ETIČNE DILEME SPLETNEGA PIRATSTVAii POVZETEK V magistrski nalogi obravnavamo spletno piratstvo iz etičnega ter ekonomskega vidika. Piratstvo je dejavnost, kjer se kršijo avtorske

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

ETIČNE DILEME SPLETNEGA PIRATSTVA

Ethical Dilemmas of Online Piracy

Kandidat: Tina Šalamun

Študijski program: 2.stopnje »Ekonomske in poslovne vede«

Študijska usmeritev: Modul A: Management in organizacija poslovanja

Mentor: red. prof. dr. Vojko Potočan

Študijsko leto: 2015/2016

Maribor, februar 2016

i

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Vojku Potočanu za strokovno pomoč in vodenje pri izdelavi magistrskega dela.

Posebna zahvala gre družini za vso moralno podporo ter finančno pomoč med študijem. Prav tako se zahvaljujem svojemu fantu za spodbudne besede, pomoč pri študiju in pri izdelavi naloge. Hvala tudi prijateljem, ki so mi stali ob strani in Ireni Sešelj, za lektoriranje magistrske naloge.

ii

POVZETEK

V magistrski nalogi obravnavamo spletno piratstvo iz etičnega ter ekonomskega vidika. Piratstvo je dejavnost, kjer se kršijo avtorske pravice določene osebe. O spletnem piratstvu pa govorimo takrat, kadar gre za nelegalno kopiranje in prenašanje avtorsko zaščitenih vsebin z interneta. Internet je okolje, ki uporabnikom daje vtis, da so njihova dejanja brez posledic, kar botruje večji naklonjenosti spletnemu piratstvu. Slednja oblika je dandanes najbolj razširjena in predstavlja veliko grožnjo industrijam programske opreme in medijskih datotek. Težko je natančno določiti stopnjo spletnega piratstva in njegov vpliv na zakonito prodajo. Vendar lahko z gotovostjo trdimo, da je piratstvo velik problem predvsem med mladimi. Visoka stopnja piratstva je privedla do nedavnih sprememb na področju prava glede ustreznejše zaščite intelektualnih pravic na internetu. Kljub številnim aktivnostim in ukrepom organizacij v boju proti spletnemu piratstvu ne prihaja do znatnega upadanja spletnega piratstva.

Magistrsko delo je sestavljeno iz dveh delov, in sicer iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu opredelimo pojem etike in morale ter etičnost uporabe spleta. V nadaljevanju obravnavamo obstoječa spoznanja s področja spletnega piratstva. Osredotočili smo se na dejavnike, ki vplivajo na stopnjo spletnega piratstva, na njegove prednosti in slabosti za posamezne udeležence in finančne posledice, ki jih prinaša spletno piratstvo avtorjem in industrijam ter boj teh organizacij proti piratstvu. Poudarek smo dali etičnim dilemam spletnega piratstva z argumenti za in proti ter raziskavam, ki so bile že izvedene na tem področju.

V študijah, izvedenih na temo spletnega piratstva, je piratstvo označeno kot neetično obnašanje. Z vidika posameznikov spletno piratstvo uvrščamo med etične dileme, saj se posamezniki zavedajo, da počnejo nekaj narobe, vendar zaradi vpliva ostalih odločujočih dejavnikov jim njihova dejanja ne predstavljajo spornosti. Etika deluje v ozadju, ko se uporabniki spleta odločijo za nezakonit prenos vsebin. Kljub prevladujočemu prepričanju da spletno piratstvo ne posega v moralo in etiko, veliko ljudi poskuša racionalizirati svoje ravnanje z različnimi tehnikami upravičevanja.

V empiričnem delu magistrske naloge smo analizirali rezultate raziskave, ki je bila izvedena med slovenskimi in britanskimi uporabniki spleta. Analizirali smo odnos posameznikov do spletnega piratstva z izbranim vidikom etične obravnave in ekonomskega vidika. Glavni namen naloge je preučiti etična stališča uporabnikov ter vpliv odločujočih dejavnikov na prenašanje nelegalnih vsebin s spleta. Na podlagi ugotovitev iz raziskave smo v nadaljevanju oblikovali predloge za zmanjšanje stopnje spletnega piratstva, saj po teoretičnih izhodiščih spletnega piratstva trenutno še ni mogoče popolnoma preprečiti. Magistrsko nalogo smo zaključili s predstavitvijo odprtih problemov s področja spletnega piratstva za nadaljnjo raziskavo.

Ključne besede: spletno piratstvo, etične dileme, zabavne industrije, antipiratske organizacije, kraja intelektualne lastnine.

iii

ABSTRACT

This master’s thesis covers online piracy from the ethical and economical point of view. Piracy is defined as an activity, where a subject's copyrighted material is infringed. We talk about online piracy when we describe illegal copying and downloading of copyrighted material from the Internet. The Internet is an environment, where people get the impression that their actions are without consequences, which leads to greater sympathy for online piracy.

The latter form is now the most widespread and poses a major threat to the software industry and industry of media files. It is difficult to accurately determine the degree of online piracy and its impact on legitimate sales. However we can say with certainty, that piracy is a big problem, especially among young people. The high level of piracy has led to the recent changes in the law, with better protection of intellectual property rights with its presence on the Internet. Despite the large number of activities and actions performed by organizations, which are fighting against online piracy, there is no significant decline in the rate of online piracy.

This master's thesis consists of two parts, namely the theoretical and empirical part. In the theoretical part we define the concept of ethics, morals and ethical use of the Internet. Next, we deal with the existing knowledge in the field of online piracy. We have focused on the factors that affect the rate of online piracy, its advantages and disadvantages for individual participants, financial implications associated with online piracy affecting authors and industries and war against piracy by these organizations. Emphasis will be placed on ethical dilemmas of online piracy with the arguments for and against, and research that has already been made in this area.

In studies conducted on the topic of online piracy, piracy is characterized as unethical behavior. We have included online piracy in the ethical dilemmas from the viewpoint of individuals; because subjects realize what they are doing is wrong, although they determine, with the influence of other factors, their actions as non-controversial. When web users decide to illegally transfer files, their ethics work in background. Despite the prevailing belief that online piracy does not interfere with the morality and ethics, many people try to rationalize their behavior with different justifying techniques.

We have analyzed the results of the survey, which was carried out between Slovenian and British internet users, in the empirical part of the master's thesis. We analyzed the relationship between individuals and online piracy, where aspect of ethical consideration and economic perspective were selected. The main purpose of this thesis is to examine user's ethical point of view and the influence of the determinant factors on the illegal transferring of content from the Internet. Based on the survey findings we then developed proposals to reduce the rate of online piracy, although theoretically it is impossible to completely prevent online piracy. We have completed the master's thesis with the presentation of open problems for further research in the area of online piracy.

iv

Key Words: online piracy, ethical dilemmas, the entertainment industry, anti-piracy organizations, intellectual property theft.

v

KAZALO

1 UVOD_________________________________________________________________________________ 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 4 1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________________________ 7

2 ETIKA ________________________________________________________________________________ 8 2.1 Opredelitev etike _________________________________________________________________ 8 2.2 Odnos med etiko in moralo _________________________________________________________ 9 2.3 Opredelitev poslovne etike ________________________________________________________ 10 2.4 Etične dileme v poslovanju ________________________________________________________ 12 2.5 Sodila etičnega odločanja _________________________________________________________ 13 2.6 Dejavniki etičnega odločanja ______________________________________________________ 15 2.7 Pregled modelov etičnega odločanja ________________________________________________ 16

2.7.1 Restov štiristopenjski model___________________________________________________ 17 2.7.2 Huntova in Vitellova splošna teorija trženjske etike ________________________________ 19 2.7.3 Ferrellov in Greshamov model _________________________________________________ 20 2.7.4 Trevinov model _____________________________________________________________ 21 2.7.5 Clarksonov model ___________________________________________________________ 23 2.7.6 Jonesov model _____________________________________________________________ 23

3 ETIČNOST SPLETA _______________________________________________________________ 26 3.1 Etičnost uporabe spleta ___________________________________________________________ 26 3.2 Kraja intelektualne lastnine _______________________________________________________ 26 3.3 Peer-to-peer omrežje_____________________________________________________________ 30 3.4 Vedenjske teorije porabnikov kraje intelektualne lastnine ______________________________ 33

3.4.1 Teorija razumnih dejanj – TRA _________________________________________________ 34 3.4.2 Teorija načrtovanega vedenja – TPB ____________________________________________ 35 3.4.3 Etične vedenjske teorije v literaturi spletnega piratstva _____________________________ 37 3.4.4 Beckerjev model kriminalitete _________________________________________________ 38 3.4.5 Avtorske pravice v digitalni dobi _______________________________________________ 38

4 SPLETNO PIRATSTVO ___________________________________________________________ 40 4.1 Predstavitev spletnega piratstva ____________________________________________________ 40 4.2 Razvoj spletnega piratstva skozi čas _________________________________________________ 41

4.2.1 Napster ___________________________________________________________________ 42 4.2.2 Kazaa _____________________________________________________________________ 43 4.2.3 The Pirate Bay ______________________________________________________________ 44 4.2.4 BitTorrent _________________________________________________________________ 45

4.3 Oblike digitalnega piratstva _______________________________________________________ 46 4.4 Razlogi za spletno piratstvo________________________________________________________ 47 4.5 Koristi in slabosti spletnega piratstva ________________________________________________ 49 4.6 Spletno piratstvo programske opreme _______________________________________________ 51 4.7 Spletno piratstvo medijskih datotek ________________________________________________ 56 4.8 Ekonomski vidiki spletnega piratstva ________________________________________________ 60

5 ETIČNA OBRAVNAVA SPLETNEGA PIRATSTVA _______________________________ 64 5.1 Etične dileme ___________________________________________________________________ 64 5.2 Argumenti ZA ___________________________________________________________________ 65 5.3 Argumenti PROTI ________________________________________________________________ 66 5.4 Etične dileme spletnega piratstva s strani posameznika _________________________________ 68

vi

5.5 Presojanje etičnih dilem piratstva posameznikov s strani podpornikov ____________________ 70

6 BOJ PROTI SPLETNEMU PIRATSTVU __________________________________________ 74 6.1 Izhodišča boja proti spletnemu piratstvu ____________________________________________ 74 6.2 Protipiratske družbe _____________________________________________________________ 76 6.3 Preoblikovanje zakona na področju spletnega piratstva ________________________________ 79 6.4 Tehnološki ukrepi _______________________________________________________________ 80

7 SPLETNO PIRATSTVO V SLOVENIJI ____________________________________________ 89 7.1 Stanje spletnega piratstva v Sloveniji _______________________________________________ 89 7.2 Zakonska ureditev v Sloveniji ______________________________________________________ 90 7.3 Partis _________________________________________________________________________ 94 7.4 Boj proti spletnemu piratstvu v Sloveniji _____________________________________________ 95 7.5 Kulturne značilnosti in odnos do etike _______________________________________________ 98

8 SPLETNO PIRATSTVO V ZDRUŽENEM KRALJESTVU _______________________ 103 8.1 Stanje spletnega piratstva v Združenem kraljestvu ___________________________________ 103 8.2 Zakonska ureditev v Združenem kraljestvu __________________________________________ 105 8.3 Pritisk industrij proti spletnemu piratstvu___________________________________________ 108 8.4 Aktivnosti organizacij za zmanjšanje spletnega piratstva _______________________________ 111 8.5 Kulturne značilnosti in odnos do etike ______________________________________________ 115

9 RAZISKAVA SPLETNEGA PIRATSTVA V SLOVENIJI IN ZDRUŽENEM KRALJESTVU __________________________________________________________________________ 117 9.1 Namen in cilji raziskave __________________________________________________________ 117 9.2 Hipoteze ______________________________________________________________________ 118 9.3 Metode in vzorec raziskave ______________________________________________________ 118 9.4 Opis merskega instrumenta ______________________________________________________ 120 9.5 Postopek zbiranja podatkov ______________________________________________________ 120 9.6 Končni rezultati ________________________________________________________________ 121 9.7 Preverjanje hipotez _____________________________________________________________ 130

10 SKLEPI _________________________________________________________________________ 141 10.1 Temeljne ugotovitve ____________________________________________________________ 141 10.2 Odprti problemi ________________________________________________________________ 143

LITERATURA IN VIRI ________________________________________________________________ 145

SPLETNI VIRI _________________________________________________________________________ 153

KAZALO SLIK

SLIKA 1: OSNOVNI VEDENJSKI MODEL ETIČNEGA ODLOČANJA ................................................................. 17 SLIKA 2: HUNTOV IN VITELLOV MODEL ETIČNEGA ODLOČANJA ................................................................ 19 SLIKA 3: FERRELLOW IN GRESHAMOV MODEL ETIČNEGA ODLOČANJA ..................................................... 20 SLIKA 4: TREVINOV MODEL ETIČNEGA ODLOČANJA .................................................................................. 21 SLIKA 5: JONESOV MODEL ETIČNEGA ODLOČANJA .................................................................................... 24 SLIKA 6: POENOSTAVLJEN MODEL NAČRTOVANEGA VEDENJA .................................................................. 36

vii

KAZALO TABEL

TABELA 1: RESTOV MODEL PROCESA MORALNEGA ODLOČANJA .............................................................. 17 TABELA 2: PRIMERJAVA CEN PROGRAMSKE OPREME, 2009 ...................................................................... 52 TABELA 3: NAJPOGOSTEJE PRENESENE IGRE V LETU 2009 ........................................................................ 55 TABELA 4: NAJPOGOSTEJE PRENESENO V LETU 2009 PO KATEGORIJAH ................................................... 58 TABELA 5: POSKUS OPREDELITVE SLOVENSKEGA NACIONALNEGA KARAKTERJA ...................................... 99 TABELA 6: STOPNJA IN KOMERCIALNA VREDNOST NAMEŠČENE PROGRAMSKE OPREME ...................... 103 TABELA 7: DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI ANKETIRANIH .......................................................................... 119 TABELA 8: OPISNA STATISTIKA SPREMENLJIVK (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51) .............................................. 121 TABELA 9: PRENOS PIRATSKE VSEBINE V PRETEKLOSTI (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51) ................................. 122 TABELA 10: KOLIČINA PRENESENE PIRATSKE VSEBINE NA MESEC (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51)................. 122 TABELA 11: TRDITVE ETIČNOSTI SPLETNEGA PIRATSTVA ......................................................................... 123 TABELA 12: DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA SPLETNO PIRATSTVO (N(SLO) = 100, N(ZK) = 50) ...................... 124 TABELA 13: SPLETNO PIRATSTVO IN AVTORSKE PRAVICE ........................................................................ 125 TABELA 14: ORGANIZACIJE, KI SE UKVARJAJO S SPLETNIM PIRATSTVOM ................................................ 126 TABELA 15: POZNAVANJE IZRAZA P2P IN ENOTNOST ZAKONODAJE ........................................................ 127 TABELA 16: PRAVNI VIDIK SPLETNEGA PIRATSTVA (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51) ........................................ 127 TABELA 17: DOHODEK GOSPODINJSTVA (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51) ....................................................... 128 TABELA 18: VZROKI PRENAŠANJA PIRATSKIH VSEBIN .............................................................................. 129 TABELA 19: FREKVENČNA PORAZDELITEV IN HI-KVADRAT PREIZKUS POZNAVANJA ORGANIZACIJ ......... 130 TABELA 20: ANALIZA POVPREČJA IN T-TEST POZNAVANJA PRAVNEGA VIDIKA SPLETNEGA PIRATSTVA

GLEDE NA DRŽAVO ......................................................................................................................... 131 TABELA 21: FREKVENČNA PORAZDELITEV IN HI-KVADRAT PREIZKUS ENOTNOSTI ZAKONODAJE

POSAMEZNE DRŽAVE EVROPSKI ..................................................................................................... 132 TABELA 22: FREKVENČNA PORAZDELITEV IN HI-KVADRAT PREIZKUS POZNAVANJA IZRAZA »P2P«. ....... 133 TABELA 23: KOLIKO PIRATSKE VSEBINE PRENESETE NA MESEC?.............................................................. 133 TABELA 24: LEGALNA / ORIGINALNA SISTEMSKA IN PROGRAMSKA OPREMA ........................................ 134 TABELA 25: V BLIŽNJI PRIHODNOSTI NAMERAVAM PRENESTI PIRATSKO VSEBINO ................................. 134 TABELA 26: STATISTIKE ZA OCENO CELOTNEGA MODELA ........................................................................ 135 TABELA 27 : REGRESIJSKI KOEFICIENTI ..................................................................................................... 135 TABELA 28: POVPREČJE, SD IN T-TEST RAZLIK MED SLO IN ZK V ETIČNIH POGLEDIH NA SPLETNO

PIRATSTVO. ..................................................................................................................................... 136 TABELA 29: FREKVENČNA PORAZDELITEV IN HI-KVADRAT ŠKODOVANJA GOSPODARSTVU .................... 139 TABELA 30: FREKVENČNA PORAZDELITEV IN HI-KVADRAT ŠKODLJIVOSTI SPLETNEGA PIRATSTVA .......... 139

viii

SEZNAM OKRAJŠAV

AAS Avtorska agencija za Slovenijo ACTA Anti-Counterfeiting Trade Agreement AHRA Audio Home Recording Act AIPA Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije APZ Antipiratska zveza Slovenije ASCAP American Society of Composers, Authors and Publishers BPI British Phonographic Industry BSA Business Software Alliance CC Creative Commons DMCA Digital Millenium Copyright Act DRM Digital Right Management ELSPA European Leisure Software Publishers Association Ltd ESA Entertainment Software ASSociation EULA End-User License Agreement FACT The Federation Against Copyright Theft FSF Free Software Foundation FTP File Transfer Protocol GPL General Public Licence ICC International Criminal Court IFPI International Federation of the Phonographic Industry IPF Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije IPO Intellectual Property Office IRD Internet Relay Chat ISFE Interactive Software Federation of Europe IWL Infringing Website List KZ Kazenski zakonik MID Ministrtsvo za informacijsko družbo MPAA The Motion Picture Association of America OATS Online Auction Tracking System OECD Organization for Economic Cooperation and Development P2P Peer-to-peer PIPCU The Police Intellectual Property Crime Unit RIAA Recording Industry Association of America SIIA Software Information Industry Association SCMS Serial Copy Management System SOPA Stop Online Piracy Act TC Trusted Computing TPB Theory of Planned Behavior TRA Theory of Reasoned Act URL Uniform Resource Locator ZASP Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ZFIS Združenje fonografske industrije Slovenije

ix

ZK Združeno kraljestvo WAPO World Anti-Piracy Observatory WIPO World Intellectual Property Organization WTO World Trade Organization

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Z razvojem digitalne tehnologije se je zelo okrepila trgovina distribucije in nezakonitega kopiranja (Kristan, 2009, str. 435). Internet je pomemben medij, saj omogoča globalni dostop, s tem pa tudi uporabo digitalnih vsebin, njihovo kopiranje, reproduciranje in povzemanje. Informacijsko komunikacijska tehnologija omogoča enostavno, hitro, nezakonito kopiranje, povsem brez vsakega napora in dodatnega zahtevnega dela, zato je nespoštovanje digitalnih avtorskih pravic ter pojav t. i. piratstva (kraja digitalnih pravic) množičen. Tako obstaja nevarnost, da bo to avtorje oropalo tega, kar jih spodbuja pri njihovem ustvarjanju in kreativnosti (Kristan, 2009, str. 435 povzeto po Bogataj Jančič, 2008, str. 3—64).

Imetniki avtorski pravic pogosto prikazujejo spletne kršitve avtorskih pravic kot dejanje kraje. Same študije kažejo, da ima večina uporabnikov interneta malo etičnih zaskrbljenosti glede nepooblaščenega nalaganja. Popularnost deljenja datotek kaže, da so ljudje moralno pokvarjeni oziroma ne enačijo spletnega piratstva s krajo (Secular Ethics, 2012).

Digitalno piratstvo je sinonim za mednarodno mrežo ljudi, ki si med seboj s pomočjo interneta izmenjujejo piratizirano programsko opremo (operacijski sistemi, aplikacije, igre) in multimedijske vsebine ali medije (filmi, glasba, slike, e-knjige), bolj ali manj vse, kar se da pretvoriti v digitalno obliko in prenašati preko svetovnega spleta. Beseda digitalno piratstvo ne označuje zgolj ljudi, ki skozi nedovoljeno prodajo avtorsko zaščitenih dobrin služijo na črnem trgu, temveč celotno gibanje okoli spletne izmenjave datotek (Lebe, 2011, str. 11).

Poznamo več oblik digitalnega piratstva. Te se delijo glede na način izvedbe piratstva in vrsto zlorabljenega medija. Piratstvo se lahko izvede s kopiranjem fizičnega medija, ponarejanjem preko radijskih valov ali s prenosom datotek iz interneta (Šmajs, 2010, str. 11). Slednja možnost je danes najbolj razširjena. Najpogosteje to poteka preko omrežja P2P (peer to peer), kjer nalagalec datoteko naloži, prenašalci jo prenesejo. Ko pa se datoteka prenese, jo prenašalec deli naprej in omogoča nadaljnje prenašanje.

Magistrsko delo obravnava problem s področja spletnega piratstva v industriji programske opreme in medijskih datotek.

Zaradi piratstva programske opreme je industrija programske opreme doživela že 12 milijard dolarjev izgube in izgubila več kot 100.000 delovnih mest (Torr, 2005, str. 4). Privlačnost piratstva je v njegovi anonimnosti in lahkotnosti. Vendar vsaka oseba, ki naredi nezakonito kopijo, prispeva k denarni izgubi, ki jo povzroča piratstvo. Kopiranje in nezakonita prodaja kopiranega CD-ja in DVD-ja stane glasbeno industrijo več kot 4 milijarde dolarjev letno, filmsko industrijo pa več kot 3,3 milijarde dolarjev (Torr, 2005, str. 5). Pri spletnem piratstvu so številke večje in jih je težko natančno izmeriti, saj če je

2

film digitaliziran v računalniško datoteko, se lahko po elektronski pošti ter spletnih straneh v nekaj minutah deli z milijoni ljudmi (ibid., 4—7).

Ljudje, ki pišejo programsko opremo, imajo pravico do dobička tako, kot imajo ljudje, ki pišejo knjige, izključno pravico do njihove prodaje. Kopiranje programske opreme je zakonitim lastnikom programske opreme odvzelo težko zaslužen denar (Secular Ethics, 2012). Razvijalci programske opreme, distributerji in na koncu tudi končni uporabniki, so zaradi piratstva oškodovani.

Rast digitalnega piratstva je od sredine devetdesetih spodkopala široko paleto medijskih poslovnih modelov in s tem prekinila slabo ravnotežje na trgu ter ustvarila priložnosti v razvijajočih se gospodarstvih, v smeri cen in storitvenih inovacij, ki bi povečale število novih tehnologij. Industrijske skupine trdijo, da bo nižje piratstvo privedlo do večjih naložb v pravnih trgih, kar bi vodilo k večji gospodarski rasti, novim delovnim mestom, inovacijam in razširjenemu dostopu (Karaganis, 2011).

Glavne sestavine za globalno digitalno piratstvo so: visoke cene izdelkov, nizki dohodki in nizka cena digitalne tehnologije (Karaganis, 2011). Piratstvo je splošno najbolj razširjeno v tistih predelih sveta, kjer so ti pogoji izpolnjeni. Glede na lokalne dohodke v Braziliji, Rusiji in Južni Afriki je cena CD-ja, DVD-ja ali kopija Microsoft Office pet do desetkrat višja kot v ZDA ali v Evropi. Zakonito digitalno blago je tako v večini delov sveta predmet razkošja (ibid.).

Izvajanje digitalnega piratstva predstavlja veliko grožnjo za razvoj programske industrije in rast digitalne medijske industrije. Zato kot del stalnih prizadevanj za zmanjševanje digitalnega piratstva raziskovalci z različnih področij, kot so poslovna etika, trženje in informacijski sistem, v zadnjem desetletju predlagajo različne modele kako razumeti naravo vedenja digitalnega piratstva ter dejavnike, ki vplivajo na posameznikove vedenjske namere, da se predajo digitalnemu piratstvu (Yoon 2010, str. 406). Ti modeli temeljijo na različnih teorijah, ki jih lahko razdelimo na dve vrsti: vedenjske teorije, kot so teorija razumnih dejanj (TRA), teorija načrtovanega vedenja (TPB) in teorija medosebnega vedenja (TIB), ter teorije etike, kot je splošna teorija etičnega trženja, četrta komponenta modela etičnega odločanja. V zadnjem času so nekateri raziskovalci začeli vključevati etične dejavnike v svoje modele, kateri vsebujejo vedenjske teorije TRA in TPB (ibid., 406). Na primer Goles (2008) vključuje osebno moralno dolžnost kot etični dejavnik v svojem modelu, ki temelji na TRA. Cronan in Al-Rafee (2008) v svoji študiji, poleg TPB, prav tako uporabljata moralno dolžnost, ki določa vpliv namena na potrebo pri odločanju o digitalnem piratstvu.

Kos Koklič in Vida (2012, str. 37) navajata, da: »Velik del literature na temo piratstva izpostavlja etičnost tega pojava, vendar pa raziskave kažejo, da posamezniki velikokrat ne dojemajo piratstva kot etični problem, kar pomeni, da je prisotna etična nevtralnost. Drugače pa je v situacijah, ko se porabnik zavestno odloči za etično vprašljivo vedenje. Takrat se zateka k racionalizaciji ali upravičevanju, ki predstavlja metodo za zmanjšanje negativnih čustev, tako da posameznik še vedno verjame v svoje etične vrednote.«

3

V nalogi bomo obravnavali tako uporabnika kot proizvajalca. Uporabnik bo v teoretičnem in empiričnem delu presojan iz etičnega ter ekonomskega vidika. Proizvajalca bomo v nasprotju z uporabnikom podrobneje obravnavali iz ekonomskega vidika. S strani uporabnika bomo preverili, ali spletno piratstvo dojamejo kot etičen problem in če je njihov razlog, da se vključujejo v spletno piratstvo, socialno in etično sprejemljiv. Odločitev za vključevanje v spletno piratstvo se nahaja tudi v ekonomskem vidiku zaradi nizkega dohodka posameznika, visokih cen proizvodov ali storitev in nedopuščanje bogatenja industrijam programske opreme ter medijskih datotek. V ta namen se je oblikovala tako imenovana »vojna proti piratizaciji« predvsem s strani velikih industrijskih gigantov, ki doživljajo največje izgube.

Kovačič (2006) v svojem prispevku navaja: »da sodobni digitalni pirati v sebi vidijo sodobnega Robina Hooda, ki vzame bogatim in pomaga revnim«. Njegova kritika se nanaša na avtorsko pravno zakonodajo, ki korporacijam, proizvajalkam digitalnih vsebin omogoča visoke zaslužke in monopolni položaj. Na drugi strani pa s tem omogoča izkoriščanje končnega potrošnika, ki s kupovanjem monopolistu omogoči ustvarjati vse večje dobičke. Seveda se tudi sodobni pirati strinjajo s tem, da je nelegalno kopiranje ne le upravičeno, temveč tudi nezakonito, vendar pa se jim z moralnega vidika zdi takšno piratstvo povsem upravičeno (Kristan, 2009, str. 437).

Hkrati drugi avtorji menijo, da je digitalno piratstvo nezakonito, nemoralno, krši zakone in je nespoštljivo do pravne države (Šmajs 2010, str. 18). Trditi, da je digitalno piratstvo sprejemljivo, je enako, kot če bi trdili, da je kraja sprejemljiva. Digitalno piratstvo ljudem omogoča, da pridobijo gradiva, ki si jih želijo, vendar si jih ne morejo privoščiti. Ljudje imajo razne izgovore za digitalno piratstvo, vendar je njihov glavni motiv potešitev želje za izdelek tako, da se izognejo stroškom, ki bi sicer nastali. Ne glede na razloge smo ljudje ustvarili svet, v katerem bodo prihodnje generacije pričakovale, da bodo dobile vse, kar želijo, brez osebnih stroškov (Secular Ethics, 2012).

Digitalni »pirati« pogosto opravičujejo svoja dejanja za izmenjavo datotek, kadar je pravna kopija predraga ali pa ta sploh ni na voljo. Zato se poraja vprašanje o etičnem vrednotenju med fizično krajo in spletnim piratstvom.

Nekateri mislijo, da ni nič narobe z digitalnim piratstvom. Verjamejo v svobodo informiranja in izražanja (tj. »Informacija želi biti svobodna«). Po njihovem mnenju je etično sprejemljivo kopirati programsko opremo, saj imajo pravico do informacij. Poleg tega se držijo ideje reprodukcije in distribucije programske opreme kot del poštene uporabe v zakonu o avtorskih pravicah. Med drugim menijo, da piratstvo programske opreme ne škoduje nikomur, je zločin brez žrtev. Prepričani so, da z naraščanjem cen proizvajalci programske opreme niso oškodovani s strani piratov in nezakonitega kopiranja njihovih programov. Vendar ravno zaradi izgub, ki nastajajo zaradi kopij, proizvajalci dvigujejo cene programske opreme (Barry, 2015).

V tujini je način boja proti piratstvu različen. Ker tako veliko ljudi sodeluje v digitalnem piratstvu, se države težko spopadajo s tem problemom (Moj Mikro, 2009). Jasno je tudi, da javnost ne bo podprla težkih rok pristopov, kot so SOPA - Stop Online Piracy Act (ibid.). Neizpodbitno pa je dejstvo, da Evropa vidi nelegalne prenose kot kriminalno

4

početje, zato ne moremo pričakovati, da se proti temu države ne bodo borile. Prej ali slej bomo tudi v Sloveniji priča sodnih postopkov ljudi, ki nelegalno prenašajo vsebino s spleta.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Glavni namen tega magistrskega dela je preučiti etični vidik spletnega piratstva programske opreme in medijskih datotek. V tem okviru bomo preučili širši okvir za razumevanje piratstva iz etičnega vidika v povezavi z gospodarskim razvojem in spreminjajočimi se značilnostmi ekonomije. Predstavili bomo tudi etične dileme, povezane z intelektualno lastnino in avtorskimi pravicami v digitalni dobi. Nazadnje bomo opisali in tudi predstavili tehnološke rešitve za preprečevanje piratstva.

V empiričnem delu bomo obravnavali rezultate ankete o odnosu posameznikov do spletnega piratstva z izbranim vidikom etične obravnave in tudi z ekonomskega vidika. Raziskava bo razdeljena na dva dela. Glavno raziskovano populacijo predstavljajo slovenski uporabniki spletnih omrežij in piratskih strani. Dodatno pa bomo v raziskavi obravnavali tudi uporabnike spletnih omrežij v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju Združeno kraljestvo), kjer je digitalno in spletno piratstvo strožje kaznovano. Za navedeni področji obravnavane populacije smo se odločili zaradi omogočenega dostopa do podatkov in predvsem zaradi zakonodajnih razlik, ki vplivajo tudi na prakso tega področja.

V okviru tega magistrskega dela bomo izvedli primerjalno analizo stanja v obeh državah in podrobneje predstavili etične poglede obeh anketiranih populacij glede spletnega piratstva. Raziskavo bomo zaključili z oblikovanjem predlogov za preprečevanje spletnega piratstva in dvig zavesti uporabnikov o neustreznosti spletnega piratstva.

Za obravnavo izbrane problematike bomo preučili dva temeljna cilja, in sicer:

• Preučili bomo etično stališče glede spletnega piratstva s strani uporabnikov spletnih omrežij – tisti, ki se le-tega poslužujejo in tisti, ki se ne.

• Preučili bomo vlogo in vpliv dohodka uporabnikov na uporabo nelegalnih vsebin s spleta.

Hkrati bomo v obravnavi preučili tudi niz naslednjih delnih ciljev.

V teoretičnem delu želimo predvsem:

• Preučiti obstoječa spoznanja s tega področja.

• Opredeliti pojem etike in morale.

• Predstaviti modele etičnega odločanja.

• Opredeliti etična načela uporabe spleta.

• Opredeliti, kakšno vlogo ima piratstvo v uporabi spleta.

• Opredeliti dejavnike, ki vplivajo na pojav spletnega piratstvo.

• Preučiti prednosti in slabosti spletnega piratstva za posamezne udeležence.

• Preučiti finančne posledice spletnega piratstva za avtorje in za industrijo.

5

• Predstaviti, s kakšnimi strategijami se industrije za programsko opremo in medijskih datotek bojujejo proti piratstvu.

V empiričnem delu želimo predvsem:

• Raziskati, koliko piratstva je prisotnega v Sloveniji in v Združenem kraljestvu.

• Preveriti informiranost o spletnem piratstvu v Sloveniji in v Združenem kraljestvu.

• Preveriti zakonske ureditve o spletnem piratstvu v Sloveniji in v Združenem kraljestvu.

• Ugotoviti upoštevanje zakonodaje v Združenem kraljestvu.

• Ugotoviti učinkovitost izvršb in primerov sodnih praks glede spletnega piratstva v Združenem kraljestvu.

• Podati sklepne ugotovitve, ki jih bomo pridobili na podlagi empirične raziskave.

Za preučitev izbranega namena in ciljev naloge smo oblikovali naslednje raziskovalne hipoteze:

H1: Pri britanskih uporabnikih spleta je značilna višja stopnja informiranosti o spletnem piratstvu kot pri slovenskih uporabnikih spleta.

H2: Povprečno število nelegalno pridobljenih vsebin programske opreme in medijskih datotek s spletnih piratskih strani je na mesec pri britanskih uporabnikih spleta manjše kot pri slovenskih uporabnikih spleta.

H3: Pri slovenskih uporabnikih spleta ima na odločitev za nelegalno pridobivanje piratskih vsebin, ki predstavljajo programsko opremo in medijske datoteke, s pomočjo piratskih spletnih strani, največji vpliv dohodek.

H4: Med britanskimi in slovenskimi uporabniki spleta ne prihaja do statistično značilnih razlik glede etičnih pogledov na spletno piratstvo.

H5: Več kot polovica vseh uporabnikov spleta meni, da spletno piratstvo ne škoduje poslovnim rezultatom podjetij, ki ustvarjajo vsebine.

6

1.3 Predpostavke in omejitve

Izvedba naše raziskave temelji na izbranih predpostavkah in upoštevanju niza omejitev. V nalogi predpostavljamo, da je v Sloveniji vse več spletnih uporabnikov piratskih strani, kateri piratstva ne enačijo s krajo kot morda kje drugje po svetu. Z njihovega vidika spletno piratstvo ni etično sporno. V raziskavi izhajamo iz predpostavke, da je v Sloveniji pomen spletnega piratstva premalo poznan in zato posledično tudi pogosto premalo preučen. Predpostavljamo lahko, da je v Združenem kraljestvu obseg piratstva v primerjavi s Slovenijo znatno manjši, vendar razlog ni v etičnem vidiku, temveč v strožji zakonodaji, pritisku industrije in oteženemu dostopu do piratskih datotek, zaklenjenih s strani ponudnikov britanskih internetnih omrežij.

Predpostavljamo tudi, da je pomemben razlog za spletno piratstvo nizek dohodek in visoke cene proizvodov in storitev, ki jih zaračuna industrija. Ljudje, ki se vključujejo v spletno piratstvo, bi lahko spodbudili industrijo k nižanju cen, kar bi na koncu koristilo vsem. Z znižanjem cen zakonitih vsebin programske opreme in medijskih datotek bi se namreč zmanjšal delež piratskega trga ter omogočil rast trga in posledično seveda tudi dobička. Namreč - višja kot je cena zakonitih vsebin, večje je povpraševanje po piratskih izdajah.

V magistrski nalogi ne bo mogoče v celoti predstaviti vseh oblik digitalnega piratstva, saj gre za zelo široko področje. Osredotočili se bomo na najbolj razširjeno obliko torej na spletno piratstvo, kamor spada prenos datotek z medmrežja. Ti prenosi so lahko direktni ali pa preko omrežij P2P. V empiričnem delu se bomo zaradi omejitve obsežnosti naloge in lažje pridobitve podatkov omejili samo na dve državi, in sicer na Slovenijo in Združeno kraljestvo. Omejili se bomo na uporabnike, ki so se že v preteklosti ali v zadnjem času srečali s spletnim piratstvom.

Pri pridobivanju podatkov lahko pričakujemo slabo obveščenost s strani anketirancev in neodzivnost na povabilo k sodelovanju pri izvedbi ankete. Vzorec, ki ga bomo zajeli v raziskavo, bo relativno majhen glede na celotno populacijo, pri kateri gre za piratstvo. Vsak vprašalnik, ki se ukvarja z etičnim vidikom neke stvari, predpostavlja, da imajo udeleženi zadostno sposobnost samorefleksije in zavedanja teh dilem pri sebi. Pričakujemo lahko nižjo veljavnost podatkov spletne ankete, saj ne moremo nadzorovati pogojev reševanja.

Omejitve bodo prisotne pri dostopnosti vseh relevantnih virov, ki jih bomo potrebovali za potrebe magistrske naloge. Večinsko bodo uporabljani tuji spletni viri.

7

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Magistrsko delo sestavljata teoretični in empirični del. Uporabili bomo različne kvantitativne in kvalitativne metode, ki jih bomo prilagodili značilnostim teoretičnega ter empiričnega dela. V teoretičnem delu bodo v ospredju kvalitativne metode, v empiričnem delu bomo izvedli spletno anketo, zato bodo v ospredju kvantitativne metode.

Metode, ki jih bomo uporabili pri nastajanju teoretičnega dela magistrske naloge, so naslednje:

• Deskriptivna metoda, kjer bomo podali dejstva v povezavi z izbranimi proučevanimi področji.

• Metoda klasifikacije, ki bo uporabljana za definiranje posameznih pojmov obravnavanega področja.

• Komparativna metoda, ki bo v uporabi pri primerjanju podobnih ali enakih dejstev, postopkov ali procesov obravnavanega področja.

• Metoda kompilacija, ki bo služila za povzemanje opazovanj, stališč, sklepov in rezultatov domačih in tujih avtorjev.

Metode, ki jih bomo uporabili pri nastajanju empiričnega dela magistrske naloge, so naslednje:

• Metoda zbiranja podatkov, kjer bomo uporabili spletni anketni vprašalnik, ki ga bomo poslali slovenskim in britanskim uporabnikom interneta. Uporabljena bodo strukturirana in pol strukturirana vprašanja, da bo na ta način statistična obdelava podatkov lažja ter natančnejša.

• Uporabili bomo presečno raziskavo, saj bomo podatke zbrali enkratno.

• Metoda dedukcije, kjer bomo podali lastne sklepe o naši raziskavi s pomočjo pridobljenih teoretičnih spoznanj.

• Metoda statistične obdelave podatkov, ki bo izvedena s pomočjo programa SPSS in Microsoft Office Excel, s pomočjo katerega bomo preverjali hipoteze, izdelali grafe ter tabele.

Strokovna in znanstveno-raziskovalna spoznanja bomo črpali iz knjig, strokovnih revij, člankov ter interneta.

8

2 ETIKA

2.1 Opredelitev etike

Etika zajema religiozna, filozofska, politična, utilitarna, pravna, situacijska in druga izhodišča ter se ukvarja z vprašanji o dobrem, slabem in vzrokih za oboje. Poskuša odkriti logične povezave med temeljnimi etičnimi izhodišči in moralnimi načeli, po katerih je usmerjeno naše ravnanje (Mekinc, 2007, str. 23).

Henderson (1992, str. 22) etiko definira kot javna, splošna in skupno dogovorjena pričakovanja. Po Turšiču (2003, str. 5) izhaja morala iz osebnih prepričanj, ki so povezana s posameznikovimi vrednotami ali celo religioznimi prepričanji. To pomeni, da se posameznik obnaša moralno takrat, ko živi v skladu s svojimi prepričanji. Ravnanje je ob tem etično, če posameznik živi v skladu z družbenimi principi. Moralo opredeljujemo kot človekovo osebno zadevo, medtem ko je etika skrb za vsakogar (Turšič, 2003, str. 5).

Večina religij seveda zagovarja določene etične standarde. Če pa se etika omeji samo na vero, potem bi etika veljala samo za vernike. Religija seveda lahko določi visoke etične standarde in lahko zagotovi intenzivno motivacijo za etično vedenje. Etika pa ne more biti omejena samo na religijo niti ni isto kot religija (Velasquez et al. 1987). Biti etičen tudi ne pomeni samo slediti pravnim zakonom. Pravo pogosto vključuje etične standarde, ampak tako kot občutki pogosto odstopajo od tega, kar je absolutno etično (Velasquez et al. 1987).

Etika se nanaša na utemeljene standarde tega, kar je prav in kaj narobe. Ti standardi določajo, kaj bi ljudje morali storiti, običajno v zvezi s pravicami, obveznostmi, koristmi za družbo, poštenostjo in podobno. Etika se nanaša na standarde, ki določajo razumne obveznosti, kot so vzdržanost posilstva, kraje, umora, napadov, obrekovanja in prevar (Velasquez et al. 1987). Etični standardi vključujejo tudi vrline poštenosti, sočutja, lojalnosti, pravico do življenja, pravico do svobode pred poškodbami in pravico do zasebnosti. Takšni standardi so ustrezni standardi etike, saj so podprti z doslednimi in utemeljenimi razlogi (Velasquez et al. 1987).

Etiko je pomensko težko definirati, saj jo mnogi enačijo s svojimi osebnimi občutki. Problem je ravno, da občutki pogosto odstopajo od etičnega. Od samega začetka je težavno sprejeti splošno določilo, ki bi postavilo ločnico med dobrim in zlim. Pomanjkanje natančne definicije dobrega se ne skriva v nesposobnosti tistih, ki se s tem ukvarjajo, ampak v specifiki in preciznosti samega fenomena (Mekinc, 2007, str. 23). Že v začetni predpostavki, da je dobro pojem, ki je vezan izključno na človekov način sobivanja v svetu človeških stvari ali je nekaj, kar najdemo pri drugih bitjih v naravi (kamen, zver ipd.) ali celo pri nadnaravnih bitjih (bogovi, angeli ipd), ni prišlo do soglasja. S tem pa obstaja odprto vprašanje o samem modusu eksistence entitete. Etična razprava o zgodovini zahodnega duha ni bila nič bolj uspešna pri ugotavljanju posebne razlike glavnega predmeta raziskovanja glede sorodne aksiološke entitete. S tem so se odprla najrazličnejša stališča, ki so se formirala od začetka etičnega diskurza

9

in vse do tega trenutka oziroma do postmodernega razumevanja etike (ibid., 23 povzeto po Jelovac, 1997).

Richard William Paul in Linda Elder (2006) opredelita etiko kot niz pojmov in načel, ki nas vodijo pri določanju, katera vedenja pomagajo ali škodujejo čutečim bitjem. Navajata, da večino ljudi zmede beseda etika v povezavi z obnašanjem v skladu z družbenimi konvencijami, verskimi prepričanji in zakoni in ne obravnavajo etiko kot samostojen koncept (Paul & Elder, 2006).

2.2 Odnos med etiko in moralo

Hegel je bil prvi filozof v zgodovini zahodne filozofije, ki je jasno in razločno vpeljal pojmovno razliko med etiko (starogrško ethos) in moralo (latinsko mos, moris). Prva meri na neposredno delovanje in odločitev, druga na reflektirano zavest, ki je usmerjana na samo sebe (Jelovac, 1994).

Najpomembnejša razlika med etiko in moralo je v etični obravnavi načel o dobrem in zlem ter normah za odločanje in ravnovesje po teh načelih. Morala pa obravnava ravno ravnovesje v skladu z etiko. Etika je v bistvu filozofija morale, moralno delovanje pa uresničuje odločitve, ki so etične (Mekinc, 2007, str. 23). Etika je veda, ki je deljena na normativno etiko, katera predstavlja in opredeljuje moralna načela, obveznosti, dolžnosti ljudi, rešuje etične probleme in deskriptivno etiko, ki opisuje fenomen moralnih prepričanj, ravnanj, vedenj ter moralnih sodb. Prva normativna etika, direktno opredeljuje pojem morale, druga, deskriptivna, pa ugotavlja, kaj moralna opredelitev je. Prva torej raziskuje, kakšna in kolikšna je vloga karakterja, pobude, namere, cilja, motiva ali ravnanja človeka kot takega pri nravstvenem presojanju. Normativna etika medtem določa, kakšen značaj, kakšna pobuda, namera ciljev, motiv in delovanje je moralno pozitivno ali moralno negativno (ibid., 23).

Morala, torej običaj, navada, narava posameznika, je človekovo notranje (samo-organizacijsko) vodilo glede na odločanje v življenju in življenjskih situacijah. Je prepletanje vrednostnega naravnanja in določenega človekovega ravnanja, je skupek neopredeljenih pravil, norm, predpisov, po katerem se skupnost oziroma družba ravna in obenem služi vrednotenju moralnosti pri posamezniku, njegovem ravnanju ter vedenju. Morala je učinkovita v toliki meri, kolikor je ponotranjena in jo oseba osvoji. Takšna je avtonomna morala, saj slaba vest človeka veliko bolje nadzoruje in obvladuje kot kakršnekoli sankcije zunanjih dejavnikov. Slaba vest je tako močan faktor, da lahko človeka privede do obupa, moralnega zloma ali celo samomora. Oseba običajno reši moralni problem s priznanjem nemoralnega dejanja, sprejetjem ustrezne moralne sankcije, kar se odraža v olajšanju in posledično v izginotju slabe vesti. Etika je v filozofiji le ena, enotna, moral pa je lahko več, saj so odvisne glede na nagib posameznika, skupine, organizacije, naroda itd. K eni etiki lahko vodi več moralnih vodil (Mekinc, 2007, str. 21).

Kohlbergova teorija določa filozofski temelj moralnega razvoja s pregledom etičnih teorij Socrata, Kanta, Rawlsa in drugih moralnih filozofov ter poskuša ugotoviti korektni predmet moralne vzgoje z ustreznim razvojnim procesom tega izobraževanja.

10

Kohlberjeva uspešna raziskava etike in moralne psihologije ima trdno podlago v filozofski etiki ter moralni psihologiji, označuje trdni odnos med njima. Filozofska podlaga zagotavlja normativnost predmetov in usmeritev za model, psihološka raziskava pa potrjuje ter utemeljuje filozofsko podlago (Kohlber, 1984).

V zadnjih letih so v razvojni psihologiji kritizirali deontološko etiko in Kohlberško tradicijo zaradi pomanjkanja obrazložitve za dejanski mehanizem moralnega obnašanja kot tudi nizke korelacije med moralno sodbo in moralnim vedenjem. Kadar se ukvarjamo s problemi o moralni psihologiji, moramo nameniti posebno pozornost različnim prevaram in zmotam, saj le-te pokrivajo široko območje na stičišču etike in psihologije mišljenja ter delovanja. Gledano s psihološkega vidika se najbolj pomembna in sporna vprašanja nanašajo na naturalistične zmote. To se lahko zgodi, kadar poskušamo izzvati norme le iz empiričnih dejstev. Do naturalističnih zmot lahko pride tudi, če induciramo norme empiričnih opisov brez upoštevanjem etike (Moore, Baldwin 1993).

Do problema in zmot lahko tudi pride, če se ne zavedamo empiričnih študij človeške moralnosti in se osredotočamo le na filozofijo etike (Doris & Stich, 2005). Doris in Stich (2005) med drugim trdita, da so empirične raziskave, povezane s človeškim moralnim delovanjem, pogosto zelo relevantne v razpravah na področju filozofske etike, zato je intelektualno neodgovorno, da se jih prezre. Omenjata, da se mnogo kontraverznih vprašanj glede značaja, moralne motivacije ali moralnega nesoglasja da rešiti ali potrditi z empiričnimi raziskavami, podrobno opisanimi v psiholoških raziskavah.

2.3 Opredelitev poslovne etike

Poslovna etika je lahko opredeljena kot splošni način uporabe načel pri poslovnem obnašanja in kot sledenju spoznanjem splošne etike. Išče se način povezave med dobrim in slabim v poslovanju. Posamezniki v svetu poslovanja so primorani upoštevati ista etična načela. Sistematično uporabo vrednot v poslovanju podjetja imenujemo poslovna etika. Kaže se v navadah in presojah direktorjev, kar zadeva njihovo delo ter delo drugih v podjetju (Donaldson, 1992, str. 2).

Morala, moralna načela, moralno odločanje in norme ter postopki za etično odločanje v poslovanju podjetja so področja, ki jih preučuje poslovna etika. Poslovna morala je torej skupek normativnih načel za odločanje, ki prikazuje, kako naj poslovnež odloča, kadar gre za korist, pravico in dolžnost do samega sebe, do drugih ter končno tudi do organizacije (Tavčar, 1994, str. 133). Pri metodološkem pristopu preudarjanja fenomena poslovne morale sta glede na razlike, ki so možne, nastala dva prvotno različna tipa poslovne etike. To sta deskriptivna ali metaetika in normativna poslovna etika. Deskriptivna poslovna etika je omejena izključno na opisano pojasnjevanje tekočega stanja stvari, duha, odnosov in norm na področju poslovne morale, poleg tega pa tudi na analizo aktualne jezikovne uporabe besed in stavkov, ki spadajo v prakso moralnega ocenjevanja vsakdanjega družbeno-ekonomskega življenja. Normativna poslovna etika vsebuje strožje in daljnosežne zahteve pri prizadevanju podrediti obstoječo prakso ocenjevanja z določenimi kritično-vrednostnimi pozicijami ter kriteriji lastnega pogleda na svet. Vztraja pri prevrednotenju prevladujočih moralnih vrednosti (pozitivnih norm

11

in projektivnih idealov), da bi se izboljšalo njihovo normiranje za potrebe prihodnje poslovne etike (Mekinc, 2007, str. 24).

Poslovna etika je torej posebna veja etike, ki se primarno ukvarja s preučevanjem poslovne morale. Ta veja etike se je pojavila šele v 20. stoletju, čeprav se njeno steblo razvija in neguje v naročju evropske filozofije že 2500 let (Jelovac, 1994, str. 56).

Protestantsko etiko je na začetku 20. stoletja Max Weber (1988) postavil v samo središče kapitalizma, čigar duh je etika odgovornosti poslovnih ljudi in njihovih skupnosti. S tem je bil zastavljen kot temelj vede sodobne poslovne etike, ki skrbi za refleksijo procesov izpolnjevanja poslovnega življenja s stališča razumnega ločevanja dobrega od slabega poslovanja. Moralna vprašanja, povezana s poslovanjem, so bila do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, preučevana predvsem v teologiji in filozofiji, kjer se je v nadaljevanju okrepil interes za družbeno dimenzijo poslovanja. To je bil temelj za nastanek poslovne etike kot samostojne vede na znanstvenem in pedagoškem področju. V osemdesetih se je le-ta konsolidirala kot akademska disciplina, ki je postala priznana v krogih praktikov. Poslovna etika je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla institucionalizacijo kot orodje za samoregulacijo poslovnih procesov. Od začetka 21. stoletja poslovna etika usmerja svoj fokus na razvoj nove organizacijske in globalno etične kulture (Jelovac, 2010, str. 85).

Dominantne perspektive poslovne etike so postali individualni, korporacijski in mednarodni vidiki poslovanja z namenom doseganja dobrega upravljanja ter trajnostnega razvoja (Fisher & Lovell, 2006, str. 295—376). Lahko jo preučujemo z nacionalnega, mednarodnega ali globalnega vidika, saj poslovna etika ne pozna geografske omejenosti (Velasquez et al. 1987).

V poslovno etiko so vključeni trije tipi aktivnosti. Prvi tip zajema vključevanje splošnih etičnih načel v samo poslovanje podjetja. Tu je zajeto presojanje poslovneža o moralnosti določene akcije. Pomembno je, da zna poslovnež sam uporabljati in razvijati neuniverzalna etična načela. Drugi del aktivnosti podjetja predstavlja preučevanje. Poslovna etika velikokrat zahteva take principe presojanja, ki jih splošna etika ne more zagotoviti. Seveda pa med splošno in poslovno etiko obstaja povezava, zato česar potem teh vprašanj ni mogoče reševati z izločitvijo poslovne etike. Tretji del aktivnosti presega področje poslovne etike. Določeni problemi včasih prisilijo podjetja, ki v želji po pravem zaključku in rešitvi problema, posežejo po znanju drugih ved. Podjetja segajo predvsem po znanju filozofije in ekonomike (Turšič, 2003, str. 10).

Za obnašanje podjetja je tako odgovoren vsak posameznik, ki sestavlja podjetje in njihovo odločanje o etičnih ter neetičnih dejanjih. Posameznikova etika, zlasti etika managerjev, predstavlja temelj etike v poslovanju (Robas, 2003, str. 4).

Iz vsega povedanega izhaja dejstvo, da je podjetje navzven toliko etično, kolikor so etični ljudje na vodilnih položajih. Slednji morajo svojo etiko pogosto usklajevati z etiko sodelavcev, lastnikov in drugih vpletenih v poslovanje, kar lahko pogosto vodi v konflikte. Potrebno se je zavedati, da so vrednote, ki vplivajo na managerje, zaposlene, poslovne partnerje in druge, različne. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi

12

mednarodno povezanost in medsebojno odvisnost sodobnega gospodarstva, poslovanja, prepletanja različnih kultur, civilizacijskih vplivov, običajev in navad (Knehtl, 2005, str. 8).

2.4 Etične dileme v poslovanju

Z etičnimi dilemami se pri svojem delu srečujejo vsi zaposleni v podjetju, ne samo višje ravni managementa. Etične dileme lahko v podjetju nastanejo med zaposlenimi in tudi med soudeleženci v poslu, saj zaradi velikega števila vpletenih oseb, ki zagovarjajo svoja stališča, lahko to povzroči navzkrižje interesov (Jaklič, 1999, str. 284—285). Poslovne odločitve s katerimi se sooča vodstvo, ustvarjajo napetost med etiko in dobičkom ter med njihovo osebno koristjo in koristjo drugih. Etične dileme lahko potencialno povzroči vsaka odločitev, ki vključuje moralni pomislek (Frederick et al. 1992, str. 64).

Jaklič (1999, str. 282) navaja: »etične dileme so povezane z vprašanjem, kaj je pravično in kaj ne in so kot take sestavni del vsake poslovne odločitve«. Frederick et al. (1992, str. 64) menijo, da je za managerje zelo pomembno, da prepoznajo etične dileme, ko se le-te pojavijo in jih poskušajo razrešiti. Vendar v prvi vrsti jih je potrebno preprečiti, pri čemer morajo managerji prepoznati vzroke za njihov izvor.

Osebna, egoistična korist je glavni razlog za nastanek etičnih dilem in je v konfliktu z nameni drugih. Sebično mišljenje takšnih posameznikov stremi k zadovoljitvi izključno svojih interesov in posledično s tem povzroča škodo sodelavcem, organizaciji ipd. Etična dilema se lahko pojavi tudi takrat, kadar se podjetje v želji po večjemu dobičku od konkurence zateče k nemoralnim dejavnostim. Prav tako se neetično vedenje zaradi tekmovalnosti lahko pojavi med zaposlenimi zaradi želje po »vzpenjanju po delovni lestvici«. Etični problemi v organizaciji lahko nastanejo zaradi kulturnih nasprotij. Govorimo o vprašanju etičnega relativizma, torej ko je določeno vedenje v neki družbi etično sprejemljivo, v drugi pa neetično (kot primer je podkupovanje, ki ga ne obsojajo vse kulture) (Frederick et al. 1992, str. 64).

Konfliktna vprašanja, na katera managerji pri izvrševanju svojih dolžnosti naletijo dnevno in katera vodijo do različnih etičnih dilem, so: »dajanje in sprejemanje daril, nasprotja osebnih interesov z interesi skupine ali podjetja (pomembno je, da v poslovanju ne prevladajo osebni interesi nad interesi podjetja), zaupnost informacij ter odnosi z dobavitelji (Žlajpah, 2001, str. 11, povzeto po Connock & Johns, 1995, str. 78)«. Vsaka funkcija oziroma področje se spoprijema z specifičnimi vrstami etičnih dilem.

Žlajpah (2001, str. 10, povzeto po Jaklič, 1997, str. 85) »primere etičnih problemov deli na:

• Računovodstvo je izredno pomembno področje tako za notranje kot zunanje interesne skupine, saj računovodski izkazi omogočajo vpogled v poslovanje podjetja in predstavljajo osnovo za sprejemanje poslovnih odločitev. Pogoji za etično računovodstvo so torej poštenost, popolnost in natančnost. Zaradi velike pomembnosti računovodskih izkazov so se po vsem svetu razvila računovodska načela, ki predstavljajo osnovo za pošteno in etično obnašanje podjetij.

13

• Finance so področje, kjer neupoštevanje etike lahko pripelje do velikih zlorab zaradi osebnega okoriščanja z zaupnimi podatki o poslovanju podjetij, trgovanja z notranjimi informacijami na finančnem trgu, nepoštenega odnosa med kreditojemalcem in kreditodajalcem ter podobno.

• Trženje — razna marketinška združenja so tudi na tem področju razvila kodekse etičnega obnašanja. Razne etične dileme se lahko pojavijo v zvezi s strankami, pri cenah, promociji in reklamiranju, oglaševanju, tržnih raziskavah, načinu prodaje, informacijah o proizvodu ali storitvi.

• Ostala področja — proizvodnja (neupoštevanje varnostnih ukrepov lahko pripelje do poškodb ali smrti nedolžnih delavcev), nabavni oddelek (možnost podkupovanja ali diskriminacije cen), informacijski sistemi (možnost zlorabe in okoriščanje s podatki)…«

2.5 Sodila etičnega odločanja

Managerji so pod »povečevalnim steklom« javnosti, saj odločitve ki jih sprejemajo imajo posledice za veliko ljudi. Pri tem se poraja vprašanje, ali so managerji bolj ali manj moralni kot drugi ljudje. Po ugotovitvah analitikov, se pri odločanju v managementu pogosto rodijo manj etične odločitve, saj se lahko posamezniki skrijejo za sklepom organa, komisije in odbora (Knehtl, 2005, str. 25, povzeto po Glas, 2004a, str. 7). Bistvena aktivnost managerjev je odločanje, kar predstavlja izbiro med usmeritvami ob prepoznani situaciji. Med drugim odločajo in odgovarjajo za vso vodenje pri poslovnih odločitvah. Z odločitvami morajo upoštevati tako interese vseh udeležencev organizacije. Kadar prihaja do navzkrižja interesov v poslovanju so pričakovane odločitve, ki so strokovno in etično ustrezne, vendar so le-te zahtevne. (Tavčar & Možina, 1994, str. 132—133).

Odločanje je večstopenjski proces. Posamezne stopnje odločanja morajo biti izvedene tako, da je končni rezultat odločanja etičen in strokoven. Odločanje v managementu je lahko rutinsko, analitično in intuitivno (Tavčar & Možina, 1994, str. 134—138).

Rutinsko odločanje je avtomatizirano in opredeljeno vnaprej, zaradi enostavnosti odločitev in omejenega števila enostavnih okoliščin. Posledično se ustvarijo primeri etičnega odločanja in okoliščin, pri čemer so prisotne listine v organizaciji iz katerih so razvidne načrti, namere in standardi. Pogoste so identične listine raznih podjetij, katere imenujemo etični kodeksi. Koristnost etičnih kodeksov se kaže v danih enostavnih in pogostih odgovorih na etične dileme (Tavčar & Možina, 1994, str. 134—138).

Pri analitičnem odločanju so določila bolj raznovrstna in tvegana, saj etičnih sodil za to odločanje ni mogoče enostavno opredeliti. Ker je kakršenkoli poenostavljanje tvegano, so razvili sodila, ki obsegajo: »koristnost, pravičnost, temeljne človekove pravice, sprejemljivost in trajnost«. Pri tem so odločujoče tudi bistvena sodila, po katerih pa je etično odločanje zahtevnejše. Priporočana so še razna nabora problemov, ki naj bi okrepila razumevanje obveznosti pri odločevalcu za naglo preverjanje etičnosti odločitev (Tavčar & Možina, 1994, str. 134—138).

14

Pri snovanju etičnih sodil za analitično presojanje mora odločevalec upoštevati naslednje točke (Turšič, 2003, str. 22, povzeto po Tavčar, 2000, str. 51):

• Etično dobra odločitev udeležencem organizacije prinaša veliko koristi. Natančneje razloženo — prinašati mora kar največji presežek koristi nad obremenitvami, izgubami in neprijetnostmi. Pri presoji so na prvem mestu tisti udeleženi, ki so organizaciji najpomembnejši, ki imajo največji vpliv na uspešnost in učinkovitost delovanja organizacije kot take. Koristi zaradi določene odločitve niso enako velike in kakovostne za vse udeležene. Dobra odločitev mora prinesti korist vsem, tudi tistim udeleženim, ki je prejmejo najmanj.

