Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
ANDREJA ERJAVEC
Ljubljana, 2010
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športno treniranje
Aerobika
MOŢNOSTI ZA VKLJUČEVANJE PREDŠOLSKIH OTROK V
ŠPORTNE PROGRAME NA KOČEVSKEM
DIPLOMSKO DELO
MENTORICA:
izr. prof. dr. Mateja Videmšek Avtorica dela:
RECENZENT: ANDREJA ERJAVEC
izr. prof. dr. Damir Karpljuk
KONZULTANT:
izr. prof. dr. Joţe Štihec
Ljubljana, 2010
ZAHVALA
Mamici in očiju, ker sta mi omogočila študij, mi stala ob strani in me vzpodbujala.
Bratoma Alešu in Mateju za vse modre misli in vsakršno pomoč …
Lovru za vso ljubezen in potrpeţljivost ...
Izr. prof. dr. Mateji Videmšek, ki me je sprejela pod svoje mentorstvo. Zahvaljujem se ji za vse
koristne napotke, vzpodbudne besede, hitre povratne informacije in pomoč pri nastajanju diplomskega
dela.
Sošolkam in prijateljicam za vse prijetne in zabavne urice ...
Vsem ostalim, ki so mi pomagali pri nastajanju diplomskega dela … Staršem otrok, ki so izpolnili
ankete, podravnateljici kočevskega vrtca, Majdi Puhar ter Mojci Lovšin za lektoriranje.
HVALA vsem, ki ste verjeli vame na poti do ţelenega cilja!
Ključne besede: predšolski otroci, starši, športna dejavnost, Kočevje.
MOŢNOSTI ZA VKLJUČEVANJE PREDŠOLSKIH OTROK V ŠPORTNE
PROGRAME NA KOČEVSKEM
Andreja Erjavec
IZVLEČEK
Športna dejavnost je ena izmed pomembnejših dejavnosti predšolskega otroka. Vpliva na
njegov ne samo telesni in gibalni, ampak tudi na čustveni, socialni, osebnostni in intelektualni
razvoj. Glavni cilj diplomskega dela je bil ugotoviti, kako je s ponudbo in povpraševanjem po
športnih programih za najmlajše v Kočevju. Rezultate smo pridobili s pomočjo vprašalnika,
na katerega so odgovarjali starši predšolskih otrok. Zajemal je 20 vprašanj, ki so se nanašala
na športno aktivnost staršev in njihovih otrok ter na mnenja staršev o ponudbi in smotrnosti
športnih dejavnosti za predšolske otroke v Kočevju.
Ugotovili smo, da se s športom ukvarja pribliţno enak deleţ staršev in njihovih otrok (okoli
40 %). Velika večina staršev si ţeli, da bi svojega otroka vključili v strokovno voden in
organiziran športni program. Največ zanimanja je za splošno vadbo, plavanje in programe,
kjer bi otroci spoznali čim več različnih športov. Starše za njihove otroke zanimajo še
smučarski tečaji, rolanje, športne počitnice poleti in taborjenje v naravi. Velika večina staršev
vikende in počitnice preţivlja športno aktivno. Starši so ocenili, da je športna vadba
najpomembnejša za razvoj gibalnih sposobnosti in koristno preţivljanje prostega časa otrok.
Velika večina jih meni, da otroci v vrtcu niso dovolj športno aktivni, zato si ţelijo športnih
oddelkov, ki bi jih vodila vzgojiteljica skupaj s športnim pedagogom.
Menimo, da ima Kočevje dovolj materialnih pogojev za izvedbo športnih programov
namenjenih predšolskim otrokom. Na podlagi rezultatov bi bilo potrebno pripraviti športne
programe, ki so v interesu staršev in otrok in tako razširiti, popestriti in prilagoditi ponudbo
športnih aktivnosti najmlajšim.
Key words: pre-school children, parents, sports activity, Kočevje.
POSSIBILITY FOR INCLUDING PRE-SCHOOL CHILDREN INTO KOČEVJE
AERA SPORTS PROGRAMMES
Andreja Erjavec
SUMMARY
Sports activity is one of the most important activities of a pre-school child. Not only does it
affect a child's physical and motorical development – it also has impact on emotional, social,
personal and intellectual development of a child. The main purpose of the diploma paper was
to form a view about supply and demand of sports programmes for the youngest in Kočevje.
Results were obtained with the help of a questionnaire filled by pre-school children's parents.
It consisted of 20 questions related to children and parents' sports activity and the parents
opinion on the supply and advisability of sports activities for pre-school children in Kočevje.
It has been established that approximately the same proportion of parents and their children
(around 40 %) engage in sports. A great majority of parents would want to enroll their child
into a professionally managed and organized sports programme. General exercise, swimming
and programmes introducing the children to as many sports as possible enjoy most interest,
followed by ski courses, roller skating, sports holidays and camping outdoors. A great
majority of parents spends their weekends engaging in sports activities. Parents have found
sports exercise to be the most important factor for the development of motorical skills and for
a useful way of children spending their free time. A great majority is the opinion that in
kindergartens children are not sufficiently active and consequently those strive towards sports
sections, managed by a child-care worker along side with a sports pedagogue.
We believe Kočevje has sufficient means for the implementation of programmes for pre-
school children. On the basis of results sports programmes in the interest of parents and
children are to be drawn up and in this way the supply of sports activities to the youngest is to
be broadened, variegated and adjusted.
1 UVOD ..................................................................................................................................... 7
1.1 RAZVOJ OTROKA OD ROJSTVA DO VSTOPA V ŠOLO ......................................... 8
1.1.1 RAST IN RAZVOJ ................................................................................................... 9
1.1.2 GIBALNI RAZVOJ ................................................................................................ 10
1.1.3 GIBALNE SPRETNOSTI OTROK DO TRETJEGA LETA STAROSTI ............. 11
1.1.4 GIBALNE SPRETNOSTI OTROK OD TRETJEGA LETA STAROSTI DO
VSTOPA V ŠOLO ........................................................................................................... 13
1.2 RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI ........................................................................ 14
1.2.1 GIBLJIVOST .......................................................................................................... 16
1.2.2 MOČ ........................................................................................................................ 17
1.2.3 KOORDINACIJA GIBANJA ................................................................................. 18
1.2.4 HITROST ................................................................................................................ 19
1.2.5 RAVNOTEŢJE ....................................................................................................... 20
1.2.6 PRECIZNOST ......................................................................................................... 21
1.2.7 VZDRŢLJIVOST .................................................................................................... 21
1.3 VLOGA IGRE PRI RAZVOJU OTROKA ................................................................... 22
1.4 STARŠI IN MALI ŠPORTNIKI .................................................................................... 24
1.5 PREDŠOLSKI OTROCI IN ŠPORT V KOČEVJU ...................................................... 25
1.5.1 TRENUTNA PONUDBA ORGANIZIRANE VADBE ZA PREDŠOLSKE
OTROKE V KOČEVJU IN OKOLICI ............................................................................ 26
1.5.1 a) Maţorete .............................................................................................................. 26
1.5.1 b) Atletski klub ........................................................................................................ 27
1.5.1 c) Plavalni klub Inles Ribnica ................................................................................. 27
1.5.1 d) Ţabica, športna šola ............................................................................................ 28
1.6 DOSEDANJE RAZISKAVE O ŠPORTNIH PROGRAMIH ZA PREDŠOLSKE
OTROKE .............................................................................................................................. 29
1.7 PROBLEM ..................................................................................................................... 31
1.8 CILJI ............................................................................................................................... 32
2 METODE DELA ................................................................................................................... 33
2.1 PREIZKUŠANCI ........................................................................................................... 33
2.2 PRIPOMOČKI ............................................................................................................... 33
2.3 POSTOPEK .................................................................................................................... 33
3 REZULTATI Z RAZPRAVO ............................................................................................... 35
4 SKLEP ................................................................................................................................... 64
5 VIRI ....................................................................................................................................... 68
6 PRILOGE .............................................................................................................................. 71
6.1 ANKETNI VPRAŠALNIK ............................................................................................ 71
7
1 UVOD
Gibanje zavzema pomembno mesto v vsakdanu vsakega posameznika. Tudi pri najmlajših je
tako, saj je gibanje njihova primarna in poleg igre prevladujoča vsakodnevna aktivnost. Preko
gibanja pridobivajo prve izkušnje in informacije iz okolja. Spoznavajo svoje telo in svet okoli
sebe. V Kurikulumu za vrtce (1999) poudarjajo, da je z gibanjem telesa pogojeno zaznavanje
okolice, prostora, časa in samega sebe. Ko otrok začne obvladovati svoje roke, noge in trup,
sčasoma začenja čutiti veselje, varnost, ugodje, dobro se počuti, pridobi si samozaupanje.
Potreba po gibanju je ena izmed najpomembnejših potreb vsakega izmed nas. Še posebno v
današnjem času, ko nam zmanjkuje prostega časa in je tempo ţivljenja vse hitrejši. Delavniki
se podaljšujejo in tako ostane vedno manj časa za naše najmlajše ter za zadovoljevanje
njihovih potreb po gibanju. Starši prihajajo iz sluţbe pozno in utrujeni. Otroci večino prostega
časa preţivijo pred televizijo oziroma računalnikom in tako izgubljajo dragocene gibalne
izkušnje in stik s sovrstniki.
Vse več ljudi se zaveda, da je ključ do zdravja tudi redna gibalna aktivnost. Čim prej jo bomo
vnesli v naš vsakdan, manjša je verjetnost, da zbolimo. Debelost in stres predstavljata v
današnjem času največ tegob. Le z zdravim načinom ţivljenja se jima bomo izognili. Prav
zato je smotrno, da začnemo »športno vzgajati« ţe od malih nog.
Gibalne izkušnje in znanja, ki jih bo otrok pridobil do vstopa v šolo, so zelo pomembne in
edinstvene, saj jih ni mogoče nadoknaditi kasneje v ţivljenju posameznika. Doupona Topič in
Petrović (2007) navajata, da popolne ali premajhne prisotnosti specifičnih gibalnih dejavnosti
v vzgoji odraščajočih otrok, kasneje v celoti ni mogoče nadomestiti, saj je njihov vpliv z
napredovanjem otrokove rasti in dozorevanja vse manjši.
Raziskave kaţejo, da je najučinkovitejši vpliv športnih stimulusov od rojstva pa do tretjega
leta, učinkovit pa med 3. in 6. letom, nato pa postopoma pada. Tu odigrajo starši ključno
vlogo, saj so prvi po katerih se otrok zgleduje in uči od njih. Videmškova in Pišot (2007)
navajata, da gre vsak otrok skozi vse faze socialnega razvoja, razlika med otroki pa je le v
hitrosti prehoda skozi določene faze obnašanja. Glede na to, da so zlasti v predšolskem
obdobju posamezna področja otrokovega razvoja med seboj tesno povezana, v socialnem
8
razvoju praviloma hitreje napredujejo otroci, ki so bolj napredni tudi na gibalnem,
intelektualnem in čustvenem področju.
Veliko raziskav potrjuje dejstvo, da so otroci športno aktivnih staršev tudi sami bolj športno
aktivni. Najprej ima velik vpliv na otroka športna dejavnost mater, kasneje pa to vlogo
prevzamejo očetje. Mnogokrat pa starši nimajo časa, volje in ne izkušenj za športno
udejstvovanje s svojim otrokom. Nimajo pa tudi moţnosti, da bi sami pridobili ustrezna
znanja za športno udejstvovanje lastnih otrok. Vendar pa je razveseljivo, da se starši vse bolj
zavedajo pomembnosti vključevanja najmlajših otrok v športno dejavnost.
Tudi vrtec zavzema veliko vlogo pri vključevanju predšolskih otrok v gibalne dejavnosti,
vendar menimo, da temu posvečajo premalo pozornosti. Razlogov je več. Med glavnimi so
gotovo za športne dejanosti strokovno neusposoblje vzgojiteljice ter prostorski in finančni
pogoji za takšno dejavnost. Prav temu bo v prihodnosti veljalo posvetiti več pozornosti in
nekako rešiti teţave.
1.1 RAZVOJ OTROKA OD ROJSTVA DO VSTOPA V ŠOLO
Razvoj otroka poteka na različnih področjih, ki so medsebojno povezana in soodvisna. Poteka
na gibalnem, telesnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem področju. Spremembe na enem
področju so povezane s spremembami na ostalih, temeljnih področjih razvoja. Delimo ga v
posamezna razvojna obdobja glede na skupne značilnosti posameznikov, ki pripadajo
določenim starostnim skupinam. Vsako izmed razvojnih obdobij ima svoje značilnosti.
Prikaz razvojnih obdobij glede na kronološko starost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004)
RAZVOJNO OBDOBJE KRONOLOŠKA STAROST
prednatalno obdobje od spočetja do rojstva
obdobje dojenčka od rojstva do enega leta
obdobje malčka od enega do tretjega leta
zgodnje otroštvo od treh do šestih let
pozno otroštvo od šestega leta do začetka pubertete
9
1.1.1 RAST IN RAZVOJ
Otrok ni majhen odrasli, ampak posebno bitje z lastnim ustrojem, z lastnimi lastnostmi in
zahtevami. Največja razlika med otrokom in odraslim je v tem, da otrok raste in se razvija.
Rast pomeni razmnoţevanje celic. Pri otroku število celic raste, veča se njihova dimenzija.
Odrasel človek pa le nadomešča izgubo celic. Pri razvoju pa gre za spremembo tkiva. Kosti so
pri otroku sprva hrustančaste in se počasi utrjujejo, spolni organi se šele oblikujejo … Trdina
(1975) navaja, da sta rast in razvoj telesno povezana; z otrokovo rastjo je spojen razvoj
njegovih fizioloških funkcij in nasprotno, z razvojem se večajo zahteve in tako posamezna
tkiva rastejo.
Telesni razvoj zajema anatomske in fiziološke procese oz. celo vrsto sprememb v razmerjih,
strukturi in obliki, do katere pride v posameznikovem razvoju (Videmšek, Berdajs in Karpljuk
2003). V prvih treh letih, še posebno v prvih nekaj mesecih, otroci rastejo hitreje kot
kadarkoli kasneje v ţivljenju. Pri petih mesecih je povprečna teţa dečkov (7 kg) dvakrat večja
od porodne. Do dopolnjenega tretjega leta pa se skoraj potroji (10 kg). Hitra rast se upočasni v
drugem in tretjem letu, saj tedaj otrok veliko energije porabi za gibalno aktivnost (predvsem
hojo). V petem in šestem letu pa otrok zopet hitreje raste. Deček do drugega leta ponavadi
pridobi okoli dva kilograma, do tretjega pa nekaj več kot en kilogram. Deček v prvem letu
ponavadi zraste za pribliţno 25 cm, v drugem za skoraj 13 cm in v tretjem letu za nekaj več
kot 7 cm. Deklice sledijo istemu vzorcu, le da so nekoliko manjše in laţje od dečkov.
Kosti so sprva zelo mehke in ob rojstvu iz hrustanca. Postopoma pa začnejo kosteneti. Tudi
kite niso posebno čvrste, zato je otrok zelo gibljiv. Srce otroka bije v prvem letu starosti od
100- do 140-krat na minuto.
Ko otrok raste, se spreminja tudi oblika telesa in telesna razmerja. Otrokovi moţgani pred
porodom zelo hitro rastejo, zato je dojenčkova glava glede na preostalo telo zelo velika. Do
tretjega leta doseţejo moţgani sedemdeset odstotkov teţe moţganov odraslih, preostalo telo
pa le deset do dvajset odstotkov teţe odraslega. S povečevanjem otrokove telesne višine in
razvojem spodnjih delov telesa, postaja glava proporcialno manjša. Dojenčki se naučijo
nadzorovati zgornje dele telesa prej kot spodnje. Predmete vidijo prej, kot se naučijo
nadzorovati telo. V maternici se glava in trup razvijeta prej kot roke in noge, sledijo dlani in
stopala, nato pa prsti na rokah in nogah. V obdobju dojenčka in malčka udi še naprej rastejo
10
hitreje kot dlani in stopala. Ravno tako se dojenčki naučijo najprej nadzorovati zgornje dele
rok in nog (ki so bliţje središču), nato spodnji del rok in nog, dlani in stopala in šele na koncu
prste na rokah in nogah (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003).
Na rast in razvoj otroka vplivajo različni dejavniki. V prvi vrsti so to geni, ki jih otrok
podeduje. Ti vplivajo na to ali bo otrok visok ali majhen, suh ali čokat … Genetski vplivi pa
so povezani tudi z vplivi iz okolja, kot so prehrana in ţivljenjske razmere, ki prav tako
vplivajo na splošno zdravstveno stanje in blaginjo.
Vzroki za individualne razlike med otroci so različni. Predšolski otrok ima veliko potrebo po
gibanju, ki ni pomembna samo za pravilen gibalni in s tem tudi duševni razvoj, ampak
izredno vpliva tudi na skladen telesni razvoj (Horvat in Maganja, 1989, v Videmšek idr.,
2003). Otroku moramo omogočiti, da se dnevno čim več giblje na sveţem zraku.
1.1.2 GIBALNI RAZVOJ
Gibalni razvoje je tesno povezan z drugimi področji razvoja. Gibalni ali motorični razvoj
predstavljajo dinamične in večinoma kontinuirane spremembe v gibalnem vedenju, ki se kaţe
v razvoju gibalnih sposobnosti (koordinacija, moč, hitrost, vzdrţljivost, natančnost,
ravnoteţje, gibljivost) in gibalnih spretnosti (lokomotorne, manipulativne, stabilnostne)
(Gallahue in Ozmun, 1998, v Pišot in Planinšec, 2005). Razvoj poteka večsmerno in hkrati na
različnih področjih. Povezan je s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem
(Videmšek in Pišot, 2007). Preko gibanja se otrok neposredno vključuje v okolje, pridobiva
nove izkušnje in doţivetja. Thelen (v Videmšek in Pišot, 2007) navaja, da gibanje otroku
omogoča celovito spoznavanje sveta. Kosec iz Zalokar Divjak (1998) navaja, da je otrokov
gibalni razvoj sestavni del predšolske vzgoje. Gibanje sodi med osnovne (otrokove) potrebe.
