lot

M i l k o K o s :

Slovenska naselitev na Koroškem.V zgodovini naselitve slovenske zem lje gre zgornjem u Po­

d rav ju iz historičnih in geografskih razlogov obravnava v po­sebnem poglavju. Slovenska naselitev v te j deželi se je vršila v poteku, k i se v m arsičem raz liku je od nase ljevan ja Slovencev v drugih pokrajinah . Dohodov in izhodov, preko k a te rih so se v vseh časih pom ikala ljudstva v ali iz zgornjega Podrav ja , je malo. Slovenci so dosegli deželo samo preko enega večjega do­hoda, ob D rav i na vzhodu, se pa v n je j sami zelo h itro razširili, p rispeli v razm erom a kratkem času do izvirov reke D rave na zapadu in si ustvarili — s središčem na Gosposvetskem po lju — celo začetke lastne politične tvorbe. N je postanek je razlagati

102 MILKO KOS:

poleg drugih razlogov tud i iz časa, načina in obsega slovenske naselitve v zgornjem P odrav ju te r osnov, na katerih se je ta izvršila. Splošna zgodovina Slovencev v zgornjem P odrav ju je razum ljiva s poznavanjem slovenske naselitve v prostoru, ki ga p redstav lja dežela med K aravankam i in Turam i, K arnskim i Alpami in Golico (Koralpe). Kako so Slovenci prišli, na kakšen način in v kakem obsegu so v p rv ih sto le tjih — notri do prvega nem škega dotoka v 9. in 10. sto le tju — naselili to pokrajino, ta vp rašan ja bodo tvorila predm et priču joče prve razprave iz zgo­dovine kolonizacije na Koroškem.

K ar vemo iz pisanih virov o prv i slovenski naselitvi zgor­n jega Podravja, ali na k ra tko rečeno Koroške, je malo, vendar toliko, da vidimo, kako so Slovenci zasedli deželo že zgodaj in že ta k ra t do n jen ih sk ra jn ih jugozapadnih in zapadnih m eja.1 Ponovimo podatke na kratko . O koli 580 so Slovenci verje tno že dosegli okoliš nekdanjega škofijskega mesta V irunum a, okoli 590 že zasedli o k ra j škofijskega m esta T eurn ije na Zgornjem Koroškem in vsaj deloma tudi že škofijskega mesta A gunta, ki je stalo v bližini današnjega Lienza. V erjetno v Zgornji D rav ­ski dolini je prišlo do prvih sovražnih stikov med Slovenci in Bavarci, k i v zadn jih letih 6. s to le tja p rod ira jo od zapada v po­v ir je zgornje D rave. Okoli 625. le ta se že vrše boji med Slovenci in Bavarci p ri starem Aguntu. У prvih desetle tjih 7. s to le tja so Slovenci na Koroškem, vsaj v ekstenzivnem obsegu, dosegli m eje, k i jih bistveno tud i v sledečih sto le tjih niso p rekoračili: K arnske Alpe na jugozapadu, sk ra jn o zgornjo D ravo na zapadu in Visoke Ture na severozapadu.2

Slovenske množice, ki so v razm erom a zelo k ra tkem času zasedle pok ra jino od Pece pa sko ra j do izvirov Drave, so p rodrle van jo v ogromni večini od vpadnih v ra t na vzhodu, stisnjenih med Pohorje in K ozjak te r P ohorje in Peco. Rimska cesta iz M islinjske doline v Podjuno je kazala sm er najm očnejšem u slovenskem u dotoku na Koroško. Vodila je v odseku Colatio— (Stari T rg p ri Slov. G radcu)—Juenna (pri Globasnici) v smeri današnjih k ra jev K otlje—D obja Ves—F arška Ves—P o ljane— Zgornje L jibuče—Bistrica—G lobasnica.3 M islinjska dolina—Pod-

1 Štejem h K oroški še porečje sk ra jn e zgornje D rave (danes Vzhodna T irolska), k i je do kasnega sredn jega veka spadalo pod historično-politični pojem Koroške (prim . Jaksch-W utte, E rläu te rungen zum H istorischen Atlas der üsterr. A lpenländer, 1/4, 59 d.).

2 M. Kos, K poročilom P avla D iakona o Slovencih, Časopis za zgod. in narodop isje 26 (1931), 202 da lje (z dokum entacijo in literaturo).

3 W utte-Paschinger-Lex, K ärn tner H eim atatlas (1925), X, 47.

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 103

juna , s tem je označena glavna prodorna smer Slovencev na Koroško. Jezikovna in upravno-politična zgodovina kasnejše dobe p o tr ju je ta prehoden značaj spodnje M islinjske te r D ravske doline okoli M arenberga, Vuzenice in M ute te r zveze tega okoliša s Podjuno. Govora obeh pok ra jin p reh a ja ta eden v drugega.4 M arenberg, Rem šnik in Vuzenica se š te je jo do 13. stol., Slovenj G radec z okolico pa do 15. stol. pod Koroško.'1

M anj pomembna za p ritok Slovencev na Koroško od m islin j­ske je bila obdravska pot. D ravske tesni od Spodnje Vižinge navzdol je zapiral slabo prehoden veliki D ravski gozd, om enjen pogostokrat v srednjeveških virih. Do srede 13. stol. tvori m ejno ozem lje med zgornje-podravsko kolonizacijsko, cerkveno in svetno-upravno sfero te r štajersko-podravsko, k i gre od m ari­borske stran i ob D ravi navzgor.6

Od sotočja D rave, M islinje in Meže je šel na ozem lje Ko­roške poleg glavnega kolonizacijskega toka v sm eri rim ske ceste v Podjuno, še eden, p rav tako ob starem potu, ob Labodi v L a b o d s k o d o l i n o . Ta je neprim erno slabejši od prvega in v zgodovini slovenske naselitve na Koroškem mu gre m ajhen pomen. Slovenska naselitev Labodske doline je slabo povezana z občo zgodovino slovenske kolonizacije na Koroškem. O brav­navati jo hočem v začetku te razprave.

K akor kaže so Slovenci od vseh koroških pok ra jin Labod- sko dolino prim erom a najm an j naselili. Število k ra jev n ih imen slovenskega izvora daleč zaostaja za številom tak ih nemškega in vobče neslovenskega postanka.7 To nas nekoliko preseneča, k a jt i v predslovenski dobi je bila naseljenost Labodske doline, v kolikor je dovoljeno sklepati iz najdišč in dokazanih selišč, prim erom a močna in intenzivna.8 Pravilo pa je, da odgovarja močna naseljenost predslovenske dobe prav tako intenzivni slo­venske. P redslovenska naselitev Labodske doline obsega skoraj celotno porečje reke Labodce, k i je po im enu predslovenskega izvora in se kot Labanta pojavi že v v irih 9. stol.“ Posebno v srednjem delu doline, med Št. Pavlom in W olfsbergom, je bila

4 F r. Ramovš, D ialektološka k a r ta slovenskega jezika , 42.5 Jaksch-W utte, E rläu te rungen zum Hist. A tlas, 1/4, 304.6 „Silva“ in „T raw alt“ v v irih 11.—13. stol. (A. Jaksch, Mon. hist. due.

C ar., III, 193, 195, 392, IV, 124; F r. Kos, G radivo za zgodov. Slovencev, III, 395, 402, IV, 451, V, 349). — Jaksch-W utte, E rläu terungen , 1/4, 304.

7 Slov. im ena p ro ti neslovenskim v prib ližnem razm erju 1 : 6.8 W utte-Paschinger-Lex, K ärn tner H eim atatlas, list X, 47.9 860, Gradivo, И, 172, Mon. Car., III, 12. — E tim ologija: P. Lessiak,

D ie kärtn ischen Stationsnam en, C arin th ia I, 1922, 102.

104 MILKO K O S:

predslovenska naselitev močna.8 Zdi se, da so tudi Slovenci sred­n ji del doline še najgoste je naselili. Med prim erom a m aloštevilna slovenska k ra je v n a im ena starega izvora spadajo: Rojach, sev. od Št. Pavla (vas, k i leži „v sred inah“ ravnine), F ram rach (osebno ime F ram rih K arentanus že 880—886, 1183 Uram erich), Raglach (1091 Reculach) in Siegelsdorf, vas, k i je im enovana po nekem Žitegoju (1184 Sitegoisdorph).10 D va Edlinga kažeta tod na na­selbine staroslovenskih kosezov.11

Navzlic m aloštevilni naselitvi je bila Slovencem pot, ki je držala skozi Labodsko dolino pro ti severu, znana. D va važna prehoda, oba v sm eri nekdan jega rim skega pota, im ata sloven­sko ime. Iz sredn je v zgornjo dolino ni držala stara pot skozi tesni ob Labodi, m arveč ob prehodnem grebenu zapadno od­tod, k je r ima tam kajšn je selo slovensko ime P rebl.12 Prehod od zgornje Labode v dolino M ure ima pa značilno slovensko ime P rethal. Vmes med obema prelazom a, okoli današnjega St. Leonharda, sledimo skrom ni slovenski kolonizaciji, k i je tud i zapustila sled v nekaterih k ra jev n ih im enih (prim. Pogritz, G ör­litzen, A uer ling, Mosinz, Feistritzbach).

Ob m ajhn i pomembnosti labodskega dohoda p reosta ja kot n a jvažnejša vdorna cona slovenskega elem enta na Koroško mi- slin jsko-obdravsko-podjunska. P reko n je so naselile Koroško slovenske množice do m eja, ki jih moremo razb ra ti tud i iz skrom nih virov 6. in 7. stol.

Dežela, ki so jo Slovenci že v prv ih desetle tjih v novi do­movini naselili — vsaj ekstenzivno — od Pece do p o v irja reke D rave, ni bila ob njihovem prihodu brez prebivalcev. Kot d ru ­god na naših tleh je iskati tudi v zgornjem P odrav ju osnove za obseg in intenzivnost slovenske naselitve v naselitvi in ku ltu rn i p repo jitv i ozem lja v predslovenski dobi. K arta predzgodovinskih in rim skih najdišč, naselbin in prom etnih potov nam kaže za naše ozem lje zelo močno naseljenost v triko tu , k i ga tvo rijo današn ji k ra j i B eljak—Breže—Podjuno.13 O d tega trik o ta gredo kot velike tipalke pasovi najdišč, naselbin in prom etnih potov na vse strani. P ro ti jugovzhodu v M islinjsko dolino, od koder je prišel glavni slovenski tok na Koroško, proti jugu preko L jubelja , p roti jugozapadu v dolino fu rlanske Bele (Fella), p ro ti zapadu

10 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 43. — Mon. Cair., III, 18, 193, 486, 494; G ra ­divo, II, 276, III, 395, IV, 681.

11 Mon. Car., III, 405 (1164 villa Edelinge).12 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 105; W utte, p rav tam , 1932, 36 d.13 K ärn tner H eim atatlas (1925), list X, 47.

SLO VENSK A N A SELITEV NA K ORO ŠKEM . 105

v Ziljo in zgornjo dolino D rave s stranskim i dolinami, p ro ti se­veru preko T ur in v dolino zgornje Mure. Res nudi k a rta p red ­zgodovinskih in rim skih najdišč, kot p rav ijo pravilno n jen i p ri­red ite lji, rad i slučajnosti in nesistem atičnosti na jdb le nepopolno in splošno sliko naselitve, vendar moremo v glavnih obrisih raz ­b ra ti iz n je obseg, glavna je d ra in sm eri naseljenosti že v dobi pred prihodom Slovencev.

Sliko naselitve zgorn jega P odrav ja v predzgodovinski in rim ski dobi v glavnem verno ponav lja naselitev v sledeči slo­venski dobi. G lavna je d ra predslovenske naselitve so glavna sre­dišča slovenske. K ontinuiteta je tu zelo močna in gre do p re ­vzema predslovenskih imen za isti naselbinski okoliš in k ra j. V sm eri glavne slovenske vdorne sm eri na Koroško od vzhoda sem je nastalo prvo veliko slovensko naselbinsko jed ro v Podjuni, pok ra jin i z imenom prevzetim od starega prebivalstva. Juenna je ime antične naselbine, ki jo je iskati v bližini današn je Glo­basnice. Ime so prevzeli Slovenci in im enovali po n jem Junsko Goro (danes Rozalska Gora, nem. Hemm aberg, prvič 1106 Ivn- berch), vas Podjuno (nem. Jaunstein), grad Ivneke (mogoče Ži- nek, nem. Sonnegg, prvič ok. 1200) in tudi celotno pokrajino Podjuno (prvič ok. 1000 comitium Iûnotal).14 Skozi južno in za­padno Podjuno v smeri Zgornje L jibuče—Bistrica—G lobasnica— Podjuno—D obila Ves—Škocjan je vodila rim ska cesta, ki je k a ­zala smer slov. naselitvi v Podjuno in na Koroško vobče. V kasni antik i, še neposredno pred slovensko naselitvijo, je stalo k rščan­sko ku ltno središče na Junski Gori. Izkopavanja so odkrila ob­zidano naselbino, grobišča in krščanske ku ltn e stavbe še iz 5. in 6. stol.15 V obm očju zgodnjekrščanskega središča na Junski Gori, antične Juenne in rim ske ceste je iskati n a js ta re jše slovenske naselbine, povsod na mestu ali bližini antičnih. Določimo jih lahko iz imen in arheoloških najdb.

S tara Ves pod Junsko Goro ni s ta ra le v antitezi h k ak i m lajši naselbini, m arveč im a ime le kot naselbina starega izvora.V n jen i bližini ni k ra ja , ki bi bil po im enu „nov“, pač pa n a j­demo take, k i po im enu in zgodovini p o tr ju je jo rano slovensko naselitev oziroma naselbinsko kontinuite to te pokrajine .16 Na G radišču (ok. 730 m) tik nad Staro Vesjo je dokazana sredn je-

14 G radivo, II, 532, IY, 20, 855; Mon. C ar., III, 75, 216, 54915 R. Egger, F rühchris tliche K irchenbauten im südlichen N orikum (1916),

70 dalje .16 M. Kos, S tari T rg in sorodna k ra je v n a im ena, G eografski Vestnik,

1929/1930, 171 d.

106 MILKO K O S:

veška u trdba.17 Z vpadom Slovencev je propadla predslovenska krščanska naselbina na Junski Gori. Pripovedka ve še danes po­vedati o nekdanjem „m estu“ na gori in km et, ki dom uje pod današnjo cerkvico sv. Heme, je G radišnik. Ni pa s slovensko do­selitv ijo povsem zginilo staro prebivalstvo krščanske vere. Od n jega so prevzeli Slovenci že našteta imena, ki še danes spomi­n ja jo na staro Juenno. Na vero tega prebivalstva pa spom inja tud i ime K ršna Ves, k ra ja , k i leži v okolišu, polnem zgodnje- krščanske in antične trad icije . Le rad i neslovenske soseščine si razlagam ime b ližn je naselbine slovenskih sosedov: Slovenje.16 Ko prodre krščanstvo vdrugič v te k ra je , nadoveže n a jsta re jše farno poim enovanje na antično ime. N ajstare jše oglejske fare v P odjun i se om enjajo s pridevkom „v Jun i“. D obila Ves je „Sancta M aria ecclesia Jvn“ (1106), obe drug i p rafari Podjune, Šmihel in Škocjan, pa ležite tudi v p ok ra jin i „Jvn“.18 T rad ic ija starega im ena je bila to re j zelo močna.

Razpored na jsta re jš ih dokazanih naselbin slovenske Pod­ju n e kaže, da se te drže roba ravnine, podnožja gora in gričev, k i jo obdaja jo in podnožja holmov, k i g ledajo iz ravnine. Središče ravnine je še danes pokrito z gozdom in slabo obljudeno. P red tisoč leti je bilo še bolj. Še 1106 se ome­n ja gozd (nemus) ob gričih Holm (Chulm), K rugel (Chrugel) in „Vnistiz“, vse od Junske Gore (Jvnberch) pa do Sel (Zelach) pri Škocjanu.18 Tak ob rob ravnine in holme, k i gledajo iz nje, p ri­slonjen položaj ima vrsta vasi, k i sem jih kot stare že omenil: Globasnica, Podjuno, Kršna Ves in S tara Ves. V bližini zadnje ležeča B anja Ves (ali Bana) m ora biti tudi stara, ako v e lja etimo- log ija od B ajan-ban.19 P ra fa ra Podjune, D obrla Ves, ima značilno ob grič Holm prislonjeno lego. Na griču samem je stalo v ranem srednjem veku gradišče.20 Podoben položaj ima vas Črgoviče (Tscherberg). Holm nad n jo kaže sledove predzgodovinskega g ra ­dišča21 T ako j onostran črgoviškega holma leži d ruga p rafara Pod­june Šmihel. P ri obeh prafarah je to re j dokazana bližina p red ­zgodovinskega ozir. staroslov. gradišča. Ob vzhodnem robu rav ­nine pri V idri Vesi (W iederndorf) so našli staroslovensko gro­bišče iz karolinške dobe.22 T akoj nad vasjo pri km etu G radišniku

17 O. M enghin, C arin th ia I, 117 (1927), 146.18 G radivo, IV, 20; Mon. Car., III, 216.19 P. Lessiak v C a rin th iji I, 1922, 6.20 O. M enghin v C a rin th iji I, 1927, 154.21 C arin th ia I, 1929, 161.22 P. R einecke v M ittheilungen der A nthropologischen G esellschaft,

N. F., (1899), 49.

SLO VENSK A N ASELITEV NA KOROŠKEM . 107

je stalo predzgodovinsko gradišče.23 Liupicdorf je staro ime za P li­berk, še ohranjeno v imenu vasi L jibuee juž. in griča Libič, zap. od današnjega mesta.24 Ob severnem robu Podjune govore o zgodnji naselitvi na staroslovenske koseze spomin ja joče Kasaze (Edling). V zapadnem delu P odjune je 'iska ti okoliš zelo stare naselbinske kon­tinuite te, segajoče notri do dobe brona in H allstatta, okoli Kamna (Stein). Iz prvih slovenskih sto le tij so sledovi obširne pač zgod- n jesredn jeveške u trdbe na G radišču (653 m) nad današnjo vasjo, ki se kot „castellum “ om enja v pisanih v irih prvič okoli 99425 (danes „Stari grad“).

