SANACIJA ARMIRANOBETONSKE KONSTRUKCIJE …

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO, PROMETNO INŽENIRSTVO IN ARHITEKTURO

Rado Vek

SANACIJA ARMIRANOBETONSKE KONSTRUKCIJE VODOHRANA BRENGOVA

Magistrsko delo

Maribor, junij 2017

I

Smetanova ulica 17 2000 Maribor, Slovenija

Magistrsko delo na študijskem programu 2. stopnje UM

SANACIJA ARMIRANO BETONSKE KONSTRUKCIJE VODOHRANA BRENGOVA

Študent: Rado Vek

Študijski program: 2. stopnja, Gradbeništvo

Smer: Gradbena infrastruktura

Mentor: izr. prof. dr. ŽLENDER BOJAN, univ. dipl. inž. grad.

Somentor: doc. dr. JELUŠIČ PRIMOŽ, univ. dipl. gosp. inž.

Lektor(ica): Maja Glaser Bedenik prof.slov.

Maribor, junij 2017

II

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Bojanu Žlendru in

somentorju dr. Primožu Jelušiču za pomoč in

vodenje pri opravljanju magistrskega dela. Prav tako

bi se zahvalil svoji družini, ki me je v času študija

neprenehoma podpirala.

IV

SANACIJA ARMIRANOBETONSKE KONSTRUKCIJE VODOHRANA BRENGOVA

Ključne besede: armiranobetonske konstrukcije, sanacija, vodohran,…

UDK: 69.059.3:624.012.45(043.2).

Povzetek

Magistrsko delo opisuje postopek sanacije vodohrana. V poglavju splošno o vodovodnih

sistemih in vodohranih so opisane zahteve, ki določajo v kakšnem obsegu se mora izvesti

sanacija vodohrana. Za uspešno sanacijo obstoječih vodohranov je potrebno poznati postopke

projektiranja in gradnje vodohrana, ki so prav tako opisani v magistrskem delu. Postopek

sanacije je razdeljen na pet delov in sicer: vzroki za propadanje betona, ocena kakovosti

betona, sanacija površine betona, ojačitev betona in zaščita betona. Opisani so tipični koraki

ocene stanja betona, kot so vizualni pregled, pregled projektne dokumentacije, raziskava stanja

in končna ocena. Opisane so sestavine sanacijskih materialov in njihove lastnosti. Na primeru

vodohrana Brengova je opisan celotni postopek sanacije od ugotavljanja vzrokov za

propadanje betona do zaščite betona z zaključnim slojem.

V

REHABILITATION OF REINFORCED CONCRETE STRUCTURE AT RESERVOIR

BRENGOVA

Key words: civil engineering, master work, rehabilitation, reservoir

UDK: 69.059.3:624.012.45(043.2).

Abstract

The thesis of master work describes the process of reconstruction of water reservoir. Chapter of

the general water supply systems and reservoirs, describes the requirements that determine the

extent to which must be carried out reconstruction of reservoir. For successful reconstruction of

existing reservoirs it is necessary to know the procedures for the design and construction of

reservoir, which is also described in this thesis. The process of reconstruction is divided into

five parts, namely: the causes of the deterioration of the concrete, assessment of the quality of

concrete, reconstruction of concrete surface, concrete reinforcement and protection of concrete.

It describes the typical steps of concrete assessment, such as visual inspection, review of project

documentation, study the situation and the final eveluation of concrete. The components of

reconstruction materials and their properties are also described. In the case of reservoir

Brengova, the whole process of reconstruction is described from the determination of causes to

the protection of concrete with a final layer.

VI

VSEBINA

1 UVOD ...................................................................................................................... 1

2 SPLOŠNO O VODOVODNIH SISTEMIH IN VODOHRANIH ...................... 5

2.1 STANDARDI IN TEHNIČNI PREDPISI NA PODROČJU OSKRBE S

PITNO VODO .............................................................................................................. 5

2.1.1 Uredba o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 88/12) ............................. 5

2.1.2 HACCP sistem .............................................................................................. 6

2.1.3 Vzdrževanje vodovodnega sistema (vodohranov) na osnovi HACCP sistema

7

2.1.4 Zakonska podlaga za vzdrževanje in sanacijo objekta ................................. 9

2.1.5 Standardi .................................................................................................... 10

3 PROJEKTIRANJE, GRADNJA IN SANACIJA VODOHRANA .................. 12

3.1 PROJEKTIRANJE ......................................................................................... 14

3.1.1 Geološko geotehnično poročilo .................................................................. 14

3.1.2 Statična analiza .......................................................................................... 15

3.1.3 Armaturni načrt .......................................................................................... 16

3.2 GRADNJA ..................................................................................................... 17

3.2.1 Vodne celice ................................................................................................ 17

3.2.2 Armaturne celice......................................................................................... 17

3.2.3 Naprave v vodohranih ................................................................................ 18

3.3 SANACIJA ARMIRANOBETONSKIH ELEMENTOV VODOHRANA .... 18

3.3.1 Vzroki za propadanje betona ...................................................................... 19

3.3.2 Ocena kakovosti betona .............................................................................. 22

3.3.3 Sanacija površine betona ........................................................................... 25

3.3.3.1 Osnovne sestavine sanacijskih materialov ......................................... 27

3.3.3.2 Površinska obdelava obstoječega betona ............................................ 28

3.3.3.3 Nanos sanacijskega materiala ............................................................. 29

3.3.3.4 Ojačitev betona ................................................................................... 30

3.3.3.5 Zaščita betona ..................................................................................... 30

VII

4 SANACIJA VODOHRANA BRENGOVA ........................................................ 32

4.1 VODOHRAN BRENGOVA .................................................................................. 33

4.2 VIZUALNI PREGLED ......................................................................................... 35

4.2.1 Zunanje površine objekta ........................................................................... 36

4.2.2 Notranje površine objekta .......................................................................... 37

4.3 PREGLED PROJEKTNE DOKUMENTACIJE ........................................................... 62

4.4 MATERIALI ZA SANACIJO BETONA ................................................................... 64

4.4.1 Mapegrout 430 (Vir:http://www.mapei.com/) ............................................ 64

4.4.2 Mapefer 1 K (Vir:http://www.mapei.com/)................................................. 66

4.4.3 Idrosilex Pronto - Planiseal 88 (Vir:http://www.mapei.com/) ................... 68

4.4.4 Mapeproof Swell (Vir:http://www.mapei.com/) ......................................... 69

4.4.5 Idrostop mastic (Vir:http://www.mapei.com/) ............................................ 70

4.4.6 Planicrete (Vir:http://www.mapei.com/) .................................................... 71

4.4.7 Hidrozat – Kema (Vir:http://www.kema.si/) .............................................. 72

4.5 SANACIJSKI SISTEMI SANACIJE VODOHRANOV ................................................. 73

4.5.1 Sanacija vodohranov s sistemom XYPEX (Vir: http://www.xypex.si) ....... 73

4.5.2 Sanacija betona s sistemom Kema (Vir: http://www.kema.si/si/) ............... 75

4.5.3 Sanacija betonov s sistemom Sika (Vir: http://svn.sika.com/) .................... 77

4.5.4 Postopek sanacije s sistemi in izdelki podjetja Mapei ................................ 80

4.5.5 Sanacija betonov s sistemom Linex (Prospekt Linex protective coatings,

Water solutions) ...................................................................................................... 81

4.6 KONČNA OCENA .............................................................................................. 82

5 ZAKLJUČEK ....................................................................................................... 84

6 VIRI, LITERATURA ........................................................................................... 86

7 PRILOGE .............................................................................................................. 88

7.1 KRATEK ŽIVLJENJEPIS...................................................................................... 88

VIII

KAZALO SLIK

Slika 1: Življenjska doba sanacije armiranobetonske konstrukcije .................................. 3

Slika 2: Tloris (Vir: Osebni arhiv) .................................................................................. 12

Slika 3: Prerez (Vir: Osebni arhiv) ................................................................................. 13

Slika 4: 3D model vodohrana izdelan s metodo končnih elementov (MKE) ................. 15

Slika 5: Upogibni momenti iz spodnje strani vodohrana ............................................... 15

Slika 6:Armaturni načrt in izvleček armature (Vir: Osebni arhiv))................................ 16

Slika 7: Metode za oceno kakovosti betona (Vir: lastni)................................................ 22

Slika 8: Globina karbonatizacije ................................................................................... 24

Slika 9: Veziva (Vir: lastni) ............................................................................................ 29

Slika 10: Metode zaščite (Vir: lastni) ............................................................................. 31

Slika 11: Pregledna karta lokacije objekta iz katastra ................................................... 35

Slika 12: Vstopna celica pred sanacijo objekta (1) (Vir: Osebni arhiv) ......................... 38

Slika 13: Vstopna celica pred sanacijo objekta (2) (Vir: Osebni arhiv) ......................... 39

Slika 14: Poškodbe ometa v vstopni celici (Vir: Osebni arhiv) ..................................... 40

Slika 15: Poškodbe ometa v vstopni celici (Vir: Osebni arhiv) ..................................... 40

Slika 16: Prikaz vdora meteorne vode pri zračnikih (Vir: Osebni arhiv) ....................... 42

Slika 17: Vstopna celica po sanaciji (Vir: Osebni arhiv) ............................................... 42

Slika 18: Strojnica vodohrana Brengova pred sanacijo (Vir: Osebni arhiv) .................. 43

Slika 19: Primer neobdelanega preboja strojnih inštalacij čez AB steno objekta ......... 44

Slika 20: Leseni distančnik opaža, kateri ob betoniranju ni bil odstranjen ................... 46

Slika 21: Posledičen vdor vode v objekt (Vir: Osebni arhiv) ......................................... 46

Slika 22: Prehod vode na stikih naknadno betoniranih odprtin (Vir: Osebni arhiv) ...... 48

Slika 23: Nezaščitena in že poškodovana armatura (1) (Vir: Osebni arhiv) .................. 50

IX

Slika 24: Nezaščitena in že poškodovana armatura (2) (Vir: Osebni arhiv) .................. 50

Slika 25: Prikaz zaščite armature (Vir: Osebni arhiv) .................................................... 51

Slika 26: Žičniki v zaščitnem sloju betona (Vir: Osebni arhiv) ..................................... 52

Slika 27: Deli armaturnih palic v zaščitnem sloju betona (Vir: Osebni arhiv)............... 52

Slika 28: Nehomogen in poškodovane beton v strojnici objekta .................................. 54

Slika 29: Nehomogen in poškodovane beton v strojnici objekta (2) ............................. 54

Slika 30: Prikaz strojnice po zaključeni sanaciji (Vir: Osebni arhiv)............................. 55

Slika 31: Prikaz oblog železa in mangana na stenah celice (Vir: Osebni arhiv) ............ 56

Slika 32: Vodovodna celica po izvedeni sanaciji (Vir: Osebni arhiv) ........................... 57

Slika 33: Prikaz poškodbe betona vidnih AB površin (Vir: Osebni arhiv) .................... 58

Slika 34: Vgradnja zračnika v stropno ploščo celice (Vir: Osebni arhiv) ...................... 59

Slika 35: Izvedba hidroizolacije nad stropno ploščo predcelice in vodnih celic ........... 60

Slika 36: Prikaz izvedbe drenaže (Vir: Osebni arhiv) .................................................... 61

Slika 37: Tehnični list objekta (Vir: Arhiv Komunalnega podjetja Ptuj d.d.) ................ 63

Slika 38: Mapegrout 430 (Vir: Osebni arhiv) ................................................................. 66

Slika 39: Mapefer 1K (Vir: Osebni arhiv) ...................................................................... 67

Slika 40: Idrosilex Pronto- Planiseal 88 (Vir: Osebni arhiv) ......................................... 69

Slika 41: Mapeproof Swell (Vir: Osebni arhiv) ............................................................. 70

Slika 42: Idrostop Mastic (Vir: Osebni arhiv) ................................................................ 70

Slika 43: Planicrete (Vir: Osebni arhiv) ......................................................................... 72

Slika 44: Hidrozat Kema (Vir: http://www.kema.si/)..................................................... 72

Slika 45: Objekt po končani sanaciji (Vir: Osebni arhiv) .............................................. 83

X

UPORABLJENE KRATICE

PE - Polietilenska cev

ZGO - Zakon o graditvi objektov

AB - Armiran beton

FGPA - Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo

HACCP - Hazard Analysis Critical Control Point

VO - Vodooskrba

Sanacija armiranobetonske konstrukcije vodohrana Brengova Stran 1

1 UVOD

Zaradi premajhnega vlaganja v vodooskrbni sistem v zadnjem obdobju, je stanje nekaterih

objektov in naprav v tako zelo slabem stanju, da na nekaterih območjih ni več mogoče

zagotavljati nemotene oskrbe ter normalnega opravljanja dejavnosti javne službe.

Posledično to pomeni, da uporabniki posredno izčrpavajo sistem omrežja dobave javnih

dobrin, pri čemer navidezna cena ostaja za uporabnika kratkoročno relativno ugodna,

dolgoročno pa pripelje do zloma sistema dobave javnih dobrin in bistveno dražje sanacije

le tega. V preteklosti je bilo mogoče opisano anomalijo prevaliti na breme občinskega

proračuna ali javnega podjetja, nova pravila takšnega ravnanja ne dopuščajo več. Model

mora biti jasen, transparenten, tako uporabnik kot izvajalec in lastnik infrastrukture morajo

vedeti, kakšen del stroškov povzročajo in kakšen je njihov del bremena izvajanja

dejavnosti javne službe.

Med najbolj kritične objekte, ki so potrebni obnove, sodijo vodohrani, kjer prihaja do

površinskih poškodb betonov, vdora meteorne vode zaradi neprimerne izvedbe objektov v

preteklosti ter poškodb strojne in elektro opreme objekta. Sanacija vodohrana je potrebna

predvsem v primerih, ko so kriteriji mejnega stanja nosilnosti in mejnega stanja

uporabnosti objekta preseženi.

Optimalna sanacija objekta se predlaga glede na finančne zmožnosti, razpoložljive

materiale, strokovno usposobljene izvajalce in upravičenost sanacije.

Rekonstrukcija objekta je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in

prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedbi

del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta,

spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedba drugih njegovih

izboljšav. Uporabljena izraza “adaptacija” in “obnova” pomenita “investicijska

vzdrževalna dela” po določbah zakona ZGO (Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št.

102/04 – uradno prečiščeno besedilo) [8].


Sanacije in obnove vodohranov se začnejo z odkrivanjem vzrokov za poškodbe, ki

nastanejo v času uporabe objekta, nato začnemo z iskanjem rešitev, ki bi bile najugodnejše,

šele nato sledi sama izvedba sanacije. Preden pristopimo k sanaciji, moramo zelo dobro

vedeti, v kakšnem stanju je objekt, kako je bil grajen in poznati vzroke, ki so pripeljali do

obstoječega stanja. Natančno je potrebno načrtovati in pripraviti več variant sanacijskih

postopkov (glede na možnost izvedbe, trajnostne rešitve, cene materialov in predvideno

vgrajeno opremo).

Namen sanacije objekta je izboljšanje stanja ter povečanje učinkovitosti in ustreznosti .

objekta

Prenova vodohrana je lahko potrebna tudi zaradi prilagoditve sodobnim zdravstvenim

zahtevam.

Posamezni dotrajani elementi ovirajo normalno uporabo objekta, prav tako je življenjska

doba vgrajenih materialov omejena. Materiali se starajo, obrabijo ali pa so bili pred

vgradnjo premalo preizkušeni. V vsakem primeru je po določenem času uporabe nekatere

elemente objekta potrebno nadomestiti. Preden se sanacija in obnova objekta začne,

moramo temeljito pretehtati vse možnosti izvedbe, predvsem obseg del.

Beton je ves čas svojega obstoja izpostavljen procesom propadanja. Propadanje in korozija

betona je kompleksen proces, ki je odvisen predvsem od kakovosti vgrajenega betona ter

njegove izpostavljenosti vplivom iz okolja. Stopnjo izpostavljenosti betona obravnava

slovenski standard SIST EN 206-1.

V preteklosti je prevladovalo mnenje, da je trajnost betona primerljiva s trajnostjo

kamnitega materiala, za katero je seveda sedaj jasno, da temu ni tako. Beton je izpostavljen

vedno bolj agresivnim atmosferskim vplivom ob povečani prisotnosti ogljikovega

dioksida, žvepla, soli za posipavanje, kislega dežja in drugih negativnih vplivov.

Življenjsko dobo objekta lahko podaljšamo s primernim vzdrževanjem in nato s sanacijo.

Na trajnost konstrukcije vplivajo različni faktorji, kot so kvalitetna zasnova in projektiranje

gradnje objekta, kvalitetna izvedba gradnje, vpliv okolja, v katerem se objekt nahaja ter

izpostavljenost posameznih konstrukcijskih elementov, način izvajanja kontrole

vzdrževanja in odnos uporabnikov do objekta [1] [11].


Predvidena življenjska doba konstrukcije je 50 let (priloga standarda EN 206). Življenjska

doba pomeni, da mora le-ta zagotavljati uporabnost, trdnost in stabilnost v celotni časovni

dobi, brez občutne izgube funkcionalnosti in pretiranega nepredvidenega vzdrževanja. Za

trajnost armiranobetonskih in prednapetih konstrukcij sta najbolj pomembna kvaliteta

betona in debelina zaščitnega sloja nad armaturo. Ker lahko imajo sanirani deli in zaščite

krajšo življenjsko dobo od preostale konstrukcije, je ključnega pomena za trajnost in

funkcionalnost konstrukcije, da se ti deli ustrezno pregledujejo, testirajo in po potrebi

obnovijo. Na sliki 1 imamo prikazano življenjsko dobo armiranobetonske konstrukcije po

obnovi v dveh različnih strategijah. Horizontalna os nam prikazuje življenjsko dobo

konstrukcije, vertikalna os pa stanje betonske konstrukcije. V diagramu vidimo slabšanje

konstrukcije po izgradnji in v najnižji točki, kjer po pregledu in izbire sanacijskih ukrepov

sledi sanacija konstrukcije v dveh različnih strategijah. Prva, boljša strategija, ki nam tudi

nudi daljšo življenjsko dobo po sanaciji, je popravilo konstrukcije z odpravo vzrokov za

nadaljnja poslabšanja, druga strategija pa je popravilo konstrukcije brez zaščite za nova

poslabšanja [2] [4].

Slika 1: Življenjska doba sanacije armiranobetonske konstrukcije

Na trajnosti objekta se izražajo vse pomanjkljivosti projekta, kot so neprimerno

konstruirani detajli, neustrezno izbrani materiali, premajhne zaščitne plasti betona (krovni

sloj), slaba in neustrezna oprema objekta. Zelo pomembna je kvalitetna izvedba gradbenih,


predvsem betonskih del. Vendar se je v tej fazi gradnje naredilo največ nepravilnost,

predvsem pri starejših objektih, saj so bili takrat standardi za izvedbo manj zahtevni. Pri

obravnavanem vodohranu se bi morali vgrajevati kvalitetni a-testirani materiali, tehnološki

postopki vgradnje bi morali slediti takratnim dognanjem na tem področju, za kar, na osnovi

kasnejših analiz, predvidevamo, da temu ni bilo tako.

Postopki vgradnje in kvaliteta materialov so se od takrat pa do danes bistveno spremenili.

Ker je od izgradnje preteklo že veliko časa, ne moremo ugotoviti, če so bili materiali

primerne kvalitete, ali je bil priprava kakovostna, ali se je vgradila primerna armatura in če

je bilo pravilno ter ustrezno negovanje svežega betona. Objekt je bil izpostavljen

agresivnosti okolja, kar je vplivalo predvsem na korozijo betona in armature.

Obravnavanje teme sloni na spoznanjih iz strokovne in znanstvene literature, iz razgovorov

s strokovnjaki iz različnih področij, povezanimi s sanacijo armiranobetonskih objektov ter

določenih virih iz spletnih strani. V prvem delu naloge je razložena slovenska zakonodaja,

ki se navezuje na objekte, ki so potrebni za vodooskrbo. Iz njih so razvidni standardi in

tehnični predpisi na področju oskrbe s pitno vodo, zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna

voda z namenom varovanja zdravja ljudi ter zakonske podlage za vzdrževanje in sanacijo

objektov. V nadaljevanju je prikazano projektiranje vodohranov, pri katerih se upošteva

standard EN 1508 (SIST EN 1508:2000-Water supply- Requirements for systems and

components for the storage of water), saj morajo biti konstruirani in preizkušeni tako, da

zagotavljajo zahtevano varnost oskrbe in ohranjajo sprejemljivo stopnjo vplivov na

kakovost vode. Opisana je gradnja vodohran in splošna sanacija armiranobetonskih

elementov vodohrana. V tem poglavju so opisani tudi vzroki, ki povzročijo propadanje

betona. V nadaljevanju poglavja je opisana sanacija betona na podlagi ocene stanja betona

ter na podlagi uporabnikovih zahtev. V tem delu imamo opisane tudi standarde, v katerih

so predstavljeni postopki za sanacijo armiranobetonskih konstrukcij. Osrednji del naloge

opisuje sanacijo vodohrana Brengova od vizualnega pregleda do vzrokov, kateri so

pripeljali do stanja, zaradi katerega je potrebna obnova. V tem poglavju je opisana sanacija

betonskih delov objekta, pri katerem smo se odločili za proizvajalca Mapei ter opis

materialov za sanacijo betona. Ker je sanacija armiranobetonskih objektov širok pojem, je

tudi nabor sanacijskih sistemov obsežen, zato smo v nadaljevanju naloge opisali različne

sanacijske sisteme, uporabne pri sanaciji vodohranov. V zadnjem delu naloge je

predstavljena končna ocena sanacije objekta, ki je prikazana tudi slikovno.


2 SPLOŠNO O VODOVODNIH SISTEMIH IN VODOHRANIH

2.1 STANDARDI IN TEHNIČNI PREDPISI NA PODROČJU OSKRBE S PITNO

VODO

2.1.1 Uredba o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 88/12)

Uredba o oskrbi s pitno vodo je zakonski predpis na nivoju države in je nadomestila

starejši pravilnik o pitni vodi ter določa vrste nalog, ki se izvajajo v okviru storitev

obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo in nekatere pogoje za

oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot javna služba, ter za lastno oskrbo s pitno vodo. Uredba

določa standarde komunalne opremljenosti, ki morajo biti izpolnjeni za izvajanje javne

službe in ukrepe za opravljanje javne službe. Uredba določa tudi načine in pogoje oskrbe s

pitno vodo, ki morajo biti izpolnjeni pri opravljanju storitev javne službe.

