Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER
Urška Lampe
TABORIŠČE ZA ITALIJANSKE DEPORTIRANCE V
BOROVNICI IN KONVENCIJA O RAVNANJU
Z VOJNIMI UJETNIKI
DIPLOMSKO DELO
Koper, 2011
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER
Urška Lampe
TABORIŠČE ZA ITALIJANSKE DEPORTIRANCE V
BOROVNICI IN KONVENCIJA O RAVNANJU
Z VOJNIMI UJETNIKI
DIPLOMSKO DELO
Mentor: doc. dr. Gorazd Bajc
Študijski program: Zgodovina
Koper, 2011
3
Urška Lampe
zgodovina
92061063
9.8.1987 Koper
x
TABORIŠČE ZA ITALIJANSKE DEPORTIRANCE V BOROVNICI IN
KONVENCIJA O RAVNANJU Z VOJNIMI UJETNIKI
19. 8. 2011
4
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Gorazdu Bajcu, ki mi je bil pri pisanju
diplomskega dela s koristnimi nasveti, neštetimi predlogi ter hitrimi in strokovnimi
odgovori v izredno pomoč. Hkrati se mu zahvaljujem tudi za potrpežljivost in
natančnost pri popravljanju diplomskega dela ter časa, ki ga je tudi sam vložil vanj.
Posebej se zahvaljujem tudi Eziu Martinu, ki mi je kljub slabemu zdravju z
veseljem pomagal in mi posredoval vse potrebne odgovore ter gradivo, ki mi je pri
delu zelo koristilo. Zahvala gre tudi vsem Borovničanom, posebej Bogu Peljku, ki
me je predstavil domačinom in mi pomagal pri iskanju informatorjev. Prav tako se
zahvaljujem vsem informatorjem, ki so me prijazno sprejeli in potrpežljivo
odgovarjali na vsa vprašanja. Brez zadržkov so z menoj delili svoje spomine, kar je
raziskovalnemu delu dalo pomemben pečat in razjasnilo mnoga vprašanja povezana s
taboriščem.
Zahvala gre tudi Robertu Spazzaliju z Deželnega inštituta za zgodovino
odporniškega gibanja za Furlanijo - Julijsko krajino v Trstu, ki mi je prijazno
posredoval vse potrebne informacije ter arhivsko gradivo, ki ga je imel na razpolago.
Nazadnje se zahvaljujem tudi svoji družini, mami Vidi, sestri Kristini in
Andreju, ki so mi, tako kot vedno, tudi ob pisanju diplomske naloge stali ob strani ter
me bodrili in mi pomagali tudi pri tehničnih pripravah diplomskega dela.
Hvala!
5
IZVLEČEK
Diplomsko delo z naslovom Taborišče za italijanske deportirance v Borovnici
in Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki obravnava obdobje po 1. maju 1945, ko
je bil osvobojen in zaseden Trst ter območje Julijske krajine. Takrat so se začele
vrstiti aretacije in deportacije italijanskih vojnih ujetnikov, nekaj teh je bilo
deportiranih v taborišče za vojne ujetnike v Borovnici. V diplomskem delu so
osvetljene razmere v taborišču in zgodovinske okoliščine, ki so privedle do slabih
razmer v njem. Zato je delovanje taborišča preučevano tudi v odnosu do Konvencije
o ravnanju z vojnimi ujetniki, ki je bila temeljna mednarodna pravna podlaga, katere
načela bi vodstvo taborišča moralo upoštevati. Hkrati je obravnavan tudi problem
»fojb« v odnosu do problema deportacij, saj je bilo slednjemu tako s političnega kot
znanstvenega vidika posvečene manj pozornosti kot prvemu.
Pri delu je bilo uporabljeno arhivsko in časopisno gradivo ter ustna pričevanja
prebivalcev Borovnice, ki so v času delovanja taborišča živeli v njegovi neposredni
okolici, kakor tudi literatura, povezana s »fojbami« in taboriščem (predvsem spomini
nekdanjih ujetnikov). Namen raziskave je na primeru taborišča v Borovnici
predstaviti problem deportacij in ujetništva italijanskih vojnih ujetnikov, ob
upoštevanju različnih zornih kotov in tako zastaviti temelje za nadaljnje raziskave, ki
bi upoštevale razmere tudi po drugih taboriščih za italijanske deportirance v
Jugoslaviji. Na ta način bi osvetlili še relativno neraziskano obdobje v skupni
slovensko-italijanski zgodovini.
KLJUČNE BESEDE: Borovnica, taborišče za vojne ujetnike v Borovnici,
koncentracijsko taborišče, fojbe, »fojbe«, deportacije, Julijska krajina, Trst, vojni
ujetniki, nasilja, 1945, 1946, Jugoslavija, Italija, Slovenci, Italijani, Ženevska
konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929, spomin
6
ABSTRACT
The thesis entitled Italian Camp for Deportees in Borovnica and the
Convention on the Treatment of Prisoners of War treats the period after 1 May 1945
when the city of Trieste and the region of Friuli-Venezia Giulia were liberated and
occupied. During that time, massive arrests and deportations of Italian war prisoners
began, and some of them were deported to the camp for war prisoners in Borovnica.
The thesis deals with conditions in the camp and historical circumstances that lead to
bad conditions in it. The operation of the camp is therefore studied in relation to the
Convention on the Treatment of Prisoners of War which was the fundamental
international juridical basis and whose principles the leadership of the cam should
have taken into consideration. At the same time, the thesis also deals with the
problem of “fojbe” in relation to the problem of deportations, as the latter received
much less political and scientific attention than the first.
During the research, archival and newspaper material was used, as well as
oral testimonies of Borovnica’s residents, who lived in the immediate proximity of
the camp during its operation, and professional literature connected to “fojbe” and
the camp (mostly the memories of former prisoners). The goal of the research was to
present the problem of deportations and captivities of Italian war prisoners based on
the case of Borovnica and considering different points of view; and thus set the
foundations for further research that would take into account the conditions in other
camps for Italian deportees in Yugoslavia as well. By this means it would be possible
to shed light on this relatively unexplored period in Slovenian and Italian common
history.
KEY WORDS: Borovnica, camp for war prisoners in Borovnica, concentration
camp, fojbe, “fojbe”, deportations, Friuli Venezia Giulia, Trieste, war prisoners,
violence, 1945, 1946, Yugoslavia, Italy, Slovenians, Italians, Geneva Convention on
the Treatment of Prisoners of War from 1929, memory
7
KAZALO
1 UVOD .................................................................................................................. 9
2 ARETACIJE, DEPORTACIJE IN USMRTITVE NA OBMOČJU
JULIJSKE KRAJINE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI ..................................... 12
2.1 Kratek oris zgodovine pred 1. majem 1945 ....................................... 12
2.2 Aretacije, deportacije in usmrtitve po 1. maju 1945 .......................... 14
2.3 »Fojbe« .............................................................................................. 16
2.4 Problem »fojb« in deportacij v spominu ............................................ 18
3 ZAKONSKE PODLAGE O VOJNIH UJETNIKIH TER NJIHOVA
(NE)UČINKOVITOST MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ .... 22
3.1 Komu pripada status vojnega ujetnika? ............................................. 23
3.2 Civilno prebivalstvo in internacije ..................................................... 25
3.3 Beograjski sporazum, 9. junija 1945 ................................................. 26
4 TABORIŠČE ZA VOJNE UJETNIKE V BOROVNICI ............................. 29
4.1 Lokacija in izgled ............................................................................... 29
4.2 Delovanje ........................................................................................... 31
4.3 Nacionalna pripadnost in ocene o številu ujetnikov .......................... 32
5 RAZMERE V TABORIŠČU V BOROVNICI .............................................. 35
5.1 Prihod ujetnikov, bivanjske in higienske razmere ............................. 39
5.2 Hrana, bolezni in smrt ........................................................................ 43
5.3 Kaznovanje in nasilje nad ujetniki ..................................................... 44
5.4 Odnos stražarjev in usmrtitve ............................................................ 48
5.4.1 Vinko Prvinšek ........................................................................... 51
5.5 Pokopavanje ujetnikov ....................................................................... 55
5.6 Prisilno delo ....................................................................................... 57
5.7 »Obiski« in iskanje svojcev ............................................................... 62
5.8 Življenje prebivalcev ob taborišču ..................................................... 65
6 IZBOLJŠANJE RAZMER IN IZPUŠČANJE UJETNIKOV ..................... 71
7 VRAČANJE UJETNIKOV IN SVOJCEV V BOROVNICO..................... 76
8
7.1 Borovnica v spominu ......................................................................... 78
8 ALI JE BILO V BOROVNICI KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE? ... 82
9 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 85
10 KRONOLOGIJA ............................................................................................. 89
11 KRATICE ......................................................................................................... 90
12 VIRI IN LITERATURA ................................................................................. 91
12.1 Arhivski viri ................................................................................... 91
12.2 Ustni viri ........................................................................................ 92
12.3 Časopisni viri ................................................................................. 92
12.4 Objavljeni izbrani časopisni članki ................................................ 93
12.5 Internetni viri ................................................................................. 93
12.6 Literatura ........................................................................................ 94
13 SEZNAM SLIK ................................................................................................ 97
9
1 UVOD
V diplomskem delu se obravnava obdobje po 1. maju 1945, ki je sledilo
osvoboditvi in zasedbi Trsta, ko so se v Julijski krajini začele aretacije, deportacije in
nasilne usmrtitve. Poudarek je na taborišču za vojne ujetnike v Borovnici, enem
izmed tolikih, v katerega so bili deportirani italijanski vojni ujetniki in določeno
število civilistov. Prikazani so nastanek in razvoj taborišča, predvsem pa težke
razmere, v katerih so morali ujetniki živeti. Osvetljeno je tudi obdobje in
zgodovinske okoliščine, v katerih je taborišče delovalo, in so ključnega pomena za
razumevanje, tako razmer v taborišču kot razlogov, zakaj je do tega prišlo. Obenem
se v diplomi upošteva negativno propagando v italijanskem časopisju ter Konvencija
o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929, ki je bila tedaj še v veljavi, v italijanski
javnosti pa so se pojavljale zahteve po uskladitvi razmer v taborišču v skladu z njo.
Poglavje o deportacijah italijanskih ujetnikov je eno izmed manj raziskanih v
slovenskem zgodovinopisju. Tako primer deportacij kakor »fojb« se v slovenski in
italijanski družbi kaže kot še vedno nepojasnjen del zgodovine, oziroma smo priča
različnim interpretacijam. »Fojbe« so bile na splošno deležne večje znanstvene in
medijske pozornosti kot deportacije ujetnikov v notranjost Jugoslavije, na kar smo v
pričujočem delu tudi želeli opozoriti. Tovrstne tematike se danes izkoriščajo
predvsem v politične namene (v okviru zgodovinskega revizionizma v italijanski
družbi) in marsikdaj niso kontekstualizirane. To samo povečuje nesoglasja med
obema stranema. O samem taborišču v Borovnici je izšlo relativno malo raziskav in
v večini literature o povojnih oblikah nasilja nad Italijani mu avtorji posvečajo malo
pozornosti. Z izjemo monografij, ki so jih napisali Gianni Barral,1 Franco Gobbato,
Franco Razzi in Lionello Rossi Kobau, se torej taborišče le bežno omenja. Od
slovenskih zgodovinarjev se z njim ukvarja le Nevenka Troha. V diplomski nalogi se
1 Gianni Barral je bil oficir italijanske vojske, ki je bil po osvoboditvi Trsta interniran v Borovnici. Tu
je do svojega izpusta, 23. avgusta 1945, deloval kot administrator komande taborišča vojnih ujetnikov.
Pri pisanju, tako za revijo Zaliv (Barral, 1988; Barral, 1989; Barral, 1990) kot v svoji monografiji
(Barral, 2007), je uporabil psevdonim. Njegovo pravo ime je Ezio Martin (izgovarja Martèn). V
diplomski nalogi bo rabljen tako psevdonim, ko bodo uporabljeni podatki iz knjige, kot njegovo pravo
ime, ko se bodo informacije nanašale na njegovo pričevanje, ki nam ga je prijazno posredoval.
10
tudi skuša osvetliti vprašanje, zakaj je objav o taborišču tako malo, hkrati pa je
zanimivo opazovati različne pristope, ki so jih omenjeni avtorji uporabili pri
raziskovanju. Kot bomo videli, se je Nevenka Troha oprla predvsem na primarne vire
in dostopne dokumente, medtem ko so se Barral, Gobbato in Rossi Kobau
osredotočili predvsem na pričevanja nekdanjih ujetnikov oziroma na lastno zgodbo o
doživljanju taborišča v Borovnici. Seveda se ob vsem tem odpira vprašanje
relevantnosti pričevanj, saj je ta izkušnja po vsej verjetnosti na ujetnikih pustila hude
psiho-fizične posledice. Da bi »preverili« verodostojnost spominov treh omenjenih
avtorjev, so bili opravljeni intervjuji prič, ki so v času delovanja taborišča živeli v
njegovi bližnji okolici oziroma beležijo kakršenkoli spomin na taborišče.
Pri raziskavi smo upoštevali ohranjeno arhivsko gradivo in relevantno
literaturo, ki je kakorkoli povezana s taboriščem in njegovimi ujetniki. Poleg tega
smo v analizi upoštevali ustna pričevanja in pregledali najpomembnejše časopise, ki
so takrat, sicer redko, objavljali novice o ujetnikih v taborišču ter o njihovem
vračanju.
Cilj pričujočega dela torej ni samo prikazati razmere, v katerih so se ujetniki
znašli, temveč poskusiti razumeti razloge, zakaj je do tega prišlo in zakaj je tematika
do danes tako malo raziskana (predvsem v primerjavi z veliko bolj odmevnimi
»fojbami«).2 Ne nazadnje smo poskusili taborišče obravnavati tudi z drugega zornega
kota in skušali razumeti, kako so ga dojemali takratni okoliški prebivalci. Sicer je teh
ljudi relativno malo še živečih, vendar njihova pripoved predstavlja še en pomemben
segment iz te sicer zelo zapletene zgodbe in potrditev (ali zavrnitev) pripovedi
ujetnikov v taborišču.
Na podlagi predelanega gradiva in opravljene raziskave smo želeli preveriti
sledeče hipoteze:
1. Taborišče v Borovnici je bilo eno izmed najhujših in najslabše
organiziranih v Jugoslaviji.
2 Izraz fojbe bo v diplomskem delu uporabljen na dva načina. Prvi način (fojbe) bo uporabljen, ko bo
govora o usmrtitvah ljudi in metanjem trupel v jame (v tem primeru se bo včasih uporabljal tudi izraz
infoibati), drugi način (»fojbe«) pa bo uporabljen, ko bo govora o vseh žrtvah povojnih obračunov,
torej tudi tistih, ki so bili deportirani v notranjost Jugoslavije ali so se jih znebili na kak drug način.
Slednji bo v narekovajih, ker se je izraz za obravnavanje tematike v javnosti zelo prijel, vendar, kot
bomo videli, ni najbolj primeren.
11
2. Ujetniki so živeli v težkih psiho-fizičnih razmerah.
3. Taboriščna uprava ni oziroma je le delno upoštevala načela Konvencije o
ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929.
4. Spomini italijanskih ujetnikov so subjektivni in nagnjeni k pretiravanju.
5. »Fojbe« so bile v preteklosti deležne večje znanstvene in medijske
pozornosti kot deportacije italijanskih vojnih ujetnikov v notranjost
Jugoslavije.
12
2 ARETACIJE, DEPORTACIJE IN USMRTITVE NA OBMOČJU
JULIJSKE KRAJINE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
2.1 Kratek oris zgodovine pred 1. majem 1945
Prvi Slovenci so pod italijansko nadoblast prišli leta 1866 (Beneška Slovenija).
Na začetku 20. stoletja je bilo prebivalstvo Primorske in Istre oziroma območja
Julijske krajine v večini slovensko ali hrvaško govoreče, je pa že od rimskih časov tu
prebivalo tudi italijansko govoreče prebivalstvo. Podatki iz popisa leta 1921 kažejo,
da je bilo 58 % prebivalcev slovanskega izvora (Slovenci in Hrvati), 42 % pa
romanskega (Italijani). Slednji so večino predstavljali v mestih, medtem ko je bila
njihova zastopanost v zaledjih in vaseh manjša. Že od polovice 19. stoletja so se
vrstili spori med italijanskim in slovanskim prebivalstvom, ki so se še bolj zaostrili
po letu 1922, ko je na oblast stopil Mussolini s svojo fašistično stranko (Partito
nazionale fascista). Ta je svoj program oprla na tezi, da so vsa priključena ozemlja
geografsko in zgodovinsko sestavni del Italije, a so mu pred tem tuje vlade odvzele
njegov italijanski značaj (Kacin Wohinz, Pirjevec, 2000, 37). Tako je slovensko in
hrvaško manjšino postopno poskušala asimilirati. Poleg poitalijančevanja imen in
priimkov je fašistična politika nasilno uničila obstoječe socialne in kulturne
strukture3 ter začela z intenzivno kampanjo priseljevanja italijanskega prebivalstva v
Istro ter preseljevanja slovenskega in hrvaškega prebivalstva v notranjost Italije.
Ukrepi so vrhunec dosegli s prepovedjo javne rabe slovenskega in hrvaškega jezika
proti koncu 20. let. Ta poskus popolne asimilacije, ki je vseboval rasistične elemente
proti Slovencem in Hrvatom, se je v zgodovinopisju ohranil pod pojmom »obmejni
fašizem« (Vinci, 2011; Bajc, 2010, 127–141; Cogoy, 2009, 12–13; Troha, 1999, 20–
22).
Med drugo svetovno vojno, predvsem pa po napadu na Jugoslavijo 6. aprila
1941, je Italija s svojo politiko v Julijski krajini nadaljevala, obenem je Dalmacijo in
t.i. Ljubljansko pokrajino priključila k italijanskemu državnemu ozemlju, Hrvaško in
3 Spomnimo samo na požig Narodnega doma v Trstu, 13. julija 1920, ki so ga izvedli tržaški fašisti
(fašistična stranka je bila ustanovljena šele leta 1921, vendar so fašistične skupine delovale že od leta
1919, ko je Mussolini ustanovil posebne skupine, imenovane Fasci di combattimento).
13
Črno Goro pa razglasila za protektorata. Do septembra 1943, ko je Italija kapitulirala,
je bilo pod roko »pravice« Posebnega sodišča za zaščito države obsojenih približno
13.000 ljudi. V posebna internacijska taborišča (najbolj zloglasno je bilo tisto na
otoku Rab) je bilo deportiranih približno 30.000 pripadnikov neitalijanskega
civilnega prebivalstva, med katerimi so bile tudi ženske in otroci. V ljubljanski
pokrajini je bilo v času italijanske okupacije ubitih 2,6 % prebivalstva, 10 % pa je
bilo deportiranih. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je prišlo ob umikanju
italijanske vojske do t.i. »istrskih fojb«. Te so se od tistih po 1. maju 1945
razlikovale predvsem po tem, da so bili poboji spontani in odraz besa slovenskega in
hrvaškega kmečkega prebivalstva, ki se je na ta način skušalo maščevati za vse
krivice, ki jim jih je fašistična oblast zadala v dveh desetletjih. Tako je prihajalo do
ubojev, trupla pa so večinoma odvrgli v kraške jame. Nato je na zahtevo nacističnih
oblasti med oktobrom 1943 in pomladjo 1944 prišlo do raziskav, med katerimi so iz
številnih jam izvlekli 204 trupla. Harzarichovo poročilo4 je danes eden izmed redkih
razpoložljivih dokumentov, ki pričajo o številu oseb, ki so bile ubite v »istrskih
fojbah«. Po različnih ocenah po vojni naj bi se število tako ubitih oseb gibalo med
400 in 600. Bolj kot število umrlih pa je po mnenju Darka Dukovskega pomenljiv
podatek, da je bila večina žrtev »istrskih fojb« članov fašistične partije (Cogoy, 2009,
13; Verginella, 2009, 55–56; Dukovski, 2009, 243).
Po kratkem obdobju »vakuuma oblasti« (v času katerega je do pobojev prišlo)
je s prihodom nemške vojske nastopilo novo obdobje hudega nasilja in terorja. Že 10.
septembra je po Hitlerjevem ukazu nastala Operacijska cona Jadransko Primorje
(Operationszone Adriatisches Küstenland), ki je zajemala območje t.i. Ljubljanske
province in celotne Julijske krajine. 13. septembra se je v Istri začela »čistka«, ki ni
izbirala sredstev; požigi hiš in celotnih vasi, množične eksekucije, obešanja,
plenjenja in umori celo žensk in otrok so zahtevali več tisoč žrtev. Nemški okupator
4 Poročilo je imenovano po Arnoldu Harzarichu, naredniku gasilcev v Pulju, ki je skrbel za
preiskovanje jam in iskanje trupel. Nastalo je na osnovi njegovega pričevanja pred funkcionarji
vojaške vlade 12. julija 1945.
14
je vladal z močno podporo fašističnih enot5 in zgolj v oktobru 1943 je bilo pobitih
5.000 prebivalcev Istre (Cogoy, 2009, 13–14; Pirjevec, 2009, 44–47).
Omenjeni oris zgodovine, pa čeprav kratek, je tu pomemben, saj je vplival na
vse nadaljnje dogodke in na medsebojne odnose v Julijski krajini. »Fojbe«, tako tiste
leta 1943 kot tiste leta 1945, so velikokrat vzete iz konteksta in obravnavane kot
enkraten dogodek, katerih vzrok je genocidne narave, ter je zaradi njega še vedno
čutiti posledice. Ko bomo dogodke po 1. maju 1945 še razjasnili, bomo skušali
razumeti tudi sam fenomen »fojb«, saj je bil že od začetka, predvsem pa v času
mirovnih pogajanj v Parizu, deležen velike medijske pozornosti. Prav tako bomo
skušali razumeti njegovo odmevnost in aktualnost v sodobnem času, ko se je o tem
znova začelo veliko pisati in govoriti.
2.2 Aretacije, deportacije in usmrtitve po 1. maju 1945
Aprila 1945 se je začela »tekma za Trst«. Nasproti sta stali jugoslovanska
armada6 na eni strani in Anglo-Američani s pomočjo italijanskega osvobodilnega
odbora, Comitato di Liberazione Nazionale (CLN) na drugi. Vpleteni strani sta se še
kako zavedali, da bo zmaga v tej »tekmi« pomembna za nadaljnja pogajanja o meji.
Tako je z nekaj urami prednosti v Trst prva stopila jugoslovanska armada. Upala je,
da si bo tako priborila boljše izhodišče za ozemeljska pogajanja (Troha, 1999, 20–
22).
Ko je bil maja 1945 Trst osvobojen, je valu navdušenja jugoslovanskih
podpornikov in dela italijanskih delavcev sledilo obdobje aretacij, deportacij in
usmrtitev, ki je še danes predmet spora in razprav med Slovenijo in Italijo. Že pred
koncem druge svetovne vojne je tajna varnostna in obveščevalna služba partizanov,
Organizacija za zaščito naroda oziroma Odelenje za zaštitu naroda (OZNA) začela
sestavljati seznam »sovražnikov«, ki je na koncu štel okoli 20.000 ljudi. Na njem se
5 Po kapitulaciji Italije je namreč bila ustanovljena Salojska republika, znana tudi kot Republica
Sociale Italiana (RSI), kateri je vladala prenovljena fašistična stranka z Mussolinijem na čelu in je
nadaljevala sodelovanje z nacistično Nemčijo. 6 Čete so bile sestavljene iz 4. armade, ki jo je na začetku marca 1945 Tito ustanovil prav z namenom,
da bi osvobodila Istro in Trst, ter IX. korpusa slovenskih partizanov in partizanov v Trstu.
15
(kljub nekaterim prepričanjem) niso znašli samo Italijani, temveč tudi mnogi
slovenski kolaboracionisti in »sredinci«, ki naj bi bili kaznovani za svoje sodelovanje
z okupatorjem ali/oziroma zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom. Seznam je
nastajal na podlagi prijav s strani političnih in oblastnih organov, nekaj je bilo tudi
anonimnih. Po pisanju Nevenke Troha so Jugoslovani kot zasedbena oblast imeli
pravico aretirati le tiste, ki so se aktivno borili proti jugoslovanskim enotam – to sta
bili nemška vojska in enote RSI. Kljub temu pa naj bi bili aretirani tudi mnogi, ki so
prišli sami izročit orožje (kot denimo Gianni Barral), finančni stražniki in Mestna
straža, ki sta sodelovali pri vstaji in celo nekateri, ki so se skupaj z jugoslovansko
vojsko borili proti Nemcem. Aretirani so bili tudi italijanski partizani, ki so nosili
uniformo 8. britanske armade, ranjenci v vojaških bolnišnicah in izpuščeni iz
nemškega ujetništva. Kar se civilistov tiče, bi lahko aretirali le tiste, ki so se v času
zasedbe prekršili, dejansko pa naj bi aretirali tudi osebje bank, vodilne raznih podjetij
in delavce (tiste, ki so bili domnevno sovražni do Jugoslavije), člane CLN in
domnevne fašiste (čeprav je bilo krivdo težko dokazati). Namen je bil torej kaznovati
vse, ki so bili kakorkoli povezani s fašizmom (to dejanje lahko razumemo kot
odgovor na desetletja fašističnega terorja na teh območjih), a hkrati onemogočiti
tiste, ki so nasprotovali jugoslovanskim načrtom (Bajc, 2006, 200–201; Troha, 1999,
47–49, 56).
Takoj po vojni (večino v obdobju od 2. do 10. maja 1945) so aretirali mnogo
ljudi, največ na območju Gorice in Trsta. Večino so takoj izpustili, nekaj so jih
deportirali v taborišča za vojne ujetnike, nekaj pa so jih izvensodno ali po hitrem
postopku obsodili na smrt in ubili. Trupla so odvrgli v jame (zato se pri pisanju o teh
dogodkih uporablja izraz fojbe).7 V kasnejših obdobjih se je izraz »fojbe« (oziroma
»infojbati«) napačno uporabljal kot izraz za vse umrle po aretacijah, se pravi tudi
tiste, ki so bili deportirani, nekateri mednje prištevajo celo vse, ki so bili v tem času
priprti. Izraz se je hitro prijel in so ga na italijanski strani že kmalu začeli izrabljati v
politične namene, da bi na podlagi poudarjanja jugoslovanskega nasilja, ki naj bi
med drugim tudi vplivalo na spor med prebivalci Julijske krajine in državama
nasploh, želeli vplivali na mirovna in ozemeljska pogajanja ter pritisnili na zahodne
zaveznike, da bi Italija ohranila čim večji del spornega območja (Bajc, 2006, 201).
