REGIONALNA POLITIKA IN PODPORNO OKOLJE ZA …Osnovni cilj strukturne in kohezijske politike EU je zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti in v življenjskem standardu med državami

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

REGIONALNA POLITIKA IN PODPORNO OKOLJE ZA PODJETNIŠTVO

Kandidatka: Bojana Voglar Študentka rednega študija Številka indeksa: 81491076 Program: univerzitetni Študijska smer: splošni management Mentor: prof. dr. Matjaž Mulej

Pristava, julij 2004

2

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat(ka) BOJANA VOGLAR absolvent(tka) študijske smeri: SPLOŠNI MANAGEMENT študijski program: UNIVERZITETNI izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom prof. dr. MATJAŽEM MULEJEM in uspešno zagovarjal(a) 14.7.2004. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne____________________ Podpis:__________________________________

3

Predgovor Regionalna politika je zelo pomembno področje delovanja EU. Njen osnovni cilj je zmanjšanje razlik v stopnji razvitosti in v življenjskem standardu med državami in regijami. Tako kot v EU se tudi slovenska regionalna politika uresničuje preko instrumentov regionalne politike. V Sloveniji so bile v ta namen ustanovljene številne institucije in pripravljeni številni razvojni dokumenti. Številčnost podpornih institucij in razvojnih dokumentov je tolikšna, da uporabnika, kateremu so namenjeni, pogosto zmedejo in mu tako niso v posebno pomoč. Kot odziv na strukturne in/ali regionalne pomanjkljivosti regionalne politike, se pojavlja podporno okolje za podjetništvo. S podpornimi storitvami za podjetništvo se vzpostavlja prijaznejše podjetniško okolje (oblike informiranja in svetovanja, krajša se čas ustanavljanja podjetja ipd.) in pozitivnejša podjetniška kultura (s postopnim sprejemanjem stopnje tveganja pri podjetništvu ipd.). Zavedati se moramo, da je Slovenija še vedno ekonomija v tranziciji, v kateri vlada nizka podjetniška kultura. Šele, ko bomo ljudje/državljani razmišljali dovolj tržno/podjetno, bomo lahko o Sloveniji govorili kot o tržnem gospodarstvu. Do tedaj pa morajo biti temu (tranziciji) primerno prilagojene aktivnosti podpornih institucij razvoja. Njihove aktivnosti morajo biti predvsem vzpodbujevalne, torej vzpodbujati k podjetnosti, podjetniškemu razmišljanju, k inovativnosti in drugačni koristni uporabi ustvarjalnosti ter razvoju ustvarjalnosti nasploh.

4

Kazalo vsebine

1 UVOD .....................................................................................................................................6 1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ............................................................................................. 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TEZE ................................................................................... 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE........................................................................................ 7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA .......................................................................... 7

2 REGIONALNA POLITIKA V EU ......................................................................................8 2.1 KORAKI RAZVOJA EU S POUDARKOM NA REGIONALNEM RAZVOJU............................... 9 2.2 POLITIKA USKLAJENEGA REGIONALNEGA RAZVOJA EU ............................................. 10

2.2.1 Temeljna načela regionalne politike v EU ........................................................ 11 2.2.2. Cilji regionalne strukturne politike EU in pobude skupnosti ............................ 12

2.3 INSTRUMENTI REGIONALNE POLITIKE EU ................................................................... 13 2.3.1 Strukturni skladi ................................................................................................. 14 2.3.2 Kohezijski sklad .................................................................................................. 15 2.3.3 Evropska investicijska banka (EIB).................................................................... 15 2.3.4 Politike državnih pomoči .................................................................................... 15 2.3.5 Državne regionalne spodbude............................................................................ 16

2.4 FINANCIRANJE PROGRAMOV EU ZA PODROČJE SOCIALNE IN EKONOMSKE KOHEZIJE .. 17 2.4.1 Razdelitev finančnih sredstev za strukturne ukrepe EU za obdobje 2000-2006 17 2.4.2 Razdelitev finančnih sredstev za strukturne ukrepe EU za obdobje 2007-201317 2.4.3 Financiranja razvojnih prednostnih nalog iz skladov EU po vstopu v EU....... 18

2.5 MEDREGIONALNO SODELOVANJE ZNOTRAJ EU........................................................... 18 2.6 SPREMLJANJE UČINKOV SKLADOV EU ........................................................................ 19 2.7 PROGRAMI POMOČI EU ZA PODROČJE SOCIALNE IN EKONOMSKE KOHEZIJE ZA BODOČE ČLANICE ........................................................................................................................... 19

2.7.1 Phare .................................................................................................................. 20 2.7.2 ISPA.................................................................................................................... 20 2.7.3 Sapard................................................................................................................. 21

2.8 PRIPRAVE SLOVENIJE NA ČRPANJE SREDSTEV STRUKTURNIH SKLADOV IN KOHEZIJSKEGA SKLADA ................................................................................................... 21

2.8.1 Pripravljenost Slovenije na črpanje sredstev iz strukturne in kohezijske politike..................................................................................................................................... 22 2.8.2 Obseg sredstev strukturnih Skladov EU Sloveniji za obdobje 2004-2006 ......... 23

3 REGIONALNA POLITIKA V SLOVENIJI ....................................................................25 3.1 KLJUČNA PODROČJA RAZVOJNIH ZAOSTANKOV SLOVENIJE ........................................ 26 3.2 KLJUČNI PROBLEMI REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE.......................................... 27 3.3 REGIONALIZACIJA SLOVENIJE..................................................................................... 28 3.4 CILJI, NAČELA IN STRATEGIJA REGIONALNE STRUKTURNE POLITIKE ........................... 29 3.5 RAZVOJNE INSTITUCIJE REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE PO POSAMEZNIH RAVNEH......................................................................................................................................... 31

3.5.1 Zakonodajni okvir regionalne politike v Sloveniji.............................................. 31 3.5.2 Nosilci regionalne razvojne politike na nacionalni ravni .................................. 31 3.5.3 Nosilci regionalne razvojne politike na regionalni ravni – RRA ....................... 33 3.5.4 Nosilci regionalne razvojne politike na lokalni ravni ....................................... 34

3.6 RAZVOJNI DOKUMENTI ............................................................................................... 35

5

3.7 SKLEPI IZ 1.- 3. POGLAVJA.......................................................................................... 37

4. PODJETNIŠTVO V SLOVENIJI IN PODPORNE STORITVE ZA PODJETNIŠTVO ...................................................................................................................39

4.1 SLOVENSKO PODJETNIŠKO OKOLJE IN PODJETNIŠKA KULTURA ................................... 39 4.1.1 Področje razvoja podjetniške kulture ................................................................. 40

4.2 PODJETNIŠTVO V SLOVENIJI IN EVROPSKA POLITIKA NA PODROČJU PODJETNIŠTVA .... 41 4.3 PODJETNIŠKE PODPORNE STORITVE IN ZAGOTAVLJANJE NJIHOVE ODLIČNOSTI ........... 42

4.3.1 Podjetniške podporne storitve ............................................................................ 42 4.3.2 Stroški in učinkovitost javnih podpornih storitev ............................................... 44 4.3.3 Novi strokovni izzivi za podjetniške podporne organizacije .............................. 44

4.4 PODROČJE RAZVOJA KVALITETE STORITEV ZA PODJETNIKE V SLOVENIJI .................... 45 4.4.1 PCMG – krovna institucija podporne in promocijske aktivnosti podjetništva... 45 4.4.2 Mreža LPC/RPC-RRA Slovenije......................................................................... 45 4.4.3 EURO INFO CENTRI- vez med malimi in srednjimi podjetji in Evropsko unijo..................................................................................................................................... 46

4.5 PODROČJE RAZVOJA PODPORNEGA OKOLJA ZA PODJETNIŠTVO.................................... 47 4.6 URESNIČEVANJE CILJEV POSPEŠEVANJA PODJETNIŠTVA.............................................. 49 4.7 SKLEPI IZ 4. POGLAVJA............................................................................................... 50

5 REGIONALNA POLITIKA V PODRAVJU IN NJENO URESNIČEVANJE............52 5.1 PREDSTAVITEV PODRAVSKE REGIJE............................................................................ 52

5.1.1 Predstavitev gospodarskega stanja Podravja .................................................... 52 5.1.2 Ocena razvojnih možnosti Podravske regije ...................................................... 53 5.1.3 Ključni problemi podravske regije ..................................................................... 53 5.1.4 Podravje kot območje s posebnimi razvojnimi problemi ................................... 55

5.2 PODPORNO OKOLJE POSPEŠEVANJA REGIONALNEGA RAZVOJA PODRAVJA.................. 56 5.2.1 Razvojne institucije Podravja, ki skrbe za regionalni razvoj ............................. 56 5.2.2 Razvojne institucije Podravja, ki skrbe za razvoj na lokalnem nivoju ............... 57

5.3 PRIORITETNA RAZVOJNA PODROČJA IN STRATEŠKE USMERITE PODRAVJA .................. 58 5.3.1 Človeški viri in socialni razvoj ........................................................................... 58 5.3.2 Gospodarstvo...................................................................................................... 60

6. SKLEP .................................................................................................................................65

7 POVZETEK.........................................................................................................................67

8 ABSTRACT .........................................................................................................................68

SEZNAM LITERATURE......................................................................................................69

SEZNAM VIROV: .................................................................................................................73

PRILOGE: ..............................................................................................................................75

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema Razlike v razvitosti se kažejo tako na ravni regij kot tudi na državni ravni. Z vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo bodo manj razvita območja pod tržnimi zakonitostmi vse bolj zaostajala za razvitejšimi območji, saj trg s svojim spontanim delovanjem povečuje regionalne razlike. Da bi to težnjo kar najbolje preprečili, so razvite države uvedle regionalno politiko, ki predstavlja zelo pomembno področje EU. Osnovni cilj regionalne politike je zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti in v življenjskem standardu med državami in regijami (Majcen 2002, 5). Kot odziv na strukturne ali regionalne pomanjkljivosti ali neuravnovešenosti, še posebej tiste, ki prizadevajo mala in srednje velika podjetja, se uvajajo podjetniške podporne storitve (Horžen 2002, 6). Prijaznejše kot je podjetniško okolje in pozitivnejša kot je podjetniška kultura, boljši bo socio-ekonomski razvoj regije in države. Podjetja morajo torej biti sposobna učinkovito uporabljati vse mehanizme podpore, si tako olajšati poslovanje in dosegati boljše rezultate na trgu. Če torej želimo doseči razvoj regij, je potrebno v teh regijah vzpodbuditi in vzpodbujati, če ga še ni, podjetniško razmišljanje in podjetniško kulturo, saj so uspešna podjetja glavno gonilo gospodarskega razvoja. Posamezne regije se srečujejo z različnimi razvojnimi problemi, zato je potrebno njihovo reševanje prilagoditi razvojnim problemom regije in jih tako kar najučinkoviteje odpraviti. V diplomskem delu bom preučila razvojne probleme podravske regije in ukrepe za njihovo reševanje.

1.2 Namen, cilji in osnovne teze S svojim diplomskim delom bom preučila tesno povezanost in soodvisnost regionalne politike in podjetniških podpornih storitev. Regionalna politika namreč preko svojih instrumentov nudi pomoč/podporo podjetjem (skladi regionalne politike, državne pomoči, Evropska investicijska banka), od podjetij samih pa je odvisno, ali se bodo znala okoristiti s ponujenimi/obstoječimi instrumenti (črpati razpisana sredstva – ugodni krediti, nepovratna sredstva) in se s tem namenom prijavila na razpise. Več kot je v regiji uspešnih podjetij, večja kot je informiranost in višji kot so cilji podjetja, večja je verjetnost, da bodo razpisana sredstva za določene namene, porabljena (razdeljena med podjetja). Podjetja sama pa običajno ne razpolagajo z zadostnimi informacijami o možnostih kandidiranja za razpisana sredstva regionalne politike, tako da imajo podporne institucije za podjetništvo na tem področju zelo pomembno vlogo. Preučila bom regionalno politiko EU in regionalno politiko v Sloveniji. Regionalna politika EU se izvaja preko finančnih instrumentov strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Za učinkovito upravljanje strukturnih skladov so potrebne usposobljene institucije tako na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, kar bom po navedenih ravneh tudi preučila.

7

Slovenija je z vstopom v EU postala del velikega skupnega evropskega trga, kjer je tradicija podjetništva že dolga. Zavedati se moramo, da je Slovenija država v tranziciji, kjer podjetništvo, inovativnost in pozitivna podjetniška kultura še niso prisotni v zadostni meri in jih je zato potrebno vzpodbujati. Vzpodbujanje podjetništva v Sloveniji tako zahteva še posebno pozornost. V diplomskem delu bom preučila podporno okolje za podjetništvo ter poskušala ugotoviti uspešnost uresničevanja podpornih ukrepov za podjetništvo. V nadaljevanju diplomske naloge bom nekoliko nadrobneje preučila razvojne probleme Podravske regije. Preučila bom podporno okolje pospeševanja regionalnega razvoja regije in podporno okolje za pospeševanje podjetništva v Podravju. Diplomsko delo bom zaključila s preučitvijo ključnih prioritetnih razvojnih področij in strateških usmeritev regionalne politike, s katerimi le-ta poskuša odpraviti razvojne probleme regije.

1.3 Predpostavke in omejitve V diplomskem delu bom preučila le tisto podporno okolje, ki je po mojem mnenju neposredno vezano na regionalno politiko, oz. je posledica le-te. Tako ne bom preučila državnih podpornih organizacij (ministrstva), interesnih združenj (Obrtna zbornica, Gospodarska zbornica, Kmetijska zbornica) in institucij, ki nudijo podporne storitve (kot npr. banke, računovodski servisi, institucije, ki nudijo programsko (informacijsko) podporo podjetjem), čeprav so s svojimi storitvami prav tako pomemben in nepogrešljivi člen podpornega okolja. Poznavanje regionalne politike in trendov gospodarskega razvoja EU je nujno za razumevanje slovenske regionalne politike in njenih razvojnih teženj. Podjetja, ki poznajo te smernice, si bodo lažje postavila dolgoročne cilje v »pravi« smeri in dosegala boljše poslovne rezultate.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Moje diplomsko delo bo mikroekonomska raziskava, saj se bo ukvarjalo s proučevanjem obnašanja in delovanja ekonomskih subjektov ter povezav in odvisnostmi med njimi. Hkrati bo imelo značilnosti dinamične ekonomske raziskave, proučuje proces nastajanja in širjenja sprememb, ki jih povzroči začetna sprememba določene oz. določenih spremenljivk. Poslužila se bom deskriptivnega pristopa k raziskovanju. Uporabila bom sledeče metode raziskovanja: metodo deskripcije, komparativno metodo in metodo kompilacije.

8

2 REGIONALNA POLITIKA V EU Regionalna politika obstaja že vse od ustanovitve Evropske skupnosti (ES), le da se je šele skozi leta razvila v skupno politiko, kot jo poznamo danes. Namen regionalne politike je blažiti velike razvojne razlike med posameznimi regijami in temelji na osnovi solidarnosti in obveznega ekonomskega interesa. Če bodo v razvoju napredovale regije, se bo povečala konkurenčnost v celotni EU – to pa je strateškega pomena v neprestani bitki z ZDA in Japonsko in drugimi azijskimi hitro rastočimi ekonomijami (Zalaznik 2004). Evropska unija vodi svojo regionalno politiko predvsem s pomočjo strukturnih skladov (SZLS 2002a). Osnovni cilj strukturne in kohezijske politike EU je zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti in v življenjskem standardu med državami in regijami. Njen pomen je razviden iz Maastrichtskega sporazuma in iz Amsterdamske pogodbe, kjer so v 2. členu določeni trije “mehanizmi” doseganja ekonomskega in socialnega razvoja (Majcen 2002, 5): • enotni trg, • ekonomska in socialna kohezija ter • ekonomska in monetarna unija. Strukturna in kohezijska politika EU se uresničujeta preko politike strukturnih skladov, kohezijske politike, Evropske investicijske banke in politike državnih pomoči (Majcen 2002, 5). Regionalna politika je zelo pomembno področje delovanja držav članic EU. Unija zanjo nameni dobro tretjino proračunskih sredstev (SZLS, 2002a). Pri regionalni politiki gre predvsem za vzpostavljanje infrastrukture, potrebne za usklajeno gospodarsko rast. Gre predvsem za klasične komunalne storitve - distribucija vode, prometne, komunikacijske in telekomunikacijske poti, stanovanja, univerze in raziskovalni centri. Sem spada tudi zagotavljanje kvalificirane delovne sile, varstvo okolja, prostorsko načrtovanje itd.. Evropska unija se zelo dobro zaveda uravnoteženega razvoja regij. Za bodoče članice je EU pripravila pomoč pri usposabljanju uprave, vključevanju v notranji trg, gospodarskih reformah, varstvu okolja, transportu, varčevanju z energijo in razvoju kmetijstva ter podeželja (Krašek 2002).

S strukturno politiko, ki jo vodi prek strukturnih skladov in kohezijskega sklada, EU ne želi nadomestiti regionalnih politik držav članic, saj so te prve, ki morajo skrbeti za premagovanje težav v svojih regijah. Z usklajevanjem teh politik in lastnimi finančnimi instrumenti pa si tudi EU močno prizadeva za ublažitev obstoječih regionalnih razlik med državami članicami in posameznimi regijami (SZLS, 2002). Članstvo Slovenije v EU bo različno vplivalo na razvoj posameznih regij. Dejstvo je, da bodo regije, ki sedaj zaostajajo v razvoju, še bolj izpostavljene delovanju za njih negativnih tržnih zakonitosti, kot so koncentracija kapitala in človeških virov v nekaterih

9

evropskih centrih, npr. za avtomobilsko industrijo na osi Muenchen – Stuttgart1. Regionalna politika EU pa je namenjena reševanju takšnih primerov preko finančnih instrumentov strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Teh sredstev pa bi bilo, po optimističnih variantah, do tri procente bruto domačega proizvoda (dalje BDP) letno (Pur 2002b, 4). V Evropski uniji so/bodo najuspešnejše in najučinkovitejše tiste regije, ki jih vodijo dinamični vodje z vizijo, ljudje, ki vlagajo v izboljšanje regionalnih znamenitosti ter v izboljšanje finančnih in drugih poslovnopodpornih sistemov, ki temeljijo na podjetništvu, inovativnosti, naložbah v znanje, svetovanje, zaščito patentov, tveganem kapitalu, garancijskih shemah, poslovnih mrežah oziroma grozdih, močnejšem sodelovanju z univerzami, raziskovalnimi centri in lokalnim podjetništvom (Saublens, 2003).

2.1 Koraki razvoja EU s poudarkom na regionalnem razvoju2 • 1957 V tem letu so države članice podpisale Rimsko pogodbo (Treaty of Rome). Ta je

oblikovala Evropsko gospodarsko skupnost (European Economic Community) in Evropsko skupnost za jedrsko energijo (EUROATOM). Bistvena naloga, ki jo predvideva pogodba, je oblikovanje skupnega trga med državami članicami. Pogodba prizna obstoj regionalnih razlik. Za finančno podporo projektov v manj razvitih regijah pogodba pooblašča Evropsko investicijsko banko (EIB);

• 1958 Nastanek prvega strukturnega sklada, in sicer Evropskega socialnega sklada (European Social Fund, ESF) z namenom dvigovanja ravni zaposlovanja na območju članic;

• 1962 Za pomoč strukturnim prilagajanjem na področju kmetijske proizvodnje in razvoja podeželja so v letu 1962 ustanovili Evropski usmerjevalni in jamstveni sklad (European Agricultural Guidance and Gurantee Fund, EAGGF);

• 1972 Na Pariškem vrhu so predstavniki držav in vlad priznali pomen regionalne politike za krepitev Skupnosti in definirali nadaljnje korake, ki med drugim predvidevajo ustanovitev Evropskega sklada za regionalni razvoj;

• 1973 Skupnosti so se pridružile Danska, Irska in Velika Britanija. S tem se je povečala potreba po ustanovitvi specifičnega instrumenta regionalne politike;

• 1975 Za spodbujanje ekonomske in socialne kohezije, pri čemer je prvi cilj zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti med regijami, so tega leta ustanovili Evropski sklad za regionalni razvoj (European Regional Development Fund, ERDF);

• 1986–1987 Članice so sprejele Evropsko enotno listino (Single European Act), ki je v svojem besedilu pozvala Komisijo, da predloži ustrezen predlog reforme strukturnih skladov. Leta 1987 pa je Komisija v svojem poročilu z naslovom Uresničevanje Enotne listine – nova meja za Evropo zahtevala podvojitev finančnih sredstev za strukturne sklade do leta 1993, kar naj bi omililo težave revnejših držav pri vzpostavljanju notranjega trga. Evropska enotna listina uvaja v Pogodbo o ustavljanju EU termin ekonomska in socialna kohezija;

1 Vir: Strukturni skladi kot korenček za tržno liberalizacijo v Evropi, Andrej Horvat, Agencija RS za regionalni razvoj, Ljubljana, 2001. 2 Povzeto po Puru (2002b, 8).

10

• 1988–1993 Leta 1988 je Evropski svet sprejel I. ''Delorsov paket'' o reformah kmetijske politike financiranja Skupnosti in reformi strukturnih skladov. Dokument je predstavljal osnovo za reformo strukturnih skladov, predvideval pa je tudi sprejem uredb za vsak sklad posebej ter uskladitev njihovega delovanja in podvojitev sredstev za delovanje strukturnih skladov. V prvem programskem obdobju 1989–1993 je Skupnost namenila 64 milijard evrov za financiranje Strukturnih skladov;

• 1992 Države članice sprejmejo Pogodbo o Evropski uniji oziroma Maastrichtski sporazum (Treaty on European Union). Pogodba določi, da je krepitev gospodarske in ekonomske kohezije eden od temeljnih ciljev unije, poleg ekonomske in monetarne unije ter enotnega trga. Pogodba ustanovi Kohezijski sklad (Cohesion Fund, CF), ki je namenjen za finančni pomoči projektom na področju okolja in prometne infrastrukture. Prejemnice sklada so članice, katere BDP je nižji od 90 % evropskega povprečja. Sem spadajo Grčija, Španija, Portugalska in Irska. Kohezijski sklad državam prejemnicam pomaga pri doseganju in spoštovanju konvergenčnih pravil, ki so potrebna za prehod na tretjo stopnjo gospodarske in denarne unije. Poleg tega Pogodba o Evropski uniji o zadevah na področju strukturne politike utemeljuje pravico do posvetovanja z novoustanovljenim Odborom regij;

• 1994–1999 Evropski svet je leta 1992 v Edinburgu sprejel odločitev, da bodo v II. programskem obdobju med 1994 in 1999 namenili 177 milijard evrov za financiranje sistemov strukturnih skladov. V tem programskem obdobju so izdatki za strukturne ukrepe obsegali 36 % proračuna Skupnosti (kmetijstvo 46 %), medtem ko so izdatki v prejšnjem programskem obdobju znašali 31 % proračuna (kmetijstvo 51 %);

• 1997 Z Amsterdamsko pogodbo se je pomembnost ekonomske in socialne kohezije za razvoj EU še povečal. Pogodba dodatno vključuje vprašanje zaposlenosti in pri tem poudarja pomembnost skupnega boja pri zmanjševanju nezaposlenosti. Leta 1997 komisija izda poročilo z naslovom ''Agenda 2000'', kjer predlaga, da se višina sredstev za kohezijo iz leta 1999 ohrani in se nameni za potrebe članic, pa tudi tistih šestih držav, ki bodo, kot predvideva poročilo, pripravljene na vstop po letu 2002;

• 2000–2006 Na sestanku Evropskega sveta v Berlinu leta 1999 je prišlo do temeljne reforme strukturne politike. Dejavnost strukturnih skladov se je s šestih ciljev osredotočila na tri. V tretjem programskem obdobju bodo članice v obdobju 2000 in 2006 za delovanje Strukturnih skladov in kohezijskega sklada namenile 213 milijard evrov. V Berlinu je bila tudi dana dokončna odločitev o širitvi EU. Za nove kandidatke bo v programih Phare, ISPA in SAPARD na voljo 45 milijard evrov.;

• 2001 Evropski svet v Laekno je menil, da je finančni okvir za pomoč kandidatkam, sprejet v Berlinu, zadosten za izvedbo širitve.

2.2 Politika usklajenega regionalnega razvoja EU3 Razlike med regijami in državami EU se od leta 1988 naprej strmo zmanjšujejo. V povprečju so se nerazvite regije v obdobju desetih letih za tri odstotne točke približale evropskemu povprečju bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca (Mekina 2003). Največji napredek so dosegle štiri najmanj razvite države Grčija, Irska, Portugalska in Španija. Najbolj nazoren primer je Irska, kjer se je BDP dvignil s 64 procentov EU povprečja v letu 1988 na 119 procentov v letu 2000. Ocenjuje se, da bi bila letna 3 Povzeto po Puru (2002b, 9).

