Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
EKONOMSKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
PRIMERJALNA ANALIZA EKONOMSKEGA VPLIVA TURIZMA
NA GOSPODARSTVA DRŽAV V RAZVOJU AZIJSKO-PACIFIŠKE
REGIJE
Ljubljana, julij 2016 TATJANA ČADEŽ
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Tatjana Čadež, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloženega dela z
naslovom Primerjalna analiza ekonomskega vpliva turizma na gospodarstva držav v razvoju azijsko-pacifiške
regije, pripravljenega v sodelovanju s svetovalko prof. dr. Ljubico Knežević Cvelbar,
IZJAVLJAM
1. da sem predloženo delo pripravila samostojno;
2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki;
3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za
izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela, da
so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu,
citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete
Univerze v Ljubljani;
4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih
– kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;
5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo
za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom;
6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in jih
v njem jasno označila;
7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za
raziskavo pridobila soglasje etične komisije;
8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z
drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim
informacijskim sistemom članice;
9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico
shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega
dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani;
10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem
in v tej izjavi.
V Ljubljani, dne 5. 7. 2016 Podpis študentke:__________________
i
KAZALO
UVOD ................................................................................................................................... 1
1 TURIZEM IN NJEGOVI VPLIVI NA NARODNO GOSPODARSTVO .................. 4
1.1 Turistična potrošnja ..................................................................................................... 4
1.2 Ekonomski vplivi turizma ........................................................................................... 5
1.3 Turizem in gospodarski razvoj .................................................................................. 10
1.3.1 Opredelitev pojmov gospodarska rast in razvoj ................................................. 10
1.3.2 Turizem kot pospeševalec gospodarske rasti...................................................... 10
1.3.3 Turizem in gospodarski razvoj – analiza kapitalskega količnika ....................... 11
2 MERJENJE EKONOMSKEGA POMENA TURIZMA ............................................ 12
2.1 Tradicionalni pristopi merjenja ekonomskega pomena turizma................................ 13
2.2 Metodologija UNSD, EUROSTAT, OECD in UNWTO .......................................... 13
2.3 Modelska metodologija TSA – WTTC in OE ........................................................... 15
2.4 Metode merjenja ekonomskih vplivov turizma ......................................................... 20
3 DRŽAVE V RAZVOJU ................................................................................................. 22
3.1 Države v razvoju – opredelitev definicije in merila .................................................. 23
3.2 Države v razvoju azijsko-pacifiške regije ................................................................. 24
4 TURIZEM V DRŽAVAH V RAZVOJU ...................................................................... 25
5 TURIZEM V AZIJSKO-PACIFIŠKI REGIJI V OBDOBJU OD 1990 DO 2014 .... 26
5.1 Razvoj turizma v azijsko-pacifiški regiji ................................................................... 26
5.2 Vpliv ključnih dejavnikov na turizem v azijsko-pacifiški regiji ............................... 27
5.3 Azijsko-pacifiška regija v kontekstu svetovnega turizma ......................................... 29
6 IZBOR DRŽAV V RAZVOJU V AZIJSKO-PACIFIŠKI REGIJI ........................... 30
6.1 Merilo izbora držav v razvoju ................................................................................... 31
6.2 Izbor držav ................................................................................................................. 31
7 KRATEK PREGLED RAZVOJA TURIZMA V IZBRANIH DRŽAVAH
AZIJSKO-PACIFIŠKE REGIJE ..................................................................................... 33
8 PRIMERJALNA ANALIZA OCENE EKONOMSKEGA PRISPEVKA TURIZMA
V IZBRANIH DRŽAVAH AZIJSKO-PACIFIŠKE REGIJE PO METODOLOGIJI
WTTC ................................................................................................................................. 34
8.1 Primerjalna analiza neposrednega prispevka turizma k BDP in zaposlenosti ........... 35
ii
8.2 Primerjalna analiza skupnega prispevka turizma k BDP in zaposlenosti ................. 43
8.3 Primerjalna analiza notranje turistične potrošnje in njenih komponent .................... 50
8.3.1 Notranja turistična potrošnja .............................................................................. 50
8.3.2 Tujska turistična potrošnja ................................................................................. 53
8.3.3 Domača turistična potrošnja ............................................................................... 57
8.3.4 Individualni izdatki države za turizem ............................................................... 59
8.3.5 Struktura notranje turistične potrošnje glede na namen potrošnje ..................... 61
8.4 Naložbe v osnovna sredstva v turizmu ...................................................................... 62
8.5 Razčlenitev skupnega prispevka turizma k BDP ...................................................... 65
9 PRIMERJALNA ANALIZA PRISPEVKA TURIZMA H GOSPODARSKI RASTI
MED IZBRANIMI DRŽAVAMI ..................................................................................... 66
9.1 Pregled opravljenih empiričnih raziskav ................................................................... 67
9.2 Podatki in metodologija ............................................................................................ 70
9.3 Analiza prispevka turizma h gospodarski rasti po posamezni državi ....................... 72
10 POVZETEK ANALIZE VPLIVA TURIZMA V GOSPODARSTVIH IZBRANIH
DRŽAV IN DISKUSIJA O PRIDOBLJENIH REZULTATIH .................................... 86
SKLEP ................................................................................................................................ 91
LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 93
PRILOGE
iii
KAZALO TABEL
Tabela 1: Države v razvoju azijsko-pacifiške regije _____________________________ 24
Tabela 2: Struktura prihodov tujih turistov po svetovnih regijah (v %) _______________ 29
Tabela 3: Povprečna letna stopnja rasti prihodov tujih turistov po svetovnih regijah (v %)
______________________________________________________________ 29
Tabela 4: Struktura turističnih prilivov po svetovnih regijah (v %) __________________ 30
Tabela 5: Izbor držav v razvoju v azijsko-pacifiški regiji _________________________ 32
Tabela 6: Gibanje števila prihodov tujih turistov v izbranih državah ________________ 33
Tabela 7: Gibanje turističnih prilivov v izbranih državah _________________________ 34
Tabela 8: Delež turistične dejavnosti v BDP (v %) ______________________________ 35
Tabela 9: Povprečna letna stopnja rasti neposrednega prispevka turizma k BDP (v % ) __ 37
Tabela 10: Razvrstitev držav glede na delež turistične dejavnosti v BDP _____________ 37
Tabela 11: Delež zaposlenih v turistični dejavnosti glede na vse zaposlene (v %) ______ 38
Tabela 12: Povprečna letna stopnja rasti zaposlenih v turistični dejavnosti (v %) ______ 39
Tabela 13: Razvrstitev držav glede na delež zaposlenih v turistični dejavnosti glede na vse
zaposlene _____________________________________________________ 40
Tabela 14: Delež turističnega gospodarstva v BDP (v %) _________________________ 43
Tabela 15: Povprečna letna stopnja rasti BDP turističnega gospodarstva (v %) ________ 44
Tabela 16: Razvrstitev držav glede na delež turističnega gospodarstva v BDP _________ 45
Tabela 17: Delež zaposlenih v turističnem gospodarstvu (v %) ____________________ 46
Tabela 18: Povprečna letna stopnja rasti zaposlenih v turističnem gospodarstvu (v %) __ 47
Tabela 19: Razvrstitev držav glede na delež zaposlenih v turističnem gospodarstvu ____ 48
Tabela 20: Delež notranje turistične potrošnje v celotni notranji potrošnji (v %) _______ 50
Tabela 21: Povprečna letna stopnja rasti notranje turistične potrošnje (v %) __________ 51
Tabela 22: Razvrstitev držav glede na delež notranje turistične potrošnje v celotni notranji
potrošnji ______________________________________________________ 52
Tabela 23: Delež tujske turistične potrošnje v izvozu (v %) _______________________ 53
Tabela 24: Povprečna letna stopnja rasti tujske turistične potrošnje (v %) ____________ 55
Tabela 25: Razvrstitev držav glede na delež tuje turistične potrošnje v izvozu blaga in
storitev _______________________________________________________ 55
Tabela 26: Delež domače turistične potrošnje v BDP (v %) _______________________ 57
Tabela 27: Povprečna letna stopnja rasti domače turistične potrošnje (v %) ___________ 58
Tabela 28: Razvrstitev držav glede na delež domače turistične potrošnje v BDP _______ 59
Tabela 29: Individualni izdatki države za turizem v celotnih izdatkih države (v %) _____ 59
Tabela 30: Razvrstitev držav glede na delež individualnih izdatkov države za turizem v
celotnih izdatkih držav ____________________________________________________ 61
Tabela 31: Delež naložb v turizmu glede na celotne naložbe v osnovna sredstva (v %) __ 62
Tabela 32: Povprečna letna stopnja rasti naložb v osnovna sredstva na področju turizma (v
%) ___________________________________________________________ 64
Tabela 33: Razvrstitev držav glede na delež naložb v osnovna sredstva v turizmu v
naložbah celotnega gospodarstva ___________________________________ 64
Tabela 34: Razvrstitev držav glede na posamezno komponento prispevka turizma k BDP v
letu 2015 ______________________________________________________ 66
Tabela 35: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Kitajska (v %) ___________________ 73
Tabela 36: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Šrilanka (v %) ___________________ 74
Tabela 37: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Bangladeš (v %) _________________ 74
Tabela 38: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Indija (v %) _____________________ 75
Tabela 39: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Maldivi (v %) ___________________ 76
iv
Tabela 40: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Nepal (v %) ____________________ 77
Tabela 41: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Kambodža (v %) ________________ 78
Tabela 42: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Indonezija (v %) ________________ 79
Tabela 43: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Laos (v %) _____________________ 80
Tabela 44: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Malezija (v %) __________________ 81
Tabela 45: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Mjanmar (v %) _________________ 82
Tabela 46: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Filipini (v %) ___________________ 83
Tabela 47: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Tajska (v %) ___________________ 84
Tabela 48: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Vietnam (v %) __________________ 85
Tabela 49: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Mongolija (v %) ________________ 85
Tabela 50: Povprečne stopnje rasti prispevka turizma h gospodarski rasti (v %) _______ 88
Tabela 51: Primerjava povprečnih deležev turističnega BDP v celotnem BDP (v %) ___ 89
Tabela 52: Razvrstitev držav glede na izbrane kazalnike _________________________ 90
KAZALO SLIK
Slika 1: Gibanje prihodov tujih turistov in turističnih prilivov iz naslova mednarodnega
turizma v azijsko-pacifiški regiji _____________________________________ 27
Slika 2: Sprememba deleža turistične dejavnosti v BDP med letoma 1990 in 2015 ____ 36
Slika 3: Sprememba deleža zaposlenih v turistični dejavnosti glede na zaposlene v
celotnem gospodarstvu med letoma 1990 in 2015 ________________________ 39
Slika 4: Neposredni prispevek turizma k BDP in zaposlenosti v obdobju 1990–2015 ___ 41
Slika 5: BDP turistične dejavnosti na zaposlenega v turizmu ______________________ 42
Slika 6: Prihodi tujih turistov na zaposlenega v turistični dejavnosti ________________ 42
Slika 7: Sprememba deleža BDP turističnega gospodarstva v BDP celotnega gospodarstva
med letoma 1990 in 2015 ___________________________________________ 44
Slika 8: Sprememba deleža zaposlenih v turističnem gospodarstvu glede na zaposlene v
celotnem gospodarstvu med letoma 1990 in 2015 ________________________ 46
Slika 9: Skupen prispevek turizma k BDP in zaposlenosti v obdobju 1990–2015 ______ 48
Slika 10: BDP turističnega gospodarstva na zaposlenega v turističnem gospodarstvu __ 49
Slika 11: Prihodi tujih turistov na zaposlenega v turističnem gospodarstvu ___________ 49
Slika 12: Sprememba deleža notranje turistične potrošnje glede na celotno potrošnjo med
letoma 1990 in 2015 ______________________________________________ 51
Slika 13: Struktura notranje turistične potrošnje v letih 1990 in 2015 (v %) __________ 53
Slika 14: Sprememba deleža tujske turistične potrošnje v celotnem izvozu blaga in storitev
med letoma 1990 in 2015 _________________________________________ 54
Slika 15: Tujska turistična potrošnja na prihod tujega turista ______________________ 56
Slika 16: Sprememba deleža domače turistične potrošnje v BDP celotnega gospodarstva
med letoma 1990 in 2015 __________________________________________ 58
Slika 17: Sprememba deleža individualnih izdatkov države za turizem v celotnih izdatkih
države med letoma 1990 in 2015 ____________________________________ 60
Slika 18: Struktura notranje turistične potrošnje v letih 1990 in 2015 glede na namen
obiska _________________________________________________________ 62
Slika 19: Sprememba deleža naložb v osnovna sredstva v turizmu v celotnih naložbah
gospodarstva med letoma 1990 in 2015 _______________________________ 63
Slika 20: Prerez ekonomskih vplivov turizma v izbranih državah v letu 2015 _________ 65
1
UVOD
Turizem je eden izmed večjih družbeno-ekonomskih fenomenov sodobnega časa. V
začetku 20. stoletja je predstavljal privilegij zgolj ozki skupini posameznikov, ki se je
skozi desetletja razširila na širšo množico ljudi. Globalizacija, revolucija na področju
transporta in tehnologije, večji obseg prostega časa in porast srednjega razreda so le
nekateri dejavniki, ki so turizmu omogočili hiter vzpon (UNWTO, 2015b, str. 1).
Skozi zadnjih šestdeset let je turizem beležil izrazito rast in diverzifikacijo ter tako postal
ena izmed najpomembnejših dejavnosti svetovnega gospodarstva. Navkljub nekajkratnim
izzivom, katerega glavni vzrok so bili različni dogodki (teroristični napadi, finančne krize,
recesija in nalezljive bolezni), je turizem neprestano rasel. Po podatkih UNWTO (2007,
priloga 3) je leta 1950 svetovni turizem obsegal 25 milijonov prihodov tujih turistov, do
leta 2014 (UNWTO, 2015a, str. 4) je število naraslo na 1,1 milijarde. Z ekonomskega
vidika je turizem ustvaril približno 10 % svetovnega bruto domačega proizvoda (v
nadaljevanju BDP), predstavlja 30 % svetovnega izvoza storitev in ustvari eno od enajstih
delovnih mest na svetu (UNWTO, 2015b, str. 1). Podatki nedvomno nakazujejo, da je
turizem pomembna sila v svetovnem gospodarstvu in dejavnost globalne razsežnosti.
Turizem se je v zadnjih desetletjih dotaknil vseh celin sveta. Vedno več destinacij se je
odprlo turizmu in se podalo na pot gospodarskega in družbenega razvoja. V današnjem
svetu je kljub velikemu napredku na področju tehnologije, transporta in komunikacij še
vedno veliko držav označenih z revščino in pomanjkanjem družbeno-ekonomskega
razvoja. Turizem je tako v iskanju potencialnih poti k razvoju v zadnjih desetletjih postal
nedvomno pomembno orodje za doseganje gospodarskega razvoja. Turizem kot motor
gospodarske rasti skupaj s svojimi pozitivnimi vplivi postaja sestavni del razvojnih
strategij tako razvitih industrializiranih kot tudi manj razvitih držav (Sharpley & Telfer,
2002, str. 12).
Ob pregledu literature in empiričnih raziskav o primerjavi razvoja turizma in njegovega
pomena za narodno gospodarstvo med državami v razvoju na področju azijsko-pacifiške
regije sem zasledila zgolj skope analize, ki se največkrat navezujejo le na ozko skupino
držav oziroma obravnavajo zgolj določena področja v okviru turizma. Nikjer ni bilo torej
mogoče najti podrobnejšega pregleda, analize in primerjave razvoja turizma v povezavi z
gospodarsko rastjo na primeru omenjenih držav. Z magistrskim delom tako želim vsaj
deloma zapolniti omenjeno vrzel v literaturi.
Namen magistrskega dela je na podlagi primerjalne kvantitativne analize razvoja turizma
posamezne države in pomena turizma za narodna gospodarstva v izbranih državah
2
ugotoviti njihove podobnosti in razlike. Z analizo želim izpostaviti tiste države, ki se
odlikujejo po najboljših relativnih kazalcih.
Namen teoretičnega dela je najprej predstaviti ekonomsko teorijo s področja turizma in
razvojne ekonomike ter nato skupaj s spoznanji različnih avtorjev postaviti jasna izhodišča
za kvantitativno primerjalno analizo. V tem delu so zajete tudi opredelitve ključnih
definicij, ki so uporabljene v magistrskem delu.
Namen raziskovalnega dela je najprej predstaviti razvoj turizma v azijsko-pacifiški regiji
kot celoti in z namenom globljega razumevanja opredeliti tudi ključne dejavnike, ki so
povzročili hitro rast in razvoj turizma. V nadaljevanju so določena merila, na podlagi
katerih izberem države, ki so v raziskovalnem delu podrobneje analizirane. Poseben
poudarek je namenjen zlasti tistim državam v razvoju, ki so v obdobju od 1990 do 2014 z
vidika števila prihodov tujih turistov beležile svetovno nadpovprečno letno stopnjo rasti.
Na osnovi dostopnih statističnih podatkov in izračunanih relativnih kazalcev je izdelana
kvantitativna primerjava razvoja turizma. S pomočjo primerjalne analize ekonomskega
vpliva in prispevka turizma v narodnih gospodarstvih na primeru izbranih držav želim
ovrednotiti vlogo turizma in tako najti njegovo mesto v celotnem gospodarstvu.
Razvoj turizma predstavlja za mnoge države pomembno razvojno priložnost, zato je cilj
magistrskega dela analizirati vlogo turizma v kontekstu narodnega gospodarstva, osvetliti
njegov makroekonomski pomen in s tem spoznati relativno pomembnost turizma za
izbrana narodna gospodarstva. Hkrati želim priti do spoznanja, kateri so bili ključni trendi,
ki so oblikovali rast in razvoj turistične dejavnosti obravnavanih držav azijsko-pacifiške
regije. V okviru primerjalne analize želim dobiti osnovo za predstavitev sklepnih
ugotovitev.
Temeljna hipoteza, ki jo poskušam preveriti s pomočjo raziskovalnega dela, je, da
spodbujanje razvoja turizma, tako domačega kot mednarodnega, v državah v razvoju na
primeru azijsko-pacifiške regije velja za pravilno usmeritev in pomembno razvojno
priložnost. Turizem ocenjujem z vidika pridobljenih ekonomskih koristi, ki jih vnaša v
gospodarstvo in s katerimi posledično vpliva na višji življenjski standard. Z drugimi
besedami, predvidevam, da turizem pomembno prispeva h gospodarski rasti in da spodbuja
rast zaposlenosti. Domnevam torej, da spodbujanje razvoja turizma izbranim državam v
razvoju predstavlja relativno pomemben motor rasti in razvoja.
Ključna raziskovalna vprašanja, ki so vodilo k oblikovanju vsebine raziskovalnega dela in
hkrati predstavljajo tudi smer za iskanje ciljnih odgovorov, so naslednja: Kakšno mesto
ima turizem v okviru narodnih gospodarstev? Ali turizem dejansko občutneje prispeva h
gospodarski rasti države oziroma ali lahko ocenjujem, da je spodbujevalec gospodarskega
3
razvoja? Ali imajo prebivalci države – turistične destinacije – zaradi turizma večje
možnosti za zaslužek in zaposlitev?
Magistrsko delo je sestavljeno iz desetih poglavij. Prva štiri poglavja so namenjena
teoretični predstavitvi obravnavane teme. V prvem poglavju najprej sledi postavitev
turizma v okvir ekonomske teorije. Hkrati v okviru tega poglavja predstavim ključne
pojme s področja gospodarske rasti in razvoja ter umestim turizem v njuno sredino. V
nadaljevanju podrobneje pojasnim ekonomski pomen turizma, način njegove meritve in
makroekonomske interpretacije. Ker se glavnina dela navezuje na države v razvoju, je
teoretični del s tretjim poglavjem predstavljen tudi s tega vidika. Četrto poglavje na kratko
oriše pomen turizma v državah v razvoju in hkrati poda uvod petemu poglavju, ki je
namenjeno predstavitvi pomena turizma v azijsko-pacifiški regiji. V okviru šestega
poglavja opravim izbor držav v regiji, ki je predmet nadaljnje primerjalne analize. Sedmo
poglavje predstavlja prvi korak praktičnega dela magistrskega dela. Osmo poglavje je
namenjeno predstavitvi ekonomskega prispevka turizma v gospodarstvih izbranih držav. Z
njim želim osvetlitvi pomen turizma na makroekonomski ravni in hkrati podati primerjavo
med državami. Dopolnilo temu poglavju služi deveto poglavje, ki predstavi turizem še v
luči soustvarjalca gospodarske rasti v izbranih državah azijsko-pacifiške regije. Z desetim
poglavjem strnem vsa spoznanja o pomembnosti turizma za razvoj izbranih držav in delo
zaključim s sklepom.
Ključno omejitev pri analizi izbranega področja vidim v tem, da poglobljena kvantitativna
oz. ekonometrična analiza vpliva turizma na razvoj gospodarstev na primeru izbranih držav
po eni strani presega obseg magistrskega dela in po drugi strani kompleksnost vpliva
turizma na druge dejavnosti v gospodarstvu zahteva veliko statističnih podatkov, ki pa jih
je v celoti za neko daljše obdobje težko pridobiti oziroma je to celo nemogoče. Kljub
navedeni omejitvi poskušam s pomočjo razpoložljivih podatkov in obstoječe literature v
največji mogoči meri doseči zastavljene namen in cilje magistrskega dela.
V okviru magistrskega dela uporabim metodološki pristop analize teoretičnih izhodišč s
pomočjo strokovne literature tujih in domačih avtorjev ter empirično analizo, slonečo na
sekundarnih podatkih. Ti so pridobljeni iz različnih objavljenih publikacij, letopisov,
statistik narodnih in mednarodnih ustanov: Svetovna turistična organizacija (angl. United
Nations World Tourism Organisation, v nadaljevanju UNWTO), Svetovna banka (angl.
World Bank), Svetovni turistični in potovalni svet (angl. World Tourism and Travel
Council, v nadaljevanju WTTC), Svetovni gospodarski forum (angl. World Economic
Forum, v nadaljevanju WEF), Oddelek Združenih narodov za ekonomske in socialne
zadeve (angl. UN Department of Economic and Social Affairs, v nadaljevanju UNDESA)
in različne vladne publikacije ter gradiva izbranih držav, dostopna na svetovnem spletu
oziroma v različnih podatkovnih zbirkah.
4
V magistrskem delu uporabim naslednje metode raziskovanja: metodo deskripcije
(opisovanje teoretičnih konceptov, procesov in pojavov), metodo klasifikacije (definiranje
pojmov), metodo primerjalne analize, ki vključuje kombinacijo kvalitativnega in
kvantitativnega pristopa, metodo kompilacije spoznanj in sklepov drugih avtorjev, metodo
analize in sinteze. V sklepnem delu uporabim metodi dedukcije in indukcije.
1 TURIZEM IN NJEGOVI VPLIVI NA NARODNO GOSPODARSTVO
V zgodovinskem smislu je turizem šele v zadnjem času s svojim intenzivnejšim razmahom
in svojimi vplivi na narodna gospodarstva, okolje in družbo doživel tudi temeljitejšo
akademsko obravnavo. Ekonomske in neekonomske funkcije turizma so strokovnjaki sicer
poznali že kmalu po začetnem izrazitejšem porastu, vendar so bila njihova dognanja zgolj
delna in pod vplivom teženj, ki jih je narekoval čas. Sčasoma so različne pojavne oblike
turizma, njegova množičnost in vse večja pozornost ekonomistov ter drugih strokovnjakov
odkrivale vse bolj zapletene funkcije tega družbeno-ekonomskega pojava (Cooper,
Fletcher, Fyall, Gilbert, & Wanhill, 2008, str. 5).
1.1 Turistična potrošnja
Ekonomski vplivi turizma se sprožijo s turistično potrošnjo, saj turisti oziroma obiskovalci
s trošenjem v različnih dejavnostih gospodarstva spodbudijo, da ekonomsko delovanje
turizma dobiva širše razsežnosti. S tega vidika je razumevanje turistične potrošnje bistveno
za analiziranje ekonomskih vplivov turizma, ki sledijo v praktičnem delu pričujočega dela.
Mihalič in Planina (2002, str. 222–224) opredeljujeta turistično potrošnjo kot seštevek vseh
potrošnih izdatkov ljudi, ki potujejo oziroma nameravajo potovati. Izdatki nastanejo pred
odhodom zaradi potovanja, med potovanjem in bivanjem na destinaciji. Viri turistične
potrošnje so različni. Na ravni posameznika oziroma gospodinjstev so to lahko denarna
sredstva, prihranki in drugi viri, med katere uvrščamo tudi različne socialne transfere. V
turistični potrošnji nadalje sodelujejo tudi podjetja s svojimi skladi (poslovna potovanja),
vlade in druge ustanove. Z vidika naložbene turistične potrošnje je treba omeniti tudi
naložbe podjetij v turistično gospodarstvo. Pomemben vir dodatnih finančnih sredstev za
naložbe in razvoj turizma, zlasti državam v razvoju ali manj razvitim regijam, predstavljajo
mednarodne razvojne pomoči ali pomoči vlade lokalnim skupnostim.
Pri turistični potrošnji ločimo med bruto in neto turistično potrošnjo. Bruto turistična
potrošnja obsega vse izdatke v zvezi s potovanjem, ki jih turist porabi pred ali po
potovanju. Realizira jo v kraju bivanja. Drugi del bruto turistične potrošnje predstavljajo
izdatki, ki jih turist opravi med potovanjem in bivanjem na destinaciji. S tega vidika ima
5
bruto turistična potrošnja pomembno vlogo v meddržavnem turizmu, saj vpliva na
prostorski premik in na ponovno sektorsko delitev bruto domačega proizvoda. Neto
turistična potrošnja predstavlja razliko med bruto turistično potrošnjo in zmanjšanim
zneskom redne osebne potrošnje, ki je nastala zaradi potovanja in odsotnosti bivanja v
kraju stalnega bivanja. Omenjeni zmanjšan znesek osebne potrošnje tako predstavlja vir
denarnih sredstev, ki je lahko namenjen potovanju ali s tem povezanim izdatkom. Iz tega
sledi, da neto turistična potrošnja predstavlja porast v osebni potrošnji, ker ljudje potujejo
(Mihalič, 2008, str. 223–224).
Vpliv turistične potrošnje na gospodarstvo receptivne države je odvisen od strukture
gospodarstva in od načina porabe dodatnega denarja. V razvitejših državah z bolj
diverzificiranim gospodarstvom domača gospodarstva večinoma sama nudijo ustrezno
ponudbo turistom in tako ne pride do večje potrebe po uvozu in do dodatnega odliva
kapitala (Mihalič, 2002, str. 4–5).
Mihalič (2002, str. 4–5) navaja, da turistična potrošnja v narodnem gospodarstvu sproža
dva vpliva. V prvi vrsti določa količino BDP in nadalje vpliva na njegovo redistribucijo.
Slednja se kaže v dveh oblikah, in sicer v obliki vpliva na ponovno prostorsko delitev BDP
med državami, regijami in kraji in v obliki vpliva na ponovno sektorsko delitev BDP
(delitev med področji dejavnosti, panogami).
Pri analiziranju ekonomskih vplivov turistične potrošnje je ključno, da ločimo posamezne
kategorije turistične potrošnje in razumemo njen vpliv na BDP. Mednarodna turistična
potrošnja ima značilnosti izvoza, saj predstavlja dodaten priliv denarja v receptivni državi
in s tem vpliva na narodno gospodarstvo. Domača turistična potrošnja, za razliko od
mednarodne turistične potrošnje, ne predstavlja dodatne injekcije denarja v gospodarstvo,
temveč predstavlja povečano (neto) potrošnjo znotraj meja države, ki je nastala kot
posledica domačega turizma. Pri preučevanju vpliva turizma znotraj meja narodnega
gospodarstva ima ključno vlogo notranja turistična potrošnja, ki združuje tako potrošnjo
domačih (zgolj neto potrošnja) kot tudi tujih turistov. Notranja turistična potrošnja tako
ustvarja BDP turistične dejavnosti. V kolikšni meri se notranja turistična potrošnja prelije v
BDP turistične dejavnosti, je seveda odvisno od uvoza za potrebe turizma, ki posledično
zmanjšuje njegovo velikost (Mihalič, 2002, str. 7–9).
1.2 Ekonomski vplivi turizma
Turizem naj bi s svojim razvojem v narodna gospodarstva prinašal številne pozitivne
ekonomske vplive (angl. economic impact) in spodbujal gospodarski razvoj. Vzporedno s
pozitivnimi vplivi turizma se ob njegovem delovanju sprožajo tudi negativni vplivi, ki vso
pozitivno vlogo turizma zmanjšajo (Mihalič, 2002, str. 1). V nadaljevanju sledi kratka
6
predstavitev ekonomskih funkcij turizma, kjer bom iz del različnih avtorjev osvetlila
njihove pozitivne ekonomske vplive in hkrati opozorila tudi na njihovo negativno stran.
Namen tega podpoglavja je, da se na ekonomske vplive turizma ne gleda enostransko,
temveč da se s pomočjo širšega pogleda v okviru narodnega gospodarstva uvidi njegov
dejanski pomen. Hkrati bo podpoglavje oris ključnih vzvodov delovanja turizma v
narodnem gospodarstvu.
Turizem je ekonomska dejavnost, ki s svojim delovanjem različno vpliva na narodno
gospodarstvo. Vpliva na višino BDP oziroma na gospodarsko rast države in na ponovno
prostorsko in sektorsko delitev BDP. Tuji turizem v državo prinaša devizna sredstva in s
tem vpliva na plačilno bilanco. Med drugim turizem ovrednoti naravne in kulturne dobrine,
ki se s pomočjo turističnega gospodarstva pretvorijo v del turistične ponudbe. Ne nazadnje
turizem vpliva na zaposlenost, lahko pa tudi na povečanje nagnjenosti k uvozu. Turistično
povpraševanje ima inflacijske težnje v turistični destinaciji in po drugi strani deflacijske v
emitivnih turističnih destinacijah (Mihalič, 2008, 225–226).
Turizem naj bi imel tudi pozitiven vpliv na zaposlenost. S svojo delovno intenzivnostjo,
zlasti v začetni razvojni fazi, ustvarja nova delovna mesta. Poleg tega razvoj turizma
omogoča zaposlitveno možnost velikemu delu nekvalificirane delovne sile, ki je prisotna
zlasti v državah v razvoju (Mamoozadeh & Mckee, 1990, str. 153). V nadaljnjih razvojnih
fazah turizma, tudi po večjih naložbah kapitala, ostaja delovna sila še vedno poglaviten
produkcijski faktor. Vendar ko se turistično gospodarstvo premika k večji kapitalni
intenzivnosti, se poveča tudi potreba po visokokvalificirani delovni sili (Mihalič, 2008, str.
232).
Turizem v narodnem gospodarstvu ustvarja primarne in sekundarne zaposlitvene učinke.
Medtem ko turistična potrošnja kroži po gospodarstvu, se namreč ustvarjajo delovna mesta
ne samo v turističnih dejavnostih (hotelirstvo, restavracije, organizatorji potovanj ipd.),
temveč tudi v neturističnih dejavnostih, ki so s turizmom povezane (gradbeništvo,
prehrambna industrija, bančništvo) (Mihalič, 2002, str. 38). Zaposlitveni potencial turizma
tako obsega širši spekter delovnih mest.
V kolikšni meri turizem vpliva na zaposlovanje, je odvisno od obsega in vrste turizma. V
manj razvitih državah, kot že omenjeno, ima turizem vlogo ustvarjalca delovnih mest za
manj kvalificirano delovno silo in predstavlja vir plač v manjših podjetjih in obrteh
(Mihalič, 2002, str. 39). Novo oblikovana delovna mesta znižujejo stopnjo brezposelnosti
lokalnega prebivalstva in hkrati ustvarjajo nove možnosti pridobivanja dohodka. Vse
skupaj vpliva na dvig njihovega življenjskega standarda, izboljšanje gospodarskega stanja
turistične destinacije in s tem pospeši prehod na višjo stopnjo razvitosti.
Izdatki turistov se stekajo v gospodarstvo in prehajajo v njegove različne dele ter s tem
sprožajo različne multiplikativne učinke. Multiplikativni proces tako vpliva na
7
gospodarsko rast, zaposlenost in dohodke prebivalstva receptivne države. Turistični izdatki
v narodno gospodarstvo, regijo ali lokalno skupnost torej vnašajo dodatne izdatke, ki
multiplikativno vplivajo na BDP. Neposredni, posredni in inducirani turistični izdatki tako
tvorijo celoten dohodek, ki v gospodarstvu nastane kot rezultat turistične potrošnje v
obdobju enega leta (Mihalič, 2002, str. 51; Mihalič & Planina, 2002, str. 242–245).
Devizna funkcija turizma se nanaša na zmožnost mednarodnega receptivnega turizma, da
narodnemu gospodarstvu prinaša devizna sredstva. Turistični tokovi s svojim delovanjem
tako na receptivni kot na emitivni strani vplivajo na plačilno bilanco posamezne države.
Turistični devizni prilivi omogočajo državi financiranje in povečevanje uvoza blaga ali
nakup storitev v tujini. Po drugi strani ji emitivni turizem to možnost zmanjšuje. Od vsake
države je seveda odvisno, katera vrsta turizma (receptivni ali emitivni turizem) prevladuje
in kako se tovrstna gibanja turistov odrazijo v plačilni bilanci (Mihalič, 2002, str. 225–
227). Pozitiven vpliv priliva deviznih sredstev zmanjšuje tudi z uvozom dobrin za potrebe
turizma. To je seveda odvisno od razvitosti domače industrije in stopnje samooskrbe
države s ključnimi proizvodi in storitvami, povezanimi s turizmom, ki pogojuje uvozno
naravnanost gospodarstva. Lastniška struktura podjetij v turistični in z njo povezanih
dejavnostih določa odliv dobičkov v tujino, plačila tuji delovni sili in podobne transakcije,
ki prav tako vplivajo na zmanjševanje pozitivnega vpliva deviznih prilivov. Torej, kljub
številnim pozitivnim vplivom mednarodnega receptivnega turizma obstajajo nekatere
vrzeli, ki zmanjšujejo potencialno moč vpliva turizma na gospodarstvo.
Avtorja Vellas in Becherel (1995, str. 323) navajata naslednjih pet kategorij izdatkov, ki so
povezani z uvozom za potrebe razvoja mednarodnega turizma:
uvoz opreme, blaga in storitev za razvoj turistične infrastrukture;
uvoz blaga in storitev, ki jih uporabljajo tuji turisti (končni izdelki in polizdelki);
obresti in povračilo izposojenega tujega kapitala;
najemnine, plače tuji delovni sili, vračila dobičkov tujih podjetij;
stroški promocije in oglaševanja v tujini (npr. plačila turističnim strokovnim delavcem
v tujini).
Vpliv mednarodnega turizma na plačilno bilanco v državah v razvoju je torej pogojen s
proizvodno kapaciteto. Določajo jo geografske, ekonomske, tehnološke in družbene
značilnosti ter dosežena stopnja razvoja. Ne glede na omenjene dejavnike, ki zavirajo
pozitiven vpliv mednarodnega turizma na plačilno bilanco, lahko ta predstavlja gonilno
silo gospodarskega razvoja mnogih držav v razvoju. V primeru ustreznega ravnanja,
predvsem z deviznimi odlivi za potrebe razvoja turizma, ima mednarodni turizem v teh
državah lahko tudi pozitiven vpliv na plačilno bilanco (Vellas & Becherel, 1995, str. 323).
Težnja k povečanju turističnega deviznega priliva ima sicer pozitivne posledice na
plačilnobilančno ravnotežje, vendar hkrati vpliva tudi na povečanje stopnje inflacije.
8
Z razvojem meddržavnega turizma lahko v receptivni državi zaradi dodatnega
povpraševanja tujih obiskovalcev pride tudi do inflacijskih teženj. Če se ponudba blaga in
storitev v državi gostiteljici ob povečanju denarnih skladov zaradi priliva turističnih deviz
ne more enakovredno prilagoditi povečanemu efektivnemu povpraševanju, lahko turizem
privede do dviga splošne ravni cen. Nasprotno ima emitivni turizem z odlivom domačih ali
tujih valut v tujino učinek odtekanja kupne moči in s tem deflacije (Mihalič, 2002, str. 43).
Turistični tokovi skupaj s pretokom finančnih sredstev prehajajo iz države v državo ali iz
regije v regijo in s tem izenačujejo medsebojne razlike v stopnji gospodarske razvitosti. V
tem smislu turizem vpliva kompenzacijsko. Turisti, ki večinoma prihajajo iz ekonomsko
razvitih držav ali regij, namreč potujejo v države in območja, ki so ekonomsko manj
razvita. Visoka stopnja industrializacije in urbanizacije, gosta naselitev in največkrat tudi
slaba kakovost okolja vzbudijo v ljudeh v ekonomsko razvitem svetu potrebo, da za nekaj
časa zapustijo svoje stalno bivališče. S prostorskim premikom finančnih sredstev in
njihove potrošnje pride do povečane gospodarske dejavnosti v manj razvitih držav in s tem
tudi do zmanjševanja razlik med razvitimi in nerazvitimi predeli (Mihalič, 2002, str. 24–
25).
Turizem s svojim delovanjem ekonomsko ovrednoti naravne, kulturne in socialne
privlačnosti, ki se s pomočjo sekundarne turistične ponudbe (prometna in komunalna
infrastruktura, turistični objekti, turistični proizvodi in storitve) pretvorijo v elemente
primarne turistične ponudbe. Primarna ponudba tako skupaj s sekundarno ponudbo nastopa
na trgu, vpliva na količino povpraševanja in na ceno turističnih storitev (Mihalič, 2002, str.
234–235).
Ekonomske koristi turizma so največkrat navedene kot pomemben dejavnik pri
gospodarskem razvoju držav. Turizem s svojim potencialom, zlasti v državah v razvoju,
lahko pomembno prispeva h gospodarskemu in družbenemu razvoju ter napredku (World
Tourism Organisation, 1980, str. 1). S tega vidika je torej pomembno ugotoviti, zakaj je
turizem, v primerjavi z ostalimi dejavnostmi gospodarstva, tako privlačen in v kolikšni
meri dejansko predstavlja gonilno silo razvoja.
Sharpley in Telfer (2002, str. 12–20) navajata, da je turizem v prvi vrsti kot razvojna
strategija pridobil pomembno vlogo zaradi pozitivnih vplivov (vpliv na plačilno bilanco,
zaposlenost, dohodek), ki naj bi jih imel na narodno gospodarstvo. V primeru nekaterih
držav v razvoju zaradi skopih alternativ razvoja drugih dejavnosti gospodarstva, redkih
naravnih virov in odvisnosti od mednarodne pomoči turizem preprosto predstavlja edino
razvojno pot. Turizem v primerjavi z drugimi oblikami mednarodne trgovine ni podvržen
trgovinskim oviram. Med drugim turizem temelji na naravnih in kulturnih privlačnostih, ki
so večinoma javne in proste za uporabo ter tako predstavljajo nizke »zagonske« stroške.
