TURČIJA

Tjaša Mahne

&

Aljaž Papež

16.5. - 4.6. 2011

1. dan: Slovenija - Srbija

Odhod iz Sevnice 15:50.Prehod meje s Hrvaško brez problema.

Prehod meje s Srbijo brez problema. Prespiva na počivališču na avtocesti Beograd – Niš.

2. dan: Srbija - Turčija

V Bolgariji naju pričaka toča in konkreten naliv. Kmalu za mejo, na prvem poštenem spustu, radarska kontrola. Omejitev 60km/h, peljeva 84km/h. Policaj me v srbščini nahruli naj spoštujem omejitve in spusti brez kazni. Sledijo radarji na vsaki možni lokaciji. Policisti hodijo in ustavljajo na avtocesti... Obroč okrog Sofije obup, jame, omejitve. Vinjeta potrebna skoraj za vsako cesto.

Ponoči prispeva do turške meje. Bolgarski mejni prehod je podoben koncu sveta. Turški mejni prehod zelo moderen. V 20 minutah čez, vse deluje brezhibno, viza ni potrebna. Peljeva mimo Edirne proti Istanbulu. Spiva na počivališču, na avtocesti, 130 km pred Istanbulom. Vidiva prvega lokalnega Turka. Ponoči izgleda kar malo strašljiv. Počivališče zelo lepo urejeno.

3. dan: Istanbul

Okrog 13:00 prispeva zahvaljujoč navigaciji direktno v center Istanbula , na bazar. Totalna gneča, ozke, strme ulice... Nekdo naju ustavi sredi ulice in kaže naj počakava, dokler naju ne slika. Nasmejimo se drug drugemu in nadaljujeva z iskanjem parkirišča. Sredi največje gneče, zastoja gre stari frajer v terencu obračat. Ker se pogovarja po telefonu ne vidi policajev na motorju, za njegovim avtom. Skoraj jih zgazi. Policaja mu potolčeta po avtu, on se obrne v nasprotno smer in mu ni nič jasno. Ko že obupujeva, želiva vprašat nekakšnega redarja nekega parkirišča, če lahko parkirava pri njemu. On nama pove, da sva samo 300 metrov oddaljena od parkirišča za avtodome. Ne moreva verjeti da je res. Končno, po dveh urah vratolomne vožnje, parkirava. Oddahneva si. Parkirišče zraven parka in morja. Skrbniki parkirišča prijazni. Parkirnina 25 ytl/dan. V parku imajo Turkinje piknik. Zanimivo. Vidiva prvo turško mačko. Sledi sprehod po Istanbulu. Nujna uporaba zemljevida. Ogledava si Modro mošejo in prisluhneva molitvam iz zvočnikov od vsepovsod. Jeva kuhano koruzo, ribji sendvič, jufko. V trgovini celo prideva do piva – Efes pilsen.

4. dan: Istanbul

Ob 3:40 naju predrami molitev iz zvočnikov. Ne pustiva se preveč motit in spiva dalje. Pri parkirnini vsak naslednji dan plačava enako, vendar dobiva en listek manj, kar pomeni, da si vsak dan vzame 5 ytl provizije. Mirne duše mu jo dava in spoznava njihov način delovanja. Po zajtrku ne najdeva muzeja mozaikov. Ogledava pa si potopljeno palačo (10ytl) - super. Topkapi in harem sicer zanimiva, vendar velika gužva, in pa občutek po nategu – draga vstopnina (Topkapi 20ytl + 15ytl harem). Prijazen Turek nama pove, da čakava v napačni vrsti za vstopnice. Prihrani nama pol ure. Pred Ayo Sofio totalna gužva, zato skleneva, da jo obiščeva naslednji dan.Sledi sprehod in opazovanje ljudi. Zvečer fitnes v parku. V mnogih parkih sva našla zanimive fitnes naprave.