Vsako starostno obdobje otroka ima svoje značilnosti, ki jih je potrebno poznati. Hkrati pa
moramo upoštevati tudi individualne razlike, ki nastanejo zaradi splošne inteligence, vplivov
okolja in zdravja. Otrok usvoji največ gibalnih znanj ravno v prvih treh letih ţivljenja, zato je
še kako pomembno, da mu to omogočimo in ga vzpodbujamo. Pogoj pa je seveda
dozorevanje ţivčevja, mišičja in okostja, nato pa sledi učenje. Gibalni razvoj je tako rezultat
zorenja in učenja.
11
Gibalni razvoj od prednatalnega obdobja naprej poteka v skladu z dvema načeloma. Načelo
cefalokavdalne (lat. od glave do repa) smeri razvoja pomeni, da razvoj poteka v smeri od
glave navzdol. Dojenček se najprej nauči nadzorovati glavo, nato zgornje okončine, trup in
nato še spodnje okončine. Dojenček tudi najprej zmore drţati glavo pokonci, ko se plazi.
Drugo načelo pa imenujemo načelo proksimodistalne (lat. od bliţnjega k oddaljenemu), kar
pomeni, da razvoj poteka v smeri od osrednjega dela k bolj oddaljenim delom telesa.
Dojenček najprej usvoji gibe, ki potekajo iz ramen, nato gibe iz komolca, nato iz zapestja ter
na koncu gibe prstov (Marjanovič Umek, 2004).
Prvi gibi, ki se pojavijo ţe pri novorojenčkih, so refleksi. Marjanovič Umkova s sod. (2004)
navaja, da so refleksi nenamerni tipični gibi mišic in spremembe v telesnem poloţaju, ki se
pojavijo kot odziv na določene draţljaje. Nekateri se pojavijo le v obdobju novorojenčka (npr.
sesalni) in nato do šestega meseca počasi ugasnejo. Drugi pa se v razvoju ohranijo. Namen
zgodnjih refleksov je zaščita novorojenčkov in dojenčkov pred škodljivimi draţljaji (npr.
meţikanje), igrajo pa tudi pomembno vlogo pri nadzoru čustvenega razburjenja, nekateri od
teh vedenj pa predstavljajo prilagoditev fetusa na maternično okolje (npr. hodilni refleks
omogoča obračanje v maternici).
Mejniki v gibalnem razvoju so določena ključna vedenja, ki so pomembna za posamezno
razvojno obdobje in se pojavljajo po točno določenem zaporedju (npr. plazenje, hoja, tek).
Sluţijo bolj ali manj natančnemu napovedovanju otrokovega razvoja (Marjanovič Umek,
2004). Otrok mora najprej usvojiti gibanje na niţji stopnji, da nato lahko napreduje v
pridobivanju novih gibalnih znanj. Vsaka pridobljena sposobnost otroku omogoča pestrejše in
natančnejše gibanje ter vse večji nadzor nad njihovim okoljem. Seveda pa pridobljene gibalne
sposobnosti ne pomenijo le usvajanja določenih gibov, temveč se povezujejo v nova,
kompleksnejša gibalna znanja, ki otroku omogočajo laţje in pestrejše preţivljanje prostega
časa.
1.1.3 GIBALNE SPRETNOSTI OTROK DO TRETJEGA LETA STAROSTI
Pri dojenčku bomo v prvih treh mesecih opazili najprej gibe glave, nato rok in zgornjega dela
trupa, šele nazadnje nog in stopal. V tretjem mesecu otrok ţe »pase kravice«. Svet raziskuje
12
tudi ţe v legi na hrbtu, ko se dotika predmetov, ki so mu na dosegu rok. V legi na trebuhu pa
poskuša s plazenjem.
Gibalni razvoj se nadaljuje z vedno bolj okrepljenimi vratnimi vretenci in mišicami zatilja.
Močnejše in učinkovitejše postajajo tudi mišice trupa, ki opravljajo gibe v različnih smereh
(obračanje s hrbta na bok, z boka na trebuh ...). Zalokar Divjak (1998) navaja, da se gib prične
pri glavi, sledi obračanje ramen s trupom, nazadnje pa brcanje z nogami. Največ se otrok igra
v trebušni legi, poskuša pa se tudi dvigovati v napol sedeč poloţaj.
Pri šestih mesecih otrok sedi in se pri tem z zibanjem naprej in nazaj tudi igra. Sledi sedenje
na pravih stolih, plazenje z oporo na kolenih in rokah. S pomočjo opore se poskuša tudi ţe
vzravnati. Ko samostojno stoji, napravi prve korake. Otroku moramo v tem času nuditi
neomejene moţnosti gibanja, predvsem plazenja in lazenja. Na ta način razvija mišice in
sklepe, ki so potrebni za pokončno hojo. Hkrati pa pridobiva informacije in izkušnje iz okolja.
Večina otrok ob letu tudi shodi. Nekateri ţe prej, zadnji čas pa je okoli petnajstega meseca. Po
mnenju Zalokar Divjakove (1998), otroci shodijo kasneje zaradi pretirane skrbi staršev za
higieno, pogostega obolevanja otrok v tem obdobju, instant prehrane in zaradi pomanjkanja
moţnosti za pridobivanje plezalnih izkušenj. S hojo pa se otrokom odpre povsem nov svet.
Hoja je v tem času še negotova, vendar malček vanjo vlaga veliko truda in napora. Zato je
pomembno, da ga v tem času ne pazimo preveč, saj je potrebno, da sam pridobi izkušnje.
Pretirana skrb staršev (»da se mu nebi kaj zgodilo«) ima za otrokov gibalni razvoj namreč
lahko veliko negativnih posledic. Lahko se pojavijo teţave na osebnostnem področju
(pomanjkanje samozaupanja, volje; strah) in na področju socializacije (vključevanje v igre
vrstnikov).
Normalno pa otroci pri hoji hitro napredujejo, tako da se pri osemnajstih mesecih hoja vedno
bolj spreminja v tek. V tem obdobju postane gibanje otrokova osnovna dejavnost in starši
potrebujejo veliko kondicije, da uspejo slediti svojemu malčku. Pri osemnajstih mesecih
lahko z nogo ţe potisne ţogo. Če ga drţimo za eno roko, sam hodi po stopnicah, ampak tako,
da pri vzponu priključi eno nogo. Hodi dobro in pogosto teče. Zna se varno ustaviti in
nadaljevati pot s hojo. Sam sede na nizek stol. Povzpne se na stol za odrasle in se obrne.
13
Pri letu in pol prenaša predmete, ki si jih sam izbere. Kotali ţogo, teče, brcne ţogo, ne da bi
izgubil ravnoteţje. Odpre vrata. Spušča se po stopnicah, če ga drţimo za roke. Tik pred
drugim letom uţiva v igrah metanja in lovljenja ţoge. Po stopnicah se vzpenja brez pomoči.
Predmet dvigne s tal, ne da bi ga bilo treba drţati.
Otrok pri dveh letih vrţe predmet v določeno smer. Ţogo lovi z obema rokama. Po stopnicah
hodi gor in dol ne da bi se drţal za ograjo. Poskakuje na obe nogi, hodi po prstih naprej in
nazaj, preskoči oviro v višini petih centimetrov.
Do tretjega leta starosti otrok usvoji temeljna naravna gibanja: hoja, tek, skakanje, plezanje,
plazenje, lazenje, dviganje, nošenje, kotaljenje, potiskanje, vlečenje, metanje, dviganje.
Usvoji tudi voţnjo s triciklom in sankanje.
1.1.4 GIBALNE SPRETNOSTI OTROK OD TRETJEGA LETA STAROSTI DO VSTOPA V ŠOLO
Štiriletni otroci pri hoji še vedno dajejo vtis negotovosti, kar lahko opazimo pri neenakomerni
in vijugasti hoji. Hodijo z rahlo pokrčenimi koleni in stopala le malo dvigujejo od tal, kar daje
vtis kot da še vedno capljajo. Zaradi tega so pogosti tudi padci na trebuh. Tek je še vedno
podoben hitri hoji, a so ţe bolj vztrajni. Skakanje je sonoţno, nekaterim pa uspevajo tudi ţe
enonoţni poskoki. Zanimivo je njihovo skakanje čez ovire. Tudi če je ovira nizka, se zapodijo
proti njej, nato se ustavijo, jo prestopijo in nadaljujejo s tekom. Ravnotežje lahko drţijo le
kratek čas. Počasi in negotovo stopajo tudi po telovadni klopi.
Zelo radi pa plezajo. Pri lovljenju žoge so še nekoliko neučinkoviti, saj jim le-ta pade na tla
tik pred ali za telesom. Njihov gib ujemanja je prepočasen in jim tako ţoga zdrsne med
rokama na tla.
Zelo uspešni so štiriletniki pri plazenju, nošenju, vzdigovanju, vlečenju, potiskanju, kotaljenju
in valjenju. Radi se poskušajo obešati na kakšen drog in utrjujejo voţnjo s triciklom.
Petletniki postajajo hitrejši, spretnejši in natančnejši pri izvajanju gibov. Poznajo ţe smer
gibanja (spredaj – zadaj), začnejo tudi ţe razlikovati desno – levo. Hoja je enakomerna in
14
vzravnana. Otroci imajo ţe občutek za razdaljo in tempo hoje, zato so lahko tudi sprehodi z
njimi daljši. Tek se pri petletnikih šele dobro začne. Tudi padci niso več tako pogosti. Otroci
radi tečejo in so tudi ţe vzdrţljivejši za daljše teke. Seveda ob primerni vzpodbudi oz. igricah.
Sonoţnim poskokom se pridruţijo še skoki po eni nogi. Skoku v globino in daljavo se pridruţi
še skok v višino, ki ga opravijo v teku. Tudi plezanje postane zanesljivo in pogumno.
Slika 1. Deklica med preskakovanjem penastih ovir (osebni arhiv).
Še vedno se radi plazijo na vse moţne načine, dvigajo, nosijo, vlečejo, potiskajo … Ponuditi
jim moramo le dovolj pestro in razgibano vadbo z različnimi pripomočki, ki omogočajo
zanimive situacije. Pri metih in ujemih postajajo vse boljši. Poskušajo tudi z zadevanjem
določenega cilja s kotaljenjem ali metanjem po zraku. Petletniki ţe poskusijo s smučanjem,
plavanjem in rolanjem.
1.2 RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI
Gibalne sposobnosti imenujemo tiste sposobnosti, ki so odgovorne za izvedbo naših gibov.
Sposobnosti so naravne danosti človeka, ki so odvisne od nivoja delovanja različnih
upravljalskih sistemov v njegovem telesu in predstavljajo zmoţnost izkoristka teh potencialov
pri doseganju zastavljenih ciljev. Značilnosti so tisti elementi, ki opredeljujejo zunanji videz
človeka, ter njegove reakcije na okolje, od katerih je odvisna njegova samopodoba ter gibalna
15
učinkovitost. Spretnosti predstavljajo z učenjem oz. vadbo pridobljena gibalna znanja, katerih
realizacija bazira na sposobnostih in značilnostih človeka (Pistotnik, 2003).
Gibalne sposobnosti so tako kot druge človekove sposobnosti prirojene in pridobljene. Tako
je otroku ţe ob rojstvu dano, do katere stopnje se mu bodo določene sposobnosti razvile ob
normalni rasti in razvoju. Seveda pa lahko to stopnjo razvitosti gibalnih sposobnosti preseţe z
ustrezno gibalno aktivnostjo oz. treningom. Niso pa vse sposobnosti prirojene v enaki meri.
Npr. za hitrost, kot eno izmed gibalnih sposobnosti, se predvideva, da je človeku prirojena
med 80 in 95 % (h2–koeficient prirojenosti = 95). To pomeni, da se lahko s treningom nanjo
vpliva le v 5–20 % glede na dano osnovo. Veliko bolj lahko z vadbo vplivamo na razvoj
gibljivosti, ki je podedovana v manjši meri (Pistotnik, 2003).
Otrok se v svojem razvoju neprestano srečuje z učenjem in izvajanjem novih, vse
zahtevnejših gibalnih spretnosti, kar je v precejšni meri odvisno od ravni gibalnih
sposobnosti. Višja kot bo raven gibalnih sposobnosti, uspešnejše in laţje bo izvajanje
različnih gibalnih spretnosti. Prenizka raven gibalnih sposobnosti pogosto zmanjšuje moţnosti
uspešnega učenja na gibalnem področju. Učinkovitost posameznika za realizacijo različnih
gibalnih nalog določajo poleg gibalnih sposobnosti še ostale dimenzije (socialna, čustvena in
spoznavna). Pri otroku je ta prispevek veliko večji, kot pri odraslem. Ključni pomen za
realizacijo gibalnih nalog imajo naslednje gibalne sposobnosti: koordinacija gibanja, moč in
ravnoteţje. Predvsem slednje predstavlja filter, ki omogoča ali onemogoča oz. oteţuje
realizacijo večine gibalnih nalog. Raziskave pa so pokazale, da je pri predšolskih otrocih
teţko natančno opredeliti gibalne sposobnosti (Videmšek in Pišot, 2007).
Gibalne sposobnosti razdelimo v šest primarnih sposobnosti:
- gibljivost,
- moč,
- koordinacija,
- hitrost,
- ravnoteţje in
- preciznost.
Mednje lahko prištejemo še vzdrţljivost, čeprav naj bi sodila med funkcionalne sposobnosti,
saj je odvisna od dobrega delovanja dihalnega in krvoţilnega sistema.
16
Gibalnim sposobnostim pa sta nadrejeni dve splošni ali sekundarni gibalni sposobnosti:
- sposobnost za regulacijo energije, ki omogoča optimalen izkoristek energijskih
potencialov pri izvedbi gibanja. Nadrejena predvsem moči in hitrosti;
- sposobnost za regulacijo gibanja, ki je odgovorna za oblikovanje, uresničevanje in
nadziranje izvedbe gibalnih nalog v prostoru in času. Nadrejena je koordinaciji,
gibljivosti, preciznosti in ravnoteţju.
1.2.1 GIBLJIVOST
Gibljivost je sposobnost doseganja maksimalnih razponov (amplitud) gibov v sklepih ali
sklepnih sistemih posameznika. Pojavlja se pod različnimi imeni: fleksibilnost (sinonim),
proţnost (podrejen pojem) in gibčnost (nadrejen pojem). Ločimo statično (zadrţevanje
maksimalne amplitude giba) in dinamično (doseganje maksimalne amplitude giba) gibljivost.
Slednja pa je lahko pasivna (z zunanjimi vplivi doseţemo amplitudo) ali aktivna (z lastno
muskulaturo, agonisti, doseţeno maksimalno amplitudo antagonističnih mišičnih skupin). Pri
otrocih razvijamo vedno le dinamično aktivno gibljivost.
Stopnja prirojenosti gibljivosti je sorazmerno nizka, kar pomeni, da jo lahko z vadbo
razvijemo v večji meri in jo tako ohranimo na določeni ravni do pozne starosti. Gibljivost
predstavlja tudi pomemben dejavnik optimalne telesne pripravljenosti posameznika tako v
športu kot tudi pri vsakdanjih opravilih. Ugotovljena so bila naslednja spoznanja o gibljivosti
(Pistotnik, 2003):
- primerna stopnja gibljivosti je dejavnik splošnega dobrega počutja, saj je mišična
sproščenost, ki je pogojena tudi z ustrezno stopnjo gibljivosti, v tesni povezavi z
zmanjšanjem psihične napetosti;
- z zmanjševanjem telesne aktivnosti se slabša splošna sposobnost za delo. Z
neaktivnostjo se gibljivost v sklepih zmanjšuje, kar omejuje celo opravljanje
vsakdanjih del;
- zmanjšana gibljivost vpliva na siromašenje gibalne izraznosti človeka (na kakovost in
estetiko giba);
17
- pri manjših starostnih kategorijah je skoraj 80 % bolečin v kriţu posledica zmanjšanja
gibljivosti v nekaterih sklepih gibalnega aparata;
- gibljivost je pomembna kvaliteta pri vseh športnih aktivnostih (še posebno pri
estetskih) in pomemben dejavnik pri izrazu ostalih gibalnih sposobnosti.
Gibljivost razvijamo na dva načina, in sicer:
1. s klasično metodo: uporabljamo balistične, dinamične vaje oz. vaje z zamahi in
2. z raztezanjem ali statičnimi vajami: poloţaj maksimalnega raztega se doseţe počasi in
zadrţi dlje časa (10–30 sekund).
Normalno razviti predšolski otroci so zelo gibljivi, saj so pri njih telesne strukture zelo
elastične in so zato sposobne velikih amplitud. Zato ni posebnih potreb za razvoj te
sposobnosti pri najmlajših. Kljub temu, pa je izvajanje gimnastičnih vaj pomembno tudi za
njih, saj se postopno zavedajo lastnega telesa in razvijajo sposobnost koordinacije gibanja,
postopno pa se učijo tudi poimenovanja in izvajanja ustreznih vaj. Od sedmega leta dalje pa
začne sposobnost gibljivosti postopoma upadati. Priporočljivo je, da se vadba za razvoj oz.
ohranjanje gibljivosti izvaja skozi vse ţivljenje, saj se lahko v nasprotnem primeru zgodi, da
raven te sposobnosti pade tako nizko, da onemogoča človekovo izvajanje vsakodnevnih
opravil (npr. zavezovanje čevljev) (Videmšek in Pišot, 2007).
1.2.2 MOČ
Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih sil.
Delimo jo na tri pojavne oblike: eksplozivno, repetativno in statično moč. Akcijske pojavne
oblike pa se lahko delijo še po topološkem kriteriju na: moč rok, moč trupa in moč nog
(Videmšek in Pišot, 2007).
Eksplozivna moč je sposobnost za dosego maksimalnega začetnega pospeška, ki se kaţe kot
premikanje telesa v prostoru ali delovanju na predmete v okolici. Izraţa se predvsem pri
acikličnih gibanjih tipa skokov, kratkih sprintov, metov in udarcev. Prirojenost te sposobnosti
je sorazmerno velika, kar pomeni, da nanjo veliko ne moremo vplivati. Po tridesetem letu
začne upadati.
