. Da se ta nadzor lahko učinkovito in dosledno opravlja, morajo biti vsi udeleženci v transportni verigi ustrezno poučeni in informirani. Na tak način se v veliki meri zmanjšuje možnost napak oziroma nesreč. Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga ADR (Ur. l. RS, št. 3/02) vsebuje seznam vsega nevarnega blaga, ki ga je treba prevažati kot nevarnega. Vsaki snovi je določena enotna štirimestna številka, tako da je blago mogoče prepoznati v vseh državah, kar olajša tudi reševanje ob nesreči. Vsako nevarno blago je glede na prevladujočo nevarnost uvrščeno v določen razred: eksplozivne snovi in predmeti, plini, vnetljive tekočine, vnetljive trdne snovi, samovnetljive snovi, snovi, ki v stiku z vodo sproščajo vnetljive pline, oksidirajoče snovi, organski peroksidi, strupi in kužne snovi, radioaktivne snovi, jedke snovi, različne nevarne snovi in predmeti. K nevarnim snovem prištevamo vse izhodne snovi in pripravke, ki imajo eno ali več naslednjih lastnosti. Eksplozivnost Eksplozijsko nevarne snovi imajo to lastnost, da ob ugodnem zunanjem vplivu z eksplozivnim kemičnem razpadanju sproščajo energijo v obliki toplote in plinov. Lahka vnetljivost Pri lahki vnetljivosti imajo snovi plamenišče pod 38 °C in parni tlak pod 3 bare. Če so v trdem stanju, se po manjšem viru vžiga (dotik plamena ali iskre) vžgejo in potem, ko vir vžiga ni več prisoten, še vedno gorijo ali vsaj tlijo, če pa se vžgejo same od sebe že pri normalni temperaturi v zraku brez dovajanja energije, začnejo žareti in se končno vnamejo. Lahko vnetljive snovi v stiku z vodo ali vlažnim zrakom razvijajo lahko vnetljive pline v nevarnih količinah. Vnetljivost To je lastnost snovi, da imajo plamenišče nad 38 °C. Vžigalnost To je lastnost, da snovi pri kontaktu z drugimi snovmi, predvsem z gorljivimi, reagirajo tako, da pri tem razvijejo večje količine toplote.



Strupenost To je lastnost snovi, za katere je znanstveno ugotovljeno, da so strupene, da lahko v določenih količinah z vdihavanjem, zaužitjem ali pronicanjem v telo skozi kožo povzročijo smrt ali okvaro manjšega obsega. Jedkost in dražljivost Jedke so tiste snovi, ki pri kontaktu povzročajo uničenje živega tkiva. Dražljive pa so tiste snovi, ki pri enkratnem ali ponavljajočem se kontaktu s kožo ali sluznico povzročajo takojšnje ali kasnejše vnetje. Radioaktivnost Radioaktivno nevarne so snovi, katerih specifična aktivnost presega 74 kBq/kg. Uplinjenost Plini so snovi, ki so pri temperaturi 15 °C in pod tlakom 1011 kPa v plinastem stanju in se uporabljajo, hranijo in prevažajo komprimirane, utekočinjene ali raztopljene pod tlakom. Gabljivost in kužnost Gabljive in kužne snovi so snovi, ki razširjajo ogaben vonj ali lahko pri ljudeh in živalih povzročijo nalezljive bolezni. Po zbranih podatkih iz leta 2004 v Sloveniji prevladujejo vnetljive tekoče snovi (84 %), sledijo jim jedke snovi (4,8 %), strupi (3,5 %), vnetljive trdne snovi (2,4 %), deleži drugih nevarnih snovi so relativno majhni. Med posameznimi nevarnimi snovmi prevladujejo naftni derivati, stiren, kalcijev karbid, metanol, formaldehid, natrijev hidroksid, ksilen in žveplo. Pokrajinsko so nevarne snovi po Sloveniji dokaj neenakomerno razporejene. Največja koncentracija kemikalij je v krajih Ruše, Zreče, Rače, Fram, Celje, Postojna, Maribor, Ljubljana, Lendava, Koper, Krško, Hrastnik, Domžale, Sežana. Večina nafte, potrebne za oskrbo Slovenije, prihaja iz pristanišč v Kopru in na Reki. Posledično to pomeni, da so najbolj obremenjene ceste, ki vodijo iz teh pristanišč (odseki Koper–Kozina, Starod–Kozina in Jelšane–Postojna). Drugo območje, ki je močno obremenjeno s prevozi nafte in naftnih derivatov, je Prekmurje – zaradi rafinerije nafte v Lendavi. Natančni podatki o prepeljanih količinah nevarnih snovi po cestah v Sloveniji še niso zbrani, razen za tiste snovi, za katere je pred prevozom potrebno dobiti dovoljenje pristojnega organa (strupi, eksplozivne in radioaktivne snovi) (MKRNS, 1999b). Te snovi pa pomenijo le manjši delež v skupni količini prepeljanih nevarnih snovi po cesti. Kot smo že omenili, daleč največji delež odpade na vnetljive tekočine, predvsem nafto in njene derivate.



3.2 NASTAJANJE NEVARNIH SNOVI

Če je snov klasificirana kot nevarna snov, to pomeni, da bi prišlo v primeru razsutja ne le do neposredne škode na tovoru, temveč bi utegnilo ogroziti tudi transportno sredstvo, osebe, ki se nahajajo v bližini ter ožje in širše okolje.

Nastajanje nevarnih snovi: - odpadki na površinah – smeti (papir, ostanki embalaže in hrane, cigaretni

ogorki, iztrebki domačih živali ..., ki so odvrženi na tla), - komunalni odpadki (odpadki iz gospodinjstev in njim po naravi in sestavi

podobni odpadki iz industrije, obrti ter storitvenih dejavnosti: pločevinke, steklenice, kartonska embalaža, olupki sadja in zelenjave ...),

- industrijski odpadki (nastajajo pri proizvodnem procesu oz. pri industrijskih aktivnostih: les, rudarski odpadki, kovinski ostružki, razne kemikalije, olja; nekateri so po svoji strukturi podobni komunalnim odpadkom, vendar je treba s to skupino snovi previdno ravnati),

- kmetijski odpadki (komposti iz substratov, živalski iztrebki, plastika), - medicinski odpadki (biološki odpadki, infekcijski odpadki, kemični odpadki,

toksični odpadki, farmacevtski odpadki, jedki odpadki, radioaktivni odpadki), - radioaktivni odpadki (so tiste stvari, katerih specifična aktivnost je večja od

zakonsko določene meje, vendar njihova nadaljnja uporaba ni več možna ali smiselna; delimo jih na nizko radioaktivne – zaščitna oblačila, oprema in orodje, ki je v uporabi v radiološko onesnaženih prostorih, na srednje radioaktivne – ostanki radioaktivnih nečistoč iz reaktorskega hladila jedrske elektrarne in na visoko radioaktivne odpadke, ki nastajajo v izrabljenem jedrskem gorivu).

3.3 KVALIFIKACIJA IN OZNAČEVANJE NEVARNIH SNOVI Nevarne snovi so naš stalni spremljevalec in ker pomenijo nevarnost za okolico, morajo biti ustrezno označene. V različnih delih sveta se je označevanje različno razvijalo. V zadnjih letih se na tem področju tudi zaradi splošnih globalizacijskih tokov skuša vsaj delno poenotiti sistem označevanja. V nekaterih delih to poteka uspešneje, v nekaterih pa smo še daleč od enotnega označevanja. Za nas gasilce je označevanje še posebej pomembno, ker se z nevarnimi snovmi srečamo takrat, ko uidejo nadzoru in je zgodnje prepoznavanje ključnega pomena za uspešno intervencijo. V nadaljevanju bom predstavil vrste označevanj, ki so za uspešno posredovanje ključnega pomena. Krovni zakon, ki ureja to področje, je Zakon o kemikalijah (Ur. l. RS, št. 65/2003). Ta skupaj s podzakonskimi predpisi zagotavlja, da se nevarne kemikalije dajejo v promet na način, ki najmanj ogroža zdravje človeka in okolice. Zakon predpisuje, da mora vsak, ki daje kemikalijo v promet, zanjo izdelati varnostni list in ga dati v uporabo vsakemu poklicnemu uporabniku in uradu za kemikalije. Določeni pa so tudi simboli, s katerimi mora biti označena embalaža, ki vsebuje nevarno snov. Simboli so mednarodni in so v skladu z zakonodajo EU, kar pomeni, da so obvezujoči za vse sedanje in nove pridružene članice. Največji problem za gasilce pomenijo nevarne snovi, ki so v transportu, saj je predvidljivost vrste in zahtevnosti nesreče v tem primeru manjša. Prav zaradi tega to področje ureja poseben zakon, Zakon o prevozu nevarnega blaga (Ur. l. RS, št. 96/2002). Ta ureja izključno prevoz nevarnega blaga. Vse kemikalije se namreč ne prevažajo kot nevarno blago, prav



tako pa vsega blaga, ki se prevaža kot nevarno, ni potrebno označevati v skladu z zakonom o kemikalijah. Ta zakon je seveda usklajen z vsemi mednarodnimi predpisi za prevoz nevarnega blaga, saj drugače naša država ne bi mogla 1. maja 2004 postati članica EU. 3.4 OZNAČEVANJE Z NALEPKO NEVARNOSTI (TABLO) Vsako nevarno blago je glede na prevladujočo nevarnost uvrščeno v določen razred. To podrobno ureja predpis ADR, uporablja pa se tudi po pravilniku RID. Nevarno blago je razdeljeno v 13 transportnih razredov, in sicer: • razred 1; eksplozivne snovi in predmeti • razred 2; plini • razred 3; vnetljive tekočine • razred 4.1; vnetljive trdne snovi, samoreaktivne in trdni desenzibilizirani eksplozivi • razred 4.2; samovnetljive snovi • razred 4.3; snovi, ki pri stiku z vodo tvorijo vnetljive pline • razred 5.1; oksidirajoče snovi • razred 5.2; organski peroksidi • razred 6.1; strupi • razred 6.2; kužne snovi • razred 7; radioaktivne snovi • razred 8; jedke snovi • razred 9; različne nevarne snovi in predmeti Vsakemu razredu pripada eden ali več grafičnih simbolov. Nalepkam (tablam) nevarnosti pravimo tudi »piktogrami«. Tovornjaki, cisterne, zabojniki itd. morajo biti označeni z nalepkami (tablami) nevarnosti. Po teh oznakah sklepamo o glavni nevarnosti in, če obstajajo, o dodatnih nevarnostih prevažanega blaga.



Slika 1: Nalepke (table) s piktogrami za nevarnosti



3.5 ŠTEVILKA NEVARNOSTI Kadar so vozila označena z oranžnimi tablami s številkami, pomeni zgornja številka nevarnost prevažanega blaga. Številka za označevanje nevarnosti je sestavljena iz dveh ali treh številk. Na splošno številke označujejo naslednje nevarnosti: • uhajanje plina zaradi tlaka ali kemične reakcije, • vnetljivost tekočin (hlapov) in plinov ali samosegrevajoče se tekočine, • vnetljivost trdnih snovi ali samosegrevajoče se trdne snovi, • oksidirajoče delovanje (pospeševanje gorenja), • strupenost ali nevarnost okužbe, • radioaktivnost, • jedkost, • nevarnost spontane močne reakcije

Slika 2: Primer številke nevarnosti Podvojitev številke pomeni stopnjevanje določene nevarnosti. Če pa je za označitev nevarnosti zadosti ena sama številka, pa ji sledi ničla. Če je pred številko za označevanje nevarnosti dodana črka X, snov nevarno reagira z vodo. Pri teh snoveh se sme voda uporabiti le, če to odobri strokovnjak. Pomen in razlago vseh možnih



kombinacij števil, teh je blizu sto, lahko dobimo v več virih, med drugim tudi v podatkovni bazi »Nevsnov«. V spodnjem delu table pa je vpisano UN-število. Za vsako nevarno snov so pri Združenih narodih določili število. Z njo mora biti označen vsak tovor. V določenih primerih, če se prevaža več nevarnih snovi se spredaj in zadaj vozilo lahko označi s praznimi oranžnimi tablami, ob straneh pa dodatno še z oštevilčenimi. Ta označevanja imajo svoje prednosti in slabosti. Prednost je prav gotovo dokaj enostavno označevanje nevarnosti, ki jih določena snov pomeni. Tudi v kontekstu globalizacije bi bilo tako označevanje zaradi izključne uporabe števil sprejemljivo za ves svet. Ima pa to označevanje tudi nekaj slabosti. Ena je ta, da obstaja nekaj snovi, za katere dogovorjena kombinacija nevarnostnih števil ni primerna, ker so recimo v drugačnem agregatnem stanju. Druga pomanjkljivost pa je, da so na tablah označene samo nevarnosti, ni pa nobenega navodila ali priporočila za posredovanje, evakuacijo in mogoče za zaščitno opremo. Teži se k temu, da bi se sčasoma uspeli dogovoriti za označevanje, ki bi vsebovalo tudi neke vrste poenostavljeno navodilo za ukrepanje že ob prvem koraku posredovanja pri nesreči, se pravi že na vidnih tablah za označevanje. Tudi ta pristop ima vrsto pomanjkljivosti, tako da bo preteklo še kar nekaj časa, preden se bomo uspeli dogovoriti za kaj takega. Vsaka sprememba prinaša seveda tudi dodatne stroške proizvajalcem nevarnih snovi. Le-ti so ekonomsko izredno močni in se takim spremembam, ki bi nam gasilcem ob nesrečah olajšale delo, uspešno upirajo.