5. dan: Istanbul

Vstaneva bolj zgodaj kot običajno, kar se izkaže za pametno potezo, saj za ogled Aye Sofie (20 ytl) čakava samo 15 minut. Stavba je fascinantna, ogromna, brez besed.Sledi ogled Velikega Bazarja. Prodajajo vse sorte, glihat nočejo, zato nič ne kupiva. Za malico jeva ratluk, nato še ribji sendvič – odlično.Rahlo utrujena po iskanju Sulejmanove mošeje nama Turek v narodni noši podturi češnjev sok. Ker je zabaven, sok pa poceni, se bolj kot jeziva, smejima.Ker imava mošej rahlo dovolj se odločiva za muzej moderne umetnosti (15 ytl). Pešačiva 2.5 km... Na žalost ujameva samo še eno uro odprtja. Žal nama je, ker je muzej fantastičen in bi brez problema v njem preživela celo popoldne.Prehod mostu polnega ribjih restavracij je prava umetnost, saj vsak hoče, da ješ pri njem. Pijeva sveže stisnjen pomaračni sok za pol evra. Jeva pečen kostanj.Vidiva derviša na delu. Po petih minutah vrtenja odide naravnost, hladen ko špricer.Wc na parkirišču je katastrofa. Smrdi tako, da zapeče v možgane. Ne morem verjeti, da se nekateri vanj zaprejo in zdržijo noter več minut. Ko vanj spraznem Pottija se situacija izboljša za 100%.

6. dan: Istanbul – Bursa

Vstaneva ob 6:00. Po praznih cestah odhitiva iz Istanbula. Odločiva se, da greva proti Bursi. Jaz dobim idejo, da bi si na poti ogledala še Iznik. Zavijeva z glavne ceste in ugrizneva v hrib. Cesta katastrofa, vendar vidiva čudovito pokrajino, travnike, nekaj časa voziva tudi za čredo ovac. Ko se prebijeva čez prelaz, sumljivo pogledujeva proti Izniku. Odločiva se, da raje odhitiva naravnost v Burso. Vožnjo nadaljujeva ob jezeru, cesta se razširi. Izkaže se, da je bil ta odsek eden najslabših v celi Turčiji.Parkirava v centru Burse. Po plačilu parkirnine naju mlad Turek v avtodomu postreže s čajem. Nekako mu razloživa kdo sva in kam greva. Bursa je pravo nasprotje Istanbula, luštno, prijazno mesto.Na svilnem bazarju nakupiva ogromno šalov... V mošejo vstopiva pred koncem molitve. Mošeja nabito polna, v ozadju Turki veselo in glasno debatirajo, medtem, ko spredaj pobožni opravljajo molitve. Zanimivo, kako so obzirni do glasnih. Sredi mošeje vodnjak. Po ogledu zelene mošeje in grobnice naju najde Turek »Junus«. Povabi naju na čaj, razkaže hišo. Popravlja kilime in ima podjetje tudi v Genovi, pozna veliko Slovencev. Ponudi nama prenočišče. Ko izve da sva z avtodomom, nama priporoči varovano parkirišče v centru. Ker nama je mesto všeč, se odločiva, da prespiva v Bursi. Zvečer se sprehodiva skozi center in se ustaliva v enem od lokalov, pijeva čaj (nimajo piva) in igrava damo. Obiščeva še en lokal, vroča čokolada in pivo! Spanje okrog polnoči.

7. dan: Bursa - Eskisehir - Sivrihisar - Gordion - počivališče pred Tuz Golu (slano jezero)

Pred sedmo sva že na poti proti Ankari. V Eskisehirju vidiva s ceste letalski muzej, ki ga ni v vodniku. Muzej na prostem, vsa zgodovina aviacije Turčije - gratis. V stavbi se lahko usedeš tudi v vojaškega lovca... Nadaljujeva z vožnjo. Pot je čudovita. Dobiva lekcijo, da se ne smeva preveč vozit ponoči, ker je pokrajina fantastična.Prispeva v Sivrihisar, kjer si nameravava ogledat posebno mošejo na lesenih stebrih in z ogromno količino različnih kilimov. Mošeja naju pričaka prazna. Fascinirana obsediva v njej in se predajava prijetni energiji. Mesto Sivrihisar je čudovit, manjši kraj, nad katerem se vzdiguje skalnat grič. Malo zakroživa med ulicami, nato pa skleneva, da se povzpema nanj. Vsi ljudje, ki jih srečava naju nagajivo opazujejo in se nama nasmihajo. Skačem po skalah, poslušava odboj glasbe iz mesta. Fantastično! Nadaljujeva pot proti Gordionu. Ravno še ujemeva odprt muzej. Nato sledi pozno kosilo in prvi špageti v Turčiji. Na poti iz Gordiona iščeva izgubljeno »ratkapo«. Medtem naju pozdravljajo delavci, ki se vračajo iz dela na poljih. Vozijo se na kesonih tovornjakov.Odločiva se, da Ankare ne obiščeva. Poteza se izkaže za pametno, saj se iz smeri Kapadokije proti centru mesta valijo trume avtomobilov. Kolona kar traja in traja. Nedelja je in izgleda, da se vikendaši vračajo v mesto.Za prenočitev se ustaviva na počivališču malo pred slanim jezerom. Po dolgi vožnji se mi zahoče piva. Odidem pozdravit lastnika restavracije in iz vljudnosti vprašat, če lahko prespiva na počivališču. Piva ne prodaja, vzamem čaj. Plačati mi ne pusti! Tudi on bi rad potoval vendar si ne more privoščiti. Na jeziku imam naj začne prodajat pivo, vendar sem raje tiho...

