SMERNICE ZA REVITALIZACIJO IN

TRAJNOSTNO UPRAVLJANJE PLANIN

Projekt: SONARAVNO UPRAVLJANJE PLANIN V VAROVANIH OBMOČJIH (“ALPA”)

Številka projekta: 4300-764/2010

Projektna aktivnost: WP 1.3. SMERNICE ZA REVITALIZACIJO IN TRAJNOSTNO UPRAVLJANJE

PLANIN

Odgovorni koordinator:

mag. Mateja Žvikart Zavod RS za varstvo narave (SI)

Vodja projekta: dr. Mirjam Dular Datum in kraj:

junij 2013, Ljubljana

Fotografije: projektna skupina ALPA in arhiv ZRSVN

PREDGOVOR

Sezonska paša na planinskih pašnikih je odraz več stoletnega načina kmetovanja v

tem delu Evrope ter vir bogatega znanja in veščin tradicionalnih načinov izdelovanja

različnih mlečnih izdelkov. Planinska paša že dolgo ni več nuja, zato se iz leta v leto

vse več planin opušča in posledično zarašča. S tem se ne izgublja samo dragocen del

kulturne dediščine, temveč se siromaši tudi vrstna pestrost planinskih pašnikov, ki v

Evropi postajajo vse redkejši.

Tega dejstva se v Sloveniji dobro zavedamo, zato smo z avstrijskimi partnerji združili

moči in pripravili čezmejni projekt (SLO-AT), ki se ukvarja z iskanjem rešitev

trajnostnega upravljanja planin, imenovan ALPA. Projekt je bil potrjen v letu 2010,

projektne aktivnosti pa so se pričele v začetku leta 2011. V okviru projekta ALPA bodo

poleg Smernic za revitalizacijo in trajnostno upravljanje planin, ki so pred vami,

pripravljene še Smernice za učinkovito preskrbo in rabo vode na planinah, Smernice

za učinkovito preskrbo in rabo energije na planinah ter Smernice za razvoj turističnih

porduktov na planinah. Vse smernice skupaj predstavljajo celovit pregled nad

ključnimi vidiki trajnostnega upravljanja planin v prihodnosti.

S knjižico, ki je pred vami smo želeli:

- Dati pregled nad trenutnim načinom upravljanja planin v Sloveniji in Avstriji

- Najti podrobnosti/razlike med upravljanjem planin v Sloveniji in Avstriji

- Pripraviti predloge za spremembe upravljanja (na vseh ravneh)

- Zbrati priporočila in druge koristne napotke za trajnostno upravljanje planin

Smernice za revitalizacijo in trajnostno upravljanje so zasnovane kot vodič za kar

najširši krog uporabnikov – kmete, agrarne in pašne skupnosti, kmetijske svetovalce,

pripravljavce načrtov upravljanja za planine,… Ker knjižica vsebuje tudi predloge

potrebnih sistemskih sprememb lahko hkrati služi kot strokovna podlaga za uvedbo

zakonskih sprememb v upravljanju planin v prihodnosti.

Vsebino Smernic za revitalizacijo in trajnostno upravljanje planin so s svojimi

izkušnjami in znanjem sooblikovali projektni partnerji, povzeti pa so tudi izsledki

nekaterih raziskav in projektov, ki so bili na območju planin izvedeni v zadnjih

desetletjih.

mag. Mateja Žvikart

KAZALO

UVOD .................................................................................................................................................................... 6

1. PLANINSKI PAŠNIKI NA SPLOŠNO ................................................................................................... 7

2. UPRAVLJANJE PLANIN SKOZI ZGODOVINO ................................................................................. 8 2.1. TRENUTNO UPRAVLJANJE PLANINSKIH PAŠNIKOV - SPLOŠNO ............................................ 10 2.2. TRENUTNO UPRAVLJANJE PLANINSKIH PAŠNIKOV - PREGLED ZAKONODAJE .............. 11 2.3. NAJPOGOSTEJŠE PAŠNE ŽIVALI NA PLANINAH ............................................................................. 13 2.4. KMETIJSKO-OKOLJSKI UKREPI (KOP) ZA PLANINE ..................................................................... 14 2.5. OSTALI UKREPI ZA PLANINE ................................................................................................................. 15 2.6. EKONOMSKE, EKOLOŠKE, REKREATIVNE IN SOCIO-KULTURNE FUNKCIJE PLANIN ... 15

3. PLANINE NA OBMOČJIH NATURA 2000 IN ZAVAROVANIH OBMOČJIH (PARKI) ...... 16 3.1. SEZNAM VRST IN HABITATNIH TIPOV NA OBMOČJIH NATURA 2000, KI SE

POJAVLJAJO NA PLANINAH ..................................................................................................................... 18 3.2. STANJE VRST IN HABITATNIH TIPOV NA PLANINAH ZNOTRAJ OBMOČIJ NATURA

2000 IN ZAVAROVANIH OBMOČIJ ........................................................................................................ 26 4. KLJUČNE TEŽAVE UPRAVLJANJA PLANIN ................................................................................. 27

5. PRETEKLE IZKUŠNJE IN PRIMERI DOBRIH PRAKS ............................................................... 29

6. PODROBEN OPIS NEKATERIH PRIMEROV DOBRE PRAKSE .............................................. 29

7. SEZNAM TRENUTNIH ZAHTEV ZA REVITALIZACIJO IN UPRAVLJANJE PLANIN ....... 34

8. PREDLAGANE SPREMEMBE ZA UPRAVLJANJE PLANIN ...................................................... 35

9. USMERITVE ZA TRAJNOSTNO UPRAVLJANJE PLANINSKIH PAŠNIKOV ........................ 37 9.1. USMERITVE ZA DOLOČENO VRSTO KMETIJSKE RABE ............................................................... 37 9.2. USMERITVE ZA ZAGOTAVLJANJE UGODNEGA STANJA OHRANJENOSTI OGROŽENIH

VRST IN HABITATNIH TIPOV ................................................................................................................. 41 10. PRAKTIČNI IN UPORABNI NASVETI ............................................................................................ 43

11. INSTITUCIJE, KJER LAHKO DOBITE DODATNE INFORMACIJE O PLANINAH .............. 45

12. VIRI ............................................................................................................................................................ 48

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Planinski pašniki v Sloveniji in Avstriji. .................................................................... 7

Preglednica 2: Planine na avstrijskem Koroškem glede na nadmorsko višino. ...................... 8

Preglednica 3: Število in vrste pašne živine na planinskih pašnikih. ....................................... 13

Preglednica 4: Natura 2000 območja v Sloveniji in Avstriji. ....................................................... 17

Preglednica 5: Zavarovana območja v Sloveniji in Avstriji. ......................................................... 17

Preglednica 6: Seznam kvalifikacijskih vrst Natura 2000 območij, ki pokrivajo planine v obeh državah. ........................................................................................................................................ 18

Preglednica 7: Seznam kvalifikacijskih habitatnih tipov Natura 2000 območij, ki pokrivajo planine v obeh državah. ................................................................................................ 23

Preglednica 9: Primeri dobrih praks v Sloveniji in Avstriji. ......................................................... 29

Preglednica 10: Zahteve Programa razvoja podeželja 2007-2013, vezane na planine. .... 34

Preglednica 11: Metode odstranjevanja alpske kislice .................................................................. 39

KAZALO SLIK

Slika 1: Sezonska paša na planinah je tradicija. ................................................................................... 6

Slika 2: Prigon živine na planino. .............................................................................................................. 7

Slika 3: Košnja pohorskih planj leta 1961. ............................................................................................ 9

Slika 4: Paša cikastega goveda na planini Korošica. ....................................................................... 14

Slika 5: Planine med drugim omogočajo tudi spoznavanje naravnih danosti in tradicije. ..................................................................................................................................................................... 16

V nadaljevanju Slika 6 prikazuje nekaj ogroženih vrst in habitatnih tipov po uredbah Nature 2000, ki jih najdemo na pašnih planinah. .................................................................... 21

Slika 6: Mozaik ogroženih vrst in habitatnih tipov po uredbah Nature 2000. ..................... 22

Slika 7: Stanje ohranjenosti vrst – Direktiva o habitatih. ............................................................. 26

Slika 8: Stanje ohranjenosti habitatnih tipov – Direktiva o habitatih. ..................................... 26

Slika 9: Stanje ohranjenosti vrst ptic – Direktiva o pticah. ........................................................... 27

Slika 10: V zadnjih letih se vse več planinskih pašnikov zarašča .............................................. 28

Slika 11: Utrinek s prostovoljne naravovarstvene akcije na Pohorju. ..................................... 30

Slika 12: Vodni zbiralnik na planini Govnač. ..................................................................................... 31

Slika 13: Sirarjenje na planini .................................................................................................................. 32

Slika 14: V Avstriji je kmetom dana možnost priprave t.i. Naravovarstvenega načrta za kmetijo. .................................................................................................................................................... 33

Slika 15: Načrti revitalizacije planin kmetom pomagajo pri ponovni vzpostavitvi pašnih površin na planini. ............................................................................................................................... 33

Slika 16: Planina s pridobljenim certifikatom izkazuje trajnostni razvoj in upravljanje. 34

Slika 17: Z nekontroliranim širjenjem alpske kislice (Rumex alpinum) se sooča precej planin na obeh straneh meje. .......................................................................................................... 39

Slika 18: Ročno odstranjevanje alpske kislice (Rumex alpinum). .............................................. 40

UVOD V preteklosti alpska paša ni bila romantična ideja naših prednikov temveč

gospodarska nujnost in način preživetja mnogih kmetij. Na žalost pa so družbeno-

gospodarske razmere v zadnjih desetletjih vplivale tudi na planine, saj se je

zmanjševanje staleža živine odrazilo v zmanjšanih potrebah po sezonski paši na

planinah. Dandanes se zato na planinah soočamo z dvema nasprotujočima si

problemoma – zaraščanjem in (pre)intenzivno rabo. V zadnjih letih se namreč

povečuje število planin, ki se zaraščajo. Na tistih še aktivnih pa je opazen trend

zaraščanja težje dostopnih oziroma bolj odročnih predelov planine, medtem ko je na

lažje dostopnih delih in v okolici pastirskih koč vse več težav zaradi prepašenosti.

Zgoraj omenjeni trendi so Sloveniji in Avstriji skupni, saj se pojavljajo na obeh straneh

meje. Z namenom preprečevanja nadaljne izgube planinskih pašnikov, smo se v

okviru projekta ALPA odločili pripraviti t.i. Smernice za revitalizacijo in trajnostno

upravljanje planin, v katerih bomo pripravili podroben pregled trenutnega upravljanja

planin, identificirali ključne težave ter poskušali najti dolgoročne rešitve. Upamo, da

bodo Smernice za revitalizacijo in trajnostno upravljanje planin služile kot uporabno

orodje za kar najširši krog uporabnikov tako v Sloveniji kot tudi Avstriji.