V gore južno Podjune n a js ta re jša slovenska kolonizacija ni globoko prodrla. Še u rb ar gospodstva R eberca (Rechberg) iz 1267/8 navaja v Zagorju (H interenberge, nem. Sagerberg), to re j pokrajin i, k i leži še na robu ravnine, le novine, v „gozdu“ (ne- mus) pa, kakor so na splošno im enovali podjunško zaledje v K aravankah, tudi le v pretežni večini novine.26 Prom et iz Pod­june v Savinjsko dolino in L jub ljansko kotlino v zgodnjem sred­n jem veku ni šel, kot se kaže, preko K aravank in K am niških p lan in (Jezersko sedlo) m arveč jih obšel v širokem loku na vzhodu.27

Severno od D rave se razp rostira ozem lje stare jše naselitve med D ravo in podnožjem Vovbrško—D ješke gore. Staro rom an­sko in rom anizirano prebivalstvo se je v tem, nekoliko vstran ležečem ozem lju, ohranilo d lje kot drugod. V vzhodnem delu kaže ime V ašinje (nem. W allersberg), iz Lašinje, v svoji sloven­ski in nem ški obliki na nekdan je Lahe-Valhe, to je Romane, na k a te re so v teh k ra jih Slovenci še naleteli.28 Kot mnoga druga im ena predslovenskega izvora je ostalo tud i V ašinje še do danes regionalno ime („pri V ašinjah" leže Št. Peter, Št. M artin in Št. Lo­vrenc). Rim ska cesta in izkopine p o tr ju je jo naselitev tega ok ra ja v predslovenski dobi.29 Regionalno ime tud i predslovenskega iz­vora je T rušn je (Trixen), k i se kot k ra jevno om enja prvič že 822 (Truhsna), kot pokrajinsko pa 895 (Thrusental).80 Kot pok ra­

23 C arin th ia I, 1928, 56.24 Lessiak v C a rin th iji I, 1922, 69.25 M enghin v Cairinthiji I, 1927, 153 in L’Estocq, p rav tam , 1930, 194. —

Mon. Car., III, 72; G radivo, II, 517.2e Mon. C ar., IV b, 658—9.27 K lebel v C arin th iji, I, 1926, 33.28 1 096 U valsperc, 1157 W alrsberch (Mon. C ar., I, 161, 162, III, 199, 233;

G radivo, III, 414, IV, 77, 368, 368). — P. Lessiak, C arin th ia I, 1922, 6.29 K. H auser, Die R öm erstrassen K ärn tens (1886), 30; C arin th ia I, 1932, 34.30 G radivo, II, 70, 309; Mon. Car., III, 6, 40. — Lessiak, G erm anisch­

rom anische M onatsschrift, 1910, 285 (citat v C a rin th iji I, 1922, 42).

108 MILKO K O S:

jinsko je ime prešlo v označbo enakoim enovane grofije (1044: T ruhsinensis com itatus).31 „Y T ru šn jah “ leže še denase Sv. M ar­je ta p ri Telenbergu, Št. J u r ij na V inogradih in Št. Lam bert.32 Ce­loten o k ra j je bogat na ostankih iz rim ske dobe.33 D rugo im e v teh k ra jih , k i se om enja že jako zgodaj, je G reb in j (Criuina 1. 822.).34 V bližini leži S tara Ves (A ltenm arkt) ob rim ski cesti V irunum —Labodska dolina.33 Ime, k i po svojem postanku sega v dobo ko so med Slovenci bivali in gospodovali O bri ali H uni — kako r jih im enujejo zapadni narodi — je Vovbre (H aim burg,35 v n a jsta re jš ih zapisanih oblikah H unenburg in podobno).36 K ra ji T rušnje , G reb in j in Vovbre označu jejo m ejo n a jsta re jše slo­venske naselitve v smeri p roti južnim pobočjem in izrastkom Svinjske p lanine (Saualpe). D ješka gora, V ovbrška gora in so­sedn ji gorski h rb ti spadajo v prvotno po Slovencih nenaseljen i ali pa slabo naseljen i teren. V 10. stol. (895) se om enja sicer gozd na D ješk i gori (nemus in monte D iehshe) ne pa k ra j.3T V Pustrici, k i že po svojem im enu kaže na prvotno pusti in neobljudeni k ra j, se 1091 in še dolgo potem om enjajo le novine.38 K ra j K rčanje (G reutschach) p ri Pustrici kaže že po im enu na postanek v te­renu, k je r je b il šele iz treb ljen gozd.

Poglavitno jed ro in izhodišče nadaljne slovenske koloniza­c ije na K oroškem je bilo G o s p o s v e t s k o p o l j e s široko okolico. Slovenci so našli tam kaj ozem lje, k i je bilo že v p red ­zgodovinski in rim ski dobi gosto naseljeno in kultiv irano. A r­heološka k a r ta K oroške nam kaže v sredini dežele, okoli Celovca in Gospe Svete, ob Glini in spodnji K rki, najgostejšo mrežo predzgodovinskih in rim skih naselbin in najdišč. V okolišu Go­sposvetskega po lja , k je r je stalo tud i prvo mesto rim ske Koroške, V irunum, se stekajo glavne ceste antične dobe: ena od sever­nega brega Vrbskega jezera preko D horš (Lendorf) in K rnskega G radu (K arnburg), d ruga od L ju b e lja sem preko V etrin ja, tre tja iz Podjune, k i se je ob prehodu preko reke K rke pri B učinji Vesi (W ntschein) spojila s četrto, vodečo iz Labodske doline preko

31 G radivo, III, 129; Mon. Car., I, 60.32 Gradivo, III, 124; Mon. Car., I, 54.33 K arl H auser, Die R öm erstrassen K ärntens, 31.34 G radivo, II, 70; Mon. Car., III, 6.35 Jaksch, Über O rtsnam en und O rtsnam enforschung m it besonderer

R ücksicht auf K ärn ten , 34; Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 6; L. H auptm ann, M it­teilungen des In stitu ts f. österr. G eschichtsforschung, 36, 233.

36 G radivo, IV, 626 (register) in Mon. Car., IV b, 915 (register).37 G radivo, II, 309; Mon Cair., I, 40.38 G radivo, II, 395; Mon. Car., III, 193.

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 109

Velikovca. P eta cesta, k i je p ripe lja la od severa preko Št. D onata je malo pred V irunom združila k a r tri prom etne žile: pot ob zgorn ji G lini, pot, ki je p rip e lja la preko K rappfelda od severa in pot iz doline reke Krčice.39 N avedena pota, osredotočena na G osposvetskem polju , so nedvomno dobro služila slovenskem u doseljevan ju in pospeševala njegovo koncentracijo v okolišu, ki je b il staro ku ltu rno tlo te r politično in cerkveno središče zgor­n jeg a P odrav ja v rim ski dobi, postalo pa p rav tako tudi v ne­posredno sledeči slovenski dobi.

O zka navezanost slovenske dobe na predslovensko se kaže tud i v prevzem u k ra jev n ih imen, k a r bi ne bilo mogoče, ako bi m ed predslovensko in slovensko dobo obsto jala večja časovna razd a lja in m an jkala naselbinska kontinuiteta. Večje reke, k i se stekajo v okolišu Gosposvetskega polja, im ajo ime predsloven­skega izvora in se om enjajo že jako zgodaj v slovenski dobi (K rka, 831 C urca; Krčica, 831 C urciza; G lina, 983 Giana).40 Ime „C aran tanum “, ki je keltskega izvora,41 je vezano poglavitno na k ra je v široki okolici G osposvetskega polja. C erkev p ri Gospe Sveti, ena na jsta re jš ih v deželi, je že 860 „C aran tana ecclesia“. K rnski G rad je 888 „curtis C aran tana“. šen tu ršk a G ora (Ulrichs­berg) nad K rnskim Gradom se im enuje 983 „mons C aran tanus“. Krnos (danes Satnica, nem. Sattnitz) je 1123 „K arnotenus mons“, vas pod n jim je 860 G urniz, danes Podkrnos.42 Iz kopičenja imen, k i jim je podlaga deblo „caran t“, okoli starega Virunum a in G osposvetskega po lja je sklepati, da je bilo C arantanum prvotno pokrajinsko ime baš za ta okoliš, se je pa rad i politične in cerkve­noupravne pomembnosti tega o k ra ja razširilo že v predslovenski dobi na celo deželo in narod med Turam i in K aravankam i.43 Kot tako ga pozna Guido iz Pize, k i je v 12. sto le tju ekscerpiral delo anonim nega geografa iz Ravenne iz 7. stol., ki pa je zopet črpal iz antičnih virov, v 8. stol. pa Pavel D iakon.44 S poznoantičnim imenom C arantanum ozirom a C aran tan i so začeli označevati od8. stol. da lje zapadni pisci sedaj slovensko deželo in n jene p re ­bivalce (anali iz 8. stol. : C arentan i, C arin tan i; Conversio Bago-

39 K ärn tner H eim atatlas, k a r ta 47.40 Mon. C ar., III, 8, 66; G radivo, II, 108, 475. — Lessiak, C arin th ia I,

1922, 82, 119.41 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 97; Jaksch, G eschichte K ärntens, I, 4.42 G radivo, П, 172, 290, 475, IV, 71; Mon. Car., III, 12, 66, 233; Mon.

Germ ., SS, I, 406.43 Lessiak, C arin th ia , I, 1922, 97.44 Ed. P indeir-Parthey, 293, 453; G radivo, I, 182. — Hist. Lang., V, 22,

od. Mon. Germ., SS. re r. Lang., 152.

110 MILKO K O S:

ariorum et C arantanorum , pogl. 3, 7 : Sclaviniam in partes vide­licet Q uarantanas, Sciavi qui d icun tu r Q uaran tan i.45 Besedo s keltskim deblom so pa prevzeli tudi Slovenci sami, tako kot de­želno (Korotan, Koroško), kakor tudi kot k ra jevno ime (Krnski G rad, K rnska Gora, Podkrnos) in ga ohranili do danes.46

V pokrajin i, k je r se kopičijo k ra jev n a imena, tvor jena z deblom carant, je nastalo politično središče slovenske k a ran tan ­ske kneževine v 7. stol., in z vpeljavo krščanske vere tudi cer­kveno. K rnski G rad je bil po vsej p rilik i sedež karan tanskega slovenskega kneza, K rnska Gora nad gradom pa je že po svojem položaju u stvarjena kot gradišče in pribežališče za slučaj sile. Slovenska župa v osrednjem in najm očnejšem koroško-sloven- skem naselbinskem jedru , pomnožena še s pritokom H rvatov, je navezala na ožji okoliš antičnega C arantanum -K orotana in se povzpela do prve v deželi. Kot taka se nam predstavi v anonim ­nem spisu o spreobrnitv i Bavarcev in K arantancev. P oglavarji koroške župe v ožjem pomenu te besede dobe nadoblast nad osta­limi župnim i pog lavarji („principes“ v Conversio Bagoariorum et C arantanorum , pogl. 8), postanejo knezi in podvzam ejo za vse Slovence tako usodepolne korake politične in verske p rik ljučitve k zapadu. „K arantanska cerkev“ p ri Gospe Sveti postane središče m isijonarstva med karantanskim i Slovenci in je od druge polo­vice 8. stol. sedež pokrajinskega škofa. Povsod ne le nadovezanje na staro ime, m arveč tudi kon tinu ite ta s političnim i in cerkvenim i središči predslovenske dobe. V neposredni bližini V irunum a, nekdan jega glavnega mesta obširnega rim skega o k ra ja v N otra­njem N oriku in še v drugi polovici 6. stol. sedeža krščanskega škofa, nastane — deloma pozidano z gradivom propadlega an­tičnega mesta — svetno središče slovenske K aran tan ije na K rn­skem G radu in, ko prodre krščanstvo v drugič v te k ra je , tudi cerkveno pri Gospe Sveti.

V podrobnem smemo iz številnih najdišč in selišč iz p red ­zgodovinske in rim ske dobe sklepati, da sta bila gričevje in gorat svet, k i obdaja ta Gosposvetsko in Celovško polje ta k ra t močneje naseljena, m anj pa ravn ina sama. V rsta predzgodovinskih, pa tudi kasnoantičnih gradišč obkroža ravnino okoli Celovca in Gospe Svete.47 N ekaj podobnega lahko trdim o za prvo slovensko dobo. Slovenci se drže bolj goratega sveta, k je r so našli že ku ltiv irano zem ljo in k je r so ob stavbnih in drugih preostankih starejšega

45 Mon. Germ., SS, XI, 6, 9; G radivo, I, 244.46 F r. Ramovš, H istorična g ram atika slovenskega jezika , 109, 262.47 C arin th ia I, 1925, 65, 68 (K ranzm ayer) ; 1928, 54.

SLO VENSK A N ASELITEV NA KOROŠKEM . 111

prebivalstva postavili svoja selišča. (P rim erja ti je k ra jev n a im ena M irišče-M airist in G rob lja Ves — G röblach pod Magda- lensko goro in ostanke rim skih stavb in svetišč p ri bližnjem Št. D onatu in na M agdalenski Gori).48 Položaj ob robu ravnine in na obronkih gričevnatega sveta im ajo po vrsti vsa važnejša svet­na in cerkvena središča, ki obsto jajo in se om enjajo že v 8. in9. stol. K rnski G rad in Gospo Sveto sem že omenil. Ob robu rav ­nine leži p rafarn i k ra j T inje, ki se om enja že 860 z imenom „D ravski D vor“ (Trahoue), ohran jen im še danes vasici pod samim k ra jem .49 Ob južn i rob ravnine sta prislonjena (Pod)krnos in G rabštajn . V prvem je sedež p rafare že v 9. stol. D vor Krnos (curtis Gurniz), om enjen že 860, je lokalizirati p re jkone z g ra­diščem, k i so ga našli zapadno od današn jega k ra ja .50 P ri Grab- šta jnu govore za slovensko naselbino že iz prve dobe: zgodnja omemba v v irih (890 G rauindorf), staroslovensko grobišče mo­goče iz 7. stol. in p ri b ližnjem k ra ju Humliže najden i sledovi dvora iz karolinške dobe.51

Od G osposvetskega in Celovškega po lja ko t središč koro­škega kolonizacijskega obm očja se je slovenski tok razprostrl tudi proti severu in severozapadu in napolnil že prim erom a zgo­d a j porečje z g o r n j e G l i n e med Št. Vidom in O sojskim jeze­rom te r porečje Krke z njenim i pritoki. Tudi v tem delu Koroške so kazale smer slovenski naselitvi rim ske ceste. O b potu Santi- cum (Beljak) - Št. Vid ob Glini se je naselilo slovensko p reb ival­stvo v sm eri od vzhoda sem ob obeh straneh zgorn je G line in ustvarilo tu enega najm očnejših naselbinskih okolišev stare K aran tan ije . V njegovem zapadnem delu leži tro je m anjših naselbinskih jed er: okoli Po tv in ja (Tiffen), T rga (Feldkir- chen) in Zokave (Himmelberg). Ime P o tv in j - Tiffen je p re j­kone keltsko.52 Naziv Feldkirchen je v virih n a jti že 888 (U eldchiricha).53 A ltendorf, kako r se im enuje del današnjega k ra ja , je — kakor mnogo podobnih in enakih imen drugod —

48 A. Jaksch, Geschichte K ärntens, I, 23, 27.48 G radivo II, 172 (tu že lokalizacija D ravski dvor = T inje). — Klebel,

C a rin th ia I, 1925, 20.50 G radivo II, 172. — Klebel, C arin th ia I, 1925, 19; Menghin, p rav tam ,

1927, 148 d.51 G radivo, II, 296; Mon. C ar., III, 25, n. 62. — R einecke v M itheilungen

der A nthropolog. G esellschaft, N. F., 19 (1899), 42. — M enghin, C a rin th ia T,1927, 152.