7 Foiba je italijanski narečni izraz, ki izhaja iz latinščine (fovea) in pomeni kraška jama.
16
2.3 »Fojbe«
Po teh dogodkih so se v Italiji (predvsem v Julijski krajini) novice ali govorice
o množičnih izvensodnih pobojih hitro širile. Številke, ki so sprva govorile o nekaj
sto odvrženih v jame, so narasle na več tisoč in celo na več deset tisoč. Govoric nista
uspeli zajeziti niti posebna anglo-ameriška preiskovalna komisija (Investigation
Commitee – Venezia Giulia) (Bajc, 2009, 311–317)8 in skupina za preiskovanje fojb
(Squadra Esplorazioni Foibe), ki jo je ustanovila zavezniška vojaška uprava (ZVU)
in je v letih 1945 do 1948 preiskala 71 jam v okolici Trsta in Gorice. Iz teh so
izvlekli 464 trupel, od katerih je bilo nekaj manj kot polovica civilistov. Seveda ni
bilo pri vseh mogoče ugotoviti identitete, so pa bili med temi tako italijanski kot
nemški vojaki, pa tudi nekaj partizanov. Številke so se kljub tem dognanjem vse bolj
vzpenjale (Pirjevec, 2009, 125–128).
Pozornega raziskovalca pritegne dejstvo, da so že od poletja 1945 dalje veliko
pozornosti posvečali osebam, ki so (ki naj bi) bile »infojbirane«, manj pa drugim,
aretiranim in deportiranim. Zakaj je bilo tako, ni še popolnoma razjasnjeno, lahko le
sklepamo. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da med deportiranci niso bili samo
Italijani, temveč fašisti in nacistični kolaboranti (ne glede na narodno pripadnost), pa
tudi posamezni protifašisti in proti- oziroma nekomunisti ter Slovenci, skratka vsi
tisti, za katere so jugoslovanske oblasti domnevale, da bi nasprotovali jugoslovanski
zasedbi. Te osebe so večinoma zabeležili; beležile so jih tako taboriščne uprave, ki so
vodile sezname ljudi, kot tudi Rdeči križ (RK), ko so se ti vračali v domovino. Če je
kdo umrl v ujetništvu, je bil za večino izdan akt o smrti (IRSML FVG 5–9).9
8 Poročila zavezniške preiskovalne komisije, ki jih v originalu hranijo v Britanskem državnem arhivu
v Londonu, so zgodovinarji večkrat uporabili. O odprtih problemih njihove interpretacije opozarja
Gorazd Bajc v še neobjavljenem prispevku (Bajc, 2011), saj je že znane dokumente primerjal z drugo
dokumentacijo iz Londona in Washingtona, ki še ni bila upoštevana. 9 Vsaj tako je bila evidenca vodena v taborišču v Borovnici (IRSML FVG 4), iz česar lahko sklepamo
(ker je bilo to eno izmed najslabše organiziranih taborišč v Jugoslaviji), da je bilo tako tudi po drugih
taboriščih.
17
Če so za deportirane in tiste, ki so se vračali, sestavili sezname in se je o
slednjih že v tistem času govorilo v javnosti,10 česa podobnega za usmrčene in
»odvržene v jame« ni bilo,11
in tako se je lažje razvil prvi veliki mit, povezan s
fojbami: usmrtili so jih, to pa samo zato, ker so bili Italijani,12
ne glede na to, da so
med »infojbiranimi« bili po vsej verjetnosti tudi nekateri Slovenci. Po pisanju Renate
Cogoy je bil ta moment nujno potreben, saj je podpiral tezo o poskusu genocida nad
italijanskim prebivalstvom na tem območju. Vprašanje o razlogih za njihov uboj ni
bilo več aktualno, saj se je razvila neka kolektivna krivda, ki ni bila povezana s
fašizmom, ampak zgolj z izvorom teh ljudi; se pravi, bili so Italijani. Posamezniki, ki
jih je doletela usoda, da so jih »vrgli v jame«, niso bili več pomembni, pomembna je
postala cela skupina ljudi, in to ne katerakoli: bila je italijanske narodnosti.
Ustvarjanje mita je hkrati pomenilo, da se je družba izognila vprašanjem o tem, ali
so bili vsi ubiti res italijanske narodnosti (Cogoy, 2009, 16–17). Raziskave in
preiskave so pokazale, da so v fojbah našli tudi trupla nemških vojakov,13 predvsem
na območju današnje Slovenije in Hrvaške, pa tudi trupla Slovencev in Hrvatov, ki
so se uprli Narodno-osvobodilnemu gibanju. Mediji so te dokaze uspešno prikrivali
in jih včasih celo prikrajali, saj bi ta odkritja lahko odprla novo dimenzijo na
mirovnih pogajanjih. S tem bi se namreč lahko dokazalo, da uboji niso bili vezani na
narodnost in torej ne bi mogli govoriti o genocidu, temveč o politiki »čiščenja«
kolaboracije in nasprotnikov komunizma. Kot lahko sklepamo po najnovejših
raziskavah Gorazda Bajca,14
pa se je italijanska politična in javna sfera na vse načine
trudila, da bi zaveznike prepričala o genocidu, ki se izvaja na območju Julijske
10
Tesni sodelavec nekdanjega italijanskega zunanjega ministra Carla Sforze, Livio Zeno-Zencovich,
je na primer o seznamih deportiranih oseb, ki jih je zbiral poseben urad ZVU, Welfare & Displaced
Persons Office, na začetku leta 1946 spregovoril na tržaški radijski postaji in njegovo izvajanje je v
naslednjih dneh povzel časopis „La Voce Libera“ (Pirjevec, 2009, 132–133).
11 To še ne pomeni, da jih ni bilo. Ne gre izključevati, da se nahajajo v arhivih, dejstvo pa je, da jih
tedaj v javnosti niso omenjali.
12 »Infoibati, perchè italiani«
13 To velja na primer za najbolj znano »fojbo« pri Bazovici, kjer so po ameriških virih po anglo-
ameriški preiskavi jaška ugotovili, da so trupla kakih 150 oseb pripadala nemškim vojakom in enemu
civilistu (Bajc, 2009, 316; Pirjevec, 2009, 125).
14 Izsledki raziskav bodo v kratkem objavljeni.
18
krajine. Tako je Anglo-Američane venomer pozivala, naj vendarle kaj ukrenejo, da
se »nevzdržna« situacija v Julijski krajini umiri in da se prepreči morebitno
prepustitev Julijske krajine Jugoslaviji, saj bi to bilo usodnega pomena za tam živeče
italijansko prebivalstvo (kot je to bilo denimo za Italijane v Istri, ki so bili
»prisiljeni« zbežati nazaj v Italijo). V svojih izjavah in poročilih so nemalokrat
pretiravali, s prošnjami pa se je na ZVU in britanski Foreign Office obračal tudi
Vatikan (Bajc, 2011).
Italija je torej želela ohranjati enotno mnenje, da se v Julijski krajini dogajajo
grozote, ki mejijo na genocid, saj je bilo to močno sredstvo v boju za vzhodno mejo.
Tedanji tisk je bil poln člankov, izjav in poročil preiskav, povezanih s fojbami in
deportacijami ujetnikov. Veliko takih prispevkov, ki so izšli v lombardskih
dnevnikih, je na primer zbrala skupina raziskovalcev pod vodstvom Antonia Maria
Orecchie. Nekateri so bolj, drugi manj objektivni, ker pa so bili objavljeni v
pomembnih medijih in v eni izmed najpomembnejših italijanskih dežel (Orecchia,
2009), sklepamo, da so brez dvoma krojili precejšen del javnega mnenja in vplivali
na percepcijo o situaciji na severovzhodu države.
Takratna politika se je seveda zavedala te moči in jo skušala čim bolj izkoristiti
v svoj prid, kar je pomenilo, da so širili tudi nepreverjene informacije, neresnice ali
polresnice ter prikrivali izsledke preiskav, ki niso govorile v prid njihovim tezam.
Tako je bila kočljiva problematika, kot so »fojbe«, že od vsega začetka
zmanipulirana in je seveda kot taka močno vplivala na nadaljnje raziskave (Cogoy,
2009, 16–17; Pirjevec, 2009, 131–133).
2.4 Problem »fojb« in deportacij v spominu
Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se o teh tragičnih dogodkih, ki so se dogodili
pred približno sedemdesetimi leti, še vedno razpravlja in govori. Povedanega in
raziskanega je bilo veliko že v prvih letih po vojni, zanimanje se je tudi po razmejitvi
med Jugoslavijo in Italijo oktobra 1954 (Londonski memorandum) ohranilo – sicer
bolj na lokalni kot na vsedržavni ravni – večjo pozornost pa je opaziti ponovno v 90.
letih. Izšlo je mnogo knjig in publikacij, večinoma na italijanski strani meje, in vsaka
pripoveduje svojo »resnico«. O dogodkih, ki odpirajo globoke rane in ponovno
19
vnašajo razdor med ljudmi na obeh straneh meje, je izšlo že toliko »resnic«, da je
včasih težko oceniti, kdo ima prav in kdo ne. Poskusi revizije v Italiji so tako
pripeljali do izpostavitve ene plati medalje, ki so jo hkrati označevali kot edino
resnico.15
Zaradi tega in kot odgovor na »novo revizijo« je bil na primer 9. februarja
2008 v Milanu organiziran simpozij Fojbe: Resnica. Proti reviziji zgodovine.16
Z
namenom, da bi bili zaključki in sklepi simpozija ohranjeni tudi v knjižni obliki, je
nato izšla knjiga Foibe: Revisonismo di stato e amnesia della repubblica. Simpozij je
bil organiziran predvsem kot odgovor na zakon, ki je s 30. marcem 2004 uvedel nov
državni praznik – Dan spomina (Giornata del Ricordo), ki se je prvič praznoval 10.
februarja 2005. Na ta dan se v Italiji spominjajo vseh žrtev fojb, povojnih obračunov
in deportacij v jugoslovanska taborišča iz območja Julijske krajine ter t. i. eksodusa.
Ob tej priliki italijanska država izroči posebna priznanja svojcem žrtev. Na tem
mestu ne bo govora o podrobnosti zakona, saj ga posebej analizira eden izmed
avtorjev zbornika, Sandi Volk, ki med drugim zapiše, da so priznanja včasih
vprašljiva, saj se izdajajo tudi svojcem tistih, ki so se v vojni izkazali kot goreči
fašisti in sami zagrešili veliko zločinov proti človeštvu (Volk, 2008).
Menimo, da je vsekakor potrebno izpostaviti nekaj misli o prazniku samem. V
Italiji smo namreč od 90. let naprej priča močni težnji po reviziji zgodovine.
Giovanni Leghissa je eden izmed avtorjev v zborniku Fojbe: primer psihopatološke
recepcije zgodovine in v svojem prispevku analizira, kako skuša Italija predvsem
zmanjšati pomen zločinov nacionalsocializma in fašizma, v primerjavi z zločini, ki
jih je storila komunistična Sovjetska zveza. Ti naj bi bili vsaj enako hudi, če ne celo
hujši kot prvi in s tem se na nek način skuša opravičiti tudi idejo o »Italijanih, dobrih
ljudeh«, ki so bili žrtve »barbarskih« slovanskih narodov (Leghissa, 2009, 139–141).
Problem »fojb« torej ni več omejen le na Julijsko krajino, postal je del celotne Italije
in italijanskega naroda. Izglasovanje praznika je logična posledica, saj se z njim
skuša še bolj vplivati na javnost in na kolektivno zavest ter ustvariti nek skupen
spomin, ki, četudi izkrivljen, predstavlja nov temelj italijanskega naroda.
15
Podrobne analize eksploatacije problema »fojb« v celotnem povojnem obdobju v Italiji se je lotil
Jože Pirjevec v najnovejši knjigi, posvečeni problemu (Pirjevec, 2009). 16
Foibe: La verita. Contro il revisionismo storico.
20
Zgodovinarji in ostali poznavalci, ki so se zbrali na omenjenem simpoziju marca
2004, so poskušali opozoriti predvsem na dejstvo, da se je Italija znašla v zelo
nevarni situaciji poskusa ne samo revizije zgodovine, temveč tudi rehabilitacije
fašizma in s tem zmanjšanja pomena fašističnih zločinov. Po njihovem mnenju bi se
Italija morala najprej spominjati svojih zločinov v zgodovini, predvsem fašističnih v
Afriki, pa tudi tistih na Balkanu,17
ter na ta način najprej »pomesti pred svojim
pragom«. Namen udeležencev simpozija ni bil zmanjšati pomena komunističnih
zločinov v Julijski krajini ali jih celo zanikati, temveč da bi se ti zločini začeli
ponovno obravnavati v svojem pravem kontekstu, predvsem s priznanjem fašističnih
zločinov na tem območju in drugod po svetu. Šele ko bi se začeli spominjati vseh
žrtev fašizma, bi se lahko spominjali tistih, ki so bili žrtve povojnih zločinov na
območju Julijske krajine (Il Comitato promotore, 2008, 15–17).
Tako pred kot po simpoziju smo bili priča nekaterim objavam, ki so tako ali
drugače vplivale na javnost. Med drugim sta izšli dve deli (ki omenjata tudi taborišče
v Borovnici) in sicer Foibe (Pupo, Spazzali, 2003) ter Operazione »foibe« tra storia
e mito (Cernigoi, 2005). Eno izmed najobsežnejših in najbolj poglobljenih del na to
temo pa je prav gotovo knjiga Jožeta Pirjevca, Foibe: Una storia d' Italia (Pirjevec,
2009). Nekateri so jo sprejeli z navdušenjem, spet drugi so nanjo imeli mnogo
pripomb; knjiga je doživela nadpovprečen odziv v italijanski javnosti. Vsekakor je
potrebno poudariti, da se je dr. Pirjevec v svojih raziskavah opiral predvsem na
arhivsko gradivo in kopico drugih dokumentov ter na številne časopisne članke. Še
dodatno težo delu dajejo prispevki ostalih zgodovinarjev in predvsem dolgoletnih
raziskovalcev področja, saj je delo nastalo v sodelovanju z Darkom Dukovskim,
Nevenko Troha, Gorazdom Bajcem in Guidom Franzinettijem. Vsak od njih se je
posvetil segmentu, ki ga najbolje pozna. Ker je delo torej utemeljeno na analizi
arhivskega gradiva, je v njem manj osebno-izpovednih zgodb – te so v večini
vključene takrat, ko je ohranjena pisna izjava katerega izmed ujetnikov.
17
Podrobnosti na primer v Del Boca, 2007.
21
Na splošno ugotavljamo, da je veliko govora o »infoibiranih«, pa tudi o
»ezulih« oziroma optantih,18 redkeje pa o deportiranih v jugoslovanska taborišča in
zapore, saj se tej tematiki daje več poudarka šele v zadnjih letih. Veliko se jih je
vrnilo, določeno število jih je v ujetništvu umrlo ali bilo ubitih, nekaj pa je tudi takih,
katerih usoda ni znana. Prav zato bi bila potrebna obsežnejša raziskava, ki bi
zajemala tako spomine deportiranih kot ohranjene dokumente na Slovenskem in v
tujini (v Rimu, Beogradu, Londonu, Washingtonu idr.), časopisne vire in drugo
gradivo. V nadaljevanju diplomskega dela bo analiziran le segment raziskave na
primeru taborišča v Borovnici, ki predstavlja eno izmed taborišč in zaporov, kjer so
jugoslovanske oblasti zadrževale vojne in politične ujetnike italijanske narodnosti.
18
S tema izrazoma se navadno označuje italijanske državljane, ki so se po 2. svetovni vojni zaradi
novih političnih razmer in pritiska nad njimi odločili zapustiti območje današnje slovenske in hrvaške
Istre ter se vrnili v Italijo.
22
3 ZAKONSKE PODLAGE O VOJNIH UJETNIKIH TER NJIHOVA
(NE)UČINKOVITOST MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ
Ko govorimo o razmerah v taboriščih za deportirance, moramo izpostaviti
dejstvo, da bi morale te biti v skladu s Konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki19
(v
nadaljevanju Ženevska konvencija), ki je bila sprejeta 27. julija 1929 v Ženevi. V
času med in po vojni je še vedno veljala, saj je bila naslednja sprejeta 12. avgusta
1949,20
torej ko je taborišče že nehalo delovati.
Praksa urejanja odnosa in načina ravnanja z vojnimi ujetniki je bila v drugi
svetovni vojni relativno moderen pojav. Prvi zakon, ki je urejal status vojnih
ujetnikov, je bil Haaški pravilnik iz leta 1899, ki je bil dopolnjen leta 1907. Tako je
bila konvencija iz leta 1929 dodatna dopolnitev oziroma nadgradnja že obstoječega
pravilnika, saj je praksa iz prve svetovne vojne pokazala, da je odnos držav do vojnih
ujetnikov dokaj nejasno opredeljen. To so skušali popraviti s posebno konvencijo,
namenjeno prav vojnim ujetnikom. Kljub temu se je konvencija iz leta 1929 vnovič
izkazala za neustrezno, saj so se med drugo svetovno vojno pojavile nove razmere in
novi načini bojevanja. Kar je najbolj prispevalo k neurejenosti razmer v drugi
svetovni vojni, je bila številčnost vojnih ujetnikov. Med njimi naj bi bilo 4,5
milijona Nemcev, 7,8 milijona pripadnikov Rdeče armade, 1,8 milijona Francozov,
več kot 1,3 milijona Italijanov, 130.000 Madžarov idr. Pomembno je omeniti, da
čeprav so bile razmere, v katerih so živeli vojni ujetniki, slabe, se je še slabše godilo
drugi skupini ujetnikov, internirancem. V drugi vojni naj bi bile določbe za ujetnike
upoštevane še manj kot v prvi. Problematična sta bila predvsem dva primera: Nemci
so zavračali priznavanje statusa bojevnikov in vojnih ujetnikov partizanom in
pripadnikom drugih odporniških gibanj, čeprav so ti zadoščali pogojem za bojevnike;
drugi problem pa se nanaša na medsebojno nemško-sovjetsko (ne)priznavanje statusa
vojnih ujetnikov, saj Sovjetska zveza ni bila podpisnica Ženevske konvencije. Če
izvzamemo omenjena primera, je bil položaj vojnih ujetnikov na splošno neurejen,
saj države niso težile k temu, da bi se držale osnovnih načel. Tako so bili ujetniki v
nemških taboriščih narodnostno pomešani (čeprav je konvencija predvidevala ločitev
19
V izvirniku Convention relative to the Treatment of Prisoners of War.
20 V veljavo je stopila šele 21. oktobra 1950.
23
po narodnosti), taborišča so bila slabo zavarovana pred bombardiranji, tudi
podčastniki so morali prisilno delati, za nekatere nedisciplinirane ujetnike so bila
urejena posebna kaznovalna oziroma poboljševalna taborišča itd. O slabem položaju
ujetnikov pa je govora predvsem, ko se omenja Japonsko. Britanci in Američani so
na primer opisovali nepopisno trpljenje ujetnikov, ki so morali graditi železniško
progo v Burmi, pri čemer naj bi jih umrlo kar 15.000 (Enciklopedija, 1982, 453–455;
Jogan, 1997, 103–105).
Situacijo v taborišču v Borovnici moramo torej razumeti tudi v luči tedanjih
okoliščin, ko se tudi druge države niso popolnoma ali dosledno držale določb iz
konvencije. Kljub temu da to ni opravičilo za neupoštevanje pravne ureditve
ujetnikov, je po svoje pomenljivo dejstvo, ki ga ni moč prezreti.
Za začetek omenimo le zelo pomemben 2. člen konvencije, ki se glasi:
Prvi del
Splošna načela
2. člen »Vojni ujetniki so pod oblastjo sovražne vlade in ne posameznikov ali
formacije, ki jih je ujela. Z njimi je treba ravnati humano in jih ščititi, predvsem
pred nasiljem, psovanjem in radovednostjo ljudi. Represalije proti njim so
prepovedane.«21 (ICRC 1929, 2. čl.)
Kot bomo videli v nadaljevanju, so člen večkrat kršili, saj so bili ujetniki (tako v
Borovnici kot v drugih taboriščih) mnogokrat deležni žaljivk in nasilja s strani tako
stražarjev kot ljudi, ki so jih zmerjali na poti do njihovih ciljnih destinacij. Prav tako
so bili proti njim uporabljeni nasilni ukrepi, ki so bili odraz maščevanja ljudi za
pretekle krivice, kar se je dogajalo tudi v taborišču samem.
3.1 Komu pripada status vojnega ujetnika?
Med drugo svetovno vojno je bil problem že v tem, kako definirati status
vojnega ujetnika. Gre za kočljiv problem, ker status ujetnika ni bil priznan vsem
21
Prevod U. L.
24
zajetim in tako niso bili vsi ujetniki zaščiteni na enak način, oziroma so nekateri
ujetniki ostali brez pravne podlage, na katero bi se lahko sklicevali. Partizani (v
nemškem primeru) so na primer lahko ostali ujeti na milost in nemilost skupine ljudi,
ki jih je zajela, kljub temu da je Ženevska konvencija izrecno določala, da je za
ujetnike odgovorna zgolj in samo sovražna oblast in ne posamezniki oz. skupina
ljudi, ki jih je zajela (ICRC 1929, 2. čl.).
Dopolnjeni Haaški pravilnik22 iz leta 1907 določa status vojnega ujetnika vsem
»vojskujočim se«,23 pa tudi osebam, ki vojsko spremljajo, čeravno ji neposredno ne
pripadajo. Med te sodijo časopisni dopisniki, vojni krčmarji in dobavitelji. Sovražna
oblast ima slednje pravico zadržati, če to oceni kot potrebno, vendar le v primeru, da
imajo ti pri sebi potrebne dokumente vojaških oblasti. Kljub nemškemu zavračanju
priznavanja statusa vojnih ujetnikov pripadnikom odporniških gibanj, Haaški
pravilnik natančno določa, kdo so tisti »vojskujoči se«, ki bi jim ta status moral
pripadati. To so poleg članov redne vojske tudi milicija in prostovoljci, ki:
- jim poveljuje oseba, odgovorna za vse podrejene,
- imajo določen značilen simbol, ki je prepoznaven z razdalje,
- javno nosijo orožje,
- vodijo svoje operacije v skladu z vojnimi zakoni in navadami (ICRC 1907, 1.
čl.).
Poleg tega se lahko status »vojskujočih se« prizna tudi ljudem na nezasedenem
območju, ki so se spontano oborožili in (četudi neorganizirano) uprli poskusu
zasedbe s stani sovražne vojske, če so v uporu upoštevali vojne zakone in navade
(ICRC 1907, 2. čl.).
22
V tem primeru se sklicujemo na Haaški pravilnik iz leta 1907, saj je v konvenciji iz leta 1929
izrecno rečeno, da se ta nanaša na ljudi, kot v dopolnjenem pravilniku iz Haaga. 23
V angleščini belligerents.
25
3.2 Civilno prebivalstvo in internacije
Kot bomo v nadaljevanju podrobneje spoznali, je za taborišče v Borovnici
pomembna še ena kategorija oseb, to je civilno prebivalstvo. Ne Haaški pravilnik in
ne Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929) namreč civilistov ne omenjata. Je
pa zato leta 1934 v Tokyu nastal osnutek Mednarodne konvencije o položaju in
zaščiti civilistov sovražne narodnosti, živečih na teritoriju, ki pripada ali je okupiran
s strani sovražne sile. Ta v 15. členu določa, da so lahko civilisti internirani v
taborišča samo pod naslednjimi pogoji:
- če obstaja nevarnost, da bodo mobilizirani,
- če ti ogrožajo varnost države, ki jih zadržuje,
- kjer razmere med sovražnimi civilisti to zahtevajo (ICRC 1934, 15. čl.).
Ti pogoji so sicer dokaj nenatančni in nedorečeni ter jih lahko marsikdo interpretira
po svoje oziroma v skladu s svojimi potrebami. Kljub temu pa je v naslednjem členu
izrecno rečeno, da morajo biti taborišča za civiliste strogo ločena od tistih za vojne
ujetnike (ICRC 1934, 16. čl.), kar pa ni bilo vedno upoštevano. Tudi ravnanje z
interniranimi civilisti mora biti v skladu s Konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki
in nikakor ne slabše oz. v neskladju z njo (ICRC 1934, 17. čl.).
Po aretacijah v Julijski krajini na koncu vojne pa se je odprl še dodaten
problem, ki ga Ženevska konvencija le delno rešuje in se nanaša na vračanje vojnih
ujetnikov. Konvencija namreč predvideva naslednje:
4. del
Konec ujetništva
Sekcija II
Izpustitev in repatriacija ob zaključku vojne
75. člen »Ko vojskujoči se državi skleneta premirje, morata vanj vključiti tudi
predpise, ki se nanašajo na repatriacijo vojnih ujetnikov. Če v konvencijo tega
ni mogoče vključiti, morata državi čim hitreje stopiti v kontakt glede tega
problema. V vsakem primeru mora biti repatriacija vojnih ujetnikov izvedena v
26
čim krajšem možnem času po sklenitvi mirovnega sporazuma.«24 (ICRC 1929,
75. čl.)
V primeru deportirancev iz Julijske krajine sta problem uradno izpostavili vladi
Velike Britanije in Združenih držav Amerike (ZDA), in to že s podpisom
Beograjskega sporazuma 9. junija 1945 (Bajc, 2011).