Slika 1: Sezonska paša na planinah je tradicija.

Slika 2: Prigon živine na planino.

1. PLANINSKI PAŠNIKI NA SPLOŠNO

Tradicija planinskega pašništva je dolga in bogata tako v Sloveniji kot Avstriji. Kljub

temu pa so med državama nekatere razlike, ki bodo predstavljene v tem poglavju.

Preglednica 1: Planinski pašniki v Sloveniji in Avstriji.

Slovenija Avstrija

Koroška Štajerska

Število planin 234 1.926

1.925

Skupna površina planin

7.580 ha 69.316 ha

46.082 ha

Povprečna površina planin

32,3 ha 36 ha 24,9 ha

Delež ( %) planin v primerjavi s skupnimi kmetijskimi površinami v državi

1,60% 8,06%

21,3%

Za avstrijsko Koroško so na voljo tudi podatki o planinah glede na njihovo nadmorsko

višino.

Preglednica 2: Planine na avstrijskem Koroškem glede na nadmorsko višino.

Nadmorska višina Delež pašnikov

manj kot 1.300 m n.v. 7%

1.300 -1.700m n.v. 59%

več kot 1.700m n.v. 34%

Delež planin v primerjavi s skupnimi kmetijskimi površinami je v Sloveniji bistveno nižji

kot v Avstriji, povprečna velikost planin pa primerljiva. Pri tem je treba opozoriti, da

podatki o številu planin v Sloveniji izhajajo iz evidenc uveljavljanja subvencijskih vlog,

zato je absolutno število planin v Sloveniji nekoliko višje. Ena agrarna/pašna skupnost

namreč lahko upravlja več planin. Povprečna velikost planin je med državama

povsem primerljiva. Glede turistične ponudbe in infrastrukture so planine v Avstriji

bistveno bolj razvite in turistično obiskane. V Sloveniji namreč velika večina planin služi

zgolj za sezonsko pašo oziroma opravljanje kmetijske dejavnosti. To dejstvo je

ključnega pomena za trajnostno upravljanje planin v prihodnje, saj razvoj turistične

ponudbe pomaga kmetom pri trženju visoko kakovostnih lokalnih produktov in

povečuje ekonomsko učinkovitost njihovih kmetij s čimer se posredno ohranja tudi

planinska paša.

2. UPRAVLJANJE PLANIN SKOZI ZGODOVINO

SLOVENIJA

V Sloveniji je planinska paša prisotna že stoletja. Razvila se je iz potrebe po dodatnih

pašnih površinah za pašo živine v poletnih mesecih. Za slovenske planine je značilno,

da so praviloma v skupnem lastništvu in v upravljanju t.i. agrarnih oziroma pašnih

skupnostih. Registracija agrarnih oz. pašnih skupnosti se je v Sloveniji začela po prvi

svetovni vojni, vendar se zaradi začetka druge svetovne vojne mnogi postopki niso

zaključili. Po drugi svetovni vojni se je izvedla nacionalizacijo premoženja, ki je še

dodatno podaljšala te (nedokončane) postopke. Od takrat naprej je opazen stalen

upad planinske paše. Leta 1994 je bila agranim/pašnim skupnostim spet dana

možnost, da rešijo svoj pravni status. Vse ga žal niso uspele rešiti, zato se težave glede

tega pojavljajo še danes. Leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske Skupnosti in

s tem tudi upravičenka do črpanja sredstev iz Evropskih Skladov. V okviru Programa

razvoja podeželja, ki se financira iz Evropskega kmetijskega Sklada sta kmetom v

Sloveniji že od leta 2001 na voljo dva ukrepa za ohranjanje planin in planinske paše.

V zadnjih letih se zanimanje za planinsko pašo večinoma zmanjšuje, kar je predvsem

posledica zmanjševanja števila živali v dolinah in nerešenih problemov pravnega

statusa nekaterih agrarnih oziroma pašnih skupnosti.

Slika 3: Košnja pohorskih planj leta 1961.

AVSTRIJA

Zgodovina planinskega pašništva v Alpah se je začela v času 6.000 let pred našim

štetjem, kar je veliko prej kot se pogosto domneva. Prve kmetijske skupnosti so se

preselile z Bližnjega vzhoda v Alpe in tam začele izpodrivati prvotne prebivalce, ki so

se ukvarjali z lovom in nabiralništvom. V tisti dobi so bile doline pogosto težko

dostopne in tudi poplavljene, zato se je paša izvajala v gozdu. Življenska doba

“ledenega moža iz Hauslabjoch-a” (3500pr.n.št.) v Alpah je potrdila ugodne

vremenske razmere, ki so dovoljevale stalno naseljevanje v višjih legah. Zlasti v

obdobju neolitika okoli 2000 pr.n.št., se je prebivalstvo v Alpah razvijalo zaradi

donosnosti soli in rudarstva. Za preživetje rudarjev na teh območjih pa je bil nujno

potreben razvoj kmetijske dejavnosti - živinoreje.

Rimski časi pričajo ne le o nenehnem razvoju planin, temveč tudi o izdelavi izdelkov,

tipičnih za to okolje. Predvsem sir je zaradi razpoložljive cestne povezave doživel

izjemen razmah. Obdobje po koncu rimske okupacije v 6. stoletju je zaznamovalo

množično, večinoma mirno izseljevanje Alemanov, Bavarcev in Slovanov. Temu je

sledila drastična klimatska sprememba, ki je privedla do množičnega izseljevanja iz

teh območij in posledično drastičnega upadanja planinskih pašnikov.

Pomemben razcvet alpskega pašništva je prinesel srednji vek. Zaradi ugodne klime je

evropska kulturna krajina v tem času dosegla svoj največji obseg pri čemer se je delež

gozda hitro zmanjšal. Do takrat se je v alpskih pokrajinah naselilo več kot 3 miljone

ljudi. Ustanovljene so bile tudi prve pašne skupnosti, ki so imele stroga in dobro

definirana pravila za povečanje pravic goveda in ovc. Ustvarjanje novih pašnikov v

gozdovih priča o močno prisotni transhumanci okoli leta 1550. Od leta 1580 je

sledilo precejšnje poslabšanje vremena zaradi izjemnega napredka ledenikov.

Najštevilčnejša uporaba planinskih pašnikov je bila zaznana proti koncu 18. stoletja.

V 19. stoletju se je ekonomski položaj kmetov na planinah začel drastično slabšati,

zato je Državna komisija leta 1887 določila: “Paša je pomemben temelj nacionalnega

bogastva in državne blaginje zato se nemudoma sprejeme odločbe o varstvu,

ohranjanju in spodbujanju planinskega pašništva.” V zgodnjem 20. stoletju je bil zato

izdan prvi Zakon o ohranjanju planin s katerim so želeli vzpodbujati in izboljšati

ohranjanje planin.

Za prvo polovico 20. stoletja je bila značilna intenzivna raba planinskih pašnikov, ki

pa se je začela zniževati v poznih 60. in 70. letih. Relativno nizka donosnost,

povezana z visokimi stroški dela je pripomogla k neizbežnemu koncu - opuščanju

planin. Danes je upadanje sicer zaustavljeno, čeprav je prihodnost planin še vedno

negotova zaradi vztrajnega zmanjševanja stalež živine.

2.1. TRENUTNO UPRAVLJANJE PLANINSKIH PAŠNIKOV - SPLOŠNO

Uspešnost upravljanja planin je odvisna predvsem od lastniške strukture, socio-

ekonomskih interesov ter ukrepov kmetijske politike.

Zakonodaja tako v Sloveniji kot tudi v Avstriji določa, da je upravljanje planin, ki so v

skupni lasti možno le preko agrarnih/pašnih skupnosti, ki imajo soglasno sprejet in

veljaven t.i. pašni red. Pašni red je dokument, ki določa pravila skupne uporabe

planine predvsem način izvajanja paše, delitev dela na planini znotraj članov

agrarne/pašne skupnosti ter izvedbo ostalih potrebnih del na planini. Upravičeno torej

lahko rečemo, da so pašni redi v bistvu načrti upravljanja za planine, vendar z vidika

varstva narave vsaj v Sloveniji pomanjkljivi, saj trenutno še ne vsebujejo

naravovarstvenih vsebin (ukrepov).

V Sloveniji je kar 91% planin v lasti večih lastnikov kar pomeni, da se upravljajo preko

agrarnih/pašnih skupnosti. 69% teh planin upravljajo agrarne/pašne skupnosti z

urejenim pravnim statusom, preostalih 31% planin pa upravljajo agrarne/pašne

skupnosti brez urejenega pravnega statusa. V praksi to močno ovira normalno

delovanje slednjih, saj ne morejo legitimno zaprositi za subvencije in druge finančne

vire, ki so jim na voljo.

V Avstriji je situacija glede lastniške strukture popolnoma nasprotna. Na Avstrijskem

Koroškem je namreč kar 80% planin v lasti enega samega lastnika. Le 18% planin pa

upravljajo agrarne skupnosti. Preostala 2% predstavljajo druge pravne oblike (npr.

služnost). Večino planin na Koroškem upravljajo kmetje iz kmetij v dolini, obstajajo pa

tudi take, na katerih je v pašni sezoni stalno prisoten pastir.

Obema državama pa je skupen problem lastnikov, ki niso kmetje. V takih primerih je

namreč zelo zahtevno zagotoviti ustrezno upravljanje planin, saj lastniki pogosto ne

razumejo pomena ohranjanja planinske paše (dedovanje zemljišč se velikokrat vidi

zgolj kot potencialni ekonomski vir).

Zakon o kmetijstvu v obeh državah določa ustrezno kmetijsko rabo, ki od kmetov

zahteva, da se kmetijska zemljišča uporabljajo po načelu dobrih kmetijskih in

okoljskih pogojev (preprečevanje preintenzivne rabe, preprečevanje zaraščanja,

ohranitev rodovitnosti tal,…). K ohranitvi tradicionalne sezonske paše in rabe

planinskih pašnikov, so v zadnjih letih veliko prispevali tudi tako imenovani kmetijsko

– okoljski ukrepi (KOP). Za obdobje 2007-2013 so bili kmetom in agrarnim

skupnostim tako v Sloveniji kot tudi Avstriji na voljo vsebinsko podobni ukrepi, ki bodo

podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.

Glede na aktualni sistem sofinanciranja so planinam trenutno na voljo sredstva iz

naslova neposrednih plačil, plačil za kmetovanje na območjih z omejenimi dejavniki

za kmetovanje (OMD) ter kmetijsko – okoljski ukrepi (KOP). Poleg tega lahko planine

v Sloveniji pridobijo tudi sredstva preko javnih razpisov občin (za razvoj kmetijstva)

in/ali preko javnih razpisov Ministrstva za kmetijstvo in okolje. Določene aktivnosti na

planinah pa so seveda lahko sofinancirane tudi preko različnih projektov npr. LEADER,

LIFE, čezmejno sodelovanje, itd.