Območje javnega vodovoda je območje, ki vključuje območja poselitve, obstoječa in

predvidena poselitvena območja ali njihove dele ter posamezne stavbe ali gradbene

inženirske objekte, za katere občina zagotavlja izvajanje javne službe ali je v občinskih

predpisih zanje predvideno izvajanje javne službe iz enega javnega vodovoda. Občina

mora zagotovit javno službo za območje celotne občine. Javni vodovod mora imeti

upravljavca javnega vodovoda. Stavba ali gradbeni inženirski objekt iz prvega odstavka 3.

člena te uredbe (Uredba o oskrbi s pitno vodo Uradni list RS, št. 88/12), ki leži znotraj

območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, morata biti priključena na javni

vodovod v skladu s predpisom občine, ki ureja javno službo.

V stavbi, ki leži znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, ni

dovoljena lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo. Objekte in naprave javnega vodovoda, ki

so v lasti občine, občina na predpisan način prenese v upravljanje izvajalcu javne službe,

razen če je sama upravljavec javnega vodovoda in javno službo izvaja v obliki režijskega

obrata. Način upravljanja objektov ali naprav javnega vodovoda, ki so v solastništvu več

občin, občine uredijo z medsebojno pogodbo. Upravljavec javnega vodovoda njegovega


upravljanja ne sme prepustiti podizvajalcu. Obveznosti občine in upravljavca javnega

vodovoda v zvezi z rednim in investicijskim vzdrževanjem in ustreznim zavarovanjem

javnega vodovoda se določijo s pogodbo. V pogodbi se določijo tudi obveznosti izvajalcev

javne službe v zvezi z odstopom prostih zmogljivosti javnega vodovoda.

V okviru storitev javne službe mora upravljavec javnega vodovoda zagotavljati redno

vzdrževanje javnega vodovoda in ostale naloge, s katerimi je možna nemotena oskrba

prebivalcev z zdravstveno ustrezno pitno vodo [6].

2.1.2 HACCP sistem

Zakonodaja na področju oskrbe s pitno vodo določa zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna

voda, z namenom varovanja zdravja ljudi.

Upravljavec mora izvajati notranji nadzor, na osnovi katerega mora zagotavljati skladnost

in zdravstveno ustreznost pitne vode na pipah oziroma mestih, kjer se voda uporablja kot

pitna voda, v objektih za proizvodnjo, promet živil in pakiranje vode ter v primeru oskrbe s

pitno vodo s cisternami na mestu iztoka iz cistern. Notranji nadzor mora biti vzpostavljen

na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemičnih in

fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje ljudi, izvajanje

potrebnih ukrepov ter vzpostavljanje stalnega nadzora na tistih mestih (kritičnih kontrolnih

točkah) v oskrbi s pitno vodo, kjer se tveganja lahko pojavijo. HACCP načrt mora

vsebovati tudi mesta vzorčenja, vrsto preskušanj in najmanjšo frekvenco vzorčenja.

Nadzor pri upravljavcih vodooskrbnih sistemov, ki oskrbujejo več kot 50 uporabnikov ali

pa oskrbujejo javne objekte, objekte za proizvodnjo živil in objekte za pakiranje pitne

vode, kjer preverjajo izvajanje notranjega nadzora po načelih sistema, izvajajo zdravstveni

inšpektorji.

HACCP omogoča upravljavcem prepoznati mikrobiološke, kemične in fizikalne parametre,

ki bi lahko predstavljali potencialno nevarnost za zdravje ljudi, ter na podlagi teh izvajanje

potrebnih ukrepov in vzpostavitev stalnega nadzora na tistih mestih (kritičnih kontrolnih

točkah) v oskrbi s pitno vodo, kjer se tveganja lahko pojavijo.


V Sloveniji se izvaja sistematično preverjanje (monitoring) pitne vode, katerega izvajanje

zagotavlja Ministrstvo za zdravje, z njim pa se ugotavlja, ali pitna voda izpolnjuje

predpisane zahteve. Prav tako pa mora v skladu s programom monitoringa pitne vode,

upravitelj sam izvajati redno preverjanje pitne vode.

Program monitoringa določa mesta vzorčenja, pogostost vzorčenja, vzorčevalce in

laboratorije, ki izvajajo preizkušanje vzorcev. Poročila o monitoringu pitne vode za

posamezna leta so objavljena na njihovih spletnih straneh.

2.1.3 Vzdrževanje vodovodnega sistema (vodohranov) na osnovi HACCP sistema

Javni vodovodni sistem je pomemben komunalni objekt in javna dobrina, ki mora

obratovati brezhibno in konstantno. Brezhibnost in konstantnost dosežemo le, če se na

vodovodnem sistemu vedno izvaja ustrezno tekoče in investicijsko vzdrževanje. Namen

tega sistemskega postopka je zagotavljanje ustreznega in učinkovitega ravnanja zaposlenih

v službah komunalne dejavnosti ter ostalih sodelujočih v procesu vzdrževanja javnega

vodovodnega sistema in njegovih ključnih objektov.

Javni vodovodni sistem tehnološko delimo na večje objekte in na samo vodovodno

omrežje. Ves preostali del z manjšimi objekti, kot so posamezni jaški, se upošteva kot

vodovodno omrežje. S tem sistemskim postopkom so določena vzdrževalna dela na

vodovodnih objektih.

Cilj je redno opravljanje vzdrževalnih del v okviru zagotovljenega ustreznega planiranega

in interventnega vzdrževanja, v skladu s sistemskim postopkom pa je potrebno zagotoviti

ustrezno in učinkovito ravnanje zaposlenih v procesu vzdrževanja vodovodih objektov.

Vzdrževanje vodovodnih objektov obsega vzdrževanje v ožjem smislu, ki ga delimo na

planirano in interventno vzdrževanje objektov ter ga sestavljajo vizualni pregledi in

opravljanje dejavnosti, ki ohranjajo objekte v vsaj enako dobrem stanju.

Odgovornost za vzdrževanje vodovodnih objektov določi HACCP skupina. Vsi objekti so

popisani z osnovnimi popisnimi listi, iz katerih je razvidna njihova opremljenost.

V okviru svoje dejavnosti vzdrževanja vodovodnih objektov je potrebno zagotoviti

naslednje stanje objektov: dostop do objekta oz. prostora je obdelan in urejen tako, da

preprečuje zastajanje meteorne vode na površini ali njen vdor, talne površine morajo biti v

dobrem stanju, biti morajo nepropustne, ne vpojne, nedrseče in izdelane iz materiala, ki


omogoča temeljito mokro čiščenje ter iz ne toksičnih materialov. Enako velja za stenske

površine. Izdelane morajo biti tako in iz takih materialov, ki omogočajo temeljito mokro

čiščenje in po potrebi razkuževanje. Enake zahteve so postavljene za strope in stropne

obloge.

Vse površine morajo biti izdelane tako, da je preprečeno nabiranje umazanije, nastanek

plesni, luščenje delcev in nastanek kondenzacije. Okna in druge odprtine morajo biti

izdelane tako, da preprečujejo nabiranje umazanije. Opremljene morajo biti z zaščitnimi

mrežami proti mrčesu in glodavcem, ki se pri čiščenju lahko odstranijo.

Vzdrževanje objektov je razdeljeno na planirano in interventno vzdrževanje, zaradi

zagotavljanja funkcionalnosti in odpravljanja okvar.

a) Planirano vzdrževanje obsega naslednje aktivnosti:

- kontrolne preglede objektov za spremljanje pravilnega delovanja;

- izvajanje dnevnih, tedenskih, mesečnih ali letnih opravil.

Potrebna opravila pri planiranem vzdrževanju objektov zagotavljajo njihovo

funkcionalnost in preprečujejo eventualno možno kontaminacijo pitne vode, ki gre v

omrežje.

Dela okvirno obsegajo: kontrolo, vzdrževanje in zamenjavo armatur vgrajenih v objekte;

kontrolo, vzdrževanje ter obnovo objektov; vzdrževanje okolice objektov - košnjo, nanos

materiala, čiščenje odtokov; periodična kontrola, vzdrževanje ter obnova objektov glede na

zahteve razvoja vodovodnega sistema oz. kakovosti surove vode, ki služi za vir pitne vode.

V tem sistemskem postopku so našteti ukrepi, ki zagotavljajo zanesljivost delovanja

objektov javnega vodovodnega sistema kot celote v vsakem trenutku, kakor tudi ukrepi, ki

zagotavljajo ustrezen nadzor nad stanjem javnega vodovodnega sistema in njegovih

vitalnih komponent. Izvajanje ukrepov in aktivnosti morajo zagotoviti delovanje

posameznih sestavnih delov sistema v obdobju, ki ga imajo deklariranega kot življenjsko

dobo. Način izvajanja vzdrževalnih del oz. popravil, pogostost izvajanja posameznih

aktivnosti, potrebna sredstva in predvideni stroški se za vsako zgoraj navedeno delo

določijo z generalnim letnim planom vzdrževanja. Plan je sestavni del letnega poslovnega

načrta posameznega upravitelja. Izjema je vzdrževanje objektov javnega vodovodnega


sistema, ko gre za odpravljanje okvar, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti in planirati

njihovo odpravljanje.

b) Interventno vzdrževanje

Interventno vzdrževanje je namenjeno odpravljanju okvar na objektih. Postopki pri

odpravljanju okvar so naslednji:

- Sprejem informacije o nastali okvari.

- Identifikacija nastale okvare z upoštevanjem prioritete in načina odpravljanja okvare.

- Izdelava načrta odprave okvare.

Na podlagi identifikacije nastale okvare se najprej sestavi potrebno ekipo in izda ustna

okvirna navodila o odpravi okvare. Za potrebe HACCP načrta se evidenca odprave okvare

vodi z delovnim nalogom izvajalca vzdrževalnih del na objektih. Ob načrtovanih

prekinitvah dobave vode zaradi vzdrževalnih del je potrebno uporabnike vode iz javnega

vodovodnega sistema, obvestiti na krajevno običajen način (lokalni radio), večji uporabniki

pa se v primeru nenadnih in ne planiranih zastojev in okvar obvestijo po telefonu.

2.1.4 Zakonska podlaga za vzdrževanje in sanacijo objekta

Obnova vodohrana spada pod investicijska vzdrževana dela, kar pomeni izvedba popravil,

gradbenih inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnologije, z

njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti,

velikosti, namembnosti in zunanjega videza, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in

oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave.

Nujna investicijska vzdrževalna dela na vodovodnem sistemu se financirajo iz sredstev

omrežnine, katera je sestavni del cene na položnici za izvajanje obvezne gospodarske javne

službe oskrbe s pitno vodo, ter so namenska sredstva, ki so namenjena za vlaganje v

komunalno infrastrukturo. Omrežnina je del cene, ki vključuje stroške javne infrastrukture

javne službe oskrbe s pitno vodo ter javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in

padavinske odpadne vode.

Omrežnina, katero plačajo uporabnik vodovodnega sistema, je sestavljena iz amortizacije

ali najema osnovnih sredstev in naprav ki so javna infrastruktura, stroški zavarovanja

infrastrukture, stroški odškodnin (služnosti, škoda), stroški obnove in vzdrževanja


priključkov, stroški nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti in plačilo za

vodno pravico.

2.1.5 Standardi

Način izgradnje vodovodnega sistema in objektov na samem sistemu, med katere spadajo

tudi vodohrani, določajo odloki o oskrbi s pitno vodo in tehnični pravilniki o javnem

vodovodnem sitemu, s katerimi je definiran način izgradnje.

Ti določajo, da morajo biti vodohrani projektirani tako, da se pri gradnji doseže

vodotesnost in zračnost. V času obratovanja morajo zagotavljati zahtevano varnost oskrbe

s pitno vodo, hkrati pa ne smejo povzročati vplivov na kvaliteto pitne vode.

Praviloma se izvedejo na način, da so vkopani v zemljino, vsebovati pa morajo dve

vodovodne celice, kateri sta med seboj fizično ločeni z armiranobetonsko steno. Prav tako

mora konstrukcija vsebovati vstopno celico in strojnico ali armaturno celico. Izvedba mora

biti takšna, da bo v kasnejšem obratovalnem obdobju omogočala kroženje vode v

posamezni vodni celici, prav tako pa mora biti poraba pitne vode zagotovljena z obeh celic,

kar zagotavlja ohranjevanje kvalitete pitne vode.

Izgradnja vodovoda mora biti takšna, da oblika, način izvedbe ter hidroizolacija omogočata

tesnost objekta, tako da je preprečen vdor zunanjih vod v objekt, hkrati pa tudi iztekanje

pitne vode iz objekta.

Celici objekta naj bosta okrogli, kar omogoča lažje vzdrževanje objekta in mešanje vode

pri uporabi, ki je potrebna za zagotavljanje kvalitete vode.

Prostornino posameznega vodohrana je porabno določiti na podlagi trenutne porabe vode,

vode, potrebne za požarno varnost in vode, ki je potrebna ob okvarah in lomih na

cevovodih.

Cevovode, potrebne za razvode v objektu, je potrebno izvesti iz nerjavečega materiala,

prav tako pa morajo biti obstojni na korozijo, kakor tudi vsi strojni elementi na cevovodih.

Objekt mora imeti projektiran preliv in izpust za praznjenje celice, ki je speljan v meteorno

kanalizacijo.

Objekt mora biti grajen tako, da je preprečena kondenzacija stropu in plošči objekta, kar se

doseže z ustrezno termoizolacijo, predvideti pa je potrebno tudi ustrezno prezračevanje in


gretje objekta. Zračniki morajo onemogočati vdor škodljivih snovi v sam objekt in

posledično v pitno vodo.

Projekt objekta mora vsebovati tudi ustrezno elektro opremo za pogone naprav, zračenje,

gretje in razsvetljavo objekta. Omenjena oprema mora zagotavljati meritev posameznih

parametrov, nadzor sistema in telemetrijsko povezavo z centralnim nadzornim sistemom.

Objekt z ožjo okolico, je potrebno ograditi z ograjo višine dva metra, ki nepooblaščenim

osebam preprečuje dostop do objekta. Prav tako je potrebno predvideti tehnično varovanje

objekta in ustrezno alarmiranje, v primeru vloma.

Strojna oprema vodohrana mora vsebovati vsaj en merilnik nivoja gladine vode v

posamezni celici, nivojski stikali, ki sta namenjeni za signaliziranje preliva, oziroma

minimalnega nivoja vode v objektu. Na iztočnem cevovodu je potrebno vgraditi merilnik

pretoka vode.


3 PROJEKTIRANJE, GRADNJA IN SANACIJA VODOHRANA

Vodohrani, ki jih projektira projektant, morajo zagotavljati 100% vodotesnost. Pri

projektiranju se upošteva standard EN 1508 (SIST EN 1508:2000- Water supply-

Requirements for systems and components for the storage of water). Vodohrani morajo biti

konstruirani in preizkušeni tako, da zagotavljajo zahtevano varnost oskrbe in ohranjajo

sprejemljivo stopnjo vplivov na kakovost vode.

Prostornino vodohrana je treba določiti na podlagi:

– pretoka vode v dnevu največje porabe vode,

– 20% dodatka za nujno potrošnjo (motnje pri obratovanju),

– požarne rezerve.

Vodohrani so praviloma vkopani in imajo dve vodni celici, ki sta med seboj fizično v celoti

ločeni in armaturno celico (Slika 2). Vsaka vodna celica mora imeti lasten dotočni, odtočni

in praznotočni cevovod z zapiralom in prelivni cevovod. Izbiro med eno ali dvema

vodnima celicama upravljavec definira v projektnih pogojih glede na pomembnost objekta

v sistemu vodooskrbe [10].

Slika 2: Tloris (Vir: Osebni arhiv)


Slika 3: Prerez (Vir: Osebni arhiv)

Prelivni cevovod mora biti speljan v meteorno kanalizacijo ali izpust, zaključen z žabjim

pokrovom. Prelivi morajo dopuščati iztekanje količine vode, ki je enaka največji količini

vtoka v vodohran. Zagotovljen mora biti odvod vode brez nevarnosti za okolje in objekte.

S tlorisno obliko vodne celice, pregradami in postavitvijo dotočnega in iztočnega cevovoda

mora biti zagotovljeno kroženje vode v vodni celici. Načrtovanje rezervoarjev, ki ne

zagotavljajo pretočnosti, ni dovoljeno.

Konstrukcija vodohrana mora biti izolirana s hidroizolacijo in toplotno izolacijo, ki

preprečuje poslabšanje kakovosti vode zaradi ekstremnih temperaturnih razlik. Višina

nasutja je minimalno 100 cm nad izolacijo.

Število dostopov v vodne celice je treba omejiti na minimum, vendar je potrebno

zagotoviti zanesljivo obratovanje, vzdrževanje in čiščenje vodnih celic. Posamezne

odprtine vodohrana morajo biti projektirane tako, da ni mogoč vpliv na akumulirano vodo.

Omogočeno mora biti naravno in prisilno (po potrebi) zračenje armaturne celice in vodnih

celic. Zračenje vodnih celic mora biti izvedeno z zračniki tako, da je onemogočen vnos

škodljivih snovi vanje, hkrati pa morajo zagotavljati učinkovito prezračevanje. Zračniki

vodnih celic zunanje izvedbe morajo biti priključeni na drenažo. Odprtine vseh zračnikov


morajo biti zaščitene zoper mrčes z mrežico iz nerjavnega jekla na zunanji strani zračnih

odprtin. Za pranje vodnih celic je potrebno na dotočnem cevovodu predvideti odcep z

univerzalno gasilsko spojko in zapiralom. Vodohrani s prostornino 150 m3 in več morajo

imeti mostno dvigalo take nosilnosti, da je mogoče vzdrževanje vseh vgrajenih elementov

[10].

3.1 PROJEKTIRANJE

3.1.1 Geološko geotehnično poročilo

Geološko geotehnično poročilo obsega splošni del, raziskovalna dela, geološko

geotehnični opis, opis pogojev temeljenja in zaključke. V splošnem delu je opisano, katera

geotehnična raziskovalna dela so izvedena, na kateri parceli in nadmorski višini ter kakšen

objekt se namerava graditi. Raziskovalna dela so izbrana tako, da se ugotovi sestava

temeljnih tal, določi nosilnost temeljnih tal in nivo podtalne vode. Za potrebne gradnje

vodohrana se izvedejo sondažni jaški ali sondažne vrtine. Gostotni sestav zemljine se

ugotovi s standardnim dinamičnim penetrometrom. Za vrednotenje teh preiskav je

merodajno število udarcev (N) prosto padajočega bata glede na globino prodiranja cilindra.

Geološko zgradbo opišemo na podlagi osnovne geološke karte. Na podlagi karte potresne

nevarnosti s povratno dobo 475 let je potrebno določiti potresni pospešek temeljnih tal.

Tipično poročilo podaja podatke o projektni nosilnosti tlačno obremenjenega temelja in

dopustne obremenitve temeljnih tal, posedkov, modula reakcije tal, strižni kot zemljine,

kohezijo in gostoto zemljine. Vgrajevanje zasipne zemljine se vrši v plasteh do optimalne

gostote. Odvodnjavanje zaledne vode se obvezno uredi preko obodne drenažne veje s

kontroliranim iztokom. Kontrola stopnje gostote in zbitosti se vrši na podlagi kontrolnih

meritev. V kolikor je predvidena zaščita izkopov, je potrebno to upoštevati pri izdelavi

projektne dokumentacije za fazo PZI (projekt za izvedbo). Pri izvedbi zemeljskih del je

obvezen stalen geomehanski nadzor, ki zagotavlja za kontrolo kvalitete izvedbe zemeljskih

del potreben obseg sanacij temeljnih tal, dopolnitve podanih pogojev glede na stanje v

temeljnem polprostoru in projektnih rešitev [10].


3.1.2 Statična analiza

Statična analiza vodohrana obsega opis geometrije, materialov, obtežb, obtežnih

kombinacij in statičnega izračuna. Slika 4 prikazuje 3D matematični model vodohrana, ki

je podprt z nadomestni vzmeti, katerih togost je določena na podlagi modula reakcije tal.

Slika 5 prikazuje upogibne momente s spodnje strani vodohrana.

Slika 4: 3D model vodohrana izdelan z metodo končnih elementov (MKE)

Slika 5: Upogibni momenti iz spodnje strani vodohrana


3.1.3 Armaturni načrt

Na podlagi statične analize in dimenzioniranja konstrukcijskih elementov se izdela

armaturni načrt. Ta se izvede za vse armiranobetonske elemente objekta. Statik mora v

armaturnem načrtu določiti točno pozicijo posamezne armature. Prav tako je potrebno v

armaturnem nartu definirati dimenzije in premer armaturnih palic. V kolikor se predvidi v

posameznih elementih vgradnja armaturnih mrež, je potrebno definirati tip posamezne

mreže.

Pomembno je, da statik v armaturnem načrtu na osnovi izračuna določi potrebno debelino

stremen, prav tako je potrebno definirat tudi njihovo pozicijo in število le teh. V

armaturnem načrtu morajo biti obdelani vsi detajli, ki so potrebni za izvedbo posameznih

nosilnih elementov.

Na osnovi določitve armature za posamezno elemente je potrebno izvesti izvleček

armature, kar pomeni, da se izdela popis vse armature ki je potrebna za izvedbo nosilne

konstrukcije. V tem dokumentu je potrebno definirati tudi težo vse potrebne armature.

Slika 6:Armaturni načrt in izvleček armature (Vir: Osebni arhiv))


3.2 GRADNJA

3.2.1 Vodne celice

Izvedba vodnih celic mora biti vodotesna. Vodne celice in predprostor morajo biti

obložene s keramiko oziroma obdelane s premazi, primerni za pitno vodo in odporne proti

mehanskim poškodbam pri pranju celic z visokotlačnimi napravami. S premazi oziroma

keramično oblogo mora biti dosežena maksimalna gladkost sten, stropa in dna vodne

celice. Stiki sten in dna vodne celice morajo biti izvedeni z zaokrožitvijo zaradi lažjega in

učinkovitejšega izpiranja usedlin. Talna plošča vodne celice mora biti izvedena s 3-

odstotnim nagibom proti praznotočnemu cevovodu in mora omogočati izpraznitev

celotnega volumna vodohrana.

Vodne celice morajo biti od armaturne celice ločene z zatesnjenimi vrati ali okni, ki

morajo biti iz materiala, odpornega na vlago in agresivno atmosfero (praviloma PVC bele

barve – termopan zasteklitev). Velikost in izvedba vstopnih odprtin mora omogočiti

neoviran dostop do vodnih celic. Okna morajo biti vgrajena na notranjem robu vodne

celice. Na zunanji strani vstopne odprtine se izvede gladka kamnita polica brez

izstopajočih robov.