18
Repetitivna moč je sposobnost za dlje časa trajajočo dejavnost, ki poteka na osnovi
izmeničnega krčenja in sproščanja mišic. Pojavlja se pri izvajanju ponavljajočih se gibanj
(hoja, tek, kolesarjenje, plavanje …). Stopnja prirojenosti pri tej vrsti moči je dokaj nizka,
zato jo lahko z vadbo še razvijemo. Pri otrocih in ţenkah je razlika med repetitivno in
eksplozivno močjo slabo izraţena.
Statična moč je sposobnost za dolgotrajno napenjanje mišic pri zadrţanem poloţaju pod
obremenitvijo. Tudi statična moč je podedovana v manjši meri, zato lahko z vadbo precej
vplivamo nanjo. Visok nivo te moči je pomemben v mnogih športnih, kjer je potrebno
zadrţevati določene poloţaje (športna gimnastika, borilni športi…).
Moč ima na sploh pri večini gibalnih dejavnosti veliko vlogo. Če otroci nimajo moči, niso
sposobni premagovati naporov pri izvajanju športnih aktivnosti. Posledica slabo razvite moči
je hitra utrujenost, kar povzroči, da postane otrok v igri bolj ali manj pasiven. Pomembno je,
da se pri otrocih izogibamo statičnih in ponavljajočih se vaj za razvoj moči. Poiščemo
ustrezne igralne oblike vadbe dinamičnega značaja, kot so npr. različni poskoki, skoki s
kolebnico, plezanje po lestvi, ţrdi, letveniku, različne elementarne igre … pri tem pazimo, da
ne pride do velikih obremenitev na sklepe in hrbtenico, zato vmes izvajamo različne oblike
razteznih vaj. Vaje za moč morajo biti takšne, da se moč razvija simetrično in da z njimi
pripomoremo k razvoju pravilne drţe otroka (Videmšek in Pišot, 2007).
1.2.3 KOORDINACIJA GIBANJA
Koordinacija gibanja je sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in izvajanje
sestavljenih gibalnih nalog. Pri tem v telesu potekata dva procesa: načrtovanje gibalnega
programa in njegovo uresničevanje v okvirih zastavljenega načrta. Osnovne značilnosti
koordiniranega gibanja so pravilnost, pravočasnost, racionalnost, izvirnost in stabilnost
(Pistotnik, 2003).
Koordinacija je še vedno velika neznanka kljub mnogim raziskavam, saj je od gibalnih
sposobnosti najbolj odvisna od delovanja centralnega ţivčnega sistema. Zato tudi koeficient
prirojenosti ni natančno določen, predvideva pa se, da je sorazmerno visok.
19
Ima šest pojavnih oblik, ki se razlikujejo predvsem po načinu obdelave v centralnem ţivčnem
sistemu. Poznamo gibalno inteligentnost, sposobnost za ritme, sposobnost uskladitve gibanja
spodnjih okončin, sposobnost gibalnega učenja, sposobnost izkoriščanja gibalnega spomina in
sposobnost časovne uskladitve gibov (Videmšek in Pišot, 2007).
Razvoj koordinacije gibanja se začne ţe v fetalnem obdobju, ko plod v materinem telesu
pridobiva prve gibalne izkušnje. V največji meri lahko otroci te izkušnje pridobivajo do
pribliţno šestega leta starosti. V tem obdobju so najbolj dojemljivi za sprejem raznovrstnih
gibalnih informacij in njihovo zdruţevanje v gibalne strukture na višjem nivoju. Do enajstega
leta je ta razvoj še dokaj strm, nato pa v puberteti, predvsem zaradi posledice hitre rasti
skeleta, nekoliko upade. Mišice ne sledijo hitri rasti kosti, zato se poveča njihov tonus. Šele
ko se telesna rast umiri, človek zopet pridobiva na koordinaciji in vrhunec doseţe okoli
dvajsetega leta. Tak nivo lahko zadrţi do 35. leta, nadaljnja manifestacija pa je odvisna od
načina ţivljenja posameznika in fizioloških procesov v ţivčnem sistemu.
Otroci za razvoj koordinacije gibanja izvajajo naravne oblike gibanja in osnovne elemente
različnih športov, učijo se plesnih iger in različnih dejavnosti v ritmu, izvajajo elementarne
igre in premagujejo različne ovire oz. poligone. Poskrbeti moramo, da otrokom nudimo čim
bolj raznolik izbor gibanj s pomočjo različnih igral in športnih pripomočkov. Ta gibanja se
postopno avtomatizirajo in shranijo v gibalnem spominu, le-to pa predstavlja gibalni potencial
za laţje pridobivanje novih gibalnih izkušenj.
1.2.4 HITROST
Hitrost je sposobnost izvedbe gibanja v najkrajšem moţnem času, ki se lahko pojavlja kot
hitrost reakcije, hitrost posamičnega giba ali kot hitrost izmeničnih gibov (frekvenca).
Pomembna je pri premagovanju kratkih razdalj s cikličnim gibanjem (tek, plavanje,
kolesarjenje …) in v gibalnih nalogah, ki zahtevajo hitro izvedbo posameznega giba.
Hitrost reakcije je sposobnost hitrega gibalnega odziva na določen signal, ki je lahko
akustičen (piščal, strel) ali vizualen (sprejem ţoge, premik nasprotnika). Hitrost enostavnega
giba je sposobnost premika telesnega segmenta na določeni poti v najkrajšem moţnem času,
tj. hiter premik telesnega segmenta iz mirovanja do določene točke v prostoru. Je najbolj
20
elementarna vrsta hitrosti in se kaţe kot hitrost zamaha, sunka, udarca ali odriva. Hitrost
alternativnih gibov (frekvenca gibov) se kaţe kot sposobnost hitrega ponavljanja gibov s
konstantno amplitudo (Pistotnik idr., 2003).
Ta gibalna sposobnost ima visoko stopnjo prirojenosti, ki je odvisna od nekaterih bioloških in
fizioloških osnov. Genski vpliv se kaţe predvsem v strukturi mišičnih vlaken (večji odstotek
hitrih mišičnih vlaken), fiziološki pa v dobrih ţivčno-mišičnih povezavah.
Sredstva za razvoj hitrosti so lahko naravne oblike gibanja (hitri teki, teki v oteţenih ali
olajšanih okoliščinah), elementarne igre (starti iz različnih poloţajev, igre hitre odzivnosti,
štafetne igre), gimnastične vaje za razvoj gibljivosti in moči ter vaje za izboljšanje tehnike
gibanja.
1.2.5 RAVNOTEŢJE
Ravnoteţje je sposobnost ohranjanja ali vzpostavljanja stabilnega poloţaja telesa v prostoru.
Delimo ga na statično ravnoteţje (ohranjanje ravnoteţnega poloţaja v mirovanju ali gibanju,
ko predhodno ni bil moten ravnoteţni poloţaj) in dinamično ravnoteţje (vzpostavljanje
ravnoteţnega poloţaja v mirovanju ali gibanju, ko je bil predhodno moten ravnoteţni
poloţaj). Odvisno je od dobrega delovanja mnogih čutil (čutilo vida in sluha, vestibularni
aparat, taktilna čutila, kinestetična čutila …).
To je zelo pomembna gibalna sposobnost, čeprav se tega niti ne zavedamo, saj nam je
ohranjanje pokončne telesne drţe povsem samoumevno. Sposobnost ohranjanja oz.
vzpostavljanja ravnoteţnega poloţaja pride do izraza, kadar se gibljemo na zmanjšani
podporni ploskvi (hoja v gorah, drsanje, športna gimnastika, alpsko smučanje …), kadar pri
gibanju prihaja do velikih in hitrih sprememb telesnih poloţajev (zaustavitev gibanja,
spremembe smeri …) ali po rotacijskih gibanjih (zaradi motenj v delovanju vestibularnega
sistema) (Pistotnik, Pinter in Dolenc, 2002).
Otroci dokončno oblikujejo vestibularni organ do 15. leta starosti. Predšolski otroci pa imajo
slabo razvito sposobnost ravnoteţja, ki zavira normalni razvoj gibalnih sposobnosti. Za razvoj
te gibalne sposobnosti uporabljamo različne načine reševanja gibalnih nalog. To so hoja po
21
črti, stoja na eni nogi, hoja po vrvi na tleh, skakanje po eni nogi, hoja po gredi (Videmšek in
Pišot, 2007). Izvajamo različne lokomocije na zmanjšani podporni ploskvi (hoja, tek, lazenje,
vlečenje, potiskanje, nošenje na klopi …), z izključevanjem čutil (vid, sluh) ali z uporabo
različnih rotacijskih gibanj za motenje vestibularnega aparata (obrati, prevali …) (Pistotnik
idr., 2002).
1.2.6 PRECIZNOST
Preciznost je sposobnost za natančno določitev smeri in intenzivnosti gibanja, pri vodenju
lastnega telesa ali objekta, na katerega deluje, proti določenemu cilju. Dejavniki od katerih je
odvisna, so slabo raziskani, zato koeficient prirojenosti ni natančno določen. Osnovne
informacije za oblikovanje glavnih in korektivnih gibalnih programov preciznosti v
osrednjem ţivčnem sistemu posredujejo čutilo vida (informacije o cilju, razdalji, gibanju …)
in kinestetična čutila (občutenje mišičnega napenjanja). Preciznost je tudi v povezavi z vsemi
ostalimi sposobnostmi in njihova višja raven omogoča doseganje višjega nivoja preciznosti
(Pistotnik, 2003).
Preciznost vadimo v situacijskih oblikah, ki se pojavljajo v posameznih športih. Vadimo z
natančno izvedbo izbranih lokomocij, kjer odstopanje od predvidenega načina gibanja pomeni
napako oz. se kaţe v slabšem rezultatu (tek med ovirami, skoki z določenimi nalogami …) ali
z manipulacijami zadevanja cilja (met v tarčo, lovljenje predmetov, udarci v oznake ali
blokade udarcev). Preciznost pa je pod močnim vplivom utrjenosti in emocionalnih stanj, saj
se pri njihovem pojavljanju preciznost zmanjša. Zato je dobro, da se vadba izvaja tudi v
oteţenih okoliščinah in motnjah, ki oteţujejo izvedbo gibov.
1.2.7 VZDRŢLJIVOST
Vzdrţljivost je sposobnost dlje časa trajajočih gibalnih nalog z enako učinkovitostjo. Telo se
tako bojuje proti utrujenosti med telesnim naporom, ki traja dlje časa. Ločimo statično in
dinamično vzdrţljivost, ki je lahko splošna ali specifična, aerobna ali anaerobna.
22
Pomembno je, da otroci izvajajo dejavnosti na prostem vsaj 3-krat na teden od 10 do 20
minut, v vseh vremenskih razmerah (razen deţju) in skozi vse leto. Otroci naj izvajajo
dejavnost z obremenitvijo, ki naj doseţe srednjo intenzivnost (70–80 % maksimalnega
srčnega utripa), v zmernem teku od 5 do 10 minut, z vmesnimi odmori hoje, s hitrejšo hojo od
10 do 15 minut ali ob različnih tekalnih igrah do 20 minut (Videmšek in Pišot, 2007).
Pomembno je, da k dejavnosti za razvoj vzdrţljivosti vzpodbujamo tako dečke kot deklice, saj
je bilo namreč na vzorcu petletnih dečkov in deklic ugotovljeno, da so deklice bistveno manj
vzdrţljive od dečkov (Videmšek, Karpljuk in Štihec, 2002 v Videmšek in Pišot, 2007). Z
boljšo vzdrţljivostjo vzdrţujemo kondicijo in s tem tudi odpornost organizma. Veliko obolenj
dihal v zadnjem času pri predšolskih otrocih lahko pripišemo slabi splošni vzdrţljivosti otrok.
1.3 VLOGA IGRE PRI RAZVOJU OTROKA
Igra je stara toliko kot človeštvo. Nima nekih ciljev, ki bi jim bila podrejena. Otrok se igra
zaradi zadovoljstva, ki mu ga nudi igra in ne zaradi zunanje prisile. Potek in smisel sta v njej
sami, zato otroku ni toliko pomemben končni rezultat, kot sam proces, uţivanje in
zadovoljstvo v igri. Igra je tudi učenje, za katero je otrok notranje motiviran, saj mu igranje
kot dejavnost veliko pomeni.
Igra zajema široko paleto različnih dejavnosti tako pri otroku kot tudi pri odraslem. Enotno
opredelitev otroške igre oteţujeta dejstvi, da gre za igro pri različno starih otrocih in za
različno vrsto igre (igro vlog, sociodramsko igro, domišljijsko igro, konstrukcijsko igro,
gibalno igro, druţabno igro …) (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001).
V Kurikulumu za vrtce (1999) je otroška igra definirana kot dejavnost, ki se izvaja zaradi nje
same, spremeni odnos do realnosti in ki je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za
otroka prijetna.
V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacija otroške igre, ki jo je izdelal Toličič (1961).
Različne vrste igralnih dejavnosti je umestil v štiri skupine (Videmšek in Pišot, 2007):
23
Funkcijska (nesimbolna) igra – preizkuša zaznavno-gibalne funkcije ter hkrati manipulira s
predmeti. Tipične igre so: različne vrste gibanja (plazenje, lazenje, guganje …), tipanje in
okušanje predmetov, vlečenje in prenašanje stvari, odpiranje in zapiranje, gnetenje, mečkanje,
trganje, čečkanje … Značilna je za prvo leto ţivljenja otrok, zmoţni pa so je tudi šestmesečni
dojenčki. V različnih oblikah pa se pojavlja skozi celotno predšolsko obdobje.
Domišljijska (simbolna) igra – tu gre za igranje vlog. Otrok si predstavlja stvari, ljudi ali
dogodke, ki dejansko niso prisotni. Uporablja torej simbole. V domišljiji spreminja različne
vloge sebe in svojih soigralcev, pa tudi predmetov. Skozi takšno igro lahko opazimo otrokova
izkustva, ţelje, napetosti in stiske, ki jih sprosti preko igre. Ta igra se pojavlja pri letu do letu
in pol starem otroku. Je tudi najbolj značilna igra otrok, starih od dveh do šestih let starosti.
Dojemalna igra – poslušanje pravljic, posnemanje, gledanje televizije, branje … Izkušnje, ki
jih otrok pridobi v takih dejavnostih, uporablja v domišljijski in ustvarjalni igri. Pojavlja se ţe
pri šestmesečnem dojenčku, pogostejša pa je v drugi polovici prvega leta ţivljenja.
Ustvarjalna igra vključuje konstruiranje (npr. graditi s kockami), pisanje, risanje, oblikovanje,
obdelovanje materialov (peska, gline, plastelina), pripovedovanje, ročna dela, gibalno in
glasbeno ustvarjanje.
V vsakem starostnem obdobju otroka ima igrača drugačen pomen. V prvih treh letih
otrokovega ţivljenja znatno narašča število igrač, nato pa začne upadati. Z odraščanjem se
tudi krajša čas igranja, zanimive postanejo druge reči. Igra s starostjo postaja vedno bolj
formalna, spontanost začne izginjati in telesna dejavnost, ki je pri otroku do tretjega leta še
bistvena, začne upadati. Igra otroku pomeni veliko več, kot samo ukvarjanje z igračo. Malček
mimogrede v svoji domišljiji spremeni določen predmet in mu dodeli novo funkcijo. Otroci
tako izraţajo svojo ustvarjalnost, domiselnost, praktičnost in iznajdljivost. V igri spretno
zdruţujejo zabavo, sprostitev, opazovanje, razmišljanje, odkrivanje, spoznavanje, delo in
učenje (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).
Preko igre, igrač in drugih pripomočkov se otrok socializira in prilagaja določenemu okolju.
Tudi staršem omogoča igra stik z otrokom in jim daje nekakšno povratno informacijo o
razvoju in napredku otroka. Igra je še kako pomemben element otrokovega celotnega razvoja
24
in traja skozi vse ţivljenje. Videmšek (2003) navaja, da z igro človek izraţa in ohranja
otroško dušo, ki je pogoj za radostno ţivljenje.
Gibalna igra je osnovna oblika dela pri predšolski športni vzgoji. Po analogiji definicije iz
razvojne psihologije opredeljujemo gibalno igro kot aktivnost, s katero zadovoljuje otrok na
prirojen, svoboden, zanimiv, privlačen, skupen in zabaven način skoraj vse svoje biološke in
socialne potrebe po gibanju.
1.4 STARŠI IN MALI ŠPORTNIKI
Današnji tempo ţivljenja omejuje športno udejstvovanje staršev skupaj z otroki. Po sluţbi
ostane premalo časa za aktivno preţivljanje prostega časa. Veliko staršev pride domov iz
sluţbe pozno popoldne oziroma delajo v izmenah in zato z otroki preţivijo zelo malo časa.
Hkrati pa so po napornem delavniku tudi preutrujeni. Primanjkuje tudi zelenic in otroških
igrišč za športno udejstvovanje najmlajših. Videmšek in Pišot (2007) navajata, da bi se starši
morali zavedati, da sta potrebi po gibanju in igri temeljni otrokovi potrebi. Večina otrok
namreč uţiva v gibanju, in se z veseljem vključuje v spontane in vodene športne dejavnosti,
če jim le-to omogočimo oziroma jih pri tem vzpodbujamo.
Podatki iz raziskav, ki so proučevale vpliv okolja na športno aktivnost predšolskih otrok, so
pokazali, da starši z višjo stopnjo izobrazbe in višjimi dohodki, v večji meri skrbijo za
otrokovo športno udejstvovanje. V zgodnjem predšolskem obdobju se z otrokom več športno
ukvarja mati, kasneje pa to vlogo prevzame oče. Matere so tudi tiste, ki ţelijo športno
aktivnost v okviru druţine, medtem ko se očetje raje ukvarjajo s športnimi dejavnostmi v
okviru prijateljev (Videmšek 2007, v Videmšek in Pišot, 2007).