52 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 80 (prvič 1050—с. 1065 „mons Tevvin", Mon. Car., III, 119).

53 Mon. Car., I, 23.

112 MILKO K O S:

nedvomno v zvezi s starino k ra ja .64 H im m elberg je g ra jsko ime novejšega izvora. Slovensko, še danes rab ljeno ime je sporočeno v v irih 11. stol. (Sûlca).65

Iz naselbinskega triko ta Potvinj-Trg-Zokava p ro ti D ravski dolini ni kazala s ta ra rim ska pot smer kak i m očnejši slovenski kolonizaciji. O brež ja O sojskega jezera, posebno jugovzhodna, so še danes slabo in so bila pred več kot tisoč leti še m anj ob­ljudena. P ra fa ra T rg se kom aj dotika severovzhodnega konca O sojskega jezra. V ečji del jezersk ih bregov z O sojam i vred spada pod p rafaro Št. R upert p ri B eljaku, znak, da je m očnejša kolonizacija p rod ira la od jugozapadne stran i.56

Pač pa se je iz p rostora Potvinj-Trg-Zokava pom aknil moč­nejši slovenski naselbinski tok p ro ti severu in severozapadu. D olina zgorn je Krke je odtod, ne pa po rek i navzgor dobila svoje slovensko prebivalstvo. Na kolonizacijsko in prom etno zvezo v to sm er kaže razprostran jenost p rafare Trg, k i je segala v dolino K rke vse do n jen ih izvirnih dotokov izpod T urracher Höhe.57 Mnogo preko St. M argarethen pa slovenska naseljenost ni šla. Še 1169 se om enja v tem okolišu g o z d Nešava (in nem ore Gnesov, nem. danes Gnesau).58

Svojevrstno mesto v kolonizacijski zgodovini Koroške za­vzem a ozem lje med Št. Vidom in Trgom. V listinah iz druge polo­vice 10. stol. se om enja nekolikokrat ko t „ h r v a t s k i o k r a j “ (pagus C hrouuat, C rouuati, C rauuati, C roudi).59 P rav tam so pa bili tud i posebno nagosto naseljen i p ripadnik i staroslovenskega socialnega staleža, im enovani kosezi ali, kakor glasi koroška d ia­lektična oblika kasazi (Edlinge). Na drugo mesto spada razprava o političnem in socialnem pom enu H rvatov in kosezov. Nedvomno je , da imamo opraviti tam, k je r se om enjajo eni kot drugi, z ozemljem, naseljenim že v p rv ih sto le tjih Slovencev na Ko­roškem.

O hrvatskem o k ra ju na Koroškem so mnogo pisali. Felicetti ga je pravilno lokaliziral v zapadno okolico Št. Vida ob G lini — pro ti M ucharju, k i je menil, da ga je iskati v dolini zgornje

54 G eografski V estnik, V/VI, 1929—30, 162, 170.55 Mon. Car., III, 131. — C arin th ia I, 1922, 26, 36.56 K lebel C a rin th ia I, 1925, 42 in k arta , C a rin th ia I, 1926.57 Klebel, C arin th ia I, 1926, kairta.58 Mon. Car., III, 423.69 954, 961, 979, 993 (Gradivo, II, 401, 407, 466, 513; Mon. C ar., III, 45,

50, 62; Mon. Germ., Dipl., II, 544).

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 113

M ure.60 P untschart je nato prv i povdaril k ra jevno zvezo med ko- sezi in H rvati: pogled na k ra je , k je r so na Koroškem stanovali kosezi uči, da so bili na jgoste je naseljen i tam, k je r se je raz ­prostira l stari o k ra j „C hrow ati“.61 H auptm ann je Puntschartovo opažan je razširil in ga razvil do končne enačbe kosez = H rvat. H rvatsk i o k ra j na Koroškem mu ni om ejen le na ozem lje med Trgom in Št. Vidom, k je r se v listinah iz 10. stol. om enjajo k ra ji z lego v „pagus C hrouuat“, m arveč se sklada z ozem ljem celotne n ekdan je breške g rofije (Friesacher G rafschaft), k i obsega po­reč je reke K rke in gre na jugu do D rave in še preko. V te j gro­f iji je glavni sedež koroških H rvatov, k i so po svojem socialnem položaju svobodni plemiči-kosezi.62

Menim, da gre enačba kosez = H rvat predaleč. Samo k ra ­jevno sovpadanje koseških in h rvatsk ih selišč je po m ojem m ne­n ju še ne dovolju je. „Pagus C hrouuat“ se om enja le v listinah iz druge polovice 10. stol. in k ra ji, k i se v n jem ležeči om enjajo, se dajo po večini točno lokalizirati. Na zapadu ne gredo preko gore Hocheck (1305 m, 961 Zuuedlobrudo, šel. Ì777. L ichtriegel = svetlo brdo),6S na vzhodu ne preko G landorfa p ri Št. Vidu, na severu ne segajo preko gorskega grebena, ki deli porečje zgorn je Gline od doline potoka Wimitz, na jugu pa ne gredo preko Gline na n jen desni breg.04 K raji, k i se v listinah iz 10. stol. om enjajo z lego v hrvatskem o k ra ju so kasneje pripadli samostanu Goss na Zgornjem Štajerskem . Iz posestnih zapiskov tega se da obseg nekdan jega h rvatskega o k ra ja om ejiti še točneje. Na vzhodu je vklepal še k ra j Ober-M iihlbach pri Št. Vidu ob G lini.65 Tako ob­sega ozemlje, k i je dokum entarno izpričano kot „hrvatski o k ra j“, le m ajhen del nekdan je breške grofije. L istine natančno ločijo h rva tsk i „pagus“ od grofije (comitatus, m inisterium ). P rv i leži v okv iru druge. Ako bi cela breška grofija tvorila nekdaj „pagus“ H rvatov, bi m orali b iti tudi k ra ji, ki leže izven om enjenega m ajhnega te rito rija med Trgom in Št. Vidom, označeni z lego v „pagus C hrouuat“, ka r pa v že prim erom a mnogoštevilnih listinah

60 M. F elicetti, U eber die Lage des „pagus C hrouuat“, B eiträge zur К unde ste ierm . G eschichtsquellen, V (1868), 96—104 (s k a rto ); A. M uchar, G eschichte der S teierm ark , II, 64.

61 P. Puntschairt, H erzogseinsetzung und H uldigung in K ärn ten , 177.82 L. H aptm ann, V ierte ljah rsch rift fü r Sozial- und W irtschaftsge­

schichte, 1928, 266 d. in K aran tanska H rvatska, Zbornik k ra lja Tom islava (1925), 341 daljé .

63 Jaksch-W utte, K ärn tner G erichtsbeschreibungen, A rchiv f. vaterländ . G eschichte, 20/21, 117; H auptm ann, V ierte ljah rsch rift, 1928, 268.

64 L okalizacije v G radivu, II, 401, 407, 466, 513.05 Felicetti, 100.

114 MILKO K O S:

iz druge polovice 10. stol. n ik je r ne najdem o. R ibnica ob Vrbskem jezeru in O tm anje, Zvirče in B lažja Ves p ri Celovcu, k ra ji na K rappfeldu in drugi leže sicer v upravnem področju istega H art- vika, pod katerega je spadal tud i „pagus C hrouuat“, vendar točnej.ša označba „hrvatske žu p an ije“ n ik je r ni podana.66

Označeno ozem lje na levi stran i zgornje G line je bilo sre- disce H rvatov, k i so se naselili v K aran tan ijo po m ojem m nenju za velikega pohoda njihovega plem ena iz Zakanpatja na Balkan v prvi polovici 7. stol. Tu so H rvati na jgoste je bivali, zato ime­n u je jo listine o k ra j „pagus C hrouuat“. Še danes spom inja tam ­k a j n an je im e zaselka K robathen in ime v rha K robather Berg p ri Glaneggu. N ajdem o pa nedvom ne naselbine H rvatov tud i izven tega ozem lja, po Koroškem in Štajerskem , najgosteje sicer na ozem lju stare breške grofije, ali tudi drugod, tud i tam, k je r o kak ih kosezih ni sledu ozirom a podatkov. Po drugi stran i pa ne naletim o na koseze le v „hrvatskem o k ra ju “, m arveč tud i iz­ven njega, celo po večini tam, k je r o kakih „H rvatih“ ni sledu, tako na K ranjskem . K rajevno ime Edling na prim er, k i je nem­ška označba za slovanske koseze, se na dokazanem ozem lju h rvatskega o k ra ja danes n ik je r ne najde. Ni izključeno, da, celo verje tno je, da so bili mnogi H rvati po socialnem položaju kosezi, vendar, da so bili prvotno vsi H rvati = kosezi in narobe, tega iz geografskega sovpadanja ni mogoče dokazati, ne na Ko­roškem in na Štajerskem , še m anj na K ranjskem .

Za kolonizacijsko zgodovino je važno, da spadajo tako H rvati kot kosezi v na jsta re jšo plast slovanskega prebivalstva na Koroškem. K jer najdem o ene kot druge imamo opraviti z naselbinam i, k i gredo po času v prvo dobo slovenske naselitve. Staro pravilo naselbinske kontinuite te se pokaže zopet tu. Sko­r a j brez izjem e povsod, k je r imamo dokazane h rvatske in ko­seške naselbine lahko dokažemo naseljenost v predslovenski dobi. Med St. Ulrichom in Steuerbergom , k je r so naleteli na najdbe iz keltsko-rim ske dobe, leži W achsenberg in ob njem koseške naselbine v Edlingu in Pow irtschach.67 P ri St. M artinu in v bližnjem M attersdorfu so zabeležili najdbe, ki gredo časovno nazaj do dobe brona. V obeh k ra jih in v b ližnjem M altschach so stanovali kosezi.6' V okolici p rafarnega k ra ja z imenom pred- slovanskega izvora Tigrče, nem. Tigring, najdem o koseze v Al-

68 G radivo, II, 400, 419, 458, 469; Mon. Car., III, 43, 52, 59, 64.Puntschart, H erzogseineetzung, 176, 177. — K ärn tner H eim ata tlas,

k a r ta 47.

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 115

bern in U ntergöriach.68 O kolica Zw eikirchena je bogata na n a jd ­bah iz dobe brona, H allstatta, Keltov in R im ljanov. V bližini imamo koseze v Rohnsdorfu in B ärndorfu. Številne najdbe k a ­žejo, da je bil h rvatsk i o k ra j v predslovenski dobi gosto nase­ljen .69 Na njegovem ozem lju žive kosezi v k ra jih Kadöll, Mesch- kowitz, F riedlach, Paindorf,70 G lantschach in U nterkulm .71 Kosez Tešina iz K lanc (Glantschach, in loco Globzach), sredi nekda­n jega h rvatskega okraja , je v drugi polovici 10. stol. ustanovitelj tam ošnje cerkve sv. A ndreja, k i je postala središče fare G lan t­schach in se že v 10. stol. k r ije z jedrom hrvatskega o k ra ja .72

N aselitev osrednjega dela Koroške je v širokem pasu, ki sledi z g o r n j i K r k i in njenim pritokom te r velik i rim ski ce­sti V irunum —M atucaium (pri Treibachu) — C andalicae (pri Bre­zah) — N oreia (Bad Einöd) povezana z naselitv ijo zgornje M ure.73 Preko prehodov pri N eum arktu so naselili Slovenci zgornjo Muro v mnogo znatnejši m eri kot ob rek i sami navzgor.V naselitvenem pasu, ki gre od prostora okoli Št. Vida ob Glini pa do razvod ja k zgornji Muri, moremo razlikovati več m anjših p rvotnih slovenskih naselitvenih jeder. Prvo je iskati v okolišu današn jega K rappfelda. K ar smo trd ili glede Podjune, v e lja v m anjši m eri za K rappfeld. Središče ravnine je slabo ali pa ne­naseljeno. N ajstare jše naselbine so pom aknjene na rob, posebno vzhodni. Sem spadajo: A lthofen z b ližn jim A lter M arkt (953 lo­cus C rapofelt, 1041—1060 A ltanhouun),74 koseška naselbina Ed­ling in b ližn ji Kappel, ki govori o zgodnji krščanski kapeli, po­trebn i naselbinski aglom eraciji v teh k ra jih .75 Staroslovenske arheološke najdbe p ri K appel p o tr ju je jo zgodnjo slovensko na­selitev teli k ra je v in nadoveznjejo na številne iz keltske in rim ­ske dobe.76

D rugo večje slovensko naselbinsko jed ro ob poteku velike rim ske ceste V irunum —zgornja M ura je nastalo okoli Brež (Friesach). Tudi tu k a j so večje in s ta re jše naselbine pom aknjene ob rob in na obronke dolinskega dna, m edtem ko je to bilo in

68 P un tschart, H erzogseinsetzung, 176; Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 5.69 Jaksch, G eschichte K ärntens, I, 28. — K ärn tn e r H eim atatlas, k a r ta 47.70 P un tschart, Herzogseinsertzaimg, 176; H auptm ann, V ierte ljah rsch rift,

1928, 253.71 A cta T irolensia, I, 78; Mon. Car., I, 46, II, 83; G radivo, II, 497, III, 235.72 K lebel, C a rin th ia I, 1926, k arta .73 W. Schmid, Norisches Eisen, k a rta , 176.74 Mon. Car., I li, 43, 109.75 Mon. Car., III, 109 (C habellan 1041—60).76 K ärn tner H eim atatlas, k a r ta 47.

8*

116 MILKO K O S:

je še danes delom a zam očvirjeno.77 Na takem gorskem obronku so našli na Lorenzerbergu staroslovenske grobove.78 N ajdbe iz rim ske dobe p rav tam kažejo; d a so Slovenci tudi tod naselili staro ku ltu rno ozem lje.79 Im ena vseh večjih in pom em bnejših k ra je v v obrob ju breške kotline kaže jo na veliko starino in kontinuiteto naselja. Breže, p ra fa rn i k ra j, se om enjajo prvič 860.80 G rafendorf je slovenska K nežja Ves (1139 G nesindorf).81 P ri Judendorfu je iskati rim sko naselbino Term unes.79 K jer se om enja k ak „Judendorf“, so navadno v bližini starine ali spo­ročila o nekrščanskem prebivalstvu, k i so ga kasnejši prebivalci im eli za judovskega (prim. Judendorf pri Gospe Sveti in p ri Be­ljaku ).82 H artm annsdorf se je prvotno im enoval po kosezih (Ede- lingen 1144), n a jk asn e je 1241 nato „pri sv. Tom ažu4' in končno H artm annsdorf.83 Zeltschach se om enja že 898 (Zulszah) kot fevd, nato lastn ina plem enitega Zuentibolcha, p redn ika grofice Heme.84

T re tje večje naselbinsko jed ro Slovencev ob rim ski cesti v M ursko dolino se je širilo okoli N e u m a r k t a na današnjih šta jersk ih tleh. P okrajinsko ime slovenskega izvora zan j je „G r a s u p l e“ (prvič 860 „ad C razulpam “).85 O bsega ozemlje, k i s potokom a Olso in Hörfeldom pošilja svoje vode p ro ti jugu na koroška tla in se k r ije s površino kasnejše p rafare M aria- Hof.88 Im ena k ra je v M aria-Hof, M iihldorf, St. M arein, St. G eor­gen, Pöllau in M ülln so še dolgo v sredn ji vek vezana z oznako „na G rasuplem “.87 Do danes je ostalo ime vasici G rasiupp (tudi G raslab) zap. od N eum arkta.

Od glavne sm eri Gosposvetsko po lje — zgorn ja M ura se je cepila slovenska naselitev v stranske doline Krčice (Görtschitz), Vimice (Wimitz), zgornje K rke (Gurk) in Motnice (Mettnitz). V endar p rvo tna slovenska naselitev v teh dolinah ni b ila po­sebno intenzivna. Ozkih dolinskih tal, kam or je segla zgodnja nem ška kolonizacija, se ra je izogiblje. Slovenska naselitev se drži bo lj gorskih obronkov in teras, koder so vodila že stara

77 J. Schmidt, C a rin th ia I, 1928, 32—33.78 K unst-Topographie des H erzogthum s K ärn ten , 184.79 W. Schmid, Norisches Eisen, 175.80 G radivo, II, 172; Mon. Car., III, 12; Klebel, C a rin th ia I, 1925, 20.81 Mon. C ar., 1П, 246.82 Mon. Car., III, 245 (1124 ad ilium locum qui d ic itu r villa Iuđeorum ).83 Мои. Car., III, 307; IVa, 283.84 Mon. Car., I, 42; G radivo II, 319.85 G radivo, II, 172. — F r. Ramovš, L jub i j. Zvon, 1919, 176d.80 H. P irchegger, G eschichte der S teierm ark , I, 303; Klebel, C a rin th ia I,

1925, 22.87 Zahn, O rtsnam enbuch der S teierm ark , passim.