11

gospodarska rast v Irski brez finančne pomoči EU nižja za eno odstotno točko, zaposlenost pa nižja za 0,4 odstotne točke4. Še vedno pa obstajajo velike razlike med več kot 250 regijami EU, kot je razvidno iz Tabele 1. TABELA 1: Odstopanje nekaterih regij EU od povprečja BDP v EU po podatkih iz leta 1999 5 najbogatejših 5 najrevnejših Št. Regija BDP v % od

EU povprečja Št. Regija BDP v % od

EU povprečja 1. Inner London 242 1. Reunion (F) 51 2. Brussels-Capital 217 2. Ipeiros (GR) 51 3. Luxemburg 186 3. Guyane (F) 52 4. Hamburg 183 4. Extremadura (ŠP) 53 5. Ile de France 154 5. Acores (PO) 53 Vir: Pur (2002b, 9). Regionalna politika EU v prvi vrsti temelji na finančni solidarnosti med članicami, kot je zapisano v uvodu Amsterdamske pogodbe. Za zmanjšanje razlik med regijami je namenjena več kot tretjina proračuna skupnosti. Bogatejše države članice prispevajo sredstva za investicije v manj razvitih regijah. Ta sredstva se vračajo tem državam v obliki prodaje ''know–howa'' in investicijske opreme, tako da je korist vedno obojestranska.

2.2.1 Temeljna načela regionalne politike v EU

Delovanje strukturnih skladov je določeno s splošnimi načeli, ki se upoštevajo pri pripravi programskih dokumentov in posameznih projektov. Ta načela so (Pur 2002b, 22): - koncentracija sredstev v regije, gospodarske sektorje ali skupine prebivalstva in

skupine (SZLS, 2002), ki so najbolj potrebne pomoči in sicer glede na tri prednostne cilje, ki so podrobneje predstavljeni v nadaljevanju;

- programiranje, kar pomeni načrtovano usmerjanje sredstev v večletne (Horvat 1999, 142) programe in projekte, ki imajo podlago v pripravljenih razvojnih programih;

- partnerstvo, kjer gre za vključevanje bistvenih akterjev, kot so Komisija, nacionalna regionalna in lokalna raven, socialni in ekonomski partnerji ter nevladne organizacije, v pripravo in izvedbo programov;

- dopolnjevanje oziroma načelo dodatnih pomoči, to je, da so sredstva strukturnih skladov namenjena kot dodatek lastnim sredstvom držav prejemnic, v nobenem primeru pa njihovemu nadomeščanju. V njeno oblikovanje in izvajanje pa so poleg nadnacionalne (EU), nacionalne in lokalne ravni vključeni še drugi nosilci razvoja, predvsem socialni partnerji (načeli subsidiarnosti in partnerstva) (SZLS, 2002b);

- subsidarnost pomeni, da je organizacija delovanja strukturnih skladov administrativno določena s prioriteto regija – država – EU. Skupnost nastopa le v nalogah, pri katerih se cilji lažje dosežejo na evropski ravni kot pa na ravni posamezne članice ali regije;

- vrednotenje učinkov zagotavlja nadzor učinkovitosti in uspešnosti vloženih sredstev 4 Vir: Prilagajanje Slovenije strukturni politiki Evropske zveze – gradivo, mag. Igor Strmšnik, Ljubljana 31. 8. 1999.

12

glede na rezultate ter povečuje proračunsko disciplino. Načelo vrednotenja učinkov bo nemara povzročalo kar nekaj težav (Zalaznik 2004);

- kompatibilnost zavezuje sodelujoče k usklajenosti planov in strategij na ravni Skupnosti in prav tako na nacionalni ravni (Horvat 1999, 142);

- finančna koordinacija, ki zahteva usklajevanje strukturne pomoči Skupnosti z nacionalnimi spodbudami (Horvat 1999, 142).

2.2.2. Cilji regionalne strukturne politike EU in pobude skupnosti5

Nova uredba o Strukturnih skladih je skoncentrirala cilje s šestih6, ki so veljali v programskem obdobju 1994–1999, na tri cilje in pobude skupnosti (Pur 2002b, 22): •• CCiilljj 11:: pospeševanje razvoja manj razvitih regij Sem se uvrščajo regije na ravni SKTE 2, ki zaostajajo za razvojem in se srečujejo s problemi visoke nezaposlenosti, pomanjkljive infrastrukture itd. Sredstva iz Cilja 1 dobijo regije, ki imajo BDP, nižji od 75 % povprečja držav članic. Za Cilj 1 je namenjenih 70 % vseh sredstev strukturnih skladov. •• CCiilljj 22:: pomoč regijam s strukturnimi težavami Podpira socialno in ekonomsko preobrazbo območij, ki se srečujejo s strukturnimi problemi. Območja Cilja 2 so praviloma določena na ravni NUTS 3. Kriteriji7 za uvrstitev nekega območja za pridobitev sredstev iz Cilja 2 so različni. Odstotek prebivalcev EU, ki je zajet v Cilj 2, je omejen z največ 18 %. Komisija določi zgornjo mejo odstotka vključenosti prebivalcev za vsako članico posebej, glede na njene socialne in ekonomske pokazatelje. •• CCiilljj 33:: razvoj človeških virov Je namenjen za prenovo in posodobitev sistema vzgoje, izobraževanja in zaposlovanja. Aktivnosti v sklopu Cilja 3 služijo podpori vseh ukrepov za razvoj človeških virov na

5 Povzeto po Puru (2002b, 22). 6 Šest ciljev strukturne politike (1994–1999): Cilj 1: Regije, ki zaostajajo v razvoju in imajo BDP na prebivalca vsaj za 25% nižji od povprečnega v EU; Cilj 2: Območja v industrijskem zatonu; Cilj 3: Boj proti dolgotrajni brezposelnosti; Cilj 4: Ukrepi za lajšanje prilagajanja delavcev na industrijske spremembe; Cilj 5a: Pospeševanje prilagajanja kmetijstva in ribištva; Cilj 5b: Lajšanje strukturnega prilagajanja podeželskih območij in Cilj 6: Spodbujanje razvoja regij z izredno nizko gostoto prebivalstva in ostrim podnebjem v nordijskih državah. Cilj 3, Cilj 4 in Cilj 5a pokrivajo pokrivajo celotno skupnost, ostali cilji na se nanašajo na posamezne regije (Krašek, 2002). 7 Sem se uvrščajo: industrijska območja: stopnja nezaposlenosti nad povprečjem EU, odstotek zaposlenih v industrijskem sektorju višji od povprečja EU, padec zaposlenosti v industriji; urbana območja, ki zadostujejo vsaj enemu od naslednjih petih kriterijev: visok odstotek ravni dolgoročne nezaposlenosti, visoka stopnja revščine, izrazite okoljske težave, visoka stopnja kriminala, nizka raven izobrazbe; ruralna območja: nizka gostota poselitve ali visok odstotek zaposlenih v kmetijstvu, skupaj z visokim odstotkom nezaposlenih ali depopulacijskim trendom; področja, ki so odvisna od ribištva: signifikanten odstotek zaposlenih v ribištvu, skupaj s padcem zaposlenosti v tem sektorju.

13

celotnem nacionalnem ozemlju članice, neodvisno od posebnih značilnosti posameznih regij. Programi so lahko izvedeni samo zunaj območja, ki ne spada pod Cilj 1. Če je Slovenija upravičena do Cilja 1 na celotnem ozemlju, postane zanjo Cilj 3 nezanimiv. Pobude Skupnosti Pobude Skupnosti so povezane z različnimi specifičnimi spodbudami: - INTERREG: podpira medsebojno sodelovanje (a) čezmejno sodelovanje na območju

regionalnega razvoja (regije mejijo ena na drugo); b) meddržavno sodelovanje na območju prostorskega planiranja; c) medregijsko sodelovanje pri specifičnih težavah regij v različnih delih Evropske unije);

- URBAN: podpira trajnostni razvoj urbanih območij s specifičnimi težavami, pri čemer gre za partnerski pristop od spodaj navzgor;

- LEADER: podpira razvoj lokalnih pobud na podeželju v kontekstu trajnostnega razvoja, pri čemer gre prav tako za partnerski pristop od spodaj navzgor;

- EQUAL: podpiranje projektov, ki izrecno spodbujajo enake možnosti na trgu delovne sile.

Programi Cilja 1, 2, 3 in pobude skupnosti se sofinancirajo iz strukturnih skladov, in sicer po pravilu, ki je razviden iz tabele (Pur povz. po ARR): TABELA 2: Sofinanciranje programov Cilja 1, 2, 3 in pobud skupnosti iz strukturnih skladov Evropski sklad

za regionalni razvoj (ESRR)

Evropski socialni sklad (ESS)

Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS)

Finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR)

Cilj 1 * * * * Cilj 2 * * Cilj 3 * INTERREG (pobuda Skupnosti)

*

LEADER (pobuda Skupnosti)

*

URBAN (pobuda Skupnosti)

*

EQUAL (pobuda Skupnosti)

*

Vir: Pur (2002b, 21).

2.3 Instrumenti regionalne politike EU Regionalna politika EU se uresničuje preko (ARR 2001, 14):

• politike strukturnih skladov (Evropski regionalni razvojni sklad (ERDF), Evropski socialni sklad (ESF), Evropski sklad za usmerjanje kmetijstva in garancije (EAGGF), Finančni instrument za strukturno politiko v ribištvu (FIFG));

• kohezijske politike EU (Kohezijski sklad);

14

• Evropske investicijske banke (dalje EIB) (EIB daje posojila za financiranje razvojnih programov);

• politike državnih pomoči.

2.3.1 Strukturni skladi

Strukturni skladi so osnovni instrument izvajanja strukturne politike v EU (SZLS, 2002). Cilj strukturnih skladov je pospeševanje družbeno-ekonomskega razvoja v regijah EU in s tem vplivanja, da se zmanjšajo razlike med regijami in državami znotraj EU (Pur 2002b, 8). Sredstva strukturnih skladov se odobrijo za financiranje posameznih razvojnih dokumentov (ne posamičnih projektov), ki jih predlaga država članica (90%) ali pa jih predlaga Evropska komisija (10%). Glavne prioritete razvojnih dokumentov se določijo v sodelovanju s Komisijo. V okvir strukturnih skladov spadajo: 1. Evropski sklad za regionalni razvoj (ERDF) je namenjen vlaganjem za ustvarjanje in

varovanje trajnih zaposlitev, vlaganjem v infrastrukturo, ki prispeva k razvoju, vlaganjem v zagon gospodarskih in industrijskih območij, vlaganjem v razvoj potencialov z lokalnim razvojem ter vlaganjem v izobraževanje in zdravje. V Sloveniji bomo sredstva usmerili v razvoj podpornega okolja za razvoj podjetništva, razvoj turističnih destinacij, razvoj javne poslovne infrastrukture in razvoj inovativnega okolja.

2. Evropski socialni sklad (ESF) je usmerjen v zmanjševanje nezaposlenosti, enake

možnosti na trgu dela, razvoj in izboljšanje izobraževanja, v razvoj dobro izobražene in prožne delovne sile, razvoj prilagodljivih organizacij in v podjetništvo. V Sloveniji bodo sredstva socialnega sklada konkretno usmerjena v razvoj in promocijo aktivne politike zaposlovanja, spodbujanje socialne vključenosti, vseživljenjsko izobraževanje, spodbujanje podjetništva ter prilagodljivosti.

3. Sredstva evropskega kmetijskega (EAGGF) in ribiškega sklada (FIFG) so na ravni

Evrope usmerjena v podporo izvajanja Skupne kmetijske politike, v Sloveniji pa bodo sredstva vložena v izboljšanje predelave in trženja kmetijskih pridelkov, naložbe v kmetijska gospodarstva, diverzifikacijo kmetijske dejavnosti, naložbe v gozdove, trženje kmetijskih in prehrambenih produktov, v modernizacijo ribiške flote in ribogojstvo.

Poleg teh bodo v Sloveniji na voljo še sredstva pobude skupnosti Interreg III in Equal. Sredstva pobude Interreg so usmerjena v sodelovanje Slovenije s sosednjimi državami ter medregionalno in mednacionalno sodelovanje, medtem ko so sredstva Equal usmerjena v inovativne projekte na področju vključevanja različnih socialnih skupin na trg dela.

15

2.3.2 Kohezijski sklad

Kohezijski sklad ne spada med strukturne sklade in je namenjen finančni pomoči projektom na področju okolja (za razvoj ekoloških projektov (Krašek 2002)) in prometne infrastrukture (za razvoj infrastrukturnih projetkov (Krašek 2002)). Prejemnice8 sklada so članice, katerih BDP je nižji od 90 % evropskega povprečja. Kohezijski sklad deluje na nivoju držav. Iz kohezijskega sklada bo moč črpati sredstva za projekte, ki izhajajo iz investicijske kohezijske strategije in ki jih bo prav tako odobrila Evropska unija (SVEZ 2003). Izbor projektov in upravljanje sredstev je prepuščeno nacionalnim in regionalnim institucijam v državah članicah. Izbrani projekti se vedno financirajo s sredstvi članice (nacionalna, regionalna in privatna) in EU. Višina sofinanciranja s sredstvi EU je omejena, odvisno od vrste pomoči, in se giblje v razmaku od 15 do 50 procentov (Pur 2002b, 8).

2.3.3 Evropska investicijska banka (EIB)

Aktivnosti za dosego ciljev ekonomske in socialne kohezije koordinira in sofinancira poleg Strukturnih skladov tudi EIB9 (European investment Bank (EIB)), ki je bila ustanovljena z Rimsko pogodbo leta 1957. Sedež banke je v Luksemburgu (Pur 2002b, 25). Agenda 2000 opredeli EIB kot glavno zunanjo finančno ustanovo za pomoč kandidatkam v procesu približevanja EU. EIB zagotavlja pomoč v naslednjih oblikah (Pur 2002b, 25): - posojila, - delno financiranje priprav za izvedbo projektov, - garancije.

2.3.4 Politike državnih pomoči

Evropska unija se zavzema za čim manjše poseganje države v gospodarstvo. Regionalne pomoči, ki se v državah članicah največ uporabljajo, so dovoljene pod določenimi pogoji (Strmšnik 1999). Osnovni cilj politike državnih pomoči je kontrola nad sredstvi, ki jih države članice namenjajo kot pomoč podjetjem, ki delujejo na notranjem evropskem trgu. (Majcen 2002, 6). Odločitev, kaj je državna pomoč in kdaj je opravičena, izhaja iz določila, da je vsaka državna pomoč v svojem bistvu nezdružljiva z načeli skupnega evropskega trga. Komisija je izoblikovala številna pravila za dopustnost t.i. horizontalnih državnih pomoči in sektorskih državnih pomoči. Poleg teh dveh vrst dopustnih državnih pomoči so pomembne tudi državne pomoči, ki so dovoljene na podlagi regionalnih kriterijev. Regionalne državne

8 Do širitve EU so sem spadale Grčija, Španija, Portugalska in Irska (Pur 2002b, 8). 9 Naslov njenega strežnika je http.www.eib.org.

16

pomoči so torej le ena od oblik državnih pomoči in obenem eden od pomembnih instrumentov države za pospeševanje regionalnega razvoja (Majcen 2002, 6).

2.3.5 Državne regionalne spodbude10

Regionalne državne pomoči bodo pomemben instrument spodbujanja regionalnega razvoja v Sloveniji v prihodnosti. Od ostalih vrst državnih pomoči se razlikujejo po tem, da so osredotočene na območja, ki dejansko najbolj zaostajajo v razvoju, njihov osnovni cilj pa je pospešiti razvoj teh območij. Regionalne državne pomoči so prostorsko omejene – veljajo le za območja, ki resnično znatno zaostajajo v razvoju in ne smejo obsegati več kot 50% prebivalstva Skupnosti. Namenjene so vsem sektorjem razen proizvodnji, predelavi in trgovini kmetijskih proizvodov, ribištvu in premogovništvu. Posebna pravila in s tem posebne sheme pa veljajo tudi za nekatere druge sektorje (transport, jeklarstvo, ladjedelništvo, sintetična vlakna, motorna vozila) (Majcen 2002, 6). Spodbude, pomembne za skladni regionalni razvoj Slovenije, se oblikujejo z usklajenim usmerjanjem sredstev Sklada za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja ter proračunskih ministrstev, ki zajemajo tudi sredstva mednarodnih finančnih pomoči in se usklajeno usmerjajo v regionalne razvojne programe. Vlada v okviru proračunske razprave določi skupni obseg sredstev regionalnih razvojnih spodbud, ki vključujejo mednarodne finančne pomoči. Ta sredstva razporedi po ministrstvih. Državne regionalne spodbude se prednostno usmerjajo v:

• regije, ki po vrednosti bruto domačega proizvoda na prebivalca po kupni moči ali stopnji brezposelnosti pomembneje negativno odstopajo od državnega povprečja;

• območja z razvojnimi problemi. Spodbude, pomembne za skladni regionalni razvoj se dodelujejo za naslednje namene:

• podjetniška vlaganja; • razvoj infrastrukture; • tekoče poslovanje gospodarskih družb; • prestrukturiranje; • usposabljanje kadrov za izvajanje regionalne strukturne politike.

Spodbude se dodelujejo v obliki:

• subvencij, ugodnih posojil in poroštev; • davčnih oprostitev in olajšav, kot so določene z državnimi predpisi; • kapitalskih vložkov; • prenosa državnega premoženja v upravljanje državnim skladom z namenom

vlaganja tega premoženja v regionalne razvojne projekte; • podeljevanje statusa ekonomskega območja;

10 Povzeto po Strmšniku (1999).

17

• podeljevanje statusa območij za pospeševanje zaposlovanja.

2.4 Financiranje programov EU za področje socialne in ekonomske kohezije V obdobju članstva je pogoj za pomoč EU Sloveniji izpolnjevanje t.i. Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev Evropske zveze (stroga proračunska disciplina in nizka inflacija), v predpristopnem obdobju pa je bil pogoj za pomoč EU Sloveniji izpolnjevanje DRP-RS za sprejem državnega reda Evropske zveze (Strmšnik 1999, 4).

2.4.1 Razdelitev finančnih sredstev za strukturne ukrepe EU za obdobje 2000-2006

Sredstva strukturnih skladov in kohezijskega sklada predstavljajo eno tretjino vseh sredstev proračuna EU. Za sedemletno programsko obdobje 2000-2006 je bila leta 1999 v Berlinu sprejeta odločitev o razdelitvi finančnih sredstev za strukturne ukrepe, in sicer (Tabela 3): TABELA 3: Razdelitev finančnih sredstev za strukturne ukrepe EU za obdobje 2000-2006 Finančni instrumenti v mrd eurov Strukturni skladi 195.00 100 % - Cilj 1 135.90 (69,7 %) - Cilj 2 22.50 (11.5 %) - Cilj 3 24.05 (12.3 %) - Pobude Skupnosti (Interreg, Urban, Leader,

Equal) 10.44 (5.4 %)

- Ribištvo 1.11(0.6 %) - Ukrepi za spodbujanje inovacij in raziskav 1.00 (0.5 %) Kohezijski sklad 18.00 Predpristopna pomoč (Phare, ISPA, SAPARD) 45.00 Vir: Pur (2002b, 21).

2.4.2 Razdelitev finančnih sredstev za strukturne ukrepe EU za obdobje 2007-2013

Komisija predlaga, da bi za kohezijsko politiko v letih 2007-2013 porabili 336,3 milijarde evrov, kar predstavlja 0,41 odstotka BDP razširjene EU. Od tega bi za posamezne cilje porabili naslednje deleže sredstev (Pilko 2004): Cilj 1 - konvergenca: 78 % Cilj 2 - regionalna konkurenčnost in zaposlovanje: 18 % Cilj 3 - evropska teritorialna kohezija: 4 %.

18

2.4.3 Financiranja razvojnih prednostnih nalog iz skladov EU po vstopu v EU

Razvojne prednostne naloge slovenskega gospodarstva se bodo, po vstopu v EU, financirale iz enega ali hkrati iz dveh strukturnih skladov in kohezijskega sklada, kot prikazuje Tabela 4. TABELA 4: Financiranje razvojnih prednostnih nalog iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada

Viri financiranja Št. Razvojna prednostna naloga ERDF ESF EAGGF CF

Spodbujanje podjetniškega sektorja in konkurenčnosti;

√

Znanje, razvoj človeških virov in zaposlovanje;

√

Informacijska družba, infrastruktura in kakovost bivanja;

√ √

Prestrukturiranje kmetijstva in razvoj podeželja;

√

Krepitev skladnega regionalnega razvoja.

√

Vir: Pur (2002b, 27). 2.5 Medregionalno sodelovanje znotraj EU Slovenija je prejemnica pomoči v okviru medregionalnega sodelovanja z regijami članic in medregionalnimi institucijami. Finančno podporo za sodelovanje je mogoče pridobiti iz programa Interreg in v regijah EU, ki imajo na voljo sredstva za sodelovanje z regijami v državah kandidatkah (Pur 2002b, 35). Pričakovane koristi sodelovanja od medregionalnega sodelovanja so (Pur 2002b, 35): - vključitev lokalnih in regionalnih teles v proces vključevanja Slovenije v EU, - prenos praktičnih znanj s področja strukturnih skladov in kohezijskega sklada, - skupna priprava regionalnih razvojnih projektov in programov za območja v Sloveniji, - spoznavanje konkurenčnih prednosti EU regij, - pomoč pri reševanju regionalnih in lokalnih problemov na način prenosa dobrih praks

iz regij EU, ki se, oziroma so se srečevale s podobnimi problemi v relativno primerljivih okoljih (npr. zapiranje rudnikov, opuščanje kmetijske proizvodnje).

-

Prednostno je dobiti sredstva EU za začetek programa prekomejnega sodelovanja z Hrvaško. Obmejno območje s sosednjo Hrvaško sodi med najmanj razvite predele v Sloveniji, pa kljub temu ne prejema pomoči EU, kot jo obmejna območja z Madžarsko, Italijo in Avstrijo. Prav tako pa bo ta pomoč zmanjšala negativne posledice uveljavljanja Schengenskega sporazuma in okrepila potrebo po dobrih medsosedskih odnosih (Pur 2002b, 37).

19

2.6 Spremljanje učinkov skladov EU

Člani odbora EP za regionalno politiko, transport in turizem (RETT) (ARR 2003) navajajo, v sprejetih resolucijah na vsebino letnih poročil za leto 2001, da je bila implementacija projektov kohezijskega sklada zadovoljiva, hkrati so bili precej kritični glede implementacije strukturnih skladov in projektov ISPA. V posameznih programskih obdobjih je prišlo do neporabljenih sredstev in do pre-optimistične napovedi porabe finančnih sredstev za leto 2001 (plan porabe odobrenih plačil je bil za okoli 50% višji, kot so bila izvedena plačila iz strukturnih skladov) (Pur 2002a). Vzroki za »slab« začetek programskega obdobja 2000-2006 so, kot navaja Pur (2002a), po ugotovitvah EK predvsem naslednji: • zapleteni postopki; EK priznava da so postopki zapleteni, vendar so za vse članice

enaki, • nepredvidljive okoliščine; zaradi manjše gospodarske rasti ni bilo zmeraj možno

zagotoviti privatnega dela sofinanciranja (Italija, Portugalska, Velika Britanija); neusklajenosti med sofinanciranjem in pravili za dodelitev državnih pomoči (Velika Britanija) in negotovosti zaradi spremembe pravil Skupnosti (kmetijski sklad - EAGGF),

• omejena sposobnost sofinanciranja; povečanje sredstev EU za nekatere programe se ni zmeraj odrazilo v povečanju nacionalnih sredstev za sofinanciranje projektov Strukturnih skladov, nekatere lokalne uprave zato niso uspele zagotoviti ustreznega deleža sredstev za sofinanciranje programov EU.

Pomembno je, da se tudi Slovenija zaveda teh nevarnosti/problemov pri črpanju sredstev strukturnih skladov in se nanje pripravi.

2.7 Programi pomoči EU za področje socialne in ekonomske kohezije za bodoče članice11

EU je za bodoče članice pripravila tri instrumente pomoči regionalnega razvoja (Tabela 5). Program PHARE naj bi pomagal pri socialni in gospodarski koheziji torej vlogo strukturnih skladov, ISPA12 je pripravljalni program za Kohezijski sklad - infrastruktura in ekologija, SAPARD13 pa je namenjen razvoju kmetijskih in podeželskih območij (Krašek 2002). Slovenija je bila deležna pomoči predpristopnih instrumentov EU že med vključevanjem v EU.

11 Povzeto po Puru (2002, 17). 12 ISPA (Instrument for Structural Policies for PreAccesion). 13 SAPARD (Special Action Programme for Preaccession Aid for Agriculture and Rural Development).

20

TABELA 5: Instrumenti predpristopne pomoči od konca leta 1999 naprej IME CILJI PHARE Usposabljanje uprave, vključevanje v notranji

trg, gospodarske reforme… »kot« strukturni skladi

ISPA Instrument for Structural Policies for PreAccesion

Varstvo okolja, transport, varčevanje z energijo, »kot« kohezijski sklad

SAPARD Special Action Programme for Preaccession Aid for Agriculture and Rural Development

Kmetijstvo in razvoj podeželja

Vir: Krašek (2002).