4 CESTNI TRANSPORT Cestni transport spada med najstarejše vrste transporta in je bil do pojava železnice edini nosilec transporta po kopnem. Kljub hitremu razvoju cestnih prevoznih sredstev je cestni transport doživel svoj razcvet šele po drugi svetovni vojni, ko se je naglo povečalo število vozil, posodobila se je tehnika izgradnje vozil in tako so se le-ta razširila po celem svetu. Danes ima cestni promet poleg pomembne gospodarske funkcije tudi izrazito socialno funkcijo, saj z gosto cestno mrežo prispeva k razvoju oddaljenih in gospodarsko zaostalih področij. Velike spremembe je doživel cestni transport predvsem zaradi gradnje sodobne infrastrukture in razvoja avtomobilske industrije. Z relativno ceneno pogonsko energijo, širokimi možnostmi fizičnega dostopa in s tem neprekinjeno transportno verigo (prevoz od vrat do vrat) je osvojil velik tržni delež. Takšen razvoj v kopenskem transportu in stagnacija železnice v posodabljanju infra- in suprastrukture sta vodila k temu, da je železnica izgubila svoje tržne deleže v večini segmentov. Prednosti cestnega transporta se kažejo tudi v ekonomskih in tehničnih karakteristikah vozil: • visok nivo hitrosti in majhna poraba goriva, • razvejana mreža transportnih poti, • zanesljivost in dolga življenjska doba, • lahko manevriranje in velika udobnost vožnje, • velikost in teža vozila sta prilagojena tovoru. Ekonomika cestnega transporta temelji na zmanjšanju transportnih stroškov in povečanju transportne kapacitete. Velikost stroškov je odvisna od velikosti vozila, števila prevoženih kilometrov na leto in od števila voznikov. Stroški taks, zavarovanja, goriva, olja, rezervnih delov in gum naraščajo z velikostjo in nosilnostjo vozila. Transportna sredstva v cestnem prometu lahko delimo na več načinov. Ena od možnosti je delitev na komercialna in osebna vozila, lahko jih delimo na potniška in tovorna vozila. Tovorna motorna vozila so najštevilčnejša in hkrati najrazličnejša prevozna sredstva v skupini komercialnih vozil. Sem spadajo tovornjaki univezalnega tipa, zaprti tovornjaki, prekucniki, cisterne, hladilniki in druga specialna vozila. Tovrstna vozila lahko tovorni prostor prenašajo; to je osnovni primer vozila, ko je tovorni prostor pričvrščen direktno na podvozje vozila. Drugi tip je vlečenje tovornega prostora, ki se izvaja lahko na dva načina. V prvem primeru je tovorni prostor delno naslonjen na vlečno vozilo.



Slika 3: Vlačilec Posebnost polprikolice je v tem, da ima svoja kolesa in se le del njene teže prenaša na vlečno vozilo. Polprikolica je brez lastnega pogona, torej se ne more premikati brez vlečnega vozila. Vozila, ki so prilagojena taki vrsti transporta, se imenujejo vlačilci. Poleg polprikolic poznamo tudi druga priključna vozila prikolice. Vozila, ki so prilagojena taki vrsti transporta, se imenujejo prikoličarji.

Slika 4: Prikoličarji



Prikolica se lahko priključi na motorno vozilo ali na drugo priključno vozilo, kar ji omogoča zelo enostavna izvedba sistema priključevanja. V novejšem času se uporabljajo prikolice, ki imajo raztegljiv krmilni trikotnik, ki omogoča minimalno razdaljo med tovornjakom in prikolico. Ta znaša le 350 mm. Dimenzije vozil so določene v Zakonu o varnosti v cestnem prometu. Tako je dolžina solo vozil omejena na 12 m. Dolžina vlačilcev s polpriklopnikom je omejena na 16,5 m. Pri členkastih motornih vozilih (motorno vozilo in prikolica) je dolžina omejena na 18,75 m. Pri tem je nakladalna dolžina omejena na 15,65 m, razmik med motornim vozilom in prikolico ne sme biti manjši od 0,35 m. Če se ti pogoji ne upoštevajo, sme skupna dolžina znašati le 18,0 m. Višina je omejena na 4,0 m, širina pa na 2,55 m, z izjemo 2,6 m za vozila hladilnike. Skupna masa dvoosnega vozila ne sme presegati 18 ton. Pri treh oseh je dovoljena maksimalna skupna masa 25 ton. Te vrednosti se povečajo, če je vozilo v izvedbi, ki varuje ceste (pogonska os z dvojno pnevmatiko in pnevmatskim vzmetenjem), vsakokrat za 1 tono. Pri vozilih s štirimi osmi je dovoljena maksimalna masa 32 ton. Skupna masa tovornjaka s prikolico je omejena na 40 ton. Edina izjema so polpriklopniki s 3-osnim vlečnim vozilom, ki v kombiniranem prometu prevažajo kontejnerje, saj smejo v skladu s smernicami EU tehtati 44 ton.

Slika 5: Cisterna

Nerjaveče, toplotno izolirane, univerzalne in namenske cisterne so prostornine od 5.000 m3 do 38.000 m3. Namenjene so tudi za prevoz kemikalij, za potrebe industrije in po konvenciji ADR ustrezajo prevozu vnetljivih, jedkih, strupenih in drugih nevarnih snovi.



5 PREVOZ NEVARNEGA BLAGA

5.1 PREVOZ IN PRETOVOR NEVARNIH SNOVI V SVETU Kemikalije se danes uporabljajo prav na vseh področjih proizvodnje. Povečanje uporabe kemikalij temelji na velikem industrijskem razvoju, predvsem v sektorjih avtomobilske in elektronske proizvodnje. Trend naraščanja uporabe kemikalij je najbolj opazen v državah Daljnega vzhoda, kjer naj bi se uporaba kemikalij do leta 2010 celo podvojila. Azijske države naj bi v prihodnosti postale vodilne v proizvodnji kemikalij s 7-odstotno letno rastjo, medtem ko naj bi evropske države zmanjšale proizvodnjo do leta 2010 za 10 %. Ključ do velikega, pospešenega razvoja uporabe kemikalij v Aziji so seveda velike investicije v industrijo. Te pa so zelo vprašljive, predvsem zaradi politične in gospodarske nestabilnosti tega predela sveta. Vodilna država glede uporabe kemikalij je Japonska, ki veliko vlaga v razvoj novejših tankerjev, specializiranih za prevoz točno določene kemikalije. V njenih obmorskih središčih, kjer se nahajajo luke ter druga industrija, gradijo tovarne za predelavo kemikalij. Japonska tudi veliko investira v razvoj petrokemične industrije v sosednjih azijskih državah.

V spodnji tabeli je prikazan trend uporabe kemikalij po svetovnih regijah v mio. USD za leto 1994, leto 1997 ter predvidena uporaba kemikalij za leto 2010. Največji porast naj bi bil na področju azijskih držav, kar ni nič presenetljivega, saj se ta del naglo industrijsko razvija.

Tabela1: Razvoj uporabe kemikalij po svetovnih regijah v mio. USD Svetovna regija Vrednost leta 1994 Vrednost leta 1997 Vrednost leta 2010 Zahodna Evropa 369,9 402,3 518,2 Vzhodna Evropa 79,4 85,4 135,2 Severna Amerika 343,9 388,2 518,2 Južna Amerika 66,0 78,0 135,2 Japonska 224,6 247,3 337,9 Azija 184,9 310,9 540,7 Ostali svet 52,8 55,3 67,6 SKUPAJ 1321,0 1557,4 2253,0

Glede na svetovne regije naj bi se uporaba posameznih kemikalij neenakomerno povečala. V Aziji naj bi se skupna uporaba kemikalij v naslednjih desetih letih kar potrojila. Ta izredno velik skok naj bi bil posledica izredno velike proizvodnje umetnih vlaken ter plastičnih mas (uporaba monoetilen glikola naj bi se povečala z 2,7 mio. ton na 4,3 mio. ton). Uporaba kemikalij v ZDA naj bi narasla predvsem zaradi uporabe metanola iz Čila in Nove Zelandije. Pomembno dejstvo, ki se neposredno dotika tudi transporta, je, da se 70 % porabljenih kemikalij na določenem območju prav tam tudi proizvede. To dejstvo ima velik vpliv na tehnologijo prevoza kemikalij v svetu. V Evropski uniji se 88 %



transporta kemikalij opravi po cesti in le 7 % po železnici, kar dovolj zgovorno kaže na neenakomerno uporabo prevoznih sredstev. Ostali del odpade na pomorski promet, ki se največ uporablja za transport kemikalij med svetovnimi regijami. Razvitejše luke nekoliko več uporabljajo železniški promet, vendar tudi v takih primerih ta ne presega 20 % prevoza kemikalij glede na druga prevozna sredstva.

V Sloveniji se večina kemikalij in kemičnih izdelkov prevaža po železnici, v skupni količini 773 tisoč ton letno. Po cesti se prevaža le 190 tisoč ton na leto. Sicer se v Sloveniji letno prepelje skupno 4.400.000 ton nevarnih snovi. Na železnico odpade 1.800.000 ton in na cestni promet 1.200.000 ton prepeljanih nevarnih snovi. Prek Luke Koper se letno prepelje 1.400.000 ton nevarnih snovi, od tega je 75 tisoč ton kemikalij.

Količine pretovorjenih kemikalij v svetu zelo naraščajo, tako je potrebno poskrbeti za varstvo okolja in ljudi. S tem namenom se v vseh panogah prometa intenzivno dela na področju razvoja varnejšega in tudi bolj ekonomičnega prevoznega sredstva.

5.2 ZAKON O PREVOZU NEVARNEGA BLAGA Nevarno blago pomeni pri prevozu posebno nevarnost. Zato moramo upoštevati posebne varnostne ukrepe, ki na eni strani zagotavljajo varnost vseh udeležencev pri prevozu, na drugi pa tudi varnost drugih ljudi, stvari in okolja. Zakonsko urejanje prevozov nevarnega blaga sega v leto 1788 (Velika Britanija) in leto 1831 (Nemčija), ko so določili posebne pogoje za prevoz eksploziva z ladjami. Vzrok za izdajo predpisa je bil v obeh primerih nesreča, ki se je zgodila pri raztovarjanju ladje. Tedanja predpisa sta bila kratka in enostavna, vsebovala pa sta vse poglavitne rešitve, ki so vključene tudi v sedanjo zakonodajo (prepoved skupnega nakladanja, posebni ukrepi pri raztovarjanju, označevanje ipd.). Predpisi so z leti postajali vedno obširnejši in podrobnejši. Žal je bila za zaostrovanje pogojev za prevoz nevarnega blaga navadno vedno potrebna huda nesreča. Prvi predpis, ki je urejal železniški prevoz nevarnega blaga, je bil sprejet leta 1890, in sicer Evropski sporazum o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (European Railway Agreement for the lnternational Movement of Dangerous Goods). Da je treba urediti prevoze nevarnega blaga v cestnem prometu, se je pokazalo nekoliko pozneje, mednarodni sporazum se je začel pripravljati po drugi svetovni vojni na podlagi že omenjenega sporazuma o železniškem prevozu nevarnega blaga. Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (European Agreement Concerning the lnternational Carriage of Dangerous Goods by Road) je bil podpisan leta 1957, podrobnejša pravila, prilogi A in B, pa sta bili objavljeni šele dvanajst let kasneje, in sicer leta 1969, ko je sporazum začel veljati. V preteklosti so torej prevoze nevarnega blaga zaznamovale številne nesreče. Tudi predpisi za usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga so posledice katastrofalne nesreče, ki se je zgodila v kampu na španski obali (Los Alfagues). Za nesrečo je bil kriv človeški dejavnik. Voznik ni vedel dovolj o tem, kako nevarna je snov, ki jo je prevažal. Vozilo je bilo prenapolnjeno. Snov se je razširila, ventili so popustili in cisterna je eksplodirala.



5.3 PREVOZ NEVARNIH SNOVI DANES Seznam predpisov, ki so povezani z nevarnimi snovmi, je zajeten. V Sloveniji so pravila za prevoz nevarnega blaga predpisana z Zakonom o prevozu nevarnega blaga (v nadaljevanju ZPNB), ki določa pogoje za prevoz nevarnega blaga in opravila v zvezi s tem prevozom (pripravljanje snovi za prevoz, nakladanje in razkladanje, manipulacije med potjo) ter nadzorstvo nad izvrševanjem tega zakona. Zadnja izdaja ZPNB pri nas je začel veljati 1. 1. 2000 (Ur. l. RS, št. 79/99). ZPNB v 3. členu navaja, da se za prevoz nevarnega blaga v cestnem prometu uporablja Evropski sporazum o mednarodnem prevozu nevarnega blaga – ADR. To pomeni, da za cestni promet pri nas veljajo vse zahteve ADR, na katere se ZPNB sklicuje. Za prevoz nevarnega blaga morajo biti izpolnjeni vsi pogoji mednarodnih predpisov. Nekaterih prenevarnih vrst blaga sploh ni dovoljeno prevažati, druga pa je dovoljeno prevažati samo z določenimi prevoznimi sredstvi (npr. eksploziva 1.1 A ni dovoljeno prevažati po železnici). Nekatere snovi (npr. radioaktivne in eksplozivne) pa se smejo prevažati le, če pristojni organ izda dovoljenje za prevoz. Pomembni zakoni v cestnem prevozu nevarnega blaga: • Zakon o prevozu nevarnega blaga, • Pravilnik o strokovnem usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri

prevozu, • Zakon o eksplozivnih snoveh in vnetljivih tekočinah, • Zakon o prometu eksplozivnih snovi, • Zakon o kemikalijah, • Zakon o vodah, • Zakon o varnosti cestnega prometa.