• Etično dobra odločitev ni krivična do kateregakoli izmed udeleženih v organizaciji in mora slediti osnovnim načelom pravičnosti, poštenja, enakopravnosti in nepristranskosti. Če temu ni tako, je za organizacijo, še posebej za glavne udeležene, še tako koristna odločitev etično slaba, če se izkaže, da je krivična do drugih. Takšne odločitve manager ne bi smel sprejeti.

• Odločitev, ki je etično dobra, mora spoštovati temeljne človekove pravice, kot jih navaja Univerzalna deklaracija o človeških pravicah Organizacije združenih narodov. Za udeležene je še tako koristna odločitev etično slaba, če pri tem krši temeljne človekove pravice. V primeru bistvenega kršenja temeljnih človekovih pravic se mora manager takšni odločitvi odpovedati ne glede na njeno koristnost.

• Odločitev je etično dobra, ko jo udeleženi v organizaciji sprejmejo, saj se sklada z njihovimi vrednotami in načeli. Sprejemljivost odločitve za udeležence organizacije je pomembna, če ni glavno sodilo pri presojanju etičnosti odločitve. Zasnova sprejemljivih odločitev poteka v svobodnem in argumentiranem dialogu z udeleženci. V primeru, da pravi dialog zaradi omejitev ni izvedljiv, ga nadomesti izmišljeni.

• Etično dobra odločitev mora biti trajna. Predvidevati mora korist in pravičnost posledic odločitve za udeležene v času, ko se te posledice uresničujejo. Etičnost managerske odločitve je iz marsikaterega vidika odvisna od razmer v okolju. Glede na to, da se le-te spreminjajo, posledice odločitev pa se marsikdaj ne pokažejo takoj, je lahko etična odločitev etično sporna, ko nastopijo posledice za udeležene. Daljnovidnost je zato pomembna sestavina sodil o etičnosti managerskih odločitev.

Intuitivno odločanje je bolj tvegano, ker je povezano z našo podzavestjo, izkušnjami in vrednotami. Odločevalec pri tem deluje po lastni presoji in se prične, ko se analitično odločanje konča. Neizkušeni managerji so sposobni odločanja le z analitičnimi metodami in orodji, odlični managerji pa naj bi bili zmožni intuitivno odločati, kaj je etično dobro. Osebne karakteristike managerja, ki se zanaša na svoj trenutni občutek, vpliva na etičnost rezultata presoje (Tavčar & Možina, 1994, str. 134—138).

15

2.6 Dejavniki etičnega odločanja

Na proces etičnega odločanja vplivajo številni notranji in zunanji dejavniki. V nadaljevanju bomo predstavili splet teh dejavnikov različnih avtorjev.

Carroll (1978) »splet zunanjih in notranjih dejavnikov deli na pet različnih ravni (Žlajpah, 2001, str. 13 povzeto po Schlegrlmilch, 1998, str. 19):

• raven posameznika zadeva osebna, etična prepričanja managerja;

• raven podjetja zadeva cilje, politiko in etično prepričanje podjetja;

• raven gospodarskega združenja se nanaša na smernice in etična pravila posameznih profesionalnih gospodarskih združenj;

• raven družbe zadeva pravila, zakone, kulturo in tradicijo, ki determinira sprejemljivo vedenje in dejanja v neki družbi;

• mednarodna raven je osredotočena na zakone, navade, običaje in norme neke tuje države«.

Žlajpah (2001, str. 13) navaja Schlegrlmichov (1998, str. 20) primer modela osebnega avtomobila Pinto podjetja Ford. »Pri Pintu so odkrili serijsko napako, katera bi lahko povzročila eksplozijo bencinskega rezervoarja. Podjetje o tem ni obvestilo kupcev avtomobila niti javnosti, saj so se zavedali, da bi z odpoklicem s tržišča vseh modelov osebnega avtomobila Pinto, imeli več stroškov kot z morebitnimi tožbami svojcev in ljudi, ki bi bili ponesrečeni. Ob odkritju resnice s strani medijev, je to povzročilo hudo krizo pri podjetju Ford, katero je bilo nato obtoženo nehumane in neetične odločitve«.

Tavčar (1994, str. 360—361) navaja pet dejavnikov etičnosti, ki vplivajo na etično dobre poslovne odločitve. Ti dejavniki so: koristnost, pravičnost, upoštevanje temeljnih človeških pravic, upoštevanje s strani zaposlenih v organizaciji in trajnost.

Tavčar in Možina (1994, str. 155—162) navajata: »Etičnost odločanja in ravnanja ter družbene odgovornosti managerjev lahko omejujejo zunanji dejavniki:

• nizka stopnja osebnega etičnega razvoja managerjev;

• pritiski upravljalcev na uspešnost;

• neprimerna urejenost organizacije;

• neustrezno (avtoritativno) vodenje;

• klima in kultura ter zunanji dejavniki;

• pretirani pritiski konkurence;

• značilnosti kultur;

• spremenljivost zunanjega okolja podjetja.

Etičnost odločanja in ravnanja ter družbeno odgovornost managerjev lahko izboljšujejo naslednji notranji dejavniki, in sicer:

• zavzetost, znanje in visoka stopnja osebnega etičnega razvoja managerjev;

• etično zavedanje managerjev in sodelavcev;

• spodbujanje razvoja kulture v podjetju, ki podpira etičnost;

16

• poučevanje o etiki;

• dokumenti, ki opisujejo etiko podjetja;

• notranja urejenost, ki podpira odkrivanje neetičnosti;

• manager naj se odziva na vplive okolja, tudi sam naj vpliva nanj in uveljavlja etično presojanje ter ravnanje«.

Po Černetič (1997, str. 170): »Managerji odločilno vplivajo na etičnost ravnanja podjetja in s tem tudi na družbeno odgovorno ravnanje. Mockler navaja petero dejavnikov, ki vplivajo predvsem na odločitve managerjev o etičnih vprašanjih:

• zakoni določajo minimalne standarde etičnega ravnanja in opredeljujejo kazni za kršitelje;

• predpisi, standardi, smernice opredeljujejo, kaj je etično sprejemljivo in kaj ne;

• kodeksi etike;

• pritiski raznih skupin in slojev v družbi;

• pritiski, ki jih občutijo managerji zaradi razlik med osebno etiko in potrebami ali celo zahtevami podjetja, kjer delujejo«.

2.7 Pregled modelov etičnega odločanja

Splošen model etičnega obnašanja in odločanja managerjev je predstavljen glede na konceptualne in teoretične modele, katere bomo predstavili v nadaljevanju (Slika 1). Model je tvorjen iz etičnega odločanja kot funkcije posameznikovih kognitivnih odločitvenih procesov, na katerega vplivajo različni individualni atributi (samospoštovanje, starost ali spol) in različni okoljski faktorji (organizacijske ojačitve, organizacijska kultura, profesionalni standardi) (Cooper, 2001, str. 487, povzeto po Wittmer, 1992).

Za ponazoritev bomo predstavili primer managerja, ki mu je predstavljena kopija predloge tekmovalca in se mora odločiti, ali bo te podatke uporabil za izboljšanje lastnega predloga in s tem izkoristil konkurenčno prednost. Pri uporabi modela je končna odločitev odvisna od managerja, kako občutljiv je do etičnih vprašanj, kot so poštenost in odkritost v situaciji, in ali vidi uporabo informacij kot krajo ali neprimerno vedenje. Na primer: posameznik lahko trdi, da je uporaba informacij primerna, saj je verjetnost, da se uporaba le-teh ne odkrije in da bo uporaba le-teh koristila vsem v organizaciji. Po drugi strani posameznik lahko trdi, da je uporaba informacij neprimerna, saj krši določena socialna pričakovanja (Cooper, 2001, str. 487).

Na končno odločitev bodo poleg okoljskih dejavnikov, kot sta organizacijski pritisk in pridobivanje nagrad za lastno enoto, vplivala tudi občutljivost in razum. Istočasno lahko posameznikova samozavest in lasten ego vplivata na končno odločitev. Odločitev se nato gleda kot produkt kognitivnih procesov odločanja in individualnih atributov ter okoljskih sil. Moralno vedenje je zelo kompleksno in medtem ko model na sliki 1 določa logični ali konceptualni okvir, splošni model ni treba razumeti kot togi, linearni proces (Cooper, 2001, str. 487).

17

Slika 1: Osnovni vedenjski model etičnega odločanja

VIR: Cooper, 2001, str. 487

2.7.1 Restov štiristopenjski model

Pomemben prispevek k razvoju etičnega odločanja je delo moralnega psihologa Jamesa Resta, kateri v svojem modelu predstavlja posameznikovo sprejemanje etičnih/neetičnih odločitev. Rest (1986), ki je svoj štiristopenjski model etičnega odločanja oblikoval po Kohlbergovem modelu, katerega sestavlja šest stadijev, je mnenja, da moralni razvoj ni rezultat enega ali enotnega procesa, čeprav eden lahko vpliva na druge. Procesi sicer delujejo interaktivno, vendar pa ni nujno, da ima posameznik z visoko razvito eno sestavino tudi ustrezno razvite ostale sestavine (Jones 1991, str. 368). Restov model procesa moralnega odločanja prikazuje tabela 1.

18

Tabela 1: Restov model procesa moralnega odločanja Determinante modela Rezultat

Moralna občutljivost Ocena položaja in etične dileme

Moralno vrednotenje Moralna presoja idealne rešitve etične dileme

Moralna motivacija Razvrstitev moralnih vrednot glede na druge vrednote

Moralni značaj Pogum, vztrajnost, ego

Vir: Saich, 2007, str. 32, prirejeno po Rest, Narvez, 1994, str. 23

Na začetni, torej prvi stopnji etičnega odločanja se pri posamezniku sproži etična čustvenost, ki ji rečemo moralna občutljivost. Pri tem posameznik spozna, ali bo imel pojav etičnih dilem dober ali slab vpliv na druge. Tu je vključeno neresnično upoštevanje morebitnih scenarijev in okoliščin med vzroki in izidi njegovih dejavnosti (Chan & Leung, 2006, str. 438).

Na drugi stopnji govorimo o izbiranju moralno utemeljene odločitve in vrednotenje popolnega dogodka v izbrani situaciji, torej o moralnem vrednotenju. Močnejši kot je posameznikov spoznavni razvoj in družbena izkustva, težje razrešljiv je postopek moralne razsodnosti (Chan & Leung, 2006, str. 439).

Tretja stopnja, moralna motivacija, predstavlja točko posameznikove odločitve izbire okoliščin za razrešitev etične dileme. Ta je povezana s etičnimi vrednotami v primerjavi z ostalimi vrednotami, katere so pomembne posamezniku. Če se odloči za prevlado drugačne rešitve etično sporne zadeve, katera je bila na drugi stopnji, je torej obravnaval nasprotne vrednote kot pomembnejše v primerjavi z etičnimi vrednotami (Chan & Leung, 2006, str. 439).

Moralni značaj je zadnja stopnja, kjer sledi izvršitev določene moralne odločitve in uresničitev le-te. Aktivnost posameznika je na tej točki podrejena zlasti od njegovih individualnih značilnih lastnostih (pogum, vztrajnost, moč ega itd.), saj obstaja možnost, da je posameznik s šibkim značajem nezmožen uresničiti določeno etično dejanje (Chan & Leung, 2006, str. 439).

Vzemimo primer upravitelja lokalne samouprave, ki prejme zahtevo po zaposlitvi sina ali hčere zvestega člana stranke. Položaj je zajet v državni službi in čeprav obstajajo številni kompetentni ter usposobljeni kandidati, se administrator zaveda, da obstajajo poti mimo pravil državne službe. Po Restovem modelu je prva faza zaznavanje ali razlaga. Kako administrator vidi situacijo? Na koga bo vplivala odločitev in kakšne bodo posledice za druge? Je situacija pravična? Če si administrator zamisli več možnih načrtov, sekundarni vključuje razum oziroma formular, kaj je prava pot. V tem primeru bi lahko določili, da je rešitev najeti otroka člana partije, ker s tem dosežemo splošno dobrobit vseh sodelujočih. Po drugi strani pa bi lahko oškodovali osebo, ki je na seznamu za zaposlitev (Cooper, 2001, str. 486).

19

S prejetjem službe člana stranke bi se kršila temeljna pravičnost. V tretji fazi administrator izvede selekcijo. Moralne in etične vrednote so pogosto v konfliktu z drugimi vrednotami, kot so poklicno napredovanje ali lojalnost strank. Ni nujno, da posameznik smatra etične vrednote nad konkurenčnimi. V tej stopnji se tvori namen. Po Restu sledi izvrševanje ali implementacija sodbe in namena. Kakšno bo dejansko vedenje? Rest trdi, da je pravilno delovanje vseh komponent potrebno za doseganje moralnega vedenja in da se bodo raziskave ter moralna vzgoja okrepile s sprejetjem procesnega modela. Rest nudi ta model kot opis psihološkega procesa vključenega v proizvodnjo etičnega/neetičnega vedenja, čeprav je v nekaterih pogledih podoben normativnim modelom etičnega odločanja (Cooper, 2001, str. 486).

2.7.2 Huntova in Vitellova splošna teorija trženjske etike

Huntova in Vitellova splošna teorija trženjske etike trdi, da posameznikove etične sodbe izhajajo iz njegove deontološke in teološke ocene situacije, pri čemer se posamezniki razlikujejo glede na to, kaj dojamejo kot etično in neetično. Uporabnost modela se je izkazala tudi na drugih področjih, katera se ukvarjajo s etičnim odločanjem, kljub temu da je bil model prvotno razvit za tržnike (Hunt & Vitell, 2006). Huntov in Vitellov (2006) model etičnega odločanja prikazuje slika 2.

Slika 2: Huntov in Vitellov model etičnega odločanja

VIR: Korošec, 2013, str. 38 povzeto po Hunt, Vitell, 2006, str. 144

20

Model je sestavljen iz naslednjih stopenj (Hunt & Vitell, 2006, str. 144—148):

1. Zaznava etičnega problema predstavlja posameznikov začetek procesa etičnega odločanja. Če posameznik ne prepozna etično sporne težave, se postopek odločanja ne izvrši. Na zaznavo etičnih problemov ima stopnja kognitivno moralnega razvoja pomemben vpliv.

2. Dojemanje nasprotnih okoliščin, nasprotnih slučajnih izbir ali ukrepov, ki usmerjajo k rešitvi nastale težave. Celota alternativ se loči glede na posameznika, saj v lasten proces etičnega odločanja ne vključi vsak ravno vseh možnih variacij. Vedenjske razlike med posamezniki v različnih stanjih, ki vključujejo etično sestavino, delno izvirajo ravno njihove kompozicije mogočnih alternativ.

3. Ovrednotenje nasprotnih okoliščin je stopnja, na kateri posameznik opredeli raznolike okoliščine z deontološkega in tudi teološkega pogleda. Med procesom deontološkega vrednotenja vsak posameznik presodi inherentno pravilnost ali napačnost določenega vedenja. Pri tem ga vodijo splošne in konkretne norme. Vrednost tega vedenja predstavlja teološko vrednotenje, torej koliko dobrega oziroma slabega bo nekaj prineslo vsem relevantnim udeležencem. Teološko vrednotenje temelji na štirih konstruktih: na percepciji posledic, ki jih ima vedenje za raznolike interesne vrste; na dokazljivosti, da se vsaki interesni vrsti zgodi vsaka izmed posledic; na zaželenosti/nezaželenost vsake teh posledic in na pomembnosti katerekoli interesne vrste.

4. Etična ocena je splet med deontološko in teološko oceno. Pri tem obstaja možnost, da se posameznik pri odločanju v specifičnih razmerah, poslužuje le deontoloških ali teoloških načel.

5. Etična ocena preko namena usmerja v določeno ravnanje. Pri tem ne smemo pozabiti, da se etična ocena velikokrat loči od namene. Posameznik se sam odloči za izbiro alternative, ki pa ni najbolj etična, vendar ima le-ta ugoden vpliv na posameznika. Na etično oceno, namen in obnašanje lahko vplivajo različni trenutni dejavniki, ko so ugodne okoliščine za izbiro alternative.

6. Na zadnji stopnji posameznik presodi in oceni dejanje, ki je posledica sprejete odločitve. Izbira odločitve sicer po posameznikovi kritični oceni ni nadvse etična, je pa najbolj ugodna, saj to dejanje posamezniku ne prinaša neugodnih posledic, vendar v prihodnje se lahko zgodi da bo to dejanje ponovljeno. Posameznik se na podlagi osebnih izkustev lahko nauči neetičnega vedenja.

2.7.3 Ferrellov in Greshamov model

Ferrellov in Greshamov (1985) večstopenjski model temelji na več področjih etičnega odločanja in se osredotoča za mišljenje etičnega odločanja tržnikov. Na posameznikov postopek etičnega odločanja vplivajo posameznikove kognitivne strukture, pri čemer so glavni dejavniki veščine, vrednote, nameni in moralna filozofija. V model so postavljeni tudi pomembni vplivi notranje sestave organizacije in priložnosti za neetično vedenje (določila in zakoniki etičnega vedenja v podjetju) (Ferrel & Gresham, 1985, str. 87—95). Ferrellow in Greshamov (1985) model etičnega odločanja prikazuje slika 3.

21

Slika 3: Ferrellov in Greshamov model etičnega odločanja

VIR: Korošec, 2013, str. 40 povzeto po Ferrell, Gresham, 1985, str. 89

Na podlagi tega modela avtorja podajata sledeče ugotovitve in zaključke. Farell in Greshman (1985, str. 88) navajata, da: »nemogoče je razviti model etičnega obnašanja brez ocenitve normativnih etičnih standardov pridobljenih iz moralne filozofije. Ob zavedanju moralnih filozofij, imajo le-ta večji vpliv na posameznikovo etično odločanje. Predvideno je, da posamezniki zavedno in nezavedno uporabljajo nabor filozofskih predpostavk kot osnovo za etične odločitve. Kadar obstaja krepka povezava med zaposlenim in managementom, bo slednji imel večji vpliv na posameznikovo odločitev. Pritisk znotraj organizacij predstavlja velik določitelj etičnega in neetičnega obnašanja. Posamezniki se učijo vrednote, odnose in norme s pomočjo različnih pripadnikov socialnih skupin. Neetično obnašanje je višjo med tistimi posamezniki, ki imajo ugodne okoliščine za neetično ravnanje, saj večja kot je bonifikacija in nižja kot je globa, ta povečuje verjetnost neetičnega ravnanja«.

2.7.4 Trevinov model

Trevinov (1986) model izvira iz osebnih spremenljivk in situacijskih dejavnikov. Model poskuša na podlagi vzajemne dejavnosti razložiti in predvideti etično odločanje posameznikov znotraj organizacije ter njihovo vedenje (Jones, 1991, str. 368). Model se kaže podobnosti Kohlbergovega modela stopenj osebnega moralnega razvoja in se za razliko od nekaterih drugih modelov nanaša na organizacijo kot celoto in ne zgolj na posamezen del. Zato ga lahko na podlagi tega štejemo med splošne teoretične modele poslovne etike (Saich, 2007, str. 35). Trevinov (1986) model etičnega odločanja prikazuje slika 4.

22

Slika 4: Trevinov model etičnega odločanja

VIR: Trevino, 1986, str. 603

Trevinov model se razlikuje od predhodnih modelov, ki so jih razvili Hunt in Vitell (2006) ter Ferrel in Gresham (1985), v izključitvi normativnih etičnih teorij (deontologija in teologija) iz procesa etičnega odločanja. Trevinov model, kateri ni neposredno omenil Restovega modela, je le-ta predlagal konkurenčen model, kateri implicitno temelji na njem. Model etičnega odločanja se začne z obstojem etične dileme in nadaljuje h kognitivnemu stanju, ki so urejene s posameznimi in situacijskimi dejavniki. V modelu je pojasnjeno, da v teorijah ni mogoče pojasniti in napovedati etičnega vedenja posameznikov. Normativne etične teorije predstavljajo zglede, katere se ne prilagajajo objektivnemu razvoju posameznikov ter zaradi te pomanjkljivosti, je težko dokazati, da posamezniki o svojih vsakdanjih odločitvah presojajo po etičnih teorijah (Jones, 1991, str. 368).

23

2.7.5 Clarksonov model

Skupina raziskovalcev iz Univerze Clarkson si je prizadela razviti teoretski okvir za razumevanje etičnega vedenja v organizacijah. Njihov model vidi etično obnašanje kot funkcijo odvisnosti posameznikovih značilnosti in okoljskih vplivov, ki je posredovana skozi proces odločanja posameznika (Cooper, 2001, str. 485).

Trevinov in Clarksonov model sta si podobna v tem, da vidita etično vedenje kot produkt individualnih in okoljskih vplivov. Clarksonova skupina je interno in eksterno razširila Trevinov model. Trevinov model se razširi eksterno z vključevanjem okoljskih vplivov zunaj organizacije. Clarksonov model širi zunanji vpliv z vključevanjem številnih okolij (delovno okolje, vladno/pravno okolje, družbeno okolje, profesionalno okolje in osebno okolje). Teorija se je navznoter razširila z artikulacijo posameznega procesa odločanja, ki je posredovana z okoljskimi dejavniki in individualnimi lastnostmi, kot je raven moralnega razvoja (Cooper, 2001, str. 485).

Posameznikov proces odločanja se vidi kot pridobivanje velike količine informacij. Pri sintetizi in analizi informacije se filtrira velika količina podatkov. Odločevalec konstruira model o dogajanju, ki vodi v ustrezno rešitev. Na primer: predlaga se, da se zaposlene testira za uporabo drog. Upravitelj lahko prikrije informacije in zgradi model, katerega primarna funkcija je vdor v zasebnost. Zaradi tega konstrukta se lahko nato odloči, da predlog zavrne. Clarksonov model je pomemben, ker izrecno narekuje pomen zaznavanja (implicitno podanih informacije) v procesu odločanja in izidov poleg splošno širših spremenljivk in dejavnikov, vključenih v vedenjski model etičnega odločanja. Informacije so videti kot selektivno filtriranje upravitelja ali odločevalca bodisi o naravi položaja ali naravi okolja (Cooper, 2001, str. 485).

2.7.6 Jonesov model

Eno izmed najnovejših modelov etičnega odločanja posameznikov v organizacijah je razvil Thomas Jones (1991). Jones zagotavlja sintezo etičnih modelov odločanja in dodaja še en pomemben konstrukt — »moralna intenzivnost« samega moralnega vprašanja. Svoj model etičnega odločanja je zasnoval na predhodno že uveljavljenih modelih, ki so jih zasnovali Rest (1986), Trevino (1986), Ferrell in Gresham (1985), Hunt in Vitell (1986), z upoštevanjem elementa moralne intenzivnosti (Jones, 1991, str. 368—369).

Jones (1991) nasprotuje trditvi, da na etično odločanje vplivajo različni vidiki, vrste situacije in problemi, s katerimi se spopada odločevalec. Na primer: posameznika verjetno bolj skrbi etični problem, ki vpliva na ljudi v bližini odločevalca. Odločevalci se različno odzovejo na problem, ki vključuje krivice takojšnje vrste namesto tistih, ki vključujejo oddaljene ali dolgoročne učinke. To pomeni, da je vedenje odločanja odvisno od značilnosti etičnega problema, s katerim se spopada odločevalec. Jones poudarja, da prejšnji modeli odločanja niso izrecno vključili te dejavnike. Jones predstavi moralno intenzivnost kot konstrukt za zajemanje različnih funkcij problema. Moralna intenzivnost je zasnovana kot večdimenzionalna in vključuje razsežnost posledic družbenega konsenza, verjetnosti učinka, časovne neposrednosti, bližine in

24

koncentracije učinka (Jones, 1991). Na primer: moralna bližina je enodimenzionalni problem. Prodaja nevarnih kemikalij v Združenih državah ima večjo moralno bližino kot prodaja istih kemikalij v državah na Bližnjem vzhodu. Najbolj pomembna v njegovem modelu je ideja, da vidiki na situacijo samo, neodvisno od posameznika ali splošnega odločanja v okolju, vplivajo na etične rezultate odločanja. Jonesov model etičnega odločanja (1991) prikazuje slika 5.

Slika 5: Jonesov model etičnega odločanja

VIR: Jones, 1991, str. 379

25

Jonesov model je sestavljen iz šestih delov (Jones, 1991, str. 372–391):

• Moralna intenzivnost – je večdimenzionalni konstrukt, ki obsega rasežnost posledic družbenega konsenza, verjetnost posledic, časovno neposrednost, bližino in koncentracijo učinka. Moralna intezivnost se bistveno razlikuje od problema do problema.

• Prepoznavanje moralnih problemov – da se proces etičnega odločanja lahko izvede mora biti oseba sposobna prepoznati moralni problem. Čeprav so mnoge odločitve moralne, odločevalec ne prepozna moralne elemente svojih odločitev.

• Moralni razvoj in moralne sodbe – ko oseba prepozna obstoj moralnega problema, mora izvesti moralno sodbo.

• Moralni namen – ko oseba izvede moralno sodbo, katera je odvisna od njegovega kognitivnega moralnega razvoja, temu sledi proces odločitve pravilnosti ali nepravilnosti sodbe.

• Moralno vedenje – socialna kognicija je koristna pri vzpostavljanju teoretične povezave med moralno intenzivnostjo in moralnega vedenja.

• Organizacijski dejavniki – organizacijski dejavniki igrajo pomembno vlogo pri moralnem odločanju in obnašanju v dveh točkah in sicer pri vzpostavitvi moralne namere in vključevanju z moralnim vedenjem.

26

3 ETIČNOST SPLETA

3.1 Etičnost uporabe spleta

Internet lahko poimenujemo kot svetovno omrežje računalniških mrež. Prav tako mu lahko rečemo omrežje vseh omrežij, saj je sestavljeno iz več deset tisoč omrežij, preko katerih je povezano več milijonov računalnikov s skoraj celega sveta. Informacije, dostopne v informacijskem prostoru interneta, omogočajo dostop do enormnega števila podatkov. Vrste informacij zajemajo vse — od strogo komercialnih, akademskih, državnih in tudi osebnih. Uporabniki se vedno bolj intenzivno in v vedno večjem številu poslužujejo interneta. Posledica tega je, da se spreminja tudi splošno mnenje o internetu, ki ga nihče več ne poimenuje kot »odvisnost«, ampak kot nujo. Velik razlog za to je današnja potreba po hitrejšem dostopu do informacij (Kristan, 2009, str. 437, povzeto po Grubelnik, 2004).

Komunikacija virtualnega sveta je seveda precej drugačna od komunikacije realnega sveta, saj si v slednjem sogovornika gledata iz oči v oči. Da v virtualnem ne bi zašli v neugodne situacije, je potrebno vedeti nekaj splošno veljavnih pravil vedenja, ki enako kot za vsako kulturno sredino veljajo tudi v virtualni skupnosti na internetu. Na spletni strani Albion.com so pripravili zanimiv vodič z naslovom Internetni bonton ali Netquette, ki povzema bistvena pravila obnašanja v virtualnem svetu. Vodič je narejen kot odgovor na vsa vprašanja glede etičnega in neetičnega, kaj je prosto dostopno in kaj avtorstvo. Vir črpanja svojih spoznanj je knjiga ameriškega avtorja Sheaa z naslovom Netiquette, ki jo je izdala založba San Francisco Albion Books leta 1994. Pojem netiquette razlagajo kot bonton kibernetičnega sveta, ki postavlja pravila komunikaciji preko interneta. Internet je nova kultura, pri spoznavanju katere lahko naredimo veliko napak. Z nevednostjo lahko nehote prizadenemo druge ali pa napačno razumemo njihovo stališče. Ne glede na to, da je virtualni kontakt na videz neoseben, so na drugi strani realni ljudje. Izmenjava informacij, ki teče v virtualnem svetu, postavlja vprašanja, kdo so njihovi lastniki (Kristan 2009, str. 437). Virtualni svet lahko spremeni našo obnašanje, saj marsikoga zapelje v nelegalna ali nemoralna dejanja, ki jih v realnem svetu ne bi počeli (Al-Rafee & Cronan, 2008, str. 240). Zato moramo razmisliti o tem, ali legalno uporabljamo programsko opremo, ali spoštujemo intelektualno lastnino drugih, ali s svojimi dejanji škodujemo drugim tako s finančnega kot s psihološkega vidika in podobno.

3.2 Kraja intelektualne lastnine

Intelektualna lastnina je vrsta lastnine, ki ima svoj izvor v človekovem intelektu. Je unikatna in rezultira osebno ustvarjalnost ter individualnost. Koncept intelektualne lastnine pomeni način varovanja dragocenih manifestacij človekove intelektualne aktivnosti, ki predstavljajo znanje. Pomeni način varovanja dragocenih manifestacij človekove intelektualne aktivnosti, ki niso nič drugega kot znanje. Vključuje katerokoli dejavnost s kateregakoli področja življenja (izum, ime, pesem, slika, film in podobno) in tako obsega celoto pravic, ki izhajajo iz znanstvene, tehnične, izumiteljske in umetniške ustvarjalne dejavnosti. Intelektualne stvaritve, kot so ideja za izum, glasbeno delo ali znamka, ne morejo biti, tako kot to velja za fizične predmete, varovani pred uporabo s

27

strani tretjih oseb samo z lastništvom nad njimi. Ko je enkrat neka stvaritev objavljena in s tem dostopna javnosti, se uporabe le-te ne da več nadzorovati (Brankovič, 2006, str. 9).

Intelektualna lastnina je pravno področje, ki obravnava razpoložljivost, obseg, pridobitev, upravljanje in preprečevanje zlorab zasebnih, pravno opredeljenih pravic na določenih oblikah intelektualnih stvaritev s področja industrije, znanosti, književnosti in umetnosti. Prav tako pa tudi na določenih oblikah podjetniških identifikatorjev z namenom določitve pravil za gospodarsko izkoriščanje le-teh na trgu v konkurenčnem okolju (Brankovič, 2006, str. 9, povzeto po Pretnar, 2002, str. 23).

Intelektualna lastnina zagotavlja tudi pravila poštenega tržnega nastopanja s pravili za preprečevanje nelojalne konkurence. Zaradi svoje podjetniške narave so pravice intelektualne lastnine dandanes najbolj dragocen kapital za pridobitev konkurenčne prednosti. Konkurenčna prednost se izkazuje predvsem na dva načina. Prvič način je pozitivna dejanska prednost izdelka na trgu, ki je tehnično boljši od konkurence ali pa ima bolj privlačen videz, bolj privlačno znamko in podobno. Drugi način je le druga stran iste medalje: nosilec ustreznih pravic, s katerimi je zavarovana vsebina konkurenčne prednosti, lahko prepove gospodarsko rabo svojih pravic vsakomur, ki za to nima njegove odobritve (Pretnar, 2009).1

Oblike in zaščita

Intelektualna lastnina je v splošno uporabo vstopila šele z ustanovitvijo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO-World Intellectual Property Organization), vendar je potrebno omeniti, da so bile prve ideje o njeni zaščiti prisotne že davno pred današnjim časom (Pretnar, 2002). Konvencije o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino je bila sprejeta leta 1967 v Stockholmu in se je leta 1974 preoblikovala v specializirano agencijo znotraj OZN. Danes predstavlja najpomembnejšo mednarodno organizacijo, ki pokriva področje intelektualne lastnine (Brankovič, 2006, str. 9).

Pravice intelektualne lastnine2 se nanašajo na naslednja področja, in sicer (Pretnar, 2009):

• dela s področja književnosti, umetnosti in znanosti,

• gledališke predstave, fonograme in prenašanja,

• izume na vseh področjih človekovih prizadevanj,

• znanstvena odkritja,

• industrijsko oblikovanje,

• znamke, storitvene znamke in komercialna imena in označbe,

• varstvo pred nelojalno konkurenco.

1 Podrobneje o intelektualni lastnini na: http://www.pretnar-consulting.com/faq.html

2 Opredeljeno v drugem členu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino.

28

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (2008) deli pravice pri intelektualni lastnini na tri kategorije in sicer: industrijska lastnina, avtorske pravice, sorodne pravice in tudi ostale pravice. Industrijsko lastnino zajemajo najpomembnejše podjetniške kategorije: patenti, tovarniške, trgovske in storitvene znamke, uporabni modeli ter zatiranje nelojalne konkurence. K avtorskim pravicam spadajo pravice avtorjev in njihovih del ki obsega književnost, umetnost ter znanost. K sorodnim pravicam pa štejemo pravice izvajalcev, kamor spadajo filmski ustvarjalci, radijska podjetja, TV podjetja, razni založniki ter glasbeniki (Pretnar, 2009). Omeniti je še potrebno ostale pravice, ki se nanašajo na nekatera specifična področja, ki zaradi posebnosti potrebujejo posebne oblike varstva, kot sta denimo topografija polprevodniških vezij ali varstvo novih rastlinskih sort.

Pravice intelektualne lastnine omogočajo inovatorju ali ustvarjalcu, da izbere pogoje, pod katerimi bo predstavljal in prodajal svoje delo. Pri tem se odloči način kako lahko posamezniki uporabljajo njegovo delo. To se kaže v omogočanju različnih uporab licenc, prodaji licenc ali celo brezplačni uporabi licenc (Lalović, 2007, str. 6).

Da bi zaščitili intelektualno lastnino pred konkurenco in pirati, so podjetja pogosto vključila v svoje izdelke fizične ali tehnološke ovire. Namen takšnih ovir je, da si druge osebe ne morejo lastiti tujih izdelkov kot svoje. Prav tako tehnološke ovire preprečujejo nepooblaščen dostop do del ali uveljavljanja pravic, ki so v lasti avtorja (vključno s pravico do razmnoževanja). Če so ti tehnično zaščitni ukrepi učinkoviti, lahko imetniki pravic distribuirajo svojo gradivo preko mednarodnih meja brez strahu pred piratstvom. Kljub temu pa ti ukrepi niso popolnoma varni (Johnson & Walworth, 2003, str. 5).

V moderni dobi je bilo veliko poskusov zaščite avtorskih izdelkov s pomočjo tehničnih sredstev. Z izboljšano tehnologijo so sredstva, ki se uporabljajo za preprečevanje nezakonitega kopiranja informacij, postala bolj zapletena. Zanimivo je, da se je njihova učinkovitost sčasoma zmanjšala, saj so pristopi za obhod zapadli še hitreje (Johnson & Walworth, 2003, str. 5).

Področja kršenja

Načeloma novi zakoni, ki so namenjeni varstvu pravic intelektualne lastnine, določajo vsebino, obseg, način pridobivanja in zaščito pred kršitvami. Hkrati s pravno zaščito avtorskih pravic so določene tudi oblike gospodarskega izkoriščanja le-teh. Z zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/958) je tudi Slovenija (1995) pridobila moderno in celostno ureditev avtorskega prava, kar pomeni veliko spremembo, saj tako intelektualna lastnina počasi zaseda pomembno mesto tudi pri nas (Gruban, 2003, str. 53).

Urad RS za intelektualno lastnino navaja: »kršitev pravice intelektualne lastnine je podana, kadar nekdo uporablja predmet varstva pravice intelektualne lastnine brez soglasja imetnika te pravice, razen če zakonodaja dovoljuje takšno uporabo. V navedenih primerih gre za dovoljene izjeme ali omejitve pravic imetnika zato imetnik zoper to osebo ne more uspešno uveljavljati svojih pravic. Pristojni organi ugotavljajo, ali dejanja tretjih oseb glede na okoliščine posameznega primera in uporabljivo zakonodajo pomenijo kršitev pravice intelektualne lastnine ter v primeru ugotovljene

29

kršitve ukrepajo v skladu s svojimi pristojnostmi«. V magistrski nalogi se bomo osredotočili na kršenje digitalnih avtorskih pravic programske opreme in medijskih datotek, kar imenujemo piratstvo.

Al-Rafee in Cronan (2006, str. 237) označujeta digitalno piratstvo kot kršitev avtorskih pravic pri čemer je avtor deležen zlorabe svoje lastnine s strani posameznika. Spletno piratstvo pa predstavlja nezakonito ustvarjanje kopij, ki se uporabljajo za nadaljno razmnoževanje avtorsko zaščitenih vsebin s spleta.

Količina piratstva se med državami razlikuje, saj na njo vplivajo različni dejavniki, kot je na primer BDP. Ljudje imajo različne možnosti pridobivanja avtorsko zaščitenih vsebin, na katero vpliva kvaliteta varovanja le-te, ter razlik v kulturi med državami (Gopal & Sanders, 1998, str. 385).

Popadopoulos (2004, str. 56) produkte pri katerih je razvidna kršitev intelektualnih pravic deli v dve širši skupini, in sicer ponarejanje in piratstvo. Pri ponarejanju prihaja do čim boljšega imitiranja vsebine pristnega izdelka. Zaradi napredne tehnologije pri računalniških programih, videoigrah in glasbe ni mogoče razlikovati med zakonitim in ponarejenim izdelkom. Visoka kakovost vsebine in embalaže ponarejenih izdelkov ne daje indikacij, da le-ta ni verodostojna. Glede na relativno majhen strošek razmoževanja se ponaredki pogosto prodajajo po polni ceni. Piratstvo pa predstavlja nezakonito razmoževanje kopij intelektulane lastnine. Čeprav je v veliki meri podobno ponarejanju, ne vključuje namena prevare.

Pomen intelektualne lastnine za razvoj gospodarstva

Intelektualna lastnina spodbuja inovacije, kulturno značilnost in tehnološki razvoj kot del širšega političnega okvirja, zato njena zaščita prispeva k ekonomski rasti tako v razvitih državah kot v državah razvoja. Industrija zabavne opreme (založništvo, film, glasba, programska oprema in umetnost), močno generira gospodarskemu razvoju ter zaposlovanju v državah, kjer je prisotna (Walsh et al. 2003, str. 306). Omenjene panoge so v EU leta 2000 znašale dohodek v višini 1200 milijard evrov, ki predstavlja 5,3 % BDP-ja EU in zaposlile 5,2 milijona ljudi (Lalović, 2009, str. 6 povzeto po Poročilo svetovnega foruma o globalni konkurenčnosti). V določenih regijah, kot je Združeno kraljestvo katera je vključena tudi v empirični del našega raziskovanja, ima glavno vlogo fonogramska industrija v gospodarstvu države (ibid).

Glede na kapitalizacijo in komercializacijo znanosti so postale znanstvene ideje, rezultati in delo vredni kraje. Recimo, ko kraja znanstvenega besedila z avtorsko pravico postane dobičkonosna, znanstvena prevara doseže svoj pomen. Aktivna aplikativna usmerjenost znanosti, partnersko sodelovanje med znanostjo, industrijo in državo v procesu nastajanja ter distribucije znanja predstavljajo velike spremembe v znanju same družbe. Njihov učinek je razviden od genske revolucije do zahtev po uveljavljanju in razširjanju intelektualnih pravic (Gruban, 2003, str. 33). Z večanjem zanimanja za komercialno vrednost in zaščito (bazične) znanosti se je povečal tudi dobiček kraje raziskovalnih del. Institucionalne-pravne spremembe so vzbudile nove težnje, interese in prizadevanja znanstvenikov, raziskovalcev, akademskih institucij k začetku sledenja

30

zahtevam globalne trgovine. Akademsko znanje je vedno bolj neposredno povezano z industrijo in na tak način je dan prispevek k dvigovanju gospodarske rasti. Med akademskimi znanstveniki je naraslo zanimanje za komercialne in podjetniške aktivnosti ravno zaradi različnih oblik zaščite znanja in dejanskega uresničevanja le-teh (ibid. 33, povzeto po Mali, 2002, str. 63).

Pravice intelektualne lastnine so izredno pomembne iz ekonomskega stališča, saj vplivajo na zvišanje tržne konkurenčnosti in imajo velik vpliv tudi na prihodnost inovacij. S tem so proizvajalci vzpodbujeni, da nosijo odgovornost za prodani izdelek. Proizvajalci z višanjem kvalitete svojih izdelkov oziroma storitev prinašajo korist, saj zagotavljajo razlikovanje ustvarjenih vsebin. Porabniki imajo sami možnost izbrati proizvajalca kateremu so najbolj naklonjeni. Podjetja so vedno bolj usmerjena v trženje in inovacije lastnih produktov. Primerna zakonska ureditev avtorskih pravic je ključna za ustvarjalna podjetja usmerjena k finančni rasti. Pravice intelektualne lastnine s tem vzpostavljajo nove ali širijo že obstoječe veje gospodarstva, z odpiranjem novih delovnih mest pa vplivajo na povečanje prihodkov držav iz naslova davkov (Lalović, 2009, str. 6).

Številne razvijajoče se države so v zadnjih letih spoznale, kako pomembno je pri razvoju ekonomije varstvo intelektualne lastnine in njena zaščita. Vendar številne države v razvoju še naprej trdijo, da zaščita intelektualne lastnine najbolj škoduje ekonomiji na področju patentov. Na primer: obstoj patentnih zaščit in posledično višjih cen bi lahko vplival na razpoložljivost naprednih kmetijskih vložkov in zdravil v razvijajočih državah. Voditelji nekaterih držav v razvoju so trdili, da njihove družbe nikoli ne morejo napredovati na področju tehnološkega znanja, če nimajo nižjih stroškov dostopa do izdelkov, katere strogo varujejo države v razvoju (Johnson & Walworth, 2003, str. 3).

3.3 Peer-to-peer omrežje

Peer-to-peer (P2P) omrežje predstavlja skupino računalnikov, kjer vsak deluje kot vozlišče za izmenjavo datotek v skupini. Namesto osrednjega strežnika z deljivo vsebino imamo več računalnikov, ki delujejo kot strežniki, na katerih je shranjena vsebina. Ob ustanovitvi P2P omrežja preko interneta se lahko centralni strežnik uporabi za indeksiranje datotek ali pa se ustanovi porazdeljeno omrežje, kjer se deljenje datotek razdeli med vse uporabnike mreže, ki shranjuje določeno datoteko (Techopedia).

P2P predstavlja povezavo med dvema ali večimi računalniki povezanih v omrežje (najpogosteje splet) med katerimi se izvaja izmenjava datotek. Omrežje predstavljajo povezave za izmenjavo datotek med soležniki. Soležniki predstavljajo končne točke, ki pošiljajo in prejemajo datoteke. Ključne informacije o vsebini omrežja je shranjena na določenem strežniku, s katerega odjemalci prejemajo informacije o soležnikih ki posedujejo datoteke (Miller, 2001, str. 18—19).

Začetek P2P omrežij se je izvajalo s pomočjo glavnega omrežja. Uporabniki so se prijavili v strežnik ter sprožili iskanje. To iskanje se je izvajalo nad seznamom, ki je bil lociran v glavnem strežniku in je vseboval seznam informacij o vseh datotekah uporabnikov. Končni prenos se je izvajal med dvema P2P točkama. Ta način prenosa je uporabljal zlogasen Napster. In prav zato, ker Napster ni nudil neposrednega snemanja

31

datotek, se je tožba proti njemu s strani glasbenih založb vlekla tako dolgo. A Napster pravzaprav ni bil primer »čistega« omrežja P2P. Omrežje je za uspešno delovanje namreč potrebovalo osrednji strežnik, ki je vseboval informacije o tem, kaj kdo ima in na katerem naslovu je. Zaradi slabosti trenutnih P2P omrežij se je pojavilo omrežje, ki ni uporabljalo centralnega strežnika, imenovalo se je Gnutella. Gnutella je za P2P prenos uporabljala različna TCP-vrata3, tudi standardna vrata 80 (splet), znala je izkoriščati tudi proxy prehode (namestniški strežnik)4 - zato jo je bilo veliko težje odkriti in blokirati. Zaradi ukinitve Naspterja se je povečala količina uporabnikov Gnutelle, kar je poleg nerazširljivosti posledično sledilo v ukinitev omrežja. Nato se je pojavil program, ki je uporabljal hibridno tehnologijo, imenoval se je Kazaa. Predstavljal je veliko količino prometa na spletu. Uporabljal se je v veliki meri do prihoda torrent tehnologije (Moj Mikro, 2009, str. 2).

P2P aplikacije so ene izmed osrednjih problemov v mrežni nevtralnosti — načelo, ki zagovarja neomejeno internetno vsebino, obliko, tehnologijo, opremo ali način komunikacije. P2P zagovorniki trdijo, da vlada in veliki ponudniki internetnih storitev poskušajo nadzorovati uporabo internetne vsebine z usmerjanjem mrežne strukture v smeri odjemalec/strežnik. To predstavlja finančno oviro za posameznike in male založnike, ki želijo pridobiti dostop do interneta z namenom izmenjave velikih datotek (Techopedia).

Orodje za krajo intelektualne lastnine

Dandanes je vse okoli nas na nek način avtorsko zaščiteno (copyright). Glasba, ki jo poslušamo, časopis, ki ga beremo, filmi, ki jih gledamo, programska oprema, ki jo uporabljamo, zdravila, ki jih jemljemo, oblačila, ki jih nosimo, celo govor ameriškega predsednika ali levi klik na kontekstnem meniju — vsi so označeni z velikim nevidnim "C" — znakom za avtorske pravice. Internet je predstavil tudi nove tehnologije, ki grozijo ali dvomijo v avtorske pravice intelektualne lastnine, v obliki delitve datotek (P2P) in spletnih orodij za ustvarjanje vsebin (blog) (HWM, 2004, str. 68).

Na milijone ljudi si nalaga glasbo, video posnetke, programsko opremo in igre z interneta, ki so avtorsko (ne)zaščitene. Industrijska združenja izražajo svojo nejevoljo do stanja, da se bodo prenosi še v prihodnosti lahko izvajali. Od kdaj je delitev kraja? Kdaj je »poštena uporaba« nepoštena? Ali omejevalni zakoni intelektualne lastnine

3 TCP/IP protokol predstavlja seznam pravil, ki jih računalniki uporabljajo za medsebojno komunikacijo.

TCP (Transmission Control Protocol) zagotavlja vsebinsko ustreznost pri dostavi informacijskih paketov preko omrežja. IP (Internet Protocol) je odgovoren za logične naslove, ki se imenujejo »IP naslovi«, kateri se uporabljajo pri usmerjanju informacijskih paketov med omrežji (TCP Wikipedia).

4 Spletni strežnik, ki omogoča skoraj anonimno brskanje po medmrežju. Stran namreč navidezno zakrije

IP-naslov, tako da je videti, kot da prihaja od drugod. Nekateri komercialni programi omogočajo anonimnost preko svojega proxyja, lahko pa tudi čisto brezplačno. V primeru hudih zlorab mora ponudnik proxyja na sodno zahtevo prikazati dejanski IP-naslov, ki je skrit v njegovih dnevniških datotekah (TCP Wikipedia).

32

uničujejo ustvarjalnost? Odgovori niso tako jasni, kot nekateri trdijo. Ogledali si bomo probleme in ukrepe za te ovire ter kako je naša kultura nevarno na pragu sprememb.

P2P tehnologija sama po sebi ni nekaj novega. Lahko rečemo, da FTP prenos5 oziroma katerikoli drug »ena na ena« prenos predstavlja P2P. Na primer: ko IRC uporabnik pošilja datoteko DCC ali celo sama uporaba e-pošte. Edina stvar, ki je lahko nezakonita, je način uporabe orodij. Legalna uporaba P2P vključuje distribucijo odprtih ali javnih vsebin, kot so filmi, distribucija programske opreme (Linux posodobitve) in celo DVD-ji Wikipedije. Prav tako se lahko uporablja kot orodje za izognitev cenzuri, kot je primer filma Michaela Moora »Sicko«, ki je ušel preko P2P. Uporablja se lahko tudi kot orodje za promocijo izdelkov in idej ali celo za tržno analizo (HWM, 2004, str. 68).

Trgovanje z avtorsko zaščitenimi informacijami brez dovoljenja je v večini držav nezakonito. Vendar lahko brezskrbno prenašamo svoje najljubše Linux distribucije, lastne video posnetke in slike, MP3 datoteke lokalne skupine, ki nam je dala pravico do razmnoževanja, celo kopije odprtokodne programske opreme ali knjige. Pogled na legalnost leži predvsem na kulturnih in moralnih temeljih, vendar v globalno omreženem svetu ni trdne meje, ki se ne sme prečkati. Večina ljudi gleda na svoje stvaritve kot javne in ne kot omejene vsebine. Matematično je razvidno, da manjšino »varujejo« omejitve, ki se tičejo uporabe, prostega toka idej, konceptov in splošne kulture.6

Po mnenju predstavnikov industrije v ZDA je kršitev pravic intelektualne lastnine dosegla kritično stopnjo v ZDA in v tujini. Hitrost in enostavnost podvajanja zaščitenih izdelkov je povzročila nujnost, da se vlada in industrija osredotočita na ta problem. Nova orodja (zapisljive zgoščenke, internet) so naredila nepooblaščeno podvajanje lahkotno, anonimno in poceni. Rastoč digitalni svet je povzročil goreče razprave o spodbujanju ustvarjalcev avtorskih vsebin glede na lahkotnost kopiranja in poskrbel za uporabo avtorskih del (brez kršenja) v družbeno koristne namene (Johnson & Walworth, 2003, str. 1).

Stara metoda, ki jo industrija programske opreme uporablja še danes, je »aktivacijska metoda«. Koncept aktivacijske tehnologije predpostavlja, da si lahko le legitimni lastniki licenc namestijo programsko opremo (ali poslušajo pesmi ali imajo dostop do vsebine). Aktivacijska tehnologija se je razvijala skozi leta in se še vedno uporablja dandanes kljub številnim prizadevanjem, da se ji izognemo. Po mnenju uradnika Microsoft Corporation, je aktivacijska tehnologija učinkovita v zmanjševanju piratstva v tujini, kjer so anti-piratski zakoni manj razumljivi in uveljavljeni. Sorodna tehnologija je elektronska naprava »dongle«7, ki je priključena na vhodna vrata računalnika.

5 Protokol prenosa datotek (FTP) je protokol, ki se uporablja za prenos datotek prek interneta. Ljudje

pogosto uporabljajo FTP, če želijo, da datoteke prenesejo tudi drugi; lahko pa ga uporabljate tudi za nalaganje spletnih strani pri gradnji spletnega mesta ali za prenos digitalnih fotografij na spletno mesto za skupno rabo slik (Microsoft FTP).

6 Dostopno na: https://en.wikibooks.org/wiki/The_World_of_Peer-to-Peer

7 Majhna naprava, ki se je sposobna povezati in uporabljati z računalnikom, še posebej, da se omogoči

dostop do brezžične širokopasovne povezave ali uporaba zaščitene programske opreme.

33

Programska oprema bo iskala ali je »dongle« prisoten pred samim zagonom, in če ni prisoten, se ne bo izvršila (Johnson & Walworth, 2003, str. 8).

Veliko strani ponuja svojo vsebino s pomočjo tehnike »stream«, ki zagotavlja, da si oseba ne more prenesti celotne vsebine, vendar ji ponuja dostop do le-te. Pretakanje (streaming) predstavlja pošiljanje podatkov preko spleta v manjših »paketih«. Tako je v računalniškem pomnilniku trenutno shranjena le manjša količina celotne datoteke. Uporabniki, ki koristijo vsebino, vidijo storitev kot brezhibno (pod pogojem, da je internetna povezava dovolj hitra). Mnoga podjetja, ki ponujajo spletno vsebino, uporabljajo model pretakanja. Kar nekaj spletnih mest je bilo obtoženih in posledično zaprtih zaradi kršitve avtorskih pravic pri pretočnih vsebinah. Ko se na spletu pojavi celotna digitalna datoteka, ni mej, koliko kopij se lahko izdela in distribuira. S tem si spletne strani lahko posledično uničijo potencialne bodoče posle (Johnson & Walworth, 2003, str. 9).

3.4 Vedenjske teorije porabnikov kraje intelektualne lastnine

Namen tega poglavja in sledečih podpoglavij je predstaviti modele za popolno razumevanje narave vedenja, kraje intelektualne lastnine ter dejavnike, ki vplivajo na posameznikove vedenjske namere, da se predajo digitalnemu piratstvu. Modeli, kateri bodo predstavljeni, bodo temeljili na različnih teorijah, ki jih lahko razdelimo na dve vrsti, in sicer na vedenjske teorije ter teorije etike.

Vedenje in dejavnike, ki vedenje določajo, razlaga več teorij. Eden od osrednjih problemov psihologije je razumevanje in z njim napovedovanje vedenja. V socialno kognitivni psihologiji pa je pozornost usmerjena predvsem v razumevanje posameznikovega zaznavanja in razlage socialnih objektov, fenomenov in odnosov na podlagi katerih si gradi svet, v katerem živi in deluje. Na področju psihologije se je dokaj uveljavila Ajzenova teorija načrtovanega vedenja (TPB), ki pravzaprav predstavlja dopolnitev teorije upravičene akcije Iceka Ajzena in Martina Fishbeina (1975). Avtorja menita, da so ljudje navadno razumni in na predvidljiv način uporabljajo razpoložljivo informacijo. Teorija načrtovanega vedenja (TPB) in z njo povezana teorija razumnih dejanj (TRA) se najpogosteje uporabljata pri raziskovanju socialno nesprejemljivega vedenja, kamor spadajo tudi spletni pirati. Razumeti dejavnike, ki vplivajo na uporabnikovo vedenje pri odločanju za digitalno piratstvo, je področje interesa številnih raziskovalcev (Yoon, 2010, str. 406).

Pri kraji intelektualne lastnine gre v osnovi za kriminalno dejavnost in kriminalno vedenje uporabnikov. Presnemavanje digitalnih datotek s spleta obravnavamo z vidika Beckerjevega modela kriminalitete, kjer Gerry Becker poskuša razložiti vplivne dejavnike, ki spodbujajo to vedenje. Pri modelu kriminalitete gre dejansko za princip, kako se posamezniki odločajo med kriminalnim dejanjem in legalnimi aktivnostmi na podlagi pričakovanih koristi, ki jih bodo pridobili z enim ali drugim dejanjem (Maršič, 2012, str. 16).

34

3.4.1 Teorija razumnih dejanj – TRA

Teorijo razumnih dejanj (ang. Theory of Reasoned Act – TRA) bi lahko uvrstili v sestavek spoznavnih teorij pričakovanj, saj ima svoj temelj na postavki, da se posamezniki vedejo razsodno in na osnovi sodelovanja med posameznikom in okoljem. V razmerju med prepoznavanjem dosegljivostjo in zaželenostjo namena ter obnašanjem se v modelu TRA kot dopolnilni faktorji, ki imajo vpliv na motivacijo za specifično ravnanje, pojavljajo še pritiski referenčne skupine in motivacija podrejanja njegovim pričakovanjem (Radovan, 2001, str. 102).

V literaturi socialne psihologije je TRA definiran kot razmerje med prepričanji, stališči, normami, nameni in vedenjem. Model zapoveduje, da posameznik oblikuje svoje vedenje na podlagi določenega prepričanja o določenem objektu. Ta objekt predstavlja temelj, na osnovi katerega posameznik oblikuje svoj namen in stališče do samega objekta (Skrbić, 2012, str. 9, povzeto po Ajzen, 1991, str. 1).

Stališča so prva silnica TRA. Številne psihološke opredelitve stališč jih prikazuje kot nekaj, čemur smo privrženi ali ne. Ajzenovo in Fishbeinovo (1975) pojmovanje stališč pa je drugačno. Oba se strinjata, da so spoznavanja, čustvena razvnetost in vedenje trajna glede na predmet mnenj. Njun model stališč ne predstavlja zgolj relacije do prepričanj, kot trdi Ajzen (1989), ampak gre tudi za kavzalno medsebojno povezanost s stališči, kar pomeni: »da so stališča funkcija vrednotenja posameznega cilja in zaznane instrumentalnosti tega cilja glede na druge osebne cilje« (Radovan, 2001, str. 103, povzeto po Ajzen, Fishbein, 1980).

Ovrednotenje določenih stališč je v teoriji TRA pogojeno od pričakovanih izsledkov dejanja in veljavnosti teh rezultatov. Od načel, ki jih ima oseba o konkretnem vedenju, pa je odvisno, kakšna bodo ta njegova pričakovanja. Temeljna komponenta, s katero je omogočeno razumevanje in spreminjanje določenih stališč, so prepričanja. Le-ta po navadi povezuje določen objekt z določenimi atributi. V primerih vedenjskih prepričanj, kadar je objekt prepričanj vedenje, se atributi nanašajo na možne rezultate vedenja (Radovan, 2001, str. 103).

Subjektivna norma je druga silnica TRA, ki bi jo lahko primerjali s družbenimi ali skupinskimi vodili. Novejša znanstvena spoznanja opredelijo družbena vodila kot: »splošno sprejete standarde socialnega vedenja, mišljenja in občutenja ter so močno povezane z drugimi kognitivnimi dejavniki, kot so stališča, vrednote in prepričanja« (Radovan, 2001, str. 103). Po Ajzenu in Fishbeinu (1980) je: »subjektivna norma definirana podobno kot stališča, torej kot funkcija prepričanj o določenem vedenju, le da v tem primeru ne govorimo o vedenjskih, temveč o normativnih prepričanjih. Normativna komponenta teorije opisuje vpliv socialnega okolja na vedenje ali prepričanje posameznika o verjetnosti pričakovanj in odobravanje tega vedenja ostalih članov določene referenčne skupine« (ibid., 103—104).

Maršič (2012, str. 18) posameznikova normativna načela na primeru spletnega piratstva, pojasni na naslednji način. Če oseba A meni, da ima oseba B sprejemljivo mnenje do nelegalnega presnemavanja datotek z interneta, potem tudi sodi, da oseba B od njega sledečo obnašanje pričakuje. Prav tako lahko sklepamo, da v primeru, ko

35

posameznik nelegalno presnemavanje datotek z interneta zaznava kot negativno vedenje in je referenčna skupina mnenja, da je to dejanje pozitivno, obstaja velika verjetnost, da se bo posameznik podredil mnenju referenčne skupine. Pod izrazitim družbenim poseganjem in pritiskom referenčne skupine bo oseba storila konkretno vedenje, čeprav ga ne priznava«.

TRA, ki je zaradi svoje jasnosti in preprostosti pogosto uporabljen, pa ima kljub temu nekatere slabosti pri pojasnjevanju vseh mehanizmov, ki imajo svoj vpliv na uporabo nove programske rešitve in vlogo posameznikovega vedenjskega namena. Ena teh slabosti je veliko tveganje mešanja pojmov stališča in norme, saj so stališča velikokrat preimenovana v norme in obratno. Da bi lahko teorija dala napoved določenega vedenja, stališča in namena mora posameznik upoštevati kontekst, vsebino, okvir in specifiko tehnologije, kar pomeni, da mora ločiti med ciljnim namenom in vedenjskim namenom (Škrbić, 2012, str. 11).

3.4.2 Teorija načrtovanega vedenja – TPB

Za preučevanje in razumevanje situacij, v katerih posameznik svojega vedenja nima v celoti pod zavestno kontrolo, je Ajzen poskušal odpraviti pomanjkljivosti modela TRA z nadgradnjo modela teorije načrtovanega vedenja (ang. Theory of Planned Behavior – TPB). To je storil tako, da je v model uvrstil nov osnovni element, zaznano kontrolo vedenja, ki ponazarja pričakovanja o svojevrstnih zmogljivostih za izpolnitev določenega vedenja oziroma se nanaša na prisotnost elementov, ki lahko omilijo ali zavirajo izpolnitev tega vedenja (Lalović, 2009, str. 24, povzeto po Ajzen, 2002, str. 107).

Zaznana kontrola vedenja obsega dva vidika in upošteva notranje ter zunanje dejavnike nadzora nad vedenjem. Notranja kontrole je prvi vidik, ki se nanaša na način, kako posameznik sam sebe zaznava kot izučenega, discipliniranega in sposobnega izvesti neko dejanje istočasno, ko se zunanji dejavniki nanašajo na posameznikovo zaznavanje drugih, recimo sodelovanje znancev, virov ali časovnih omejitev, ki lahko vplivajo na vedenje (Ajzen, 1991, str. 182). Metoda, kako oseba zaznava kontrolo nad vedenjem, je odvisen od pozitivnega ali negativnega vrednotenja vedenja, ciljev in moči motivacije za njegovo izpolnitev (Ajzen & Madden, 1986). Pri tem je potrebno vedeti, da je zaznana kontrola vedenja motivacijskega značaja, saj je v primeru dveh oseb precej večja verodostojnost, da bo vedenje izvedla bolj motivirana oseba, ki ima več zaupanje vase oziroma nima negotovosti v svoje zmogljivosti kot pa tista oseba, ki ima pomislek in mu primanjkuje motivacije (Ajzen, 1991).