8. dan: Tuz Golu – Kirshehir – Uscihur – Goreme

Zjutraj prispeva na slano jezero. V zahvalo, ker se slikava z japonskimi turisti, nama ponudijo pomarančo. Skačeva po soli, se maževa z blatom... Obrneva v smer Kaman - Kirsehir. Nedaleč od jezera naletiva na »eko« vas zgrajeno iz blata. Bila je prva in edina blatna vas na poti. Fascinanto. Lahko bi bila muzej na prostem. V bližini Kamana naletiva na »rjave table«. Pripeljejo naju do Japonskega muzeja anatolske kulture. Muzej je nor. Najnovejša tehnologija, materiali, animacije, zraven pa še japonski botanični vrt. Muzej je čisto nov. Vstopnine (še) niso pobirali. Kompleks je naravnost fantastičen. Z miško-kroglo se lahko sprehajaš po virtualni anatolski naselbini. Ogromno ogromnih lcd-jev. Čista 10ka. Takoj, ko parkirava v Kirshehirju naju obkrožijo otroci. Spremljajo naju do muzeja anatolske kulture in etnološke zbirke. Čuvaj muzeja je prijazen, prižge luči, vstopnine ni! Ravno, ko hočeva otrokom plačati za vodenje, izginejo.V bližini naj bi bil še japonski arboretum z 18000 drevesi. Nihče ne ve kje je to, niti dreves ni videti.Malo pred sončnim zahodom prispeva v Uscihur. Prvo »kapadokijsko mesto« oz. grad na vrhu hriba. Ujameva ravno pravi čas, preden grad zaprejo - 10ytl. Podiva se po “grajskih sobanah”, na vrhu pa čudovit razgled na to, po kar sva prišla. Noro! V mraku prispeva v Goreme. Greva v prvi kamp, ki ga najdeva. Kamp Panorame, šef Ahmed. Njegov besedni zaklad: “no problem, one moment, automatik!” Hihi... 30ytl/noč - all inclusive. Dogovoriva se za dve noči, da dobiva boljšo parcelo. Raztegneva tendo, pijeva špricer, ter debatirava pozno v noč. Zaspiva s pogledom na Uscihur.

9.dan: Goreme

Zjutraj za spremembo malo poleživa. Ahmed nama prinese svež domač kruh. Da naju ne moti, ga obesi kar za ogledalo. Privoščiva si dolg zajtrk. Pred nama se razprostira čudovit razgled na Goreme in Uscihur. V zraku je polno balonarjev. Čudovito!Po zajtrku sledi osebni servis: prvi pravi tuš, pranje las, britje... Ahmedu se pokvari »automatik« črpalka za vodo, zato začne z zgornjega rezervoarja namakati kamp. Odhitim po njega. Z zemljo in peskom zajezi vodo in se reži »automatik«. Kjer je tekla voda se zemlja spremeni v izjemno drseče blato. Razmišljava kakšno sranje je v primeru dežja...Ogledava si open air muzej Goreme (15ytl). Kar zanimivo, sicer izredno turistično. V jamah so v glavnem cerkve. Prve krščanske naselbine v Turčiji. Po ogledu muzeja greva po kar eni potki na sosednji griček. Tu se pred nama odpre fascinantna pokrajina, prepredena z neštetimi potmi. Kar ne moreva verjet, da se le 100m od muzeja skriva tak biser vsem na očem. Naslednjih 6ur preživiva na trekingu po neštetih gričkih. Na trenutke precej adrenalinsko, prepadi, hoja po robu... Na vsej poti srečava samo par Češka - Nizozemska, s katerim si izmenjamo informacije. Potujeta z rentanim avtom iz Antalye. Sonce naju konkretno skuri, čeprav ni vročine.Sledi pozno kosilo ob 18:30. Pivo in palačinske s špinačo in sirom. Rokerska gostilna, rokerski lastnik, prijetno slišat malo “domače” muzike. Na poti proti »domu« si kupiva pončote... Prijetno utrujena se hitro odpraviva spat.