3.3 Beograjski sporazum, 9. junija 1945
Kot zahteva 75. člen Ženevske konvencije, morata vojskujoči se državi v
mirovni sporazum vključiti tudi klavzule, ki zadevajo področje vračanja vojnih
ujetnikov. Če to ni urejeno, morata državi čim prej pričeti bilateralne pogovore o
vračanju vojnih ujetnikov. V najslabšem primeru mora biti repatriacija izvršena čim
prej po podpisu mirovnega sporazuma. Prvi sporazum, ki je delno zajemal to
področje, je bil Beograjski sporazum med Josipom Brozom Titom in vrhovnim
poveljnikom ZVU za Sredozemlje, ki je bil sprejet 9. junija 1945. Nanaša se na
območje Julijske krajine zahodno od demarkacijske linije, ki je s sporazumom prešlo
pod poveljstvo vrhovnega poveljnika ZVU, torej pod poveljstvo zavezniških enot
(cona A Julijske krajine). Sporazum v drugem členu implicira omejitev pripadnikov
jugoslovanskih enot na 2.000 vojakov, ki bodo locirani na točno določenem
področju, na preostali del cone pa ne bodo imeli vstopa. Ta (sicer kratek) sporazum
vsebuje tudi pomemben šesti člen, ki govori o repatriaciji ujetnikov, ki so bili
aretirani ali deportirani v notranjost Jugoslavije iz območja Julijske krajine. Izjemo
predstavljajo ujetniki, ki so leta 1939 imeli jugoslovansko državljanstvo. Sporazum
predvideva tudi vrnitev vseh predmetov in imovine, ki je bila ujetnikom zaplenjena v
času ujetništva (TNA, 1). Ženevska konvencija je po drugi strani prepovedovala
zaplenitev osebnih predmetov in lastnine ujetnikov (z izjemo orožja, konjev, vojaške
opreme in papirjev) in zato tudi ne vsebuje posebnega člena, ki bi predvideval
njihovo vrnitev in način vračanja. Izjema je le zaplemba denarja, ki je bila dovoljena,
če je to zahteval častnik, vendar je morala ujetniku biti izdana prejemnica, kjer je bil
24
Prevod U. L.
27
znesek zabeležen. Ta znesek naj bi bil nato nakazan na račun ujetnika (ICRC 1929,
6. čl.).
Šesti člen sporazuma bi torej pomenil, da jugoslovanska stran priznava krivdo
za številne deportacije in zasežene lastnine na območju Julijske krajine. Britanci so
se zavedali, da bo za Jugoslavijo to težko sprejemljivo. Zaradi tega je britanski
veleposlanik v Beogradu, Ralph S. C. Stevenson, ki je deloval kot posrednik pri
dogovarjanju o podpisu sporazuma, jugoslovanskemu zunanjemu ministru Ivanu
Šubašiću predlagal, naj jugoslovanska vlada ob podpisu sporazuma
veleposlaništvoma Velike Britanije in ZDA preda dodatno, posebno noto. Tako je po
podpisu sporazuma jugoslovanska vlada izdala posebno noto z izjavo, da ni opravila
aretacij, deportacij ali zaplemb, razen v primerih, ko je bilo to nujno potrebno v
okviru vojaške varnosti in ko so bile osebe znane kot pomembni predstavniki
fašizma ali vojni zločinci (Bajc, 2011). Tri dni po sprejetju sporazuma je sledil umik
jugoslovanskih enot vzhodno od t. i. Morganove linije (kar je pomenilo konec t. i.
40-dnevne jugoslovanske zasedbe) in nastali sta cona A in cona B Julijske krajine.
Kljub temu da je bil sporazum sprejet le dober mesec dni po aretacijah in
deportacijah, se je vračanje ujetnikov zelo zavleklo, tudi zato, ker so se Jugoslovani
zaščitili z zgoraj omenjeno posebno noto. Večina se jih je sicer vrnila v naslednjih
mesecih po podpisu sporazuma, določeno število pa jih je še vedno ostalo v
ujetništvu. Pri tem pa ugotavljamo, da se ocene o številu ujetnikov, ki so jih navajali
v tistem času in jih navajajo nekateri zgodovinarji, razlikujejo. Oglejmo si vsaj nekaj
primerov. V prvih mesecih po vojni se je v Italijo vrnilo 35.000 vojakov, večina teh
pa niso bili ujetniki, temveč vojaki, ki so se bojevali na strani partizanov, in nekdanji
italijanski vojaki, ki so bili v Jugoslaviji ujetniki od kapitulacije Italije 8. septembra
1943 dalje (Pupo, 2010, 221). Po podatkih, ki jih navaja Raoul Pupo in so bili
italijanskemu RK podani s strani jugoslovanskih oblasti, je bilo oktobra 1945 v
Jugoslaviji še 17.000 italijanskih ujetnikov (Pupo, 2010, 221). Po pisanju Nevenke
Troha je bilo vseh ujetnikov med 15.000 in 17.000, pa čeprav so italijanski viri
poročali celo o 50.000 ujetnikih (Troha, 1999, 64). To naj bi torej pomenilo, da jih je
bilo do oktobra izpuščenih malo, čeprav vemo, da se jih je samo iz taborišča v
Borovnici do takrat zagotovo vrnilo okoli 2.000. Raziskave Constantina di Sante so
pokazale, da naj bi marca 1947 v Jugoslaviji bilo še 16.000 Italijanov (Di Sante,
28
2007, 84–87), kar se ne ujema s podatki, ki jih navajajo nekateri drugi avtorji, na
primer Nevenka Troha, ki zapiše, da naj bi bila do septembra 1947 izpuščenih že
večina ujetnikov (Troha, 1999, 67). Di Sante pa po drugi strani navaja, da naj bi bilo
skupno število italijanskih vojnih ujetnikov v Jugoslaviji višje od 60.000 (Di Sante,
2007, 84–87), kar je precej več od številke, ki jo navaja Troha. Očitno je, da je
področje kvantifikacije italijanskih ujetnikov v Jugoslaviji še relativno neraziskano in
bo treba podatke globlje analizirati in raziskati.
Kljub vsemu pa so bile, ne glede na število, nekatere družine tudi po septembru
1947 še vedno brez novic o svojcih. Zakaj je do tega prišlo, je težko reči, vendar
(vsaj kar se taborišča v Borovnici tiče) lahko sklepamo, da je jugoslovanska oblast
zadržala tiste, ki so bili označeni za zagrizene fašiste. Na tem mestu velja naposled
omeniti, da je bila že junija 1945 ustanovljena posebna komisija Komande mesta
Trst, ki je pregledovala taborišča za vojne ujetnike in ocenila, koga lahko izpustijo:
vse tiste, ki niso zagrešili zločinov proti civilnemu prebivalstvu (Pupo, 2010, 213–
221; Troha, 1999, 64–67).
29
4 TABORIŠČE ZA VOJNE UJETNIKE V BOROVNICI
4.1 Lokacija in izgled
Taborišče za vojne ujetnike v Borovnici (v nadaljevanju taborišče) se je
nahajalo v kraju Dol pri Borovnici, nedaleč od Ljubljane. Čeprav je šlo za taborišče
za vojne ujetnike, je bila njegova funkcija po besedah Ezia Martina predvsem ta, da
so tu selekcionirali ujetnike in jih napotili bodisi nazaj v državo, od koder so
prihajali, bodisi v drugo taborišče ali zapor. Ležalo je na desni strani ceste proti
Vrhniki. Bilo je pravokotno, velikosti približno 150 metrov x 200 metrov. Po sredini
ga je prečkal globok jarek, ki pa ni imel veliko vode. Skupaj je obsegalo 10 barak, če
štejemo tudi tiste, ki so jih ujetniki zgradili po prihodu v taborišče. Prvi sedež je
imelo na (danes) hišni številki 16, kjer je že takrat živela družina Hrovatin25 oziroma
t. i. Majerjevi. Nasproti je bila baraka stražarjev in takoj nato taborišče samo. Blizu
taborišča so ležali ostanki železniškega viadukta, ki je bil porušen med drugo
svetovno vojno in na katerem so ujetniki opravljali prisilna dela (Barral, 2007, 159;
Gobbato, 2005, 35–38; Martin, 2010).
25
Družina informatorke Ane Zakrajšek, ki je bila rojena leta 1944.
30
Slika 1: Približen načrt taborišča v Borovnici
VIR: Brane Klančar, zasebna zbirka
Danes je del območja, kjer so nekoč stale barake in taborišče, naseljeno in
pozidano. Po pripovedovanju informatorjev so ljudje po zaprtju taborišča postopoma
podrli barake in pobrali ves les za lastno rabo, država pa je zemljišče (tako kot tudi
druga tamkajšnja zemljišča) razdelila med ljudi. Ti so zemljo dobili zastonj in še
danes nekatere hiše stojijo na istih temeljih, kot so stale barake (Čepon, 2010; Žitko,
2010).
31
VIR: zemljevid.najdi.si; lokaciji označila Urška Lampe
4.2 Delovanje
Težko je določiti, koliko časa je taborišče pravzaprav delovalo. Prvi ujetniki so
v Borovnico prišli 23. maja 1945, tako da je taborišče delovalo od takrat, pa nekje do
maja 1946, ko je bilo dokončno razpuščeno. Upoštevati moramo dejstvo, da je bilo
veliko ujetnikov izpuščenih že do jeseni 1945, tako da je tu do poletja naslednjega
leta ostalo le nekaj (po mnenju OZNE) najbolj »zagrizenih« fašistov (Barral, 2007,
208).
Po drugi strani nekateri pričajo, da so zadnji ujetniki Borovnico zapustili šele
decembra 1946 (Gobbato, 2005, 55), informatorji pa pripovedujejo, da je taborišče
delovalo še dlje, predvsem pa naj bi dlje časa ostali nemški ujetniki, nekje do leta
1947. Nekateri dodajajo, da so ti celo izgradili celoten novi odsek železnice Preserje–
Borovnica (približno 11 km), se pravi, da so odšli šele po njegovem odprtju, torej
leta 1950. Vendar so ti podatki težko preverljivi. Sklepamo lahko, da so do sredine
leta 1946 odšli Italijani, Nemci pa so ostali še dlje, vendar ne vemo, kako dolgo
(Gobbato, 2005, 50; Luglio, 2010; Doljšak J., 2010).
PPrrvvii sseeddeežž ššttaabbaa ((hh.. šštt.. 1166))
Taborišče
Slika 2: Približna lokacija, kjer je nekoč stalo taborišče v Dolu pri Borovnici
32
4.3 Nacionalna pripadnost in ocene o številu ujetnikov
Kot pravi Barral, je o točnem številu ujetnikov težko govoriti, čeprav je on sam
vodil sezname pripeljanih in izpuščenih ujetnikov. V pregledani literaturi torej ni
podatka, koliko je bilo skupaj ujetnikov, ki so bili zaprti v Borovnici. Znano je samo
dejstvo, da jih je največ bilo 10. julija 1945, in sicer okoli 3.250. Ta situacija pa se je
dokaj hitro spremenila, saj so jugoslovanske oblasti kmalu začele množično
odpuščati internirance. 21. oktobra 1945 je bilo v taborišču še 342 ujetnikov, ob
zaprtju taborišča maja 1946 pa še 200 oseb, ki so jih razporedili po drugih taboriščih
in zaporih (Barral, 2007, 207; Pupo, 2010, 213; Troha, 1999, 64).
Kar se nacionalnega porekla tiče, so bili tu v glavnem zaprti Italijani. Ne
smemo sicer prezreti dejstva, da informatorji govorijo tudi o precejšnjem številu
nemških ujetnikov. Teh naj bi bilo po nekaterih podatkih celo več kot italijanskih.
Ezio Martin, ki je bil v taborišču interniran do 23. avgusta 1945, pravi, da za časa
njegovega ujetništva Nemcev ni bilo, so pa bili ti locirani v bližnjem taborišču na
Bregu pri Borovnici, ki je od Dola pri Borovnici oddaljen približno 3 km. Lionello
Rossi Kobau, avtor knjige Prigioniero di Tito 1945–1946, pa je bil v Borovnici zaprt
precej dlje. Ta je taborišče zadnjič26 zapustil 10. marca 1946, ko so ga zaradi slabega
zdravja napotili proti Škofji Loki, kjer je bila t. i. bolnišnica. V svojih spominih tudi
on omenja nemške vojne ujetnike. Pripoveduje, da so bili od italijanskih ujetnikov in
barak ločeni z visoko bodečo žico.27 To je bilo sicer tudi v skladu s Konvencijo o
ravnanju z vojnimi ujetniki, ki je predlagala, da se, če je le možno, ujetniki različnih
nacionalnosti ne zapirajo v isto taborišče (ICRC 1929, 9. čl.). Vendar naj bi po drugi
strani z Nemci ravnali precej bolje, saj so ti še vedno nosili svoje uniforme, jedli
mnogo bolje in delali manj kot njihovi italijanski sojetniki. To je Rossija seveda zelo
čudilo, po besedah informatorjev pa lahko sklepamo, da je bilo v tem precej resnice.
Nemški ujetniki naj bi sicer, tudi po besedah informatorjev, prišli kasneje. Takoj so
26
Pred tem je že dvakrat zapustil taborišče, saj mu je bilo rečeno, da se njegova skupina vrača domov,
vendar so ga po nekajtedenskem prevažanju in kratkimi postanki znova zaprli v Borovnico. 27
Če upoštevamo omenjeno trditev, da sta res obstajali dve ločeni taborišči, pa lahko tudi
predvidevamo, da sta bili ti kasneje združeni v eno (sploh glede na to, da je bilo italijanskih ujetnikov
po septembru 1945 le še okoli 400).
33
jih ločili na SS-ovce28
in »navadne vojake«, kar je tudi pogojevalo nadaljnje ravnanje
z njimi. Z Nemci naj bi na splošno boljše ravnali in jih je zato umrlo precej manj kot
Italijanov. Kasneje so se že tako organizirali, da so imeli svoj orkester, poleg tega pa
so veliko igrali nogomet in rokomet. Bili so celo tako dobri, da so jih člani
nogometnega kluba Borovnica preoblekli in vzeli s seboj na pokalno tekmo. Preden
so jih poslali domov, so vse oblekli v sive uniforme, saj so bile njihove že precej
uničene, medtem ko so Italijane vračali v oblačilih, ki so jih nosili več mesecev
(Barral, 2007, 207; Doljšak J., 2010; Luglio, 2010; Martin, 2011; Rossi, 2001, 121;
Troha, 1999, 64).
Zakaj takšna razlika v ravnanju z ujetniki ene ali druge narodnosti, je težko
reči. Lahko sicer sklepamo, da se je italijanski narod Slovencem v času od nastopa
Mussolinija in fašizma, predvsem pa med drugo svetovno vojno, zelo zameril.
Fašizem so Slovenci začeli enačiti z vsemi pripadniki italijanskega naroda, ne glede
na to, če so ti bili fašisti ali ne. Tako je bilo tudi v primeru Borovnice, saj je v
spominih ujetnikov večkrat omenjeno, da so bili za stražarje vsi fašisti, ne glede na
to, kaj so počeli med vojno. Tudi primer Ezia Martina je podoben, saj ta ni nikdar
simpatiziral s fašizmom in se je konec vojne celo sam zglasil pri slovenskih oblasteh,
pa so ga nato vseeno poslali v taborišče. Medtem so nemške ujetnike kot rečeno takoj
ločili na navadne in na SS-ovce, s katerimi so ravnali veliko slabše kot z ostalimi
nemškimi ujetniki. Ne smemo pozabiti niti dejstva, da je taborišče sprva upravljala
Primorska četa, kar pomeni, da je bila večina paznikov iz Primorske regije, ki je
najbolj občutila dvajsetletje fašističnega režima.
Na primeru taborišča v Borovnici ne moremo mimo dejstva, da je bilo v njem
interniranih tudi nekaj civilistov. Ker na splošno ne poznamo števila ujetnikov, je
neznan tudi podatek, koliko od teh je bilo civilnega prebivalstva. Na splošno se v
primeru »fojb« velikokrat omenja, da je bilo tudi mnogo civilnih žrtev, vendar
tovrstno razmišljanje odpira nov problem, in sicer, kako določiti, kdo je civilist in
kdo ne? Kot smo videli v prejšnjem poglavju, Haaški pravilnik posebej opredeljuje,
kdo je tisti »vojskujoči se« in po čem se loči od civilistov (ICRC 1907, 1. Čl.).
Vendar ne Haaški pravilnik in ne Ženevska konvencija ne opredeljujeta, kaj se zgodi
28
Schutzstaffel, oziroma skrajšano SS, je bila Hitlerjeva paravojaška organizacija, ki jo je vodil
Heinrich Himmler.
34
oziroma kaj pomeni, če se pripadnik vojske ob vrnitvi domov ali ob neposrednem
koncu vojne preobleče v civilna oblačila in preneha s spopadanjem. Je potemtakem
civilist ali vojak? Ob vračanju v Trst v zadnjih dneh aprila 1945 je bilo takih
primerov najbrž kar nekaj; zgodovinska stroka bo morala tudi to odprto (in na videz
manj pomembno) vprašanje podrobneje raziskati.
35
5 RAZMERE V TABORIŠČU V BOROVNICI
Pri analizi razmer v taborišču moramo upoštevati dejstvo, da so se te v obdobju
dveh do treh mesecev spremenile in izboljšale. Pred tem, v prvih mesecih po odprtju
taborišča, so bile razmere v njem zelo slabe. Tako je bilo po mnenju Nevenke Troha
predvsem zaradi »velikega števila ujetih, neurejene prehrane po vsej državi,
neurejenih bivalnih in higienskih razmer ter zaradi krutosti nekaterih paznikov«
(Troha, 1999, 64). Taka je bila tudi splošna situacija po taboriščih v Jugoslaviji,
vendar je bilo taborišče v Borovnici eno slabše organiziranih in tu so z ujetniki
ravnali najbolj kruto.
V Julijski krajini so se kmalu začele širiti govorice o slabih razmerah, ki so jih
najverjetneje prinašale ženske, ki so v Borovnici iskale izgubljene svojce. Tako so se
hitro začele vleči vzporednice z nacističnimi koncentracijskimi taborišči, predvsem s
tistim v Dachauu. Zato se v italijanskem zgodovinopisju pogosto za Borovnico
uporablja izraz koncentracijsko taborišče, o tem, koliko je to primerno, pa bo govora
v zadnjem poglavju. V začetku julija 1945 je zato OZNA naslovila pismo na štab
taborišča (takrat ga je vodil Ivan Levpušček), s katerim je zahtevala, da se ravnanje z
ujetniki izboljša in razmere uskladijo s Konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki.
Nekaj dni kasneje je iz Ljubljane prišla delegacija, ki se je na sestanku z
Levpuščkom pogovarjala o organizaciji taborišča. Ta je trdil, da so razmere v
taborišču glede na splošno situacijo v tistem obdobju v mejah normale. Na koncu je
vodja delegacije, ki poročniku očitno ni čisto verjel, zahteval, da se razmere čim bolj
uskladijo z Ženevsko konvencijo, da to ne bi imelo vpliva na mirovna pogajanja z
zahodnimi zavezniki. Po odhodu delegacije je Levpušček po pisanju Barrala dejal, da
v taborišču velja le njegova beseda. Usoda ujetnikov je torej bila, v nasprotju s tem,
kar je narekovala Ženevska konvencija, prepuščena vodstvu taborišča. Čeprav se je
razmere skušalo urediti na državni ravni, je samovolja štaba taborišča nazadnje
obveljala. To je veljalo tudi za naslednje obdobje, ko je taborišče vodil Vinko
Prvinšek, ki je vodja štaba ostal do zaprtja taborišča. Lahko sklepamo, da se situacija
glede tega ni veliko spremenila (Barral, 2007, 170; Troha, 1999, 64–65).
Taborišče je sprva vodila in nadzorovala vojska, in sicer oddelek Primorske
čete. 20. maja 1945 je vodstvo taborišča prevzel poročnik Ivan Levpušček in to
36
mesto obdržal do 28. julija. Takrat je bila Primorska četa napotena v Grosuplje in na
čelo taborišča v Borovnici je bila postavljena Kranjska četa. Levpuščka je zamenjal
Vinko Prvinšek, ki je v taborišču ostal do njegovega zaprtja (Barral, 2007, 196). Po
avgustu 1945 je nadzor sprva prevzel poseben Odsek pri Notranjih ministrstvih
federalnih enot, nato pa Odsek za vojne ujetnike 4. Jugoslovanske armade. Takrat so
se pogoji v taborišču delno izboljšali in večino ujetnikov je bilo izpuščenih, tako da
je 21. oktobra v taborišču ostalo le še 342 oseb. O tem nam priča Poročilo štaba za
repatriacijo o stanju italijanskega taborišča v Borovnici in dopisi v zvezi z vojnim
ujetnikom Sintini Primo, ki ga hranijo v ljubljanskem arhivu. Nastalo je na poziv
italijanske komunistične partije (odsek Ravenna), ki je 29. septembra 1945 na
komunistično partijo v Ljubljani naslovila izjavo, da se je vojak Bruno Santini vselej
odlikoval kot goreč protifašist. Prosili so, če ga potemtakem čim prej izpustijo in se
sme vrniti domov. Komunistična partija Ljubljane je nato najbrž pozvala štab v
Borovnici, da analizira stanje v taborišču in preveri, če se iskani nahaja v njem.29
Temu je sledilo Poročilo o stanju italijanskega taborišča v Borovnici, ki je
pomembno predvsem zato, ker nam priča o stanju v taborišču na dan 21. oktobra
1945. Vsi drugi tu uporabljeni dokumenti izvirajo iz italijanske strani, in se nanašajo
na obdobje po tem, ko so se ujetniki vrnili. Takoj na začetku nam poročilo pove
nekaj tehničnih podatkov, in sicer, da je taborišče sestavni del 316. bataljona vojnih
ujetnikov, ki je podrejen odseku za vojne ujetnike na IV. Armiji. 21. oktobra 1945
naj bi po spisku bilo v taborišču 342 ljudi, večina od naj bi bili fašisti.30 Upravo
taborišča naj bi v rokah imeli Italijani sami, prav tako tudi administrativne posle.31
Poročilo omeni tudi prehrano in higienske razmere. Hrana naj bi bila zadostna, a
enolična (primanjkovalo naj bi zelenjave in mesa), vendar po poročanju »vojaki
izgledajo še precej dobro« (AS, 1). In to kljub temu, da je bila oprema še vedno
nezadostna in da je večina ujetnikov ležala na golih deskah, z izjemo tistih, ki so si
sami pripravili nekaj praproti, da bi bil počitek bolj udoben. Tudi odej naj bi še
29
To lahko sklepamo po odgovoru štaba v Borovnici, dokumenta, ki bi pričal o pozivu, pa nismo
dobili.
30 Vprašati velja, kdo so bili drugi in zakaj so bili pridržani, če niso bili fašisti.
31 Sklepamo, da je po odhodu Giannija Barrala njegovo funkcijo prevzel nekdo drug ali več
posameznikov in da se dokument v tem primeru nanaša predvsem nanje.
37
vedno primanjkovalo, pa še tiste, ki so bile, so bile v slabem stanju. Pridobitev pa naj
bi bile peči po barakah, ki so jih ujetniki že kurili. V taborišču je bilo poskrbljeno za
zdravniško oskrbo. To službo je opravljal Nemec, ki je imel na razpolago še nekaj
nemških bolničarjev. Na dan 21. oktobra naj bi v ambulanti oskrbovali 21 ujetnikov,
od teh so nekatere že napotili v bolnišnico.32
Tudi v ambulanti so bolniki ležali na
golih deskah oziroma z nekaj slame in tudi tu so bile odeje v zelo slabem stanju.
Zdravil so na razpolago imeli le nekaj najnujnejših. Infekcijskih bolezni naj v
taborišču za italijanske ujetnike ne bi bilo, za razliko od nemškega, kjer se je pojavil
pegasti tifus. Italijanski ujetniki naj bi imeli največ težav z močnejšimi driskami,
prehladi, influencami ter oslabelostjo, saj si nekateri do tedaj še niso opomogli od
slabih razmer v juliju in avgustu. Čeprav sta se čistoča in red nekoliko izboljšala, je
bila higiena še vedno na nizki ravni. Ujetnikom je primanjkovalo perila in oblek,
ušivost pa naj bi bila minimalna. V poročilu je govora tudi o političnem delu, ki naj
bi ga sicer bilo zelo malo. Ujetniki naj bi nekaj časa namenili radijskim poročilom,
kot politično delo pa se štejejo tudi dopisi ujetnikov, ki pišejo o tem, kako so
pomagali partizanom. Med politično delo naj bi obenem sodilo petje. Na koncu
poročila so še navedene priloge, ki bi utegnile biti zelo zanimive, vendar jih v arhivu
žal ni. Te priloge naj bi bile seznami vseh italijanskih ujetnikov, ki se še nahajajo v
taborišču ali bolnišnici, tistih, ki so bili poslani v Karlovac, tistih, ki so bili poslani na
komando ljubljanskega vojnega področja kot šoferji in mehaniki, in tistih, ki so umrli
ali bili vrnjeni v domovino; poročilu je bil priložen seznam vseh ujetnikov, ki so kdaj
koli bili zaprti v taborišču, vendar niti tega seznama ni mogoče dobiti (AS, 1; Troha,
1999, 64–65; Gobbato, 2005, 51–55).
V arhivu Deželnega inštituta za zgodovino odporniškega gibanja za Furlanijo -
Julijsko krajino v Trstu33
hranijo pripoved neimenovanega ujetnika iz taborišča, iz
maja 1947. Po njegovih besedah naj bi bili ujetniki v njem razdeljeni na tri
kategorije: v prvo so spadali nemški ujetniki, v drugo italijanski (s katerimi naj bi se
ravnalo najslabše), v tretjo pa ustaši in jugoslovanski kolaboracionisti. Med
italijanskimi ujetniki naj bi bili tudi taki, ki so bili med vojno na silo mobilizirani v
nemško vojsko. 29. aprila 1945 so tiste, ki niso uspeli priti do svojih domov in so jih
32
V Škofjo loko. 33
Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia
38
zajeli slovenski partizani, odvedli v ujetništvo. Ujetniki v Borovnici so podvrženi
vsem možnim oblikam trpinčenja, prehranjujejo se v glavnem s prekuhano travo,
izčrpani so od dela in od dolgih pohodov do lokacij, kjer se izvaja prisilno delo.