5.4 ZAKON O PREVOZU NEVARNEGA BLAGA

Zakon o prevozu nevarnega blaga določa pogoje za prevoz nevarnega blaga za posamezne prometne panoge, dolžnost oseb, ki sodelujejo pri prevozu, pogoje za embalažo in vozila, imenovanje varnostnega svetovalca, usposabljanje oseb, ki sodelujejo pri prevozu, pristojnosti državnih organov in nadzor nad izvajanjem zakona. Predpisi o prevozu nevarnega blaga skušajo zagotoviti, da bi bile nevarnosti pri prevozu zmanjšane na sprejemljivo raven. Vsakemu členu v verigi namenjajo določene obveznosti.

Proizvajalec – ima obveznost preizkušanja in navajanja fizikalnih in kemičnih lastnosti pošiljk. Pošiljatelj – ima obveznost razvrščanja, pakiranja, označevanja oziroma etiketiranja pošiljk, priprave listin. Dolžnosti pošiljatelja V prevoz sme dati nevarno blago, če: • je to dovoljeno po mednarodnih predpisih – ADR, • je bilo za nevarno blago, za katero je potrebno dovoljenje za prevoz, to

dovoljenje izdano,



• je pakirano v ustrezni embalaži, • so izpolnjene določbe o načinu prevoza, skupnem nakladanju, ravnanju,

shranjevanju, čiščenju in dekontaminaciji ter druge določbe mednarodnih sporazumov – ADR,

• vozilo oziroma druge prevozne enote ustrezajo predpisom, • vozniku ali tistemu, ki opravlja prevoz, izroči ustrezne spremne listine in po

potrebi dovoljenje za prevoz, • je seznanil prevoznika o predpisani označitvi vozila ter s podatki o nevarnem

blagu, • je označil tovore z napisi in pritrdil oznake ali nalepke za označevanje

nevarnosti, • je upošteval druge varnostne ukrepe in izpolnil druge pogoje za prevoz po ADR.

Dolžnosti prevoznika Prevoznik sme prevažati nevarno blago, če: • je to dovoljeno po mednarodnih predpisih – ADR, • je bilo za nevarno blago, za katero je potrebno dovoljenje za prevoz, to tudi

izdano, • je pakirano v ustrezni embalaži, • so izpolnjene določbe o načinu prevoza, skupnem nakladanju, ravnanju,

shranjevanju, čiščenju, razplinjenju in dekontaminaciji ter druge določbe mednarodnih predpisov – ADR,

• vozilo ustreza pogojem mednarodnih predpisov – ADR, • je vozilo tehnično brezhibno, opremljeno in označeno po mednarodnih predpisih

– ADR, • je vozilo pravilno naloženo oziroma ni preobremenjeno, • ima zavarovano odgovornost za škodo, povzročeno tretjim osebam, • ima zaposlenega voznika, ki je usposobljen za prevoz nevarnega blaga in je star

najmanj 21 let, • je upošteval druge varnostne ukrepe po mednarodnih predpisih – ADR in drugih

predpisih, ki urejajo varnost prevoza (ZVCP, ZPCP ipd.).

Voznik – ima obveznost natovarjanja, raztovarjanja, označitve vozila, opreme, ukrepanja ob nesreči. Voznik: • mora biti poučen o svojih obveznostih in posebnostih prevoza, • se mora prepričati, ali vozilo in tovor ustrezata predpisom (ADR, ZVCP, ZPVC

ipd.), • se je prepričal, da so tovori označeni z ustreznimi napisi in oznakami ali

nalepkami za označevanje nevarnosti, • se je prepričal, da je vozilo označeno z opozorilnimi tablami, napisi, oznakami ali

nalepkami za označevanje nevarnosti, drugimi informacijami o nevarnem blagu in o vozilu po določbah ADR,

• mora imeti s seboj dokumente (listino za prevoz nevarnega blaga, navodilo za ukrepanje ipd.) in dodatno opremo,

• mora izpolnjevati še druge pogoje za prevoz po ADR.

Prejemnik: • ne sme zavlačevati prevzema nevarnega blaga, • če je v mednarodnih predpisih – ADR tako določeno, mora vozilo očistiti, razpliniti in dekontaminirati ter poskrbeti za odstranitev tabel in oznak ali nalepk



Dolžnosti voznika • Njegova dolžnost je označevanje nevarnosti, potem ko so bila vozila očiščena,

razplinjena in dekontaminirana, • nevarno blago sme razkladati le na določenem in posebej prirejen prostoru za

razkladanje, • upoštevati mora druge varnostne ukrepe po mednarodnih predpisih ADR in

drugih predpisih, ki urejajo varnost prevoza.

Pomen posameznih izrazov • Nevarno blago so snovi, materiali in predmeti, ki so po mednarodnih predpisih

razvrščeni po razredih na: eksplozivne snovi, pline, vnetljive tekočine, vnetljive trdne snovi, samovnetljive snovi, snovi, ki ob dotiku z vodo sproščajo vnetljive pline, perokside, organske perokside, strupe, kužne, radioaktivne, jedke snovi in drugo nevarno blago. Nevarno blago so tudi odpadki, pripravki in jedrski material, če izpolnjujejo pogoje za uvrstitev med nevarno blago.

• Embalaža je vsaka embalažna enota, izdelana po mednarodnih predpisih za polnjenje z nevarnim blagom (sodi, vreče, ročke, mešana in sestavljena embalaža, vsebniki IBC, cisterne, zabojniki ali druge embalažne enote), tovor je embalažna enota, napolnjena z nevarnim blagom in pripravljena za prevoz.

• Pošiljatelj je tisti, ki je kot pošiljatelj naveden v pogodbi o prevozu oziroma prevozni listini. Če se prevoz opravlja brez pogodbe oziroma prevozne listine, je pošiljatelj tisti, ki izroči nevarno blago v prevoz.

• Prevoznik je tisti, ki opravlja prevoze in je kot takšen naveden v pogodbi o prevozu oziroma prevozni listini. Če se prevoz opravlja brez pogodbe oziroma prevozne listine, je prevoznik tisti, ki prevaža nevarno blago,

• Prejemnik je tisti, ki je kot prejemnik naveden v pogodbi o prevozu oziroma prevozni listini. Če se prevoz opravlja brez pogodbe ali prevozne listine, je prejemnik tisti, ki prevzame nevarno blago,

• Organizator prevoza je tisti, ki organizira prevoz ali opravlja druge storitve v zvezi s prevozom nevarnega blaga.

Posebne zahteve zakona Za prevoz nevarnega blaga morajo biti izpolnjeni vsi pogoji mednarodnih predpisov. Nekaterega prenevarnega blaga sploh ni dovoljeno prevažati, drugega pa le z določenimi prevoznimi sredstvi (npr. eksploziva podskupine 1.1 A ni dovoljeno prevažati po železnici). Nekatere snovi (npr. radioaktivne in eksplozive) pa smemo prevažati le, če pristojni organ izda dovoljenje za prevoz. Razlitje nevarnega blaga Če pride med prevozom do izgube oziroma razlitja nevarnega blaga, mora prevoznik storiti vse, kar je treba, da se posledice odpravijo. Če tega ne more storiti sam, mora za pomoč zaprositi ustrezno tehnično opremljeno podjetje, ki je pooblaščeno za reševanje nesreč z nevarnim blagom, da to stori na njegove stroške. Omejitve prevoza Minister za notranje zadeve lahko omeji prevoz nevarnega blaga ali pa ga dovoli le pod posebnimi pogoji. Prevozi se smejo omejiti, kadar gre za varnost prometa, vzdrževanje javnega reda ali varstvo okolja. Pooblastilo je zelo široko in se lahko



nanaša na prepoved prevozov nevarnega blaga na posameznem območju, ki je še posebej ogroženo (vodovarstveno območje, naravni parki), na določitev cest, po katerih se sme prevažati nevarno blago, in pogojev za vožnjo skozi predore, nadvoze ipd. Seveda je treba pri prevozu nevarnega blaga upoštevati tudi postavljeno prometno signalizacijo. Nedovoljeno označevanje Z oznakami, ki so po ADR predpisane za označevanje nevarnega blaga, ni do-voljeno označevati vozil ali tovorov, ki niso namenjeni za prevoz nevarnega blaga. Varnostni svetovalec Pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, katerih dejavnost obsega prevoz nevarnega blaga po cesti ali železnici ali pa s temi prevozi povezano natovarjanje ali raztovarjanje, morajo imenovati vsaj enega varnostnega svetovalca za prevoz nevarnega blaga (pooblaščenca). Glavna naloga pooblaščencev je skrb za spoštovanje predpisov, ki se nanašajo na prevoz nevarnega blaga. Naloge pooblaščenca smejo opravljati le tisti, ki so strokovno usposobljeni. Naloge svetovalca so: • spremljanje skladnosti ravnanja z nevarnim blagom v podjetju s predpisi, ki

urejajo prevoz nevarnega blaga, • uporaba predpisov, ki jih potrebujejo pri opravljanju svoje dejavnosti: Evropski

sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga – ADR, Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga – RID, Zakon o prevozu nevarnega blaga, Zakon v varnosti cestnega prometa in drugi predpisi,

• svetovanje vodstvu podjetja na področju prevozov nevarnega blaga, • interno usposabljanje zaposlenih v podjetju, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega

blaga, • vodenje evidence o usposabljanjih, • izvajanje ustreznih ukrepov za preprečevanje nesreč ali hujših kršitev predpisov, • izvajanje pravilnih ukrepov ob nesrečah, • priprava letnega poročila. Usposabljanje drugih oseb Usposabljanje je predpisano za vse osebe, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga (pošiljatelji, nakladalci, prejemniki itd.). Njegov namen je seznaniti osebe, ki opravljajo dejavnost v zvezi s prevozi, in z dolžnostmi na določenem delovnem mestu. Lastniki vozil Lastnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe vozila mora zagotoviti, da vozilo izpolnjuje vse pogoje, ki jih za vozilo predpisujejo ADR, ZVCP in ZPNB. Poskrbeti mora tudi za to, da njegova vozila upravljajo samo posebej usposobljeni in najmanj 21 let stari vozniki. Pošiljatelj nevarnega blaga mora poleg drugih obveznosti prevozniku posredovati zahteve, da pravilno označi vozilo, tovore pa z napisi in listki za označevanje nevarnosti. Voznik Voznik sme prevažati nevarno blago, če je poučen o svojih obveznostih in posebnostih prevoza, če je vozilo označeno z oranžnimi tablami in drugimi informacijami o nevarnem blagu in vozilu, če so tovori označeni z listki za



označevanje nevarnosti in napisi, ima v vozilu vse potrebne dokumente ter so izpolnjeni še vsi drugi pogoji, predpisani z ADR. Za varnost med nakladanjem, prevozom in razkladanjem je odgovoren tudi voznik, zato mora upoštevati vse varnostne ukrepe. Nadzor v podjetjih Spoštovanje predpisov v zvezi s prevozom nevarnega blaga je odvisno predvsem od organizatorja, pošiljatelja, prevoznika in prejemnika nevarnega blaga, zato se lahko opravi nadzor tudi v podjetjih. Ta je lahko preventivni ali pa zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti pri cestnih nadzorih prevozov nevarnega blaga. Pomanjkljivosti morajo biti odpravljene, še preden organ, ki opravlja nadzor, zapusti podjetje, sicer mora odrediti druge primerne ukrepe. Prepoved vstopa v Republiko Slovenijo Pri mejni kontroli pristojni organ ne dovoli vstopa v Republiko Slovenijo vozilom, ki niso registrirana v Republiki Sloveniji in prevažajo nevarno blago v nasprotju z mednarodnimi predpisi. Po Pravilniku o strokovnem usposabljanju voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu, smejo nevarno blago prevažati le ustrezno usposobljeni vozniki. Pravilnik določa, da se morajo vozniki udeležiti osnovnega začetnega tečaja za prevoz nevarnega blaga. Če vozijo nevarno blago v cisternah, eksplozive ali radioaktivne snovi, se morajo udeležiti še ustreznega specialističnega tečaja. Po udeležbi na tečaju in uspešno opravljenem izpitu dobijo vozniki potrdilo o strokovni usposobljenosti, ki velja pet let. Certifikat lahko podaljšajo leto pred iztekom veljavnosti. V tem primeru se morajo udeležiti obnovitvenega usposabljanja in ponovno uspešno opraviti izpit. Glede na udeležbo na usposabljanju in opravljene izpite certifikat dovoljuje voznikom prevoz eksplozivov, radioaktivnih snovi, nevarnega blaga v tovorih ali cisternah. Z vožnjo nevarnega blaga z vozili s skupno dovoljeno maso pod 3.500 kg ni potreben certifikat (razen za prevoz eksplozivov, radioaktivnih snovi in prevoze v cisternah). V Sloveniji je predpisana najnižja starost za voznike nevarnega blaga 21 let. 5.5 ZAKON O VARNOSTI CESTNEGA PROMETA Zakon o varnosti cestnega prometa vsebuje nekaj posebnih določb, ki urejajo prevoze nevarnega blaga. Omejitev hitrosti Za vozila, ki prevažajo nevarno blago, je hitrost vožnje omejena na 70 km/h tudi na hitrih cestah in avtocestah. Kadar je zmanjšana vidljivost zaradi megle, sneženja, dežja ali drugih razlogov na manj kot 50 metrov, morajo vozniki vozil, ki prevažajo nevarno blago, zmanjšati hitrost vožnje, tako da je izključeno vsako ogrožanje, in ustaviti na najbližjem parkirnem prostoru ter poskrbeti za varnost vozila in tovora. Enako velja, če je cesta spolzka zaradi snega, ledu ali drugih razlogov ter če je zaradi vetra ali drugih okoliščin zmanjšana stabilnost vozila. Po odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji je v zimskih razmerah prepovedana vožnja za vozila s priklopniki in tista, ki prevažajo nevarne snovi ter za izredne prevoze. Zimske razmere so takrat, ko se ob sneženju sneg oprijema vozišča, ali ob poledici,



do takrat, ko pristojna služba za vzdrževanje cest sporoči, da je cesta normalno prevozna in primerna za promet vozil. Tehnični pregledi Tehnični pregledi za motorna in priklopna vozila, ki prevažajo nevarno blago, se opravljajo vsakih šest mesecev ne glede na leto izdelave. Pnevmatike Narezanih pnevmatik se na vozilih, ki prevažajo nevarno blago, ne sme uporabljati. Obnovljene pnevmatike pa lahko uporabljamo, če imajo oznake za mero, nosilnost in hitrostno kategorijo ter nedvoumne oznake, da je pnevmatika obnovljena, kdo jo je obnovil in identifikacijsko številko pnevmatike.