2.7.1 Phare

Evropska komisija je v programskem letu 2001 Sloveniji odobrila 14,5 milijonov evrov (SVEZ 2002b). Za uvajanje v uspešno pridobivanje sredstev iz strukturnih skladov Unije v pogojih članstva je pomemben predvsem program PHARE. Osnovni namen programa, ki ga je Evropska unija uvedla leta 1989 (sprva za pomoč poljskemu in madžarskemu gospodarstvu, kasneje pa ga je razširila na vse kandidatke Srednje in Vzhodne Evrope), je posodobitev administrativne usposobljenosti držav za učinkovito izvajanje evropske zakonodaje in podpora najbolj potrebnim investicijam na področju ekonomske in socialne kohezije. Gre za t.i. twinning projekte, namenjene usposabljanju ključnih nacionalnih institucij za uspešno črpanje strukturnih skladov. Pomoč programa Phare delimo na tri obdobja (Pur 2002b, 17): - tranzicijsko 1992–1995. Pomoč je bila namenjena socialnim in gospodarskim

reformam v podporo demokratičnim procesom in prehodu na tržno gospodarstvo. Leta 1994 je postal program Phare ključni instrument pomoči kandidatkam pri vključevanju v EU;

- predpristopno 1996–1999. Pomoč je bila usmerjena na vzpostavljanje institucij, krepitev upravno-administrativnih struktur, pripravo pravnih podlag za vključevanje v regionalno politiko EU in zagotavljanje investicijske podpore za uvajanje acquis EU;

- pristopno, od 2000 do članstva Slovenije v EU. Pristopna pomoč se od leta 2000 dalje podvoji, ustanovita se nova finančna instrumenta pomoči ISPA in SAPARD.

Slovenija je v obdobju prejemanja pomoči ustanovila vse potrebne institucije za izvajanje programa Phare in za črpanje sredstev iz strukturnih skladov.

2.7.2 ISPA

Finančna pomoč ISPA je namenjena naložbam v prometno infrastrukturo za večjo mobilnost in povezanost z vseevropskimi prometnimi omrežji in uveljavljanju evropskih meril varovanja okolja. Slovenija lahko v obdobju od 2000 do 2006 iz sklada letno črpa od

21

10 do 21 milijonov evrov celotne letne alokacije ISPA, ki znaša dobro milijardo evrov. Denar je namenjen neposrednemu sofinanciranju velikih investicijskih projektov s področja prometa in okolja. Prijava projektov poteka na podlagi strategij za področji okolja in prometa, ki sta jih v letu 1999 izdelali resorni ministrstvi in ju kasneje dopolnili. Projekti, ki že potekajo, so skupaj vredni več kot 137 milijonov evrov, od tega EU za njihovo izvedbo namenja 70 milijonov evrov. Preostala sredstva zagotavljata resorni ministrstvi, za projekte s področja okolja pa tudi občine, ki kot končne prejemnice pomoči tudi skrbijo za izvedbo projektov (MOP 2003a).

2.7.3 Sapard

SAPARD je predpristopna pomoč EU, ki zajema predvsem sistem ukrepov za lažje prilagajanje na področju kmetijstva in razvoja podeželja. V okviru te pomoči je letno na voljo 520 milijonov evrov za vse države kandidatke. Višina sredstev za posamezno državo se odmerja na osnovi kazalcev ekonomske razvitosti. Ti so v primeru Slovenije višji kot v ostalih državah kandidatkah, zato so sredstva, ki jih je Evropska komisija odmerila Sloveniji, precej skromna - letno 6,337 milijona evrov (MKGP, 2003).

2.8 Priprave Slovenije na črpanje sredstev Strukturnih skladov in Kohezijskega sklada Za uspešno črpanje razpoložljivih sredstev strukturne in kohezijske politike EU ter njihovo učinkovito porabo mora Slovenija imeti učinkovito organizirano državno upravo (koordinacija ministrstev), ki bo sposobna (ARR 2001, 14):

pripraviti kakovostne programe, zagotoviti ustrezno sofinanciranje iz virov Slovenije in tudi zagotoviti uresničevanje dogovorjenih programov (dogovor EU in Slovenije) v

skladu s pravili strukturnih skladov, pravili državnih pomoči in s pravili ostalih EU politik.

Slovenija se je na aktivno sodelovanje v strukturnih skladih in Kohezijskem skladu pripravljala že v okviru odločitev o prioritetah in priprav programskih dokumentov. Bila pa je deležna tudi programov predpristopne pomoči PHARE, ISPA in SAPARD. Osnova za vključevanje v sistem strukturnih skladov EU je Enotni programski dokument za obdobje 2004-2006 (EPD), ki ga je Slovenija uradno predložila komisiji. EPD tako temelji na ciljih in usmeritvah Strategije gospodarskega razvoja Slovenije in Državnega razvojnega programa. Določa tri prednostne naloge: 1) spodbujanje podjetniškega sektorja in konkurenčnosti (sofinanciranje iz sredstev

Evropskega sklada za regionalni razvoj (European Regional Development Fund - ERFD));

2) znanje, razvoj človeških virov in zaposlovanj; 3) prestrukturiranje kmetijstva, gozdarstva in ribištva ter prioritetna področja investiranja

(ukrepe) znotraj le-teh (Mešl 2004).

22

2.8.1 Pripravljenost Slovenije na črpanje sredstev iz strukturne in kohezijske politike

Kolikšna je pripravljenost Slovenije na črpanje sredstev iz strukturne in kohezijske politike EU je odvisno predvsem od (Mešl 2004): • razpoložljivosti in pripravljenosti projektov, investicij in investitorjev v Sloveniji za

čim hitrejše in uspešno črpanje razpoložljivih sredstev v skladu s pogoji EU ; • administrativne usposobljenosti in usklajenosti procesov priprave, odobravanja in

izvajanja projektov z evropsko in nacionalno zakonodajo. Pripravljenost in sposobnost za izvedbo investicij, ki so v skladu s cilji in usmeritvami EPD (Enotni programski dokument) so ugotavljali na podlagi Javnega povabila za predstavitev projektov za sofinanciranje iz sredstev ERS (Evropski regionalni sklad) (avgusta 2003), ki ga je objavilo MG.

Rezultati javnega povabila potrjujejo pravilnost zastavljenih usmeritev na področju spodbujanja razvoja podjetniškega sektorja in konkurenčnosti, kar se odraža v številu prejetih pobud in skupnem obsegu prijavljenih investicij. Potrjuje jih tudi pripravljenost projektov ter investicij v obsegu, ki nam zagotavlja možnost črpanja razpoložljivih sredstev v obdobju 2004-2006. Na javno povabilo je prispelo 278 predlogov celovitih projektov na teh področjih, v skupni vrednosti 981 milijard tolarjev oziroma 4,1 milijarde evrov, od tega naj bi sofinanciranje iz naslova strukturnih skladov po pričakovanjih investitorjev znašalo 417 milijard tolarjev, kar je desetkrat več od možnega obsega sredstev (40 milijard tolarjev).

Rezultati javnega povabila po posameznih ukrepih oziroma vsebinskih sklopih: Razvoj inovacijskega okolja: Na javno povabilo je prispelo 127 projektov v skupni vrednosti 224 milijard tolarjev. Prijavitelji so skupine podjetij razvojnih institucij, največkrat organizirane v okviru tehnoloških centrov, grozdov in tehnoloških parkov. Prijavljeni celoviti projekti zajemajo največ investicij v razvojno-raziskovalne projekte, razvoj novih izdelkov ali storitev, razvoj in uvajanje tehnologij, sledijo investicije v razvojno-raziskovalno opremo-laboratoriji, skupna razvojna jedra, in investicije v infrastrukturo (gradnjo, modernizacijo, … objektov za izvajanje dejavnosti). Ocenjujejo, da je realno pripravljenih za začetek investicij v letu 2004 okrog 10 do 15 odstotkov vseh predstavljenih projektov. Spodbujanje razvoja turističnih destinacij: Na povabilo je prispelo skupno 98 celovitih projektov v skupni vrednosti 477 milijard tolarjev. Pretežni del predstavljajo investicije v turistično infrastrukturo in namestitvene zmogljivosti. Približno četrtino skupne vrednosti predstavljajo investicije v javno infrastrukturo področja kulturne dediščine, športne in prometne infrastrukture. Z izjemo Zasavja so zastopane vse slovenske regije. Ocenjujejo, da je skupno pripravljenih za začetek izvajanja v letu 2004 približno 40 odstotkov projektov oziroma 10 odstotkov investicij.

23

Razvoj poslovnih con: Na javno povabilo je prispelo 33 projektov razvoja poslovnih con, tako za širitev in urejanje obstoječih (zaokroževanje industrijskih območij, revitalizacija starih industrijskih območij), urejanje in povezovanje manjših poslovnih con (t. i. mrežne regijske cone) kot za urejanje novih lokacij. Predstavljeni so načrti za ureditev 157 con, skupna ocenjena vrednost vseh projektov pa znaša 280 milijard tolarjev. Na tem področju je stopnja pripravljenosti investicij najnižja - glede na predstavljene projekte. Predvsem večji projekti so še idejni, oziroma še niso prostorsko opredeljeni. Skupna vrednost investicij, ki so realno izvedljive do leta 2006 (kjer že obstaja tehnična dokumentacija, sprejet vsaj lokacijski oziroma zazidalni načrt), znaša le okrog 30 milijard tolarjev. Od tega kar 82% načrtov izhaja iz regij, ki zaostajajo v razvoju (t.i. regije A in B v skladu z regionalno karto). Kratko obdobje, v katerega vstopamo z EPD (2004-2006), že samo po sebi pomeni nevarnost manjše porabe sredstev. Zato je postavitev sistema izvajanja, ki bo zagotavljal usklajenost evropskih in nacionalnih pravil, ta bo pregleden in maksimalno racionalen z vidika administrativnih postopkov, še tem bolj pomembna. Pristojnost in odgovornost za celoten sistem izvajanja ima organ upravljanja, Služba Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj.

2.8.2 Obseg sredstev strukturnih Skladov EU Sloveniji za obdobje 2004-2006

Slovenja naj bi pridobila na podlagi Enotnega programskega dokumenta in Programa razvoja podeželja, v obdobju 2004-2006, približno 650 milijonov evrov, kar predstavlja majhen delež naložb, ki se bodo zgodile v Sloveniji v prihodnjih 3 letih. Omenjena sredstva je treba razumeti kot semenski kapital, na katerega bomo vezali druga sredstva in z njimi izvajali projekte, ki bodo učinkovali tako na razvoj posameznih prednostnih sektorjev kot tudi na razvoj regij (Kobal 2004). Enotni programski dokument (EPD) Republike Slovenije vsebinsko sledi ciljem Strategije gospodarskega razvoja Slovenije in Državnega razvojnega programa. Upošteva tudi osnovne smernice Evropske komisije za aktualno programsko obdobje kohezijske politike. Tako so za obdobje do leta 2006, ko bo Slovenija prvič upravičena do črpanja sredstev iz strukturnih skladov EU, v EPD in bolj podrobno v njegovem dopolnilu opredeljeni trije prednostni cilji in ukrepi, za katere bodo sredstva namenjena (Kobal 2004) (Glej Prilogo 1). Iz naslova kohezijske pomoči bo Slovenija v prvih treh letih članstva v EU, od 2004 do 2006, prejela približno 405 milijonov evrov pomoči. (Vseh novih deset članic skupaj naj bi v tem obdobju prejelo 140,2 milijarde evrov ali 41,7 odstotka vseh sredstev, namenjenih kohezijski politiki.) Slovenijo zdaj v EU obravnavajo kot eno regijo, vendar bo kot taka kmalu prestopila prag 75 odstotkov BDP EU-15, saj je po zadnjih podatkih statističnega urada Eurostata v obdobju 1999-2001 znašal že 73,7 odstotka sedanjega povprečja. Tako bo treba izboriti, da bi v prihodnjih letih dosegli delitev na dve ali tri regije, kar bo izboljšalo možnosti Slovenije za črpanje kohezijske pomoči. Ko bo Slovenija presegla 75-

24

odstotni prag, ne bo več upravičena do sredstev iz novega Cilja 1 kohezijske pomoči, za katerega bo predvidoma namenjeno 4/5 vseh kohezijskih sredstev (Pilko 2004). Če bo Slovenija v letih 2007-2013 še vedno pod 75 odstotki povprečnega BDP Evropske unije bo v tem obdobju prejela 2,6 milijarde evrov (Pilko 2004).

25

3 REGIONALNA POLITIKA V SLOVENIJI Slovenska regionalna politika je začela svojo prenovo v letu 1998 in jo je v letu 1999 vpeljala z Zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in z podzakonskimi akti zakona v letu 2000. Reforma izhaja iz analize regionalnih razlik, analize obstoječe neposredne in posredne regionalne politike, primerjave slovenske regionalne politike z regionalno politiko razvitih držav, evropske dimenzije regionalne politike, zahtev politike državnih pomoči in analize razvojnih možnosti slovenskih regij (Majcen 2002, 8). Za notranji razlog prenove dotedanje slovenske regionalne politike štejemo premajhno učinkovitosti in nedoseganje ciljev dotedanje14 regionalne politike, za zunanji razlog pa štejemo priprave na vključitev Slovenije v Evropsko zvezo (Strmšnik 1999, 1). Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja je regionalno strukturno15 politiko opredelil kot razvojne aktivnosti, programe in ukrepe države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev organiziranih interesov na regionalni ravni za doseganje razvojnih ciljev, ob upoštevanju skladnega regionalnega razvoja (Krašek, 2002). Regionalni razvoj je usmerjanje takšnega gospodarskega, socialnega, prostorskega, infrastrukturnega, kulturnega, zdravstvenega in drugega razvoja v vseh slovenskih regijah, ki bo zagotovil visoko življenjsko raven in kakovost zdravja ter okolja vsem prebivalcem Slovenije (Pur 2002b, 5). Vse razvite države želijo zmanjšati socio-ekonomske razlike med regijami, saj spontano delovanje trga povečuje regionalne razlike. To je naloga regionalne politike. Regija je običajno opredeljena kot teritorialna enota s skupnimi gospodarskimi, geografsko prometnimi in zgodovinsko kulturnimi pogoji in tradicijami (Majcen 2002, 3). Zdaj imajo dežele v tranziciji, vključno s Slovenijo, zapleten položaj: morajo istočasno pospeševati svoje spreminjanje v inovativno družbo in gospodarstvo in se prilagajati globalizacijskemu procesu, ki – s tega vidika – pomeni neokolonializacijo premalo inovativnih v korist najbolj inovativnih (Mulej 2003). Motivi za zmanjšanje razlik med regijami so dvojni (Majcen 2002, 7): 1. ekonomski: s pomočjo regionalne politike se doseže rast celotnega narodnega

gospodarstva, saj sam tržni mehanizem ne vodi k optimalni porazdelitvi gospodarskih dejavnosti v prostoru in posledica je nepopolna izkoriščenosti produkcijskih faktorjev, predvsem dela,

2. družbeno-politični: cilj regionalne politike v državi, ki si je kot pomemben cilj postavila socialno pravičnost (to pa je pomemben cilj večine sodobnih družb), je odpravljanje medregionalnih razlik in doseganje približno enakih življenjskih pogojev, kar tudi krepi pripadnost državi. Torej je to pomembno politično in socialno vprašanje.

14 O pretekli regionalni politiki je pisal tudi Majcen (2002, 7-8). 15 Termin regionalna strukturna politika vsebinsko ustrezno odraža prepletanje regionalne in strukturne (sektorske oziroma področne) dimenzije ukrepanja države.

26

Regionalna politika ima svoje nosilce. To so vsi akterji, ki imajo politično ali ekonomsko moč vplivanja na regionalno-politične odločitve, oziroma imajo interes za razvoj regije oziroma območja. To so: vlada, politične stranke, lokalne skupnosti, zasebni akterji (od podjetij, zasebnih združenj, organizacij do angažiranih posameznikov) in nadnacionalne skupnosti. Z vidika slovenske regionalne politike je torej pomembno, da se ta v čim večji meri naveže na strukturno politiko EU, vendar pa vseeno obdrži tudi lastno regionalno politiko, saj strukturna politika EU praviloma ne zmanjšuje notranjih regionalnih razlik (Majcen 2002, 7).

Cilji razvojne politike so povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ki se odraža v doseganju strukture gospodarstva, primerljive s strukturo EU, in pomeni zlasti hitrejšo rast in povečanje deleža storitev ter deleža dejavnosti z visoko dodano vrednostjo; izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij, kar pomeni zlasti zmanjšanje zaostanka v produktivnosti, merjeno v bruto dodani vrednosti na zaposlenega ter izenačevanje ekonomske sposobnosti slovenskih regij (Mešl 2004). Z vidika poglavitnih smotrov in ciljev urejanja slovenskega prostora v mednarodnem kontekstu se tudi v Sloveniji kaže potreba po (i) policentričnem in uravnoteženem razvoju celotne države, (ii) skladnejšem regionalnem razvoju z vzpodbujanjem aktivnosti v manj razvitih in strukturno šibkejših območjih, (iii) oblikovanju omrežja večjih mest oziroma slovenskega somestja v aktivni povezavi s podeželskim prostorom, (iv) izoblikovanju učinkovitega prometnega in drugega infrastrukturnega omrežja z lahkimi dostopi do perifernih območij in z dobro navezavo na širši evropski/mednarodni prostor, (v) preseganju nasprotij med posameznimi regionalnimi entitetami in usmeritev v prekomejno sodelovanje s sosednjimi državami, (vi) trajnostnem razvoju, ki vključuje aktivno varstvo naravne in kulturne dediščine (Majcen 2002, 11).

3.1 Ključna področja razvojnih zaostankov Slovenije Ugotovitve različnih analiz in mednarodnih primerjav izpostavljajo ključna področja, kjer so razvojni zaostanki Slovenije največji. Na socialnem in okoljskem področju se Slovenija uvršča zadovoljivo visoko glede na primerljive države, medtem ko so zaostanki na ekonomskem področju še vedno največji (Mešl 2004). Med kazalci, ki kažejo na stopnjo konkurenčnosti gospodarstva, Slovenija najbolj zaostaja po kakovosti poslovnega okolja, dostopnosti in učinkovitosti podpornih institucij ter razvitosti gospodarske infrastrukture. Po indeksu tekoče konkurenčnosti (World Economic Forum, 2002), kjer se Slovenija uvršča dokaj visoko glede na uspešnost podjetij (28. mesto med 75 državami), je na primer po kakovosti poslovnega okolja uvrščena šele na 35. mesto (Mešl 2004). Po deležu vlaganj v raziskave in razvoj se Slovenija z 1,6 odstotka BDP uvršča nekje v sredino med evropskimi državami. Po kazalcih, ki kažejo na učinkovitost vlaganj (delež vlaganj poslovnega sektorja, učinkovitost sodelovanja in prenosa znanja iz akademske

27

sfere v gospodarstvo, delež patentov, delež tehnološko zahtevnih produktov, …), pa je med zadnjimi na lestvici primerjanih držav (Mešl 2004). Ugotovljeni zaostanki kažejo na izzive razvojne politike v prihodnjem obdobju:

• vlaganje v znanje in tehnološki razvoj. Prehod v na znanju temelječo družbo se mora odražati v povečanem vlaganju v izobraževanje, razvojno in raziskovalno dejavnost ter povečevanje inovativnosti v podjetjih;

• razvoj podpornega okolja za podjetništvo in inovativnost. Doseganje dinamične gospodarske strukture zahteva okolje, sistemske rešitve in infrastrukturo, ki bodo spodbujale vlaganja, hitrejše nastajanje in uspešno rast malih in srednje velikih podjetij (Mešl 2004).

3.2 Ključni problemi regionalnega razvoja Slovenije Pomembno je, da regionalna strukturna politika rešuje osnovne probleme regionalnega razvoja v Sloveniji. Ti so naslednji16: 1. razlike med statističnimi regijami, merjene s socio-ekonomskimi kazalci: Regionalne

razlike v poglavitnih socio-ekonomskih kazalcih so relativno velike in se še povečujejo: • če razdelimo Republiko Slovenijo na dve statistični enoti: ljubljanska urbana regija

in preostala Slovenija, vidimo, da so med obema statističnima enotama velike razlike v socio-ekonomskih kazalcih. Tako je razlika v BDP na prebivalca 1,5:1, razlika v stopnji brezposelnosti 1:1,5, razlika v bruto osnovi za dohodnino na prebivalca več kot 1,3:1, medtem ko je razlika v zaposlenih v RR organizacijah na 1000 prebivalcev in tudi v izdatkih za RR na 1000 prebivalcev 5:1. Na ravni SKTE-2 se določa upravičenost do statusa regije Cilja 1 in raven SKTE-2 bo služila predvsem vključitvi v strukturno in kohezijsko politiko EU;

• na ravni statističnih regij (SKTE-3) so razlike v demografskih razmerah, v človeškem kapitalu, v gospodarski strukturi in uspešnosti gospodarjenja, v opremljenosti s trdo in mehko infrastrukturo, v obsegu okoljskih problemov in v notranji homogenosti regij (delež občin v regiji s statusom območja s posebnimi razvojnimi problemi). Čeprav so te razlike manjše kot v ostalih kandidatkah za članstvo v EU, pa so relativno velike, predvsem pa so se zadnjem desetletju povečale. Razlike se bodo ob nadaljevanju stihijskega razvoja še povečale, predvsem na račun krepitve Osrednjeslovenske regije;

2. socio-ekonomske razlike med občinami: Razlike v socio-ekonomskih kazalcih med

občinami so večje kot na ravni regij, kar je zaradi majhnosti slovenskih občin razumljivo. Številne slovenske občine so prešibke (premajhni finančni, kadrovski, prostorski, infrastrukturni potenciali), da bi lahko uspešno usmerjale svoj razvoj, zato je uspešen razvoj občin predvsem možen v povezavi z drugimi občinami pri pripravi in izvajanju regionalnega razvojnega programa. Občine, ki bodo izpolnjevale kriterije za uvrstitev med območja s posebnimi razvojnimi problemi, bodo imela prednost pri

16 http://www.sigov.si/zmar/sgrs/raziskave/a9.html

28

dodeljevanju spodbud, pomembnih za skladni regionalni razvoj, vendar pod pogojem, da bodo projekti del podprogramov regionalnega razvojnega programa;

3. neizkoriščanje razvojnih potencialov slovenskih regij: Analiza razvojnih potencialov

slovenskih regij je pokazala, da ne le regije z neugodnimi socio-ekonomskimi kazalci, temveč tudi regije z ugodnimi socio-ekonomskimi kazalci ne izkoriščajo lastnih razvojnih potencialov. Predvsem primanjkuje ustreznih znanj ter ustrezne organiziranosti spodbujanja razvoja na regionalni ravni. Posledično je spodbujanje razvoja na regionalni in lokalni ravni necelovito in neusklajeno. Le usklajeno delovanje vseh razvojnih akterjev na regionalni ravni, ki pripravijo celovit program razvoja regije v obliki regionalnega razvojnega programa, omogoča celovit razvoj območja in zastopanost regij v podprogramih, aktivnostih in projektih neposrednih proračunskih uporabnikov17. Socio-ekonomski položaj slovenskih statističnih regij je potrebno meriti tudi v evropskem merilu in ne le v slovenskem merilu, saj imajo slovenske regije že danes, še bolj pa v prihodnosti (Evropa regij), svoje mesto v evropski delitvi dela (predvsem geostrateški pomen obale, Ljubljane, Maribora). Zato v skladu s 3. členom Zakona spodbujanje skladnega regionalnega razvoja v Sloveniji izhaja iz načela celovitosti izvajanja regionalne strukturne politike na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

Regionalne oblasti pa morajo poskrbeti, da izboljšajo predvsem regionalno podobo, da je privlačna tudi navzven. Vse to pa je možno le, če se združijo dinamični predstavniki javnega in zasebnega sektorja, ki skupaj oblikujejo nove, sodobne strategije in akcijske načrte. Taki sistemi pa so lahko učinkoviti le, če postane glavno vodilo njihovega delovanja podpiranje naložb v projekte, ki služijo skupnemu interesu inovativnega poslovanja, in postavijo na stranski tir podporo projektom zastarele narave, ki so vezani le na posamezna podjetja in osredotočeni na njihove kupce (Saublens, 2003).