Higiena je na minimumu, kot posledica omejenih količin hrane so se pojavile mnoge
bolezni (gastritis, črevesne težave idr.), ki po pripovedovanju dnevno zahtevajo na
desetine življenj. Če kateri izmed ujetnikov, obupan zaradi teh razmer, skuša
pobegniti ali samo nakaže, da namerava pobegniti, ga izpostavijo mučenju na kolu
(podrobneje v nadaljevanju) ali ga po hitrem postopku obsodijo na smrt. Nato
nadaljuje: »Obsojeni nato pod nadzorom skoplje luknjo, en strel ga likvidira in nekaj
zemlje ga za vedno reši trpljenja, od katerega je vsaka smrt bolj zaželena.«34
(IRSML FVG, 1). Avtor poročila je nato navedel, da je na ta način umrl nek Bruno
Cozzi iz Milana ter da je podobna usoda doletela tudi mnoge druge. Koliko izmed
umrlih ujetnikov je taka usoda doletela, ne vemo, prav tako pa ne vemo niti, če so vsi
ti umrli zaradi suma pobega. Zagotovo je nekaj takih bilo; denimo na seznamu
petdesetih aktov o smrti (podrobneje v naslednjih podpoglavjih) so tudi štirje
ujetniki, ki so bili ustreljeni zaradi poskusa pobega (IRSML FVG, 4). Sicer pa naj si
ujetniki ne bi delali utvar – se pričevanje nadaljuje – saj je njihova usoda že zapisana,
če zavezniki ne intervenirajo dovolj hitro. Vprašanje je, kaj je avtor (ali kaj so tudi
drugi ujetniki) pričakoval od zaveznikov. Slednji so pomemben korak storili že s
podpisom Beograjskega sporazuma, najverjetneje pa je bivši ujetnik pričakoval, da
bodo zavezniki še dodatno pritisnili na jugoslovanske oblasti, da se, če že ne bodo v
kratkem izpustili vseh ujetnikov, vsaj razmere v taborišču izboljšajo (IRSML FVG,
1). Pričevanje lahko jemljemo kot verodostojno, čeprav opažamo, da je bivši ujetnik
težil k pretiravanju in ironiji, kar seveda lahko razumemo glede na slabe razmere v
ujetništvu v Borovnici. Dodati moramo, da se ujetniki po vsej verjetnosti niso
prehranjevali le s prekuhano travo, čeravno je tudi do tega kdaj prišlo; govor o
prekuhani travi je očitno primer ironije. Prav tako je vprašljivo navedeno število
umrlih. Prav gotovo so bili dnevi, ko je umrlo tudi 10 ali več ujetnikov, vendar težko
rečemo, da je bilo tako vsak dan, saj bi to pomenilo skoraj 1.000 umrlih do konca
avgusta, ko se je taborišče začelo prazniti.
34
Prevod U. L.
39
O razmerah v taborišču največ pripoveduje omenjeni Gianni Barral, ki je bil
ujetnik v taborišču od 23. maja do 23. avgusta 1945. Ker je dobro govoril in pisal
slovensko, so ga imenovali na mesto administratorja komande taborišča vojnih
ujetnikov v Borovnici. Funkcijo je prevzel 30. maja. Kot tak je imel pravico do
bivanja v baraki z oficirji in do enake prehrane, kot je veljala za stražarje. Njegova
naloga je bila vodenje evidence tako stražarjev kot ujetnikov, poleg tega pa je bil tudi
vezni člen med notranjim vodstvom taborišča in štabom. Njegovi spomini na
trimesečno ujetništvo v Borovnici so dokaj čisti in objektivni. Z jasnostjo se
spominja ljudi in dogodkov, tako negativnih kot pozitivnih. Ezio Martin35
je po
izobrazbi jezikoslovec, njegova druga ljubezen pa je zgodovina. O svoji knjigi pravi,
da ni dnevnik, temveč zgodovinsko delo in da so vsi dogodki, osebe in dialogi v
njem resnični, saj si iz spoštovanja do zgodovine kot humanistične vede česa drugega
ne bi privoščil. Prav zato se večina diplomske naloge, ki se nanaša na življenje v
taborišču v Borovnici, opira na njegovo knjigo in je ta vir »preverjanja« resničnosti
dogodkov, ki jih opisujejo ostali avtorji (Barral, 2007, 150–158; Martin, 2010).
5.1 Prihod ujetnikov, bivanjske in higienske razmere
Po omenjenih aretacijah na območju Julijske krajine je ujetnike čakala pot do
taborišča v Borovnici, nekatere pa še globlje v Jugoslavijo. Do Borovnice so ujetniki
prišli preko Kobarida, Vipave in drugih krajših postojank oziroma prehodnih
taborišč. Prvi ujetniki so v taborišče prišli 23. maja 1945. V tem času so ujetnikom
odvzeli večino osebne lastnine in denar, kar jim je ostalo, pa so jim odvzeli ob
prihodu v Borovnico. Ženevska konvencija posebej prepoveduje odvzem lastnine
ujetnikom:
35
Za rabo psevdonima se je odločil že ob pisanju za revijo Zaliv, ko je na pobudo Borisa Pahorja v 3
delih (decembra 1988, decembra 1989 in decembra 1990) izdal svoje spomine, ki so se izkazali za
pravo, poglobljeno zgodovinsko pripoved. Zanj se je odločil, ker ni želel povzročati nevšečnosti tako
svoji družini kot družini njegove žene Marije, ki izhaja iz Kneže. Ime Gianni si je izbral po svojem
očetu (Jean), priimek Barral pa je bil dekliški priimek njegove matere (motila ga je nepravilna
izgovorjava priimka Martin; Martìn namesto Martèn).
40
2. del
Aretacija
6. člen »Vse osebno premoženje in osebni predmeti – z izjemo orožja, konjev,
vojaške opreme in vojaških papirjev – morajo ostati v lasti vojnih ujetnikov,
kakor tudi železne čelade in plinske maske. Denar jim je lahko vzet samo na ukaz
častnika in po tem, ko je bila vsota zabeležena. Izdana mora biti prejemnica.
Zaplenjena vsota mora biti položena na račun ujetnika. Dokazila o identiteti,
značke, ki izkazujejo čin, dekoracije in vredni predmeti ujetnikom ne smejo biti
odvzeti.«36 (ICRC 1929, 6. čl.).
Kljub temu in hkrati tudi ob dejstvu, da je bila vrnitev denarja in lastnine
dogovorjena tudi z Beograjskim sporazumom (TNA, 1), ugotavljamo, da teh določil
jugoslovanske oblasti niso vedno upoštevale. Ohranjena je na primer izjava bivšega
ujetnika Tommasa Cetija, ki se je vrnil s prvo skupino ujetnikov, z dne 15. junija
1945. Takoj je sestavil podrobno zahtevo po vračilu vseh predmetov in denarja, ki
mu je bil v času ujetništva odvzet. V času od 4. maja do 11. junija 1945, ko je bil v
ujetništvu, so mu bili odvzeti naslednji predmeti:
- Na večer 4. maja – zlata ročna ura Longines z dvojnim gumbom in štoparico;
- Prve ure 14. maja – z zlatom prevlečeno nalivno pero Parker, usnjena
denarnica z osebnimi dokumenti, družinskimi slikami, 10.000 lirami v
bankovcih po 1.000 in 8.000 lirami v gotovinskih čekih;
- V noči 16. maja – kuverta, ki je vsebovala ključe stanovanja in prtljaga;
- V Postojni na predvečer odhoda proti Vipavi – odlično ohranjen dežni plašč
vojaškega letalstva, siv suknjič s kvadratnim vzorcem iz čiste angleške volne
(od tega ima še vedno hlače in telovnik), robec z barvnimi črtami, srebrna
reliefna podoba Nikolaja Sv. Antona v usnjenem etuiju, cigaretnico iz
maroškega usnja in glavnik z žepnim ovojem iz želvovine.
36
Prevod U. L.
41
Nazadnje je Ceti dodal, da mu 15. maja ni bil predan paket z oblačili, ki so ga
delili na vhodu vojašnice pri Sv. Ivanu (San Giovanni) in je vseboval: svileno srajco,
volneno majico, par lanenih spodnjic, robec, par nogavic in 100 cigaret. Bivši ujetnik
je zahteval vrnitev predmetov oziroma povrnitev njihove vrednosti (IRSML FVG, 2).
Primer nam pokaže, da je bilo kljub prepovedi Ženevske konvencije ujetnikom
odtujenih veliko osebnih predmetov in denarja, ki ni bil nikoli povrnjen. Gianni
Barral se spominja, da so nekaj dni po tem, ko je že prevzel administrativno funkcijo
v taborišču, ujetniki dobili ukaz, da morajo predati ves denar, ki so ga kljub številnim
že opravljenim pregledom še imeli. Skupina stražarjev jih je postavila na ploščad in
po skupinah so jim ujetniki morali predajati denar. Ko so jih po pregledu spustili, so
stražarji opazili, da je ploščad polna raztrganih bankovcev. Ujetniki so denar raje
raztrgali, kot da bi se kdo z njim ponovno okoristil. Nato je Barral po navodilih
Levpuščka z nekaj pomočniki preštel denar in čeke, ki so jih zaplenili. Spominja se,
da je bila njihova skupna vrednost nekje med 200.000 in 300.000 lirami. Levpušček
jim je nato ukazal, naj poberejo denar in uničijo čeke, ker naj ti ne bi bili nič vredni.
Barral je prosil, če lahko nekaj čekov vzame in denar, ki ga je ob unovčitvi dobil, mu
je nato zadostoval za vrnitev domov. Druge čeke so res sežgali in denar zapakirali,
vendar se Barral ne spominja, v čigavih rokah je končal. Dejstvo pa je, da ta ni bil
položen na bančne račune ujetnikov in jim tudi ni bil vrnjen, saj ni nihče beležil,
koliko denarja je bilo kateremu ujetniku vzetega (Barral, 2007, 184–185).
Prvi ujetniki so se ob prihodu spopadali s prostorsko stisko, saj so sprva stale le
4 barake. V njih so bili trinadstropni pogradi, ležišč pa je bilo kljub temu premalo.
Ko so dogradili nekaj barak in stare adaptirali, so se razmere nekoliko izboljšale, saj
so vsaj vsi spali na pokritem. Higienske razmere so bile medtem zelo slabe. Ujetniki
so se tuširali oziroma kopali zelo poredko in še to samo z vodo, kar je bilo v
nasprotju z Ženevsko konvencijo. Ujetnikom bi namreč morala biti na razpolago
zadostna količina vode, ki bi omogočala redno vzdrževanje telesne higiene. Oblačila
so jim občasno dovolili prekuhati, da bi se znebili uši (ICRC 1929, 13. čl.; Gobbato,
2005, 81–91).
O bivanjskih razmerah lahko razberemo tudi iz pripovedovanj informatorjev.
Anton Luglio se na primer spominja, kako si je ogledal območje taborišča, ko so
ujetniki odšli:
42
»Ja, toliko vem, ko so takrat odšli vsi ujetniki. Pol sem šel pa gledat, ne, ko so
že tiste barake dol porušli. Pa tam stojim pa mi nekaj po nogah leze in sem
imel čisto polne noge stenic. Pa vse tam takole, kjer je bil kakšen spoj, samo
stenice so lezle, take rdečkaste. In potem sem hitro laufal v vodo, da sem si
umil tisto dol. Da jih nisem domov prinesel. Pa bolh. Bolh je bilo pa toliko,
ena zraven druge.« (Luglio, 2010).
Ujetniki naj bi po Ženevski konvenciji imeli tudi pravico do opravljanja svojih
verskih obredov in do športnih ter intelektualnih udejstvovanj. Znano je, da so imeli
v taborišču Italijani svojega kaplana, ki je vodil obrede znotraj taborišča in si včasih
kaj sposodil pri lokalnem župniku. Kar se intelektualnega udejstvovanja tiče, so vse,
kar bi s tem lahko povezali, bile le politične ure, ki jih je od 25. maja do 28. julija
1945 vodil politični komisar Anton Markovič. Bil je sicer prepričan in zaprisežen
komunist, vendar z italijanskimi ujetniki ni nikoli ravnal nasilno ali jih zmerjal.
Vodil je politične ure, na katerih je najverjetneje predaval o komunizmu. Sam Barral
se teh ur ni udeleževal, drugi pa v svojih spominih tega ne omenjajo. Tudi poročilo iz
ljubljanskega arhiva omenja le generično politično delo. Lahko rečemo, da ga je bilo
malo. Med drugim naj bi določen čas dneva namenjali poslušanju radijskih poročil,37
vršilo pa naj bi se tudi petje, čeravno nihče od ujetnikov tega ne omenja v svojih
spominih (AS, 1). Športnih dejavnosti italijanski ujetniki niso imeli, so pa po drugi
strani veliko športnih aktivnosti imeli Nemci. Ti naj bi igrali nogomet, rokomet in se
ukvarjali z drugimi športnimi dejavnostmi, vendar ne od začetka. Kasneje naj bi
imeli celo manjši ansambel, da so se lahko kratkočasili z glasbo (Barral, 2007, 158,
172–175; Čepon, 2010; Luglio, 2010).
Informator Luglio se posebej spominja:
»Ko so pa Nemci bli so meli pa koncerte pa vse. Enega sem poznal, k jim je
violino posodil. Cel orkester so imeli. Potem so igrali nogomet, so igrali
rokomet, kr na ta velikem igrišču.« (Luglio, 2010).
37
Poročilo ne omenja, preko katere radijske postaje so poročila poslušali.
43
5.2 Hrana, bolezni in smrt
Kar se hrane tiče, so bile razmere na začetku zelo slabe, čeprav bi morala hrana
ujetnikov biti, kot narekuje Ženevska konvencija, enaka kot tista, ki jo uživajo
stražarji (ICRC 1929, 11. čl.). Barral se spominja, da je imel po tem, ko so mu prvič
ponudili obrok iz kuhinje štaba, prebavne motnje, saj že dolgo ni bil navajen na tako
hrano in je zato moral nekaj dni preskočiti obroke. Obrok naj bi ujetniki sicer prejeli
dvakrat na dan (kar pa ni bilo pravilo, saj so bili tudi dnevi, ko niso dobili ničesar):
približno 1 liter juhe z zelenjavo in to je bilo tudi vse, kar so dobili. Včasih oziroma
poredkoma so dobili manjši kos kruha. Jeseni 1945 se je stanje sicer izboljšalo, hrane
so imeli dovolj, vendar je bila še vedno enolična. Tudi vode je bilo malo, predvsem
poleti in v sušnih obdobjih. Velikokrat so bili ujetniki odvisni od pomoči domačinov,
ki so jim nastavljali hrano. Informatorji pripovedujejo, da so bili Nemci precej bolj
iznajdljivi kot Italijani. Ti so namreč vso hrano, ki so jo dobili, pojedli surovo,
Nemci pa so si jo raje prej prekuhali in se na ta način izognili boleznim ali driski in
jih je zato tudi veliko manj umrlo (Barral, 2007, 157–165; Luglio, 2010).
Kljub ne ravno pogosti pomoči domačinov so ujetniki umirali zlasti zaradi
podhranjenosti. V začetku junija so se začele vrstiti prve smrti zaradi podhranjenosti,
med katerimi je bilo večina mladih. Posledično oziroma vzporedno so se začele
razvijati številne bolezni, kot so ledvične bolezni, skorbut, dehidracija, tuberkuloza
idr. V taborišču so sicer imeli bolniško pomoč, vendar sprva brez dobrih zdravnikov
in opreme za zdravljenje. Tako so najhujše primere pošiljali na grad v Škofji Loki,
kjer so ustanovili bolnišnico za vojne ujetnike. Ker so tja odhajali bolniki v
najslabšem zdravstvenem stanju, so nekateri umrli že na poti, v bolnici pa naj bi jih
umrla več kot polovica. Te so zakopali v bližini gradu. Tudi v bolnici naj bi sicer
razmere bile zelo slabe, saj so bile sobe prenapolnjene, zato se je mnogo ujetnikov
raje vrnilo v taborišče (Barral, 2007, 166). P. J. pripoveduje, da je v času delovanja
taborišča služil kot pastir pri neki družini, in nekega dne so prišli stražarji, ki so
potrebovali nekoga, ki bi z vozom odpeljal Italijane na železniško postajo.
»/…/ in enkrat so prišli, da more peljat eden Italijane na štacjon, na staro
postajo. Mrtve. In Peljkčevi so me poslali: »Pejd, ti pelj.«. In jaz sem jih mogu peljat,
44
vete. Jaz sem šu, z vozem sem jih pelju in smo tam, tam so jih nakladal, žive Italijane
so metal kar tak gor, tudi žive so metal, a ne. Taku da živi še bli pa so en na druzga,
pa en na druzga nakladal tako, ne. Na postajo pelju, na vagon, tam je blo pa lih
obratno spet. Ker je bil spodi je bil pol na vrh, pa so jih spet lih tako metal noter, a
ne. In sem js pelju dvakrat.« (P. J., 2010).
Če pripoved združimo s podatki iz spominov, lahko pridemo do sklepa, da so
nato te ujetnike odpeljali v bolnišnico v Škofji Loki, čeprav je informator bil
prepričan, da jih je večina že bila mrtvih, tisti pa, ki so bili še živi, so bili zelo
slabotni (Barral, 2007, 165–66; Gobbato, 2005, 99–104).
Med druge bolezni, ki so bile tudi posledica slabih higienskih razmer,
pomanjkanja hrane, prenapolnjenosti prostorov idr., lahko navedemo nefritis,
zastrupitev s hrano, davico, angino, razne infekcije, alergije, visoko vročino ipd.
Zaradi slabih higienskih in prehrambnih razmer je v taborišču prišlo tudi do epidemij
tifusa, na kar je Ženevska konvencija še posebej opozarjala (ICRC 1929, 13. čl.).
Higienske razmere bi namreč morale biti na takem nivoju, da bi se razvoj epidemij
preventivno preprečil, kljub temu pa se o prvi epidemiji poroča že konec julija 1945
(Barral, 2007, 165–66; Gobbato, 2005, 99–104).
5.3 Kaznovanje in nasilje nad ujetniki
Preden se poglobimo v to in naslednje poglavje, moramo omeniti tiste dele
Ženevske konvencije, ki izrecno prepovedujejo telesno kaznovanje in vse oblike
krutega oziroma nasilnega ravnanja z ujetniki:
3. del
Sekcija V
Odnos med vojnimi ujetniki in oblastmi
3. poglavje
Kazenski ukrepi v oziru do vojnih ujetnikov
I. Splošna določila
45
46. člen »Vojni ujetniki s strani vojaških oblasti ali sodišč oblasti, ki jih zadržuje,
ne smejo biti podvrženi kaznim, ki so drugačne od predpisanih za podobna
dejanja za člane državne vojske. Častniki, podčastniki ali zasebni vojaki, vojni
ujetniki, ki preživljajo disciplinsko kazen, ne smejo biti podvrženi slabšemu
ravnanju, kot je predpisano za enako kazen, za podobne čine vojaških enot
zadržujoče oblasti. Vse oblike telesnega kaznovanja, zapiranje v prostore, ki jih
ne dosega dnevna svetloba in, na splošno, vse oblike krutega ravnanja so
prepovedane. Kolektivne kazni za dejanja posameznika so prepovedane.«38
(ICRC 1929, 46 čl.).
II. Disciplinske kazni
54. člen »Najstrožja disciplinska kazen, ki se jo lahko naloži vojnemu ujetniku, je
zapor. Trajanje posamezne kazni ne sme biti daljše od 30 dni. /…/ Če je ujetnik v
času preživljanja kazni ali po njenem preteku obsojen na novo disciplinsko
kazen, mora preteči obdobje vsaj 3 dni med obema obdobjema zaprtja, če ena
kazen traja 10 dni ali več.« 39 (ICRC 1929, 54 čl.).
55. člen »/…/ omejitve, povezane s hrano, ki so dovoljene za oborožene sile
zadržujoče oblasti, so lahko uporabljene kot dodatna kazen za vojne ujetnike, ki
preživljajo disciplinsko kazen. Vendar je ta omejitev lahko naročena samo, če
zdravstveno stanje ujetnika to dopušča.«40 (ICRC 1929, 55. čl.).
56. člen »V nobenem primeru ne sme biti ujetnik premeščen v kaznilnico (zapor,
poboljševalnico, kazenski zavod idr.), da bi tam preživljal disciplinsko kazen.
/…/«41 (ICRC 1929, 56. čl.).
38
Prevod U. L.
39 Prevod U. L.
40 Prevod U. L.
41 Prevod U. L.
46
Kot bomo videli v nadaljevanju, so bili omenjeni členi večkrat kršeni. V nobeni
pripovedi o taborišču v Borovnici ni bilo zaslediti disciplinskih kazni ali zapora,
medtem ko je bilo več primerov telesnega in psihičnega nasilja.
Razlogov za kaznovanje in mučenje je bilo v taborišču več. Vse naj bi bilo
odvisno od tega, kdo je ujetnika zasačil pri prekršku, se pravi od (ne)humanosti
paznikov. Med najpogostejše razloge za kaznovanje so sodili kraja (predvsem hrane),
poskus pobega, »neopravljanje« obveznosti (med te je sodilo tudi prepočasno
opravljanje slednjih), približevanje meji taborišča (zaradi suma poskusa pobega) idr.
Po mnenju Barrala so stražarji na ta način samo iskali izgovor, da bi ujetnike lahko
kaznovali ali celo usmrtili. Najpogostejša izgovora sta bila predvsem poskus pobega
in odtujitev od delovnega mesta, pa čeprav samo zato, da bi opravili nujno potrebo.
Največkrat je šlo za izgovore, saj po mnenju Barrala ujetniki niso kazali nekega
interesa, da bi se upirali ali zbežali, temveč se je na njihovih obrazih prej brala
vdanost in indiferentnost. Sami so se namreč zavedali, da jim v stanju, v kakršnem so
bili, ne bi uspelo zbežati, če pa bi, bi jih v kratkem tudi dobili. Poleg tega so jih
stalno ustrahovali, na primer s pomočjo usmrtitev, tako da so se na vse načine trudili,
da stražarjem ne bi dajali razlogov, da jih kaznujejo (Barral, 2007, 161; Gobbato,
2005, 95–99).
Stražarji so ujetnike navadno kaznovali s tepežem (tudi z verigami, puškinimi
kopiti itd.), včasih so jih mučili ali celo ustrelili (ob najhujših prekrških). Med
najhujše oblike mučenja sta sodila obešenje na steber/kol in »trikotnik«. Obešenje je
potekalo tako, da so ujetniku zvezali roki za hrbet in mu pod pazduho speljali žico,
na katero so ga potem obesili. Viseli so lahko od nekaj minut pa tudi do več ur, tako
da se jim je žica zažrla v kožo. O tovrstnem kaznovanju pripovedujejo tudi
informatorji. Slavko Žitko pripoveduje na primer, kako so kot otroci zjutraj (okrog 8.
ure) šli mimo taborišča in so stražarji imeli zaslišanje. Če je kateri naredil kakšno
napako ali prekršek, so ga obesili na »štango« za nekaj deset minut. Pripoveduje tudi,
kako so ujetniki nato vpili: »Mamma mia, mamma mia!«, saj so trpeli neznosne
bolečine. O krikih ujetnikov pripovedujejo tudi drugi informatorji, ti pa naj bi bili
skoraj del vsakdana. Pri kaznovanju, imenovanem »trikotnik«, pa je kaznovani moral
stati sredi trikotnika iz bodeče žice in se ni smel premikati, ker bi se sicer lahko resno
poškodoval. To je potekalo v vseh vremenskih razmerah, pod žgočim soncem, ob
47
nalivih ipd. in je lahko trajalo več ur, po nekaterih pripovedovanjih tudi cel dan
(Gobbato, 2005, 95–99; Rossi Kobau, 2001, 60; Žitko, 2010).
Za muke, ki so jih ujetniki trpeli v taborišču, včasih niso bili krivi samo
stražarji. Pomembno je omeniti ujetnika po imenu Giuseppe Stanzione, ki je bil 27.
junija 1945 na lastno prošnjo imenovan za notranjega komandanta taborišča. O njem
pripoveduje Barral, obenem pa je ohranjenih tudi nekaj poročil o smrti, katerih avtor
je bil sam Stanzione. Tudi Ženevska konvencija predvideva mesto predstavnika
ujetnikov, katerega naloga je predvsem prejetje in razdelitev pošiljk med ujetnike.
Poleg tega vse ujetnike predstavlja pred oblastmi, saj je njegova pravica tudi
korespondenca z vojaškimi oblastmi države, ki jih ima v ujetništvu (ICRC 1929, 43.
in 44. čl.). Stanzione je v resnici užival tudi druge privilegije. Barral ga opisuje kot
robato in prepotentno osebo, ki je s pomočjo nekaterih sicilskih pomočnikov
organiziral pravo malo mafijo. Zgoraj omenjeno mučenje z obešenjem je do
njegovega nastopa bilo pod nadzorom stražarjev in zunanjega vodstva, ko pa je
Stanzione prevzel svojo funkcijo, je prevzel tudi »privilegij« za izvajanje tovrstnih
mučenj. Poleg tega so nahrbtniki in živež, ki so ga ženske nosile svojcem, prešel
najprej skozi njegove roke in roke njegovih pomagačev. Barral jih je nekoč zalotil,
kako so stikali in brskali po nahrbtnikih in se okoristili z živežem v njih. Poleg tega
je slikovita tudi zgodba, ki jo sam Barral pripoveduje, o ujetniku, ki ga je Stanzione
kaznoval zaradi kraje. Tega so obesili na steber in tam naj bi pod žgočim soncem
visel več ur. Okoli se je, kar je bilo relativno neobičajno, začela zbirati gruča
ujetnikov, ki so nepremično opazovali trpinčenega sojetnika. Temu se je žica do
tedaj že zažrla v kožo in živo meso. Barral je ob tej priliki zagrozil novemu
internemu komandantu, da ga bo prijavil vodstvu, če takoj ne preneha z mučenjem
tega ujetnika. Pri tem se je zavedal, da takratni komandant Levpušček najbrž ne bo
ukrepal, saj je bilo tudi njemu v interesu, da so ujetniki sami ustvarjali »red«, vendar
je Stanzione kljub temu izpustil ujetnika (Barral, 2007, 189–191).
Čeprav so vodstvo in pazniki skušali tako ali podobno dogajanje prikriti, so
domačini, če že ne videli, marsikaj slišali. Informatorji pripovedujejo, da so bili klici
na pomoč nekaj vsakdanjega. Oglejmo si vsaj naslednji primer:
48
»Ja, sej to je bilo večina ponoči. So dejali partizani, ki so tle hodili, sej so bili
vsak dan po bajtah in je reku, da to sami delajo. Pravi: ‘Eden je nekaj
ukradel drugemu, kej za jest, če je imel’, pravi, ‘pol so ga pa sami Italijani
med sabo.' […] In to vpitje je bilo: ‘Aiuto comandante, aiuto comandante!’
To je bilo vsak večer tu dol, ko je bila tema.« (Čepon, 2010).
