PRAVO GOSPODARSKIH DRUŽB

Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov

Združenje nadzornikov Slovenije

1

DR. RADO BOHINC, PRIREDIL DR. DUŠAN JOVANOVIČ

PRAVO GOSPODARSKIH DRUŽB

1. UVOD, OPREDELITEV GOSPODARSKEGA PRAVA

Gospodarsko pravo je pravna panoga, ki ureja pravni status gospodarskih subjektov, njihovo notranjo

organizacijo in njihova medsebojna razmerja pri prometu blaga in storitev na trgu. Mnoge države

uporabljajo za to pravno panogo izraz trgovinsko pravo, kar pa je vsebinsko enako kot gospodarsko pravo.

Današnje gospodarsko pravo se je razvilo iz civilnega (državljanskega) prava, ki je do sprejema velikih

gospodarskih kodifikacij v Evropi enotno urejalo pravna razmerja med državljani ter med t. i. trgovci, torej

tistimi, ki so se poklicno in s pridobitnim namenom ukvarjali s posli. Že v srednjem veku je z razvojem trgovine

prišlo do postopnega oblikovanja pravil, ki so se razlikovala od splošno veljavnega državljanskega prava (Lex

Mercatoria).

Pomemben del gospodarskega prava je ureditev posameznih gospodarskih subjektov, njihovega pravnega

položaja in njihove notranje organizacije. Pravila, ki to urejajo, sestavljajo pravo gospodarskih družb

(korporacijsko pravo), ki je pomemben del gospodarskega prava in zaradi svoje vsebine in značilnosti ter

pomena vse bolj samostojna pravna panoga. V primerjalnem pravu ima ta pravna panoga poseben naziv; v

angleškem pravu Company Law, v ameriškem Law of Corporations, v nemškem Gesellschaftsrecht, v franco-

skem Droit de societes.

Gospodarsko pravo obsega poleg prava gospodarskih družb še gospodarsko pogodbeno pravo

(gospodarske pogodbe), ki je sicer v našem pravnem redu urejeno v obligacijskem pravu. Nadalje

gospodarsko pravo v širšem pojmovanju zajema številne vrste pravno urejenih razmerij, v katere vstopajo

gospodarski subjekti na trgu, to je predvsem področje konkurence in industrijske lastnine. Slednje se vse

bolj uveljavlja kot samostojna pravna panoga, ki so jo nekateri poimenovali kar tržno pravo.

2. RAZVOJ IN PRAVNI VIRI PRAVA DRUŽB

2.1. Razvoj prava družb v Evropi in ZDA

Pravo družb se je začelo, kot pravna panoga oblikovati, ko so se na določeni stopnji gospodarskega razvoja

začeli posamezniki ukvarjati s posli menjave blaga, ki so ga sami izdelovali, a ga niso potrebovali za osebno

preživetje. Tako se je izoblikoval sloj ljudi, ki so postali trgovci in so s tem pridobili poseben pravni položaj. V



2

začetku so trgovci poslovali kot posamezniki in so se sami ali s pomočjo svojih družinskih članov ukvarjali s

trgovinsko dejavnostjo.

Prve oblike trgovinskih (gospodarskih) družb so nastale, ko je več dedičev podedovalo in skupno nadalje-

valo poslovanje prednika, ki je imel položaj trgovca. Tako so ohranili kontinuiteto v poslovanju nekega trgov-

ca. Takšne družbe so se pojavile in razvile ob koncu dvanajstega stoletja in so neposredna predhodnica javni

trgovinski družbi. V začetku so bile vezane le na eno družino in še pozneje, ko so se nanje vključevale osebe

izven družine, so ohranile svojo temeljno značilnost, to je poslovanje pod skupnim imenom. Še zdaj je osnov-

na značilnost družbe z neomejeno odgovornostjo, da družbeniki te družbe poslujejo pod skupno firmo, ki mora

vsebovati imena vseh ali vsaj nekaterih družbenikov.1

Zametki prvih kapitalskih družb izhajajo iz Italije, kjer so leta 1407 v Genovi ustanovili Banco di S. Giorgio, v

kateri je bilo neposredno jamstvo članov omejeno le na prenosne in omejene premoženjske deleže.2

Velika kolonialna osvajanja so v 17. stol. povzročila predvsem v Angliji in na Nizozemskem nastanek velikih,

čezoceanskih trgovinskih družb, ki so za svoje poslovanje potrebovale veliko kapitala. Zgraditi je bilo treba ve-

like čezoceanske ladje in zaradi oddaljenosti poslovanja je bilo to povezano z velikim tveganjem, ki ga seveda

ni mogel prevzeti posamezen trgovec. Pri prevzemanju omejenega poslovnega rizika je bila potrebna koncen-

tracija kapitala. Za takšne potrebe niso bile primerne osebne družbe.

Nastanek in razmah sodobnega gospodarskega prava sovpada z nastajanjem tovrstne zakonodaje v Evropi v

19. in 20. stoletju; npr. Francija je že leta 1807, tri leta po sprejetju civilnega zakonika (Code civile) sprejela

trgovinski zakonik (Code de commerce).

Nemčija je trgovinski zakonik sprejela že leta 1861 ter ga po sprejetju civilnega zakonika (Burgerslieche

gezetsbuch - BGB) v letu 1896 ponovno sprejela leto kasneje, 1897, kot Handlsgezetsbuch - HGB.

Francija in Nemčija sta s sprejemom gospodarskih zakonikov ob civilnih uveljavili t.i. dualizem civilnega in

gospodarskega prava, ki danes velja v večini držav Evrope (ne pa v Sloveniji, kjer imamo enotni obligacijski

zakon za gospodarska in negospodarska pogodbena razmerja) in ki predpostavlja izločitev samostojne pravne

panoge gospodarskega prava iz prej enovitega civilnega prava.

Korporacija je po stališču ameriške teorije idealno orodje skokovitega industrijskega razvoja, ki se začenja po

letu 1825.3 Na samem začetku je ustanavljanje družb potekalo tako, da so zakonodajalci posameznih zveznih

držav odobravali posamezno korporacijsko listino (koncesijski sistem). Odobritev je bila politična odločitev,

povezana z lobiranjem, vse do uzakonitve načina, po katerem se gospodarska družba lahko ustanovi za vsak

dovoljen namen (for any lawfull purpose) z odločbo upravnega organa brez posebnih koncesij

zakonodajalca.

Tovrstne zakonske spremembe so se v posameznih državah začele po letu 1840, vendar so vse do konca 19.

stoletja posamezne države obdržale različne omejitve za ustanavljanje družb, tako npr. glede velikosti,



3

investiranega kapitala, različnih dovoljenih namenov, načina upravljanja itd. Postopno so se te omejitve

odpravljale, vendar ostanki koncesijskega sistema se najdejo še tu in tam v posamezni državi.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so federalne države postopno začele tekmovati z vnašanjem za kapital

privlačnih sestavin v korporacijsko zakonodajo. Na začetku tega stoletja je bila zmagovalec te tekme država

New Jersey, vendar je morala kmalu prepustiti svoj vladajoči položaj sestrski državi Delaware, potem ko je

država New Jersey pod guvernerjem Woodrowom Wilsonom sprejela bolj trdo zakonodajno politiko do

korporacij.

V Sloveniji je leta 1993 začel veljati Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 in spremembe, v

nadaljevanju ZGD). S tem dnem se je prenehal uporabljati Zakon o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št.77/88, 40/89,

46/90 in 61/90 – ZP, sprejet proti koncu 1988, ki je v duhu tedanjih tržno usmerjenih reform odpravil znameniti

Zakon o združenem delu, kot stausnopravni zakonski akt dogovornega gospodarstva.).

ZGD velja za enega najobsežnejših in najpomembnejših zakonov, ki so bili sprejeti v Sloveniji po

osamosvojitvi. Namen zakona o gospodarskih družbah je bil odpraviti prejšnji zakon o podjetjih, ki je bil sprejet

v zadnjem obdobju nekdanje Jugoslavije (1988), in prvič po petih desetletjih družbene in državne lastnine

uvesti lastninsko pravico kot temelj za upravljanje pravnih oseb. V prejšnjem sistemu, ki je temeljil na

zakonu o združenem delu (1976) ter na dogovornem in ne tržnem gospodarstvu (povezovanje med delavci in

družbenimi podjetji), so podjetja vodili delavci oziroma so bila vodena samoupravno, kar ni primerljivo s

tradicionalnim ameriškim podjetjem.

Slovenski zakon o gospodarskih družbah temelji na evropski tradiciji, natančneje na nemškem Aktiengesetz,

zato je marsikatera ureditev, med drugim tudi upravljanje na lastno odgovornost, dvotirni sistem upravljanja,

sodelovanje zaposlenih v upravi in nadzornem svetu primerljiva s tistimi v Avstriji in Nemčiji.

V novem ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006 z dne 19. 4. 2006) je temeljna novost prostovoljna izbira enotirnega

sistema upravljanja delniških družb, za katero koli delniško družbo. Nadalje ZGD-1 ustvarja pravne podlage

za uvedbo evropske delniške družbe – Societas Europaea v slovenski pravni sistem, skladno s uredbo EU

iz leta 2001 in uveljavlja mednarodne računovodske standarde. ZGD-1 ustvarja pravne podlage za

prilagoditev nominalnih zneskov delnic ali osnovnih vložkov in osnovnega kapitala pri prehodu na denarno

valuto evro in v tej zvezi pravne podlage za uvedbo kosovnih delnic; uvaja v slovenski pravni red instituta

iztisnitve (squeeze-out) in izstopa (sell-out) manjšinskih delničarjev; nadalje ZGD-1 posle vsebuje določbe

o izredni in posebni reviziji iz zakona, ki ureja prevzeme in v mnogočem izboljšuje normativno ureditev

družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) in poenostavlja normativno ureditev za samostojnega

podjetnika (s.p.) ter omogoča preoblikovanje podjetnika v d.o.o.

ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 65/2009-UPB3) je bil po sprejetju v letu 2006 še šestkrat noveliran:

• ZGD-1A – Ur. l. RS, št. 10/2008,



4

• ZGD-1B - Ur. l. RS, št. 68/2008,

• ZGD-1C - Ur. l. RS, št. 42/2009,

• ZGD-1D – Ur. L. RS, št. 33/2011,

• ZGD-1E – Ur. L. RS, št. 91/2011 – zadržano z odločitvijo Ust. Sodišča (100/2011)

• ZGD-1F – Ur. L. RS, št. 32/2012 (več v nadaljevanju).

3. VIRI PRAVA GOSPODARSKIH DRUŽB

3.1. Zakoni kot vir gospodarskega prava

Najpomembnejši vir prava gospodarskih družb je Zakon o gospodarskih družbah 1 – ZGD-1 (Ur. l. RS, št.

42/2006, Ur.l. RS, št. 26/2007-ZSDU-B, 33/2007-ZSReg-B, 67/2007-ZTFI (100/2007 popr.), 10/2008, 68/2008,

23/2009 Odl.US: U-I-268/06-35, 42/2009, 65/2009-UPB3, 83/2009 Odl.US: U-I-165/08-10, Up-1772/08-14,

Up-379/09-8, 33/2011, 91/2011, 100/2011 Skl.US: U-I-311/11-5, 32/2012). ZGD-1 v splošnem delu obravnava

vprašanja, ki veljajo za vse gospodarske družbe, ter dodatno ureja podjetnika posameznika in vsako

gospodarsko družbo posebej, in sicer:

- osebne družbe (družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba in tiha družba),

- kapitalske družbe (družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba in komanditna delniška družba).

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.

l. RS, št. 126/2007, Ur.l. RS, št. 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010-ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011,

87/2011-ZPUOOD, 23/2012) ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad

pravnimi in fizičnimi osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb ter je v celoti nadomestil:

• Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99, 50/02-sklep US,

93/02-odločba US), ki je natančneje določal pravila skrbnega finančnega poslovanja podjetij in določa

ukrepe ter dolžnosti posameznih organov družb v primeru nelikvidnosti, prezadolženosti in kapitalske

neustreznosti družb ter

• Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97, 52/99, 101/2001 in

42/2002, ZPPSL), ki je urejal vprašanja, povezana s prenehanjem gospodarskih družb in postopkov

za primer plačilne nesposobnosti in prezadolženosti.

Pravno ureditev trga vrednostnih papirjev in nastopanje gospodarskih družb na tem trgu urejajo:

• Zakon o trgu finančnih instrumentov (Ur. l. RS, št. 67/2007, Ur.l. RS, št. 69/2008, 40/2009, 17/2010

Odl.US: U-I-196/09-15, Up-947/09-9 (21/2010 popr.), 88/2010, 108/2010-UPB3, 78/2011, v



5

nadaljevanju ZTFI), ki je nadomestil Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. RS, št. 56/99 z dne 13. 7.

1999, Ur. l. RS, št. 86/04 z dne 5. 8. 2004 na strani 10447, Ur. l. RS, št. 28/06 na strani 2874, v

nadaljevanju: ZTVP), ki poleg ureditve prometa z vrednostnimi papirji urejal še status nekaterih

posebnih vrst gospodarskih družb, kot so borza, borznoposredniška družba in klirinško depotna

družba.

• Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Ur. l. RS, št. 23/99, Ur.l. RS, št. 75/2002,

114/2006, 2/2007-UPB1, 67/2007-ZTFI (100/2007 popr.), 58/2009, 78/2011, v nadaljevanju: ZNVP), ki

v pravni red RS uvaja dematerializacijo delnic, v povezanosti z delovanjem trga vrednostnih papirjev.

• Zakon o prevzemih (Ur. l. RS, št. 79/2006, Ur.l. RS, št. 67/2007-ZTFI (100/2007 popr.), 1/2008,

68/2008, 35/2011, 55/2011 Skl.US: U-I-103/11-9, 105/2011 Odl.US: U-I-103/11-16, 10/2012, 22/2012

Odl.US: U-I-123/11-14, 38/2012, v nadaljevanju: ZPre-1), ki ureja postopke v zvezi s prevzemi

delniških družb na trgu vrednostnih papirjev.

• Zakon o preprečevanju in omejevanju konkurence (Ur. l. RS, št. 36/2008, Ur.l. RS, št. 40/2009,

26/2011, v nadaljevanju: ZPOmK-1), ki ureja omejevalna ravnanja, koncentracije podjetij, oblastna

omejevanja konkurence in ukrepe za preprečitev omejevalnih ravnanj in koncentracij, ki bistveno

omejujejo učinkovito konkurenco.

Poleg navedenih uvrščamo med vire prava družb še naslednje zakone, ki urejajo posebne oblike

gospodarskih družb:

• Zakon o bančništvu (Ur. l. RS, št. 131/06, Ur.l. RS, št. 1/2008, 109/2008, 19/2009, 98/2009, 79/2010,

99/2010-UPB5 (52/2011 popr.), 9/2011-ZPlaSS-B, 35/2011, 59/2011, 85/2011, v nadaljevanju: ZBan-

1), ki ureja banko, kot delniško družbo

• Zakon o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/2000, Ur.l. RS, št. 12/2001 Skl.US: U-I-131/00-11,

21/2002, 52/2002-ZJA, 91/2002, 29/2003 Odl.US: U-I-131/00-22, 50/2004, 65/2004 Skl.US: U-I-

300/02-31, 102/2004-UPB1, 79/2006, 109/2006-UPB2, 9/2007, 102/2007, 69/2008, 19/2009, 49/2009,

83/2009, 79/2010, 99/2010-UPB7, v nadaljevanju: ZZavar), ki ureja pravni položaj zavarovalnih

organizacij (zavarovalnic in družb za vzajemno zavarovanje),

• Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Ur. l. RS, št. 77/2011, Ur.l. RS, št.

10/2012-ZPre-1C, v nadaljevanju: ZISDU-2), ki ureja investicijske družbe in družbe za upravljanje, kot

posebne oblike gospodarskih družb.

Posebne vrste skladov urejata:

• Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v

nadaljevanju: ZPIZ-1) v delu, ki ureja status različnih vrst skladov,

• Zakon o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Ur. l.

RS, št. 50/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPSPID).



6

Javno podjetje kot gospodarsko družbo javnega prava statusno pravno ureja Zakon o gospodarskih javnih

službah (Ur. l. RS, št. 32/93).

Zadrugo, kot posebno organizacijo za pospeševanje koristi njenih članov, ki ni gospodarska družba ureja Za-

kon o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92 in 62/07).

Med vire prava družb sodijo tudi t. i. tehnični predpisi, kot so npr. Zakon o sodnem registru (Ur. l. RS, št.

13/94 s spremembami) ter Zakon o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami), Zakon o revidiranju (Ur.

l. RS, št. 11/01 s spremembami), Zakon o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l.

RS, št. 48/94) ter Slovenski računovodski standardi (2006).

Sodelovanje delavcev pri upravljanju ureja Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št.

49/93, 56/01, 26/07 in 42/07, v nadaljevanju ZSDU), njihovo udeležbo pri dobičku pa Zakon o udeležbi

delavcev pri dobičku (ur. l. RS, št. 25/2008, v nadaljevanju ZUDDob).

3.2. Avtonomni pravni viri

Vse pomembnejše postaja avtonomno urejanje notranjih razmerij v gospodarskih subjektih med organi in med

vsemi deležniki (angl. stakeholderji) v teh subjektih. Najnovejši avtonomni pravni vir tako predstavljajo t. i.

kodeksi Corporate Governace – upravljanje podjetij4.

Neposredno pred vstopom Slovenije v EU smo tudi pri nas dobili prvi slovenski Kodeks upravljanja javnih

delniških družb (v nadaljevanju kodeks CG), ki so ga 18. 3. 2004 sprejele Ljubljanska borza vrednostnih

papirjev, Združenje članov nadzornih svetov in Združenje Manager. Podpisniki kodeksa so se ob sprejemu

zavezali, da bodo sproti spremljali njegovo uveljavljanje ter ga po potrebi spreminjali in dopolnjevali5. Kodeks

CG je tako doživel svojo prenovo že 14. 12. 2005 (Ur. l. RS, št. 118/2005), drugo pa v letu 2007 (5. 2. 2007),

zaradi sprememb korporacijske zakonodaje pa se pripravljajo tudi spremembe za leto 2009.

Za družbe v večinski enposredni ali »posredni« državni lasti velja tudi Kodeksupravljanja družb s kapitalskimi

naožbami države, ki ga je sprejela Agencija za upravljanje s kapitalskimi naložbami države (AUKN).

3.2.1. Pravni viri EU na področju prava družb

2. člen ZGD-1 določa, da se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive in uredbe

Evropske skupnosti:

Prva direktiva 68/151/EGS Sveta z dne 9. marca 1968 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov

družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim

odstavkom člena 58 Pogodbe, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L

št. 65 z dne 14. 3. 1968, str. 8, s spremembami, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 68/151/EGS), ki je bila



7

nazadnje spremenjena z Direktivo 2003/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o

spremembah Direktive Sveta 68/151/EGS glede zahtev za objavo nekaterih vrst družb,

Druga direktiva 77/91/EGS Sveta z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje

interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim

odstavkom člena 58 Pogodbe glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega

kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L št. 26 z dne 31. 1.

1977, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 77/91/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo

2006/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o spremembi Direktive Sveta

77/91/EGS glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala (UL L št. 264

z dne 25. 9. 2006),

Tretja direktiva 78/855/EGS Sveta z dne 9. oktobra 1978 o združitvi delniških družb, ki temelji na členu

54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 295 z dne 20. 10. 1978, str. 36, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 78/855/EGS), ki je

bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2007/63/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007

o spremembi Direktive Sveta 78/855/EGS in 82/891/EGS glede zahteve po neodvisnem strokovnem poročilu

ob združitvi ali delitvi delniških družb (UL L št. 300 z dne 17. 11. 2007, v nadaljnjem besedilu: Direktiva

2007/63/ES),

Četrta direktiva 78/660/EGS Sveta z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst

družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 222 z dne 14. 8. 1978, str. 11, v nadaljnjem besedilu:

Direktiva 78/660/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/46/ES Evropskega parlamenta in

Sveta z dne 14. junija 2006 o spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS o letnih računovodskih izkazih

posameznih vrst družb, 83/349/EGS o konsolidiranih računovodskih izkazih, 86/635/EGS o letnih

računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij ter

91/674/EGS o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih zavarovalnic (UL L št. 224

z dne 16. 8. 2006, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/46/ES),

Šesta direktiva 82/891/EGS Sveta z dne 17. decembra 1982 o delitvi delniških družb, ki temelji na členu

54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 378 z dne 31. 12. 1982, str. 47, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 82/891/EGS), ki je

bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2007/63/ES,

Sedma direktiva 83/349/EGS Sveta z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih, ki temelji na

členu 54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 193 z dne 18. 7. 1983, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 83/349/EGS),

ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/46/ES,

Enajsta direktiva 89/666/EGS Sveta z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici

odprejo nekatere oblike družb za katere velja zakonodaja druge države (UL L št. 395 z dne 30. 12. 1989, str.

36, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 89/666/EGS),



8

Dvanajsta direktiva 89/667/EEC Sveta na področju prava družb z dne 21. decembra 1989 o družbah z

omejeno odgovornostjo z enim družbenikom (UL L št. 395 z dne 30. 12. 1989, str. 40, v nadaljnjem besedilu:

Direktiva 89/667/EGS),

Direktiva 94/45/ES Sveta z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi

postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (UL L

št. 254 z dne 30. 9. 1994, stran 64, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 94/45/ES) in delno Direktiva 2006/43/ES

Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane

računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi direktive Sveta

84/253/EGS (UL L št. 157 z dne 9. 6. 2006, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/43/ES),

Direktiva 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uveljavljanju določenih pravic

delničarjev družb, ki kotirajo na borzi (UL L št. 184 z dne 14. 7. 2007, v nadaljnjem besedilu: Direktiva

2007/36/ES).

Z ZGD-1 se podrobneje ureja izvajanje uredb Evropske skupnosti:

Uredba Sveta 2137/85/EGS z dne 25. julija 1985 o Evropskem gospodarskem združenju (EGIZ) (UL L št. 199

z dne 31. 7. 1985 str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2137/85/EGS),

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 1606/2002/ES z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih

računovodskih standardov (UL L št. 243 z dne 11. 9. 2002; str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba

1606/2002/ES),

Uredba Komisije 1725/2003/ES z dne 29. septembra 2003 o sprejetju določenih mednarodnih računovodskih

standardov v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta 1606/2002/EC (UL L št. 261 z dne 13. 10.

2003 str. 1, s spremembami, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1725/2003/ES) in

Uredba Sveta 2157/2001/ES z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE) (UL L št. 294 z dne 10. 11.

2001, str. 1-21, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2157/2001/ES).

4. OPREDELITEV IN VRSTE GOSPODARSKIH DRUŽB

4.1. Opredelitev in razvrstitev gospodarskih subjektov

Ustava Republike Slovenije v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna in da zakon določa le

pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Z ustavnim izrazom “gospodarske organizacije” razumemo

kakršno koli organizacijsko obliko, v kateri se odvija gospodarska dejavnost.7



9

Podobno kot v drugih evropskih pravnih sistemih velja v Sloveniji načelo zaprtega števila gospodarskih

subjektov. Opredelitev fizične ali pravne osebe kot gospodarskega subjekta pomeni pridobitev posebnega

statusa, ki se v primerjalnem pravu imenuje “trgovec” in zanj velja poseben pravni režim.8

ZGD-1 poleg gospodarskih družb pozna še dve vrsti opravljanja gospodarske

dejavnosti (Ustava RS uporablja izraz gospodarske organizacije, 74. člen Ustave), in sicer:

- gospodarsko interesno združenje (1. člen ZGD-1)

- samostojni podjetnik – posameznik (1. člen ZGD-1).

V gospodarsko interesno združenje se lahko povezujejo osebne ali kapitalske družbe. Cilj gospodarsko in-

teresnega združenja je olajšati in pospeševati pridobitno dejavnost svojih članov, izboljševati in povečevati re-

zultate te dejavnosti, ne pa ustvarjati lastenga dobičea Je torej nepridobitna organizacija. Je zgolj združenje

več fizičnih ali pravnih oseb, in ne gospodarska družba, je pa pravna oseba in se vpisuje v sodni register.

Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno

dejavnostjo (3/6 člen ZGD-1). To je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot

svojo izključno dejavnost. Za podjetnika posameznika sicer v načelu veljajo določbe ZGD-1 o dejavnosti, firmi,

sedežu, podružnici, prokuri, poslovni skrivnosti, dodatno se za podjetnika, katerega podjetje ustreza merilom

za srednje in velike družbe, smiselno uporabljajo tudi določbe zakona o poslovnih knjigah ter o sodnem

registru, ne uporabljajo pa se določbe o priglasitvi podjetnika ter o poenostavljenem vodenju poslovnih knjig

zanj.

Posamezne oblike gospodarskih subjektov se ločijo med seboj predvsem po stopnji osebne vkjučenosti

ustanoviteljev in družbenikov v gospodarskem subjektu, po načinu vodenja, odločanja, po stopnji in vrsti

odgovornosti za obveznosti družbe, načinu vodenja poslovnih knjig, računovodskih izkazih in davčnem režimu.

Posamezne oblike so primernejše za manjša podjetja, za t.i. obrtni način poslovanja, druge so primerne za

srednje velika podjetja, nekatere oblike pa so namenjene koncentraciji večjega kapitala in večjemu številu

družbenikov.

Poleg podjetnika posameznika pozna ZGD-1 še osebe, ki kot posamezniki ali skupno opravljajo kmetijsko

oziroma gozdarsko dejavnost. Zanje se ZGD-1 uporablja le, če se na svojo zahtevo vpišejo kot družbe v

register ali se priglasijo kot podjetniki.

Samostojnega podjetnika je treba razlikovati od obrti, ki je način opravljanja določene dejavnosti, urejen s po-

sebnimi predpisi. Samostojni podjetnik je fizična oseba, je posameznik in ni družba. Podjetnik je posebna obli-

ka opravljanja gospodarske dejavnosti, za katero se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o dejavnosti, firmi,

sedežu, podružnici, prokuri, poslovni skrivnosti (71. člen ZGD-1).11

Gospodarske družbe, gospodarsko interesno združenje ter samostojnega podjetnika uvrščamo v ustavni po-

jem gospodarske organizacije, kamor bi lahko uvrščali organizacije, kot so banke, zavarovalnice, ki so



10

zgolj posebne vrste gospodarskih družb, ki se organizirajo v eni od oblik, predvidenih za gospodarske družbe

(d. d., d. o. o.) ter zadruge, ki so posebna pravnoorganizacijska oblika, različna od gospodarskih družb.

4.2. Gospodarska družba, opredelitev in nastanek

Najpomembnejši gospodarski subjekt je nedvomno gospodarska družba, ki jo ZGD-1 opredeljuje kot pravno

osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Samostojno oprav-

ljanje dejavnosti pomeni, da oseba opravlja to dejavnost ne le v svojem imenu, ampak tudi na svoj račun, torej

v svojo korist in ob svojem riziku.9 Izključnost pomeni, da se gospodarski subjekt ukvarja samo ali vsaj v pre-

težni meri z gospodarsko dejavnostjo. Tisti, ki torej želijo vložiti kapital v opravljanje pridobitne dejavnosti ali

želijo pridobitno dejavnost opravljati sami, morajo izbrati eno izmed pravnoorganizacijskih oblik gospodar-

skih subjektov.

Gospodarska družba kot pravna oseba je lahko lastnik premičnin in nepremičnin. Gospodarska družba kot

pravna oseba lahko pridobiva pravice in obveznosti, je torej njihov samostojni nosilec, v pravnih razmerjih,

ločen od svojih članov. Gospodarska družba, kot pravna oseba ima pravdno (procesno) sposobnost, lahko

torej toži (je tožnik) ali je tožena (je toženec), ima torej t.i. aktivno in pasivno legitimacijo za samostojno

nastopanje pred sodišči in drugimi organi.

Gospodarska družba pridobi lastnost pravne osebe z vpisom v register (pred vpisom v register veljajo za

razmerja med družbeniki pravila o civilnopravni družbeni pogodbi; vsi družbeniki so solidarno odgovorni za

obveznosti take družbe), ki na trgu samostojno opravlja gospodarsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost

(vsaka dejavnost, ki se kot pridobitna dejavnost opravlja na trgu).

Vse gospodarske družbe so torej pravne osebe po samem zakonu. Med gospodarske družbe ZGD-1

uvršča tudi tiho družbo (1. člen, 3. odstavek, 1. alinea), čeprav tiha družba ni niti pravna oseba niti ni družba.

Tiha družba namreč nastane s pogodbo med nosilcem tihe družbe, ki je lahko v kakršni koli pravnoorganizacij-

ski obliki, in med tihim družbenikom.

Gospodarska družba je korporacija pridobitnega namena, vendar ZGD-1 določa, da se gospodarske družbe

štejejo tudi tedaj, če v skladu z zakonom v celoti ali

deloma opravljajo dejavnost, ki ni pridobitna. Sicer je pridobitna dejavnost vsaka tista, ki je usmerjena v razde-

litev dobička, oziroma katere namen je pridobivanje

donosa na vloženo premoženje (kapital).

Gospodarska družba se organizira v eni izmed naslednjih zakonsko določenih oblik:

- kot osebna družba (družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba, tiha družba),

- kot kapitalska družba (družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba in komanditna delniška družba).



11

Med oblikami gospodarskih družb zakon našteva na eni strani osebne družbe, kamor uvršča družbo z neo-

mejeno odgovornostjo, komanditno družbo in tiho družbo ter kapitalske družbe, kamor zakon uvršča družbo

z omejeno odgovornostjo, delniško družbo in komanditno delniško družbo.

Naštevanje je taksativno in izhaja iz zaprtega, končnega števila (numerus

clausus) pravnih oblik, v katerih se lahko organizirajo gospodarske družbe.

ZGD-1 ne izključuje možnosti, da se navedene oblike gospodarskih družb uporabijo tudi za opravljanje

nepridobitnih dejavnosti. Toda, tudi če bi se delniška družba ali družba z omejeno odgovornostjo ali katera koli

druga, npr. osebna družba, uporabila za opravljanje nepridobitne dejavnosti, se po ZGD-1 kljub temu šteje kot

gospodarska družba. Zakonsko določene pravnoorganizacijske oblike se štejejo torej kot gospodarske družbe

ne glede na dejavnost, ki je lahko pridobitna ali nepridobitna.

Nastanek gospodarskih družb s preoblikovanjem iz prejšnjih družbenih podjetij je bil postopen. Tako je

ZGD-1 določil, da morajo obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij (npr. družbeno ali mešano

podjetje itd.) in organizacij (različne organizacijske oblike, še ustanovljene po zakonu o združenem delu in

neprilagojene zakonu o podjetjih) uskladiti akte z določbami ZGD do 31. 5. 1994. Do takrat so morale že

obstoječe delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo tudi uskladiti osnovni kapital, število delničarjev

(ne več kot 50 pri družbi z omejeno odgovornostjo), najmanjši znesek delnice itd.

Sankcija za nespoštovanje zakonsko določenega roka za uskladitev z novo statusno ureditvijo družb je bila

stroga. Zakonsko nevsklajene družbe oziroma podjetja ali drugačne organizacije se likvidirajo in izbrišejo iz

registra; likvidacijo opravi sodišče po uradni dolžnosti za račun družbe oziroma družbenikov. To še posebej

velja za organizacije in skupnosti, ki se niso preoblikovale po zakonu o podjetjih in nato ne uskladile

pravnoorganizacijske oblike z določbami ZGD do 31. 5. 1994.

4.2.1. Pravna osebnost gospodarskih družb

Bistvo pravne osebnosti je v sposobnosti pravne osebe biti nosilec pravic in obveznosti v pravnih razmerjih.12

ZGD-1 šteje kot bistvo pravne osebnosti:

- družbe kot pravne osebe so lahko lastnice premičnin in nepremičnin, torej

nosilke lastninske pravice,

- družbe lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti, sklepajo pravne posle, torej vstopajo v pravni

promet,

- družbe imajo pasivno in aktivno legitimacijo v pravdnem postopku, torej so lahko tožene ali tožijo.

Tako osebne kot kapitalske družbe so pravne osebe. Edina izjema pri tem je

tiha družba, ki ni pravna oseba.Tudi gospodarsko interesno združenje je po

zakonu pravna oseba, čeprav se izrecno ne šteje kot posebna pravnoorganizacijska oblika oz. posebna vrsta



12

družbe. Podjetnik posameznik nima samostojne pravne osebnosti, čeprav njegova firma, s katero vstopa v

pravna razmerja s tretjimi, lahko vsebuje poleg imena in priimka podjetnika tudi druge označbe.

Lastnost pravne osebe pridobijo družbe z vpisom v sodni register. S tem trenutkom družba kot pravni subjekt

tudi nastane. Vendar so lahko lastniki pred vpisom družbe v register prek družbe upravljali različne pravne

posle oz. nastopali v njenem imenu. Vendar zakon določa, da se za razmerja med družbeniki, ki nastanejo

pred vpisom v register, uporabljajo pravila o civilnopravni družbeni pogodbi. Če pa je kdo pred vpisom družbe

v register nastopal v imenu družbe, je odgovoren osebno z vsem svojim premoženjem, oz. če je teh oseb več,

so odgovorne vse solidarno.

Bistvo pravne osebnosti je, da družba nastopa v pravnih razmerjih s tretjimi kot samostojni nosilec pravic in

obveznosti. Pravna osebnost ima za posledico samostojno odgovornost za obveznosti s premoženjem

družbe. Pri tem ni pri nobeni od družb nikakršnega odstopanja. Pač pa so razlike glede odgovornosti za obve-

znosti pri odgovornosti njihovih družbenikov za obveznosti družbe. Družbeniki niso odgovorni za obveznosti

družbe pri delniški družbi, družbi z omejeno odgovornostjo, nadalje komanditisti pri komanditni delniški družbi

in pri komanditni družbi.

Pač pa so odgovorni tudi družbeniki poleg družbe kot pravnega subjekta, ki je odgovorna s svojim pre-

moženjem, če gre za družbo z neomejeno odgovornostjo, enako velja za komplementarje v komanditni družbi.

Podjetnik posameznik je odgovoren za obveznosti, ki jih kot podjetnik prevzema tudi s svojim premoženjem, ki

morda ni bilo vključeno v gospodarske dejavnosti, skratka z vsem svojim tudi osebnim premoženjem.

Ne glede na pravila o odgovornosti za obveznosti velja v našem pravu institut spregleda pravne osebnosti.

Spregled pravne osebnosti je izjema od pravila, da družbeniki v določenih primerih (pri delniški družbi, pri

družbi z omejeno odgovornostjo, komanditisti pri komanditni družbi ter komanditni delniški družbi) niso odgo-

vorni za obveznosti družbe. Četudi gre za družbenika, ki po splošnem pravilu ne bi bil odgovoren za obvezno-

sti družbe, to pravilo odpove in so taki družbeniki odgovorni v naslednjih primerih:

- če so pravno osebno zlorabili za oškodovanje svojih upnikov ali

- če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem ali

- če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so vedeli ali bi morali vede-

ti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (8. člen ZGD-1).

Če povzamemo, je ureditev odgovornosti za obveznosti v našem gospodarskem statusnem pravu

naslednja:

* Z vsem svojim premoženjem so odgovorni za obveznosti:

- podjetnik posameznik,

- družbe,

- podjetnik posameznik ali družba za obveznosti, ki so nastale iz poslovanja tihe družbe.

* Družbeniki so odgovorni za obveznosti družbe s svojim premoženjem v:



13

- družbi z neomejeno odgovornostjo,

- komplementarji v komanditni družbi.

* Družbeniki, ki niso odgovorni za obveznosti družbe, so:

- delničarji v d. d.,

- družbeniki v d. o. o.,

- komanditisti v k. d. oz. k. d. d.

5. DELNIŠKA DRUŽBA, DELNICA IN PRAVNA RAZMERJA V DELNIŠKI DRUŽBI

5.1. Pojem delniške družbe

Delniška družba (d.d.) je gospodarska družba, ki ima osnovni kapital (osnovno glavnico) razdeljen na

delnice; upnikom odgovarja za svoje obveznosti le s svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti

družbe upnikom ne odgovarjajo.

Delniško družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih ali pravnih oseb. Njen osnovni kapital in delnice se

glasijo na nominalne zneske, izražene v evrih. Najnižji nominalni znesek osnovnega kapitala je 25.000 evrov;

najnižji nominalni znesek delnic je 1 evro sicer so delnice nične, višji nominalni zneski se morajo glasiti na

večkratnik 1 evra.

5.2. Trojna opredelitev in funkcije delnice

Delnica je temeljni opredelilni znak delniške družbe (ang. share, it. azione, nem. Aktie) in je oblika

lastninskega financiranja družbe. Delnice so:

- sorazmerni del osnovnega kapitala d.d.

- vrednostni papirji, pisne listine (v sodobnem času nematerializirani v.p.), na katerih sta zapisani obveznost

izdajatelja in pravica upravičenca in so lahko predmet pravnega prometa

- vsebina članskih pravic (delnica zagotavlja pravico do upravljanja oz. nadzorstva, pravico do udeležbe pri

dobičku ter do udeležbe pri likvidacijski masi ob prenehanju d.d., vendar po poplačilu upnikov).

Funkcije delnice so:

- prezentacijska funkcija delnic se izraža predvsem v obveznosti, da se delničar izkaže pred zasedanjem

skupščine in da je to pogoj za vpis na seznam udeležencev, ki imajo glasovalno pravico.

- cirkulativna funkcija delnice - s prenosom delnice se prenašajo pravice, ki iz nje izhajajo (upravljalske in

premoženjske).

Vsaka delnica zagotavlja glasovalno pravico; brez glasovalne pravice pa se lahko izdajajo samo prednostne

delnice (družba le-teh ne sme imeti v sestavi osnovnega kapitala več kot 50 odstotkov). Prepovedano je

izdajati delnice, ki bi ob enakem deležu v osnovnem kapitalu dajale različno število glasov.



14

5.3. Navadne in prednostne delnice

Glede na pravice, ki izhajajo iz delnice, razlikujemo:

1. Navadne delnice morajo zagotavljati:

- pravico do udeležbe pri upravljanju družbe,

- pravico do dela dobička in

- pravico do dela preostalega premoženja po likvidacij.

2. Prednostne delnice zagotavljajo imetnikom določene prednostne pravice, npr.:

- prednost pri izplačilu vnaprej določenih zneskov ali odstotkov od nominalne vrednosti delnic ali dobička,

- prednost pri izplačilu ob likvidaciji družbe in

- druge pravice, določene s statutom družbe.

Prednostne delnice so:

- udeležbene (participativne), ki dajejo imetniku poleg prednostne dividende še pravico do izplačila dividend,

ki pripadajo imetnikom navadnih delnic,

- zbirne (kumulativne), ki dajejo njenemu imetniku pravico do izplačila vseh še neizplačanih dividend, preden

se imetnikom navadnih delnic izplačajo kakršne koli dividende.

Pravice iz delnic so nedeljive. Delnice z enako pravico sestavljajo en razred.

5.4. Prinosniške in imenske delnice, prenosljivost delnic

Glede na to, na koga se delnice glasijo, razlikujemo prinosniške in imenske delnice. Prinosniške

delnice glasijo na prinosnika in se prenašajo z izročitvijo. Imenske delnice se glasijo na ime in se prenašajo z

indosamentom. Za indosament se smiselno uporabljajo predpisi o menici. Za prenos imenskih delnic, izdanih

v nematerializirani obliki, velja posebni zakon.

Statut lahko omeji prenosljivost imenskih delnic tako, da določi, da je za prenos potrebno dovoljenje

družbe (dovoljenje za prenos delnic). O dovoljenju odloča poslovodstvo družbe. Statut lahko določi, da o

dovoljenju iz prvega stavka odloča nadzorni svet družbe ali skupščina.

Če se imenska delnica prenese na drugega, je treba prenos prijaviti družbi in dokazati prenos. Družba

zaznamuje prenos v delniški knjigi. To velja tudi za začasnice.

5.5. Delnice z nominalnim zneskom in kosovne delnice

Delnice so lahko oblikovane kot:

- delnice z nominalnim zneskom ali kot

- kosovne delnice.



15

Družba ne sme imeti hkrati obeh oblik delnic. Delež delnice z nominalnim zneskom v osnovnem kapitalu se

določa po razmerju med njenim nominalnim zneskom in zneskom osnovnega kapitala.

Kosovne delnice se ne glasijo na nominalni znesek. Vsaka kosovna delnica ima enak delež in pripadajoč

znesek v osnovnem kapitalu. Znesek v osnovnem kapitalu, ki pripada posamezni kosovni delnici (pripadajoč

znesek) ne sme biti nižji od 1 evra. Delež posamezne kosovne delnice v osnovnem kapitalu se določa glede

na število izdanih kosovnih delnic (sankcija za drugačno ureditev: ničnost in solidarna odgovornost).

Delniška družba ima svoj osnovni kapital razdeljen na kose (kosovne delnice) in ne na delnice z nominalnim

kapitalom. Kosovne delnice se ne glasijo na nominalni znesek; predstavljajo enak delni znesek

osnovnega kapitala, ki iz delnice ni razviden (fiktivni nominalni znesek, računska vrednost ali pripadajoči

znesek kosovne delnice). Delni znesek lahko ugotovimo iz osnovnega kapitala, ki ga delimo s številom

vseh kosovnih delnic.

5.6. Združitev in razdelitev delnic

S spremembo statuta se lahko pri nespremenjenem osnovnem kapitalu delnice z nominalnim zneskom ali

kosovne delnice:

- razdelijo na delnice z nižjim nominalnim zneskom ali na več kosov ali

- združijo v delnice z višjim nominalnim zneskom ali v manj kosov.

Z združitvijo morajo soglašati vsi delničarji, sicer je združitev nična. Delnica se ne sme izdati za

emisijski znesek, ki je nižji od nominalnega zneska, pri kosovni delnici pa od pripadajočega zneska

(najmanjši emisijski znesek). Izdaja delnice za višji znesek je dopustna.

5.7. Pravice, ki izhajajo iz delnic

Iz delnic izhajajo naslednje premoženjske pravice:

1. pravica do dividende oz. udeležbe na dobičku; obstaja ne glede na vrsto delnic. Deleži pri dobičku so

sorazmerni z nominalnimi zneski delnic. Dividende se izplačajo le iz dobička družbe, dobiček družbe se lahko

razdeli med delničarje ali pa pusti nerazdeljen

2. pravica do likvidacijskega deleža; z vplačilom osnovnega vložka v družbo, le-ta postane last družbe. Do

tega premoženja pride delničar le v primeru postopka zmanjšanja osnovnega kapitala in ob prenehanju družbe

(likvidacija)

3. prednostna pravica do novih delnic; ta pravica pride v poštev le, če d.d. sklene povečati osnovni kapital.

Gre za predkupno pravico dotedanjih delničarjev, da lahko v sorazmerju z njihovimi deleži v osnovnem

kapitalu odkupijo novo izdane delnice; ta pravica zagotavlja ohranjanje notranje sestave razmerij med

delničarji.

Članske pravice, ki izhajajo iz delnice so:

- aktivna in pasivna volilna pravica v organih družbe,



16

- pravica nadzorstva nad poslovanjem družbe,

- pravica do informacij na skupščini družbe,

- pravica do izpodbijanja sklepov organov družbe,

- glasovalna pravica,

- manjšinske pravice.

5.8. Sklep o izdaji delnic

Delnice se ob izdaji ne morejo prodajati pod svojo nominalno vrednostjo. Delnice se lahko vplačajo v denarju

ali s stvarnimi vložki. Vsaj tretjino osnovnega kapitala morajo tvoriti delnice, ki se vplačajo v denarju.

Pri izdaji delnic pri postopni ustanovitvi delniške družbe in ob povečanju osnovnega kapitala zakon

določa, da skupščina delničarjev izda sklep o izdaji delnic, katerega sestavine so kogentno in taksativno

določene. V sklepu o izdaji morajo biti določene vse značilnosti delnic ter podatki o njih in sicer: ali gre za

prinosniške ali imenske delnice, ali so navadne ali prednostne, način oz. oblika izdaje, njihova nominalna

vrednost, način izplačila dividende, čas in način vpisa delnic, vrsti red uveljavljanja prednosti, način objave

izdaje delnic in postopek razdelitve in izročitve delnic, način plačila delnic, vsebina pravic, ki jih imajo imetniki

različnih vrst delnic itd.

5.9. Vplačila delnic

Denarno plačilo je samo tisto plačilo, ki je bilo opravljeno z zakonitimi plačilnimi sredstvi na račun družbe,

ki se ustanavlja, pri banki. Pri stvarnih vložkih ter stvarnem prevzemu in denarnih vplačilih mora biti družbi

omogočeno trajno in prosto razpolaganje z njimi od trenutka vpisa družbe v register.

Na vsako delnico, ki se vplača v denarju, mora biti pred vpisom delniške družbe v register vplačano

najmanj 25 % njene nominalne vrednosti. Za delnice, ki so bile deloma krite s stvarnimi vložki, mora biti pred

vpisom družbe v register v denarju plačan tisti del, ki ni krit s plačilom s stvarnim vložkom. Če družbo

ustanovi en ustanovitelj, mora delnice v celoti vplačati pred vpisom družbe v register ali zagotoviti družbi

ustrezno varščino.

Stvarni vložki ali stvarni prevzem se lahko štejejo le tisti premoženjski predmeti oz. pravice, katerih

gospodarska vrednost je ugotovljiva.

5.10. Načelo enakega položaja in obveznosti delničarjev

Načelo enakega položaja delničarjev je eno od temeljnih načel korporacijskega prava, ki vključuje možnost

razlik med delničarji glede na različne vrste delnic istega izdajatelja.



17

Razlike med delničarji so seveda odvisne tudi od števila delnic, ki pripadajo posameznemu delničarju.

Glasovalna pravica in premoženjske pravice se namreč ravnajo po nominalnem znesku delnice in po

številu delnic, ki pripadajo delničarju.

Načelo enakega položaja delničarjev pomeni, da morajo organi in družbe delničarje ob enakih pogojih enako

obravnavati in je eno od vodilnih načel delniške družbe, ki ga s statutom ni mogoče izključiti. Poudarek je

torej na enakih pogojih. Statut pogoje lahko določi različno, npr. naloži določenim delničarjem dodatne

obveznosti oz. bremena. Tudi glasovalna pravica se s statutom lahko omeji ob pogojih, ki jih določa ZGD-

1 (npr. najvišje možno število glasov).

Načelo enakega obravnavanja zavezuje vse organe delniške družbe, ne le skupščino, na kateri delničarji

neposredno uresničujejo glasovalne pravice.

5.11. Glavna obveznost delničarjev - vplačilo

Ob korporacijskih (materialnih in upravljalskih) pravicah delničarjev, ZGD-1 določa kot glavno njihovo

obveznost vplačilo nominalnih oz. višjih emisijskih zneskov vpisanih delnic ali izročitev stvarnih vložkov.

Delničarji morajo plačati vložke na poziv uprave, ki se objavi. Posledica pravočasnega plačila je dolžnost

plačila zamudnih obresti, statut lahko predvideva tudi pogodbeno kazen.

Zaradi nepravočasnega vplačila ZGD-1 kot sankcijo omogoča izključitev delničarja. Določeno je, da se

delničarjem, ki vložka ne vplačajo pravočasno, lahko določi dodaten rok z opozorilom, da se jim bodo po

njegovem izteku odvzele delnice in izvršena plačila. Podaljšani rok je treba objaviti in sporočiti vsakemu

delničarju s priporočenim pismom.

Delničarjem se namreč odvzamejo delnice, če kljub pravnemu pozivu, ki mora vključevati dodatni rok ter

opozorilo o odvzemu delnic, ne vplačajo delnic. Odvzem se objavi, namesto odvzetih se izdajo nove delnice.

Namesto odvzetih delniških listin se izdajo nove, ki morajo poleg izvršenih delnih plačil vsebovati tudi

zaostali znesek.

Izključeni delničar še naprej odgovarja družbi za neplačan vložek, če družba tega vložka ne dobi

plačanega na drugačen način, to je, če ga ne vplača prednik ali pa se delnica ni prodala na borzi na drug

običajen način. ZGD-1 namreč določa tudi plačilno obveznost prednikov, vendar le za tiste zneske, ki jih

družba zahteva v dveh letih od dne, ko je prenos delnice prijavljen za vpis v delniško knjigo.

ZGD-1 določa, da mora vsak, v delniško knjigo vpisani prednik izključenega imenskega delničarja, družbi

plačati vložek, če tega ni mogoče zahtevati od njegovih naslednikov. O pozivu za plačilo izključenemu

delničarju mora družba obvestiti njegovega prednika. Vsak prednik mora plačati le tiste zneske, ki jih družba

zahteva v dveh letih od dne, ko je prenos delnice prijavljen za vpis v delniško knjigo. Po plačilu vložka se



18

izroči nova listina. Če se plačilo vložka od prednikov ne da izterjati, mora družba delnico takoj prodati na borzi

ali na drug običajen način. Prepoved oprostitve dajatvenih obveznosti delničarjem

ZGD-1 še določa, da delničarji in njihovi predniki ne morejo biti oproščeni plačila prej opisanih obveznosti.

Delničarji so lahko oproščeni obveznosti plačila vložkov le z rednim zmanjšanjem osnovnega kapitala ali z

zmanjšanjem osnovnega kapitala z umikom delnic do zneska, za katerega je osnovni kapital zmanjšan.

5.12. Prepoved vračila in obrestovanja vložkov, prepoved vpis ter prevzema lastnih delnic

ZGD-1 ureja prepoved vračila in obrestovanja vložkov. Določa, da se vložki ne smejo vrniti in ne

obrestovati in pojasnjuje, da se za vračilo vložkov ne šteje:

- plačilo deleža v bilančnem dobičku v skladu z ZGD-1,

- plačilo zaradi dopustne pridobitve lastnih delnic v skladu z ZGD-1.

Nedopustno je zlasti plačilo za dajatve oziroma storitve delničarja ali z njim povezanih družb v višini, ki

presega njihovo pravo vrednost, ne glede na to ali je bilo plačilo dano delničarju oziroma z njim povezani

družbi ali tretjemu po njegovem naročilu (prikrito izplačilo dobička). Glede posojil družbi namesto lastnega

kapitala se za delničarje, ki imajo v družbi več kot 25-odstotni delež delnic z glasovalno pravico, smiselno

uporabljata določbi o posojilu družbi namesto lastnega kapitala in o vračilu posojila pred uvedbo stečaja.

Dodatna obveznost delničarjev (v statutu je lahko določeno, da mora delničar poleg vložka v osnovni kapital

opraviti dodatne storitve neodplačno ali odplačno) je lahko določena le, če je za prenos delnic potrebno

dovoljenje družbe. Obveznosti delničarjev in njihov obseg se navedejo na delnicah ali začasnicah. V

statutu je lahko določena pogodbena kazen za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve dodatne

obveznosti.

ZGD-1 določa, da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju z

določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, velja dolžnost vrnitve le, če so vedeli ali bi morali vedeti,

da do teh prejemkov niso bili upravičeni. Če se nad družbo začne stečaj, uresničuje v tem času pravico

upnikov družbe proti delničarjem stečajni upravitelj. Zahtevki za vrnitev zastarajo v petih letih po prejemu

plačila.

ZGD-1 ureja prepoved vpisa lastnih delnic ter prevzema delnic. ZGD-1 določa, da družba ne sme

vpisovati lastnih delnic. Tudi odvisna družba ne sme prevzeti delnic obvladujoče družbe, družba v

večinski lasti ne sme prevzeti delnic družbe, ki ima v njej večinski delež, niti kot ustanovitelj niti ob povečanju

osnovnega kapitala, tudi ne pri pogojnem povišanju osnovnega kapitala. Prevzem delnic v nasprotju s to

določbo je veljaven.

Kdor je ob ustanovitvi ali ob povečanju osnovnega kapitala prevzel delnice za račun družbe, odvisne družbe

ali družbe v večinski lasti, se ne more sklicevati na to, da jih ni prevzel za svoj račun. Dokler ne prevzame



19

delnic za svoj račun, nima iz njih nobenih pravic. Če se pri povečanju osnovnega kapitala vpisujejo delnice v

nasprotju z ZGD-1, odgovarjajo za celotno vplačilo vsi člani uprave, razen če dokažejo, da niso krivi.

5.13. Prepoved pridobivanja lastnih delnic

Družba sme pridobivati lastne delnice le:

- če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo;

- če naj se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe ali z njo povezane družbe;

- če delnice pridobi zato, da bi delničarjem zagotovila odpravnino po ZGD-1;

- če je pridobitev neodplačna;

- če banka, zavarovalnica in druga finančna organizacija pridobi delnice pri nakupni komisiji;

- na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva;

- na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osn. kapit.;

- na podlagi pooblastila skupščine za nakup lastnih delnic, ki velja 36 mesecev in določa najnižjo in najvišjo

nakupno ceno pri pridobivanju delnic kakor tudi delež teh delnic, ki ne sme presegati 10 % osn. kapit. Pri tem

družba ne sme pridobiti lastnih delnic izključno zaradi trgovanja.

Skupni delež delnic, pridobljenih za namene iz prve do tretje in osme alineje ne sme skupaj z drugimi lastnimi

delnicami, ki jih družba že ima, presegati 10 % osnovnega kapitala. Taka pridobitev lastnih delnic je dovoljena

le, če družba pridobi delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital. Za

pridobivanje in odsvajanje lastnih delnic se uporablja pravilo o enakem obravnavanju delničarjev. Domneva

se, da je pridobitev ali odsvojitev lastnih delnic v skladu s tem pravilom, če je bila opravljena na podlagi posla,

sklenjenega na organiziranem trgu. Drugačno odsvajanje lastnih delnic lahko določi le skupščinski sklep.

Pri pridobivanju in odsvajanju lastnih delnic se smiselno uporabljata pravilo o prednostni pravici do novih

delnic.

Skupščina lahko tudi pooblasti poslovodstvo, da lastne delnice umakne brez nadaljnjega sklepanja o

zmanjšanju osnovnega kapitala.

Pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s

primerljivim učinkom, je ničen. To ne velja za tekoče pravne posle finančnih organizacij in tudi ne za posle,

s katerimi bi delnice pridobili delavci družbe ali z njo povezane družbe. Tak pravni posel je ničen, če

družba ne bi mogla oblikovati sklada za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu

ali statutu predpisan sklad,ki se ne sme uporabljati za plačilo delničarjem.Ničen je tudi pravni posel med

družbo in drugo osebo, po katerem naj bi bila druga oseba upravičena pridobivati delnice družbe za račun

družbe ali odvisne družbe, če bi družba pridobila delnice v nasprotju s prejšnjim pravilom. Iz lastnih delnic

družba nima nobenih pravic.

5.14. Uporaba čistega dobička in bilančnega dobička



20

Uporabo čistega dobička in bilančnega dobička ureja ZGD-1, ki zavezuje družbo, ki v poslovnem letu

izkaže čisti dobiček, da ga najprej uporabi za naslednje namene in po naslednjem vrstnem redu:

1. za kritje prenesene izgube,

2. za oblikovanje zakonskih rezerv,

3. za oblikovanje rezerv za lastne deleže,

4. za oblikovanje statutarnih rezerv.

Uporabo dobička za navedene namene mora upoštevati že uprava ob sestavi letnega poročila. ZGD-1 še

določa, da uprava in nadzorni svet lahko pri sprejemu letnega poročila iz zneska čistega dobička, ki ostane

po uporabi čistega dobička za navedene namene oblikujeta druge rezerve iz dobička, vendar za ta namen

ne smeta uporabiti več kot polovice zneska čistega dobička. Statut lahko pooblasti upravo in nadzorni

svet, da smeta za druge rezerve uporabiti delež, ki je večji od polovice zneska čistega dobička. To

pooblastilo ne velja, ko druge rezerve iz dobička že dosegajo polovico osnovnega kapitala ali ko bi druge

rezerve iz dobička presegle polovico osnovnega kapitala.

Če se z delnicami delniške družbe ne trguje na organiziranem trgu, lahko statut pooblastilo uprave in

nadzornega sveta omeji tudi tako, da lahko uprava in nadzorni svet uporabita samo delež, ki je manjši od

polovice zneska čistega dobička.

Kadar o sprejemu letnega poročila odloča skupščina, lahko ta ob sprejemu letnega poročila odloči, da se iz

zneska čistega dobička, oblikujejo druge rezerve iz dobička, vendar za ta namen ne sme uporabiti več

kot polovice čistega dobička, ki ostane. O uporabi bilančnega dobička odloča skupščina. S sklepom o

uporabi bilančnega dobička lahko skupščina odloči, da se v druge rezerve iz dobička poleg morebitnih

drugih dopustnih zneskov odvede dodatni znesek.

Če statut določa, da je bilančni dobiček dovoljeno uporabiti poleg njegove uporabe za oblikovanje drugih

rezerv iz dobička in za razdelitev med delničarje tudi za druge namene (na primer za izplačilo zaposlenim

oziroma članom uprave), lahko skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička odloči, da se

bilančni dobiček uporabi tudi za te, v statutu določene, druge namene.

Delničarji imajo pravico do deleža v bilančnem dobičku, razen če je skupščina s sklepom o uporabi

bilančnega dobička v skladu z zakonom oziroma statutom odločila, da se bilančni dobiček uporabi za druge

dopustne namene oziroma da se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem (preneseni dobiček). Pred

likvidacijo družbe je dovoljeno med delničarje razdeliti samo bilančni dobiček. Razdelitev bilančnega

dobička delničarjem ureja ZGD-1, ki določa, da se deleži delničarjev v bilančnem dobičku določijo v

sorazmerju z nominalnim zneskom delnic.

Dodatno ZGD-1 ureja primere, če vložki v osnovni kapital niso vplačani v celoti ali če niso vplačani za vse

delnice v istem razmerju. V tem primeru se deleži delničarjev v bilančnem dobičku določijo v sorazmerju z

opravljenimi vplačili. Vložki, ki so bili vplačani med poslovnim letom, se upoštevajo v sorazmerju z

obdobjem od vplačila do konca poslovnega leta. Drugačna udeležba delničarjev v bilančnem dobičku je

dovoljena samo, če tako določa zakon oziroma statut v skladu z zakonom.



21

ZGD-1 določa, da v skladu s statutom lahko uprava izplača vmesno dividendo glede na predviden

dobiček. Za vmesno dividendo se sme izplačati največ polovica zneska, ki ostane od predvidenega

dobička po oblikovanju rezerv. Prav tako znesek vmesnih dividend ne sme preseči polovice dobička iz

prejšnjega leta. Plačilo vmesnih dividend mora odobriti nadzorni svet.

5.15. Vpis v delniško knjigo

ZGD-1 členu določa, da se imenske delnice vpišejo v delniško knjigo z imetnikovo oznako oziroma s

podatki o imenu in prebivališču imetnika. Pri imenskih delnicah velja po ZGD-1 za delničarja v razmerjih do

družbe tisti, ki je kot delničar vpisan v delniško knjigo. Če je po mnenju družbe nekdo neupravičeno

vpisan v delniško knjigo kot delničar, lahko družba izbriše vpis le, če pred tem obvesti delničarja o

nameravanem izbrisu in mu določi rok za ugovor. Če delničar pravočasno ugovarja, ga ni mogoče

izbrisati.

Vsakemu delničarju je treba na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v delniško knjigo. Te določbe veljajo

tudi za začasnice.

5.16. Prenos in omejitev prenosa imenskih delnic, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu

vrednostnih papirjev

ZGD-1 določa, da se imenske delnice prenašajo z indosamentom. Za indosament se smiselno uporabljajo

predpisi o menici. Za prenos imenskih delnic, izdanih v nematerializirani obliki, veljajo določbe posebnega

zakona (ZNVP). ZGD-1 določa, da statut lahko omeji prenosljivost imenskih delnic tako, da določi, da je

za prenos potrebno dovoljenje družbe, o katerem odloča uprava družbe. Statut lahko določi, da o tem

dovoljenju odloča nadzorni svet družbe oziroma skupščina. Če se imenska delnica prenese na drugega, je

treba, kot to določa ZGD-1 prenos prijaviti družbi in dokazati prenos. Družba zaznamuje prenos v delniški

knjigi. Vse to velja tudi za začasnice.

ZGD-1 ureja dovoljenje za prenos delnic, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih

papirjev. ZGD-1 ureja položaj, kadar se z imenskimi delnicami ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih

papirjev in statut določa, da je za prenos teh delnic potrebno dovoljenje družbe. Za take primere mora po

ZGD-1 statut določiti utemeljene razloge, zaradi katerih sme družba odkloniti dovoljenje za prenos.

To so razlogi, ki ob upoštevanju strukture delničarjev družbe, upravičujejo zavrnitev dovoljenja za prenos

delnic v primerih, ko bi bilo zaradi prenosa delnic lahko ogroženo doseganje ciljev družbe oziroma njena

gospodarska samostojnost. Družba lahko od osebe, ki bi pridobila delnice na podlagi dovoljenja za prenos

delnic, zahteva, da se izjavi o tem, ali namerava delnice pridobiti v svojem imenu in za svoj račun. V tem

primeru lahko družba zavrne dovoljenje za prenos delnic tudi, če oseba, ki bi pridobila delnice na podlagi

dovoljenja za prenos delnic, ne poda izrecne izjave, da namerava delnice pridobiti v svojem imenu in za

svoj račun.

Kadar je pravni temelj pridobitve delnic dedovanje, skupno premoženje zakoncev oziroma prodaja,

opravljena v postopku prisilne izvršbe, lahko družba zavrne dovoljenje za prenos delnic samo, če pridobitelju



22

ponudi prevzem teh delnic proti plačilu njihove tržne vrednosti. Če pridobitelj ponudbe za prevzem teh

delnic v roku enega meseca od prejema ponudbe ne zavrne, se šteje, da jo je sprejel. Če se pridobitelj ne

strinja s ponujenim plačilom za prevzem delnic določi tržno vrednost na predlog pridobitelja sodišče v

nepravdnem postopku.

Statut za prenos imenskih delnic, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, ne sme

določiti strožjih pogojev od pogojev, določenih v ZGD-1.

Vendar pridobitelj, ki je delnice pridobil na podlagi dedovanja, skupnega premoženja zakoncev oziroma

prodaje, opravljene v postopku prisilne izvršbe, pridobi premoženjske pravice iz delnic že s pridobitvijo,

upravljavske pravice pa šele na podlagi dovoljenja družbe za prenos delnic. Če družba o dovoljenju za

prenos ne odloči v roku treh mesecev po prejemu zahteve pridobitelja ali če neupravičeno zavrne

dovoljenje za prenos, se šteje, da je bilo dovoljenje dano.

5.16.1. Dovoljenje za prenos delnic, s katerimi se trguje na organiziranem trgu

Kadar se z imenskimi delnicami trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev in statut določa, da je za

prenos teh delnic potrebno dovoljenje družbe, lahko statut kot razlog za zavrnitev dovoljenja za prenos

določi samo okoliščino, da bi s pridobitvijo pridobitelj skupaj z delnicami, katerih imetnik je bil pred pridobitvijo,

prekoračil določen delež glasovalnih pravic oziroma delež v kapitalu družbe.

Družba lahko od pridobitelja zahteva, da se izjavi o tem, ali namerava delnice pridobiti v svojem imenu

in za svoj račun. V tem primeru zavrne dovoljenje za prenos delnic tudi, če pridobitelj ne poda izrecne izjave,

da je delnice pridobil v svojem imenu in za svoj račun. Kadar je pravni temelj pridobitve delnic dedovanje,

skupno premoženje zakoncev oziroma prodaja, opravljena v postopku prisilne izvršbe, družba dovoljenja za

prenos ne more zavrniti. Statut za prenos imenskih delnic, s katerimi se trguje na organiziranem trgu

vrednostnih papirjev, ne sme določiti strožjih pogojev od pogojev, določenih v ZGD-1.

ZGD-1 ureja tudi učinek prenosa delnic, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih

papirjev. Pridobitelj imenskih delnic, s katerimi se trguje na organiziranem trgu in katerih prenos je omejen,

pridobi premoženjska upravičenja iz delnic že s pridobitvijo teh delnic, upravljavska upravičenja pa šele

na podlagi dovoljenja družbe za prenos. Dokler družba ne izda dovoljenja za prenos delnic, pridobitelj iz teh

delnic ne more izvrševati glasovalne pravice, kakor tudi ne drugih, z glasovalno pravico povezanih pravic,

lahko pa izvršuje vse druge pravice iz teh delnic, vključno s pravico do prednostnega vpisa novih delnic.

Dokler družba ne izda dovoljenja za prenos delnic, veljajo glasovalne pravice iz teh delnic na skupščini za

nezastopane. Če družba zahteve pridobitelja za izdajo dovoljenja za prenos delnic ne zavrne v roku 20 dni

po prejemu zahteve, se šteje, da je dovoljenje izdala. Če družba zavrne zahtevo pridobitelja v nasprotju z

določbami ZGD-1, pridobi pridobitelj glasovalne pravice iz delnic z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero

sodišče družbi naloži, da izda dovoljenje za prenos delnic. V takem primeru mora družba pridobitelju

povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene zavrnitve dovoljenja za prenos delnic.



23

5. 17. PARTICIPACIJA DELAVCEV PRI DOBIČKU PO ZUDDob

Državni zbor Republike Slovenije je na svoji seji 29. februarja 2008 sprejel Zakon o udeležbi delavcev pri

dobičku – ZUDDob. Vacatio legis ZUDDob je potekel 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, ta pa je bila

opravljena dne 14. 03. 2008. Tako je pričel zakon veljati konec marca in se že uporablja v celoti.

ZUDDob naj bi načeloma poizkušal doseči višjo raven produktivnosti in donosnosti v družbi (po načelu, da je

zadovoljen delavec tudi dober delavec), istočasno pa naj bi sistematično in pregledno uredil področje

udeležbe delavcev pri dobičku. Kot poglavitni načeli zakona se tako pojavljata načelo avtonomnosti urejanja

participacije delavcev pri dobičku ter načelo enakosti zaposlenih v t.i. denarni oziroma delniški shemi

participacije. ZUDDob objektivno gledano ne prinaša popolne novitete v smislu participacije delavcev pri

dobičku družbe, saj je ta možnost obstajala tudi prej in jo decidirano določa že ZGD-1. Ne samo, da je

možnost obstajala tudi prej, nekatere družbe so jo v praksi tudi izvajale. Dejstvo sprejetja ZUDDob pa bo

zagotovo potenciralo delavsko participacijo pri dobičku, predvsem zaradi morebitnih davčnih olajšav. Zaenkrat

so v praksi podane že prve pobude (predvsem s strani delavskih predstavnikov) za participacijo delavcev pri

dobičku, kot jih predvideva sam zakon.

Glede na navedene splošne opredelitve o uporabi in razporejanju (dotiranju) dobička/ov ter možnosti za

njegovo distribucijo vlagateljem kapitala, je potrebno umestiti še nov ZUDDob, ki kot lex specialis deloma

posega v samo strukturiranje dobičkov/rezerv in pristojnosti posameznih organov po ZGD-1.

ZGD-1 v 6. odstavku 230. člena jasno določa, da lahko skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička, le

tega nameni tudi za t.i. tantieme, pri čemer se eksemplifikativno določa tudi kategorija delavcev, ob predhodni

določitvi tega namena v statutu družbe. Navedeno statutarno pogojevanje udeležbe v dobičku je povzel tudi

ZUDDob.

Kot bo prikazano v nadaljevanju je ZUDDob korenito posegel v odločanje organov v družbi (predvideno po

ZGD-1), prav tako pa je grobo posegel tudi v osnovne korporacijske institute o razporejanju in delitvi dobička.

Iz ubeseditve ZUDDob je skoraj jasno, da ima skupščina družbe veliko težo pri podeljevanju pooblastila

organom vodenja za pogajanje o pogodbi udeležbe pri dobičku, prav tako pa ima pristojnosti pri sami pogodbi

in njeni odobritvi. Takoj za tem skupščina (bolje delničarji) izgubi vsak stik s participacijo delavcev pri dobičku,

saj dejansko o tem v nadaljevanju odločajo samo še organi vodenja ali nadzora. Stvar se zaključi (prizna

pravica do dobička delavcem) s sprejemom letnega poročila, kot je to po ZGD-1 predvideno za razporejanje

čistega dobička. Načeloma imajo torej delavci »prednost« pri dobičku pred samimi delničarji, le-ti pa o tem

sploh več neposredno ne odločajo.

Dodatno se zastavlja vprašanje ali je participacija delavcev opredeljena kot zadnja (glede na vrstni red)

kogentna predpostavka pri razporejanju čistega dobička, ali morebiti celo prej, npr. pred pokrivanjem izgube iz

preteklih let, ali pred oblikovanjem rezerv za lastne deleže. Možna je tudi razlaga, da se participacijo delavcev

uvrsti v avtonomno odločanje organov vodenja ali nadzora pri razporejanju polovice preostanka čistega

dobička, ali morebiti tik pred to kategorijo. ZUDDob o tem decidirano ne govori, prav tako pa je težko podati

0 Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku – ZUDDob, Ur. L. RS, št. 25/2008.



24

smiselno razlago, kdaj nastopi obveznost participacije delavcev. Zagotovo bi bilo potrebno zavzeti stališče, da

je družba in seveda njen dobiček, primarno namenjen družbi in njenim delničarjem, zato je potrebno najprej

upoštevati vse kategorije razporejanja dobička v družbi, ki služijo neposrednemu namenu družbe (po ZGD-1 in

ZFPPIPP), šele nato pa zadovoljevati potrebe ostalih deležnikov. Seveda bega tudi dvojnost urejanja

participacije delavcev po ZGD-1 in sedaj po ZUDDob, saj načeloma nobeno ne izključuje drugega, ker gre

načeloma za dva različna pravna naslova. Kljub nekaterim navedenim pomislekom, bomo poizkušali v

nadaljevanju dati osnovne poglede novega ZUDDob in morebitne rešitve izpostavljenih dilem.

KLJUČNE OPREDELITVE ZUDDob

ZUDDob že v 1. členu določa namen zakona in sicer, da je namen udeležba delavcev pri dobičku, nadalje pa

se dokaj nejasno navaja dikcija »udeležba v lastništvu družbe« (enako tudi v 6. členu ZUDDob pri opredelitvi

pojma »udeležba pri dobičku«). Če izhajamo iz lastninsko-pravne koncepcije, nad družbo dejansko ni

pravnega lastnika, temveč so vlagatelji v deleže ali delnice le t.i. ekonomski lastniki družbe, so pa zagotovo

lastniki delnic ali poslovnih deležev (jim dajejo zakonsko oziroma statutarno opredeljene pravice), kar ni enako

kot lastništvo nad družbo. Verjetno je bil ratio zakonodajalca torej opredeliti ekonomsko koncepcijo lastnine,

zato jo v nadaljevanju tudi tako povzemamo.

ZUDDob nadalje v 2. členu določa področje uporabe, pri čemer navaja participacijo delavcev pri dobičku pri

vseh kapitalskih družbah. Izrecno je poudarjeno, da delniška shema participacije pri dobičku velja omejeno le

za delniške družbe (tudi za javne evropske delniške družbe), s katerimi delnicami se trguje na organiziranem

trgu vrednostnih papirjev, tj. t.i. javne delniške družbe. Za ostale kapitalske družbe po ZGD-1 (to so: nejavne

delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, komanditne delniške družbe ter nejavne evropske delniške

družbe) je uporabljiva le denarna shema participacije pri dobičku.

V 2. odstavku 2. člena in naslednjih odstavkih je ZUDDob zamejil (limitiral) možnost oziroma velikost

participacije delavcev pri dobičku, predvsem zaradi morebitnih davčnih aplikacij tovrstne participacije. Tako se

lahko delavcem nameni največ 20 odstotkov dobička (vprašanje katerega?) posameznega poslovnega leta,

istočasno pa ne več kakor 10 odstotkov letnega bruto zneska plač izplačanih v družbi v enakem poslovnem

letu oziroma nominalno ne več kot 5000 eurov za posameznega delavca. Predvidevamo, da je nominalni

znesek 5000 eurov mišljen kot bruto znesek, saj zakon o tem ne daje nobenih decidiranih opredelitev, prav

tako pa štejemo navedeno omejitev kot omejevanje po ZUDDob in ne morebitnih drugih zakonih (npr.

udeležba delavcev pri dobičku po ZGD-1).

Zagotovo je pomembna opredelitev 3. člena ZUDDob, ki določa prostovoljnost oblikovanja delavske

participacije ter neprenosljivost pravice do udeležbe pri dobičku. Načelo enakosti med delavci je pomembno

0 Takoj je potrebno opozoriti na dokaj nesistematično navajanje besede dobička, saj ZGD-1, dejansko že od sprejema novele ZGD-F, jasno določa različne kategorije dobička, ki imajo posledično tudi jasno pravno naravo in določene pristojnosti organov, ki odločajo o posamezni kategoriji dobička (t.i. čisti in bilančni dobiček). Ker ZUDDob ni navedel jasne opredelitve kategorije dobička, bo navedeno potrebno doseči z razlago tega termina v skladu z določili ZGD-1. Dodatno ZUDDob v 6. členu določa, da se kot dobiček šteje čisti poslovni izid obračunskega obdobja, ki ga ZGD-1 določa v 2. odst. 66. člena in dejansko pomeni t.i. čisti dobiček družbe.

0 Načeloma ne vidimo razloga, zakaj se je zakonodajalec odločil zakonsko omogočiti in opredeliti udeležbo delavcev pri dobičku samo pri kapitalskih družbah, saj so po koncepciji ZGD-1 vsi opredeljeni subjekti (razen samostojnega podjetnika) pravne osebe, vsi pa samostojno opravljajo dejavnost na trgu z namenom pridobivanja dobička (3. člen ZGD-1).



25

načelo, ki pa nima dometa v smislu, da morajo vsi delavci participirati pri dobičku nominalno enako, temveč je

mišljena generalna enakost vseh delavcev v odvisnosti od samih pogojev participacije. Enakost vseh delavcev

bo torej pomenila, da za vse v shemo participacije vključene delavce veljajo enaka pravila udeležbe, to so

enaki pogoji in merila pri določanju višine udeležbe v dobičku. Sama merila morajo torej biti določena v naprej,

pri čemer mora biti nujno prisotno merilo o višini plače zaposlenega in število dni prisotnosti delavca na delu.

