Embed Size (px)
Citation preview
TANDEM – KO MOČI ZDRUŽITA SLOVENIJA IN UKRAJINAPiše: Julij Morozof, mladinski kulturni center ŠELTER+
ŠT. XI, JESENSKA KOLEKCIJA ČASOPIS ZA ULIČNO UMETNOST
Če se prav spomnim, je bila RozaLuxemburg, marksistična aktivistka izzačetka 20. stoletja, tista, ki je prva za-pisala, da kapitalizem ne more preži-veti brez sovražnega pola, socializma.In imela je prav, saj je slabih 20 let popadcu socializma očitno, da se je kapi-talizem iztrošil ter se sprevrgel v naj-bolj brutalen egoizem in zaslužkarstvo,kot rjovenje pošasti, preden pogine.
Zadnje pol leta sem veliko potoval,od Ukrajine do Kolumbije. Razen sled-nje, kjer je Gledališče Ane Monro go-stovalo s predstavama Zlati osel inKletka, je bila večina ostalih poti pove-zana z novim projektom grajenja uli-čnogledališkega mostu med Vzhodomin Zahodom, s katerim se ukvarjamzadnja leta. In zadovoljen ugotavljam,da utopična ideja izpred nekaj let po-časi postaja resničnost, ki bo v nasled-njem letu obrodila že tudi prve sadove.A o tem bom več pisal v prihodnje.
Večkrat sem zapisal, da so mladi, vnasprotju z mlahavo Evropo, tako naVzhodu kot v Latinski Ameriki zavzeti,dejavni in željni razvoja. Ne samo vteoriji, ampak tudi dejansko. Željni so
akcije, novih spoznanj, in predvsem semi zdi, da bi radi nekaj povedali, da jihzanimajo zgodbe o tem, kaj se je ne-komu nekje pripetilo, ter izražanje las-tnih mnenj. A zadnja dogajanja kažejo,da se morebiti tudi v stari Evropi pre-bujajo nove sile in da ni več pomembenzgolj zaslužek, ampak tudi kaj, kako inzakaj posameznik nekaj počne vdružbi. Morebiti pa so socialnaomrežja le lahko primeren buditeljtega, kar zagovarjamo tudi ulični gle-dališčniki: aktivnega in vsebinskegasrečevanja na ulici in na prostem. Zazabavo, a tudi za vsebino in stvari, kištejejo. Novi ljudje, različne generacijeskupaj, brez statusnih razlik. Zato, kersmo ljudje socialna bitja, smo del skup-nosti in si imamo kaj povedati.
Začnimo kar takoj – vabim vas naže tretjo Ano Plamenito, praznik nočiin ognjenih ambientov v Ljubljani, sstarimi/novimi vsebinami in na novilokaciji. Vabljeni na druženje inzgodbe, ki si jih pripovedujemo v dol-gih zimskih nočeh!
UVODNIK:Piše: Goro Osojnik, vodja Gledališča Ane Monro
Ko smo slišali za projekt »Tandem«, senismo nadejali ničesar – dandanes je toliko ra-zličnih projektov, ki poskušajo vnesti evropskevrednote v Ukrajino, pa tako malo pobud, ki biprinašale resnično korist družbi! Pa smo sekljub temu odločili poizkusiti, kaj pa če le naj-demo nekaj, kar bi bilo v skladu z idejami na-šega centra in kar bi lahko dalo realni impulzrazvoju kulture našega mesta?
In smo našli. Srečanje z Gorom Osojnikomiz Ane Monro se je pokazalo kot precej ugodnapriložnost za obe strani. Zdi se, da so prav za-radi tega, da bi se podobne vezi rojevale, Euro-pean Cultural Foundation, MitOst in Cultu-reActionEurope, ki že nekaj časa veljajo za klju-čne dejavnike evropskega kulturnega sodelova-nja, zedinili svoja znanja, izkušnje in stike napodročju kulture s pobudo za projekt »Tan-dem«. Center kulturnega menedžmenta, orga-nizacija, ki ima sedež v Lvovu, je postala ukra-jinski partner projekta. Kot rezultat se je v prvifazi projekta izoblikovalo 30 tandemov. Vsakizmed njih je povezal eno ukrajinsko in eno ev-ropsko organizacijo. Vsi tandemi so se pokazalikot popolnoma različni, kar ni presenetljivo,saj si njihovi člani med seboj niso podobni: or-ganizacije velikega kova (nacionalnega po-mena) stojijo ob boku začetniškim lokalnimpobudam, tradicionalne umetniške galerije semešajo z novatorskimi festivali, veterani kul-turne fronte – z mlajšimi delavci, ki delajo šeleprve korake v sferi kulture.
V taki pisani druščini nastanejo, se razume,določene težave, s katerimi se organizatorji bo-rijo, kot se le lahko. V septembru so 15 tande-mom (in 7 pridruženim moldavsko-evropej-skim tandemom), katerih projekti so bili iz-
brani za financiranje, organiziraliobisk, tedensko srečanje v Bru-slju, kjer so pospešeno krepili po-rajajoče se vezi med Ukrajinci inEvropejci, širili obzorja udeležen-cev in poskušali vzpostavitiorodja, ki naj bi prihodnjeskupne projekte naredili kar naj-bolj uspešne in koristne. Cela se-rija treningov in seminarjev, obi-ski različnih kulturnih in politi-čnih organizacij, srečanja zljudmi, ki dandanes v marsičemdoločajo kulturni temelj Evrope,so se mešali z neformalnimi spre-hodi, obiskovanjem kulturnihdogodkov in skupnimi večerjami.Poleg tega pa kompleksne disku-sije o tem, kakšen naj bi bil cilj projekta »Tan-dem«, saj so se organizatorji trudili, da bi ga iz-delali maksimalno demokratično, da bi dovolje-val udeležencem aktivno sodelovati pri spreje-tju mnogih odločitev o razvoju projekta.