10. dan: Goreme – Zelve – Derinkuyu – Ihlara Valley

Zajtrkujeva svež kruh v obliki rože, ki nama ga zopet prinese Ahmed. V kampu vidiva tudi starega Hymera z Nizozemske, motorista iz Nemčije, star Citroenov kombi iz Portugalske - dve punci!!! Familjo s tremi malimi otroki, potujejo s karavanom, bogi tip... Avtodom iz Španije, Francije...Prispeva v Zelve, zopet open air muzej (8ytl). Muzej obsega tri doline. Lahko se plaziš po temačnih hodnikih, ki povezujejo jame, ni nobenih luči, še kar adrenalinsko. Če odideš s poti se lahko tudi konkretno naplezaš... Fajn! V Derinkuyu si ogledava največje podzemno mesto (15ytl). Takoj, ko parkirava naju stara obilna Turkinja »napade«. Da se jo znebiva, kupiva par lutk. Je še kar smešna, ko pa želi, da ji dam nahrbtnik, da ga bodo imeli otroci za v šolo, vrag odnese šalo in jo “skenslama”.Podzemno mesto je ogromno. Orientacija so samo rdeče in modre puščice, ene za gor, druge za dol. Srečava Japonce, ki naju gledajo, kot da živima v tisti luknji. Smešno. Na poti proti avtodomu naju 7 let stari Turek zvabi v trgovino. Mali se noro dobro pogaja in je rojen trgovec “handmade, original, tell the price mister, how much?” Kljub vsemu je naredil napako, da sem lahko poškilil v blok, v katerega je zapisoval ponujene cene. Tako sem videl za koliko je spustil pri prejšnji strankah. Nato pride ata, pove ceno na sredini med njegovo in mojo zadnjo, poboža sina... Kupljeno! Zadovoljna!Popoldne prispeva v Ihlara Valley. Parkirava na ogromnem parkirišču. Za družbo imava še dva avtodoma. Odhitiva proti kanjonu, da si pred temo še kaj ogledava. Zaprto! Gledava se, ker ne veva kaj narediti. Poskusiva preveriti očitno pri bližnji skupini starejši Turkov. Komaj jih razumeva, da nama kažejo naj kar preskočiva ograjo. Kanjon je v sončnem zahodu čudovit. Prehodiva okrog 7km in se v mraku vrneva. Za večerjo špageti, vino... V bližini mladi Turki kurijo ogenj, veter močno piha.

11. dan: Ihlara – Konya – Egirdir

V kanjonu bi enostavno preživela še en cel dan. Podoben je pokrajini v Kapadokiji, vendar je v njem voda, kar mu daje neverjetno magičnost. Čaka naju še dolga pot, zato odhitiva naprej.Prispeva v Konyo. Velja za zelo konservativno mesto. Vpadnice v mesto so nove in zelo moderne, prav tako je veliko modernih, ogromnih stavb. Prvič v Turčiji vidiva cigane, mesto je umazano. Parkirava na brezplačnem parkirišču. Tjaša se v krilu počuti nelagodno. Najbrž zato, ker je edina. Pogledava si muzej dervišev in mošejo. Tu je pokopan “ata derviš”. Stvar je vredna ogleda.Iščeva internet in ga naposled le najdeva. Na mejl ne moreva, turške tipkovnice... Ker se ne zmeniva prej za ceno naju mali administrator »nategne«. Kar naenkrat ne razume ničesar več. Pomirit se odideva v park. Ugotoviva, da nama Konya ni všeč. Na poti nazaj se malo zgubljava. Preventivno pomoči nočeva. Pojeva burek na bazarju. Burek nama mladi Turki (7-14 let) spečejo in postrežejo profesionalno.Bazarja se nama ne da preveč raziskovat, ker je ogromen. Na štantu kupiva pladenj, podoben enemu, ki sva ga že opazovala. Bil je lep, lesen, vendar posran s ptičjimi dreki. Ti pladnji so lepo zaviti v folijo. Zbarantam ceno. V avtodomu vidiva zakaj. Kupila sva smrdečo sveže prelakirano plastiko. Še enkrat preklejem Konyo. Da mene pa že ne bodo jeb... odhitim do bližnjega štanta na vozu, kjer so nama malo prej ponujali derviše. Komaj zgliham dva za ceno enega, ter se malo pomirim. Stric da še en magnet za povrh, za madam. Se pozna, da je Tjaša v kikli. Ulije se ploha. Stric s svojim štantom drvi v zavetje, se ustavi pred nama in nama še prinese dva obeska za srečo. Vsakemu ga da okoli vratu. Hočem plačati, ker je faca, vendar denarja pod nobenim pogojem noče... Čudovita pot do Egirdirja. Vrhovi gora so še zasneženi... Odpeljeva se mimo plačljivega parkirišča in parkirava 3m od jezera v družbi še treh avtodomov, zastonj. Nora lokacija. Greva na večerni sprehod v mesto. Pijeva viski in poskusiva turški sladoled iz kozjega mleka.Ponoči naliv spremlja reglanje žab. V avtodom se nama naselijo jezerske mušice.