3.3 Regionalizacija Slovenije Slovenija je uvedla v pravni red Statistično klasifikacijo teritorialnih enot (dalje SKTE) in s tem zagotovila usklajenost s klasifikacijo NUTS18, ki jo članice uporabljajo za prikazovanje podatkov po teritorialnih enotah za potrebe regionalne politike EU19. Statistične regije bodo do ustanovitve pokrajin osnova regionalne politike v Sloveniji (Majcen 2002, 11). Za sodelovanje Slovenije v kohezijsih skladih je pomembna državna raven SKTE-1, za sodelovanje v strukturnih skladih pa je najpomembnejša raven SKTE – 2. Slovenija se je na tej ravni pogodila le za eno regijo (želena je razdelitev Slovenije na vsaj dve ali bolje tri regije), kar bo ostalo v veljavi do leta 2006, ko je predvidena prva sprememba Uredbe o NUTS, oziroma odvisno od rezultatov pogajanj. O teritorialni členitvi na tej ravni se Slovenija lahko začne pogajati takoj po vstopu v EU. Na ravni SKTE – 2 se določa

17 Regionalni razvojni program je v skladu z Uredbo o podlagah in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna eden od dolgoročnih programskih dokumentov za pripravo in uresničevanje državnega proračuna. 18 NUTS (Nomenclature des Unites Territorielle pour Statistique – Nomenklatura teritorialnih statističnih enot), pri čemer so regije stopnje NUTS 0 države v celoti, NUTS 5 pa so najmanjše regionalne enote 19 Vir: Uredba o standardni klasifikaciji teritorialnih enot, Ur.l. št. 28, 30. 3. 2000

29

upravičenost do Cilja 1 (69,7% sredstev strukturnih skladov). Na ravni SKTE – 3 ima Slovenija 12 statističnih regij20. Na tej ravni je lahko upravičena do pomoči v okviru Cilja – 2 (11,5% sredstev strukturnih skladov) in pobud skupnosti (Pur 2002b, 21) (INTERREG), ki predstavljajo manjši del sredstev strukturne pomoči.

3.4 Cilji, načela in strategija regionalne strukturne politike Cilj slovenske regionalne strukturne politike ni samo zmanjševanje regionalnih razlik, temveč izkoriščanje razvojnih potencialov slovenskih regij na osnovi integralnih regionalnih razvojnih programov, saj ima regionalna politika pomembno vlogo tudi v spodbujanju gospodarskega razvoja države kot celote. Dolgoročni cilj je doseganje visokega življenjskega standarda prebivalcev vseh slovenskih regij s pospeševanjem razvoja okolju prijaznega gospodarstva, varovanjem naravnih dobrin, naravne in kulturne dediščine, prostorskih identitet ter drugega javnega dobra v vseh slovenskih regijah. Kvantifikacija cilja: doseganje kupne moči BDP na prebivalca, ki bo v vseh slovenskih regijah SKTE-3 višja od povprečja EU (Majcen 2002, 10). Srednjeročni cilji (do konca leta 2006) so naslednji (Majcen 2002, 10): • Zaustaviti trend povečevanja razlik v gospodarski razvitosti in pri življenjskih

možnostih med regijami, s poudarkom na celostnem razvoju podeželja. Kvantifikacija cilja: najmanj ohranitev razlike v kupni moči BDP na prebivalca na SKTE-3 ravni na razmerju 1,7:1 med najbolj in najmanj razvito regijo.

• Gospodarski, socialni in prostorski razvoj vseh slovenskih regij in preprečevanje nastajanja novih območij z večjimi razvojnimi problemi. Kvantifikacija cilja: dvig absolutne ravni kupne moči BDP na prebivalca in zmanjšanje registrirane stopnje brezposelnosti v vseh statističnih regijah na SKTE-3 ravni.

• Ohranjanje poseljenosti na celotnem ozemlju Republike Slovenije ob upoštevanju policentričnega sistema poselitve. Kvantifikacija cilja: neto medregijski selitveni saldo v nobeni slovenski statistični regiji na SKTE-3 ravni ne bo večji od - 0,5 prebivalca na 1000 prebivalcev.

• Izboljševanje relativnega položaja slovenskih regij, merjeno v BDP po kupni moči na prebivalca, v primerjavi z obmejnimi regijami v Avstriji in Italiji. Kvantifikacija cilja: hitrejši razvoj Ljubljanske urbane regije (SKTE-2) od italijanskih obmejnih regij; dohitevanje avstrijskih manj razvitih regij s strani slovenske regije SKTE-2 Preostala Slovenija.

• Oblikovanje vseslovenskega gospodarskega razvojnega pola z gospodarsko krepitvijo in prometno povezavo regionalnih središč drugega reda ter z dvigom kategorije najpomembnejših slovenskih središč na raven evropskih središč s pritegnitvijo in križanjem glavnih evropskih prometnih smeri. S tem bodo mesta kot najpomembnejši generatorji razvoja dobila novo vlogo v evropskem in nacionalnem okviru.

20 Osrednjeslovenska, Obalno–kraška, Gorenjska, Goriška, Savinjska, Jugovzhodna Slovenija, Pomurska, Notranjsko–kraška, Podravska, Koroška, Spodnjeposavska in Zasavska regija.

30

Uresničevanje zastavljenih ciljev bo temeljilo na načelih, ki so skladna z načeli EU (Majcen 2002, 11): • celovitosti izvajanja regionalne strukturne politike: kar pomeni, da se bo koncept

regionalne strukturne politike izvajal na celotnem ozemlju Republike Slovenije s poudarkom na spodbujanju razvoja regij in območij s posebnimi razvojnimi problemi;

• partnerstva: to načelo uveljavlja potrebo po partnerstvu med lokalnimi skupnostmi in državo ter socialnimi partnerji in institucijami civilne družbe. Uveljavitev tega načela zahteva uvedbo novih institucij in usposabljanje obstoječih, pri čemer kratkoročno še posebej izstopa spodbujanje oblikovanja mreže regionalnih razvojnih agencij;

• subsidiarnosti: uveljavljanje načela subsidiarnosti v Sloveniji zahteva postopno teritorialno decentralizacijo z določitvijo izvirnih pristojnosti regij (bodočih pokrajin) in prenašanjem nalog države in občin na regije v vseh tistih primerih, ko je to smiselno iz ekonomskih in upravno-političnih razlogov;

• usklajevanja: gre za usklajevanje dejavnosti med ministrstvi, kakor tudi med državo, lokalnimi skupnostmi in EU. Pri usklajevanju med resorji ima ključno vlogo vladni Svet za strukturno politiko;

• programskega usmerjanja: to načelo določa izvajanje regionalne strukturne politike na podlagi programskih dokumentov. Posamezne regije bodo pripravile regionalne razvojne programe, vlada pa sprejela državni razvojni program do leta 2006. Ti indikativni dokumenti bodo ena od podlag za pripravo državnih in občinskih proračunov in za pogajanja z EU o sofinanciranju razvojnih programov;

• spremljanja in vrednotenja učinkov: z uvajanjem tega načelo v izvajanje regionalne razvoje politike se zagotavlja njena večja uspešnost in učinkovitost. Za razvoj in uvajanje sistema spremljanja in vrednotenja učinkov razvojnih programov je pristojna Agencija RS za regionalni razvoj;

• sofinanciranja: financiranje različnih programov in projektov bo mogoče le v obliki sofinanciranja. To pomeni, da bodo tudi lokalne skupnost morale zagotoviti ustrezen delež lastnih sredstev.

Temeljna strategija bo učinkovito izkoriščanje razvojnih možnosti regij in razpoložljivih finančnih virov (javnih, zasebnih, mednarodnih), namenjenih spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ter koordinacija sektorskih in področnih politik ob upoštevanju njihovih vplivov na regionalni razvoj. Izkoriščanje lastnih razvojnih virov posameznih regij bo dopolnjevalo aktivno privabljanje domačih in tujih investicij. Slovenska regionalna strukturna politika bo tržno in trajnostno orientirana. Temeljila bo na vzpostavljanju ustreznih pogojev za razvoj, medtem ko bosta regionalna in lokalna pobuda predstavljali gonilno silo razvoja. Regionalna strukturna politika bo spodbujala razvoj regionalnih središč/somestij in delitev posameznih funkcij med njimi ob spodbujanju partnerskega odnosa med mesti in podeželjem. Aktivnost države bo intenzivnejša v regijah, ki zaostajajo v razvoju, in na območjih s posebnimi razvojnimi problemi.

31

3.5 Razvojne institucije regionalnega razvoja Slovenije po posameznih ravneh

3.5.1 Zakonodajni okvir regionalne politike v Sloveniji

Zakonodajni okvir (ARR 2001a) za izvajanje regionalne politike je sicer načeloma zaokrožen in usklajen s pravnim redom Evropske unije, bo pa potrebno Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja postopoma nadgraditi in ga še bolj prilagoditi strukturni in kohezijski politiki Evropske unije. Potrebno bo tudi tekoče prilagajati podzakonske akte spremenjenim zunanjim okoliščinam, novim podatkom o stanju regionalnega razvoja v Sloveniji in novim spoznanjem, pridobljenim z izvajanjem regionalne politike.

Vlada Republike Slovenije je v letih 1999 in 2000 postavila zakonsko in podzakonske osnove za skladen regionalni razvoj, in sicer:

1. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Ur.l. RS št. 60/99);

2. Navodilo o minimalni obvezni vsebini in metodologiji priprave ter načinu spremljanja in vrednotenja regionalnega razvojnega programa (UR.l. RS št. 52/00);

3. Pravilnik o organizaciji in pogojih za opravljanje nalog regionalne razvojne agencije (Ur.l. RS št. 52/00).

3.5.2 Nosilci regionalne razvojne politike na nacionalni ravni

Regionalna politika ima svoje nosilce. To so vsi akterji, ki imajo politično ali ekonomsko moč vplivanja na regionalnopolitične odločitve oziroma imajo interes za razvoj regije oziroma območja. To so: vlada, politične stranke, lokalne skupnosti, zasebni akterji (od podjetij, zasebnih združenj, organizacij do angažiranih posameznikov) in nadnacionalne skupnosti (Majcen 2002). Nosilni dejavniki regionalne politike v Sloveniji na regionalni ravni so:

1. Služba Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj; 2. Javna agencija RS za regionalni razvoj; 3. Javni sklad RS za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega

podeželja; 4. Ministrstva21, ki dodeljujejo regionalne razvojne spodbude.

21 Povzeto po Strmšniku (1999b, 96-103)

32

Služba Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj Je osrednji usklajevalni organ Vlade RS za področje strukturne politike in regionalnega razvoja. Z ustanovitvijo Službe Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj se je usklajevanje priprave razvojnih programskih dokumentov kot so Državni razvojni program (DRP) in pa Enotni programski dokument (EPD), za katerega je bila pristojna Agencija, preneslo na omenjeno Službo vlade RS (ARR 2004). Javna Agencija RS za regionalni razvoj ARR je ključna nacionalna institucija za izvajanje nove regionalne razvojne politike, ki vodi in usklajuje prizadevanja partnerjev iz javnega in zasebnega sektorja na lokalnem, regionalnem, nacionalnem in mednarodnem nivoju, da bi dosegli uravnotežen in trajnosten razvoj vseh regij v Sloveniji. Odgovorna je za pripravo, spremljanje in vrednotenje Strategije regionalnega razvoja in Državnega razvojnega programa RS. ARR spremlja uresničevanje Zakona o regionalnem razvoju in Strategije regionalnega razvoja Slovenije, o čemer redno periodično poroča Svetu za strukturno politiko (ARR 2001a). Vsebina dela Agencije se deli na izvajanje programov za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja in strokovno analitične ter usklajevalne naloge pri izvajanju strukturne in kohezijske politike Evropske unije. Agencija se delovno povezuje z regionalnimi razvojnimi agencijami, ki so se oblikovale na ravni 12 slovenskih statističnih regij, spodbuja njihovo delovanje in pripravo razvojnih programov ter pomaga pri pripravi projektov, zagotavlja informacije o ponudbi razvojnih spodbud in pomoč pri pridobivanju potrebnega lokalnega, državnega in evropskega sofinanciranja (ARR 2004). Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja Javni sklad je finančna organizacija, ki je namenjena za trajnejše doseganje javnih ciljev Republike Slovenije na področju regionalne politike. Pri tem sklad zbira in dodeljuje sredstva za regionalno strukturno politiko na osnovi javnih razpisov. Za leto 2004 javni sklad predvideva dodelitev 6.246 mio SIT spodbud v obliki ugodnih posojil in nepovratnih sredstev (SVRP 2004). Sredstva se lahko dodeljujejo v obliki subvencij, ugodnih posojil, poroštev ter kapitalskih deležev (UL RS 2004). Javni sklad bo sodeloval pri izvedbi projektov, ki bodo odobreni v okviru programa strukturna pomoč Evropske unije Sloveniji. Vir za sofinanciranje teh investicij bo oblikoval iz zadolžitve javnega sklada pri Evropski investicijski banki v višini 2.000 mio sit v letu 2004. Zadolžitev javnega sklada v letu 2004 je namenjena sofinanciranju projektov v Enotnem programskem dokumentu. Projekti, za katere bodo namenjena sredstva iz zadolžitve se bodo nahajala predvsem za investicije za spodbujanje razvoja turističnih destinacij in gospodarske infrastrukture (SVRP 2004).

33

Ministrstva, ki dodeljujejo regionalne razvojne spodbude Na ravni države22 so osnovni nosilci odločitev glede regionalne strukturne politike resorna ministrstva, ki so prisotna za oblikovanje in izvajanje sektorskih razvojnih programov s svojega področja dela. Odločitve v sektorskih razvojnih programih imajo vedno tudi regionalne posledice.

3.5.3 Nosilci regionalne razvojne politike na regionalni ravni – RRA

Regionalne razvojne agencije (RRA) so nosilke skladnega regionalnega razvoja na regionalni ravni. Njihove ustanoviteljice so občine oz. večina občin na območju statistične regije (PC-NM 2002). Vlada Republike Slovenije lastniško ne vstopa v regionalne razvojne institucije. Spodbuja njihovo neprofitnost in solastništvo občin in podjetij. Regionalne razvojne agencije se financirajo iz sredstev ustanoviteljev in sredstev za izvajanje projektov v okviru programov državnih razvojnih spodbud, mednarodnih pomoči ter ostalih sredstev zainteresiranih naročnikov. V Sloveniji imamo 12 regionalnih razvojnih agencij. Te so pripravile regionalne razvojne programe, temeljne programske in izvedbene dokumente na regionalni ravni, s katerimi se usklajujejo razvojna predvidevanja in naloge države in občin.

Organizacijske oblike RRA v posameznih regijah so različne. RRA so bile ustanovljene po statističnih regijah in so lahko (Šteblaj 2001):

• organizirane po mrežnem pristopu, kar pomeni, da imajo tam nosilno razvojno agencijo, s katero pa je pogodbeno povezanih več regionalnih institucij. Po mrežnem

• pristopu so tako organizirani na Gorenjskem, Goriškem, Obalnokraškem in v Podravju. Ali pa so

• oblikovane kot enovite organizacije, ki pa se pogodbeno lahko povezujejo z obstoječimi tovrstnimi institucijami. Tako so organizirane v ostalih regijah (Pomurska, Spodnjeposavska, Zasavska, Savinjska, Koroška, Notranjsko-kraška, Jugovzhodna Slovenija in Osrednjeslovenska).

RRA izvajajo naloge pri pospeševanju gospodarskega, socialnega, prostorskega in okoljskega razvoja. RRA (Majcen 2002, 12) pokrivajo tudi funkcije regionalnih podjetniških centrov v okviru mreže Pospeševalnega centra za malo gospodarstvo (PCMG). Prišlo je tudi do sistematičnega povezovanja institucionalne podpore pospeševanja podjetništva s podpornimi institucijami za pospeševanje razvoja podeželja in zaposlovanja v okviru lokalnih zaposlitvenih centrov.

22 Povzeto po Strmšniku (1999b, 96-103)

34

RRA spremljajo, poročajo in nadzorujejo izvajanje RRP, svetujejo in prijavljajo projekte na razpise za dodeljevanje regionalnih spodbud ter organizirajo in koordinirajo druge naloge s področja regionalne strukturne politike. Pri izvajanju RRP lako pride do motenega poteka predvidene dinamike njegovega izvajanja. Povzročijo jih lahko nekatere nevarnosti, med njimi so tudi (PC-NM 2002):

• razna zamujanja države pri sprejemanju ustreznih dokumentov in pri izvajanju pogodbenih določil ter zamude lokalnih skupnosti in ostalih partnerjev,

• neusklajen nastop znotraj regije, predvsem pri lokalnih skupnostih, ki je lahko posledica političnih nesoglasij ali "nerazvojnih" pogledov posameznikov zaradi mandatne omejenosti,

• nezadostno in/ali nepravočasno zagotavljanje financiranja posameznih projektnih delov, torej dela njihovih izvajalcev,

• nesoglasja znotraj posameznih občinskih svetov in njihovih odborov.

3.5.4 Nosilci regionalne razvojne politike na lokalni ravni 23

Lokalna raven predstavlja pomembno raven spodbujanja regionalnega razvoja, saj na tej ravni nastajajo številne iniciative in projekti. Osnovna strategija nove regionalne strukturne politike naj bi bila pomoč za samopomoč, tako da bi aktivirala lastne moči v regiji in bila čim bolj vezana na ideje, spodbude in ukrepe prebivalcev v regiji. Za uspešno izvajanje nove regionalne strukturne politike na lokalni ravni (to je na ravni ene dveh ali več občin) so zadolžene, oz. so nosilci razvojnih iniciativ:

1. Lokalne razvojne agencije in 2. Občine.

Lokalne razvojne agencije delujejo na lokalni ravni in sodelujejo z regionalnimi razvojnimi agencijami pri pripravi regionalnega razvojnega programa ter pri izvedbi le-tega. LRA so pomemben partner pri izvajanju regionalne strukturne politike in sicer s povezovanjem lokalnih skupnosti, obstoječih institucij in upravno administrativnih mrež na lokalnem nivoju ter zasebnega sektorja. Aktivna pa je tudi vloga občin kot temeljih enot slovenske lokalne samouprave. Občine naj bi imele opravljene problemske analize (ugotavljanje notranjih prednosti in slabosti ter zunanjih priložnosti in nevarnosti), na podlagi katerih se postavijo prioritete razvoja občine. Te problemske analize običajno opravijo lokalne razvojne agencije. Na podlagi opravljene problemske analize in postavljenih prioritet razvoja občin podajo predstavniki občin, kot člani programskega odbora, predloge za RRP. Lokalne razvojne institucije izvajajo naloge, za katere so jih pooblastile občine. Država bo spodbujala njihovo medsebojno povezovanje, specializacijo za določene naloge na širšem

23 Vir: RC – Brežice (2002).

35

območju. Pričakuje se, da bodo lokalne razvojne institucije sodelovale z regionalno razvojno agencijo pri spodbujanju razvoja regije. Pri določanju prioritet in pri odločanju glede pomembnosti posameznih prioritet razvoja sodelujejo lokalne skupnosti, zasebni sektorji, lokalne razvojne institucije in občine. Vsekakor pa k razvoju neke občine, poleg občine same in lokalnih razvojnih agencij, pomembno pripomorejo tudi lokalne skupnosti, zasebni sektor in društva občine, saj je osnovna strategija regionalne strukturne politike pomoč za samopomoč – torej aktiviranje lastnih moči (idej, spodbud in ukrepov) prebivalcev v regiji.

3.6 Razvojni dokumenti Kot ključna razvojna dokumenta sta označena SGRS in DRP, ki podajata največjo možno sinteznost (oz. "nadsektorskost") na področju sedanjega in bodočega gospodarskega razvoja Slovenije, pri čemer predstavlja DRP izvedbeni dokument SGRS. Z vstopom v EU pa je postal ključen še en dokument in sicer Enotni programski dokument (EPD). V EPD vključeni samo tisti programi in podprogrami DRP, za katere je mogoče predvidevati sofinanciranje iz virov Evropske unije. V Sloveniji ločimo (ARR 2002):

• dokumente dolgoročnega razvojnega načrtovanja, ki pomenijo strateški okvir za pripravo štiriletnega državnega proračuna, in

• dolgoročne programske dokumente, ki služijo za pripravo in uresničevanje državnega proračuna, določajo način izvajanja SGRS ter razvojnih strategij področij porabe.

Po opredelitvi javnofinančnih predpisov24 so dokumenti dolgoročnega razvojnega načrtovanja (ARR 2002):

Strategija gospodarskega razvoja Slovenije, prostorski plani, razvojni programi, Enotni programski dokument (EPD)25.

Strategija gospodarskega razvoja Slovenije (SGRS) je strateški dokument države, ki na podlagi problemske analize opredeljuje dejavnike gospodarskega razvoja, dolgoročne cilje in ciljni razvojni scenarij ter osnovne usmeritve delovanja države na posameznih področjih. Za njeno pripravo in spremljanje je bil zadolžen Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. Prostorski plani so državni prostorski plani in prostorski plani lokalnih skupnosti. Pripravijo se skladno s prostorsko zakonodajo. Za usklajen regionalni razvoj so izrednega pomena občinski prostorski akti. Država bo zagotovila večjo prilagodljivost prostorskih

24 Zakon o javnih financah, Ur. list RS št. 79/99; Uredba o podlagah in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna, Ur. list RS št. 56/00. 25 Povzeto po Aljančičevi (2004).

36

dokumentov na ravni občine in sicer z ločitvijo strateških določil in predpisov, ki bodo vzpostavili obvezni pravni režim rabe prostora in poseganja vanj. Enotni programski dokument (EPD) Enotni programski dokument določa razvojni okvir, s katerim načrtuje Slovenija s sredstvi strukturnih skladov podpirati in prispevati k ciljem, ki so predstavljeni v programu, in ga bo formalno odobrila Evropska komisija po vstopu Slovenije v EU. Predstavlja vez med pravili EU in slovensko zakonodajo vsebinsko Republike Slovenije za obdobje 2004 – 2006 (Aljančič 2004). Programski del EPD je sestavljen iz štirih (treh) (Mešl 2004) prednostnih nalog. Evropski sklad za regionalni razvoj pokriva vsebine prve prednostne naloge: »Spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti«. Ukrepi, ki jih vsebuje ta prednostna naloga so spodbujanje razvoja inovacijskega okolja, spodbujanje razvoja turističnih destinacij, razvoj podpornega okolja za podjetništvo in gospodarska infrastruktura ter javne storitve (Aljančič 2004). Ostali prednostni nalogi sta še znanje, razvoj človeških virov in zaposlovanje ter naloga prestrukturiranje kmetijstva, gozdarstva in ribištva - ter prioritetna področja investiranja (ukrepi) znotraj le-teh (Mešl 2004). V Programskem dopolnilu, ki je izvedbeni dokument strategije EPD, so podrobneje predstavljeni posamezna prednostna naloga in ukrepi, ki iz nje izhajajo. Skupni namen vseh štirih ukrepov v prvi prednostni nalogi je spodbuditi povezovanje javnih in zasebnih institucij ter virov financiranja za aktivnosti, ki pospešujejo gospodarski razvoj, nudijo razvojne možnosti podjetjem in ustvarjajo nova delovna mesta (Aljančič 2004). Dolgoročni programski dokumenti, (ARR 2002) za pripravo in uresničevanje državnega proračuna določajo način izvajanja SGRS ter razvojnih strategij področij porabe. Med dolgoročne programske dokumente spadajo:

Državni razvojni program RS , regionalni razvojni programi, prostorski plani ter nacionalni programi in drugi razvojni programi.

Državni razvojni program (DRP) je dolgoročni indikativni, praviloma sedemletni izvedbeni dokument SGRS, ki prikazuje državne razvojne prioritete, glavne programe in podprograme26. Izvede se lahko prek enega ali več projektov. Kot podlaga pri določanju sredstev za realizacijo državnih prioritet, programov in podprogramov se upošteva proračunski memorandum, predlog proračuna oziroma sprejeti proračun ter SGRS. DRP mora med drugim vsebovati tudi prikaz skladnosti svojih ciljev z državnimi razvojnimi prioritetami in SGRS. Za njegovo pripravo in spremljanje je bil zadolžen Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. V DRP so predstavljene razvojne posebnosti in problemi Ljubljanske urbane regije, za katero se predvideva zaostrovanje prometno-komunikacijskih in okoljevarstvenih problemov, in preostale Slovenije, kjer naj bi se v prihodnje koncentrirali in zaostrovali problemi depopulacije, brezposelnosti in splošnega razvojnega zaostajanja. 26 Podprogram je smiselno zaokrožena skupina projektov ali drugih instrumentov ekonomske politike s skupnim specifičnim ciljem in se kot celota uvrsti v finančni načrt enega samega proračunskega uporabnika.

37

Regionalni razvojni program (RRP) je temeljni programski in razvojni dokument, ki temelji na Strategiji regionalnega razvoja Slovenije. V njem občine in drugi nosilci planiranja uskladijo razvojna predvidevanja, programe in projekte za skladnejši razvoj na ravni statistične regije. Sprejem RRP je podlaga za pridobitev razvojnih spodbud iz državnih in mednarodnih virov za izvajanje razvojnih programov in projektov. Strateški del RRP se pripravlja za območje več občin ene ali več statističnih regij. Dve ali več občin lahko pripravljata za razreševanje zadev skupnega interesa skupni razvojni program (Sovič 2002). Prioritete v regionalnih razvojnih programih so (Skledar 2003): • ekonomska infrastruktura in kakovost bivanja; • spodbujanje konkurenčnosti in podjetniškega sektorja (zelo poudarjena prioriteta); • kmetijstvo in razvoj podeželja; • razvoj človeških virov. Glavne prioritete na področju spodbujanja konkurenčnosti in podjetniškega sektorja, ki si jih je zadala podravska regija v letu 2003 so (Skledar 2003): - izboljšanje gospodarske strukture Podravja in pospeševanje podjetništva; - povečevanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja; - mreženje in internacionalizacija; - povečevanje konkurenčnosti gospodarstva in zaposlenih.

