Temelji naše državnosti

5

Temelji naše državnosti

Slovenija v mednarodnem okolju

Iz kakšnih idejnih temeljev je zrasla misel o naši državnosti? Ali je bila ta misel sploh izoblikovana? Je bila del širšega evropskega dogajanja, del širših evropskih miselnih tokov?

Kaj je takrat zaposlovalo vsebino in smer slovenskega duha? Do kod je segalo njegovo zanimanje? Smo bili duhovno evropska provinca ali celo samo njen mrtvi rokav? Se je pri nas sploh kaj dogajalo na tem področju?

Politično in idejno stanje po obeh svetovnih vojnah

Za Evropo med obema svetovnima vojnama so značilne sploš na kri za imperializma, zavest o nemoči tedanje svetovne ureditve in reakcije na to krizo, zlasti v njenem ekonomskem, socialnem in političnem pogledu. V veliki meri kot refleks na prvo svetovno vojno, ki se je dejansko začela in končala kot sprožilec krize svetovnih razsežnosti, ki je ostala v veliki meri nedoumljena vse do konca druge svetovne vojne kot njenega drugega polčasa. Obe vojni nista pustili za seboj le izjemnega materialnega opustošenja in krvavih pokolov brez primere v svetovni zgodovini, ampak tudi duhovno razdejanje, iz katerega svet vse do danes ni našel izhoda. Kriza ostaja trajna in nepremagana ne samo zaradi neposrednih posledic, na katere ni enotnih pogledov niti glede vzrokov niti glede potrebnih odgovorov nanje. Te primarne posledice so po svoje vodile do vrste novih sekundarnih, ki so preraščale v vzročnike novih terciarnih

6


in tako vedno bolj zamegljevale možnosti pravega razumevanja njihovega nastajanja in vse kompleksnosti in preglednosti sveta, v katerem smo, ter s tem možnosti oblikovanja pravih odgovorov nanje. Kriza ostaja nedoumljena in brez ustreznih odgovorov, vsaj na idejni podlagi.

Če gre za politično preureditev (predvsem) Evrope, je čas med voj nama ponovitev dogajanj izpred prve svetovne vojne. Nemški nacizem in italijanski fašizem sta nadaljevanje imperialistične tek me za prevlado nad Evropo in posredno nad svetom, reakcija zma govitih sil iz prve svetovne vojne odgovor na izziv novih tekmecev. Obe strani sta v svoje imperialistične načrte posesali več ali manj še vse druge manjše evropske države. Če gre za pojav korporativizma kot novega tvornega načela za notranje oblikovanje držav ne ureditve, gre za poskus uvajanja nekdanjih preživelih sred njeveških oblik v razmerah novega sveta, ki pa ni mogel niti tvorno vplivati na odnose med državami niti preseči meja imperialističnih odnosov. Čas med obema vojnama za odnose med državami tako ni prinesel nič novega in s tega vidika pomeni prej recesijo kot napredek.

Pomanjkanje izhoda naj bi odpravila dva poskusa preboja. Na eni strani je to ideja Društva narodov, ki pa ni imelo moči, da bi dejavno poseglo v spremembo odnosov med državami in je samo postalo žrtev intrig velikih imperialnih sil. Kot ideja za novo oblikovanje Evrope je dejansko pomembna ideja združevanja evropskih držav v novo politično skupnost, ki se je pojavila neposredno po koncu prve svetovne vojne pod imenom Panevropa. Gre za zamisel novih odnosov med državami na temelju medsebojne soodvisnosti in s tem spoznanje nujnosti sodelovanja namesto prevladovanja. Tudi ta zamisel, ki je po drugi svetovni vojni postala izhodišče za Evropsko unijo, pa v razmerah nepremaganega nacizma do njegovega padca ni mogla zaživeti.

7

Koliko je velika svetovna gospodarska kriza, ki se je sicer začela v ZDA, dejansko pa je posebno prizadela Evropo in postala eno njenih najbolj perečih notranjih vprašanj, posledica materialnega razdejanja, ki je prizadelo Evropo zaradi prve svetovne vojne, in koliko posledica endemičnih notranjih protislovij kapitalistične ureditve same po sebi, za analizo takratne družbene ureditve ni vprašanje, ki bi jo posebno teoretično zaposlovalo. Postalo in ostalo je eno temeljnih praktičnih političnih in socialnih vprašanj, s katerimi so se operativno ukvarjale vse države. Vendar vse več ali manj samo na pragmatični ravni. Do kakih globljih posegov v samo bistvo kapitalističnih odnosov ni prihajalo, razen v ZDA kot t. i. politika »new deal«, ki pa ni prestopila v analizo bistva in v poskus reforme kapitalističnega sistema, temveč, nasprotno, v dodatni napor za njegovo ohranitev in preživetje.