12. dan: Egirdir – Perge – Olympos

Pri zajtrku naju “zmoti” Francozinja iz sosednjega avtodoma. Ugotovimo, da ubiramo ravno nasprotno pot, zato si veselo izmenjamo informacije. Vpraša, če živiva v avtodomu?! Odideva na sprehod po zelo ozkem polotoku. Na njem zanimiva arhitektura in prijetna mošeja. Ogromno gostiln... Turek nama s čolna maha in naju vabi na panoramsko vožnjo... Naju ne prepriča. Jaz še skočim v jezero. Sem edini kopalec, čeprav je voda relativno topla.Nizozemka in Čeh iz Kapadokije sta govorila o čudoviti naravi in razvalinah v hribih nekje v bližini. Odločiva se, da najdeva lokacijo. Slediva rjavi tabli Antik Kent. Cesta postaja vedno slabša, midva pa čedalje višje. Tjaša me končno prepriča, da ustavim in pot nadaljujeva peš. Srečava ogromno koz in ovac. Razvalin pa od nikoder. Nato se ulije in vedrima pod drevesom. Pada toča. Naproti nama pride pastir. Vedri z nama pod drevesom. Razumemo se nič, tako da komuniciramo z rokami. Uspemo se sporazumeti in pokaže nama pod do razvalin. Nič od razvalin razen jarkov in obzidij, ki jih je zgradila vojska za svoje vaje, ter ogromne količine praznih konzerv. Ok, si rečeva in razumeva sarkazem Čeha, ko je govoril o izjemni ohranjenosti razvalin. V avtodomu malicava, okrog naju pa se pasejo ovce... Nato sledi spust po vratolomni poti. Srečava francoski avtodom in ne moreva verjeti, da iščeta iste razvaline. Razloživa jima, da je zgoraj vse čudovito razen razvalin, nasmejimo se drug drugemu in odidemo vsak svojo pot.Naslednja postaja Perge. Prideva v območje masovnega turizma. Vstopnina predraga zato se odločiva, da si bova ogledala antični stadion, katerega ogled je brezplačen. Načrtujeva kam naprej, ko imava vsega dovolj in si zaželiva samo še plažo, ter nekaj dni pavze. Odločiva se, da greva naravnost v Olympos, kjer načrtujeva več nočitev. Olymposu se bližava v mraku. Najine predstave se porušijo, ko se pripeljeva v blatno “vukojebino”. O morju in plaži niti sledu. Ne veva ali sva v Olymposu ali ne. Po nevihtu je vse blatno in bolj spominja na džunglo med gorami, kot pa morje in plažo. Da se malo vživiva ,greva na pir. Situacija se izboljša, prostor za prenočitev je tudi ok, zato zaspiva in pustiva skrbi za naslednji dan.