Dodatna merila, pa po prosti presoji, lahko udeleženci pogodbe o participaciji delavcev pri dobičku vnašajo v

pogodbo. Ta merila bo potrebno nato dosledno upoštevati pri izračunu udeležbe posameznega delavca pri

dobičku, ob že omenjenih limitih, ki jih navaja 2. člen ZUDDob.

Zaradi predvidenih davčnih ugodnosti na podlagi pogodbe o udeležbi pri dobičku, je potrebno le-to registrirati

pri ministrstvu za gospodarstvo, ki jo vpiše v poseben register. Ministrstvo je dolžno izdati odločbo o odobritvi

pogodbe v roku 15 dni o predložene popolne vloge, natančnejšo vsebino ter obliko prijave za vpis pa bo

določil minister pristojen za gospodarstvo. Prav tako je potrebno pri posebnem registru vpisati vsako

spremembo pogodbe o udeležbi pri dobičku. Sam vpis ima pravni učinek pridobitve možnosti davčnih olajšav

za obe pogodbeni stranki pogodbe o udeležbi pri dobičku (24. člen ZUDDob). Enako kakor vpis, se pri

posebnem registru opravi tudi izbris, če torej pogodba preneha veljati iz razlogov 18. člena ZUDDob. Lahko pa

celo ministrstvo za gospodarstvo samo pri opravljanju nadzora na vpisanimi pogodbami ugotovi, da pri

izvajanju pogodbe niso izpolnjeni vsi pogoji ter izbriše pogodbo iz posebnega registra. V obeh primerih izbrisa

je možna pritožba, pravnomočni izbris pa ima za posledico izgubo davčnih olajšav za pogodbene stranke.

POGODBA O UDELEŽBI PRI DOBIČKU

ZUDDob v 7. členu določa udeležence pogodbe o udeležbi pri dobičku, pogoje sodelovanja ob upoštevanju

načel enakosti vseh zaposlenih v družbi. To seveda pomeni, da je udeležba v dobičku zgolj pravica

posameznega delavca, ki se ji lahko le-ta tudi odpove s pisno izjavo (t.i. odstop od pogodbe).

Pogodba lahko določa tudi pogoj za posamezne zaposlene glede na njihovo dobo zaposlitve pri družbi, pogoj

delovne dobe pa ne sme presegati 6 mesecev, kar pomeni, da pogodbeno ni mogoče zahtevati, da mora biti

delavec, ki želi biti udeležen pri dobičku, zaposlen pri družbi dlje kot 6 mesecev.

4. odstavek 7. člena ZUDDob eksemplifikativno navaja bistvene sestavine pogodbe o udeležbi pri dobičku,

vendar je mogoče razumeti določila 7. člena zakona kot essentialia negotii za veljavnost pogodbe. Zagotovo je

mogoče navedene elemente še razširiti (dodajati), nikakor pa ne tudi zožiti. Povedano drugače, samo

navajanje elementov pogodbe nakazuje na njihovo obligatornost, da bo pogodba veljavna in izvedljiva ter se

bo lahko registrirala pri pristojnem ministrstvu in imela posledično tudi davčne aplikacije za družbo in delavce.

Podrobno je opisan tudi postopek sklepanja oziroma pogajanj za sklenitev pogodbe o udeležbi pri dobičku.

Samo pobudo za sklenitev pogodbe lahko dajo tako delavci (preko svojih predstavnikov tj. reprezentativni

sindikat, svet delavcev, delavski zaupnik ali predstavniki delavcev, ki jih imenuje zbor delavcev), kakor tudi

družba sama. Kadar pobudo podajo delavci, mora poslovodstvo v roku 30 dni oblikovati svoje mnenje z

utemeljitvijo ter ga posredovati pobudniku. Lahko pa svoje mnenje pošlje poslovodstvo tudi na skupščino

družbe, da se le-ta do pobude opredeli. Sama opredelitev skupščine je za poslovodstvo obvezujoča, kar izhaja



26

že iz ZGD-1. Ne glede na navedeno, pa lahko poslovodstvo na podlagi pobude začne tudi neposredna

pogajanja z delavci za sklenitev pogodbe.

6. odstavek 8. člena ZUDDob določa kdaj je pogodba o udeležbi pri dobičku sklenjena in sicer takrat, ko jo

podpišejo pooblaščene osebe. Pogodba se uporablja za naslednje poslovno leto, šteto od dne sklenitve

pogodbe. Zaradi navedene dikcije zakona je že prisotno kar nekaj razlag, vendar štejemo, da je pravilna

razlaga da se bo lahko začelo z izplačilom udeležbe pri dobičku delavcem šele v letu 2011. Dejstvo namreč je,

da se odloča o delitvi dobička v družbi vedno za preteklo poslovno leto. To pomeni, da se ob sklenitvi pogodbe

v letu 2008, ta uporablja šele za poslovno leto 2009, dobiček tega poslovnega leta pa bo predmet odločanja

organov družbe šele v letu 2010. Ker morajo družbe za realizacijo oziroma zagotovitev pogojev delavske

participacije spremeniti tudi substančna pravila družbe – statut ali družbeno pogodbo (9. člen ZUDDob in 6.

odstavek 230. člena ZGD-1) ter hkrati potrditi izpogajano pogodbo o participaciji menimo, da se ne bo moglo

pričeti sklepati pogodb z delavci prej kot v letu 2009. Navedeno pa dejansko pomeni možnost participacije pri

dobičku poslovnega leta 2010 v letu 2011.

Posebej je potrebno opozoriti, da ZUDDob v 2. odstavku 9. člena določa, da o sklenitvi pogodbe na strani

družbe odloča skupščina z navadno večino glasov pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, sklep pa

mora vsebovati hkrati tudi pooblastilo skupščine poslovodstvu za sklenitev pogodbe. Nekoliko bega

razmišljanje, da je za samo sklenitev pogodbe potrebno izrecno pooblastilo skupščine, za sama pogajanja o

sklenitvi pogodbe pa bi lahko odločalo poslovodstvo samostojno (4. odstavek 8. člena ZUDDob). Menimo, da

bi potrebovalo poslovodstvo vsaj načelen pristanek skupščine tudi za sama pogajanja, namreč pogajanja bodo

tekla o materiji, ki je eksplicitno pridržana skupščini družbe. Sam pristanek skupščine pa bi se dalo razumeti

tudi s spremembo akta družbe (molče dano pooblastilo organom vodenja), kjer bi se vnesla možnost

participacije delavcev pri dobičku. Ob tem velja opozorilo, da je potrebno navedeno spremembo tako ali tako

sprejeti s kvalificirano tričetrtinsko večino zastopanega osnovnega kapitala družbe, razen če akt ne določa

drugače (329. in 516. člen ZGD-1).

V 11. členu ZUDDob zakon postavlja presumpcijo, da delavec pridobi pravico do udeležbe pri dobičku, ko je

sklenjena sama pogodba o udeležbi pri dobičku z upoštevanjem dodatnih pogojev, ki jih določa pogodba

sama. Delež dobička je potrebno določiti glede na stanje na zadnji dan obračunskega obdobja (običajno zadnji

dan v letu, čeprav je poslovno leto lahko drugačno od koledarskega) in vsakemu delavcu določiti pripadajoči

znesek dobička. Pravico do pripadajočega zneska dobička delavec pridobi z dnem sklepa o sprejemu letnega

poročila, o tem pa je celo potrebno obvestiti delavca najkasneje v 30 dneh po sprejemu sklepa.

0 Za kršitev navedenega roka je predvidena globa od 1.500 do 15.000 eurov za pravno osebo ter 750 do 2.000 eurov za odgovorno osebo družbe (29. člen ZUDDob).

0 Obstoji utemeljen dvom, da bo skupščina na eni sami skupščini sprejela sklep o pooblastilu za pričetek pogajanj ter hkrati sprejela sklepe o spremembi statuta in potrditvi že izpogajane pogodbe o udeležbi pri dobičku. Glede na pogostost zasedanja skupščine, je mogoče pričakovati vsaj dvoletno pripravo pred dejansko odločitvijo skupščine o delavski participaciji.



27

V kolikor povzamemo določila ZGD-1 o pripravi in sprejemu letnega poročila, lahko ugotovimo, da o teh aktih v

družbi običajno odločajo organi vodenja ali nadzora, v izjemnih primerih pa je to prepuščeno skupščini

(podrobneje supra). Posledično bo torej delavec pridobil pravico participirati na dobičku (čistem dobičku)

preden se bo oblikovala kategorija bilančnega dobička, ki je načeloma namenjena transferju ekonomskim

vlagateljem v družbo. Povedano drugače, delavci v družbi bodo pridobili pravico do dela čistega dobička

(skupaj z obrestmi), ki bo morebiti zaradi tega bistveno zmanjšan. Tega si tako ne bodo mogli razdeliti

delničarji, dodatno pa bodo delničarji preko skupščine s soglasjem k pogodbi o udeležbi v dobičku, podali

organom vodenja ali nadzora v naprej bianco pooblastilo o razporejanju čistega dobička poleg možnosti in

obveznosti, ki jih pozna že ZGD-1.

SHEME UDELEŽBE PRI DOBIČKU PO ZUDDob

Zakon je predvidel dve možni shemi udeležbe pri dobičku in sicer: delniško shemo ter denarno shemo. Kot je

bilo že omenjeno, izbor med obema shemama ni podan z enostavno (avtonomno) odločitvijo pogodbenih

strank, temveč je izbor med obema možen samo pri t.i. javnih delniških družbah, ostale kapitalske družbe pa

bodo lahko izbrale le denarno shemo.

Pri denarni shemi je torej participacija delavcem izplačljiva le v denarju, ta pa se obrestuje od dneva sprejetja

letnega poročila (pridobitev pravice do pripadajočega zneska dobička) do dejanskega izplačila po obrestni

meri komercialnih bank, ki jo le-te uporabljajo med podpisom pogodbe pri dolgoročno vezanih vlogah. Same

obresti se dejansko izplačajo skupaj z deležem participacije na dobičku, o tem pa je potrebno delavca obvestiti

v 30 dneh po sprejemu letnega poročila. Ob tem se postavlja utemeljeno vprašanje, kakšno pravno usodo

delijo obresti, ali se izplačajo iz dela dobička ali kot čisti strošek družbe. Odgovor pa ima tudi računovodsko

bilančne posledice za družbo. Dodatno je podana tudi možnost, da delavec zahteva izplačilo pripadajočega

zneska z obrestmi pred potekom roka iz pogodbe o udeležbi pri dobičku (13. člen ZUDDob).

Pri delniški shemi se udeležba delavcem izplača v obliki delnic, ki so navadne imenske delnice. Te morajo biti

v celoti vplačane, izdajatelj pa je lahko družba sama ali (dikcija ZUDDob: nadrejena) obvladujoča družba. V

kolikor je udeležba v dobičku plačljiva v delnicah in ne more biti izpeljana v celoti z delnicami, se razlika

izplača v denarju kot pri denarni shemi (vključujoč obresti in odprta vprašanja v povezavi s tem). Delnice za

udeležbo pri dobičku se lahko izdajajo tudi s povečanje osnovnega kapitala (nominalno povečanje iz sredstev

družbe po ZGD-1), ob tem pa je obstoječim delničarjem (ekonomskim vlagateljem) ex lege izključena

prednostna pravica do novih delnic, za zadovoljitev delniške sheme participacije. Prav tako se za izdane

delnice za potrebe delniške sheme ne uporabljajo določila zakona, ki ureja trg finančnih instrumentov,

predvsem glede javne ponudbe delnic. Delnice je potrebno vpisati pri KDD na ime posameznega delavca, ki

sodeluje v udeležbi pri dobičku in sicer najkasneje v 3 mesecih po sprejemu letnega poročila (14. člen

ZUDDob). 0 Za kršitev navedenega roka je predvidena globa od 1.500 do 15.000 eurov za pravno osebo ter 750 do 2.000 eurov za odgovorno osebo družbe (29. člen ZUDDob).



28

Sama cena delnic izdanih zaradi delniške sheme ne sme biti nižja od zadnje tržne cene že izdanih delnic. Kot

zadnja tržna cena pa je z zakonom postavljena domneva, da to predstavlja povprečna cena delnic, s katerimi

bodo izdane delnice tvorile isti razred, na organiziranem trgu v zadnjih 12 mesecih pred sprejemom letnega

poročila družbe. Ob tem se zastavlja utemeljeno vprašanje, kako je z »razvodenitvijo cene« delnic glede

ostalih obstoječih delničarjev, kar v praksi družbe pogosto izvajajo družbe s premio (agiom) k osnovni ceni

delnice. Če ob tem opozorimo še na stanje slovenskega trga vrednostnih papirjev, lahko podamo utemeljen

dvom o primernosti tako oblikovanih cen za novoizdane delnice ob hkratni izključitvi prednostne pravice

obstoječim delničarjem. Dodatno je ZUDDob vnesel še prepoved razpolaganja z delnicami pridobljenimi na

podlagi delniške sheme in sicer za obdobje treh let po pridobitvi pravice do pripadajočega zneska dobička,

predvsem zaradi uveljavljanja morebitnih davčnih ugodnosti (16. člen ZUDDob).

PRENEHANJE UDELEŽBE PRI DOBIČKU

ZUDDob v 17. členu najprej določa možnosti prenehanja veljavnosti pogodbe o udeležbi pri dobičku za

delavca in sicer bodisi s prenehanjem delovnega razmerja, bodisi z njegovim odstopom od pogodbe o

udeležbi pri dobičku. Dodatno je določena tudi možnost dedovanja pripadajočega deleža pri dobičku za

umrlega delavca in sicer na podlagi pisne zahteve dedičev.

Nadaljnji členi ZUDDob so namenjeni drugim možnostim prenehanja pogodbe o udeležbi pri dobičku,

predvsem s strani družbe. Tako se navajajo primeri prenehanja pogodbe kot so: potek roka pogodbe, začetek

stečajnega postopka nad družbo, odstop najmanj polovice delavcev od pogodbe, odstop družbe od pogodbe

ter statusno preoblikovanje. V primeru statusnega preoblikovanja mora torej prevzemna družba v roku 30 dni

od vpisa preoblikovanja v sodni register podati izjavo, da ne prevzema vseh pravic in obveznosti iz pogodbe o

udeležbi pri dobičku, ki jo je sklenila prevzeta družba. Hkrati mora prevzemna družba delavcem zagotoviti vse

pravice do prenehanja veljavnosti pogodbe, kot je to zagotavljala prevzeta družba.

DAVČNE APLIKACIJE ZUDDob

V kolikor je sklenjena pogodba o participaciji delavcev pri dobičku v skladu z ZUDDob, se družbi ter delavcem

priznajo določene davčne olajšave ter olajšave pri prispevkih za socialno varnost. Družba lahko uveljavlja

davčne olajšave pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb za 70 (po poteku enega leta od sklepa o potrditvi

letnega poročila) ali 100 odstotkov (po poteku treh let od sprejetja sklepa o potrditvi letnega poročila) v breme

davčne osnove, vendar največ do višine davčne osnove. K temu sodijo tudi obresti na izplačilo dobička.

Sam dohodek delavcev iz dobička pri denarni shemi se šteje kot dohodek iz delovnega razmerja ter se všteva

v davčno osnovo, razen če je izplačan po enem letu (70%) oziroma treh letih (100%) in je obdavčen v skladu z

dohodninsko zakonodajo. Če se izplača pred enim letom, se izplačan znesek dobička v celoti všteva v davčno

osnovo, prav tako pa je potrebno poravnati tudi prispevke za socialno varnost.

0 Sam odstop od pogodbe je možen, če skupščina družbe sprejme sklep o odstopu od pogodbe, le-ta pa prične veljati z začetkom naslednjega poslovnega leta od dne sprejetja sklepa o odstopu od pogodbe. Sam odstop od pogodbe ex lege ne sme vplivati na že pridobljene pravice delavcev (20. člen ZUDDob).



29

Pri delniški shemi se davčna obveznost delavca ugotavlja po pravilih, ki veljajo za dobiček iz kapitala, je pa ta

znesek oproščen prispevkov za socialno varnost. Morebitni ostanek zneska, ki se poleg delnic izplača v

denarju pa deli usodo obdavčitve kot zneski pri denarni shemi.

6. VREDNOSTNI PAPIRJI IN TRG KAPITALA10

6.1. Pojem vrednostnih papirjev

Vrednostni papirji so pravni instrumenti prenosa pravic in obveznosti. Vrednostni papir je torej listina, na kateri

je zapisana obveznost izdajatelja, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku

(212/1čl. OZ).

Prej veljavni ZOR je vrednostni papir opredelil, kot pisno listino, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil

na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku (234. člen ZOR).

Za vrednostni papir se šteje tudi zapis na mediju, če je to določeno s posebnim zakonom (212/2. člen OZ).

Tak zakon je zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP), ki ureja (1.čl. ZNVP):

- način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev,

- način zamenjave že izdanih vrednostnih papirjev z vrednostnimi papirji, izdanimi v nematerializirani obliki,

- pogoje in omejitve dostopa do podatkov o imetnikih nematerializiranih vrednostnih papirjev ter

- pravila vodenja centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev.

Sicer je po 2. čl. ZNVP nematerializirani vrednostni papir izjava izdajatelja, vpisana v centralni register

nematerializiranih vrednostnih papirjev. S to izjavo se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil obveznost iz

vrednostnega papirja osebi, ki je kot zakoniti imetnik vrednostnega papirja vpisana v centralni register. Za

pravice imetnikov iz nematerializiranih vrednostnih papirjev in pravice tretjih na teh papirjih se uporabljajo

določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (OZ), in zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), če ni z

ZNVP drugače določeno.

Temelj pravnega instrumenta prenosa pravic je v inkorporaciji pravice v papirju. Pravica iz vrednostnega

papirja nastane lahko samo s papirjem, se s papirjem prenaša, uveljavlja pa tudi preneha.

6.2. Nastanek obveznosti iz vrednostnega papirja

V našem pravu je sprejeta, glede nastanka obveznosti iz vrednostnega papirja, tako imenovana

emisijska teorija. Po tej teoriji obveznost ne nastane že s samim zapisom pravice vrednostni papir,

0 Enako usodo delijo tudi obresti, ki se obdavčujejo kot obresti od denarnih depozitov pri bankah.



30

ampak šele tedaj, ko je papir izročen upravičencu. Ne zadošča torej zgolj enostranska izjava volje.

Papir je treba izročiti v promet.

Nastanek obveznosti ureja 215. člen OZ, ki določa, da obveznost iz vrednostnega papirja nastane v trenutku,

ko izdajatelj izroči vrednostni papir upravičencu. Seveda pa to ne pomeni, da mora naslovnik tudi sprejeti

obveznost izdajatelja. Določila o izročitvi papirja upravičencu torej ni razumeti, da je potreben konsens,

soglasje volje izdajatelja in upravičenca iz vrednostnega papirja.

Od emisijske teorije se v eno smer razlikuje kreacijska, v nasprotno pa pogodbena teorija. Kreacijska teorija

pravi, da nastane pravica iz vrednostnega papirja že s trenutkom, ko dajatelj pravico na papir veljavno izrazi,

ne da bi bilo potrebno, da jo izroči komurkoli. Pogodbena teorija pa na drugi strani terja, da upravičenec iz

vrednostnega papirja ta papir sprejme na način, kot to velja za dvostranske obveznostne posle (kot npr.

akcept na ponudbo).

6.3. Vrste vrednostnih papirjev

6.3.1. Popolni in nepopolni vrednostni papirji

Za popolni vrednostni papir velja, da pravica z njim:

- nastane;

- se prenaša;

- se uveljavlja;

- preneha.

Če pa se kakšna funkcija pravice opravlja brez papirja, gre za nepopoln vrednostni papir: če nastane

pravica že pred zapisom, ali če se pravico lahko prenese brez zapisa, potem ko je nastala z zapisom. Za

nepopolne vrednostne papirje štejemo po navadi tiste, pri katerih se lahko pravica uveljavlja tudi brez

papirja, če stranka svojo pravico izkaže tudi drugače: toda po navadi pravica, ki se uveljavlja nima več tistih

lastnosti, kakor pravica iz papirja.

6.3.2. Abstraktni in kavzalni, diskretni in indiskretni papirji

Abstraktnost in kavzalnost vrednostnega papirja je odvisna od tega, ali je pravica iz papirja odvisna od

temeljnega posla ali ne. Od tega, ali pravica iz vrednostnega papirja ima zvezo s temeljnim poslom

(kavzalnost) je odvisno ali se upravičenec lahko na to razmerje sklicuje ali ne oz. ima iz njega ugovor ali ne. V

primeru, da je pravica iz papirja neodvisna od temeljnega posla, kar v splošnem velja za večino vrednostnih

papirjev, gre za abstrakne vrednostne papirje (npr. menica).

Izdajatelj ima zoper zahtevek imetnika vrednostnega papirja le tiste ugovore, ki zadevajo sam papir. Tako

npr. ponaredba papirja, nespoštovanje predpisanih postopkov itd. Izdajatelj ima zahtevke tudi zoper

upravičenca samega kot je npr. pobotni zahtevek ali kaj podobnega. Nima pa izdajatelj zahtevkov iz

naslova posla, ki je bil podlaga za izdajo vrednostnega papirja oz. za pridobitev vrednostnega papirja po



31

upravičencu. Pomeni torej, da gre zgolj za abstraktno razmerje, neodvisno od kavze, zaradi katere je

upravičenec pridobil vrednostni papir.

Poleg tega ima izdajatelj zahtevka, ki se nanaša na pravni posel na podlagi katerega je bil prenos opravljen.

Vendar pa izdajatelj teh napak ne more uveljavljati naprej zoper zahtevek kakšnega poznejšega

imetnika. Z njim pač ni v obveznostno-pravnem razmerju.

Vrednostni papir je enostranski pravni posel in je obveza, naslovljena zoper vsakokratnega zakonitega

imetnika, kljub temu, da izdajatelj z njim ni v nikakršnem dvostranskem obveznostnem razmerju. Diskretnost

je potrebno razlikovati od abstraktnosti vrednostnih papirjev. Pri diskretnosti gre za to, da je iz papirja

temeljni posel, to je tisti, na podlagi katerega je pravica nastala, nerazviden, oz. pri indiskretnosti, razviden.

6.3.3. Javno-pravni in zasebno-pravni papirji

Glede na to, kdo je izdajatelj vrednostnega papirja oz. ali je izdajatelj država ali zasebna oseba,

razlikujemo med javno-pravnimi in zasebno-pravnimi vrednostnimi papirji. Javno-pravni papirji naj bi bili tisti, ki

jih zasebne osebe ne morejo izdati. Praviloma pa za vrednostne papirje velja, da jih lahko izdajajo in javno-

pravne in zasebno-pravne osebe.

6.3.4. Razvrstitev po vsebini pravice

Glede na vsebino pravice razlikujemo vrednostne papirje na:

- stvarno-pravne;

- obligacijsko-pravne;

- korporacijske papirje.

S stvarnopravnimi papirji se prenašajo stvarno-pravne pravice kot so lastninska pravica, zastavna

pravica. Sem zato sodijo delnice, konosamenti, zastavne listine, skladiščnice. K obligacijsko-pravnim

vrednostnim papirjem spadajo tisti, ki prenašajo kakšne obligacijske pravice. Sem sodijo predvsem

obveznice, menice, čeki, trgovske nakaznice.

6.3.5. Razvrstitev glede na način prenosa

Glede na način prenosa razlikujemo vrednostne papirje, ki:

- se glasijo na ime in se prenašajo s cesijo, zakon (npr. ZGD-1 za delnice) pa lahko določi, da se prenašajo z

indosamentom (219/2.čl. OZ);

- se glasijo na prinosnika in se prenašajo s tradicijo (218.čl. OZ).

Po 219/3 OZ, se pravica iz vrednostnega papirja na ime prenaša z zapisom firme oziroma imena novega

imetnika na samem papirju, s podpisom prenosnika in z vpisom prenosa v morebitni register vrednostnih

papirjev, ki ga vodi izdajatelj.

Vrste indosamentov ureja 221. člen OZ, ki določa, da je indosament lahko popoln, blanko in na prinosnika.

Popolni indosament vsebuje izjavo o prenosu, firmo ali ime osebe, na katero se pravica iz vrednostnega

papirja prenaša (indosatar), in podpis prenosnika (indosant), lahko pa vsebuje tudi druge podatke (kraj in



32

datum idr.). Blanko indosament vsebuje le podpis indosanta. Pri prenosu vrednostnega papirja z

indosamentom na prinosnika, se namesto imena indosatarja zapiše beseda “prinosniku” ali druga oznaka,

ki pomeni isto. Indosament na prinosnika velja kot blanko indosament. Ničen je delni indosament.

Posebna vrsta prenosnih vrednostnih papirjev so tisti, ki se trgujejo na borzi oz. imajo svojo tržno, borzno

ceno. To so t.i. efekti, ki se sicer obravnavajo kot blago.

6.3.6. Razvrstitev glede na upravičenca

Vrednostni papirji se lahko glasijo (214.člen OZ):

- na prinosnika,

- na ime ali

- po odredbi.

Oznaka upravičenca iz vrednostnega papirja je kriterij prenosa vrednostnega papirja. Tako se pravica iz

vrednostnega papirja na prinosnika prinaša z njegovo izročitvijo. Pravica iz vrednostnega papirja na ime

se prenaša z cesijo, s tem, da poseben zakon lahko določi, da se pravica iz imenskega vrednostnega papirja

prenaša tudi z indosamentom. Pravica iz vrednostnega papirja po odredbi se prenaša z indosamentom.

6. 3. 7. Finančni instrumenti

Finančni instrumenti so v ZTFI opredeljeni za namen opredelitve investicijskih storitev in poslov. Finančni

instrumenti so:

1. prenosljivi vrednostni papirji,

2. instrumenti denarnega trga,

3. enote kolektivnih naložbenih podjemov,

4. opcije, terminske pogodbe, posli zamenjave in drugi izvedeni posli v zvezi z vrednostnimi papirji, valutami,

obrestnimi merami ali donosi kot osnovnimi instrumenti ali drugi izvedeni finančni instrumenti, finančni indeksi

ali druga finančna merila, ki jih je mogoče poravnati bodisi s prenosom osnovnega instrumenta bodisi z

denarnim plačilom,

5. opcije, terminske pogodbe, menjalni posli in drugi izvedeni posli v zvezi z blagom kot osnovnim

instrumentom, ki:

– bodisi morajo biti poravnani z denarnim plačilom

– bodisi so lahko poravnani z denarnim plačilom po izbiri ene od strank (razen zaradi neizpolnitve obveznosti

druge pogodbene stranke ali drugega razloga za prenehanje pogodbe),

6. opcije, terminske pogodbe, posli zamenjave in drugi izvedeni posli v zvezi z blagom kot osnovnim

instrumentom, ki se lahko poravnajo s prenosom osnovnega instrumenta (blaga), pod pogojem, da se z njimi

trguje na organiziranem trgu oziroma v večstranskem sistemu trgovanja (v nadaljnjem besedilu: MTF),

7. opcije, terminske pogodbe, menjalni posli in drugi izvedeni posli v zvezi z blagom kot osnovnim

instrumentom:



33

– ki se lahko poravnajo fizično in niso navedeni v 6. točki,

– ki nimajo komercialnih namenov in

– ki imajo značilnosti drugih izvedenih finančnih instrumentov, zlasti ob upoštevanju, ali se bodisi

obračunavajo in poravnavajo prek priznanih klirinških družb bodisi je treba v zvezi z njimi zagotavljati

zahtevano (dnevno) kritje,

8. izvedeni finančni instrumenti za prenos kreditnega tveganja,

9. finančne pogodbe na razlike,

10. opcije, terminske pogodbe, menjalni posli in drugi izvedeni posli v zvezi s spremenljivkami ozračja,

prevoznimi stroški, emisijskimi pravicami ali stopnjami inflacije ali drugi uradni ekonomskimi statističnimi

podatki, ki:

– bodisi morajo biti poravnani z denarnim plačilom

– bodisi so lahko poravnani z denarnim plačilom po izbiri ene od strank (razen zaradi neizpolnitve obveznosti

druge pogodbene stranke ali drugega razloga za prenehanje pogodbe),

11. kateri koli drug izveden posel v zvezi s premoženjem, pravicami, obveznostmi, indeksi in ukrepi, ki ni

naveden v 1. do 10. točki in ki ima značilnosti drugih izvedenih finančnih instrumentov, zlasti ob upoštevanju,

– ali se z njimi trguje na organiziranem trgu oziroma v MTF in

– ali se bodisi obračunavajo in poravnavajo prek priznanih klirinških družb bodisi je treba v zvezi z njimi

zagotavljati zahtevano (dnevno) kritje.

Prenosljivi vrednostni papirji so vse vrste vrednostnih papirjev razen plačilnih instrumentov, s katerimi se lahko

trguje na kapitalskih trgih, in sicer:

1. delnice delniških družb, drugi delnicam enakovredni vrednostni papirji, ki predstavljajo delež v kapitalu ali

članskih pravicah pravnih oseb, in potrdila o deponiranju v zvezi z delnicami,

2. obveznice in druge vrste vrednostnih papirjev, ki vsebujejo obveznost izdajatelja oziroma izdajateljice (v

nadaljnjem besedilu: izdajatelj), vključno s potrdilom o deponiranju v zvezi s temi vrednostnimi papirji,

3. vsak drug vrednostni papir, ki vsebuje:

– enostransko oblikovalno upravičenje imetnika oziroma imetnice (v nadaljnjem besedilu: imetnik) pridobiti ali

prodati prenosljivi vrednostni papir ali

– pravico imetnika zahtevati denarno plačilo, ki se določi glede na vrednost prenosljivih vrednostnih papirjev,

tečajev valut, obrestnih mer ali donosov, blaga ali glede na drug indeks ali ukrep.

Instrumenti denarnega trga so vse vrste instrumentov, s katerimi se običajno trguje na denarnem trgu, razen

plačilnih instrumentov, kakršni so zakladne menice, potrdila o denarnem depozitu in komercialni zapisi.

Izvedeni finančni instrumenti so finančni instrumenti iz 4. do 11. točke.

6.3.8. Obveznica

Obveznica je pisna listina, s katero se njen izdajatelj zavezuje, da bo na njej navedeni osebi ali po njeni

odredbi oz. prinosniku obveznice izplačal določenega dne v obveznici navedeni znesek oz. znesek



34

anuitetnega kupona. V primerjalnih pravnih ureditvah se obveznica (bond) šteje za nelastninski vrednostni

papir, ki imetniku prinaša določene obresti in s katerim se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

Po uveljavitvi ZTFI je ostalo v veljavi celotno poglavje ZVP o obveznici, od členov 26. do 35. Enako velja za

poglavje IV. o blagajniškem zapisu (36. do 40. člen) ter za poglavje V. o certifikatu (41. do 42. člen). Pač pa so

razveljavljene določbe komercialnih zapisov ter kazenske in prehodne ter končne določbe Zakona o

vrednostnih papirjih.

Kar torej zadeva vrednostnih papirjev, katerih gospodarska funkcija je financiranje podjetij, z izjemo delnice, ki

je v celoti urejena v ZGD-1, velja, da so večinoma še vedno urejeni v ZVP (obveznica, blagajniški zapis,

certifikat), deloma pa v ZGD-1 (delnica v celoti ter deloma obveznica).

Izdaja obveznic je oblika zadolževanja podjetja, nakup obveznic pa oblika njegovega kreditiranja. Gre

torej za obligacijsko razmerje, iz katerega ne izhajajo nobene članske pravice. Premoženjske pravice iz tega

vrednostnega papirja so omejene na vračilo glavnice in obresti, ki pa so lahko tudi v gibljivem donosu.

Obveznice se lahko glasijo na ime in se prenašajo z indosamentom oz. na prinosnika ter se prenašajo z

izročitvijo. Obveznice se prenašajo z nakupom in prodajo, z brezplačnim prenosom in z zamenjavo za druge

vrednostne papirje. Prenašajo se tudi za poravnavo obveznosti do upnikov ob pogojih in na način, kako se

imetnik obveznice dogovori z upniki.

Primerjalne ureditve poznajo zelo veliko število različic. Ena izmed tipičnih je takoimenovana zadolžnica,

(debenture) to je vrsta obveznice, ki je zavarovana z garancijo ali z zastavo (mortgage bond). Zelo so

razširjene t.i. menjalne ali konvertibilnce obveznice, ki imajo to lastnost, da se lahko spremenijo v obveznice.

Med menjalnimi obveznicami ločimo več vrst:

- prva daje imetniku pravico do izbire med plačilom zneska, na katerega se obveznica glasi in pravico, da dobi

za ustrezen znesek namesto obligacije delnico; to je njegova menjalna pravica, s katero lahko konvertira

obligacijo v delnico in se zato te vrste obligacije imenujejo tudi konvertibilne obligacije,

- druga vrsta menjalnih obligacij so tiste, ki dajejo pravico do prednostnega nakupa delnic morebitnih novih

emisij, enako kot jo imajo delničarji; v tem primeru imetnik obligacijo obdrži, obligacija sama daje pravico do

pridobitve novih delnic,

- obveznice s pravico do dobička dajejo razen fiksnih obresti še pravico do določenega dela čistega

dobička; tem primeru gre še vedno za posojilo in ne za udeležbo v družbi, le da daje to posojilo razen

normalnih obresti še pravico do udeležbe pri dobičku (parciarično posojilo).11

6.3.9. Opredelitev obveznice

ZVP daje opredelitev obveznice splošnega tipa. Opredelitev je povzeta po bivšem ZOR (234. člen) s tem,

da so nekateri elementi definicije bolj konkretizirani. Predvsem so že v sami opredelitvi našteti možni zakoniti

imetniki obveznice, in sicer:

- oseba, navedenega na obveznici,

- oseba, na katero je bila obveznica pravilno prenesena po odredbi izdajatelja ali osebe, na katero je bila

pravilno prenesena,



35

- vsakokratni prinosniki obveznice.

Že iz opredelitve so torej razvidni možni upravičenci iz obveznice, glede na to, za kakšen vrednostni papir

gre po kriteriju prenosa. Tudi za obveznico po ZVP velja, da se lahko prenaša ali z indosamentom (če je

imenska) ali z izročitvijo (če je imetniška), ne pa s cesijo. Zato so zakoniti imetniki oziroma upravičenci iz

obveznice lahko pri imenskih obveznicah tisti, na katere se obveznica glasi oziroma je bila prenesena

(indosant), pri imetniških pa vsakokratni prinosnik. Za razliko od bivšega ZOR, ki v definiciji po 234. členu

govori o obveznosti izdajatelja, kar ustreza tudi četrtega odstavka 235. člena ZOR, govori ZVP konkretneje o

izplačilu zneska, ki je v obveznici naveden oziroma zneska anuitetnega kupona.

Vsebina obveznosti je po ZVP za obveznico lahko smo denarna terjatev. To izhaja tudi iz 35. člena ZVP. Po

212/1čl. OZ je vrednostni papir listina, na kateri je zapisana obveznost izdajatelja, da bo izpolnil na njej

zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku. Ta obveznost je, kot povedano, v ZVP konkretizirana z

denarno obveznostjo.

Denarna obveznost je pri obveznici vračilo glavnice oziroma dela glavnice (anuitete) ter plačilo obresti.

Izračun denarne obveznosti z naslova glavnice in obresti mora biti razviden iz amortiacijskega načrta, ki

mora biti na hrbtni strani obveznice (roki za odplačilo glavnice, obresti oziroma anuitete - tretji odstavek 33.

člena ZVP). Glede na amortizacijski načrt mora biti drugi del obveznice - talon sestavljen iz anuitetnih ali

obrestnih kuponov (tretji odstavek 34. člena ZVP).

6.3.10. Vrste obveznic

Poleg takoimenovane splošne obveznice, za katero daje definicijo ZVP v prvem odstavku 26. člena, pozna

ZVP še:

- participativno obveznico, ki daje imetniku poleg obresti tudi pravico do udeležbe pri dobičku izdajatelja

obveznice (drugi odstavek 26. člena ZVP); pri tej vrsti obveznice gre za takoimenovani fleksibilni donos in se

glede tega približuje delnici, za katero je prav to temeljna značilnost; vendar pa tudi pri tej vrsti obveznice

velja, da gre za začasno, obligacijsko razmerje, z obveznostjo vračila glavnice z iztekom časa, ter brez pravic

opravljanja;

- garantirana ali negarantirana obveznica, odvisno od tega, ali je dana garancija za izplačilo obveznosti

izdane obveznice (tretji odstavek 26. člean ZVP); banka, podjetje ali druga pravna oseba namreč lahko da

drugemu izdajatelju obveznic garancijo za izpolnjevanje vseh ali določenih obveznosti, ki jih je izdajatelj

obveznic prevzel do imetnikov obveznic (28. člen ZVP);

- zamenljiva (konvertibilna) obveznica, kjer gre za takšen tip obveznice, ki se lahko v skladu s sklepom o

izdaji zamenja za druge vrste vrednostnih papirjev po ZVP (35. člen ZVP v zvezi z 29. členom ZVP).

6.3.11. Izdajatelj obveznic

Kot izdajatelj obveznice lahko nastopa podjetje, banka in druga finančna organizacija ter druga pravna

oseba. Navedene organizacije lahko nastopajo kot izdajatelji v svojem imenu in na svoj račun. Banke in

druge navedene finančne organizacije pa lahko izdajajo obveznice tudi kot zastopnik, agent, torej v svojem



36

imenu in na račun drugih oseb ali kot posrednik torej v imetnu in na račun drugih oseb. Banke, hranilnice,

hranilno-kreditne in druge finančne organizacije (npr. borzno posredniške družbe itd.) so torej udeleženci

takoimenovanega primarnega trga vrednostnih papirjev.

Predpostavka za uveljavitev obveznic ali delnic v funkciji financiranja naložb oz. večjo gibljivost sredstev je

takšen mehanizem, ki potencialnim izdajateljem teh vrednostnih papirjev omogoča v vsakem trenutku, da

dobijo stik s potencialnimi kupci (primarni trg) oz. da na drugi strani kupci, torej imetniki vrednostnih papirjev

v vsakem trenutku lahko odprodajo vrednostni papir po trenutni tržni vrednosti (sekundarni trg).

T.i. primarni trg se v svetu organizira v okviru bank oz. posebnih investicijskih, borzno posredniških in

finančnih organizacij, ki na podlagi provizije v imenu in na račun izdajatelja ali pa tudi v svojem imenu

odprodajo vrednostne papirje podjetja. Redkejša je takoimenovana direktna prodaja, ko opravlja prodajo

izdajatelj vrednostnih papirjev, torej podjetje samo. Podrobneje to urejajo ZTFI, ZPre-1 in ZISDU.

6.3.12. Garantirane obveznice

Obveznica, za katero nekdo garantira izpolnitev obveznosti, je takoimenovana garantirana obveznica (tretji

odstavek 26. člena ZVP). Garantirane obveznice so vsekako za kupce privlačnejše kot negarantirane, saj je s

tem zmanjšan riziko, ki je sicer povezan z nakupom obveznice zaradi morebitnega nesolidnega izdajatelja.

Prav zaradi visoke stopnje garancije so med najmanj rizičnimi in zato najbolj privlačnimi obveznicami tiste

obveznice, ki jih izdajajo država in druge osebe javnega prava.

Garant za izpolnitev obveznosti, ki jih prevzema izdajatelj obveznice je lahko katerakoli pravna oseba, torej

ne zgolj banke ali druge finančne organizacije. Garant je torej lahko tudi drugo podjetje. Garancija je lahko na

celotno obveznost, ki jo izdajatelj sprejme v obveznici, lahko pa le na del te obveznosti oziroma na

določene obveznosti. Drugače povedano, garancija se lahko glasi na izplačilo glavnice oziroma dela glavnice

(posameznik anuitet), obresti, ali dela obresti.

Prav zaradi tega mora biti garancija natančno opredeljena, torej ne le zgolj s podatki o garantu (29. člen ZVP),

ampak tudi z natančno opredelitvijo, na kaj se le-ta nanaša. Glede narave obveznosti in pravnega položaja

garanta ter narave zahtevkov v zvezi z garancijo veljajo pravila obligacijskega prava.

6.3.13. Akt o izdaji obveznice

ZVP kogentno določa vsebino akta, na podlagi katerega se izdajajo obveznice. Če je izdajatelj RS je ta akt

zakon o izdaji obveznic RS. V drugih primerih je to sklep pristojnega organa upravljanja izdajatelja. Poleg

obveznih sestavin, ki jih določa ZVP, lahko vsebuje akt o izdaji obveznic tudi druge sestavine.

Celotni znesek, na katerega se izdajo obveznice, je podatek o tem, za koliko se izdajatelj namerava zadolžiti

z izdajo obveznic. Namen, za katerega se izdajo obveznice, je obvezna sestavina sklepa o izdaji obveznic in

izdajatelja zavezuje glede tega, kako bo porabljen zbrani denar.

Podatki o garantu so obvezni, če gre za obveznico z garancijo. Z načinom izdajanja obveznic, ker je obvezna

sestavina sklepa o izdaji, je treba pojasniti predvsem podrobnosti v zvezi s številom, posamično vrednostjo in

drugimi pomembnimi okoliščinami izdajanja obveznic.



37

Roki za odplačilo glavnice, višina obrestne mere ter način obračunavanja in plačevanje obresti oziroma še

morebitna udeležba pri dobičku so najbistvenejša finančna razmerja, ki jih mora določiti sklep o izdaji

obveznic. Hkrati se štejejo za finančno-poslovni pogoj, ki je bistven za odločitev kupca, ali bo v nakup

obveznice vložil svoj denar ali ne. Rok za vplačilo glavnice je rok, v katerem terjatev iz obveznice zapade in jo

je možno vnovčiti. Obrestna mera je praviloma fiksno določena, lahko pa je vezana na določena tržna gibanja

z odstotkom, ki določi razmerje do vsakokratne (jasno opredeljene) tržne ravni obrestne mere.

Glede načina obračunavanja in plačevanja obresti so različne možnosti, vezane predvsem na to, ali se

obračunavajo sproti in zgolj pripisujejo glavnici, ki se s tem povečuje, ali pa se ob obračunih tudi

izplačujejo. Podobno so različne možnosti ob morebitni participativni obveznosti, ki daje upravičencu tudi

pravico do udeležbe v dobičku. Določiti je namreč potrebno, ali je participativna obveznica tudi kumulativna, s

čimer se zadrži udeležba v dobičku določenega obračunskega obdobja in se izplača za več obračunskih

obdobij skupaj. Viri sredstev, iz katerih se bodo izplačevale obveznice, morajo prav tako biti določeni s

sklepom o izdaji obveznic.

Pomembna opredelitev se nanaša na cirkulativnost obveznic, torej na možnost prenosa tega vrednostnega

papirja na drugega upravičenca. Prenosljivost je odvisna od opredelitve v sklepu o izdaji obveznic. Zakonskih

ovir ni niti za prenosljivost niti za omejitev prenosljivosti.

Sklep o izdaji obveznic mora opredeliti tudi sodno varstvo pri realizaciji terjatev iz obveznice (glavnice in

obresti), s čimer je mišljena predvsem krajevna pristojnost sodišč ali morebitna oblika poprejšnjega

poravnanja (arbitraža).

V primeru, da gre za zamenljivost obveznice z drugimi vrstami vrednostnih papirjev npr. z delnicami

(konvertibilne obveznice po 35.členu ZVP), je to potrebno predvideti v sklepu o izdaji obveznic. Zakon posebej

predvideva možnost, da se za kupce obveznic določijo različne posebne ugodnosti oz. olajšave, vendar

mora tudi to biti predvideno v skladu o izdaji obveznic.

6.3.14. Sestavine obveznice

Sklep o izdaji obveznic lahko predvideva, da se obveznica lahko zamenja za druge vrste vrednostnih papirjev.

Tako npr. lahko sklep predvidi zamenljivost obveznice za delnico istega izdajatelja. V takem primeru govorimo

o t.i. konvertibilni obveznici. Zamenljivost obveznice za delnico je precej pogosta praksa v državah z razvitim

trgom vrednostnih papirjev. Seveda naš zakon ne izključuje zamenljivosti za druge vrste vrednostnih papirjev.

Zakon v 33. členu našteva obvezne sestavine obveznice, imenuje jih glavne elemente. Predvsem mora

obveznica nositi oznako, da je obveznica, s čimer se že z naslovom vrednostnega papirja opredeli, za

kakšna pravna razmerja gre. Firma oziroma ime ter sedež izdajatelja obveznice so sestavine

individualizacije izdajatelja obveznice in jih mora obveznica obvezno vsebovati.

Prav tako mora obveznica vsebovati firmo oziroma ime kupca obveznice oziroma, če gre za obveznico na

prinosnika, označbo, da gre za obveznico na prinosnika. Če gre za prenosniško obveznico, seveda na

obveznici ni nikakršnega imena oziroma individualnega upravičenca iz obveznice, saj je po zakonu oz. po

sklepu o izdaji imetniške obveznice vsakokratni imetnik tudi upravičenec iz vrednostnega papirja. Denarni



38

znesek, na katerega se glasi obveznica, višina obrestn mere, če je predvideno plačilo obresti, ter odstotek

udeležbe pri dobičku, če gre za participativno obveznico z roki za odplačilo glavnice in obresti, so obvezne

sestavine finančnih razmerij, ki opredeljujejo glavne pravice upravičenca iz obveznice ter obveznosti

izdajatelja. Brez natančnih tovrstnih opredelitev, obligacijskopravno ni popolna.

Vsaka obveznica mora vsebovati tudi kraj in datum izdaje ter serijsko in kontrolno številko obveznice,

faksimile podpisa pooblaščenih oseb izdajatelja obveznice ter navedbo pravic, ki izhajajo iz obveznic

oziroma iz poprej opredeljenih finančnih razmerij. Če gre za garantirano obveznico, so na prednji strani

obveznice navedene firma oziroma ime in sedež garanta.

Amortizacijski načrt obveznice je izračun za odplačilo glavnice in obresti oziroma anuitete z navedbo

porokov. Le-ta se navede na hrbtni strani obveznice. Če gre za obveznico, ki se ne izplača v enem znesku,

mora poleg vseh navedenih glavnih elementov iz 33. člena ZVp vsebovati še drugi del obveznice, to je t.i.

talon. Talon sestavljajo kuponi, ki so anuitetni ali obrestni. Kuponi se uporabljajo za dokazovanje

vsakokratnih upravičenj do zapadle anuitete oziroma dela obresti in se ob izplačilu tudi izročijo izdajatelju

oziroma zavezancu iz obveznice. Če gre za obveznico, ki se izplača v enkratnem znesku (anuiteta in obresti),

ni potrebe po anuitetnih kuponih.

6.3.15. Hibridni vrednostni papirji

Podrobneje vrste zamenljivih obveznic ureja ZGD-1 v poglavju o t.i. hibridnih vrednostnih papirjih z naslovom:

Zamenljive obveznice in dividendne obveznice.

Zamenljive so obveznice, s katerimi se imetnikom zagotovi:

- pravica do zamenjave z delnicami ali

- pravica do prednostnega nakupa delnic,

- pravice imetnikov obveznic povezujejo z dividendami delničarjev (dividendne obveznice).

Zamenljive obveznice se po ZGD-1 lahko izdajo le na podlagi sklepa skupščine, za veljavnost katerega je

potrebna večina najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut lahko določi

drugačno kapitalsko večino in druge zahteve. Pooblastilo upravi za izdajo zamenljivih obveznic se lahko

da za največ pet let. Uprava in predsednik nadzornega sveta morata sklep o izdaji zamenljivih obveznic in

izjavo o njihovi izdaji prijaviti za vpis v register. Obvestilo o sklepu in izjavi se objavi.

Določbe ZGD-1 o prednostni pravici do nakupa novih delnic se ZGD-1, smiselno uporabljajo tudi za

zamenljive obveznice. Po ZGD-1 sme uprava pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala izdati delnice v

zameno za zamenljive obveznice le, če se razlika med emisijskim zneskom obveznic, namenjenih

zamenjavi, in višjim nominalnim zneskom delnic, ki jih je treba zanje zagotoviti, krije iz sklada, ki se lahko

uporablja v ta namen, ali z doplačilom, ki ga opravi imetnik zamenljive obveznice.

6.3.16. Opcije



39

Pri opcijah v najširšem smislu gre za pravno razmerje med dvema osebama: opcijskim upravičencem in

opcijskim zavezancem; opcijski upravičenec je oseba, ki z enostranskim ravnanjem doseže pravno

posledico, ki zavezuje opcijskega zavezanca.

Enostransko ravnanje opcijskega upravičenca, s katerim doseže pravno posledico, ki zavezuje opcijskega

zavezanca, je opcijska izjava. Opcijska izjava je enostranski pravni posel, ki je negotov in zavisi od volje

opcijskega upravičenca. Za opcijo v ožjem smislu štejemo pogodbeno razmerje med opcijskim upravičencem

in opcijskim zavezancem, v okviru katerega opcijski upravičenec z opcijsko izjavo vzpostavi glavno

pogodbeno razmerje (največkrat prodajna pogodba) z vnaprej določeno vsebino.

Imamo torej dve pogodbeni razmerji:

- opcijsko pogodbo, ki opcijo kot pravico sploh ustanavlja in

- glavno pogodbo, ki nastane, ko opcijski upravičenec svojo opcijsko pravico z opcijsko izjavo uresniči.

Opcije je treba razlikovati od:

- oblikovalnih pravic: “upravičenec iz oblikovalne pravice črpa moč, da z enostranskim ravnanjem ustanovi

dvostransko zavezujoče pravno razmerje, bodisi na podlagi zakona (predkupna pravica, odkupna pravica

in pravica povratnega kupa) ali predhodnega pravnoposlovnega ravnanja.”12

- ponudbe: “če za opcijo štejemo vsak položaj, ki lahko privede do nastanka pravnoposlovnega razmerja z

enostranskim ravnanjem, potem ima vsaka zavezujoča ponudba za posledico nastanek opcije. Sodobna

teorija pa pojem opcije danes zožuje. Za opcijo šteje samo tiste oblikovalne možnosti, ki izvirajo iz prejšnjega

pravnega razmerja med opcijskim upravičencem in zavezancem”13.

- predpogodbe: “značilnost predpogodbe je, da stranki predpogodbe prevzemata obveznost, da bosta

pozneje sklenili glavno pogodbo. Predpogodba za stranki ustvarja zavezo sklenitve glavne pogodbe. Gre

za pravo zavezo, ki je iztožljiva. Opcija po pogodbeni teoriji pomeni predvsem možnost sklenitve pogodbe.

Opcijski upravičenec lahko s svojo izjavo doseže sklenitev pogodbe, vendar ga k sklenitvi ni mogoče

prisiliti. Opcijski zavezanec zato proti opcijskemu upravičencu nima zahtevka na sklenitev pogodbe.

Opcijski upravičenec pa takšnega varstva niti ne potrebuje. Do nastanka glavne pogodbe pride z njegovo

enostransko izjavo”.14

- pogojne pogodbe: “opcija je pogodba, ki je sklenjena pod odložilnim pogojem opcijske izjave ene od

pogodbenih strank. Z opcijsko izjavo ene stranke se odložni pogoj izpolni in nastopijo učinki dogovorjenega

pravnega posla. Opcijska izjava je bodoče negotovo dejstvo in kot taka izpolnjuje pravno opredelitev pogoja.

Pogoj opcijske izjave ima pravno naravo potestativnega pogoja. To je pogoj, pri katerem je njegova uresničitev

odvisna od ravnanja ene od pogodbenih strank”15

Pri opcijah sta dve pogodbi: opcijska pogodba in glavna pogodba.



40

Opcijska pogodba obsega dvoje:

- dogovor o tem, da ima opcijski upravičenec oblikovalno pravico, po svoji volji skleniti glavno pogodbo;

- sestavine glavne pogodbe, ki je hkrati ponudba opcijskega zavezanca; ponudba je, po 22. členu OZ,

določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z

njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila.

Voljo skleniti glavno pogodbo opcijski upravičenec izjavi z opcijsko izjavo, ki je po svoji naravi akcept na

glavno pogodbo kot ponudbo. Opcijska pogodba je pogodba o ustanovitvi opcijske pravice; je praviloma

odplačne narave; nadomestilo za opcijsko pravico je odvisno od gospodarskega namena ustanovitve opcije.

Opcijski zavezanec in opcijski upravičenec z opcijsko pogodbo najpogosteje določita čas, v katerem se lahko

poda opcijska izjava in se torej opcija izkoristi.

Razpolaganje z opcijo oz. prenos opcije na drugega pomeni hkrati prenos obeh pogodb, opcijske in glavne.

Opcijski zavezanec ostaja isti, opcijski upravičenec se nadomesti z tistim, na katerega je bila opcija

prenesena. Upoštevati je treba pravila OZ o prenosu pogodb. Pogoj za prenos po 122. členu OZ je, da v to

privoli druga stranka, to je pri prenosu pravice opcijskega upravičenca opcijski zavezanec.

Po 122./2 členu OZ s prenosom pogodbe preide pogodbeno razmerje med prenositeljem (dosedanji

opcijski upravičenec) in drugo stranko (opcijski zavezanec) na prevzemnika (novi opcijski

upravičenec) in drugo stranko (isti opcijski zavezanec) takrat, ko druga stranka (opcijski zavezanec)

privoli v prenos; če je opcijski zavezanec dal svojo privolitev vnaprej, pa takrat, ko je o prenosu obveščen.

Privolitev opcijskega zavezanca v prenos opcijske pogodbe je po 122./3 členu OZ veljavna le, če je dana v

obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe.

123. člen OZ določa, da prenositelj (dosedanji opcijski upravičenec) odgovarja prevzemniku za veljavnost

prenesene pogodbe. Prenositelj (dosedanji opcijski upravičenec) ne jamči, da bo druga stranka izpolnila

(opcijski zavezanec) svoje obveznosti iz prenešene pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal. Prenositelj

(dosedanji opcijski upravičenec) tudi ne jamči drugi stranki (opcijski zavezanec), da bo prevzemnik (novi

opcijski upravičenec) izpolnil obveznosti iz pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal. 124. člen OZ

določa, da druga stranka (opcijski zavezanec) lahko uveljavlja proti prevzemniku (novi opcijski upravičenec)

vse ugovore iz prenešene pogodbe, in tudi tiste, ki jih ima iz drugih razmerij z njim; ne more pa uveljavljati

ugovorov, ki jih ima proti prenositelju (dosedanji opcijski upravičenec).

6.3.17. Nakupne, prodajne in menjalne opcije

Nakupna opcija (call option) je tista, s katero si opcijski upravičenec (kupec) zagotovi določeno nakupno

ceno v času, ko opcijo izkoristi, ne glede na tedaj veljavno tržno ceno. Opcijski upravičenec je torej kupec, ki

je upravičen kupiti po določeni ceni, opcijski zavezanec pa prodajalec, ki mora prodati po določeni ceni.

Tveganje pri nakupni opciji je na strani prodajalca, ki se zaveže prodati po določeni ceni, v času, ko

kupec, kot opcijski upravičenec poda opcijsko izjavo.



41

Prodajna opcija (put options), je tista, s katero si opcijski upravičenec (prodajalec) zagotovi določeno

prodajno ceno v času, ko opcijo izkoristi, ne glede na tedaj veljavno tržno ceno. Opcijski upravičenec je

prodajalec, opcijski zavezanec pa kupec, ki mora kupiti, po določeni ceni. Tveganje pri prodajni opciji nosi

kupec, ki se zaveže kupiti po določeni ceni, v času, ko prodajalec, kot opcijski upravičenec poda opcijsko

izjavo.

Menjalna opcija je tista, s katero si opcijski upravičenec zagotovi zamenjavo določenih vrednostnih

papirjev za druge vrednostne papirje istega izdajatelja.

7. NEMATERIALIZIRANI VREDNOSTNI PAPIRJI

7.1. Pojem nematerializiranega vrednostnega papirja, centralni register

Nematerializirani vrednostni papir je izjava izdajatelja, vpisana v centralni register nematerializiranih

vrednostnih papirjev, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil obveznost iz vrednostnega papirja osebi,

ki je kot zakoniti imetnik vrednostnega papirja vpisana v centralni register.

Pravice imetnika iz nematerializiranega vrednostnega papirja:

- nastanejo z vpisom nematerializiranega vrednostnega papirja na račun tega imetnika v centralnem

registru in

- se prenesejo s prenosom nematerializiranega vrednostnega papirja na račun novega imetnika v

centralnem registru.

Pravice iz nematerializiranega vrednostnega papirja, ki se vpisujejo v centralni register, se pridobijo, omejijo

ali prenehajo z ustreznim vpisom v centralnem registru, če zakon ne določa drugače (6. člen ZNVP).

Nematerializirani vrednostni papir mora imeti naslednje bistvene sestavine, vpisane v centralni register (4.

člen ZNVP):

1. označbo vrste vrednostnega papirja,

2. oznako razreda vrednostnega papirja, če je izdajatelj izdal več razredov vrednostnih papirjev iste vrste,

3. firmo oziroma naziv, sedež in matično številko izdajatelja,

4. firmo oziroma naziv ali ime osebe, na katero se glasi vrednostni papir oziroma označbo, da se vrednostni

papir glasi na prinosnika,

5. natančno označeno obveznost izdajatelja, ki izhaja iz vrednostnega papirja,

6. nominalni znesek, na katerega se glasi vrednostni papir,

7. skupno nominalno vrednost celotne izdaje,

8. datum vpisa vrednostnega papirja v centralni register.

Nematerializirani vrednostni papir se lahko glasi na ime ali na prinosnika (5. čl. ZNVP).



42

Obveznost izdajatelja iz nematerializiranih vrednostnih papirjev nastane v trenutku, ko klirinško depotna

družba izda nematerializirane vrednostne papirje s tem, da v centralni register vpiše podatke o bistvenih

sestavinah nematerializiranih vrednostnih papirjev in nematerializirane vrednostne papirje vpiše na račune

imetnikov v skladu z nalogom za izdajo (15. člen ZNVP).

Centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev vodi delniška družba, ustanovljena po zakonu, ki

ureja trg vrednostnih papirjev, za opravljanje storitev izračuna, izravnave in zagotavljanja izpolnitev,

nastalih na podlagi poslov z vrednostnimi papirji, sklenjenih na organiziranem trgu vrednostnih papirjev

(klirinško depotna družba, KDD). Za pravice imetnikov iz nematerializiranih vrednostnih papirjev in pravice

tretjih na teh papirjih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, in zakona o

gospodarskih družbah, če ni z ZNVP določeno drugače (2. člen ZNVP).

Izdajatelji serijskih vrednostnih papirjev, katerih prva prodaja je bila opravljena po postopku javne

ponudbe v skladu z zakonom, ki ureja trg vrednostnih papirjev, so dolžni izdati nematerializirane vrednostne

papirje (ne velja za investicijske kupone vzajemnih skladov, ustanovljenih po zakonu o investicijskih skladih in

družbah za upravljanje (ZISDU). Nematerializirane delnice so dolžne izdati tudi banke, zavarovalnice,

borzno posredniške družbe in družbe za upravljanje, ne glede na to, ali je bila prva prodaja njihovih delnic

opravljena po postopku iz prejšnjega odstavka (7. člen ZNVP).

7.1.1. Nalog za izdajo vrednostnih papirjev

Ob izdaji nematerializiranih vrednostnih papirjev mora izdajatelj klirinško depotni družbi izdati in izročiti

nalog, da v imenu in za račun izdajatelja izda nematerializirane vrednostne papirje s tem, da v centralni

register:

- vpiše podatke o bistvenih sestavinah nematerializiranih vrednostnih papirjev in jih

- vpiše na račune imetnikov, ki so vpisali in vplačali te vrednostne papirje (v nadaljevanju: nalog za izdajo).

7.1.2. Zakoniti imetnik in račun vrednostnih papirjev

Pravice iz nematerializiranega vrednostnega papirja lahko uveljavlja le njegov zakoniti imetnik. Zakoniti

imetnik nematerializiranega vrednostnega papirja je:

- tista oseba, v korist katere je nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru,

- razen če je bil vpis nematerializiranega vrednostnega papirja v njeno korist opravljen brez naloga izdajatelja,

prejšnjega imetnika oziroma drugega veljavnega pravnega temelja.

Ne glede na to postane dobroverna oseba, v korist katere je bil nematerializirani vrednostni papir vpisan v

centralnem registru, zakoniti imetnik in pridobi pravice iz nematerializiranega vrednostnega papirja, tudi če je

bil vpis nematerializiranega vrednostnega papirja v njeno korist opravljen brez naloga izdajatelja, prejšnjega

imetnika oziroma drugega veljavnega pravnega temelja. Kadar je bil nematerializirani vrednosti papir vpisan v

korist posamezne osebe na podlagi posla, sklenjenega na organiziranem trgu, se v smislu prejšnjega stavka

šteje, da je njegov pridobitelj dobroveren (16. člen ZNVP).



43

Račun nematerializiranih vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: račun vrednostnih papirjev):

- združuje vrednostne papirje posameznega imetnika;

- pri katerih je lastniškopravno stanje enako, to je kadar je imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev ista

oseba in kadar na teh papirjih ni pravic tretjih oziroma so vpisane enake pravice tretjih;

- in v zvezi s katerimi obstoji enako pooblastilo za vnos nalogov za prenos vrednostnih papirjev na drug

račun vrednostnih papirjev oziroma za vpis pravic tretjih na vrednostnem papirju.

Pooblastilo za vnos nalogov je enako, kadar je imetnik s pogodbo o vodenju računa nematerializiranih

vrednostnih papirjev, pogodbo o borznem posredovanju oziroma na podlagi drugega pravnega posla, za vnos

nalogov za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev na druge račune vrednostnih papirjev oziroma vpis

pravic tretjih na njegovih vrednostnih papirjih pooblastil istega člana klirinško depotne družbe (17. člen

ZNVP).

V centralnem registru se odprejo računi vrednostnih papirjev, preko katerih se vodijo stanja nematerializiranih

vrednostnih papirjev posameznih imetnikov, opravljajo prenosi pravic iz nematerializiranih vrednostnih papirjev

in vpisujejo pravice tretjih na nematerializiranih vrednostnih papirjih, omejitve prenosljivosti in prepovedi

razpolaganja. Podrobnejši način vodenja računov vrednostnih papirjev določi klirinško depotna družba v

pravilih poslovanja (18. člen).

7.1.3. Deponiranje imenskih delnic zaradi udeležbe na skupščini delničarjev in izvrševanje pravic iz

prinosniških vrednostnih papirjev

Ko statut delniške družbe pogojuje udeležbo na skupščini delničarjev ali uresničevanje glasovalne pravice s

tem, da se delnice, ki se glasijo na ime, shranijo, se šteje, da so delnice shranili tisti imetniki

nematerializiranih delnic, ki so bili vpisani v centralni register na zadnji dan roka za deponiranje delnic,

imetniki nematerializiranih delnic so dolžni do izteka roka za deponiranje prijaviti svojo udeležbo na skupščini

delničarjev (66. člen ZNVP). Kadar statut delniške družbe pogojuje udeležbo na skupščini delničarjev ali

uresničevanje glasovalne pravice s tem, da se delnice na prinosnika shranijo, mora član klirinško depotne

družbe, pri katerem se za imetnike vodijo vrednostni papirji na računu vrednostnih papirjev pri klirinško depotni

družbi ali klirinško depotna družba, če se vrednostni papirji za imetnike vodijo neposredno na računu pri

klirinško depotni družbi, izdati imetnikom potrdilo o stanju na računu vrednostnih papirjev na zadnji dan

roka za deponiranje delnic.

Potrdilo se glasi na prinosnika in se lahko uporablja samo kot izkazni papir za uveljavljanje pravice do

glasovanja na skupščini delničarjev. To se smiselno uporablja tudi za potrdilo, izdano zaradi uresničevanja

pravice do dividende oziroma prednostne pravice do vpisa novih delnic oziroma drugih pravic iz prinosniških

delnic oziroma obveznic (67. člen ZNVP).

7.1.4. Vpogled v centralni register

83. člen ZNVP ureja vpogled v centralni register; ta se zagotovi z računalniškim izpisom vpisanih

podatkov, nanašajoč se na posameznega imetnika nematerializiranih vrednostnih papirjev (redni izpisek).



44

Vsi podatki, vpisani v delniške knjige oziroma knjige imenskih vrednostnih papirjev, ki jih vodi klirinško depotna

družba v imenu in za račun izdajatelja (65. člen ZNVP), so javni, razen podatka o enolični identifikaciji fizične

osebe. Klirinško depotna družba mora na zahtevo vsake osebe izdati izpisek stanja delničarjev oziroma

imetnikov imenskih vrednostnih papirjev iz delniške knjige oziroma knjige imenskih vrednostnih

papirjev, ki jo vodi, s podatki iz prejšnjega odstavka (84. člen).

Sodišče in davčni organ imata pravico do izpisa podatkov o posameznem imetniku vrednostnih papirjev,

če te podatke potrebujeta v postopku, ki ga vodita proti temu imetniku v okviru svojih pristojnosti. Agencija,

Banka Slovenije, Urad za zavarovalni nadzor oziroma drug državni organ imajo pravico do izpisa podatkov o

stanjih in prometu na računih vrednostnih papirjev, če te podatke potrebujejo v postopku, ki ga vodijo v

okviru svojih pristojnosti (85. člen).

7.1.5. Tarifa

Agencija predpiše tarifo, s katero določi (89. člen ZNVP):

1. nadomestila, ki bremenijo imetnike, za odpiranje in vodenje računov vrednostnih papirjev pri članih

klirinško depotne družbe;

2. nadomestila, ki bremenijo imetnike, za storitve prenosov vrednostnih papirjev med računi imetnikov;

3. nadomestila, ki bremenijo izdajatelje, za izdajo in vodenje registra imetnikov vrednostnih papirjev;

4. nadomestila za vpogled v delniško knjigo in register imenskih vrednostnih papirjev.

7.1.6. Prva in nadaljnje prodaje vrednostnih papirjev

31. člen ZTFI opredeljuje, da je prva prodaja vrednostnih papirjev prodaja vrednostnih papirjev na podlagi

izdajateljeve ponudbe ob izdaji vrednostnih papirjev. Vse ostale prodaje vrednostnih papirjev so nadaljnje

prodaje.

8. POVEČANJE IN ZMANJŠANJE KAPITALA V DELNIŠKI DRUŽBI

8.1. Nominalno in stvarno povečanje in zmanjšanje osnovnega kapitala

Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe gre za t. i. nominalno ali za stvarno (realno) povečanje

osnovnega kapitala (povečanje osnovnega kapitala z vložki).

V prvem primeru se premoženje družbe dejansko ne poveča. Povečanje se izvede zgolj s preoblikovanjem

drugih postavk lastnega kapitala v osnovni kapital, ali pa na podlagi revalorizacije. V drugem primeru se nove

delnic se vplačajo z denarnimi ali stvarnimi vložki, in se s tem osnovni kapital in s tem premoženje družbe

tudi realno poveča za protivrednost novo izdanih delnic.



45

Podobno je z zmanjšanjem osnovnega kapitala. Tudi zmanjšanje osnovnega kapitala je lahko efektivno z

zmanjšanjem vrednosti premoženja, ker je le-to preveliko za poslovne aktivnosti podjetja) ali zgolj nominalno

(s spremembo v sestavu virov sredstev, praviloma, ko je podjetje v poslovnih težavah). Pri efektivnem

zmanjšanju delničarji (družbeniki) dobijo zmanjšano vrednost delnic povrnjeno z izplačili v denarju ali drugih

premoženjskih vrednostih. Pri nominalnem zmanjšanju kapital delničarji izgubijo del vrednosti svojega

premoženja v obliki delnic, saj se nominalni znesek delnic zmanjša.

8.1.1. Povečanje osnovnega kapitala z vložki

Povečanje osnovnega kapitala se lahko izvede z izdajo novih delnic, katerih protivrednost se vplača v

denarju ali s stvarnimi vložki. Če je emisijski znesek delnic višji od nominalnega, se v sklepu o povečanju

osnovnega kapitala določi najnižji znesek, ki mora biti plačan ob nakupu delnice. Osnovnega kapitala ni

mogoče povečati, dokler dotedanji vložki niso v celoti plačani, razen če je ostal nevplačan le neznaten znesek.

Če se vlagajo stvarni vložki, je treba v sklepu o povečanju osnovnega kapitala določiti:

- predmet vložka,

- osebo, od katere družba predmet pridobi in

- nominalni znesek delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek.

Povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki mora pregledati eden ali več revizorjev. Sodišče lahko zavrne

vpis povečanja osnovnega kapitala, če je vrednost stvarnega vložka znatno nižja od nominalnega zneska

delnic, ki jih je treba zanj zagotoviti. O povečanju osnovnega kapitala z vložki se odloča z večino najmanj treh

četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, če s statutom ni določena drugačna kapitalska večina.

Za izdajo prednostnih delnic brez glasovalne pravice lahko statut določi le višjo kapitalsko večino ter dodatne

zahteve. Če obstaja več razredov delnic, je za veljavnost skupščinskega sklepa potrebno soglasje vsakega

razreda delnic; o soglasju morajo delničarji vsakega razreda delnic sprejeti izredni sklep.

8.1.2. Vpisovanje in prednostna pravica do novih delnic

Nove delnice se vpisujejo s pisno izjavo (vpisno potrdilo), iz katerega je razviden delež po številu,

nominalnem znesku in, če je izdanih več razredov, razred delnic. Vpisno potrdilo se izda v dvojniku. Nična so

tista vpisna potrdila, ki ne vsebujejo popolnih podatkov predpisanih z zakonom. Omejitev, ki ni določena na

vpisnem potrdilu, je proti družbi neveljavna. Dotedanji delničarji imajo prednostno pravico do vpisa novih

delnic v sorazmerju z njihovimi deleži v osnovnem kapitalu. Rok za uveljavitev te pravice je najmanj 14 dni.

Uprava mora objaviti emisijski znesek novih delnic in rok, ki je največkrat 30 dni.

Nominalni znesek pogojno povečanega osnovnega kapitala ne sme preseči polovice osnovnega kapitala, ki

obstaja v času sklepanja o pogojnem povečanju kapitala.

S sklepom se določi tudi:



46

- namen pogojnega povečanja osnovnega kapitala;

- upravičence;

- emisijski znesek ali merila, po katerih se ta znesek izračuna.

Prednostna pravica se lahko v celoti ali delno izključi samo s sklepom o povečanju osnovnega kapitala. Za

sklep poleg zakonskih ali statutarnih zahtev za povečanje kapitala je potrebna večina najmanj treh četrtin pri

sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut lahko določi višjo kapitalsko večino in druge zahteve. Sklep

o popolni ali delni izključitvi prednostne pravice se lahko sprejme le, če je bila izključitev najavljena. Uprava

mora skupščini predložiti pisno poročilo o razlogu za popolno ali delno izključitev prednostne pravice. V

poročilu je treba utemeljiti predlagani emisijski znesek. Ne šteje se za izključitev prednostne pravice, če po

sklepu prevzame nove delnice finančna organizacija z obveznostjo, da jih bo ponudila delničarjem.

Uprava mora v glasilih družbe objaviti ponudbo finančne organizacije z navedbo plačila za delnice in rok,

določen za sprejem ponudbe; enako velja, če delnice prevzame kdo drug z obveznostjo, da jih bo ponudil

delničarjem.

8.1.3. Pogojno povečanje osnovnega kapitala in hibridne obveznice

Skupščina lahko sklene povečati osnovni kapital le zaradi:

- uresničitve pravice imetnikov zamenljivih obveznic do zamenjave za delnice ali uresničitve prednostne

pravice do nakupa novih delnic; pri tem se določbe zakona o prednostni pravici do nakupa novih delnic

smiselno uporabljajo tudi za zamenljive obveznice;

- priprave na združitev več družb;

- uresničitve pravic delavcev družbe za prejem novih delnic v zameno za vložek denarnih terjatev, ki

delavcem pripadajo iz udeležbe v dobičku, ki jim jo družba zagotavlja.

Če je bil sklep o pogojnem kapitalu sprejet za zagotovitev pravic imetnikom zamenljivih obveznic, je treba

oblikovati poseben sklad za pokrivanje razlike med emisijskim zneskom obveznic in višjim celotnim

nominalnim zneskom delnic, ki jih je treba zanje zagotoviti. Lahko pa je dogovorjeno, da bodo razliko doplačali

upravičenci do zamenjave in v tem primeru oblikovanje sklada ni potrebno.

T.i. hibridne obveznice, so tiste, s katerimi se imetnikom zagotovi:

- pravica do zamenjave z delnicami (zamenljive obveznice) ali

- pravica do prednostnega nakupa delnic in

- obveznice, s katerimi se pravice imetnikov obveznic povezujejo z dividendami delničarjev (dividendne

obveznice).

Hibridne obveznice se lahko izdajo le na podlagi sklepa skupščine. Za veljavnost sklepa je potrebna večina

najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osn. kapit. Statut lahko določi drugačno kapitalsko večino in

druge zahteve ter soglasje razredov. Pooblastilo upravi za izdajo zamenljivih obveznic se lahko da za največ



47

pet let. Uprava in predsednik nadzornega sveta morata sklep o izdaji zamenljivih obveznic in izjavo o njihovi

izdaji prijaviti za vpis v register. Obvestilo o sklepu in izjavi se objavi. To se smiselno uporablja tudi za

zagotovitev posebnih pravic do udeležbe v dobičku. Delničarji družbe imajo prednostno pravico do nakupa

obveznic

Uprava sme izdati delnice le za namen, določen v sklepu o pogojnem povečanju osnovnega kapitala, in šele

po polnem plačilu delnic. Uprava sme izdati delnice v zameno za zamenljive obveznice le:

- če se razlika med emisijskim zneskom obveznic, namenjenih zamenjavi, in višjim nominalnim zneskom

delnic, ki jih je treba zanje zagotoviti, krije iz sklada, ki se lahko uporablja v ta namen,

- ali z doplačilom, ki ga opravi imetnik zamenljive obveznice.

Uprava mora v enem mesecu po izteku poslovnega leta prijaviti za vpis v register skupni znesek pogojno

povečanega kapitala. Prijavi se priloži seznam oseb, ki so uresničile prednostno pravico oziroma pravico

do zamenjave obveznic, ki ga podpiše uprava. Seznam mora navajati delnice, ki pripadajo vsakemu

delničarju, in zanje vplačane vložke. V prijavi mora uprava izjaviti, da so bile delnice izdane le za namen,

določen v sklepu o pogojnem povečanju kapitala, in ne pred polnim plačilom delnic.