Prav ekonomska kriza pa je še dodatno postavila v ospredje družbenega zanimanja tudi sicer najbolj pereče socialno vprašanje, ki je zaposlovalo evropsko misel že vse od pojava kapitalizma, posebno pa od srede devetnajstega stoletja (Komunistični manifest, enciklika Rerum novarum). Z revolucijo v Rusiji ob koncu prve svetovne vojne je to postalo tudi osrednje politično vprašanje, ki je t. i. razviti svet razdelilo v dva v temelju nasprotujoča si tabora in obvladovalo več ali manj vso politično razpravo.

S Komunističnim manifestom in zlasti s političnim zajetjem socialnega vprašanja ter z že ustvarjeno ali zahtevano socialno revolucijo so ekonomske zahteve po večji socialni pravičnosti prerasle v globok družbeni antagonizem, v boj družbenih razredov – predvsem delavskega proti položaju kapitalističnega – iz samo reformnih zahtev po preoblikovanju kapitalizma v njegovo popolno odpravo, s tem pa so neizogibno postavile zahtevo po povsem novi družbeni ureditvi. Nova družbena ureditev že pojmovno ne more biti skrčena le na organizacijsko tehnična vprašanja, saj tudi


8


obstoječa ureditev ni samo rezultat organizacijskih razmislekov, ampak je v največji meri nasledek vsega dotedanjega večstoletnega kulturnega razvoja. Povsem nova družbena ureditev tako prehaja v zahtevo po reviziji vsega dotedanjega idejnega in kulturnega stanja in posebej vseh družbenih institucij kot njegovega nasledka. Ob tem pa celo socialno vprašanje kot sprožilec te tako temeljne zahteve postaja samo po sebi drugorazredno vprašanje. Kulturna in idejna – nujno tudi ideološka – vprašanja s svoje strani postajajo razlog za ločitev duhov in različno svetovno nazorsko opredeljevanje. Tudi vsi drugi družbeni sloji, ki so zavestno ali tudi nereflektirano zasidrani v dotedanjem kulturnem in duhovnem razvoju, ki so nanj celo ponosni kot na bistveno sestavino svoje osebnostne integritete, odklanjajo nasilni družbeni prevrat, ki ga je zagovarjal komunizem. Ne zaradi socialnih zahtev, katerim so večinoma globoko naklonjeni in jih sprejemajo kot del neogibnega družbenega razvoja, ampak zaradi kulturne nesprejemljivosti. Komunizem na izpraznjeni prostor, ki ga ustvarja zahteva po novi družbeni ureditvi, ni mogel ostati brez odgovorov, ker družbena ureditev preprosto ne prenese praznine. Praznino je moral komunizem izpolniti sočasno s predlaganim načrtom nove ureditve. Njegovi odgovori pa so bili nujno v nasprotju z dotedanjim sistemom vrednot in večinoma tudi logično nevzdržni. Predvsem je prihajal v nasprotje z obstoječo družbeno ureditvijo predlagani novi položaj posameznika v družbeni ureditvi, ki temelji na njegovi instrumentalni vlogi kot pritiklini državnega mehanizma. Njegova osebna svoboda in s tem tudi demokracija kot družbena ureditev sta s totalitarno ureditvijo, ki jo terja novi komunistični sistem, ne samo nezdružljivi, ampak medsebojno povsem izključujoči. Tudi nova ekonomska ureditev, ki jo je komunizem ponudil s sovjetskim administrativnim sistemom, ni bila večinoma v nobeni sestavini sposobna tekmovati s svobodnim kapitalističnim. Res je tudi, da obstoječi kapitalistični

9

sistem ni bil sposoben zagotoviti sprejemljive socialne enakosti in odpraviti dostikrat neznosnih socialnih krivic. Privlačnost komunizma je tako ostajala kot edina sprejemljiva oz. sploh obstoječa izbira za velik del delavskega razreda in tudi kmečkega proletariata.