13. dan: Olympos

Po zajtrku se spraviva raziskat, kje sploh sva. Najdeva informacije. Za aklimatizacijo greva v leseno hiško na pir. Pomaga.Greva na plažo. Počasi nama postaja jasno kako je stvar urejena. Za vstop na plažo moraš iti preko razvalin, zato ti za vsak obisk zaračunajo 3ytl. Razvaline so zaraščene ter dajejo občutek džungle, fantastično. Po ogledu razvalin se znajdeva na plaži. Mivka, pesek, gore, super! Občudujeva ljudi, ki se pražijo na pesku, na katerem midva ne moreva stati bosa. Zavlečeva se v eno redkih senc. Ravno, ko se odločiva namočit, se ulije, zopet tudi toča. Posamezne velike kot oreh. Vedriva pod skalo. Meni prekipi in se grem kopat kljub nevihti. V trenutku, ko se zvedri, odhitiva nazaj v vas. Privoščiva si kosilo. Riba odlična, pizza malo manj. Vmes se zopet razvije nevihta z močnim nalivom. Zmanjka elektrike. S pivom vedriva na pokriti terasi. Naliv za trenutek preneha, zbeživa spat.

14. dan: Olympos – Khimaera – Hasyurt – Lymera – Finike – počivališče ob morju

Prebudiva se v precej kislo vreme, zato pade odločitev, da se pobereva. Adijo Olympos. Odideva proti Himeri - tisočletnemu ognju. To pomeni 10 km v klanec in nato 10 km spusta v drugo dolino oz. kanjon. Lep sprehod do Himere. Zgoraj se zopet ulije, tako da vidiva dokaz, da dež ne pogasi ognja. Z vožnjo nadaljujeva ob obali. Pri lokalcu ob cesti za malico kupiva lubenico. Zgliham za polovico. Parkirava na bližnji plaži v Hasyurtu. Jaz še čofnem v morje, voda topla. Boljše lubenice še nisem jedel.Ustaviva se pri razvalinah v Lymeri. Takoj naju sprejmejo lokalni vodiči stari od 4 – 8 let. Vse nama razkažejo in razložijo. Plačava jim vodenje. Se šef vrne in hoče še. Mu razložim, da je dobil dovolj, vendar ne razume, zato mu zaprem vrata. Škoda, ker je z izsiljevanjem na koncu pokvaril sicer dober vtis.V Finikah se v diskontu oskrbiva z zalogami. Samo mesto nič posebnega.Najdeva lep kraj ob morju, kjer parkirava. Zraven si mladi Turki delajo večerjo. Malo jih povprašava, če lahko tu prespiva ter kako je z varnostjo. Pravijo, da ni problema in naju povabijo na večerjo. Ker so kuhali tradicionalno turško jed z veliko paradižnika morava jed na žalost zavrniti. Povejo, da grejo za vikend na road trip in nameravajo prevoziti 2000 km. Želiva jim vso srečo. Polepšajo nama večer. Narediva si večerjo in pijeva vino do pol dveh zjutraj. Vmes naju obiščejo policaji. Malo se smejimo drug drugemu, bolj malo razumejo. Povejo, da “no toilet”. Rečeva, da ni panike. Hočejo se še pogovarjat, samo se ne razumemo, zato odidejo. Ponoči pozabiva na stežaj odprto stransko okno. Očitno je res varen kraj, si rečeva zjutraj.

15. dan: Počivališče ob morju – Myra – Kas – Xantos - Fethiye

Pojeva včerajšnje ostanke in odhitiva v Myro (10ytl). Prideva še ravno pravi čas. Saj si lahko najdišče ogledava praktično sama. Hiše v skalah in čudovit teater. Ko odhajava, srečujeva trume ruskih turistov. Po hitrem postopku se odstraniva in pri lokalcu spijeva turški čaj. V Kasu najdeva prijetno plažo. Uživava malo dopusta. Sledi čudovita pot ob morju, urezana v skale. Fantastično, 40 čudovitih kilometrov. Ustaviva se še pri Unescovem Xantosu (3ytl), kjer imava spet srečo, da si najdišče lahko ogledava sama.Ponoči prispeva v Fethiye. Še kar veliko mesto. Prespiva parkirana pred hotelom blizu pristanišča.