5.4 Odnos stražarjev in usmrtitve
Odnos stražarjev do ujetnikov je bil zelo različen. Nekateri naj bi bili zelo
nasilni in se z veseljem znašali nad ujetniki, spet drugi so bili prijaznejši in jim
skušali pomagati. Med tistimi, ki naj bi bili odgovorni za mučenja in usmrtitve,
Barral omenja komandanta Vinka Prvinška, poveljnika Levpuščka, vodnika Marijana
Simčiča, komandirja Roberta Vodopivca, Renata Bordona in nekatere druge. Ti naj
bi se znašali nad ujetniki in bili odgovorni za mučenja in usmrtitve. Usmrtitve so
potekale na ploščadi pred barako, kjer je bil lociran štab. Ubijali so jih z brzostrelko,
kar ni povzročalo odvečnega hrupa, saj je izvršitev trajala malo časa. Razlogi za
usmrtitev so bili različni, najpogosteje zaradi poskusa pobega ali oddaljitve od
delovnega mesta, celo v primerih, ko je moral kdo opraviti nujno potrebo (Barral,
2007, 152–172).
Nekateri stražarji niso bili kruti in so se raje trudili, da bi ujetnikom olajšali
situacijo. Med njimi Barral izpostavlja Antona Markoviča in ga označi kot zelo
dobrega in humanega. V taborišču je nekaj časa delal kot politični komisar, vodil pa
je tudi politične ure. Iz taborišča je odšel prostovoljno, ker naj ne bi prenašal
nehumanih razmer in odnosa do ujetnikov. Poleg njega Barral omenja še kuharja
Aloizija Sosoliča, pa Marcela Pistana, Angela Cenciča, Jožeta Rosiča in nekatere
druge, ki so bili do ujetnikov prijazni (Barral, 2007, 172–175).
Tudi o usmrtitvah nam največ pripoveduje Barral, ki je, tako kot drugi ujetniki,
marsikaj videl. Na tem mestu naj izpostavimo le primer Bruna Gozzija. Bil je
bersaljer iz Milana in označili so ga, da je skromen in preprost, na trenutke nekoliko
neuravnovešen. Nekega dne se je preprosto odločil in odšel na železniško postajo v
Verdu, ki leži v neposredni bližini Dola pri Borovnici, z namenom, da se vrne
domov. Na Verdu so ga prijeli in pripeljali nazaj v taborišče. Naslednje jutro so ga
49
postavili na ploščad za usmrtitve, tu pa je Gozzi kihnil. Nič hudega sluteč je iz žepa
potegnil robec in se vanj obrisal, a preden ga je pospravil, je padel pod streli
brzostrelke. Zgodba »prismuknjenca« je le ena izmed mnogih, ki pa dokazuje – tako
Barral – da stražarji niso imeli milosti za nikogar, niti za najbolj nemočne (Barral,
2007, 152).
Čeprav ni ohranjenih veliko dokumentov, ki bi pričali o tovrstnem početju, se
je kljub temu uspelo ohraniti nekaj pomenljivih poročil, povezanih s primeri smrti v
taborišču. Ti dokumenti in seznam so pomembni, ker nam poročajo o primerih
umrljivosti, načinih ter razlogih za smrt ali usmrtitve. Ohranjen je seznam in več
aktov o smrti, ki navajajo 49 umrlih v taborišču42 v Borovnici. Seznam je nastal tudi
na podlagi poročil internega komandanta Giuseppeja Stanzioneja, od katerega je
ohranjenih 5 kopij aktov o smrti; čeprav vemo, da je bilo njegovih poročil več, saj je
eno izmed teh označeno kot Akt o smrti št. 35 (IRSML FVG, 4). Na seznamu je ob
vsakem ujetniku naveden razlog, velikokrat pa tudi datum smrti. Večina navedenih je
umrla v bolnišnici taborišča, in sicer zaradi odpovedi organov oziroma hiranja. Sodeč
po navedenih datumih smrti so se tovrstni primeri začeli pojavljati konec junija 1945.
Akt o smrti št. 6 na primer poroča, da je na dan 1. julija 1945 v bolnišnici taborišča
zaradi organske odpovedi umrl Giovanni Nalon. Pokopali so ga na lokalnem
pokopališču (IRSML FVG, 6). Iz enakega razloga je 11. julija umrl uradnik Emilio
Crepaldi, o njem poroča Akt o smrti št. 18. Kraj, kjer je bil ujetnik pokopan, ni
naveden (IRSML FVG, 9). Dne 28. junija pa je, prav tako zaradi organske oslabitve,
umrl finančnik Nicola Scotto. Tudi njega so pokopali na lokalnem pokopališču
(IRSML FVG, 8).
Na omenjenem seznamu je navedenih tudi 6 ujetnikov, ki so bili ustreljeni
zaradi poskusa bega, oziroma ker naj bi se preveč približali meji taborišča (IRSML
FVG, 4). Akt o smrti št. 1 tako poroča o smrti mornarja Giuseppeja Favorita na dan
16. junija 1945. Zaradi poskusa bega je bil ustreljen v prsi. Brez verskega obreda so
ga pokopali na travniku v bližini taborišča (IRSML FVG, 5). Prav tako je bil 24.
julija ob polnoči ustreljen mehanik Milano Lucci, o katerem poroča Akt o smrti št.
35. V tem primeru ni zabeležen razlog najstrožjega kaznovanja (IRSML FVG, 7).
42
V začetnem besedilo je sicer omenjenih 50 aktov o smrti, a na seznamu je le 49 ljudi.
50
Na seznamu sta še dva zanimiva primera smrti, o katerih pa ni podrobnih
poročil. 8. junija 1945 je v bolnišnici v Ljubljani umrl Angelo Genovese. Med delom
v Borovnici je naletel na ostanek razstreliva iz obdobja vojne, ki je eksplodiral in ga
smrtno poškodoval. V dokumentu ni natančno navedeno, kaj naj bi ta ostanek bil,
najverjetneje je naletel na mino; k temu primeru se bomo v nadaljevanju še vrnili.
Omeniti velja tudi primer, ko je umrl Giuseppe Spanò: ustrelili so ga 14. junija 1945,
in sicer zaradi kraje masla (IRSML FVG, 4).
Ohranjeni akti o smrti nam izdajo še en pomemben podatek, že omenjeni kraj
pokopa umrlega ali usmrčenega. V poglavju o pokopavanju ujetnikov bomo videli,
da je bil velikokrat kraj pokopa odvisen tudi od načina smrti. Kdor je zaradi
odpovedi organov umrl v bolnišnici taborišča, je bil praviloma pokopan na
pokopališču, kogar so usmrtili zaradi prekrškov, pa so pokopali v bližini kraja
izvršene usmrtitve (če se je ta zgodila izven taborišča), na bližnjem travniku ali kraj
pokopa včasih celo ni naveden.
51
Slika 3: Primer akta o smrti
VIR: IRSML FVG, 5
5.4.1 Vinko Prvinšek
Obdobje maj–avgust 1945 je bilo za ujetnike najslabše obdobje, predvsem
zaradi neurejenosti taborišča in povojne situacije na slovenskem. Kot drugo najslabše
obdobje se zaradi krutega ravnanja z ujetniki omenja obdobje od 28. julija, ko je
komando taborišča prevzel Vinko Prvinšek. Na svojem mestu je ostal do prenehanja
delovanja taborišča. Doma je bil iz Kamnika (kjer se je rodil 19. julija 1922), v Dol
52
pri Borovnici pa se je preselil šele, ko je prevzel komando taborišča. Po izobrazbi je
bil sedlar (AS, 2). Med ujetniki je bil na zelo slabem glasu, saj je z njimi ravnal
grobo in se večkrat v vinjenem stanju znašal nad njimi ter nanje stresal svojo jezo.
O njegovem življenju je malo znanega, še največ so o njem znali povedati
informatorji. Od njegove včlanitve v Komunistično partijo Slovenije (KPS) je
ohranjen le evidenčni kartonček z zelo skopimi podatki in s pripisom, da drugih
dokumentov ni (AS, 2). Prvinšek je bil eden izmed petih bratov. Iz prvega zakona so
se rodili trije sinovi, med njimi tudi Vinko, po materini smrti pa se je oče vnovič
poročil. V drugem zakonu sta se rodila še dva sinova. Trije od njih, med njimi tudi
Vinko, so bili med vojno v partizanih. Dva sta umrla, le Vinko je preživel. Sorodniki
naj bi se ga bali, ker naj bi bil nagle jeze in nasilen. Celo svojo ženo naj bi z grožnjo
prisilil v poroko. V zakonu sta se mu rodila dva sinova, ki pa sta oba umrla mlada, še
pred očetom (Doljšak J., 2010; Zakrajšek, 2010; Žitko, 2010).
Ob pogovoru z informatorji se Prvinška iz časa delovanja taborišča spominjajo
prav vsi. Anton Luglio na primer navaja anekdoto, ko se je poškodoval pri padcu z
motorjem:
»/…/ je imel en motor, pa se je s tistim motorjem vozil, pa se je poškodoval na
enem ovinku. Se je zaletel v vojne ujetnike, so mel stare kamijone, so jim material
vozili. Pa se je s tistim zvrnu, je tam skoz zletu. /…/ In je moral pol, ne vem, so ga
v bolnico odpeljali. Tistkrat še ni bilo tako rešilcev. So imeli en tak, iz enega
italijanskega vojaškega tovornjaka predelan rešilc. Kar lesen.« (Luglio, 2010).
Spominja se tudi dogodka, ko je pri stražarjih zmanjkalo elektrike:
»Moj oče je imel še mal eno obrt tam, ne, in smo imeli elektriko napeljano do
nas, pa od nas naprej pa v tist pr čuvajih, tist k so bli vojaki noter, teli stražarji.
In je elektrike zmanjkalo. Potem je pa prišel pa je rekel, da mi elektriko
sabotiramo.« (Luglio, 2010).
Tudi drugi informatorji se ga spominjajo in to v še slabši luči. Pravijo, da ga je
bila sama hudobija in da so se ga vsi bali – ne samo ujetniki, temveč tudi sorodniki in
53
ostali vaščani. Pred njim niso bili varni niti otroci. Slavko Žitko pripoveduje, kako so
kot otroci skakali med jablanami in se igrali, medtem pa je Prvinšek sedel pred
štabom in streljal jabolka. Pri tem bi jih lahko zadel, vendar se za to ni brigal (Žitko,
2010).
Informatorji se tudi spominjajo, kako je s pendrekom tepel ujetnike, ki so delali
na ruševinah mostu. Miru jim ni dal niti ob nedeljah, včasih jih je s konjem
preganjal, da morajo teči po dežju. Kdor je zamudil, se je moral uleči na tla in je bil
tepen. To naj bi po pripovedovanjih počel tudi v mrzlih zimskih nočeh (P. J., 2010).
Najbolj slikovita, a obenem pretresljiva, pa je zgodba, ki jo pripoveduje Jože
Doljšak. Ta se spominja, da sta se z Antonom Lugliem43
neko nedeljo dopoldne
potikala pri jaških44 in iskala rogovile za fračo. Pri tem sta opazila oficirja (kasneje je
Doljšak prepoznal Prvinška) in štiri Italijane, ki so nosili kramp in lopato:
»In sva šla v nedeljo tam dol, v jaškah tam, mi smo tud tam dol stanoval. Luglio
je pa tlele stanoval veste /…/. No, mi pa tam dol, k je ena velika bajta, smo tam
dol mi stanoval. In sva šla ke eno nedeljo, ke v jaške se je reklo, se pravi sva tisto
iskala [rogovile za frače, op. U. L.]. Pol pa dol skuz grejo štirje Italijani pa en
oficir, a ne. Kam pa zdej? Pa kram in lopato imajo. Smo bli tam k se je pol dol
zavilo, včas so ljudje dost peš hodili tlele skoz vas, k so hodili delat na njive. Pa
sem reku: 'Dejva počakat, da vidva kaj bo.' Pa začne jamo kopat, a ne. Pa midva
sva bla tako, mogoče 10 do 15 m stran, izza grma špeglala, mulca, a ne. No in ne
vem kako se je človek odloču. Pol je pa utrgal slamnato bilko, a ne, pa jo je na
koščke narezal. Pol jim je dal pa vlečt. Da so vlekli slamke, ne. Zdej pa ne vem al
je s ta velke začel al s tamale, ne. Tam, k sva gledala, pa ga postav pred jamo, ga
je ustrelu, uni trije so ga zakopal. Pa so šli naprej, takule ene 50 m, spet tam,
midva sva spet drugje šla bližje, ne. Naju ni opazil, sej pravim. In tam spet kopal,
pa spet potegnit. Pok! Ga postav pred jamo, ustrelu, pade not. Una dva zakopala.
Pol so šli pa tako ene 200 m, al pa mal več, ke dol na travnik. Tako je bila ena
dolinca in tam na sred je pa še tistga ustrelu, četrt je pa zakopu pa kramp pa
lopato vzel pa nesu.« (Doljšak, J. 2010).
43
Drugi informator, ki pa dogodka ne pripoveduje.
44 Območje, kjer so jaški in ga vaščani še danes tako imenujejo.
54
Jože Doljšak se tega še živo spominja in tudi pokaže kraj, kjer se je to zgodilo in
naj bi še danes bil pokopan eden izmed ujetnikov.
Slika 4: Lokacija, kjer naj bi po besedah enega izmed informatorjev bil
ustreljen in pokopan eden izmed štirih ujetnikov
VIR: Urška Lampe, junij 2010
Nato dodaja, kako je leta kasneje Prvinšku omenil, da je ta dogodek videl:
»To je bil ta Pervinšek, ja. Sej pravim, to je pa bil pri gasilcih. Smo imel pa en
občni zbor tamle. Pa jaz nakladam v peč drva, ne, taka zelena peč je bla. Pa
pride en zadi pa mene v rit brcne, da sem jaz z glavo ke v peč butnu. Pa se je
zasmejal, ne, pa me gleda. Sem pa jaz rekel: 'Vinko, če si pa tolk heroj, da se
upaš brcnit, pa bi ti še enkrat brcnu?' 'Desetkrat.' je djal. 'No ajd, da vidimo.'
sem reku. Okol prijatli so sam tko gledal. Sem reku: 'Jaz bom rit nastavu ti pa
brcni, če se upaš.' 'Kolkokrat češ.' Sem reku: 'Vinko, samo si zapomni neki, da
jaz nisem ujetnik, tisti štiri Italijani, ki si jih ti tamle prgnal pa si enga tle
ustrelu, enga tam, enga pa tam, četrt je pa kramp pa lopato … Dol so bli, ker
sem vidu. Zdej pa rit nastavim, ti pa brcni.' Pa ni. Sem postrani pogledal. Pol
55
pa čez ene 14 dni prav: 'Posluš, me matra kva bi ti naredu, če bi te jaz brcnu?'
Sem reku: 'Veš kva bi naredu? Jaz bi šel prot Ljubljani takole [pokaže
vklenjene roke, op. U. L.], ti pa z nogami naprej. Zadavu bi te.' (Doljšak, J.,
2010).
Zakaj so bili ti ujetniki ubiti, ni znano, je pa potrditev vsega, kar so informatorji
izrekli na račun Vinka Prvinška in dokaz, da njegova hudobija ni poznala meja.
Dogodek iz občega zbora, ko si Prvinšek nazadnje le ni upal brcniti Doljška, pa je
lahko samo potrditev, da je bil dogodek s štirimi ujetniki resničen. Kaj se je dogajalo
v človekovi duši in zakaj je v sebi nosil tolikšno jezo in nasilje, je težko ugotoviti,
vendar lahko tudi po besedah njegovih sorodnikov in bratov sklepamo, da je to nosil
v sebi že od nekdaj. Ko je namreč informator Doljšak ob priliki spoznal
Prvinškovega brata, je ta dejal, da so v partizane odšli trije bratje, ta najslabši pa je
preživel (J. Doljšak, 2010).
5.5 Pokopavanje ujetnikov
Po vsem pripovedovanju o nasilju, usmrtitvah ali smrti zaradi bolezni, si
moramo postaviti vprašanje, kaj so storili, oziroma kam so zakopali trupla. Ženevska
konvencija določa, da morajo biti ujetniki, ki so umrli za časa ujetništva, pokopani v
grobovih, ki so primerno označeni s podatki ujetnika. Ti grobovi morajo biti tudi
primerno vzdrževani (ICRC 1929, 76. čl.). Tega določila se v primeru Borovnice po
pripovedovanjih niso držali.
Na podlagi omenjenih aktov o smrti smo razbrali, da so bili ujetniki pokopani
na različnih krajih. Tiste, ki so umrli v bolnišnici zaradi odpovedi organov ali katere
druge bolezni, so pokopali za pokopališčem. Informatorji pripovedujejo, da so bili ti
ujetniki pokopani za zidom pri pokopališču, na zunanji strani, ker na samem
pokopališču niso smeli biti. Še danes delu pokopališča domačini pravijo »italijanski
britof«. Informator Anton Luglio pripoveduje, kako je, ko je hodil zjutraj v šolo,
včasih videl, kako so nosili po dve, tri krste na pokopališče. Imeli so tudi svojega
župnika, katerega omenja tudi Barral, ki je ujetnikom namenil zadnji mašni obred. Po
ocenah Luglia naj bi jih bilo tam pokopanih tudi več kot 100, saj naj bi bila
56
umrljivost kar precejšnja. Po besedah Slavka Žitka so kasneje tiste, ki so bili
pokopani na pokopališču, prišli odkopat in jih odpeljali. Informatorji niso znali
povedati, kdo jih je prišel odkopat, niti kam so trupla oziroma posmrtne ostanke nato
odpeljali. Vedo pa, da si nihče od vaščanov ni upal povedati, kje so pokopani ostali
(tisti, ki niso bili na pokopališču), pa čeprav so očitno vedeli (Luglio, 2010; Žitko,
2010; Barral, 2007, 158–59).
Omenili smo nekaj primerov smrti in te so pokopali blizu taborišča. To so bili
navadno tisti, ki so umrli nasilne smrti, vsaj tako lahko sklepamo po redkih poročilih
Giuseppeja Stanzioneja (IRSML FVG, 5–9). Zakaj teh niso pokopali na pokopališču
kot ostale, lahko samo sklepamo. Najverjetneje zato, ker so se zavedali, da je
ubijanje ujetnikov po Ženevski konvenciji prepovedano in bi jim morebitno
odkopavanje trupel (do česar je sicer kasneje tudi prišlo) lahko povzročilo veliko
težav. Če pa so jih pokopali na neki drugi lokaciji, je obstajala manjša verjetnost, da
jih bodo kdaj dobili. Verjetno so se na ta način hoteli izogniti tudi govoricam
okoliških prebivalcev in so jih zato pokopali čim bliže taborišča, da bi se izognili
radovednim pogledom. Kljub temu pa jim očitno ni uspelo zajeziti ne besed in ne
pogledov ljudi. Ti namreč še danes vedo, da so bili ti ujetniki pokopani na območju,
ki mu pravijo »pri jaških«. To je bil opuščen glinokop, ki je danes skoraj v celoti
zasut, informatorji pa menijo, da tam ni bil še nihče odkopan. V neposredni bližini
teh grobov je tekel potok Borovniščica, kamor so se hodili otroci kopat. Žitko
pripoveduje, da je tam bil lesen križ, ki je označeval grob enega izmed ujetnikov,
vendar križa ni več, ker je strohnel (Žitko, 2010). To je hkrati tudi edini primer
označenega groba, ki smo ga s strani informatorjev zasledili.
57
Slika 5: »Pri jaških«, kjer naj bi bili še vedno pokopani nekateri ujetniki
VIR: Ana Zakrajšek
Prizori odvozov krst na pokopališče so postajali vse pogostejši predvsem v
poletnem času, ko je umrljivost zaradi vročine in splošnega slabega zdravstvenega
stanja ujetnikov narasla. Na vozove, ki so jih vlekli ujetniki, so naložili dve ali tri
krste in jih nato pred očmi domačinov odpeljali na pokopališče. Tu so krste odkrili,
trupla stresli v jamo in se s praznimi krstami vrnili v taborišče (Barral, 2007, 165).
5.6 Prisilno delo
Ženevska konvencija v poglavju o delu izrecno zapoveduje, da se za delo lahko
uporabi samo ujetnike, ki so za to fizično sposobni in na podlagi njihovega čina ter
sposobnosti (ICRC 1929, 27. čl.). Noben ujetnik ne sme opravljati dela, za katera je
fizično neprimeren in prepovedano je zaposlovanje ujetnikov na nevarnih in
nezdravih delovnih mestih (ICRC 1929, 29. in 32. čl.). Trajanje delovnega dne,
vključno s časom, ki ga porabijo za prihod na in odhod z delovnega mesta, ne sme
biti pretirano in v nobenem primeru ne sme presegati časa, ki je dovoljen za civilne
delavce, zaposlene na istem mestu. Vsak ujetnik ima pravico do 24-urnega počitka,
58
najraje ob nedeljah (ICRC 1929, 30. čl.). Zanimiv je tudi člen, ki natančno določa
način plačila vojnih ujetnikov:
3. del
Sekcija III
Delo vojnih ujetnikov
5. poglavje
Plačilo
34. člen »Vojni ujetniki ne smejo dobivati plačila za delo, povezano z
administracijo, notranjo ureditvijo in vzdrževanjem taborišč. Ujetniki,
zaposleni na drugih delovnih mestih, morajo dobivati plačilo, ki ga s
sporazumi določita vojskujoči se državi. Sporazumi določijo tudi delež, ki ga
zadrži taboriščna administracija, znesek, ki pripada vojnemu ujetniku in način,
kako lahko s to vsoto razpolaga v času ujetništva.
V času, dokler ta sporazum ni dosežen, mora biti honorar ujetnika določen na
podlagi sledečih standardov:
(a) Plačilo dela za državo, kjer so ujetniki v ujetništvu, mora biti plačano po
predpisih, ki veljajo za pripadnike domače državne vojske za enako delo ali, če
tak predpis ne obstaja, mora biti v skladu s tarifo za izvršeno delo.
(b) Če ujetniki opravljajo javna administrativna dela ali delo za zasebnike,
morajo biti pogoji določeni s sporazumom z vojaškimi oblastmi.
Plačilo, ki ostane, mora biti ujetniku predano ob zaključku ujetništva. V
primeru smrti mora biti denar po diplomatski poti predan dedičem
preminulega ujetnika.«45 (ICRC 1929, 34. čl.).
V nadaljevanju bomo videli, da so bili ti členi večkrat kršeni. Delo je bilo bolj
kot ne prisilno in opravljali so ga tudi fizično nesposobni ujetniki, ki seveda niso bili
zmožni prenesti enakih naporov kot ostali sojetniki. Kljub temu pa stražarji
velikokrat niso imeli milosti in so včasih delavce, ki so delo opravljali slabše,
prepočasi ali preprosto niso dosegali »standardov«, kaznovali. Sploh so bile fizične
45
Prevod U. L.
59
sposobnosti vseh ujetnikov zaradi slabe prehrane zelo okrnjene, tako da so lahko le
redki prenašali napore tovrstnega dela in dolge pohode do delovnega mesta. Nikjer ni
zabeleženo, da bi ujetniki za svoje delo prejemali kakršnokoli plačilo, čeprav bi ga,
kot smo videli, morali.
Ob prihodu prvih ujetnikov so ti morali najprej urediti taborišče. Morali so
sanirati že obstoječe barake in zgraditi nove ter postaviti bodečo žico, ki je
označevala teritorij taborišča. Informator Slavko Žitko pripoveduje, da so ujetniki
tudi kopali pesek v »Valenčičevi jami«, kot ji pravijo danes. Ta je bila blizu
taborišča, tako da so pesek pripeljali v taborišče in ga nasuli med barakami. Ko je
bilo taborišče »urejeno«, so ujetnike razdelili v več skupin. Nekateri (manjšina) so
delali v taborišču, med drugim so skrbeli za čistočo, odvoz trupel, nekaj je bilo
»zdravnikov«, nekateri pa so pomagali vodstvu taborišča z administrativnimi deli
(kot denimo Gianni Barral in Giuseppe Stanzione). Pomembnejše je bilo »zunanje«
delo, ki je potekalo v več skupinah. Prva je delala na ruševinah viadukta v
Borovnici46. Tam naj bi ločevali in pobirali železne dele ter jih prenesli do kraja, od
koder so jih nato odpeljali drugam, kamor so jih potrebovali. Delo so nadzirali
stražarji, ki so skrbeli, da so ujetniki delali hitro in učinkovito. Za vsako napako so
jih kaznovali, bodisi s tepežem ali s strelom, da bi jih spodbudili. O delu in gradnji
nove deviacijske proge Preserje–Borovnica poroča tudi glasilo Osvobodilne fronte na
Primorskem, Primorski dnevnik. Beremo, da bo do zime treba zgraditi preko 11 km
nove proge in izkopati okoli 350.000 m3 tal. Za to delo naj bi potrebovali veliko
količino orodja in kompresorjev ter drugih pripomočkov. Poroča pa tudi, da »/.../
delajo načrte za barake, da bodo delavci čim prej pod streho«. Tudi informatorji se
spominjajo, kako so delavci vsako jutro hodili delat na progo in se nato po 8 urah
dela izmučeni vračali v taborišče. Čeprav Primorski dnevnik piše, da so imeli stroje,
s katerimi so delali, se informator Anton Luglio spominja, da so kopali z golimi
rokami. Pri tem, pravi Barral, naj bi bile poškodbe, kot so zlomi, zvini in
46
Viadukt je bil zgrajen leta 1856 in tedaj veljal za tehnično in arhitektonsko mojstrovino v
evropskem merilu. V času druge svetovne vojne je bil dvakrat porušen. Prvič leta 1941, ko ga je
porušila umikajoča se jugoslovanska vojska, in nato (po tem, ko so ga Italijani spet usposobili)
decembra 1944 v zavezniškem bombardiranju.
60
zmečkanine, relativno pogoste. Nekaj naj bi bilo tudi smrtnih žrtev, tako kot že
omenjeni Angelo Genovese. Vendar njegova smrt ni bila neposredno povezana z
delom, saj je umrl zaradi poškodb, ki jih je pri delu utrpel zaradi eksplozije ostanka
iz druge svetovne vojne. Če torej sklenemo, je bilo delo na železniških tirih relativno
nevarno in sploh ne vemo, če so bili delavci za to delo usposobljeni (predvsem za
delo s stroji, čeprav ni podatka, da so jih prav oni upravljali). Poškodbe, ki so jih pri
tem ujetniki utrpeli, pa so le še potrditev, da so ali opravljali zanje neprimerno delo
ali je bilo njihovo fizično stanje preslabo, da bi lahko prenašali tovrstne napore
(Barral, 2007, 185; Gobbato, 2005, 85–89; IRSML FVG, 4; Primorski dnevnik, 24.