8.1.4. Odobreni kapital

Statut (tudi s spremembo statuta) lahko pooblasti upravo za najdlje 5 let po vpisu družbe v register, da

osnovni kapital poveča do določenega nominalnega zneska (odobreni kapital) z izdajo novih delnic za

vložke. Pooblastilo je lahko dano za najdlje 5 let po vpisu spremembe statuta v register. Znesek odobrenega

kapitala ne sme preseči polovice osnovnega kapitala, ki obstaja v času, ko je bilo pooblastilo dano.

Nove delnice se izdajo samo s soglasjem nadzornega sveta. Statut lahko določi, da se nove delnice izdajo

delavcem družbe. V pooblastilu je lahko določeno, da uprava odloča o izključitvi prednostne pravice do

novih delnic. O vsebini pravic iz delnic in o pogojih za izdajo delnic odloča uprava, ki mora za svojo odločitev

pridobiti soglasje nadzornega sveta. Soglasje nadzornega sveta je potrebno tudi za odločitev uprave o

izključitvi prednostne pravice do novih delnic.

Če obstajajo prednostne delnice brez glasovalne pravice, se lahko prednostne delnice, ki imajo pri

razdelitvi dobička ali premoženja družbe prednost izdajo le, če tako določa pooblastilo. Za veljavnost sklepa je

potrebna večina najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut lahko določi višjo

kapitalsko večino in druge zahteve ter soglasje razredov.

8.1.5. Povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe

Novi kapital se pri povečanju kapitala iz sredstev družbe ne vplača, kljub temu pa se osnovni kapital

poveča, in sicer ali na račun zmanjšanja ostalih postavk na pasivni strani bilance (rezerv, nerazdeljenega

dobička, itd.), torej med viri, ali na račun prevrednotenja višine osnovnega kapitala; gre zgolj za preoblikovanje

postavk znotraj bilance stanja, vendar tako, da formula: vrednost osnovnega kapitala krat nominalna vrednost



48

in število delnic da tak zmnožek, kot je vrednost povečanega osnovnega kapitala.Zato je treba povečati število

ali vrednost delnic.16

Največkrat gre za uskladitev podcenjene vrednosti premoženja, katerega vrednost je višja od

registriranega osnovnega kapitala. Gre torej za povečanje osnovnega kapitala na račun njegove

revalorizacije, oz. zaradi prevrednotevalnega popravka osnovnega kapitala.Kljub temu, da ZGD-1 te podlage

za nominalno povečanje osnovnega kapitala ne navaja je glede na sodno prakso in stališča pravne in finančno

računovodske stroke nesporno, da je takšna oblika nominalnega povečanja osnovnega kapitala pravno

dopustna, pod pogojem, da se izvede in registrira po postopku, ki je določen za povečanje kapitala iz sredstev

družbe.17

8.1.6. Povečanje osnovnega kapitala z revalorizacijskim popravkom

Četudi v navedenih točkah, povzetih iz 334. člena povezano s 60. členom ZGD F, ni izrecno našteto, je

pravno dopustno preoblikovanje tudi revalorizacijskega popravka osnovnega kapitala v povečanje

osnovnega kapitala. Poudariti pa velja, da to ni zgolj knjigovodska operacija, temveč je potrebno izvesti

celoten postopek povečanja osnovnega kapitala in njegove registracije.18 Vrhovno sodišče RS se je v

judikatu: Sklep III Ips 105/99 opredelilo, da ni pomisleka proti temu, da se nominalno v registru poveča

osnovni kapital (ki je tisti del celotnega kapitala, ki so ga vpisali oz. vplačali delničarji) tudi na račun

revalorizacije, ki se izvede z oblikovanjem revalorizacijskega popravka.

Vrhovno sodišče se je ob tem tudi opredelilo, da pripada povečana vrednost kapitala posameznim

družbenikom v razmerju njihovih deležev v osnovnem kapitalu; to razmerje se z povečanjem osnovnega

kapitala ne poruši19. ZGD-1 še določa, da morajo biti postavke lastnega kapitala, ki se preoblikujejo v osnovni

kapital, izkazane v zadnji letni bilanci stanja oziroma vmesni bilanci stanja. Vmesna bilanca stanja mora

biti sestavljena v skladu pravili o sestavi letne bilance stanja. ZGD-1 določa, da preoblikovanje prej navedenih

t.i. drugih postavk lastnega kapitala v osnovni kapital ni dopustno, če je v bilanci stanja, ki je podlaga za

preoblikovanje (drugi odstavek), izkazana prenesena izguba oziroma čista izguba poslovnega leta.

8.1.7. Kdaj se lahko sklepa o povečanju osnovnega kapitala?

Skupščina lahko o povečanju osnovnega kapitala odloča šele po tem, ko je bilo sprejeto letno poročilo za

zadnje poslovno leto, ki se je končalo pred odločanjem o povečanju osnovnega kapitala. Pomeni, da za

nominalno povečanje osnovnega kapitala ni mogoče uporabiti dobička ali rezerv, ki se oblikujejo med

poslovnim letom. ZGD-1 določa, da mora sklep o povečanju osnovnega kapitala temeljiti na bilanci stanja,

katere bilančni presečni dan je največ osem mesecev pred vložitvijo predloga za vpis povečanja

osnovnega kapitala v register in ki jo je pregledal revizor ter k njej dal pritrdilno mnenje.

Prijava in vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala je urejena v ZGD-1, ki določa, da se prijavi sklepa za

vpis v register priloži:



49

- bilanca stanja, na podlagi katere je bil osnovni kapital povečan, z revizorjevim potrdilom, in

- zadnje letno poročilo, če še ni predloženo.

Prijavitelji morajo sodišču podati izjavo, da po njihovi vednosti od dne za osnovo vzete bilance stanja do

dne prijave ni prišlo do zmanjšanja premoženja, ki bi nasprotovalo povečanju osnovnega kapitala, če bi se

o tem odločalo na dan prijave. ZGD-1 določa, registrsko sodišče vpiše sklep o povečanju osnovnega kapitala

v register, če so izpolnjeni pogoji, to je če je bilančni presečni dan manj kot 8 mesecev odmaknjen od

dneva vložitve predloga in če je na bilanco pritrdilno revizorjevo mnenje.

8.1.8. Pristojnost in postopek ter sodna registracija

Za postopek povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe se smiselno uporablja pravilo, o odločanju z

večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, ki za enoosebne družbe ni

relevanten, ter pravilo, ki določa, da morata uprava in predsednik nadzornega sveta prijaviti sklep o

povečanju osnovnega kapitala za vpis v register. Sklepi o povečanju osnovnega kapitala se lahko

sprejemejo po sprejetju poslovnega poročila, in glede na bilanco stanja in poslovni izid; temeljiti mora na

bilanci stanja (mora biti pregledana s strani revizorja, in imeti njegovo pritrdilno mnenje), katere bilančni

presečni dan je največ osem mesecev pred vložitvijo predloga za vpis povečanja osnovnega kapitala v

register. Prijavitelji morajo sodišču podati izjavo, da po njihovi vednosti od dne za osnovo vzete bilance

stanja do dne prijave ni prišlo do zmanjšanja premoženja, ki bi nasprotovalo povečanju osnovnega

kapitala.

8.1.9. Delne pravice, poziv delničarjem, lastne delnice in delno vplačane delnice, varstvo pravic

delničarjev in tretjih oseb, začetek udeležbe v dobičku

Če pri povečanju osnovnega kapitala na delež v dosedanjem osnovnem kapitalu odpade le del nove delnice,

je tako delno pravico mogoče samostojno prenašati in podedovati. Pravice iz nove delnice, vključno z

zahtevo po izstavitvi delniškega potrdila, se uresničujejo le, če so delne pravice, ki skupaj oblikujejo polno

pravico, združene pri enem delničarju ali če se združi več upravičencev, katerih delne pravice oblikujejo

skupaj polno delnico.

Po vpisu sklepa o povečanju osnovnega kapitala v register mora uprava takoj objaviti poziv delničarjem, naj

prevzamejo nove delnice. V pozivu se navede znesek povečanja osnovnega kapitala in razmerje med

novimi in starimi delnicami. Poziv mora vsebovati opozorilo, da ima družba pravico delnice, ki jih delničarji niso

prevzeli eno leto po objavi poziva, po trikratnem opozorilu prodati za račun delničarjev. Po izteku enega

leta od objave poziva mora družba javno opozoriti na prodajo neprevzetih delnic. Opozorilo se objavi trikrat v

vsaj enomesečnih presledkih. Po izteku enega leta od zadnje objave opozorila mora družba prodati

neprevzete delnice za račun delničarjev po uradni borzni ceni s pomočjo borznega posrednika oziroma na

javni dražbi, če ni borzne cene.



50

Lastne delnice so udeležene pri povečanju osnovnega kapitala. Povečanje osnovnega kapitala se pri

delno vplačanih delnicah izvede s povečanjem nominalnega zneska delnic. Če poleg delno vplačanih delnic

obstojijo polno vplačane delnice, se pri polno vplačanih delnicah povečanje kapitala lahko izvede s

povečanjem nominalnega zneska delnic ali z izdajo novih delnic; sklep o povečanju osnovnega kapitala mora

določati način povečanja. Če se osnovni kapital poveča s povečanjem nominalnega zneska delnic, se

povečanje izvede tako, da na nobeno delnico ne odpadejo zneski, ki se ne dajo pokriti s takšnim povečanjem.

Razmerja pravic iz delnic se s povečanjem osnovnega kapitala ne spremenijo. Če se posamezne pravice

delno vplačanih delnic določajo po vložku, plačanem na delnico, te pravice pripadajo delničarjem do plačila še

neporavnanih vložkov, glede na višino plačanega vložka, povečanega za odstotek povečanja osnovnega

kapitala; z nadaljnjimi plačili se pravice ustrezno povečajo.

Če ni določeno drugače, sodelujejo nove delnice v dobičku celega poslovnega leta, v katerem je bil sprejet

sklep o povečanju osnovnega kapitala.V sklepu o povečanju osnovnega kapitala se lahko določi, da nove

delnice sodelujejo že v dobičku zadnjega poslovnega leta, preteklega pred sklepanjem o povečanju kapitala. V

tem primeru se sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejme pred sprejetjem sklepa o uporabi dobička

zadnjega poslovnega leta, preteklega pred sklepanjem o povečanju osnovnega kapitala. Sklep o uporabi

dobička začne veljati šele, ko je osnovni kapital povečan.

8.1.10. Splošno o zmanjšanju osnovnega kapitala

Zmanjšanje osnovnega kapitala je ukrep, ki je prav nasproten povečanju osnovnega kapitala, kot smo ga

opredelili spredaj. ZGD-1 ureja tri temeljne oblike zmanjšanja osnovnega kapitala, to je redno zmanjšanje,

poenostavljeno zmanjšanje (zaradi kritja izgube ali zaradi prenosa v rezerve; namen mora biti naveden v

sklepu) in zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic.

Zmanjšanje osnovnega kapital z umikom delnic je sicer izjemna in redka oblika zmanjšanja osnovnega

kapitala; dopustna je ali prisilno (mora biti predvidena v statutu ali s spremembami statuta pred izvedbo

zmanjšanja), ali pa s pridobitvijo.

Postopek zmanjšanja osnovnega kapitala je podoben postopku povečanja osnovnega kapitala, s pomembno

razliko posebnega postopka povezanega z institutom varstva upnikov. Prav postopki, ki jih zakon predpisuje

za varstvo upnikov, močno časovno zavlečejo postopke zmanjšanja osnovnega kapitala. Tako sklep o

zmanjšanju osnovnega kapitala, kot samo zmanjšanje osnovnega kapitala se vpiše v sodni register, vendar

se oba postopka lahko združita. ZGD-1 ureja zmanjšanje osnovnega kapitala posebej za d.o.o. Določa, da

skupščina družbenikov lahko sklene, da se osnovni kapital družbe zmanjša. Posebnosti v zvezi z varstvom

upnikov so predstavljene posebej.

ZGD-1 ureja tudi zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom poslovnih deležev.



51

8.1.11. Postopek in pristojnosti organov ter sestavine sklepa in postopek registracije pri zmanjšanju

osnovnega kapitala z umikom

ZGD-1 določa, da je za veljavnost sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala potrebna večina najmanj treh

četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala20.

ZGD-1 posebej določa, da je v sklepu poleg ostalih sestavin treba določiti:

- zakaj se osnovni kapital zmanjšuje;

- način zmanjšanja osnovnega kapitala.

Ostale sestavine sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala so smiselno enake, kot smo jih navedli pri sklepu o

povečanju osnovnega kapitala, in sicer:

- naziv organa, ki je sklep sprejel in navedba določb aktov, na katerih temelji njihova pristojnost;

- datum sprejetja sklepa in kraj, z navedbo organov;

- navedba višine registriranega osnovnega kapitala;

- navedba višine povečanega osnovnega kapitala.

ZGD-1 določa, da morata uprava in predsednik nadzornega sveta sklep o zmanjšanju osnovnega

kapitala prijaviti za vpis v register. Tudi pri zmanjšanju osnovnega kapitala velja, da sta potrebna dva vpisa

v sodni register, in sicer najprej vpis sklepa o zmanjšanju osnovnega kapital, nato še vpis samega

zmanjšanja osnovnega kapitala. Začetek veljavnosti zmanjšanja kapitala ureja ZGD-1, ki določa, da je

osnovni kapital zmanjšan z vpisom sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala v register je. Vpis je torej

konstitutivni. Od tega dne tečejo pravice (glasovalne, premoženjske …). Sklep se po ZGD-1 objavi.

8.1.12. Varstvo upnikov

Varstvo upnikov, je ključna posebnost postopka zmanjšanja osnovnega kapitala, po kateri se ta postopek

razlikuje od postopka povečanja osnovnega kapitala. ZGD-1 določa, da je upnikom, katerih terjatve so nastale

pred objavo vpisa sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala v register, treba dati zavarovanje, če terjatve

prijavijo, kolikor ne bi mogli biti poplačani. Upnike se v objavi vpisa opozori na to pravico.

Plačila delničarjem se izvršijo na podlagi zmanjšanja osnovnega kapitala šele potem, ko je od objave vpisa

pretekel predpisan šest mesečni rok, in potem, ko je bilo upnikom, ki so se pravočasno javili, zagotovljeno

poplačilo ali zavarovanje. Upniki lahko zahtevajo zavarovanje tudi, če se delničarji ne izplačajo. Plačila ni

treba, da se opravijo v denarju.V našem primeru se bodo plačila izvršila ne z denarjem, temveč s izločitvijo

javne infrastrukture in njenim prenosom v sorazmernih deležih na občine.

Zmanjšanje ni veljavno, če ni spoštovan enoletni rok od objave poziva upnikom, razen če upnikom ni

zagotovljena varščina. Poleg tega zmanjšanje ni mogoče prijaviti za vpis v register, če ni bil vsaj dvakrat

objavljen sklep, pozvani upniki, oz. jim zagotovljeno plačilo oz. varščina.



52

8.1.13. Zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic

Pri zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic se ne zmanjšuje nominalni znesek delnic, temveč se

zmanjšuje število delnic z umikom delnic. Gre za postopek, kot je amortizacija poslovnega deleža pri družbi z

omejeno odgovornostjo.21

Postopek zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom delnic je zelo raznolik, kompleksen in v postopku izvedbe

strokovno zahteven. Pri tem gre za različne oblike tega zmanjšanja, in sicer:

- prisilni umik delnic,22

- umik delnic s pridobitvijo.

V primeru umika delnic, ki jih družba pridobi, so različni postopki glede na način pridobitve oziroma umika,

in sicer:

- umik delnic v breme dobička,

- umik neodplačno pridobljenih delnic,

- umik lastnih delnic po določbah o pridobivanju lastnih delnic,

- redni umik delnic s pridobitvijo z namenom znižanja osnovnega kapitala.

Če družba pridobi delnice brezplačno, za katere je v celoti plačan nominalni ali višji emisijski znesek, ni

potrebe po uporabi določb o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala. V tej zvezi sploh odpade potreba po

posebnem varstvu upnikov, kajti gre le za nominalno znižanje osnovnega kapitala brez zmanjšanja

premoženja družbe (aktive). Neodplačno pridobljene delnice seveda pri tem ne moremo šteti kot premoženje

družbe v tem pogledu. Po drugi strani pa odločitev o umiku teh delnic tudi ni tako pomembna z vidika

delničarjev samih, zaradi česar zakon omogoča, da lahko o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom teh

delnic odloča skupščina z navadno večino glasov. Kljub temu pa lahko statut določa višjo večino in druge

zahteve. V skupščinskem sklepu je treba določiti namen zmanjšanja kapitala.23

Umik delnic v breme dobička predstavlja poenostavljen postopek zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom

delnic. Tudi v tem primeru ni potrebe po uporabi določb o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala, ker ni

potrebe po posebni zaščiti upnikov, kajti delničarjem se ne vršijo plačila iz osnovnega kapitala, ampak iz

dobička, kar pa je sicer dopustno tudi za dividende. Do enakih ekonomskih učinkov bi prišlo, če bi družba

izplačala dividende iz dobička in bi nato delničarji dali delnice družbi na razpolago neodplačno. Vendar bi bile

razlike v davčnem pogledu ter v obračunskem pogledu, kajti izplačilo dobička delničarjem je obdavčljivo po

zakonu o dohodnini. Vendar v tem primeru ne gre za izplačilo dobička delničarjem, ampak za plačilo povračil

za umaknjene delnice. Ta povračila pa se lahko povrnejo ne iz osnovnega kapitala, ampak iz ustvarjenega

dobička.24

Družba lahko sklene, da bo zmanjšala osnovni kapital z umikom delnic, ki jih bo pridobila od

delničarjev. V ta namen lahko zagotovi delničarjem tudi povračila za pridobitev delnic. V tem primeru gre torej

za realno zmanjšanje premoženja družbe, za znesek plačil za povračila delničarjem. Zaradi tega je treba



53

postopek izpeljati kot to sicer velja pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala, predvsem postopek varstva

upnikov. Povračila delničarjem so lahko zagotovljena šele po roku šestih mesecev in potem, ko so poplačani

oziroma ustrezno zavarovani vsi upniki. O takšnem umiku delnic odloča skupščina z enako večino kot v pri-

meru rednega zmanjšanja osnovnega kapitala.

Tudi v tem primeru je enak postopek registracije kot pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala, tehnična

izvedba se zrcali le v zmanjšanju števila delnic. Osnovni kapital je zmanjšan za celotni nominalni znesek

umaknjenih delnic z dnem samega vpisa sklepa v register, ki ima torej konstitutivne učinke. V tem primeru ni

potrebne dvakratne registracije, kajti sam sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala je izveden hkrati s

sklepom skupščine o umiku, s katerim družba razveljavi delnice in pravice iz delnic. V sodnem registru je treba

opredeliti, da gre za zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic.

8.1.14. Pridobitev lastnih delnic z namenom njihovega umika

Pridobitev lastnih delnic z namenom njihovega umika zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala je posebej

določena izjema od načelne prepovedi pridobivanja lastnih delnic. Število delnic pri tem ni omejeno na

10 % osnovnega kapitala oziroma na kakršno koli drugo omejitev. Družba mora pred pridobitvijo lastnih

delnic sprejeti sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala. Zakon ne zahteva, da mora biti sklep o zmanjšanju

osnovnega kapitala z umikom delnic vpisan v sodni register preden družba pridobi lastne delnice. V tem

primeru družbi ni treba predhodno oblikovati sklada za lastne delnice.

Vendar družba lahko oblikuje predhodno sklad za lastne delnice, iz katerega plačuje povračila

delničarjem za pridobljene delnice. Pri tem postopek ne poteka po postopku o rednem zmanjšanju

osnovnega kapitala, vključno z varstvom upnikov, ampak po postopku o umiku delnic v breme dobička. V

tem primeru namreč upniki niso prizadeti, saj se celotni kapital ne zmanjša, ker se učinek zmanjšanja

osnovnega kapitala prenese v rezerve, ki je prav tako kapital družbe.

ZGD-1 posebej določa obveznost družbe, da odsvoji nezakonito pridobljene lastne delnice ter lastne

delnice, ki so sicer zakonito pridobljene, vendar presegajo 10 % osnovnega kapitala. Nezakonito pridobljene

lastne delnice mora družba odsvojiti v enem letu po pridobitvi), presežek sicer zakonito pridobljenih lastnih

delnic pa mora odsvojiti v treh letih po pridobitvi. Če družba tega v zakonsko določenih rokih ne stori, jih mora

umakniti. Za to ZGD-1 ne določa posebnega roka, zaradi česar je treba šteti roke do izteka rokov za

odsvojitev.25

Tudi umik presežka sicer zakonito pridobljenih delnic predstavlja posebnost, gledano z vidika virov za tako

pridobljene delnice. V tem primeru seveda ne gre za nobeno posebno varstvo upnikov, kajti pri takšnem

umiku delnic ne gre za nobena dodatna izplačila delničarjem.. V tem primeru gre za neke vrste prisilen umik,

ki pa ni prisilen, gledano z vidika delničarjev, kateremu bi razveljavili delnice, ampak za prisilen umik,

opazovano z vidika družbe, ki je to zavezana storiti na podlagi določb zakona. Gre za smiselno enak

postopek kot je umik delnic v breme dobička, oziroma umik delnic, ki so dane družbi na razpolago



54

neodplačno.26 Tudi to zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom teh delnic je treba registrirati smiselno

enako, kot redno zmanjšanje osnovnega kapitala, s tem, da gre za hkratno prijavo sklepa in izvedbe

zmanjšanja osnovnega kapitala.

8.1.15. Kombinirano znižanje osnovnega kapitala

Pri kombiniranem znižanju osnovnega kapitala se osnovni kapital istočasno zmanjša ter poveča.27

Tehnično se postopek znižanja osnovnega kapitala izvede enako, kot sicer v primeru rednega zmanjšanja

osnovnega kapitala. Tudi sicer ZGD-1 zmanjšanje osnovnega kapitala pod najnižji nominalni znesek

obravnava v okviru poglavja o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala.28 To zmanjšanje osnovnega kapitala

se lahko izvede bodisi z zmanjšanjem nominalnega zneska delnic ali pa z združevanjem delnic. Pri tem ne

gre za umik delnic.

V primeru združevanja delnic, če se najnižji nominalni znesek za delnice ne more več znižati, pa lahko pride

do razveljavljanja prejšnjih delnic in izdaje novih delnic.

Pri kombiniranem znižanju osnovnega kapitala mora skupščina družbe istočasno sprejeti sklep tako o

znižanju osnovnega kapitala ter sklep o povečanju osnovnega kapitala. Znižanje osnovnega kapitala je v

tem primeru efektivno, čeprav ni nujno, da se vršijo v vsakem primeru vedno izplačila oziroma povračila

delničarjem. Vsekakor ne gre za nominalno oziroma poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, torej

zgolj z bilanciranjem na pasivni strani bilance. Enako ne gre pri povečanju osnovnega kapitala za nominalno

povečanje osnovnega kapitala, ki bi bilo izvedeno z bilanciranjem, torej s povečanjem iz sredstev družbe,

ampak mora iti pri povečanju osnovnega kapitala vedno za realno povečanje osnovnega kapitala.

Pri tem ZGD-1 izrecno izključuje možnost, da bi se takšno povečanje osnovnega kapitala izvedlo s

stvarnimi vložki. Tako tudi ne pride v poštev konverzija terjatev upnikov v delnice, ker je le te potrebno

obravnavati kot stvarne vložke. Minimalni osnovni kapital oziroma osnovni kapital povečan preko zakonskega

minimuma, mora družba doseči s povečanjem osnovnega kapitala preko vložkov, torej z izdajanjem novih

delnic. Pri tem zakon odpušča odprto vprašanje, kdo vpisuje nove delnice.

Medtem ko lahko tehnično izvedbo ter registracije znižanja primerjamo z določili rednega znižanja osnovnega

kapitala, ZGD-1 nima nobenih napotil o povečanju osnovnega kapitala, razen omenjene prepovedi povečanja

s stvarnimi vložki. Po naravi stvari seveda ne more iti za nominalno povečanje iz sredstev družbe. ZGD-1 tudi

nima nobenih posebnih časovnih opredelitev, v katerem je povečanje treba izvesti, vključno z registracijo v

sodnem registru.29

Ne glede na odsotnost natančne zakonske ureditve, je tudi v našem pravu treba interpretirati, da je treba

postopek znižanja in zvišanja izvesti sočasno. Do tega pridemo že z interpretacijo določbe o sočasnem

sprejetju sklepa tako o znižanju kot o povečanju. Gre tudi za sočasnost registracije izvedbe sklepa o

povečanju kapitala.30



55

8.1.16. Razveljavitev, združitev, zamenjava delnic

Osnovni kapital se lahko zmanjša ali z zmanjšanjem nominalnega zneska delnic ali z združevanjem delnic,

če se najnižji nominalni znesek za delnice ne more več zmanjšati. S sklepom se določi način zmanjšanja

osnovnega kapitala, tako npr.:

- z združitvijo delnic,

- z zamenjavo,

- žigosanjem ali

- drugim podobnim postopkom.

Če se izvede zmanjšanje osnovnega kapitala, lahko družba razveljavi tiste delnice, ki jih kljub pozivu za

predložitev delnic ni prejela. Poziv za predložitev delnic mora vsebovati opozorilo, da bodo delnice, ki ne bodo

predložene družbi, razveljavljene. Do razveljavitve pride le, če je bil poziv objavljen. Razveljavitev se opravi z

objavo v glasilih družbe. Družba lahko razveljavi tudi predložene delnice:

- ki ne dosežejo potrebnega števila, da bi bile nadomeščene z novimi in

- ki družbi niso dane na razpolago, da bi jih vnovčila za račun udeležencev.

V objavi se razveljavljene delnice označijo tako, da je iz objave nedvomno razvidno, da je delnica

razveljavljena. Nove delnice, ki so izdane namesto razveljavljenih in ne zamenjanih, mora družba prodati za

račun delničarjev po uradni borzni ceni s pomočjo borznega posrednika oziroma na javni dražbi, če ni borzne

cene. Če se lahko utemeljeno pričakuje, da javna dražba ne bo uspešna, se lahko delnice prodajo na

primernem mestu. Čas, kraj in predmet dražbe se objavijo na krajevno običajen način. Udeleženci se obvestijo

posebej, razen če to ni mogoče.

8.1.17. Izdaja, zamenjava oziroma izbris delnic zaradi spremembe osnovnega kapitala

Nalog za izdajo oziroma zamenjavo delnic zaradi povečanja osnovnega kapitala delniške družbe iz sredstev

družbe oziroma poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala mora poleg podatkov iz drugega

odstavka 11. člena ZNVP31 obsegati tudi presečni dan.

Kadar je zaradi povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe potrebno izdati nove delnice, mora nalog

obsegati tudi število novih delnic, ki se izdajo imetniku posamezne delnice. Kadar se zmanjšanje

osnovnega kapitala izvede z združitvijo delnic, mora nalog za izbris delnic obsegati tudi razmerje, po

katerem se delnice združijo. Kadar se zmanjšanje osnovnega kapitala izvede z umikom delnic, mora

nalog za izbris obsegati tudi število delnic, katerih imetnik je izdajatelj (lastne delnice), ki se zaradi umika

razveljavijo (71. člen ZNVP).

Pri zamenjavi delnic zaradi spremembe nominalnega zneska delnic se ne uporablja določba 237. člena

ZGD-1. KDD na računih imetnikov zamenjanih delnic na presečni dan, izbriše zamenjane delnice in vpiše

enako število novih delnic (72. člen ZNVP). Pri izdaji delnic zaradi povečanja osnovnega kapitala iz



56

sredstev družbe, KDD na računih imetnikov delnic na presečni dan, vpiše ustrezno število novih delnic

(73. člen ZNVP). Pri izbrisu delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala, KDD na podlagi razmerja, po

katerem se delnice združijo, izračuna število delnic, ki jih po združitvi delnic obdrži posamezni imetnik, ostale

delnice, ki se zaradi združitve razveljavijo, pa izbriše. Kadar se izvede umik delnic, KDD na računu izdajatelja

delnic, izbriše lastne delnice, ki se zaradi umika razveljavijo (74. čl.ZNVP).

9. ZDRUŽITVE (FUZIJE) DRUŽB

9.1. Pojem fuzije

Po ZGD-1 se lahko dve ali več delniških družb združi, in sicer na dva različna načina:

- s prenosom premoženja ene ali več družb (prevzete družbe) na drugo družbo (prevzemna družba) v

zamenjavo za zagotovitev delnic prevzemne družbe, kar ZGD-1 imenuje pripojitev;

- z ustanovitvijo nove delniške družbe, na katero preide premoženje družb, ki se spajajo, v zamenjavo za

zagotovitev delnic nove delniške družbe, kar ZGD-1 imenuje spojitev.

V okvir pojma združitev (fuzija) sodijo statusni spremembi, kot sta pripojitev in spojitev. Pripojitev in spojitev

sta torej dve obliki fuzije v širšem smislu.32 V obeh primerih fuzije (združitve) družbe, ki se združujejo (pripajajo

ali spajajo) prenehajo obstajati, ne da bi se opravila likvidacija. V obeh primerih se prenese premoženje

družb, ki prenehajo obstajati in sicer v prvem primeru na že obstoječo družbo, v drugem primeru pa na družbo,

ki se v ta namen posebej na novo ustanovi. Združitev (fuzija) torej obsega pripojitev in spojitev, kar po

splošni teoriji poimenujemo kot statusne spremembe, saj prihaja do prenehanja družb kot pravnih oseb in s

tem tudi njihovega jamstva za dotlej sprejete odgovornosti in zatorej ureditve odgovornosti za obveznosti teh

družb na novo.

Pripojitev je pravno prenos premoženja ene ali več družb na drugo družbo. Prva družba preneha obstajati, ne

da bi se opravil postopek likvidacije in razdelilo premoženje (ostanek po izplačilu upnikov) med delničarje.

Družba, na katero se prenaša premoženje, mora opraviti povečanje osnovnega kapitala ali za vrednost

prenešenega premoženja.

Pri združitvi pride do prenehanja prevzete oz. prevzetih delniških družb, s tem da so pri spojitvi vse prevzete,

pri pripojitvi pa tista, torej premoženje se prenaša na prevzemno družbo. Drugače povedano, pri spojitvi vse

sodelujoče družbe prenehajo obstajati, pri pripojitvi pa le tista, ki se pripaja. Pri spojitvi mora nastati

gospodarska družba na novo, njeni ustanovitelji so gospodarske družbe, ki prenehajo obstajati. ZGD-1 ureja

združitev delniških družb, kot pripojitev ter kot spojitev delniških družb s smiselno uporabo določb zakona,

ki urejajo pripojitev.

Ob ureditvi združitve delniških družb, to je pripojitev in spojitev, zakon ureja še:



57

- združitev komanditnih delniških družb in delniških družb,

- pripojitev družb z omejeno odgovornostjo delniški družbi,

- pripojitev družb z omejeno odgovornostjo komanditni delniški družbi.

Združitev drugih vrst gospodarskih družb, npr. spojitev ali pripojitev družb z omejeno odgovornostjo ali pa

spojitve družb z omejeno odgovornostjo in delniške družbe, pa tudi združitev z družbo z neomejeno

odgovornostjo ZGD-1 ne ureja. ZGD-1 ne ureja tudi delitev gospodarskih družb oz. razcepitev in izločitev. To

ne pomeni, da vse ostale oblike fuzij in delitev po našem pravu niso dopustne. Tako pravna teorija kot

sodna praksa ima stališče, da so dopustne in pravno registrsko izvedljive tudi druge oblike fuzij, seveda s

smiselno uporabo določb

ZGD-1 o združitvah delniških družb.

9.1.1. ZGD-1 o statusnem preoblikovanju

ZGD-1 v poglavju o združitvah in preoblikovanju določa splošno pravilo, s katerim opredeli pojem

statusnega preoblikovanja33. Določa, da se družba lahko statusno preoblikuje, in sicer:

- z združitvijo,

- z delitvijo,

- s prenosom premoženja,

- s preoblikovanjem pravnoorganizacijske oblike.

Pojem statusnega preoblikovanja obsega tako fuzije (spojitve in pripojitve), kot tudi konverzije

(preoblikovanjem pravnoorganizacijske oblike). Dodatno novela uvaja in tudi v dopolnjenem poglavju povsem

na novo ureja institut delitve.

ZGD, ki opredeljuje oba doslej urejena pojma pripojitev in spojitev, uvaja v opredelitev združitve, izrecno, da

gre za prenos premoženja z univerzalnim pravnim nasledstvom. ZGD-1 tako določa, da se dve ali več

delniških družb lahko združi brez likvidacije in, da je združitev možna:

- s prenosom celotnega premoženja ene ali več družb (prevzeta družba) z univerzalnim pravnim nasledstvom

na drugo družbo (prevzemna družba) v zamenjavo za zagotovitev delnic prevzemne družbe (pripojitev);

- z ustanovitvijo nove delniške družbe, na katero z univerzalnim pravnim nasledstvom preide celotno

premoženje družb, ki se spajajo, v zamenjavo za zagotovitev delnic nove delniške družbe, ki so jo ustanovile

družbe, ki se spajajo (spojitev).

Pri tem zakonsko določilo ne pojasnjuje pojma univerzalnega pravnega nasledstva; iz pravne teorije je namreč

jasno, da gre za razliko od singularnega pravnega nasledstva, koder gre za prenos posameznih delov

premoženja, pri univerzalnem prenosu za prenos premoženja in obveznosti (aktive in pasive), oz da

prevzemna družba postane tako novi upnik, kot tudi novi dolžnik po samem zakonu, ne glede na

pravnoposlovno ureditev.



58

9.1.2. Pripojitev

Pripojitev je oblika združitve (fuzije) delniških družb, pri kateri se ne ustanovi nova delniška družba, ampak

obstoječa družba, na katero preide premoženje družbe, ki se pripaja (prevzeta družba), v zamenjavo za

zagotovitev delnic te družbe šteje kot prevzemna. Ne gre torej za odkup novo izdanih delnic prevzemne

družbe s premoženjem prevzete družbe, kot s stvarnim vložkom (s singularnim poslom), ampak za

univerzalni prenos premoženja in zamenjavo za delnice prevzetih družb, ki se kasneje razveljavijo in se

ne nahajajo v aktivi prevzemne družbe.

Pripojitev, kot oblika združitve delniških družb ustvarja številne pravne posledice:

- statusno pravne in obligacijsko pravne:

- družbi, ki se spajata prenehata obstajati,

- prevzemna družba se ustanovi na novo, le ta nato ustanovi družbe hčere,

- delničarji dobijo nove delnice, ki jih izda prevzemna družba,

- potrebne so preknjižbe v KDD,

- terjatve prevzetih družb preidejo na prevzemno družbo, enako obveznosti do upnikov;

- konkurenčno pravne: praviloma se povečuje tržni delež - sedaj večje družbe ponudnika istovrstnih storitev

pri določenih storitvah, zaradi česar nastopi dolžnost pridobitve dovočjenja pri pristojnemu uradu,

- delovno pravne: prenehanje prevzetih družb pomeni prenehanje delodajalcev, to je pogodbenih strank

zaposlitvenih pogodb tem zaposlenih delavcev, zaposlitvena razmerja je zato potrebno prenesti na

novoustanovljeno družbo,

- druge, ki jih določa zakonodaja o vrednostnih papirjih, trgu vrednostnih papirjev, nematerializiranih

vrednostnih papirjih, prevzemih itd.

9.1.3. Pogodba o pripojitvi

Pripojitev se izvede s pogodbo, ki je statusna pogodba in zato predmet sodne registracije. Bistvene

sestavine pogodbe o pripojitvi so predpisane v ZGD-1. Brez katerekoli od predpisanih sestavin pogodba

ne bi bila veljavna, seveda pa taksativno naštevanje ne izključuje morebitnih dodatnih določb pogodbe.

Pogodba mora biti pisna in sklenjena v notarski obliki.

Morebitno denarno doplačilo ne sme presegati deset odstotkov skupne nominalne vrednosti zagotovljenih

delnic. Dodatno mora pogodba obvezno določati višino doplačil tretjih, ki so dovoljena brez omejitev, ter

višino morebitne denarne odpravnine, ki jo je treba zagotoviti. Če prevzemna družba ne zagotavlja delnic (če

ima v lasti delnice prevzete družbe ali lastne delnice), je treba navesti razloge.

Obvezne sestavine pogodbe; pogodba o pripojitvi obvezno vsebuje:

- firmo in sedež pri pripojitvi udeleženih družb, ter temeljne ugotovitve o registraciji združujočih se družb,

osnovnem kapitalu, vrstah in razredih in nominalni vrednosti delnic ter o pravicah, ki iz njih izhajajo;



59

- dogovor o prenosu celotnega premoženja prevzete družbe z univerzalnim pravnim nasledstvom v

zamenjavo za zagotovitev delnic prevzemne družbe, z opisom temeljnih statusnih in kapitalskih sestavin

prevzemne družbe; opredelitev datumov prenosa premoženja in določitev obveznosti za sestavo zaključnih

bilanc

- navedbo menjalnega razmerja delnic ter na tej podlagi določitev števila delnic prevzemne družbe, ki

jih delničarji prevzete družbe dobijo v zameno za svoje delnice in morebitno višino denarnega plačila; slednje

naj ne bi presegalo 10% skupne nominalne vrednosti zagotovljenih delnic, doplačil tretjih ter višino morebitne

odpravnine; navedba dneva, ki je osnova določitvi menjalnega razmerja

- podatke v zvezi s prenosom delnic prevzemne družbe, vezano na ZNVP in ZGD-1 (zastopnik za prevzem

delnic);

- pravice, ki izhajajo iz delnic prevzemne družbe, glede na vrsto oz. razred delnic (navadne, prednostne,

itd) z navedbo, kdaj začnejo veljati (od kdaj delnice prevzemne družbe zagotavljajo udeležbo na dobičku, itd);

- navedbo dneva od katerega se štejejo dejanja prevzete družbe kot opravljena za račun prevzemne družbe

(dan obračuna združitve), ter navedbo od kdaj vstopa prevzemna družba v pravni promet namesto prevzete

družbe;

- pravice, ki jih prevzemna družba zagotavlja delničarjem ter drugim imetnikom vrednostnih papirjev

prevzete družbe (npr.: delnice brez glasovalne pravice, prednostne delnice, dividendne obveznice in

posebne pravice do udeležbe v dobičku in morebitne ukrepe, ki bi bili predvideni za te osebe);

- pogoje oziroma ugodnosti, ki se zagotavljajo članom uprave oziroma nadzornega sveta.

Dodatno je kot obvezna sestavina pogodbe določena navedba, od kdaj delnice prevzemne družbe

zagotavljajo pravico do dela dobička ter vse posebnosti v zvezi s to pravico kot tudi obvezna navedba

dneva, od katerega se štejejo dejanja prevzete družbe kot opravljena za račun prevzemne družbe (dan

obračuna združitve, to je dan na katerega prevzeta družba izdela zaključno bilanco). Te sestavine pogodbe so

obvezne, mogoče pa je v pogodbi opredeliti tudi druge dogovore.

Pripojitveni revizorji morajo o rezultatu revizije pisno poročati, poročilo pa lahko podajo tudi skupaj. Poročilo

mora vsebovati utemeljitev predloga menjalnega razmerja delnic z naslednjimi navebami:

- po kakšnih metodah je bilo ugotovljeno predlagano menjalno razmerje;

- utemeljitev ustreznosti uporabljenih metod;

- kakšno menjalno razmerje bi bilo ugotovljeno pri uporabi različnih metod;

- pri hkratni uporabi različnih metod se pojasni ponderacijsko razmerje vpliva posamezne metode za določitev

vrednosti.

Da bi lahko delničarji čimbolj kvalificirano odločali, jim je potrebno omogočiti, da se seznanijo z vso

dokumentacijo, ki je podlaga za pripojitev, in sicer je to:

- pripojitvena pogodba;

- letni obračun in poročilo o stanju družb, ki se združujejo, za zadnja tri poslovna leta;



60

- poročilo uprav družb, ki se združujejo;

- revizijska poročila.

ZGD-1 prevzemni družbi prepoveduje, da bi v določenih primerih pripojitve za njeno izvedbo povečala osnovni

kapital. Tako prevzemna družba za izvedbo pripojitve ne sme povečati osnovnega kapitala:

- dokler ima v lasti delnice prevzete družbe,

- če ima prevzeta družba v posesti svoje lastne delnice,

- če ima prevzeta družba v posesti delnice prevzemne družbe, ki še niso v celoti vplačane.

V literaturi se navaja, da so te prepovedi oziroma pravila gospodarsko logična, ker pri tem ne gre za

povečanje kapitala, saj te delnice ne povečujejo premoženja prevzemne družbe.

9.1.4. Postopek sklenitve pogodbe

Pogodbo pripravijo uprave posameznih družb, o njej pa morajo odločati skupščine vseh družb, ki se

združujejo. ZGD-1 posebej opredeljuje tudi obličnost pripojitvene pogodbe, ki mora biti pismena in mora biti

sklenjena v obliki notarskega zapisa. Po ZGD-1 morajo uprave družb, ki se združujejo v poročilu o pripojitvi,

izdelati pisno poročilo, v katerem se pravno in gospodarsko pojasni in utemelji pogodba in še zlasti

menjalno razmerje delnic.

Pogodba začne veljati, ko jo potrdijo skupščine družb, ki se združujejo, s tem da je za veljavnost

skupščinskega sklepa potrebna večina najmanj 3/4 pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut pa

lahko določa tudi višjo kapitalsko večino in druge zahteve. Pri več razredih delnic je potrebno soglasje

delničarjev vsakega od njih.Če obstaja več razredov delnic, je za veljavnost skupščinskega sklepa potrebno

soglasje delničarjev vsakega razreda.

9.1.5. Priprave na izvedbo skupščine

Uprave pri združitvi udeleženih družb morajo vsaj mesec dni pred dnem odločanja skupščine o pripojitvi

sodiščem po njih sedežih predložiti pogodbo o pripojitvi, ki jo je pred tem pregledal nadzorni svet vsake

družbe. Obvestilo o predložitvi mora družba objaviti v Uradnem listu in glasilu družbe. V objavi je treba

delničarje opozoriti na njihove pravice do vpogleda združitvene dokumentacije. ZGD-1 predpisuje, da se

vsaj mesec dni pred dnem zasedanja skupščine, ki naj bi sklepala o pripojitvi, se na sedežih pri združitvi

udeleženih družb predložijo na vpogled delničarjem:

- pogodba o pripojitvi;

- letni obračuni in poročila o stanju pri združitvi udeleženih družb za zadnja tri poslovna leta ter zaključne

bilance (prevzemne družbe), če je dan obračuna združitve različen od dneva, ko je sestavljena zadnja

bilanca stanja in so bile revidirane;



61

- vmesna bilanca udeleženih družb; le-ta mora biti sestavljena, če je zadnja bilanca bila sestavljena za

poslovno leto, ki se je izteklo že več kot šest mesecev pred sklenitvijo pogodbe o pripojitvi ali pripravo

pogodbe, in sicer na dan, ki ne sme biti pred prvim dnem tretjega meseca pred sklenitvijo pogodbe o pripojitvi;

- poročila o pripojitvi in revizijska poročila, tako kot doslej ;

- poročila nadzornih svetov.

Vmesna bilanca mora biti sestavljena po predpisih, ki so veljali za zadnjo letno bilanco družbe ter, da popis

sredstev ni potreben. Dodatno vsebuje novela napotke, in sicer, da je vrednostne predpostavke dopustno

prevzeti ter, da je treba upoštevati amortizacije, revalorizacije in rezervacije ter važnejše spremembe

resničnih vrednosti nedenarnih sredstev, katerih iz računovodskih izkazov ni mogoče razbrati, ki so nastali do

dneva obračuna vmesne bilance. Tako kot doslej, velja, da je na njegovo zahtevo treba vsakemu delničarju

takoj in brezplačno dati prepis dokumentov.

Na skupščini se predloži dokumentacija. Na začetku obravnave na skupščini mora uprava pogodbo o

pripojitvi ustno obrazložiti. Pred sklepanjem o združitvi mora uprava imetnike deležev obvestiti o vsaki

bistveni spremembi premoženja družbe, ki je nastala med sklenitvijo pogodbe o pripojitvi in dnem sklepanja

o združitvi; to velja zlasti, če bi zaradi spremembe bilo upravičeno drugačno menjalno razmerje.

Vsakemu delničarju na njegovo zahtevo je treba na skupščini dati informacije tudi o zadevah drugih pri

združitvi udeleženih družb, če so za pripojitev pomembne. Smiselno se tudi glede tega uporabljajo določbe

ZGD-1, ki urejatajo pravico uprave, da zadrži informacije iz tam določenih razlogov.

9.1.6. Poročilo uprave o pripojitvi

V poročilu, ki ga morajo izdelati uprave družb, ki se združujejo mora biti podana pravna in gospodarska

utemeljitev pripojitvene pogodbe, še zlasti menjalnega razmerja delnic. Poleg pojasnil pravnih in gospodarskih

oz. utemeljitev pripojitvene pogodbe mora poročilo vsebovati tudi kriterije za vrednotenje premoženja, ki je

podlaga za določitev menjalnega razmerja.

Uprave vsake pri združitvi udeleženih družb morajo izdelati natančno pisno poročilo, katerega sestavine so

poslej natančneje določene. V poročilu se namreč pravno in gospodarsko pojasnijo in utemeljijo pripojitev,

njene predvidene posledice, pogodba o pripojitvi in še zlasti menjalno razmerje delnic. Pri tem je zlasti

dodana dolžnost, da se navedejo in pojasnijo morebitnima denarna doplačila oziroma z morebitna

denarna odpravnina ter ukrepi za zavarovanje pravic upnikov. V poročilu o pripojitvi je treba opozoriti na

morebitne posebne težave, ki so nastale pri vrednotenju podjetij. Poročilo mora vsebovati tudi kriterije za

vrednotenje premoženja, ki je podlaga za določitev menjalnega razmerja.

Poročilo uprave o pripojitvi sodi med dokumentacijo, ki je podlaga za pripojitev in ki jo imajo delničarji pravico

dobiti na vpogled. Da bi lahko delničarji čimbolj kvalificirano odločali, jim je potrebno omogočiti, da se

seznanijo z vso dokumentacijo, ki je podlaga za pripojitev, in sicer je to:



62

- pripojitvena pogodba;

- letni obračun in poročilo o stanju družb, ki se združujejo, za zadnja tri poslovna leta;

- poročilo uprav družb, ki se združujejo;

- revizijska poročila.

Teh dokumentov delničarjem ni potrebno fizično izročiti, omogočiti jim je potrebno seznanitev na način,

ki je v družbi običajen. Posebna je zakonska norma, da je potrebno na zahtevo delničarja le-temu takoj in

brezplačno omogočiti vpogled v zgoraj naštete dokumente, prav tako pa posredovati morebitne druge, za

odločitev o pripojitvi pomembne informacije.

Uprave družb, ki se združujejo morajo izdelati natančno pisno poročilo, sestavljeno iz:

I. pojasnitev in utemeljitev združitve, kar obsega:

- obrazložitev gospodarskih ciljev in predvidenih gospodarskih učinkov oz. posledic združitve predvsem z

vidika interesov podjetja in delničarjev,

- navedba in opis načinov in postopkov združitve, predvsem z vidika pravnih posledic na položaj družb,

delničarjev in upnikov ter zaposlenih,

- opis poslovnoorganizacijskih sprememb, ki so posledica združitve.

II. pojasnitev in utemeljitev pravnih postopkov, načinov in posledic spojitve

- dogovor o prenosu celotnega premoženja družbe, ki se pripaja, z univerzalnim pravnim nasledstvom v

zamenjavo za zagotovitev delnic prevzemne družbe, z opisom temeljnih statusnih in kapitalskih sestavin

prevzemne družbe,

- opredelitev datumov prenosa premoženja in določitev obveznosti za sestavo zaključnih bilanc,

- pravice, ki izhajajo iz delnic prevzemne družbe, glede na vrsto oz. razred delnic (navadne, prednostne, itd) z

navedbo, kdaj začnejo veljati.

III. gospodarska (ekonomska) pojasnitev in utemeljitev spojitvene pogodbe, oz. gospodarski cilji, ki se

dosegajo s fuzijo:

- koncentracija kapitala in integracija poslovnih funkcij,

- povečevanje ekonomije obsega in tržnega deleža,

- sinegrijski učinki na povečanje premoženja nove družbe,

- povečanje vrednost delnic prevzemne družbe.34

IV. pojasnitev in utemeljitev menjalnega razmerja delnic; v tem delu poročila je treba poleg podlag za

določitev menjalnega razmerja (uporabljenih metodologij in njihovega vpliva oz. ponderja) dodatno pojasniti:

- morebitna denarna doplačila, ali morebitne odpravnine, kot tudi ukrepe za zavarovanje upnikov (imetniki

zamenljivih obveznic, dividendnih obveznic ter obveznic z delniško nakupno opcijo; prevzemna družba mora

zagotoviti enakovredne pravice),

- na podlagi menjalnega razmerja delnic določitev števila delnic prevzemne družbe, ki jih delničarji prevzete

družbe dobijo v zameno za svoje delnice in morebitno višino denarnega plačila;35

- navedba dneva, ki je osnova določitvi menjalnega razmerja.



63

V. kriterije za vrednotenje premoženja, ki je podlaga za določitev menjalnega razmerja:

- navedba oz. opis uporabljenih metodologij vrednotenja,

- ponderacija uporabljenih metod,

- morebitni izračuni na podlagi drugačnih hipotez oz. ponderacijskih razmerij,

- podatki o vrednostih posameznih skupin sredstev ter končne vrednosti.

VI. morebitne težave, ki so nastale pri vrednotenju premoženja:

- vrednotenje posameznih postavk premoženja (npr.: določenih vrst stvari oz. pravic, npr. vrednostnih papirjev,

kot so delnice posebnih razredov itd.

- uporaba različnih ponderacij pri uporabljenih metodologijah vrednotenja.

9.1.7. Revizija

Nadzorni svet vsake pri združitvi udeležene družbe imenuje pripojitvene revizorje za svojo družbo.

Pripojitveni revizorji morajo o rezultatu revizije pisno poročati. Revizijsko poročilo se lahko izda skupaj za vse

pri združitvi udeležene družbe. Oboje je veljalo že doslej. Poročilo mora na koncu vsebovati mnenje, ali so

predlagana pripojitev in bistvena pogodbena določila z vidika vestnega gospodarstvenika sprejemljiva

ter ali sta predlagano menjalno razmerje delnic in višina morebitnih denarnih doplačil primerna. Pri tem

je treba, tako kot je podobno veljalo tudi pred novelo, navesti zlasti:

- po kakšnih metodah je bilo ugotovljeno predlagano menjalno razmerje;

- utemeljitev ustreznosti uporabljenih metod;

- kakšno menjalno razmerje bi bilo ugotovljeno pri uporabi različnih metod, če se je uporabljalo več metod;

- kakšna važnost (doslej: ponderacijsko razmerje) je bila pripisana tem metodam pri določitvi menjalnega

razmerja;

- morebitne posebne težave, ki so pri vrednotenju podjetij nastale (novo!).

Zakon tudi poslej določa, da se glede imenovanja pripojitvenih revizorjev, njihovih pooblastil in odgovornosti

se smiselno uporabljajo določbe zakona o reviziji. Dodaja pa da pravica do obveščenosti obstaja proti

vsem pri združitvi udeleženim družbam. Pripojitveni revizorji odgovarjajo za škodo pri združitvi

udeleženim družbam in njihovim delničarjem. Dolžnost pripojitvenega revizorja je da predloži revizijsko

poročilo upravi in članom nadzornega sveta.

9.1.8. Naknadna sodna revizija menjalnega razmerja

Opredelitev menjalnega razmerja delnic je ključno premoženjsko vprašanje pri pripojitvi. Pove namreč koliko

delnic prevzemne družbe bodo prejeli delničarji prevzete družbe za njihove dotlej veljavne delnice prevzete

družbe. Menjalno razmerje je potrebno posebej utemeljiti v revizijskem poročilu, ki se ukvarja predvsem z

vprašanjem uporabljenih metod vrednotenja in uporabljenega ponderacijskega razmerja.



64

Prenizko določeno menjalno razmerje ne more biti predmet izpodbijanja. Kar ne pomeni, da je zato

izključeno sodno varstvo. Vendar zaradi poenostavitve zakon določa možnost sodne poravnave z denarnimi

plačili.

Izpodbijanje sklepa o potrditvi pripojitvene pogodbe bi onemogočilo nadaljnji postopek pripojitve, zato je

racionalnejša ureditev možnosti denarne poravnave, če se ugotovi kljub reviziji, da menjalno razmerje ni bilo

pravilno ugotovljeno. Denarna izravnava nepravilno ugotovljenega menjalnega razmerja se opravi pred

sodiščem na predlog upravičenih delničarjev. To pa so tisti, ki imajo pravico izpodbijati sklep o združitvi,

vendar znotraj dvomesečnega roka od dneva vpisa združitve v register.

Pogodba mora rokovno opredeliti nastanek nekaterih novih pravnih razmerjih; tako npr.kdaj nastopa

družba v pravni promet namesto prevzete družbe, ki kot pravni subjekt preneha veljati z izbrisom iz registra ter

kdaj začnejo veljati delnice prevzemne družbe, ki jih prejmejo delničarji prevzete družbe.

9.1.9. Osnovni kapital prevzemne družbe

Osnovni kapital prevzemne družbe ni nujno enak matematičnemu seštevku osnovnih kapitalov vseh

družb, ki se spajajo, niti ni nujno enak vrednosti vsega premoženja, ki je prenešeno na prevzemno, je pa to

oboje možno. Če se delničarji odločijo, da bo osnovni kapital manjši, kot pa neto premoženje, bodo seveda na

tej podlagi izdane delnice štele kot vplačane s presežkom (premium, agio), kar se na pasivni strani bilance

stanje izkazuje skozi rezerve. Delničarji so torej pri oblikovanju osnovnega kapitala in ustroju pasive

prevzemne družbe načeloma svobodni, edina omejitev je v tem, da osnovni kapital ne more presegati

vrednosti neto premoženja. Vsi delničarji prevzetih družb morajo namreč dobiti ustrezno število delnic

novo ustanovljene prevzemne družbe, kot to izhaja na podlagi vrednosti neto premoženja prevzetih družb in

njihovega razmerja od celotnega neto premoženja prevzemne družbe.

Velja omejitev glede denarnih doplačil, s podobno smiselno uporabo določbe prvega odstavka, da lahko le

sodišče določi denarna plačila, ki presegajo desetino celotnega nominalnega zneska zagotovljenih delnic, če

je bilo menjalno razmerje določeno prenizko.

Prevzemna družba mora za vrednost prenešenega premoženja povečati svoj osnovni kapital in sicer za

tisto vrednost, za katero se izdajo nove delnice in ki ustreza neto vrednosti prevzetega premoženja. Za

povečanje kapitala prevzemne družbe se uporabljajo določbe ZGD-1 o povečanju osnovnega kapitala ter o

izdaji delnic na tej podlagi. Obstajajo pa nekatere izjeme, ki jih posebej navaja ZGD-1 v poglavju o združitvah.

Tako veljajo pravilo, da mora število izdanih delnic ustrezati vrednosti povečanega osnovnega kapitala ter

pravilo, da se delnice ne smejo izdati pod njihovo nominalno vrednostjo, lahko pa nad njo (agio).

Glede na to, da se pri fuziji prenaša premoženje, ki ga sestavljajo poleg denarja tudi stvari in pravice, gre

praviloma za vplačilo novoizdanih delnic na račun povečanega kapitala, ki se vplača tudi v stvarnih vložkih.

Zato je po ZGD-1 izrecno obvezna revizija. Poleg povečevanja kapitala s stvarnimi vložki je revizija obvezna



65

tudi v vseh drugih primerih, če sodišče meni, da vrednost stvarnega vložka ne dosega nominalnega zneska

zagotovljenih delnic. Revizija je obvezna tudi, da se kapital povečuje po določbah ZGD-1 o odobrenem

kapitalu.

Po ZGD-1 namreč statut lahko pooblasti upravo za najdlje 5 let po vpisu družbe v register, da osnovni

kapital poveča do določenega nominalnega zneska (odobreni kapital) z izdajo novih delnic za vložke, s tem

da znesek odobrenega kapitala ne sme preseči polovico osnovnega kapitala, nove delnice pa se smejo izdati

samo s soglasjem nadzornega sveta. Povečanje osnovnega kapitala je seveda potrebno zaradi tega, da se

izdajo nove delnice prevzemne družbe, ki se podelijo dosedanjim delničarjem prevzete družbe, ki je prenehala

obstajati.

Združitev družb bi bilo pravno možno izpeljati tudi ne da bi prevzemna družba povečala osnovni kapital in

izdala nove delnice in sicer tako, da bi se za vrednost prenešenega premoženja prevzemne družbe povečale

rezerve, ne pa osnovni kapital prevzete družbe. Le da bi tu nastopil problem, kako zadovoljiti delničarje

prevzete družbe, saj njihova družba in s tem tudi delnice z združitvijo prenehajo obstajati.

Če se delničarje prevzete družbe zadovolji na drugačen način, npr. z izplačilom v denarju ali pa z lastnimi

delnicami prevzemne družbe, ali pa npr. z delnicami od prevzemne odvisne družbe ali njene obvladujoče

družbe oz. na kakršenkoli drug način, potem postopka združitve ni potrebno peljati po poti povečanja

osnovnega kapitala v prevzemni družbi.

9.1.10. Povečanje osnovnega kapitala za izvedbo pripojitve

Če gre za povečanje osnovnega kapitala, da bi se izvedla pripojitev, se ne uporabljajo navedene določbe

ZGD-1, ki se nanašajo na pogoj za vpisovanje novih delnic ter prednostne pravice delničarjev ter na še

neporavnane vložke. Tako se ne uporablja določba, ki pravi, da osnovnega kapitala ni mogoče povečati dokler

dotedanji vložek ni v celoti vplačan, razen če je ostal nevplačan le neznaten znesek.Ne uporablja se tudi

norma, ki določa, da se ob prijavi navede kateri vložki v dosedanji osnovni kapital še niso vplačani in zakaj se

jih ne da pridobiti. Ne uporablja se tudi določba, da se nove delnice vpisujejo s pisno izjavo (z vpisnim

potrdilom), niti pravilo, da imajo dosedanji delničarji v sorazmerju z njihovimi deležev osnovnem kapitalu

prednostno pravico do vpisa novih delnic.

Če ima družba, h kateri se prevzeta družba pripaja v lasti delnice prevzete družbe, ne more pri pripojitvi

povečati osnovnega kapitala. Prav tako ne more za izvedbo pripojitve povečati osnovnega kapitala, če ima

prevzeta družba lastne delnice. Povečanje osnovnega kapitala pri pripojitvi ni možno tudi, če delnice družbe,

ki je predmet prevzema (prevzete družbe) še niso v celoti plačane. Navedena pravila so gospodarsko logična,

saj v navedenih primerih ne gre za povečanje kapitala. Delnice prevzemne družbe ali pa lastne delnice, enako

pa tudi še ne v celoti plačane delnice namreč ne povečujejo premoženja prevzemne družbe.



66

Prevzemna družba mora za vrednost prenešenega premoženja povečati svoj osnovni kapital in sicer za

tisto vrednost, za katero se izdajo nove delnice in ki ustreza neto vrednosti prevzetega premoženja. Za

povečanje kapitala prevzemne družbe se uporabljajo določbe ZGD-1 o povečanju osnovnega kapitala ter o

izdaji delnic na tej podlagi. Obstajajo pa nekatere izjeme, ki jih posebej navaja ZGD-1 v poglavju o združitvah.

Tako veljajo pravilo, da mora število izdanih delnic ustrezati vrednosti povečanega osnovnega kapitala

ter pravilo, da se delnice ne smejo izdati pod njihovo nominalno vrednostjo, lahko pa nad njo (agio).

Glede na to, da se pri fuziji prenaša premoženje, ki ga sestavljajo poleg denarja še stvari in pravice, gre

praviloma za vplačilo novoizdanih delnic na račun povečanega kapitala, ki se vplača tudi v stvarnih vložkih.

Zato je izrecno obvezna revizija. Poleg povečevanja kapitala s stvarnimi vložki je revizija obvezna tudi v vseh

drugih primerih, če sodišče meni, da vrednost stvarnega vložka ne dosega nominalnega zneska zagotovljenih

delnic. Revizija je obvezna tudi, če se kapital povečuje po določbah ZGD-1 o odobrenem kapitalu.

Po ZGD-1 namreč statut lahko pooblasti upravo za najdlje 5 let po vpisu družbe v register, da osnovni

kapital poveča do določenega nominalnega zneska (odobreni kapital) z izdajo novih delnic za vložke, s tem

da znesek odobrenega kapitala ne sme preseči polovico osnovnega kapitala, nove delnice pa se smejo izdati

samo s soglasjem nadzornega sveta. Povečanje osnovnega kapitala je seveda potrebno zaradi tega, da se

izdajo nove delnice prevzemne družbe, ki se podelijo dosedanjim delničarjem prevzete družbe, ki je prenehala

obstajati.

Združitev družb bi bilo pravno možno izpeljati tudi ne da bi prevzemna družba povečala osnovni kapital in

izdala nove delnice in sicer tako, da bi se za vrednost prenešenega premoženja prevzemne družbe povečale

rezerve, ne pa osnovni kapital prevzete družbe. Le da bi tu nastopil problem, kako zadovoljiti delničarje

prevzete družbe, saj njihova družba in s tem tudi delnice z združitvijo prenehajo obstajati. Če se delničarje

prevzete družbe zadovolji na drugačen način, npr. z izplačilom v denarju ali pa z lastnimi delnicami

prevzemne družbe, ali pa npr. z delnicami od prevzemne odvisne družbe ali njene obvladujoče družbe oz. na

kakršenkoli drug način, potem postopka združitve ni potrebno peljati po poti povečanja osnovnega kapitala v

prevzemni družbi.

9.1.11. Kdaj se izdane delnice prevzemne družbe štejejo za povečan kapital?

Po tem nastane zanimivo pravno vprašanje, namreč kdaj so izdane delnice prevzemne družbe za povečan

kapital, saj ZGD-1 določa, da se pripojitev sme vpisati šele, ko poseben zastopnik za prejem delnic, ki ga

mora imenovati vsaka prevzeta družba, sporoči sodišču, da so delnice v njegovih rokah. To pomeni, da

morajo delnice nastati oz. jih mora prevzemna družba za vrednost prenešenega premoženja izdati preden je

združitev vpisana v sodni register. Takšno ureditev bi lahko razlagali kot nasprotno členu, ki kogentno določa,

da se pred vpisom povečanja osnovnega kapitala nove delnice ne morejo izdati oz. so pred tem izdane

delnice nične. ZGD-1 še določa, da se pred vpisom družbe v register delnice ne morejo izdati oz. da so prej

izdane delnice nične, izdajatelj pa je odškodninsko odgovoren imetnikom.



67

Vendar sprejemamo stališče, da določba ZGD-1, ki kot pogoj vpisa združitve zahteva sporočilo sodišču o tem,

da se delnice prevzemne družbe nahajajo v rokah zastopnika prevzetih delnic, torej da so pred tem izdane na

račun povečanega kapitala oz. prenešenega premoženja prevzete družbe, ni v nasprotju s splošno določbo o

prepovedi izdaje delnic pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v register.

9.1.12. Pogojno povečanja kapitala zaradi priprave na združitev

Zagotovitev delnic in njihova izročitev zastopniku prevzete družbe namreč temelji na izdaji delnic v okviru

postopka pogojnega povečanja kapitala po ZGD-1. Po določbi namreč skupščina lahko sklene povečati

osnovni kapital le zaradi priprave na združitev več družb. Skupščina delniške družbe mora torej sprejeti sklep

o pogojnem povečanju osnovnega kapitala. Na podlagi sklepa o povečanju osnovnega kapitala, ki se

sprejme kot sklep o pogojnem povečanju se izvede vpis pogojnega povečanja osnovnega kapitala v

sodni register, kot samostojen vpis ne glede na kasnejše odločanje o združitvi in registracijo le-te. Takoj ko

je pogojno povečanje osnovnega kapitala vpisano v register pa je izpolnjen pogoj iz 317. člena iz katerega

izhaja prepoved izdaje novih delnic pred vpisom povečanja osnovnega kapitala.

Vpis pogojnega povečanja osnovnega kapitala temelji na samostojnem, predhodno opravljenem postopku in

je temelj za izdajo delnic, ki se morajo izdati v protivrednosti prenešenega premoženja glede na dogovorjeno

menjalno razmerje. Delnice so torej izdane pred registracijo združitve, ne pa pred vpisom povečanja

osnovnega kapitala.

Prenos premoženja prevzete družbe na prevzemno družbo ob potrditvi združitvenih pogodb je moč šteti kot

plačilo povečanega osnovnega kapitala. Obvestitev, da so delnice v zaupnikovih rokah je podlaga za

registracijo združitve po sedežu prevzemne družbe. Zagotovitev delnic in njihova izročitev zastopniku prevzete

družbe namreč temelji na izdaji delnic v okviru postopka pogojnega povečanja kapitala. Po ZGD-1

namreč skupščina lahko sklene povečati osnovni kapital le zaradi priprave na združitev več družb. Skupščina

delniške družbe mora torej sprejeti sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala.

Na podlagi sklepa o povečanju osnovnega kapitala, ki se sprejme kot sklep o pogojnem povečanju po ZGD-1

se izvede vpis pogojnega povečanja osnovnega kapitala v sodni register, kot samostojen vpis ne glede

na kasnejše odločanje o združitvi in registracijo le-te. Takoj ko je pogojno povečanje osnovnega kapitala

vpisano v register pa je izpolnjen pogoj iz 317. člena iz katerega izhaja prepoved izdaje novih delnic pred

vpisom povečanja osnovnega kapitala.

Vpis pogojnega povečanja osnovnega kapitala temelji na samostojnem, predhodno opravljenem postopku in

je temelj za izdajo delnic, ki se morajo izdati v protivrednosti prenešenega premoženja glede na dogovorjeno

menjalno razmerje. Delnice so izdane pred registracijo združitve, ne pa pred vpisom povečanja

osnovnega kapitala. Prenos premoženja prevzete družbe na prevzemno družbo ob potrditvi združitvenih

pogodb je moč šteti kot plačilo povečanega osnovnega kapitala. Obvestitev, da so delnice v zaupnikovih

rokah je podlaga za registracijo združitve po sedežu prevzemne družbe.



68

9.1.13. Združitev delnic

Pri združitvi pride do zamenjave delnic prevzetih družb za delnice prevzemne družbe, lahko pa pride tudi

do združitev delnic. V teh določbah ZGD-1 ureja primer, ko lahko družba z dovoljenjem sodišča razveljavi

tiste delnice, ki jih kljub pozivu, da se popravijo ali zamenjajo ni prejela. Razveljavitev mora dovoliti sodišče v

pozivu za izročitev delnic. Vprašanje je ali se je treba sklicevati na dovoljenje sodišča za poziv za izročitev

delnic mora biti objavljen na zakonsko določen način. Teorija je mnenja, da ne36 glede na primerjalno pravno

ureditev tega vprašanja, ter na ratio legis dovoljenja.

Razveljavitev začne veljati z objavo, v kateri se razveljavljene delnice prevzete družbe označijo, tako da iz

objave nedvomno izhaja, da je delnica razveljavljena. Namesto razveljavljenih delnic se izdajo nove

delnice in to delnice prevzemne družbe, ki se izročijo upravičencu. Izročitev se seveda opravi s preknjižbo v

klirinško depotni družbi. Dodatno veljajo pravila iz ZGD-1, namreč da mora družba nove delnice, ki so bile

izdane namesto razveljavljenih in nezamenjanih prodati za račun delničarjev po uradni borzni ceni s

pomočjo uradnega borznega posrednika oz. na javni dražbi, če ni borzne cene, pod določenimi pogoji pa tudi

na primernem mestu.

9.1.14. Opustitev zagotavljanja delnic

Po ZGD-1 prevzemna družba ne sme zagotavljati delnic37 kolikor ima v lasti delnice prevzete družbe oz.

ima prevzeta družba v lasti lastne delnice.

Prevzemna družba lahko opusti zagotovitev delnic, kolikor:

- so delničarji tako na prevzemni kot tudi na prevzeti družbi posredno ali neposredno udeleženi v enakem

razmerju, razen če je to v nasprotju s prepovedjo vračila vložkov ali oprostitve dolžnosti vplačila;

- se delničarji prevzete družbe odpovedo zagotovitvi delnic.

Novela dodatno določa, da se, kolikor ima prevzeta družba v lasti delnice prevzemne družbe, te, kolikor je

potrebno, uporabijo za odpravnino delničarjem prevzete družbe. Dodatno pa novela prepoveduje, da

prevzeta družba zagotavlja delnice, kolikor ima delnice prevzemne družbe, ki niso v celoti vplačane. Pri tem je,

kot določa novela z lastništvom s strani družbe je izenačeno lastništvo s strani tretje osebe, ki deluje v lastnem

imenu, vendar za račun te družbe.

9.1.15. Registracijski postopki, izpodbijanje, varstvo upnikov, odgovornost

Dolžnost prijave pripojitve imajo vse družbe, ki se združujejo. Vsaka od njih mora prijaviti pripojitev za

vpis v register po svojem sedežu. Izjema od tega pravila velja za prevzemno družbo, ki lahko prijavlja za vpis v

register tudi prevzete družbe in sicer po svojem sedežu. Poleg pripojitvene pogodbe in zapisnik o sklepu

skupščine družb, ki se pripajajo ter zadnje bilance družb, ki se združujejo je potrebno registrskemu sodišču

priložiti še izjavo uprave, da pripojitveni sklepi niso bili izpodbijani ali da je bilo izpodbijanje pravnomočno

zavrnjeno.



69

Vpis pripojitve v register je vezan na poprejšnjo izročitev delnic, ki se morajo zagotoviti delničarjem

prevzetih družb ter morebitnih plačil, če je to odmena za delnice prevzete družbe. Delnice se morajo pred

registracijo izročiti posebnemu zastopniku za prejem delnic, ki mora sodišču izjaviti, da delnice in denarna

plačila ima. Trenutek registracije pomeni tudi prehod premoženja iz prevzetih družb, ki pravno

prenehajo na prevzemno družbo, ki postane odgovorna tudi za obveznosti prevzemnih družb. Trenutek

registracije je pomemben za delničarje, ki s tem postanejo delničarji prevzetih družb, razen če so bili

izplačani z denarjem.

Šele ko so v register po sedežu prevzetih družb izvršeni vpisi o pripojitvi in s tem prenehanju prevzetih družb

se pripojitev vpiše tudi v register po sedežu prevzemne družbe. Datum vpisa pripojitve po sedežu

prevzemne družbe se šteje kot datum pripojitve in kot datum izgube pravne sposobnosti oziroma

subjektivitete prevzetih družb. Sodišče, ki registrira prevzemno družb mora sporočiti datum vsem sodiščem

prevzemnih družb po njihovem sedežu. Z istim dnem so sodišča po sedežu prevzetih družb dolžna opraviti

vpis pripojitve po istem datumu.

Pripojitev mora za vpis v register prijaviti uprava vsake družbe po svojem sedežu, vendar ima uprava

prevzemne družbe pravico prijaviti pripojitev za vpis v register po sedežu prevzete družbe.

Po ZGD-1 je prijavi treba priložiti:

- izjavo uprave, da pripojitveni sklepi v izpodbojnem roku niso bili izpodbijani ali da je bilo izpodbijanje

pravnomočno zavrnjeno; možno je predložiti tudi izjavo, da je izpodbojna tožba umaknjena ali da so se vsi

delničarji v notarski obliki odrekli izpodbijanju,

- pripojitveno pogodbo,

- zapisnike sklepov o pripojitvi,

- dovoljenje, če je po posebnih predpisih potrebno,

- zaključno bilanco prevzete družbe.

Za primer, da se je uprava odrekla soglasju skupščine prevzemne družbe je treba predložiti še izjavo, da

delničarji prevzemne družbe niso uporabili svoje pravice zahtevati sklic skupščine o potrditvi pripojitve ali

da so se ji pisno odrekli.

V primeru, da uprava ne predloži izjave o izpodbijanju, registrsko sodišče prekine postopek vpisa v

sodni register do pravnomočnosti odločitve o izpodbijanju.Vendar zakon določa izjemno obravnavanje po

preudarku sodišča.Izjema je dopustna, če znatno prevladuje pravni ali gospodarski interes po hitri odločitvi;

napr. če je tožba nedopustna ali očitno neutemeljena ali če sodišče po prostem preudarku presodi, da je

utemeljena čimprejšnja veljavnost pripojitve. Sodišče mora pri presoji upoštevati pomembnost s tožbo

uveljavljanih kršitev pravic in predvideno upravičenost tožbenega zahtevka za odvrnitev pomembnih škod pri

združitvi udeleženih družb ali njihovih delničarjev, ki jih je uveljavil tožnik. V tem primeru registrsko sodišče

postopka ne prekine oziroma prekinitev razveljavi ter odloči na podlagi spisov.



70

Sodišče ima obveznost, da ugotovi prenehanje svojih pristojnosti v vseh vprašanjih v zvezi s prevzeto

družbo, v primerih ko prevzeta in prevzemna družba nimata sedeža v istem območju, mora sodišče, pri

katerem ima prevzeta družba svoj sedež. To mora sporočiti sodišču po sedežu prevzemne družbe in mu po

uradni dolžnosti poslati vse pri njem shranjene listine in druge spise. Sodišče po sedežu prevzemne družbe,

sočasno vpiše v register pripojitev vseh pri združitvi udeleženih družbah.

Izvedba povečanja osnovnega kapitala se vpiše sočasno s pripojitvijo. Pri vpisih je treba navesti firme

vseh drugih udeleženih družb pod sklicevanjem na njihove registrske številke.