V Avstriji se lahko lastniki planin poleg zgoraj omenjenih ukrepov odločijo tudi za

Pripravo programa revitalizacije planine ali za pridobitev certifikata planine.

2.2. TRENUTNO UPRAVLJANJE PLANINSKIH PAŠNIKOV - PREGLED ZAKONODAJE

Pri upravljanju planin so lastniki oziroma agrarne/pašnih skupnosti dolžne upoštevati

naslednjo zakonodajo:

SLOVENIJA

Zakon o kmetijstvu (UL RS št. 54/00, 16/04, 45/04, 20/06, 51/06, 45/08)

Zakon o kmetijskih zemljiščih (UL RS št. 59/96, 67/02, 36/03, 55/03, 43/11,

71/11, 58/12)

Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (UL RS št. 5/94, 38/94,

69/95, 22/97, 56/99, 72/00, 87/11)

Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana 2007.

Uredba o vrsti, obsegu in pogojih za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na

kmetiji (UL RS, št. 61/05, 45/08)

Pravilnik o registraciji dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (UL RS, št. 79/05)

Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o vsbeini vloge za izdajo

dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji (UL RS, št. 71/01,

88/01, 83/05, 45/08)

Pravilnik o sanitarno-zdravstvenih pogojih za predelavo živil rastlinskega izvora

kot dopolnilno dejavnost na kmetiji (UL RS, št. 93/01, 45/08)

Pravilnik o veterinarsko-sanitarnih pogojih za predelavo živil živalskega izvora

kot dopolnilno dejavnost na kmetiji UL RS, št. 86/03, 117/04, 126/04)

AVSTRIJA

Schutz der Almen und Förderungen der Almwirtschaft, LGBl. Nr. 38/1923 idgF

Kärntner Wald- und Weidenutzungsrechte-Landesgesetz, LGBl. Nr. 15/2003

Kärntner Landwirtschaftsgesetz, LGBl. Nr. 6/1997 idgF

Kärntner Kulturflächenschutzgesetz, LGBl. Nr. 54/1997 idgF

Bundesgesetz über ein Verbot des Verbrennens biogener Materialien ausserhalb

von Anlagen (BGBL. Nr. 405/1993)

Kärntner Naturschutzgesetz 2002, Fassung 1.10.2009

Österreichisches Forstgesetzt 1975, i. d. F. BGBL. Nr. 59/2002

Bundesministerium für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft

(2008): Sonderrichtlinie des Bundesministers für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt

und Wasserwirtschaft für das Österreichische Programm zur Förderung einer

umweltgerechten, extensiven und den natürlichen Lebensraum schützenden

Landwirtschaft. GZ BMLFUW-LE.1.1.8/0008-II/8/2008 (Änderung von GZ

BMLFUW-LE.1.1.8/0073-II/8/2007). Wien, 86 S.

BMLFUW (2006): Richtlinien für die Sachgerechte Düngung - 6. Auflage. 79 S.

Bundesgesetzblatt für die Republick Österreich (2006): WRG 1959 idF BGBl. I Nr.

123/2006

Richtlinie des Rates (1991) zum Schutz der Gewässer vor Verunreinigung durch

Nitrat aus landwirtschaftlichen Quellen (91/676/EWG)

1 – Gewerberecht bei Nebentätigkeiten

2 – Lebensmittelrecht

3 – Naturschutzrecht

2.3. NAJPOGOSTEJŠE PAŠNE ŽIVALI NA PLANINAH

Podatki o številu in vrsti pašnih živali kažejo razlike med državama. V Sloveniji je

struktura pašnih živali bolj uravnotežena kot npr. na Koroškem, kjer je delež živine več

kot 70% ali na Štajerskem, kjer je ta delež še višji - 83%.

Preglednica 3: Število in vrste pašne živine na planinskih pašnikih.

Slovenija Avstrija

% Koroška % Štajerska %

skupno št. živali 17.305

72.187

58.401 govedo in

teleta 8.525 49 52.172

72 48.253 83

ovce in koze 7.797 45 16.839

23 7.874 13

krave molznice 828 5 1.708 3 1.342 2

konji 155 1 1.468 2 932 2

Pristop določevanja upravičenih površin (GERK – grafična enota rabe kmetijskega

gospodarstva) je v Sloveniji primerjalno z Avstrijo drugačen. Slovenija se je odločila,

da upravičene površine določi v skladu z LPIS pravili, medtem ko so v Avstriji

nekmetijska zemljišča vključena v GERK (t.i. bruto površina GERKa) znotraj GERKa pa

je podan tudi delež kmetijskih površin (neto površina GERKa). Pred nekaj leti je revizija

Evropske Komisije pokazala določene nepravilnosti pri avstijskem modelu, predvsem

glede objektivnih kriterijev določanja bruto/neto površin GERKov oz. razmejitve deleža

nekmetijskih površin od kmetijskih. Neposredna primerjava med državama zato ni

ustrezna, saj je realna obtežba živali v Avstriji najverjetneje višja od izračunane.

Slika 4: Paša cikastega goveda na planini Korošica.

2.4. KMETIJSKO-OKOLJSKI UKREPI (KOP) ZA PLANINE

Ukrepi Evropske kmetijske politike so ključni ne le za ohranitev konkurenčnosti

slovenskega in avstrijskega kmetijstva, ampak tudi za zagotavljanje trajnostne rabe in

ohranjanja planin. Ker govorimo o ukrepih, ki so del skupne Evropske kmetijske

politike (CAP) je jasno, da so ti ukrepi v obeh državah oblikovani zelo podobno.

Trenutno lahko kmetje in agrarne/pašne skupnosti v obeh državah na planinah

izvajajo naslednje ukrepe KOP:

SLOVENIJA

Planinska paša (PP)

Planinska paša s pastirjem (PPP)

Košnja strmih travnikov (S35/S50) (ta ukrep se ne more kombinirati z ukrepom

planinska paša in/ali Planinska paša s pastirjem!)

AVSTRIJA

Planinska paša

Pastirska dejavnost

Košnja strmih travnikov (ta ukrep se ne more kombinirati z ukrepom Planinska

paša in/ali Pastirska dejavnost)

Kmetijsko-okoljski ukrepi (KOP) imajo pomembno vlogo pri ohranjanju planin, saj

lahko pripomorejo k preprečevanju zaraščenosti in ohranjanju tradicije. Največja

pomanjkljivost teh ukrepov pa je v njihovi prostovoljnosti, saj gre za izvajanje t.i.

nadstandarda kmetijske dejavnosti, ki za kmete ni obvezujoč.

Ker so kmetijsko – okoljski ukrepi kljub temu pomemben instrument za upravljanje

planin, morajo biti na voljo tudi v naslednji finančni perspektivi 2014-2020.

2.5. OSTALI UKREPI ZA PLANINE

V Sloveniji za planine drugih ukrepov razen neposrednih plačil, OMD in KOP ukrepov

ni na voljo. V Avstriji pa sta za planine na voljo še dva zelo učinkovita ukrepa in sicer

“Revitalizacija planinskih pašnikov” ter “Gradnja planinskih koč in upravljanje z

vodami na planinah”. Izkušnje obeh ukrepov so zelo pozitivne, zato bi ju veljalo v

prihodnje uvesti tudi v Sloveniji. Podrobnejši opis ukrepa za revitalizacijo planinskih

pašnikov je opisan v poglavju 5.1.

2.6. EKONOMSKE, EKOLOŠKE, REKREATIVNE IN SOCIO-KULTURNE FUNKCIJE PLANIN

Planinski pašniki niso namenjeni le zagotavljanju dodatnih pašnih površin (sezonska

paša), temveč opravljajo tudi številne druge funkcije. V nadaljevanju so naštete le

nekatere najpomembnejše.

Ekonomske funkcije:

Dodatne pašne površine za kmetije.

Dodaten prihodek od mlečnih in mesnih izdelkov.

Manj dela za kmeta na kmetiji v poletnih mesecih.

Visoke subvencije kritja stroškov za živali, ko so na planinskih pašnikih.

Ekološke funkcije:

Ohranjanje planinskih pašnikov prispeva k visoki biodiverziteti.

Ohranjanje značilne kulturne krajine.

Ohranjanje redkih rastlinskih in živalskih vrst ter habitatov.

Varstvene funkcije:

Planinska paša pripomore k zmanjševanju nevarnosti plazov in erozije.

Ohranjanje funcionalnosti kmetijskih zemljišč v višjih legah/predelih.

Socio-kulturne funkcije:

Ohranjene planine omogočajo spoznavanje tradicije in naravnih danosti.

Mnogo kmetov je čustveno navezanih na “svoje” planine – dediščina prednikov.

Ohranjanje tradicije in znanja.

Pomembna in zanimiva turistična ponudba.

Slika 5: Planine med drugim omogočajo tudi spoznavanje naravnih danosti in tradicije.

3. PLANINE NA OBMOČJIH NATURA 2000 IN ZAVAROVANIH OBMOČJIH (PARKI)

Natura 2000 je evropsko omrežje ogroženih vrst in habitatnih tipov. Mnoge od teh

vrst in habitatnih tipov pa se pojavljajo tudi na planinah. Obveza vsake države članice

ni le, da razglasi omrežje območij Natura 2000, temveč je hkrati odgovorna tudi za

zagotavljanje ugodnega stanja teh vrst in habitatnih tipov. Način, kako država te cilje

doseže ni natančno določen, pogoj pa je, da so ukrepi, ki jih v ta namen izvaja,

učinkoviti.

V tem poglavju bomo predstavili Natura 2000 vrste in habitatne tipe, ki se pojavljajo

na planinah na obeh straneh meje ter opredelili ključne ekološke zahteve, ki so

osnova za nadaljne upravljanje teh območij.

Preglednica 4: Natura 2000 območja v Sloveniji in Avstriji.

Slovenija Avstrija

Koroška Štajerska

Št. območij Natura 2000

286 32

41 Skupna površina območij Natura 2000

7.203 km² 548 km²

2.314 km²

Št. območij s planinami

27 ni podatka 15

Skupna površina planin v območjih Natura 2000

52,7 ha (69,5% vseh pašnikov)

350 km² (22% od vseh

pašnikov) 70 132 ha

Preglednica 5: Zavarovana območja v Sloveniji in Avstriji.

Slovenija Avstrija

Koroška Štajerska

Št. zavarovanih območij

12 (parkov) 39

Skupna površina zavarovanih območij

1.964 km² 102,8 km²

Št. zavarovanih območij s planinami

3 Ni podatka

Ni podatka

Skupna površina planin v zavarovanih območjih

20,35 km² (27% vseh pašnikov)

Ni podatka

Ni podatka

Podatki kažejo, da ima Slovenija zelo visok delež Nature 2000, zato ne preseneča

dejstvo, da je skoraj 70% pašnikov znotraj območij Natura 2000. V Avstriji je delež

planinskih pašnikov bistveno nižji (okoli 20%).