5.6 ZAKON O KEMIKALIJAH

Zakon o kemikalijah je krovni zakon, ki skupaj s podzakonskimi predpisi zagotavlja, da se nevarne kemikalije dajejo v promet (npr. prodajo na drobno) na način, ki najmanj ogroža zdravje človeka in okolja. Vse kemikalije, ki se dajo v promet, morajo biti prijavljene, pravilno razvrščene glede na stopnjo nevarnosti in označene, tako da je uporabnik seznanjen z morebitnimi nevarnostmi za zdravje in okolje. Opremljene morajo biti z navodili za njihovo varno uporabo oziroma delo z njimi, med drugim tudi s simboli za označevanje nevarnosti (simboli ne nadomeščajo nalepk nevarnosti po zakonu o prevozu nevarnega blaga).

Varnostni list Zakon o kemikalijah predpisuje, da mora tisti, ki daje nevarno kemikalijo v promet, zanjo izdelati varnostni list in ga dati v uporabo vsakemu poklicnemu uporabniku in uradu za kemikalije, ob uvozu nevarnih kemikalij pa ga je treba priložiti tudi carinskim organom. Varnostni list je torej obvezen za kemikalije, ki so na podlagi pravilnika o nevarnih snoveh oziroma pravilnika o nevarnih pripravkih razvrščeni med nevarne. Varnostni list v 14. točki vsebuje tudi transportne podatke, ki so lahko pošiljateljem v pomoč, ko pripravljajo prevozno listino. Pomembno Zakon o kemikalijah ureja področje dajanja kemikalij v promet, medtem ko Zakon o prevozu nevarnega blaga ureja izključno prevoz nevarnega blaga. Vse kemikalije se ne prevažajo kot nevarno blago, prav tako vse blago, ki se prevaža kot nevarno, ni treba označevati v skladu z zakonom o kemikalijah. Zakon o kemikalijah se ne uporablja za prevoz nevarnega blaga! Pri prevozu nevarnega blaga ni treba imeti varnostnega lista! 5.7 MEDNARODNI PREDPISI ZA PREVOZ NEVARNEGA BLAGA V petdesetih letih so Združeni narodi ustanovili odbor izvedencev za varen prevoz nevarnega blaga. Ta pripravlja Oranžno knjigo, ki vsebuje informacije in priporočila za prevoz nevarnega blaga, katerih osnova je enaka za vse prometne panoge. Prevzem priporočil v predpise za posamezna prometna področja (pomorski, zračni, rečni, cestni ter železniški) in sprejetje v nacionalno zakonodajo pomeni dokaj



enotne osnovne standarde po vsem svetu. Kljub temu zaradi različnih vzrokov obstajajo določena odstopanja (npr. neusklajeno časovno uveljavljanje sprememb). Najpomembnejši mednarodni predpisi za prevoz nevarnega blaga so: • Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR). • Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID), • Mednarodne kode o pomorskem prevozu nevarnega blaga (IMDG Code), • Tehnična navodila za mednarodni letalski prevoz nevarnega blaga (IATA-TI). Najpomembnejša sta prav gotovo prva dva predpisa, saj je kopenski promet z nevarnimi snovmi v naši državi zaradi lege države najbolj pogost. Vidno označevanje v kopenskem transportu se izvaja na dva načina, ki se najpogosteje pojavljata skupaj. Gre za dva načina razpoznavanja nevarnosti EU in prevoz nevarnega blaga V državah EU in tudi zunaj njih pridobiva vse večjo vlogo in vpliv Evropska komisija v Bruslju. Njen glavni cilj je zagotavljanje visoke ravni varnosti in odstranjevanje ovir za prost pretok blaga znotraj skupnosti glede na vozila in embalažo. Na področju prevoza nevarnega blaga podpira in krepi delo obstoječih institucij Združenih narodov ter strokovnih organizacij. Pomembnejši ukrepi Komisije so: • prevzem mednarodnih predpisov s področja prevozov nevarnega blaga v

zakonodajo skupnosti, • dodatne zahteve na ravni skupnosti le na področjih, na katerih so v obstoječih

predpisih pomanjkljivosti. Na področju prevozov nevarnega blaga je EU uveljavila več direktiv, ki povzemajo že veljavne mednarodne sporazume. S sprejetjem direktiv v nacionalno zakonodajo se spreminja področje veljavnosti. Medtem ko mednarodni sporazumi veljajo samo za prevoze v mednarodnem prometu, pa direktive razširjajo njihovo veljavnost tudi znotraj vseh držav članic EU (podobno kot ZPNB za Slovenijo). Nacionalni prevozi morajo biti torej v skladu z ADR, RID itd. Pomembnejše direktive

• Direktiva 94/55/EC za prevoz nevarnega blaga po cesti; veljati je začela 1. januarja 1997 in vsebuje kot dodatek prilogi A in B ADR.

• Direktiva 95/50/EC za kontrolo na cestah in v podjetjih; z njeno uveljavitvijo so začele veljati enotne usmeritve za opravljanje kontrol prevozov nevarnega blaga. Ob ugotovljenih hujših kršitvah je mogoča tudi kontrola v podjetju.

• Direktiva 96/49/EC za prevoz nevarnega blaga po železnici; podobno kot ADR za cestni prevoz je s 1. januarjem 1997 začel veljati RID za železniški prevoz kot edini predpis za prevoze znotraj držav EU.

• Direktiva 96/35/EC za varnostne svetovalce v podjetjih, ki so kakor koli povezana s prevozom nevarnega blaga. V državah EU so jih morala podjetja imenovati in usposobiti do 31. decembra 1999.



ADR – Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga

ADR velja za mednarodne prevoze nevarnega blaga v državah podpisnicah. Te so: Avstrija, Belgija, Belorusija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Češka, Danska, Estonija, Francija, Finska, Grčija, Hrvaška, ltalija, Latvija, Liechtenstein, Litva, Luksemburg, Madžarska, Moldavija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Velika Britanija. V vseh državah Evropske unije, torej tudi v Sloveniji, in še nekaterih drugih državah (Norveška) pa velja ADR tudi za prevoze znotraj države.

Delitev nevarnega blaga po ADR

ADR vsebuje seznam vsega nevarnega blaga, ki ga je treba prevažati kot nevarnega. Vsaki snovi je določena enotna štirimestna številka (znana kot UN ali identifikacijska števka; npr. UN 1789 klorovodikova kislina, 1203 bencin). Blago je tako mogoče prepoznati v vseh državah, kar olajša tudi reševanje ob nesreči. V seznamu blaga so nekatere snovi navedene po imenu (npr. UN 1789 klorovodikova kislina), druge pa s skupinskimi oznakami (npr. UN 1268 naftni destilati).

Vsako nevarno blago je, glede na prevladujočo nevarnost, uvrščeno v določen razred. Po ADR je nevarno blago razdeljeno v trinajst razredov, in sicer: razred 1 eksplozivne snovi, razred 2 plini, razred 3 vnetljive tekočine, razred 4.1 vnetljive trdne snovi, razred 4.2 samovnetljive snovi, razred 4.3 snovi, ki v stiku z vodo tvorijo vnetljive pline, razred 5.1 oksidanti, razred 5.2 organski peroksidi, razred 6.1 strupi, razred 6.2 kužne snovi, razred 7 radioaktivne snovi, razred 8 jedke snovi in razred 9 ostale nevarne snovi. Prevozna listina Vsak prevoz nevarnega blaga mora spremljati prevozna listina. Vsebovati mora vsaj naslednje podatke: • identifikacijsko (UN) številko blaga in ime (podčrtano v ADR), • razred, • zaporedno številko s pripadajočo črko, • začetnice ADR ali RID, • številko in opis tovorov ali vsebnikov IBC, • skupno količino nevarnega blaga (kot prostornino ali bruto maso ali neto maso

ali za eksplozivne snovi in predmete razreda 1 kot vso neto maso eksplozivnih snovi),

• ime in naslov pošiljatelja in • ime in naslov prejemnika.

Prevozno listino izda pošiljatelj. Če je prejemnikov več, smejo biti njihova imena in naslovi ter poslane količine nevarnega blaga navedene v ločenih listinah, morajo pa biti v vozilu, tako da je iz njih v vsakem trenutku mogoče ugotoviti vrsto in količino nevarnega blaga. Pošiljatelj mora v prevozni listini s posebno izjavo potrditi, da se sme snov prevažati po cesti. Prav tako mora potrditi, da so izpolnjeni vsi pogoji glede stanja snovi, ravnanja, tovorov, vsebnikov IBC ali cistern zabojnikov in da označevanje ustreza določbam ADR. Če je več vrst nevarnega blaga pakiranega v



skupni embalaži ali v posameznem zabojniku, mora pošiljatelj izjaviti, da skupno pakiranje ni prepovedano.

Podatki o blagu morajo biti prikazani v posebej predpisani obliki, na primer:

1402 kalcijevkarbid, razred 4.3, 17c(ž), ADR

Prevozna listina mora biti napisana v uradnem jeziku države pošiljateljice, če pa ta jezik ni angleški, francoski ali nemški, pa še v enem izmed teh jezikov (v mednarodnem prevozu). Pisna navodila za ukrepanje ob nesreči Voznik nevarnega blaga mora imeti s seboj pisna navodila za ukrepanje ob nesreči. V njih so podrobno določeni postopki za ravnanje ob nesreči oziroma nevarnosti. Zagotoviti jih mora pošiljatelj in jih izročiti prevozniku. Namenjena so vozniku in reševalcem kot pomoč pri ukrepanju v sili. Informacije, ki jih mora vsebovati pisno navodilo: • podatki o blagu (ime ali skupinska oznaka blaga, razred in identifikacijska(e)

(UN) številka(e) blaga), • vrsta nevarnosti (glavna in dodatne), • osebna varovalna sredstva (bor. št. 10260) • splošni ukrepi voznika (npr. Ustavi motor!, Ne kadi, Opozori druge udeležence v

prometu), • dodatni/posebni ukrepi voznika (npr. ukrepi ob razlitju, razsutju), • ukrepi ob požaru, • prva pomoč, • dodatne informacije.

Pisna navodila za ukrepanje ob nesreči morajo biti na lahko dostopnem mestu v voznikovi kabini. Navodila, ki se ne nanašajo na prevažani tovor, morajo biti shranjena drugje, da ne more priti do zamenjave. Pisna navodila morajo biti v jeziku, ki ga voznik razume, poleg tega pa tudi v jezikih države pošiljatelja, države prejemnika in držav, skozi katere potuje. Na primer: angleški voznik, ki vozi iz Portugalske prek Španije v Francijo, mora imeti pisna navodila v angleščini, portugalščini, španščini in francoščini. Certifikat o brezhibnosti vozila Za vozila cisterne, vozila z zamenljivimi cisternami s prostornino nad 1000 litrov, baterijska vozila s prostornino nad 1000 litrov, vozila za prevoz cistern zabojnikov s prostornino nad 3000 litrov in vozila vrste EX 11 in EX 111 za prevoz eksplozivov, je potreben certifikat o brezhibnosti vozila. lzda ga pooblaščena organizacija, ki preveri, ali vozilo ustreza predpisom ADR in splošnim prometno-varnostnim predpisom. Zahteva velja tudi za vlečno vozilo.



Potrdilo (certifikat) o usposobljenosti voznika Vozniki, ki prevažajo nevarno blago, morajo imeti vedno pri sebi certifikat o opravljenem usposabljanju za prevoz nevarnega blaga. Glede na vrsto opravljenih izpitov imajo certifikat za prevoz kosovnega nevarnega blaga in v cisternah ali prevoz eksplozivov in radioaktivnih snovi. Dodatno zavarovanje in dovoljenje za prevoz Vozila, s katerimi prevažamo nevarno blago, ki so registrirana v Sloveniji, morajo biti zavarovana za škodo, povzročeno tretjim osebam. Za prevoz eksplozivov in radioaktivnih snovi potrebujemo dovoljenje pristojnega organa, izjema so le prevozi manjših količin eksplozivov (po obrobni številki 1 0 01 1) in prevoz radioaktivnih snovi, za katere dovoljenje po mednarodnih predpisih ni potrebno. Oprema vozil Vozila, ki prevažajo nevarno blago, morajo biti opremljena vsaj z naslednjo opremo:

• najmanj eno klinasto podložko (velikost mora biti prilagojena teži vozila in premeru koles),

• dvema samostojno stoječima opozorilnima znakoma (npr. odsevnima stožcema ali trikotnikoma ali utripajočima rumenima lučema, ki sta neodvisni od električne opreme vozila),

• primernim odsevnim brezrokavnikom ali odsevno obleko za vsakega člana posadke vozila,

• eno ročno svetilko za vsakega člana posadke vozila, • opremo, ki je navedena v pisnih navodilih za ukrepanje ob nesreči.