Družba je tako ostajala notranje razklana in potisnjena v ne razrešljivo protislovje. Na obstoječih vzorcih kulturnozgodo vin skega izročila vzpostavljena družba za nobeno ceno ni mogla sprejeti komunizma, ker ni bila pripravljena, in se tudi ni mogla odreči svoji istovetnosti in s tem življenjskemu obstoju. Na drugi strani pa številčno večinski v podrejeni položaj prisiljeni družbeni sloji, predvsem delavski razred, niso mogli sprejemati obstoječega stanja, saj jih je ogrožalo celo v fizični obliki preživetja.

Obstoječe stanje ni moglo obstajati še naprej, ker se je notranje izključevalo. Ni bilo sposobno ohranjati notranjega ravnovesja, ker ga niti ni bilo. Pri tem obstoječa družbena elita ni mogla biti nosilka sprememb, ker zanje ni bila zainteresirana in ji je v načelu povsem ustrezal status quo. Nekega novega vzorca reformiranega kapitalizma pa ni bila sposobna predložiti, saj tudi ni bila prisiljena vanj. Pobude za spremembe so bile tako vseskozi na strani komunistov, v prvi vrsti same SZ, kjer je zlasti pod vplivom Trockega prevladovalo mnenje, da je komunizem mogoč samo kot svetovni sistem in je bil zato napadalen že po svoji naravi. Če je komunizem kot družbena ureditev hotel obstati in preživeti, ni mogel sobivati s kapitalizmom, ki ga je povsem prekašal v gospodarski uspešnosti in učinkovitosti. Stalinova odločitev, da je socializem mogoč tudi v eni sami državi (predvsem zaradi velikosti Rusije), je bila bolj samotolažilna kot na stvarnost oprta rešitev. SZ se v bistvu nikoli ni odpovedala napadalni zunanji politiki, in to kar iz dveh razlogov. Bila je komunistična država, kot taka pa ne more sobivati s kapitalizmom, hkrati pa je bila velika imperialna sila, ki se je z drugimi borila za obvladovanje svetovnega prostora.


10


Ker je tudi kapitalizem zaradi njemu vrojene tekmovalnosti vedno v opoziciji s svojim okoljem in si ga prizadeva podrediti, prihaja vedno znova v nasprotje tako s svojimi kapitalističnimi tekmeci, še posebno pa s komunizmom, ki v takratnih razmerah ni bil samo nesprejemljiva alternativna družbena ureditev. Komunizem je bil več kot samo gibanje. Dejansko je bil zasidran v SZ kot veliki imperialni sili. Sleherna imperialna sila teži k širitvi svojega prostora in obvladovanju svojega okolja. Evropo med obema svetovnima vojnama označuje boj imperialnih sil za prevlado nad svojim okoljem, celo boj za prevlado nad svetom. Nemški nacistični imperij je to svojo težnjo celo izrecno poudarjal (že pred njim cesarska Nemčija kot boj za širši življenjski prostor). Ta težnja je prihajala v neposredno nasprotje z interesi sil, ki so že obvladovale svetovni prostor in to dejansko stanje še dodatno potrdile in okrepile z zmago v prvi svetovni vojni. Mirno sožitje med imperialnimi silami ni mogoče, ker nasprotuje bistvu njihove narave: nepremagljiva sila po gospodovanju (libido dominandi) ne glede na družbeno ureditev. Mirno sožitje dveh impe rialnih sil, ki tudi iz ideoloških razlogov ne moreta živeti druga ob drugi, je izključeno kot možnost obstoja. Prav ta okoliščina je bila temeljni vzrok za prvo svetovno vojno. Z njenim koncem ta okoliščina ni odpadla, ampak se je celo zaostrila. S tega vidika stanje med obema vojnama upravičeno lahko označujemo samo kot prehodno premirje, med katerim so z nekaterimi manj pomembnimi zamenjavami vlog nastopali isti igralci. Z edino, a bistveno spremembo: v boj se je vključila še SZ, ki je po začetnih krčih tudi sama stopila v areno ne samo kot tekmujoča imperialna sila, ampak kot nosilka državno organiziranega komunizma, ki pa je moral biti napadalen in ekspanziven, če je hotel preživeti.

11

Izziv komunizma

Položaj je terjal razrešitev, saj so se stopnjevale notranje napetosti. Izbruh nove vojne je postal neizogiben. Neurejene imperialne račune, ki jih ni uredila prva vojna, je bilo treba poravnati. Ker imperialne sile ne morejo živeti v sožitju, se je obračun nujno po svoji notranji logiki spremenil v boj na življenje in smrt. Obračun je bil totalen in zato je bila takšna tudi vojna. To je sicer že epilog, ki je končal to medvojno obdobje. Do njega so pripeljale napetosti, ki ga označujejo kot njegova temeljna značilnost: ideološki totalitarizem.