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 117

prom etna pota.88 Ali tud i tu k a j ne govore za posebno intenzivno slovensko naselitev niti zgodovinski podatki, niti k ra jev n a ime­na, niti po ljska razdelitev.89 V obm očju Krčice so prastaro že­lezarstvo prevzeli Slovenci, kakor se kaže, le v m ajhnem obsegu. O koli H üttenberga in Löllinga, k je r so topili železno rudo mo­goče še do 5. stol.,90 ne kaže jo im ena in podatki n iti za obsež­nejšo slovensko naselitev n iti — če izvzamemo k ra j Železno (Selesen) blizu izliva K rke v Krčico, om enjen že 891/391 — za prevzem železarstva v večjem obsegu. Središče večje slovenske naselbinske aglom eracije je iskati okoli mesta kasnejše p rafare Št. Janž na P ruk lu , k i se že 831 om enja kot naselbina z oznako „locus ubi C urciza in C urcam in flu it“. N ekoliko g loblje in ne le na obronke gora je slovenska naselitev p rodrla ob zgorn ji Motnici. Im ena voda so slovenska (Motnica in n jeno naspro tje B istrica-Feistritz, Bela-Fellach). Grades je slovensko gradišče.93Y sk ra jn e zgorn je konce Motnice, Glodnice (Glödnitz) in drugih pritokov K rke prvotna stalna slovenska naselitev ni segla. V en­dar je b il prehod od Motnice in Glodnice k zgornji Muri, kako r že v predslovenski dobi, znan — kot kaže ime F la ttn itzer Höhe— tud i v sledeči slovenski.

S Celovško-gosposvetskim poljem kot središčem koroške slovenske kolonizacije je v zvezi naselitev k ra je v o k o l i V r b ­s k e g a j e z e r a in v Rožu. V endar se v te predele Slovenci niso naselili v onem širokem valu kakor pro ti severu in severo- zajpadu ob G lini in sredn ji K rki, m arveč bolj v obliki ožjih pa­sov, k i se p rilagodu je jo starim potom in terenskim oblikam. P o k ra jin a severno od V rbskega jezera je bila, podobno k o t v predslovenski dobi tudi v sledeči slovenski znatneje naseljena le v n jenem vzhodnem delu, k i m eji na šen tu rško goro in Go­sposvetsko polje. Iz vrste s tare jših naselbin je izločiti „Blato- g rad“. K raj, ki se ko t M osapurcli in podobno večkrat om enja v v irih 9. stol. (880, 888, 889), ni koroški M ožpurk (Moosburg) severno od V rbskega jezera, m arveč nekdan ji grad knezov P ri- b ine in K oclja ob B latnem jezeru .94 Ob severnem bregu jeze ra

88 H auser, 21; C a rin th ia I, 1880, 268, 290.89 J. Schmidt, C a rin th ia I, 1928, 34—36.90 W. Schmid, Norieches Eisen, 177 d.91 G radivo, II, 300, 369; Mon. Car., III, 28, 35 (locus Selezna 927, ad Ze-

leznam ).92 Gradivo, II, 108; Mon. Car., III, 8. — H auser, 28; C arin th ia , I,

1877, 229.93 Lessiak, Carinitbia I, 1922, 10.94 G radivo, II, 259, 285, 286, 293. — L okalizacija ob B latnem jezeru ;

P irchegger, M itteilungen d. Institu ts f. österr. G eschichtsforschung, 33,1911, 307.

118 MILKO K OS:

je vodila rim ska cesta Virunum -Santicum . V njenem območju in sm eri je iskati potek slovenske kolonizacije od vzhoda proti koroškem u zapadu. Žale (Sallach) p ri K rivi Vrbi, V rba ob za­padnem koncu jezera, Lipa, Št. Ju r (Sternberg) so na te j črti brez dvom a postojanke stare jše slovenske kolonizacije, ki zopet večinoma nadovezuje na predslovenska selišča. P ri Vrbi so našli sledove b iv an ja v vseh dobah, od m lajše kam ene naprej. V o k ri­lju k ra ja , ki se z besedam i „in sum m itate laci“ (to je ob zgor­njem koncu jezera) om enja že okoli 900, je odkrito tudi m anjše staroslovensko grobišče.95 Južni breg Vrbskega jezera je b il že od nekdaj, kot je še danes, red k e je naseljen. K ra ja s ta re nase­litve in dokum entacije sta O tok (prvič 875—883 „ad U eride“) in R ibnica (prvič 977 „curtis R ibniza“). Na O toku nastane ce r­kveno središče že v drugi polovici 9. stol.96

V prostoru med Vrbskim jezerom in D ravo se je slovenska naselitev izvršila v dveh dolgih in ozkih pasovih. Obseg in orga­n izacija obeh tam ošnjih p rafara kaže na to. V etrin jska sega od južno od Celovca pa do velikega dravskega kolena pri Rožeku, žihpoljsko-kotm aroveška pa od Žihpolj do Bilčovsa.67 Ločijo ju gozdnate in sko ra j 1000 m visoke Gore (Satnica), v ka te re je od položnejše, p riso jne in na vrelcih bogatejše južne stran i prodi­ralo krčenje , ki se sicer da dokum entarno dokazati šele za12. stol.98 P rvotna sedeža obeh p rafara im ata ime starega izvora. Ime V etrin j, k i se kot V itrino pojavi v virih prvič 890 (982), so prevzeli Slovenci od prejšnega prebivalstva.99 N ajstare jše za­pisano ime za Žihpolje je pa Scalali, kakor se še danes im enuje del vasi (v Skalah).100 Vzhodna Satnica, od žihpoljske preseke do kolena D rave pri Mohličah, je bila, kot še danes, od nekdaj slabo naseljena. K rčenje je začelo od podkrnoške stran i že v drugi polovici 9. stol. in se je tud i v kasnejših v skrom nejši m eri nadaljevalo .101

V p ok ra jin i, ki jo danes im enujem o R o ž , nam je razli­kovati dvo je naselbinskih jeder. Eno gre od Rožeka do k arav an ­

95 Reinecke v M itte i lu n g e n d e r A nthrop. G esellschaft, N. F., 19 (1899), 49; G radivo, II, 327; Mon. Car., III, 19.

96 Gradivo, II, 266, 458; Mon. C ar., III, 15, 59.97 K lebel, C a rin th ia I, 1925, 9 in 1926, k a rta .98 G radivo, V, 69; Mon. C ar., IVa, 22 (Na vseli, nem. Neusass, 1204

Nevozel).99 G radivo, II, 2%, 473; Mon. C ar., III, 25, 65. — Lessiak, C arin th ia I,

1922, 95.i°° G radivo, II, 292 (lokalizacija napačna) ; Mon. C ar., III, 23.— Lessiak,

C arin th ia , I, 1922, 93.101 G radivo, TI. 296; Mon. Car., III, 25.

SLO VENSK A N ASELITEV NA KOROŠKEM . 119

škega potoka Suhe, drugo odtod do F ra jb ah a p ri Šm arjeti. Le na prvo je — kot še danes pri prebivalstvu — vezano ime Rož, k i je temnega, mogoče keltskega postanka in «e zapisano prvič po jav i v drugi polovici 9. stol. (Rase).102 Rož je že v n a jsta re jš ih v irih pokrajinsko in k rajevno ime. Dalo je naziv gradu Rožu (danes razvalina Stari G rad pri K aninu jugozap. od Št. Jakoba), gori Rožci (Rasberg), vasi in gradu Rožeku, pa tudi p ra fa ri Rož s sedežem v Rožeku (še danes „fara“) in kasneje deželski sod­n iji v Rožu (1J80—1192 provin tia Rase).103 P ri Rožu vidimo po­sebno jasno, kako se na s ta re naselbinske enote vežejo kasnejše upravne m eje. P ra fa ra Rož, ustanovljena mogoče že v drugi po­lovici 9. stol. in v glavnem tudi kasnejša deželska sodnija ena­kega imena, obsegata ozem lje, na ka terega je vezana naselbinska enota z imenom predslovenskega izvora „Rož“ . Naselitev v zgor­njem Rožu je p ras ta ra in j i lahko sledimo od m lajše kam ene dobe dalje. Omenim n a j le znam enito najdišče in grobišče na Bregu (Frög) v dravskem kolenu pri Rožeku iz dobe brona in H allstatta . P rav iz istih k ra je v izv irajo najdbe iz keltskih in rim skih časov.104 N ajstare jše slovenske vasi je iskati sredi plod­nega po lja na dravskih terasah. Razdelitev polja na delce in grude označuje stare jše naselitveno področje.106 У obrobni gorat in hribovit svet segajo naselbine z razdelitv ijo na bloke, ki je m lajšega postanka. N anje kažejo tudi k ra jev n a imena, k i go­vore o treb ljen ju v gozdnatem in poraščenem terenu (Breznica, Breznje, B rovje, Leše, Rute).

Vzhodna m eja stare naselbinske, cerkvene in upravne enote z imenom predslovenskega izvora Rož gre ob D ravsko do­lino zapirajočem v rša ju karavanškega hudourn ika Suhe med Podgorjem in Svečami. N erodoviten in povečini le z zadovolji­vim borom porastel v rša j p redstav lja staro naselbinsko in kas­neje cerkveno-upravno in politično m ejo med Rožem v pravem in ožjem smislu besede in tem. k a r danes im enujem o Spodnji Rož. Ob njem je mogoče z m ejo rožanske p rafare sovpadala m eja onega dela Koroške, ki je od 828—107? spadal upravno pod furlanskega grofa.107 Sicer je pa na je tare jša slovenska naselitev Spodnjega Roža podobna naselitvi Zgornjega. Nadovezujoč na

102 G radivo II, 266; Mon. Car., III, 15. — Lessiak, C arin th ia I, 1922, 89—90.

103 G radivo, IV, 20, 501, 640; Mon. Car., III, 216, 476, I, 199. — Klebel, C arin th ia I, 1926, 38; Jaksch-W utte, E rläu terungen , 58, 228, 243.

104 Jaksch, G eschichte K ärntens, I, 7, 12.106 Jos. Schmidt, Die F lu r des Rosentales, C a rin th ia I, 1926, 64 (s karto).107 Jaksch-W utte, E rläu terungen . 58, 307.

120 MILKO K O S:

naselitev v preds lo v en ski dobi se drži širokih dravskih teras, v ko likor so zaščitene od poplav. P o lje starih, v v irih n a jp o p re j om enjenih naselbin (Kapla, Št. Janž ali G osinja Yes, Sveče), je razdeljeno po večini na delce.108. K akor v Zgornjem Rožu se tudi v Spodnjem odraža naselbinska enota v obsegu le ene p ra fa re s sedežem pri kapeli sv. Zenona (zato Kapla, nem. Kappel), k i je nasta la p re jk o n e že ok. 810, in kasneje tudi le ene deželske sod­nije, k i se južno od D rave k r ije s p rafarn im i m ejam i in sega od Suhe do F ra jb ah a .109

V K aravanke je naselitev tud i iz Roža le polagoma prodi­rala . Zdi se, da pot preko L jubelja , k i je bila dobro znana že v rim ski dobi, p ri naselitvi Slovencev ne igra posebne vloge.110 Nič ne kaže, da bi obsto jala k ak a zveza med slovenskim naselitve­nim tokom, ki je zasedel G orenjsko in Slovenci, ki so se naselili na Koroškem. N o tran je doline K aravank so še dolgo slabo ali pa nenaseljene. L. 1239. dobi V etrin jsk i samostan pravico naprav iti na L jubeljsk i gori novine in 1253 prejm e zem ljo in gozd (terras et silvas) ob Boroveljskem potoku (okoli Slov. P la jb e rk a in Podna) in Sopotnici v širokem okolišu ъ določilom, da se ima plačevati od podeljene zem lje šele ko bo obdelana in donašala korist (exculta fu erit et in usus redacta).111 Podatki iz kasnega13. stol. govore tem bolj zato, da se je v p rv ih sto le tjih sloven­skega nase ljevan ja v no tran jih karavanšk ih dolinah širil še ne­obljuden svet.

V zapadni Koroški je močna slovenska naselitvena sku­p ina zasegla okolico današn jega B e l j a k a in s p o d n j o Z i l j o . O zem lje je bilo že od n ekdaj zelo prehodno in p ro ­metno. Že najd išča iz predrim ske dobe, od katerih n a j omenim le ona na takozvanem Napoleonovem travn iku pri Beljaških Toplicah in na Škocjanski gori p ri B ekštajnu, kažejo, kako se je ob spodnji Z ilji širila vdorna cona sredozem ske ku ltu re v Alpe.112 Še bo lj se je ta povečala v rim ski dobi. Ob cesti, k i je vodila iz K analske doline proti severu, leži v rsta iz an tike znanih k ra jev . M eclaria je bilo ime naselbini, ki je stala na desnem bregu Zi- ljice, nasproti današn ji avstr, m ejn i postaji V rata-M eglarje (Thörl-M aglern). Ime nam sicer sporoča šele Pavel D iakon (Hi-

108 G radivo, IV, 499, 501, 502; Mon. Car., I, 199, III, 421, 417. — J. Schmidt, 1. c., 69 (karta).

109 Klebel, C arin th ia I, 1926, 45; Jaksch-W utte, E rläu terungen , 125 ink arta .

110 W. Šmid, C arniola, II, 1909, 157.111 G radivo, V, 719; Mon. Car., IV, 270, 396, 449.112 Jaksch, G eschichte K ärntens, I, 10, 12.

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 121

stox’ia Lang., IV, 38), vendar so Eggrove izkopine rim skih u trdb in krščanske cerkve iz časa neposredno pred prihodom Sloven­cev te r R u ta rjeva ozirom a Eggrova razlaga im ena v dovoljni m eri dokazala obstoj antičnega k ra ja z imenom M eclaria, ki živi da lje kot slovensko M eglarje in nemško M agiern.“ 3 D rugo ime, ki se je prevzeto iz predslovenske dobe ohranilo v govorici no­vega slovenskega prebivalstva in za n jim Nemcev, je Beljak. Na mestu sedan jega B eljaka ali vsaj v njegovi bližini (mogoče pri Št. M artinu) je ležal k ra j, k i ga v iri rim ske dobe zovejo Santi- cum.114 Ime se pa v slovenski toponom astiki ni ohranilo. Pač pa je pokrajinsko ime Bilachinium, k i ga v obliki „statio Bilachi- niensis“ poznam o iz nekega 1. 1910. najdenega napisa, izpodrinilo ime Santicum te r dalo ime k ra ju , k i je nastal v bližini tega in se že zelo zgodaj v sredn jem veku om enja (878: pons Uillah).115 P rvotna oblika slovenskega im ena je B iljàk. Kot v rim ski dobi je tud i v sledeči slovenski ime B eljak še vedno pokrajinsko. F ara sv. M arije na Z ilji se im enuje še v 12. in 13. stol. „de Villach“, ozirom a „deVillaco“.119 Podobno to re j kot p ri Rožu ali Juni, k je r je ime predslovenskega izvora dalo oznako za k ra j, p rafaro in pokrajino . Le da je p ri Rožu in Juni pokrajinsko ime ostalo v ve ljav i do danes, p ri B eljaku je pa om ejeno na sam k ra j.

Bližnjo beljaško okolico so Slovenci naselili intenzivno, vendar le v m ajhnem prostorninskem obsegu. Iz p rv ih časov naselitve (od 7. stol. dalje) so staroslovenski grobovi v Perovem pri B eljaku .117 Podobne so jim najdbe iz Judendorfa južno od B eljaka.118 P ro ti zapadu se slovenske, danes ponem čene vasi raz ­p rostira jo do podnožja D obrača in njegovih izrastkov, v hribovit svet pa v glavnem ne segajo. B eljaškega zaled ja okoli nem škega B leiberga Slovenci niso naselili. Dobrač ne pomen ja le z dobom, m arveč tudi z gozdom vobče pokrito goro.119 Vasi Zgornja in Spodnja Bela (Obere in U ntere Vellach) ležita ena poleg druge, znam enje, da naselitev ni šla daleč ob potoku navzgor.

113 S. R u tar, Letopis M atice Slovenske, 1885, 312d in L ju b lj. Zvon, 1883, 56; R. Egger, K irchenbauten , 100. — M. Kos, Časopis za slov. jez ik , kn již . in zgod., VII, 196 in R azprave Znanstvenega društva, V/VI, 347 (z ostalo lite ­ratu ro ).

114 Cl. P tolem aeus, Geogr., II, 13, 2: S iantikón; I tin e ra riu m A ntonini: Santicum .

115 Egger, K irchenbauten , 96. — G radivo, II, 248; Mon. Car., III, 17.116 G radivo, III, 56; Mon. Car., III, 192, IVa, 559.117 Much, M ittheil. d. k. k. C entral-C om m ission, NF, 21 (1895), 59, 24

(1898), 125; C arin th ia , 1898, 105.118 C arin th ia I, 1932, 22.119 Lessiak, C arin th ia 1922, 108.