Gasilniki

Vozila s skupno dovoljeno maso nad 3,5 tone morajo biti opremljena še s: • prenosnim dvokilogramskim gasilnikom na prah (ali drugim enakovrednim

materialom) za gašenje požara na motorju ali v voznikovi kabini in • prenosnim šestkilogramskim gasilnikom na prah (ali drugim enakovrednim

materialom) za gašenje ognja na pnevmatikah ali zavorah. Gasilnik ne sme pospeševati gorenja prevažanega tovora.

Za vozila s skupno dovoljeno maso do 3,5 tone je lahko tudi gasilnik za gašenj ognja na pnevmatikah ali zavorah dvokilogramski. Gasilniki ne smejo biti že uporabljeni, imeti pa morajo tudi ustrezen žig o pregledu in datum naslednja pregleda. Vozniki morajo znati uporabljati gasilnike. 5.8 ZAHTEVE PRED IN MED PREVOZOM TER PO KONČANEM PREVOZU Pošiljatelj mora pred nakladanjem preveriti, ali vozilo in voznik izpolnjujeta pogoje za prevoz nevarnega blaga. To pomeni, da: • morajo biti na vozilu ustrezne listine (certifikat o usposobljenosti voznika,

prevozna listina, pisno navodilo za ukrepanje ob nesreči, potrdilo o dodatnem



zavarovanju, potrdilo o polletnem tehničnem pregledu, certifikat o brezhibnosti vozila, če je treba, in dovoljenje za prevoz – če je potrebno),

• mora biti na vozilu dodatna oprema, • je vozilo ustrezno označeno.

Tovor je treba na vozilo pravilno naložiti in pritrditi, tako da se med vožnjo ne more premikati. Med prevozom voznik ne sme odpirati pošiljk, prav tako vozilo ne sme sprejeti drugih potnikov, razen članov posadke (sovoznika ali spremljevalca). Prepoved kajenja Med delom v bližini vozil z nevarnim blagom (nakladanjem, razkladanjem ipd.) je prepovedano kaditi. Parkiranje vozil Parkirana vozila morajo vedno imeti aktivirano pomožno zavoro. Obstajajo pa tudi omejitve, kjer lahko vozila z nevarnim blagom parkirajo. Če je v bližini na voljo eden izmed v nadaljevanju naštetih prostorov za parkiranje, je treba upoštevati naslednji vrstni red: • tovarniško dvorišče ali prostor, ki je stalno pod nadzorom, • nadzorovano javno parkirišče (nadzornik mora biti seznanjen z nevarnostmi

tovora, vedeti pa mora tudi, kje se nahaja voznik), • javno ali zasebno parkirišče, kjer obstaja majhna verjetnost, da bi vozilo

poškodovala druga vozila, • odprt prostor, ki je ločen od javnih cest in bivališč, in na katerem se ljudje po

navadi ne zadržujejo.

Za vozila, ki prevažajo eksplozive in radioaktivne snovi, so predvidene še nekatere dodatne zahteve. Nakladanje in razkladanje vozil Vsi, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga, morajo biti usposobljeni za ravnanje z nevarnim blagom. Usposabljanje mora biti prilagojeno njihovim pristojnostim in odgovornosti. Poleg določb ADR mora voznik ob prihodu na mesto nakladanja ali razkladanja upoštevat predpise posameznega podjetja. Javiti se mora pristojni osebi in pridobiti ustrezna nakladalna in varnostna navodila. Vozilo se ne sme naložiti, če so bile pri pregledu vozila, listin ali opreme ugotovljene pomanjkljivosti. Med nakladanjem ali razkladanjem mora tudi voznik uporabljati predpisana osebna varovalna sredstva, prav tako pa je prepovedano tudi kaditi v bližini vozila. Vozila za prevoz nevarnega blaga v kosovni embalaži (tovorkov) Tovorno površino vozila moramo pred nakladanjem očistiti. Vsak tovorek mora biti naložen in zavarovan tako, da se med vožnjo ne more premakniti. Tovor se na primer zavaruje s pritrjevanimi trakovi na stranskih stenah, drsnimi pregradnimi ploščami in nastavljivimi objemkami, zračnimi blazinami in protidrsnimi podlogami. Poškodovani tovori ali tovori, na katerih so na zunanji strani ostanki nevarnega blaga, se ne sme naložiti. Če se med prevozom poškoduje posamezen tovorek, je treba preveriti, ali so na zunanji strani drugih tovorov ali na samem toporišču vozila



ostanki nevarnega blaga, in skrbeti za ustrezno čiščenje. Po končanem prevozu (razkladanju in morebitnem čiščenju vozila) je treba odstraniti prekriti oznake na vozilu. Cisterne Za vozila, ki prevažajo snovi v cisternah, veljajo še posebne zahteve. Upoštevati je treba stopnjo polnjenja. Cisterna ne sme biti prenapolnjena; vedno mora ostati še nekaj praznega prostora, ki omogoča tekočini, da se razteza oziroma krči. Cisterne, katerih prostor posameznega prekata je več kot 7500 litrov, in nimajo valobranov, ne smejo biti napolnjene med 20 in 80 odstotki prostornine posameznega prekata (težišče vozila). Vsi ventili na cisterni morajo biti ustrezno zavarovani, po nakladanju pa jih je treba zapreti, tako da se tovor med prevozom ne more razlivati. 5.9 SNOVI, KI SE NE SMEJO PREVAŽATI Kemično nestabilne snovi razreda 8 se lahko sprejmejo v prevoz samo, če je poskrbljeno za ustrezne ukrepe za preprečitev nevarnih reakcij razpada ali polimerizacije med prevozom. Še posebej je potrebno poskrbeti za to, da posode in cisterne ne vsebujejo snovi, ki bi take reakcije pospeševale. V prevoz se ne smejo sprejeti naslednje snovi: • UN št. 1798 nitrohidroklorova kislina, • kemično nestabilne zmesi odpadne žveplove kisline, • kemično nestabilne zmesi nitritne kisline ali zmesi odpadne žveplove in dušikove

kisline, ki niso denitrirane, • vodne raztopine perklorove kisline z več kot 72 masnimi % čiste kisline ali zmesi

perklorove kisline z drugimi tekočinami, razen z vodo.



6 EMBALAŽA 6.1 EMBALAŽA IN TOVORKI NEVARNEGA BLAGA Prevoz nevarnega blaga v odobreni embalaži je ena izmed osnovnih zahtev predpisov ADR. V Republiki Sloveniji določa postopke Pravilnik o odobritvi embalaže za prevoz nevarnega blaga (Ur. list RS, št. 37/02). V Sloveniji je z izdajo odločbe Ministrstva za gospodarstvo pooblaščena organizacija Zavod za gradbeništvo, ki izvaja preizkušanje in odobritve embalaže za nevarno blago ter periodične preglede vsebnikov IBC. Pri prevozu nevarnega blaga je zelo pomembno razlikovati izraza embalaža ali tovorek. Embalaža je vsaka embalažna enota, pripravljena za polnjenje z nevarnim blagom (npr. sodi, vreče, ročke, sestavljena embalaže, vsebniki IBC, cisterne, zabojniki). Tovorek je embalažna enota, napolnjena z nevarnim blagom, ki je pravilno označena in pripravljena za prevoz.

6.2. DEFINICIJA EMBALAŽE

Embalažo lahko definiramo z več vidikov, in sicer: • z vidika proizvodnje je embalaža sredstvo, v katero dajejo proizvod, da ga varuje

pri prevažanju, uskladiščevanju in uporabljanju; • z vidika zaščite in varovanja je embalaža sredstvo, ki tvori skupaj s proizvodom

celoto, ga varuje pred razsipanjem, zunanjimi vplivi (mehanskimi, biološkim, kemijskimi, atmosferskimi), krajo itd.;

• z vidika konstrukcije mora biti embalaža funkcionalna, enostavna, izvirna, lepa, itd., ustrezati mora sodobnem okusu in željam, oblikam trgovine in načinu predstavljanja,

• z vidika ekonomičnosti je embalaža »zadostno pakiranje«, ki naj ob minimalnih stroških varuje in predstavlja proizvod.

Označevanje odobrene embalaže Preizkušena embalaža mora biti ustrezno označena. Označevanje embalaže je naloga proizvajalca embalaže, označiti jo mora z oznako, ki mu jo dodeli preizkuševališče. Oznako na embalažo sestavljajo: • znak združenih narodov za embalažo »UN«, • koda za vrsto embalaže (1A1 – za kovinski sod), • črka X, Y, ali Z – odvisno od stopnje zahtevnosti preizkusa, • relativna gostota, zaokrožena na eno decimalko, za embalažo brez notranje

embalaže, ki se uporablja za tekočine; podatek ni potreben, če je relativna gostota do 1,2; za embalažo, ki se uporablja za trdne snovi ali kot notranja embalaža je na tem mestu navedena največja bruto masa v kg,

• črka S za embalažo trdne snovi, • letnica izdelave (zadnji dve številki), za embalažo vrste 1H in 3H pa še mesec

izdelave, • okrajšava države, v kateri je bila izdana odobritev, • ime proizvajalca ali druga oznaka, ki jo je določil pristojni organ.



Primer označitve embalaže UN/1A1/Y1.4/150/00/NL/VL 123 označuje kovinski sod s čepom / embalažna skupina II (za snovi embalažne skupine II ali III), gostota snovi do 1.4 kg/l / preizkušeno s hidravličnim tlakom 150 kPa / leto proizvodnje 2000 / država proizvajalka Nizozemska / oznaka proizvajalca. Rok uporabe embalaže Če pristojni organ ne predpiše drugače, se lahko plastični sodi in ročke, vsebniki IBC iz toge plastike in sestavljeni vsebniki IBC s plastično notranjo posodo, v kateri se prevažajo nevarne snovi, uporabljajo pet let od datuma proizvodnje. Rok uporabe se lahko zaradi lastnosti določene snovi, ki se prevaža v njej, tudi skrajša. Preizkušanje embalaže Vzorci embalaže morajo biti preizkušeni na podlagi preizkusnih postopkov Združenih narodov. Vsako embalažo, katere vzorci so uspešno prestali preizkuse, mora proizvajalec označiti z ustrezno kodo. Vrsto označevanja (koda) določi preizkuševališče. Nevarno blago se sme pakirati le v preizkušeno in odobreno embalažo. Embalažo preizkušamo na tovorkih, ki so namenjeni za prevoz, le da namesto nevarne snovi kot preizkusno tekočino največkrat uporabimo nadomestek s podobnimi fizikalno kemičnimi lastnostmi (enaka količina, gostota ipd.). Pogosto kot nadomestek za trdne snovi uporabljamo svinčene šibre, za tekočine pa vodo. Postopke preizkušanja izvajamo tako, da posnemamo običajne prevozne razmere. Vrsta embalaže Predpisi o prevozu nevarnih snovi razlikujejo sledeče vrste embalaže: • sod – valjasta embalaža iz kovine, plastike, kartona ali lesa, • zaboj – embalaža brez odprtine, izdelana iz kovine, lesa, kartona, plastike, • ročka (kanta) – embalaža pravokotne oblike iz jekla ali plastike. Sestavljena embalaža Sestavljeno embalažo sestavljajo ena ali več notranjih embalaž, ki so obdane z zunanjo embalažo. Tovrstno embalažo lahko ločimo in ponovno sestavimo, kar je v nasprotju s tako imenovano kombinirano embalažo. Kombinirana embalaža Potem ko smo embalažo sestavili, je ne moremo več brez poškodbe ločiti. To nam predstavlja tako imenovano kombinirano embalažo. Poleg teh »odobrenih« vrst embalaž za snovi večine razredov imamo še vrsto drugih embalaž za nevarne snovi, ki pa potrebujejo le delno uporabno dovoljenje.



Vsebniki (IBC) Vsebniki ali tako imenovani IBC (intermediate bulk container) so: fiksni IBC • togi ali elastični in prenosni vsebniki, • s sprejemnim volumnom do 3 m3 (3.000 l), ki so:

• prirejeni za mehansko rokovanje in • konstrukcijsko lahko prenesejo obremenitve transporta.

Poznamo sledeče vrste IBC: • kovinski IBC (vsebnik), • kombinirani IBC z notranjo posodo iz plastike, • elastični IBC. Vsebniki IBC so posebna skupina prevozne embalaže s prostornino do 3.000 litrov, ki je prirejena za delo z mehanskimi sredstvi. So precej dragi, njihova prednost pa je v večkratni uporabi. Izdelani so lahko iz različnih materialov (plastika, kovina itd.). Podobno kot embalaža morajo biti tudi vzorci vsebnikov IBC preizkušeni na podlagi preizkusnih postopkov Združenih narodov. Vsak vsebnik IBC, katerega vzorci so uspešno prestali preizkuse, mora proizvajalec označiti z ustrezno kodo.