Potem smo se vsi udeleženci projekta raz-kropili po različnih državah in ukrajinski pred-stavniki smo šli v goste k svojim partnerjem iztandema. Tako sem se znašel v Sloveniji, kjersem preživel 10 prekrasnih dni. Zanimivo jebilo spoznati dejavnost gledališča Ane Monro,izvedeti za različne festivale in druge projekte,katerih pobudniki so Goro in njegovi tovariši,pa tudi videti in primerjati, kako se je razvilokulturno življenje v naših državah v zadnjihdvajsetih letih, ko sta Ukrajina in Slovenija po-stali neodvisni državi. Primerjava, žal, ni v pridUkrajini. Seveda razumem, da tudi v Slovenijini vse idealno, toda o tem, na primer, kakšno
podporo dobivajo lokalne kul-turne organizacije od oblasti narazličnih ravneh, lahko mi dan-danes le sanjamo. Še en močanvtis s spoznavanja kulturnega ži-vljenja Slovenije je dejstvo, da solokalne organizacije in kulturnidelavci močno povezani medseboj, mnogokrat nastopajo naeni fronti, saj se uspešno povezu-jejo v različne asociacije in koali-cije, da bi skupaj realizirali pro-jekte in dosegali skupne cilje. Mi,Ukrajinci, kot je videti, še vednodoživljamo postsovjetski sin-drom, ko so nas združevali na-silno, in se zato, kot po pravilu,borimo za samostojno pot.
Možno je, da bo naš projekt v okviru »Tan-dema« postal še en majhen korak na poti k ra-zumevanju tega, kako uspešno zediniti napore,pri tem pa ostati neodvisen.
Naš projekt bo precej preprost, pa ven-darle, upajmo, nič manj učinkovit in uspešen.Preprosto bomo združili to, kar v naših organi-zacijah znajo delati dobro: ŠELTER+ – organizi-rati mlade ljudi, vreči jim izziv in navdihovati,najti sebe in se realizirati, in Ana Monro –učinkovito in zanimivo učiti vse stvari, ki sopovezane z uličnim gledališčem. Rezultat tegabo 10-dnevna šola pouličnega gledališča v Kri-vem Rogu v začetku maja 2012, ki se bo zaklju-čila s serijo nastopov na ulicah mesta. Uličnogledališče – to je nekaj popolnoma novega zanaše okolje, zato upamo, da bo projekt izzvaldoločen odziv in, glavno, dal spodbudo celemugibanju, ki bi lahko naredil Krivi Rog bolj pre-poznaven, ustvarjalen in demokratičen. Žedanes opažamo določeno zainteresiranost zarazvoj uličnega gledališča, tako med mladino, skatero delamo, kot med predstavniki oblasti ingospodarstva. Tako da upamo, da so perspe-ktive naših začetkov dovolj prijetne in da taprojekt ne bo poslednji, pač pa bo imel mož-nost prerasti v kaj večjega. ŠELTER+ je pripra-vljen vložiti v to veliko truda in tudi AnaMonro je zares zainteresirana za premik navzhod. Uličnemu gledališču v Krivem Rogu seobeta precej svetla prihodnost.
STREET ARTS -delavnica uličnegagledališča v AlanyiTurčija, september 2011
Piše: Goro Osojnik, vodja Gledališča Ane Monro
Na mednarodni konferenci SAWA, posvečeni izobraževanjuna področju uličnega gledališča, ki jo je Gledališče Ane Monroorganiziralo na Pokljuki februarja letos, so se stkale mnoge veziin povezave. Ena od konkretnih posledic tega dogodka je bilatudi mednarodna delavnica Street Arts, ki jo je organiziralaprofesorica dr. Ebru Gokdak z anatolske univerze v Eskishe-hirju v Turčiji.
Zbrala se je pisana druščina udeležencev iz cele Evrope:Ebru in njenih sedem študentov iz Turčije, Olu in dve štu-dentki z Univerze v Winchestru v Angliji, Pelle z Univerze vStockholmu, Michelle, umetnica s Sardinije, Beverly, lutkaricain socialna pedagoginja iz Velike Britanije, Saša in njen študentMehmed z Univerze v Sofiji, Algis, predstojnik Umetniškegakonservatorija v Vilni, Alfred, umetniški vodja festivala Spoffinna Nizozemskem, Adrian, ulični umetnik in pedagog iz Španije,ter trije iz Slovenije – Jan, profesor na AGRFTV, Beba, spe-cialna pedagoginja iz ZD na Metelkovi, in spodaj podpisani, vsiiz Ljubljane.
Ogledali smo si tudi dva amfiteatra – v Aspendosu, ki jemenda najbolje ohranjeno antično gledališče na svetu sploh, inv kraju Side. Vsak lahko sprejme več kot 7000 gledalcev. Menese je najbolj dotaknila izredna akustika, saj sem daleč zgorajjasno in razločno slišal in razumel tudi šepet.
Zaradi omejenega prostora za poročanje sledi le strnjenopis: vsak dan praktične vaje dopoldne, popoldne in zvečer.Mentorji smo se izmenjavali – enkrat smo vaje vodili, drugičsmo bili skupaj s študenti udeleženci. Izkusili smo ogromno, sajje vsak pokazal kakšno tehniko – kako pritegniti pozornost ob-činstva, zadržano gibanje živih kipov, subtilni gib s prehodom,imenovanim »poduhaj vrtnico«, dihanje, ki oživi lutko oz. ob-jekt, najmočnejši predmet na sceni, ritem skupine, masaža intudi nekaj teorije – zakaj je komunikacija osnova uličnega gle-dališča in kako prepričati festivalskega selektorja, da predstavoumesti v program. Na koncu smo imeli skupinsko vajo ob ho-telskem bazenu: preprosta akcija, ko enemu pade na tla škatlicain jo pobere, postane povabilo k igri za vse prisotne, ko jo po-stopoma začne izvajati velika skupina udeležencev. Ko pa soštudentje še posamič prepevali v hotelski restavraciji, so se vsi,tako gostje kot uslužbenci, pridružili skupnemu dogodku.