Razlog, ki ravno tako govori v prid razvoju turizma kot razvojni priložnosti, je skrit v
9
dejstvu, da turizem zahteva ponudbo pestre mešanice blaga in storitev na destinaciji,
vključno z nastanitvijo, hrano in pijačo ter zabavo, javnim prevozom in podobno. S tem
načinom delovanja ustvarja multiplikativne učinke na ostale dejavnosti gospodarstva.
Avtorja še dodajata, da naj bi razvoj turizma spodbudil gradnjo infrastrukture, oskrbo s
storitvami, ki je koristna ne samo za turiste, temveč tudi za lokalno prebivalstvo, med
drugim lahko predstavlja korak naprej pri zagotavljanju varstva okolja (narodni parki) in
tudi pri oživitvi tradicionalnih kulturnih ročnih izdelkov in praks. Obstaja še cela vrsta
drugih sekundarnih razlogov, ki podpirajo naveden cilj turizma v luči razvojne poti.
Razlogi, zakaj veliko držav v razvoju izbere turizem kot potencialno alternativo
gospodarske rasti, so različni. Velikokrat izredno omejen izbor izvoznega blaga,
sestavljenega večinoma iz kmetijskih izdelkov in nafte ali katere druge surovine, ne
pokriva vedno večje potrebe po tujem denarju. To je mnogo držav v razvoju prisililo
poiskati druge vire tujega denarja. Veliko držav v razvoju je za pot do hitrejšega razvoja
izbralo razvoj turistične dejavnosti, saj je eden izmed pomembnih potencialov, ki jih
turizem vnaša v gospodarstvo, ravno ustvarjanje deviz. Poleg pokrivanja deficita v plačilni
bilanci predstavlja priliv tujega denarja, zlasti za najmanj razvite in razvijajoče se države,
pomemben vir financiranja naložb in spodbujanje gospodarskega razvoja. Med drugim
razvoj turizma za nekatere države v razvoju predstavlja pomemben odmik od popolne
odvisnosti od kmetijstva in proizvodnje (Vaugeois, 2000, str. 1).
V državah v razvoju se turistično povpraševanje navadno bolj osredini na posameznih
geografskih področjih ali pri posebnih proizvodih, kjer ima turizem lahko velik vpliv na
cene. Primer takega porasta cen se odraža v cenah zemljišč. Porast cen zemljišč v
turističnih predelih povzroči splošno rast zemljišč v celotni državi. Tuji obiskovalci lahko s
potrošnjo določenih proizvodov (meso, ribe, sadje), po katerih sicer povprašuje tudi
domače prebivalstvo, povzročijo inflacijo, ki se lahko prenese na raven celotnega
gospodarstva. Inflacijsko tveganje v državah v razvoju je navadno višje, saj je ponudba na
splošno neelastična. Pomanjkanje deviznih sredstev namreč pogosto ne omogoča, da bi se
dodatni proizvodi uvozili. Presežno povpraševanje tako sproži rast cen razpoložljivih
proizvodov (Vellas & Becherel, 1995, str. 320). Problem inflacije se tako v teh državah, ki
imajo že brez vpliva receptivnega turizma visoko inflacijo, še stopnjuje. S tega vidika je
torej pomembno upoštevati naveden vpliv pri načrtovanju razvoja turizma in pri tem
upoštevati stanje v narodnem gospodarstvu.
10
1.3 Turizem in gospodarski razvoj
Turizem s svojim prepletenim delovanjem preko turistične potrošnje soustvarja BDP
narodnega gospodarstva. Ob ugodnih vplivih tako ustvarja gospodarsko rast in s
strukturnimi spremembami v gospodarstvu spodbuja tudi gospodarski razvoj.
1.3.1 Opredelitev pojmov gospodarska rast in razvoj
Stopnja gospodarske rasti je uveljavljena kot eden izmed najpomembnejših
makroekonomskih kazalcev, ki kaže na zdravje nekega gospodarstva. Gospodarstvo, ki je
sposobno dolgoročno zagotavljati enakomerno gospodarsko rast, na splošno velja za
uspešno.
Gospodarska rast je ožji pojem in predstavlja predvsem stopnjo povečanja proizvoda kot
takega ali na osebo. Empirično jo merimo z rastjo BDP oziroma jo, če upoštevamo še rast
prebivalstva, ponazorimo s stopnjo rasti realnega domačega proizvoda na prebivalca. Za
pojasnitev ne samo količinskih, temveč tudi kakovostnih sprememb v gospodarstvu
uporabljamo širši pojem, tj. gospodarski razvoj. Ta se nanaša na povečanje gospodarske
blaginje ljudi neke države v daljšem obdobju. Merimo ga z različnimi ekonomskimi
kazalci. Med drugim za tovrstno pojasnjevanje uporabljamo tudi kazalce, kot so pismenost,
dolžina življenjske dobe, zdravstveno stanje prebivalstva, stopnja vpisa generacije mladih
na univerzo, stopnja zmanjšanja revščine in podobno. Med dejavnike gospodarskega
razvoja sodijo povečanje proizvoda, obseg in učinkovitost naložb, rast prebivalstva,
kakovost delovne sile in motiviranost za uspeh, tehnološki napredek, velikost trga,
strukturne spremembe, ekonomske institucije in družbeno-ekonomske razmere (Senjur,
2001, str. 137–138; Senjur, 2002, str. 6).
BDP je ključna kategorija gospodarskega razvoja, vendar pa ima kot agregatni in
monetarni kazalec določene pomanjkljivosti. Gospodarski razvoj je namreč
večdimenzionalen pojav, kjer se posamezne dimenzije razvijajo nesimetrično in
neuravnoteženo, in ga zato v agregatu ni mogoče preučevati, saj se določene značilnosti
gospodarstva porazgubijo. Monetarni izraz kazalec dogajanja v gospodarstvu zamegli,
prikrije ali prikaže celo drugače (Senjur, 2002, str. 11).
1.3.2 Turizem kot pospeševalec gospodarske rasti
Hipoteza turizma v vlogi pospeševalca gospodarske rasti je bila izpeljana neposredno iz
hipoteze izvoza kot pospeševalca gospodarske rasti, ki jo je leta 1978 osnoval Balassa.
Hipoteza navaja, da ima izvoz pomembno vlogo pri ustvarjanju gospodarske rasti preko
dveh ključnih kanalov, in sicer boljše alokacije proizvodnih dejavnikov in ekonomije
11
obsega. V tej luči osrčje hipoteze turizma kot pospeševalca gospodarske rasti analizira
povezavo med turizmom in gospodarsko rastjo. V okviru hipoteze se porajata vprašanji, ali
turizem sproži gospodarsko rast in ali razvoj gospodarstva prispeva k rasti turistične
dejavnosti (Brida & Pulina, 2010, str. 2).
1.3.3 Turizem in gospodarski razvoj – analiza kapitalskega količnika
V magistrskem delu se v praktičnem delu osredotočim zgolj na odnos med turizmom in
gospodarsko rastjo. Ekonomski vidik turizma ne poda celotne slike, saj se meje turizma
začrtajo tudi v stiku z okoljem, družbo in kulturo. Osvetlitev delovanja turizma v kontekstu
gospodarskega razvoja postavi njegovo vlogo v širšo perspektivo.
Tovrstna povezava je pogosto pojasnjena z analizo kapitalnega količnika v turističnem
gospodarstvu v primerjavi s kapitalnim količnikom v celotnem gospodarstvu. Kapitalni
količnik je v tem pogledu opredeljen kot razmerje med kapitalom (input kapitala) in BDP
(output) v določenem časovnem obdobju (Mihalič, 2002, str. 65–66).
(1)
Legenda:
R … kapitalni količnik
K(t) … kapital v določenem časovnem obdobju
Y(t) … output (BDP) v določenem časovnem obdobju
V analizi primerjamo torej kapitalni količnik turistične dejavnosti z gospodarskim.
Turizem ima vlogo pospeševalca gospodarske rasti v celotnem gospodarstvu, če je
vrednost njegovega kapitalnega količnika nižja v primerjavi s kapitalnim količnikom
gospodarstva. Če so razmerja obratna, turizem gospodarsko rast zavira (Mihalič, 2002, str.
66).
Številne študije so potrdile, da turizem dejansko ima potencial in da lahko vpliva na
gospodarski razvoj držav. Turizem na gospodarski razvoj države vpliva v več dimenzijah.
V prvi vrsti na rast dohodka na prebivalca. Nadalje naj bi razvoj turizma s svojimi
pozitivnimi vplivi povzročal proces ekonomske tranzicije, ki posledično s strukturnimi
spremembami v lokalnem gospodarstvu stimulira gospodarsko rast. Nazadnje je turizem v
vlogi gospodarskega razvoja treba gledati tudi skozi okoljski vidik in enakomerno
distribucijo koristi (Mihalič, 2013, str. 654–678).
)(
)(
tY
tKR
12
2 MERJENJE EKONOMSKEGA POMENA TURIZMA
Razmah turizma in njegovo prepleteno delovanje na gospodarstva sta med strokovnjaki,
oblikovalci politik in vladami spodbudila veliko zanimanje po boljši statistični obravnavi
navedene gospodarske panoge. Samo spremljanje fizičnih tokov turizma (npr. prihodi tujih
turistov in obiskovalcev v posamezno državo) in monetarnih podatkov (prihodki in izdatki
iz naslova mednarodnega turizma) se je izkazalo za pomanjkljivo in nezadostno za
predstavo delovanja turizma znotraj gospodarstva.
Pri vrednotenju ekonomskega vpliva turizma na gospodarstvo je treba razlikovati med
ekonomskim vplivom, povezanim s turistično potrošnjo, in ekonomskim vplivom,
povezanim z razvojem turizma. Prvi se nanaša na nenehno spremembo turistične potrošnje
in analiziranje njenega vpliva na gospodarstvo posamezne države, medtem ko se drugi
navezuje predvsem na enkraten učinek vzpostavitve in financiranje turističnih objektov.
Poznavanje tovrstne razlike je ključno, saj spremljanje posameznih vplivov turizma
zahteva drugačne pristope oziroma metode. Pri preučevanju ekonomskega vpliva turistične
potrošnje je v njegovo ovrednotenje treba vključiti vse razsežnosti trošenja tako domačih
kot tujih turistov, pri čemer je v oceno nujno vključiti tudi vse vplive, ki se odvijajo znotraj
gospodarstva. Turistična potrošnja znotraj države gostiteljice se razprši v več različnih
ravni. V prvi vrsti se preko neposrednih vplivov vrednost turistične potrošnje (zmanjšane
za vrednost uvoza) prelije k ponudnikom turističnih proizvodov in storitev (hoteli, taksiji,
restavracije ipd.). V naslednjem koraku se turistični izdatki, ki jih prejmejo navedeni
ponudniki, spremenijo v njihove prejemke, ki jih porabijo za nabavo blaga in storitev pri
dobaviteljih iz drugih sektorjev gospodarstva. Ta proces širitve gospodarske dejavnosti, ki
jo povzročajo vsi nadaljnji krogi izdatkov, ustvarja t.i. posredne vplive turistične potrošnje.
Treba je poudariti, da v fazi posrednih vplivov del realizirane turistične potrošnje odteče iz
kroženja zaradi uvoza blaga in storitev, ki so potrebni za zagotavljanje potreb turistov,
zaradi varčevanja in obdavčitve. V zadnji fazi turistična potrošnja preko neposrednih in
posrednih vplivov pristane v obliki plač, najemnin, razdeljenega dobička in obresti. Na
podlagi dela teh dohodkov (dohodki, ki ne odtečejo iz kroženja) se ustvarja nadaljnja
potrošnja blaga in storitev, ki sproža dodatne dejavnosti znotraj gospodarstva (Cooper et
al., 2008, str. 136–137). Pri preučevanju celotnega ekonomskega vpliva turistične
potrošnje na posamezno gospodarstvo je torej treba upoštevati vse tri ravni vplivov
turizma.
Pri analizi ekonomskih vplivov turizma je bistvo preučevanja vpliv turistične potrošnje na
spremembo temeljnih ekonomskih agregatov gospodarstva. Kot že omenjeno, ima
turistična potrošnja poleg primarnih vplivov (neposrednih) tudi sekundarne vplive
(posredni in inducirani) na ostale dele gospodarstva, ki so ali niso povezani s turizmom.
Odraz vplivov, ki jih turizem sproža s svojo dejavnostjo pri drugih delih gospodarstva, je
odvisen od povezanosti oziroma odvisnosti dejavnosti med seboj. Zaradi široke palete
13
proizvodov in storitev, ki jih mora turizem s svojim delovanjem zagotavljati turistom, je
mogoče z lahkoto trditi, da se turizem preko navedenih vplivov povezuje s skoraj vsako
dejavnostjo gospodarstva.
Pri obravnavanju pristopov vrednotenja turizma, ki sledi v nadaljevanju poglavja, je treba
poudariti, da med ekonomskim prispevkom turizma in njegovim vplivom (učinkom)
obstaja določena razlika. Ekonomski prispevek turizma meri velikost in celoten pomen te
dejavnosti znotraj posameznega gospodarstva. Na drugi strani se ekonomski vpliv turizma
kaže v spremembi ekonomskega prispevka. Ta izhaja iz različnih dejavnosti in dogodkov,
ki predstavljajo »šok« turističnemu sistemu (L. Dwyer, Forsyth, & W. Dwyer, 2010, str.
266).
2.1 Tradicionalni pristopi merjenja ekonomskega pomena turizma
Ekonomski pomen turizma so strokovnjaki v preteklosti preučevali na več različnih
načinov, upoštevajoč različne definicije in pristope. Največkrat se je uspešnost turistične
dejavnosti merila s pomočjo količinskih kazalnikov, kot je število prihodov tujih turistov
ali število nočitev. Pomen turizma za gospodarstvo se je lahko prikazoval tudi z relativnimi
kazalniki, kot je delež turističnih deviznih prilivov v celotnem izvoznem zaslužku ali v
bruto nacionalnem prihodku. Pri podatkih o turističnih deviznih prilivih in turističnih
izdatkih zlasti pri mednarodni primerjavi nastopita dva problema. Navedeni podatki so
večinoma izraženi v tekočih cenah in standardizirani v ameriških dolarjih (USD), kar
zamegli vpliv inflacije in vpliv nihanja tečaja. Tako pri primerjavi podatkov med državami
ne dobimo realne slike (Cooper et al., 2008, str. 134). Z razmahom turizma in prepletenosti
turizma z drugimi dejavnostmi gospodarstva je med odločevalci politik zorela potreba po
obsežnih in zanesljivih statističnih podatkih, kajti le na osnovi primernih podatkov, ki
ustvarijo verodostojno sliko, je mogoče primerjati učinkovitost turizma z drugimi
dejavnostmi gospodarstva. Poleg ocene ekonomskega pomena turizma za posamezno
državo so statistični podatki podlaga tudi drugim pomembnim odločitvam, ki snujejo
njegov razvoj (npr. promocijske strategije).
2.2 Metodologija UNSD, EUROSTAT, OECD in UNWTO
V zadnjih letih se je kot odgovor na izboljšanje turistične statistike razvil sistem satelitskih
računov za turizem (angl. Tourism Satellite Accounts; v nadaljevanju SRT). Postal je
univerzalno sprejet način določanja pomena turizma v nacionalnem gospodarstvu.
Metodologija SRT namreč predstavlja najbolj razdelan in najcelovitejši pristop k
ocenjevanju ekonomskega pomena turizma v določenem gospodarstvu. Koncept SRT je
nastal kot odgovor na potrebo po natančnejšem in kredibilnejšem vpogledu ekonomskega
14
pomena turizma v nacionalno gospodarstvo, kot orodje za boljši pregled vloge turizma
skozi čas in lažjo mednarodno primerjavo na konsistentni metodološki osnovi. Ne nazadnje
naj bi SRT zagotovil tudi lažjo primerljivost turizma z ostalimi dejavnostmi gospodarstva
(Cooper et al., 2008, str. 134–135).
S kronološkega vidika so zametki SRT nastali že konec 70. let prejšnjega stoletja v Franciji
(kot dodatek k nacionalnim računom). Po različnih vmesnih stopnjah razvoja SRT so leta
2000 organizacije UNWTO, EUROSTAT in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in
razvoj (angl. Organization for Economic Co-operation and Development, v nadaljevanju
OECD) izdale skupen priročnik z metodologijo za njihovo izdelavo (Priporočen
metodološki okvir ali angl. Tourism Satellite Account: Recommended Methodological
Framework, v nadaljevanju TSA: RMF 2008). Ta korak je pomenil odločilen skupen korak
v razvoju SRT. Metodologijo je leta 2000 formalno sprejel tudi Statistični oddelek
Združenih narodov (angl. United Nations Statistics Division, v nadaljevanju UNSD). SRT
so tako postali nov univerzalen mednarodni standard na področju celovitega merjenja
ekonomskega pomena in obsega turizma. Pod okriljem strokovnjakov UNWTO in Inter-
Agency Coordination Group on Tourism je v letu 2008 izšla še dopolnjena različica
Priporočenega metodološkega okvirja. Ta poleg nekaterih amandmajev urednikov vsebuje
še vključitev sprememb, ki izhajajo iz posodobljene izdaje International Recommendations
for Tourism Statistics (IRTS) iz leta 2008, revizijo Sistema nacionalnih računov (angl.
System of National Accounts, v nadaljevanju SNA) iz leta 1993 in šesto izdajo Priročnika
plačilne bilance (UNSD, EUROSTAT, OECD, & UNWTO, 2008, str. x–xi).
Temelj SRT predstavlja osnoven odnos, ki ga v okviru narodnega gospodarstva
vzpostavljata na eni strani povpraševanje po storitvah in izdelkih obiskovalcev ter na drugi
strani ponudba oziroma proizvodnja izdelkov in storitev za potrebe turizma. Ponudba in
povpraševanje sta v tem odnosu v nekem določenem časovnem obdobju uravnotežena.
Osrčje sistema SRT so tabele, računi in agregati v 10 tabelah. Prednost te metodologije
spremljanja turizma v primerjavi s preteklimi je, da analizira ponudbo in povpraševanje
združeno, in ker je vezana na standardne tabele SNA iz leta 1993, omogoča primerjavo
dejavnosti znotraj gospodarstva in v času ter izračunu dejanskega prispevka turizma k BDP
(Vidjen, 2005, str. 11).
Osnovna zgradba SRT omogoča podrobno analizo povpraševanja po blagu in storitvah,
povezano s turistično dejavnostjo, in na tej osnovi nudi oceno skladnosti povpraševanja s
ponudbo v turistični dejavnosti ter nadaljnje ugotovitve, kako ta ponudba vzajemno vpliva
na druge gospodarske dejavnosti (UNSD et al., str. iii). SRT tako merijo pomen turizma v
določenem gospodarstvu preko vrednosti blaga in storitev ter vpliv na zaposlovanje. S
podatki o deležu turizma v celotnem BDP, številu delovnih mest, kapitalskih vlaganjih in
javnofinančnih prihodkih ovrednotijo pomen turizma ter njegovo vlogo v plačilni bilanci.
15
SRT tako predstavljajo osnovo za oceno ekonomskega pomena, ki se zgodi zaradi
spremembe turističnega povpraševanja. V tem pogledu SRT ne predstavljajo modelskega
orodja, s katerim bi lahko ocenili ekonomski vpliv turizma na posamezno gospodarstvo,
temveč podajajo prerez stanja pomena neposrednega turističnega povpraševanja znotraj
gospodarstva v nekem časovnem preseku. Iz tega sledi, da SRT ne podajajo podatkov o
neto vplivu turizma na gospodarstvo zaradi spremembe izdatkov za turizem (Dwyer et al.,
2010, str. 266).
K razvoju SRT je pristopilo mnogo držav, pri čemer so imele dokaj različno začetno
podatkovno osnovo, razpoložljiva sredstva in čas. Tako se stopnja implementacije SRT
med državami razlikuje, enotno vsem pa je, da je za zanesljivejše, natančnejše in
primerljivejše izračune med posameznimi leti in državami metodologijo treba nadalje
razvijati, dopolnjevati in izpopolnjevati podatkovno osnovo. Glede na to, da sta razvoj in
uvedba metodologije sistema SRT dolgotrajno delo, je WTTC skupaj s strokovnjaki WEF
razvil model simulacije SRT, ki so ga kasneje dopolnili še strokovnjaki Oxfordskega
ekonomskega inštituta (angl. Oxford Economics, v nadaljevanju OE). Ker bo praktični del
magistrskega dela temeljil na podatkih iz baze WTTC (Data Gateway), sledi v
nadaljevanju podrobnejši opis navedene metodologije.
2.3 Modelska metodologija TSA – WTTC in OE
Kot že omenjeno, je vzporedno s sistemom SRT leta 2001 pod okriljem WTTC in
njegovim partnerjem OE nastal preprostejši in hitrejši model simulacije SRT, saj je izdelan
na mnogih ocenah podatkov. WTTC in njegovi strokovnjaki so izhajali iz dejstva, da za
pripravo SRT po metodologiji World Tourism Organisation ni na voljo vseh podatkov,
zato so ti ocenjeni. Ocene naj po njihovem mnenju ne bi odločilno vplivale na izračun
oziroma oceno deležev turizma v nacionalni ekonomiji. Ključna prednost te metode je, da
omogoča hitre izračune zunanjih sprememb na turizem, vendar pa se rezultati metode ob
šibkih predpostavkah in v primeru majhnih ekonomij lahko izkažejo za vprašljive.
Strokovnjaki se problema številnih omejitev oziroma slabosti modela zavedajo, zato
namenijo veliko pozornosti njegovemu izboljšanju. Čeprav so se izračuni izkazali v
povprečju glede na druge primerljive podatke precenjeni, so po drugi strani konsistentni in
dobro prikažejo dimenzijo turizma v gospodarstvu in družbi. Hkrati predstavljajo vmesno
alternativo spremljanja turizma, in sicer med standardnim spremljanjem na osnovi deležev
gostinstva, hotelirstva in turističnega posredovanja v primerjavi s kompleksnim
spremljanjem gospodarskih dejavnosti za potrebe turizma (Sirše, Vidjen, Kalin, & Černič,
2004, str. 27–29).
WTTC in OE (2016, str. 1) sta tako pripravila bazo podatkov in model, ki omogoča
kvantifikacijo prispevka turizma h gospodarstvu. Glavni namen podatkov, izdelanih na
16
podlagi simulacije SRT je zagotavljati oceno o pomenu turizma v narodnem gospodarstvu
in pregled njegovih trendov predvsem odgovornim za ustvarjanje razvojnih politik in
podjetjem s področja turizma. Podatki s področja turizma so objavljeni na letni ravni za cel
svet, različne regionalne skupine in za skoraj vse države sveta. Zaradi svoje konsistentne
strukture in navedene množice držav podatki, izdelani po tej metodologiji, omogočajo
primerjavo posameznih komponent oziroma agregatov posamezne države v času, kot tudi
medsebojno primerjavo med državami. Navedena prednost bo temeljni kamen primerjalne
analize, ki sledi v nadaljevanju magistrskega dela.
Raziskave o ekonomskem vplivu turizma, ki jih pripravljata WTTC in OE, temeljijo na
konceptualnem okviru Združenih narodov (TSA: RMF 2008) za pripravo SRT in imajo za
lažjo letno pripravo podatkov vgrajene tudi nekatere razširitve. Podatki tako za pretekle
ocene kot za napoved prispevka turizma k ekonomski dejavnosti in zaposlenosti na osnovi
simulacije SRT so na voljo za obdobje od leta 1988 do 2026. Navedene podatke
strokovnjaki OE izdelajo s kombinacijo najbolj sofisticiranega ekonomskega modeliranja
in napovedi ter najbolj svežimi javno objavljenimi podatki, ki jih pridobijo od nacionalnih
statističnih uradov in centralnih bank ter mednarodnih organizacij oziroma ustanov, kot so
OECD, Mednarodni denarni sklad (angl. International Monetary Fund, v nadaljevanju,
IMF) in UNWTO. Na podlagi teh podatkov tako ovrednotijo neposreden prispevek
turistične dejavnosti h gospodarstvu in jih dopolnijo z oceno posrednih vplivov turističnih
ponudnikov in induciranih vplivov zaposlenih v turizmu, ki trošijo svoje zaslužke (WTTC
& OE, 2010, str. 2).
Glavni pristop pri pripravi ocen podatkov sloni na uporabi obstoječih podatkov s področja
turizma, ki pa jih, kjer je mogoče, dopolnijo z ocenami, ki izhajajo iz tipičnega razmerja
med manjkajočim podatkom in drugim ekonomskim kazalnikom. Tovrstne povezave
črpajo iz obsežne analize sistema nacionalnih računov in povezanih podatkov za primer
Združenih držav Amerike (v nadaljevanju ZDA). Kjer je treba dopolniti manjkajoče
podatke za druge države, jih ocenijo s pomočjo izračunanih razmerij, pridobljenih na
podlagi podrobne analize na primeru ZDA, ali na osnovi nekoliko manj analitične osnove,
izračunane za primer nekaterih držav OECD. Pri državah, ki niso članice OECD, in kjer so
podatki iz sistema nacionalnih računov pomanjkljivi oziroma manj razdelani, jih dopolnijo
z ocenjenimi razmerji med komponentami turizma in ostalimi ekonomskimi
spremenljivkami, ki jih pridobijo iz obstoječih SRT in ustreznih ekonomskih ter turističnih
kazalnikov, ki so razpoložljivi za vse države (WTTC & OE, 2015, str. 7).
Model simulacije SRT je tako po svoji strukturi ekonometričen model, ki omogoča zelo
hitro ponazoritev vpliva zunanjih dogodkov na turistične tokove in gospodarstvo. Poleg
ocene vpliva spremembe gospodarskega okolja na turistično dejavnost je z modelom
mogoče izdelati tudi ekonomsko napoved in pripraviti različne analize za izbrane scenarije.
Na podlagi navedenega modela nudi hitro pridobljene rezultate, ki jih vlade v hitro
17
spreminjajočem se okolju nujno potrebujejo za vodenje uspešne aktivne politike na
področju turizma (WTTC & OE, 2015, str. 7).
Kljub določeni meri poenostavitve koncept WTTC in OE temelji na definiciji turizma in
potovanj po UNWTO, medtem ko podatki za turistično povpraševanje in ponudbo za
potrebe turizma glede na metodo SRT vsebujejo določene pojmovne in metodološke
različice (Sirše et al., 2004, str. 27).
S kombinacijo makroekonomske raziskave in napovedi, podatkov nacionalnih računov,
spremenljivk s področja turizma in ekonometričnega modeliranja je nastal pionirski sistem
ugotavljanja ekonomskega pomena turizma. Ta obsežen in univerzalen sistem raziskave
vključuje vse koncepte turističnega povpraševanja, in sicer od osebne turistične potrošnje
do turistične potrošnje za poslovne namene, naložbe v osnovna sredstva, potrošnje države
in potrošnje tujih obiskovalcev. Vse te podatke na strani povpraševanja v okviru modela
pretvorijo v ekonomske koncepte (BDP in zaposlenost) na strani proizvodnje oziroma
ponudbe. Navedeni podatki omogočajo kredibilno statistično informacijo odločevalcem
tako na vladni kot na poslovni strani o pomenu turizma v primerjavi z drugimi dejavnostmi
in njegovi vlogi v gospodarstvu kot celoti. WTTC je z namenom, da izdela najobsežnejšo
raziskavo o ekonomskem pomenu oziroma obsegu turizma, v okviru konceptualnega
okvira UNWTO razvil ožji in širši način pojmovanja turizma (WTTC & OE, 2015, str. 1–
5). S tem analitičnim orodjem je ponudil vladam in turistični dejavnosti po svetu številne
koristne informacije.
WTTC in OE, enako kot UNWTO, opredeljujeta turistični sistem kot sklop dveh
podsistemov, in sicer podsistem turističnega povpraševanja in turistične ponudbe.
Navedena podsistema med seboj povezujejo ekonomsko, tehnološko, politično, družbeno-
kulturno in naravno okolje. Simulacijski model za merjenje pomena turizma je, sloneč na
navedeni opredelitvi turističnega sistema, na strani povpraševanja zgrajen tako, da meri
turistično dejavnost preko vsote deležev vsake posamezne komponente celotnega BDP,
zmanjšano za vse tiste dele uvoznih komponent, povezanih s turizmom.
.
Strokovnjaki WTTC in OE so glede na razlikovanje turističnega povpraševanja in
skupnega turističnega povpraševanja opredelili razliko tudi na strani ponudbe. Na osnovi
skupnega povpraševanja in potrošnje izračunajo skupno proizvodnjo, in sicer za dve ravni.
Ožje definiran BDP turistične dejavnosti (angl. travel & tourism industry) predstavlja
vsoto komponent turističnega povpraševanja, zmanjšano za uvozno komponento pri
posameznih skupinah povpraševanja. Širše definiran, to je BDP turističnega gospodarstva
(angl. travel & tourism economy), zajema vsoto vseh komponent skupnega turističnega
povpraševanja, od katere odštejejo uvozno komponento pri posameznih skupinah
povpraševanja. BDP turistične dejavnosti tako proizvaja za turistično povpraševanje in
BDP turističnega gospodarstva za skupno turistično povpraševanje. Turizem v ožjem
18
pojmovanju tako sestavlja vse inpute oziroma vložke, povezane s turistično dejavnostjo
(npr. hrana, storitve, oglaševanje), medtem ko turizem v širšem pojmovanju vključuje
dobavitelje naložbenih dobrin, povezanih s turizmom (npr. vladni izdatki za letališko
infrastrukturo, naložbe v gradnjo hotelov). Spremenljivke, ki so povezane izključno s
turizmom (npr. hoteli), se v model vključijo v celoti, medtem ko se tiste, ki so le delno
povezane s turizmom, vnašajo na osnovi ocenjenega odstotka (npr. kapitalne naložbe). V
okviru te metodologije s pomočjo pristopa input-output (v nadaljevanju I/O) ločijo
posredni in neposredni koncept dodane vrednosti, ki prispeva k deležu BDP, povezanemu s
turizmom (tako po ožjem kot tudi po širšem pojmovanju) (WTTC & OE, 2015, str. 21–23).
Na koncu je treba omeniti, da model WTTC pri analizi agregatnega turističnega
povpraševanja, ki predstavlja bistvo turistične dejavnosti, uporablja vrsto ocen in
predpostavk. V primerjavi z metodologijami UNSD, EUROSTAT, OECD in UNWTO, ki
v celoti temeljijo na statističnih analizah, WTTC podatke pridobi na osnovi modeliranja.
Agregatno turistično povpraševanje na osnovi modela tako izračunajo na osnovi ocen
osebne potrošnje, poslovnih potovanj, potrošnje tujih obiskovalcev, individualnih vladnih
izdatkov, skupnih državnih izdatkov, naložb itd. V tej luči bo interpretacija podatkov v
nadaljevanju dela bolj kot groba ocena, ki pa vseeno kljub svoji omejitvi lahko med
izbranimi državami odstre pomembne razlike.
2.3.1 Opredelitev ključnih pojmov, definicij in konceptov
Izdatki obiskovalcev predstavljajo injekcijo dodatnega denarja v gospodarstvo države
gostiteljice. Turizem kot ekonomska dejavnost tako poleg neposrednih vplivov sproža tudi
posredne in inducirane, kar povzroča dvig ekonomske dejavnosti. V okviru metodologije
SRT (TSA: RMF 2008) se kvantificirajo zgolj neposredni vplivi turizma, medtem ko
metodologija WTTC poskuša v svojih letnih raziskavah predstaviti tudi posredne in
inducirane vplive turizma (WTTC & OE, 2016, str. 3). Metodologija po modelu WTTC in
OE vplive turizma tako predstavi širše in s tem zajame celoten prispevek turizma h
gospodarstvu.
V nadaljevanju kot podlaga k razumevanju interpretacije podatkov iz baze WTTC v
praktičnem delu magistrskega dela sledita konceptualni pregled pristopa WTTC/OE in
kratka predstavitev ključnih konceptov.
WTTC in OE (2016, str. 4–5) na osnovi modela izračunavata komponente turističnega
povpraševanja. Potrošnja tujih obiskovalcev (angl. visitor exports) predstavlja turistično
potrošnjo mednarodnega receptivnega turizma. V to kategorijo se beleži vsa potrošnja tujih
obiskovalcev v državi, namenjena tako poslovnim kot osebnim potovanjem, skupaj z
izdatki za prevoz. Domača turistična potrošnja (angl. domestic travel and tourism
spending) predstavlja potrošnjo, ki jo sprožajo domači turisti znotraj meja države, kjer
19
prebivajo, in je namenjena tako za poslovna kot osebna potovanja. V to kategorijo se ne
štejejo trajne potrošne dobrine, ki imajo večnamensko uporabo, saj se jih ne kupuje zgolj
za turistične namene. Individualni izdatki države (angl. government individual travel and
tourism spending) se nanašajo na izdatke, ki jih država nameni za storitve, neposredno
povezane z obiskovalci (npr. muzejev, nacionalnih parkov). Naložbe v osnovna sredstva
(angl. capital investment) vključujejo vse izdatke za kapitalske naložbe vseh dejavnosti
gospodarstva, neposredno povezanih s turizmom. Take vrste naložb so na primer gradnja
novih namestitvenih zmogljivosti, restavracij, raznih objektov za preživljanje prostega
časa, povezanih s turizmom, oprema za komercialni prevoz potnikov ipd.
Notranja turistična potrošnja (angl. internal tourism consumption), ki zajema celotno
turistično potrošnjo znotraj meja države tako rezidentov kot nerezidentov, predstavlja del
neposrednega prispevka turizma k BDP posameznega gospodarstva. Temu se pridružujejo
še individualni izdatki države. Neposredni prispevek turizma k BDP (angl. direct
contribution to GDP) se po metodologiji WTTC izračuna iz celotne notranje turistične
potrošnje, iz katere se izloči nabavo in uvoz ponudnikov proizvodov in storitev znotraj
turistične dejavnosti. Ta vključuje oceno vrednosti proizvodov in storitev, ki so značilni za
turistično dejavnost (npr. hoteli, turistične agencije, letalski prevozniki, restavracije), torej
vse, kar je neposredno povezano s turisti oziroma obiskovalci. Celoten prispevek turizma
zajema širši vpliv turizma na gospodarstvo in poleg neposrednih vplivov združuje še
posredne (angl. indirect effects) in inducirane vplive (angl. induced effects). Skupni
prispevek turizma k BDP (angl. total contribution to GDP) tako poleg komponent
neposrednega vpliva turizma zajema tudi naložbe v osnovna sredstva na področju turizma,
kolektivne izdatke države (izdatki za promocijo turizma, storitve turističnih informacij) in
domačo nabavno verigo dejavnosti, ki so neposredno povezane s turisti (npr. nabava hrane
in čistilnega servisa hotelov, goriva in catering storitev letalskih prevoznikov). Iz
navedenih vrednosti se izloči vrednost uvoza. Kot zadnja komponenta je vključena še
poraba zaposlenih, ki so neposredno ali posredno povezani s turističnim gospodarstvom.
Poleg ožje in širše ocene BDP WTTC v okviru modela izračunava tudi vpliv turizma na
zaposlenost. Neposredni prispevek turizma k zaposlenosti (angl. direct contribution to
employment) zajema vse zaposlene v okviru turistične dejavnosti. Širše merilo, skupni
prispevek turizma k zaposlenosti (angl. total contribution to employment), vključuje
poleg števila vseh zaposlenih v turistični dejavnosti tudi tiste, katerih delovna mesta
nastanejo kot posledica posrednih in induciranih vplivov turizma (WTTC & OE, 2016, str.
4).
Z vidika namena potrošnje WTTC oceni izdatke za poslovna potovanja (angl. business
travel and tourism spending), ki zajemajo vse izdatke tako rezidentov kot mednarodnih
obiskovalcev, namenjene poslovnim potovanjem, in izdatke za potovanja v prostem času
(angl. leisure travel and tourism spending), ki vključujejo potrošnjo rezidentov in tujih
turistov znotraj meja države za prostočasne dejavnosti, povezane s turizmom.
20
2.4 Metode merjenja ekonomskih vplivov turizma
Zaradi pomanjkljivosti zajetja vseh ekonomskih vplivov turizma na strani spremljanja
statističnih podatkov se je v preteklosti v strokovni literaturi zvrstilo veliko različnih
tehnik, ki so poskušale oceniti širši ekonomski vpliv turizma. Najpogostejše uporabe analiz
ekonomskega vpliva turizma se navezuje na ocenjevanje vpliva na spremembe turističnega
povpraševanja, vpliva politik in zakonodaje, dejavnikov, ki so izven nadzora turistične
dejavnosti (npr. naravne nesreče), analiza vplivov javnih in zasebnih naložbenih
predlogov, alokacija resursov, politike in upravljanje s turističnimi razvojnimi strategijami
in lobiranje. Navedena področja in analiza njihovih vplivov so tako obravnavani preko
različnih modelov (Dwyer et al., 2010, str. 282–284).
Cooper et al. (2008, str. 141) navajajo pet ključnih tehnik, in sicer bazični model (angl.
base theory models), model keynesianskega multiplikatorja, ad hoc modeli, analize I/O in
izračunljivi modeli splošnega ravnotežja (angl. computable general equilibrium, v
nadaljevanju CGE).
Prvi način izračunavanja vplivov turizma na gospodarstvo – bazični model– temelji na
predpostavki, da med lokalnimi dejavnostmi gospodarstva obstaja neka trdna povezava z
izvozom. Iz tega sledi, da vsaka sprememba turističnih izdatkov ustvari neko predvidljivo
in izmerljivo spremembo na ravni dejavnosti lokalnih sektorjev. Tovrstno izračunavanje
turističnih multiplikatorjev se dandanes, zaradi prevelike poenostavljene formulacije
modelov, uporablja zelo redko (Cooper et al., 2008, str. 141).
Naslednji način izračunavanja ekonomskih vplivov turizma je s pomočjo modelov
keynesianskega multiplikatorja, ki merijo spremembe v makroekonomskih agregatih zaradi
sprememb v turističnih izdatkih. Tovrstni multiplikatorji so sicer dokaj preprosti za izračun
in omogočajo hitro ter preprosto merjene navedenih sprememb, vendar podajo omejen in le
delen vpogled v vpliv turizma na gospodarstvo. Tudi najkompleksnejši in najobsežnejši
keynesianski modeli, ki so jih izdelali v nekaterih študijah, so se z vidika uporabnosti za
ustvarjalce politik in načrtovanje izkazali za preveč ohlapne. Ne nazadnje je mednarodna
primerjava keynesianskih multiplikatorjev skoraj nemogoča (Cooper et al., 2008, str. 141–
142).