6.3 VNETLJIVI TOVORI

Pri takih tovorih obstaja nevarnost požara zaradi zunanjih povzročiteljev (odprt ogenj, iskra, cigaretni ogorek ...) ali zaradi samovžiga (nepravilno skladiščenje, klimatski pogoji ...). Dosledno moramo upoštevati protipožarne predpise. Delovišče mora biti vidno označeno s prepovedjo kurjenja in uporabe odprtega ognja. Promet na delovišču je dovoljen le vozilom, ki sodelujejo v tehnološkem postopku. Vozila, ki jih poganja motor z notranjim izgorevanjem, morajo biti opremljena z atestiranimi lovilci isker. Delavci naj bodo med celotno manipulacijo in skladiščenjem pozorni na morebitno tlenje ali pojav dima nad tovorom. Ročni gasilni aparati morajo biti vedno pri roki.

Tovor v sodih

Za pretovor nevarnih snovi v sodih uporabljamo standardne tehnološke postopke za sode z naslednjimi omejitvami.

• Na relaciji L-O-L ne smemo uporabljati prijemal za sode, razen z vsakokratnim dovoljenjem Tehnološke priprave dela in Službe varstva pri delu za manj nevarne snovi.

• Prijemala za sode na viličarjih lahko uporabljamo le za manj nevarne tovore. Pri tem lahko zlagamo največ v drugo višino, polnimo in praznimo kontejnerje ter razkladamo in nakladamo vozila. Pri delu moramo paziti, da se sodi ne zvračajo ali udarjajo ob ostre robove. Preprečiti moramo poškodbe in deformacijo zapiralnih elementov (čepi, objemke, pokrovi ...).



Upoštevati moramo, da se posebno pri tekočinah v sodih večkrat pojavi določen nadtlak. To se dogaja posebno na toplejših mestih ali pa če so sodi dlje časa stali na soncu. Pri prebitju takega soda lahko pride do brizganja vsebine tudi na večjo razdaljo.

Pri manipulacijah vnetljivih snovi moramo tudi dosledno upoštevati požarnovarnostne ukrepe, posebno če pride do izliva površine. Prazni, neočiščeni sodi, ki so vsebovali lahko vnetljive snovi, so enako ali bolj nevarni od polnih sodov, ker pri vžigu hlapov lahko pride do eksplozije.

Tovori v jeklenkah

V njih transportiramo v glavnem stisnjene, utekočinjene ali pod tlakom raztopljene pline (razred 2), lahko pa so v njih tudi druge nevarne snovi, kot so močni tekoči strupi, zelo jedke snovi ... Jeklenke transportiramo, skladiščimo in pretvarjamo v ležečem ali v navpičnem položaju. Posebno moramo biti pozorni na ventile. Le-ti so pokriti z zaščitno kovinsko kapo, brez katere se jeklenke ne smejo transportirati. V primeru loma ventila pride do zelo hitrega uhajanja vsebine.

Poleg osnovnih nevarnosti, ki jih predstavlja vsebina (strupenost, dušljivost, eksplozija, požar, zmrzline ...), predstavlja veliko nevarnost tudi sama poškodovana jeklenka, ki lahko začne zaradi reakcijske sile nekontrolirano drseti in opletati po tleh.

Pri nenormalnem segrevanju jeklenk (požar) se tlak v njej zvišuje in lahko pride do eksplozije. V primeru požara moramo vzporedno z gašenjem izvora požara hladiti tudi jeklenke in jih po možnosti umakniti na varno mesto. Hladiti jih moramo toliko časa, dokler ne dosežejo normalne temerature okolice. Posebna nevarnost obstaja pri jeklenkah s plinom dissaus (acetilenom), ker se le-ta po odstranitvi zunanjega vira toplote še naprej razkraja in povzroča zvišanje tlaka v jeklenki. Take jeklenke moramo hladiti tudi preko 24 ur ali jih v najkrajšem možnem času odvreči v morje ali bazen z vodo.

Iztekajoči plini imajo lahko različne fizikalne, kemijske in fiziološke lastnosti. Lahko so lažji od zraka, na kar moramo biti pozorni pri iztekanju plina, lahko so dušljivi, strupeni ali pa tvorijo eksplozijsko nevarne zmesi. Lahko pa imajo več teh lastnosti hkrati. Pri iztekanju plinov, utekočinjenih pod visokim pritiskom, se pojavlja še ena nevarnost, in sicer naglo ohlajanje na zelo nizke temperature. Na delih telesa, ki pridejo v stik s takim plinom, nastanejo zmrzline in kasnejše odmiranje tkiva.

Tovor v kontejnerjih

Kontejnerji pomenijo idealno transportno enoto za manipulacije z nevarnimi snovmi. Zato težimo k temu, da bi večino nevarnega tovora manipulirali in skladiščili v kontejnerjih. Obstajajo namenski kontejnerji, predvsem za tekoče nevarne snovi. Prednost kontejnerjev je v tem, da delavci ne pridejo v neposreden stik z nevarno snovjo. V njih so tovori zavarovani pred atmosferskimi vplivi, razen pred previsoko vročino (navadni kontejnerji), kar moramo predvsem upoštevati pri skladiščenju.



Tovor mora biti v kontejnerju zIožen in zavarovan tako, da je onemogočeno vsako premikanje, medsebojno udarjanje in zvračanje. Klub temu pa moramo s takimi kontejnerji ravnati s povečano previdnostjo v odvisnosti od stopnje nevarnosti snovi. 7. NADZOR NAD PREVOZOM NEVARNEGA BLAGA Slovenija je tranzitna država, skozi katero potekajo tudi tokovi nevarnega tovornega prometa. Za ta tovor ne vemo niti od kod prihaja, niti kam je namenjen, niti koliko ga je. Problem, ki se ob vsem tem pojavlja, je pridobitev ustreznih statističnih podatkov o dejanskem številu tovornih vozil z nevarnim tovorom skozi Slovenijo in na območju Slovenije. Netočnost podatkov o številu nevarnega tovornega prometa onemogoča zagotavljanje dejanske varnosti na tem področju. Prevoz nevarnih snovi je v RS urejen z Zakonom o prevozu nevarnega blaga, vendar v tem zakonu ni mogoče zaslediti člena, ki bi natančno zahteval od prevoznika prijavo nevarne snovi in podatke o tej nevarni snovi. Zakon določa, da je potrebno pridobiti le dovoljenje za prevoz eksplozivnih in radioaktivnih snovi, katerega za notranji promet izda upravna enota, za prevoz v mednarodnem prometu pa minister, pristojen za notranje zadeve. Vstop Slovenije v EU je povzročil povečanje prometa in s tem zmanjšanje zmogljivosti prometne infrastrukture. Dejstvo je, da zaradi prostorskih in ekoloških omejitev ni mogoče prometnega omrežja širiti v nedogled. Povečanje prometa, predvsem tovornega, posledično vpliva na zagotavljanje prometne varnosti. O vrsti in količini prepeljanega tovora na ozemlju Slovenije je znano bore malo, kaj šele o vrsti nevarnih snovi. Slovenska policija sicer izvaja nadzor nad prevozom nevarnega tovora na več načinov; v prvi vrsti z napravami za prekoračitev hitrosti, kakor tudi s pregledom oznak na vozilu. Nadzor se lahko izvede na kraju samem ali na primernem prostoru, kjer je mogoče vozilo ustaviti, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti ali parkirati vozilo. Voznik, ki prevaža nevarno blago, mora policistu izročiti vse dokumente in obvezno opremo ter mu omogočiti pregled vozila. Policist pa mora o postopku nadzora voditi zapisnik, ki ga mora izročiti vozniku. Kontrola vozil, ki prevažajo nevarne snovi, se ne izvaja zgolj na cestah, temveč tudi na mejnih prehodih. V primeru ugotovitve kršitev predpisov s področja prevoza nevarnega blaga se vozilu zavrne vstop v Slovenijo. Policija, ki v skladu z direktivo EU 95/50/EC nadzira prevoze nevarnega blaga, letno preveri med 1.500 in 3.000 vozil. Za nadzore nad prevozom nevarnega blaga so pripravljeni posebni načrti, kamor so poleg policistov vključeni tudi predstavniki inšpekcijskih služb. Pri tem gre namreč za podrobne preglede vozil, tovora, ustreznost dokumentacije, kontrolo psihofizičnega stanja voznika in usposobljenosti za prevoz, preverjanje preobremenjenosti. Kljub opravljanju nadzora nad prevozom nevarnega blaga ne vemo, kje na cestnem omrežju se vozilo v določenem trenutku nahaja. Obstajajo sistemi, kot je primer GPRS, ki je vgrajen v vozilo in je mogoče le-to s pomočjo informacijskega sistema in računalnika spremljati v vsakem trenutku. Toda tovrstni sistemi so povezani z velikimi stroški, ki jih premore le malo katero manjše podjetje. Seveda večja



podjetja, ki prevažajo ne le nevarne snovi, temveč tudi druge vrste tovora, imajo vgrajene sisteme sledenja vozil zaradi boljše preglednosti nad celotnim voznim parkom kakor tudi zaradi poznavanja trenutnega položaja vozila. Smiselno bi bilo ustanoviti center za nadzor nad prevozom nevarnih snovi.

Kontrola tovrstnega prevoza pa je od leta 2000 vključena tudi v mednarodno akcijo »Morska deklica«, ki je namenjena vsem vrstam tovornega transporta po evropskih cestah. Pri tem nadzoru poleg inšpekcijskih služb sodeluje tudi Carina. Akcija usklajeno in koordinirano poteka na območju celotne Evropske unije, v tovrstnih nadzorih pa aktivno sodeluje tudi slovenska policija.

Prepovedi za cisterne (prevoz vnetljivih snovi) in kakšne so pristojnosti policije

Posamezne omejitve določa Odredba o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji (Uradni list Republike Slovenije, 38/99 in 100/99). S to odredbo je na cestah oziroma odsekih cest v Republiki Sloveniji v času in vremenskih razmerah, določenih v tej odredbi, omejen promet:

1. tovornih vozil in skupin vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7.500 kg; 2. traktorjev, motokultivatorjev, delovnih strojev in vprežnih vozil; 3. tovornih vozil in skupin vozil z zaprto nadgradnjo ali ponjavo, zgibnih in dvonadstropnih avtobusov ter bivalnih vozil in bivalnih priklopnikov, razen lahkih tovornih vozil, ki so izvedena na osnovi osebnih avtomobilov. Za vozila iz 1. in 2. točke je prepovedan promet vse leto: • vsako nedeljo, praznik ali dela prost dan od 6. do 22. ure, • v petek pred veliko nočjo od 14. do 22. ure. Od 15. junija do 5. septembra (turistična sezona) je prepovedan promet za vozila iz prejšnjega odstavka tudi vsako soboto od 6. ure do 13. ure.

Za vozila iz 2. točke 1. člena te odredbe je prepovedan promet tudi vsak dan ponoči.

Za vozila iz 3. točke je prepovedan promet na cestah oziroma odsekih cest v Republiki Sloveniji, na katerih piha močan veter.

V odredbi so natančno opredeljene ceste ter cestni odseki, kjer odredba velja, obenem pa opredeljene tudi izjeme. Nadzor nad izvajanjem te odredbe izvaja policija. Na podlagi Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, 30/98) in dopolnitve 61/00, se voznik, ki krši navedeno določilo, kaznuje na mestu prekrška z denarno kaznijo.

Seveda pa morajo tovorna vozila za prevoz nevarnega blaga (tudi cisterne) izpolnjevati predpisane pogoje, ki so določeni v Zakonu o prevozu nevarnega blaga. Ob morebitnih ugotovljenih kršitvah se voznik, prevoznik, nakladalec, pošiljatelj in organizator prevoza denarno kaznujejo oziroma se uvede postopek pri sodniku za prekrške. Če pa so ugotovljene hujše kršitve predpisov, se vozilo izloči iz prometa. Izvajanje omenjenega zakona je v pristojnosti policije. Na cestah v Sloveniji se prevozi nevarnega blaga omejujejo s postavljeno prometno signalizacijo, podobno kot v večini evropskih držav.



7.1 PROMETNI ZNAKI

Prevoz nevarnega blaga je omejen z naslednjimi prometnimi znaki.

Slika 6: II-8 Prepovedan promet za cisterne

Znak “prepovedan promet za cisterne" (II-8) označuje cesto oziroma tisti njen del, na katerem je prepovedan promet za vozila, s katerimi se v cisternah ali v več manjših posodah, katerih skupna prostornina presega prostornino, določeno za cisterno, prevažajo snovi, ki lahko onesnažijo vodo. Za cisterno se šteje posoda, katere prostornina presega 450 litrov. Iz te količine je izvzeto pogonsko gorivo v rezervoarju, ki je neposredno povezan z motorjem vozila ali z vgrajenimi napravami v vozilu, če rezervoar izpolnjuje pogoje predpisa ECE št. 34.

Slika 7: II-9 Prepoved prometa za vozila, ki prevažajo eksplozivne ali lahko vnetljive snovi

Znak "prepovedan promet za vozila, ki prevažajo eksplozivne ali lahko vnetljive snovi" (II-9) označuje cesto ali tisti njen del, na katerem je prepovedan promet za vozila, ki prevažajo eksplozivne snovi razreda 1, vnetljive pline razreda 2, vnetljive tekočine razreda 3, razen tistih, ki so uvrščene v embalažno skupino III, samoreaktivne trdne snovi razreda 4.1 in samoreaktivne organske perokside razreda 5.2, za katere je v ADR predpisana označitev z oranžno tablo.