Zame je bila delavnica izredno koristna. Poleg novih tehnikin pristopov me je navdušila zavzetost udeležencev. Prav nič poslovensko smo se vsi »grebli«, ko je kdo potreboval prosto-voljce, tako študentje kot mentorji. Mentorji smo se kasnejedogovorili, da se malo omejimo in le damo študentom več pri-ložnosti. Neobvezno večerno druženje nas je iz vrste posamez-nikov povezalo v skupino ljudi, ki delijo isto strast – posredo-vati svoje izkušnje novim generacijam. Iz tega dogodka se borazvilo še precej novih delavnic in povezav tudi v prihodnosti.Tešekür, Ebru. (Hvala ti, Ebru, po turško.)
Prav te dni v Dijaškem domu Tabor poteka 3. medna-rodni kreativni tabor prostovoljcev s trinajstimi udeleženciiz različnih koncev sveta.
Njihov cilj je s pomočjo slovenskih mentorjev ustvaritirazlične ognjene ambiente, instalacije in v sodelovanju z bel-gijskim umetnikom Gustom Van der krieknom pričarati ča-robnost sprehoda skozi noč. Gust, priznani umetnik posta-vitev ognjenih instalacij, s svojo ekipo z nami sodeluje žetretje leto.
Na taboru raziskujemo in iščemo rešitve za domiselne,preproste in do okolja prijazne postavitve v javni prostor.Pri tem uporabljamo papir, bambus, les, pluto, glino ter šte-vilne pomožne materiale.
Prostovoljci zaradi svojih različnih kulturnih ozadij inizkušenj prinašajo različne ideje. Tako gradimo slikoviteognjene ambiente, ki ustvarjajo duh festivala.
Letošnji posebni izziv je reka Gradaščica, ki je speljana vbetonsko oblikovano strugo. Z drevesi ob kanalu ustvarjaprijeten čarobni ambient, ki ga tokrat odkrivamo. Rdeča nitfestivala je torej povezava vode in ognja, dveh osnovnih na-ravnih elementov. In tako kot voda gasi ogenj, tako tudijesen ponazarja čas, ko noč »gasi« dan. Tako je letos izposta-vljena voda in z njo vodne vile, ki skrbijo za ravnovesje vod-nih sil.
Tokrat je poleg ostalih materialov uporabljena tudi glinakot material za ustvarjanje »zemeljskega« vzdušja festivala.Marsikaj pa ostaja še presenečenje.
Odločili smo se, da letos obiskovalce festivala povabimok soustvarjanju ognjenih ambientov!
Za obiskovalce tako pripravljamo delavnice, na katerihsi bodo lahko izdelali svoj čolniček želja in ga spustili povodi, vodne vile pa bodo poskrbele za njihovo uresničitev.Le verjeti je treba. V ta namen obiskovalce pozivamo, da sseboj prinesejo stare plutaste zamaške, ki bodo sestavljalitrup čolničkov.
Obiskovalci pa bodo lahko naredili tudi glineno poso-dico za svečko, ki bo sestavljala in gradila ognjeno instala-cijo na koncu festivala. Svečke bomo prižigali vodnim vilam,nam, zemlji, miru, smehu, skratka vsemu dobremu nanašem planetu!
V skladišču Ane Monro zberemo ko-stume, pomerim svojega, čevlji kot uliti.Razporejanje kufrov, rekvizitov, tehta-nje kilaže za letalo. Pogovor o tempera-turi, valuti, višini, mestih, značilnostih,dovoljenem in nedostopnem. V rokahtekst v španščini in dvd ...
KUD–Benetke–Madrid–Bogota–Ar-menia–Cordoba, hitra vaja in že nastop.Alternacija Ekija v predstavi Zlati oselna turneji po Kolumbiji z monrojevci.Vožnje po prelepih mestih, s tranquilozamujanjem, pred hvaležnim občin-stvom bujnih aplavzov. Predstava poleglikov v njej in zgodbe pridobi komičnostše z vidika jezika, ki smo se ga naučili.Čakanje na konec maše, da lahko za-čnemo. Čakanje, da se prejšnja pred-stava konča, čakanje zaradi dežja. Čaka-nje na prevoz ... Južna Amerika! Povsaki opravljeni predstavi seveda še fo-tografiranje. Brez tega ne gre. Zvezde!
V Cordobi nas torej pričaka županin nam pokaže njihov muzej, predava ohudi zimi, o uspevanju bambusa redkevrste in o njegovi uporabi, nas pogosti zizvrstnim obrokom kolumbijske hrane.Med grizenjem premlevam tekst. Živ-čen zaradi svojega krstnega nastopa.Med domačini ob kavi ugotovim, dasmo za njih prava eksotika. Peljemo seše malo dalje do prostora, kjer naj bi bilnastop. Ekipa mi pred prvim nastopompomaga razjasniti pojme moje vloge. Obcigareti razmišljam o predstavi. Trema!Čakamo še, da preneha dež, in ... gremo!
Že v začetku predstave mi Žila ssunkom v rebrca pokaže mojo pozicijo vprostoru. Tako se nadaljuje do koncapredstave, ko mi vsak na tak ali druga-čen način pomaga. Počasi začnemsproščen uživati v nastopu! Seveda naj-bolj uživam, ko z interakcijo med občin-stvom v vlogi roparjev pomešamonahrbtnike, dežnike, torbe. Ali ko iz pu-blike potegnem žrtev – hčerko. So pred-stave, v katerih igraš in uživaš in bi še.Ko nočeš, da se že konča! Ta je enaizmed takih. Uživaš, ko občinstvo priča-kuje, sodeluje, se nasmiha ob polom-ljeni španščini in predstavo spremlja dokonca z velikim občudovanjem.
Vožnja do Armenie je pravi užitek,prvič brez spanca opazujem kavne na-sade, ptice, vasice, džunglo, prevoznasredstva. Tu naslednji dan čakamo, dapolicija odžene iz našega prizorišča mo-norevolucionarja. Tokrat je občinstvobliže nam in občutek predstave je zaraditega mnogo boljši. Plonklistek še vednoza pomoč, vendar tokrat z manj tremein z boljšo koordinacijo prostora, igre.Sledi fotografiranje. Ogled mesta. V na-sprotju z enoličnimi zajtrki izvrstna ve-čerja. Naslednji dan daljši sprehod, od-krivanja tržnic, prodajalnic, ulic in nji-hovega življenja v njih.