V vsako vodno celico mora biti vgrajena lestev za dostop. Vsi kovinski deli v vodni celici

morajo biti iz nerjavnega jekla (kvalitete AISI 304 do 316).

V vodnih celicah smejo biti nameščeni plovni ventili ali druge armature za regulacijo

dotokov, vključno s plovnimi in nivojskimi stikali.

3.2.2 Armaturne celice

Izvedba armaturnih celic mora biti vodotesna, z gladkimi premazi sten in tlakov, ki

omogočajo enostavno čiščenje in vzdrževanje ter ne vplivajo na kakovost pitne vode. Vsi

kovinski deli v armaturnih celicah morajo biti iz nerjavnega jekla (ograje, rešetke,

stopnice, lestve). Ravno tako morajo biti vsi spojniki, razen armatur, izdelani iz nerjavnega

jekla (kvalitete AISI 304 do 316).

Stiki sten in dna armaturne celice morajo biti izvedeni zaokroženo zaradi lažjega in

učinkovitejšega čiščenja. Talna plošča armaturne celice mora biti izvedena z naklonom

proti prazno točnemu jašku. Vse poglobitve talne plošče armaturne celice in preboji skozi

pohodne podeste morajo biti zavarovani s pohodnimi rešetkami iz nerjavnega jekla. Pri


vodohranih prostornine 200 m3 in več se dostopi v nivojske etaže praviloma izvedejo z

enoramnim ali dvoramnim stopniščem.

3.2.3 Naprave v vodohranih

Vodohrani imajo praviloma merilnik nivoja v vsaki vodni celici. Merilnik nivoja mora biti

vgrajen tako, da omogoča skupno meritev in meritev nivoja v posamezni vodni celici.

Lego merilnika je potrebno določiti glede na volumen vodohrana in značilnosti pretoka na

dotoku in iztoku. Protiležni vodohrani naj bodo na dotočno-iztočnem vodovodu opremljeni

z dvosmernim merilcem pretoka. Merilci pretoka so ločene izvedbe.

Vodohrani na omrežju imajo praviloma merilnike pretoka na dotočnem in iztočnem

cevovodu ter merilnike kakovosti vode (prosti klor, klor-dioksid, temperatura).

Vsi merjeni tehnološki parametri morajo biti vključeni v sistem daljinskega upravljanja in

nadzora upravljavca. Vodohran mora praviloma imeti zunanjo razsvetljavo (nad vhodnimi

vrati) z vklopom na osnovi gibanja in temperature ter razsvetljavo armaturne in vodnih

celic. Razsvetljava vodnih celic mora biti nameščena v armaturni celici s stopnjo zaščite IP

56. Stikalni blok mora biti izveden s stopnjo zaščite IP 54 in po potrebi ogrevan.

3.3 SANACIJA ARMIRANOBETONSKIH ELEMENTOV VODOHRANA

Poglavje sanacija betona je razdeljena na pet delov in sicer:

1) obnašanje betona pod vplivi obremenitev,

2) ocena kakovosti betona,

3) sanacija površine betona,

4) ojačitev betona in

5) zaščita betona.

Standard EN 1504-10 ( »Uporaba proizvodov in sistemov na terenu in kontrola kakovosti

del« ), določa zahteve za izvajanje sanacijskih in zaščitnih del na betonskih konstrukcijah.

K temu delu spadajo vse zahteve glede podlage, stabilnost konstrukcije, shranjevanja,

priprava in uporaba proizvodov za sanacijo in zaščito, kot tudi kontrola kakovosti,

vzdrževanje, vpliv na varnost in zdravje ljudi ter vpliv na okolje. Ves čas mora biti

zagotovljena varnost in stabilnost konstrukcije ter njenih posameznih delov [9].


Pri izvajanju sanacijskih in zaščitnih del moramo paziti na stanje podlage (ali je element

kemično, elektrokemično ali fizično degradiran), na zmožnost konstrukcije, da prenaša

obtežbe, premike, vibracije in zunanje pogoje med samim izvajanjem del in združljivost

karakteristik materialov sanirane konstrukcije in sanacijskega materiala.

Pred izvajanjem sanacije objekta moramo paziti na zahteve glede podlage, pri katerih

moramo biti pozorni na čistost, razpokanost, hrapavost, natezno in tlačno trdnost, na

vsebnost kloridov ali podobnih škodljivih elementov, paziti moramo na globino

karbonizacije, vsebnost vlage in stopnjo korozije armature [7].

Sanirana mora biti združljivost med betonom in armaturo, ki se zaščiti s proizvodi in

sistemi za sanacijo in zaščito, vključno s preprečitvijo nevarnosti korozije armature.

Lastnosti proizvodov, s katerimi saniramo objekt, morajo biti specificirane glede na namen

rabe in uporabe teh izdelkov v sistemih za sanacijo in zaščito [4].

Predvidene metode preskušanja betona so odvisne od dejanskega stanja vodohrana in

ponovne vzpostavitve zahtevanega stanja vodohrana ter izvedbe sanacije. Vsaka metoda

mora biti analizirana posebej in razčlenjena na posamezne korake oz. postopke, kateri šele

kot celota predstavljajo izvedbo te sanacijske ali zaščitne metode. Ti posamezni koraki oz.

postopki so združeni v tri temeljna poglavja in sicer:

- priprava (betonske) podlage na sanacijo in zaščito (EN 1504-10, točka 7),

- uporaba sanacijskih produktov in sistemov (EN 1504-10, točka 8),

- kontrola kvalitete proizvodov in sistemov ter izvedbe (EN 1504- 10, točka 10)

3.3.1 Vzroki za propadanje betona

Vodohrani, izdelani iz betona, s časom propadajo, kar lahko opazimo v obliki razpok,

izluščenih zrn, prepuščanju vode, obrabe, razslojevanje, povesov in posedkov. Za razvoj

učinkovite strategije obnove betona vodohrana se zahteva razumevanje, kaj je povzročilo

propadanje betona. Številni dejavniki, kot so projektiranje, materiali, gradnja,

preobremenitve, pogoji obratovanja, zmrzovanje, erozija, korozija armature in sulfatni

napad vplivajo na obnašanje betona [4].


Korozija jekla v betonu

Beton z visoko tlačno trdnostjo in visokim pH zavira korozijo jekla, medtem ko kisik,

voda, neenakomerno kemično okolje in kloridi povečujejo korozijo jekla. Korozija jekla

povzroči razpoke v betonu in izluščenje zrn agregata. Razpoke v betonu zaradi korozije

lahko zapišemo kot funkcijo natezne trdnosti betona, kvalitete krovnega sloja betona,

adhezije med betonom in jeklom ter premerom palice jekla. Korozija jekla zmanjša

efektivno površino jekla, kar posledično zmanjša tudi nosilnost armiranobetonske

konstrukcije [3].

Penetracija kloridov

Vnos kloridov v beton povzroči soljenje ali pa stik morske vode z betonom. Prav tako so

kloridi lahko prisotni že v samem agregatu iz katerega je izdelan beton. Hitrost penetracije

kloridov v beton je odvisna od koncentracije kloridov na površini betona, prepustnosti

betona in vlažnosti. Koncentracija kloridov, ki je potrebna za začetek korozije jekla je

odvisna od vrednosti pH betona. Za začetek korozije je potrebna mejna vrednost 8000 ppm

kloridnih ionov v okolju s pH vrednostjo 13,6. V kolikor je pH vrednost 11,6 se mejna

vrednost kloridnih ionov zmanjša na 71 ppm (Husmann 1967.:12-23) [4].

Karbonatizacija

Karbonatizacija je odvisna od količine CO2 v zraku. Ogljikov dioksid prodre v pore betona

s procesom difuzije in reagira s kalcijevim hidroksidom. Rezultat te reakcije je zmanjšanje

pH betona in posledično zaščite jekla v betonu. V kvalitetnih betonih je proces

karbonatizacija zelo počasen. Ocenjeno je da difuziija poteka s hitrostjo 1 mm/leto. Za

proces karbonatizacije je potrebna sprememba vlažnosti in se ne bo razvila v betonu, ki je

konstanto potopljen v vodo [4].

Zmrzovanje/Tajanje

Na zmrzlinsko odpornost betona vplivajo predvsem lastnosti cementnega kamna in

agregata. Odpornost agregata proti zmrzovanju in tajanju je odvisna tudi od poroznosti,

absorpcije, prepustnosti in strukture por v agregatu. Za zagotovitev dobre zmrzlinske

odpornosti betona je treba zagotoviti mineralni agregat z nizko prepustnostjo in visoko

trdnostjo. Pri grobozrnatih agregatih, ki imajo kapilarni sistem prekinjen s številnimi

makroporami, ne pride do propada zrn, četudi agregat absorbira veliko vode, ker so


makropore prevelike za zadrževanje vlage zaradi kapilarnosti. Voda, ki je prodrla v beton,

ob zmrzovanju poveča svojo prostornino za 9%. Med zmrzovanjem v kapilarnih porah

nastane hidravlični pritisk. Velikost hidravličnega pritiska je odvisna od prepustnosti

materialov, oddaljenosti do mest, kjer se lahko pritisk sprosti, in hitrosti, s katero nastaja

led. Hidravlični pritisk v kapilarnih porah ne nastane, če te niso popolnoma zasičene.

Odpornost strjenega betona proti zmrzovanju in tajanju v vlažnem stanju se bistveno

izboljša z namenskim povečanjem prostornine zračnih mehurčkov, kar dosežemo z

aerantom. [4]

Sulfatni napad

Natrij in kalcij sta najpogostejša sulfata v zemljini, vodi in v industrijskih procesih.

Magnezijev sulfat je manj pogostejši, vendar ima močnejši negativen učinek na beton.

Sulfati kemično reagirajo s cementno pasto, kar povzroči ekspanzijo materialov. Betoni z

nižjim vodo-cementnim količnikom, dodatkom aeranta, žlindre in letečim pepelom so bolj

odporni na sulfatni napad.

Vpliv vlažnosti in temperature

Vodna para potuje skozi beton v kolikor sta površini izpostavljeni različni relativni vlagi.

Para potuje z območja večje vlažnosti v območje z nižjo vlago. Betonske plošče so pogosto

suhe na zgornji površini in vlažne na spodnji površini, kjer so izpostavljene zemljini. Suha

površina betona ima tendenco krčenja, medtem ko ima vlažna površina tendenco širjenja,

kar povzroči ukrivljenje betonske plošče navzgor. Sprememba temperature povzroči

volumske spremembe betonskih elementov, kar povzroči notranje napetosti in razpoke v

betonu. Dejavniki, ki vplivajo na temperaturo svežega betona so: začetna temperatura

materialov, temperatura okolja, dimenzije betonskih elementov, negovanje, čas

razopaževanja, vrsta opaža, količina cementa, vrsta cementa in dodatkov.

Napake pri gradnji objekta

Pogoste napake pri gradnji armirano betonskih objektov so neustrezna razporeditev

armature v betonu, prehitro odstranjevanje opažnih sistemov, segregacija betona zaradi

neustrezne vgradnje betona ali ustrezne recepture betona, prazna mesta (gnezda),

premajhen naklon betona, ekscentričnost betonskih elementov, neustrezno negovanja

betona.


3.3.2 Ocena kakovosti betona

V tem delu naloge je opisano, kako ocenimo lastnosti obstoječega betona. Beton je lahko

poškodovan zaradi različnih razlogov ki so našteti v prejšnjem poglavju. Beton ima

številne funkcije, kot so prevzemanje zunanjih obremenitev, zaščita jekla in zagotavljanje

adhezije z jeklom. Metode za ocenjevanje obstoječega betona delimo glede na mehanske in

kemične lastnosti, fizikalne pogoje in zunanje manifestacije [1].

Slika 7 prikazuje metode za oceno kakovosti betona.

Slika 7: Metode za oceno kakovosti betona (Vir: lastni)

V življenjski dobi objekta lahko pride do poškodb in degradacije betonov zaradi različnih

vzrokov, ki jih razdelimo na fizične poškodbe betona (mehanski in fizikalni vplivi),

kemične vplive in elektrokemične vplive (poškodbe betona zaradi korozije armature). Na

sliki 7 so prve metode za oceno kakovosti betona mehanske lastnost betona, da zadrži

mehanske vplive kot so udarci, vibracije, posedki, premiki, potresi, preobremenitve... Pri

mehanskih lastnostih preverjamo otrdeli beton na tlak, nateg in upogib. Lastnosti otrdelega

betona so odvisne od strukture cementnega kamna, pri katerem je zelo pomembno

vodocementno razmerje. Trdnost betona po predpisih Evrokod 2 označujemo s črko C, ki ji


sledita dve številki. Prva označuje 28-dnevno karakteristično tlačno trdnost valja, ki ima

premer osnovne ploskve 15 cm in višino 30 cm, druga pa označuje 28-dnevno

karakteristično tlačno trdnost kocke z robom 15 cm. Glede na heterogenost strukture

betona in velik raztros rezultatov preiskav, se trdnostni razred določa po postopkih

statistike na podlagi dobljenih rezultatov. Glavna funkcija večine betonskih konstrukcij je

prenašanje obremenitve, zato je trdnost osnovno merilo kvalitete betona. Dosežena trdnost

betona je pogosto tudi dober pokazatelj za to, da so dosežene tudi druge lastnosti betona.

Med mehanske lastnosti prištevamo tudi natezno trdnost betona, katero ocenjujemo na

podlagi preizkusov cepitve natezne trdnosti, z upogibnim preizkusom in enoosnim

nateznim preizkusom. Upogibno trdnost betona preizkušamo na betonskih prizmah

dimenzij 10 cm x 10 cm in višine 40 cm. Cepitveno natezno trdnost določamo na valjih

premera 15 cm in dolžine 30 cm. Valj obremenimo z linijsko obtežbo, katero povečujemo

do porušitve.

Kemični vplivi, ki delujejo na degradacijo betona , so v veliki meri vplivi kislin in sulfatov.

Degradacija betonov zaradi kemičnih vplivov se skoraj zmeraj zgodi zaradi tvorbe soli-

sulfatnih vplivov, vplivov kislin, reakcije med agregatom in cementom ter zaradi

mikrobioloških vplivov. V tabeli kot prvi korak metode ocene kakovosti na kemične vplive

opisujemo elektrokemijske vplive, ki so kot posledica korozije armature, ki povzroča

napetosti v betonu, katere so večje od natezne trdnosti betona in vodijo k porušitvi.

Korozija jekla se zgodi takrat, ko se uniči proces naravne zaščite armature (pasivizacije) in

pride do vplivov kloridov in karbonatizacije betona. Pri karbonatizaciji pride zraven

krčenja (krčenje cementnega kamna) tudi do povečanja trdnosti površinskega sloja betona.

Krčenje betona se zgodi zaradi izhlapevanja vode. Tako ima velikost ter oblika

preizkušanca velik vpliv na rezultate preiskav. Preiskave krčenja betona preizkušamo na

prizmi dimenzij 10 cm x 10 cm in višine 40 cm. Globina karbonatizacije je drug korak pri

kemijskih metodah ocene kakovosti betona. Globina karbonatizacije ima velik vpliv pri

izbiri sanacijskega postopka armirano betonskih objektov, tehnično pa globino

karbonatizacije določamo s pomočjo fenolftaleina. Tega s pršenjem nanesemo vzdolž

dolžine betonskih valjev, ki jih izvrtamo iz obstoječega, poškodovanega konstrukcijskega

elementa. Če je pH višji od 9.2, se ob stiku z raztopino fenolftaleina beton obarva

vijolično, medtem ko karbonatiziran del betona ohrani prvotno barvo. Nato izmerimo


dolžino neobarvanega dela. Ta dolžina nam predstavlja globino karbonatizacije vključene

jeklene armature [3].

Slika 8: Globina karbonatizacije (Gerbec, B. Proučevanje korozijske odpornosti betonov)

Tretja metoda za oceno kakovosti betona so preizkusi fizikalnega stanje betona. Fizične

poškodbe na betonu povzročajo zmrzovanje- taljenje, vpliv temperature, vpliv zmrzovanja,

velikosti por. Posledice fizičnih poškodb se kažejo na betonu kot razpoke, razslojevanje in

luščenje betona.

Tipični koraki pri oceni obstoječih betonskih konstrukcij so:

1) Vizualni pregled

2) Pregled projektne dokumentacije

a) dokumentacija za izgradnjo objekta (PZI, PID),

b) dokumentacija obratovanja in vzdrževanja objekta,

c) beton (vključno z uporabljenimi materiali) in

d) periodični inšpekcijski pregledi.

3) Raziskava stanja

a) kartiranje različnih pomanjkljivosti,

b) monitoring,

c) vzorčenje in testiranje,

d) ne-destruktivno testiranje in


e) statična analiza.

4) Končna ocena

3.3.3 Sanacija površine betona

Sanacijo betona se izvede na podlagi ocena stanja betona in uporabnikovih zahtev.

Potrebno je razumeti mehanizme, ki povzročajo propad betona, da lahko pravilno

izvedemo sanacijo površine betona. Poglavje je razdeljeno podobno kot poteka postopek

sanacije betona. Podrobno so opisane zahteve materialov, priprava površine in nanos

materialov.

V delu standarda EN 1504-10 imamo opisane ter navedene vse postopke, s katerimi

izberemo produkte in sisteme sanacije za zaščito armiranobetonskih konstrukcij.

Sanacijskim produktom moramo zagotoviti primerne pogoje pred začetkom sanacije, med

samim izvajanjem sanacije ter primerno nego in zaščito po končani sanaciji. Pri

zagotavljanju podlage moramo paziti na primerno temperature, vsebnost vlage v podlagi,

navlaženost podlage, temperaturo okolice in na druge vplive. Predvsem moramo paziti, da

je podlaga primerno navlažena (voda ne sme stati na površini), ter da ne prihaja do velikih

razlik med temperaturo podlage in sanacijskega materiala, saj lahko vse vpliva na adhezijo

dveh različnih materialov. Določiti moramo debeline posameznih sanacijskih in zaščitnih

slojev. Ker lahko pride na delih, ki se nanašajo na nanašanje cementih proizvodov na

površino, do krčenja in morebitnih razpok, moramo paziti na pravilno nego po sanaciji.

Kontrola kvalitete proizvodov in sistemov ter izvedba je zadnja sanacijska in zaščitna

metoda, na katero moramo biti posebej pozorni in je opisana je v standardu SIST EN 1504-

10.

Kontrolo kvalitete izvajamo s testi in opazovanji, s katerimi preverjamo lastnost podlage,

adhezijo produktov in sistemov sanacije in zaščite ter pogoje njihove uporabe in končne

lastnosti otrdelega produkta. Pri predvidenih testih in opazovanjih pogojev podlage pred in

po pripravi preverjamo čistost, razslojevanje, neravnost površine, hrapavost, odtržno

natezno trdnost podlage, razpoke, vibriranje podlage, vsebnost vlage v podlagi,

temperaturo podlage, vsebnost kloridov, tlačno trdnost, pogoje adhezije produktov in

sistemov za sanacijo in zaščito ter ostalo [9] [10].


Med uporabo sanacijskih materialov moramo paziti na temperaturo okolice, vlažnost

okolja, padavine, moč vetra, točko rosišča. debelino mokre prevleke, konsistenco betona,

malte ali injekcijske mase, vsebnost zraka v svežem betonu, debelino sanacijskega

materiala, tlačno trdnost in lego armature.

Pri končnih pogojih strjevanja preverjamo razslojevanje, električno upornost, debelino

suhe prevleke, debelino prevleke, stopnjo zapolnjevanja razpok, debelino prekrivanja oz

zaščitnega sloja, tlačno trdnost, gostoto otrdelega betona, lego armature, adhezijo,

konstrukcijske lastnosti in drugo.

S 1. januarjem 2009 je stopil v veljavo standard SIST EN 1504: Proizvodi in sistemi za

zaščito in popravilo betonskih konstrukcij. V Sloveniji do takrat nismo imeli nacionalnega

standarda, ki bi pokrival to področje.

Izvedba celotnega postopka sanacije je bila odvisna od strokovne usposobljenosti

projektantov, izvajalcev in nadzornih organov, ki so se ravnali po tujih

smernicah/standardih ali po lastni presoji.

Namen standarda SIST EN 1504 je olajšati in poenotiti izvajanje sanacijskih del na trgih

EU. Standard EN 1504 podaja postopek projektiranja ter zahteve za proizvode in izvedbo

sanacijskih aktivnosti ter na ta način zagotavlja okvir in osnovo za doseganje uspešnejših

sanacij in bolj zadovoljnih naročnikov. Posebnost tega standarda je, da v svojih desetih

delih pokriva vse vidike procesa sanacije.

V standardu SIST EN 1504-10 so opisani vsi postopki in produkti za uporabo pri sanacijah

in zaščiti armiranobetonskih konstrukcij. Izbrati moramo primerno metodo, ki bo ustrezala

pripravljeni podlagi. Preden se lotimo sanacije objekta s temi produkti, moramo zagotoviti

ustrezne pogoje, kot so temperatura podlage, vsebnosti vlage v podlagi, temperatura

okolice, vlage zraka, rosišča, vpliv vetra in podobno.

Če uporabljamo sanacijsko malto ali beton, moramo presoditi ali je potrebno predhodno še

nanesti vezni sloj. Če ne uporabimo veznega sloja, je potrebno izvesti predhodno močenje.

Površina se ne sme posušiti, prav tako pa voda ne sme stati na površini. Namen tega

močenja površine je preprečitev prenosa vode iz sanacijskega materiala v suho podlago,

kar bi vplivalo na hidratacijo novega svežega sloja [9].


3.3.3.1 Osnovne sestavine sanacijskih materialov

Tabela 1. Osnovne sestavine sanacijskih materialov

Veziva Najpogostejše vezivo za sanacijo betona je Portland cement. Polimerni

materiali, kot so epoxi in akrilno vezivo, se uporabijo v posebnih

primerih, kjer je zahtevana kemična odpornost ali pa v primerih tanko

slojnih popravkov.

Fini agregat in

grobi agregat

Fini agregat zmanjša količino potrebnega cementa in prav tako zmanjša

krčenje.

Polnila Polnila zapolnijo prostor med finim in grobim agregatom in izboljšajo

notranje kohezijo materiala. Mikrosilika poveča trdnost in zmanjša

prepustnost.

Polimeri Polimeri , kot npr. latex (SBR), se uporabljajo za zmanjšanje prepustnosti

materialov, izboljšajo adhezijo s podlago in zmanjšajo modul elastičnost.

Mikro

armatura

Plastična ali jeklena vlakna povečajo natezno trdnost in žilavost

sanacijskega materiala. Z vlakni se nadzira tudi krčenje materialov.