Naslednjo stopnjo v evoluciji multiplikatorjev so dosegli ad hoc modeli, ki naj bi odpravili
širino keynesianskega modela preprosto tako, da se modeli oblikujejo za vsako študijo
posebej. Študije multiplikatorjev, ki uporabljajo ad hoc modele, se uporabljajo še danes in
nudijo veliko podrobnih in natančnih informacij za ustvarjalce politik in za načrtovanje,
vendar pa ne zagotavljajo toliko podatkov, kot jih nudi analiza I/O (Cooper et al., 2008, str.
143–145).
21
Odpravo pomanjkljivosti, ki jih vsebujejo ad hoc modeli, in zagotovitev obsežnejše ocene
ekonomskega vpliva turizma naj bi omogočil model I/O. Model je sestavljen iz tabele
ponudbe in porabe po dejavnosti, tabele, ki ima povezovalno vlogo med tabelami ponudbe
in porabe preko sektorskih računov, in simetrične tabele I/O po homogenih panogah. S
pomočjo tabele I/O je mogoče oceniti tudi sekundarne vplive turizma in nadaljnji izračun
multiplikatorjev (Jeločnik Pelicon, 2012, str. 49). V vsakem stolpcu tabele so sektorji
prikazani kot kupci blaga in storitev drugih sektorjev ter v vsaki vrstici so ti isti sektorji
dobavitelji proizvodov drugim sektorjem gospodarstva. Transakcije med dejavnostmi
gospodarstva predstavljajo osnovo tabel I/O, katerih namen je pojasniti, kako se proizvod
ene dejavnosti distribuira skozi gospodarstvo (Zhou, Yanagida, & Lenug, 1997, str. 78).
Razširjeno obliko tabel I/O predstavlja matrika družbenih računov (angl. Social
Accounting Matrix, v nadaljevanju SAM), ki povezuje sektorske račune in razčlenjeno
tabelo I/O. SAM predstavlja tokove vseh ekonomskih transakcij, ki se odvijajo v
posameznem gospodarstvu. Med drugim zagotavlja dopolnilne ekonomske kazalnike, ki ne
zadevajo zgolj makroekonomskih agregatov nacionalnih računov, temveč vključujejo tudi
družbeno-ekonomsko strukturo in distribucijske vidike posameznega gospodarstva. S svojo
obširnejšo obliko vključujejo transakcije denarja med dejavnostmi in ustanovami (ključna
razlika od tabel I/O) ter zajemajo tako tržne kot netržne finančne tokove (med ustanovami).
Na podlagi modelov SAM se lahko izpeljejo multiplikatorji SAM, ki določajo, da ob
spremembi povpraševanja dohodki skupaj s transferji med ustanovami narastejo (Dwyer et
al., 2010, str. 296–297). Kljub izboljšavam imajo tabele I/O nekatere pomanjkljivosti (npr.
spremembe cen inputov in deviznih tečajev) oziroma omejitve, ki jih do neke mere
odpravljajo modeli izračunljivega splošnega ravnotežja.
Modeli CGE so osnovani na matematični specifikaciji ekonomskih odnosov znotraj
gospodarstva, katerih namen je preučiti posledice širitve turističnega povpraševanja, ki se
odrazi v povečanju izrabe virov. V nasprotju z modeli I/O, pri katerih je poudarek na
ponudbi preko sprememb pri povpraševanju, modeli CGE zaradi svoje zgradbe omogočajo
interakcijo med vsemi elementi gospodarstva. Tako na primer modeli CGE dopuščajo
spremembo cen in realokacijo virov iz enega sektorja gospodarstva v drugega. Kljub
nekaterim izboljšavam imajo modeli CGE tudi svojo slabo plat (Cooper et al., 2008, str.
146). Metoda CGE tako celoviteje zajema prispevek turizma h gospodarstvu in hkrati
omogoča izvedbo simulacije različnih scenarijev v gospodarstvu. V tem pogledu se njena
moč v kvantifikaciji različnih sprememb v turizmu na gospodarstvo izkaže za ključno
dopolnilo prejšnjim metodam.
Med vsemi navedenimi modeli le ad hoc modeli, modeli I/O in modeli CGE nudijo
zadovoljivo raven natančnosti in so tako primerni za odločevalce politik. Nadalje modeli
I/O in CGE podajo najobsežnejšo sliko ekonomskega vpliva turizma in s tem pomembno
informacijo o nadaljnjem razvoju turizma v dani destinaciji. Hkrati je z modeli mogoče
22
oceniti vse tri ravni vpliva turizma na gospodarstvo (neposredni, posredni in inducirani
vplivi). Visoki stroški, povezani z navedenima modeloma, po drugi strani predstavljajo
njuno slabo stran. V zadnjem času analize vplivov turizma poleg modelov, ki ocenjujejo
ekonomske vplive, vključujejo tudi modele, ki analizirajo še okoljske in družbene vplive.
Vsem navedenim modelom dodajo tudi različne tehnike napovedovanja (Cooper et al.,
2008, str. 153).
V tem poglavju so prikazani zgolj orisi ključnih metod merjenja ekonomskih vplivov
turizma, saj so po svoji naravi zelo kompleksne in je podrobnejša predstavitev lastnosti,
prednosti in slabosti izven konteksta pričujočega dela. Vsekakor velja, da je merjenje
ekonomskih vplivov turizma zelo kompleksna in zahtevna naloga. Turizem s svojo
prepletenostjo z različnimi dejavnostmi v gospodarstvu in s svojo posebnostjo terja veliko
napora za izmero njegovega pravega vpliva. Ob tem se poraja vprašanje, ali je vpliv
turizma v gospodarstvu dejansko mogoče izmeriti. Kljub temu je pri preučevanju te
tematike treba vzeti podane raziskave, metode in ocenjene podatke, ki tako kljub malo
manj točni predstavitvi stanja turizma v gospodarstvu vseeno podajo nek okviren pomen
turizma za posamezna gospodarstva.
3 DRŽAVE V RAZVOJU
Številne države sveta so v okviru mednarodnih agencij in ustanov glede na gospodarsko
razvitost razdeljene različno. Obstajajo različne klasifikacije in poimenovanja. V
pričujočem magistrskem delu bo v okviru analize uporabljena delitev držav Svetovne
banke. Glavno merilo, na podlagi katerega Svetovna banka klasificira države za operativne
in analitične namene, je bruto narodni dohodek na prebivalca. Na osnovi omenjenega
merila se države delijo na države z nizkim dohodkom, srednjim dohodkom (te se ponovno
delijo na države z nižjim srednjim dohodkom in zgornjim srednjim dohodkom) in države z
visokim dohodkom.
Svetovna banka vsako leto klasificira države na podlagi bruto narodnega dohodka na
prebivalca preteklega leta, pri čemer uporablja metodo Atlas. V magistrskem delu je
uporabljena delitev na osnovi bruto narodnega dohodka na prebivalca iz leta 2015. Skupine
držav, med katere so uvrščene tako manj razvite kot tudi razvite države, so naslednje
(World Bank, 2015a):
države z nizkim dohodkom (bruto narodni dohodek na prebivalca 1.045 USD ali
manj v letu 2014);
države s srednjim dohodkom (bruto narodni dohodek na prebivalca je večji od 1.045
USD, vendar manjši od 12.736 USD), ki se ponovno razdelijo na:
23
države z nižjim srednjim dohodkom (bruto narodni dohodek na prebivalca od 1.045
USD do 4.125 USD) in
države z zgornjim srednjim dohodkom (bruto narodni dohodek na prebivalca od
4.125 do 12.736 USD);
države z visokim dohodkom (bruto narodni dohodek na prebivalca 12.736 USD ali
več).
V navedeno razvrstitev so zajete vse države članice Svetovne banke (185 držav) in vse
ostale države, ki imajo nad 30.000 prebivalcev (vse skupaj 209 držav). Svetovna banka
države z nizkim in srednjih bruto narodnim dohodkom na prebivalca nadalje združuje v
skupino držav v razvoju, ki tako predstavljajo širšo opredelitev držav (World Bank,
2015b).
3.1 Države v razvoju – opredelitev definicije in merila
Pojem držav v razvoju se, bolj ali manj natančno definirano, v strokovni literaturi
uporablja različno. Svetovna trgovinska organizacija (angl. World Trade Organisation) na
primer, čeprav deli države v skupini razvitih držav in držav v razvoju, nima lastno
določene definicije za omenjeni skupini. Države članice navadno pripadnost eni izmed
dveh skupin določijo same (World Trade Organisation, 2015). Podobno velja tudi za
sistem Združenih narodov (UNSD, 2016a). V okviru delitve držav v skupino razvitih držav
in držav v razvoju ni bil osnovan nikakršen dogovor, ki bi posamezno državo uvrstil v prvo
ali drugo skupino. Označba razvite in razvijajoče se države izhaja predvsem z vidika
praktičnosti pri statistični obravnavi držav. Ta delitev ne pojasnjuje natančno, na kateri
stopnji razvoja se nahaja posamezna država. Razvojni program Združenih narodov (angl.
United Nations Development Programme) razvršča države glede na stopnjo človekovega
razvoja (indeks človekovega razvoja). Najpogosteje uporabljena definicija držav v razvoju
je definicija Svetovne banke. Definicija ne pomeni, da so vse države, ki sodijo v navedeni
skupini, v procesu razvoja ali da so te države dosegle neko določeno stopnjo razvoja.
Svetovna banka države v razvoju razvršča tudi na podlagi njihove stopnje mednarodne
zadolženosti, in sicer med zelo zadolžene, zmerno zadolžene in manj zadolžene.
Države v razvoju so si zaradi različne stopnje gospodarskega razvoja, strukture industrije,
velikosti, zgodovine, kulture, politične in socialne strukture kar precej različne, pa vendar
jih združuje dejstvo, da vsaka na svoj način in s svojo hitrostjo teži v smeri razvoja, kot ga
pozna skupina razvitih držav. Združuje jih tudi kopica skupnih problemov tako na
domačem kot na mednarodnem področju, ki navsezadnje tudi določa njihovo nerazvitost.
Kljub medsebojni različnosti, sledijo skupnim ekonomskim, socialnim in političnim ciljem,
na primer zmanjševanje revščine, neenakosti in brezposelnosti, zagotovitev minimalne
ravni izobrazbe, zdravstvene oskrbe, stanovanj in hrane. V tem pogledu med državami
24
lahko najdem podobnosti. Seveda pa si vsaka na svoj način išče in utira pot razvoja. Kako
se je ta pot razvila na področju turizma, sledi v nadaljevanju pričujočega magistrskega
dela.
Razlike med državami v razvoju so lahko velike, pa vendar jih skupne ekonomske
značilnosti postavljajo v nek skupen širši okvir. Todaro in Smith (2006, str. 49–50) v
svojem delu navajata šest skupnih značilnosti, s katerimi se lahko soočajo države v
razvoju:
nizek življenjski standard (nizek dohodek, neenakost, slabo zdravstveno stanje),
nizka stopnja produktivnosti,
visoka stopnja rodnosti,
velika odvisnost od kmetijstva in izvoza primarnih proizvodov,
prevladovanje nepopolnosti trga in omejene informacije,
nadvlada, odvisnost in občutljivost v mednarodnih odnosih.
3.2 Države v razvoju azijsko-pacifiške regije
V želji, da se v magistrskem delu osredotočim zgolj na države v razvoju azijsko-pacifiške
regije, zaradi najjasnejše razdelitve držav v posamezno skupino uporabim delitev Svetovne
banke, medtem ko za geografsko združenje držav v posamezne svetovne regije povzamem
razdelitev WTTC.
Tabela 1: Države v razvoju azijsko-pacifiške regije
Severna Azija Oceanija Južna Azija Jugovzhodna Azija
Kitajska Fidži Bangladeš Kambodža
Mongolija Kiribati Indija Indonezija
Papua Nova Gvineja Maldivi Laos
Salamonovi otoki Nepal Malezija
Tonga Pakistan Mjanmar
Vanuatu Šrilanka Filipini
Tajska
Vietnam
Vir: World Bank,2015a, New Country Classification; WTTC, Travel & Tourism, Economic Impact 2015
World, 2015, str. 13.
25
4 TURIZEM V DRŽAVAH V RAZVOJU
Mnogo držav v razvoju se je ob soočenju s padajočimi razmerami trgovanja za kmetijske
proizvode in visoko stopnjo protekcionizma za proizvodne izdelke na svetovnem trgu
odločilo za razvoj turizma kot alternativno pot gospodarske rasti. Napredek letalske
tehnologije skupaj z naraščajočo dostopnostjo do teh držav je omogočil porast
povpraševanja po long haul (prev. dolge razdalje) turizmu. Tako je turizem v nekaterih
državah v razvoju postal ključna gospodarska dejavnost, ki je v nekaterih primerih
prinašala celo več deviznih sredstev kot izvoz tradicionalnih primarnih izdelkov (Sinclair,
1998, str. 1).
Države v razvoju imajo kljub svoji medsebojni različnosti z vidika mednarodnega turizma
nekatere skupne značilnosti. Avtorja Vellas in Becherel (1995, str. 314–315) navajata
naslednje:
države v razvoju so predvsem receptivne turistične destinacije;
mednarodni turizem v teh državah predstavlja pomemben vir deviznih sredstev;
turistični tokovi, ki vključujejo države v razvoju, so največkrat usmerjeni sever-jug;
turizem znotraj regije v nekaterih državah v razvoju raste hitreje kot medcelinski;
mednarodni turizem danes predstavlja tehnološko zahtevno dejavnost, ki ji države v
razvoju le težko sledijo. Problemi nastopijo zlasti pri prenosu kompatibilne tehnologije,
prilagajanju novi tehnologiji, financiranju, izobraževanju in usposabljanju zaposlenih
ter integriranju tehnologije v narodna gospodarstva. Naložbe, zlasti v začetni fazi
razvoja, največkrat niso donosne in tako odvračajo zasebne vlagatelje. Na tej točki
vstopi država, ki s svojimi največkrat nizkimi finančnimi sredstvi najema kredite in
posledično ustvarja javni dolg. Pogosto pri gradnji hotelov sklepa franšizne pogodbe z
različnimi hotelskimi verigami, saj tako pridobi potrebno tehnologijo in trženjsko
mrežo. Poleg navedenega se v državo prenaša tudi strokovno znanje;
družbeno-kulturni sistem držav v razvoju se večinoma razlikuje od razvitih
industrializiranih držav, od koder prihajajo turisti. Pri določeni kritični masi tujih
turistov lahko v posamezni državi pride do določenih problemov (kulturne razlike,
zavračanje, kulturna degradacija);
pomen turizma med državami v razvoju se razlikuje. V nekaterih državah ima turizem
večjo težo, v nekaterih manjšo.
Kot navajata Honey in Gilpin (2009, str. 1), sta osnovna predpogoja za razvoj turizma v
državah v razvoju mir in določena stopnja gospodarskega razvoja. S ciljem doseganja
optimalnih koristi turizma sta za uspešen razvoj turizma potrebna skrbno načrtovanje
predvsem v odnosu do okolja in upoštevanje družbene ter kulturne tradicije. Ne nazadnje
26
mora država s koherentno narodno strategijo skupaj z ustrezno zakonodajo postaviti
temelje razvoja turizma.
5 TURIZEM V AZIJSKO-PACIFIŠKI REGIJI V OBDOBJU OD 1990
DO 2014
Azijsko-pacifiška regija je s 4 milijardami prebivalcev v letu 2013 predstavljala največjo
regijo na svetu. Njen delež v svetovnem BDP z vrednostjo 23 trilijonov USD predstavlja
kar 31 %. Regija je stičišče tako razvitih držav kot držav v razvoju z različno ravnjo
dohodka in velikostjo. Izrazito rast v regiji gre večinoma pripisati porastu naložb v
infrastrukturo, tržni liberalizaciji in rasti kupne moči srednjega razreda (UNWTO, 2014,
str. 16–17).
V šestdesetih letih je turizem doživel veliko širjenje, diverzifikacijo in posegel po najvišjih
in najhitrejših stopnjah rasti med vsemi gospodarskimi dejavnostmi na svetu. Kljub
občasnim šokom (naravne nesreče, terorizem in gospodarske krize) je število prihodov
tujih turistov neprestano raslo (UNWTO, 2015a, str. 2).
Odslikava trendov v svetovnem merilu se je odrazila tudi v azijsko-pacifiški regiji. Število
prihodov tujih turistov v regiji s skromnih 200 tisoč v letu 1950 (UNWTO, 2008, priloga
str. 3) na 263,3 milijona v letu 2014 (UNWTO, 2015a, str. 4) odraža veliko evolucijo
turizma v tej regiji. Velik porast turistične dejavnosti v regiji tako postavlja turizem kot
enega izmed pomembnih družbeno-ekonomskih fenomenov prejšnjega stoletja.
5.1 Razvoj turizma v azijsko-pacifiški regiji1
Mednarodni turizem v azijsko-pacifiški regiji je od leta 1960 beležil velik razmah,
predvsem zaradi porasta turizma med azijsko-pacifiškimi državami (Mak & White, 1992,
14 str.). Omenjena regija je v svetovnem pogledu beležila največjo rast števila prihodov
tujih obiskovalcev in deviznih zaslužkov v zadnjem desetletju 20. stoletja. Rast se je
nadaljevala vse do leta 2003, ko je regija večinoma pod vplivom epidemije sindroma
akutne respiratorne stiske (v nadaljevanju SARS) in splošnim vplivom vojne v Iraku
beležila velik zasuk navzdol (za 9 %) (World Tourism Organisation, 2005, 11 str.). Kljub
naravni katastrofi (cunami) v letu 2004 je regija beležila 27 % rast, ki se je z 8 %
nadaljevala tudi v letu 2005 (World Tourism Organisation, 2007, str. 12). V letu 2007 je
regija z 10 % rastjo števila prihodov tujih turistov v svetovnem vidiku dosegla drugo
mesto, medtem ko so realni devizni prilivi iz istega naslova z 11 % dosegli sam vrh
1 Razdelitev na svetovne regije po metodologiji UNWTO.
27
svetovne lestvice (World Tourism Organisation, 2008, str. 2–3). V letu 2014 je regija
beležila izrazito rast, in sicer s 5 % povečanjem števila prihodov tujih turistov v primerjavi
z letom 2013 oziroma v absolutni rasti za 14 milijonov dodatnih turistov (UNWTO, 2015a,
str. 4).
Slika 1: Gibanje prihodov tujih turistov in turističnih prilivov iz naslova mednarodnega
turizma v azijsko-pacifiški regiji
Vir: UNWTO, Tourism Market Trends, 2007 Edition – World Overview, 2008, priloga 3; UNWTO Tourism
Highlights 2011 Edition, 2011, str. 4;UNWTO Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 9.
Do leta 2014 je azijsko-pacifiška regija s 5 % rastjo privabila še nadaljnjih 14 milijonov
turistov. V svetovnem merilu tako predstavlja 23 % delež na strani prihodov tujih turistov
in 30 % delež v strukturi deviznih prilivov (UNWTO, 2015a, str. 7). Trendi v turizmu tako
zgovorno nakazujejo, da le-ta predstavlja eno izmed pomembnejših priložnosti
gospodarskega razvoja v večini držav v razvoju omenjene regije.
Turizem v regiji je imel, kot je razvidno na Sliki 1, v obdobju 1950–2014 trend rasti, ki so
ga premotili različni zunanji vplivi. Če izpostavim le najvplivnejše, so na padec
turističnega prometa v regiji (v nekaterih primerih zgolj v posamezni podregiji) vplivali
finančna kriza leta 1997, SARS, različni teroristični napadi v posameznih državah, cunami
konec leta 2004 in vpliv globalne finančne krize oziroma recesije po letu 2008. K nihanju
števila prihodov tujih turistov v posameznih državah so prispevali tudi politična
nestabilnost in notranji spori. Ne glede na to je regija v daljšem časovnem preseku
obdržala pozitivno rast.
5.2 Vpliv ključnih dejavnikov na turizem v azijsko-pacifiški regiji
Azijsko-pacifiška regija je bila tako priča dolgoletnemu trendu rasti števila prihodov tujih
turistov, kar postavlja turistično dejavnost kot eno izmed najpomembnejših dejavnosti
veliko gospodarstev regije. Močna gospodarska rast, povečanje razpoložljivega dohodka in
0
50
100
150
200
250
300
350
400
1950 1960 1970 1980 1990 2000 2010 2014
Prihodi tujih turistov (v mio)
Turistični prilivi iz naslova mednarodnega receptivnega turizma (v mrd USD)
28
prostega časa, večja politična stabilnost, liberalizacija zračnega prometa, sprostitev
vizumskih omejitev in uspešna promocija turizma so, poleg številnih drugih dejavnikov,
ključni za hitro rast in razvoj turizma v regiji. Pomembno vlogo gre pripisati tudi mnogim
vladam regije, ki so prepoznale pomembno vlogo turizma pri gospodarskem razvoju svojih
držav (Singh, 1997, str. 1–3).
Med navedenimi dejavniki vpliva razvoja turizma ima ta podlago v gospodarski rasti držav
v regiji. Hiter razvoj je namreč odsev hitrega napredka regije in njene diverzifikacije
gospodarstev. Okrepljena gospodarska rast v regiji je med drugim posledica tržnih reform,
stabilnih valut, vpliva tujih neposrednih naložb in usmerjanja določenih dejavnosti
gospodarstva k večjemu izvozu. Poleg tega se je večina vlad s svojimi ekonomskimi
politikami uspešno izogibala ekstremni inflaciji in veliki brezposelnosti (Singh, 1997, str.
3).
Kot posledica gospodarske rasti v regiji so narasli tudi dohodki prebivalcev srednjega
razreda, ki svoj razpoložljiv prosti čas želi izkoristiti s potovanji po različnih destinacijah.
Trend med državami v regiji je, da turisti izbirajo pogostejše počitnice na različne
destinacije v okviru regije. Regija je skozi desetletja šla tudi skozi različna obdobja
politične nestabilnosti, terorizma in naravnih nesreč, kar je vse pustilo kratkoročne
posledice, vendar se je položaj hitro postavil na stare tire.
Države v regiji so vrsto let ščitile svoje nacionalne letalske prevoznike, kar naj bi jih
zaščitilo pred tujo konkurenco. V letih se je stanje spremenilo, saj so vlade spregledale, da
tovrstna politika ne spodbuja razvoja turizma. V preostalih delih regije, na primer na
Tajskem, je povečanje števila turistov spodbudila ravno liberalizacija na področju notranjih
letov. Ne nazadnje je nova tehnologija na področju razvoja večjih in energijsko
učinkovitejših letal, enako kot drugod po svetu, vplivala na zmanjšanje operativnih
stroškov, povečanje kapacitete letalskih sedežev in udobnosti ter varnosti (Singh, 1997, str.
5).
Poleg navedenega sta k uspešni zgodbi razvoja turizma doprinesli tudi močna rast prihodov
tujih turistov znotraj regije (Baker, 2013, str. 20) in privlačnost regije z bogato kulturno
dediščino in naravnim okoljem. V tem pogledu je regija postala velik generator in
prejemnik tujih turistov. Ne nazadnje lahko za hiter razvoj turizma v regiji pripišemo
veliko zaslugo vladam, saj brez njihove podpore turizem ne bi zaživel v taki razsežnosti. V
luči naraščajoče konkurence na področju celotne regije in borbe za pridobivanje turistov se
je promocija turizma osredotočila bolj na diverzificirano trženje glede na posamezne
segmente in tematske kampanje.
29
5.3 Azijsko-pacifiška regija v kontekstu svetovnega turizma
V obdobju od 1950 in vse do 2009 je Evropa po deležu prihodov tujih turistov v vseh
svetovnih prihodih močno prednjačila pred drugimi regijami. Leta 1950 je njen tržni delež
prihodov tujih turistov predstavljal 66 %. Evropa je tako na začetku navedenega obdobja
skupaj z Južno, Srednjo in Severno Ameriko beležila glavnino svetovnih prihodov tujih
turistov (96 %). V desetletjih je delež prihodov tujih turistov v svetovnem merilu tako
Evrope kot Južne, Srednje in Severne Amerike postopoma upadal. Na drugi strani so deleži
regij Azije in Pacifika, Bližnjega vzhoda ter Afrike pridobivali na pomenu. Azijsko-
pacifiško regijo je med temi tremi regijami zaznamovala najhitrejša rast. S komaj pičlega 1
% v letu 1950 se je delež prihodov tujih turistov v svetovnem pogledu povzpel na 23 % do
leta 2014.
Tabela 2: Struktura prihodov tujih turistov po svetovnih regijah (v %)
Regija 1950 1960 1970 1980 1990 2000 2010 2014
Azija in Pacifik 1 1 4 8 13 16 22 23
Afrika 2 1 1 3 3 4 5 5
Južna, Srednja in Severna Amerika 30 24 26 22 21 19 16 16
Evropa 66 73 68 64 61 57 51 51
Bližnji vzhod 1 1 1 3 2 4 6 5
Vir: UNWTO, Tourism Market Trends, 2007 Edition – World Overview, 2008, priloga 3; UNWTO Tourism
Highlights 2013 Edition, 2013, str. 4; UNWTO Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 9.
V obdobju od 1950 do 2014 je bila azijsko-pacifiška regija po številu prihodov tujih
turistov najhitreje rastoča turistična regija na svetu. Povprečna letna stopnja rasti prihodov
tujih turistov je v navedenem obdobju znašala 11,6 %, kar je 5,5 odstotne točke nad
svetovnim povprečjem. V navedenem obdobju je regija tako močno prekašala vse ostale
svetovne regije, zlasti Evropo in Južno, Srednjo ter Severno Ameriko.
Tabela 3: Povprečna letna stopnja rasti prihodov tujih turistov po svetovnih regijah (v %)
1950–1960 1960–1970 1970–1980 1980–1990 1990–2000 2000–2010 1950–2014
Svet 10,6 9,1 5,2 4,7 4,6 3,3 6,1
Regija
Azija in Pacifik 13,8 21,8 13,9 9,4 7,0 6,4 11,6
Afrika 4,1 12,4 11,6 7,8 6,3 5,9 7,6
Južna, Srednja in Severna Amerika 8,3 9,7 3,9 4,1 3,3 1,6 5,1
Evropa 11,6 8,4 4,6 4,1 4,1 2,2 5,7
Bližnji vzhod 11,6 12,0 14,3 3,1 9,8 8,4 9,0
Vir: UNWTO, Tourism Market Trends, 2007 Edition – World Overview, 2008, priloga 3; UNWTO Tourism
Highlights 2013 Edition, 2013, str. 4;UNWTO Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 9.
30
Najizrazitejša rast se je odvila v obdobjih od 1950 do 1960 (13,8 %), od 1960 do 1970
(21,8 %) in od 1970 do 1980 (13,9 %). Regija je bila tako priča velikemu razmahu turizma.
Gospodarska recesija, ki se je začela v letu 2008, je nekoliko oklestila povpraševanje in
naložbe, vendar si je regija že v letu 2010 hitro opomogla in se vrnila na ustaljene tire
(UNWTO, 2011, str. 4).
V strukturi turističnih prilivov je zgodovinsko gledano prednjačila Evropa, pomemben
delež v svetovnem merilu je dosegala tudi regija Južne, Srednje in Severne Amerike.
Regiji sta skupaj predstavljali večino ustvarjenih prilivov iz naslova turizma. V desetletjih
sta se njuna skupna deleža postopoma zmanjšala, pridobivati pa so začele druge regije.
Najizrazitejšo rast turističnih prilivov je beležila regija Azije in Pacifika. Delež turističnih
prilivov omenjene regije v svetovnih deviznih prilivih se je od leta 1950 s komaj 2 %
povzpel na 30 % v letu 2014. V tem letu je azijsko-pacifiška regija predstavljala drugo
najpomembnejšo regijo pri pridobivanju deviz s pomočjo turizma, takoj za Evropo.
Tabela 4: Struktura turističnih prilivov po svetovnih regijah (v %)
Regija 1950 1960 1970 1980 1990 2000 2010 2014
Azija in Pacifik 2 3 7 10 16 18 22 30
Afrika 5 3 3 3 2 2 5 3
Južna, Srednja in Severna Amerika 51 36 27 24 26 27 23 22
Evropa 41 57 61 60 54 49 44 41
Bližnji vzhod 1 1 2 3 2 4 6 4
Vir: UNWTO, Tourism Market Trends, 2007 Edition – World Overview, 2008, priloga 10; UNWTO, Tourism
Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 5; lastni izračuni.
6 IZBOR DRŽAV V RAZVOJU V AZIJSKO-PACIFIŠKI REGIJI
Držav, ki se glede na klasifikacijo Svetovne banke iz leta 2015 uvrščajo v skupino držav v
razvoju, je v azijsko-pacifiški regiji kar 22. Pestra mešanica držav, kjer jih veliko več stvari
ločuje, kot povezuje. Med njimi namreč zelo težko najdem veliko podobnosti, saj so si med
seboj po velikosti, številu prebivalstva, verstvih, podnebju, jeziku, kulturi, zgodovini in ne
nazadnje tudi gospodarski razvitosti ter strukturi gospodarstva precej različne. Dve skupni
točki, ki vse države povezujeta in hkrati določata bistvo magistrskega dela, sta, da države
ležijo v isti geografski regiji, kot jo opredeljuje WTTC, in da se je turizem dotaknil prav
vsake izmed njih. Na videz morda malce grobi povezavi, pa vendar se jima v praktičnem
delu magistrskega dela pridruži še katera.
Že iz prejšnjih poglavij je mogoče razbrati, da je turizem v obravnavani regiji doživel velik
razmah, poleg tega je v marsikateri državi postal pomembno orodje gospodarskega
razvoja. Vsaka država ima svojo zgodbo razvoja turizma in v vsaki izmed njih igra turizem
31
manj, bolj ali najpomembnejšo vlogo tako v gospodarstvu kot v družbi. Zanimivo bi bilo
spoznati vsako izmed njih, pa vendar izbor le nekaterih ponudi dovolj zanimivo mešanico
informacij in ugotovitev. V nadaljevanju poglavja tako sledi opis merila, ki postavi ločnico
med države, ki so predmet nadaljnje analize, in med tiste, ki so v sklopu besedila
izpuščene.
6.1 Merilo izbora držav v razvoju
Po pregledu številnih člankov, poročil in učbenikov je v splošni predstavitvi mednarodnega
receptivnega turizma v posamezni državi, regiji ali svetu največkrat mogoče opaziti
ponazoritev s podatki o mednarodnih prihodih tujih turistov in prihodkih od mednarodnega
turizma.
Kot podlago za določitev merila za nadaljnjo analizo izberem podatke o prihodih tujih
turistov iz baze podatkov UNWTO in na tej osnovi izračunam povprečno letno stopnjo
prihodov tujih turistov za obdobje od 1990 do 2014. Menim, da štiriindvajsetletna doba
dovolj nazorno prikaže trend razvoja turizma v posamezni državi. Izbor držav tako poteka
v dveh oziroma treh korakih, in sicer:
1. prvi ključ za izbor držav v nekoliko ožjo skupino za navedeno obdobje predstavlja
svetovna povprečna letna stopnja rasti prihodov tujih turistov (tj. 4,1 %). To merilo iz
skupine 22 držav v razvoju izbere le tiste, ki so v navedenem obdobju beležile, s
svetovnega vidika, nadpovprečno letno stopnjo rasti prihodov tujih turistov;
2. kot sem omenila že na začetku poglavja, se v regiji pod države v razvoju uvrščajo po
populaciji in površini tako velike kot tudi majhne otoške ali t. i. mikro države. Za lažjo
analizo poleg prvega merila iz širše skupine izberem še tiste države, ki so v navedenem
obdobju beležile več kot 150.000 prihodov tujih turistov. Zgodba o uspehu, vezana na
statistiko turističnega prometa, je tako podrobneje predstavljena na primeru večjih
držav, medtem ko so mikro oziroma manjše države iz analize izločene;
3. ne nazadnje na končno izbiro držav, ki jih podrobneje predstavim, vpliva tudi
razpoložljivost podatkov.
6.2 Izbor držav
Iz Tabele 5 je razvidno, da je prvo navedeno merilo iz celotne skupine držav v razvoju
azijsko-pacifiške regije izločilo 4 države, katerih povprečne letne stopnje rasti prihodov
tujih turistov ne presegajo svetovnega povprečja. Drugo merilo (absolutna rast prihodov
tujih turistov v obdobju od 1990 do 2014 za najmanj 150.000) določi končen izbor držav,
ki so predmet nadaljnje analize in medsebojne primerjave (izločene države so osenčene z
32
rdečo). Pod drobnogled so tako z vidika turizma uvrščene naslednje države: Kitajska,
Mongolija, Indija, Maldivi, Nepal, Šrilanka, Kambodža, Indonezija, Laos, Malezija,
Mjanmar, Filipini, Tajska in Vietnam. Izjemoma izberem tudi Bangladeš, čeprav je v
obdobju 1990–2014 z 1,1 % povprečno letno stopnjo rasti prihodov tujih turistov krepko
zaostajal za svetovnim povprečjem in bi ga, ob navedenem merilu, bilo treba izločiti.
Razlog za izbor v primerjalno analizo tiči predvsem v tem, da je država v obdobju 1990–
2010 (razvidno v Tabeli 5) beležila kar 4,3 % povprečno letno stopnjo rasti prihodov tujih
turistov, kar bistveno bolj odraža razvoj turizma v državi. V obdobju od 2011 do 2013 je
Bangladeš utrpel drastičen upad prihodov tujih turistov (–49 % v letu 2011 v primerjavi z
letom 2010) in podatki tako ne odražajo nekega daljšega trenda. Male otoške države, ki so
izkazovale svetovno nadpovprečne letne stopnje rasti, so zaradi siceršnje preobsežnosti
dela izpuščene.
Tabela 5: Izbor držav v razvoju v azijsko-pacifiški regiji
Države v razvoju azijsko-
pacifiške regije
Število prihodov tujih turistov v
1.000
Povprečna
letna stopnja
rasti prihodov
tujih turistov v
%
Absolutna rast
prihodov tujih
turistov v 1.000
1990 2014 1990–2014 1990–2014
Svet 435.000 1.133.000 4,1
1. Kitajska 10.484 55.622 7,2 45.138
2. Mongolija 147 393 4,2 246
3. Šrilanka 298 1.527 7,0 1.229
4. Kiribati* 3 6 3,0 3
5. Papua Nova Gvineja* 41 174 6,5 133
6. Salamonovi otoki* 9 24 4,4 15
7. Tonga* 21 45 3,4 24
8. Vanuatu 35 109 4,8 74
9. Bangladeš** 115 303 4,3 188
10. Indija 1.707 7.703 6,5 5.996
11. Maldivi 195 1.205 7,9 1.010
12. Nepal 255 790 4,8 535
13. Pakistan* 424 966 3,8 542
14. Fidži 279 693 3,9 414
15. Kambodža 17 4.503 26,2 4.486
16. Indonezija 2.178 9.435 6,3 7.257
17. Laos 14 3.164 25,3 3.150
18. Malezija 7.446 27.437 5,6 19.991
19. Mjanmar 21 3.081 23,1 3.060
20. Filipini 1.025 4.833 6,7 3.808
21. Tajska 5.299 24.780 6,6 19.481
22. Vietnam 250 7.874 15,5 7.624
Legenda: * Kiribati, Papua Nova Gvineja, Salamonovi otoki, in Tonga – število prihodov tujih turistov
2013. Pakistan – število prihodov tujih turistov za leto 2012.
** Za Bangladeš je izbrano obdobje 1990–2010.
Vir: UNWTO, Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 4; WTO, Compendium of Tourism Statistics
1989–1993, 1995, str. 3; UNWTO, Asia Tourism Trends, 2014, str. 44, 49, 53 in 58.
33
7 KRATEK PREGLED RAZVOJA TURIZMA V IZBRANIH
DRŽAVAH AZIJSKO-PACIFIŠKE REGIJE
Izbrane države, ki jih povezuje nadpovprečna letna stopnja rasti prihodov tujih turistov v
obdobju 1990–2014, v nadaljevanju podrobneje predstavim še z vidika dinamike prihodov
tujih turistov skozi navedena leta. Ob pomoči razdelitve celotnega obdobja na dve
desetletji lahko opazim, da je deset držav v obdobju 1990–2000 beležilo nekoliko višje
povprečne letne stopnje rasti kot v obdobju 2000–2014. Če izpostavim le države z
najvišjimi vrednostmi, so te bile Kambodža, Laos, Mjanmar, Vietnam in Kitajska. Bolje so
se v obdobju 2000–2014 izkazale Mongolija, Šrilanka, Indija, Malezija in Tajska.
Nedvomno je na osnovi podatkov razvidno, da je bila regija priča hitremu porastu prihodov
tujih turistov in s tem razcvetu turizma.
Tabela 6: Gibanje števila prihodov tujih turistov v izbranih državah
Država Prihodi tujih turistov v 1.000 Povprečna letna stopnja rasti v %
1990 1995 2000 2005 2010 2014 1990–2000 2000–2014 1990–2014
Kitajska 10.484 20.034 31.229 46.809 55.664 55.622 11,5 4,2 7,2
Mongolija 147 108 137 338 456 393 –0,7 7,8 4,2
Šrilanka 298 403 400 549 654 1.527 3,0 10,0 7,0
Bangladeš 115 156 199 208 303 148 5,6 –2,1 1,1
Indija 1.707 2.124 2.649 3.919 5.776 7.703 4,5 7,9 6,5
Maldivi 195 315 467 395 792 1.205 9,1 7,0 7,9
Nepal 255 363 464 375 603 790 6,2 3,9 4,8
Kambodža 17 220 466 1.422 2.508 4.503 39,2 17,6 26,2
Indonezija 2.178 4.324 5.064 5.002 7.003 9.435 8,8 4,5 6,3
Laos 14 60 191 672 1.670 3.164 29,9 22,2 25,3
Malezija 7.446 7.469 10.222 16.431 24.577 27.437 3,2 7,3 5,6
Mjanmar 21 194 416 660 792 3.081 34,8 15,4 23,1
Filipini 1.025 1.760 1.992 2.623 3.520 4.833 6,9 6,5 6,7
Tajska 5.299 6.952 9.579 11.567 15.936 24.780 6,1 7,0 6,6
Vietnam 250 1.351 2.140 3.477 5.050 7.874 24,0 9,8 15,5
Legenda: * Bangladeš – število prihodov tujih turistov za leto 2013.
Vir: UNWTO, Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 9; UNWTO, Compendium of Tourism Statistics
1989–1993, 1995, str. 3; UNWTO, Asia Tourism Trends, 2014, str. 44, 49,53 in 58; lastni izračuni.
Pregled razvoja turizma preko turističnih prilivov in njihove povprečne letne stopnje rasti
za obdobje 1990–2014 prikaže znatno rast (nad 10 % letno) v enajstih državah, pri čemer
so najvišje stopnje dosegle Kambodža, Laos, Mjanmar in Vietnam. Največji delež
turističnih prilivov v regiji je pridobila Kitajska, s Tajsko na drugem mestu. Bistveno
primerljivejši kazalnik razvoja turizma med izbranimi državami podajo turistični prilivi na
prihod tujega turista (izraženi v USD). Največ na prihod tujega turista so v letu 2014
zaslužili v Indiji in na Maldivih. Omenjeni državi sta od leta 1990 v navedeni enoti dosegli
34
tudi največjo absolutno rast (Maldivi 1.752 USD in Indija 1.655 USD). Države, ki tudi ne
zaostajajo veliko, so Tajska, Šrilanka, Indonezija in Kitajska. Največji preskok med
navedenimi državami je uspelo Šrilanki, saj se je zaslužek na prihod turista povzpel za
1.149 USD. Kambodža, ki sicer blesti v povprečni rasti prihodov tujih turistov, se izkaže
za manj uspešno pri pretvorbi prihodov v zaslužke iz naslova turizma.
Tabela 7: Gibanje turističnih prilivov v izbranih državah
Država Turistični prilivi v mio USD
Povprečna letna
stopnja rasti
turističnih
prilivov v %
Tržni delež v
regiji v %
Turistični
prilivi/prihod v USD
1990 2000 2005 2010 2014 1990–2014 1990 2014 1990 2014
Kitajska 2.218 16.321 29.296 45.814 56.913 14,5 5,4 15,1 212 1.023
Mongolija 5 36 177 244 173 15,9 0,0 0,0 34 440
Šrilanka 132 248 429 576 2.431 12,9 0,3 0,6 443 1.592
Bangladeš * 11 50 70 81 128 10,8 0,0 0,0 96 865
Indija 1.539 3.460 7.493 14.490 19.700 11,2 3,7 5,2 902 2.557
Maldivi 89 321 826 1.713 2.661 15,2 0,2 0,7 456 2.208
Nepal 64 158 132 344 477 8,7 0,2 0,1 251 604
Kambodža * 53 304 840 1.519 2.953 23,6 0,1 0,8 3.118 656
Indonezija 2.105 4.975 4.522 6.957 9.848 6,6 5,1 2,6 966 1.044
Laos 3 114 147 382 642 25,1 0,0 0,2 214 203
Malezija 1.667 5.011 8.847 18.115 21.820 11,3 4,0 5,8 224 795
Mjanmar 9 162 67 72 929 21,3 0,0 0,2 429 302
Filipini 1.306 2.156 2.265 2.630 4.767 5,5 3,2 1,3 1.274 986
Tajska 4.326 7.489 9.576 20.104 38.437 9,5 10,5 10,2 816 1.551
Vietnam 85 / 2.300 4.450 7.330 20,4 0,2 1,9 340 931
Legenda: * Bangladeš– število prihodov za leto 2013; Kambodža – turistični prilivi za leto 1995.
Vir: UNWTO, Tourism Market Trends, 2007 Edition – World Overview, 2007, 2008, priloga 13 ;UNWTO,
Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 9; Asia Tourism Trends, 2014, str. 46, 51, 55 in 6; lastni
izračuni.
8 PRIMERJALNA ANALIZA OCENE EKONOMSKEGA PRISPEVKA
TURIZMA V IZBRANIH DRŽAVAH AZIJSKO-PACIFIŠKE REGIJE
PO METODOLOGIJI WTTC
Prejšnje poglavje je bilo z analizo vsake države posebej skozi čas namenjeno kot podlaga
pričujočemu. Ugotovitev različnih razlogov za trende, posebnosti in splošnega pomena
turizma v gospodarstvu posamezne države služi kot pomembna opora pri primerjavi držav
med seboj. Struktura primerjalne analize temelji na ključnih merilih ekonomskega vpliva
turizma, ki ga za izbrane države izračunava WTTC. Za lažje razumevanje in ne nazadnje
za preglednejšo primerjavo so v vsakem posameznem sklopu izbrane države tudi ustrezno
razvrščene. Države, ki skozi vsa nadaljnja poglavja ostajajo v istem vrstnem redu (glede na
35
izbrano merilo iz šestega poglavja), so v posebnem stolpcu tako razvrščene od največje do
najmanjše obravnavane vrednosti. Medsebojna primerjava držav je predstavljena skozi dva
vidika. Po eni strani skozi dinamiko posameznih obravnavanih kategorij v obdobju od
1990 do 2015 (oziroma glede razpoložljivosti podatkov do 2014) in po drugi kot relativna
primerjava izbranih kazalnikov, ki orišejo pomen turizma v narodnem gospodarstvu
posamezne države. Kot ključni časovni presek v sledeči primerjavi med državami postavim
leto 2015 oziroma glede na razpoložljive podatke tudi leto 2014. Želim namreč ugotoviti,
kakšno je stanje po zadnjih objavljenih podatkih. Podatki so pri posamezni kategoriji
osvetljeni s treh zornih kotov (deleži, povprečna letna stopnja rasti in sprememba deleža ter
razvrstitev), ki se do določene mere sicer podvajajo, vendar zaradi pestre mešanice držav
nudijo lažjo predstavo o značilnostih posamezne države. Pregled za pretekla leta in k temu
pripadajoči izračuni za rast služijo kot dodatna informacija in vpogled pri ugotavljanju
trendov. Absolutne vrednosti posameznih kategorij so izražene v USD in stalnih cenah iz
leta 2015.
8.1 Primerjalna analiza neposrednega prispevka turizma k BDP in
zaposlenosti
Največji delež turističnega BDP v BDP celotnega gospodarstva, ki ga je med izbranimi
državami kot posledica neposrednih vplivov ustvaril turizem, so beležili Maldivi.
Tabela 8: Delež turistične dejavnosti v BDP (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 1,4 1,5 2,0 1,8 1,7 2,1
Mongolija 1,3 1,7 5,3 4,5 3,2 2,5
Šrilanka 2,9 3,3 3,6 4,1 3,3 4,6
Bangladeš 1,4 1,5 1,8 2,1 2,2 2,4
Indija 2,3 2,4 2,7 2,1 2,0 2,0
Maldivi 13,6 21,6 22,1 6,1 38,1 52,4
Nepal 3,1 5,7 4,6 3,5 3,8 4,0
Kambodža 0,5 1,4 6,7 10,7 11,0 13,5
Indonezija 3,4 3,9 4,5 3,9 3,0 3,3
Laos 0,9 2,1 4,8 4,6 5,2 4,6
Malezija 5,0 5,5 4,1 4,9 5,3 4,4
Mjanmar 1,0 2,2 2,0 1,6 1,2 2,6
Filipini 2,7 2,4 4,6 4,7 3,9 4,2
Tajska 5,5 5,2 7,4 6,3 6,1 9,3
Vietnam 2,3 3,7 4,5 4,1 4,1 6,6
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
V obdobju od 1990 do 2015 se je njegov delež gibal med okoli 13 % in 52 %. To izrazito
odstopanje od drugih držav nakazuje na veliko gospodarsko odvisnost navedene države od
36
turizma. V letu 2005 je sicer opazen izrazit padec, kar je posledica predvsem cunamija ob
koncu leta 2004 in je le kratkotrajnega značaja (Kumar Kundur, 2012, str. 2). Relativno
pomembno mesto glede na obravnavan kazalnik zaseda turizem tudi v gospodarstvih
Kambodže, Tajske, Vietnama, Filipinov, Malezije, Laosa, Nepala in Šrilanke. Gledano v
luči izbranih držav, turizem v Mongoliji, Bangladešu, Indiji, Mjanmaru in na Kitajskem
beleži relativno nizke vrednosti.
Z vidika spremembe deleža turizma v BDP so v obdobju od 1990 do 2015 največji porast
dosegli Maldivi, sledila jim je Kambodža. Rast okoli 4 odstotne točke so v navedenem
obdobju beležile države, kot so Vietnam, Tajska in Laos. Delež turizma v BDP se je
najbolj zmanjšal v Maleziji in Indiji. V ostalih državah delež turizma v BDP ni bil deležen
bistvenih sprememb oziroma je bil v navedenem obdobju relativno nizek.
Slika 2: Sprememba deleža turistične dejavnosti v BDP med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Ob pregledu povprečnih letnih stopenj rasti turističnega BDP lahko opazim, da so vse
izbrane države v obdobju od 1990 do 2000 dosegale velik razmah turizma. Kambodža je v
obdobju od 1990 do 2015, v primerjavi z drugimi državami, dosegala največjo povprečno
letno stopnjo rasti turističnega BDP. Ta je bila najizrazitejša v prvem desetletju, v katerem
je znašala med približno 25 % in 46 %. Izrazitejšo povprečno letno rast turističnega BDP v
celotnem BDP gospodarstva (med 14,3 % in 11,5 %) so v obdobju od 1990 do 2015
dosegli tudi Vietnam, Mjanmar, Laos, Maldivi in Kitajska. Bangladeš je v opazovanem
obdobju beležil dokaj enakomerno rast turističnega BDP, medtem ko je pri Maldivih,
Nepalu in Maleziji opaziti nihanje tako v pozitivno kot tudi negativno smer. Maldivi
vsekakor v nihanju povprečne letne stopnje rasti neposrednega prispevka k BDP zelo
izstopajo. Izračunane vrednosti na podlagi ocenjenih podatkov odsevajo izrazito
občutljivost turistične dejavnosti na zunanje šoke. Skupni vsem opazovanim državam sta
vsekakor obdobji 2000–2005 in 2005–2010, ko so večinoma vse države dosegale relativno
nižje povprečne letne stopnje rasti turističnega BDP v primerjavi z drugimi petletnimi
obdobji.
-0,6 -0,3 -0,1
0,7 0,9 1,0 1,2 1,5 1,6 1,7 3,7 3,7 4,3
12,9
38,8
-5,0
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
30,0
35,0
40,0
45,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
37
Tabela 9: Povprečna letna stopnja rasti neposrednega prispevka turizma k BDP (v % )
Država 1990-–1995 1995–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990–2015
Kitajska 14,5 14,9 7,8 9,1 12,6 11,7
Mongolija 0,0 31,2 2,5 2,5 4,7 7,6
Šrilanka 8,4 6,8 6,7 1,7 14,4 7,5
Bangladeš 7,2 8,7 8,7 7,2 8,1 8,0
Indija 6,0 11,3 0,6 7,2 7,2 6,4
Maldivi 17,8 8,8 –16,2 55,1 9,9 12,8
Nepal 19,1 0,4 –2,2 6,5 5,0 5,5
Kambodža 24,6 45,9 20,1 7,4 11,5 21,2
Indonezija 10,6 4,0 1,7 0,6 7,6 4,8
Laos 28,5 23,9 5,6 10,5 5,2 14,3
Malezija 11,9 –1,3 8,6 5,9 1,5 5,2
Mjanmar 24,8 6,6 7,9 2,6 24,9 13,0
Filipini 0,1 17,7 4,8 1,2 7,3 6,0
Tajska 6,6 8,2 2,1 3,2 11,9 6,3
Vietnam 18,8 11,2 5,7 6,0 16,6 11,5
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Nazornejšo ponazoritev porasta turizma v posameznih gospodarstvih v opazovanem
obdobju prikazuje Tabela 10. Medtem ko turizem med izbranimi državami v štirih
opazovanih letih (1990, 2000, 2010 in 2015) zaseda vedno prvo mesto na Maldivih,
sledeča mesta pripadajo po posameznih letih različnim državam.
Tabela 10: Razvrstitev držav glede na delež turistične dejavnosti v BDP
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 11 13 14 14
Mongolija 12 4 10 12
Šrilanka 6 11 9 6
Bangladeš 10 15 12 13
Indija 9 12 13 15
Maldivi 1 1 1 1
Nepal 5 7 8 9
Kambodža 15 3 2 2
Indonezija 4 8 11 10
Laos 14 5 5 5
Malezija 3 10 4 7
Mjanmar 13 14 15 11
Filipini 7 6 7 8
Tajska 2 2 3 3
Vietnam 8 9 6 4
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Najopaznejši premik turizma je razviden v Kambodži, saj je delež turističnega BDP v letu
1990 v sklopu opazovanih držav dosegal zadnje mesto, do leta 2015 pa je pristal na
38
drugem mestu. Podobno pot je turizem ubral tudi v Laosu, in sicer je s predzadnjega mesta
v skupini do leta 2015 postopoma pristal na petem mestu. Postopen pomik navzgor je v
letih dosegel tudi Vietnam. Tajska je skozi preseke štirih let ohranjala drugo oziroma tretje
mesto. Obratno pot sta na podlagi podatkov ubrali Kitajska in Indija. Indonezija je z dokaj
dobrega položaja med izbranimi državami na začetku opazovanega obdobja (četrto mesto)
do leta 2015 v razvrstitvi padla med zadnjo tretjino držav. V opazovanih letih delež
turističnega BDP ni dosegel nikakršnih bistvenih odstopanj na Filipinih, v Mjanmaru,
Bangladešu in Mongoliji.
Maldivi so tudi po deležu zaposlenih v turistični dejavnosti glede na zaposlene v celotnem
gospodarstvu v letu 2015 in v celotnem opazovanem obdobju zasedli prvo mesto. Po
navedenem kazalcu turizma jim je v letu 2015, sicer z bistveno nižjo vrednostjo, sledila
Kambodža. V razponu med okoli 5 % in 6 % je v turistični dejavnosti zaposlenih v
državah, kot so Tajska, Vietnam in Indija, medtem ko so se vrednosti med približno 3 % in
4 % gibale v Šrilanki, Nepalu, Indoneziji, Laosu, Maleziji, na Filipinih in Kitajskem.
Relativno malo delovnih mest je bilo v turizmu ustvarjenih v Mongoliji, Mjanmaru in
Bangladešu. Iz Tabele 11 lahko opazim, da leto 2005 nekoliko izstopa. Razlog vsekakor
tiči v Maldivih in vplivu naravne nesreče v bližini ob koncu leta 2004. Drastičen upad
prihodov tujih turistov je vse odvisne kategorije turizma, med katerimi je tudi delež
zaposlenih v turistični dejavnosti glede na vse zaposlene, obrnil navzdol in tako posledično
ustvaril boljšo sliko za ostale države v izboru.
Tabela 11: Delež zaposlenih v turistični dejavnosti glede na vse zaposlene (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 1,7 2,0 2,4 2,7 2,7 2,9
Mongolija 1,0 1,2 3,8 3,2 2,8 2,2
Šrilanka 2,5 2,8 3,0 3,6 2,8 4,2
Bangladeš 1,1 1,2 1,5 1,8 1,8 2,0
Indija 5,6 6,1 7,0 6,0 5,5 5,5
Maldivi 12,3 18,5 19,2 8,0 33,7 30,2
Nepal 2,0 3,8 3,1 2,4 2,7 3,2
Kambodža 0,5 1,2 5,8 9,0 9,2 12,1
Indonezija 3,2 3,7 3,9 3,3 2,6 2,9
Laos 0,8 1,8 4,1 4,0 4,7 3,9
Malezija 4,2 4,6 3,7 4,7 5,2 4,2
Mjanmar 0,8 1,8 1,7 1,3 1,0 2,3
Filipini 1,8 2,3 3,8 3,6 3,1 3,3
Tajska 5,2 5,2 5,9 5,1 5,0 6,3
Vietnam 2,1 3,1 3,8 3,8 3,7 5,2
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
Slika 3 prikazuje, da je do najizrazitejšega povečanja deleža zaposlenih v turizmu v
obdobju od 1990 do 2015 prišlo na Maldivih in v Kambodži. Sledila sta jima Laos in
39
Vietnam. Indija in Indonezija sta v enakem obdobju beležili minimalen padec deleža. V
ostalih državah se je v opazovanih letih zaposlenost v turistični dejavnosti povečala od 0,9
do 1,7 odstotne točke, medtem ko v Maleziji presek navedenih let ne podaja nikakršne
spremembe. Ta podatek je hkrati merodajen tudi za vsa druga leta, navedena v Tabeli 11.
Slika 3: Sprememba deleža zaposlenih v turistični dejavnosti glede na zaposlene v
celotnem gospodarstvu med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Skladno z rastjo turističnega BDP v BDP celotnega gospodarstva je tudi zaposlenost v
turistični dejavnosti glede na celotno delovno populacijo posameznega gospodarstva
največjo rast beležila v obdobju od 1990 do 2000. Kambodža je v opazovanih
petindvajsetih letih dosegla kar 17,4 % povprečno letno rast deleža zaposlenih v turizmu.
Tabela 12: Povprečna letna stopnja rasti zaposlenih v turistični dejavnosti (v %)
Država 1990–1995 1995–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990–2015
Kitajska 4,7 4,4 3,3 0,4 1,9 2,9
Mongolija 3,9 27,3 0,6 –1,9 –2,4 5,0
Šrilanka 4,2 4,6 3,7 –3,6 9,2 3,5
Bangladeš –2,8 5,1 7,3 2,6 4,2 3,2
Indija 4,5 5,0 –0,8 0,5 1,6 2,1
Maldivi 12,4 6,2 –10,3 39,0 0,3 8,4
Nepal 17,1 –1,5 –3,3 4,0 4,2 3,9
Kambodža 22,8 43,0 13,5 3,6 8,0 17,4
Indonezija 3,9 3,3 –2,0 –2,6 4,2 1,3
Laos 21,2 20,6 1,7 6,1 –1,1 9,3
Malezija 5,0 –0,7 6,7 4,9 –0,9 3,0
Mjanmar 19,4 0,5 –2,3 –1,3 20,0 6,8
Filipini 8,3 12,1 2,0 –0,6 2,4 4,7
Tajska 0,6 2,8 –0,8 1,4 4,7 1,7
Vietnam 10,6 6,4 2,7 2,1 9,2 6,1
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Turizem je v navedeni državi v letu 1990 nudil delovno mesto komaj 0,5 % vsem
zaposlenim, medtem ko se je do leta 2015 v tej dejavnosti zaposlilo že kar 12,1 % delovne
-0,3 -0,1
0,0 0,9 1,1 1,2 1,2 1,3 1,5 1,5 1,7
3,1 3,1
11,6
17,9
-2,0
0,0
2,0
4,0
6,0
8,0
10,0
12,0
14,0
16,0
18,0
20,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
40
populacije. Kot prikazuje Tabela 12, so relativno visoke stopnje rasti zaposlenosti v
turistični dejavnosti v obdobju od 1990 do 2015, skladno z rastjo deleža turizma v BDP,
dosegale tudi države, kot so Maldivi, Mjanmar, Vietnam in Laos. Najnižje povprečne letne
stopnje rasti zaposlenih v turizmu glede na celotno gospodarstvo so v opazovanem obdobju
beležile države, kot so Tajska, Indonezija in Indija. Na Maldivih je, skladno z že
omenjenimi vplivi na opazovane kategorije turizma, razvidna izrazita negativna rast v
preseku let 2000 in 2005.
Razvrstitev držav na podlagi deleža zaposlenih v turistični dejavnosti po pričakovanjih
odstira podobna razmerja kot delež turističnega BDP v celotnem BDP izbranih držav.
Največ delovne sile glede na celotno delovno populacijo je zaposlene v otoški državi
Maldivi. Na podlagi podatkov iz leta 2015 ji sledijo Kambodža, Tajska in Indija. Slednja v
primerjavi z deležem turistične dejavnosti v BDP nekoliko odstopa. Čeprav Indija po
deležu turističnega BDP v BDP celotnega gospodarstva v okviru izbranih držav dosega
relativno nizko mesto (petnajsto mesto), po drugi strani z vidika zaposlenosti posega po
višjih mestih (četrto mesto). Iz Tabele 13 lahko razberem, da je obravnavana kategorija
dosegla izjemen premik v Kambodži in Laosu. Državi sta bili v letu 1990 na repu lestvice,
deset let kasneje sta posegali že po bistveno višjih mestih. Ob koncu opazovanega obdobja
je zlasti Kambodža doživela preboj v sam vrh, medtem ko se je Laos nekako ustalil v
sredini.
Tabela 13: Razvrstitev držav glede na delež zaposlenih v turistični dejavnosti glede na vse
zaposlene
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 10 13 12 12
Mongolija 12 8 9 14
Šrilanka 6 12 10 6
Bangladeš 11 15 14 15
Indija 2 2 3 4
Maldivi 1 1 1 1
Nepal 8 11 11 10
Kambodža 15 4 2 2
Indonezija 5 6 13 11
Laos 14 5 6 8
Malezija 4 10 4 7
Mjanmar 13 14 15 13
Filipini 9 7 8 9
Tajska 3 3 5 3
Vietnam 7 9 7 5
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Najmanj delovnih mest med izbranimi državami je bilo v turizmu ustvarjenih v Mongoliji,
Bangladešu, Mjanmaru in na Kitajskem. Največje nazadovanje med opazovanimi državami
41
je mogoče opaziti pri Indoneziji, saj se je z relativno dobrega položaja v prvem desetletju
do konca leta 2015 spustila kar za pet mest.
Ob primerjavi povprečnih letnih stopenj rasti turističnega BDP in neposredne zaposlenosti
v turizmu za obdobje od 1990 do 2015 lahko razberem, da pri večini opazovanih držav rast
BDP v turizmu ni sprožila podobnih rasti na strani zaposlenosti (seveda upoštevam, da
rasti nista povsem skladni, saj rast zaposlenosti deluje z nekim časovnim odlogom).
Izrazitejše sovpadanje med povprečno letno stopnjo rasti turističnega BDP in neposredno
zaposlenostjo v turizmu (glede na najmanjšo absolutno razliko med državami v odstotnih
točkah) je mogoče opaziti pri Maleziji, Filipinih in Nepalu. Največje odstopanje med
opazovanima kategorijama turizma je opazno pri Kitajski, Mjanmaru, Laosu in Vietnamu.
V vseh štirih primerih je bila rast BDP turistične dejavnosti nedvomno močnejša kot rast
zaposlenosti.
Slika 4: Neposredni prispevek turizma k BDP in zaposlenosti v obdobju 1990–2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Enega izmed zanimivih pokazateljev vpliva turizma v posamezni državi predstavlja tudi
BDP turistične dejavnosti na zaposlenega v turizmu ali z drugimi besedami, koliko od
ustvarjenega BDP na osnovi neposrednih vplivov turizma odpade na posameznega
zaposlenega v turizmu. S tega vidika so države, kot so Maldivi, Malezija in Tajska, v letu
2015 izpadle kot delovno najproduktivnejše. Na spodnjem robu grafikona so se po nizkem
ustvarjenem turističnem BDP na zaposlenega v turizmu zvrstile Kambodža, Nepal in
Indija. Z vidika primerjave navedene kategorije skozi presek dveh opazovanih let lahko
vidim, da je do največje absolutne razlike prišlo pri Maldivih, saj se je BDP turistične
dejavnosti na zaposlenega od leta 1990 do leta 2015 povečal skoraj za trikrat. Veliko
porast je mogoče opaziti tudi v Maleziji, Tajski in na Kitajskem.
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
v %
Povprečna letna stopnja rasti zaposlenih v turistični dejavnosti Povprečna letna stopnja rasti turističnega BDP
42
Slika 5: BDP turistične dejavnosti na zaposlenega v turizmu
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Naslednjo primerjavo med državami z vidika zaposlenosti na podlagi neposrednih vplivov
turizma poda Slika 6, ki ponazarja, koliko prihodov tujih turistov odpade na enega
zaposlenega v turistični dejavnosti. V letu 2014 je bilo največ prihodov tujih turistov na
zaposlenega zabeleženih v državah, kot so Malezija, Maldivi, Laos in Mongolija.
Povedano drugače, v navedenih državah se je glede na prihod tujega turista ustvarilo
najmanj delovnih mest. Bistveno drugačna razmerja so se odvila v državah, kot so Indija,
Bangladeš in Nepal, kjer je bilo število prihodov tujih turistov na zaposlenega v primerjavi
z ostalimi državami razmeroma nizko. Največji porast prihodov tujih turistov se je na
zaposlenega v turizmu med letoma 1990 in 2014 odvil v Laosu in Maleziji. Zanemarljive
vrednosti med opazovanima letoma so opazne v Bangladešu, Indiji in Nepalu.
Slika 6: Prihodi tujih turistov na zaposlenega v turistični dejavnosti
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNWTO, Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 4; WTO,
Compendium of Tourism Statistics 1989–1993, 1995, str. 3; UNWTO, Asia Tourism Trends, 2014, str. 44, 49,
53 in 58;lastni izračuni.
0
5.000
10.000
15.000
20.000
25.000
30.000
35.000
V U
SD
na
zaposl
eneg
a v
turi
stič
ni
dej
avnost
i
1990 2015
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
30,0
35,0
40,0
45,0
Pri
hodi
tuji
h t
uri
sto
v n
a
zaposl
eneg
a v t
uri
stič
ni
dej
avno
sti
1990 2014
43
8.2 Primerjalna analiza skupnega prispevka turizma k BDP in
zaposlenosti
Z vidika velikosti deleža BDP turističnega gospodarstva v BDP celotnega gospodarstva so
v celotnem opazovanem obdobju, kot pričakovano, največji delež beležili Maldivi. Če se
osredotočim na leto 2015, lahko opazim, da Maldivom po dolgem razponu sledita
Kambodža in Tajska. Podatki za Maldive prikazujejo, da je v opazovanih letih turizem
postajal središče gospodarske usmeritve. V mali otoški državi lahko na podlagi ocen
WTTC ugotovim, da je turizem v širšem smislu svojega delovanja prevzel ključno vlogo
med vsemi dejavnostmi znotraj gospodarstva. V relativnem pogledu (v razponu med 8 %
in 14 %) med izbranimi državami turizem nosi pomembno vlogo tudi v gospodarstvih
Vietnama, Filipinov, Malezije, Laosa, Nepala, Indonezije, Šrilanke in Kitajske. Najmanjši
pomen predstavlja turizem v gospodarstvih Mjanmara, Mongolije in Bangladeša.
Tabela 14: Delež turističnega gospodarstva v BDP (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 6,1 6,9 8,2 7,8 6,7 7,9
Mongolija 3,6 4,9 11,0 9,6 7,5 5,3
Šrilanka 5,9 7,7 7,1 9,3 8,2 10,6
Bangladeš 3,0 3,4 3,7 4,4 4,6 4,7
Indija 8,4 9,1 9,8 7,2 6,3 6,3
Maldivi 26,3 44,6 44,7 12,8 74,0 96,5
Nepal 6,7 11,9 10,6 8,1 7,8 8,1
Kambodža 1,2 2,8 14,9 24,6 25,4 29,9
Indonezija 8,0 9,9 11,5 9,6 8,8 9,6
Laos 1,7 4,5 11,5 12,4 15,0 14,0
Malezija 9,0 11,9 12,8 13,2 13,8 13,1
Mjanmar 2,2 5,5 4,6 3,8 3,0 5,9
Filipini 7,4 7,2 11,2 11,4 8,8 10,6
Tajska 12,2 11,8 17,0 15,8 14,1 20,8
Vietnam 5,1 8,1 10,2 11,0 9,3 13,9
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
V obdobju od 1990 do 2015 se je tako delež BDP turističnega gospodarstva v BDP
celotnega gospodarstva med izbranimi državami najbolj povečal na Maldivih in v
Kambodži. Nekoliko manjše povečanje deleža turističnega BDP (med 8,6 in 12,3 odstotne
točke) so v istem obdobju beležili Tajska, Vietnam in Laos. Relativni napredek se je s
povišanjem za približno 3 do 4 odstotne točke odvil tudi v Maleziji, Mjanmaru in na
Filipinih. Do zmanjšanja deleža BDP turističnega gospodarstva v celotnem BDP je v
navedenem obdobju prišlo zgolj v Indiji. Države, kot so Nepal, Bangladeš, Mongolija,
Kitajska in Indonezija, ob vzporednem pregledu let 1990 in 2015 niso beležile bistvenih
sprememb. Nekatere so dosegale višje deleže le v vmesnem obdobju.
44
Slika 7: Sprememba deleža BDP turističnega gospodarstva v BDP celotnega gospodarstva
med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Povprečna letna stopnja rasti BDP, ki so ga v gospodarstvu ustvarili skupaj neposredni,
posredni in inducirani vplivi turizma, je po ocenah WTTC v obdobju od 1990 do 2015
dosegla večje vrednosti v Kambodži, Laosu, Mjanmaru, Vietnamu, na Kitajskem in
Maldivih. Med navedenimi državami se je največja rast odvila v prvem desetletju, medtem
ko je drugo desetletje zaznamovala razmeroma nižja rast. Skromnejšo povprečno letno rast
BDP turističnega gospodarstva je v navedenem obdobju, glede na druge izbrane države in
dolžino opazovanega obdobja, turizem ustvaril v Indiji, Nepalu, Indoneziji in na Filipinih.
Za Maldive lahko opazim, da je bila povprečna letna stopnja rasti v obdobju 2000–2005 v
negativnih vrednostih, kar je seveda odraz posledic naravne nesreče ob koncu leta 2014.
Tabela 15: Povprečna letna stopnja rasti BDP turističnega gospodarstva (v %)
Država 1990–1995 1995–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990–2015
Kitajska 15,1 12,3 8,6 8,1 11,3 11,1
Mongolija 5,5 21,0 2,9 4,5 2,7 7,1
Šrilanka 11,5 3,2 9,8 3,6 12,8 8,1
Bangladeš 7,7 6,8 9,0 7,0 7,1 7,5
Indija 6,7 9,9 0,0 5,6 6,4 5,7
Maldivi 18,6 8,3 –16,1 53,7 8,7 12,5
Nepal 17,9 2,5 –2,1 3,7 5,0 5,2
Kambodža 23,6 50,3 20,8 7,4 10,7 21,7
Indonezija 12,8 3,7 1,1 4,2 7,4 5,8
Laos 28,9 28,2 8,0 12,1 6,2 16,3
Malezija 15,7 6,5 5,3 5,4 4,2 7,3
Mjanmar 27,8 4,5 9,0 2,7 22,9 12,9
Filipini 1,6 13,1 5,0 -0,3 9,8 5,7
Tajska 7,5 8,4 3,8 1,4 11,3 6,4
Vietnam 19,0 11,8 9,0 2,9 14,5 11,3
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Razvrstitev držav glede na delež turističnega gospodarstva v BDP (Tabela 16) prikazuje
podobno sliko kakor razvrstitev glede na delež BDP turistične dejavnosti v BDP celotnega
-2,1
1,4 1,7 1,7 1,8 1,8 3,2 3,7 4,1 4,7 8,6 8,8
12,3
28,7
70,2
-10,0
0,0
10,0
20,0
30,0
40,0
50,0
60,0
70,0
80,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
45
gospodarstva. Prvo mesto so v letu 2015 dosegli Maldivi, drugo Kambodža in tretje mesto
Tajska. Največji preboj, enako kot že pri deležu BDP turistične dejavnosti v celotnem BDP
gospodarstva, je uspelo narediti Kambodži, saj se je s petnajstega mesta z leti pomaknila v
ospredje. Podobna zgodba o rasti obsega turizma se je odvila tudi v Laosu in Vietnamu.
Najbolj sta med opazovanimi državami nazadovali Indija in Indonezija. Države, kot so
Filipini, Mjanmar, Šrilanka, Mongolija in Kitajska, so v letih v razvrstitvi ostale več ali
manj na svojih mestih.
Tabela 16: Razvrstitev držav glede na delež turističnega gospodarstva v BDP
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 8 12 12 11
Mongolija 11 8 11 14
Šrilanka 9 13 9 7
Bangladeš 12 15 14 15
Indija 4 11 13 12
Maldivi 1 1 1 1
Nepal 7 9 10 10
Kambodža 15 3 2 2
Indonezija 5 5 7 9
Laos 14 6 3 4
Malezija 3 4 5 6
Mjanmar 13 14 15 13
Filipini 6 7 8 8
Tajska 2 2 4 3
Vietnam 10 10 6 5
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Največ delovnih mest turizem, v širšem smislu, ustvari na Maldivih. Država se namreč tudi
po deležu zaposlenih v turističnem gospodarstvu glede na vse zaposlene uvršča na sam vrh.
Uvrstitev po navedenem kazalniku je skladna s pričakovanji. Majhna otoška država, katere
gospodarstvo v glavnem temelji na turistični dejavnosti, nudi delovna mesta ob
upoštevanju neposrednih, posrednih in induciranih vplivov turizma velikemu deležu
delovne populacije. Turizem v širšem smislu relativno pomemben delež delovnih mest
ustvari tudi v Kambodži, Laosu, Vietnamu, Maleziji, na Tajskem in Šrilanki. Najmanj
delovnih mest turistično gospodarstvo prispeva v Mongoliji, Mjanmaru in Bangladešu.
46
Tabela 17: Delež zaposlenih v turističnem gospodarstvu (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 6,8 7,9 7,2 7,6 7,5 8,4
Mongolija 2,7 3,7 8,4 7,3 6,6 4,8
Šrilanka 5,2 6,8 6,1 8,3 7,1 9,7
Bangladeš 2,6 2,9 3,2 3,8 4,0 4,1
Indija 14,0 15,1 14,2 11,4 8,7 8,7
Maldivi 24,1 39,0 39,4 15,9 66,0 60,4
Nepal 4,9 8,6 7,9 6,1 6,0 6,9
Kambodža 1,1 2,5 13,2 21,3 21,8 26,9
Indonezija 7,6 9,5 10,1 8,4 7,8 8,7
Laos 1,5 3,9 10,2 11,1 13,9 12,2
Malezija 7,8 10,0 11,1 11,8 12,6 11,4
Mjanmar 1,9 4,8 4,0 3,4 2,7 5,0
Filipini 6,8 7,3 11,6 11,3 8,6 10,3
Tajska 13,4 13,1 13,7 12,9 11,6 15,4
Vietnam 4,7 7,1 8,8 10,2 8,5 11,2
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
Skupen prispevek turizma k zaposlenosti je v obdobju od 1990 do 2015 najhitreje
napredoval na Maldivih, v Kambodži in Laosu. V razponu od okoli 3,1 do 6,5 odstotne
točke se je rast zaposlenih v turističnem gospodarstvu povzpela v Mjanmaru, Filipinih,
Maleziji, na Šrilanki in v Vietnamu. Minimalen napredek v deležu zaposlenih v turističnem
gospodarstvu glede na celotno delovno populacijo je bil med opazovanima letoma v
Indoneziji, Bangladešu in na Kitajskem, medtem ko je bila rast na Tajskem, v Nepalu in
Mongoliji za malenkost višja. Negativna rast je bila opazna zgolj v Indiji.
Slika 8: Sprememba deleža zaposlenih v turističnem gospodarstvu glede na zaposlene v
celotnem gospodarstvu med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Skladno z izrazitejšo povprečno letno stopnjo rasti BDP turističnega gospodarstva v
obdobju od 1990 do 2000 v Kambodži, Laosu, Mongoliji in Mjanmaru je rasla tudi
-5,3
1,1 1,5 1,6 2,0 2,0 2,1 3,1 3,5 3,6 4,5 6,5
10,7
25,8
36,4
-10,0
-5,0
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
30,0
35,0
40,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
47
povprečna letna stopnja rasti zaposlenih v turističnem gospodarstvu. V Tabeli 18 je moč
opaziti, da sta v celotnem opazovanem obdobju, od 1990 do 2015, največje povprečne
letne stopnje rasti zaposlenih v turističnem gospodarstvu beležila Kambodža in Laos.
Relativno visoke stopnje so dosegli tudi v Vietnamu, Mjanmaru in na Maldivih. Obdobje
2000–2005 (čeprav je v tem primeru stopnja rasti zgolj odraz stanja ob koncu leta 2004) je
naravna nesreča zaznamovala tudi zaposlene v turističnem gospodarstvu Indije, Maldivov,
Mjanmara in Indonezije.
Tabela 18: Povprečna letna stopnja rasti zaposlenih v turističnem gospodarstvu (v %)
Država 1990–1995 1995–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990–2015
Kitajska 4,1 –0,7 1,8 0,0 2,7 1,6
Mongolija 6,3 18,7 0,9 –0,8 –4,4 3,8
Fidži 7,2 1,1 6,6 –1,6 7,0 4,0
Bangladeš –2,4 3,2 7,4 2,5 3,1 2,7
Indija 4,0 1,2 –2,1 –3,4 1,9 0,3
Maldivi 14,2 5,7 –10,9 38,6 0,7 8,5
Nepal 15,7 0,5 –3,4 1,2 3,8 3,4
Kambodža 20,4 45,7 14,2 3,6 6,6 17,2
Indonezija 5,8 3,5 –2,6 0,8 3,8 2,2
Laos 24,0 23,7 3,9 7,5 0,1 11,4
Malezija 8,0 6,1 2,9 4,1 1,7 4,5
Mjanmar 23,6 –1,5 –1,4 –1,2 16,3 6,7
Filipini 4,5 11,3 2,8 –3,2 5,2 4,0
Tajska –0,1 1,1 1,2 –0,7 5,9 1,5
Vietnam 11,1 6,8 5,5 –0,8 7,7 6,0
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Največji delež zaposlenih v turističnem gospodarstvu so v letu 2015 med izbranimi
državami beležili Maldivi. Na drugo mesto se je z zadnjega mesta v letu 1990 povzpela
Kambodža. Podoben pomik naprej je beležil Laos. Tajska je v vseh štirih časovnih
presekih ohranjala relativno visoko mesto (tretje ali peto). Opazovani kazalec je v
prikazanih letih najbolj nazadoval v Indiji in Indoneziji. Filipini, Mjanmar, Šrilanka in
Malezija so v opazovanih letih v deležih dosegli minimalne ali ničelne premike.
48
Tabela 19: Razvrstitev držav glede na delež zaposlenih v turističnem gospodarstvu
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 6 12 10 11
Mongolija 11 10 12 14
Šrilanka 8 13 11 8
Bangladeš 12 15 14 15
Indija 2 2 6 9
Maldivi 1 1 1 1
Nepal 9 11 13 12
Kambodža 15 4 2 2
Indonezija 5 8 9 10
Laos 14 7 3 4
Malezija 4 6 4 5
Mjanmar 13 14 15 13
Filipini 7 5 7 7
Tajska 3 3 5 3
Vietnam 10 9 8 6
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Povprečna letna stopnja rasti BDP turističnega gospodarstva je v vseh opazovanih državah
v obdobju od 1990 do 2015 rasla hitreje kot na strani zaposlenosti. Dokaj skladna
povprečna letna stopnja rasti med BDP turističnega gospodarstva in zaposlenostjo zaradi
skupnih vplivov turizma v navedenem obdobju je bila v državah, kot sta Filipini in Nepal.
Razmeroma v podobni meri je povprečna letna stopnja rasti zaposlenosti sledila BDP
turističnega gospodarstva tudi v Maleziji. V Vietnamu, Mjanmaru, Mongoliji in na Šrilanki
je bila povprečna letna stopnja rasti skoraj za polovico manjša, medtem ko je do največjih
razlik v rasti med navedenima kategorijama prišlo v Indiji in na Kitajskem.
Slika 9: Skupen prispevek turizma k BDP in zaposlenosti v obdobju 1990–2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
V vseh državah je med letoma 1990 in 2015 skladno z rastjo tako BDP turističnega
gospodarstva kot zaposlenosti zaradi skupnih vplivov turizma v gospodarstvu mogoče
opaziti povečanje BDP turističnega gospodarstva na zaposlenega v vseh izbranih državah.
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
v %
Povprečna letna stopnja rasti zaposlenih v turističnem gospodarstvu Povprečna letna stopnja rasti BDP turističnega gospodarsvta
49
Do najizrazitejšega povečanja je prišlo na Maldivih, v Maleziji, Tajski in na Kitajskem,
medtem ko sta bili razliki v Nepalu in Kambodži relativno majhni.
Slika 10: BDP turističnega gospodarstva na zaposlenega v turističnem gospodarstvu
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Pomen mednarodnega receptivnega turizma med državami lahko ponazorim tudi z vidika
primerjave števila prihodov tujih turistov na zaposlenega v turističnem gospodarstvu. S
Slike 11 je razvidno, da je največ prihodov tujih turistov v letu 2014 odpadlo na zaposlene
v Maleziji, sledijo Maldivi in Laos. Na rep obravnavane primerjave se uvrščata Bangladeš
in Indija.
Slika 11: Prihodi tujih turistov na zaposlenega v turističnem gospodarstvu
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNWTO, Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 4; WTO,
Compendium of Tourism Statistics 1989–1993, 1995, str. 3; UNWTO, Asia Tourism Trends, 2014, str. 44, 49,
53 in 58; lastni izračuni.
0
5.000
10.000
15.000
20.000
25.000
30.000
V U
SD
na
zaposl
eneg
a v
turi
stič
nem
gosp
odar
stvu
1990 2015
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
Pri
ho
di
tuji
h t
uri
sto
v n
a
zap
osl
eneg
a v t
uri
stič
nem
go
spo
dar
stvu
1990 2014
50
8.3 Primerjalna analiza notranje turistične potrošnje in njenih
komponent
8.3.1 Notranja turistična potrošnja
Notranja turistična potrošnja kot najpomembnejša kategorija analize vpliva turizma na
BDP je po deležu v celotni notranji potrošnji v letu 2015 dosegla najvišjo vrednost na
Maldivih. Sledili sta jim Kambodža in Tajska. Filipini, Malezija in Laos so beležili delež v
višini okoli 6 %. Med 4 % in 5 % je delež notranje turistične potrošnje znašal v Vietnamu,
Indoneziji, Indiji, Nepalu, na Šrilanki in Kitajskem. Najmanj je bilo notranje turistične
potrošnje v celotni potrošnji ustvarjene v Mongoliji, Mjanmaru in Bangladešu. Pregled
gibanja deleža notranje turistične potrošnje v celotni potrošnji skozi presek petih let
nazorno prikaže trend rasti navedene kategorije na Maldivih, Filipinih, v Kambodži,
Tajski, Laosu in Maleziji, medtem ko je v ostalih državah mogoče zaznati le ohranjanje
dosežene vrednosti z začetka opazovanega obdobja.
Tabela 20: Delež notranje turistične potrošnje v celotni notranji potrošnji (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 2,8 2,9 3,9 3,3 3,2 4,2
Mongolija 1,6 2,0 5,3 6,7 4,0 2,5
Šrilanka 3,9 4,0 3,9 4,6 4,0 5,5
Bangladeš 2,0 2,1 2,4 2,7 2,8 3,1
Indija 5,7 5,8 6,7 4,6 4,1 4,4
Maldivi 25,7 30,7 31,4 16,8 49,5 52,9
Nepal 4,4 7,3 5,6 4,3 4,6 4,7
Kambodža 2,1 2,7 7,7 10,7 11,9 14,1
Indonezija 5,1 5,5 6,1 5,2 4,2 4,7
Laos 2,2 3,9 6,3 5,9 7,2 6,2
Malezija 4,2 4,4 4,5 5,6 6,4 6,3
Mjanmar 2,2 4,2 3,7 2,7 2,1 3,6
Filipini 3,4 2,9 4,7 5,7 5,0 6,3
Tajska 7,5 6,6 8,3 6,7 6,9 10,4
Vietnam 3,4 5,1 5,2 4,3 3,8 4,7
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
Slika 12 še nazorneje prikaže, da je bila največja sprememba deleža notranje turistične
potrošnje v celotni notranji potrošnji med letoma 1990 in 2015 na Maldivih. Visoka
povprečna letna stopnja rasti notranje turistične potrošnje se je v Kambodži odrazila tudi
na strani njenega absolutnega porasta deleža v celotni notranji potrošnji. Pomembna rast
deleža se je v istem obdobju odvila tudi v Laosu, Tajski in na Filipinih. Nasprotno smer je
delež notranje turistične potrošnje ubral v Indiji in Indoneziji. V vseh ostalih državah
deleži notranje turistične potrošnje niso beležili bistvenih sprememb.
51
Slika 12: Sprememba deleža notranje turistične potrošnje glede na celotno potrošnjo med
letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
V Tabeli 21 je lahko ob primerjavi povprečnih letnih stopenj rasti notranje turistične
potrošnje med posameznimi obdobji moč opaziti, da je večina držav beležila hitrejšo rast v
prvem desetletju opazovanega obdobja. Med državami z najizrazitejšo povprečno stopnjo
rasti lahko omenim Kambodžo in Laos. Ti državi sta, gledano tudi za celotno obdobje,
zasedli prvi dve mesti. Za isto obdobje lahko glede na opazovano merilo izpostavim tudi
države, kot so Mjanmar, Maldivi, Vietnam in Kitajska.
Tabela 21: Povprečna letna stopnja rasti notranje turistične potrošnje (v %)
Država 1990–1995 1995–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990–2015
Kitajska 14,6 14,7 7,9 9,5 12,7 11,9
Mongolija 0,0 29,6 10,3 –2,2 –1,8 6,5
Šrilanka 7,3 4,9 6,3 1,6 14,4 6,8
Bangladeš 7,6 7,7 8,3 8,3 7,4 7,9
Indija 6,1 11,7 0,3 6,7 7,3 6,3
Maldivi 11,5 8,0 –4,9 30,6 10,9 10,7
Nepal 18,3 –0,7 –2,3 6,7 5,5 5,3
Kambodža 18,7 35,1 18,3 7,2 11,4 17,8
Indonezija 10,0 3,6 1,5 0,4 7,8 4,6
Laos 22,9 18,2 3,9 10,4 5,2 11,9
Malezija 13,4 5,7 8,6 5,7 4,0 7,4
Mjanmar 20,4 5,5 6,2 2,6 24,7 11,5
Filipini 0,5 15,6 8,9 –0,2 10,0 6,8
Tajska 6,8 6,6 2,5 3,3 11,7 6,1
Vietnam 17,5 9,8 4,4 5,6 11,5 9,7
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Tudi po deležu notranje turistične potrošnje v celotni notranji potrošnji izbranih držav so v
razvrstitvi prednjačili Maldivi, ki jim je že po ustaljenem vzorcu pričujoče mednarodne
primerjave sledila Kambodža.
-1,3 -0,3
0,3 0,9 1,1 1,3 1,4 1,4 1,6 2,1 2,9 3,0 4,1
12,0
27,2
-5,0
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
30,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
52
Tretje mesto v obravnavani kategoriji je pripadlo Tajski, ki je izpodrinila Filipine za eno
mesto navzdol. V sredinskem delu lestvice v letu 2015 zasedajo mesta Malezija, Laos,
Šrilanka in Indonezija. Gledano z vidika primerjave v prikazanih petih letih lahko vidim,
da so Kitajska, Mongolija, Bangladeš in Mjanmar obtičali pri dnu razvrstitve. Iz Tabele 22
je tudi razvidno, da je največji preskok med posameznimi mesti dosegla Kambodža, ki ji je
sledil Laos. V skupini morda nekoliko izstopa Vietnam, saj je, glede na že obravnavane
razvrstitve v tem poglavju, v kategoriji deleža notranje turistične potrošnje v celotni
potrošnji pozicioniran bolj v spodnji tretjini lestvice.
Tabela 22: Razvrstitev držav glede na delež notranje turistične potrošnje v celotni notranji
potrošnji
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 10 12 13 12
Mongolija 15 8 11 15
Šrilanka 7 13 10 7
Bangladeš 14 15 14 14
Indija 3 4 9 11
Maldivi 1 1 1 1
Nepal 5 7 7 9
Kambodža 13 3 2 2
Indonezija 4 6 8 8
Laos 12 5 3 6
Malezija 6 11 5 5
Mjanmar 11 14 15 13
Filipini 8 10 6 4
Tajska 2 2 4 3
Vietnam 9 9 12 10
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Primerjava strukture notranje turistične potrošnje med letoma 1990 in 2015 prikazuje
njeno, vsaj v večini primerov, izrazito strukturno spremembo komponent. Ta se je, sodeč
po ocenah WTTC, izraziteje odrazila v primeru šestih držav (Laos, Mjanmar, Kambodža,
Filipini, Vietnam in Mongolija). Države lahko ob primerjavi navedenih let razdelim v tri
podskupine. V prvo podskupino lahko uvrstim države (Mjanmar, Laos, Vietnam in
Mongolija), ki so v opazovanem obdobju v strukturi notranje turistične potrošnje s
prevladujoče domače2 turistične potrošnje prešle na večinski del tujske turistične potrošnje.
Nadalje se lahko v drugo skupino klasificirajo države (Tajska, Malezija, Kambodža,
Maldivi in Šrilanka), pri katerih v strukturi notranje turistične potrošnje vseskozi prednjači
tujska turistična potrošnja. V tretjo skupino pa lahko vključim države (Kitajska, Indija,
Indonezija in Bangladeš), kjer nosilni pomen v strukturi notranje turistične potrošnje
predstavlja turizem rezidentov znotraj države. Kot posebni dve državi lahko izpostavim
2 Domača turistična potrošnja v tem primeru vključuje tudi individualne izdatke države.
53
Nepal in Filipine. Prva v strukturi ni beležila opaznih premikov, medtem ko je druga ob
primerjavi navedenih let s tujske potrošnje v večinskem delu prešla na domačo.
Slika 13: Struktura notranje turistične potrošnje v letih 1990 in 2015 (v %)
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
8.3.2 Tujska turistična potrošnja
Kategorija delež tujske turistične potrošnje v izvozu blaga in storitev prikazuje za Maldive
izrazito velike deleže v celotnem opazovanem obdobju. Njegova vrednost se je med leti
zelo okrepila.
Tabela 23: Delež tujske turistične potrošnje v izvozu (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 3,9 5,3 6,8 4,1 3,1 2,6
Mongolija 2,5 5,5 7,0 13,6 8,5 4,1
Šrilanka 9,4 7,9 6,1 9,2 9,4 20,7
Bangladeš 0,5 0,5 0,6 0,6 0,3 0,4
Indija 6,8 6,8 6,1 5,0 4,4 4,2
Maldivi 49,7 66,3 70,1 59,4 85,4 84,8
Nepal 31,0 22,0 17,6 13,3 24,2 28,6
Kambodža 0,0 6,6 18,9 23,0 27,5 32,6
Indonezija 6,6 9,1 7,3 4,9 4,1 6,4
Laos 3,0 13,1 23,0 20,1 24,1 48,1
Malezija 6,7 5,9 5,4 6,6 8,7 7,3
Mjanmar 2,8 11,6 8,5 2,1 1,2 9,5
Filipini 11,9 4,5 5,6 6,0 4,9 7,8
Tajska 17,0 13,1 12,0 9,3 10,5 17,9
Vietnam 3,4 10,2 6,4 5,1 4,4 5,6
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
0% 20% 40% 60% 80% 100%
Kitajska
Mongolija
Šrilanka
Bangladeš
Indija
Maldivi
Nepal
Kambodža
Indonezija
Laos
Malezija
Mjanmar
Filipini
Tajska
Vietnam
1990 Tujska potrošnja Domača potrošnja
0% 20% 40% 60% 80% 100%
Kitajska
Mongolija
Šrilanka
Bangladeš
Indija
Maldivi
Nepal
Kambodža
Indonezija
Laos
Malezija
Mjanmar
Filipini
Tajska
Vietnam
2015 Tujska potrošnja Domača potrošnja
54
-4,1 -2,6 -2,4 -1,3 -0,2 -0,2
0,6 0,9 1,7 2,2 6,6
11,3
32,6 35,1
45,1
-10,0
0,0
10,0
20,0
30,0
40,0
50,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
Na podlagi ocenjenih podatkov WTTC lahko vidim, da je turizem za državo postal ključna
izvozna dejavnost. Relativno visoke deleže med izbranimi državami so v letu 2015 dosegle
tudi države, kot so Laos, Kambodža, Nepal in Šrilanka. Na repu omenjene primerjave je
pristal Bangladeš, ki mu je sledila Kitajska.
Z vidika spremembe deleža tujske turistične potrošnje v izvozu blaga in storitev je mogoče
opaziti, da je med letoma 1990 in 2015 potrošnja tujih obiskovalcev kot delež v izvozu
najbolj pridobila na pomenu v Laosu, Kambodži in na Maldivih. Prav nasprotno pa je njen
pomen v strukturi izvoza upadel v državah, kot so Filipini, Indija, Kitajska in Nepal.
Malezija in Tajska sta strukturne deleže tujske turistične potrošnje več ali manj ohranili v
podobnih okvirih.
Slika 14: Sprememba deleža tujske turistične potrošnje v celotnem izvozu blaga in storitev
med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Povprečna letna stopnja rasti tujske turistične potrošnje je v obdobju od 1990 do 2015
dosegla največje vrednosti v Laosu, Kambodži (od leta 1992 do 2015), Mjanmaru in
Vietnamu. Izrazitejšo povprečno letno stopnjo rasti so vse navedene države beležile v
prvem opazovanem desetletju, medtem ko je bila rast v drugem desetletju nekoliko nižja.
Relativno nizko povprečno letno stopnjo rasti tujske turistične potrošnje so v opazovanem
obdobju dosegli Filipini in Nepal.
55
Tabela 24: Povprečna letna stopnja rasti tujske turistične potrošnje (v %)
Država 1990–1995 1995-–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990–2015
Kitajska 27,6 11,7 9,2 0,2 0,0 9,3
Mongolija 28,5 14,7 22,9 –4,7 –5,7 10,2
Šrilanka 5,2 1,5 8,8 –0,8 25,8 7,7
Bangladeš 14,9 14,9 8,6 –2,2 5,1 8,0
Indija 14,2 9,5 11,4 7,8 6,6 9,9
Maldivi 12,1 7,6 –6,2 33,5 11,0 10,9
Nepal 16,6 –1,1 –11,0 8,2 8,4 3,8
Kambodža * 0,0 44,1 19,6 6,8 12,9 17,3
Indonezija 14,8 7,1 –6,7 –3,7 12,4 4,4
Laos 55,2 26,0 0,1 11,1 7,3 18,5
Malezija 13,2 6,8 8,6 6,3 –2,3 6,4
Mjanmar 57,6 1,4 –10,0 –15,4 88,2 18,0
Filipini –10,8 19,8 3,8 –4,7 11,1 3,3
Tajska 7,7 8,4 1,1 5,6 15,8 7,6
Vietnam 34,8 7,6 6,1 5,9 16,2 13,6
Legenda: * Podatki za Kambodžo za leto 1990 niso na voljo, zato so za izračun povprečne letne stopnje
rasti tujske turistične potrošnje vzeti podatki iz leta 1992.
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
V Tabeli 25 lahko na podlagi opazovane kategorije na vrhu lestvice ponovno opazim
Maldive. Pri vrhu lestvice se nahajata tudi Kambodža in Laos, pri katerih lahko v preseku
obravnavanih let razberem velik premik v smeri povečanja obsega turizma.
Tabela 25: Razvrstitev držav glede na delež tuje turistične potrošnje v izvozu blaga in
storitev
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 9 9 13 14
Mongolija 13 8 8 13
Šrilanka 5 12 6 5
Bangladeš 14 15 15 15
Indija 6 11 11 12
Maldivi 1 1 1 1
Nepal 2 4 3 4
Kambodža 15 3 2 3
Indonezija 8 7 12 10
Laos 11 2 4 2
Malezija 7 14 7 9
Mjanmar 12 6 14 7
Filipini 4 13 9 8
Tajska 3 5 5 6
Vietnam 10 10 10 11
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
56
Presenetljiv je položaj Nepala, saj se je država šele s to kategorijo pomaknila nekoliko
višje v predstavljenih razvrstitvah. Pri dnu je mesto, kot že v prejšnjih razvrstitvah, zasedel
Bangladeš, ki sta mu sledili Kitajska in Mongolija. Največje nazadovanje znotraj
opazovanih let sta beležili Indija in Kitajska, medtem ko so svoja mesta znotraj
obravnavane skupine ohranjali Mongolija, Šrilanka in Vietnam.
Dodaten oris pomena turizma med izbranimi državami poda tudi primerjava obsega tujske
turistične potrošnje na prihod tujega turista3. V obdobju od 1990 do 2014 se je ta med
državami gibal različno. V letu 1990 Filipini vidno odstopajo, prav tako je njihov padec do
leta 2014 zelo izrazit. Na podlagi ocenjenih podatkov o notranji turistični potrošnji lahko le
domnevam, da se je razmerje med obravnavanima kategorijama v letih res več kot
prepolovila. Med države, kjer so v letu 1990 tuji turisti na prihod potrošili med okoli 1.500
in 2.000 USD, sodijo Vietnam, Indonezija in Šrilanka. Med okoli 1.000 in 1.500 USD so
tujsko turistično potrošnjo na prihod tujega turista beležili v Kambodži, Indiji, na
Maldivih, v Mjanmaru in na Tajskem. Najmanj je bila tujska potrošnja na prihod tujega
turista realizirana v Bangladešu. Do leta 2014 se je tujska turistična potrošnja na prihod
tujega turista z vidika razvrstitve držav nekoliko spremenila. V ospredje je stopila Indija,
kjer se je vrednost obravnavane kategorije povzpela na 2.319 USD. V razponu od 2.000 do
2.200 USD na prihod tujega turista so ji sledili Šrilanka in Maldivi. Naslednja skupina
držav, katerih notranja turistična potrošnja na prihod tujega turista se je gibala med 1.000
in 1.500 USD, so bili Tajska, Filipini, Indonezija, Kitajska in Vietnam. Na repu navedene
primerjave so se v istem letu znašle države, kot sta Laos in Mjanmar. Največji premik med
opazovanima letoma je dosegla Indija (povečanje za 1.231 USD na prihod tujega turista),
sledili so ji Maldivi z absolutnim povečanjem za 1.093 USD na prihod tujega turista.
Mjanmar in Indonezija sta, poleg izrazitega padca Filipinov, beležila padec (za 941 USD in
713 USD na prihod tujega turista).
Slika 15: Tujska turistična potrošnja na prihod tujega turista
Vir: UNWTO, Tourism Highlights 2015 Edition, 2015a, str. 4;UNWTO, Compendium of Tourism Statistics
1989–1993, 1995, str. 3; WTO, Asia Tourism Trends, 2014, str. 44, 49, 53 in 58; WTTC, 2016, Data
Gateway; lastni izračuni.
3 Podatki so preračunani na turista, saj so bili podatki za obiskovalce pri nekaterih državah pomanjkljivi.
0
500
1.000
1.500
2.000
2.500
3.000
Tujs
ka
turi
stič
na
potr
ošn
ja n
a
pri
hod t
uje
ga
turi
sta,
v U
SD
1990 2014
57
8.3.3 Domača turistična potrošnja
Pogled na vpliv turizma z vidika domače turistične potrošnje nam v ospredje naniza
države, ki se v že predstavljenih primerjavah niso gibale v ospredju. Presek stanja v letu
2015 postavi Filipine kot državo, kjer ima domači turizem največji pomen. Ta je bil
bistveno nižji v začetku opazovanega obdobja, saj si je z 1,6 % v letu 1990 do leta 2015
postopoma utiral pot navzgor. Domači turizem ustvari v večini izbranih držav v razponu od
približno 3 % do 5 % BDP, najmanj pa je njegov pomen razviden v Mongoliji, Mjanmaru
in na Maldivih.
Tabela 26: Delež domače turistične potrošnje v BDP (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 2,5 2,3 3,2 2,8 3,1 4,3
Mongolija 1,8 0,6 5,1 3,0 2,2 1,6
Šrilanka 2,5 3,0 3,4 3,5 3,0 2,5
Bangladeš 2,2 2,4 2,7 3,1 3,5 3,7
Indija 5,7 5,7 6,8 4,7 4,3 4,4
Maldivi 2,5 2,1 2,9 3,2 1,4 1,8
Nepal 2,0 4,1 3,3 3,6 3,8 3,7
Kambodža 2,2 1,9 3,0 3,7 4,0 3,6
Indonezija 4,6 4,7 5,0 5,1 4,0 4,2
Laos 2,3 2,3 2,3 3,0 3,2 2,3
Malezija 2,4 2,9 2,8 3,4 3,3 5,1
Mjanmar 1,9 1,6 1,8 2,1 2,0 1,5
Filipini 1,6 2,7 4,2 5,9 5,1 6,0
Tajska 4,9 4,4 5,2 4,9 4,1 4,1
Vietnam 3,6 3,8 4,8 3,9 3,7 3,9
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
Ob primerjavi vrednosti deleža domače turistične potrošnje v BDP celotnega gospodarstva
med letoma 1990 in 2015 lahko še nazorneje opazim premik, ki je bil dosežen na Filipinih.
Relativno pomemben premik se je odvil tudi v Maleziji, Nepalu in na Kitajskem.
Nasprotno je, ob vzporednem pregledu opazovanih let, do padca deleža prišlo v Indiji, na
Maldivih in Tajskem.
58
Slika 16: Sprememba deleža domače turistične potrošnje v BDP celotnega gospodarstva
med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Z vidika povprečne letne stopnje rasti domače turistične potrošnje lahko opazim, da je ta v
obdobju od 1990 do 2015 najhitreje napredovala na Kitajskem, Filipinih in v Kambodži.
Relativno visoke vrednosti so dosegle tudi države, kot so Vietnam, Mjanmar, Malezija,
Bangladeš, Laos in Nepal. Najpočasneje je povprečna letna stopnja rasti domače turistične
potrošnje napredovala na Tajskem. Enako kot sem že razbrala pri vseh obravnavanih
kategorijah turizma, je opazna intenzivnejša rast v prvem desetletju opazovanega obdobja.
Tabela 27: Povprečna letna stopnja rasti domače turistične potrošnje (v %)
Država 1990–1995 1995–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990-–2015
Kitajska 10,1 16,2 7,3 13,0 15,3 12,3
Mongolija –19,7 56,8 –5,0 3,4 3,8 5,1
Šrilanka 9,3 7,6 4,5 3,5 2,8 5,5
Bangladeš 7,4 7,5 8,3 8,5 7,5 7,8
Indija 5,3 12,0 –1,3 6,5 7,4 5,9
Maldivi 0,0 14,9 8,4 –7,8 8,4 4,5
Nepal 20,7 –0,2 5,4 5,8 3,7 6,9
Kambodža 4,6 18,0 13,6 8,5 5,2 9,5
Indonezija 8,2 1,9 5,2 1,6 6,5 4,6
Laos 3,1 7,8 12,4 9,1 1,2 6,6
Malezija 13,8 3,6 8,6 4,3 14,4 8,8
Mjanmar 2,8 11,0 16,2 5,9 2,6 7,6
Filipini 11,7 13,2 11,8 1,6 9,6 9,5
Tajska 5,9 4,2 4,4 0,1 3,1 3,5
Vietnam 9,4 11,7 3,1 5,3 6,7 7,2
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Če povzamem ključna odstopanja med državami, lahko najprej poudarim, da sta v letu
2015 Filipini in Malezija državi, kjer ima domači turizem, relativno gledano,
najpomembnejšo vlogo. Podobno pot si je domači turizem glede na delež njegove
potrošnje v celotnem BDP utrl tudi v Indiji in na Kitajskem. Najmanj med izbranimi
državami ustvari domači turizem v Mongoliji in na Maldivih.
-1,2 -0,8 -0,7
-0,4 -0,4 -0,1 -0,1 0,0
0,3
1,4 1,5 1,7 1,9
2,7
4,4
-2,0
-1,0
0,0
1,0
2,0
3,0
4,0
5,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
59
Tabela 28: Razvrstitev držav glede na delež domače turistične potrošnje v BDP
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 7 9 11 4
Mongolija 14 3 13 14
Šrilanka 6 7 12 11
Bangladeš 10 13 8 9
Indija 1 1 2 3
Maldivi 5 11 15 13
Nepal 12 8 6 8
Kambodža 11 10 5 10
Indonezija 3 4 4 5
Laos 9 14 10 12
Malezija 8 12 9 2
Mjanmar 13 15 14 15
Filipini 15 6 1 1
Tajska 2 2 3 6
Vietnam 4 5 7 7
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
8.3.4 Individualni izdatki države za turizem
Primerjava deležev individualnih izdatkov države za turizem v celotnih izdatkih države
ponovno osvetli prva mesta že večkrat omenjenih držav. V letu 2015 so relativno največ
denarja za turizem namenile države Maldivi, Kambodža, Indonezija in Laos. Sledijo jim
Nepal, Šrilanka, Mongolija in Kitajska. Relativno malo v strukturi svojih izdatkov turizmu
namenijo Indija, Vietnam in Malezija.
Tabela 29: Individualni izdatki države za turizem v celotnih izdatkih države (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 5,1 3,7 3,7 3,8 3,9 4,0
Mongolija 4,0 4,0 4,0 4,0 4,1 4,2
Šrilanka 4,4 4,2 4,3 4,4 4,4 4,5
Bangladeš 2,0 1,9 2,0 2,1 2,1 2,2
Indija 0,9 0,9 0,9 0,9 1,0 1,0
Maldivi 12,9 13,8 14,5 14,8 14,9 15,2
Nepal 7,1 11,5 4,9 5,0 5,1 5,2
Kambodža 5,0 6,0 8,9 9,1 9,3 9,5
Indonezija 6,3 8,9 8,5 8,9 9,1 9,3
Laos 1,8 3,1 7,6 7,8 7,9 8,1
Malezija 2,9 4,2 1,7 1,7 1,8 1,8
Mjanmar 3,5 3,2 2,7 2,8 2,9 3,0
Filipini 22,9 21,2 17,8 7,5 3,0 3,1
Tajska 2,4 2,5 2,6 2,7 2,7 2,8
Vietnam 1,9 1,2 1,4 1,4 1,4 1,5
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
60
Zanimivo odstopanje v skupini izbranih držav predstavljajo Filipini. Na podlagi petletnega
pregleda gibanja deleža individualnih izdatkov države za turizem v celotnih izdatkih
države je od leta 1990 do 2005 mogoče opaziti relativno pomemben delež, ki ga je država
namenila za turizem. Velik obrat navzdol je razviden v letu 2010, ki pa se tudi nadaljuje. Iz
podatkov je tako razvidno, da so največje nazadovanje glede obravnavane kategorije v
skupini, po ocenah WTTC, beležili Filipini.
Največje spremembe deleža individualnih izdatkov države za turizem v celotnih izdatkih
med letoma 1990 in 2015 so se zvrstile v Laosu, Kambodži, Indoneziji in na Maldivih.
Slika 17 tudi nazorno prikazuje velik padec kategorije na Filipinih. Zmanjšanja deležev
individualnih izdatkov države so se vrstila še v Nepalu, Maleziji in na Kitajskem. V
podobnih okvirih so v opazovanih letih ohranjale svoje deleže izdatkov za turizem države,
kot so Indija, Šrilanka, Mongolija, Bangladeš in Tajska.
Slika 17: Sprememba deleža individualnih izdatkov države za turizem v celotnih izdatkih
države med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Maldivi in Kambodža se, po ustaljenem vzorcu iz obravnavanih prejšnjih kategorij, v letu
2015 uvrščajo na prvi dve mesti po deležu individualnih izdatkih države za turizem. Sledita
jima Indonezija in Laos. Pri slednjem je razviden velik skok, saj se je država s
predzadnjega mesta v letu 1990 povzpela na četrto mesto v letu 2015. Kitajska, Mongolija
in Šrilanka v podanih letih več ali manj ohranjajo svoja mesta, medtem ko Indija,
Bangladeš in Vietnam v vseh opazovanih letih tičijo bolj pri dnu lestvice.
-19,9
-1,9 -1,2 -1,1 -0,6 -0,4
0,1 0,1 0,2 0,2 0,4 2,3 3,0
4,6 6,3
-25,0
-20,0
-15,0
-10,0
-5,0
0,0
5,0
10,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
61
Tabela 30: Razvrstitev držav glede na delež individualnih izdatkov države za turizem v
celotnih izdatkih držav
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 5 9 8 8
Mongolija 8 8 7 7
Šrilanka 7 7 6 6
Bangladeš 12 12 12 12
Indija 15 15 15 15
Maldivi 2 2 1 1
Nepal 3 6 5 5
Kambodža 6 3 2 2
Indonezija 4 4 3 3
Laos 14 5 4 4
Malezija 10 13 13 13
Mjanmar 9 10 10 10
Filipini 1 1 9 9
Tajska 11 11 11 11
Vietnam 13 14 14 14
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
8.3.5 Struktura notranje turistične potrošnje glede na namen potrošnje
Že ob prvem pogledu na Sliko 18, ki prikazuje strukturo notranje turistične potrošnje glede
na namen obiska, lahko opazim pri večini držav med navedenima letoma velik strukturni
premik v smeri potrošnje za prosti čas. V letu 1990 je v Vietnamu, Mjanmaru, Maleziji,
Laosu, Kambodži in Mongoliji prevladovala turistična potrošnja za poslovne namene. Pri
tem je morda vredno omeniti, da potrošnja za prosti čas ni bila zanemarljivo majhna,
temveč je v strukturi predstavljala sorazmerno manjši delež. Do leta 2015 se je delež
prevesil v večinski delež turistične potrošnje za prosti čas. V državah, kot so Kitajska,
Šrilanka, Bangladeš, Indija, Maldivi, Nepal, Indonezija, Filipini in Tajska, je že leta 1990
imela notranja turistična potrošnja, namenjena za prosti čas, v strukturi nosilno vlogo. V
omenjenih državah se je do leta 2015 (razen Filipinov) še okrepila. Do izjemnega premika
v strukturi notranje turistične potrošnje je med letoma 1990 in 2015 prišlo v Laosu,
Kambodži, Vietnamu, Mjanmaru in Mongoliji. Nedvomno je iz navedenih ocen mogoče
ugotoviti, da je z razvojem turizma, tako domačega kot tujskega, potrošnja za prosti čas v
petindvajsetih letih postala sestavni del notranje turistične potrošnje.
62
Slika 18: Struktura notranje turistične potrošnje v letih 1990 in 2015 glede na namen
obiska
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
8.4 Naložbe v osnovna sredstva v turizmu
Pregled deležev naložb v osnovna sredstva za področje turizma v celotni vrednosti naložb
v posameznem gospodarstvu nazorno kaže, da Maldivi v celotnem pregledu let izkazujejo
najvišje vrednosti.
Tabela 31: Delež naložb v turizmu glede na celotne naložbe v osnovna sredstva (v %)
Država 1990 1995 2000 2005 2010 2015
Kitajska 2,3 3,7 4,0 3,9 2,5 2,8
Mongolija 0,4 5,2 3,8 5,8 12,4 21,9
Šrilanka 1,9 5,0 5,2 3,9 4,2 4,0
Bangladeš 1,4 1,9 0,9 0,9 1,5 1,2
Indija 2,3 3,6 2,2 3,5 5,5 6,0
Maldivi 14,9 21,3 19,2 13,7 16,1 26,3
Nepal 4,2 5,0 12,7 4,9 2,7 3,1
Kambodža 1,5 7,9 5,6 13,0 13,7 15,3
Indonezija 1,9 3,8 6,3 2,9 4,8 5,0
Laos 1,5 11,3 7,8 5,9 10,1 9,2
Malezija 6,1 10,3 12,6 8,2 7,3 6,9
Mjanmar 1,9 12,7 4,2 3,0 0,9 0,7
Filipini 2,9 4,0 3,9 2,5 3,3 2,7
Tajska 3,8 4,6 10,5 11,7 6,1 6,8
Vietnam 1,6 3,3 3,9 10,3 8,7 10,4
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway.
0% 20% 40% 60% 80% 100%
Kitajska
Mongolija
Šrilanka
Bangladeš
Indija
Maldivi
Nepal
Kambodža
Indonezija
Laos
Malezija
Mjanmar
Filipini
Tajska
Vietnam
1990 Prosti čas Poslovna potovanja
0% 20% 40% 60% 80% 100%
Kitajska
Mongolija
Šrilanka
Bangladeš
Indija
Maldivi
Nepal
Kambodža
Indonezija
Laos
Malezija
Mjanmar
Filipini
Tajska
Vietnam
2015 Prosti čas Poslovna potovanja
63
V Tabeli 31 lahko opazim, da se razmah turizma preko vrednosti deleža naložb zrcali tudi
v Kambodži, Laosu in Maleziji. Mongolija, katere vrednost se je izrazito povečala, tega v
vseh ostalih kategorijah vpliva turizma na gospodarstvo dejansko ne odseva. V letu 2015
so med 7 % in 4 % vseh naložb za turizem namenile Šrilanka, Indonezija in Tajska.
Približno 3 % naložb je na turizem odpadlo v Nepalu, na Kitajskem in Filipinih. Najmanj
sta v turizem, po pričakovanjih, vlagali gospodarstvi Bangladeša in Mjanmara.
Dodaten pogled stanja deležev naložb v osnovna sredstva v turizmu med letoma 1990 in
2015 ponazarja Slika 19, kjer lahko razberem, da je delež najbolj napredoval v Mongoliji,
Kambodži, na Maldivih, v Vietnamu in Laosu. Nepal in Mjanmar sta ob vzporednem
pogledu navedenih let beležila nekolikšen padec. Ta ponazoritev sicer ne odraža
dejanskega stanja med leti, saj kot lahko vidim v Tabeli 31, so bile naložbe v turizem v
vmesnem obdobju nekoliko bolj okrepljene.
Slika 19: Sprememba deleža naložb v osnovna sredstva v turizmu v celotnih naložbah
gospodarstva med letoma 1990 in 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Podatki o povprečni letni stopnji rasti naložb v osnovna sredstva za celotno obdobje 1990–
2015 (Tabela 32) prikazujejo, da je v vseh obravnavanih državah prišlo do rasti. Najbolj
med njimi so po velikosti vrednosti izstopali Mongolija, Vietnam, Kambodža, Laos in
Kitajska. Nekoliko večja stopnja rasti naložb v osnovna sredstva je bila med državami
opazna v prvem desetletju prejšnjega stoletja. V posameznih letih je med nekaterimi
državami (Indonezija, Malezija, Mjanmar in Tajska) mogoče opaziti posamezne padce
naložb, vendar se je njihov vpliv zaradi intenzivnosti v drugih obdobjih do neke mere
nevtraliziral.
-1,2 -1,1 -0,2 -0,1
0,5 0,8 2,1
3,1 3,1 3,7
7,7 8,8
11,5
13,8
21,5
-5,0
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
V o
dst
otn
ih t
očk
ah
64
Tabela 32: Povprečna letna stopnja rasti naložb v osnovna sredstva na področju turizma
(v %)
Država 1990–1995 1995–2000 2000–2005 2005–2010 2010–2015 1990–2015
Kitajska 32,6 10,3 13,6 4,2 9,7 13,7
Mongolija * –20,6 –5,6 21,7 32,7 14,6 9,5
Šrilanka 32,9 7,7 –5,2 9,9 8,9 10,2
Bangladeš 15,5 –6,0 7,0 18,6 2,9 7,2
Indija 15,9 –2,8 23,0 19,3 5,4 11,8
Maldivi 20,1 0,0 7,0 7,4 3,8 7,4
Nepal 14,9 22,4 –13,9 –5,2 7,5 4,3
Kambodža * 71,0 3,7 30,7 4,4 7,7 17,5
Indonezija 24,5 5,9 –7,0 20,1 7,6 9,7
Laos 43,1 –7,8 22,7 17,6 8,1 15,5
Malezija 28,6 –2,1 –7,7 2,1 7,1 4,9
Mjanmar 53,0 –16,0 7,8 –2,5 8,0 7,9
Filipini 8,0 5,1 –6,3 11,9 1,7 3,9
Tajska 13,9 4,3 13,2 –11,5 5,9 4,7
Vietnam 45,4 11,9 33,9 3,7 4,6 18,8
Legenda: * Podatki za Kambodžo in Mongolijo so na voljo šele od leta 1992. Povprečna letna stopnja
rasti je za omenjeni državi izračunana za obdobji 1992–1995 in 1992–2015.
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Razvrstitev izbranih držav po deležu naložb v osnovna sredstva v turizem glede na naložbe
v celotnem gospodarstvu nam, po pričakovanju, poda Maldive na prvo mesto.
Tabela 33: Razvrstitev držav glede na delež naložb v osnovna sredstva v turizmu v
naložbah celotnega gospodarstva
Država 1990 2000 2010 2015
Kitajska 7 10 13 12
Mongolija 15 13 3 2
Šrilanka 8 8 10 10
Bangladeš 14 15 14 14
Indija 6 14 8 8
Maldivi 1 1 1 1
Nepal 3 2 12 11
Kambodža 12 7 2 3
Indonezija 9 6 9 9
Laos 13 5 4 5
Malezija 2 3 6 6
Mjanmar 10 9 15 15
Filipini 5 11 11 13
Tajska 4 4 7 7
Vietnam 11 12 5 4
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
65
V Tabeli 33 je tudi razvidno, da se na drugem mestu presenetljivo pojavi Mongolija, ki se
praktično v nobeni razvrstitvi do zdaj ni gibala v zgornjem delu lestvice. V nadaljevanju,
po ustaljenem tiru, sledijo Kambodža, Vietnam in Laos. Kambodža tudi preko tega
obravnavanega kazalca kaže na izrazit razcvet turizma. Država se je po deležu naložb v
osnovna sredstva v turizmu glede na celotne naložbe z dvanajstega mesta v letu 1990
povzpela na drugo mesto v letu 2015. Podobni poti so si naložbe v turizmu utrle v Laosu in
Vietnamu. Tajska znotraj izbrane skupine držav nekako z rahlimi odstopanji ohranja svoje
mesto. V zadnjem delu razvrstitve se v letu 2015 nahajajo Mjanmar, Bangladeš in Kitajska.
Do največjega nazadovanja v skupni razvrstitvi v letih je prišlo na Filipinih in v Nepalu.
8.5 Razčlenitev skupnega prispevka turizma k BDP
Kot celoten oris in zaključek pričujočega poglavja predstavljam še pregled posameznih
ekonomskih vplivov turizma v skupnem BDP za izbrane države. Razčlemba se navezuje na
zadnje objavljene podatke iz leta 2015.
Slika 20: Prerez ekonomskih vplivov turizma v izbranih državah v letu 2015
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
V letu 2015 so največje neposredne vplive turizma na gospodarstvo po ocenah WTTC
beležili Maldivi. V strukturi celotnega prispevka turizma k BDP sta v istem letu drugo in
tretje mesto dosegla Bangladeš in Nepal. Najmanj v strukturi je s svojimi neposrednimi
vplivi znotraj opazovane skupine držav prinesel turizem Kitajski, Indiji in Maleziji.
Posredni vplivi turizma, ki zajemajo naložbe na področju turizma, domačo oskrbovalno
verigo in kolektivno potrošnjo države, zrcalijo večino držav na nasprotna mesta na lestvici.
Prvo, drugo in tretje mesto tako zasedajo Kitajska, Malezija in Indija. Najmanj je posredni
vpliv turizma tako prispeval k BDP Bangladeša, Maldivov in Nepala. Razvrstitev držav
glede na inducirani vpliv turizma, torej vpliv turizma preko potrošnje zaposlenih v
0% 20% 40% 60% 80% 100%
Kitajska
Mongolija
Šrilanka
Bangladeš
Indija
Maldivi
Nepal
Kambodža
Indonezija
Laos
Malezija
Mjanmar
Filipini
Tajska
Vietnam
Neposredni vplivi Posredni vplivi Inducirani vplivi
66
turističnem gospodarstvu, nam postavi Kitajsko na prvo mesto. Na naslednja mesta se
uvrstijo, če izvzamem zgolj vrh lestvice, Indonezija, Mjanmar, Bangladeš in Laos.
Najmanj se vpliv turizma zazna v zadnjem krogu prerazdelitve na Maldivih.
Tabela 34: Razvrstitev držav glede na posamezno komponento prispevka turizma k BDP v
letu 2015
Država Neposredni
vplivi
Posredni
vplivi
Inducirani
vplivi
Kitajska 15 1 1
Mongolija 5 11 12
Šrilanka 9 10 7
Bangladeš 2 15 4
Indija 14 3 8
Maldivi 1 14 15
Nepal 3 13 9
Kambodža 6 7 13
Indonezija 11 5 2
Laos 12 4 5
Malezija 13 2 10
Mjanmar 7 12 3
Filipini 10 6 6
Tajska 8 8 11
Vietnam 4 9 14
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
9 PRIMERJALNA ANALIZA PRISPEVKA TURIZMA H
GOSPODARSKI RASTI MED IZBRANIMI DRŽAVAMI
Turizem naj bi svojo dejavnostjo spodbujal vrsto pozitivnih koristi za posamezno
gospodarstvo. Kvantitativni kazalnik, ki ga pogosto uporabljamo pri merjenju vpliva
turizma na gospodarski razvoj, je BDP, ki pa ga je v tej luči treba gledati širše. Za
interakcijo med BDP in turizmom namreč ni nujno, da predstavlja odraz rasti turistične
dejavnosti kot posledice rasti ključnih kazalnikov, povezanih s turizmom (npr. prihodi tujih
turistov, naložbe v turizem ipd.), temveč se ta rast lahko izraža tudi na račun padca drugih
dejavnosti znotraj gospodarstva.
Pri preučevanju vloge turizma v gospodarstvu določene države je podatek o deležu turizma
v BDP vsekakor pomemben in koristen, vendar pa doprinos turizma h gospodarstvu lahko
pogledamo tudi z dodatne perspektive. V nadaljevanju poglavja sledijo izračuni po
državah, ki poskušajo ponazoriti, v kolikšni meri turizem dejansko vpliva na gospodarsko
rast posameznega gospodarstva, in tovrsten prikaz do določene mere odstre dodatno vlogo
turizma v državi.
67
9.1 Pregled opravljenih empiričnih raziskav
Turizem predstavlja potencialen oziroma obstoječ vir gospodarske moči v številnih
državah. Ker s svojim delovanjem obeta gospodarsko rast in razvoj, je vzbudil zanimanje
številnih vlad, ustanov in raziskovalcev. Potreba po natančnem merilu, s katerim bi
ovrednotili vplive turizma na gospodarstvo, je tako postala ključnega pomena. V zadnjem
desetletju je to področje s številnimi raziskavami doživelo velik razmah. Zaradi
prevelikega obsega tovrstnih raziskav izpostavljam le nekatere.
V nedavni literaturi, ki se navezuje na merjenje vpliva turizma na BDP srečamo pestro
mešanico različnih metodologij. Najbolj pogosto uporabljena metoda med raziskovalci je
Grangerjev test kavzalnosti (Balaguer & Cantavella-Jordá, 2002; Cortés-Jiménez, Nowak,
& Sahli, 2011; Oh, 2005; Lee & Chien, 2008 in še drugi), kjer sta v ospredju zgolj obstoj
in smer njune medsebojne povezave. V sklopu teh raziskav so rezultati večine potrdili
obstoj hipoteze turizma kot pospeševalca gospodarske rasti tako za razvite države kot tudi
za države v razvoju (Brida & Pulina, 2010, str. 12). Prva, ki sta to dokazala sta bila
raziskovalca Balaguer in Cantavella-Jordá (2002, str. 10–11). Strokovnjaka ste se
osredotočila na Španijo in oblikovala model, ki vključuje realen BDP, realne mednarodne
turistične prilive in realen efektivni menjalni tečaj. Ugotovila sta, da prihodki iz
mednarodnega receptivnega turizma pozitivno vplivajo na gospodarsko rast in da obstaja
dolgoročna povezava med gospodarsko rastjo in širjenjem turizma.
Na osnovi Lucasovega dvosektorskega modela endogene gospodarske rasti sta Lanza in
Pigliaru (1999, str. 5–12) preučevala specializacijo posamezne države v turizmu in njen
vpliv na gospodarsko rast. Na osnovi modela sta avtorja dognala, da bodo države z
naravnimi danostmi skupaj s primerno delovno silo razvile komparativno prednost v
turizmu in s tem dosegale višjo gospodarsko rast v primerjavi s tistimi državami, ki se
specializirajo v katero drugo dejavnost gospodarstva.
CGE je v zadnjih letih v strokovni literaturi zasedal pomembno mesto (Blake, 2004;
Dwyer et al., 2004; Wing, 2004 in še mnogi drugi). Njegova ključna prednost v primerjavi
s tabelami I/O je, da zajema kompleksne vzorce vplivov znotraj turistične dejavnosti in je
odlično orodje za analizo in napovedovanje. Kljub temu je analiza preteklih podatkov
izven njegovega dometa (Ivanov & Webster, 2007, str. 380).
Soukiazis in Proença (2005, str. 1 in 17) sta preučevala vpliv turizma na gospodarsko rast
posamezne regije znotraj države in dejanski vpliv turizma na regionalno konvergenco med
regijami. V svoji raziskavi sta preučevala povezavo med namestitveno kapaciteto
portugalskih regij in regijsko gospodarsko rastjo, merjeno v rasti BDP na prebivalca. Njuni
izsledki so bili, da 1 % povečanje nastanitvenih kapacitet v turistični dejavnosti sproži 0,01
% povečanje dohodka na prebivalca. Na podlagi analize sta ugotovila, da so izboljšave na
68
področju ponudbe v turistični dejavnosti osnovni pogoj, da lahko turizem pozitivno
prispeva k regionalni rasti gospodarstva.
V podobni smeri je potekalo raziskovalno delo avtorjev Brau, Lanze in Pigliaru (2003, str.,
26), ki so preučevali problem povezave med turistično specializacijo posamezne države
(razmerje med mednarodnimi turističnimi prilivi in BDP v tržnih cenah) in realno stopnjo
rasti BDP na prebivalca. Rezultati raziskave so pokazali, da so majhne turistično usmerjene
države v obdobju od 1980 do 1995 rasle hitreje kot države OECD, države proizvajalke
nafte, najmanj razvite države in ostale majhne države. S svojimi ugotovitvami so
nasprotovali tradicionalnim dejavnikom rasti in dodali, da je rast v turizmu oziroma
specializacija v turizem neodvisna determinanta. Zaključili so, da majhnost države lahko
sicer vpliva na šibko rast, vendar pa je stanje popolnoma drugačno, če se država
specializira v turizem.
Na osnovi metode panelnih podatkov je skupina raziskovalcev (Eugenio-Martin, Morales,
& Scarpa, 2004, str. 1–11) preučevala povezavo med turizmom in gospodarsko rastjo
držav Južne Amerike v obdobju od leta 1985 do 1998. Izsledki njihovega dela so bili, da
rast turistov na prebivalca ustvarja pozitiven vpliv na gospodarsko rast v državah z nizko
ali srednjo ravnjo dohodka na prebivalca, medtem ko se ta vpliv ne kaže v taki meri v
državah z visokim dohodkom na prebivalca. Iz njihovega dela sledi, da povečanje števila
prihodov turistov v posamezni državi ponuja priložnost za gospodarsko rast predvsem v
državah v razvoju, medtem ko je tovrstna priložnost bistveno manjša v razvitih državah.
Raziskavo na osnovi panelnih podatkov za primer 42 afriških držav in obdobje 1995–2004
so opravili tudi Fayissa, Nsiah in Tadesse (2008, str. 817–818). Rezultati so potrdili, da
devizni prilivi iz naslova turizma značilno prispevajo tako k BDP kot h gospodarski rasti
podsaharske Afrike. Pozitivne povezave so se vzpostavile tudi pri naložbah v fizični in
človeški kapital. Poleg navedenih metodologij se je v krogu raziskovalcev pojavila tudi
vrsta drugih ekonometričnih modelov, ki ocenjujejo gospodarsko rast iz naslova turizma.
Vpliv turizma na gospodarsko rast sta v svojem raziskovalnem delu poskušala ovrednotiti
tudi Ivanov in Webster (2007, str. 379). Z metodologijo, ki razdruži gospodarsko rast na
dva dela, in sicer gospodarsko rast, ki jo ustvarja turizem, in rast, ki jo ustvarjajo vse druge
dejavnosti gospodarstva, sta poskusila izmeriti vpliv turizma na gospodarsko rast. Avtorja
sta svojo metodologijo uporabila na primeru držav Cipra, Grčije in Španije za obdobje od
1997 oziroma 1999 do 2004. Ugotovila sta, da turizem v Grčiji prispeva bistveno več k
BDP kot v Španiji in Cipru. Pravzaprav so bili rezultati izračuna presenetljivi predvsem za
Španijo in Ciper, saj turistična dejavnost celo znižuje gospodarsko rast. Ta poskus
razširitve bo v nadaljevanju obravnavan na primeru izbranih držav azijsko-pacifiške regije.
Enako metodologijo so za primer držav Južne Amerike, in sicer Argentine, Brazilije,
Urugvaja in Mehike, uporabili tudi avtorji Brida, Pereyra in Such Devesa (2007, str. 354).
69
Ključni razlog za takšen izbor držav je bil, da so avtorji želeli preučiti dve skupini držav, ki
se med seboj razlikujeta po stopnji razvoja turizma in njegovega prispevka k BDP
posamezne države. Na eni strani so Argentina, Brazilija in Urugvaj z manjšim deležem
turizma v BDP (2,5 %; 1,5 %; 1,6 %), na drugi pa je Mehika, kjer turizem prispeva kar 4,8
% BDP. Hkrati so svojo raziskavo postavili ob bok rezultatom, do katerih sta prišla Ivanov
in Webster (2007), ter z izbranimi državami dodala tudi primerjavo na osnovi geografskih
parametrov. Glavne ugotovitve izračunov po posamezni državi so bile, da Urugvaj in
Brazilija z relativno nizko rastjo BDP na prebivalca iz naslova hotelov in restavracij
ustvarjata tudi zanemarljiv prispevek turizma k rasti celotnega BDP. Nasprotno se je
izkazalo za Argentino in Mehiko, kjer je pomen turizma bistveno drugačen. Rezultati so
pokazali, da ima turizem višjo udeležbo v celotnem BDP posamezne države in hkrati
pomembno prispeva h gospodarski rasti. Gibanje prispevka turizma k BDP poteka skladno
z nihanjem celotnega BDP (Brida et al., 2007, str. 354–357). Nadalje so avtorji Brida,
Pereyra, Such Devesa in Aguirre (2008) metodologijo uporabili še za primer držav ZDA,
Španije, Francije, Italije in Velike Britanije. Brida in Zapata (2010) sta analizo dopolnila še
s Kostariko. Od leta 2009 se je zvrstilo še nekaj primerov držav.
Skupna značilnost vseh navedenih empiričnih raziskav je, da s pomočjo različnih modelov
preučujejo povezavo med turizmom in gospodarsko rastjo. Rezultat vseh potrjuje, da
pozitivna povezava med turizmom in gospodarsko rastjo dejansko obstaja. V kolikšni meri
je gospodarski rasti v posameznem gospodarstvu mogoče pripisati vpliv razvoja turizma, je
v obravnavanih primerih opredeljeno različno.
Hkrati obstajajo tudi raziskave, ki hipotezo o pozitivnih vplivih turizma ne morejo
podpreti. Cortés-Jiménez et al. (2011, str. 543) navajajo, da na primeru dobljenih
rezultatov za Tunizijo težko dokažejo, da turizem prispeva k dolgoročni gospodarski rasti.
Do podobnih zaključkov v povezavi med razvojem turizma in dolgoročno rastjo so prišli
tudi Oh (2005, str. 43) na primeru Koreje in Payne in Mervar (2010, str. 1093) na primeru
Hrvaške.
Ivanov in Webster (2011, str. 3) pojasnita, da kljub navedenemu je dejstvo, da turizem
ustvarja BDP in kot vsaka gospodarska dejavnost vpliva na njegovo količinsko spremembo
ter s tem vpliva na gospodarsko rast. Na osnovi izdatkovne metode izračunavanja BDP le-
ta vključuje končno potrošnjo, bruto naložbe, državne izdatke in neto izvoz (izvoz,
zmanjšan za uvoz). Turizem s svojim delovanjem tako vpliva na navedene elemente BDP.
Natančneje, ko tuji turisti trošijo svoj denar, se njihovi izdatki beležijo pod neto izvoz,
naložbe podjetij, ki delujejo na področju turistične dejavnosti, se priključijo ostalim bruto
naložbam, izdatki zaposlenih v turistični dejavnosti oz. gospodarstvu skupaj s potrošnjo
domačih obiskovalcev so sestavni del potrošnje gospodinjstev in vladni izdatki, namenjeni
turizmu, se združijo z ostalimi izdatki države. Na osnovi teh povezav torej vsaka
sprememba elementa turističnega BDP neposredno vpliva na BDP posameznega
70
100.1
0
)(
1
)(
00
01
N
Y
N
Y
gpq
pq
r
100.
0
)(
0
)(
0
)(
1
)(
1
)(
00
00
00
01
01
N
Y
N
Y
N
Y
N
Y
N
Y
gpq
ti
pqi
pqt
ti
pqi
pqt
r
gospodarstva. Iz tega avtorja povzemata, da turizem s svojim delovanjem vedno vpliva na
gospodarsko rast. Stopnja rasti lahko seveda variira in je v določenih letih pozitivna
oziroma negativna. Tudi v strukturi dejavnosti gospodarstva lahko turizem nosi ključno
vlogo ali pa je ta zanemarljiva.
9.2 Podatki in metodologija
V pričujoči analizi prispevka turizma h gospodarski rasti bom po zgledu avtorjev Ivanova
in Websterja (2007, str. 381–382) uporabila metodo dekompozicije BDP. Gospodarska rast
se kaže v obliki gospodarske koristi, ki povečuje blagostanje neke populacije, pri čemer
določen segment to občuti bolj, drugi manj. V tem pogledu bo kot merilo gospodarske rasti
uporabljena rast realnega BDP na prebivalca (gr).
(2)
Legenda:
)( 01 pqY … BDP v stalnih cenah v tekočem obdobju
)( 00 pqY … BDP v baznem letu v tekočih cenah
N … povprečna velikost populacije
Indeks 1 … tekoče obdobje
Indeks 0 … bazno obdobje
Z namenom izračuna prispevka turizma h gospodarski rasti sta avtorja števec v enačbi (2)
razdružila, in sicer BDP turizma ( )( 01 pqtY ) v stalnih cenah sta ločila od preostalega dela
BDP drugih dejavnosti gospodarstva v stalnih cenah ( )( 01 pqi
ti
Y
). Enako sta BDP turizma v
baznem letu ( )( 00 pqtY ) ločila od BDP drugih dejavnosti v baznem letu ( )( 00 pq
i
ti
Y
):
(3)
71
100.
0
)(
0
)(
1
)(
0
)(
0
)(
1
)(
00
0001
00
0001
N
Y
N
Y
N
Y
N
Y
N
Y
N
Y
gpq
ti
pqi
ti
pqi
pq
pqt
pqt
r
100.
0
)(
0
)(
1
)(
00
0001
N
Y
N
Y
N
Y
gpq
pqt
pqt
t
r
Če uredimo enačbo (3) in združimo števce, pridemo do naslednje enačbe:
(4)
Prvi del enačbe (4) prikazuje rast realnega BDP na prebivalca, ki naj bi bil posledica
turistične dejavnosti. Enačbo (5) tako uporabim za izračun prispevka turizma h
gospodarski rasti posamezne izbrane države v azijsko-pacifiški regiji:
(5)
Prispevek turizma h gospodarski rasti (t
rg ) v navedeni enačbi predstavlja zgolj neposredne
vplive turizma na gospodarsko rast. Posredni in inducirani vplivi turizma na gospodarstvo
so zajeti v razliki med vrednostjo gr v enačbi (2) in t
rg v enačbi (5), kar v našem primeru
predstavlja neposredne vplive ostalih dejavnosti gospodarstva na celotno gospodarsko rast.
Prednost izbrane metodologije je v vključitvi tako receptivnega kot domačega turizma na
eni strani z zasedenostjo namestitvenih kapacitet na drugi strani (Ivanov & Webster, 2007,
str. 382). Način izračuna prispevka turizma h gospodarski rasti se ne postavlja nasproti
splošno uveljavljenim SRT, temveč, kot navajata avtorja, predstavlja le njihovo razširitev.
Enačba (5) prikazuje, da je prispevek turizma k rasti BDP na prebivalca (t
rg ) pozitiven, ko
BDP turistične dejavnosti na prebivalca v stalnih cenah narašča ( )( 01 pqtY / 1N > )( 00
pqtY / 0N
). To je mogoče takrat, ko BDP turistične dejavnosti v stalnih cenah raste hitreje kot
naravna rast populacije ( )( 01 pqtY / )( 00
pqtY > 1N / 0N ).
V enačbi (5) so navedene tri različne kategorije, ki predstavljajo različne koncepte. Rast
realnega BDP turizma na prebivalca meri prispevek turizma h gospodarski rasti oziroma
povedano drugače, kolikšen delež realne rasti BDP ustvari turizem s svojimi neposrednimi
vplivi. BDP predstavlja vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki so proizvedeni v
določenem gospodarstvu v obdobju enega leta. Enako, vendar povezano zgolj s turistično
dejavnostjo, predstavlja BDP turizma (Ivanov & Webster, 2011, str. 14).
Kot že omenjeno, navedena metoda merjenja vpliva turizma na gospodarsko rast zajema
zgolj neposredne vplive turizma na BDP posameznega gospodarstva, kar postavlja
72
omejitev pri interpretaciji dobljenih rezultatov. Kljub temu lahko pričujoča metodologija
poda dodaten pogled delovanja turizma v gospodarstvu na primeru izbranih držav.
Podatki za analizo po posameznih državah so bili pridobljeni iz spletne baze podatkov
UNDESA Statistics Division (National accounts main aggregates database) in Population
Division (World population prospect) ter WTTC (Data Gateway). Podatki tako za BDP po
državah kot za BDP turistične dejavnosti so izraženi v USD in stalnih cenah iz leta 2005.
Podatki o populaciji za posamezno državo se nanašajo na ocenjeno stanje sredi
posameznega leta. V analizo prispevka turizma h gospodarski rasti je bilo vzeto obdobje od
1991 do 2014.
9.3 Analiza prispevka turizma h gospodarski rasti po posamezni državi
V nadaljevanju sledita kratek pregled in interpretacija rezultatov po državah. Za lažji
vpogled v dinamiko in velikost prispevka turizma h gospodarski rasti sta v tabeli s podatki
za posamezno državo podani stopnja rasti BDP na prebivalca za celotno državo in za
turizem ter stopnja rasti prihodov tujih turistov (številke o domačem turizmu, čeprav
pomembne, so v tem primeru izpuščene).
Na podlagi podatkov iz Tabele 35 je v opazovanem obdobju turizem na Kitajskem bolj ali
manj prispeval k rasti gospodarstva. Kot posledica tržno naravnanih reform po letu 1978 je
pozitiven premik prišel tudi v mednarodnem turizmu. V obdobju od 1986 do 1990 je vlada
v okviru svoje politike postavila turizem kot enega izmed ključnih stebrov gospodarskega
razvoja. Glede na rast števila prihodov tujih turistov so bili prvi zametki opazni že v
zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Chyi-lyi, Rong, & Qingbin, 2003, str. 2). Po
podatkih o stopnji prispevka turizma h gospodarski rasti je ta vpliv mogoče opaziti šele po
letu 1994. Lahko domnevam, da je rast odslikava različnih dejavnikov, med drugim
reform, gospodarske rasti, promocije, dejavnega sodelovanja države pri vlaganju v
turistično infrastrukturo in odprtja države navzven. Povečanje razpoložljivih dohodkov
srednjega razreda je dodatno povzročilo širitev domačega turizma. Izmed vseh opazovanih
let nekoliko izstopa le leto 2003, v katerem je skladno s padcem prihodov tujih turistov
nazadoval tudi prispevek turizma k BDP gospodarstva. Nižje vrednosti tako na strani
padca prihodov tujih turistov kot na strani stopnje prispevka turizma so nedvomno
posledica bliskovite širitve epidemije SARS-a. V letu 2004 lahko opazim, da se je rast
hitro okrepila. Po podatkih UNWTO je v obdobju 2008–2009 število prihodov tujih
turistov nekoliko upadlo, kar pa se je le malenkostno odrazilo v manjši rasti prispevka
turizma h gospodarski rasti. Manjši prispevek turizma h gospodarski rasti po letu 2007 je
mogoče pripisati različnim vzrokom. V prvi vrsti, kot navaja spletni organizator potovanj
Travel China Guide (2016), je to lahko posledica povečanja vrednosti domače valute, kar
je podražilo stroške potovanja tujih turistov, ki so se tako usmerili na druge destinacije.
73
Nadalje je k zmanjšanju potovanj turistov iz Evrope in Severne Amerike, ki predstavljata
velik delež prihodov tujih turistov, prispevala tudi recesija. Ne nazadnje so k manjšemu
vplivu turizma na gospodarstvo prispevali tudi manjša promocija turističnih proizvodov na
tujih trgih in vrsta dogodkov, kot so korupcijski škandali, onesnaženost zraka, težave z
varno hrano, kar je vse poslabšalo ugled države. V letu poletnih olimpijskih iger je zaradi
strahu pred višjimi cenami, potencialnimi težavami z varnostjo in gnečo v Kitajsko prišlo
nekoliko manj tujih turistov, vendar se ta vpliv ni zaznal ne na strani deviznih prilivov
(UNWTO, 2009, str. 7) ne na strani prispevka turizma h gospodarski rasti.
Tabela 35: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Kitajska (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c4. 7,65 12,75 12,52 11,88 9,94 8,98 8,41 7,11 6,97 7,78 7,69 8,49
Rast turističnega BDP p. c. –2,01 –4,16 2,29 –9,90 18,86 6,99 14,47 2,07 8,09 3,93 1,84 1,73
Prispevek turizma h gosp.5 rasti –0,09 –0,17 0,08 –0,32 0,49 0,19 0,40 0,06 0,22 0,11 0,05 0,04
Rast prihodov tujih turistov / / / / / 13,63 4,41 5,48 7,87 15,46 6,21 10,96
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 9,39 9,50 10,70 12,10 13,59 9,02 8,62 10,01 8,91 7,13 7,14 6,76
Rast turističnega BDP p. c. –20,94 26,07 1,73 5,36 8,33 7,11 3,09 9,42 34,61 9,30 6,16 1,11
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,50 0,45 0,03 0,10 0,14 0,12 0,05 0,14 0,52 0,17 0,12 0,02
Rast prihodov tujih turistov –10,41 26,66 12,09 6,63 9,63 –3,05 –4,10 9,41 3,44 0,25 –3,53 –0,11
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; lastni izračuni.
Turizem kot gibalo gospodarskega razvoja je postal na Šrilanki prepoznaven že v zgodnjih
šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar pa se potencial turizma ni razvil, saj ob
pomanjkanju trdne strategije razvoj turizma ni dobil pravega zagona. Kljub hitri rasti
turizma v Aziji je dolgoletna državljanska vojna vplivala na to, da turizem na Šrilanki ni
doživel večje rasti. Država je bila šele po letu 2008 (po koncu vojne) priča postopnemu
razcvetu turizma (Ranasinghe & Deyshappriya, 2010, str. 2). Kljub temu lahko v Tabeli 36
razberem, da je turizem na osnovi prispevka turizma h gospodarski rasti v devetdesetih
letih prejšnjega stoletja imel določeno veljavo, vendar v nadaljevanju ni izkazoval višjih
vrednosti. Izjema je v obdobju 2002–2004, ko je mirovni proces spodbudil, da so nekateri
makroekonomski agregati ponovno oživeli. Ta vpliv je opaziti tako pri prihodih tujih
turistov kot pri prispevku turizma h gospodarski rasti. Prispevek turizma h gospodarski
rasti je tako v opazovanem obdobju večinoma igral vlogo pozitivnega ustvarjalca
gospodarske rasti. Izrazit negativni vpliv opazim v letih 1996, 2001, 2005 in 2009, ko je v
nihanju številk zaznati vpliv notranjih konfliktov, naravne nesreče in terorističnih napadov.
V letu 2009 se je negativna rast prihodov tujih turistov prevesila v pozitivne vrednosti in v
nadaljevanju, do leta 2014, je Šrilanka beležila dvomestno rast. Prihodi tujih turistov so v
veliki meri odsev zaupanja potencialnih turistov v varnost države. Na osnovi podatkov je
4 BDP p. c. – BDP na prebivalca.
5 Gosp. – gospodarski.
74
mogoče razbrati, da ponovna politična stabilizacija pripomore k hitri oživitvi turizma.
Vsekakor lahko opazim, da je po prispevku turizma h gospodarski rasti z letom 2010 (s
časovnim odlogom) prišla prelomnica tudi za dejavno vlogo turizma v gospodarstvu.
Tabela 36: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Šrilanka (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 3,57 3,20 5,79 4,66 4,67 3,05 5,84 4,22 3,72 5,34 –2,05 3,22
Rast turističnega BDP p. c. 13,19 11,42 –2,36 6,49 3,82 –12,61 12,32 –0,67 2,65 3,59 –7,21 28,66
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,52 0,49 –0,11 0,28 0,17 –0,54 0,45 –0,03 0,10 0,13 –0,26 0,98
Rast prihodov tujih turistov 6,71 23,90 –0,51 4,08 –1,23 –25,06 21,19 4,10 14,44 –8,26 –15,75 16,62
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 5,08 4,59 5,41 6,87 6,03 5,23 2,87 7,36 7,64 5,79 6,73 6,86
Rast turističnega BDP p. c. 9,55 6,50 –3,64 0,26 0,90 7,27 –7,78 14,92 16,52 –2,19 11,07 16,18
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,41 0,29 –0,16 0,01 0,03 0,27 –0,29 0,50 0,59 –0,09 0,40 0,61
Rast prihodov tujih turistov 27,48 12,97 –3,00 2,00 –11,79 –11,34 2,28 45,98 30,89 17,52 26,74 19,76
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1988–1992, 1994, str. 155;
WTO, Compendium of Tourism Statistics 1993–1997, 1999, str. 174; lastni izračuni.
Strukturiran razvoj turizma v Bangladešu ima zametke že v šestdesetih letih prejšnjega
stoletja, vendar je vlada prepoznala moč turizma šele leta 1999. Čeprav odtlej, sodeč po
številu prihodov tujih turistov, ni bilo vidnih premikov, je skromna rast opozorila na
njegov potencial (Khondker & Ahson, 2015, str. 4). Prispevek turizma h gospodarski rasti
v Bangladešu ima skozi celotno opazovano obdobje izrazito mešane predznake. Khonder
in Ahson (2015, str. 5) izrazita nihanja turističnega prometa pripisujeta posledicam
nestrukturiranega razvoja in neustreznega načrtovanja vlade. Najizrazitejši padec prihodov
tujih turistov je mogoče opaziti v letih 2005, 2009, 2011 in 2012, kar je negativno vplivalo
tudi na prispevek turizma h gospodarski rasti.
Tabela 37: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Bangladeš (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 0,99 1,90 2,31 1,87 2,70 2,41 3,18 3,06 2,77 3,90 3,31 2,54
Rast turističnega BDP p. c. 0,82 –2,69 0,16 –0,76 4,89 0,39 2,98 –2,61 –1,96 0,32 –6,46 2,13
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,03 –0,10 0,01 –0,03 0,16 0,01 0,10 –0,09 –0,06 0,01 –0,19 0,06
Rast prihodov tujih turistov –1,74 –2,65 15,45 10,24 11,43 6,41 9,64 –5,49 0,58 15,03 4,02 0,00
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 3,45 4,58 4,41 5,22 5,78 4,83 3,89 4,38 5,22 5,25 4,73 4,78
Rast turističnega BDP p. c. 7,10 6,19 1,77 10,07 6,12 0,86 –3,76 14,85 –5,06 –3,38 1,88 27,88
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,19 0,17 0,05 0,27 0,17 0,02 –0,10 0,37 –0,14 –0,08 0,04 0,62
Rast prihodov tujih turistov 18,36 10,61 –23,25 –3,85 44,50 61,59 –42,83 13,48 –48,84 –19,35 18,40 0,00
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1988–1992, 1994, str. 14;
WTO, Compendium of Tourism Statistics 1993–1997, 1999, str. 17; lastni izračuni.
75
Bangladeš v preteklosti ni bil zelo prepoznavna turistična destinacija, saj so pestri politični
pretresi, bombni napadi in naravne nesreče ustvarili državo nekoliko manj vabljivo. Kljub
temu je pozitivne vrednosti prispevka v vmesnem obdobju, z razmeroma majhnim
doprinosom, mogoče utemeljiti tudi s tem, da je država razmeroma pozno prepoznala moč
turizma. Pomanjkanje spremljajoče infrastrukture in storitev turističnih atrakcij, relativno
nizka proračunska podpora turizma in pomanjkanje ustrezno usposobljene delovne sile
(Hassan, Ullah, & Chowdhury, 2013, str. 237–238) so glavni razlog za relativno manjšo
pomembnost turizma v narodnem gospodarstvu.
Indija je s sprejetjem Nacionalne turistične politike postavila turizem kot enega izmed
ključnih stebrov gospodarstva. Cilj dokumenta je postaviti temelje za okoljsko vzdržen
razvoj turizma, ki naj bi s svojimi ekonomskimi koristmi pozitivno prispeval k zmanjšanju
revščine in povečal število delovnih mest (Chavan & Bhola, 2014, str. 114). Podatki o
prispevku turizma h gospodarski rasti Indije v opazovanem obdobju izkazujejo izrazita
nihanja. Najizrazitejše odstopanje v pozitivni smeri se je odvilo v letih 1994, 1995, 1997,
2002, 2003 in 2007. Upad prispevka je bil večinoma skladen s padcem prihodov tujih
turistov, najbolj je to razvidno v letih 1993, 1998, 2001 in 2009 (posledice gospodarske
krize, terorističnih napadov, recesije). Leto 2002 vsebuje, sodeč po podatkih, nasprotujoče
si predznake. V tem letu je bil namreč zabeležen padec prihodov tujih turistov za 6 %,
medtem ko sta BDP turistične dejavnosti in s tem posledično prispevek turizma h
gospodarski rasti dosegla pozitivne vrednosti (14 % in 0,30 %). V obdobju 2003–2007, ko
je Indija dosegala izrazite rasti prihodov tujih turistov, se je to na podlagi izračunov v
gospodarstvu najbolj odrazilo le v letih 2003 in 2007. V nadaljnjih letih je, z izjemo leta
2005, prispevek turizma h gospodarski rasti kljub velikemu porastu prihodov tujih turistov
nekoliko popustil. Tako je Indija z različnimi promocijskimi kampanjami sicer dosegla
opazno rast tujih turistov, vendar pa, sodeč po ocenjenih podatkih, turizem v vlogi
soustvarjalca gospodarske rasti ni doživel vidnega preboja.
Tabela 38: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Indija (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. –1,60 3,33 2,91 5,40 5,60 5,38 2,54 4,05 5,21 2,20 3,41 2,02
Rast turističnega BDP p. c. –14,67 –13,97 –6,17 11,30 8,05 –2,62 9,11 –6,65 –0,63 5,77 –24,31 13,57
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,73 –0,60 –0,22 0,37 0,28 –0,09 0,30 –0,23 –0,02 0,17 –0,74 0,30
Rast prihodov tujih turistov –1,70 11,38 –5,56 6,86 12,62 7,72 3,76 –0,63 5,21 6,73 –4,23 –6,03
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 6,59 6,56 7,57 7,59 8,16 2,38 6,95 8,75 5,23 3,74 5,57 5,98
Rast turističnega BDP p. c. 11,23 2,66 –14,33 3,74 13,64 5,13 –13,36 11,08 5,89 –5,81 –4,79 –0,11
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,28 0,07 –0,36 0,07 0,26 0,10 –0,28 0,19 0,10 –0,10 –0,08 0,00
Rast prihodov tujih turistov 14,35 26,82 13,36 13,47 14,28 3,96 –2,18 11,76 9,23 4,26 5,93 10,55
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 78;
lastni izračuni.
76
Turizem predstavlja najpomembnejšo dejavnost gospodarstva Maldivov, katerih ključni
vlogi sta ustvarjanje delovnih mest in vnašanje deviznih prilivov (Kumar Kundor, 2012,
str. 1). Na podlagi izračunanih podatkov o prispevku turizma h gospodarski rasti lahko
opazim, da skladno s pomembnostjo turizma v BDP države in hkrati podvrženosti
turistične dejavnosti različnim zunanjim vplivom vrednost izredno niha. To nakazuje na
izredno občutljivost turistične dejavnosti in ponazarja njegovo ranljivost. Domnevam, da
na izrazita nihanja pridobljenih podatkov vplivajo tudi ocenjeni in zaokroženi podatki
WTTC. Največje znižanje turističnega BDP na prebivalca, ki je bilo zabeleženo v letu
2005, se je odrazilo kar z 61 % padcem, medtem ko je prispevek turizma h gospodarski
rasti glede na opazovana leta dosegel najnižjo vrednost (–9 %). Posledice cunamija v regiji
konec leta 2004 so tako imele velik vpliv na ključne kazalnike turizma in gospodarsko rast.
Iz podatkov lahko tudi razberem, da se rast števila prihodov tujih turistov, rast turističnega
BDP na prebivalca in posledično prispevka turizma h gospodarski rasti ne prelijejo vedno
v gospodarsko rast države. Enako lahko opazim tudi v odnosu med rastjo prihodov tujih
turistov in prispevkom turizma h gospodarski rasti ter rastjo turističnega BDP na
prebivalca.
Tabela 39: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Maldivi (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 4,60 3,39 3,44 4,06 4,64 6,48 9,25 7,19 5,79 2,53 1,48 3,79
Rast turističnega BDP p. c. –9,74 52,62 –8,21 46,41 2,65 14,85 –5,70 –0,90 –12,29 –0,96 7,48 –10,94
Prispevek turizma h gosp. rasti –1,90 8,87 –2,04 10,25 0,82 4,53 –1,87 –0,26 –3,23 –0,21 1,57 –2,43
Rast prihodov tujih turistov 0,51 20,41 2,12 16,18 12,50 7,62 7,96 8,20 8,59 8,60 –1,28 5,21
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 12,91 12,23 –10,12 18,63 8,91 10,55 –7,16 5,17 10,60 1,15 6,82 6,62
Rast turističnega BDP p. c. 3,62 –8,84 –60,53 101,91 253,88 –17,99 22,89 6,34 –8,42 –4,51 12,97 2,03
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,69 –1,55 –8,62 6,37 27,01 –6,22 5,87 2,15 –2,89 –1,28 3,48 0,58
Rast prihodov tujih turistov 16,29 9,40 –35,98 52,41 12,29 1,04 –3,95 20,73 17,55 2,90 17,43 7,11
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1988–1992, 1994, str. 101;
WTO, Compendium of Tourism Statistics 1993–1997, 1999, str. 116; lastni izračuni.
Navedeni odnosi med opazovanimi kategorijami se lahko potrdijo z rezultati empirične
raziskave avtorjev Changa, Khamkaewa in McAleerja (2009, str. 22), ki nakazujejo, da rast
turističnega BDP v državah, specializiranih v turizem, ni nujno povezana z rastjo BDP
celotnega gospodarstva. To so pojasnili z dejstvi, da v takih gospodarstvih obstajajo
številne izgube, ki nastanejo pri vzpostavitvi turistične infrastrukture ali kjer je ob
omejenih virih države za širitev turizma treba povečati uvoz blaga in storitev. S tem se neto
učinek mednarodnega turizma zmanjša. Iz tega sledi, da v gospodarstvih, ki so zelo
odvisna od turizma, razvoj turizma ne pripelje vedno do želenih učinkov, saj potencialen
prispevek turizma h gospodarski rasti do neke mere spodnesejo drugi dejavniki, ki delujejo
v nasprotni smeri.
77
Prispevek turizma h gospodarski rasti v Nepalu je v obdobju 1990–2014 zelo nihal,
vrednostne spremembe so se tako vrstile tako na pozitivni kot na negativni strani. Iz Tabele
40 je razvidno, da ima BDP turistične dejavnosti v primerjavi z BDP gospodarstva v
dobršni meri svojo dinamiko. V obdobju 1992–1995 je turizem na podlagi izračunanih
podatkov igral vlogo občutnejšega soustvarjalca gospodarske rasti in to v času, ko je
celotno gospodarstvo beležilo nekoliko nižje vrednosti rasti. V opazovanem obdobju so
opazna tudi nekatera odstopanja med prispevkom turizma h gospodarski rasti in gibanjem
števila tujih turistov. Kljub rasti števila prihodov tujih turistov v obdobju 1996–1999 se ta
vpliv, sodeč po podatkih, ni prenesel ne v rast turističnega BDP na prebivalca ne v
prispevek turizma h gospodarski rasti. Turizem je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja
sicer veljal za tretjo najpomembnejšo izvozno gospodarsko dejavnost (Bhattarai, Conway,
& Sherstha, 2005, str. 673). Nasprotne povezave slika obdobje 2000–2002, ko je opazen
izrazit padec tako števila prihodov tujih turistov kot tudi prispevka turizma h gospodarski
rasti. Notranji upori in zunanje grožnje terorizma (Bhattarai et al., 2005, str. 674) so tako
globlje posegli v turistično dejavnost Nepala.
Tabela 40: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Nepal (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 3,63 1,33 1,05 5,38 0,90 2,88 2,94 0,82 2,47 4,22 3,87 –1,42
Rast turističnega BDP p. c. –5,66 12,40 20,79 9,16 9,23 –4,98 –13,74 –4,81 –2,25 –5,45 –6,52 –21,30
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,28 0,55 1,03 0,54 0,57 –0,33 –0,84 –0,25 –0,11 –0,25 –0,27 –0,80
Rast prihodov tujih turistov 14,90 13,99 –11,98 11,22 11,01 8,54 7,11 9,95 6,03 –5,69 –22,20 –23,82
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 2,47 3,31 1,87 2,57 2,34 5,05 3,48 3,71 2,27 3,56 2,88 4,11
Rast turističnega BDP p. c. 32,91 15,32 –18,56 –0,04 32,76 16,41 9,14 –2,11 8,20 –16,88 –0,79 5,31
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,99 0,60 –0,81 0,00 1,11 0,72 0,45 –0,11 0,40 –0,87 –0,03 0,21
Rast prihodov tujih turistov 22,91 13,91 –2,60 2,40 37,24 –5,12 2,00 18,24 22,06 9,10 –0,62 –1,00
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1988–1992, 1994, str. 113;
WTO, Compendium of Tourism Statistics 1993–1997, 1999, str. 129; lastni izračuni.
Najizrazitejši prispevek turizma h gospodarski rasti je bil zabeležen v letih 1993 (kljub
padcu prihodov tujih turistov za 12 %), 2003, 2004 in 2007, medtem ko je izrazitejše
negativne vrednosti dosegal v letih 1997, 2002, 2005 in 2012. Nepal, turistična destinacija,
kamor zahajajo pretežno gorniki in pohodniki, je bila v opazovanem obdobju podvržena
različnim zunanjim in notranjim vplivom. Ti so v dejavnosti turizma pustili posledice. Med
leti je državo pestila vrsta problemov, kot so ugrabitev letala, pokol nepalske kraljeve
družine leta 2001 in upori maoistov. Poleg tega, kot navajata Paudel in Giri (2012, str. 15),
so turizem dodatno omajali dogodki v bližnji in daljni okolici (cunami, vojna v Iraku in
Afganistanu, SARS, teroristični napad 11. septembra 2001).
78
V Kambodži, ki si je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja končno opomogla od
težkega režima Kmerov, je turizem ponovno zacvetel in dobil nov zagon (Cheang, 2009,
str. 13). Država je z uvedbo tržnih reform, ki so spodbujale odprtost države tujim naložbam
(Tang & Wong, 2009, str. 1), postavila odlične temelje razvoju turizma. Država, kot
omenjeno v prejšnjem poglavju, je dosegla izrazito visoke vrednosti turističnega BDP v
celotnem BDP gospodarstva. To se odrazi seveda tudi v prispevku turizma h gospodarski
rasti, saj je bil turizem v letih (če se omejim zgolj na najvišje vrednosti) 1999, 2000, 2004
in 2011 zelo pomemben motor rasti in lahko domnevam tudi pomemben akter pri
zmanjševanju revščine v državi. Leti 1997 in 2003 sta bili, skladno s padcem prihodov
tujih turistov, zaznamovani z nekoliko nižjo ali negativno rastjo prispevka turizma h
gospodarski rasti. Leta 1997, ko je območje Azije pestila finančna kriza, je to občutil tudi
turizem. Enak vpliv je, po empirični raziskavi avtorjev Tanga in Wonga (2009, str. 888),
imela tudi širitev atipične pljučnice SARS (oziroma bolj njen preplah) leta 2003. V
opazovanem obdobju je mogoče opaziti, da se dinamika prihodov tujih turistov več ali
manj sklada z gibanjem prispevka turizma h gospodarski rasti. Izrazito nasprotni gibanji
sta se odvili le v letih 1994, 2007 in 2013 ko imata navedeni kategoriji nasprotna
predznaka.
Tabela 41: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Kambodža (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 3,95 3,31 0,47 4,06 2,56 1,49 2,67 2,28 9,22 6,36 5,97 4,62
Rast turističnega BDP p. c. / / 23,64 –32,69 52,36 48,42 –7,96 4,35 54,70 37,91 16,93 8,48
Prispevek turizma h gosp. rasti / / 0,77 –1,32 1,36 1,87 –0,45 0,22 2,83 2,78 1,61 0,89
Rast prihodov tujih turistov 47,06 252,00 34,09 50,00 24,29 18,18 –15,77 31,05 28,22 26,63 29,83 30,08
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 6,66 8,56 11,48 9,09 8,58 5,12 –1,40 4,35 5,39 5,53 5,72 5,33
Rast turističnega BDP p. c. –18,46 36,80 13,63 3,71 –0,90 4,49 9,41 5,48 18,30 5,87 –0,43 2,42
Prispevek turizma h gosp. rasti –2,01 3,06 1,43 0,40 –0,09 0,42 0,87 0,56 1,89 0,68 –0,05 0,26
Rast prihodov tujih turistov –10,93 50,50 34,79 19,55 18,53 5,46 1,74 16,00 14,91 24,36 17,47 6,96
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 32;
lastni izračuni.
Kljub navedenim kazalnikom, ki pričajo o rasti in razvoju, ima turizem v Kambodži tudi
prenekatere omejitve zlasti pri zmanjšanju revščine in ustvarjanju vzdržne gospodarske
rasti. Ključne prepreke nastajajo pri razporeditvi rasti turizma, saj ta ni enakomerno
razporejena po celotni državi. Turizem, ki skupaj s tekstilno industrijo predstavlja ključni
motor rasti, je lociran pretežno v urbanih območjih. Turizem v luči gibala gospodarskega
razvoja tako obide revni del populacije, ki živi pretežno v ruralnih območjih in s tem
dodatno ustvarja prepreko z bogatejšim delom populacije. V takem položaju turizem lahko
ustvarja potencialno politično in družbeno nestabilnost v državi (Chheang, 2009, str. 13).
79
Izrazito povečanje prihodov tujih turistov v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je,
sloneč na podatkih o prispevku turizma h gospodarski rasti, zaznamovalo tudi
indonezijsko gospodarstvo. V tem obdobju je prispevek dosegal visoke vrednosti in
morebiti prispeval k zmanjšanju revščine. Negativni vpliv azijske finančne krize se je po
vseh opazovanih kazalnikih izraziteje izkazal v letu 1998. Obdobje pozitivne rasti se je
začelo šele leta 1999 oziroma po koncu azijske finančne krize in je trajalo, z manjšim
odstopanjem, vse do leta 2009. Vpliv bombnih napadov na Baliju v letih 2002 in 2005
(CNN, 2002; CNN, 2005) ter širitve epidemije SARS se je zrcalil zgolj v padcu prihodov
tujih turistov ter nekoliko manjšem prispevku turizma h gospodarski rasti. V nadaljnjih
letih je prispevek turizma h gospodarski rasti izredno nihal, obdobja pozitivne rasti so
namreč zamenjala leta z negativnimi vrednostmi. Proti koncu opazovanega obdobja je, v
nasprotju s pričakovanji, opazen pozitiven trend na strani prihodov tujih turistov in
negativen na strani prispevka turizma h gospodarski rasti.
Kljub kratkotrajnim prekinitvam pozitivne rasti kazalnikov turizma zaradi različnih
vplivov iz domačega ali širšega okolja je indonezijska vlada postavila turizem na
pomembno mesto v dolgoročnem razvoju države. To je v preteklosti nakazala s
prizadevanji, da je z možnostjo 100 % lastništva želela privabiti tuje vlagatelje, uvedla je
davek na počitnice in povabila medse tuje strokovnjake s področja turizma (Sugiyarto,
Blake, & Sinclair, 2003, str. 685–686).
Tabela 42: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Indonezija (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 7,05 5,42 5,51 5,84 6,56 6,22 3,19 –14,35 –0,61 3,48 2,24 3,10
Rast turističnega BDP p. c. 10,34 7,26 6,17 –0,35 1,49 6,57 –7,49 –42,49 28,32 5,94 –4,02 4,88
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,58 0,42 0,36 –0,02 0,08 0,35 –0,40 –2,03 0,91 0,25 –0,17 0,19
Rast prihodov tujih turistov 18,00 19,22 11,06 17,72 7,94 16,42 3,00 –11,17 2,65 7,11 1,76 –2,33
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 3,38 3,64 4,30 4,12 4,96 4,63 3,27 4,84 4,78 4,65 4,22 3,71
Rast turističnega BDP p. c. 2,57 2,25 4,69 8,91 10,42 9,76 –12,75 14,71 7,03 –1,22 –7,23 –1,34
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,10 0,09 0,19 0,35 0,43 0,43 –0,58 0,57 0,30 –0,05 –0,30 –0,05
Rast prihodov tujih turistov –11,25 19,12 –6,00 –2,62 13,04 13,22 1,44 10,74 9,24 5,15 9,42 7,19
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 83;
lastni izračuni.
Z odprtjem svoje meje leta 1989 (Yamauchi & Lee, 1999, str. 1) je bil Laos priča velikemu
povečanju prihodov tujih turistov. V letu 1992 se je ta vpliv odrazil tudi v dodani
gospodarski rasti s pomočjo turizma. V letu 1995 je vlada pomen turizma postavila kot eno
izmed osmih prioritet gospodarskega razvoja (Yamauchi & Lee, 1999, str. 1). Po poročanju
Vientiane Times (2016) je vlada sprejela vrsto ukrepov, ki naj bi spodbudili razvoj turizma.
V prvi vrsti je vložila sredstva v promocijo naravnih, kulturnih in zgodovinskih atrakcij
80
države. Za boljše prometne povezave znotraj države in izven njenih meja je vložila
sredstva za gradnjo cest in druge infrastrukture. S sprejetjem vrste strategij v letih 1998 in
1999 (tržna, nacionalna, razvojna) je država še konkretneje podkrepila smernice razvoja
turizma. Obdobje od 1997 do 2000 je bilo izredno nestabilno, pozitivna in negativna
vrednost prispevka turizma h gospodarski rasti sta si izrazito menjavali mesti. Leto 1997 je
kljub rasti števila prihodov tujih turistov zaznamovala finančna kriza, ki se je razširila v
regiji. Nadalje je bil v letu 2003 turizem zaradi širitve SARS-a ponovno podvržen
negativnim vplivom, vendar je s hitro oživitvijo v naslednjem letu gospodarstvo s
turizmom ponovno pridobilo. Leto 2009 sta globalna finančna kriza in izbruh pandemije
gripe tipa A (H1N1) nekoliko oklestila število prihodov tujih turistov in posredno tudi rast
turističnega BDP p.c. V obdobju od 2010 do 2013 je razviden pozitiven trend tako na
strani števila prihodov tujih turistov kot na strani prispevka turizma h gospodarski rasti.
Tabela 43: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Laos (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 1,35 2,62 3,05 5,40 4,50 4,59 4,71 2,03 5,45 4,08 4,16 4,42
Rast turističnega BDP p. c. –6,83 84,18 –8,13 35,15 21,62 –8,52 –31,24 57,31 –26,74 85,97 –6,86 –6,92
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,15 1,74 –0,30 1,17 0,92 –0,42 –1,35 1,63 –1,17 2,62 –0,37 –0,34
Rast prihodov tujih turistov 171,43 131,58 –59,09 0,00 66,67 55,00 107,53 3,63 29,50 –26,25 –9,42 24,28
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 4,75 5,51 5,17 6,90 6,01 5,90 5,62 6,28 6,24 6,13 6,21 5,81
Rast turističnega BDP p. c. –7,14 26,17 11,17 6,09 10,34 24,05 –4,39 18,63 3,82 2,10 1,23 –0,24
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,31 1,01 0,51 0,30 0,50 1,21 –0,26 0,99 0,23 0,12 0,07 0,00
Rast prihodov tujih turistov –8,84 107,65 65,11 25,30 35,63 13,40 –4,32 34,79 13,41 20,96 17,85 17,19
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 96;
WTO, Compendium of Tourism Statistics 1993–1997, 1999, str. 104; lastni izračuni.
Turizem je v Maleziji svoj velik pomen pridobil že v začetku sedemdesetih let prejšnjega
stoletja. V osemdesetih in devetdesetih letih se je z ustanovitvijo posebnega ministrstva in
intenzivno promocijo turističnih destinacij tako doma kot v tujini njegov pomen še krepil.
Turizem je postal ena ključnih komponent strukture malezijskega gospodarstva. Vlada je s
svojo angažiranostjo v razvoj turizma (financiranje gradnje infrastrukture, promocija,
okoljska zaščita, zaščita naravne in kulturne dediščine) odigrala odločilno vlogo pri
njegovem vzponu in nadaljnjem razvoju v opazovanem obdobju (Marzuki, 2010, str. 87–
94). Pomen turizma je v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja na podlagi
kazalnikov rasti prihodov tujih turistov in prispevka turizma h gospodarski rasti naraščal
počasi. V letu 1996 sta se omenjeni vrednosti prevesili v negativne vrednosti. Posledice
azijske finančne krize so stanje le še poglobile. Šele po recesiji, natančneje po letu 1999, so
vladne spodbude obrodile sadove. Turizem je, vsaj v rasti prihodov tujih turistov, ponovno
oživel, vendar se ta vpliv v polni meri ni prenesel na gospodarstvo. V letu 2003 je, sodeč
po podatkih, širitev epidemije SARS vplivala tudi na turizem Malezije. Posledici
81
zmanjšanja števila prihodov tujih turistov sta bili zmanjšanje turističnega BDP na
prebivalca in s tem negativna rast. Leto 2004 je bilo zaznamovano s hitrim okrevanjem
turizma, ki se je odrazilo tudi na strani prispevka turizma h gospodarski rasti. Izrazito rast
prispevka turizma h gospodarski rasti je mogoče opaziti v letu 2007, čemur sledi strm
padec, ne glede na to, da je rast prihodov tujih turistov na medletni osnovi rasla. Proti
koncu opazovanega obdobja je ob sorazmerni nizki rasti prihodov tujih turistov opazen
neenakomeren prispevek turizma h gospodarski rasti. Zlasti v letu 2009 je mogoče opaziti
posledice manjšega povpraševanja po potovanjih, kar avtorja Mosbah in Khuja (2014, str.
3) pripisujeta posledicam globalne gospodarske krize in širitvi prašičje gripe. Če
povzamem stanje turizma z navedbo Marzukija (2010, str. 95), je turizem v Maleziji postal
ena izmed ključnih komponent gospodarske strukture. Največji pozitivni vplivi turizma so
se med drugim izkazali v njegovem prispevku v lokalnih skupnostih, kjer je prevzel vlogo
razvojnega agenta. Država je z ukrepi spodbujanja razvoja turizma v ruralnih območij tako
želela sadove turizma razpršiti po vsej državi.
Tabela 44: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Malezija (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 6,63 6,08 7,13 6,48 7,08 7,23 4,63 –9,64 3,63 6,43 –1,58 3,31
Rast turističnega BDP p. c. –6,16 6,97 –4,84 22,57 7,12 –2,23 –14,33 –30,42 12,27 –16,34 30,52 0,06
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,63 0,63 –0,44 1,83 0,66 –0,21 –1,22 –2,12 0,66 –0,95 1,40 0,00
Rast prihodov tujih turistov –21,47 2,89 8,11 10,65 3,78 –4,43 –12,99 –10,63 42,88 28,89 24,98 4,05
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 3,80 4,83 3,44 3,71 4,44 3,03 –3,16 5,67 3,52 4,01 3,17 4,47
Rast turističnega BDP p. c. –15,31 13,83 1,46 –0,67 69,17 –21,41 –4,93 7,91 5,63 –9,61 1,79 0,34
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,90 0,66 0,08 –0,03 3,38 –1,70 –0,30 0,47 0,34 –0,59 0,10 0,02
Rast prihodov tujih turistov –20,43 48,46 4,64 6,79 19,52 5,14 7,23 3,94 0,56 1,29 2,72 6,70
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 107;
lastni izračuni.
Zametki turizma v Mjanmaru, čeprav klavrni, so se z 41.000 prihodi tujih turistov začeli
že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V zgodnjih devetdesetih letih je bil turizem
podvržen prepovedi samostojnega potovanja in mednarodni medijski pozornosti. Razvoj
turizma v Mjanmaru se je nekoliko bolj začrtal leta 1992, vendar je do pravega razcveta
prišlo šele ob spremembi vlade in priključitvi države ASEAN-u v letu 1997 (Hall &
Ringer, 2000, str. 7–9). Po predaji oblasti vojaške hunte novoizvoljeni civilni vladi leta
2011 (BBC, Myanmar Country profile, 2015) je turizem, sodeč po stopnji prihodov tujih
turistov, dobil nov polet, ki se nikakor ni zrcalil v stopnji prispevka turizma h gospodarski
rasti. Država, ki je bila praktično zaprta širši množici turistov, je v zadnjih letih postala
zanimiva turistična destinacija, katere prihodnost turizma je zelo odvisna tudi od
posodobitve infrastrukture. Prispevek turizma h gospodarski rasti je v opazovanem
obdobju nihal, stopnja prihodov tujih turistov in prispevek turizma h gospodarski rasti sta
82
več ali manj imela vsak svojo dinamiko. Šele v letih 2013 in 2014 je vidna izrazitejša
skladnost tako na strani rasti prihodov tujih turistov kot tudi prispevka turizma h
gospodarski rasti.
Tabela 45: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Mjanmar (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. –2,01 8,29 4,79 6,21 5,64 5,08 4,26 3,57 9,54 12,40 10,13 10,89
Rast turističnega BDP p. c. –0,72 20,07 –53,41 411,10 14,37 3,28 –19,65 12,68 9,88 –8,92 –32,34 –5,46
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,02 0,67 –1,98 6,78 1,14 0,28 –1,66 0,82 0,70 –0,63 –1,86 –0,19
Rast prihodov tujih turistov / / / 47,92 173,24 152,80 0,20 –2,65 –9,00 –4,37 14,18 2,53
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 12,77 12,58 12,66 12,24 11,23 9,54 9,82 9,38 4,80 6,48 7,53 7,78
Rast turističnega BDP p. c. –7,98 –0,24 –4,46 –2,29 29,30 29,40 –11,53 10,41 17,08 –6,77 37,46 21,84
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,24 –0,01 –0,10 –0,04 0,47 0,55 –0,25 0,19 0,31 –0,14 0,66 0,49
Rast prihodov tujih turistov 22,59 10,05 0,46 –4,55 13,65 2,09 4,38 3,80 3,03 29,78 93,01 50,73
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1988–1992, 1994, str. 111;
WTO, Compendium of Tourism Statistics 1993–1997, 1999, str. 127; lastni izračuni.
Ključni mejnik v razvoju turizma na Filipinih predstavlja vladni dokument iz leta 1972, v
katerem je turizem dobil vlogo osrednjega igralca pri gospodarskem razvoju države
(Levine, 2015, str. 7). V obdobju Marcosove diktature (1965–1989) je turizem podlegel
različnim korupcijskim vplivom in napačnim projektom. Po njegovem odhodu je skupaj z
vrnitvijo demokracije oživel tudi turizem (Henderson, 2011, str. 163–164). Kasneje, leta
2009 s sprejetjem posebnega zakona o turizmu, je turizem postal ena izmed vladnih
prioritet (Virola, Reyes, Polistico, & Oliveros, 2011, str. 3). Ukrepi vlade se nedvomno
dobro zrcalijo v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je rast prihodov
tujih turistov izrazito odražala tudi v prispevku turizma h gospodarski rasti (izjema je le
leto 1994, ko je prispevek strmo upadel). V letu 1998 so bili tudi Filipini podvrženi
posledicam azijske finančne krize. Prispevek turizma h gospodarski rasti je, skladno s
padcem gospodarske rasti, zanihal v negativne vrednosti. Sledilo je kratko okrevanje. V
obdobju od 2000 do 2004 je bil turizem podvržen nekaterim zunanjim šokom. V letu 2000
sta ugrabitev turistov lokalne islamske separatistične skupine in medijska odmevnost
dogodka vplivali na zmanjšanje števila prihodov tujih turistov (Weide, b. l., str. 5). V letu
2003 je sledila širitev SARS-a, ki ji je podlegla celotna Jugovzhodna Azija. Po letu 2004 je
turizem, na podlagi podatkov o prispevku turizma h gospodarski rasti, imel ponovno vlogo
soustvarjalca rasti. V letih 2008 in 2010 lahko domnevam, da je kljub rasti prihodov tujih
turistov okrnjena potrošnja nekoliko prenesla vplive globalne gospodarske krize. V letu
2009 je med drugim tudi preplah zaradi pandemije gripe tipa A (H1N1) zavrl rast
turističnega BDP p.c. in posredno prispevek turizma h gospodarski rasti.
83
Tabela 46: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Filipini (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. –3,02 –2,08 –0,30 1,96 2,29 3,47 2,87 –2,73 0,88 2,20 0,73 1,49
Rast turističnega BDP p. c. –0,07 26,12 6,75 –33,19 33,97 25,74 20,77 –21,34 28,78 –8,45 –13,10 1,32
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,00 0,96 0,32 –1,68 1,13 1,12 1,10 –1,32 1,44 –0,54 –0,75 0,07
Rast prihodov tujih turistov –17,17 22,85 19,46 26,32 11,82 16,42 8,49 –3,33 1,02 –8,25 –9,79 7,57
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 2,85 4,65 2,90 3,50 4,97 2,62 –0,34 6,02 2,06 5,11 5,47 4,42
Rast turističnega BDP p. c. –5,52 3,03 8,24 15,47 22,12 –9,38 –3,05 –4,93 6,26 10,47 –0,01 –4,47
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,27 0,14 0,37 0,73 1,16 –0,57 –0,16 –0,26 0,29 0,51 0,00 –0,22
Rast prihodov tujih turistov –1,35 20,14 14,49 8,39 8,76 1,52 –3,89 16,67 11,28 9,09 9,55 3,25
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 136;
UNWTO, Asia Tourism Trends, 2014, str. 49; lastni izračuni.
Različni incidenti, delovanje različnih uporniških skupin in problematična politična
preteklost države so skupaj z negativno publiciteto državo sicer označili za manj varno,
vendar vrednosti tako rasti prihodov tujih turistov kot prispevka turizma h gospodarski
rasti kažejo, da ima turizem v gospodarstvu pomembno mesto. Na to zgovorno nakazuje
tudi vladni razvojni dokument (Medium Term Philippine Development Plan) za obdobje
2004–2010, v katerem je turizem zaradi svojih številnih ekonomskih in družbenih koristi
postavljen za ključnega akterja pri zmanjšanju revščine. V nekaterih raziskavah so tovrstne
rezultate, predvsem v smislu izboljšanja življenjskega standarda ljudi v ruralnih območjih,
tudi potrdili (Henderson, 2011, str. 164).
Začetki razmaha turizma na Tajskem so se začeli leta 1957. Takratni voditelj je skladno z
razvojno politiko Svetovne banke odprl državo tujim vlagateljem in spodbudil razvoj
turizma z željo povečati devizne prilive. Poleg različnih davčnih in naložbenih spodbud je
v tem času prišlo do velikega infrastrukturnega vlaganja. Poleg tega je država veliko
vlagala tudi v promocijo države (Kontogeorgopoulos, 1998, str. 226–227).
V začetku opazovanega obdobja Tajska, kljub spodbudnim kazalcem gospodarske rasti in
stopnje rasti prihodov tujih turistov na strani prispevka turizma h gospodarski rasti, ni
beležila velikih vrednosti. Po letu 1994 je sledilo kratko obdobje, v katerem je turizem na
podlagi prispevka turizma h gospodarski rasti vidno pridobival na pomenu. Leti 1997 in
1998 sta bili zaznamovani z vplivi azijske finančne krize. Nihanje prispevka turizma h
gospodarski rasti je bilo skladno z rastjo BDP p. c., medtem ko je kazalec prihodov tujih
turistov izkazoval pozitivno vrednost. Po kratkem okrevanju je leta 2003 tajski turizem
zamajala širitev SARS-a, ki je bila zgolj enoletnega značaja. V letu 2004 se je turizem
hitro postavil na stare tire. V nadaljnjih letih so na turizem vplivali različni dogodki. Leto
2005 se je končalo v negativnih številkah predvsem zaradi posledic, ki jih je povzročil
cunami konec leta 2004. Nadalje so leto 2009 turizem zaznamovali globalna recesija in
84
nemiri v državi. Politična nestabilnost v letu 2010 in velike poplave leta 2011 na
opazovane kazalce turizma niso imele znatnega vpliva. V letu 2014 je k padcu števila
prihodov tujih turistov in posledično zmanjšanju prispevka h gospodarski rasti vplivala
politična nestabilnost, ki so jo v državo vnesli množične protivladne demonstracije in
vojaški udar (Tourism statistics Thailand 2000–2016, 2016).
Tabela 47: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Tajska (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 7,20 8,24 7,80 7,12 7,15 4,58 –3,83 –8,71 3,36 3,32 2,21 5,18
Rast turističnega BDP p. c. –6,28 9,10 –1,69 –0,34 11,92 5,43 –9,26 –4,18 4,99 0,87 –8,29 1,74
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,68 0,86 –0,16 –0,03 0,96 0,46 –0,79 –0,34 0,42 0,07 –0,69 0,13
Rast prihodov tujih turistov –4,00 0,96 12,17 7,03 12,75 4,20 0,69 7,53 10,30 10,73 5,78 7,30
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 6,06 5,33 3,46 4,48 5,15 1,57 –0,88 7,27 0,52 6,91 2,37 0,46
Rast turističnega BDP p. c. –2,68 9,33 –6,18 19,11 17,56 4,92 –10,33 9,45 20,71 9,53 10,62 –6,33
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,19 0,62 –0,43 1,20 1,25 0,39 –0,85 0,71 1,58 0,87 1,00 –0,64
Rast prihodov tujih turistov –7,27 16,42 –1,45 19,50 4,64 0,83 –2,98 12,62 20,67 16,25 18,76 –6,66
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 172;
lastni izračuni.
Politične in gospodarske reforme, sprejete v vietnamskem kongresu leta 1986, so s svojo
tržno naravnanostjo postavile zasebni sektor kot temelj gospodarskega vzpona. Za
Vietnam je bilo to prelomno obdobje, saj se je iz politično nestabilne države z
gospodarstvom, ki je temeljilo na centralnem načrtovanju, spremenila v dinamično in hitro
rastoče gospodarstvo. Ukinitev ameriškega embarga (1994), vstop v ASEAN (1995) in ne
nazadnje tudi vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo (2007) so državo dodobra
integrirali v mednarodne tokove. Država je s pomočjo UNWTO in UNDP oblikovala
turistično politiko in tako postavila temelje nadaljnjemu razvoju. V letu 1987 je država
odprla tudi svoje meje tujemu kapitalu, kar je imelo pozitiven vpliv na razvoj turizma. S
porastom zasebnih podjetij in delnim umikom države s področja turizma je ta zaživel v
novi luči. Navedene spremembe so dale turizmu v Vietnamu nov polet, kar zgovorno
potrdijo tudi podatki v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja (Suntikul, Butler, &
Airey, 2008, str. 1–3).
Turizem v Vietnamu je bil tako z izjemo let 2003, 2009 in 2013 vedno v vlogi
soustvarjalca gospodarske rasti. V obdobju od 1990 do 2002 (izjema je bilo le leto 1998) je
bila država na podlagi podatkov o turističnem BDP na prebivalca in rasti prihodov tujih
turistov priča pravemu razcvetu turizma. To se je odrazilo tudi v prispevku turizma h
gospodarski rasti. Leta 2003 je, tako kot pri drugih že omenjenih državah, širitev SARS-a
znatno vplivala na padec prispevka turizma h gospodarski rasti. Izjemna rast je bila
zabeležena v letu 2006, kar je bil kljub sorazmerno nizki rasti prihodov tujih turistov v
85
primerjavi z drugimi leti nedvomno dober rezultat. V letih 2008 in 2009 je turizem
najverjetneje zaznamovala globalna recesija. Od leta 2010 do 2014 je bilo v turizmu, na
podlagi opazovanih podatkov, stabilno obdobje s turizmom v vlogi dejavnega ustvarjalca
gospodarske rasti.
Tabela 48: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Vietnam (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. 3,74 6,42 5,94 6,83 7,68 7,66 6,64 4,41 3,54 5,61 5,79 6,04
Rast turističnega BDP p. c. 12,40 10,27 16,39 45,69 36,76 5,28 7,07 1,67 1,14 5,63 1,31 1,10
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,30 0,27 0,45 1,38 1,51 0,28 0,36 0,09 0,06 0,27 0,06 0,05
Rast prihodov tujih turistov 20,00 46,67 52,27 51,94 32,71 18,95 6,78 –11,42 17,24 20,09 8,88 12,79
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 6,35 6,56 6,57 6,00 6,14 4,66 4,36 5,33 5,09 4,07 4,22 4,79
Rast turističnega BDP p. c. –2,05 11,03 3,03 30,87 3,09 9,04 –14,62 7,72 28,84 33,39 –2,98 11,69
Prispevek turizma h gosp. rasti –0,09 0,45 0,13 1,28 0,16 0,45 –0,76 0,33 1,25 1,77 –0,20 0,74
Rast prihodov tujih turistov –7,57 20,54 18,75 3,05 18,03 0,17 –11,54 34,77 19,09 13,87 10,57 3,99
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1990–1994, 1996, str. 189;
lastni izračuni.
Mongolija velja za politično stabilno državo z zelo redkimi notranjimi konflikti. Poleg
tega, gledano v luči sedanjega časa, praktično ni beležila nikakršnih terorističnih napadov.
Država velja za relativno poceni turistično destinacijo in ponuja številne atrakcije, ki so
povezane z neokrnjeno naravo. Turizem v državi predstavlja peti steber gospodarstva
(Guang-yi, b. l., str. 2). Razvoj turizma je šel v preteklih desetletjih skozi različne
spremembe. Mejnik razvoja turizma v Mongoliji predstavlja leto 1990, ko je država
izvedla privatizacijo sektorja, vendar pa je razmah števila prihodov tujih turistov nastopil
šele po letu 1998.
Tabela 49: Prispevek turizma h gospodarski rasti, Mongolija (v %)
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002
Rast BDP p. c. –10,63 –10,53 –3,85 1,52 5,50 1,53 3,15 2,66 2,32 0,16 2,00 3,71
Rast turističnega BDP p. c. 8,51 9,23 2,20 –2,99 –37,77 –3,08 90,74 19,72 –3,95 17,69 12,28 8,06
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,16 0,21 0,06 –0,09 –1,08 –0,05 1,47 0,59 –0,14 0,58 0,47 0,34
Rast prihodov tujih turistov / / / –5,34 –12,90 –34,26 –22,54 200,00 –16,36 –0,72 21,17 37,95
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Rast BDP p. c. 5,90 9,40 5,99 7,20 8,79 7,37 –2,74 4,68 15,32 10,35 9,66 5,89
Rast turističnega BDP p. c. 4,05 12,89 –7,45 30,12 32,24 –21,33 –1,83 4,16 –15,83 33,65 –22,51 –14,66
Prispevek turizma h gosp. rasti 0,18 0,56 –0,33 1,17 1,53 –1,23 –0,08 0,18 –0,67 1,04 –0,84 –0,39
Rast prihodov tujih turistov –12,23 49,75 12,29 14,20 17,10 –1,33 –2,91 5,31 0,88 3,48 –12,18 –5,98
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; UNWTO, Elibrary,
Compendium of Tourism Statistics; WTO, Compendium of Tourism Statistics 1993–1997, 1999, str. 124;
UNWTO, Asia Tourism Trends, 2014, str. 44; lastni izračuni.
86
Z ohlapnejšim režimom viz in sprejetjem posebnega zakona, ki ureja področje turizma
(2000), je ta počasi napredoval (Ebel, 2012). Po letu 1997 je bil turizem (z izjemo let 2005,
2008, 2011 in 2013) eden izmed spodbujevalcev gospodarske rasti. Izrazito mešana
dinamika rasti prihodov tujih turistov se ni vedno zrcalila v prispevku turizma h
gospodarski rasti države. Kot navaja Ebel (2012), turizem v Mongoliji ni realiziral svojih
potencialov. Kot enega izmed razlogov navaja slabo promocijo države in njenih atrakcij.
Poleg tega nenatančni podatki o številu prihodov tujih turistov in njihovi potrošnji ne
omogočajo zanesljive podlage za postavitev jasnih usmeritev turistični politiki. Poleg tega
je država podvržena izrazitemu vplivu letnih časov. Turisti večinoma v deželo prihajajo
poleti, medtem ko jih pozimi pride le peščica. To navsezadnje podraži turistični proizvod
in naredi delovno mesto v turizmu manj privlačno.
10 POVZETEK ANALIZE VPLIVA TURIZMA V GOSPODARSTVIH
IZBRANIH DRŽAV IN DISKUSIJA O PRIDOBLJENIH
REZULTATIH
V nadaljevanju sledi kratek oris z ugotovitvami obravnavane teme. Podatki tako za
prispevek turizma h gospodarski rasti kot za delež BDP, ustvarjenega s turizmom, v
celotnem BDP države so izračunani kot povprečja za krajša in tudi daljša časovna obdobja,
saj tako izločim vpliv kratkotrajnih vplivov (npr. cunami, SARS).
Ob pregledu povprečnih stopenj prispevkov turizma h gospodarski rasti med izbranimi
državami v obdobju 1991–2014 lahko vidim, da turizem pozitivno vpliva na gospodarsko
rast skoraj vseh držav. Edina izjema v skupini je Indija, katere negativna povprečna
vrednost prispevka turizma h gospodarski rasti izkazuje, da je turizem gospodarsko rast
bolj absorbiral kot ustvarjal.
Če omenim le najizrazitejša odstopanja med državami, v prvi vrsti lahko izpostavim
Maldive, ki so skoraj v vseh presekih obdobij dosegli najvišje vrednosti. Maksimum je bil
dosežen v obdobju 2005–2010, kar je nedvomno posledica znatnega okrevanja države po
negativnih vplivih cunamija v regiji. Izrazit skok je prispeval k bistveno višji povprečni
vrednosti prispevka. Tudi končna primerjava, ki zaobjame celotno opazovano obdobje,
postavi Maldive na vrh. Takoj za Maldivi se po višjih vrednostih povprečnih stopenj
prispevka turizma h gospodarski rasti odlikujeta Kambodža in Vietnam. V naslednjo
skupino držav z razmeroma visokim deležem (med 0,20 % in 0,35 % za obdobje 1991–
2014) se uvrščajo Tajska, Mjanmar, Laos in Šrilanka. Višje vrednosti prispevkov v
navedenih državah so lahko odraz hitrega porasta prihodov tujih in domačih turistov.
Deloma bi lahko višjo vrednost prispevka pripisala boljši odzivnosti gospodarstva na
potrebe turizma, kar zmanjšuje uvoz in s tem okrepi BDP turistične dejavnosti ter
posledično poveča prispevek turizma h gospodarski rasti države. V zadnjih desetletjih je
87
večina obravnavanih držav doživela vrsto strukturnih sprememb. Hitra oziroma zmerna
gospodarska rast je skupaj s tržnimi reformami, ki so dodobra preobrazile gospodarstva,
večini obravnavanih držav omogočila vzpostavitev širše palete proizvodov in storitev, s
katerimi lahko oskrbujejo turiste. Za primer Mjanmara je morda relativno višja vrednost
prispevka h gospodarski rasti posledica začetne faze gospodarskega razvoja, v katerem ima
lahko turizem vlogo izrazitega pospeševalca gospodarske rasti.
V razponu med 0,10 % in 0,15 % povprečne stopnje prispevka turizma h gospodarski rasti
je v obravnavanem obdobju turizem doprinesel v Mongoliji, na Filipinih in Kitajskem.
Najmanj k izboljšanju gospodarskega stanja na podlagi izračunanih podatkov (pod 0,10 %)
prispeva turizem v Bangladešu, Nepalu, Indoneziji in Maleziji. Če najprej izpostavim
Kitajsko, lahko nizko vrednost prispevka pripišem hitro rastočemu diverzificiranemu
gospodarstvu, katerega znatna rast temelji predvsem na industriji. Kot navaja Hussin
(2013, str. 46) v svojem raziskovalnem delu, ima industrija na Kitajskem ključno vlogo pri
ustvarjanju prispevka k BDP na prebivalca. Takoj za njo sledijo storitve (med katere sodi
tudi turizem) in nato kmetijstvo. Kljub naraščanju pomena turizma v kitajskem
gospodarstvu se njegova vloga v smislu povečanja gospodarske rasti (vsaj v neposrednem
smislu) skupaj z drugimi hitro rastočimi dejavnostmi znotraj gospodarstva nekoliko
zamegli. Drugačna domneva o vlogi turizma bi lahko veljala za Bangladeš in Nepal, kjer
na osnovi vrednosti prispevka turizma h gospodarski rasti v vseh navedenih obdobjih
opazim nekoliko manjšo vlogo turizma v smislu ustvarjanja gospodarske rasti. Nedvomno
je, da je turizem v omenjenih državah šele dodobra utrl svoje poti, kar mu odpira možnost
dejavnejšega soustvarjalca gospodarske rasti v prihodnosti. V Indoneziji in Maleziji je
turizem opazneje prispeval v obdobjih 1991–1995 in 2005–2010, medtem ko v preostalih
petletnih obdobjih ni imel bistvene teže. Kot navajajo Kadir, Nayan in Abdullah (2010, str.
21) turizem v Maleziji ni toliko na strani pospeševalca gospodarske rasti, temveč naj bi
bila njegova rast bolj osnovana na gospodarski rasti celotnega gospodarstva. V Filipinih je
turizem izrazitejšo vlogo soustvarjalca gospodarske rasti odigral v obdobju 1991–2000, kar
pa se ni odsevalo v izrazitejšem porastu turističnega BDP.
Izračun povprečnih vrednosti prispevka turizma h gospodarski rasti za posamezna obdobja
prikaže obdobje 2010–2014 za Kambodžo, Tajsko in Vietnam kot izjemno uspešno. Zlasti
Vietnam in Tajska sta v omenjenem obdobju dosegala najvišje povprečne vrednosti
prispevka glede na vse preseke obdobij. V obdobju 1995–2005, ko je Kambodža beležila
izjemno rast prihodov tujih turistov, se je le-to dodobra odrazilo tudi na stran povprečnega
prispevka turizma h gospodarski rasti.
88
Tabela 50: Povprečne stopnje rasti prispevka turizma h gospodarski rasti (v %)
Država 1991-1995 1995-2000 2000-2005 2005-2010 2010-2014 1991-2000 2000-2014 1991-2014
Kitajska 0,00 0,24 0,03 0,10 0,20 0,10 0,10 0,10
Mongolija –0,15 0,23 0,30 0,21 –0,14 0,17 0,17 0,15
Šrilanka 0,27 0,05 0,23 0,06 0,40 0,14 0,23 0,20
Bangladeš 0,01 0,02 0,05 0,13 0,16 0,00 0,10 0,06
Indija –0,18 0,07 –0,05 0,00 0,02 –0,08 0,00 –0,04
Maldivi 3,20 –0,04 –1,76 4,43 0,41 1,50 1,63 1,65
Nepal 0,48 –0,20 –0,09 0,23 –0,08 0,06 0,09 0,09
Kambodža 0,55 1,44 1,29 0,60 0,67 1,00 0,85 0,83
Indonezija 0,28 –0,14 0,11 0,23 0,09 0,05 0,12 0,08
Laos 0,67 0,37 0,52 0,54 0,28 0,47 0,42 0,35
Malezija 0,41 –0,53 0,05 0,32 0,07 –0,18 0,13 0,05
Mjanmar 1,32 0,11 –0,50 0,14 0,30 0,61 –0,05 0,25
Filipini 0,14 0,49 –0,17 0,21 0,07 0,25 0,03 0,15
Tajska 0,19 0,13 –0,08 0,38 0,70 0,08 0,33 0,24
Vietnam 0,78 0,43 0,15 0,26 0,78 0,50 0,39 0,44
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; lastni izračuni.
V nadaljevanju sledi primerjava držav glede na povprečne deleže turističnega BDP v
celotnem BDP države, ki bo dodala vzporeden pogled turizma z vidika njegovega
neposrednega vpliva na gospodarstvo. Primerjava do neke mere ponovi pregled po državah
iz 8. poglavja, vendar ga v strnjeni obliki ponovno dodam, saj tako približa razsežnost
delovanja turizma in omogoča boljši pregled.
Če potegnemo vzporednice med Tabelo 50 in Tabelo 51, lahko tudi po povprečnem deležu
turističnega BDP v BDP celotnega gospodarstva ponovno opazim Maldive na prvem
mestu. Država s svojo gospodarsko strukturo in izrazito usmerjenostjo v turizem med
vsemi nekoliko izstopa. V primeru Maldivov torej vidim, da se večji delež turističnega
BDP v BDP celotnega gospodarstva odrazi v večjem prispevku turizma h gospodarski
rasti. V primeru Kambodže, Tajske, Šrilanke, Laosa, Mjanmara in Vietnama, torej držav,
ki so se relativno visoko uvrstile glede povprečnega prispevka turizma h gospodarski rasti
v obdobju 2010–2014, lahko razberem, da dosegajo tudi relativno visoke deleže
turističnega BDP v BDP celotnega gospodarstva. Izjema je le Mjanmar, katerega
povprečna stopnja rasti prispevka h gospodarski rasti v kontekstu izbranih držav ne odseva
pomembnejšega premika deleža turističnega BDP. Najnižje povprečne deleže BDP (okoli
2 %), ustvarjene v turistični dejavnosti glede na vse ostale dejavnosti gospodarstva, so v
obdobju 2010–2015 dosegle Kitajska, Mongolija, Bangladeš, Indija in Mjanmar. Če se
navežem na Tabelo 50, lahko opazim, da je relativno manjša vrednost turističnega BDP
imela manjši doprinos v Indiji, Bangladešu in Mongoliji.
89
Tabela 51: Primerjava povprečnih deležev turističnega BDP v celotnem BDP (v %)
Država 1990–1995 1995–2000 2000–2005 2005-–2010 2010–2015
Kitajska 1,41 1,75 1,89 1,72 2,01
Mongolija 2,33 3,53 5,33 4,41 2,63
Šrilanka 3,23 3,25 4,13 3,56 3,86
Bangladeš 1,45 1,62 1,87 2,19 2,17
Indija 2,26 2,52 2,44 2,07 1,98
Maldivi 17,04 23,51 15,91 26,95 42,01
Nepal 4,32 5,11 4,10 3,95 3,75
Kambodža 1,00 3,36 8,47 10,43 12,73
Indonezija 3,83 4,26 4,18 3,44 3,07
Laos 1,45 2,84 4,52 4,75 4,83
Malezija 4,97 5,01 4,95 5,42 4,92
Mjanmar 1,44 2,23 1,82 1,44 1,85
Filipini 2,68 3,76 4,57 4,60 4,09
Tajska 5,15 6,25 7,00 6,53 7,66
Vietnam 2,59 4,02 4,53 4,41 5,46
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; lastni izračuni.
Navedene povezave med prispevkom turizma h gospodarski rasti in deležem BDP
turistične dejavnosti v BDP celotnega gospodarstva sem za celotno opazovano obdobje
preverila še s pomočjo Pearsonovega koeficienta korelacije. Dobljeni rezultati označujejo
statistično značilno pozitivno linearno povezanost med navedenima spremenljivkama zgolj
za Mongolijo s koeficientom 0,46 (p = 0,024) in Bangladeš s koeficientom 0,47 (p =
0,019), pri čemer v obeh primerih koeficienta označujeta srednje močno povezanost
kategorij. Edina z relativno visokim koeficientom 0,74 (p = 0,000) je Malezija, pri kateri se
linearna povezanost kaže kot močna. Med preostalimi državami, katerih vrednosti so se
izkazale za statistično neznačilne, jih je bilo 7 s šibko korelacijo, 5 pa z zanemarljivo.
Za lažjo orientacijo znotraj turistične dejavnosti in njenega delovanja sledi še razvrstitev
držav glede na izbrane kazalnike, ki vsak na svoj način umešča posamezno državo v
različne lestvice, a hkrati sporoča, katera izmed njih je pri vrhu in katera pri dnu. Poleg že
obravnavanih kazalcev turizma je dodan še indeks konkurenčnosti turizma, ki podatke
ekonomskega značaja postavi ob bok bolj celostni obravnavi turizma. S ciljem doseganja
pomembnega deleža rasti in prispevanja k blagostanju posameznega gospodarstva je
namreč treba postaviti turistični dejavnosti ustrezne temelje. WEF s pomočjo indeksa
konkurenčnosti turizma ovrednoti stanje različnih dejavnikov in politik, ki omogočajo
vzdržni razvoj turizma (WEF, 2015, str. v). Primerjava izbranih držav tako dodatno osvetli
položaj vsake izmed njih v luči svetovne stopnje privlačnosti za razvoj turizma. Doseganje
visoke ravni konkurenčnosti turizma predstavlja predpogoj za ustvarjanje pozitivnih
vplivov turizma na gospodarstvo.
90
Tabela 52: Razvrstitev držav glede na izbrane kazalnike
Država
Povprečna vrednost
prispevka turizma h
gospodarski rasti za
obdobje 2000–2014
Povprečni delež
turističnega BDP v
BDP gospodarstva
za obdobje 2010–
2015
Regionalna
razvrstitev po
indeksu
konkurenčnosti
turizma 2015
Globalna
razvrstitev po
indeksu
konkurenčnosti
turizma 2015
Kitajska 10 13 6 17
Mongolija 7 11 18 99
Šrilanka 6 8 13 63
Bangladeš 11 12 22 127
Indija 14 14 12 52
Maldivi 1 1 / /
Nepal 12 9 19 102
Kambodža 2 2 20 105
Indonezija 9 10 11 50
Laos 3 6 17 96
Malezija 8 5 7 25
Mjanmar 15 15 23 134
Filipini 13 7 14 74
Tajska 5 3 10 35
Vietnam 4 4 15 75
Vir: WTTC; 2016, Data Gateway; UNDESA, Statistics Division;UNDESA, Population Division; WEF,
Travel & Tourism Competitiveness Report 2015; str. 5, 16–17; lastni izračuni.
Maldive, malo otoško državo, ki se ohranja na vrhu zaradi svoje posebnosti, tokrat izločim,
ne nazadnje podatek o konkurenčnosti na področju turizma pravzaprav ne obstaja. Visoko
uvrščene države Kambodža, Tajska, Malezija, Laos in Vietnam z vidika konkurenčnosti v
turizmu zasedajo popolnoma različna mesta. Kambodža ima med državami najskrajnejše
podatke, po ožjem vpogledu turizma v gospodarsko rast in njegov pomen v BDP se v
kontekstu izbranih držav uvršča visoko, medtem ko se širša slika turizma postavi praktično
na glavo in naznanja veliko potrebnih korakov, ki jih mora opraviti Kambodža v smeri
vzdržnejšega razvoja turizma. Tajska in Malezija se tudi po indeksu konkurenčnosti v
turizmu (v globalnem smislu) uvrščata razmeroma visoko, na 35. in 25. mesto. Posebno
mesto med izbranimi državami predstavlja Kitajska, ki se po ekonomskih kazalnikih ne
vzpenja po visokih mestih, medtem ko se je pri indeksu povzpela na prvo mesto tako z
vidika regije kot v globalnem pogledu.
Ekonomski vpogled v turizem je le en del zgodbe, ki jo je treba postaviti v kontekst celote
(gospodarstva, okolja, družbe, kulture), znotraj katere se prepleta, in preko tega je treba
najti ustrezne vzvode, ki bodo razvoj turizma peljali v pravo smer.
91
SKLEP
Razvoj turizma zlasti za države v razvoju predstavlja privlačno orodje za doseganje
gospodarskega razvoja. Turizem veliko obeta. Če izpostavim le najbolj ključne prednosti,
so te povečevanje deviznih prilivov, ustvarjanje delovnih mest (zlasti za manj kvalificirane
delavce), spodbujanje naložb, povečevanje dohodkov, ustvarjanje turističnega BDP in ne
nazadnje povečevanje gospodarske rasti. Potencialna moč turizma se zaradi vrste odtekanj
(uvoz, odliv dobičkov) lahko tudi bistveno zmanjša. V državah v razvoju je ključnega
pomena, da se v največji možni meri tovrstne razpoke znotraj domačega gospodarstva
zaprejo. Možnosti je več, pogojene pa so seveda z danostjo in razvojem posamezne države.
Navkljub temu je podpora države ključna zlasti v spodbujanju narodnega gospodarstva k
večji samooskrbi in razvoju lastne industrije oziroma ponudbe storitev. Na osnovi teh
temeljev lahko turizem s svojo prepletenostjo z drugimi dejavnostmi gospodarstva ustvarja
vse navedene pozitivne vplive.
Hitra rast prihodov tujih turistov v državah v razvoju azijsko-pacifiške regije je postala
eden izmed pokazateljev, da je turizem v regiji izrednega pomena. Veliko vlad je tako
postavilo turizem na pomembno mesto v svoji strategiji gospodarskega razvoja. Države v
regiji so prepoznale turizem kot gibalo gospodarskega in družbenega razvoja, zato je
merjenje ekonomskega vpliva in prispevka turizma h gospodarstvu ključnega pomena.
Turizem ima v gospodarstvu posebno mesto, saj se v veliko pogledih močno razlikuje od
drugih dejavnosti gospodarstva. Ključna razlika je predvsem v tem, da se s svojim
delovanjem prepleta s številnimi drugimi dejavnostmi. Iz tega izhaja tudi omejenost pri
merjenju vpliva turizma v gospodarstvu, saj turistična potrošnja kot taka ne obstaja kot
samostojna kategorija znotraj nacionalnih računov. Kakorkoli, obsežna in zanesljiva
statistika je ključna za odločevalce politik pri oblikovanju ustreznih aktivnih politik na
področju turizma in določitve učinkovite alokacije danih virov. Navkljub vsem poskusom
ovrednotenja omenjenih dimenzij turizma so ustrezno pripravljeni SRT osnovna podlaga
za ugotavljanja obsega turizma v državi in ne nazadnje za primerjavo med državami,
regijami in drugimi dejavnostmi znotraj posameznega gospodarstva.
Ob odsotnosti primerljive statistike izbrana metodologija v magistrskem delu vseeno poda
grob vpogled v vplive turizma v posamezni državi in njegov prispevek h gospodarski rasti.
V delu sem osvetlila delovanje turistične dejavnosti in turističnega gospodarstva, ki se med
seboj povezujeta in do neke mere podajata oceno kompleksnega delovanja turizma. Čeprav
so ugotovitve in dognanja osnovana na podlagi številnih predhodnih ocenah in
predpostavkah, ki jih je seveda treba interpretirati s previdnostjo, lahko ob kritičnem
pogledu nudijo okviren vpogled v pomen turizma za posamezno državo. Vsekakor drži, da
bi bilo pri tovrstni primerjalni analizi bolje, da bi dobili realnejše ocene vpliva turizma na
gospodarsko rast na osnovi podatkov iz SRT, vendar bi bila zastavljen cilj in namen dela
nekoliko drugačna oziroma na nekaterih mestih celo neizvedljiva. Pričujoče delo je tako le
92
skromen poskus na primeru več držav, ki po turističnem prometu nekoliko izstopajo,
izluščiti tisto skupno lastnost, ki je glavni razlog za uspeh na področju turizma. Kljub
vsemu je lahko delo iztočnica za nadaljnje poglobljene raziskave na področju vloge
turizma v državah v razvoju.
Po gibanju posameznih kategorij turizma lahko kaj hitro prepoznam posamezne dogodke,
ki so pestili celo regijo ali posamezno državo. Turizem je zaradi svoje karakteristike
izredno občutljiv na različne naravne nesreče, cene nafte, nihanja deviznih tečajev,
politične položaje, zdravstvene razmere in v zadnjem čas tudi nevarnosti terorističnih
napadov. To sicer postavlja razvoj turizma in pretirano opiranje nanj na trhla tla in to zlasti
za države v razvoju, ki morebitna nihanja še bolj občutijo. Če se država pretirano nasloni
na turizem z vidika pridobivanja deviznih sredstev, to lahko postane tvegana odločitev.
Včasih seveda država nima druge možnosti. Če pa ta možnost je, je vsekakor svojo
izvozno košarico treba razpršiti.
V delu je v ospredju preučevanja predstavljena povezava med turizmom in njegovim
vplivom na BDP ter zaposlenostjo posamezne države. Seveda to nakazuje pomemben vpliv
turizma na gospodarstvo, vendar pa je turizem treba gledati nekoliko širše. Kot navajata
Nowak in Sahli (2007, str. 50) turizem, zlasti s svojim hitrim in nenadzorovanim razvojem,
zaseda zemljo, ki je bila dotlej namenjena tradicionalnim dejavnostim (npr. gozdarstvo,
poljedelstvo, pašništvo in ribištvo). Novonastala območja, namenjena gradnji nastanitvenih
kapacitet in spremljajoče infrastrukture, tako posegajo v okolje in družbeno-ekonomsko
področje posamezne države. Turizem s svojo občutljivostjo lahko pomembno vpliva na
dolgoročno vzdržnost gospodarstva in ga s tem postavlja v tvegan položaj. Iz tega sledi, da
sta pri razvoju turizma potrebna ustrezno načrtovanje in upravljanje ter ne zaslepljeno
sledenje makroekonomskim kazalcem. Ti so seveda orientacija in skupaj z ostalimi kazalci
blagostanja družbe narekujeta pot dolgoročnega razvoja. Ustrezen razvoj turizma je tako
lahko dobro sprejet med lokalnim prebivalstvom in v državi kot celotni.
Podatki o pomenu turizma nakazujejo njegov potencial k večjemu družbeno-ekonomskemu
razvoju. V prihodnosti je seveda najpomembneje, kako bodo vlade držav v razvoju
uravnotežile ekonomsko blagostanje z družbenim in okoljskim. Ali bo vloga turizma
prispevala ali škodovala družbeno-ekonomskemu razvoju posamezne države? To vprašanje
ostaja za mnoge države v razvoju še odprto. Z namenom izkoristiti ekonomski potencial, ki
ga nudi globalni turizem, in spodbuditi še večji razmah turizma znotraj regije s ciljem
zmanjševanja revščine in spodbujanja gospodarskega razvoja sta na celotnem področju
azijsko-pacifiške regije potrebni močna politična volja in boljša koordinacija med
državami, da bodo resnično ustvarile okolje za razvoj turizma. V prvi vrsti morajo države
regije ustvariti stabilno politično in gospodarsko okolje, v katerem se bodo turisti počutili
varne in dobrodošle. Če sestavim mozaik ugotovitev, lahko na kratko zaključim, da
turizem s preudarnim razvojem odpira marsikatera vrata višjega blagostanja prebivalstva.
93
LITERATURA IN VIRI
1. Balaguer, J., & Cantavella-Jordà, M. (2002). Tourism as a long-run economic
growth factor: the Spanish case. Castelló: Instituto Valenciano de Investigaciones
Económicas.
2. BBC. (2015). V Myanmar country profile. Najdeno 4. aprila 2016 na spletnem
naslovu http://www.bbc.com/news/world-asia-pacific-12990563
3. Bhattarai, K., Conway, D., & Shrestha, N. (2005). Tourism, terrorism and turmoil
in Nepal. Annals of Tourism Research, 32(3), 669–688.
4. Brau, R., Lanza, A., & Pigliaru, F. (2003). How fast are the tourism countries
growing? The cross-country evidence. Cagliari: Centro ricerche economiche Nord
Sud (Università di Sassari).
5. Brida, J. G., Pereyra, J. S., & Such Devesa, M. J. (2007). Evaluating the
contribution of tourism on economic growth. An International Journal of Tourism
and Hospitality Research, 19(2), 351–356.
6. Brida, J. G., Pereyra, J. S., Such Devesa, M. J., & Aguirre, S. Z. (2008). La
contribución del turismo al crecimiento económico. Cuadernos de Turismo, 22, 35–
46.
7. Brida, J. G., & Pulina, M. (2010). A literature review on the tourism-led-growth
hypothesis. Cagliari: Centro ricerche economiche Nord Sud.
8. Brida, J. G., & Zapata, S. (2010), Economic impact of cruise tourism: The case of
Costa Rica. An International Journal of Tourism and Hospitality Research, 21(2),
322–338.
9. Chang C-L., Khamkaew, T., & McAleer, M. (2009). A panel threshold model of
tourism specialization and economic development. Najdeno 9. aprila 2016 na
spletnem naslovu http://www.e.u-tokyo.ac.jp/cirje/research/03research02dp.html
10. Chavan, R. R., & Bhola, S. S. (2014). Indian tourism market: an overview of
emerging trends and developments. Global Journal of Commerce & Management
Perspective, 3(4), 113–122.
11. Chheang, V. (2009). Tourism development in Cambodia: opportunities for
Japanese companies. Najdeno 3. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www.ide.
go.jp/English/Publish/Download/Brc/pdf/02_ch1.pdf
12. Chyi-lyi, L., Rong, G., & Qingbin, W. (2003). China's international tourism under
economic transition: national trends and regional disparities. Najdeno 27. marca
2016 na spletnem naslovu http://ageconsearch.umn.edu/bitstream/22209/1/sp03li
02.pdf
13. CNN. (2002). At least 183 dead in Bali bombings. Najdeno 2. maja 2015 na
spletnem naslovu http://edition.cnn.com/2002/WORLD/asiapcf/southeast/10/13/
bali.blast/
94
14. CNN. (2005). Bali terrorist blasts kill at least 26. Najdeno 2. maja 2015 na
spletnem naslovu http://edition.cnn.com/2005/WORLD/asiapcf/10/01/bali.blasts/
15. Cooper, C., Fletcher, J., Fyall, A., Gilbert., D., & Wanhill, S. (2008). Tourism
principals and practice. Essex: Pearson Education Limited.
16. Cortés-Jiménez, I., Nowak, J.-J., & Shali, M. (2011). Mass beach tourism and
economic growth: lessons from Tunisia. Tourism Economics, 17(3), 531–547.
17. Dwyer, L., Forsyth, P., & Dwyer, W. (2010). Tourism economics and policy.
Bristol: Channel View Publications.
18. Ebel, T. (2012). The Mongolian tourism industry and obstacles to maximizing its
potential. Najdeno 5. maja 2016 na spletnem naslovu http://blogs.ubc.ca/mongolia
/2012/tourism-industry-obstacles-to-maximizing-potential/
19. Eugenio-Martin, J. L., Morales, N. M., & Scarpa, R. (2004). Tourism and economic
growth in Latin American countries: a panel data approach. Fundazione Eni Enrico
Mattei working paper series,26. Najdeno 12. septembra 2006 na spletnem naslovu
http://ideas.repec.org/p/fem/femwpa/2004.26.html
20. Fayissa, B., Nsiah, C., & Tadasse, B. (2008). The impact of tourism on economic
growth and development in Africa. Tourism Economics, 14(4), 807–818.
21. Guang-yi, C. (b. l.). A brief discussion of Mongolia’s tourism development: from
the book Where Khan’s falcons flies. Najdeno na 4. aprila 2016 spletnem naslovu
http://www.mtac.gov.tw/mtacbooke/upload/09709/0201/e01.pdf
22. Hall, C., & Ringer, G. (2000). Tourism in Cambodia, Laos in Myanmar: from
terrorism to tourism? Najdeno 5. maja 2016 na spletnem naslovu https://scholar
sbank.uoregon.edu/xmlui/bitstream/handle/1794/2068/Ringer-Cambodia20chap
ter.pdf?sequence=1
23. Hassan, R., Ullah, M., & Chowdhury, S. A. (2013). Impact of tourism in
Bangladesh economy. World Journal of Social Science, 3(4), 228–240.
24. Henderson, J. (2011). Tourism development and politics in the Philippines. An
International Multidisciplinary Journal of Tourism, 6(2),159–173.
25. Honey, M., & Gilpin, R. (2009). Tourism in developing world. Washington: United
States Institute for Peace.
26. Hussin, F. (2013). The contribution of economic sectors to economic growth: the
case of Malaysia and China. Najdeno 7. maja 2016 na spletnem naslovu
https://www.researchgate.net/publication/259453677_The_Contribution_of_Econo
mic_Sectors_to_Economic_Growth_The_Cases_of_Malaysia_and_China
27. Ivanov, S., & Webster, C. (2007). Measuring the impact of tourism on economic
growth. Tourism Economics, 13(3), 379–388.
28. Ivanov, S., & Webster, C. (2011). Tourism contribution to economic growth: a
global analysis for the first decade of the millennium. Najdeno 29. aprila 2016 na
spletnem naslovu http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1962510
29. Jeločnik Pelicon, M. (2012). Analiza metod merjenja ekonomskih vplivov turizma:
primer Slovenije (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
95
30. Kadir,. N., Nayan, S., & Abdullah, M. S. (2010). The causal relationship between
tourism and economic in Malaysia: evidence from multivariate causality tests.
Tourism & Management Studies, 6, 16-24.
31. Khonder, B. H., & Ahsan, T. (2015). Background paper on tourism sector. Najdeno
3. maja 2016 na spletnem naslovu http://www.plancomm.gov.bd/wp-content/
uploads/2015/02/5_Prospect-and-Strategy-for-Tourism-Development.pdf
32. Kontogeorgopoulos, N. (1998). Tourism in Thailand: patterns, trends and
limitations. Pacific Tourism Review, 2, 225–238.
33. Kumar Kundur, S. (2012). Development of tourism arrivals in Maldives. Najdeno
21. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www.ijsrp.org/research _paper_apr2012
/ijsrp-apr-2012-73.pdf
34. Lanza, A., & Pigliaru, F. (1999). Why are tourism countries small and fast
growing? Cagliari: University of Cagliari in CRENoS.
35. Lee, C. C., & Chien, M. S. (2008). Structural breaks, tourism development and
economic growth: evidence from Taiwan. Najdeno 5. junija 2010 na spletnem
naslovu https://www.researchgate.net/publication/223266583_ Structural_ Breaks
_Tourism_Development_and_Growth_Evidence_from_Taiwan
36. Levine, T. (2015). Destination branding through »It's more fun in the Philippines«.
Najdeno 9. aprila 2016 na spletnem naslovu http://fletcher.tufts.edu/~/media
/Fletcher/Microsites/IBGC/pdf/Student%20Research/Final_Levine.pdf
37. Mak, J., & White, K. (1992). Comparative tourism development in Asia and the
Pacific. Journal of Travel Research, 31(14), 14–23.
38. Mamoozadeh, A., & Mckee, D. L. (1990). Development through tourism.
Tijdschrift voon Economie en Management, 35(2), 147–157.
39. Marzuki, A. (2010). Tourism development in Malaysia. A review of federal
government policies. Najdeno 6. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www
.um.ase.ro/no17/7.pdf
40. Mihalič, T. (2002). Ekonomske funkcije turizma. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
41. Mihalič, T. (2008). Turizem. Ekonomski vidiki. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.
42. Mihalič, T. (2013). Economic impact of tourism, particularly its potential
contribution to economic development. V C., Tisdell A. (ur), Handbook of tourism
economics: analysis, new applications and case studies. (str. 645–682). Singapur:
World Scientific Oublishing Co. Pte. Ltd.
43. Mihalič, T., & Planina, J. (2002). Ekonomika turizma. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
44. Mosbah, A., & Khuja, M. S. A. A. (2014). A review of tourism development in
Malaysia. European Journal of Business and Management, 6(5).
45. Nowak, J. J., & Sahli, M. (2007). Coastal tourism and »Dutch disease« in a small
island economy. Tourism Economics, 13(1), 49-65.
46. Oh, C. O. (2005). The contribution of tourism development to economic growth in
the Korean economy. Tourism Management, 26(1), 39–44.
96
47. Paudel, D., & Giri, S. (2012). Review & overview of economic contribution of
tourism sector in Nepal. Najdeno 2. aprila 2016 na spletnem naslovu http://
samriddhi.org/publications/review-overview-of-economic-contribution-of-tourism-
sector-in-nepal/
48. Payne, J. E., & Mervar, A. (2010). The tourism-growth nexus in Croatia. Tourism
Economics, 16(4), 1089–1094.
49. Ranasinghe, R., & Deyshappriya, R. (2010). Analyzing the significance of tourism
on Sri Lanka economy: an econometric analysis. Najdeno 26. marca 2016 na
spletnem naslovu http://www.kln.ac.lk/fcms/ICBI2012/images/ICBM/dccs/TRM
001.pdf
50. Senjur, M. (2001). Makroekonomija malega odprtega gospodarstva. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
51. Senjur, M. (2002). Razvojna ekonomika: Teorije in politike gospodarske rasti in
razvoja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
52. Sharpley, R., & Telfer, D. J. (2002). Tourism and development: Concepts and
Issues. Clevedon: Channel View Publications.
53. Sinclair, M.T. (1998). Tourism and economic development: A Survey. The Journal
of Development Studies. 34(5), 1–51.
54. Singh, A. (1997). Asia Pacific tourism industry: Current trends and future outlook.
Salt Lake City: University of Utah.
55. Sirše, J., Vidjen, T., Kalin, J., & Černič, I. (2004). Satelitski računi za turizem v
Sloveniji. Ocena ekonomskega obsega in pomena turizma v Sloveniji po
metodologiji satelitskih računov za turizem. Ljubljana: Mednarodni inštitut za
turizem.
56. Soukiazis, E., & Proença, S. (2005). Tourism as an alternative source of regional
growth in Portugal. Coimbra: University of Coimbra.
57. Sugiyarto, G., Blake, A., & Sinclair M.T. (2003). Tourism and globalization:
economic impact in Indonesia. Annals of Tourism Research, 30(3), 683–701.
58. Suntikul, W., Butler, R., & Airey, D. (2008). A periodization of the development of
Vietnam's tourism accommodation since the Open door policy. Najdeno 8. aprila
2016 na spletnem naslovu http://epubs.surrey.ac.uk/1102/1/fulltext.pdf
59. Tang, T. C., & Wong, K. C. (2009). The SARS epidemic and international visitor
arrivals to Cambodia: is the impact permanent or transitory? Tourism Economics,
15(4), 883–890.
60. Todaro, M. P., & Smith, S. C. (2006). Economic development. Boston: Pearson
Education Limited.
61. Tourism makes major contribution to economic growth in Laos. Vientian Times.
Najdeno 16. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www.vientianetimes.org.la/
62. Tourism statistics Thailand 2000–2016. Najdeno 8. aprila 2016 na spletnem
naslovu http://www.thaiwebsites.com/tourism.asp
97
63. Travel China Guide. Najdeno 26. marca 2016 na spletnem naslovu http://www.
travelchinaguide.com/tourism/
64. United Nations Department of Economics and Social Affairs Population Division.
(2016). World population prospect. The 2015 revision. Najdeno 10. februarja 2016
na spletnem naslovu http://esa.un.org/unpd/wpp/Download/ Standard/Population/
65. United Nations Department of Economics and Social Affairs Statistics Division.
(2016a). Composition of macro geographical (continental) regions, geographical
sub-regions, and selected economic and other groupings. Najdeno 6. maja 2016 na
spletnem naslovu http://unstats.un.org/unsd/ methods/m49/m49regin.htm
66. United Nations Department of Economics and Social Affairs Statistics Division.
(2016b). National accounts main aggregates database. Najdeno 10. februarja 2016
na spletnem naslovu http://unstats.un.org /unsd/snaama/dnllist.asp
67. United Nations Statistics Division, Statistical Office of the European Communities,
Organisation for Economic Co-operation and Development, & United Nations
World Tourism Organisation. (2008). 2008 Tourism satellite account:
Recommended methodological framework. New York: United Nations Statistics
Division, Statistical Office of the European Communities, Organization for
Economic Co-operation and Development, & United Nations World Tourism
Organization.
68. United Nations World Tourism Organisation. (2009). UNWTO Tourism Highlights.
2009 Edition. Madrid: United Nations World Tourism Organization.
69. United Nations World Tourism Organisation. (2011). UNWTO Tourism Highlights.
2011 Edition. Madrid: United Nations World Tourism Organization.
70. United Nations World Tourism Organisation. (2013). UNWTO Tourism Highlights.
2013 Edition. Madrid: United Nations World Tourism Organization.
71. United Nations World Tourism Organisation. (2014). Asia Tourism Trends.
Madrid: United Nations World Tourism Organization.
72. United Nations World Tourism Organisation. (2015a). UNWTO Tourism
Highlights. 2015 Edition. Madrid: United Nations World Tourism Organization.
73. United Nations World Tourism Organisation. (2015b). UNWTO Tourism, Driving
Trade, Fostering Development, and Connecting People. Madrid: United Nations
World Tourism Organization.
74. United Nations World Tourism Organisation. (2016). Elibrary. Tourism Statistics.
Najdeno 6. januarja 2016 na spletnem naslovu http://www.e-unwto.org/action
/doSearch?ConceptID=2435& target=topic
75. Vaugeois, N. (2000). Tourism in developing countries: Refining a useful tool for
economic development. Najdeno 19. marca 2009 na spletnem naslovu http://
bibemp2.us.es/turismo/turismonet1/economia20del20turismo/economia20del20turi
smo/tourism20and20developing20countries.pdf
76. Vellas, F., & Becherel, L. (1995). International tourism: An economic perspective.
Houndmils: Macmillan.
98
77. Vidjen, T. (2005). Merjenje ekonomskega pomena in obsega turizma v narodnem
gospodarstvu (diplomsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
78. Virola, R. A., Reyes, R. S., Polistico, F. S., & Oliveros, A. S. (2011). Things
statisticians wanted to know about the Tourism Satellite Account but were afraid to
ask. Najdeno 6. aprila 2016 na spletnem naslovu http://psa.gov.ph/sites/default/
files/Techpaper_PTSA.pdf
79. Weide R. (b. l.). Philippine tourism: A small seized sector. World Bank. Najdeno 8.
aprila 2016 na spletnem naslovu http://siteresources. worldbank.org/ INTDEBTDE
PT/Resources/468980-1218567884549/5289593-1224797529767/5506237-12701
38945775/DFSG04PhilippinesFR1.pdf
80. World Bank. (2015a). New country classification. Najdeno 15. oktobra 2015 na
spletnem naslovu http://data.worldbank.org/news/new-country-classifications-2015
81. World Bank. (2015b). Glossary. Najdeno 15. oktobra 2015 na spletnem naslovu
http://www.worldbank.org/depweb/english/beyond/global/glossary.html
82. World Economic Forum. (2015). The Travel & Tourism Competitiveness Report
2015. Ženeva: World Economic Forum.
83. World Tourism Organisation. (1980). Manila declaration on world tourism.
Madrid: World Tourism Organization.
84. World Tourism Organisation. (1994). Compendium of Tourism Statistics: 1988–
1992. Madrid: World Tourism Organization.
85. World Tourism Organisation. (1995). Compendium of Tourism Statistics: 1989–
1993. Madrid: World Tourism Organization.
86. World Tourism Organisation. (1996). Compendium of Tourism Statistics: 1990–
1994. Madrid: World Tourism Organization
87. World Tourism Organisation. (1999). Compendium of Tourism Statistics: 1993–
1997. Madrid: World Tourism Organization.
88. World Tourism Organisation. (2005). Tourism Market Trends, 2004 Edition – Asia
and the Pacific. Madrid: World Tourism Organization.
89. World Tourism Organisation. (2007). Tourism Market Trends, 2006 Edition – Asia
and the Pacific. Madrid: World Tourism Organization.
90. World Tourism Organisation. (2008). Tourism Market Trends, 2007 Edition –
World Overview. Madrid: World Tourism Organization.
91. World Trade Organisation. (2015). Trade and development. Najdeno 6. oktobra
2015 na spletnem naslovu https://www.wto.org/english/tratop_e/devel_e/d1who_e
.htm
92. World Travel and Tourism Council. (2016). Data Gateway. Najdeno 30. marca
2016 na spletnem naslovu http://www.wttc.org/dataGateway
93. World Travel and Tourism Council & Oxford Economics. (2010). Methodology for
producing the 2010 WTTC/Oxford travel & tourism economic impact research
using a simulated Tourism Satellite Accounts framework. Oxford: World Travel &
Tourism Council & Oxford Economics.
99
94. World Travel and Tourism Council & Oxford Economics. (2015). Methodology for
producing the 2015 WTTC/Oxford travel & tourism economic impact research.
Oxford: World Travel & Tourism Council & Oxford Economics.
95. World Travel and Tourism Council & Oxford Economics. (2016). Methodology
WTTC/Oxford Economics 2016 travel & tourism economic impact research.
Oxford: World Travel & Tourism Council & Oxford Economics.
96. Yamauchi S., & Lee, D. (1999). Tourism development in the Lao People's
Republic. Najdeno 8. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www.un.org/esa/desa
/papers/1999/esa99dp9.pdf
97. Zhou, D., Yanagida, J. F., & Lenug, P. (1997). Estimating economic impact from
tourism. Annals of Tourism Research, 24(1), 76–89.
PRILOGE
i
KAZALO PRILOG
Priloga 1: Slovar uporabljenih tujih izrazov ......................................................................... 1
Priloga 2: Seznam uporabljenih kratic..................................……………………………….2
Priloga 3: Prikaz ekonomskih vplivov turizma po modelu WTTC in OE………………….3
Priloga 4: Pearsonov koeficient korelacije za izbrane države, 1991–2014 …………… ….4
1
PRILOGA 1: Slovar uporabljenih tujih izrazov
Computable general equilibrium – izračunljiv model splošnega ravnotežja
Business travel and tourism spending – izdatki za poslovna potovanja
Direct impacts – neposredni vplivi
Domestic travel and tourism spending – domača turistična potrošnja
Economic impact – ekonomski vplivi
Economic contribution – ekonomski prispevek
Government collective spending – kolektivni izdatki države
Indirect effects – posredni vplivi
Indirect travel and tourism contribution to GDP – posreden prispevek turizma k BDP
Induced effects – inducirani vplivi
Internal tourism consumption – notranja turistična potrošnja
Leisure travel and tourism spending – izdatki za potovanja v prostem času
Organization for economic co-operation and development – organizacija za gospodarsko
sodelovanje in razvoj
Social accounting matrix – matrika družbenih računov
Travel & tourism direct contribution to GDP – neposreden prispevek turizma k BDP
Tourism consumption – turistična potrošnja
Tourism economy – turistično gospodarstvo
Tourism industry – turistična dejavnost
Tourism satellite account – satelitski računi za turizem
United Nations world tourism organization – Svetovna turistična organizacija Združenih
narodov
United Nations statistics division – Statistični urad Združenih narodov
Visitors exports – potrošnja tujih obiskovalcev
World economic forum – Svetovni gospodarski forum
World travel & tourism council – Svetovni potovalni in turistični svet
2
PRILOGA 2: Slovar uporabljenih kratic
BDP – bruto domači proizvod
CGE – Computable general equilibrium
I-O – input-output model
IMF – International Monetary Fund
OE – Oxford Economics
OECD – Organization for Economic Co-operation and Development
SAM – Social Accounting Matrix
SARS – sindrom akutne respiratorne stiske
SRT – satelitski računi za turizem
SNA – System of National Accounts
TSA: RMF 2008 – Tourism Satellite Accounts: Recommended Methodological
Framework
UNWTO – United Nations World Tourism Organization
UNDESA – United Nations Department of Economics and Social Affairs
UNSD – United Nations Statistics Division
WTTC – World Travel &Tourism Council
WEF – World Economic Forum
3
PRILOGA 3: Prikaz ekonomskih vplivov turizma po modelu WTTC in OE
Slika 1: Neposredni, posredni in inducirani vplivi turizma po modelu WTTC in OE
Vir: WTTC & OE, Methodology for producing 2015 WTTC/Oxford Economics Travel & Tourism
Economic Impact Research, 2015, str.3.
Neposredni vplivi turizma
Dejavnosti:
- nastavitvene storitve
- hrana in pijača
- prodaja na drobno
- transportne storitve
- kulturne, športne in
rekreacijske storitve
Proizvodi in storitve:
- nastanitve
- transport
- zabava
- privlačnosti
Viri potrošnje:
- domača turistična
potrošnja rezidentov
- domača turistična
potrošnja podjetij
- tuja turistična potrošnja
- individualna turistična
potrošnja države
Posredni vplivi turizma
- naložbe turistične
dejavnosti
- kolektivna turistična
potrošnja države
- vplivi na dobavitelje (v
verigi vrednosti)
Inducirani vplivi turizma
- hrana in pijača
- rekreacija
- obleka
- bivanje
- gospodinjstvo
Skupni prispevek turizma
- k BDP in
- k zaposlenosti
4
PRILOGA 4:
Tabela 1: Pearsonov koeficient korelacije za izbrane države, 1991–2014
Država
Pearsonov
koeficient
korelacije
p vrednost Moč povezanosti
Kitajska 0,327 0,211 šibka povezanost
Mongolija * 0,459 0,024 zmerna povezanost
Šrilanka 0,350 0,094 šibka povezanost
Bangladeš * 0,474 0,019 zmerna povezanost
Indija 0,274 0,194 šibka povezanost
Maldivi 0,303 0,150 šibka povezanost
Nepal 0,258 0,224 šibka povezanost
Kambodža 0,053 0,806 neznatna povezanost
Indonezija -0,296 0,160 šibka povezanost
Laos 0,159 0,458 neznatna povezanost
Malezija ** 0,742 0,000 močna povezanost
Mjanmar 0,284 0,178 šibka povezanost
Filipini 0,120 0,577 neznatna povezanost
Tajska 0,125 0,561 neznatna povezanost
Vietnam 0,094 0,662 neznatna povezanost
Legenda:
* Korelacija je statistično značilna pri višini 0,05 (dvostranski test).
** Povezava je statistično značilna pri višini 0,01 (dvostranski test).
N= 24
Vir: WTTC, 2016, Data Gateway; UNDESA, Population Division in Statistics Division; lastni izračuni.