Vožnja v naslednje mesto. Medellin.Za razliko od prejšnjih mest je tu pridihnekoliko neprijeten, nevaren, temačen.Mnogo revnih, prostitucije, nočnega ži-vljenja. Seznanimo se z Američani, kitako kot mi skačejo po Kolumbiji. Žigauživa v komunikaciji z njihovim el hefe-tom! Sploh ko se naslednjič srečamo vBogoti. V hotelu presenetijo mnogošte-vilne čistilke ob tako pozni uri. Kasnejeugotovimo, da hotel ponuja najem sobeza uro ali dve, ne pa samo za celo noč. Vhotelu se dogaja, premika, rjuhe plešejo
celo noč.Zajtrk spet enoličen v stiroporu.
Spet jajce, riž in kuhana banana. Spetdolga vožnja. Spet dežek. Jerico. Naj-lepše mesto v Kolumbiji, pisano, bar-vito, konji, sombreri, trgec ob cerkvi, vdaljavi hrib z Jezusom razprtih rok.Mirno, polno klancev, fotogenično. To-krat čakamo konec maše. Nabere se celomesto prebivalcev. Zvečer si ogledamoše njihovo predstavo in spat v pisanhotel. Tu je bila želja vseh nas ostatidlje, ker je mesto res čudovito – žal smosi uspeli pogledati razgled nad mestomle s prej omenjenega hribčka z Jezusom.
Spet vožnja, Đerđ spet spi. Tokratpočasnejši avtobus in manj rizičen voz-nik. Traja in traja. Kljub izgubi rekvizi-tov improviziramo in odšpilamo pred-stavi nad Medellinom in v Bogoti. Pre-lep razgled na mesto, tako eno kotdrugo, milijoni luči, prižganih pozno vnoč, in ocean malih hiš. Prelepa vizura.
Poletimo v Bogoto, zadnjo pred-stavo s te turneje za mene. Tu vidimonajveč predstav, imamo procesijo s pre-ostalimi izvajalci, spoznavamo noveljudi ob večernih žurih v teatru polegnašega hotela. Hudi ritmi bongov, kon-gov in drugih bobnov pripravijo Gadijaplesat s kelnar'co pozno v noč, Jack ste-klina a.k.a. Đerđ je poznan naslednjejutro kot Senior Pony Malta. Čaka nasše zadnji oslovski nastop. Zmaga! Lepzaključek turneje!
Žal predstave, ki so bile na razpo-redu v tem ali drugih mestih, kljub obe-tom ne prepričajo. Mogoče natančni inusklajeni Italijani, ki so poleg nas imelizgodbo v sami predstavi. Mogoče Me-xico s tremi marijači, ki v nekakšnempopulističnem pogledu predstavijo kul-turo svoje glasbe in klišejev o njih, po-barvani v njihove nacionalne barve.Preostalo je več ali manj prezentiranjena hoduljah, ki so tu zelo popularne.Najbolj pa nas vsekakor preseneti pred-stava v Jericu – kjer v pritličnih prosto-rih cerkve gledamo predstavo o nekemmrtvecu in njegovih bližnjih in se podramskem prikazu konča s heavy metalglasbo in matildo s koso. Noro! Nepriča-kovano.
Pozdrav ekipi, ki nadaljuje turnejo spredstavo Kletka, jaz pa sam na letalu ...pot bo še dolga ...
ZLATI OSEL V KOLUMBIJI:»So predstave, vkaterih igraš in uživašin bi še …«
Piše: Borut Bučinel, pridruženi član Gledališča Ane Monro(v predstavi Zlati osel na turneji v Kolumbiji odigral vlogo Primoža Ekarta)
ANA PLAMENITA festival ognjenih ambientov in luči
Ljubljana, pot ob Gradaščicipetek, 11. november, od 19.00 do 22.00sobota, 12. november, od 17.00 do 22.00
MEDNARODNI KREATIVNI TABOR ANE PLAMENITEPišeta: Petra Nartnik in Teja Hlačer, mentorici in vodji tabora
IZKUŠNJE IN IDEJE ZA MOSKVO Pogovor s prostovoljko Olgo Knjazkino, udeleženko mednarodnega kreativnega tabora
Olga Knjazkina dela v moskovskem muzeju moderne umetnosti in, kot pravi sama, se ji je zobiskom mednarodnegakreativnega tabora Ane Plamenite ponudila imenitna priložnost, da izprve roke spozna, kako nastajajo festivali!
foto: Bučo
Zlati osel v Armenii foto: Drago Vovk
Ste se v preteklosti kot prostovoljka že udeležili kate-rega izmed mednarodnih taborov, delavnic?
»Sodelovala sem že na festivalu Crest Jazz Vocal, todatokratna delavnica je nekaj posebnega. Skupina ustvarjalnihljudi z vseh koncev sveta bo skušala z lučmi in plameni po-lepšati mesto, ki je že tako ena najlepših evropskih prestol-nic.«
Kje ste izvedeli za festival Ana Plamenita?»O festivalu Ana Plamenita žal ne vem veliko. Slišala
sem le, da je Ljubljana vse leto polna zanimivih umetniškihdogodkov, o katerih bi rada čim več izvedela. V Moskvi semsi nekoč ogledala imeniten festival uprizoritvenih umetno-sti, in vse odtlej sanjam o tem, da bi sodelovala pri organiza-ciji festivala uličnega gledališča, ognjaž in podobnih dogod-kov.«
Kako pa je z ulično umetnostjo v Moskvi?»V ruski prestolnici imamo nekaj festivalov ulične umet-
nosti, niso pa tako veliki, kot so recimo edinburški TheFringe ter avignonski in ljubljanski festival ulične umetno-
sti. V moskovskem muzeju moderne umetnosti vsako letomaja praznujemo muzejsko noč, in nekoč sem priredilaognjažo. Ljudje so bili tako navdušeni, da smo spoznali,kako zelo rusko občinstvo hrepeni po tovrstnih dogodkih.«
Omenili ste, da delate v muzeju moderne umetnosti, sčim vse se še ukvarjate?