Ostali kemični

dodatki

Plastifikatorji, super-plastifikatorji, pospeševalci vezanja, zaviralci

vezanja, aeranti so dodatki, ki izboljšajo lastnosti sanacijskih materialov

Sanacijski

material

Sanacijski material je mešanica veziva, agregata, polnil in dodatkov.

Sanacijski material mora biti učinkovit, trajen, predvidljiv in vgradljiv.

Modificirane malte z dodatki polimerov so trenutno najbolj popularne metode sanacije, saj

zagotavljajo dobro kompatibilnost z betonsko podlago in visoko alkalno zaščito armature.

Takšna malta ima zelo dobre obdelovalne lastnosti in izpolnjuje pogoje trdnosti in trajnosti

v utrjenem stanju. Nastanek razpok in boljšo obdelovalnost omogočajo dodatki mikro

armature. Mehansko in kemično odpornost povečamo z dodatki mikrosilike, saj zapolnijo

najmanjše pore in zagotavljajo nizko vodo-vpojnost. Zaščito armature pred korozijo


zagotavljajo dodatki migrirajočih inhibitorjev korozije. Modificirane cementne malte so

prefabricirane v proizvodnji, tako je njihova priprava na gradbišču enostavna.

Sanacije s modificiranimi maltami se lotimo tako, da najprej odstranimo poškodovan beton

z visokotlačnim izpiranjem z vodo in tako odpremo tudi tiste poškodbe na betonu, ki prej

niso bile vidne. Potem se lotimo čiščenja površine, katero očistimo z mokrim ali suhim

postopkom, najbolje je s peskanjem ali pranjem z vodo pod pritiskom. Tako očistimo

podlago vseh nečistoč, ki bi lahko vplivale na povezljivost starega in novega materiala.

Zraven podlage moramo očistiti tudi armaturo do katere smo odstranili poškodovan beton.

Na armaturi ne sme biti vidne rje ali korozijskih procesov. Po čiščenju armature moramo le

to zaščititi z močnim alkalno protikorazijskim premazom, da preprečimo korozijo in

izboljšamo oprijem betona na vgrajeno armaturo. Postopek je zelo preprost, ampak zelo

pomemben, saj je od njega odvisna kakovost sanacijskega postopka. Pred nanosom

sanacijske malte moramo pripraviti podlago, tako da jo površinsko navlažimo in globinsko

namočimo. Zelo je pomembno, da odvečna voda izhlapi. Nato ročno nanesemo grobo

mikroarmirano polimerno cementno malto v enem sloju. Po nanosu grobe malte moramo

vse betonske površine fino obdelati s fino mikroarmirano polimerno cementno malto,

katera zagotavlja odpornost na zunanje agresivne dejavnike [2].

3.3.3.2 Površinska obdelava obstoječega betona

S površinsko obdelavo obstoječega betona se odstrani poslabšan in kontaminirani beton, ki

lahko vpliva na adhezijo med obstoječim betonom in sanacijskimi materiali. Za

odstranjevanje in čiščenje obstoječega betona so na razpolago različne metode s svojimi

prednostmi in omejitvami. Večino dela se še vedno opravi ročno zaradi mobilnosti in

vsestranskosti. Oceno adhezije med podlago in sanacijskim materialom določimo s

pomočjo odtržnega testa (pull-off test). Korodirano jeklo je potrebno očistiti, saj je

adhezija med korodiranim jeklom in sanacijskim materialom oslabljena. Tloris

poslabšanega betona ni enakomeren, zato je potrebno odstranit več betona. Poškodovan

beton se odstrani s pomočjo pnevmatičnega kladiva, z vodnim curkom pod visokim tlakom

in rotacijskim rezkalnim strojem. Korodirane jeklene palice morajo biti temeljito očiščene.

V nekaterih primerih je potrebno palice dodatno zaščiti s premazom. Korozija se lahko

očist s krtačo ali vodnim curkom pod visokim tlakom (20 MPa - 70 MPa). Čiščenje s


suspenzijo vode in peska hitreje odstrani korodiran material, prav tako je površina palice

po čiščenju narebričena, kar posledično pomeni boljšo adhezijo med jeklom in sanacijskim

materialom. Čiščenje korozije lahko poteka tudi z abrazijsko metodo tj. peskanjem. Zaščita

armature pred korozijo je praviloma zagotovljena z alkalnim okoljem, ki ga ustvari novo

nanesen sanacijski material. Jeklene palice lahko zaščitimo tudi z epoxi in alkalnimi

premazi ali z nanosom cinka.

Najboljšo adhezijo med podlago in sanacijskim materialom dosežemo s čisto in hrapavo

podlago, z odpiranje por v podlagi, z dobro absorpcijo sanacijske materiala v podlago in z

nanašanjem sanacijskega materiala na podlago z ustreznim pritiskom. Potrebno je določiti

vlažnost podlage, saj lahko pride do krčenje sanacijskega materiala zaradi prenizke

vlažnosti in do zmanjšanja absorpcije v primeru prevelike vlažnosti. Nasičena površinsko

suha podlaga je v večni primerov najustreznejša rešitev. Sanacijski materiali morajo

vsebovati dovolj tekoče paste, ki se lahko absorbira v pore podlage. Po končani sanaciji je

potrebno izvesti odtržni test, s katerim določimo dejansko adhezijo med podlago in

sanacijskim materialom [1] [2].

Slika 9: Veziva (Vir: lastni)

3.3.3.3 Nanos sanacijskega materiala

Izbira sanacijskega materiala pogojuje izbiro metode za nanos, prav tako je sanacijski

material potrebno nasesti pod ustreznim pritiskom. Ustrezni pritisk lahko ustvarimo z

ročnim nanosom, z vibriranjem, s črpanim sanacijskim materialom in opaži pod pritiskom.

Armatura v betonu ne korodira, dokler je prekrita z zadostno debelino visoko-alkalnega

sloja betona. Prekrivni sanacijski materiali se uporabljajo za popravilo betonskih

konstrukcij za različne probleme betonov. Najobičajnejši materiali, ki jih uporabljamo za

prekrivanje so portlandski betoni, pri katerih je nizek vodocementni faktor, lateks


modificirani portlandski cement, portlandski betoni modificirani s siliko in polimerni

betoni (debeline manj kot 3 mm). Uporabljamo jih pri različnih problemih, kot je krčenje

razpok in podobno. Polnilo mikrosilika je dodatek za izdelavo visokokvalitetnih malt in

betonov visokih trdnosti, vodo-neprepustnosti in povečane odpornosti na abrazijo in

kemijsko agresijo (v nanosih od 38 mm do 76 mm) [4].

3.3.3.4 Ojačitev betona

V kolikor je beton izpostavljen večjim obremenitvam, kot jih lahko prevzame, je potrebno

izvesti ojačitev betona. Ojačitev betona pomeni povečati strižno, upogibno in tlačno

nosilnost betona. Upogibno nosilnost nosilcev se pogosto poveča s jeklenimi ali

karbonskimi lamelami. Tlačna nosilnost stebrov iz betona se poveča s povečanje prereza

stebra, s karbonsko tkanino in z jeklenimi ploščami. Strižno nosilnost nosilcev povečamo s

prenapenjanjem ali s karbonsko tkanino. V betonu lahko zmanjšamo napetosti z

dodajanjem novih dilatacij. Povečanje konstrukcijske odpornosti pomeni povečanje

nosilnosti konstrukcije ali elementa z namenom, da je leta sposobna prenesti večjo

fizikalno ali kemično obremenitev. Potrebne in primerne posege določimo z izvedbo

preiskav, analizo stanja in izdelavo projektne dokumentacije. Ena izmed najbolj uporabnih

geometrijskih oblik iz armiranega betona, ki se uporabljajo pri gradnji stavb in mostov, so

plošče, ki so monolitno povezane z nosilci in skupaj tvorijo prerez T-oblike. Pri elementih

T-prereza vnos tlačnih in nateznih sil v pasnice povzroči strižne sile na prehodu med

stojino in pasnicami. Za povečanje strižne odpornosti uporabljamo tehnike kot so

povečanje prereza stebra ali pa s sestavljeno vezanimi jeklenimi strižnimi ovratnicami, s

katerimi dosežemo enoten prenos obremenitve.

3.3.3.5 Zaščita betona

Beton lahko zaščitimo s številnimi metodami. Izbira ustrezne metode za dane pogoje je

odvisna od predvidene življenjske dobe objekta, stroškov izvedbe, okolja in estetike.

Zaščita se lahko izdela v času gradnje ali kadarkoli v življenjski dobi objekta.

Zaključni zaščitni sloj nanesemo, da dobimo še dodatno zaščito proti karbonatizaciji

betona in pred ostalimi negativnimi zunanjimi vplivi. S pravilnimi postopki sanacije


(odstranitev poškodovanega betona, čiščenje podlage, čiščenje in zaščita armature) se

zmanjša negativni vpliv zunanjih dejavnikov, z zaključnim slojem pa nudimo betonu še

dodatno zaščito, katera ima tudi dekorativni videz. Nanesemo ga po dveh različnih načinih

in sicer kot temeljni premaz, ki zagotavlja dober oprijem med sanirano betonsko podlago

in končnim zaščitnim slojem, ter kot nanos zaščitnega barvnega premaza. Lahko ga

izvedemo tudi kot silikonsko brezbarvno impregnacijo, ki je brezbarvna in prodre globoko

v pore materiala ter je po končni reakciji nevidena. Takšen sloj preprečuje izluževanje

vodotopnih soli, materiali ne vpijajo vode, struktura pa ostaja enaka.

Pod elektrokemijske tehnike zaščite štejemo elektrokemijsko realkalizacijo,

elektrokemijsko odstranjevanje kloridov in katodno zaščito. Pri tem postopku se zmanjša

ali prekine anodna reakcija korozijskega procesa na armaturi v betonu. Reakcija se prekine

z vsiljenim postopkom polarizacije katode na armaturi, katero ustvarimo z usmerjenim

katodnim tokom na armaturi. Elektrokemijske tehnike zaščite se med seboj ločijo zgolj po

času nameščanja anode, po dodajanju moči električne napetosti, po gostoti električnega

toka in po končnem učinku izvedbe obnove zaščite.

Slika 10: Metode zaščite (Vir: lastni)

Namen zaščite je preprečiti korozijo jekla in posledično preprečiti razpoke, razslojevanje in

luščenje betona. Za ta namen je najpogostejša metoda nanos epoxi premazov. Kalcij nitrit

je zelo pogost antikorozijski dodatek k betonu. Beton mora imeti čim manjšo prepustnost,

kar dosežemo z nizkim vodocementim količnikom in dodatki, kot je mikro-silika.

Povečanje krovnega sloja dodatno poveča odpornost proti koroziji jekla.


4 SANACIJA VODOHRANA BRENGOVA

V sklopu nujnih investicijskih vlaganj v vodovodni sistem smo v Komunalnem podjetju

Ptuj d.d. konec leta 2016 pristopili k sanaciji vodohrana Brengova, ki je del vodovodnega

sistema Ptuj. Preko njega se s pitno vodo oskrbujejo prebivalci občin Cerkvenjak, Sveta

Trojica v Slovenskih Goricah, Sveti Jurij ob Ščavnici, Trnovska vas in Sveti Andraž v

Slovenskih Goricah.

Zaradi specifike vodohrana je bilo potrebno sanacijo objekta izvesti v zimskem obdobju,

saj je takrat poraba pitne vode najmanjša. Ob sanaciji vodohrana je bilo potrebno izprazniti

vodne celice, ki so namenjene za skladiščenje in vodne rezerve za obdobja, ko je poraba

najvišja, saj v teh razmerah ni moč preko samega sistema zagotavljati zadostne količine

pitne vode. Sistem je optimiziran tako, da se vodohrani napolnijo v nočnem času, ko je

poraba pitne vode manjša, ter se le-taiz vodohranov do uporabnikov distribuira v konicah,

ko je ta največja. Zaradi zgoraj navedenega dejstva je bilo potrebno k sanaciji pristopit ko

so temperature nizke, zato je sanacija teh objektov še toliko bolj zahtevna, ker imajo

sanacijski materiali v teh pogojih bistveno drugačne lastnosti.

Vodohran je poseben zbiralnik za shranjevanje vode. Voda iz vodohranov, ki so vedno

postavljeni na višje ležečih krajih, po vodovodnem omrežju priteka do hiš in drugih

objektov. V vodohranih mora biti vedno zadostna količina vode, ki jo lahko uporabimo

tudi v primeru požara.

Za zagotavljanje čiste pitne vode je na območju ptujskega vodovodnega omrežja 40 po

velikosti izredno različnih vodohranov.


4.1 Vodohran Brengova

Vodohran je bil zgrajen leta 1984 in ima volumen 250 m3 vode. Je delno vkopan in zasut z

zemljino. Vodohran je bil grajen ob upoštevanju takratnih obstoječih sanitarno-tehničnih in

požarnovarnostnih predpisov za gradnjo tovrstnih vodovodnih naprav in objektov.

Grajen je iz dveh med seboj ločenih okroglih celic premera cca 7 m in višine cca. 4 m.

Celotni objekt je armiranobetonske izvedbe in vkopan, vhodni portal in hodnik sta

zasipana, razen samega vhoda, kjer sta izvedena utrjena oporna zidova. V objekt je bila

nameščena vsa potrebna inštalacija, priključeni cevovodi in prezračevanje.

Vodohran je grajen tako, da je kot dotočne cevi v rezervoarju na nadmorski višini 278 m.

Po izgradnji se je vodohran zasipal, poravnani teren se je zatravil.

Območje vodohrana je ograjeno z dvometersko žično ograjo. Volumen vodohrana je bil

določen na osnovi hidravličnega izračuna. Globina vode v celicah znaša 3,60 m. Objekt je

armiranobetonske konstrukcije krožne oblike, temeljen na talni plošči ter prekrit z ravno

streho. Streha je zasuta z zemljino debeline 80 cm.

Objekt sestoji iz dveh celic 125 m3 koristne prostornine, predprostora in armaturne

komore. Pred betoniranjem temeljev je gradbeno jamo pregledal strokovnjak geomehanik,

ter potrdil statični izračun glede nosilnosti tal. Pred izvedbo talne plošče je bilo potrebno

urediti dreniranje dna gradbene jame in zagotoviti temeljenje na ne razmočeno raščeno

podlago.

Za zagotovitev vodotesnosti delovnega stika med talno ploščo in steno celic je bil vgrajen

tesnilni trak. Betoniranje sten vodne celice je bilo potrebno izvesti neprekinjeno, brez

delovnih stikov. Betoni vodnih celic so morali biti vodotesni.

Objekt je grajen na armirano-betonski temeljni talni plošči debeline 25 cm. Zidovi so iz

armiranega betona debeline 20 cm, krovna plošča je iz armiranega betona debeline 17cm,

podprta z zidovi po celotnem obodu.

Zračenje celic, napolnjenih z vodo, je urejeno z zračniki premera fi 200 mm. Predprostor je

zračen preko dveh zračnikov pod stropom, armaturna celica pa preko zračnikov premera fi

150 mm. Cirkulacija zraka je omogočena v notranjosti objekta skozi montažno odprtino v

stropu nad armaturno komoro.


Objekt je pol vkopan in prekrit z zemljo debeline 80 cm, kar ima vlogo toplotne izolacije

pred zmrzovanjem ter pred segrevanjem vode v poletnih mesecih. Vidni del armature

komore zgoraj in predprostor sta obložena s porolitom debeline 5 cm in ometom.

Objekt je bil v celoti izoliran pred vdorom vode in vlage s hidroizolacijo na bazi lepenke

ter bitumenskega premaza. Okrog objekta na nivoju temeljev je položena drenaža premera

fi 10 cm. Drenažne vode se zbirajo v jašku pred objektom. V armaturni celici je urejen

jašek za zbiranje odcednih vod ter za praznitev celic vodnega zbiralnika.

Vrata objekta so iz pocinkane pločevine. Zidna ventilacija je iz aluminijaste pločevine.

Lestve, pohodne mreže in pokrovi so iz ustreznih jeklenih elementov. Vsi jekleni elementi

so bili takrat zaščiteni z antikorozijsko zaščito, v skladu s takratnim pravilnikom. Za

elemente v vodi je bila zaščita takrat atestirana za uporabo v prehrambni industriji.

Notranjost celic (dno, stene, strop) je bila obdelana z vodotesnim ometom in premazi, ki pa

so bili takrat atestirani za uporabo v prehrambni industriji. Vidne betonske površine

armaturne komore in predprostora (strop, stene) so se pobarvale z belim sinkolitom za

zunanjo uporabo. Zunanji vidni betoni so premazani s silikonskim premazom. Vidni del

stene armaturne celice je obložen s porolitom, debeline 5 cm in nato z ometom. Tla

predprostora zgoraj so obložena s teraco tlakom, tla spodnje komore pa so premazana z

betonalom.

Armature in fazonski komadi so iz sive litine, objekt je opremljen z izpustom, prelivom in

cevovodom, ki omogoča povezavo med celicama. Za zapiranje dotoka vode v celici sta

montirana mehanska kotna ventila.

Vodohran Brengova se nahaja na Ptujskem vodooskrbnem območju, v Občini Cerkvenjak

v naselju Brengova. Lastnik objekta je Občina Cerkvenjak, upravljavec vodohrana in

vodooskrbnega območja pa je Komunalno podjetje Ptuj d.d., katero bo izvedlo obnovo

omenjenega objekta.

Lokacija vodnega zbiralnika je cca 30 m od glavne ceste Lenart – Cerkvenjak, pri hišni

številki Brengova 45. Dostop je urejen z dovozno potjo iz glavne ceste.


Slika 11: Pregledna karta lokacije objekta iz katastra (Vir: Kataster Komunalnega podjetja

Ptuj d.d.)

4.2 Vizualni pregled

Ugotovitev stanja obstoječe konstrukcije je prvi korak zagotavljanja trajnosti obstoječih

armiranobetonskih objektov. Osnova za nadaljnjo projektiranje izvedbe sanacijskih

postopkov so ugotovitve o stanju konstrukcije. Na zahtevo lastnika objekta se izvede

pregled stanja, če se dvomi o zanesljivosti konstrukcije ali se spremeni uporaba

konstrukcije zaradi dodane koristne obtežbe, kot podlaga za sanacijo objekta ali ojačitev

konstrukcije. Za nekatere infrastrukturno pomembne objekte je pregled stanja tehnično

obvezen proces.

Najprej je potrebno izvesti vizualni pregled konstrukcije, pri katerem ugotovimo neskladja

ali spremembe glede projekta izvedenih del, preverimo obnašanje in funkcionalnost

posameznih konstrukcijskih elementov ali delov objekta, ugotovimo možne poškodbe in


napake, ki se pojavljajo na betonu in armaturi. Po pregledu lahko opravimo preiskave in

meritve, ki omogočajo popolnejšo oceno stanja poškodb konstrukcije. Določimo lahko

potrebne dodatne preizkuse na konstrukciji ali v laboratoriju, ter ocenimo ali ugotovljene

poškodbe ogrožajo varnost konstrukcije. Pri opazovanju pazimo na bistvene poškodbe

konstrukcije kot so: razpoke, mehanske poškodbe betona, napake pri betoniranju, vlažna

mesta - zamakanje, razpadanje betona, kakovost zaščitnega sloja in korozijo jekla za

armiranje. Po pregledu se v poročilo zapiše opis ugotovljenih napak, poškodb in

pomanjkljivosti, lastnosti vgrajenih materialov, vzroke in obseg poškodb ter ukrepe za

odpravo in popravilo ugotovljenih poškodb in pomanjkljivosti.

Pri določevanju stanja betona in armature izvedemo fizikalne in mehanske, pretežno

neporušne preiskave, s katerimi dobimo podatke o lastnostih in strukturi betona, položaju

in dimenzijah armature, lastnostih in stanju armature, jakosti in obsegu nekaterih poškodb.

Preiskave se izvajajo na terenu ali v laboratoriju, izbor preiskav pa je odvisen od glavnega

cilja preizkušanja. Preiskave moramo opraviti čim bolj sistematično in selektivno.

Pred pričetkom sanacije vodohrana je bilo potrebno določiti dejansko stanje

armiranobetonskih konstrukcijskih elementov objekta. To smo naredili na osnovi

vizualnega pregleda samega objekta in zapisanih opažanj napak na objektu, katere so

nastajale v preteklosti in je zaradi njih prihajalo do težav pri upravljanju objekta. Iz teh

zapiskov je bilo moč razbrati, da se na objektu pojavljajo težave z vdorom meteorne vode v

objekt, kar je imelo za posledico večkratne negativne rezultate laboratorijskih izvidov

preiskav pitne vode.

Na osnovi vizualnega pregleda je bilo ugotovljeno, da je objekt v dokaj slabem stanju in da

bi bilo sanacijo objekta smiselno razdeliti na dve fazi: na sanacijo zunanjih površin in

sanacijo notranjih betonskih površin.

4.2.1 Zunanje površine objekta

Pri zunanjih stenah objektov, ki niso nasipane z zemljo, je bilo ugotovljeno, da je na

nekaterih delih sten prišlo do odstopanja ometa od betonske stene. Predvideva se, da je ta

napaka na objektu posledica vdora meteorne vode za omet, kar je posledično poslabšalo

vezne sposobnosti med betonsko steno in ometom, tako da se je le-ta na nekaterih mestih

odluščila. Ugotovili smo, da je stanje betona pod ometom v dokaj dobrem stanju in ga kot

takega ne bo potrebno dodatno sanirat.


Predvidi se postopek sanacije, ki zajema odstranitev vsega ometa, ki ni čvrsto povezan s

podlago in popravilo odstranjenih delov ometa z betonsko malto. Pristopi se k izvedbi

toplotnoizolacijskega fasadnega sistema.

Ker prihaja do vdora meteorne vode v objekt, se predvideva, da so stiki pri prehodih

jeklenih cevi zračnikov čez krovno ploščo slabo obdelani in posledično ne tesnijo. Na teh

mestih je potrebno izvesti odkop zemljine, očistiti površino, odstraniti obstoječo

hidroizolacijo in na teh delih izvesti novo.

4.2.2 Notranje površine objekta

Pri pregledu notranjosti objekta, je bilo ugotovljeno, da je leta v slabem stanju, ter da bo v

tej fazi sanacije potrebno izvesti neprimerno več aktivnosti kot pri zunanji steni.

Ugotovi se, da so preboji vodovodnih cevi in druge strojne ter elektro opreme čez betonske

stene neobdelani, na nekaterih mestih je prišlo tudi do razpok v betonu in odstopanja

posameznih delov.

V vstopni celici prihaja do luščenja betona na stiku med stenami in stropno ploščo.

Luščenje betona je posledica vdora meteorne vode skozi stik ter zatekanje v razpoke in

pore betona.