16. dan: Fethiye (Kaya) – počivališče 40km pred Pamukkalami

Preparkirava bližje mestu. Prijazna bančna uslužbenka naju napoti menjat denar drugam, kjer ni provizije. Greva si ogledat Kayo. Grobnice urezane v skale. Odbito. V mestu si privoščiva ribji sendvič in McDonalds. Najdeva primerno plažo in preživiva dopustniško popoldne.Pozno popoldne se odpraviva proti Pammukkalam. Ne izbereva klasične poti, temveč jo mahneva čez hribe. Zanašava se na lokalni zemljevid, kjer sta dve cesti označeni z istim rangom. Izbereva napačno. Postaja čedalje bolj noro, ko se prebijava čez prelaz (1500m). Ko prideva do neoznačenega križišča, naju usmerijo lokalni fantje na skuterjih. Naslednje križišče nama pomaga pastir. Cesta se spremeni v grd makadam. Več kot uro se voziva s polžjo hitrostjo. Točno na vrhu prelaza srečava edino nasproti vozeče vozilo. Vespo, ki nama potrobi in pomaha. Ogromno časa izgubiva s prelazom, vendar končno prideva na pravo cesto, ki naju pripelje do norih krajev. Kot po atomski nesreči. Cesta nekaj časa je, nekaj časa je ni, pokrajina zelo nenavadna. Ker se mrači se žal nimava časa ustavljati. Z vožnjo nadaljujeva ponoči, dirkava ko strela, dokler ne omagam in ne vidim nič več. Prespiva na počivališču ob nekakšni hitri cesti. Noč precej nemirna, slišijo se kriki, alarmi. Jaz spim kot top, nama nobeden nič.

17. dan: Počivališče – Pamukkale – Pamucak

Zjutraj se čim hitreje odpraviva proti Pamukkalam. 200m pred parkiriščem naju ustavi (skoči na cesto pred avtodom) lokalni Turek, nama vse razloži in proda staro izdajo knjige o Pamukkalah. Naj mu bo, si rečeva. V kompleks Pamukkale (20ytl) vstopiva med prvimi. Čofotava po bazenčkih in se čudiva. Na vrhu hriba si ogledava še Hierapolis (3ytl). Malicava v kompleksu toplic. Med razvaline se ne greva kopat, ker je vstopnina zasoljena. Opazujeva kaj vse prodajajo. Noge lahko namakaš v akvarij, kjer ti ribice grizljajo staro kožo, cene bolno visoke. Postaja čedalje bolj vroče in čedalje večja gneča. Trume ljudi se plazijo drug po drugem, da se lahko namakajo in slikarijo zraven razvalin. Neverjetno. Pri odhodu naletiva na neverjetno gnečo. Mlade Rusinje pozirajo... Skoraj faševa sončarico, noge pečejo za znoret. Hitro zbeživa...V mestu si privoščiva palačinke, nato pa še kilim. Ko stric dobi denar, zapleše obredni ples, poljubi denar, si ga pritisne na čelo. Baje ta ples prinaša srečo tako njemu, kot tudi nama... Kraj nama deluje čisto preveč turistično, zato se odločiva, da še isti dan nadaljujeva naprej proti morju. Vidim padalca, ki scuri. Malo jezen zaradi vročine in pomanjkanja časa si rečem, pa drugič.Po dolgi vožnji prispeva zopet do morja v Pamucak. Najdeva ogromno peščeno plažo. Gostilničar na plaži nama dovoli parkirati in prespati na plaži. Kopam se sam ob sončnem zahodu na 5km peščeni plaži. Noro! Ne razumem zakaj sem sam?! Gostilničar ima najcenejšega Efesa do zdaj...

18. dan: Pamucak – Efes – Oren – počivališče 20km pred Canakkale

Jutro na čudoviti plaži. Tokrat se poleg naju kopa še nekdo. Morje je ravno kot “šajba”. Fantastično. Ko pritisne vročina začnejo prihajati prvi kopalci, ki se nameravajo pražit na soncu dokler bo vroče. Noro! Spakirava in se hočeva odpeljat, ko se desna kolesa avtodoma ugreznejo v pesek. Predno ugotovim kaj se dogaja sva že skoraj nasedla. Prosiva traktoriste, ki orjejo in branajo plažo, za pomoč. Zahvaliva se in odhitiva proti Efesu. Pozabiva, da se gibljeva po najbolj turističnih predelih zato naju v Efesu pričaka zasoljena vstopnina (20ytl). Baje je Efes nekaj najboljšega kar imajo, zato požreva in vstopiva. Sva razočarana dokler ne najdeva Marijine cerkve, ki je še kar zanimiva. Nato naju preseneti še točka, kjer uleti 50 igralcev in uprizorijo bitko. Ok. Vročina je vsak dan hujša. Zato se mimo nadležnih prodajalcev odstranima. Gulle gulle Efes. Ob cesti najdeva senco, kjer si narediva kosilo. Skurima ventilator v avtodomu. Popoldne, ko glavna vročina mine se v Orenu ustaviva na plaži. Zopet 5km prazna plaža. Uživam med boji z velikimi valovi. Od nekje se sliši glasba, vendar ne najdeva do nje. Zato nadaljujeva z vožnjo. Nimava se namena ustavit pri Troyi, vendar se peljeva le 5km mimo, zato si zaželim Troye by night. Pripeljeva do zapornice, kjer parkirava v trdi temi. Nagibam se čez ograjo, ko pride čuvaj in mi pove očitno. Zaprto do jutra. Prijazno naju povabi naslednji dan. Vstopnina seveda, kot se za Trojo spodobi zasoljena. Prespiva na črpalki, 20km pred Canakkalam.