Enim in drugim je šlo za preživetje, pri čemer sožitje preprosto ni bilo mogoče. Vedno je šlo za vprašanje vse ali nič. Živiš celostno življenje ali pa ga ni.

Tudi imperializem kot (po marksistično) zadnja najvišja faza kapitalizma je v svojem bistvu samo višek protislovij, katerih rezultat je kapitalizem sam. Razreševati probleme imperializma kot problem zunaj kapitalizma je tipičen primer lotevati se problema pri njegovih posledicah. Problem imperializma ni v njem samem, ampak v kapitalizmu, katerega nasledek je tudi imperializem. Razre ševati probleme imperializma z urejanjem odnosov med imperialnimi silami zato ne pripelje nikamor. Dejansko se je pokazalo, da so vsi mednarodni poskusi za preureditev sveta, posebno Društvo narodov, propadli zato, ker so se lotevali vprašanja pri posledicah: nemožnost sožitja med subjekti, katerih narava je v nasprotju s postavljenim ciljem. Problem tudi ni v kapitalizmu samem, ampak v odnosih, ki izvirajo iz razumevanja sveta in vloge človeka v njem. Kapitalizem izhaja iz pojmovanja pozitivističnega pogleda na svet, katerega glavno izhodišče je prepričanje, da je svet dosegljiv človekovemu spoznanju, spoznanje pa človeku omogoča, da obvlada svet in da si ga


12


podvrže. Človek se ne prilagaja svetu, svet se mora podrediti človeku. Podrejanje sveta, fizičnega in družbenega naj bi bilo gibalo dejavnosti človeka in cilj njegovih prizadevanj. Zato pa družbena moč kot sredstvo za podrejanje in prevlado nad okoljem postaja glavni pogoj za uveljavljanje nad okoljem.

To je bilo prepričanje in splošno sprejeto načelo za urejanje odnosov med ljudmi in odnosov človeka do sveta. Komunizem, ki je prav tako logična posledica znanstvenega pozitivizma, uporabljen za preoblikovanje družbenega sveta, celo neposredno izhaja iz prepričanja, da si človek lahko podredi svet in da si ga celo mora podrediti, če naj se osvobodi svoje dotedanje usode, da je samo igrača neobvladanih družbenih zakonitosti.

Pozitivna znanost, ki odpira pot do tega cilja, je utemeljena na poznanju in posledično na obvladovanju naravnih zakonitosti, ki vladajo tudi v družbi. Uporaba spoznanih zakonitosti postaja ključ za spremembo nekega ugotovljenega stanja v stanje, ki je skladno z našimi cilji. Ničesar ne more človek ustvariti iz nič. Lahko samo preoblikuje tisto, kar je že v svetu – torej dejansko stanje kot vzorec odnosov, v novo stanje z novimi, drugačnimi notranjimi odnosi. To preoblikovanje pojmujemo, napačno seveda, kot ustvarjanje. Pa ne samo da ne moremo ničesar ustvariti na novo, tudi tega, kar je že, ne moremo preoblikovati v nasprotju z zakonitostmi, ki tudi že obstajajo in jih ne moremo spremeniti. Samo uporabimo jih lahko, takšne kot so. O tem v znanosti ni nikakršnih dvomov ali nesoglasij, tudi ne, kar zadeva komunizem kot »znanstveni« pristop k preoblikovanju družbe. Pozitivna znanost vseskozi temelji na dejstvih, sicer se spremeni v znanstveno fantastiko. Družbene znanosti zato ne morejo doseči stopnje pozitivnih znanosti, ker je njihovo temeljno izhodišče in predmet »ustvarjanja« človek, ki ni t. i. konstanta, element, ki ima vnaprej dane in spoznane lastnosti. Nasprotno, človek je izrazita variabla, spremenljivka, do katere nam je spoznanje