Pri izvedbi opaža in betoniranja sten so se dela izvajala nestrokovno, saj je ob izvedbi v

konstrukciji ostalo veliko lesenih distančnikov, katerih naloga je bila razpiranje opažev, ter

bi jih bilo potrebno ob betoniranju sten odstranit.

Pri stropni plošči in na posameznih delih sten je vidna tudi armatura, kar je posledica

premajhnega zaščitnega sloja betona, ki se je posledično odluščil, na armaturi pa je vidna

korozija.

Na stenah objekta so vidne razpoke in pore betona, tako da se beton na teh mestih lušči, saj

ni kompakten in homogen.

Predlaga se sanacija betona na način, da se odstrani beton do čvrste in kompaktne površine,

na stikih posameznih konstrukcijskih elementov med seboj in stikih na prebojih cevi čez

stene ali stropne plošče je delno potrebno ostranit tudi čvrsti del, tako da se izvede prostor,

ki bo omogočil dostop za nadaljnjo obdelavo. Nato je potrebno očistit površine z

visokotlačnim vodnim curkom, v kolikor je potrebno pa tudi s peskanjem. Površine morajo


biti pred nadaljnjo obdelavo vlažne, vendar na njih ne sme biti vode, ki bi redčila

materiale.

Zaradi zelo nizih temperatur v začetku letošnjega leta ni bilo mogoče najprej pričeti s

sanacijo zunanjih sten, saj so dolgotrajne nizke temperature onemogočile zemeljska dela,

ki bi bil potrebna za odstranitev zemljine nad objektom. Prav tako pa je zaradi specifikacije

gradbenega objekta potrebno sanacijska dela izvesti ravno v zimskem obdobju, ko je

poraba vode manjša, ker lahko sistem deluje tudi ob izločitvi posameznih vodnih celic iz

uporabe. Odločili smo se, da bomo najprej pričeli z sanacijo vstopne celice in stranice. Kot

pri vseh sanacijah betonov, smo tudi tu najprej pričeli z odstranjevanjem poškodovanega

betona. Pri sami odstranitvi smo ugotovili, da je vzrok za nastanek poškodb betona na stiku

med stenami in stropno ploščo drugačen, kot smo predvidevali ob samem ogledu objekta.

Pri ogledu objekta in izdelani analizi dejanskega stanja smo namreč predvidevali, da zaradi

nepravilno izvedenega stika med konstrukcijskima elementoma in nepravilno izvedeno

hidroizolacijo prihaja do vdora meteorne vode.

Slika 12: Vstopna celica pred sanacijo objekta (1) (Vir: Osebni arhiv)


Slika 13: Vstopna celica pred sanacijo objekta (2) (Vir: Osebni arhiv)

Pri odstranitvi poškodovanega betona smo ugotovili, da je le-ta kompakten in trden in kot

tak ni potreben obnove, saj je dejansko prišlo samo do luščenja ometa ob betonski površini.

Ob odstranjevanju ometa je bila prisotna velika količina vlage, katera ni prihajala čez

betonsko steno, ampak je bila posledica kondenzacije. V objektu je stalno relativno velika

vlažnost zraka, saj se v objektu nahaja velika količina vode z odprto gladino. Ker pa je

vstopna celica najbolj izpostavljena vremenskim vplivom, saj ni v celoti zasuta z zaščitno

plastjo zemljine, prav tako pa na vidnih površinah na zunanji strani sten ni izvedena

primerna toplotna izolacija, je na teh mestih prišlo do največje koncentracije vlage.

Dodatne težave se pojavijo zaradi neprimerne toplotne izolacije na teh mestih v obdobjih,

ko je bila zunanja temperatura pod lediščem in je prišlo do zmrzovanja te vode, ki se je

nahajala tudi v ometu, saj je bil omet zelo porozen.

To dejstvo je spremenilo plan zunanje sanacije objekta, saj je bilo ugotovljeno, da bo

potrebno na zunanji strani objekta, kjer le-tani zasut z zemljino, izdelati fasado s primerno

toplotno izolacijo. Hkrati smo predlagali, da se v sam objekt vgradi grelna naprava, katera

bo pri ekstremno nizkih temperaturah onemogočala, da bi prišlo do ponovnega zmrzovanja

ometa.


Slika 14: Poškodbe ometa v vstopni celici (Vir: Osebni arhiv)

Slika 15: Poškodbe ometa v vstopni celici (Vir: Osebni arhiv)

Zaradi zgoraj navedenega dejstva je bila sanacija vstopne celice manjša, kot smo

predvidevali. Sanacijo smo izvedli tako, da smo mehansko odstranili ves omet, ki ni bil

čvrsto vezan na betonsko podlago. Potrebno je bilo odstraniti ves omet, ki je zaradi zmrzali

razpadal samo delno, ter se ni ločil na stiku z betonom. Dela so se izvajala ročno, z

zidarskimi lopaticami in pnevmatskimi kladivi.

Ko je bil poškodovan omet fizično odstranjen, so se površine očistile še z vodnim curkom

pod visokim pritiskom do cca 300 bar-rov.

Po čiščenju z vodnim curkom se je izvedla še naknadna kontrola, kjer se je želelo preveriti

ali je po tej fazi priprave morda prišlo do odstopanja betona na krovni plošči, saj bi bila s

tem armatura vidna in nezaščitena. Po detajlnem pregledu ni bilo več vidnih nobenih

dodatnih napak v podlagi, tako da je bila površina pripravljena za sanacijo.


Sanacija ometov se je izvedla z materialom Mapegrout 430, proizvajalca Mapei. Material

je dokaj enostaven za uporabo, tako da se mu pri pripravi doda vodo v predpisanem

razmerju ter se ga s pomočjo mešalca za lepilo, v PVC posodi, dobro premeša. Material se

s pomočjo zidarskih žlic in gladilk, nanaša na poškodovane dele ometa. Po nanosu, na

površinah, kjer so bili potrebni debelejši nanosi, vendar ne več kot tri centimetre, se je

počakalo, da se je le-ta nekoliko strdil, nato se ga je z zidarsko gladilko zgladilo do

primerne površinske gladkosti, s tem pa delno tudi zaprlo večje pore v materialu.

Ko se je omet primerno utrdil, se je lahko pristopilo k naslednji fazi, v našem primeru se je

z deli nadaljevali po 48 urah. Naslednji korak je bil nanos materiala Idrosilex Pronto, prav

tako proizvajalca Mapei, kateri je namenjen tesnjenju in hidroizolaciji gradbenih objektov.

Material se nahaja v dveh barvah, beli in sivi. Priprava materiala je zelo podobna kot v

prejšnjem primeru, saj se tudi tu materialu doda predpisana količina vode in se ga mora

nato dobro premešati. Ker se mora material nanašat na vlažne površine, je bilo potrebno

dele sten, ki se predhodno niso obdelovale, pred tem namočiti. Pri tem se je moralo paziti,

da na površinah ob nanosu ni bilo stoječe vode, saj bi le-ta material preveč razredčila in bi

povsem spremenila mehanske lastnosti. Material se je nanašal s čopičem, v treh slojih.

Sami nanosi so si sledili na način, da so bili med seboj pravokotni, kar pomeni, da so bili

potegi s čopičem v eni fazi vertikalni, v drugi horizontalni in nato spet vertikalni. Po

zagotovilih proizvajalca, bi se naj s takšno tehnologijo nanosa še dodatno povečala

adhezija materiala na podlago.

V stropni plošči pred celicami so izvedeni tudi štirje preboji plošče, kateri so namenjeni

prezračevanju sistema. Pri pregledu obstoječega stanja je bilo ugotovljeno, da pri teh

detajlih prihaja do vdora meteorne vode. Ko se je zadeva podrobno pregledala in se je

odločevalo, kako jo sanirat, je bilo ugotovljeno, da so zračniki izvedeni dokaj nestrokovno

in malomarno, saj je bilo ob pregledu preboja vidno, da je v preboj vstavljena PE cev, ki je

manjšega premera kot sam preboj. Stik med PE cevjo in luknjo preboja ni bil zatesnjen, saj

je bilo na posameznih delih moč videti zemljino na zunanji strani stropne plošče.

Zaradi zgoraj navedenih dejstev se je odločilo, da se bo ta detajl sanirali hkrati ob sanaciji

zunanjih površin, ko se bo na teh mestih odstranilo zemljino, ter zadevo primerno hidro

izoliralo. Takšen način sanacije bo veliko enostavnejši in tudi bolj učinkovit.


Slika 16: Prikaz vdora meteorne vode pri zračnikih (Vir: Osebni arhiv)

Po končanju nanosa materiala Idrosilex Prontoin in njegovem vezanju, da se je le-

taprimerno strdil, je bila gradbena sanacija vstopne celice zaključena.

Slika 17: Vstopna celica po sanaciji (Vir: Osebni arhiv)

Že sam pogled na strojnico je razkril, da je stanje AB elementov v tem prostoru v veliko

slabšem stanju kot v vstopni celici. Strojnica se v objektu nahaja pod vstopno celico, med

obema vodovodnima celicama, dostop pa vodi iz vstopne celice, kjer je za ta namen v talni

plošči izdelan preboj, pod katerim se nahaja jeklena lestev. Strojnica se nahaja pod

površjem, tako da je z zunanjih strani popolnoma nasipana z zemljo.


Slika 18: Strojnica vodohrana Brengova pred sanacijo (Vir: Osebni arhiv)

Po pregledu se ugotovi, da sami AB elementi strojnice niso v kritičnem stanju in jih je moč

sanirati. Na samih ploskvah posameznih AB elementov tudi ni zaznati vdora meteorne

vode, tako da se predvideva, da je na teh deli hidroizolacija zadovoljiva. V veliko slabšem

stanju pa so posamezni detajli stikov, prečkanj in tudi izvedb posameznih faz gradnje,

katera so se izdelala nestrokovno in površno.

Pri samem vstopu v celico ni bilo moč spregledati neobdelanih prehodov strojne opreme,

predvsem vodovodnih cevi čez stene in strop strojnice.


Slika 19: Primer neobdelanega preboja strojnih inštalacij čez AB steno objekta (Vir:

Osebni arhiv)

Stiki po končani izvedbi strojnih inštalacij niso bili obdelani, na nekaterih pa se tudi opazi,

da pri izvedbi AB del niso pustili odprtin za prehode cevi, ampak so le ti bili kasneje s

pomočjo pnevmatskih kladiv izdolbeni. Na teh mestih se tudi opazi, da so poškodbe na

površini betona, ki je bil izdolben, veliko bolj poškodovane kot na mestih, kjer so za ta

namen v opažih že pustili odprtine in so stene teh odprtin gladke. Predvideva se, da je

razlog za te razlike v tem, da so pore na površinah betonov, kjer so naknadno izdelovali

odprtine za prehode cevi, veliko večje, saj se beton ob opažih in pravilnem vgrajevanju, z

uporabo vibracijskih igel, lepo zatesni, ter ni vidnih večjih razpok.

Na omenjenih mestih, je bilo potrebno najprej odstranit ves poškodovan in ne kompakten

beton, kar se je izvajalo z pnevmatskimi kladivi. Na nekaterih mestih je bila po odstranitvi

tega betona vidna tudi armatura, vendar v večji meri še ni bila poškodovana, oziroma še ni


korodirala. V manjših primerih, kjer so se na armaturi še videli sledovi korozije, se je le to

očistilo, tako da je imela armatura lep kovinski sijaj.

Po odstranitvi poškodovanega betona, se je želelo izvesti še peskanje površin, saj se je to

tehnologijo že uporabljalo pri podobnih sanacijah in se je izkazala kot dokaj dobra. Vendar

se je v tem primeru moralo od te ideje odstopiti, saj mora biti kompresor zunaj, saj je

zaradi ekstremno nizkih temperatur, ki so takrat bile, do -15 stopinj Celzija, prišlo do

zmrzovanja v sami ceveh. Zaradi omenjenega dejstva se je nadaljnja priprava površine

izvedla na način, da se je pričelo z čiščenjem z vodnim curkom, pod tlakom do 300 bar-ov.

Tako pripravljena površina je bila primerna za nadaljnjo sanacijo in sicer nanos materiala

Mapegrout 430, kateri bo opisan v nadaljevanju, saj je sanacija po nanosu te mase zelo

podobna.

Naslednja napaka stene strojnice, katera je bila tudi zelo vidna, so bili leseni vgrajeni

distančniki opažev. Ti so imeli ob izvedbi gradbenih opažev nalogo, da so le tega

stabilizirali, saj so z njimi razpirali stene opažev med seboj, ter tako dobili medsebojno

razdaljo, ter kasneje tudi debelino AB stene. V preteklosti se je ta tehnologija izvedbe

betonskih elementov dokaj redno uporabljala, tako da sama izvedbe ne bi bila toliko

sporna, v kolikor bi le te ob betoniranju odstranili. Težava pa se je pojavila ravno v tem, da

so se dela izvedla nestrokovno, saj se v fazi betoniranja sten niso odstranili vsi leseni

distančniki, ampak so ostali v sami betonski steni. Predvidevamo, da je bilo ob raz-

opaženju sten, v kolikor so to napako odkrili, zelo težko te lesene elemente odstraniti iz

betona, saj je značilnost lesa, da vpije velike količine vode, če se nahaja v vlažnem okolju,

kar pa sveži beton vsekakor predstavlja. Les se želi, zaradi velike vsebnosti vode, v takšnih

razmerah razširiti, kar pa v otrdelem betonu ni več mogoče, zato se strižne sile na stiku

med betonom in lesom, ki bi nastale ob morebitnem odstranjevanju lesa, zelo povečajo.

Zaradi povečanega volumna lesa pa takrat tudi ni prišlo do vdora meteorne vode, saj so bili

stiki tesni, sam les pa tudi ne prepušča večjih količin vode.


Slika 20: Leseni distančnik opaža, kateri ob betoniranju ni bil odstranjen (Vir: Osebni

arhiv)

Slika 21: Posledičen vdor vode v objekt (Vir: Osebni arhiv)

Ker takšno okolje lesu zmanjšuje življenjsko dobo, saj je bi les z zunanje strani neprestano

v stiku z vlago, je le-ta pričel razpadati, tako da so na nekaterih mestih vidne še samo

odprtine v stenah objekta. Čez te odprtine je pričelo prihajati do vdora meteorne vode, ki se


je še samo povečeval, saj so leseni distančniki bili vedno bolj prepereli, s tem pa tudi

porozni.

Sanacija teh napak v konstrukciji se je izvajala na način, da se je najprej odstranilo same

distančnike, kar se je izvedlo tako, da se jih je s pomočjo klešč izvleklo iz stene. Katerih ni

bilo moč doseči s kleščami, se je v njih z vrtalnim strojem izdolblo luknjo, nato pa vanje

vgradili vijake, namenjene za obdelavo lesa, ki imajo »grobi« navoj in so namenjeni za

izvedbo spojev pri obdelovanju lesa. V primeru, da tudi na ta način ni bilo mogoče izvleči

distančnikov, je preostal samo način, da se okrog njega izdolbe beton, ter se ga tako

odstrani iz stene objekta.

Ko so se odstranili distančniki, se je pričelo s pripravo površine, ki je bila na mestih, kjer

se je prej stikala z lesenimi distančniki, ravna in gladka. Takšna površina ni primerna za

sanacijo in vgradnjo sanacijskih betonskih malt, saj se sanacijski materiali na takšnih

mestih slabo sprimejo s podlago, ter kasneje obstaja nevarnost, da se na stikih ločijo od

osnovne podlage. Zaradi naštetih dejstev so se na teh mestih izdolble večje luknje v beton,

katere so bile v obliki lijaka, obrnjenega na zunanjo stran objekta.

Nazadnje se je priprava površine izvedla še z češčenjem površin z vodnim curkom, pod

visokim pritiskom, tako da se je odstranili še ves nevezan beton in prah iz površin

namenjenih za sanacijo. Tako pripravljena površina je bila primerna za nanos materiala

Idrosilex Pronto.

Kot že ime strojnica pove, se v tem prostoru nahaja veliko strojne opreme, predvsem cevi

in fazonskih kosov, ki so namenjeni za distribucijo vode v vodovodne celice, te povezujejo

med sabo, ter se preko njih voda distribuira dalje v omrežje, tako da je se v stenah pojavlja

veliko pohodov med samimi prostori. Po ogledu se ugotovi, da na prebojih cevovodov

skozi stene vodovodnih celic, prihaja do zamakanja in puščanja stikov. Prehodi vode se

zasledijo ob samem obodu vodovodne cevi, prav tako pa tudi na mestih odprtin,

namenjenih za preboje čez stene objekta.


Slika 22: Prehod vode na stikih naknadno betoniranih odprtin (Vir: Osebni arhiv)


Na stenah je vidno, da se cevi, ki potekajo čez stene, niso vgradile v času betoniranja sten

objekta, ampak so v opažu izvedli odprtino, v katero se je naknadno vgradila cev. Te

preboje so kasneje zapolnili z betonom, hkrati pa na stikih niso uporabili nabrekajočih

trakov, kateri v kontaktu z vlago nabreknejo in tako zatesnijo stik.

Te napake so se sanirale tako, da smo na stikih, kjer so bile vidne sledi prehoda vode, ali je

ta še prehajala in je bila površina mokra, izdolbli globoke utore, globine najmanj 5 cm,

sicer se priporočajo utori globine 10 cm ali več. Prav tako je zaželeno, da so utori v obliki

lastovičjega repa, saj takšna oblika omogoča tesnilnim masam, pri nabrekanju, neprimerno

večje upore in s tem pritiske na površine, ki jih je potrebno zatesniti.

Utore je bilo potrebno izvesti neposredno ob obodu cevi, hkrati pa je bilo potrebno narediti

utore tudi na spojih površin prebojev, kjer so bili prehodi naknadno zapolnjeni z betonom.

Prav tako se tudi na teh površinah uporabi še dodatno čiščenje površin z visokotlačnim

vodnim curkom.

V tako pripravljene izdolbene utore smo s tako imenovano pištolo za kitanje vgradili

tesnilno maso Mapeproof Swell. Značilnost te mase je, da po vgradnji nabrekne, ter tako

zatesni stike med posameznimi konstrukcijskimi elementi. Prav zaradi te lastnosti je pri

pripravi površin zelo pomembno, da je utor dovolj velik, globok in kompakten, saj se nam

je pri izvajanju sanacije z maso dogajalo, da je sila raztezanja povzročila porušitev v

betonu, tako da se je del le tega odkrušil. Ko v pasti poteče kemijska reakcija in ta postane

kompaktna in trdna, je površina pripravljen za nadaljnjo obdelavo z malto Idrosilex Pronto.

Na posameznih delih površin, predvsem na stropni plošči, ter stiku med stenami in ploščo,

je bila vidna tudi armatura. Razlog za to je bil premajhna zaščitna plast betona ali pa slaba

izvedba naknadnega betoniranja prehodov za fazonske kose, skozi stene in plošče

strojnice. Pri pregledu se je ugotovilo, da je bila armatura močno korodirana in zato tudi

poškodovana.


Slika 23: Nezaščitena in že poškodovana armatura (1) (Vir: Osebni arhiv)

Slika 24: Nezaščitena in že poškodovana armatura (2) (Vir: Osebni arhiv)

Sanacijo napak smo izvedli podobno kot v drugih primerih, tako da smo najprej odstranili

dele betonov, ki niso bili kompaktno povezani s podlago. Ker je potrebno armaturo

popolnoma očistiti, je bilo potrebno obstoječi beton očistiti tudi od 2 do 3 cm globlje od

armature, saj je le tako bil možen dovolj dober dostop do armature, da jo je bilo moč

očistiti.

Po odstranitvi betona smo pričeli s čiščenjem armature. Ker površine korodirane armature

niso bile velike, smo to izvedli z ročnimi žičnimi ščetkami. Po čiščenju se je ugotovilo, da


so poškodbe, ki so posledica korozije, na določenih mestih že zelo velike, vendar smo

ocenili da nosilnost konstrukcijski elementov ni ogrožena, zato smo se odločili za nadaljnji

potek sanacije. Vidno je bilo, da je bila armatura sorazmerno gosto razporejena, torej je

bilo v sami konstrukcije veliko, na nekaterih mestih se je celo podvajalo, kar je razvidno

tudi iz fotografije. Prav tako so se te napake pojavljale na prehodih cevi skozi posamezne

konstrukcijske elemente, oziroma na točkah kjer se elementi stikajo, kjer pa so možnosti za

porušitev manjše.

Ko je bila armatura popolnoma očiščena korozije, smo površino očistili še z visokotlačnim

čistilcem, ter tako odstranili prah in manjše dele nevezanega betona.

Za nadaljnjo sanacijo je bilo najprej potrebno zaščititi armaturo, kar smo naredili tako da

smo jo premazali z maso Mapefer 1 K.

Slika 25: Prikaz zaščite armature (Vir: Osebni arhiv)

To smo storili tako, da smo pripravljeno maso na površino nanašali s čopičem, ter pustili

da se je le-taosušila, kar armaturo površinsko zaščiti, hkrati pa ta sloj nudi večjo

oprijemljivost cementnim maltam, ki smo jih uporabili za nadaljnjo sanacijo betonskih

površin, enako kot v preostalih primerih.


Pri pripravi površine smo tako zaključili s sanacijo poškodb, ki bi lahko vplivale na samo

funkcionalnost in nosilnost posameznih armiranobetonskih elementov objekta. So pa bile v

prostoru vidne še manjše napake, kot so posamezne žice armature in žičniki, ki so bili

delno vidni iz armature.

Slika 26: Žičniki v zaščitnem sloju betona (Vir: Osebni arhiv)

Slika 27: Deli armaturnih palic v zaščitnem sloju betona (Vir: Osebni arhiv)


Kljub temu, da so bile to predvsem vizualne napake, se tudi tu opazi, da je propadanje

betona ob vidnih delih kovin bolj izrazito kot drugod na površini. Predvsem je bilo na

stropni plošči vidnih ogromno žičnikov, kar je bila predvidoma posledica pritrjevanja

armature v opaž s pomočjo žičnikov. Po končani gradnji in odstranjevanju opažev plošče

pa le teh niso odstranili, oziroma jih je bilo v celoti nemogoče odstranit, saj je bil del njih

vgrajen v zaščitno plat betona. Prav tako so predvidoma deli armaturnih palic, ki so vidni

izven betonskih elementov služili za povezovanje in stabiliziranje gradbenega opaža.

Te napake smo sanirali na način, da smo okrog vidnih delov kovin odstranili beton v takšni

globini, da je bilo kasneje možno s pomočjo kotnega brusilnika odstraniti še to armaturo in

žičnike. Pri tem smo morali biti pozorni, da bo po končani sanaciji preostalo armaturo

prekrivala še zaščitna plast betona.