122 MILKO K O S:

Proti vzhodu m eji bel ja šk a pokrajin ska in naselbinska enota ob rožaško. Od pobočij Kepe na Pete lina in odtod na D ravo gre m eja med rožaško po eni in ziljsko (M arija na Zilji) p rafaro po drug i stran i.120 Okoliš Baškega jezera je težil od nekdaj v političnem, gospodarskem in cerkvenem oziru proti B eljaku in Spodnji Zilji. Tudi dialektološka k a r ta druži slovenski govor okoli Baškega jezera s spodn jezil jiskim.121 Pas, k i se drži zgoraj om enjene cerkvene m eje in je bil, po imenih sodeč, d lje po­gozden in kasneje iz treb ljen , loči beljaško-spodnjeziljsko nasel­binsko enoto od rožaške (prim. številne km ete R u ta rje in Kopaj- nike, k ra je Rut, K opanje, D obje, B orovje itd.).122 O značuje ga izrazita razdelitev na bloke.

K beljašk i naselbinski enoti spada še naselitev na levem dravskem bregu, med Beljakom in O sojskim jezerom . S tare n a­selbine prve slovenske dobe leže ob robu gora: Treffen, St. R u­precht, G ratschach, W ollanig. P okrajinsko im e za celoten okoliš je T rebn je (ad Trebinam 860).123 Na velik obseg tam kajšn je slo­venske naselitve moremo sklepati iz listinskega podatka, k i šte je že 878 pod dvor „ad Trebinam “ spadajočih 70 km etij.124 P ra fa ra s sedežem pri Št. R upertu, im enovana po pokrajinskem im enu T rebnje, se za to močno naselbinsko aglom eracijo da dokazati že 860.123 Slabo so Slovenci naselili gorsko zaledje severno od Beljaka. G lavni k ra ji se v v irih im enu jejo kasno in so nem ­škega postanka. P ri K irchheim u se še 1197 im enuje gozd (silva) in A rriach je še 1207 p lan ina (alpis).125

Vsaj že v p rv ih desetletjih 6. stol. so Slovenci zasedli Z i l j ­s k o d o l i n o . K ajti Pavel D iakon ima v svoji Zgodovini Lango­bardov poročilo, k i ga je da tira ti okoli 626, da so se Langobardi polastili pokrajine Slovencev, k i se im enuje Zel lia, vse do k ra ja M eclaria.120 M eclaria ali M edaria, k ak o r im ajo nekateri roko­pisi, smo že razložili kot M eglarje blizu Podkloštra. Zellia je pa Z ilja ali Z iljska dolina. Ime je predslovenskega izvora. N ajdem o ga sicer prvič šele p ri Pavlu D iakonu, vendar je n jegova raba že v rim ski dobi nedvomna. Romanska oblika je Zeglia, znana še danes p ri furlanskem prebivalstvu .127 Iz mogoče latinskega

120 Klebel, C a rin th ia I, 1926, k a rta .121 F r. Ramovš, D ialek to loška k a r ta slovenskega jezika , 26.122 J. Schmidt, C arin th ia I, 1928, 48 in k a r ta .123 G radivo, II, 172. — Klebel, C a rin th ia I, 1925, 8, 1926, 43.124 G radivo, II, 248; Mon. Car., III, 16.125 Man. Car., 111, 572, IVa, 34.126 H ist. Lang., IV, 38, ed. Mon. Gerun., SS rer. Lang., 132.127 Časopis za slov. jezik , kn jiževnost in zgod., VII, 1928, 196 (s sta­

re jšo literaturo).

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM. 123

Ju lia je nastalo slovensko Zilja. Že zelo zgodaj so ime prevzeli tud i Nemci, mogoče od Retorom anov ali Langobardov že v 8. sto­le tju .128 Kot p ri Pavlu D iakonu (regio Zellia) je Z ilja pokrajinsko ime tud i v srednjem veku.129 P rafa ra Zilja, s sedežem p ri cerkvi M atere Božje blizu izliva Z ilje v Dravo, je segala od m eja Roža pa do nem škega Bleiberga, od D rave pa skoraj do Podkloštra.130 Še danes se p rafarn i k ra j im enuje kratkom alo „na Z ilji“ (nem. M aria Gail). P ravilno slovensko ime zan j je izpričano že 828: „ k ra j z imenom Zellia, ležeč v Sloveniji" (in finibus Sclavinie in loco qui d ic itu r Zellia).181

Prva slovenska naselitev Z iljske doline se je držala dolin­skega dna, k je r je to nudilo ugodne pogoje. Y spodnjem delu doline, do izliva Ziljice v Ziljo, so bile že prve naselbine enako­m erno razporejene po celem dolinskem dnu; pod stenam i Do- brača. kam or je segel velik i gorski usad iz leta 1348., celo v večji m eri kot danes. Visoko v gore slovenska naselitev, kot še danes ne. ni n ikdar posegla. Iz spodnje Z iljske doline je sicer poslala, kot bomo še videli, močan tok v K analsko dolino in Rezijo, ne pa tud i preko K orenskega sedla v dolino zgornje Save, ki je b ila— razen D ovjega — od Jesenic navzgor še od 14. stol. neob lju ­dena in pokrita z gozdom.132

Od izliva Zil jice navzgor do Šm ohorja je prvotna sloven­ska naselitev v glavnem osredotočena na tro je gričevnatih od­sekov: od Ziljice do Zahomca, od Čajne do Borelj in od Loč do Šmohor ja. Izven teh treh odsekov med Ziljico in Šmohor­jem skoraj ni naselbin. O b Zilji sta nestalen vodni tok in m očvir­nat teren b ran ila obsežnejšo naselitev. Edina večja je nastala na v rša ju potoka, ki teče izpod Poludnika: Blače (iz blačane, to so prebivalci ob blatu-m očvirju . nem. V orderberg).133 O m enjeni t r i je gričevnati odseki sredn je Z ilje so še danes deloma po­gozdeni. Nekoč so bili še bol j. Imena, ki govore o gozdu in treb ­lje n ju so pogosta (Borče—Förk, Semerče—Semer ing, G ozdinja Ves—Köstendorf, Bori je —Förelach, P roseka—Presseggen, Go- zdina—Götzing. D obrova—Eggforst, R ut—K reuth, Smerče od Stanovnikov v sm rečju, smerčane, nem. Em m ersdorf od osebnega

128 Lessiak, Carim thia I, 1922, 77; F r. Ramovš, Slavia, I, 28, 29.129 P odatk i iz 12. in 13. stol.: G radivo, IV, 281, 627, V, 704; Mon. Car.,

IVb, 653.130 Klebel, C arin th ia I, 1926, 38 in karta .131 G radivo, II, 78.132 N otizenblatt, 1858, 487; Schumi, A rchiv f. H eim atkunde, I, 12.133 Lessiak, C a rin th ia I, 108/109.

124 MILKO K O S:

im ena Edim ar, 1255 Edm arsdorf).134 M očnejši naselbinski okoliš je nastal pod Ziljskim i p laninam i od Čajne do Borelj. N jegovo jed ro leži okoli Štebna, kasnejšega p rafarnega sedeža.135 Bližnje Kazaze—Edling govore o nekdan jih kosezih in s tem za veliko starino k ra ja in našeljeništva v tem predelu.

K akor v spodnji in sredn ji Zilji so Slovenci naselili tudi v danes nem ški zgorn ji dolini od Šm ohorja navzgor v glavnem le dolinsko dno, vendar na splošno ne tako intenzivno kot pod Šmo­horjem . S tarejše naselbine se drže rečnih teras, še bo lj pa vrša- jev na severni, p riso jn i strani. T ak položaj im ajo K irchbach (imena v zvezi z besedo cerkev kažejo po navadi na starino k ra ja ), Reissach (izkopine iz rim skih časov), G rafendorf (po knezih im enovan k ra j. tudi taka imena govore o večji starin i k ra ja ), Leifling (Ljubeliče od L jubeličane, zgodaj ponem čeno k ra jevno ime),136 D ellach (ta k ra j in Leifling ležita pod venetsko naselbino Gurino, k i sega v 4. stol. p red našim štetjem , izkopine iz venetske in kasnorim ske dobe, v bližini antični Loncium),1'7 St. D aniel (p rafara mogoče že iz 9. stol., rim ske izkopine)1’8 in Kečane (Kötsehach). Vse kaže, da imamo v okolici Kečan iskati staro slovensko naselbinsko jedro, ki navezuje na močno o b lju ­denost in prom etnost tega o k ra ja že v davni predslovenski dobi.

T ra jn a slovenska naselitev v Ziljsko dolino je šla od vzhoda pro ti zapadu. Vstran, n iti v Z iljske in K arnske Alpe, niti preko prehodov v K arnijo in D ravsko dolino ni posegla. Izjem a so se­veda pohodi vojnega ali p lenilnega značaja v stare jši dobi, k a ­kor je bil oni, ki je okoli 730 prisilil škofa iz „castrum Juliense (danes Zuglio sev. od Tolmezza), da je prestavil svoj sedež v Če­dad.139 V predslovenski dobi so bile K arnske in Z iljske p lan ine k a j prom etne. P reko Plöckena, nad W iirmlachom, v G urino in odtod skozi O chsenschlucht v D ravsko dolino je šla p ras ta ra ve­netska prom etna črta .140 V rim ski dobi je vodila pomembna pot v smeri F u rla n ija —Plöckenpass (Monte Croce) — M authen—Ke­čane—G ailbergsatte l—D ravska dolina. Še k ra tko dobo pred p r i­hodom Slovencev v te k ra je po tu je 565 pesnik Venantius Fortu-

134 Mon. Car., IV, 443. — Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 108.135 Klebel, C a rin th ia I, 1926, 32, 38.138 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 101, 111.137 Jaksch, G eschichte K ärntee, I, 13.138 Klebel, C a rin th ia I, 1926, 38, 55.130 P au lus Diaconus, Hist. Lang., VI., 51; MG., SS re r . Lang., 182. —

G radivo, I, 213.140 Jaksch, G eschichte K ärntens, I, 13.

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 125

natus tod preko iz Ita lije v G alijo .141 Iz sredn je Zilje je šla že v predslovenski dobi zelo važna prom etna č rta preko Vrš ja ( Win- dische Höhe) skozi Z iljske p lanine in dosegla D ravsko dolino p ri Bistrici (Feistritz a. d. D rau).142 U trdbe in selišča p ri D uelu in na „G orici“ (Görz) v D ravski dolini označujejo končno po­stajo tega prekoalpskega pota. T re tja transverzalna pot preko Z iljskih planin gre od Šm ohorja skozi G itschtal in preko Kreuz- berga v D ravsko dolino.

V dobi slovenskega nase ljevan ja izgube ta v an tik i tako važna pota vsak pomen za p rem ikan je novih prišlekov. Za tako pomembne prehode kot so Plöckenpass, G ailbergsattel, K reuz­berg in G itschtal ne poznamo danes slovenskih imen. Iz Gitsch- ta la ni segla sk len jena slovenska naselitev preko K reuzberga v D ravsko dolino. Z adnja vas s slovenskim nazivom se im enuje po terenu, 'ki- ee tam kaj začne vzdigovati p ro ti p re lazu na Kreuz- bergu: Vispr je, nem. W eissbriach (od *vysprjane, lju d je iz k ra ja , k je r gre te ren v vis).143 P rva in obenem zadn ja vas od Kečan proti G ailbergu je Laas, znak, da se je slovenska kolonizacija šele s treb ljen jem pom ikala proti prelazu v D ravsko dolino, ni ga pa dosegla. Slovenski naselitveni tok je sicer zasedel Ziljsko dolino v celotnem obsegu, ni pa segel preko prevalov niti v D rav­sko dolino n iti v K arnijo . Prehodi od zgorn je D rave v Ziljo p r i­dejo ponovno do veljave šele pri germ anizaciji zgornje Ziljske doline.

Slovenci so naselili v skrom nejši m eri tudi podaljšek Z ilj­ske doline proti zapadu. L e s s a c h t a 1. Im ena nekaterih k ra ­jev govore za to. D ruga pa kažejo, da so se Slovenci tu mešali že z rom anskim elementom (prim. K ornat, Nostra, Stofanell).144 P ro ti zapadu iprehaja dolinska zareza Lessachtala v D ravsko do­lino. Zadnje napol slovensko k ra jev n o ime v zapadnem pravcu je Tilliach, ki je rom anskega izvora s slovenskim sufiksom. Mimo tega je pa k ra j imel še drugo rom ansko ime, k i si je tudi nadelo slovanski sufiks. O bedve ima izpričana listina, k i jo je da tira ti ok. 1075—1090: T ilium quod vulgo C irzinach nom inatur (Cirzinach = ad Q uercinatum , „H rastje“).145 Slovenci so to re j

141 MG., Aiiot. antiq ., IV, i, 568.142 J. Schmidt, C a rin th ia I, 1928, 42. — S. Ilešič, G eografski Vestnik,

1951, 142 d.143 Lessiak, C arin th ia I, 1922, 35.144 Lessiak, 1. c., 5.145 Redlich, Acta T irolensia, I, 111 z opombo „Die D eutung von T iliun

auf T illiach ist a llerd ings n icht ganz sicher“ ; I.e., 148, ad c. 1110— 1122: Diliach. — Mon. C ar., I, 166. — Prim . A. U nterforcher, Slavische N am enreste aus dem O sten des P ustertha les (program Leitm eritz 1888), 3.

126 MILKO K O S:

naselili še izvirno porečje Zilje, niso pa p rodrli v dolino potoka, k i vzhodno od Silliana teče v Dravo. S k ra jn a zapadna slovenska m eja pri T illiachu se veže z m ejo sk ra jn e zapadne slovenske naselitve v Pustertalu .

Močna slovenska naselitvena skupina, ki je zasedla Ziljsko dolino je poslala oddeljen tok tudi izven porečja D rave, v do­lino reke B e l e (Fella), p ritoka zgornjega Tagliam enta. Iz Z ilje je vodila že v an tik i v dolino Bele in da lje proti O gleju na jpo ­m em bnejša pot iz N orika v Italijo , ki je obdržala tud i v sred­njem veku svoj m ednaroden pomen.146 Ob tem potu so ob nase­ljev an j u trč ili Slovenci že v začetku 7. s to le tja na Langobarde, katerim se je posrečilo, da so za dobo okrog 100 let (od okoli 625 pa do časov vojvode Ratchisa, ki je v ladal ok. 705/6—757) zago­spodovali nad slovensko Ziljo t ja do M eglarij.147

P ri M eglarjih—V ratih so „v ra ta“ Koroške. P ri V ratih („hinz dem T or“) pozdravi 1227 koroški vojvoda s svojim sprem stvom s slovenskim pozdravom „Buge waz prim i, gralw a Venus“ U lrika iz L iechtensteina na njegovem viteškem pohodu.148 Tod je tud i po vsej p rilik i tek la v dobi slovenske k aran tanske kneževine k a­rantansko - langobardska m eja. Ko ste v drugi polovici 8. stol. m orali K aran tan ija in langobardska k ra ljev in a priznati frankov­sko državno oblast, je p re j d ržavna m eja ob Ziljici padla. F ran ­kovska upravna reform a 1. 828. je K aran tan ijo južno od D rave združila s F urlan ijo . P ri te j združitv i dela desnega P odrav ja s F u rlan ijo je ostalo — z izjemo, ko je bila F u rlan ija upravno združena s K aran tan ijo — skoraj 250 let (828—1077).149 V to dobo stavim glavni slovenski dotok v K analsko dolino in dolino reke Bele. Dotok je pa mogel p riti le s Koroškega, posebno iz že zgo­d a j in intenzivno po Slovencih naseljene Ziljske doline. V Ka­nalski dolini so selišča redka. Bam berška cerkev, k i je v K analski dolini pridobila posest že v začetku 11. stol., širi tu kolonizacijo, in ustvari prvo cerkveno organizacijo (kapele v L ipa lji Vesi in Žabnicah).150 Še danes za Kanalsko dolino tako značilno narod­nostno sliko, k je r se poleg slovenske vasi vrste nemški, oziroma furlanski k ra ji, je ustvarila šele kolonizacija od 14. stol. dal je.

146 C esta A quileia-Santicum : O. Cuntz, Die G eographie des P tolem aeus (1923), 130, 201; J. F ickei', D ie A lpenstrassen per C anales und per Montem Crucis, M ittheilungen d. Institu te f. österr. Gesch., I, 1880, 298 d.

147 Časopis za slov. jezik , kn již . in zgod., VII, 1928, 197 (z lite ra tu ro ).148 G radivo, V, 456; Mon. Car., IVa, 161.149 Jaksch-W ntte, E rläu terungen zum H istor. A tlas, 1/4, 52, 58, 227/9.150 G radivo, IV, 23, Mon. Car., III, 218. — Jaksch, C a rin th ia I, 1907,

109 d.