Primerjava med državama za zavarovana območja žal ni možna zaradi pomanjkanja

podatkov.

3.1. SEZNAM VRST IN HABITATNIH TIPOV NA OBMOČJIH NATURA 2000, KI SE POJAVLJAJO NA PLANINAH

Preglednica 6: Seznam kvalifikacijskih vrst Natura 2000 območij, ki pokrivajo planine v obeh državah.

Species Slovenija Koroška Štajerska Koconogi čuk (Aegolius

funereus) da da

Kotorna (Alectoris graeca

saxatilis) da da

Planinski orel (Aquila

chrysaetos) da da

da Bertolonijeva orlica

(Aquilegia bertolonii) da

Navadni koščak

(Austropotamobius torrentium*) da

Širokouhi netopir

(Barbastella barbastellus) da

Hribski urh (Bombina

variegata) da da

Gozdni jereb (Bonasa

bonasia) da da

Enostavna mladomesečina

(Botrychium simplex)

da

Velika uharica (Bubo bubo) da

Buprestis splendens da

Buxbaumia viridis da Bakreni senožetnik (Colias

myrmidone) da

Črtasti medvedek

(Callimorpha quadripunctaria) da

da

Podhujka (Caprimulgus

europaeus) da

Dular (Charadrius

morinellus) da

da

Duplar (Columba oenas) da

Zoisova zvončica (Campanula zoysii) da

Močvirksi krešič (Carabus variolosus) da

Kačar (Circaetus gallicus) da Rjavi lunj (Circus

aeruginosus) da

Pepelasti lunj (Circus

cyaneus) da

Močvirski lunj (Circus

pygargus) da

Veliki studenčar

(Cordulegaster heros) da

Kapelj (Cottus gobio) da

Kosec (Crex crex) da Lepi čeveljc (Cypripedium

calceolus) da da

Belohrbti detel

(Dendrocopos leucotos) da da

Dicranium viride da Črna žolna (Dryocopus

martius) da da

Lorkovićev rjavček (Erebia

calcaria) da

Alpska možina (Eryngium

alpinum) da

Potočni piškurji

(Eudontomyzon spp.) da

Travniški postavnež (Euphydryas aurinia) da

da

Gozdni postavnež (Euphydryas maturna) da

Sokol selec (Falco peregrinus) da

da da

Belovrati muhar (Ficedula albicollis) da

Mali muhar (Ficedula parva) da da Močvirski meček (Gladiolus

palustris) da

Mali skovik (Glaucidium

passerinum) da da

Brkati ser (Gypaetus

barbatus) da

Beloglavi jastreb (Gyps

fulvus) da da

Belka (Lagopus mutus

helveticus) da da

da Rjavi srakoper (Lanius

collurio) da da

Rogač (Lucanus cervus) da da

Vidra (Lutra lutra) da

Ris (Lynx lynx) da da Črni škarnik (Milvus

migrans) da

Rjavi škarnik (Milvus milvus) da Kratkodlakava popkoresa

(Moeringhia villosa) da

Slegur (Monticola saxatilis) da da Bukov kozliček (Morimus

funereus) da

Navadni netopir (Myotis

myotis) da

Puščavnik (Osmoderma

eremita) da

Ribji orel (Pandion

haliaetus) da

Sršenar (Pernis apivorus) da da Triprsti detel (Picoides

tridactylus) da da

Pivka (Picus canus) da Mali podkovnjak

(Rhinolophus hipposideros) da da

Riccia breidleri da Alpski kozliček (Rosalia

alpina) da da

Soška postrv (Salmo

marmoratus) da

Repaljščica (Saxicola

rubetra) da

Ruševec (Tetrao tetrix tetrix) da da da Divji petelin (Tetrao

urogallus) da da

Veliki pupek (Triturus

carnifex) da

Rjavi medved (Ursus arctos) da da

V nadaljevanju Slika 6 prikazuje nekaj ogroženih vrst in habitatnih tipov po uredbah Nature 2000, ki jih najdemo na pašnih planinah.

Ruševec

Belka

Planinski orel

Travniški postavnež

Zoisova zvončica

Skalna travišča na bazičnih tleh Alysso-Sedion albi (6110*)

Alpinska in subalpinska travišča na karbonatnih

tleh (6170).

Alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih

bregov (3220).

Slika 6: Mozaik ogroženih vrst in habitatnih tipov po uredbah Nature 2000.

Preglednica 7: Seznam kvalifikacijskih habitatnih tipov Natura 2000 območij, ki pokrivajo planine v obeh državah.

Koda Habitatni tip Slovenija Avstrija Koroška

Avstrija Štajerska

3140

Trde oligo-mezotrofne vode z bentoškimi združbami z vrstami

parožnic (Chara spp.) da

da

3220

Alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih

bregov da

da

3230

Alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami in nemškim

strojevcem (Myricaria germanica) vzdolž njihovi

bregov da

3240

Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix elaeagnos) vzdož njihovih bregov da

da

4060 Alpske in borealne resave da da da

4070*

Ruševje z vrstama Pinus mugo in Rhododendron hirsutum

(Mugo-Rhododendretum hirsuti) da

da

da

6110* Skalna travišča na bazičnih tleh

Alysso-Sedion albi da

6150 Alpska in borealna travišča na

silikatnih tleh da

da

da

6170 Alpinska in subalpinska travišča

na karbonatnih tleh da

da

da

6210(*)

Polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih

tleh (Festuco-Brometalia) (* pomembna rastišča kukavičevk) da

6230*

Vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta) na silikatnih tleh v montanskem pasu (in submontanskem

pasu v celinskem delu Evrope) da

da

da

6430

Nižinske in montanske do alpinske vlagoljubne robne

združbe z visokim steblikovjem da

da

da

6510

Nižinski ekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis,

Sanguisorba officinalis) da

da

6520 Gorski ekstenzivno gojeni

travniki da da

da

7110*

Aktivna visoka barja da

7220* Lehnjakotvorni izviri

(Cratoneurion)

da

7140 Prehodna barja da

7230 Bazična nizka barja da

7240* Alpske pionirske združbe

Caricion davallianae

da

8110

Silikatna melišča montanskega pasu do snežne meje

(Androsacetalia alpinae in Galeopsietalia ladani) /

da

da

8120

Karbonatna melišča od montanskega do alpinskega pasu (Thlaspietea rotundifolii) da

da

da

8130 Zahodno sredozemska in

termofilna melišča

da

8160*

Srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu da

8210 Karbonatna skalnata pobočja z

vegetacijo skalnih razpok da

da

da

8220 Silikatna skalnata pobočja z

vegetacijo skalnih razpok da

da

da

8230

Silikatno skalovje s pionirskimi združbami zveze Sedo-

Schlerantion ali Sedo albi-Veronicion dillenii /

da

8240* Apnenčasti podi da

8310 Jame, ki niso odprte za javnost da da

9110 Bukovi gozdovi (Luzulo-

Fagetum) da

9150

Srednjeevropski bukovi gozdovi Cephalanthero-Fagion na

apnenčastih tleh

da

9170 Hrastovo- belogabrovi gozdovi

Galio-Carpinetum

da

9180

Javorovi gozdovi (Tilio-Acerion) v grapah in na pobočnih

gruščih da

9410

Kisloljubni smrekovi gozdovi (Vaccinio-Piceetea) od

montanskega do alpinskega pasu da

da

da

9420

Alpinski gozdovi s prevladujočima vrstama Larix decidua in/ali Pinus cembra

da

da

9530*

(Sub)mediteranski borovi gozdovi z endemičnimi črnimi

bori da

da

91E0*

Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (mehkolistna loka); (Alno-Padion, Alnion incanae,

Salicion albae) da

91K0 Ilirski bukovi gozdovi (Aremonio-Fagion) da

91R0

Dinarski gozdovi rdečega bora na dolomitni podlagi (Genisto

januensis-Pinetum) da

Seznam ogroženih vrst in habitatnih tipov je precej dolg. Ugotovimo lahko, da je 30%

vrst in kar 50% habitatnih tipov skupnih kar pomeni, da se pojavljajo na planinah

obeh držav. Z vidika kmetijske rabe in ohranjanja narave so najpomembnejše vrste in

habitatni tipi, vezani na travnike.

Pregled strokovnih podlag za opredelitev območij evropsko pomembnih negozdnih

habitatnih tipov je pokazal, da so v obeh državah habitatni tipi, ki se pojavljajo na

planinah, ogroženi predvsem zaradi opuščanja kmetijske rabe (zaraščanja),

neustrezno vodene paše (točkovne preobremenitve,…) in pritiska različnih turističnih

dejavnosti. Poleg tega je v Avstriji posebej pereč problem ustrezno umeščanje

infrastrukture na planinah.

3.2. STANJE VRST IN HABITATNIH TIPOV NA PLANINAH ZNOTRAJ OBMOČIJ NATURA 2000 IN ZAVAROVANIH OBMOČIJ

V tem poglavju so zbrani podatki zadnjega poročanja Evropski Komisiji po Direktivi o

pticah in Direktivi o habitatih iz leta 2008.

Legenda:

FV – Favorable / ugodno-(pozitivno), U1 – Unfavorable – inadequate /neugodno-neprimerno, U2 –

Unfavorable – bad / neugodno-slabo, XX – Unknown/ nepoznano

SLOVENIJA

Direktiva o habitatih

AVSTRIJA

Direktiva o habitatih

Slika 7: Stanje ohranjenosti vrst – Direktiva o habitatih.

SLOVENIJA

AVSTRIJA

Slika 8: Stanje ohranjenosti habitatnih tipov – Direktiva o habitatih.

SLOVENIJA

Direktiva o pticah

AVSTRIJA

Direktiva o pticah

Slika 9: Stanje ohranjenosti vrst ptic – Direktiva o pticah.

Delež vrst in habitatnih tipov s statusom ugodne ohranjenosti je veliko večji v Sloveniji

kot v Avstriji. To je najverjetneje posledica dejstva, da se v Sloveniji planine praviloma

uporabljajo samo za sezonsko pašo z relativno nizko obtežbo brez ostalih aktivnosti

(npr. turizem, dopolnilne kmetijske dejavnosti,…).

4. KLJUČNE TEŽAVE UPRAVLJANJA PLANIN

Pretekle izkušnje planinskega pašništva kažejo, da se obe državi soočata s podobnimi

težavami zagotavljanja ustreznega upravljanja planin. V nadaljevanju so zato

predstavljene nekatere najbolj pereče težave, ki so jih navedli projektni partnerji in

upravljavci planin s pilotnih območij.