13

vnaprej izrazito nedostopno, in na katere ravnanje in obnašanje nikoli nimamo neposrednega vpliva. Če bi ga lahko imeli, je to mogoče samo s tem, da jo spremenimo v konstanto. Kot konstanto ga lahko uporabljamo samo kot fikcijo in imajo zato vse konstrukcije, ki jih izvajamo iz tega, samo fiktivni značaj. Če pa želimo človeka dejansko spremeniti v konstanto, mu moramo odvzeti osebno svobodo, s tem pa to ni več človek – ne glede na to, da je tak poskus že sam po sebi nemogoč. Če pa hoče komunizem uspeti v svojih ciljih, mora spremeniti človeka v konstanto, odvzeti mu mora svobodo. To je v SZ tudi dejansko poskusil. Komunizem ne more odstopiti od poskusa, da človeka spremeni v konstanto. Ker je to prizadevanje, ki je v nasprotju s človekovo naravo (zato tudi v nasprotju s temelji pozitivne znanosti), je komunizem kot državno organizirana dejavnost s ciljem ustvariti umetno družbo po svojih zamislih, nujno nasilen in v načelu proti osebni svobodi in človekovim pravicam. Demokracija in komunizem se medsebojno izključujeta. Sobivanja med komunizmom in t. i. svobodnim svetom ne more biti. Različni poskusi najti možnost »mirnega sožitja« ne morejo biti predmet realne politike, ker je, kot rečeno, v imperializmu in komunizmu vgrajena težnja po širitvi kot del njune narave. Toliko ostreje se ta težnja izrazi v primeru SZ, ki je sočasno imperialna sila in središče svetovnega komunizma.

Značilnost obdobja med obema svetovnima vojnama je v začetku poskus zahodnih imperialnih sil, da z oboroženo intervencijo zaustavijo prodor komunizma v SZ. V tem sicer niso uspele, so se pa zadovoljile s tem, da so jo osamile od ostalega sveta in jo prepustile premagovanju svojih težav pri vzpostavljanju svoje notranje ureditve. Zaenkrat se jim je to zdelo kot sprejemljiva rešitev, še posebno ker so se morale tudi same posvečati reševanju vprašanj svoje zmage in organizaciji obrambe proti SZ. Neposredno za tem je nastopilo obdobje svetovne gospodarske krize, ki je pritegnilo


14


nase večji del njihove pozornosti. Ni pa prenehala dejavnost SZ kot središča svetovnega komunizma. Čim je stanje v SZ omogočilo, da je ta premagala svoje začetne težave, se je vedno bolj intenzivno posvečala poskusom notranje erozije meščanskih držav s končnim ciljem svetovne revolucije. Pri tem je imela močnega zaveznika v notranjem položaju teh držav.

Ureditev, ki jo uveljavlja imperializem, upošteva samo dejansko moč in se zato ne meni za pravice in interese manjših in premaganih, nad katerimi je ta uveljavil svojo moč. Zmaga zahodnih imperialnih sil je tudi s svojo zmago ustvarila vrsto krivic in neupoštevanje pravic manjših in premaganih. Ureditev, ki sloni samo na moči, je sama po sebi vir novih trenj in napetosti in je vedno samo prehodna rešitev, ki je stalno pod pritiskom nezadovoljnih. V vsakem primeru traja samo toliko časa, dokler močnejša stran ohranja svojo premoč. Zato to ni mir, ampak v najboljšem primeru samo zelo majavo premirje, ki pa je prav zaradi tega izjemno občutljivo za sleherne poskuse destabilizacije, pa naj ti prihajajo iz notranjosti sistema samega ali od zunaj. Evropa med obema svetovnima vojnama je klasičen primer takega stanja. Odnosi med zmagovitimi in premaganimi imperialnimi silami so po sili lastne dinamike nujno vodili v nov obračun in novo nasilje, čim večja je bila razlika med dejanskim stanjem premaganih in voljo zmagovalcev.

Podobna napetost in težnja po spremembi je značilna tudi za države in skupnosti, ki so jih na temelju svoje moči vzpostavile zmagovite sile kot zavarovanje svojih položajev in so bile tako ustvarjene na enakem neupoštevanju pravic in interesov podrejenih.

Posebno – čeprav ne samo dodatno – je k stanju splošnega nezadovoljstva prispevalo skrajno nezadovoljivo ekonomsko in splošno socialno stanje nižjih družbenih slojev v vseh državah, tudi zmagovitih. Posledice so bile ne samo ekonomske in socialne, ampak tudi psihološke: obubožanost in socialne stiske niso posledica

15

samo ekonomske krize, ta je namreč sama po sebi samo logična posledica neustrezne in nesprejemljive gospodarske ureditve, ki sama po sebi ne ustvarja nobenega utemeljenega upanja na izboljšanje. Upori in stavke so samo znak nezadovoljstva, ki bo prej ali slej počilo v razkroj z neobvladljivimi posledicami, niso pa odgovor s ponujenimi rešitvami.