»Kot sem že dejala, delam v ruskem muzeju moderneumetnosti, kjer si želim organizirati ulične predstave. Radapotujem in obiskala sem že večino evropskih dežel pa tudinekaj azijskih, zadnje čase pa skušam na potovanjih izkusitičim več. Lansko poletje sem pomagala pri organizaciji fran-coskega festivala Crest Jazz, ki se odvija v čudoviti pokrajiniblizu španske Valencie. Festival organizirajo izključno pro-stovoljci! Bila je imenitna izkušnja. Naslednje leto namera-vam obiskati avignonski festival, saj se mi zdi, da moramobčutiti tamkajšnje ustvarjalno ozračje na lastni koži. Velikonačrtov imam … Najprej poglejmo, kaj bomo ustvarili v Lju-bljani!«
Ko smo začeli razvijati idejo o festivalu za vsak letni čas,se je letni krog Gledališča Ane Monro začel dokončno realizi-rati prav na jesen z Ano Plamenito, festivalom ognjenih am-binenotv in luči. Kar težko je verjeti, a letos je tu že tretja iz-vedba! In čas je za nove spremembe oz. dopolnitve. S poti,ki vodijo do Ljubljanskega gradu, se ognjena pot Ane Plame-nite tokrat seli ob vodo, na nabrežje reke Gradaščice – zače-tek poti bo pri izlivu na Eipprovi, vodila pa bo vse do parkaob Gradaščici, ki se je kot odlična nova lokacija v mestu iz-kazal na letošnji Ani Desetnici z otvoritvenim ognjenimspektaklom nizozemskih Doedlov. Tam se bo ognjena potAne Plamenite končala in nadaljevalo se bo prijetno druže-nje.
Gledališče Ane Monro pri pripravi tega festivala nada-ljuje sodelovanje z belgijskim umetnikom Gustom Van derkrieknom in njegovo skupino Toverspel. Prav tako pa ohra-nja mednarodni kreativni tabor v sodelovanju z Voluntaria-tom – zavodom za mednarodno prostovoljno delo, ki je slo-venska veja mednarodne mirovniške organizacije in gibanjaService Civil International (SCI).
Mednarodnega kreativnega tabora (od 4. do 10. novem-bra 2011 v Dijaškem domu Tabor) se bo tokrat udeležilo 12prostovoljcev iz 10 držav (Španija, Madžarska, Hrvaška,ZDA, Finska, Rusija, Italija, Belgija, Slovenija). Ti bodo sskupino Toverspel in ob pomoči domačih mentorjev pripra-vili ognjene/svetlobne instalacije in poskrbeli za izvedbo de-lavnic v okviru festivala. Obiskovalci bodo namreč dobilipriložnost s svojo kreativnostjo doprinesti h končni podobifestivala.
In še letošnja rdeča nit: povezava dveh osnovnih narav-nih elementov – vode in ognja! Gradaščica z betonsko obli-kovano strugo je vsekakor izziv za delo, hkrati pa ustvarjačaroben ambient in vzbuja domišljijo s pravljičnimi zgod-bami o vodnih vilah.
Obiskovalce letošnje Ane Plamenite še prosimo,da pridejo na sprehod ob Gradaščico v primerni obu-tvi in opremi glede na vremenske razmere. Prav takonaj za potrebe delavnice s seboj prinesejo stare pluta-ste zamaške.
Vabljeni na sprehod z Ano Plamenito!
Za člani Gledališča Ane Monro je bilo več kotštirideset ur poti, ko so avgusta končno prišli naprizorišče prvega od festivalov letošnje turneje poKolumbiji. Mislili so, da bodo lahko popadali pohotelskih sobah, organizatorji festivala v mestuArmenia pa so jim povedali, da jih prvi nastop žečaka. In to ne v Armenii, ampak v dobri dve uri od-daljeni Cordobi.
Prošnja po nastopu je bila tako iskrena, da jo jebilo težko zavrniti, toliko bolj, ker jih je v Cordobi svabilom na kosilo že čakal tamkajšnji župan Hum-berto Turriago Lopez. Po njem je bilo časa komajza vajo, tik pred nastopom pa se je še ulila ploha.Vendar to Kolumbijcev ni motilo. Za dežjem je po-sijalo sonce in Gledališče Ane Monro je uspešnozačelo svojo turnejo po hribih in dolinah deželemagičnega realizma.
Dobesedno – po hribih in dolinah. Razdaljemed posameznimi mesti so premagovali z avto-busi, ki so se vzpenjali na več kot 2000 metrov vi-soke prelaze in potem spuščali globoko v doline. VLatinski Ameriki večina življenja poteka na ulicah,zato so razmere za ulično gledališče idealne. Me-stni trgi so se spreminjali v odre, v mestu Jericopri Medellinu pa je predstava Zlati osel potekalakar na parku pod mestno cerkvijo. Pogled na mno-žico, ki je zapolnila mestni park in se celo povzpelana stopnice do cerkve, s katerih je bilo še najboljevideti predstavo, je bil fascinanten. Toliko bolj, kerje tudi tokrat na predstavo prišel župan mesta Car-los Augusto Giraldo.