3.7 Sklepi iz 1.- 3. poglavja

Skratka, pod okriljem regionalne politike je Slovenija, z namenom dosegati skladen regionalni razvoj in povečati konkurenčno sposobnost gospodarstva, ustanovila podporne institucije (npr. ARR leta 2000) in pripravila več razvojnih dokumentov. Vendar pa ugotovitve različnih analiz in mednarodnih primerjav kažejo, da Slovenija glede na primerljive države zaostaja po kakovosti podpornega okolja, dostopnosti in učinkovitosti podpornih institucij ter gospodarske infrastrukture (tudi Fras 2003). Menim, da je nadaljnji gospodarski razvoj Slovenije, katerega glavno gonilo so podjetja, močno odvisen od učinkovitosti podpornih institucij. Ker se slovensko gospodarstvo še vedno nahaja v tranziciji morajo podporne institucije imeti poleg podporne tudi (in predvsem!) vzpodbujevalno vlogo. Nujno je prepoznati morebitne pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v podpornem okolju in jih sproti, sistematično ter s celovitimi pristopi odpravljati, tako da bodo slovenski državi in njenemu podjetništvu postavljeni trdni temelji na poti doseganja gospodarskega razvoja in blaginje. Do sedaj sem v diplomskem delu na kratko predstavila regionalno politiko EU in njene instrumente (drugo poglavje) ter regionalno politiko Slovenije skupaj z njenimi instrumenti (tretje poglavje). V nadaljevanju bom na podoben način prestavila še regionalno politiko ene izmed slovenskih regij – to je podravske regije (peto poglavje). Ker pa ima regionalna

38

politika svoje pomanjkljivosti, se kot odgovor nanje pojavljajo podporne storitve za podjetništvo. Podporno okolje za podjetništvo v Sloveniji bom preučila v četrtem poglavju.

39

4. PODJETNIŠTVO V SLOVENIJI IN PODPORNE STORITVE ZA PODJETNIŠTVO Podjetniške podporne storitve se praviloma uvajajo kot odziv na strukturne ali regionalne pomanjkljivosti ali neuravnovešenosti, še posebej tiste, ki prizadevajo mala in srednje velika podjetja (Horžen 2002, 6). Regionalni razvoj in podjetništvo sta tesno povezana in soodvisna, kar navaja tudi ministrica za regionalni razvoj Zdenka Kovač (2003, 5), ki postavlja podjetništvo v osrčje regionalnega razvoja.

4.1 Slovensko podjetniško okolje in podjetniška kultura Tranzicijske dežele, med katere spada tudi Slovenija, zlasti v malih in srednjih podjetjih, nimajo dovolj inovativnega podjetništva in podjetnosti kot lastnosti ljudi, ki naj bi se npr. odzvali na pospeševalne pobude, da bi iz pravno obstoječega razvili ekonomsko, t.j inovativno podjetje. Torej osrednji problem ni denar, ampak dovolj ljudi z dovolj inovativne podjetnosti (Mulej 2003). Vprašanje, kako inovativnost pospeševati v malih podjetjih, osrednjega pomena za gospodarski in družbeni razvoj Evrope in tudi za Slovenijo, vključno z regijami, ki znotraj Evrope (in Slovenije) tudi konkurirajo med seboj (Mulej 2003). Problem inovativnosti je posebej akuten za mala podjetja (prim. EU 2000), ki v Sloveniji sestavljajo približno enak odstotek vseh podjetij in zaposlenosti kot v EU: mala podjetja pomenijo 98,9 % vseh podjetij in 52 % vseh zaposlenih. Pri tem statistike kažejo, da delovna mesta v EU v glavnem ustanavljajo najmanjša podjetja: vsaj 23 % delovne sile zaposlujejo v mikro podjetjih; zato imajo države EU dosti ukrepov za podporo nastajanju novih podjetij in jih posvečajo zlasti posebnim ciljnim skupinam, kot so mladi podjetniki, podjetnice ter potencialni podjetniki iz etničnih manjšin (Mulej 2003, povz. po Hazlovi, 2002). Za uspešen razvoj je nujno koordinirano sodelovanje države in podjetnikov, saj nihče ne more prisiliti podjetnika, da bo rasel, zaposloval in se razvijal. Vse to lahko izhaja samo iz njegove osebne motivacije, ki je odvisna od pogojev, ki jih ustvarimo v družbi. Zato je temeljni izziv, ki je pred nami, kako vzpostaviti jasno vizijo dolgoročnega razvoja Slovenije kot podjetne družbe in ustvariti spodbudno okolje, v katerem bi se čim več ljudi uspešno lotevalo podjetništva (Mulej 2003, povz. po GEM-u 2003, s. 2). Indeks TEA, ki govori o nastajajočih in novih podjetjih, pove za Slovenijo, da je delež prebivalstva, starega 18-64 let, ki začenja podjetniško pot ali ima podjetje manj kot 3,5 leta, dokaj nizek: Slovenija se je med 37 opazovanimi državami uvrstila na 25.-28. mesto (Mulej 2003).

40

4.1.1 Področje razvoja podjetniške kulture

V Slovenji vlada nizka pozitivna podjetniška kultura, ki jo je potrebno okrepiti. Pri tem ima pomembno vlogo PCMG. Pozitivna podjetniška kultura je tista, ki je pripravljena sprejemati tveganje. Pozitivni odnos do sprejemanja tveganja je gonilna sila podjetništva. Tako naj bi podporni mehanizmi vključevali elemente za zmanjševanje tveganja pri ljudeh, ki bi se samozaposlili, oziroma bi pričeli delovati s svojimi podjetji. Sprejemanje tveganja ni pomembno samo za začetek poslovanja, ampak tudi za vse druge stopnje življenjskega obdobja podjetja (Tomanič Vidovič 2002, 5). Z namenom doseganja naklonjenosti in promocije ugleda podjetništvu ter s cilji, kot so: razvoj večje ustvarjalnosti in podjetnosti posameznih ciljnih skupin, ki so v podjetništvu podzastopane, oblikovanje finančnih instrumentov za posebne ciljne skupine in uvedba e-eko-nomije, se izvajajo sledeči širši projekti (Hazlova 2004):

• Program razvoja podjetnosti in ustvarjalnosti mladih; • Program spodbujanja poklicnega uveljavljanja žensk; • Program podjetniške prenove podeželja; • Razvoj novih oblik dela in podjetništva; • Program promocije lokalnih grozdov. Pri promociji podjetništva je potrebno upoštevati pomembnost komunikacijskih kanalov27 in jih uporabiti (Mulej, Ženko in Knez-Riedl 2003). Ločimo dve obliki komunikacijskih kanalov (Mulej, Ženko in Knez-Riedl 2003 povz. po Rogers, 1995; Spence 1995), sta različno uspešni: 1. sredstva javnega obveščanja (tisk, radio, televizija, tudi brošure Ministrstva,

omenjene tu) pokrivajo razen za zelo majhen odstotek ljudi, imenovanih inovativni uporabniki zamisli, samo fazo spoznavanja, nadaljnjih štirih faz pa ne. Še prva faza velja samo za tiste, ki do brošur pridejo in se za njih zanimajo,

2. nadaljnje štiri faze28 bolje pokrivajo medosebni komunikacijski kanali (na njih najbrž npr. PCMG računa, ko tvori društva in druge oblike druženja).

Kot prvi ukrep za razvoj inovativnega, ne le navideznega podjetništva lahko štejemo usposabljanje in motiviranje, kar se je v mednarodni izkušnji pokazalo za najbolj učinkovito in uspešno (Mulej, Ženko in Knez-Riedl 2003, povz. Po Bučar in Stare 2003). Zavedati se moramo, da je v Sloveniji potrebno pospeševati, ne le ustreči tistim, ki bi se

27 Komunikacijski kanali prenašajo sporočila, da iz sporočil kot možnih informacij lahko nastanejo vplivna sporočila – informacije. 28 Po teoriji uveljavljanja novosti (podjetništvo in inoviranje sta novost, za katera je znano, da vsebujeta tveganje in torej vzbujata prej odpor kot navdušenje pri mnogih) gre za naslednjih pet osnovnih faz odločanja ljudi, na katere naj bi vplivali (Rogers 1995, s. 161-203): 1.) spoznavanje, vednost o novosti, 2.) prepričanje, da je novost smiselno sprejeti, 3.) odločitev za novost, 4.) uresničevanje novosti in 5.) potrditev, da je odločitev za izbrano novost bila prava ali napačna.

41

javili za usposabljanje sami od sebe. Sicer bo prepočasna in prepozna, da ne bi postala kolonija. (Mulej, Ženko in Knez-Riedl 2003, prim.: Petrin 2002; Kraljič 2002)

4.2 Podjetništvo v Sloveniji in evropska politika na področju podjetništva Evropska komisija je z raziskavo Best (Business Environment Simplification Task Force oz. Načrt promocije podjetništva in konkurenčnosti) za leto 2002 ugotovila, da se slovenska mala in srednje velika podjetja največkrat srečujejo s problemom dostopa do finančnih sredstev, zato je na tem področju potrebno za podjetnike storiti največ. (npr. z oblikovanjem usklajenih finančnih sistemov ali z vpeljavo inovativnih finančnih shem, ki temeljijo na zasebnem vlaganju). Slovenski podjetniki za zagonske stroške podjetja uporabljajo predvsem lastne prihranke, družinska sredstva in finančno pomoč prijateljev, v kasnejših fazah pa najemajo bančna posojila, ki so vse prej kot ugodna (Štrukelj 2002, 6). V poročilu je zapisano, da ima Slovenija med vsemi državami kandidatkami za vstop v Evropsko unijo najvišji bruto proizvod, saj se le-ta dviga nad 72 odstotkov povprečja EU, stopnja gospodarske rasti pa naj bi tudi v letu 2002 ostala nad 4 odstotki (Štrukelj 2002, 6). Stopnje rasti domačega bruto proizvoda (BDP) so znašale (Flajs 2004a): leta 2000 3,9%, leta 2001 2,7% leta 2001, 3,4% leta 2002 in 2,3% leta 2003. Stopnje rasti zaposlenosti po letih so bile naslednje (Flajs 2004) : 0,8% leta 2000, 0,5% leta 2001, -0,4% leta 2002 in –0,3% leta 2003. Inflacija je bila v letu 2000 8.9%, v letu 2001 7%, v letu 2003 4.6% (SURS 2004). Precej manj ugodna pa je, kot je navedeno v omenjenem poročilu, slika slovenskega malega gospodarstva. Število malih in srednje velikih podjetij (MSP) se je v obdobju 1990-1998 sicer povečalo s 15.905 na 117.390, vendar je ta sektor zagotavljal le 57,6 odstotka delovnih mest in 57,1 odstotka dohodka v gospodarstvu. V drugi polovici 90. let se je hitrost ustanavljanja podjetij močno zmanjšala, zmanjšal pa se je tudi dohodek - le 35,8 odstotka podjetij posluje z dobičkom, skoraj polovica (44,17 odstotka) pa deluje v rdečih številkah. Dohodki slovenskih MSP tako zaostajajo za podobnimi v EU kar za dva do štirikrat (Štrukelj 2002, 6). Zmanjšanje uspešnosti slovenskih malih in srednje velikih podjetij povzročajo predvsem (Štrukelj 2002, 6):

• pomanjkanje spodbud, podjetniške motiviranosti ter znanja s področja marketinga in financ,

• pomanjkanje podjetniških znanj, • neustrezen dostop do relevantnih informacij, raziskovalnih projektov in tehnologij.

Nasveti, ki jih je Evropska komisija namenila slovenskemu podjetništvu (Štrukelj 2002, 6), pa so naslednji:

• mala in srednje velika podjetja morajo več vlagati v človeške vire, zato bi bilo potrebno izboljšati pogoje zaposlovanja in delovne pogoje,

42

• povečati bi se morala preglednost podjetniške podporne mreže, • Slovenija mora olajšati adnimistrativne postopke.

Vzroka za prepočasno naraščanje števila malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji sta predvsem:

• dolgi upravni postopki (slovenski bodoči podjetnik potrebuje za ustanovitev podjetja celih 12 tednov, medtem ko bi na Malti potreboval le en sam dan; cilj je skrajšati upravne postopke na 14 dni) in

• visoki stroški ustanovitve podjetja (običajno se povzpnejo do 1.500 eurov).

4.3 Podjetniške podporne storitve in zagotavljanje njihove odličnosti

4.3.1 Podjetniške podporne storitve

Kot navaja Horžen (2002, 7) v povzetku dokumenta »Creating top-class business support services«, ki ga je pripravila in izdala Evropska komisija, je ustvarjanje ugodnega okolja za razvoj podjetij glavni element javne politike za promocijo podjetij in podjetništva. Ustrezni pogoji so ključnega pomena za preživetje in rast podjetij. Pri ustvarjanju teh pogojev lahko javna politika sodeluje na različne načine. Prav tam je navedeno, da običajno ločimo dva tipa politik za izboljšanje poslovnega okolja:

prvi se osredotoča na izboljšanje odnosov med državo in podjetji na področju zakonodaje, upravnih postopkov, obdavčenja ipd.,

drugi se nanaša na neposredno zagotavljanje različnih oblik podpornih storitev. Podjetniške podporne storitve predstavljajo:

različne finančne spodbude, kot na primer državne pomoči, subsidirana posojila, garancije za posojila, pobude za lažji dostop do tveganega kapitala, specializirane oblike izobraževanja in usposabljanja, neposredno izvajanje svetovalnih storitev in storitev informiranja ter druge oblike pomoči.

43

Podjetniške podporne storitve (Horžen 2002, 6) so storitve, ki izvirajo iz javno-politične iniciative in katerih cilj je pomagati podjetjem ali podjetnikom pri razvijanju njihove poslovne dejavnosti in njihovemu učinkovitemu prilagajanju na izzive poslovnega družbenega in naravnega okolja. Storitve te vrste se v največji meri zagotavljajo neposredno podjetnikom, managerjem podjetij ali zaposlenim ponavadi obsegajo:

informiranje, svetovanje, razne oblike izobraževanja ali omogočajo dostop do virov financiranja.

Podjetniške podporne storitve ne vključujejo poslovnih storitev, ki se tradicionalno zagotavljajo na komercialni osnovi, kot so npr. računovodstvo, pravne ali bančne storitve. Podjetniške podporne storitve razlikujemo glede na cilje, oblike in načine zagotavljanja. Lahko so relativno enostavne in vključujejo npr. zgolj napotitvene informacije. Na drugi strani pa imamo tudi zelo izpopolnjene storitve, ki vključujejo zagotavljanje poslovnih prostorov, mentorstvo, dostop do financ in mrež ter tehnično, pravno in računovodsko pomoč, ki jih zagotavljajo v nekaterih poslovnih inkubatorjih. Podjetniške podporne storitve lahko zagotavljajo javne, zasebne organizacije in celo posamezniki (Horžen 2002, 6). Podjetniške podporne storitve predstavljajo le del podpornih storitev, ki poleg podjetniških podpornih storitev vključujejo še oblike posredne podpore:

dotacije, formalno izobraževanje za managerje in podjetnike, programe, namenjene podpori podjetjem, in davčne vzpodbude.

Ekonomska osnova za uvajanje podpornih storitev se ponavadi išče v nepopolnem delovanju trga. Gre za sistemske pomanjkljivosti, ki prizadevajo (MSP) ter pomanjkljivosti v dostopnosti informacij (javna dostopnost) in svetovalnih storitev (Horžen 2002, 6). Razlike v nastanku podpornih organizacij in storitvah, ki jih zagotavljajo, se izražajo tudi v njihovem pravnem statusu. Nekatere storitve izvajajo ministrstva, druge javne agencije, v različnih stopnjah odvisnosti od vlade. V vedno večjem številu pa podjetniške podporne storitve izvajajo zasebne agencije, bodisi na podlagi neposrednih pogodb z javnimi oblastmi, bodisi v okviru različnih javni programov (Horžen 2002, 6). Posledica raznovrstnih storitev, ki izvirajo iz različnih ciljev, različnih agencij in operativnih okolij je ta, da imajo v številnih državah množico podpornih storitev, ki potencialne uporabnike pogosto zmedejo, namesto da bi jim bile v pomoč (Horžen 2002, 7).

44

4.3.2 Stroški in učinkovitost javnih podpornih storitev

Dejansko narašča zavedanje o pomenu evalvacije (tj. ocenitve) vseh oblik podjetniških podpornih storitev, k čemur je pomembno prispevala Evropska komisija s svojimi strogimi sistemi evalviranja podpornih programov znotraj strukturnih skladov. Določbe o strukturnih skladih za obdobje 2000-2006 določajo, da morajo biti programi sistematično evalvirani (vnaprej /ex-ante/, vmes /mid-term/ in za nazaj /ex-post/). Zaenkrat so evalvacije celotne učinkovitosti storitev še precej redke in se srečujejo z mnogimi nerešenimi metodološkimi problemi (Horžen 2002, 7). Ne glede na to, da je obseg javnih sredstev namenjenih zagotavljanju podjetniških podpornih storitev težko ugotoviti, je možno oceniti, da jih veliko namenjajo za izvajanje podpornih storitev. Raziskava Evropske komisije je pokazala, da je od 21,3 milijarde evrov iz strukturnih skladov, neposredno namenjenih za ukrepe pospeševanja MSP v obdobju 1994-1999, bilo približno 2,7 milijarde (12,6%) namenjenih za podjetniške podporne storitve, nadaljnje 2,4 milijarde za podporo inovacij in tehnološkega razvoja ter 3,5 milijarde za izobraževanja oz. usposabljanja za mala podjetja (Horžen 2002, 7).

4.3.3 Novi strokovni izzivi za podjetniške podporne organizacije

Podjetniške podporne organizacije lahko z bolj intenzivno uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (ICT) povečajo svojo produktivnost (npr. z uporabo interneta za zagotavljanje osnovnih informacij in svetovanj širšemu krogu uporabnikov na eni strani, ali za ponujanje individualno prilagojenih paketov informacij na drugi strani). Vse bolj se uveljavlja prepričanje, da je namesto novih samostojnih ukrepov, ki bi podprli reševanje novih perečih vprašanj, potrebno povezovati inovativne oblike pomoči v bolj strateški pristop k izvajanju podpornih storitev s ciljem ponujati bolj konceptualno povezane storitve (Horžen 2002, 8). V praksi to pomeni organizacijsko povezovanje storitev, ki so se zagotavljale ločeno in nov poudarek na osnovne pakete storitev, osredotočenih na »management capacity building«. Ta pristop zahteva širša znanja podjetniških svetovalcev, večje diagnostične sposobnosti in razvoj dolgoročnega razmerja z uporabnikom. Specialistično svetovanje s področja financ, trženja ali tehničnih zadev lahko dopolnjuje osnovno svetovanje, vendar znotraj enega okvirja. Istočasno se pojavlja spoznanje, da je potrebno večjo pozornost nameniti razlikujočim potrebam različnih tipov MSP. V veliki meri se da to doseči z oblikovanjem različnih paketov storitev, oblikovanih na osnovi tržnih raziskav, ki odražajo okoliščine, s katerimi se srečujejo različni tipi podjetij (npr. paket storitev za podjetja, ki pričenjajo s poslovanjem). Pogosto se oblikujejo tudi posebne organizacijske oblike za izvajanje storitev, popolnoma prilagojene potrebam posameznih skupinam podjetij. Ena od prednosti boljše povezanosti podpornih storitev je, da imajo podjetniški svetovalci dostop do znanj in izkušenj, ne samo

45

znotraj njihove lastne organizacije, temveč tudi v ostalih organizacijah v regiji. Če naj podporne organizacije izvajajo bolj povezane, konsistentne in visoko kvalitetne storitve, morajo namenjati večjo pozornost usposobljenosti svojega osebja, njegovemu kontinuiranemu izobraževanju in razvoju (Horžen 2002, 8).

4.4 Področje razvoja kvalitete storitev za podjetnike v Sloveniji

4.4.1 PCMG – krovna institucija podporne in promocijske aktivnosti podjetništva

PCMG je javni zavod, katerega osnovni cilj je doseči usklajeno podporo države malemu gospodarstvu. Mala podjetja so glavno gonilo inovacij, zaposlovanja ter socialnega in lokalnega povezovanja v Evropi, zaradi česar je potrebno oblikovati najboljše okolje za mala podjetja in podjetništvo. Zato je potrebno stalno izboljševanje aktivnosti, tako da bo Slovenija ponudila malim podjetjem boljše okolje in zagotavljala najboljšo strokovno podporo. Pri tem segmentu predstavlja glavno gonilno silo Pospeševalni center za malo gospodarstvo (PCMG), ki je pomembna izvajalska institucija pri podpori razvoja obrti in podjetništva ter je partner številnih podpornih ustanov v Sloveniji (Tomanič Vidovič 2002, 4). Programi, ki jih izvaja PCMG, povezujejo in združujejo sredstva različnih ministrstev in ostalih podpornih institucij. Ministrstvo za gospodarstvo želi, da bi PCMG preko mreže regionalnih, še bolj pa preko lokalnih centrov dosegel vidne učinke prav v podjetniškem okolju in da bodo te učinke čutili tudi podjetniki in obrtniki. Eden takih ukrepov, ki kažejo predvsem na uspeh, je sistem organiziranega subvencioniranega svetovanja preko vavčerjev (Tomanič Vidovič 2002, 4). PCMG izvaja podporne in promocijske aktivnosti in tako predstavlja temelje povsem primerljive s sorodnimi institucijami v Evropi ter je kot krovna institucija postal prepoznaven tako doma kot tudi v tujini (Kovač 2002, 3). Cilj PCMG-ja in celotne mreže, ki jo le-ta koordinira, je postopno izboljšanje slovenskega podjetniškega okolja in doseči prežetost Slovenije z ustvarjalno podjetniško kulturo (Kovač 2002, 3). Z namenom razvoja in dviga kakovosti podpornih storitev izvaja PCMG različne projekte. Eden takih projektov, je projekt Mreža LPC/RPC-RRA Slovenije. PCMG je koordinator te mreže (Hren, 2004).

4.4.2 Mreža LPC/RPC-RRA Slovenije

Mreža LPC/RPC-RRA Slovenije predstavlja institucionalno decentralizirano podporo razvoju podjetništva in ustvarjanju novih delovnih mest, ki jo trenutno predstavlja 37 LPC (Lokalnih podjetniških centrov) in 5 RPC (Regionalnih podjetniških centrov). Vloga mreže LPC in RPC je, da podjetnikom ponuja specializirane svetovalne podjetniške storitve na lokalni ravni. Podjetniški centri so kljucni partnerji PCMG-ja pri izvajanju programov in projektov. Globalni cilj je razvoj in vzpostavitev učinkovitih podpornih storitev za pospeševanje obrti, podjetništva in samozaposlovanja ter promocije podjetniške kulture na regionalni in lokalni ravni (Hren 2004).

46

Ključne naloge mreže so (Hren 2004): • informiranje, oblikovanje in vzdrževanje baz ciljnih skupin malih in srednjih

podjetij - uporabnikov storitev; • priprava in izvajanje inovativnih podjetniških projektov, projektov aktiviranja

lokalnih potencialov ter projektov povezovanja podjetij na lokalni ravni; • izvajanje programa vavčerskega svetovanja; • promocija podjetništva na lokalni ravni; • aktivno sodelovanje pri izvajanju drugih projektov PCMG-ja na lokalni ravni.

4.4.3 EURO INFO CENTRI- vez med malimi in srednjimi podjetji in Evropsko unijo

Evropska mreža Euro Info Centrov (EIC)

Komisija Evropske unije - Direkcija XXIII je leta 1987 vzpostavila mrežo Euro Info Centrov kot pomoč malim in srednje velikim podjetjem. Mrežo je ustanovila s predpostavko, da igrajo mala in srednje velika podjetja pomembno vlogo pri gospodarskem razvoju, da pa pri njihovem vključevanju na tuje trge še vedno obstajajo ovire (pomanjkanje informacij, razlike v zakonodaji posameznih držav, v administrativnih postopkih, jezikovne ovire itn.). Danes predstavljajo EIC eno najperspektivnejših29 evropskih mrež za pomoč podjetjem, ki pokriva celotni evropski prostor. EIC pridobivajo informacije v sodelovanju s Komisijo Evropske skupnosti ali njenimi institucijami, v sodelovanju z ostalimi člani mreže EIC in preko on-line dostopa do baz podatkov Evropske skupnosti in ostalih informacijskih virov (PCMG 2004a).