V Sloveniji so bile kot največje težave izpostavljene:

- Zmanjšana potreba po paši, ki vodi v opuščanje in zaraščanje.

- Težave pri postavljanju pašnih ograd (ograditev pašnikov).

- Nerešeni pravni statusi agrarnih/pašnih skupnosti.

- Množični-masovni turizem na posameznih točkah na planinah.

- Nekontrolirano sprehajanje psov (vznemiranje živine).

- Neusklajen pogled na razvoj planin (različni interesi npr. kmetijstva, turizma,

ohranjanja narave).

- Zaraščenje z alpsko kislico (Rumex alpinum).

- Različni interesi tistih, ki kmetujejo in tistih, ki ne kmetujejo.

- Pretirano in nekontrolirano nabiranje zelišč.

- Vožnja v naravnem okolju (štirikolesniki).

- Pogosto neučinkovita poraba subvencioniranega denarja (denar se ne porabi za

potrebe/razvoj planine).

- Slab upravljalski (pašni) sistem (pojavljajo se območja, ki so preobremenjena ter

območja, ki se zaraščajo).

- Slaba dinamika revitalizacije že zaraščenih površin v kmetijske površine.

V Avstriji so bile kot največje težave izpostavljene:

- Zmanjšana potreba po paši, ki vodi v opuščanje in zaraščanje.

- Zaraščanje s praprotjo.

- Spreminjaje pašnikov zaradi zamenjave pašnih živali.

- Izvajanje paše brez pastirjev.

- Nerešene težave z lastniki zemljišč in pašnimi pravicami.

- Težave subvencijami (npr. planinski pašniki v gozdovih).

Slika 10: V zadnjih letih se vse več planinskih pašnikov zarašča.

V Sloveniji se kot ena ključnih težav kaže problematika neurejenega pravnega statusa

agrarnih/pašnih skupnosti, ki tem skupnostim onemogoča prijavljanje na različne

razpise in ukrepe ter posledično črpanje evropskih sredstev. Z nekoliko drugačno

težavo, povezano z dedovanjem pašnih pravic pa se soočajo tudi v Avstriji.

Težave, ki so državama skupne, so povezane z neustrezno vodeno pašo. Izkušnje iz

obeh strani meje namreč kažejo, da se na vse več planinah pojavljajo območja

preintezivne rabe, medtem ko se težje dostopni deli oz. deli planin, ki so bolj oddaljeni

od planinskih koč zaraščajo.

5. PRETEKLE IZKUŠNJE IN PRIMERI DOBRIH PRAKS

Kljub težavam, ki se pojavljajo na planinah pa imamo iz preteklosti tudi nekaj

primerov dobrih praks.

Preglednica 9: Primeri dobrih praks v Sloveniji in Avstriji.

Iz seznama primerov dobrih praks lahko vidimo ključne razlike med obema

državama. Medtem, ko se v Sloveniji težave večinoma rešujejo s projektnim pristopom

in dobro komunikacijo, ima Avstrija že razvitih nekaj učinkovitih sistemskih ukrepov.

Primeri dobrih praks, ki so označeni odebeljeno bodo v naslednjem poglavju

predstavljeni bolj podrobno.

6. PODROBEN OPIS NEKATERIH PRIMEROV DOBRE PRAKSE

PROSTOVOLJNE NARAVOVARSTVENE AKCIJE (Slovenija, Pohorje)

Pohorje je pogorje, ki leži v severo-vzhodni Sloveniji in je večinoma poraščeno z

iglavci. V preteklosti se je na višje ležečih delih izvajala paša. V zadnjih destletjih pa se

Slovenija Avstrija

Prostovoljne naravovarstvene akcije Program za revitalizacijo planinskih pašnikov Projekti in povezovanje med različnimi

sektorji Certificiranje planin

Izvajanje paše na zemljiščih, ki ni v lasti kmetijskih skupnosti Priprava naravovarstvenih načrtov za kmetije

Pridobitev subvencij kljub nerešenim statusom kmetjskih skupnosti

Odstranjevanje zarasti (Kosmatica, Stangalm, Sacklalm, Friesenhalsalm)

Možnost zavarovanja odgovornosti (pri organiziranju prostovoljnih akcij)

Ponovna oživitev sirarne na planini

Ponovna mlečna proizvodnja na pašnikih Ponovna revitalizacija planinskih pašnikov Govnač, Krošnja in za Migovcem

je večina teh pašnikov opustila in posledično zarasla z gozdno vegetacijo. Zavod za

gozdove Slovenije (Enota Slovenj Gradec) je leta 1995 pripravil strategijo za

odstranitev te vegetacije.

Do leta 2002 so očistili cca. 140 ha površin. Leta 2010 je Zavod RS za varstvo narave

aktivno podprl ta prizadevanja in od takrat naprej se vsako leto v sodelovanju

različnih projektov (NATREG, WETMAN, ALPA) organizirata vsaj dve prostovoljni akciji

čiščenja zarasti.

Udeleženci prostovoljnih akcij prihajajo iz različnih organizacij – gozdarskih,

naravovarstvenih, lovskih,… veliko je tudi članov različnih lokalnih društev ter lokalnih

prebivalcev. Povprečna udeležba je 40 ljudi. Vsi udeleženci so nezgodno zavarovani,

zanje pa je organizirana tudi topla malica, ki je običajno financirana iz projektnih

aktivnosti ali posebnega sklada, imenovanega Sklad za Pohorje. Odzivi udeležencev

so vedno zelo pozitivni in na koncu v sproščujočem vzdušju običajno že padejo ideje

za naslednje prostovoljne akcije. Preko teh prostovoljnih akcij smo letno sposobni

očistiti cca. 2 ha površin.

Slika 11: Utrinek s prostovoljne naravovarstvene akcije na Pohorju.

Celovita revitalizacija planin Govnač, Krošnja in za Migovcem (pašniki znotraj TNP-ja)

Planine Govnač, Krošnja in za Migovcem ležijo na južni strani visoke planote Komne.

Te planine so bile opuščene že pred več kot 30. leti. Leta 2008 je kmet iz Bohinjske

Bistrice začel s ponovno oživitvijo.

Pašne površine se razprostirajo na 600 ha, na nadmorski višini 1500m. Dostop do

planin je možen le peš (približno 3 ure hoje).

Kmet se je v procesu revitalizacije soočal s številnimi izzivi, kot so zaraščenost,

neustrezna vodna oskrba, slaba dostopnost in pomanjkanje potrebnih objektov

(hlev/zavetišče za živino, koča za pastirja,…). Prva naloga kmeta je bila vzpostavitev

oskrbe s pitno vodo. Veliko težav mu je povzročalo tudi odstranjevanje zarasti, saj je

na nekaterih delih le-ta že prehajala v gozd. Zaradi stroge zakonodaje glede

poseganja v gozdni prostor je zato očistil le vegetacijo na kmetijskih površinah, uredil

vodni zbiralnik ter v pašni sezoni leta 2012 na planino že prignal 50 krav.

Težave zaradi manjkajočih nastanitvenih objektov na omenjenih planinah sicer

ostajajo, vendar je to vsekakor primer dobre prakse, kako je kmet kljub omejenim

lastim finančnim sredstvom zmožen sam revitalizirati planino.

Slika 12: Vodni zbiralnik na planini Govnač.

OBNOVA SIRARNE NA PLANINI V LAZU (Slovenija, planina V TNP)

V tem primeru predstavljamo uspešen model sirarske kmetije. Posebnost kmetije je lastna sirarna ter s tem predelava mleka. Na ta način kmetija dosega boljšo končno ceno mleka. Tekom poletja ima kmetija krave na planini V Lazu, kjer tudi siri. Obdobje na planini pripomore k boljšemu trženju proizvodov, saj gre za dobro obiskano panino. S tem si kmetija zagotavlja prepoznavnost ter pridobiva širšo skupino kupcev, ki so ključni tudi v preostalem delu leta. Poleg sirarne ima kmetija razvit tudi turistični del s prenočišči. Nedvomno gre za model gospodarjenja z dodano vrednostjo lastne kmetijske dejavnosti. Zaradi nizkih odkupnih cen mleka, ki se gibljejo pod 0,3 evra/liter je smiselno, zlasti za manjše in srednje velike kmete, lastne kmetijske surovine predelati

do končnega produkta ter jih neposredno tržiti. Zanimivo je, da je na obravnavanem območju malo takšnih načinov gospodarjenja, kljub kmetijskemu potencialu, ki ga to območje ima ter ne ravno visokim dohodkovnim nivojem posameznikov.

Slika 13: Sirarjenje na planini

NARAVOVARSTVENI NAČRT ZA KMETIJE ( Avstrija, sistemski ukrep za kmetije znotraj

varovanih območij)

Naravovarstveni načrt za kmetijo obsega območje celotne kmetije. Minimalni pogoj je,

da so v načrt vključene vsaj tri vsebine/območja, kmet pa se obveže, da se bo udeležil

vsaj dveh izobraževanj v obdobju, za katerega se naravovarstveni načrt pripravlja.

V postopku priprave kmet in strokovnjak za področje varstva narave vse vsebine

pregledata in uskladita. Dogovorjene zahteve se nato še grafično prikažejo, tako da

lahko kmet kadarkoli preveri na katerih zemljiščih mora izvajati določene aktivnosti.

Priprava naravovarstvenega načrta za kmetije v povprečju traja 2 dni.

Slika 14: V Avstriji je kmetom dana možnost priprave t.i. Naravovarstvenega načrta za kmetijo.

PROGRAM REVITALIZACIJE PLANIN ( Avstrija, sistemska rešitev za vse planine)

V zadnjih desetletjih je bilo veliko planinskih pašnikov opuščenih in posledično zaraslih

z gozdno vegetacijo. Z namenom ustavitve tega trenda je bil na Koroškem pripravljen

t.i. Program za revitalizacijo planin. Glavni cilj tega programa je pomagati in

usmerjati kmete, ki jih revitalizacija planin zanima, kako te površine ponovno urediti

za kmetijsko dejavnost.

Slika 15: Načrti revitalizacije planin kmetom pomagajo pri ponovni vzpostavitvi pašnih površin na planini.

CERTIFICIRANJE PLANIN ( Avstrija, planine znotraj nacionalnih parkov)

Certifikat planine je prostovoljni dogovor med lastnikom/uporabnikom planine in

upravo zavarovanega območja (parka). Potrdilo (certifikat) je zagotovilo, da ima

planina zagotovljeno trajnostno upravljanje, ki je hkrati usklajeno tudi s cilji

zavarovanega območja.

Slika 16: Planina s pridobljenim certifikatom izkazuje trajnostni razvoj in upravljanje.