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 127

Z adnja slovenska vas v sm eri iproti F u rlan iji je L ipalja Ves, ki je bila obenem tudi zadnja vas bainberškega posestnega kom­pleksa in z n jim Koroške proti Ita liji.151 D okler je šla bam ber- ško-koroška zem lja, se je do danes ohranila slovenska govorica.V ranem srednjem veku je pa posegla slovenska kolonizacija še preko L ipalje Vesi in kasnejše koroško - bam berške m eje p r i „slovenskem P o n ta llju “ v dolino sredn je in spodnje Bele.153 Na­selila je, sicer v skrom nem obsegu, glavno dolino reke Bele do izliva v Tagliam ento in doline stranskih potokov. Število sloven­skih k ra jevn ih imen, v kolikor jih moremo danes dognati, je m anjše od neslovenskih.153 Danes ne zveni več slovenski govor v dolinah Pontafeljskega potoka (Pontebbana), D u n je (Dogna) in R eklanice (Raccolana). Edino R ezija je ohranila večje število slovenske toponom astične nom enklature in tudi do danes še slo­vensko govorico.

Z vprašanjem , k d a j in kako so Slovenci naselili R e z i j o in sosednje doline, so se bavili slavisti in h istoriki. T rad icij ali domnev o hunskem , retskem ali ruskem izvoru Rezjanov ne mo­remo resno jem ati v poštev.154 Večjo pozornost moramo posvetiti m nenju Baudouina de C ourtenay, češ, da so R ezjani mešanica Slovanov in Neslovanov, po v se j p rilik i kakega tu ranskega ple­mena, k i se je v R eziji poslovenilo.155 Tezo Baudouina de C our­tenay, postavljeno raz stališče jezikoslovca, sta s historičnega skušala podpreti D. T rsten jak in Lj. H auptm ann. P rv i stavi na­selitev tu ransk ih Rezjanov v dobo obrsko-langobardskih bojev in vidi v R ezjanih naslednike Obrov, Obroslovanov ali pa tudi Bolgarov.156 H auptm ann tudi meni, da sega naselitev R ezije ne­m ara v dobo obrsko-langobardskih bojev in da so R ezjani p re ­ostanek obrskih krdel, ki so ostala ob eni tak ih p rilik v deželi te r pustila tu ransko sled v jeziku vse do današn jih dni.157 Na

151 Jaksch-W utte, E rläu terungen , 229, 263, 237.152 Lessiak, C arin th ia I, 1922, 71 (1611 „w indisch P on tafel“).153 H. Tum a, P lan insk i V estnik, 14 (1908), 58, 18 (1912), 168; I. A. Bo-

duen de K urtene, R ezja i R ezjane, Slavj. Sbornik, III, 1876, 227/8.154 H ercole P artenopeo D esc ritto n e de lla nobilissim a P a tr ia de F riu li

(Udine 1604), je za re tsk i izvor (citat po J. Bergimannu, A rchiv f. Kunde österr. Gesch., III, 1849, 254; Baudouin de C ourtenay , S lavj. Sbonrik, III, 1876, 316 d; K opitar, K leinere Schriften, I, 1857, 327/8 (hunski izvor po po­ročilu grofa Jana Potockega iz 18. stol.). — Prim . Časopis za slov. jezik , kn již . in zgod., VII, 107.

155 Q pyt fonetik i Rezja. govorov, §§ 291—3 (1875); Note glottologiche (1878), 1—21; Slavj. Sbornik, III, 1876, 320—338.

156 Zora (M aribor 1876), 109.157 Mitteilungem d. Inst. für. österr. Gesch., 36 (1915), 233.

128 MILKO K O S:

jezikovnih opažanjih zgrajeno hipotezo B audouina de C ourte­nay je z jezikovnega stališča ovrgel tem eljito Fr. Ramovš, tako da m orajo odpasti vsi na podlagi jezikovnih predpostavk na­p rav ljen i zak ljučk i D. T rs ten jak a in Lj. H auptm anna.158

N ajkasneje pred 1. 1084. je b ila R ezija z b ližnjo okolico že naseljena po Slovencih. Ustanovna listina sam ostana v Možacu (Moggio) om enja že k ra j s slovenskim imenom (Uelach, Bela). Menim, da ne grešimo mnogo, ako rečemo, da so okoli 1. 1000. Slo­venci že bivali v dolini spodnje Bele in v Reziji. D otok je pa m oral p riti le od koroške strani. V rsta razlogov govori za to.

Slovenski živelj je mogel prispeti v Rezijo le iz Koroške, k je r je b il gosto naseljen, ne pa iz sosednje furlanske okolice okrog Hum ina (Gemona) ali P ušje Vesi (Venzone), ki ni bila n ikdar slovenska. P rom etna zveza na Koroško skozi Kanalsko dolino je lahka, nasprotno pa m orajo pota, k i vežejo Rezijo s slovenskim ozem ljem ob zgornjem Teru, Nadiži in Soči, p rem a­gati velike naravne ovire, preko k a terih je še danes kom unika­c ija težka.

Vhodne soteske furlansko-koroške ceste iz ravnine v Alpe so vk ljučili Langobardi v svoj obm ejni fo rtifikacijek i sistem (Gemona, Venzone, Osoppo) in ga naselili s svojim i obm ejnim i stražnik i (arim anni), k i so imeli brez dvoma nalogo b ran iti slo- vensko-obrskim odredom vhod preko K analske in Belanske do­line v Ita lijo .159

Na zvezo s Koroško kažejo politične, posestne in rodbinske razm ere. Četrt tisočletja — od upravne delitve 728 pa do pode­litve F u rlan ije oglejskem u patria rh u 1077 — je porečje Bele z Rezijo upravno združeno s koroško zem ljo južno od D rave. Grof Kacelin, k i se je s podelitvijo svoje lastn ine pomogel k ustano- novitvi sam ostana v Možacu, im a sam ozke posestne in, kakor se kaže, tudi rodbinske zveze s severom, k i so mogle koloniza- torične stike samo pospeševati.180

Južna m eja ozem lja, ki je kot zem ljiška posest in v cerkve­nem oziru spadalo pod Možač, je ostro začrtana v prirodi. G lavne m ejne točke, znane nam iz podatkov 13. stol., so: gora Baba 2161 m — T anam eji 852 m—Vršič ali Muzec—Kadin 1826 m —

158 Časopis za slov. jezik , kn již . in zgod., VII, 107 dalje.159 M. Kos, K postanku slovenske zapadne m eje, R azprave Znanstvenega

društva, V/VI, 348—350.180 G radivo, III, n. 271, 367, IV, 20, 56; Mon. Car., III, 191, 216. — K.

Tangi, A rchiv f. K unde österr. Gesch., XII, 1854, 123—136; H. W itte-H agenau, M itteilungen d. In stitu ts f. österr. G eschichtsforschung, E rgänzungsband V, 425—9.

SLO VENSK A N ASELITEV NA KOROŠKEM . 129

Konfin 1589 m — Monte P lauris ali slov. Lopič 1959 m.101 M eja se sklada s črto, preko katere od severa prod irajoči slovenski ele­ment p ri svoji p rv i naselitvi n i šel.

Do te črte gre še danes slovenski rezjansk i dialekt, ki se loči od ostalih nareč ij beneških Slovencev. N jegov začetni raz­voj kaže na zveze s Koroško.162

Po tem ekskurzu v dolino Bele in v Rezijo, ki nas je v te rito ri jalnem in deloma časovnem oziru zavedel izven m eja po­stav ljen ih v te j razpravi, je pa v zvezi s slovensko poselitvijo Koroške, se vrnim o zopet na koroška tla. Slovenska naselitev zgornje Koroške je imela edin dohod skozi D r a v s k o d o ­l i n o od B eljaka do Lurnfelda, skozi katero se je pom aknila v močnem toku. V elika prehodnost in prom etnost tega ozem lja je b ila znana že antični dobi. Rimsko cesto iz Santika (Beljak) v T eurn ijo (Lurnfeld) sprem lja v rs ta naselbin, ki segajo po svojem postanku nazaj notri do dobe-brona. V ečja skupina selišč iz pred- elovenske dobe je nastala na mestu, k je r dosega p ri Bistrici (Feistritz a. D rau) pot iz Z iljske doline D ravo (zlati rudn ik i pri T raginu; najdbe iz keltske in rim ske dobe p ri Bistrici, D uelu in N ikelsdorfu; kasnoantični kastel s cerkvijo na griču p ri D uelu; selišče iz kasne La-Tène in rim ske dobe, k i so ga Slovenci p re j- kone tudi obljudili in mu dali ime „G orica“, danes Görz).163 V istem okolišu je prišlo tudi v slovenski dobi do večjega nasel­binskega jed ra , k i je dobilo svoj izraz kasneje v postanku p ra ­fare v Bistrici.164

Skozi D ravsko dolino so Slovenci naselili L u r n s k o p o ­l j e (Lurnfeld), ki je postalo najm očnejše slovensko naselbinsko jed ro Zgornje Koroške in izhodišče slovenske naselitve v do­line rek Lieser, Malta, Moll in zgornje Drave. Lurnsko polje ima že v an tik i izredno gosto naselitev. N ajdbe gredo od m lajše dobe kam ena (Hohenberg nad Pusarnitz) do časov neposredno pred prihodom Slovencev (kultne in druge stavbe v T eu rn iji notri do6. stol.)165 Lurnsko polje je bilo upravno in cerkveno središče rim ske zgorn je Koroške in n jenega rom anskega in rom anizira­nega prebivalstva. G lavno mesto T eu rnia. k i je stalo na griču

161 P agine F riu lan e 1888 = S. R utar, Beneška S lovenija (1899), 141.162 F r. Ramovš, ČSJKZ, VII, 107 d. in D ialektološka k a r ta slov. jezika , 43.163 Eggei- R., Jah reshefte des ö s te rr . archäologischen Institu ts, 25, 1929,

159 d; Jantsch, C arin th ia I, 1929, 6.164 Klebel, C a rin th ia I, 1926, 21.165 R. Egger, F rühch ris tliche K irchenbauten im südlichen N orikum

(1916), Id ., T eurnia, Oie römischen und frühchristlichen A ltertüm er O ber­k ärn ten s (1926)

130 MILKO K O S:

pri današnji cerkvici St. Peter im Holz, poznata že P linius in Ptolem aeus.166 V drugi polovici 5. stol. je „oppidum T iburn ia“ sre­dišče notranjo-norišike cerkvene provincije (metropolis Norici).167 Kot škofijsko mesto se je T eurn ia obdržala vse do invazije Slo­vencev. Zadnjič se kot „ecclesia T iburn iensis“ om enja 1. 59t.168 Iz antičnega T iburnia, oziroma T eurnia je nastalo srednjeveško Liburnia, Lurna, ohranjeno še danes v imenu Lurnfeld.169 T rdo­vratna konservativnost im ena govori za to, da so Slovenci tu k a j naleteli še na močne naselbine Romanov in vobče starega p re ­bivalstva, ki jim je posredovalo ime.

Slovenska naselitev naveže na v ku lturnem pogledu že v predslovenski dobi v bogati m eri prepojeno ozemlje. K in ten ­zivnemu slovenskem u naseljevan ju je vabila že ku ltiv irana zem­lja in gosto raziprostrta m reža cesta in potov. Z Lurnskega po lja gredo prom etne črte že v predslovenski dobi v obeh pravcih D ravske doline te r v M ölltal in Liesertal. Zgodaj seže sem kaj krščanstvo p rve slovenske dobe, navezujoč tudi tu k a j na kasno- antično krščansko središče v T eurn iji. Od treh v „Conversio Ba- goariorum et C aran tanorum “ om enjenih cerkva, ki jih je kot prve med Slovenci posvetil škof Modest, je tudi cerkev „in L i­burn ia civ itate“, na mestu današnje cerkve sv. Petra, im enovane „im Holz“, postav ljene na planoti, k je r se je nekdaj razprosti­ra la antična T eurn ia.170 Že v 9. stol. se je p rid ružila druga cerkev, v k ra ju , ki se danes im enuje Pusarn itz (slov. Požarnica). Tudi ta k ra j je stara naselbina Romanov. Po Romanih-Vlahih ima. ko se prvič pojavi v pisanih virih, ime V ualaha (ok. 975).171 Cerkev sv. P etra postane p rafarna za okoliš, k i sega na jugu daleč preko D rave, znak, da je farna razdelitev še iz dobe, predno je K arel Veliki 811 določil D ravo kot m ejno reko med Salzburgom in O glejem . P ra fa rn i okoliš cerkve sv. Petra ima kot središče staro slovensko naselbinsko jedro na in okoli Lurnskega polja, obsega pa še tudi na jm an j dve tre tjin i po rečja reke Moll.172 Antično ime Teurnia postane v srednjeveški obliki Lurn pokrajinsko za

166 Plinius, Nat. hist., III, 24, 146; Ptolem aeus, Geogr., II, 13167 Eugipii V ita Severini, ed. Mommsen, SS rer. Germ, 29, 31.168 G radivo, I, 102169 R. M üller, Carimithia I, 1894, 15 d., 53 d.; M. Koe, Časopis za slov.

jezik , kn jiževnost in zgodovino, VIII, 143 d.170 MG, SS, XI, 8; G radivo, I, 232.171 Časopis za slov. jezik itd.. VIII, 144. Gradivo, II. 452; Mon. Car.,

III, 48.172 Klebel, C a rin th ia I, 1926, k arta .

SLO VENSK A N ASELITEV NA KOROŠKEM . 131

celokupno zgornje Podravje. S tara Lurnska grofija sega od Be­lja k a do P usterta la in do grebenov Visokih T ur.173

Slovenski značaj Zgornjega Podrav ja je v virih 9.—11. stol. povdarjen . C erkev p ri dvoru L iburna leži 891 v Sloveniji (in Sclauinie partibus).174 Slovenske km etije, te vsaj ind irek tne priče slovenskega življa, se v 11. stol., na koroških tleh vobče, na jbo lj pogosto om enjajo na in v b ližn ji okolici L urnskega po lja (Len- dorf, O berdorf. „Dölach“, „D ulieb“ p ri O berdorfu, Lieserhofen, A ltersberg, G öriach).175 O hran jen i zapis drugega in tre tjeg a frei- sinškega spomenika, k i je n a jsta re jš i zapisani slovenski tekst, kaže v zadnjo četrtino 10. stol. in na postanek v okolišu cerkve sv. P etra (St. Peter im Holz) in cerkve sv. M ihaela v Vualaha- Pusarn itz na Lurnskem po lju .176 Nedvomno govori tud i ta, če­tudi mogoče le slučajni zapis slovenskih tekstov baš za potrebe cerkva in dušnega pastirstva na Lurnskem polju , v prilog in ten ­zivni slovenski naselitvi tega dela Koroške. Naselbine H rvatov in kosezov, k i segajo nedvomno v starejšo slovensko koloniza­cijsko p last in jih je n a jti posebno v kolonizacijskih središčih imamo posamič tudi v okolišu Lurnskega po lja (K raut pri Te- chendorfu ob M illstattskem jezeru , ok. 1070 C hrouw at, C hrôat; Edlinger pri P usarn itz ; Edling p ri Spittalu, ip rvič 1216 Ede- linge.)177

K ar se slovenske naselitve v podrobnem tiče, moremo reči, da se je ta izvršila zelo intenzivno in po vsej prilik i tudi jako zgodaj na višinah, ki sp rem lja jo na severu Lurnsko polje in Mill- stattsko jezero, to re j v coni, k i gre od Miihldorfa, preko G öriach, Pusarnitz, Lieserhofen, Treffling, Tangern na M atzelsdorf. Široke terase v tem območju so nedvomno staro kolonizacijsko tlo. Na njih leže k ra ji, katerih starino smo dognali iz historičnih po ­datkov, arheoloških na jdb in imen (Hohenburg, Lurn, Pusar- nitz-Vualaha, Edlinger, Kraut). O brežje M illstattskega jezera in ravn i svet ob D ravi je ozem lje kasnejše poselitve.178 Vobče se naselitev v starih časih izogiblje jezerskim bregovom in sega ra je na obronke nad jezersko gladino. Tako tudi ob M illstattskem jezeru , ki ima ime nem škega izvora.179

173 Jiikscli-W utte, E rläu te rungen zum histor. A tlas, 1/4, 176 d. in k a rta .174 G radivo, II, 298: Mon. C ar., III, 27.175 G radivo III, 20, 22, 211, 261, 262, 270; Mon. Car., III, 93, 94, 132, 150,

151, 156.178 M. Kos, Časopis za slov. jezik , književnost in zgod., V ili, 1931, 126d.177 G radivo III, 232, 242; Mon. Car., III, 140, 143, IV, 83.178 J. Schmidt, C arin th ia , I, 1928, 25.179 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 54; J. Schmidt, p ra v tam , 1928, 25.