Kalish (2000, v Videmšek in Pišot, 2007) opisuje rezultat neke ameriške raziskave o
pozitivnem vplivu športno aktivnih staršev na svoje otroke. Otroci športno aktivnih mater so
2-krat bolj aktivni od tistih otrok, ki imajo športno neaktivne matere. Vpliv očetov pa je na
otroke še večji. Otroci aktivnih očetov so 3,5-krat bolj aktivni od otrok, ki imajo športno
neaktivne očete. Otroci, ki imajo oba starša aktivna, so daleč najbolj aktivni (tudi do 6-krat
bolj od otrok s športno neaktivnimi starši).
25
Otroci kmalu preseţejo energijske motorične zmoţnosti svojih staršev. Nekateri menijo, da ţe
pri sedmih letih. Mnogo staršev ima poleg slabše razvitih motoričnih sposobnosti tudi
skromno športno znanje, kar pa vse zavira skupno športno udejstvovanje neke druţine.
Ukvarjanje s športom prinaša v druţino veliko pozitivnih učinkov. Otroci pridobijo naslednje
sposobnosti: vztrajnost, discipliniranost, natančnost, samozaupanje, strpnost, potrpeţljivost,
zdravo tekmovalnost ter spoznanje, da se je potrebno potruditi za cilj, ki ga ţelimo doseči.
Tega se starši v zadnjem času vse bolj zavedajo in zato se jih vse več odloča za strokovno
organizirano in vodeno športno dejavnost za predšolske otroke.
1.5 PREDŠOLSKI OTROCI IN ŠPORT V KOČEVJU
Kočevje leţi na JV Slovenije. Na severu meji z Ribniško dolino, na vzhodu z Belo Krajino, na
jugu pa s Kolpo, ki je mejna reka s sosednjo Hrvaško. Pokrajina spada med najbolj naravno
ohranjene predele Slovenije in tudi Srednje Evrope, saj gozdovi pokrivajo več kot 90 %
celotne površine. Pravi biser Kočevske predstavlja šest ohranjenih pragozdov, s skupno
površino 217 ha. Značilnost pokrajine so visoke kraške planote z vmesnimi kraškimi polji,
med katerimi je Kočevsko polje največje kraško polje v Sloveniji. Zanimive kotičke odkriva
več naravoslovnih in učnih poti. Skozi mesto teče reka Rinţa. Kočevje pa ima tudi jezero, ki
je nastalo ob prenehanju obratovanja rudnika (Občina Kočevje, 2009).
Kočevje ima okoli 17.000 prebivalcev. Od tega je 887 otrok (440 dečkov in 447 deklic), starih
od 0 do 5 let. V celotni Sloveniji je toliko starih otrok skupno 107.598. Nataliteta zahodnega
dela JV Slovenije (kamor sodi tudi Kočevje), je 0,9, kar je enako kot za celotno Slovenijo.
Naravni prirastek tega območja je –0,66, v celotni Sloveniji pa je –0,37 (Harlander, Vardič,
Maver, Kordiš in Mrvar, 2007).
Otroci imajo moţnost varstva v Vrtcu Kočevje, ki obsega šest enot: Ostrţek, Kekec, Čebelica
Maja, Narcisa, Mojca in Biba. Pred kratkim je bila ustanovljena tudi Minkina hiša za varstvo
otrok. Deleţ najmlajših v občini Kočevje vzpodbudno narašča, kar lahko opazimo tudi po
tem, da v vrtcih nastaja prostorska stiska. Ravnateljica kočevskega vrtca, gospa Robič, navaja,
da je trenutno v enotah kočevskega vrtca razporejenih 549 otrok, 46 pa jih je na čakalnem
seznamu. V načrtu za prihodnje leto imajo razširitev enote Kekec, kjer naj bi dogradili od 4
do 6 oddelkov (Grabrovac Morse, 2009).
26
Starši in otroci imajo v Kočevju na voljo nekaj igral, ki so v bliţini blokov in gostiln. V
Podgorski ulici so starši z lastnimi prispevki postavili zunanja igrala za otroke in so tako za
zgled ostalim v občini Kočevje. Takšnih igral za otoke primanjkuje.
Športnih objektov imamo v Kočevju kar nekaj. Pred dvema letoma se je odprla športna
dvorana, ki je namenjena šolski športni vzgoji Gimnazije Kočevje in Srednji šoli Kočevje,
športni vadbi in tekmovanjem v košarki in rokometu, športni rekreaciji in kulturno-zabavnim
prireditvam. Tu sta še dokaj novi šolski telovadnici, in sicer OŠ Ob Rinţi in OŠ Stara Cerkev,
kjer se prav tako odvijajo šolska športna vzgoja in treningi ter tekmovanja različnih športnih
klubov. V Kočevju sta še dva športu namenjena objekta, in sicer telovadnica OŠ Zbora
Odposlancev ter Športna dvorana Gaj, ki sta nekoliko starejša. Vsi našteti objekti so v večini
namenjeni športnim klubom za njihove treninge in tekmovanja, rekreaciji občanov …
Nobeden izmed objektov, čeprav jih je kar nekaj v neposredni bliţini vrtcev, pa ne nudi
moţnosti za športno vzgojo predšolskih otrok. Gibalne dejavnosti se izvajajo v notranjosti
vrtcev, kjer ţe tako vlada prostorska stiska. Na voljo imajo svoja zunanja igrala. Njihova
uporaba pa je odvisna od vremena, saj niso pokrita. Otroci imajo na voljo največkrat
peskovnik, nekaj gugalnic, tobogan in plezala.
1.5.1 TRENUTNA PONUDBA ORGANIZIRANE VADBE ZA PREDŠOLSKE OTROKE V KOČEVJU IN OKOLICI
Zanimalo nas je, kako je s trenutno ponudbo organizirane vadbe za predšolske otroke v
Kočevju in okolici. Podatke smo pridobili od vaditeljev po osebnem pogovoru in preko
spletnih strani. Po zadnjih podatkih Javnega zavoda za šport Občine Kočevje (2010), ima
Kočevje registriranih 32 športnih društev in klubov, od katerih se jih le malo posveča tudi
najmlajšim. V nadaljevanju so na kratko predstavljena posamezna društva, ki se ukvarjajo
tudi s predšolskimi otroki.
1.5.1 a) Maţorete
Maţorete vpisujejo najmlajše v svoje vrste od 4. leta naprej. Vadba poteka dvakrat tedensko
po 75 minut v kino dvorani Kočevje. Učiteljice so svoje znanje izpopolnjevale na seminarjih,
27
vse pa imajo večletne izkušnje na tem področju. Letos je deklic od 4 do 6 let petnajst, zanje je
zadolţena Klavdija Kriţ Potisk, ki je maţoreta ţe od ustanovitve maţoretne sekcije v
Kočevju, tj. 26 let. Z najmlajšimi začnejo delati osnovne stvari, kot so baletne pozicije rok in
nog, razni obrati, korakanje ob glasbi, osnovni vrtljaji s palico … Učijo se tudi koreografij, ki
so jim prilagojene v obliki igre (Maček Muri, glasba Romane Kranjčan, Walt Disney …).
Mentorice poskušajo vadeče naučiti timskega dela.
1.5.1 b) Atletski klub
Atletski klub Kočevje v svoje vrste sprejema otroke od tretjega leta naprej. Vadijo enkrat
tedensko po eno uro v športni dvorani Kočevje. Njihov trener je študent Fakultete za šport, ki
je tudi vzgojitelj predšolskih otrok. Otroci preko igre pridobivajo gibalna znanja in osnovne
elemente posameznih atletskih disciplin.
1.5.1 c) Plavalni klub Inles Ribnica
Vadba v posameznih skupinah je prilagojena starosti in predznanju otrok. S tem ţelijo
ustvariti homogene skupine, kajti le tako lahko otroci veliko hitreje napredujejo. V klubu
posvečajo pozornost kvaliteti učenja, zato je število vadečih v skupini, s katerimi delajo
vaditelji, učitelji in trenerji šole, primerno za optimalno vadbo in učenje (v skupini je do pet
otrok na enega plavalnega učitelja).
V plavalni šoli plavalnega kluba Inles Ribnica nudijo pestro izbiro programov za otroke.
Vpisujejo otroke od 4. leta starosti naprej. Vadba poteka v ribniškem bazenu.
Otroke neplavalce in polplavalce skozi celoletno začetno plavalno šolo spoznajo z zabavnimi
vajami prilagajanja v vodi, z igrami v vodi in osnovnimi plavalnimi zamahi. Ti otroci
osvojijo diplomo Zvezdice Bali oziroma Rakca Bana. Ob koncu plavalne sezone svoje znanje
pokaţejo tudi staršem na organiziranem srečanju.
Ţelja in trud vseh delujočih v plavalnem klubu Inles Ribnica je omogočiti otrokom v širši
ribniško-kočevski regiji, da skozi igro in učenje plavanja pridobijo veselje do gibanja in
ukvarjanja s plavanjem. Le-ta jim bo s svojimi pozitivnimi vplivi na psihofizične lastnosti
28
omogočil kvalitetno in zdravo ţivljenje tekom otroštva, mladosti in starosti. Zato klub ne
temelji zgolj na tekmovalnem športu, vendar si ţeli imeti pomembno vlogo pri razvoju otrok
in mladine v regiji (Koren, 2010).
1.5.1 d) Ţabica, športna šola
Zavod Ţabica je namenjen otrokom od drugega leta dalje. Otroci so razdeljeni v dve skupini
(od 2 do 4 let in od 4 do 6 let) in vadijo dvakrat tedensko po eno šolsko uro v šolski
telovadnici. Njihovi učiteljici sta absolventki Fakultete za šport, ki sta šolo ustanovili
novembra 2008. Od takrat dalje število vadečih otrok iz meseca v mesec narašča. Trenutno jih
je vpisanih okoli 40, kar je dokaz, da v Kočevju primanjkuje tovrstnih dejavnosti za
predšolske otroke, posebno za tiste najmlajše.
V šoli otroci na igriv način spoznavajo osnovne oblike gibanja (plazenje, lazenje, plezanje,
različne načine hoje ...), prve korake v plesu, lovljenja ... Pri tem so jim v pomoč različni
pripomočki kot so penaste ovire, šotori, tuneli, padalo, hodulje, blazina v obliki krokodila ...
Otroci se seznanijo s športnimi pripomočki in pravili vedenja v telovadnici. Ţoge in obroči so
v pomoč pri spoznavanju barv, učijo pa se tudi ţe šteti ter peti otroške pesmice.
Slika 2. Skupinska slika otrok, ki obiskujejo Ţabico, športno šolo (osebni arhiv).
29
1.6 DOSEDANJE RAZISKAVE O ŠPORTNIH PROGRAMIH ZA PREDŠOLSKE OTROKE
V nadaljevanju so opisane nekatere ugotovitve posameznih raziskav, ki so nam bile v pomoč
in za primerjavo pri nastanku diplomskega dela.
Športno udejstvovanje štiri- do šestletnih otrok v ljubljanskem okroţju sta preučevali Krope in
Videmšek (2003). Ugotovili sta, da se pribliţno polovica otrok ne ukvarja z nobeno
dejavnostjo. Športni dejavnosti se posveča 43 % otrok, z drugimi dejavnostmi se ukvarja
samo 8 % otrok. Med športnimi dejavnostmi so najbolj priljubljene kolesarjenje, aktivnosti z
ţogo, rolanje, plavanje in smučanje. Organizirano športno igralnico obiskuje samo četrtina
otrok, največkrat enkrat na teden. Ugotovili sta tudi, da so mestni otroci bolj športno aktivni
od otrok iz obrobja mesta. Več kot polovica vaških druţin preţivlja počitnice pasivno, njihovi
otroci pa so tudi nasploh manj športno aktivni.
Jambrešič (2003) je v svoji raziskavi predstavila športni program ABC za otroke od drugega
do devetega leta starosti ter mnenja staršev otrok, ki ta program obiskujejo. Največ staršev se
strinja, da je cilj vadbe predšolskih otrok razvijanje gibalnih sposobnosti. Drugi pomembnejši
cilji so, da otroci oblikujejo pozitivne vedenjske vzorce, da se spoznajo z različnimi športnimi
dejavnostmi in da porabijo svojo odvečno energijo. Največ otrok obiskuje začetno šolo
smučanja, začetno šolo plavanja in nadaljevalno šolo plavanja.
Čebokli (2008) je v svoji raziskavi ugotavljala vzroke staršev za vključevanje njihovih otrok
(starost od 3 do 8 let) v športne programe. Rezultati so pokazali, da se starši zavedajo, da je
najpomembnejši cilj za njihove otroke razvijanje gibalnih sposobnosti. Drugi cilji so še, da se
seznanijo z različnimi športi in da koristno preţivijo prosti čas. Staršem je tudi všeč, da otrok
spoznava vrstnike in z njimi aktivno sodeluje. Presenetljivo je spoznanje, da več kot polovici
staršev niti ni bila toliko pomembna strokovna usposobljenost vaditeljev njihovih otrok.
Otroci, vključeni v raziskavo, so bili v povprečju stari pet let in več kot polovica jih je bilo
samih pobudnikov za športno dejavnost, ki jo sedaj obiskujejo. Več kot polovica staršev tistih
otrok, ki obiskujejo organizirano vadbo, je tudi sama športno aktivna.
30
Analiza gibalne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev v Posavski regiji, je bil glavni
namen raziskave Zaplatič (2009). V njej je ţelela ugotoviti ali so otroci (starost od 4 do 6 let)
v Posavski regiji dovolj športno dejavni. Ugotovila je, da se večina otrok ukvarja s športno
dejavnostjo, in sicer bolj pogosto z neorganizirano. Organizirano se športnih dejavnosti otroci
udeleţujejo v vrtcih, in sicer kot interesne dejavnosti. Najbolj priljubljeni športni dejavnosti
sta kolesarjenje in igre z ţogo. Starši so mnenja, da je gibalna dejavnost pomembna za
otrokov razvoj. Menijo tudi, da je v Posavju dovolj moţnosti za športno dejavnost otrok in da
so le-ti v vrtcu dovolj športno aktivni.
Vrtovec (2008) v svoji raziskavi ugotavljala, kolikšen je interes staršev za vključevanje otrok
do osmega leta starosti v organizirano popoldansko športno aktivnost v Slovenskih Konjicah.
Malo več kot polovica otrok ţe obiskuje katero izmed športnih dejavnosti. Od teh je zopet več
kot polovica takih, ki so vpisani v določen klub. To ne preseneča, saj primanjkuje splošne
športne vadbe za najmlajše, ki nebi bila usmerjena samo v določen šport, poudarja Vrtovec.
71 % staršev si ţeli, da bi njihov otrok obiskoval športno dejavnost. Največ se jih zanima za
plavanje, ples, nogomet in košarko. Med dejavnostmi, ki jih še nimajo na voljo, pa starše za
njihove otroke najbolj zanimajo plavanje, rolanje, pohodništvo, kolesarjenje in taborjenje v
naravi. Med cilji športne vadbe so starši izpostavili razvijanje gibalnih sposobnosti in koristno
preţivljanje prostega časa.
Ţnidaršič (2008) je v svoji raziskavi analiziral športne dejavnosti otrok v in izven vrtca ter
materialne in prostorske pogoje trţiških vrtcev. Rezultate je pridobil s pomočjo odgovorov
ravnateljice trţiških vrtcev in staršev od 4- do 6-letnih otrok. Ravnateljica je zaskrbljena
zaradi pomanjkanja notranjih športnih igralnic v vrtcu in slabega stanja igral na zunanjih
igriščih. Meni, da je za otrokov celostni razvoj dobro, da ure športne vzgoje in ostale športne
aktivnosti prevzamejo športni pedagogi z ustrezno usposobljenostjo na področju predšolske
vzgoje, v pomoč pa bi jim bile vzgojiteljice. S tem se strinja tudi večina staršev.
Neorganizirana gibalna dejavnost je med predšolskimi otroci priljubljena in se z njo ukvarjajo
tako med tednom kot tudi med vikendi. Najraje imajo teke in lovljenja, kolesarjenje in igre z
ţogo. Organizirana vadba je bolj slabo obiskana, saj se vanjo vključuje 42 % otrok vključenih
v raziskavo.
Bergant (2009) je zanimalo kakšni so materialni pogoji za izvajanje športnih aktivnosti v
vrtcih Braslovče, Vransko in Polzela, je zanimalo Ugotovila je, da so pogoji za izvajanje
31
športnih aktivnosti v vrtcih komaj zadovoljivi. Le v enem izmed vrtcev imajo športno
igralnico. Ostali izvajajo športne aktivnosti v večnamenskih prostorih in zunaj. Med športnimi
vsebinami v vrtcih so najpogostejše vadbena ura, gimnastične vaje in sprehodi, ki jih izvajajo
1–2-krat tedensko. Dva vrtca nudita gibalno minuto vsak dan. Izleti pa so izvedeni 1–2-krat
na mesec. Vrtci ne izvajajo tečajev rolanja in kolesarjenja, zimovanja in programa Zlati
sonček. Otroci se med tednom ukvarjajo z neorganizirano vadbo, kjer prevladujejo teki,
lovljenja, igre z različnimi skoki, igre z ţogo, kolesarjenje, rolanje, plavanje, igre v vodi in
skiro. Med organiziranimi športnimi vadbami se največ otrok udeleţuje splošne športne
vadbe, plesnih dejavnosti, nogometa in plavanja.
Tomc (2010) je v svoji raziskavi ugotavljala, kolikšen vpliv imajo starši pri vključevanju
otrok v športno vadbo in kakšno mnenje imajo o vplivu gibalnih aktivnosti na otroka.
Ugotovila je, da je več kot polovica staršev športno aktivnih, njihovi otroci pa nekoliko manj.
Starši se zavedajo, da je gibalna dejavnost pomembna za razvoj otroka in da vpliva predvsem
na njegov gibalni in telesni razvoj. Najpomembnejši motivi staršev za vključitev otrok v
športne dejavnosti so, da se otrok zabava, da bo zdrav, da bo izpopolnil svoje spretnosti in da
se bo naučil novih spretnosti. Starši se s svojim otrokom najpogosteje udejstvujejo v igrah z
ţogo, na igralih in na sprehodih.
1.7 PROBLEM
V diplomskem delu bomo poskušali raziskati ali se starši v Kočevju zavedajo pomembnosti
vključevanja najmlajših otrok v športno dejavnost ter kakšne so dejanske moţnosti za to.