7. SEZNAM TRENUTNIH ZAHTEV ZA REVITALIZACIJO IN UPRAVLJANJE PLANIN

V Programu razvoja podeželja (PRP) 2007-2013 so, kot rečeno, tudi kmetijsko-okoljski

ukrepi za spodbujanje planinskega pašništva z naslednjimi zahtevami:

Preglednica 10: Zahteve Programa razvoja podeželja 2007-2013, vezane na planine.

Slovenija Avstrija

PRP 2007-2013 PRP 2007-2013 Če gre za skupno rabo planine ali planinskega pašnika mora biti izdelan pašni red

Minimalni čas paše je 60 dni z max. obtežbo 2,23 GVŽ/ha

Uporabljajo se lahko samo gnojila, ki so dovoljena v ekološki pridelavi Prepovedana je uporaba mineralnih gnojil Uporabljajo se lahko samo fitofarmacevska sredstva, ki so dovoljena v ekološki pridelavi

Uporaba gnoja, ki se ne proizvede na planinah, je prepovedana

Obdelava travnih površin se izvaja samo na tradicionalen način ob prisotnosti živali

Naravna produktivnost pašnikov mora biti živalim zadostna (ne dohranjevanje!)

Obtežba z živino v pašni sezoni mora biti 05,-1,9 GVŽ/ha

Na pašnikih s pastirjem mora biti pastir vedno prisoten.

Pri planinski paši s pastirjem je prisotnost pastirja na planini obvezna

Po zaključku pašne sezone je potrebno izvesti čiščenje grmičevja in plevela

Pašni redi/ Ostali dokumenti Za ohranjanje pašnih površin je potrebno odstranjevanje plevela in gozdne vegetacije

Potrebno je čiščenje/odstranjevanje manjših dreves in pritlikavih grmovnic

Območja z alpsko kislico v bližini skednjev in gnojnih objektov je potrebno kositi najkasneje pred cvetenjem

Kartiranje habitatnih tipov

Kmetijsko-okoljski ukrepi (KOP) so lahko dober instrument upravljanja planin, vendar

so prostovoljni in za upravljavce planin neobvezujoči. To dejstvo je treba nedvomno

upoštevati pri bodočem načrtovanju trajnostnega upravljanja planin.

Slovenija ima veliko pašnikov v skupnem lastništvu, ki se upravljajo preko

agranih/pašnih skupnosti oziroma pašnih redov. Žal pa ti pašni redi vsaj v Sloveniji še

ne vključujejo naravovarstvenih vsebin. Zato je temu področju v prihodnosti nujno

potrebno posvetiti posebno pozornost.

8. PREDLAGANE SPREMEMBE ZA UPRAVLJANJE PLANIN

Z namenom zagotavljanja trajnostnega upravljanja planin, predlagamo naslednje

spremembe:

NA SISTEMSKI RAVNI

- Potrebno bi bilo rešiti pravni status agrarnih/pašnih skupnosti.

- Potrebno bi bilo rešiti pravni status pašnega reda (pašni red mora ostati

obvezen in nadzorovan).

- Obstoječe pašne rede bi bilo potrebno dopolniti z naravovarstvenimi

zahtevami/pogoji.

- Kmetijsko-okoljski ukrepi za planine morajo biti na voljo tudi v novem

Programu razvoja podeželja 2014-2020.

- Program razvoja podeželja 2014-2020 naj po možnosti vključuje tudi ukrepe

za revitalizacijo in pripravo načrtov upravljanja planin.

- Pripraviti bi bilo potrebno ukrep za vzpodbujanje reje avtohtonih pasem, ki so

bolj primerne za pašo na planinah (npr. cikasto govedo).

- Potrebno bi bilo predvideti ukrepe za boljšo prepoznavnost in trženje produktov

in storitev s planin.

- Potrebno bi bilo zagotoviti učinkovitejše ukrepe za preprečevanje zaraščanja

planin.

- Potrebno bi bilo zagotoviti učinkovitejše inšpekcijske nadzore na planinah

(vožnja s štirikolesniki, gorsko kolesarjenje…).

PAŠNI REDI

- Pristojna služba na področju varstva narave naj bo vključena v pripravo

pašnega reda.

- Pri pripravi pašnega reda morajo sodelovati vsi relevantni sektorji – pašni red

mora biti usklajen s cilji vseh sektorjev.

- Kmetijsko svetovalna služba mora spremljati upravljanje planin in če je

potrebno spremeniti zahteve pašnega reda na letni ravni.

- Zahteve naj bodo v pašnem redu zapisane tako, da jih je možno izvajati in

financirati preko KOP ukrepov (pašni redi so strokovna podlaga za izvajanje

ukrepov Programa za razvoj podeželja 2014-2020).

- Določitev zahtev za ohranjanje ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov v okviru

pašnega reda ne more biti uniformna (enaka za vse), temveč mora temeljiti na

vrstah/habitatnih tipih, prisotnih na posamezni planini.

KMETIJSKO-OKOLJSKI UKREPI

- Trenutno je veliko težav pri računanju obremenitve, saj je le-ta računana za

celotno kmetijo in ne za konkreten travnik. Ker je sprejemljiva obtežba odvisna

od večih dejavnikov (npr. nadmorska višina, globina in kakovost tal,

produktivnost travnika, …) bi bilo bolje, če bi se obtežba v prihodnje določala

znotraj pašnega reda in ne na splošno v okviru kmetijsko-okoljskih ukrepov

(čeprav bi bilo obtežbo treba nadzorovati preko kmetijsko-okoljskih ukrepov).

- Planinske pašnike je potrebno ohranjati (vzdrževati) s sezonsko pašo z živalmi,

ki so lokalno značilne.

- Paša mora biti vodena in nadzorovana (preprečevanje lokalnih obremenitev).

- Po koncu pašne sezone je potrebno očistiti pašne ostanke (s tem se preprečuje

širjenje plevela in lesne vegetacije na pašnikih).

- Po revitalizaciji planinskih pašnikov je potrebno površine takoj zasejati z lokalno

značilnimi vrstami.

- Uporaba fitofarmacevskih sredstev in gnojil je dovoljena, vendar le tistih, ki so

dovoljena v ekološki pridelavi.

- V primeru odstranitve lesne vegetacije na pašnikih je potrebno uporabljati

opremo, ki ustreza lokalnim razmeram.

9. USMERITVE ZA TRAJNOSTNO UPRAVLJANJE PLANINSKIH PAŠNIKOV

9.1. USMERITVE ZA DOLOČENO VRSTO KMETIJSKE RABE

Pri načrtovanju upravljanja planin naj se upoštevajo naslednja naravovarstvena

priporočila:

PAŠA

- Paša naj se izvaja z ustrezno obtežbo (odvisno od habitatnega tipa in lokanih

značilnosti. Podrobnejše usmeritve za posamezen habitatni tip so v poglavju

10.2.).

- Obtežba naj se računa samo za dejanske pašne površine (ne na celotno

površino kmetije/planine).

- Paša naj se izvaja le z živalmi, ki so lokalno značilne/tradicionalno prisotne na

planinah.

- Paša mora biti vodena in nadzorovana (preprečevanje lokalnih obremenitev).

- Na planinskih pašnikih se ne smejo pojavljati znaki prepašenosti (npr. gole

zaplate zemlje, zbita in zgažena tla,…) razen na krajih, kjer se živali hranijo in

prenočujejo.

- Zaželjeno je voditi “Dnevnik paše”, ki vsebuje vsaj osnovne informacije o (1)

obdobju paše, (2) številu živali in (3) površini pašnih območij.

- Za preprečevanje pojavljanja in širjenja alpske kislice (Rumex alpinum) živali čez

noč ne smejo prenočevati vedno na istem mestu (skozi celo pašno sezono).

- Na strmih planinskih pašnikih se mora paša izvajati na način, ki ne povečuje

erozije tal.

- Na barjih in ostalih močno vlažnih traviščih je paša prepovedana zaradi

preobčutljivosti tal.

- Dohranjevanje živali na planinskih pašnikih ni dovoljeno.

- Pri izvajanju paše mora biti posebna pozornost namenjena tudi zaščiti vodnih

virov in vodnih habitatnih tipov (preprečitev vnosa gnojil).

- Po koncu pašne sezone je potrebno pašne ostanke očistiti.

- Zaželjeno je, da se po koncu pašne sezone očisti tudi manjša grmovna zarast

ob gozdnem robu (ohranitev pašnih območij).

GNOJENJE IN ZAŠČITA RASTLIN

- Uporaba fitofarmacevskih sredstev je prepovedana.

- Uporaba fitofarmacevskih sredstev je dovoljena, vendar le tistih, ki so dovoljena

v ekološkem kmetovanju.

- Uporaba gnojil je dovoljena, ampak samo tistih, ki so dovoljena v ekološkem

kmetovanju.

- Uporaba mineralnih gnojil je prepovedana.

- Na nižje ležečih travnikih je sprejemljivo tudi gnojenje s hlevskim gnojem in

sicer do 30kgN/ha/leto.

REVITALIZACIJA PLANINSKIH PAŠNIKOV

- Na območjih, kjer se pojavljajo ogrožene vrste ptic, se posek lesne vegetacije

ne sme izvajati med 1.marcem in 1. avgustom.

- V primeru odstranjevanja lesne vegetacije na pašnikih, je potrebno uporabljati

opremo, ki je ustrezna lokalnim razmeram.

- Pri revitalizaciji planinskih pašnikov ne odstranjujemo vse lesne vegetacije,

temveč pustimo posamezna drevesa in grmovnice, ki bodo služile kot senca

med poletno vročino živini ali kot hrana prostoživečim živalim v jesensko-

zimskem času.

- Mehansko odstranjevanje lesne vegetacije bo morda potrebno za prvo

odstranitev, ki jo je treba ponoviti na vsakih 3-5 let in se izvaja na majhnih,

neenakomernih parcelah za povečanje strukturne raznolikosti.

- Zaraščene površine je potrebno očistiti, vendar na način, da se ohrani relief

zemljišča.

- Po revitalizaciji planinskih pašnikov je potrebno površine zasejati z lokalno

značilnimi vrstami.

ODSTRANJEVANJE ALPSKE KISLICE (Rumex alpinum)

V okviru projektnih aktivnosti so bili testirani tudi različni načini odstranjevanja alpske

kislice (Rumex alpinum). V spodnji tabeli so zbrana priporočila in ocena ustreznosti za

posamezen način odstranjevanja.

Slika 17: Z nekontroliranim širjenjem alpske kislice (Rumex alpinum) se sooča precej planin na obeh straneh meje.

Preglednica 11: Metode odstranjevanja alpske kislice

METODA ODSTRANJEVANJA

VELIKOST PRIPOROČILA ZA IZVAJANJE

IZKOP male

površine

Korenine alpske kislice je potrebno odstraniti na globini 10-20cm.