132 MILKO K OS:

Lurnsko polje je izhodišče za kolonizacijo dolin, po katerih tečejo Lieser, M alta in Moll. Slovenska naselitev doline reke L i e s e r je sledila rim ski cesti, k i je vodila iz T eurn ije v dolino zgornje Mure. Rimski prehod, k i pa ni vodil preko K atschberga (1641 m) kot m oderna cesta, m arveč vzhodno od nje, je m oral biti, kot kaže ime Laussnitzhöhe, znan Slovencem v dobi nase­ljevan ja . Dolino reke Lieser so Slovenci sicer naselili v celem obsegu, vendar ne p reveč inteuzivno. N aselitev se drži visokih pobočij, a izogibajoč se globokih rečnih zarez; n a jti jo je največ tam, k je r sledimo še danes poteku starih cesta in potov.180 Tak položaj im ajo n a jsta re jše v v irih om enjene naselbine sloven­skega im ena.181 N a koncu L iesertala, k je r se dolina razširi v po lja — Polla (poljana) je ime skrajnem u delu L iesertala — je nastala večja naselbinska aglom eracija tud i v dolinskem dnu.182 Tu, p red prehodom v M ursko dolino, nastane p rafara St. Peter, k i obseže skoraj celoten L iesertal.183

V celem obsegu so Slovenci naselili dolino reke Mo l l . Tudi tu k a j je kazala slovenskem u p ro d iran ju smer rim ska cesta. Ob n je j so se, kot kažejo k ra jev n a imena, ohranile notri v slovensko dobo naselbine Romanov. Falkenstein, grad p ri Zgornji Beli (Obervellach), nima ime po sokolih (Falke), m arveč po Vlahih- Romanih (urbar 1300 W alihenstein, W alchenstein). W aleck, gora •severnovzhodno od Pfaffenberga, je prvotni W alah-ecki.184 Kolb- nitz naj bi bil antični Celius mons, k a r se mi pa zdi malo ver­je tno .185

Slovenska naseljenost v dolini Moll se drži vseskozi robov glavnega dolinskega dna in p riso jn ih teras ob njem , visoko v gore ni n ikdar posegla.186 V podrobnostih se dajo v M ölltalu raz­likovati tr ije naselbinski odseki. Spodnji del doline, k i sega do k ra ja A usser-Fragant, sredn ji del do velikega kolena reke p ri k ra ju W inklern in zgorn ja dolina okoli k ra ja Sagritz kot sre­dišča.

Y spodnjem delu doline ste nastali močni naselbinski jed ri okoli k ra jev O berkolbnitz in O bervellach. Prvo leži pod Daniels- bergom, k je r je stalo že v rim ski dobi znam enito H eraklijevo

180 J. Schmidt, C arin th ia I, 1928, 22.181 Zlating — ok. 1148 Slait, K reuschlach — 1120 C rûsk ilach , Trebesing,

S trassen (Gradivo IV, 58; Mon. Car., III, 338).182 Polan 1197 (Mon. Car., III, 572).183 Klebel, C a rin th ia I, 1925, 34, 43.184 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 6.185 Lessiak, 1. c., 87; Jaksch, Geschichte K ärntens, I, 32.186 Opis m oderne naseljenosti: J. Schmidt, C arin th ia 1, 1928, 17 d.

SLOVENSKA N A SELITEV NA KOROŠKEM . 133

svetišče.187 D rugo je postalo cerkveno središče za spodnji Möll­ta l; cerkev v k ra ju „Velah“ se om enja že v d rugi pol. 10. stol.188 S tare slovenske naselbine se vrste na vrša jih ob prisojnejšem levem bregu reke (Gratschach, Leutschach, Vellach, Söbriach, F lattach). Ob starem potu, k i je vodil iz M ölltala preko Mall- n itzer T auern na Salzburško je slovenska ko lon izacija segla do k ra ja M allnitz, k i ga je izva ja ti iz slovenščine. S tarejše ime predslovenskega izvora zan j je „T auern“, k ra j se om enja s tem imenom že v drugi polovici 9. stol. Staro ime se pa za k ra j ni obdržalo, ostalo je oznaka za pogorje (1072 „rnons qui dicitur T ûro“), m edtem ko je k ra ju ostalo slovensko ime.189

S redn ji del M ölltala kaže dokaj slabšo slovensko poselitev. P rirodn i pogoji v ožji dolini so bili pač mnogo m anj vabljivi. Zgodnja nem ška kolonizacija je tu napolnila vrzeli, k i jih je pustila p rv a slovenska naselitev in ponem čila že v ran i dobi slo­venska k ra je v n a imena.

Pozorišče posebno močne slovenske kolonizacije je zgornji del M ölltala, od velikega kolena reke p ri W inklern navzgor. Slo­venska k ra je v n a im ena so na gosto posejana notri do podnožij G rossglocknerja. Središče slovenske naselitve v zgornjem Möll- ta lu je iskati okoli k ra ja Sagritz. Vas M itteldorf med Sagritz in D öllach kaže s svojim imenom — ko t mnoge „Srednje Vasi“ drugod — na naselbinsko središče. K asneje tu nastalo cerkveno in upravno središče je navezalo na močno slovensko naselbinsko jedro . Zgodnja cerkev za zgorn ji M ölltal je pustila sled v skup­nem im enu za pokrajino okoli Sagritza, ki se v v irih od prve polovice 12. stol. da lje im enuje K irchheim .190 Slovensko ime „C erkn ica“ je še danes ostalo vasi in potoku Zirknitz. O hranitev slovenskega im ena kaže, da je tak ra t, ko se je ustanovila cerkev b ila tam še živa slovenska govorica.191

Preko glavnega grebena Visokih T ur na Salzburško se Slo­venci za stalno niso naselili, pač pa dobro poznali gorske p re ­hode in prelaze. Visokogorski prehod iz okolice Döllach-Sagritz, k je r je obstojalo in se dolgo ohranilo močno slovensko nasel­binsko jedro, na Salzburško ima še danes značilno ime W indisch- scharte (2727 m).

Lurnsko po lje je izhodišče tudi za slovensko kolonizacijo sk ra jn e z g o r n j e D r a v s k e d o l i n e in n jen ih stranskih

187 Jaksch, G eschichte K ärntens, I, 32.188 G radivo, II, 452; Mon. Car., III, 48.189 Lessiak, C arin th ia I, 1922, 18, 85. — Mon. Car., III, 10, 156.190 C hyrichaim , с. 1140—1145 (Mon. Car., III., 281).191 Klebel, C arin th ia I, 1926, 37.

134 MILKO K O S:

dolin na današn jih vzhodnotirolskih tleh. O d Lurnfelda do Lienza gre sled močne slovenske kolonizacije vzdolž rim ske ceste v D ravski dolini. D olinskega dna, zam očvirjenega in izpostavlje­nega poplavam, so se Slovenci, kot že n jihovi predniki, ra je iz­ogibali. Naselbine si stavijo n a jra je na severno podnožje, v rša je in obrobje gora, ki im ajo ugodno prisojno lego.1”2 D voje večjih naselbinskih jeder je iskati v tem predelu, eno okoli Berga, drugo okoli Irschena pri O berdrauburgu . O ba k ra ja sta sedeža p rafara , ki po postanku segate na jkasne je do ok. 1100.193 P ri Irschenu imamo, ako je k ra jevno ime res izvaja ti od latinskega osebnega im ena Ursus ali Ursinus, opraviti z naselbinsko kon­tinuiteto z antiko.194 Gotovo pa govori zanjo ime nedalekega Flasch ber ga, ki ima ime po Vlahi h-Romanih in izkopine iz rim ske te r zgodnje slovenske dobe. Na polju pri F laschbergu so našli ostanke iz rim ske dobe, v bližini pa staroslovenske grobove iz karolinškega časa, ki kažejo kako je slovenska naselitev nave­zala na rom ansko-vlaška selišča.195

Preko današn je koroško-tirolske m eje se je pom aknila slo­venska kolonizacija že v zadnjem desetle tju 6. stol. in v prvih7. stol. v okoliš antičnega mesta A g u n t u m (Stribach pri Lienzu). Tu je trč ila na Bavarce, k i so se pom ikali iz doline reke Rienz proti vzhodu. P ri starem A guntu pride okoli 625 do bitke in zmage Slovencev nad Bavarci. Slovenska zmaga je nedvomno pripom ogla h kolonizaciji dolin, ki se pri Lienzu stekajo v D ravsko dolino. Izhodni okoliš zanjo je lienško polje. Tu naveže slov. naselitev, podobno kot p ri T eurn iji. na antično naselbin­sko, upravno in cerkveno središče starega Agunta. Vsenaokoli ob robeh lienškega po lja nastanejo slovenske vasi. k i se v v irih omen ja jo že prim erom a zgodaj (Nörsach. Görtschach, Gödnach, Dölsach, Stronach, Stribach, Triestach, Amlach. Leisach).

Od Lienza je šla že zgodnja slovenska kolonizacija globoko v stranske doline. M eja nekdan jega slovenskega ozem lja na Vzhodnem Tirolskem je ostro začrtana v prirodi. Od Kristen- bacha v D ravski dolini jo je potegniti preko D efereških planin na Visoke T ure tako. da oklepa mogočen venec gorskih vrhov s Hoch gallom (3440 m). D reiherrnsp itze (3505 m), Gross-Vene-

192 J. Schmidt, C arin th ia I, 1928, 40.193 Klebel, C arin th ia I, 1925. 44194 Lessiak, C a rin th ia I, 1922, 5; 1081—1086 „casitrum U rsen“, Mon. Car.,

III, 178195 N ajsitarejše oh ran jen e oblike: F lassinperc (1154), V elahsperc (Mon.

C ar., III, 360. IV, 857). C a rin th ia I, 1898, 93 d., 1931, 15; R einecke v M it te i lu n ­gen dei- Antliropolog. G esellschaft, N. F., 19 (1899), 49.

SLO VENSK A N ASELITEV NA KOROŠKEM. 135

digerjem (3660 m) in G rossglocknerjem (3798 m) nekdaj po Slovencih naseljene doline Iseltal, D efereggental, V irgental, T auern ta l in K alsertal. Slovenci so prodrli globoko vanje. S krajne stalne naselbine s slovenskim imenom so: v D efereggentalu Fei- stritz (1307 m), v V irgentalu P räg raten (1312 m), v T auern talu Proseck (941 m) in v K alsertalu Lesach.

Zmaga Slovencev nad Bavarci v bitki pri A guntu okoli 625 ni samo omogočila kolonizacijo dolin, k i se p ri Lienzu stekajo v D ravsko dolino, m arveč je nedvomno pripom ogla tudi k usta­litvi b a v a r s k o - s l o v e n s k e m e j e v soteski reke D rave med Lienzom in Sillianom. Ta m eja se je ustalila prav gotovo že zelo zgodaj, k a jti že iz leta 769 nam je ohran jen zanjo doku­m entaren dokaz. Bavarski vojvoda Tasilo d a ru je opatu samo­stana v Scharnitzu (na severnem Tirolskem) „k ra j imenovan India, k i se po domače im enuje Cam pogelau . . . od potoka na­zvanoga Tesido do m ejâ Slovencev, to je do potoka gore A naras“ (locum nuncupantem India quod vulgus Cam pogelau vocantur .. . a rivo quae vocatur Tesido usque ad term inos Sclavorum, id est ad rivolum montis A narasi).196 India-Cam pogelau je Innichen (Cam pogelau so nekateri razlagali kot slov. „Jelovo po lje“, kar pa ne drži).197 Potok Tesido je T aistner — ali Gsiesserbach, v zgornjem delu imenovan Pidigbach, ki teče pri W elsbergu v Rienz.108 Mons A narasi je danes A nrasalpe nad k rajem A nras med Sillianom in Lienzom. N ajb liž ja je misel, da je potok, ki teče pri A nrasu v D ravo v listini om enjen „rivolus montis A na­rasi1' in da je k ra j, kot navadno, dobil ime po vodi. Res sm atrajo nekateri potok Mühlbach, ki teče skozi A nras in z anraške p la­nine, za staro slovensko-bavarsko m ejo.199 V endar se zdi, da tem u ni tako. Vzhodno od A nrasa teče v D ravo pri M ittew aldu večji potok z imenom Kristenbach. Iz historičnih razlogov ga je sm atra ti za „rivolus montis A narasi“ listine iz 1. 769. „Mons A narasi“ ni le to kar se danes im enuje A nrasalpe. m arveč ce­lotna gorska skupina, ki doseza višek v 2892 m visoki Regen- spitze. S tega vrha teče Kristenbach. Potok ni bil le v prvi slo­venski dobi, m arveč tudi kasneje m ejni, to je med deželskima

196 G radivo, I, 239; Th. B itterauf, Die T rad itionen des Hochstiftes F re i­sing, I, 62.

197 K ranes, Die deutsche Besiedlung der östlichen A lpenländer, 30. — G radivo, I, str. 274, n. 6.

198 Sinnacher, Geschichte der bischöflichen K irche von Säben und Brixen, I. 328. — 816: Pudigin (Gradivo, II, 48).

199 Zahn, Fontes rer. A ustr., II. 35, 352. — K rones, 30; Kos, G radivo, I, s tr . 274.

136 MILKO K O S:

sodnijam a H eunfels in Lienz po eni in diecezam a Brixen in Salz­burg po drugi strani. Posebno zadn je govori za to, da je bil tudi v 8. stol. m eja m ed te rito rijem , k i je spadal pod Innichen in z n jim pod B rixen te r slovensko-karantanskim ozemljem, k je r si je salzburška cerkev pridobila m isijonarsko in cerkveno-upravno oblast. Še pol s to le tja ni preteklo in že so 816 nekdan ji „term ini Sclavorum “ m eja med innichenskim okrajem in K aran tan ijo .200 K ra j Assling, p a r km pro ti vzhodu od K ristenbacha, leži že v h Koroški spadajoči L urnski grofiji.201

Okoliš okrog K ristenbacha je že v listin i iz 1. 769. označen kot od davnih časov pust in neobljuden (inanis et inhabitabilis). Zato je od sosednjih Slovencev dobil tud i oznako Pustrica (prvič 974 Pustrussa), k i je še danes oh ran jen v im enu Pusteria l..202 Ne­obljuden in gozdnat pas je bil to re j — kot m nogokje ob ostalih m ejah slovenskega ozem lja — slovenska zapadna m eja v D rav ­ski dolini. Zopet dokaz, kako so se Slovenci pri naselitvi držali že ku ltiv irane zem lje, niso silili v pusti svet, kakršen je baš tu v Pusterta lu postal m eja njihovega naselbinskega območja. Za gozd in njegovo k rčen je govore še danes tam ošnja im ena M itte­w ald ob izlivu K ristenbacha v D ravo, Raut, K öllreid in druga. Do pustega in gozdnatega pasu ob K ristenbachu so se Slovenci to re j pom aknili nedvomno že v 7. stol. po zmagi nad Bavarci p ri starem A guntu. Do sem in ne preko segajo slovenska k ra je v n a imena. Zadnja večja vas s slovenskim imenom leži nedaleč K ri­stenbacha, ali še vzhodno od potoka: Assling, prvič 1022—1039 om enjena v v irih kot „Aznic“.203

*V V? •'*

Iz podrobne razprave, k i nas je p rav k ar vodila od pokra­jin e do pokrajine, od Podjune in Labodske doline do izvirov D rave in Rezije, moremo na koncu izluščiti glavne smernice, k i so b ile m erodajne pri naseljevan ju Koroške po Slovencih.

Sliko naselitve v predzgodovinski in rim ski dobi v glavnem verno ponav lja naselitev slovenske dobe. G lavna predslovenska n a s e l b i n s k a j e d r a positane jo prav taka središča sloven­

200 G radivo, II, 48; Forate® rer, Austr., II, 31, 11; Mon. Car., III, 2. — Stolz, Geschichte der G erich te D eutschtirols, A rchiv f. österr. G eschichte, 102, 104; Jaksch-W utte, E rläu terungen zum H istor. A tlas, 301.

201 Acta T irolensia, I, 27, 28.202 Mon. Genn., Dipl., II, 96.203 A cta T irolensia, I, 27, 28. — A. U nterforcher, Slavische N am enreste

aus dem O sten des P ustertha ies (program L eitm eritz 1889), 3; B eitrag zur D ialekt- und N am enforschung des P ustertha ies (program L eitm eritz 1887), 5.

SLOVENSKA N A SELITEV NA KOROŠKEM. 137

ske naselitve in ohdrže pok ra jin sk a in k ra jev n a im ena iz p red ­slovenske dobe tudi v slovenski kot pokrajinska in k ra jev n a (prim. C arantanum —K orotan—Koroško, Juenna—Podjuna, La­ba n ta—Labodska dolina, Rase—Rož, Zellia—Zilja, T eurn ia—Li- bu rn ia—Lurnsko polje).

Na predslovenske in slovenske naselbinske enote, ki so b ile že v an tik i upravne, navežejo na jsta re jše s v e t n e in c e r ­k v e n e u p r a v n e e d i n i c e srednjeveške dobe, naslan jajoč se p ri tem tudi p ri poimenovan ju pogostokrat na antično ime (mesto, m estni o k ra j in škofija V irunum — staroslovenska karan tanska župa kot središče slovenskega K orotana — cerkveno središče pri Gospe Sveti — Breška grofija, antično mesto in starokrščanska cerkev Juenna — prafare v Pod jun i — Junska grofija , mesto, mestni o k ra j in starokrščansko cerkveno središče T eurnia — zgodnje srednjeveško cerkveno središče na Lurnskem polju — L urnska grofija).