19. dan: Cannakkale (trajekt) – Eceabat – Edirne – Bolgarija (počivališče na avtocesti)

Prispeva v Cannakkale. Ravno ujameva trajekt. Ljudje s trajekta mečejo krekerje galebom. Ti jih v letu lovijo. Zabavno. Zopet v Evropi. V Eceabati se ob morju ustaviva in pojeva kosilo. Počasi se poslavljava od Turčije. Odločiva se, da greva nazaj po isti poti in si Grčijo prihraniva za kdaj drugič. Dolžna sva še obiskati Edirne, katere sva izpustila pri prihodu v Turčijo. Čudovita mošeja, hecni ljudje. Malo naju pere dež. Grem na burek, mojster mi ga nareže in proda 1kg. Poskušam mu dopovedati, da je to absolutno preveč zame, vendar mi kaže, da bom močan. Ok. Burek je bil odličen, prišel pa nama je prav tudi za malico na dolgi vožnji nazaj. Želiva prespat še v Turčiji vendar nama zadnja počivališča niso preveč všeč. Tako se kar na enkrat znajdeva na mejnem prehodu. Skozi turško stran gre hitro brez problemov. Bolgari pa imajo poostreno kontrolo. Razporedimo se v tri vrste in kar čakamo in čakamo. Avtomobilom pred nama razdirajo armaturke, vrata... Noro. Za nama se v kolono noče postavit nihče. Ugibava kaj nama bodo vse premetali. Ko sva na vrsti se zagreti Bolgar začne praskati po glavi, nekaj govori in se obrne in odide drugam. Pride starejši carinik pogleda v avtodom in dokumente. Ok, lahko greva. Na ta račun se še dolgo smejiva. Plačava še nekaj čudnih taks, mogoče dezinfekcija? Skratka še 3x pokaževa dokumente oddajava in dobivama neke listke dokler ne zapustiva mejnega območja. Ko hočeva kupit vinjeto za Bolgarijo nama jo na 5ih črpalkah ali nočejo prodati ali jih nimajo. Po kakšne pol ure vožnje le najdeva prijazno Bolgarko na črpalki, da nama jo proda. Pomirjena čakava na pravo avtocesto in na prvo počivališče za prenočitev.

20. dan: Bolgarija – Slovenija

Brez problemov skozi Bolgarijo. V Nišu se ustaviva na pravi srbski kavi, ter brez problemov nadaljujeva do Zagreba, kjer naju ujame še zadnja toča. Kljub močnemu nalivu vztrajava z vožnjo. Hrvat nama zaračuna previsoko cestnino. Nisem bil dovolj pozoren, zato je šlo 15€ več k sosedom. Okrog enajstih na Bregani vstopiva v Slovenijo. Lepo je zopet slišati slovensko besedo. Malo pred polnočjo prispeva v Sevnico.

Menjalni tečaj1€ = 2 - 2,35ytl

Nafta1l = 1,3 -1,7€

Prevoženih 6000kmPoraba 12l/100km

Cestnine in mostnineNa cestninski postaji kupiš kartico na katero naložiš denar. Midva nisva porabila naloženih 25€. Velja za celo Turčijo.

Pivo Efesv trgovinah od 1.5€/0,5l naprej

Turčija je presegla vsa najina pričakovanja. Takoj bi šla še enkrat. Tokrat še bolj na vzhod in še manj po turističnih centrih. Nisva imela ene slabe izkušnje. Edino parkrat sva kakšno stvar plačala malo dražje, ker sva se pozabila vnaprej dogovoriti za ceno.

papeza@gmail.com