Ko je bila armatura pripravljena za nadaljnjo obdelavo, smo površine očistili še prašnih

delcev in nevezanih manjših delov betona. Nato smo armaturo premazali z zaščitno maso,

ter tako pripravili površino za dokončno sanacijo.

Na manjših delih površin, predvsem na stikih posameznih AB konstrukcijskih elementih,

ali pri prehodih raznih elektro instalacij, so se pojavljali tudi manjši deli poroznega in

razpokanega betona, kateri je vidno razpadal. Ker so bile v večjem delu objekta površine

trdne in kompaktne, se predvideva, da so te napake posledica nepravilne vgradnje betonske

mešanice ob sami gradnji. Ker se v tem delu betonov pojavlja veliko število por, se

verjetno beton v času vgrajevanja ni vibriral, tako da je v sami mešanici ostala velika

količina zraka. Posledica takšne vgradnje je neobstojen beton, ki je prej podvržen

propadanju, posebej še v tem okolju, saj je zaradi prej naštetih napak prišlo do vdora

meteorne vode v objekt, katera je zapolnila pore in razpoke v betonu in razpadanje še

pospešila.


Slika 28: Nehomogen in poškodovan beton v strojnici objekta (1) (Vir: Osebni arhiv)

Slika 29: Nehomogen in poškodovan beton v strojnici objekta (2) (Vir: Osebni arhiv)

Tudi te napake je bilo potrebno sanirat tako, da smo najprej fizično odstranili ves

poškodovan beton, tako da smo prišli do trdne in čvrste površine. Pri prehodih

elektroinštalacij smo le te odstranili in jih bomo po zaključku sanacij betonov nadomestili

z nadometnimi inštalacijami.

Po odstranitvi poškodovanih betonov smo vse površine strojnice v celoti očistili še z

curkom vode pod pritiskom do 500 bar-ov. Tako smo odstranili zraven že prej omenjenih

manjših delov nevezanega betona in prahu, tudi umazanijo, oljne madeže in druge

nečistoče, ki so se pojavljale na površinah sten in stropne plošče. S tem je bila površina v

celoti pripravljena za dokončno sanacijo.

Sanacijo poškodovanih sten in odstranjenega betona smo izvajali z mešanico cementne

mase Mapegrout 430, kateri smo dodali še lateks sintetične gume Planicrete, proizvajalca

Mapei. Z dodatkom smo cementni malti izboljšali mehanske lastnosti, malta pa ima tudi

večjo sprijemnost na osnovne površine. V nekaterih zgoraj naštetih primerih poškodb je

bilo potrebno sanirati debelejše sloje poškodovanega in odstranjenega betona, zato smo to


izvajali v več fazah. Sanacijsko betonsko malto namreč ni priporočljivo nanašati v

debelejših slojih, ampak je mejna debelina enega nanosa do 3,5 cm. S takšno tehnologijo

nanosa dosežemo pri dokončnih sanacijah večjo trdnost, kompaktnost in odpornost betona,

na betonu, kjer smo izvajali sanacije, pa ni razpok. Malto smo nanašali z zidarskimi in

pleskarskimi žlicami, ob zaključkih pa jih z gladilko na vidnih delih površin zgladili. Tako

pripravljeno površino je bilo kasneje lažje dokončno sanirat z zaključnimi masami, s tem

pa smo čim bolj zaprli površino.

Po strditvi cementne malte smo nanesli še zaključno maso Idrosilex Pronto. Po predhodni

pripravi smo maso nanašali s čopičem v slojih od 1 do 3 mm. Na površino sten in stropne

plošče, smo nanesli maso v dveh sloji, v med seboj pravokotni smeri.

Slika 30: Prikaz strojnice po zaključeni sanaciji (Vir: Osebni arhiv)

Sanacijo vodne celice smo izvajali kot zadnjo, saj je bilo za ta dela potrebno eno celico

izpraznit. V tem primeru je tveganje za prekinitev dobave vode večja, saj razpolagamo

samo s polovično količino razpoložljive vode, zato je bilo potrebno ta dela izvesti v

najkrajšem možnem času.

Po izpraznitvi celice je bilo ugotovljeno, da je na stenah objekta vidna temna obloga,

katera je bila ob dotiku zelo gladka in masna. S pomočjo laboratorija, ki izvaja storitve v


sklopu našega podjetja, je bilo ugotovljeno da je to ostanek mangana, ki je prisoten v

globinski podtalnici, s katero se polni vodohran. Prav tako je bila, kot posledica globinske

podtalnice, na dnu vodne celice plast peska in vodnega kamna.

Omenjene usedline smo fizično ostranili s pomočjo tekoče vode, saj je za te namene v

spodnji niveleti celice izveden izpust, skozi katerega se izvaja tudi redna čiščenja objekta.

Več težav je povzročalo čiščenje sten, saj je bilo plast mangana nemogoče sprati s

čiščenjem z vodnim curkom, pod tlakom 300 bar-ov. Prav tako smo poskusili plast

odstraniti z vodnim curkom z vročo vodo, kar se je prav tako izkazalo za slabo rešitev. Na

osnovi diskusije s predstavnikom podjetja Mapei smo ugotovili, da ni nobeno sredstvo za

odstranjevanje teh madežev primerno za nanašanje na površine, ki bodo pri uporabi imele

stik z pitno vodo, tako smo morali mangan očistiti fizično z drgnjenjem sten.

Slika 31: Prikaz oblog železa in mangana na stenah celice (Vir: Osebni arhiv)

Pri pregledu celic je bilo ugotovljeno, da so armiranobetonski elementi v vodni celici bili v

boljšem stanju, kot na preostalih delih objekta. Predvideva se, da je takratni izvajalec

vodne celice izdelal bolj strokovno, uporabljal kvalitetnejše materiale, prav tako pa je bila

boljša tudi tehnologija izvedbe. Po pregledu AB konstrukcije so bile ugotovljene napake

pri vgradnji zračnikov skozi stropno ploščo, pri katerih je prihajalo do vdora meteorne

vode v objekt. Sanirati je bilo potrebno vse preboje strojne opreme skozi stene vodne

celice, saj je voda ob stenah cevovodov prehajala v strojnico. Na stiku stropne plošče in

stene vodne celice je bila vidna tudi razpoka v betonu ter sledi prehajanja meteorne vode

skozi samo konstrukcijo. Prav tako je bila, zaradi premajhnega zaščitnega sloja betona, na

stropni plošči vidna armatura, katera je delno že korodirala.


Sanacijo armature, poškodbe betona in prehode strojne opreme skozi stene celice smo

izvajali enako kot v vstopni celici in strojnici, zato v tem delu naloge le-te ni posebej

opisane. Zaradi kvalitetnejše končne obdelave površine smo v vodni celici izvedli tri sloje

nanosa zaključne mase Idrosilex Pronto, saj so tu površine betona zaradi konstantnega

stika z vodo najbolj izpostavljanje propadanju. Na enak način smo sanirali še drugo

vodovodno celico.

Slika 32: Vodovodna celica po izvedeni sanaciji (Vir: Osebni arhiv)

Sanacija zunanjih površin bi se v drugačnih okoliščinah morala izvajati na začetku

sanacijskih del, vendar zaradi zimskega časa in izredno nizkih temperatur v tem obdobju v

letošnjem letu, teh del ni bilo mogoče izvajati v tem času. Vendar pa je zaradi nizke porabe

pitne vode v tem obdobju, ta dela bilo potrebno izvesti v zimskem času, tako da smo

morali posamezne faze sanacije prilagoditi trenutnim vremenskim razmeram.

Pri sanaciji notranje vstopne celice smo ugotovili, da objekt nima ustrezne toplotne

izolacije, saj se je na stropni plošči nahajala velika količina kondenzacijske vode, prav tako

pa je notranji omet zmrznil.

Ob začetnem ogledu objekta je bil predviden delni odkop zemljine nad stropno ploščo, na

mestih prehodov zračnikov skozi ploščo objekta, vendar smo pri sanaciji betonov v

notranjosti ugotovili, da je potrebno zemljino odstraniti v celoti in izvesti novo

hidroizolacijo.


Na nekaterih delih je prišlo do odstopanja ometa od betonske stene objekta, tako da je bilo

potrebno odstraniti omet v celoti. Po odstranitvi ometa smo stene očistili še z vodnim

curkom pod tlakom. Po čiščenju sten je bilo ugotovljeno da je bil na betonsko steno, do

višine okrog enega metra, izveden nanos umetne smole, na njega pa naknadno betonski

omet. Le-tapa zaradi nekompatibilnosti teh dveh materialov, ni imel primernega oprijema

in je posledično pričel odstopati od osnovne konstrukcije.

Slika 33: Vodohran pred sanacijo (Vir: Osebni arhiv)

Ker smo se odločili, da bomo na delih objekta, ki ni zasut z zemljino, izvedli toplotno

izolacijo in fasado, nismo odstranjevali nanosa umetne smole. Prav tako smo podrobno

pregledali armiranobetonske stene in ugotovili, da je beton v dobrem stanju ter je

kompakten. Nato smo pristopili k izvedbi fasade, tako da smo na stene vgradili stiropor

debeline 10 cm, katerega smo pritrdili s sidri na samo konstrukcijo. Fasado smo izvedli po

standardnem postopku in sicer z nanosom mrežice, dveh slojev lepila ter akrilnim

zaključnim slojem.

S preostalega, še ne saniranega dela objekta, je bilo potrebno odstraniti vso zemljo, ki se je

nahajala na krovni plošči objekta. To smo zaradi večje statične varnosti objekta, izvajali z

manjšimi bagerji, tako imenovanimi minibagerji teže 2,5 in 3,5 t. Prav tako smo s to

strojno mehanizacijo odstranili tudi obstoječi zaščitni beton hidroizolacije. Po odstranitvi

zemlje nad ploščo smo izvedli še izkop ob stenah objekta, kar nam je omogočilo kvaliteten

spoj nove hidroizolacije nad ploščo, z obstoječo na stenah objekta. S plošče je bilo

potrebno odstraniti hidroizolacijo, ki pa je bila v slabem stanju in ni bila dobro vezana z


betonsko konstrukcijo. To smo izvedli s pomočjo zidarskih žlic in čiščenjem z vodnim

curkom pod pritiskom.

Zaradi vdora meteorne vode ob prehodih zračnikov, smo se odločili, da bomo le te v celoti

nadomestili z novimi, izvedenimi z inox materiala. Tako smo morali stare v celoti

odstraniti, tudi dele, ki so se nahajali v samo betonski konstrukciji. Dela smo izvedli na

način, da smo jih s pomočjo pnevmatskih kladiv v celoti izdolbli iz stene.

Nove zračnike smo vgradili tako, da smo očistili površino, v notranjem delu po potrebi

izvedli opaž, jih namestili in pritrdili na mesto vgradnje ter do višine nivelete plošče

vgradili mešanico cementne mase Mapegrout 430.

Slika 34: Vgradnja zračnika v stropno ploščo celice (Vir: Osebni arhiv)

Po primerni otrdelosti betonske mešanice je bil objekt pripravljen za izvedbo

hidroizolacije. Na stropno ploščo in odkopane dele armiranobetonskih sten objektov smo

nanesli sloj raztopljenega bitumna v organskem topilu in sicer Ibitol HS, katerega smo

nanesli z valčkom. Pred nanosom premaza smo površino še enkrat oprali s curkom pod

pritiskom in počakali, da se je posušila.

Ibitol ima lastnost, da prodre v pore betona in jih zapolni, tako je podlaga pripravljena za

nadaljnjo obdelavo. To je izdelek, ki je visoko vnetljiv, zato moramo biti vgradnji previdni.


Prav tako Ibitol HS ne sme biti v stiku s ekspandiranim polistirenom, saj tega razjeda. Pred

nadaljnjo izvedbo hidroizolacije smo morali počakati, da se je premaz posušil (po

navodilih se suši nekje 6 ur). Splošno pa velja, da je premaz suh, ko ni več lepljiv, ampak

gladek in suh.

Nato smo pričeli z vgradnjo hidro izolacijskih bitumenskih trakov IZOTEKT V4. Ti so

narejeni tako, da je armatura z obeh strani oblita z bitumensko maso in s tanko PE folijo.

Polagali smo jih na način, da smo izvedli varjenje po celotni površini, v treh plasteh. Stiki

posameznih plasti so zamaknjeni v primerjavi s prejšnjo plastjo. Izotekt V4 smo nanesli

tudi na stene objekta tako, da je bila obstoječa hidroizolacija na stenah prekrita približno

pol metra. Na ta način smo zagotovili tesnost stika.

Slika 355: Izvedba hidroizolacije nad stropno ploščo predcelice in vodnih celic (Vir:

Osebni arhiv)

Na stropno ploščo smo zaradi boljše toplotne izolacije dodatno vgradili stiropor v debelini

10 cm, s čemer smo preprečili kondenzacijo vode na stropni plošči v objektu, ki nastane

zaradi prevelikih temperaturnih razlik.

Hidroizolacijo in toplotno izolacijo na stropni plošči smo, podobno kot je bilo izvedeno

pred sanacijo, pred mehanskimi poškodbami zaščitili z vgradnjo 10 cm debelega

zaščitnega sloja betona.


Okrog objekta smo v celoti naredili še novo drenažo, s čimer smo dosegli čim hitrejšo

odvajanje meteornih in zalednih vod.

Slika 36: Prikaz izvedbe drenaže (Vir: Osebni arhiv)

Drenažo smo izvedli tako, da smo v izkopan jarek položili filc in nanj pod naklonom enega

centimetra horizontalno drenažno cev, ki ima premer 150 mm. Kanal smo zasuli s prodom,

granulacije od 16 do 32 mm, vse skupaj pa zavili v filc, ki preprečuje, da bi med prod in v

cev prišli drobni delci, ki lahko zamašijo drenažo.

Objekt smo po končanih sanacijskih delih ponovno zasuli z zemljino v debelini 1 m, s

čimer smo dosegli tako mehansko zaščito objekta, kot tudi dodatno toplotno zaščito in s

tem še dodatno preprečili kondenziranje vlage na stropni plošči v objektu


4.3 Pregled projektne dokumentacije

a) Dokumentacija za izgradnjo objekta (PZI, PID),

Projekti za izgradnjo objekta so bili izdelani leta 1982. Izdelalo jih je podjetje Inženiring

biro Maribor, po naročniku Agrokombinat Lenart. Vodohran Brengova v teh načrtih spada

pod objekt »Vodo-oskrba Senarska- Verjane- Brengova«. Zraven izjav o uporabi predpisov

in normativov, je v tehnični dokumentaciji tudi tehnično poročilo o izvedbi vodnega

zbiralnika, statični izračun vodnega zbiralnika, opis konstrukcije, dimenzioniranje, itd…

b) Dokumentacija obratovanja in vzdrževanja objekta,

V sklopu upravljanja z objekti na VO Ptuj (Slika 37) v Komunalnem podjetju Ptuj za vsak

objekt posebej vodimo tehnične liste objektov, s katerih so razvidni podatki o

mikrolokaciji objekta in vodovodnih celicah, površina objekta, prostornina celic, elektro

oprema, način delovanja in nadzora objekta.


Slika 37: Tehnični list objekta (Vir: Arhiv Komunalnega podjetja Ptuj d.d.)

c) Beton (vključno z uporabljenimi materiali),

Pri gradnji je bil uporabljen beton MB 30 (takratne karakteristike) in betonsko jeklo ČBR

40/50 in ČBM 50/56.


4.4 Materiali za sanacijo betona

4.4.1 Mapegrout 430

Mapegrout 430 je fina, mikroarmirana, normalno vezoča, tiksotropna malta, katera se

uporablja za sanacijo betonskih površin, poškodovanih zaradi korozije armature. Ko se

Mapegrout 430 zmeša z vodo, postane tiksotropna malta s kontroliranim krčenjem na

osnovi cementnega veziva, izbranih finih polnil, specialnih dodatkov in mikroarmature iz

umetnih vlaken že pripravljena za uporabo.

To tiksotropno malto lahko uporabljamo za nanašanje na vertikalne površine saj ni

nevarnosti lezenja. Nanaša se v debelinah do 35 mm in ni potrebnega predhodnega

opaževanja. Malta se uporablja za obnove zaščitnih slojev armature, za sanacijo nosilcev,

stebrov, gred, teras in betonskih površin na robu stebra. Omenjeni material izravnava

neravnosti podlag, stikov med starim in novim betonom, segregiranih mest, lukenj in

distančnikov za armaturo v betonu.

Če uporabljamo tikstoropno malto pripravljeno samo z vodo, je potrebno zagotoviti mokro

nego, zaradi pravilnega delovanja dodatkov za ekspanzijo, tako kontroliramo krčenje same

malte. Ker mokre nege večkrat ni možno zagotoviti, moramo v teh primerih za potrebno

kontrolo ekspanzije uporabiti 0,25% Mapecur-a SRA, ki je specialni dodatek, kateri se

doda sami mešanci na gradbišču. Dodatek je potreben, saj zmanjša ali celo prepreči

nastanek razpok, tako v plastični kot tudi v hidratacijski fazi krčenja. Opravlja funkcijo

sredstva za nego malte.

Z dodatkom Mapecur SRA in ostalimi komponentami cementa, se zmanjša krčenje malte

za 20% do 50%, če primerjamo z maltami brez dodatka, tako se zmanjša nastanek razpok.

Z dodatkom se poveča oprijem na star beton, ki se predhodno navlaži z vodo in na

kovinsko armaturo, dodatek izkazuje srednjo mehansko trdnost, modul elastičnosti,

temperaturni razteznostni koeficient in paroprepustnost podobno betonu s srednjimi

mehanskimi trdnostmi.

Mapegrout 430 je malta, ki odgovarja zahtevam, definiranim v SIST EN 1504-9 (Proizvodi

in sistemi za zaščito in popravilo betonskih konstrukcij- Definicije, zahteve, kontrola

kakovosti in ovrednotenje skladnosti. Splošni principi za uporabo in aplikacijo sistemov) in


minimalnim zahtevam po SIST EN 1504-3 (Konstrukcijska in nekonstrukcijska popravila)

za malte za konstrukcijska popravila razreda R3.

Pred uporabo materiala smo prejeli obvestila in nasvete glede uporabe pri sanacijah, saj se

ne sme uporabljati na površinah, kjer se pričakujejo visoke mehanske obremenitve (kot je

tlačna in upogibna trdnost). Malte prav tako ne smemo nanašati na gladko površino betona,

tako je potrebno zagotoviti hrapavo površino zaradi sprijemnosti, če je potrebno, dodamo

tudi armaturo in sidra. Malta ni primerna za vgradnjo v opaže, ne sme se ji dodajat

cementa, ostalih dodatkov, vode, takrat ko se je mešanica že začela vezati, ne smemo je

uporabljati pri nizkih temperaturah.

Pri uporabi malte moramo paziti na primerno pripravo podloge, ki je eden izmed

pomembnejših dejavnikov vezave malte s površino. Tako moramo odstraniti vso

poškodovano površino betona do zdrave in čiste podlage. Ne smemo pozabiti na čiščenje

betonske podlage, saj zaradi boljše adhezije ne sme biti prašnih delcev ali ostalih

kontaminentov. Podlaga mora biti zaradi boljše sprijemnosti hrapava (večja površina pri

sprijemnosti) in navlažena.

S postopkom mokrega visokotlačnega peskanja smo odstranili poškodovan beton in rjo iz

armature. To podlago smo nato prepojiti z vodo (na površini voda ne sme stati), odvečno

vodo pa spihati s kompresorjem.

Pri pripravi malte moramo v posodo naliti vodo in med stalnim mešanjem dodajati

Mapegrout 430, ter tako dobili homogeno maso brez grudic. Če je količina potrebne mase

velika, pri mešanju uporabimo ročni mešalnik s spiralastim mešalom, ter mešamo pri

manjših vrtljajih.

Pripravljeno malto nato nanašamo na površino z zidarsko žlico, za vertikalne površine ali

strope brez dodatnega opaža lahko uporabimo črpalko za mokro torkretiranje. Manjše

debeline nanosa se lahko izvedejo brez armiranja, če je površina primerno hrapava in lahko

prenese ekspanzijo. Pri večjih debelinah pa je potrebna še dodatna učinkovita povezava s

podlago, ki pa se zagotovi z izvedbo veznih armaturnih sider in vstavljanjem armaturnih

mrež v samo malto. Če je armatura pred nanosom malte poškodovana jo moramo očistiti

do kovinskega sijaja. [www.mapei.com]


Slika 38: Mapegrout 430 (Vir: Osebni arhiv)

4.4.2 Mapefer 1 K

Mapefer 1 K je enokomponentna antikorozijska zaščita kovinske armature na osnovi

cementnega veziva s korozijskimi zaviralci. Uporabljamo jo kot vezni sloj za sanacijske

malte in kot antikorozijsko zaščito armature v betonu.

Pri obnovi betona z malto Mapegrout 430 (ki smo jo tudi omenili), uporabimo za zaščito

armature Mapefer 1 K, saj je primeren tako pri nizkih kot visokih gradnjah.

Mapefer 1 K se zmeša z ustrezno količino vode in tako postane malta, ki se nanaša z

mazanjem. Taka enokoponentna malta na osnovi cementnega veziva in sintetičnih smol s

korozijskimi zaviralci v prašni obliki, je primerna za nanos na očiščene kovinske

armaturne palice in stremena, saj jih tako zaščitimo pred korozijo.

Antikorizijsko zaščito dosežemo s pomočjo Mapefer-ja 1 K skozi prisotnost korozijskih

zaviralcev, ki ščitijo površino kovine pred oksidacijo, skozi visoko alkalnost in skozi

odlično sprejemljivost z železom.

Mapefer 1 K je skladen z zahtevami standarda SIST EN 1504-9 (Proizvodi in sistemi za

zaščito in popravilo betonskih konstrukcij: definicije, zahteve, kontrola kakovosti in


ovrednotenje skladnosti- 1. del: Splošna načela za uporabo proizvodov in sistemov) in

minimalnimi zahtevami standarda SIST EN 1504-7 (Zaščita armature proti koroziji).

Pred uporabo z omenjeno antikorozijsko zaščito smo dobili potrebne nasvete in navodila

pri uporabi, saj si želimo, da Mapefer 1 K razvije dobre antikorozivne lastnosti. Tako v

primeru vezave, ne smemo več redčiti z vodo, ne smemo dodajati cementa ali agregata.

Armaturne palice in stremena moramo očistiti do zdravega železnega jedra, na njih ne sme

biti ostankov rje, betona, olj in masti. Pri čiščenju armature se uporablja strojni postopek

peskanja, saj mora biti armatura očiščena do kovinskega sijaja.