Dele alpske kislice je treba takoj odstraniti in očiščeno površino čimprej zasejati. Izkopavanje je lažje, če se površina prej preorje.

Orodje: kramp; predviden čas: 15-30 min / 1m2

FOLIJA male

površine

Folija mora biti dovolj debela, da se ne trga.

Priporočeno območje odstranjevanja je nekje do 15 x 15 m2

Na robovih je potrebno folijo čvrsto pritrditi pred morebitnim vetrom in/ali živalmi. Najbolje je, če se robovi prekrijejo z debelo plastjo zemlje.

Ta metoda ni primerna za območja, kjer se pojavljajo težave z meteornimi vodami, saj lahko privede do pojava erozije.

Površina mora biti prekrita s folijo vsaj 1 leto. Nato folijo odstranimo in očiščeno površino takoj zatravimo.

KOŠNJA velike in

male površine

Pokošene dele alpske kislice je potrebno odstraniti in po potrebi takoj zatraviti.

Košnjo je potrebno izvajati na vsake 4 tedne vsaj 5 let.

Pomembo je, da se s košnjo začne zgodaj pomladi, ko semena alpske kislice še niso zrela.

ODSTRANJEVANJE S PRAŠIČI

velike in male

površine

Ograja mora biti velikosti vsaj 15m x 15m. Premeščati jo je potrebno vsake 4 tedne. V ogradi naj bosta vsaj dva prašiča (ne le eden).

Priporočljiva je trojna ograja na višinah 20, 50 in 80cm. Debelina traku mora biti vsaj 2 cm.

Živalim je potrebno dnevno zagotoviti svežo vodo in dodatno hrano.

Ko se prašiče prestavi, se morajo ostanki alpske kislice pograbiti in odstraniti, očiščene površine pa takoj zatraviti.

ODSTRANJEVANJE Z ŽIVINO

velike površine

Vzpostavitev nadzorovane paše z ogradami minimalno 15m x 15m, ki se mora ohraniti vsaj 3-5 let.

Potrebna je vsakodnevna paša živine vsaj 3 ure/dan. Po 4. tednih se mora živina prestaviti drugam. Ostanki alpske kislice se morajo pograbiti in odstraniti, očiščeno

območje pa čimprej zatraviti.

Pred pašo je živalim potrebno dodati sol (kot dodatek).

Slika 18: Ročno odstranjevanje alpske kislice (Rumex alpinum).

OSTALA RABA

- Požiganje je možno, vendar mora biti previdno načrtovano in uporabljeno

samo, ko je to res nujno.

- Možna je tudi košnja v primeru, da paša ne omogoča ohranjanje vegetacije.

- Kombinacija paše in košnje je priporočljiva (velja le za nižje ležeče pašnike).

- Potreben je stalen nadzor rasti lesne vegetacije na planinske pašnike.

- Odstranitev lesne vegetacije je sicer potrebna, vendar naj se le- ta odstranjuje

selektivno (pusti posamezna drevesa/grme za senco oziroma hrano živalim).

- 10% travnika/pašnika se lahko pusti nepokošenega.

- Apnenje travnikov ni dovoljeno (velja le za habitatne tipe, ki so občutljivi na

pH).

- Potreben je stalen nadzor invazivnih vrst.

DRUGO

- Potrebno je ohranjati manjša vodna telesa, ki se ne smejo uporabljati brez

ustreznega dovoljenja.

- Turistična infrastruktura (poti, počivališča, območja parkiranja,…) mora biti

načrtovana zunaj najbolj pomembnih in občutljivih delov planinskih pašnikov.

- Za namene turistične infrastrukture naj se v čim večji možni meri uporabijo

lokalno značilni materiali (npr. les, kamen,…).

- Vzpodbujajo se tradicionalne metode proizvodnje in predelave na planinah.

9.2. USMERITVE ZA ZAGOTAVLJANJE UGODNEGA STANJA OHRANJENOSTI OGROŽENIH VRST IN HABITATNIH TIPOV

V tem poglavju so podane usmeritve za trajnostno rabo nekaterih najpogostejših

Natura 2000 habitatnih tipov, ki se pojavljajo na planinah in so neposredno povezani

s kmetijsko dejavnostjo. Te usmeritve je potrebno upoštevati pri pripravah oziroma

dopolnitvah pašnih redov in načrtov revitalizacije.

Alpske in borealne resave (4060)

Paša Košnja Drugo

- mora biti ekstenzivna - ročna ali mehanska

- previdno načrtovana in

nadzorovana

- Možno je tudi požiganje, ki

mora biti načrtovano in

uporabljeno le, če je

potrebno

Alpska in borealna travišča na silikatnih tleh (6150)

Paša Košnja Drugo

- Mora biti ekstenzivna

- Primerne živali za pašo so

govedo in konji (poniji),

medtem ko se je koz

potrebno izogibati

- Paša je bolj primerna kot košnja

(košnja se uporablja le, če paša ne

spodbuja različne strukture

vegetacije)

- Uporaba gnojil ni dovoljena

- Nekatere travnike je najbolje

pustiti pri miru (brez rabe)

Alpinska in subalpinska travišča na karbonatnih tleh (6170)

Paša Košnja Drugo

- Z nizko obtežbo (0,4

GVŽ/ha/leto)

- Lesna vegetacija ima tudi

ekološko vrednost, zato se je nekaj

lahko/mora pustiti

Vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta) na silikatnih

tleh v montanskem pasu (6230)

Paša Košnja Other / Drugo

- Obtežba med 0.3 – 1.0

GVŽ/Ha/leto

- Treba je ohraniti sezonsko

pašo

- Priporočljiva je

kombinacija košnje in

sezonske paše

- Pokošena trava se lahko

pusti na tleh, če so tla

revna s hranili

- Gnojenje ni priporočljivo

- Na nizko-ležečih travnikih

je sprejemljivo tudi

gnojenje s hlevskim

gnojem, vendar v majhnih

količinah

- Potreben je nadzor rasti

lesne vegetacije

Gorski ekstenzivno gojeni travniki (6520)

Paša Košnja Drugo

- Zaželjeno s tradicionalno

prisotnimi vrstami živalmi

- Po možnosti se spomladi

pasejo ovce, govedo pa v

jeseni

- Večinonoma ena košnja

na leto

- Menjavanje paše in košnje

je možno (pašno-kosni

sistem)

- 30%* travnikov se lahko

pusti nepokošenih.

- Za gnojenje se prednostno

uporablja hlevski gnoj (do

30kg N/ha/leto)

- Potreben je nadzor

invazivnih vrst

* To je lahko za kmete/upravljavce planin težava saj predpisi navzkrižne skladnosti določajo, da mora biti površina

obdelana vsaj 1x letno.

Prehodna barja (7140)

Nobena kmetijska raba (paša, košnja) ni zaželjena.

Apnenčasti podi (8240)

Paša Košnja Drugo

- Z nizko obtežbo - Ohranjanje panjevcev in

vodnega režima

- Potreben je nadzor

invazivnih vrst

10. PRAKTIČNI IN UPORABNI NASVETI

To poglavje je namenjeno vsem upravljavcem planin. Upamo, da bodo t.i. kontrolna

vprašanja in dodatna pojasnila v pomoč pri načrtovanju upravljanja planin v

prihodnje.

AGRARNE/PAŠNE SKUPNOSTI

- Ali ima vaša skupnsot pašni red? □ da □ ne

Če ga nimate, ga morate pripraviti, saj je obvezen. Na lokalno pristojni upravni enoti

boste dobili vzorec pašnega reda. Nato je potrebno sklicati srečanje vseh članov

agrarne/pašne skupnosti ter se dogovoriti o pravicah in dolžnostih, ki se zapišejo v

pašni red. Za vsebine s področja kmetijstva in ohranjanja narave se boste morali

obrniti na lokalno izpostavo Kmetijsko svetovalne službe in na lokalno pristojno

naravovarstveno službo. Ko je pašni red usklajen s strani članov agrarne skupnosti, ga

je potrebno vložiti na lokalno pristojno Upravno enoto v uradno potrditev. Pašni red je

veljaven eno leto, zato ga je trebno obnavljati vsako leto.

- Ali vaša skupnost prodaja lokalno hrano na pašnih planinah (kislo mleko, sir,

itd.)? □ da □ ne

Če je odgovor pritrdilen je potrebno preveriti zakonodajo, ali imate vsa potrebna

dovoljenja za izvajanje tovrstne dejavnosti. Dodatne infromacije v zvezi s tem lahko

poiščete tudi pri kmetijsko svetovalni službi.

- Ali vaša agrarna/pašna skupnost želi revitalizirati planine? □ da □ ne

Če je vaš odgovor pritrdilen, je potrebno preveriti (na lokalno pristojni Upravni enoti,

kmetijsko-svetovalni službi, lokalni izpostavi Zavoda za gozdove,…) ali za to

potrebujete predhodno dovoljenje.

- Ali vaša skupnost želi zaprositi za subvencije, kmetijsko-okoljski ukrepi? □ da

□ ne

Če je odgovor pritrdilen, morate zagotoviti, da so GERKi še pred oddajo zbirne vloge

usklajeni z dejanskim stanjem na terenu. To lahko uredite na lokalno pristojni upravni

enoti. Vlogo za neposredna plačila in KOP ukrepe pa oddate na lokalni kmetijsko-

svetovalni službi ali jo izpolnete sami.

- Ali ima vaša agrarna/pašna skupnost probleme s pravnim statusom? □ da □

ne

Če je vaš odgovor pritrdilen, se lahko povežete z Društvom kmetijskih skupnosti

Slovenije http://agrarne.si/zdruzenje-predstavnikov-agrarnih-skupnosti-slovenije , ki si

prizadeva rešiti ta problem skupaj s pristojnimi ministrstvi.

- Ali vaša agrarna/pašna skupnost spoštuje vse predpisane zahteve navzkrižne

skladnosti in zahteve KOP (če jih izvaja)? □ da □ ne

Vsak prejemnik evropskih sredstev je zavezan k spoštovanju zahtev, ki se kontrolirajo

preko t.i. administrativne kontrole kot tudi kontrole na kraju samem. V primeru kršitev

mora prejemnik za kazen določen delež sredstev vrniti, pri hujših kršitvah pa mora

vrniti celoten znesek.

POSAMEZNI KMETJE

- Ali želite revitalizirati planino? □ da □ ne

Če je odgovor pritrdilen je potrebno preveriti (na lokalno pristojni Upravni enoti,

kmetijsko-svetovalni službi, lokalni izpostavi Zavoda za gozdove,…) ali za to

potrebujete predhodno dovoljenje.

- Ali želite zaprositi za subvebcije? □ da □ ne

Če je odgovor pritrdilen, morate zagotoviti, da so GERKi še pred oddajo zbirne vloge

usklajeni z dejanskim stanjem na terenu. To lahko uredite na lokalno pristojni upravni

enoti. Vlogo za neposredna plačila in KOP ukrepe pa lahko oddate na lokalni

kmetijsko-svetovalni službi ali jo izpolnete sami.