P o t a iz predslovenske dobe so kazala s m e r i slovenski naselitvi v glavnem pravcu vzhod — zapad. Velik pomen gre l o n g i t u d i n a l n i m p o t o m (Colatio—Virunum, V irunum — Santicum —T eurn ia—A guntum , Santicum —Z iljska dolina), m ed­tem ko t r a n s v e r z a l n a , čeprav znana, p rih a ja jo kot smeri slovenskega naseljevan ja le malo v poštev (pot skozi Labodsko dolino, pota preko K aravank in Tur, pot ob O sojskem jezeru , pota preko Z iljskih planin in K arnskih alp). Edino dvoje tran s­verzalnih potov, skozi Kanalsko dolino in preko N eum arkta v dolino Mure, je kazalo smer večje omembe vrednim a tokovim a, ki sta privedla Slovence izven m eja zgornjega P odrav ja (Zilj­ska dolina—F u rlan ija , V irunum —zgorn ja Mura). Ob stikališčih antični]) potov nastanejo v slovenski dobi poglavitna naselbinska je d ra (V irunum —Gosposvetsko polje z izhodišči v okoliš V rb­skega jezera ter ob Glino, Krko, Krčico in Motnico, Santicum — B eljak z izhodišči na Zgornjo Koroško in v Ziljo, T eurn ia—L urn­sko polje z izhodišči v doline rek Moll, Lieser in Malta, A gun­tum —Lienz z izhodišči v gorske doline Vzhodne Tirolske).

O b s e g n a s e l i t v e v slovenski dobi se v prostornin- skem pogledu v glavnem k rije z obsegom naseljenosti v p red ­slovenski dobi. Kar se intenzivnosti tiče, je pa b ila slovenska naselitev p re j m anjša kot ona predslovenske dobe (prim. Labod­sko dolino ali železarske ok ra je ob Krčici). Močno so Slovenci naselili v Spodnji Koroški obrobje Podjune, gričevje in hribovit svet v širokem okolišu Gosposvetskega in Celovškega polja, ozem lje ob spodnji in s red n ji Krki, ob D ravi in Glini. Na Zgor­

138 MILKO KOS:

njem Koroškem kažejo močnejšo naselitev vse glavne doline (D ravska do izliva Kristenbacha. Z iljska dolina, doline rek Moll. Lieser in Malta, glavne doline Vzhodnega Tirolskega). Slabo so Slovenci naselili Labodsko dolino, doline zgornje Krke, Krčice, Vimice in Motnice te r Lessachtal. Povsem ali skoraj nenaseljene so prvotno no tran je doline K aravank, gorski svet med Ziljo in Dravo, ozem lje okoli A fritza in K lein-K irchheim a in visokogor­ski predeli Zgornje Koroške. V dolinah Vzhodnega Tirolskega gre stalna slovenska naselitev do višine okoli 1300 m, v dolini reke Moll do okrog 1400 m. v dolini Liesere do približno 1200 m, mi Svinjski p lanini pa do višine 1100 do 1200 m. O zem lje, ki ga slovenska naselitev preferira , je gričevnat in položno hribovit svet, prisojno ležeče obrobje dolinskih tal z v rša ji in p riso jno ležeče terase nad dolinam i in nižinskim svetom. Izogiblje se pa prvi Slovenec na Koroškem poplavam izpostavljenem u dnu ši­rokih dolin, ozkim dolinskim tlom v Zgornji in severni Koroški te r tudi večjim ravninam , k je r so slabe obram bne možnosti, za vodo propustno dno in gozd bran ili naselitev. Gozd je pokrival deželo v mnogo večji m eri kot danes. Z n jim je v ogromni mno­žini pokrito ozem lje, k i smo ga označili kot slabo ali nenaseljeno, ne le gorat svet, m arveč tudi ravnina. N ajm anj gozda je v g ri­čevnatem svetu Spodnje Koroške. To v an tik i v ku lturnem oziru na jbo lj prepojeno ozem lje postane poglavitno jed ro slovenskega življa v zgornjem Podravju . Rezultati koroške naselitvene geo­grafije , ki ugo tav lja jo razdelitev na grude, skoraj povsod kot prvotno obliko naselitve, se točno k r ije jo z izsledki historične kolonizacije.204

Slovenci so ob prihodu in naselitvi v zgornje P odrav je na­leteli na prebivalstvo, ki so ga imenovali s skupnim imenom V l a h i . Od n jega so prevzeli imena, ki nam jih om enjajo že v iri antične dobe (Dravus, Juenna, Bilachinium, leurn ia), pa tudi druga, ki so predslovenskega izvora, a nam jih sporočajo šele v iri srednjega veka (prim. K rka, G lina, Zilja, Laboda, Rož, Megla rje),205 Romansko in rom anizirano prebivalstvo se je ob prihodu Slovencev sicer nahajalo nedvomno na celokupnem te ­rito riju . ki so ga ti naselili. V endar se je d lje ohranilo le v od­ročnejših k ra jih in gorskem svetu, bodisi da tja k a j niso segli

204 Jos. Schmidt, Siedlungsgeograjpliie K ärntens, C arin th ia I, 1929, 135,139d. in 1928, karta .

205 Sem ne spadajo K aravanke, om enjene že p ri P tolem eju, Geogr., H, 13, 1: 14. 1 (glej G eografski Vestnik. TV. 1928, 118).

SLO VENSK A N A SELITEV NA KOROŠKEM . 139

močni slovenski naselitveni tokovi, k i so staro prebivalstvo v odprtih in za Slovence vab ljivejših teren ih p re j absorbirali kot drugod, bodisi da so si „Vlahi“ pred Slovenci poiskali zatišja v odročnem, hribovitem in gorskem svetu. Le v takem najdem o k ra jev n a imena, ki so v zvezi z „Vlahi (Vašinje — W allersberg p ri Velikovcu, V ualaha — Pusarnitz, W alchenstein in W aleck v dolini reke Moll, F lassinperc-Flaschenberg v zgornji D ravski dolini).

G e r m a n i pred prihodom Nemcev v zgodovini koroške kolonizacije skoraj ne pridejo v poštev. G erm anski narodi, ki so že v rim ski dobi in času takozvanoga p rese ljev an ja narodov vb irali ob svojih pohodih pot skozi zgornje P odrav je (Kimbri, Goti), niso rad i k ra tk o tra jn o sti b ivan ja in m aloštevilnosti za­pustili v deželi močnejših sledov. \ loga, ki se jim rada prip isuje, je močno p re tiran a ali pa celo nemogoča.20“3

Že v slovensko dobo segajo germ anski L a n g o b a r d i . V endar je n jihova vloga bolj političnega kot kolonizacijskega značaja. Od okoli 625 pa do časov furlanskega vojvode Ratchisa, k i je sledil okoli 737 svojem u predniku, vojvodu Pemmonu, tra ja langobardska oblast nad Ziljsko dolino vse t ja do Megla- r ij гое Zopetno vzpostavitev slovenske oblasti v Zilji spravljam v zvezo z ofenzivo Slovencev preko K arnskih alp, ki je p re jkone okoli 730 p risilila škofa iz karnskega „castrum Ju liense“ (danes Zuglio), da je prestav il svoj sedež v Čedad.207 S toletje langobard­ske oblasti v Zilji je pustilo nekoliko sledov. Na pokopališču v Šm ohorju so našli v grobovih izkopine langobardskega zna­ča ja .208 Mogoče še v langobardski dobi so Romani prevzeli k ra ­jevno ime za Kečane, nem. Kötsehaeh. ki je v slovenski obliki prvotno glasilo p rejkone ChatêSon in glasi še danes v furlan- ščini T ja tjčš .208 Zelo problem atična se mi pa zdi domneva, da sega patroc in ij p rafare Št. Janž ob Zilji (zasul 1348 podor z Do-

20«a A. Muchar, Versuch e iner G eschichte der slavischen V ölkerschaften an der Donau, S teyerm ärkische Zeitschrift, VI. Heft, 1825; K. H auser, D ie a lte G eschichte K ärn tens (1893) 85 d.

206 P aulus Diaconus, Hist. Lang., IV, 58 (MG., SS rer. Lang., 132). — L ite ra tu ra n a str. 00.

207 P aulus D iaconus, Hist. Lang., VI, 51 (MG., SS rer. Lang., 182). — Prim . L. M. H artm ann, G eschichte Italiens, П/2, 134, 154; E. Klebel, C arin ­th ia I, 1926, 40, 44.

208 A. Jaksch, G eschichte K ärntens, I, 50.209 Lessiak, C arin th ia I, 1922, 114.

140 MILKO K O S;

brača) у langobardsko dobo in da je fara nad aljev an je nekdan je cerkve v s ta ri M eklariji.210

Novo poglavje v zgodovini koroške naselitve začen ja z doseljevanjem N e m c e v v 9. sto letju . Nemci te r z n jim i uve­dena politična in verska p rik ljuč itev Koroške zapadu je v te ­m eljnem pogledu vplivala na naselitveno sliko zgorn jega Po­d rav ja . V k ra je v n a im ena pride nov elem ent. Slovenska in nem ­ška k ra je v n a im ena nam bodo poleg drug ih eden osnovnih virov za novo poglavje koroške naselitvene zgodovine, v katerem ho­čemo razp rav lja ti o pritoku in nase ljevan ju Nemcev v deželo, o njihovih stikih in m ešanju s Slovenci, pa tudi o no tran ji dife­renciaciji slovenskega živ lja na koroških tleh.

Zusam m enfassung.

D ie slow enische Besiedelung K ärntens.

V erfasser u n terz ieh t die slow enische L andnahm e und ä lteste slow enische Besiedelung K ärn tens einer eingehenden U ntersuchung. Nach einer E in ­füh rung allgem ein-historischen Inhaltes ste llt e r für die einzelnen G ebiete und S iedelungseinheiten den Gang und U m fang der ersten slow enischen Be­siedelung fest. In diesem Sinne behandelt e r in der R ichtung von O st nach W est zunächst das L avantta l, das Jauntal, die G egend um V ölkerm ark t und das G ebiet um K lagenfurt und um das Zollfeld herum . Von diesem aus ging die slow enische Besiedelung in der R ichtung nach N orden in den Bereich der oberen G lan (Gegend um Feldkirchen-T iffen-H im m elberg , K roatengau), an die obere G urk und an die G örtschitz. Im Süden des Landes w aren s tä rk e re S iedelungseinheiten das O bere und U ntere R osental und die Gegend um Villach. Aus der le tz te ren besiedelte ein slow enischer Zug das G ail- und Lessachtal (mit einer A bzw eigung ins K anal- und R esiatal), ein zw eiter das obere D rau ta l m it allen N ebentälern . H ier ging die slow enische Besiedelung tief ins Lieser-, M alta- und M ölltal, v erb re ite te sich über das heu tige O sttiro l und w eist am I.ui rifelde und in der G egend von Lienz s ta rk e S iedelungskerne und A usgangspunkte w eite rer Besiedelung auf.

D ie E inzelun tersuchungen zusam m enfassend läßt sich fü r die slow e­nische L andnahm e und erste slowenische Besiedelung K ärn tens im allge­m einen sagen:

D ie slow enische Zeit w iederholt das Besiedelungsbild der vorgeschicht­lichen und röm ischen. D ie hauptsächlichsten vorslaw ischen S iedelungskerne w erden ebensolche in der slow enischen Zeit und behalten vorslaw ische Gegend- und O rtsnam en auch w eiterh in in der slow enischen Zeit (Beispiele: C a ra n ta ­n u m — K oro tan—K oroško— K ärnten , Ju e n n a—J u n a —Jauntal, L a b a n ta —La­boda—L avanttal, Rase—Rož—Rosental, Zellia—Zilja—Gail, T eurn ia—L iburn ia —Lurnfeld).

V orslaw ische W ege weisen R ichtung der slow enischen L andnahm e und Besiedelung, im allgem einen von O sten nach W esten. G roße Bedeutung haben

210 Klebel, C a rin th ia I, 1926, 42.

SLOVENSKA N ASELITEV NA KOROŠKEM. 141

Längsw ege (Colatio - V irunum , V irunum - Santicum -T eurn ia - A guntum , Santi- cum -G ailtal), w ährend Q uerw ege, obwohl bekann t, fü r die slowenische Be­siedelung nu r w eniger in B etracht kom m en (Weg durch das L avantta l, K a­raw ankenw ege und T auernübergänge, W eg am O ssiachersee, W ege über die G ailta le r und K arnischen Alpen). N ur zwei transversa le Wege benützten größere slow enische Siedeln ngszüge. D er eine füh rte die Slowenen durch das K analta l bis ins Resiatal, d er andere über dein N eum ark ter S attel an die obere Mur. An T reffpunkten an tik e r S traßen en tstehen die hauptsächlich­sten slow enischen S iedelungskerne und A usgangspunkte w eite rer Besiedelung (Virunum -Zollfeld, Santicum -Villach, T eurnia-L urnfeld , A guntum bei Lienz).

D er R aum um fang der slow enischen Besiedelung deckt sich ungefähr m it der B esiedelung in der vonslawischen Zeit. W as die D ichte anbelangi, so w ar die slow enische Besiedelung eher geringer als die vorslaw ische (vergl. das L avan tta l oder die Erzgegenden an der oberen G örtschitz). S tark besiedelten Slowenen in U n terk ä rn ten die R andgebiete des Jauntales, das Hügel- und Bergland im w eiteren Bereiche des Zollfeldes und der K lagenfu rte r Umgebung, das G ebiet an der u n te ren und m ittle ren G urk, an d er D rau und an der G lan. In O berkäirnten weisen eine s tä rk e re slowenische Besiedelung alle H aup t­tä le r auf (D rau ta l bis zum K ristenbache, der bereits 769 die G renze slowe­nischen S iedelungsgebietes w ar, das G aital, das Möll-, Lieser- und M altatal, alle größeren T äler im heutigen O sttirol). Schwach w ar die slowenische Be­siedelung im L avantta l, im T ale der obersten G urk, im G örtschitz-, W imitz- und M etnitztale, sowie im Lessachtal. F ast oder ganz unbesiedelt b lieben u rsp rüng lich die inneren K araw anken tä ler, das Bergland zw ischen der Gail und d er D rau, das G ebiet um A fritz und K lein - K irchheim und die A lpen­regionen O berkärn tens. D ie slow enische Besiedelung zieht vor das Hügel- und n iedrigere Bergland, die sonnseitigen T alrän d er m it den Schuttkegeln und die sonnseitig gelegenen Berghänge. D agegen m eidet der erste Slowene in K ärn ten die überschw em m ungsreichen Talböden, die engen T alschluchten in O ber­und N ordkärn ten und die größeren Ebenen, wo schlechte A bw ehrm öglich­keiten , w asserarm es G elände und ausgedehnte W aldbestände siedelim gsfeind- Iich w aren. W ald bedeckte das Land in viel größerem Masse als heute. Am w enigsten W ald weist da« H ügelland U n terkärn tens auf. D ieses ln der A ntike der K u ltu r am m eisten erö ffnete G ebiet w ird das K ern land slow enischer Be­siedelung an der oberen D rau.

Die Slowenen tra ffen bei der A nkunft und B esiedelung des oberen D raugebietes noch die a lte B evölkerung an, die sie m it gem einsam en Nam en „Vlalii“ (W alchen) nannten . Von ih r übernahm en sie Nam en, die uns schon aus Q uellen an tik e r Zeit b ek an n t sind (D ravus, Juenna, B ilachinium ), aber auch andere, die vorslaw ischen U rsprunges, uns jedoch erst aus m itte l­a lterlichen Q uellen überlie fert sind (vgl. G urk, G lan, G ail, L avant, Rase-Rož, M agiern). Die rom anische und rom anisierte B evölkerung siedelte bei der slo­wenischen Landnahm e ohne Zweifel noch im ganzen Bereiche dieser, h ie lt sich jedoch länger in abgelegeneren G egenden und im Berglande. A uf V lahi— W alchen w eisen O rtsnam en h in : W allersberg — V ašin je bei V ölkerm arkt, V ualaha-P usarn itz , W alchenstein und W aleck im M olitele, F lassinperc - Flasch- berg im oberen D rautale .

142 MILKO K OS: SLOVENSKA N ASELITEV NA KOROŠKEM.

G erm anen kom m en vor der A nkunft der D eutschen fü r die Siedelungs- geschichte K ärntens fast gar n icht in Betracht. G erm anische V ölker der rö­m ischen und V ölkerw anderungszeit ließen im Lande keine nennensw erten Spuren zurück.

B ereits in die slow enische Zeit reichen die Langobarden. Jedoch hat ih re Rolle in K ärnten m ehr politischen als kolonisatorischen C h arak te r. Von ungefähr 625 bis um 730 dauert die L angobardenherrschaft im G ailtale m it e in er räum lichen A usdehnung bis in die G egend von M agiern.

Ein neuer A bschnitt k ä rn tn e risch e r S iedelungsgeschichte beginnt mit der A nkunft der D eutschen im 9. Jah rh u n d ert. D ieser Zeit soll eine w eitere A bhandlung gewidm et sein.