Slika 8: II-9.1 Prepovedan promet za vozila, ki prevažajo nevarno blago

Znak "prepovedan promet za vozila, ki prevažajo nevarno blago" (II-9.1) označuje cesto ali tisti njen del, na katerem je prepovedan promet za vozila, ki prevažajo nevarno blago, za katero je v ADR predpisana označitev z oranžno tablo. Tudi vožnja po narodnih parkih je omejena s postavljeno prometno signalizacijo. Podobnih ukrepov, kot so jih uvedli v Republiki Hrvaški, ne pripravljamo, saj so v nasprotju z Evropskim sporazumom o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga, katerega podpisnica je tudi Republika Slovenija.


http://www.signaco.si/znaki/prepoved/prepoved8.jpg�




8 NESREČE Z NEVARNIMI SNOVMI O nesreči z nevarnimi snovmi govorimo takrat, ko izgubimo nadzor nad običajnim ravnanjem z nevarno snovjo. Običajno snov izteče iz osnovne embalaže zaradi prevrnitve ali poškodovanja posode, v kateri se hrani, oziroma povečanja volumna zaradi naključnega prirastka toplote, bodisi zaradi izpostavljenosti soncu, preveč ogretega skladiščnega prostora ali prisotnosti odprtega ognja. Ogroženost obstaja pri virih večjega in manjšega tveganja in pri prevozu, skladiščenju in predelavi teh snovi oz. pri tehnološki porabi take snovi zaradi samega procesa. Razvoj nam poleg vse bolj kvalitetnega in udobnega življenja prinaša tudi veliko nevšečnosti. Vse, kar nas obdaja in je naravnega ali umetnega izvora, je lahko poleg vsega pozitivnega tudi škodljivo. Zavest in potreba po ohranjanju zdravega okolja je zato pripomogla k temu, da se je pričelo o snoveh, ki nas vsakodnevno obkrožajo in so nevarne iz različnih razlogov, razmišljati drugače. K temu so seveda »pripomogle« tudi nesreče, ki se vsakodnevno dogajajo in povzročajo škodo in s katerimi se moramo spopadati gasilci. To zahteva najprej definicijo, kaj sploh so nevarne snovi, pravilno označevanje le-teh in seveda pravilne postopke ob nesrečah z njimi. Natančni podatki o prepeljanih količinah nevarnih snovi po cestah v Sloveniji še niso zbrani, razen za tiste snovi, za katere je pred prevozom potrebno dobiti dovoljenje pristojnega organa (strupi, eksplozivne in radioaktivne snovi). Te snovi pa pomenijo le manjši delež v skupni količini prepeljanih nevarnih snovi po cesti. Kot smo že omenili, daleč največji delež odpade na vnetljive tekočine, predvsem nafto in njene derivate. Letno se v povprečju zgodi po ena prometna nesreča, v kateri se razlije večja količina nevarnih snovi, najpogosteje nafte in njenih derivatov. Poleg nafte so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razlile še manjše količine ocetne kisline, klorovodikove kisline, različnih barv in lakov ter butana. Število nesreč z udeležbo vozila, ki je prevažalo nevarno blago, se giblje med 19 in 36 nesrečami na leto. Industrija močno prispeva k večanju dohodka, razvoju in blaginji družbe. Tudi vsakodnevno življenje je odvisno od vrste industrijskih dejavnosti (proizvodnja hrane, celuloze, papirja, goriv, plastičnih mas, barv, farmacevtskih izdelkov), kjer poteka obdelava snovi, nevarnih za okolje in zdravje ljudi. V zadnjih letih stalno narašča tovorni promet, pri čemer so blago, kapital in storitve postali mobilni v mednarodnem smislu. Ob tem sta zagotavljanje prometne varnosti in varovanje okolja pred škodljivimi posledicami tovornega prometa in nesreč nedvomno prednostni nalogi. Od nesreč, povezanih z industrijskimi dejavnostmi in prometom, so za okolje in zdravje ljudi najnevarnejše nesreče z nevarnimi kemikalijami. Te lahko imajo celo škodljivejše posledice kakor naravne nesreče. Znani so tudi primeri iz preteklosti, ko so zaradi plačila odškodnin po tovrstnih nesrečah propadla sicer cvetoča podjetja. 8.1 NESREČE Z VNETLJIVIMI SNOVMI Kljub obsežnim in podrobnim predpisom, ki urejajo prevoze nevarnega blaga, se nesreče s katastrofalnimi posledicami za ljudi, stvari in okolje dogajajo. V Sloveniji še ni bilo tako hudih nesreč, kar pa ne pomeni, da niso mogoče. V primerjavi z nepremičnimi viri tveganja za okolje zaradi nesreč z nevarnimi kemikalijami, kjer se



dajo razmeroma enostavno določiti stopnja ogroženosti in potrebni varnostni ukrepi, pomenijo prevozi težje določljivo tveganje. Največji delež pri prepeljanih nevarnih kemikalijah v Sloveniji obsegajo vnetljive tekočine, predvsem nafta in njeni derivati (75 do 80 % vseh cestnih prevozov nevarnih snovi), manjši delež pa strupene in eksplozivne snovi. Letno se v povprečju zgodi ena prometna nesreča, v kateri se razlije večja količina teh snovi, najpogosteje nafte oziroma njenih derivatov, poleg nafte pa so se v zadnjih letih razlile še manjše količine ocetne kisline, klorovodikove kisline, različnih barv in lakov ter butana. Največja verjetnost, da pride do razlitja vnetljivih tekočin, je na cestah iz pristanišč Koper in Reka proti notranjosti Slovenije.

Slika 9: Večje industrijske nesreče in nesreče v prometu v Sloveniji v preteklih letih Vir: Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Med raznimi vrstami nevarnih snovi so najpogostejše zlasti: • kisline (solna, žveplena, dušikova, fosforna, ocetna in druge), • lugi (natrijev, kalijev, amonijev), • soli (cianidi, kromati, hipoklorit, bakrove soli), • elementi (klor, žveplo, argon, dušik), • druge anorganske snovi (kalcijev karbid), • alkoholi (etanol, metanol, glikol, fenoli), • estri (butil acetat, etil acetat, metilmetakrilat), • topila (triklormetan, metilenklorid, perkloretilen itd.), • naftni derivati (bencini, petrolej, plinsko olje, kurilno olje, mazut, TNP), • druge snovi organskega izvora (smole, laki, barve, zaščitna sredstva v

kmetijstvu itd.).



Po količini močno izstopajo naftni derivati. Glede na način njihovega skladiščenja pa je zelo majhna možnost izlitja in neposredne kontaminacije okolja in/ali pitne vode, kar bi pomenilo večjo ogroženost za prebivalstvo. Mnogo večjo potencialno nevarnost pomeni možnost nesreč med samim transportom teh snovi po obstoječih prometnicah, saj večkrat potekajo ob vodotokih in jih s tem neposredno ogrožajo. Naftni derivati ustvarjajo namreč na vodni gladini tanek film, ki slabo prepušča kisik in onemogoča njegovo raztapljanje v vodi. S tem je onemogočeno vsakršno življenje v vodi kakor tudi potek biološkega ciklusa. Večje količine naftnih derivatov pa lahko neposredno povzročajo uničenje rečne favne in flore. Posledica takega razlitja je lahko velika onesnaženost vode ter zelo dolgotrajna neuporabnost, če gre za primer pitne vode. Posebno nevarnost pomenijo naftni derivati, ki so pri navadni temperaturi v tekočem stanju in lahko ob razlitju prodirajo globoko v zemljišče in tako onesnažujejo ali celo uničujejo zaloge pitne vode. To je odvisno v veliki meri od geološke strukture tal, njihove propustnosti ter zalog podtalnice na tem območju. Pri tem so zelo merodajni klimatski dejavniki, zunanja temperatura, količina izlitega naftnega derivata, njegova viskoznost in drugo. Povsem drugačno nevarnost pomenijo omenjene jedke in agresivne snovi anorganskega ali organskega izvora. Zaradi topnosti in polarne zgradbe se popolnoma mešajo z vodo in jih je nemogoče odstraniti iz nje, možno jih je nevtralizirati, vendar je to za določen rečni odsek lahko usodno, saj pride ob neposrednem izlivu do pomora rečne favne in flore. Tudi pesticidi (insekticidi, fungicidi, herbicidi itd.) so velika nevarnost za vire pitne vode in rečnih odvodnikov. To ne velja samo za primere izlitja ob prometnih nesrečah, ampak tudi ob njihovi (pre)pogosti uporabi na kmetijskih površinah. Tak primer je še posebno nevaren, če ti kompleksi ležijo blizu ali celo na vodozbirnem območju, saj lahko trajno ali za dolgo časovno območje ogrozijo podtalnico. 8.2 ŽELEZNIŠKI PREVOZ Slovenske železnice prepeljejo letno približno 1,2 milijona ton nevarnih kemikalij, od tega je vnetljivih tekočin več kot 75 %. V zadnjih desetih letih ni bilo nesreče na železnici, v kateri bi prišlo do večjega razlitja. Slovenske železnice so razvile informacijski sistem, ki jim omogoča stalen nadzor nad vlakovnimi kompozicijami in ki nenehno zagotavlja informacije o vagonih z nevarnimi kemikalijami. 8.3 MOBILNI VIRI TVEGANJA (CESTNI IN ŽELEZNIŠKI) V primerjavi s stacionarnimi viri nevarnih snovi, kjer se dajo razmeroma enostavno določiti stopnja ogroženosti glede na količino in vrsto nevarnih snovi ter potrebni varnostni ukrepi, pomenijo prevozi večjo in težje določljivo nevarnost, saj potekajo po okoljsko zelo občutljivih območjih. Veliko potencialno nevarnost pomeni tranzit nevarnih snovi po prometnicah, ki potekajo preko vodozbirnih območij, ali pa v njihovi neposredni bližini, iz katerih se obalne občine oskrbujejo s pitno vodo. To sta vodozbirni območji rižanskega izvira in sečoveljskega izvira. Večina naftnih derivatov za oskrbo Slovenije prihaja iz pristanišča v Kopru, kar pomeni, da so najbolj obremenjene ceste, ki vodijo iz tega pristanišča proti notranjosti.



Zelo kritični so odseki (glavnih oz. regionalnih) cest Koper–Ljubljana, Koper–Buzet (RH), Portorož–Buje (RH) in Šmarje–Buje ter odseki železniške proge Koper– Prešnica in Kozina–Pula, izven obalnih občin pa še odsek ceste Kozina–Rupa. Nobeden od navedenih odsekov prometnic ni urejen tako, da bi bilo možno preprečiti odtekanje razlite tekočine v zemljo. Nekateri deli železniške proge so težko dostopni z intervencijskimi vozili, kar pomeni še dodatno težavo pri ukrepanju v primeru nesreče. V predorih Posebno težavo pomenijo tudi nesreče z nevarnimi snovmi v predorih Dekani (2200 m) in Kastelec (2320 m) na avtocesti Divača–Srmin (Bertoki). Predori so specifični objekti, v katerih je požarna ogroženost zelo velika, umik na varno in reševanje pa težavno. Gradbeni in organizacijski ukrepi ne morejo preprečiti vseh nesreč v predorih. Za varno in nemoteno odvijanje prometa skozi predore skrbijo v nadzornem centru avtocestne baze, kjer je organizirana dežurna služba 24 ur dnevno. Nadzorni sistem omogoča popoln nadzor in daljinsko vodenje vseh naprav in sistemov v predorih, vodenje in nadzor prometa. Verjetnost pojavljanja nesreče Glede na veliko frekvenco prevozov nevarnih snovi po cestnem in železniškem prometu kakor tudi velike količine nevarnih snovi, ki jih delovne organizacije skladiščijo, predelujejo oziroma izdelujejo, se ocenjuje, da obstaja velika verjetnost nastanka nesreče z nevarnimi snovmi. Čeprav z manjšimi posledicami, pa obstaja tudi velika verjetnost namernega onesnaženja (neustrezno ravnanje z nevarnimi odpadki – škropiva) in onesnaženja zaradi neustrezne uporabe in skladiščenja nevarnih snovi v gospodinjstvih (kurilno olje) in v kmetijstvu. Verjetnost prometne nesreče z razlitjem nevarne snovi na vodozbirnem območju je zelo velika. Take nesreče so se že zgodile, vendar na srečo brez posledic za pitno vodo. 8.4 VRSTE, OBLIKA IN STOPNJA OGROŽENOSTI • Nastanek strupenega oblaka lahko povzroči kontaminacijo ljudi, živali in rastlin v

bližnji in daljni okolici. • Iztek nevarnih snovi v zemljišče na vodozbirnih območjih in onesnaženje

podtalnice bi povzročilo neuporabnost lokalnih vodovodov pa tudi možnost izumrtja vodnega življa. Izpad rižanskega izvira pomeni primanjkljaj pitne vode, ki ga je zelo težko nadomestiti.

• Iztek nevarnih snovi neposredno v vodotoke bi povzročil njihovo onesnaženje, pomor vodnega življa in krajšo oziroma daljšo neuporabnost vode v kmetijstvu in ribogojstvu.

• Zaradi izteka nevarne snovi v okolje bi bilo neposredno ogroženo tudi zemljišče in rastline na mestu nesreče.

Stopnja ogroženosti je v vseh naštetih primerih velika, največkrat z dolgoročnimi in nepopravljivimi posledicami. Odvisna je od vrste in količine nevarne snovi, ki uide nadzoru, in od vremenskih razmer.