Zaradi velike količine materiala se pri pripravi mešanice uporabi električni mešalnik, da

dobimo homogeno malto brez grudic. Pri nanašanju uporabljamo čopič, s katerim

nanesemo material v dveh slojih. Površino armature moramo v celoti prekriti.

[www.mapei.com]

Slika 39: Mapefer 1K (Vir: Osebni arhiv)


4.4.3 Idrosilex Pronto - Planiseal 88

Idrosilex Pronto je osmotska malta za tesnjenje, hidroizolacijo konstrukcij, tudi v kontaktu

z vodo. Primerna je za obdelavo konstrukcijsko stabilnih betonskih in zidanih konstrukcij,

katere so izpostavljene negativnemu pritisku vode. Idrosilex Pronto (Planiseal 88)

Industrijsko pripravljena cementna tesnilna malta se v več navzkrižnih slojih nanaša s

čopičem ali lopatico na z vodo prepojene podlage.

Idrosilex Pronto ima več področij uporabe kot je sanacija podzemnih zidov, izpostavljenim

prodoru vlage in vode pod negativnimi pritiski, uporaben je za tesnjenje bazenov,

rezervoarjev, betonskih in zidanih konstrukcij in vodohranov za pitno vodo, tesnjenje

betonskih in zidanih tankov za podzemne vode, zgladitev in tesnjenje podzemnih zidov

pred izvedbo bitumenske hidroizolacije.

Industrijsko pripravljena suha mešanica malte je sestavljena na osnovi cementnega veziva,

izbranih agregatov in specialnih sintetičnih smol po formulaciji. Ta pripravljena mešanica

se pred uporabo zmeša z ustrezno količino vode, da dobimo maso, katero nato nanašamo s

čopičem ali lopatico na podlago, saj ima odličen oprijem in zagotavlja popolno tesnost.

Izpolnjuje vse zahteve standarda SIST EN 1504-9 (Proizvodi in sistemi za zaščito in

popravilo betonskih konstrukcij- Definicije, zahteve, kontrola kakovosti in ovrednotenje

skladnosti. Splošni principi za uporabo produktov in sistemov) in minimalne zahteve

navedene v SIST EN 1504-2 za premaze v skladu s principi po razredih MC in IR (Sistemi

za zaščito površine betona).

Pred uporabo Idrosilex Pronto malte za tesnjenje smo bili seznanjeni z navodili za uporabo,

katerih se pri nanašanju na površine moramo držati. Tako mora biti površina, katero bomo

obdelovali popolnoma čista in trda, vse slabo sprijete delce, prah, cementno skorjico,

ostanke opažnih olj, masti in lakov moramo odstraniti, obstoječi ometi pa morajo biti

čvrsto vezani s podlago.

Zapolniti moramo vse razpoke in segregacijska gnezda v podlagi. To podlago moramo

pred nanosom malte omočiti z vodo in počakati, da odvečna voda izhlapi, saj mora podlaga

biti površinsko osušena in globinsko vlažna. Idrosilex Pronto se nanaša z lopatico ali

čopičem v slojih. [www.mapei.com]


Slika 40: Idrosilex Pronto- Planiseal 88 (Vir: Osebni arhiv)

4.4.4 Mapeproof Swell

Je eno komponenta, hidro ekspanzijska pasta v kartuši za vodo neprepustno zapiranje

razpok in prebojev v betonu. Nanašanje okrog prebojev je preprosto z običajno pištolo za

kartuše. Pasta je bila razvita za oblikovanje prožnih, vodotesnih tesnil, uporabnih za

razpoke v betonu ali elementih kjer je opaženo pronicanje vode. Uporabna je za tesnjenje

cevi, katere potekajo skozi beton, za popravilo vodoodpornih stikov v betonskih

konstrukcijah, za popravilo stikov in razpok kjer pronica voda, za tesnjenje raznih stikov,

za tesnjenje v bazenih in rezervoarjih. Pasta je zelo uporabna kadar želimo zapolniti

razpoke, saj je vodo neprepustna in netopna v vodi. Preden pasto nanesemo moramo

očistiti beton ali cev vseh nečistoč, katere bi vplivale na slabo vezljivost materiala.

[www.mapei.com]


Slika 41: Mapeproof Swell (Vir: Osebni arhiv)

4.4.5 Idrostop mastic

Idrostop mastic je enokomponento lepilo za lepljenje Idrostop nabrekajočih gumijastih

profilov. Uporabljamo ga pri montaži hidrofilnih nabrekajočih gumijastih profilov pri

izvedbi vodoneprepustnih delovnih stikov v individualnih, industrijskih in hidrotehničnih

objektih. Tiksotropna pasta se uporablja za lepljenje profilov pri izvedbi delovnih stikov

med betonskimi ploščami in stenami. Ker pasta ni vodotopna, je uporabna za lepljenje

profilov na PVC ali jeklene cevi, ki gredo skozi betonske prereze v plavalnih bazenih,

bazenih za odplake, rezervoarjih in hidrotehnični gradnji na splošno. Lepila ne smemo

uporabljati pri temperaturah nižjih od 5°C in višjih od 35°C. Pred nanosom lepila moramo

površino previdno očistiti, tako da ni sledi olja, masti, voska, ter očistiti majhne nesprijete

delce betona. [www.mapei.com]

Slika 42: Idrostop Mastic (Vir: Osebni arhiv)


4.4.6 Planicrete

Planicrete je lateks sintetične gume za izboljšanje cementih mešanic. Uporabljamo ga kot

dodatek s katerim izboljšamo mehanske in sprijemne karakteristike cementnih mešanic za

betone, estrihe, omete, tankoslojne izravnave in za izdelavo visoko sprijemnih cementnih

veznih slojev.

Uporaben je pri izdelavi visoko nosilnih cementnih estrihov v notranjih in zunanjih

prostorih, pri izdelavi malt, s katerimi zaključujemo obdelavo površin, ki so izpostavljene

močni abraziji, pri izdelavi cementnih sanacijskih in polnilnih malt ter zaključnih finih

ometov na stavbah in prefabriciranih betonskih elementih, izdelavi cementnih obrizgov za

oprijem ometov, za izdelavo sprijemnih slojev za cemente vezne estrihe, visoko nosilne

cementne omete v notranjih in zunanjih prostorih, pri izdelavi cementnih malt za klasično

polaganje keramičnih ploščic. Uporabi se kot dodatek za pripravo izravnalnih slojev v

notranjih in zunanjih prostorih z zelo dobro sprijemnostjo in odpornostjo ter trajnostjo. Je

zelenkasto bel tekoč lateks, ki zmešan z agregatom in s portlandskim cementom izboljša

plastičnost, sposobnost zadrževanja vode in obdelovalnost. Cementne mešanice

modificirane s Planicrete imajo po strjevanju in končni negi boljši oprijem na vse podlage,

boljšo odpornost na upogib in abrazijo, boljšo odpornost na zmrzovanje in tajanje.

Površine, na katerih se uporabi dodatek Planicrete, morajo biti čvrste, kompaktne in čiste.

Slabo sprijete delce, umazanijo, ostanke olj, premaze, barve in podobne kontaminente

moramo odstraniti, s peskanjem, brušenjem, ščetkanjem ali pranjem z vodo pod pritiskom.

Podlaga mora biti prepojena z vodo in sicer tako, da bo globinsko navlažena brez stoječe

vode na površini. Po vgradnji nanosov izvedenih z dodatkom Planicrete, moramo površino

negovati pred prehitrim površinskim izhlapevanjem vode, kar lahko povzroči razpokanost

zaradi krčenja. Tako moramo prve ure po vgradnji površine rahlo vlažit z vodo ali pa jo

zaščititi z ustrezno folijo. [www.mapei.com]


Slika 433: Planicrete (Vir: Osebni arhiv)

4.4.7 Hidrozat – Kema

Hidrozat je cementna malta, katera je zelo primerna za sanitarne instalacije in za ustavitve

prodorov vode. Ima zelo dobre lastnosti saj izredno hitro veže, veže tudi pod vodo, hitro

razvije trdnost in ustavi aktivni prodor vode. Preden uporabimo Hidrozat cementno malto

je potrebno pripraviti podlago, saj le-ta ne sme imeti mastnih madežev, ter nevezanih

delcev, ki bi zmanjševali oprijem.

Kjer pričakujemo aktivni prodor vode v razpoke, moramo te poglobiti vsaj 2 cm globoko.

Robove teh razpok pa moramo oblikovati v obliko lastovičjega repa, saj taka oblika

prepreči izpad tako imenovanega maltnega »zamaška« zaradi pritiska vode. Iz razpok

moramo sprati proste delce, podlago pa izdatno navlažiti z vodo. [www.mapei.com]

Slika 44: Hidrozat Kema (Vir: www.kema.si)

http://www.kema.si/


4.5 Sanacijski sistemi sanacije vodohranov

4.5.1 Sanacija vodohranov s sistemom XYPEX

Z sanacijo s tem sistemom dosežemo popolno neprepustnost betonskih konstrukcij.

Kristalizacijski neprepustni materiali XYPEX so sestavljeni iz prahu, ki vsebuje

portlandski cement, drobno obdelan silicijev pesek in veliko aktivnih kemikalij.

Zmes se pred uporabo meša z vodo in tako nastane kašasta masa za aplikacijo na površino

betona v obliki premaza ali plasti, ki se nanaša s škropljenjem. Potem ko se zmes premeša

z vodo in nanese na površino betona na enega od omenjenih načinov, kemikalije zmesi

XYPEX povzročijo katalitično reakcijo, rezultat pa je nastanek netopljivih vlaknastih

kristalov v porah in kapilarah betona. S tem se beton trajnostno sanira proti prežetosti z

vodo in z drugimi tekočinami v katerikoli smeri.

Sama plast zmesi XYPEX nima tesnilne funkcije, je pa nosilec aktivnih kemičnih substanc,

ki povzročajo takšno tesnilno kristalizacijo znotraj betona.

Raziskave, ki so bile narejene so pokazale, da je dvoplastna aplikacija zmesi XYPEX

Concetrate, ki je bila nanesena na 5 cm debel beton, popolnoma preprečila prežemanje z

vodo pri pritisku 1250 kPa, oz. pri 12,5 barov. Raziskave so potrdile neprepustnost

betonskih vzorcev B 15 tja do 10 barov.

Rezultat aplikacije zmesi XYPEX je stalen. Novo nastale vlaknaste kristalizacijske

formacije se, glede na svojo edinstveno kompozicijo, v normalnih okoliščinah ne kvarijo.

Zaščita betona z zmesjo XYPEX ni v povečanju kemične odpornosti cementnega kamna,

temveč v tesnjenju vseh kapilar in por, kar onemogoča vodi in kemičnim materialom

prodreti v beton. Če se kljub temu zgodi, da raztopine teh snovi prodrejo pod površino

betona, bo XYPEX reagiral na raztopino in bo uporabil njeno vodo za tesnjenje teh poti z

nadaljnjo kristalizacijo. Agresivne in škodljive snovi bodo ostale zablokirane v tanki

površinski plasti, debeli nekaj milimetrov in se ne bodo mogle premikati. Zato ima lahko

beton, ki je obdelan s to zmesjo, na svoji površini na primer kloride, pa kljub temu ne bo

prišlo do korozije armature.

Raziskave so pokazale, da material preprečuje prodor iona klorida, ki bi drugače povzročil

elektrolitično korozijo jeklenega podzidja v betonu.


XYPEX material ima obliko kristala debelosti približno od 2 do 4 μm, dolžine pa okoli

20μm, kar omogoča, da le ti lahko globlje prodrejo pod površino in s tem ne podlega

vplivu ultravijoličnega žarčenja.

Sistem deluje kot katalizator, ki naredi ugodno okolico, pri čemer izkorišča lastnosti

samega betona. Drug produkt teh reakcij je netopna kristalizacija vlaken, ki zrastejo skozi

pore in kapilare betona.

Takšna kristalizacijska rast je zelo odporna proti visokim pritiskom vode v katerikoli

smeri, hkrati pa tudi proti večini agresivnih kemikalij. Ker je tak postopek katalitičen, se

rast kristalizacijskih vlaken obnavlja tudi več let po prvi aplikaciji, da bi zamašila različne

okvare, ki se lahko pojavijo v betonu tudi pozneje.

Pripravljena površina betona za aplikacijo zmesi XYPEX mora biti čista. Priprava površine

mora omogočiti zmesi XYPEX dostop k kapilarnemu sistemi betona, da se zagotovi

prežemanje kemikalij z betonom. Vodoravne površine morajo imeti, če je to le mogoče,

hrapavo površino. Zelo gladke površine z visokim odstotkom cementnega kita, kateri

preprečuje dostop k kapilarnemu sistemi, je potrebno preoblikovati, in sicer z raztopino

klorovodikove kisline, s peskom ali s škropljenjem vode pod visokim pritiskom. Prav tako

je treba odpraviti nezaželene površinske plasti napršenega apna in njegove ostanke na

površini betona.

Aktivne prodore vode je potrebno ustaviti, površinske napake na betonu, kot so razpoke in

gnezda, pa je treba brez izjeme odstraniti vse do čvrstega betona in popraviti. Površina,

katera je namenjena aplikaciji zmesi XYPEX, mora biti temeljito navlažena, odvečno vodo

je potrebno odstraniti.

Material XYPEX se meša, glede na obseg, z čisto vodo, ki nima v sebi soli ali nečistoč, ter

se nanaša z krtačo ali škropljenjem. Nanaša se v debelini 1,2 mm v več slojih, tako da se

naslednji sloj nanese po eni do dveh urah.

Površine je potrebno v času zorenja škropiti z vodo, le to se začenja takoj po otrditvi

površine do te mere, da jo z blagim škropljenjem ne moremo poškodovati, je pa postopek

potrebno prilagoditi vremenskim razmeram.

Na začetku zorenja je treba površine, urejene z zmesjo, varovati tudi od močnega dežja,

zbiranjem vode na površini, ali pred mrazom, da ne bi prišlo do poškodbe. [www.xypex.si]


4.5.2 Sanacija betona s sistemom Kema

Sanacija betonov s sistemom Kema se prične s samo pripravo površine, katero je potrebno

pripraviti podobno, kot pri drugih postopkih, tako da je le-tačista in kompaktna ter

homogena.

Odstranjeno malto nadomestimo s hitrovezno cementno maso Hidrozat, prav tako lahko to

maso uporabimo za tesnjenje vseh lokalnih vdorov vode ter razpok. V kolikor je potrebno

del površin tesniti pod nivojem terena zaradi možnega pronicanja vode skozi neustrezno ali

neizvedeno zunanje hidroizolacijo, te zatesnimo s cementno fleksibilno hidroizolacijsko

maso Hidrostop elastik. Pred tem površino pripravimo in izravnamo z mikroarmirano

cementno malto Betonprotekt RT v debelini 10 - 15 mm.

Sanacije vlažnih zidov se izvede s fleksibilno dvokomponentno cementno maso Hidrostp

elastik, katero vgradimo v minimalno dveh nanosih. Prvi sloj vgradimo s ščetko, drugi in

tretji sloj vgradimo s kovinsko gladilko. Pri drugem sloju moramo vstaviti armirano

mrežico iz steklenih vlaken. Debelina posameznega sloja znaša ca. 1mm, skupna debelina

vseh nanosov pa max. 4 mm. Preden nanesemo Hidrostop elastik moramo površino

navlažiti, vendar ne tako, da bi voda na površini stala, ampak mora biti mat vlažna.

Hydroment sušilni omet uporabljamo pri sanacijah zidnih kletnih površin, kjer ne

pričakujemo vdora vode skozi steno in so te vlažne samo zaradi neizvedene ali

poškodovane zunanje hidroizolacije. Prvi sloj Hydroment sušilnega ometa v debelini 10-

15 mm nanesemo neposredno na navlaženo površino zidu, naslednji dan pa nato površino

spet navlažimo in izvedemo omet v debelini cca. 10-15 mm. Če še je potreben en nanos

postopek ponovimo. Po 3 dneh zadnji sloj izvedemo s Hydroment finim ometom, ki ga

fino ''zaribamo'' z leseno ali plastično gladilko ter ga po potrebi zaščitimo pred prehitro

izsušitvijo. Po cca. treh tednih lahko površine prebarvamo s paroprepustnimi barvami.

Priporočamo uporabo apnenih ali silikatnih barv. Površine na katere so bili izvedeni

sanirani ometi Kema že kmalu po izvedbi, izkazujejo površinsko suhost in ugodno

temperaturno povezanost s prostorom oziroma okoliškim zrakom. V primeru večje

zasičenosti zidov z vlago je potrebno predvsem v začetku zagotoviti zadostno zračenje

prostorov. Po potrebi se lahko namestijo tudi mehanski razvlaževalci. Kasneje pa se

izmenjave zraka zagotavljajo že z običajno rabo prostora, odpiranjem oken ali preko

vgrajenih fiksnih zračnih rešetk v vratih ali zidnih jaških.


Po sistemu bele kadi se gradijo gradbene konstrukcije, katere morajo biti vodoodporne, se

včasih pojavljajo težave kot so razpokanost in s tem povezano netesnost konstrukcije, saj

pride do krčenja betona. Zaradi boljše tesnitve in zaščite konstrukcije, se uporabljajo

vodotesne cementne mase in premazi, kateri nam zagotavljajo sekundarno zaščito

vodotesnih betonov. Zraven nudenja vodotesnosti so primerni tudi zaradi odpornosti

betona na zunanje kontaminente in s tem podaljšujejo življenjsko dobo objekta. Primerne

konstrukcije za tak način sanacije so vodohrani.

Med vodotesnimi polimernimi cementnimi maltami ločimo toge in elastične mase. Toge

mase so primernejše od elastičnih, saj nimajo sposobnosti premoščanja razpok in so tako

lažje primerne za vgradnjo na stabilnih monolitnih konstrukcijah, ki niso podvržene

dinamičnim vplivom in katere že zaradi same enostavne zasnove konstrukcije in s tem

možne kvalitetnejše izvedbe zagotavljajo vodotesnost. Toge polimerne cementne mase so

primernejše pri vdorih vode v objekte, katerih mesta moramo sanirati z notranje strani s

kompatibilnimi hitroveznimi maltami. Toge mase so primernejše zaradi elastičnih tudi

zato, ker nam nudijo večji oprijem na mineralno podlago in večjo paroprepustnost, zaradi

tega razloga se tudi pri sanaciji vodohranov odločimo za toge vodotesne polimerne

cementne malte. Razpoke zapolnimo s hitrovezno cementno maso Hidrostop Kit. V

primeru aktivnega vdora vode se na tistih mestih porabi Hidrozat ali Hidrozat Moment.

Sanacijo morebitnih manjših segregacijskih gnezd ali lukenj izvedemo s cementnim

hitroveznim kitom Hidrostop kip.

Po pripravi podlage se lotimo sanacije betonske površine z gotovo pripravljeno

mikroarmirano sanacijsko malto Betonprotekt RT na očiščeno, hrapavo in navlaženo

površino. V primeru večjih površinskih preplastitev in bolj gladkih podlag najprej

vgradimo maso Betonprotekta RT do končne debeline do maksimalno 30 mm. Da

povečamo sprijemljivost, uporabimo gotov premaz Betonprotekt N2 po sistemu sveže na

sveže. Zaradi lažjega nanosa in vgradnje je sicer bolj priporočljiva uporaba emulzije

KEMAGRUND A, katera se razredči z vodo v razmerju 1:1. Kot vezni sloj se lahko

uporabi tudi polimerne disperzije Kemacril in Kemalatex. Za sanacijo talnih horizontalnih

površin, se zaradi enostavnejše izvedbe priporoča uporaba bolj tekoče in plastificirane

mikroarmirane sanacijske malte Betonprotekt RP. Za kontaktno sprijemni sloj uporabljamo

gotovo pripravljeno dvokomponentno obarvano cementno maso Betonprotekt K2 ali pa ga

pripravimo iz mešanice emulzije Kemalatex in cementa. Kontaktno sprijemni sloj


izvajamo sproti, neposredno pred samo vgradnjo malte. V primeru vidne in preplitvo

položene armature se ta predhodno očisti z žično ščetko in zaščiti z dvokomponentno

obarvano cemetno maso Betonprotekt K2. Premaz se izvede v dveh nanosih s čopičem v

skupni debelini do maksimalno 2 mm. Na delovnem stiku tla-stena moramo izvesti

zaokrožnico, vključno z odbitjem nestabilnih delov in poglobitvijo delovnega stika, da

odstranimo segregirani beton. Zaokrožnico izvedemo s hitrovezno cementno maso

Hidrostop Kit v radiu cca 5 cm. V primeru aktivnega vdora vode na tistih mestih

uporabimo maso Hidrozat ali Hidrozat Moment. Da izboljšamo sprijemljivost nanosa

vodotesnih mas, površino premažemo s Kemacryl emulzijo, katero razredčimo z vodo.

Tesnilni zaščitni premaz izvedemo z vodotesno cementno maso Hidrostop FV (lahko tudi

Hidrostop VH) na čisto in navlaženo površino. Vodotesno cementno maso pripravimo do

konsistence primerne za nanos s kovinsko gladilko. Nanašamo jo s ščetko ali s kovinsko

gladilko v minimalno dveh slojih. V primeru večjih vodnih pritiskov lahko izvedemo še

dodatni tretji nanos. Pri vsakem posameznem nanosu je potrebno zagotoviti polno

prekrivnost površine kar je še posebej pazljivo potrebno izvesti pri polkrožnih stikih,

robovih in težje dostopnih mestih. [www.kema.si]

4.5.3 Sanacija betonov s sistemom Sika

Na začetku projekta je potrebno pridobiti informacije o objektu, kot so načrti, izračuni,

ostala dokumentacija, splošno stanje in zgodovina objekta in izvesti ocene stanja vidnih in

nevidnih poškodb na objektu, s katerimi ocenimo stanje objekta in njegovo funkcionalnost.

Pri postopku zaščite proti vdoru je najprej potrebno izvesti hidrofobne impregnacije,

impregnacijo, premaz, površinsko tesnjenje razpok, zalivanje razpok, spremembe razpok v

stike, postavljanje zunanjih panelov in nanašanje membran. Za ta postopek so pri Siki

razvili ogromno rešitev kot so Sikagard, Sikafloor, Sikadur, SealTape, Sikaflec, Sikaplan

in ostalo.

Pri napakah v betonu se moramo držati tudi načela obvladovanja vlage, pri katerem

uravnavamo in zadržujemo vsebnosti vlage v betonu znotraj določenega obsega vrednosti.

Vlago obvladujemo s hidrofobno impregnacijo, impregnacijo, premazi, postavljanjem

zunanjih panelov in z elektrokemijsko obdelavo. Postopka izvedemo s Sikagard-om,

Sikafloor-om, ali SikaTack-om.