Odgovor vodilnih družbenih slojev – pa tudi srednjega – je bil samo v obrambi svojih pridobljenih položajev. Nikakršne predstave o možnostih drugačne ureditve ni bilo, niti si je niso mogli zamisliti. Zato je bil njihov odziv na kakršne koli spremembe samo negativen. Edina alternativa, ki je sploh obstajala in ki je merila na bistvene spremembe, je bil marksizem v svoji sovjetski izpeljanki. Ta pa za družbeno strukturo, ki je vzdrževala obstoječi red in na njem temeljila svoj obstoj, ni bil sprejemljiv v nobenem primeru. Zaradi svojega radikalizma jo je izključeval iz upravljanja družbe kot tudi razlaščal v njenem materialnem položaju. Če nasproti komunizmu ni druge sprejemljivejše alternative, in te ni bilo, je edino mogoče do kraja odklonilno stališče. To pa samo še bolj zaostruje konfliktno stanje in še dodatno oddaljuje možnosti za kakršne koli sprejemljivejše alternative.

Če za vladajočo družbeno strukturo ni bilo druge izbire kot za vsako ceno braniti svoj dejanski položaj, je ob pomanjkanju kakršne koli drugačne edina obstoječa ne samo najbolj sprejemljiva, ampak tudi idealna. Obramba dejanskega dobiva tako tudi moralno opravičilo, hkrati pa zgublja vsakršno dinamiko. Obsojena je na stagnacijo. Za nižje družbene sloje je to stanje pomenilo položaj, v katerem ni mogoče zdržati. Sprememba je nujna in neodložljiva. Tako preprosto ni mogoče naprej. Razumljivo, zopet iz enakih razlogov, je zanje edina sprejemljiva rešitev samo komunizem; ker je ta razpoložljiv samo v sovjetski izpeljanki, je zato tudi idealen. Še posebno dokler ni mogoče praktično videti njegovih rezultatov.


16


Za sovjetski prodor so bili to idealni pogoji. Še dodatno pomoč mu je dal odziv pomembnega – deloma celo najbolj uglednega – dela izobraženstva v zahodnem svetu. Prav ti naj bi zaradi svoje kritične sposobnosti in materialne nevezanosti prevzeli vlogo, ki je vodilni kapitalistični sloj ni bil sposoben in predvsem ne voljan prevzeti: ustvariti alternativo komunističnemu modelu kot kritiki in nadomestilu kapitalističnega sistema. Tem iskalcem nove poti je bilo jasno, da so disfunkcije obstoječega kapitalističnega sistema tolikšne, da dolgoročno ne more preživeti in da bo s svojim propadom v socialno brezno potegnil še ves ostali svet. Mnogi med njimi so se zavzeto lotili ne samo kabinetne kritike obstoječega sistema, ampak so hoteli tudi neposredno z obiskom SZ preveriti njegove prednosti in tudi njegove senčne strani. Če že ne zagovornik sovjetskega sistema, ki ga dejansko večinoma sploh niso poznali, pa je biti levičar ali vsaj levičarsko usmerjen postalo neke vrste intelektualna moda. Taka splošna usmerjenost je komunistični internacionali v veliki meri omogočila v zahodnih demokracijah ustvarjati levičarsko usmerjene vlade, t. i. ljudske fronte, ki naj bi toliko razrahljale in prekvasile ustroj meščanskih vlad in splošno politično ozračje, da bi bilo čim bolj sprejemljivo za prevzem sovjetske ureditve. V vsakem primeru je naraščalo število izrazitih zagovornikov sovjetskega sistema, ki so se navduševali nad njim – ne zato, ker bi ga poznali, ampak zaradi kritičnosti do obstoječe meščanske ureditve.

Pojav fašizma in nacizma

Prav ta okoliščina je delovala kot alarm na tiste kroge, ki so se zavedali nevarnosti komunizma zaradi njegovega nasprotovanja celotnemu izročilu zahodne kulture, posebno svobodi in dostojanstvu človekove osebnosti. Prodor komunizma bi pomenil zaton

17

evropske krščanske in humanistične kulture. Ta nevarnost pa je tudi na tej strani vodila do neizprosnosti stališč in nepripravljenosti na kakršen koli kompromis. V prvi vrsti so na tem stališču stala vsa organizirana verstva, saj je komunizem v svoji sovjetski obliki neposredna grožnja tako idejnemu svetu, ki ga zagovarjajo verstva, in celo njihovemu neposrednemu obstoju. Tu ne more prihajati do nikakršnega popuščanja. Meščanski sloj ni tvorno sodeloval pri tem boju cerkva proti komunizmu, ker se je ukvarjal več ali manj s cilji, h katerim je usmerjen kapitalizem po svoji naravi, pridobivanjem kapitala in družbene moči. Šele v poznejšem razvoju, ko se je konflikt toliko zaostril, da se je ta družbeni sloj – tudi če idejno ni stal na istih položajih kot cerkve – zaradi svoje ogroženosti postavil na njihova stališča.