Drugod po Sloveniji se tega ţe zavedajo, saj vse več staršev svoje otroke vključuje v
programe, namenjene najmlajšim, saj sami nimajo niti znanja niti moţnosti, da bi prišli do
takega znanja. Hkrati pa je ponudba tovrstnih strokovno organiziranih dejavnosti vse
pestrejša.
Raziskave so pokazale, da se v Sloveniji več kot 50 % druţin s športno dejavnostjo sploh ne
ukvarja. Ugotovljeno ju bilo tudi, da so 21-letni (potencialni) očetje in matere izpod
motorične ravni od 9- do 12-letnih dečkov in deklic. Otroci praviloma pri sedmih letih starosti
32
preseţejo energijske motorične zmoţnosti svojih staršev (Doupona Topič in Petrović, 2007).
Tu je eden izmed dejavnikov, ki preprečuje oziroma zavira rekreativno dejavnost znotraj
druţine. Otroci hitro spoznajo, da so boljši od staršev. Ti pa zaradi svojega neznanja oziroma
nezmoţnosti teţko sledijo svojim otrokom, kaj šele da bi jim bili lahko za vzor ali ideal.
Naš namen je s pomočjo anketiranja ugotoviti, kakšne so moţnosti in zanimanje okolja za
razvoj športne dejavnosti za predšolske otroke na Kočevskem. Za to temo sem se odločila, ker
se ţe nekaj let ukvarjam z učenjem najmlajših, kar me zelo veseli. Začela sem z osnovnošolci
(plavalni in smučarski tečaji, taborniki in navijaška skupina), nadaljevala pa z učenjem
predšolskih otrok. Lani sva s sošolko ustanovili tudi prvo športno šolo za predšolske otroke na
našem območju. Naraščanje števila otrok v najini šoli kaţe na to, da so tovrstne dejavnosti v
našem kraju potrebne in zaţeljene. Zato ţelimo s pridobljenimi rezultati dobiti koriste
informacije staršev predšolskih otrok, ki nam bodo v pomoč pri nadaljnem delu in
oblikovanju programov za najmlajše. Hkrati pa ţelimo opozoriti vse Kočevarje, da predšolski
otrok potrebuje kakovostno šporno dejavnost.
1.8 CILJI
V skladu s problemom raziskave so cilji diplomskega dela naslednji:
Analizirati trenutno stanje glede materialnih pogojev in trenutne ponudbe športnih
programov za predšolske otroke v Kočevju.
Analizirati trenutno stanje glede vključevanja otrok in njihovih staršev v športno-
rekrativno dejavnost.
Ugotoviti interes staršev za vključitev predšolskih otrok v športne programe.
Ugotoviti, v katerih športno-rekrativnih dejavnostih bi se hkrati aktivno udejstvovali tudi
starši.
33
2 METODE DELA
2.1 PREIZKUŠANCI
V vzorec smo vključili starše, ki imajo otroke od 3 do 6 let v vrtcu Kočevje. Sodelovalo je
100 staršev, med katerimi je bilo 33 moških in 67 ţensk, ki so odgovarjali na anketne
vprašalnike. Povprečno imajo starši 1,33 otrok. Izobrazba sodelujočih v anketi je najpogosteje
končana štiriletna šola (37 %).
Razdeljenih je bilo 185 anket, in sicer 120 v enoti Kekec (vrnjenih 58), 25 v enoti Ostrţek
(vrnjenih 18), 20 v enoti Čebelica Maja (vrnjenih 14) in 20 v enoti Mojca (vrnjenih 16).
Nepravilno izpolnjenih je bilo 6 anketnih vprašalnikov.
2.2 PRIPOMOČKI
Kot pripomoček za pridobivanje rezultatov smo uporabili anketni vprašalnik z dvajsetimi
spremenljivkami. Vprašanja so se nanašala na starše, njihovo športno udejstvovanje ter na
športno udejstvovanje njihovih otrok. Bila so večinoma zaprtega tipa, imeli pa smo tudi dve
številski ocenjevalni lestvici.
Celoten anketni vprašalnik je na vpogled v prilogi.
2.3 POSTOPEK
Najprej smo za dovoljenje izpeljave anketiranja prosili podravnateljico kočevskega vrtca,
gospo Majdo Puhar, ki je pregledala vprašalnik, nam odobrila anketiranje in nato pomagala
pri izpeljavi anketiranja po posameznih enotah vrtca.
Anketiranje je potekalo v mesecu septembru in oktobru 2009. Podatke smo pridobili s
pomočjo anketnih vprašalnikov, ki smo jih razdelili v posamezne enote Vrtca Kočevje (enote
34
Kekec, Ostrţek, Mojca in Čebelica Maja). Pri tem so mi bile v pomoč vzgojiteljice, ki so
zbirale rešene vprašalnike. Anonimnost sodelujočih v anketi je bila zagotovljena.
Dobljene rezultate smo obdelali in prikazali v obliki tabel in grafikonov s pomočjo programa
Microsoft Office Excel 2003. Le-tem sledi tudi interpretacija.
35
3 REZULTATI Z RAZPRAVO
Na podlagi anketnega vprašalnika ter zastavljenih ciljev smo pridobili informacije o starših
(otrok od 3 do 6 let), njihovi izobrazbi, ukvarjanju s športno rekreativno dejavnostjo njih
samih ter tudi njihovih otrok, mnenju o športni dejavnosti otrok ter o nekaterih
organizacijskih in vsebinskih vidikih vadbe za predšolske otroke. Podrobni rezultati so
predstavljeni v nadaljevanju diplomskega dela.
Vprašanje številka 1:
Spol staršev.
SPOL
Moški
33%
Ţenske
67%
Slika 3. Prikaz anketirancev po spolu.
Slika 3 prikazuje, da je v anketi sodelovalo 33 % moških in 67 % ţensk. Predvidevamo lahko,
da so matere tiste, ki otroke vozijo v in iz vrtca in je zato njihov odstotek višji kot odstotek
moških. Ankete so namreč starši dobili v vrtcu, jih odnesli domov in nato izpolnjene prinesli
nazaj.
36
Vprašanje številka 2:
Izobrazba staršev.
IZOBRAZBA
0
5
10
15
20
25
30
35
40
Od
sto
tek
nedokončana OŠ
končana OŠ
končana pokl. šola
končana 4-letna šola
končana višja šola
končana visoka šola, fakulteta
specializacija, magisterij,
doktorat
Slika 4. Struktura izobrazbe vzorca staršev.
Na Sliki 4 lahko vidimo, da je najpogostejša izobrazba staršev končana 4-letna šola, ki jo ima
kar 37 % anketirancev. Manj kot končano 4-letno šolo ima 19 % staršev. Končano visoko
šolo oziroma fakulteto ima 27 % staršev. Najvišjo izobrazbo ima 4 % vprašanih, medtem ko
tistih z nedokončano osnovno šolo ni.
V raziskavi Čebokli (2006) je sodelovalo največ staršev, ki imajo končano 4-letno šolo, kar je
enako kot v naši raziskavi.
Izobrazba je dejavnik, ki vpliva na to, kakšno mnenje imajo starši o športni aktivnosti in
posledično na materialni poloţaj druţine. Višja izobrazba v večini primerov nakazuje tudi
boljše gmotno stanje druţine. Tako lahko ti starši več namenijo za razne pripomočke ter s tem
otroka dodatno vzpodbujajo in animirajo. Privoščijo jim lahko boljše vadbene pogoje in
boljšo športno opremo (Tušak, Marinšek in Tušak, 2009).
37
Vprašanje številka 3:
Starost in število otrok.
ŠTEVILO OTROK
0,00
5,00
10,00
15,00
20,00
25,00
30,00
35,00
Odstotek 7,52 12,78 18,80 30,10 26,32 4,51
1 leto 2 leti 3 leta 4 leta 5 let 6 let
Slika 5. Starost in število otrok.
V anketi je sodelovalo največ staršev, ki imajo otroke stare 4 leta. Takšnih je bilo 30 %.
Sledijo otroci v starosti 5 let (26 %) in 3 let (19 %). Takšen rezultat je bil tudi pričakovan, saj
smo v vrtcu razdelili vprašalnike starostnim skupinam od 3 do 6 let. Mlajši se pojavljajo tudi
zaradi tega, ker so starši navedli starosti vseh svojih otrok. Število vseh otrok je bilo tako 133.
38
Vprašanje številka 4:
Kako pogosto se ukvarjate s športom?
POGOSTOST UKVARJANJA S ŠPORTOM (starši)
1
9
20
30 29
7
4
0
5
10
15
20
25
30
35
Od
sto
tek
nikoli
1-krat do nekajkrat na leto
1-krat do 3-krat na mesec
1-krat na teden
2- do 3-krat na teden
4- do 6-krat na teden
vsak dan
Slika 6. Prikaz pogostosti ukvarjanja s športom.
Slika 6 prikazuje, da se starši najpogosteje ukvarjajo s športom enkrat na teden (30 %), malo
manj je tistih, ki se rekreirajo dva do trikrat na teden (29 %). Torej se skoraj polovica
vprašanih dokaj redno ukvarja s športom. Na tretjem mestu je ukvarjanje s športom enkrat do
trikrat na mesec, kar je dokaj redko. Takšnih staršev je 20 %. Redno se s športom ukvarja le
11 % staršev, kar je le za 2 % več od ukvarjanja s športom enkrat do nekajkrat na leto. Če
pogledamo še drugače, je redno športno aktivnih 40 % vseh staršev. Sem štejemo tiste, ki so
najmanj dvakrat tedensko športno aktivni. Občasno se s športom ukvarja polovica vprašanih
staršev, nikoli pa 10 % staršev.
Čebokli (2006) je ugotavljala, kako pogosto se starši ukvarjajo s športom. Rezultati so zelo
podobni naši raziskavi, saj se 31 % ukvarja s športom enkrat na teden, dva do trikrat na teden
se s športom ukvarja 21 % staršev. Redno se rekreira nekoliko manj staršev kot v naši
raziskavi (le 5 %, pri nas 11 %). V tej raziskavi je bilo ugotovljeno, da se s športom ukvarja
22 % staršev, pri nas pa je takih staršev pol manj.
Tudi Zaplatič (2009) je ugotavljala pogostost ukvarjanja s športom staršev predšolskih otrok
na vasi in v mestu. Ugotovila je, da se tri četrtine staršev ukvarja s športom. Na vasi je 7 %
takih, ki se s športom ne ukvarjajo, medtem ko je takih v mestu enkrat več. Pri nas je takih
39
staršev manj, le 1 %. Največ je takih, ki se s športom ukvarjajo le enkrat do nekajkrat na leto,
pri nas pa je največ tistih, ki se s športom ukvarjajo enkrat na teden.
Sila (2009) si zastavlja vprašanje ali smo Slovenci športen narod. V letu 2008 je stanje
sledeče: 28,9 % Slovencev se s športno aktivnostjo ne ukvarja. Enkrat do nekajkrat na leto se
s športom ukvarja 7,2 % Slovencev, pri nas je deleţ takih malo višji, znaša 9 %. Enkrat do
trikrat na mesec, se s športom ukvarja 13,8 % Slovencev (pri nas 20 %). Enkrat na teden je
športno aktivnih 16,9 % Slovencev (pri nas 30 %), enak deleţ je tistih, ki se s športom
ukvarjajo dvakrat do trikrat na teden (pri nas 29 %). 5,3 % je tistih Slovencev, ki se s športom
ukvarjajo štirikrat do šestkrat (pri nas je takih 7 %). Vsak dan pa se s športno dejavnostjo
ukvarja 11,1 % Slovencev (v naši raziskavi 4 %).
Vprašanje številka 5:
S katero športno panogo se ukvarjate?
UKVARJANJE S ŠPORTNOREKREATIVNO DEJAVNOSTJO
(starši)
70
58
3224 24 23 21 20 18 15
9 7 7 6 5 3 00
1020304050607080
hoja
kolesa
rjenje
odbo
jka
plan
inar
jenje
rolanje
tek
smuča
nje
plav
anje
badm
into
n
aero
bika
drug
oples
tenis
fitne
s
nogo
met
koša
rka
joga
%
Slika 7. Prikaz športov s katerimi se ukvarjajo starši.
Pri tem vprašanju moramo upoštevati, da so imeli starši na voljo več odgovorov. Na Sliki 7
opazimo, da se največ vprašanih ukvarja s hojo (kar 70 %). Sledita kolesarjenje (58 %) in
odbojka (32 %). S planinarjenjem in rolanjem se ukvarja enako število staršev, to je 24 %.
Zanimivo je, da se z ostalimi športi z ţogo ukvarja relativno malo staršev, s košarko 3% in z
nogometom 5 % vprašanih. Verjetno je razlog v tem, da je v anketi sodelovalo več ţensk, ki
40
imajo raje individualne športe. Nihče izmed sodelujočih se ne ukvarja z jogo. 9 % vprašanih
se ukvarja z drugimi športi, in sicer z ju jitsom, keglanjem, hokejem, plezanjem, rokometom.
Ena izmed anketiranih je navedla fizična dela, kar je bil tudi njen edini odgovor med vsemi
ponujenimi. Do osmega mesta prevladujejo športi, ki se odvijajo v naravi in so organizacijsko
in finančno dostopnejši posamezniku. Izjema je le odbojka, ki poteka v dvorani (razen poleti).
Ţnidaršič (2008) je v svoji raziskavi ugotovil, da se starši največ ukvarjajo s kolesarjenjem, ki
je v naši raziskavi na drugem mestu. Sledita planinarjenje, ki je v naši raziskavi na četrtem
mestu in hitra hoja, ki je mi nismo imeli med moţnimi odgovori (hoja je zasedla prvo mesto v
naši raziskavi).
Čebokli (2006) je ugotovila, da se največ staršev ukvarja s hojo, tekom, fitnesom, odbojko,
aerobiko, kolesarjenjem, rolanjem, smučanjem in planinarjenjem.
Bergant (2009) v svojem diplomskem delu ugotavlja, da se največ staršev ukvarja s
kolesarjenjem, hitro hojo in rolanjem.
Zajec (2009) v svoji raziskavi navaja, da se starši najpogosteje neorganizirano športno
udejstvujejo s kolesarjenjem, ki je pri nas na drugem mestu. Sledi hitra hoja, ki je pri nas na
prvem mestu, ter tek v naravi, ki je v naši raziskavi na petem mestu.
Na lestvici najbolj priljubljenih športnorekreativnih dejavnosti Slovencev v letu 2008 (Pori in
Sila, 2009) je na prvem mestu hoja, kar je enako, kot v naši raziskavi. Sledita plavanje in
kolesarjenje. Plavanje je v naši raziskavi nekoliko niţje, šele na 7. mestu. Verjetno je razlog v
tem, da v Kočevju nimamo bazena, ki bi omogočal rekreativno plavanje. Podobno je s
smučanjem, ki je v naši raziskavi le mesto pred plavanjem, v tej raziskavi pa na 4. mestu. V
bliţini Kočevja namreč ni večjega smučišča. Med desetimi najbolj priljubljenimi športi
Slovencev najdemo še planinstvo, ki je pri nas na višjem mestu, tek (v naravi), ki je v naši
raziskavi na enakem mestu, nogomet (pri nas na precej niţjem, 15. mestu), ples (pri nas na 12.
mestu), fitnes (pri nas na 14. mestu) in badminton, ki je pri nas mesto višje, na 9. mestu.
41
Vprašanje številka 6:
Kako se najraje športno udejstvujete s svojim otrokom?
61 60 6958
013
010203040506070
%
na ig
ralih
z ţo
go
spre
hodko
lo
ne ukv
arjava
/-mo ..
drug
o
KAKO SE NAJRAJE ŠPORTNO UDEJSTVUJETE S SVOJIM
OTROKOM
Slika 8. Prikaz športnih dejavnosti staršev skupaj z otroki.
Pri tem vprašanju se večje razlike med podanimi odgovori niso pojavile, saj so vse dejavnosti
dosegle pribliţno enake vrednosti. Starši so lahko izbrali več odgovorov. Kot lahko vidimo na
Sliki 8, so najbolj priljubljeni sprehodi skupaj z otroki (69 %), sledita igranje na igralih in igre
z ţogo. Nekaj staršev je navedlo tudi druge dejavnosti, med katerimi izstopajo rolanje,
plavanje in smučanje. Razveseljivo pa je spoznanje, da takih, ki niso športno aktivni s svojim
otrokom, ni.
Tudi Tomc (2010) je zanimalo, katere športne aktivnosti izbirajo starši, ko se ukvarjajo s
svojim otrokom. Največkrat izbran odgovor je bil igre z ţogo. V naši raziskavi je igra z ţogo
šele na tretjem mestu. Na drugem mestu v raziskavi Tomc so igrala, ki pri nas zasedajo prvo
mesto. Sledi voţnja s kolesom in sprehodi, ki so v naši raziskavi med najbolj priljubljenimi
aktivnostmi staršev in otrok.
42
Vprašanje številka 7:
Kako preţivlja prosti čas Vaš otrok med vikendi in v času počitnic?
KAKO PREŢIVLJATE SVOJ PROSTI ČAS Z OTROKOM
športno aktivno
81%
športno neaktivno
19%
Slika 9. Prikaz preţivljanja prostega časa staršev s svojimi otroki.
Starši so morali pri tem vprašanju oceniti, koliko so aktivni v času počitnic in med vikendi,
skupaj s svojimi otroki. Pod športno neaktivno smo navedli miselne igre, branje, računalnik,
televizija in ustvarjalne delavnice. Pod športno aktivno pa smo navedli kolesarjenje, plavanje,
rolanje … Iz Slike 9 razberemo, da proste vikende in počitnice 81 % vprašanih staršev z
otroki preţivi športno aktivno, 19 % pa je takih, ki prosti čas preţivljajo športno neaktivno.
Bergant (2009) ugotavlja, da je 82 % staršev mnenja, da njihovi otroci preţivljajo prosti čas v
času počitnic in vikendov gibalno/športno aktivno. 8,1 % jih je mnenja, da ta čas otroci
preţivijo gibalno/športno neaktivno. Ostali starši na to vprašanje niso odgovorili. Če
primerjamo obe raziskavi, lahko ugotovimo, da velika večina staršev meni, da so njihovi
otroci v prostem času športno aktivni.