Nasploh velja, da močnejša kot so stališča in subjektivne norme ter večja kot je zaznana kontrola vedenja, bolj močen bo posameznikov vedenjski namen, ki pa oblikuje samo vedenje, kar kaže veliko korelacijo med vedenjem kot takim in namero (Ajzen, 1991). Zaradi nerazumnega vedenja, ki lahko omeji zavestni nadzor, je smiselno upoštevati zaznano kontrolo vedenja kot neposredno spremenljivko posameznikovega vedenja. Ta lahko celo prevzame vlogo dejanskega nadzora nad vedenjem (Škrbić, 2012, str. 13). Poenostavljen model načrtovanega vedenja prikazuje slika 6.

36

Slika 6: Poenostavljen model načrtovanega vedenja

VIR: Ajzen, Madden, 1986, str. 457

TPB je dobro raziskan model, ki se je izkazal za uspešnega pri napovedovanju in pojasnjevanju vedenja na najrazličnejših področjih. Številne predhodne študije o piratstvu programske opreme so uporabili TPB kot osnovno teorijo za pojasnjevanje vedenjskega namena posameznikov. Kwong in Lee (2002) sta uporabila model TPB pri razlagi namena za izmenjavo glasbe na internetu. Predlagala sta zaznavno pravično razmerje med učinkovitim odvračanjem zakonodaje kot pokazateljem odnosa posameznika do piratstva programske opreme in namena posameznika, da se vključi v »piratiziranje«. Rezultati kažejo, da so učinkovito odvračanje zakonodaje, odnos, subjektivne norme in zaznani vedenjski nadzor pomembno vplivali na vedenjski namen (Yoon, 2010, str. 406).

Peace (2003) je razgradil TBP model v več spremenljivk, kot so resnost kaznovanja, stroški programske opreme in gotovost kaznovanja, ki vplivajo na osnovne komponente teorije v kontekstu piratstva programske opreme. Rezultat kažejo, da vedenjski dejavniki kot tudi spremenljivke TPB igrajo pomembno vlogo pri napovedovanju vedenja piratstva. Cronan in AL-Rafee (2008) prav tako uporabita TPB kot okvir za določitev faktorjev, ki vplivajo na digitalno piratstvo. Za določitev namena, da se posameznik zateče k digitalnemu piratstvu, se uporabijo TPB spremenljivke, piratiziranje v preteklosti in moralna dolžnost. Rezultat kažejo, da piratsko obnašanje v preteklosti, moralna dolžnost, odnos in zaznan vedenjski nadzor vplivajo na namen posameznika, da piratizira digitalno gradivo (Yoon, 2010, str. 407).

37

3.4.3 Etične vedenjske teorije v literaturi spletnega piratstva

V študijah piratstva so nekateri raziskovalci označili piratstvo kot neetično obnašanje. Model etičnega obnašanja jemljejo kot osnovni model ali pa vključujejo etične dejavnike v svoje študije. Koncepta moralne dolžnosti in pravic sta bila v preteklih piratskih študijah pogosto uporabljena kot etična dejavnika. Haines in Haines (2007) predlagata: »da na vzpostavljanje moralnih namer vpliva stanje zaznavanja pravice in občutek krivde pri izvajanju akta«. Wagner in Sanders (2001) kažeta: »da ima moralno bogastvo (definirano s posameznikovim zaznavanjem poštenosti in pravičnosti) vpliv na neetično obnašanje, kot je npr. piratstvo«. Cronan in Al-Rafee (2008) razkrivata: »da moralna obveza kot tudi spremenljivke TPB vplivajo na namen izvajanja digitalnega piratstva« (Yoon, 2011, str. 407).

Izkazalo se je, da odnos znatno vpliva na namen posameznika do neetičnega obnašanja. Študija metaanaliz je pokazala, da so trije faktorji pomembni pokazatelji odnosa in etičnega odločanja. Ti so: posameznikove karakteristike/atributi, moralna sodba in moralna obveza (Lori & Cronan, 2005, str. 1151). Moralna presoja se je uporabljala v raziskavah etike z namenom napovedovanja etične presoje in odnosa. Ta faktor se definira s soočanjem posameznika z dilemo (Kohlberg, 1969). Tan (2002) je uporabil moralno presojo kot faktor, ki vpliva na etično odločitev, da si kupimo piratsko programsko opremo. Sodeč po Kohlbergu (1969), posamezniki na moralne situacije različno reagirajo, in sicer v skladu s stopnjami moralnega sklepanja: predkonvencionalna moralnost (izognitev kazni oziroma biti ujet), konvencionalna moralnost (v skladu z družbenimi prepričanji, upoštevanje zakonov in drugih predpisov, imeti na vesti, kaj si drugi mislijo o njih), in pokonvencionalna moralnost (usmerjena k skupnim standardom in dolžnostim). Kohlberg (1969) pravi: »da posamezniki z visoko moralno presojo preučujejo svoja dejanja in jih primerjajo z dobrobitjem družbe«. Glede na to naj bi posameznikova višja moralna presoja vplivala na nižji odnos do digitalnega piratstva (Al-Rafee & Cronan, 2006).

Druge študije so raziskovale povezavo med odnosom in različnimi osebnimi karakteristikami (spol, starost). Literatura etike pravi, da imajo ženske višje etične standarde kot moški. Sims et al. (1996) so odkrili, da so moški študentje piratizirali pogosteje kot ženske. Na podlagi tega je mogoče pričakovati, da bi ženske imele nižji odnos do piratiziranja kot moški. Etična literatura kaže, da imajo starejši posamezniki višje standarde kot mlajši. Na podlagi tega je pričakovati, da bi starejši posamezniki imeli nižji odnos do piratstva kot mlajši (Lori & Cronan, 2005, str. 1153).

38

3.4.4 Beckerjev model kriminalitete

Beckerjev model (1986) predvideva, da bo posameznik storil kriminalno dejanje takrat, ko bodo koristi kriminalnega dejanja presegale koristi, ki jih pridobi z legalno aktivnostjo. Kaznivo dejanje torej lahko predstavlja racionalno odločitev posameznika v primeru, da mu to dejanje predvideno prinese večje koristi. Na podlagi tega lahko tudi razumemo, zakaj je med storilci kaznivih dejanj veliko tistih z nižjo izobrazbo oziroma z nižjimi dohodki. Tem namreč kriminalno dejanje predstavlja večje koristi, kot jih imajo pri legalnih aktivnostih (Maršič, 2012, str. 16). V našem delu bomo preučili vpliv in vlogo dohodka uporabnikov spletnih strani na uporabo nelegalnih vsebin s spleta.

V primeru, da se zagrožena kazen za neko dejanje poveča oziroma se zviša možnost, da smo pri kriminalnem dejanju razkriti in obtoženi, se pričakovane koristi vsekakor znižajo. Torej višja kot bo zagrožena kazen za spletno piratstvo, manjša bo verjetnost kršenja in poseganja po nelegalnih vsebin na internetu. Na nastanek spletnega piratstva in množično poseganje po nelegalnih vsebinah ima pomemben vpliv slaba zakonodaja na področju intelektualne lastnine, pri čemer so kršitve intelektualnega lastništva obravnavane kot manjša stopnja kaznivega dejanja (Maršič, 2012, str. 16).

Omeniti je potrebno še posameznikovo nagnjenost k tveganju. Pomembnost tega faktorja je, kadar je posameznik tveganju bolj naklonjen, kar poveča verjetnost, da bo kriminalno dejanje izvršil. Nekateri posamezniki so veliko bolj nagnjeni k tveganju in pri le-teh visoka kazen nima več enakega učinka, kar dokazujejo številne študije kriminalnega vedenja (Maršič, 2012, str. 16, povzeto po Witt, Witte, 2000, str. 5—7). Tveganje pri spletnem piratstvu vključuje izpostavljanje nevarnosti po kazenskopravnem pregonu, saj prenašanje digitalnih vsebin brez dovoljenja ustvarjalcev vsebin predstavlja kršenje avtorskih pravic in krajo intelektualne lastnine. Posamezniki so tako izpostavljeni nevarnosti tožb s strani ustvarjalcev vsebin, kar predstavlja denarno kazen, v nekaterih primerih tudi zaporno kaznijo (ibid).

3.4.5 Avtorske pravice v digitalni dobi

Vrsto polemik pod imenom digitalna dilema odpirajo stičišča digitalne tehnologije v povezavi z internetom in institutom avtorskih pravic. Jedro digitalne polemike se nanaša na vprašanje o intelektualni lastnini v digitalni dobi. Po eni strani tehnologija omogoča novo možnost distribucije, po drugi pa je avtorska dela mogoče zaščititi v večji meri, kot je bilo to možno kdajkoli prej (Rodman, 2004, str. 20). Digitalna dilema je oblikovala tabor optimistov (copyright optimist) in tabor pesimistov (copyright pessimist). Optimisti zagovarjajo stališče, da je potrebno avtorska dela v digitalni dobi še posebej zaščiti in paziti na vsako uporabo, ki ustvarja vrednost. Pesimisti so pri tem v nasprotju z optimisti in se sklicujejo na zmanjševanje kontrole nad avtorskimi deli ter s tem zagovarjajo povečanje možnosti dostopa do vsebin. Slednji se opirajo še na pravico do svobode govora in demokratizacijo (ibid., 20).

Digitalna tehnologija, kjer prednjači internet, je s svojo digitalno, interaktivno in razdrobljeno medmrežno arhitekturo zelo spremenila razgibanost in ekonomiko kopiranja, še dodatno pa s tem obremenila zaskrbljujoče in precej rahlo ravnovesje med lastninskimi zanimanji nad avtorskimi deli na eni strani in javnim dostopom do teh

39

del na drugi strani (Breznik Močnik et al. 2008, str. 6). Vse bolj glasne so kritike, da je potrebno institut avtorskih pravic prilagoditi trenutnim potrebam. Loren (2003) zastopa stališče po obvezni spremembi sistema avtorskih pravic, če želimo, da ta preživi digitalno revolucijo. Glavni razlog je našel v izjemno kompleksnem in težko razumljivem zakonu, ki ureja področje avtorskih pravic (Rodman, 2004, str. 21, povzeto po Loren, 2003, str. 679).

Avtorsko pravo se je z začetkom spleta znašlo pred novimi izzivi predvsem zaradi specifičnosti spleta. Da bi le-tega stabilizirali in zmanjšali škodo zaradi piratstva, so v ZDA pripravili Belo Knjigo (White Paper) (Breznik Močnik et al. 2008, str. 10), v Evropi pa Zeleno Knjigo (Green Paper) (ibid). Bela knjiga odraža strategije, ki zajemajo izražanje učinkov, ki jih je tehnologija prinesla industriji zaščiteni s strani avtorskih pravic. Zelena knjiga pa predstavlja primaren zapis, ki podpira tehnološke ključavnice kot poglaviten ukrep proti digitalnemu kopiranju, oblikovanega s strani Evropske komisije (Milanović, 2010, str. 20, povzeto po Lessig, 1999, str. 125).

Imetniki pravic zraven močnega lobiranja za preoblikovanje zakonodaje in vpeljavo drugih urejevalnih dejavnikov intenzivno uporabljajo za zaklepanje avtorskih del tehnološke ukrepe, za katere zahtevajo pravno varstvo. Željo imajo, da bi meje avtorske pravice povečali tudi z uporabo elektronskih pogodb. Vendar se imetniki pravic velikokrat odločajo poiskati nove oblike ustvarjanja, reproduciranja in distribuiranja del, ki izrabljajo prednosti interneta in se ne le upirajo njegovim nevarnostim, saj ugotavljajo, da starejše oblike poslovanja v digitalnem okolju nimajo najboljših rezultatov (Breznik Močnik et al. 2008, str. 10).

40

4 SPLETNO PIRATSTVO

4.1 Predstavitev spletnega piratstva

Po Higginsu (2007) je digitalno piratstvo definirano kot nezakonito kopiranje digitalnih izdelkov, programske opreme, digitalnih dokumentov, digitalnega zvoka (vključno z glasbo in glasom) in digitalnega videa, za katerikoli drugi razlog kot ustvarjanje varnostnih kopij brez izrecnega dovoljenja avtorja ter ustrezne kompenzacije avtorju (Higgins, 2007, str. 33).

Digitalno piratstvo je nezakonito od sprejetja zakona o avtorskih pravicah leta 1976 (Copyright Act of 1976), ki je bil spremenjen v zakon No Electronic Theft (NET) Act (1997)8. Posledica teh zakonov je, da je kopiranje in distribucija digitalnih medijev lahko zločinsko dejanje. Temu je sledilo mnogo primerov sojenja piratiziranju programske opreme, glasbe in filmov s spleta (Higgins, 2007, str. 33). Velika težava tiči v razliki med fizično intelektualno lastnino. Na primer: CD predstavlja predmet fizične lastnine, vendar so pesmi na CD-ju intelektualna lastnina. V trgovini lahko posameznik kupi CD, vendar si nekdo drug lasti — ali bolj natančno — ima avtorske pravice do pesmi na CD-ju (Higgins, 2007, str. 34). Piratstvo predstavlja glavni problem zabavne in programske industrije, zato piratstvo večinoma vključuje kršitve zakona avtorskih pravic.

Definicij za piratstvo je ogromno, saj digitalno piratstvo opredeljuje več avtorjev:

• »Digitalno piratstvo so avtorsko zavarovana dela, od programske opreme in literature do glasbene ter video-produkcije, ki se s pomočjo informacijske tehnologije protipravno, množično reproducirajo, presnemavajo, razmnožujejo« (Klemenčič, 2007, str. 344).

• »Piratstvo programske opreme je nepooblaščeno kopiranje ali distribucija programske opreme, zaščitene z avtorskimi pravicami, v obliki kopiranja, prenosa, izmenjave, prodaje ali namestitve več kopij na osebne ali službene računalnike« (BSA).

• »Piratski izdelki se pojavljajo tudi v fizični obliki, katerega imenujemo ponarejanje, pri čemer ponaredimo tudi embalažo in logotip ter ga prodamo kot original. Zato se piratstvo navezuje na kršenje avtorskega prava, medtem ko ponarejanje blaga krši pravo industrijske lastnine« (Turšinović, 2009, str. 2).

8 Več na: http://thomas.loc.gov/cgi-bin/query/z?c105:H.R.2265.ENR:

41

4.2 Razvoj spletnega piratstva skozi čas

Programska oprema se v svojih začetkih (1970) ni obravnavala kot intelektualna lastnina. Zato tudi vse do leta 1980, preden je bil sprejet zakon o avtorskih pravicah, ni izvajal kazenski pregon zaradi razmnoževanja (Milanović, 2010, str. 7). Prvi primeri digitalnega piratstva so se pojavili v 80-ih letih, ko so prve piratske skupine začele kopirati datoteke in jih širiti brez dovoljenja oziroma so se te datoteke preko spleta in spletnih strani delile med uporabniki. Sprva je bil pogost način razširjanja poštno trgovanje – fizični medij z datotekami se je poslal preko pošte, katerega je naslovnik nato inštaliral in poslal naprej (Havliček, 2013).

Spremembo načina razmnoževanja je povzročil tehnološki napredek (širitev širokopasovnega interneta) v 90-ih letih 20. stoletja in v začetku tega stoletja. V tistem času je piratstvo dobilo obliko, ko ji poznamo v današnjem času. V Sloveniji smo prve ponudnike internetnega dostopa dobili šele leta 1995, saj je prej bil internet pojem samo na raziskovalnih inštitutih in visokošolskih ustanovah (Šmajs, 2010, str. 8).

Množično spletno piratstvo se je tako začelo z uporabo interneta in globalnega dostopa do le-tega. Tako je bilo razmnoževanje in širjenje kopiranih datotek zelo preprosto, saj so bile datoteke lahko poslane neposredno preko spleta na uporabnikov računalnik. Širjenje takih datotek so skušali olajšati tudi z raznimi programi. Vedno večje zmogljivosti za shranjevanje in prenašanje digitalnih medijskih datotek na računalnike in omrežja je odprlo nove priložnosti za ustvarjalce vsebin, distributerje, potrošnike in seveda pirate. Peer-to-peer omrežja so se izkazala za odlično tehnologijo namenjeno deljenju glasbe in se pogosto imenujejo omrežja za izmenjavo datotek (»file sharing networks«), kadar se uporabljajo za ta namen. P2P omrežja so se prvič pojavila leta 1980 (Usenet — eden izmed prvih). Pojavile so se nove storitve za izmenjavo datotek, kot so Napster, Gnutella, FastTrack, Entropy, eDonkey ter mnoge druge (Dahlstorm et al. 2006, str. 6).

V 90-ih letih so piratstvo začeli obravnavati kot resen problem; takrat so se pojavili tudi prvi nasprotniki piratstva (ASCAP-American Society of Composers, Authors and Publishers, RIAA-The Recording Industry Association of America, MPAA-Motion Picture Association of America, SIIA-Software and Information Industry Association, BSA-Business Software Alliance itd.). Problem je, da se veliko ljudi niti ne zaveda, da počnejo nekaj nezakonitega, saj je težko definirati, kaj je piratstvo in kaj je zakonito ter kaj ni.

Kot način, kako zmanjšati piratstvo, kritiki predlagajo, naj založbe sledijo tehnologijam in ponudijo svoje izdelke digitalno. Da je prodaja digitalne glasbe delno zmanjšala nezakonito nalaganje, lahko vidimo na primeru spletnih glasbenih trgovin, kot so iTunes. ITunes in različice Napstera so začele prodajati pesmi za 0.99$ in njihov uspeh kaže, da so številni ljudje pripravljeni plačati za udobje teh storitev. Vendar kljub prizadevanjem za boj proti vsem alternativam, ki so na voljo, spletna izmenjava datotek ostaja problem (Havliček, 2013).

42

4.2.1 Napster

Problem spletnega piratstva je pridobil nacionalno pozornost leta 1999. Prvotni Napster, ki ga je maja 1999 ustvaril študent Shawn Fanning, je bila spletna glasbena storitev, ki je uporabnikom omogočala brezplačno prenašanje datotek mp39. Napster je uporabnikom omogočil, da so se med seboj povezali, si izmenjali avtorsko zaščiteno glasbo, video posnetke in ostale datoteke, ki so jih imeli na svojih računalnikih ter tako tudi drugim omogočali brezplačen dostop do glasbe na spletu (Kovač, 2003, str. 2).

Napster je kmalu sprožil zanimanje glasbene industrije in postal predmet množične polemike spletne izmenjave datotek, saj je dal uporabnikom možnost brezplačnega enostavnega dostopa do navidezno neomejene izbire glasbe. Mnogi ljubitelji Napstera niso videli prenašanja glasbe kot piratstvo, saj so trdili, da je bil Napster kot orodje za izmenjavo glasbe in ne kraja. Med drugim so zatrjevali, da je Napster dal možnost izpostavljenosti do neodvisnih glasbenikov. Medtem so ustvarjalci Napsterja trdili, da niso odgovorni za to, kaj uporabniki naredijo z njihovo programsko opremo (Torr, 2005, str. 4). Napster je med drugim bil razlog, da je glasbena skupina Dispatch postala uspešna. Kot neodvisna skupina niso imeli uradne promocije oziroma predvajanja na radiu, vendar so uspeli igrati na turnejah v tujih mestih s pomočjo njihove širitve preko Napsterja. Člani skupine so bili vneti zagovorniki Napsterja, ki so ga promovirali na svojih nastopih ter izvajali Napster nastope v času kongresnih zaslišanjih in se jih tudi sami udeleževali.10

Kot naslednji primer lahko navedemo heavy metal skupino Metallica, katera je odkrila, da se je demo njihove neizdane pesmi »I Disappear« pojavil na spletu pred izidom. Sledilo je predvajanje pesmi na mnogih ameriških radijskih postajah. Celoten katalog njihovega studijskega materiala je bil prosto na voljo, kar je seveda pritegnilo pozornost Metallice. Skupina se je odzvala leta 2000 s tožbo Napsterja. Mesec kasneje je Dr. Dre, ki je z Metallico delil pravno podjetje, vložil tožbo proti Napsterju, ker ta ni odstranil njegovih del iz svojih omrežij, čeprav je zato izdal pisno zahtevo. Dr. Dre in Metallica sta Napsterju ločeno pošiljala na tisoče imen uporabnikov, za katere so verjeli, da so bili vpleteni v piratiziranje njihovih pesmi. Leto kasneje je Napster poravnal obe tožbi, vendar je to prišlo po zaustavitvi programa, ki ga je povzročila ločena tožba s strani večjih založb (s pomočjo sodišča - Ninth Circuit Court of Appeals). Leta 2000 je prav tako Madonnina pesem »Music« ušla na splet Napsterja pred njenim napovedanim izidom, kar je povzročilo masovno medijsko pozornost. Napster je dosegel vrhunec februarja 2001 z 26,4 milijona sočasnih uporabnikov po vsem svetu.11

9 MP3 je oblika zapisa glasbe z izgubami. Omogoča predstavitev PCM (angleško pulse-code modulation)

oblike zapisa analognega signala na racionalnejši način. To se doseže tako, da se frekvence zvoka, ki jih človeško uho ne zazna oziroma prezre, preprosto izpusti in s tem prihrani prostor. Zaradi tega se tej obliki zapisa pravi zapis z izgubami, kar pomeni, da se zvočne informacije ob pretvorbi skazijo. Na podoben način pri slikovnih podatkih deluje zapis JPEG. (dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/MP3)

10 Podrobneje na: https://en.wikipedia.org/wiki/Napster

11 Povzeto po: https://en.wikipedia.org/wiki/Napster

43

Zaradi številnih tožb kršenja zakona o avtorskih pravicah je leta 2001 Napster doživel sodni epilog, kar je na koncu povzročilo tudi propad podjetja. RIAA (Recording Industry Association of Amerika) ga je med drugim obtožila, da je program omogočal prost dostop do glasbenih datotek, brez da bi bili avtorji te glasbe in njihovi založniki deležni nadomestila. Napster je sprožil v letih, ki so sledila, poplavo podobnih programov in omrežij, ki so nadaljevala tam, kjer je Napster končal (Rodman, 2004, str. 10).

4.2.2 Kazaa

Nad razočaranjem posameznikov po propadu Napsterja je marsikdo poskušal prevzeti Napsterjevo mesto, kot na primer Scour, Grokster, Morpheus in Audiogalaxy (Torr, 2005, str. 5). Konec leta 2003 je postala najbolj priljubljena delitev datotek program Kazaa. Kazaa je v lasti Sharman Networks in je bilo priljubljeno omrežje za piratstvo, ki je delovalo v Vanuatuju, majhnem otočju med Avstralijo in Fidžijem, tako da ni bila vezano na zakone ZDA. Z njihove spletne strani si lahko prenesel glasbo, igre, programsko opremo, slike in dokumente. Vendar veliko ljudi ni prebralo drobnega tiska na njihovi strani, ki se je glasilo: » Sharman mreža ne opravičuje dejavnosti in izvaja ukrepov, ki kršijo pravice lastnikov avtorskih pravic. Kot uporabnik Kazaa ste se strinjali spoštovati EULA12 sporazum in je vaša odgovornost, da spoštujete vse zakone, ki urejajo avtorske pravice v vsaki državi« (Torr, 2005, str. 5).

Kazaa in drugi »potomci« Napsterja uporabljajo veliko bolj decentralizirano P2P omrežje, kot pa ga je uporabljal Napster. Zaradi večje zahtevnosti ga ni mogoče odpraviti z zaprtjem strežnikov, kot se je to zgodilo z Napsterjem. Zato se je glasbena industrija začela osredotočati na posameznike, ki delijo datoteke preko P2P omrežij, namesto na P2P omrežja sama, ki jih uporabljajo. Aprila 2003 je glasbena industrija RIAA vložila tožbo na zveznem sodišču proti univerzitetnim študentom, katere je obtožila izdelave in nezakonitega nalaganja na tisočih pesmi preko P2P omrežja ter jim zagrozila s kaznijo tisoč dolarjev. Po besedah predsednice RIAA Cary Sherman je izmenjava datotek z avtorsko glasbo nezakonita, ni anonimna in ima lahko resne posledice. RIAA je ponudila posameznikom možnost oprostitve tožbe v primeru, da obtoženi podpiše izjavo, da ne bo več delil in prenašal avtorske glasbe na spletu (Torr, 2005, str. 5).

Legalne težave programa Kazaa so se končale s 100 milijonsko poravnavo, namenjene glasbeni industriji. Kazaa in njena domena sta bili prodani Brilliant Digital Entertainment Inc. Kazaa je nato do njenega konca delovala kot mesečna naročniška storitev, ki je uporabnikom omogočala neomejen prenos pesmi (DailyTech, 2006).

Nekateri uporabniki še dandanes uporabljajo prirejene verzije programa Kazaa (Kazaa Lite ali Kazaa Resurrection). Stara omrežja predstavljajo samoohranjajoč prostor, kjer si na tisoče uporabnikov deli neomejene medije. To dejstvo je Kazaa predhodno

12 EULA (End-User License Agreement) sporazum je pogodba med lastnikom izdelka (ustvarjalec

programske opreme) in lastnikom licence (končni uporabnik) in jo je treba sprejeti ob namestitvi programske opreme.

44

izpostavila s trditvijo, da njihovo FastTrack omrežje ni centralizirano (kot je stari Napster), pač pa je povezava med milijoni računalniki po vsem svetu. Vendar se je zaradi slabe publicitete in tožb, število uporabnikov Kazaa Lite zmanjšalo iz več milijonov na nekaj tisoč. Od leta 2012 je spletna stran Kazaa neaktivna in prikazuje sporočilo: »Zahvaljujemo se vam za vaše zanimanje za Kazaa. Vendar ne moremo več nuditi glasbenih storitev« (Kazaa Wikipedia).

4.2.3 The Pirate Bay

Zabavna industrija se že leta srečuje s težavo, ki jim jo povzroča najbolj znan iskalnik torrentov The Pirate Bay. Leta 2006 je švedska kriminalistična služba prvič vdrla v podatkovni center Housting strežnikov Pirate Baya in zasegla več strežnikov ter ukinila več kot 100 spletnih strani. Stran The Pirate Bay je bila začasno blokirana, a je bila ponovno dosegljiva tri dni kasneje (Roettgers, 2009).

Sodbe proti The Pirate Bay segajo že v leto 2008. Takrat je javni tožilec Hakan Roswall vložil tožbo proti trem administratorjem in osumljenemu sostorilcu. Vsakemu obtožencu je grozilo do dve leti zapora in globa v višini 140.000 dolarjev. Vsi štirje so bili obsojeni pred okrožnim sodiščem v Stockholmu leta 2009 na leto dni zapora in denarno kaznijo okoli 3,5 milijona dolarjev ter plačilom odškodnine 17 založbam (Roettgers, 2009). Sodišče je razsodilo, da so vsi obtoženi krivi kršenja avtorskih pravic in organiziranega kriminala. Sodnik je obsodil štiri posameznike, ki so uporabnikom omogočili nezakonit prenos pri uporabi svoje spletne strani (Šmajs, 2010, str. 10). Obsodbe upraviteljev spletne strani so spremljali številni uporabniki spleta, saj se na njem ni odločalo samo o prekrških s strani upravljavcev, temveč tudi o naravi in prihodnosti interneta. S tem je močno povezano vprašanje o pravicah v povezavi s tehnologijo informacij, z zasebnostjo in dostopom do interneta ter širjenjem informacij do svetovnega spleta (Šmajs, 2010, str. 9).

9. decembra 2014 je policija v Stockholmu ponovno vdrla v prostore podjetja in zasegla strežnike, računalnike in opremo, kar je povzročilo, da je stran postala nedosegljiva. Racija je predstavljala odgovor na pritožbo švedske antipiratske skupine — Rights Alliance. Spletna stran The Pirate Bay je bila eden izmed mnogih P2P torrent strani in aplikacij, ki so jih zaprli. Člana skupine so aretirali. Zaustavitev je imela malo vpliva na količino piratstva, saj je TorrentFreak javil, da so ostale torrent strani poročale o 5—10 % povečanju prometa (The Pirate Bay, Wikipedia).

22. decembra istega leta se je izvajanje strani nadaljevalo pod domeno thepiratebay.se. Na strani je bila razvidna plapolajoča piratska zastava in ura, ki je prikazovala čas, ki je pretekel od zaustavitve izvirne spletne strani. Od takrat je spletna stran The Pirate Bay obratovala na Trabia omrežju v Moldaviji (moldavsko-nemško podjetje). The Pirate Bay je začela uporabljati storitev CloudFlare, čigar podjetje nudi povratne proxy storitve. Na spletni strani se je 1. januarja 2015 pojavilo časovno odštevanje do 1. februarja 2015. Povrnitev spletne strani thepiratebay.se je 31. januarja 2015 spremljal logotip gorečega ptiča (ibid).

45

4.2.4 BitTorrent

BitTorrent je ime internetnega sodelovalnega protokola za izmenjavo datotek. Prenos podatkov pri protokolu BitTorrent poteka drugače kot pri običajnem prenosu datoteke s spletnega strežnika.13 Pri klasičnem načinu je vsak, ki je datoteko ponujal javnosti, to imel na svojem spletnem strežniku. Odjemalci so morali vedeti njen naslov (URL), nato pa so lahko sprožili proces prenašanja, ki je datoteko v celoti prenesel z omenjenega strežnika. BitTorrent deluje drugače, saj datoteko, ko jo sprejme, hkrati tudi daje v uporabo drugim. Datoteka se na začetku razdeli v več majhnih delov, uporabnik pa prejema dele datoteke z več strežnikov oziroma od več uporabnikov, ki so jih že prenesli. Uporabniki torej delno prevzamejo vlogo osrednjega strežnika, hkrati pa ostajajo odjemalci.

BitTorrent je postal priljubljen predvsem zaradi hitrejšega prenosa. Nastal je leta 2002, njegov avtor pa je ameriški programer Bram Cohen. Zaradi izredne priljubljenosti je Cohen ustanovil podjetje BitTorrent Ltd., ki protokol in odjemalni program P2P, imenovan tudi BitTorrent, razvija še naprej s ciljem ponuditi digitalni distribucijski kanal za ponudnike vsebin (filmski studii, internetna televizija, velike programske hiše in podobno). To je pomembno omeniti zato, ker nekateri enačijo BitTorrent z nelegalnimi prenosi vsebin, kar seveda ne drži. Posebnost protokola BitTorrent je tudi to, da sledilniki samo povežejo ponudnika in povpraševalca. S tem naj ne bi bili odgovorni za legalnost prenesenih datotek.

BitTorrent je seveda postal tudi priljubljen protokol za nelegalno izmenjevanje avtorsko zaščitenih filmov, glasbe, TV-serij, programske opreme in podobnega, a hkrati je tudi učinkovito sredstvo za legalno distribucijo uradno prodanih že zgoraj omenjenih datotek in vsebin, ki jo uporabljajo največji svetovni založniki in vrsta internetnih spletnih trgovin z multimedijsko vsebino.

BitTorrent se od svojih predhodnikov razlikuje po tem, da ne sloni na nikakršni infrastrukturi in sploh ne ponuja iskalnih mehanizmov. Ker je njegova infrastruktura kar internet sam, tudi nima nobene točke ranljivosti. Seveda pa je treba za začetek prenosa poiskati lokalno datoteko tipa torrent.

Metoda je zelo domiselna, zato ker omogoča izredno hiter prenos najbolj priljubljenih datotek. Ko uporabnik (leecher) sname paket, postane sam strežnik (peer) in daje ta paket na voljo drugim. To pomeni, da več ljudi kot snema datoteko, hitreje se ta prenaša. Ko se snamejo vsi paketi želene datoteke, se ta sestavi v celoto in uporabnik postane semensko vozlišče (seeder). Protokol je dovolj izpopolnjen, da izbira uporabnike z najhitrejšo povezavo za distribucijo najredkejših fragmentov in se s tem izogne ozkemu grlu.

13 Poglavje povzeto po Moj Mikro, 2009, str. 2.

Dostopno na: http://www.mojmikro.si/v_srediscu/podrobneje_o/kaj_je_bittorrent_kako_deluje

46

4.3 Oblike digitalnega piratstva

Za boljše razumevanje problematike piratstva je treba predstaviti tudi pojavne oblike, katerih je na svetovnem spletu mnogo. Organizacija SIIA (Software Information Industry Association) predstavlja deset pojavnih oblik, medtem ko jih BSA (Business Software Alliance) opisuje pet. Omenjeni organizaciji isto stvar poimenujeta drugače, vendar lahko pojavne oblike strnemo v različne skupine, kar posledično privede do manjšega števila opisanih pojavnih oblik piratstva (Zuza, 2014, str. 5).

V nadaljevanju bomo povzeli pojavne oblike piratstva, ki se najpogosteje uporabljajo.

• Ponarejanje je nezakonito kopiranje in prodaja avtorsko zaščitenega gradiva z neposrednim namenom posnemanja avtorskega izdelka, ki se kasneje trži na črnem trgu. S ponarejanjem se krši tako avtorsko pravo kot pravo industrijske lastnine, torej pravo intelektualne lastnine v celoti (Zuza, 2014, str. 5).

• Piratsko presnemavanje je nezakonito kopiranje programske opreme s pomočjo snemalne tehnologije za nadaljnjo distribucijo ali prodajo. Razlika med ponarejanjem in presnemavanjem je v tem, da se pri presnemavanju kopirajo samo podatki in ne izdelek kot celota, kar vključuje embalažo, priročnike, licenčne pogodbe, nalepke in podobno.

• Že nameščena programska oprema je določena programska oprema izdana pod licenco, ki omogoča namestitev na več računalnikih znotraj podjetja. Ob nepravilni uporabi te licence lahko pride do piratstva (Zuza, 2014, str. 7). Omeniti je še potrebno primer podjetij oziroma prodajaln z računalniško opremo, ki prodajajo računalnike s vnaprej naloženo programsko opremo. Strošek je nižji ob namestitvi velike količine nelicenčnih vsebin in s tem je ponudba zanimivejša za stranke, zato se je potrebno pred nakupom informirati in zahtevati ustrezno licenčno dokumentacijo.

• Piratstvo končnih uporabnikov je zloraba licence, pri kateri posameznik izvede nedovoljeno število namestitev glede na številčno omejitev licence (Šmajs, 2010, str. 11).

• Spletno piratstvo je prenos avtorsko zaščitene programske opreme in medijskih datotek z interneta. Prenos poteka preko že omenjenih P2P omrežij, spletnih strani in programov, ki ponujajo brezplačen prenos. Spletno piratstvo je danes najbolj razširjena in težko dokazljiva oblika.

• Neposreden prenos (live streaming) — posameznik preko spleta ponuja medijske vsebine na ogled drugim brez zakupljenih pravic za predvajanje. Tako kot spletno piratstvo je tudi ta oblika vedno bolj razširjena in težko izsledljiva, saj prenos traja le toliko časa kolikor traja predvajanje.

Obravnavana oblika zlorabe v magistrskem delu je spletno piratstvo, zato ga je potrebno podrobneje predstaviti.

Glavna prednost spletnega piratstva je v tem, da je globalno razširjeno in nudi precejšnjo mero anonimnosti, seveda ob dovolj previdni in premišljeni uporabi. Spletno piratstvo je danes najbolj razširjena oblika, saj je moč presneti program z določene spletne strani brezplačno (Osterman, 2003, str. 8).

47

Oblike spletnega piratstva so naslednje, in sicer (BSA, 2011):

• »Warez sites« so internetne strani, ki ponujajo povezavo do piratskih vsebin, s katerih lahko uporabniki snamejo brezplačno vsebino.

• FTP (protokol za prenos datotek — File Transfer Protocol) je programski standard, pri čemer obstajajo internetne točke namenjene prenašanju (seznam datotek je v tekstovni obliki).

• Strani z vsebino »crack-ov« in »hack-ov« ponujajo gesla, serijske številke ter razne datoteke, ki omogočajo zaganjanje zaščitenih legalnih kopij programske opreme.

• Obstajajo spletne ponudbe, ki omogočajo naročilo piratske programske opreme v fizični obliki. Naročilo se izvede v obliki poštne pošiljke, ki se ponavadi plača po povzetju.

• Novičarske skupine (Newsgroups) omogočajo uporabnikom objavo sporočil na novičarskem strežniku, ki sodeluje z ostalimi novičarskimi strežniki za medsebojno izmenjavo sporočil. Celota teh strežnikov se imenuje Usenet, kar predstavlja storitev za hiter neposredni prenos podatkov. Piratska programska oprema se objavi v novičarskih skupinah, ki jo uporabniki lahko prenesejo. Analiza iz leta 2011 je pokazala da je 93,4 odstotka vseh objav vsebovala avtorsko zaščiteno vsebino.

• IRC (Internet Relay Chat) omogoča izmenjavo sporočil in pošiljanje datotek med spletnimi uporabniki. Ta storitev se lahko izrabi za piratiziranje.

• Tudi elektronska pošta se lahko izrablja za izmenjavo piratske vsebine, vendar je le-ta v manjšem obsegu, kot je bila na začetku.

4.4 Razlogi za spletno piratstvo

Med razloge za spletno piratstvo uvrščamo finančne prihranke, priročnost, družbeno sprejemljivost (posredovanje podatkov sovrstnikom) in kolekcijska nagnjenja (Yoon, 2011). Shanah in Hyman (2010) sta med izkustvene motive digitalnega piratstva uvrstila osebni adrenalinski občutek iskanja nečesa novega. Taylor, Ishida in Wallace (2006) so poudarili posameznikove ugodne emocije. Vznemirjanje in radost sta bila poudarjena s strani Al-Rafee in Cronan (2006) (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 37).

V določenih primerih so v vlogi motivacijskega dejavnika tudi družbene norme in vpliv referenčnih skupin. Posamezniki, ki so prepričani, da njihovi sovrstniki podpirajo kopiranje z internata, prenašajo več kot tisti, katerih sovrstniki tega ne podpirajo (Levin et al., 2007). Tang in Fam (2005) ter Ingram in Hindu (2008) so prav tako v svojih študijah dokazali vpliv sovrstnikov in podrejanje normam pri prenašanju nelegalnih vsebin s spleta. Dejavnik, ki vpliva na prenašanje, je tudi navada, določena kot samodejna oblika, ki se oblikuje ob sodelovanju z vedenjskim stanjem (Triandis, 1980). Razlog, zakaj je piratstvo tako razširjeno, je v njegovi anonimnosti in odsotnosti tveganja, saj v primeru, če uporabnik verjame, da tveganja ni ali je majhno, ga to spodbudi k povečanju nalaganja piratskih datotek (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 37).

48

V nadaljevanju so izpostavljeni najpomembnejši vzroki in razlogi, ki posameznika pritegnejo ali odvrnejo k nezakonitemu prenašanju programske opreme in medijskih datotek s spleta.

• Cena — glavni vzrok, zakaj posamezniki prenašajo piratske vsebine, je ekonomski. Cena je skupna tema literature, povezane s piratstvom, saj avtorji ceno opredeljujejo kot najmočnejši motivacijski faktor. Višja kot je cena programske opreme in medijskih datotek, več bo na nelegalen način prenesenih vsebin (Maršič, 2012, str. 12).

• Dohodek — izpostaviti je potrebno tudi vpliv posameznikovega dohodka na raven piratstva v državi. Cena izdelka bi morala biti vezana na raven povprečnega dohodka. Piratstvo je splošno najbolj razširjeno v tistih predelih sveta, kjer so visoke cene izdelkov in nizki dohodki. Vendar novejše raziskave nakazujejo, da je vpliv dohodka navzoč samo v primeru nepoznanih vsebin in da se posamezniki z nižjim dohodkom bolj poslužujejo piratstva kot nakupa originalnih vsebin (Maršič, 2012, str. 12).

• Gospodarska kriza — globalna gospodarska recesija ima na piratstvo delno negativen in delno pozitiven vpliv, kar Šmajs (2010, str. 5) pojasni z dveh vidikov, in sicer: »tisti uporabniki, kateri imajo manjšo kupno moč, bodo dlje časa obdržali svoje računalnike, kar bo verjetno povišalo stopnjo piratstva, saj pri starejših računalnikih obstaja večja verjetnost, da je na njih nameščena nelicenčna programska oprema. Po drugi strani finančna kriza pospešuje prodajo cenovno ugodnih računalnikov, na katerih je običajno vnaprej nameščena programska oprema, kar bi piratstvo posledično zmanjšalo«.

• Tveganje — posameznik se lahko pri prenašanju nelegalnih vsebin z interneta sreča z več vidiki tveganja. V večini primerov bo kvaliteta prenesene vsebine slaba ali pa izdelek enostavno ne bo takšen, kot je posameznik pričakoval. Prav tako se lahko zgodi, da se posameznik sreča s finančnim tveganjem, ker je bil odkrit pri nelegalnem dejanju in mora sedaj za svoje dejanje plačati kazen. Vsekakor lahko pride tudi do fizičnega tveganja, ko posameznik s prenosom datotek na svoj računalnik prenese virus, ki mu lahko uniči podatke na računalniku (Maršič, 2012, str. 14).

• Zakonodaja — grožnja s kaznijo vsekakor vpliva na odločitev posameznika o prenašanju nelegalnih vsebin. Vendar spletno piratstvo predstavlja na področju odkrivanja in kaznovanja precej večji problem kot ostale oblike piratstva. Zaradi kompleksnosti spletnega piratstva se večino držav s tem problemom ne ukvarja; približno takšno je tudi stanje v Sloveniji.

• Napredna tehnologija — razlog, zakaj je spletno piratstvo tako množično, je v že omenjenih P2P omrežjih in večji dostopnosti do interneta. Zaradi večanja števila uporabnikov interneta se tako tudi povečuje spletni piratski trg. K temu vpliva vse večja hitrost interneta in izboljšave, ki jih ponuja tehnologija. (Maršič 2012, str. 15). Na posameznika pa ima lahko vpliv tudi splošno poznavanje interneta in računalnika, in sicer večje kot je poznavanje, bolj naklonjen naj bi bil posameznik prenašanju datotek preko interneta.

• Etične dileme — v večini primerov posameznikom piratstvo ni etično sporno, saj krajo intelektualne lastnine s spleta ne enačijo s krajo fizične lastnine oziroma z otipljivimi izdelki. Posamezniki se zavedajo, da počnejo nekaj narobe, nekaj

49

kaznivega, a hkrati jim okolje, v katerem živijo, in vpliv referenčnih skupin zagotavlja, da to dejanje ni napačno. V določenih primerih je lahko to posledica pomanjkanja etičnih načel, vendar je vse odvisno od posameznika in njegovega etičnega prepričanja. Zaradi vpliva ostalih odločujočih dejavnikov se posameznik znajde pred dilemo, zato spletno piratstvo uvrščamo med etične dileme. Visoko stopnjo piratstva lahko pripišemo pomanjkanju moralnih načel v družbi in dejstvu, da se posamezniki, preden izvršijo kaznivo dejanje, ne vprašajo, kakšne so možne posledice zanj in za oškodovanca (Milanović, 2010, str. 10).

• Družbeni vplivi — posamezniki, ki segajo po piratskih izdelkih, verjamejo, da njihovi vrstniki vidijo ta dejanja kot sprejemljiva in piratstva ne sprejemajo kot etično spornega. Družbeni vplivi se lahko kažejo tudi v obliki pritiskov, ki posameznika lahko pripravijo do tega, da spoštuje norme, povezane s krajo intelektualne lastnine, ali pa ta pravila ne upošteva (Peace et. al., 2003, str. 157).

Razlogov za spletno piratstvo je torej več. Glavne sestavine za globalno spletno piratstvo so visoke cene izdelkov, ki jih zaračuna industrija, nizki dohodki in razmah širokopasovnega dostopa do interneta. Na stopnjo spletnega piratstva vpliva položaj posameznika v družbi, med drugim tudi stopnja izobrazbe, in pa starost posameznika. Bistven element so tudi etične vrednote posameznika, vendar pa raziskave kažejo, da posamezniki velikokrat ne dojamejo piratstva kot etičen problem, kar pomeni, da je prisotna etična nevtralnost in s tem tudi etične dileme. Omeniti je potrebno kot možni vzrok slabo zakonodajo, saj je le-ta na področju intelektualne lastnine v večini držav slaba. Kazni in sankcije za piratstvo so sicer precej velike, ampak izvedba le-teh, je zelo redka.

4.5 Koristi in slabosti spletnega piratstva

Koristi in slabosti za posameznika

Prenašanje nelegalnih datotek s spleta povečuje medsebojno odvisnost s prijatelji, podporo prijateljem in izmenjavo informacij. Potrebno je omeniti, da nakup originalnih CD-jev v plastični embalaži dolgoročno vpliva na onesnaževanje okolja, zato koristi ki jo le-ta prinaša, je skrb za okolje. Naposled pa pogosto prenašanje s spleta postane navada in se je zato ljudje oklepajo (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 42).

Koristi, ki jih prinaša nalaganje piratskih datotek, so (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 42):

1. Hitra dostopnost vsebin z več perspektiv, saj posamezniku ni potrebno izgubljati časa z obiskom trgovine. Določene vsebine so dostopne pred prodajo v prodajalni in predvajane v kinu.

2. Obilica podatkov in velika izbira vsebin, katera ni več dostopna v prodajalnah (npr. stare risanke). Posamezniki imajo svobodno izbiro sestavljanja poljubnih seznamov datotek, brez oglasnih vsebin.

3. Slabosti originalnih CD-jev ali DVD-jev je v njegovi zaščiti, saj zaradi tega ni možno kopiranje vsebin, ko je to možno pri piratskih datotekah.

50

4. Nižji stroški oziroma prihranek denarja, saj so cene CD-ja ali DVD-ja relativno drage.

5. Uporništvo, maščevanje industrijam. 6. Prikladnost piratskih datotek, saj jih lahko nalagaš doma, imaš vse na enem

mestu, prav tako omogočajo boljšo evidenco in nepotrebnost neskončnega števila CD-jev ali DVD-jev.

Možne negativne posledice, ki jih prinaša spletno piratstvo za posameznika, so tveganje obtožbe ali pregona, funkcijsko tveganje in psihološko tveganje. Tveganje obtožbe (pregona) ponazarja tveganje, da posameznika pri prenašanju nelegalnih vsebin s spleta dobi policija, kateri je lahko nato sankcioniran tudi s strani tržne inšpekcije in davčne uprave. Pod funkcijsko tveganje spadajo vse možne tehnične tegobe, ki jih imajo posamezniki pri nalaganju piratskih datotek. Gre torej za tveganje, ali bodo prenesene vsebine brezhibno in ustrezno delovale. To se lahko odraža kot zaskrbljenost za izgubo vsebine na računalniku zaradi možnih virusov. Druga razsežnost vključena v to tveganja pa je kvaliteta naloženih datotek, ki je pogosto slabša v primerjavi z originalnimi (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 43). Pri psihološkem tveganju gre za tveganje, napačne izbire vsebine, kar negativno vpliva na posameznikov ego. Omeniti je potrebno tudi, da do piratskih vsebin lahko dostopajo vsi, torej je brez starostnih omejitev. Tako lahko v tem primeru mladoletniki prejmejo vsebine, ki so zanje neprimerne (Maršič, 2012, str. 13).

Koristi in slabosti za družbo

Pozitivna posledica spletnega piratstva je hiter pretok izmenjave informacij in s tem širjenje obzorja, saj le-ta spodbuja razvoj tehnologije in proizvajalce vsebin. Piratstvo uporabnike med drugim informira o aktualnih dogodkih in novostih na glasbenem in filmskem področju. Pirati so velikokrat pripomogli k večji prepoznavnosti manj znanih glasbenikov, filmskih igralcev in računalniških iger. Prenašanje piratskih datotek s spleta povečuje tudi razsežnost prodaje prek interneta in obiskanost glasbenih prireditev (Milanović, 2010, str. 12).

S spletnim piratstvom odjemalci dobijo želeno vsebino, pri čemer prihranijo denar, katerega porabijo za nakup drugih dobrin. Družbeni in ekonomski učinek izmenjave datotek je tako pozitiven, saj odjemalci prihranijo več denarnih sredstev, kot jih industrije zaradi piratskih vsebin izgubijo (Šmajs, 2010, str. 14).

Omeniti je potrebno tudi slabosti za državo, saj nalaganje piratskih datotek ne more obdavčiti. Kljub zmanjšanju piratstva so izgube še zmeraj visoke, kar ima negativne posledice za gospodarstvo in povzroča izgube v državnem proračunu. Gospodarstvo ima manj dohodkov zaradi neplačanih prometnih dajatev in manj ekonomskih pobud. Piratstvo ponazarja resno ekonomsko grožnjo lokalnim in nacionalnim trgom informacijske tehnologije (Šmajs, 2010, str. 15).

Negativne posledice ima tudi za avtorje, kar lahko privede do zmanjšanja števila novih vsebin, saj le-ti ne vidijo koristi zase. Avtorje doleti izguba dohodka, saj odjemalci ne kupujejo originalnih vsebin, temveč prenašajo nelegalne vsebine s spleta. To je predvsem odločujoče pri ustvarjalcih vsebin, ki se preživljajo od prodaje svojih del.

51

Posledica prenašanja nelegalnih vsebin je tudi naraščanje cen originalnih vsebin, ker glasbeniki menijo, da jim spletno piratstvo odžira težko prislužen zaslužek (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 44).

Kljub splošnemu pozitivnemu stališču in mnogim ugodnostim prenašanja nelegalnih vsebin je potrebno izpostaviti tudi določene pridobitve originalnih vsebin. Ob nakupu originalnega CD-ja ali DVD-ja imajo posamezniki drugovrsten odnos, saj ga bolj pazijo, z nakupom pomagajo ustvarjalcem vsebin, s tem izražajo spoštljivost do avtorjev in do avtorskih pravic. Koristi, ki jih prinašajo originalne vsebine, so tudi pridobitve dopolnilnih vsebin, kot so bonus skladbe, videospoti in igrice, katere je na internetu težko pridobiti (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 43).

4.6 Spletno piratstvo programske opreme

BSA definicijo piratstva programske opreme opredeli na naslednji način, in sicer: »piratstvo programske opreme je nepooblaščeno kopiranje ali distribucija programske opreme, zaščitene z avtorskimi pravicami, v obliki kopiranja, prenosa, izmenjave, prodaje ali namestitve več kopij na osebne ali službene računalnike. Veliko ljudi se ne zaveda oziroma ne pomisli na to, da z nakupom programske opreme ne kupimo same programske opreme, temveč licenco za njeno uporabo. Ta licenca vključuje navodila o tem, kolikokrat lahko programsko opremo namestimo, zato je pomembno, da jih preberemo. Če naredimo več kopij programske opreme, kot je to dovoljeno z licenco, je to piratstvo« (BSA)14.

»Botneti« ilustrirajo, kako se svet programske piratizacije in kibernetskega kriminala združuje. Oba prispevata k programski piratizaciji in njenim najbolj zaskrbljujočim stranskim učinkom. Preprosto povedano, »bot« je okrajšava za robota, del programske kode, ki je programiran za opravljanje ponavljajočih se opravil, medtem ko je »net« okrajšava za omrežje (network). V povezavi s kibernetskim kriminalom so zločinci in njihovi sokrivci (»bot herders«) krivi za pošiljanje »botov« v obliki priponk e-pošte ter zlonamerne kode (»malware«), ki je dodana piratski programski opremi. Boti in zlonamerna koda okužujejo računalnike običajnih uporabnikov, ki nato postanejo daljinsko vodeni »zombiji«. Okužene zombi računalnike je mogoče nato med sabo povezati v botnet, ki se ga da izkoriščati na daljavo za izvedbo različnih kriminalnih dejanj (BSA, 2011).

V svetovnem merilu obstaja veliko dokazov povezave med piratstvom programske opreme in frekvence napadov zlonamerne programske opreme. Industrijski viri kažejo, da imajo trgi z visoko programsko stopnjo piratstva težnjo, da izkusijo visoko stopnjo okužbe, čeprav ta povezava ni bila z natančnostjo izmerjena (Kravets, 2009).

V širšem kontekstu programska oprema ponuja kar nekaj presenečenj. Cene maloprodajnih izdelkov produktivne programske opreme so v državah v razvoju podobne cenam na zahodu — z manjšimi popusti za lokalno-jezikovne različice, ki

14 Dostopno na: http://ww2.bsa.org/country.aspx?sc_lang=sl-SI

52

imajo manjšo vrednost izvoza. Te cene kažejo v teh državah splošno nepomembnost maloprodajnega trga programske opreme in so posledično odgovorne za razvijanje novih tržnih strategij. To se vidi na dveh glavnih programskih področjih: institucionalno izvrševanje sektorja poslovne programske opreme in količinsko licenciranje ter premajhno vlaganje sektorja zabavne programske opreme in tehnološko zaklepanje. Za večino potrošnikov predstavlja trg izbiro med pretirano dragim in pocenim piratskim blagom (Karaganis, 2011, str. 63). Tabela 2 prikazuje primerjavo cen programske opreme izbranih držav za leto 2009.

Tabela 2: Primerjava cen programske opreme, 2009

Microsoft Office 2007:

Legalna cena Piratska cena

ZDA 149 $ 0 $

Rusija 149 $ 0 $

Brazilija 109 $ 0 $

Južna Afrika 114 $ 0 $

Mehika 155 $ 1 $

Indija 100 $ 2 $

Halo 3 (Xbox 360):

Legalna cena Piratska cena

ZDA 40 $ 0 $

Rusija 101 $ 0 $

Brazilija 60 $ 0 $

Južna Afrika 53 $ 30 $

Mehika 54 $ 2 $

Indija 36 $ 0 $

Vir: Karaganis, 2011, str. 63

53

Industrija programske opreme

Industrija programske opreme se že več kot desetletje bori proti spletnim prevaram, brani pomembnost vrednote intelektualne lastnine in lovi pirate programske opreme. Ta misija se je v zadnjem desetletju razširila na področje P2P omrežij, dražbenih spletnih strani in drugih internetnih kanalov, kjer posamezniki ponujajo nezakonito programsko opremo. Osrednji del BSA predstavlja lastniško orodje Online Auction Tracking System (OATS), ki nenehno spremlja dražbene strani in BitTorrent omrežja, medtem ko drugo orodje spremlja še P2P aktivnosti. Ti sistemi vsak dan identificirajo na tisoče primerov sumljivih aktivnosti v državah, kjer je »skeniranje« zakonsko dovoljeno (BSA, 2008).

BSA je leta 2007 začela izvajati program hišnega internet pajka (in-house Internet »crawler«) z namenom, da udarijo višje po BitTorrent dobavni verigi. V prvi polovici leta 2009 je BSA več kot podvojila svoj vpliv v primerjavi s prvo četrtino leta 2008. To se je kazalo v zahtevkih po odstranitvi več kot 103.000 torrent datotek na devetih največjih BitTorrent straneh na svetu. Skoraj 2,9 milijona posameznikov je uporabljalo torrent datoteke za prenos programske opreme, kar je v maloprodajni vrednosti predstavljajo več kot 974 milijonov dolarjev (BSA, 2014).

Varnostne grožnje, kot so virusi, črvi, trojanski virusi in vohunski programi, so pogosto zasnovane za izkoriščanje ranljivosti programske opreme. Razvijalci so nato prisiljeni, da nenehno izdajajo obliže in druge popravke. Posamezniki, ki uporabljajo piratsko programsko opremo, ne morejo koristiti bistvenih popravkov in kritičnih posodobitev, ki zagotavljajo varnost sistema in so zato bolj dovzetni za napade na dolgi rok. Potrošniki,ki imajo težave z okužbo sistema, so pogosto prisiljeni poiskati strokovno pomoč, kar negira vse prihranke, ki so nastali ob uporabi nezakonitih produktov (BSA, 2011).

Po vsem svetu je nameščene na osebnih računalnikih približno 41 % nezakonito pridobljene programske opreme, kar predstavlja industriji programske opreme 53 milijard dolarjev izgube (BSA). To so sredstva, ki bi lahko bila namenjena vlaganju v nova delovna mesta in potrebam naslednje generacije. Piratstvo programske opreme ne prizadene le industrije programske opreme. Za vsak dolar prodane programske opreme namreč obstaja še 3 do 4 dolarjev izgub pri IT podpori in distribucijskih storitvah (BSA, 2011).

Industrija programske opreme se bo v prihodnosti prav gotovo še vedno ukvarjala s piratstvom, saj bodo ljudje vedno našli nov način delitve, sploh če je ta dragocena. Kopiranje z digitalnimi mediji je enostavno, zato je škoda, ki so jo deležni ustvarjalci, videna s strani končnih uporabnikov kot nekaj nepomembnega. BSA in SIAA si želita popolnoma odstraniti nezakonito kopiranje, vendar je nejasno ali je to sploh mogoče. Možne rešitve vključujejo brezplačno programsko opremo z namenom, da bi jo na ta način zaščitili. Odprtokodne rešitve so postale zelo uspešne podjetne rešitve, vendar so omejene v prilagodljivosti. Tudi rešitve v obliki zmogljive strojne opreme ne kažejo na zaton piratstva, ampak le na njegovo zmanjšanje (Dahlstrom et al., 2006, str. 13).

54

Industrija zabavne programske opreme

Podatek ESA (Entertainment Software Association) kaže, da je leta 2008 prodaja zabavne programske opreme v ZDA dosegla 11,7 milijard dolarjev. Glede na leto 2007 se je povečala za 28 dolarjev. Gre za rekordne številke, ki so presegle prihodke filmskih vstopnic in prodajo CD-jev. Svetovni trg je leta 2009 za igre, vključno z igrami na osebnih računalnikih, konzolah in mobilnih napravah, dosegel 46,5 milijard dolarjev (Karaganis, 2011, str. 48).

Po podatkih Interactive Software Federation of Europe igre na konzolah predstavljajo okoli 39-odstotni delež prihodka leta 2007 (ISFE, 2009). Številko prodaj na osebnih računalnikih je težko opredeliti, ker so deljene na samostojne igre (stand-alone), ki so v zadnjem desetletju v zatonu in na trgu trenutno predstavljajo 4 milijarde dolarjev, ter internetne igre (online), kot je World of Warcraft, ki predstavljajo 7—8 milijardni trg samo na osebnih računalnikih in 15 milijard dolarjev čez vse platforme. Mobilne in ročne igre predstavljajo dodatnih 13 milijard dolarjev (Karaganis, 2011, str. 49).

Po besedah industrije je piratstvo skoncentrirano na tradicionalnih samostojnih računalniških igrah, kar se posledično kaže kot pritisk nad razvijalci, da zapustijo osebne računalnike in se odločijo razvijati naslove le za konzole. Računalniške igre z dešifriranimi serijskimi številkami so široko dostopne na spletu in na piratskih optičnih diskih. V nasprotju z glasbenimi založbami in filmskimi studii imajo razvijalci PC iger možnost, da ocenijo razširjenost piratskih iger, kot je na primer beleženje števila klicev igralcev, ki igrajo piratske verzije. Za popularne naslove je razmerje enega kupljenega originala na deset piratskih nekaj povsem običajnega (Karaganis, 2011, str. 49).

Igre na konzolah so manj občutljive za piratiziranje zaradi potrebnega tehničnega znanja, ki zavzema poseg v strojno opremo (»mod čip«) ali namestitve popravka na operacijskem sistemu konzole. Trenutno popularni konzoli (Xbox360 in Wii) sta lahko odklenjeni na nivoju programske opreme brez menjave čipa. Playstation 3 predstavlja trši oreh, saj so se uporabne metode odklepanja pojavile šele leta 2010. Modificirane konzole je mogoče kupiti v trgovinah na drobno povsod po svetu, saj se je pojavila masovna proizvodnja mod čipov (Karaganis, 2011, str. 49).

Velik del poslovanja z igrami deluje na principu imunitete na piratstvo. Igranje internetne igre World of Warcraft je mogoče le z mesečno naročnino, ki onemogoči kakršenkoli neavtoriziran dostop. Najrazličnejše igre so vedno bolj povezane z založniškimi strežniki, ki za igranje zahtevajo spletno preverjanje. Producenti lahko postopoma dodajajo igram, ki so bile uspešno potrjene vsebino, kar predstavlja močno protipiratsko orožje in s tem prispeva k robustni poziciji zabavne industriji v industriji avtorskih pravic. V nasprotju s filmsko, glasbeno ali programsko industrijo se pri igrah pogosto razvije odnos med potrošniki in razvijalci oziroma založniki, ki razširijo začetno prodajo v dodatno razvijanje igre. Razvijalci kažejo velik interes za ta odnos, kar se posledično kaže v lojalni igralni skupnosti. Na spletnih forumih so med potrošniki goreče razprave glede etike in prakse piratstva, kar je unikatno v industriji avtorskih pravic (Karaganis, 2011, str. 49—50).

55

V zadnjih letih so protipiratske strategije založnikov računalniških iger nudile informativni kontrast. Igre redko delujejo kot standardi in dobiček je manjši zaradi piratskih vplivov omrežja, zato so se založniki zatekli k spletnemu preverjanju pristnosti. Kljub številnim kontroverznim spodrsljajem in slabim zagonom (na primer Spore iz leta 2008 in večina Ubisoftovih izdelkov iz leta 2010 — neuspešnost strežnikov, odgovornih za preverjanje pristnosti) je nadzor nad računalniškimi igrami v polnem zagonu (Karaganis, 2011, str. 49—50). Tabela 3 prikazuje najpogosteje prenesene igre na osebnih računalnikih in konzolah za leto 2009.