Tudi pot do mesta Jerico je iz Medellina trajalaveč kot štiri ure, zato so naši gledališčniki tam pre-spali in si ob tej priložnosti ogledali še predstavo
lokalnega gledališča v režiji Carlosa Marie Pi-miente. Slovenci so v nekatere kolumbijske krajesploh prvič pripeljali ulično gledališče. V omenjeniCordobi se doslej s tem tipom gledališke umetnostiše niso srečali, organizatorji 2. mednarodnega gle-dališkega festivala Jerico pa so na svoj programskilist zapisali naslednjo misel sira Laurencea Oli-vierja: »Ni pomembno, ali je mesto majhno ali ve-liko. Če v njem obstaja gledališče, je to viden znakkulture.«
Turneja Gledališča Ane Monro je bila zaznamo-vana ravno s tem, da so se v notranjosti Kolumbijeslovenski gledališčniki predstavljali v krajih, ki sobili zaradi svoje odmaknjenosti za kulturo pogostoprikrajšani. Še poseben izziv je bil nastop v Medel-linu, kjer so Zlatega osla odigrali v četrti »12. okto-ber«. Nedaleč od prizorišča je bilo na zidovih šemogoče brati obledele pozive tamkajšnji mladini,naj ne ubija. Še pred nekaj leti v te predele Medel-lina ni bilo varno vstopati, kaj šele na ulici igratigledališke predstave. Vendar so se razmere pouboju Pabla Escobarja, voditelja tamkajšnje narko-mafije, zelo spremenile. Kolumbija je z leti postalaprecej bolj varna, z mafijo povezano nasilje pa se je
v zadnjem času preselilo v Mehiko. Lokalne oblastihočejo s kulturo mladini pokazati drugačen smiselživljenja. O tem je govoril tudi Jorge Vargas, direk-tor mednarodnega festivala uličnega gledališča vBogoti. Nastop na njegovem festivalu je bila osred-nja točka turneje. Jorge Vargas ima za prihodnjefestivale sploh »pregrešno« misel. Želi si, da bi vesprogram iz Bogote preselil v tiste predele Kolum-bije, v katerih še vedno ni miru. Že zdaj je vplivesvojega bienalnega festivala, ki je tokrat potekal žeosmič po vrsti in ima zato posebno tradicijo, raz-poredil po vsej državi. Tudi Gledališče Ane Monrobi lahko svojo pot po državi nadaljevalo vse do ka-ribske obale in nato zaključilo v Manizalesu, a tozaradi drugih obveznosti ni bilo mogoče. Zato paso se med turnejo spletle še močnejše vezi medgledališčem Teatro Taller de Colombia, organiza-torjem festivala v Bogoti, in Gledališčem AneMonro, organizatorjem festivala Ana Desetnica vSloveniji. Med vodstvi obeh gledališč in festivalovso namreč potekali povsem resni pogovori o sode-lovanju na področju izobraževanja gledališčnikovza področje uličnega gledališča.
Kolumbija je velika in lani so v promet vključilikar 23 novih, najsodobnejših letal airbus. V prvipolovici letošnjega leta je z letali potovalo kar 8,7milijona Kolumbijcev. A štirje gledališčniki in zve-dav publicist smo se iz Bogote na severovzhodproti 379 kilometrov oddaljeni Bucaramangi ne-kega večera napotili kar z udobnim avtobusom. Po-noči je pot do cilja precej hitrejša, saj ni ustavljanj,in tako nočni skok mine v dobrih osmih urah. Po-dnevi pa zna vožnja trajati skoraj štiri ure dlje. Inkar je še zelo pohvalno – hlajenje imajo uravnanotako, da se potnik počuti sproščeno in se ne pre-hladi …
V Kolumbiji sicer kaže, da bo kmalu prišlo dopogovorov med vlado, ki jo vodi predsednik JuanManuel Santos, in vodstvom oborožene gverilske
skupine FARC. Predsednik je gverilce že večkratpozval, naj odložijo orožje in opustijo oboroženiboj. In v vsakdanje življenje se že opazno vračamir, država postaja varnejša in kriminal upada, nastežaj odpirajo vrata turizmu in tudi kultura diha zvse polnejšimi pljuči. Še posebej na gledališkempodročju se Kolumbija izjemno razvija.
Bucaramanga je glavno mesto pokrajine San-tander, ki leži med reko Magdalena v nižini na za-hodu pokrajine in vzhodnim andskim pogorjem,kamor nas je pripeljala pot.
Moštvo Ane Monro je tja prispelo sicer prepo-lovljeno, štirje, ki so potrebni za predstavitevKletke, so bili Goro Osojnik, Gorazd Žilavec, BorutCajnko in Drago Milinović. Razgibana in humorjapolna predstava, vodena tudi v španskem jeziku, je
navdušila mlado in staro, še posebej pa mlečno-zobo mladež, ki je bila seveda povsod prisotna, sajso se predstave odvijale v mestnih parkih. Tudi obtej priložnosti smo lahko ponovno ugotovili, kakoimajo Kolumbijci radi gledališče. S sloganom »Najživi gledališče v Santanderju« so se v dogodekvključili tudi v tej pokrajini. Tamkajšnje kulturneoblasti so ocenile, da je treba narediti nekaj več napodročju kulture, oblikovati umetniške skupine inobčinstvo, ustvariti okolje, ki bi vodilo k skup-nemu življenju s kulturnimi raznolikostmi, s sku-pinami in osebami, primernimi za domačo in med-narodno korist. V Santanderju kulturniki in me-stne oblasti načrtujejo, da bo do leta 2015 njihovfestival postal eden najpomembnejših v svetu.Strašni načrti! No, predvsem po organizacijskiplati se bodo morali še marsičesa naučiti.
V okolici Bucaramange so številni kraji, ki pri-vabljajo domače in tuje turiste. Privlačna so stara,lepo vzdrževana in slikovita kolonialna mesta, ču-dovita narava in njej prilagojene privlačne športnezmogljivosti, začinjene z nemajhno mero domi-šljije. Turizem se odvija predvsem v krajih v narod-nem parku Chicamocha in nedaleč stran od njega,posebnost in privlačnost pa so njegove številnegorske planote, rečne doline, slapovi in podzemnejame. Osrednjo pozornost v narodnem parku, pol-drugo uro vožnje oddaljenem od Bucaramange, sogondole, ki potnike vozijo kar 6,3 kilometra daleččez strmo rečno dolino, kar je najdlje v Južni Ame-riki. Rečno dolino Chicamocha imenujejo tudi ko-lumbijski Grand Canyon. Nadmorska višina prekodva tisoč metrov in primerna klima sta izpolnjenapogoja za gojenje in pridelavo kakovostne, naravnein do okolja prijazno pridelane kave. Mesa de losSantos je ime planoti in tudi eni najboljših kolum-bijskih kav, »ki zraste tako, da so tudi ptice srečne«,kot radi povedo v vodstvu največje plantaže, kjersredi 300 hektarjev, posajenih s kavo, ki jo pridelu-jejo na poseben organski način in rastočo v senci,stoji butični hotel. Zdravemu načinu pridelavehrane, prehranjevanju in kakovosti življenja posve-čajo v Kolumbiji vse večjo pozornost.