Pri načelu obnove betona želimo povrniti izhodiščno določen profil in funkcije izvornega

betona, tako da ročno nanašamo beton, vlivamo nov beton ali malto, vbrizgavamo beton ali


malto, ali z menjavo elementov. Lahko se lotimo tudi obnove betonskega objekta z

zamenjavo njegovega dela. Pri tem si pomagamo s Sikinimi rešitvami Sikagard, Sika

Mono Top, Sika Top, SikaCem in ostali proizvodi.

Pomembna načela, ki se tičejo napak v betonu, je ojačitev konstrukcije in povečanje ali

povrnitev nosilnosti konstrukcije betonskega objekta. Tega izvedemo z dodajanjem ali

zamenjavo vbetoniranih ali zunanjih armaturnih palic, s sidranjem dodatne armature v

predpripravljene ali izvrtane luknje, z ojačitvijo s prilepljenimi karbonskimi lamelami ali

tkaninami, z dodajanjem malte ali betona, z injektiranjem razpok, vrzeli ali špranj, z

zalivanje razpok, vrzeli ali špranj ali s prednapenjanjem. Pri tem si pomagamo s Sikinimi

rešitvami Sikadur, Sika Injection in ostalimi proizvodi.

Fizikalno odpornost, s katero želimo povečati odpornost proti fizikalnim ali mehanskim

agresijam, dosežemo s premazi, impregnacijami in dodajanjem malte ali betona. Pri načelu

odpornosti na kemikalije s premazi, impregnacijami in dodajanjem malte ali betona,

povečamo odpornost površine betona na propadanje zaradi kemične agresije s Sikagardi ali

Sikafloori.

Pri koroziji jeklene armature je potrebno doseči ohranitev ali povrnitev pasivizacije,

ustvarjenje kemičnih razmer, v katerih je površina armature ohranjena ali se povrne v

pasivno stanje. Postopka izvedemo tako, da povečamo prekritje z dodatno malto ali

betonom, z zamenjavo kontaminiranega ali karbonatiziranega betona, z elektrokemijsko

realkalizacijo karbonatiziranega betona, z realkalizacijo karbonatiziranega betona z

difuzijo ali s elektrokemijskim odstranjevanjem kloridov. Ohranitve pasivnosti se lotimo s

rešitvami Sikagard paletami za naknadno obdelavo.

Povečanje električne upornosti betona dosežemo s hidrofobno impregnacijo, impregnacijo

in premazi Sikagard ali Sikafloor.

Obvladovanje katodnih območij in katodna zaščita je načelo, pri katerem nanašamo

električni potencial s Sika maltami.

Veliko poškodb betona se zgodi zaradi vdora škodljivih snovi vanj, tako tekočin in plinov.

Načelo zaščite proti vdoru obravnava preprečevanje takega vdora in vključuje postopke za

zmanjšanje prepustnosti in poroznosti betonskih površin za razne tovrstne snovi. Izbor

najprimernejšega postopka je odvisen od raznih parametrov, tipa škodljive snovi, kakovosti

obstoječega betona in njegove površine, ciljev sanacije ali zaščite in strategije vzdrževanja.

Podjetje Sika tako proizvaja popolno paleto sredstev za impregnacijo in hidrofobno


impregnacijo ter specializiranih premazov za zaščito betona skladnimi s standardom EN

1504. Z obdelavo betona s hidrofobno impregnacijo dobimo vodoodbojno površino. Pore

in mreža kapilar se ne zapolnijo, ampak le obložijo s hidrofobnim materialom. To zmanjša

napetost površine in vodnih kapljic ter prepreči njeno prehajanje skozi pore, še vedno pa

dovoljuje difuzijo vodne pare, kar je v skladu s standardno prakso v gradbeni fiziki.

Impregnacija betona pomeni obdelavo betona, s katero zmanjšamo poroznost površine in

jo utrdimo. Pore in kapilare se nato delno ali popolnoma zapolnijo. S površinskimi premazi

izboljšamo površino betona, tako da je bolj odporna na določene zunanje dejavnike in se

bolje obnaša pod njihovimi vplivi. Drobne površinske razpoke z gibljivostjo do 0,3 mm se

da varno popraviti, zaliti, njihovemu gibanju pa se da prilagoditi z uporabo elastičnih

premazov za premoščanje razpok, ki so hkrati odporni na vodo in karbonatizacijo. Tako se

prilagodimo temperaturnemu in dinamičnemu gibanju v konstrukcijah, ki so podvrženi

velikim temperaturnim nihanjem, tresljajem ali ki so bili zgrajeni s pomanjkljivimi detajli

stikov.

Betonski objekt je v nekaterih situacijah, kjer obstaja tveganje nadaljnjih alkalnih reakcij

agregata, potrebno zaščititi pred vdorom vode. Takšno zaščito dosežemo z uporabo raznih

tipov proizvodov, kot so hidrofobne impregnacije, površinski premazi ali sredstva za

elektrokemično obdelavo. Sika je že mnoga leta eden od vodilnih pri zaščiti betona z

uporabo globoko prodirajočih hidrofobnih impregnacij s silanom in siloksanom in trajnih

zaščitnih premazov na osnovi akrila in drugih smol. Proizvodi so preskušeni in odobreni za

uporabo z najsodobnejšimi tehnikami elektrokemične obdelave. Vsi Sikini sistemi za

postopek obvladovanja vlage so popolnoma v skladu z zahtevami in EN 1504.

Pri sanaciji betona običajno uporabljamo tudi brizgani material. Brizgani material je

uporaben predvsem za zamenjavo betona na velikih površinah, za dodatno betonsko

prevleko ali na mestih, katera so težko dostopna, tako da je vlivanje betona in ročno

vgrajevanje oteženo. Poznamo stroje za suho brizganje in stroje za mokro brizganje.

Najpomembnejša kriterija za izbiro brizganih sanacijskih materialov sta minimalni odboj

in debeloslojnost za dosego zahtevane debeline brez povešanja. Možnost nanašanja pod

dinamično obremenitvijo in minimalna površinska obdelava in nega so pomembni glede na

področja uporabe in posledično težavno dostopnost. Pri podjetju Sika so tako razvili

različne proizvode med katerimi je sanacijska malta visoke zmogljivosti SikaCem, katera

je zelo gosta in primerna za suho vbrizganje. Ostali proizvodi so še SikaMonoTop,


Sikacrete in SikaMonotop. V nekaterih primerih je bolj ekonomično zamenjati bodisi

celoten konstrukcijski sklop ali njegov del, kakor pa izvesti obsežno sanacijo. Tako

moramo zagotoviti ustrezno nosilnost konstrukcije in razporeditev bremena z uporabo

ustreznih sistemov lepljenja ali sredstev. To dosežemo s sistemi, ki sestojijo iz Sikinega

kontaktnega premaza in Sikine betonske tehologije. Ti kontaktni premazi so SikaTop

Armatec, katera je visoko zmogljiva in Sikadur -32, dvokompakten premaz na epoksidni

osnovi in z veliko trdnostjo. [http://svn.sika.com/]

4.5.4 Postopek sanacije s sistemi in izdelki podjetja Mapei

Vse pogostejše potrebe po vzdrževanju in sanaciji betonskih konstrukcij so bile povod, da

so v podjetju Mapei zasnovali sklop izdelkov za sanacijo betona, ki nudijo pravo rešitev za

vsako težavo.

Na začetku je treba preveriti, kako je bila konstrukcija zasnovana, da se ugotovi debelina

prekrivnega (zaščitnega) sloja nad armaturnim železom, nato se preveri debelino

poškodovanega betona, prisotnost razpok in poišče ostale vzroke, ki so povzročili

poškodbe betona (ti so lahko kemijski, fizikalni, mehanski ali v odvisnosti od

uporabljenega materiala). Glede na vse to, se določijo operativne faze in izberejo primerni

izdelki za sanacijo poškodovanih konstrukcij.

Poškodovani beton se odstrani ročno ali strojno, in sicer vse dele, ki niso dobro sprijeti s

podlago, da zagotovimo zdravo in kompaktno površino.

Po odstranitvi poškodovanega betona je treba površine, ki se sanirajo, temeljito očistiti s

suhim ali mokrim peskanjem ali pranjem pod visokim vodnim pritiskom, da se odstranijo

umazanija, prah, maščobe, rja in barva. Poškodovana armatura mora biti očiščena do

zdravega jedra (kovinskega sijaja). Armaturo je treba nato obdelati s protikorozijskim

premazom na cementni osnovi Mapefer (dvokomponentni) ali Mapefer 1K

(enokomponentni). Poseg naredi zaščitno zaporo pred nanosom sanacijske malte.

Sanacija betonskih konstrukcij, torej prava izbira sanacijskih materialov, je odvisna od

vrste sanacije, ki jo je treba izvesti. Sanacijo lahko izvajamo površinsko, če govorimo le o

obnovi prekrivnega sloja armature in pa konstrukcijsko, če zajema obnovo večjega dela

betona. Dobro sanacijsko malto, izbrano iz linije Mapegrout, odlikujejo naslednje lastnosti:

majhno krčenje, neprepustnost, oprijem na obstoječi beton, oprijem na armaturno železo,

podoben elastičen modul, kot ga ima izvirni beton, preprost nanos.


Konstrukcija, ki ni izpostavljena dinamičnim obremenitvam; z enokomponentno

tiksotropno malto z običajnim časom vezave Mapegrout T40 ali s hitrovezno malto

Mapegrout Rapido. Konstrukcija, izpostavljena nižjim dinamičnim obremenitvam: z

enokomponentno tiksotropno malto z običajnim časom vezave Mapegrout T40.

Konstrukcija, izpostavljena mehanskim obremenitvam: z dvokomponentno tiksotropno

malto z nizkim modulom elastičnosti Mapegrout BM.

Konstrukcija, ki ni izpostavljena dinamičnim obremenitvam: z enokomponentno

tiksotropno malto visokih mehanskih lastnosti Mapegrout Tissotropico ali

enokomponentno malto za vlivanje Mapegrout Colabile ali ekspanzijskim cementnim

vezivom Stabilcem.

Konstrukcija izpostavljena dinamičnim obremenitvam: z Mapegrout Tissotropico,

Mapegrout Colabile ali Stabilcem. V zadnjem primeru se zaključno obdelavo izvaja z

izdelkom Mapeplastic. Konstrukcija izpostavljena visokim dinamičnim obremenitvam: z

dvokomponentno sulfatno odporno tiksotropno malto Mapegrout FMR, ki je ojačana s

fleksibilnimi nerjavečimi vlakni Fibre FF. S suhim nanosom predpripravljene

enokomponentne malte Mapegrout Gunite. Z vlivanjem hitrovezne malte Mapegrout SV

pri sanaciji industrijskih tlakov in cestišč.

Če je treba, se po zaključeni obnovi betona s površino zaključno obdela z malto za glajenje

Monofinish; kot alternativo lahko uporabimo tudi malti Mapefinish ali Planitop 100. V

primerih, ko je potrebna dodatna zaščita betona, za zaključno obdelavo uporabimo

Mapeplastic ali Mapeplastic Smart.

4.5.5 Sanacija betonov s sistemom Linex

Je relativno nov material na slovenskem tržišču. Premazi Linex so visokokakovostna

vzdržljiva zaščita, ki se uporablja v gradbeni industriji ter kot zaščita vseh drugih izdelkov,

ki so podvrženi zunanjim vplivom. Vsak izdelek, premazan z Linex-om dobi doživljensko

zaščito. Material ima certifikat pridobljen s strani agencije WRAS za stik s pitno vodo.

Linex je tehnologija polimernih elastomerov- polyurea, ki je namenjena uporabi med

drugim tudi v gradbeništvu na več področjih, kot je zaščita notranjosti cistern in

zalogovnikov s pitno vodo, zaščita cevi pred iztekanjem (zunanja in notranja zaščita),

hidroizolacije, izdelava brezšivnega zaključnega sloja notranjih ali zunanjih bazenov,

zaščita vseh kovinskih izdelkov pred zunanjimi vplivi. Zelo dobre lastnosti materiala se

kažejo v prožnosti do 400%, odpornosti na večino kemikalij, mreženje nanosa je 10-15s,


kar omogoča takojšnjo uporabo prostora brez sušenja, brezšivna aplikacija, vodoodpornost

in zrakotesnost, poljubna debelina nanosa, možnost izbire poljubne barve, protizdrsna

lastnost, ognjevzdržen nanos, možnost uporabe v živilski industriji in možnost uporabe pri

stiku s pitno vodo. Med drugim je material prijazen do okolja, brez hlapljivih organskih

spojin, ima visoko kemično odpornost, UV odpornost, stabilnost pri povišanih ali znižanih

temperaturah, dober oprijem na pravilno pripravljene površine. Kar je pomembno, da ima

Linex v sklopu uporabe več možnosti in ena od njih je uporaba tudi v stikih s pitno vodo,

za kar je tudi certificiran S pravilno pripravo in nanosom Linex-a lahko zagotovimo da

sloj, ki ga nanesemo ne bo puščal, odstopal ali "razpadel" v kloru. Sloj v vsakem primeru

ne prepušča popolnoma nič vlage in zraka. [Linex protective coatings, Water solutions]

4.6 Končna ocena

Obseg sanacije in izbiro sanacijskega postopka določimo na osnovi poškodovanosti

armirano betonskih konstrukcij. Pomembne so tudi zahteve trajnosti in kakovosti končanih

sanacijskih postopkov.

Sanacije se lahko lotimo na različne načine glede obsega posega v konstrukcijo. Tako

imamo lahko kakovosten beton z malo poškodbami z minimalno trajnostjo, pri katerem ne

opazimo zmanjšanja prereza armature, poškodbe betona so lokalne. Izvedbe sanacije se

lotimo z minimalnimi posegi v konstrukcijo, med katerimi so čiščenje betonske podlage,

sanacija korozije in izvedba zaščitnih premazov. Takšen postopek ima 2 leti garancije, po 5

letih pa je potrebno postopek ponoviti. Naslednji postopek sanacije je pri kakovostnih

betonih z malo poškodbami, ampak z maksimalno trajnostjo. Pri tem opazimo nezmanjšan

prerez armature in le lokalne poškodbe betona, saj je beton kakovosten. Lotiti se moramo

prenove, katera bo omogočala 10 letno garancijsko dobo in 20 letno trajnost. Sanacije se

lotimo najprej s čiščenjem betonske površine, katero opravimo s curkom vode pod

pritiskom, saj tako očistimo tudi slabo vidna mesta. Odstraniti moramo korozijo in nato

celotno površino obdelati z nanosom tankega sloja visokokavostne fine malte ter nanosom

dveh slojev zaščitnega premaza. V primeru ko imamo nekakovosten beton, je le-ta izgubil

sposobnost zaščite armature do globine več kot 10 mm. V tem primeru imamo velik obseg

poškodb. Sanacije se lotimo tako, da najprej površino betona očistimo s pranjem pod

visokim pritiskom. Kasneje izvedemo antikorozijsko zaščito armature in zaključimo z


nanosom visokokakovostne fine malte. Potrebna je še izvedba dveh slojev zaščitnega

premaza. V primeru, ko imamo velik obseg poškodb in je zmanjšana varnost konstrukcije,

pomeni obseg poškodovanosti že bistveno zmanjšanje varnosti elementa. Potrebni posegi

so čiščenje površine betona s pranjem pod visokim pritiskom, izvedba antikorozijske

zaščite armature, nanos visokokavostne fine malte in izvedba dveh slojev zaščitnega

premaza. Zraven teh posegov še moramo dodati armaturo, katero lahko vgradimo med

palice z zmanjšanim prerezom ali s sidranjem nove armature po celotni površini in izvedba

nove zaščitne plasti.

Zraven določanja obsega sanacijskega postopka se moramo odločiti tudi med različnimi

načini izvedbe sanacijskega postopka. Za preprečevanje korozije betona in vgrajene

armature se pojavljajo novi načini sanacije, med katerimi so malte in betoni visokih

zmogljivosti in modificirani z dodatki polimerov, neprepustni zaščitni sloj, elektrokemijska

zaščita, realkalizacija, elektrokemijsko odstranjevanje kloridov in katodna zaščita. Izbira

sanacijskega postopka je odvisna tudi od želene trajnosti konstrukcije[2] [4].

Slika 45: Objekt po končani sanaciji (Vir: Osebni arhiv)


5 ZAKLJUČEK

Pri pripravi in izvedbi sanacij armiranobetonskih konstrukcij je težava, ker nam ni poznano

dejansko stanje konstrukcije v notranjosti, ampak lahko pred pričetkom ocenimo samo

vizualne napake in napake, ki so nam poznane iz negativnih posledic, katere so nastale pri

uporabi objekta. Dejansko lahko danes z različnimi metodami, vzetimi vzorci in

laboratorijskimi raziskavami ugotovimo stanje konstrukcije v notranjosti, kar pa je

povezano z določenimi stroški, ki nam jih lastniki in investitorji pogosto ne želijo priznati,

ter nam zaradi tega tudi niso na razpolago.

V času izdelave magistrskega dela in hkrati med izvedbo same sanacije, sem podrobneje

spoznal možne napake na armiranobetonskih konstrukcijah, ki so posledica staranja

betona, nepravilne vgradnje ali tehnologije izvedbe in atmosferskih vplivov, hkrati pa sem

skozi raziskovalno delo ugotavljal možne sanacije betonov ter bil pri konkretni sanaciji ves

čas prisoten in jo nadzoroval. Magistrska naloga je izdelana na način, da v prvem delu

opiše predpise in zakonodajo na področju oskrbe s pitno vodo, projektiranja, gradnje in

sanacije vodohranov, v drugem delu pa naloga zajema tehnologijo in postopke konkretne

sanacije dodajanega objekta. Naloga je zato izdelana na način, da lahko služi kot pomoč in

vodilo pri izvedbi sanacij podobnih armiranobetonskih konstrukcij, saj je praktični del

sanacije opisan zelo podrobno in zajema vse faze od ugotavljanja vzrokov napak,

definiranje napak, možne načine sanacij, priprave površine in postopek same sanacije. Pri

izvedbi sanacij je zraven prej navedenih dejstev, opisanih v nalogi, zelo pomembna izbira

dobrih sanacijskih materialov, kateri se po kvaliteti in zahtevnosti vgradnje zelo

razlikujejo, prav tako pa morajo zagotavljat ustreznost zahtevanim standardom.

Pri izvedbi sanacije je bilo ugotovljeno, da je večji del napak na AB konstrukciji posledica

površnega dela takratnega izvajalca objekta. Izvajalec je za določene faze izgradnje izbral

napačno tehnologijo izvedbe, ter za izvedbo uporabljal napačne materiale in opremo.

Na žalost pa je dejstvo, da se podobne napake pojavljajo tudi pri podobnih novih gradbenih

projektih, saj je zaradi pomanjkanja investicij v gradbeništvu in merila pri izbiri izvajalca,


katero je najnižja cena in posledično varčevanja pri izvedbi, kvaliteta del slaba. Vendar pa

nam izkušnje kažejo, da so projekti, ki so izvedeni za nerazumljivo nizko ceno, hkrati pa v

zelo kratkih rokih, izvedeni nekvalitetno in jih je potrebno sanirat praktično že v začetku

njihove življenjske dobe.

Velikokrat tako investitor po sami izvedbi in kasnejši rekonstrukciji ugotovi, da je gradnja

stala veliko več, kot če bi gradili dosledno, z vgradnjo kvalitetnejših materialov, ter rok

izvedbe prilagodili tehnologiji izvedbe.


6 VIRI, LITERATURA

1. Grum, B, Čebular, U, Kavčič, F, Šušteršič, J, Gerbec, B, Leskovar, I, Bergant, M,

Dobnikar, V 2004. Sanacije betonskih objektov.

2. Emmons, PH 1994, Concrete Repair and Maintenance Illustrated, R.S. Means Co.,

Inc., Kingston, Mass., 300 strani.

3. Gerbec, B, Proučevanje korozijske odpornosti betonov. ZRMK Inštitut. 1-13

Dostopno na http://www.zrmk.si/images/TC/4%20%C4%8Dlanek.pdf.

[19. 5. 2017]

4. Štrukelj, A 2015, zapiski predavanj pri predmetu Sanacije gradbenih konstrukcij,

Maribor.

5. Uradno glasilo slovenskih občin 2014, Odlok o načinu opravljanja lokalne

gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini Cerkvenjak, Lex Lokalis.

6. Uredba o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 88/12)

7. Slovenski kolokvij o betonih 1995, Zbornik gradiv in referatov, Sanacije betonskih

objektov, Irma, Ljubljana.

8. Zakon o graditvi objektov ZGO (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno

besedilo)

9. SIST EN 1504: Proizvodi in sistemi za zaščito in popravilo betonskih konstrukcij.

10. EN 206-1:2000, Beton – 1. del – Specifikacija, lastnosti, proizvodnja in skladnost.

SIST EN 206-1:2003

11. Gerbec, B, 2006, Zbornik referatov konference Vzdrževanje, zaščita in popravila

betonskih konstrukcij, Združenje za beton Slovenije

http://www.zrmk.si/images/TC/4%20%C4%8Dlanek.pdf


Internetni viri

Postopek sanacije s sistemi in izdelki podjetja Xypex. Dostopno na: <www.xypex.si>

[17. 5. 2017]

Postopek sanacije s sistemi in izdelki podjetja Kema. Dostopno na: <www.kema.si>

[18. 5. 2017]

Postopek sanacije s sistemi in izdelki podjetja Sika. Dostopno na: <http://svn.sika.com>

[19. 5. 2017]

Postopek sanacije s sistemi in izdelki podjetja Mapei. Dostopno na: <www.mapei.si/>

[20. 5. 2017]

Postopek sanacije s sistemi in izdelki podjetja Fragmat. Dostopno na:

<http://www.fragmat.si> [21. 5. 2017]

Rekonstrukcije zidanih stavb in vpliv utrditvenih ukrepov na njihovo trajnost. Dostopno

na: http://www.gi-zrmk.si/media/uploads/public/document/49-7_clanek_sl.pdf [9. 4. 2017]

http://www.xypex.si/

http://www.kema.si/

http://svn.sika.com/

http://www.mapei.si/

http://www.fragmat.si/

http://www.gi-zrmk.si/media/uploads/public/document/49-7_clanek_sl.pdf


7 PRILOGE

7.1 Kratek življenjepis

Rojen: 18. 6. 1977, Ptuj

Izobrazba: Osnovna šola Martin Korez Podlehnik; 1983-1991

Srednja šola: Srednja lesarska šola Maribor; 1992-1997

Fakulteta: Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo Univerze v Mariboru;

1997-2003

Documents

SANACIJA ARMIRANOBETONSKE KONSTRUKCIJE …