Tabela 3: Najpogosteje prenesene igre v letu 2009

PC igre:

Call of Duty: Modern Warfare 2 4, 100,000

The Sims 3 3, 200,000

Prototype 2, 350,000

Need for Speed: Shift 2, 100,000

VIR: TorrentFreak podatki

Igre konzol:

New Super Mario Bros. (Wii) 1, 150,000

Call of Duty: Modern Warfare 2 (Xbox 360) 970, 000

Punch-Out!! (Wii) 950, 000

Wii Sports Resort (Wii) 920, 000

Street Fighter 4 (Xbox 360) 840, 000

VIR: TorrentFreak podatki

Da bi ljudem nazorno pokazali, kako piratstvo vpliva na razvoj, se je Green Heart Games odločil za zelo zanimivo potezo. Izdali so svojo novo indie igro15 Game Dev Tycoon in jo hkrati naložili na torrente. V igri se igralec preseli v 80. leta in vodi studio, ki se ukvarja z razvojem iger. Toda kdor je igro snel s spleta prek torrenta, je dobil namerno pokvarjeno verzijo, ki po nekaj urah igranja začne uničevati napredek. Ko igralec ustvari

15 Neodvisna video igra, ki jo posamezniki ali manjše skupine ustvarjajo brez založnikov in finančne

podpore. Indie igre se pogosto osredotočajo na inovacije in se zanašajo na digitalno distribucijo (Indie game Wikipedia).

56

soliden napredek in precej velik studio, mu začneta prodaja in promet padati, ker vedno manj ljudi kupuje njihove igre, saj jih raje snamejo z interneta. V igri, kjer igramo navidezen razvojni studio iger, nam navidezno piratstvo preprečuje dokončati igro, ker smo jo v resnici nelegalno sneli z interneta. Po forumih so se kmalu razširila vprašanja, zakaj je igro nemogoče dokončati. Statistika je namreč pokazala, da je dobrih 93 odstotkov igralcev igro nelegalno snelo z interneta. Razvijalci pa so dobili moralno zadoščenje in - to ne gre pozabiti — brezplačno reklamo (Moj Mikro, 2013).

4.7 Spletno piratstvo medijskih datotek

Z razvojem širokopasovnega interneta in novih tehnologij so se razvile produkcijske sile, s katerimi je mogoče lažje ustvarjati in distribuirati nova avtorska dela, saj je mogoče film in glasbo pripeljati na dom uporabnikov z minimalnimi marginalnimi stroški. Tehnološka revolucija pomeni za zabavno (filmsko, glasbeno) industrijo vsaj toliko, kolikor ji je pomenila iznajdba filma na prehodu prejšnjega stoletja. Tehnološko odkritje filma in filmskega zapisa so industrije s svojo ponudbo »nickle odeon«16 izkoristile, da so v občinstvo ujele manj premožne družbene razrede, ki si sicer visoke kulture niso mogli privoščiti. Pričakovali bi torej, da se bo z informacijsko revolucijo zgodilo podobno kot v začetku filmske umetnosti, vendar pa se je zabavna industrija tokrat odzvala drugače. Četudi ima ponudnik glasbenih vsebin minimalne marginalne stroške s ponujanjem glasbenih del po spletu, pa so cene vseeno blizu tistim iz navadnih trgovin. Zabavna industrija še vedno vztraja pri cenah, kakršne je imela pred razvojem svetovnega spleta kljub napredku in strmemu padcu produkcijskih stroškov. Po dolgem oklevanju, upiranju in uporabi ogromne družbene sile za pravna varstva avtorskih pravic na internetu se je zabavna industrija vendarle odločila ponuditi svoja dela za malce nižjo ceno kot v navadni trgovini. Pri zakonodajalcih je dosegla priznanje monopolnega položaja z opozorili uporabnikom svetovnega spleta, naj se navadijo, da »tudi na spletu ni nič zastonj« (Breznik Močnik et al. 2008, str. 117—118).

Filmska industrija

Filmska industrija, ki predstavlja velik del ameriškega gospodarstva, je pod vplivom nenehnih napadov piratov, ki si vsak dan nezakonito prenesejo na tisoče filmov. Filmska industrija si prizadeva ozaveščati ljudi o slabih učinkih piratstva, vendar pa se hkrati pojavljajo tehnologije, s katerimi postaja piratiziranje enostavnejše. Poleg gospodarske škode, ki je povezana s spletnim piratstvom, obstaja še družbena škoda, saj se P2P tehnologija uporablja za širjenje pornografije (Torr, 2005, str. 42).

Filmska industrija stoji na majavih tleh, saj le eden od desetih filmov povrne stroške z gledališkimi razstavami. Da filmi povrnejo tvegani zasebni kapital, morajo biti prisotni na številnih tržnih prizoriščih — kabelska, satelitska, domači kino, omrežje, TV-postaje. Vrednost filma se lahko pred povrnitvijo stroškov občutno zmanjša, če je bil le-ta v svoji

16 Nickelodeon je bila prva notranja oblika razstavnega prostora, namenjena predvajanju filmov, kjer so

lahko tudi revni za nickle, pet centov, hodili na filmske predstave. Zaradi nizke cene so sicer za zabavo od vsakega posameznika iztržili manj, vendar so na ta način dobili v filmske dvorane široke ljudske množice (Nickeloden Wikipedia).

57

življenjski dobi predhodno ukraden. Filmska industrija ima trenutno izgubo v višini 3,5 milijard dolarjev zaradi trdih oblik piratstva — DVD-ji, VCD-ji, videokasete (Torr, 2005, str. 42).

Trditve o piratiziranju predstavljajo gonilno silo industrije v boju proti piratstvu. Leta 2009 je Chaitman Dan Glickman (MPAA) označil piratstvo kot »bodalo v srce« filmske industrije. Senator Patrick Leahy je predstavil akt o intelektualni lastnini (2008 PRO-IP) in oklical piratstvo kot veliko nevarnost filmski industriji. Film The Dark Knight se je pred premiero pojavil na mnogih BitTorrent straneh in postal najbolj piratiziran film leta 2008. Zaslužil je več kot 1 milijardo dolarjev in s tem podrl vse rekorde zaslužka (Karaganis, 2011, str. 45).

Zelo drag trg z DVD-ji je več kot očitno ranljiv na piratstvo in na druge cenejše alternative, kot so neposreden prenos (live streaming) mednarodnih ponudnikov internetnih pretočnih storitev (Netflix, Hula) in avtomatizirani kioski redbox (ZDA). Učinke in porabe teh dveh različnih opcij distribucije bo težko izolirati. Če se DVD trg sesuje tako hitro, kot se je trg CD-jev, se lahko Američani nekega dne soočijo s 50—60 milijardno domačo filmsko industrijo namesto 60—70 milijardno (Karaganis, 2011, str. 46).

Netflixa v Sloveniji, kot tudi v večini evropskih držav, ni (zakonodaja o avtorskih pravicah na digitalnem trgu za leto 2015). Prav tako ne sorodne storitve Hule. Za obe pa je s strani statistike znano, da sta »krivi« za znižanje stopnje piratstva povsod tam, kjer sta na voljo. Uporabnikom za »pravično ceno« nudita enostaven dostop do novih filmov, serij. Za uporabo in pregled vsebine je potrebno imeti naprave, kot so pametni telefon, televizor ali tablični računalnik. Vsebine se ne prenesejo na pomnilnik, kar pomeni, da se video pretaka na napravo (streaming). Zaradi te enostavnosti kot tudi zaradi cenovne politike je Netflix zgodba o uspehu v vseh državah, kjer je na voljo. To dokazuje, da bi večina ljudi za vsebino raje plačala, kot pa da bi nelegalno prenašal. V Sloveniji imamo na voljo Applovo trgovino iTunes, vendar je ta bolj vezana na Applove naprave, prav tako pa nam ne nudi najnovejših vsebin. Voyo.si je vezan na vsebine, ki jih ima oziroma jih kupi Pro Plus. V obeh primerih pa to niso filmi, ki so v kinematografe prišli pred pol leta, kar je povprečni čas, ko je vsebina na voljo v storitvah spletnega pretočnega videa. Prav tako v Sloveniji nimamo polnega dostopa do Googlove ponudbe (Moj Mikro, 2014).

Tabela 4 prikazuje najpogosteje prenesene filme in televizijske serije v letu 2009. Velik del tega prometa prihaja zunaj Združenih držav Amerike, kjer lokalna distribucija uspešnih serij zamuja po nekaj mesecev in včasih celo let. Televizijske mreže so zelo počasne, kar se tiče prilagajanj na globalne simultane izdaje nekaterih večjih studiev. Do nedavnega so tudi večji angleško govoreči trgi, kot je Avstralija, čakali leto ali več na predvajanje ameriških uspešnic. Mednarodna premiera serije Lost (februar 2010), ki je sledila en teden po ameriški, predstavlja eno najbolj radikalnih praks do danes (Karaganis, 2011, str. 47).

58

Tabela 4:Najpogosteje preneseno v letu 2009 po kategorijah

Filmi Število prenosov Svetovni dohodek

Star Trek 10,960,000 385,459,000 $

Transformers: Revenge of the Fallen 10,600,000 834,969,000 $

RocknRolla 9,430,000 25,728,000 $

The Hangover 9,180,000 459,422,000 $

Twilight 8,720,000 384,977,000 $

Televizijske serije Število prenosov Gledanost v ZDA

Heroes 6,580,000 5,900,000

Lost 6,310,000 11,050,000

Prison Break 3,450,000 5,300,000

Dexter 2,780,000 2,300,000

House 2,590,000 15,600,000

VIR: Karaganis, 2011, str. 47

Statistika prenosov prek torrentov kaže, da je najpogosteje prenesena televizijska serija z interneta iz leta 2013 Igra prestolov (Game of Thrones). V povprečju si je posamezno epizodo serije z interneta preneslo 5.900.000 ljudi, kar je več kot je bilo gledalcev pred televizijskimi sprejemniki v ZDA. Avgusta sta bili številki približno izenačeni pri dobrih štirih milijonih, od tedaj pa se je število prenosov še povečalo, čeprav je serija tekla od marca do junija. Ustvarjalci serije so leta 2014 priznali, da piratstvo v bistvu ni velik problem, saj ustvarja navdušenje in zanimanje za serijo, kar se kaže v obliki prihodkov na drugih področjih (več ogledov na televiziji, prodaja spremljevalnega materiala itd.).

Na drugem mestu je leta 2013 bila serija Kriva pota (Breaking Bad) s 4.200.000 prenosi, sledijo pa Živi mrtveci (The Walking Dead), Veliki pokovci (The Bing Bang Theory), Dexter in Kako sem spoznal vajino mamo (How I Met Your Mother). Zanimivo je, da je bilo pri vseh teh serijah televizijskih gledalcev v ZDA več kot prenosov prek torrenta (razen pri Dexterju). To kaže, da imajo ljudje na internetu drugačen okus (Moj Mikro, 2014).

59

Po podatkih internetne strani TorrentFreak so spletni pirati v letu 2013 na svoje računalnike največkrat prenesli film Hobit: Nepričakovano potovanje (The Hobbit: An Unexpected Journey). Filmu z 8,4 milijona ilegalnih prenosov sledita Django brez okov (Django Unchained) z 8,1 milijona prenosi in Hitri in drzni 6 (Furious 6) s 7,9 milijona prenosi. Na seznamu TorrentFreak so se do desetega mesta zvrstili še Iron Man 3 s 7,6 milijona prenosi, Za dežjem posije sonce (Silver Linings Playbook) s 7,5 milijona prenosi, Zvezdne steze: V temo (Star Trek Into Darkness) s 7,4 milijona prenosi, Gangsterska enota (Gangster Squad) s 7,2 milijona prenosi, Mojstri iluzij (Now You See Me) s 7 milijona prenosi, Prekrokana noč 3 (The Hangover Part 3) s 6,9 milijona prenosi in Svetovna vojna Z (World War Z) s 6,7 milijona prenosi (Moj Mikro, 2014).

Glasbena industrija

Kazalnik, da je glasbena industrija v krizi, se kaže skozi upad prodaje CD-jev. Da je temu tako, proizvajalci krivdo pripisujejo digitalnemu piratstvu, predvsem pa brezplačni spletni izmenjavi datotek. Kritiki opozarjajo, da je glasbena industrija pri posredovanju podatkov preveč pristranska. Menijo, da je tehnologija res omogočila večji razvoj piratstva, vendar je piratstvo obstajalo že mnogo časa pred razvojem interneta. Razlog za upad prodaje ni samo v piratstvu, temveč je lahko posledica drugih številnih dejavnikov, kot na primer zaradi spremembe (glasbenih) okusov, cene CD-jev, prihodkov, cene substitutov in podobno. Iz tega je razvidno, da, se glasbena industrija osredotoča le na najočitnejše dejavnike in vso krivdo pripisuje brezplačni izmenjavi glasbenih datotek (Rodman, 2004, str. 16).

Sodeč po IFPI (International Federation of the Phonographic Industry) se je globalna prodaja glasbe znižala s 33,7 milijarde (2001) na 18,4 milijarde (2008), kar lahko pripišemo upadu prodaje CD-jev. V ZDA so prodaje padle s 7 milijard dolarjev (2004) na 3,1 milijarde dolarjev (2008), s čimer so v določeni meri omehčale digitalne prodaje (z 0 na 1,8 milijarde dolarjev) (Karaganis, 2011, str. 41). Izdatki za koncerte in digitalne formate so v tem času bili stabilni oziroma rahlo povečani. Strmi padec CD-ja v ZDA se je rahlo izravnal z rastjo digitalnih prodaj in prihodkov koncertov, kateri so se več kot potrojili, namreč z 1,3 milijarde dolarjev (1998) na 4,2 milijarde dolarjev (2008) (Karaganis, 2011, str. 41).

Velik problem največjih glasbenih založb so tudi odhodi velikih zvezdnikov k manjšim založbam, saj so jim le-te vzele del zaslužka. Določeni avtorji glasbenih vsebin so se v tem primeru odločili ukrepati. Odmevna sta predvsem dva primera. Prince je s svojim ravnanje, ko je svoj album ponudil zastonj v časopisu, glasbeno industrijo oškodoval za kar nekaj zaslužka. Prince se zaveda, pomembnost blagovne znamke, saj le-ta prinese veliko dobička. Sorodno je ravnala skupina Radiohead, katera je svoj album ponudila prek spleta. Oboževalci so ceno za prenos s spleta lahko izbrali sami. Temu sledijo tudi glasbeniki v Sloveniji. Magnifico je pred časom enega od svojih albumov, ponudil kot brezplačno prilogo časopisu. Če bi bila glasba omogočena na soroden način, bi se zmanjšala visoka stopnja piratstva (RIS, 2008).

60

Zaradi izgub, ki jih prinaša spletno piratstvo glasbeni industriji, so bili proizvajalci primorani začeti iskati možne rešitve za njegovo preprečitev ali zmanjšanje. V boju proti piratstvu je glasbena industrija zabeležila nekaj velikih zmag, ampak vse to je pred širnim svetom naletelo prej na neodobravanje in imelo vprašljiv vpliv. V zadnjih letih se številne države po ameriškem vzoru s sodnimi postopki aktivno vključujejo v zapiranje večjih spletnih ponudnikov piratskih strani (Maršič, 2012, str. 11).

Združenje IFPI, ki zastopa interese glasbene industrije po vsem svetu, poudarja tudi druge rešitve problema. Rešitev vidi v boljšem sodelovanju z internetnimi ponudniki oziroma večji trud za preprečevanje problema z njihove strani. Pri tem izpostavlja, da vsak uporabnik spleta, ki se želi povezati na internet, to stori preko enega izmed internetnih ponudnikov. Ti imajo možnost, da nadzorujejo uporabnikov promet in tako ugotovijo, če ta prenaša večjo količino datotek. V primeru, da jih, je to dober pokazatelj, da gre za nelegalno izmenjavo datotek (RIS, 2008).

Od ponudnikov internetnih storitev je morda naivno pričakovati, da bi omenjene ukrepe dosledno izvajali, saj bi po drugi strani s tem posegali v avtonomijo svojih strank, torej tistih, ki jih plačujejo. V primeru, da na trgu teh ukrepov vsi ponudniki ne bi izvajali, bi lahko uporabniki enostavno preklopili na drugega ponudnika internetnih storitev. Rešitev bi bila le v primeru uzakonjenja teh ukrepov. S tem bi bili vsi ponudniki prisiljeni izvajanja le-tega, uporabniki pa ne bi imeli možnosti izbire drugega ponudnika (RIS, 2008).

4.8 Ekonomski vidiki spletnega piratstva

Izgube zaradi piratstva so zelo zaskrbljujoče in rastejo iz dneva v dan. Med dejavnike, ki vplivajo na rast piratstva, štejemo razpoložljivost nezmožnosti odkrivanja P2P omrežij, razpoložljivost poceni medijev z visoko kapaciteto, povečano uporabo računalnikov in digitalnih naprav, povezanih s spletom, in širjenje poceni širokopasovnih internetnih povezav. Takšni trendi omogočajo uporabnikom prenose novoizdanih hollywoodskih filmov v manj kot 15 minutah, torej manj časa, kot ga potrebujemo za prevoz v lokalni kino. Organizacija MPAA (The Motion Picture Association of America) je predvidela škodo v višini 18 milijard dolarjev, medtem ko je RIAA objavila izgubo v višini 12 milijard dolarjev. Nedavna raziskava je ocenila škodo piratstva v višini 440 milijonov na posamezni večji hollywoodski film, kar ni prizadelo samo Hollywood ampak tudi Bollywood (indijski Hollywood). Ti so namreč leta 2007 izgubili približno 4 milijarde ter okoli 800.000 služb zaradi piratstva. Po podatkih BSA je piratstvo programske opreme imelo najvišjo letno izgubo v višini 48 milijard dolarjev (2007), kar je predstavljalo 20-odstotno povečanje glede na leto 2006 (BSA, 2008). BSA ocenjuje, da okoli polovica PC-jev (približno 1 milijarda) vsebuje nelicenčno programsko opremo, kar predstavlja skupno stopnjo piratstva v višini 38 % (2007). Industrija zabavne programske opreme je objavila trditev, da vrednost piratskih iger v letu 2007 znaša 3 milijarde (vrednost, ki ni vsebovala prenosov s spleta, ampak bi se vsekakor lahko približala stopnji BSA, če bi uporabili maloprodajno vrednost) (Karaganis, 2011, str. 13).

61

Piratstvo programske opreme negativno vpliva ne samo na industrijo, ampak prav tako obremenjuje sposobnost podjetij, da investirajo v nove službe in tehnologije; škoduje lokalnim prodajalcem; zmanjšuje prihodke državnih davkov; in povečuje tveganje za nastanek kibernetske kriminalitete in varnostnih problemov. Nižja stopnja digitalnega piratstva lahko privede do gospodarske rasti, k ohranjanju služb, k spodbujanju in pospeševanju inovacij, novih izdelkov ter k zmanjševanju cen digitalnega materiala. Medijska podjetja so poskušala izvesti mnogo pristopov za boj proti piratstvu, vendar so bila neuspešna (BSA, 2007).

Mednarodne organizacije so se v zadnjih treh do štirih letih začele sporazumevati o načinih močnejšega prizadevanja pri združevanju protipiratskega govora z izpostavljanjem zneskov izgub za domače gospodarstvo. BSA si je prizadevala za predstavitev koncepta domačih izgub v povezavi s piratstvom programske opreme, ki je večinoma proizvedena v ZDA. Iz istega razloga so v državah, kjer so se pojavile specifične domače interesne strani, vladne in industrijske skupine za vzpostavitev večjega nadzora nad razpravami pregona začele razvijati svoje lastne raziskovalne objekte (Karaganis, 2011, str. 11).

Doslej so ta lokalna prizadevanja ponavadi predstavljala lokalne spopade okoli glavne zgodbe hitro rastočih svetovnih izgub. Večino časa zadnjega desetletja je ta zgodba pripadala BSA. BSA je leta 2010 poročala o velikanskih izgubah, večjih kot v katerikoli drugi industriji avtorskih pravic in je posledično prevladovala nad razpravami o ekonomskem vplivu piratstva. BSA je leta 2003 poročala o izgubah v višini 29 milijard dolarjev, kar se je leta 2008 zvišalo na 53 milijard dolarjev (Karaganis, 2011, str. 12).

Večina študij vidi takšne številke kot izgubo delovnih mest. BSA je bila pionir takšne prakse (2007), ko je razvila formulo, ki pretvori bodočo zmanjšanje piratstva v predvideno rast delovnih mest — podani so bili izračuni za posamezne države z namenom, da povečajo njihovo zavzetost za boj. Svetovno piratstvo je ZDA stalo v letu 2005 okoli 373.000 delovnih mest. Leta 2010 je evropska študija, ki je bila financirana s strani ICC (International Criminal Court), med letoma 2008 in 2015 predvidevala skupno izgubo zaradi piratstva v višini med 611.000 in 1.217.000 službenih mest (BASCAP/TERA Consultants 2010).

Študija leta 2010 z naslovom »Gradimo digitalno gospodarstvo: Pomembnost ohranitve delovnih mest v evropski ustvarjalni industriji« je analizirala izgube, ki jo povzroča spletno piratstvo. Prišli so do ugotovitev, da bo zaradi piratstva do leta 2015 izgubljenih kar 1,2 milijona delovnih mest. V primeru, da se stopnja piratstva ne bo zmanjšala in če ne bo oprijemljivih političnih ukrepov, bo izguba prihodkov na drobno znašala 240 milijard evrov. Študija kaže, da ta sektor že doživlja velike izgube. Samo v letu 2008 je piratstvo na področju filma, TV serij, glasbe in programske opreme povzročilo izgubo 185.000 delovnih mest in 10 milijard evrov prihodkov na drobno (Moj Mikro, 2010).

Gre za prvo tovrstno evropsko študijo, ki zajema natančen, celovit pogled nad ustvarjalno industrijo in njenim odločilnim prispevkom k evropskemu gospodarstvu ter stopnji zaposlenosti. Izdelalo jo je neodvisno pariško podjetje TERA Consultants. Študija je pokazala, da evropska ustvarjalna industrija zaposluje 6,5 % celotne evropske

62

delovne sile ali približno 14 milijonov delavcev in k skupnemu evropskemu bruto družbenem proizvodu prispeva približno 860 milijard evrov (ibid).

Ameriški urad za vladno odgovornost (GAO) je leta 2010 objavil prispevek o vplivu nelegalnih vsebin na ekonomske učinke. V predstavljenem prispevku, so prišli do ugotovitev, da je težko kvantitativno ovrednotiti vplive na ekonomijo, saj ocene izgub industrij ne morejo biti dokazane ali obrazložene z zanesljivimi dejstvi. Omenjajo štiri ocene, in sicer (Moj Mikro, 2010).

• FBI je leta 2002 prišel do ugotovitev, da izguba zaradi spletnega piratstva znaša letno 200 do 250 milijard dolarjev, medtem ko je urad za carinsko in mejno zaščito (CBP) ocenil izgube na 200 milijard dolarjev in 750.000 letno izgubljenih delovnih mest;

• MEMA je ocenila tri milijarde dolarjev;

• medtem pa BSA ocenjuje izgubo na devet milijard dolarjev.

GAO svari, da je treba vse te številke jemati z veliko rezerve, saj ni mogoče ugotoviti, katere predpostavke so uporabili avtorji in kako so svoje podatke ekstrapolirali na celotno prebivalstvo.

Redki upajo na glas povedati, da piratstvo pravzaprav ni tak problem, kot ga nekateri želijo prikazati. Za industrije bi bilo bolj smiselno investirati sredstva v iskanje načina, kako priti do uporabnika, ne pa zapravljati ta sredstva za njegov pregon. A kriminalizacija je lažja pot. Vsekakor lažja kot pa da podjetja poiščejo razloge oziroma ponudijo možnosti, da kupec izdelek kupi. Te možnosti so lahko raznovrstne: od cene, preprostosti nakupa, lokalizacije pa do preproste dosegljivosti. Rešitev problema spletnega piratstva je le v razumevanju in odpravi razlogov, ki so ga povzročili (ibid).

Tudi pojem »izgubljena prodaja« je zgrešen, saj še nihče nikoli ni dokazal, da bi se prodaja nekega izdelka dejansko povečala, če ne bi bilo piratskih različic. Nasprotno – izkaže se, če ne bi bilo piratskih različic, uporabniki tega izdelka pač ne bi uporabljali (Moj Mikro, 2012).

Glasbena industrija se je kljub velikemu odporu vsaj delno prilagodila internetu. Tega pa še vedno zavrača filmska industrija. Filmska industrija večino svojih sredstev namenja preprečevanju piratstva in lobiranju za sprejem protipiratskih zakonodaj ter mednarodnih sporazumov. Še vedno želijo, da bi ljudje njihove izdelke kupovali v fizičnem formatu plošč, ki imajo omejeno dobo trajanja, so nesorazmerno dragi in so podvrženi poškodbam. Med drugim se tako ne želijo odpovedati desetletja staremu prodajnemu modelu vsaj trikratne prodaje – najprej kinematografom, nato na fizičnih nosilcih in na koncu še televizijskim hišam (ibid).

Cene legalne digitalne ponudbe so nedostopne za široke množice, hkrati pa so izdelki opremljeni s sistemi varovanja digitalnih pravic. Slaba stran teh je nezdružljivost med platformami. Kupec, ki na primer kupi film v trgovini iTunes, tega ne more gledati na vseh napravah, ki jih ima, zato je zanj preprosteje, da ga najde v nelegalnih omrežjih. Še hujša je njihova politika postopnosti, ko so filmi oziroma epizode nanizank najprej na

63

voljo v Ameriki, šele mesece pozneje pa tudi drugod po svetu. To pa predstavlja problem za slovenske ljubitelje ameriških filmov in nanizank (ibid).

64

5 ETIČNA OBRAVNAVA SPLETNEGA PIRATSTVA

5.1 Etične dileme

Problem spletnega piratstva je mogoče obravnavati iz različnih vidikov, odvisno od udeleženih akterjev. V večini primerov lahko zaznamo tri vloge: ustvarjalec vsebin ali distributer, kateri ima izgubo (denarno ali druge vrste) zaradi piratstva; »pirat«, kateri si z nezakonitim kopiranjem in distribucijo zaščitenega materiala ustvari dobiček, in končni potrošnik, ki se na koncu odloči, kateremu od prejšnjih dveh akterjev bo namenil svoj denar. S perspektive ustvarjalcev/distributerjev piratstvo predstavlja neposredno škodo, ki jo je treba odpraviti, saj glasbene založbe, filmski studii in druge organizacije zaradi spletnega piratstva vsako leto izgubijo veliko denarja (Dahlstrom et al. 2006).

Etičnost dejanja se razlikuje od pravnega stanja tega dejanja. Kallmanov in Grillo (1996) predpostavljata model za razvrščanje dejanj. Model združuje etične razsežnosti s pravnimi razsežnostmi matrike, ki ponuja štiri možnosti: etično-pravne, etično-nepravne, neetično-pravne in neetično-nepravne. Medtem ko so neetična dejanja pogosto nezakonita in etična tipično zakonita, določeni akti, ki bi potencialno lahko bili etični, vendar so nezakoniti oziroma zakoniti, predstavljajo zanimive dileme. Nesorazmerje med pravom in etiko je pogosto zaradi hitrega tempa sprememb v tehnologiji in njegovega velikega vpliva na družbo. Verjetno je, ko se raziskovano populacijo vpraša za mnenje o etični dilemi, se le-ti odločijo za etično pravilno izbiro ne glede na njihove osebne preference. Druga možnost je, da ljudje uporabijo priložnost svetovanja kot možnost, da izrazijo svoje dejanske občutke glede problema (Altschuller & Benbunan-Fish, 2009, str. 51).

Etika očitno deluje v ozadju, ko se potrošniki odločijo za nezakonit prenos vsebin, saj se ta odločitev sprejme v okviru posameznikovega etičnega kodeksa oziroma obnašanja. Poznavanje etičnih dinamik, ki delujejo pri odločitvah za prenos vsebin, lahko uporabimo za potencialno razkritje intervencij, ki se lahko uporabijo za odvračanje takšnega vedenja. Če je razviden obstoj etične brezbrižnosti, je najboljše svarilo bolj toga grožnja, ki je podkrepljena s kaznovanjem. Če posameznik poseduje etično perspektivo idealizma, verjetno lažje razumejo, da je kraja (čeprav je postala vsakdanja) še vedno napačna (Lysonski & Durvasula, 2008).

Večina literature na temo piratstva obravnava etične dimenzije. Kot poudarjata Glass in Wood (1996): »oseba, ki ne priznava, da je piratstvo moralno vprašanje, ne bo uspela uporabljati sheme moralnega odločanja. Obstajajo tehtni dokazi, da posamezniki ne dojemajo piratstva programske opreme kot etični problem«. Avtorji navajajo več dokazov, ki to potrjujejo. Cohen in Cornwell (1989b), sta v raziskavi 309 študentov pokazala, da je piratstvo programske opreme gledano kot sprejemljivo in normativno vedenje. Solomon in O'Brien (1990) sta ugotovila, da je 71 % 266 študentov štelo nezakonito kopiranje programske opreme kot socialno in etično sprejemljivo vedenje, Shim in Taylor (1989) pa sta dokazala, da 90 % od 218 članov fakultete meni, da njihovi kolegi nezakonito kopirajo programsko opremo (Williams et al., 2010, str. 288–291).

65

5.2 Argumenti ZA

Posojanje gradiva prijatelju, družinskemu članu ali tujcu ni nezakonito, zato tudi spletno piratstvo ne moremo enačiti kot krajo. Nemoralno je zaračunavati denar za porabo idej in neskončno podvojenega materiala in materiala, katerega je možno neskončno reproducirati. Posameznik v tem primeru ne bi smel biti kaznovan, če se odloči, da gradivo, katero je kupil na legalen način, deli z drugimi. Podoben primer je, kadar skupina prijateljev kupi CD-je različnih avtorjev in si jih nato posoja med seboj, saj v tem primeru ne kršijo avtorskih pravic. V bistvu je celoten glasbeni posel odvisen od socialne interakcije otrok, da ustvarijo uspešnice. S preprečevanjem mladostnikom, da delijo glasbo, se posledično ustavi »stroj za izdelavo uspešnic« (Secular Ethics, 2012).

Ko je radio prvič začel oddajati studijske pesmi namesto živih nastopov, glasbeni industriji to ni bilo pogodu. Trdili so, da se bo zmanjšala prodaja. Založniki in radijske postaje so tako sklenile kompromis, s katerim radijske postaje založnikom za vsako predvajano pesem plačajo majhne pristojbine. Toda resnica je, da so se založniki zaman obremenjevali, saj se je njihova trditev izkazala za neresnično. Radio je ustvaril rekordno prodajo, saj so ljudje po slišani pesmi izdelek nato tudi kupili. Ljudje so na tak način spoznali določene glasbenike, katere morda ne bi nikoli (Torr, 2005, str. 17).

V teh situacijah je internet podoben, vendar ne identičen. Večina ljudi, ki si pridobi MP3-je zastonj, nima namena kupiti CD-jev. To počnejo z namenom, da si pridobijo večjo količino glasbe, kot si jo lahko privoščijo. To pomeni, če ne bi delili MP3-jev preko spleta, bi enostavno imeli manj glasbe. To ne pomeni, da bi si kupili CD-je s pesmimi, ki jih prenašajo s pomočjo programov, ki so podobni Napsterju (Torr, 2005, str. 18). Mnogo ljudi, ki se vpleta v digitalno piratstvo, nikoli ni imelo namena kupiti, kar so ukradli in tudi ne bodo. Izdelava duplikatov namreč ne stane nič, proizvajalci pa zaradi teh ljudi ne izgubljajo denarja. Zato digitalno piratstvo ni nujno nemoralno.

Industrije zaračunavajo preveč za gradiva, ki jih ljudje običajno »piratizirajo« (Torr, 2005, str. 17). Razlog za nizko prodajo CD-jev tako ni samo zaradi izmenjave datotek, ampak tudi zato, ker so današnje glasbene ponudbe zelo slabe. Poleg tega glasba na internetu na splošno pomaga umetnikom do večje izpostavljenosti in prepoznavnosti, vendar založbam ne pomaga k prodaji CD-jev. Kontroverznost pri deljenju glasbe in s tem posledično kršitve avtorskih pravic so pokazale, da bi bilo potrebno zakone sproti posodabljati in s tem koristiti ustvarjalcem in potrošnikom. Založbe bi se morale prenehati obnašati kot žrtve, prenehati označevati svoje stranke kot kriminalce in pričeti s prilaganjem svojega poslovnega modela, da bi le-ta ustrezal trenutni tehnologiji (Torr, 2005, str. 17).

Spletno piratstvo ljudem omogoča, da preden se odločijo za nakup raziščejo obstoječe medije in ugotovijo, kateri material je resnično dober in kateri je slab. To spodbuja proizvajalce k izboljšanju vsebin in večjemu trudu, da bi zagotovili, boljšo ponudbo, s katero bi uspeli kljub piratstvu. V tem primeru je spletno piratstvo dobro za tržišče. Odprta izmenjava datotek dejansko ne škoduje ustvarjalcem vsebin, ampak jim pomaga. Primer med prijatelji: »Ali si že slišal pesem od Eva Cassidy? Poslal ti bom nekaj pesmi, da boš verjel, kako dobra je.« To se imenuje »od ust do ust« in posledica

66

tega je, da več in več ljudi obišče njene žive nastope in kupi njen CD. To založbam ne da miru, saj je namreč spoznanje, da glasbeniki ne potrebujejo več založb (Torr, 2005, str. 18).

Da založniki niso tako »nedolžni«, predstavlja primer, ko zahtevajo podpis pogodb s pisatelji, pri čemer zahtevajo, da se tisto, kar je bilo napisano obravnava, kot »najemno delo«, kar posledično pomeni, da avtorji nimajo lastniških pravic do lastnega dela. Podjetja seveda niso dejansko zaposlila pisateljev in jim dala bonitete, kot bi to storila pri zaposlenih. Podjetja so zahtevala podpis pogodb na njihovo ime. V tej pogodbi naj bi se avtorji odrekli vsem svojim pravicam ali pa založbe ne bodo objavile njihovih del (Torr, 2005, str. 26). Paradoks je nastal, ko so izvršilni odbori založbene in filmske industrije postali goreči zagovorniki pravičnosti avtorskih pravic. Mnogo let so manipulirali z zakoni o avtorskih pravicah, ki so bila prirejeni za krajo ustvarjalcem vsebin. Zato se poraja vprašanje, če je podjetjem sploh mar za denar, za katerega so prikrajšani ustvarjalci, ko ljudje kopirajo CD-je in DVD-je. Filmski studii so namreč desetletja uporabljali »kreativno računovodstvo« (creative accounting) z namenom, da tudi pri uspešnih filmih ne pride do »plusa«, kar je posledično zmanjšalo ustvarjalnim ljudem »odstotek dobička« (percentage of profits). Nekateri so se vpletli v tožbe, vendar jih je večina kmalu ugotovila, da se ne splača. Pri »pretiranih ocenah« izgub zaradi piratstva, ki so jih izpostavili studii in založbe, se nihče ne ubada z izračuni, koliko dodatnega denarja so zaslužili pri potrošnikih, ki plačujejo celotne cene glasbe in filmov, čeprav so jih v celoti plačali nekaj let pred tem (ibid., 26—28).

Torr (2005) med drugim predlaga znižanje cen CD-jev na razumni nivo, četudi morajo založbe s tem odpustiti posameznike izvršnega odbora z velikimi plačami in odpraviti nekaj bonitet. Ne bo dolgo trajalo, da bodo založbe ugotovile, da lahko vzamejo odstotek dobička koncertnih nastopov in s tem zmanjšajo izgubo dohodka. Založbe morajo vzpostaviti boljši odnos do umetnikov in dovoliti dodelitev avtorskih pravic ustvarjalcem, ne pa podpornikom. Ko bo občinstvo videlo, da zakon o avtorskih pravicah varuje glasbenike pred korporacijskimi izkoriščevalci, bodo bolj verjetno upoštevali zakon o avtorskih pravicah. Pomembno je izpostaviti, da je čustvena povezava med glasbeniki in občinstvom in ne med občinstvom in založbami (Torr, 2005, str. 21).

5.3 Argumenti PROTI

Avtorsko pravo varuje pomen vrednosti ustvarjalnega dela. Ko posameznik nezakonito kopira delo avtorja, s tem krši zakon. Pomembno je vedeti, kaj je v zakonu določeno in kaj pomeni. Nedovoljeno kopiranje avtorsko zaščitenih del je kraja in posameznik je lahko zaradi nelegalnega početja kazensko ovaden. To je zelo pomemben podatek, saj so lahko vsi, ki se vključujejo v spletno piratstvo, ujeti in preganjani s strani pristojnih organov ali obtoženi na sodišču. Še toliko bolj je potrebno razumeti, da z nezakonito izdelavo ali distribucijo vsebin posamezniki kradejo od lastnika brez njegovega dovoljenja (RIAA).

67

Če posameznik naredi digitalno kopijo avtorskega dela na svojem računalniku, ki je nato na voljo vsem prek interneta brez dovoljenja imetnika avtorskih pravic, to pomeni krajo. To pomeni, da tisti posamezniki, ki izmenjavajo datoteke preko P2P omrežij in omogočajo dostop drugim posameznikov, kršijo zakon in s tem kradejo avtorsko delo. Imeti opremo za izdelavo nepooblaščenih glasbenih posnetkov še ne pomeni, da imamo pravico krasti. Glasba ima vrednoto za umetnike in za vsakogar, ki dela v tej industriji (ibid).

Spletno piratstvo nima negativnega vpliva samo na industrijo. Prav tako predstavlja breme tehnološkim podjetjem glede na zmožnosti novih naložb v nova delovna mesta in nove tehnologije. Škoduje lokalnim prodajalcem in storitvenim podjetij, znižuje davčne prihodke in povečuje nevarnost kibernetskega kriminala ter varnostnih problemov. V nedavni IDC študiji, izvedeni za BSA, so prišli do ugotovitev, da bi zmanjšano piratstvo programske opreme za deset odstotnih točk v štirih letih v gospodarski rasti zagotovilo milijarde in več sto tisoč novih delovnih mest (Lysonski & Durvasula, 2008).

Veliko ljudi, ki kopira in distribuira nezakonite vsebine, poskuša racionalizirati svoje ravnanje s trditvijo, da so ljudje, ki ustvarjajo pesmi, vseeno bogati ter da bi glasba morala biti brezplačna. Trditi, da bi morala biti glasba brezplačna, je enako, kot da nima vrednosti — da je ničvredna (Torr, 2005, str. 12).

Umetniki opravljajo težko delo, ki ne predstavlja samo veliko čustveno in intelektualno zavezo, ampak tudi dolge ure, intenzivno koncentracijo in resnično finančno tveganje. Ko govorimo o glasbi, radi govorimo o domišljiji, duši in pogumu, ki so vpleteni v ustvarjalno delo. Ampak ustvarjanje glasbe predstavlja tudi kariero in finančno blaginjo. Gre za zmožnost »dajanja hrane na mizo« in kritja najemnine. Glasbeniki morajo zaslužiti dovolj, da pokrijejo stroške opreme in čas vadbe, medtem ko si prizadevajo uspeti v visoko konkurenčnem okolju (Torr, 2005, str. 12).

Kaj daje glasbi vrednosti, ni le to, da ti je glasba všeč, ampak tudi, da jo kupiš. S prenašanjem nelegalnih vsebin kradeš ne samo založbam, temveč tudi avtorjem, ki jih občuduješ. Večina izmed nas ne bi nikoli pomislila ukrasti predmetov iz sosedove hiše. Naša zavest in naš občutek, kaj je prav in kaj je narobe, nas odvračata od tega početja. Seveda vemo, da so kazenske sankcije, vendar je glavni razlog, da ne krademo, ker vemo, da je narobe (Torr, 2005, str. 12).

Ni dileme, da je izpostavljenost na spletu lahko velika stvar za nove umetnike. Za mnoge hitro vzpenjajoče se glasbene skupine ni boljšega načina, kot da objaviš svoje delo na spletu, saj te s tem ljudje opazijo in posledično se ustvari skupina oboževalcev. Vendar pa je razlika, če si posameznik prenese s spleta delo skupine, ki je to dovolila, ali pa se sam odloči, da bo delil novo delo skupine, ki tega ni dovolila. Namesto da postavljajo delivce datotek v vlogo mučenikov, kot to radi počnejo slepi voditelji izvršnega odbora, bi bilo boljše izobraziti ljudi, da je dovoljeno poslušati vzorce, vendar ne podariti celotne vsebine. Ta koncept ni težko razumljiv in bi ga ljudje razumeli (Torr, 2005, str. 13—20).

68

Študentje se s posledicami nezakonitega prenašanja ne opremenjujejo preveč. Mogoče je kriva nevidnost prenašanja, pri čemer se posameznikova identiteta ne razkrije in omogoča, da se prejemnik (storilec) počuti neodkrit ter varen pred razkritjem (Lysonski & Durvasula, 2008). Tudi ko so študentje vedeli, da manj uspešni umetniki občutijo škodo zaradi nezakonitega prenašanja, jih to ni odvrnilo od namena prenašanja. Oglasi RIAA uporabljajo tehniko, s katero dajejo občutek krivde, vendar je manj učinkovita kot postopoma vsiljena krivda (ibid.).

5.4 Etične dileme spletnega piratstva s strani posameznika

Kos Koklič in Vida (2012, str. 41) navajata: »Kljub prevladujočemu prepričanju, da spletno piratstvo ne posega v moralo in etiko, pa obstaja koncept racionalizacije ali upravičevanja, s katerim porabniki zmanjšajo vpliv negativnih čustev, povezanih s kršenjem norm.«

Pet tehnik upravičevanja (Kos Koklič & Vida, 2012, str. 41):

• Zanikanje odgovornosti, kar pomeni: »zanikanje lastne odgovornosti pri nalaganju piratskih datotek«, npr. če ima posameznik možnost nakupa vsebin preko legalnih spletnih storitev, bi raje izbral to možnost. Če bi avtor dejansko dobil ves zaslužek, bi posameznik zagotovo kupil original.

• Zanikanje posledic nakupa ponaredkov, ki se kaže v posameznikovem nezavedanju nesprejemljivega pojava prenašanja nelegalnih vsebin s spleta. Razlog je v tem, da ga zaradi nizkega izpostavljanja nevarnosti ne skrbi biti zasačen pri nalaganju piratskih datotek, original pa tako v nobenem primeru ne bi kupil. Prepričanje v to, da original zagotovo kupi nekdo drug, zato je neumno plačevati večkrat za isto stvar.

• Prelaganje odgovornosti predstavlja uporniško oziroma maščevalno vedenje do industrije in prodajalcev. To je miselnost, čemur bi se ponujale vsebine na internetu, saj industrija za dosego večje prodaje tako sama vzpodbuja piratstvo in tako nima slabe vesti. Pri piratstvu namreč ni izrecno določeno, kaj točno se razume pod kriminalno dejanje.

• Obsojanje drugih — pri tem posameznik meni, da to tako vsi delamo, zato je piratstvo tako razširjeno. S tem, ko posameznik nalaga piratske datoteke, je enak ostalim, saj to že vsi počnejo.

• Cilj doseči druge vrednote — z nalaganjem piratskih datotek koristimo tudi avtorjem, saj v primeru, če je posamezniku vsebina všeč, gre na glasbeno prireditev ali v kinodvorano, kar spodbuja gospodarstvo in ustvarjalce vsebin. S prenašanjem piratskih vsebin, prispevamo k prepoznavanju novih avtorjev, torej mu predstavljamo korist.

Moralna in socialna vprašanja nelegalnih nalaganj dobivajo v zadnjem času vedno večjo pozornost. V raziskavi, ki jo je izvedel Gallup Poll (2003), 83 % mladih meni, da je nalaganje brezplačne glasbe moralno sprejemljivo, medtem ko je anketa BSA pokazala, da le 29 % mladih meni, da je narobe nezakonito kopirati vsebine (Lysonski & Durvasula, 2008).

69

Rezultati scenarijev, kateri se vse pogosteje uporabljajo v raziskavah, nam povedo, da določeni ljudje sicer ne bi ukradli CD-ja iz trgovine, vendar pa so ti isti ljudje pripravljeni nezakonito prenesti glasbene datoteke s spleta. Eden od možnih razlogov je ta, da so CD-ji v trgovini fizični izdelki – so otipljivi, medtem ko so digitalne datoteke le digitalizirani signali. Poleg tega je kraja v trgovini bolj osebne narave oziroma »iz oči v oči« in obstaja večja verjetnost, da te ob dejanju aretirajo in kaznujejo. V nasprotju s prenašanjem nelegalnih vsebin je možnost, da te ujamejo zelo majhna. Prenašalci lahko imajo miselnost, če vsi ostali to počnejo in za to niso kaznovani, zakaj potem ne bi sami sodelovali. Rezultati tudi kažejo, da za tiste posameznike, ki verjamejo v svojo etičnost, obstaja manjša verjetnost, da bi ukradli CD-je iz izložbe, vendar ta etična samopodoba nima povezave s prenašanjem. Ljudje torej ne morejo prepoznati etike kot problem, ko gre za nefizične sredstva, kot so digitalne datoteke (Lysonski & Durvasula, 2008).

Mnogi uporabniki spleta so v zadnjih letih sprožili napad na industrijo glasbe. S pomočjo orodij za »ripanje« glasbe s kompaktnih diskov jih lahko »prosto« spustijo v kibernetski prostor in s tem povzročijo širjenje neštetih digitalnih kopij po spletu. Glasbena podjetja in nekateri umetniki so ropanje digitalne lastnine poskušali ustaviti s pravnimi in tehničnimi sredstvi. Industrija je imela nekaj uspeha s tožbami podjetij, ki zagotavljajo infrastrukturo za izmenjavo datotek, vendar navdušenje za deljenje glasbe raste in nove storitve za deljenje datotek se še naprej pojavljajo (Gorry, 2005).

Večina piratskih podatkov, ki se jih lahko dobi na internetu, so plod delovanja, ki so združene pod skupnim imenom »The Warez scene«. Organizirane skupine so se s pojavom interneta hitro večale, nastajale so tudi vedno nove, saj nekatere skupine niso imele dovolj znanja pri odstranjevanju zaščit in so posledično izdajale nedelujoče programe ter igre. Leta 1998 so se vodilne skupine združile in ustvarile zavezništvo imenovano »The faction«, katero je trajalo eno leto. Naslednjo zavezništvo se je imenovalo »Network software association«, ki je izdalo pravilnik, ki je vseboval 16 točk o pravilih izdajanja piratskih izdelkov (Zuza, 2014, str. 14). Skupine tekmujejo med seboj v hitrem izdajanju, saj se je že velikokrat zgodilo, da so razne skupine uspele izdati piratsko vsebino, še preden se je ta pojavila v trgovinah (Craig, 2005, str. 29).

V interesnem združenju je prisotnih veliko različnih ljudi z vseh koncev sveta. Večino udeležencev ne zanima, ali bo kdo uporabil njihovo piratsko različico, ampak si le želijo premagovati zaščite, objaviti delujočo piratsko različico in premagati druge skupine s čim hitrejšo objavo (Craig, 2005, str. 29). Najbolj znane »warez« skupine so (Warez groups Wikipedia):

• Centropy je bila ustanovljena januarja 1999 in je specializirana za piratstvo filmov.

• Class (znan tudi kot CLS) je bila globalna skupina s člani po vsem svetu in tarča številnih zveznih racij. Skupina je prenehala delovati leta 2004, po 1,234 izdajah računalniških iger.

• Codex (znan tudi kot CDX) je bila ustanovljena januarja 2014 in je znana po lomljenju zaščite iger.

• Echelon je skupina, ki je specializirana za izdajo in distribucijo konzol, kot so Dreamcast ISOs.

70

• Fairlight (znan tudi kot FLT) je ena od najstarejših skupin in je bila ustanovljena leta 1987. Skupina je še vedno aktivna, vendar se osredotoča bolj na demo igre.

• The Humble Guys (znan tudi kot THG) je prva skupina, ki je uporabila NFO datoteke za dokumentiranje svojih izdaj.

• Paradox (znan tudi kot PDX) je ustanovljena leta 1989 in je ena prvih skupin, ki ji je uspelo zlomiti zaščito za Windows Visto, katera je bila izziv za številne hekerje.

• SKIDROW je zelo znana piratska skupina, ki je zlomila Ubisoftovo DRM zaščito

nekaj dni po izidu iger in izdala verzije iger, ki obidejo avtentikacijo Steama.

• RELOADED (znana tudi kot RLD) je bila ustanovljena leta 2004. V štirih dneh so

izdali piratsko verzijo igre Spore. Prav tako so izdali Far Cry 4, nekaj dni pred

uradnim izidom, ki je bil sicer najavljen 18. novembra 2014. Igro so objavili 11.

novembra, saj jo je po pomoti izdal nemški Amazon.

V literaturi je veliko več dokazov o močni razliki o človeškem vedenju v razmerju, če je lastnik posameznik ali pa je to neko podjetje. Calluzzo in Cante (2004) sta opazovala odnos študentov, njihovih dojemanj in razumevanj nekaterih pomembnih etičnih vprašanj v zvezi s piratstvom programske opreme. Avtorja sta anketirala 176 študentov poslovanja, svobodnih umetnosti ter znanosti na univerzi Iona, New Rochelle – velika večina korespondentov je bila mladoletnikov (55 %). Rezultati podiplomskih in dodiplomskih študentov kažejo, da je bilo vedenje povezano z osebnim piratstvom, osebno lastnino ali dokončno krajo precej etično. Vendar pa je študija tudi pokazala, da so bili isti študenti nevtralni, niti etični niti neetični, v povezavi z lastnino podjetij. Te ugotovitve kažejo, da obstaja velika zmeda, pomanjkanje jasnosti in opredelitve okoli delovnega področja glede etičnosti v povezavi s programsko opremo ter informacijsko tehnologijo (Williams et al., 2010, str. 288–291).

Ta ugotovitev morda ne preseneča. Kot trdi Wall (2005) veliko digitalnega piratstva, še posebej kadar je ponujeno na internetu, predstavlja veliko iluzijo, da je dejanje brez »žrtev« — pripomba, ki vodi do pomembne ugotovitve v literaturi, da se digitalno piratstvo ne šteje kot etično vprašanje. Drugi znaki so, da obstaja razlika, ko se zdi, da ljudje zanikajo obstoj »žrtev« in vidijo izmenjavo nezakonito pridobljenih digitalnih objektov kot vprašanje pravic (Williams et al., 2010, str. 288–291).

5.5 Presojanje etičnih dilem piratstva posameznikov s strani podpornikov

Za lažje razumevanje motivov in dejavnikov, ki spodbujajo digitalno piratstvo, je potrebna raziskava, ki preučuje dinamiko tega obnašanja. Takšno razumevanje lahko pomaga pri oblikovanju ukrepov za odvračanje spletnega piratstva. Izvršni direktor Bainwoll (RIAA) vidi okolje študentov kot ogromen problem, ker so prav študentje vključeni v nesorazmerno pogosto kršitev avtorskih pravic (Knopper, 2007a). Študijo so motivirali študentski pogovori, kjer je bilo izraženo, da prenašanje glasbe s spleta v resnici ni neetično zaradi mnogih razlogov. Vendar so študentje hkrati izrazili, da je tatvina iz trgovine nepoštena in nezakonita. Zato se poraja vprašanje, kako sobivata ta dva sklopa prepričanj in katere etične dimenzije delujejo (Lysonski & Durvasula, 2008).

71

Čeprav se dilema nezakonitega prenašanja nadaljuje, je nekaj raziskovalnih študij preučilo motive in prakse takšnih potrošnikov. Večina študij se je osredotočila na nakup piratizirane programske opreme. Bhattacharjee et al. (2003) poudarjajo, da je deljenje MP3 datotek podobno piratiziranju programske opreme, vendar je ta dejavnost unikatna. V študiji, ki sta jo izvedla Freestone in Mitchell (2004) se je izkazalo, da ima generacija Y prepoznavne odnose do e-etike in nedostojnega vedenja povezanega s spletom. Ugotovili so, da je Generacija Y bolj permisivna do spletnega piratstva, saj so sami domnevali, da s svojim početjem ne škodujejo drugim in so oni sami žrtve »prenapihjenih« cen glasbe, katere je umetno povzdignila glasbena industrija. Od vseh kaznivih dejanj, ki se lahko storijo v kibernetskem prostoru, je bilo nezakonito prenašanje glasbe in filmov videno kot »najmanj napačno« (Lysonski & Durvasula, 2008).

Etični idealisti verjamejo, da pri prenašanju obstaja socialni strošek, da je prenašanje neetično, in da ga spremljajo negativne posledice. Če lahko povečamo etični idealizem, lahko pričakujemo, da se bo povečala zavest pri prenašanju. Ali je mogoče povečati etični idealizem med študenti? Morda je etični idealizem produkt socializacije v zgodnjem življenju. Če je tako, je verjetnost povzdignjene usmeritve dvomljiva (Lysonski & Durvasula, 2008).

Gopal in Sanders (1998, 1997) sta pozvala druge raziskovalce, naj nadaljujejo preučevanje vedenjskega in etičnega vidika piratstva programske opreme, saj bi s tem pripomogli k boljšemu razumevanju ljudi, ki se vključujejo v to vedenje. Izpostavili so dokaze, ki kažejo vpliv etike na posameznikovo nagnjenost k uporabi piratske programske opreme. Vendar sta Glass in Wood (1996) ugotovila, da mnogi posamezniki ne vidijo piratstvo programske opreme kot nekaj, kar zadeva etiko. Pri uporabi Kohlbergove teorije moralnih stanj je Logsdon (1994) odkril, da študentje niso razvili moralnih načel, kar se tiče njihov sodb glede piratstva (Lysonski & Durvasula, 2008).

En način preiskave o tem, kako se posamezniki odločajo v etičnih zadevah, je, da jih soočimo z etičnimi dilemami oziroma situacijami (Loviscky et al., 2007). V literaturi je prisotnih veliko študij, ki so uporabile etične scenarije z namenom raziskave miselnega procesa, kateri je lahko prisoten, ko je oseba soočena z dejansko etično situacijo. Scenariji nudijo nekaj prednosti pred anketnimi vprašanji, saj omogočajo raziskovalcem nadzor nad dražljaji, katerim je izpostavljen raziskovalec.

Če bodo posledice nelegalnega prenašanja hujše, bo to verjetno vodilo k manjšemu število prenosov. Jasno je, da v primeru, če ljudje sumijo, da bodo ujeti in kaznovani, bo verjetnost nezakonitega prenašanja manjša. S tega vidika je odločitev RIAA, da vlaga tožbe zoper nekatere ljudi, jih preganja ter posreduje novice o njih, verjetno imelo pozitivne učinke. Zadnji statistični izidi dejansko kažejo upadanje prenosov glasbenih datotek za ljudi, starih med osem in osemnajst (Yahoo News, 2007). Gospodarska združenja jemljejo nezakonito prenašanje kot resno stvar, čemur je priča RIAA. RIAA, kot predstavnik glasbene industrije, je poskušala ustaviti oziroma odvračati od nezakonitega prenašanja z uporabo dveh pristopov: izobrazba in kaznovanje (Lysonski & Durvasula, 2008).

72

Kako ravnamo s piratstvom MP3-jev lahko navidezno primerjamo z dinamiko dvojnega pristopa: korenček in palica. Kaznovati mladih s tožbami predstavlja s strani RIAA pristop s »palico«. Storilci kaznivega dejanja so deležni kazni, da bi jih odvrnili od ponavljajočega vedenja in s tem je poslan signal ostalim, da se takšne kršitve ne bodo tolerirale. Medtem ko ima ta pristop prednost, se moramo vprašati, če je to res rešitev. Če sodimo po Knopperju (2005), tožb niso uspeli zaustaviti in upočasniti nezakonitega deljenja datotek. Bigchampagne.com (raziskovalna skupina, ki sledi prenosom) trdi, da se je število P2P deljenj povzpelo s 5,5 milijona uporabnikov iz leta 2003 na več kot 9,3 milijona leta 2006 kljub 20.000 tožbam s strani RIAA (Knopper, 2007a).

Mladina je ravno ciljna demografska skupina oglaševalcev, katero preganjajo in kaznujejo, ampak ne zato, ker ima največ denarja — daleč od tega. Ta skupina se še ni zavezala za lojalnost k blagovni znamki in je s tem odprta k mnogim možnostim. Oglaševalci hočejo pustiti vtis svoje blagovne znamke na potrošnikih, saj si bodo s tem »lastili« le-te, ko se bodo postarali in začeli služiti denar (Torr, 2005, str. 45).

Nasveti glasbenih založb kako uživati ob glasbi in hkrati spoštovati pravice drugih v digitalnem svetu (Torr, 2005, str. 45):

• dovoljeno je prenašanje avtorsko zaščitene glasbe s spletnih strani, kjer avtorji to dovolijo (plačljivo ali ne);

• nedovoljeno je prenašanje avtorsko zaščitene glasbe s piratskih spletnih strani, FTP-ja in P2P sistemov. Primeri P2P sistemov, ki ponujajo nedovoljeno prenašanje glasbe: Kazaa, Grokster, Imesh, WinMX, LimeWire, Bearshare, Aimster, Morpheus in Gnutella;

• nedovoljena je izdelava nepooblaščenih kopij glasbe in jih distribuirati drugim (t.i. nalaganje glasbe) preko P2P sistemov;

• dovoljeno je kopiranje glasbe na analogne kasete, vendar ne za komercialne namene;

• nezakonito je kopiranje avtorsko zaščitene glasbe s CD-ja na CD-R. Kopiranje CD-jev na CD-R oziroma prenos kopije na računalniški disk ali prenosni predvajalnik glasbe običajno ne bo vzbujal skrbi;

• kopija je namenjena samo osebni uporabi; in nezakonito je podariti oziroma posoditi to kopijo drugim, ki imajo namen kopiranja;

• lastniki avtorsko zaščitene glasbe imajo pravico do tehnologije, ki dovoli ali ščiti kopiranje materiala.

Moores (2007) je raziskoval stopnje piratstva glede na kulturno in nacionalno bogastvo. Ugotovil je, da države z nižjimi dohodki kažejo višjo stopnjo piratstva. Ta študija je pokazala, da je Hofstedov (2008) model kulturnih dimenzij povezan s količino piratiziranja. Yang in Somnez (2007) sta preučevala vpliv kulture na piratstvo v 76 državah. Ugotovila sta, da tri kulturne spremenljivke (religija, individualizem, izobrazba) neposredno vplivajo na stopnjo piratstva. Hill (2007) je preučeval različne vzroke digitalnega piratstva, ekonomske posledice piratstva in razpravljal o strategijah za boj proti piratstvu. Te strategije vključujejo zmanjševanje cen, dodatke za pravne lastnike in zviševanje kazni za piratstvo. D’Astous in Montpetit (2005) sta pri anketirancih uporabila TPB model za merjenje namere piratiziranja glasbe s spleta. Cronan in Al-Rafee (2008) sta uporabila spremenjeno različico TPB (vključila sta faktor moralne

73

obveze), da bi bolje razumela, zakaj študentje piratizirajo digitalna gradiva. Taylor in drugi (2009) so uporabili odnos in namero z namenom boljšega razumevanja digitalnega piratstva (Al-Rafee & Rouibah, 2009, str. 284).

Zelo pomemben zunanji dejavnik, ki ga je potrebno upoštevati, je dejstvo, da lahko digitalno piratstvo spreminja kulturo, katera se mora prilagajati in spreminjati. Potrošnikovo najboljše orožje predstavlja moč kupovanja. Mogoče bo industrija prisluhnila, če ne bodo kupovali. Ben Huh, izvršni direktor Cheezburger Network, meni, da: »ko večina ekspertov začne govoriti o poslovnih modelih in ponujajo strankam to, kar želijo, se s tem zmanjša število ljudi, ki kradejo«. Med drugim meni, da v primeru, če si ljudje ne želijo iti v kinodvorano, da bi si ogledali najnovejši film, bi morali imeti možnost si le-tega ogledati doma (Naaho, 2012).

Mikael Hed, izvršni direktor Rovio, je izjavil, da so dejanja glasbene industrije spremenile, kako Rovio gleda na potrošnike. Stranke so postale oboževalci — tudi tiste, ki piratizirajo popularne Rovio aplikacije, kot so Angry Birds. S potrošniki so prenehali ravnati kot z uporabniki in jih začeli obravnavati kot oboževalce. V podjetju se zavedajo, če izgubijo to bazo oboževalcev, bo z njihovim poslovanjem konec, vendar če še povečajo to bazo, bo njihovo podjetje strmo rastlo (ibid).