- Ali spoštujete vse zahteve navzkrižne skladnosti, dobre kmetijske pogoje in AE

ukrepe (če se zahtevanji)? □ da □ ne

Vsak prejemnik evropskih sredstev je zavezan k spoštovanju zahtev, ki se

kontrolirajopreko t.i. administrativne kontrole kot tudi kontrole na kraju samem. V

primeru kršitev mora prejemnik za kazen določen delež sredstev vrniti, pri hujših

kršitvah pa mora vrniti celoten znesek.

KMETIJSKO SVETOVALNA SLUŽBA

- Ali obiščete določeno planino vsaj 1x/leto oziroma menite, da dobro poznate

sedanje upravljanje posamezne planine? □ da □ ne

Če ne, potem bodite pozorni na to. Dober pregled nad stanjem planin je namreč

ključnega pomena, saj lahko le tako zagotavljamo trajnostno upravljanje in ugodno

stanje tam prisotnih ogroženih vrst/habitatnih tipov. Na ta način se lahko potencialni

problemi pravočasno odkrijejo in začnejo reševati.

- Ali so bile kmetijske zahteve pašnega reda pripravljene glede na trenutne

razmere na planini?

- □ da □ ne

Če ne, potem jih je potrebno izpolniti čimprej (glej zgornjo razlago).

- Ali so bile naravovarstvene vsebine vključene v pašni red? □ da □ ne

Če ne, se je potrebno obrniti na lokalno naravovarstveno službo. Če se planina

nahaja v območju Natura 2000 ali v zavarovanem območju, mora biti pašni red

usklajen tudi z naravovarstvenimi cilji.

11. INSTITUCIJE, KJER LAHKO DOBITE DODATNE INFORMACIJE O PLANINAH

SLOVENIJA

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje Dunajska 22 1000 Ljubjana http://www.mko.gov.si/ Telefon: (01) 478 90 00 Fax: (01) 478 90 21

Odgovorni za: načrtovanje in izvajanje kmetijske politike (ukrepi), pašne rede, vodenje registra planin

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (in območni Zavodi KGZS) Celovška 135 1000 Ljubljana

http://www.kgzs.si/ Telefon: 01 51 36 600 Fax: 01 51 36 650

Odgovorni za: kmetijsko svetovanje, pašni redi

Zavod RS za varstvo narave Tobačna ulica 5 1000 Ljubljana http://www.zrsvn.si/sl/ Telefon: 01/230 95 00 Fax: 01/230 95 40

Odgovorni za: pripravo naravovarstvenih smernic za planine, usmerjanje ukrepov za

ohranjanje ugodnega stanja ohranjonosti ogroženih vrst in habitatnih tipov na

AVSTRIJA

Agrarmarkt Austria (AMA) Dresdner Strasse 70 1200 Wien http://www.ama.at/ Odgovorni za: izvajanje kontrol in plačil ukrepov kmetijske politike

KOROŠKA

Kärntner Landesregierung Arnulfplatz 1 9020 Klagenfurt

http://www.ktn.gv.at/27987_DE Odgovorni za: načrtovanje in izvajanje kmetijske politike (ukrepi)

Landwirtschaftskammer Kärnten Museumgasse 5 9020 Klagenfurt http://ktn.lko.at/ Odgovorni za: kmetijsko svetovanje in izobraževanje Amt der Kärntner Landesregierung Abteilung 10 Mießtalerstraße 1 9020 Klagenfurt http://www.ktn.gv.at/180505_DE-Amt_der_Kaerntner_Landesregierung_-Abteilung_10 Odgovorni za: kmetijsko svetovanje, izobraževanje in pripravo načrtov upravljanja za planine

Kärntner Almwirtschaftsverein Hochrainweg 10 9710 Weißenstein http://www.almwirtschaft-ktn.at/almwirtschaft-ktn.at/Home.html

Odgovorni za: kmetijsko svetovanje in izobraževanje Ländliches Fortbildungsinstitut Kärnten Schloss Krastowitz 9020 Klagenfurt http://ktn.lko.at/?id=2500%2C1061263%2C%2C Odgovorni za: izobraževanje Amt der Kärntner Landesregierung, Abteilung 8 Mießtalerstraße 1 9020 Klagenfurt http://www.ktn.gv.at/143508_DE-Amt_der_Kaerntner_Landesregierung_-Abteilung_8 Odgovorni za: izobraževanje in pripravo načrtov upravljanja za planine

ŠTAJERSKA Steiermärkische Landesregierung Hofgasse 15 8010 Graz http://www.politik.steiermark.at/cms/ziel/2315/DE/ Odgovorni za: načrtovanje in izvajanje kmetijske politike (ukrepi) Landwirtschaftskammer Steiermark Hamerlinggasse 3 8010 Graz http://stmk.lko.at/ Odgovorni za: kmetijsko svetovanje in izobraževanje Amt der Steiermärkischen Landesregierung, Abteilung 10 Krottendorfer Straße 94 8052 Graz-Wetzelsdorf http://www.verwaltung.steiermark.at/cms/ziel/74838178/DE

Odgovorni za: kmetijsko svetovanje, izobraževanje in pripravo načrtov upravljanja za planine Steirischer Almwirtschaftsverein Nikolaus-Dumba-Straße 4 8940 Liezen http://www.lfi.at/?+Online-Kurssuche+&id=2500%2C1123125%2C%2C Odgovorni za: kmetijsko svetovanje in izobraževanje Ländliches Fortbildungsinstitut Steiermark Hamerlinggasse 3 8010 Graz http://www.steiermark.at/cms/beitrag/403942/398343/ Odgovorni za: izobraževanje Amt der Steiermärkischen Landesregierung, Abteilung 13 Stempfergasse 7 8010 Graz http://www.verwaltung.steiermark.at/cms/ziel/74834965/DE Odgovorni za: izobraževanje in pripravo načrtov upravljanja za planine

12. VIRI

Aigner, S. et all, 2002: Almen Bewirtschaften. Pflege und Manangement von Almweiden. Leopold Stocker Verlag. Graz – Stuttgart, 126 S.

Aigner, S. et all, 2006: ALM Austria. Programm zur Zicherung und Entwicklung der alpinen Kulturlandschaft. Auswirkungen von Natura 2000 auf Almen. Umwelburo, Klagenfurt.

Aigner S. & G. Egger 2007: Der Naturschutzplan auf der Alm, ein best practice guide. Publikation des Amtes der Salzburger Landesregierung, Klagenfurt, S. 119

Aigner, S., Egger, G., Ressi, W. (2010): Almpflegemassnahmen und ihre Wirkung. Bericht im Auftrag vom Landesumweltanwalt Tirol. Klagenfurt, S. 52

Calaciura B & Spinelli O., 2008: Management of Natura 2000 habitats. 6210 Semi-natural dry grasslans and scrubland facies on calcareous substrates (Festuco-Brometalia)(*important orchid sites). European Commission.

IEEP, 2011: Development of guidance document on management of farmland in Natura 2000 areas. Draft report.

Egger, G., Angermann, K., Aigner, S., Buchgraber, K. & Bergler, F. (2003): GIS-gestütztes Almbewertungsmodell - Modellierung von Ertrag und Futterqualität als

Grundlage für die Produktivitätsbewertung von Weideflächen im Almbereich und Waldweiden. Projektbericht. Klagenfurt (Forschungsinitiative Natur & Umwelt), 135 S.

Galvanek D. & Janak M.,2008: management of Natura 2000 habitats. 6230 *Species-rich Nardus grasslands. European Commission.

Garcia-Gonzalez R., 2008: Management of Natura 2000 habitats. 6170 Alpine and subalpine calcareous grasslands. European Commission.

Slameršek, A., 2012: Pašni redi kot bodoče orodje za trajnostno upravljanje planinskih pašnikov v območjih Natura 2000. ZRSVN, Ljubljana.

Zaghi D., 2008: Management of Natura 2000 habitats. 4060 Alpine and Boreal heaths. European Commission.

PRILOGA 1 Seznam podatkovih baz, ki so bile uporabljene v poglavju 2 Amt der Kärntner Landesregierung: LANDWIRTSCHAFTSBERICHT 2010 Bericht über die Lage der Kärntner Land- und Forstwirtschaft im Jahre 2010 gemäß §§ 17 und 18 Kärntner Landwirtschaftsgesetz – K-LWG 1996, LGBl Nr. 6/1997 i.d.g.F

Bundesministerium für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft (2011): Grüner Bericht 2011 - Bericht über die Situation der österreichischen Land- und Forstwirtschaft. Wien, (Bundesministerium für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft), 336 S.

Grüner Bericht 2012. Bericht über die Situation der österreichischen Land- und ForstwirtschaftBundesministerium für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft, Abteilung II 5. http://www.gruenerbericht.at Milchwirtschaft auf Österreichs Almen. Entwicklungen und wirtschaftliche Perspektiven. 2012. Hrsg.: Bundesministerium für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft, Sektion III Landwirtschaft und Ernährung, Abteilung III/6, Stubenring 12, 1010 Wien Digital: Milchwirtschaft auf Österreichs Almen 2012.pdf

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (2012): Podatki iz zbirnih vlog za ukrepe kmetijske

politike za leto 2012.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (2012): Podatki o planinah v Sloveniji.

PRILOGA 2 Seznam podatkovih baz, ki so bile uporabljene v poglavju 3

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (2012): Podatki iz zbirnih vlog za ukrepe kmetijske politike za leto 2012.

Območja Natura 2000 v Sloveniji.

Zavarovana območja v Sloveniji.

Ressi, W., Glatz, S., Egger, G., Bogner, D., (2006): ALP Austria – Programm zur Sicherung und Entwicklung der alpine Kulturlandschaft (Programm und Plan zur Entwicklung der Almwirtschaft) S 262. http://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Naturschutzgebiete_in_K%C3%A4rnten Natura-2000-Gebiete in den Bundesländern, März 2010 http://www.umweltbundesamt.at/umweltsituation/naturschutz/sg/n2000/ See on Annex 3 https://www.dafne.at/prod/dafne_plus_common/attachment_download/739e13cfc221f44704cc1d6a18963bca/GlatzEggerAigner_Natura2000_Grossarl.pdf Naturschutzrechtlich geschützte Gebiete in Österreich. Umweltbundesamt 2011; Ämter der Landesregierungen Österreichs, Nationalparkverwaltungen http://www.umweltbundesamt.at/umweltsituation/naturschutz/sg/ See on Annex 2 Landwirtschaftlich genutzte Fläche in Natura 2000 Gebieten 2009 Quelle: Daten der Bundesländer, Stand Mai 2010, BMLFUW