Imperializem sam po sebi ne potrebuje ideološke istosmernosti in zato po svoji naravi ni nujno totalitaren, razen če neka dejavnost ne prihaja v neposredno nasprotje z njegovimi interesi. V dobi med obema vojnama na kapitalizmu temelječi imperializem še ni dosegel tiste stopnje notranje kompleksnosti, da bi terjal popolno podrejenost od njega odvisnih posameznikov. Zato v tej fazi še ne moremo govoriti o njegovi totalnosti tudi na strani starih kapitalističnih sil, ker mu to ni bilo potrebno.

Za tiste kapitalistične države, ki se po prvi svetovni vojni niso čutile sposobne, da bi v razmerah, ki so jih ustvarile zmagovite države, spremenile od njih odrejene odnose, in to po pravilih veljavne mednarodne ureditve, je bila po njihovi presoji edina alternativa, da svojo voljo uveljavijo na temelju svoje moči, ki jo bodo morale spoštovati tudi zmagovite države. Te moči seveda niso imele, niti si je niso mogle pridobiti v okviru pravil uveljavljenega mednarodnega sodelovanja – razen z nasiljem in s kršitvijo teh pravil. Takim prizadevanjem in na njih temelječi politiki je bilo treba ustvariti najprej idejno podlago kot opravičilo, ki naj bi nasilje kot nesprejemljivo


18


dejavnost spremenilo v sprejemljivo prednost. Od svojih državljanov je terjalo dodatne žrtve in dejavnost, ki bi bila v skladu z odrejeno politiko. Hkrati je pri njih ustvarjalo prepričanje, da jim tudi dejansko gredo posebne pravice, ki si jih lahko ustvarijo na temelju svoje domnevne večvrednosti in moči. Nasilje postaja novi evangelij držav, ki ga utemeljujejo s svojo močjo in večvrednostjo nad drugimi. Skrajni nacionalizem je njegova logična sestavina. Sočasno naj bi v določeni meri spremenili tudi notranje državljanske in ekonomske odnose, če je jasno, da obstoječi red ne zagotavlja pravičnosti niti v mednarodnih odnosih niti v odnosih znotraj držav. Tako naj bi novi red, ki ga ustvarjajo, vseboval tudi nove socialne prvine, ki jih dotedanja ureditev ni zagotavljala zlasti navadnim ljudem. V naslovu te nove nemške ideologije zato ni samo nacionalna, ampak tudi socialna sestavina: nacionalsocializem. (V italijanskem primeru je v imenu fašizem poudarek na rimskih koreninah njihovega nacionalizma in že samo s tem namig na njihovo zgodovinsko večvrednost.) Pojav nacionalizma ni novost v novi evropski zgodovini, saj je pogosto služil kot opravičilo za nesprejemljive dejavnosti ali nesprejemljive zahteve. Kot naslov za neupravičene zahteve ali celo za domnevno večvrednost pa nikoli ni bil sprejemljiv, tudi v primerih, ko je bil tiho toleriran. S pojavom nacizma in fašizma pa naj bi dobil legitimen dokaz upravičenosti njegovih nosilcev, celo kreposti.

S tega vidika nacizem oz. fašizem kot praktična politika ne predstavlja posebne novosti v evropski zgodovini, zlasti novejši. Izraza tudi še danes uporabljamo v njunem odklonilnem pomenu za označevanje nacionalističnih ekscesov. Poseben pomen pa je ta politika dobila v razmerah med obema svetovnima vojnama, saj pomeni simbol za dejavnost, ki je bila v ospredju vseh nerazrešenih odnosov v družbi in med državami: nasilje postaja temeljno sredstvo za urejanje odnosov med državami in znotraj njih. Zakaj ravno v tem obdobju? Nasilje kot sredstvo za uveljavljanje odnosov do okolja izhaja