Potek in možen obseg nesreče Najbolj verjeten in pogost vzrok nesreče z nevarnimi snovmi so nesreče v cestnem prometu, v katerih so udeležena vozila cisterne, ki prevažajo nevarne snovi. Nesreči po navadi sledi iztekanje nevarne snovi v okolje in v hujših primerih vžig in eksplozija. Obstaja možnost razširitve požara v naravno okolje. Obseg take nesreče je po navadi manjši in obvladljiv z razpoložljivimi intervencijskimi silami. Železniški nesreči, ki bi imela za posledico iztirjenje vagonov z nevarnimi snovmi, bi lahko sledil isti potek dogodkov (iztekanje, vžig, eksplozija, požar v okolju, strupen oblak). Obseg nesreče pa bi bil mnogo večji v primeru, da se zgodi na nedostopnem (vodozbirnem) območju: nesreča bi dosegla katastrofalne razsežnosti, katere bi še dodatno povečale omejene intervencijske možnosti, saj ni na razpolago ustrezne tehnike niti usposobljenega moštva. Nesreče z nevarnimi snovmi, ki bi se lahko pojavile v zgoraj navedenih oblikah, bi lahko dosegle zelo velik obseg in ogrozile svoje območje kakor tudi širšo okolico. Ogroženi prebivalci, živali, premoženje in kulturna dediščina V primeru nesreče z nevarno snovjo pri kateri bi prišlo do iztekanja, vnetljivosti, eksplozije nevarne snovi v okolje oziroma nastanka strupenega oblaka, bi vse to ogrožalo prebivalce in živali odvisno od količine in vrste ter vremenskih razmer. • Obseg in število ogroženih ob nesrečah na cestah in železnici je težko

predvideti, saj je v osnovi pogojen z mestom nastanka (odvisnost od poseljenosti).

• Zaradi neustreznega ravnanja z nevarnimi snovmi v kmetijstvu in gospodinjstvu je ogroženost prebivalcev in okolja sicer prisotna, a omejena in minimalna.

Verjetne posledice nesreče Pri neposredno prizadetih – kontaminiranih delavcih, prebivalcih in drugih ljudeh in živalih bi prišlo do smrtnih primerov in poginov. Pri ostalih, ki bi jih dosegle posledice nesreče, pa bi glede na oddaljenost in vrsto nevarne snovi nastale večje oziroma manjše poškodbe predvsem dihal. Posledica nesreče bi bila manjša oziroma večja kontaminacija in neuporabnost prizadetega zemljišča in vodotokov. V primeru nesreče na vodozbirnem območju je potencialna nevarnost onesnaženje podtalnice vodnih virov, med njimi tudi najpomembnejšega. Glede na posamezne nevarnosti so možne predvsem naslednje posledice: • udarni val pri eksploziji – ljudje: hude telesne poškodbe in smrt; premoženje:

večje poškodbe na objektih; okolje: uničeno; • toplotni učinek pri eksploziji – ljudje: opekline, hude telesne poškodbe in smrt;

premoženje: poškodbe na objektih; okolje: večje poškodbe; • leteči delci pri eksploziji – ljudje: manjše telesne poškodbe; premoženje:

manjše poškodbe na objektih; okolje: manjše poškodbe; • požar – ljudje: opekline, hude telesne poškodbe in smrt; premoženje: večje

poškodbe na objektih; okolje: uničeno; • toplotni učinek požara – ljudje: opekline, hude telesne poškodbe in smrt;

premoženje: poškodbe na objektih; okolje: uničeno;



• strupeni plini požara – ljudje: oteženo dihanje in zastrupitev; premoženje: zanemarljiv vpliv; okolje: onesnaženje zraka;

• uhajanje – ljudje: oteženo dihanje in zastrupitev; premoženje: zanemarljiv vpliv; okolje: onesnaženje zraka.

Verižne nesreče Možnost nastanka verižne nesreče je zelo velika. Možno je oceniti okoliščine, ki lahko pripeljejo do nastanka nesreče, ni pa možno vnaprej napovedati nastanka nesreče. Emisiji nevarne snovi v okolje (v trdi obliki, razlitje, strupen oblaki) lahko sledi ena ali več od naslednjih verižnih nesreč : • požar (v naravi, objektu, prometnem sredstvu), • eksplozija, • kontaminacija podtalnice in vodnih virov – prekinjena dobava pitne vode, • kontaminacija zemljišč in rastlin (kmetijskih pridelkov), • prekinjeni prometni, komunikacijski in drugi infrastrukturni tokovi in povezave, • motnje pri odvajanju in čiščenju odpadnih voda, • onesnaženje morja. 8.5 UKREPI OB NESREČAH Prometne nesreče so postale naš vsakdanji spremljevalec. Ker nikoli ne vemo, kdaj bomo morali v nesreči pomagati, je dobro, da poznamo osnovne ukrepe: • parkiramo varno stran, dovolj daleč, da je prostor za intervencijska vozila, • prižgemo vse smerne kazalce in postavimo trikotnik, • ponoči oblečemo kaj svetlega ali svetlečega, • območje nesreče zavarujemo, da zaščitimo sebe, poškodovanca in druge

udeležence v prometu, • telefoniramo takoj na 113 ali 112 in povemo, kdo kliče, točen naslov oziroma kje

se je nesreča zgodila, resnost nezgode, število ranjenih in poškodovanih, kakšna vozila so udeležena in koliko jih je, če so ljudje ukleščeni v vozilu,

• povemo še dodatne nevarnosti: vozilo na boku ali prevrnjeno, uhajanje plina ali

iztekanje goriva iz vozil ali cisterne, • bodimo pozorni na označbe na cisternah in tovornjakih, • takoj začnemo z nujno prvo pomočjo, • poškodovancu podpiramo glavo toliko časa, dokler ne dobi vratne opornice, • pozorni moramo biti na življenjsko nevarne poškodbe in te najprej oskrbimo,



• poškodovanca ne smemo premikati, v vozilu ali ob vozilu, razen če je to nujno potrebno,

• motorje vseh poškodovanih vozil ugasnemo, po možnosti prekinemo stik z

akumulatorjem, • poskrbimo, da se vozila ne premikajo, • pri nesrečah lahko pride do razlitja cistern in njihovega tovora, dokler ne

ugotovimo, za kakšno snov gre, se ne približujmo vozilu, • ob razlitju stojimo tako, da veter ne bo pihal v nas in druge udeležence, • ob razlitju bodimo pozorni tudi na nevarnosti iz okolice: podrt električni drog,

opozorimo kadilce, če kadijo v bližini, • ko prispejo na kraj policisti, reševalci, gasilci, moramo vedeti, da so obremenjeni

z veliko resnejšimi skrbmi, zato ne smemo imeti občutka, da se nas izogibajo, • območje nesreče moramo zapustiti, če nas to prosi kdo od reševalne ekipe ali

policist. Sodelovanje virov tveganja in lokalnih skupnosti Za ustrezno varstvo ljudi in okolja pred večjimi nesrečami z nevarnimi kemikalijami je treba zagotoviti sodelovanje virov tveganja in lokalnih skupnosti oziroma ob nesrečah izrednih razsežnosti tudi sodelovanje pristojnih organov na državni ravni. Zato potrebujejo pristojni organi dovolj podatkov o virih tveganja, še posebej o nevarnih kemikalijah na območjih njihovega delovanja. Lokalne skupnosti so dolžne zagotoviti zaščito, reševanje in pomoč svojim občanom ob vseh večjih nesrečah, tudi nesrečah z nevarnimi kemikalijami. Zato pristojni organi lokalne skupnosti: • izdelajo načrte zaščite in reševanja (ti morajo biti usklajeni z ustreznimi načrti

zaščite in reševanja virov tveganja), • organizirajo, usposobijo in opremijo zadostno število reševalnih služb, • pripravljenost na nesreče preverjajo s praktičnimi ali teoretičnimi vajami zaščite

in reševanja (najmanj vsaka tri leta za nesreče z nevarnimi kemikalijami). Življenja ljudi ob taki nesreči niso neposredno ogrožena (možnosti za neposredno življenjsko ogroženost so zelo majhne), pač pa so posredno ogroženi ljudje v neposredni bližini nesreče oz. ob pronicanju v talnico preko rastlinja in živali. Zato je potrebno takoj po odstranitvi neposredne nevarnosti (odstraniti strupene, vnetljive, eksplozivne, oksidacijske snovi) oceniti možnosti takojšnje sanacije. Prebivalci v bližini nesreče morajo biti pravočasno in objektivno obveščeni o nevarnosti, posledicah ter o ukrepih za zmanjšanje in odpravi posledic ter o ravnanju ob taki nesreči. Aktiviranje zadolženih gasilskih enot za ukrepanje glede na njihovo pristojnost se izvede hkrati z obveščanjem odgovornih oseb prizadete občine.



Splošni ukrepi, ki se izvajajo ob vseh nesrečah : • zavarovanje lokacije in/ali območja, • urejanje prometa, • zavarovanje infrastrukturnih naprav in napeljav. Ukrepi za reševanje in pomoč: • gašenje in reševanje, • tehnično reševanje, • nujna medicinska pomoč, • posebni tehnični ukrepi za reševanje in pomoč, • identifikacija in oskrba mrtvih, • odstranjevanje in pokopi kadavrov, • intervencijska sanacija in odprava drugih posledic nesreč, • oskrba. Če lokalni viri ne zadoščajo za obvladovanje situacije oziroma učinkovito zaščito, se glede na posledice za ta namen uporabijo državne sile in sredstva (na primer uporaba helikopterja, državnih reševalnih služb ali uporaba drugih izvenregijskih sil in sredstev). O tem odloča Vlada Republike Slovenije, minister za obrambo ali poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije v skladu z zakonom. V primeru nesreče sile za zaščito, reševanje in pomoč na prizadetem področju takoj začnejo z aktivnostmi za reševanje ljudi, živali in materialnih dobrin.



9 ZAKLJUČEK Za povečanje učinka pri reševanju nezgod z nevarnimi snovmi, se je potrebno pogosteje seznanjati z novosti na področju nevarnih kemikalij. Ker je nevarnih kemikalij iz dneva v dan več, bo potrebno podrobno spremljati in posodabljati informacijske sisteme (npr. bazo nevarnih snovi …), ki nam dajejo informacije v zvezi z nevarno kemikalijo. Da bi bili učinki posameznih reševalnih skupin, ki sodelujejo pri reševanju tovrstnih nezgod z nevarnimi snovmi, čim boljši in hitrejši, da ne bi prihajalo do nepotrebnih poškodb reševalcev pri reševanju, je nujno, da posamezne reševalne skupine sodelujejo med seboj. Zelo pomembno je, da je sodelovanje med posameznimi reševalnimi skupinami pogosto, saj s skupnimi usposabljanji poteka delo pri reševanju nezgod lažje in hitreje. Poleg skupnega usposabljanja je treba izvajati še individualna usposabljanja reševalnih enot, ki bi morale obvladovati delovanje celotne opreme, katero imajo na razpolago pri reševanju nezgod z nevarnimi snovmi. Pri spoznavanju delovne opreme je potrebno, da se reševalne skupine seznanijo tudi z uporabo in vzdrževanjem osebne varovalne opreme, ker prihaja pri reševanju ob nezgodah največkrat do neustrezne uporabe delovne opreme in osebne varovalne opreme, zaradi česar prihaja do poškodb reševalcev pri reševanju. Lahko se zgodi, da pride do poškodovanja velike količine osebne zaščitne opreme, kar lahko stane več tisoč evrov in je za prostovoljno gasilsko društvo velik finančni zalogaj.




10 LITERATURA 1. Oblak Lukač A. Nevarne snovi. Ljubljana: Založba DDU Univerzum, 1985. 2. http://www.drustvo-dmrs.si/e_zbornik/prispevki/38_Setinc_Marko.pdf. 20. 2. 2004. 3. Zakon o prevozu nevarnega blaga (ZPNB). Ur. l. RS, 79/99. 4. Robnik V., Habič A. Prevoz nevarnega blaga v cestnem prometu. ZVD – Zavod za varstvo pri delu, 2000. 5. Zapiski s predavanj pri predmetu NEVARNE SNOVI. 6. Sklep o objavi prilog A in B k Evropskemu sporazumu o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR). Ur. l. RS, 9/03. 7. Dubravac M. Revija Gasilec. Ljubljana: Gasilska zveza Slovenije, 57 (2003) 9, str. 307–308. 8. Černelič F. Ukrepanje ob nezgodi z nevarno snovjo. Ljubljana: Gasilska zveza Slovenije, 1997. 9. Zapiski z usposabljanja NEVARNE SNOVI. 10. Zakon o kemikalijah (ZKEM). Ur. l. RS, 36/99.

11. Priročnik za voznike, ki prevažajo nevarno blago in za druge osebe, ki pri tem sodelujejo. ZVD –Zavod za varstvo pri delu.

12. Bilteni Naravne in druge nesreče v letu 1998, 1999, 2000. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje.

13. Klasek Z. Prevoz nevarnih snovi in ravnanje z njimi. Portorož: Fakulteta za pomorstvo in promet, 1997.

14. Svetek, M. Prevoz nevarnih snovi. Portorož: Univerza v Ljubljani, Višja pomorska in prometna šola Piran, 1988.

15. Bržan M. Prevoz nevarnih snovi v pomorskem prometu s poudarkom na akvatoriju RS. Diplomsko delo. Portorož, 2003.

Spletne strani: www.luka-kp.si www.europa.eu.org

Documents

B&B VIŠJA STROKOVNA ŠOLA Diplomsko delo višješolskega ... · Slika 2 . Primer številke nevarnosti ; 16 . Slika 3 ; Vlačilec . 19 ; Slika 4 . Prikoličar ; 19 . Slika 5 ; Cisterna