Slovenska mreža Euro Info Centrov Slovensko mrežo Euro Info Centrov (EIC) sestavljajo trije Euro Info Centri. Prvi je bil ustanovljen leta 1993 v Ljubljani, v letu 2000 sta se mu pridružila še EIC v Kopru in EIC v Mariboru. Vsi trije slovenski Euro Info Centri so samostojni centri. Vsak od njih pripravlja in izvaja svoj program aktivnosti v posameznem letu, pri čemer je pripravljen skupen program aktivnosti kot tudi skupen pregled financiranja programov (PCMG 2004a). Moč Euro Info Centrov je v (PCMG 2004a):

• poznavanju lokalnega okolja (tj. trenutnega stanja in potreb domačega podjetniškega okolja);

• v strokovnem znanju o evropskih zadevah, kar se nudi na rednih usposabljanjih – nudi informacije o programih in razpisih EU; o evropskih programih financiranja namenjenih malim in srednjim podjetjem; o podjetniških sejmih, konferencah, seminarjih, delavnicah in okroglih mizah; o specifičnih storitvah, ki jih zagotavljajo druge institucije in informacijske mreže;

29 Njihovo število se je iz začetnih 39 v letu 1987 povzpelo na preko 300 v letu 2001, mreže pa delujejo v državah Evropske unije, centralne in vzhodne Evrope ter v mediteranskih državah.

47

• sinergiji mreže EIC (vzajemni izmenjavi strokovnega znanja) – z zagotavljanjem informacij o carinskih uredbah in postopkih; uporabi evropskih standardov (na področju okolja, tehničnih standardov za certifikat o varnosti in kakovosti izdelkov (CE oznaka); postopkih pri udeležbi v programih in projektih EU;

• njihovi učinkovitosti, saj omogočajo dostop malim in srednjim podjetjem do različnih organizacij in institucij v EU – preko organizacije njihove udeležbe na partnerskih srečanjih in podjetniških forumih; zagotavljanja informacij s strani specialističnih informacijskih virov za navezovanje poslovnih stikov (iskanje partnerjev); zagotavljanja pomoči pri vzpostavitvi in realizaciji pobud, programov in projektov EU, kjer lahko sodelujejo MSP; organiziranja delavnic, posvetov in seminarjev z evropsko tematiko, glede na potrebe MSP.

4.5 Področje razvoja podpornega okolja za podjetništvo Cilji razvoja podpornega okolja za podjetništvo so (PCMG 2004):

• vzpostaviti podjetništvu prijazno okolje; • izboljšati dostopnost do svetovalnih storitev; • povečati število enot malega gospodarstva in število dinamičnih, rastočih podjetij.

Ključne naloge

• zagotavljanje dostopa do svetovanja in usposabljanja preko sistema napotnic; • sodelovanje pri razvoju programov za razvoj novih enot malih in srednjih podjetij

(MSP) in pospeševanja njihove rasti; • sodelovanje pri pripravi predlogov ustreznih ukrepov in programov sistemskih

osnov za hitrejši razvoj MSP; • zagotavljanje hitrejšega in lažjega dostopa do finančnih virov za podjetnike ter

povezovanje z mednarodnimi finančnimi institucijami in skladi; • pridobivanje mednarodnih programov za MSP s področja finančnih vzpodbud,

kvalitete storitev in inovacij; • spodbujanje inventivnosti in zagotavljanje pomoči pri pretvarjanju invencij v

inovacije; • priprava na izvajanje politike evropske komisije in politike strukturnih skladov na

področju pospeševanja podjetništva in pridobivanje mednarodnih programov za podporo izvajanju aktivnosti in projektov za razvoj podpornega okolja za podjetništvo;

• izvajanje aktivnosti za odpravo administrativnih ovir.

48

V okviru področja se trenutno izvajajo naslednji projekti: 1- Program vavčerskega svetovanja 2- Program spodbujanja invencij in inovacij 3- Razvoj novih oblik financiranja 4- AIDA - Razvoj elektronskih servisov za podjetnike 5- Antibirokratski program

1- Program vavčerskega svetovanja Program vavčerskega svetovanja predstavlja obliko podjetniške svetovalne podpore države, namenjeno malim in srednje velikim podjetjem (MSP) in vsem potencialnim podjetnikom, ki se odločajo za podjetniško pot. Osrednji storitvi v programu sta splošno in specialistično podjetniško svetovanje, nudi pa tudi druge oblike podpore, kot so informiranje, skupinsko podjetniško svetovanje in usposabljanje ter usmerjanje pri uresničevanju poslovnih zamisli, projektov, načrtovanju rasti ali reševanju poslovnih problemov. Dostop do programa vavčerskega svetovanja zagotavlja Pospeševalni center za malo gospodarstvo (PCMG) v sodelovanju z mrežo izbranih Lokalnih in Regionalnih podjetniških centrov, ki v programu nastopajo kot izvajalci programa in predstavljajo mesta, kjer se potencialni uporabniki storitev lahko vključijo v program in koristijo njegove storitve po subvencioniranih cenah (Vadnjal 2004). 3 - Razvoj novih oblik financiranja Mlada in hitro rastoča podjetja si lahko zagotovijo finančne vire za svoje projekte preko Kluba poslovnih angelov. Poslovni angeli so premožni posamezniki, ki so pripravljeni nekaj svojega kapitala investirati v dobre podjetniške projekte, hkrati pa imajo poslovna znanja in izkušnje. Pri konceptu poslovnih angelov gre torej za vlaganja, kjer si partnerja delita dobiček, če projekt uspe, ali izgubo, če ta propade. Klub poslovnih angelov, kot oblika zbiranja ponudbe in povpraševanja po kapitalu, od začetka leta 2001 deluje tudi v Sloveniji pod okriljem PCMG. Trenutno je vključenih 21 poslovnih angelov (Vadnjal in Cvirn 2004). V Sloveniji imamo tudi Sekcijo slovenskega tveganega kapitala – SLEVCA. Njen cilj je organizirano delovanje povezovanja skladov tveganega kapitala. S svojim delovanjem želijo okrepiti sodelovanje z Evropskim združenjem za tvegani kapital (EVCA) in v sodelovanje pritegniti tuje sklade tveganega kapitala za investiranje v Sloveniji. Usposabljajo podjetniške svetovalce za pripravo podjetnikov na zunanje investicije. 5- Antibirokratski program Za olajšanje adnimistrativnih postopkov pri ustanavljanju podjetja je bil v novembru 1999 sprožen vladni antibirokratski program "Vse na enem mestu" – VEM. Spletna stran VEM zagotavlja potrebne informacije o pogojih, postopkih in podpornem okolju za potencialne in obstoječe podjetnike. Zainteresiranim subjektom naj bi bilo tako omogočeno, da se vse registrske formalnosti opravijo na enem mestu, in pred enim samim organom oz. instituciji (PCMG, 2004).

49

4.6 Uresničevanje ciljev pospeševanja podjetništva Uresničevanje ciljev zastavljenih v okviru Pospeševalne mreže za malo gospodarstvo, kot jih navaja ministrica za regionalni razvoj Zdenka Kovač (2003), po posameznih področjih je sledeče:

1. Izboljšanje kakovosti, prepoznavnosti in dostopnosti storitev

Izboljšanje je bilo doseženo z usposabljanjem promotorjev in svetovalcev za posamezne ciljne skupine (mladi, ženske, podeželje, lokalni grozdi…) in s projekti mednarodnega usposabljanja in razvitimi modeli prenosa domačih dobrih praks. Z uspešnim uvajanjem vavčerskega sistema se je število uporabnikov svetovalnih storitev in storitev usposabljanja iz vrst podjetnikov, potencialnih podjetnikov in kmetov povečalo za več kot 10-krat. 2. Vzpostavitev učinkovitega informacijskega sistema v podporo razvoju malih in srednje velikih podjetij (MSP) ter spremljanju učinkov spodbud Pomemben korak predstavlja razvoj računalniško podprtega sistema spremljanja uporabnikov različnih programov in spodbud (vavčerji, grozdi, tehnološki parki, podjetniški inkubatorji…). Vzpostavljene so povezave z bazami International trade centra ter z nekaterimi komercialnimi bazami, ki sedaj podjetnikom in svetovalni mreži omogočajo učinkovit dostop do potrebnih informacij. Vzpostavljena je tudi aktivna borza posredovanja informacij o ponudbi in povpraševanju med podjetji. Zasnovan je sistem Vse na enem mestu (VEM), ki bo omogočal nadaljnjo krepitev in pretočnost informacijskega sistema, predvsem pa podjetnikom omogočal dostop do storitev povezanih s poslovanjem na enem mestu. 3. Vzpostavljanje tesnega sodelovanja in koordinacije ciljev, povezanih s pospeševanjem podjetništva v okviru različnih vladnih resorjev Vlada je z namenom koordinacije in usklajenega dodeljevanja spodbud za mala podjetja ustanovila PCMG. Doseženo je uspešno povezovanje različnih izvajalskih ekip na nacionalni in regionalni ravni (mreža LPC, RRA, zavod za zaposlovanje, kmetijska svetovalna služba zbornice…) in bodo še naprej delovali v smeri povečevanja kakovosti in celovitosti razvojnih projektov.

4. Pomoč pri razvoju različnih neprofitnih oblik podjetništva

Ta je eden najmanj uresničenih ciljev. Potrebno se je zavedati pomembnosti neprofitnih oblik podjetništva30 (npr. krajevne skupnosti, mladinske organizacije, klubi, društva, 30 Podjetništvo lahko obravnavamo z vsaj treh vsebinskih vidikov (prim.: Rebernik, Potočan 2002; Rebernik 2002; Rebernik, Repovž 2000): 1.) Pravno je podjetnik vsakdo, ki je lastnik podjetja, 2.) Ekonomsko je podjetnik, kdor razpoložljive poslovne vire uporablja na inovativen način: išče, ustvarja in uporablja nove

50

okolje-varstveniki, poslovna združenja, umetniške in izobraževalne skupine, posamezniki), saj prav te oblike v EU postajajo generatorji novih idej in delovnih mest za posamezne ciljne skupine.

5. Promocija podjetniške kulture temelječe na ustvarjalnem podjetništvu in inovacijah Povečalo se je število informacij in strokovnih brošur, prav tako pa lahko k pozitivnim učinkom prištevamo izjemno razširitev Programa razvoja podjetnosti in ustvarjalnosti mladih, ki je bil izbran za najboljšo evropsko prakso.

6. Razvoj različnih oblik mednarodnega sodelovanja Kovačeva ocenjuje tudi uresničevanje tega cilja kot zelo uspešno, saj je PCMG skozi mnoge iniciative (mreža EIC, twiningi mreže, sodelovanje v iniciativah CEI UNECE, Pakt stabilnsti, Interreg, mednarodne konference…) v dveh letih postal mednarodno prepoznaven in uveljavljen. Mnogi partnerji iz srednje in jugovzhodne Evrope se prihajajo, na priporočilo mednarodnih organizacij, na PCMG učit. PCMG torej ustvarja mednarodni network, ki bo v prihodnjih letih v veliko pomoč pri razvoju in rasti podjetij.

4.7 Sklepi iz 4. poglavja V Sloveniji vlada nizka pozitivna podjetniška kultura, ki jo je potrebno okrepiti in doseči višjo naklonjenost in ugled podjetništvu. Zato je nujno, da se hkrati vzpodbuja podjetnost kot lastnost ljudi in da se ustvari ugodno okolje za razvoj podjetij in podjetništva, pri čemer ima javna politika pomembno vlogo. Sredstva za podporo podjetništva je potrebno pridobivati (tudi) iz virov EU. In kako doseči ustvarjalnost in podjetniško razmišljanje pri ljudeh? Menim, da je potrebno odgovor na to vprašanje iskati v vedi, ki na prvi pogled nima veliko skupnega z ekonomijo – v psihologiji. Ustvarjalno razmišljanje posameznika je namreč potrebno doseči že v njegovem ranem otroštvu – (le) tak posameznik bo odrasel v dovolj kreativno osebnost (bo npr. po zaključenem šolanju sam pridobival nova znanja in spretnosti, in jih znal koristno uporabiti tudi za oblike ekonomskega podjetništva). Če/ker pa ni podjetnost pri odraslih prisotna v zadostni meri, je le-to potrebno »umetno« vzpodbujati in sicer z ukrepi z višjih ravni – z ravni države, to je po a) medijih (televizija, radio, časopisi, tudi internet) in b) sistemu vzgoje in izobraževanja ter c) podpornih institucijah podjetništva (tudi društva in druge oblike druženja, ki jih tvorijo te institucije (npr. PCMG ipd.).

zamisli in druge vire, zato da bi iz njih ustvaril novo korist. 3.) Sociološko in psihološko sta podjetništvo in podjetnost lastnosti, ki ju ljudje imajo (ali pa ne) po naravi in/ali šolanju in/ali izkustvu. Usposabljata in motivirata jih, da postanejo podjetniki vsaj pravno, a morda tudi ekonomsko. V obliki zelo sodobnega managerskega ukvarjanja s čimer koli (lahko tudi s športom, pevskim zborom, gradnjo hiše, izumljanjem itd.) ta lastnost omogoča, da ljudje so podjetniki ekonomsko, ne da so to pravno.

51

Podporne in promocijske aktivnosti podjetništva v Sloveniji, ki jih izvajajo razvojne agencije (regionalne razvojne agencije, lokalni pospeševalni centri, zbornice, ipd.), so s svojo aktivnostjo pripomogle k uresničevanju ciljev pospeševanja podjetništva. Krovna institucija mreže podpornih aktivnosti podjetništva je PCMG, ki je hkrati partner številnih podpornih ustanov v Sloveniji. Pomanjkanje inovativne podjetnosti, s katerim se srečuje cela Slovenija, se kaže tudi po posameznih regijah. In sicer se slabše razvite regije spopadajo z večjim pomanjkanjem inovativne podjetnosti, kot bolj razvite, ki so dosegle višjo stopnjo razvitosti prav zaradi/preko višje inovativne podjetnosti svojih prebivalcev. V nadaljevanju diplomskega dela bom preučila podravsko regijo, njeno podporno okolje razvoja ter strateške usmeritve, ki jih bo regija zasledovala s ciljem doseganja regionalnega razvoja in višjega življenjskega standarda svojih prebivalcev.

52

5 REGIONALNA POLITIKA V PODRAVJU IN NJENO URESNIČEVANJE

5.1 Predstavitev Podravske regije

5.1.1 Predstavitev gospodarskega stanja Podravja

Podravska regija je po številu prebivalcev druga največja statistična regija (na območju regije živi 16,1% slovenskega prebivalstva in z 2170 km2 obsega dobro desetino slovenskega ozemlja) in vključuje v svoje območje kar 34 občin31 (Turnšek 2003). Podravje, še pred dvema desetletjema močna industrijska regija, je postalo eno izmed območij z najresnejšimi gospodarskimi in socialnimi problemi v Sloveniji. Gospodarstvo regije, ki je slonelo na močni industriji in gradbeništvu, sta izguba vzhodnih in južnih trgov ter nenadno zmanjšanje investicij zelo prizadela (Veingerl-Čič 2003). Gospodarstvo regije je povečevalo svojo konkurenčno sposobnost z odpuščanjem delavcev, vrstili so se stečaji velikih, nekdaj uspešnih podjetij (Lužar 2003). Regija je dobila tipične lastnosti starih industrijskih regij: kapital in znanje sta se umaknila, nova vanjo ne pritekata (Veingerl-Čič 2003). Gospodarski zlom v Podravju v začetku devetdesetih je prinesel spremembe predvsem v prestrukturiranju gospodarstva iz industrijskih v storitvene dejavnosti. Sem sodijo pospešena vlaganja v izgradnjo kakovostne turistične infrastrukture in oblikovanje privlačne turistične ponudbe na območju Podravja v preteklih šestih letih (Kac 2003). Z vidika indeksa razvojne ogroženosti, ki je opredeljen v SRRS (2001, 9), je Podravska regija z vrednostjo indeksa 0,816 uvrščena v skupino regij A, torej regij, ki so najbolj razvojno ogrožene. Izračun tega indeksa temelji na uporabi dveh kazalcev: deleža prebivalstva v območjih s posebnimi razvojnimi problemi v okviru regije in sintezne ocene razvojnih možnosti regije. V Prilogi 2 so podani podatki indeksa razvojne ogroženosti za vse slovenske regije. Podravska regija je med najmanj razvitimi in dosega zgolj 57 odstotkov povprečja BDP Evropske unije, medtem ko dosega ljubljanska regija že 91 odstotkov evropskega povprečja. Teoretično bi se lahko v desetih letih pravilne regionalne politike to število približalo 60 odstotkom povprečja EU. Zaradi precej velike razširitve EU je vprašanje, ali bo njena strukturna politika še vedno tako uspešna. Slovenija bo denimo dobila zgolj 19 odstotkov pomoči EU, kot bi je, če se kriteriji ne bi spremenili. Slovenija bo do leta 2006 prejela 405 milijonov evrov. Večina evropske strukturne pomoči - približno 80 odstotkov - bo namenjena prav severovzhodni Sloveniji in bo sicer Pomurska dobila približno 16 odstotkov, podravska največ - 27 odstotkov teh sredstev.

31 Lenart, Benedikt, Sv. Ana, Cerkvenjak, Ormož, Ptuj, Hajdina, Destrnik, Trnovska vas, Sv. Andraž v Slovenskih goricah, Videm, Podlehnik, Slovenska Bistrica, Oplotnica, Pesnica, Kungota, Šentilj, Maribor, Hoče Slivnica, Miklavž na Dravskem polju, Duplek, Rače-Fram, Starše, Ruše, Lovrenc na Pohorju in Selnica ob Dravi.

53

5.1.2 Ocena razvojnih možnosti Podravske regije

Prav tako je v SRRS podana sintezna ocena razvojnih možnosti slovenskih statističnih regij.

Tabela 5: Sintezna ocena razvojnih možnosti slovenskih statističnih regij

Faktorji: Osrednje-slovenska

Obalno-kraška

Gore-njska

Gori-ška

Savinj- ska

JV Slove-nija

Pomur- ska

Notra-njsko- kraška

Podrav-ska

Koro-ška

Sp. Posav-ska

Zasav- ska

1. Splošno družbeno-politično okolje in podoba regije

+ 9 + 8 + 4 - 1 - 3 + 1 - 3 0 - 2 - 2 - 5 - 4

2. Obstoječa gospodarska struktura

in infrastruktura

+ 8 + 3 + 6 + 5 - 5 - 1 - 14 - 5 - 5 - 9 - 9 - 9

3.Človeški faktor + 15 + 9 + 9 + 2 - 6 + 6 - 15 + 1 - 7 + 5 - 10 - 9 4. Kakovost

življenja v regiji + 10 + 4 + 6 - 1 0 -6 - 8 - 5 + 5 - 1 - 5 - 4 5. Dostop do

informacij o tržišču in tehnologiji, organizacija in poslovodenje

+ 7 + 3 + 3 0 + 1 0 0 - 5 + 3 0 - 3 + 2

6. Možnosti za financiranje investicij

+ 6 + 5 - 1 + 5 - 3 + 4 - 3 + 1 - 1 - 2 - 6 - 5

Skupna ocena + 55 + 32 + 27 + 10 - 16 + 4 - 43 - 13 - 7 - 9 - 38 - 29 Rang 1 2 3 4 9 5 12 8 6 7 10 11 Vir: ARR (2001, 33). Po sintezni oceni razvojnih možnosti slovenskih statističnih regij uvrščamo Podravje v šesti rang od dvanajstih, s skupno oceno –7. Faktorje, na podlagi katerih dosega podravska regija tako nizko ceno razvojnih možnosti, bom preučila v naslednjem poglavju.

5.1.3 Ključni problemi podravske regije

Število prebivalcev regije se zmanjšuje, regija je v obdobju od leta 1981 do prve polovice leta 2000 zabeležila največji padec mladega prebivalstva (starega do 14 let). Prebivalstvo regije se stara, delež prebivalstva starejšega od 64 let presega 14% (Lužar 2003). Negativen naravni prirast, ki je bil zabeležen že v letu 1996, se je v letu 2000 še povečal (-623). Nadaljevanje teh trendov vodi v izrazito staranje prebivalstva in ima veliko

54

negativnih posledic na področjih, kot je zdravstveno varstvo, ekonomski razvoj in izobraževanje (Lužar 2003). Prisotno je stalno odseljevanje mladih s podeželja. Po višini BDP na prebivalca se regija po podatkih za leto 1997 in 1999 uvršča na 10. mesto (pred Pomursko in Zasavsko), BDP na prebivalca pa je znašal samo 83% slovenskega povprečja in 57% povprečja EU. Struktura bruto dodane vrednosti podravske regije je zelo podobna tisti za celoto gospodarstvo: glavnino BDP ustvarjajo storitvene dejavnosti (skoraj 60%). Po ekonomski moči, merjeni z bruto osnovo za dohodnino na prebivalca, zaseda regija predzadnje mesto in dosega le 84,6% slovenskega povprečja (MRA 2003, 16). Izobrazbena struktura je bila po popisu (leta 1991 in 1998) delovno sposobnega prebivalstva glede na število let šolanja pod slovenskim povprečjem (MRA 2003, 16). Visoka stopnja registrirane brezposelnosti (najvišja v Sloveniji) je že vrsto let najbolj pereč problem Podravske regije. Stopnja zaposlenosti počasi raste, vendar je delovno aktivnega prebivalstva v podravski regiji le okoli polovica, najmanj med statističnimi regijami. Problem predstavlja tudi strukturna brezposlenost (MRA 2003, 17). Zaradi nadpovprečno visoke stopnje brezposelnosti je celotno območje Podravske regije opredeljeno kot območje s posebnimi razvojnimi problemi. To kaže na izjemno težak socialno-ekonomski položaj te regije. Za podravsko regijo je značilno malo novih in hitro rastočih podjetij (zaostajanje za slovenskim povprečjem in EU), nizka stopnja inovativnosti (dodana vrednost (DV) na zaposlenega je za 29% nižja od slovenskega povprečja), nizka produktivnost (78% slovenskega povprečja) in neustrezna prostorska politika za investitorje (težave pri pridobivanju dovoljenj za gradnje, spremembe namembnosti, cene lokacij) (MRA 2003, 17). Gospodarske družbe zaostajajo za slovenskim povprečjem po vrednosti čistega dobička na zaposlenega (67,4% povprečja v Sloveniji). Regija zaostaja za slovenskim povprečjem tudi po višini plač na zaposlenega (dobrih 90% povprečne plače na zaposlenega v gospodarskih družbah v Sloveniji). Izredno nizka je investicijska intenzivnost gospodarskih družb, saj je delež izdatkov za investicije v sredstvih znašal leta 2000 10,4%, kar je med najnižjimi vrednostmi in skoraj 20% pod slovenskim povprečjem (MRA 2003, 17). Prostorsko neenakomeren demografski in gospodarski razvoj, ki se kaže predvsem s stagnacijo podeželja (višinska in obmejna območja), in regijsko neusklajen prostorski razvoj, brez jasne trajnostne usmeritve oz. prostorske zasnove, so še dodatni dejavniki, ki otežujejo razvoj Podravja (MRA 2003, 17). V kmetijstvu je prisotna nizka stopnja informiranosti in usposobljenosti kmetovalcev, kažejo se potrebe po pridelovalni specializaciji in tržni usmerjenosti. Nekonkurenčnost kmetijstva še dodatno povečujejo pomanjkanje kapitala za zagon dejavnosti na podeželju in premalo pomoči posameznikom, ki želijo ohranjati kulturno krajino, uvajati nove izdelke ali storitve na podeželju. Problem pa predstavlja tudi pomanjkanje znanja in izkušenj za trženje kmetijskih pridelkov, izdelkov, storitev (neorganiziranost odkupa in prodaje pridelkov, proizvedenih na kmetijah) (MRA 2003, 17).

55

Turizem se srečuje z nezadostno povezanostjo ponudnikov in drugih subjektov (gospodarstvo, kultura, znanost, šolstvo,…) in s preslabo tržno usmerjenostjo. Pomanjkljivost predstavlja tudi prenizka skupna promocija ter trženje ponudbe turističnega Podravja (MRA 2003, 17).

5.1.4 Podravje kot območje s posebnimi razvojnimi problemi

V okviru območij s posebnimi razvojnimi problemi ločimo tri tipe (MRA 2003, 17):

• Ekonomsko šibka območja (območja občin, ki so v letu 1997 dosegla največ 80% bruto osnove za dohodnino na prebivalca glede na državno povprečje, ali pa se je število prebivalstva v obdobju od 1991 do 1999 zmanjšalo tako, da znaša indeks rasti prebivalstva manj kot 96)

• območja s strukturnimi problemi in visoko brezposelnostjo so občine, kjer stopnja registrirane brezposlenosti v prvem polletju 1999 za več kot 20% presegala državo povprečje, območja s strukturnimi problemi pa so občine, kjer je delež delovno aktivnega prebivalstva v kmetijstvu od skupnega prebivalstva za več kot 20% presegal državno povprečje,

• razvojno omejevana območja in območja z omejenimi dejavniki so občine na meji s sosednjo državo, če leži več kot polovica občine v 10 km obmejnem pasu in če je število prebivalstva v občini upadlo v letih 1991-1999, tako da znaša indeks rasti prebivalstva manj kot 96.