Kar zadeva prenosa premoženja na prevzemno družbo, so možne izjeme, kot npr. za obojestransko

neizpolnjene obveznosti, nezdružljive obveznosti, ali obveznosti, katerih izpolnitev bi bila nepravična ali

nesorazmerno obremenjujoča. Če namreč pri pripojitvi iz dvostranskih pogodb, katere v trenutku pripojitve

nobena stran ni v celoti izpolnila, sovpadata obveznosti sprejema, dobave ali podobne obveznosti, ki sta med

seboj nezdružljivi ali kjer bi izpolnitev obeh predstavljala težko nepravičnost za prevzemno družbo ali če bi

obveznost pomenila nesorazmerno obremenitev za izpolnitev ene stranke, novela dopušča, da se se obseg

obveznosti določi pravično s presojo pogodbenih pravic vseh udeležencev;

Tako kot doslej zakon določa, da se za zamenjavo delnic prevzete družbe smiselno uporablja določba ZGD-1,

za združitev delnic ter o razveljavitvi delnic. Dovoljenje sodišča ni potrebno. Pripojitev se sme vpisati v

register po sedežu prevzemne družbe šele po vpisu v register po sedežu prevzete družbe. Vpis v registru

po sedežu vsake družbe, ki je prevzeta, se opremi z zaznamkom, da pripojitev začne veljati šele z vpisom v

register po sedežu prevzemne družbe. Z dnem vpisa pripojitve v register po sedežu prevzemne družbe

preide premoženje na prevzemno družbo in s tem dnem prevzete družbe prenehajo obstajati kot pravne

osebe ne da bi se opravil poseben izbris prevzetih družb iz registra.

Z vpisom pripojitve postanejo delničarji prevzetih družb delničarji prevzemne družbe, razen v primerih, če

bi prevzemna družba na podlagi pripojitve morala postati sam svoj delničar. Vsaka družba, ki je prevzemna

mora imenovati zastopnika za prejem delnic oz. denarnih plačil in pripojitev se sme vpisati šele, ko zastopnik

sporoči sodišču, da se delnice in denarna plačila nahajajo v njegovih rokah.

Dodatno mora sodišče po sedežu prevzemne družbe po uradni dolžnosti sporočiti sodišču po sedežu

vsake prevzete družbe dan vpisa pripojitve. Ko sporočilo prispe, mora sodišče po sedežu vsake prevzete

družbe po uradni dolžnosti dan vpisa pripojitve v registru po sedežu prevzemne družbe zaznamovati v registru

po sedežu prevzete družbe. Pri njem shranjene listine in druge dokumente pošlje sodišču po sedežu

prevzemne družbe, ki jih odslej hrani.

Temeljno pravilo registrskega vpisa je torej, da se pripojitev prevzemne družbe, ki pravno povzroči prehod

premoženja v njeno last šele potem, ko je v register vpisana združitev prevzete družbe. Zaznamek

pomeni, da pripojitev začne veljati šele z vpisom združitve pri prevzemni družbi. Vpis v register po sedežu

prevzemne družbe je torej konstitutivnega pomena, saj s tem dnem združitev pravno začne veljati, osnovni



71

kapital prevzemne družbe se poveča, prevzete družbe pa prenehajo obstajati kot pravne osebe, ne da bi bil

potreben dodatni izbris in da bi se opravil likvidacijski postopek. Vpis združitve po sedežu prevzemne

družbe je tudi konstitutivnega pomena tudi za položaj delničarjev prevzetih družb, ki z dnem vpisa

postanejo delničarji prevzemne družbe.

9.1.16. Varstvo upnikov in imetnikov posebnih pravic

Določene vrste upnikov imajo pravico zahtevati zavarovanje svojih terjatev. To so upniki, ki imajo za primer

stečajnega postopka pravico do prednostnega poplačila.

S premoženjem so bile na prevzemno družbo prenešene tudi pravice, zato mora prevzemna družba

zagotoviti vsem imetnikov posebnih pravic enake pravice, kot so jih imeli pri prevzeti družbi. To velja za

navedene imetnike posebnih pravic (zamenljivih obveznic, dividendnih obveznic, potrdilo o posebnih

dividendnih pravicah). Nakup premoženja, ki se prenese na prevzemno družbo se opravi tako, da se izdajo na

račun povečanega kapitala nove delnice, ki se podelijo prejšnjim lastnikom prevzete družbe.

ZGD-1 jasno določa, da je upnikom pri združitvi udeleženih družb treba dati zavarovanje le za nezapadle,

negotove ali pogojne terjatve. Pogoj je, tako kot doslej, da se v ta namen javijo v šestih mesecih po objavi

vpisa pripojitve v register po sedežu tiste družbe, katere upniki so. Upniki te pravice nimajo, če ne morejo

izkazati za verjetno, da je s pripojitvijo ogrožena izpolnitev njihovih terjatev.

Novost je tudi v tem, da je upnike treba v objavi vpisa na pravico zahtevati zavarovanje opozoriti.Tako kot

doslej pravice zahtevati zavarovanje nimajo tisti upniki, ki imajo v primeru stečajnega postopka pravico do

prednostnega poplačila. Tako kot doslej, je treba imetnikom zamenljivih obveznic, dividendnih obveznic,

obveznic s pravico do prednostnega nakupa delnic ter posebnih pravic do udeležbe v dobičku (346. člen tega

zakona) je treba zagotoviti enakovredne pravice v prevzemni družbi. Dodana pa je v noveli ureditev po kateri

ima vsak imetnik teh pravic pravico od prevzemne družbe zahtevati izravnavo z denarnimi doplačili, če

enakovredne pravice niso zagotovljene.

9.1.17. Odškodninska odgovornost uprave in nadzornega sveta

Če člani uprave in nazdornega sveta niso ravnali z dolžno skrbnostjo (dobrega gospodarja, torej strožjo

stopnjo skrbnosti) so odškodninsko odgovorni za morebitno škodo, ki jo pripojitev povzroči družbi ali

njenim delničarjem. Odškodninsko postane odgovoren tudi upnikom prevzete družbe. Njihova odškodninska

odgovornost je solidarna z morebitnimi drugimi zavezanci (npr. z dolžniki prevzete družbe).

Prevzete družbe s trenutkom registracije prenehajo obstajati. Zato ne morejo biti stranka v sporu za ugotovitev

ničnosti pripojitvenega sklepa. Stranka v takšnem sporu postane prevzemna družba ne glede na to, kjeje

ničnostni razlog. Šteje se, da registracija pripojitve sanira morebitne nepravilnosti pripojitvenega

postopka. Ne glede na določbo o veljavnosti pripojitve ostane v veljavi pravica za ugotavljanje ničnosti

pripojitvenega sklepa, ki se vloži proti prevzemni družbi. Smiselno se uporabljata ustrezni določbi ZGD-1



72

(uporaba družbinega zahtevka tudi za upnike družbe in smiselna uporaba dolžne skrbnosti in

odgovornosti za člane uprave in nadzornega sveta).

Za te odškodninske zahtevke (ter za nadaljnje zahtevke, ki nastanejo za prevzeto družbo ali proti njej po

splošnih predpisih na podlagi pripojitve), velja, da prevzeta družba obstaja še naprej ter, da se terjatve in

dolgovi v tem obsegu s spojitvijo ne pobotajo.

Odškodninsko tožbo lahko vložijo le delničarji, ki izpolnjujejo pogoje ZGD-1 (vsak delničar katere od

udeleženih družb z nekaterimi dodatno podrobno opredeljenimi pogoji). Rok za vložitev tožbe je najkasneje v

petih letih od dneva objave vpisa pripojitve v sodni register. Zahtevki se lahko uveljavljajo samo prek

posebnega zastopnika. Sodišče po sedežu prevzete družbe mora imenovati zastopnika na predlog

delničarja ali upnika te družbe. Upniki imajo pravico predlaganja samo, če od prevzemne družbe niso mogli

dobiti poplačila ali zavarovanja. Zastopnik mora pozvati delničarje in upnike prevzete družbe, da svoje

zahtevke prijavijo v primernem roku, ki mora znašati najmanj en mesec. Poziv se objavi v Uradnem listu in v

glasilih prevzetih družb.

Znesek, ki se ga doseže iz uveljavljanja pravic prevzete družbe, mora zastopnik uporabiti za poplačilo

upnikov prevzete družbe, kolikor teh ni poplačala ali jim dala zavarovanje prevzemnna družba. Ostanek se

razdeli med delničarje; za razdelitev smiselno velja ZGD-1 (razdelitev premoženja v likvidacijskem postopku).

Upniki in delničarji, ki se niso javili v roku, se pri razdelitvi ne upoštevajo. Posebni zastopnik ima pravico do

povrnitve potrebnih izdatkov ter do nagrade za svoje delo. Te zneske določi sodišče. V skladu s celotnimi

razmerami posameznega primera določi, v kakšnem obsegu naj izdatke in nagrado nosijo udeleženi delničarji

in upniki.

Zahtevki za povračilo škode, ki zaradi pripojitve nastanejo proti članu uprave ali nadzornega sveta prevzemne

družbe, zastarajo v petih letih od dne, na katerega je bila pripojitev vpisana v sodni register.

9.1.18. Prevzem v posebnih primerih ter ničnost in izpodbojnost pripojitvenega sklepa prevzete družbe

in veljavnost pripojitve

ZGD-1 določa primer, ko za veljavnost pogodbe o pripojitvi ni potrebno, da o tem odloča skupščina prevzemne

družbe. Izjema od pravila je vezana na manjšinske pravice; takšno ureditev namreč lahko izpodbijajo

delničarji, katerih deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala in ki terjajo sklic skupščine prevzemne

družbe.

9/10 osnovnega kapitala prevzete družbe, ki ga obvladuje prevzemna družba je potrebno razlikovati od

podobnih okoliščin pri vključenih družbah, kjer je pogoj poenostavitev postopka 95 % vseh delnic v lasti glavne



73

družbe. Zakon ureja tudi primer, da so vse delnice prevzete družbe last prevzemne družbe. V takšnem

primeru ni potrebno določiti menjalnega razmerja, niti ni potrebna revizija pripojitve.

ZGD-1 določa, da se po vpisu pripojitve v register po sedežu prevzemne družbe se tožba za ugotavljanje

ničnosti ter tudi tožba za izpodbijanje pripojitvenega sklepa prevzete družbe vloži proti prevzemni družbi.

Velja, da po vpisu pripojitve v register pomanjkljivosti pripojitve ne vplivajo na njeno veljavnost. Izrecno pa je

dodano, da se tožbeni zahtevek zaradi uveljavljanja ničnosti ali izpodbijanja lahko tudi brez privolitve toženca

spremeni v zahtevek za povračilo škode, ki je nastala tožniku zaradi vpisa pripojitve v register ali pa se

omeji na povračilo pravdnih stroškov.

9.1.19. Ureditev denarne odpravnine za vinkulacijske delnice in v drugih primerih

ZGD-1 določa, da ima vsak imetnik delnic prevzete družbe, ki je zapisniško ugovarjal zoper sklep o pripojitvi,

pravico do primerne denarne odpravnine, če so delnice prevzete družbe prosto prenosljive, statut

prevzemne družbe pa prenos pogojuje z dovoljenjem družbe. Pravico do primerne denarne odpravnine

ima tudi tisti imetnik delnic prevzete družbe, ki ni ugovarjal, ker mu je bilo protipravno preprečeno, da bi

prisostvoval skupščini, ali če ni bil pravilno vabljen na skupščino ali če predmet skupščinskega

sprejemanja sklepov ni bil pravilno objavljen.

Denarno odpravnino ponudi prevzemna družba v pogodbi o pripojitvi. V objavi sklica skupščin, ki potrjujejo

pogodbo o pripojitvi mora biti navedeno, da je denarna odpravnina ponujena. Stroške, ki nastanejo v zvezi s

pridobitvijo delnic prevzemne družbe, nosi prevzemna družba. Denarna odpravnina mora po ZGD-1 ustrezati

razmerjem, ki obstajajo v prevzeti družbi v času sklepanja o pripojitvi. Ustreznost ponujene denarne

odpravnine mora preveriti pripojitveni revizor ter o tem izdelati pisno mnenje; pri tem se smiselno uporabljajo

določbe. Upravičenci se lahko denarni odpravnini ali preizkusu denarne odpravnine po pripojitvenem revizorju

pisno odpovejo. Izjave o odpovedi morajo biti notarsko overjene. Ponudba denarne odpravnine veže do

izteka dveh mesecev od dneva objave vpisa pripojitve v sodni register. V primeru sodnega preizkusa

denarne odpravnine veže ponudba do izteka dveh mesecev od dneva pravnomočnosti sodne odločbe. ZGD-1

še ureja sodni preizkus denarne odpravnine; delničarji namreč lahko uveljavljajo primerno denarno

odpravnino preko sodišča, pri čemer se smiselno uporabljajo nove določbe o sodnem preizkusu.

9.1.20. Izključitev izpodbojnih tožb

Sklep, s katerim je skupščina pri združitvi udeležene družbe potrdila pogodbo o pripojitvi, se ne more

izpodbijati iz razloga, da so prenizko določeni menjalno razmerje, dodaja pa, da tudi ne, če so doplačila ali da

je ponujena prenizka odpravnina ali iz razloga, da v pogodbi o pripojitvi denarna odpravnina sploh ni bila

ponujena oziroma da ni bila ponujena pravilno, ali zaradi neskladnosti pojasnil menjalnega razmerja ali

doplačil v poročilu o pripojitvi, revizijskem poročilu ali revizijskem poročilu nadzornega sveta. Vsak delničar

katere od udeleženih družb ima pravico od prevzemne družbe zahtevati izravnavo z denarnimi doplačili, če sta

menjalno razmerje delnic ali višina denarnega doplačila neustrezno določeni.



74

ZGD-1 natančno določa pogoje za vložitev predlog za sodni preizkus menjalnega razmerja, s katerim se od

prevzemne družbe zahteva tudi plačilo izravnave z denarnimi doplačili.Predlog lahko vložijo delničarji, ki:

1. so v obdobju med sklepanjem o pripojitvi ter vložitvijo predloga imeli status delničarja ter se niso

odpovedali pravici do denarnega doplačila in dodatnim delnicam po naslednjem členu tega zakona, in

2. bodisi njihovi skupni deleži pri kateri od udeleženih družb dosegajo najmanj stotino osnovnega kapitala

oziroma vrednost najmanj 6 milijonov tolarjev ali skupaj razpolagajo z vsemi delnicami, ki izpolnjujejo

pogoje.

Kot to določa ZGD-1 se delničarji se lahko pravici do izravnave odpovejo. Odpoved je veljavna le, če je

dana pisno ali če je izjava o odpovedi zapisniško podana na skupščini; odpoved velja tudi proti nadaljnjim

pridobiteljem teh delnic.

9.1.21. Spojitev

Spojitev je prenos premoženja družb, ki se spajajo na novoustanovljeno družbo. S prenosom

premoženja prejšnje družbe preneha obstajati, novoustanovljena družba pa poveča svoje premoženje za

vrednosti nanjo prenešenega premoženja. Vpis v register ima enak učinek kot pri pripojitvi, namreč

družbe, ki se spajajo prenehajo obstajati, ne da bi bil potreben poseben izbris iz registra. S trenutkom

registracije postanejo delničarji družb, ki prenehajo obstajati delničarji novo ustanovljene družbe. Zakon

določa posebne pogoje za družbe, ki se spajajo in sicer da so vpisane v registru najmanj 2 leti. Sicer veljajo

v ostalem smiselno vse tiste določbe zakona, ki urejajo pripojitev. Poleg tega veljajo tudi smiselno

določbe, ki urejajo ustanovitev delniške družbe.

Zakon sicer ne določa, da mora biti novo ustanovljena delniška družba, vendar glede na to, da bi se za

prenešeno premoženje izdale delnice prejšnjim lastnikom prevzetih družb, je ta oblika zagotovo najbolj

primerna. Tako kot pripojitev morajo tudi spojitev potrditi skuščine sodelujočih ružb. Poleg tega morajo potrditi

še statut novo ustanovljene družbe ter imenovanje organov te družbe.

9.1.22. Varstvo upnikov

Po ZGD-1 je upnikom družb, ki se združujejo treba ponuditi zavarovanje, upniki se lahko javijo v 6 mesecih

objave vpisa pripojitve v register, posebej za tiste družbe, katere upniki so in uveljavijo zavarovanje. Pač pa

nimajo pravice zahtevati zavarovanje tisti upniki, ki imajo v primeru stečajnega postopka pravico do

prednostnega poplačila.

Čeprav ZGD-1 tega izrecno ne določa, je iz narave univerzalnega nasledstva, do katerega pri združitvi pride,

jasno, da skupaj z premoženjem preidejo na prevzemno družbo tudi obveznosti prevzetih družb. Upniki so

torej varovani kljub prenehanju družb, imajo terjatve, saj te terjatve preidejo v premoženje prevzemne družbe.

ZGD ne dela razlik, ali gre za upnike prevzemne ali prevzetih družb, kot to določa njihovo pravico, da pridobijo



75

pravico zavarovanje svojih dajatev v 6 mesecih po objavi vpisa. Objava vpisa je obvezna in je temelj za

priglasitev upnikov zaradi zavarovanja njihovih terjatev.

Po ZGD-1 je potrebno zagotoviti enake pravice imetnikov zamenljivih obveznic, dividendnih obveznih in

imetnikom potrdil o posebnih dividendnih pravicah, ki so jih izdale prevzete družbe. Prevzemna družba mora

namreč le-tem zagotoviti takšne pravice, kakršne je zagotavljala prevzeta družba. Pomeni, da mora

prevzemna družba zagotoviti možnost, da imetniki zamenljivih obveznic le-te pretvorijo v delnice, ali pa da

imetniki dividendnih obveznic lahko uveljavljajo svoje pravice udeležbe na dobičku.

Odškodninska odgovornost uprave in nadzornega sveta po ZGD-1 so člani uprave in nadzornega sveta

prevzete družbe kot solidarni dolžniki dolžni povrniti škodo, ki jo pripojitev povzroči družbi, njenim delničarjem

in upnikom. Člani, ki so pri reviziji premoženjskega stanja družb in pri sklenitvi pripojitvene pogodbe ravnali s

skrbnostjo dobrega gospodarstvenika so oproščeni dolžnosti povrnitve škode. Po vpisu pripojitve v register po

sedežu prevzemne družbe, se tožba za ugotavljanje ničnosti pripojitvenega sklepa prevzete družbe vloži proti

prevzemni družbi.

9.1.23. Ustanovitev prevzemne družbe

Pri spojitvi ZGD-1 določa, da se za ustanovitev nove družbe, ki postane prevzemna družba smiselno

uporabljajo določbe ZGD-1 o ustanovitvi delniške družbe. Posebnost postopka spojitve je v tem, da morajo

statut novo ustanovljene družbe in imenovanje članov njenega nadzornega sveta potrditi skupščine družb, ki

se spajajo. Uprave družbe, ki se spajajo, morajo prijaviti novoustanovljeno družbo z vpisom v register.

Z vpisom novo ustanovljene družbe v register preide premoženje družb, ki se spajajo na novo družbo. Z

vpisom novo ustanovljene družbe prenehajo obstajati družbe, ki so se spojile. Poseben izbris prevzetih družb

ni potreben. Z vpisom novoustanovljene družbe postanejo delničarji družb, ki so se spojile delničarji

novoustanovljene družbe. Zakon pri tem posebej prepoveduje, da bi na ta način novoustanovljena družba

postala lastnik svojih delnic.

Tudi pri spojitvi prevzete družbe sklenejo spojitveno pogodbo, kjer uredijo medsebojne pravice in obveznosti.

Za to pogodbo se smiselno uporabljajo določbe, kot jih ZGD-1 določa za pripojitev. To pomeni, da je tudi to

pogodbo potrebno potrditi na skupščinah vseh prevzetih družb. Zaradi smiselne uporabe določb o pripojitvi bo

tudi pri spojitvi veljalo, da je obvezno revizijsko poročilo spojitve kot tudi poročilo uprav. Poleg potrditve

spojitvene pogodbe na skupščinah družb, morajo le-te potrditi tudi statut novoustanovljene torej prevzemne

družbe za njen nadzorni svet. ZGD-1 terja, da uprava novoustanovljene družbe prijavi spojitev za vpis v

register. Spojitev se sme vpisati šele potem, ko je bila vpisana v register ustanovitev prevzemne družbe.

Premoženje družbe, ki se spajajo predstavlja osnovni kapital novoustanovljene oz. prevzemne družbe. Pri

spojitvi torej ne gre za povečanje osnovnega kapitala, ampak za prenešno premoženje prevzetih družb kot

osnovni kapital novo ustanovljene prevzemne družbe.



76

Osnovni kapital je lahko enak seštevku vrednosti premoženja prevzetih družb, ali pa ne. V slednjem primeru

se mora del vrednosti premoženja, ki presega znesek osnovnega kapitala izkazovati kot rezerve ali kot aggio,

torej kot presežek plačila nad vrednostjo izdanih delnic. Tudi pri spojitvi se lahko razlike med vrednostjo

izdanih delnic v okviru določenega menjalnega razmerja ter delničarju pripadajočo vrednostjo računajo z

denarjem. Čeprav ZGD-1 za spojitev o tem izrecno ne govori, izvajamo to stališče iz smiselne uporabe določb

zakona o pripojitvi tudi za spojitev. Vendar bo veljalo, da tudi pri pripojitvi denarna plačila ne smejo presegati

desetine celotnega nominalnega zneska zagotovljenih delnic. Večja denarna izplačila bi namreč ogrožala

upnike oz. bi to pomenilo poseg v načelo o prepovedi vračila vložkov delničarjem. Tudi pri spojitvi je treba

upoštevati določbe o varstvu upnikov, ki smiselno veljajo tako kot so določena za pripojitev. Enako velja za

imetnike posebnih pravic.

9.1.24. Izdaja nematerializiranih vrednostnih papirjev za primer združitve

Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Ur. l. RS, št. 23-1034/1999 - ZNVP) med drugim ureja način

izdaje nematerializiranih vrednostnih papirjev, posebej za primer združitve delniških družb. Kadar se

namreč v primeru spojitve delnice prevzemne družbe, ki se zagotovijo delničarjem prevzetih družb, izdajo v

nematerializirani obliki, mora vsaka družba, ki se prevzema, s pogodbo o opravljanju storitev v zvezi z

izvedbo spojitve, ki jo sklene s klirinško depotno družbo, imenovati za zastopnika po ZGD-1 (zastopnik vsake

družbe, ki se spaja, za prejem delnic oz. denarnih plačil). Spojitev se sme vpisati šele, ko zastopnik sporoči

sodišču, da se delnice novoustanovljene družbe oz. denarna plačila nahajajo v njegovih rokah.

V takem primeru prevzemna družba zagotovi delničarjem prevzete družbe delnice prevzemne družbe oziroma

denarna plačila, s tem, da izda izdajatelj klirinško depotni družbi nalog za izdajo delnic delničarjem

prevzete družbe oziroma nakaže na poseben račun klirinško depotne družbe denarna sredstva, ki jih je

potrebno zagotoviti zaradi izplačila delničarjem prevzete družbe (75. Člen 1-3 ZNVP).38

Kadar je delničarjem prevzete družbe potrebno zagotoviti tudi denarno izplačilo za vsako delnico prevzete

družbe, mora nalog za izdajo delnic obsegati tudi denarni znesek, ki ga je potrebno izplačati za

posamezno delnico prevzete družbe.

Kadar menjalno razmerje ni enako ena ali več delnic prevzete družbe za eno delnico prevzemne družbe, mora

nalog za izdajo delnic obsegati tudi znesek, ki ga je kot razliko potrebno izplačati delničarjem prevzete

družbe, ki ne razpolagajo z ustreznim številom delnic prevzete družbe, da bi lahko prejeli celo število delnic

prevzete družbe (75. Člen 4-5 ZNVP) V tem primeru izračuna KDD skupni denarni znesek, ki ga je potrebno

zagotoviti zaradi izplačila razlike in o tem obvesti prevzemno družbo.

Kadar so delnice prevzete družbe izdane v nematerializirani obliki, mora nalog za izdajo delnic obsegati tudi

presečni dan. Presečni dan mora biti določen kot zadnji dan roka, ki začne teči z dnem izdaje sklepa o

vpisu spojitve po sedežu prevzemne družbe. Kadar so delnice prevzete družbe izdane v nematerializirani

obliki, klirinško depotna družba na računih imetnikov delnic prevzete družbe, ki so bili v centralni register

vpisani na presečni dan, izbriše delnice prevzete družbe in vpiše ustrezno število (2. točka tretjega



77

odstavka 75. člena ZNVP) delnic prevzemne družbe oziroma tem delničarjem nakaže denarna plačila, ko

prejme sklep o vpisu spojitve po sedežu prevzemne družbe (76. Člen ZNVP).

9.1.25. Razdelitev

Družba, ki se razdruži, mora opraviti podobne procedure kot to velja za fuzije. Če družba, na katero se

prenaša premoženje, že obstaja, zanjo to pomeni podoben postopek kot pri povečanju družbinega

kapitala z vložki v stvareh in pravicah, kar terja poročila posebnih tovrstnih revizorjev. Če pa je družba na

katero se prenaša premoženje ustanovljena na novo, je potrebno pripraviti vse tisto, kar velja za

ustanovitev nove družbe.

Za družbo, ki se razdeli oziroma razdruži, ki torej prenaša svoj kapital, se uporabljajo še pravila, ki veljajo za

prenehanje družbe. Za družbo, ki premoženje pridobi pa pravila o povečanju kapitala ter o ustanovitvi nove

družbe. V primeru fuzije, vključno s fuzijo na podlagi razdelitve družbe in prenosa razdeljenega premoženja

družbe na drugo družbo, se šteje, da pogodbe o zaposlitvi niso prekinjene oziroma da veljajo še naprej.

Pogodbena stranka seveda postane pravni naslednik to je družba na katero se prenaša premoženje spajajoče

se družbe.

Vendar je dovolj običajno, da po fuziji vodstvo opravi tudi kadrovsko reorganizacijo, ki ima za posledico

prekinitve zaposlitvenih pogodb. Takšno odpuščanje se v načelu ne šteje kot nasprotno zakonu, če so seveda

spoštovani vsi tovrstni predpisani postopki. Sveti delavcev v družbah, ki se spajajo oziroma pripajajo, morajo

biti obveščeni o planih tovrstnih statusnih sprememb, vendar nimajo nobenih pravic temu nasprotovati ali

pravic veta.

ZGD-1 sam ne govori o razdružitvi ( v nadaljevanju: razdelitvi) delniške družbe vendar kljub temu daje v

poglavju o združitvah in poglavju o zmanjšanju osnovnega kapitala (z umikom delnic) pravno podlago tudi za

izvedbo tovrstnih v nadaljevanju opisanih postopkov. Skupščina družbe mora o odločitvi za razdelitev sprejeti

sklep, ki vsebuje:

- firma in sedež dosedanje družbe ter firme in sedeži delniških družb, ki bodo nastale z razcepitvijo;

- natančno določen opis premoženja (aktive) in obveznosti (pasive) dosedanje družbe, ki ga bo zaradi

razcepitve prevzela vsaka od novih delniških družb v zameno za zagotovitev delnic novih delniških družb;

- navedba menjalnega razmerja delnic ( na primer: za eno delnico dosedanje delniške družbe prejme

delničar eno delnico nove družbe A in dve delnici nove družbe B) in morebitne višine denarnih vplačil

(potrebnih zaradi zaokroževanja); kadar bodo delnice ene od novih družb prevzeli samo nekateri od

delničarjev sedanje delniške družbe, delnice druge nove družbe pa preostali delničarji sedanje delniške

družbe, mora sklep obsegati poimenski seznam delničarjev, ki bodo prevzeli delnice katere od novih družb,

in poimenski seznam delničarjev, ki bodo prevzeli delnice druge delniške družbe;

- podatki v zvezi s prenosom delnic družb, ki bodo nastale z razcepitvijo;

- pravice, ki izhajajo iz delnic družbe, ki bodo nastale z razcepitvijo, in navedba, kdaj začnejo veljati;



78

- navedba, od kdaj vstopajo nove družbe v pravni promet namesto družbe, ki se razcepi;

- pravice, ki jih nove družbe zagotavljajo delničarjem in drugim imetnikom vrednostnih papirjev družbe, ki

se razcepi;

- pogoji oziroma ugodnosti, ki so zagotovljeni članom uprave oziroma nadzornega sveta vsake od družb,

nastalih z razcepitvijo.

Za izvedbo skupščine delničarjev mora uprava poleg poročila o razdelitvi pripraviti še naslednjo

dokumentacijo in omogočiti delničarjem vpogled vanjo:

- letni obračun in poročilo o stanju družbe, ki se razcepi

- otvoritvene bilance družb, ki bodo nastala z razdelitvijo (slednje bodo namreč podlaga za ugotovitev višine

osnovnega kapitala vsake od družb)

- revizijsko poročilo (če je to potrebno).

Predlogu za vpis ustanovitve novih družb, ki nastanejo z razdelitvijo, je potrebno priložiti tudi:

- statut,

- sklep o imenovanju članov nadzornega sveta,

- sklep o imenovanju uprave,

- otvoritveno bilanco.

Uprava sedanje družbe mora predlagati za vpis v sodni register:

- sklep o razdelitvi pri dosedanji družbe

- ustanovitve družb, ki nastanejo z razcepitvijo.

Obema vrstama predlogov je treba priložiti naslednje listine:

- izjavo uprave, da sklep o razdelitvi v izpodbojnem roku ni bil izpodbijen ali da je bilo izpodbijanje

pravnomočno zavrnjeno,

- zapisnik skupščine (oziroma ločenih zasedanj) s sklepom o razcepitvi

- zadnjo bilanco dosedanje družbe,

- letni obračun in poročilo o stanju dosednje družbe za zadnja tri poslovna leta

- poročilo uprave,

- revizijsko poročilo o razcepitvi (če je revizija potrebna).

Razdelitev se lahko izpelje v dveh stopnjah:

- ustanovitev nove delniške družbe, katere edini delničar je sedanja delniška družba (pravno dosledno =

ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom in kasnejše preoblikovanje v delniško

družbo);

- izročitev delnic na novo ustanovljene delniške družbe delničarjem (ali delu delničarjev) dosedanje

delniške družbe v zamenjavo za delnice dosedanje delniške družbe, ki se po postopku zmanjšanja kapitala

dosedanje delniške družbe umaknejo.

Ker je tudi takšna dvostopenjska odcepitev po svoji naravi razdelitev (razdružitev), mora o ustanovitvi nove

delniške družbe in zamenjavi delnic odločati skupščina dosedanje delniške družbe po pravilih, razloženih v

zvezi z razdelitvijo.



79

10. PREOBLIKOVANJE DRUŽB

10.1. Preoblikovanje delniške družbe v komanditno delniško družbo

po ZGD-1

Preoblikovanje (konverzija) je sprememba pravno organizacijske oblike.39 Pomeni torej, da družba

obstaja še naprej, vendar v drugi obliki. Vprašanja povezana z jamstvom za obveznosti se tu ne pojavijo, saj

družba kot pravna oseba obstaja še naprej. Ni nikakršne pravne diskontinuitete.

Kljub temu je potrebno, da o tem odloči skupščina delničarjev v primeru komanditne delniške družbe je

potrebno, da se strinja najmanj 1 komplementar. V nasprotnem primeru komanditne družbe namreč ni.

Glede delničarjev velja enaka kvalificirana (3/4) večina. Delničarji komanditne delniške družbe morajo glede

preoblikovanja sprejeti sklep s predpisano vsebino, izjava komanditistov o pristopu k preoblikovanju pa mora

biti v notarski obliki.

Komplementarji morajo biti obveščeni o premoženjskih razmerjih, o vrednostih ter o drugih vprašanjih, ki so

pomembna za položaj, ki ga prevzemajo, to je položaj osebne odgovornosti za obveznosti družbe.

Komplementarji postanejo dosedanji ustanovitelji delniške družbe. Bilanco, ki jo je potrebno sestaviti

pred preoblikovanjem je potrebno predložiti skupščini, ki odloča o tem. Komplementarji v komanditni delniški

družbi morajo biti registrirani. Zato jih je treba ob preoblikovanju skupaj s sklepom prijaviti za vpis v register.

Vpis komanditne delniške družbe v register je trenutek njenega pravnega nastanka. Odtlej komplementarji

odgovarjajo osebno. Odgovarjajo tudi za obveznosti, ki so nastale pred njihovim pristopom.

10.2. Preoblikovanje komanditne delniške družbe v delniško družbo

Za sklep skupščine delničarjev ni predpisana kvalificirana (npr. 3/4) večina, tako kot npr. po ZGD-1 pri

preoblikovanju delniške družbe v komanditno delniško družbo. Družbenik ali družbeniki, ki z obveznostjo

družbe odgovarjajo z vsem svojim premoženjem (komplementar) se morajo s preoblikovanjem strinjati,

sicer odločitev ni sprejeta. Komplementarji imajo na skupščini glasovalno pravico s svojo udeležbo v

osnovnem kapitalu zato bi lahko bili preglasovani, v kolikor zakon ne bi izrecno zahteval njihov konsenz.

Posebej velja, da skupščinski sklepi, za katere je potrebno soglasje komplementarjev, se predložijo za vpis v

register šele, ko je bilo doseženo soglasje komplementarjev. Soglasje mora biti zapisniško ugotovljeno.

Sklep, ki ga sprejme skupščina ima konstitutiven pomen, saj je potrebno urediti v njem statusne

značilnosti bodoče delniške družbe, za kar smiselno uporablja določbe ZGD-1 o delniški družbi. Za

komplementarje se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo upravo delniške družbe. Ob podpisu

komanditne delniške družbe v register se namesto članov uprave vpišejo komplementarji in obseg njihovih

upravičenj za zastopanje.

Preoblikovanje v delniško družbo ima za posledico spremembo pri upravi, ki so jo doslej sestavljali vsi

komplementarji, po preoblikovanju pa bo njena sestava skladna sklepu skupščine ob soglasju vseh



80

komplementarjev. Komplementarji seveda lahko pri preoblikovanju pretvorijo svoj status v delničarski, tako za

svoj vložek prejmejo ustrezno število delnic. Lahko pa se izločijo iz družbe. Ne glede na to, ali komplementarji

postanejo delničarji ali se izločijo iz družbe, še naprej odgovarjajo za obveznosti nastale pred vpisom

preoblikovanja v register.

10.3. Preoblikovanje delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo40

Zaradi omejitve števila družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo po ZGD-1 lahko družbo z omejeno

odgovornostjo ustanovi največ 50 družbenikov, več le če to dovoli minister pristojen za gospodarstvo.

Zato se lahko preoblikuje v družbo z omejeno odgovornostjo v delniško družbo, ki ima manj kot 50 delničarjev.

Izpolnjeni pa morajo biti tudi vsi ostali pogoji za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo. Ustanovitev

družbe z omejeno odgovornostjo ZGD-1 obravnava v členih. Zakon uveljavlja načelo soglasja vseh

delničarjev za preoblikovanje v družbo z omejeno odgovornostjo. Neudeležba in neglasovanje pomeni

soglasje. Lahko pa delničar, ki se ne strinja s preoblikovanjem tej družbi pisno sporoči.

Če sklep sprejme 9/10 osnovnega kapitala se šteje kot veljaven in ni potrebno iskati soglasja ostalih

delničarjev. To je t.i. preoblikovanje z večinskim sklepom. Pri takšnem preoblikovanju je potrebno javno

objaviti, da se delničarji, ki se s preoblikovanjem ne strinjajo ponudi primerna odškodnina za njihove deleže v

družbi z omejeno odgovornostjo, ki je postala delniška družba. Nominalni zneski poslovnih deležev se lahko

spremenijo v nominalne zneske delnic, lahko pa so poslovni deleži določeni tudi drugače. Tudi s tem s

mora strinjati vsak delničar, ki mu je zaradi morebitnega višjega osnovnega deleža onemogočeno sodelovanje

v družbi z omejeno odgovornostjo.

Članom uprave delniške družbe preneha mandat, zato je potrebno v register vpisati poslovodjo družbe z

omejeno odgovornostjo. Prijavo za vpis v register morajo podpisati vsi družbeniki oziroma prejšnji delničarji.

Trenutek vpisa v register je trenutek nastanka družbe z omejeno odgovornostjo, pri čemer obstaja pravna

kontinuiteta s prejšnjim subjektom v drugačni pravno organizacijski obliki (delniška družba).

Pravna kontinuiteta je videti tudi iz določbe, da se pravice tretjih na delnicah, poslej uresničuje kot pravice na

poslovnem deležu. Delničar, ki ne postane družbenik, ker se s tem ne strinja ima pravico terjati odkup

poslovnega deleža, ki je nastal iz njegovih delnic. Pogoj za to je ugovor za preoblikovanje, ki se mora

izjaviti na zapisnik. Enako kot pri menjalnem razmerju v primerih fuzije, velja tudi tu, da višina kupnine oziroma

vrednost po kateri je bilo opravljeno preoblikovanje ne more biti predmet spora. Sporna vprašanja v zvezi s

tem razreši sodišče na predlog zainteresiranih, ne vpliva pa takšen spor na veljavnost sklepa, četudi bi dobil

večinski (90 %) sklep.

10.4. Preoblikovanje družbe z omejeno odgovornostjo v delniško družbo

Dejansko gre za spreminjanje družbene pogodbe, ki privede do spremembe pravno organizacijske

oblike iz družbe z omejeno odgovornostjo v delniško družbo. Zato je postopek smiselno enak tistemu, ki velja

za spremembo družbene pogodbe. To velja tako za morebitno soglasje družbenikov za odstop poslovnih



81

deležev oziroma soglasje preostalih družbenikov v primeru drugih obveznosti družbenikov poleg plačila

osnovnega vložka. Zakon našteva obvezne sestavine sklepa o preoblikovanju.

O spremembi družbene pogodbe odločajo družbeniki na skupščini s tri-četrtinsko večino glasov vseh

družbenikov, lahko pa je z družbeno pogodbo določeno še kaj drugega. Sklep mora biti v notarski obliki. Če se

s spremembo družbene pogodbe povečajo obveznosti družbenikov morajo sklep sprejeti vsi družbeniki, razen

pri povečanju osnovnega kapitala. Družbeniki, ki ugovarjajo prek zapisnika, lahko dajo svoje delnice družbi na

razpolago in družba mora ponujene delnice takoj prodati za delničarjev račun.

Ustanovitvena revizija je po pravilih, ki veljajo za delniško družbo obvezna, če je član uprave ali

nadzornega sveta sam prevzel delnice, ali če so bile ob ustanovitvi prevzete delnice za račun člana uprave

ali nadzornega sveta ali pa če si je član uprave ali nadzornega sveta pridobil posebne ugodnosti ali plačila. V

vsakem primeru je ustanovitvena revizija obvezna, če se ustanovitev izvede s stvarnimi vložki.

Ustanovitvene revizorje imenuje sodišče. Poročilo ustanovitvenih revizorjev mora poleg ostalega opisati tudi

postopek preoblikovanja in predstaviti gospodarsko stanje družbe, ki se preoblikuje.

Prijavi za vpis v register je potrebno priložiti:

- sklep o preoblikovanju,

- seznam članov uprave in listine o njihovem imenovanju,

- seznam članov nadzornega sveta,

- revizijska poročila članov uprave in nadzornega sveta in

- poročila revizorjev.

Trenutek vpisa v register je trenutek nastanka delniške družbe in trenutek, ko se poslovni deleži pretvorijo v

delnice.

Družbeniki, ki ugovarjajo, lahko terjajo od uprave, da njihove delnice proda na javni dražbi oziroma po borzni

ceni. Uprava ima dolžnost delničarje opozoriti na to možnost, še posebej imenske delničarje, ki so vpisani v

delniško knjigo. Ostale torej imetniške delničarje mora uprava opozoriti z najmanj trikratno objavo, v kateri

jih mora opozoriti na vsebino njihove pravice.

10.5. Preoblikovanje komanditne delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo in obratno

Poleg sklep skupščine je potrebno soglasje vseh komplementarjev za preoblikovanje v družbo z omejeno

odgovornostjo. Podlaga za odločitev je bilanca, ki ne sme biti stara več kot 6 mesecev. Poleg sklepa

skupščine družbenikov je za preoblikovanje dovolj pristop vsaj enega komplementarja, ki mora biti v

notarski obliki. Če vsaj enega komplementarja ni, ni mogoče oblikovati komanditne delniške družbe.

Skupščina družbenikov odloča na podlagi obračuna, ki se sestavi na dan, od katerega dalje bodo

komplementarji sodelovali pri dobičku in izgubi. V nobenem primeru obračun ne sme biti starejši od 6 mesecev



82

pred sklepom o preoblikovanju. Posledica preoblikovanja v komanditno delniško družbo je, da ustanovitelje

zamenjajo družbeniki ter komplementarji.

Poleg vpisa sklepa preoblikovanja je potrebno prijaviti tudi komplementarje. Trenutek vpisa komanditne

delniške družbe pomeni trenutek nastanka. Prejšnji poslovni deleži v družbi z omejeno odgovornostjo

postanejo delnice v komanditni delniški družbi. Komplementarji s trenutkom vpisa jamčijo za obveznosti

upnikom, vključno s tistimi, ki so nastale pred njihovim pristopom. Uporabljajo se določbe zakona o

preoblikovanju družbe z omejeno odgovornostjo v delniško družbo.

10.6. Preoblikovanje zadruge v delniško družbo

Pogoj, da se zadruga lahko preoblikuje v delniško družbo je, da na vsakega zadružnika odpade najmanj 1.000

tolarjev. O preoblikovanju odloči občni zbor zadruge, vendar morajo vsi zadružniki k preoblikovanju dati

soglasje. Smiselno se namreč uporabljajo določbe o preoblikovanju delniške družbe v družbo z omejeno

odgovornostjo in sicer ZGD-1, ki določa, da morajo sklep potrditi vsi delničarji ter da soglasje velja za dano, če

se delničar skupščini ni udeležil, ali pa v 3 mesecih pisno ne ugovarja k preoblikovanju. Uporabljajo se tudi

določbe ZGD-1o večinskem sklepu o preoblikovanju (9/10 osnovnega kapitala).

Zadruga se lahko preoblikuje v delniško družbo le v obsegu, ki ni predmet zakonskega lastninjenja po zakonu

o zadrugah, torej obveznega prenosa na zadružne upravičence. Sicer se za prijavo preoblikovanja in za

učinek vpisa uporabljajo določbe ZGD-1, ki sicer veljajo za preoblikovanje družbe z omejeno odgovornostjo v

delniško družbo. Občni zbor zadružnikov odloča na podlagi poročila revizorjev. Sklep o preoblikovanju

določi bodoče statusne sestavine delniške družbe, to je firmo in sedež ter znesek delnic in upravičencev.

Hkrati pa je potrebno preoblikovati zadružna pravila tako, da imajo vse sestavine, ki so predpisane za statut

delniške družbe.

11. KRATKO O PREVZEMIH

11.1. Nov zakon o prevzemih

Po novem Zakonu o prevzemih-1, Uradni list RS, št. 79/2006, je prevzem položaj, ko prevzemnik sam ali

skupaj z osebami, ki delujejo usklajeno z njim, doseže prevzemni prag (25-odstotni delež glasovalnih pravic

v tej družbi). Pri ugotavljanju, ali so osebe, ki delujejo usklajeno, dosegle prevzemni prag, se za vsako od njih

ugotovi delež glasovalnih pravic, nato se njihovi deleži seštejejo.

Prevzemno ponudbo po ZPre-1 mora dati prevzemnik, ki doseže prevzemni prag, to je 25 %.

Prevzemno ponudbo mora ponovno dati prevzemnik, ki je po končanem postopku uspešne prevzemne

ponudbe pridobil 10-odstotni delež glasovalnih pravic (dodatni prevzemni prag).



83

Obveznost dati ponovno prevzemno ponudbo preneha, ko prevzemnik, ki je že izvedel uspešno

prevzemno ponudbo, pridobi najmanj 75-odstotni delež vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico

(končni prevzemni prag).

Oseba, ki pridobi delež (število oziroma odstotek od celotne izdaje) vrednostnih papirjev delniške družbe, ki

zagotavljajo glasovalno pravico tako, da ji ti vrednostni papirji, skupaj z drugimi vrednostnimi papirji, ki jih že

poseduje, zagotavljajo najmanj 25-odstotno glasovalno pravico, mora dati ponudbo za odkup vrednostnih

papirjev pod pogoji in na način, določen z ZPre.

V obrazložitvi se navaja, da je cilj ZPre-1 z zakonskimi spremembami:

- ustvariti sodoben pravni okvir prevzemne zakonodaje, ki bo usklajen z zahtevami direktive 2004/25/ES in

navezujočih se instrumentov ES;

- doseči vsebinsko in pravno-sistemsko usklajenost z drugo zakonodajo na področju prava družb, prava

vrednostnih papirjev in finančnem pravu;

- implementirati ključna načela prevzemne zakonodaje;

- odpraviti tranzicijske posebnosti Zpre;

- postaviti enaka pravila “igre” za vse subjekte na trgu kapitala;

- v okvir regulirane prevzemne aktivnost poleg javnih družb zajeti tudi ustrezen segment nejavnih družb;

- oblikovati ustrezno vračunavanje, obveščanje in raven deleža glasovalnih pravic in prevzemnega praga;

- učinkovito zasnovati koncept oseb, ki delujejo usklajeno;

- izbrati primeren sistem izbirnih pravic pri obrambnih mehanizmih;

- oblikovati učinkovite nadzorne in postopkovne mehanizme ter globe za sankcioniranje kršiteljev in

- zasnovati ustrezne prehodne določbe, ki bodo upoštevale varstvo zakonito pridobljenih pravic in omogočale

postopno oblikovanje enotnih prevzemnih načel.

Pri tem predlagatelj sledi ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej

manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost prevzemne

ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost prevzemnega postopka, obveščanje

vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo,

transparentnost obrambnih struktur idr.41

11.2. Nova ureditev usklajenega delovanja

Osebe, ki delujejo usklajeno, so osebe:

- ki na podlagi izrecnega ali tihega, ustno ali pisno sklenjenega sporazuma sodelujejo

- in katerih cilj je pridobiti ali utrditi kontrolo nad ciljno družbo ali onemogočiti prevzemniku uspešnost

prevzemne ponudbe.



84

Domneva se, da usklajeno delujejo:

1. osebe, ki jih povezujejo samo okoliščine v zvezi s pridobitvijo vrednostnih papirjev, kot so:

– časovno obdobje, v katerem so jih pridobivale,

– velikost pridobljenih deležev, deležev, ki jih že imajo, deležev drugih imetnikov ali

– druge okoliščine v zvezi s temi pridobitvami, ki kažejo na skupni namen teh oseb;

2. člani poslovodstva ali nadzornega sveta oseb, ki delujejo usklajeno;

3. člani poslovodstva ali nadzornega sveta z osebami, v katerih so člani teh organov;

4. osebe, ki so med seboj povezane kot ožji družinski člani, ali

5. osebe, ki so predlagale sprejetje sklepa skupščine ciljne družbe:

- o imenovanju ali odpoklicu članov organa vodenja ali nadzora ali

- drugega sklepa, ki se po ZGD-1, sprejema z večino najmanj treh četrtin in

- ki so z uresničevanjem glasovalnih pravic ali na drug način dosegle sprejetje tega sklepa.

Velja neizpodbitna domneva, da usklajeno delujejo:

1. odvisna družba in obvladujoča oseba,

2. družbe, ki so odvisne od iste obvladujoče osebe, ali

3. družba za upravljanje in investicijski skladi, ki jih ta družba upravlja.

Domneve neusklajenega delovanja po tej določbi Zpre ni možno izpodbijati.

Odvisna družba po ZPre-1 je družba:

1. v kateri ima druga oseba večino glasovalnih pravic;

2. v kateri ima druga oseba pravico imenovati ali razrešiti večino članov organa vodenja ali nadzora in je

sočasno delničar te družbe;

3. v kateri je druga oseba delničar in sama nadzoruje večino glasovalnih pravic, v skladu z dogovorom,

sklenjenim z drugimi delničarji, ali

4. v kateri ima obvladujoča oseba pravico izvajati prevladujoč vpliv ali nadzor.

Pri presoji, ali ima oseba položaj obvladujoče osebe, se pravicam te osebe prištejejo pravice, katerih imetniki

so druge osebe, v katerih ima ta oseba večinski kapitalski delež ali večino glasovalnih pravic.

Za usklajeno delovanje se ne šteje:

- uresničevanje glasovalne pravice na podlagi organiziranega zbiranja pooblastil, če so bila zbrana v skladu z

ZGD-1,

- razen če je s tem samo prikrit sporazum, katerega cilj je pridobiti ali utrditi kontrolo nad ciljno družbo.

O nameri, razlogih in načinu organiziranega zbiranja pooblastil v ciljni družbi mora pooblaščena oseba

predhodno obvestiti Agencijo za trg vrednostnih papirjev, sicer se domneva, da je z organiziranim

zbiranjem pooblastil samo prikrit sporazum.



85

Agencija lahko ob soglasju ministra, pristojnega za gospodarstvo, v skladu z ZPre določi podrobnejša merila

usklajenega delovanja.

11.3. Sankcije za kršitev dolžnosti prevzemne ponudbe

Z nastopom obveznosti prevzemnika imetniki vrednostnih papirjev ne pridobijo pravice od prevzemnika

zahtevati sklenitev pogodbe o odkupu teh vrednostnih papirjev, temveč za prevzemnika, ki krši to svojo

obveznost, nastopi mirovanje glasovalnih pravic

Pač pa prevzemnik, ki je dosegel prevzemni prag, iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, ne more

uresničevati teh pravic, dokler:

1. ne da prevzemne ponudbe v skladu z ZPre

2. ne odtuji vrednostnih papirjev in delniških nakupnih opcij, ki niso vsebovane v vrednostnih papirjih, tako da

prevzemnega praga ne dosega več.

Če je ciljna družba prevzemniku omogočila uresničevanje glasovalnih pravic v nasprotju z ZPre in je bil zato

sprejet sklep skupščine te družbe, ki ne bi bil sprejet, lahko tožbo za razveljavitev poleg oseb, ki lahko po

ZGD, vložijo izpodbojno tožbo, vloži tudi agencija Agencija po uradni dolžnosti ali na zahtevek oseb, ki

lahko po ZGD, vložijo tožbo, z odločbo:

1. ugotovi, ali je prevzemnik dosegel prevzemni prag, oziroma

2. prepove prevzemniku uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi in prepove ciljni družbi uresničitev teh

pravic.

Proti odločbi agencije ali če agencija o zahtevi ne odloči v 30 dneh, lahko osebe iz prejšnjega odstavka v

osmih dneh vložijo zahtevo za sodno varstvo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Proti prevzemniku, ki je dosegel prevzemni prag, ima vsak delničar odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je

utrpel, ker prevzemnik ni dal prevzemne ponudbe . Za odškodninsko odgovornost prevzemnika se uporabljajo

splošna pravila odškodninskega prava. Sodišče obravnava tožbo prednostno.

11.4. Javna ponudba

Javna ponudba za odkup vrednostnih papirjev (v nadaljnjem besedilu: ponudba za odkup) je javno objavljen:

- predlog izdajatelja za sklenitev pogodbe o prodaji vrednostnih papirjev določene družbe

- naslovljen na vse imetnike teh vrednostnih papirjev.

Ponudba za odkup se mora nanašati na naslednje vrednostne papirje:

- vse delnice z glasovalno pravico;

- vse vrednostne papirje s pravico do zamenjave oziroma nakupa delnic z glasovalno pravico.

Cena oziroma menjalno razmerje za nadomestne vrednostne papirje, ki jo določi ponudnik v ponudbi za

odkup, mora biti enaka za vse vrednostne papirje posameznega razreda oziroma vrste vrednostnih papirjev,

na katere se nanaša ponudba za odkup. Če je ponudnik v zadnjih šestih mesecih pred objavo ponudbe za



86

odkup pridobil več kot 10 % celotne izdaje vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ponudba za odkup, mora

v ponudbi za odkup ponuditi najmanj enake pogoje, kot jih je nudil za pridobitev vrednostnih papirjev v zadnjih

šestih mesecih pred objavo ponudbe za odkup.

11.4.1. Nadomestna, kombinirana, alternativna ponudba

Ponudnik lahko v ponudbi za odkup namesto izplačila celotne cene v denarju ponudi nadomestne vrednostne

papirje - nadomestna ponudba. Ponudnik lahko v ponudbi za odkup ponudi nadomestne vrednostne papirje

tudi namesto izplačila dela cene v denarju - kombinirana ponudba. Ponudnik lahko v ponudbi za odkup

ponudi tudi alternativno nadomestne vrednostne papirje ali izplačilo celotne cene v denarju, tako da imajo

pravico izbire imetniki vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ponudba za odkup - alternativna ponudba.

V primeru kombinirane ponudbe lahko ponudnik oblikuje tudi alternativno ponudbo, in sicer tako, da se pravica

izbire nanaša bodisi zgolj na tisti del cene, ki naj se izplača v denarju, ali zgolj na tisti del cene, ki naj se

izplača v nadomestnih vrednostnih papirjih. Ponudnik, ki je v nasprotju z ZP pridobil več kot 25% vrednostnih

papirjev, ponudi v ponudbi za odkup izplačilo cene samo v denarju.

Kot nadomestne vrednostne papirje lahko ponudnik v ponudbi za odkup ponudi le:

- že izdane delnice oziroma obveznice, če so uvrščene v borzno kotacijo;

- delnice oziroma obveznice, ki jih bo ponudnik na novo izdal zaradi prevzema.

Za povečanje kapitala ponudnika se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o

povečanju osnovnega kapitala delniške družbe za izvedbo pripojitve.

11.4.2. Sestavine ponudbe

Ponudba za odkup mora obvezno obsegati:

- vrednostne papirje, na katere se nanaša ponudba;

- ceno, po kateri se ponudnik zavezuje odkupiti vrednostne papirje;

- natančno določen rok za plačilo vrednostnih papirjev;

- datum začetka in konca roka za sprejem ponudbe za odkup.

Kadar ponudnik v ponudbi za odkup ponuja nadomestne vrednostne papirje, mora ponudba za odkup,

vsebovati tudi natančno določeno menjalno razmerje za nadomestne vrednostne papirje, njihovo vrsto in

razred ter zadnjo tržno ceno pred objavo ponudbe za odkup. Kot zadnja tržna cena se navede zadnja tržna

cena že izdanih vrednostnih papirjev ponudnika, s katerimi bodo takšni nadomestni vrednostni papirji tvorili isti

razred.

V ponudbi za odkup je lahko določeno najmanjše število (odstotek) vrednostnih papirjev, na katere se

nanaša ponudba za odkup, katerih imetniki morajo sprejeti ponudbo, da se šteje, da je ponudba uspela. Ko se

pogoj izpolni, mora ponudnik naslednji dan po izpolnitvi pogoja takšno dejstvo objaviti.



87

Rok za sprejem ponudbe se podaljša za 14 dni, razen če se pogoj izpolni več kot 14 dni pred koncem izteka

roka za sprejem ponudbe.

Ponudba za odkup ni potrebna:

- če so bili vrednostni papirji pridobljeni na podlagi neodplačnega posla med fizičnimi osebami;

- če je oseba pridobila vrednostne papirje pri izvedbi združitve ali razdružitve delniške družbe v zamenjavo za

vrednostne papirje pravne osebe, ki je zaradi združitve ali razdružitve prenehala;

- če je oseba na podlagi ponudbe za odkup oziroma ponudb za odkup v skladu z ZP že pridobila najmanj 45

% vrednostnih papirjev.

12. ZAKON O FINANČNEM POSLOVANJU, POSTOPKIH ZARADI INSOLVENTNOSTI IN PRISILNEM

PRENEHNAJU

Pravni položaj članov organov vodenja ali nadzora determinirajo na eni strani njihove pristojnosti in dolžnosti

ter na drugi strani njihova odgovornost za izvrševanje njihovih pristojnosti in za izpolnjevanje njihovih

dolžnosti. Predmet obveznosti članov organov vodenja ali nadzora je po svoji naravi storitev, le-to pa pomeni

opravljanje določenega dela, s katerim se doseže ali poizkuša doseči kakšen namen. Glede na to, da je

položaj članov organov vodenja ali nadzora zelo samostojen in načeloma neodvisen od delničarjev, je stroga

tudi njihova odgovornost.

Dejanja organov vodenja ali nadzora neposredno zavezujejo družbo (obligacija prizadevanja), kar pa velja tudi

za škodna dejanja članov teh organov. Z imenovanjem osebe za člana organov vodenja ali nadzora in

prevzemom funkcije se vzpostavi t.i. korporacijskopravno razmerje med članom in družbo, ki je več ali manj

kogentno urejeno že v zakonodaji. Navedeno velja tudi za vprašanje odgovornosti članov organov vodenja ali

nadzora.

Bazični predpis, ki posega na področje urejanja razmerij med organi vodenja ali nadzora ter med družbo in

temi organi je Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Dodatno pa na področje urejanja teh specifičnih

razmerij sodijo tudi ostali predpisi v smislu širše korporacijske zakonodaje, med katere uvrščamo tudi Zakon o

finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

SKRBNOST IN ODGOVORNOST ČLANOV ORGANOV VODENJA ALI NADZORA

0 Bratina, B. Op. cit.: 640. 0 Storitve pa je mogoče razvrstiti v obligacije rezultata (obveznost za dosego rezultata) in obligacije prizadevanja (obveznost za dosego

delovanja). Tako Plavšak, Nina. »Obveznost in odgovornost članov uprave in nadzornega sveta.« Podjetje in delo. 2/2000: 183-184. 0 Tako Bratina, Borut. »Vidiki odgovornosti uprave delniške družbe in razmerja pri odpoklicu.« Podjetje in delo. 5-

6/1995: 640. 0 Ibidem.



88

Spremembe ZGD-1 v letu 2006 so uveljavile možnost izbire med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja

družb. Posledično se je spremenilo tudi poglavje »Organi delniške družbe«, kjer se na enovit način

nomotehnično najprej pojavljajo določila, ki so skupna vsem organom vodenja ali nadzora v družbi. Na ta

način je opredeljena tudi skupna določba o skrbnosti in odgovornosti ter odškodninski odgovornosti zaradi

vpliva tretjih oseb na organe vodenja ali nadzora.

Člani organov vodenja in nadzora morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo

vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe (1. odst. 263. člena ZGD-1).

Nadalje člani organov vodenja ali nadzora solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica

kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odst. 263.

člena ZGD-1).

Nespremenjeno je ostalo določilo (sedaj 3. odst. 263. člena ZGD-1), da se organi vodenja ali nadzora

razbremenijo odškodninske odgovornosti, če dejanje temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Samo

poslovodstvo (uprava oziroma izvršni direktorji) pa se ne ekskulpira odgovornosti, čeprav je nadzorni svet

oziroma upravni odbor potrdil ali dal soglasje k njihovim dejanjem.

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ČLANOV ORGANOV DRUŽBE

Odškodninska odgovornost je obligacijsko razmerje, v katerem je ena stranka zavezana povrniti povzročeno

škodo drugi stranki, le-ta pa je upravičena zahtevati takšno povrnitev. Odškodninska odgovornost članov

organov vodenja ali nadzora se vzpostavi do delniške družbe, ki je tudi pravno legitimirana za vložitev tožbe

zoper odgovorne člane organov vodenja ali nadzora. Za navedeno odškodninsko odgovornost veljajo splošne

predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti po civilnopravnih predpisih (nastop določenih pravnih

dejstev), in sicer:

• škodljivo dejstvo,

• nastanek nedopustne škode,

• vzročna zveza med škodljivim dejstvom in nedopustno škodo ter

• odškodninska odgovornost.

Škodljivo dejstvo

0 Skupna opredelitev skrbnosti in odgovornosti veljajo za vse organe, čeprav so dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora načeloma

različne. Zato je potrebno pravila razlagati v povezavi z zakonsko opredeljenimi dolžnostmi posameznih članov organov vodenja ali nadzora. Ibidem: 315.

0 Podrobneje Bohinc, Rado. Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah. 2. knjiga, 2007: 313. 0 Gre za profesionalne osebe, ki na trgu opravljajo svoje storitve za plačilo ter se zanje predpostavlja, da imajo strokovna znanja, ki so

potrebna za pravilno opravljanje storitev. Ta ravnanja se zato presojajo po abstraktnih merilih stroke, za področja pri katerih so strokovna znanja potrebna za opravljanje teh storitev. Gre načeloma za objektivno merilo strokovnosti, vendar pa je odgovornost članov organov vodenja ali nadzora kljub temu krivdna (subjektivna). Drugače Plavšak, N. Op. cit.: 204.

0 V povezavi z 39. in 40. členom ZGD-1.



89

Kot škodljivo dejstvo se šteje vsako dejanje ali opustitev, ki pomeni kršitev obveznosti, ki pripadajo članom

organov vodenja ali nadzora (protipravnost ravnanja kot npr. prepoved vračila in obrestovanja vložkov,

prepoved vpisa lastnih delnic, nespoštovanje standarda dobrega gospodarstvenika ipd.). To v praksi lahko

predstavljajo posamezni posli in dejanja, ki jih člani organov vodenja ali nadzora storijo v nasprotju z zakoni,

statutom, akti družbe, predpisi ali ustaljeno poslovno prakso ter po drugi strani opustitev dolžnih ravnanj

(skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika). Škodljivo dejstvo mora v morebitnem sporu dokazati

družba oziroma oškodovanec.

Nastanek nedopustne škode

Pri delniški družbi lahko škoda nastane kot zmanjšanje premoženja (t.i. navadna škoda) in tudi kot preprečitev

povečanja premoženja (t.i. izgubljeni dobiček). V obeh primerih gre za premoženjsko škodo, ki pa je v delniški

družbi ni enostavno dokazati, saj med poslovanjem družbe ves čas prihaja do prilivov in odlivov, prihodkov in

odhodkov ter stroškov, ki vplivajo na trenutno premoženje družbe. Dejstvo pa je, da se povrnitev

premoženjske škode ravna po načelu restitucije.

Natančnejše premoženjsko stanje družbe se ugotavlja ob zaključku poslovnega leta in medletno ob

periodičnih obračunih poslovanja. Prav zaradi navedenega ni mogoče vsakega zmanjšanja premoženja

družbe že šteti kot škode v smislu civilnopravnih predpisov. Na podlagi navedenega lahko na splošno kot

škodo za družbo opredelimo tisto zmanjšanje premoženja (oziroma (ne)ustvarjen dobiček), do katerega ne bi

prišlo (oziroma bi bil ustvarjen dobiček) ob upoštevanju hipotetičnega oblikovanja in razvoja premoženja

družbe ob pravilnem in skrbnem vodenju družbe. Nastanek in obstoj škode mora dokazati družba oziroma

oškodovanec.

Vzročna zveza

Med škodljivim ravnanjem in nedopustno škodo mora obstajati pravno relevantna vzročna zveza. Po našem

pravu se upošteva t.i. adekvatna vzročnost, kar pomeni, da člani organov vodenja ali nadzora odgovarjajo za

tiste škodne posledice, ki običajno nastanejo zaradi ne dovolj skrbnega opravljanja dolžnosti in pristojnosti v

družbi. Obstoj vzročne zveze mora dokazati družba oziroma oškodovanec.

Odškodninska odgovornost

Člani organov vodenja ali nadzora odgovarjajo po načelih predpostavljene krivdne odgovornosti z obrnjenim

dokaznim bremenom. Njihova odgovornost se torej predpostavlja in je družba oziroma oškodovanec ni dolžan

dokazovati.

Člani organov vodenja ali nadzora se rešijo svoje odgovornosti le, če dokažejo, da so ravnali s skrbnostjo

vestnega in poštenega gospodarstvenika. V tem primeru gre za kriterij profesionalne skrbnosti. Kot dodatni

0 Bratina, B. Op. cit.: 643. 0 Ibidem. 0 V vsakem primeru (case by case) je potrebno ugotavljati potrebno skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika za člane organov

vodenja ali nadzora. Podrobneje Ibidem.



90

ekskulpacijski razlog pa se določa tudi ravnanje tretjih oseb, če jih člani organov vodenja ali nadzora niso

mogli preprečiti oziroma odvrniti negativnih posledic teh ravnanj ter sama privolitev oškodovanca (volenti non

fit iniuria).

Business Judgment Rule

Ključno za razumevanje pristojnosti ter odgovornosti članov organov vodenja in nadzora (glede na opredelitev

njihove potrebne skrbnosti iz vidika pojma gospodarstvenika) je predvsem pravilna presoja t.i. pravila

poslovne presoje (The Business Judgment Rule). Pri tem odločevalci delujejo na temelju obveščenosti, v

dobri veri in poštenem prepričanju, da je odločitev v najboljšem interesu družbe.

Bistvo pravila podjetniške presoje je torej, da člani organov vodenja in nadzora ne odgovarjajo za vsako

napačno odločitev, zaradi katere nastane družbi škoda, temveč mora ostati vselej določeno polje proste

presoje, v katerem se lahko sprejemajo tvegane odločitve (safe harbour).

Sestavine klasičnega pravila poslovne presoje pa so:

• procesna skrbnost (odločevalec mora narediti vse za svojo zadostno obveščenost preden sprejme

odločitev - odločitve morajo temeljiti na ustreznih informacijah),

• subjektivna dobra vera (odločevalec mora ravnati v poštenem prepričanju, da je njegovo delovanje v

najboljšem interesu družbe),

• nevpletenost v poslovno dejanje (odločevalec ne sme zaiti v kolizijo (finančnih oziroma premoženjskih)

interesov, tj. da se pojavi na obeh straneh posla, niti pričakovati kakršnokoli korist iz tega posla –

independent and disinterest),

• ravnanje je usmerjeno izključno k interesom družbe (podjetja).

Za potrebe presoje posamezne odškodninske odgovornosti članov organa vodenja ali nadzora, je

potrebno jasno določiti parametre pravila poslovne presoje, predvsem tudi iz vidika časovne

komponente. Ni namreč vseeno, ali določen posel subsumiramo pod pravilo poslovne presoje v času

0 Bohinc, R. Op. cit.: 316. 0 Po Obligacijskem zakoniku (OZ) je določena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, zato se krivda kot predpostavka

domneva (praesumptio iuris), možno pa je dokazovanje v smislu razbremenitve odgovornosti, pri tem pa je breme dokazovanja na povzročitelju škode.

0 Ravnanje in odločitve nadzornega sveta oziroma upravnega odbora ne ekskulpirajo uprave (izvršnih direktorjev) pri odgovornosti tudi, če je za posamezne posle predvideno soglasje teh organov. Drugače pa sklepi skupščine razbremenijo člane uprave odgovornosti, če so bili sklepi skupščine zakoniti (263/3. člena ZGD-1).

0 Tako Bohinc, Rado in Bratina, Borut. Upravljanje korporacij. Fakulteta za družbene vede. Ljubljana, 2005: 243. 0 Ibidem.



91

gospodarske konjunkture ali morebiti v času recesije. Pravila poslovne presoje so namreč precej živ

mehanizem, ki se prilagaja razmeram v gospodarstvu, zato je pavšalna ocena kasnejših preverjanj poslov, ki

so bila storjena v preteklosti, potrebno podvreči okolju in času, v katerem so bili posli sklenjeni oziroma je

dozorela odločitev za samo poslovanje.

Navedena poslovna presoja je torej ključno vprašanje pri presojanju posameznega pravnega posla, če pa

temu dodamo tudi pristojnost posameznih organov, je potrebno presojati primernost poslovne presoje vsakega

posameznega organa (z vsemi subjektivno-objektivnimi elementi) case by case in ni mogoče z gotovostjo

enačiti posameznih pravnih poslov glede na čas njihove poslovne presoje.

Tako lahko strnemo pravilo proste podjetniške presoje v smislu zavestne izbire članov organov vodenja ali

nadzora med dvema ali več alternativami (tudi opustitev nekega ravnanja), ki so dejansko mogoče in tudi

pravno dopustne. Samo pri takšnih odločitvah je torej mogoče sklicevanje članov organov vodenja in nadzora

na privilegij svobodne podjetniške presoje.

Tako je v primeru ugotavljanja odškodninske odgovornosti organov vodenja in nadzora potrebno biti pazljiv na

odgovore pri vseh posameznih elementih odškodninske odgovornosti, pri tem pa je potrebno jasno poudariti in

utemeljiti:

• odgovornost organov vodenja in nadzora je potrebno presojati iz njihovih obveznosti. Pri tem je

temeljna obveznost in dolžnost članov organa vodenja (265/1 člen ZGD-1; Uprava vodi posle družbe)

vodenje poslov družbe-pravilneje podjetja in zastopanje družbe, članov nadzornega sveta pa, da

nadzorujejo vodenje poslov družbe (ne vodijo-281. člen ZGD-1);

• nadalje je potrebno jasno opredeliti in ugotoviti višino škode. Zgolj dejstvo npr. prikrajšanja zaradi

potencialne nemožnosti poplačila v stečaju ipd. ni najbolj posrečena oblika izračuna dejanske škode,

saj je potrebno presojati dajanja skozi prizmo svobodne podjetniške presoje z namenom zasledovanja

cilja družbe (skupine družb kot ekonomske celote) ipd.;

• pri vzpostavljanju vzročne zveze je potrebno precizno analizirati potencialno škodljivo dejstvo vezano

na adekvatno vrednost škode (kaj je sploh v danem primeru škoda, če sploh!), pri tem pa uveljaviti vse

izključujoče dejavnike, ki so vezani na opredelitev elementov škode in tudi pri presoji škodljivega

dejstva;

• nenazadnje pa je pri ekskulpaciji odgovornosti (krivda ali malomarnost načeloma ne vplivata na samo

presojo odgovornosti, ampak imata težo pri določanju regresnih zahtevkov oziroma višini odškodnine)

potrebno jasno zavzeti stališče skrbnosti povprečnega managerja, oziroma povprečnega nadzornika,

pri čemer je ključno ali je potrebno uporabiti za presojo posameznih odločitev v družbi svoja ekspertna



92

znanja v določeni situaciji. Večinsko stališče je da ne, saj pri opravljanju funkcije zadostuje povprečna

skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika;

• glede opredelitev uprave in nadzornega sveta je torej potrebno izhajati iz njihovih pristojnosti,

vsekakor pa je mogoče za obe »skupini« uporabiti iste argumente.

FINANČNO POSLOVANJE IN ODGOVORNOST PO ZFPPIPP

ZFPPod in ZPPSL sta dne 15. 01. 2008 prenehala veljati in ju je nadomestil Zakon o finančnem poslovanju

postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki se je začel v celoti uporabljati 01. 10.

2008 in ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi

osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb.

Glede na vse težave in odprta pravna vprašanja ZFPPod lahko podamo ugotovitev, da je sprejetje novega

predpisa uskladitev z doktrinarnimi stališči korporacijskega prava, hkrati pa nova določila finančnega

poslovanja družb bistveno ne odstopajo od načel in usmeritev dosedanje ureditve (npr. urediti finančno

poslovanje, zaostritev odgovornosti članov organov vodenja in nadzora za pravočasno ukrepanje ipd.). Tako

so bili razlogi sprejetja ZFPPIPP predvsem posodobitev ureditve postopkov zaradi insolventnosti in uskladitev

s potrebami razvitega tržnega gospodarstva, celovita, notranje skladna ureditev finančnega poslovanja,

postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja ter uskladitev ureditve s stališči, ki jih je

oblikovalo Ustavno sodišče RS. Na ta način je poglavitna rešitev novega zakona povezana s pravili o

finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb ter o obveznostih družbe in njegovega poslovodstva, ki se

uporabljajo, če družba postane insolventna. Zaradi učinkovitega varstva upnikov, poslovodstvo družbe

upnikom odškodninsko odgovarja, če ne opravi pravočasno vseh dejanj, ki jim mora po ZFPPIPP izvesti, če

družba postane insolventna.

Nomotehnično ZFPPIPP že v 1. členu določa področje uporabe in sicer: finančno poslovanje pravnih oseb,

postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih

oseb. Nadalje 13. člen ZFPPIPP določa, da je finančno poslovanje zagotavljanje finančnih sredstev,

upravljanje finančnih sredstev in njihovih virov ter razporejanje virov finančnih sredstev zaradi zagotavljanja

pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti ali drugih poslov. Dosledno je finančno poslovanje družb in

drugih pravnih oseb razdelano v 2. poglavju ZFPPIPP.

Po 28. čl. ZFPPIPP mora poslovodstvo (obveznosti poslovodstva) zagotoviti poslovanje družbe v skladu z

ZFPPIPP ter pravili poslovnofinančne stroke. Pri vodenju poslov mora poslovodstvo ravnati s profesionalno

skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno

0 Ibidem: 5. 0 Tako v uvodu predloga zakona ZFPPIPP, Poročevalec, EVA: 2006-2011-0010: 2.



93

plačilno sposobna. Z drugimi besedami je torej obveznost poslovodstva zagotavljati kapitalsko ustreznost

družbe. To pomeni, da je pravna oseba ali podjetnik dolgoročno plačilno sposoben, če je obseg njegovih

dolgoročnih virov financiranja zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je

izpostavljen pri opravljanju teh poslov (11/3. člen ZFPPIPP).

Plačilna nesposobnost, kapitalska neustreznost in prezadolženost so dogodki, ki dajo znak, da se s podjetjem

nekaj dogaja, zato se morajo sprožiti postopki, kot so finančna reorganizacija, prisilna poravnava ali stečaj.

Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti iz 2.

poglavja ZFPPIPP (28/3 člen ZFPPIPP). So pa prosti odškodninske odgovornosti, če dokažejo (obrnjeno

dokazno breme), da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne

stroke in stroke upravljanja podjetij (28/4. člen ZFPPIPP).

Plačilna sposobnost

V skladu s 11. člen ZFPPIPP mora podjetje poslovati tako, da je v vsakem trenutku sposobno pravočasno

izpolnjevati zapadle obveznosti. Plačilna sposobnost je pogoj in trajna naloga za doseganje poslovnega izida

oziroma dobička. Ko premoženje podjetja ne zadošča več za poplačilo vseh obveznosti podjetja, mora

poslovodstvo (35. člen ZFPPIPP) v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu organu predložiti

poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja.

Kapitalska ustreznost

0 Kratkoročna plačilna sposobnost je sposobnost pravne ali fizične osebe v določenem časovnem obdobju poravnati vse obveznosti, ki so

zapadle v tem obdobju. Dolgoročna plačilna sposobnost pa je trajna sposobnost fizične ali pravne osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti.

0 Pravila poslovnofinančne stroke so opredeljena v 12. členu ZFPPIPP in so: poslovnofinančna načela in standardi, ki jih sprejme Slovenski inštitut za revizijo v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje ter druga izkustvena pravila skrbnega finančnega poslovanja, ki so splošno uveljavljena v poslovnofinančni stroki.