6. 1945, 2; Luglio, 2010; Žitko, 2010).
Druga večja skupina se je že zjutraj odpravila v gozd. Tam so ujetnike razdelili
v več skupin: eni so sekali drevesa, drugi so jih čistili (tako, da so jim odžagali veje
in je ostalo le deblo), tretji so deblo razžagali na kose, četrti so kose zložili na kup,
peti pa so jih odnašali do železnice. Slavko Žitko pripoveduje, da so po drva hodili
tudi do Goričice, ki je kake 3 km oddaljena od taborišča. Noge so imeli samo povite,
kot neke vrste nogavice so nosili, in nosili drva tudi v hudem mrazu (Žitko, 2010).
Druga pripoved je po svoje veliko bolj slikovita, saj je Ivan Žerjav kot otrok tudi
doživel del tragike ujetnikov v taborišču.
»Četa ujetnikov, dva po dva, kakih 30 mož, so krenili iz logarja proti gozdu
(Lipovc). Seveda zastraženi iz obeh strani, kakor tudi zadaj. Šli so po drva v
gozd kakih 2 km daleč po gozdni poti. V gozdu so bila že napravljena
klaftrska polena47. Tem stražarjem, ki so spremljali ujetnike, smo se pridružili
tudi trije otroci, stari od 10 do 13 let. Kot otroci smo bili veseli, ko so nam
dali stražarji puške, da smo jih nosili. Med ujetniki je bil tudi en domobranec,
vsaj tako so nam rekli stražarji. Res pa je, da je govoril slovensko. Ta ujetnik
(domobranec), kakor tudi vsi ostali, je bil popolnoma izčrpan in obupan. V
roki je imel eno rezilo, katero je izgledalo, kot da bi naredil iz pločevine iz
konzerve. S tem rezilom si je hotel prerezati žile na roki. To mu ni uspelo. Ker
mu to ni uspelo, je prosil enega izmed nas. Rekel je: 'Ti fant, ustreli me!'
Najstarejši izmed nas je dvignil puško in jo odkočil. V neposredni bližini je bil
47
Klaftrsko poleno je bukov hlod, razrezan na 1 m dolžine in razklan na primerne dele.
61
stražar in to preprečil. Iz gozda so morali ujetniki, vsi izčrpani, lačni, žejni na
rame naložiti po eno ali dve poleni in nesti po strmi gozdni poti do kmetije, ki
se nahaja ob glavni cesti Borovnica–Vrhnika. Tam so polena odložili in spet
dva po dva v koloni, v spremstvu stražarjev, krenili proti logorju. Še v gozdu,
po gozdni poti, je eden od ujetnikov onemogel in padel po cesti. Stražar je
mislil, da simulira, in ga je večkrat udaril s kopitom od puške. Ker se ta ni
mogel pobrati, je ukazal, da sta ga dva odnesla do logarja, drugi so morali
nesti njihova polena.« (Žerjav, 2010).
Pripoved je torej vnovična potrditev, da so morali delati tudi za delo
neprimerni in izčrpani taboriščniki, kar pa je najhuje, je odnos stražarja, ki je mislil,
da ujetnik samo simulira, češ saj se mu ne da delati in ga je zato večkrat udaril s
kopitom (čeprav je to bilo proti vsem pravilom Ženevske konvencije). Ob tej žalostni
zgodbi se Žerjav spominja še ene, in sicer kako so morali ujetniki voziti vodo od
Dromničevega studenca do taborišča.
»Imeli so vprežni voz, seveda na lesena okovana kolesa. Ta voz je bil
prilagojen tako, da je bila vgrajena kovinska cisterna, ki je držala od 2.500
do 3.000 litrov vode. Cisterna je imela na vrhu odprtino s pokrovom za
nalivanje vode. Zadaj spodaj pa je imela ventil za izpust vode. Ta voz so
ujetniki porivali od spredaj dva, z leve in desne strani, kakor tudi zadaj,
seveda pod stražarsko kotrolo. Cesta je bila makadam. Kamenje pod kolesi se
je trlo pod težo tega voza. Ta vožnja je bila približno 700–800 m dolga v eno
stran. Iz tega studenca je tekla voda po grabnu, v katerem je rasla rastlina in
je plavala na površini vode. Če so bili stražarji dobri, so jim dovolili, da so
na hitro utrgali to rastlino in jo tudi pojedli. Ta rastlina še vedno raste in me
vedno spominja na tiste hude čase.« (Žerjav, 2010).
Delo je bilo torej za že tako izmučene, lačne in žejne ujetnike zelo naporno,
predvsem za Italijane, saj so z Nemci po pripovedovanju pričevalcev ravnali veliko
bolje. Ne samo, da so morali Italijani veliko delati, morali so tudi delati hitro in
učinkovito, saj so bili v nasprotnem primeru kaznovani. Kot smo že omenili, tudi če
62
je kdo omagal, se ga stražar do konca ni usmili (Barral, 2007, 185; Gobbato, 2005,
85–89; Žerjav, 2010; Žitko, 2010).
5.7 »Obiski« in iskanje svojcev
Obiski v taborišču seveda niso bili dovoljeni, vendar je v bližino vseeno
prihajalo nekaj deklet, žena in mater, ki so iskale domače. Največ jih je prihajalo iz
Gorice in Trsta. Te so nosile torbe in pakete z živežem in priboljški, ki bi olajšali
življenje ujetnikom. Ti paketi naj bi jim bili nato predani, pred tem pa so čuvaji iz
njih pogosto pobrali denar. Nekatere »obiskovalke« so se postavile ob cesto in
čakale, da bi ujetniki šli na delo. Tako so s pogledom iskale svojce, vendar so bili
stiki strogo prepovedani. Kakršnakoli komunikacija ujetnikov z zunanjim svetom je
bila takoj sankcionirana (Barral, 2007, 168–169).
V arhivu Deželnega inštituta za preučevanje odporništva v Trstu je ohranjena
izjava gospe Giuseppine Manzin, ki je iskala svojega moža, finančnika Giacomina
Vacca, in pošiljala pakete preko drugih žena, ki so se odpravile v Borovnico. Vacca
je bil razorožen in aretiran 2. maja 1945 v Trstu ter odveden kot ujetnik z ostalimi
finančniki. Po besedah žene je bil ta v času vojne aktiven v izolski brigadi in se je na
dan aretacije sprehajal po tržaških ulicah. Po nekaj dneh je bil premeščen v
koncentracijsko taborišče v Borovnici. Preko oseb, ki so se odpravljale v Borovnico,
mu je žena pošiljala pakete z živežem in v začetku julija izvedela, da je njegovo
zdravstveno stanje zaradi nehumanega ravnanja slabo in da se nahaja v bolnišnici
taborišča. Ker zdravljenje ni bilo učinkovito, so ga 12. julija zaradi nalezljive bolezni
premestili v bolnišnico v Škofji Loki. 31. julija se je tako gospa odpravila v Škofjo
Loko, da bi obiskala moža in mu nesla nekaj živeža in oblačil, ki jih je nujno
potreboval. V bolnišnici ji niso dovolili, da bi ga obiskala, ker naj bi bil okužen z
nalezljivo boleznijo, ter ji dejali, naj se niti ne vrača, ker ji obisk ne bo dovoljen.
Obljubili so ji, da bo bolnik izpuščen domov, takoj ko bo njegovo zdravstveno stanje
to dovoljevalo. Ko se je odpravila na komando legije v Vidmu, so ji ti dejali, da od 6.
avgusta nimajo informacij o njenem možu. Gospa v izjavi tudi pove, da je veliko
slišala o bolnišnici v Škofji Loki in da naj bi tam bolniki spali na mizah, bolnišnica
63
pa naj bi bila slabo založena z zdravili. Zelo jo skrbi za moža in ne ve, na koga bi se
lahko obrnila. Izjava je bila podana 29. avgusta 1945 (IRSML FVG, 3).
Slika 6: Izjava Giuseppine Manzin
VIR: IRSML FVG, 3
Najverjetneje je to le ena izmed mnogih podobnih zgodb, ko so žene, matere
ali druge sorodnice neuspešno iskale svoje domače. Prav zato ker je bilo tovrstnih
64
zgodb veliko, je 13. septembra 1945 časopis Primorski dnevnik objavil članek
Ogabne laži, s katerim so jugoslovanske oblasti skušale postaviti podobne zgodbe na
laž. V njem avtor z grozo sprejema dejstvo, da se protijugoslovanska propaganda
poslužuje zelo podlih laži, da bi očrnila »resnično ljudsko državo«. Ob tem navaja
primer sina Markovičeve matere iz Trsta, ki je bil od »razpada Italije« interniran v
Nemčiji. Mati je o njem poizvedovala vsepovsod in o njem spraševala tudi italijanske
vojake, ki so se vračali domov. Ti so ji odgovorili, da se njen sin nahaja v Beogradu.
Neka ženska naj bi ji dejala, da je sina videla in da se nahaja v Borovnici. Pošilja ji
lepe pozdrave, ob tem pa je pripomnila, da nima čevljev in obleke ter malo kruha.
Zaskrbljena mati je pripravila nekaj živeža ter se odpravila po sina v Borovnico, kjer
pa ga ni bilo. Ko je spraševala v Ljubljani, kamor naj bi bil po besedah ženske
premeščen, niso o njem vedeli ničesar. Mati se je nato še trikrat vrnila in
poizvedovala o sinu, vendar vsakič brez uspeha. Nazadnje se je njen sin vrnil, vendar
ne iz Jugoslavije, temveč iz Nemčije. Po avtorjevem mnenju se po vlakih, avtobusih
in kolodvorih potikajo plačanci, ki z izmišljenimi vestmi vznemirjajo ljudi, katerih
najobičajnejša tarča je Jugoslavija (Primorski dnevnik, 13. 9. 1945, 2).
V članku je zaznati, da se avtor oklepa enega primera, ki bi lahko italijansko
javnost postavila na laž, in zgodbe o neuspelem iskanju svojcev pripisuje preprosto
napačnemu kraju iskanja le-teh. Vse pripovedi o slabih razmerah ujetnikov in
njihovem »izginjanju« pripisuje nevarni protijugoslovanski propagandi, ki se
poslužuje »najpodlejših sredstev«. Po drugi strani gre v tem primeru za »rešilno
bilko«, torej zgodbo, ki jo je lahko na drugi strani jugoslovanska propaganda
uporabila, da bi vse dotedanje italijanske zahteve postavila na laž. Imamo torej dve
različni zgodbi in dve plati medalje, resnica je verjetno nekje vmes: torej resnica, da
niso bili vsi pogrešani svojci zaprti v Jugoslaviji, in resnica, da se veliko tistih, ki pa
so tam bili zaprti, ni (še) vrnilo v domovino.
65
Slika 7: Članek Ogabne laži
VIR: Primorski dnevnik, 13. 9. 1945
5.8 Življenje prebivalcev ob taborišču
Ko se raziskovalec poda v raziskovanje in poskus pridobivanja informacij s
pomočjo zunanjih opazovalcev o nekem kočljivem problemu, kot je bil primer
taborišča v Borovnici, nikoli ne ve, kaj ga bo čakalo na drugi strani telefonske zveze
ali za hišnimi vrati domačinov. Po začetnih težavah in poskusu iskanja informacij
preko borovniške občine ter župnika nazadnje le naletiš na nekoga, ki ti je
pripravljen pomagati. Ta ponudi kontakt nekoga drugega, ki bi morda kaj vedel,
drugi spet naslednjega itd. in tako se krog sklene. Kljub začetnim težavam je torej
možno priti do ljudi in potrebnih informacij. Sprejem Borovničanov je zelo topel in
prijazen, ti so seveda z veseljem pripravljeni ponuditi vse informacije, ki bi lahko
koristile. Kljub temu pa včasih pripovedovanje o tako kočljivih zadevah nekaterim še
66
vedno povzroča težave. Vsi so si namreč enotni, da si v času obstoja bivše
Jugoslavije ljudje niso upali govoriti o taborišču, pa čeprav je bilo to v zavesti vseh.
Javna tajna, saj še danes delu vasi, kjer je bilo taborišče (ki je zdaj sicer pozidano),
domačini pravijo »v logerju«. Vsi so torej vedeli, a nihče si o tem ni upal govorit.
Tudi 20 let po osamosvojitvi Slovenije pa nekateri zelo neradi govorijo o tem. Kot da
bi se še vedno bali, da bi jim to lahko kakorkoli škodilo. S pomočjo prigovarjanja
ostalih domačinov pa le spregovorijo tudi ti. In ko je enkrat obrambni zid predrt,
začnejo informacije kar pronicati iz ust govorcev, ki so doživeli mnogo, a to potlačili
nekam v podzavest.
Jasno je, da je okoliško prebivalstvo taborišče doživljalo na svoj, popolnoma
drugačen način, kot so ga doživljali bodisi ujetniki bodisi stražarji v njem. Taborišče
je bilo zastraženo in odeto z bodečo žico, tako da prebivalci vanj niso niti mogli niti
smeli vstopiti. Kljub temu pa je prihajalo do izjem, ki so bile odvisne od potreb
taboriščne uprave ali od iznajdljivosti otrok. Poleg tega so domačini velikokrat
gostili svojce, ki so prihajali v Borovnico, v upanju, da bodo srečali svoje bližnje ter
jim prinašali hrano in pakete s priboljški. Ti so sicer redkokdaj prišli neokrnjeni do
ujetnikov, saj so stražarji že prej pobrali, kar se jim je zdelo uporabno. Informator
Anton Luglio pripoveduje, da je pri njih gostoval oče ujetnika Melandri:
»Eden se je pisal Melandri. En fant. Od njega oče je bil pa iz Ravene. Je pa
prišel do nas, ker smo malo v družini jezik obvladal. In je pol s tem Prvinškom
dobil kontakt. Verjetno tudi ga je drago koštalo, ne, da je pol sina spustil do nas.
K nam je pa prinesel parmezan pa makarone pa vse te delikatese. In je mama
skuhala za njega, za tega Melandrija, pa za njegovega prijatla kosilo. In ga je
spustil za dve ure pa pol, tri, da so bili skupaj pri nas v hiši, ne.« (Luglio, 2010).
Pogovori so potekali za zaprtimi vrati jedilnice in otroci niso smeli biti zraven, zato
se informator ne spominja, o čem so govorili. Leta 1962 se je omenjeni ujetnik,
takrat že izšolan kirurg, z ženo in dvema otrokoma vrnil v Borovnico. Prišli so na
obisk tudi k Lugliovi družini, da bi se njegovi materi zahvalili za pomoč, ki jo je
nudila v času njegovega ujetništva. Hkrati je Melandri ženi želel pokazati Prvinška.
Tega so našli kot čisto navadnega delavca v Liku, kjer je valil hlode. Ob tej priliki je
67
v pogovoru Melandri tudi omenil, da je moral njegov oče takrat kar precej plačati, da
so ga spustili iz taborišča. Tako je torej prihajalo do izjem, predvsem če si je kdo
lahko kupil začasni izpust iz taborišča ali celo vrnitev v domov (Čepon, 2010;
Luglio, 2010).
Anton Luglio pripoveduje tudi o dekletu iz Reke, katere fant je bil v ujetništvu
v Borovnici. Ta ga je hodila »obiskovat« in je nekajkrat tudi prespala pri Luglievi
družini. Ker je bila šivilja, je v zameno za gostoljubnost Luglievi materi in sestram
kaj zašila, da bi se oddolžila za pomoč. Sicer pa pripoveduje, da se dekle s fantom ni
srečalo, ampak ga je samo videla, kako je hodil mimo na delo in mu včasih
pomahala, stiki pa so bili strogo prepovedani (Luglio, 2010).
Tudi Jože Doljšak se spominja, kako sta prišli dve dekleti na obisk k nekemu
ujetniku. Ena je bila ujetnikova sestra, druga pa njegovo dekle. Prvič, ko sta prišli, je
prijazen stražar poiskal ujetnika in ga spustil, da se je srečal z dekletoma. Pri
Doljškovi družini so jim nato skuhali kosilo in ujetnik je z dekleti ostal še cel dan.
Ko se je zvečer moral vrniti v taborišče, sta se tudi dekleti odpravili domov. Nato sta
se čez kakšen mesec ponovno vrnili, vendar tokrat Prvinšek ni pustil, da bi se srečali
z ujetnikom. V zameno je zahteval denar, vendar dekleti nista želeli plačati. Zato ju
je Prvinšek ustrelil v noge in eno izmed deklet ranil, tako da so jo morali odpeljati v
bolnišnico v Ljubljano (Doljšak J., 2010).
Najverjetneje obstaja še več podobnih pripovedi, kako so ljudje pomagali
svojcem ujetnikov in jih gostili na svojih domovih, mnogo pa jih je najbrž tudi že
utonilo v pozabo. Poleg tega je samo okoliško prebivalstvo skušalo pomagati
ujetnikom, saj so se jim zaradi muk in podhranjenosti zelo smilili. Obstaja kar nekaj
pripovedi o tem, kako so ljudje na skrivaj (včasih pa tudi ne) ujetnikom dajali hrano,
da so jim vsaj malo olajšali življenje in potešili lakoto, ki so jo trpeli. Alojz Čepon se
spominja, da so ženske ujetnikom kar kuhale, ko so v bližini njihove hiše popravljali
cesto, da bi jim vsaj malo pomagale. France in Jože Doljšak se spominjata, kako je
njuna mati ujetnikom nastavljala paradižnik, ki je bil že precej zrel in ga doma ne bi
porabili.
»Pol pa, sej pravim, mi smo bli tam dol, smo imeli dost gajtrc pa še na njiv
paradajza je blo dost. Mama prav: 'Kdor hoče, fantje, paradajz.' No, pa tale
68
Klander, je bil kot da je naš, ne. /…/ In pravi mati: 'Lej kolk je paradajza tu,
bo kmal segnil.' Je reku: 'Mama, lej: grejo fantje z dela. Luft ti bi pojedel, če
bi ga dala.' Brž sva krompir v gajtard, pa tisto pobrala, tist paradajz pa
pehar. Pol pa ke na kolc, je bil kolc, pa mama dala. Prav: 'Mama, kr na kolc
deni al pa na tla. Pa paradajz not.' Pa pridejo tej fantje, jih ta Klander
ustavi: 'Fantje, vzemte vsak en paradajz, ne da bi eden dva en pa nič.' In pol
je blo tako. Je neki zmankal ne, je rekla mama: 'Jaz bi šla še ke iskat, a ne da,
le počakte.' Ta Zelič jih je pa s kopitom tolku. Je pa tale, ta Klander, skoču,
ga zagrabu takule. Sem mislu, da bo ven iz tiste uniforme padu, tako ga je
zruku. Prav: 'Jaz sem bil v Nemčiji pa niso z mano tako delal kot ti tle! Mulc,
da te jaz vidim samo še enkrat! Al jih bom pa tukile ustavu pa vprašu kaj
delaš.' Mislim, dokaj pošten ta človk, a ne, je bil. In, sej pravim, mama je šla
še ke paradajz natrgat in ga fantom tud dala. Kadar so šli mim so sam gledal
taku.« (Doljšak J., 2010).
Podobno pripoveduje tudi Slavko Žitko, čigar žena je bila rojena v Goričici.
Tja so ujetniki hodili po drva in njena mati je videla, da so ti lačni.
»Je pa šla pa polento skuhala, pa ob cesto v grabnu noter stresla polento. Tej
ujetniki so to vidli pa so počasi pobirali pa jedli. Sej ta stražar jim nič ni hotu,
nekako ni opazil, al kaj. In tle gor, g. Korbar, je bil zelo zagrizen. Je pa prletu
dol, mamo postavu v kot, pa oba otroka, da bo mamo ustrelu. Otroc so se
postavili pred njo in jokal. In tako jo je pol pustil. Je reku: 'Še enkrat, da vidim,
bom vas ustrelu.' To je ta dogodek bil, ko so hodili po drva. Mama si je pa
mislila: 'Lačni so, zakaj nebi?' Pa svojo trgovinico je imela, je imela moke pa
tega dovolj, pa je skuhala pa ke odzunej, ne. Pa je on vidu gor iz hriba dol,
ne.« (Žitko, 2010).
Ob tej zgodbi se nam vnovič potrdi dejstvo, da je bilo vedno odvisno, kdo je
ujetnike (ali, v tem primeru, prebivalce) zalotil pri nedovoljenem dejanju. Nekateri
stražarji so ujetnikom pustili, da vzamejo, kar jim je bilo ponujeno, nekateri pa tega
69
niso odobravali, četudi so jim ljudje to ponudili v dobri veri, da bi jim pomagali. V
tem primeru se je stražar celo znesel nad žensko, ki so se ji ujetniki smilili in je le
želela pomagati. Na podoben način to komentira tudi Ivan Žerjav, ki je videl, kako so
ujetniki vozili vodo iz studenca v taborišče. Iz studenca je voda tekla po grabnu, kjer
je rasla neka rastlina. Če so bili stražarji dobri, so ujetnikom, ki so prišli po vodo,
dovolili, da so odtrgali rastlino in jo pojedli (Žerjav, 2010).
Ana Zakrajšek je bila sicer rojena šele leta 1944, tako da se taborišča ne
spominja, vendar ji je nekaj pripovedovala mati. V njihovi hiši je bil namreč lociran
prvi štab taborišča. Mati ji je pripovedovala, da so ob taborišču imeli njivo, na kateri
je rasla pesa za prašiče. Če v bližini ni bilo nobenega stražarja, so jim peso metali čez
ograjo. Ujetniki naj bi bili tako lačni, da so se kar zapodili vanjo in jo pojedli z listi
vred. Kljub temu da je njihova hiša praktično mejila na taborišče in da je v njej imel
štab svoj prvi sedež, Ana Zakrajšek pripoveduje, da doma o tej temi niso nikdar
govorili. Jasneje so spregovorili šele, ko so spoznali Ezia Martina, ki je prišel na
obisk prvič leta 1990 (Zakrajšek, 2010).
Slavko Žitko pripoveduje, kako so kot otroci hodili nad Valenčičevo jamo v
bližini taborišča, kjer so ujetniki kopali pesek in ga vozili v taborišče. Otroci so
nabrali jabolka in jih metali ujetnikom v jamo, kar je opazil eden izmed stražarjev.
»Vsake tolk je pa paznik, ta ki jih je pazu, ti partizani, ki so tle bli, sej veš, na
tem mestu je baraka bla, to je ta hiša. Je pa vidu, da dol jabolka mečemo. Je
šel pa gor skoz pa nam zagrozu, da bo streljal, ne. Ampak nebi. No in pol smo
tako, kadar ga ni blo, pa smo spet metal. Eden od ujetnikov nam je nožček v
zahvalo gor vrgu. Smo nož dobil, smo pol jabolka lahko rezal, takrat pa nožev
ni bilo.« (Žitko, 2010).
To pa ni bil edini primer, ko so bili tudi otroci solidarni do ujetnikov. Jože
Doljšak pripoveduje, kako sta se s prijateljem v nedeljo odpravljala k maši. Oče mu
je oblekel suknjič, vendar sta si fanta zaželela tudi pasov. Zato sta nabrala jabolka in
jih peljala do taborišča. Doljšak je malo poznal stražarja in mu razložil, da bi rada
pasove in bi zato ujetnikom nesla nekaj jabolk. Stražar jima je dejal, naj počakata le
toliko, da gre on mimo barake in da ne vidi, kako bosta delila jabolka. Tako sta
70
počakala in nato začela metati jabolka ujetnikom. Ti so jima v zahvalo dali vsakemu
dva pasova (Doljšak J., 2010).
Solidarnost domačinov je bila tista, ki je vsaj malo pripomogli k lažjemu
življenju ujetnikov in ti so jim bili za to seveda zelo hvaležni. To dokazuje že samo
vračanje nekaterih bivših ujetnikov, ki so se ob vrnitvi v Borovnico prišli zahvaliti
družini, ki jim je pomagala. Čeprav še mladi, so se tudi otroci zavedali trpljenja
ujetnikov in jim tudi sami tako skušali pomagati. Čeprav je bilo podobnih zgodb
najbrž še več, pa ne smemo pozabiti, da so bile te še vedno v manjšini. Nekateri
izmed informatorjev se sploh ne spominjajo, da bi kateri izmed domačinov tako
pomagali ujetnikom, če pa že so, so bili to redki primeri. Večina jih je namreč še
vedo »zatiskala oči«, predvsem v luči vsega hudega, ki je v času druge svetovne
vojne italijanska vojska zadala Borovničanom. Veliko (tako Borovničanov kot
prebivalcev okoliških vasi) je bilo v vojnih letih deportiranih v taborišče Visco
(približno 65 družin) v Videmski pokrajini ali na otok Rab (približno 40 ljudi).
Večina se jih je sicer vrnila, vendar je spomin na kruto ravnanje ostal. Še bolj boleč
pa je bil spomin na »preserski proces«. Decembra 1941 so namreč partizani v vasi
Preserje izvedli sabotažo, v kateri so umrli 4 italijanski vojaki, zaradi tega pa je 7.
marca 1942 sodišče na smrt obsodilo 28 ljudi, in večina teh je prihajala iz Borovnice
in okolice. 10. marca je bilo izvedenih 16 usmrtitev, ki so se v zgodovino zabeležile
tudi kot najbolj številčna sodna usmrtitev v enem dnevu, ki je bila po letu 1941
izvedena v »Ljubljanski pokrajini«. Ker so bili obremenjeni s takimi spomini, si
veliko ljudi bodisi ni upalo (ker so se bali paznikov) bodisi ni želelo pomagati
ujetnikom (Pupo, 2010, 210).
71
6 IZBOLJŠANJE RAZMER IN IZPUŠČANJE UJETNIKOV
Od avgusta 1945 dalje so se razmere v taborišču začele izboljševati. Razlogov
za to je več, predvsem pa naj bi temu pripomogel pritisk javnosti, saj so se novice o
nehumanih razmerah v taborišču hitro širile. Tržaški časopis tako poroča, da je Rdeči
križ Slovenije zaradi pritiska javnosti pozval Mednarodni komite Rdečega križa, naj
ustanovi komisijo, ki bo obiskala taborišča v Jugoslaviji. Tako naj bi ta komisija
poročala o realni situaciji v taboriščih in ovrgla fašistično kampanjo proti Jugoslaviji
(Il Corriere di Trieste, 12. 7. 1945, 2).