19

iz narave znanstvenega pozitivizma. Vednost daje človeku moč nad njegovim okoljem. Prevlada tisti, ki ima večjo moč. Presežna moč je bila ključ za urejanje odnosov med državami v vsem obdobju po t. i. znanstveni revoluciji. Nujna posledica tega dogajanja je osredotočenje premoči na vedno ožji krog tekmecev. Posledica naj bi bil končni obračun za premoč nad svetom. Ves potek pred prvo svetovno vojno je vodil k temu obračunu in prva svetovna vojna je nujen nasledek. Ker prva vojna ni pripeljala do končne rešitve, posebno ker vojna ni mogla pripeljati do končne odločitve, hkrati pa se je na prizorišču pojavil še nov kandidat za svetovno nadvlado, Sovjetska zveza, se je tekma zaostrila do kraja. Zahodnim silam ni bilo treba posebnih dodatnih naporov za prevlado, ker so jo itak že imele. Svojo nadvlado so lahko utemeljevale z doseženimi mednarodnimi sporazumi, spoštovanje vzpostavljenih pravil mednarodnega obnašanja in tudi demokracije znotraj držav so jim zagotavljali doseženo prevlado. Zato so bile pripravljene tudi popuščati pritiskom novih tekmecev, če to ni ogrozilo njihovega položaja, še celo kadar so to popuščanje lahko amortizirale na škodo drugih (München). Še posebno ker jih je v takem zadržanju podpiralo javno mnenje vladajočih slojev. Dogovarjanje s komer koli, ki bi ogrozilo njihov položaj, pa je predstavljalo mejo, prek katere ni mogoče. To je veljalo tako za nacizem kot za komunizem. Zahteve obeh so segale prek za demokratične države sprejemljive meje. Če ni alternative – in na tej stopnji imperializma je ni bilo – je sila močnejšega edino sredstvo za razreševanje odnosov. Pred izbruhom druge svetovne vojne je za zahodne imperialne sile tako nevarnost predstavljalo nacistično vojno nasilje. Z njim je bilo treba obračunati najprej. Obračun s Sovjetsko zvezo je lahko prišel na vrsto šele po obračunu z nacizmom. V vseh primerih z neposredno vojaško silo ali z grožnjo njene uporabe.

V tem pogledu se tudi po drugi svetovni vojni stanje ni spremenilo, le da se na prizorišču pojavljajo še novi tekmeci.


20


Čim se neka država odloči, da bo svoj odnos do okolja uveljavljala izključno prek svoje premoči, mora stanje svobode tudi znotraj države prilagoditi glavnemu cilju: vse sile usmeriti za dosego čim večje moči. Vojska nujno dobi prvo mesto in ji je končno podrejena dejavnost vseh drugih družbenih podsistemov. Ravnanje državljanov mora biti podrejeno temu temeljnemu cilju. Demokracija za ta cilj ni primerna, celo škodljiva je. Zato je treba z nadzorom komunikacij poskrbeti, da bo tudi izražanje stališč podrejeno temu temeljnemu cilju. Preganjanje vseh, ki se mu ne podredijo, je samo normalna posledica glavne smeri države.

V te vrste totalitarnosti zahodne velesile niso bile prisiljene. Nadvlado nad svetom so itak že imele in jim ni bila potrebna te vrste prisila nad svojimi državljani. Lahko so bile veliko bolj odprte in velikodušne do svojih državljanov, kar jim je po svoje večalo moč tudi v mednarodnih odnosih. Javno mnenje je bilo na njihovi strani, saj ne prenaša radikalnih usmeritev, in ljudje so bili na splošno proti totalitarizmu vseh vrst, naj je šlo za nacizem ali komunizem. V številnih državah je bil komunizem celo formalno prepovedan.

Nemoč nasprotnikov totalitarizma

Z vprašanji svobode in demokracije so se ukvarjali ali so se vsaj aktivno opredeljevali do njiju seveda pretežno tisti, ki so bili od stanja na tem področju odvisni neposredno ali vsaj posredno. To je veljalo ne samo za sloj, ki je obvladoval vodilne položaje v upravljanju države, pač pa tudi za vse, ki so bili pri opravljanju svoje dejavnosti vezani na svobodni prostor pri vstopanju v stike s svojim okoljem. To je veljalo za svobodne poklice na vseh področjih, predvsem v podjetništvu, še celo pa za tiste, katerim je svoboda mišljenja in besede pogoj za obstoj. Skratka za vse izobraženstvo, za vse, ki svoje

Documents

Temelji naše državnosti