V raziskavi Zajec (2009) so ugotovili, da 72 % staršev meni, da njihovi otroci svoj prosti čas
preţivijo gibalno/športno aktivno. Deleţ je nekoliko manjši, kot pri nas.
Tudi Zaplatič (2009) je spraševala, kako otroci preţivljajo svoj prosti čas med vikendom in v
času počitnic. Ugotovila je, da večina otrok preţivlja svoj prosti čas aktivno (na vasi 60 %, v
mestu 70 %), kar je podobno tako našim, kot drugim rezultatom razprav.
43
Vprašanje številka 8:
Koliko časa posveti otrok določenim aktivnostim na teden?
Tabela 1
Število ur, ki jih otrok posveti določeni dejavnosti na teden; odgovori očetov, mater, število
aktivno preživetih ur posameznega otroka na teden
Št. aktivno preţivetih ur otroka na
teden
Dejavnost otroka Ocena očeta Ocena matere Otrok/teden
igra z vrstniki 9,64 11,48 10,97
Športne dejavnosti zunaj 8,70 11,75 11,83
igra se sam 7,12 4,75 5,60
televizija 6,45 4,12 4,95
druţabne in miselne igre 3,30 3,19 3,26
branje oz. poslušanje branja 4,18 2,70 3,23
barvanje, risanje 2,88 3,25 3,16
računalnik 2,12 0,70 1,19
V Tabeli 1 so prikazane dejavnosti in pribliţna ocena očetov in mater glede števila ur, ki jih
njihov otrok tedensko preţivi ob določeni aktivnosti. Po njihovem mnenju največ časa preţivi
otrok v igri z vrstniki (posamezni otrok porabi za to dejavnost skoraj 11 ur). Sledijo športne
dejavnosti zunaj (posamezni otrok 10,83 ur tedensko) in samostojna igra (posamezni otrok 5,
60 ur tedensko). Razveseljivo je spoznanje, da zelo malo časa otroci preţivijo pred
računalnikom, saj je veliko staršev napisalo, da se otroci z računalnikom ne ukvarjajo.
Povprečno vsak otrok pred televizijo preţivi dobro uro na teden. Nekoliko manj razveseljivo
je, da je televizija pred druţabnimi in miselnimi igrami, branjem in risanjem oziroma
barvanjem. Televizija zaseda kar četrto mesto med naštetimi dejavnostmi otrok in ji otroci na
teden posvetijo 4,95 ure. Če primerjamo ocene očetov in mater, lahko ugotovimo, da se kar
razlikujejo. Matere so (v primerjavi z očeti) ocenile, da otrok porabi več časa za igro z
vrstniki, športne dejavnosti zunaj ter barvanje in risanje.
44
Vprašanje številka 9:
Ali Vaš otrok obiskuje katero popoldansko športno dejavnost?
ALI OTROK ŢE OBISKUJE ŠPORTNO DEJAVNOST
ne
57%
da
43%
Slika 10. Športno udejstvovanje otrok.
Slika 10 prikazuje, koliko otrok se ţe ukvarja s športno dejavnostjo. Manj kot polovica otrok
(43 %) obiskuje športno vodene programe za najmlajše v Kočevju. Obiskujejo naslednje
organizirane dejavnosti: športno šolo Ţabica 16 %, atletiko 12 %, maţorete 5 %, plesne vaje 4
%, nogomet 3 %, ju jitsu, plavanje in karate pa po 1 % otrok.
V raziskavi Bergant (2009) je bilo ugotovljeno, da se predšolski otroci največ organizirano
vključujejo v splošno športno vadbo (17,7 %), kar je za nekaj odstotkov več kot pri nas.
Sledijo plesne dejavnosti (11,3 %), ki jih lahko primerjamo z maţoretami v naši raziskavi,
nogomet (8,1 %) in plavanje (3,2 %). Ostali se vključujejo v mini tenis, borilne veščine,
odbojko in košarko.
V doktorski disertaciji Zajec (2009) zaseda splošna športna vadba najvišje mesto, kar je
enako, kot v naši raziskavi. Sledijo ples, plavanje, smučanje in gimnastika, ki v naši raziskavi
ne dosegajo tako visokega mesta oziroma zadnjih dveh športov v našem kraju otroci niti
nimajo moţnosti preizkusit, saj se ne odvijata organizirano.
Hotko (2009) je raziskovala vpliv in vlogo staršev na motorični razvoj 5- in 6-letnih otrok iz
ptujskih vrtcev. Ugotovila je, da se skoraj polovica otrok, ki ţivijo v mestu, udejstvuje v
45
organizirano športno vadbo. Otroci, ki ţivijo na vasi, se le v četrtini organizirano športno
udejstvujejo. To je mogoče povezati s širšim spektrom ponudbe organizirane športne vadbe v
mestih, saj to omogoča ţe sama infrastruktura mesta (športne dvorane, telovadnice,
stadioni…) in bliţina teh objektov za mestne otroke. Starši so navedli naslednje organizirane
vadbe: športna šola Juhuhu, nogomet, plavanje, ples, gimnastika, atletika in smučanje.
Zanimivi so rezultati Zaplatič (2009), ki je ugotavljala koliko otrok se udeleţuje organiziranih
športnih dejavnosti. Ugotovila je namreč, da je večji deleţ otrok iz vasi (73 %), ki obiskujejo
take dejavnosti, kot pa iz mesta (45 %). Pričakovali bi ravno obratno, saj je mestnim otrokom
tovrstna vadba dostopnejša.
Vprašanje številka 10:
Ali si ţelite, da bi vaš otrok obiskoval športni program, ki bi bil strokovno voden in
organiziran v Kočevju?
ALI ŢELITE, DA BI VAŠ OTROK OBISKOVAL STROKOVNO
VODEN ŠPORTNI PROGRAM
92%
2% 6%
da
ne
ne vem
Slika 11. Prikaz ţelje staršev po športnem udejstvovanju njihovih otrok.
Razveseljiv je rezultat, da bi svojega otroka v strokovno vodene in organizirane športne
programe vpisalo kar 92 % vprašanih staršev, kot lahko vidimo na Sliki 11. Le 2 % staršev ni
bila za to, ostali pa še ne vedo. Morda je za dober rezultat krivo tudi dejstvo, da je bilo
vrnjenih le 57 % anket. Ostalih, ki niso izpolnili vprašalnika, verjetno ni zanimalo športno
udejstvovanje njihovih otrok in vprašalnika niso izpolnili.
46
Vrtovec (2008) je ugotovila, da bi svoje otroke v športne aktivnosti v Slovenskih Konjicah
vključilo 71 % staršev, kar je nekoliko manj, kot v naši raziskavi za Kočevje.
Vprašanje številka 11:
V kateri športni program bi ţeleli vključiti svojega otroka?
KATERI ŠPORT BI IZBRALI ZA OTROKA
1 2 4 69 9 10 10 11
15 1821 22
26
3742
05
1015202530354045
balet
judo
badm
into
n
koša
rka
odbo
jka
roko
met
ju jitsu
drug
o
tenis
nogo
met
gim
nast
ika
smuča
njeples
spoz
nati čim več
raz.
..
plav
anje
splošn
a va
dba
%
Slika 12. Prikaz najbolj ţelenih športov za otroke po izboru njihovih staršev.
Slika 12 prikazuje, kateri šport bi za svojega otroka izbrali starši oziroma menijo, da bi bil
primeren za njihovega otroka. Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov, in sicer trije.
Največ staršev se zanima za splošno vadbo otrok (42 %) in plavanje (37 %). 26 % staršev si
ţeli, da bi njihov otrok spoznal čim več športov. Sledita smučanje in gimnastika, oba z okoli
20 %. Za nogomet se zanima 15 % vprašanih. Pribliţno isti deleţ (med 9 in 11 %) dosegajo ju
jitsu, rokomet, odbojka, tenis in drugi športi. Balet se zdi staršem za njihove otroke najmanj
zanimiv oziroma primeren (le 1 %).
Vrtovec (2008) ugotavlja, da se starši za svoje otroke največkrat zanimajo za plavanje, sledijo
ples, nogomet in košarka. Z našo raziskavo smo ugotovili, da je stanje dokaj podobno, le
športni z ţogo dosegajo nekoliko niţjo vrednost.
Miklič (2008) je v svojem diplomskem delu raziskal, da se največ otrok ţeli ukvarjati s
splošno športno vadbo (39 %). Sledita plavanje z 32,45 % in ples z 26,04 %. Tudi v naši
47
raziskavi je največ zanimanja za te športe. Gimnastika, ki je v naši raziskavi na šestem mestu
med naštetimi športi za najmlajše, dosega tudi v Mikličevi raziskavi podoben odstotek (18,49
%). Podoben je tudi odstotek tistih, ki ţelijo, da njihovi otroci spoznajo čim več različnih
športov. Zanimivo je, da je tu za borilne športe večje zanimanje, kot v naši raziskavi.
Vprašanje številka 12:
Kateri so razlogi, zaradi katerih si ne ţelite, da bi se vaš otrok ukvarjal s popoldansko športno
aktivnostjo?
0
0,5
1
1,5
2
%
pred
rago
ni p
estre
pon
udbe
pred
aleč
drug
o
ne zan
ima
ni stro
kovn
ega v
o...
usm
erjenos
t v klube
prez
ahtevn
a vad
ba
RAZLOGI STARŠEV ZA NEVKLJUČEVANJE OTROK V
ŠPORTNE DEJAVNOSTI
Slika 13. Prikaz starševskih razlogov proti športni dejavnosti otrok.
Na to vprašanje so odgovorili starši, ki svojih otrok ne ţelijo vključiti v organizirano športno
vadbo. Iz Slike 13 razberemo, da največ staršev svojih otrok ne pripelje na organizirano
športno vadbo zaradi tega, ker jim je predrago. Na drugem mestu so naslednji razlogi: ni
dovolj pestre ponudbe, organizirana vadba je predaleč ter drugi razlogi, kot so npr. da je
premlad, nima dovolj prostega časa …
Vrtovec (2008) v svojem diplomskem delu ugotavlja, da starši svojih otrok ne vključujejo v
organizirano športno dejavnost, ker je predrago in zaradi prevelike oddaljenosti (vsak po 22
%), kar je enako naši raziskavi. Sledi razlog, da šport njihovega otroka ne zanima in se ga sam
ne ţeli udejstvovati. Kot druge razloge so starši navedli, da ne ţelijo, da se njihov otrok
športno udejstvuje, ker mu več pomenijo druga znanja, ker otrok nima časa ter ker ne ţelijo,
48
da se mu kaj zgodi. 9 % jih je mnenja, da ni dovolj pestre ponudbe. Sledeči razlogi, ki jih
omenja Vrtovec v naši raziskavi niso bili izbrani. In sicer gre za naslednje: 6% jih meni, da je
vadba preveč usmerjena v klube in ekstremen šport, da ni strokovnega vodstva ter da je vadba
za tako majhne otroke prezahtevna.
Vprašanje številka 13:
Kateri športni program izven dvorane bi zanimal oziroma bi bil primeren za Vašega otroka?
DEJAVNOSTI OTROK IZVEN DVORANE
26 8 9
13
29 30 31 3235
4043
05
10
1520253035
404550
drug
o
anim
acije
ob
rojstn
em dnev
u
špor
tne
počitn
ice,
var
stvo
plez
anje
v n
arav
nih
sten
ah
kolesa
rski iz
leti
špor
tni r
ojstni d
nevi
plav
alni te
čaji
poho
dništvo
tabo
rjenje
v na
ravi
špor
tne
počitn
ice
poleti
rolanje
smuča
rski te
čaji
%
Slika 14. Prikaz najbolj ţelenih dejavnosti za otroke po izboru njihovih staršev.
Starši so tu lahko izbrali tri športe, ki bi bili po njihovem mnenju primerni za otroka. Slika 14
prikazuje katere dejavnosti izven športne dvorane bi starši izbrali za svoje otroke oziroma
menijo, da bi jih zanimali. Največ staršev se zanima za smučarske tečaje (43 %) in rolanje (40
%). Okoli 30 % so dosegle naslednje dejavnosti: športne počitnice poleti, taborjenje v naravi,
pohodništvo, plavalni tečaji in športno organizirani rojstni dnevi otrok. Za kolesarske izlete se
zanima 13 % staršev. Ostale dejavnosti pa so dosegle manj kot 10 %, najmanj animacije ob
rojstnem dnevu.
49
Miklič (2008) je prišel do podobnih ugotovitev, saj je tudi pri njem največ zanimanja za
smučanje in rolanje. Tudi taborjenje v naravi je v njegovi raziskavi dobilo podoben odstotek
(okoli 28 %).
Vrtovec (2008) v svoji raziskavi navaja, da imata rolanje in plavanje največ zanimanja med
starši. Na tretjem mestu so skupaj pohodništvo, kolesarjenje in taborjenje v naravi. Najmanj
zanimanja je za športno organizirane rojstne dneve. Ugotovimo lahko, da je v vseh treh
raziskavah največ zanimanja za rolanje, kot športno dejavnost izven dvorane. Starši bi za
svoje otroke pogosto izbrali tudi taborjenje v naravi, plavanje in pohodništvo.
Vprašanje številka 14:
Bi se tudi sami istočasno športno udejstvovali, medtem ko je Vaš otrok na vadbi
(organizirano; v istem ali ločenem prostoru)?
ISTOČASNO ŠPORTNO UDEJSTVOVANJE OTROK IN
STARŠEV
da
86%
ne
14%
Slika 15. Prikaz istočasnega športnega udejstvovanja otrok in staršev.
Starši so tu odgovarjali ali si ţelijo biti aktivno prisotni na vadbi svojih otrok. Slika 15
prikazuje, kolikšno je zanimanje staršev, da bi se hkrati s svojimi otroki športno udejstvovali.
Velika večina (86 %) staršev ima ţeljo, da pripeljejo otroka na vadbo in se medtem tudi sami
športno udejstvujejo. Proti je bilo 14 % staršev. Večina je kot razlog navedla pomanjkanje
časa, sluţbo ali čas za druge stvari. Nekaj je tudi takih, ki jim to pomeni neke vrste varstvo,
medtem ko ta čas sami opravijo krajše obveznosti.
50
Vprašanje številka 15:
V katero športno dejavnost bi se sami vključili?
V KATERO ŠPORTNO DEJAVNOST BI SE VKLJUČILI (starši)
Odstotki 26 26 29 22 9 8 8
igre z ţogo aerobika badmintondruţabni
plesi
nordijska
hojajoga drugo
Slika 16. Prikaz športov, ki so pri starših najbolj priljubljeni.
Starši so pri tem vprašanju lahko izbrali največ tri dejavnosti, v katere bi se ţeleli vključiti. Na
Sliki 16 je prikazano, v kateri šport bi se starši najraje vključili. Najraje bi se športno
udejstvovali, medtem ko je njihov otrok na vadbi, z badmintonom. Takšnih je 29 %. Sledijo
igre z ţogo in aerobika, ki imata enako število odgovorov (26 %). Druţabni plesi so zanimivi
22 % staršev. Po 8 % odgovorov pa imata joga in drugi športi.
Tudi Mikliča (2008) je zanimalo, kateri šport bi zanimal starše otrok, ki ţe obiskujejo
programe ABC športa. Največ staršev bi izbralo aerobiko ter različne igre z ţogo. Ti dve
moţnosti sta v naši raziskavi zasedli drugo mesto. Nekaj staršev bi izbralo program plavanja,
ki ga mi nismo ponudili med moţnostmi ter pilatesa in joge.
51
Vprašanje številka 16:
Kakšno je Vaše mnenje o vključevanju predšolskih otrok v športne programe?
Motivi staršev o gibalni dejavnosti predšolskih otrok.
Naslednjih 15 grafikonov prikazuje strinjanje staršev s posameznimi tezami, ki smo jih
zastavili v vprašalniku.
Slika 17. Mnenje staršev o gibalnih izkušnjah otrok.
Slika 17 prikazuje mnenje staršev o pridobivanju gibalnih izkušenj med vadbo. Velika večina
(92 %) vprašanih se popolnoma strinja, da otrok na vadbi pridobi gibalne izkušnje. Nihče
temu ne nasprotuje.
Vrtovec (2009) je ugotovila, da se četrtina staršev strinja s tem, da je najpomembnejši cilj
vadbe, da otroci tam pridobijo in razvijajo svoje gibalne sposobnosti.
PRIDOBITEV GIBALNIH IZKUŠENJ
92%
1%0% 5%2%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
52
Slika 18. Mnenje staršev o sodelovanju otrok v skupini.
Da se otrok uči sodelovanja v skupini med športno vadbo, se popolnoma strinja 85 % staršev.
Delno se s tem strinja 10 % staršev. Sploh in delno se s tem ne strinja nihče, kot lahko
razberemo iz Slike 18.
Slika 19. Mnenje staršev o pridobivanju prijateljev na vadbi.
Slika 19 prikazuje, da je največ staršev mnenja, da otroci pridobijo na vadbi nove prijatelje.
Takšnih odgovorov je 74 %. Delno se s tem strinja 20 % staršev, medtem ko je 6 % vprašanih
neodločenih. Da si otrok na vadbi ne pridobi novih prijateljev, ni odgovoril nihče izmed
vprašanih.
UČENJE SODELOVANJA V SKUPINI
0%0%5% 10%
85%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
SPOZNAVANJE NOVIH PRIJATELJEV
0%0% 6%20%
74%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
53
Vrtovec (2008) je starše spraševala, koliko jim pomeni, da otroci na vadbi pridobijo nove
prijatelje. 6 % staršev je bilo mnenja, da je to eden izmed pomembnih ciljev vadbe otrok.
Slika 20. Mnenje staršev o spoznavanju športnih iger otrok na vadbi.
Slika 20 prikazuje, da se 82 % staršev popolnoma strinja, da otroci na vadbi spoznajo športne
igre. Nihče izmed vprašanih se sploh oz. delno ne strinja s tem, da otrok na vadbi ne pridobi
znanj o športnih igrah. 11 % vprašanih se delno strinja s tem, medtem ko je takih, ki se ne
morejo odločiti 7 % vprašanih.