Do ugotovitev o slabih razmerah v taborišču je prišlo tudi jugoslovansko
notranje ministrstvo, ki je priznalo, da je bilo v prvih mesecih ravnanje z vojnimi
ujetniki proti vsem predpisom. Zahtevali so, da se higienske in bivalne razmere
uredijo, prav tako naj se popravi odnos paznikov. Razmere so se morale uskladiti s
Konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki, hkrati so morali ravnati v skladu z
navodili, ki jih je izdalo Ministrstvo za narodno obrambo. Prehrano so morali
prilagoditi posebni tabeli za prehrano vojnih ujetnikov, kjer je bila predpisana
količina in kakovost hrane. Kljub vsemu pa te izboljšave niso pomagale tistim, ki so
že utrpeli hude poškodbe organizma zaradi pomanjkanja, med katerimi so bili
predvsem mladi (Troha, 1999, 65–66; Barral, 2007, 207).
Junija 1945 je bila ustanovljena posebna komisija za pregled taborišč vojnih
ujetnikov, ki je delovala pod okvirom Komande mesta Trst. Njen namen je bil, da
čim prej izpusti vse tiste, ki niso zagrešili zločinov proti civilnemu prebivalstvu.
Tako so bili prvi ujetniki iz Jugoslavije izpuščeni že isti mesec, med njimi so bili v
glavnem civilisti. Julija so nato začeli izpuščati tudi vojake (Troha, 1999, 66–67).
Preden so ujetniki zapustili taborišče, so morali podpisati izjavo, da so z njimi
ravnali »zadovoljivo« in v skladu s Konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki, kar
pomeni, da so se jugoslovanske oblasti zavedale pomena omenjenih konvencij. To
seveda ni bilo res, vendar so vsi izjavo podpisali, samo da so jih izpustili domov. Na
ta način so se jugoslovanske oblasti seveda zaščitile, če bi jim kdaj očitali, da niso
ravnale v skladu z Ženevsko konvencijo. O podpisu izjave pripoveduje Teodoro
Francesconi (Francesconi, 1987, 311), nekaj izjav ujetnikov, ki so se vrnili v Italijo
in so jih zbrali Anglo-Američani, pa dobimo v delu Fabia Amodea in Maria J.
72
Cereghina, kjer so fotoreproducirani tudi posamezni izvirniki dokumentov (Amodeo,
Cereghino, 2008, 76–85). Tudi tu so nekateri ujetniki, poleg opisa raznih oblik
nasilja, pripovedovali o podpisu izjave pred odhodom domov. Sicer ugotavljamo, da
avtorja, Fabio Amodeo in Mario J. Cereghino, dokumentov nista podrobneje
analizirala.48
Podobno velja glede nekaterih prepisov izjav (nekatere so zelo podobne
tistim, ki sta jih objavila Amodeo in Cereghino), ki se hranijo v italijanskih arhivih,
in sta objavila Costantino Di Sante in Gianni Oliva (Di Sante, 2007, 168, 173–174,
178–187; Oliva, 2002, 21–26).
Prve repatriacije so se začele vrstiti že po 10. juliju 1945, ko je bila v taborišču
zabeleženih 3.250 ujetnikov. Prve skupine so taborišče zapuščale v manjšem številu,
nekaj deset naenkrat. Večinoma je šlo za civiliste, nekaj je bilo tudi vojakov, ki so
prihajali s tržaškega območja (Barral, 2007, 207). Tržaški časopis, pravzaprav
različica glasila ZVU v italijanskem jeziku, Giornale alleato, je že 23. julija poročal o
napovedanem prihodu 2.400 internirancev (civilistov in vojakov), ki naj bi na ta dan
prišli iz taborišča v Borovnici (Giornale alleato, 23. 7. 1945, 2). Kljub temu v
naslednjih dneh o prihodu teh ujetnikov ni besede, tako da sklepamo, da so prišli
kasneje v več manjših skupinah. Barral piše, da naj bi prva večja skupina iz taborišča
odšla 6. avgusta, in sicer okoli 700 ujetnikov, na podlagi seznama, ki so ga prejeli iz
Ljubljane. Po odhodu te skupine je v Borovnico prišla komisija OZNE, ki je vodila
intervjuje z ostalimi ujetniki. Intervjuji so potekali v dveh delih, med obema deloma
je bilo nekaj dni premora. Po vsakem je sledila repatriacija ene skupine, zadnja je
odšla 21. avgusta 1945. Takrat je za izpustitev iz taborišča zaprosil tudi Gianni
Barral in dva dni pozneje je taborišče zapustil tudi sam. Ana Zakrajšek še vedno
hrani dovolilnico, ki je bila Eziu Martinu takrat izdana.
48
Gorazd Bajc opozarja na to, da bi bilo treba anglo-ameriško dokumentacijo podrobneje raziskati in
obenem pazljivo analizirati ter posamezne do sedaj že poznane dokumente, ki so jih zgodovinarji in
drugi večkrat citirali, morda tudi drugače ovrednotiti (Bajc, 2011).
73
Slika 8: Dovolilnica, ki je bila Eziu Martinu izdana ob izpustitvi iz taborišča,
23. avgust 1945
VIR: Ana Zakrajšek
La voce libera na dan 14. avgusta poroča o prihodu na tisoče ujetnikov iz
taborišč po vsej Jugoslaviji in med drugim omenja seznam 1.203 ujetnikov iz
Borovnice, ki naj bi ga jugoslovanske oblasti predložile italijanskemu Rdečemu
križu. Nekaj teh ujetnikov naj bi že prišlo, ostali pa naj bi se vrnili v kratkem (La
voce libera, 14. 8. 1945, 2). 22. avgusta sta tako Giornale alleato kot La voce libera
poročala o prihodu 702 ujetnikov iz taborišča v Borovnici, najverjetneje skupina, ki
naj bi po napovedih Barrala taborišče zapustila 6. avgusta. Giornale alleato poroča,
da naj bi ujetniki prišli okoli 21.30 ure prejšnjega večera. 93 naj bi jih že bilo
registriranih, razkuženih, oskrbljenih in pregledanih. Večina od vseh ujetnikov je bila
že pri Nabrežini napotena v Videm. Ti, ki so prispeli v Trst, naj bi prihajali iz
območij Trsta, Pule, Gorice in Reke. Nato sledi seznam že registriranih povratnikov
po okrajih in poziv sorodnikom, naj se za informacije zglasijo na sedežu Rdečega
križa (Giornale alleato, 22. 8. 1945, 2). Podobno poroča tudi La voce libera. Hkrati
pove, da so bili pri Nabrežini preusmerjeni ujetniki, katerih sorodniki ne prihajajo iz
Trsta, Pule, Gorice ali Reke. Ujetnike so pričakali pri Silosu (v bližini tržaške
74
železniške postaje), kjer so jih nahranili, nato pa pregledali in razkužili. Že zjutraj so
se lahko vrnili k svojim družinam. Tudi tu sledi seznam povratnikov, nato pa še
obvestilo, da je RK Slovenije sporočil, da bodo v naslednjih dneh drugi seznami
nekdanjih ujetnikov prišli iz Jugoslavije (La voce libera, 22. 8. 1945, 2; Barral, 2007,
207–212).
Slika 9: Primer objave o vračanju ujetnikov iz Borovnice
VIR: Giornale alleato, 22. 8. 1945
75
Kmalu po odhodu te skupine naj bi v taborišče prišla komisija OZNE, katere
naloga je bila, da izpraša vse ujetnike in odloči, katere se lahko izpusti in kateri naj
ostanejo zaprti. Do jeseni 1945 naj bi tako odšlo veliko ujetnikov, ostali so samo še
po mnenju OZNE »najhujši« zločinci. Do junija 1946 naj bi ti bili premeščeni v
druga taborišča ali zapore, taborišče v Borovnici pa naj bi prenehalo delovati (Barral,
2007, 207–208; Troha, 1999, 66–67).
76
7 VRAČANJE UJETNIKOV IN SVOJCEV V BOROVNICO
Da taborišče v Borovnici ni bil nek nepomemben dogodek v zgodovini, ki so
ga ljudje hitro pozabili, priča tudi dejstvo, da so se (in se še vedno) v Borovnico
vračali tako ujetniki kot njihovi svojci. Prvi, zato da bi poiskali Prvinška in svojim
družinam pokazali, kdo je kriv za njihove muke v času ujetništva, ali se morda celo
skušali maščevati, drugi pa zato, da bi se poklonili spominu svojcev, ki naj bi v
Borovnici preminuli. 15. oktobra 2005 je bila v Borovnici spravna maša, ki jo je
organiziralo združenje Concordia et Pax,49 ki je za to priložnost sestavilo brošuro, v
kateri sta omenjeni tako italijanska okupacija Borovnice kot povojno nasilje
partizanov in taborišče vojnih ujetnikov.
Omenjeni Melandri, o katerem pripoveduje informator Anton Luglio, se je v
Dol pri Borovnici vrnil v šestdesetih letih. Prišel je z ženo in dvema otrokoma, saj je
želel ženi pokazati Prvinška. Žena je bila nad podobo komandanta, ki naj bi po
moževih pripovedovanjih zagrešil mnogo hudobij, povsem presenečena, saj je bil ves
razcapan in si ga je po moževem pripovedovanju predstavljala povsem drugače. Ob
tej priliki so obiskali tudi Luglievo družino, da bi se materi zahvalili za pomoč, ki jo
je nudila, ko je oče prihajal na obisk k sinu. Prav tako naj bi Luglievo družino proti
koncu petdesetih let iskal nek Herman iz Gradca, vendar so se Luglievi takrat že
preselili, tako da ni dobil stika z njimi (Luglio, 2010).
Ana Zakrajšek pripoveduje, kako se je leta 1990 srečala z Eziem Martinom, ko
se je prvič vrnil v Borovnico. Snaha njene matere je opazila, da po vasi hodita dva
tujca in si ogledujeta območje taborišča. Martin je takoj prepoznal mater gospe
Zakrajšek, gospo Marijo Hrovatin, ki jih je povabila v hišo. Tudi Barral se v svoji
knjigi spominja tega dogodka in srečanja. Datira ga na dan 16. oktobra 1990 in
omeni, da je bil poleg matere doma tudi sin Jože. Ta je bil v času delovanja taborišča
star 5 let, a kljub temu mu je veliko dogodkov iz tega obdobja ostalo v spominu. Med
49
Združenje Concordia et pax je bilo ustanovljeno leta 2000. Njen temeljni cilj je pospešiti in širiti
razumevanje med ljudi na obeh straneh goriške meje ter podpora pobudam, ki stremijo k razjasnitvi
dogodkov, ki so vpletali prebivalce na obeh straneh meje, s poudarkom na obdobje prve in druge
svetovne vojne. Člani združenja so tako italijanski kot slovenski državljani, ki imajo svoj sedež na
obeh straneh meje (Italijani v Gorici, Slovenci pa v Novi Gorici).
77
drugim je povedal, da je na lastne oči videl, kako so na mizo v hiši (ko je njihova
hiša še bila sedež štaba) položili precej dragocenosti in zlatnine, ki očitno ni bila
registrirana in zabeležena. Samo sklepamo lahko, v čigavih »žepih« so dragocenosti
končale. Od takrat so se med njimi spletle iskrene prijateljske vezi in Martin je ostal
v stikih z družino. V Borovnico se je še vračal, da bi obiskal stare prijatelje, pa tudi
ko so snemali dokumentarni film o njegovem življenju. Dokumentarec je bil posnet
leta 2004 v slovenskem jeziku z naslovom Temuen – Priča. Zgodba je povzetek
Barralove knjige in prikazuje predvsem njegova doživetja v času vojne, ujetništvo v
taborišču in rojstvo njegove ljubezni do Slovencev in žene Marije Kumrove.
Dokumentarec se zaključi z njegovo poslednjo željo, da bi ga pokopali na Kneži ob
grobu žene (Barral, 2007, 185; Zakrajšek, 2010).
Nekaj bivših ujetnikov oziroma njihovih sorodnikov se še vedno vrača v
Borovnico, kjer obujajo spomine na svojce in še zmerom iščejo podatke o svojih
bližnjih. Tako je leta 2006 v Dol prišla gospa Foglia, ki je iskala podatke o svojem
očetu. Ta naj bi bil piemontski oficir, hči pa naj bi ga nazadnje videla v Trstu, ko je
bila stara pet let. Gospa Zakrajšek pripoveduje, da sicer ni razumela italijansko, ji je
pa uspela razložiti, naj se obrne na gospoda Martina, ki bo še največ vedel. Slednji ji
je v naslednjih pismih sporočil, da mu je gospa Foglia telefonirala in obujala
spomine na svojega očeta. Tudi drugi naj bi še prihajali na kraj taborišča. Gospa
Zakrajšek je neko gospo videla že trikrat, nazadnje leta 2005 na spravni maši
Concordia et Pax (Zakrajšek, 2010).
Veliko ujetnikov se je v Borovnico vračalo z namenom, da bi se ponovno
srečali s Prvinškom. Če so se hoteli maščevati ali ne, ne moremo vedeti, vendar naj
bi jih po pripovedovanju prič prihajalo kar veliko, tako Italijanov kot Nemcev. Po
pripovedovanjih naj bi bilo Prvinška strah hoditi okoli, da ga ne bi kdo prepoznal. Po
besedah Jožeta Doljška bi ga tudi res težko prepoznali, saj se je zelo spremenil – od
komandanta do siromaka. Pripoveduje, da je večkrat prišel nek bivši ujetnik iz
Avstrije. V gostilni so mu dejali, naj se kar tam usede in počaka, če želi videti
Prvinška in Sučeviča, ki je bil še eden izmed stražarjev v taborišču. Nekaj časa zatem
sta res prišla balinat in gostilničar je nekdanjemu ujetniku namignil, da sta to onadva.
Gospod je ostal zelo presenečen, saj naj bi bila po njegovih besedah videti slabše od
navadnega delavca. Zatem je dejal, da ju ne bo ustrelil, ker je škoda nabojev, ter da
78
bi ju rajši s krampom pokončal. Tega seveda ni storil, vendar nam njegove besede
veliko povedo o tem, kako sta se morala stražarja obnašati v času delovanja taborišča
(Doljšak J., 2010). Tudi Ana Zakrajšek pripoveduje, kako so Prvinška iskali po
gostilni. Prišlo naj bi nekaj Italijanov, ki sicer niso znali slovensko, a so kljub temu
spraševali po njem. Prvinšek je bil ravno takrat v gostilni, vendar ga niso opazili,
oziroma ga niso prepoznali. Ko je slišal, da sprašujejo po njem, je takoj zbežal iz
gostilne (Zakrajšek, 2010).
7.1 Borovnica v spominu
V Dolu pri Borovnici kljub omenjeni spravni maši Concordia et Pax in ostalim
poskusom ni nobenega spomenika, ki bi spominjal na taborišče in tiste, ki so tam
umrli, oziroma preživljali neprijetne mesece. So pa zato na italijanski strani, ko so
prenovili spomenik ob »fojbi« pri Bazovici, postavili tudi nekaj spominskih tabel.
Ena od teh je naslovljena Boròvnica. Gre za poezijo avtorice Annamarie Muiesan
Gaspari, ki se v prevodu glasi takole:
BOROVNICA50
Imamo svoje spomine
in spomine iz druge roke,
torej tiste, ki jih nismo doživeli sami,
ampak smo jih za svoje vzeli, potem
ko smo jih neštetokrat slišali v družini.
Pred očmi mojega spomina, torej,
se vije lačna in razcapana procesija deportiranih.
Borovnica – poletje 1945,
rdeče zvezde – bodeča žica.
Jaz sem tista, ki se potuhnem med strnišča,
da bi vrgla kruh ujetnikom,
jaz trpim glasove,
50
Prevod U. L.
79
ki prosijo pijače,
jaz sem ženska, ki se odcepi od skupine,
ki tečem in padam,
misleč, da sem v vsakem od teh shujšanih obrazov
prepoznala svojega moškega.
Jaz, jaz in ne moja mati, ki je že umrla,
z vsemi njenimi spomini,
ki so postali moji.
Slika 10: Spominska tabla pri spomeniku ob »fojbi« pri Bazovici
VIR: Urška Lampe, avgust 2009
80
Nacionalni spomenik v fojbi pri Bazovici ne simbolizira samo žrtev, ki so bile
»odvržene v jame«, temveč vse žrtve povojnih obračunov, torej tudi tiste, ki so umrli
po tem, ko so bili deportirani v notranjost Jugoslavije. Menimo namreč, da
spominska tabla, ki je namenjena taborišču v Borovnici, ni samo naključno izbrana
poezija, temveč simbolizira trpljenje vseh žrtev deportacij in njihovih svojcev, ki so
jih zaman iskali. Na tem mestu si torej lahko postavimo naslednje vprašanje: ali je
bilo taborišče v Borovnici res tako, da si »zasluži« predstavljati simbol trpljenja v
vojnih ujetništvih? Z drugimi besedami, ali je bilo to res najhujše in najslabše
organizirano taborišče za italijanske ujetnike v povojni Jugoslaviji, ali se mu ta
pomen pripisuje zaradi bližine italijanski državi?51 Za te odgovore bo vsekakor
potrebna dodatna in poglobljena raziskava, ki bo preučila tudi ostala taborišča v
Jugoslaviji, kar bo omogočilo primerjavo različnih situacij in internih dinamik po
taboriščih, da bi lahko ugotovili, v katerih je bilo ravnanje z ujetniki najslabše. Lahko
sicer dodamo, da se v spominih ujetnikov, ki so preživeli več različnih taborišč, tudi
tista drugod po Jugoslaviji, Borovnica vedno omenja kot tisto najhujše. Obenem je v
drugih delih, ki se neposredno ne ukvarjajo z deportacijami ali situacijo po
taboriščih, ampak jih le omenjajo, Borovnica praviloma vsakič omenjena. Ne
nazadnje je treba upoštevati že omenjeno dejstvo, da se je zaradi relativne bližine
italijanski meji v Borovnico odpravilo mnogo žena, ki so iskale svojce, zanimivo pa
bi bilo ugotoviti, koliko tovrstnih »obiskov« so bila deležna ostala taborišča v
Jugoslaviji.
Upoštevati moramo seveda tudi dejstvo, da predstavlja spomenik v Bazovici
enega izmed mnogih propagandnih poskusov, kar smo omenili na začetku. Tovrstna
propaganda ni najbolj prepričljiva, saj temelji na dvomljivem in selekcioniranem
prikazovanju preteklosti ter poenostavljeni interpretaciji, čeprav se moramo tudi
zavedati, da je deloma osnovana na resničnih dogodkih. O samem spomeniku je bilo
veliko govora, prav tako o lokaciji, ki je bila zanj izbrana (Pirjevec, 2009), zato se na
tem mestu v to ne bomo spuščali. Vsekakor bi bil vreden podrobnejše analize,
predvsem njegovega pomena v revizionističnih poskusih in politični zlorabi
51
Kot vemo, se je v Borovnico odpravilo mnogo žena, ki so iskale svojce, kar je omogočala tudi
bližina italijanski meji. Zanimivo bi bilo analizirati, koliko tovrstnih »obiskov« so bila deležna ostala
taborišča v bolj oddaljenih krajih Jugoslaviji.
81
zgodovine, kakor tudi njegovega vpliva na javnost in na same odnose med
italijanskim in slovenskim (ter hrvaškim) prebivalstvom nekdanje Julijske krajine.
82
8 ALI JE BILO V BOROVNICI KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE?
V italijanskem tisku in zgodovinopisju se za taborišče v Borovnici večinoma
uporablja oznaka koncentracijsko taborišče, medtem ko se slovenski avtorji
sklicujejo na to, da je bilo v Borovnici taborišče za vojne ujetnike, prav tako
omenjeni dokument iz arhiva v Ljubljani (AS, 1). Zaradi takega očitnega nesoglasja
smo nazadnje poskušali ugotoviti, katera oznaka je najbolj primerna in kakšno je
ozadje pri uporabi ene ali druge.
Menimo, da sta problematični obe. Težko bi namreč trdili, da je šlo v tem
primeru samo in izključno za taborišče za vojne ujetnike, saj je bilo v Borovnici tudi
določeno število civilistov, ki naj ne bi bili označeni kot vojni ujetniki, temveč kot
internirani civilisti. Kljub temu da je tudi zanje veljala Konvencija o ravnanju z
vojnimi ujetniki, kar je narekovala konvencija iz Tokya, moramo ti dve skupini
obravnavati ločeno (zato so po 16. členu omenjene konvencije morala biti taborišča
za vojne ujetnike in civiliste ločena). Ne gre torej spregledati dejstva, ki najbolj
otežuje poimenovanje, in sicer da so bili v Borovnici skupaj zaprti (čeprav ne bi
smeli biti: ICRC 1934, 16. čl.) tako civilisti kot vojni ujetniki.
Če se osredotočimo še na drugo poimenovanje, koncentracijsko taborišče, je po
drugi strani težko določiti, kakšne značilnosti naj bi koncentracijsko taborišče sploh
imelo. Večina knjig in leksikonov, ko je govora o tovrstnih taboriščih, oznako
uporabljajo kot sinonim za nacistična taborišča v času pred in med drugo svetovno
vojno, čeprav so taka taborišča obstajala že prej. Zamisel o koncentriranju ljudi, ki bi
bili kakorkoli sumljivi ali državi nevarni, so prvi udejanjili Španci, ki so 21. oktobra
1896 izdali odlok, ki je dovoljeval uporabo tovrstnih taborišč v vojni na Kubi. Odlok
je dopuščal internacijo kubanskih moških, žensk in otrok z ruralnih območij v
taborišča, obdana z bodečo žico in španskimi vojaki. Razmere v teh taboriščih so bile
zelo slabe, hrane je bilo malo, prenočišča pa neprimerna. Zaradi visoke umrljivosti
(ki se je štela v tisočih) ter protestov ameriške in španske javnosti, so taborišča
nazadnje prepovedali. Naslednji so koncentracijska taborišča uporabili Britanci v
vojni z Buri, ki je trajala od 1899 do 1902. V času prve svetovne vojne so vojskujoče
se države vanje pošiljale civiliste iz sovražnih dežel, tako da so se koncentracijska
taborišča začela množiti. Kljub vsemu pa so bili v tem času ujetniki deležni pravne
83
zaščite, ki je ujetniki v nacističnih, pa tudi japonskih in sovjetskih taboriščih niso
imeli. Velikokrat so bili izročeni taboriščnim upravam, podobno se je zgodilo tudi v
primeru taborišča v Borovnici. Prav tako je bilo že omenjeno, da je bila Konvencija o
ravnanju z vojnimi ujetniki iz različnih razlogov v času druge svetovne vojne na
splošno zelo malo upoštevana (Benton, 1960, 191–193; Enciklopedija, 1982, 236–
239).
Koncentracijska taborišča so torej internacijski centri, v katerih so ljudje zaprti
iz politično ali vojaško-varstvenih razlogov, hkrati pa služijo kot kazen ali vir
izkoriščanja. Navadno je internacija naročena z izvršilnim odlokom ali vojnim
ukazom ter najpogosteje velja za skupino ljudi ali družbeni razred, ne glede ne
individualno krivdo posameznikov v skupini. Ta taborišča je treba strogo ločevati od
taborišč za vojne ujetnike, v katerih so zaprti uslužbenci vojske, ki so zaščiteni z
vojnimi zakoni. Hkrati jih je treba ločiti tudi od zaporov, v katerih naj bi bili zaprti
pravnomočno obsojeni zločinci, in drugih taborišč, v katerih so začasno pridržane
večje skupine ljudi (begunska taborišča itd.). Obstaja več vrst koncentracijskih
taborišč, za nas najpomembnejša pa so vojaška koncentracijska taborišča.52
V času
vojne so bili v tovrstna taborišča internirani civilisti, da bi jih odvrnili od morebitne
mobilizacije v vojsko ali vključitve v partizanska odporniška gibanja, služila pa so
tudi kot sredstvo ustrahovanja prebivalcev (Benton, 1960, 191–193).
Iz povedanega torej lahko z zadržkom sklepamo, da bi v primeru taborišča v
Borovnici bili načeloma ustrezni obe poimenovanji. Tako taborišče za vojne
ujetnike, ker je v njem bilo veliko pripadnikov vojske, ter koncentracijsko taborišče,
saj so bili v njem tudi civilisti, ki so bili očitno aretirani, da bi jih kaznovali. Naš
zadržek utemeljujemo z ugotovitvijo, da ni bila še opravljena podrobna raziskava, s
katero bi ugotovili, koliko vojakov se je na koncu vojne preobleklo v »civiliste«, da
bi se tako izognili ujetništvu, ter ali so bili med aretiranimi in v Borovnico odvedeni
civilisti (in »civilisti«) dejansko v preteklosti ali med vojno krivi za večje zločine, ali
so bili pomembnejši pripadniki fašističnih skupin, paravojaških enot, ovaduhi, tajni
agentje ipd. Lahko tudi rečemo, da je italijanska stran uporabljala izraz
koncentracijsko taborišče predvsem zato, ker so bile razmere v taborišču v Borovnici
52
Obstajajo še politična koncentracijska taborišča, katerih primarni namen je bilo ohranjanje
totalitarne oblasti. Najbolj ekstremi primer so bila nacistična uničevalna taborišča.
84
zelo slabe, to pa v mesecih, ko je bila svetovna javnost pod močnim vtisom, saj se je
seznanila z nečloveškimi pogoji v nacističnih uničevalnih taboriščih. Ugotavljamo
tudi, da so na italijanski strani enak izraz uporabljali za vsa druga taborišča v
Jugoslaviji, saj so očitno tudi tako skušali izvajati določen pritisk na Anglo-
Američane; skratka, da bi z negativno propagando vplivali na mirovna pogajanja.
Tudi aspekt, koliko in kako je argument nasilja s strani jugoslovanskih oblasti proti
prebivalcem italijanske narodnosti vplival na zakulisja povojnega mirovnega
dogovarjanja, ni še raziskan. Po drugi strani so jugoslovanske oblasti vztrajno
zanikale slabe razmere v taboriščih. Premalo se tudi upošteva krute razmere, ki so
jim bili ujetniki podvrženi med potjo od enega taborišča ali zbirnega centra do
drugega.
Obe rabi sta torej z določenim zadržkom primerni, v diplomski nalogi pa smo
se odločili za poimenovanje taborišče za vojne ujetnike, tudi zato, ker je tako
taborišče poimenovano tudi v edinem ohranjenem oziroma dostopnem uradnem
dokumentu s strani OZNE. S tem ga lahko štejemo kot uradno poimenovanje, z
zavestjo, da ni najbolj ustrezno.