Hiatt in Serpick (2007) trdita, da industriji ni uspelo razviti ustreznega poslovnega modela, ko je Napster prvič postal nezakonit (leta 2001). Raziskava Chu in Lu (2007) je pokazala, da morajo dobavitelji spletne glasbe identificirati in segmentirati svoje stranke ter vsakemu segmentu ponuditi privlačne cene. Jasno je, da je potrebno izvesti več raziskav na tem področju, da vzpostavimo različne modele in cene, ki bi bile sprejemljive za obe strani (Lysonski & Durvasula, 2008).

Čeprav vsi zagovorniki lastnikov avtorskih pravic izrabijo vsak možen trenutek za grožnje, piratstvo ni nujno le negativno. Pred dvajsetimi leti so nekateri proizvajalci programske opreme, predvsem Microsoft, nelegalno početje pravzaprav celo izrabljali za distribucijo svojih izdelkov v vsa področja sveta z jasnim zavedanjem, da morajo uporabnike nanje najprej navaditi, jih narediti odvisne od njih; čas zaračunavanja pa bo prišel pozneje (sam po sebi). Čeprav se je marsikaj spremenilo, to do določene mere velja še zdaj. Posameznik, ki v nobenem primeru nečesa ne bi kupil, je za ponudnika popolnoma nezanimiv, saj od njega nič ne dobi. Če pa uporabnik prenese glasbo, film ali kak program prek nelegalnih sistemov za izmenjavo, potem to seveda uporablja (gleda, posluša), in če je zadovoljen, o tem širi dober glas. Povedano drugače – reklamira izdelek. Morda pa bo zadevo kupil kdo drug, ko jo bo spoznal preko našega »pirata«. Prodajalec, distributer, avtor ali kdorkoli že torej od tega nekaj vseeno ima. To velja v primeru, ko gre za osebo, ki tudi v primeru, ko do nelegalnih kopij ne bi mogla priti, legalnih v nobenem primeru ne bi kupila (Moj Mikro, 2010, str. 10).

74

6 BOJ PROTI SPLETNEMU PIRATSTVU

6.1 Izhodišča boja proti spletnemu piratstvu

Z namenom, da bi se delež spletnega piratstva zmanjšal ali pa v celoti preprečil, so se ustanovile vladne in nevladne organizacije, ki sprejemajo številne ukrepe ter sankcije zoper piratstvo. Njihov namen je obveščanje ljudi o problematiki in pomoč avtorjem pri zaščiti svojih del. Antipiratske organizacije in zakonodajalci tako sprejemajo različne oblike preventivnih ukrepov za odvračanje, preprečevanje in zmanjšanje kršitev avtorskih pravic. Strategije vključujejo izobraževanje in obveščanje ciljnih skupin, izboljšanje civilnih in kazenskih zakonov ter mednarodne sporazume kot tudi objave protipiratskih uspehov in tehnološke ukrepe za zaščito pred kopiranjem, kot je sporna tehnologija DRM.

Med aktivnosti organizacij za preprečevanje piratstva sodijo: (Šmajs, 2010, str. 30):

• zagotovitev višje ravni varovanja intelektualne lastnine ter zmanjšanje piratstva in ponarejanja;

• izmenjava operativnih informacij in usklajeno sodelovanje protipiratskih organizacij pri pripravi zakonskih in podzakonskih aktov;

• priprava in sprejem skupnih ukrepov za izboljšanje boja proti vsem oblikam piratstva in sprožitev mednarodnih sodnih postopkov proti digitalnim piratom;

• strožje kazni za kršitve avtorskih pravic;

• obveščanje in spodbujanje posameznikov k uporabi legalnih vsebin.

Ob pojavu digitalne tehnologije, se poveča nelegalna uporaba intelektualne lastnine, saj imetniki pravic želijo svoje intelektualne pravice izboljšati z uporabo novih kanalov proizvodnje in distribucije ter pritiskom k spremembam zakonodaje. Po mnenju imetnikov pravic sta internet in digitalna tehnologija v resnici obsežna in celostna »kopirna mašina«, ki se zajedata v pobude za produkcijo, pri čemer je potrebno sprejeti nove zakone in ustrezne rešitve. Zakoni, ki varujejo ponudnike vsebin in imetnike pravic, so zato postali sčasoma omejevalni. Imetniki pravic želijo, da novi zakoni zagotavljajo okrepljeno izvajanje pregona zoper spletne kršitelje, ki se ukvarjajo z nezakonito dejavnostjo. Jasen dokaz so določbe o pravnem varstvu tehnoloških ukrepov za preprečitev nadaljnje uporabe, ki naj bi uspešno zajezile številne kršitve avtorskih pravic. Ta dopolnilni »tretji« nivo varstva naj bi imetnike avtorskih pravic spodbudil k množičnejši uporabi tehnoloških rešitev in ključavnic za varovanje avtorskih del, ki naj bi predstavljala osnovo bodočih poslovnih modelov ponujanja digitalnih vsebin. Z uporabo tehnoloških ukrepov imajo imetniki pravic na izbiro neprecedenčnega pregleda nad uporabo del (Breznik Močnik et al., 2008, str. 6—7).

Tehnološki ukrepi, zlasti zaradi njihovega pravnega varstva, pa lahko dejansko ravnotežje v avtorskem pravu spreminjajo v mnogo širšem obsegu. Tehnološki ukrepi namreč izboljšujejo avtorsko pravo, vendar tako kot vsa privatna sredstva za zaščito spremljajo različne cilje kot avtorsko pravo. Tehnološki ukrepi so, kot druga privatna sredstva za zaščito, upodobljena tako, da povečujejo koristi imetnikov pravic, medtem ko avtorsko pravo išče najbolj primerno socialno korist oziroma najbolj ugodno

75

ravnovesje med različnimi interesi v avtorskem pravu (Breznik Močnik et al., 2008, str. 8).

18. januarja 2012 je bila za 24 ur zatemnjena spletna stran enciklopedije Wikipedia v angleškem jeziku. Fundacija Wikimedia je na ta način izrazila svoje nasprotovanje ameriškim predlogom sprejetja zakonov, ki bi uvedel nova sredstva za boj proti spletnemu piratstvu. Predlagatelji in podporniki zakona zatrjujejo, da zakon daje potrebno varstvo pravic intelektualne lastnine, saj ščiti trg intelektualne lastnine, v skladu s tem pa tudi delovna mesta in dohodke, ki jih ta industrija ustvarja. Nasprotniki zakona pa opozarjajo, da le-ta krši ustavo in uvaja spletno cenzuro. Odločitev o izbiri tovrstne oblike javnega protesta s strani Wikipedije je bila sprejeta zaradi ugotovitve velikih negativnih učinkov, ki bi jih nova zakonodaja imela na svoboden in odprt internet (IPI, 2012).

Najbolj sporni del zakonodaje je predlog zakona, pri čemer bi morali ponudniki internetnih storitev blokirati sporne spletne strani, ki naj bi razširjale spletno piratsko vsebino. Na ta način bi te strani lahko postale nedosegljive za ameriške uporabnike svetovnega spleta, prav tako pa bi preprečili tudi ostalim ponudnikom internetnih storitev (oglaševalcem, ponudnikom plačilnih storitev, spletnim iskalnikom ipd.), da bi sodelovali s sporno stranjo (ibid).

Leta 2004 se je zaradi porasta nelegalnih prenosov in kopiranja filmov začela kampanja »Piracy, it’s a crime« (slovensko »piratstvo je zločin«). Spletne pirate so s kratkimi uvodnimi videi, ki so bili objavljeni na različnih spletnih straneh in drugih formatih (CD, DVD), opozarjali, da je nepooblaščena distribucija nelegalna, primerjali pa so jo celo s krajo avtomobila, televizije in denarnice. Posameznikom se je najbolj vtisnilo v spomin geslo»You wouldn’t download a car« (slovensko »avtomobila ne bi nelegalno prenesli«), katero je zvenelo nerealno ter celo bilo tarča posmeha in kritike. Zaradi vedno naprednejše tehnologije 3D-tiskalnikov pa je to »geslo posmeha« postalo povsem izvedljivo. Če so se zveneča imena, kot so Gucci, Apple in drugi, do zdaj borila predvsem s poceni ponaredki z azijskih trgov, se danes počasi pojavljajo drugačne vrste kopij originalov – 3D – natisnjenih na domačih tleh (Gorše, 2012).

Z naraščanjem namiznih 3D-tiskalnikov se pojavlja tudi vedno več spletnih strani, ki gostijo 3D-modele, pripravljene za domači 3D-tiskalnik. Trenutno tehnologija 3D-tiska še ni tako zelo razširjena, da bi domača izdelava ali prodaja natisnjenih izdelkov ogrožala prihodke od prodaje originalov. Ponaredki, množično narejeni v tovarnah, so vseeno cenejši, poleg tega pa 3D-natisnjeni modeli včasih potrebujejo tudi nekaj obdelave in so večinoma narejeni iz enega samega materiala, torej v tem pogledu nekonkurenčni. Piratstvo je neizogibna stran 3D-tiska, ki je prisotna že zdaj, v prihodnosti pa bo s širitvijo tehnologije deljenje modelov še toliko bolj pereče vprašanje, saj se s tem tudi krši intelektualna lastnina (ibid).

76

6.2 Protipiratske družbe

Doslej so glasbene, filmske in programske industrije uporabljale tožbe proti piratom kot glavno orožje za preprečitev spletne izmenjave datotek. Ker je piratstvo zelo razširjeno in zaradi anonimnosti, ki jo prinaša internet, so organizacije začele uporabljati drugačne pristope za zmanjšanje piratstva. Razlog, da je piratstvo tako množično organizacije vidijo v nizki informiranosti uporabnikov, saj le-ti pogosto ne poznajo zakonov, ki se nanašajo na intelektualne lastnine, zato se tudi ne zavedajo posledic kršitve teh pravic. Zato se organizacije zavzemajo za večjo osveščanje ciljnih skupin z brošurami ter z objavami novic na spletnih straneh in v drugih medijih (Šmajs, 2010, str. 31—34).

Organizacije se zavzemajo za skladno delovanje vseh protipiratskih organizacij in ustanovitev skupine strokovnjakov, kateri bi se ukvarjali s problemi o novih oblikah piratstva, kot na primer 3D-tiskalniki. Z aktivnim delovanjem ocenjujejo odvračilne narave vzpostavljenih groženj s pripravo strožjih zakonskih in podzakonskih aktov, ocenjujejo obseg kaznovanja zasebne posesti varstva celostnega pogojnega dostopa, vzajemnega z določbami o varstvu avtorskih pravic, ob upoštevanju tehnoloških ukrepov, kot sestavo pogojnega dostopa in o zaščiti uporabe sistemov pogojnega dostopa za druge namere (Šmajs, 2010, str. 34).

Organizacije se zavedajo, če želi država uspešno nastopiti v boju proti piratom, mora država dodatno vlagati in širiti zavest javnosti o posledicah, ki ga prinaša piratstvo. Ameriške oblasti jemljejo spletno piratstvo zelo resno, zato za njegovo preprečevanje veliko vlagajo v programe in nove kadre, in sicer v nove agente, ki se ukvarjajo le s kršitvami intelektualne lastnine in poostreno nadzorujejo programe za izmenjavo datotek. Ti programi bodo sčasoma inovativnejši in hitrejši (Šmajs, 2010, str. 35).

V nadaljevanju bomo na kratko predstavili glavne protipiratske organizacije. Nekatere izmed njih smo med nalogo že omenili. V empiričnem delu se bomo podrobneje osredotočili na organizacije v Sloveniji in v Združenem kraljestvu.

BSA (Business Software Alliance) je vodilna neprofitna organizacija, registrirana kot gospodarsko interesno združenje proizvajalcev in prodajalcev računalniške strojne in programske opreme. Sedež ima v ZDA, z enajstimi podružnicami po svetu, in je prisotna v več kot 80-ih državah, vključno s Slovenijo. Namenjena je spodbujanju varnega in legalnega digitalnega sveta. To poskušajo doseči z varovanjem intelektualne lastnine in spodbujanjem k inovativnosti, s programom svobodnega trga ter poštene konkurence, z večanjem zaupanja zoper tehnologije, s programom za boj proti piratstvu. BSA raziskuje strani, ki ponujajo piratske vsebine in zahtevajo s strani internetnih ponudnikov, da odstranijo te vsebine. Med drugim preiskujejo in preganjajo posameznike, ki uporabljajo piratske vsebine (BSA, 2011).

Cilji BSA slonijo na (BSA, 2011):

• izobraževanju javnosti in popularizaciji uporabe legalnih programov s sodelovanjem industrije in organi pregona;

• posodobitve zaščite programske opreme in drugih avtorsko zaščitenih materialov;

77

• krepitev uveljavljenih zakonov intelektualne lastnine, vključno s specializiranimi izvršilnimi enotami, usposabljanje organov pregona in sodnih uradnikov in boljše čezmejno sodelovanje med organi pregona;

• spodbujanje uporabe legalne programske opreme v podjetjih, ki so v državni lasti, in med vsemi izvajalci in dobavitelji;

• objavljanje sodnih postopkov proti piratom in nelegalnim uporabnikom;

• sprožanje kazenskih, civilnih in drugih postopkov zoper pirate in nelegalne uporabnike;

• aktivnem delovanju proti vsem oblikam piratstva.

Microsoftova strategija boja proti piratstvu programske opreme vključuje razvoj bolj izpopolnjene forenzične tehnologije za identifikacijo ponarejenih izdelkov, izobraževalne forume, izvajanje lokalno pravnih delavnic in pravnih ukrepov proti ponarejevalcem programske opreme in spletnim piratom. Z ustanovitvijo projektne skupine za nadzor spletnih strani in strežnikov Microsoft v okviru zaščite uporabnikov na spletu nadzoruje spletne strani, ki omogočajo nalaganje ponarejene programske opreme ali pošiljajo le-te po e-pošti (DNE Techno, 2010).

Na področju zabavne programske opreme je organizacija, imenovana ESA (Entertainment Software Association), ki skrbi za interese največjih založnikov digitalnih iger. Podjetja pod okriljem te organizacije so Capcom, Disney Interactive Studios, Electronic Arts, Konami, Microsoft, Namco Bandai Games, Nintendo, Sega, Sony Computer Entertainment, Square Enix, Activision Blizzard, Ubisoft in številna druga podjetja s tega področja. Te družbe so kot članice tudi aktivno vključene pri načrtovanju prednostnih nalog za zaščito področja k zmanjšanju svetovnega deleža piratsko pridobljenih računalniških in drugih videoiger. Da bi ta cilj dosegli, izvajajo program, ki vključuje seminarje za usposabljanje članov organov pregona, kako osveščati ljudi o avtorskih pravicah in kakšni so pravni postopki zoper kršitelje. Za ESA je znano, da aktivno pošiljajo obvestila kršiteljem avtorskih pravic, za katere so dobili prijave s strani internetnih ponudnikov (Zuza, 2014, str. 21).

IFPI (International Federation of the Phonographic Industry) je neprofitna organizacija, ki zastopa interese glasbene industrije po vsem svetu. Ustanovljena je bila z namenom, da spodbuja vrednost posnete glasbe, varuje pravice proizvajalcev in širi poslovno uporabo glasbe. Prav tako vključuje pravno svetovanje avtorjem, izvršuje protipiratske ukrepe in zatira proizvajalce, ki se ukvarjajo s piratstvom. IFPI pa sodeluje tudi z ostalimi industrijami, kjer je piratstvo prisotno, saj koordinacija boja zmanjšuje stroške in tako povečuje njegovo učinkovitost (Šmajs, 2010, str. 28).

RIAA (Recording Industry Association of America) je organizacija, ki deluje izključno za določeno področje in zastopa največje glasbene založbe ter je namenjena večjim distribucijskim podjetjem glasbe v ZDA. RIAA je članica Svetovnega združenja IFPI. Organizacija je nastala predvsem z namenom, da ščiti interes glasbenih založb in nudi pomoč ter spodbuja njihovo ustvarjalnost. RIAA je v preteklih nekaj letih sprožila že veliko tožb proti najrazličnejšim pravnim in nepravnim osebam, kot so internetne strani, ki ponujajo avtorsko zaščiteno glasbo, univerze in študentje, spletne glasbene trgovine, proizvajalci elektronskih naprav in podobno (Kovač, 2003, str. 5).

78

Za področje filmske industrije je organizacija MPAA (Motion Picture Association of America), ki skrbi za zaščito video vsebin. Podobno kot RIAA je MPAA prisotna v več državah sveta s področnimi pisarnami v Bruslju, Sao Paolu, Torontu, Ciudad de Mexico in Singapurju, ob tem pa sodelujejo z drugimi organizacijami na področju video vsebin v več kot 30 državah. V filmski in televizijski industriji se zavzema za zaščito vsebin pred piratstvom in odstranitev trgovinskih ovir. MPAA se osredotoča tudi na končnega potrošnika, ki sodeluje pri nelegalni izmenjavi datotek (Zuza, 2014, str. 21).

SOPA (Stop Online Piracy Act) je predlog ameriškega zakona, da bi se razširila možnost kazenskega pregona v ZDA v boju proti spletnim piratom, spletnim trgovinam, ki nimajo ustreznega dovoljenja za uporabo intelektualne lastnine in ponarejeno blago. Določbe zakona vključujejo zahtevo za sodne naloge, s katerimi bi postavili blokade spletnim stranem in oglaševalskim mrežam, ki oglašujejo na spornih straneh, in plačilne olajšave, ki bi izvirale iz poslovanja kršenja spletnih strani in iskalnikov, ki so povezani na takšne spletne strani. Zakon vključuje tudi zahtevo za sodne naloge, s katerimi bi od ponudnikov spletnih strani zahtevali, da ustvarijo črno listo strani, ki ponujajo piratske vsebine in preprečijo dostop do le-teh. Zakon bi v obstoječe kazensko pravo za nedovoljen prenos avtorsko zaščitenih vsebin uvedel do sedaj najvišjo zagroženo zaporno kazen (5 let) (Havliček, 2013).

Nasprotniki zakona opozarjajo, da le-ta krši prvi amandma ameriške ustave in uvaja spletno cenzuro, ki bo s tehnikami, podobnim tistim, ki jih uporabljajo na Kitajskem, Maleziji in Iranu, ogrožala svobodo govora, inovacije in odprtost interneta, kar bi organom pregona omogočalo blokiranje dostopa do celotnih spletnih strani zaradi objavljene nedovoljene vsebine na enem samem blogu ali spletni strani. Izrazili so tudi skrb, da bi s SOPA zaobšli načelo »varnega pristana«17. Drugi nasprotniki trdijo, da bi z zahtevo izbrisali v iskalnikih začeto svetovno omejenost in cenzuro interneta (Havliček, 2013).

ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement) je mednarodni trgovinski sporazum za boj proti ponarejanju in kraji intelektualne lastnine. Sporazum je podoben ameriškemu zakonu proti spletnem piratstvu. Namen je uskladitev mednarodnih standardov glede zaščite pravic ustvarjalcev glasbe in filmov, modnih ustvarjalcev, proizvajalcev farmacevtskih izdelkov kot tudi drugih izdelkov, ki so pogosto tarča kraje intelektualne lastnine. Organizacije, ki zastopajo državljane in nevladne interese, so trdile, da bi lahko ACTA kršila temeljne pravice, vključno s svobodo izražanja in zasebnosti. S pridobivanjem informacij o tistih, ki kradejo intelektualno lastnino, bi kršili vse temeljne človekove pravice in svoboščine. ACTA vsebuje tudi številne funkcije, ki predstavljajo nevarnost za digitalne inovacije ter prost pretok informacij na internetu. Po trditvah nasprotnikov sporazum zagovarja t.i. načelo treh udarcev. Ponudniki medmrežja lahko uporabnike najprej opozorijo, nato pa jim lahko onemogočijo dostop do spleta, če kršijo

17 Upravljavcem osebnih podatkov omogoča, da svoje podatke posredujejo upravljavcem ali pogodbenim

obdelovalcem iz ZDA, kot so npr. Google, Amazon, če so se ta podjetja zavezala k spoštovanju načel varnega-pristana.

79

avtorske pravice. Hkrati uvaja filtriranje spletnega prometa in izklop spletnih strani, katere kršijo avtorske pravice (Sinanović, 2015, str. 90).

WAPO (World Anti-Piracy Observatory) je bila ustanovljena leta 2005 in je spletna platforma pod okriljem Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (ang. UNESCO). Njihov cilj je zbiranje podatkov o veljavnih zakonodajah, ukrepih proti piratstvu in tako pomagati državam članicam in državnim organom pri izboljševanju zakonodaje s pomočjo tujih pravnih praks. Platforma je namenjena tudi avtorjem, saj na enem mestu dobijo vse podatke o pravicah, ki jih imajo v različnih državah (Zuza, 2014, str. 20).

6.3 Preoblikovanje zakona na področju spletnega piratstva

Najmočnejše orožje za zmanjšanje piratstva je zakonodaja. To dokazujejo primeri v Ameriki in Evropski uniji, saj ustrezna zakonodaja in strožje sankcije vplivajo na manjši prenos nelegalnih vsebin s spleta. Pri tem je opazen vpliv globalizacije, saj določeni predpisi in zakoni v posameznih državah stremijo k skupnim mehanizmom in ciljem. Največji vpliv zakonodaje je opazen v Italiji, katera je morala v svojo zakonodajo konec leta 1992 uvesti določila Direktive 91/250/EEC. Te je pospremila s poostrenim nadzorom policije, predvsem finančne. To je privedlo do zmanjšanja stopnje piratstva s 85 na 50 odstotkov, in to v enem letu (Osterman, 2003, str. 31, povzeto po PriceWaterhouse, 1998, str. 29).

Iz ZDA prihajajo najpomembnejša podjetja, ki so oškodovana zaradi piratstva, zato imajo najdaljše izkušnje z varstvom avtorskih pravic. Pod vplivom in pritiskom korporacij ter industrije imajo to področje zakonsko najbolje urejeno. Njihova poostrena zakonodaja sega tako daleč, da lahko zlonamernega računalniškega hekerja obsodijo na dosmrtno ječo. Da bi bili pri odkrivanju piratstva in posameznikov čim bolj učinkoviti, si prizadevajo uzakoniti in vzpostaviti elektronski nadzor ne samo nad svojimi državljani, ampak tudi v drugih državah. Pod njihovim vplivom je nastala Konvencija o kibernetski kriminaliteti (Osterman, 2003, str. 36).

Poostritev zakonodaje postaja izrazito tudi v Evropi. Nadvse izrazite spremembe so vidne v Franciji in Združenem kraljestvu. V francosko zakonodajo so najprej skušali uvesti zakon z imenom HADOPI. Uzakonitev je sicer bila sprejeta v francoskem parlamentu in v sodnem zboru, vendar je bil le-ta zavrnjen s strani francoskega sodišča leta 2009. Vlada v Franciji je nato pripravila preoblikovan zakon imenovan HADOPI 2, kateri je bil sprejet in prišel v veljavo januarja 2010. Zakon ponudnikom interneta omogoča, da kršilcu zakona po treh kaznivih dejanjih preprosto izklopijo dostop do interneta. Zakon predpostavlja tudi omejevanje dostopa do spletnih strani in strani, ki so problematične za otroke (Milanović, 2010, str. 29).

Kršitelji bodo najprej prejeli obvestilo na svoj elektronski naslov. Če opozorila ne bodo upoštevali, bodo naslednjo opozorilo prejeli po pošti na domači naslov, in če bodo ponovno kršili, bo proti njim vložen sodni postopek. Kazen, ki jo prejmejo, je lahko v višini do 300. 000 evrov, odvzem dostopa do interneta, naloži pa se jim lahko tudi kazen do treh let zapora. Po uzakonitvi HADOPI 2 je Francija uvedla še zakon LOPPSI, ki

80

dodeljuje državi večjo moč nadzorovati uporabnike. Omenjeni zakon predpostavlja zaklepanje spletnih strani, ki bodo potrjene s strani vlade. Tako imenovan črni seznam bo zaupen, kar predstavlja problem nadzora, če so zaklenjene res samo strani s tega seznama, saj ni potrebna odobritev s strani sodnika. Ta skrajen način zaščite avtorskega prava, preprečuje nepristojno razmnoževanje in organom pregona priznava preverjanje komunikacij preko spleta (Milanović, 2010, str. 29).

Ko je avtorsko delo na voljo na internetu, imetniki pravic izgubijo nadzor nad svojim delom. Zaradi globalne distribucije, države poskušajo uvesti nadzor nad prenosi spletnih vsebin. Za uporabnike katere ni moč nadzorovati, saj ni jasno določeno kdo ima sodno pristojnost za njegove dejavnosti, lahko v tem primeru nastanejo nekonsistentne obveznosti. V državah kjer so predpisi ohlapni, mili oziroma jih sploh ni, lahko posledično nastanejo »piratska nebesa«. Predlagani pristopi za reševanje problema spletnega piratstva tako vključujejo; prizadevanja po poenotenju sedanjih določil internetnega prava, priznavanje popolnoma nove sodne pristojnosti nad internetom, reševanje sporov za to posebej ustanovljenih internetnih sodiščih…(Bogataj Jančič, 2008, str. 55).

Po drugi strani pa digitalna tehnologija nudi številne nove spodbude za intelektualno ustvarjalnost. Multimedijske vsebine prinašajo za avtorskopravne sisteme izzive, saj razvoj zakonskih odredb le s težavo sledi prodornemu napredku novih tehnologij. Poseben problem pa se lahko pojavi že pri sami razvrstitvi avtorskih del v različne vrste. Zakonodajalci si sicer prizadevajo sprejeti zakone, ki bi bili tehnološko nepristranski, vendar so kljub vsemu avtorska dela običajno neskladno razvrščena. Posamezna kategorija lahko uživa različno varstvo, saj multimedijska dela v številnih zakonodajah niso samostojno varovana, a to predstavlja za zakonodajalce zelo kompleksno odločitev (Bogataj Jančič, 2008, str. 59).

6.4 Tehnološki ukrepi

V literaturi se za poimenovanje tehnoloških ukrepov za varovanje avtorskih del uporablja več izrazov – poleg poimenovanja »tehnološki ukrepi« (ang. Technological measures), ki ga uporablja EUDC, se uporablja še termin »tehnični ukrepi« (ang. Technical measures), ki ga uporablja tudi naš ZASP, in termin »ukrepi proti izogibanju« (ang. Anticircumvention measures), ki ga npr. uporablja Digital Millennium Copyright Act (DMCA) (Breznik Močnik et al., 2008, str. 11).

Kot je razvidno, imajo tehnološki ukrepi veliko različnih oblik, zato ni nepričakovano, da so podana neenaka ovrednotenja za njihovo klasifikacijo, vendar se v praksi različne kategorije pogosto med seboj pokrivajo. De Werra (2001) jih deli na tehnološke ukrepe za nadzor nad dostopom do del (ang. Technological protection measures controlling the access of the works) in na tehnološke ukrepe za nadzor nad uporabo del (ang. Technological protection measures controlling the use of the works). Največkrat aplicirana porazdelitev v literaturi je razdelitev v dve široki skupini: ukrepi za nadzor nad dostopom (ang. Access control measures) in ukrepi za nadzor nad kopiranjem (ang. Copy control measures). Tako jih deli tudi Dusollier (1999), ki v prvo skupino uvršča: »kriptografijo, gesla in digitalne podpise, kateri zagotavljajo varen dostop do informacij ter zaščitene vsebine«. V drugo skupino Dusollier: »uvršča serijske sisteme za

81

upravljanje kopiranja za zvočno digitalne snemalne naprave, ki tretjim osebam preprečujejo nedovoljeno izkoriščanje«. Schlachter deli med ukrepi, ki se jih »vgradi« pred distribucijo. V drugo skupino uvršča ukrepe, ki naj bi odkrivali kršitve in dopolnjevali učinkovitost sankcij in zakonov (Breznik Močnik et al., 2008, str. 11—12).

Tehnološki ukrepi lahko nadzirajo dostop do avtorskega dela, tako da omejujejo dostop (Vidovič, 2009, str. 13):

• na spletnih straneh (s pomočjo uporabniških imen in gesel);

• na ravni uporabnika (s pomočjo posebnih ključev ali dekodirnih naprav);

• do že pridobljene kopije;

• posebne oblike tehnoloških ukrepov, ki ne nadzorujejo prvega dostopa do dela, temveč omejujejo nadaljnjo uporabo dela.

Prvo skupino tehnologije, ki nadzira dostop na spletnih straneh, velikokrat uporabljajo ponudniki naročniških servisov. V praksi to opravljajo vrata ali vratar: »če odjemalec uporabi pravilni ključ (pogosto v obliki gesla), mu bo tehnologija dovolila vstopiti«. Ta vrsta tehnološkega ukrepa nadzira dostop do storitve v enaki meri, kot ščiti vsebino (Bogataj Jančič, 2008, str. 67).

V drugo skupino uvrščamo tehnološke ukrepe, ki nadzirajo dostop na ravni uporabnika s pomočjo posebnih ključev ali dekodirnih naprav. Za dostop do informacij plačniških televizijskih postaj posameznik potrebuje poseben ključ ali dekodirnik, ki signal dešifrira ali dekodira ter mu tako omogoči dostop. Ta metoda se uporablja tudi pri podatkih, ki se prenašajo prek spletnih servisov. Čeprav se pri te obliki tehnoloških ukrepov nadzor izvaja na podrejeni ravni, je učinek tehnologije v obeh primerih ujemajoč. V obeh primerih gre za preprečevanje nedovoljenega začetnega dostopa do vsebine in ščiti storitve ter vsebino (Bogataj Jančič, 2008, str. 68).

Tretja skupina zajema način varovanja vsebin, ki je že pridobljena s strani uporabnika. Razlika med tretjo kategorijo in prvima dvema pa je, da ne ščiti naročniških storitev (Bogataj Jančič, 2008, str. 68).

Za četrto skupino bi lahko smatrali časovno omejeno programsko opremo. Aplikacija se izvaja določen čas, nato se delovanje prekine in je ni mogoče več uporabljati. Uporabnik mora za nadaljnjo uporabo programa, če ga še seveda želi uporabljati, program kupiti (Bogataj Jančič, 2008, str. 68).

Bogataj Jančič (2008) navaja, da je v določenih primerih pomembneje omejevati uporabo avtorskega dela kot pa njegov dostop, saj je poglaviten namen tehnoloških ukrepov preprečitev nadaljnjega kopiranje dela (Bogataj Jančič, 2006, str. 69). Omeniti je potrebno, da so tehnološki ukrepi le ena izmed možnosti za zmanjšanje piratstva. Poznamo še indirektni pristop izobraževanja o avtorskih pravicah in spoštovanje intelektualne lastnine. Kako posameznik gleda na avtorske pravice, je odvisno od vloge, ki jo ima na tem področju. Yu (2003) je vpeljal koncept razkoraka (ang. Copyright divide), kjer posameznike deli na delničarje in nedelničarje. Delničarji so tisti posamezniki, ki imajo »delnice« v medijski industriji, kamor spadajo avtorji, založniki,

82

producenti, torej vsi, katerim je v interesu zaščita intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Delničarji piratstva ne vidijo zgolj kot nekaj nepravilnega, ampak tudi kot krajo. Nedelničarji, pa niso vključeni v industrijo in piratstvo dojemajo kot pošteno in nesporno. Yu (2003) meni, da bi s tem, če bi nedelničarji aktivno začeli sodelovati v eni izmed industrij, premostili razkorak, ki se pojavlja. S premostitvijo razkoraka bi se nedelničarji ozavestili o pomenu spoštovanja intelektualne lastnine, poleg tega bi postali zainteresirani za spoštovanje sistema, v katerem kotirajo njihove delnice (Rodman, 2004, str. 36, povzeto po Yu, 2003, str. 11—12).

Copyleft

Pojem »copyleft« se je razvil kot alternativa oziroma nasprotje načelu »copyright«. Copyleft je oblika izdajanja dovoljenj in se lahko uporablja za ohranjanje pogojev za avtorske pravice, od programske opreme, dokumentov in do umetnosti. Medtem ko zakon o avtorskih pravicah daje avtorjem računalniških programov nadzor nad kopiranjem, distribucijo in spreminjanjem njihovih del, copyleft na drugi strani da uporabnikom programske opreme svobodo pri opravljanju teh dejavnosti. Temelji predvsem na ideji medsebojnega sodelovanja pri ustvarjanju in svobodni izmenjavi idej. Omogoča pridržanje vseh pravic proste uporabe avtorskega dela pod pogojem, da so vse predelave in spremembe avtorskega dela podvržene enakemu načelu proste uporabe. Copyleft ima med drugim tudi ekonomske učinke, ki presegajo ustvarjalce. Prisotnost copyleft lahko prisili komercialne proizvajalce k povečanju kakovosti svojih izdelkov, saj tekmujejo na trgu z brezplačno programsko opremo. To lahko ima učinek na preprečevanje velikih komercialnih subjektov od monopolnih cen. Vendar je konkurenca lahko tudi razlog, da se ustvarjalci odrečejo copyleft (Zorman, 2010, str. 27).

GNU General Public Licence (GPL)

GNU General Public Licence je najbolj pogosto uporabljena licenca brezplačne programske opreme, ki zagotavlja končnim uporabnikom (posameznikom, organizacijam in podjetjem) svobodo pri uporabi, kopiranju in spreminjanju programske opreme. Programska oprema, ki omogoča te pravice, se imenuje brezplačna programska oprema, in če je ta izdana pod načelom copyleft, se zahteva, da se te pravice ohranjajo, saj ostale licenčne pogodbe omejujejo njihovo svobodo razdeljevanja in spreminjanja. Z drugimi besedami – GPL zagotavlja prejemnikom računalniških programov pravice Free Software Definition in uporabo copyleft za zagotavljanje svobode in ohranjanje distribucije del, tudi če je to delo spremenjeno ali dodano. GPL je bila prva copyleft licenca za splošno uporabo. Licenca je bila prvotno napisana s strani Richarda Stallmana iz Free Software Foundation (FSF) za projekt GNU. FSF je dobrodelna ustanova, katera spodbuja svobodo pri uporabi računalniških programov in ščiti pravice vseh uporabnikov prostih programov. Potrebno je omeniti, da FSF nima avtorskih pravic za dela, ki so izdana pod GPL, razen če avtor izrecno prenese avtorske pravice na FSF, kar se zgodi le redko, razen za programe, ki so del projekta GNU (Kristan, 2009, str. 439).

83

Bistvo projekta GNU je zagotoviti uporabnikom svobodo pri preučevanju, uporabi, predelavi (prilagoditvi) in distribuciji računalniškega programa. Licenca GPL pa je namenjena zagotavljanju svobode pri razširjanju in spreminjanju prostih programov ter tako zagotoviti, da ostanejo ti programi prosti za vse nadaljnje uporabnike (Kristan, 2009, str. 439). Določila in pogoji GPL morajo biti na voljo vsakomur, ki prejme kopijo dela, kjer se uporablja GPL. Edini pogoj, ki ga morajo uporabniki upoštevati, je, da morajo pri redistribuciji programa oziroma pri distribuciji njegove predelave program oziroma predelavo licencirati pod istimi pogoji, kot so določeni v licenci GPL (copyleft koncept). To onemogoča, da bi se delo predelalo pod drugačnimi pogoji, kot so določeni v licenci, oziroma da bi se program uporabil, predelal in distribuiral kot lastniški program. Za pridobitev licence je dovoljeno, da se zaračuna pristojbina za storitev ali pa je ta brezplačna. Ta zadnja točka loči GPL od ostalih licenc za programsko opremo, ki prepovedujejo komercialno prerazporeditev. FSF trdi, da brezplačna programska oprema ne sme postaviti omejitev za komercialno uporabo in GPL jasno določa, da se lahko GPL dela prodajajo za vsako ceno (Lubarda, 2006, str. 41).

Vsaka licenca, zaščitena z GPL, mora vsebovati obvestila avtorskih pravic z izjavo, da se lahko razširja pod pogoji GPL in ima dovoljenje za spremembo dela kot tudi za kopiranje in za razporeditev. GPL ne dovoljuje spreminjanja prostega programa v lastniške programe, saj licenca varuje pravice uporabnika s pravno zaščito programov in pravnim dovoljenjem za razmnoževanje, razširjanje in/ali spreminjanje prostih programov. Licenca GPL je torej namenjena podelitvi materialnih upravičenj avtorske pravice na delu, ki uporabnikom sicer po samem avtorskem pravu ne pripadajo. To pomeni, da lahko uporabniki zaženejo računalniški program za katerikoli namen, ga preučujejo in prosto spreminjajo ter prilagajajo svojim potrebam. V primeru razširjanja spremenjenih programov pa je potrebno prejemnike jasno obvestiti, da nimajo izvirnika in za morebitne težave odgovornosti ne nosi izvorni avtor. GPL dodatno navaja, da distributerji ne smejo naložiti »nadaljnjih omejitev pravic«, ki so v GPL dane. To prepoveduje dejavnosti, kot so distribucija programske opreme v okviru sporazuma o nerazkritju ali pogodb (Kristan, 2009, str. 439).

Od avgusta 2008 je GPL znašal 60,5 % od 44.927 vseh prostih projektov programske opreme, ki kotirajo na FREEcode in od leta 2003 približno 68 % projektov, ki kotirajo na SourceForge.net. Podobna je bila raziskava leta 2000 s strani Red Hat Linux, ki je pokazala, da je 53 % izvorne kode pod licenco GPL. Ugledni brezplačni programi, ki so licencirani pod GPL, vključujejo jedro Linuxa in GNU Compiler Collection (GCC). Nekateri drugi programi brezplačne programske opreme, med njimi je najbolj izrazit primer MySQL, so dvojno licencirani na podlagi več licenc, pogosto z eno od licenc, med katerimi je GPL (GNU Wikipedia).

Pri tem seveda ne gre brez kritik in omejitev. Kritike prihajajo predvsem s strani velikih korporacij kot tudi imetnikov materialnih upravičenj v strahu pred izgubo dobička. Z uveljavljanjem vse večjih prostih licenc jih kritizirajo tudi določene organizacije za upravljanje pravic. Najbolj pogoste kritike so, da licence izključujejo jamstvo tudi za pravne napake pri delu, da je njihova veljavnost oziroma iztožljivost vprašljiva ter da gre za preveliko odpoved pravicam s strani imetnika (Lubarda, 2006, str. 46). Omeniti je potrebno tudi omejitve, katerih namen je zavarovati pravice uporabnika. S pravicami

84

uporabnik prevzame tudi odgovornost za razširjanje ali spreminjanje teh programov. Tako je treba ob vsakem razširjanju programov, odplačnem ali neodplačnem, prejemnikom posredovati tudi pridobljene pravice (Kristan, 2009, str. 439).

Creative Commons (CC)

S prihodom novih tehnologij in zakonodajnih sprememb na področju avtorskega prava, le-ta ne zagotavlja ustreznih spodbud za ustvarjanje oziroma je v nasprotju z interesi ustvarjalcev. Kot odgovor in rešitev na obstoječo situacijo na področju avtorskega prava se je razvilo gibanje Creative Commons (CC), katerega ideja je prerasla v globalno gibanje (Zorman, 2010, str. 28). Ustvarjalcem digitalnih vsebin ponujajo vnaprej pripravljene licence, katerim omogočijo prost dostop. Ustvarjalci z licenco sami določijo dovoljene in nedovoljene uporabe svojih del, tako da lahko dela svobodneje krožijo med uporabniki po celem svetu. Ideja CC je najbolj sprejeta med tistimi ustvarjalci, ki želijo poenostaviti način uveljavljanja svojih avtorskih pravic. Z licenco ustvarjalci nekoliko omejijo svobodo za uporabnike svojih del, vendar ne zavračajo varstva, ki jim ga zagotavljajo avtorske pravice. Uporaba licence CC je zelo množična, kar kaže podatek iz leta 2006, ko je bilo na internetu objavljenih že 16 milijonov avtorskih del (Pestotnik, 2006). Licence CC niso primerne za nova dejstva in ideje avtorjev, prav tako licenca ni primerna za programsko opremo, za katero je primernejša uporaba odprtokodnih licenc (Kristan, 2009, str. 439). Licence so v tem primeru primerne za spletne strani, glasbena dela, fotografije, filme, knjige in podobno (Kavčič, 2008).

Licence so zapisane v treh različnih oblikah18.

• Povzetek licence (berljivo za uporabnike) je preprost, enostavno razumljiv povzetek licence in ključnih določil same licence (tj. pravnega besedila). Sam povzetek nima pravne veljave in njegova vsebina se v sami licenci ne pojavlja.

• Pravno besedilo (berljivo za pravnike) je, licenca oblikovana s pravno podlago in jo je mogoče uveljavljati na sodišču.

• Metapodatki (berljivo za računalnike) — v tem primeru gre za računalniško berljiv prevod licence, ki pomaga spletnim iskalnikom in ostalim aplikacijam identificirati avtorsko delo glede na določene glavne pogoje licence.

Licence CC pomagajo obdržati vsa upravičenja avtorske pravice in avtorjem ponujajo preprosta in lahko dostopna orodja, ki jih ima avtor od trenutka, ko delo ustvari in ga ponudi javnosti. Glavni namen CC je, da so le nekatere in ne vse pravice pridržane. Licence hkrati dopuščajo določene izjeme, pod določenimi pogoji, saj se avtor prostovoljno odloča, katere pravice si želi pridržati. Vse licence v okviru CC pa določajo, da morajo vsi uporabniki priznati avtorstvo ustvarjalcu vsebine (Kristan, 2009, str. 438—439).

18 Povzeto po: http://creativecommons.si/

85

Na voljo je več osnovnih licenc, ki se razlikujejo po kombinaciji sledečih osnovnih pogojev, ki jih izbere avtor: 19

• Nekomercialno (Non-commercial) — pod pogojem, da se delo ne bo uporabilo v komercialne namene, lahko avtor dovoli avtorsko delo in njegove predelave reproducirati, distribuirati in dajati v najem.

• Brez predelav (No Derivative Works) avtor dovoli avtorsko delo in njegove predelave reproducirati, distribuirati, dajati v najem in priobčiti javnosti samo v izvirni obliki in ne dovoli predelav.

• Deljenje pod enakimi pogoji (Share Alike) — distribuiranje oziroma dajanje v najem predelavo avtorskega dela avtor dovoli le pod pogojem, da so distribuirana, dana v najem in priobčena javnosti pod enakimi pogoji kot izvirno avtorsko delo.

Digital Right Management (DRM)

Upravljanje digitalnih pravic (DRM-Digital Right Management) je izraz, ki se nanaša na različne tehnologije, ki se uporabljajo za nadzor dostopa in omejitve uporabe lastniške programske opreme, strojne opreme ali vsebine. DRM vključuje tehnologije, ki nadzirajo uporabo, spreminjanje in distribucijo avtorsko zaščitenih del. Izraz se včasih označuje kot »zaščita pred kopiranjem«, »tehnični ukrepi«, »preprečevanje kopiranja« in »nadzor nad kopiranjem«, vendar je uporaba teh izrazov sporna. Upravljanje digitalnih pravic (DRM) je trenutno najbolj napredni tehnološki ukrep, s katerim je mogoče nadzirati uporabo digitalnih vsebin. Po mnenju Microsofta (2009) DRM ni samo sistem za nadzor nad uporabo in preprečevanjem dostopa le-tega, temveč služi za lažjo distribucijo digitalnih vsebin avtorskih del na spletu. Spletne trgovine v tem primeru lahko prodajajo in dajejo v najem le tiste digitalne vsebine, katere uporabljajo zaščito DRM. Glavni namen DRM je omogočiti kontroliran dostop do digitalnih vsebin in onemogočiti anonimnost (Kristan, 2009, str. 438).

Medtem ko je glavni namen DRM preprečevanje nezakonitih kopij izdelkov, ne smemo pozabiti, da DRM opravlja svoje delo na več ravneh. Omejuje lahko dostop do vseh oblik digitalnih podatkov. Na področju programske opreme se je tehnologija DRM v Microsoftu najprej uporabljala za pregledovanje zvočnih in slikovnih digitalnih vsebin ter pregledovanjem elektronskih knjig. Šele kasneje, ko je bila uvedena obvezna aktivacija operacijskega sistema, je to pomenilo uporabo DRM tudi kot način zaščite aplikacij (Kovačič, 2006). Kristan (2009, str. 438) postopek razloži na naslednji način: »ko namestimo operacijski sistem se v register vgradi podatek o serijski številki sistema (procesor, trdi disk in mrežna kartica). Takšna zaščita, če uporabnik namerava prekopirati program v drug sistem ali če v lastnem sistemu menja bistveni del naprav, onemogoča, da bi program ob naslednjem zagonu deloval. V takem primeru se je treba obrniti na prodajalca programa za dodatne informacije« (Kristan, 2009, str. 438).

19 Dostopno na: http://creativecommons.si/licence

86

Omejitev uporabe DRM je opazna v Applu in njihovi digitalni trgovini iTunes Store. Glasbene datoteke so prirejene samo za predvajanje na Apple proizvodih. Zaradi teh omejitev je kasneje Apple bil deležen protestov večino združb in posledično dal na voljo vsebine brez omejitev, katera je na voljo v bistveno manjši količini (Milanović, 2010, str. 26). Za Apple je uporaba DRM ugodna, ker so posamezniki, ki hočejo predvajati njihovo vsebino, »prisiljeni« v nakup aplikacije iTunes, ki je seveda v lasti Apple.

Milanović (2010, str. 26) navaja: »Applovi uporabniki z nakupom glasbe pristanejo na to, da si Apple pridržuje pravico do spreminjanja, začasne ustavitve, odstranitve ali pa celo do onemogočanja dostopa do kupljenih glasbenih izdelkov, katere uporabniki ne morejo uporabljati na način, kot bi si ga želeli kljub plačilu za vsebino«.

Uporaba DRM ni splošno sprejeta. Zagovorniki DRM trdijo, da je tehnologija potrebna za preprečitev prostega kopiranja intelektualne lastnine, tako kot je to potrebno za fizične izdelke. Tehnologija pomaga imetnikom avtorskih pravic ohraniti nadzor nad svojimi deli in jim omogoča zagotavljanje stalnih tokov prihodkov. Problem, ki nastane ob uporabi DRM zaščite je ta, da se nemalokrat vidi kot nelogična prepreka, ki preprečuje nemoteno standardno uporabo. Ironično je, da je največja napaka DRM potencialno povečanje piratstva. Gonilni dejavnik, zakaj ima DRM potencial za povečanje piratstva, je povezan z omejitvami, ki jih nalaga na pravnega kupca. Idealna oblika DRM bi bila tista, katera ne bi imela omejitev glede pravnih kupcev, vendar bi bile omejitve prisotne pri piratih. Zaradi teh napak in enostavne »lomljene zaščite« podporniki DRM najavljajo sistem zaščite, katera bi po njihovem mnenju zmanjšala piratstvo (Milanović, 2010, str. 27—28). Dosedanja praksa je pokazala, da uporaba DRM zaščite velja za neučinkovito, saj ni vplivala na stopnjo piratiziranja, zato se poraja dvom o njeni nadaljnji uporabi. Potrebno je iskati ključni vzrok piratstva na drugih področjih, saj omejevanje na sistemskem in uporabniškem nivoju ni efektivno.

Terry Fisher (2006)20 predlaga ukinitev pravic na internetu, kjer bi uporabniki z dostopom do spleta plačali znesek, pri čemer bi avtorji prejeli določen odstotek glede na preneseno vsebino uporabnikov. Rešitev za zmanjšanje piratstva bi lahko bila uvedba legalnega P2P omrežja, ki bi se uporabljal samo za zasebno rabo, katerega želijo uresničiti v brazilskem avtorskem pravu. Uporabniki bi s pomočjo torrent tehnologije prenesli digitalno vsebino, v zameno za to bi mesečno plačevali znesek, ki je odvisen od količine prenašanj in poizvedovanj. Na ta način bi bila avtorjem povrnjeno finančno breme, saj bi uporabniki mesečno plačevali fiksni znesek. Izmed nastalih pobud bi se lahko le-ta izkazala za najbolj učinkovito (Milanović, 2010, str. 27—28).

20 Več na: https://cyber.law.harvard.edu/node/93395

87

Trusted Computing (TC)

Trusted Computing Group je zavezništvo podjetij Microsoft, Intel, IBM, HP in AMD, kateri spodbujajo standarde za bolj varne in zanesljivejše osebne računalnike. Projekt TCG je znan po številnih imenih. IBM uporablja »Trusted computing«, Microsoft ga imenuje »Zaupanja vredno računalništvo«, medtem ko ga Free Software Foundation imenuje »izdajalsko računalništvo«. Mnogi opazovalci menijo, da je zmeda glede imenovanja namerna, saj predlagatelji želijo odvrniti pozornost, kaj v resnici TC počne. Sistemi s tem varovanjem ne bodo omogočali avtorjem aplikacij, da bi zaradi tega bili v prednosti, vendar bo to varovanje skrbelo za zaščito pred nepooblaščenimi posegi v strukturo digitalnih vsebin. Stroji, zgrajeni v skladu z njihovo specifikacijo, so bolj zanesljivi z vidika ponudnikov programske opreme in industrije vsebin, vendar so manj zanesljivi z vidika njihovih uporabnikov. V veljavo bo specifikacija TC prinesla popolni nadzor nad osebnim računalnikom ne glede na to, kdo je napisal programsko opremo (Milanović, 2010, str. 24). Pravilna uporaba TC zaščite bo poskrbela za efektivno zmanjšanje piratstva, ker se bo izvajal administrativni način kontrole programske opreme. Z uporabo tehnologije TC bo veliko težja uporaba nelicenčne programske opreme, saj bo le-ta imela zmožnost zaznavanje piratskih vsebin, katere bo lahko izbrisala na daljavo (Kovačič, 2006). Digitalne vsebine, ustvarjene z uporabo TC sistema, bodo ostale pod nadzorom njihovih ustvarjalcev in ne več pod nadzorom osebe, ki je lastnik računalnika. TC prinaša restrikcijo pri predvajanju glasbenih datotek, ki so zaščitene s to tehnologijo in jih tako tudi ne bo mogoče prenašati z aplikacijami, ki se uporabljajo pri piratiziranju. TC med drugim podpira tudi oddaljeno cenzuro. V primeru, da nekdo napiše knjigo, sodišče pa določi, da je sporna, a je avtor kljub temu ne želi izbrisati, lahko podjetje, katero je ustvarilo program, v katerem je bila napisana knjiga, sama z daljinskim upravljalnikom izbriše to delo. Glede na te možnosti lahko pričakujemo, da se bo TC uporabljala za zatiranje vsega – od pornografije do spisov, ki kritizirajo politične voditelje (Milanović, 2010, str. 25).

Kovačič (2006)21 delovanje TC pojasni na naslednji način: »tehnologija TC bo delovala tako, da bo imel v prihodnosti vsak računalnik vgrajen poseben čip poimenovan Fritz čip22. Poleg strojnega dela bo TC tehnologija zahtevala še ustrezno programsko podporo oziroma ustrezno zasnovan operacijski sistem in podporne programe. S pomočjo TC tehnologije bo mogoče ugotoviti digitalni podpis vsakega računalniškega okolja, v katerem se bo nahajala digitalna vsebina. Digitalna vsebina bo šifrirana, njeno dešifriranje pa bo mogoče samo v točno določenem digitalnem okolju – z drugimi besedami – vsebina bo zaklenjena za točno določen računalnik (oz. Fritz čip). Digitalno vsebino bo sicer mogoče prekopirati tudi na druge računalnike, vendar se tam zaradi drugačnega digitalnega okolja ne bo dešifrirala v razumljivo obliko in zato ne bo

21 Dostopno na: https://slo-tech.com/clanki/06001/

22 Dodatek na matični plošči, ki bo preverjal, če je osebni računalnik primeren za vsebino, ki jo želiš

namestiti (TC, 2003).

88

dostopna. V primeru, da bo tehnologija ustrezno implementirana, predvsem njen kriptografski del, bo v TC okoljih nepooblaščeno kopiranje digitalnih vsebin postalo nemogoče« (Kovačič, 2006).

89

7 SPLETNO PIRATSTVO V SLOVENIJI

7.1 Stanje spletnega piratstva v Sloveniji

Stopnja piratstva v Sloveniji je leta 2002 znašala 59 %, kar je za en odstotek manj kot v letu 2001 in dva odstotka manj kot v letu 2000 (STA, 2003). BSA v svoji študiji o stopnji piratstva ugotavlja, da se s tem vendarle nadaljuje trend upadanja piratske opreme v državi. Študija, ki jo je za BSA izdelala Mednarodna korporacija za načrtovanje in raziskave, tudi navaja, da je slovensko gospodarstvo zaradi tega leta 2002 utrpelo škodo v višini 29 milijonov dolarjev. S tem se je škoda v Sloveniji zaradi piratstva v primerjavi z letom 2001 povečala za 9,3 milijona dolarjev (STA, 2003). V letu 2003 je stopnja piratstva programske opreme znašala 52 %, leta 2007 48 %, leta 2008 pa se je znižala za 1 odstotno točko na 47 %. V Sloveniji so se gospodarske izgube, ki so posledica piratstva programske opreme, leta 2008 povečale na 51 milijonov dolarjev (aNET, 2009).

Stopnja piratstva programske opreme na osebnih računalnikih v Sloveniji se je med letoma 2008 in 2009 znižala za odstotno točko in je znašala 46 %. Podatki BSA raziskave kažejo, da so bili rezultati v svetovnem merilu za leto 2009 kljub gospodarski krizi boljši od pričakovanj. Stopnja piratstva programske opreme se je znižala v 54 od 111 opazovanih držav, zvišala pa se je v 19 državah. Tržna vrednost nelegalnih namestitev programske opreme je v Sloveniji leta 2009 znašala 39 milijonov dolarjev, 12 milijonov manj kot leto prej (RIS, 2010).

Leta 2013 je raziskava, ki sta jo skupaj pripravili organizacija BSA in INSEA (ena vodilnih poslovnih šol na svetu), pokazala, da bi imelo v Sloveniji povečanje na ravni uporabe pravilno licencirane programske opreme večji vpliv na gospodarstvo kot primerljivo povečanje na ravni uporabe piratske programske opreme. K državnemu proizvodu bi enoodstotno povečanje v uporabi licencirane programske opreme dodalo približno 64 milijonov dolarjev, podobno povečanje na ravni uporabe piratske programske opreme pa bi ustvarilo le 15 milijonov dolarjev. To pomeni, da bi pravilno licencirana programska oprema h gospodarstvu prispevala 50 milijonov dolarjev dodatne gospodarske vrednosti (BSA, 2013).

Rok Koren, pravni svetovalec pri BSA, predstavi raziskavo, izvedeno leta 2013: »ta raziskava potrjuje, da licencirana programska oprema ne koristi le podjetjem, saj predstavlja pomemben dejavnik pri državni gospodarski rasti. Vladne ustanove, organi pregona in panoga informacijskih tehnologij v Sloveniji morajo izkoristiti vsako priložnost, da uresničijo te potencialne prednosti tako, da zmanjšujejo raven piratstva in spodbujajo uporabo pravilno licencirane programske opreme« (BSA, 2013).

Glavni razlog, zakaj uporabniki računalnikov ne uporabljajo piratske programske opreme, je izpostavljenost varnostnim grožnjam škodljive programske opreme, skrb pred napadi hekerjev in izguba podatkov. Kljub temu pa 45 % programske opreme, ki je bila nameščena na osebnih računalnik v Sloveniji v letu 2013, ni bila ustrezno

90

licencirana, kar pomeni razliko ene odstotne točke v primerjavi z letom 2011. Tržna vrednost piratske programske opreme je 41 milijonov ameriških dolarjev (BSA, 2014).

Leta 2014 je Tržni inšpektorat Republike Slovenije začel akcijo spodbujanja ozaveščenosti glede ustrezne uporabe licencirane programske opreme. Espinelova je v povezavi s to akcijo povedala naslednje: »uporaba nelicenčne programske opreme je vprašanje upravljanja organizacije in ta raziskava potrjuje, da obstaja jasna potreba po izboljšavah. Vsako podjetje lahko sprejme osnovne korake ter tako v celoti zagotovi skladnost. Ti koraki vključujejo sprejetje uradnega pravilnika o uporabi licencirane programske opreme in vzdrževanje natančnih evidenc. Poleg tega lahko podjetja vpeljejo tudi programe za zanesljivejše upravljanje licenc za programsko opremo, ki sledijo mednarodno sprejetim smernicam. To so programi upravljanja licenc za programsko opremo, ki lahko zagotovijo bistveno višjo vrednost z uveljavljanjem ustreznega nadzora, ki omogoča popoln vpogled v to, kaj ima podjetje nameščeno v svojem omrežju. Tako se organizacije lažje izognejo varnostnim in operativnim tveganjem ter svojim uporabnikom zagotovijo ustrezno število licenc.« (BSA, 2014).

7.2 Zakonska ureditev v Sloveniji

Poleg evropske zakonodaje na nacionalni ravni veljata dva zakona, ki urejata nelegalno prenašanje s spleta, in sicer Zakon o avtorskih in sorodnih pravic (ZASP) in Kazenski zakonik Republike Slovenije, člen 148.23 in člen 149.24 (KZ). Kazenski zakonik v obnovljeni izdaji (v veljavi od novembra 2008) piratstvo ureja kot kršitev avtorskih materialnih in avtorsko sorodnih pravic. Po starem zakonu je bila zaporna kazen zagrožena samo v primerih, ko je kršitelj neupravičeno uporabljal avtorska dela »z namenom prodaje«. Sprememba zakona je nastala ravno zaradi dela »z namenom prodaje«, saj tako ni bilo mogoče nikogar preganjati zaradi piratstva in je povzročalo težave pri varovanju avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Novi člen pa pravi naslednje: »kdor neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let. Za večjo premoženjsko korist se šteje znesek 5 tisoč evrov, s tem da se kopije avtorskih del seštevajo« (Havliček, 2013). V primeru večjih zlorab (45 tisoč evrov) lahko kršitelja doleti zaporna kazen do pet let, najhujše kršitelje pa tudi kazen do 8 let zapora (Milanović, 2010, str. 24). Nadzor nad neupravičeno uporabo avtorskih del naj bi izvajalo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Urad za intelektualno lastnino. Ocenitev škode bo odvisna od tržne cene avtorskega dela in pridobljene premoženjske koristi. Tržno ceno ocenijo pristojni organi ali pa temu primerni izvedenci (Havliček, 2013).

23 Podrobneje na: https://zakonodaja.com/zakon/kz-1/148-clen-krsitev-materialnih-avtorskih-pravic

24 Podrobneje na: https://zakonodaja.com/zakon/kz/149-clen-neupraviceno-slikovno-snemanje

91

Sprememba zagotavlja tudi uskladitev z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami in resolucijami na tem področju. Določitev hujših kazni glede ponarejanja in piratstva v okviru kazenskega prava priporoča tudi resolucija Evropskega parlamenta, ki opozarja, da so kršitve pravic intelektualne lastnine vedno bolj povezane z organiziranim kriminalom (Kvas, 2011). Peti odstavek 148. člena izključuje vse neupravičene uporabe avtorskih del, ki nimajo komercialne narave. Ministrstvo za pravosodje in upravo pojasni: »iz kriminalne cone so tako izključeni vsi uporabniki, ki tuje pravice kršijo za osebno rabo, hkrati pa se v polje kaznivosti vključujejo vsi tisti kršitelji, ki ravnajo pridobitno«. Domači izmenjevalci datotek bodo tako lahko še naprej brez skrbi, saj večina panog ne verjame, da je mogoče s strožjim pregonom učinkovito izkoreniniti večinsko obnašanje uporabnikov interneta (Kvas, 2012).

»Protipiratskih člen« je bil deležen številnih kritik z različnih strani – zveze potrošnikov, ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, piratske stranke in poslanca SDS Branka Grimsa. Odvetnica zveze potrošnikov in Grims sta trdila, da je rešitev, pri čemer se »prekrški« seštevajo, nesorazmerna, saj bi lahko vsakdo, ki bi s spleta prenesel malo več piratske vsebine, postal potencialni kriminalec (Kvas, 2012).

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo meni: »da se že sama neupravičena uporaba in posedovanje avtorskega dela glede kaznovalne politike izenačuje s kaznivim dejanjem zoper premoženja iz 204. člena kazenskega zakonika. Omenjeni dejanji po posledicah za oškodovanca in dejanskemu materialnemu stanju nista povsem primerljivi ter da je treba upoštevati načelo sorazmernosti« (Kvas, 2012). Med drugim menijo, da sprememba zakona glede na izkušnje v tujini ne bo bistveno pripomogla k varovanju avtorskih pravic ter bo zaradi strogih inkriminacij večjih skupin prebivalcev Slovenije obremenila pravosodni sistem (Kvas, 2012).

Spremembi zakonika nasprotuje tudi Piratska stranka Slovenije, saj so prepričani, da se s tem protiustavno kriminalizira velik del državljanov. To so pojasnili na naslednji način: »sama tehnologija spleta temelji na prenosu vsebin in bi bil torej splet kot tak v celoti predmet kazenske obravnave – kar je seveda absurdno. Uporabniki spleta ves čas prenašamo vsebine, da bi se z njimi seznanili, jih preizkusili, skratka uporabili v kreativne in ustvarjalne namene – kar je popolnoma v skladu z uporabnikovimi pravicami in ki podpira prehod v družbo znanja in širjenja svobodne kulture« (Kvas, 2012).

Spremembo zakona o avtorskih in sorodnih pravicah je »1. februarja 2007 potrdil in sprejel Državni zbor Republike Slovenije in obsegajo naslednja poglavja:25

• Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah – ZASP (Uradni list RS, št. 21/95 z dne 14. 4. 1995),

• Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – ZASP-A (Uradni list RS, št. 9/01 z dne 9. 2. 2001),

25 Dostopno in podrobneje na: http://www.uradni-list.si/1/content?id=78529

92

• Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine – ZCUKPIL (Uradni list RS, št. 30/01 z dne 26. 4. 2001),

• Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP-B (Uradni list RS, št. 43/04 z dne 26. 4. 2004,

• Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP-C (Uradni list RS, št. 17/06 z dne 17. 2. 2006),

• Zakon o uvedbi eura – ZUE (Uradni list RS, št. 114/06 z dne 9. 11. 2006),

• Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP-D (Uradni list RS, št. 139/06 z dne 29. 12. 2006).«

»Ta zakon ureja pravico avtorjev na njihovih delih s področja književnosti, znanosti in umetnosti (avtorska pravica), pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih producentov, radijskih ali televizijskih (RTV) organizacij, založnikov in izdelovalcev podatkovnih baz (sorodne pravice), individualno in kolektivno upravljanje ter uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Z varstvom sorodnih pravic po tem zakonu ostane varstvo avtorske pravice neokrnjeno in se ne sme na noben način vanj posegati. Pravica distribuiranja je izključna pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajo v promet s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice ali s tem namenom ponudijo javnosti. Pravica distribuiranja obsega tudi izključno pravico, da se primerki dela uvozijo v določeno državo zaradi nadaljnjega distribuiranja ne glede na to, če so bili izdelani zakonito ali ne« (AAS).

Omeniti je potrebno, da je tudi ZASP deležen številnih kritik. Po domnevah številnih ocenjevalcev se te nanašajo na nepravično obdavčitev na račun odjemalcev vsebin in ne samo tistih, ki so vpleteni v privatno kopiranje. Med drugim so upoštevali samo razliko med digitalnimi in analognimi napravami in mediji kot takimi. Po direktivi so imetniki lastnine upravičeni do »poštenega nadomestila«, zato se nov koncept oddalji od do sedaj uveljavljenega koncepta »primarnega nadomestila«. Zakonodajalec oziroma uredbodajalec pri tem ni upošteval sistema »dvojnega plačila« in dejanske škode, ki so povzročene imetnikom pravic zaradi privatne rabe. Trenutna ureditev je pomanjkljivo implementirana in slab zgled, saj ne upošteva vseh navodil, ki jih predvideva Evropska komisija pri prilagoditvi sistema nadomestil v digitalni dobi (Bogataj Jančič, 2008, str. 46—48).

Tožbe

Znani kantavtor Tomaž Domicelj je bil v samostojni Sloveniji eden prvih, ki je začel opozarjati na neurejene razmere na področju avtorskih pravic. Sam se je zapletel že v številne tožbe, kjer je skušal dokazati, da mu drugi ustvarjalci kradejo avtorsko delo. Leta 1999 je podal prijavo na tržni inšpektorat, saj je izvedel, da je bila njegova pesem Jamajka prirejena in uporabljena kot himna košarkarskega kluba Krka. Država je zaradi kršitve moralnih in materialnih pravic vložila kazensko ovadbo zoper Marka Pezdirca in Vlada Gavranoviča, katera sta bila aprila 2003 obsojena na zaporno kazen dveh oziroma treh mesecev pogojno za dobo dveh let. Vzporedno je potekala še civilna tožba zoper KK Krka, katera je bila razsojena v prid Domicelja, zato je moral klub plačati odškodnino Domicelju v višini 4,6 milijona tolarjev ter znesek za zakonsko predpisane obresti (Matoz, 2008).

93

Odmeven primer s strani Domicelja je bila tudi tožba proti komercialni televiziji POP TV. Sporna je bila Jonasova oddaja Brez zavor, saj je Domicelj trdil, da bi si naj naslov oddaje prisvojili iz njegove pesmi. Zaradi prepovedi uporabe imena, ki ga je izdalo prvostopenjsko sodišče leta 1997, so oddajo spremeni v Brez zapor. Po dolgih pravnih bitkah sta obe stranki nato dočakali epilog. Vrhovno sodišče RS je odločilo, da se vložena revizija zahtevana s strani Domicelja zavrne, tožena stranka pa mora sama pokriti stroške revizijskega postopka. Sodniki so razsodili: »avtorsko delo uživa varstvo samo v primeru, da gre za individualno intelektualno stvaritev. Bistvena je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni sam ustvaril besedno zvezo brez zavor, da ta besedna zveza ni izvirna in ni plod tožnikove ustvarjalnosti« (Ozmec, 2004). Leta 1998 je bila zoper obtoženca podana kazenska ovadba zaradi neupravičene uporabe avtorskih del. Obtožencu so bili pri hišni preiskavi odvzeti pripomočki, s katerimi si je pomagal pri kršenju avtorskih pravic. Pri preiskavi so zasegli večjo število fotokopij ovitkov za kasete, naročilnice, kataloge in bančni dopis, kar dokazuje, da si je obtoženec želel pridobiti premoženjsko korist. Da obtoženec nima ustreznih dovoljenj za reproduciranje avtorskih del, je v postopku potrdilo tudi združenje SAZAS. Obtoženec je bil spoznan za krivega s kaznijo 4 mesece zapora in preizkusno dobo dveh let zaradi neupravičenega reproduciranja avtorskih del (Zuza, 2014, str. 30-31).

Leta 2002 je Slovenec Andrej Preston ustanovil spletno stran Suprnova.org, katera je v Sloveniji nekaj časa veljala za najbolj priljubljen BitTorrent iskalnik. Stran je omogočala prenos raznih glasbenih in video datotek, računalniških programov ter iger. Suprnova.org je delovala le dve leti, saj so jo zaradi pravnih groženj konec leta 2004 zaprli. Način prenosa datotek se je ohranil še naprej, saj jo je leta 2007 prevzel The Pirate Bay. 26

Tržni inšpektorji so v letu 2000 opravili 106 preiskav pri končnih uporabnikih zaradi domnevnih kršitev uporabe nelegalnih računalniških programov. Tržni inšpektorat RS navaja: »184. člen ZASP je specifičen ukrep, ki ga ni najti v dosti državah. Kršitev avtorske pravice je namreč prekršek, za katerega je pristojna inšpekcija po uradni dolžnosti«. Dejavnosti in preventivni učinki Tržnega inšpektorata RS so se v preteklih letih povečali in vzbudili precej pozornosti v javnosti (AAS).

Maja 2001 je okrajno sodišče v Mariboru obsodilo preprodajalca nelegalnih računalniških programov na 7 mesecev pogojnega zapora. Ugotovljeno je bilo, da je obtoženec daljše obdobje z oglasi in katalogi ponujal različne vrste črnih programov in iger ter jih prodajal preko pošte. Sodišče je ugotovilo, da si je s tem dejanjem pridobil približno 19 milijonov SIT protipravne premoženjske koristi. Sodišče je v obsežnem dokaznem postopku zaslišalo številne kupce nelegalnih programov, računalniške, finančne in grafološke izvedence ter številne druge. Kazenske obsodbe, ki so bile sprejete v Sloveniji v okviru varstva avtorskih pravic programske opreme in ustreznimi

26 Povzeto po: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/piratstvo-in-avtorske-pravice/

94

kazenskimi ovadbami s strani slovenske podružnice BSA, kažejo na začetek učinkovitejšega varstva intelektualne lastnine v Sloveniji (ibid).

Novembra 2001 je okrožno državno sodišče podalo obtožni predlog proti piratu, kateri je na račun prodaje nelegalnih kopij programske opreme pridobil skoraj 20 milijonov SIT premoženjske koristi. Ugotovljeno je bilo, da je osumljeni v času od julija 1998 do oktobra 2000 preko spletnih strani ponujal in prodajal nelegalne kopije programske opreme članov BSA in drugih avtorskih del. V ta namen je uporabljal 4 spletne strani, 2 elektronska naslova, 2 številki mobilnega telefona in 4 poštne naslove. Policija je v obsežni akciji leta 2000 zasegla 3948 potrdil o plačilu po prevzetju in identificirala 2450 kupcev nelegalnih vsebin (ibid).

7.3 Partis

Partis.si deluje po sistemu P2P in je ena izmed najbolj obiskanih spletnih portalov v Sloveniji s približno 242. 760 uporabniki. Portal uporabnikom omogoča prenašanje in nalaganje datotek s torrenti, vendar zgolj deljenje lastnosti, velikosti, slikovnega materiala, virov ter ostalih informacij o datotekah, ne pa neposrednega prenosa teh datotek (Sinanović, 2015, str. 38). Partis.si je geografsko omejen na uporabnike, ki razpolagajo s slovenskim IP naslovom. Domena partis.si je torej namenjena vsem uporabnikom interneta na območju Slovenije, kateri sprejmejo pogoje uporabe spletnega servisa partis.si in se zavežejo, da bodo storitve uporabljali izključno v osebne, nekomercialne namene z upoštevanjem veljavne zakonodaje in načeli morale ter etike.

V nadaljevanju bomo povzeli glavne točke uporabe spletnega portala, katerega najdemo na njihovi spletni strani, in sicer:27

• Partis nima vpliva na vsebino datotek in drugih vsebin, saj vsebino na spletni servis vnesejo uporabniki samostojno.

• Partis ne prevzema nobene odgovornosti za resničnost, pravilnost in zakonitost vsebin, ki jih na njihovem spletnem servisu shranjujejo uporabniki.

• V primeru, da je datoteka avtorsko zaščitena in uporabnik nima izrecnega dovoljenja za objavo datoteke ter s tem krši veljavno zakonodajo, lahko drugi uporabniki o tem obvestijo partis, kateri po preveritvi navedb ustrezno ukrepa in po potrebi odstrani sporno datoteko. Prav tako si PARTIS pridržuje pravico, da iz istega razloga izbriše posameznega uporabnika in mu onemogoči nadaljnjo uporabo portala.

• Prepovedano je spreminjanje označb avtorskih pravic, drugih obvestil o pravicah intelektualne lastnine ali obvestil o drugih pravicah za vse datoteke, ki so shranjene na spletnem servisu partis.si.

27 Povzeto po: http://www.partis.si/pogoji-uporabe

95

• Uporabnikom je izrecno prepovedano izrabljanje storitev v komercialne, nelegalne ali kakršne druge namene ter distribuiranje avtorsko zaščitenih vsebin ali vsebin, ki so v lasti druge pravne ali fizične osebe.

• Vsa vsebina spletnega servisa partis.si je avtorsko pravno zaščitena kot individualne stvaritve oziroma kot podatkovne zbirke.

• Uporabnik jamči PARTIS pod odškodninsko odgovornostjo, da za vse vsebine, ki jih objavi na spletnem servisu partis.si, razpolaga z ustreznimi materialnimi avtorskimi pravicami ter se zavezuje, da bo PARTIS povrnil vso škodo.

Telekom Slovenije, d.d., in Teledat, založništvo imetnikov in podatkovnih baz, d.o.o., sta 14.1.2008 vložila tožbo zoper lastnika domene partis.si zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic in kršitve pravic blagovnih in storitvenih znamk. Ker na spletni strani uporabniki nalagajo avtorsko zaščitene programe in baze podatkov, sta tožnici menili, da je civilna kazen povsem upravičena in zaslužena glede na domnevno naravo in širino kršitve; dokaz za to je število prenosov avtorsko zaščitenih vsebin. Tožena stranka je bila obtožena, da ponuja distribucijo in kopiranje računalniških programov, in to vse ob vedenju, da je imetnik računalniškega programa nekdo drug. 17. novembra 2010 se je obtožena stranka zagovarjala, da partis.si ne odgovarja za obtožbe, ki jih toženi stranki navajata, saj ima partis.si jasno napisana pravila v pravnem pouku. V pravnem pouku tožene stranke piše, da je s strani uporabnika nezakonito prenašanje avtorsko zaščitenega materiala z internetnih strežnikov, če si uporabnik ne lasti originala tega dela. Pravila uporabe mora uporabnik prebrati, preden postane uporabnik spletne storitve partis.si torej uporabnik pozna pravila. Povezave med PARTIS in uporabniki partis.si ni; zato sta v tem primeru toženi stranki tožili napačno osebo. Da bi lahko ugotovili kazensko odgovornost za kršitve avtorskih pravic, bi morala država dokazati, da je tožena stranka kršila avtorske pravice za osebno finančno korist, saj ko se datoteka prenese preko omrežja P2P, je nemogoče vedeti, kdo je ustvaril datoteko in kateri uporabniki so bili vključeni v omrežje v danem trenutku. Na podlagi te tožbe so v Ideji Plus, d.o.o., in Telekomu Slovenije, d.d., sklenili dogovor o skupnem boju proti spletnemu piratstvu (Sinanović, 2015, str. 38—40).

7.4 Boj proti spletnemu piratstvu v Sloveniji

Slovenija se zaveda resnosti problema, ki ga prinaša spletno piratstvo, zato ima v tem sklopu urejeno zakonodajo in organizacije, ki se bojujejo proti piratstvu. Junija 2009 je bila v ta namen ustanovljena medresorska delovna skupina za boj proti piratstvu in ponarejanju, ki jo sestavljajo predstavniki vrhovnega državnega tožilstva, generalne policijske uprave, generalne carinske uprave, tržnega inšpektorata, direktorata za ekonomske odnose s tujino pri Ministrstvu za gospodarstvo in Urada za intelektualno lastnino in naj bi omogočila učinkovitejše sodelovanje in delovanje državnih organov na tem področju. Prizadevajo se k boljši zaščiti intelektualnih pravic, vzpostavitvi zakonite prodaje in uporabe vsebin, nadzorujejo strožji nadzor nad kršitvami in prijavljanjem teh ustreznim ustanovam ter zagotavljajo, da bodo vsebine kakovostne tudi v prihodnje (Urad RS za intelektualno lastnino, 2010).

96

Vsaka organizacija v Sloveniji se na svoj način spopada s spletnim piratstvom, s svojim delovanjem in širjenjem informacij javnosti in s svojo zakonodajo, torej z zakonskimi členi in podzakonskimi akti, kateri določajo delovanje v organizaciji. Glavni cilj vseh organizacij je obveščanje in izobraževanje javnosti o legalni uporabi računalniških programov, pomoč pri avtorski zaščiti in zaščiti v kibernetskem prostoru in ukvarjanje z vsemi vprašanji, ki so povezani z internetom. Organizacije so tudi v podporo organom pregona pri aktivnostih zatiranja nedovoljene reprodukcije in distribucije digitalnih vsebin (Šmajs, 2010, str. 22—30).

Ministrstvo za informacijsko družbo (MID) se zavzema za usklajevanje dejavnosti na področju preprečevanja nelegalne uporabe in distribucije programske opreme, glasbenih in filmskih vsebin na elektronskih medijih ter je pooblaščen za spodbujanje razvoja informacijske družbe. Glavni cilji in dejavnosti MID so (Šmajs, 2010, str. 22):

• omogočanje enakopravnega dostopa do informacijske tehnologije in storitev vsem prebivalcem Slovenije;

• spodbujanje in omogočanje čim večjega obsega upravnih in drugih javnih storitev s e-poslovanjem;

• spodbujanje projektov za zmanjševanje digitalnih ločnic in zmanjševanje števila tistih, ki so izključeni iz koristi, ki jih prinaša uporaba informacijske tehnologije in storitev;

• spodbujanje k razvoju novih tehnologij v Sloveniji in ustvarjanje novih delovnih mest v informacijskem oddelku;

• skrb za varnost e-poslovanja in preprečevanja internetnih zlorab s spremljanjem in predlaganjem zakonov in podzakonskih aktov na tem področju;

• ukrepanje za odstranjevanje ovir na trgu telekomunikacije in storitev.

Avtorska agencija za Slovenijo (AAS) je bila ustanovljena leta 1955 v Ljubljani in nepretrgoma v različnih statusno-pravnih oblikah deluje vse do danes. AAS skozi vsa leta svojega obstoja ohranja tradicijo prvega in najbolj kompetentnega poznavalca in varuha avtorskih pravic, kjer na strokovnem avtorskopravnem področju pomen AAS stalno raste. Številni uporabniki avtorskih del so poslovali ali še poslujejo izključno preko AAS. Strokovni osnutki za praktično vse avtorske predpise so nastali v okviru AAS, zato so pristojni organi podelili AAS več koncesij s področja uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic; številne aktivnosti za varstvo pravic (protipiratski programi) so se prav tako začele v njenem okviru. AAS se torej ukvarja s pravnim zastopanjem avtorjev in imetnikov avtorskih pravic pri njegovem uveljavljanju in varstvu, s pravnim svetovanjem na področju avtorskega prava, z izdelavo neodvisnih izvedenskih mnenj s področja avtorskih in sorodnih pravic ter z registracijo avtorskih del (AAS).

Antipiratska zveza Slovenije (APZ) je bila ustanovljena na pobudo slovenskih distributerjev in prodajalcev računalniških video iger zaradi povečanja števila piratskih vsebin v obtoku. Glavni cilj APZ so protipiratske aktivnosti, katere so usmerjene k oglaševanju v revijah in časopisih ter izobraževanju končnih kupcev. Aktivni so tudi pri ukinjanju spletnih strani s piratskimi izdelki ter se zavzemajo za zmanjšanje ali popolno ukinitev oglaševanja piratskih aktivnosti, kamor spadajo oglasniki in revije z malimi oglasi. Sodelujejo tudi z ostalimi organizacijami. Največ je sodelovanja z BSA, saj obe združenji delujeta na področju programske opreme (Šmajs, 2010, str. 23).

97

Tržni inšpektorat Republike Slovenije je inšpekcijski organ, ki je v sestavi Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Inšpektorat deluje samostojno in neodvisno ter v skladu s predpisi, kateri so določeni za vodenje upravnih prekrškovnih postopkov. Inšpektorat je pristojen za urejanje odnosov na trgu, zato uporabljajo zakonske in podzakonske predpise. Osnovni cilj je izvajanje učinkovitega inšpekcijskega nadzora in doseganje čim višje stopnje urejenosti trga s preventivnim delovanjem in represivnimi ukrepi. Tržni inšpektorji so usmerjeni k ugotavljanju bistvenih kršitev, med drugim ugotavljajo tudi kršitve avtorskih in sorodnih pravic. Poostreno nadzorujejo spoštovanje avtorskih pravic na računalniškem področju po celotni Sloveniji, saj v skladu z ZASP lahko brez sodnega naloga preiščejo podjetja, za katera sumijo, da kršijo avtorske pravice. Primerjava podatkov za zadnjih 10 let njihovega nadzora kaže, da število pregledov narašča in s tem upada trend nezakonite uporabe programske opreme, kar ima poleg kazenskih sankcij tudi preventivni učinek in velike zasluge za boj proti piratstvu v Sloveniji (Tržni inšpektorat RS, 2012).

Združenje SAZAS je bilo ustanovljeno leta 1993 s strani slovenskih glasbenih avtorjev. Temeljni razlog za njegovo ustanovitev je bila množična uporaba avtorskih del, za katerega so avtorji po zakonu upravičeni do ustreznega nadomestila. Organizacija se zavzema za kolektivno zaščito avtorskih pravic javnega oddajanja in izvajanja glasbenih del ter pravic snemanja, reproduciranje in distribuiranje avtorskih del. Njihove osnovne dejavnosti so pridobivanje avtorskih nadomestil in posredovanje le-teh imetnikom pravic, nudenje pravne pomoči avtorjem, da njihovo ustvarjalno delo poteka nemoteno, uporabnikom avtorskih del omogočajo zakonit dostop do glasbenega repertoarja ter podpirajo in spodbujajo slovensko glasbeno ustvarjalnost. SAZAS podpira ukrepe proti zlorabi avtorskih pravic in se zavzema za boj proti piratstvu na glasbenem področju, vendar ne podpira spornega sporazuma ACTA, torej popolnega in konstantnega nadzora posameznikov na internetu niti policijske države pod krinko zaščite avtorskih pravic (SAZAS).

Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) je bil ustanovljen leta 1997, leta 2000 pa je od Urada RS za intelektualno lastnino prejel dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov v Sloveniji. Je neprofitna organizacija za kolektivno uveljavljanje in zaščito avtorskih pravic izvajalcev in proizvajalcev, ki so določene v ZASP. Pomemben vpliv ima tudi v delovanju na področju zaščite intelektualne lastnine in razvoja glasbene industrije, prav tako podpirajo in izvajajo projekte, namenjene promociji in spodbujanju priljubljenosti domače glasbene industrije (IPF).

Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (AIPA) je kolektivna organizacija, katera je leta 2010 po več let trajajočem postopku od Urada za intelektualno lastnino pridobila izdajanje dovoljenj za kolektivno upravljanje pravic. AIPA je organizacija, katere glavni cilj in dejavnost sta kolektivno uveljavljanje in zaščita pravic avtorjev in soavtorjev avdiovizualnih del ter izvajalcev in filmskih producentov, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih. AIPA je v pomoč ustvarjalcem, katerih pravice so bile okrnjene in so imeli težave pri zavarovanju le-teh. Ob prijavi del avtorji dobijo za vsako predvajanje ustrezni honorar oziroma nadomestilo, ki jim pripada po ZASP. AIPA je polnopravna članica organizacije Združenja

98

avdiovizualnih avtorjev (SAA) in se vse bolj uveljavlja kot pomemben partner tudi v tujini (AIPA).

SAA je bila (tako kot AIPA) ustanovljena pred petimi leti. Cilj SAA je združiti kolektivne organizacije, ki uveljavljajo pravice avtorjev avdiovizualnih del. V kratkem času je SAA postala nepogrešljiv sogovornik zlasti v evropskih institucijah. Med drugim se zavzema za ustrezno evropsko zakonodajno podlago na avdiovizualnem področju, saj glasbeni in avdiovizualni sektor delujeta povsem različno, čeprav temeljita na avtorskem ustvarjanju. Avtomatično prenašanje vzorcev s področja glasbe ni zadostno oziroma se sploh ne obnese, zato avdiovizualno področje potrebuje svojo zakonsko in podzakonsko regulacijo (ibid).

Združenje fonografske industrije Slovenije (ZFIS) je bilo ustanovljeno z namenom združenja skupnih interesov fonogramske industrije in produkcije glasbenih videogramov. Je neprofitna, prostovoljna organizacija, ki združuje slovenske proizvajalce fonogramov, katerih primarni interes in dejavnost je trženje glasbe. Namen društva je predstavljanje, združevanje, zaščita in promocija interesov proizvajalcev v Sloveniji in v tujini, vključno z zaznavanjem odklonskih pojavov in nepravilnosti ter sprejemanje ukrepov in postopkov za njihovo zmanjšanje in odpravljanje. Svoj namen društvo uresničuje s sodelovanjem s posamezniki, z organizacijami in institucijami, ki se s tem ukvarjajo. Zavzemajo se za spoštovanje etičnih in moralnih načel stroke ter skrb za preventivne varnostne ukrepe in spoštovanje pravil zakonodaje, ki se nanaša na njihovo področje. ZFIS si prizadeva izboljšati učinkovitost splošne kontrole pri uporabi glasbe, kar je seveda v interesu vseh glasbenih izvajalcev (ZFIS).

7.5 Kulturne značilnosti in odnos do etike

V slovenski literaturi je precejšno pogosto opisovanje slovenskih kulturnih posebnosti in osebnostnih značilnosti. Precej slikoviti zapisi večinoma ne temeljijo na strokovnem preučevanju, ampak rezultirajo izkušnje in opazovanja avtorjev. Tako je oteženo realno presojanje njihove vrednosti. Kot izjemo štejemo nesporno avtoriteto med slovenskimi psihologi in strokovnjaki s področja družboslovja Antona Trstenjaka, kateri je globoko preučil slovenski značaj in ga povzel v delu Misli o slovenskem človeku (1991). V tem delu je izpostavljena narodova zavest »mejnega naroda«, kar se v sodobnih časih odraža kot občutje »majhnosti«. Ključno lastnost Slovencev je videl v poštenosti. Poseben pomen nosi tudi psihoanalitična interpretacija slovenskega naroda avtorja Slavoja Žižka (1987), ki med drugim razlaga relativno prevladujočo vlogo maternega nadjaza (Damjan, 2000, str. 24).

Psiholog Janez Musek (1994) je slovensko identiteto raziskoval najpodrobneje. Svoje rezultate je zapisal v knjigi Psihološki portret Slovencev. V svoji analizi ugotavlja, da smo Slovenci iz aspekta osebnostnega pogleda enako različni in raznovrstni kot drugi narodi; seveda pa tudi pri slovenski populaciji odkrivamo določene specifičnosti. Mirjana Ule (1996) o evoluciji slovenske nacionalne identitete ugotavlja igranje podrejene vloge slovenske etične skupnosti številnim večjim družbenim in prav tako državnim tvorbam. Kot posledico je navedla obrambno držo in izoblikovanje manjšinske identitete (Damjan, 2000, str. 24).

99

Rezultati raziskav kažejo, da smo Slovenci v povprečju dovolj agresivni, posedujemo željo po dokazovanju, uveljavljanju in neodvisnosti, vendar te težnje včasih prekrije naša introvertiranost, prednjači pa egoizem in pomanjkanje čuta za sodelovanje. Ne glede na poudarjeno vestnost in odgovornost smo slabo skupinsko usmerjeni in kooperativni ter dosti bolj individualistični. Za visoko stopnjo samomorilnosti je lahko vzrok ravno kombinacija agresije in introvertiranosti (Musek, 1994, str. 74). Introvertiranost naj bi bila posledica delovanja zgodovinskih in okoljskih dejavnikov, ki v alpskem, prialpskem in srednjeevropskem prostoru favorizirajo bolj introvertirane poteze. Tako so se na tem prostoru v evolucijskem procesu ohranili predvsem posamezniki z osebno strukturo, ki je dosti bolj skladna s prevladujočo kulturo in načinom življenja. Tudi migracijski dejavniki deloma prispevajo k večji stopnji introvertiranosti, saj so na istem mestu ostajali v večini introvertno usmerjeni posamezniki (Musek, 1994, str. 175).

V podrejeno vlogo, v kateri smo se znašli predvsem zaradi majhnosti, so nas potiskali večji, sosednji narodi. Tako nismo mogli izživeti svoje naravne nagnjenosti k dominaciji in uveljavitvi, kar se odraža kot frustrirajoč dejavnik, ki ima včasih celo šovinistične poteze (Musek, 1994, str. 77). Nevroticizem (čustvena stabilnost) je precej povezan z neugodnimi življenjskimi razmerami, z visoko stopnjo dinamizma in družbene tekmovalnosti, prav tako pa tudi z višanjem stopnje civiliziranosti in tehnične opremljenosti. Na podlagi pregleda rezultatov najrazličnejših raziskav avtor ugotavlja, da smo Slovenci v skupini srednjeevropskih narodov z Avstrijci in Nemci, torej smo rangirani nekoliko višje kot mediteranski narodi in nižje kot vzhodnoevropski narodi, Američani, Egipčani, Indijci in celo Korejci (Musek, 1994, str. 69).

Po Malnarju & Bernik (2004, str. 144) je posebej pomembna značilnost slovenske kulture ravno nizka stopnja socialnega kapitala, kar lahko deloma razlagamo z makroekonomskimi kazalci, posebej natančno pa s kulturno oziroma politično-religiozno tradicijo prostora, ki se je v tem času utrdila kot vrednostno-kulturna struktura. Za države, ki so zaznamovane z dediščino komunizma in katolicizma, so namreč značilne izredno nizke stopnje socialnega kapitala (Malnar & Bernik, 2004, str. 144). Tabela 5 prikazuje Damjanov (2000) poskus opredelitve slovenskega nacionalnega karakterja.

Tabela 5: Poskus opredelitve slovenskega nacionalnega karakterja

Označevalne dimenzije Ocene in pripombe

Porabniki

Odnos do avtoritete Visoka stopnja spoštovanja avtoritete

Povezane lastnosti so precej velika razdalja v odnosu glede na samo moč posameznikov, izražene psihotične tendence in nenapadalnost. Drugi opisi, prav tako pomembni, so močan občutek odgovornosti, ustrežljivosti, želja po zadovoljitvi drugih in ohranitvi

100

dobrega videza.

Odnos do sebe Individualistični, introvertirani, močna samokontrola

Drugi relevantni opisi so pravtako: šibko izražena moškost, zapetost, občutek kvalitete življenja, vzdrževan z materialnimi dobrinami, pomembnost bližine družine in prijateljev, manjša pomembnost obleke, izredna pomembnost zdravja (mlajše generacije vidijo to tudi v fizičnem videzu in skrbi za rekreacijo), poudarjen občutek krivde, pogoste so samouničevalne in samomorilske tendence.

Odnos do tveganja Izogibanje tveganju

Netolerantnost do poslovnega tveganja, izogibanje zadolževanju, kar predvsem starejše generacije vidijo kot slabo, dajanje prednosti redu in stabilnosti, zadrževanje v bližini doma oziroma potovanja v znane kraje, velika pomembnost varnosti.

Odnos do sprememb Odpor do sprememb

Dokaj nizka je stopnja širjenja inovacij. Porabniki sprejmejo nov izdelek takrat, kadar ima poudarjene in jasne funkcionalne koristi.

Managerji (odločevalci)

Fleksibilnost Nizka fleksibilnost

Opisi »previden, obramben, rigiden« veljajo za večji del politikov in managerjev starejše generacije.

Potreba po dosežkih Solidna stopnja storilnostne motivacije

Zaradi zavisti le-ta ni dovolj produktivno usmerjena.

Lokus kontrole Zunanja kontrola

Razširjeno je prepričanje o vplivu drugih na našo usodo. Velike narode spremlja ponos do uspešnega odpora tuji prevladi.

Materialna kultura

Tehnologija Obrtništvo in inženirska tradicija, visoka stopnja tehnične pismenosti, dobra domača opremljenost z orodjem,

101

značilna mentaliteta »sam svoj mojster«.

Ekonomska struktura Prehod na majhna in družinska podjetja, dobro razvita trgovina in sistem distribucije. Razdrobljenost kmetijske proizvodnje je pogosto bolj posledica navezanosti na zemljo kot pa ekonomski interesi.

Družbene inštitucije

Socialne organizacije Pomembni so bližnji odnosi s sosedi in razširjeno družino, vendar je izvzeta neposredno odgovornost. Na državni in krajevni ravni močna pripadnost tradicionalnim združenjem in klubom, npr. gasilci, lovci, športne organizacije, cerkev, ki pa slabi.

Izobraževalni sistem Dobro razvit z dolgo tradicijo; prevladuje klasična izobrazba in učenje dejstev; široko znanje tujih jezikov.

Politični sistem Šibka demokratična tradicija, veliko političnih strank z neizrazitim profilom.

Sistemi varovanja Poudarjene družinske vrednote, npr. poštenost, prepričanje v enakost vseh, pomoč ljudem v stiski. Kljub temu da se verskih obredov udeležujejo predvsem starejši, so katoliške tradicije dokaj prisotne.

Estetski sistemi

Likovna umetnost Pri tem prevladuje zahodna tradicija in hitro uveljavljanje novih trendov.

Folklora Bogata, vendar je že skoraj preteklost; oživljanje v turistične namene.

Glasba, gledališče, ples Narodnozabavna glasba je najbolj popularna med srednjo in starejšo generacijo na deželi, ohranjena je tudi tradicija petja narodnih pesmi. Prevladuje pop glasba zahodnega tipa. Gledališče in ples sta izredno razvita, izstopa pa mednarodni značaj.

Jezik Edinstven in ključen element kulture. Obstaja izjemno spoštovanje do jezika, kar se odraža v izraziti naklonjenosti do knjig.

VIR: Damjan, 2000, str. 25.

102

Po letu 1980 etične dileme v Sloveniji niso pritegnile veliko raziskav in so ostajale predvsem v domeni filozofov in ne raziskovalcev s področja managerskega vedenja. Poslovna etika tako ni bila prednostna naloga v slovenskih poslovnih učnih načrtih. Ta položaj se je bistveno razlikoval od poslovnega okolja v ZDA, kjer je skoraj vsak učbenik za podjetja, vlade in družbo vseboval poglavje o etiki. Prehodno obdobje je v Sloveniji spremenilo sliko etičnih vprašanj. Komercializacija mnogih vidikov družbenega življenja je spodbudila razprave o etičnih vprašanjih v poslovanju, katere so bile značilne za tržno gospodarstvo, vendar pa niso presegla čistih gospodarskih vprašanj. Danes etična vprašanja zasedajo v Sloveniji pomembno mesto zaradi (Glas, 1999):

• uničenja nekdanjih moralnih in vrednostnih sistemov, ki so ustvarila negotovost v zvezi pravilnega/napačnega ali ustreznega poslovnega obnašanja;

• nove lastniške strukture, katera je izpostavila družbeno lastnino glede na izzive novega poslovnega statuta in nosilce političnih moči;

• počasne zakonske spremembe in nasprotujočih si predpisov, kar je odprlo »sivo cono« izogibanju pravil, še posebej v zvezi s procesi privatizacije;

• gospodarske recesija, ki je ponudila enostaven »alibi« za etično nesprejemljiva dejanja, ki zagovarjajo potrebščine za zagotovitev preživetja podjetjem v težavah;

• zmanjšanja življenjskih standardov;

• nove »pasme« podjetnikov, vključenih v podjetja, kjer ni bilo močne konkurence za preprečevanje nepoštene prakse;

• liberalnega, zelo popustljivega okolja, ki ni spodbudilo močnih nasprotovanj nekaterih deviantnih pojavov.

Etični standardi v slovenskem poslovnem prostoru so relativno nizki in etika prevladuje samo v vidnejših in dobičkonosnih podjetjih. Glas (1999) ugotavlja, da obstajajo razlike med podjetniki in managerji v zvezi z nekaterimi etičnimi vprašanji, npr. podjetniki sicer namenjajo večjo skrb svojim strankam, ampak so tudi bolj »fleksibilni« pri kršenju nekaterih pravil za izboljšanje poslovanja podjetja. Slovenski podjetniki in managerji podpirajo visoke etične standarde v zvezi s splošnimi vprašanji o njihovih etičnih stališčih, vendar se to ne odraža v njihovih dejanjih ob upoštevanju dejanskih vprašanj vsakdanjega poslovanja. To je posledica socialno-družbenega položaja in dejstva, da je etika v Sloveniji še relativno nerazvita, kar se odraža tudi v zakonodaji (ibid).

103

8 SPLETNO PIRATSTVO V ZDRUŽENEM KRALJESTVU

8.1 Stanje spletnega piratstva v Združenem kraljestvu

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je zgodovinsko znano po močni podpori in priznavanju potreb imetnikom intelektualne lastnine. To je mogoče le v okolju, kjer je intelektualna lastnina ustrezno cenjena in zaščitena. Z naraščanjem kraje intelektualne lastnine se le-ta postavlja v vlogo dejavnosti, ki jo izvajajo kriminalci. Kriminal, povezan z intelektualno lastnino, predstavlja v Združenem kraljestvu (ZK) vsakoletno izgubo v višini več sto milijard funtov, saj tolpe organiziranega kriminala povzročajo znatno škodo industrijam, ki proizvajajo zakonite, visoko kvalitetne, fizične in digitalne izdelke v vse bolj konkurenčnem okolju. Britanska industrija zaradi spletnega piratstva izgublja letno milijarde funtov, ministrstvo za finance izgublja pomembne davčne dohodke, potrošniki so ogroženi in oropani ter lokalna, zakonita podjetja zaradi tega težko tekmujejo z nezakonitimi trgovci (BSA, 2014).

Izmenjava datotek v ZK se nanaša na distribucijo digitalnih medijev v tej državi. V letu 2010 je bilo več kot 18,3 milijona gospodinjstev povezanih z internetom, od teh jih je imelo 63 % širokopasovno povezavo. Obstajajo tudi številne javno dostopne spletne točke, kot so javne knjižnice in internetne kavarne. Leta 2009 je spletna raziskava, ki jo je izvedel Harris Interactive, v imenu britanske fonografske industrije (BPI) pokazala, da od 3442 ljudi, živečih v ZK, kar 1012 (29 %) prenaša glasbo s P2P omrežij. Raziskava s strani XTN Data je leta 2006 pokazala, da je od 1000 vprašanih 28 % priznalo, da imajo naložen avtorsko zaščiten material, za katerega niso plačali. 28 V tabeli 6 je prikazana primerjava stopnje in komercialne vrednosti nameščene programske opreme v Sloveniji in Združenem kraljestvu po posameznih letih.

Tabela 6: Stopnja in komercialna vrednost nameščene programske opreme

Stopnja nameščene nelicenčne programske opreme

Tržna vrednost nelicenčne programske opreme ($M)

2013 2011 2009 2007 2013 2011 2009 2007

Slovenija 45 % 46 % 46 % 48 % 41 $ 51 $ 39 $ 39 $

Združeno kraljestvo

24 % 26 % 27 % 26 % 2,019 $ 1,943 $ 1,1581 $

1,837 $

VIR: BSA, 2014, Global Survey Study

28 Povzeto po: https://en.wikipedia.org/wiki/File_sharing_in_the_United_Kingdom#cite_note-2

104

Leta 2013 je v ZK bilo 24 % nameščene programske opreme na osebnih računalnikih brez ustrezne licence, kar predstavlja padec 3-odstotne točke v petih letih. To nasprotuje globalnemu trendu, kjer se je odstotek nelicenčne programske opreme v istem času povečal za sedem točk. V ZK je količina nameščenih tabličnih računalnikov skoraj za polovico manjša od nameščenih osebnih računalnikov. Ta trend bo dolgoročno spreminjal stanje programske opreme in nadaljeval z zmanjšanjem količine nameščene nelicenčne programske opreme. Alyna Cope, predsednik odbora BSA, je dejal: »zelo smo zadovoljni z napredkom v Združenem kraljestvu v zadnjih dveh letih, še posebej, ker je pred tem stopnja stagnirala. Vendar je še vedno v uporabi 50,5 milijona osebnih računalnikov, na katerih skoraj četrtina nameščene programske opreme nima ustrezne licence, kar predstavlja tržno vrednost 1,2 milijarde funtov« (BSA, 2014).

V ZK pravilno licencirana programska oprema prinaša 4-krat večjo gospodarsko korist kot piratska. BSA študija ocenjuje zmanjšano tveganje in večjo poslovno učinkovitost podjetij, katera povečuje gospodarsko proizvodnjo. Ena izmed vodilnih poslovnih šol meni, da bi povečana uporaba licenčne programske opreme imela večji vpliv na gospodarstvo kot povečana uporaba piratske programske opreme. Eno odstotno povečanje uporabe licenčne programske opreme v državni proizvodnji bi ustvarilo približno 2 milijardi funtov, kar je primerljivo s 470 milijoni funti povečano uporabo piratske programske opreme, kar pomeni, da bi uporaba licenčne programske opreme predstavljala 1,6 milijarde funtov ekonomskega dohodka (BSA, 2014).

Sodeč po podatkih Urada za intelektualno lastnino (Intellectual Property Office), je spletno piratstvo od leta 2013 naraslo iz 17 na 18 %. Statistika kaže, da 9 % Britancev prenaša glasbo nezakonito, vsaj 6 % jih piratizira filme in 7 % si ogleda TV serije iz nezakonitih virov. Te številke se nanašajo na ljudi, ki so prenesli oziroma pretočili vsaj en piratski izdelek v razponu treh mesecev. Skupne številke nam dajo vedeti, da 26 % potrošnikov glasbene vsebine pridobiva iz piratskih virov. Odstotek ljudi, ki piratizirajo filme, je padel s 33 % na 25 %, vendar se je povečal odstotek piratstva med TV serijami na 21 % (Rosu, 2015).

Opažen je padec uporabnikov, ki raje uporabljajo zakonite vire s 40 % na 39 %, medtem ko uporabniki mešanih virov ostajajo na 12 %. Celotno prenašanje zakonite vsebine kaže znake rahlega upada s 70 % na 69 %, mešana uporaba zakonite in piratske vsebine pa ostaja na 22 % v primerjavi s statistiko iz leta 2013. Raziskave kažejo na 6-odstotno povečanje spletnega potrošništva, kar pomeni, da več kot ljudje uporabljajo spletno vsebino, večja je verjetnost mešanja pri uporabi zakonitih in nezakonitih virov oziroma »na polno« uporabljanje piratskih virov (ibid).

Zelo priljubljene naročniške storitve kot sta Neflix in Spotify nenehno pridobivata na popularnosti med Britanci, medtem ko splošna prepoved uporabe spletnih torrent strani, kot je The Pirate Bay, otežuje pridobivanje piratskih vsebin. Urad za intelektualno lastnino trdi, da se je od leta 2013 število Britancev, ki uporabljajo zakonite storitve, povzpelo za 10 %. Študija je tudi poudarila, da si je že 62 % uporabnikov spleta v Združenem kraljestvu preneslo oziroma pretočilo glasbo, TV oddaje, filme, računalniško programsko opremo, video igre in e-knjige (Brown, 2015).

105

Aprila 2010 je bil v ZK sprejet zakon Digital Economy Act, kateri je uvedel provizije za postopno uvajanje načrta o digitalnem gospodarstvu. Izvedba je bila zakasnjena zaradi sodnega pregleda zakona o razvijanju in izvedbi kodeksa regulativnega programa OFCOM (Act and development of an implementing code by regulatory body OFCOM). Britanska vlada se je odločila, da ne bo izvajala določenih členov zakona, ki se ukvarja z blokiranjem spletnih strani, čeprav raven nepooblaščenega prenašanja ostaja v ZK visoko kljub prisotnosti več kot 70 zakonskih storitev. Britanska vlada je poskušala doseči dogovor o hitrem postopku z namenom, da preprečijo uporabnikom dostop do nezakonitih spletnih strani in k zavzemanju za izvajanje postopnih ukrepov, ki so zapisani v zakonu Digital Economy Act. Avgusta 2010 je minister za kulturo Ed Vaizey izjavil: »bistveno je, da imajo podjetja prava orodja, da zaščitijo svoje delo in vlaganja v digitalnem svetu. Naša ustvarjalna industrija mora biti sposobna obvarovati svoje izdelke in v pomoč jim bo Digital Economy Act« (ibid).

ZK ima celovit nabor kibernetskih zakonov. Zakoni o varovanju podatkov so še posebej močni, saj vključujejo visoke globe in jih redno izvršujejo. Podjetja morajo registrirati svoje podatkovne nize s pomočjo regulatorja, kar predstavlja nepotrebno breme in lahko deluje kot ovira za nekatere Cloud storitve. Podpisnica je tudi konvencije za kibernetsko kriminaliteto (Convention on Cybercrime), vendar je tarča številnih kritik zaradi upoštevanja ene od njenih ključnih odločb (BSA, 2013).

Napredni zakoni o intelektualni lastnini v državi se redno izvršujejo, vendar obstaja vprašanje, kako so ponudniki internetnih storitev povezani z uveljavljanjem avtorskih pravic. ZK ima visoko stopnjo uporabe interneta in je prodorno na področju širokopasovnih povezav. V načrtu ima povečanje razpoložljivosti super hitrih širokopasovnih povezav za 90 % na prebivalca do konca leta 2015 (BSA, 2014).

8.2 Zakonska ureditev v Združenem kraljestvu

V ZK veljata dva zakona o avtorskih pravicah, in sicer zakon o avtorskih pravicah, modelih in patentih iz leta 1988 (The Copyright, Designs and Patents Act) in Zakon o digitalnih ekonomiji (Digital Economy Act 2010). Zakon o avtorskih pravicah, modelih in patentih si prizadeva zaščititi avtorjevo pravico intelektualne lastnine, vendar ne vključuje izmenjave datotek s spleta. Zakon o digitalni ekonomiji je tako edina zakonodaja glede avtorskih pravic na internetu v ZK. Zakonodaja se neposredno bolj ukvarja s spletnimi avtorskimi pravicami kot se je prejšnja zakonodaja, ki se je osredotočila na komercialno zlorabo avtorskih pravic (Digital Britain, 2010).

Zakon si prizadeva zmanjšati internetno piratstvo in stimulirati britansko digitalno ekonomijo. V osnutku zakonodaje je bil sporen 18. člen, ki bi vladi dal pristojnosti blokiranja piratskih strani. Omenjeni člen so pred tretjim branjem umaknili, a so dodali dopolnilo 8. člena, ki državnemu sekretarju za gospodarstvo omogoča blokiranje strani, za katere sodišče meni, da so bile, so ali verjetno bodo uporabljene za aktivnosti, ki kršijo avtorske pravice. Liberalni demokrat John Hemming opozarja, da bi lahko v ta sklop uvrstili denimo tudi stran Wikileaks, saj le-ta vsebuje izključno avtorsko zaščitena dela. Zakon sledi tudi francoskim idejam o treh prestopkih in odklopu interneta uporabnikom. Ponudniki internetnih storitev morajo lastnikom avtorskih pravic na

106

zahtevo vlade posredovati seznam vseh kršiteljev. Navedeni so anonimni uporabniki. Vlada lahko OFCOM-u naroči, da potrdi blokiranje hitrosti, rezanje najvišje prepustnosti, blokiranje strani, suspendiranje računov in druge poteze, če uporabnikovo obnašanje to upravičuje. Zakon tudi prepoveduje javno dostopna omrežja Wi-Fi knjižnicam, univerzam, pubom in drugim javnim krajem, da le-ta ne bi postala vstopna točka piratom na internetu (Moj Mikro, 2010).

Zakon vsebuje več določil, ki omejujejo prenos avtorsko zaščitenega materiala s spleta. V skladu z zakonom se pošljejo opomini uporabnikom spleta, kateri so osumljeni kršitve pri prenašanju avtorsko zaščitene vsebine (pod pogojem, da ima ponudnik internetnih storitev več kot 400.000 uporabnikov). Če uporabnik prejme v enem letu tri opomine, se ga postavi na črno listo, zato so lahko deležni civilne tožbe s strani avtorja na podlagi Copyright, Designs and Patents Act 1988 (vendar je potrebno najprej razkriti njihovo identiteto s pomočjo sodnega naloga). Ko so te določbe v veljavi eno leto, se lahko uporabijo dodatna pravila, ki zahtevajo od ponudnikov internetnih storitev, da omejijo hitrost prestopnikom, ki so storili ponavljajoče se vedenje ter v nekaterih primerih celo odklopijo spletni dostop. Ponudniki internetnih storitev, ki so povezani z zakonom, morajo biti v skladu z nekaterimi zahtevami glede obveščanja. To vključuje pošiljanje obvestil svojim uporabnikom; primorani so razkriti osebne podatke kršiteljev in jih o svojih dejavnostih obveščati OFCOM (TheConversation, 2014)

V skladu z obveznostmi obveščanja, ki jih postavlja zakon, pomeni, da morajo ponudniki internetnih storitev zagotoviti učinkovito izvajanje ukrepov, s katerimi natančno identificirajo uporabnike z uporabo IP naslovov. Ponudniki internetnih storitev morajo pav tako zagotoviti zbiranje dodatnih informacij (kot je običajno potrebno), kot so kontaktni podatki, z namenom obveščanja svojih uporabnikov (ibid).

Izvajanje teh administrativnih ukrepov se lahko zlasti za manjše ponudnike internetnih storitev in Wi-Fi upravljavcev izkaže za finančno drago (npr. ljudje, ki zagotavljajo storitve v hotelih in lokalih), ki prav tako sodijo pod definicijo ponudnika internetnih storitev sodeč po zakonu. Čeprav so obveznosti zakona namenjene večjim ponudnikom internetnih storitev, obstaja možnost, da se bo ta prag v prihodnosti spremenil. V pregledu sodnega postopka sta se BT in TalkTalk pritožila, da je opredelitev, ki jo je predlagal Ofcom nepravična, saj je namenjena le sedmim največjim ponudnikom internetnih storitev v ZK. Čeprav ta argument ni imel vpliva na vrhovnem sodišču, obstaja možnost, da Ofcom zniža trenutno mejo in s tem vključi manjše ponudnike internetnih storitev. V primeru zmanjšanja praga bodo manjši ponudniki internetnih storitev prav tako morali ravnati v skladu z zakonom. Ta negotovost lahko vodi ponudnike internetnih storitev v dodatna bremena, ki niso nujno potrebna (TaylorWessing, 2011).

Poleg kazni v višini 250.000 funtov zaradi nesodelovanja so lahko manjša podjetja ovirana pri vstopu na trg, kar je v nasprotju z namenom vlade, da ima čim več ljudi dostop do spleta. Zakon jasno določa, da se morajo ponudniki internetnih storitev držati obveznosti obveščanja ter da je nesodelovanje kaznivo. Nejasna vsebina zakona in Ofcom-ov posledični kodeks, kjer je zapisano, kaj se zahteva od ponudnikov, pušča odprta vrata za interpretacijo. Na primer, v zakonu so določeni koraki, ki jih mora ponudnik internetnih storitev posredovati uporabnikom, da se izognejo nadaljnjim

107

kršitvam. Ta obveznost je težavna za ponudnika internetnih storitev ter pomeni dodatno breme, saj ni zadovoljivo pošiljati standardna obvestila kršiteljem, ampak bi bilo potrebno prilagoditi obvestila za vsakega posameznega kršitelja. To pa ni samo drago, ampak tudi potrata časa. Ponudniki internetnih storitev lahko naletijo na novo finančno oviro, če postopek obveščanja ne bi bil učinkovit. Zakon si pridržuje pravico, da zahteva od ponudnikov internetnih storitev, da v boju s kršitelji uporabijo »tehnične ukrepe«. Ni natančno jasno, kaj ti ukrepi vsebujejo, jasno je le, da vsebujejo omejevanje, začasni odvzem in blokiranje kršiteljevega dostopa do spleta (ibid).

Primeri spornih praks

11. novembra 2015 je policijska enota za zaščito intelektualne lastnine (The Police Intellectual Property Crime Unit-PIPCU) v Manchestru aretirala moškega in žensko, ki sta bila osumljena masovne spletne distribucije avtorsko zaščitene glasbene in programske opreme. Moški, star 40 let, in ženska stara 35 let, sta nezakonito prodajala vsebine po nižjih cenah (5 £ v namesto z 15,99 £). Pri tem sta uporabljala spletno stran, katera je vsebovala celovito knjižnico avtorsko zaščitene glasbe in prefinjen način plačevanja. Uporabnik je lahko prenesel vsebino s spleta ali pa se odločil za poštno dostavo. 29

22. septembra 2015 je angleška policija aretirala 33 let starega moškega, osumljenega snemanja novo izdanih filmov v kinematografih, ki jih je nato prenesel na splet. Oseba je bila aretirana na podlagi zakona o goljufijah (Fraud Act), katera je sledila po FACT preiskavi. Moški naj bi bil odgovoren za objavo filma American Ultra in Maze Runner: The Scorch Trials (ibid).

3. septembra 2015 so detektivi iz PIPCU aretirali moškega iz Liverpoola zaradi suma nezakonite distribucije UK Top glasbe po spletu. Osumljen je vpletenosti v distribucijo glasbe preko svoje spletne strani, vključno z acappella glasbo (pesmi brez glasbene spremljave), brez ustrezne licence oziroma dovoljenja avtorja. Osumljeni je nove uspešnice (UK Top 40 Singles) tedensko nalagal na torrent strani. Večino prihodka si je ustvaril z oglaševanjem in s svojimi dejanji škodoval glasbeni industriji in avtorjem v višini milijonov funtov (ibid).

10. julija 2015 so detektivi policijske enote Southhall v Londonu aretirali 26-letnega moškega zaradi domnevne prodaje naprav na svojem delovnem mestu (200 £ na kos). Deljenje kartic je metoda, ki omogoča ogled kodiranih televizijskih oddaj brez veljavne naročnine na ponudnika oddajanja. Osumljenec je bil odpeljan na zaslišanje na policijsko postajo, kjer je kasneje prejel opomin (ibid).

10. aprila 2015 so detektivi oddelka PIPCU aretirali moškega iz Halifaxa, kateri je bil osumljen objavljanja uspešnih filmov na spletu, vključno z Expendables 3. Osumljen je bil objavljanja na spletu visoko kvalitetnih filmov, kateri so sicer nedokončani ali na

29 Povzeto po: https://www.cityoflondon.police.uk/advice-and-support/fraud-and-economic-

crime/pipcu/pipcu-news/Pages/default.aspx

108

voljo samo v kinematografih. Škoda za njegova dejanja povzročena industrijam, je ocenjena na milijon funtov (ibid).

18. marca 2015 je oseba, katera je bila aretirana, veljala za enega največjih kršiteljev na spletu zaradi nezakonitega nalaganja vsebin z avtorsko zaščiteno rokoborbo in mešanimi veščinami. Oseba je odgovorna za prenos 3,2 terabajta podatkov, kar je enakovredno 3000 video posnetkov. Predvideva se, da so te datoteke imele več kot 2 milijona prenosov in so bile deljene več kot tisočkrat, kar je stalo industrijo milijone funtov (ibid).

17. februarja 2015 je policija v Londonu aretirala tri moške. Temu je sledila racija popularne piratske strani s filmi in TV oddajami. Po preiskavi FACT-a so vse osumljene pridržali zaradi suma kaznivega dejanja, povezanega s kršitvami avtorskih pravic. FACT je izjavil, da je bila stran registrirana na ime enega izmed osumljenih, ampak je bila nato ponovno registrirana na ime drugega kršitelja na naslovu v Romuniji. Prihodki od oglaševanja na spletni strani so bili izplačani banki, ki je imela sedež v Londonu (ibid).

2. decembra 2015 sta bila dva moška aretirana zaradi suma spletne objave akcijskega filma The Expendables 3 pred njegovim uradnim izidom. Zaslišana sta bila s strani detektivov policijske enote PIPCU ter bila nato izpuščena proti varščini. Osumljenca naj bi film ukradla iz sistema, ki temelji na tehnologiji Cloud ter ga nato objavila na spletu. Prav tako naj bi film imel sto tisoč ogledov, kar je posledično imelo velik finančni vpliv na Lionsgate in Millennium Film, saj jih je to stalo več milijonov funtov (ibid).

28. avgusta 2014 je policijska enota PIPCU aretirala moškega v Nottinghamu na podlagi suma, da je omogočal dostop do zakonsko blokiranih spletnih strani preko svoje »umbrella« strani. Preiskavo je podpirala zveza proti kraji avtorskih pravic FACT, ki je odkrila dokaze o proxy strežnikih, ki so omogočali dostop do blokiranih 36 spletnih straneh, ki so ponujale nezakonito vsebino (ibid).

Septembra 2008 so Richardu Clarku iz Wolverhamptona preprečili nadaljnjo spletno prodajo ponarejenih kopij programske opreme (Adope, Corel in Quark) z njegove spletne strani RJ-Software. Strinjal se je s prekinitvijo prodaje ponarejene programske opreme in s plačilom odškodnine pri prodaji 24 pošiljk diskov s ponarejeno programsko opremo. Clark je sodeloval pri preiskavi ter izdal vir nezakonitega blaga v Manchestru (ibid).

8.3 Pritisk industrij proti spletnemu piratstvu

Ocene glede izmenjave datotek se v industrijah ZK razlikujejo. Leta 2009 je študija, ki jo je izvajal Harris Interactive, predpostavljala, da približno 8,3 milijona uporabnikov izmenjuje datoteke z uporabo P2P omrežij, medtem ko je Jupiter Research ocenila izmenjavo datotek na 7,3 milijona uporabnikov, starih med 16 in 54 let. Potrebno je omeniti, da so bile te študije izvedene izključno preko spleta, medtem ko je raziskava FuturePROOF pokrivala celotno nacionalno občinstvo z uporabo kombinacije »online« in »offline« metodologije. Raziskava je ocenila, da 6,3 milijona uporabnikov izmenjuje datoteke z uporabo P2P omrežij (12,3 % je bilo starih 16 in več let). Javnomnenjske raziskave so v letu 2013 pokazale, da se samo 54 % ljudi počuti samozavestno pri

109

dostopanju do digitalnih zabavnih materialov in samo 56 % jih meni, da je enostavno ločiti zakonite spletne strani od nezakonitih. Industrija je zaradi tega začela izvajati pobude z namenom podpiranja potrošnikov na spletu. Zavezništvo (The Alliance) je skupaj z drugimi trgovinskimi združenji začelo izvajati The Content Map, ki bo v pomoč potrošnikom pri najdbi varnih in zakonitih digitalnih storitev na področju knjig, televizije, filma, glasbe, športa in video iger. Prav tako Find Any Film uporabnikom omogoča najdbo spletnih strani, kjer lahko legalno prenesejo, pretočijo ali kupijo film (The Week, 2014).

V skladu z zakonom o digitalnem gospodarstvu iz leta 2010 (Digital Economy Act 2010) se je pristojnost Ofcom-a povečala z vključevanjem pestrega nabora novih nalog, povezanih s spletnimi kršitvami avtorskih pravic. Del tega predstavlja, da mora Ofcom določiti uporabo interneta z ocenitvijo kršenja avtorskih pravic. Da bi to dosegli, mora Ofcom razviti skladen in reprezentativen merilni sistem, ki je sposoben v daljšem časovnem obdobju oceniti stopnjo aktivnosti in stališča do nezakonite izmenjave datotek v Združenem kraljestvu (ibid).

Izmenjava datotek predstavlja kršitev Zakona o avtorskih pravicah, modelih in patentih (Copyright, Designs and Patents Act 1988), če se le-ta izvaja brez dovoljenja avtorja. Sodišča ZK rutinsko izvajajo odredbe, ki omejujejo dostop do informacij o deljenju datotek, ki so objavljene na spletu. Britanska fonografska industrija (The British Phonographic Industry) predstavlja interese britanskih glasbenih založb in s pomočjo British Video Association spodbuja vlado k regulaciji in izvajanju zakonov za omejevanje kršitev avtorskih pravic. Zaradi pritiska industrij je sledilo sprejetje zakona The Digital Economy Act 2010 in predlogi iz leta 2014, kjer iskalniki ne vračajo spletnih naslovov strani, namenjenim izmenjavi datotek (GOV.UK, 2014).

Britanska glasbena industrija ni edina industrija, ki je iskala pomoč v boju z nezakonitim deljenjem datotek. Industrija računalniških iger, vredna okoli 2 milijardi funtov, je zahtevala odškodnino zaradi kršitev avtorskih pravic. Pet glavnih podjetij video iger: Atari, Codemasters, TopWare Interactive, Reality Pump in Techland so poslala obvestila več kot 25.000 britanskim spletnim uporabnikom, za katere so menili, da so kršili njihove avtorske pravice s prenašanjem in deljenem iger. Podjetja so zahtevala plačilo 300 funtov, da bi zadevo razrešili izven sodišča in z opozorilom nadaljnjih ukrepov na sodišču. Mejnik v smislu izmenjave datotek je predstavljala situacija, ko je podjetje TopWare Interactive pozvalo uporabnico Isabello Barwinsko na sodišče zaradi kršenja avtorskih pravic igre Dream Pinball 3D, ki je bila nezakonito prenesena, naložena in deljena z mnogo uporabniki. Sodišče je razsodilo v prid podjetja in izdalo kazen v višini 16.000 funtov. Po tem primeru je TopWare Interactive začel načrtovati ukrepe proti tistim spletnim uporabnikom, ki so prenesli igro od obtožene, čeprav ni bilo prisotnega finančnega dobička (Revoir, 2008).

V juliju 2010 je glasbena družba Ministry of Sound poslala obvestila spletnim uporabnikom, za katere je trdila, da so kršili njihove avtorske pravice s prenašanjem glasbe. Obvestila so s pomočjo londonskih odvetnikov Gallant Macmillian poslali okoli 2000 uporabnikom ter zahtevali plačilo odškodnine v višini 350 funtov, če se uporabniki želijo izogniti pravnemu postopku. Mnogo uporabnikov je nasprotovalo tem trditvam,

110

saj so navajali svojo nedolžnost oziroma izpodbijali zakonitost sprejetih zakonov (Brignal, 2010).

Ponudnik internetnih storitev TalkTalk je leta 2010 odkrito izjavil, da svojim uporabnikom ne bodo pošiljali opozorilna pisma, in da ne mislijo razkrivati njihovih osebnih podatkov, tudi če bi to postalo zakonsko predpisano. TakTalk je označil načrte vlade kaznovati ljudi, osumljenih nezakonitega prenašanja, kot napad na človekove pravice ter pri tem zaprisegel, da se bo proti temu boril. TalkTalk je leta 2010 sprožil kampanjo »Ne izklopite nas« (Don't Disconnect Us) zaradi vladnih načrtov, da odklopi povezave, pri katerih sumi kršitve avtorskih pravic. Kampanjo TalkTalk je podpiral tudi angleški komik, pisatelj in režiser Stephen Fry, kateri je branil nekomercialno piratstvo in priznal, da je uporabljal BitTorrent za prenos epizod serij House in 24. Kljub številnim prizadevanjih so bili internetni ponudniki, kot so BT, Sky, TalkTalk in Virgin Media, primorani, da v svoj načrt vključijo pošiljanje pisem posameznikom, osumljenih nezakonitega prenašanja s spleta. Prvi krog pisem, znan kot opozorilo, je bil poslan v letu 2015. Spletnim uporabnikom, ki ne spremenijo svojega vedenja, bodo poslana štiri opozorila, ki se bodo »stopnjevala v resnosti« preko spletne ali navadne pošte. Vendar po četrtem poslanem pismu ne bo dodatnih ukrepov (The Week, 2014).

Podobni ukrepi so bili vzpostavljeni v ZDA in Novi Zelandiji. Kampanja »six strike« je v ZDA vključevala pet njihovih največjih ponudnikov spletnih storitev ter izdajala opomine ljudem, ki so bili osumljeni spletnega piratstva. Pravo v ZDA se razlikuje od prava v ZK, saj lahko uporabnik po šestem opominu zaradi suma kršenja avtorskih pravic dobi omejen dostop do interneta. Nova Zelandija je z uvedbo podobnega »three strike« pravila stopnjo piratstva prepolovila, saj zakon vsebuje kazni za kršenje avtorskih pravic v višini do 7.600 funtov (ibid).

Decembra 2010 je MPAA na zahtevo hollywoodskih studiev zaprosilo za odredbo, ki bi blokirala dostop do NewzBin2, spletno stran, ki je omogočala iskalne storitve za vsebino UseNet, kateri je indeksiral avtorsko zaščitene vsebine za piratski prenos. Vložili so vlogo zoper BT-ja, največjemu ponudniku internetnih storitev, s šest milijoni uporabnikov. Od BT-ja se je zahtevala uporaba Cleanfeed, ki blokira uporabnikov dostop do spletne strani. Višje sodišče je julija 2011 dodelilo odredbo in oktobra 2011 so BT-ju ukazali, da blokira dostop do spletne strani v roku štirinajstih dni. To je bila prva sodba take vrste pod zakonom avtorskih pravic ZK. BT ni vložil pritožbe zoper sodbo in 2. novembra 2011 naredil ustrezno blokado. Sledeči poskusi dostopati do strani z internetnega naslova BT-ja so se končali z napisom »Napaka – stran blokirana«. Kljub blokadi je NewzBin izdal odjemalsko programsko opremo, ki je omogočala obhod BT blokade z uporabo šifriranja in Tor omrežja. Trdili so, da si je okoli 90 % britanskih uporabnikov preneslo to programsko opremo, kar je naredilo BT blokado neučinkovito. Nadaljnji sodni nalogi so dosegli, da sta Sky (decembra 2011) in Virgin Media (avgusta 2012) blokirala dostop do NewzBin-a. NewzBin je 28. novembra 2012 najavil zaprtje ponudbe indeksiranja (Bailli, 2011).

Višje sodišče je maja 2012 odredilo ponudnikom internetnih storitev, da blokirajo The Pirate Bay in s tem preprečijo nadaljnje kršitve avtorskih pravic s prenosi filmov in glasbe. Blokada je bila hitro prekinjena in predstavnik The Pirate Partya je izjavil, da se je po blokadi promet na njihovi spletni strani povečal. BPI je decembra 2012 grozila s

111

pravnimi ukrepi zoper The Pirate Party, potem ko je le-ta zavrnila zahteve po odstranitvi proxyija, vezanega na The Pirate Bay (Lee, 2012).

Vladni organi so v letu 2015 razglasili možnost povečanja zaporne kazni piratov iz dveh na deset let. K potezam vlade v boju proti piratstvu so najbolj prispevali pritiski ustvarjalnih industrij. Za nekatere ljudi se ta ukrep in zvišanje kazni na deset let zdi nesorazmeren, saj na primer tatvina avtomobila predstavlja zaporno kazen od 6 do 24 mesecev. Vendar je policija poudarila, da ta zakon ni namenjen »majhnim« piratom, ampak tistim, ki za ostale uporabnike izvajajo serijsko distribucijo po spletu, v mnogih primerih pred uradnim izidom izdelka. Čeprav so ustvarjalne industrije navdušene nad novimi predlogi, je potrebno najprej preveriti, če je ta zakon sploh izvršljiv. Spletno piratstvo je že od nekdaj težaven problem za imetnike avtorskih pravic in vladnih organov. Dokazi kažejo, da je kaznovanje vseh nemogoče, saj je piratstvo močno razširjeno. Primer tega je, ko je HBO-jevo finalno oddajo zadnje sezone Game of Thrones je preneslo v ZK 1,5 milijona ljudi v osmih urah od predvajanja v ZDA. Zadnji statistični podatki vlade iz julija 2015 kažejo, da je v britanskih zaporih trenutno 83.300 ljudi. Če bi hipotetično zaprli vse, ki so si pridobili nedovoljeno kopijo Game of Thrones, bi morali povečati kapaciteto zaporov 17-krat (Beynon, 2015).

8.4 Aktivnosti organizacij za zmanjšanje spletnega piratstva

BPI Limited (British Recorded Music Industry) oziroma splošno znana kot britanska fonografska industrija (British Phonographic Industry ali BPI) predstavlja britansko poslovno združenje glasbene industrije. Ustanovljena je bila leta 1973 in predstavlja interese britanskih glasbenih založb, katere glavni cilj je promocija britanske glasbe ter boj proti kršenju avtorskih pravic. BPI je razvila prirejeno programsko opremo, ki omogoča iskanje skupin kršiteljev po več kot 400 spletnih straneh, katere so znane po kršitvah avtorskih pravic. Pri tem se je ustvarila skupina naslovov (URL – Uniform Resource Locator), ki je bila poslana Google-u kot obvestilo (DMCA Notice) za odstranitev le nekaj ur po prejemu. Svoje osebje so napotili kot podporo londonski policiji, ki se ukvarja s kriminalnimi dejanji, povezanimi z intelektualno lastnino, in kot pomoč pri protipiratskih operacijah. Inštitucija BPI je prav tako prosila vlado, da le-ta prisili ponudnike internetnih storitev, da razkrijejo identiteto oseb, ki so osumljene izmenjave datotek ter da ukrepa proti njim (British Phonographic Industry Wikipedia).

BPI se je pritožil Googlu zaradi nezakonitih prenosov ter enostavnosti s katero se lahko najde kršitelj s pomočjo njihovega iskalnika, saj verjamejo da je Googlova odgovornost, da prepreči takšne aktivnosti. Treba je omeniti, da teh strani ne gostuje Google, ampak strani, ki jih lahko najdemo s pomočjo Googlovih storitev. BPI ne podpira množičnega pošiljanja elektronske pošte končnim uporabnikom, ampak njihov cilj so vztrajni nalagalci, ki omogočajo prenose avtorsko zaščitene vsebine (Kobie, 2010).

FACT (The Federation Against Copyright Theft) je angleško poslovno združenje, ki ga sestavljajo člani glasbenih in filmskih podjetij. Ustanovljeno je bilo z namenom zaščititi interese svojih članov. To združenje je bilo ustanovljeno leta 1983. FACT sodeluje z organi pregona glede problematike, vezane na kršenje avtorskih pravic. Odgovoren je za obvestila, ki so se pojavljala na začetku napovednikov in filmov, ki so bili izdani v

112

Združenem kraljestvu. Čeprav obratuje z isto funkcijo kot MPAA, se je FACT izogibal javnim pozivom ter se osredotočal na kršitve avtorskih pravic s strani organiziranega kriminala. Leta 2008 je prišlo do medsebojnega sodelovanja FACT-a in MPAA, dveh organizacij s podobnimi interesi, kjer je FACT pomagal pri operaciji pod krinko nad spletno stranjo SurfTheChannel. MPAA je sodelovala v zaslišanju in preučevanju dokazov in tako uspela razkrinkati programerja iz ZDA, ki je sodeloval pri spletni strani in kasneje pričal v sodnem postopku. Programer ni bil preganjan, vendar se je strinjal, da vrne MPAA ves dobiček, ki ga je prejel od omenjene spletne strani. 30

FACT tesno sodeluje s policijo, Trading Standards, HM Revenue & Customs, UK Border Agency, National Crime Agency in ostalimi agencijami v ZK in izven. Tesno je povezan z drugimi izvršilnimi organi industrije. FACT deluje na treh ključnih področjih, in sicer (ibid):

• vse oblike spletnega piratstva – poudarek je na tistih, ki distribuirajo velike količine prepovedane vsebine (film, TV, šport itd.);

• piratstvo v fizični obliki – mreže organiziranega kriminala v ZK in po svetu še vedno ustvarjajo znatne količine dobička z distribucijo in prodajo piratskih DVD-jev, dekodirnih kartic in ostalih naprav;

• izvor piratstva – preprečevanje in odkrivanje nezakonitega snemanja v kinematografih (več kot 90 % vseh ponarejenih različic filmov izvira iz kopij snemanih v kinu) ter preprečevanje njene distribucije.

Zveza za intelektualno lastnino (Alliance for Intellectual Property – IP), ki je bila ustanovljena leta 1988, je angleška koalicija 24 združenj in organizacij pregona, katerih je glavni cilj zavarovanje intelektualne lastnine. Člane sestavljajo predstavniki različne programske opreme (avdiovizualna, glasbena, video igre, poslovna), športa, izdelki blagovnih znamk, založniki, avtorji, trgovci na drobno, oblikovalci in podobno. Zavezništvo se zavzema za vrednote pravic intelektualne lastnine ter za obstoj robustne in učinkovite zakonodaje, ki daje tem pravicam ustrezno zaščito. Člani tesno sodelujejo z lokalno policijo in oblastmi z namenom znižati škodo, ki nastane zaradi kaznivih dejanj na področju intelektualne lastnine ter s tem omogočati normalno delovanje zakonitih podjetij in trgovcev. Tesno sodelujejo z angleškim uradom za intelektualno lastnino (UK Intellectual Property Office – IPO) z namenom, da se poveča obveščenost o škodi, ki nastane ob zlorabi intelektualne lastnine. V skupini imajo člane, ki se ukvarjajo s kriminaliteto nad intelektualno lastnino (IP Crime Group), ki omogoča navzkrižno komunikacijo in sodelovanje med različnimi oddelki izvršilnih organov in organizacij (Alliance).

30Povzeto po: https://en.wikibooks.org/wiki/The_World_of_Peer-to-Peer_%28P2P%29/What_is_Peer-to-

Peer_%28P2P%29/Legal_Perspective

113

Policijska enota za kršitve intelektualne lastnine (The Police Intellectual Property Crime Unit – PIPCU) financira urad za intelektualno lastnino. Izvaja ga londonska policija, ki daje poseben poudarek na spletne kršitve. PIPCU je posebna policijska enota namenjena varovanju britanskih podjetij, ki proizvajajo zakonite, visokokakovostne, fizične in digitalne izdelke pred krajo intelektualne lastnine. Omenjena operativna neodvisna enota je začela svoje izvajanje septembra 2013 s pomočjo urada za intelektualno lastnino, saj je le-ta do junija 2015 skupno financirala 2,56 milijona £. IPO je oktobra 2014 naznanil, da bo PIPCU prejemal nadaljnjo finančno podporo do leta 2017 v višini 3 milijona funtov. Enota je namenjena reševanju resnih kriminalnih dejanj, povezanih z intelektualno lastnino (ponarejanje in piratstvo), ki vplivajo na fizično in digitalno blago (z izjemo farmacevtskih izdelkov) s posebnim poudarkom na kazniva dejanja, storjena z uporabo spletne platforme. Enoto predstavlja 20 ekip, ki jo sestavljajo detektivi, analitiki in raziskovalci. Baza enote temelji znotraj londonskega direktorata za gospodarsko kriminaliteto (Economic Crime Directorate of the City of London Police, National Lead Force for Fraud). Enota se zanaša na že obstoječe strokovno znanje in izkušnje, ki predstavljajo glavno silo v boju proti ekonomski kriminaliteti ter pri tem vodi neodvisne policijske enote, ki se ukvarjajo s korupcijo, podkupovanjem in goljufijami (PIPCU, 2015a).

Angleško poročilo o kraji intelektualne lastnine vsebuje vse dejavnosti izvrševanja med letoma 2013 in 2014, ki jih je uporabila PIPCU pri razreševanju kriminalnih aktivnosti. PIPCU je od septembra 2013 dosegel izjemne rezultate, in sicer (ibid):

• raziskal kriminalna dejanja, povezana s kršitvami intelektualne lastnine, katerih vrednost je ocenjena na 29 milijona funtov in pri tem suspendiral 2.359 domen;

• zasegel blago, ki je bilo osumljeno ponaredbe v vrednosti 1,29 milijona funtov;

• preusmeril več kot 5 milijonov obiskov spletnih strani, ki so kršile avtorske pravice, na svojo domeno;

• ustanovil je Operative Creative, inovativno iniciativo za motenje in preprečevanje nepooblaščenih dostopov do avtorsko zaščitene vsebine, ter uvedel seznam spletnih strani, ki so prekršile zakon (Infringing Website List).

Operation Creative je pionirska pobuda, zasnovana na motenju in preprečevanju spletnih strani, katere ponujajo nepooblaščen dostop do avtorsko zaščitene vsebine. Vodi ga PIPCU v partnerstvu z ustvarjalnimi in oglaševalskimi industrijami. Imetniki pravic v ustvarjalnih industrijah kot del Operation Creative identificirajo spletne strani, ki kršijo avtorske pravice, jih nato prijavijo PIPCU in dodajo natančen opis načina kršitve. Policisti nato ocenijo aktivnosti teh spletnih strani in potrdijo, ali je šlo za kaznivo dejanje. Spletno stran, za katero je prvič potrjeno, da ponuja nezakonito vsebino, obvestijo PIPCU policisti ter jim ponudijo možnost sodelovanja in izboljšanja svojega vedenja z namenom, da začnejo delovati zakonito. V primeru, ko spletna stran ne sodeluje s policijo, se lahko izvede pester nabor akcij, med katerimi so: obveščanje osebe, odgovorne za registracijo domene ter posledično zaustavitev spletne strani, zamenjava in motenje oglasov, ki vpliva na dohodek od oglaševanja na spletni strani s pomočjo Infringing Website List (IWL). IWL je pionirski spletni portal, ki vsebuje najnovejši seznam nezakonitih spletnih strani, ki jih je identificirala in evidentirala ustvarjalna industrija ter nato preverila londonska mestna policija. IWL je na voljo

114

partnerjem Operation Creative ter tistim, ki se ukvarjajo s prodajo in trgovanjem digitalnega oglaševanja. Cilj IWL je, da oglaševalci, agencije in drugi posredniki prostovoljno prenehajo sodelovati z oglaševanjem na nezakonitih spletnih straneh. Motenje oglaševanja je pomemben del Operation Creative, saj je oglaševanje ključni dohodek nezakonitih spletnih strani. Poročilo iz leta 2013, ki ga je izdal Digital Citizens Alliance, ugotavlja, da so piratske spletne strani s pomočjo oglaševanja dosegle 227 milijona dolarjev dobička (PIPCU, 2015b).

Zaradi nastalih problemov se je vlada odločila za še več ukrepov in leta 2014 dosegla prostovoljni dogovor s ponudniki internetnih storitev, kar se bo izrazilo v veliki izobraževalni kampanji z bolj kontroverznim Voluntary Copyright Alert Programme, kjer bodo opomini poslani osumljenim piratom. Kampanja je delno financirana s strani vlade (okoli 3,5 milijona funtov) in je namenjena populaciji, stari od 16 do 24 let, njihovim staršem, lastnikom domačih internetnih povezav in ostalim, ki vplivajo na odnos mladine do dostopa vsebin. Imetniki pravic običajno zbirajo internetne naslove ljudi, za katere menijo, da so pirati. Naslove si pridobijo s pomočjo javnih P2P omrežij ter jih nato posredujejo ponudnikom internetnih storitev, ki skušajo razpoznati ustrezne stranke in jim poslati opomine. Pisma ne bodo predstavljala ustrahovanja in groženj, kot jih pošiljajo vprašljive odvetniške firme. Pisma ne bodo vsebovala zahtev po denarni odškodnini in bodo služila le kot orodje za izobraževanje strank o zakonitih alternativah (na primer Neflix). Ideja je, če bodo naročniki spoznali, da se jih lahko odkrije, potem obstaja upanje, da bodo prenehali s svojimi dejanji, čeprav je možno, da jih bo del iskalo rešitve v prikrivanju svoje identitete (VPN, proxy strežnik itd). Možno je tudi, da bodo opomini vodili k frustraciji naročnikov, če bodo ti napačno identificirani (ni nujno, da je lastnik odgovoren, če obstaja skupno omrežje za več ljudi). Internetni naslovi so pri identifikaciji kršiteljev nezanesljiv način. Naslove se lahko enostavno preusmeri, kakršnekoli napake v zapiskih imetnikov pravic bi povzročile težave pri iskanju ustreznega potrošnika (razne odvetniške družbe so naletele na to težavo, ko so poskušale preganjati domnevne storilce kaznivih dejanj) (Jackson, 2015).

Obstajajo tudi organizacije, ki aktivno nasprotujejo akcijam omenjenih institucij, ter politiki vlade glede avtorske zaščite. Večina teh skupin nasprotuje bodisi kriminalizaciji ljudi, ki delijo datoteke, bodisi kršitvam zasebnosti, ki je posledica spletnega nadzora. Izrazita primera takšnih akcij predstavljata The Open Right Group in Pirate Party UK. Ti skupini nasprotujeta pogojem, ki jih postavlja Digital Economy Act glede kršitev avtorskih pravic. 31

31 Povzeto po: https://en.wikipedia.org/wiki/File_sharing_in_the_United_Kingdom

115

8.5 Kulturne značilnosti in odnos do etike

ZK je od leta 1973 članica Evropske unije, saj je z vstopom prej odlašala zaradi tesnih povezav z nekdanjimi kolonijami, ZDA in občutkom za nedotakljivo identiteto. Vendar obstaja možnost o izstopu iz EU, saj je premier David Cameron za leto 2017 obljubil referendum o izstopu iz EU. Je polnopravna članica Evropske unije in pri tem sodeluje v vseh sporazumih, katerih podpisnica je EU. Včlanjena je tudi v OECD (Organization for Economic Cooperation and Development) in WTO (World Trade Organization). Gospodarska politika v ZK se je po krizi normalizirala z izredno ohlapno denarno politiko in izjemnim omejevanjem proračunske porabe. Kljub povečanju rasti BDP-ja v letu 2013 vlada le s težavo usklajuje svoje cilje zmanjšati primanjkljaje in s trajnostnim okrevanjem v srednjeročnem obdobju. Kljub fazi okrevanja gospodarstva, ki so ga od sredine leta 2014 dodatno okrepile nižje cene nafte, ostajajo srednjeročni obeti za britansko gospodarstvo vprašljivi. Gospodarstvo trpi zaradi številnih resnih strukturnih težav, kot je na primer pretirano zanašanje na premoženjske učinke, ki izhajajo iz trga stanovanjskih nepremičnin z velikim finančnim vzvodom (Factiva, 2015).

Omeniti je potrebno, da spada med države začetnice sodobnega trženja in v okviru tega tudi oglaševanja in tržnega komuniciranja. Podjetja nudijo raznovrstne storitve tako s področja tržnih raziskav kot tudi s področja oglaševanja, neposrednega trženja, sponzorstva in ostalega tržnega komuniciranja. Internetno oglaševanje beleži najhitrejšo rast v oglaševanju v ZK (Izvozno okno).

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je sestavljeno iz štirih držav: Anglija, Škotska, Wales in Severna Irska. Pomembno je, da ločimo te geografske razlike, saj je pri teh štirih državah prisoten močan duh nacionalizma in identitete. Nedavno je bila znana kot homogena družba, vendar je po drugi svetovni vojni postala vedno bolj raznolika, saj je prihajalo do velikega števila migracij, še posebej iz njenih nekdanjih kolonij, kot so Indija, Pakistan in Karibski otoki. Mešanica etničnih skupin in kultur predstavlja težavo pri pojmu »britanskosti«, kar predstavlja znotraj naroda gorečo razpravo o tem, kaj ravno pomeni biti Britanec. Britanci kot narod ne uporabljajo presežnikov in ne uporabljajo čustev pri govorjenju. To pa ne pomeni, da nimajo močnih čustev. Pomeni samo, da jih ne želijo kazati v javnosti. Na splošno niso zelo demonstrativni, na primer oseba, ki je ne poznaš dobro, morda ne bi cenila, če ji položiš roko na ramo. Poljubljanje je najpogosteje rezervirano za domače okolje in ne za javnost. Britanci pri govorjenju radi ohranjajo distanco do sogovornika. Če koga užalite, ni nujno, da bo ta spremenil obrazno mimiko. Britanci so zelo zadržani in vase zaprti. Zasebnost jim je izredno pomembna, kar pričakujejo tudi od drugih, da to spoštujejo. Ni nujno, da bodo Britanci razkazali svoj dom, namreč možnost je, da bodo imeli večino vrat zaprtih. Zasebnost velja tudi za osebna vprašanja, kot na primer »od kod si«. Na to vprašanje lahko Britanci gledajo kot umestitev osebe, v kateri družbeni red »spada« na socialni lestvici. Tudi v družbi in med dobrimi prijatelji se ne sprašuje zelo osebnih vprašanj, ki se nanašajo na posameznikovo finančno stanje in razmerije (Kwintessential).

116

V večini primerov obstaja korekten način obnašanja in Britanci so nepopustljivi pri upoštevanju protokolov. Britanci so med govorjenjem z mimiko telesa bolj zadržani. V večini primerov delujejo bolj odsotno in zadržano kot Američani in južni Evropejci, kateri ponavadi niso preveč odkriti in prijazni. Prijateljstva se gradijo dlje časa, vendar ko se vzpostavijo, so lahko le-ta globoka in trajajoča. Britanski sistem javnih uprav vsebuje organe, ki zagotavljajo pravilno izvajanje vlade, pri čemer se njihove funkcije močno razlikujejo. Državni organ za revizijo ali revizijska komisija (National Audit Office ali the Audit Commission) skrbi za ustreznost in učinkovitost potrošnje. Parlamentarni komisar za upravo (Parliamentary Commissioner for Administration – the Parliamentary Ombudsman) se ukvarja z administrativno primernostjo. Drugi obravnavajo širše etične zadeve. Dejansko je včasih težko ali nemogoče ugotoviti razliko med etično in administrativno, saj se informacijski pooblaščenec (Information Commissioner) in volilna komisija (Electoral Commission) lahko ukvarjata pretežno z administrativnimi zadevami. Svoje naloge sta sprejela, ker se zdi etično pomembno, da so njune posredovane informacije ločene od vlade. Nekateri organi imajo hkrati regulativno in svetovalno vlogo. Nekateri imajo samo funkcijo svetovanja, kar se lahko zelo razlikuje od organa do organa. Svetovalni odbor za podjetja (Advisory Committee on Business Appointment) svetuje na podlagi specifičnih primerov, Committee od Standards in Public Life pa svetuje o etičnem zdravju javnosti kot celote. Ni enostavnega načina, kako si lahko posameznik razlaga besedo etika v vladi, saj ta izraz uporabljamo kot način dobrega upravljanja vlade in predstavlja njeno integriteto, legitimnost, odgovornost in spoštovanje do skupno sprejetih standardov obnašanja. Ne obstaja izraz, ki bi opisal te organe v celoti, zato se v določenih primerih uporablja izraz »etični regulator«, kar zajema celoten spekter etičnih nasvetov in regulacij. Omenjeni izraz najbolj enostavno zajema te organe z močjo odločitev, vendar se včasih uporablja širše (House of Commons, 2007).

Mednarodna študija za standarde vlad je pokazala, da britanska vlada spada med tiste z nižjo korupcijo in bolj urejenim javnim življenjem. Committee on Standards in Public Life je v First Report izjavil: »verjamemo, da je večina moških in žensk v javnem življenju odkritih in delavnih ter da se držijo visokih etičnih standardov«. Sir Hayden Phillips je v svojem Review of the Funding of Political Parties zapisal: »britanski politični sistem je bil v celoti presenetljivo brez zlorab v primerjavi z ostalimi sodnimi oblastmi«. Vendar je zaupanje javnosti v politične institucije nizko, kljub temu da so od leta 1994 izvajali nove insticionalne ureditve. Profesor Dawn Oliver iz UCL je menil, da so se tako znižali standardi in zaupanje. Obstoj oziroma uvedba nadzornih organov označuje propad sistema, ki je temeljil na zaupanju, kar vpliva tudi na izgubo vere ljudi v verodostojnost javnih uslužbencev in podobno. Če sta zaupanje in zanesljivost upadla, bi lahko nadzorni organi delovali proti neetičnim, sebičnim dejavnostim tistih, ki opravljajo javne storitve. S tem pa bi se ustvarilo še več nezaupanja in verjetno neetičnega obnašanja, zato bi se bilo bolje osredotočiti na definicijo pravil kot na namen pravil, če bi ta oseba mislila, da se lahko izmaže (House of Commons, 2007).

117

9 RAZISKAVA SPLETNEGA PIRATSTVA V SLOVENIJI IN ZDRUŽENEM KRALJESTVU

9.1 Namen in cilji raziskave

V empiričnem delu smo obravnavali rezultate ankete o odnosu posameznikov do spletnega piratstva z izbranim vidikom etične obravnave in tudi iz ekonomskega vidika. Raziskava je bila razdeljena na dva dela. Glavno raziskovano populacijo predstavljajo slovenski uporabniki spletnih omrežij in piratskih strani. Dodatno pa smo v raziskavi obravnavali tudi uporabnike spletnih omrežij v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, kjer je digitalno in spletno piratstvo strožje kaznovano. Za navedeni področji obravnavane populacije smo se odločili zaradi omogočenega dostopa do podatkov in predvsem zaradi zakonodajnih razlik, ki se opazneje odražajo tudi v praksi.

Za obravnavo izbrane problematike smo preučili dva temeljna cilja, in sicer:

• Preučili smo etično stališče glede spletnega piratstva s strani uporabnikov spletnih omrežij – tisti, ki se le-tega poslužujejo in tisti, ki se ne.

• Preučili smo vlogo in vpliv dohodka uporabnikov na uporabo nelegalnih vsebin iz spleta.

V empiričnem delu smo preučili še:

• Koliko piratstva je prisotnega v Sloveniji in Združenem kraljestvu.

• Informiranost o spletnem piratstvu v Sloveniji in v Združenem kraljestvu.

• Poznavanje organizacij, ki se ukvarjajo z bojem proti spletnemu piratstvu.

• Poznavanje zakonskih podlag anketirancev v Sloveniji in v Združenem kraljestvu.

• Upoštevanje zakonodaje v Sloveniji in Združenem kraljestvu.

• Vzroke, zakaj anketiranci prenašajo nelegalne vsebine.

Izvedba naše raziskave je temeljila na izbranih predpostavkah in upoštevanju niza omejitev. V nalogi smo predpostavljali, da je v Sloveniji vse več spletnih uporabnikov piratskih strani, kateri ne enačijo piratstva s krajo kot morda kje drugje po svetu. Z njihovega vidika spletno piratstvo ni etično sporno. V raziskavi smo izhajali iz predpostavke, da je v Sloveniji pomen spletnega piratstva premalo poznan in zato posledično tudi pogosto uporabljan. Predpostavljali smo, da je v ZK obseg piratstva v primerjavi s Slovenijo znatno manjši, vendar razlog ni v etičnem vidiku, temveč v zakonodaji, pritisku industrije in oteženem dostopu do piratskih datotek, zaklenjenih s strani ponudnikov britanskih internetnih omrežij. Predpostavljali smo tudi, da je glavni razlog za spletno piratstvo nizek dohodek in visoke cene originalnih vsebin, ki jih zaračuna industrija.

118

9.2 Hipoteze

Za preučitev izbranega namena in ciljev naloge smo oblikovali raziskovalne hipoteze, katere smo preverili z anketnim vprašalnikom in pridobljene podatke obdelali v programu SPSS . Raziskovalne hipoteze so naslednje:

H1: Pri britanskih uporabnikih spleta je značilna višja stopnja informiranosti o spletnem piratstvu kot pri slovenskih uporabnikih spleta.


H3: Pri slovenskih uporabnikih spleta ima na odločitev za nelegalno pridobivanje piratskih vsebin, ki predstavljajo programsko opremo in medijske datoteke, s pomočjo piratskih spletnih strani, največji vpliv dohodek.



9.3 Metode in vzorec raziskave

Podatke smo pridobivali preko spletnega vprašalnika, katere smo nato obdelali v programu SPSS. Za obdelavo podatkov v statističnem programu SPSS smo uporabili različne metode. Podatke smo prikazali s frekvenčno porazdelitvijo in izračunali deskriptivne statistike (povprečje, standardni odklon). Opisne spremenljivke smo predstavili s frekvenčno porazdelitvijo, povezanost med njimi pa smo ugotavljali s hi-kvadrat preizkusom. Za ugotavljanje statistično značilnih razlik v povprečjih med dvema skupinama smo uporabili t-test za dva neodvisna vzorca. Pri preizkušanju hipoteze o odvisnosti spremenljivk smo uporabili metodo multiple regresijske analize. Za ugotavljanje zanesljivosti kot notranje skladnosti merskega instrumenta smo izračunali Cronbachov alfa koeficient.

Vzorec sestavljajo slovenski in britanski uporabniki spleta. Kot smo predpostavljali na začetku magistrskega dela, je bila slaba obveščenost s strani anketirancev in neodzivnost na povabilo k sodelovanju pri anketi. Vzorec, ki smo ga zajeli v raziskavo, je bil relativno majhen glede na celotno populacijo, pri kateri gre za piratstvo. Tabela 7 prikazuje demografske značilnosti anketiranih v Sloveniji in Združenem kraljestvu.

119

Tabela 7: Demografske značilnosti anketiranih

SLO ZK

f f (%) f f (%)

Spol moški 76 76,8 32 65,3

ženska 23 23,2 17 34,7

Zaposlitev

zaposlen 36 36,7 35 68,6

samozaposlen 5 5,1 1 2,0

brezposeln 19 19,4 4 7,8

upokojenec 3 3,1 0 0

dijak ali študent 31 31,6 10 19,6

ne želim odgovoriti 4 4,1 1 2,0

Stopnja izobrazbe

dokončana osnovna šola ali manj 4 4,0 0 0

poklicna šola 6 6,0 0 0

srednja šola in gimnazija 39 39,0 4 7,8

višješolski program 8 8,0 13 25,5

visokošolski in univerzitetni program (1. bolonjska stopnja)

26 26,0 11 21,6

magisterij stroke in univerzitetni program pred bolonjsko reformo

12 12,0 6 11,8

magisterij znanosti 1 1,0 11 21,6

doktorat znanosti (3. stopnja) 1 1,0 6 11,8

VIR: Lastna raziskava

V vzorec je zajetih 151 anketiranih, od tega 100 iz Slovenije in 51 iz ZK. Trije anketirani niso odgovorili na vprašanje o spolu, dva pa na vprašanje o zaposlitvi. Pri Slovencih je 76 (76,8 %) moških in 23 (23,2 %) žensk, pri Britancih pa 32 (65,3 %) moških in 17 (34,7 %) žensk. Največ Slovencev ima končano srednjo šolo ali gimnazijo (39,0 %), sledijo pa tisti s končanim visokošolskim ali univerzitetnim programom, 1. bolonjska stopnja (26,0 %). Trije anketirani iz Slovenije na to vprašanje niso odgovorili. Največ Britancev ima končan višješolski program (25,5 %), sledijo pa tisti anketirani z visokošolskim in univerzitetnim programom, 1. bolonjska stopnja (21,6 %) in z enakim deležem

120

anketirani, ki imajo magisterij znanosti. Povprečna starost pri anketiranih iz Slovenije je 28,71 let (SD = 10,10), pri udeležencih iz Združenega kraljestva pa znaša 28,14 let (SD = 9,36).

9.4 Opis merskega instrumenta

Anketa je bila izvedena v slovenskem (priloga 1) in angleškem jeziku (priloga 2) ter po zastavljenih vprašanjih identična. Določena vprašanja so bila sestavljena samostojno, druga pa po vzoru že predhodnih raziskav, in sicer Cronan & Al-Rafee (2008) , Maršič (2012) in Šmajs (2010). Pred začetkom ankete je bilo razloženo, kaj je spletno piratstvo, saj nekateri posamezniki tega izraza niso poznali.

Anketa je bila razdeljena, v 6 sklopov z 51 vprašanji. Zaradi lažje analize so bili sklopi razdeljeni glede na predhodno postavljene hipoteze. Prvi sklop vprašanj so sestavljali demografski podatki anketirancev, torej spol, starost, trenutni zaposlitveni status in dokončana izobrazba, pri čemer smo britansko anketo uskladili s slovenskimi stopnjami izobrazbe. Drugi sklop vprašanj se je nanašal na pridobivanje piratskih vsebin, kateri je vseboval 8 vprašanj. Od tega jih je bilo 6 zastavljenih v obliki trditev z uporabo petstopenjske Likertove lestvice, ki je izražala strinjanje oziroma nestrinjanje s posamezno trditvijo, ter eno dihotomno vprašanje in eno vprašanje z več možnostmi. 3. sklop vprašanj se je nanašal na etične poglede anketirancev na spletno piratstvo, katero je bilo sestavljeno iz 15 vprašanj, kjer smo uporabili samo petstopenjsko Likertovo skalo. Anketirani so ocenjevali stopnjo strinjanja. Ena pomeni – popolnoma se strinjam in pet – sploh se ne strinjam. V tem sklopu smo želeli preučiti etična stališča glede spletnega piratstva s strani anketirancev. 4. sklop je bil sestavljen iz 8 vprašanj, kjer smo želeli preučiti poglede anketirancev, kakšne posledice imajo po njihovem mnenju industrije zaradi spletnega piratstva. Tudi v tem sklopu smo v večini vprašanj uporabili Likertovo skalo. V 5. sklopu vprašanj smo želeli preučiti informiranost anketirancev o spletnem piratstvu, predvsem z vprašanji o poznavanju organizacij. Vendar smo morali zaradi identičnega anketnega vprašalnika uporabiti organizacije, ki so znane na svetovnem nivoju. Preučili smo poznavanje izraza P2P ter poznavanje zakonodaje in če je spletno piratstvo zakonsko prepovedano in sankcionirano. Zadnji sklop vprašanj se je nanašal na dejavnike, ki vplivajo na anketiranca na odločitev za nelegalno pridobivanje piratskih vsebin.

9.5 Postopek zbiranja podatkov

Podatke smo pridobili s pomočjo spletne ankete, in sicer z Google Obrazci, ki smo jo izvedli med uporabniki spleta v Sloveniji in ZK. Anketiranje je bilo izvedeno v oktobru 2015 in je potekalo preko interneta, natančneje preko socialnih omrežij in forumov, katere obiskujejo slovenski in britanski uporabniki spleta. Za pridobivanje podatkov smo izbrali strukturirani anketni vprašalnik, kateri je vseboval samo vprašanja zaprtega tipa.

121

9.6 Končni rezultati

V nadaljevanju bomo predstavili končne rezultate spletne ankete slovenskih in britanskih uporabnikov spleta. Zaradi velikega števila vprašanj in lažje preglednosti so rezultati prikazani v sklopih ter pod vsakim sklopom tudi opisani. V vprašanjih, kjer so anketiranci ocenjevali strinjanje s posamezno trditvijo, je 1 pomenilo zagotovo da/popolnoma se strinjam/zelo pomembno in 5 je pomenilo zagotovo ne/sploh se ne strinjam/sploh ni pomembno. Najnižja povprečna vrednost pri trditvi torej pomeni največje strinjanje z njo.

Tabela 8: Opisna statistika spremenljivk (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51)

SLO ZK

M SD M SD

Imate na vašem računalniku legalno/originalno sistemsko in programsko opremo?

4,62 0,91 1,82 1,48

V bližnji prihodnosti nameravam prenesti piratsko vsebino.

1,51 0,86 2,25 1,40

Pridobitev piratske vsebine je. 1,36 0,61 1,98 1,17

Če bi hotel, bi lahko z lahkoto pridobil piratsko vsebino.

1,34 0,61 1,73 0,96

Prepričan sem, da imam možnost za prenos piratskih spletnih vsebin.

1,30 0,56 1,53 0,73

Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin mi je v vsakodnevni navadi.

2,39 1,18 3,16 1,42


V tabeli 8 so predstavljene povprečne vrednosti in standardni odklon za trditve prvega sklopa, ki se nanašajo na pridobivanje piratske vsebine. Anketirani so ocenjevali strinjanje s posamezno trditvijo, kjer 1 pomeni zagotovo da in 5 zagotovo ne. Najnižja povprečna vrednost pri trditvi torej pomeni največje strinjanje z njo. Slovenci se najbolj strinjajo s trditvijo »Prepričan sem, da imam možnost za prenos piratskih spletnih vsebin.«, kjer znaša povprečna ocena 1,30. Pri Britancih je podobno. Trditev, s katero se najbolj strinjajo, je ista, le da je povprečno strinjanje nekoliko manjše (M = 1,53).

122

Tabela 9: Prenos piratske vsebine v preteklosti (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51)

SLO ZK

V preteklosti sem že prenesel piratsko vsebino. f f (%) f f (%)

DA 94 94,0 44 86,3

NE 6 6,0 7 13,7


Tabela 9 prikazuje prenos piratske vsebine Slovencev in Britancev v preteklosti. Na vprašanje o tem, ali so v preteklosti že prenesli piratsko vsebino, je z da odgovorilo 94,0 % anketiranih iz Slovenije, in nekoliko manj, 86,3 % anketiranih iz Združenega kraljestva.

Tabela 10: Količina prenesene piratske vsebine na mesec (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51)

SLO ZK

Koliko piratske vsebine prenesete na mesec. f f (%) f f (%)

ne prenašam 9 9,0 13 25,5

manj kot 5 29 29,0 21 41,2

več kot 5 24 24,0 5 9,8

več kot 15 12 12,0 5 9,8

več kot 25 16 16,0 3 5,9

ne vem, več kot 40 10 10,0 3 5,9


Rezultati vprašanja o tem, koliko piratske vsebine prenesejo na mesec (tabela 10), kažejo, da največ, 29,0 %, Slovencev na mesec prenese manj kot 5 datotek, sledi pa jim 24,0 % anketiranih, ki mesečno prenesejo več kot 5 datotek s piratsko vsebino. Pri anketiranih iz Združenega kraljestva največ, 41,2 %, vseh vprašanih prenese manj kot 5 piratskih datotek na mesec, sledi pa jim 25,5 % vseh anketiranih, ki piratske vsebine ne prenašajo.

123

Tabela 11: Trditve etičnosti spletnega piratstva

SLO ZK

M SD M SD

Spletno piratstvo je problem, ki zbuja skrb. 4,03 1,08 3,24 1,14

Spletno piratstvo je kraja. 3,77 1,15 3,10 1,35

Spletno piratstvo je družbeno sprejemljivo. 3,63 1,13 2,15 1,14

Menim, da je spletno piratstvo nedovoljeno in škodljivo.

3,45 1,11 3,31 1,21

Kraja CD/DVD-ja ali knjige iz trgovine je enakovredna kot prenašanje nelegalnih vsebin s spleta.

4,09 0,96 3,73 1,30

Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin mi vzbuja občutek krivde.

4,29 0,90 3,92 1,09

Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin je proti mojim vrednotam.

2,71 1,17 3,49 1,33

Menim, da je nelegalno pridobivanje piratskih vsebin moralno sporno.

2,91 1,23 3,27 1,30

Počutim se zaskrbljenega, kadar prenašam piratske vsebine.

3,15 1,30 4,12 0,95

Čutim strah, kadar prenašam piratske vsebine. 3,40 1,15 4,18 0,83

Menim, da je presnemavanje piratskih vsebin brez dovoljenja moralno sprejemljivo.

2,24 0,92 3,00 1,08

Veliko ljudi si prenese digitalne datoteke s spleta brezplačno, zato je dovoljeno tudi meni.

3,84 1,28 3,46 1,11

Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin je neetično ravnanje.

2,74 1,32 3,16 1,33

Če bi bilo spletno piratstvo bolj strogo kaznovano, tega gotovo ne bi počel.

2,34 1,08 2,73 1,17

Verjamem, da moja dejanja (nelegalno prenašanje vsebin iz spleta) nimajo posledic.

2,10 1,49 3,12 1,07


124

V sklopu trditev (tabela 11), ki se nanašajo na etičnost spletnega piratstva, je 15 trditev. Anketirani so ocenjevali stopnjo strinjanja z njimi, kjer ena pomeni, da se popolnoma strinjam in pet sploh se ne strinjam. Največje strinjanje je torej pri trditvi, ki ima najnižjo povprečno oceno. Pri anketiranih iz Slovenije je to zadnja trditev, ki govori, da nelegalno prenašanje vsebin s spleta nima posledic (M = 2,10). Pri anketiranih iz ZK pa ima najnižje povprečje, torej se z njo najbolj strinjajo, trditev »če bi bilo spletno piratstvo bolj strogo kaznovano, tega gotovo ne bi počel« (M = 2,73). V splošnem za večino postavk velja, da se anketirani iz ZK manj strinjajo z njimi. Slovenci se najmanj strinjajo s trditvijo, da jim nelegalno pridobivanje piratskih vsebin vzbuja občutek krivde (M = 4,29). Britanci pa se najmanj strinjajo s trditvijo, da čutijo strah, kadar prenašajo piratske vsebine (M = 4,18).

Tabela 12: Dejavniki, ki vplivajo na spletno piratstvo (N(SLO) = 100, N(ZK) = 50)

SLO ZK

Kateri od naštetih dejavnikov najbolj vpliva na spletno piratstvo?

f f (%) f f (%)

Previsoke cene originalnih proizvodov 21 21,0 24 48,0

Razvoj tehnologije za reprodukcijo piratskih datotek

68 68,0 5 10,0

Gospodarska kriza 11 11,0 2 4,0

Hitrejša dostopnost do datotek 0 0 14 28,0

Drugo 0 0 5 10,0


Tabela 12 prikazuje dejavnike, ki vplivajo na spletno piratstvo. Anketirani iz Slovenije so kot najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na spletno piratstvo, izbrali razvoj tehnologije za reprodukcijo piratskih datotek (68,0 %). Britanci pa menijo, da je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na spletno piratstvo, previsoke cene originalnih proizvodov (48,0 %).

125

Tabela 13: Spletno piratstvo in avtorske pravice

SLO ZK

M SD M SD

Razvijalci/avtorji so v izgubi zaradi spletnega piratstva.

3,17 1,13 2,75 1,37

Kako pomembno vam je, da so razvijalci/avtorji v izgubi zaradi spletnega piratstva?

2,98 1,23 3,86 0,72

Med piratskimi in originalnimi vsebinami ni razlik.

2,67 1,12 3,25 1,34

Presnemavanje digitalnih datotek nikomur ne škoduje.

3,10 1,27 2,92 1,04

S spletnim piratstvom ne dopuščam bogatenja industrijam programske opreme in medijskih datotek.

2,52 1,28 3,20 1,17

V primeru, da mi je piratska vsebina všeč, kupim original.

1,40 0,49 2,29 1,10


Tabela 13 prikazuje sklop vprašanj, ki se nanašajo na posledice, ki jih ima spletno piratstvo za avtorje originalov. Anketirani so ocenjevali trditve, kjer ena pomeni – popolnoma se strinjam ali zelo pomembno, pet pa pomeni – sploh se ne strinjam ali sploh ni pomembno. Anketirani iz Slovenije so se najbolj strinjali s trditvijo, da v primeru, ko jim je piratska vsebina všeč, kupijo original (M = 1,40). Anketirani iz ZK se prav tako najbolj strinjajo s to trditvijo (M = 2,29). Slovenci se najmanj strinjajo s trditvijo, da so razvijalci/avtorji v izgubi zaradi spletnega piratstva (M = 3,17). Britancem pa je najmanj pomembno, da so razvijalci/avtorji v izgubi zaradi spletnega piratstva (M = 3,86).

126

Tabela 14: Organizacije, ki se ukvarjajo s spletnim piratstvom

SLO ZK

Ste že slišali za katero od navedenih organizacij? f f (%) f f (%)

SOPA da 12 12,0 33 64,7

ne 88 88,0 18 35,3

WIPO da 62 62,0 15 29,4

ne 38 38,0 36 70,6

ACTA da 41 41,0 29 56,9

ne 59 59,0 22 43,1

RIAA da 43 43,0 24 47,1

ne 57 57,0 27 52,9

MPAA da 40 40,0 30 58,8

ne 60 60,0 21 41,2

BSA da 30 30,0 11 22,0

ne 69 70,0 39 78,0

FACT da 83 84,0 19 38,0

ne 16 16,0 31 62,0


Tabela 14 prikazuje organizacije na svetovnem nivoju, ki se ukvarjajo v boju proti spletnemu piratstvu. Izmed navedenih organizacij največ anketiranih iz Slovenije pozna organizacijo FACT (84 %), organizacijo WIPO na drugem mestu pa pozna 62 % Slovencev. Med anketiranimi iz ZK pa jih največ pozna organizacijo SOPA (64,7 %), sledi pa organizacija MPAA, ki jo pozna 58,8 % Britancev. Slovencem je najbolj neznana organizacija SOPA, saj jo pozna le 12 % anketiranih. Britancem pa je najbolj neznana organizacija WIPO, ki jo pozna le 29,4 % anketiranih.

127

Tabela 15: Poznavanje izraza P2P in enotnost zakonodaje

SLO ZK

f f (%) f f (%)

Poznate izraz P2P (peer to peer)? da 83 83,8 45 88,2

ne 16 16,2 6 11,8

Ali je zakonodaja moje države na področju spletnega piratstva enotna evropski?

da 16 16,0 3 5,9

ne 32 32,0 13 25,5

ne vem 52 52,0 34 66,7


Tabela 15 prikazuje poznavanje izraza P2P in poznavanje zakonodaje. Izraz P2P (peer to peer) pozna 83,8 % Slovencev in 88,2 % Britancev. Le 16 % Slovencev meni, da je zakonodaja države na področju spletnega piratstva enotna evropski, še manj, le 5,9 % Britancev enako meni za svojo zakonodajo. Večji del Slovencev (52 %) in prav tako večji del Britancev (66,7 %) pa je podalo odgovor »ne vem«.

Tabela 16: Pravni vidik spletnega piratstva (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51)

SLO ZK

M SD M SD

Posledice nelegalnega prenašanja piratskih vsebin so jasne.

2,95 1,12 3,41 1,08

Zakonodaja na področju spletnega piratstva vsebuje ustrezne sankcije za kazniva dejanja.

3,43 1,00 3,35 1,16

Pravna doktrina za boj proti spletnemu piratstvu je v moji državi napredna.

3,76 1,06 3,25 1,01

Spletno piratstvo je kriminalno dejanje. 3,04 1,10 3,00 1,40

Spletno piratstvo je zakonsko prepovedano in sankcionirano.

3,04 1,20 2,39 0,96

Zaradi prenašanja nelegalnih vsebin s spleta sem lahko kaznovan.

2,67 1,48 3,41 1,22


128

V sklopu trditev, ki so prikazani v tabeli 16 in se nanašajo na zakonodajo in pravno ureditev spletnega piratstva, so anketirani ocenjevali trditve z ocenami od ena do pet, kjer ena pomeni – popolnoma se strinjam in pet – sploh se ne strinjam. Slovenci se najbolj strinjajo s trditvijo, da so lahko zaradi prenašanja nelegalnih vsebin s spleta kaznovani (M = 2,67). Britanci pa se najbolj zavedajo, da je spletno piratstvo zakonsko prepovedano in zakonsko sankcionirano (M = 2,39). Anketirani iz Slovenije se najmanj strinjajo s trditvijo, da je pravna doktrina proti spletnemu piratstvu v Sloveniji napredna (M = 3,76), Britanci pa se najmanj strinjajo s trditvijo, da so lahko zaradi prenašanja nelegalnih vsebin s spleta kaznovani (M = 3,41)

Tabela 17: Dohodek gospodinjstva (N(SLO) = 100, N(ZK) = 51)

SLO ZK

Dohodek vašega gospodinjstva f f (%) f f (%)

Močno pod povprečjem 34 34,0 5 9,8

Nekoliko pod povprečjem 45 45,0 0 0,0

Povprečno 9 9,0 16 31,4

Nekoliko nad povprečjem 9 9,0 24 47,1

Močno nad povprečjem 3 3,0 4 7,8

Ne želim odgovoriti 0 0,0 2 3,9


Tabela 17 prikazuje dohodek gospodinjstva ankentiranih v Sloveniji in ZK. Največ, 45 % anketiranih Slovencev, je obkrožilo, da je njihov dohodek nekoliko pod povprečjem, medtem ko je 47,1 % Britancev obkrožilo, da je njihov dohodek nekoliko nadpovprečjem.

129

Tabela 18: Vzroki prenašanja piratskih vsebin

SLO ZK

M SD M SD

Z nelegalnim prenašanje piratskih vsebin prihranim denar.

2,93 1,36 1,86 0,92

Nelegalne piratske vsebine prenašam zaradi nizkega dohodka.

2,30 1,24 3,24 1,28

Nelegalne piratske vsebine prenašam zaradi predragih originalnih vsebin.

2,09 1,07 2,33 1,14

Nelegalne piratske vsebine prenašam zaradi priročnosti.

2,23 1,22 1,86 0,96

S prenašanjem nelegalnih piratskih vsebin prihranim čas.

3,42 1,25 2,14 1,26

Nelegalne piratske vsebine prenašam, ker to počnejo tudi drugi.

3,41 1,17 3,59 1,12


Trditve o vzrokih prenašanja piratskih vsebin, ki so prikazani v tabeli 18 so anketirani ocenjevali na lestvici od ena do pet, kjer ena pomeni – popolnoma se strinjam in pet – sploh se ne strinjam. Rezultati kažejo, da se Slovenci najbolj strinjajo s trditvijo, da nelegalne piratske vsebine prenašajo zaradi predragih originalnih vsebin (M = 2,09), medtem pa Britanci najpogosteje prihranijo denar (M = 1,86) in jih prenašajo zaradi priročnosti (M = 1,86).

130

9.7 Preverjanje hipotez

V nadaljevanju bomo predstavili predhodno postavljene hipoteze. Skupno število vseh postavljenih hipotez je 5, kjer je vsaka hipoteza posebej predstavljena in razložena. S pomočjo pridobljenih podatkov in analize, bomo preverili, ali posamezno hipotezo sprejmemo ali zavrnemo.

H1: Pri britanskih uporabnikih spleta je značilno višja stopnja informiranosti o spletnem piratstvu kot pri slovenskih uporabnikih spleta.

Tabela 19: Frekvenčna porazdelitev in hi-kvadrat preizkus poznavanja organizacij

DA NE χ² p

SOPA

SLO f 12 88

44,85 0,000 f(%) 12,0 88,0

ZK f 33 18

f(%) 64,7 35,3

WIPO

SLO f 62 38

14,35 0,000 f(%) 62,0 38,0

ZK f 15 36

f(%) 29,4 70,6

ACTA

SLO f 41 59

3,42 0,065 f(%) 41,0 59,0

ZK f 29 22

f(%) 56,9 43,1

RIAA

SLO f 43 57

0,23 0,635 f(%) 43,0 57,0

ZK f 24 27

f(%) 47,1 52,9

MPAA

SLO f 40 60

4,81 0,028 f(%) 40,0 60,0

ZK f 30 21

f(%) 58,8 41,2

BSA

SLO f 30 69

1,15 0,284 f(%) 30,3 69,7

ZK f 11 39

f(%) 22,0 48,0

FACT

SLO f 83 16

33,33 0,000 f(%) 83,3 16,2

ZK f 19 31

f(%) 38,0 62,0


131

Tabela 19 prikazuje frekvenčno porazdelitev in hi-kvadrat preizkusa poznavanja organizacij. Rezultati hi-kvadrat preizkusa kažejo, da obstajajo med anketiranimi iz Slovenije in ZK statistično značilne razlike v poznavanju naslednjih organizacij: SOPA, WIPO, MPAA in FACT. Slovenski anketiranci statistično značilno bolje poznajo organizacijo WIPO (p = 0,000) in organizacijo FACT (p = 0,000). Organizacijo WIPO pozna 62 % Slovencev in le 29,4 % Britancev, medtem ko organizacijo FACT pozna 83,3 % Slovencev in 38 % Britancev. Anketirani iz ZK pa statistično pomembno bolje poznajo organizacijo SOPA, saj jo pozna 12 % Slovencev in 64,7 % Britancev (p = 0,000). Prav tako Britanci bolje poznajo MPAA (p = 0,028) – pozna jo 58,8 % Britancev in 40 % Slovencev.

Tabela 20: Analiza povprečja in t-test poznavanja pravnega vidika spletnega piratstva glede na državo

M SD df t p

Posledice nelegalnega prenašanja piratskih vsebin so jasne.

149 -2,42 0,017

SLO 2,95 1,12

ZK 3,41 1,08

Zakonodaja na področju spletnega piratstva vsebuje ustrezne sankcije za kazniva dejanja.

149 0,42 0,672

SLO 3,43 1,00

ZK 3,35 1,16

Pravna doktrina za boj proti spletnemu piratstvu je v moji državi napredna.

149 2,80 0,006

SLO 3,76 1,06

ZK 3,25 1,02

Spletno piratstvo je kriminalno dejanje. 82,33 0,18 0,859

SLO 3,04 1,10

ZK 3,00 1,40

Spletno piratstvo je zakonsko prepovedano in sankcionirano.

149 3,35 0,001

SLO 3,04 1,20

132

ZK 2,39 0,96

Zaradi prenašanja nelegalnih vsebin s spleta sem lahko kaznovan.

149 -3,08 0,002

SLO 2,67 1,48

ZK 3,41 1,22


Rezultati t-testa v tabeli 20 prikazujejo, da med anketiranimi iz obeh držav prihaja do statistično značilnih razlik v poznavanju zakonodaje in pravne ureditve spletnega piratstva. Pri trditvi, da so posledice prenašanja piratskih vsebin jasne, obstajajo statistično značilne razlike med Slovenci in Britanci (p = 0,017). Pri Slovencih je povprečna ocena strinjanja s trditvijo 2,95, pri Britancih je pa 3,41. Nižja kot je povprečna ocena, večje strinjanje izraža. Prav tako obstaja statistično značilna razlika pri trditvi, da je pravna doktrina za boj proti spletnemu piratstvu v državi anketiranih napredna (p = 0,006). S trditvijo se statistično značilno bolj strinjajo Britanci; povprečna ocena strinjanja znaša 3,25, medtem ko pri Slovencih znaša 3,76. Statistično značilna razlika obstaja pri trditvi, da je spletno piratstvo zakonsko prepovedano in sankcionirano (p = 0,001). Tudi s to trditvijo se bolj strinjajo Britanci. Obratno pa velja za trditev, da so zaradi prenašanja nelegalnih vsebin s spleta lahko kaznovani, saj rezultati kažejo, da se s trditvijo bolj strinjajo Slovenci. Med povprečnima stopnjama strinjanja pa obstaja statistično značilna razlika (p = 0,002).

Tabela 21: Frekvenčna porazdelitev in hi-kvadrat preizkus enotnosti zakonodaje posamezne države evropski

DA NE NE VEM χ² p

Ali je zakonodaja

moje države na

področju

spletnega

piratstva enotna

evropski?

SLO f 16 32 52

4,52 0,104

f(%) 16,0 32,0 52,0

ZK

f 3 13 34

f(%) 6,0

26,0

68,0


Rezultati frekvenčne porazdelitve in hi-kvadrat preizkusa v tabeli 21 kažejo, da med anketiranimi iz obeh držav ne prihaja do statistično značilnih razlik v mnenju, da je zakonodaja države, iz katere prihajajo, na področju spletnega piratstva enotna evropski (p = 0,104).

133

Tabela 22: Frekvenčna porazdelitev in hi-kvadrat preizkus poznavanja izraza »P2P«.

DA NE χ² p

P2P

SLO f 83 16

0,52 0,471 f(%) 83,8 16,2

ZK f 45 6

f(%) 88,2 11,8


Izid hi-kvadrat preizkusa v tabeli 22 kaže, da med anketiranimi iz Slovenije in ZK ne obstajajo statistično značilne razlike v poznavanju izraza »P2P«.

Hipotezo zavrnemo. Pri britanskih uporabnikih spleta ni značilna višja stopnja informiranosti o spletnem piratstvu kot pri slovenskih uporabnikih spleta.


Tabela 23: Koliko piratske vsebine prenesete na mesec?

pre

naš

am

Man

j

kot

5

Več

ko

t

5

Več

ko

t

15

Več

ko

t

25

vem

,

več

kot

40

Sku

paj

SLO

f 9 29 24 12 16 10 100

f

(%) 9,0 29,0 24,0 12,0 16,0 10,0 100

ZK

f 13 21 5 5 3 3 50

f

(%) 26,0 42,0 10,0 10,0 6,0 6,0 100

Sku

paj

f 22 50 29 17 19 13 150

f

(%) 14,7 33,3 19,3 11,3 12,7 8,7 100

χ² = 15,002, p = 0,010


134

Rezultati v tabeli 23 kažejo, da med državama obstajajo statistično značilne razlike v količini prenesenih nelegalnih vsebin na mesec. Največ anketiranih iz Slovenije (29 %) prenese manj kot pet nelegalnih vsebin na mesec, sledi pa jim 24 % tistih Slovencev, ki jih prenesejo več kot pet. Pri anketiranih iz ZK je najbolj pogost odgovor, da jih prenesejo manj kot 5 (42 %), sledi pa mu odgovor, da jih sploh ne prenašajo. Razlika je statistično značilna, Britanci v splošnem prenesejo manj nelegalnih vsebin na mesec.

Tabela 24: Legalna/originalna sistemska in programska oprema

M SD df t p

Imate na vašem računalniku legalno/originalno sistemsko in programsko opremo?

149 14,36 0,000

SLO (N = 100) 4,62 0,91

ZK (N = 51) 1,82 1,48


Vprašanje o legalni/originalni opremi, ki je prikazana v tabeli 24, so anketirani ocenjevali na lestvici od ena do pet, kjer ena pomeni zagotovo da in pet zagotovo ne. Med anketiranimi obeh držav obstaja statistično značilna razlika v odgovoru, saj imajo Britanci statistično značilno bolj pogosto legalno/originalno opremo na svojem računalniku (p = 0,000).

Tabela 25: V bližnji prihodnosti nameravam prenesti piratsko vsebino

M SD df t p

V bližnji prihodnosti nameravam prenesti piratsko vsebino.

69,79 -3,49 0,001

SLO (N = 100) 1,51 0,86

ZK (N = 51) 2,25 1,40


Rezultati t-testa v tabeli 25 kažejo, da med Slovenci in Britanci obstajajo statistično značilne razlike (p = 0,001) v nameri prenesti piratsko vsebino. Tudi tukaj ocena ena pomeni zagotovo da in ocena pet zagotovo ne. Iz rezultata lahko razberemo, da bodo v prihodnosti bolj verjetno piratsko vsebino prenesli Slovenci.

Hipotezo sprejmemo. Povprečno število nelegalno pridobljenih vsebin programske opreme in medijskih datotek s spletnih piratskih strani je na mesec pri britanskih uporabnikih spleta manjše kot pri slovenskih uporabnikih spleta.

135

H3: Pri slovenskih uporabnikih spleta ima na odločitev za nelegalno pridobivanje piratskih vsebin, ki predstavljajo programsko opremo in medijske datoteke, s pomočjo piratskih spletnih strani največji vpliv dohodek.

Tabela 26: Statistike za oceno celotnega modela

Model R R² Popravljeni R²

Standardna napaka ocene

1 0,656 0,430 0,348 1,05511


Tabela 27 : Regresijski koeficienti

V bližnji prihodnosti nameravam prenesti piratsko

vsebino. B β t p

Konstanta -0,48 -0,70 0,491

Z nelegalnim prenašanje piratskih vsebin prihranim denar.

0,53 0,37 2,58 0,013

Nelegalne piratske vsebine prenašam zaradi nizkega dohodka.

0,19 0,18 1,33 0,189

Nelegalne piratske vsebine prenašam zaradi predragih originalnih vsebin.

0,04 0,04 0,23 0,818

Nelegalne piratske vsebine prenašam zaradi priročnosti.

-0,50 -0,36 -2,08 0,044

S prenašanjem nelegalnih piratskih vsebin prihranim čas.

0,66 0,63 3,73 0,001

Nelegalne piratske vsebine prenašam, ker to počnejo tudi drugi.

0,13 0,11 0,90 0,375


Rezultati multiple regresijske analize v tabeli 26 kažejo, da testiran model ustreza. V modelu znaša determinacijski koeficient 0,43, kar pomeni, da lahko z neodvisnimi spremenljivkami pojasnimo 43 % variance odvisne spremenljivke, ostali delež variabilnosti pa povzročajo nam neznani ali slučajni dejavniki, ki jih nismo vključili. Rezultati regresijske analize v tabeli 27 kažejo, da so prihranek denarja (p = 0,013), priročnost (p = 0,044) in prihranek časa (p = 0,001) pomembni predikatorji namena

136

prenesti piratsko vsebino. Regresijski koeficienti pri ostalih neodvisnih spremenljivkah niso statistično značilni. Neodvisne spremenljivke so izražene v obratnem vrednotenju – na ocenjevalni lestvici namreč ena pomeni popolnoma se strinjam in pet sploh se ne strinjam. To pomeni, da nižja kot je povprečna ocena pri posamezni spremenljivki, večje je strinjanje z njo. Regresijski koeficient, ki ima negativni predznak, torej sporoča, da večje kot je strinjanje s trditvijo, bolj se poveča odvisna spremenljivka (namera prenesti piratsko vsebino). Iz tabele je razvidno, da je regresijski koeficient z negativnim predznakom pri postavki priročnost.

Hipotezo zavrnemo. Pri slovenskih uporabnikih spleta na odločitev za nelegalno pridobivanje piratskih vsebin nima največjega vpliva dohodek ampak priročnost.


Tabela 28: Povprečje, SD in t-test razlik med SLO in ZK v etičnih pogledih na spletno piratstvo

M SD df t p

Spletno piratstvo je problem, ki zbuja skrb. 149 4,20 0,000

SLO 4,03 1,08

ZK 3,24 1,14

Spletno piratstvo je kraja. 88,25 3,04 0,003

SLO 3,77 1,15

ZK 3,10 1,35

Spletno piratstvo je družbeno sprejemljivo. 149 7,54 0,000

SLO 3,63 1,13

ZK 2,15 1,14

Menim, da je spletno piratstvo nedovoljeno in škodljivo.

149 0,69 0,491

SLO 3,45 1,11

ZK 3,31 1,21

Kraja CD/DVD-ja ali knjige iz trgovine je enakovredna kot prenašanje nelegalnih vsebin s spleta.

79,02 1,77 0,080

SLO 4,09 0,96

137

ZK 3,73 1,30

Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin mi vzbuja občutek krivde.

146 2,20 0,029

SLO 4,29 0,90

ZK 3,92 1,09

Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin je proti mojim vrednotam.

149 -3,69 0,000

SLO 2,71 1,17

ZK 3,49 1,33

Menim, da je nelegalno pridobivanje piratskih vsebin moralno sporno.

149 -1,69 0,093

SLO 2,91 1,23

ZK 3,27 1,30

Počutim se zaskrbljenega, kadar prenašam piratske vsebine.

125,24 -5,18 0,000

SLO 3,15 1,30

ZK 4,12 0,95

Čutim strah, kadar prenašam piratske vsebine.

125,78 -4,74 0,000

SLO 3,40 1,15

ZK 4,18 0,83

Menim, da je presnemavanje piratskih vsebin brez dovoljenja moralno sprejemljivo.

149 -4,52 0,000

SLO 2,24 0,92

ZK 3,00 1,08

Veliko ljudi si prenese digitalne datoteke s spleta brezplačno, zato je dovoljeno tudi meni.

148 1,79 0,075

138

SLO 3,84 1,28

ZK 3,46 1,11

Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin je neetično ravnanje.

148 -1,74 0,068

SLO 2,74 1,32

ZK 3,16 1,33

Če bi bilo spletno piratstvo bolj strogo kaznovano, tega gotovo ne bi počel.

149 -2,01 0,046

SLO 2,34 1,08

ZK 2,73 1,17

Verjamem, da moja dejanja (nelegalno prenašanje vsebin s spleta) nimajo posledic.

126,97 -4,78 0,000

SLO 2,10 1,49

ZK 3,12 1,07


Rezultati v tabeli 28 kažejo, da obstajajo statistično značilne razlike v večini trditev etičnih pogledov na spletno piratstvo med državama. Anketirani iz ZK se statistično značilno bolj strinjajo z izjavami: »Spletno piratstvo je problem, ki zbuja skrb«, »Spletno piratstvo je kraja.«, »Spletno piratstvo je družbeno sprejemljivo.«, »Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin mi vzbuja občutek krivde.«. Anketirani iz Slovenije pa se statistično značilno bolj strinjajo s trditvami: »Nelegalno pridobivanje piratskih vsebin je proti mojim vrednotam.«, »Počutim se zaskrbljenega, kadar prenašam piratske vsebine.«, »Čutim strah, kadar prenašam piratske vsebine.«, »Menim, da je presnemavanje piratskih vsebin brez dovoljenja moralno sprejemljivo.«, »Če bi bilo spletno piratstvo bolj strogo kaznovano, tega gotovo ne bi počel.«, »Verjamem, da moja dejanja (nelegalno prenašanje vsebin iz spleta) nimajo posledic.«. Iz rezultatov ugotavljamo, da se sicer Slovenci in Britanci razlikujejo v določenih pogledih na etični vidik spletnega piratstva, pa vendar o generalnih razlikah med njimi ne moremo govoriti, saj se oboji bolj strinjajo z določenimi vidiki.

Hipotezo sprejmemo. Med britanskimi in slovenskimi uporabniki spleta ne prihaja do statistično značilnih razlik glede etičnih pogledov na spletno piratstvo.


139

Tabela 29: Frekvenčna porazdelitev in hi-kvadrat škodovanja gospodarstvu

DA NE NE VEM χ² p

Menite, da

spletno piratstvo

škoduje

gospodarstvu?

SLO f 21 68 11

6,55 0,038 f(%) 21,0 68,0 11,0

ZK f 14 24 12

f(%) 28,0 48,0 24,0


Rezultati hi-kvadrat preizkusa v tabeli 29 kažejo, da med Slovenci in Britanci obstaja statistično značilna razlika v mnenju škodljivosti spletnega piratstva gospodarstvu. Največ, 68 %, Slovencev meni, da spletno piratstvo ne škoduje gospodarstvu, podobno meni tudi 48 % Britancev. Odgovor »ne vem« je podalo 24 % Britancev in le 11 % Slovencev.

Tabela 30: Frekvenčna porazdelitev in hi-kvadrat škodljivosti spletnega piratstva

SLO ZK

χ² p f f(%) f f(%)

Razvijalci/avtorji so v izgubi zaradi

spletnega piratstva.

Popolnoma se strinjam

8 8,0 10 19,6

13,38 0,010

Strinjam se 18 18,0 17 33,3

Niti – niti 37 37,0 8 15,7

Ne strinjam se 23 23,0 8 15,7

Sploh se ne strinjam 14 14,0 8 15,7

Presnemavanje digitalnih datotek

nikomur ne. škoduje

Popolnoma se strinjam

13 13,1 3 5,9

7,36 0,118

Strinjam se 19 19,2 17 33,3

Niti – niti 28 28,3 15 29,4

Ne strinjam se 23 23,2 13 25,5

Sploh se ne strinjam 16 16,2 3 5,9


Tabela 30 prikazuje frekvenčno porazdelitev in hi-kvadrat preizkusa škodljivosti spletnega piratstva. Rezultati hi-kvadrat preizkusa kažejo, da med anketiranimi iz Slovenije in ZK obstajajo statistično značilne razlike v strinjanju s trditvijo, da so

140

razvijalci/avtorji na izgubi zaradi spletnega piratstva. Največ, 37 %, Slovencev se ni moglo odločiti, medtem pa se 33 % Britancev s trditvijo strinja. V strinjanju s trditvijo, da presnemavanje digitalnih datotek ne škoduje nikomur, ne obstajajo statistično značilne razlike med državama.

Hipotezo sprejmemo. Več kot polovica vseh uporabnikov spleta meni, da spletno piratstvo ne škoduje poslovnim rezultatom podjetij, ki ustvarjajo vsebine.

141

10 SKLEPI

10.1 Temeljne ugotovitve

Specifičnost in preciznost etike je pomensko težko definirati, saj jo mnogi enačijo s svojimi občutki, vendar občutki pogosto odstopajo od tega, kar je etično. Dosedanje raziskave so pokazale, da je etika neučinkovito orožje v boju proti spletnemu piratstvu. Obstoj načel in zavedanja, da njihova dejanja škodujejo manj uspešnim umetnikom, ne odvrne posameznika od prenašanja nelegalnih vsebin. Glavno sporno vprašanje je, kako prepričati kršiteljem, da prenehajo z nezakonitim prenašanjem, če se le-ti ne zavedajo etične spornosti.

V okviru magistrske naloge smo na temo etične dileme spletnega piratstva prišli do nekaterih pomembnih ugotovitev. Raziskava, ki smo jo izvedli v empiričnem delu, se je navezovala na predhodno predstavljene teorije in že izvedene raziskave. Bistvena naloga magistrskega dela je potrditi ali zavreči predpostavljene hipoteze in postavljene predpostavke na podlagi izvedene raziskave.

Predpostavljali smo, da je obseg spletnega piratstva v ZK v primerjavi s Slovenijo znatno manjši. Z raziskavo smo prišli do ugotovitve, da Britanci mesečno prenašajo manj piratskih vsebin in tudi vse več je takih, ki jih sploh ne prenašajo. Ugotovili smo, da razlog za manjši prenos piratskih vsebin ni v etičnih vidikih, saj med Slovenci in Britanci ni generalnih razlik, čeprav se razlikujejo v določenih vidikih. Razlog za manjši prenos tako lahko izhaja iz večje možnosti legalnih storitev, kot je na primer Neflix, do katerega ni mogoče dostopati z uporabo slovenskega IP naslova (zakonodaja o avtorskih pravicah na digitalnem trgu za leto 2015), in v blokiranju piratskih strani, torej v oteženem dostopu do nelegalnih vsebin. Britanci kljub temu menijo, da imajo možnost prenosa piratskih vsebin, vendar se s tem dejanjem manj strinjajo kot Slovenci. V Sloveniji bi lahko tako zmanjšali stopnjo piratstva, če bi imeli možnosti legalnih prenosov in blokirati piratskih strani, predvsem spletne strani Partis. Morebitna opustitev takšnih praks bo skrajno otežena, če nezakonito nalaganje filmov in TV- serij postane sestavni del slovenske potrošniške kulture. Vendar to ne pomeni, da legalne spletne distribucijske platforme ne bi delovale. Čeprav spletna mesta, kot so Voyo in HBO GO, vztrajno ponujajo legalne spletne nakupe in ogled filmov in televizijskih oddaj na zahtevo, je treba poudariti, da je njihov izbor izdelkov precej omejen. Prav tako ne omogočajo dovolj hitrega dostopa do medijskih vsebin, saj so le-te s posluževanjem piratstva na voljo veliko prej kot na legalnih spletnih platformah.

Z rezultati raziskave smo ugotovili, da glavni razlog za spletno piratstvo ni nizek dohodek ali visoke cene originalnih vsebin, kakor smo predpostavljali, temveč priročnost piratskih vsebin. Prednost prenašanja piratskih vsebin je v hitremu dostopu, zato bi morale industrije spremeniti poslovne modele in ponuditi izdelke v čim krajšem možnem času v digitalni obliki ob primerni zaščiti. Najti ustrezno tehnologijo za preprečitev kopiranja ni enostavno. Industrije poskušajo razvijati tehnologije in ustvarjati medije, ki jih ne bo mogoče kopirati ali pa jih bo mogoče kopirati samo v predpisanih okoliščinah. Vendar obrambna tehnologija ne sme preprečiti zakonite

142

uporabe izdelkov s strani uporabnikov originalnih vsebin, ampak mora ubraniti napade tistih, ki želijo »osvoboditi« vsebino na internet. Ne dolgo nazaj je bilo piratstvo zabavne programske opreme skoraj tako pogosto kot piratstvo filmov in TV-serij. Stopnja piratstva zabavne programske opreme se je zmanjšala zaradi legalne storitve Steam, razvijalcev iger in založnikov ter zapletene programske opreme za upravljanje digitalnih pravic, ki ovirajo nelegalni prenos.

Steam ponuja globalni dostop do legalnih video iger, pri čemer nižja stopnja piratstva video iger in povečana uporaba Steama dokazuje, da so uporabniki pripravljeni razvijalcem plačati za udobje, podporo ter priročnosti, ki ga ponuja Steam. Piratstvo je v tem primeru problem storitev in ne težava pri visokih cenah originalov.

Nizka raven zaskrbljenosti glede možnih posledic spletnega piratstva je verjetno odraz »nevidne narave« dejavnosti. Tako ljudje ne morejo prepoznati etike kot problem, ko gre za nefizična sredstva, kot so digitalne datoteke. Uporabniki pri prenašanju nelegalnih vsebin ne občutijo krivde, slabe vesti in zaradi svojih dejanj niso zaskrbljeni. Odsotnost slabe vesti lahko kaže na to, da uporabnikom ni pomembno, da so zaradi spletnega piratstva avtorji v izgubi. Glede na ugotovitve v naši raziskavi je učinkovitost vzbujanja krivde vprašljiva, kot to počnejo organizacije predvsem RIAA. Predstavljeni ukrepi, ki jih uporabljajo organizacije za odvračanje, preprečevanje in zmanjšanje spletnega piratstva, kot so vzbujanje občutka krivde, ustrahovanje in predstavljanje piratstva kot krajo, na uporabnike nimajo vpliva. Po ugotovitvah naše raziskave, uporabniki ne prenašajo nelegalnih vsebin zato, ker to počnejo tudi drugi, saj so s tem najmanj strinjali. Ta ugotovitev je v nasprotju s predhodno izvedenimi raziskavami, kjer so avtorji prišli do ugotovitev, da imajo referenčne skupine močan vpliv na prenašanje nelegalnih vsebin. Vzrok nasprotnih ugotovitev naše ankete lahko izhaja iz demografski značilnosti anketiranih, kjer je povprečna starost 28 let, in majhne vrednosti mladostnikov.

Uspešen boj proti spletnemu piratstvu zahteva zavezanost vseh industrij kot tudi lokalnih oblasti. Povečano sodelovanje med zabavnimi industrijami in vlado poveča njihovo skupno legitimnost pri uveljavljanju ustrezne zakonodaje, pri čemer zagotavljajo, da so spletni pirati ustrezno kaznovani in pod nadzorom. Zakonodaja bi morala biti usklajena na globalni ali regionalni ravni po možnosti z nadnacionalnimi institucijami ali pogodbami, kot so Evropska unija ali mednarodni trgovinski sporazumi. S tem bi se preprečilo nadaljnje izkrivljanje trga ali kriminalnih dejavnosti. Strožje kaznovanje piratov bi zmanjšalo prenašanje nelegalnih vsebin, vendar bi bilo kaznovanje vseh piratov z zaporno kaznijo nemogoče. Organi pregona bi se morali osredotočiti na posameznike, ki prenašajo veliko piratskih vsebin ali le-te nalagajo na splet.

Družba bi morala biti bolj obveščena o tem, kako škodljivo je piratstvo. Slaba informiranost s strani anketirancev kaže, da bi bilo potrebno večje osveščanje uporabnikov s strani organizacij in držav. Ena metoda je uporaba ciljnih oglasov, kot so na primer oglasi škodljivosti kajenja, kjer so ciljna skupina najstniki. Tudi v našem primeru bi bili ciljna skupina predvsem mladi, saj starejših uporabnikov ne bi bilo več moč prepričati. Osveščanje uporabnikov bi tako moralo potekati z množičnim

143

oglaševanjem, tudi z uporabo oglasov v kinematografih, ki bi pojasnjevali, kako piratstvo vpliva na filmsko industrijo in na posameznike, ki so del te industrije.

10.2 Odprti problemi

Spletnega piratstva ni mogoče popolnoma izkoreniniti. To bi bilo možno le v primeru, če bi preprečili globalni dostop do interneta vsem uporabnikom. S tem bi se ponovno pojavile ostale oblike piratstva, ki sedaj niso več toliko razširjene, ampak so bile v porastu pred internetom. Kljub temu da industrije nenehno silijo v ukrepe za boj proti piratstvu, je izkoreninjenje le-tega praktično nemogoče. Z določenimi ukrepi lahko znižamo stopnjo piratstva, ne moremo pa ga popolnoma preprečiti. Edini način ukinitve spletnega piratstva je ukinitev same tehnologije s katero smo »online«. Pirati bodo v sistemih vedno iskali nove načine, nove »luknje«. Že sami izzivi, da je nekaj »nemogoče«, je več kot dovolj, da se piratstvo nadaljuje. To kažejo primeri »warez« skupin, ki med seboj tekmujejo, katera bo prva pri uničenju oziroma lomljenju zaščit določenih izdelkov, ki bodo omogočile nezakonit dostop do vsebin.

Stopnja piratstva je povezana tudi z višino državnega BDP-ja. Vendar v primeru video iger, kupljenih preko spletnih vmesnikov (Steam) se cena izdelka ne razlikuje glede na državo kupca. Cene izdelkov bi se morale ne samo znižati, ampak tudi prilagoditi državnemu BDP-ju. Prav tako se v zadnjem času pri zabavni programski opremi vedno pogosteje pojavljajo igre, ki niso testirane na vseh konfiguracijah, zato pride do napak v delovanju. Kljub priročnosti, ki jo ponuja Steam, uporabniki nezakonito prenesejo video igro, saj s piratsko vsebino preverijo ustreznost delovanja. Visoko stopnjo piratstva bi tako lahko pripisali razvijalcem video iger, saj nepopolni izdelek po visokih cenah ponudijo oziroma prodajo končnim uporabnikom. Zaradi napak v delovanju uporabniki ne kupujejo več njihovih izdelkov, ampak se raje poslužujejo spletnega piratstva.

V nadaljnjih raziskavah bi se lahko osredotočili na visoko stopnjo piratstva v Sloveniji, ki lahko izhaja iz slabe razporeditve in dostopnosti filmov v kinematografih. Čeprav je film komercialno uspešen v tujini, ni nujno, da bodo slovenski filmski distributerji pridobili licenco za le-tega. Prav tako nekatere filme predvajajo še dolgo po izteku predvajanj v tujini. Visoka stopnja piratstva v Sloveniji ni samo v slabi distribuciji filmov, ampak tudi v visokih cenah kinematografskih vstopnic, katere so se najbolj zvišale ob pojavu spletnega piratstva. Problem distribucije ni samo v neskladnosti slovenskih distributerjev, ampak tudi v manjši stopnji udeležencev na trgu, saj lokalni distributerji pogosto nimajo želje za razvoj spletnih distribucijskih platform, saj je njihov razvoj in vzdrževanje drago.

Raziskati in preučiti bi bilo potrebno tudi primer YouTube. Na spletni strani YouTube najdemo različne posnetke, vse od videoposnetkov glasbenikov do posnetkov končnih uporabnikov, vendar na strani lahko najdemo tudi celotne filme in TV serije, katere sicer lahko prenašamo s piratskih spletnih strani. V tem primeru je sporno tudi prenašanje videoposnetkov in glasbe s strani YouTube s pomočjo različnih programov in pretvornikov. Ko je pesem objavljena na uradnem YouTube kanalu, s strani avtorjev samih to pomeni, da imajo uporabniki dovoljenje za poslušanje pesmi, kolikokrat želijo, vendar le na YouTube. Ker ima YouTube sposobnost »monetiziranja« svojih

144

videoposnetkov, vsak ogled pesmi pomeni dodaten dobiček za avtorje. Če pa je pesem prenesena na osebni računalnik, pametni telefon ali mp3 predvajalnik, je tako avtor prikrajšan za morebitni dohodek, kar vsekakor lahko obravnavamo kot piratstvo. Kljub temu da ima YouTube ustrezne zaščite za zagotavljanje varnosti avtorskih pravic, se le-te da zaobiti.

Z vidika raziskave bi bilo potrebno izvesti obsežnejšo raziskavo, saj je vzorec, ki smo ga zajeli v raziskavi, relativno majhen glede na celotno populacijo. V raziskavo bi lahko vključili še posameznike, ki so del industrij, ki so na izgubi zaradi spletnega piratstva ter ta vzorec primerjali s končnimi uporabniki. Uporabili bi lahko primere scenarijev, ki bi bili izvedeni po zgledu avtorja Yu (2003), s čimer bi vpeljali koncept razkoraka. Menimo, da kljub vsemu obstaja še veliko odprtih problemov in odprtih vprašanj, katere bi bilo potrebno nadaljnje raziskati.

145

LITERATURA IN VIRI

1. Ajzen, I. & Fishbein, M. (1975). Belief, Attitude, Intention, and Behavior: An Introduction to Theory and Research. Reading, MA: Addison-Wesley.

2. Ajzen, I. & Fishbein, M. (1980). Understanding attitudes and predicting social behavior. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.

3. Ajzen, I. & Madden T.J. (1986). Prediction of goal directed behavior: attitudes, intentions and perceived behavioral control. Journal of Experimental Social Psychology Vol. 22, No. 5, pp. 453-474.

4. Ajzen, I. (1989). Attitude Structure and Behavior. V.A.R. Pratkanis, S.J. Breckler in A.G. Greenwald (ur.), Attitude structure and function (241-274). London: Lawrence Erlbaum.

5. Ajzen, I. (1991). The Theory of Planned Behavior. Organizational Behavior and Human Decision Processes Vol. 50, No. 2, pp. 179-211.

6. Ajzen, I. (2002). Residual Effects of Past on Later Behavior: Habituation and Reasoned Action Perspectives. Personality and Social Psychology Review Vol. 6, No. 2, pp. 107-122.

7. Al-Rafee, S. & Cronan, T. P. (2006). Digital Piracy: Factors that Influence Attitude Toward Behavior. Journal of Business Ethics, Vol. 63, No. 3, pp. 237-259.

8. Al-Rafee, S. & Cronan, T.P. (2008). Factors That Influence the Intention to Pirate Software and Media. Journal of Business Ethics, Vol. 78, No. 4, pp. 527-545.

9. Al-Rafee, S. & Rouibah, K. (2009). The fight against digital piracy: An experiment. College of Business Administration, Kuwait University. Telematics and Informatics 27 (2010), pp. 283-292.

10. Altschuller, S. & Benbunan-Fish, R. (2009). Is music downloading the new prohibition? What students reveal through an ethical dilemma. Ethics Information Technology, Vol. 11, No. 1, pp. 49-56.

11. Becker, G. (1968). Crime and Punishment: An Economic Approach. Journal of Political Economy, Vol. 76, No. 2, pp. 169-217.

12. Bhattacharjee, S. & Gopal, R. & Sanders, G. (2003). Digital music and online sharing: software piracy 2.0? Communications of the ACM – A game experience in every application, Vol. 46, No. 7, pp. 107-111.

13. Bogataj Jančič, M. (2008). Avtorsko pravo v digitalni dobi. Ljubljana: Založba Pasadena.

14. Brankovič, A. (2006). Pravice intelektualne lastnine in njihov pomen za konkurenčnost podjetij. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

15. Breznik Močnik, M. & Bogataj Jančič, M. & Kovačič, M. & Milohnić A. (2008). Upravljanje avtorsko in sorodnih pravic v digitalnem okolju. Mirovni inštitut, inštitut za sodobne družbene in politične študije. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

16. Business Software Alliance BSA Fifth Annual (2007). IDC Global Software Piracy Study.

17. Business Software Alliance BSA a report by the Business Software Alliance (2008). Online Software Scams: A Threat to your Security.

146

18. Business Software Alliance BSA report (2011). The Many Forms of Software Internet Piracy.

19. Business Software Alliance BSA report (2013). Manjše tveganje in povečana operativna učinkovitost pomenita več vrednosti za podjetja, kar pospešuje gospodarsko rast. Ljubljana.

20. Business Software Alliance BSA Global Software Survey (2014). The Compliance Gap.

21. Calluzzo, V. J. & Cante, C. J. (2004). Ethics in information technology and software use. Journal of Business ethics, Vol. 51, pp. 301-321

22. Carroll, A. B. (1978). Linking business ethics to behavior in organization. Advanced Management Journal, Vol. 43, No. 3, pp. 4-11.

23. Chan, S. Y. S & Leung, P. (2006). The effects of accounting students ethical reasoning and personal factors on their ethical sensitivity. Managerial Auditing Journal, Vol. 21, No. 4, pp. 436-457.

24. Chen, Y. & Shang, R. & Lin, A. (2008). The Intention to Download Music Files in a P2P Environment: Consumption Value, Fashion, and Ethical Decision Perspectives. Electronic Commerce Research and Applications, Vol. 7, No. 4, pp. 411-422.

25. Chu, C. W. & Lu, H. P. (2007). Factors influencing online music purchase intentions in Taiwan: An empirical study based on the value-intention framework. Internet Research, Vol. 17, No. 2, pp. 139-155.

26. Cohen, E. & Cornwell, L. (1989b). A question of ethics: Developing information systems ethics. Journal of Business Ethics, Vol. 8, No. 6, pp. 431-437.

27. Connock, S. & Johns, T. (1995). Ethical Leadership. London: Cromwell Pres. 28. Cooper, T. L. (2001). Handbook of Administrative Ethics. Second Edition Revised

and Expanded. University of Southern California Los Angeles, California. 29. Craig, P. (2005). Software Piracy Exposed: Secrets from the Dark Side Revealed.

Rockland, MA 02370: Syngress Publishing, Inc. 30. Černetič, M. (1997). Poglavja iz sociologije organizacij. Kranj: Moderna

organizacija. 31. Dahlstrom, D. & Farrington, N. & Gobera, D. & Roemer, R. & Schear, N. (2006).

Piracy in the Digital Age. University of California, San Diego. CSE 291 (D00) – History of Computing.

32. D´Astous, F. & Montpetit, D. (2005). Music piracy on the web – how effective are anti-piracy arguments? Evidence from the theory of planned behaviour. Journal of Consumer Policy, Vol. 28, No. 3, pp. 289-310.

33. Damjan, J. (2000). Slovenski nacionalni karakter kot marketinški dejavnik. Akademija MM, Vol. 4, No. 7, pp. 19-28.

34. De Werra, J. (2001). The Legal System of Technological Protection Measures under the WIPO Treaties, the Digital Millennium Copyright Act, the European Union Directives and other national laws (Japan, Australia), Adjuncts and Alternatives to Copyright, Association Litteraire et Artistique Internationale (ALAI) Congress, New York.

35. Donaldson, J. (1992). Business Ethics: European casebook: principles,examples, cases, codes. London: Academic Press Limited.

36. Doris, J. M. & Stich, S. P. (2005). Empirical perspective on ethics. The Oxford Handbook of Contemporary Philosophy. Oxford University Press.

147

37. Dusollier, S. (1999). Electrifying the Fence: The Legal Protection of Technological Measures for Protecting Copyright. European Intellectual Property Review Vol. 21, No. 6, pp. 285-97.

38. Ferrell, O. C. & Gresham, L. (1985). A Contingency Framework for Understanding Ethical Decision Making in Marketing. Journal of Marketing, Vol. 49, pp. 87-96.

39. Fisher, C. & Lovell, A. (2006). Business Ethics and Values: Individual, Corporate and International Perspectives. Nottingham Business School, Nottingham Trent University. Pearson Education Ltd., Essex.

40. Frederick, C. W. & Post, E. J. & Davis, K. (1992). Business and Society: Corporate Strategy, Public Policy, Ethics, 7th Edition. New York: The McGraw-Hill Companies.

41. Freestone, O. & Mitchell, W. (2004). Generation Y attitudes towards e-ethics and internet-related mishbehaviours. Journal of Business Ethics Vol. 54, No. 2, pp. 121-128.

42. Gallup Poll (2003). Moral acceptability of downloading music for free. Gallup Youth Survey, Nos. 97, September.

43. Glas, M. (2004a). Zakaj ravnati etično. Tajnica 4, pp. 3-5. 44. Glass, S. & Wood, A. (1996). Situational determinants of software piracy: an

equity theory perspective. Journal of Business Ethics, Vol. 15, No. 11, pp. 1189-1198.

45. Gopal, R. & Sanders, L. (1998). International software piracy: Analysis of key issues and impacts. Information System Research, Vol 9, No. 4, pp. 380-397.

46. Gorry, G. A. (2005). Many People Do Not View Online Music Sharing as Wrong. Cronicle of Higher Education, Vol 49.

47. Gruban, A. (2003). Družbeni in znanstveni vidiki (kraje) intelektualne lastnine. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

48. Grubelnik, V. (2004). Astronomija na internetu. 49. Haines, R. & Haines, D. (2007). Fairness, Guilt, and Perceived Importance as

Antecedents of Intellectual Property Piracy Intentions. Proceedings of the 28nd International Conference on Information Systems.

50. Havliček, M. (2013). Piratske organizacije in boj proti njim. Eudace, d.o.o. Ljubljana.

51. Henderson, V. (1992). What is Ethical in Business? New York: McGraw-Hill. 52. Hiatt, B. & Serpick, E. (2007). The record industry´s slow fade. Rolling Stone,

June 28. 53. Higgins, G. E. (2007). Digital Piracy, Self-Control Theory, and Rational Choice: An

Examination of the Role of Value. International Journal of Cyber Criminology, Vol 1, No. 1, pp. 33-55.

54. Hill, C. W. L. (2007). Digital piracy: causes, consequences, and strategic responses. Asia Pacific Journal of Management, Vol. 24, No. 1, pp. 9-25.

55. Hinduja, S. (2007). Neutralization Theory and Online Software Piracy: An Empirical Analysis. Ethics and Information Technology, Vol. 9, No. 3, pp. 187-204.

56. House of Commons (2007). Ethics and Standards: The Regulation of Conduct in Public Life. London.

148

57. Hofstede, G. (2008). Geert Hofstede: Cultural Dimensions. 58. Hunt, S. & Vitell, S. (2006). The general theory of marketing ethics: A revision

and three questions. Journal of Macromarketing, Vol. 26, No. 2, pp. 143-153. 59. HWM (2004). HWM Examines Piracy & Fast-Thin Displays. GameAxis Unwired:

SPH Magazines. 60. Ingram, J. R. & Hinduja, S. (2008). Neutralizing Music Piracy: An Empirical

Examination. Deviant Behavior, Vol. 29, No. 4, pp. 334-366. 61. Jaklič, M. (1997). Družbeno odgovorno poslovodenje in poslovna etika.

Ekonomska fakulteta Ljubljana. 62. Jaklič, M. (1999). Poslovno okolje podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 63. Jelovac, D. (1994). Managerski etični kodeks. Ljubljana: Manager. 64. Jelovac, D. (1997). Poslovna etika. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze 65. Jelovac, D. (2010). Poslovna etika kot nujni pogoj odličnosti. Otočec: 22.

Mednarodni forum odličnosti in mojstrstva in 14. Konferenca zmagovalcev EFQM.

66. Johnson, C. & Walworth, D. J. (2003). Protecting U.S Intellectual Property Rights and the Challenges of Digital Piracy. Office of Industries Working Paper No. ID-05, U.S. International Trade Commission.

67. Jones, T. (1991). Ethical decision making by individuals in organizations: An issue – contingent model. The Academy of management Review, Vol. 16, No. 2, pp. 366-395.

68. Kallman, E. A. & Grillo, J. P. (1996). Ethical decision making and information technology: An introdustion with cases. New York: McGraw Hill.

69. Karaganis, J. (2011). Media piracy in emerging economies. Social Science Research Council: USA. Library of Congress Cataloging-in-Publication Data.

70. Kavčič, A. (2008). Creative commons. Poletna šola CoLos. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za računalništvo in informatiko.

71. Klemenčič, G. (2007). Kibernetski kriminal. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 72. Knehtl, B. (2005). Poslovna etika in gospodarski kriminal. Diplomsko delo.

Univerza v Mariboru. Ekonomsko-poslovna fakulteta. 73. Knopper, S. (2005). What happens when the record biz sues you. Rolling Stone,

June 16, pp. 26-8. 74. Knopper, S. (2007a). RIAA campaign rejected by colleges. Rolling Stone, April 19,

pp. 15. 75. Kohlberg, L. (1969). Stages in the Development of Moral Thought and Action.

Holt, Rinehart & Winston, New York. 76. Kohlberg, L. (1984). The Psychology of Moral Development: The Nature and

Validity of Moral Stages. Essays on Moral Development. Vol. 2. 77. Korošec, J. (2013). Elita managementa po Frorbe-u. Magistrsko delo. Univerza v

Mariboru. Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. 78. Kos Koklič, M. & Vida I. (2012). Dejavniki nalaganja piratskih datotek s spleta pri

Slovencih. Akademija MM 19., pp. 35-49. 79. Kovač, M. (2003). RIAA proti Napsterju – obravnava primera. Diplomsko delo.

Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta. 80. Kristan, S. (2009). Avtorske pravice v digitalni dobi. Zbornik 6. Študentske

konference Fakultete za managament Koper.

149

81. Kwong, T. & Lee, M. (2002). Behavioral intention model for the exchange mode internet music piracy. Proceedings of the 35th Hawaii International Conference on System Science.

82. Lalović, G.(2009). Model nakupnega odločanja porabnikov pri kraji intelektualne lastnine: primer srbskega trga. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

83. Lebe, Ž. (2011). Od USENET-a do socialnih skupin: analiza digitalnega piratstva. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

84. Levin, A. M. & Dato-on, M. C. & Manolis, C. (2007). Deterring illegal downloading: The effects of threat appeals, past behavior, subjective norms, and attributions of harm. Journal of Consumer Behaviour, Vol. 6, No. 2-3, pp. 111-122.

85. Logsdon, J. M. & Thompson, J. K. & Reid, R. A. (1994). Software piracy: is it related to level of moral judgment. Journal of Business Ethics, Vol. 13, No. 1, pp. 849-857.

86. Lori, N. K. L. & Cronan, T.P. (2005). Attitude toward ethical Behavior in

computer use: a shifting model. Industrial Management & Data Systems, Vol.

105, No. 9, pp. 1150-1171.

87. Loviscky, G. & Trevino, L. & Jacobs, R. (2007). Assessing managers ethical decision making: an objective measure of managerial moral judgment. Journal of Business Ethics, Vol. 73, No. 3, pp. 263-285.

88. Lubarda, M. (2006). Kolektivne organizacije in proste licence na področju glasbe. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani. Pravna fakulteta.

89. Lysonski, S. & Durvasula, S. (2008). Digital Piracy of MP3s: Consumer and Ethical Predispositions. Journal of Consumer Marketing, Vol. 25, No. 3, pp. 167-178.

90. Mali, F. (2002). Razvoj moderne znanosti: socialni mehanizmi. Knjižna zbirka Teorija in praksa. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

91. Malnar, B. & Bernik, I. (2004). S Slovenkami in Slovenci na štiri oči: ob 70-letnici prof. Nika Toša. FDV. Ljubljana.

92. Maršič, K. (2012). Dejavniki kraje intelektualne lastnine – glasbena industrija. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

93. Mekinc, J. (2007). Model etičnih stališč na ravneh strateškega in operativnega managementa v slovenski policiji. Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru. Fakulteta za organizacijske vede.

94. Milanović, A. (2010). Kraja intelektualne lastnine na spletu. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

95. Miller, M. (2001). Discovering P2P. San Francisco: Sybex 96. Moore, G.E. & Baldwin, T. (1993). Principia Ethica: Revised edition. The press

syndicate of the University of Cambridge. 97. Moores, T. (2007). An analysis of the impact of economic wealth and national

culture on the rise and fall of software piracy rates. Journal of business Ethics, Vol. 81, No. 1, pp. 39-51.

98. Musek, J. (1994). Psihološki portret Slovencev. Znanstveno in publicistično središče. Ljubljana.

150

99. Novak, A. (2011). Etika in etični kodeks v javni upravi: študija primera Agencije Republike Slovenija za kmetijske trge in razvoj podeželja. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

100. Osterman, M. (2003). Ekonomski vidiki uporabe nelegalne programske opreme. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

101. Papadopoulos, T. (2004). Pricing and pirate product market formation. Journal of Product & Brand Management, Vol 13, No. 1, pp. 56-63.

102. Paul, R. & Elder, L. (2006). The Miniature Guide to Understanding the Foundations of Ethical Reasoning. United States: Foundation for Critical Thinking Free Press. p. np.

103. Peace, A. G. & Galleta, D. F. & Thong, J.Y.L. (2003). Software piracy in the workplace: A model and empirical test. Journal of Management Information System, Vol. 20, No. 1, pp. 153-177.

104. Pestotnik, D. (2006). Creative Commons. 105. Polajžer, I. (1999). Analiza razlik v etičnih stališčih managerjev in

podjetnikov v Sloveniji. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

106. Pretnar, B. (2002). Intelektualna lastnina v sodobni konkurenci in poslovanju: pravne, osnove, ekonomska analiza in podjetniški cilji. GV založba Ljubljana.

107. Radovan, M. (2001). Kaj določa našo vedenje. Andragoški center Slovenije, Ljubljana. Psihološka obzorja, 10 (2), pp. 101-112.

108. Rest, J. (1986). Moral development: Advances in research and theory. New York: Praeger.

109. Rest, J. & Narvaez, D. (1994). Moral development in the professions: psychology and applied ethics. Hillsdale: L. Erlbaum.

110. Robas, Š. (2003). Povezanost etike in družbene odgovornosti v podjetju. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

111. Rodman, T. (2004). Prihodnost glasbe v digitalni dobi. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

112. Saich, A. (2007). Vpliv nacionalne kulture na etično odločanje: primerjava slovenskih in ameriških managerjev. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

113. Schlegelmich, B. B. (1998). Marketing Ethics: An International Perspective. London: International Thomson Business Press.

114. Shanahan, K. J. & Hyman, M. R. (2010). Motivators and enablers of SCOURing: A study of online piracy in the US and UK. Journal of Business Research, Vol. 63, No. 9-10, pp. 1095-1102.

115. Shim, J. P. & Taylor, G. S. (1989). Practicing managers perception/attitudes toward illegal software copying. OR/MS Today Vol. 16, No. 4, pp. 30-33.

116. Sims, R. R. & Cheng, H. K. & Teegen, H. (1996). Toward a profile of student software piraters. Journal of Business Ethics, Vol. 15, No. 8, pp. 839-849.

117. Sinanović, S. (2015). Intelektualna lastnina in piratstvo v digitalni informacijski dobi. Magistrsko delo. Fakulteta za državne in evropske študije.

151

118. Solomon, S. L. & O´Brien, J. A. (1990). The effect of demographic factors on attitudes toward software piracy. Journal of Computer Information Systems, Vol. 30, No. 3, pp. 168-181.

119. Škrbič, L. (2012). Analiza sprejemanja nove programske rešitve za planiranje nabave v podjetju Gorenje servis. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

120. Šmajs, M. (2010). Piratstvo, njegove posledice in boj proti piratstvu. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru. Fakulteta za varnostne vede.

121. Tan, B. (2002). Understanding Consumer Ethical Decision Making with Respect to Purchase of Pirated Software. Journal of Consumer Marketing, Vol. 19, No. 2, pp. 96-111.

122. Tang, J. H. & Fam, C. K. (2005). The effect of interpersonal influence on softlifting intention and behaviour. Journal of Business Ethics, Vol. 56, No. 2, pp. 149-161.

123. Tavčar, M. (1994). Etika in moralno delovanje managementa. Radovljica: Didakta.

124. Tavčar, M. & Možina, S. (1994). Etika in moralno delovanje managementa. Management. Radovljica: Didakta.

125. Tavčar, M. (2000). Kultura, etika in olika managementa. Ljubljana: Moderna organizacija.

126. Taylor, S. & Ishida, S. et al (2009). Intention to engage in digital piracy: a conceptual model and empirical test. Journal of Service Research, Vol. 11, No. 3, pp. 246-262.

127. Trevino, L. (1986). Ethical decision making in organizations: A person-situation interactionist model. Academy of Management Review, Vol. 11, no. 3, pp. 601-617.

128. Triandis, C. (1980). Values, attitudes and interpersonal behavior. V Page, M.M. (ur.), Proceedings Nebraska symposium, Motivation, Beliefs, Attitudes and Values. Nebraska: University of Nebraska Press.

129. Torr, J. D. (2005). Internet Piracy. Greenhaven Press: Thomson Corporation.

130. Turšič, G. (2003). Poslovna etika in njena povezanost z družbeno odgovornostjo podjetja. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

131. Turšinović, P. (2009). Ponarejanje, piratstvo in vloga turizma pri nakupu ponarejenih izdelkov. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

132. Uradni list Republike Slovenije: Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), št. 21-958/1995.

133. Velasquez, M. & Andre, C. & Shanks, T. & S.J. & Meyer, M.J. (1987). What is Ethics. Issues in Ethics, Vol. 1 (1).

134. Vidovič, G. (2009). Tehnološki ukrepi za zaščito avtorskih del v digitalnem okolju. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru. Pravna fakulteta

135. Wagner, S. & Sanders, G. L. (2001). Considerations in Ethical Decision-Making and Software Piracy. Journal of Business Ethics, Vol. 29, No. 1, pp. 161-167.

152

136. Wall, D. s. (2005). The effect of interpersonal influence on softlifting intention and behaviour. Journal of Business Ethics, Vol. 56, No. 2, pp. 149-161.

137. Walsh, G. & Mitchell, V. & Frenzel, T. & Wiedmann, K. (2003). Internet-induced changes in consumer music procurement behavior: a German perspective. Marketing Intelligence & Planning, Vol 21, No. 5, pp. 305-317.

138. Weber, M. (1988). Protestantska etika in duh kapitalizma. Založba ŠKUC – Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana.

139. Williams, P. & Nicholas, D. & Rowlands, I. (2010). The attitudes and behaviours of illegal downloaders. Aslib Proceedings, Vol. 62, No. 3, pp. 283-301.

140. Witt, R. & Witte, A. D. (2000). Crime Causation: Economic Theories. Wellesley College and NBER, and University of Surrey.

141. Yang, D. & Sonmez, M. (2007). Economic and cultural impact on intellectual property violations: a study of software piracy. Journal of World Trade, Vol. 41, No. 4, pp. 731-750.

142. Yoon, C. (2011). Theory of Planned Behavior and Ethics Theory in Digital Piracy: An Integrated Model. Journal of Business Ethics, Vol. 100, No. 3, pp. 405-417.

143. Yu, K. P. (2003). The Escalating Copyright Wars. Loyola Los Angles International and Comparative Law Review.

144. Zorman, J. (2010). Informacijsko-komunikacijske tehnologije in avtorsko pravo. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

145. Zuza, T. (2014). Boj proti digitalnem piratstvu v praksi. Diplomsko delo. Univerza na primorskem. Fakulteta za management.

146. Žlajpah, M. (2001). Etika in korupcija v poslovnem svetu. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta.

153

SPLETNI VIRI

1. AAS. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Dostopno na: [http://www.aas.si/pravni-viri/zasp-fr1.html], (Pridobljeno 27.11.2015). 2. AAS. Novice. Dostopno na: [http://www.aas.si/novice/index-novice-fr1.html], (Pridobljeno 27.11.2015) 3. AAS. Dostopno na: [http://www.aas.si/aas/index-aas-fr1.html], (Pridobljeno 30.11.2015). 4. Alliance. Dostopno na: [http://www.allianceforip.co.uk/about_alliance.html], (Pridobljeno 10.11.2015). 5. AIPA. Dostopno na: [https://www.aipa.si/], (Pridobljeno 30.11.2015). 6. aNET (2009). Stopnja piratstva v Sloveniji nižja za 1 odstotno točko.

Dostopno na: [http://www.agencijanet.si/uporaba-nelegalnih-programov-v-sloveniji-nizja-za-1-odstotno-tocko/], (Pridobljeno 20.11.2015). 7. Bailli (2011). England and Wales High Court (Chancery Division) Decisions.

Dostopno na: [http://www.bailii.org/ew/cases/EWHC/Ch/2011/1981.html], (Pridobljeno 8.11.2015). 8. Barry, C. (2015). Is Downloading Really Stealing? The Ethics of Digital Piracy.

Dostopno na: [http://www.gizmodo.com.au/2015/04/is-downloading-really-stealing-the-ethics-of-digital-piracy/], (Pridobljeno 20.8.2015). 9. Beynon, W. (2015). The Piracy Problem – The Hunt for an Effective Solution.

Dostopno na: [http://www.huffingtonpost.co.uk/wayne-beynon/online-piracy_b_7880522.html], (Pridobljeno 9.11.2015). 10. Brignal, M. (2010). File sharers targeted with legal action over music

downloads. Dostopno na: [http://www.theguardian.com/money/2010/jul/17/file-sharers-legal-action-music-downloads], (Pridobljeno 6.11.2015). 11. British Phonographic Industry Wikipedia. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/British_Phonographic_Industry#cite_note-7], (Pridobljeno 10.11.2015). 12. Brown, A. (2015). Britain is (slowly) turning its back on online piracy thanks

to Neflix and Spotify. Dostopno na: [http://www.express.co.uk/life-style/science-technology/593214/Britain-UK-Piracy-Online-Statistics-Netflix-Spotify-Legal-Illegal-Streaming], (Pridobljeno 10.11.2015). 13. BSA. Dostopno na: [http://ww2.bsa.org/country.aspx?sc_lang=sl-SI], (Pridobljeno 13.10.2015). 14. BSA. Dostopno na: [http://ww2.bsa.org/country/Research%20and%20Statistics.aspx], (Pridobljeno 13.10.2015).

154

15. CC. Dostopno na: [http://creativecommons.si/licence], (Pridobljeno 30.10.2015). 16. DailyTech. Dostopno na: [www.dailytech.com/Kazaa+to+Pay+100+Million+to+Record+Labels/article3535.htm]. (Pridobljeno 6.10.2015). 17. Digital Britain (2010). Dostopno na: [http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/20100511084737/interactive.bis.gov.uk/digitalbritain/], (Pridobljeno 10.11.2015). 18. DNE Techno (2010). Dostopno na: [http://dne.enaa.com/Biznis/Microsoft-tudi-v-Sloveniji-v-boj-proti-piratstvu.html], (Pridobljeno 10.11.2015). 19. E-neo.si. Dostopno na: [http://www.e-neo.si/si/atraktivno/piratstvo-in-avtorske-pravice/], (Pridobljeno 26.11.2015). 20. Ethics. Dostopno na: [http://www.iep.utm.edu/ethics/], (Pridobljeno 23.9.2015). 21. Factiva (2015). Predstavitev gospodarstva Velike Britanije. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Velika_Britanija/Predstavitev_drzave_4235.aspx], (Pridobljeno 15.11.2015). 22. Glas, M. (1999). Dostopno na:

[http://www.theslovenian.com/articles/glas.htm], (Pridobljeno 1.12.2015). 23. GNU Wikipedia. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/GNU_General_Public_License#cite_note-11], (Pridobljeno 15.11.2015). 24. Gorše, L. (2014). Dostopno na: [http://dne.enaa.com/Inovacije/3D-tisk-in-piratstvo.html], (Pridobljeno 10.11.2015). 25. GOV.UK (2014). Dostopno na: [https://www.gov.uk/government/speeches/sajid-javids-speech-at-british-phonographic-industry-agm], (Pridobljeno 6.11.2015). 26. Inštitut za intelektualno lastnino (2012). Dostopno na: [http://www.ipi.si/sl/novice/1/2012/-/protest-proti-sprejetju-zakonodaje-za-boj-proti-spletnemu-piratstvu], (Pridobljeno 28.10.2015). 27. Indie game Wikipedia. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/Indie_game], (Pridobljeno 20.10.2015). 28. IPF. Dostopno na: [https://www.ipf.si/o-ipf/o-ipf/], (Pridobljeno 30.11.2015). 29. IPI (2012). Dostopno na: [http://www.ipi.si/sl/novice/1/2012/-/protest-proti-sprejetju-zakonodaje-za-boj-proti-spletnemu-piratstvu], (Pridobljeno 1.11.2015). 30. Izvozno okno. Prodaja v Veliko Britanijo. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Velika_Britanija/Poslovanje/Prodaja_1231.aspx], (Pridobljeno 15.11.2015). 31. Jackson, M. (2015). UK ISPs and Rights Holders to Begin Internet Anti-Piracy

Campaign. Dostopno na: [http://www.ispreview.co.uk/index.php/2015/07/uk-isps-and-copyright-holders-begin-internet-anti-piracy-campaign.html], (Pridobljeno 11.11.2015).

155

32. Kazaa Wikipedia. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/Kazaa], (Pridobljeno 8.10.2015). 33. Kobie, N. (2010). BPI complains to Google over music downloads. Dostopno

na: [http://www.alphr.com/news/358894/bpi-complains-to-google-over-music-downloads#ixzz0vlGwpbT1], (Pridobljeno 10.11.2015). 34. Kovačič, M. (2006). Kršitve avtorskega prava na internetu. Dostopno na: [https://slo-tech.com/clanki/06001/], (Pridobljeno 10.10.2015). 35. Kravets, D. (2009). Dostopno na: [http://www.wired.com/2009/10/report-41-percent-of-personal-computing-software-is-pirated/], (Pridobljeno 13.10.2015). 36. Kršitve avtorskega prava na internetu. Dostopno na: [https://slo-tech.com/clanki/06001/], (Pridobljeno 15.10.2015). 37. Kvas, B. (2012). Dostopno na: [http://www.e-demokracija.si/2012/10/29/piratstvo-slovenija-je-posodobila-zakonodajo/], (Pridobljeno 26.11.2015). 38. Kwintessential. UK – Language, Culture, Customs and Etiquette. Dostopno

na: [http://www.kwintessential.co.uk/resources/global-etiquette/uk.htmlG], (Pridobljeno 15.11.2015). 39. Lee, D. (2012). Music industry group BPI demands pirate proxy closure.

Dostopno na: [http://www.bbc.com/news/technology-20546306], (Pridobljeno 8.11.2015). 40. Matoz, Z. (2008). Dostopno na: [http://www.delo.si/clanek/68705], (Pridobljeno 27.11.2015). 41. Microsoft. Dostopno na: [http://windows.microsoft.com/sl-si/windows-vista/file-transfer-protocol-ftp-frequently-asked-questions], (Pridobljeno 3.10.2015). 42. Moj Mikro (2009). Dostopno na: [www.mojmikro.si/v_srediscu/podrobneje_o/kaj_je_bittorrent_kako_deluje], (Pridobljeno 7.10.2015). 43. Moj Mikro (2013). Dostopno na: [www.mojmikro.si/news/razvijalci_takoj_ob_izidu_poslali_na_internet_se_malo_pokvarjen_torrent], (Pridobljeno 10.10.2015). 44. Moj Mikro (2014). Dostopno na: [www.mojmikro.si/v_srediscu/razkritje/filmi_v_trenutku], (Pridobljeno 11.10.2015). 45. Moj Mikro (2014). Dostopno na: [www.mojmikro.si/news/igra_prestolov_zmagovalec_torrenta_2013], (Pridobljeno 11.10.2015). 46. Moj Mikro (2012). Dostopno na: [http://www.mojmikro.si/v_srediscu/podrobneje_o/zakaj_piratstvo_ni_kraja], (Pridobljeno 11.10.2015). 47. Moj Mikro (2014). Dostopno na: [www.mojmikro.si/news/hobit_najbolj_spiratiziran], (Pridobljeno 11.10.2015). 48. Moj Mikro (2010). Dostopno na:

156

[www.mojmikro.si/news/zaradi_piratstva_bo_izgubljenih_1_2_milijona_delovnih_mest], (Pridobljeno 12.10.215). 49. Moj Mikro (2010). Dostopno na: [http://www.mojmikro.si/news/angleski_parlament_potrdil_zakon_o_digitalni_ekonomiji], (Pridobljeno 29.10.2015). 50. Naaho (2012). Dostopno na: [http://www.digitalclergy.com/ethics-digital-piracy/#.VnhPM_ldW0x], (Pridobljeno 15.11.2015). 51. Netiquette. Dostopno na: [http://www.albion.com/netiquette/], (Pridobljeno 28.9.2015). 52. Nickeldon Wikipedia. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/Nickelodeon_%28movie_theater%29], (Pridobljeno 25.10.2015). 53. No electronic Theft (NET) Act (Enrolled Bill [Final as Passed Both House and

Senate] – ENR). Dostopno na: [http://thomas.loc.gov/cgi-bin/query/z?c105:H.R.2265.ENR:], (Pridobljeno 18.12.2015). 54. Ozmec, S. (2004). Dostopno na: [http://www.mladina.si/89492/uvo-manipulator--sebastijan_ozmec-2/?utm_source=tednik%2F200441%2Fclanek%2Fuvo-manipulator--sebastijan_ozmec-2%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink], (Pridobljeno 27.11.2015). 55. Partis. Dostopno na: [http://www.partis.si/pogoji-uporabe], (Pridobljeno 28.11.2015). 56. PIPCU news. Dostopno na: [https://www.cityoflondon.police.uk/advice-and-support/fraud-and-economic-crime/pipcu/pipcu-news/Pages/default.aspx], (Pridobljeno 5.11.2015). 57. PIPCU (2015a). Dostopno na: [https://www.cityoflondon.police.uk/advice-and-support/fraud-and-economic-crime/pipcu/Pages/About-PIPCU.aspx], (Pridobljeno 10.11.2015). 58. PIPCU (2015b). Operation Creative and IWL. Dostopno na: [https://www.cityoflondon.police.uk/advice-and-support/fraud-and-economic-crime/pipcu/Pages/Operation-creative.aspx], (Pridobljeno 10.11.2015). 59. Pretnar Consulting, Intellectual Property Slovenia. Dostopno na: [www.pretnar-consulting.com/faq.html], (Pridobljeno 28.9.2015). 60. Poročilo svetovnega foruma o globalni konkurenčnosti. Dostopno na: [www.umar.gov.si/informacije_za_javnost/obvestila_in_sporocila_za_javnost/obvestilo/zapisi/komentar_porocila_svetovnega_gospodarskega_foruma_wef/1/], (Pridobljeno 28.9.2015). 61. Revoir, P. (2008). Dostopno na: [http://www.dailymail.co.uk/news/article-1046607/Up-25-000-British-illegal-downloaders-sued-300-games-developers-turn-courts.html], (Pridobljeno 6.11.2015). 62. RIAA. Dostopno na: [https://www.riaa.com/physicalpiracy.php?content_selector=piracy_online_the_law], (Pridobljeno 15.10.2015). 63. RIS (2008). Dostopno na:

157

[www.ris.org/db/26/8443/Novice/Kako_re%C5%A1iti_problem_piratstva_v_glasbeni_industriji?/?&p1=276&p2=614&p3=745&p4=0&id=745&avtor=104], (Pridobljeno 14.10.2015). 64. RIS (2010). Dostopno na: [http://www.ris.org/db/27/11605/Raziskave/Piratstvo_programske_opreme_v_Sloveniji_upada/?&p1=276&p2=285&p3=1318&db=271], (Pridobljeno 20.11.2015). 65. Roettgers, J. (2009). Future of P2P: what comes After The Pirate Bay.

Gigaom Research. Dostopno na: [https://gigaom.com/2009/04/25/future-of-p2p-what-comes-after-the-pirate-bay/], (Pridobljeno 25.10.2015). 66. Rosu, G. (2015). Statistics Show a Rise of Online Piracy in the UK. Dostopno

na [http://www.eteknix.com/statistics-show-rise-online-piracy-uk/], (Pridobljeno 9.11.2015). 67. SAZAS. Dostopno na: [http://www.sazas.org/o-sazas-u.aspx], (Pridobljeno 30.11.2015). 68. Secular Ethics (2012). Dostopno na: [https://secularethics.wordpress.com/2012/05/16/digital-piracy/], (Pridobljeno 20.10.2015). 69. STA (2003). Dostopno na: [https://www.sta.si/740798/slovensko-gospodarstvo-lani-zaradi-piratstva-utrpelo-29-milijonov-dolarjev-skode], (Pridobljeno 20.11.2015). 70. TaylorWessing (2011). The Digital Economy Act burden on Internet Service

Providers. Dostopno na: [http://united-kingdom.taylorwessing.com/download/article_isp.html], (Pridobljeno 2.11.2015). 71. TC (2003). Dostopno na: [http://www.cl.cam.ac.uk/~rja14/tcpa-faq.html], (Pridobljeno 5.11.2015). 72. TCP. Dostopno na: [https://sl.wikipedia.org/wiki/TCP/IP], (Pridobljeno 10.10.2015). 73. Techopedia. Dostopno na: [www.techopedia.com/definition/25777/peer-to-peer-network-p2p-network], (Pridobljeno 3.10.2015). 74. Terry Fisher (2006). Dostopno na: [https://cyber.law.harvard.edu/node/93395], (Pridobljeno 18.12.2015). 75. TheConversation (2014). Dostopno na: [https://theconversation.com/porn-licensing-online-isnt-going-to-deter-the-digital-generation-24993], (Pridobljeno 10.11.2015). 76. The Pirate Bay Wikipedia. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/The_Pirate_Bay#Trial], (Pridobljeno 6.10.2015). 77. The Week (2014). Piracy crackdown imminent – how will it affect you?.

Dostopno na: [http://www.theweek.co.uk/technology/58464/piracy-crackdown-imminent-how-will-it-affect-you], (Pridobljeno 5.11.2015). 78. The World of P2P: What is P2P, a Legal Perspective. Dostopno na:

158

[https://en.wikibooks.org/wiki/The_World_of_Peer-to-Peer_%28P2P%29/What_is_Peer-to-Peer_%28P2P%29/Legal_Perspective], (Pridobljeno 3.10.2015). 79. Tržni inšpektorat RS (2012). Dostopno na: [http://www.ti.gov.si/si/storitve/s_cim_se_ukvarjamo/aktualna_porocila/2012_12_27_racunalniski_programi/], (Pridobljeno 30.11.2015). 80. Urad za intelektualno lastnino. Dostopno na: [www.uil-sipo.si/uil/], (Pridobljeno 28.9.2015). 81. Uradni list RS (2007). Dostopno na: [http://www.uradni-list.si/1/content?id=78529], (Pridobljeno 27.11.2015). 82. Urad RS za intelektualno lastnino (2010). Dostopno na: [http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/novice/elektronske-novice/clanki/evropska-studija-gradimo-digitalno-gospodarstvo-pomembnost-ohranitve-delovnih-mest-v-evropski-us/], (Pridobljeno 28.11.2015). 83. Zakonodaja.com. Dostopno na: [https://zakonodaja.com/zakon/kz-1/148-clen-krsitev-materialnih-avtorskih-pravic], (Pridobljeno 26.11.2015). 84. Zakonodaja.com. Dostopno na: [https://zakonodaja.com/zakon/kz/149-clen-neupraviceno-slikovno-snemanje], (Pridobljeno 26.11.2015). 85. ZFIS. Dostopno na: [http://www.zfis.si/], (Pridobljeno 30.11.2015). 86. Warez groups Wikipedia. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_warez_groups],(Pridobljeno 25.10.2015). 87. Wikipedia. File sharing in the United Kingdom. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/File_sharing_in_the_United_Kingdom#cite_note-2], (Pridobljeno 9.11.2015). 88. Wikipedia. Internet censorship in the United Kingdom. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/Internet_censorship_in_the_United_Kingdom#cite_note-206], (Pridobljeno 5.11.2015). 89. Wikipedia MP3. Dostopno na: [https://sl.wikipedia.org/wiki/MP3], (Pridobljeno 8.10.2015). 90. Wikipedia Napster. Dostopno na: [https://en.wikipedia.org/wiki/Napster], (Pridobljeno 8.10.2015).

1

PRILOGA 1

2

3

4

5

6

7

8

9

PRILOGA 2

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

Documents

ETIČNE DILEME SPLETNEGA PIRATSTVAii POVZETEK V magistrski nalogi obravnavamo spletno piratstvo iz etičnega ter ekonomskega vidika. Piratstvo je dejavnost, kjer se kršijo avtorske