0 Temeljne obveznosti nadzornega sveta so opredeljene v 29. členu ZFPPIPP ter nalagajo nadzornemu svetu, da mora pri izvajanju svojih pristojnosti in odgovornosti za opravljanje nadzora nad vodenjem poslov družbe redno preverjati: ali je družba kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna in ali poslovodstvo ravna v skladu s pravili iz 2. poglavja ZFPPIPP. Tako je potrebno poudariti da 8/1 člen določa opredelitev poslovodstva in sicer tako da: poslovodstvo: 1. ima pri gospodarski družbi pomen, opredeljen v 10. členu ZGD-1, 2. je pri zavodu direktor ali drug poslovodni organ zavoda, 3. je pri zadrugi upravni odbor ali predsednik zadruge, 4. je pri javnem skladu uprava, 5. je pri drugi pravni osebi organ, ki je po zakonu ali njenih pravilih pristojen in odgovoren za vodenje njenih poslov. Prav tako je za organ nadzora (8/2. člen ZFPPIPP) določeno da je to: 1. pri delniški družbi z dvotirnim sistemom upravljanja ali javnem skladu nadzorni svet, 2. pri delniški družbi z enotirnim sistemom upravljanja upravni odbor, 3. pri družbi z omejeno odgovornostjo nadzorni svet, če ga družba ima, 4. pri zavodu svet ali drug kolegijski organ upravljanja zavoda, 5. pri zadrugi nadzorni odbor zadruge, če ga zadruga ima, 6. pri drugi pravni osebi organ, ki je po zakonu ali njenih pravilih pristojen in odgovoren za nadzor nad vodenjem njenih poslov.

0 Dolgoročni viri financiranja pravne osebe ali podjetnika pa so: kapital kot njegov lastni vir financiranja in tiste njegove obveznosti kot tuji dolgoročni viri financiranja, ki so po svojih lastnostih in namenu v skladu s pravili poslovnofinančne stroke primerne za kritje obveznosti iz poslovanja in izgub zaradi tveganj, ki jim je pravna oseba ali podjetnik izpostavljen pri svojem poslovanju (11/4. člen ZFPPIPP).

0 Enako so člani nadzornega sveta solidarno odgovorni družbi za škodo, ki jo je ta imela zaradi kršitve njihovih obveznosti. So pa prosti

odškodninske odgovornosti, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij (29/3 in 4. člen ZFPPIPP).



94

Kapitalsko ustreznost je treba v skladu s 11. členom ZFPPIPP ugotavljati glede na obseg in vrsto poslov, ki jih

družba opravlja, ter tveganja, ki jim je družba izpostavljena glede na svojo primarno dejavnost. Pri tem je

pomembno, da kapitalske ustreznosti ne gre ocenjevati samo z osnovnim kapitalom družbe, pač pa s celotnim

kapitalom družbe. Le celotni kapital družbe je merilo, s katerim lahko resnično merimo razmerje med

obveznostmi do lastnih virov sredstev v primerjavi z obveznostmi do tujih virov sredstev; le skupni kapital in

dolgoročne obveznosti na eni strani, pa lahko dajejo odgovor na kapitalsko ustreznost iz vidika zadostnega

obratnega kapitala v primerjavi s potrebami po dolgoročnih sredstvih na drugi strani.

Poleg upravljanja likvidnostnega tveganja (infra), je dolžna družba (organi vodenja ali nadzora) zagotoviti, da

vedno razpolaga z dovolj dolgoročnih virov financiranja glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter

tveganja, ki jim je izpostavljena pri njihovem opravljanju (kapitalska ustreznost). V ta namen mora

poslovodstvo redno spremljati in preverjati, ali družba dosega kapitalsko ustreznost (32. člen ZFPPIPP).

Solventnost

14. člen ZFPPIPP določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik oziroma dolžnica v daljšem

obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali

postane dolgoročno plačilno nesposoben. Če se ne dokaže drugače (praesumptio iuris) velja, da je dolžnik

trajneje nelikviden; če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku,

ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred

zapadlostjo teh obveznosti (če je dolžnik pravna oseba, podjetnik ali zasebnik), oziroma če za več kot dva

meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače,

nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev ali če je

nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo

obveznosti, ki presega 1.000 eurov (če je dolžnik potrošnik).

Če se ne dokaže drugače (praesumptio iuris) velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben če je

vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (prezadolženost). V kolikor pa je dolžnik

kapitalska družba pa tudi, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico

osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv (14/3. člen

ZFPPIPP).

Potrebno je vedeti, da mora poslovodstvo (obstoječe ali krizno) in posredno nadzorni svet spremljati in

obvladovati tveganja (likvidnostna, valutna, obrestna ipd.), poznati mora zlato finančno pravilo (financiranje

dolgoročnih sredstev z dolgoročnimi viri), skrbeti mora za ustreznost finančno posredniškega položaja podjetja

(da je družba neto kratkoročni upnik, kar pomeni, da ima več kratkoročnih terjatev kot kratkoročnih dolgov),

vse to pa dosega skozi kapitalsko ustreznost (Magdalenc, 2006, str. 190). ZFPPIPP pa je dodatno zaostril

obveznosti družbe ter njenega poslovodstva in nadzornega sveta z neizpodbitno domnevo (praesumptio iuris

0 10. člen ZFPPIPP tako določa, da premoženje posamezne osebe predstavljajo stvari v njeni lasti, njene terjatve in njene druge

premoženjske pravice. Obveznosti posamezne osebe pa so vse njene obligacijske in druge denarne in nedenarne obveznosti do njenih upnikov. Tako predstavlja čista vrednost premoženja posamezne osebe razliko med vrednostjo njenega premoženja in višino njenih obveznosti.



95

et de iure), kdaj se šteje, da je družba postala insolventna. V 33. členu ZFPPIPP je tako določeno, da je

družba postala insolventna takrat, ko bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi le-ti ravnali s

profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Če poslovodstvo ugotovi, da kapitalska družba ne razpolaga z ustreznim kapitalom, je dolžno (35. člen

ZFPPIPP) začeti izvajanje ukrepov za zagotavljanje kapitalske ustreznosti in sklicati skupščino (36. člen

ZFPPIPP) in ji predlagati, da sprejme ukrepe, opredeljene v poročilu o ukrepih finančnega prestrukturiranja.

Kapitalska neustreznost (14. člen ZFPPIPP) nastopi takrat, če je izguba tekočega leta, skupaj s prenesenimi

izgubami iz preteklih let, dosegla polovico osnovnega kapitala.

Če nastopi finančno stanje, zaradi katerega je vrednost premoženja podjetja manjša od vsote njegovih

obveznosti (14. člen ZFPPIPP), mora poslovodstvo v enem mesecu po nastanku insolventnosti podati

nadzornemu organu pozitivno mnenje, da obstaja 50-odstotna verjetnost (35. člen ZFPPIPP), da bo družba

znova postala plačilno sposobna. Če tega mnenja ne more dati, mora predlagati (38. člen ZFPPIPP) v treh

delovnih dneh po poteku enomesečnega roka, stečaj. Če pa je mnenje poslovodstva pozitivno in skupščina

(39. člen ZFPPIPP) ne sprejme sklepa o povečanju osnovnega kapitala ali v roku niso vpisane in vplačane

nove delnice, mora poslovodstvo vložiti popoln predlog za prisilno poravnavo.

Upravljanje tveganj

Poslovodstvo družbe mora zagotoviti, da družba redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj iz 31. in 32. člena

ZFPPIPP ter druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovnofinančne stroke potrebni in primerni

glede na vrsto in obseg poslov, ki jih družba opravlja. Poslovodstvo mora pri izpolnjevanju svojih obveznosti

torej upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju in

vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje.

S pojmom upravljanja likvidnostnih tveganj se določa, da mora družba gospodariti z viri in naložbami tako, da

je v vsakem trenutku sposobna izpolniti vse svoje zapadle obveznosti. Družba mora za upravljanje

likvidnostnega tveganja oblikovati in izvajati politiko rednega upravljanja likvidnosti, ki jo potrdi poslovodstvo in

vključuje načrtovanje pričakovanih znanih in morebitnih denarnih odtokov in zadostnih denarnih pritokov zanje

ob upoštevanju normalnega poteka poslovanja in morebitnih položajev likvidnostnih kriz, redno spremljanje in

0 Splošno dejstvo je, da je ZFPPIPP na novo strukturiral in skrajšal roke za izpolnjevanje obveznosti po tem zakonu, z namenom

hitrejšega in učinkovitejšega reševanja nastalih težav v družbi. Podrobneje Šlamberger, Miha. »Roki za finančno poslovanje po ZFPPIPP.« Pravna praksa. 4/2008: 12-13.

0 Tržno tveganje je tveganje nastanka izgub zaradi spremembe cen blaga, valut ali finančnih instrumentov ali spremembe obrestnih mer. 0 Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do družbe. 0 Upravljanje tveganj pa zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem

o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju. 0 Operativno tveganje je tveganje nastanka izgube skupaj s pravnim tveganjem zaradi neustreznosti ali nepravilnega izvajanja notranjih

postopkov, drugega nepravilnega ravnanja ljudi, ki spadajo v notranje poslovno področje družbe, neustreznosti ali nepravilnega delovanja sistemov, ki spadajo v notranjo poslovno področje družbe, ali zunanjih dogodkov ali dejanj.

0 Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti.



96

upravljanje likvidnosti, opredelitev ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma odpravo vzrokov za nastanek

nelikvidnosti in opredelitev drugih možnosti zanje (31. člen ZFPPIPP).

Odškodninska odgovornost po ZFPPIPP

Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) je vnesel povečano odgovornost za organe vodenja ali

nadzora zaradi opustitve dejanj, ki jih je predpisoval zakon. Tako je bilo potrebno, da posluje podjetje v skladu

z ZFPPod ter poslovno-finančnimi načeli, ki jih izdaja Slovenski inštitut za revizijo. Zato je zakon predpisoval

dolžnost solventnega in likvidnega poslovanja, za kapitalsko družbo pa še neposredno dolžnost kapitalske

ustreznosti in upravljanja z likvidnostjo.

Za organe vodenja ali nadzora so bile tako poleg pravil finančnega poslovanja iz ZFPPod, predpisane tudi

dodatne dolžnosti (ob ZGD-1), ki se nanašajo na zagotavljanje likvidnosti, plačilne sposobnosti in kapitalske

ustreznosti, hkrati pa so bile določene tudi obveznosti ravnanja organov vodenja ali nadzora, če nastopijo

okoliščine za nastop nelikvidnosti, insolventnosti oziroma kapitalske neustreznosti. Opustitev takšnega

dolžnega skrbnega ravnanja v skladu ZFPPod je bila podvržena splošnim pravilom o odškodninski

odgovornosti organov vodenja ali nadzora. Dodatno pa je bila v ZFPPod predvidena omejitev odgovornosti

organov vodenja ali nadzora ter družbenikov, glede na razvrstitev družb med majhne, srednje ali velike, razen

v primerih kadar je bilo dejanje storjeno namenoma ali z veliko malomarnostjo. Navedena določila so bila

opredeljena kot lex specialis in hkrati niso izključevala ostalih odškodninskih odgovornosti organov vodenja ali

nadzora (npr. po ZGD-1).

Nov ZFPPIPP je mutatis mutandis povzel omenjeno odškodninsko odgovornost po ZFPPod. V skladu s 42.

členom in 43. členom ZFPPIPP je določena odškodninska odgovornost članov poslovodstva za škodo

upnikom, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila; če je bil nad družbo začet

stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka ni opravilo dejanj iz 35. do 39. člena

ZFPPIPP, kot so predložitev poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja sklic skupščine, vpis in vplačilo

novih delnic in vložitev predloga za stečaj ali prisilno poravnavo, oziroma poslovodstvo ni spoštovalo

opredelitve 34. člena ZFPPIPP glede enakega obravnavanja upnikov.

Po določbi 43. člena ZFPPIPP je določena še odškodninska odgovornost nadzornega sveta za škodo

upnikom, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila; če je bil nad družbo začet

stečajni postopek in je poslovodstvo v dveh letih pred začetkom stečaja predlagalo sklep o povečanju

osnovnega kapitala z vložki in je nadzorni svet presodil, da družba ni insolventna in ni potrebno povečanje

osnovnega kapitala ali pa je skupščina zavrnila sklep o povečanju osnovnega kapitala. Prav tako so po 43.

člena ZFPPIPP člani nadzornega sveta odškodninsko odgovorni upnikom, če od poslovodstva niso zahtevali

poročila o poslovanju po 2. in 4. odstavku 272 člena ZGD-1 o drugih vprašanjih, ki se nanašajo na poslovanje

0 Podrobneje Plavšak, N. Op. cit.: 209+. 0 V primeru ZFPPIPP gre dejansko za odškodninsko odgovornost organov vodenja ali nadzora do družbe ter odgovornost do upnikov, ki

pa je specialna odgovornost v imenu upnikov za račun družbe. Prva odgovornost načeloma ni limitirana, druga odgovornost pa je zakonsko omejena. Pri slednji je dodan še dodatni pogoj, da je dejansko prišlo do stečaja družbe.



97

družbe in pomembno vplivajo na položaj družbe, ali če bi na podlagi letnega ali drugih poročil ugotovili

insolventnost družbe, pa niso ukrepali. Če škoda ni nastala zaradi ravnanja poslovodstva ali nadzornega

sveta, ampak so vzroki, ki jih uprava ni mogla preprečiti in delujejo na podjetje od zunaj, naravne katastrofe,

spremembe na trgu in člani uprave to dokažejo, potem ne morejo odgovarjati za škodo po 42. členu in 43.

členu ZFPPIPP.

Poslovodstvo je torej upnikom solidarno odgovorno za škodo, člani poslovodstva (smiselno tudi ostalih

organov družbe) pa so v celoti ali delno prosti odškodninske odgovornosti za škodo, če dokažejo, da je

celotna škoda ali del škode nastal zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, ki jih poslovodstvo, čeprav je

ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, ni moglo niti

preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic. Dodatno pa je posamezen član poslovodstva prost

odškodninske odgovornosti za škodo, če dokaže da dejanj, določenih v 35. do 39. členu ZFPPIPP, ni mogel

opraviti samostojno, ali da je na seji poslovodstva predlagal, da se opravijo, a so drugi člani poslovodstva

temu nasprotovali, ali da član poslovodstva, ki je bil v notranjem razmerju med člani poslovodstva odgovoren

za finančno poslovanje družbe, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag ali da za kršitev prepovedi

iz 34. člena ZFPPIPP ni vedel ali jih ni mogel preprečiti, čeprav je ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo

poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

ZFPPIPP je poleg opredelitev obveznosti ter odgovornosti organov vodenja ali nadzora v družbi ohranil tudi

omejitve ter izključitve odškodninske odgovornosti. Tako je posamezen član poslovodstva ali nadzornega

sveta odgovoren upnikom (ne pa za odškodninsko odgovornost do družbe) za škodo do višine dvakratnega

skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v

letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje ki se sankcionira po ZFPPIPP, vendar pri članih

poslovodstva ne manj kot 150.000 eurov pri veliki družbi, ne manj kot 50.000 eurov pri srednji družbi in ne

manj kot 20.000 eurov pri majhni družbi ali drugi pravni osebi (t.i. pavšalna odškodnina). Kot je to omejevanje

poznal že ZFPPod se odškodninska odgovornost ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno

namenoma ali iz hude malomarnosti. Same odškodninske odgovornosti pa ni mogoče izključiti niti omejiti,

hkrati pa njena ureditev v ZFPPIPP ne izključuje odškodninske odgovornosti članov poslovodstva in

nadzornega sveta po drugih zakonih (44. člen ZFPPIPP). Nekoliko nenavadno je ločevanje med člani organa

vodenja in nadzora pri pavšalni odškodnini v specialnih primerih, čeprav navedeno z ničemer ne posega v

bazično ureditev odškodninske odgovornosti po ZGD-1.

Kot novost je potrebno zagotovo omeniti opuščanje odškodninske odgovornosti delničarjev oziroma

družbenikov, ki jo je poznal ZFPPod, dodatno pa je ZFPPIPP vnesel še regresno pravico organov vodenja ali

nadzora v primeru plačila odškodnine družbi.

UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKIH ZAHTEVKOV

0 Pomembno odstopanje od določil ZFPPod je zaslediti predvsem glede ustavno spornih opredelitev odgovornosti družbenikov ali

delničarjev v postopkih, ki jih opredeljuje ZFPPIPP. S tem pa ni izključena možnost odškodninske odgovornosti zaradi vpliva tretjih oseb, kot jo določa ZGD-1.



98

Na splošno Obligacijski zakonik (OZ) določa v 131. členu: » Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan

povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.« Če npr. organi vodenja ali nadzora družbi

povzročijo škodo, se to določilo ne more uporabiti, saj organi predstavljajo družbo samo in ne tretjega. Dejanje

organov družbe se šteje kot ravnanje družbe same in tako družba ne more sama sebi odgovarjati za škodo.

Prav zaradi tega je torej moral ZGD-1 posebej določiti odgovornost članov organov družbe. Pravna oseba

(torej družba) pa odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z

opravljanjem svojih funkcij. To pomeni npr., da družba odgovarja za škodo upnikom in lahko tudi delničarjem,

ki jim jo povzročijo posamezni organi družbe.

Posebej ZGD-1 določa (1. odstavek 264. člena), da ima pravna oseba (torej družba) pravico zahtevati vrnitev

plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti (t.i. regresni

zahtevek). ZGD-1 to posebej ureja in določa strožjo odgovornost članov organov (tudi lahko malomarnost).

Naj na tem mestu posebej poudarimo, da prav to razlikovanje med ZGD-1 (vsaka oblika krivde) in OZ (samo

namen in huda malomarnost), kaže na smiselnost zavarovanja odgovornosti članov vodenja ali nadzora, saj

praviloma zavarovanje ne krije škode storjene namenoma ali iz hude malomarnosti.

Organi vodenja ali nadzora (povzročitelj) po ZGD-1 odgovarjajo družbi kot pravni osebi (oškodovanec) za

škodo, ki ji jo povzročijo s kršitvijo svojih dolžnosti. Z delničarji in upniki družbe člani organov vodenja ali

nadzora niso v neposrednem pravnem razmerju in zato njim praviloma ne odgovarjajo. Njim načeloma

odgovarja delniška družba kot pravna oseba.

V imenu družbe škodo od članov organov vodenja ali nadzora izterja uprava (poslovodstvo) družbe kot

zakoniti zastopnik družbe (1. odst. 327. člena ZGD-1). Če to zaradi kolizije interesov ni mogoče (odškodninsko

odgovorni člani organov vodenja ali nadzora so še vedno člani organov na funkciji), potem mora skupščina

imenovati posebnega zastopnika (2. odst. 327. člena ZGD-1).

Možnost vložitve tožbe pa imajo tudi delničarji, ki o tem z večino odločijo na skupščini (prim. 327. in 328. člen

ZGD-1). Če predloga za vložitev tožbe delničarji ne izglasujejo na skupščini, potem imajo delničarji manjšinsko

pravico, da v imenu družbe vložijo odškodninsko tožbo. Ta manjšinska pravica je vezana na imetništvo vsaj

desetine osnovnega kapitala družbe ali nominalnega zneska 400.000 eurov v osnovnem kapitalu (1. odst.

328. člena ZGD-1).

Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do članov organov vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki

družbe, če jih družba ne more poplačati (4. odst. 263. člena ZGD-1).

Tudi člani nadzornega sveta so po imenovanju in prevzemu funkcije v t.i. korporacijsko pravnem razmerju z

družbo, ki je urejena v matičnem ZGD-1. Ta zakon v 263. členu generalno določa, da se za člane nadzornih

organov upošteva dolžnost skrbnega ravnanja in odgovornost (»… pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro

družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe.«). Člani

0 Družba se lahko odškodninskim zahtevkom načeloma tudi odreče ali jih pobota, vendar šele po preteku treh let od nastanka zahtevka. 3.

odst. 263. člena ZGD-1 pa določa dodatni pogoj, in sicer soglasje skupščine ter pisno neugovarjanje manjšine delničarjev, ki imajo vsaj desetino osnovnega kapitala, da se družba lahko odreče ali pobota odškodninske zahtevke.

0 Podrobneje Bratina, Borut. »Odgovornost članov uprave v korporacijskem pravu.« Pravnik. 58/2003: 227+.



99

nadzornega sveta so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti,

razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. To pomeni, da morajo člani

nadzornega sveta pri nadzoru vodenja družbe in izvrševanju funkcije člana nadzornega sveta ravnati s

skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Pri tem gre torej za

kriterij profesionalne skrbnosti, ki ga določa tudi splošni zakon, to je obligacijski zakonik (OZ) v 2. odstavku 6.

člena,: »Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti

ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).«

Člani nadzornega sveta solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih

dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Opredelimo lahko, da gre v

tem primeru za predpostavljeno krivdno odškodninsko odgovornost (skrbnost dobrega strokovnjaka) z

obrnjenim dokaznim bremenom. Član nadzornega sveta (enako tudi uprave) se reši odškodninske

odgovornosti, če dokaže, da je ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj takšno skrbno ravnanje izključi

morebitno lahko malomarnost (in seveda tudi hudo malomarnost in namen).

V skladu z ZGD-1 torej člani organov vodenja ali nadzora odgovarjajo družbi, v kateri so člani teh organov, za

škodo, ki nastane tej družbi. S svojimi ravnanji in kršitvami pa lahko člani organov vodenja ali nadzora

povzročijo škodo tudi tretjim osebam, to je delničarjem in upnikom, s katerimi pa niso v (korporacijsko)

pravnem razmerju.

V imenu družbe škodo od članov organov vodenja ali nadzora izterja uprava (poslovodstvo) družbe kot

zakoniti zastopnik družbe (1. odst. 327. člena ZGD-1). Če to zaradi kolizije interesov ni mogoče (odškodninsko

odgovorni člani organov vodenja ali nadzora so še vedno člani organov na funkciji), potem mora skupščina

imenovati posebnega zastopnika (2. odst. 327. člena ZGD-1). Možnost vložitve tožbe imajo tudi delničarji, ki o

tem z večino odločijo na skupščini (prim. 327. in 328. člen ZGD-1). Če predloga za vložitev tožbe delničarji ne

izglasujejo na skupščini, potem imajo delničarji manjšinsko pravico, da v imenu družbe vložijo odškodninsko

tožbo. Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do članov organov vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi

upniki družbe, če jih družba ne more poplačati (4. odst. 263. člena ZGD-1).

Glede na vse navedeno je torej potrebno natančno razlikovati odgovornost družbe za škodo povzročeno

tretjim osebam in odgovornost članov organov vodenja ali nadzora. Le-ti načeloma odgovarjajo le družbi kot

pravni osebi za škodo, ki ji jo povzročijo kot člani njenih organov. Družbi pa škoda lahko nastane tudi zaradi

tožbenih zahtevkov tretjih (upnikov in izjemoma delničarjev). Samo izjemoma lahko tretji neposredno

zahtevajo povrnitev škode od članov organov družbe.

Dodatno pa tudi ZFPPIPP v 5. odstavku 44. člena dopolnjuje uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper

organe vodenja ali nadzora glede kršitve specialnega zakona (ZFPPIPP) in sicer tako, da se le-ta uveljavlja za

račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako, da mora

odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku. Upravičenec uveljavljati odškodninski

zahtevek je seveda stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in vsak upnik, ki je v skladu z

ZFPPIPP upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, v svojem imenu in za račun

družbe kot stečajnega dolžnika. Pri tem je potrebno poudariti tudi vestno in skrbno ravnanje stečajnega



100

upravitelja kot t.i. kriznega managerja družbe (stečajnega dolžnika). Slednje je potrebno presojati po določilih

ZFPPIPP ter po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti in pravilih ZGD-1.

V kolikor član poslovodstva ali nadzornega sveta odškodninsko odgovarja po 42. ali 43. členu ZFPPIPP,

pridobi s plačilom obveznosti na podlagi te odgovornosti pravico v stečajnem postopku nad družbo zahtevati

povrnitev tega, kar je plačal (regresna terjatev člana), vendar mora v enem mesecu po dnevu, ko mu je

vročena tožba za uveljavljanje odškodninske odgovornosti (po 42. in 43. členu ZFPPIPP), v stečajnem

postopku kot svojo pogojno terjatev prijaviti regresno terjatev, sicer ta regresna terjatev v razmerju do družbe

kot stečajnega dolžnika preneha. Sama regresna terjatev pa se plača ob razdelitvi stečajne mase kot

podrejena terjatev drugega vrstnega reda, iz razdelitvene mase, ki ostane po plačilu vseh prednostnih in

navadnih terjatev ter morebitnih podrejenih terjatev iz 3. odstavka 21. člena ZFPPIPP.

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI VPLIVA TRETJIH OSEB

Tudi odgovornost zaradi vpliva tretjih oseb je v ZGD-1 urejena v skupnih določilih za vse organe vodenja ali

nadzora in sicer v 264. členu.

Posebnost odškodninske odgovornosti določene v 1. odst. 264. člena ZGD-1 je, da govori o (namernem)

škodljivem vplivu tretjih oseb na organe vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca, tako da

le-ti potem poslujejo v škodo družbe ali njenih delničarjev. Ob tem odgovarjajo za povzročeno škodo družbi (te

tretje) fizične ali pravne osebe (ki so vplivale na odločitev) in seveda tudi člani organov družbe (solidarno).

Dejstvo je da je osnovni zahtevek namenjen družbi kot oškodovancu, posebnost pa je v tem, da je treba

povrniti tudi škodo delničarjem, če so bili tudi ti oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z

oškodovanjem družbe. To pomeni, da je priznan delničarjem tudi njihov (ne samo družbin) odškodninski

zahtevek, torej bi potencialno večinski delničar, ki je s svojim vplivom režiral odločitev organov vodenja ali

nadzora, odgovarjal za škodo posameznim delničarjem in družbi.

Dodatno pa odgovarja za škodo (solidarno poleg organov vodenja ali nadzora ter oseb, ki so nanje vplivale)

tudi oseba, ki je s škodljivim ravnanjem družbe pridobila koristi. Pogoj je, da je navedena korist bila pridobljena

namenoma. V primeru, da družba ne more poplačati svojih upnikov, je priznana pravica do odškodninskega

zahtevka tudi upnikom (2. odst. 264. člena ZGD-1).

Ekskulpacijski razlog solidarne odgovornosti zaradi vpliva oziroma pridobljenih koristi iz 264. člena ZGD-1 je

podan, v kolikor so podani kateri izmed zakonsko taksativno opredeljenih primerov in sicer, če je bil član

organa vodenja ali nadzora, prokurist ali pooblaščenec zavezan k škodljivemu ravnanju pri uresničevanju:

• glasovalne pravice na skupščini,

• upravičenja za vodenje na podlagi pogodbe o obvladovanju ali

• upravičenja za vodenje glavne družbe, v katero je družba vključena.

0 V tuji praksi je to pogosto večinski delničar. Tako Bohinc, R. Op. cit.: 329. 0 Podrobneje Bohinc, R. Op. cit.: 317.



101

REVIZIJE IN UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKIH ZAHTEVKOV

S sprejemom ZGD-1 so se specialna določila o posebni ter izredni reviziji preselila iz Zakona o prevzemih

(ZPre) v »matični« ZGD-1.

Pomembne novosti je ZGD-1 vpeljal prav v duhu povečanja manjšinskih pravic delničarjev. Skupščina je

organ delničarjev, na katerem le-ti s sklepi oblikujejo voljo delniške družbe. Skupščini so pridržane

najpomembnejše odločitve, ki so primeroma naštete v 1. odstavku 293. člena ZGD-1.

Pravica delničarjev do udeležbe na skupščini je ena najpomembnejših (upravljalskih) pravic delničarjev, ki jo

lahko uresničuje tudi delničar, ki ima eno samo delnico. V praksi majhni delničarji nimajo sami neposredno

posebnega interesa za udeležbo na skupščini, saj z majhnim številom glasov nimajo prav nobenega vpliva na

sprejem sklepov na skupščini. Če je takšnih majhnih delničarjev večje število (razpršeno lastništvo), potem

lahko posamezni večji delničar že z relativno majhnim številom vseh delnic (npr.: 30 odstotkov ali tudi manj)

brez težav doseže večino oddanih glasov (50 odstotkov + 1 glas) na skupščini in s tem tudi sprejem vseh

predlaganih sklepov. Zaradi navedenega abstinenca malih delničarjev povečuje vpliv večjih delničarjev.

Potrebno je posebej poudariti, da je pri odločanju na skupščini delničarjev legalno in legitimno sprejemanje

sklepov z večino oddanih glasov in nikakor ne s soglasjem vseh delničarjev. Morebitna zahteva po soglasju

vseh delničarjev za sprejem kakšnega sklepa bi ohromila normalno delovanje delniške družbe. Prav zaradi

tega se sklepi skupščine, ki so potrebni za običajno delovanje delniške družbe, vedno sprejemajo le z

navadno večino oddanih glasov. Višja (t.i. kvalificirana večina) se uporablja za sprejem pomembnejših sklepov

skupščine, ki lahko pomembneje posežejo v položaj delničarjev ali ga spremenijo (npr.: spremembe

osnovnega kapitala družbe, statusne spremembe, sklenitev podjetniških pogodb, druge spremembe statuta in

podobno).

Korekcijo večinskega sprejemanja sklepov predstavljajo t.i. manjšinske pravice delničarjev (za razliko od

individualnih pravic delničarjev), ko je za nek sklep ali odločitev potrebno določeno manjše število glasov kot

navadna večina glasov.

Na tem področju je novi ZGD-1 dodal nekaj pomembnih pravic oziroma sistemsko dopolnil obstoječe

manjšinske pravice. V praksi je bilo sklicevanje skupščine na predlog manjšinskih delničarjev težko izvedljivo,

0 ZGD-1 tako dopušča škodljiva ravnanja v smislu urejanja povezanih oseb in s tem dajanje navodil ter prevzem odgovornosti, ki so

specifično urejena za povezane osebe. 0 Podrobneje Kocbek, Marijan v Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah. 2. knjiga, 2007: 522+. 0 Podrobneje Bratina, Borut, Jovanovič, Dušan in Vindiš, Jožica. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Uvodna pojasnila, Uradni list

RS, 2006: 78+. 0 307. člen ZGD-1 določa: »Za sprejetje skupščinskih sklepov je potrebna večina oddanih glasov (navadna večina), razen če zakon ali

statut ne določata višje večine ali drugih zahtev.« Oddane glasove predstavljajo glasovi »za« ali »proti« neki odločitvi skupščine. Morebitne neveljavne glasovnice ali t.i. vzdržani glasovi se ne vštevajo oziroma upoštevajo pri določanju potrebne večine oddanih glasov.

0 Posebej zanimiva je ureditev izpodbojnosti sklepa o uporabi dobička v členu 399 ZGD-1. Na splošno lahko sklepe skupščine izpodbija vsak delničar pod pogoji, ki jih določa ZGD-1. Za izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička pa velja drugačna ureditev. Če skupščina delniške družbe odloči, da bilančnega dobička ne bo delila vsaj v višini 4% osnovnega kapitala in ni po presoji dobrega gospodarstvenika nujno, da ga zadrži, lahko manjšinski delničarji (5% osnovnega kapitala ali 400.000 evrov) vložijo izpodbojno tožbo in zahtevajo od sodišča, da spremeni sklep skupščine in tako omogoči izplačilo dividend vsaj v višini 4% osnovnega kapitala.

0 Individualne so praviloma vse premoženjske pravice delničarjev (pravica do dela dobička - dividende, udeležba v likvidacijski masi in prednostna pravica do nakupa novih delnic) in le nekatere upravljalske (t.i. nasprotni predlogi delničarjev - 300. člen ZGD-1 in volilni



102

saj je lahko uprava družbe zavlačevala sklic skupščine oziroma je lahko prosto preklicala že sklicane

skupščine. Sedaj 296. člen ZGD-1 jasneje in učinkoviteje določa postopek sklica skupščine na predlog

manjšine, ki ima vsaj dvajsetino (to je 5 odstotkov) osnovnega kapitala. Statut družbe lahko odstotek tudi

poviša, vendar ne na več kakor 10 odstotkov od osnovnega kapitala. Če torej manjšina predlaga sklic

skupščine, mora le-ta zasedati čimprej, vendar najpozneje v dveh mesecih, saj sicer sodišče pooblasti

manjšinske delničarje za sklic. O tem odloči sodišče brez pridobitve izjav drugih strank. Izključitev načela

kontradiktornosti v postopku naj bi prispevala k povečani hitrosti postopkov pred sodišči brez nepotrebnega

zavlačevanja.

Pomembno novost v ZGD-1 pa predstavlja prenos posameznih manjšinskih pravic iz Zakona o prevzemih

(ZPre) in sicer v 6. pododdelku (Revizija in uveljavljanje odškodninskih zahtevkov). Dodatno pa se za potrebe

opravljanja revizije napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja revidiranje.

Tako 318. člen ZGD-1 določa postopek revizije zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja

posameznih poslov družbe (npr. povečanje in zmanjšanje osnovnega kapitala družbe) za zadnjih pet let (t.i.

posebna revizija). Posebnega revizorja lahko imenuje skupščina z navadno večino glasov. Če skupščina

zavrne imenovanje posebnega revizorja, ga lahko na predlog manjšinskih delničarjev (10 odstotkov

osnovnega kapitala ali 400.000 evrov) imenuje sodišče, če obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju

postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta.

ZGD-1 natančneje opredeljuje sam postopek (roke) in pogoje (imetništvo delnic – tri mesece pred dnem

zasedanja skupščine in ves čas sodnega postopka do zaključitve na prvi stopnji), ki jih morajo izpolnjevati

delničarji, da lahko zahtevajo posebno revizijo na stroške družbe ter seveda obseg posebne revizije.

Kot revizor ne sme biti imenovana oseba, ki je revidirala letno poročilo v zadnjih petih letih (1. odstavek 318.

člena ZGD-1). Vprašanje stroškov oziroma predujma za kritje stroškov sodišča je rešeno na način, da stroške

krije družba sama, vendar pa navedeno ne pomeni, da ne obstoji krivdna odškodninska odgovornost

manjšinskih delničarjev, če so zahtevali posebno revizijo iz očitno neutemeljenih razlogov (6. odstavek 318.

člena ZGD-1).

Sam zahtevek po imenovanju posebnega revizorja je torej možno podati že na sami skupščini, vendar pa je

zaradi razlogov večinskega odločanja na skupščini, mogoče pričakovati, da tovrstni predlogi delničarjev ne

bodo podprti z zadostno večino. Kot manjšinska pravica se torej opredeljuje zgolj pravica zahtevati posebnega

revizorja preko sodišča, vendar pa je potrebno istočasno dokazati tudi utemeljen razlog za tovrstno

imenovanje. Enako lahko preko manjšinske pravice delničarji zahtevajo preko sodišča tudi imenovanje

drugega posebnega revizorja, kot ga je imenovala skupščina, toda tudi v tem primeru morajo dokazati

utemeljenost razlogov za imenovanje drugega posebnega revizorja (4. odstavek 318. člena ZGD-1). Zahtevki

po imenovanju posebnega revizorja se lahko posredujejo sodišču 15 dni po dnevu zasedanja skupščine, ko je

bil predlog po imenovanju neuspešen ali imenovan neprimeren posebni revizor.

predlogi delničarjev - 301. člen ZGD-1, delničarjeva pravica do obveščenosti-pravica do informiranosti iz 305. člena ZGD-1, pravica uveljavljati ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov- 7. odstavek 395. člena ZGD-1).

0 Podrobneje Kocbek, M. Op. cit.: 535+.



103

V členih 322 do 326 ZGD-1 so določena pravila za izredno revizijo zaradi podcenitve postavk v letnem

poročilu, ki jo lahko zahtevajo manjšinski delničarji. Glede same izredne revizije se opredeljujejo smiselno

enaki pogoji kot v primeru posebne revizije, le da se v 322. členu ZGD-1 eksplicitno navajajo vzroki za izredno

revizijo.

ZGD-1 v 2. odstavku 322. člena postavlja tudi domnevo kdaj so postavke sredstev podcenjene in sicer, če so

v računovodskih izkazih ovrednotene v nižji vrednosti oziroma če so postavke obveznosti do virov sredstev

izkazane v višji vrednosti od tiste, po kateri bi morale biti ovrednotene v skladu z zakonom, računovodskimi

standardi, splošnimi računovodskimi predpostavkami za sestavljanje računovodskih izkazov ter splošnimi

načeli za vrednotenje postavk v teh izkazih.

Dodatno je za izredno revizijo prolongiran rok za vložitev zahteve po izredni reviziji na 30 dni od skupščine, na

kateri je bilo izpodbijano letno poročilo ali na kateri se je skupščina seznanila z letnim poročilom in poročilom

nadzornega sveta, ki je letno poročilo potrdil (4. odstavek 322. člena ZGD-1). Izredni revizor mora o izidu

izredne revizije pripraviti pisno poročilo, temu pa lahko sledi postopek nadaljevanja sodnega spora o

ugotovitvah revizije (izpodbijanje zaključnih ugotovitev izrednega revizorja kot dodatna manjšinka pravica z

ugovorom – 325. člen ZGD-1) oziroma uporaba teh izsledkov pri sestavi naslednjega letnega poročila (naloga

poslovodstva je upoštevati ugotovitve izredne revizije in postavke ovrednotiti z vrednostmi ali zneski,

ugotovljenimi v izrednem revizorjevem poročilu – 326. člen ZGD-1).

Skupščina družbe lahko v skladu s 327. členom ZGD-1 z navadno večino odloči o vložitvi odškodninske tožbe

zoper ustanovitelje in člane organov vodenja ali nadzora zaradi škode, ki so jo povzročili družbi (actio pro

socio). Tožbo je potrebno vložiti v roku šestih mesecev od dneva skupščine, kjer je bil sprejet sklep o tožbi za

povrnitev škode. Če skupščina ni sprejela predloga takšnega sklepa ali takšen sklep ni bil pravočasno

realiziran, imajo manjšinski delničarji (10 odstotkov osnovnega kapitala ali 400.000 eurov) pravico v skladu s

328. členom ZGD-1 sami vložiti tožbo v svojem imenu in za račun družbe.

Poslovodstvo družbe je dolžno vložiti tožbo za povrnitev škode, ki jo družbi v zvezi z ustanovitvijo povzročijo

ustanovitelji, oziroma za povrnitev škode v zvezi z vodenjem posameznih poslov družbe, ki družbi nastane kot

posledica kršitve dolžnosti članov organov vodenja in nadzora, če tako sklene skupščina družbe z enostavno

večino glasov. Če pa takšnega predloga za vložitev tožbe skupščina ne sprejme, nastane posebna

manjšinska pravica delničarjev.

ZGD-1 določa imenovanje posebnega zastopnika družbe, če je treba tožbo vložiti proti osebi, ki v času

odločanja skupščine še vedno opravlja funkcijo člana vodenja ali nadzora. Hkrati je določena posebna

predpostavka za uveljavljanje manjšinske pravice za delničarje, ki morajo delnice deponirati pri klirinško-

depotni družbi, če te še niso deponirane oziroma izdane v nematerializirani obliki, in z njimi ne smejo

0 Podrobneje Kocbek, M. Op. cit.: 542+. 0 Gre za t.i. pravo actio pro socio, ki jo je ZPre nekoliko drugače formuliral, saj je bilo mogoče tožbo vložiti v imenu in za račun družbe,

manjšinski delničarji pa so se pojavljali kot nekakšen specialni zastopnik družbe. Sedaj po ZGD-1 uveljavljajo ta zahtevek manjšinski delničarji v svojem imenu, vendar za račun družbe in gre torej izključno za njihovo pravico. Ibidem: 551.

0 Podrobneje Kocbek, M. Op. cit.: 524+.



104

razpolagati do odločitve o tožbenem zahtevku, sicer se šteje, da so predlog umaknili. Delničarji pa morajo biti

imetniki delnic vsaj tri mesece pred dnem zasedanja skupščine delniške družbe, ki je zavrnila njihov predlog.

ZGD-1 torej ureja pravico manjšine delničarjev, da uveljavljajo odškodninski zahtevek družbe. Manjšinski

delničarji lahko vložijo tožbo takrat, ko bo skupščina zavrnila predlog za vložitev tožbe in tudi takrat, ko bo

skupščina ta predlog sicer sprejela, a nato ne bo imenovala posebnega zastopnika za uveljavitev zahtevka

družbe, ali pa ko siceršnji zakoniti zastopniki ali posebej imenovani zastopniki družbe ne bodo ravnali po

sprejetem skupščinskem sklepu o vložitvi tožbe.

Zakon manjšinsko pravico v primeru sodnega spora ves čas trajanja sodnega postopka veže na status

delničarja, kar se razlikuje od siceršnje ureditve v našem pravu, po kateri morajo manjšinski delničarji dokazati

samo, da so bili imetniki delnic vsaj tri mesece pred dnem zasedanja skupščine delniške družbe.

V zvezi s tem je v primerjalni praksi zelo aktualno vprašanje o stroških pravnega spora. V našem pravu je pri

tem treba upoštevati celotno ureditev uveljavitve posebne revizije in uveljavljanja odškodninskih zahtevkov.

Ker v tem primeru v pravnem sporu družbo zastopajo manjšinski delničarji, družba nosi vsa tveganja in koristi

izida spora, vključno s stroški. Vendar bi bilo neupravičeno, da bi družba trpela stroške, če bi bila tožba

povsem neutemeljena, pravni spor pa voden izključno zaradi odločitve manjšinskih delničarjev. Zato zakon

družbi omogoča uveljavitev odškodninskega zahtevka zaradi neupravičene pravde, pri čemer se uporabljajo

splošna pravila odškodninske odgovornosti. Po našem pravu manjšinski delničarji, če družba ob njihovem

pravdanju izgubi sodni spor, ne bodo avtomatično nosili vseh stroškov, temveč bodo morali družbi povrniti

stroške le, če jim bo mogoče očitati krivdo za neupravičen sodni postopek. Če pa skupščina delniške družbe

sprejme predlog manjšine delničarjev in družba na tej podlagi vloži tožbo, vprašanje stroškov v morebitno

breme manjšinskih delničarjev ni več aktualno.

13 POVEZANE DRUŽBE

13. 1 SPLOŠNO

Vsi pravni sistemi dopuščajo, da so družbeniki kapitalskih družb ob fizičnih osebah lahko tudi pravne osebe. Pri

tem nastopijo specifična razmerja, ki terjajo posebno ureditev. To še posebej velja za primere, ko ima pravna

oseba odločilni oziroma večinski delež v kapitalski družbi, kar ji omogoči uveljavljanje njenih interesov, tudi

podjetniških interesov v drugi družbi.

Ker pa je narava kapitalskih družb takšna, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti kapitalske družbe, to

praktično pomeni, da je riziko pravne osebe pri uresničevanju podjetniških ciljev preko druge kapitalske družbe, v

kateri ima večinski delež, omejen. To je tudi razlog za posebno pravno ureditev t.i. povezanih družb, pri čemer

0 Pretnar, S. Op. cit.: 231; avtor navaja, da je odvisno podjetje le pravna oblika za dosego profita, toda ne v korist tega odvisnega, temveč v

korist matičnega podjetja.



105

je najpomembnejša zaščita interesov upnikov in zunanjih delničarjev. Zaščita je potrebna, ker so tudi t.i. odvisne

družbe pravno popolnoma samostojne, ekonomsko pa odvisne od matičnih družb oziroma obvladujočih družb.

V primerjalnem pravu takšne povezave med družbami niso enotno poimenovane in tem terminološkim težavam,

kot običajno v primerjalnem pravu, sledijo tudi pravne težave.

Problematika povezanih družb sega na različna pravna področja; računovodstvo, varstvo upnikov, upravljanje,

varstvo družbenikov, odškodninski zahtevki, ki jim v posameznih državah posvečajo različno pozornost in skrb.

Primerjalnopravna analiza je težavna, saj razen redkih izjem navedena problematika ni sistematično urejena,

temveč ureditev temelji na posameznih določbah in pravnih institutih.

Povezana podjetja ekonomsko praviloma predstavljajo celoto, pravno pa predstavljajo samostojne pravne osebe.

Ker se načeloma pravni status t.i. odvisnih družb, "družb hčera", ne spremeni, pride v ekonomskem smislu do

podvajanja organov. Če je obvladujoča družba v obliki kapitalske družbe, potem ima vsaj dva organa, in sicer

skupščino družbenikov in organ vodenja, poslovodstvo. Tudi odvisna družba v obliki kapitalske družbe ima vsaj

skupščino družbenikov in organ vodenja. Pri tem je posebnost v tem, da skupščine odvisne družbe ne tvorijo

družbeniki obvladujoče družbe, temveč članske pravice v odvisni družbi uresničuje organ vodenja obvladujoče

družbe. To ima za posledico, da tudi najpomembnejše odločitve v odvisni družbi, ne glede na povratne učinke na

obvladujočo družbo, sprejema management, uprava oziroma poslovodja obvladujoče družbe in ne družbeniki.

Organ vodenja obvladujoče družbe lahko s prenosom posamezne dejavnosti oziroma poslovne aktivnosti na

odvisno družbo v mnogočem spremeni značaj obvladujoče družbe. Če pride do prenosa vseh ali vsaj večine

dejavnosti v odvisne družbe, potem ostane obvladujoči družbi več ali manj le upravljanje odvisnih družb, kar je

dejavnost t.i. holding družbe.

0 Pivka, Hilda, Marija. »Značilnosti pogodbe o obvladovanju.« Podjetje in delo. 4 (1994), avtorica opredeli zunanje delničarje kot tiste

delničarje odvisne družbe, ki hkrati niso obvladujoča družba oziroma niso hkrati tudi delničarji obvladujoče družbe; Ivanjko, Šime. (2) »Varstvo zunanjih delničarjev in upnikov v povezanih družbah.« Podjetje in delo. 5–6 (1996): 665, opredeli interese, ki jih varuje zakonodaja o povezanih družbah: – podrejene družbe, družbeniki odvisnih družb in upniki odvisne in obvladujoče družbe.

0 Druey. „Das deutsche Konzernrecht aus der Sicht des uebrigen Europa.“ v Lutter/1994: 312. 0 V Nemčiji jih imenujejo"Verbundene Unternehmen", podobno v Avstriji, Angleži uporabljajo izraz holding in subsidiary oziroma Groups of

Companies, Francozi groupe de societes. Več o tem v Wymeersch, Eddy (ed.). (2) Groups of Companies in the EEC. Walter de Gruyter, Berlin, New York, 1993.

0 Druey v Lutter, Marcus. „Koncernrecht im Ausland.“ ZGR. 11(1994): 311; avtor navaja, da je za združeno Evropo nujno potrebno opraviti sintezo prava oziroma ureditve povezanih družb, toda to je mogoče le z upoštevanjem "korenin" posameznih ureditev in ne le s primerjavo "vidnih" sporadičnih rešitev v posameznih pravnih ureditvah.

0 Nemčija, Hrvaška in Slovenija ter Brazilija. 0 Druey v Lutter/1994: 310. 0 Emmerich, Volker in Sonnenschein, Jürgen. Koncernrecht. Das Recht der verbundenen Unternehmen bei Aktiengesellschaft, GmbH und

Personengesellschaften. CH Beck, München, 1989: 96. 0 Povezana so pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe; takšna je npr. tudi odpredelitev pojma koncern, npr. § 18 dAktG, 476 člen ZTD in

530. člen ZGD-1.



106

V takšnem primeru je lahko ogrožena tudi pravica družbenikov obvladujoče družbe do dobička, če organ vodenja

v odvisni družbi vodi politiko zadržanja dobička v rezervah odvisnih družb. Podobno je ogrožena pravica do

dobička t.i. zunanjim družbenikom v odvisnih družbah, kjer lahko večinski družbenik, t.j. obvladujoča družba, vodi

politiko dobička tako, da se ta izkazuje in optimira na nivoju obvladujoče družbe (transferne cene, prenos

dobička, poslovne skrivnosti), kjer t.i. zunanji delničarji odvisnih družb ne participirajo. Iz navedenega izhaja, da

je potrebno ustrezno zaščititi interese tako družbenikov obvladujoče družbe kot tudi zunanje družbenike v

odvisnih družbah.

Na nivoju odvisne družbe se zaščita interesov družbenikov kaže v preprečitvi, da bi samostojna družba prišla

pod večinski vpliv druge družbe. To vprašanje je izjemno aktualno v primeru delniške družbe, katere delnice

kotirajo na borzi in je promet z njimi več ali manj prost.

Zaščita se doseže z omejitvijo prostega prenašanja poslovnih deležev oziroma delnic, kar je mogoče urediti s

statutom oziroma družbeno pogodbo. Pri d.o.o. že zakon določa, da imajo drugi družbeniki predkupno pravico pri

prodaji poslovnih deležev in da je odtujitev poslovnega deleža mogoča le s soglasjem družbe oziroma drugih

družbenikov. V primeru delniške družbe je zaščita omejena na izdajanje t.i. vinkuliranih imenskih delnic, katerih

prenos je mogoč le s soglasjem družbe. Učinkovit način preprečitve prevzema kontrole v neki delniški družbi je

tudi opredelitev maksimalnega števila glasov, ki lahko pripada posameznemu delničarju. V d.o.o. se tem

možnostim priključi še načelo t.i. zvestobe družbi, ki od družbenikov zahteva ravnanje, ki je v korist družbe in tudi

načela konkurenčne prepovedi, kar praviloma za delničarje ne velja.

Problematika zaščite interesov družbenikov obvladujoče družbe je drugačna, saj ustanovljanje družb hčera in

prenašanje poslovnih aktivnosti nanje pomeni prenos težišča odločanja iz družbenikov na managerje. Za

navedeno problematiko je pomembna odločitev nemškega sodišča iz leta 1982 v zadevi Holzmüller, s katero je

sprejeto načelo, da mora o prenosu pomembnega dela premoženja in dejavnosti na odvisno družbo odločati

skupščina družbenikov in ne le organ vodenja.

Povezave med družbami so lahko kapitalske in tudi pogodbene. Kapitalske povezave so praviloma osnova tudi

za pogodbene povezave in izhajajo iz pridobitve ustreznega števila delnic ali poslovnih deležev z glasovalnimi

pravicami, ki omogočajo odločilni vpliv v drugi družbi. V državah, ki imajo kodificirano koncernsko pravo, ločijo

med dejanskimi in pogodbenimi koncerni. Pogodbeni koncern pomeni, da med družbami obstaja sklenjena

pogodba o obvladovanju, ki med drugim opredeljuje možnosti dajanja obveznih navodil s strani organa vodenja

obvladujoče družbe organu vodenja odvisne družbe. Možnost dajanja navodil in s tem poseganje v poslovodenje

družbe seveda pomeni tudi modifikacijo odgovornosti za obveznosti družbe, saj je obvladujoča družba dolžna

0 Več o tem Ivanjko, Š. (2) Op. cit.: 667. 0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 96. 0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 99. 0 Ibidem.: 105.



107

odvisni družbi povrniti nastalo škodo oziroma izgubo kot posledico danih navodil s strani obvladujoče družbe. V

drugih pravnih sistemih škodljivo vplivanje ene družbe na drugo rešujejo npr. s pomočjo instituta "spregleda

pravne osebnosti", ki omogoča upnikom direkten odškodninski zahtevek zoper obvladujočo družbo oziroma z

institutom "dejanskega direktorja", ki odgovarja po istih pravilih kot imenovani člani organa vodenja.

V koncernskem pravu (Nemčija, Hrvaška, Slovenija) so ob pogodbi o obvladovanju, ki je podlaga za nastanek

pogodbenega koncerna, poznane tudi druge t.i. podjetniške pogodbe. Pri tem gre za pogodbe o profitni

skupnosti (ugovor o zajednici dobiti v hrvaškem pravu in Gewinngemeinschaft v nemškem pravu), pogodbo o

delnem prenosu dobička (ugovor o djelomičnom prijenosu dobiti, Teilgewinnabfuehrungsvertrag) in pogodba o

zakupu obrata (ugovor o zakupu pogona, Betriebspachtvertrag) oziroma pogodba o prepustitvi obrata (ugovor o

prepuštanju pogona Betriebsueberlassungsvertrag). Pri pogodbi o zakupu oziroma prepustitvi obrata se

gospodarska družba spremeni v "rentnika", saj ne vodi več sama podjetja ali obrata, temveč proti nadomestilu to

prepusti nekomu drugemu. Ker gre pri tem za pomembno spremembo značaja družbe, kar lahko vpliva tudi na

članske pravice družbenikov te družbe, je za sklenitev takšne podjetniške pogodbe potrebno soglasje skupščine

družbe, ki daje podjetje v zakup.

Od navedenih pogodb pa je potrebno ločiti posebno pogodbo o vodenju podjetja (v nemščini

"Betriebsfuehrungsvertrag oziroma v angleškem jeziku "Management contract"), kjer se vodenje podjetja

prepusti za to usposobljenim osebam, ki le-to vodijo v imenu in na račun družbe, ki je prepustila vodenje svojega

podjetja. Ta družba lahko daje tudi navodila osebam, ki vodijo njihovo podjetje. Pri delniški družbi se pri tem

postavi vprašanje, ali je mogoče vodenje poslov zaupati tretjim, saj le-to spada v izključno pristojnost uprave

delniške družbe. Čeprav stališče teorije ni enotno, se zdi, da takšna pogodba ne posega v zakonski položaj

uprave, če le-ta obdrži v svoji pristojnosti temeljne odločitve o poslovni politiki podjetja. Tretje osebe vodijo le t.i.

tekoče posle. Če temu ni tako, potem ima takšna pogodba vse značilnosti pogodbe o obvladovanju in lahko

0 Npr. 542., 545. in 547. člen ZGD-1, 489 in 496. člen ZTD, § 302 in 311 dAktG. 0 T. i. Beherrschungsvertrag v nemškem pravu in t.i. ugovor o vodjenju poslova društva v hrvaškem pravu. 0 Natančneje o tem Ivanjko, Šime. (3) »Pravna in ekonomska razmerja v povezanih družbah.« Šola delniškega prava. Inštitut za

gospodarsko pravo pri Pravni fakulteti Maribor. Moravske Toplice, 1996: 8+. 0 Tako v anlgeškem pravu z uporabo instituta "Piercing the Corporate Veil", več o tem Prentice v Wymeersch, Eddy. The corporate

Discussion in some European States. Contemporary issues in corporate Governance. D.D. Prentice, P. R. J. Holand, Oxford, 1993: 308.

0 Tako v francoskem pravu, več o tem Guyon v Wymeersch, E. Op: cit: 160; enako velja za Belgijo in tudi v Angliji se uporablja institut "shadow director", tako Prentice v Wymeersch, E. Op: cit: 313.

0 § 293 dAktG, 481. člen ZTD in 535. člen ZGD-1. 0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 186. Ivanjko, Šime. (4) „Pogodba o vodenju podjetja kot podjetniška pogodba.“ Zbornik referatov

posvetovanja Aktualna vprašanja gospodarskih poslov. Rogaška Slatina, 1996; se zavzema za naziv "zakup podjetja", saj "obrat" ni pravni pojem.

0 § 292 dAktG, 480. člen ZTD in 534. člen ZGD-1. 0 Ibidem.: 192–193. Enako Pivka, H. M. Op. cit. 0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 192. 0 Tako jo imenuje Ivanjko, Š. (3). Op. cit. in navedeno pogodbo natančneje opredeli. Pivka, H. M. Op. cit. jo imenuje pogodba o

upravljanju, kakor jo imenuje v Slovneiji zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje; ZGD-1 te pogodbe ne ureja.



108

štejemo, da je vzpostavljen t.i. pogodbeni koncern. V takšnem primeru se mora pogodba skleniti tako, kot je

določeno za podjetniške pogodbe.

Največja povezanost med dvema sicer pravno samostojnima družbama se vzpostavi s t.i. vključitvijo (priključenje

v hrvaškem pravu oziroma Eingliederung v nemškem pravu), do katere pride, če vsaj 95 % delnic oziroma

poslovnih deležev pripada drugi družbi, t.i. glavni družbi, in o tem z ustrezno večino odloči skupščina te družbe.

Posledica vključitve je v tem, da vse delnice oziroma poslovni deleži, ki niso v rokah glavne družbe, preidejo

nanjo z vpisom vključitve v register, s čimer postane glavna družba edini družbenik. Takšen položaj omogoča

glavni družbi "popolno oblast" v vključeni družbi, kar se nanaša predvsem na dajanje navodil organu vodenja

vključene družbe in prisvajanje dobička vključene družbe. Izstopajočim družbenikom iz vključene družbe je

potrebno zagotoviti primerno odpravnino. Le-ta je lahko v denarju ali v obliki delnic oziroma poslovnih deležev

glavne družbe. Ker nato v vključeni družbi ni več t.i. zunanjih delničarjev, le-tem ni potrebno več zagotavljati

varstva njihovih manjšinskih pravic v družbi. Zaščititi pa je potrebno upnike vključene družbe, tako tiste pred

vključitvijo, kot tudi vse bodoče upnike, ki sicer ostane pravno samostojna, toda dejansko povsem odvisna od

glavne družbe. Zaradi navedenega je določeno, da od vključitve dalje odgovarja upnikom glavna družba kot

solidarni dolžnik za obveznosti vključene družbe, ki so nastale pred vključitvijo kot tudi za vse obveznosti, nastale

po vključitvi.

Poudariti je potrebno, da se vključitev bistveno pravno razlikuje od spojitve in pripojitve, kjer iz več samostojnih

pravnih oseb nastane nova pravna oseba. Prejšnje pravne osebe prenehajo oziroma v primeru pripojitve

preneha le pravna oseba, ki se pripoji drugi pravni osebi. Navedene pravne razlike imajo nadalje pomembne

ekonomske učinke, saj zaradi vključitve ne preneha vključena družba in tako ostane še nadalje njen good will

skupaj z njeno firmo, s poslovnimi partnerji, poslovnim ugledom in pridobi si davčne olajšave. Vse to bi lahko bilo

vprašljivo v primeru spojitve oziroma pripojitve, kjer bi prišlo do "pravne smrti" takšne družbe.

13. 2 VRSTE IN NAČINI POVEZAV

Gospodarske družbe se povezujejo v pravno raznovrstne poslovne sisteme.

Oblike povezovanja so raznovrstne, vendar je skupni cilj kakršnegakoli povezovanja v doseganju večjih

gospodarskih učinkov. Večja gospodarska učinkovitost, s povezovanjem družb v poslovne sisteme, se

dosega prav s tem, da se na ustreznejših poslovnih ravneh sprejemajo učinkovitejše poslovne odločitve.

0 Ivanjko, Š. (3). Op. cit.: 156-157; natančno opiše nastanek sklenitve.

0 1. odst. 558. člena ZGD-1, 1. odst. 506. člena ZTD in 1. odst. § 322 dAktG. 0 1. odst. 556. člena ZGD-1, 4. odst. 504 člena ZTD in 4. odst. § 320 dAktG. 0 § 319 in 320 dAktG, 503 in 504. člen ZTD in 555. ter 556. člen ZGD-1. 0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 129.



109

Povezovanje družb je torej v funkciji bolj donosnega in produktivnejšega upravljanja kapitala, ki je naložen v

povezujočih se družbah.

Pravni red določa pravila povezovanja družb v poslovne sisteme na eni strani v okviru statusnega prava in

na drugi v okviru tržnega prava oz. prava konkurence. Pravna ureditev povezovanja tako ureja pravna

razmerja med družbami, ki se povezujejo, morebitne spremembe s stutusom predvsem pa spremembe v

načinu upravljanja, položaj organov in seveda varstvo drugih delničarjev, varstvo upnikov ter različne pravne

posledice v okviru različnih oblik povezovanja. Tržno pravo varuje predvsem svobodno konkurenco ter

preprečuje takšne oblike povezovanja, ki bi imele za cilj zlorabiti nedopustne položaje na trgu, ki bi se dosegli

s povezovanjem (monopoli, karteli itd.), vendar se s tem delom problematike povezovanja tu ne bomo

ukvarjali.

Različne oblike povezovanja družb bi lahko razvrstili na:

1. Kapitalsko obvladovanje, kjer je temelj obvladovanju in odvisnosti družb vloženi kapital oz. večinska last

oz. večinski delež.

2. Pogodbeno obvezovanje na temelju podjetniških pogodb.

3. Obvladovanje vključenih družb.

Druga razvrstitev poslovnega povezovanja pa bi bila:

1. Gospodarsko interesno združenje, ki je samostojna pravna oseba, z dejavnostjo pospeševanja

gospodarskih učinkov članic, vendar brez razmerij nadrejenosti in odvisnosti.

2. Holding podjetij, kjer gre za družbo, ki ima v lasti večino deležev ene ali več samostojnih družb in

opravlja predvsem dejavnost ustanavljanja, financiranja in upravljanja teh družb.

3. Koncern, ki ga tvorijo:

• ena obvladujoča in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče

družbe (dejanski koncern);

• družbe, ki so povezane s pogodbo o obvladovanju (pogodbeni koncern);

• pravno samostojne družbe povezane z enotnim vodstvom, ne da bi bile pri tem družbe

medsebojno odvisne (koncern z razmerjem enakopravnosti).

Holding (562. člen ZGD-1) in koncern (530. člen ZGD-1) so z zakonom določeni načini povezovanj družb, ki

ustvarjajo različne pravne posledice. Koncerni niso pa pravno-organizacijske oblike, niti s povezovanjem ne

nastane nova pravna osebnost. Holding in koncern sta torej z zakonom vnaprej določena značilna razmerja

med družbami, do katerih prihaja ali na temelju pogodb ali na temelju večinskega lastništva deležev, kar



110

ustvarja posledice predvsem v položaju na eni strani delničarjev in upnikov, na drugi strani pa organov

upravljanja in poslovodenja. Ker iz spremenjenega položaja organov lahko pride do bistveno spremenjenega

položaja predvsem manjšinskih delničarjev in upnikov, je v okviru novonastalih razmerij varovan posebej

njihov položaj.

Tretja razvrstitev povezanih družb bi lahko bila tista iz 527. člena ZGD-1, ki določa, da za povezane družbe

štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju, tako da:

• ima ena družba v drugi družbi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskim deležem);

• je ena družba odvisna od druge družbe (odvisna in obvladujoča družba);

• so koncernske družbe;

• sta dve družbi vzajemno kapitalsko udeleženi;

• so povezane s podjetniškimi pogodbami.

13. 2. 1 DRUŽBE V VEČINSKI LASTI IN DRUŽBE Z VEČINSKIM DELEŽEM

Če večina deležev pravno samostojne družbe pripada drugi družbi ali če drugi družbi pripada večina

glasovalnih pravic (večinski delež), se šteje ta družba za družbo v večinski lasti, druga družba pa je

družba z večinskim deležem.

Deleži, ki pripadajo družbi v kapitalski družbi, se ugotovijo iz razmerja med seštevkom nominalnih zneskov

njenih deležev in osnovnim kapitalom kapitalske družbe. Lastni deleži se pri kapitalskih družbah od osnovnega

kapitala odštejejo. Deleži, ki pripadajo drugemu za račun družbe, so izenačeni z lastnimi deleži družbe.

Glasovalne pravice, ki pripadajo družbi, se ugotovijo iz razmerja števila glasovalnih pravic, ki jih družba lahko

uresničuje iz svojih deležev, do skupnega števila vseh glasovalnih pravic. Od skupnega števila vseh

glasovalnih pravic se odštejejo glasovalne pravice iz lastnih deležev družbe, kakor tudi iz deležev, ki

pripadajo drugemu za račun družbe.

Za deleže družbe z večinskim deležem veljajo tudi tisti deleži, ki pripadajo od nje odvisni družbi ali drugemu

za račun te družbe ali za račun od nje odvisne družbe, če je imetnik družbe podjetnik, pa tudi deleži, ki

predstavljajo imetnikovo premoženje.



111

13. 2. 2 ODVISNA IN OBVLADUJOČA DRUŽBA

Odvisna družba je:

• pravno samostojna družba,

• ki jo neposredno ali posredno obvladuje druga družba (obvladujoča družba).

Domneva se, da je družba v večinski lasti odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež.

13. 3 SPLOŠNO O KONCERNIH

Koncern tvorita dve ali več pravno samostojnih družb, ki so povezane z enotnim vodstvom obvladujoče družbe.

Koncern je poseben ekonomski in pravni fenomen, za katerega je značilna ekonomska enotnost, v pravnem

smislu pa te enotnostni ni, kajti koncern nima lastne pravne osebnosti, nima svojih delničarjev in ne svojih

organov; je le pravni pojem za povezavo pravno samostojnih družb pod enotnim vodstvom vodilne družbe.

Po 530. členu ZGD-1 je treba razlikovati koncerne z razmerjem podrejenosti od koncernov z razmerjem

enakopravnosti.

13. 3. 1 KONCERNI Z RAZMERJEM PODREJENOSTI

V koncernu z razmerjem podrejenosti so družbe, ki so povezane pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe, od

te družbe odvisne. Do razmerja odvisnosti lahko privedejo dejanska, največkrat kapitalska razmerja med

družbama, pogodba o obvladovanju in vključitev družbe v glavno družbo. Tako v koncernu z razmerjem

podrejenosti ločimo dejanski koncern, pogodbeni koncern in vključitev.

Za razumevanje koncerna z razmerjem podrejenosti je pomembno pojasniti pojem odvisnosti.

V 529. členu ZGD-1 je določena le splošna predpostavka odvisnosti: odvisna je družba, ki jo neposredno ali

posredno obvladuje druga družba. Nadalje je potrebno ugotoviti, kdaj neka družba neposredno ali posredno

obvladuje drugo družbo. V primerjalnem pravu velja mnenje, da je družba obvladujoča, kadar razpolaga s

sredstvi, ki ji omogočajo doseči, da druga družba ravna po njeni volji. Ugotoviti je treba, ali ima obvladujoča družba

0 Theisen M. R. Der Konzern. Betriebswirtschaftliche und rechtliche Grundlagen der Konzernunternehmung, C. E. Poeschel Verlag, Stuttgart,

1991.



112

dejansko možnost vplivati na vodenje odvisne družbe in ali ima možnost, gledano v daljšem obdobju, izvajati

sankcije, če odvisna družba ne ravna po njeni volji. Ali ta možnost obstaja, je treba vedno ugotoviti iz položaja

odvisne družbe.

Možnost vpliva na vodenje nesporno obstaja, kadar ima obvladujoča družba možnost imenovati člane organa

vodenja v odvisni družbi. Vendar to ni edina možnost.

Načini in sredstva, ki omogočajo obvladovanje, morajo temeljiti na možnostih, ki jih nudi statusno pravo.

Obligacijske pogodbe (npr. kreditne pogodbe), ne ustvarjajo odvisnosti ene družbe od druge. Obvladovanje mora

biti obvladujoči družbi zagotovljeno za daljše obdobje in mora zajeti vodenje celotne družbe.

Obvladovanje lahko temelji v prvi vrsti na večinskem deležu oziroma na večinskih glasovalnih pravicah. Zato tudi

velja predpostavka, da je družba v večinski lasti odvisna družba. Vendar "gola" večinska udeležba večkrat ne

zadostuje. Družba z večinskim deležem mora imeti tudi možnost, da z večinsko udeležbo obvladuje družbo v

večinski lasti. To je mogoče le, če ima tudi ustrezno večino glasovalnih pravic.

Obvladovanje lahko temelji tudi na določilih družbene pogodbe ali statuta. V družbeni pogodbi ali statutu je lahko

določeno, da ima druga družba pravico sestaviti organ vodenja ali organ nadzora, da sme organu vodenja dajati

navodila ali da je za odločitve organa vodenja potrebno soglasje družbe. Takšen položaj je možen zlasti, kadar je

družba član družbe z omejeno odgovornostjo.

Do razmerja odvisnosti privede tudi sklenitev pogodbe o obvladovanju, če med družbama pred tem že ne obstoja

dejansko razmerje odvisnosti.

Razmerje odvisnosti traja tako dolgo, dokler obvladujoča družba ne izgubi možnosti obvladovanja. To se zgodi

zlasti, če nima več večinske udeležbe, če se spremeni družbena pogodba ali preneha pogodba o obvladovanju.

Razmerje odvisnosti ustvarja zakonsko domnevo, da družbi tvorita koncern (2. odst. 530. člena ZGD-1).

13. 3. 1. 1 DEJANSKI KONCERN

O dejanskem koncernu govorimo, kadar družba na podlagi večinske kapitalske udeležbe v drugi družbi ali zaradi

drugih možnosti za obvladovanje druge družbe (npr. večina glasovalnih pravic, posebne pravice po statutu ali

družbeni pogodbi) poveže odvisne družbe pod svojim enotnim vodstvom.



113

Dejanski koncern velja v nemškem pravu za najnižjo stopnjo koncernske povezave. Kljub enotnemu vodenju ima

namreč odvisna družba in njeno poslovodstvo precejšnjo samostojnost in možnost samostojnega odločanja.

Vodenje in odgovornost v dejanskem koncernu sta urejena v določbah 545. člena – 548. člena ZGD-1. Zakonske

določbe ne govorijo eksplicitno o pravici vodenja obvladujoče družbe. Vendar ni dvoma, da obstoječa ureditev

dejanskega koncerna izhaja iz predpostavke, da obvladujoča družba pravico enotnega vodenja ima in da jo kot

zakonsko priznano pravico uveljavlja, saj zakon določa odločilni kriterij enotnega vodenja in tudi odgovornost za

škodljivo vodenje.

Pravna ureditev dejanskega koncerna izhaja iz predpostavke, da se družba, ki razpolaga z možnostmi

obvladujočega vpliva na drugo družbo, ne zadovolji samo z uveljavljanjem pravic na skupščini in z dobičkom,

temveč da kapitalsko udeležbo ali drugo sredstvo obvladujočega vplivanja uporabi za to, da družbi poveže na

poslovodnem področju.

Iz tega razloga sta v ZGD-1 tudi določeni domnevi, da je družba v večinski lasti odvisna družba (2. odst. 529.

člena ZGD-1.) in da odvisna družba z obvladujočo družbo tvori koncern (2. odst. 530. člena ZGD-1).

13. 3. 1. 2 POGODBENI KONCERN

Pogodbeni koncern nastane med dvema pravno samostojnima družbama, ki skleneta pogodbo o obvladovanju.

Pogodba o obvladovanju je edina podjetniška pogodba, ki je podlaga za nastanek pogodbenega koncerna. Je

posebna organizacijska pogodba, ki sicer ne poseže v strukturo organov odvisne družbe, temveč v samostojnost

odločanja, s tem pa tudi v upravljanje odvisne družbe.

Sklenitev pogodbe o obvladovanju je v nemški praksi praviloma posledica dejanskega razmerja odvisnosti med

družbama. Dejansko razmerje odvisnosti je tudi najenostavnejša podlaga za pogodbeni koncern. Za veljavnost

pogodbe, ki jo sicer sklepa poslovodstvo, je potrebno soglasje skupščine, ki se daje s tričetrtinsko večino pri

sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Če ima družba v odvisni družbi takšno večino, z lahkoto sprejme

sklep o soglasju, seveda če želi dejanski koncern spremeniti v pogodbenega. Pogodbeni koncern se v tujini

preferira zlasti iz davčnih razlogov.

Pogodba o obvladovanju začne veljati šele, ko je vpisana v sodni register. Pogodbeni koncerni so zato za tretje

razvidni iz registra.



114

S pogodbo o obvladovanju prenese družba pravico vodenja svoje družbe na družbo, ki postane s tem

obvladujoča. Poslovodstvo odvisne družbe mora upoštevati navodila, ki jih prejme od poslovodstva obvladujoče

družbe, zaradi česar družba v poslovnem smislu ni več samostojna, temveč deluje v skladu z nadrejenimi

koncernskimi interesi. V korelaciji s pravico enotnega koncernskega vodenja pa je določena obveznost

obvladujoče družbe, da v času trajanja pogodbe poravnava letno izgubo v odvisni družbi.

13. 3. 1. 3 VKLJUČITEV

Vključitev je pravno in tudi dejansko najbolj intenzivna oblika koncernsko povezanih družb, ki je, gledano z

ekonomskega zornega kota, podobna spojitvi dveh družb. Pomembna pravna razlika med vključitvijo in spojitvijo

je v tem, da pri vključitvi obdržita obe udeleženi družbi pravno samostojnost. Vključitev združuje prednosti pravne

samostojnosti vključene družbe s prednostmi, ki jih nudi popolna ekonomska odvisnost vključene družbe.

Vključitev je urejena v 555. členu – 561. člena ZGD-1. V 527. členu ZGD-1, kjer so navedene povezane družbe,

vključitev ni posebej omenjena. Vključitev je namreč posledica obsežne (95 %) kapitalske udeležbe, zaradi česar

štejeta družbi že pred vključitvijo za družbo z večinskim deležem oziroma za družbo v večinski lasti. Sočasno velja

zanju tudi predpostavka, da sta družbi v razmerju odvisnosti in in da sta tudi koncernsko povezani (2. odst. 529.

člena in 2. odst. 530. člena ZGD-1).

Vključitev velja za posebno vrsto koncerna, v katerem sta povezani vedno le dve delniški družbi. Do vključitve

lahko pride na dva načina.

Po 555. členu ZGD-1 se lahko delniška družba s sklepom skupščine vključi v glavno družbo, če glavni družbi

pripada 95 % vseh delnic družbe.

O vključitvi mora odločati tudi skupščina glavne družbe. Sklep je veljaven, če je zanj glasovala najmanj

tričetrtinska večina pri sklepanju zastopanega kapitala (2. odst. 555. člena ZGD-1). Ta način vključitve temelji na

večinskem sklepu skupščine glavne družbe (vključitev z večinskim sklepom).

Vključitev je treba vpisati v register. Z vpisom vključitve v register preidejo vse delnice, ki še niso v rokah glavne

družbe, nanjo. Delničarji, ki zaradi vključitve izstopajo iz družbe, imajo po ZGD-1 pravico do primerne odpravnine

(556. člen ZGD-1).

0 2. odst. 536. člena ZGD-1.



115

Drugi način vključitve, ki ga ZGD-1 sicer ne ureja, je možen, če je glavna družba lastnica vseh delnic družbe, ki se

vključuje. Vključitev v tem primeru ne temelji na večinskem sklepu skupščine družbe, ki se vključuje, temveč na

sklepu njenega edinega delničarja – glavne družbe. S tem sklepom mora soglašati skupščina glavne družbe.