Naši gledališčniki so s Kletko po nastopu v Bo-goti po nekaj dneh organizacijskega mrka v Buca-ramangi ob koncu gostovanja nastopili še na trgihtamkajšnjih zgodovinskih mest Los Santos, Baric-hara, Lebrija in San Gil. Vedno je bilo polno ljudi,
aplavzi ob koncu nastopov pa bučni, saj je bilapredstava takšna, da je bilo moč tudi brez velikobesed nazorno povedati marsikaj, v veliki meritudi na humoren način, kar je še dodatno prijaloobčinstvu. Morda pa se je vse skupaj odvijalo tudi zbožjo pomočjo, saj so se prav vsi nastopi, razen vBogoti, ki so bili sredi mestnega narodnega parka,odvijali na mestnih trgih tako rekoč ob cerkvah.
Glede na to, da si v Kolumbiji želijo še večjegarazmaha na področju gledališča, tako pri dejavno-sti domačih skupin in prireditev kot z gostovanjinajbolj znanih svetovnih teatrov, nekoliko prese-neča, kako skromno pozornost ponekod posvečajoizvedbeni plati festivalov. Medtem ko imajo v Bo-goti skoraj do potankosti razvito in vpeljano vse,kar je potrebno za kakovostne izvedbe predstav terza dobro počutje gledališčnikov in občinstva, so napodeželju še pretežno v porodnih krčih pa tudiodnos do umetnikov ni vedno najbolj spoštljiv. Kartežko si je predstavljati, kaj je voditelj programa, kije bil hkrati tudi osrednji vodja prireditev, predljudmi zinil pred nastopom Ane Monro v Barichari.Seveda bi moral vedeti, od kod je prišla k njim sku-pina, ki so jo povabili v svoje kraje in ki jo najavljasvojemu občinstvu, a se mu ni zdelo vredno, da bise pozanimal ali kaj povprašal, in tako je nastalatudi šala potovanja po tistih krajih. Slovenske gle-dališčnike je voditelj napovedal kot igralce iz – »ex-Rusije«! Dvakrat napačno. In smo še enkrat ugoto-vili, da je gledališče neredko tudi folklora inhumor.
1. DEL TURNEJE
Piše: Marko Jenšterle, spremljevalec Gledališča Ane Monro v Kolumbiji
PO HRIBIH IN DOLINAH KOLUMBIJE
Zlati Osel v Jericu foto: Marko Jenšterle
Zlati Osel v Bogoti foto: Marko Jenšterle
Ekipa Gledališča Ane Monro z županom Cordobe Humbertom Turriagom Lopezom foto: Marko Jenšterle
2. DEL TURNEJE
Piše: Drago Vovk, spremljevalec Gledališča Ane Monro v Kolumbiji
foto: Bučo
PO HRIBIH IN DOLINAH KOLUMBIJE
Elodie in Mathurin sta se v predstavi »Navadno zasledovanje« zaljubljeno lovilapo ulicah središča Ljubljane. Pa ni bilo ravno navadno, saj so zaljubljenci obLjubljanici ponavadi oblečeni.
O ZahoduPo štirinajstih in več letih ogledov
predstav na ulicah v naših Ljubljani,Mariboru in ostalih mestih in naseljihsmo se seznanili že s pestrim kolažemžanrov uličnega gledališča. Ti so se vdržavah, kjer je to močno razvito in jedel nacionalne kulture, razvili najprejposamezno, nato pa z vplivom drug nadrugega dodelali zgodbe, igro, veščine,scenografijo, stik z gledalci. V zahod-noevropskem prostoru, kjer je uličnogledališče najbolj pestro na svetu, somožnosti za izmenjavo znanja in izku-šenj med ustvarjalci, programerji in or-ganizatorji festivalov uličnega gledališčaomejene pravzaprav samo s tem, koliko
človek hoče srkati. Ob vsem tem paželim poudariti, da je za dobro pred-stavo ali festival poleg graditve na izku-šnjah drugih potrebna lastna inovativ-nost, ustvarjalnost ter svojstvenost.
O VzhoduObstajajo pa tudi dežele, kjer ulično
gledališče ni razvito, morda še niti ni vpovojih, pač pa obstajajo le posamezniprimeri gledaliških navdušencev nadulico. Tam ni izmenjavanja izkušenj oveščinah igranja na ulici, večina črpa izsvoje tradicije in klasičnega gledališča.Po besedah Gora Osojnika, ki si je nekajpredstav na gostovanjih na Češkem, vUkrajini, Armeniji in Iranu imel mož-nost ogledati, imajo tam predstave šeostre in grobe oblike, so »začetno prvin-ske« in zato tudi očarljive ter navdihu-joče. Nekatere od teh predstav smo iz-brali tudi za nastop na Ani Desetnici,nazadnje iz Ukrajine, pred tem iz Iranain Kirgizije, kar Gledališče Ane Monrona zemljevidu Evrope uvršča med prvegraditelje mostu med uličnim gledališ-čem Vzhoda in Zahoda, predvsem paidejno prve.
O grajenju mostuProjekt grajenja mostu kreativnega
povezovanja med Vzhodom in Zaho-dom se imenuje Trans AC East – WestOpening the Doors in je sad medna-rodne mreže Meridians, katere ustano-vitelj je tudi Gledališče Ane Monro. Toleto je druga konferenca na to temo po-novno potekala v Tarregi v Španiji med
največjim španskim festivalom in sej-mom predstav uličnega gledališča FiraTarrega, kamor sva se v septembru od-peljala z Gorom.