Podatki po občinah statistične regije Podravje kažejo (MRA 2003, 18):

• Večina občin Podravja (razen obeh mestnih in nekaj primestnih) je opredeljenih kot ekonomsko šibka območja, ki pa se med seboj razlikujejo: v UE Ptuj in UE Lenart nadpovprečno stopnjo registrirane brezposlenosti spremlja nadpovprečen delež kmečkega prebivalstva, medtem ko je v občinah Konzorcija za razvojne naloge delež kmečkega prebivalstva nizek in so razvojni problemi povezani s strukturnimi problemi poslovnega sektorja (predelovalne dejavnosti, gradbeništvo, storitve, ipd.).

• Stopnja brezposelnosti je v nekaterih občinah veliko višja od regijskega povprečja (npr.: v občini Destrnik znaša 20,4%, v občini Juršinci 20,6, v občini Podlehnik 21,3%, v občini Ptuj 19,7%, kar predstavlja za 40,8% višjo stopnjo brezposelnosti od slovenskega povprečja, v občini Zavrč pa je stopnja brezposelnosti višja od slovenskega povprečja kar za 74,3% (znaša 24,4%)).

• Osnova za dohodnino je v nekaterih občinah skoraj za polovico manjša od regijskega povprečja (območje Slovenskih Goric in Haloz) in znaša manj kot 40% državnega povprečja.

• Večina občin je uvrščena med razvojno omejevana območja, nekatera zaradi narave, druga imajo omejene možnosti za kmetijsko dejavnost, območja ob meji s Hrvaško so razvojno omejena zaradi bližine meje.

Razvojne oblike po posameznih subregionalnih območjih zelo otežujejo uporabo uniformiranih oblik pospeševanja razvoja. Veliki razvojni zaostanki in specifični problemi

56

majhnih občin se v povprečnih kazalcih statistične regije Podravja preprosto izgubijo. Zato bo pospeševanje razvoja potekalo na subregionalni ravni.

5.2 Podporno okolje pospeševanja regionalnega razvoja Podravja

Pospeševanje regionalnega razvoja je možno dosegati s povezanostjo partnerjev, ki so po posameznih nivojih (so)odgovorni za pospeševanje razvoja, torej na lokalni, regionalni in nacionalni kot tudi mednarodni ravni. Vsaka od navedenih ravni je enako pomembna za razvoj gospodarstva, katerega gonilna sila je podjetništvo.

5.2.1 Razvojne institucije Podravja, ki skrbe za regionalni razvoj

V statistični regiji Podravje deluje več razvojnih organizacij, ki pokrivajo območja ene ali več občin znotraj statistične regije (Sovič 2002):

a) Konzorcij za razvojne naloge Podravja Konzorcij za razvojne naloge je bil vzpostavljen Podravja leta 2000. Konzorcij predstavlja razvojno partnerstvo petnajstih občin (približno 72% vsega prebivalstva statistične regije), ki skupaj s predstavniki delodajalcev in zaposlenih načrtuje in spremlja pripravo in izvajanje razvojnih projektov za skupne razvojne naloge in spodbujanje skladnega regionalnega razvoja. Konzorcij vodi Mestna občina Maribor (EIM 2004). Člani Konzorcija so tudi: Obrtna zbornica Slovenije – Območna zbornica Maribor, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije – Območna organizacija Podravje in Zavod RS za zaposlovanje – Območna služba Maribor. V okviru Konzorcija se že sedaj izvajajo naslednji regijski projekti: Sklad za razvoj in usposabljanje človeških virov, Regijski sklad dela Podravje, Garancijska shema z Regionalnim pospeševalnim centrom in projekt EU-REGIJA. Za omenjene projekte je EIM d.o.o. od države in EU že pridobil dodatna sredstva. Prav tako ima EIM d.o.o. že sklenjen sporazum o sodelovanju z Institutom za ekološki inženiring (za področje ekologije) in Zavodom za urbanizem (za področje razvoja okolja in urbanizem).

b) ZRS Bistra Ptuj Območje petnajstih ptujskih in štiri lenarške občine, skupaj 19 občin, kjer živi 27,17% vsega prebivalstva statistične regije, »pokriva« ZRS Bistra Ptuj.

57

V Podravju deluje (leto 2004) šest razvojnih institucij, ki so leta 2000 podpisale, “Partnersko pogodbo o sodelovanju in delitvi dela pri načrtovanju in spodbujanju regionalnega razvoja ter pripravi in izvajanju razvojnih projektov na območju statistične regije Podravje”. To so naslednje razvojne organizacije: 1. Javni zavod Znanstvenoraziskovalno središče BISTRA Ptuj 2. Javni zavod Mariborska razvojna agencija 3. Ekonomski institut Maribor, d.o.o. 4. Javni zavod Razvojno informacijski center Slovenska Bistrica 5. HALO Lokalna razvojna agencija, d.o.o. 6. Štajerski tehnološki park, d.o.o.. V okviru mrežne organiziranosti šestih razvojnih institucij Podravja so kot nosilno organizacijo pooblastili EIM d.o.o. za celotno plansko obdobje do leta 2006.

5.2.2 Razvojne institucije Podravja, ki skrbe za razvoj na lokalnem nivoju

Z namenom večje povezanosti partnerjev, ki so na lokalnem nivoju odgovorni in sposobni za pospeševanje razvoja, je Vlada RS je v letu 1996 začela s projektom "Lokalna organiziranost pospeševalne mreže za malo gospodarstvo". Namen projekta je povezovanje vseh potencialov za spodbujanje podjetništva in zaposlovanja v okviru posameznih pospeševalnih centrov, ki bodo zagotovili organiziran razvoj v celotni občini (MRA 2004). Osnovni cilji projekta postavitve lokalnih centrov - LPC so (MRA 2004):

• organiziranje znanja in kapitala na lokalnem nivoju; • povezovanje lokalnih nacionalnih programov in virov financiranja; • celovitost, višja kvaliteta in boljša dostopnost lokalnih skupnosti do različnih virov

financiranja; • podjetnikom zagotoviti kvalitetne storitve (enostavno in hitro); • izkoristiti in učinkovito organizirati vse razpoložljive kadrovske, finančne in druge

potenciale za razvoj občine; • aktivno sodelovanje vseh partnerjev pri nastajanju lokalnih programov; • povečati sredstva za razvoj malega gospodarstva; • omogočiti vpliv podjetnikov na izvajanje programov in decentralizirati izvajanje

posameznih nalog na področju malega gospodarstva; • sistematično spremljanje učinkov projektov in posameznih programov.

Lokalna razvojna koalicija pomeni povezanost partnerjev, ki so na lokalnem nivoju odgovorni in sposobni za pospeševanje razvoja. Koalicija obvezno vključuje: občine, obrtne / gospodarske zbornice, gospodarska interesna združenja podjetnikov, enote RZZ, kmetijsko pospeševalna služba, ter večino članov pospeševalne mreže za malo gospodarstvo. Zaželeni člani pa so tudi enote drugih javnih služb in različne organizacije in posamezniki s področja načrtovanja, svetovanja in izobraževanja.

58

Lokalna razvojna koalicija vzpostavi lokalni pospeševalni center, ki zagotavlja vzpostavljanje, organizacijo, koordinacijo, usmerjanje in izvajanje naslednjih razvojno pospeševalnih funkcij:

• razvojno načrtovanje; • poslovne storitve malemu in srednjemu gospodarstvu; • aktiviranje in razvoj kadrovskih in finančnih potencialov; • promocija in trženje produktov.

Na območju statistične regije Podravje je bilo oblikovanih več lokalnih razvojnih koalicij, ki so v fazi preoblikovanja v lokalne pospeševalne centre: LRK Maribor (Mariborska razvojna agencija), LRK Slovenska Bistrica, LPC-7 (Štajerski tehnološki park d.o.o.), LPC Lenart, LPC Ptuj, LPC Haloze (Halo d.o.o.) (MRA 2004).

5.3 Prioritetna razvojna področja in strateške usmerite Podravja Katera so prioritetna razvojna področja podravske regije razberemo, lahko razberemo iz sintezne ocene razvojnih možnosti statističnih regij. (Glej Tabelo 5, na strani 46.) Z oceno –7 je ocenjena razvojna možnost regije glede človeškega faktorja, z oceno –5 pa glede faktorjev obstoječe gospodarske strukture in infrastrukture. Pozornost zahtevajo prav vsi faktorji, ki vplivajo na razvojne možnosti regije, vendar se bom, zaradi omejenega obsega diplomskega dela, omejila le na ta dva in skupaj z njima predstavila tudi strategije za izboljšanje teh dveh razvojnih področij.

5.3.1 Človeški viri in socialni razvoj

Razvoj človeških virov in socialni razvoj bo potekal v okviru naslednjih glavnih programov (MRA 2003, 36):

• povečanje zaposljivosti prebivalstva in življenjsko učenje, • razvoj lokalnega trga dela, • povečanje konkurenčnosti gospodarstva in zaposlenih, • krepitev podpornega okolja za udejanjanje strategije razvoja človeških virov v

Podravju, • dvig kakovosti življenja v regiji.

Glavni program 1: povečanje zaposljivosti prebivalstva in življenjsko učenje Za zagotovitev trdnejše integracije učenja v življenje odraslih v regiji je potrebno izboljšati dostopnost programov izobraževanja ter programe tako finančno kot lokacijsko približati uporabnikom. Vseživljenjsko učenje bi moralo vsebovati tudi vzpodbujanje podjetnosti in inovativnosti prebivalcev, s čimer bi se ta na novo pridobljena znanja in usposobljenosti znali tudi prodati/tržiti, česar je še premalo.

59

O nujnosti vseživljenjskega učenja je potrebno prepričati večinsko prebivalstvo, ki imajo zelo visok delež kmečkega in brezposelnega prebivalstva ter nizko izobrazbeno strukturo (in zaradi tega zahteva lastno strategijo za uveljavitev vseživljenjskega učenja), ki pa se konferenc, okroglih miz, ipd. ne udeležujejo. Do te populacije je potrebno priti z drugimi mediji, ki so tej ciljni skupini bližji, in jim ne predstavljajo odpora že same po sebi, kot so (MRA, EIM, ZRS Bistra 2003, 39): televizija (nacionalna in lokalna), z izobraževalnim programom, radijske postaje, lokalni časopisi, sestanki občinskih in vaških skupnosti; okrogle mize, konference pa bodo verjetno dosegle udeležbo le v primeru, da bodo ljudi vabili domača društva. Potrebno se je zavedati mentalitetete32 ciljne skupine (področje UE Ptuj in Lenart) in jim podati želeno sporočilo na način, da ga bodo razumeli, se z njim poistovetili ter mu sledili. Izboljšanje položaja mladih na trgu dela (MRA 2003, 39): To bomo dosegli s pospešenim uvajanjem: podjetniških krožkov v šolah, motivacijskih delavnic za mlade, študentskih iger, učnih podjetij, itd.. Glavni program 2: razvoj lokalnega trga dela Nova delovna mesta v Podravju prepočasi nadomeščajo izgubo delovnih mest, do katere je prišlo v tranzicijskem procesu, zato je potrebno pospešiti razvoj podpornega okolja, razviti fleksibilne oblike dela in pospešiti zaposlovanje v okviru novih, fleksibilnih oblik dela (delo na domu, delo na daljavo, e-delo, osebno dopolnilno delo, dopolnilne dejavnosti na podeželju, itd.). Z razvojem podpornega okolja, ki bo zagotavljalo pospešeno oblikovanje novih dejavnosti, v okviru dopolnilnih dejavnosti na podeželju in v okviru osebnega dopolnilnega dela ter s podporo obstoječih je potrebno zagotavljati odpiranje novih delovnih mest. Te aktivnosti je potrebno povezati z ukrepi, ki so opredeljeni v okviru ostalih prednostnih področjih, predvsem s turizmom, ohranjanjem kulturne in naravne dediščine, kmetijstvom in gospodarstvom v segmentu spodbujanja podjetništva in razvoja podeželja. Skladen razvoj znotraj regije bo dosežen s krepitvijo lokalnih svetovalnih mrež ter uvajanjem lokalnih razvojnih partnerstev pri zagotavljanju trajnostnega razvoja in kreiranju delovnih mest v okviru lokalnih zaposlitvenih iniciativ. Tudi pri tem ukrepu se lahko dosežejo učinki le ob povezovanju z ukrepi na področju gospodarstva, ki se nanašajo na spodbujanje podjetništva, kmetijstva, turizma in ohranjanje kulturne dediščine.

Glavni program 3: povečanje konkurenčnosti gospodarstva in zaposlenih Povečanje konkurenčnosti gospodarstva je odvisno predvsem od povečanja vlaganj v razvoj virov človeških sposobnosti. Med temeljne gospodarske probleme v Podravju sodijo nizka stopnja dodane vrednosti na zaposlenega (nizka stopnja inovativnosti), nizka produktivnost in dobičkonosnost. Z namenom pospešenih vlaganj v razvoj človeških virov v podjetjih je potrebno v regiji zagotoviti sistematično združevanje lokalnih, nacionalnih in

32 Večinoma neizobraženi ljudje, ki večinoma niso več v rosnih letih, ki so nezaupljivi in najbolj zaupajo svojim izkušnjam, so zadržani do novega; še nižja stopnja inovativnosti in podjetnosti kot drugje v Podravju, ki je kot regija na samem dnu.

60

evropskih virov ter sredstev podjetij, ki bodo omogočili kritično maso sredstev za načrtna in učinkovita vlaganja v razvoj človeških virov v podjetjih. V kmetijstvu zaznavamo slabo izobrazbeno strukturo gospodarjev kmetij (90% gospodarjev kmetij je brez kmetijske izobrazbe), kar močno znižuje konkurenčno sposobnost kmetijstva v regiji. Zaznati je nepovezanost strokovnih organizacij in uporabnikov pri načrtovanju programov izobraževanja in usposabljanja ter pomanjkanje programov neformalnega izobraževanja. S sodelovanjem izobraževalnih organizacij in gospodarstva je potrebno to nepovezanost odpraviti. Glavni program 4: krepitev podpornega okolja za udejanjanje strategije razvoja človeških virov v Podravju. V Podravju je kljub nekaterim izboljšavam (npr. Sklad za razvoj in usposabljanje razvoja človeških virov in zaposlovanj« (SRUČV) in Regionalni sklad dela Podravje (RSDP)) še vedno zaznati neusklajenost in nepovezanost podpornega okolja za spodbujanje razvoja virov človeških sposobnosti in zaposlovanja. Zaznati je razdrobljenost informacij, ki se tičejo področja razvoja virov človeških sposobnosti in zaposlovanja (o programih, svetovanju, možnostih financiranja,…). Kljub razvejani ponudbi programov in mreži izobraževalnih organizacij je pri le-teh zaznati pomanjkanje kapacitet in sposobnosti za učinkovito ugotavljanje konkretnih potreb uporabnikov (posameznikov in podjetij) in odsotnost spremljanja učinkov programov in uvajanja sodobnih pristopov k izobraževanju. Pomanjkanje znanj in usposobljenosti za razvojno načrtovanje in razvoj projektov, ki so povezani s področjem razvoja razvoja virov človeških sposobnosti, se kaže v nižjih sposobnostih črpanja sredstev za izvajanje projektov. Glavni program 5: dvig kakovosti življenja v regiji Visoko kvaliteto bivanja je potrebno zagotoviti na vseh področjih življenja – zdravstvenem, socialnem, kulturnem in športnem. Razvoj kulturne in športne dejavnosti bo doprinesel k izboljšanju življenjskih pogojev in ustvarjanju prijaznega okolja za naseljevanje in delo ter h krepitvi regionalne identitete prebivalstva.

5.3.2 Gospodarstvo

Razvoj gospodarstva bo potekal v okviru naslednjih glavnih programov (MRA, EIM, ZRS Bistra 2003, 53):

• Izboljšanje gospodarske strukture Podravja in pospeševanje podjetništva • Povečanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja • Mreženje in internacionalizacija podjetij (ta tema presega vsebinske okvirje mojega

diplomskega dela, zato je na tem mestu ne bom preučila)

61

Glavni program 1: izboljšanje gospodarske strukture Podravja in pospeševanje podjetništva V gospodarstvu Podravja je velik delež podjetij in zaposlenih v tradicionalnih panogah z nizko dodano vrednostjo (tekstil, kovinska industrija). Premalo je novih podjetij, zlasti v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo. Prepočasna je tudi rast malih podjetij, katerim primanjkuje lastnih virov za razvoj, kar je eden od razlogov za težji dostop do tujih virov. Velika večina podjetnikov posluje na omejenem trgu (lokalni trg, Slovenija). Male družbe in s.p. imajo dokaj negativen odnos do medpodjetniškega povezovanja in sodelovanja (nezaupljivost, ne vidijo koristi). Izobrazbena struktura podjetnikov, ki ustanavljajo nova podjetja, je neustrezna (premalo univerzitetno izobraženih, zlasti iz tehničnih znanosti, veliko več podjetnikov ima srednjo – poklicno izobrazbo, zlasti podjetniki, ki so se samozaposlili zaradi nuje). To pomeni, da se podjetniki že na startu usmerjajo v dejavnosti z nizko dodano vrednostjo, v storitve, ki se plasirajo na lokalne trge (trgovina, nepremičnine, tudi obrtne storitve…), in imajo negativen odnos do pridobivanja dodatnega znanja (nepotrebno), do rasti in do internacionalizacije. Stanje pri institucijah poslovnega podpornega okolja Predvsem je opazen splošno negativen odnos podjetnikov do strokovnih podpornih storitev (značilno tudi za EU). Organiziranost strokovnih podpornih storitev se izboljšuje (npr. »vavčerski« sistem), narašča tudi kakovost poslovnih storitev, vendar pa je dejavnost neposredno povezana z razvojem povpraševanja, ki očitno zaostaja za potrebami po strokovni podpori. V okviru poslovnih podpornih storitev (kljub aktivnosti zbornic) primanjkuje informacij o potencialnih trgih v zvezi s prepoznavanjem podjetniških priložnosti. Dostop do finančnih sredstev Finančnih instrumentov za nova podjetja (semenski kapital, mikrokrediti, financiranje razvoja) v regiji ni, ali pa so za večino novo nastajajočih podjetij težko dostopna (nedosegljiva). Med finančnimi institucijami je – enako kot povsod v Sloveniji – opazen neustrezen odnos do malih podjetij in njihovih finančnih potreb. Državna – nacionalna podpora je ocenjena kot preveč komplicirana, nestalna, nepregledna, postopki za pridobitev javnih sredstev pa so glede na koristi ocenjeni kot nesorazmerno zahtevni. Bančni krediti so ocenjeni kot še vedno predragi, problem jamčenja se je začel reševati z Garancijskimi shemami. Upravno – adnimistrativno okolje Odnos javne uprave do podjetništva je splošno še vedno ocenjen kot nepodporen. Postopki pri zagotavljanju poslovnih prostorov in lokacij za začetek in širitev dejavnosti so ocenjeni kot komplicirani, dolgotrajni in dragi. Postopki registracije podjetij (sodišča) se izboljšujejo, vendar so še vedno predolgotrajni.

62

V Podravju je še vedno negativen splošni odnos do (zasebnega) podjetništva, kot pozitiven. Z izvajanjem ukrepov v okviru glavnega programa bodo doseženi naslednji operativni cilji:

• izboljšanje strukture podjetniškega sektorja po dejavnostih in velikosti podjetij, • izboljšanje stanja pri institucijah poslovnega podpornega okolja: izpopolnjene in

kakovostne storitve, prilagojene potrebam novonastajajočih podjetij in MSP po dostopnih cenah,

• izboljšan dostop do finančnih sredstev za naložbe za novonastajajoča in mala podjetja,

• izboljšano upravno-administrativno okolje na ravni upravnih enot in lokalnih skupnosti,

• izboljšan splošni odnos okolja do podjetništva. Strategije za udejanjanje Struktura podjetniškega sektorja se bo spremenila v smeri zmanjšanja deleža podjetij in zaposlenih v tradicionalnih panogah z nizko dodano vrednostjo (tekstil, kovinska industrija) in povečanja števila novih podjetij nasploh, zlasti pa v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo. Izboljšanje strukture podjetniškega sektorja bomo dosegli z naslednjimi ukrepi (MRA, EIM, ZRS Bistra 2003, 53): 1.) Regijski program ukrepov za spodbujanje nastajanja novih malih podjetij, zlasti v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo, in povečanja števila podjetij, ki jih ustanavljajo univerzitetno izobraženi podjetniki. Pomemben del programa za spodbujanje nastajanja novih in malih podjetij, ki bo komplementaren državnemu programu spodbujanja podjetništva in prilagojen potrebam posameznih lokalnih območij, je decentralizaicja spodbujevalnih ukrepov. Ta mora zagotoviti ustrezne ukrepe za posamezna območja in približanje storitev uporabnikom ter organiziranje za vzpodbujanje podjetništva na lokalnih ravneh: vzpostavitev in delovanje lokalnih razvojnih partnerstev za identifikacijo in angažiranje lokalnih razvojnih potencialov (ljudi, materialnih in finančnih sredstev) za spodbujanje razvoja MSP. Za program je treba zagotoviti ustrezna sredstva iz lokalnih virov, na podlagi katerih bodo nosilci kandidirali za pridobitev sredstev iz državnih in evropskih virov. 2.) Razvoj podjetniške strokovne podporne infrastrukture – izboljšanje stanja pri institucijah podpornega okolja Ukrepi so osredotočeni na izpopolnjevanje in kakovostno rast strokovnih podpornih storitev, ki morajo biti prilagojene potrebam novonastajajočih podjetij in MSP, približane uporabnikom, ustrezno promovirane in na voljo po dostopnih cenah. Nosilci podpornih storitev so gospodarske zbornice, lokalne skupnosti z mrežo lokalnih pospeševalnih centrov, RPC oz. RRA v sodelovanju s svetovalnimi in strokovnimi organizacijami in posamezniki v podjetniškem sektorju. Zelo pomembna naloga je izboljšanje odnosa podjetnikov do strokovnih podpornih storitev, ki jo bo treba doseči z osveščanjem, promocijo, kakovostjo storitev in javnimi spodbudami (dostopne cene). Podporne storitve za novonastajajoča podjetja morajo

63

vključevati zagotavljanje informacij o potencialnih trgih in potencialnih podjetniških priložnostih, zagotavljanju pomoči pri prepoznavanju in realizaciji podjetniških priložnosti, zlasti v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo. 3.) izboljšan dostop do finančnih sredstev za naložbe za novonastajajoča in mala podjetja Ukrep je osredotočen na povečanje raznolikosti finančnih instrumentov, prilagojenih potrebam novih podjetij ter razvoj in uporabo finančnih instrumentov za nastajanje novih podetij in hitrejšo rast MSP (semenski kapital, mikrokrediti, večanje obsega garancijskega potenciala), pri čemer je smiselno kombinirati javna (državna in lokalna) sredstva za razvoj in zagon finančnih instrumentov. Dostop do finančnih instrumentov je treba zagotoviti za celotno območje regije. 4.) izboljšano upravno-administrativno okolje, upravni postopki in lokacije za podjetništvo Izboljšanje upravno-administrativnega okolja je v veliki meri naloga nacionalnih institucij (Antibirokratski program), katerega administrativni postopki tečejo na lokalni ravni in v okviru EU. Oblikovanje projekta »antibirokratskega programa« na lokalni ravni bo imelo namen vzpostaviti podporni odnos javne uprave do podjetništva na lokalni ravni, poenostaviti in skrajšati postopke za zagotavljanje poslovnih prostorov in lokacij (kolikor so v pristojnosti lokalnih skupnosti). Zagotavljanje prostorov in lokacij za dejavnosti novonastajajočih podjetij ter širitev poslovanja obstoječih industrijskih in poslovno-obrtnih con je eden pomembnejših projektov. 5.) izboljšan splošni odnos okolja do podjetništva Splošen odnos javnosti do (zasebnega) podjetništva je potrebno postopno spremeniti pri vseh ciljnih skupinah. Ukrepi vključujejo usposabljanje, ki bo vključeno v področje »Razvoj človeških virov«, razen tega pa še promocijo podjetništva, pomena njegovega prispevka k razvoju gospodarstva v regiji, zaposlovanju in blaginji prebivalstva (mediji, lokalna partnerstva, nagrade in priznanja lokalne skupnosti za podjetniške uspehe, itd.) Glavni program 2: povečanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja (razvoj in inovacije, uporaba znanja) V Podravju je velik delež večjih in srednjevelikih podjetij v tradicionalnih panogah z nizko dodano vrednostjo (tekstil, kovinske industrija) in nizko izkoriščenostjo proizvodnih resursov, kar se odraža v nizki produktivnosti in slabih poslovnih rezultatih (MRA, EIM, ZRS Bistra 2003, 57). To ima za posledico pomanjkanje lastnih sredstev za razvoj, otežen dostop do tujih virov (bančni krediti – bonitete) in hkrati podjetja niso zanimiva za tuja vlaganja. S podobnimi problemi se srečujejo tudi mala podjetja, katerih prav tako veliko posluje v panogah z nizko dodano vrednostjo. Pomanjkanje lastnih virov in zunanjih naložb pomeni otežen dostop do novih tehnologij in nezmožnost tehnološke prenove, ki bi lahko pospešila ustvarjanje višje dodane vrednosti. Zaradi pomanjkanja sredstev za financiranje lastnega razvoja (kadri, oprema, znanje) je

64

oteženo tudi nastajanje invencij in izboljšav v podjetjih. Hkrati pa je čutiti pomanjkanje sodelovanja podjetij z Univerzo in drugimi razvojnimi organizacijami. Državne (javne) spodbude za področje tehnološkega razvoja so podjetjem težko dostopne, ker jim primanjkuje usposobljenih ljudi, za pripravo projektov, državnim spodbudam očitajo tudi nepreglednost in nestalnost in komplicirane postopke za dostop do njih. Ukrepi za povečanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja so:

• regijski (pod)program ukrepov za spodbujanje tehnološke prenove podjetniškega sektorja in pripravo projektov (za vzpostavitev ustrezne organiziranosti podjetij za izvajanje raziskovalnega dela ter sodelovanje z Univerzo in drugimi razvojnimi organizacijami (krepitev razvojnih oddelkov za prenos in uporabo prenesenega znanja);

• spodbujanje prenosa in uporabe znanja na podjetniški strani preko institucij za prenos znanja (svetovalci, tehnološki centri);

• spodbujanje vključevanja mladih strokovnjakov v podjetništvo in zaposlovanje v MSP – ukrepi so namenjeni lažjemu prehodu predvsem mladih raziskovalcev iz Univerze in drugih razvojnih organizacij v gospodarstvo.

Za uspešno doseganje zastavljenih ciljev regionalnega razvoja je potrebno harmonično delovanje vseh podpornih institucij razvoja. Zavedati se moramo, da je potrebno zastavljene cilje čim hitreje doseči. Podjetništvu prijazno okolje bo pripomoglo k doseganju višje konkurenčnosti slovenskih podjetij na skupnem evropskem trgu.

65

6. SKLEP Regionalna politika je pomembno področje delovanja držav članic EU. Unija zanjo nameni dobro tretjino proračunskih sredstev. Z regionalno politiko, ki jo izvaja s strukturnimi skladi in kohezijskim skladom, blaži velike razvojne razlike med posameznimi regijami, da bi dosegala konkurenčno sposobnost gospodarstva napram ZDA, Japonski in drugim azijskim državam. Regionalna politika temelji na solidarnosti in obveznem ekonomskem interesu. Razvoj (posameznih) regij EU je nujen/potreben pogoj za povečanje konkurenčnosti EU kot celote. Slovenija je z vstopom v EU je povzela smernice evropske regionalne politike ter vzpostavila ustrezne podporne instrumente regionalnega razvoja – institucije in razvojne dokumente (npr. Enotni programski dokument). Preko oz. na podlagi teh je Sloveniji omogočeno črpanje sredstev za projekte/programe, ki izhajajo iz strategije regionalne politike EU. Dejanski prilivi sredstev strukturne politike so odvisni predvsem od absorbcijske33 sposobnosti gospodarstva (uspešnosti črpanja sredstev) in so običajno manjši34 od alokacij, ki jih Evropska komisija nameni posameznim državam članicam. Za omenjene projekte/programe je potrebno zagotoviti ustrezno sofinanciranje iz virov Slovenije. Za uspešen gospodarski razvoj Slovenije in za njeno uspešno regionalno politiko (na nacionalni ravni) je nujno uspešno delovanje posameznih regionalnih politik. Kot odziv na pomanjkljivosti regionalne politike se pojavljajo podporne storitve za podjetništvo. Koliko sredstev iz evropskih virov za podporo in razvoj podjetništva bo Slovenija dejansko pridobila, je odvisno od usposobljenosti slovenskih podpornih institucij in državne uprave ter od kakovosti programov/projektov, s katerimi bomo kandidirali za omenjena sredstva. Regionalna politika v Sloveniji je novost, ki je ne moremo uvesti v prakso le z institucionalnimi ukrepi. Je kompleksna celota, ki zahteva usklajeno oz. harmonično delovanje, vseh podpornih institucij, tako med in po ravneh (lokalna, regionalna, nacionalna, evropska) kot tudi med in po področjih (sektorskih politikah). Slovenija je mlada država, ki je z razglasitvijo svoje politične in ekonomske samostojnosti prešla s planskega v tržno gospodarstvo. Kljub uvedbi tržnega gospodarstva, pred nekaj leti, se moramo zavedati, da je Slovenija še vedno država v tranziciji. Kajti, šele ko bomo ljudje/državljani razmišljali dovolj tržno/podjetno bomo lahko govorili o Sloveniji kot tržnem gospodarstvu. Do tedaj pa se je potrebno zavedati, da smo ekonomija v tranziciji in da morajo biti temu prilagojene aktivnosti podporne institucij razvoja. Njihove aktivnosti morajo biti predvsem vzpodbujevalne, torej vzpodbujati k podjetnosti, podjetniškemu razmišljanju, k inovativnosti in drugačni koristni uporabi ustvarjalnosti ter razvoju ustvarjalnosti nasploh. 33 Absorbcijska sposobnost je opredeljena kot razmerje med dejanskimi plačili sredstev namenjenih novim čanicam in obveznostmi za plačila. 34 Po scenariju Agende 2000 naj bi ti predstavljali od 64% celotne alokacije sredstev v prvem letu članstva, pa vse do 81% v četrtem letu članstva.

66

Nizko pozitivno podjetniško kulturo, ki vlada v Sloveniji, je potrebno inovirati ter doseči višjo naklonjenost in ugled podjetništvu. Zato je nujno, da se hkrati vzpodbuja podjetnost kot lastnost ljudi in da se ustvari ugodno okolje za razvoj podjetij in podjetništva, pri čemer ima javna politika pomembno vlogo. Čeprav je vloga države v tržnem gospodarstvu načelno močno zmanjšana, je država s svojimi institucijami tista ključna determinanta, ki je v občutljivem obdobju tranzicije s svojimi instrumenti odgovorna za uspešnost prehoda v tržno ekonomijo. Važna je njena usmeritev, ki ne sme več podpirati lažne solidarnosti in rutinerstva. Slovenija se, kot je značilno za tranzicijske dežele, srečuje s pomanjkanjem ljudi z dovolj inovativne podjetnosti. Pomanjkanje inovativne podjetnosti se kaže tudi po posameznih regijah, in sicer se slabše razvite regije bolj spopadajo z večjim pomanjkanjem inovativne podjetnosti, kot tiste bolj razvite, ki so dosegle višjo stopnjo razvitosti prav zaradi/z pritegovanjem inovativne podjetnosti svojih prebivalcev. Regionalna politika deluje po načelu »od spodaj navzgor«, kar pomeni, da morajo prihajati vzpodbude za razvoj od spodaj, torej od prebivalcev regije. Toda kaj se zgodi z razvojem takrat, če je v regiji (oz. v nekem lokalnem okolju) premalo dovolj ustvarjalnih ljudi, ki bi predlagali usmeritve razvoja? Kolikor večje je pomanjkanje podjetniškega razmišljanja/inovativnosti, toliko intenzivnejša bi morala biti, sedaj v tranziciji, vloga pospeševanja podpornih institucij. Tako bomo lažje uspeli ublažiti razkorak v gospodarski razvitosti, dohiteli razvite evropske države ter postali konkurenčna ekonomija.

67

7 POVZETEK Regionalna politika je pomembno področje delovanja držav članic EU. Slovenija je z vstopom v EU je povzela smernice evropske regionalne politike ter vzpostavila ustrezne podporne instrumente regionalnega razvoja. Kot odziv na pomanjkljivosti regionalne politike se pojavljajo podporne storitve za podjetništvo. Slovenija se, kot je značilno za tranzicijske dežele, srečuje s pomanjkanjem ljudi, z dovolj inovativne podjetnosti, kar se kaže tudi po posameznih regijah. In sicer se slabše razvite regije spopadajo z večjim pomanjkanjem inovativne podjetnosti, kot tiste bolj razvite, ki so dosegle višjo stopnjo razvitosti prav zaradi/preko inovativne podjetnosti svojih prebivalcev. Kolikor večje je pomanjkanje podjetniškega razmišljanja/inovativnosti, toliko intenzivnejša bi morala biti, sedaj v tranziciji, vloga pospeševanja podpornih institucij. Tako bomo lažje uspeli ublažiti razkorak v gospodarski razvitosti in dohiteli razvite evropske države ter postali razvita konkurenčno sposobna ekonomija. Ključne besede: institucije regionalnega razvoja Slovenije, instrumenti regionalne politike EU, podporno okolje za podjetništvo, razvojna področja Podravja, razvojne institucije Podravja, razvojni dokumenti, regionalna politika EU, regionalna politika v Podravju, regionalna politika v Sloveniji, regionalni razvoj Slovenije, strukturni skladi in kohezijski sklad.

68

8 ABSTRACT Regional politics is an important working area in EU countries. As Slovenia entered the EU she resumed guidelines for European regional politics and set up adequate implements of regional development. Support services for companies are appearing in response to imperfection in regional politics. Slovenia has encountered shortage of innovative and enterprising people. The lack of innovative enterprising attributes is also present in individual regions, namely in less developed regions, where there is a larger shortage of innovative enterprising, then the in more developed regions, which reached a higher level of progress because of innovative enterprising attribute of their residents. The greater lack of enterprising reflection then there should be a more intensive, now in transit, role of advancesupport institutes. This is how we will successfully alleviate a step to economical development and catch up with developed European countries and become a competitive economy. Key words: developing areas in the Drava region, documents of development, the implements of regional politics of EU, institutes of development in the Drava region, institutions of regional development in Slovenia, regional development in Slovenia, regional politics in the Drava region (Podravje), regional politics in Slovenia, regional politics of EU, social environment supportive of entrepreneurship, the structural and cohesive funds.

69

SEZNAM LITERATURE

1. Aljančič, Mojca. (marec 2004). Učimo se iz izkušenj. Glas gospodarstva [online], 11 odstavkov. Dostopno na: [http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=14616&IDpm=1296] [22.4.2004].

2. Dejak, Bojan. (2002). Odgovor na vse naše komentarje - prispeli komentarji na

predlog DRP [online]. Agencija RS za regionalni razvoj. Dosegljivo na: [http:// www.gov.si/arr/9razno] [8.6.2002].

3. Flajs, Andrej. 2004. BDP, temeljni agregati in zaposlenost, 1995-2003 - Prva

objava [online]. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno na: [http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=245]. [17.6.2004].

4. Flajs, Andrej. 2004a. Bruto domači proizvod 1995-2003 - Prva objava [online].

SURS – Statistični urad Republike Slovenije. Dosegljivo na: [http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=213]. [17.4.2004].

5. Fras, Darko. (2.10.2003). Mnenje k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah

zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja - druga obravnava [online]. Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Dosegljivo na: [http://www.ds-rs.si/dejavnost/komisije/klsrr/mnenja/klsrr11_mne4.htm]. [16.4.2004].

6. Hazl, Vanja. 2004. Področje razvoja podjetniške kulture [online]. PCMG –

Projektni center za malo gospodarstvo. Dostopno na: [http://www.pcmg.si/eic/low/main.php?ID=464] [20.4.2004].

7. Horvat, Andrej. 1999. Strukturni skladi kot korenček za tržno liberalizacijo v

Evropi. Zbornik referatov 7. letnega srečanja Zveze ekonomistov Slovenije. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije: 137-154.

8. Horžen, Gregor. 2002. Zagotavljanje odličnosti podjetniških podpornih storitev.

Podjetniški informator 5: 6-10.

9. Hren, Alenka. 2004. Področje razvoja kvalitete storitev za podjetnike. PCMG [online]. Dostopno na: [http://www.pcmg.si/page2/stran.php?ID=238]. [14.4.2004].

10. Kac, Marko. (2003). Prioritetna razvojna področja [online]. Mariborska razvojna

agencija. Dosegljivo na: http://www.w3.org/TR/html4/frameset.dtd [10.04.2003].

11. Kobal, Jurij. (marec 2004). Evropska sredstva doma in v tujini. Glas gospodarstva [online], 36 odstavkov. Dostopno na: [http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=14616&IDpm=1296] [22.4.2004].

12. Kovač, Zdenka. 2003. Uvodnik. Podjetniški informator 1: 3-5.

70

13. Kovač, Zdenka. 2002. Uvodnik. Podjetniški informator 5: 3.

14. Krašek, Andrej. [2002]. Skladi EU manjšajo razlike. [online]. GZS – Gospodarska

zbornica Slovenije. Dosegljivo na: [http://www.gzs.si/si/gg/public/gg0400/gg040018.htm] [18.12.2002].

15. Lužar, Dušanka. (2003). Prioritetna razvojna področja [online]. Mariborska

razvojna agencija. Dosegljivo na: http://www.w3.org/TR/html4/frameset.dtd [10.04.2003].

16. Majcen, Boris. 2002. Regionalno in prostorsko uravnotežen razvoj Sintezno

poročilo SGRS [online]. Dostopno na: [ http://www.sigov.si/zmar/sgrs/raziskave/a9.html]. [10.3.2004].

17. Mekina, Borut. 2003. Učinki vključevanja Slovenije v Evropsko unijo bodo

neenakomerno porazdeljeni [online], 14 odstavkov. Večer, 16. april 2003 - Stran: Gospodarstvo. Doseljivo na: [http://www2.arnes.si/~tzivko1/clanek4.htm]. [17.6.2004].

18. Mešl, Mateja. (marec 2004). Evropski podporni mehanizmi. Glas gospodarstva

[online], 27 odstavkov. Dostopno na: [http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=14616&IDpm=1296] [22.4.2004].

19. Mulej, Matjaž. 2003. Inovativno podjetništvo kot osebna lastnost in vpliv vlade

nanj.

20. Mulej, Matjaž, Zdenka Ženko in Jožica Knez-Riedl. 2003. Državni ukrepi za pospešeno uveljavljanje inovativne družbe in inovativnega poslovanja.

21. Pilko, Simona. (marec 2004). Reforma kohezijske politike. Glas gospodarstva

[online], 21 odstavkov. Dostopno na: [http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=14616&IDpm=1296] [22.4.2004].

22. Pur, Dimitrij. 2002a. Strukturni skladi – poraba odobrenih plačil je manjša kot so

predvidele članice. ARR [online]. [12.2.2002]. Dosegljivo na: [http://www.gov.si/arr/3n-eu/1e.html#2]. [12.4.2004].

23. Pur, Dimitrij. 2002b. Izhodišča in smernice za delo v stalni misiji RS pri Evropski

uniji v Bruslju na področju regionalnega razvoja. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve.

24. Rola, Štefan. (2003). Prioritetna razvojna področja. [online]. Mariborska razvojna

agencija. Dosegljivo na: http://www.w3.org/TR/html4/frameset.dtd [10.04.2003].

25. Rovan, Andreja. ARR. 2002. Finančnih tokovi med proračunoma Republike Slovenije in Evropske unije po scenariju Agende 2000 – tekoče cene (mio SIT).

71

ARR [online]. Dosegljivo na: [ http://www.gov.si/arr/9razno/pdf/sgrs-6-2.zip]. [18.4. 2003].

26. Saublens, Christian. (2003). Bo Evropa grešni kozel za vaše težave? Podjetnik

[online], 10 odstavkov. Dosegljivo na: [http://www.podjetnik.com/default.asp?KatID=332&ClanekID=719] [10.4. 2004].

27. Skledar, Polona. 2003. Regionalne razvojne agencije in podjetništvo [februar,

2003] Dosegljivo na: [http://www.podjetnik.com/default.asp?KatID=332&ClanekID=1312] [2.4.2004]

28. Sovič, Boris. (2002). Organiziranje regionalne razvojne agencije v statistični regiji

Podravje. [online]. Mestni svet Mestne občine Maribor. Dosegljivo na: http://www.maribor.si/MOM_INT/02-SMS/SEJE_MS/GMS/GMS-370/GMS-370.htm [5.5.2002].

29. Šteblaj, Mojca. 2001. Slovenski regionalni dnevi: Oblike organiziranosti in

aktivnosti regionalnih razvojnih agencij. Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za regionalni razvoj.

30. Strmšnik, Igor. 1999. Prenova regionalne politike. Delovni zvezek ZMAR:

št.12/letnik VII/1998. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.

31. Štrukelj, Alenka. 2002. Slab dostop do virov financiranja, a dober program spodbujanja podjetnosti in konkurenčnosti. EIC novice februar 2002: 6-7.

32. Tomanič Vidovič, Maja. 2002. Spremna beseda. Podjetniški informator 5: 4-5.

33. Turnšek, Leopold, L. Lorber, J. Cvetko in B. Keuc. (2003). Regionalni razvojni

program za Podravje 2002-2006. [online]. Mariborska razvojna agencija. Dosegljivo na: http://www.mra.si/index2.htm [20.04.2003].

34. Vadnjal, Jaka in Mojca Cvirn. 2004. Poslovni angeli [online]. PCMG- Projektni

center za malo gopodarstvo. Dosegljivo na: [http://www.pcmg.si/page2/stran.php?ID=256]. [20.4.2004].

35. Vadnjal, Jaka in Mojca Cvirn. 2004. SLEVCA - Sekcija slovenskega tveganega

kapitala [online]. PCMG- Projektni center za malo gopodarstvo. Dosegljivo na: [http://www.pcmg.si/page2/stran.php?ID=252]. [20.4.2004].

36. Vadnjal, Jaka. 2004. Področje razvoja podpornega okolja za podjetništvo [online].

PCMG – Projektni center za malo gospodarstvo. Dosegljivo na: [http://www.pcmg.si/page2/stran.php?ID=248]. [24.4.2004].

37. Veingerl-Čič, Živana. (2003). Prioritetna razvojna področja. [online]. Mariborska

razvojna agencija. Dosegljivo na: http://www.w3.org/TR/html4/frameset.dtd [10.04.2003].

72

38. Zalaznik, Alenka. (marec 2004). Regionalna politika EU. Glas gospodarstva [online], 24 odstavkov. Dostopno na: [http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=14616&IDpm=1296] [22.4.2004].

73

SEZNAM VIROV:

1. ARR - Agencija RS za regionalni razvoj in Področje za regionalno politiko. 2001. Program zaključka priprave državnega razvojnega programa 2001-2006. Ljubljana.

2. ARR - Agencija RS za regionalni razvoj. 2001a. Strategija regionalnega razvoja

Slovenije. Ljubljana.

3. ARR – Agencija RS za regionalni razvoj. 2002. Dokumenti razvojnega načrtovanja [online]. Dosegljivo na: [http://www.gov.si/arr/9razno/pdf/sgrs-6-2.zip]. [20.11.2002].

4. ARR. 2003. Obravnava letnih poročil 2001 za strukturne sklade, kohezijski sklad in

ISPA na odboru EP za regionalno politiko, transport in turizem, dne 21.5.2003. ARR. [online]. [26.5.2003]. Dosegljivo na: [http://www.gov.si/arr/3n-eu/1e.html#4]. [12.4.2004].

5. EIM – Ekonomski institut Maribor. 2004. Pomembnejši mejniki v razvoju [online].

Dosegljivo na: [http://www.eim-mb.si/web.php?menu=1&submenu=6]. [16.6.2004].

6. ARR – Agencija Republike Slovenije za regionalni razvoj. 2004. Kdo smo -

Predstavitev agencije [online]. Dosegljivo na : [http://www.gov.si/arr/5kdo/1k.html]. [16.6.2004].

7. MKGP - Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. [2003]. Sapard.

Evropomočnik [online]. [15.3.2003]. Dosegljivo na: [http://evropa.gov.si/./evropomocnik/question/357-81]. [10.2.2004].

8. MRA – Mariborska razvojna agencija. 2004. Pospeševanje malega gospodarstva.

RGIS-regionalni gospodarski informacijaki system [online]. Dosegljivo na: [http://rgis.mra.si/slovene/malogosp/index.php3]. [12.1.2004]

9. MRA – Mariborska razvojna agencija, EIM – Ekonomski institut Maribor, ZRS

Bistra Ptuj. 2003. Regionalni razvojni program statistične regije Podravje – »Predlog strateškega dela RRP za Podravje«. Dostopno na: [http://www.mra.si/vsebina.php?ID=1002]. [9.3.2004].

10. MG – Ministrstvo za gospodarstvo. Agencija RS za regionalni razvoj. 2001.

Strategija gospodarskega razvoja Slovenije. 11. MOP - Ministrstvo za okolje in prostor. 2003a. ISPA [online]. Europomočnik.

[13.3.2003]. Dosegljivo na: [http://evropa.gov.si/./evropomocnik/question/842-82] [10.2.2004].

12. PCMG – Projektni center za malo gopdodarstvo. 2004. Antibirokratski program

[online]. Dosegljivo na: [http://www2.pcmg.si/vem/index.htm] [26.4.2004].

74

13. PC-NM – Podjetniški center Novo mesto. 2002. Lokalni razvojni programi

[online]. Dosegljivo na: [(0032)http://www.pc-nm.si/Text/rrp.htm] [20.11.2002].

14. RC - Brežice. (2002). Razvojni program [online]. Razvojni center Brežice. Dosegljivo na: [http://www.rc-brezice.si/razvojniprogram.htm] [7.12.2002].

15. SURS-Statistični urad republike Slovenije. 2004. Indeks inflacije [online].

Dosegljivo na: [http://www.stat.si/indikatorji.asp?id=1&zacobd=1-2000] [17.6.2004].

16. SVEZ - Služba vlade RS za evropske zadeve. 2003. Skladi, subvencije [online].

Europomočnik. [14.3.2003]. Dosegljivo na: [http://evropa.gov.si/./evropomocnik/question/388-96] [10.2.2004].

17. SVEZ - Služba vlade RS za evropske zadeve. 2002b. Phare. Europomočnik

[online]. Dosegljivo na: [http://evropa.gov.si/./evropomocnik/question/732-80] [10.2.2004].

18. SVRP - Služba Vlade Republike Slovenije za strukturno politiko in regionalni

razvoj. 2004. Novice [online]. Dosegljivo na: [http://www.gov.si/svrp/5novo/1n-50.html]. [16.6.2004].

19. SZLS - Služba za lokalno samoupravo. [2002a]. Regionalna politika [online]. Europomočnik. Dosegljivo na: [http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/393-94]. [16.12.2002].

20. UL RS – Uradni list Republike Slovenije. 2004. Spremembe in dopolnitve splošnih

pogojev poslovanja javnega sklada Republike Slovenije za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja [online]. Dosegljivo na: [http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=200444&dhid=69288]. [16.4.2004].

75

PRILOGE: Priloga 1: V EPD navedeni prednostni cilji, ukrepi in finančna sredstva strukturnih skladov EU Sloveniji, za obdobje 2004-2006 Strukturni sklad

Prioritetna naloga Ukrepi Finančna sredstva (v evrih)

174.444.715

Pospeševanje razvoja inovativnega okolja

34.464.044

Spodbujanje razvoja turističnih destinacij

34.464.044

Izboljšanje podpornega okolja za podjetništvo

25.848.032

Evropski sklad za regionalni

Spodbujanje proizvodnega sektorja in konkurenčnosti

Gospodarska infrastruktura in javne storitve

79.668.595

9966..889999..112244 Razvoj in krepitev aktivnih politik trga dela

29.069.738

Pospeševanje socialnega okolja za podjetništvo

9.689.914

Vseživljensko učenje 29.069.736

Evropski socialni sklad

Znanje, razvoj človeških virov in zaposlovanje

Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti

29.069.736

49.512.906

Izboljšanje predelave in trženja kmetijskih

16.498.364

Naložbe v kmetijska gospodarstva

14.141.456

Diverzifikacija kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, blizu kmetijstvu

9.427.638

Investicije v gozdove 4.713.818

Trženje kakovostnih kmetijskih in živilskih

2.356.910

Posodobitev obstoječih plovil in mali priobalni ribolov

1.187.360

Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad

Prestrukturiranje kmetijstva, gozdarstva in ribištva

Ribogojstvo, predelava in trženje

1.187.360

Vir: (Kobal 2004, 13).

76

Priloga 2: Indeks razvojne ogroženosti slovenskih regij Regije Indeks razvojne

ogroženosti Indeks ravni; SLO = 100

Pomurska 1,000 151 Spodnjeposavska 0,974 147 Podravska 0,816 123 Zasavska 0,743 112 Savinjska 0,704 106 Koroška 0,654 99 Notranjsko-kraška 0,602 91 Jugovzhodna Slovenija 0,578 87 Goriška 0,321 48 Gorenjska 0,232 35 Obalno-kraška 0,117 18 Osrednjeslovenska 0,030 5 Slovenija 0,662 100 Vir: ARR (2001, 9).

Documents

REGIONALNA POLITIKA IN PODPORNO OKOLJE ZA …Osnovni cilj strukturne in kohezijske politike EU je zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti in v življenjskem standardu med državami