Z vključitvijo se ne spremenijo struktura in pristojnosti organov vključene družbe. Vsi organi upravljanja vključene

družbe delujejo kot v vsaki pravno samostojni družbi s tem, da je položaj uprave bistveno spremenjen: uprava

deluje po navodilih, ki jih prejme od uprave glavne družbe. Glavna družba ima na podlagi vključitve pravico dajati

upravi vključene družbe neomejena navodila za vodenje, sočasno pa jamči za obveznosti vključene družbe in

pokriva letno izgubo, ki nastane v vključeni družbi.

13. 3. 2 KONCERNI Z RAZMERJEM ENAKOPRAVNOSTI

V koncernih z razmerjem enakopravnosti so z enotnim vodstvom povezane družbe, ki druga od druge niso

odvisne. Ta vrsta koncerna lahko nastane samo s pogodbo, vendar ne s pogodbo o obvladovanju, kar je izrecno

določeno v 3. odst. 533. člena ZGD-1.

V ZGD-1 koncerni z razmerjem enakopravnosti, enako kot v nemškem pravu, niso urejeni. V teoriji poudarjajo, da

je iz tega razloga mnogo vprašanj o koncernih z razmerjem enakopravnosti nerešenih.

V praksi pa se pojavljajo različne oblike teh koncernov, od katerih so najbolj razširjene t.i. interesne skupnosti. Te

so posledica pogodbenih sporazumov večih družb, na podlagi katerih pridobi ena v poslovnem odločanju vodilno

vlogo. Enotno vodenje se lahko doseže tudi s personalno prepletenostjo članov poslovodstva in članov

nadzornega sveta, ki v vseh družbah skrbijo za enotne odločitve, pa tudi z ustanovitvijo nove družbe zaradi

vodenja vseh povezanih družb.

Ob zakonski neurejenosti pravice vodenja v tej vrsti koncernov se zaradi varstva interesov članov in upnikov

udeleženih družb teorija zavzema za prepoved škodljivih navodil.

13. 3. 3 HOLDING

0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 85. 0 Ibidem: 36. Hommelhoff, Peter. Die Konzernleitungspflicht. Carl Heymanns Verlag KG. Köln - Berlin - Bonn - München, 1982: 389.



116

Po 562. členu ZGD-1 je holding podjetje družba, ki ima večino deležev pravno samostojne družbe in opravlja

predvsem dejavnost ustanavljanja, financiranja in upravljanja družb, v katerih je večinsko udeležena. Holding

podjetje je torej podjetje oziroma družba z večinskim deležem, za katero veljajo pravila o tej vrsti povezanih družb,

zlasti domneva, da je holding obvladujoča družba, ki z družbo v večinski lasti tvori koncern.

Pojem holding podjetja, ki je določen v ZGD-1, ustreza nemškemu pojmovanju holding družbe. Holding družba je

podjetje, katerega glavna dejavnost je upravljanje z deleži, ki jih ima v drugih podjetjih in financiranje drugih

podjetij. Holding lahko, če mu to omogoča kapitalska udeležba, prevzame tudi vodstvene funkcije, ki so značilne

za koncernsko obvladujočo družbo. V tem primeru govorijo o holding koncernu.

13. 4 VODENJE V KONCERNIH

13. 4. 1 SPLOŠNO

Koncern je po pravnem pojmovanju povezava več pravno samostojnih družb z enotnim vodstvom obvladujoče

družbe.

Ekonomska teorija definira koncern kot skupino pravno samostojnih družb, od katerih ima ena družba zakonito

pravico in moč, da si na poslovnem področju za daljše obdobje podredi druge družbe v skupini tako, da lahko

vpliva na njihovo proizvodnjo, finance, investicije in druga področja vodenja.

Zakonska definicija koncerna omogoča različno pojavnost in intenzivnost enotnega vodenja. Zato je v teoriji

zaslediti širše in ožje pojmovanje koncerna. Po ožjem pojmovanju predstavlja koncern popolno ekonomsko

enotnost povezanih družb, tako da je mogoče govoriti o enotnem podjetju. Po širšem pojmovanju zadostuje, da so

družbe povezane na enem bistvenih poslovnih segmentih, npr. na finančnem, investicijskem, planskem,

organizacijskem. Tudi v praksi so pogosti koncerni, v katerih je ob pravni samostojnosti povezanih družb prisotna

tudi precejšna ekonomska avtonomnost povezanih družb in koncerni, kjer so družbe povezane tako tesno, da kot

je slikovito izraženo, "ne manjka na strehi niti ena opeka".

Načini oziroma sredstva, s katerimi obvladujoča družba izvršuje enotno vodenje, so različni. Razen izrecnih

navodil so možne neformalne oblike uporabe obvladujočega vpliva kot so nasveti, izrazi želja, ukazi itd. Pogost

0 Theisen, M. R. Op. cit.: 50-51. 0 Ibidem: 20-21. 0 Ibidem: 80. 0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 80.



117

način enotnega vodenja je tudi personalna prepletnost med člani poslovodstva ali nadzornega sveta obvladujoče

družbe in odvisnih družb.

Načini enotnega vodenja imajo po pravni ureditvi manjši pomen. Mnogo bolj pomembno je, v kakšnem obsegu

lahko obvladujoča družba pravico enotnega vodenja izvršuje.

Ker je v vseh vrstah koncernov možnost, da obvladujoča družba z enotnim vodenjem zasleduje samo svoje

podjetniške cilje in škodi odvisnim družbam, je zaradi interesov odvisne družbe, njenih manjšinjskih članov in

upnikov, za vsako vrsto koncerna, razen za koncern z razmerjem enakopravnosti, predpisan odločilni kriterij za

enotno vodenje ter odgovornost in posledice enotnega vodenja.

13. 4. 2 VODENJE IN ODGOVORNOST V DEJANSKEM KONCERNU

13. 4. 2. 1 SPLOŠNO

Po določbi 545. členu ZGD-1 obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno

družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali, da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če

obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti.

V navedeni določbi je določen osnovni kriterij enotnega vodenja: prepoved škodljivega vplivanja brez ustreznega

nadomestila. Hkrati je implicitno določeno, da je vsako drugo (neškodljivo) vplivanje obvladujoče družbe na

vodenje odvisne družbe dopustno.

Določbe 545. člena – 548. člena ZGD-1 o vodenju v dejanskem koncernu se ukvarjajo v glavnem s škodljivim

vplivanjem obvladujoče družbe na odvisno družbo in njegovimi posledicami. Določbe so dokaj zahtevne in

zapletene, zaradi česar se zastavljajo številna vprašanja. Osnovna ideja ureditve je, da naj bi odvisna družba kljub

odvisnosti ohranila tak ekonomski položaj, kot bi ga imela, če ne bi bila odvisna, oziroma da naj ne bi poslovala le

v interesu obvladujoče družbe, temveč v skupnem interesu vseh delničarjev.

Iz določb tudi izhaja, da je poslovodstvo odvisne družbe v dejanskem koncernu samostojno; družbo mora voditi v

njenem interesu in v interesu vseh njenih članov. Poslovodstvo se vedno samostojno odloča, ali bo upoštevalo

voljo obvladujoče družbe. V interesu lastne družbe in vseh delničarjev bo sledilo koristnemu navodilu. Če pa

poslovodstvo zaradi interesov koncerna po lastni odločitvi sledi škodljivemu vplivanju obvladujoče družbe, je

dolžno sočasno zagotoviti, da obvladujoča družba prikrajšanje, ki zadene odvisno družbo, nadomesti. Če

obvladujoča družba prikrajšanja ne nadomesti, je poslovodstvo dolžno zahtevati povrnitev škode, ki je odvisni

družbi zaradi škodljivega vplivanja nastala.



118

Sistem odgovornosti obvladujoče družbe za škodljivo vplivanje, ki je določen v 545. – 548. člena ZGD-1, je lahko

učinkovit le, če so vsi ukrepi obvladujoče družbe in vsi posli in ravnanja odvisne družbe ter posledice za odvisno

družbo pregledni. Zato je zaradi kontrole razmerij med obvladujočo in odvisno družbo predpisana dolžnost

odvisne družbe, da sestavi posebno poročilo o odvisnosti, ki ga morajo pregledati tudi revizorji.

Kot opozarjajo nemški teoretiki, je učinkovitost celotne ureditve odgovornosti obvladujoče družbe za posledice

njenega vplivanja na odvisno družbo, odvisna od možnosti, da se v poročilu natančno zajamejo vsi ukrepi

obvladujoče družbe in njihovi učinki za odvisno družbo. Če to ni mogoče ali zato, ker obvladujoča družba

razpolaga s sredstvi, da to prepreči, ali ker je vplivanje obvladujoče družbe tako obsežno, da je preglednost

vplivanja in njegovih učinkov vprašljiva, je ureditev sistema vodenja in odgovornost za vodenje v dejanskem

koncernu lahko sporna.

Iz teh razlogov velja mnenje, da je ureditev vodenja in odgovornosti za vodenje primerna za koncerne s pretežno

decentraliziranim vodenjem. Po mnenju teorije in sodne prakse dejanski koncerni, v katerih obvladujoča družba

tekoče in obsežno posega v vodenje odvisnih družb in odvzema poslovodstvu odvisne družbe samostojnost ter

odvisno družbo spravi v položaj obrata obvladujoče družbe, niso dopustni.

13. 4. 2. 2 ŠKODLJIVO VPLIVANJE IN NADOMESTILO PRIKRAJŠANJA

13. 4. 2. 2. 1 SPLOŠNO

Kot je že poudarjeno, je osnovni namen ureditve vodenja in odgovornosti v dejanskem koncernu zagotoviti, da bi

bila neodvisna družba v ekonomskem smislu vsaj v enakem položaju, kot če bi bila neodvisna. Zato je v določbi 1.

odst. 545. člena ZGD-1 določeno, da obvladujoča družba ne sme uporabiti škodljivega vpliva zato, da bi pripravila

odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo,

razen če odvisna družba prikrajšanje nadomesti.

V ureditvi vodenja in odgovornosti so pomembna predvsem vprašanja, kaj se razume pod pojmom "škodljivo

vplivanje" in po kakšnem merilu se presoja škodljivost vplivanja, kakšen je položaj poslovodstva odvisne družbe,

kakšne oblike nadomestila prikrajšanja so dopustne in kako je z odgovornostjo za škodljivo vplivanje.

0 Emmerich, B. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 320. M. Hoffmann-Becking. Münchener Handbuch des Gesellschaftsrechts. Band 4

Aktiengesellschaft, Verlag C.H.Beck, München, 1988, str. 753. 0 Ibidem: 329. Hoffmann-Becking. Op. cit.: 753–754. Hommelhoff, P. Op. cit.: 109+. 0 Emmercih, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 320.



119

13. 4. 2. 2. 2 ŠKODLJIVO VPLIVANJE

Pojem "uporaba vpliva" je zelo širok; lahko gre za kakršnokoli ravnanje organov obvladujoče družbe s ciljem, da

poslovodstvo ali sodelavci poslovodstva odvisne družbe pristanejo na sklenitev škodljivega pravnega posla ali na

škodljivo ravnanje. Po svojem bistvu je pojem podoben navodilu, ki se daje v pogodbenem koncernu.

Obvladujoča družba lahko svoj vpliv uporabi na kakršenkoli način in v kakšnikoli obliki. Možno je, da poslovodstvu

odvisne družbe da nasvet, smernico, navodilo ali pa da člane svojega poslovodstva imenuje tudi za člane

poslovodstva ali nadzornega sveta odvisne družbe (dvojni mandat). Obvladujoča družba lahko svoj vpliv uporabi

tudi z glasovi, ki jih ima v skupščini odvisne družbe. Možno je npr. da izglasuje statutarno določbo, da se določeni

posli opravijo le s soglasjem skupščine oziroma nadzornega sveta.

Pomembno je, da je obvladujoča družba z uporabo vpliva pripravila odvisno družbo, da je sklenila škodljiv pravni

posel ali da je nekaj storila ali opustila v svojo škodo.

Za vprašanje, ali je obvladujoča družba pripravila odvisno družbo, da je sklenila škodljiv pravni posel oziroma da je

kaj storila ali opustila v svojo škodo, je pomembno ugotoviti, kako bi ravnalo poslovodstvo odvisne družbe v

primeru, če ta ne bi bila odvisna. Od te hipotetične ocene zavisi odgovor na vprašanje, ali je šlo za škodljivo

vplivanje obvladujoče družbe ali pa za normalno podjetniško odločitev neodvisne družbe, ki običajno vsebuje tudi

podjetniški riziko. Zato je v vsakem primeru posebej potrebno primerjati ravnanje, ki je bilo posledica vpliva

obvladujoče družbe s hipotetičnim ravnanjem skrbnega poslovodstva neodvisne družbe v enakih okoliščinah. Če

se oceni, da bi tudi neodvisna družba oziroma njeno poslovodstvo v danih okoliščinah ravnalo enako, kot je v

konkretnem primeru na podlagi vpliva ravnala odvisna družba, ne moremo govoriti o škodljivem vplivu

obvladjujoče družbe. Če pa je ravnanje odvisne družbe na podlagi vpliva obvladujoče družbe bilo v primerjavi z

ravnanjem neodvisne družbe slabše, je v višini razlike podana škodljivost vpliva.

Ureditev škodljivega vplivanja zato ne varuje odvisne družbe pred podjetniškimi riziki, ki so normalni, temveč pred

specifičnimi škodljivimi poslovnimi ravnanji, ki so posledica njene odvisnosti od obvladujoče družbe.

13. 4. 2. 2. 3 OBVEZNOSTI POSLOVODSTVA ODVISNE DRUŽBE

Poslovodstvo odvisne družbe je dolžno oceniti vsako obliko vplivanja obvladujoče družbe po skrbnosti poštenega

in vestnega poslovodje. Oceniti mora pravno dopustnost in možne premoženjske posledice za odvisno družbo.

Preveriti mora tudi, ali obstoja možnost, da bo obvladujoča družba prikrajšanje nadomestila.

0 Hommelhoff, P. Op. cit.: 118. Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 334.



120

Če je po oceni poslovodstva zahtevano ravnanje za odvisno družbo koristno ali če je za premoženjsko stanje

družbe nepomembno, lahko poslovodstvo ravna po volji obvladujoče družbe. Za razliko od pogodbenega

koncerna pa ni dolžno tako ravnati. V dejanskem koncernu ni določena obveznost poslovodstva odvisne družbe

ravnati po navodilih obvladujoče družbe.

Če poslovodstvo oceni, da bo zahtevano ravnanje povzročilo odvisni družbi škodljive premoženjske posledice, se

mora odločiti, ali bo zahtevo zavrnilo ali pa bo ravnalo po volji obvladujoče družbe in zahtevalo nadomestilo

prikrajšanja, kot je določeno v zakonu. V primeru, da bi pričakovane škodljive posledice vplivanja bile tako

obsežne, da jih ne bi bilo mogoče nadomestiti, je zahtevo obvladujoče družbe že zaradi pravne nedopustnosti

potrebno zavrniti. Sicer je poslovodstvo odvisne družbe skupno z obvladujočo družbo in njenimi organi

odškodninsko odgovorno.

Če se zahteva dolgoročno ravnanje in se ne da ugotoviti, kakšna bo višina prikrajšanja, sme poslovodstvo odvisne

družbe zahtevano ravnanje opraviti le, če obvladujoča družba takoj prevzame obveznost, da bo poravnala vsako

prikrajšanje, ki bo v odvisni družbi nastalo v bodoče. Če obvladujoča družba obveznosti za nadomestilo

prikrajšanja ne prevzame, poslovodstvo ne sme opraviti zahtevanega ravnanja.

Opisan položaj poslovodstva odvisne družbe zahteva veliko mero samostojnega premisleka in tudi poguma, da se

upre volji obvladujoče družbe, če ta ni v skladu z ureditvijo vodenja v dejanskem koncernu.

13. 4. 2. 2. 4 NADOMESTILO PRIKRAJŠANJA

Po določbi 1. odst. 545. člena ZGD-1 je škodljivo vplivanje obvladujoče družbe dopustno le, če se prikrajšanje

nadomesti. Z nadomestilom prikrajšanja se morajo v odvisni družbi nevtralizirati posledice škodljivega pravnega

posla ali škodljivega ravnanja, ki ga je na zahtevo obvladujoče družbe opravila odvisna družba.

Po določbi 2. odst. 545. člena ZGD-1 se prikrajšanje nadomesti na dva načina. Predvsem lahko obvladujoča

družba odvisni družbi takoj zagotovi določene prednosti tako, da se učinki prikrajšanja nevtralizirajo in se sploh ne

izkažejo v bilanci; če se prikrajšanje ne nadomesti na ta način, mora odvisna družba najkasneje ob koncu

poslovnega leta, v katerem je bila odvisna družba prikrajšana, določiti, kdaj in kako se bo prikrajšanje nadomestilo;

to pomeni, da mora odvisni družbi zagotoviti pravnovarstveni zahtevek do nadomestila prikrajšanja. Iz same

določbe 2. odst. 545. člena ZGD-1 torej še ne izhaja zahtevek odvisne družbe do nadomestila. Njeno

poslovodstvo mora v primeru, da prikrajšanje ni takoj nadomeščeno, samo poskrbeti, da obvladujoča družba do

konca poslovnega leta določi način in čas nadomestila in s tem precizira zahtevek odvisne družbe.

0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 339–340.



121

Če obvladujoča družba do konca poslovnega leta ne določi, kako bo odvisni družbi nadomestila prikrajšanje in ji

tako ne zagotovi zahtevka, ima odvisna družba po določbi 1. odst. 547. člena ZGD-1 pravico zahtevati

odškodnino.

Oblika nadomestila v zakonu ni določena; v poštev pride kakršnakoli premoženjska dajatev, ki se da izraziti v

denarju in se lahko prikaže v bilanci. Nadomestilo prikrajšanja torej ni odškodnina.

13. 4. 2. 2. 5 POROČILO O ODVISNOSTI

Za ureditev pravice vodenja in odgovornosti v dejanskem koncernu so značilna tri pravila: načelna prepoved

škodljivega vplivanja, dopustnost škodljivega vplivanja, če se prikrajšanje nadomesti, in obveznost plačila škode,

če prikrajšanje ni nadomeščeno. Po oceni teorije je ureditev lahko učinkovita le, če vsa pravila skupno

zagotavljajo, da bo obvladujoča družba škodo, ki je nastala odvisni družbi, tudi poravnala.

Ker je možno, da odvisna družba obvladujoči družbi ne bo postavila zahtevka, je v 1. odst. 547. člena ZGD-1

določeno, da lahko zahtevek odvisne družbe uveljavljajo tudi delničarji oziroma člani družbe in tudi upniki odvisne

družbe (3. odst. 547. člena ZGD-1 v zvezi s 3. odst. 543. člena ZGD-1).

Delničarji oziroma člani družbe in upniki lahko obvladujoči družbi postavijo zahtevek za odškodnino le, če vedo, da

tak zahtevek obstoja. To pa zagotavljajo le podatki, ki so na razpolago znotraj odvisne družbe in iz katerih se je

mogoče poučiti o zahtevkih. Iz tega razloga določba 3. odst. 545. člena ZGD-1 zahteva, da poslovodstvo odvisne

družbe v prvih treh mesecih poslovnega leta sestavi poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo. Določba zahteva,

da se v tem poročilu navedejo vsi pravni posli, ki jih je družba sklenila v preteklem poslovnem letu z obvladujočo

družbo ali z njo povezano družbo ali na pobudo oziroma v interesu teh družb, in vsa druga dejanja, ki jih je storila

ali opustila na pobudo oziroma v interesu teh družb v preteklem poslovnem letu. Pri pravnih poslih se navede

plačilo in vračilo, pri dejanjih pa razlogi zanje in koristi ali prikrajšanja za družbo. Pri nadomestilu prikrajšanja se

natančno navede, kako so nadomestila med poslovnim letom dejansko potekala ter ali je imela družba

zagotovljeno pravico do ugodnosti ter do katerih.

Poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo mora pregledati tudi revizor. Poročilo mora biti sestavljeno v skladu z

načelom vestnosti in verodostojnosti.

0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 348.



122

Če je poslovodstvo odvisne družbe svojo obveznost glede poročila o razmerjih z obvladujočo družbo izpolnilo,

mora poročilo jasno pokazati, kakšne zahtevke do obvladujoče družbe odvisna družba še ima.

13. 4. 2. 3 ODGOVORNOST V DEJANSKEM KONCERNU

13. 4. 2. 3. 1 ODGOVORNOST OBVLADUJOČE DRUŽBE IN NJENIH ZASTOPNIKOV

V določbah 1. odst. 547. člena ZGD-1 so določene predpostavke odgovornosti obvladujoče družbe: če

obvladujoča družba pripravi odvisno družbo do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel ali da v svojo škodo

nekaj stori ali opusti, ne da bi prikrajšanje dejansko nadomestila do konca poslovnega leta ali ne da bi zagotovila

pravico do ugodnosti, določenih za nadomestilo, mora odvisni družbi povrniti iz tega nastalo škodo.

Odškodninski zahtevek pripada odvisni družbi in služi v prvi vrsti temu, da se v premoženjskem stanju odvisne

družbe odpravijo posledice nedopustnega vplivanja obvladujoče družbe.

Zahtevek odvisne družbe za povrnitev škode lahko uveljavljajo tudi delničarji ali člani družbe. Ta zahtevek lahko

po 1. odst. 547. člena ZGD-1 uveljavljajo samo za družbo. Razen zahtevka družbe lahko ne glede na škodo, ki jim

je bila povzročena z oškodovanjem družbe, uveljavljajo lasten odškodninski zahtevek.

Odškodninski zahtevek lahko uveljavljajo tudi upniki.

Pod enakimi predpostavkami kot obvladujoča družba odgovarjajo po 2. odst. 547. člena ZGD-1 poleg obvladujoče

družbe kot solidarni dolžniki tudi njeni zastopniki, ki so odvisno družbo pripravili do pravnega posla ali ukrepa.

13. 4. 2. 3. 2 ODGOVORNOST ORGANOV ODVISNE DRUŽBE

Poleg obvladujoče družbe in njenih zastopnikov odgovarjajo po 548. členu ZGD-1 člani poslovodstva odvisne

družbe, če niso pošteno in vestno sestavili poročila o odnosih z obvladujočo družbo in povezanimi družbami, zlasti

če niso navedli škodljivega pravnega posla ali škodljivega dejanja ali če niso navedli, da je bila družba prikrajšana

in da prikrajšanje ni bilo nadomeščeno. Enako odgovarjajo člani nadzornega sveta, če so kršili svojo dolžnost, da

preverijo poročilo o odnosih s povezanimi družbami glede škodljivih pravnih poslov ali škodljivega ravnanja.

Odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta je solidarna.

Zahtevek na podlagi 548. člena ZGD-1 lahko uveljavlja predvsem odvisna družba.



123

13. 5 VODENJE IN ODGOVORNOST V POGODBENEM KONCERNU

13. 5. 1 SPLOŠNO

Po 541. členu ZGD-1 ima obvladujoča družba na podlagi pogodbe o obvladovanju pravico, da odvisni družbi daje

navodila za vodenje poslov. Če pogodba ne določa kaj drugega, se lahko dajo tudi navodila, ki so za odvisno

družbo škodljiva, če koristijo obvladujoči družbi ali z njo koncernsko povezanim družbam.

Poslovodstvo odvisne družbe mora izpolnjevati navodila obvladujoče družbe in jih ne sme zavrniti, tudi če po

njegovem mnenju ne koristijo interesom obvladujoče družbe in z njo povezanim družbam.

Iz navedenih določb izhaja, da se v pogodbenem koncernu enotno vodstvo izvršuje z navodili, ki so za odvisno

družbo obvezna.

Navodila, kot sredstvo za enotno vodenje, sme dajati odvisni družbi le poslovodstvo obvladujoče družbe.

Poslovodstvo obvladujoče družbe ima pravico dajati navodila le odvisni družbi, s katero je sklenjena pogodba.

Tako npr. v večstopenjskem koncernu poslovodstvo družbe – matere ne sme dajati navodil družbi – vnukinji, ki je

sklenila pogodbo o obvladovanju z družbo – s hčerjo.

Iz istega razloga tudi ni dopustno, da obvladujoča družba prenese pravico vodenja na drugo družbo. To bi bilo

mogoče le s spremembo pogodbe o obvladovanju po 537. členu ZGD-1.

Čeprav je po pogodbi o obvladovanju podrejena odvisna družba v celoti, je adresat navodil vedno poslovodstvo

odvisne družbe. To je poudarjeno tudi v 2. odst. 541. člena ZGD-1. Navodil torej ni mogoče dajati nadzornemu

svetu in skupščini. Praviloma tudi ni dovoljeno dajati navodil sodelavcem poslovodstva in njihovim podrejenim. Iz

navedenih določb izhaja, da je v pogodbenem koncernu dovoljeno dajati tudi škodljiva navodila, vendar s

pogojem, da so sočasno koristna za obvladujočo družbo ali z njo povezanimi koncernskimi družbami.

Poslovodstvo odvisne družbe je dolžno navodila izpolnjevati, vendar kljub temu obdrži pravico nadzorovati

skladnost navodil s pogodbo in zakonom.

Pri obravnavanju vodenja v pogodbenem koncernu so pomembna predvsem vprašanja povezana s pravico do

dajanja navodil in s položajem poslovodstva odvisne družbe. Kot je že omenjeno, je v pogodbenem koncernu

določena obveznost obvladujoče družbe, da pokrije letno izgubo v odvisni družbi ter odgovornost zastopnikov

obeh družb za kršitev dolžnosti skrbnega vodenja. Določbe o obveznosti obvladujoče družbe in o odgovornosti

organov vsebujejo 542. člen do 544. člena ZGD-1.



124

13. 5. 2 PRAVICA DO NAVODIL

13. 5. 2. 1 NAVODILA

Za navodilo šteje vsaka izjava volje, s katero obvladujoča družba naloži poslovodstvu odvisne družbe določeno

ravnanje iz področja vodenja družbe. Oblika navodila z zakonom ni predpisana, lahko pa je določena s pogodbo o

obvladovanju.

Navodilo je edina dovoljena oblika, s katero lahko obvladujoča družba izvršuje pravico vodenja odvisne družbe.

Tako npr. ni dopustno dati obvladujoči družbi obsežnih pooblastil, na podlagi katerih sme obvladujoča družba

namesto odvisne družbe in v njenem imenu sklepati pravne posle. Razlog je v tem, da pri takšnem neposrednem

načinu vodenja poslovodstvo odvisne družbe izgubi nadzor nad vodenjem odvisne družbe.

Izvrševanje pravice dajanja navodil zavisi od podjetniških interesov obvladujoče družbe. Pogodba o obvladovanju

ne obvezuje obvladujoče družbe, da mora dajati navodila; pogodba zagotavlja le pravico dajati navodila. Če

obvladujoča družba odvisni družbi navodil ne da, mora poslovodstvo odvisne družbe družbo voditi tako, kot da

pogodbe o obvladovanju ni. Poslovodstvo odvisne družbe iz pogodbe o obvladovanju torej nima zahtevka, da naj

se navodila dajo.

Drugo pa je vprašanje, ali ima poslovodstvo obvladujoče družbe do svoje družbe obveznost izkoristiti pravico do

dajanja navodil. Po nemški teoriji temelji obveznost poslovodstva obvladujoče družbe, da izkoristi možnosti, ki jih

daje pogodba o obvladovanju na splošnih določbah o pravici in dolžnosti vodenja posamezne družbe.

13. 5. 2. 2 OBSEG PRAVICE DAJANJA NAVODIL

Obseg pravice dajanja navodil se ravna predvsem po pogodbi o obvladovanju. V pogodbi o obvladovanju je lahko

konkretizirana vsebina pravice dajanja navodil; lahko so določene omejitve pravice ter oblika oziroma način

dajanja navodil.

Če pogodba ničesar ne določa, ima obvladujoča družba po določbi 541. člena ZGD-1 pravico dajati poslovodstvu

odvisne družbe navodila iz vseh področij vodenja; to pomeni, da lahko obvladujoča družba z navodili usmerja

katerokoli odločitev, ki sodi v pristojnost poslovodstva po splošnih pravilih o vodenju družbe in da lahko obvladuje

celotno področje vodenja odvisne družbe.

0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 306. Hommelhoff, P. Op. cit.: 104.



125

Pogodba o obvladovanju ne sme razširiti pravice obvladujoče družbe, ki izhaja iz zakona, in nima pravice z

navodili posegati v pristojnosti drugih organov odvisne družbe.

Nedvomno pa je, da obvladujoča družba lahko, če je večinski delničar ali član odvisne družbe, uveljavlja svoje

interese tudi v skupščini odvisne družbe in preko skupščine tudi v nadzornem svetu. Toda ta možnost izhaja iz

članskih pravic obvladujoče družbe in ne iz pogodbe o obvladovanju.

S tem v zvezi je sporno vprašanje, ali lahko obvladujoča družba z navodilom doseže, da ji odvisna družba odvede

letni dobiček, ki ostane po razporeditvi v rezerve. Odločitev o uporabi dobička je, potem ko je bilanca v skladu z

ZGD-1 sestavljena, v pristojnosti skupščine. Ker obvladujoča družba skupščini ne sme dajati navodil, z navodilom

skupščini ne more doseči prenosa dobička. Ne gre pa prezreti možnosti, da obvladujoča družba, z navodili

doseže, da v odvisni družbi dobiček sploh ne nastane.

Ker obvladujoča družba ne sme dajati navodil nadzornemu svetu odvisne družbe, je zakon moral rešiti možno

nasprotje v interesih obvladujoče družbe in nadzornega sveta odvisne družbe. Po 3. odst. 541. člena ZGD-1 daje

nadzorni svet odvisne družbe soglasje k pravnim poslom poslovodstva neodvisno od navodil obvladujoče družbe.

V primeru, da nadzorni svet soglasja ne da, mora poslovodstvo odvisne družbe to sporočiti obvladujoči družbi. Če

obvladujoča družba navodilo ponovi, soglasje nadzornega sveta odvisne družbe ni več potrebno; potrebno pa je

soglasje nadzornega sveta obvladujoče družbe.

Če pogodba o obvladovanju ne določa kaj drugega, lahko po 1. odst. 541. člena ZGD-1 obvladujoča družba daje

odvisni družbi navodila, ki so za družbo škodljiva, če koristijo interesom obvladujoče družbe ali z njo koncernsko

povezanih družb.

Namen določbe je zagotoviti skupnim koncernskim interesom prednost pred interesi odvisne družbe. Zato je

škodljivo navodilo dopustno, če se prikrajšanje, ki ga zaradi škodljivega novodila utrpi odvisna družba, v koncernu

izravna s kakršnokoli ugodnostjo za obvladujočo družbo ali za drugo koncernsko družbo.

Presoja, ali škodljivo navodilo koristi koncernskim interesom, je v pristojnosti poslovodstva obvladujoče družbe.

Poslovodstvo obvladujoče družbe mora z dolžno skrbnostjo oceniti, ali navodilo, ki je škodljivo za odvisno družbo,

koristi koncernu.

Prikrajšanje, ki ga zaradi škodljivega navodila utrpi odvisna družba, mora biti v razumnem sorazmerju s koristmi, ki

jih ima celotni koncern. Vsako nesorazmerno oškodovanje odvisne družbe je nedopustno.

0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 308.



126

13. 5. 2. 3 OMEJITVE PRAVICE DO NAVODIL

Pravica obvladujoče družbe, da odvisni družbi daje navodila, je lahko omejena s pogodbo o obvladovanju, s

statutom odvisne družbe pa tudi z zakonskimi določbami.

Iz 1. odst. 541. člena ZGD-1 izhaja, da lahko pogodba o obvladovanju poljubno omeji pravico obvladujoče družbe

do dajanja navodil. Vendar omejitve ne smejo spremeniti smisla pogodbe o obvladovanju (npr. pravica dajanja

navodil se ne sme omejiti na posamezen obrat odvisne družbe). Omejitve v pogodbi o obvladovanju običajno

zadenejo posamezna področja vodenja, na katera obvladujoča družba ne sme poseči.

Če pogodba o obvladovanju omejuje pravico dajanja navodil, je vsako navodilo, ki presega pogodbene omejitve

nedopustno. Pravica do dajanja navodil je omejena z dejavnostjo odvisne družbe, določeno v statutu.

Navodila obvladujoče družbe ne smejo naložiti odvisni družbi, da opravi kakršenkoli pravni posel ali drugo

ravnanje, ki ni v skladu z njeno dejavnostjo ali celo, da spremeni svojo dosedanjo dejavnost. Sprememba

dejavnosti sodi v pristojnost skupščine in ne v pristojnost poslovodstva odvisne družbe.

Omejitve pravice do dajanja navodil izhajajo tudi iz številnih prisilnih določb ZGD-1 in drugih predpisov.

Obvladujoča družba ne sme poslovodstvu odvisne družbe naložiti ravnanja, ki je v nasprotju s prisilnimi določbami

zakonodaje in ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Splošna zakonska omejitev je določena tudi v določbi

1. odst. 543. člena ZGD-1, po kateri mora obvladujoča družba oziroma njeni zastopniki dajati navodila pravilno in

skrbno.

13. 5. 2. 4 POLOŽAJ POSLOVODSTVA ODVISNE DRUŽBE

Po določbi 2. odst. 541. člena ZGD-1 je poslovodstvo odvisne družbe dolžno izpolnjevati navodila obvladujoče

družbe; navodila ne sme zavrniti tudi, če po njegovem mnenju ne koristi interesom obvladujoče družbe in z njo

koncernsko povezanih družb.

Določbo je mogoče razumeti tako, da je poslovodstvo odvisne družbe dolžno "brezpogojno" izpolnjevati navodila

obvladujoče družbe, ne da bi jih smelo samo preverjati oziroma ugotavljati, ali so pravilna.

Po 1. odst. 544. člena ZGD-1 je poslovodstvo odvisne družbe dolžno navodila izpolnjevati pravilno in skrbno, kar

pomeni tudi, da mora preveriti, ali je navodilo v skladu s pogodbo, statutom in zakonodajo. Poslovodstvo torej ima



127

pravico in tudi dolžnost presojati dopustnost navodila oziroma presojati, ali so zastopniki obvladujoče družbe

ravnali pravilno in skrbno. Edina izjema pri tem so škodljiva navodila. Poslovodstvo odvisne družbe nima pravice

presojati, ali škodljiva navodila koristijo koncernu. Natančneje: pravico presoje sicer ima, vendar nima pravice

zavrniti navodila, če po njegovem mnenju navodilo ne koristi koncernu, kot zahteva določba 1. odst. 541. člena

ZGD-1.

Zamisel določbe temelji na ugotovitvi, da bi poslovodstvo odvisne družbe s svojega položaja težko ocenilo, ali

navodilo koristi koncernu.

Pravica organa odvisne družbe, da nadzira pravilnost navodil obvladujoče družbe je v pogodbenem koncernu

posebnega pomena. Pomeni pravzaprav edino garancijo, da obvladujoča družba ne more kršiti pogodbe in

zakona ter tudi, da ne ogrozi obstoja odvisne družbe. Izključitev te pravice, ki velja izrecno le za škodljiva navodila,

ni mogoče razširiti na druga navodila.

Če je navodilo obvladujoče družbe pravilno in dopustno, ga mora poslovodstvo odvisne družbe izpolniti. Če

navodila ne izpolni, krši pogodbo o obvladovanju, zaradi česar je skupno z odvisno družbo odgovorno.

13. 5. 3 ODGOVORNOST V POGODBENEM KONCERNU

13. 5. 3. 1 ODGOVORNOST OBVLADUJOČE DRUŽBE

13. 5. 3. 1. 1 SPLOŠNO

Po določbi 1. odst. 542. člena ZGD-1 mora obvladujoča družba poravnati odvisni družbi vsako med trajanjem

pogodbe o obvladovanju nastalo letno izgubo, če ta ni poravnana iz drugih skladov, v katere je bil odveden

dobiček med trajanjem pogodbe. S tem je odvisni družbi zagotavljeno, da med trajanjem pogodbe ne more priti do

prezadolženosti in do stečaja družbe. Ureditev je kogentna; pogodbena izključitev ali omejitev obveznosti

poravnave izgube pa ni dopustna.

Obveznost poravnave letne izgube je določena v zameno za pravico vodenja, ki jo ima obvladujoča družba in tudi

zato, ker v pogodbenem koncernu ne veljajo striktna pravila o ohranitvi osnovnega kapitala (glej 4. odst. 533.

člena ZGD-1). Kjer pa ni jamstva, da se bo premoženje družbe ohranilo, tudi ni več razloga, da se odgovornost za

obveznosti družbe omeji le na premoženje družbe.

Obveznost poravnave je tudi zagotovilo upnikom, da bodo njihove terjatve do odvisne družbe plačane. Ker je

ureditev poravnave izgube kogentna, upnikom ni potrebno z drugimi pravnimi instituti zavarovati svojih terjatev.



128

13. 5. 3. 1. 2 OBSEG ODGOVORNOSTI

Obvladujoča družba mora poravnati vsako izgubo, ki nastane v času trajanja pogodbe, kolikor ni poravnana iz

drugih skladov, v katere je bil odveden dobiček med trajanjem pogodbe.

Zakon ne zahteva, da mora biti izguba posledica navodil obvladujoče družbe. To pomeni, da vzrok nastanka

izgube ni pomemben. Pomembno pa je, da je nastala med trajanjem pogodbe o obvladovanju.

Iz določbe 1. odst. 542. člena ZGD-1 izhaja, da se lahko izguba poravna iz drugih skladov, v katere je bil odveden

dobiček med trajanjem pogodbe. V odvisni družbi se morajo namreč po določbi 549. člena ZGD-1 obvezno

oblikovati rezerve po določilih aktov in sklepov družbe, pa tudi zakonske rezerve na osnovni kapital po 380. členu

ZGD-1. Za poravnavo izgube se torej ne morejo uporabiti rezerve, ki so bile oblikovane pred sklenitvijo pogodbe,

seveda pa tudi ne zakonske rezerve.

Obveznost poravnave izgube nastane s sklenitvijo pogodbe. Izgube, ki je nastala pred sklenitvijo pogodbe,

obvladujoča družba ni dolžna poravnati.

Če pogodba o obvladovanju preneha med poslovnim letom, kar je zaradi utemeljenega razloga iz 1. odst. 539.

člena ZGD-1 možno, bi lahko bilo zaradi formulacije določbe 1. odst. 542. člena ZGD-1, po kateri se poravna letna

izguba, sporno, ali je obvladujoča družba dolžna poravnati izgubo, ki je nastala v obdobju poslovnega leta do

prenehanja pogodbe. Če se zavzame stališče, da obveznosti poravnave v tem primeru ni, je prenehanje pogodbe

med poslovnim letom dobra možnost, da se obvladujoča družba reši obveznosti. To bi bilo seveda v nasprotju z

osnovno zamislijo ureditve, po kateri je pravica vodenja v korelaciji z odgovornostjo poravnave izgube, ki nastane

v času trajanja pogodbe. Zato je v primeru, da pogodba preneha med poslovnim letom, potrebno za čas trajanja

pogodbe sestaviti bilanco. Če ta izkaže izgubo, jo je obvladujoča družba dolžna poravnati.

Obseg obveznosti obvladujoče družbe se ravna po bilančno izkazani izgubi v odvisni družbi. Ker lahko

obvladujoča družba vpliva na sestavo bilance, lahko seveda tudi manipulira z višino oziroma obsegom izkazane

izgube. Ko pa je bilanca sestavljena, je za obveznost obvladujoče družbe merodajen obseg izgube v bilanci.

13. 5. 3. 1. 3 ZAHTEVEK

Iz zakona ni razvidno, v katerem trenutku dospe zahtevek za poravnavo izgube. Praviloma je izguba znana, ko je

sestavljena bilanca. Ker pa ima obvladujoča družba možnost, da zavlačuje s sestavo bilance, se v nemškem

pravu zagovarja tudi stališče, da zahtevek dospe, ko preteče poslovno leto.



129

Zahtevek za poravnavo izgube ima odvisna družba. Njeno poslovodstvo ga mora nemudoma uveljaviti. Navodilo

obvladujoče družbe, ki bi imelo namen preprečiti uveljavljanje zahtevka, je zaradi nasprotja z zakonom

nedopustno. Če poslovodstvo ne uveljavi zahtevka nemudoma, je po 1. odst. 544. člena ZGD-1 odgovorno za

škodo, ki nastane odvisni družbi.

Upniki odvisne družbe nimajo neposrednega zahtevka do obvladujoče družbe. Lahko pa za zavarovanje svojih

terjatev zahtevajo, da se jim terjatev odvisne družbe za poravnavo izgube prenese v zastavo.

13. 5. 3. 1. 4 ZAVAROVANJE UPNIKOV

Dolžnost obvladujoče družbe obstaja, dokler traja pogodba o obvladovanju. Ko pogodba preneha, preneha tudi

odgovornost obvladujoče družbe. Upnikom, katerih terjatve so nastale v času trajanja pogodbe oziroma pred

vpisom prenehanja pogodbe v register, zagotavlja zato določba 1. odst. 551. člena ZGD-1 ustrezno varstvo.

Upniki lahko v roku 6 mesecev po objavi vpisa prenehanja pogodbe v register zahtevajo, da jim obvladujoča

družba da zavarovanje za njihove terjatve. Zahtevajo lahko kakršnokoli zavarovanje terjatev, ki je možno po

obligacijskem pravu.

13. 5. 3. 2 ODGOVORNOST ORGANOV OBVLADUJOČE DRUŽBE

Po določbi 543. člena ZGD-1 so zastopniki obvladujoče družbe dolžni dajati navodila pravilno in skrbno. Za kršitev

te obveznosti odgovarjajo odvisni družbi za nastalo škodo.

Med navodilom in nastalo škodo oziroma med navodilom in ravnanjem poslovodstva odvisne družbe, ki je

povzročilo škodo, mora biti vzročna zveza.

Predpostavka odgovornosti zastopnikov obvladujoče družbe je, da so bila navodila nepravilna in v nasprotju s

skrbnim vodenjem.

Zastopniki obvladujoče družbe so praviloma odgovorni le, če dajejo navodila v tem svojstvu. Vendar so odgovorni

tudi, če dajo škodljiva navodila preko skupščine odvisne družbe, v kateri ima obvladujoča družba obvladujoč vpliv.

0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 268. 0 Ibidem.: 269.



130

Če je zastopnik obvladujoče družbe sočasno član poslovodstva v odvisni družbi in v tem svojstvu odvisni družbi

povzroči škodo, ne da bi to hkrati koristilo koncernu, je odgovoren na podlagi pravila o odgovornosti za vodenje

lastne družbe (263. člen ZGD-1).

Zahtevek za povrnitev škode pripada odvisni družbi. Za družbo ga lahko uveljavljajo tudi njeni člani oziroma vsak

posamezni član in tudi upniki družbe. Član družbe ne more zahtevati plačila zase, temveč le za družbo. Zahtevek

družbe lahko uveljavljajo tudi upniki, če jim družba ne more plačati njihove terjatve.

13. 5. 3. 3 ODGOVORNOST ORGANOV ODVISNE DRUŽBE

Po 544. členu ZGD-1 odgovarjajo poleg organov obvladujoče družbe tudi člani poslovodstva in člani nadzornega

sveta odvisne družbe.

Člani poslovodstva odgovarjajo skupno z zastopniki obvladujoče družbe le, če so tudi sami kršili dolžnosti

skrbnega in vestnega vodenja, zlasti če so izpolnjevali nepravilna navodila.

Nadzorni svet je odgovoren le, če je dal soglasje za ravnanje poslovodstva.

Odgovornost članov poslovodstva je izključena, če so ravnali po navodilih, ki so bila dana v skladu z zakonom in

pogodbo.

13. 6 VODENJE IN ODGOVORNOST V VKLJUČENIH DRUŽBAH

13. 6. 1 SPLOŠNO

Vključitev je, kot je že omenjeno, najtesnejša povezava med dvema pravno samostojnima družbama, za katero je

značilna popolna odvisnost vključene družbe od glavne družbe. V zakonski ureditvi vključitve je zato urejena

predvsem pravica glavne družbe do dajanja navodil in obsežno pravno varstvo upnikov vključene družbe.

13. 6. 2 PRAVICA DO DAJANJA NAVODIL

V 559. členu ZGD-1 je določeno, da ima glavna družba pravico, da poslovodstvu vključene družbe daje navodila

za vodenje. V zakonu ni predpisana nobena omejitev pravice, zato lahko glavna družba da poslovodstvu, torej

upravi, vključene družbe kakršnokoli navodilo za vodenje. Lahko ji da tudi škodljivo navodilo, ne da bi bilo

potrebno dokazovati, da je to koristno za koncern. Vendar je težko predpostavljati, da uprava glavne družbe, ki jo



131

zavezuje dolžnost vestnega in poštenega vodenja, pri navodilih vključeni družbi ne bi zasledovala interesov

koncerna.

Vsekakor pa niso dovoljena protizakonita navodila in navodila, ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

Navodila se dajejo upravi vključene družbe. Uprava vključene družbe je dolžna upoštevati vsako navodilo glavne

družbe. Zaradi neomejene pravice do dajanja navodil upravi in zaradi 100 odstotkov glasov v skupščini lahko

glavna družba razpolaga s celotnim premoženjem vključene družbe. Lahko odvede celotni dobiček, lahko poseže

v rezerve pa tudi v osnovni kapital družbe.

13. 6. 3 ODGOVORNOST GLAVNE DRUŽBE IN VARSTVO UPNIKOV

Popolna ekonomska odvisnost vključene družbe od glavne družbe je dopustna zato, ker je sočasno določena

odgovornost glavne družbe za obveznosti vključene družbe.

Po 558. členu ZGD-1 jamči glavna družba od vključitve dalje za vse obveznosti vključene družbe, tudi za tiste, ki

so nastale pred vključitvijo. Odgovornot glavne družbe ni subsidiarna, je pa akcesorna. Upniki lahko zahtevajo

izpolnitev svojih terjatev neposredno od glavne družbe. Glavna družba lahko uveljavlja ugovore le, če bi jih lahko

uveljavljala tudi vključena družba.

Razen odgovornosti za obveznosti upnikov vključene družbe je po 559. členu ZGD-1 glavna družba dolžna

pokrivati vsako izgubo v zaključnem računu vključene družbe, če izguba presega znesek rezerv. Ta obveznost

glavne družbe je določena zaradi varstva bilančnega premoženja vključene družbe. Ker pa ima glavna družba

možnost, da vsak trenutek zniža osnovni kapital vključene družbe in tako pokrije izgubo, se lahko obveznosti iz

omenjene določbe izogne. Zato so mnogo bolj pomembne omenjene določbe o jamstvu glavne družbe za

obveznosti vključene družbe.

13. 7 POLOŽAJ NADZORNEGA SVETA

13. 7. 1 POLOŽAJ NADZORNEGA SVETA V DEJANSKEM KONCERNU

13. 7. 1. 1 NADZORNI SVET OBVLADUJOČE DRUŽBE

Pristojnosti nadzornega sveta obvladujoče družbe se v dejanskem koncernu razširijo. Poleg običajnega nadzora

vodenja obvladujoče družbe ima nadzorni svet še pravico in dolžnost nadzorovati, kako uprava obvladujoče

družbe vodi celotni koncern. Vendar lahko nadzoruje le svojo upravo, ne pa tudi poslovodstev odvisnih družb.



132

Praviloma veljajo za njegovo delo enaka načela kot v drugih družbah. Nadzorni svet mora skrbeti, da je vodenje

skrbno in primerno. Kriterij za oceno skrbnosti in primernosti so interesi obvladujoče družbe. Nadzorni svet mora

tudi paziti na zakonitost vodenja, spremljati mora intenzivnost vodenja in paziti, da vplivanje ne preseže obsega, ki

je v dejanskem koncernu po 545. členu ZGD-1 dopusten.

Nadzorni svet ima na voljo vsa sredstva nadzora, ki so običajna v vseh družbah. Ima pa tudi možnost, da v skladu

z 5. odst. 281. člena ZGD-1 določi, da je za pravne posle in ukrepe, ki jih uprava zahteva od odvisnih družb,

potrebno njegovo soglasje.

Zaradi nadzora koncernskega vodenja ima nadzorni svet tudi pravico do obsežnejših informacij. Poročila uprave

morajo obsegati razen podatkov o obvladujoči družbi tudi podatke o koncernskih družbah.

13. 7. 1. 2 NADZORNI SVET ODVISNE DRUŽBE

Položaj nadzornega sveta odvisne družbe v dejanskem koncernu ni spremenjen. V obsegu kot sicer mora

nadzorovati upravo odvisne družbe. Pri tem mora zasledovati interese svoje družbe in ne koncernskih interesov.

Zato mora paziti, da uprava ne vodi družbe le v interesu koncerna in da uveljavlja vse pravice, ki jih ima po 545.

členu ZGD-1. Posebno skrbno mora preveriti poročilo o odvisnosti in ugotoviti, ali je bilo morebitno prikrajšanje, ki

ga je zaradi vplivanja obvladujoče družbe utrpela odvisna družba, nadomeščeno.

13. 7. 2 POLOŽAJ NADZORNEGA SVETA V POGODBENEM KONCERNU

13. 7. 2. 1 NADZORNI SVET OBVLADUJOČE DRUŽBE

Položaj nadzornega sveta obvladujoče družbe je v načelu enak kot v dejanskem koncernu. Razlika je le v tem, da

se zaradi obsežne pravice do dajanja navodil ustrezno razširi tudi obseg nadzora. Obsežnejši nadzor je posebej

predpisan za primer, da obvladujoča družba ponovi navodilo, h kateremu je nadzorni svet odvisne družbe v skladu

s 3. odst. 545. člena ZGD-1 zavrnil soglasje.

13. 7. 2. 2 NADZORNI SVET ODVISNE DRUŽBE

Pogodba o obvladovanju ne daje obvladujoči družbi pravice posegati v pristojnosti nadzornega sveta odvisne

družbe.



133

Nadzorni svet odvisne družbe ima zato v načelu enak položaj kot v dejanskem koncernu. Pri nadzorovanju uprave

mora izhajati iz interesov odvisne družbe in skrbeti, da uprava vodi družbo skrbno in pravilno. O pravnih poslih, za

katere je potrebno njegovo soglasje, se odloča samostojno in neodvisno od navodil obvladujoče družbe.

13. 7. 3 POLOŽAJ NADZORNEGA SVETA PRI VKLJUČITVI

Za pravice in dolžnosti nadzornih svetov glavne vključene družbe veljajo enaka pravila kot v pogodbenem

koncernu.

13. 8 PRISTOJNOSTI SKUPŠČ INE V KONCERNIH

13. 8. 1 SKUPŠČINA V DEJANSKEM KONCERNU

13. 8. 1. 1 SKUPŠČINA OBVLADUJOČE DRUŽBE

V primerjalnem pravu prevladuje stališče, da gre delničarjem obvladujoče družbe pravica, da so v okviru

pristojnosti, ki jih ima skupščina, udeleženi v zadevah odvisne družbe, ki so pomembne za njihov položaj, kot da bi

šlo za zadeve obvladujoče družbe. Ko uprava obvladujoče družbe odloča o teh zadevah, mora pridobiti soglasje

skupščine. Zadeve oziroma posli uprave, za katere je potrebno soglasje skupščine, se določijo v statutu

obvladujoče družbe.

Kot rečeno, se soglasje zahteva le za tiste odločitve, ki posežejo v pravni ali ekonomski položaj obvladujoče

družbe in njenih delničarjev. Med te zadeve sodijo npr.:

- podjetniške pogodbe, ki jih naj sklene odvisna družba s tretjimi,

- prenos premoženja odvisne družbe,

- likvidacija odvisne družbe,

- povečanje kapitala z vplačilom novih vložkov, z odobrenim kapitalom ali s pogojnim povečanjem kapitala v

odvisni družbi.

13. 8. 1. 2 SKUPŠČINA ODVISNE DRUŽBE

Skupščina odvisne družbe zaradi povezanosti v koncern nima drugačnih (obsežnejših ali zoženih) pristojnosti. Za

razliko od skupščine obvladujoče družbe, ki ima pravico odločati o zadevah odvisne družbe, odloča skupščina

0 Hoffmann-Becking: 765.



134

samo o zadevah, za katere je po zakonu in statutu svoje družbe pristojna. Poudariti pa je potrebno, da ima od

poslovodstva pravico zahtevati vse podatke o razmerju odvisnosti z obvladujočo družbo.

13. 8. 2 SKUPŠČINA V POGODBENEM KONCERNU

13. 8. 2. 1 SKUPŠČINA OBVLADUJOČE DRUŽBE

Položaj skupščine obvladujoče družbe je v pogodbenem koncernu v osnovi enak kot v dejanskem koncernu. Tudi

v tem koncernu ima skupščina pravico, da spremeni statut in določi zadeve iz področja vodenja, za katero je

potrebno njeno soglasje.

13. 8. 2. 2 SKUPŠČINA ODVISNE DRUŽBE

Pogodba o obvladovanju ne poseže v pristojnosti skupščine odvisne družbe. Ta obdrži, tako kot v dejanskem

koncernu, vse svoje pristojnosti. Delničarji odvisne družbe pa smejo zahtevati, da jih poslovodstvo popolno in

pravilno obvešča o razmerjih z obvladujočo družbo.

13. 8. 2. 3 POLOŽAJ SKUPŠČINE PRI VKLJUČITVI

Pri vključitvi je pomemben le položaj skupščine glavne družbe.

Skupščina glavne družbe hkrati izvršuje pristojnosti skupščine vključene družbe; delničarji glavne družbe odločajo

v zadevah obeh družb. Po določbi 560. členu ZGD-1 je treba vsakemu delničarju glavne družbe dati pojasnila o

zadevah obeh družb.

13. 9 POSEBNOSTI KONCERNA Z DRUŽBO Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO IN

OSEBNIMI DRUŽBAMI

13. 9. 1 SPLOŠNO

Za razliko od nemške ureditve dejanskega in pogodbenega koncerna, ki se uporablja, če je odvisna družba

delniška družba ali komanditna delniška družba, obvladujoča družba pa katerakoli oblika podjetja, ima lahko po

definiciji 527. člena ZGD-1 vlogo odvisne družbe katerakoli družba. Ker pa ureditev pravice vodenja v ZGD-1

povsem sledi nemški ureditvi, ustreza bolj koncernom, v katerih je odvisna družba delniška družba. Ureditev

pravice vodenja v ZGD-1 temelji na predpostavki, da je poslovodstvo samostojen organ, ki vodi družbo na lastno



135

odgovornost, skupščina oziroma družbeniki pa praviloma ne smejo vplivati na poslovne odločitve. Navedena

predpostavka pa ni v skladu z ureditvijo upravljanja oziroma vodenja v družbi z omejeno odgovornostjo in v

osebnih družbah. V družbi z omejeno odgovornostjo imajo družbeniki pravico vplivati na vodenje družbe, v

osebnih družbah pa sami vodijo družbo. Položaj družbe z omejeno odgovornostjo ali osebne družbe kot odvisne

družbe je zato specifičen. Pri tem je potrebno razlikovati dejanski in pogodbeni koncern.

13. 9. 2 DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO KOT ODVISNA DRUŽBA

13. 9. 2. 1 SPLOŠNO

Medtem, ko je za delniško družbo značilna kogentna razdelitev pristojnosti med upravo, nadzornim svetom in

skupščino, je v družbi z omejeno odgovornostjo več možnosti za vplivanje družbenikov na poslovodenje družbe.

Po 504. členu ZGD-1 se lahko z družbeno pogodbo določijo pravice družbenikov pri upravljanju družbe in način

njihovega izvrševanja. Tako je mogoče, da si družbeniki zagotovijo, ne glede na določbo 515. člena ZGD-1, po

kateri poslovodje vodijo posle družbe na lastno odgovornost, pravico vplivanja na poslovne odločitve. Ker

družbeniki praviloma odločajo s kapitalsko večino in ker lahko družbena pogodba določi, da ima kateri od

družbenikov več glasov, so podane vse predpostavke, da večinski družbenik postane koncernska obvladujoča

družba.

Ureditev upravljanja v družbi z omejeno odgovornostjo bo torej v praksi z lahkoto privedla do dejanske odvisnosti

in do povezave družbe z omejeno odgovornostjo v dejanski koncern.


Iz zgoraj navedenih razlogov je položaj poslovodstva družbe z omejeno odgovornostjo drugačen, kot je opisano v

razdelku povezanih družb, ki velja predvsem za delniške družbe. Vprašanje, ali imajo poslovodje ob škodljivem

vplivanju obvladujoče družbe možnosti za samostojno odločanje, zavisi od družbene pogodbe. Če zaradi določil

družbene pogodbe ne morejo ravnati tako samostojno kot uprava v delniški družbi, npr. odkloniti sklenitev

škodljivega pravnega posla ali zagotoviti nadomestilo prikrajšanja, se lahko obvladujoča družba izogne

odgovornosti za škodljivo vplivanje.

S tem je ogrožena tudi pravica manjšinskih članov in upnikov do povrnitve škode, ki je določena v 547. členu

ZGD-1. Obvladujoča družba namreč lahko prepreči, da bi iz poročila o razmerju odvisnosti bilo razvidno, da ima

družba zaradi škodljivega vplivanja, ki ni bilo nadomeščeno, odškodninski zahtevek do obvladujoče družbe.

Čeprav nedvomno veljajo določbe o vodenju in odgovornosti v dejanskem koncernu za vse družbe, torej tudi za

0 506. in 510. člen ZGD-1.



136

družbo z omejeno odgovornostjo, je dvomljivo, ali zadovoljivo varujejo manjšinske člane družbe in njene upnike

odvisne družbe z omejeno odgovornostjo. Upniki družbe so še bolj ogroženi, če je obvladujoča družba edini član

odvisne družbe.


Če je v pogodbenem koncernu odvisna družba družba z omejeno odgovornostjo, velja zanjo v načelu enako kot

za delniško družbo. Določbe, ki veljajo za pogodbeni koncern, zlasti določbe o pravici do navodil, o odgovornosti

obvladujoče družbe, da pokrije letno izgubo ter določbe o rezervah in varstvu upnikov imajo enak učinek.

Pravica do navodil, ki jo ima v pogodbenem koncernu obvladujoča družba, morebiti poseže še globlje v pristojnosti

poslovodij kot v dejanskem koncernu. Po drugi strani pa so v pogodbenem koncernu interesi manjšinskih članov

in upnikov družbe varovani bolje kot v dejanskem koncernu. Pravico manjšinskih članov do dobička namreč

varujejo določbe o primernem nadomestilu iz 552. člena ZGD-1 in določbe o odpravnini iz 553. člena ZGD-1, ki se

morajo smiselno uporabiti, sicer pogodba o obvladovanju ni veljavna. Kogentno določena obveznost obvladujoče

družbe, da pokriva letno izgubo, ki je v času trajanja pogodbe nastala v odvisni družbi, ter določbe o zavarovanju

terjatev upnikov, pa mnogo bolj učinkovito varujejo upnike kot določbe o odgovornosti v dejanskem koncernu.

13. 9. 3 OSEBNA DRUŽBA KOT ODVISNA DRUŽBA

13. 9. 3. 1 SPLOŠNO

Po 85. členu ZGD-1 in 138. členu ZGD-1 so v osebnih družbah upravičeni voditi posle družbe praviloma vsi

osebno odgovorni družbeniki, razen če je z družbeno pogodbo vodenje preneseno na enega ali več družbenikov.

Osebna družba je zato lahko odvisna od druge družbe le, če je na to družbo kot družbenika z družbeno pogodbo

preneseno vodenje družbe. Podlaga za odvisnost osebne družbe je praviloma le družbena pogodba, ne pa

večinska kapitalska udeležba. Zato domneva iz 2. odst. 529. člena ZGD-1, da je družba v večinski lasti odvisna od

družbe z večinskim deležem za osebne družbe ne more veljati.

V osebni družbi sme vsak družbenik zahtevati od drugih družbenikov, da izpolnjujejo dogovorjen cilj družbe in da

ravnajo po načelu zvestobe družbi. Iz teh razlogov je prepovedano vsako oškodovanje družbe in sodružbenikov.

Obvladujoča družba, ki bi z vodenjem poslov oškodovala družbo in družbenike, je dolžna po pravilih o razmerjih

med družbeniki povrniti škodo.



137


Do dejanskega koncerna z odvisno osebno družbo lahko, kot rečeno, privede družbena pogodba, s katero se

enemu od družbenikov prenese vodenje poslov. Koncernsko enotno vodenje povzroči velike spremembe v

strukturi osebne družbe. Medtem ko družba sicer posluje v skupnem interesu vseh družbenikov, zasleduje

koncernsko vodstvo koncernske interese, kar pa bistveno prizadene pravice družbenikov.

Zato se morajo s povezavo osebne družbe v koncern strinjati vsi družbeniki. To lahko storijo ob sklepanju

družbene pogodbe ali s spremembo pogodbe. Po mnenju dela nemške pravne teorije zadostuje tudi poseben

sklep družbenikov (koncernski sklep). Družbeniki osebne družbe lahko, ko odločajo o soglasju, zahtevajo ustrezno

varstvo svojih zakonitih pravic, zlasti zato, ker osebno in neomejeno odgovarjajo za obveznosti družbe.

Soglasje družbenikov za povezavo osebne družbe v koncern ne pomeni, da sme obvladujoča družba prezreti

dolžnost zvestobe družbi oziroma da sme odvisno družbo oškodovati.

Za škodljivo vplivanje veljajo vsa pravila o vodenju in odgovornosti v dejanskem koncernu. Škodljivo vplivanje je

brez nadomestila prikrajšanja nedopustno. V nemškem pravu velja stališče, da je škodljivo vplivanje dopustno le v

primerih, kadar to zahtevajo izjemno važni koncernski interesi. Če obvladujoča družba brez utemeljenih

koncernskih interesov in brez nadomestila prikrajšanja oškoduje odvisno družbo, imajo družbeniki osebne družbe

na razpolago več možnosti, da zahtevajo povrnitev škode. Povrnitev škode lahko zahtevajo po določbah o

odgovornosti v dejanskem koncernu, lahko pa tudi uveljavljajo pravice iz 90. člena., 99. člena in 107. člena ZGD-

1.

Po nemški sodni praksi velja mnenje, da se v koncernu ne da nikoli v celoti izključiti oškodovanje odvisne družbe

in da odškodninski zahtevki odvisne družbe praviloma ne pokrijejo škode. Zato sodna praksa zavzema stališče,

da mora tudi v dejanskem koncernu obvladujoča družba pokrivati izgubo odvisne družbe, tako kot v pogodbenem

koncernu.


Po določbi 535. člena ZGD-1 je pogodba o obvladovanju veljavna, če da k njej soglasje skupščina s tričetrtinsko

večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Če sklepa pogodbo osebna družba, ta določba zaradi

posebnega položaja družbenikov ne more veljati. Pogodbo je sicer mogoče skleniti, vendar je zanjo potrebno

soglasje vseh družbenikov. V nemški pravni teoriji je poudarjeno, da bi obvladujoča družba hkrati, ko dobi soglasje

0 Emmerich, V. in Sonnenschein, J. Op. cit.: 415. 0 Ibidem.: 416.



138

k pogodbi, morala prevzeti do družbenikov obveznost, da jih v notranjem razmerju oprosti odgovornosti za

obveznosti družbe, kajti obsežna pravica do dajanja navodil, ki jo po pogodbi o obvladovanju pridobi obvladujoča

družba, ni zadružljiva z osebno in neomejeno odgovornostjo ostalih družbenikov. Družbeniki lahko zahtevajo, da

se takšen sporazum sklene.

Pogodba o obvladovanju mora družbenikom zagotavljati primerno nadomestilo in tudi odpravnino za primer, da se

družbenik odloči za izstop iz družbe.

Za pogodbo o obvladovanju, ki jo sklene osebna družba, veljajo vsa pravila o pravici do dajanja navodil kot tudi

vse določbe o rezervah in varstvu upnikov.

13. 10 UPRAVLJANJE PRI PODJETNIŠKIH POGODBAH

13. 10. 1 SPLOŠNO

Podjetniške pogodbe so po ZGD-1, razen pogodbe o obvladovanju, še pogodba o prenosu dobička, ki jo ZGD-1

nekoliko podrobneje ureja ter druge podjetniške pogodbe, ki jih navaja 534. člen ZGD-1. To so: pogodba o profitni

skupnosti, pogodba o delnem prenosu dobička ter pogodba o zakupu in prepustitvi obrata.

O posebnostih upravljanja je mogoče razpravljati le pri pogodbi o prenosu dobička. Pri drugih pogodbah pa so v

ospredju obligacijskopravna vprašanja.

13. 10. 2 VODENJE PRI POGODBI O PRENOSU DOBIČKA

S pogodbo o prenosu dobička se družba zaveže, da bo svoj celotni dobiček prenesla na drugo družbo, ta družba

pa prevzame obveznost, da bo poravnala vsako med trajanjem pogodbe nastalo letno izgubo, kolikor ta ni

poravnana iz drugih skladov, v katere je bil odveden dobiček med trajanjem pogodbe.

Za pogodbo o prenosu dobička velja tudi pogodba, s katero družba prevzame obveznost, da bo svojo družbo

vodila za račun druge družbe – pogodba o vodenju poslov (533. člen ZGD-1).

Pogodba o prenosu dobička se v nemški poslovni praksi sklepa praviloma skupno s pogodbo o obvladovanju ali

pa samostojno takrat, ko je družba dejansko že odvisna od druge družbe. V primerjalnem pravu ima ta pogodba

praktični pomen zaradi davčnih ugodnosti.

0 Ibidem.: 419. 0 466. čl. ZGD.



139

Poslovodstvo družbe, ki se je obvezala prenesti dobiček oziroma voditi svojo družbo za račun druge družbe, je

praviloma dolžna voditi družbo samostojno in na lastno odgovornost. Druga družba namreč po zakonu nima

pravice dajati poslovodstvu navodil za vodenje.

Če pa je med obema družbama razmerje odvisnosti, velja, da sta povezani v dejanskem koncernu. Zato veljajo

zanju določbe o vodenju in odgovornosti v dejanskem koncernu. V tem primeru je vplivanje na poslovodstvo

dopustno pod pogoji, ki jih določa 545. člen ZGD-1.

Z vidika vodenja so pomembne še določbe o oblikovanju rezerv in o pokrivanju izgube. Po 549. členu ZGD-1

mora poslovodstvo družbe, ki je dolžno prenesti dobiček, oblikovati v svoji družbi rezerve v skladu z akti in sklepi

družbe.

Družba mora v rezerve odvajati zneske kot vsaka družba, ne glede na sklenjeno pogodbo. Ta določba skupno z

določbo 550. člena ZGD-1, po kateri se lahko odvede le dobiček, ki je bil ustvarjen v zadnjem poslovnem letu,

varuje premoženje družbe in s tem upnike družbe.

Iz rezerv, ki jih je družba dolžna oblikovati, ni dovoljeno pokrivati izgube. Izguba se lahko pokrije le iz drugih

skladov, v katere je bil odveden med trajanjem pogodbe dobiček, ki bi se sicer lahko prenesel na drugo družbo (1.

odst. 542. člena ZGD-1).

14. SPREMEMBE ZGD-1 (od 2006 naprej)

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo v letu 2004 je evropski pravni red postal del domačega pravnega reda.

Leta koordiniranega in kontinuiranega dela državne administracije in zunanjih strokovnjakov pri prevzemanju

pravnega reda EU, je Slovenija opravila že pred samim vstopom. Kljub temu pa je potrebno svoj pravni red

konstantno prilagajati glede na pravne vire v EU in ta proces je postal stalnica tudi zaradi dinamičnosti

korporacijskega pravnega področja. Na področju slovenskega gospodarskega korporacijskega prava je

najpomembnejši predpis ZGD-1, ki je bil pomembno vsebinsko spremenjen in dopolnjen v letu 2006.

EU in njene članice, torej tudi Slovenija, želijo postati v nekaj naslednjih letih najbolj konkurenčno

gospodarstvo na svetu (t.i. Lizbonska strategija). Zaradi tega pristojni organi EU vlagajo veliko napora v

nadaljnje poenotenje prava skupnosti in ustrezno harmonizacijo tistih prepisov, ki jih ni mogoče ali ni smiselno

v celoti poenotiti na nivoju EU. Ta strateški cilj ni in ne bo lahko doseči, saj je EU po razširitvi na nove članice

dobila kar 27 več ali manj različnih sistemov gospodarskega prava in prava družb.

EU je k tej zahtevni nalogi pristopila sistematično. Septembra 2001 je Komisija ES oblikovala posebno

ekspertno komisijo (The High Level Group of Company Law Experts) pod vodstvom nizozemskega



140

strokovnjaka Jaapa Winterja z nalogo, da pripravi predloge za modernizacijo gospodarskega prava EU. Svojo

nalogo je ekspertna komisija opravila tako, da je novembra 2002 objavila svoje poročilo. Temu so sledile

razprave v organih EU in maja 2003 je Komisija ES izdelala t.i. akcijski plan (Modernising Company Law and

Enhancing Corporate Governance in the European Union - A Plan to Move Forward) modernizacije

gospodarskega prava EU in ga poslala v obravnavo Svetu EU in Evropskemu parlamentu.

Poleg upravljalskih vprašanj se je delo Winterjeve skupine nanašalo tudi na preizkus Druge direktive EU, ki naj

bi pomembno vplivala na varstvo upnikov (jamstvena funkcija). Ob tem se poudarja, da upniki niso več

zainteresirani za zahteve po osnovnem kapitalu, temveč predvsem za sposobnost družbe poravnati njihove

kratkoročne ali dolgoročne terjatve. Izhajajoč iz te trditve, osnovni kapital naj ne bi več pomenil tako

pomembne bilančnopravne kategorije družbe kot to ponekod pomeni še danes.

Na podlagi izpostavljenih vprašanj pri urejanju osnovnega kapitala v družbah, sta ekspertni skupini (Winterjeva

in SLIM skupina) izoblikovali samostojne poglede na bodočo ureditev in predvidene spremembe glede

ureditve vprašanj osnovnega kapitala v EU. Winterjeva skupina je izpostavila tri možne načine pristopa k

izboljšanju ureditve sedanjega režima osnovnega kapitala, pri čemer je upoštevala tudi predloge SLIM

skupine. Posledica tega je bila sprejetje sprememb Druge direktive.

Načrt predvideva tudi potrebo po novi korporacijski obliki (European Private Company – EPC; neke vrste

evropska družba z omejeno odgovornostjo), ki je bila v kratkoročnem načrtu predvidena v obliki študije in naj

bi bila posledično sprejeta v srednjeročnem načrtu. Potreba po novi obliki se je pojavila s sprejetjem uredbe o

statutu Societas Europaea, ki naj bi pomenila tudi vzorec za oblikovanje predloga nove oblike. Tako je bil

zaradi izpolnjevanja zahtev iz Načrta, že posredovan predlog Komisije o Evropski zasebni družbi.

0 Modernising Company Law and Enhancing Corporate Governance in the European Union – A Plan to Move Forward, Brussels, 21. maj

2003, COM (2003) 284 final (v nadaljevanju Načrt). 0 Report of the high level of Company Law experts on A modern regulatory framework for Company Law in Europe, Brussels, 4. november

2002 (v nadaljevanju Winter poročilo). 0 Podrobneje Jovanovič, Dušan. »Pomen osnovnega kapitala gospodarskih družb za družbenike in upnike.« Zbornik 11. posvetovanja

Gospodarski subjekti na trgu, Portorož, 2003: 91-105. 0 Second Council Directive 77/91EEC of 13 December 1976 on co-ordination of safeguards which, for the protection of the interests of

members and others, are required by Member States of companies within the meaning of the second paragraph of Article 58 of the Treaty, in respect of the formation of public limited liability companies and the maintenance and alteration of their capital, with a view to making safeguards equivalent, OJ L 026, 30. 1. 1977.

0 Directive 2006/68/EC of the European Parliament and of the Council of 6 September 2006 amending Council Directive 77/91/EEC as regards the formation of public limited liability companies and the maintenance and alteration of their capital.

0 Evropska komisija v že letu 1996 ustanovila skupino SLIM (“Simpler Legislation for the Internal Market”), znotraj nje pa je v letu 2000 nastala tudi ožja ekspertna skupina, ki ji je predsedoval Eddy Wymeersch. Ta je bila zadolžena tudi za obravnavo in preučitev področij prava družb. O svojih ugotovitvah in predlogih je izdala poročilo 4. faze (Report from the Commission to the European Parliament and the Council; Results of the fourth phase of SLIM, COM (2000) 56 final. S tem vprašanjem pa so se ukvarjale še Rickfordova skupina, Lutter skupina in Dutch skupina. Na podlagi tega pa je nastala študija v letu 2008, Feasibility study on an alternative to the capital maintenance regime established by the Second Company Law Directive 77/91/EEC of 13 December 1976 and an examination of the impact on profit distribution of the new EU accounting regime - KPMG - January 2008.



141

Sprejemanje ZGD-1 je potekalo v razmerah, ko je Slovenija že bila članica EU in tik pred tem, da uvede tudi

evropsko valuto euro, s čemer naj bi se še bolj integrirala v enotni evropski pravni in gospodarski prostor.

Navedeno je omogočilo Sloveniji, da je v zakonodajni ureditvi iskala najboljše rešitve in vzore tudi v drugih

državah članicah ter ne nujno le v germanskem pravu (predvsem nemškem in avstrijskem). Kot temeljni

predpis, ki ureja statusna korporacijska vprašanja pri ustanavljanju, poslovanju, preoblikovanju in prenehanju

družb, je pomenil sprejem ZGD-1 velik zakonodajnopravni projekt za izboljšanje korporacijskih razmerij v

Republiki Sloveniji. Kot celotno korporacijsko okolje je tudi zakonodaja s tega področja podvržena dinamičnim

spremembam, zato se razvoj korporacijskega prava s sprejemom ZGD-1 ni zaustavil.

Iz tega razloga je pričujoča tudi živahna zakonodajna aktivnost, ki je v šestnajstih letih veljave ZGD mnogokrat

neposredno novelirala, dopolnjevala ali spreminjala ter večkrat spreminjala in dopolnjevala s sprejetjem drugih

zakonov, ki so sistematično dopolnjevali vsebino prava družb. Med najobsežnejše neposredne spremembe t.i.

gospodarske ustave se uvrščata predvsem novela ZGD-F (Uradni list RS, št. 45/01) ter sprememba ZGD-1

(Uradni list RS, št. 42/06).