Cilj vadbe otrok je, da spoznajo čim več različnih športov. S tem se strinja 10 % vprašanih
staršev v raziskavi Vrtovec (2009).
SPOZNAVANJE ŠPORTNIH IGER
0%0% 7%11%
82%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
54
Slika 21. Mnenje staršev o športnem obnašanju otrok na vadbi.
Na Sliki 21 lahko vidimo, da se 82 % staršev popolnoma strinja s tem, da otroci na vadbi
spoznajo pravila športnega obnašanja in iger ter jih skušajo na vadbi tudi upoštevati. Staršev,
ki se s tem sploh ali delno ne strinjajo, ni. Delno se s tem strinja 15 % vprašanih staršev, 3 %
pa ni čisto odločenih ali so za ali proti.
Slika 22. Mnenje staršev o koristnem preţivljanju prostega časa otrok.
Razveseljivo je dejstvo, da se starši zavedajo koristnosti vadbe za najmlajše. Kot lahko
vidimo na Sliki 22, se velika večina staršev (91 %) strinja, da otrok na vadbi koristno
SPOZNAVANJE IN UPOŠTEVANJE PRAVIL
0%0% 15%
82%
3%se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
KORISTNO PREŢIVLJANJE PROSTEGA ČASA
0%0%
91%
2%7% se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
55
preţivlja prosti čas. Delno se s tem strinja 7 % vprašanih staršev, neodločenih pa je 2 %
staršev. Takih, ki menijo, da vadba otrokom ni koristno preţivet prosti čas, ni.
Slika 23. Mnenje staršev o koristnosti športne vadbe za otroke.
Pri tezi, da se otroci na vadbi samo igrajo, smo imeli bolj neenotno mnenje staršev kot pri
drugih vprašanjih. Na Sliki 23 vidimo, da je največ staršev (31 %) neodločenih glede teze, da
se otroci na vadbi samo igrajo. Sledi odgovor staršev, ki se s tem delno strinjajo (22 %). Sploh
se s tem ne strinja 20 % staršev. Da se otroci na vadbi samo igrajo, nič pa ne naučijo, meni 10
% vprašanih staršev.
Slika 24. Mnenje staršev o samozavesti otrok.
SE SAMO IGRAJO
20%
17%
31%
22%
10% se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
VEČJA SAMOZAVEST
0%0% 8%
33%
59%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
56
Slika 24 prikazuje odgovore staršev glede samozavesti otrok. Trdimo namreč, da otrok preko
vadbe pridobiva samozavest. Nihče izmed staršev ne nasprotuje temu. Največ je takih, ki se s
tem popolnoma strinjajo (59 %). Da otrok s pomočjo športne aktivnosti postaja
samozavestnejši, se delno strinja 33 % staršev, neodločenih pa je 8 % vprašanih staršev.
Slika 25. Mnenje staršev o poznavanju rekvizitov in opreme otrok.
Slika 25 prikazuje strinjanje staršev s tem, da otrok na vadbi spozna različne športne rekvizite
in opremo. Največ staršev se s tem popolnoma strinja (81 %). Takih, ki se s tem delno
strinjajo, je 17 %. 2 % vprašanih staršev je neopredeljenih.
Slika 26. Mnenje staršev o telesni kondiciji otrok.
SPOZNAVANJE ŠPORTNIH REKVIZITOV IN OPREME
0%0% 17%
81%
2% se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
POSTANEJO BOLJ "FIT"
6% 4%
16%
29%
45%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
57
Pri tem vprašanju smo starše spraševali, ali menijo, da otroci s pomočjo vadbe postanejo bolj
telesno pripravljeni oz. »fit«. Slika 26 prikazuje, da so starši dokaj različnih mnenj.
Popolnoma se s tem strinja 45 % vprašanih, sledijo starši, ki se s tem delno strinjajo. Takšnih
je 29 %. Neopredeljenih je 16 % staršev. Delno se s tem ne strinja 4 % vprašanih staršev.
Zanimivo pa je, da 6 % staršev meni, da z vadbo otroci ne postanejo bolj telesno pripravljeni.
Slika 27. Mnenje staršev o koristnosti vadbe otrok.
Slika 27 prikazuje mnenje staršev o tem, da otroci na vadbi pridobivajo znanja, ki jim bodo
koristila vse ţivljenje. Največ vprašanih se s tem strinja (70 %). Delno se s tem strinja 22 %
staršev, 6 % pa jih je neodločenih. Po 1 % vprašanih staršev pa je mnenja, da ne pridobijo
nobenih koristnih znanj za kasnejše ţivljenje.
Vprašanje številka 17:
Ovrednotite naslednje trditve. (Podali smo 4 trditve, ki so jih morali starši ovrednotiti z oceno
od 1 do 5).
PRIDOBIVANJE ZNANJ, KI JIM BODO KORISTILA
CELO ŢIVLJENJE
22%
70%
1%1%6%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
58
Športna dejavnost je za predšolske otroke neprimerna.
Slika 28. Mnenje staršev o primernosti športne dejavnosti za predšolske otroke.
Kot lahko opazimo na Sliki 28, se največ staršev sploh ne strinja s tezo, da je športna
dejavnost za predšolske otroke neprimerna. Takih staršev je 84 %. Sledijo odgovori staršev, ki
se popolnoma strinjajo s tem, teh je 5 %. 4 % staršev se delno ne strinja in enak je tudi
odstotek staršev, ki se ne morejo odločiti. Delno se s tem, da je šport za predšolske otroke
neprimeren, strinja 3 % staršev.
Pri delu z najmlajšimi je potrebna strokovna usposobljenost.
Slika 29. Mnenje staršev o strokovni usposobljenosti pri delu z najmlajšimi.
NEPRIMERNOST ŠPORTNE DEJAVNOSTI ZA
PREDŠOLSKE OTROKE
84%
4%4%3% 5% se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
POMEMBNOST STROKOVNE USPOSOBLJENOSTI
PRI DELU Z NAJMLAJŠIMI
12%
82%
2% 1% 3%
se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
59
Slika 29 prikazuje, da se velika večina staršev (82 %) popolnoma strinja, da je pri delu z
najmlajšimi potrebna ustrezna strokovna usposobljenost. Delno se s tem strinja 12 %
vprašanih. Presenetljivo je spoznanje, da je tudi nekaj takšnih, ki menijo, da strokovna
usposobljenost ni potrebna.
V Kočevju je dovolj športnih programov za predšolske otroke.
Slika 30. Mnenje staršev o zadovoljivi količini programov za predšolske otroke v Kočevju.
Slika 30 prikazuje, da se s tem, da je v Kočevju dovolj športnih programov za predšolske
otroke, največ staršev (34 %) delno strinja. Na drugem mestu so skupaj starši, ki menijo, da
takih programov ni dovolj in tisti, ki se niso opredelili. Delno se s tem strinja 7 % vprašanih.
Le 1 % pa meni, da je v Kočevju dovolj velika izbira za športno udejstvovanje predšolskih
otrok.
Zaplatič (2009) je ugotovila, da se več kot polovica staršev (60 %) strinja, da je v Posavju
dovolj športnih programov za najmlajše. Pri nas je mnenje staršev obratno, saj se s tem, da je
v Kočevju dovolj moţnosti za gibalne dejavnosti predšolskih otrok, strinja le 8 % staršev.
ZADOVOLJIVA KOLIČINA PROGRAMOV ZA
PREDŠOLSKE OTROKE V KOČEVJU
29%
34%
29%
7% 1% se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
60
V vrtcu se otroci dovolj športno udejstvujejo, zato dodatne aktivnosti ne potrebujejo.
Slika 31. Mnenje staršev o športni aktivnosti otrok v vrtcu.
Slika 31 prikazuje ali se starši strinjajo s tem, da je v vrtcu dovolj športnih dejavnosti, in zato
otroci dodatne vadbe ne potrebujejo. Največ staršev (46 %) se s tem sploh ne strinja. 32 % je
tistih, ki menijo, da to delno drţi. Nekaj je bilo tudi takih, ki so mnenja, da je v vrtcu dovolj
poskrbljeno za športno udejstvovanje njihovih otrok. Delno se s tem strinja 4 % staršev, 2 %
vprašanih staršev pa se popolnoma strinja. 16 % staršev je bilo neodločenih.
V raziskavi Zaplatič (2009) so starši mnenja, da so otroci v vrtcu dovolj športno aktivni.
Takega mnenja je 73 % staršev iz vasi in 80 % staršev iz mesta. Starši so namreč zadovoljni z
organizirano športno dejavnostjo, ki jo vodijo zunanji sodelavci v času, ko so otroci v vrtcu.
Pri nas takšne moţnosti otroci v vrtcih nimajo in zato je največ staršev mnenja, da otroci v
vrtcu niso dovolj športno aktivni. Takih je 78 %, če seštejemo mnenja staršev, ki se s tem, da
je v vrtcu dovolj športnih vsebin, sploh oziroma delno ne strinjajo.
ZADOVOLJIVO ŠPORTNO UDEJSTVOVANJE V
VRTCU, DODATNA AKTIVNOST NI POTREBNA
46%
32%
16%4% 2% se sploh ne strinjam
se delno ne strinjam
ne morem se odločiti
se delno strinjam
se popolnoma strinjam
61
Vprašanje številka 18:
Bi svojega otroka vpisali v športni oddelek v vrtcu?
BI OTROKA VPISALI V ŠPORTNI ODDELEK V VRTCU
da
76%
ne
5%
mogoče
19%
Slika 32. Mnenje staršev o športnem oddelku v vrtcu.
Na sliki 32 imamo prikazano, koliko staršev bi svojega otroka vpisalo v športni oddelek v
vrtcu. Velika večina staršev bi svojega otroka vpisala v športni oddelek v vrtcu. Teh staršev je
kar 76 %. Proti je bilo le 5 % vseh vprašanih.
Vprašanje številka 19:
Ali se s svojim otrokom udeleţujete športnih dejavnosti, ki jih pripravljajo v vrtcu v Kočevju
(pohodi, ciciolimpijada …)?
ALI SE UDELEŢUJETE ŠPORTNIH DEJAVNOSTI V VRTCU
Da
83%
ne
17%
Slika 33. Udeleţevanje na športnih dejavnostih (prireditvah).
62
Športnih dejavnosti in prireditev, ki jih organizira Vrtec Kočevje, se udeleţuje kar 83 % vseh
vprašanih staršev, kar lahko vidimo na Sliki 33. Te dejavnosti so Cici Olipijada, pohod treh
generacij in druge aktivnosti v okviru projekta mesec športa. Takih, ki se teh dejavnosti ne
udeleţujejo, je 17 %. Če primerjamo med spoloma, se 90 % mater skupaj z otrokom udeleţuje
teh aktivnosti, medtem ko je takšnih očetov nekoliko manj (70 %).
Vprašanje številka 20:
Kdo bi po Vašem mnenju moral voditi športno vzgojo v vrtcu?
0
20
40
60
80
KDO BI MORAL VODITI ŠPORTNO VZGOJO V VRTCU
Odstotek 23 4 73
športn(i)/-a
pedagog/-inja vzgojitelj/-ica oba skupaj
Slika 34. Mnenje staršev o vodji športne vzgoje v vrtcu.
Velika večina staršev se strinja, da bi športno vzgojo v vrtcu morala voditi športni pedagog z
ustrezno usposobljenostjo za predšolsko športno vzgojo in vzgojitelj skupaj. Takšnih
odgovorov je bilo 73 %. Če primerjamo po spolu, se 82 % mater strinja, da naj bi športno
vzgojo v vrtcu vodila oba. Takšnih očetov pa je manj, le 54 %. Športnega pedagoga z
ustrezno usposobljenostjo bi za športno vzgojo izbralo več očetov kot mater (očetov 39 %,
mater 15 %). Samo vzgojitelja pa si pri športni vzgoji predšolskih otrok ţeli le 4 % vseh
vprašanih staršev.
63
Ţnidaršič (2008) je ugotovil, da je 57,6 % staršev mnenja, da bi športno vzgojo v vrtcu morala
voditi športni pedagog in vzgojitelj skupaj. Tudi ravnateljice trţiških vrtcev so mnenja, da je
za celostni razvoj otroka najbolje, če bi vadbene ure in druge športne aktivnosti vodila oba. Za
vzgojitelja je 35,1 % staršev, za športnega pedagoga pa le 8,1 %. Pri nas pa je rezultat
obraten, saj si starši za vodenje športne vzgoje predšolskih otrok bolj ţeljo športnega
pedagoga kot vzgojitelja.
Tudi v raziskavi Zaplatič (2009) je največ staršev mnenja, da bi športno vzgojo v vrtcu morala
voditi športni pedagog z ustrezno usposobljenostjo in vzgojitelj skupaj (60 % iz vasi in 85 %
iz mesta). Za športnega pedagoga z ustrezno usposobljenostjo bi se odločilo 27 % staršev z
vasi in le 5 % staršev iz mesta. Le dva starša z vasi in dva iz mesta pa bi na tem mestu raje
videla vzgojitelja. Vsi rezultati so podobni našim.
V raziskavi Zajec (2009) je največ tistih staršev, ki so mnenja, da je za gibalni razvoj otrok
potrebno, da ga skozi športne dejavnosti vodi športni pedagog z ustrezno usposobljenostjo za
predšolsko vzgojo. Presega polovico vprašanih (54,2 %), pri nas pa je takega mnenja pol manj
staršev. Deleţ staršev, ki si za športne dejavnosti v vrtcu ţelijo vzgojitelja, je v raziskavi
Zajec 21,9 %, pri nas pa le 4 %. Za oba skupaj je v raziskavi Zajec le 1,4 %, pri nas pa je ta
moţnost za starše najbolj primerna.
Kavčič (2005) je v svoji raziskavi spraševala vzgojiteljice ali obstaja potreba po vključevanju
športnih pedagogov v vrtec. 76 % sodelujočih vzgojiteljic je mnenja, da obstajajo take
potrebe. Kot razloge so navedle pomanjkljivo znanje s področja športa (48 %), strah pred
nevarnostmi in poškodbami (30 %) ter negotovost, da nebi mogle varovati vseh otrok.
Potrebno bi bilo, da bi športno vzgojo predšolskih otrok organizirali in vodili strokovno
izobraţeni pedagogi v sodelovanju z vzgojitelji. Tako bi lahko s pomočjo ustrezno izbranih in
strokovno vodenih gibalnih dejavnosti otroci razvijali ne samo svoje gibalne sposobnosti,
temveč tudi spoznavne, čustvene in socialne sposobnosti ter lastnosti (Videmšek in Visinski,
2001).
64
4 SKLEP
Športna dejavnost je pomembna še posebno pri najmlajših. Preko športnih dejavnosti otroci
ne razvijajo samo gibalnih sposobnosti, ampak se razvijajo tudi na čustvenem, socialnem in
intelektualnem področju. Tega se zaveda tudi vse več staršev, saj ţelijo svojim otrokom nuditi
vse najboljše za njihov razvoj. Ţal pa, kot smo ugotovili, je ponudba tovrstnih aktivnosti za
najmlajše v Kočevju in okolici revna.
Za pridobivanje podatkov in informacij smo uporabili anketni vprašalnik z dvajsetimi
vprašanji. Nanj so odgovarjali starši, ki imajo otroke stare od 3 do 6 let. Vprašanja so se
nanašala na športno aktivnost staršev in njihovih otrok, na mnenja staršev o ponudbi športnih
dejavnosti za predšolske otroke v Kočevju ter na mnenja staršev o smotrnosti športnih
programov za njihove otroke.
Športna dejavnost staršev nas je zanimala, ker so oni glavni pobudnik in vzor najmlajšim za
njihovo športno udejstvovanje. Ugotovili smo, da se 40 % staršev redno športno udejstvuje.
Le 10 % je tistih, ki se s športom ne ukvarjajo. Med najbolj priljubljenimi športi za starše so
hoja, kolesarjenje, odbojka in planinarjenje, kar kaţe na to, da se radi ukvarjajo s športom v
naravi ter za to ne potrebujejo veliko denarja. Pridobljeni rezultati so podobni rezultatom
raziskave Slovenskega javnega mnenja (SJM).
Velika večina staršev vikende in počitnice s svojimi otroki preţivlja športno aktivno.
Razveseljivo je, da imajo starši na počitnicah dovolj volje, da se športno udejstvujejo s svojim
otrokom. V prostem času se najraje z njimi sprehajajo. Sledita igra na igralih in igre z ţogo.
Nekaj jih kolesari in rola. To je pričakovan rezultat, saj starši drugih moţnosti za ukvarjanje z
najmlajšimi v Kočevju niti nimajo. Nekaj staršev je navedlo še smučanje in plavanje, ki v naši
okolici nista na voljo organizirano. Zato morajo imeti starši čas in denar, da svojim otrokom
omogočijo tovrstno aktivnost v oddaljenih in temu primernih krajih. Plavanje je moţno v
rudniškem jezeru, ţal zaradi neurejenosti okolice, starši ne izkoriščajo te moţnosti. Smučanje
pa je ob primernih vremenskih razmerah moţno kar na nekaterih mestih v Kočevju in njegovi
okolici, a ţal zopet tvegano, saj urejenega smučišča ni.
Po oceni staršev, otrok največ časa na teden porabi za igro z vrstniki. Sledi igra otroka zunaj
in samostojna igra. Televizija zaseda mesto pred druţabnimi in miselnimi igrami, branjem oz.
65
poslušanjem branja, barvanjem in risanem. Najmanj časa, po oceni staršev, otroci porabijo za
računalnik. Igra zaseda najvišja mesta med otrokovimi dejavnostmi čez dan. To je tudi prav,
saj poleg gibanja predstavlja najpomembnejšo aktivnost otroka v njegovem razvoju. Da je
televizija pred druţabnimi igrami, barvanjem, risanjem, branjem in poslušanjem le-tega, niti
ni presenetljivo. Starši nimajo časa, da bi se skupaj z otrokom posvečali tem dejavnostim, sam
pa le redko posega po tem, saj naštetih dejavnosti ni sposoben oz. ne more izvajati sam.