85
9 ZAKLJUČEK
Taborišče za vojne ujetnike Borovnica je eno izmed slabše raziskanih področij
slovenskega zgodovinopisja. Na razpolago je nekaj objav italijanskih zgodovinarjev,
za popolnejši prikaz resničnih razmer v taborišču pa bi bila potrebna angažiranost
slovenskih zgodovinarjev, ki se tematiki, razen izjem, niso posvečali. Nimamo
pravega odgovora na vprašanje, ali je na to vplival občutek, da je pisanje o tej
tematiki za vsakega zgodovinarja težavno, to pa tudi z vidika predvidevanja, da bo
njegovo delo skoraj zagotovo postalo nov predmet spora med italijansko in
slovensko javnostjo, kar je včasih lahko zelo neprijetno. Raziskovanje naslovne in
podobnih tematik pa je pravzaprav nujno, če se želi preprečiti širjenje nepravilnih in
nepreverjenih podatkov.
Včasih je težko razumeti politiko in medije, ki so se na veliko ukvarjali in
razpisali na temo »fojb«, le redko pa omenjali deportacije italijanskih ujetnikov v
notranjost Jugoslavije. Fenomen namreč še zdaleč ni bil tako majhen, neznaten in
nepomemben, kot je morda videti, ker se o njem tako malo piše. Tudi ta je očitno
zadal množico krivic, muk in trpljenja, in bil pravzaprav veliko bolj množičen, kot so
bile fojbe. Zakaj je torej deportacija na tisoče ljudi bila deležna manj pozornosti v
primerjavi z nasilnimi poboji nekaj sto ljudi? Težko je dobiti prave odgovore, velja
pa sklepati v naslednji smeri. Pomembno vlogo pri tem igra način, s katerim so
jugoslovanske oblasti ljudi ubile, in še posebej, kako so se jih želeli znebiti, čeprav
so fojbe, da bi se znebili trupel, uporabljali pred tem že Nemci in Italijani sami.53
Mit, da so bili ubiti samo zato, ker so bili Italijani, se je seveda brez težav razvil in v
zadnjih letih celo utrdil. Tudi med deportiranimi je bilo več smrtnih primerov, vendar
se je velika večina ujetnikov naposled vrnila. To je seveda impliciralo, da je bila s
strani jugoslovanskih oblasti ustvarjena neka selekcija, saj se v nasprotnem primeru
ne bi nihče vrnil (ker so bili vsi Italijani). Vsakdo izmed povratnikov je s seboj nosil
svojo zgodbo in svoje spomine in ne moremo izključevati, da se jih je določeno
število zavedalo, da je bila to kazen za kolektivno krivdo režima in posledično
naroda, ki je drugemu zadal veliko gorja. Čeprav od teh verjetno niso bili vsi fašisti
in so bili po krivici poslani v jugoslovanska taborišča in zapore, so kljub jezi v sebi 53
O tem, da so fojbe uporabljali tudi Nemci in Italijani, glej podrobneje Pirjevec, 2009.
86
imeli tudi nekaj zavesti, da ima ta medalja dve plati. In druga plat medalje je bil
fašizem. Ta isti fašizem, ki je pred drugo svetovno vojno zatiral Slovence, bil med
vojno agresor in v taborišče poslal več tisoč Slovencev, med njimi ženske in
nedolžne otroke. Če bi želeli obsoditi jugoslovanska taborišča, bi morali nekdanji
ujetniki obsoditi tudi fašistična. Skratka, lažje je bilo govoriti o dogodku (o fojbah),
za katerega ni bilo prič, kot o tistem, ki je domov prinesel na tisoče glasov, ki bi
lahko na primer pripovedovali, da so jih na njihovih pohodih kamenjali in psovali in
to ne le vojaki, temveč tudi navadni ljudje ter celo mladoletni otroci,54 ki jim je bila
mesece in leta pred tem storjena podobna krivica.
Skozi diplomsko nalogo so se prepletale tri zgodbe: zgodba ujetnikov, ki so
taborišče doživljali neposredno; zgodba domačinov, ki so taborišče doživljali
posredno, kot opazovalci; in zgodba, ki jo pripovedujejo ohranjeni dokumenti. Te tri
zgodbe so skupaj sestavile celoto, ki se lahko po našem mnenju v dobršni meri
približa resnici. Ko prebiramo spomine ujetnikov, nas navdaja občutek, da
pretiravajo, in zlahka podvomimo v njihovo verodostojnost. Vendar ko se odpravimo
na teren, ugotovimo, da domačini poznajo in se spominjajo podobnih zgodb. Čeprav
so pisna in ustna pričevanja podvržena selekcioniranemu spominu in pretiravanju, je
v našem primeru primerjava pokazala, da so se zgodbe ujetnikov v bistvenih
elementih ujemale s pripovedovanji informatorjev in so se torej izkazale kot dokaj
realen prikaz situacije v taborišču in odnosa stražarjev. Čeprav so pozitivne plati
(kolikor jih je sploh bilo) običajno izpuščene55 in je raje dodan včasih pretiran opis
nekega dogodka (ne moremo se izogniti pripombi o izrednem spominu piscev, ki se
določenih dialogov in dogodkov spomnijo do potankosti), je kljub vsemu slika jasna.
Treba je seveda razumeti, da so ujetniki preživljali velike muke, včasih do te mere,
da so iz obupa raje iskali smrt, kot še naprej živeli v tistih razmerah, in so zato
njihovi spomini polni jeze in sovraštva. In ravno zaradi tega lahko cenimo osebe, kot
je Ezio Martin, ki je kljub vsemu uspel ohraniti objektiven spomin na dogodke, poleg
tega pa je še vzgojil veliko ljubezen do slovenskega jezika in ljudi ter narod vzel za
54
Glej na primer Bajc, 2011.
55 Denimo Gianni Barral omenja tudi paznike, ki so z ujetniki lepo ravnali, česar ostali večinoma ne
izpostavljajo.
87
svoje.56
Naj ob tej priložnosti spomnimo še na eno anekdoto. Pri pisanju za revijo
Zaliv je Ezio Martin na vprašanje njegovega bratranca, Renza Timaya,57 če obžaluje
kakšno priložnost iz svojega življenja, ki jo je zgubil ali zgrešil, odgovoril: »Glede
tega, kar je bilo odvisno od mene, se ne domislim ničesar, kar bi bilo pomembno.«
Nato ga je Timay vprašal: »In v zvezi s tem, kar ni bilo odvisno od tebe?« Sledil je
odgovor: »Štirideset let že vsak dan obžalujem, da se nisem rodil Slovenec.« (Zaliv,
1988, 93).
Na podlagi predelane literature, arhivskega gradiva, ustnih pričevanj in ostalih
virov je mogoče potrditi oziroma ovreči naslednje hipoteze. Hipotezo, da je bila
Borovnica eno najhujših in najslabše organiziranih taborišč v Jugoslaviji lahko le
delno potrdimo. Sicer je res, da tako meni dolgoletna raziskovalka tega področja,
Nevenka Troha, in da so takega mnenja tudi nekdanji ujetniki. O zelo slabih
razmerah in predvsem ravnanju z ujetniki pričajo tudi Borovničani, ki so takrat tam
živeli. Obenem pa bi bilo in bo potrebno opraviti obsežnejšo primerjalno raziskavo,
ki bo zajemala tudi ostala taborišča za vojne ujetnike v Jugoslaviji in šele ta analiza
bo pokazala, če so bile razmere v taborišču v Borovnici res najslabše.
Hipotezo, da so ujetniki živeli v težkih psiho-fizičnih razmerah, lahko
potrdimo, saj smo skozi diplomsko nalogo videli, da je bilo ravnanje z ujetniki tako s
fizičnega (prekomerno delo in dolge poti do delovnega mesta, usmrtitve) kot
psihičnega vidika (ustrahovanje ujetnikov, nasilne usmrtitve, znašanje nekaterih
paznikov nad njimi) ne samo neprimerno, temveč celo pretirano nasilno in je
vzbujalo strah. Te razmere so privedle do izčrpanosti, fizičnih poškodb, v nekaterih
primerih celo smrti, vsekakor pa so na ujetnikih pustile psihične posledice (čeprav o
jakosti slednjih zgodovinar ne more presoditi).
Hipotezo, da taboriščna uprava ni oziroma je le delno upoštevala načela
Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929, lahko prav tako potrdimo.
Sprotna analiza razmer in primerjava z načeli Ženevske konvencije je pokazala, da so
bila načela večkrat in v več členih kršena. Nad ujetniki se je izvajalo prepovedano
56
Ezio Martin se je po vojni poročil s Slovenko, Marijo, ki jo je spoznal že v času vojne. Naučil se je
slovenskega jezika in med drugim prevajal nekatera dela pisatelja Borisa Pahorja ter drugih.
57 Ta mu je pomagal pri urejanju zapiskov za revijo Zaliv in bil nato urednik Martinove knjige o
Borovnici, ki je izšla 2007.
88
nasilje (tako psihično kot fizično) in celo usmrtitve, kar je bilo s konvencijo strogo
prepovedano. Ujetniki so delali tudi na zanje neprimernih delovnih mestih in v težkih
delovnih razmerah, pod hudim psihičnim pritiskom, za svoje delo pa niso dobili
plačila. Prav tako so bile slabe higienske in prehrambne razmere, vse skupaj pa je
privedlo do razvoja epidemij, bolezni in smrti. Načela Ženevske konvencije so bila
tako le delno upoštevana; ne smemo pozabiti, da se je taboriščna uprava v nekaterih
primerih konvencije vseeno držala in je ni kršila v celoti.
Nadalje je potrebno poudariti, da vseh pričevanj nekdanjih ujetnikov ne
moremo enako ovrednotiti. Monografija Giannija Barrala je šolski primer, kako je
lahko spomin nekega ujetnika, ki je vsaj delno doživel težko življenje v taborišču v
Borovnici, relativno čist, objektiven in še zdaleč ne nagnjen k pretiravanju ali
posploševanju. Po drugi strani pa so tu spomini ostalih ujetnikov oziroma njihovih
potomcev (Lionello Rossi Kobau, Franco Gobbato in Franco Razzi) bolj subjektivni
in čustveno obarvani. Krutost nekaterih zgodb in pripovedi nas lahko včasih tako
presune, da podvomimo v njihovo verodostojnost, vendar smo preko diplomske
naloge ugotovili, da je večina teh zgodb, čeravno pretirano čustveno obarvanih,
resničnih ali vsaj zelo blizu resnice. Tako lahko hipotezo, da so spomini italijanskih
ujetnikov subjektivni in nagnjeni k pretiravanju, potrdimo do te mere, da rečemo, da
so sicer res subjektivni in pretirani, vendar po svoje v večini tudi resnični.
Hipotezo, da so bile »fojbe« v preteklosti deležne večje znanstvene in medijske
pozornosti kot deportacije italijanskih vojnih ujetnikov v notranjost Jugoslavije,
lahko na podlagi v diplomskem delu podane analize potrdimo. »Fojbe« so bile iz že
navedenih razlogov medijsko veliko bolj zanimive in politično mnogo bolj
»uporabne« (predvsem ko je govora o mirovnih pogajanjih po drugi svetovni vojni),
kot deportacije same. Tudi v procesu revizije zgodovine, ki smo mu v zadnjih dveh
desetletjih priča v Italiji, so »fojbe« veliko bolj priročen in izrabljen segment, zato se
jim je tudi zgodovinska stroka veliko bolj posvečala. Prav iz tega razloga so po
našem mnenju potrebne raziskave tudi na področju deportacij italijanskih vojnih
ujetnikov, saj se nam je ob zbiranju gradiva za diplomsko nalogo odprlo mnogo
novih, še nerazrešenih vprašanj, tako glede deportacij samih (kam, kdo, zakaj) kot
glede številk in seznamov deportiranih ter ne nazadnje glede še najmanj
upoštevanega problema repatriacij.
89
10 KRONOLOGIJA
2.–10. maj 1945 – obdobje najbolj številnih aretacij in deportacij vojnih ujetnikov;
20. maj 1945 – vodstvo taborišča v Borovnici prevzame Primorska četa, na čelu
katere je Ivan Levpušček;
23. maj 1945 – prihod prvih ujetnikov v Borovnico (s to skupino pride tudi Gianni
Barral);
30. maj 1945 – Gianni Barral postane administrator komande taborišča vojnih
ujetnikov v Borovnici;
9. junij 1945 – podpis Beograjskega sporazuma;
27. junij 1945 – Giuseppe Stanzione imenovan za notranjega komandanta taborišča;
začetek julija 1945 – prihod komisije OZNE v Borovnico;
10. julij 1945 – največ ujetnikov v Borovnici, okoli 3.250; zatem se začnejo
repatriacije prvih ujetnikov;
28. julij 1945 – odhod Primorske čete, ki jo zamenja Kranjska četa, Ivana Levpuščka
na vodilnem položaju nadomesti Vinko Prvinšek;
6. avgust 1945 – prva večja skupina (okoli 700 ujetnikov) izpuščena iz taborišča v
Borovnici;
po 6. avgustu 1945 – prihod komisije OZNE;
23. avgust 1945 – Gianni Barral zapusti Borovnico;
21. oktober 1945 – v taborišču je še 342 ujetnikov;
spomladi 1946 –taborišče vojnih ujetnikov v Borovnici naj bi prenehalo delovati.
90
11 KRATICE
CLN – Comitato di Liberazione Nazionale
čl. – člen
KPS – Komunistična partija Slovenije
OZNA – Organizacija za zaščito naroda oziroma Odeljenje za zaštitu naroda
RK – Rdeči križ
RSI – Republica Sociale Italiana
SS – Schutzstaffel
ZDA – Združene države Amerike
ZVU – Zavezniška vojaška uprava
91
12 VIRI IN LITERATURA
12.1 Arhivski viri
AS, 1 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (AS), fond AS 1487, Centralni Komite
Komunistične partije Slovenije, t. e. (tehnična enota) 40, a. e. (arhivska enota) 5149.
AS, 2 - AS, fond AS 1489, Oblastni komite Komunistične partije Slovenije za
Gorenjsko, t. e. IV., evidenčni kartonček Vinko Prvinšek.
IRSML FVG, 1 – Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel
Friuli Venezia Giulia, Trieste (IRSML FVG), b. (busta) XXVI., d. (documento)
2135, pripoved ujetnika, ki se je vrnil iz Borovnice, maj 1947.
IRSML FVG, 2 - IRSML FVG, a. e. 144, Tommaso Ceti, zahteva po povračilu
denarja in osebnih predmetov, 15. 6. 1945 (dokumentacijo iz slovenskih arhivov, ki
jo je kopiral Roberto Spazzali, ni pa podatkov, da bi preverili, če dokument res
obstaja).
IRSML FVG, 3 – IRSML FVG, b. XXVI., d. 2139, izjava gospe Giuseppine
Manzin, ki išče svojega moža, 29. 8. 1945.
IRSML FVG, 4 – IRSML FVG, b. XXIX., d. 2251, seznam aktov o smrti ujetnikov,
ki so umrli v taborišču v Borovnici.
IRSML FVG, 5 – IRSML FVG, b. XXIX., d. 2252, Akt o smrti št. 1, Favorita
Giuseppe, 26. 6. 1945.
IRSML FVG, 6 – IRSML FVG, b. XXIX., d. 2253, Akt o smrti št. 6, Nalon
Giovanni, 1. 7. 1945.
IRSML FVG, 7 – IRSML FVG, b. XXIX., d. 2254, Akt o smrti št. 35, Lucci
Milano, 24. 7. 1945.
IRSML FVG, 8 – IRSML FVG, b. XXIX., d. 2255, Akt o smrti, Scotto Nicola, 28.
6. 1945.
IRSML FVG, 9 – IRSML FVG, b. XXIX., d. 2256, Akt o smrti št. 18, Crepaldi
Emilio fu Giovanni, 11. 7. 1945.
IRSML FVG, 10 – IRSML FVG, b. XXX., d. 2259, seznam deportiranih v
Jugoslavijo z območij Reke, Gorice, Pule in Trsta.
92
TNA, 1 – The National Archives, London-Kew (TNA), FO (Foreign Office)
371/48820 R 10045/6/92, Agreement between Supreme Allied Commander
Mediterranean and Marshal Tito [Beograjski sporazum, 9. 6. 1945]. (dokument je
kopiral Gorazd Bajc).
12.2 Ustni viri
Čepon, A. (2010): Alojz Čepon, r. 1931. Ustno izporočilo. Diktafonski zapis pri
avtorici.
Doljšak, F. (2010): Franc Doljšak, r. 1930. Ustno izporočilo. Diktafonski zapis pri
avtorici.
Doljšak, J. (2010): Jože Doljšak, r. 1936. Ustno izporočilo. Diktafonski zapis pri
avtorici.
Luglio, A. (2010): Anton Luglio, r. 1934. Ustno izporočilo. Diktafonski zapis pri
avtorici.
Martin, E. (2010): Ezio Martin (v besedilu tudi pod psevdonimom Gianni Barral), r.
1921. Zapis pri avtorici.
P. J. (2010): P. J., r. 1931. Ustno izporočilo. Diktafonski zapis pri avtorici.
Zakrajšek, A. (2010): Ana Zakrajšek, r. 1944. Ustno izporočilo. Diktafonski zapis
pri avtorici.
Žitko, S. (2010): Slavko Žitko, r. 1937. Ustno izporočilo. Diktafonski zapis pri
avtorici.
Žerjav, I. (2010): Ivan Žerjav, r. 1935. Zapis pri avtorici.
12.3 Časopisni viri
Il Corriere di Trieste (1945): I campi di concentramento in Jugoslavia, 12. 7. 1945,
2.
Giornale alleato (1945a): Ex prigionieri di guerra italiani di passaggio per la nostra
citta, 23. 7. 1945, 2.
Giornale alleato (1945b): Il ritorno da Borovnica di settecento ex internati, 22. 8.
1945, 2.
93
La voce libera (1945a): L' arrivo a Trieste di un migliaio di ex prigionieri, 14. 8.
1945, 2.
La voce libera (1945b): Arrivo di ex prigionieri dal campo di Borovnica, 22. 8.
1945, 2.
Primorski dnevnik (1945a): Obnova naših železnic, 24. 6. 1945, 2.
Primorski dnevnik (1945b): Basta!, 21. 7. 1945, 2.
Primorski dnevnik (1945c): Ogabne laži, 13. 9. 1945, 2.
12.4 Objavljeni izbrani časopisni članki
Orecchia, A. M. (ur.) (2008): La stampa e la memoria. Le foibe, l' esodo e il confine
orientale nelle pagine dei giornali Lombardi agli albori della Repubblica. Varese,
Insubria University Press.
12.5 Internetni viri
ICRC 1899 – International Committee of the Red Cross: Convention (II) with
Respect to the Laws and Customs of War on Land and its annex: Regulations
concerning the Laws and Customs of War on Land. The Hague, 29 July 1899.
http://www.icrc.org/ihl.nsf/FULL/150?OpenDocument
ICRC 1907 - International Committee of the Red Cross: Convention (IV) respecting
the Laws and Customs of War on Land and its annex: Regulations concerning the
Laws and Customs of War on Land. The Hague, 18 October 1907.
http://www.icrc.org/ihl.nsf/FULL/195?OpenDocument
ICRC 1929 – International Committee of the Red Cross: Convention relative to the
Treatment of Prisoners of War. Geneva, 27 July 1929.
http://www.icrc.org/ihl.nsf/FULL/305?OpenDocument
ICRC 1934 – International Committee of the Red Cross: Draft International
Convention on the Condition and Protection of Civilians of enemy nationality who
are on territory belonging to or occupied by a belligerent. Tokyo, 1934.
http://www.icrc.org/ihl.nsf/FULL/320?OpenDocument
94
12.6 Literatura
Amodeo, F. in Cereghino, M. J. (2008): Top secret. Trieste e il confine orientale fra
guerra e dopoguerra. Volume 2, 1945. Trieste, Editoriale FVG.
Bajc, G. (2006): Le »foibe«: contributo ad un dibattito storiografico in corso. V:
Antoni, D. (ur.): Revisionismo storico e terre di confine. Udine, Kappa Vu, 195–205.
Bajc, G. (2009): Gli angloamericani e le »foibe«. V: Pirjevec, J.: Foibe. Una storia
d'Italia. Torino, Einaudi, 295–318.
Bajc, G. (2010): Zločini fašističnega režima na Slovenskem. V: Hančič, D. (ur.):
Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju. Ljubljana, Študijski center za narodno
spravo, 127–141.
Bajc, G. (2011): Zgodba neke diplomatske note. Ozadje britanskega in ameriškega
posega v Beogradu 23. in 24. oktobra 1945 glede deportacij Italijanov iz Julijske
krajine. V: Bajc, G., Klabjan, B. (ur.): Od Trsta do Ščečina. Poti zgodovine – med
severnim Jadranom, srednjo in vzhodno Evropo: ob 70-obletnici akad. prof. dr.
Jožeta Pirjevca. Koper, Univerzitetna založba Annales (pred izidom).
Barral, G. (1988): Izjemnost in beda nekega obdobja. Zaliv, december 1988. Trst,
90–141.
Barral, G. (1989): Izjemnost in beda nekega obdobja. Nadaljevanje. Zaliv,
december 1989,Trst, 116–151.
Barral, G. (1990): Izjemnost in beda nekega obdobja. Nadaljevanje in konec. Zaliv,
december 1990, Trst, 31–85.
Barral, G. (2007): Borovnica '45: al confine orientale d'Italia: memorie di un
ufficiale italiano. Milano, Paoline.
Benton, W. (ur.) (1960): Encyclopaedia Britannica. A New Survey of Universal
Knowledge, vol. 6. London (etc.), Encyclopaedia Britannica.
Cernigoi, C. (2005): Operazione »foibe« tra storia e mito. Udine, Kappa Vu.
Cogoy, R. (2009): Uvod. V: Accati, L., Cogoy, R. (ur.): Fojbe: primer
psihopatološke recepcije zgodovine. Ljubljana, Krtina, 7 – 22.
Dassovich, M. et al. (1997): Sopravvissuti alle deportazioni in Jugoslavia. Trieste,
Bruno Fachin Editore.
Del Boca, A. (2007): Italijani, dobri ljudje? Ljubljana, Mladinska knjiga.
95
Di Sante, C. (2007): Nei campi di Tito. Soldati, deportati e prigionieri di guerra
italiani in Jugoslavia (1941–1952). Verona, Ombre corte.
Dukovski, D. (2009): Le foibe istriane 1943. V: Pirjevec, J.: Foibe. Una storia
d'Italia. Torino, Einaudi, 231–243.
Gobbato, F. G. (2005): Borovnica e altri campi per prigionieri di guerra nell' ex-
Yugoslavia 1945-…. . Pordenone, Silentes Loquimur.
Enciklopedija (1982): Enciklopedija druge svetovne vojne 1939–1945. Ljubljana,
Borec.
Francesconi, T. (1987): Bersaglieri in Venezia Giulia 1943–1945. Alessandria, Casa
editrice del Baccia.
Il Comitato promotore (2008): Appello per un convegno su: Foibe: La verità.
Contro il revisionismo storico. V: Foibe. Revisionismo di stato e amnesie della
repubblica. Udine, Kappa Vu, 15–17.
Jogan, S. (1997): Mednarodno vojno/humanitarno pravo. Ljubljana, Uprava za
razvoj – MORS.
Kacin Wohinz, M., Pirjevec, J. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866 – 2000.
Ljubljana, Nova revija.
Leghissa, G. (2009): Meja kot prispodoba – zapiski o italijanski identiteti s
postkolonialnega gledišča. V: Accati, L., Cogoy, R. (ur.): Fojbe: primer
psihopatološke recepcije zgodovine. Ljubljana, Krtina, 135–169.
Oliva, G. (2002): Foibe. Le stragi negate degli italiani della Venezia Giulia e
dell'Istria. Milano, Mondadori.
Pirjevec, J. (2009): Foibe. Una storia d'Italia. Torino, Einaudi.
Pupo, R. (2010): Trieste '45. Bari, Laterza.
Pupo, R., Spazzali, R. (2003): Foibe. Milano, Mondadori.
Razzi, F. (1992): Lager e foibe in Slovenia. Vicenza, Editrice Vicentina.
Rossi Kobau, L. (2001): Prigioniero di Tito 1945–1946. Milano, Mursia.
Spazzali, R. (1990): Foibe: un dibattito ancora aperto: tesi politica e storiografica
giuliana tra scontro e confronto. Trieste, Lega nazionale.
Troha, N. (1999): Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana,
Modrijan.
96
Troha, N. (2009): La questione delle »foibe« negli archivi sloveni e italiani. V:
Pirjevec, J.: Foibe. Una storia d'Italia. Torino, Einaudi, 244–294.
Verginella, M. (2009): Med zgodovino in spominom. Fojbe v praksi določanja
italijansko-slovenske meje. V: Accati, L., Cogoy, R. (ur.): Fojbe: primer
psihopatološke recepcije zgodovine. Ljubljana, Krtina, 23 – 72.
Vinci, A. (2011): Sentinelle della patria. Il fascismo al confine orientale 1918–1941.
Bari, Laterza.
Volk, S. (2008): Cosa ricorda la republica? V: Foibe. Revisionismo di stato e
amnesie della repubblica. Udine, Kappa Vu, 143–150.
97
13 SEZNAM SLIK
Slika 1: Približen načrt taborišča v Borovnici ............................................................ 29
Slika 2: Približna lokacija, kjer je nekoč stalo taborišče v Dolu pri Borovnici .......... 30
Slika 3: Primer akta o smrti ....................................................................................... 50
Slika 4: Lokacija, kjer naj bi po besedah enega izmed informatorjev bil ustreljen in
pokopan eden izmed štirih ujetnikov .......................................................................... 53
Slika 5: »Pri jaških« kjer naj bi bili še vedno pokopani nekateri ujetniki .................. 56
Slika 6: Izjava Giuseppine Manzin ............................................................................. 62
Slika 7: Članek Ogabne laži ........................................................................................ 64
Slika 8: Dovolilnica, ki je bila Eziu Martinu izdana ob izpustitvi iz taborišča, ........ 72
Slika 9: Primer objave o vračanju ujetnikov iz Borovnice ......................................... 74
Slika 10: Spominska tabla pri spomeniku ob »fojbi« pri Bazovici ............................ 80