Določene spremembe in dopolnitve je vnesla tudi razširjena korporacijska zakonodaja, tj. predvsem nov

Zakon o prevzemih (ZPre-1, Uradni list RS, št. 79-3446/2006 s spremembami ZPre-1A in ZPre-1B), nov

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP (Uradni list

RS, št. 126/2007), spremembe Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju – ZSDU-B (Uradni list RS, št.

26/2007), spremembe Zakona o sodnem registru – ZSReg-B (Uradni list RS, št. 33/2007), nov Zakon o

sodelovanju delavcev pri dobičku - ZUDDob (Uradni list RS, št. 25/2008) in nov Zakon o trgu finančnih

instrumentov – ZTFI (Uradni list RS, št. 67/2007 in 100/2007 popr.), Zakon o revidiranju - ZRev-2 (Uradni list

RS, št. 65/2008) itd.

Že od sprejetja ZGD (1993) se je le-ta pojmovno in konceptualno naslanjal na germanski model prava družb

ob upoštevanju direktiv in uredb EU. S spremembo in dopolnitvijo ZGD-1 je sicer ostala osnovna navezanost

na germanski pravni krog, zakon pa je postal bistveno obsežnejši in predstavlja nekakšen »gospodarsko

0 Proposal for Council Regulation on the Statute for a European private company, COM(2008) 396/3. 0 Tako Načrt: 21-22; 25-26. 0 Novele in spremembe ZGD: Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah – ZGD-A (Uradni list RS, št. 29/1994), Zakon o spremembi zakona o gospodarskih družbah – ZGD-B (Uradni list RS, št. 82/1994), Zakon o spremembah zakona o gospodarskih družbah – ZGD-C (Uradni list RS, št. 20/1998), Zakon o dopolnitvi zakona o gospodarskih družbah – ZGD-D (Uradni list RS, št. 84/1998), Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah – ZGD-E (Uradni list RS, št. 6/1999), Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah – ZGD-F (Uradni list RS, št. 45/2001). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-G (Uradni list RS, št. 57/2004). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-H (Uradni list RS, št. 138/2004). Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1 (Uradni list RS, št. 42/2006). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1A (Uradni list RS, št. 10/2008). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1B (Uradni list RS, št. 68/2008). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1C (Uradni list RS, št.42/2009). 0 Uradni list RS, št. 10/2008 in 68/2008.



142

(korporacijski) zakonik« Slovenije. V določenih korporacijskih institutih pa je že vidno povzemanje tudi drugih

naprednih rešitev, ki jih poznajo izven germanskega pravnega kroga. Tem odmikom je botrovalo tudi

sprejemanje kompromisnih rešitev na nivoju prava EU (delitev na germanski in anglo-ameriški pravni krog)

Spremembi ZGD-1A in ZGD-1B sta bili več ali manj pogojevani s strani evropske zakonodaje s sprejetimi

direktivami v letu 2006 in 2007, dodatno pa so se spreminjale tudi določbe v odvisnosti od ostalih sprejetih

sprememb korporacijske zakonodaje. Ob tem so se prilagodili (izčistili) določeni korporacijski instituti, ki so v

praksi predstavljali ovire. V duhu t.i. »protitajkunske« zakonodaje se določene spremembe nanašajo tudi na

zaostritev pogojev prevzemanja gospodarskih družb v želji po zaščiti manjšinskih delničarjev in večji

transparentnosti poslovanja predvsem javnih delniških družb. Pomembno vlogo pri prilagajanju in spreminjanju

korporacijske zakonodaje pa je igrala tudi sodna praksa in praksa delovanja gospodarskih družb ter pravila

»Corporate Governance«, ki je v slovenskem prostoru zajeta s Kodeksom upravljanja javnih delniških družb

ter ostalimi priporočili s področja upravljanja družb.

14. 1 SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZGD-1A

S sprejemom ZGD-1 so se v slovenski korporacijski prostor vnesle vse dotedaj sprejete poglavitne direktive

EU, med njimi tudi t.i. Tretja direktiva Sveta 78/855/EGS z dne 9. oktobra 1978 o združitvi delniških družb in

Šesta direktiva Sveta 82/891/EGS z dne 17. decembra 1982 o delitvi delniških družb (2. člen ZGD-1). Dodatno

je na področje statusnega preoblikovanja posegla tudi Uredba Sveta (ES) št. 2157/2001 z dne 8. oktobra 2001

o statutu evropske družbe (SE).

ZGD-1A je bil objavljen v Uradnem listu RS 30. januarja 2008 in je pričel veljati naslednji dan po objavi, tj. 31.

januarja 2008. S tem je Republika Slovenija zanemarljivo zamudila rok uskladitve s Deseto Direktivo.

0 Kodeks upravljanja javnih delniških družb (2007), Priporočila za kadrovanje in nagrajevanje članov uprav in izvršnih direktorjev (2007), Priporočila za članstvo, delo in plačilo članov nadzornih svetov in upravnih odborov (2007), Etični kodeks združenja članov nadzornih svetov, ki so veliki meri skladni z mednarodnimi priporočili in smernicami na tem področju

(OECD Principles of Corporate Governance (revised 2004), Priporočilo komisije o vlogi neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta javnih družb in o komisijah upravnega odbora ali

nadzornega sveta (2005/162/ES), Priporočilo komisije o spodbujanju ustreznega sistema prejemkov direktorjev javnih družb (2004/913/ES). 0 Z navedenimi direktivami se spreminja tudi 2. člena ZGD-1: Deseta direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/56/ES z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb (UL L št.

310 z dne 25. 11. 2005). Direktiva 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske

izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi direktive Sveta 84/253/EGS. Direktiva 2006/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o spremembi štirih bilančnih oziroma računovodskih direktiv

EU, to je: o spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, 83/349/EGS o konsolidiranih računovodskih izkazih, 86/635/EGS o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij ter 91/674/EGS o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih zavarovalnic.

Direktiva 2006/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 06. septembra 2006 o spremembi direktive Sveta 77/91/EGS glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala.

Direktiva 2007/63/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 78/855/EGS in 82/891/EGS glede zahteve po neodvisnem strokovnem poročilu ob združitvi ali delitvi delniških.



143

14. 1. 1 ČEZMEJNE ZDRUŽITVE

Glede na svetovne trenda globalizacije in povezovanja gospodarskih subjektov je bila Tretja direktiva preozka,

saj je urejala zgolj notranje – državne združitve. Posledično je bila sprejeta Deseta direktiva Evropskega

parlamenta in Sveta 2005/56/ES z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb, ki je pričela

veljati 15. decembra 2005, države članice pa so bile zavezane implementirati njena določila v nacionalne

sisteme do 15. 12. 2007.

Dodatno je bila pogojevana sprememba ZGD-1 tudi z dejstvom evropske sodne prakse, saj je Sodišče ES

konec leta 2005 v zadevi SEVIC (z dne 13. decembra 2005, C-411/03, Uradni list Evropske unije c 36, 11.

februar 2006: 5) razsodilo, da čezmejne združitve predstavljajo eno od oblik izvrševanja pravice do

svobodnega ustanavljanja v skladu s členom 43. in 48. Pogodbe ES. Dodatno je sodba poudarila, da družbe

ne smejo biti diskriminirane pri združevanju z družbo v državi članici, ki ji pripadajo in pri združevanju z družbo

iz druge države članice. Kljub dejstvu, da so bile torej čezmejne združitve ex lege priznane že s Pogodbo ES,

je bilo potrebno vnesti proceduralna določila o sami izvedbi čezmejnega združevanja.

Tako je ZGD-1A vnesel poglavitne rešitve čezmejnih združitev (cross border merger), pri čemer je bilo

osnovno vodilo ureditev korporacijskih vprašanj. Glede na že uveljavljeno prakso implementacije Uredbe o

statutu SE (z ZGD-1), pa naj bi se dodatno vprašanja delavske participacije uredila s posebnim zakonom.

Tako sama sprememba ZGD-1A ohranja vsa bistvena načela in rešitve materialnih statusnih preoblikovanj

(načelo zaščite upnikov in prepoved poslabšanja premoženjskega položaja delničarjev/družbenikov) ter

dodaja nove rešitve čezmejnih združitev v novem 4. oddelku 2. poglavja VI. dela ZGD-1 (statusno

preoblikovanje družb). Nomotehnično je zakonodajalec vnesel določila čezmejnih združitev v členih 622. a do

l. Posledično je bilo potrebno v ZGD-1 prilagoditi tudi ostale člene, ki se nanašajo na vnos novega oddelka pri

poglavju združitev.

Z novelo ZGD-1A so tako v našem pravu urejene tudi čezmejne združitve, kar je v skladu z zahtevami Desete

direktive EU o čezmejnih združitvah in uveljavljeno evropsko sodno prakso. Zakon uporablja nomotehnični

pristop napotitve, kar pomeni, da za čezmejne združite pridejo v poštev določbe o notranjih združitvah, s tem

da je treba upoštevati specialno ureditev, ki velja le za čezmejne združitve (2. odst. 622. b člen ZGD-1).

Drugače kot pri notranjih združitvah, gre pri čezmejnih združitvah nujno za mednarodni element. Združiti se

morata najmanj dve kapitalski družbi, ki sta ustanovljeni v skladu z zakonodajo katere od držav članic EU in

imajo registriran sedež, glavno upravo ali opravlja glavno dejavnost v skupnosti, pri čemer pa mora za najmanj

dve udeleženi družbi veljati zakonodaja različnih držav članic. Veljavnost čezmejnega združevanja je z ZGD-

0 Tako je ZGD-1A spremenil ali dopolnil še 1. odst. 2. člena ter 50. člen s trinajsto alineo.



144

1A priznano vsem slovenskim kapitalskim družbam (delniški družbi, komanditni delniški družbi in družbi z

omejeno odgovornostjo). Lahko so udeležene pri čezmejnem združevanju ali kot družbe, ki prenašajo svoje

premoženje ali kot družbe, ki izidejo iz čezmejne združitve (622. a člen ZGD-1).

Enako kot pri domačih združitvah se varuje posebej položaj imetnikov deležev družb, udeleženih pri

čezmejnih združitvah. Dodatno lahko vsak imetnik deležev ugovarja čezmejni združitvi. Ob prepustitvi

deležev družbe (ki izide iz čezmejne združitve), ki mu pripadajo v zameno za njegove deleže družbe (ki

prenaša svoje premoženje), lahko zahteva izplačilo denarne odpravnine. S tem se imetnik deležev izloči iz

družbe (ki izide iz čezmejne združitve) in torej ne ostane imetnik njenih deležev. Prav tako je položaj tistih

imetnikov deležev družbe (ki prenaša svoje premoženje), katerih prenos je z dovoljenjem drugih članov

družbe omejen v statutu ali družbeni pogodbi, izboljšan na ta način, da v času od sprejema sklepa o

čezmejni združitvi do izteka roka za uveljavitev pravice do denarne odpravnine, ne veljajo omejitve

razpolaganja s temi deleži, ki so določene v ustanovitvenem aktu. Akt čezmejne združitve se imenuje načrt

čezmejne združitve in torej ne pogodba o spojitvi ali pripojitvi, kot to velja pri domačih ali notranjih združitvah.

Njegova vsebina je z zakonom natančno določena (622. c člen ZGD-1). Poročilo poslovodstva o čezmejni

združitvi mora dodatno vsebovati podatke o učinkih čezmejne združitve na položaj upnikov in delavcev.

Temu poročilu pa se ni mogoče odpovedati (622. č člen ZGD-1).

Za čezmejne združitve velja, da revizije čezmejne združitve pri družbi z omejeno odgovornostjo ni potrebno

opraviti le, če se vsi družbeniki z izjavo v obliki notarskega zapisa ali z ustno izjavo na zasedanju skupščine,

ki odloča o čezmejni združitvi in ki se vključi v zapisnik skupščine, odpovejo reviziji čezmejne združitve.

Tako za odpoved reviziji čezmejne združitve pri družbah z omejeno odgovornostjo velja enako pravilo, kot

velja pri delniških družbah. Obseg revizije čezmejne združitve je v skladu z Direktivo o čezmejnih združitvah

razširjen v primeru, ko je pri združitvi udeležena slovenska družba in pri tem prenaša svoje premoženje na

družbo s sedežem v drugi državi članici. V takšnem primeru mora poročilo o reviziji čezmejne združitve

obsegati tudi podatke o višini osnovnega kapitala in vezanih rezerv družb, udeleženih pri čezmejni združitvi

(622. d člen ZGD-1).

Pravno varstvo upnikov je postroženo glede na opredelitev nacionalnih združitev, tako glede informacijskih

pravic upnikov, kakor tudi glede samega zavarovanja terjatev upnikov (po vzoru ustanovitve evropske

delniške družbe) (622. j člen ZGD-1).

Posebnost je tudi registracija čezmejne združitve, ki je urejena dvostopenjsko. Najprej gre za postopek

predhodnega nadzora zakonitosti v posamezni državi članici, kateri pripada posamezna družba, ki je

udeležena pri čezmejni združitvi. Nato sledi še registracija v državi družbe, ki nastane iz čezmejne združitve. V

dvostopenjskem registrskem modelu, se torej v prvi fazi registrira vpis namere čezmejne združitve, v drugi fazi



145

pa še vpis združitve in to pri registru v državi sedeža prevzemne družbe oziroma družbe, ki izide iz združitve

(622. l člen ZGD-1).

14. 1. 2 VARSTVO UPNIKOV IN DRUŽBENIKOV PRI PREVZEMIH

Ker je v zadnjem obdobju v slovenski poslovni praksi tema managerskih odkupov dokaj vsakdanja tema, lahko

opredelimo nekatere hipotetične možnosti glede prevzemanja s strani managerjev:

• managerski odkup do pripojitve in

• managerski odkup s pripojitvijo družbe prevzemnice k prevzeti družbi in vice versa.

Glede prve možnosti načeloma ni nobenih pravnih ali drugih zadržkov, ki bi decidirano prepovedovale

možnost managerskega odkupa. Če zadevo nekoliko poenostavimo, bi takšen odkup načeloma lahko naredili

managerji ad personam, brez sodelovanja družbe B, lahko bi to naredila družba C ali čisto tretja oseba. V

kolikor bi bila pri tem spoštovana določila ZPre-1 (s spremembami), v smislu prevzemne namere in ponudbe,

ni nobenih pravnih zadržkov za tovrstno postopanje. Še več, trenutno je stanje in praksa ne samo v

slovenskem prostoru, temveč tudi v tujini ta, da se neposredno podpirajo managerski odkupi, le če so le-ti

izvedeni transparentno in po »fair price« ceni za delnico. S tem se dejansko izpostavlja, da se managerji

vključijo ne samo v proces vodenja in zastopanja družbe, temveč s tem prevzamejo tudi ekonomski riziko

poslovanja družbe, v kateri predstavljajo organe vodenja ali nadzora.

Edini pomislek prvoopredeljeni možnosti je v mešanju učinkov družbe A in družbe B v smislu, da bi družba B

pri najemanju finančne podpore za nakup delnic družbe A, in iz razloga personalne enakosti oziroma

povezanosti deležnikov družbe B z managementom družbe A, sodelovala z družbo B tako, da bi družba A

dala določeno garancijo ali prevzela obvezo do banke pri najetju kredita družbe B za nakup delnic družbe A.

Iz predstavljenih izhodišč bi v hipotetičnem primeru bilo ključno vprašanje: Ali bi bila družba A finančno

posredno ali neposredno udeležena pri zagotavljanju sredstev družbi B pri najemanju kredita? V kolikor bi

družba A posredno ali neposredno sodelovala pri garanciji najetega kredita družbe B do finančne institucije, bi

lahko nastopilo sporno vprašanje, ki se navezuje na ohranitev kapitala družbe A, celo na nedovoljen nakup

lastnih delnic (t.i. fiktivni posli).

Ključno naziranje za pojmovanje delnic družbe A, ki bi jih v konkretnem primeru pridobila družba B je podano v

248. členu ZGD-1, kjer se normirajo t.i. fiktivni posli (s spremembami). Izhajajoč iz opredelitve hipotetičnega

primera je mogoče zaključiti, da gre za personalno, ne pa tudi neposredno ekonomsko povezavo med akterji

pridobivanja delnic družbe A. Sam ratio 248. člena ZGD-1 jasno nakazuje na to, da se poizkuša preprečiti

0 Nekako se je izoblikovala praksa (seveda z določenimi modifikacijami), da managerji združijo svoja sredstva v družbi B, ki nato

prevzame družbo A, v kateri opravljajo managersko funkcijo.



146

načelno prepovedano pridobivanje delnic iz člena 247. ZGD-1 s sklepanjem najrazličnejših pravnih poslov, ki

pa imajo posledično za družbo (v našem primeru družba A) enak ekonomski učinek, kot če bi ta družba

popolnoma samostojno pridobivala lastne delnice. Tako je mogoče ugotoviti, da je namen zakonodajalca ta,

da se poizkuša načeloma prepovedati pridobivanje lastnih delnic, razen v izjemnih primerih, temu pa že iz

razlogov nomotehnike (v nadaljnjem členu ZGD-1 – 248) sledijo tudi ostali (fiktivni) pravni posli. Tako je

povsem jasno, da so prepovedani tudi fiktivni pravni posli, ki bi jih akterji sklepali z željo, da se doseže enak

ekonomski učinek, ki ga načeloma prepoveduje že člen 247. ZGD-1 (navedeno je dodatno potrjeno s

spremembo z ZGD-1A).

Kljub ubeseditvi 248. člena ZGD-1 »Pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev

delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, je ničen.«, je potrebno navedeno pravno normo razlagati zelo

ekstenzivno. Dejansko zakonodajalec ne opredeljuje nobenega nominatnega kontrakta, temveč jasno določa

pravni posel, s katerim družba zagotovi in podpira ekonomski učinek, ki je enak pridobivanju lastnih delnic. V

tej ekstenzivni razlagi pravne norme je potrebno poudariti, da celo ni nujno, da sam ekonomski učinek

neposredno podpira družba, katere delnice se pridobivajo, temveč je mogoče pod navedeno razlago uvrstiti

tudi podporo tretjim osebam, katerim z ekonomsko podporo ta družba zagotavlja možnosti za pridobivanje

delnic. Kot takšen ekonomsko podporni podjem se eksplicite navajajo zavarovanja družbe, katere delnice se

pridobivajo z njenim premoženjem v katerikoli obliki obligacijsko-pravnega zavarovanja. Poglavitni argument

za takšno razlago je dejstvo enakega ekonomskega pomena in učinka za družbo, če lastne delnice kupi sama

ali jo z njeno (ekonomsko, finančno) podporo pridobijo tretje osebe. Navedeno je v nemškem pravu celo

posebej določeno že v par. 71 a dAktG.

Istočasno je potrebno navedeni ekstenzivni razlagi dodati tudi naziranje, da se v 2. odst. 248. člena ZGD-1

dopuščata določeni izjemi tovrstnega financiranja, ki ne povzročita neposredne ničnosti pravnega posla, hkrati

pa se dodaja, da so ti izjemni posli dovoljeni ob predpostavki, da lahko družba takšno »fiktivno dovoljeno«

financiranje zagotovi iz rezerv, oblikovanih za lastne delnice. Prav navedeno dejansko potrjuje tezo, da so

torej delnice, ki jih za račun družbe (bolje: z ekonomsko pomočjo in financiranjem družbe) kupi tretji,

enakovredne lastnim delnicam, saj morajo biti tudi viri, ki zagotavljajo njihovo pridobitev tretjim osebam, enaki

kot so viri 2. odst. 247. člena ZGD-1, kjer se eksplicitno navajajo lastne delnice. Dodatno je mogoče slednjo

tezo potrditi tudi s tem, da se med rezervami iz dobička, ki naj bi služile kot vir za pridobivanje tovrstnih delnic,

jasno navaja kategorija rezerv za lastne deleže (2. točka 2. odst. 64. člena ZGD-1).

0 Ibidem: 269-270; Hüffer, Uwe. Aktiengesetz. 5., neubearbeitete Auflage. Verlag C. H. Beck München. 2002: 344-45. 0 Tako Kocbek, Marijan. Veliki komentar ZGD-1 (2. knjiga): 268-269.



147

Izhajajoč iz doktrinarnih opredelitev fiktivnih poslov ter posledic, ki bi jih naj takšno sklepanje pravnih poslov

imelo na kapitalska vprašanja družbe, pomeni pridobitev delnic s strani tretjih oseb (ki bi jim posredno

finančna (ekonomska) sredstva zagotovila družba, katere delnice so predmet pridobitve), lastne delnice tudi,

če je tretja oseba delnice pridobivala v svojem imenu za svoj račun. Motiv, da gre tudi v tem primeru za lastne

delnice izhaja iz rizika, ki bi ga lahko imelo takšno pridobivanje na kapital družbe, saj bi v navedenih primerih

(npr. stečaj pridobitelja delnic ipd.) prišlo do dvojnega oškodovanja družbe, katere delnice so predmet pravnih

poslov. Navedeno je izrecno opredeljeno tudi v angleškem pravu, kjer Art. 145 Companies Act-a (1985)

določa eksplicitno domnevo, da se štejejo kot lastne delnice tudi tiste delnice, ki imajo ekonomsko gledano

enak učinek na premoženje družbe, kot da bi jih družba pridobila sama, pa čeprav jih pridobi tretja oseba v

lastnem imenu ter za svoj račun, vendar z ekonomsko asistenco družbe, katere delnice se pridobijo.

V hipotetičnem primeru družbe B, ki bi pridobila delnice družbe A, zaradi neposredne podpore družbe A v

smislu zavarovanja najetega posojila pri banki, bi bil sklenjen fiktiven pravni posel, ki bi posledično povzročil,

da bi bile delnice družbe A pridobljene na način enakega ekonomskega učinka za družbo družbe A, kot če bi

le-ta sama pridobila lastne delnice. Zaradi tega bi bilo možno v času posedovanja delnic s strani družbe B, le-

te delnice opredeliti kot lastne delnice. Ob tem je potrebno še dodatno razjasniti terminološko razhajanje

pojma »lastnih« delnic in sicer tako, da pojem lastna delnica ne pomeni zgolj delnice, ki jih drži družba sama,

temveč tudi delnice, ki imajo enak učinek v konsideraciji z osnovnim kapitalom in jih dejansko drži druga

oseba za račun ali s pomočjo (ekonomsko) družbe.

Zaradi opredeljenega torej načeloma ni pravnih zadržkov v tem, da bi management družbe A, preko

ustanovitve nove družbe B, sodeloval v prevzemanju delnic družbe A, dokler za sam pravni posel

prevzemanja delnic družbe A, ne bi družba A sodelovala (posredno ali neposredno) kot garant sredstvom, ki bi

jih najemala družba B. Drugače povedano, v kolikor bo družba B najemala sredstva za financiranje prevzema

delnic družbe A brez sodelovanja družbe A (ali z njo povezanih družb po ZGD-1), ni nobenega pravnega

zadržka, da se to legalno ne izpelje.

Pri drugi hipotetični možnosti pa lahko nastopi več zadržkov, ki bi lahko nakazovale na kršitev pravil o

ohranjanju osnovnega kapitala (kapitalskih vprašanj) pri družbi A, kot tudi nasprotovanje določilom, ki se

nanašajo na prepoved vračila vložkov ter pridobivanja lastnih delnic.

Najprej je potrebno poudariti, da so ekonomsko-pravni razlogi za željo pripojitve družbe B v družbo A nekoliko

vprašljivi. Če nekoliko osvetlimo statusna preoblikovanja, le-ta delimo na dve skupini:

0 Ob tem velja opozoriti, da se pridobivanje lastnih delnic dopušča v izjemnih primerih derivativne pridobitve (247. člen ZGD-1), enaki

pogoji pa se načeloma nanašajo tudi za pojmovanje fiktivnih poslov. 0 Podrobneje Hladnik, Breda. »Lastne delnice po angleškem pravu.« Podjetje in delo. 8 (2001). 0 Kljub novemu Companies Actu iz leta 2006 (uveljavitev z oktobrom 2009), ni zaslediti spremembe tega določila.



148

• materialna statusna preoblikovanja;

• formalna statusna preoblikovanja.

Navedena delitev je odvisna od tega, ali pravne posledice statusnega preoblikovanja nastanejo v

premoženjski ali pa v organizacijski strukturi gospodarske družbe, ki se statusno preoblikuje. Osrednja

značilnost materialnih statusnih preoblikovanj je restrukturiranje premoženja nosilca družbe, ki se statusno

preoblikuje, s prenosom celote ali dela njegovega premoženja na drugo gospodarsko družbo, ki bodisi že

obstaja bodisi se na novo konstituira prav s prenesenim premoženjem kot vložkom. Sem spadajo: združitve,

delitve in prenos premoženja. Pri formalnih statusnih preoblikovanjih pa se premoženjska struktura družbe, ki

se statusno preoblikuje, ne spremeni, premoženje torej ostaja enako, pravni učinki statusnega preoblikovanja

pa se kažejo v spremembi vsebine pravnih razmerij med družbo in družbeniki oziroma med družbeniki med

seboj. V okvir formalnega statusnega preoblikovanja sodi sprememba pravno-organizacijske oblike.

Ekonomski motivi statusnih preoblikovanj so torej lahko različni. Tako na primer združitve omogočajo

koncentracijo kapitala in s tem povezano učinkovitost ter racionalizacijo zaradi sinergijskih učinkov. Nasprotno

delitev družb omogoča dekoncentracijo kapitala, atomizacijo in na ta način fleksibilnejšo organiziranost ter

alokacijo produkcijskih tvorcev. Kljub temu je treba upoštevati tudi kombinirane oblike delitev in združitev, tako

da tudi posamezne pojavne oblike delitev (oddelitev ali razdelitev s prevzemom) niso nujno v funkciji

dezintegarcije, temveč integracije in koncentracije kapitala, ob hkratni realokaciji in reorganizaciji.

Združitev je oblika materialnega statusnega preoblikovanja, za katero je značilno povezovanje pravno

samostojnih družb v eno družbo, s prenašanjem premoženja družb, ki se združujejo, po poti univerzalnega

pravnega nasledstva. ZGD-1 ureja dve pojavni obliki združitev: spojitev in pripojitev. Pripojitev se opravi s

prenosom celotnega premoženja ene ali več družb (prevzeta družba) na drugo družbo (prevzemna družba).

Spojitev pa se opravi z ustanovitvijo nove družbe (prevzemna družba), na katero se prenese celotno

premoženje družb, ki se spajajo (prevzete družbe). Osnovna značilnost obeh pojavnih oblik združitev je, da

prevzete družbe z združitvijo prenehajo, ne da bi bila pred tem opravljena njihova likvidacija. Z vidika

družbenikov pa je bistveno, da namesto delnic oziroma poslovnih deležev v starih prevzetih družbah pridobijo

kapitalsko udeležbo v prevzemni družbi. Z združitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice

in obveznosti prevzetih družb, pri čemer prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa

pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba.

0 Podrobneje Prelič, Saša. Materialno statusno preoblikovanje. Zaščita interesov upnikov in imetnikov deležev kapitalskih družb pred

tveganji združevanja in delitev. Ljubljana, GV Založba, 2005: 62+; Bratina, Borut, Jovanovič, Dušan (ur.), Podgorelec, Peter in Primec, Andreja. Gospodarsko statusno pravo. Osnove gospodarskega prava, pravo Evropske unije, trg vrednostnih papirjev in pravo družb. Ljubljana: Planet GV, 2007: 612+ in Ivanjko, Šime in Kocbek, Marijan. Korporacijsko pravo. Pravni položaj gospodarskih subjektov« Ljubljana, GV Založba, 2003: 879.

0 Podrobneje Prelič, S. Op. cit.: 69+. 0 Kocbek v Ivanjko, Š. in Kocbek, M. Op. cit.: 886.



149

Najpomembnejši pravni akt pri združitvi je pogodba o združitvi. Le-ta mora poleg formalnih opredelitev

statusno-pravnih atributov družb, ki se združujejo (to je predvsem firmo in sedež), vsebovati dogovor o

združitvi in s tem povezano relevantno ureditev pravic in obveznosti družbenikov družb, ki so udeležene pri

združitvi, pa tudi ureditev organizacijsko-tehničnih vprašanj v zvezi s prenosom premoženja. ZGD-1 med

obveznimi sestavinami pogodbe o združitvi predvideva tudi določitev menjalnega razmerja, to je razmerja, v

katerem se zamenjajo delnice (poslovni deleži) prevzete družbe za delnice (poslovne deleže) prevzemne

družbe. Enako je zelo pomemben tudi dan obračuna združitve (7 točka 2. odstavka 581. člena ZGD-1), ki je

prav tako obvezna sestavina pogodbe o združitvi. Prevzeta družba mora namreč izdelati zaključno poročilo po

stanju na dan obračuna združitve (bilančni presečni dan), ki je lahko največ devet mesecev pred vložitvijo

predloga za vpis združitve v sodni register.

V zvezi z menjalnim razmerjem je treba omeniti možnost, da razmerje, v katerem se zamenjajo delnice

(poslovni deleži) prevzete družbe za delnice (poslovne deleže) prevzemne družbe ni enako ena ali več delnic

(poslovnih deležev) prevzemne družbe za eno delnico (poslovni delež) prevzete družbe. V tem primeru lahko

prevzemna družba (ali tretja oseba) družbenikom prevzete družbe (ki ne razpolagajo z ustreznim številom

delnic (poslovnih deležev) prevzete družbe, da bi lahko prejeli celo število delnic (poslovnih deležev)

prevzemne družbe), zagotovi denarno doplačilo. Vsota denarnih doplačil, ki jih zagotovi prevzemna družba, ne

sme presegati desetine skupnega najmanjšega emisijskega zneska delnic, ki jih prevzemna družba zagotovi

družbenikom prevzete družbe zaradi združitve.

Poslovodstvo vsake družbe, ki je udeležena pri združitvi, mora o združitvi izdelati podrobno pisno poročilo

(582. člen ZGD-1). V tem poročilu mora poslovodstvo razložiti ter pravno in ekonomsko utemeljiti razloge za

združitev in njene predvidene posledice ter vsebino pogodbe o združitvi, in sicer še zlasti menjalno razmerje in

višino morebitnih denarnih doplačil. Poslovodstva družb, ki so udeležena pri združitvi, lahko izdelajo tudi

skupno poročilo o združitvi.

Pogodbo o združitvi mora za vsako družbo, ki je udeležena pri združitvi, pregledati en ali več revizorjev.

Imenuje ga sodišče na predlog nadzornega sveta posamezne družbe, če družba nima nadzornega sveta pa

poslovodstvo. Možno je tudi, da se imenuje skupni združitveni revizor, če s tem soglašajo nadzorni sveti ali

upravni odbori družb, ki so udeležene pri združitvi. Združitveni revizorji sestavijo o združitvi pisno poročilo,

katerega glavna sestavina je revizorjevo mnenje, ali sta zagotovitev delnic (poslovnih deležev) prevzemne

družbe po menjalnem razmerju, predlaganem v pogodbi o združitvi, in višina morebitnih denarnih doplačil ali

ponujena odpravnina, primerno nadomestilo za delnice (poslovne deleže) prevzete družbe.

0 Podrobneje Prelič, S. Op. cit.: 113+.



150

Pomembno nalogo pri združitvi imajo tudi nadzorni sveti (upravni odbori) vsake od družb, ki so udeležene pri

združitvi. Ta mora na podlagi poročila poslovodstva o združitvi in na podlagi poročila združitvenega revizorja

izdelati lastno pisno poročilo. Najpomembnejšo vlogo pa ima prav gotovo skupščina družbe, ki odloča o

združitvi s tako imenovanim soglasjem za združitev, potrebnim za veljavnost pogodbe o združitvi. Pogodbo o

združitvi pravno-formalno sklenejo poslovodstva družb, ki se združujejo, za njeno pravno veljavnost pa je torej

potrebno soglasje skupščine. Za sklep skupščine je potrebna kvalificirana večina, tj. tričetrtinska večina pri

sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Pogodba o združitvi mora biti sklenjena v obliki notarskega

zapisa.

Pri pripojitvi kot eni od pojavnih oblik združitve je treba družbenikom prevzete družbe zagotoviti delnice

(poslovne deleže) prevzemne družbe. Praviloma se v ta namen izdajo nove delnice v postopku povečanja

osnovnega kapitala zaradi izvedbe pripojitve. Za ta postopek povečanja osnovnega kapitala veljajo določene

posebnosti, in sicer predvsem v smislu poenostavitev. S tem v zvezi je treba posebej opozoriti na t.i.

koncernske združitve, ko se zaradi izvedbe pripojitve bodisi delnice (poslovni deleži) ne smejo zagotoviti

bodisi prevzemna družba le–teh ni dolžna zagotoviti. V primeru up-stream-merger, ko se družba hči pripaja k

družbi materi, se nove delnice ne smejo izdati, kajti družba mati bi v tem primeru izdala lastne delnice sama

sebi. V primeru side-stream-merger (združitev sestrskih družb) pa ne velja prepoved izdaje novih delnic,

ampak prevzemna družba ni dolžna zagotoviti delnic, ker za to ni ekonomske potrebe, saj je družba mati

ekonomski lastnik obeh sestrskih družb v enakem razmerju. Poseben položaj pa nastane v primeru t.i. down-

stream-merger (pripojitev družbe matere k družbi hčeri) v zvezi s čimer zakon določa, da je treba za izpolnitev

obveznosti glede zagotovitve delnic uporabiti prav te delnice, ki jih ima že v posesti družba mati.

Pravno se združitev realizira šele z vpisom združitve v sodni register. Šele s tem dnem nastanejo pravne

posledice: opravi se prenos premoženja na prevzemno družbo, prevzete družbe prenehajo – vključno z

delnicami in poslovnimi deleži prevzete družbe, delničarji oziroma družbeniki prevzetih družb postanejo

delničarji oziroma družbeniki prevzemne družbe.

Zelo pomembno je vprašanje ničnosti in izpodbojnosti sklepa o soglasju za združitev. S tem v zvezi je treba

opozoriti zlasti na načelo konvalidacije navedenega sklepa, ki pravi, da po vpisu združitve v sodni register

morebitne pomanjkljivosti združitve ne vplivajo na pravne posledice. To pomeni, da ni mogoče »zavrteti kolesa

nazaj«, torej preklicati prenehanje prevzetih družb in združitev oziroma ustanovitev nove prevzemne družbe.

Zakon s tem v zvezi posebej določa odškodninsko odgovornost organov vodenja in nadzora, tako prevzete

družbe, kot tudi prevzemne družbe. Verjetno se bo združitvi s strani delničarjev ali družbenikov očitala

predvsem ta pomanjkljivost, da ni ustrezno določeno menjalno razmerje, denarna doplačila ali denarna

odpravnina. Zgolj zaradi tega sklepa o soglasju za združitve ni dovoljeno izpodbijati, pač pa zakon namesto

0 Kocbek v Ivanjko, Š. in Kocbek, M. Op. cit.: 896. 0 Ibidem: 896.



151

tega predvideva poseben postopek – sodni preizkus menjalnega razmerja, denarnih doplačil oziroma

ustreznosti ponujene denarne odpravnine. V tem postopku sodišče lahko pridobi izvedensko mnenje

poravnalnega odbora izvedencev za preizkus menjalnega razmerja in ga mora pridobiti, če to zahteva kateri

od udeležencev postopka. S sodno odločbo sodišče odloči, da se delničarjem (družbenikom) prevzete družbe

zagotovi dodatno denarno doplačilo oziroma dodatne delnice (poslovni deleži) prevzemne družbe.

Upniki vseh družb, ki so bile udeležen pri združitvi, so še posebej pravno varovani. Ti upniki imajo pravico

zahtevati zavarovanje za svoje nezapadle, negotove ali pogojne terjatve, če tako zavarovanje zahtevajo v

šestih mesecih po objavi vpisa združitve v sodni register. Vendar lahko upniki to pravico uveljavljajo samo, če

verjetno izkažejo, da je zaradi združitve ogrožena izpolnitev njihovih terjatev. Na to pravico morajo biti upniki

opozorjeni v objavi vpisa združitve v sodni register. Navedeno ne velja za tiste upnike, ki imajo v stečajnem

postopku pravico do prednostnega poplačila, to so torej predvsem ločitveni (zastavni) upniki.

Načeloma torej s samim managerskim odkupom do želje in uresničitve pripojitve ni nič spornega. V kolikor pa

bi se izvedla pripojitev, kot v hipotetičnem primeru, bi dejansko družba A pridobila delnice družbe B, s tem pa

tudi svoje lastne delnice. Povsem umestno se postavlja tudi vprašanje določanja menjalnega razmerja, saj bi v

konkretnem primeru načeloma lastne delnice (iz katerih družba nima nobenih pravic) lahko teoretično

opredelili tudi kot vrednost nič.

Če povzamemo opredelitve in konkretiziramo situacijo, bi v drugem predlaganem primeru nastala situacija

npr.:

• družba A bi imela na aktivi 5 milijonov eurov (denarja, stvari in pravic) na pasivi pa 3 milijone eurov

rezerv, 1 milijon eurov osnovnega kapitala in 1 milijon eurov obveznosti;

• družba B bi imela na aktivi 3.007.500 eurov in na pasivi 0 rezerv, 7.500 eurov osnovnega kapitala in 3

milijone eurov obveznosti.

Na podlagi dejstva, da s pripojitvijo družbe B k družbi A pride do stanja, da je ekonomska vrednost prevzemne

družbe (družba A) enaka njeni ekonomski vrednosti pred pripojitvijo, povečana za ekonomsko vrednost

prevzete družbe (družbe B), je potrebno vrednost družbe A povečati za bilančno vsoto vrednosti družbe B. Iz

podanih ekonomskih vrednosti, bi to pomenilo, da je prevzemna družba pridobila lastne delnice (3 mio evrov)

in obveznosti (3 mio evrov) s čemer, bi se dejanska vrednost prevzemne družbe povečala samo za 7.500

0 Denarna odpravnina je predvidena po 600. členu ZGD-1: »Če so delnice prevzete družbe prosto prenosljive, statut prevzemne družbe

pa prenos delnic prevzemne družbe pogojuje z dovoljenjem družbe, lahko vsak delničar prevzete družbe, ki je na skupščini prevzete družbe na zapisnik ugovarjal sklepu o soglasju za pripojitev, od prevzemne družbe zahteva, da prevzame delnice, ki mu jih mora zagotoviti zaradi pripojitve, za plačilo primerne denarne odpravnine. To pravico ima tudi delničar prevzete družbe, ki se skupščine ni udeležil, če mu je bila protipravno preprečena udeležba na skupščini ali če skupščina ni bila pravilno sklicana ali če predmet odločanja ni bil pravilno objavljen.«

0 Ibidem: 897. 0 Od tega za 3 milijone eurov delnic družbe A.



152

eurov osnovnega kapitala prevzete družb (družbe B). Na podlagi opredelitev 3. odstavka 589. člena ZGD-1 bi

tako prevzemna družba iz lastnih delnic (če so bile polno vplačane) morala poplačati le vrednost 7.500 eurov

osnovnega kapitala prevzete družbe. S tem pa bi družbeniki (fingiramo, da je prevzeta družba B d.o.o.), dobili

le delnice za 7.500 eurov, preostanek delnic, pa bi imela prevzemna družba kot lastne delnice in bi morala

ravnati v skladu z 250. členom ZGD-1.

Iz navedenega torej izhaja, da bi družba seveda prevzela delnice (kot lastne delnice) in obveznosti (kredit), s

tem pa ne bi družbeniki prevzete družbe dobili vse delnice, ki jih je prevzeta družba (družba B) posedovala

pred pripojitvijo, temveč samo konsideracijo za 7.500 eurov v smislu menjalnega razmerja. Vse drugo bi

predstavljalo ali prepovedano vračanje vložkov oziroma neposredno kršitev kogentnih predpisov o varstvu

osnovnega kapitala in enakopravnosti delničarjev. Navedeno bi lahko rezultiralo tudi odškodninsko

odgovornost (podrobneje supra).

Zaradi opredeljenega je toliko bolj verjetna prva situacija, ki ohranja razmerje med družbama A in B na ta

način, da družba B kot prevzemna družba po prevzemu družbe A, ohrani svojo statusno obliko in položaj. S

tem dejansko kontrolira (dosledno-poslovodja) družbo A, to pa neposredno pomeni tudi vpliv na odločanje o

delitvi dobička v družbi A. Slednje je pomembno zato, ker lahko s samim vplivom in odločanjem na delitev

dobička v družbi A, vpliva na sestavo in pogoje kreditne pogodbe z banko za najem kredita. To dejansko

pomeni, da bi lahko družba B npr. sklenila pogodbo z banko, kjer bi se dogovorila za letno vračanje anuitete,

ki bi jo časovno podredila odločanju o delitvi bilančnega dobička v družbi A. S tem bi s samimi dividendami od

družbe A, družba B pokrivala prevzete letne anuitete, dokler ne bi bil kredit v celoti ali vsaj večinsko poplačan.

Ko bi družba prišla v stanje večinskega poplačila kredita, bi sama pripojitev bila bistveno drugačna, saj bi v

menjalnem razmerju tudi vrednost prevzete družbe B izkazovala višjo vrednost. Na ta način bi se dejansko

bistveno zmanjšalo tudi število preostalih lastnih delnic družbe A, če bi se izvedla pripojitev prevzete družbe B

k prevzemni družbi A.

Najboljša rešitev je verjetno pridobitev vsaj 90% delnic v družbi A, ki glavnemu delničarju (to je družbi B)

omogoča pridobitev vseh delnic družbe A po postopku iztisnitve preostalih delničarjev družbe A. V

nadaljevanju so potem možne vse statusne spremembe po poenostavljenih postopkih in tako tudi združitev

oziroma pripojitev.

Modeli MBO (management buy out), kot poslovna ideja, so lahko načeloma sporni in vprašljivi iz več vidikov:

• Pravni vidik: Ker bi v zamišljenem modelu prevzeta družba (to je družba A) na koncu pravno in

dejansko prevzela in tudi odplačala nakup (prevzem) delnic, ki zanjo predstavljajo lastne delnice, je

takšen posel kot celota prepovedan in ničen v skladu s prvim odstavkom 248. člena ZGD-1. Dodatno



153

se na pravno presojo nanašajo tudi določila Zakona o preprečevanju in omejevanju konkurence, ki

določa pravila koncentracije (10. in 11. člen ZPOmK-1) ter njeno priglasitev (42.-53. člen ZPOmK-1).

• Ekonomsko-finančni vidik: V primeru pripojitve prevzemne družbe B k prevzeti družbi A bi nastopila

čudna situacija, saj bi večino premoženja družbe B predstavljale zgolj delnice družbe A, za katere

ZGD-1 prepoveduje (589. člen), da bi se zanje izdale nove delnice v primeru pripojitve, saj so pravno

in dejansko to lastne delnice družbe A. Te delnice bi družba A potem umaknila in t.i. zunanji delničarji

družbe A bi postali večinski (praktično 100%) delničarji. Delničarji/družbeniki družbe B (ki bi izvedla

prevzem) bi zaradi menjalnega razmerja dobili neznatno število delnic družbe A namesto delnic v

družbi B. Nejasna je tudi usoda zavarovanja za kredit, ki bi ga predstavljale delnice družbe A v lasti

pripojene družbe B, ki bi s pripojitvijo postale lastne delnice in bi jih bila družba A dolžna umakniti.

• Moralno-etični vidik: Managerji, ki bi opravljali prevzem preko družbe B bi bili v dvojnem položaju in bi

kot člani uprave in nadzornega sveta (upravnega odbora) v prevzeti družbi A še dalje vodili družbo, pri

čemer bi bili zavezani delovati izključno v korist družbe A. Predvsem sporne bi bile njihove izjave in

predlogi v zvezi s pripojitvijo družbe B. 582. člen ZGD-1 natančno določa, kakšne naloge ima

poslovodstvo družbe v postopku pripojitve. Izdelati mora podrobno pisno poročilo o pripojitvi, v

katerem mora razložiti ter pravno in ekonomsko utemeljiti razloge in posledice pripojitve. Sporno bi

bilo, če bi (zunanjim) delničarjem družbe A zamolčali končni namen pripojitve in ekonomske posledice

pripojitve.

Pri MBO gre torej za izjemno kompleksen pravni posel, ki ga ureja več različnih pravnih norm; najprej so to

kogentne in dispozitivne pravne norme (ZGD-1, ZPre-1, OZ in drugi zakoni), potem pa še avtonomne pravne

norme (dobri poslovni običaji, pravila borze, pravila kodeksa upravljanja javnih delniških družb, statut in drugi

splošni akti družb, managerske pogodbe, kreditne pogodbe, prospekt…). Management mora v celoti in

predvsem spoštovati vse predpise, ki urejajo njihov položaj kot članov organov upravljanja ali nadzora družbe

A (poseben problem konflikta interesa družbe nasproti osebnim interesom managerjev).

Ustanovitev družbe B torej sama po sebi ni problematična, razen v kolikor managerji v skladu s svojo

managersko pogodbo potrebujejo soglasje svoje družbe za opravljanje pridobitne dejavnosti in ustanavljanje

gospodarskih družb. Ob tem je pomembno, da managerji zagotovijo potrebna finančna sredstva neodvisno od

družbe A. Podobno velja za pridobitev ustreznih finančnih sredstev ali bančne garancije ob dani prevzemni

ponudbi za delnice družbe A.

0 ZPOmK-1, Uradni list RS, št. 36/2008.



154

V sklop širše problematike »managerskih odkupov« in njihovega reguliranja spadajo tudi posebne določbe o

združitvah, ki so bile prav tako uveljavljene z novelo ZGD-1A. Tako se je v 592. členu ZGD-1 dodal nov tretji,

četrti in peti odstavek.

MLBO ali merger leveraged buy out strnjeno torej pomeni, da se dve družbi združita, pri čemer ena družba

najprej prevzame drugo s sredstvi, pridobljenimi na dolžniški podlagi (kreditirani odkup ali leveraged buy out –

LBO). Pri tem sta možni obe pojavni koncernskega združevanja: pripojitev obvladujoče družbe odvisni (merger

down stream) ali pripojitev odvisne družbe obvladujoči (merger up stream). Problem, ki v zvezi s tem nastane,

je ta, da odplačilo kredita dejansko financira ciljna družba, torej družba, ki je najprej predmet prevzema.

Upoštevati je namreč treba, da s pripojitvijo preidejo vse pravice in obveznosti prevzete družbe na prevzemno.

Kreditne obveznosti, ki so bile prevzete zaradi financiranja prevzema, se po pripojitvi pokrivajo skozi rezultate

delovanja podjetja ciljne družbe, ne glede na to, da ima ta položaj prevzemne ali prevzete družbe.

Zaradi navedenega lahko nastane potreba po dodatnem varstvu upnikov ciljne družbe. To zakon po novem

(novela ZGD-1A v 5. členu (sprememba 592. člena ZGD-1)) upošteva, in sicer z zahtevo po vnaprejšnjem

soglasju večinskih upnikov in zaposlenih, če pride do združitve ciljne družbe z družbo prevzemnico, ki je vsaj

polovično dolžniško financirana in je delnice ciljne družbe dala ali obljubila v zastavo ali drugo zavarovanje za

pridobljena posojila in druge podobne pravne posle, s katerimi si je zagotovila sredstva za pridobitev teh delnic

ciljne družbe.

14.1. 3 PRENOS PREMOŽENJA PO 330. ČLENU ZGD-1

V enak sklop sprememb ZGD-1, zaradi t.i. managerskih odkupov, bi bilo mogoče uvrstiti tudi spremembo

prvega odstavka 248. člena ZGD-1 (fiktivni posli pri pridobivanju lastnih delnic), ki je sedaj spremenjen in

razširjen z učinkom ne samo na pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev

delnic, temveč tudi na druge posle s primerljivim učinkom. Vsi navedeni posli imajo posledico ničnosti.

Poleg navedenih sprememb z ZGD-1A se je poseglo tudi v prvi odstavek 330. člena ZGD-1, kjer se je

spremenila dikcija »veljavnosti« poslov v dikcijo »sklenitev« posla, prav tako pa se je omilila pretrda sankcija

ničnosti v enako pravno rešitev kot jo poznamo pri npr. zastopanju družbe, kjer omejitev nima pravnega učinka

proti tretjim osebam. Poleg navedenega je odpadla tudi zahteva notarskega zapisa sklenjene pogodbe iz

prvega stavka 2. odstavka 330. člena ZGD-1.

330. člen ZGD-1 ima svojo podlago in smisel v t.i. doktrini (lex) Holzmüller. Zgodovinski razvoj te doktrine je

nastal zaradi interesa in zaščite interesa delničarjev pred samovoljo oziroma neopravičenim (odplačnim)

0 Podrobneje Prelič, Saša. »Ureditev čezmejnih združitev in varstvo upnikov pri managerskih prevzemih po modelu MBLO.« Gospodarski

subjekti na trgu. IGP Maribor, PF Maribor in ZDZGP. Portorož, 2008: 25.



155

razpolaganjem s premoženjem družbe v smislu vodenja poslov družbe. Na podlagi sodne odločbe v primeru

Holzmüller, se je precej razpravljalo na to temo tako v teoriji kot praksi. Posledica razprav pa so bila dokaj

neenotna mnenja in stališča glede odločitve sodišča v navedenem primeru, zato so nekoliko ublažila

nasprotujoča mnenja nadaljnje odločitve nemških sodišč v primeru Gelatine I. in II.

Osnova razprav je temeljila predvsem na razmerju med skupščino in upravo, saj je omenjena razsodba

priznala skupščini »nezapisano izjemno« pristojnost pri težjih in globljih posegih v pravice in interese

delničarjev (npr. izločitev ali prenos celotnega obrata, ki tvori pomemben del družbinega premoženja) s

postopanjem uprave. Slednje se je v izreku sodišča v primeru Gelatine I. in II. opredelilo kot izjemna oziroma

ozko razumljena pristojnost skupščine, kot t.i. nezapisana pristojnost poseganja v vodenje družbe. Sama

obrazložitev primera je podala bistven (esencialni) kvalifikatorni element, ki na videz pomembno odstopa od

ureditve v 330. členu ZGD-1, da pride tovrstna izjemna pristojnost skupščine v poštev, če bi ukrepi (vodenje)

uprave pripeljali do prestrukturiranja družbe, ki se povezuje s pristojnostjo skupščine o statutarnih

spremembah oziroma bi se ukrepi uprave približali takšnim ukrepom, ki se lahko dosežejo samo s

spremembami statuta (jedrna pristojnost skupščine – Kernkompetenz). Prav slednje je posebej pomembno,

saj se v nemškem pravu ne sklicujejo samo na nominalni ali fiksni znesek razpolaganja s premoženjem

družbe, ki bi lahko vplival na tovrstno pristojnost skupščine, temveč vežejo izjemno (ozko) pravico skupščine

na potencialno pristojnost, ki bi nastala s spremembo statuta, dodatno pa mora biti podan tudi pogoj

razpolaganja s pomembnim delom premoženja družbe.

Morebiti slovenski ZGD-1 v 330. členu ne daje vtisa, da je pomemben kvalifikatorni element dajanja soglasja

skupščine k vodenju poslov družbe takšno vodenje, ki bi imelo hkrati tudi naravo statutarne spremembe.

Vendar podrobnejša sistemska analiza ZGD-1 pokaže, da je 330. člen umeščen v 6. oddelek z naslovom:

Spremembe statuta in povečanje ali zmanjšanje osnovnega kapitala ter v 1. pododdelek z naslovom:

Spremembe statuta (329. člen). Nomotehnično se sam 330. člen tudi neposredno navezuje na 329. člen glede

večine, s katero mora biti sprejet sam sklep skupščine. Navedeno torej potrjuje tezo, da slovenska

korporacijska zakonodaja le ni tako bistveno odstopila od samega vzorca nemškega sistema, kjer je

eksplicitno vezano odločanje (vmešavanje) skupščine na hkratno (dejansko) spremembo statuta. Morebiti

pomanjkljivost 330. člena ZGD-1 na prvi pogled pokaže nevezanost soglasja skupščine na hkratno (dejansko) 0 Podrobneje Kocbek, M. in Prelič, S. Veliki komentar ZGD-1. (2. knjiga): 588. 0 Ni odveč pripomniti, da se je zgodovinsko sam primer Holzmüller razvil v sistemu dvotirnega upravljanja delniške družbe, kjer so položaj,

pristojnosti ter odgovornost posameznih organov kogentno opredeljeni. Le-to pa je bila osnova za urejanje v slovenskem korporacijskem pravu.

0 Kot pomembno premoženje se je sprva štelo premoženje med 10-50 odstotki aktive, z zadnjimi razsodbami pa je bilo priznano kot pomemben del premoženja celo 80 in več odstotkov aktive družbe. Podrobneje Pušnik, N. »Primer Holzmüller v Nemčiji.« Podjetje in delo. 1(2005): 16.

0 To razmerje je v ZGD-1 urejeno v 267. členu. 0 Nemška sodna praksa je s primerom Holzmüller želela zapolniti pravno praznino pri prenosu premoženja na hčerinsko družbo, pri čemer

se hkrati s prenosom celotnega obrata spreminja dejavnost družbe matere. Tovrstni izjemni primeri, pa so v nemški in slovenski zakonodaji prerasli v splošno omejevanje rednih poslov vodenja družbe, zato jih je potrebno zelo ozko razlagati v smislu hkratne dejanske statutarne strogosti.



156

odločanje o spremembi statuta, vendar je člen jasno (namenoma) umeščen v poglavje spremembe statuta,

zato je mogoče odločanje skupščine jasno vezati poleg pogojev iz 330. člena še na istočasno pomembnost

hkratne (dejanske) spremembe statuta.

Navedeno dejansko pomeni, da je mogoče skupščini družbe, ne glede na gramatikalno opredelitev 330. člena

ZGD-1, priznati odločanje oziroma soglasje pri vodenju družbe v res izjemnih (ozkih) primerih, kjer bi imelo

razpolaganje s premoženjem družbe hkrati za posledico (dejanski) poseg v statutarna določila družbe.

Drugače povedano, 330. člen je pogojno uporabljiv, če je najprej izpolnjen pogoj, ki bi ga lahko opredelili kot

conditio sine qua non, in tj. takšna odločitev organa vodenja družbe, ki pomeni poseg v statutarna določila

družbe in bi z izpeljavo tega posla, dejansko prišlo do spremembe statuta. Sicer pa je razmerje med upravo in

skupščino načeloma decidirano določeno v 267. členu ZGD-1.

Prav sistemska umestitev 330. člena ZGD-1 znotraj poglavja o spremembah statuta ter odvisnost od ureditve

upravljanja družb, pokaže pravi pomen tega korporacijskega instituta in sicer; da je za iskanje (zahtevo) po

soglasju skupščine družbe o poslih vodenja družbe, potrebno vzeti v poštev ne samo opredelitev 330. člena

ZGD-1, ampak najprej ugotoviti ali bi tovrstno vodenje oziroma pravni posel posegel v spremembo statuta

družbe kot t.i. dejanska sprememba. Šele od ugotovitve tega pogoja je odvisna (obvezna) predložitev

sklenjenega posla skupščini s strani uprave, da se potrjuje njegova veljavnost. Toda tudi v primeru iskanja

soglasja oziroma odobritve konkretnega posla pri skupščini, je potrebno ugotoviti, da skupščina ni vezana na

predlog ali predložitev zadeve skupščini in ni nujno, da o tem sploh odloča oziroma odloča tako, da to

obvezuje upravo. Če skupščina torej ravna »nezainteresirano«, se postavlja vprašanje ali je sploh mogoče

izvesti pravni posel, za katerega se je odločila uprava in če se, ali lahko kasneje pride do vprašanja veljavnosti

tega posla.

Če zanemarimo pogoj za uporabnost 330. člena ZGD-1 (supra) ter grob poseg v samostojno vodenje poslov

družbe s strani uprave, je potrebno pri analizi 330. člena ZGD-1 upoštevati še ekonomski (podjetniški) vidik te

določbe.

V primeru ko bi se družba z aktivo 1 milijon eurov odločila prevzeti družbo z aktivo 1 milijon eurov, bi po

»iztrgani« gramatikalni razlagi 330. člena ZGD-1, bilo potrebno za veljavnost takšnega pravnega podjema

zahtevati soglasje skupščine. V navedenem primeru bi dejansko zaradi kogentnih opredelitev ZGD-1, bilo

potrebno sklicati skupščino, objaviti dnevni red, s tem pa bi se že javno oznanila namera za prevzem, ki še

sploh ne bi bila formalno podana. S tem bi uprava družbe jasno izrazila svoj namen, nepooblaščenim razkrila 0 Kot primer bi lahko navedli prodajo obrata družbe, kjer bi zaradi dejanske prodaje prišlo do spremembe dejavnosti družbe (bila bi

opuščena) ter bi na takšen način, bila potrebna hkratna sprememba statuta. V takšnem primeru višina premoženja, s katerim se razpolaga načeloma sploh ne bi bila pomembna (kot v nemškem sistemu), če ne bi ZGD-1 vseboval limitacije 25 odstotkov premoženja. Navedeno torej pomeni, da bi po ZGD-1 teoretično lahko prišlo do razpolaganja s premoženjem pod 25 odstotki aktive družbe, ki bi pomenilo spremembo statuta, pa skupščina k vodenju posla ne bi potrebovala dati soglasja. Mutatis mutandis pa bi skupščina morala dati soglasje k vsakemu poslu, ki presega naveden limit aktive ter tudi hkratno pomeni poseg v statutarno ureditev družbe.



157

svojo poslovno skrivnost ipd. Pred samo namero za prevzem bi tako ciljna družba že lahko pričela z

obrambnimi ukrepi pred prevzemom, saj formalno ne bi bilo še namere za prevzem ali prevzemne ponudbe za

prevzem, ki bi onemogočale udejanjanje obrambnih dejanj. S podjetniškega vidika, bi torej določilo 330. člena

ZGD-1 dejansko ohromilo poslovno dejavnost družbe in onemogočalo večino rednih dejanj vodenja poslov

družbe.

Dodaten argument je najti tudi npr., da je potrebno iskati soglasje skupščine v primerih, če je posel prenosa

premoženja večji (enak) kot 25 odstotkov aktive družbe. To dejansko pomeni, da bi morala uprava pri vodenju

družbe dnevno preverjati vrednost aktive družbe in paziti na prag prekoračitve preko 25 odstotkov. Glede na

dejstvo, da je aktiva družbe spreminjajoča vrednost, dejansko uprava nikdar ne bi vedela ali bo prekoračila

zakonsko predviden prag 25 odstotkov. Splošno sprejeto stališče je, da je uprava pooblaščena za upravljanje

(razpolaganje) z aktivo družbe, na drugi strani pa je skupščini pridržana pravica odločanja o pasivni strani

bilance. Prav to pa pomeni, da bi z uporabo 330. člena ZGD-1 prekoračili doktrinarno sprejeto stališče o

upravljanju z aktivo, v kolikor pa do takšnega primera dejansko tudi pride, ga je potrebno obravnavati v ozko

izjemnih primerih (nemški model). Ob vsakem nasprotnem primeru bi dejansko ogrozili pravno varnost tretjih v

pravnem prometu.

Zaradi navedenega je torej podjetniško omejujoča določba 330. člena ZGD-1 pregrobo posegla v avtonomijo

vodenja poslov družbe, predvsem pa nepotrebno opredelila prag kot pogoj za predložitev veljavnosti

zavezovalnih poslov skupščini. Primerjalno pravno je zadeva prepuščena pravnemu standardu, ki je

neposredno povezan bolj z dejansko spremembo statuta, kakor pa s samo višino razpolaganja premoženja

družbe.

Zagotovo je potrebno opozoriti, da je določilo 330. člena ZGD-1 (sprva) uveljavilo neprimerjalno težko pravno

posledico nepridobitve soglasja s strani skupščine na posamezne posle vodenja družbe. Dejstvo ničnosti

pravnega posla je dejansko lahko celo škodljivo, saj kljub interesu za zaščito delničarjev, prav posledica

ničnosti lahko povzroči škodo družbi, ker pravni posel ne bo veljaven. Sprememba ZGD-1A je uravnotežila

sankcijo v smeri konsistentnosti ZGD-1, ki jo poznamo tudi pri omejevanju pooblastil organom vodenja in

sicer, da omejitev 330. člena ne bo imela omejitev do tretjih oseb, torej bo pravni posel ostal v veljavi, samo

nepridobivanje soglasja pa bo imelo interni pomen, pri iskanju odgovornosti organov vodenja ali nadzora.

Za presojo uporabnosti 330. člena je potrebno opredeliti tudi razlikovanje med t.i. rednimi in izrednimi posli

organov vodenja ali nadzora. Pojem rednih poslov opredeljuje 265/1 členu ZGD-1, ki opredeljuje, da uprava

0 Navedeno je mišljeno v okviru dejavnosti družbe, ki se opravlja na trgu z namenom pridobivanja dobička. Zaradi tega sodi odplačno

upravljanje z aktivo v okvir rednega poslovanja družbe v pristojnosti uprave. Če pa bi uprava razpolagala z aktivo neodplačno (v nasprotju z namenom družbe – 3. člen ZGD-1), bi prekoračila zakonske pristojnosti, s tem pa bi bil podan razlog izjemnega ozkega vmešavanja skupščine v vodenje poslov družbe.

0 Tako o obrazložitvi dikcije »premoženja družbe« Kocbek, M. in Prelič, S. Veliki komentar ZGD-1. (2. knjiga): 590.



158

vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost. Pri opredeljevanju poslov družbe pa gre razumeti vse

vodstvene ukrepe uprave, ki so potrebni za kvalitetno in uspešno izpolnjevanje nalog družbe in so lahko

organizacijski, gospodarski ter personalni. Le-te naloge so lahko deloma pravne, deloma dejanske narave. Iz

povedanega bi lahko nadaljevali z razlago vodenja poslov v smeri, da v ta pojem sodi v prvi vrsti načrtovanje

in organiziranje opravljanja dejavnosti, razvoj poslovne politike in poslovne strategije, raziskave trga in razvoj

novih produktov, zagotavljanje virov za dobavo surovin in energije, ki so potrebni za proizvodnjo, vzpostavitev

in nadaljnji razvoj ter sprotno prilagajanje organizacije podjetja glede na vsakokratne gospodarske, delovno-

tehnične in tržne zahteve, vodenje personala, reklama in marketing, načrtovanje ter organizacija in oblikovanje

prodajnih mrež, vzpostavljanje potrebnih finančnih virov ipd. Dodatno sodi v vodenje poslov tudi skrb za

pravilno vodenje poslovnih knjig in izdelava letnega poročila, vzpostavitev sistema poročanja in sistema

notranje kontrole, koordiniranje interakcij med posameznimi organi družbe, izvajanje in organiziranje tistih

ukrepov, ki se zahtevajo na podlagi javno-pravnih predpisov itd. Generalno pa bi lahko opredelili pod pojem

vodenja družbe tudi vodenje poslov oziroma upravljanje s premoženjem družbe.

Če bi poizkušali izhajati iz negativne opredelitve, bi lahko opredelili vodenje poslov tudi kot pristojnost uprave

tako, da je uprava pristojna sprejemati vse odločitve, razen tistih, ki so izrecno v pristojnosti skupščine oziroma

nadzornega sveta (izjema je 293/6 člen ZGD-1). Glede na dejstvo, da gre pri opredelitvi izrednih poslov za

pravni standard, ga bo potrebno napolnjevati s primeri (od primera do primera) ob upoštevanju ZGD-1.

Dodatno pa je k pojmu izrednih (neobičajnih) pravnih poslov potrebno dodati še posle, ki bi lahko resneje

ogrozili nadaljnje poslovanje družbe.

Kljub spremembam glede veljavnosti pravnega posla v smislu zaščite pravnega prometa, je potrebno

poudariti, da koncept 330. člena ZGD-1 ostaja v istem okrožju, kar pomeni, da je neposredno uporabljiv ob

predhodni ugotovitvi, ali ima razpolaganje s premoženjem družbe hkrati naravo dejanske spremembe statuta.

14. 2 SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZGD-1B

Skoraj iz enakih razlogov kot je bila predlagana in sprejeta sprememba ZGD-1A, je bilo potrebno vnovično

pristopiti k spreminjanju ZGD-1. Zaradi dinamičnosti korporacijsko-pravnega okolja so se v vmesnem obdobju

prilagodile in spremenile številne evropske direktive z razlogom poenostavitve evropskega prava družb. Ker je

prehodno obdobje implementacije zastavljeno s koncem leta 2008 je bila potrebna sprememba ZGD-1 z ZGD-

1B.

0 Tako Bohinc, Rado. Veliki komentar ZGD-1. 2. knjiga: 337. 0 Podrobneje tudi Skupina avtorjev. »Vključevanje zaposlenih v upravljalsko strukturo – organe gospodarskih

družb.« Podjetje in delo. 1(1997): 93.



159

Kot osnovno vodilo spremembam z ZGD-1B je mogoče izpostaviti utrjevanje načel korporacijskega prava,

predvsem načelo enakopravnega obravnavanja delničarjev, načelo varstva upnikov, načelo zaščite

manjšinskih družbenikov/delničarjev v duhu poenostavitve in učinkovitosti postopkov organiziranja in

poslovanja gospodarskih družb.

Kljub predlaganim in sprejetim spremembam z ZGD-1B, pa se korporacijsko okolje še naprej spreminja in

prilagaja, kar bo botrovalo vnovičnim prilagoditvam in spremembam slovenske korporacijske zakonodaje v

prihodnje.

ZGD-1B je bil objavljen v Uradnem listu RS 08. julija 2008 in je pričel veljati 15 dan po objavi, tj. 23. julija 2008,

razen določila 5. točke 3. odst. 75. člena pri podjetniku, ki se prične uporabljati 1. oktobra 2008.

14. 2. 1 SPREMEMBE ZARADI DIREKTIVE 2006/68/ES O SPREMEMBI DIREKTIVE SVETA 77/91/EGS

GLEDE USTANAVLJANJA DELNIŠKIH DRUŽB TER OHRANJANJA IN SPREMINJANJA NJIHOVEGA

KAPITALA

Dvajset dni po objavi v Uradnem listu Evropske unije (6. 9. 2006) so pričele veljati spremembe in dopolnitve

Druge (kapitalske) direktive EU, ki predstavlja načeloma osrednji predpis s področja kapitalskih vprašanj na

teritoriju EU. Pričujoča sprememba direktive je bila posledica sprejetega Načrta (A Plan to Move Forward) s

strani Evropske komisije.

Posledica sprejetega Načrta in njegove uresničitve se je udejanila v izoblikovan Predlog sprememb in

dopolnitev Druge direktive (Proposal for a Directive of the European Parliament and of the Council amending

Council Directive 77/91/EEC, as regards the formation of public limited liability companies and the

maintenance and alteration of their capital, 2004 – v nadaljevanju Predlog). Na podlagi izhodišč, razmišljanj o

osnovnem kapitalu in Načrta je Evropska komisija 21. 9. 2004 podala Predlog direktive evropskega

parlamenta in sveta o spremembi Direktive sveta 77/91/EGS o ustanavljanju delniških družb in ohranjanju ter

spreminjanju njihovega kapitala. Predlagane spremembe naj bi omogočile pomembne poenostavitve glede

0 Tako je bilo potrebno implementirati: Direktivo 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske

izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi direktive Sveta 84/253/EGS, Direktivo 2006/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o spremembi štirih bilančnih oziroma računovodskih direktiv

EU, to je: o spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, 83/349/EGS o konsolidiranih računovodskih izkazih, 86/635/EGS o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij ter 91/674/EGS o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih zavarovalnic,

Direktivo 2006/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o spremembi direktive Sveta 77/91/EGS glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala,

Direktivo 2007/63/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 78/855/EGS in 82/891/EGS glede zahteve po neodvisnem strokovnem poročilu ob združitvi ali delitvi delniških družb.

0 S tem se je modernizirala »zastarela« Druga direktiva: Second Council Directive 77/91EEC of 13 December 1976 on co-ordination of safeguards which, for the protection of the interests of members and others, are required by Member States of companies within the meaning of the second paragraph of Article 58 of the Treaty, in respect of the formation of public limited liability companies and the maintenance and alteration of their capital, with a view to making safeguards equivalent, OJ L 026, 30. 1. 1977.



160

formalnosti v zvezi z zagotavljanjem in ohranjanjem osnovnega kapitala delniških družb ob ustanovitvi in

zagotavljanju ter ohranjanju osnovnega kapitala pri njegovem spreminjanju.

Predlog o spremembah Druge direktive je bil v osnovi namenjen pospeševanju s kapitalom povezanih

ukrepov, ki se izvajajo v delniških družbah. To naj bi potekalo tako, da bo vsem državam članicam

omogočeno, da odpravijo nekatere zahteve v zvezi s poročanjem pod določenimi pogoji ter da pod določenimi

pogoji pospešijo nekatere spremembe v lastništvu in nenazadnje, da vzpostavijo usklajene pravne postopke

za upnike pod določenimi pogoji v smislu zmanjšanja kapitala. Poenostavitev naj bi se po Predlogu opravila z

opuščanjem kogentnih določb, širjenjem dispozitivnosti ter uvajanjem sodobnejših informacijsko-tehnoloških

dosežkov za prilagajanje korporacijskih institutov. Tako naj bi bilo družbam omogočeno (v zvezi z velikostjo

kapitala, s strukturo kapitala in z lastništvom), da se nemudoma, varčno in jedrnato odzovejo na spremembe

trgov, ki jih zadevajo. Na podlagi tega bi morala predlagana posodobitev Druge direktive prispevati k

pospeševanju poslovne učinkovitosti in konkurenčnosti brez zmanjševanja zaščite delničarjev in upnikov, kot

to predvideva sporočilo Evropske komisije „Sporočilo Svetu in Evropskemu parlamentu: Posodabljanje prava

družb in izboljšanje upravljanja podjetij v Evropski uniji – načrt za napredek“.

V zvezi z ukrepi, povezanimi s kapitalom delniških družb, ki jih je Predlog želel spremeniti, so se navajali

naslednji korporacijski instituti:

• Delnice ne smejo biti izdane po ceni, nižji od njihove nominalne vrednosti ali v odsotnosti te vrednosti,

računovodske vrednosti delnic. Ta prepoved velja za vse izdaje delnic brez izjem, ne le za začetno

izdajo v smislu ustanovitve podjetja. To ne pomeni, da nadaljnje izdaje delnic ne morejo biti izvedene

po nominalni ali računovodski vrednosti, nižji od vrednosti prejšnje izdaje, dokler se cena, po kateri so

izdane nove delnice, ujema z zgoraj omenjeno obvezo.

• Izdaja delnic za negotovinsko nadomestilo je predmet zahteve po vrednotenju s strani enega ali več

neodvisnih izvedencev.

• Racionalizacija lastništva delniškega kapitala družbe je, če je mogoče, predmet načela predhodne

odobritve s strani statutov, ustanovitvenega akta in/ali skupščine.

• Pridobitev lastnih delnic podjetja je predmet načela odobritve skupščine le za določeno časovno

obdobje in le za del kapitala družbe.

• Finančna pomoč podjetja tretji stranki pri pridobitvi delnic je mogoča le v zelo omejenih primerih in le

do neke meje.

0 Podrobneje Kocbek, Marijan. »Predlog spremembe Druge-kapitalske direktive EU s področja prava gospodarskih družb-poenostavitve in

deregulacija.« Podjetje in delo. 1 (2005): 149+. 0 Dostopno tudi na internetu: http://europa.eu.int/comm/internal_market/company/capital/index_en.htm (4. 9. 2005). 0 Podrobneje Bratina, Borut, Jovanovič, Dušan, Drnovšek, Gregor, Radolič, Borut in Bratina, Miha. D.D. – delniška družba s komentarjem

in vzorci aktov za njeno delovanje. Maribor, De Vesta, 2008:69+ in Jovanovič, Dušan. Osnovni kapital ter varstvo upnikov ter družbenikov, doktorska disertacija (neobjavljeno). Zagreb, Pravni fakultet Sveučilišta u Zagrebu, 2006: 343+.



161

• Izključitev pravic do prednostnega nakupa v povečanjih kapitala za gotovinska nadomestila je predmet

odobritve skupščine in zahteve za pisno poročilo upravnega ali poslovodnega telesa.

• Države članice morajo za primere zmanjšanja kapitala določiti pogoje v zvezi z izvajanjem pravic

upnikov za zagotavljanje varnosti.

Predlog sprememb Druge direktive se je zaradi navedenega nanašal predvsem na:

• revizijo stvarnih vložkov (v primeru vplačila za delnice s prenosljivimi vrednostnimi papirji (kot stvarnim

vložkom) ali premoženjem, ki je bilo že podvrženo pregledu (reviziji izvedenca ali v revidiranih

poslovnih poročilih) je bila predlagana delno omiljena zahteva po reviziji stvarnih vložkov. Kljub vsemu

Predlog instituta revizije ni popolnoma odpravil (clausula rebus sic stantibus), vnesena pa je bila še

dodatna manjšinska pravica delničarjev (5 odstotkov vpisanega kapitala), da ponovno zahtevajo

revizijo neodvisnega izvedenca, če menijo da vrednost stvarnega vložka, ki je bila vpisana, ni

primerna. Zaradi potreb po popolnem razkritju informacij je bila predlagana potreba po objava

podatkov o prejemu vplačil brez predhodne revizije v skladu s pravili EU),

• prednostno pravico delničarjev do vpisa novih delnic (predlagano je bilo, da se prednostna pravica

delničarjev lahko izključi, istočasno pa se mora skupščini posredovali poročilo, razlogi in utemeljitev te

izključitve. Omilitev se je nanašala pri izdaji delnic ob izključitvi prednostne pravice, če je bila delnica

prodana po tržni ceni, ki se oblikuje na enem ali več reguliranih trgih (borzah). S tem se je želelo

obstoječe delničarje zaščiti pred razvodenitvijo njihovih delnic, če prodajna cena delnic ne bi bila

ekvivalentna njihovim trenutnim tržnim vrednostim delnic),

• varstvo upnikov pri zmanjšanju osnovnega kapitala (varstvo upnikov je bil že primarni namen Druge

direktive. Dodatno se je predlagala zahteva po varstvu upnikov, katerih terjatve še niso zapadle, da

imajo pravico do zavarovanja, preden se odloči o zmanjšanju osnovnega kapitala. Te pravice se

upniku ne bi smele odvzeti, razen če je zadostno varovan z ostalimi ukrepi za zavarovanje),

• fiktivne posle (finančno asistenco) pri lastnih delnicah (predlog je pri pridobivanju lastnih delnic s

finančno asistenco družbe ohranjal načelno prepoved takšnega pridobivanja z omilitvijo, ki se nanaša

na finančno poslovanje družbe),

• iztisnitev (squeeze out) in izstop (sell out) delničarjev (glede iztisnitve je bila predlagana novost

umestitve tega korporacijskega instituta v Drugo direktivo. Ta institut bi omogočal delničarju, ki ima

0 Podrobneje Kocbek, M. Op. cit.: 150-51. 0 Podrobneje o izkušnjah in možnostih za omilitev takšnega pridobivanja lastnih delnic Hansen, Søren, Friis in Sørensen, Karsten Engsig.