Televizija predstavlja na nek način varstvo, saj se otrok zamoti in tako se lahko starši
posvečajo ostalim dejavnostim (kuhanju, likanju, pospravljanju …). Razveseljivo pa je, da je
računalnik na zadnjem mestu med naštetimi dejavnostmi.
Pribliţno isti deleţ otrok (43 %) in tudi staršev se ţe ukvarja z organizirano športno
dejavnostjo. Največ jih obiskuje splošno športno vadbo v športni šoli Ţabica, nato sledijo
atletika, maţorete, plesne vaje, nogomet, ju jitsu, plavanje in karate. Velika večina (92 %)
staršev si ţeli, da bi njihov otrok obiskoval strokovno vodeni športni program. Najraje pa bi
svojega otroka vpisali k splošni vadbi, plavanju in tja, kjer bi otrok spoznal čim več različnih
športov. Sledijo še ples, smučanje, gimnastika. Torej v Kočevju primanjkuje športnih
programov za otroke, saj nihče ne ponuja gimnastike, za katero menimo, da je ena izmed
pomembnejših športnih disciplin, ki bi jo morali usvojiti ţe najmlajši. Razlogi staršev, ki
svojih otrok ne ţelijo vpisati v športne programe so največkrat povezani z denarjem, saj je
tem staršem predrago. Nekateri menijo, da ni pestre ponudbe, ali pa, da je otroke potrebno
daleč voziti.
Starši se za svoje otroke zanimajo za naslednje dejavnosti izven dvorane: smučarski tečaj,
rolanje, športne počitnice, taborjenje v naravi, pohodništvo, športni rojstni dnevi. Vse
dejavnosti dosegajo 30 % ali več. Vse te dejavnosti bi bilo moţno izpeljati v Kočevju,
poiskati je potrebno le primere prostore in se povezati s posameznimi vaditelji in klubi
(Hokejski klub Kočevski medvedi za izpeljavo rolanja, Taborniško društvo RRM za izpeljavo
taborjenja v naravi …).
Ţeleli smo izvedeti ali bi se starši vključili v program, ki bi potekal istočasno, kot traja
program otroka. Veliki večini staršev (86 %) je ta ideja všeč, ostalim pa primanjkuje časa,
imajo sluţbo oz. čas za druge obveznosti. Najbolj se starši zanimajo za badminton, aerobiko,
igre z ţogo, nordijsko hojo in jogo. To so predvsem tiste aktivnosti, ki jih sami le redko lahko
izvajajo.
66
Starši so podali tudi mnenja o vključevanju otrok v športne programe. Velika večina se jih
strinja, da na vadbi pridobijo gibalne izkušnje in koristno preţivijo svoj prosti čas. Strinjajo se
tudi, da se na vadbi otroci učijo sodelovanja v skupini, spoznavajo in upoštevajo pravila ter
športne igre, rekvizite in opremo. Nekoliko manj se starši strinjajo s tem, da otroci na vadbi
spoznajo nove prijatelje in znanja, ki jim bodo koristila skozi vse ţivljenje. Pri mnenjih
staršev o pridobivanju telesne kondicije otrok na vadbi, o večji samozavesti in učinkovitosti
vadbe, so bili starši nekoliko manj prepričljivi in enotni. Spraševali smo jih še o neprimernosti
športne dejavnosti za predšolske otroke, kjer so starši mnenja, da je športna vadba za
najmlajše potrebna. Menijo tudi, da je za to potrebna strokovna usposobljenost. Še vedno pa
je nekaj takih, ki menijo da to ni potrebno (le 6 %, pa vendar). Le 8 % staršev je mnenja, da je
v Kočevju dovolj športnih programov namenjenih najmlajšim. V veliki večini se starši tudi
strinjajo, da v vrtcu otroci niso dovolj športno aktivni in 76 % staršev bi bilo pripravljenih
svojega otroka vpisati v vrtec, ki bi nudil več športnih dejavnosti. Le-te pa naj bi po mnenju
staršev izvajala športni pedagog z ustrezno usposobljenostjo za predšolsko športno vzgojo in
vzgojitelj skupaj. Več kot 80 % staršev se skupaj z otroki tudi udeleţuje športnih dejavnosti,
ki jih pripravlja vrtec nekajkrat letno.
V diplomskem delu smo analizirali trenutno stanje glede materialnih pogojev in trenutne
ponudbe športnih programov za najmlajše. Ugotovili smo, da je športnih objektov za izvajanje
športnih programov dovolj, vendar pa bi bilo potrebno pripraviti programe, ki so v interesu
staršev in otrok. Športni klubi sicer vključujejo tudi mlajše otroke (od 5 let naprej), a zanje ne
pripravljajo posebnih in njim prilagojenih programov. Trenutno sta na voljo le dva,
najmlajšim otrokom, prilagojena programa (atletika in splošna vadba). Če pa upoštevamo
starost, od katere dalje vključujejo otroke v svoje programe, je Ţabica športna šola edina, ki
vključuje otroke od 2. leta starosti.
Ugotovili smo tudi, da se skoraj polovica staršev in njihovih otrok ukvarja s
športnorekreativno dejavnostjo. Velika večina staršev pa si ţeli svoje otroke vključiti v
strokovno voden in organiziran športni program za otroke. Veliko staršev bi se rado športno
udejstvovalo, medtem ko je njihov otrok na vadbi.
Z dobljenimi rezultati in samim diplomskim delom ţelimo dokazati, da je potreba in interes
staršev za vključevanje najmlajših v športne programe v Kočevju. S sošolko in najino Ţabico
67
sva ţe na pravi poti, da uresničiva ţelje staršev in še posebno njihovih otrok, da zadovoljijo
potrebo po gibanju na kakovosten, strokoven in primeren način. Upamo, da bo diplomsko
delo odprlo oči tudi drugim, ki bodo s svojim znanjem in sposobnostmi doprinesli k pestrejši
in kakovostnejši ponudbi športnih programov v Kočevju, namenjenim našemu največjemu
bogastvu – našim otrokom. Diplomsko delo je tako namenjeno vsem staršem, vzgojiteljem,
učiteljem, športnim delavcem in drugim strokovnjakom v Kočevju, ki se ukvarjajo z vzgojo in
izobraţevanjem predšolskih otrok.
68
5 VIRI
Bergant, M. (2009). Športne dejavnosti predšolskih otrok in materialni pogoji za športne
aktivnosti v vrtcih Braslovče, Vransko in polzela. Diplomsko delo, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Čebokli, N. (2008). Razlogi za vključevanje otrok v športno vadbo. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007). Šport in družba. Sociološki vidiki. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Grabrovac Morse, G. (12. 09. 2009). V Velikih Laščah brez vrtca 26, v Kočevju 32 malčkov.
Delo. Pridobljeno 20. 03. 2010 iz http://www.dnevnik.si/sport/atletika/1042298356
Harlander, D., Vardič, D., Maver, D., Kordiš, T. in Mrvar, B. (2007). Zdravstveni statistični
letopis za občine Kočevje, Kostel, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Osilnica- leto
2005. Novo mesto: Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto.
Hotko, V. (2009). Vloga staršev pri gibalno- športni dejavnosti otrok ptujskih vrtcev.
Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Jambrešič, M. (2003). Analiza športnega programa ABC za otroke od drugega do devetega
leta starosti. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Kavčič, U. (2005). Mnenje vzgojiteljic o vlogi športnega pedagoga v vrtcih. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Klubi in društva. (2009). Javni zavod za šport Občine Kočevje. Pridobljeno 29. 3. 2010, iz
http://www.sport-kocevje.si/web/
Kompare, A., Straţišar, M., Vec, T., Dogša, I., Jaušovec, N. in Curk, J. (2001). Psihologija.
Ljubljana: DZS.
Koren, M. (2010). Dobrodošli na spletni strani plavalne šole PK Inles Ribnica. Pridobljeno
20. 1. 2010, iz http://www.pk-inles-ribnica.si/Plavalna%20sola/Domov.aspx
Kroflič, R., Marjanovič Umek, M., Videmšek, M., Kovač, M., Kranjc, S., Saksida, I., Denac,
O., Vrlič, T., Krnel, D. in Japelj Pavešič, B. (2001). Otrok v vrtcu. Priročnik h
kurikulu za vrtce. Maribor: Zaloţba Obzorja.
Kropej L., V. in Videmšek, M. (2003). Športno udejstvovanje štiri- do šestletnih otrok v
ljubljanskem okroţju. Šport, 51(1), 60-62.
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad
republike Slovenije za šolstvo.
Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. in sodelavci (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:
Znanstveno raziskovalni inštitut filozofske fakultete.
69
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Psihologija otroške igre. Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Papalia, E. D., Wendkos Olds, S., Duskin Feldman, R. (2003). Otrokov svet. Otrokov razvoj
od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy.
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport,
Inštitut za šport.
Pistotnik, B., Pinter, S. in Dolenec, M. (2002). Gibalna abeceda. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Pori, M in Sila, B. (2009). Kaj nam je najbolj všeč? Polet, 8 (23), 48-49.
Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper: Univerza
na Primorskem, Znanstveno- raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke
raziskave.
Rajtmajer, D. (1988). Metodika telesne vzgoje. Predšolska vzgoja- 1. knjiga. Pedagoška
fakulteta Maribor.
Slia, B. (2009). Smo Slovenci športen narod? Polet, 8 (29), 48-50.
Statistični podatki. (2009). Občina Kočevje. Pridobljeno 29. 03. 2010,
http://www.obcinakocevje.si/01-03.php
Tomc, K. (2010). Vpliv staršev na vključitev otrok v športno vadbo. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Tušak, M., Marinšek, M. in Tušak, M. (2009). Družina in športnik. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M. in Jovan, N. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov. Predšolska
športna vzgoja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., Visinski M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Vrtovec, Ţ. (2008). Vključevanje otrok do osmega leta starosti v športne programe v
Slovenskih Konjicah. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
šport.
Zajec, J. (2009). Povezanost športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev z
izbranimi dejavniki zdravega načina življenja. Doktorska disertacija, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
70
Zalokar Divjak, Z. (1998). Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana: Educy.
Zaplatič, P. (2009). Gibalna dejavnost predšolskih otrok in njihovih staršev v posavski regiji.
Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Ţnidaršič, M. (2008). Analiza športnih dejavnosti in materialnih pogojev v tržiških vrtcih.
Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Ţabica, športna šola. Pridobljeno 20. 1. 2010, iz http://www.zabica.si/
71
6 PRILOGE
6.1 ANKETNI VPRAŠALNIK
Spoštovani,
sem Andreja Erjavec, študentka Fakultete za šport v Ljubljani, smer športno treniranje. Delo z
najmlajšimi mi je v veliko zadovoljstvo, zato na to temo pripravljam diplomsko nalogo z
naslovom »Možnosti za vključevanje predšolskih otrok v športno dejavnost na Kočevskem«.
Pred vami je anketa, s katero bom prišla do koristnih informacij, ki mi bodo v pomoč pri sami
izdelavi diplomske naloge ter pri nadaljnjem delu in oblikovanju programov za predšolske
otroke v našem kraju. Vaša anonimnost je zagotovljena; odgovori bodo sluţili v raziskovalne
namene. Prosim za iskrene odgovore.
NAVODILO: Na večino vprašanj odgovorite tako, da obkroţite črko pred odgovorom, svoje
odgovore dopišite na prazno črto oziroma obkroţite številko pri ovrednotenju mnenj.
1. Vaš spol (obkroţite): M Ţ
2. Vaša izobrazba:
a) nedokončana osnovna šola; e) končana višja šola;
b) končana osnovna šola; f) končana visoka šola, fakulteta;
c) končana poklicna šola; g) specializacija, magisterij, doktorat.
d) končana 4-letna poklicna šola;
3. Starost in število otrok:
Otro(k)/-ci imajo (starost) ___________________ let. Imam (število) _____ otrok.
4. Kako pogosto se Vi ukvarjate s športom?
a) Nikoli; e) 2- do 3-krat na teden;
b) 1-krat do nekajkrat na leto; f) 4- do 6-krat na teden;
c) 1-krat do 3-krat na mesec; g) vsak dan.
d) 1-krat na teden;
5. S katero športno panogo se ukvarjate? (Moţnih več odgovorov).
a) Hoja; j) kolesarjenje;
b) tek; k) rolanje;
c) plavanje; l) smučanje;
d) aerobika; m) ples;
e) joga; n) odbojka;
72
f) planinarjenje; o) nogomet;
g) fitnes; p) košarka;
h) tenis; r) drugo____________________________.
i) badminton;
6. Kako se najraje športno udejstvujete s svojim otrokom?
a) Na igralih;
b) z ţogo;
c) sprehod;
d) kolo;
e) ne ukvarjava/-mo se s športom;
f) drugo: _________________________________________.
7. Kako preţivlja prosti čas Vaš otrok med vikendi in v času počitnic?
a) Gibalno/športno aktiven (pohodi, sprehodi, kolesarjenje, smučanje, plavanje,
športne igre…);
b) gibalno/športno neaktiven (TV, računalnik, knjige, kino, druţabne igre…).
8. Koliko časa posveti Vaš otrok določenim dejavnostim na teden? (Na črto napišite
pribliţno število ur).
a) Branje oz poslušanje branja_____ur;
b) barvanje, risanje________ur;
c) računalnik______ur;
d) televizija_____ur;
e) športne dejavnosti zunaj____ur;
f) druţabne in miselne igre____ur;
g) igra z vrstniki___ur;
h) igra se sam____ur.
9. Ali Vaš otrok obiskuje katero popoldansko športno dejavnost?
a) Ne;
b) da. Katero? _____________________________________
10. Ali si ţelite, da bi vaš otrok obiskoval športni program, ki bi bil strokovno voden in
organiziran v Kočevju? a) Da;
b) ne;
c) ne vem.
11. Če ste na 9. vprašanje odgovorili z Da, odgovorite na naslednje: V kateri športni
program bi ţeleli vključiti svojega otroka? (Moţni največ trije odgovori).
a) Splošna vadba; g) rokomet; m) judo;
b) balet; h) badminton; n) gimnastika;
c) ples; i) košarka; o) smučanje;
73
d) tenis; j) plavanje; p) drugo___________.
e) nogomet; k) ju jitsu;
f) odbojka; l) spoznati čim več različnih športov;
12. Če ste na 9. vprašanje odgovorili z Ne, odgovorite na naslednje: Kateri so razlogi,
zaradi katerih si ne ţelite, da bi se vaš otrok ukvarjal s popoldansko športno
aktivnostjo? (Moţni največ trije odgovori).
a) Ker ni na voljo dovolj pestre ponudbe;
b) ker je predrago;
c) ker mojega otroka šport ne zanima in ne interesira;
d) ker ni strokovnega vodstva;
e) ker je vse usmerjeno v klube in ekstremen šport;
f) ker je vadba večinoma prezahtevna za starostno stopnjo mojega otroka;
g) ker je otroka na športno aktivnost potrebno daleč voziti;
h) drugo ______________________________________________________.
13. Kateri športni program izven dvorane bi zanimal oziroma bil primeren za Vašega
otroka? (Moţni največ trije odgovori).
a) Rolanje;
b) pohodništvo;
c) plezanje v naravnih stenah;
d) taborjenje v naravi;
e) smučarski tečaji;
f) športne počitnice na morju ali ob reki Kolpi;
g) športno organizirani rojstni dnevi;
h) plavalni tečaji;
i) kolesarski izleti;
j) športne počitnice oziroma varstvo;
k) animacije ob rojstnem dnevu otroka;
l) drugo ___________________________.
14. Bi se tudi sami športno udejstvovali, medtem ko je Vaš otrok na vadbi (organizirano;
v istem ali ločenem prostoru)? a) Da;
b) ne. Zakaj? ________________________________________________________
15. Če ste na 13. vprašanje odgovorili z Da, odgovorite na naslednje: V katero športno
dejavnost se bi sami vključili? (Moţni največ trije odgovori).
a) Igre z ţogo;
b) aerobika;
c) badminton;
d) druţabni plesi;
e) nordijska hoja;
f) joga;
g) drugo:___________________________________________.
74
16. Kakšno je Vaše mnenje o vključevanju predšolskih otrok v športne programe?
Spodaj so našteti določeni motivi za vključevanje otrok v športne programe. Ovrednotite jih
tako, da pri posameznem odgovoru dodate kriţec v stolpec pod številko, s katero se strinjate.
MOTIVI
1
SE SPLOH NE
STRINJAM
2
SE DELNO
NE
STRINJAM
3
NE
MOREM
SE
ODLOČITI
4
SE DELNO
STRINJAM
5
SE
POPOLNOMA
STRINJAM
Pridobijo motorične (gibalne)
izkušnje.
Spoznajo veliko prijateljev.
Učijo se sodelovanja v
skupini.
Spoznajo in poskušajo
upoštevati pravila.
Spoznajo veliko športnih iger.
Koristno preţivijo prosti čas.
Se samo igrajo.
Postanejo samozavestni.
Spoznajo športne rekvizite in
opremo.
Postanejo bolj »fit«.
Pridobijo znanja, ki jim bodo
koristila skozi celo ţivljenje.
17. Ovrednotite naslednje trditve (1 = se sploh ne strinjam, 5 = se popolnoma strinjam).
Športna dejavnost je za predšolske otroke neprimerna.
1 2 3 4 5
Pri delu z najmlajšimi je pomembna strokovna usposobljenost.
1 2 3 4 5
V Kočevju je dovolj športnih programov za predšolske otroke.
1 2 3 4 5
V vrtcu se otroci dovolj športno udejstvujejo, zato dodatne aktivnosti ne potrebujejo.
1 2 3 4 5
18. Bi svojega otroka vpisali v športni oddelek v vrtcu?
a) Da;
75
b) ne;
c) mogoče;
d) ne vem.
19. Ali se s svojim otrokom udeleţujete športnih dejavnosti, ki jih pripravljajo v vrtcu v
Kočevju (pohodi, ciciolimpijada …)?
a) Da;
b) ne.
20. Kdo bi po Vašem mnenju moral voditi športno vzgojo v vrtcu?
a) Športn(i)/-a pedagog/-inja z usposobljenostjo za predšolsko športno vzgojo;
b) vzgojitelj/-ica;
c) oba skupaj.
Za odgovore se Vam najlepše zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam!