O državljanki sveta, navdušenju zVzhoda in ključnem vprašanju
Na konferenco, za katero se je orga-nizator (Mike Ribalta (Fira Tarrega) inGoro) potrudil, da je bila bolj nefor-malna in jedrnata, so bili poleg pred-stavnikov članov združenja Meridianspovabljeni tudi akterji iz držav, kjer jeulično gledališče v fazi razvoja, in izdržav, ki tega skorajda ne poznajo. Enaod teh držav je Kirgizija, ki jo je na kon-ferenci zastopala Aleksandra Bagdasoa-rova, ki je zelo kritična do kulturne poli-tike svoje države in se tudi zaradi tegapočuti bolj državljanka sveta kot svojedržave. S svojo skupino Newborn Thea-tre Movement je leta 2009 priredilaprvi festival uličnega gledališča v Kirgi-ziji, ki so ga ljudje sprejeli z navduše-njem in je edini tovrstni festival v Cen-tralni Aziji. Do letos, ko so organiziralidrugi festival, se je pri njih oglasilo ve-
liko ljudi, ki bi radi sodelovali z nastopi.Na obeh festivalih je nastopalo tudinekaj skupin iz Evrope. O stanju uli-čnega gledališča v svojih državah so po-ročali tudi Hrvatje, Turki in Čehi, ki soimeli informacije tudi o Madžarski inPoljski. Goro je poročal, da je po opazo-vanju in pogovorih z ljudmi iz različnihdežel Vzhoda opazil veliko željo po uče-nju in navdušenje nad možnostjo zanove izkušnje, ki bi jih lahko pridobilina Zahodu. Postavil je vprašanje, za ka-terega je že vnaprej delno vedel odgo-vor: »Kako združiti ulično gledališčeVzhoda in Zahoda tako, da bi bila pove-zava koristna za vse?«
O odgovoru in raziskovanju VzhodaKo smo se poučili o stanju uličnega
gledališča v posameznih državah, je po-govor tekel o prihodnjih dejanjih, kibodo pripeljala k želenemu rezultatuprojekta, torej o odgovoru na Gorovovprašanje. Odločeno je bilo, da bo polegnaslednje konference v Mariboru pri-hodnje leto na festivalu Ana Desetnica2012 v izvedbi Gledališča Ane Monro
prirejen showcase – ogledni festivalpredstav z Vzhoda, kjer se bodo srečaliumetniki, organizatorji in profesionalciz vsega sveta.
Tega se že veselimo, seveda pa nasčaka nelahka naloga – najti primernepredstave uličnega gledališča naVzhodu, kjer se stiki ne dobijo zlahka,poleg tega pa vzpostavljena vez na-vadno ne pelje do naslednje – do mrežepoznanstev ali organizacij, kot smo teganavajeni na Zahodu.
FOTOREPORTAŽA Z ANE DESETNICEza vas jo je spremljal fotograf Luka Dakskobler
Na Čevljarskem mostu so moški morali prenašati debelorito Gospodično Lilipi.»Oh, ta ženska!«
Za »malce« večji taborni ogenj je poskrbela enormna in eksplozivna ognjenainstalacija Compagnie Doedel. Po ogledu njihove Tovarne 1 je marsikdopreveril, ali ima še cele obrvi.
Tako rekoč javna usmrtitev. Bimbo Teater je z odlično predstavoKonec prikazal, kako s težavo se umetniki poslovijo od življenja, kopride po njih (majhna in grozljiva) matilda.
Prešernov trg je za en večer postal Češnjev vrt. Eden od vrhuncevfestivala je bila namreč moderna uprizoritev Češnjevega vrta A. P.Čehova v veliki izvedbi ukrajinskega Teatr Voskresinnia.
Na Gostijo kultur na ljubljanski Špici so prišli tudi dinozavri izGledališča Labirint, a jih je množica takoj ukrotila in zaprla v cirkus.
Na igrišču Osnovne šole Prule je bavarski strojekomik Ulrich Kahlerttakole poskušal ustaviti slovenski baby boom. Oddolžil se je zbobnom, triciklom z vgrajeno tubo, enako veliko pištolo, bruhanjemognja in reaktivno vožnjo z rolerji.
Za razliko od večine gradbenih projektov pri nas je Hotel Rak zrasel le v nekaj minutah. Pravzaprav se je zasidral. Sredi Ljubljanice. Skupina Trukitrek je z njim prikazala moderno družbo v malem. Španska skupina Ens de nos je na Špici spoznavala ljudi, pela uspavanke, hotela vLjubljanici oprati temnopoltega obiskovalca, med drugim pa se je tudi učila voziti kolo.
Vesoljski poveljnik David Cassel je dokonca predstave še odrasle prepričal,da bo letel, zaokrožil nad njimi inpristal. In je res. Letel. Dve sekundi.
Ana Desetnica 2012 BO evropski MOST MED VZHODOM IN ZAHODOM!Piše: Marjeta Zajc, vodja produkcije in marketinga
ANA GLASNICAčasopis za ulično umetnost, november 2011
UREDNIŠTVO:Andreja Okorn
FOTOGRAFIJA:Bojan Okorn, Oto Žan, Luka Dakskobler,arhiv Gledališča Ane Monro
OBLIKOVANJE:Sašo Tepina
LEKTORIRANJE:Alenka Pirc
PREVOD BESEDIL TUJIH AVTORJEV:Lučka Lučovnik, Lila Vujanovič
NASLOV UREDNIŠTVA:Društvo Gledališče Ane Monro,Karunova 14, 1000 Ljubljana
ELEKTRONSKA POŠTA:[email protected];[email protected]
TELEFON:+386 01 439 38 90
IZDAJATELJ:Društvo Gledališče Ane Monro
NAKLADA:celotna naklada Dnevnika, 8. 11. 2011
GLEDALIŠČE ANE MONROPODPIRAJO:
