Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Magistrsko delo
RECESIJA V SLOVENIJI IN EU-ANALIZA FINANČNO
GOSPODARSKE KRIZE NA PRIMERU PODJETJA
POŠTA SLOVENIJE D. O. O.
Recession in Slovenia and European Union: The Analysis of the
Financial Economic Crisis in the Case of Company Pošta Slovenije
d. o. o.
Kandidat: Leon Macarol
Študijski program: Ekonomske in poslovne vede
Študijska usmeritev: Ekonomija Mentor: prof. dr. Davorin Kračun
Študijsko leto: 2014/2015
Maribor, oktober 2014
2
KAZALO
1 Povzetek ............................................................................................................................. 4
2 Uvod ................................................................................................................................... 6
2.1 Opredelitev področja in opis problema ............................................................................ 6
2.2 Namen, cilji in raziskovalne hipoteze magistrskega dela ................................................. 6
2.2.1 Namen ............................................................................................................................. 6
2.2.2 Cilji …………………………………………………………………………………....…6
2.2.3 Hipoteze .......................................................................................................................... 7
2.3 Predpostavke in omejitve raziskave ................................................................................. 7
2.4 Predvidene metode raziskovanja ..................................................................................... 7
3 Globalna finančna kriza v letu 2008 in 2009 ..................................................................... 8
3.1 Opredelitev krize ............................................................................................................. 8
3.2 Vzroki za nastanek krize leta 2008 .................................................................................. 9
3.2.1 Sistemski vzroki .............................................................................................................. 9
3.2.2 Finančne špekulacije in špekulacije z izvedenimi finančnimi instrumenti ..................... 12
3.2.3 Nepremičninski balon v ZDA ........................................................................................ 13
3.2.4 Povečevanje neenakosti in petinska družba ................................................................... 14
3.2.5 Prezadolženost privatnega sektorja ................................................................................ 15
3.2.6 Bančništvo v senci ......................................................................................................... 18
3.2.7 Listinjenje ...................................................................................................................... 20
3.2.8 Globalizacija.................................................................................................................. 22
3.3 Globalizacija finančne krize .......................................................................................... 24
3.3.1 Pok nepremičninskega balona v ZDA in izbruh finančne krize ..................................... 24
3.3.2 Razširitev finančne krize v Evropo ................................................................................ 26
3.3.3 Prenos finančne krize na ostali svet ............................................................................... 27
3.4 Prenos krize na realni sektor gospodarstva .................................................................... 27
4 Makroekonomsko okolje v državah EU in Sloveniji v času krize ................................... 29
4.1 Težki časi v Evropski uniji ............................................................................................ 29
4.1.1 Strukturne pomanjkljivosti v času pred krizo 2008 ....................................................... 29
4.1.2 Gibanje ključnih makroekonomskih kazalnikov v EU v času krize ............................... 31
4.2 Pregled stanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ............................................. 36
4.2.1 Raven razvitosti in gospodarska rast.............................................................................. 37
4.2.2 Makroekonomsko okolje in kazalci ............................................................................... 38
4.2.3 Produktivnost ................................................................................................................ 40
4.2.4 Trg dela in plače ............................................................................................................ 41
3
4.2.5 Bančni sistem ................................................................................................................ 43
4.2.6 Globalna konkurenčnost gospodarstva .......................................................................... 44
4.3 Ukrepi za ublažitev posledic krize v EU in Sloveniji .................................................... 45
4.3.1 Vzpostavitev vzdržnosti javnih financ ........................................................................... 46
4.3.2 Ukrepi za okrevanje finančnega sektorja ....................................................................... 49
4.3.3 Sprejemanje strukturnih reform v podporo rasti in odpravi makroekonomskih
neravnovesij .................................................................................................................. 52
4.3.4 Ukrepi na trgu dela ........................................................................................................ 53
4.3.5 Ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti v Sloveniji .......................................................... 54
5 Izvajalci poštnih storitev v EU in globalna recesija ......................................................... 57
5.1 Nemški nacionalni poštni operater ................................................................................ 57
5.2 Avstrijski nacionalni poštni operater ............................................................................. 58
5.3 Švedski in danski nacionalni poštni operater ................................................................. 59
5.3.1 Švedska pošta ................................................................................................................ 60
5.3.2 Danska pošta ................................................................................................................. 60
5.4 Nizozemski nacionalni poštni operater .......................................................................... 61
6 Pošta Slovenije, d. o. o. in globalna recesija .................................................................... 63
6.1 Predstavitev podjetja Pošta Slovenije, d. o. o. ............................................................... 63
6.1.1 Kratek zgodovinski pregled Pošte Slovenije.................................................................. 63
6.1.2 Dejavnost....................................................................................................................... 64
6.1.3 Upravljanje družbe in organiziranost ............................................................................. 64
6.1.4 Poslanstvo in vizija Pošte Slovenije, d. o. o. .................................................................. 65
6.2 Globalna gospodarska kriza in Pošta Slovenije, d. o. o. ................................................ 65
6.2.1 Liberalizacija trga poštnih storitev v Evropski uniji ...................................................... 65
6.2.2 Odziv podjetja Pošta Slovenije na liberalizacijo trga poštnih storitev ........................... 66
6.2.3 Analiza uspešnosti poslovanja podjetja v času krize v obdobju od 2008 do 2011 ......... 68
6.2.4 Poslovanje Pošte Slovenije v letu 2012 in finančni okvir podjetja ................................ 71
6.2.5 Poslovanje Pošte Slovenije, d. o. o. v letu 2013 ............................................................ 73
6.2.6 Sprejeti ukrepi ............................................................................................................... 74
6.2.7 Predvideno strateško pozicioniranje in poslovanje podjetja v prihodnosti ..................... 77
6.3 Kapitalske manipulacije s povezavami družbami .......................................................... 79
6.3.1 Manipulacije z vrednostnimi papirji Poštne banke Slovenije, d. d................................. 79
6.3.2 Manipulacije z delnicami Nove kreditne banke Maribor, d. d. ..................................... 80
6.4 Delovanje Pošte Slovenije v prihodnjih letih ................................................................. 80
7 Sklep ................................................................................................................................. 82
8 Seznam virov .................................................................................................................... 85
4
1 POVZETEK
V tem magistrskem delu se ukvarjamo s preučevanjem zadnje velike globalne recesije,
najhujše po veliki depresiji iz 30-ih let prejšnjega stoletja. Ukvarjamo se z vzroki, ki so leta
2007 pripeljali do izbruha finančne krize v ZDA, ki se je ob globalni prepletenosti finančnega
in gospodarskega sveta v dveh letih razširila najprej večinoma na razviti svet, kasneje pa, ko
je zajela tudi realni sektor, pa je ves svet potisnila v hudo gospodarsko recesijo. Države EU in
Slovenija se z različnimi ukrepi borijo proti škodljivim vplivom recesije, vendar pa so
strukturna makroekonomska neravnovesja, ki so se pojavila že pred krizo in se niso ustrezno
odpravljala, v času recesije postala še bolj problematična ter so še okrepila negativen vpliv
recesije na domača gospodarstva. Recesija v EU je prizadela praktično vse gospodarske
panoge, vključno s panogo poštnih in logističnih storitev. Kljub temu pa je večina nacionalnih
poštnih operaterjev v EU v recesijo vstopila relativno dobro pripravljena in kriza v tej panogi
ni naredila takšne škode kot v nekaterih drugih. Ta podjetja so bila že vrsto let pred krizo
soočena s stalnim upadanjem poštnih storitev, poleg tega so se tudi pripravljala na
liberalizacijo trga poštnih storitev v EU, zaradi česar so morala neprestano vlagati v razvoj in
nove tehnologije, zmanjševati stroške, iskati priložnosti na tujih trgih, uvajati nove storitve in
podobno. Podobno kot nacionalni poštni operaterji v EU, je tudi Pošta Slovenije v krizo
vstopila relativno dobro pripravljena. Iz poslovanja tudi v času recesije ustvarja dobiček ter
izvaja druge aktivnosti za izboljšanje poslovanja in položaja na trgu. Vendar pa je morala po
nalogu lastnika (države) pomagati krpati bančno luknjo v Poštni banki Slovenije in v Novi
kreditni banki Maribor, kar sicer ni bila praksa drugje v EU, zaradi česar bo v prihodnosti
ostalo manj sredstev za vlaganja in razvoj.
Ključne besede: recesija, finančna kriza, globalizacija, liberalizacija, poštne storitve, ZDA,
Evropska unija, Slovenija.
ABSTRACT
In this master thesis we are dealing with the study of the last great global recession, the worst
since the Great Depression in the thirties of the previous century. We deal with the causes
which in 2007 led to the outbreak of the financial crisis in the United States that in the global
interconnectedness of the financial and economic world extended mostly in the developed
countries in the first couple of years, but later when its impacts reached the real economy, the
entire world was pushed into a severe economic downturn. EU countries and Slovenia try to
combat the harmful effects of the recession with various measures, but because the structural
macroeconomic imbalances that had arisen before the crisis were not eliminated properly, in
times of recession they became even more problematic and have only reinforced the negative
impact of the recession on domestic economies. The recession in the EU has virtually affected
all economic sectors, including industry of postal and logistics services. However, most of the
national postal operators in the EU moved into the recession relatively well prepared and the
crisis in that industry has not caused such damage like in some others. These companies had
already been faced by the steady decline of postal services for a number of years before the
crisis, moreover, they had also prepared for the liberalization of the postal market in the EU,
which means they had to invest continually in development and new technologies, reduce
costs, look for opportunities in foreign markets, introduce new services, etc. Like the national
5
postal operators in the EU, the Slovenian Post was faced with the crisis relatively well
prepared. In the time of recession it is able to make profit and carry out other activities to
improve its operations and market position. However, it was at the behest of the owner (the
state) that the company should help recoup the losses in two banks, Poštna banka Slovenije
and Nova Kreditna banka Maribor, which had not been the case elsewhere in the EU. This is
the reason why in the future there will be less money for investments and development.
Keywords: recession, financial crisis, globalization, liberalization, postal services, USA,
European Union, Slovenia.
6
2 UVOD
2.1 Opredelitev področja in opis problema
Področje, ki ga bomo raziskovali v magistrskem delu, je recesija. Recesija je izraz, ki
označuje nazadovanje oziroma upadanje gospodarske dejavnosti. Razlogov za nastanek
recesije je več, vsi pa imajo skupen vzrok, to je kapital. V času večanja obsega bruto
domačega proizvoda nekega gospodarstva govorimo o gospodarski rasti, recesija pa pomeni
obraten proces, to je zniževanje BDP. Po osnovni definiciji govorimo o recesiji takrat, ko se
BDP zmanjša dve četrtletji zapored, kadar pa je ta gospodarski zastoj izrazito dolgotrajen in
močan, govorimo o depresiji kot hujši različici recesije.
Evropska unija kot tudi Slovenija so sprejele številne ukrepe za izhod iz krize. Nekateri ukrepi
so finančne narave, kot npr. finančne injekcije v finančni sistem, drugi pa v obliki raznih
zakonov. Vsi ti ukrepi so sprejeti z namenom povrnitve zaupanja trgu, povečanja likvidnosti,
spodbuditvi gospodarske aktivnosti, odpravi makroekonomskih neravnovesij in neugodnih
vplivov na svetovno gospodarstvo.
Magistrsko delo bo temeljilo na izhodiščih zadnje finančno-gospodarske krize, na prenosu
gospodarske krize v realni sektor gospodarstva v Sloveniji in EU. Podrobneje nameravamo
raziskati problem vpliva recesije na poslovanje podjetja Pošta Slovenije, d. o. o., in obrambo
podjetja pred krizo (študija primera). Pomembno področje tega pisnega dela bo tudi okvirna
analiza finančnega poslovanja podjetja med leti 2008 in 2013, s katero bomo dokazovali vpliv
finančne krize na konkretnem podjetju Pošta Slovenije, d. o. o.
2.2 Namen, cilji in raziskovalne hipoteze magistrskega dela
2.2.1 Namen
Namen magistrskega dela v teoretičnem delu je preučiti veliko finančno krizo, ki se je začela
leta 2008 in traja še danes. Tu se bomo osredotočili na države EU in Slovenijo ter analizirali
odziv teh držav na krizo ter preučili ukrepe za ublažitev posledic krize na poslovanje podjetij
v EU in Sloveniji.
Glede na to, da sem zaposlen v podjetju Pošta Slovenije, d. o. o., pa bo posebna pozornost
namenjena raziskavi vpliva finančno-gospodarske krize na mikrofinančno pozicijo podjetja
Pošta Slovenije, d. o. o., in kritični oceni uspešnosti reševanja podjetja iz nastalih kriznih
razmer v gospodarstvu.
2.2.2 Cilji
Cilji magistrskega dela so:
analizirati zadnjo aktualno krizo iz leta 2008,
preučiti spopadanje držav Evropske unije in Slovenije s krizo,
7
predstaviti podjetje Pošta Slovenije, d. o. o., analizirati poslovanje podjetja pred krizo,
preučiti ukrepe, ki jih sprejema podjetje v času krize ter predvideti poslovanje podjetja v
prihodnosti.
2.2.3 Hipoteze
Primarnega zanimanja so sledeče hipoteze:
H1 - aktualna finančno-gospodarska kriza je močno vplivala na poslovanje evropskega in
slovenskega gospodarstva,
H2 - zaostrene gospodarske in finančne razmere močno vplivajo na tržni položaj in poslovanje podjetja Pošta Slovenije, d. o. o.,
H3 - podjetje Pošta Slovenije, d. o. o., se na aktualno gospodarsko krizo z različnimi ukrepi, ki jih bom poskušal ugotoviti, preučiti in jih opredeliti, odziva uspešno.
2.3 Predpostavke in omejitve raziskave
Predpostavljamo, da je imela aktualna finančna in gospodarska kriza neposreden vpliv na
uspešnost poslovanja družbe Pošta Slovenije, d. o. o., poleg tega pa se je v tem času sprostil
tudi trg poštnih storitev za rezervirane poštne storitve znotraj območja EU.
Z raziskavo bomo skušali torej ugotoviti, kako se je podjetje odzvalo in kako se odziva na
navedene gospodarske spremembe ter kako uspešno je pri tem. Ker bomo pri finančni analizi
konkretnega podjetja uporabili finančne podatke iz letnih poročil podjetja, predpostavljamo,
da so vsi podatki iz letnih poročil pravilni in verodostojni. Poleg tega so viri o preučevanem
podjetju zelo omejeni, zato bomo v sklopu analize podjetja poleg letnih poročil uporabljali
tudi druga interna gradiva podjetja.
2.4 Predvidene metode raziskovanja
Raziskava bo temeljila na primarnih in sekundarnih virih informacij in bo zaokrožena z
empirično analizo konkretnega podjetja v pogojih finančno-gospodarske krize. Zaključke
analize vpliva krize na podjetje Pošta Slovenije, d. o. o., in sprejetih ukrepov podjetja bomo
uporabili za ugotavljanje primernosti teh ukrepov in predlagali še dodatne rešitve za nastalo
krizno situacijo, v kateri posluje podjetje, kar implicira uporabo metode sinteze. Uporabili
bomo tudi metodo deskripcije za opis dejstev, procesov in pojavov v podjetniškem
makroekonomskem okolju preučevanega podjetja.
V teoretičnem delu, kjer bomo opredelili veliko finančno krizo v letu 2008 ter
makroekonomsko okolje v obdobju po krizi v Evropski uniji, bomo uporabili deduktivni
pristop z metodo klasifikacije, s katero bomo definirali pojem krize in recesije. Z metodo
deskripcije bomo opisali teoretična dejstva in pojave, z metodo kompilacije pa bomo
povzemali ugotovitve, opazovanja in stališča drugih avtorjev ter jih povezali v celoto.
8
3 GLOBALNA FINANČNA KRIZA V LETU 2008 IN 2009
3.1 Opredelitev krize
Kriza pomeni stanje omejene zmožnosti presojanja, ki se pojavi, ko pridemo do prelomne
točke, točke večje spremembe. Tedaj pride do večjega neravnovesja v sistemu, ki praviloma
pomeni stanje visoke negotovosti ali celo kaotičnosti. Evropska centralna banka definira krizo
kot dogodek, ki ogroža operacije, zaposlene, delničarje in druge deležnike, blagovne znamke,
ugled, zaupanje ter strateške in poslovne cilje organizacij (Strašek in Špes 2009, 8).
Pri opredelitvi finančne krize povzemamo več definicij različnih avtorjev. Po Abramoviču
(2008) je finančna kriza stanje, ko pride do več kot 30 % padca cen finančnih naložb,
finančne naložbe postanejo nelikvidne, zato prihaja do množičnega, paničnega bega
vlagateljev in umika njihovih naložb s finančnega trga, simultana kriza pa se pojavi na več
različnih finančnih trgih hkrati. Posledice finančne krize pa imajo znaten vpliv tudi na realno
ekonomijo.
Strašek in Špes (2009, 8) povzemata opredelitev finančne krize tudi po Mishkinu (1991) in jo
definirata kot razkroj finančnih trgov, ko se problemi moralnega hazarda in negativne
selekcije poslabšajo do te mere, da postanejo finančni trgi nesposobni učinkovito kanalizirati
sredstva k tistim subjektom, ki imajo najbolj produktivne investicijske priložnosti. Finančna
kriza prenese gospodarstvo iz ravnovesja z visokim outputom in učinkovitim delovanjem
finančnih trgov v stanje, ko prihaja do ostrega upada outputa.
Mrak (2002, 573) opredeljuje finančno krizo kot odraz kopičenja ekonomskih neravnotežij,
napihnjene vrednosti premoženja in nerealni devizni tečaj domače valute, slab finančni sektor
in strukturne probleme v državi. Samo krizo pa običajno sproži nenadna izguba zaupanja v
domačo valuto in domači bančni sistem, pri čemer se dostop domačih investitorjev do tujih
virov financiranja zelo oteži ali celo prekine. Pri tem so pogosti tudi veliki padci vrednosti
premoženja in propad številnih subjektov, tako finančnih kot nefinančnih.
Finančne krize niso nek nov fenomen, saj se sporadično pojavljajo na različnih področjih
(Strašek in Špes 2009, 9):
Valutna (plačilno-bilančna) kriza, ki izbruhne, ko zaradi špekulativnega napada na valuto
pride do devalvacije (ali ostre depreciacije) valute1. Za obrambo domače valute morajo
monetarne oblasti občutno zmanjšati devizne rezerve ali pa ostro povišati obrestne mere.
1 Monetarna oblast se utegne odločiti za opustitev fiksnega deviznega tečaja tudi iz nekaterih drugih razlogov,
kot je na primer zaradi zaskrbljenosti o negativnih učinkih vztrajanja na pariteti (na primer porast obrestne mere
ali porast brezposelnosti). Drugi dejavniki, ki sprožijo nezmožnost centralne banke, da bi obdržala fiksni devizni
tečaj, pa so še (Jagrič in Strašek 2010, 147):
financiranje fiskalnega deficita s strani centralne banke,
velik in rastoč deficit tekočega računa,
prekomerno investiranje v tvegane in nizko donosne projekte,
realna apreciacija.
9
Bančna kriza, ki izbruhne, ko banke niso več sposobne poravnavati svojih obveznosti
oziroma, ko je država prisiljena v intervencijo širokih razmer v obliki različnih finančnih
pomoči bankam.
Sistemska finančna kriza, pri kateri pride do hudega potencialnega razkroja finančnih
trgov, oslabi sposobnost teh trgov, da bi delovali učinkovito in ima zato močne negativne
učinke na realno ekonomijo. Sistemska finančna kriza lahko vsebuje valutno krizo,
medtem ko sama valutna kriza ne pomeni nujno tudi sistemske finančne krize.
Kriza zunanjega dolga ali dolžniška kriza pa po Mraku (2002, 574) nastane, ko država ni
več sposobna servisirati zunanjega dolga (obnavljati in/ali odplačevati kreditov), zaradi
česar je prisiljena razglasiti moratorij na odplačevanje kreditov, oziroma se začne pogajati
s tujimi upniki o prestrukturiranju državnega dolga.
3.2 Vzroki za nastanek krize leta 2008
V nadaljevanju bomo prikazali dejavnike, ki so pripeljali do najhujše krize v svetovni
ekonomiji po veliki depresiji v 30 letih prejšnjega stoletja.
3.2.1 Sistemski vzroki
Vzroki aktualne finančne krize izvirajo iz sistemskih problemov obstoječega mednarodnega
denarnega in finančnega sistema, ki se je v zadnjih desetletjih in še posebej v zadnjem
desetletju, pred izbruhom sedanje finančne in gospodarske krize, odmikal od svojih dveh
osnovnih ciljev. Prvi je stabilnost deviznih tečajev, drugi pa je učinkovito odpravljanje
plačilnobilančnih neravnotežij (Mrak in Rant 2011, 3).
Ko je avgusta 1971 propadel sistem fiksnih deviznih tečajev, vzpostavljen z brettonwoodskim
mednarodnim denarnim sistemom2, je svet februarja 1973 dokončno prešel na sistem
fleksibilnih deviznih tečajev glavnih valut. Od takrat naprej mednarodni denarni in finančni
sistem ni imel več učinkovitega mehanizma, s pomočjo katerega bi vzdrževal stabilnost
deviznih tečajev. Mednarodni denarni sklad, ki je v času brettonwoodskega mednarodnega
denarnega sistema skrbel za stabilnost deviznih tečajev držav članic, je zamenjal nekakšen
neobvezujoč sistem koordinacije deviznih tečajev, ki je potekal v okviru neformalne skupine
največjih industrijsko razvitih držav, imenovan G7. Ta način usklajevanja tečajne politike
glavnih akterjev pa je bil, z redkimi izjemami, dokaj neuspešen. Tako je med drugim leta
2007, torej neposredno pred izbruhom krize, propadel dejanski poskus, s katerim bi naj
Mednarodni denarni sklad izvajal nadzor nad tečajno politiko največjih svetovnih
gospodarstev (ibid., 3).
2 Na konferenci v Bretton Woodsu leta 1944 so se države dogovarjale glede povojne ureditve deviznih tečajev.
Vzpostavile so tako imenovani N-1 mehanizem svetovne denarne ureditve, v katerem je bil dolar edina valuta
neposredno zamenljiva za zlato, valute vseh drugih držav pa so bile vezane na dolar v fiksnem razmerju, pri
čemer je za morebitno devalvacijo ali revalvacijo svoje nacionalne valute država potrebovala soglasje
Mednarodnega denarnega sklada. Leta 1971 je sistem propadel, ko so ZDA prekinile zamenljivost dolarja za
zlato (Mrak in Rant 2011, 3).
10
Po letu 1973 so se nato v svetovni ekonomiji dogajale velike strukturne spremembe, zaradi
česar so se spremenile relativne izvozne cene, zato vzdrževanje fiksnih deviznih tečajev brez
znatnih prilagajanj ne bi bilo več mogoče. Industrijsko razvite države na primer ne bi prestale
dveh naftnih šokov, če bi obenem morale braniti še fiksne devizne tečaje. Poleg tega bi se
špekulativni napadi, ki so zlomili brettonwoodski sistem, dogajali periodično. Tako pa so
države ob uvedbi drsečih deviznih tečajev lahko odpravile ovire na trgu kapitala, kar je
povzročilo enormno rast globalne finančne industrije, države pa so pridobile velike koristi
zaradi ekspanzije terminskega poslovanja in trgovanja s sredstvi (Krugman in drugi 2012,
576).
Tečaji najpomembnejših svetovnih valut so torej dokaj nestabilni, samo razmerje med evrom
in dolarjem, kot primer dveh ključnih svetovnih valut, se je med letom 2001 z vsega 0,8
dolarja za evro spremenilo na blizu 1,6 dolarja do leta 2007, kar pomeni skoraj 100 %
depreciacijo dolarja v odnosu do evra. Pri tem naj omenimo, da ZDA svojega ogromnega
primanjkljaja v tekočem delu plačilne bilance nimajo v odnosu do Evrope, temveč do azijskih
držav, zlasti Kitajske in Japonske ter nekaterih drugih držav, ki so pomembne izvoznice nafte
(graf 1 na strani 11). Vse te države, z izjemo Japonske, pa vodijo ali politiko fiksnega
deviznega tečaja svojih nacionalnih valut do dolarja ali pa uporabljajo bolj neformalne vezave
na ameriško valuto. Slednje velja tudi za Kitajsko, katere enormni presežek v tekočem delu
plačilne bilance izvira predvsem iz menjave z ZDA. To je tudi razlog za močan interes ZDA
in tudi EU, da bi Kitajska pustila svojo valuto bolj prosto drseti v odnosu do dolarja.
Apreciacija juana bi resda prispevala k zmanjševanju globalnih plačilnobilančnih
neravnotežij, predvsem primanjkljaja ZDA in presežka Kitajske, a bi lahko imela negativne
učinke na doseganje visoke gospodarske rasti Kitajske kot njenega ključnega notranje-
gospodarskega cilja (Mrak in Rant 2011, 3-4).
Na grafu 1 na strani 11 prikazujemo problematiko plačilnobilančnih neravnotežij. Trend
naraščanja neravnotežij se je začel sredi devetdesetih let kot posledica pospešene globalizacije
svetovnega gospodarstva. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti in ekspanzije
kapitalskih tokov. Tako je deficit plačilne bilance ZDA vztrajno naraščal vse do leta 2006, ko
je dosegel skoraj 2 % svetovnega BDP (oziroma preko 6 % ameriškega BDP), vse dokler ni
ameriška ekonomija zdrsnila v recesijo. V enakem obdobju pa so znaten presežek v plačilni
bilanci izkazovale azijske države, še posebej Kitajska, ter pomembnejše izvoznice nafte. Po
azijski krizi leta 1997 so mnoge azijske države gospodarsko okrevale s pomočjo povečevanja
izvoza, ob hkratnem večanju obsega neto pritokov zasebnega kapitala, apreciacijske pritiske
na domače valute pa so odbijale s kopičenjem deviznih rezerv. Če pogledamo še graf 2 (str.
11), vidimo, da so v zadnjem desetletju akumulacije deviznih rezerv v rastočih azijskih
gospodarstvih celo presegle suficit regijske plačilne bilance (Borio in Disyatat 2011, 3-4).
Kaj pa Evropa? Iz grafa 1 je razvidno, da je tekoči račun evrskega območja, vsaj v zadnjih
letih pred izbruhom krize, bil praktično uravnotežen in tudi celo desetletje pred krizo ni bilo
bistvenih odstopanj. Vendar pa ta uravnoteženost na ravni evroskupine kot celote skriva
velike razlike med njenimi posameznimi članicami. Na eni strani so bile države, zlasti
Nemčija in nekatere druge, predvsem države s severa, z znatnimi plačilnobilančnimi presežki,
na drugi strani pa države, predvsem z južnega dela evrskega območja, ki so beležile velike
primanjkljaje na svojih tekočih računih (Mrak in Rant 2011, 4).
11
Graf 1: Tekoči račun plačilne bilance v % svetovnega BDP
1 Alžirija, Angola, Azerbajdžan, Bahrajn, Demokratična republika Kongo, Ekvador, Ekvatorialna Gvineja,
Gabon, Irak, Jemen, Katar, Kazahstan, Kuvajt, Libija, Nigerija, Norveška, Oman, Rusija, Savdska Arabija,
Sirija, Sudan, Trinidad in Tobago, Venezuela in Združeni arabski emirati. 2 Indija, Indonezija, Južna Koreja, Kitajski Tajpej, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska.
Vir: Borio in Disyatat 2011, 4.
Graf 2: Neto tokovi kapitala v rastoči Aziji3 v milijardah USD
3 EMA države in Kitajska.
Vir: Borio in Disyatat 2011, 4.
ZDA
Japonska
Evro območje
Kitajska
Izvoznice nafte1
EMA2
Devizne rezerve
Neto pritoki zasebnega kapitala
Plačilna bilanca
12
Ni nujno, da so plačilnobilančni položaji držav, gledano z globalne ravni, uravnoteženi,
nasprotno, celo zaželeno je, da bi šli svetovni prihranki tja, kjer bi bili bolj produktivni in če
so plačilnobilančna neravnotežja plod razlik v varčevalnih navadah, razlik v donosih na
vloženi kapital ter razlik, ki so posledica različnih stopenj tveganj in likvidnosti povezanih z
investiranjem v različne vrste naložb. Vendar pa izkušnje iz zadnjih desetletij kažejo, da
plačilnobilančna neravnotežja lahko povzročijo tudi nekateri manj želeni ukrepi ekonomske
politike, kot so (Mrak in Rant 2011, 4):
visoko varčevanje na podlagi popolne odsotnosti socialnega zavarovanja za domače
prebivalstvo,
nizko varčevanje v posamezni državi, ki je neposredno povezano z nepremičninskim
bumom,
veliko kopičenje deviznih rezerv azijskih držav v zadnjem desetletju kot odgovor na
azijsko finančno krizo leta 1997.
3.2.2 Finančne špekulacije in špekulacije z izvedenimi finančnimi instrumenti
Kot smo videli v prejšnjem poglavju, se je globalno neravnovesje celo desetletje pred
začetkom krize v glavnem nanašalo na masivni ter vztrajni plačilnobilančni deficit ZDA,
medtem ko so na drugi strani po azijski krizi Kitajska ter druge hitro rastoče vzhodnoazijske države dosegale vztrajni suficit plačilne bilance. Ko pa so hkrati začele rasti tudi cene surovin,
so se tokovi kapitala obrnili, in sicer od razvijajočih se in hitro rastočih trgov nazaj v ZDA. V
bistvu so te hitro rastoče države ter proizvajalci surovin (predvsem nafte) iskali donosne in
likvidne finančne storitve, s katerimi bi oplemenitili presežke in prav to jim je ponudil
ameriški finančni trg s finančnimi inštitucijami, ki so kot prve na svetu začele tržiti različne
nove inovativne finančne instrumente (Caballero 2010, 8-9).
Te finančne instrumente, ki so se v glavnem nanašali na različne vrste hipotekarno
zavarovanih vrednostnih papirjev, pa so začele kupovati tudi Evropske in druge tuje banke,
zato so mnoge od njih ob izbruhu krize zašle v hude finančne težave, ko se je izkazalo, da je
dejansko šlo za toksične drugorazredne vrednostne papirje. To pa je bil glavni kanal, preko
katerega se je kriza iz ZDA v polnem obsegu prenesla tudi v Evropo. Ni se pa to zgodilo
Kitajski (Whelan 2010, 4).
Kitajska vlada je namreč denar, ob trgovinskem presežku z ZDA in suficitu plačilne bilance
nasploh, investirala nazaj v ZDA, in sicer v državne obveznice. Zaradi lahkega pritoka
denarja s Kitajske pa so lahko Združene države ohranjale nizke obrestne mere in visok
proračunski primanjkljaj. Nizke obrestne mere pa so spodbujale ameriške potrošnike k večji
osebni porabi in nakupu nepremičnin. Američani so torej sposojeni denar porabljali predvsem
za potrošnjo, ne pa za investicije (O'Brien in Williams 2010, 228-229).
13
3.2.3 Nepremičninski balon v ZDA
Ko je marca 2000 prišlo do zloma borznega balona3, so ZDA zdrsnile v recesijo. Da bi
preprečila dolgotrajno recesijo ali celo nastanek depresije, je ameriška centralna banka
(Federal Reserve oziroma Fed) začela januarja 2001 z ekspanzivno denarno politiko. To je
storila z zniževanjem obrestne mere (federal funds rate), vse dokler ni medbančna obrestna
mera padla s 6 % na samo 1 % ter jo na tej ravni obdržala vse do konca junija 2004. V istem
obdobju je s fiskalno stimulacijo svoje dodal še ameriški kongres tako, da je na predlog
predsednika Busha znižal tudi davke (Desai 2011, 2).
Ob znižanju medbančnih obrestnih mer so se zniževale tudi obrestne mere za hipotekarna
posojila, kar je mnoge Američane privabilo k nakupu nepremičnin. Cene stanovanj so začele
rasti, zato so nakupi nepremičnin postajali še bolj privlačni. Na grafu 3 prikazujemo, kako so
se ljudje ob vedno višjih cenah nepremičnin vedno bolj zadolževali (padec stopnje varčevanja
in povečanje finančnih obveznosti). Tako se je denarna politika prijela ravno preko
nepremičninskega trga. Dejansko pa se je zgodilo le to, da se je borzni balon zamenjal za
nepremičninskega (Krugman 2009, 149-153).
Graf 3: Neto vrednost nepremičnin in stopnja varčevanja gospodinjstev v ZDA (v %
razpoložljivega dohodka)
Vir: Visco 2009, 2.
3 Borzni balon iz devetdesetih let je v glavnem odražal dvoje. Prvič, izreden optimizem glede možne
dobičkonosnosti informacijske tehnologije in drugič vedno večji občutek varnosti v gospodarstvu oziroma
prepričanje, da so hude recesije stvar preteklosti. To dvoje skupaj je pognalo cene delnic v neverjetne višave.
Ljudje so vedno bolj investirali v delnice, saj so v velikem delu gospodarstva podjetja pripovedovala zgodbe,
kako je nova tehnologija spremenila vse in kako za njihove dobičke in rast stara, omejujoča pravila ne veljajo
več. Vendar je mnogo teh prijetnih zgodb, kot se je izkazalo pozneje, dejansko slonelo na računovodskih
goljufijah. Cene delnic pa so rasle ter začele same sebe spodbujati in približno do leta 1998 so ljudje ugotovili,
da so vsi, ki so delnice kupili, odlično zaslužili. Zato se je vedno več sredstev zlivalo na borzne trge, cene so
vedno bolj rasle, balon se je napihoval in kazalo je, da zgornje meje ni. A meje so obstajale. Ko je zmanjkalo
ljudi, ki bi še investirali v delnice, se je vse sesulo. Delnice so vrh dosegle leta 2000 ter v naslednjih dveh letih v
povprečju izgubile okrog 40 % vrednosti (Krugman 2009, 148-149).
Finančna sredstva, razen
lastniškega kapitala
Finančne obveznosti
Kapital
Stopnja varčevanja
Nepremičninska sredstva
gospodinjstev
Neto vrednost
nepremičnin
Druga nefinančna sredstva
14
Vendar pa je najbogatejša država na svetu živela preko svojih zmožnosti in moč njene in
svetovne ekonomije je bila odvisna od ZDA. Globalna ekonomija je za vzdržno rast
potrebovala vedno večjo potrošnjo. Toda kako se je to lahko nadaljevalo, ko pa so dohodki
večine Američanov že dalj časa stagnirali? Američani so prišli do idealne rešitve: sposojaj si
in troši, kot da ti dohodki rastejo. Ampak trošili so predvsem revnejši, oziroma srednji sloj
Američanov, katerih stopnja varčevanja je postala visoko negativna, torej so se vedno bolj
zadolževali (graf 3, str. 13). V tej igri so bili zmagovalci vsi, tako posojilojemalci kot
posojilodajalci. Prvi so lahko nadaljevali s trošenjem ne glede na stagnacijo njihovih
dohodkov, drugi pa so dosegali rekordne dobičke na podlagi danih posojil. Nizke obrestne
mere in pomanjkljiva regulacija so postale hrana za napihovanje nepremičninskega balona
(Stiglitz 2010, 26).
Ob koncu leta 2006 je nepremičninski trg dosegel svoj vrh in cene nepremičnin so začele
padati. Nepremičninski balon je počil. Prihajajoča kriza je najprej zadela hipotekarni trg. Ker
so hipotekarne kredite dobivali kreditojemalci, ki jih po standardnih kriterijih za odobritev
kredita ne bi smeli dobiti, so ob nezmožnosti odplačevanja in strmem padanju cen
nepremičnin posojilodajalci imeli velike izgube. Izgube so se v letu 2007 razširile na ves
finančni sektor in mnoga finančna podjetja so se soočila s finančnim kolapsom, saj so bila
močno izpostavljena slabim hipotekam in hipotekarnim derivatom. Kreditni trg se je močno
skrčil in izgube so se razširile tudi na banke in finančne inštitucije drugod po svetu (O'Brien
in Williams 2010, 250).
3.2.4 Povečevanje neenakosti in petinska družba
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej so vedno večja globalizacija, finančna
deregulacija ter zmanjševanje davkov za najbogatejše v ZDA doprinesle k izjemni rasti
dohodkov in življenjskega standarda. Medtem ko se je generaciji srednjega sloja po drugi
svetovni vojni življenjski standard tako rekoč podvojil, je bila rast njihovih dohodkov po
deregulaciji počasnejša. To se je dogajalo zato, ker je sadove gospodarske rasti pobirala
peščica najbogatejših na vrhu. Zanje je bila rast po letu 1980 enormna, saj so se njihovi
dohodki, upoštevajoč inflacijo, skoraj početverili. Eliti je torej med deregulacijo šlo zelo
dobro, medtem ko je super eliti, to je najvišjemu 0,1 % še bolj pa 0,01 % najbogatejših šlo še
bolje, pri čemer je najbogatejši promil Američanov dosegel kar 660 % rast (Krugman 2012,
60-69).
Kako je do tega prišlo? V ZDA, Veliki Britaniji, do neke mere pa tudi v drugih državah, se je
okoli leta 1980 zgodil velik politični zasuk v desno. Ta je vodil v spremembo politike, zlasti
veliko zmanjšanje obdavčenja najvišjih dohodkov. Hkrati so se spremenile tudi socialne
norme (zrahljal se je »dejavnik ogorčenja«), kar je pomembno vplivalo na porast najvišjih
dohodkov. Zasuk v desno pa je vodil tudi k finančni deregulaciji in neizvedeni regulaciji
novih oblik bančništva, ki sta veliko prispevali h krizi (ibid., 72).
Z deregulacijo pa se je začela povečevati neenakost in tudi moč korporacij, kjer so lastniki in
njihovi direktorji v večjih podjetjih postajali vedno bolj podrejeni menedžmentu. Velike
korporacije so postale temelj sodobnega gospodarstva, moč in odgovornost pa sta bila predana
tistim, ki so primerno kvalificirani in motivirani. Razvila se je prevlada korporacijskega
menedžmenta in birokracije, ki je vključevala tudi določanje lastnih plač v gotovini ali
delniških opcijah. Moč je postala nagrada za znanje, osebne ambicije, sprejet način
15
ukazovanja in polno uresničevanje lastnega interesa. Tako sedanji korporacijski sistem temelji
na brezmejni moči samobogatenja (Galbraith 2010, 34-40).
Kot opisuje Krugman (2012, 67), je ameriški kongresni urad za proračun preučeval rast
neenakosti med leti 1979 in 2007 ter ugotovil, da je 20 % najbogatejših (brez zgornjega
odstotka) v tem obdobju beležilo 65 % rast dohodka, medtem ko je družinam nekje na sredi
šlo samo pol tako dobro, pri spodnjih 20 % pa se je dohodek zvišal samo za 18 %. Pri
najvišjem odstotku je urad ugotovil za 277,5 % povišanje dohodka in kot smo videli že prej,
sta najvišja 0,1 % in 0,01 % beležila še večjo rast.
V zadnjih tridesetih letih je torej vedno večji delež dohodka prehajal k bogatim, neenakost se
je večala, zato bi lahko pričakovali, da se bo zaradi vse manjše kupne moči srednjega in
nižjega razreda zmanjšalo tudi agregatno povpraševanje, saj prejemniki visokih dohodkov ne
»živijo« v svetu ponudbe in povpraševanja. Vendar se to ni zgodilo. Dejansko je v dobi
finančne deregulacije in rastoče neenakosti potrošnja prebivalstva v ZDA ostala na visoki
ravni, medtem ko so osebni prihranki že dalj časa stagnirali. Kaj je torej bil vzrok, da je raven
potrošnje ostala tako visoka (Krugman 2012, 68-72)?
Krugman (2012, 72), ob sklicevanju na Roberta Franka s Cornellove univerze trdi, da so
rastoči dohodki na vrhu vodili v »kaskade izdatkov«, ki na koncu zmanjšajo prihranke in
povečajo dolg. Bogati so trošili več preprosto zato, ker so imeli toliko presežnega denarja.
Njihova poraba je premaknila referenčni okvir, ki oblikuje povpraševanje tik pod njimi, pri
ljudeh, ki se gibljejo v prekrivajočih se družbenih krogih, zato je tudi ta druga skupina trošila
več ter premaknila referenčni okvir za skupino spodaj in tako naprej po dohodkovni lestvici.
Te kaskade so povzročile, da so družine srednjega in nižjega sloja osnovne finančne cilje
dosegale po višji ceni. Vse večja neenakost je torej vodila v preveliko potrošnjo in vse večja
vrzel v prihodku je povzročila, da so se tisti, ki so zaostajali, močno zadolžili.
Problem neenakosti v ZDA je torej res velik, tudi v globalnem smislu. Med razvitimi
industrijskimi državami imajo namreč ZDA najvišji nivo neenakosti, poleg tega pa se od
sredine 80. let prejšnjega stoletja neenakost v absolutnem smislu še povečuje relativno glede
na druge države. Medtem ko v tem obdobju v večini držav iz zahodne in srednje Evrope ni
bilo zaznati pomembnejšega povečanja neenakosti, pa je prišlo v nekaterih drugih državah (na
primer Grčija, Turčija) celo do zmanjšanja neenakosti med bogatimi in revnimi. Tako se ZDA
danes po tem segmentu lahko primerjajo z manj razvitimi in manj demokratičnimi državami,
kot so Iran, Uganda, Jamajka, Filipini in podobno (Stiglitz 2012, 52).
V globalnem smislu pa je povečevanje neenakosti, z represijo plač v zadnjih desetletjih na
račun povečanja dobičkov, povzročilo agregatno manjšo potrošnjo zaposlenih, zato je prišlo
do izpodjedanja osnove za stabilno povpraševanje. Zato so se že desetletje pred začetkom
krize razvite države soočale s strukturno majhnim agregatnim povpraševanjem (kar ostaja
problem še danes). Ker so plače stagnirale ali rasle zelo počasi in ker izginjajo delovna mesta,
si zaposleni niso več mogli privoščiti velike porabe. Ponekod so to reševali s povečanjem
zadolženosti (ZDA, Evropa), kar obravnavamo v nadaljevanju (Damijan Pavlič 2013, 6).
3.2.5 Prezadolženost privatnega sektorja
Italijanski filozof Lazzarato (2012, 121) trdi, da je ameriška ekonomija v svojem temelju
ekonomija dolga, finance v njej pa niso predvsem špekuliranje, ampak so gibalo rasti in
16
definirajo njeno naravo. Leta 2008 je celoten dolg ZDA v družinah, podjetjih, bankah in javni
upravi presegel 51.000 milijard dolarjev ob 14.000 milijardah bruto domačega proizvoda.
Povprečni družinski dolg se je v osmih (Bushevih) letih povečal za 22 %, znesek neplačanih
posojil za 15 %, dolg študentov se je podvojil. V programe javnega ameriškega izobraževanja
so vključili celo učenje »umetnosti življenja v dolgu«.
Na grafu 4 smo prikazali rast in padanje dolga gospodinjstev v ZDA v odstotkih bruto
domačega proizvoda. Kot lahko vidimo, so ameriška gospodinjstva med drugo svetovno
vojno zmanjšala svoj dolg, vzpostavila pogoje za blaginjo, toda raven zadolženosti je po letu
1980 znova močno zrasla in položila temelje za današnjo recesijo. V tem času je bil za
predsednika izvoljen desno usmerjeni Ronald Reagan in ameriški politiki ter strokovnjaki so
začeli opuščati v tridesetih letih vzpostavljeno regulativo, ki naj bi zagotovila, da se velika
depresija ne bi ponovila nikoli več (Krugman 2012, 45-46).
Graf 4: Padanje in rast dolga gospodinjstev v ZDA
Vir: Krugman 2012, 46.
Rast povpraševanja v ZDA se torej v glavnem ni uresničeval preko državnih primanjkljajev,
ampak preko zasebnega dolga, s tem pa so se stroški in tveganja prenesli na zadolžene
družine. In prav zadolževanje v zadnjih letih je močno pripomoglo k razmahu in vzponu
financ in zadnjo finančno krizo so sprožili prav nepremičninski krediti. Dejansko je ameriška
družba prešla od javnega »deficit« trošenja k zasebnemu »deficit« trošenju, da bi podprla
globalno povpraševanje po dobrinah in storitvah, pri čemer pa se javni primanjkljaj sploh ni
zmanjšal, ker so davčni vzvodi več kot nezadostni za uravnoteženje rasti javne porabe.
Globalno povpraševanje pa so podpirali finančni trgi in banke, kakor v primeru
drugorazrednih posojil (Lazzarato 2012, 122).
Podobna dinamika zadolževanja kot v ZDA v zasebnem sektorju pa se je dogajala tudi v
Evropi in Sloveniji. Na grafu 5 (str. 17) smo prikazali trend zadolževanja prebivalstva v
Sloveniji od osamosvojitve do začetka uvajanja evra. Sicer je zaradi uvedbe DDV-ja v letu
1999 prišlo v prvi polovici tega leta do večjega trošenja in zadolževanja prebivalstva, saj so
pričakovanja pred uvedbo novega davka gospodinjstva spodbudila k večjim nakupom trajnih
dobrin, zaradi česar je bila stopnja zadolževanja nekaj let za tem nekoliko manjša. Vendar pa
stari niz
novi niz
dolg
kot
% B
DP
17
je dolgoročni trend zadolževanja prebivalstva v Sloveniji, podobno kot drugod v Evropi, bil
sorazmerno visok (Ferk 2007, 53-60).
Graf 5: Obremenjenost prejemkov prebivalstva s posojili poslovnih bank.
Vir: Ferk 2007, 60.
Toda kako je prebivalstvo zabredlo tako globoko v dolgove? Krugman v svojih delih (2009,
150) in (2012, 44-45) pojasnjuje, da so v rastočem gospodarstvu z vse višjimi cenami, zlasti
cenami premoženja, kot so hiše, lahko posojilojemalci kupili nepremičnino skoraj brez pologa
in ker so cene hiš rasle, se niso obremenjevali z odplačevanjem posojil. Ko se je začetna nizka
obrestna mera, uporabljena kot vaba, nehala uporabljati, je veliko posojil postalo
drugorazrednih, saj jih kupci niso mogli več odplačevati. Dokler so cene nepremičnin še rasle,
so lahko tudi tisti, ki so na primer izgubili službo, preprosto prodali svojo hišo in poplačali
dolgove. In v ZDA se je takšna praksa dogajala kar vsepočez.
Problem pa ni bil le v posojilojemalcih, ampak tudi v posojilodajalcih, ki so zrahljali
standarde za dajanje posojil. Verjeli so namreč, da bodo cene stanovanj rasle večno, po drugi
strani pa se tudi niso ukvarjali s kakovostjo danih posojil, ker jih niso obdržali zase, ampak so
jih prodali naprej, preko bančnega sistema v senci, investitorjem (domačim in tujim), ki niso
razumeli niti vedeli kaj kupujejo. Posojilodajalci so odobravali posojila vedno bolj rizičnim
strankam, saj zanje niso odgovarjali. V bančnem svetu se je oblikoval celo izraz »Ninja
posojilo«, ki je pomenil, da je bil odobren hipotekarni kredit stranki brez prihodkov, brez
službe in brez premoženja in takšni stranki tudi ni bilo potrebno dokazovati svoje kreditne
sposobnosti (Krugman 2009, 150-151; O'Brien in Williams 2010, 250).
Takšno rastoče zadolževanje je, kot pravi Krugman (2012, 44-45), ki navaja Hymana
Minskyja, kot finančni vzvod, ko je naraščajoči dolg v primerjavi z dohodki ali premoženjem,
nekaj dobrega, dokler ne postane nekaj strašnega. Na neki točki se zgodi »Minskyjev
moment«, ki ga lahko sproži karkoli, na primer navadna recesija ali pok nepremičninskega
balona ali kaj drugega. Tedaj posojilodajalci znova odkrijejo tveganje dolga, dolžniki so se
prisiljeni razdolževati in dolžniško-deflacijska spirala se začne.
povprečni mesečni evidentirani prejemki prebivalstva
povprečno mesečno stanje posojil poslovnih bank prebivalstvu
obremenjenost prejemkov prebivalstva
(krediti/dohodki)
v m
io S
IT
razm
erje
18
3.2.6 Bančništvo v senci
Evropska komisija (2012č, 3-4) povzema opredelitev bančnega sistema v senci po Poročilu
Odbora za finančno stabilnost (Financial Stability Board – FSB, 2011) in ga opredeljuje kot
sistem kreditnega posredovanja, ki vključuje subjekte in dejavnosti zunaj konvencionalnega
bančnega sistema. Iz opredelitve izhaja, da bančni sistem v senci temelji na dveh med seboj
prepletenih stebrih.
Prvi steber so subjekti, ki delujejo zunaj konvencionalnega bančnega sistema in se ukvarjajo z
naslednjimi dejavnostmi (EK 2012č, 3):
sprejemanje financiranja z značilnostmi depozita,
sprememba zapadlosti in/ali likvidnosti,
prenos kreditnega tveganja in
uporaba neposrednega ali posrednega finančnega vzvoda.
Drugi steber pa so dejavnosti, ki bi lahko pomenile pomembne vire financiranja za nebančne
subjekte. Te dejavnosti vključujejo listinjenje, posojanje vrednostnih papirjev in posle začasne
prodaje oziroma začasnega nakupa (repo posle) (ibid., 4).
Glavni problem bančnega sistema v senci je torej v tem, da ni reguliran, kot je reguliran
tradicionalni bančni sistem. Klasične banke zato delujejo bolj ali manj pregledno in z odprtimi
poslovnimi knjigami, medtem ko je poslovanje nedepozitnih ustanov, ki so dejansko tudi
banke, veliko bolj zakrito (Krugman 2009, 161).
Vendar pa banke v senci prinašajo enaka tveganja kakor konvencionalno bančništvo, saj tako
kot depozitarji, poslujejo z visoko stopnjo finančnih vzvodov. Tudi njih, tako kot
tradicionalne banke, lahko spravi na kolena samoizpolnjujoča se panika (Krugman 2012, 57).
V ZDA se je bančni sistem v senci v času napihovanja nepremičninskega balona do izbruha
krize zelo razširil, zlasti na denarnih in kreditnih trgih, ter začel tekmovati s klasičnim
bančništvom in ga po pomenu celo presegel. Tako so na primer še v začetku leta 2007
sredstva v hedge skladih znašala 1,8 bilijona dolarjev, sredstva financirana za čez noč v
tristranskih repo poslih 2,5 bilijona, naložbe v različne komercialne papirje, zavarovane s
premoženjem, 2,2 bilijona, skupna bilančna vsota petih takrat vodilnih investicijskih bank pa
je znašala 4 bilijone dolarjev. Medtem je v istem času bila vsota celotnega klasičnega
bančnega sistema v ZDA le okrog 10 bilijonov dolarjev (Krugman 2009, 159-164).
Bančništvo v senci je torej raslo brez pravega nadzora. Rast pa je bila še toliko hitrejša prav
zato, ker so te ustanove lahko tvegale več kakor konvencionalne banke. A to še ni bilo vse
(Krugman 2012, 57).
Po razveljavitvi Glass-Steagallovega zakona leta 1999 v ZDA, ki je ločeval komercialno in
investicijsko bančništvo, so tudi največje tradicionalne banke vedno bolj rasle. Klasično
bančništvo in bančništvo v senci sta se vedno bolj prepletala, ob tem pa je stabilnost
konvencionalnega bančništva postala odvisna tudi od stabilnosti bančništva v senci.
Tradicionalne banke so postajale vedno večje in mnogokrat prevelike, da bi lahko propadle.
Odgovorni v njih so se zavedali, da jih bo v primeru propada vlada prisiljena reševati. In ob
19
tem bi dejansko reševali tudi bančni sistem v senci (Krugman in drugi 2012, 624; Stiglitz
2010, 54).
Ampak zakaj je v ZDA prišlo do takšnega razmaha finančne industrije, predvsem bančništva
v senci? Foster in Magdof (2009, 45) trdita, da zaradi večanja dobičkov v finančnem sektorju
ob hkratnem padanju dobičkov v proizvodnem sektorju. Medtem, ko so še v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja (graf 6) dobički od finančnih storitev doprinesli le okoli 15 % od celotnega
ustvarjenega dobička v ZDA, so do leta 2005 zrasli do neverjetnih 40 % vseh dobičkov. V
istem obdobju se je v proizvodnem sektorju zmanjševal ustvarjeni dobiček iz okoli 50 % na
vsega 15 % vseh ustvarjenih dobičkov. In največjo rast profitov je finančna industrija,
proizvodna pa največji padec4, beležila po letu 2000, ko je prišlo do zloma borznega balona in
se je začel napihovati nepremičninski balon.
Graf 6: Petletni povprečni dobički v proizvodnem in finančnem sektorju kot odstotek vseh
dobičkov v ZDA
Vir: Foster in Magdof 2009, 55.
Vendar pa so profiti, ki so se ustvarjali v finančnem sektorju, bili kratkoročne narave in niso
imeli nobenih povezav s trajno rastjo realne ekonomije. Po definiciji bi naj finančni sektor bil
serviser za ostalo ekonomijo, v praksi pa se je dogajalo ravno nasprotno. Na primer podjetja,
ki so izdajala kreditne kartice, so pri transakcijah za plačilo dobrin dosegala večje dobičke,
kot podjetja, ki so te dobrine dejansko proizvajala in prodajala (Stiglitz 2012, 136).
Padec dobičkov v proizvodnem sektorju pa je spodbudil tudi proizvodna podjetja, da so
začela iskati posel v finančnem sektorju z oblikovanjem ponudb različnih finančnih storitev.
Tako je General Motors, na primer, v letu 2006 imel pri prodaji avtomobilov izgubo, medtem
ko je njegovo hčerinsko podjetje s hipotekarnim poslovanjem ustvarilo velik dobiček.
Podobno so se s finančnimi storitvami začela ukvarjati tudi druga večja proizvodna podjetja v
ZDA (Foster in Magdof 2009, 54).
4 V proizvodnem sektorju se je kljub padanju dobičkov in zmanjševanju zaposlenih po letu 2000 zaradi
povečanja produktivnosti povečeval skupni output proizvedenega blaga v ZDA (Foster in Magdof 2009, 54).
19
65
19
70
19
75
19
80
19
85
19
90
19
95
20
00
20
05
0
10
20
30
40
50
60
50 dobički v proizvodnem sektorju
dobički v finančnem sektorju
Od
stote
k v
seh
do
bič
ko
v v
ZD
A
20
3.2.7 Listinjenje
Zbašnik (1999, 27-30) opredeljuje listinjenje kot orodje ali metodo upravljanja bilance banke,
ki predstavlja alternativni način zbiranja finančnih sredstev ter vir financiranja banke, hkrati
pa za banko kot finančno posrednico predstavlja konkurenčno prednost. Listinjenje je torej
povezano s financiranjem na osnovi aktive, kjer se na osnovi denarnega toka, ki prihaja iz
določene aktive, izdajo vrednostni papirji, ki se nato prodajo različnim investitorjem.
Listinjenje je metoda pretvarjanja gotovinskih tokov iz manj likvidne oblike aktive (posojila
oziroma krediti) v bolj likvidno obliko (vrednostne papirje). Proces listinjenja se odvija na
mednarodnem finančnem trgu z najemanjem in investiranjem kapitala v obliki različnih
instrumentov.
Posebna oblika listinjenja je listinjenje stanovanjskih hipotek, kjer gre za združevanje
hipotekarnih posojil v velike pakete in prodajo deležev v odplačilih, prejetih od
posojilojemalcev. Pred velikim nepremičninskim balonom v ZDA je bilo listinjenje skoraj v
celoti omejeno samo na prvovrstna hipotekarna posojila. Posojilojemalci so imeli zadostne
dohodke za odplačevanje obrokov hipotekarnih posojil in tistih, ki so prenehali odplačevati
posojila, je bilo relativno malo, zato so kupci hipotekarno zavarovanih vrednostnih papirjev
bolj ali manj vedeli, kaj kupujejo (Krugman 2009, 151).
Ko se je začel napihovati nepremičninski balon, je pomembno vlogo odigral bančni sistem v
senci, ki je lahko prevzemal večja tveganja pri odobravanju hipotekarnih posojil in tudi pri
iskanju novih virov financiranja za ta posojila. Rastoči nepremičninski balon je potreboval
vedno več hipotekarnih posojilojemalcev za rast in ko solidnih posojilojemalcev ni bilo več,
so začeli kredite odobravati vedno slabšim, drugorazrednim (Shin 2009, 331).
Ljudje so si zaradi naraščajočih cen nepremičnin začeli izposojati preko vseh zmožnosti in ker
so hkrati bili prepričani, da so pridobili standardno hipoteko s fiksno obrestno mero. Dejansko
pa so bile hipotekarne pogodbe sestavljene v zakompliciranem pravniškem jeziku tako, da so
lahko prehajale iz fiksne na variabilno obrestno mero. In obrestne mere so se s časom samo
dvigovale, dokler še nekateri dobri posojilojemalci niso več bili več sposobni redno
odplačevati obrokov. Ob tem pa so popolnoma odpovedali bančni regulatorji, ki bi morali
preprečiti takšno predatorsko posojanje. Poleg tega so veliki finančni igralci v letih 2000 do
2009 za lobiranje porabili več kot 3,5 milijarde dolarjev in več kot 2,2 milijarde za politične
kampanje republikancev in demokratov v zameno, da se hipotekarno posojanje ne bi
reguliralo (Desai 2011,3-5).
Finančne ustanove so ob iskanju novih virov financiranja začele listiniti tudi drugorazredna
hipotekarna posojila. To jim je omogočila finančna novost v obliki finančnih instrumentov,
zavarovanih z dolžniškimi instrumenti, kratko CDO (collaterized debt obligation), ki so bili
del izvenbilančnih bančnih poslov. CDO je zagotavljal deleže v odplačilih hipotekarnih
posojil, združenih v paket, a vsi deleži niso bili enaki. Nekateri so bili prednostni in zato kot
prvi upravičeni do izterjanih hipotekarnih odplačil, nato je šel denar za deleže z nižjo
prednostjo. Zaradi tega bi naj bili prednostni deleži načeloma zelo varna naložba, tudi če so se
prenehala odplačevati nekatera hipotekarna posojila. Pri tem so svojo vlogo odigrale tudi
bonitetne agencije. Te so prednostnim deležem v CDO-jih podeljevale najvišjo boniteto AAA,
četudi so bila hipotekarna posojila, na katerih so temeljile ocene, zelo vprašljiva oziroma
slaba. To pa je sprožilo obsežno financiranje drugorazrednega kreditiranja, kajti veliko
institucionalnih investitorjev, kot so na primer pokojninski skladi, investira le v naložbe z
21
najvišjimi bonitetami AAA in CDO-ji so zagotavljali bistveno večjo donosnost kot navadne
obveznice (Krugman 2009, 151).
Slika 1: Shema hipotekarnih in finančnih povezav.
Vir: Štiblar 2008, 88.
Toda zakaj so bonitetne agencije kot neodvisne in strokovne institucije med letoma 2000 in
2007 podeljevale najvišje bonitete drugorazrednim finančnim derivatom? Po Mullardu (2012,
79-81) povzemamo naslednje razloge:
konflikt interesov (plačila za opravljene storitve ocenjevanja finančnih derivatov so
agencije prejemale od podjetij, katerih derivate so ocenjevale)5,
monopolni položaj6 (od treh bonitetnih agencij sta samo Moody's ter Standard &
Poor's opravila 94 % vseh cenitev, preostalih 6 % pa Fitch)7,
5 Povzeto po Partnoyu 2006, 60 (citirano v Mullardu 2012, 80). 6 Da bi bonitetne agencije obdržale čim večji tržni delež med tremi agencijami, so vodilni v njih vršili pritiske na
svoje finančne analitike in jih po potrebi, če niso dodeljevali »ustreznih« ocen, tudi zamenjali (Mullard 2012, 80-
81). 7 Vir: Mullard 2012, 79, povzeto po Coburnu 2010.
TERJATEV
POSOJILO
ANUITETA
TERJATEV
KUPNINA
VREDNOSTNI
PAPIRJI
KUPNINA
ANUITETA
ANUITETA
22
regulatorna uporaba bonitetnih ocen (regulacija je določala, da so državne inštitucije
in določeni drugi institucionalni investitorji lahko kupovali samo derivate z AAA
oceno, čeravno ni nujno, da je bila točna)8,
neodgovornost za napačne ocene (odvetniki bonitetnih agencij so zagovarjali tezo, da
njihovi analitiki podajajo zgolj mnenja, da ni nujno, da so bonitetne ocene točne, zato
se tudi niso smatrali za odgovorne, ko se je izkazalo, da bi bonitetne ocene finančnih
derivatov dejansko morale biti precej nižje).
3.2.8 Globalizacija
Globalizacija je v novejši zgodovini sprožila multidimenzionalni proces ekonomskih in
strukturnih transformacij, ki so se v glavnem nanašale na dvoje. Prvič, na povečan pretok
kapitala, blaga, resursov in znanja med nacionalnimi državami in drugič, na vzpostavitev
novih komplementarnih organizacijskih struktur, potrebnih za upravljanje z naraščajočimi
mednarodnimi ekonomskimi aktivnostmi in s tem povezanimi transakcijami. Globalizacija je
torej vodila do večje integracije nacionalnih ekonomij z liberalizacijo mednarodne trgovine,
deregulacijo finančnega sektorja in liberalizacijo trga kapitala, kar je bilo povezano z
večanjem obsega neposrednih tujih investicij s strani transnacionalnih korporacij (Alcorta in
Nixon 2011, 1).
Po Stiglitzu (2012, 93-96), pa sta globalizacija mednarodne trgovine in globalizacija trga
kapitala prispevala na različne načine k rastoči globalni neenakosti, vendar je predvsem
globalizacija trga kapitala (finančna liberalizacija) imela znatno večji vpliv na nastanek in
razvoj krize.
Stopnja globalne finančne integracije se je od konca 1980-ih let močno povečevala. Na grafu
7 (str. 23) smo prikazali čezmejno gibanje finančnih tokov od leta 1970 do danes. V razvitih
ekonomskih državah so se čezmejna sredstva in obveznosti od leta 1990 do 2007 skoraj
potrojila, in sicer od 125 % svetovnega BDP na 360 %, kar predstavlja tudi največji delež
skupnega povečanja. Močno ekspanzijo čezmejnih finančnih aktivnosti, ki je v glavnem
zajemala različne vrste investicij, je sprožila predvsem liberalizacija nacionalnih finančnih
trgov, ki so jo prve uvajale razvite ekonomske države, kasneje pa tudi države v razvoju.
Progresivno umikanje ali odprava nadzora nad gibanjem kapitala in drugih finančnih omejitev
je, skupaj z vedno bolj zanesljivim ekonomski okoljem in mednarodnimi investicijskimi
priložnostmi, bila močna spodbuda za pretok kapitala v globalni ekonomiji (Ca'Zorzi in drugi
2011, 8).
Vendar pa vsi niso imeli koristi od umikanja ovir za pretok kapitala v globalni ekonomiji.
Medtem ko so lastniki kapitala pobirali vedno večje dobičke, so delavcem konstantno nižali
realne plače in ugodnosti. Stalna grožnja pred odhodom kapitala je držala plače in pravice
delavcev na nizki ravni in jih še nižala. Prekomerna konkurenca med državami za pridobitev
investicij je povzročila »tekmovanje do dna«, z odpravljanjem regulacije v finančnem
poslovanju in nižanjem davkov. Ampak ob prihodu finančne krize so bili delavci in manjša
podjetja v še slabšem položaju, saj je breme in večina stroškov reševanja krize padlo prav na
8 Vir: Mullard 2012, 79-80, povzeto po Coburnu 2010, 1.
23
njih. Povečala se je brezposelnost, plače in pravice pa so se še zniževale. Zmagovalec je spet
postal finančni sektor in lastniki kapitala, ki so zadnjo krizo tudi zakuhali. Ti so namreč
sodelovali pri sestavljanju pravil in zakonov, ki so jim šli na roko in to se je nadaljevalo tudi
po izbruhu krize (Stiglitz 2012, 93-95).
Graf 7: Mednarodna finančna integracija
(vsota neporavnanih zneskov čezmejnih sredstev in obveznosti kot odstotek BDP; netehtana povprečja)
Vir: Ca'Zorzi in drugi 2011, 8.
Trendi finančnega razvoja v zadnjih treh desetletjih v ZDA in ostalih OECD državah (Priewe
2010, 44-45):
Denar in kredit se vse bolj uporabljajo za finančno špekulativne in ne za realne
transakcije.
Maksimizacija dobičkov – za lastnike kapitala ne pa za trenutni dobiček, spreminjanje
računovodskih standardov v korist lastnikov kapitala; korporativno upravljanje je bolj
podrejeno trgu kapitala kot domačim bankam; nove oblike plačil za vodilne v
podjetjih, vezane na uspešnost na borznem trgu; odpravljanje ovir za združitve in
prevzeme.
Nadpovprečna rast finančnega sektorja na podlagi finančnih inovacij, deregulacije in
globalizacije finančnih trgov. Finančni sektor je doživel pravi bum brez povezav z
Razvita gospodarstva
Razvijajoča gospodarstva
Svet
24
realno ekonomijo. Inovacija finančnih storitev se je smatrala kot posebna oblika
tehničnega napredka.
Donos na kapital kot tudi plače direktorjev – menedžerjev so rasle relativno bolj kot v
nefinančnem sektorju in so vedno bolj postajale merilo tudi za realno ekonomijo. V
večini OECD držav so agregatne plače padale, dobički pa so se prelivali v finančno
industrijo namesto v realno ekonomijo.
Delniški in drugi trgi, kot so nepremičninski trgi, so postali bolj dovzetni za balone in
špekulacije. Število finančnih kriz se je povečalo, predvsem v razvijajočih se državah,
te krize pa so bile povezane z iskanjem bolj tveganih, visoko donosnih zunanjih
naložb, katerih financiranje je izviralo iz OECD držav.
Večja ekonomska soodvisnost med nacionalnimi gospodarstvi je torej neizogibno vodila do
večje občutljivosti na svetovne gospodarske šoke, ki so izven nadzora posameznih držav. Pri
tem so v slabšem položaju države v razvoju, saj imajo kljub temu, da so močno vpete v
mednarodne poslovne procese, pri oblikovanju mednarodne poslovne politike precej manjšo
vlogo kot bolj razvite kapitalistične države. Poleg tega pa se ob rastoči integraciji nacionalnih
ekonomij niso vzpostavili tudi ustrezni mehanizmi in institucije globalnega ekonomskega
nadzora, ki bi zmanjševale neravnovesja, odpravljale tržne pomanjkljivosti, anticipirale
različna tveganja ter koordinirale in regulirale mednarodne tokove blaga, storitev in kapitala,
tako s strani neposrednih tujih investicij kot različnih portfeljskih tokov (Alcorta in Nixon
2011, 2).
3.3 Globalizacija finančne krize
Dogajanje v zadnji globalni finančni krizi je potekalo po scenariju Minskyjevega kreditnega
ciklusa. Proti koncu leta 2006 in v začetku 2007 je šla globalna ekonomija že proti vrhu
Minskyjevega kreditnega ciklusa in je bilo napihovanje balonov spremljano s fundamentalno
(cenovno) neopravičljivimi prevzemi in masovnimi emisijami tveganih obveznic (junk
bonds). Na samem vrhu ciklusa smo se soočali z nepremičninskim balonom, hipotekarnim
balonom, dolžniškim balonom in borznim balonom. Pok balona je v prvi fazi prizadel
nepremičnine in drugorazredne hipoteke, v drugi fazi se je razširil na trg prvovrstnih hipotek
ter trg drugorazrednih kreditnih kartic in avtomobilskih posojil, tretjo fazo pa je predstavljalo
močno kreditno zmanjšanje (credit crunch) v sektorju prevzemov in na podjetniškem
kreditnem trgu. Zaradi odpora investitorjev do kompleksnih derivatov je prišlo do krčenja teh
trgov. Vsi omenjeni učinki pa so vodili v ekonomski zastoj in recesijo (Jagrič in drugi 2008,
46).
3.3.1 Pok nepremičninskega balona v ZDA in izbruh finančne krize
Prvo znamenje krize se je pojavilo aprila 2007, ko je počil nepremičninski balon v ZDA in je
bankrotirala prva večja hipotekarna ustanova v ZDA. Tedaj so se zaostrili pogoji za posojanje
denarja na finančnem trgu, zaradi česar se je močno zmanjšala likvidnost finančnih ustanov.
Začetek padanja cen nepremičnin je povzročil začetek finančne krize (Štiblar 2008, 92).
25
V avgustu 2007 so centralne banke trgom nudile močno ekstenzivno likvidnostno podporo,
vendar pa, ko je največja francoska poslovna banka BNP Paribas objavila, da so njeni trije
investicijski skladi zaradi drugorazredno povezanih investicij v težavah, je na kreditnih trgih
zavladala panika. Medbančne obrestne mere so se povsod po svetu dvignile nad tiste, ki so
bile ciljane s strani centralnih bank. Strah pred bankrotom bank je skoraj popolnoma ustavil
medbančno posojanje, zato je kot posojilodajalec v skrajni sili na evropski medbančni trg
vstopila Evropska centralna banka, čemur je kmalu sledila Fed na ameriškem trgu. Kljub temu
so se delniški trgi zrušili (Krugman in drugi 2012, 633).
Septembra 2007 je zaradi navala na banko padla prva britanska banka Northern Rock, marca
2008 pa prva iz peterice velikih investicijskih bank v ZDA, Bear Stearns, ki jo je ob dodatni
podpori ameriškega Fed kupila J. P. Morgan. V septembru 2008 so nato ZDA nacionalizirale
dve največji hipotekarni finančni ustanovi, Fannie Mae in Freddy Mack, ki sta bili vključeni v
zavarovanje več kot polovice od preko enega bilijona dolarjev hipotekarnih posojil v ZDA. V
istem mesecu pa sta padli naslednji dve od velike peterice investicijskih bank v ZDA, Merrill
Lynch in Lehman Brothers. Prvo je kupila Bank of America za 50 milijard dolarjev, kar je do
takrat bil največji znesek v zgodovini, druga pa je bankrotirala na ameriški način (možnost
nadaljevanja poslov, če kupca ni) in jo je na koncu za drobiž (1,75 milijarde dolarjev) kupila
angleška banka Barclays (Štiblar 2008, 92-93).
Samo dan po padcu Lehman Brothers je največja ameriška in svetovna zavarovalnica
American International Group (AIG) z več kot 1 bilijonom dolarjev bilančne vsote, s 700
milijoni komitentov po vsem svetu in s 116.000 zaposlenimi doživela naval. Za preko 400
milijard dolarjev izdanih zavarovanj (credit default swaps ali CDS), za neplačila različnih
finančnih derivatov (med drugim tudi posojila dana Lehmanu in hipotekarno zavarovana
posojila), ni imela zadostnih likvidnostnih rezerv. Zato je ameriška vlada bila prisiljena dati
posojilo in je odobrila kar 85 milijard dolarjev, kasneje pa še več milijard, saj bi bankrot AIG
lahko z verižno reakcijo povzročil propad svetovnega finančnega sistema. AIG, ki je bila
prevelika, da bi lahko propadla, je tako bila dejansko nacionalizirana, saj je ameriška vlada v
zameno za posojilo dobila v varščino 80 % njenih delnic (Krugman in drugi 2012, 634;
Štiblar 2008, 93).
Še v septembru 2008 se je v ZDA nadaljevalo padanje tudi na denarnem trgu vzajemnih
skladov, kamor je moralo vstopiti zakladništvo ameriške vlade z dajanjem garancij na
poplačilo obveznosti finančnih ustanov, ki so poslovale na tem trgu. Tako so zvezni
regulatorji v največjem bančnem stečaju v ameriški zgodovini prevzeli največjo hranilnico in
posojilno ustanovo v ZDA, Washington Mutual Bank, s 307 milijard aktive, in jo prodali JP
Morgan Chase. Slednja je postala edino preživelo zatočišče v reševanju propadlih bank in
tako zaradi svoje velikosti še bolj zaščitena pred podobnim zlomom. Istočasno sta pri
reševanju Wachovie (četrte največje komercialne banke v ZDA) in investicijske banke Merrill
Lynch sodelovali z nakupom le teh Wells Fargo Bank in Bank of America. Poslednji dve
neodvisni ameriški investicijski banki Goldman Sachs in Morgan Stanley pa sta se
preoblikovali v bančno-holdinški družbi pod nadzorom Fed in hkrati z dostopom do Fedovih
posojilnih kapacitet (Krugman in drugi 2012, 634; Štiblar 2008, 93).
Da bi zaustavil nadaljnje »padanje domin«, je ameriški kongres v oktobru 2008 odobril za 700
milijard dolarjev velik finančni paket za sistemsko rešitev ameriškega finančnega sistema in
Wall Streeta. Finančni minister je lahko po lastni presoji odkupoval izvedene finančne
instrumente, ki so nelikvidni ležali v bilancah bank in finančnih ustanov z namenom, da bi
26
lahko banke nadaljevale z normalnim delovanjem in posojanjem. A sredstva na koncu niso
bila uporabljena za predvidene namene (Krugman in drugi 2012, 634-635; Štiblar 2008, 93).
3.3.2 Razširitev finančne krize v Evropo
Finančna kriza se je iz ZDA razširila v Evropo, kjer je udarec hipotekarne krize najprej zadel
evropske banke, četudi te niso nikoli prevzemale tolikšnih tveganj s hipotekarnimi krediti kot
ameriške. Vendar so v portfelju mnogih velikih evropskih bank imeli vrednostni papirji, ki so
jih izdale ameriške banke, pomemben delež. Izkazalo se je, da so v paketu prvovrstnih
finančnih instrumentov imele drugorazredne hipotekarne terjatve pomemben delež. S tem pa
je postala vprašljiva tudi boniteta teh bank, predvsem pa je bil to razlog, da se je tudi po
Evropi razširilo nezaupanje v finančne trge in še do pred izbruhom krize v prvovrstne
finančne instrumente (Kračun 2011, 127).
Na prehodu v oktober 2008 so bile v Evropi poleg bank iz Velike Britanije, kjer so propadle
tri (najprej Northern Rock, zatem pa še v septembru 2008 HBOS ter Bradford & Bingley),
potrebne državne in centralnobančne pomoči naslednje banke: Fortis (Belgija, Nizozemska,
Luksemburg), Dexia (Francija, Belgija), Hypo Real Estate (Nemčija), Glintir (Islandija) in
množica drugih. Praktično so vse razvite evropske države z garancijami, zlasti pa z
dokapitalizacijami, reševale svoje vodilne banke, občasno pa tudi zavarovalnice in druge
finančne ustanove. Samo države EMU so vložile v banke 1873 milijard evrov, kar je
predstavljalo 15 % njihovega BDP. Poleg prenesene krize drugorazrednih hipotekarnih posojil
iz ZDA pa je postajala vse močnejša tudi kriza na trgu nepremičnin v Evropi, predvsem v
Veliki Britaniji, Španiji in na Irskem (Štiblar 2008, 95-97).
Zaradi vse večje izpostavljenosti evropskih finančnih inštitucij drugorazrednim finančnim
derivatom so mnoge začele padati, zato so vse članice EU po dogovoru sprejele polno
garancijo na vse bančne depozite občanov in s tem preprečile navale na banke. Poleg tega so
mnoge države začele dajati tudi garancije na medbančna posojila. Ampak do takrat je bil
gospodarski zastoj že globalen, z uničujočimi posledicami na output in zaposlenost po vsem
svetu (Krugman in drugi 2012, 635).
Poseben primer je bila Islandija, država s 300.000 prebivalci, kjer so samo 3 banke skupaj
pred izbruhom krize imele za 176 milijard dolarjev depozitov in naložb, kar je bilo 11-krat
več kot je islandski državni BDP. Ko se je jeseni 2008 zrušil islandski bančni sistem, je bila
Islandija prva razvita država, ki je v več kot tridesetih letih za pomoč morala zaprositi
Mednarodni denarni sklad. Islandske banke so uporabljale veliko finančnih vzvodov in
prevzemale visoke rizike in ko so finančni trgi prišli do spoznanja, da je se obetajo težave, so
investitorji začeli umikati naložbe iz teh bank. Da bi prišle do denarja, so islandske banke
ponudile visoke obresti za na videz varne depozite britanskim in nizozemskim prebivalcem, ki
so se množično odzvali. Vendar je to le preložilo neizogiben propad. Islandija pa ni imela
sredstev, da bi reševala banke, zato se je obrnila na Mednarodni denarni sklad in države s
severa Evrope. A v zameno za pomoč je morala islandska vlada zaradi močnih pritiskov
Velike Britanije dati jamstva na vse depozite britanskih in nizozemskih vlagateljev, tudi za
višje zneske od zakonsko zavarovanih (Stiglitz 2010, 31).
27
3.3.3 Prenos finančne krize na ostali svet
Azijske države (Tajska, Indonezija, Malezija, Filipini in Južna Koreja) so bile med najbolj
pripravljenimi na sedanjo krizo. Pri teh državah je bil še živ spomin na krizo v letih 1997-
1998, ki jih je najbolj prizadela. Zato se niso kaj dosti zadolževale, imele pa so tudi, predvsem
izvoznice nafte, precejšnje devizne rezerve. Prav tako je ob začetku krize tudi Kitajska imela
velike devizne rezerve (2000 milijard dolarjev) ter je zaradi izvajanja kontrole nad
kapitalskimi tokovi in pozitivne plačilne bilance bila v krizi manj prizadeta. Poleg tega je
sprejela paket fiskalnih spodbud, zato je, podobno kot Japonska, imela dobro osnovo za
spodbujanje gospodarstva (Štiblar 2008, 97-98).
Prav tako kot azijska je bolje pripravljena vstopila v finančno krizo tudi regija Latinske
Amerike in Karibov, saj je črpala izkušnje iz obdobja reševanja prejšnjih kriz. Države iz te
regije so imele pozitivno plačilno bilanco, akumulirane devizne rezerve in presežke
proračunov, saj so prihranki pri njih presegali potrošnjo. Slabše pripravljena je v krizo stopila
le Argentina, ki je podržavila pokojninske sklade. Kljub dobrim obetom pa so posledice
finančne krize posredno dosegle tudi to regijo. Prišlo je do padca nakazil zdomcev, ustavila se
je rast izvozne industrije, zmanjšali so se prihodki od turizma, regija pa je kot velika izvoznica
močno občutila tudi padec cen surovin (ibid., 98-99).
Države Severne oziroma Mediteranske Afrike (Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon,
Libija, Mavretanija, Maroko, Sirija in Tunizija) so se prvemu valu globalne finančne krize
konec leta 2008 izognile. Glavni razlog je bil v tem, da so finančni trgi v teh državah bili
relativno omejeni, zaradi česar države niso bile tako izpostavljene toksičnim finančnim
derivatom, ki so izvirali iz ZDA, poleg tega pa je bila tudi integracija te regije v globalne
finančne trge relativno omejena. Kriza se je na regijo razširila v letu 2009, ko je zajela realni
sektor gospodarstva. Bila je povezana s krizo iz Evropske unije, saj je EU največji
gospodarski partner držav Severne Afrike. Zmanjšali so se: izvoz v EU, izvoz nafte, dohodki
od turizma, nakazila zdomcev in neposredne tuje investicije (Sauter in Sturm 2010, 7-9).
Države Podsaharske Afrike so upale, da se bodo finančni krizi izognile zaradi zelo šibke
čezmejne integracije in slabo razvitih finančnih trgov (še slabše kot v Severni Afriki) in
dejstva, da bančni sektor v teh državah ni bil izpostavljen slabim finančnim naložbam iz
zahoda. In res je prvi val finančne krize, ki se je razširil konec leta 2008 po svetu, to regijo,
razen Južnoafriške republike, zaobšel. Vendar pa je drugi val, ko so posledice finančne krize
zajele tudi realni sektor, imel globoke posledice za vso regijo, ki je od začetka novega
tisočletja bila vedno bolj integrirana v globalno ekonomijo (Chauvin in Geis 2011, 8).
V Oceaniji, kjer imajo anglosaški sistem, je bil konec leta 2008 ogrožen avstralski dolar in
borze. Finančne ustanove so v bilancah imele toksične finančne instrumente. Tako Avstralija
kot Nova Zelandija sta sprejeli finančne ukrepe v podporo bank (Štiblar 2008, 99).
3.4 Prenos krize na realni sektor gospodarstva
Kljub velikim naporom za omejitev finančne krize držav po vsem svetu se je kriza v letu 2008
zaradi pomanjkanja likvidnosti in zaradi nje vse manjše posojilne podpore gospodarstvu
razširila tudi na realni sektor. Če je finančna kriza še bila omejena na tiste, ki so bili na
finančnem trgu aktivni, pa je realna recesija prizadela prav vse ljudi. Gospodarsko recesijo, ki
je bila v letu 2007 že na vidiku, je finančna kriza še poglobila in podaljšala, saj je delovanje
28
finančnega trga in realnega sektorja prociklično. Sedanja recesija je najtežja po veliki
depresiji v 30. letih preteklega stoletja (Štiblar 2008, 106).
V ZDA se je konec leta 2008 že kazal močan upad aktivnosti v realni ekonomiji. V ameriški
avtomobilski industriji je prišlo do močnega upada prodaje, zaradi česar je ameriška vlada tej
industriji odobrila za 25 milijard dolarjev ugodnih posojil. Gradnja hiš je padla na povprečje
izpred 26 let. Padec potrošnje ameriških gospodinjstev je bil rekorden. Brezposelnost je prav
tako močno porasla. Zaradi mnogih finančnih in gospodarskih pretresov ter krčev je zavladal
strah, da bo multipla insolventnost vodila do globoke in trajne stagnacije, kakršna je prizadela
Japonsko v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ali da je pred vrati celo nova velika depresija
(Foster in Magdoff 2009, 113).
V EU je skupni BDP držav članic najbolj upadel v letu 2009, in sicer za 4 %. Industrijska
proizvodnja je nazadovala na raven devetdesetih let prejšnjega stoletja, brezposelnost pa se je
dvignila na 10 % aktivnega prebivalstva. Kriza je močno prizadela milijone prebivalcev in
razkrila mnoge pomanjkljivosti evropskega gospodarstva. Krhkost finančnega sistema je
zavirala okrevanje, saj so imela podjetja in gospodinjstva težave pri izposojanju, porabi in
vlaganju denarja. Javnofinančni primanjkljaji držav so v povprečju znašali okoli 7 % BDP,
javni dolgovi pa presegali 80 % BDP. V dveh letih je bilo izničenih dvajset let fiskalne
konsolidacije. V času krize se je potencial rasti evropskih držav prepolovil (EK 2010, 7).
29
4 MAKROEKONOMSKO OKOLJE V DRŽAVAH EU IN SLOVENIJI V ČASU
KRIZE
4.1 Težki časi v Evropski uniji
Počasi se končuje največja recesija evropskega gospodarstva v zadnjih desetletjih. Zaradi
gospodarske krize se je močno zmanjšala gospodarska dejavnost v EU, pri čemer je bilo
izgubljenih več milijonov delovnih mest. Strukturne pomanjkljivosti, ki so se pojavile že pred
krizo, se niso ustrezno odpravljale in so sedaj postale zelo vidne (EK 2011, 2).
4.1.1 Strukturne pomanjkljivosti v času pred krizo 2008
Čeprav je EU bogata regija, je njena gospodarska rast bila v zadnjem desetletju po
mednarodnih standardih šibka. BDP na prebivalca v državah EU-27 je veliko višji od
povprečja v državah G20, vendar ostaja precej nižji od BDP na prebivalca v večini držav
članic OECD, ki niso članice EU, in državah članicah OECD kot celote. Hkrati je
gospodarska rast po letu 2000 bila precej pod pričakovanji, in sicer nižja od rasti v drugih
razvitih gospodarstvih, razen Japonske, in očitno nižja od večine gospodarstev v razvoju. To
pomeni, da se vrzel med EU-27 in drugimi razvitimi gospodarstvi povečuje. Ker razlike ni
mogoče pojasniti z zmanjševanjem zaostanka, je nizka rast v EU najverjetneje povezana s
strukturnimi pomanjkljivostmi. Če se ne upoštevajo le kazalniki v zvezi z BDP, je mogoče
ugotoviti, da ta splošno nejasna slika zakriva nekatere prednosti v smislu življenjskega
standarda, kot so sorazmerno majhne dohodkovne neenakosti, dolga pričakovana življenjska
doba in sorazmerno visoka okoljska učinkovitost (ibid., 2-3).
V zadnjem desetletju so različna »ozka grla« zavirala rast v EU. Na podlagi standardnega
računovodstva rasti je bila v desetletju pred krizo produktivnost dela glavno gonilo
gospodarske rasti, medtem ko sta izkoriščenost delovne sile in povečanje delovno sposobnega
prebivalstva predstavljala le približno eno četrtino skupne rasti. Rast sta zavirala zlasti vedno
manjša udeležba mladih in moških v najboljših letih na trgu dela ter manjše opravljeno število
delovnih ur na osebo9. Kriza je stanje še dodatno poslabšala. Povzročila je zmanjšanje BDP z
močnim povečanjem brezposelnosti in znatnim zmanjšanjem skupne faktorske produktivnosti,
večinoma zaradi velikega zmanjšanja izkoriščenosti zmogljivosti. EU in evroobmočje jasno
zaostajata za ZDA in Japonsko, kar zadeva ravni skupne faktorske produktivnosti in tudi
izkoriščenosti delovne sile. Razlika v izkoriščenosti delovne sile je zlasti velika na obeh
skrajnih delih starostnega spektra (ibid., 3).
Tudi delež starejšega prebivalstva v EU se veča vse hitreje. Ko se bo začela upokojevati tako
imenovana »baby-boom« generacija, se bo, predvidoma v letih 2013/2014, začel zmanjševati
delež aktivnega prebivalstva. Število oseb, starejših od 60 let, se že sedaj povečuje dvakrat
hitreje kot pred letom 2007, in sicer vsako leto naraste za okoli dva milijona v primerjavi z
enim milijonom prej. Zaradi manjšega obsega delovno aktivnega prebivalstva in večjega
deleža upokojenih ljudi bodo sistemi socialnega varstva še bolj obremenjeni (EK 2010b, 7).
9 Aktivno prebivalstvo v ZDA in na Japonskem opravi v povprečju 10 % več delovnih ur kot Evropejci (EK
2010, 7).
30
V času pred krizo večina držav članic EU ni upoštevala osnovnih načel preudarnega
oblikovanja fiskalne politike. Znatni izredni prihodki, ki so bili posledica gospodarskega
razmaha v obdobju 2003–2007, so se le delno porabili za pospešitev fiskalnega prilagajanja.
Kar precejšen del se je namenil dodatni porabi. Stopnja rasti primarnih izdatkov je v teh časih
pred krizo v dvanajstih državah članicah EU presegala povprečno stopnjo gospodarske rasti,
pri čemer je bil v nekaterih primerih ta presežek ogromen. Da je bila ta odločitev o politiki
slaba, je postalo jasno na začetku krize, ko je zlom javnofinančnih prihodkov nenadoma
razkril občutljivo temeljno proračunsko stanje. Tako v mnogih primerih ni bilo veliko
fiskalnega manevrskega prostora za odziv na upad gospodarske dejavnosti ali pa tega prostora
sploh ni bilo (EK 2011, 5).
Prav tako so se v desetletju pred krizo znatno povečevala makroekonomska neravnovesja v
EU. V nekaterih državah članicah so se pojavila velika notranja neravnovesja. Posledica tega
je bila velika razlika med tekočimi računi plačilne bilance in razvojem konkurenčnosti, kar za
evroobmočje prikazujemo na grafu 8. Poleg tega se je delež izvoznega trga v nekaterih
državah članicah evroobmočja zaskrbljujoče zmanjšal. Zunanja neravnovesja so temeljila na
neustreznih odzivih plač na razvoj produktivnosti, prekomerni rasti posojil v zasebnem
sektorju, nepremičninskih balonih in strukturnih pomanjkljivostih domačega povpraševanja
(ibid., 5).
Graf 8: Razvoj cenovne konkurenčnosti glede na ostalo evroobmočje:
(indeksi; 1998 = 100, povečanje pomeni zmanjšanje konkurenčnosti)
Vir: EK 2011, 5.
31
4.1.2 Gibanje ključnih makroekonomskih kazalnikov v EU v času krize
V zadnji krizi se je izkazalo, da je nastanek velikih makroekonomskih neravnovesij, vključno
z velikim in vztrajnim razhajanjem v gibanjih na področju konkurenčnosti, zelo škodljiv za
Evropsko unijo in zlasti za evro. Nizki stroški financiranja so v letih pred krizo spodbujali
napačno razporejanje virov, pogosto za manj produktivne namene, kar je privedlo do
netrajnostnih ravni potrošnje, nepremičninskih balonov ter kopičenja zunanjega in notranjega
dolga v nekaterih državah članicah. Prav tako so na področjih zunanje konkurenčnosti in salda
tekočih računov od uvedbe evra nastale opazne razlike med državami članicami (EK 2010a).
BREZPOSELNOST
Mednarodna gospodarska kriza in nadaljevanje nizke gospodarske aktivnosti so po letu 2008
močno zaostrile razmere na trgu dela. Po začetku krize v letu 2008 je do prve večje
prilagoditve na trgu dela prišlo v začetku leta 2009, v celotnem letu pa je bilo v EU
izgubljenih okoli 3,9 milijona delovnih mest (v EMU 2,7 milijona). Ob znižanju gospodarske
aktivnosti je večina držav članic sprejela ukrepe, s katerimi so začasno blažile posledice krize
na trgu dela, kar je upočasnilo zaostrovanje razmer. Veliko povečanje brezposelnosti v letu
2010 je bilo tako značilno predvsem za države, ki jih je kriza najbolj prizadela in so imele
omejen prostor za ukrepanje na ravni države (Grčija), oziroma imajo fleksibilen trg dela, ki je
omogočil hitro prilagajanje (Irska, baltske države). V letu 2011 so se razmere na trgu dela v
EU v povprečju nekoliko umirile, saj se je število delovno aktivnih povečalo za 0,2 %, stopnja
brezposelnosti pa je ostala na podobni ravni kot leto prej. Razmere na trgu dela v EU pa so se
v letu 2012 ponovno poslabšale. Zaradi padca gospodarske aktivnosti je bilo v letu 2012 v EU
dodatno izgubljenih okoli 1 milijon delovnih mest, skupaj od leta 2008 pa že 5,8 milijona,
(EMU 4,2 milijona). Povprečna stopnja brezposelnosti v EU je v letu 2012 znašala 10,2 %
(tabela 1, str. 32), kar je za 3,2 odstotne točke več kot leta 2008. Razlike v stopnji
brezposelnosti med članicami so se precej povečale in odražajo različno odzivanje trga dela
na krizo (Hribernik 2013, 4).
V obdobju 2008–2012 so se najbolj poslabšale zaposlitvene možnosti moških in mladih.
Število delovno aktivnih moških se je zmanjšalo bolj kot število delovno aktivnih žensk. To je
bilo v veliki meri povezano z zmanjšanjem obsega v dejavnostih, ki pretežno zaposlujejo
moške z nižjo izobrazbo, kot je na primer gradbeništvo. Med starostnimi skupinami je upad
gospodarske aktivnosti v celotnem obdobju močno zmanjšal zlasti zaposlitvene možnosti
mladih, povečala se je tudi stopnja brezposelnosti mladih (15−24 let), ki je v EU v letu 2012
znašala 22,8 %, kar je za 7,2 odstotne točke več kot leta 2008. Problem zaposlovanja mladih
je praviloma večji pri manj izobraženih, vendar tudi zmanjševanje stopnje delovne aktivnosti
mladih z zaključeno najmanj srednjo izobrazbo kaže na vse večje težave pri prehodu iz
obdobja izobraževanja v obdobje zaposlitve. V nasprotju z drugimi starostnimi skupinami se
je v celotnem obdobju zaposlenost starejših (55−64 let) nekoliko povečala, kar je posledica
delovanja pokojninskih reform. Ob tem pa še naprej ostajajo velike razlike med posameznimi
državami (ibid., 5).
Od začetka krize se močno povečuje tudi dolgotrajna brezposelnost v EU, razen v Nemčiji, še
posebno izrazito pa se ta problem odraža v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela. V letu
2012 je bilo v EU brez zaposlitve več kot 12 mesecev 4,6 % (EMU 5,3 %) aktivnega
prebivalstva, najbolj pa se je povečala med mladimi in tistimi z nizko izobrazbo. Delež
dolgotrajno brezposelnih v skupnem številu brezposelnih v EU je leta 2012 znašal 44,4 %, kar
je 7,5 odstotnih točk več kot leta 2008 (ibid., 6).
32
Tabela 1: Stopnja anketne brezposelnosti v EU (v %)
1995 2000 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
EU 10,7 8,4 9,0 8,2 7,1 7,0 8,9 9,6 9,6 10,2
Avstrija 4,4 4,7 5,2 4,8 4,4 3,8 4,8 4,6 4,2 4,3
Belgija 9,3 6,6 8,5 8,3 7,5 7,0 7,9 8,3 7,2 7,0
Bolgarija np 16,2 10,1 9,0 6,9 5,6 6,8 10,2 11,2 12,3
Ciper np 5,0 5,3 4,6 3,9 3,7 5,3 6,2 7,9 11,4
Češka np 8,8 7,9 7,2 5,3 4,4 6,7 73 6,7 6,7
Danska 7,0 4,5 4,8 3,9 3,8 3,4 6,0 7,5 7,6 7,8
Estonija np 13,1 7,9 5,9 4,7 5,5 13,8 16,9 12,5 10,2
Finska 17,0 11,1 8,4 7,7 6,9 6,4 8,2 8,4 7,8 8,6
Francija 11,8 10,2 8,9 8,8 8,0 7,4 9,1 9,3 9,2 9,4
Grčija 9,1 11,3 9,9 8,9 8,3 7,7 9,5 12,6 17,7 23,6
Irska 12,0 4,3 4,4 4,4 4,6 6,0 11,9 13,7 14,7 15,0
Italija 11,7 10,9 7,7 6,8 6,1 6,8 7,8 8,4 8,4 10,5
Latvija np 14,2 8,9 6,8 6,0 7,5 17,1 18,7 16,2 16,1
Litva np 16,0 8,3 5,6 4,3 5,8 13,7 17,8 15,4 13,3
Luksemburg 2,9 2,3 4,5 4,7 4,1 5,1 5,1 4,4 4,9 4,0
Madžarska np 6,6 7,2 7,5 7,4 7,8 10,0 11,2 10,9 10,9
Malta np 6,3 7,3 6,9 6,5 6,0 6,9 6,9 6,5 6,5
Nemčija 8,2 7,9 11,2 10,3 8,7 7,5 7,8 7,1 5,9 5,4
Nizozemska 7,2 2,7 4,7 3,9 3,2 2,8 3,4 4,5 4,4 5,1
Poljska np 16,4 17,8 13,9 9,6 7,1 8,2 9,6 9,7 10,0
Portugalska 7,1 3,9 7,7 7,8 8,1 7,7 9,6 11,0 12,9 15,2
Romunija np 7,1 7,2 7,3 6,4 5,8 6,9 7,3 7,4 6,9
Slovaška np 19,1 16,3 13,4 11,1 9,5 12,0 14,4 13,5 13,6
Slovenija np 6,9 6,5 6,0 4,9 4,4 5,9 7,3 8,2 8,2
Španija 22,7 13,8 9,2 8,5 8,3 13,3 18,0 20,1 21,7 24,7
Švedska 8,9 5,5 7,8 7,1 6,2 6,2 8,4 8,4 7,5 8,6
V. Britanija 8,7 5,6 4,8 5,4 5,3 5,6 7,6 7,8 8,0 7,8
Vir: Perko 2013a, 159.
BDP
BDP v EU je do leta 2007 razmeroma stalno naraščal. Po letu 2008, ko je gospodarska kriza
prizadela tudi Evropo, pa je gospodarstvo EU začelo upadati. V letu 2009, ko je kriza udarila
Evropo v polnem zamahu, se je povprečje BDP v EU zmanjšalo za 4,6 % (graf 9, str. 33).
Kriza je v tem obdobju najhuje prizadela baltske države (Estonija, Latvija in Litva) (tabela 2,
str. 33), kjer je BDP na prebivalca v povprečju upadel za okoli 15 %. Le gospodarstvo Poljske
je v tem obdobju rastlo, vendar počasneje kot v prejšnjih letih (Eurostat 2012a, 19).
33
Graf 9: Realni BDP na prebivalca, EU-27
Vir: Eurostat 2012b, 18.
Tabela 2: BDP na prebivalca v standardih kupne moči, indeksi obsega, EU-27=100
1995 2000 2005 2008 2009 2010 2011
EU-15 116 115 113 111 110 110 110
Avstrija 134 132 125 124 125 127 129
Belgija 128 126 120 116 118 119 119
Bolgarija 32 28 37 43 44 44 46
Ciper 87 88 93 99 100 97 94
Češka 76 71 79 81 83 80 80
Danska 131 132 123 125 123 128 125
Estonija 36 45 61 69 63 63 67
Finska 107 117 114 119 114 113 114
Francija 116 115 110 107 109 108 108
Grčija 84 84 91 93 94 87 79
Irska 103 132 144 132 130 129 129
Italija 121 118 105 104 104 101 100
Latvija 31 36 50 58 54 54 58
Litva 35 40 53 61 55 57 66
Luksemburg 222 244 254 263 255 267 271
Madžarska 86 85 78 79 83 85 85
Malta 51 54 63 64 65 65 66
Nemčija 128 118 116 116 115 119 121
Nizozemska 123 134 131 134 132 131 131
Poljska 43 48 51 56 61 63 64
Portugalska 77 81 79 78 80 80 77
Romunija 33 26 35 47 47 47 49
Slovaška 47 50 60 73 73 73 73
Slovenija 74 80 87 87 87 84 84
Španija 91 97 102 103 103 99 98
Švedska 125 128 122 120 120 124 127
V. Britanija 114 119 123 111 111 111 109
Vir: Tavčar 2013, 89.
34
Po dveh letih navideznega okrevanja se je v letu 2012 realna gospodarska aktivnost v
evroobmočju spet zmanjšala, k čemur so največ prispevale šibke investicije in skromna
zasebna potrošnja. Glavni razlogi za takšna gibanja so bili šibko gospodarsko zaupanje, vse
višje cene primarnih surovin ter proces prilagajanja bilanc stanja v finančnem in nefinančnem
sektorju skupaj z visoko brezposelnostjo, bolj zaostreno naravnano fiskalno politiko in
oslabljenim zunanjim povpraševanjem. Zaradi tega je BDP v letu kot celoti po dveh letih
umirjene pozitivne rasti upadel za 0,5 %. Realni BDP v euroobmočju se je krčil od drugega
četrtletja 2012 dalje predvsem zaradi negativnih gibanj v domačem povpraševanju, potem ko
je v prvem četrtletju stagniral (ECB 2013,13).
Države EU so, gledano statistično, izšle iz recesije šele v letu 2013. Vendar je okrevanje
evropskega gospodarstva šibko, saj sta imela tako evroobmočje kot EU v drugem četrtletju na
ravni trimesečja okoli 0,3 % rast BDP. Na letni ravni pa sta obe območji po sezonsko
prilagojenih podatkih zaznali padec, in sicer 0,7 % (EMU) in 0,2 (EU). Gospodarsko rast
(drugo četrtletje) so beležile Nemčija (0,7 %), Francija (0,5 %), Češka, Finska, Velika
Britanija, Litva in Latvija. Na letni ravni sta imeli najvišjo rast BDP Latvija (4,3 %) in Litva,
največji letni padec BDP pa so imele države, ki so v programu finančne pomoči oziroma tiste,
ki so pod večjim pritiskom mednarodnih finančnih trgov. BDP je tako na letni ravni najbolj
upadel na Cipru (5,2 %) in Grčiji (4,6 %), do 2 % pa je BDP upadel v Italiji, na
Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji (STA 2013a).
PLAČE
Zaradi načina oblikovanja plač se je gibanje plač razmeroma skromno odzvalo na krizo. Zelo
pogoste večletne kolektivne pogodbe, ki določajo plače, so bile pomemben razlog za zamudo
pri prilagajanju plač na začetku krize. To je pripeljalo do tega, da so v nekaterih državah plače
v javnem sektorju zaradi fiskalne konsolidacije hitreje odreagirale na krizo kot v zasebnem.
Po oceni Evropske komisije so bile plače še v letu 2010 razmeroma neodzivne na poslabšanje
na trgu dela. Šele v letu 2011 je na gibanje nominalnih sredstev za zaposlene vplivala potreba
po znižanju brezposelnosti, ki se je zaradi prilagajanja z zmanjševanjem zaposlenosti močno
povečala (Hribernik 2013, 6-7).
INFLACIJA
Pred začetkom krize so stopnje rasti inflacije (in tudi plač) v nekaterih državah EU vztrajno
presegale povprečje evroobmočja. Ta gibanja so skupaj z ugodnimi pogoji financiranja
prispevala k zmanjšanju konkurenčnosti ter nastanku zunanjih in notranjih makroekonomskih
neravnovesij. Z začetkom krize se je med državami evroobmočja (ter bolj ali manj tudi
ostalimi državami EU) začel tudi proces uravnoteženja (ECB 2013, 58).
Inflacija, merjena z indeksom HICP, je bila v letu 2012 na povišani ravni nad 2 %, čeprav se
je spustila z 2,7 % na začetku leta na 2,2% v novembru in decembru. Povprečna stopnja
inflacije v letu kot celoti je znašala 2,5 %, kar je le nekoliko manj od 2,7 %, kolikor je dosegla
v letu 2011. Vztrajno višja inflacija v letu 2012 je bila predvsem posledica visokih cen
energentov in zvišanja posrednih davkov zaradi sedanje potrebe po javnofinančni
konsolidaciji. Srednjeročna in dolgoročna inflacijska pričakovanja so ostala trdno zasidrana
na ravni, ki je skladna s ciljem Sveta ECB, da inflacijo srednjeročno ohranja pod 2 %, vendar
blizu te meje (ibid., 7).
35
Tabela 3: Harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin (sprememba v % glede na
predhodno leto)
2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Avstrija 1.7 2.2 3.2 0.4 1.7 3.6 2.4
Belgija 2.3 1.8 4.6 0.0 2.3 3.5 2.7
Ciper 2.2 2.2 4.4 0.2 2.6 3.5 2.8
Estonija 4.4 6.7 10.6 0.2 2.7 5.1 3.1
Finska 1.3 1.6 3.9 1.6 1.7 3.3 3.0
Francija 1.9 1.6 3.2 0.1 1.7 2.3 2.2
Grčija 3.3 3.0 4.2 1.3 4.7 3.1 -0.5
Irska 2.7 2.9 3.1 -1.7 -1.6 1.2 1.6
Italija 2.2 2.0 3.5 0.8 1.6 2.9 2.9
Luksemburg 3.0 2.7 4.1 0.0 2.8 3.7 2.7
Malta 2.6 0.7 4.7 1.8 2.0 2.4 2.1
Nemčija 1.8 2.3 2.8 0.2 1.2 2.9 1.9
Nizozemska 1.7 1.6 2.2 1.0 0.9 2.5 2.0
Portugalska 3.0 2.4 2.7 -0.9 1.4 3.6 3.3
Slovaška 4.3 1.9 3.9 0.9 0.7 4.1 1.9
Slovenija 2.5 3.8 5.5 0.9 2.1 2.1 1.6
Španija 3.6 2.8 4.1 -0.2 2.0 3.1 1.3
Evro območje 2.2 2.1 3.3 0.3 1.6 2.7 2.5
Bolgarija 7.4 7.6 12.0 2.5 3.0 3.4 3.0
Češka 2.1 3.0 6.3 0.6 1.2 2.1 3.0
Danska 1.9 1.7 3.6 1.1 2.2 2.7 1.8
Latvija 6.6 10.1 15.3 3.3 -1.2 4.2 2.5
Litva 3.8 5.8 11.1 4.2 1.2 4.1 2.5
Madžarska 4.0 7.9 6.0 4.0 4.7 3.9 5.1
Poljska 1.3 2.6 4.2 4.0 2.7 3.9 3.5
Romunija 6.6 4.9 7.9 5.6 6.1 5.8 3.0
Švedska 1.5 1.7 3.3 1.9 1.9 1.4 0.9
Velika Britanija 2.3 2.3 3.6 2.2 3.3 4.5 2.7
EU 2.3 2.4 3.7 1.0 2.1 3.1 2.6
Vir: EK 2012c.
TEKOČI RAČUN PLAČILNE BILANCE
Skupni tekoči račun plačilne bilance držav EU izkazuje že dalj časa primanjkljaj (tabela 4, str.
36). Najvišjo vrednost je primanjkljaj tekočega računa držav EU dosegel ob izbruhu krize v
Evropi leta 2008, ko je znašal 261,5 milijarde evrov, kar je predstavljalo 2,1 % BDP držav
EU. Po letu 2008 pa nadaljnji razvoj tekočega računa EU-27 izkazuje vzorec zmanjševanja
primanjkljaja. Tako je leta 2011 primanjkljaj EU-27 znašal 66,6 milijard evrov ali 0,5 % BDP
ter je zajemal primanjkljaj tekočega računa za blago (–1,1 % BDP) in tekoče transferje
(–0,5 %), ob pozitivnem saldu (presežku) za storitve (0,9 %) in računu dohodkov (0,2 %)
(Eurostat 2012c).
36
Tabela 4: Tekoči račun plačilne bilance držav EU glede na tujino (v 1.000 milijonov EUR)
2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
EU-27 -93.8 -16.2 -30.8 -35.7 -83.5 -139.6 -125.9 -261.5 -90.3 -82.2 -66.6
Evro območje -27.2 46.1 20.7 60.8 10.8 -12.6 7.4 -143.5 -21.9 -6.8 -2.3
Avstrija -1.8 5.9 3.8 5.2 5.3 7.3 9.6 13.8 7.9 8.6 5.9
Belgija 8.8 12.0 9.4 9.3 6.0 5.9 5.4 -5.7 -5.3 5.0 -3.7
Bolgarija -0.9 -0.4 -1.0 -1.3 -2.7 -4.6 -7.8 -8.2 -3.1 -0.4 0.4
Ciper -0.4 -0.4 -0.3 -0.6 -0.8 -1.0 -1.9 -2.7 -1.8 -1.7 -1.9
Češka -3.7 -4.4 -5.0 -4.7 -1.0 -2.4 -5.7 -3.3 -3.4 -5.9 -4.5
Danska 5.6 4.6 6.5 5.9 9.0 6.5 3.1 6.8 7.3 13.0 15.5
Estonija -0.4 -0.8 -1.0 -1.1 -1.1 -2.1 -2.6 -1.6 0.5 0.5 0.5
Finska 11.6 12.1 7.0 9.4 5.3 6.9 7.7 4.9 3.1 2.6 -2.2
Francija 26.3 19.2 11.5 9.0 -8.3 -10.3 -18.9 -33.7 -25.1 -30.2 -38.9
Grčija -10.6 -10.2 -11.3 -10.7 -14.7 -23.8 -32.6 -34.8 -25.8 -23.0 -21.1
Irska -0.8 -1.3 0.0 -0.9 -5.7 -6.3 -10.1 -10.2 -4.7 0.8 1.1
Italija 3.4 -5.6 -10.4 -4.6 -12.6 -22.3 -19.9 -45.2 -30.1 -54.1 -50.3
Latvija -0.7 -0.7 -0.8 -1.4 -1.6 -3.6 -4.7 -3.0 1.6 0.5 -0.2
Litva -0.6 -0.8 -1.1 -1.4 -1.5 -2.6 -4.1 -4.2 1.2 0.4 -0.5
Luksemburg 2.0 2.5 2.1 3.3 3.5 3.5 3.8 2.0 2.4 3.1 3.0
Madžarska -3.6 -4.9 -5.9 -6.8 -6.4 -6.6 -7.2 -7.7 -0.1 1.2 1.4
Malta -0.2 0.1 -0.1 -0.3 -0.4 -0.5 -0.3 -0.3 -0.5 -0.4 -0.2
Nemčija 0.0 42.7 40.5 102.4 112.6 144.7 180.9 153.6 140.6 150.7 147.7
Nizozemska 11.6 12.3 26.4 37.5 38.0 50.4 38.4 25.5 23.5 41.5 52.4
Poljska -6.6 -5.9 -4.9 -10.8 -5.9 -10.4 -19.3 -23.8 -12.1 -16.5 -16.0
Portugalska -13.9 -11.6 -9.2 -12.4 -15.9 -17.2 -17.1 -21.7 -18.4 -17.2 -11.0
Romunija -2.5 -1.6 -3.1 -5.1 -6.9 -10.2 -16.8 -16.2 -4.9 -5.5 -6.0
Slovaška -2.0 -2.1 -1.7 -2.7 -3.3 -3.5 -2.9 -4.0 -1.6 -1.6 0.0
Slovenija 0.0 0.3 -0.2 -0.7 -0.5 -0.8 -1.6 -2.3 -0.2 -0.2 0.0
Španija -26.8 -23.8 -27.5 -44.2 -66.9 -88.3 -105.3 -104.7 -50.5 -47.4 -37.5
Švedska 12.7 12.5 19.5 19.1 20.2 26.8 31.2 29.4 20.5 24.0 27.2
Velika Britanija -34.0 -29.2 -25.7 -37.4 -47.7 -66.8 -51.6 -25.1 -23.1 -56.7 -33.5
ZDA -443.3 -482.4 -459.4 -505.4 -602.2 -637.1 -519.7 -460.5 -269.2 -357.0 -339.8
Vir: Eurostat 2012a
4.2 Pregled stanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva
Slovenijo je globalna recesija prizadela kasneje, toda bila je globlja in traja dalj časa. Še v letu
2008 so se v javnosti zastavljala vprašanja, ali bo recesija prizadela tudi Slovenijo, v kakšni
obliki in v kolikšni meri. Toda proti koncu tega leta je že bilo jasno, da kljub do tedaj
ugodnim makroekonomskim kazalcem in stalnim relativno visokim stopnjam gospodarske
rasti recesija trka tudi na slovenska vrata. Dimenzijo Slovenije namreč determinira tudi njena
odvisnost od dogajanja na zunanjih trgih. Ko se je recesija razširila tudi v realni sektor
glavnih izvoznih partnerjev Slovenije, je pojemanje izvoznih naročil močno prizadelo domačo
gospodarsko aktivnost s celotnim recesijskim scenarijem (Kračun 2011, 130).
Slovensko gospodarstvo se tako še danes sooča s težavami pri okrevanju, medtem ko robustni
neto izvoz ni uspel nadomestiti dolgotrajnega šibkega domačega povpraševanja. Notranja in
zunanja neravnotežja so se v cvetočem slovenskem gospodarstvu pojavila že v letih pred
svetovno krizo in tudi doseganje notranjega ravnotežja se je izkazalo za težavno. V Sloveniji
so hitra rast, naraščanje števila posojil in močno domače povpraševanje ustvarili zapuščino
bank z nizko kapitalizacijo, ki so odvisne od zunanjega financiranja, prezadolženih podjetij,
prenapihnjenega gradbenega sektorja, visokih cen nepremičnin, vedno slabše stroškovne
konkurenčnosti in izjemno negativnega položaja neto mednarodnih naložb. Ta zapuščina je
37
posledica prekomernih in nespametnih odobritev bančnih posojil v letih presežkov in poceni
grosističnih virov. Na srečo je finančni položaj gospodinjstev v veliki meri ostal neprizadet,
cikel razcveta pa je bil razmeroma kratkotrajen, kar je pomenilo, da je obseg skupnega
notranjega in zunanjega dolga ostal razmeroma omejen. Razdolževanje že poteka, pričakuje
pa se, da bodo potrebni procesi prilagajanja v Sloveniji dolgotrajni. Poleg tega je tudi
pričakovati, da bodo negativni učinki za druga gospodarstva evroobmočja relativno majhni
(EK 2012a, 3).
4.2.1 Raven razvitosti in gospodarska rast
S svetovno gospodarsko krizo je bilo prekinjeno dohitevanje povprečne razvitosti Slovenije
do EU. Zaradi relativno večjega padca BDP v Sloveniji je bil proces konvergence leta 2009
prekinjen. Zaradi relativno počasnejšega okrevanja slovenskega gospodarstva v letu 2010 se
je vrzel v tem letu še povečala. Iz dekompozicije BDP na prebivalca (na produktivnost in
stopnjo zaposlenosti) izhaja (tabela 5), da Slovenija za evropskim povprečjem zaostaja v
doseženi ravni produktivnosti, saj je stopnja zaposlenosti že od leta 2007 višja kot v celotni
EU. Slovenija še tudi do leta 2012 ni dosegla ravni razvitosti iz leta 2008 in je za povprečjem
EU zaostajala za 11 odstotnih točk (SVRSZRE 2011, 7).
Tabela 5: Raven razvitosti Slovenije glede na povprečje EU (EU=100) - dekompozicija
kazalnika BDP na prebivalca po kupni moči
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
BDP na prebivalca
po kupni moči
83,2 86,2 87,6 87,3 88,4 90,8 88,1 87,3 88,0 88,9
Produktivnost (BDP
na preb. po kupni
moči na
zaposlenega)
79,2 82,0 83,8 83,9 83,9 84,6 82,4 82,5 83,8 84,9
Zaposlenost 105,2 105,3 104,4 104,2 105,4 107,6 106,9 105,7 105,0 104,5
Vir: SVRSZRE 2011, 7
Relativno globlji padec BDP v krizi in počasnejše okrevanje sta močno povezana s
strukturnimi pomanjkljivostmi in nekonkurenčnostjo slovenskega gospodarstva. Padec
gospodarske aktivnosti v Sloveniji je bil precej večji kot v povprečju EU, k čemur je v veliki
meri prispeval močan investicijski cikel v preteklih letih, še posebej v gradbeništvu, ki so mu
ob vplivih krize sledili relativno visok upad ter strukturne slabosti slovenskega gospodarstva,
predvsem relativno velik delež nizko in srednje tehnološko zahtevnih dejavnosti. Vse
navedeno pa je v času krize in zaostrene mednarodne konkurence prispevalo k večjemu padcu
izvoza. Spodbude za krepitev gospodarske aktivnosti so v prvi polovici leta 2010 prihajale
večinoma iz mednarodnega okolja, zaviralni dejavniki pa iz domačega okolja, kar je bilo
povezano z razmerami v gradbeništvu in z njim povezanimi dejavnostmi, z dostopnostjo do
virov financiranja ter gibanji na trgu dela. Gospodarska aktivnost se tako v Sloveniji, kljub
večjemu padcu, povečuje počasneje kot v povprečju držav EU in evrskega območja
(ibid., 7-8).
38
4.2.2 Makroekonomsko okolje in kazalci
Pričakovanja, da bo recesija prizadela Slovenijo v milejši obliki, se niso izpolnila. Nasprotno,
kmalu je bil padec gospodarske aktivnosti še silovitejši kot v večini primerljivih držav. Sami
makroekonomski kazalci (tabela 6) so dajali vse do leta 2008 ugodno sliko. Kljub težavnosti
zaradi tranzicije smo imeli ves čas od osamosvojitve opravka z relativno visokimi in stalnimi
stopnjami gospodarske rasti, nizko brezposelnost z ugodnim trendom, uspešno zajezeno
inflacijo ter pretežno uravnovešenimi makroekonomskimi bilancami. Po izhodu iz tranzicijske
depresije se je Slovenija namreč dokaj uspešno izognila različnim regionalnim recesijam v
devetdesetih (azijska, vzhodnoevropska) in recesiji iz začetka 21. stoletja (ZDA) (Kračun
2011, 130-131)
Tabela 6: Makroekonomski kazalci Slovenije 1991-2010
Leto BDP
Realne
stopnje
letne rasti
v %
Stopnja
inflacije
(merjena
konec leta)
v %
Plače
Realne
stopnje
letne rasti
v %
Brezposelnost
(anketna po
ILO
standardih)
v %
Tekoči
račun
plačilne
bilance
v % BDP
Bilanca
javne
porabe
v % BDP
1991 -8.9 240.6 -22.3 5.2 … …
1992 -5.5 92.0 -1.4 8.3 6.3 0.2
1993 2.8 22.8 11.3 9.1 1.5 0.3
1994 5.3 19.5 6.0 9.0 4.2 -0.2
1995 4.1 9.0 4.7 7.4 -0.4 0.0
1996 3.6 9.0 4.4 7.3 0.2 0.3
1997 4.8 8.8 3.0 7.4 0.3 -1.1
1998 3.6 6.5 1.5 7.9 -0.6 -0.6
1999 5.6 8.0 3.0 7.6 -3.5 -1.4
2000 3.9 8.9 1.4 7.0 -2.8 -1.3
2001 2.7 7.0 3.1 6.4 0.2 -2.7
2002 3.8 7.2 2.1 6.3 1.5 -1.9
2003 2.9 4.6 1.9 6.7 0.1 -1.8
2004 4.4 3.2 -0.4 6.3 -2.1 -1.4
2005 4.0 2.3 2.3 6.7 -1.1 -1.1
2006 5.8 2.8 5.6 6.0 -2.9 -1.2
2007 6.8 5.6 2.2 4.9 -4.8 0.3
2008 3.7 2.1 2.6 4.4 -6.2 -0.3
2009 -8.1 1.8 2.6 5.9 -1.5 -6.0
2010 1.2 1.9 2.0 7.3 -1.1 -5.2
Vir: Kračun 2011, 131.
V letu 2012 se je Slovenija nahajala na drugem dnu recesije z dvojnim dnom. Recesija leta
2009, ki se je prek trgovskih kanalov prenesla na domače gospodarstvo, je dosegla mejo
pregrevanja. Realni BDP (tabela 6) je strmoglavil za več kot 8 %. Okrevanje iz leta 2010 je
bilo razmeroma šibko, saj se je dvig neto izvoza v veliki meri izničil zaradi skromnega
domačega povpraševanja. Z nadaljnjim slabšanjem navedenega v letu 2011 in ob hkratnem padcu naložb v gradbeništvo za približno četrtino se je okrevanje zaustavilo, s čimer je
gospodarstvo v obdobju 2011–2012 zdrsnilo nazaj v recesijo. V nasprotju s prvim se je zdrs v
drugo dno zgodil v okviru splošnega razdolževanja ter bolj umirjenih gibanj cen in plač (EK
2012a, 5-6).
39
V obdobju gospodarske krize je inflacija v Sloveniji bila relativno nizka in je v veliki meri
bila posledica šibke gospodarske aktivnosti, zaznamovana pa je bila tudi z vplivi višjih
davščin in cen energentov. Proti koncu leta 2010 so se na svetovnih trgih začele dražiti
prehranske in druge surovine, do prenosa v maloprodajne cene v Sloveniji pa je začelo
prihajati v začetku leta 2011. Prenos gibanja cen surovin na svetovnih trgih v slovensko
inflacijo je bil odvisen od splošnih gospodarskih razmer ter od konkurenčnih razmer v
trgovski panogi (SVRSZRE 2011, 9).
Največja tveganja za hitrejšo rast in razvoj slovenskega gospodarstva v prihodnjih letih
predstavljajo neugodna javnofinančna gibanja skupaj s slabostmi konkurenčne sposobnosti
gospodarstva. Konsolidacija javnih financ je prioritetna naloga za vzpostavitev stabilnega
makroekonomskega okolja in preprečitev poslabšanja percepcije Slovenije pri udeležencih na
finančnih trgih. Za zniževanje primanjkljaja je treba uveljaviti in začeti izvajati čim prej zlasti
ukrepe strukturne narave, ki bodo omogočili znižanje primanjkljaja javnih financ na vzdržen
način. Vzdržna konsolidacija je nujna tudi zaradi pritiska na izdatke starajočega se
prebivalstva, ki bodo v prihodnjih letih začeli hitreje naraščati, pa tudi zaradi velikega obsega
poroštev države, ki predstavljajo potencialno obveznost in tveganje za hitro povečanje
javnega dolga (ibid., 10-12).
Dolg države glede na BDP je v Sloveniji še na relativno nizki ravni, vendar se povečuje
hitreje kot v povprečju EU. Še v letu 2009 je bila Slovenija s 35,4 % po tem kazalniku skupaj
s Slovaško na šestem najnižjem mestu med državami članicami EU, a ob koncu leta 2011 je ta
dolg znašal že 47,6 % BDP. Prav v letu 2009 se je rast dolga pospešila, ko se je zaradi
pokrivanja povečanega primanjkljaja in predhodnega zadolževanja za financiranje
primanjkljaja v naslednjem letu povečal kar za 4,3 milijarde evrov (13,4 %). Ob nadaljnji rasti
v naslednjih dveh letih je bil obseg dolga leta 2011 tako že več kot enkrat višji kot leta 2008.
Največji del dolga predstavlja dolg centralne države (96 % celotnega dolga sektorja država
konec leta 2011), pri tem pa se je delež nekonsolidiranega dolga na lokalni ravni v obdobju
2008–2011 povečal le za 1 %. Hitra rast dolga ter velik obseg poroštev in jamstev povečujeta
tveganje, da dolg preseže zgornjo dovoljeno mejo po določilih Pakta stabilnosti in rasti. S
hitro rastjo dolga se namreč povečuje tveganje, da v primeru morebitne ponovne gospodarske
krize že preseže 60 % BDP, pomemben dejavnik tveganja pa so tudi poroštva in jamstva
države. Višina in ocena verjetnosti unovčitve poroštev in jamstev države namreč predstavljata
pomemben dejavnik, ki lahko vpliva na poslabšanje percepcije države na finančnem trgu in
posledično povečuje pribitke ter tako dodatno draži zadolževanje (Caprirolo 2012, 25).
Obrestne mere so se v času krize v Sloveniji glede na EU precej povečale, kar še dodatno
poslabšuje konkurenčni položaj slovenskih podjetij. Z zaostrovanjem razmer na finančnih
trgih so se razlike med domačimi in tujimi obrestnimi merami precej okrepile, v Sloveniji pa
je njihova raven daleč najvišja v območju evra. Upadanje obrestnih mer tako ni povsem
sledilo dinamiki zniževanja ključne obrestne mere Evropske centralne banke in gibanju
obrestnih mer v drugih državah članicah evrskega območja. Po nekaterih ocenah so tako
slovenske banke po širjenju finančne krize kreditne standarde zaostrovale bolj kot banke
ostalih držav članic EMU, kar dodatno vpliva na rezultate poslovanja slovenskega
gospodarstva (ibid., 16).
40
4.2.3 Produktivnost
Slovenija je po produktivnosti dela do leta 2009 zaostajala za povprečjem EU v vseh panogah
predelovalnih dejavnosti. Prepočasno povečanje produktivnosti v letih pred gospodarsko krizo
je posledica nezadostnih sprememb v strukturi gospodarstva v smeri krepitve tehnološko
zahtevnejših in na znanju intenzivnejših dejavnosti, pa tudi premajhnega dviga produktivnosti
v posameznih dejavnostih gospodarstva. Slovenija je po produktivnosti za povprečjem EU
najbolj zaostajala v proizvodnji strojev in naprav ter proizvodnji električne in optične opreme.
V teh panogah je Slovenija v zadnjih letih, kljub relativno nizki ravni, tudi najmanj zmanjšala
zaostanek. Najmanj produktivne so v Sloveniji tehnološko najmanj zahtevne panoge. Najbolj
produktivna pa je kemična industrija, ki sodi med visoko tehnološko zahtevne panoge. Sicer
se je v obdobju 2005–2009 produktivnost najbolj povišala v proizvodnji vozil in plovil
(SVRSZRE 2011, 17).
V zadnjih letih se je največji relativni padec produktivnosti v Sloveniji glede na EU zgodil
leta 2009, kar je bil tudi glavni krivec za relativno večji padec BDP tega leta v Sloveniji glede
na EU (Kmet Zupančič 2012, 16).
Kljub močnemu padcu v letu 2009 je v Sloveniji že v naslednjih dveh letih spet prišlo do rasti
produktivnosti relativno glede na povprečje EU (Slovenija: leta 2010 za 4 % in leta 2011 za
1,6 %; povprečje EU: leta 2010 za 2,5 % in leta 2011 za 1,1 %;), ki pa je bila ob šibkem
gospodarskem okrevanju v največji meri posledica znižanja zaposlenosti (Zakotnik 2012,
102).
Rast produktivnosti je v letih 2010 in 2011 v največji meri izhajala iz predelovalnih
dejavnosti in tradicionalnih storitev, zlasti prometa in trgovine. Po močnem padcu
produktivnosti leta 2009, čigar struktura je bila zrcalna slika strukture iz obdobja pred krizo (k
padcu produktivnosti so večinoma največ prispevali sektorji z najvišjimi pozitivnimi
prispevki v obdobju 2005–2008), je v letih 2010 in 2011 rast produktivnosti ponovno v
največji meri izhajala iz predelovalnih dejavnosti in tradicionalnih storitev. V primerjavi z
obdobjem 2005–2008 se je nekoliko povečal pozitivni prispevek na znanju temelječih tržnih
storitev (informacijsko−komunikacijske in strokovno−tehnične), zmanjšal pa prispevek
finančnega posredništva. Največje odstopanje od predkriznega obdobja pa je značilno za
gradbeništvo, čigar prispevek k rasti produktivnosti je vse od leta 2009 negativen in izhaja iz
zmanjševanja deleža te dejavnosti (strukturna komponenta) in upadanja produktivnosti
sektorja. Poleg tega se je po letu 2008 precej povečal prispevek javnih storitev (javna uprava,
izobraževanje, zdravstvo in socialno skrbstvo), večinoma zaradi krepitve njihovega deleža v
skupni zaposlenosti (strukturna komponenta) kot posledice zniževanja zaposlenosti v
zasebnem delu gospodarstva (ibid., 102).
Slovenija tudi po produktivnosti, izraženi v standardih kupne moči, zaostaja za povprečjem
EU. V tabeli 7 na 41. strani smo prikazali ta makroekonomski kazalec od leta 2000 do 2010
glede na povprečje EU, povprečje EMU in glede na posamezne države EU. V letu 2009 se je
zaostanek Slovenije (ob večjem skrčenju BDP kot v EU) v ravni produktivnosti, merjeni v
standardih kupne moči, za povprečjem EU povečal za 3%. V letu 2010 pa je bil relativno
večji padec zaposlenosti v Sloveniji glede na EU skoraj v celoti kompenziran z relativno nižjo
rastjo BDP pri nas. Tako je v Sloveniji produktivnost, merjena v standardih kupne moči,
ostala na približno enaki ravni kot v predhodnem letu (ibid., 102).
41
Tabela 7: Produktivnost dela (BDP na zaposlenega) po kupni moči (v %, EU27=100)
2000 2005 2006 2007 2008 2009 2010
EU-27 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0
EMU-17 111,9 109,1 109,0 109,1 109,3 109,3 108,7
Avstrija 123,5 118,5 119,1 117,0 116,5 115,5 115,3
Belgija 137,3 130,4 129,1 127,6 126,8 127,5 127,5
Bolgarija 31,3 35,8 36,4 37,5 39,6 40,1 41,8
Ciper 84,3 82,9 84,1 85,5 91,0 91,4 90,3
Češka 65,6 73,0 74,0 76,3 74,0 75,0 73,4
Danska 111,1 107,2 107,0 104,8 105,8 106,2 111,6
Estonija 47,2 60,8 62,4 66,7 66,0 65,8 69,2
Finska 115,5 111,2 110,6 113,6 113,3 110,1 111,5
Francija 120,4 117,4 116,2 116,4 116,1 117,1 116,0
Grčija 94,2 95,9 97,3 95,2 97,9 98,3 94,8
Irska 129,4 136,0 136,4 137,9 128,6 132,0 136,9
Italija 127,5 112,1 111,1 111,6 112,9 112,6 109,6
Latvija 40,1 47,8 48,8 51,4 51,6 52,8 54,6
Litva 43,2 55,0 56,8 59,6 62,1 57,5 62,3
Luksemburg 176,9 170,3 179,5 179,9 178,1 168,0 169,9
Madžarska 57,0 67,7 67,8 67,0 70,9 72,1 71,2
Malta 98,9 91,7 89,8 88,6 90,5 93,0 91,5
Nemčija 107,2 108,6 108,7 108,4 107,9 104,9 105,3
Nizozemska 115,0 114,5 114,4 114,5 115,4 112,3 113,2
Poljska 55,5 61,6 61,0 62,2 62,3 65,5 66,7
Portugalska 72,1 72,9 73,1 74,0 73,5 75,8 76,4
Romunija 23,1 36,1 39,7 43,4 49,1 49,2 49,0
Slovaška 58,4 68,8 71,7 76,4 79,8 79,8 81,6
Slovenija 76,1 83,2 83,4 83,1 83,8 80,8 80,4
Španija 104,2 101,4 102,8 103,1 104,3 109,8 109,0
Švedska 114,9 112,0 113,1 114,9 114,2 111,3 114,0
Velika Britanija 111,3 113,0 112,6 110,1 106,8 105,5 106,6
Vir: Zakotnik 2012, 103.
4.2.4 Trg dela in plače
Gospodarska kriza v Sloveniji se pozna tudi na trgu dela. Padec gospodarske aktivnosti v letu
2009 (padec BDP za 8 % − tabela 6, str. 38) je sprožil prilagajanje trga dela predvsem preko
zmanjševanja obsega zaposlenosti in povečevanja brezposelnosti. Po 2,3 % letnem
zmanjšanju števila delovno aktivnih v letih 2009 in 2010 je bil leta 2011 zabeležen še 2,1 %
padec. Nižjemu obsegu gospodarske aktivnosti se je z zmanjšanjem zaposlenosti prilagajal
predvsem zasebni sektor, v javnem sektorju pa se je zaposlenost v letih 2009 in 2010 celo še
povečala. Podobna gibanja so značilna tudi za večino držav EU, nekaj držav pa je v tem
obdobju število zaposlenih v javnem sektorju že občutno zmanjšalo. Šele leta 2011 je v javni
upravi prvič od začetka gospodarske krize prišlo do znižanja števila zaposlenih tudi v
Sloveniji, v drugih delih javnega sektorja pa se je njihova rast upočasnila. Ob naraščanju
brezposelnosti so se na trgu dela povečali tudi strukturni problemi, saj se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti po letu 2009 podvojila (Apohal Vučkovič 2012, 54).
42
Razmere na trgu dela pa so se v letu 2012 še dodatno zaostrile saj je ob koncu leta bilo število
delovno aktivnih na najnižji in stopnja registrirane brezposelnosti na najvišji ravni po letu
2000. Število formalno delovno aktivnih se je zmanjšalo v večini dejavnosti, relativno najbolj
v gradbeništvu, manjše pa je bilo tudi v predelovalnih dejavnostih, tržnih in javnih storitvah
(UMAR 2013, 13-14).
Na slovenskem trgu dela predstavlja nizka stopnja delovne aktivnosti velik problem in beleži
eno izmed najnižjih stopenj med državami EU. Še posebej problematična pa je nizka stopnja
delovne aktivnosti starejših, ki je na eni strani povezana z zgodnjim upokojevanjem v
preteklih letih in na drugi strani s premajhno prilagojenostjo delovnih mest za delovno
aktivnost starejših in velikim deležem starejših, ki so zaposleni v predelovalnih dejavnostih.
Slovenija tako že vrsto let spada med države z najnižjo stopnjo delovne aktivnosti starejših
(55 – 64 let) v EU, čeprav se stopnja delovne aktivnosti po sprejetju pokojninske reforme leta
2000 postopno povečuje (SVRSZRE 2011, 22).
Gospodarska kriza pa je poleg starejših občutno prizadela tudi mlajšo populacijo (do 30 let),
kar se kaže v povečanju stopnje brezposelnosti in zmanjšanju stopnje delovne aktivnosti. Po
letu 2008 se je delež začasnih in delnih zaposlitev najbolj povečal prav pri tej populaciji in je
tudi največji med mladimi v EU. Izpostavljenost mladih začasnim in delnim zaposlitvam je
problematična, saj zmanjšuje njihove možnosti za ekonomsko in socialno osamosvojitev.
Visoka razširjenost začasnih zaposlitev med mladimi je v določeni meri posledica občasnega
dela mladih preko študentskih servisov, ki so ob sedanji ureditvi privlačni za delodajalce z
vidika možnosti hitrega prilagajanja števila delovnih ur in oseb ter z vidika manjše davčne
obremenitve dela preko študentskih servisov v primerjavi z redno zaposlitvijo (ibid., 24).
Vpliv gospodarske krize na rast plač se je v Sloveniji najprej poznala v zasebnem sektorju,
kjer se je močno umirila že v zadnjem četrtletju leta 2008, medtem ko se je delež izplačil za
nadure začel zmanjševati že četrt leta prej. Kljub navedenemu pa se je v nekaterih
dejavnostih, kjer ima velik delež v lastništvu država, povprečna plača povečevala in to precej
bolj kot produktivnost dela v teh dejavnostih (oskrba z električno energijo, oskrba z vodo,
dejavnost prometa) (ibid., 28).
Rast plač v zasebnem sektorju se je spet nadaljevala od leta 2010 naprej, vendar je ta rast v
zadnjih letih skromnejša kot pred krizo (UMAR 2012, 15-16).
Nasprotno kot v zasebnem pa je v javnem sektorju v letih 2008 in 2009 prišlo do hitre rasti
plač. Razlog za to je bila reforma plačnega sistema v javnem sektorju, kjer je sama izvedba
reforme sovpadala z začetkom gospodarske krize pri nas. V teh dveh letih je zaradi uvedbe
novega plačnega sistema (izplačilo dveh četrtin odprave plačnih nesorazmerij) bruto plača na
zaposlenega v javnem sektorju naraščala na letni ravni v povprečju za dobre 3 % hitreje od
bruto plače v dejavnostih zasebnega sektorja (nominalno za 3,3 %) (Vlada RS 2010).
Šele v letih 2010 in 2011 je bila rast plač v javnem sektorju zaustavljena, v letu 2012 pa je
bila zaradi varčevalnih ukrepov vlade negativna. Nominalna rast bruto plače na zaposlenega v
javnem sektorju je tako v letu 2008 znašala 10 %, v letih 2010 in 2011 0,2 %, v letu 2012 pa
– 2,2 % (Demokracija 2013).
43
4.2.5 Bančni sistem
Slovenski bančni sistem ima glede na primerljive države relativno nizek obseg temeljnega
kapitala (core tier 1) glede na tveganju prilagojeno aktivo, zato imajo banke manjšo možnost
prevzemanja dodatnih tveganj, obenem pa imajo tudi bolj otežen dostop do virov financiranja,
kar še dodatno zmanjšuje podporo bančnega sistema gospodarstvu. Obseg temeljnega kapitala
glede na tveganju prilagojeno aktivo je eden izmed pomembnih pokazateljev stabilnosti
finančnega sistema, to pa vpliva tudi na bonitetno oceno tako finančnih inštitucij kot tudi
držav, v katerih te inštitucije delujejo (SVRSZRE 2011, 14).
Ob zaostritvi mednarodne finančne krize jeseni 2008 slovenski bančni sistem ni bil
neposredno prizadet. Domače banke med svojimi naložbami namreč niso imele strukturiranih
kreditnih instrumentov ali izvedenih instrumentov na podlagi drugorazrednih hipotekarnih
obveznic ameriških investicijskih bank oziroma je bil njihov delež zanemarljiv. Prav tako so
naložbe v tuje dolžniške vrednostne papirje v portfelju bank predstavljale manj kot 10 %
bilančne vsote in s tem omejeno izpostavljenost tržnim tveganjem. Zato so posledice finančne
krize za slovenski bančni sistem bile sprva le posredne. Zaradi visoke stopnje zadolženosti na
tujih posojilnih trgih sta krčenje finančnega posredništva v tujini ter porast nezaupanja med
bankami na mednarodnih finančnih trgih onemogočila normalno refinanciranje zapadlih
obveznosti slovenskih bank v tujini. Njihova zadolženost je na mednarodnih grosističnih trgih
oktobra 2008 dosegla 35,4 % bilančne vsote. Zato je visoka odvisnost od uspešnosti
refinanciranja na tujih, neaktivnih finančnih trgih, ki so bili pripravljeni posojati samo še na
kratek rok, z vsakim mesecem podaljševanja finančne krize vedno bolj bremenila slovenske
banke. V letih 2009 in 2010 so tako slovenske banke morale poravnati skupaj za okoli 20 %
vseh obveznosti do tujih bank. Močan upad virov financiranja iz tujine pa so banke lahko
nadomestile le z začasnim povečanjem zadolževanja pri Evropskem sistemu centralnih bank
(ESCB) prek izrednih instrumentov dolgoročnega refinanciranja in z depoziti države (Košak
2011, 26-27).
V letu 2010 je nato zaradi zgoraj navedenega sledil upad neto tokov kreditov podjetjem in
nedenarnim finančnim inštitucijam, ki je bil najizrazitejši po začetku krize. Eden izmed
glavnih razlogov je bilo slabšanje kakovosti bančne aktive, zaradi česar so banke povečevale
oblikovanje rezervacij in slabitev. V obdobju recesije v Sloveniji je obseg nedonosnih terjatev
narasel za več kot tretjino. Drugi razlog za ohranjanje nizke kreditne aktivnosti so bili omejeni
viri financiranja. V letu 2009 je država predstavljala pomemben vir bančnih sredstev, v
enajstih mesecih leta 2010 pa je pretežno črpala svoje depozite, zato so morale banke poiskati
druge vire za poplačilo zapadlih obveznosti. Ob nizki rasti vlog prebivalstva in odlivih
državnih vlog bodo banke še naprej precej odvisne od tujih virov. To se lahko ob njihovem
relativno nizkem količniku temeljnega kapitala izkaže za problematično, še posebej, ker je za
pričakovati, da se bo ob hitrem poslabševanju kakovosti bančne aktive njihova kapitalska
ustreznost še slabšala. Tudi viri financiranja podjetij in drugih institucij iz tujine so bili
skromni (SVRSZRE 2011, 13).
Bilančna vsota slovenskih bank se je naprej zmanjševala tudi v letih 2011in 2012, in sicer je
večji upad bil z več kot 2 milijardama evrov v letu 2012. V tem obdobju so se tudi
zmanjševala posojila nebančnemu sektorju, predvsem zasebnemu sektorju, saj je zaradi
zadolževanja države pri domačem bančnem sistemu bila ponudba posojil zasebnikom še bolj
omejena. So pa zato močno porasle neto terjatve bank do države. Hkrati pa so se banke neto
razdolževale do tujih upnikov in neto odplačevale vrednostne papirje. Oba procesa sta
zmanjšala kreditni potencial bank do domačega zasebnega sektorja, in sicer v letu 2012 za 1,9
44
milijarde, skupno od maja 2010 do oktobra 2012 pa skoraj za 7 milijard EUR. V letu 2012 so
se znižale tudi vloge gospodinjstev v bankah, zato so banke vso to znižanje nadomestile s
povečanjem cenovno ugodnih triletnih virov pri Evrosistemu. Tveganje refinanciranja tako
ostaja, zaradi omejenega dostopa do mednarodnih finančnih virov ob potencialni možnosti
znižanja bonitetnih ocen dolgoročnega dolga države, visoko, kar pa lahko v prihodnje vpliva
tudi na poslabšanje likvidnosti posameznih bank (Bandelj in drugi 2012, 9)
Razreševanje problema dostopnosti do relativno cenejših virov financiranja ostaja tako še
naprej v središču pozornosti bank. Ob tem je njihova zadostna kapitalska moč pomembna za
ohranjanje zaupanja depozitarjev in investitorjev. Meje zadostne kapitalske ustreznosti bank
so zaradi krize postavljene dokaj visoko in so splet pričakovanj trga, mednarodnih institucij
ter nove, spremenjene, a še neuveljavljene regulative. Vse to postavlja pred uprave bank
zahtevo po optimalnejši porabi bančnega kapitala, ki se ob vse dražjem kapitalu ter neaktivnih
in v posameznih primerih nezainteresiranih lastnikih, vse bolj odraža v krčenju poslovanja in
v zniževanju kreditiranja relativno bolj tveganih sektorjev in s tem podjetij. Slabi poslovni
rezultati bank so logična posledica takih poslovnih odločitev. Izguba bank neposredno
zmanjšuje kapital in posledično postavlja uprave bank še pred težje zahteve o doseganju
kapitalskih zahtev. Spodbude za novo kreditiranje, ki bi izhajalo iz usklajenega delovanja
bank do perspektivnih podjetij in večji odpisi slabih terjatev v breme sedanjih lastnikov ter
nato konsolidacija bank so ukrepi, ki bi verjetno spodbudili vlaganja kapitala v slovenski
bančni sistem ter prispevali k izboljšanju strukture kakovosti kreditnega portfelja (ibid., 9).
4.2.6 Globalna konkurenčnost gospodarstva
Slovenija se po gospodarski razvitosti, merjeni z BDP na prebivalca po kupni moči, od leta
2008 oddaljuje od povprečja držav Evropske unije. V letih 2009 in 2010 se je ta zaostanek
povečal za 6 % na 85 %, povečeval pa se je tudi v letu 2011. Razlogi za šibkejšo gospodarsko
aktivnost v letih 2009 do 2011 v primerjavi z EU izhajajo predvsem iz domačega okolja. Rast
gospodarstva je po visokem padcu BDP leta 2009 v naslednjih dveh letih temeljila na
povečevanju izvoza, ki je v razmerah oživljanja tujega povpraševanja dosegel raven leta 2008,
a je ob poslabšanju konkurenčnosti zaostajal za rastjo v naših najpomembnejših trgovinskih
partnericah. Domače povpraševanje pa še ni začelo okrevati (Kmet Zupančič 2012, 15).
Poleg strukturnih slabosti, ki zmanjšujejo konkurenčnost slovenskega gospodarstva,
sposobnost za hitrejšo rast omejujeta zlasti neučinkovitost finančnega sektorja in visoka
zadolženost podjetij. Od začetka gospodarske krize se je močno poslabšalo tudi stanje javnih
financ, ki z vplivanjem na obrestne mere postajajo vse pomembnejša ovira gospodarskega
okrevanja. Vse to se odraža tudi na poslabševanju konkurenčnosti izvoza. Znižanje tržnega
deleža Slovenije na tujih trgih je bilo v letih 2008–2010 med večjimi v EU. Za to obdobje so
bili značilni močno povečani stroškovni pritiski na konkurenčnost, ki so z izjemo leta 2009
(padec produktivnosti) izhajali predvsem iz rasti plač. Tako pri izvozni kot pri stroškovni
konkurenčnosti so bili pozitivni premiki prisotni leta 2011 (ibid., 15).
V letu 2012 se je nadaljevalo rahlo izboljševanje cenovne in stroškovne konkurenčnosti
gospodarstva, ki pa je bilo med najnižjimi v evrskem območju. Zaradi nižjega tečaja evra se je
izboljšanje cenovne konkurenčnosti nadaljevalo tretje leto zapored, relativno manjše kot v
preostalih članicah evrskega območja pa je bilo predvsem zaradi strukture naše
zunanjetrgovinske menjave. V devetih mesecih leta 2012 se je, zaradi nižjega tečaja evra in
relativnih stroškov dela na enoto proizvoda, nadaljevalo tudi medletno izboljšanje stroškovne
45
konkurenčnosti gospodarstva. Kljub ugodnejšim gibanjem v zadnjih dveh letih Slovenija
zaradi izrazitejšega poslabšanja v letih 2008−2009 ostaja v skupini držav evrskega območja in
EU z večjim poslabšanjem stroškovne konkurenčnosti v času krize (UMAR 2013, 3).
Zaradi dolgotrajnosti gospodarske in finančne krize se vedno bolj poslabšujejo pogoji
poslovanja slovenskih podjetij, hkrati pa se znižuje tudi njihovo kreditno povpraševanje, zlasti
povpraševanje po investicijskih posojilih. Prezadolženost nefinančnih družb glede na lastniški
kapital ostaja s 144 % visoka, kljub razdolževanju do domačih bank in ob zmanjševanju
dolžniškega financiranja. Poleg zastoja financiranja pri bankah se nadaljujejo težave podjetij
tudi s financiranjem iz drugih domačih virov. To je odraz poslabševanja konkurenčnosti
domačih finančnih posrednikov in nelikvidnosti domačega kapitalskega trga. Ta ostaja
neatraktiven za domače in tuje vlagatelje. V nasprotju z letom 2011 so banke v večinski tuji
lasti leta 2012 nekoliko znižale čezmejno kreditiranje slovenskih podjetij, čeprav podjetja, ki
iščejo finančne vire neposredno v tujini, v povprečju izkazujejo nižji finančni vzvod. Razlog
prepočasnega zniževanja finančnega vzvoda slovenskih podjetjih je vztrajno zniževanje
vrednosti kapitala in prepočasnega oziroma zanemarljivega obsega izvedenih dokapitalizacij s
strani lastnikov podjetij. Prepočasno izvajanje poslovnega in finančnega prestrukturiranja
podjetij je v veliki meri posledica finančno šibkih lastnikov ter številnih institucionalnih in
pravnih ovir, ki ne omogočajo pravočasnega razreševanja zaznanih finančnih težav ter
nemalokrat neusklajenega delovanja upnikov (Bandelj in drugi 2012, 9).
Konkurenčnost slovenskega izvoza in celotnega gospodarstva pa že vrsto let omejujejo tudi
številni drugi strukturni dejavniki, ki zavirajo hitrejše izboljšanje produktivnosti. Tehnološka
zahtevnost izvoza ostaja neugodna, velik zaostanek pa beležimo tudi glede snovne
produktivnosti. Zlasti na znanju temelječe storitve, ki s svojo vlogo v proizvodnih procesih
drugih sektorjev izboljšujejo konkurenčnost celotnega gospodarstva, le stežka sledijo hitremu
razvoju v naprednejših ekonomijah. Dejavniki v ozadju takšnega stanja na področju krepitve
dejavnikov inovacijske aktivnosti in človeškega kapitala so predvsem: prenizka učinkovitost
vlaganj v raziskovalno-razvojno dejavnost, premajhna usmerjenost v inoviranje, zlasti v
netehnološke inovacije in komercializacijo invencij, prenizka učinkovitost terciarnega
izobraževanja in nezadostna usklajenost izobraževalnih programov s potrebami podjetniškega
sektorja. Poleg teh hitrejše izboljšanje produktivnosti in s tem konkurenčnosti omejujejo tudi
razmeroma visoke ovire za podjetniški razvoj, zlasti kar zadeva dostop do virov financiranja,
ki se je od začetka gospodarske krize še zmanjšal, fleksibilnost trga dela, birokratske ovire pri
pridobivanju dovoljenj za poslovanje, dolgotrajni sodni postopki in drugo. V zadnjih letih tudi
ni bilo napredka glede umika države iz lastništva podjetij, prilivi neposrednih tujih investicij
pa so še naprej prenizki za povečanje konkurenčnosti gospodarstva (Kmet Zupančič 2012,
15-16).
Mednarodna konkurenčnost je torej za Slovenijo velikega pomena, kajti izvoz tradicionalno
močno vpliva na gospodarsko rast in je tudi pomemben dejavnik fiskalne konsolidacije (Arhar
in drugi 2011, 14).
4.3 Ukrepi za ublažitev posledic krize v EU in Sloveniji
Evropa je eno od najbolj odprtih gospodarstev na svetu, vendar pa ji razvita gospodarstva in
gospodarstva v vzponu vedno bolj konkurirajo. Države, kot sta Kitajska ali Indija, ogromno
vlagajo v raziskave in tehnologijo in s tem svoje industrije potiskajo po vrednostni lestvici
navzgor ter hkrati povečujejo konkurenčnost v svetovnem gospodarstvu. Nekateri sektorji
46
evropskega gospodarstva morajo zato še močneje ohranjati svojo konkurenčnost. A ta grožnja
lahko pomeni tudi priložnost. Z razvojem teh držav se bodo tudi mnogim evropskim
podjetjem odpirali novi trgi (EK 2010b, 7-8).
Gospodarstva EU-27 so neločljivo povezana med seboj. V krizi pa so se tesne vezi med
evropskimi nacionalnimi gospodarstvi in njihovi medsebojni učinki, zlasti v euroobmočju, še
izostrili. Izvajanje reform ali njihov neobstoj v eni državi vplivajo na uspešnost vseh. Poleg
tega nekatere države članice zaradi krize in precejšnje omejitve javne porabe le s težavo
zagotavljajo dovolj sredstev za nujno osnovno infrastrukturo na področjih, kot sta promet in
energija, ne le da bi razvijale lastna gospodarstva, temveč jim tudi pomagala, da se povsem
vključijo v notranji trg (ibid., 8).
4.3.1 Vzpostavitev vzdržnosti javnih financ
Kriza je prizadela državne proračune v vseh državah članicah EU, vendar pa je dejansko
stanje javnih financ v posameznih državah precej različno. Kot prikazujemo na grafu 9
(str. 47), je razlika med primanjkljajem, popravljena za ukrepe poslovnega cikla in enkratne
ukrepe, torej strukturnim primanjkljajem, in srednjeročnim proračunskim ciljem bila v letu
2010 zlasti velika (za več kot 5 % BDP) v dvanajstih državah članicah. Ostale države, ki pa so
pred aktualno recesijo izvajale previdnejšo fiskalno politiko, so danes v sorazmerno boljšem
položaju, imajo več fiskalnega manevrskega prostora za premagovanje ovir, zato je kriza v teh
državah povzročila tudi manjša fiskalna neravnovesja (EK 2011, 11).
Umik diskrecijskih fiskalnih spodbud, ki se izvajajo v državah članicah zaradi krize, ne bo
zadoščal za ponovno vzpostavitev dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Delež dolga v BDP se
bo povečal zaradi kopičenja javnofinančnega primanjkljaja in tudi zaradi predvidenih
posrednih obveznosti, povezanih s staranjem prebivalstva in pričakovane počasne
srednjeročne rasti v evroobmočju in EU. Poleg tega so deleži javnega dolga v letih 2009 in
2010 v EU že dosegli ravni, nad katerimi dodatno javno zadolževanje več ne spodbuja
gospodarske rasti, ampak jo upočasnjuje. Odplačevanje visokih ravni javnega dolga zahteva
višje potencialno izkrivljajoče davke in ovira produktivno javno porabo z višjimi odhodki za
obresti ali oboje. Zaradi nadaljnjega kopičenja dolgov se bodo verjetno dodatno povečale
premije za tveganje za državne obveznice, s čimer se bo še povečalo breme odplačila dolga,
ustvarila nevzdržna dinamika in sčasoma vzbudil dvom v solventnost držav na finančnih trgih
(ibid., 11-12).
Vendar pa so se javnofinančni primanjkljaji v večini držav EU v letih 2011 in 2012, izjemi sta
le Ciper in Slovenija, zmanjšali. Potem, ko je v letih 2009 in 2010 primanjkljaj sektorja
država v povprečju evrskega in EU območja presegel 6 %, je v letu 2011 prišlo do
opaznejšega izboljšanja, saj se je primanjkljaj v povprečju evrskega območja znižal na 4,5 %
BDP, v povprečju EU pa na 4,1 %. V letu 2012 je prav tako prišlo še do nadaljnjega
izboljšanja stanja javnih financ v večini držav EU. Pri pregledu cikličnih in strukturnih
elementov primanjkljaja je bilo zboljšanje stanja javnih financ v veliki meri posledica
strukturnih dejavnikov (Bendaš 2012, 11).
47
Graf 10: Strukturni primanjkljaji in srednjeročni proračunski cilji (SPC)
(v % BDP)
Vir: EK 2011, 11.
Nabor ukrepov za konsolidacijo javnih financ je v večini držav usmerjen na racionalizacijo
izdatkov, v nekaterih državah pa so bili sprejeti tudi ukrepi na prihodkovni strani. Večina
držav članic je sprejela ukrepe za zmanjšanje javnofinančnih odhodkov, ki zajemajo
predvsem spremembe na področju ureditve javnega sektorja ter socialnih in pokojninskih
transferjev. Večina držav je začela tudi z racionalizacijo javnega sektorja in zamrznila ali
zmanjšala zaposlenost v javnem sektorju, v več državah pa so tudi znižali plače javnih
uslužbencev. Na prihodkovni strani je več držav uvedlo spremembe davčne zakonodaje in
sicer v smeri povečanja obdavčitve potrošnje in premoženja ter razbremenitve gospodarstva.
Kratkoročne ukrepe pa spremljajo tudi sistemske spremembe, saj so v nekaterih državah
začeli izvajati pokojninske reforme, kar naj bi dolgoročno imelo pozitiven vpliv na stanje
javnih financ (Bendaš 2012, 11).
Izvajanje reform v državnem sektorju in uvedba najboljših praks pri načrtovanju proračuna na
podlagi rezultatov bo v prihodnje ključnega pomena za povečanje učinkovitosti javne porabe.
Cilji in časovni okviri reform javnih uprav na podlagi pregledov porabe in oblikovanja
proračuna na podlagi rezultatov se precej dopolnjujejo. Medtem ko se za oblikovanje
proračuna na podlagi rezultatov uporablja celostni pristop in zahteva dolgoročna vizija za
uvajanje in doseganje rezultatov, lahko dajo reforme javnih uprav hitre in pomembne rezultate
v smislu učinkovitosti javne porabe in prihrankov, če temeljijo na natančnih pregledih porabe
in so del bolj dolgoročnih strategij. Z reformami javnih uprav bi bilo mogoče doseči koristne
prihranke na področjih, na katerih kazalniki, vključno s primerjavami po državah in znotraj
držav, kažejo na največje možnosti za prihranke. Drugi ukrepi, ki se nanašajo na učinkovitost
Strukturni primanjkljaj
2010
SPC
48
porabe, lahko odražajo raznovrstnost socialno-ekonomskih ciljev različnih postavk porabe,
vključno z vprašanji distribucije, kot so boljša zasnova in ciljna usmerjenost socialnih
transferjev in državne pomoči ali drugih subvencij, identifikacija najbolj produktivnih
projektov javnih naložb ali povečana učinkovitost pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev.
Ne glede na izbiro instrumenta za povečanje učinkovitosti javne porabe pa ga mora spremljati
upravljanje rezultatov na vseh ravneh javne uprave (EK 2012b, 7).
Javne finance v EU tako ostajajo še naprej pred velikimi izzivi, znova pa bo treba za stalno
vzpostaviti tudi fiskalno stabilnost. Izzivi izhajajo iz potrebe po zmanjšanju visokih dolgov v
razmerah majhnih možnosti za rast, pritiskov na dolgoročno porabo in že sorazmerno
visokega davčnega bremena. V veljavi obstaja krovno načelo rasti prijazne proračunske
konsolidacije. Vendar je sam učinek konsolidacije na rast odvisen od njene sestave. Za
trajnost konsolidacije in izboljšanje pričakovanj glede proračunske vzdržnosti bi bilo treba
poleg konsolidacije izvesti reforme za okrepitev dolgoročne vzdržnosti javnih financ ter jo
podpreti s trdnim institucionalnim okvirom (ibid., 6).
Hitrost konsolidacije bo tako treba še naprej prilagajati proračunskemu manevrskemu
prostoru posameznih držav. Glede na vztrajen pritisk trga na močno zadolžene države bodo
morale zlasti države, ki so izgubile dostop do finančnih trgov, nadaljevati uresničevanje
dogovorjenih zavez. Druge države članice bi morale svoje zaveze v okviru Pakta za stabilnost
in rast izpolnjevati tudi v prihodnje, tako da bi bilo mogoče s pomočjo avtomatskih
stabilizatorjev slediti dogovorjeni smeri strukturnih proračunskih prilagoditev, hkrati pa
zagotoviti dolgoročno vzdržnost javnih financ. Pravila, opredeljena v Paktu, omogočajo tudi
različne hitrosti konsolidacije, zlasti glede na značilnosti posameznih držav članic. V okviru
Pakta se za posamezne države zastavijo nominalni cilji, da se zagotovi preglednost in se
utrdijo proračunske politike. Vendar je v priporočilih Sveta Evropske unije določena tudi
potrebna strukturna prilagoditev, ki bi morala zajemati osnovne proračunske postavke, brez
upoštevanja cikličnih učinkov in enkratnih ukrepov. Če bi država izvedla dogovorjeno
strukturno prilagoditev, vendar zastavljenih ciljev ne bi izpolnila izključno zaradi slabše rasti
od pričakovane, bi bilo mogoče rok za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja podaljšati. Ta
možnost je že bila uporabljena, nazadnje za Španijo in Portugalsko (ibid., 6-7).
Nadalje bodo sledili koraki k še tesnejši koordinaciji fiskalnih politik, pri čemer je bil sprejet
dogovor o fiskalnem paktu, ki uvaja pravilo uravnoteženega proračuna. Javnofinančne težave
najbolj zadolženih držav evrskega območja ter možnost poglabljanja dolžniške krize v
evrskem območju narekujejo še tesnejše usklajevanje fiskalnih politik in zagotovitev finančne
stabilnosti na območju skupne valute. V ta namen so države EU (z izjemo Češke in Velike
Britanije) januarja 2012 podpisale Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v
ekonomski in monetarni uniji (fiskalni pakt), ki je za države evrskega območja zavezujoča.
Njen namen je dodatna okrepitev fiskalne discipline v evrskem območju z vzpostavitvijo
pravila o uravnoteženem proračunu, ki pomeni, da strukturni primanjkljaj v normalnih
okoliščinah ne sme preseči 0,5 % BDP, v primeru odstopanja pa se sproži samodejni
korektivni mehanizem, ki ga določi vsaka država članica skladno z načeli, ki jih je predlagala
Komisija EU. V skladu s fiskalnim paktom bodo spoštovanje pravila na nacionalni ravni
nadzorovale neodvisne inštitucije. Pogodba bo začela veljati, ko jo bo ratificiralo vsaj 12
članic območja evra, predvideni datum uveljavitve pa je 1. januar 2013. Države pogodbenice
bodo morale najpozneje v roku enega leta od uveljavitve pogodbe prenesti fiskalno pravilo o
uravnoteženem proračunu v nacionalne zakonodaje, in sicer v ustavo ali enakovreden
zakonodajni dokument (Bendaš 2012, 14-15).
49
4.3.2 Ukrepi za okrevanje finančnega sektorja
Aktualna finančna in gospodarska kriza je pokazala očitno vrzel v regulativnem okviru EU za
bančni sektor in utemeljila potrebo po ukrepanju na ravni EU. Zaradi medsebojne povezanosti
bank in finančnih institucij v državah članicah EU, pa tudi povezanosti s temi institucijami v
drugih državah, je pomembno spremljati razvoj v finančnem sektorju v mednarodnem okolju.
Obseg sredstev bančnega sektorja, izmerjen kot odstotek BDP, kaže na posebno ranljivost
nekaterih držav članic v primeru sistemske krize in očitno nezadostnost fiskalnih sredstev za
soočanje z večjimi finančnimi pretresi. Zato so bili na ravni EU okrepljeni regulativni in
nadzorni okviri. Evropska komisija je oktobra 2010 določila cilje pravnega okvira za
obvladovanje krize v finančnem sektorju. Najpomembnejši cilj je omogočiti propad banke ne
glede na njeno velikost, pri tem pa zagotoviti neprekinjeno izvajanje osnovnih bančnih
storitev, čim bolj zmanjšati vpliv propada banke na finančni sistem in preprečiti stroške za
davkoplačevalce. To je ključno za preprečitev »moralnega tveganja«, ki izhaja iz prepričanja,
da so nekatere banke prevelike, da bi lahko propadle (EK 2011, 17).
Evropski finančni sistem je tako 1. 1. 2011 dobil nov evropski nadzorni okvir, s čimer se je
okrepila evropska nadzorna struktura na mikrobonitetni in prvič tudi na makrobonitetni ravni.
Ta nadzorni okvir sestavljajo Evropski bančni organ (nadzor nad bančništvom), Evropski
organ za vrednostne papirje in trge (nadzor nad trgom vrednostnih papirjev) in Evropski organ
za zavarovanja in poklicne pokojnine (nadzor nad zavarovalnicami in pokojninskimi skladi)
(ECB 2012, 110).
Kljub ukrepom, navedenim zgoraj, so se tveganja za finančno stabilnost v evroobmočju v letu
2011 močno povečala, saj se je državna dolžniška kriza poglobila, škodljiv medsebojni vpliv
v bančnem sektorju pa še povečal. Ranljivost pa se je še okrepila, ko se je državna dolžniška
kriza razširila z nekaterih manjših na nekatere večje države evroobmočja, ob tem da so
okužbo spremljali vse šibkejši makroekonomski obeti. Najbolj na udaru za širjene okužbe so
se znašle države, kjer je bila opazna kombinacija ranljivega ali čedalje slabšega
javnofinančnega položaja, šibkih makrofinančnih razmer, pomanjkanja političnih prizadevanj
za uresničitev nujnih institucionalnih reform ter morebitnih nadaljnjih večjih izgub v bančnem
sektorju (ibid., 110).
Ob tej okužbi so se banke v evroobmočju spopadale s precejšnjimi težavami pri financiranju,
predvsem s srednjeročnim in dolgoročnim in te težave so bile v nekaterih primerih akutne.
Banke evroobmočja so se soočale z zmanjšanim zaupanjem trgov, kar je povzročilo nenadno
zvišanje stroškov financiranja in omejen dostop do dolgoročnejšega financiranja. To je veljalo
zlasti za banke v tistih državah evroobmočja, ki se srečujejo tudi z državno krizo. Na dostop
do financiranja je močno vplivala tudi zaskrbljenost v zvezi s kakovostjo sredstev v nekaterih
bankah, predvsem v zvezi z izpostavljenostjo stanovanjskim trgom, ki so pred tem doživljali
močno rast. Gledano v celoti se je prenos napetosti med državami in bankami povečal, kar je
privedlo do sistemske krize (ibid., 110).
V letu 2012 so se v bančnem sektorju v EU nadaljevale težave z likvidnostjo in strukturnim
financiranjem. Številne banke, zlasti v ranljivih državah članicah, imajo še naprej omejen
dostop do financiranja na trgu. Znižanja bonitetnih ocen držav so zmanjšala razpoložljiva
poroštva bank za poslovanje z Evrosistemom in povzročila zmanjšanja lastnih bonitetnih ocen
bank, kar je privedlo do povišanja njihovih stroškov financiranja. V prvi polovici leta 2012 so
se problemi s financiranjem v ranljivih državah članicah evroobmočja stopnjevali z odlivi
vlog, medtem ko so višje ocenjene države članice beležile prilive vlog. Prav tako se je pod
50
pritiskom znašlo interno financiranje bank, in sicer zaradi zmanjšanih možnosti za rast in
posledično manjšega potenciala za zaslužek. Banke so se na te težave s financiranjem odzvale
tako, da so se od nezavarovanega preusmerile k zavarovanemu posojanju in k izdajanju kritih
obveznic. To je povzročilo precejšnje povečanje obsega obremenjenega premoženja v bilanci
stanja bank, kar je še dodaten razlog za zaskrbljenost (EK 2012b, 12).
Problem pomanjkanja financiranja na trgu in vse večjega kreditnega tveganja zaradi
stagnirajoče rasti je v tem, da imajo banke omejeno zmožnost za kreditiranje realnega
sektorja. Omejitve financiranja so še posebej velike za mala in srednja podjetja, ki so
hrbtenica evropskega gospodarstva in zagotavljajo večino zaposlitev. Težave z izdajo posojil
so najobsežnejše v ranljivih državah, v katerih so banke v težavah zmanjševale obseg posojil.
A šibka možnost za rast in potreba po zmanjšanju zadolženosti podjetij in gospodinjstev tudi
zmanjšujeta povpraševanje po posojilih, kar prikazujemo na grafu 11. Čeprav so banke
nadaljevale s potrebnimi prilagoditvami svojih bilanc stanja, pa ni bilo znakov
nenadzorovanega ali čezmernega zmanjševanja zadolženosti. Prilivi kapitala iz javnih virov,
ki so omilili odlive zasebnega kapitala, pa tudi usklajena dokapitalizacija, ki jo je vodil
Evropski bančni organ, so imeli pri tem pomembno vlogo. Vendar se je potreba po
zmanjšanju zadolženosti po državah razlikovala in banke v ranljivih državah članicah so svoje
bilance stanja prilagajale hitreje kot drugod. Ob upoštevanju teh dejavnikov je mogoče
stabilizacijo bančnih posojil zasebnemu sektorju v letu 2012 v evroobmočju kot celoti in
zadnjo raziskavo ECB o bančnih posojilih, ki je pokazala, da so napetosti glede financiranja
nekoliko popustile, obravnavati kot pozitiven znak (ibid., 12).
Graf 11: Bančna posojila gospodinjstvom in nefinančnim družbam - evroobmočje
Vir: EK 2012b, 12.
Slabo delovanje kreditnih trgov v celotnem evroobmočju predstavlja velik problem za
delovanje monetarne unije. Prilagoditve in prestrukturiranje, ki potekajo v ranljivih državah
članicah evroobmočja, močno ovirajo rast. Prilagoditveni proces v teh državah je odvisen od
ponovne normalizacije posojilnih pogojev v bančnih sistemih, ki trenutno svojih nalog
BDP
Posojila gospodinjstvom
Posojila finančnim družbam
medletno v %
51
posredovanja na enotnem trgu ne uresničujejo pravilno. Mikro in makrobonitetni nadzor s
čezmejno razsežnostjo bi moral integriranemu bančnemu sistemu omogočiti, da znova
prevzame svojo funkcijo finančnega posrednika (ibid., 13).
Za reševanje finančnega sektorja so se voditelji držav EU junija 2012 dogovorili za prvi
konkretni ukrep, to je za uvedbo enotnega nadzornega mehanizma, s katerim bi se približali
bančni oziroma monetarni uniji. Ustanovil se je enotni nadzorni mehanizem, v okviru
katerega ima za izvajanje nadzora pooblastilo Evropska centralna banka. Cilj enotnega
nadzornega mehanizma je odpraviti razlike v nadzornih praksah, ki so prispevale k drobitvi
evropskega finančnega trga in ogrozile bančni sektor. Mehanizem bo zagotovil, da bodo lahko
vse v njem sodelujoče države članice popolnoma zaupale v kakovost in objektivnost bančnega
nadzora. To je pomembno zaradi zagotovitve, da bodo kapitalski tokovi kratkoročno podprli
ponovno uravnoteženje in ne bodo privedli do novih neravnovesij v prihodnosti (ibid., 14).
Z vzpostavitvijo evropskega mehanizma za stabilnost bi se naj zmanjšali negativni povratni
učinki med ranljivimi javnimi financami, finančnim sektorjem in gospodarsko rastjo, hkrati pa
pomeni za evroobmočje močan stalen požarni zid z veliko možnostjo financiranja (500
milijard EUR). Poleg izplačevanja posojil in kreditnih linij za države članice evroobmočja z
omejeno likvidnostjo razpolaga tudi z obsežnim sklopom instrumentov, s pomočjo katerih
lahko pod določenimi pogoji posreduje na primarnih in sekundarnih trgih obveznic, ne da bi
bil ob tem nujno potreben pravi program za makroekonomsko prilagoditev. Močno orodje bo
ta mehanizem predstavljal tudi za neposredno dokapitalizacijo bank, s katerim bo mogoče
dokončno prekiniti začarani krog med bankami in državami v evroobmočju. Čeprav to za
vlade, ki razpolagajo le z omejeno likvidnostjo, pomeni delno olajšanje, pa je ta pristop zgolj
začasna rešitev težav zaradi medsebojne povezanosti bank in držav. Taka posojila se zavedejo
v bilance javnega financiranja držav članic in se prištejejo k njihovemu javnemu dolgu. Da bi
odpravili ta problem, je bilo na vrhu držav evroobmočja junija 2012 odločeno, da se lahko z
evropskim mehanizmom za stabilnost banke neposredno dokapitalizirajo, potem ko bo v
celoti vzpostavljen enotni nadzorni mehanizem. To bo v dobršni meri pripomoglo k prekinitvi
vezi med tveganjem bank in držav v evroobmočju ter bo slednjim v veliko pomoč pri trajni
rešitvi krize (ECB 2012, 111; EK 2012b, 14).
K reševanju krize finančnega sektorja pa se je priključila tudi Evropska centralna banka, ki je
sprejela konkretne ukrepe za zmanjšanje omejitev financiranja za banke in popravila
mehanizem za denarni prenos. S triletnima dolgoročnima operacijama refinanciranja, ki ju je
izvedla decembra 2011 in februarja 2012, so se zapolnile največje vrzeli refinanciranja v
bankah evroobmočja. S tem se je bankam zagotovil dostop do srednjeročnega financiranja po
nizkih cenah. Ker pa so se težave s financiranjem nadaljevale in so se v nekaterih državah
članicah pokazali znaki hudih motenj v mehanizmu za denarni prenos, je Evropska centralna
banka uvedla novo orodje, dokončne denarne transakcije10, da bi zaščitila dobro prenašanje
monetarne politike med državami evroobmočja. Čeprav se to orodje še ni uporabilo, so se že z
njegovo napovedjo izboljšali trgi državnih obveznic v evroobmočju in skupaj z načrti za
uresničitev bančne unije ima velik potencial za omilitev finančnih napetosti v tem območju ter
za obnovitev pogojev za zdravo kreditiranje gospodarstva (EK 2012b, 14-15).
10 Dokončne denarne transakcije so dokončne transakcije na sekundarnem trgu državnih obveznic, za katere
veljajo strogi pogoji v povezavi s programom prilagoditve, ki se financira z evropskim mehanizmom za
stabilnost (EK 2012b, 14).
52
4.3.3 Sprejemanje strukturnih reform v podporo rasti in odpravi makroekonomskih
neravnovesij
Strukturne reforme lahko zasledujejo dva osnovna cilja: ponovno vzpostavitev glavnih
dejavnikov rasti in preprečevanje ali odpravljanje neravnovesij, kar je lahko ključni okvirni
pogoj za rast. Strukturne reforme lahko spodbudijo uporabo delovne sile in produktivnost dela
ter kratkoročno prispevajo k vzpostavitvi konkurenčnosti in zmanjšanju zunanjih
neravnovesij, tako da zmanjšajo togost cen in plač. Olajševanje potrebne prerazporeditve
delovne sile in kapitala po sektorjih in podjetjih pripomore tako k rasti kot tudi zmanjšanju
zunanjih neravnovesij. Medtem ko bi mnogi strukturni ukrepi lahko podprli rast in
makroekonomsko prilagoditev, je pri nekaterih od teh ukrepov, kot so izobraževalne politike,
potrebnega več časa za rezultate in so zato primernejši za spodbuditev dolgoročnih
dejavnikov rasti (EK 2011, 18-19).
Strukturne reforme so torej, ob omejitvah makroekonomskih politik, bistveni element
strategije rasti in ponovnega uravnoteženja, katere namen je izkoristiti potencial evropskih
gospodarstev. Ranljive države so v času krize sprejele obsežne reforme. Čeprav je potreba po
ukrepanju v teh državah izrazitejša, pa si za zagotovitev srednjeročne in dolgoročne rasti
prizadeva celotna EU, vendar tega brez skupnega odziva ne bo mogoče doseči. Kljub velikim
razlikam v gospodarskem položaju posameznih držav članic bi se z usklajenim pristopom k
reformam po državah članicah in na ravni EU zagotovil politični zagon, zmanjšale politične
ovire za gospodarstvo ter omogočila izvedba reformnega procesa (EK 2012b, 15).
Rast gospodarstva v EU trenutno ovirajo vztrajna makroekonomska neravnovesja in potreba
po prilagoditvi preteklih presežkov v zadolževanju in porabi. Začasna manjša rast je
neločljivo povezana s temeljitimi prilagoditvami, v okviru katerih se izvaja prestrukturiranje
gospodarstev. Viri se prenašajo iz nemenjalnih na menjalne sektorje in bilance stanja se
prilagajajo v vseh sektorjih gospodarstva. Skupni podatki o saldu tekočega računa, trgovinski
menjavi in domačem povpraševanju kažejo, da so prilagoditve v EU in tudi v državah
evroobmočja v teku, vendar bodo potrebni še nadaljnji koraki. Izvajajo se tudi prilagoditve v
državah z dogovorjenim programom in drugih ranljivih državah, med drugim tudi v tistih, v
katerih je bilo do nedavnega videti, da je doseženi napredek omejen. Poleg tega, da se
neravnovesja tekočih računov plačilnih bilanc zmanjšujejo, tudi spremembe v stroških dela na
enoto omogočajo večje uravnoteženje v prihodnosti. V nekaterih državah s primanjkljajem se
izvaja prilagajanje nominalnih plač v javnem in zasebnem sektorju (ibid., 15-16).
Prilagoditve v zunanjih pozicijah, ki so v teku, se zdijo večinoma strukturne narave. Do zdaj
je v državah z javnofinančnim primanjkljajem prevladovalo predvsem krčenje uvoza, toda s
povečanjem konkurenčnosti se pripravljajo pogoji za prihodnje povečanje izvoza, saj zunanje
uravnoteženje tokov na tekočem računu plačilne bilance še ni zadostno, da bi se obrnili
nevzdržni trendi v skupnem stanju (neto stanje mednarodnih naložb in zunanji dolg). V
državah z največjim primanjkljajem se veča tudi delež zunanjega dolga v razmerju do BDP,
zato bodo potrebne ogromne prilagoditve, njihov strošek (zlasti z vidika zaposlitev) pa bo
odvisen od zmožnosti države članice za prilagoditev (ibid., 16).
Strukturne reforme, namenjene večanju produktivnosti, se še vedno prednostno uporabljajo za
večanje možnosti za rast in za zagotavljanje trajnega uravnoteženja evropskega gospodarstva.
Reforme, namenjene večanju učinkovitosti na trgih proizvodov, storitev in dela, lahko
spodbudijo produktivnost in inovacije ter povečajo rezultate in stopnje zaposlenosti.
Strukturne reforme, ki so posebej namenjene podpori inovacij ter nadaljnji liberalizaciji
53
trgovine, lahko neposredno učinkujejo na produktivnost. Take reforme so naklonjene tudi
prerazporeditvi dela in kapitala v korist sektorjem z visokim potencialom rasti (vključno s
sektorji z okoljsko vzdržno rastjo in digitalnim gospodarstvom). Poleg tega imajo lahko te
strukturne reforme ključno vlogo pri zmanjševanju notranjih in zunanjih neravnovesij, kot na
primer s povečanjem konkurenčnosti in izboljšanjem izvoznih rezultatov. Strukturne reforme
so še posebej pomembne v evroobmočju, kjer na relativne cene ni mogoče vplivati z
nominalnimi tečajnimi gibanji (ibid., 18).
Na ravni EU pa se v zadnjem času krepijo tudi pobude za oblikovanje ukrepov, ki bi
spodbudili rast in zaposlovanje, izhajali pa bi iz že sprejetih usmeritev strategije Evropa 2020.
Usmerjeni naj bi bili predvsem v krepitev notranjega trga, podporo malim in srednjim
podjetjem, kjer bi se okrepila tudi vloga Evropske investicijske banke, reprogramiranje EU
sredstev iz strukturnih skladov za večjo podporo rasti, zaposlovanju in usposabljanju ter
povečanje naložb v izobraževanje in usposabljanje, kar bi omogočilo ustvarjanje novih
delovnih mest ter povečanje energetske učinkovitosti (Bendaš 2012,15).
Od začetka krize pa do zdaj se je več držav EU odločilo za aktiven pristop k reformam na
področju trga dela. V nekaterih primerih so bili sprejeti daljnosežni reformni načrti, da bi se
ustvarili ugodnejši pogoji za zaposlovanje. Najnovejše reformne dejavnosti se zdijo večinoma
skladne s prednostnimi nalogami, zastavljenimi na evropski ravni, zlasti z ukrepi za povečanje
dinamičnosti trgov dela, zmanjšanje negotovosti glede zaposlitve in povečanje
konkurenčnosti. Nekatere države z visoko stopnjo brezposelnosti in velikimi zunanjimi
neravnovesji so si kot nalogo zadale izboljšati odzivnost plač na gospodarske razmere in svoje
zmožnosti za prilagoditve trga dela. To dosegajo predvsem z izvedbo reforme zakonodaje o
varnosti zaposlitve ter sistema za določanje plač. Politika zaščite prihodkov, aktivacije
brezposelnih in pomoči pri iskanju zaposlitve so bile prilagojene vse večji problematiki trga
dela. Vendar pa vse države še niso sprejele potrebnih ukrepov za uspešno spopadanje s
problemi na tem področju (EK 2012b, 21).
4.3.4 Ukrepi na trgu dela
Države EU so se na slabšanje razmer na trgu dela odzvale z okrepitvijo aktivnih posegov na
trgu dela in reformami trga dela. Leta 2009 so vse države povečale izdatke za aktivne posege
na trgu dela, v letu 2010 in 2011 pa so jih pod vplivom fiskalne konsolidacije kljub
nadaljnjemu slabšanju razmer na trgu dela nekatere že zmanjševale. Večina držav je v krizi
okrepila programe izobraževanja in usposabljanja, na začetku krize pa so številne države
povečevale dostopnost do nadomestil za brezposelnost. Ker je s krizo sposobnost prilagajanja
trga dela, na katero pomembno vplivajo inštitucije trga dela, postala zelo pomembna, so
številne države začele izvajati tudi reforme trga dela. V obdobju krize so bile najbolj pogoste
reforme aktivne politike zaposlovanja, močno pa se je povečalo tudi število reform na
področju varovanja zaposlitve in zavarovanja za primer brezposelnosti (Kajzer 2013a, 1).
Zaradi sprememb v sistemih in zaradi naraščanja števila brezposelnih so izdatki za podpore na
trgu dela naraščali hitreje kot drugi izdatki za politiko trga dela. V povprečju EU so države za
podpore na trgu dela (nadomestila za brezposelnost in druge oblike finančne pomoči) leta
2007 porabile 0,96 % BDP, v letu 2010 pa že 1,37 %. Število prejemnikov podpor je bilo tako
leta 2010 za 42 % večje kot leta 2007 (graf 12, str. 54), medtem ko je bilo število brezposelnih
večje za 36,2 %. Hitrejša rast števila prejemnikov podpor od števila brezposelnih kaže na
politiko povečevanja dostopnosti brezposelnih do nadomestil. Delež brezposelnih, ki prejema
54
podporo, se je leta 2009 precej povečal, na kar je vplival velik priliv brezposelnih, ki so bili
upravičeni do nadomestil za brezposelnost. Izdatki za podpore na trgu dela so se torej bolj
povečali kot ostali izdatki za politiko trga dela. Najvišje izdatke za podpore je imela v letu
2010 Španija (3,14 % BDP), ki beleži tudi najvišjo stopnjo brezposelnosti v EU, najnižje pa
Združeno kraljestvo (0,31 % BDP). V obdobju 2007-2010 se je obseg izdatkov za podpore
najbolj povečal v Estoniji (za skoraj 7-krat). (Kajzer 2013b, 19).
Graf 12: Gibanje števila brezposelnih in števila prejemnikov podpor v EU
Vir: Kajzer 2013b, 20.
Države poskušajo strukturna neskladja na trgu dela zmanjšati predvsem z reformami na
področju zakonodaje varovanja zaposlitev, ki je sestavljena iz pravil in postopkov, ki določajo
odpuščanje posameznikov in skupin posameznikov ter njihovo zaposlovanje za določen ali
nedoločen čas. Reform varovanja zaposlitve so se lotile predvsem države s tradicionalno
velikimi strukturnimi neskladji na trgu dela. Manj stroga pravila pri odpuščanju so tako
uvedle Italija, Portugalska in Španija, nabor razlogov za upravičeno odpustitev so razširili v
Španiji in na Portugalskem, podaljšano obdobje poskusnega dela pa je bilo uvedeno v
Romuniji in na Slovaškem. Na Portugalskem, v Španiji, Grčiji, na Slovaškem, Češkem in v
Veliki Britaniji so znižali stroške in bolj jasno določili kriterije upravičenih in neupravičenih
odpustitev. Upravičenost za sklepanje pogodb za določen čas so razširili v Romuniji in Litvi,
čas dovoljenega trajanja v Romuniji, na Slovaškem in Češkem, število zaporednih sklenitev
pogodb pa na Češkem in Slovaškem (Perko 2013b, 27).
4.3.5 Ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti v Sloveniji
Ugledni slovenski ekonomisti, Arhar in drugi (2011, 14), so že leta 2011 ocenjevali, da je
stanje slovenskih javnih financ (predvsem v dinamičnem pogledu) zelo resno in da je treba ob
nujnih kratkoročnih posegih za javnofinančno konsolidacijo z ukrepi doseči, da bo produkt
rasel hitreje od absorpcije rezidentov. Zato bi morala biti že ob sprejemanju ukrepov, kot so
pokojninska reforma, ureditev študentskega dela in zdravstvena reforma, razvidna strategija
za povečanje vključevanja dejavnikov (dela in kapitala) v ustvarjanje BDP. Pri ukrepih, ki se
IND
EK
S,
2007=
100
55
nanašajo na razvoj in konkurenčnost, so še vedno pomanjkljivosti pri urejanju trga dela. Na
tem področju Slovenija še zmeraj nima ustrezne delovne zakonodaje, ureditve dostopa do
študentskega statusa in ukrepov za omejevanje dela na črno. Skupaj z nepotrebnimi
administrativnimi ovirami te pomanjkljivosti povzročajo tudi odhajanje podjetij v tujino in s
tem iz populacije, ki prispeva v proračunske prihodke.
Razpoložljivo varčevanje se zaradi ponavljajočih se napačnih ekonomsko političnih odločitev
ni pojavilo kot dejavnik rasti, ki bi bilo še kako pomembno za javnofinančno konsolidacijo.
Najprej je neustrezna zakonodaja omogočila pridobitev premoženja in povzročila odliv
velikega dela v privatizaciji pridobljenega premoženja na račune v tujini. Poleg tega imamo v
Sloveniji še značilen odpor do tujega kapitala. Zaradi vsega navedenega nam do zdaj še ni
uspelo oblikovati institucionalnega okvira, ki bi omogočil optimalno pritegnitev domačega in
tujega varčevanja. Zato bi se bilo treba temu posvetiti s strukturnimi reformami (Arhar in
drugi 2011, 14).
Na trgu dela je pomembna sestavina zmanjšanje ovir za zaposlovanje in odpuščanje pri
doseganju prožnosti trga dela kot podlage za hitrejšo gospodarsko rast. Toda ekonomska
politika mora ta del ukrepov dopolniti z ustreznimi podlagami in zavarovanji, saj ukrepi ne
smejo temeljiti na prepričanju, da na strani delodajalcev in menedžmenta ni pomanjkljivosti.
Kronično zaostajanje pri uvajanju sodobnih modelov menedžmenta, izigravanje zakonodaje in
neusposobljenost pri presoji poslovnih tveganj so namreč sestavni del realne prakse
menedžmenta v Sloveniji. Zaradi tega je pri ukrepih, ki so naravnani le na delojemalce,
pričakovati slabši učinek in večje socialne stroške (ibid., 14-15).
Velik problem predstavljajo v Sloveniji tudi resna makroekonomska neravnotežja, ki sicer še
niso pretirana, vendar jih je treba odpraviti. Pozornost bi se morala usmeriti predvsem na
makroekonomske trende, povezane z razdolževanjem podjetniškega sektorja, stabilnostjo
bančništva in neugodnim, vendar manj nujnim razvojem zunanje konkurenčnosti, da bi tako
zmanjšali večja tveganja škodljivih učinkov na delovanje gospodarstva. Kombinacija rastočih
trgovinskih primanjkljajev in neučinkovito posredovanih tokov dolga, ki smo jih imeli v
preteklosti, ne predstavlja ustreznega razvojnega modela za prihodnost. Zato bosta v
prihodnje temeljna cilja prednostnih politik zunanje ravnotežje in trajnostno financiranje
naložb (EK 2012a, 22).
Strožji bonitetni standardi in izboljšano upravljanje podjetij bodo v prihodnje lahko igrali
vlogo pri preprečevanju ponovnega nastanka balonov vrednosti sredstev ter nepremišljenega
povečevanja zadolženosti podjetij in bank. Za količnik kapitalizacije bank in druge ključne
količnike pa se bodo morali uporabiti strožji standardi, pri cenitvah zavarovanj pa bi se lahko
uporabljala večja mera konzervativnosti, podprta z močno povečano pozornostjo nadzornih
organov. Upravljanje podjetij bi se v bankah in podjetjih lahko izboljšalo z zmanjšanjem
državnega lastništva ter poseganja države v upravljanje. To bi tudi spodbudilo neposredne tuje
investicije. Strokovno upravljanje, izolirano od političnih pritiskov in stroge proračunske
omejitve bi lahko privedlo do razvoja bolj vzdržnih poslovnih načrtov in poudarka na
poslovnih ciljih. Optimalna mobilizacija skromnih depozitov in kapitala ter čiščenje bilanc
stanja zahtevata raven koordinacije in konsolidacije, ki je finančni sektor do zdaj še ni uspel
doseči (ibid., 23).
Oblikovanje zdravega okolja za naložbe, vključno z neposrednimi tujimi naložbami v
produktivnih sektorjih, bi zmanjšalo zunanje ranljivosti s spodbujanjem pozitivnega premika
k lastniškemu kapitalu in bolj stabilnemu zadolževanju pri splošnem financiranju podjetij v
56
Sloveniji. Kljub visokokakovostni delovni sili in ugodni lokaciji so neposredne tuje investicije
v Sloveniji bile v zadnjih dvajsetih letih daleč najnižje glede na primerljive države v soseščini.
Občutno povečanje neposrednih tujih naložb bi bilo koristno, tudi če bi odložilo prehod na
bolj vzdržno neto stanje mednarodnih naložb. Smiselna spodbuda in pritok neposrednih tujih
investicij bi lahko zagotovila prepotreben lastniški kapital v realnem sektorju in poskrbela za
svež kapital ter izboljšano upravljanje tveganj bank, kar bi omogočilo ponovno rast kreditov v
prihodnosti. Neposredne tuje investicije bi lahko tudi izboljšale upravljanje podjetij in
podpirale doseganje zunanjega ravnotežja, saj bi s seboj prinesle proizvodnjo tehnološko bolj
intenzivnih proizvodov, privedle do nadaljnje integracije v mednarodnih dobavnih verigah in
odprle dostop do rastočih trgov ali tržnih niš. Manjša vloga države v gospodarstvu in
izboljšano upravljanje podjetij sta pomembna predpogoja za povečanje neposrednih tujih
investicij (ibid., 23).
Izboljšanje stroškovne konkurenčnosti, zlasti v smislu omejevanja rasti plač, bi lahko
predstavljalo ključen dejavnik za preprečitev ponovnih zunanjih neravnotežij. Upočasnitev
rasti plač se mora poskušati doseči v sodelovanju s socialnimi partnerji, vendar so najhitrejši
vzvodi za vpliv na razvoj plač plače v javnem sektorju in minimalne plače. Manjša zaščita pri
pogodbah za nedoločen čas in zmanjšanje razdrobljenosti trga dela bi, ko se bo povpraševanje
na trgu dela okrepilo, prav tako, bolj kot rast plač, spodbujala rast zaposlenosti. Konkurenčne
ravni plač bi Slovenijo naredile tudi bolj privlačno za naložbe (ibid., 23).
Kljub vsemu navedenemu pa smo bili v zadnjih letih priča odlašanju z nujnimi strukturnimi
reformami, okolje za izvajanje reform, kjer posamezne interesne skupine nasprotujejo njihovi
izvedbi, pa bo zelo verjetno ostalo zelo težavno. Zato bo zelo pomembno učinkovito
komuniciranje z državljani in socialnimi partnerji o potrebi po reformah in njihovih ciljih.
Vendar opravičila za odlašanje ali kompromisov med cilji politike fiskalne konsolidacije ne
bodo več možna. Potrebna je verodostojna in pravočasna finančna konsolidacija za
zagotovitev, da obrestne mere, bonitetne ocene in pritisk na financiranje države ne bodo
spravili gospodarstva na še bolj destruktivno pot prilagajanja preteklim neravnotežjem (ibid.,
23-24).
V razmerah nizke gospodarske rasti je torej eden od pomembnih izzivov fiskalne politike v
Sloveniji oblikovati takšno kombinacijo ekonomskih politik, ki bo zagotovila konsolidacijo in
hkrati minimizirala negativne učinke sprejetih ukrepov na gospodarsko aktivnost. Fiskalna
konsolidacija v Sloveniji poteka v razmerah nizke oziroma negativne gospodarske rasti, ki je
posledica skromne rasti tujega povpraševanja, nizke kreditne aktivnosti, procesa
razdolževanja bank in podjetij ter zaostrenih razmer na trgu dela. Hkrati so zaradi dolžniške
krize močno poslabšani pogoji zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih, saj je zaradi
povečanega tveganja vedno manj investitorjev pripravljenih nalagati denar v državne
obveznice oziroma za to zahtevajo visoke donosnosti. Vse to otežuje financiranje dolžniških
obveznosti Slovenije in še dodatno povečuje potrebo po zmanjševanju javnofinančnega
primanjkljaja. V takšnih razmerah je eden od pomembnih izzivov fiskalne politike v Sloveniji
oblikovati takšno kombinacijo ekonomskih politik, ki bo zagotovila konsolidacijo in hkrati
minimizirala negativne učinke sprejetih ukrepov na gospodarsko aktivnost. V razmerah
skromne gospodarske rasti oziroma recesije lahko namreč zmanjševanje primanjkljaja z
ukrepi, ki imajo močne negativne posledice za gospodarsko rast, privede do upočasnitve
konsolidacije zaradi upada prihodkov. Hkrati to pomeni hitrejšo rast dolga, tako nominalno
kot izraženega v deležu BDP (Caprirolo in Glažar 2012, 42).
57
5 IZVAJALCI POŠTNIH STORITEV V EU IN GLOBALNA RECESIJA
Za poštne operaterje po svetu so današnji časi sila burni, saj delujejo v hitro
spreminjajočem se okolju. Oslabljeni zaradi globalne finančne krize, se nacionalni poštni
operaterji soočajo še z rastočo konkurenco, ki vedno bolj prevzema donosne posle masovnih
oddaj pisemskih pošiljk, hitre pošte in paketnih storitev. Poleg tega zaradi komunikacijske
revolucije in digitalizacije že vrsto let upada količina in s tem prihodki od pisemskih storitev
(TS 2011, 7).
Vendar predstavlja poštni sektor še vedno pomembno vlogo za nacionalna gospodarstva, saj
zaposluje, vsaj v Evropi, skoraj vsakega stotega od vseh zaposlenih v teh državah. A
dramatične spremembe v letih po začetku globalne recesije se zrcalijo v spremembah v načinu
vodenja in lastništvu nacionalnih poštnih operaterjev. V Evropi se je veliko državnih poštnih
operaterjev preoblikovalo v družbe z omejeno odgovornostjo, a večinoma so države obdržale
kontrolne deleže (nad 50 %). Poleg tega dobivajo »poštni posli« vedno bolj pridih globalnega
značaja. Mnogi nacionalni poštni operaterji se združujejo ali prevzemajo poštne storitve v
drugih državah (ibid., 7).
5.1 Nemški nacionalni poštni operater
Nemški nacionalni poštni operater se je leta 1989 preoblikoval iz javne družbe v delniško
družbo v 100 % državni lasti. Leta 1995 se je preimenoval v »Deutsche Post AG«, leta 2000
pa se je začel postopek privatizacije, pri čemer je večinski delež (71 %) obdržala država
posredno preko državne banke »Kreditanstalt für Wiederaufbau«. Kasneje se je državni delež
v podjetju še zmanjševal, tako da danes država posredno poseduje le še 22,2 % Deutsche Post
(Dieke Kalevi in drugi 2013, 53).
Proces internacionalizacije podjetja se je začel konec devetdesetih let, vključno z nakupom
največjega kurirskega podjetja na svetu DHL. Tako je danes je skupina Deutsche Post DHL
največji poštni operater v Evropi in ima v svetovnem merilu vodilno vlogo na področju
mednarodne hitre pošte in mednarodnih paketnih storitev (ibid., 52-53).
Nemška pošta Deutsche Post DHL je razdeljena na štiri korporacijska področja: področje
pisemske pošte (mail division), področje hitre dostave (express division), področje globalnega
transporta in posredovanja (global forwarding, freight division) in področje dobavnih verig
(supply chain division). Medtem ko je področje »pošte« usmerjeno tako na domač trg
pisemskih in paketnih storitev ter za poslovne uporabnike tudi na nekatere tuje trge (Španija,
Nizozemska, Velika Britanija, ZDA), pa so ostala tri poslovna področja globalnega značaja,
kjer prevladujejo storitve hitre dostave in logistične storitve ter se opravljajo v okviru
odvisnih družb. Skupina Deutsche Post DHL ustvari okoli 70 % vseh prihodkov izven meja
Nemčije (DPDHL 2014).
Na nemškem trgu poštnih storitev, ki se je popolnoma liberaliziral leta 2008, deluje več sto
poštnih operaterjev. Ti se soočajo s problemi, kot je določitev minimalne plače za pismonoše,
ali oprostitev plačila DDV za univerzalno storitev, ki velja le za Deutche Post. Tako je do leta
2011 konkurenca na področju pisemskih storitev dosegla le 10,6 % tržni delež. Od leta 2000
do 2008 je Deutche Post le blagoma izgubljala tržni delež, zaradi gospodarske recesije pa je v
58
letu 2009 zabeležila občutnejši padec količine pisemskih pošiljk (precej bolj kot konkurenca).
A v naslednjih letih je ostal volumen pisemskih pošiljk stabilen in se je, kljub recesiji, celo
nekoliko povečeval, kar jim je uspelo doseči z razvojem novih e-storitev. Mnogo hujša pa je
konkurenca na področju paketnih storitev, kjer se tržni delež nacionalnega operaterja giblje
okoli 30 %. Deutche Post pa zaradi povečanih potreb in predvidene prihodnje rasti povečuje
svoje kapacitete in resurse na področju paketnih operacij (Dieke Kalevi in drugi 2013, 54-56).
5.2 Avstrijski nacionalni poštni operater
Današnja Avstrijska pošta »Österreichische Post AG«, ki je v evropskem merilu srednje veliki
poštni operater, se je oblikovala kot delniška družba z ločitvijo pošte in telekoma na dve
ločeni podjetji leta 1998 v 100 % lasti države. Leta 2006 je s kotacijo na borzi država pošto
delno privatizirala, saj je trgu ponudila 49 % delež podjetja. S preostalim deležem upravlja
državni industrijski holding »Österreichische Industrieholding AG«, ki je zadolžen za
upravljanje podjetij v državni lasti (Dieke Kalevi in drugi 2013, 34-35).
Avstrijska pošta je strukturirana na dve večji področji: pisemsko področje in veriga poštnih
enot ter na področje paketnih in logističnih storitev. V okviru prvega področja se izvajajo
pisemske storitve, storitve direktne pošte, dostava časopisov in revij, spletne storitve in
maloprodaja. Na področju paketov in logistike pa se izvajajo poleg paketnih in logističnih še
storitve hitre pošte (ibid., 35).
Reorganizacija Avstrijske pošte se je začela leta 1999 z industrializacijo in optimizacijo
poštnih operacij, s čimer so povečali produktivnost, zmanjšali stroške in izboljšali kvaliteto
storitev, še posebej čas prenosa pisemskih pošiljk in paketov. Glavni element reorganizacije je
zajel ločitev pisemske in paketne predelave ter reorganizacijo poštnih uradov. Do leta 2006 so
tako zmanjšali število poštno-logističnih centrov iz 39 na 6 pisemskih in 7 paketnih modernih
sortirnih centrov, ki so sicer (razen enega paketnega centra) locirani blizu skupaj (slika 2, str.
59). Reorganizacija poštnih uradov pa je zajela geografsko ločitev tradicionalnih poštnih
uradov in dostavnih pošt. Tako so ob 1900 poštnih uradih na novo vzpostavili še 300
dostavnih pošt. S tem so po eni strani omogočili preoblikovanje tradicionalnih pošt v
pogodbene pošte (v Avstriji se imenujejo poštne agencije ali poštne trgovine), po drugi strani
pa so s centralizacijo dostave poenostavili organizacijo dostave. Danes je tako v Avstriji okoli
70 % pogodbenih poštnih uradov, število zaposlenih pismonoš pa se je od leta 2006 do 2014 z
11.300 zmanjšalo na 9.000 (ibid., 42-51).
Avstrijska pošta je bila zaradi liberalizacije poštnega trga (v Avstriji se je trg popolnoma
odprl leta 2011) in globalne recesije ter upadanja pisemskih storitev v zadnjem desetletju
manj prizadeta kot mnogo drugih nacionalnih poštnih operaterjev v Evropi. Tako je bila
količina pisemskih pošiljk med letoma 2003 in 2008 razmeroma stabilna, je pa leta 2009
zaradi ekonomske recesije padla za 7 %, vendar je kasneje v poprečju padala za manj kot 2 %
letno (upada predvsem količina pisem, medtem ko ostaja količina storitev na področju
direktne pošte in publikacij stabilna). Liberalizacija sama pa doslej tudi še ni prinesla kakšne
vidnejše konkurence. Avstrijska pošta se je na upad pisemskih pošiljk odzvala z oblikovanjem
novih storitev, kot je dostava digitalnega pisma ali uvedba tako imenovane dualne dostave
(kombinacija digitalnega in klasičnega pisma) (APM 2014, 21; Dieke Kalevi in drugi 2013,
36-37).
59
Na področju paketnih storitev pa se Avstrijska pošta na domačem trgu sooča s hudo
konkurenco, še posebej na področju poslovnih paketov (B2B segment), kjer vsako leto sicer
nekoliko poveča svoj tržni delež (trenutno je 25 %), medtem ko ima na področju storitev
poslovnih paketov za fizične osebe (B2C segment) prevladujoč položaj (75 % tržni delež)
(APM 2014, 21; Dieke Kalevi in drugi 2013, 36).
Avstrijska pošta izkorišča priložnosti, ki jih omogoča proces liberalizacije evropskega
poštnega trga in se osredotoča predvsem na države centralne in vzhodne Evrope. Tako ima
vidno vlogo na posameznih področjih poštnih storitev že v 12 državah v Evropi (tudi v
državah izven EU), kjer v svojih podružnicah ustvari okoli 30 % prihodkov celotne skupine.
Zadnja večja širitev na tuje trge pa je potekala poleti 2013 s vstopom na turški trg paketnih
storitev, kjer je Avstrijska pošta kupila 25 % delež drugega največjega paketno-logističnega
podjetja Aras Kargo, ki ima 26 % tržni delež na trgu paketnih storitev v Turčiji11. Do leta
2016 namerava podjetje prevzeti in pridobiti vsaj 75 % delež (APM 2014, 42-43).
Slika 2: Pisemski in paketni sortirni centri Avstrijske pošte
Vir: Dieke Kalevi in drugi 2013, 43.
5.3 Švedski in danski nacionalni poštni operater
Švedska pošta (Posten) se je kot samostojno podjetje oblikovala leta 1992, leta 1994 pa je
postala družba z omejeno odgovornostjo v 100 % lasti države. Danska pošta (Post Danmark)
pa se je kot samostojno podjetje v lasti države oblikovala leta 1995, leta 2002 se je
preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo in leta 2005 se je delno privatizirala s
prodajo 22 % deleža mednarodnemu zasebnemu kapitalskemu investicijskemu podjetju (CVC
Capital Partners). Junija 2009 sta se Švedska in Danska pošta združili v današnji holding
»PostNord«. Švedska država poseduje 60 % delež, Danska pa 40 % podjetja, medtem ko so
glasovalne pravice enakovredno porazdeljene. PostNord, ki je srednje velik evropski poštni
operater, nameravajo v prihodnjih letih uvrstiti na borzo, vendar fiksni datum še ni določen
(Dieke Kalevi in drugi 2013, 81-151).
11 V zadnjih letih beleži trg paketnih storitev v Turčiji visoko rast (povprečno 13 % letno). Vendar ima ta trg še
velik potencial, saj se pričakuje, da bo v prihodnje rasel še bolj. Samo v letu 2015 je ocenjena rast trga skupno
27 % (APM 2014, 43).
Pisemski sortirni centri
Paketni sortirni centri
60
PostNord je razdeljena na štiri poslovna področja. Dve področji pripadata pisemskemu delu,
in sicer eno področje pripada švedskemu teritoriju (Mail Sweden), drugo pa danskemu (Mail
Denmark). Ostali področji sta logistika (izvajanje paketnih in logističnih storitev) in podjetje
Stralfors (izvajanje storitev informacijske tehnologije pri logističnih storitvah). Področji
logistike in »Stralfors« izvajata storitve na celotnem območju Skandinavije ter še v nekaterih
drugih evropskih državah (na primer Nizozemska, Nemčija) (Dieke Kalevi in drugi 2013,
153; Duran Rodriguez 2010, 34-35).
5.3.1 Švedska pošta
Švedska je bila prva država Evropi, ki je popolnoma odprla trg poštnih storitev, precej pred
načrtovanim odprtjem trga v Evropski uniji, že leta 1993. Zaradi liberalizacije in nove
konkurence je Švedska pošta med prvimi začela proces posodabljanja poštnega omrežja in
ostalih aktivnosti. Od leta 1993 do danes so zmanjšali delovno silo za 33 %, opustili so
opravljanje bančnih poslov, zaprli okoli 50 % poštnih uradov, kot prvi v Evropi začeli
uporabljati pogodbene pošte (na bencinskih servisih, samopostrežnih in drugih trgovinah,
knjižnicah) ter uvajali nove oblike elektronskih storitev (na primer digitalno pismo). Trenutno
pa izvajajo investicije v pisemske sortirne centre (zmanjšanje z 11 na 7, pri čemer jih bodo 5
posodobili ter zgradili dva nova (Duran Rodriguez 2010, 31-34; Dieke Kalevi in drugi 2013,
150).
Vendar se kljub vsem navedenim aktivnostim švedska pošta že dalj časa sooča z upadanjem
oddaje količine pisemskih pošiljk. Od leta 2000 do 2013 se je količina pisemskih pošiljk na
celotnem švedskem trgu zmanjšala za okoli 23 %, še posebej pa se je upad, zaradi ekonomske
recesije, povečal po letu 2008 (samo v letu 2012 za 4,4 %). V enakem obdobju (2000-2013)
beleži švedska pošta kar 30 % upad, medtem ko se je količina oddanih pisemskih pošiljk pri
nekaterih manjših konkurentih celo povečala. Kljub temu pa Švedska pošta ohranja
dominanten položaj na trgu s 87 % tržnim deležem, pa tudi donosnost pisemskega dela je
večja od paketnih in logističnih storitev. (Henricson in drugi 2013, 13-15; Dieke Kalevi in
drugi 2013, 157).
Švedska pošta je tudi pri paketnem področju zmanjšala število paketnih sortirnih centrov, ki
so ločeni od pisemskih, z 12 na 9 in te posodobila. Okoli 50 % sprejmejo poslovnih paketov,
ki jih večinoma dostavijo strankam do vrat, medtem ko večino ostalih paketov dostavijo do
poštnih skladišč oziroma depojev (postal outlets), kjer jih stranke tudi prevzamejo (Dieke
Kalevi in drugi 2013, 165).
5.3.2 Danska pošta
Na Danskem se je trg poštnih storitev popolnoma odprl v skladu z evropsko direktivo leta
2011, vendar se od takrat na pisemskem področju danska pošta še ne sooča z vidnejšo
konkurenco. Največji problem danskega poštnega trga je namreč upadanje količine pisemskih
pošiljk, ki je upadlo med leti 2002 in 2012 za 50 %, kar je tudi največji upad v Evropi. Do leta
2008 je upad bil dokaj stabilen (povprečno okoli 3,8 % letno). Po letu 2008 pa je začela
količina pisemskih pošiljk pospešeno upadati (povprečno za 10,8 % letno med leti 2008 in
2012), medtem ko je za leto 2013 ocenjen upad kar 12 %. Razloga za takšen upad sta dva, in
sicer ekonomska recesija ter še posebej elektronska substitucija. Danska ima enega od najbolj
razvitih elektronskih komunikacijskih sistemov v Evropi z e-poštnimi nabiralniki in danska
vlada na vseh področjih uvaja elektronsko substitucijo. Tako mora od leta 2014 naprej vsak
61
danski državljan imeti svoj digitalni poštni nabiralnik in od leta 2015 bodo vse pisne
komunikacije z danskimi oblastmi (tudi lokalnimi) potekale izključno v digitalni obliki. Poleg
oblasti pa tudi vse več ostalih podjetij (banke, zavarovalnice, električni distributerji,
telekomunikacijska podjetja in drugi) uporablja digitalne oblike komunikacij. Iz digitalne
oblike komunikacij je izvzeta le oglaševalska pošta. Danska pošta, ki je solastnik podjetja, ki
upravlja z danskim elektronskim komunikacijskim sistemom, je zaradi upada količine
pisemskih pošiljk zmanjšala število pisemskih sortirnih centrov z 9 na 3. V teh centrih uvaja
najsodobnejšo sortirno tehnologijo in je na tem področju inovator v svetovnem merilu. V letu
2012 pa Danska pošta prvič beleži tudi izgubo (ibid., 81-85).
Na področju paketnih storitev je danska pošta vse do leta 2008 beležila zmerno rast. Vendar je
do leta 2011 prišlo do upada teh storitev za 23 %. Razlogi so v ekonomski recesiji na eni
strani in v združitvi s Švedsko pošto na drugi strani, zaradi česar je prišlo do dezinvesticij pri
paketnih operacijah. V letu 2012 so znova zaznali rast na tem področju. Danski trg paketnih
storitev je sicer precej konkurenčen, še posebej na segmentu poslovnih paketov, ki se
dostavljajo med podjetji. Močna konkurenta sta DHL in GLS, a ima Danska pošta na trgu
vodilni položaj. Danska pošta sicer ponuja cenejšo storitev, dostava paketov do najbližje pošte
naslovnika ali dražjo varianto, dostava na dom (ibid., 84-86).
5.4 Nizozemski nacionalni poštni operater
Nizozemska pošta (PostNL), ki je srednje velik evropski poštni operater, se je kot delniška
družba v lasti države oblikovala leta 1989, leta 1994 je začela kotirati na borzi in do leta 2006
postala prva popolnoma zasebna evropska nacionalna pošta. Leta 1996 je PostNL prevzela
avstralskega mednarodnega poštnega operaterja za hitro pošto TNT. Temu je v letu 1997
sledila razdružitev na pošto in telekomunikacije, kjer se je pri poštnem delu oblikovala
skupina TNT Postgroep. V letu 2011 se skupina razdelila na dve ločeni, a lastninsko povezani
družbi TNT express (področje hitre pošte) in PostNL (zadolžena za domače in mednarodne
pisemske in paketne operacije) (Dieke Kalevi in drugi 2013, 126-128).
Nizozemska pošta PostNL je razdeljena na tri korporacijska področja: področje pisemskih
pošiljk za Nizozemsko (mail in the Netherlands), področje paketnih pošiljk (parcels) in
področje mednarodnih poštnih storitev (international). Medtem ko je področje pisemskih
storitev usmerjeno le na nizozemsko tržišče, pa je področje paketnih storitev usmerjeno na
domače in čezmejne paketne operacije na Nizozemskem in v Belgiji. Tretje področje
mednarodnih poštnih storitev pa je zadolženo za čezmejne pisemske storitve, za storitve
mednarodne poslovne pošte, poleg tega pa izvaja tudi domače pisemske storitve v Nemčiji,
Italiji in Veliki Britaniji (ibid., 127-128).
Trg poštnih storitev se je na Nizozemskem popolnoma odprl aprila 2009. Pred tem se je
konkurenca na področju pisemskih storitev vzpostavila pri segmentu storitev direktne pošte,
kjer se je trg popolnoma liberaliziral že leta 2000. V letu 2010 je skupni tržni delež
nizozemske pošte na pisemskem področju znašal okrog 83 %, pri čemer ostaja glavna
konkurenca na segmentu direktne pošte. Količina oddaje pisemskih pošiljk na Nizozemskem
že dalj časa počasi, a vztrajno upada. Vendar je skupni upad pri nizozemski pošti zaradi
zmanjševanja tržnega deleža še večji. Tako se je od leta 2001 skupna količina pisemskih
pošiljk pri tem poštnem operaterju do leta 2010 zmanjšala za okoli 27 % (Dieke in drugi
2011, 3).
62
Na trgu pisemskih storitev na Nizozemskem so do leta 2011 delovali trije večji konkurenti,
poleg PostNL še zasebna družba Sandd in Deutche Post preko podjetja Selektmail. Najhujša
konkurenca se je vzpostavila na področju oglaševalske in direktne pošte, kar se je kazalo
zlasti na močnih pritiskih na cene. Vendar je predvsem zaradi gospodarske recesije in
elektronske substitucije med leti 2008 in 2011 skupna količina pisemskih pošiljk na
nizozemskem trgu upadala v povprečju za 5,7 % letno. Tako se je leta 2011 Deutche Post
zaradi izgub umaknila z Nizozemskega trga pisemskih storitev, PostNL pa je tega leta
opustila določene manj donosne naslovljene pisemske storitve in se bolj osredotočila na
nenaslovljeno direktno pošto. V letu 2012 je tako tržni delež PostNL na Nizozemskem
dosegel okoli 81 %, ostali delež pa ima Sandd. Zaradi konsolidacije pisemskega trga na
Nizozemskem (duopolni trg) se pričakuje, da bodo v naslednjih letih cene pisemskih pošiljk,
še zlasti na segmentu poslovne pošte, rasle hitreje od inflacije. Vendar pa se pričakuje tudi še
nadaljnji upad količine pisemskih pošiljk na nizozemskem trgu, samo v letu 2013 je ocenjeno
med 9 % in 11 %. Zaradi pričakovanega nadaljnjega padanja količine pisemskih pošiljk se je
z letom 2014 pogostost dostave univerzalnih pisemskih pošiljk zmanjšala s 6 na 5 dni na
teden (Dieke Kalevi in drugi 2013 128-132).
PostNL je svojo mrežo poštnih poslovalnic začela preoblikovati že v devetdesetih letih
prejšnjega stoletja, ko je začela preoblikovati klasične poštne urade v cenejše pogodbene
pošte (poštne agencije). Tako je že zadnjih 10 let število poštnih poslovalnic stabilno, delež
pogodbenih pošt pa je kar 90 % (Dieke in drugi 2011, 27-28).
PostNL ima ene najsodobnejših sortirnih centrov na svetu in neprestano vlagajo v razvoj in
nove tehnologije. Število pisemskih sortirnih centrov so v devetdesetih letih zmanjšali z 12 na
6, medtem ko zaradi povečevanja povpraševanja po paketnih storitvah povečujejo paketne
sortirne zmogljivosti. Tako so v zadnjih letih na novo vzpostavili kar 18 paketnih sortirnih
centrov. Imajo tudi strogo ločeno zbiranje, procesiranje in dostavo pisemskih pošiljk in
paketov. V naslednjih letih pa nameravajo ponovno združiti nekatere pisemske in paketne
operacije, predvsem pobiranje in dostavo (Dieke Kalevi in drugi 2013, 126-139).
63
6 POŠTA SLOVENIJE D.O.O. IN GLOBALNA RECESIJA
6.1 Predstavitev podjetja Pošta Slovenije d.o.o.
6.1.1 Kratek zgodovinski pregled Pošte Slovenije
Današnja Pošta Slovenije je bila ustanovljena leta 1995 kot družba z omejeno odgovornostjo z
uredbo Vlade Republike Slovenije, izdano na podlagi Zakona o Pošti Slovenije. Po ukinitvi
PTT Slovenije in razdelitvi podjetja na Pošto Slovenije, d. o. o., in Telekom Slovenije, d. d.,
je bila Pošta Slovenije ob ustanovitvi sestavljena iz uprave in devetih poslovnih enot (Celje,
Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto in Trbovlje). PE
Trbovlje je bila ukinjena v letu 1998, PLC Ljubljana se je preoblikoval v poslovno enoto v
letu 2002, PLC Maribor pa v letu 2008. Sedež družbe je v Mariboru, osnovni kapital pa znaša
121.472.482 evrov in je zagotovljen z osnovnim vložkom ustanovitelja in edinega lastnika, to
je Republike Slovenije. (PS 2011, 24; PS 2013c).
Prelomnico na področju poštnih storitev v Sloveniji predstavlja Zakon o poštnih storitvah
(Ur. l. RS, št. 35/1997), ki je postavil temelje za liberalizacijo trga poštnih storitev. Z
zakonom je bil uveden pojem javne gospodarske službe (prenos pisem do 1000 g, dopisnic in
telegrafskih sporočil v notranjem in v mednarodnem prometu), ki jo je zakon v izvajanje
dodelil Pošti Slovenije, ki se je v ta namen preoblikovala v javno podjetje. Poštne storitve, ki
niso spadale v javno gospodarsko službo, pa so lahko opravljali tudi drugi izvajalci. V letu
2001 se je masa pisem v javni gospodarski službi znižala na 100 g, hkrati pa so bila iz javne
gospodarske službe črtana telegrafska sporočila (PS 2013c).
Dokončni pogoji za liberalizacijo in demonopolizacijo trga poštnih storitev pa so bili
postavljeni leta 2002 z uvedbo novega Zakona o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 42/2002 in
102/2004 – uradno prečiščeno besedilo). Ta zakon pomeni popolno prilagoditev opravljanja
poštnih storitev v Republiki Sloveniji pravnemu redu Evropske unije. Zakon določa pogoje in
postopek za izvajanje poštnih storitev, ureja zagotavljanje in izvajanje univerzalne poštne
storitve, uvaja pogoje za dostopnost do javnega poštnega omrežja in izdajanje poštnih
vrednotnic, določa organizacijo in delovanje Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in
pošto Republike Slovenije v delu, ki se nanaša na poštne storitve. Prav tako zakon določa
pravice in obveznosti izvajalcev in uporabnikov poštnih storitev ter ureja druga vprašanja,
povezana s poštno dejavnostjo (ibid.).
Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije se je leta 2004
preimenovala v Agencijo za pošto in elektronske komunikacije (APEK). APEK je neodvisni
organ, ki ureja in nadzira trg poštnih storitev v Republiki Sloveniji. Daje soglasje na splošne
pogoje in cene univerzalne poštne storitve, ostale pravice agencije, ki so povezane s poštnimi
storitvami, so navedene v Zakonu o poštnih storitvah (ibid.).
64
6.1.2 Dejavnost
Primarna dejavnost Pošte Slovenije je izvajanje univerzalne poštne storitve, ki obsega
sprejem, usmerjanje, prenos in dostavo pisemskih in paketnih pošiljk v notranjem in
mednarodnem poštnem prometu. Velik pomen imajo tudi druge poštne in kurirske storitve,
denarne storitve ter prodaja blaga. V Pošti Slovenije se opravlja še več drugih dejavnosti,
določenih z aktom o ustanovitvi družbe (PS 2011, 24).
Denarne storitve oziroma storitve plačilnega prometa opravlja Pošta Slovenije na podlagi
dolgoročne pogodbe o medsebojnem poslovnem sodelovanju v imenu in za račun Poštne
banke Slovenije d.d., bančna skupina Nove Kreditne banke Maribor (PBS). Posamezne vrste
storitev, način njihovega opravljanja in druge s tem povezane zadeve so urejene v izvedbenih
pogodbah. Na podlagi pogodbenega odnosa s PBS je Banka Slovenije izdala Pošti Slovenije
dovoljenje za opravljanje posameznih opravil pri izvajanju plačilnega prometa (RSRS 2008,
14).
Pošta Slovenije glede na sklenjeno pogodbo opravlja za PBS naslednje storitve (ibid., 14):
plačilne storitve – obdelavo in posredovanje nakazil na podlagi gotovinskih pologov,
plačilne storitve – storitve obdelave in posredovanja plačilnih nalogov,
storitve inženiringa in upravljanja komunikacijskega omrežja,
druge storitve po posebnih pogodbah.
PBS pa za Pošto Slovenije opravlja (ibid., 15):
obračun poštnih nakaznic,
obračun mednarodnega denarnega prometa,
druge storitve po posebnih pogodbah.
6.1.3 Upravljanje družbe in organiziranost
Družbo upravlja ustanovitelj, organa družbe pa sta nadzorni svet in poslovodstvo. Ustanovitelj
in edini lastnik družbe Pošta Slovenije je Republika Slovenija, ki uresničuje ustanoviteljske
pravice prek Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije. Nadzorni svet je
sestavljen iz šestih članov. Štiri člane imenuje Agencija za upravljanje kapitalskih naložb
Republike Slovenije, dva člana pa izvoli svet delavcev Pošte Slovenije. Člani nadzornega
sveta so imenovani oziroma izvoljeni za dobo štirih let in so lahko ponovno izvoljeni (PS
2011, 24-25).
Poslovodstvo Pošte Slovenije ima tri člane: generalnega direktorja, namestnika generalnega
direktorja in člana poslovodstva. Poslovodstvo imenuje in razrešuje nadzorni svet družbe za
dobo petih let z možnostjo večkratnega ponovnega imenovanja. Omejitve poslovodstva pri
zastopanju družbe so opredeljene v Aktu o ustanovitvi družbe Pošta Slovenije d. o. o., družbo
pa zastopata skupaj dva člana poslovodstva. Poslovodniki Pošte Slovenije so hkrati tudi člani
nadzornih svetov v nekaterih drugih povezanih družbah (v Poštni banki Slovenije d.d., Športni
loteriji d.d., Moji naložbi – pokojninska družba d.d. in v skupini EPPS d.o.o.) (ibid., 25).
65
Skladno z »Odredbo o notranji organiziranosti Pošte Slovenije d. o. o.« družba sestoji poleg
poslovodstva še iz svetovalcev poslovodstva, štabnih služb, sektorjev in poslovnih enot. Za
strokovna področja so v strokovnih službah družbe oblikovana naslednja področja: področje
globalne logistike, področje trženja, področje pravnih zadev, razvoja zaposlenih in splošnih
zadev, področje računovodstva, področje financ, področje mednarodnih odnosov, področje
investicij in nabave, področje informatike, področje korporativne varnosti in nadzora ter
področje razvoja in tehnologije storitev. Deset poslovnih enot s sedeži v Celju, Kopru, Kranju,
Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici in Novem mestu opravlja dejavnost družbe
na teritorialno zaokroženih območjih. Poštno omrežje Pošte Slovenije je razvejano po vsej
državi, sestavljeno je iz 556 pošt in 1192 poštnih okenc (ibid., 25; PS 2013b).
6.1.4 Poslanstvo in vizija Pošte Slovenije d.o.o.
Poslanstvo Pošte Slovenije je zagotavljati razvoj ter kakovostno, konkurenčno in zanesljivo
izvajanje poštnih storitev, logističnih storitev, varnih elektronskih poštnih storitev, storitev
uporabe globalnega poštnega informacijskega in komunikacijskega omrežja, prodaje
trgovskega blaga za prebivalstvo in pravne subjekte v domačem in mednarodnem okolju ter
prispevati k nacionalnemu razvoju tudi na demografsko ogroženih območjih, zadovoljstvu
državljanov kot uporabnikov storitev in večanju konkurenčnosti in poslovne učinkovitosti
podjetij in drugih poslovnih subjektov (PS 2011, 32).
Vizija podjetja je biti najpomembnejši in največji izvajalec poštnih in z njimi povezanih
logističnih storitev v Sloveniji tudi po liberalizaciji poštnega trga v EU, razvijati pripadnost in
lojalnost zaposlenih, vlagati v njihovo znanje, zagotavljati njihovo socialno varnost ter
dolgoročno plačilno sposobnost in optimalno donosnost vloženega kapitala (ibid., 32).
6.2 Globalna gospodarska kriza in Pošta Slovenije d.o.o.
6.2.1 Liberalizacija trga poštnih storitev v Evropski uniji
Začetek reforme trga poštnih storitev v EU sega v leto 1992 z objavo Zelene knjige in v leto
1993 z objavo Obvestila o smernicah za razvoj poštnih storitev v skupnosti. Nato je bila
konec leta 1997 sprejeta direktiva 97/67/ES ter v letu 2002 dopolnjena oziroma spremenjena
direktiva 2002/39/ES, ki je predvidevala popolno liberalizacijo trga poštnih storitev v EU z
letom 2009. Vendar je v letu 2007 precej burna javna razprava prispevala k preložitvi roka
popolne liberalizacije na leto 2011 (Andric 2007, 333-334).
Zadnji zakonodajni korak na poti k popolni liberalizaciji trga poštnih storitev v EU pa je v
letu 2010 predstavljala implementacija nove Poštne direktive 2008/6/ES, s čimer naj bi bil
vzpostavljen enotni evropski poštni trg. Vendar pa določeno nevarnost pri vzpostavitvi
slednjega predstavlja neenotna implementacija v državah članicah zaradi široko dopuščenega
načela subsidiarnosti in kompromisne rešitve dveh datumov popolne liberalizacije. Tako je trg
poštnih storitev bil s 1. januarjem 2011 liberaliziran v skoraj vseh državah članicah EU, z
izjemo Cipra, Češke, Grčije, Latvije, Litve, Luksemburga, Madžarske, Malte, Poljske,
Romunije in Slovaške, ki so imele podaljšan rok za dve leti. Slovenija je skupaj z Bolgarijo
edina med novimi pridruženimi državami članicami EU, ki je popolnoma sprostila svoj trg
66
poštnih storitev že v letu 2011 in s tem odpravila še zadnji monopol, ki se je nanašal na
izvajanje rezerviranih poštnih storitev (prenos pisem do 50 g) (APEK 2011, 99).
Enega najspornejših elementov liberalizacije trga poštnih storitev danes predstavlja
financiranje univerzalne storitve, ki bi lahko povzročilo znatno poslabšanje finančnih
rezultatov izvajalcev univerzalne storitve. Značilnost univerzalne poštne storitve (enotna cena
ter enoten standard prenosa po celi državi) pa kot ureditev v okviru liberalizacije, predstavlja
problem. Enotna cena za prenos pisem za celotno državo namreč ne more izražati dejanskih
stroškov prenosa pisma med dvema točkama, saj je cena za prenos med zelo oddaljenimi
podeželskimi območji prenizka, za prenos med bližnjimi gosto poseljenimi območji pa
previsoka. Takšna regulacija lahko ob uvajanju konkurence predstavlja velik problem, ki ga
med drugim poskuša reševati tudi nova poštna direktiva (Andric 2007, 334).
V javni razpravi o upravičenosti popolne liberalizacije trga poštnih storitev sta se v glavnem
oblikovali dve interesni skupini. Prva interesna skupina je zagovarjala stališče, da imajo
poštni operaterji in države članice EU v novem pravno – regulativnem okviru na voljo dovolj
mehanizmov za zagotovitev normalnega delovanja trga poštnih storitev na popolnoma
liberaliziranem trgu. Druga interesna skupina pa je trdila prav nasprotno in je vztrajno
opozarjala na neustreznost predvidenih mehanizmov financiranja univerzalne storitve, ki
kljub dejstvu, da so se ti mehanizmi morda pokazali kot ustrezni v nekaterih drugih sektorjih
(na primer v letalstvu, telekomunikacijah), še ne pomeni, da so ustrezni tudi za področje
poštnih storitev (ibid., 334).
Načina financiranja, ki ju predvideva poštna direktiva, sta (ibid., 334):
mehanizem za kompenziranje iz javnih sredstev,
razdelitev tako imenovanih neto stroškov za zagotavljanje univerzalne storitve med
izvajalce storitev in/ali uporabnike.
Glavni razlogi, da se je EU odločila za popolno liberalizacijo trga poštnih storitev so po
mnenju Evropske komisije učinki večje konkurenčnosti, izboljšanje ravni storitev z vidika
kakovosti, cen ter možnosti izbire izvajalca. Liberalizacija poštnih storitev bo po mnenju
Evropske komisije prav tako sprostila potencial rasti in zaposlovanja v sektorju
(ibid., 335).
Ne glede na navedeno pa je treba poudariti, da je temeljni cilj zakonodajnega okvira še vedno
zagotavljanje univerzalne poštne storitve pod strogo določenimi pogoji visoke kakovosti in
dostopnosti za vse prebivalce enotnega trga poštnih storitev (APEK 2011, 99-100).
6.2.2 Odziv podjetja Pošta Slovenije na liberalizacijo trga poštnih storitev
S 1. januarjem 2011 se je v Sloveniji trg poštnih storitev liberaliziral, kar pomeni, da je bila
odpravljena ekskluzivna pravica izvajanja rezerviranih poštnih storitev, ki jih je lahko izvajala
le Pošta Slovenije. S tem je bilo na segmentu trga poštnih storitev omogočeno delovanje tudi
drugim izvajalcem poštnih storitev brez cenovnih in težnostnih omejitev, kar je razširilo sam
trg poštnih storitev. V prvem letu liberalizacije je za dostop do omrežja Pošte Slovenije
zaprosilo pet izvajalcev, v letu 2012 pa še eden (APEK 2013, 60).
67
Od začetka liberalizacije do konca leta 2012 je bil v uradni evidenci APEK vpisan en
izvajalec univerzalne poštne storitve (Pošta Slovenije) ter osemnajst izvajalcev poštnih
storitev, od katerih je šestim APEK izdal ugotovitveni sklep, da izvajajo tako imenovane
zamenljive poštne storitve. Izvajalci zamenljivih poštnih storitev izvajajo takšne storitve, ki
jih je mogoče z vidika uporabnika šteti za storitve, ki sodijo v nabor univerzalne poštne
storitve, saj so v zadostni meri medsebojno zamenljive z univerzalno poštno storitvijo. Ti
izvajalci imajo tudi omogočen dostop do poštne infrastrukture ali storitev iz nabora
univerzalne poštne storitve (dostop do poštnega omrežja Pošte Slovenije). Ostalih dvanajst
izvajalcev poštnih storitev, vpisanih v uradno evidenco APEK, so tiste pravne in fizične
osebe, ki so o izvajanju poštnih storitev vnaprej obvestile agencijo, ker pa ne izvajajo
zamenljivih poštnih storitev, niso prejele ugotovitvenega sklepa (ibid., 60).
APEK (2012a, 63-64) v svoji raziskavi o vplivu liberalizacije na trg poštnih storitev v
Republiki Sloveniji po 1. januarju 2011 ugotavlja, da se izvajalci poštnih storitev srečujejo s
podobnimi težavami, to je z visokimi stroški in nizkimi cenami poštnih storitev, tako da na
trgu poštnih storitev težko konkurirajo Pošti Slovenije, ki ohranja dominanten položaj, pri
čemer pa je njena velika prednost tudi tradicija in gostota lastnega poštnega omrežja. Po
mnenju izvajalcev zamenljivih poštnih storitev jim je poslovanje oteženo predvsem zaradi
vrste omejitev, zapisanih v Splošnih pogojih za dostop do poštnega omrežja Pošte Slovenije.
Občuten problem za njih predstavlja tudi oprostitev zaračunavanja DDV-ja za izvajanje
prenosa pošiljk iz nabora univerzalne poštne storitve, ki velja zgolj za Pošto Slovenije, kar jim
omejuje konkurenčnost.
Vendar pa se kljub navedenemu delež prihodkov Pošte Slovenije v primerjavi s prihodki
ostalih izvajalcev poštnih storitev v zadnjih letih neprestano zmanjšuje (graf 13). Najbolj pa
se je ta razlika zmanjšala prav leta 2011, torej v prvem letu liberalizacije, in sicer za 7 %
(APEK 2012b, 7).
Graf 13: Delež Pošte Slovenije glede na prihodek ostalih izvajalcev poštnih storitev
(2004-2011)
Vir: APEK 2012b, 7.
68
Pošta Slovenije se je na popolnoma odprt trg poštnih storitev v EU pričela odzivati že leta
1997, ko je začela pripravljati in izvajati številne projekte, med njimi tudi nekatere, vključene
v Strateški razvojni program Pošte do leta 2015. Ti projekti so bili: prevzem evra,
implementacija tretje poštne direktive in Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) v poslovanje,
prenova informacijske infrastrukture na vseh poštah, prva faza prenove univerzalnega
poštnega okenca, vzpostavitev nadomestnega podatkovnega centra, ustanovitev certifikatske
agencije ter prenova logističnega omrežja z vzpostavljanjem paketnih pretovornih pošt. V letu
2011 je Pošta Slovenije pričela tudi uvajati nove projekte in modele, ki podpirajo razvojne in
trženjske aktivnosti, kot je na primer model jutranje dostave časopisov, modeli po meri strank
na področju logistike in prenosa paketov, novi prodajni kanali in pestrejša ponudba
na poštnih okencih, pripravljati pa so začeli še druge novitete in posodobitve (SOJPS 2011).
Na področju rezerviranih storitev po letu 2011 na Pošti Slovenije niso pričakovali večjih
pretresov, saj so cene v Sloveniji na tem segmentu ene najnižjih v Evropi, poleg tega pa tudi
le dva-milijonski trg dodatno demotivira morebitne tuje ponudnike poštnih storitev za aktivno
delovanje na slovenskem trgu. Največja konkurenca Pošti Slovenije preti s strani že
obstoječih konkurentov, ki trenutno delujejo na kurirskem oziroma logističnem področju in ki
lahko sedaj strankam ponudijo tudi prenos navadnih pisemskih pošiljk, lažjih od 50 gramov
(ibid.)
Načrti Pošte Slovenije v prihodnje so razvoj logistične dejavnosti, ki bo temeljil na tri-
nivojskem logističnem konceptu (dva distribucijska centra, paketno-pretovorne pošte in mreža
pošt). Poleg osnovne dejavnosti pa so načrti Pošte Slovenije tudi zapolnjevanje manjših tržnih
niš, predvsem na področju finančnih in informacijskih ter trgovskih in logističnih storitev. Da
bi ohranila čim večji tržni delež na področju univerzalne poštne storitve, je družba že sprejela
vrsto ukrepov na področju zagotavljanja učinkovite cenovne politike, optimiranja poslovnih
procesov ter zniževanja stroškov poslovanja. V sklopu priprav na popolno odprtje trga poštnih
storitev je Pošta Slovenije z namenom racionalizacije poslovanja in dviga kakovosti storitev
pripravila tudi projekt prestrukturiranja oziroma preoblikovanja manjših stacionarnih pošt, kar
je del Strateškega razvojnega programa do leta 2015. Omenjeni projekt Pošta Slovenije izvaja
že od jeseni 2009 (ibid.).
6.2.3 Analiza uspešnosti poslovanja podjetja v času krize v obdobju od 2008 do 2011
Od leta 2000 do 2008 je Pošta Slovenije poslovala stabilno z bolj ali manj stalnim
naraščanjem prihodkov od prodaje (graf 14, str. 69) in solidnimi poslovnimi rezultati (graf 15,
str. 69). V tem obdobju beleži podjetje, kljub 14 % porastu opravljenih storitev glede na
predhodno leto, izgubo iz poslovanja le v letu 2002, in sicer v višini 372 milijonov SIT, ki pa
je posledica odločitve Vlade RS o neodplačnem prenosu delnic Poštne banke Slovenije v
breme rezultata poslovanja izkaza poslovnega izida Pošte Slovenije (PS 2003, 2; PS 2008,
4-5).
69
Graf 14: Čisti prihodki od prodaje Pošte Slovenije (2004-2008)
Vir: PS 2009, 4.
Graf 15: Čisti poslovni izid Pošte Slovenije (2004-2008)
LEGENDA: ROS = ČISTI POSLOVNI IZID / ČISTI PRIHODKI OD PRODAJE
Vir: PS 2009, 5.
V letu 2008 se vpliv svetovne gospodarske in finančne krize na poslovanje Pošte Slovenije še
ni poznal. Ob izteku leta je namreč podjetje doseglo šestodstotno rast poslovnih prihodkov v
primerjavi z letom 2007, s čimer je preseglo svoje načrte za dva odstotka, medtem ko so se
poslovni odhodki gibali v višini načrtovanih, dobiček pred obdavčitvijo pa je prav tako
presegel zadane načrte družbe (STA 2008).
DO
NO
SN
OS
T P
RO
DA
JE-R
OS
(V %
)
DONOSNOST PRODAJE-ROS
(V %)
ČIS
TI
PR
IHO
DK
I O
D P
RO
DA
JE
NA
ZA
PO
SL
EN
EG
A (
V 0
00 E
UR
)
(V %
)
ČISTI PRIHODKI OD PRODAJE (V 000 EUR)
ČISTI PRIHODKI OD
PRODAJE NA
ZAPOSLENEGA (V 000 EUR)
ČIS
TI
PO
SL
OV
NI
IZID
(V 0
00 E
UR
)
ČISTI POSLOVNI IZID
(V 000 EUR)
ČIS
TI
PR
IHO
DK
I O
D
PR
OD
AJE
(V
000 E
UR
)
70
Sicer so v Pošti Slovenije v letu 2008 največ pozornosti namenili razvojnim aktivnostim, kot
so izvajanje strateškega razvojnega programa 2007-2015, nadgradnja in nadaljnji razvoj
tradicionalnih poštnih storitev, ki bi naj bile ključne za doseganje poslovnih ciljev, uvedli so
sodobni informacijski sistem in razvijali nove storitve, prenovili plačni model in kolektivno
pogodbo ter optimizirali dostavo in reorganizirali paketno logistiko. Storitve so se v
primerjavi z enakim obdobjem leta pred tem povečale za 11 % in so ob koncu leta presegle
milijardo evrov. Pri tem so poštne storitve narasle za 11 %, denarne upadle za 4 %, ostale
storitve pa so se povečale za 9 % (ibid.).
Tudi v letu 2009 se svetovna kriza Pošte Slovenije še ni dotaknila tako močno kot ostalega
gospodarstva v Sloveniji, čeprav se je gospodarska aktivnost pri nekaterih partnerjih podjetja
že zmanjševala. Večje negativne učinke je družba uspela nevtralizirati z intenziviranjem
trženja, predvsem pa tudi s pravočasno sprejetimi ukrepi racionalizacije poslovanja. Poslovni
izid je bil v tem letu pozitiven, okoli 17 milijonov evrov, kar je bilo precej nad poslovnim
načrtom družbe (Jarc in Ličen 2009).
V letu 2009 so v družbi namenili veliko pozornosti področju upravljanja s terjatvami, zaradi
česar se obseg zapadlih terjatev, kljub zmanjšani likvidnosti v državi, ni bistveno povečal.
Storitve so se glede na leto 2008 zmanjšale, in sicer so poštne storitve upadle za 7 %, denarne
za 5 % in ostale storitve za 13 %. Število zaposlenih je ostalo na enaki ravni kot v letu 2008.
Pri investicijah je bilo največ sredstev namenjenih za posodobitev informatike, za ureditev
paketnih pretovornih pošt in za transportna sredstva (ibid.).
V letu 2010 se je podobno kot vsa Slovenija tudi Pošta Slovenije znašla v zaostrenih finančnih
in gospodarskih razmerah, kljub temu pa je, ob pospešenem ukvarjanju s tveganji, ohranila
svojo likvidnost in položaj zanesljivega partnerja. Družba je sicer zaključila poslovanje s
13 % nižjim dobičkom kot v letu 2009, vendar je bil še vedno nekoliko višji od načrtovanega.
Število vseh opravljenih storitev se je povečalo za 1 %, pri čemer je največji delež prineslo
povečanje drugih poštnih storitev (predvsem nenaslovljena direktna pošta), največji padec pa
so v družbi zaznali pri univerzalnih poštnih storitvah ter pri denarnih storitvah. Prvič od
začetka krize pa so v Pošti Slovenije začeli tudi zmanjševati število zaposlenih. To se je
zmanjšalo za 2 % (137 zaposlenih) glede na leto poprej (PS 2011, 14-15).
Kljub dobremu poslovanju pa je Računsko sodišče RS, ki je izvedlo revizijo poslovanja Pošte
Slovenije pri prenosu nenaslovljenih publikacij v letih 2007 do 2010, ugotovilo nekatere
pomanjkljivosti. Tu bi izpostavili predvsem očitek, da Pošta Slovenije s pravočasnim in
odločnim ukrepanjem ni zavarovala svojih terjatev in neplačanih računov ni izterjala, ko so
nekateri naročniki s plačevanjem računov zamujali dalj časa. Zato je postala izterljivost
določenih terjatev, pri katerih so bili za nekatere naročnike začeti stečajni postopki oziroma je
bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra, praktično nemogoča (RSRS 2012).
Leta 2011, ko se je gospodarska in finančna kriza v Sloveniji še bolj zaostrila, je Pošta
Slovenije dosegla 2 % rast poslovnih prihodkov, ob 1 % upadu storitev glede na leto 2010.
Poslovni izid je bil pozitiven, v višini 8,9 milijona evrov, kar je bilo sicer 46 % manj kot v
letu 2010, a presežen za kar 144 % glede na načrtovanega. Nižji poslovni izid je bil predvsem
posledica slabitve naložbe delnic Nove KBM (padec vrednosti delnice). Število zaposlenih je
ostalo na približno enaki ravni kot leto poprej (PS 2012a, 10-11).
71
Pošta Slovenije je v letu 2011 namenila veliko pozornosti razvoju novih storitev ter
intenzivneje spremljala terjatve do kupcev. V tem času je tudi prišlo do liberalizacije trga
poštnih storitev v Evropski uniji, zaradi česar je Pošta Slovenije sklenila pogodbo s štirimi
izvajalci zamenljivih poštnih storitev (PS 2012b).
6.2.4 Poslovanje Pošte Slovenije v letu 2012 in finančni okvir podjetja
V letu 2012 so bili v podjetju Pošte Slovenije priča številnim spremembam zakonodaje,
poglobitvi gospodarske in finančne krize ter večjim aktivnostim regulatorjev (APEK, AVK12),
kar je močno vplivalo na poslovanje Pošte Slovenije v letu 2012 (Pevec, 2013a, 4).
Poslovni prihodki (tabela 8, str. 72) so bili v letu 2012 za 4 % nižji kot v letu 2011 predvsem
zaradi upada prihodkov od pisemskih storitev, direktne pošte ter denarnih storitev. Upad je
posledica liberalizacije trga poštnih storitev (povečanje oddaje poštnih pošiljk prek izvajalcev
zamenljivih storitev), racionalizacije poslovanja večjih strank, večje oddaje NNDP
(nenaslovljena direktna pošta) konsolidatorjem ter prehoda na e-poslovanje (e-računi,
e-bančništvo). V primerjavi z letom 2011 so bili poslovni odhodki višji za 1 odstotek. Rast so
izkazovali stroški energije (rast cen energentov), storitev (porast stroškov mednarodnega
obračuna in zavarovanja) in dela (uvedba kolektivne pogodbe). Pošta Slovenije je v letu 2012
dosegla poslovni izid pred davkom iz dobička v višini 6,9 milijonov evrov oziroma čisti
poslovni izid v višini 6,3 milijonov evrov (tabela 8, str. 72). Čeprav je čisti poslovni izid za
leto 2012 za 29 % nižji od doseženega v letu 2011, ocenjujejo poslovanje na Pošti Slovenije
kot uspešno (ibid., 4-5; Pevec 2013b, 5).
V letu 2012 je Pošta Slovenije opravila 1,034 milijona storitev. Poštne in denarne storitve so v
primerjavi z letom 2011 upadle za 8 %, ostale storitve pa za 4 %. Največji delež v strukturi
storitev predstavljajo poštne (univerzalna in druge poštne storitve), in sicer 92,5 %, sledijo
ostale s 4,3 % in denarne storitve s 3,2 % (SKKPS 2013c).
Razlog za upad storitev je bila poleg razmaha tehnologije tudi gospodarska in finančna
situacija, ki je vplivala na aktivnosti in poslovanje podjetij, ki optimizirajo poslovanje, kar se
je poznalo v manjših količinah oddajanja pošiljk oziroma v prenehanju oddajanja nekaterih
vrst pošiljk (Pevec, 2013a, 5).
Na rezultate poslovanja v letu 2012 (tabela 8, str. 72) je torej v veliki meri vplivala
gospodarska in finančna kriza, liberalizacija trga poštnih storitev in vedno večja konkurenca
ter visok padec vrednosti delnice NKBM. Pošta Slovenije je bila soočena tudi z vse večjo
substitucijo klasičnega komuniciranja z elektronskim načinom komuniciranja, poslovanje pa
še bolj otežujejo spremembe zakonodaje ter nižanje stroškov uporabnikov storitev. Pošta
Slovenije je zaradi upada storitev že v prvi polovici leta 2012 sprejela tako kratkoročne kot
tudi dolgoročne ukrepe za izboljšanje poslovanja. Kratkoročni ukrepi so se izvajali predvsem
na področju racionalizacije poslovanja ter racionalizacije na področju kadrov, med
dolgoročnimi ukrepi pa so načrtovali nadaljnjo racionalizacijo poštnega omrežja ter preoblikovanje pošt v pogodbene in premične pošte, centralizacijo dostave, zniževanje
stroškov dela in podobno. Posebna pozornost je bila namenjena nadgradnji obstoječih in
razvoju novih storitev, saj slednje predstavljajo najučinkovitejše nadomestilo upada obsega
prometa na trgu klasičnih poštnih storitev (Kračun 2013b, 7).
12 Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence.
72
Za investicije je Pošta Slovenije v letu 2012 namenila 14 milijonov evrov, kar je precej manj
kot v letu 2011. Največ investicijskih sredstev so namenili za informacijsko tehnologijo
(25 %), za transportna sredstva (20 %) in varovanje zaposlenih in premoženja (17 %) ter za
izvajanje tekočega poslovanja in razvojnih projektov, s katerimi so zagotavljali rast prihodkov
ter izboljšali in optimizirali procese (Pevec 2013a, 5).
Tabela 8: Izkaz poslovnega izida Pošte Slovenije za leto 2012
Izkaz poslovnega izida v EUR
Leto Indeks
2011 2012
1 2 3 4 = 3/2
PRIHODKI OD POŠTNIH STORITEV 183.018.733 175.336.490 96
Prihodki od pisemskih storitev 116.149.038 108.171.230 93
Prihodki od dostopa do omrežja 1.128.587 3.843.129 341
Prihodki od paketnih storitev 22.164.230 22.276.904 101
Prihodki od Hitre pošte, EMS, UPS 1.954.611 2.253.153 115
Prihodki od direktne pošte, publikacij, prilog idr. 41.622.266 38.792.075 93
PRIHODKI OD OSTALIH STORITEV 54.670.684 51.628.253 94
Prihodki od denarnih storitev 36.703.340 34.283.041 93
Ostali prihodki 17.967.345 17.345.212 97
OSTALO 670.134 1.533.808 229
POSLOVNI PRIHODKI 238.359.551 228.498.551 96
Stroški materiala in energije 11.628.564 12.038.919 104
Stroški storitev 37.185.545 39.359.548 106
Stroški dela 147.482.780 147.986.726 100
Amortizacija 13.756.248 13.230.392 96
Drugi stroški 1.215.513 1.159.935 95
Nabavna vrednost trgovskega blaga 3.370.982 2.955.021 88
Rezervacije in prevrednotovalni poslovni odhodki 2.976.169 2.273.325 76
POSLOVNI ODHODKI 217.615.802 219.003.866 101
POSLOVNI IZID IZ POSLOVANJA 20.743.749 9.494.685 46
Finančni in drugi prihodki 2.668.703 2.639.314 99
Finančni in drugi odhodki 12.880.190 5.217.046 41
POSLOVNI IZID PRED DAVKOM IZ DOBIČKA 10.532.263 6.916.953 66
Odloženi davki in davek iz dobička 1.672.065 585.096 35
ČISTI POSLOVNI IZID 8.860.198 6.331.857 71
Vir: Pevec 2013a, 4.
Na Pošti Slovenije so v letu 2012 vzpostavili logistični model jutranje dostave časopisov
naročnikom do 7. ure in to storitev začeli izvajati za dve založniški hiši – Gorenjski glas in
Finance. Razvojne aktivnosti so usmerjali tudi v izvajanje celovitih oskrbovalnih verig s
poudarkom na oblikovanju modelov in tehničnih rešitev logistike in skladiščenja blaga na
različnih področjih gospodarske dejavnosti. Z januarjem 2013 so uvedli dnevno distribucijo
rezervnih delov za Porsche Slovenija, in sicer do vseh njihovih servisov po Sloveniji. Izdelali
so tudi poslovno-logistični model izvajanja storitve na področju logistike živil v segmentu
dostave spletnih nakupov. Poleg omenjenega so v letu 2012 uspešno razširili sodelovanje tudi
na področju sprejema in dostave mednarodnih pošiljk. S takšnimi rešitvami Pošta Slovenije
nadaljuje tudi v letu 2013. Na mednarodnem področju pospešeno izvajajo aktivnosti na
projektu informatizacije carinske pošte in modernizacije poslovanja. Zaključek projekta je
predviden v letu 2013, prav tako pa Pošta Slovenije načrtuje širitev sodelovanja s poštnimi
operaterji v regiji in Aziji. V letu 2012 so na Pošti Slovenije še izboljšali kakovost prenosa
73
poštnih pošiljk, svoje ekološko odgovorno ravnanje pa so v preteklem letu dodatno okrepili z
nabavo prvih novih skuterjev na električni pogon (SKKPS 2013a, 8).
V poslovnem letu 2013 je Pošta Slovenije za investicije planirala 20,3 milijona evrov.
Največji delež za informacijsko tehnologijo, ureditev nadomestnih IT-centrov na lokacijah v
Ljubljani in Mariboru, za transportna sredstva, logistično opremo in sredstva za zagotavljanje
varnosti zaposlenih in premoženja. Razvojne aktivnosti Pošte Slovenije so bile že v letu 2012
usmerjene v zahtevnejše nove storitve oziroma rešitve, ki so obogatile obstoječo ponudbo
storitev Pošte Slovenije (ibid., 8).
6.2.5 Poslovanje Pošte Slovenije d.o.o. v letu 2013
V letu 2013 je gospodarska kriza še močneje zarezala v poslovanje Pošte Slovenije. Zaradi
krize v slovenskem gospodarstvu so večje pogodbene stranke Pošte Slovenije, tako
gospodarske družbe kot javna uprava, začele delovati vse bolj racionalno, bolj pogoste so
postale prakse neplačevanja zapadlih obveznosti, pritiski na znižanje cen in odobritev
dodatnih popustov. Zraven tega pa tudi spremembe davčne zakonodaje Pošti Slovenije
nalagajo vedno večje obveznosti (Kračun 2013a, 6).
Poleg navedenega pa je Pošta Slovenije že več let, tako kot tudi večina drugih evropskih
poštnih operaterjev, vedno bolj soočena s strukturnimi spremembami na trgu poštnih storitev.
Procesi, kot so elektronsko nadomeščanje klasičnega poštnega prometa, popolno odprtje
poštnega trga v EU ter posledično vedno večja konkurenca in tudi tehnološke spremembe,
vplivajo na spremembo navad uporabnikov poštnih storitev. Vse te spremembe so pri
poslovanju poštnih operaterjev prisotne že nekaj let in se bodo zelo verjetno nadaljevale tudi v
prihodnje (ibid.).
Gospodarska kriza se torej občutno pozna tudi pri poslovnem rezultatu Pošte Slovenije v letu
2013. V polletnem obdobju (januar-junij) je sicer Pošta Slovenije izkazovala pozitiven
poslovni izid pred davkom iz dobička v višini 853 tisoč evrov in čisti poslovni izid v višini
618 tisoč evrov, ki pa je bil za 2,5 milijona evrov nižji od načrtovanega. Na doseženi poslovni
izid je med drugim bistveno vplivala tudi slabitev vrednosti naložbe v delnice Nove KBM v
višini 2 milijona evrov. Brez slabitve delnic Nove KBM bi Pošta Slovenije dosegla 2,34
milijona evrov čistega dobička (ibid.).
Pošta Slovenije je zaradi nastale gospodarske situacije poleg že sprejetih ukrepov (ki jih
obravnavamo v naslednjem poglavju) za izboljšanje poslovanja iz leta 2012, po kazalcih
poslovanja v letu 2013, dodala nove, do konca leta pa so predvideni še dodatni varčevalni
ukrepi. Ti kratkoročni ukrepi bi naj vplivali na (Pevec 2013b, 5):
povečanje prihodkov (pospeševanje prodaje po določenih segmentih storitev:
mednarodni poslovni paket za Hrvaško, veleprodaja, prodaja trgovskega blaga,
informacijske storitve; pospeševanje aktivnosti na področju pridobivanja novih poslov,
kot je na primer jutranja dostava; uvajanje novih storitev; korekcije cen),
znižanje stroškov (materiala, energije, storitev, dela),
74
poštno mrežo (intenziviranje vseh aktivnosti projekta optimizacije poštnega omrežja s
ciljem, da se že do konca leta 2013 oblikuje čim večje število pogodbenih pošt),
procese in organizacijo (predvidena je izvedba organizacijske prilagoditve družbe na
podlagi opravljene analize popisanih procesov).
Poleg kratkoročnih pa so predvideni tudi dolgoročni ukrepi, ki bodo naravnani predvsem na
iskanje novih poslov in ustvarjanje novega prihodka, posegli pa bodo tudi na področje kadrov,
predpisov in korporativnega upravljanja (ibid.).
6.2.6 Sprejeti ukrepi
Pošta Slovenije je v okviru priprav na liberalizacijo trga poštnih storitev v Sloveniji zasnovala
več projektov s ciljem prilagoditve poslovanja spremenjenim tržnim razmeram. Eden izmed
teh projektov je tudi projekt, ki pokriva spremembe delovnih časov pošt (Andric 2012b, 5).
Trg poštnih storitev je v Sloveniji beležil podobne strukturne spremembe kot v večini držav
Evropske unije. Te spremembe so v Sloveniji posledica naslednjih dejavnikov (ibid.):
trg poštnih storitev je liberaliziran,
klasične pisemske poštne storitve upadajo, trendi za prihodnost so prav tako padajoči,
plačevanje položnic se intenzivno seli v sodobnejše oblike oziroma okolja, pojavljajo
se novi konkurenti (Tuš, Petrol, Mercator, mestne blagajne),
paleta možnosti brezosebnih oblik sprejema in vročitve poštnih pošiljk ter prodaje
poštnih vrednotnic se vztrajno razvija in pridobiva na pomenu (spletne in mobilne
aplikacije, samopostrežni terminali in podobno),
množična oddaja pisemskih pošiljk se vedno boj centralizira na oba poštna logistična
centra ter na nekatera regijska središča (npr. Celje, Kranj, Koper …),
demografski trendi kažejo, da se prebivalstvo seli s podeželja, hribovitih predelov v
mesta, število članov gospodinjstev polagoma upada.
Posledica naštetih dejavnikov je upadanje obsega storitev na večini pošt, predvsem na
manjših. Delovni časi pošt v glavnem niso bili prilagojeni takim razmeram, saj je zanje
veljalo, da je bilo največje število manipulativnih delavcev na poštah v opoldanskem času, ko
je bilo strank na poštah najmanj. Manjše pošte so v popoldanskih urah poslovale praviloma le
enkrat tedensko po dve uri, kar je bilo v nasprotju s spremembami življenjskih navad
uporabnikov poštnih storitev, na tistih poštah, kjer je delal v eni izmeni en delavec, pa so
morali prekinjati delovni čas za stranke zaradi zagotovitve malice (ibid.).
75
Strokovne službe Pošte Slovenije so za rešitev navedene problematike pristopile k ureditvi
delovnih časov pošt, da bi dosegli naslednje cilje (ibid.):
1. vzpostavitev mehanizmov, ki bodo Pošti Slovenije omogočali, da se s čim nižjimi
stroški in nadzorovano odzove na strukturne spremembe na trgu poštnih storitev
(liberalizacija, upadanje glavnih skupin storitev, demografska gibanja),
2. doseči boljšo prilagojenost zmogljivosti Pošte Slovenije potrebam strank,
3. omogočiti racionalizacijo internih opravil (primopredaje, malice, obračun s pismonoši,
upravnikova opravila),
4. ohraniti ustrezno raven dostopnosti pošt ali jo celo povečati.
Za doseganje navedenih ciljev so bile oblikovane štiri glavne skupine delovnih časov pošt
(tabela 9), in sicer največje pošte, srednje velike pošte, manjše pošte in najmanjše pošte za
vsako skupino pa je bil predlagan enoten delovni čas z opcijo minimalnega odstopanja.
Neprekinjen delovni čas za stranke imajo tako sedaj samo največje in najmanjše pošte,
preostali dve skupini (srednje velike pošte in manjše pošte) pa imajo deljen delovni čas
(ibid.).
Pri določanju novih delovnih časov pošt so bile upoštevane organizacijske zmožnosti,
ekonomski vidik poslovanja posamezne pošte ter delovnopravna zakonodaja in zakonodaja, ki
določa opravljanje poštnih storitev v Sloveniji. Novi delovni časi so določeni v urah, ki
uporabnikom poštnih storitev praviloma najbolj ustrezajo, saj so pošte sedaj odprte v času, ko
je obisk strank največji (Janičijevič 2012).
Tabela 9: Novi delovni časi pošt
Skupina I (največje pošte) ponedeljek-petek: od 8.00 do 19.00 ali 18.00 (dva
deljena časa), sobota: od 8.00 do 12.00
Skupina II (srednje velike pošte) ponedeljek-petek: od 8.00 do 11.30 in od 14.30 do
18.00, sobota: od 8.00 do 11.00
Skupina III (manjše pošte) ponedeljek-petek: od 9.00 do 12.00 in od 15.00 do
17.00 ali od 14.30 do 17.00, sobota: od 9.00 do
11.00 ali od 8.00 do 10.30 (dva deljena časa znotraj
iste skupine)
Skupina IV (najmanjše pošte) ponedeljek-petek: od 9.00 do 11.00 ali od 15.00 do
17.00, ob sobotah pa eno uro, in sicer od 8.00 do
9.00 ali od 10.00 do 11.00 ali ponedeljek-petek: od
8.00 do 10.00, ob sredah od 15.00 do 17.00
Vir: Andric 2012b, 5.
Povsem nov korak v smeri učinkovitejšega in konkurenčnejšega poslovanja Pošte Slovenije
pa v okviru projekta optimizacije delovnih časov pošt predstavlja preoblikovanje stalnih pošt
76
v pogodbene pošte13. Izvedbo tega projekta Pošti Slovenije narekuje predvsem upadanje
števila določenih poštnih storitev, prihod konkurentov ter liberalizacija trga poštnih storitev.
Poleg tega predstavlja problem ekonomskega pokritja najmanjših pošt, ki ga na kratki rok ni
mogoče zagotoviti niti po najbolj optimističnih scenarijih uvajanja novih storitev, medtem ko
se na dolgi rok predvideva, da se bo ekonomsko pokritje najmanjših pošt slabšalo še naprej
(Andric 2012a, 4).
V Sloveniji so tako konec leta 2012 začele delovati prve tri pogodbene pošte v okviru
pogodbenikov Pošte Slovenije (v Zdolah, Križevcih in Materiji). V letu 2013 pa so se jim v
mesecu maju pridružile še štiri (v Osilnici, Kostanjevici na Krasu, Hinjah, Koprivnici), v
mesecu juniju pa osem (v Trnovem pri Gorici, na Kapeli, Kogu, Hodošu, Razkrižju, v Taboru,
Šmartnem v Rožni dolini in Gozdu Martuljku). Pošta Slovenije je nameravala v pogodbene
pošte v letu 2013 preoblikovati od 50 do 60 najmanjših pošt po Sloveniji (PS 2013č).
Dosedanje izkušnje s prvimi pogodbenimi poštami v Sloveniji so dobre, saj so praviloma
odprte dlje časa kot so bile odprte prej. Prav tako ohranjajo predpisan visok nivo
učinkovitosti, kakovosti in zanesljivosti izvajanja univerzalne poštne storitve na celotnem
ozemlju Republike Slovenije (ibid.).
Ob koncu leta 2012 pa je Pošta Slovenije trgu ponudila tudi pomembno novost, storitev
»Poslovni center«, ki združuje najsodobnejše, že uveljavljene informacijske storitve, kot so
e-Arhiv, Moja pošta, POŠTA®CA in Nadomestni informacijski center ter širok nabor novih
storitev v okviru Digitalne pisarne: možnost ugodnega mesečnega najema poslovnih osebnih
računalnikov z dodatno opremo, zbirke pisarniških programov Microsoft Office in poslovnih
storitev za e-pošto (Poslovna e-pošta), shranjevanje in izmenjavo dokumentov (Moj Portal),
sodobne komunikacije (Komunikator) in virtualni disk (Superdisk). Navedene storitve
temeljijo na preizkušenih tehnologijah uveljavljenih ponudnikov in so namenjene najširšemu
krogu poslovnih uporabnikov. Podjetja lahko storitve brez začetne naložbe in za predvidljive
mesečne stroške popolnoma prilagodijo lastnim potrebam in zmožnostim ter celovito
opremijo svoje zaposlene z vsem, kar potrebujejo za učinkovito delo. Storitve so dostopne
prek spleta, zagotavljajo pa jih iz najsodobnejšega podatkovnega centra Pošte Slovenije, ki z
najnaprednejšimi tehnologijami in procesi ter rezervno lokacijo zagotavlja izredno
zanesljivost in najvišjo stopnjo varnosti podatkov (SKKPS 2013c).
13 Pogodbena pošta je nova organizacijska oblika poštne enote (pošte), v katero se bodo preoblikovale nekatere
manjše pošte. Poštne, denarne in ostale storitve, ki jih nudi pogodbena pošta v imenu in za račun Pošte Slovenije
in Poštne banke Slovenije, opravlja izbran pogodbeni izvajalec, s katerim Pošta Slovenije in Poštna banka
Slovenije skleneta dolgoročno pravno-formalno poslovno razmerje. Izbrani izvajalec pogodbene pošte praviloma
že izvaja svojo lastno samostojno dejavnost (trgovska, turistično-informacijska, lekarniška ali druga ustrezna
dejavnost), ki praviloma ali vsaj v večjem obsegu ni konkurenčna poštni dejavnosti. S pogodbeno pošto izbrani
izvajalec že obstoječi lastni dejavnosti pridruži še izvajanje poštnih storitev. Pogodbena pošta ohranja predpisan
visok nivo tako učinkovitosti kot tudi kakovosti in zanesljivosti izvajanja univerzalne poštne storitve. Vsak
izbrani pogodbeni izvajalec je deležen obveznega šolanja, ki se zaključi z opravljanjem strokovnega izpita.
Pogodbena pošta uporabnikom poštnih storitev ne prinaša bistvenih sprememb. Tudi naslovi ostajajo enaki, saj
pogodbena pošta uporablja obstoječo poštno številko in žig pošte, ki jo prevzame v upravljanje. Pogodbene pošte
so kot ena od organizacijskih oblik pošt opredeljene v Splošnem aktu o kakovosti izvajanja univerzalne poštne
storitve (Uradni list RS, št. 47/2010). To pomeni, da obstaja ustrezna pravno-formalna podlaga, ki Pošti
Slovenije omogoča odziv na dogajanje na trgu poštnih storitev. Pogodbena pošta mora bit i za neposredno delo z
uporabniki poštnih storitev odprta vsaj pet delovnih dni v tednu in vsaj dve zaporedni uri vsak delovni dan, od
tega vsaj enkrat na teden v popoldanskem času po 15. uri (7. člen Splošnega akta o kakovosti izvajanja
univerzalne poštne storitve (Uradni list RS, št. 47/2010)). Lahko pa je odprta tudi dlje. Izbrani pogodbenik
dejavnost pogodbene pošte opravlja v lastnih ali najetih poslovnih prostorih (SKPPS 2013b).
77
Na področju informacijske tehnologije je Pošta Slovenije v letu 2013 nadaljevala z
aktivnostmi, ki bodo zagotavljale visoko razpoložljivost in integriteto delovanja
informacijskega sistema Pošte Slovenije. To pomeni kontinuirana vlaganja v razvoj, znanje in
opremo. Predvsem pa so v tem letu uvedli izboljšave na prepoznavnosti podobe Pošte
Slovenije kot kompetentnega ponudnika IT-storitev in vseh oblik računalništva v oblaku. Pri
tem je v načrtu vzpostavljanje partnerskih sodelovanj z največjimi svetovnimi ponudniki na
tem področju (ibid.).
Pošta Slovenije je tako že v juliju 2013 s podpisom pogodbe sklenila partnerstvo z globalnim
ponudnikom tehnoloških storitev, družbo Hewlett-Packard, na področju razvoja, prodaje in
trženja informacijskih storitev. Z njimi cilja Pošta Slovenije na poslovne uporabnike ter javne
ustanove v Sloveniji in regiji. S tem bo Pošta Slovenije kot prvo poštno-logistično podjetje v
Sloveniji in regiji nadgradila svojo ponudbo z informacijskimi storitvami, ki so uporabnikom
na voljo na zahtevo in zanje plačujejo po dejanski porabi v skladu s sodobnimi poslovnimi in
informacijskimi trendi. Pošta Slovenije s tem postaja vedno bolj tudi informacijsko podjetje,
kjer so načrti postati s tem partnerstvom vodilni ponudnik informacijskih storitev v Sloveniji
in regiji (STA 2013b).
Pri tej vrsti storitev gre za tako imenovano računalništvo v oblaku, kjer bodo lahko podjetja
najemala informacijske storitve, ki jih bodo potrebovala. Pri tem bodo cene informacijskih
storitev precej nižje, kot če bi morala podjetja sama investirati v infrastrukturo in znanje,
poleg tega se bo povečala tudi varnost delovanja, storitve bodo na voljo ves čas, veliko boljša
pa bo tudi prilagodljivost, saj bodo lahko podjetja iz širokega nabora storitve dodajala ali
odvzemala (Červek 2013, 9).
V začetni fazi projekta bodo katalog storitev najprej prilagodili srednjim velikim in malim
podjetjem ter samostojnim podjetnikom. Na dolgi rok pa je glavni cilj slovenska država in
prav sodelovanje Pošte Slovenije s HP bi lahko bilo ključno, da bi država izbrala Pošto
Slovenije za partnerico pri prenosu IT-storitev v oblak. Sicer pa na Pošti Slovenije načrtujejo
tudi širitev oblačnih storitev zunaj meja Slovenije v okoliško regijo, predvsem na Balkan.
Hkrati pa bo Pošta ponudila domačim računalniškim podjetjem, da na platformi Pošte
ponudijo svoje storitve, s čimer bi se jim odprl širok dostop do baze uporabnikov (ibid.).
Večjih investicij v Pošti Slovenije za ta projekt ne načrtujejo, saj imajo sodobno
informacijsko platformo že vzpostavljeno. Poleg tega bo HP Pošti tudi omogočal dostop do
cenejših virov financiranja, veliko pa si oboji obetajo tudi pri marketinški podpori (ibid).
6.2.7 Predvideno strateško pozicioniranje in poslovanje podjetja v prihodnosti
Za doseganje ciljev v prihodnosti bodo še naprej ključne poštne, finančne in logistične
storitve ter njihova diverzifikacija. Stalnim spremembam okolja, globalizaciji, spremenjenim
navadam strank, sprejemu podzakonskih predpisov Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) in
popolni liberalizaciji poštnega trga pa bo Pošta Slovenije odgovorila z naslednjimi strateškimi
usmeritvami (PS 2012a, 32-33):
V središču vseh prizadevanj je uporabnik, ki mu je omogočeno preprosto in prijazno
poslovanje s Pošto Slovenije.
78
Zaposleni so srce Pošte Slovenije in ključ do zadovoljnih uporabnikov: stalno skrb
namenjati strokovnemu izobraževanju in prizadevanju, da se pritegne in obdrži uspešne
strokovnjake. Vzpostavljati kulturo, ki temelji na vrhunski izvedbi.
Voditi aktivno in odgovorno, ekološko naravnano politiko, ob upoštevanju načela
gospodarnosti v vseh poslovnih funkcijah podjetja.
S stalnim izvajanjem projektov uvajanja novih storitev in diverzifikacijo obstoječih v
prihodnjih letih nadomestiti pričakovano upadanje prihodkov od klasičnih poštnih
storitev.
Izvajati in optimizirati poslovanje s pomočjo poslovnega pristopa – menedžment
poslovnih procesov.
Širiti poslovanje na trge poštnih in logističnih storitev jugovzhodne Evrope in
vzpostavljati nove oblike sodelovanja na področju mednarodnega poslovanja.
Izboljševati učinkovitost in kakovost izvajanja storitev.
Ohraniti status vodilnega ponudnika poštnih storitev in storitev plačilnega prometa na
transakcijskih računih za fizične osebe in male podjetnike v sodelovanju s Poštno banko
Slovenije, d. d..
Zagotavljati sodobni informacijski sistem, ki bo sredstvo za doseganje strateških ciljev
podjetja.
Navedene strateške usmeritve temeljijo na Strateškem razvojnem programu Pošte Slovenije
za obdobje 2007–2015 ter na predlogu strateških usmeritev, ki so vključene v nastajajoči
Strateški razvojni program za obdobje 2013–2017. Za doseganje poslovnih ciljev bodo še
naprej ključne tradicionalne poštne storitve. Na stalne spremembe v okolju, splošno
gospodarsko krizo, globalizacijo, spremenjene navade strank, liberaliziran poštni trg in visoke
fiksne stroške vzdrževanja celotne poštne mreže se bo Pošta Slovenije odzvala s stalnim
uvajanjem novih storitev in diverzifikacijo obstoječih ter širitvijo poslovanja na druga
perspektivna področja. Nadaljevala bo z aktivnostmi na področju storitev na petih ključnih
razvojnih področjih (logistika in paketi, jutranja dostava časopisnih edicij in kolportaža,
direktni marketing, i-storitve, storitve v poštnih poslovalnicah) ter ohranjala vodilni tržni
delež na področju poštnih storitev. Prav tako bo modernizirala oziroma avtomatizirala
poslovanje na področju predelave pisemskih in paketnih pošiljk ter nenaslovljene direktne
pošte ter optimizirala poštno mrežo s centralizacijo dostave, spremenjenimi delovnimi časi
pošt, pogodbenimi in premičnimi poštami (Kračun 2013b, 7).
Razvojne aktivnosti Pošte Slovenije so usmerjene tudi v izvajanje celovitih oskrbovalnih
verig s poudarkom na oblikovanju modelov in tehničnih rešitev logistike in skladiščenja blaga
na različnih področjih gospodarske dejavnosti. V letu 2013 so tako že uvedli dnevno
distribucijo rezervnih delov za Porsche Slovenija, in sicer do vseh njihovih servisov po
Sloveniji. Izdelali so tudi poslovno-logistični model izvajanja storitve na področju logistike
79
živil v segmentu dostave spletnih nakupov. S tovrstnimi rešitvami bo Pošta Slovenije
nadaljevala tudi v prihodnosti (SKKPS 2013c).
Zadnji večji projekt, ki je v nastajanju in v teku, pa je trženje zavarovalnih storitev na poštnih
okencih, s čimer se bodo izkoriščale konkurenčne prednosti Pošte Slovenije, kamor sodi
razvejano poštno omrežje. Trženje zavarovalnih storitev na poštnih okencih oziroma v poštni
mreži predstavlja namreč še neizkoriščen potencial, čemur pritrjuje več dejavnikov. Ob dobri
infrastrukturi (poštno omrežje pokriva celotno območje Republike Slovenije) obstaja še tržni
potencial zavarovalnih produktov kot takšnih. Zavarovalna premija na prebivalca Republike
Slovenije dosega komaj 50 % zavarovalne premije držav članic EU, zato lahko pričakujemo,
da bo zavarovalna panoga v Sloveniji v prihodnje še rasla in se razvijala (Renčelj 2013, 11).
S ponudbo zavarovalnih storitev bodo v celoti zaokrožene tako imenovane finančne storitve,
ki se že opravljajo na poštnih okencih. S tem namenom je Pošta Slovenije za opravljanje
storitev zavarovalnega zastopanja ustanovila hčerinsko družbo Poštno zavarovalno
zastopništvo d.o.o., katere glavna dejavnost je skladno z Uredbo o standardni klasifikaciji
dejavnosti registrirana kot dejavnost zavarovalniških agentov (ibid.).
6.3 Kapitalske manipulacije s povezavami družbami
6.3.1 Manipulacije z vrednostnimi papirji Poštne banke Slovenije d.d.
Slovenska PTT podjetja in sestavljeno PTT podjetje Slovenije so 1. avgusta 1991 v Celju
sprejeli sklep o ustanovitvi Poštne banke Slovenije. Po ločitvi PTT podjetja Slovenije na
Pošto Slovenije in Telekom Slovenije je sklep Vlade Republike Slovenije z 31. 10. 1994
določil, da se vse delnice Poštne banke Slovenije prenesejo na Vlado Republike
Slovenije. Leta 1996 je nato država prenesla delnice Poštne banke Slovenije v celoti v
lastništvo Pošte Slovenije. Leta 1999 pa je Poštna banka Slovenije celotni kapital najprej
povečala z depozitom z lastnostmi hibridnega instrumenta in nato z izdajo 3. emisije delnic, ki
jo je v celoti odkupila Pošta Slovenije. Leta 2002 je po sklepu Vlade Republike Slovenije
prišlo do prenosa kapitalskega deleža s Pošte Slovenije na državo14, pri čemer je Pošta
obdržala 38 % delnic banke, Republika Slovenija pa jih je pridobila 62 %. Konec leta 2003 so
se deleži v Poštni banki Slovenije znova spremenili, in sicer pri Republiki Sloveniji na 55 %
in pri Pošti Slovenije na 45 %. Leta 2004 je bil nato izveden prenos državnih delnic v višini
55 % na Novo Kreditno banko Maribor. Leta 2006 pa sta Nova KBM in Pošta Slovenije
dokapitalizirali PBS15 ter prav tako še v letih 2007 in 200816 (PBS 2014).
Naslednje dokapitalizacije PBS so se spet izvajale po državni dokapitalizaciji Nove KBM
(870 milijonov evrov) v letu 2013. Na dokapitalizacijski skupščini 18. 12. 2013 sta Nova
KBM in Pošta Slovenije dokapitalizirali PBS v višini 20 milijonov evrov po knjigovodski
vrednosti delnice 107,5 evra. Nova KBM je v kapital PBS vložila za 11,6 milijona, Pošta
Slovenije pa za 8,6 milijona evrov podrejenih oziroma hibridnih depozitov. Pošta Slovenije je
14 Pri tem manevru je šlo za brezplačen prenos delnic Poštne banke Slovenije na državo, ki pa je po sklepu
lastnika (vlade RS) bremenil poslovni izid Pošte Slovenije v tem letu (PS 2003, 2). 15 Pošta Slovenije je z vplačilom hibridnega depozita in vplačilom VI. emisije delnic dokapitalizirala Poštno
banko Slovenije v višini 675,5 milijona SIT (PS 2007, 29-30). 16 Pošta Slovenije je z vplačilom hibridnega depozita dokapitalizirala Poštno banko Slovenije v višini 3,5
milijona evrov v letu 2007 (PS 2008, 35-37) ter 3,4 milijona evrov v letu 2008 (PS 2009, 42-44).
80
morala po nalogu Slovenske odškodninske družbe (SOD)17 hibridne depozite skupaj s
pripadajočimi obrestmi pretvoriti v kapital PBS. A s to dokapitalizacijo naj še vedno ne bi bila
zagotovljena kapitalska ustreznost PBS. Zaradi tega so že naslednji dan opravili novo
dokapitalizacijo PBS, pri kateri pa Pošta Slovenije ni mogla sodelovati, saj za to ni imela
soglasja SOD-a. Tako je banko dokapitalizirala le Nova KBM. Slednja je PBS
dokapitalizirala v višini 31 milijonov evrov, delno z denarjem in delno z državnimi
obveznicami. Vendar je Nova KBM dokapitalizirala PBS po vrednosti 1 evro za delnico, saj
naj bi ceno delnice v drugi dokapitalizaciji določila Evropska komisija. S tem manevrom pa je
Pošta Slovenije izgubila skoraj celotni delež v PBS in ima danes v lasti manj kot 1 % delež
PBS (Polanič 2014).
6.3.2 Manipulacije z delnicami Nove kreditne banke Maribor d.d.
Manipulacije z delnicami Nove KBM so se začele, ko je Agencija za upravljanje kapitalskih
naložb (AUKN)18 14. 4. 2011 spremenila Akt o ustanovitvi družbe Pošta Slovenije, d. o. o. Po
tej spremembi je AUKN spremenil pristojnosti ustanovitelja tako, da ta odloča o pridobivanju,
odsvajanju ali obremenjevanju kapitalskih vložkov družbe v druge pravne osebe, kadar
skupna vrednost takšnih poslov v določeni pravni osebi presega vrednost 5 milijonov evrov, v
tem primeru pa se ne uporablja določba 30. člena Akta o ustanovitvi, ki določa posle, za
katere poslovodstvo potrebuje soglasje nadzornega sveta. AUKN je istega dne sprejel sklep, s
katerim je kot ustanovitelj sprejel odločitev, da Pošta Slovenije kupi delnice Nove Kreditne
banke Maribor, d. d., v višini 20.793.536 evrov (PS 2012a, 47-48).
Že istega leta, torej 2011, se je zaradi padca vrednosti delnic NKBM in posledično slabitve
naložbe nakup negativno odrazil v izkazu poslovnega izida Pošte Slovenije za leto 2011 v
višini 9,9 milijona evrov, nato pa še v letu 2012 v višini 4,3 milijona (ibid.,56; PS 2013a, 58).
Tudi v letu 2013 se je nadaljevala slabitev vrednosti naložbe v delnice Nove KBM, in sicer v
višini 2 milijona evrov v prvih šestih mesecih leta (Kračun 2013a, 6).
Toda konec leta 2013 je država z 870 milijonov evrov vredno dokapitalizacijo Nove KBM
razlastila male delničarje in tudi Pošto Slovenije, ki je s tem ostala brez delnic in brez
lastništva Nove KBM (Polanič 2014).
6.4 Delovanje Pošte Slovenije v prihodnjih letih
V prihodnjih letih bodo za Pošto Slovenije še naprej ključne poštne, predvsem pisemske
storitve, ki predstavljajo glavno jedro poslovanja in donosa družbe. Zato bo za podjetje še
naprej zelo pomembno, da ohrani status izvajalca univerzalne poštne storitve na območju
celotne države. Procese in sisteme pri izvajanju pisemskih storitev bo prav tako treba
neprestano optimizirati in modernizirati ter prilagajati spremembam na trgu. Zaradi
predvidenega nadaljnjega padanja obsega naslovljenih pisemskih pošiljk, bo pomembno
17 Slovenska odškodninska družba (SOD) upravlja državne naložbe do ustanovitve Slovenskega državnega
holdinga (Polanič 2014). 18 Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) je bila ustanovljena konec leta 2010. Namen agencije je
bil v vlogi nekakšnega varuha in usmerjevalca državnih naložb, skrbnika in kadrovskega selektorja nadzornih
svetov (Kovač 2011).
81
ohraniti in še krepiti pozicijo na področju nenaslovljene direktne (oglaševalske) pošte in
jutranje dostave časopisnih edicij, kljub močni konkurenci na tem segmentu.
Novi trendi, kot je vse večja razširjenost e-poslovanja, pa prinašajo tudi nove izzive in nove
priložnosti. V prihodnjih letih tako pričakujemo rast količine paketnih pošiljk na slovenskem
trgu, kjer je konkurenca prav tako močna. Na te izzive mora Pošta Slovenije odgovoriti, če
želi krepiti pozicijo na trgu paketnih in logističnih storitev za podjetja in paketnih storitev za
fizične osebe. Potrebne bodo nove posodobitve in vlaganja v poštno-logistična centra v
Ljubljani in Mariboru, ki počasi postajata zastarela, oblikovati novo ponudbo pri storitvah
paketnih pošiljk za fizične osebe (na primer uvedba znamke za pakete, oblikovanje cene glede
na volumen paketov, vzpostaviti samopostrežne terminale) ter nenehno spremljati konkurenco
in zagotavljati konkurenčne pogoje pri paketnih pošiljkah za podjetja (poslovni paketi).
Tudi na področju plačilnega prometa bodo v prihodnosti potrebne spremembe in prilagoditve
zaradi predvidenega trajnega padanja obsega teh storitev. Veliko rezerv pri oblikovanju cen
pri teh storitvah praktično ni, saj se izkupiček deli med Pošto Slovenije in sodelujočo banko.
Zato lahko zaradi vse bolj delujoče konkurence v prihodnje pričakujemo še večji upad
plačilnega prometa, kot se predvideva na ravni celotnega trga, novih elektronskih storitev pa
Pošta Slovenije na tem področju tudi ne more ponuditi, ker sama ni banka. V kolikor se trend
padanja teh storitev ne bo ustavil, bo treba razmišljati tudi o morebitni opustitvi izvajanja
plačilnega prometa in se bolj osredotočiti na druge storitve, ki se izvajajo na poštnih uradih ter
prilagoditi poslovanje novim tržnim razmeram.
Med ostalimi storitvami bodo v naslednjih letih predvsem informacijske storitve tiste, ki lahko
doprinesejo pomemben delež prihodkov Pošte Slovenije. Poleg poslovnih uporabnikov bodo
pomembni partnerji tudi javne ustanove (v kolikor bo prišlo do realizacije), katerim bo Pošta
Slovenije preko novih IT storitev (računalništvo v oblaku) omogočila cenejšo, varnejšo in
hitrejšo podporo pri uporabi informacijskega omrežja. Poleg tega pa predstavljajo te storitve
tudi velik potencial za možnost širitve na tuje trge, zlasti na Balkan.
Sicer pa bo potrebno v prihodnje nenehno razvijati in uvajati nove in dopolnilne storitve ter
iskati nove priložnosti in tržne niše, s katerimi bo Pošta Slovenije nadomeščala upad
prihodkov od klasičnih poštnih in storitev plačilnega prometa. S tem bo skrbela za solidno
donosnost kapitala in izkazala svojo odgovornost do lastnika, zaposlenih, okolja in
nenazadnje do celotne družbe v Sloveniji.
82
7 SKLEP
Zadnja velika globalna finančna in gospodarska kriza je splet več dejavnikov. Eden glavnih so
sistemski vzroki, ki izvirajo iz sistemskih problemov mednarodnega denarnega in finančnega
sistema, ki že več zadnjih desetletij ne opravlja svojih temeljnih nalog (stabilnost deviznih
tečajev in odpravljanje plačilnobilančnih neravnotežij). Tečaji najpomembnejših svetovnih
valut so zato dokaj nestabilni, države pa jih v glavnem oblikujejo glede na lastne strateške
interese. Podobno velja tudi za plačilnobilančna neravnotežja, ki so začela naraščati sredi
devetdesetih let ter so ostala vse tja do izbruha krize in so bila povzročena tudi z nekaterimi
manj želenimi ukrepi ekonomske politike. Pri tem so ZDA ob vztrajnem plačilnobilančnem
deficitu v letih pred izbruhom krize začele ponujati nove inovativne finančne storitve, zaradi
katerih so se tokovi kapitala obrnili nazaj v ZDA. V te nove finančne instrumente pa je poleg
držav s plačilnobilančnimi presežki začel investirati tudi ostali svet, še zlasti države
(predvsem banke) iz Evrope.
Deregulacija v letih pred krizo je tudi sprožila razmah bančnega sistema v senci, ki je lahko
prevzemal vedno večja tveganja. Nove oblike finančnih instrumentov so z listinjenjem
zakrivale tvegane drugorazredne vrednostne papirje in jih ob pomoči bonitetnih agencij
označevale kot varne naložbe. Dobički v proizvodnem sektorju so se medtem zmanjševali, v
finančnem pa izjemno povečevali, zato so tudi nekatera proizvodna podjetja v ZDA začela
tržiti različne finančne storitve.
Okrepljene z denarjem so ameriške poslovne banke radodarno odobravale kredite ameriškim
potrošnikom, ob nizkih obrestnih merah (še posebej za hipotekarna posojila) pa so ti na veliko
kupovali nepremičnine, katerih cene so neprestano rastle. Nepremičninski balon je zamenjal
borznega, ki je marca 2000 počil. Zato je Fed v letu 2001 začela z ekspanzivno denarno
politiko (znižanje medbančne obrestne mere). Zaradi ugodnih posojil pa so se ljudje vedno
bolj zadolževali in trošili. A ob koncu leta 2006 je nepremičninski trg v ZDA dosegel svoj vrh
in cene nepremičnin so začele padati. Nepremičninski balon je počil.
Izbruh finančne krize je najprej zajel ameriške in evropske banke, vendar se je kriza v letu
2008 zaradi pomanjkanja likvidnosti razširila tudi na realni sektor. Recesija, ki je sledila, je
najtežja po veliki depresiji iz 30. let preteklega stoletja. Prizadela je na milijone ljudi ter
razkrila mnoge pomanjkljivosti gospodarstev v Evropi in po svetu. V Evropski uniji je kriza v
mnogih državah razkrila velika makroekonomska neravnovesja, ki so z razhajanjem v
gibanjih na področju konkurenčnosti zelo škodljiva za unijo in evro. Nizki stroški financiranja
so v letih pred krizo spodbujali napačno razporejanje virov, pogosto za manj produktivne
namene, kar je privedlo do netrajnostnih ravni potrošnje, nepremičninskih balonov ter
kopičenja zunanjega in notranjega dolga.
Evropsko gospodarstvo je torej močno zamajal prihod globalne recesije, s čimer potrjujemo
prvo hipotezo. Vpliv gospodarske krize se je še najbolj odrazil v padcu realnega BDP-ja,
povečanju brezposelnosti, zmanjšanju investicij ter v težavah bančnega sektorja.
Slovenijo je recesija zadela nekoliko kasneje, toda bila je globlja in traja še danes. Kljub
ugodnim predkriznim makroekonomskim kazalcem in stalnim relativno visokim stopnjam
gospodarske rasti je recesija, ko se je razširila na realni sektor glavnih izvoznih parterjev
Slovenije in ob pojemanju izvoznih naročil, močno udarila v slovensko gospodarstvo. To se
83
še danes sooča s težavami pri okrevanju. Hitra rast, naraščanje posojil in močno domače
povpraševanje pred krizo so ustvarili zapuščino bank z nizko kapitalizacijo, prezadolžena
podjetja, prenapihnjeni gradbeni sektor, visoke cene nepremičnin, slabo stroškovno
konkurenčnost in negativni položaj neto mednarodnih naložb. Le obseg skupnega notranjega
in zunanjega dolga je ostal relativno omejen.
Države Evropske unije izvajajo številne ukrepe za ublažitev posledic krize. Pri vzpostavitvi
vzdržnosti javnih financ je večina držav omejena na racionalizacijo izdatkov, manj ukrepov
pa se sprejema na prihodkovni strani. Za okrevanje finančnega sektorja so bili na ravni EU
sprejeti okrepljeni regulativni nadzorni okviri in vzpostavitev evropskega mehanizma za
stabilnost, ki bo pomenil stalen požarni zid z veliko možnostjo financiranja. Poleg tega države
sprejemajo tudi strukturne reforme za podporo rasti in odpravi makroekonomskih
neravnovesij, ki imajo sicer ob omejitvah makroekonomskih politik namen izkoristiti
potencial narodnih gospodarstev.
Medtem ko je prihod globalne recesije večino podjetij v EU presenetil in naredil veliko škode,
pa je večina srednje in zahodnoevropskih nacionalnih poštnih operaterjev vstopila v recesijo
relativno dobro pripravljenih in posledice recesije niso povzročile tako močnih škodljivih
učinkov. Razlogov za takšno stanje je več. Prvič, nacionalni poštni operaterji so zaradi
predvidene liberalizacije poštnega trga že precej pred izbruhom globalne recesije pričeli
izvajati različne ukrepe zaradi predvidenega odprtja trga poštnih storitev v EU, ki so zajemali
stalno vlaganje v razvoj in nove tehnologije, internacionalizacijo poslovanja, uvajanje novih,
bolj donosnih storitev, zmanjševanje stroškov delovne sile in podobno. Drugič, povezav z
bankami ni bilo oziroma so imeli malo slabih naložb, ki bi zaradi posledic recesije izčrpavale
podjetja. Tretjič, v vodenje teh družb se politika ni vmešavala, kar pomeni, da so bile pri
poslovnih odločitvah (predvsem pri naložbah) relativno suverene, v nekaterih državah so jih
tudi delno ali v celoti (Nizozemska) privatizirali. V zadnjih letih se torej posledice globalne
recesije pri obravnavanih evropskih poštnih operaterjih kažejo predvsem v padanju količine
oddaje različnih vrst pisemskih pošiljk, ki pa zaradi navedenih ukrepov nima večjega
negativnega vpliva na poslovanje družb.
Pošto Slovenije je, podobno kot državo Slovenijo, globalna recesija zadela kasneje, celo
kasneje kot večino drugih podjetij v državi. Do leta 2009 se vpliv krize na poslovanje družbe
praktično še ni poznal, šele v letu 2010 so zaradi zaostrene gospodarske situacije prihodki
začeli upadati, pa vendar so bili še vedno solidni. Dobri poslovni rezultati so se nadaljevali še
v letu 2011 kljub popolni liberalizaciji trga poštnih storitev in manjšemu padcu opravljenih
storitev. Podjetja v tem obdobju niso obremenjevali krediti ali kaj podobnega, saj je v krizo
vstopilo v dobri finančni kondiciji. So ga pa začele obremenjevati slabe poslovne odločitve
lastnika, torej Republike Slovenije, ki je preko agencije AUKN odredil nakup delnic Nove
KBM. Že v letu 2011 je to močno vplivalo na poslovne rezultate, saj so zaradi padca
vrednosti delnice opravili slabitve v navedeno naložbo. V letu 2012, ko je prišlo do
zaostrovanja krize državi, pa je padlo tudi število opravljenih storitev in prav tako prihodki
Pošte Slovenije. Na to je vplivala tudi popolna liberalizacija trga poštnih storitev, saj je
konkurenca postajala vse bolj dejavna, večje pogodbene stranke so začele racionalizirati svoje
poslovanje, na dobiček pa je vplival ponovni padec vrednosti delnice Nove KBM.
Z vsem svojim obsegom pa je kriza pokazala svoje zobe šele v letu 2013. V tem letu so večji
pogodbeniki začeli delovati še racionalneje, prakse neplačevanja zapadlih obveznosti so se
stopnjevale, prav tako pritiski na znižanje cen in zahteve po dodatnih popustih, pa tudi
spremembe davčne zakonodaje so Pošti Slovenije nalagale vedno večje obveznosti. Poleg
84
tega pa na poslovanje v negativnem smislu vplivajo tudi strukturne spremembe na trgu
poštnih storitev. Zaradi navedenega je Pošta Slovenije, ob slabitvi vrednosti delnic Nove
KBM, ob polletju izkazovala le še za slab milijon evrov dobička, poslovno leto 2013 pa se je
po daljšem obdobju končalo z izgubo, saj je imela Pošta Slovenije zaradi kapitalsko
povezanih družb še dodatne nepredvidene stroške. Pošta Slovenije ima namreč zaradi
manipulacij z delnicami povezanih družb (Poštne banke Slovenije in Nove kreditne banke
Maribor) že vse od svojih začetkov v samostojni Sloveniji nepredvidene stroške. V času krize
pa so se ti stroški še intenzivirali, vse dokler ni v letu 2013 Pošta Slovenije, kljub
dokapitalizaciji ob koncu leta, ostala brez Poštne banke Slovenije, ostala pa je tudi brez
naložbe v Novi KBM.
Drugo hipotezo lahko torej le delno potrdimo, saj kljub zaostrenim gospodarskim in
finančnim razmeram ostaja tržni položaj Pošte Slovenije stabilen, medtem ko se je vpliv
recesije na samo poslovanje podjetja pojavil šele od leta 2010 naprej.
Z našo raziskavo smo prišli do spoznanja, da se Pošta Slovenije z različnimi ukrepi dokaj
uspešno odziva na razmere v slovenskem gospodarstvu, ki so posledica aktualne gospodarske
krize, s čimer potrjujemo tretjo hipotezo. Iz tekočega poslovanja podjetje še vedno ustvarja
dobiček, ki je zadosten tudi za nadaljnja vlaganja in razvoj. Največje breme za podjetje
predstavlja država kot lastnik, ki s slabimi poslovnimi odločitvami in zahtevami finančno
izčrpava Pošto Slovenije, zaradi česar bo v prihodnosti na razpolago manj finančnih sredstev
za nove investicije. Čeprav je Pošta Slovenije sedaj ostala brez kapitalskih povezav z
bankami, pa se lahko v prihodnosti spet zgodi, da bo prišlo do zahtev po ponovnih kapitalskih
povezavah in podoben scenarij dokapitalizacij se lahko ponovi. Menim, da je navedeno
ravnanje države nedopustno, saj Pošta Slovenije ne more pokrivati izgub in slabega
poslovanja drugih podjetij v državni lasti. Za Pošto Slovenije bi zato bilo najbolje, če bi se
prodala zanesljivemu domačemu ali tujemu investitorju. Glede poslovnega sodelovanja s
Poštno banko Slovenije pa tudi ni nujno, da pri tem ostane. Če banka namreč ni sposobna na
tržišču preživeti, se lahko ponudi poslovno sodelovanje kakšni drugi domači ali tuji banki. S
preko 550 poštnimi uradi po Sloveniji predstavlja namreč Pošta Slovenije velik potencial.
85
8 SEZNAM VIROV
1. Abramovič, Kruno (2008). Kaj se lahko naučimo iz preteklih finančnih kriz. Naložbeni
pregled, NLB skladi, številka 7/2008, [online]. Dostopno na:
http://www.nlbskladi.si/bilten07-2008-kaj-se-lahko-naucimo-iz-preteklih-financnih-kriz
[14. 11. 2012].
2. Alcorta, Ludovico in Frederick Nixon. 2011. The Global Financial Crisis and the
Developing World: Impact on and Implications for the Manufacturing Sector. Dunaj:
United Nations Industrial Development Organisation.
3. Andric, Matjaž. 2007. Liberalizacija poštnih storitev ter njihovo financiranje v
prihodnosti. Management 2(4), 333-344.
4. Andric, Matjaž. 2012a. Prve pogodbene pošte začnejo novembra testno poslovati. Poštni
razgledi 2012(4), 4.
5. Andric, Matjaž. 2012b. Spremembe delovnih časov pošt. Poštni razgledi 2012(1), 5-6.
6. APEK – Agencija za pošto in elektronske komunikacije (2011). Letno poročilo APEK
2010. [online]. Dostopno na: http://www.apek.si/letno-porocilo-2010 [19. 7. 2013].
Ljubljana: Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije.
7. APEK – Agencija za pošto in elektronske komunikacije (2012a). Letno poročilo APEK
2011. [online]. Dostopno na: http://www.apek.si/letno-porocilo-2011 [23. 7. 2013].
Ljubljana: Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije.
8. APEK – Agencija za pošto in elektronske komunikacije (2012b). Trg poštnih storitev v
Republiki Sloveniji v letu 2011. [online]. Dostopno na:
http://www.apek.si/files/Posta/Raziskave_in_analize/Analize_trga_postnih_storitev/anali
za-trga-postnih-storitev-v-republiki-sloveniji-v-2011.pdf [25. 7. 2013]. Ljubljana:
Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije.
9. APEK – Agencija za pošto in elektronske komunikacije (2013). Letno poročilo APEK
2012. [online]. Dostopno na: http://www.apek.si/letno-porocilo-2012 [23. 7. 2013].
Ljubljana: Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije.
10. APM – Austrian Post Magazine. 2014. Annual Report 2013. Dunaj: Österreichische Post
AG.
86
11. Apohal Vučkovič, Lidija. 2012. Moderna socialna država in večja zaposlenost. V:
Poročilo o razvoju 2012. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, L. Fajić, K. Ivas, A. Kajzer, J.
Kušar, A. Murn, M. Stare in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za
makroekonomske analize in razvoj.
12. Arhar, France, Bogomir Kovač, Jože Mencinger, Rasto Ovin, Marjan Senjur, Ivan Simič
in Marian Wakounig. 2011. Letno poročilo fiskalnega sveta 2011, Ocena javnofinančne
politike Slovenije 2010-2012. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Fiskalni svet.
13. Bandelj, Andreja, Vida Bukatarević, Petra Čepon, Ana Gorišek, Romana Jager, Tomaž
Košak, Matic Petriček, Miha Pučnik, Franc Remšak, Borut Repanšek, Tatjana Štavt
Šuler, Polona Trefalt in Matjaž Volk. 2012. Stabilnost slovenskega bančnega sistema.
Ljubljana: Banka Slovenije, Evrosistem.
14. Bendaš, Marijana. 2012. Fiskalna gibanja in politika v EU. V: Ekonomski izzivi 2012. L.
Apohal Vučković, M. Bendaš, A. Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B. Vasle
(uredniki). Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
15. Borio, Claudio in Piti Disyatat. 2011. Global imbalances and the financial crisis: Link or
no link?, BIS Working Papers No 346. Basel: Bank for International Settlements.
16. Caballero, J. Ricardo. (2010). The "other" imbalance and the financial crisis. [online].
Dostopno na: http://www.nber.org/papers/w15636 [20. 12. 2012]. Cambridge: National
bureau of economic research.
17. Caprirolo, Gonzalo. 2012. Dolg sektorja država. V: Ekonomski izzivi 2012. L. Apohal
Vučković, M. Bendaš, A. Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B. Vasle (uredniki).
Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
18. Caprirolo, Gonzalo in Marko Glažar. 2012. Modelska ocena različnih ukrepov za
konsolidacijo javnih financ. V: Ekonomski izzivi 2012. L. Apohal Vučković, M. Bendaš,
A. Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za
makroekonomske analize in razvoj.
19. Ca'Zorzi, Michele, Katrin Forster in Melina Vasardani. (2011). Euro area cross-border
financial flows and the global financial crisis, Occasional paper series. [online].
Dostopno na: http://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/scpops/ecbocp126.pdf [12. 2. 2013].
Frankfurt am Main: European Central Bank.
20. Chauvin, Sophie in Geis Andre. (2011). Who has been affected, how and why? The
spillover of the global financial crisis tu Sub-Saharan Africa and ways to recovery.
[online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/scpops/ecbocp124.pdf [5. 3. 2013].
Frankfurt am Main: European Central Bank.
87
21. Červek, Urban. 2013. Pošta v partnerstvu s HP meri visoko. Delo 17. julija, 19.
22. Damijan Pavlič, Jože. 2013. Dolga stagnacija pred nami. Finance, Priloga weekend
2013(41), 6-7.
23. Demokracija. (2013). Janševi vladi v letu 2012 uspelo zaustaviti rast plač v javnem
sektorju. Demokracija, 5. 4. 2013. [online]. Dostopno na: http://www.demokracija.si/v-
fokusu/politika/19895-janevi-vladi-v-letu-2012-uspelo-zaustaviti-rast-pla-v-javnem-
sektorju [5. 4. 2013].
24. Desai, Padma. 2011. From Financial Crisis to Global Recovery. New York: Columbia
University Press.
25. Dieke Alex, Petra Junk in Sonja Thiele. 2011. Universal Postal Service and Competition:
Experience from Europe. Bad Honnef: WIK-Consult GmbH.
26. Dieke Kalevi, Alex, Michael Gesper, Petra Junk in Antonia Niederprüm. 2013. Review of
Postal Operator Efficiency, Final Report, Study for OFCOM. Bad Honnef: WIK-Consult
GmbH.
27. DPDHL – Deutche Post DHL. 2014. A range of unique services across border. [online].
Dostopno na: http://www.dpdhl.com/en/about_us/corporate_divisions.html [5. 5. 2014].
28. Duran Rodriguez, Rocio Concepcion. 2010. Far ahead and beyond European Union
liberalization policy: The case of postal services in Sweden. Ronneby: Blekinge institute
of technology School of management
29. ECB – Evropska centralna banka. (2012). Letno poročilo 2011. [online]. Dostopno na:
http://www.ecb.int/pub/pdf/annrep/ar2011sl.pdf [28. 4. 2013]. Frankfurt am Main:
European Central Bank.
30. ECB – Evropska centralna banka. (2013). Letno poročilo 2012. [online]. Dostopno na:
http://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/annrep/ar2012sl.pdf [21. 10. 2013]. Frankfurt am
Main: European Central Bank.
31. EK – Evropska komisija. (2010a). Predlog uredbe Evropskega parlamenta in sveta o
izvršilnih ukrepih za odpravo čezmernih makroekonomskih neravnovesij v euroobmočju,
Obrazložitveni memorandum. [online]. Dostopno na: http://eur-
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0525:FIN:SL:HTML [18. 3.
2013].
88
32. EK – Evropska komisija. (2010b). Sporočilo komisije, Evropa 2020. Strategija za
pametno, trajnostno in vključujočo rast. [online]. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/eu2020/pdf/1_SL_ACT_part1_v1.pdf [11. 3. 2013].
33. EK – Evropska komisija. (2011). Letni pregled rasti, Priloga 2. Makroekonomsko
poročilo. [online]. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/2_sl_annexe_part1.pdf [11. 3. 2013].
34. EK – Evropska komisija. (2012a). Delovni dokument služb komisije, Poglobljen pregled
za Slovenijo skladu s členom 5 Uredbe (EU) št. 1176/2011 o preprečevanju in
odpravljanju makroekonomskih neravnotežij. [online]. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/nd/idr2012_slovenia_sl.pdf [20. 3. 2013].
35. EK – Evropska komisija. (2012b). Priloga makroekonomsko poročilo k sporočilu
komisije, Letni pregled rasti 2013. [online]. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/ags2013_mer_sl.pdf [27. 4. 2013].
36. EK – Evropska komisija. (2012c). Vmesna napoved: blaga recesija z znaki stabilizacije
na območju evra. [online]. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-
163_sl.htm [5. 10. 2013].
37. EK – Evropska komisija. (2012č). Zelena knjiga, Bančni sistem v senci. [online].
Dostopno na: http://ec.europa.eu/internal_market/bank/docs/shadow/green-paper_sl.pdf
[26. 1. 2013].
38. Eurostat. (2012a). Current account balance with the rest of the world, 2001-2011.
[online]. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php?titl
e=File:Current_account_balance_with_the_rest_of_the_world,_2001-2011_%281%29_%
28EUR_1_000_million%29.png&filetimestamp=20121113163043 [18. 10. 2013].
39. Eurostat. 2012b. Figures for the Future: 20 years of sustainable development in Europe?:
A guide for citizens. Luxembourg: Publications Office of the European Union.
40. Eurostat. (2012c). Plačilnobilančna statistika. [online]. Dostopno na:
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Balance_of_payment_stati
stics/sl [18. 10. 2013].
41. Ferk, Barbara. 2007. Zadolževanje in prezadolženost prebivalstva, Delovni zvezek 1.
Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
42. Foster, John Bellamy in Fred Magdoff. 2009. The great financial crisis: causes and
consequences. New York: Monthly Review Press.
89
43. Galbraith, John Kenneth. 2010. Ekonomika nedolžne prevare, Resnica našega časa.
Ljubljana: Mladina.
44. Henricson, Mathias, Anders Hildingsson, Joakim Levin in Gabriel Rhawi. Service and
competition 2013, The postal services market in Sweden. Stockholm: Swedish Post and
Telecom Authority.
45. Hribernik, Matevž. 2013. Spremembe stanja na trgu dela v EU. V: Ekonomski izzivi 2013,
Spremembe stanja in reforme na trgu dela v obdobju krize. L. Apohal Vučković, M.
Bendaš, A. Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad
RS za makroekonomske analize in razvoj.
46. Jagrič, Timotej, Sebastjan Strašek in Nataša Špes. 2008. Globalna finančna kriza v
kontekstu asimetrične informiranosti in mentalitete mehurčka. V: Zborniku referatov
Konferenca, Globalna finančna kriza in slovensko gospodarstvo. N. Borak, B. Kovač, M.
Mrak in J. Pavlič Damijan (uredniki). Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije,
Ekonomska fakulteta, 45-56.
47. Jagrič, Timotej in Sebastjan Strašek. 2010. Borzni in poslovni ciklus. Maribor:
Ekonomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za finance in bančništvo.
48. Janičijevič Sabina. (2012). Ne pozabite, prihaja spremenjen delovni čas pošt. Slovenske
novice 2012 (4. 6. 2012). [online]. Dostopno na:
http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/ne-pozabite-prihaja-spremenjen-delovni-
cas-post [24. 8. 2013].
49. Jarc, Megi in Zoran Ličen. (2009). Sporočilo za medije, Gradivo za novinarsko
konferenco. [online]. Dostopno na: http://www.posta.si/downloadfile.aspx?fileid=14906
[1. 7. 2013].
50. Kajzer, Alenka. 2013a. Povzetek. V: Ekonomski izzivi 2013, Spremembe stanja in
reforme na trgu dela v obdobju krize. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, A. Kajzer, R.
Kmet Zupančič, J. Kušar in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za makroekonomske
analize in razvoj.
51. Kajzer, Alenka. 2013b. Ukrepi politike trga dela v obdobju 2008-2012. V: Ekonomski
izzivi 2013, Spremembe stanja in reforme na trgu dela v obdobju krize. L. Apohal
Vučković, M. Bendaš, A. Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B. Vasle (uredniki).
Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
90
52. Kmet Zupančič, Rotija. 2012. Konkurenčno gospodarstvo in hitrejša gospodarska rast. V:
Poročilo o razvoju 2012. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, L. Fajić, K. Ivas, A. Kajzer, J.
Kušar, A. Murn, M. Stare in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za
makroekonomske analize in razvoj.
53. Košak, Tomaž. 2011. Bančni sistem in finančni trgi ob izbruhu finančne krize. Bančni
vestnik 2011(6), 23-29.
54. Kovač, Bogomir. (2011). Problem AUKN, Politiki želijo AUKN razpustiti, ker jih ovira
ali pri političnem paternalizmu ali prevladujočem ekonomskem liberalizmom. Mladina
44 (4. 11. 2011). [online]. Dostopno na: http://www.mladina.si/106676/problem-aukn/
[12. 2. 2014].
55. Kračun, Davorin. 2011. Globalna in slovenska recesija. V: Zborniku referatov XXVI.
Posvetovanja društva računovodij, finančnikov in revizorjev Maribor. L. Hauptman, J.
Knez Riedl, M. Kokotec Novak, B. Korošec, A. Lutar Skerbinjek, Z. Radek, S. Recek
Pavlović, A. Vadnjal in D. Vukovič (uredniki). Maribor: Društvo računovodij,
finančnikov in revizorjev, 125-135.
56. Kračun, Davorin. 2013a. 23. in 24. seja nadzornega sveta Pošte Slovenije. Poštni razgledi
2013(3), 6.
57. Kračun, Davorin. 2013b. Devetnajsta in dvajseta seja nadzornega sveta Pošte Slovenije.
Poštni razgledi 2013(1), 7.
58. Krugman, R. Paul. 2009. Vrnitev ekonomike depresije in kriza leta 2008. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
59. Krugman, R. Paul. 2012. Ustavimo to krizo takoj! Ljubljana: Modrijan.
60. Krugman, R. Paul, Marc J. Melitz in Maurice Obstfeld. 2012. International Economics,
Theory & Policy. Harlow: Pearson Education Limited.
61. Lazzarato, Maurizio. 2012. Proizvajanje zadolženega človeka, Esej o neoliberalnem
stanju. Ljubljana: Maska
62. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: GV založba.
63. Mrak, Mojmir in Vasja Rant. 2011. Vzroki svetovne finančne krize. Bančni vestnik
2011(6), 2-8.
64. Mullard, Maurice. 2012. The Credit Rating Agencies and Their Contribution to the
Financial Crisis. The Political Quaterly 83 (January-March)1, 77-95.
91
65. O'Brien, Robert in Marc Williams. 2010. Global Political Economy, Evolution and
Dynamics. Basingstoke: Palgrave Macmillan.
66. PBS – Poštna banka Slovenije. (2014). Zgodovina. [online]. Dostopno na:
http://www.pbs.si/si/zgodovina.wlgt [11. 2. 2014].
67. Perko, Mitja. 2013a. 4. prioriteta: Trg dela in socialna država, Stopnja brezposelnosti. V:
Poročilo o razvoju 2013. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, J. Brložnik, K. Ivas, A.
Kajzer, J. Kušar, A. Murn, M. Stare in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za
makroekonomske analize in razvoj.
68. Perko, Mitja. 2013b. Reforme na trgu dela v EU. V: Ekonomski izzivi 2013, Spremembe
stanja in reforme na trgu dela v obdobju krize. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, A.
Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za
makroekonomske analize in razvoj.
69. Pevec, Jerica. 2013a. Letno poročilo pošte Slovenije za leto 2012. Poštni razgledi
2013(2), 4-5.
70. Pevec, Jerica. 2013b. Poslovanje Pošte Slovenije v prvem polletju 2013. Poštni razgledi
2013(3), 4-5.
71. Polanič, Matjaž. (2014). Pošta ostala brez svoje banke. Dnevnik 11. 1. 2014. [online].
Dostopno na: http://www.dnevnik.si/poslovni/novice/posta-ostala-brez-svoje-banke# [12.
2. 2014].
72. Priewe, Jan. 2010. What went wrong? Alternative interpretations of the global financial
crisis. V: The financial and economic crisis of 2008-2009 and developing countries. S.
Dullien, D. J. Kotte, A. Marquez in J. Priewe (uredniki). Geneva: United Nations, 17-52.
73. PS – Pošta Slovenije. (2003). Letno poročilo Pošte Slovenije 2002. [online]. Dostopno
na: https://www.posta.si/seznam-dokumentov/553/Letno-porocilo [3. 7. 2013].
74. PS – Pošta Slovenije. (2007). Letno poročilo Pošte Slovenije 2006. [online]. Dostopno
na: https://www.posta.si/seznam-dokumentov/553/Letno-porocilo [11. 2. 2014].
75. PS – Pošta Slovenije. (2008). Letno poročilo Pošte Slovenije 2007. [online]. Dostopno
na: https://www.posta.si/seznam-dokumentov/553/Letno-porocilo [3. 7. 2013].
76. PS – Pošta Slovenije. (2009). Letno poročilo Pošte Slovenije 2008. [online]. Dostopno
na: https://www.posta.si/seznam-dokumentov/553/Letno-porocilo [11. 2. 2014].
92
77. PS – Pošta Slovenije. (2011). Letno poročilo Pošte Slovenije 2010. [online]. Dostopno
na: https://www.posta.si/seznam-dokumentov/553/Letno-porocilo [3. 7. 2013].
78. PS – Pošta Slovenije. (2012a). Letno poročilo Pošte Slovenije 2011. [online]. Dostopno
na: https://www.posta.si/seznam-dokumentov/553/Letno-porocilo [3. 5. 2013].
79. PS – Pošta Slovenije. (2012b). Pošta Slovenije v dobri finančni kondiciji. [online].
Dostopno na: http://www.posta.si/novica/28000/Posta-Slovenije-v-dobri-financni-
kondiciji?nodeid=559&page=1&year=0 [3. 7. 2013].
80. PS – Pošta Slovenije. (2013a). Letno poročilo Pošte Slovenije 2012. [online]. Dostopno
na: https://www.posta.si/seznam-dokumentov/553/Letno-porocilo [12. 2. 2014].
81. PS – Pošta Slovenije. (2013b). Osnovne informacije. [online]. Dostopno na:
http://www.posta.si/opis-storitve/490/Osnovne-informacije [4. 5. 2013].
82. PS – Pošta Slovenije. (2013c). Pošta nekoč. [online]. Dostopno na:
http://www.posta.si/opis-storitve/554/Posta-nekoc [4. 5. 2013].
83. PS – Pošta Slovenije. (2013č). Pošta Slovenije nadaljuje z reorganizacijo in optimizacijo
mreže poštnih enot, Z delovanjem pričele nove pogodbene pošte. [online]. Dostopno na:
http://www.posta.si/opis-storitve/1656/Pogodbene-poste [24. 8. 2013].
84. Renčelj, Samo. 2013. Trženje zavarovalnih storitev na poštnih okencih. Poštni razgledi
2013(2), 11.
85. RSRS – Računsko sodišče Republike Slovenije. (2008). Revizijsko poročilo, Pravilnost in
smotrnost poslovanja Pošte Slovenije d.o.o., Maribor. [online]. Dostopno na:
http://www.rs-
rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/K31F8CBF8569140C0C12574A500239051/$file/PostaSlovenije_Mb.
pdf [4. 5. 2013].
86. RSRS – Računsko sodišče Republike Slovenije. (2012). Poslovanje Pošte Slovenije, d. o.
o., Maribor pri prenosu nenaslovljenih publikacij. [online]. Dostopno na: http://www.rs-
rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/4444DCDD44E8DC19C1257A2F0030578D [3. 7. 2013].
87. Sauter, Nicolas in Michael Sturm. (2010). The impact of the global financial turmoil and
recession on Mediterranean countries' economies. [online]. Dostopno na:
http://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/scpops/ecbocp118.pdf [6. 2013]. Frankfurt am Main:
European Central Bank.
88. Shin, Hyun Song. 2009. Securitisation and financial stability. The Economic Journal 119
(March), 309-332.
93
89. SKKPS – Služba korporativnega komuniciranja Pošte Slovenije. 2013a. Kljub nižjemu
dobičku uspešno poslovanje Pošte Slovenije. Poštni razgledi 2013(1), 8.
90. SKKPS – Služba korporativnega komuniciranja Pošte Slovenije. (2013b). Pošta Slovenije
nadaljuje z reorganizacijo in optimizacijo mreže poštnih enot, V začetku maja bo začelo
poslovati novih šest pogodbenih pošt. [online]. Dostopno na:
https://www.posta.si/novica/28732/Posta-Slovenije-nadaljuje-z-reorganizacijo-in-
optimizacijo-mreze-postnih-enot?nodeid=493&page=2&year=0 [24. 8. 2013].
91. SKKPS – Služba korporativnega komuniciranja Pošte Slovenije. (2013c). Pošta Slovenije
v letu 2012 s čistim poslovnik izidom v višini 5 milijonov EUR, Glede na vsesplošne
gospodarske razmere kljub nižjemu dobičku uspešno poslovanje. [online]. Dostopno na:
https://www.posta.si/novica/28642/Posta-Slovenije-v-letu-2012-s-cistim-poslovnim-
izidom-v-visini-5-milijonov-EUR?nodeid=493&page=3&year=0 [31. 7. 2013].
92. SOJPS – Služba za odnose z javnostjo Pošte Slovenije. (2011). 1. 1. 2011 popolno
liberaliziran trg poštnih storitev tudi v Sloveniji, Pošta Slovenija dobro pripravljena na
liberalizacijo trga poštnih storitev. [online]. Dostopno na:
http://www.posta.si/novica/26696/1-1-2011-popolno-liberaliziran-trg-postnih-storitev-
tudi-v-Sloveniji?nodeid=559&page=1&year=0 [26. 7. 2013].
93. STA – Slovenska tiskovna agencija. (2008). Svetovna kriza na Pošto Slovenije še ni
vplivala, letošnje poslovno leto bo zaključila upešno. Dnevnik, 11. 12. 2008. [online].
Dostopno na: http://www.dnevnik.si/poslovni/novice/1042228971 [1. 7. 2013].
94. STA – Slovenska tiskovna agencija. (2013a). Območje evra se je po letu in pol izvilo iz
recesije. Planet Siol.net, 14. 8. 2013. [online]. Dostopno na:
http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/2013/08/obmocje_evra_se_je_po_letu_in_pol_i
zvilo_iz_recesije.aspx [20. 9. 2013].
95. STA – Slovenska tiskovna agencija. (2013b). Pošta Slovenije v partnerstvo s Hewlett-
Packardom. Krizno ogledalo, 16. 7. 2013. [online]. Dostopno na: http://kr-
og.sta.si/2013/07/posta-slovenije-v-partnerstvo-s-hewlett-packardom/ [20. 8. 2013].
96. Stiglitz, E. Joseph. 2010. Freefall: America, free markets, and the sinking of the world
economy. New York: W. W. Norton & Company.
97. Stiglitz, E. Joseph. 2012. The price of inequality, How today's divided society endangers
our future. New York: W. W. Norton & Company.
98. Strašek, Sebastjan in Nataša Špes. 2009. Poslovni ciklusi in finančne krize. Maribor:
Ekonomsko-poslovna fakulteta.
94
99. SVRSZRE – Služba vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve (2011).
Konkurenčnost slovenskega gospodarstva, Pregled stanja in ukrepi za izbojšanje.
[online]. Dostopno na:
http://www.arhiv.svrez.gov.si/fileadmin/svez.gov.si/pageuploads/docs/publikacije/Konku
rencnost_slovenskega_gospodarstva.pdf [20. 3. 2013].
100. Štiblar, Franjo. 2008. Svetovna kriza in Slovenci, Kako jo preživeti? Ljubljana: Založba
ZRC, ZRC SAZU.
101. Tavčar, Branka. 2013. Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči. V: Poročilo
o razvoju 2013. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, J. Brložnik, K. Ivas, A. Kajzer, J.
Kušar, A. Murn, M. Stare in B. Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za
makroekonomske analize in razvoj.
102. TS – The Subpostmaster. 2011. How postal operators around the world are responding to
a rapidly changing environment. The Subpostmaster 2011(6), 7-11.
103. UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2012. Ekonomsko ogledalo,
številka 5. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, A. Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B.
Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
104. UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2013. Ekonomsko ogledalo,
številka 1. L. Apohal Vučković, M. Bendaš, A. Kajzer, R. Kmet Zupančič, J. Kušar in B.
Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
105. Visco, Ignazio. (2009). The global crisis – the role of policies and the international
monetary system. [online]. Dostopno na: http://www.bis.org/review/r090715e.pdf [23. 2.
2013]. Mumbai: Bank for international settlements.
106. Vlada Republike Slovenije. (2010). Primerjava rasti plač v javnem in zasebnem sektorju.
[online]. Dostopno na: http://www.vlada.si/teme_in_projekti/arhiv_projektov/izhod_iz_
krize/place_v_javnem_sektorju/primerjava_rasti_plac_v_javnem_in_zasebnem_sektorju/
107. Whelan, Karl. (2010). Global Imbalances and the Financial Crisis. [online]. Dostopno
na: http://www.europarl.europa.eu/activities/committees/studies.do?language=EN [4. 1.
2013].
108. Zakotnik, Ivanka. 2012. Produktivnost dela. V: Poročilo o razvoju 2012. L. Apohal
Vučković, M. Bendaš, L. Fajić, K. Ivas, A. Kajzer, J. Kušar, A. Murn, M. Stare in B.
Vasle (uredniki). Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
109. Zbašnik, Dušan. 1999. Mednarodno finančno ravnanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna
fakulteta.