»Reforming the Financial Assistance Provision in the Second Company Law Directive: A Danish Perspective.« European Business Law Review. 14(2003): 3-23.



162

vsaj 90 odstotkov vpisanega kapitala družbe (večinski delničar), ki kotira na borzi, da lahko zahteva od

preostalih delničarjev (manjšinski delničarji), da mu prodajo delnice po pošteni ceni. Le-to naj bi

opredelil neodvisni izvedenec ali upravni/sodni organi, glede na zahtevo manjšinskega delničarja.

Izstop delničarja po predlogu je predstavlja novost Druge direktive, s tem, da je bilo omogočeno

manjšinskemu delničarju, da zahteva od večinskega delničarja odkup njegovih delnic po pošteni ceni.

Glede cene naj bi se uporabljala mutatis mutandis pravila o izstisnitvi) ter

• pridobivanje lastnih delnic (pridobivanje lastnih delnic v primarni emisiji je ostal s Predlogom

prepovedan. Možna bi bila le sekundarna (derivativna) pridobitev. Načeloma Predlog ni spreminjal

načela pridobivanja lastnih delnic kot izjeme, vendar se je predlagala sprostitev restrikcije glede

derivativne pridobitve. Pogoj, da lastne delnice lahko predstavljajo največ 10 odstotkov vpisanega

kapitala je s Predlogom ostal nespremenjen (kljub kritikam), kot novost pa se je predlagalo dovoljenje

nakupa lastnih delnic iz predvidenih virov (rezerv), da se s tem ne bi zmanjšala neto vrednost

premoženja, ki ga določa Druga direktiva. To je pomenilo, da lahko družba pridobiva lastne delnice

samo, če ima za to rezervirana sredstva. Ta sredstva ne bi smela vplivati na vpisan (osnovni) kapital

niti ne bi smela zmanjšati vezanih rezerv, zato bi se lahko uporabili zgolj preneseni dobički preteklih let

(proste rezerve)).

Če izhajamo iz obeh poročil ekspertnih skupin korporacijskega prava (ter tudi razprav Rickfordove skupine)

lahko ugotovimo, da same predlagane spremembe niso prinašale nobene revolucionarne spremembe v smislu

koncepta osnovnega kapitala. Navedeno se je utemeljevalo s faznim razvojem in modernizacijo prava družb v

EU (t.i. prilagoditveni sitem - SLIMplus). Dejansko so bile predvidene spremembe zgolj odprava »birokratskih«

oziroma formalnih postopkov pri nekaterih korporacijskih institutih. Globlji posegi v spremembo Druge direktive

so se zato pričakovali v srednjeročnem obdobju s sprejetjem alternacij obstoječemu sistemu. Radikalnejši

posegi, če bi do njih prišlo, naj bi zamajali, spremenili ali celo odpravili koncept osnovnega kapitala

germanskega vzora in ga nadomestili s konceptom anglo-ameriškega modela. Glede na predstavljene

aktivnosti v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju pa obstoji tudi verjetnost unikuma korporacijskega prava v

EU, ki naj bi dovolil alternativna koncepta osnovnega kapitala v odvisnosti izbora s strani nacionalnega

sistema. Zato lahko ugotovimo, da je šlo s predlogom le za poizkus prve spremembe Druge direktive

(kratkoročni plan), ki ni bila nepomembna, saj je nakazovala na uresničevanje Načrta, ki ga je predložila

Evropska komisija.

Sama razprava in prvotno vložen Predlog, je s 6. 9. 2006 dobil popolnoma drugačno vsebino. Predvsem je

sprejem sprememb Druge direktive bistveno ožji od prvotno načrtovanih sprememb iz Predloga. Tako vsebuje

le 4 člene, ki pa so pomembno spremenili Drugo direktivo na dveh nivojih, in sicer glede opredelitev

0 Podrobneje Jovanovič, D. Op. cit.: 307+.



163

preverjanja vrednosti nadomestila za prepuščene stvarne vložke in njihovo ocenitev ter liberalizacijo trdega

stališča o maksimalni količini veljavne pridobitve lastnih delnic (več kot 10 odstotkov). Tako je bila izpuščena

ureditev iztisnitve in izstopa delničarjev, kar se je uredilo v Direktivi o prevzemnih ponudbah.

Sprejeta sprememba Druge direktive je v razlogih za sprejem sprememb izpostavila, da bi državam članicam

moralo biti omogočeno, da dovolijo delniškim družbam, da le-te dodelijo delnice za vložke, ki niso plačani v

denarju, ne da bi jim bilo treba pridobiti posebno strokovno vrednotenje v primerih, ko so določene jasne

referenčne točke za vrednotenje takšnih vložkov. Istočasno pa je potrebno zagotoviti pravico manjšinskih

delničarjev do zahteve za takšno vrednotenje. Prav tako bi moralo biti dovoljeno, da delniške družbe pridobijo

lastne delnice do meje, ki jo postavljajo meje razdeljivih rezerv, in sicer v obdobju, v katerem je taka pridobitev

odobrena s strani skupščine, le-to pa bi moralo biti daljše, da bi okrepilo prilagodljivost ter zmanjšalo upravno

breme za podjetja, ki se morajo nemudoma odzvati na razvoj trga, ki vpliva na cene delnic. Poudarja se tudi,

da bi državam članicam moralo biti omogočeno, da dovolijo delniškim družbam odobritev finančne pomoči za

pridobitev lastnih delnic s strani tretjih strank do omejitve razdeljivih rezerv podjetja, saj omogoča to

prilagodljivost v zvezi s spremembami v lastniški strukturi delniškega kapitala družb. Za to možnost bi morali

obstajati zaščitni ukrepi, pri čemer se upošteva cilj Druge direktive o zaščiti tako delničarjev kot tretjih strank. V

smislu zaščite upnikov bi moralo biti omogočeno, da se pod določenimi pogoji le-ti zatečejo k pravnim ali

upravnim postopkom, če so ogroženi njihovi zahtevki zaradi zmanjšanega kapitala delniške družbe, kar bi

pomenilo izboljšano standardizirano zaščito upnikov v vseh državah članicah.

Izhajajoč iz stališč za sprejem sprememb Druge direktive je sama sprememba vnesla bistveno manj

korporacijskih institutov, kot je bilo sprva predlagano s Predlogom. Poglavitne spremembe se nanašajo

predvsem na vlaganje stvarnih vložkov in preverjanje njihove realne vrednosti v korelaciji z navedbo

osnovnega kapitala. Tako so na predlog organov vodenja ali upravljanja družbe, določene nekatere

poenostavitve ocenjevanja in revizije stvarnih vložkov in sicer pri vlaganju vrednostnih papirjev in instrumentov

denarnega trga (1. odst. 10. a člena), drugih ocenjenih stvarnih vložkov (2. odst. 10. a člena) ter, če se v

družbo vlagajo sredstva, ki so bila ocenjena z revidiranim letnim poročilom prejšnjega leta (3. odst. 10. a

člena), in sicer:

a. Tako naj bi vlaganje npr. vrednostnih papirjev ali instrumentov denarnega trga, omogočilo lažjo

dokapitalizacijo, če je njihova vrednost prepoznavna na trgu, kjer se s takšnimi instrumenti trguje. V ta namen

ni potrebno uporabiti (obstoječih/nespremenjenih) pravil Druge direktive iz člena 10. (odst. 1., 2., in 3.), v

kolikor pa so spremenjene okoliščine vplivale na spremembo vrednosti takšnih vrednostnih papirjev, je

potrebno izvesti ponovno vrednotenje (1. odst. 10 a člena Druge direktive).

b. V 2. odstavku 10 a člena je tudi omogočena izognitev preverjanju vrednosti stvarnih vložkov (ne

vrednostnih papirjev ali instrumentov finančnega trga), če so bili le-ti že predmet vrednotenja s strani



164

neodvisnega priznanega izvedenca ob upoštevanju pogojev kot so: da od vrednotenja ni preteklo več kot 6

mesecev in da je vrednotenje potekalo v skladu s splošno sprejetimi standardi vrednotenja za sredstva, ki se

vlagajo kot stvarni vložki. Tudi pri navedenem vrednotenju je potrebno upoštevati element spremenjenih

okoliščin na predlog organov vodenja družbe. V 2. odstavku 10. a člena je dodana še manjšinska pravica

delničarjev (5 odstotkov osnovnega kapitala), da lahko zahtevajo vrednotenje neodvisnega izvedenca, ki to

opravi na podlagi 10. (odst. 1., 2., in 3.) člena Druge direktive.

c. V 3. odst. 10. a člena pa se določajo možnosti neuporabe pravil 10 (odst. 1., 2., in 3.) člena Druge

direktive, če se vlagajo kot stvarni vložki sredstva iz premoženja (obstoječe) družbe (prikazano v njeni bilanci

stanja), ki je bila podvržena reviziji v preteklem poslovnem letu.

Poleg pogojev, ki jih sprememba Druge direktive opredeljuje med izjemami v 10. a členu, je potrebno

upoštevati tudi 10. b člen, ki določa obvezo objave podatkov, v kolikor se je izognilo uporabi 10 (odst. 1., 2., in

3.) člena (obvezi preverjanja vrednosti stvarnih vložkov). V teh primerih je potrebno objaviti: opis vložkov, ki

niso bili plačani v denarju; njihovo vrednost, vir vrednotenja ter metodo vrednotenja; izjavo organov vodenja in

upravljanja, da se vložene vrednosti ujemajo s številom ali nominalo ali računovodsko vrednostjo delnic ter

morebitna premija; in izjavo organov vodenja ali upravljanja o tem, da se niso pojavile spremenjene okoliščine

povezane z izvirnim vrednotenjem. Hkrati z navedenim se zahteva tudi od držav članic, da poskrbijo za

ustrezne zaščitne ukrepe v primerih ravnanja po 10. a in b členu Druge direktive.

Naslednja pomembna novost sprememb Druge direktive pa se nanaša na večkrat kritizirano opredelitev

maksimalnega odstotka dovoljenega pridobivanja lastnih delnic v odvisnosti od osnovnega kapitala. Tako

spremenjen 19. člen Druge direktive dovoljuje, da države članice dovolijo pridobivanje lastnih delnic ob

upoštevanju določenih pogojev, tj. pooblastila skupščine organom vodenja in upravljanja za maksimalno

obdobje 5 let, najvišje število delnic za pridobitev, najvišjo oz. najnižjo nadomestilo za pridobitev ter dodatna

obligatorna pogoja b in c 1. odst. 19. člena. Ta se nanašata na vir za pridobivanje lastnih delnic, ki ne sme

zmanjšati neto sredstev družbe pod znesek 1. odst. 15. člena (a in b) Druge direktive ter da se lahko

pridobivajo le polno vplačane delnice. Ob tem pa lahko države članice po svoji presoji (ius dispozitivum)

določijo še naslednje pogoje: da nominalna vrednost delnic oz. računovodska vrednost pridobljenih delnic ne

presega meje določene z lex nationalis (ta meja pa ne sme biti nižja od 10 odstotkov osnovnega kapitala); da

statut družbe določa pooblastilo skupščini; da družba izpolnjuje pogoje za poročanje in objavljanje; da se

lahko pridobljene delnice umaknejo, znesek pa se odvede v rezerve, ki se ne smejo razdeliti delničarjem; ter

da pridobitev ne posega v izpolnitev terjatev do upnikov. Od dispozitivnih pogojev razveseljuje predvsem

dejstvo po omilitvi trdega stališča o (kogentno opredeljeni najvišji) količini pridobitve lastnih delnic, ki ob

ustreznih virih sredstev, lahko po presoji držav članic presega tudi višino 10 odstotkov osnovnega kapitala.

Sam Predlog iz leta 2004 tovrstne liberalizacije ni vseboval.



165

Dodatno se v povezavi s pridobivanjem lastnih delnic spreminja tudi 23. člen Druge direktive, kjer je

spremenjen in dodan 1. odstavek. Le-ta določa, da pod odgovornostjo organov vodenja in upravljanja družbe

lahko le-ti v državah članicah, kjer je to dovoljeno, dajo določena sredstva, posojila oz. zavarovanja za

namene pridobitve njihovih (lastnih) delnic. O tem morajo iskati pri skupščini predhodno odobritev, po izvedbi

transakcije pa poročati skupščini o razlogih, interesu družbe, pogojih transakcije, tveganjih ipd. Dodatno pa je

predpisano, da skupna finančna pomoč dodeljena tretjim osebam, nikoli ne sme povzročiti zmanjšanja neto

sredstev družbe iz 1. odst. 15. člena (a in b) Druge direktive, hkrati pa je potrebno med rezervami oblikovati

tudi znesek, ki ni na voljo za razdelitev med delničarje.

V zaščito upnikov se je spremenil tudi 1. odst. 32. člena Druge direktive, ki določa pravico upnikov, katerih

terjatve so starejše od datuma objave odločitve o zmanjšanju osnovnega kapitala, da lahko zahtevajo jamstva

za svoje terjatve, ki še niso zapadle. Le-te pravice se ne sme izključiti z nacionalnimi zakonodajami, razen če

ima upnik ustrezna jamstva, ali ta niso potrebna glede na sredstva družbe. Izvajanje te pravice je v pristojnosti

držav članic, ki morajo omogočiti upnikom, ki niso dobili ustreznih jamstev od družbe ter so njihove terjatve

ogrožene zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala, da lahko pri ustreznem upravnem ali sodnem organu

zaprosijo za zadostna jamstva.

Na podlagi predstavljenih izhodišč in določil spremenjene Druge direktive je ZGD-1B spremenil in dopolnil

obveznost revizijskega pregleda stvarnih vložkov pri ustanovitvi (194. a člen ZGD-1), poustanovitvi ter

povečanju osnovnega kapitala delniške družbe (334. a; 356. a člena ZGD-1). Dodatno je spremenjeno

pridobivanje lastnih delnic na podlagi pooblastila skupščine (8. alinea 1. odst. 247. člena ZGD-1 in nov 5. odst.

247. člena ZGD-1) ter varstvo upnikov pri efektivnem zmanjšanju osnovnega kapitala (nov tretji stavek 3. odst.

375. člena in nov 4. in 5. odst. 375. člena ZGD-1). S temi spremembami je ZGD-1 sledil rešitvam iz Druge

direktive ter ni bistveno odstopil od rešitev, kot jih poznajo primerljivi sistemi. Kljub temu, da Druga direktiva

pušča »prazen« prostor državam članicam, glede ureditve posameznih vprašanj, slovenski zakonodajalec teh

možnosti zaenkrat ni izkoristil.

Novost ZGD-1B je tudi poseben prekršek družbe in poslovodstva, tako da sedaj 685. a člen ZGD-1 določa, da

se z globo od 16.000 do 62.000 eurov za prekršek kaznuje družba, ki ne odsvoji ali umakne delnic v skladu z

2. in 3. odstavkom 250. člena ZGD-1, prav tako pa se z globo od 1.000 do 4.000 eurov kaznuje član

0 V zaščito upnikov je na novo predvidena registrska zapora na podlagi utemeljenosti in upravičenosti zahtevka upnikov, po vzoru določil

registrske zapore pri pripojitvi. 0 Predvideno je obdobje pooblastila za največ 36 mesecev ter omejitev stanja zalog lastnih delnic na 10 odstotkov od skupnega števila. 0 Tako so poenostavljeni postopki vlaganja stvarnih vložkov in opuščena dolžnost ponovnega vrednotenja in revizije v primeru vlaganja

tržnih vrednostnih papirjev, če je bil predmet predhodno vrednoten in revizijsko pregledan ter če je poštena vrednost predmeta razvidna iz revidiranega letnega poročila družbe. Dopuščeno pa je obvezno vrednotenje in revizija zaradi zaščite manjšinskih delničarjev če pride do spremenjenih okoliščin in če to zahteva kvalificirana manjšina delničarjev.



166

poslovodstva družbe, ki ne odsvoji delnic družbe ali ne pripravi predloga sklepa skupščine o umiku delnic

družbe v skladu z 2. in 3. odstavkom istega člena ZGD-1.

14. 2. 2. SPREMEMBE ZARADI DIREKTIVE 2006/46/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O

SPREMEMBI ŠTIRIH BILANČNIH OZIROMA RAČUNOVODSKIH DIREKTIV EU

Na podlagi sprememb te direktive je ZGD-1B vnesel spremembo 3. odst. 54. člena ZGD-1, kjer je določeno,

da se poleg zahteve po vodenju poslovnih knjig po sistemu dvostavnega knjigovodstva, mora pri vodenju knjig

upoštevati kontni okvir za glavno knjigo, ki ga sprejme Slovenski inštitut za revizijo.

V 3. odst. 55. člena ZGD-1 se povečujejo zneski čistih prihodkov od prodaje povečuje in sicer iz 7.300.000 na

8.800.000 eurov ter vrednost aktive iz 3.650.000 na 4.400.000 eurov, prav tako pa v 4. odst. 55. člena ZGD-1

zneski čistih prihodkov od prodaje in sicer iz 29.200.000 na 35.000.000 eurov ter vrednost aktive iz

14.600.000 na 17.500.000 eurov. Dodatno pa se določajo tudi dodatne zahteve po razkrivanju zunajbilančnih

operacij v prilogi s pojasnili.

ZGD-1B je vnesel tudi nov 60. a člen ZGD-1, ki določa obveznost zagotavljanja sestave in objave letnih

poročil s strani organov vodenja in nadzora in sicer tako, da morajo skupno zagotavljati, da so letna poročila z

vsemi sestavnimi deli, vključno z izjavo o upravljanju družbe, sestavljena in objavljena v skladu z ZGD-1,

slovenskimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Pri tem morajo

ravnati v skladu s pristojnostmi, skrbnostjo in odgovornostmi, kot jih za posamezno obliko družbe določa ZGD-

1.

Dopolnitev 1. odst. 69. člena ZGD-1 v 12. in 13. točki se nanaša na razkrivanje zunajbilančnih operacij in sicer

tako, da je potrebno razkriti vrsto in poslovni namen operacij družbe, ki niso izkazane v bilanci stanja, in njihov

vpliv na družbo, če so tveganja ali koristi, ki iz njih izhajajo, pomembni in če je razkritje teh tveganj ali koristi

nujno za oceno finančnega stanja družbe. Razkriti je potrebno tudi transakcije, ki jih je družba začela s

povezanimi strankami, vključno z zneski takšnih transakcij, naravo razmerja s povezanimi strankami in drugimi

podatki o transakciji, potrebnimi za razumevanje finančnega stanja družbe, če so te transakcije pomembne in

niso bile opravljene pod običajnimi tržnimi pogoji. Podatke o posameznih transakcijah lahko družba prikaže v

zbirni obliki glede na njihovo vrsto, razen kadar so za razumevanje učinka transakcij s povezanimi strankami

potrebni ločeni podatki. Povezana stranka je tista oseba, ki je kot taka opredeljena v mednarodnih standardih

računovodskega poročanja. Iz transakcij se lahko izvzamejo transakcije med obvladujočo in odvisno družbo,

če je obvladujoča družba imetnica vseh deležev odvisne družbe, razen če se z vrednostnimi papirji katere od

družb trguje na organiziranem trgu.



167

Glede na nejasnosti 5. odst. 70. člena ZGD-1, glede sporočanja oziroma izjave o upravljanju družbe, je

spremenjen 5. odstavek tako, da navedeno sedaj velja za družbe, s katerih vrednostnimi papirji se trguje na

organiziranem trgu, ki morajo vključiti v svoje poslovno poročilo izjavo o upravljanju družbe. Izjava se vključi

kot poseben oddelek poslovnega poročila in vsebuje vsaj sklicevanje na kodeks o upravljanju, ki velja za

družbo, z navedbo podatka o javni dostopnosti besedila kodeksa, kodeks o upravljanju, ki ga je družba

prostovoljno sklenila uporabljati, z navedbo podatka o javni dostopnosti besedila kodeksa in vse ustrezne

podatke o upravljanju, ki presega zahteve ZGD-1, z navedbo, kje je njena praksa upravljanja javno dostopna

ter podatke o obsegu odstopanja od kodeksov o upravljanju. Pri tem je treba razložiti, katerih delov kodeksa o

upravljanju družba ne upošteva in o razlogih za to. Če družba ne uporablja nobene določbe kodeksov o

upravljanju, je treba pojasniti razloge za neuporabo; opis glavnih značilnosti sistemov notranjih kontrol in

upravljanja tveganj v družbi v povezavi s postopkom računovodskega poročanja; podatke o delovanju

skupščine družbe in njenih ključnih pristojnostih ter opis pravic delničarjev in načinu njihovega uveljavljanja;

podatke o sestavi in delovanju organov vodenja ali nadzora ter njihovih komisij. Izjavo o upravljanju lahko

družba objavi kot ločeno poročilo, skupaj z letnim poročilom. V tem primeru mora biti v poslovnem poročilu

navedeno, kje v elektronskem mediju družbe je dostopno besedilo izjave o upravljanju. Če se pripravi ločeno

poročilo, lahko izjava o upravljanju vsebuje sklicevanje na poslovno poročilo, v katerem so na voljo zahtevani

podatki iz ZGD-1.

14. 2. 3. SPREMEMBE ZARADI DIREKTIVE 2006/43/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O

OBVEZNIH REVIZIJAH ZA LETNE IN KONSOLIDIRANE RAČUNOVODSKE IZKAZE

Najpomembnejša novost, kot posledica implementacije te direktive je zagotovo sprememba 1. odst. 279. člena

ZGD-1, kjer se dodaja nov drugi stavek, ki glasi: »V družbi, s katere vrednostnimi papirji se trguje na

organiziranem trgu, mora nadzorni svet oblikovati revizijsko komisijo.«

Tako je potrebno obligatorno oblikovati revizijsko komisijo v delniških družbah, s katere vrednostnimi papirji se

trguje na organiziranem trgu (javne delniške družbe), ki imajo uveljavljen dvotirni sistem upravljanja, enako kot

je to veljalo za družbe z enotirnim sistemom upravljanja. Posledično se je spremenil tudi 280. člen ZGD-1, ki

sedaj določa, da če nadzorni svet imenuje revizijsko komisijo, mora biti vsaj en član komisije neodvisen

strokovnjak in usposobljen za računovodstvo ali revizijo. Ostali člani revizijske komisije so lahko le člani

nadzornega sveta. Naloge revizijske komisije so naštete kot:

– spremljanje postopka računovodskega poročanja,

– spremljanje učinkovitosti notranje kontrole v družbi, notranje revizije, če obstaja, in sistemov

za obvladovanje tveganja,

– spremljanje obvezne revizije letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov,



168

– pregledovanje in spremljanje neodvisnosti revizorja za letno poročilo družbe, zlasti

zagotavljanja dodatnih nerevizijskih storitev,

– predlaganje nadzornemu svetu imenovanje kandidata za revizorja letnega poročila družbe,

– nadzorovanje neoporečnosti finančnih informacij, ki jih daje družba,

– ocenjevanje sestavljanja letnega poročila, vključno z oblikovanjem predloga za nadzorni svet,

– sodelovanje pri določitvi pomembnejših področij revidiranja,

– sodelovanje pri pripravi pogodbe med revizorjem in družbo,

– opravljanje drugih nalog, določenih s statutom ali sklepom nadzornega sveta, in

– sodelovanje z revizorjem pri opravljanju revizije letnega poročila družbe, še zlasti z

medsebojnim obveščanjem o glavnih zadevah v zvezi z revizijo.

Dodatno pa je bilo zaradi te spremembe prilagoditi še druga določila ZGD-1, ki se nanašajo na spremenjeno

vsebino in položaj revizijske komisije. Zagotovo predstavlja pomembno novost naloga revizijske komisije, da

predlaga nadzornemu svetu imenovanje kandidata za revizorja letnega poročila družbe. Tudi dosedaj je bila

izključna pristojnost nadzornega sveta, pri predlaganju revizorja skupščini družbe. S spremembo 280. in 4.

odst. 281. člena ZGD-1 se sedaj določa, da revizijska komisija kot delovno telo nadzornega sveta poda

predlog revizorja letnega poročila nadzornemu svetu, ki posreduje predlog skupščini. Predlog skupščini mora

temeljiti na predlogu revizijske komisije. S tem se povečuje neodvisnost imenovanja oziroma predlaganja

revizorjev od organov vodenja družbe.

V trendu sprememb pri revizijskih komisijah je potrebno umestiti tudi spremembo 57. člena ZGD-1, ki v 3.

odstavku 57. člena ZGD-1 povišuje zneske odgovornosti revizorja do družbe oziroma delničarjev/družbenikov

in sicer iz sedanje limitacije do 150.000 eurov na zneske do 150.000 eurov za majhne kapitalske družbe, do

višine 500.000 eurov za srednje kapitalske družbe ter do višine 1.000.000 eurov za velike kapitalske družbe.

Dodaja pa se še 6. odst. 57. člena ZGD-1, ki določa, da mora revizor sodelovati z revizijsko komisijo in jo

obveščati o glavnih zadevah v zvezi z revizijo letnega poročila, zlasti o pomembnih pomanjkljivostih notranjih

kontrol v povezavi s postopkom računovodskega poročanja.

14. 2. 4 SPREMEMBE ZARADI DIREKTIVE 2007/63/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O

SPREMEMBI DIREKTIV SVETA 78/855/EGS IN 82/891/EGS GLEDE ZAHTEVE PO NEODVISNEM

STROKOVNEM POROČILU OB ZDRUŽITVI ALI DELITVI DELNIŠKIH DRUŽB

Glede na implementacijo Tretje in Šeste direktive z ZGD-1 je bilo potrebno zaradi sprememb vnesti določene

tehnične-redakcijske popravke ZGD-1, vsebinsko pa se spreminja 623. člen ZGD-1. Tako je v 1. odst. 623.

člena ZGD-1 dodaja delitev gospodarske družbe, poleg razdelitve in oddelitve, še s t.i. izčlenitvijo. Pri tem

statusnem preoblikovanju pridobi deleže novoustanovljene družbe sama prenosna družba in ne njeni



169

družbeniki. Tako se vzpostavi razmerje med družbo materjo in družbo hčerjo, družbeniki matere pa zadržijo

svoj korporacijsko-lastniški interes in položaj v njej sami.

3. odst. 623. člena ZGD-1 tako določa, da se izčlenitev opravi s prenosom vseh ali posameznih delov

premoženja prenosne družbe, ki z izčlenitvijo ne preneha, na nove družbe, ki se ustanovijo zaradi izčlenitve

(izčlenitev z ustanovitvijo novih družb), ali na prevzemne družbe (izčlenitev s prevzemom).

Posledično je bilo potrebno z ZGD-1B spremeniti in popraviti še ostala določila ZGD-1, ki se nanašajo na

dopolnjeno obliko statusnega preoblikovanja delitve.

14. 2. 5 OSTALE SPREMEMBE

Med ostale spremembe in dopolnitve z ZGD-1B je mogoče uvrstiti tudi spremembo 2. člena ZGD-1, ki sedaj

izčrpno navaja vso evropsko zakonodajo, ki je podlaga ZGD-1 in je v njem implementirana.

Spremembe v 9. in 10. členu ZGD-1B se nanašajo na spremembe pri Podjetniku in sicer predvsem pri

vodenju poslovnih knjig ter spremembi in prenehanju opravljanja dejavnosti podjetnika. Tako se spreminja 4.

odst. 73. člena ZGD-1, ki sedaj določa, da podjetniku ni treba voditi poslovnih knjig in sestaviti letnega

poročila, če izpolnjuje pogoja: o prihodkih iz dejavnosti in o zaposlenih delavcih, ki ju zakon, ki ureja

dohodnino, določa za zavezance za davek od dohodka iz dejavnosti, ki lahko pri ugotavljanju davčne osnove

zahtevajo upoštevanje normiranih odhodkov. To velja tudi za podjetnika, ki začne z opravljanjem dejavnosti in

v prvem poslovnem letu ne zaposluje delavcev.

Dodatno pa se pri spremembi in prenehanju opravljanja dejavnosti spreminja 3. odst. 75. člena ZGD-1, ki po

novem določa, da AJPES po uradni dolžnosti izbriše podjetnika iz Poslovnega registra Slovenije:

1. na podlagi obvestila registrskega organa, da se je podjetnik statusno preoblikoval v kapitalsko družbo,

2. če ji podjetnik v dveh zaporednih poslovnih letih ne predloži letnega poročila zaradi javne objave po

prvem ali drugem odstavku 58. člena ZGD-1 ali podatkov iz letnega poročila za namene iz prvega

odstavka 59. člena ZGD-1,

3. če na podlagi lastnih podatkov ali na podlagi obvestila državnega organa ali osebe z javnimi

pooblastili ugotovi, da je pri podjetniku v Poslovni register Slovenije kot njegov poslovni naslov vpisan

naslov:

a. - na katerem ne sprejema uradnih poštnih pošiljk ali je na tem naslovu neznan,

b. - na katerem je objekt, katerega lastnik je druga oseba, ki podjetniku ni dala dovoljenja za

poslovanje na tem naslovu, ali

c. - ki ne obstaja,



170

4. na podlagi obvestila pristojnega matičnega organa, da je podjetnik umrl, razen če ji dedič podjetnika v

treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predloži izjavo, da bo nadaljeval zapustnikovo

podjetje v skladu s četrtim odstavkom 72. člena ZGD-1,

5. na podlagi obvestila pristojnega sodišča o začetku postopka stečaja nad podjetnikom, v skladu z

zakonom, ki ureja stečaj,

6. na podlagi obvestila pristojnega organa, da je s pravnomočnim aktom prepovedal podjetniku opravljati

dejavnost, ki je vpisana v Poslovni register Slovenije, ker je ugotovil, da podjetnik ne izpolnjuje

pogojev za opravljanje dejavnosti, podjetnik pa ne opravlja nobene druge dejavnosti,

7. na podlagi obvestila pristojnega organa, da je s pravnomočnim aktom ugotovil, da podjetnik ne

opravlja dejavnosti, ki je vpisana v Poslovni register Slovenije, podjetnik pa ne opravlja nobene druge

dejavnosti,

8. na podlagi obvestila pristojnega organa, da je podjetniku s pravnomočnim aktom izrekel ukrep izgona

tujca iz države,

9. če na podlagi obvestila davčnega ali drugega pristojnega organa ugotovi, da je podjetnik dal

neresnično izjavo iz osme alineje drugega odstavka 74. člen ZGD-1.

V sedmem poglavju Statusno preoblikovanje podjetnika se dodaja nov 673. a člen ZGD-1 glede prenosa dela

podjetja, tako da velja za prenos dela podjetja podjetnika smiselna uporaba določb 667. do 673. člena ZGD-1,

razen določbe 2. odstavka glede prenehanja opravljanja dejavnosti in 3. odstavka 671. člena ZGD-1.

V sedmem poglavju (družba z omejeno odgovornostjo) se je spremenil 1. odst. 474. člena ZGD-1 tako, da se

družba ustanovi s pogodbo, ki je lahko sklenjena v obliki notarskega zapisa ali na posebnem obrazcu, v fizični

ali elektronski obliki. Družbeno pogodbo morajo podpisati vsi družbeniki. Če je družbena pogodba sklenjena

na posebnem obrazcu, morajo biti podpisi družbenikov overjeni. V skladu s spremembami pri delniški družbi

zaradi implementacije Druge direktive se je spremenil tudi 4. odst. 476. člena ZGD-1, ki se nanaša na cenitev

stvarnih vložkov, tako da cenitev stvarnih vložkov, ki jo opravi revizor, in izdelava revizorjevega poročila nista

potrebni, če gre za stvarne vložke v obliki tržnih vrednostnih papirjev, že vrednotenih stvarnih vložkov ali

stvarnih vložkov, ki se ocenijo po knjigovodskih vrednostih iz revidiranega letnega poročila ob smiselni uporabi

določb tega zakona, ki se nanašajo na delniške družbe.

Sprememba 1. odst. 523. člena ZGD-1 pa se nanaša na družbo z enim družbenikom (enoosebni d.o.o.), tako

da je sedaj jasno določeno, da se za družbo z enim družbenikom uporabljajo pravila o družbi z omejeno

odgovornostjo, če ni z ZGD-1 drugače določeno. Glede upravljanja je bil spremenjen 526. člen ZGD-1, ki

sedaj določa, da ustanovitelj samostojno odloča o vprašanjih odločanja družbenikov. Vse odločitve o

vprašanjih odločanja družbenikov mora ustanovitelj vpisovati v knjigo sklepov. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo

sklepov, pa nimajo pravnega učinka. Navedeno ne velja za sklepe, ki jih sprejme ustanovitelj ob ustanovitvi

družbe in na katerih overi njegov podpis točka VEM ali notar, ki v imenu ustanovitelja vloži elektronski predlog



171

za vpis ustanovitve družbe v register. Ustanovitelj mora sprejete sklepe (odločanje družbenikov iz 505. člena

ZGD-1) vpisovati v pisno knjigo sklepov, ki jo mora potrditi notar pred vpisom prvega sklepa, ali v elektronsko

knjigo sklepov, ki jo vodi notarska zbornica. Notarska zbornica pa bo v soglasju z ministri, pristojnimi za

gospodarstvo, pravosodje in javno upravo, predpisala podrobnejši način vodenja knjige sklepov.

14. 3. SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZGD-1C

Poslednja sprememba ZGD-1 in sicer novela ZGD-1C (Državni zbor RS je sprejel spremembe zakona 27. 5.

2009), je v veliki meri odvisna od prava EU in sicer implementacije direktive 2007/36/ES Evropskega

parlamenta in Sveta z dne 11. 7. 2007 o uveljavljanju določenih pravic delničarjev družb, ki kotirajo na borzi.

Navedeno direktivo je bilo potrebno implementirati do 3. avgusta 2009. Pri tem se je slovenski zakonodajalec

zgledoval po primerjalnih implementacijah direktive v Avstriji, Nemčiji ter Veliki Britaniji.

14. 3. 1 POGLAVITNE NOVOSTI ZGD-1C ZARADI DIREKTIVE 2007/36/ES

Cilj ZGD-1C je bil uskladitev slovenskega pravnega reda z Direktivo 2007/36//ES Evropskega parlamenta in

sveta z dne 11. julija 2007 o uveljavljanju določenih pravic delničarjev družb, ki kotirajo na borzi (v

nadaljevanju: Direktiva 2007/36/ES). S predlaganimi spremembami in dopolnitvami se dopolnjujejo oziroma

krepijo osnovna korporacijska načela, in sicer:

• načelo enake obravnave delničarjev,

• načelo obveščenosti delničarjev ter

• načela manjšinskih pravic delničarjev pri izvrševanju glasovalnih pravic na skupščini delničarjev.

Tako lahko med poglavitne rešitve oziroma novosti v noveli zakona uvrstimo predvsem:

1. Sklic skupščine (295. člen ZGD-1)

V samem členu o sklicu skupščine se sedaj enotno urejata sklic s strani poslovodstva (295/2 člen ZGD-1,

nespoštovanje le-tega je po spremembi 390. člena ZGD-1 tudi ničnostni razlog za sklepe skupščine) ter sklic

skupščine kot manjšinska pravica.

Dodatno pa je na novo opredeljena možnost delničarjem, ki dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala in

zahtevajo sklic skupščine, da lahko le-to storijo z uporabo elektronskih sredstev.

2. Vsebina in način objave sklica skupščine (296/1 člen ZGD-1)



172

Sklic skupščine bo moral poleg do zdaj zahtevanih podatkov na novo vsebovati:

• presečni dan, od katerega sta odvisna udeležba in uresničevanje glasovalne pravice na skupščini,

• rok oziroma dan, do katerega lahko delničarji zahtevajo dopolnitev dnevnega reda,

• rok oziroma dan, do katerega lahko delničarji dajo družbi razumno utemeljen nasprotni predlog za

objavo,

• kje in kako se lahko pridobijo popolna besedila listin, ki se predložijo skupščini,

• navedbo, da ima delničar pravico do obveščenosti,

• postopek uresničevanja glasovalne pravice z elektronskimi sredstvi, če ga družba omogoča, in

• postopek uresničevanja glasovalne pravice po pošti, če ga družba omogoča.

Javna družba bo morala v sklicu navesti tudi spletno stran družbe, navedbo, da so na spletni strani dostopne

izčrpne informacije o pravicah delničarjev do postavljanja dodatnih točk in nasprotnih predlogov na skupščini,

informacije glede uresničevanja glasovalne pravice po pooblaščencu in informacije, povezane z uporabo

elektronskih sredstev, če jih družba omogoča delničarjem (296/2 člen ZGD-1).

Glede objave se na novo določa, da se sklic skupščine objavi tudi na spletni strani družbe, če jo družba ima

(296/4 člen ZGD-1, kar je po spremembi 390. člena ZGD-1 tudi ničnostni razlog za sklepe skupščine). Javna

družba bo morala sklic objaviti tudi v mediju, ki zanesljivo omogoča razširitev informacij javnosti na celotnem

območju EU (296/5 člen ZGD-1, nespoštovanje le-tega je po spremembi 390. člena ZGD-1 tudi ničnostni

razlog za sklepe skupščine).

Lahko pa se skupščina družbe skliče tudi s priporočenim pismom vsem delničarjem, če je mogoče ugotoviti

identiteto delničarjev iz delniške knjige. Pri tem velja za dan objave sklica skupščine, dan ko je bila odposlana

pošta – oddajna teorija (296/6 člen ZGD-1, nespoštovanje le-tega je po spremembi 390. člena ZGD-1 tudi

ničnostni razlog za sklepe skupščine).

3. Vsebina na spletni strani družbe, pred zasedanjem skupščine

Javna družba (družba s katere vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu) bo morala od dneva

objave sklica do vključno dneva zasedanja skupščine, na svojih spletnih straneh objaviti (296/3 člen ZGD-1):

• sklic skupščine,

• skupno število delnic in glasovalnih pravic na dan zasedanja skupščine,

• vse listine, ki se predložijo skupščini,

• obrazce, ki se uporabljajo za glasovanje s pooblastilom ali po pošti,

• izčrpne informacije o pravicah delničarjev do dodatne točke in postavljanja nasprotnih predlogov in



173

• vse prejete predloge dodatnih točk dnevnega reda in nasprotnih predlogov.

4. Sklicni rok in referenčni dan za udeležbo na skupščini

Sklic skupščine se objavi vsaj 30 dni pred skupščino, statut pa lahko določi daljši najkrajši rok za objavo

(297/1 člen ZGD-1), nespoštovanje le-tega določila po spremembi 390. člena pomeni tudi ničnostni razlog

sklepov skupščine. Prejšnja dikcija mesec dni se je tako izčistila in sedaj zakon jasno določa 30 dnevni rok za

sklic in objavo sklica, pri tem pa je zanimivo, da Direktiva 2007/36/ES zahteva minimalni rok »le 21 dni«.

Na novo se določa tudi enotni presečni dan za vse družbe za udeležbo in uresničevanje glasovalne pravice na

skupščini. Skupščine se tako lahko udeležijo in na njej uresničujejo glasovalno pravico le tisti delničarji, ki so

kot imetniki delnic vpisani v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev konec četrtega dne

pred zasedanjem skupščine (297/3 člen ZGD-1). Pri samem štetju rokov pa je potrebno uporabiti civilno štetje

rokov.

5. Udeležba na skupščini s pomočjo elektronskih sredstev in glasovanje po pošti

Sprememba ZGD-1 omogoča delničarjem udeležbo in glasovanje na skupščini z uporabo elektronskih

sredstev. Ta bo omogočena le, če bo tako predvidel statut družbe. Statut bo moral zaradi varnosti urediti

postopek, pri čemer sta lahko taka udeležba in glasovanje odvisna samo od zahtev in omejitev, potrebnih za

ugotavljanje identitete delničarjev ter varnega elektronskega komuniciranja, in to do mere, sorazmerne za

uresničitev tega cilja (297/4 člen ZGD-1).

Statut pa lahko dodatno pooblasti poslovodstvo, da lahko zaradi nenehnega tehnološkega napredka samo

podrobneje uredi te postopke (297/5 člen ZGD-1).

Statut lahko delničarjem omogoči glasovanje tudi po pošti pred zasedanjem skupščine. Statut uredi

podrobnosti v zvezi s postopkom, pri čemer je glasovanje po pošti lahko odvisno samo od zahtev in omejitev,

ki so potrebne za ugotavljanje identitete delničarjev, in to do mere, sorazmerne za uresničevanje tega cilja

(308/9 člen ZGD-1).

6. Zagotovitev informacij delničarjem

Novi 297. a člen ZGD-1 celovito ureja informacije, ki morajo biti zagotovljene delničarjem na vplogled pred

zasedanjem skupščine družbe. Zato je potrebno za vsako točko dnevnega reda zasedanja skupščine, s strani

predlagatelja (organi vodenja ali nadzora), navesti tudi predloge sklepov. Predloga ni potrebno navajati le v



174

primeru, če se ne sprejema sklep na zasedanju skupščine oziroma če je točka dnevnega reda posledica

manjšinske pravice delničarjev po uvrstitvi toče ali sklica skupščine.

Hkrati mora poslovodstvo zagotoviti delničarjem od objave sklica do vključno dneva zasedanja skupščine tudi

informacije o predlogih sklepov, obrazložitvah k točkam dnevnega reda, letno poročilo in poročilo nadzornega

sveta ali upravnega odbora ter poročilo o upravljanju družbe, besedilo predlaganih sprememb statuta in druga

poročila in dokumente, ki jih je potrebno po zakonu predložiti skupščini (297/2 a. člen ZGD-1).

Predlogi, utemeljitve in druge informacije za dodatne točke in nasprotne predloge zasedanja skupščine,

morajo biti na vpogled preostalim delničarjem nemudoma po njihovem prejemu (297/3 a. člen ZGD-1).

7. Dopolnitev določb o pravici delničarja do obravnave dodatne točke dnevnega reda na skupščini in postavitvi

nasprotnega predloga ter obveščanju družbe o tem

Manjšinsko pravico postavljati dodatno točko, o kateri naj skupščina odloča, imajo delničarji, katerih skupni

deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala, vendar pa lahko statut to možnost razširi tudi na delničarje, ki

imajo nižji delež osnovnega kapitala.

Delničarji morajo pisno zahtevo, s katero zahtevajo dodatno točko, skupaj s prilogami poslati družbi

najpozneje sedem dni po objavi sklica skupščine. Pisno mora biti predložen predlog sklepa, o katerem naj

odloča skupščina, ali če skupščina pri posamezni točki ne sprejme sklepa, obrazložitev te točke.

Poslovodstvo mora nemudoma po poteku tega roka objaviti dodatne točke dnevnega reda, o katerih naj

odloča skupščina. Dodatna točka pa se lahko na skupščini obravnava le, če je bila objavljena vsaj 14 dni pred

skupščino, v nasprotnem pa se obravnava na prvi naslednji skupščini (298/3 člen ZGD-1). S tem se

zagotavlja, da imajo drugi delničarji dovolj časa za kakovostno pripravo na skupščino.

Javna družba bo morala dodatno, tako kot je objavila sklic, objaviti čistopis dnevnega reda za zasedanje

skupščine (298/4 člen ZGD-1). Nasprotni predlogi delničarjev za predloge sklepov, o katerih naj skupščina

odloča in jih delničarji dajo pisno ter so razumno utemeljeni, se objavijo, če jih je delničar poslal družbi v

sedmih dneh.

Javna družba mora ponuditi vsaj en elektronski način za dajanje dodatnih točk in nasprotnih predlogov. Način

elektronskega pošiljanja mora biti naveden že v sklicu (298/2 člen ZGD-1).

Poslovodstvo mora najpozneje 14. dan pred zasedanjem skupščine finančnim organizacijam ter združenjem

delničarjev, ki so na zadnji skupščini za delničarje uresničevali glasovalne pravice, sporočiti sklic skupščine ter



175

predloge delničarjev, njihove obrazložitve in druge informacije v zvezi z njimi. Če se je spremenil dnevni red

zasedanja skupščine, je potrebno sporočiti tudi spremenjeni dnevni red (299/1 člen ZGD-1). V kolikor pa

finančne organizacije in združenja delničarjev posredujejo poslovodstvu zahtevo za navedene informacije iz

299 člena ZGD-1 najkasneje 16. dan pred zasedanjem skupščine, mora poslovodstvo najpozneje 14. dan

pred zasedanjem skupščine, sporočiti sklic skupščine ter predloge delničarjev, njihove obrazložitve in druge

informacije v zvezi z njimi. O vsem navedenem lahko vsak član nadzornega sveta zahteva od poslovodstva,

da mu pošlje sporočilo, ki je bilo posredovano finančnim institucijam oziroma združenjem delničarjev (299/2

člen ZGD-1).

Vsak delničar (vpisan v delniško knjigo) ali član nadzornega sveta, lahko zahteva pisno sporočilo poslovodstva

o sprejetih sklepih skupščine. Stroškov za posredovanje informacij po 299. členu ZGD-1, pa družba ne sme

zaračunavati.

Delničarji lahko k vsaki točki dnevnega reda v pisni obliki posredujejo predloge sklepov in sicer razumno

utemeljene in sporočene v 7 dneh po objavi sklica. Predlog in utemeljitev delničarja se objavi in sporoči v

skladu z zakonom, razen če (300/3 člen ZGD-1):

• bi bilo z objavo predloga storjeno kaznivo dejanje ali prekršek;

• bi predlog lahko povzročil skupščinski sklep, ki bi bil v nasprotju z zakonom ali statutom;

• utemeljitev predloga v bistvenih točkah vsebuje očitno napačne ali zavajajoče podatke ali žalitve;

• je bil delničarjev predlog z isto vsebino že sporočen skupščini družbe;

• je bil isti delničarjev predlog z bistveno isto utemeljitvijo v zadnjih petih letih že sporočen na

najmanj dveh skupščinah družbe in če je na skupščini zanj glasovala manj kot dvajsetina

zastopanega osnovnega kapitala;

• da delničar vedeti, da se skupščine ne bo udeležil in ne bo zastopan, ali

• delničar v zadnjih dveh letih na skupščini ni postavil svojega sporočenega predloga ali ga ni dal

postaviti.

Utemeljitve predloga pa ni treba objaviti, če vsebuje več kot 3000 znakov (300/4 člen ZGD-1). Sami predlogi

delničarjev, ki niso posredovani v roku 7. dni in so dani najpozneje na zasedanju skupščine, se obravnavajo

na skupščini sami (300/6 člen ZGD-1).

8. Objava rezultatov glasovanja zasedanja skupščine na spletnih straneh družbe

Javna družba bo morala pri objavi izida glasovanja navesti vsaj (304/4 člen ZGD-1):

• število delnic, za katere so bili veljavno oddani glasovi,

• delež teh delnic v osnovnem kapitalu,



176

• skupno število glasov, ki so bili veljavno oddani, in

• število oddanih glasov za in proti ter morebitno število vzdržanih.

Družba bo morala objaviti izide na svoji spletni strani v dveh dneh od zasedanja skupščine (204/6 člen ZGD-

1).

9. Olajšanje imenovanja pooblaščencev in obveščanja družbe o imenovanju

Vsak delničar, ki je upravičen do udeležbe na skupščini, ima pravico pooblastiti poslovno sposobno osebo

(fizično ali pravno), da ga zastopa na skupščini (udeležba in glasovanje). Za pooblastilo je potrebna pisna

oblika, potrebno pa ga je shraniti pri družbi in pri njej tudi ostane shranjeno. Sam pooblaščenec pa ima s

pooblastilom enake pravice kot delničar, ki ga zastopa (308/6 člen ZGD-1).

Delničarji javne družbe bodo lahko imenovali pooblaščenca z uporabo elektronskih sredstev, pri tem pa

morajo upoštevati določbe, ki veljajo za vse delničarje, ki imenujejo pooblaščenca (pisna oblika pooblastila).

Statut javne družbe mora delničarjem omogočiti, da obvestilo o imenovanju pooblaščenca ter njegov preklic

pošljejo elektronsko (308/7 člen ZGD-1).

10. Razkritje nasprotja interesov pri ponujanju zastopanja na skupščini (308. a člen ZGD-1)

Nasprotje interesov mora razkriti oseba, ki nedoločenemu krogu ljudi ali delničarjem ponuja zastopanje na

skupščini. Taka oseba bo morala pisno razkriti vse okoliščine, pomembne za delničarja pri presoji tveganja, da

bi pooblaščenec lahko deloval v drugačnem interesu od delničarja. Oseba mora podatke o nasprotju interesov

ali izjavo, da nasprotja interesov ni, poslati delničarju v pisni obliki pred podelitvijo pooblastila. Oseba, ki na

skupščini ne zastopa več kot deset delničarjev in več kot 1 odstotek osnovnega kapitala, ni zavezana k

razkritju informacij po 308. a členu ZGD-1 členu.

Do nasprotja interesov lahko pride predvsem, če je v tem delu omenjena oseba:

• večinski delničar družbe ali od njega nadzorovana oseba;

• član organa vodenja ali nadzora družbe ali večinskega delničarja ali od njega nadzorovane osebe;

• zaposlena ali revizor družbe ali večinskega delničarja ali od njega nadzorovane osebe ali

• ožji družinski član oseb iz prejšnjih alinej.

11. Zastopanje na skupščini in dajanje navodil



177

Finančna organizacija mora pozvati delničarja, naj ji da navodila za uresničevanje glasovalne pravice in ga

opozoriti, da bo, če ji delničar ne bo dal navodil za uresničevanje glasovalne pravice, le to uresničevala po

lastnih, delničarju sporočenih predlogih, razen če lahko domneva, da bi delničar odobril njeno drugačno

odločitev, če bi poznal dejansko stanje (309/5 člen ZGD-1). Navedeno velja torej le za finančne organizacije in

le za tiste pravne osebe, ki uresničujejo glasovalno pravico za delničarja kot svojo dejavnost.

14. 3. 3 NEKATERE DRUGE SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZGD-1C

Poleg »nujnih« sprememb korporacijske zakonodaje zaradi zahtev prava EU, se z novelo ZGD-1C spreminjajo

in dopolnjujejo tudi nekateri korporacijski instituti, ki so bolj ali manj povezani s trenutnimi gospodarskimi

razmerami in trendi korporacijskega upravljanja v globalnem okolju. Spreminjajo in dopolnjujejo pa se tudi

nekatera določila zaradi redakcijskih popravkov.

Z novelo ZGD-1C se je poseglo tudi v usmeritev in določanje nagrajevanja organov vodenja in nadzora.

Pričujoča gospodarska situacija je determinirala klimo, ki se nanaša na (ne)potrebno zniževanje in omejevanje

nadomestil članom organov vodenja ali nadzora. Najmanj primerno pa je zagotovo takšno kompleksno

razmerje urejevati z zakonskimi določili.

Pri urejanju razmerij med organi v družbi je potrebno izhajati iz osnovnih (doktrinarnih) korporacijskih interesov

posameznih organov znotraj družbe. Pri tem skupščina zastopa individualne interese delničarjev, ki jim je

primaren naravni interes po čim večjem izplenu, tj. dividendi in vrednosti njihovih naložb. Glede na izbor

sistema upravljanja je v dvotirnem sistemu pomemben interes uprave, ki stremi za razvoj in uspešnost

podjetja, nadzornemu svetu pa je izhodišče interesa, delovanje v dobro družbe. V enotirnem sistemu bi te

interese pripisali izvršnim članom upravnega odbora oziroma neizvršnim članom. Ti trije različni korporacijski

interesi najdejo svojo presečišče v sklepanju pogodb in konsideraciji za prevzete obveznosti med

posameznimi organi, zadnje zakonske spremembe pa nekoliko nesistemsko posegajo v doktrinaren položaj

posameznih organov.

Člani organov vodenja – poslovodstvo je v korporacijski funkciji, na katero jih imenujejo organi glede na izbrani

sistem upravljanja. Z imenovanje in prevzemom funkcije člani organa vodenja vstopijo v korporacijsko

razmerje z družbo in s tem prevzamejo določene pravice in obveznosti (odgovornost). Sama narava pogodb je

polivalentna, saj se združujejo korporacijski, obligacijski in delovnopravni elementi. Vsi člani organov vodenja

ali nadzora morajo pri svojih ravnanjih (opravljanju svojih nalog), ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega

in poštnega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Dodatno je ZFPPIPP uzakonil še

standard ravnanja s pravili poslovnofinančne stroke ter stroke upravljanja podjetij.



178

Samo imenovanje in prevzem korporacijske funkcije, poleg prevzema pravic in obveznosti, nujno vsebuje tudi

konsideracijo za opravljanje teh funkcij. Zakonodaja je določala, da je pri prejemkih posameznim članom

organa vodenja, potrebno upoštevati ustrezno sorazmerje z nalogami članov organa in finančnim stanjem

družbe. Metode, merila in način oblikovanja nadomestil se je do nedavnega prepuščal avtonomnim pravnim

pravilom (priporočilom), za katere se je izpostavljalo da so primernejši zaradi prilagajanja in »mehkobe«

urejanja. Tako priporočila o »dobri praksi« nadomestil organom vodenja in nadzora vsebujejo avtonomna

pravila Združenja nadzornikov Slovenije in tudi avtonomna pravila Združenje Manager ter Kodeks upravljanja

javnih delniških družb. Dodatno je na tem področju zaznati tudi priporočila, ki jih sprejema Evropska komisija.

Zadnja priporočila Evropske komisije gredo v smeri omejevanja prejemkov članom organa vodenja, pravilnega

razmerja med fiksnim in variabilnim nagrajevanjem ipd.

Z ZGD-1C se je poseglo v 270. člen (prejemki članov uprave) in 294. člen, ki se opirata na novost, da

skupščina družbe lahko določi politiko prejemkov članov organov vodenja ali nadzora. Vsi prejemki članov

organov vodenja ali nadzora morajo biti v skladu s tako politiko prejemkov. Pri določitvi politike prejemkov

članov uprave in izvršnih direktorjev pa skupščina sledi naslednjim načelom:

• politika prejemkov članov uprave in izvršnih direktorjev spodbuja dolgoročno vzdržnost družbe in

zagotavlja, da so prejemki v skladu z doseženimi rezultati in finančnim stanjem družbe;

• celotne prejemke lahko sestavljata fiksni in variabilni del. Variabilni del prejemkov mora biti odvisen od

vnaprej določenih in merljivih meril. Skupščina lahko določi najvišji znesek variabilnega dela prejemka;

• odpravnina se lahko izplača le v primeru predčasne prekinitve pogodbe. Odpravnina ne more biti

izplačana, če je član uprave ali izvršni direktor odpoklican iz razlogov, določenih v prvi, drugi in tretji

alineji drugega odstavka 268. člena tega zakona ali če član uprave ali izvršni direktor sam odpove

pogodbo. Skupščina lahko določi najvišji znesek odpravnine.

Hkrati mora poslovodstvo seznaniti delničarje pri obravnavi uporabe bilančnega dobička, s prejemki članov

organov vodenja ali nadzora, ki so jih za opravljanje nalog v družbi prejeli v preteklem poslovnem letu.

Informacija mora vsebovati prejemke za vsakega člana organa vodenja ali nadzora posebej in mora biti

razčlenjena vsaj na fiksne in variabilne prejemke, udeležbo v dobičku, opcije in druge nagrade, povračila

stroškov, zavarovalne premije, provizije in druga dodatna plačila. Informacija mora vsebovati tudi prejemke, ki

so jih člani organov vodenja ali nadzora pridobili z opravljanjem nalog v odvisnih družbah. Takšna informacija

mora biti razkrita tudi v letnem poročilu, skupaj s politiko prejemkov članov organov vodenja ali nadzora, če jo

je skupščina določila (294/5 člen ZGD-1).

Na podlagi politike skupščine pri opredelitvi prejemkov uprave, se je spremenil tudi 270. člen ZGD-1. Tako

mora nadzorni svet družbe pri določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave (plača in povračilo

stroškov, bonitete, nagrada za poslovno uspešnost – delniški in opcijski program nagrajevanja, udeležba v



179

dobičku itd. -, odpravnina in drugi prejemki) poskrbeti za to, da so celotni prejemki v ustreznem sorazmerju z

nalogami članov uprave in finančnim stanjem družbe ter v skladu s politiko prejemkov iz 294. člena tega

zakona. Če skupščina ne določi politike prejemkov članov organov vodenja, mora nadzorni svet pri določitvi

prejemkov posameznega člana uprave slediti načelom iz 294/7 člena ZGD-1.

Istočasno pa so se pri spremembi ZGD-1C upoštevala tudi Priporočila Evropske komisije o dopolnitvi

priporočil 2004/913/ES glede sistema prejemkov direktorjev (C(2009) 3177) in Priporočila Evropske komisije o

plačnih politikah v sektorju finančnih storitev (C(2009) 3159), tako da lahko nadzorni svet zahteva vrnitev že

izplačane nagrade za poslovno uspešnost ali njen sorazmeren del (270/3 člen ZGD-1):

• če se pravnomočno ugotovi ničnost letnega poročila in se ničnostni razlogi nanašajo na postavke ali

dejstva, ki so bile podlaga za določanje nagrade, ali

• na podlagi posebnega revizorjevega poročila, s katerim se ugotovi, da so bili napačno uporabljeni

kriteriji za določitev nagrade ali da pri tem odločilni računovodski, finančni in drugi podatki ter kazalci

niso bili pravilno ugotovljeni ali upoštevani.

Vrnitev že izplačane nagrade je mogoče zahtevati v roku treh let od dneva izplačila nagrade ali dela nagrade

(270/4 člen ZGD-1). Člani nadzornega sveta, ki pa ne ravnajo v skladu z 270/3 členom ZGD-1, so

odškodninsko odgovorni po splošnih pravilih odškodninskega prava. Tožbo za povrnitev škode, ki je družbi

nastala zaradi neupravičeno izplačane nagrade lahko v svojem imenu in na račun družbe vložijo delničarji,

katerih skupni deleži znašajo najmanj en odstotek osnovnega kapitala (270/6 člen ZGD-1).

Posledično se pri članih nadzornega sveta družbe pri uporabi čistega ter bilančnega dobička družbe iz 230/6

člena ZGD-1, prepoveduje uporabiti bilančni dobiček tudi za nadomestila članom nadzornega sveta, v

povezavi s spremembo 284. člena ZGD-1 (plačila članom nadzornega sveta), kar je bilo tudi priporočilo iz

Kodeksa upravljanja javnih delniških družb. Istočasno so se spremenila tudi priporočila Vlade RS za

nagrajevanje ali bolje rečeno plačilo članom nadzornih svetov v družbah s pretežnim neposrednim ali

posrednim lastništvom države.

Kljub večinskemu povzemanju različnih priporočil glede plačil in nagrajevanja organov vodenja in nadzora v

zakonski tekst menim, da je tovrstno uzakonjanje bilo nepotrebno in lahko privede do porušenja izoblikovanih

standardov nagrajevanja. Vse nove rešitve je poznala že prejšnja ureditev ob pomoči avtonomnih pravil, za

njihovo uveljavitev pa je bilo potrebno samo izbrati neodvisne, odgovorne in sposobne člane organov vodenja

in nadzora.

Določene spremembe je ZGD-1C vnesel tudi pri določilih poravnalnega odbora, ki nima statusa sodnega

izvedenca iz določil ZPP, zato se črtajo besede »izvedencev« in ohrani funkcija poravnalnega odbora,



180

istočasno pa je bila vnesena tudi sprememba glede imenovanja članov poravnalnega odbora. Tako je sedaj

funkcija poravnalnega odbora le v poravnavi in predložitvi mnenja v zvezi z menjalnim razmerjem pri

statusnopravnih preoblikovanjih.

Večina ostalih sprememb ima naravo redakcijskih sprememb in popravkov ter uskladitev zaradi sprememb

ostalih poglavitnih korporacijskih institutov.

Zakon (ZGD-1C) je pričel veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu (5. 6. 2009), torej 21. 6. 2009, vendar pa se

določila spremenjenega in dopolnjenega 296., 297., 298., 300., 304. in 308. a člena, začnejo uporabljati šele

1. septembra 2009. Do takrat se za vsebino in objavo sklica, sklicni rok in udeležbo na skupščini, dopolnitev

dnevnega reda, predloge delničarjev in izid glasovanja uporabljajo določbe zakona, ki so veljale do uveljavitve

ZGD-1C. Ostala določila novele ZGD-1C pa se uporabljajo od 21. junija naprej.

Zaradi sprejetih sprememb ZGD-1C morajo družbe prilagoditi in uskladiti svoje statute do 1. septembra 2010.

15. SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZGD- po letu 2009

Po letu 2009 je ZGD-1 doživel še nekatere bolj ali manj uspešne spremembe in prilagoditve, ki so bile vezane

na nekatere sprožene postopke pred ustavnim sodiščem glede presoje ustavnosti posameznih členov ZGD-1

(npr. U-I-165/08-10), določene spremembe pa so bile posledica nekaterih vidnejših primerov iz poslovne

prakse, ki se jih je poizkušalo omejiti po poti normativne ureditve z ZGD-1.

Tako je bil z ZGD-1D vnesen nov 38.a člen (odprava nasprotja interesov), ki naj bi zajezil oziroma povzročil

dodatno sporočilnost delničarjem glede poslov in razmerij s posameznimi člani organa vodenja ali nadzora s

tretjimi osebami:

» (1) Poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo lahko sklene pravni posel z drugo

družbo, v kateri ima sam ali njegov ožji družinski član ali vsi skupaj delež, ki dosega desetino osnovnega kapitala, ali je sam ali njegov ožji

družinski član tihi družbenik druge družbe, ali je udeležen na njenem dobičku na katerikoli drugi pravni podlagi, le s soglasjem nadzornega

sveta ali upravnega odbora družbe. Če družba nima nadzornega sveta ali upravnega odbora, mora soglasje dati skupščina.

(2) Poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo mora o sklenitvi pravnega posla z drugo

družbo, v kateri ima sam ali njegov ožji družinski član ali vsi skupaj delež, ki je manjši od deleža iz prejšnjega odstavka, v roku treh

delovnih dni po njegovi sklenitvi obvestiti nadzorni svet ali upravni odbor. Če družba nima nadzornega sveta ali upravnega odbora, mora o

sklenitvi posla obvestiti družbenike na prvi naslednji skupščini.

(3) Član organa, ki odloča o soglasju iz prvega odstavka tega člena, ne sme sodelovati pri odločanju, če je tudi sam ali njegov ožji

družinski član družbenik ali tihi družbenik družbe, s katero se sklepa posel ali je udeležen na dobičku te družbe na katerikoli drugi pravni

podlagi.



181

(4) Za ožjega družinskega člana iz prejšnjih odstavkov se štejejo osebe, ki so opredeljene v tretjem odstavku 308.a člena tega zakona.

(5) Ne glede na 263. člen tega zakona odškodninska odgovornost poslovodje ni izključena, čeprav je za sklenitev posla dala soglasje

skupščina.

(6) Če soglasje iz prvega odstavka tega člena ni bilo dano, se šteje, da je pravni posel ničen.

(7) Akt o ustanovitvi lahko za sklenitev pravnega posla iz prvega odstavka tega člena določi strožje omejitve.«

Za samo kršitev pa je nov 689. A člen ZGD-1 predvidel globo od 4.000 do 5.000 eurov, s katero se kaznuje

za prekršek poslovodstvo, prokurist ali izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo, ki

sklene pravni posel iz prvega odstavka 38.a člena tega zakona brez soglasja nadzornega sveta, upravnega

odbora ali skupščine, ali teh organov ne obvesti o sklenitvi pravnega posla v skladu z drugim odstavkom 38.a

člena tega zakona.

Novela ZGD-1E pa je vnesla dokaj kritično »recesijsko« klavzulo, ki je v stroki in javnosti naletela na različne

odzive. Doadan je bil 10.a člen (Omejitve ustanavljanja, vodenja in nadziranja družb):

»(1) Ustanovitelj, družbenik, član poslovodstva ali organa nadzora družbe ne more biti, kdor je član poslovodstva ali organa nadzora

velike, srednje oziroma majhne družbe, nad katero je bil začet eden izmed postopkov zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja.

(2) Omejitev iz prejšnjega odstavka velja tudi za osebe, ki so opravljale funkcijo poslovodstva ali nadzornega organa v veliki, srednji

oziroma majhni družbi, nad katero je bil začet postopek zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja, kadar koli v obdobju dveh let pred

začetkom postopka zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja.

(3) Sodišče v nepravdnem postopku članu poslovodstva oziroma organa nadzora iz prvega in drugega odstavka tega člena dovoli

ustanovitev družbe, pridobitev statusa družbenika, opravljanje poslovodne funkcije družbe ali opravljanje nadzorne funkcije družbe, če le-

ta dokaže, da je v družbi, nad katero je bil začet postopek zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja, ravnal s skrbnostjo vestnega in

poštenega gospodarstvenika.

(4) Za člana poslovodstva družbe po tem členu se štejejo vse osebe, ki se v poslovni register vpišejo kot osebe, pooblaščene za

zastopanje družbe.

(5) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za podjetnika.

(6) Poleg oseb iz prvega in drugega odstavka tega člena ne more biti ustanovitelj družbe ali pridobiti status družbenika tudi oseba:

1. ki je bila pravnomočno obsojena na kazen zapora zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno

varnost;

2. zoper katero je bila s pravnomočno sodbo na podlagi tega zakona ugotovljena odgovornost zaradi spregleda pravne osebnosti;



182

3. ki je na podlagi zakona, ki ureja sodni register, priložila predlogu za vpis v register neresnično izjavo o tem, da imajo vse kapitalske

družbe, v kapitalu katerih je udeležena z več kot 25 odstotki, poravnane vse davke in druge obvezne dajatve, ki jim je potekel zakonski

rok plačila, razen tistih, katerim je bil dovoljen odlog ali obročno plačilo skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek;

4. ki je bila kot družbenik z več kot 25 odstotki udeležena v kapitalu ali bila član poslovodstva ali organa nadzora kapitalske družbe, za

katero je bila pravnomočno ugotovljena ničnost na podlagi zakona, ki ureja sodni register, ker je bil namen delovanja ali dejavnost družbe

v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Sodišče po uradni dolžnosti preverja, ali so ob predlogu za vpis ustanovitve subjekta vpisa v register podani razlogi za omejitev

ustanavljanja družbe ali pridobitve statusa družbenika iz prejšnjega stavka. Za ta ravnanja sodišča se smiselno uporabljajo določbe

zakona, ki ureja sodni register.

(7) Omejitev iz tega člena preneha po desetih letih od končanja tistega postopka zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja, na

podlagi začetka katerega je stopila v veljavo oziroma od dneva pravnomočne sodbe ali dane lažne izjave iz prejšnjega odstavka.

in 10.b člen (Odvzem pooblastila oziroma upravičenja za vodenje poslov in odpoklic z mesta člana

nadzornega organa):

»(1) Sodišče, pristojno za odločanje v postopku zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja, po uradni dolžnosti pravni oziroma fizični

osebi, ki je bila član poslovodstva ali organa nadzora velike, srednje oziroma majhne družbe, nad katero je bil začet postopek zaradi

insolventnosti ali prisilnega prenehanja, odvzame pooblastilo oziroma upravičenje za vodenje poslov oziroma jo odpokliče z mesta člana

organa nadzora v vseh družbah, kjer ta oseba opravlja tovrstno funkcijo.

(2) Sodišče lahko članu poslovodstva oziroma organa nadzora iz prejšnjega odstavka dovoli opravljanje poslovodne funkcije družbe

oziroma nadzorne funkcije družbe, če le-ta dokaže, da je v družbi, nad katero je bil začet postopek zaradi insolventnosti ali prisilnega

prenehanja, ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

(3) Za člana poslovodstva družbe po tem členu se štejejo vse osebe, ki se v poslovni register vpišejo kot osebe, pooblaščene za

zastopanje družbe.

(4) Ukrep iz tega člena preneha po desetih letih od končanja tistega postopka zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja, na podlagi

začetka katerega je bil izrečen.«

Navedena novela ZGD-1 pa je v kratkem pridobila tudi epilog v obliki Odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je

odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje 10.a in 10.b člena ter dvanajste

alineje 50. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo,

33/11 in 91/11) v delu, v katerem se nanaša na prvi in drugi odstavek 10.b člena tega zakona (U-I-311/11-5,

obj. v UL RS, št. 100/2011).

16. KORPORACIJSKO UPRAVLJANJE Z NALOŽBAMI REPUBLIKE SLOVENIJE



183

Z ustanovitvijo Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju AUKN) se v

Sloveniji začenja novo razdobje korporacijskega upravljanja v podjetjih s kapitalskim deležem države. OECD

definira korporacijsko upravljanje kot sklop razmerij med managerji, nadzornim svetom oziroma upravnim

odborom, delničarji in drugimi deležniki družbe.

Funkciji korporacijskega upravljanja sta predvsem dve: zagotoviti mehanizme, ki preprečujejo managementu,

da uveljavi lastne interese in cilje, ki niso v skladu z interesi lastnika (tj. maksimizacijo učinkovitosti in vrednosti

družbe), in zagotoviti načela in pravila, ki zapolnjujejo vrzeli nepopolnih podjetniških pogodb. Gospodarske

družbe z dobro prakso upravljanja dosegajo v povprečju višje donose, naložbe v te družbe so manj tvegane in

zaupanje vlagateljev je večje.

Tako imenovani problem principal – agent je tudi središčna točka problematike korporativnega upravljanja.

Schleifer in Vishny pravita, da se korporativno upravljanje ukvarja predvsem z načini, kako investitorjem

zagotoviti donos na vložena sredstva. Dobro korporativno upravljanje bi moralo oblikovati ustrezen sistem

nagrajevanja uprave in managementa za dosego ciljev, ki so v interesu družbe in delničarjev ter vzpostaviti

učinkovit nadzor.

Republika Slovenija ima svoje kapitalske naložbe v približno 100 gospodarskih družbah in tako pomembno

posega v delovanje slovenskega gospodarstva. Država mora s svojimi kapitalskimi deleži upravljati

racionalno, gospodarno, strokovno in transparentno. Za dosego tega cilja se mora v državi vzpostaviti

učinkovit sistem korporativnega upravljanja družb v državni lasti in pri tem razmejiti funkcijo države kot lastnice

od funkcije države kot regulatorja trga. To so načela in zahteve OECD, ki jih je Slovenija formalno izpolnila, ko

je ustanovila AUKN kot poseben državni organ. Zdaj pa je potrebno to udejanjiti v praksi.

Vsebina korporativnega upravljanja se razlikuje glede na področje poslovanja posamezne gospodarske

družbe in vloga organov AUKN je odvisna od velikosti deleža države ter oblike gospodarske družbe. ZUKN

definira strateške naložbe države kot tiste naložbe, s katerimi Republika Slovenija poleg gospodarskih ciljev

skuša doseči tudi infrastrukturne in druge cilje, povezane z izvajanjem posameznih javnih služb, ter razvojne

in druge cilje. Pri opredelitvi strateških naložb je vloga politike in državnih organov ključna in najpomembnejša.

0 Gregorič, Zajc, 2006, str. 272. 0 Macey, 1998, str. 18, 21. 0 OECD Principles of Corporate Governance, 2004, str. 11. 0 Schleifer, Vishny, 1997, str. 739. 0 Bohinc, Bratina, 2005, str. 46. 0 Dr. Rajko Pirnat in dr. Miha Juhart v svojem mnenju opozarjata, da je ZUKN nedosleden, ko po eni strani opredeljuje

AUKN kot poseben državni organ, po drugi strani pa ga isti zakon konstituira kot pravno osebo z lastnimi organi (upravo in svetom), kar po njunem mnenju predstavlja nemogočo himero-spoj dveh različnih bitij, Delo, 14.4.2011, stran 5.



184

Strategijo upravljanja kapitalskih naložb sprejme najvišji državni in politični organ, to je Državni Zbor Republike

Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije. Naloga AUKN kot posebnega državnega organa pa je potem

izvrševanje korporacijskih pravic v teh družbah v skladu s to strategijo in imenovati ustrezne organe vodenja in

nadzora v teh družbah, ki bodo to strategijo udejanjili v praksi. Ta strategija je sedaj v pripravi. Drugačno vlogo

pa ima AUKN v primeru portfeljskih naložb, kjer pa mora upravljati s temi naložbami za dosego čim višjega

donosa (t.i.asset management).

Področje korporativnega upravljanja v Sloveniji urejajo številni predpisi. Temeljni predpis je ZGD-1. Na

področju transparentnosti poslovanja sta pomembna predvsem Zakon o prevzemih in Zakon o trgu finančnih

instrumentov, medtem ko je za pravilno finančno poslovanje družb pomemben predvsem Zakon o finančnem

poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Področje korporativnega upravljanja

urejajo še Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, Slovenski računovodski standardi in splošni akti

posameznih družb (statuti, poslovniki, pravilniki), kjer so zajeta podrobnejša določila.

Na pomenu pa vse bolj pridobivajo tudi t. i. avtonomni viri (npr. Kodeks upravljanja javnih delniških družb in

Kodeks upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države), za katere velja, da njihova uporaba ni obvezna in

pravno obvezujoča, ampak gre zgolj za priporočila dobre prakse.

Korporativno upravljanje družb v državni lasti je pridobilo na pomenu predvsem v procesu vključevanja

Slovenije v OECD. 1. junija 2010 je bil podpisan sporazum o članstvu Slovenije v OECD, pri čemer je bil pogoj

za članstvo Slovenije v OECD tudi ureditev področja upravljanja družb v neposredni in posredni državni lasti

ter sprejem zakon o upravljanju kapitalskih naložb države. S sprejemom Zakona o upravljanju kapitalskih

naložb Republike Slovenije (ZUKN, Uradni list RS, št. 38/2010) in ureditvijo področja upravljanja družb v

državni lasti Slovenija sledi priporočilom in smernicam OECD in Evropske unije ter načelom dobre prakse

držav na področju lastniškega upravljanja družb.

V Sloveniji je država še zmeraj, tako neposredna kot posredna (preko KAD in SOD), lastnica številnih naložb v

družbah. Posredno in neposredno lastništvo države v družbah je veliko. Poleg neposrednih naložb ima

Republika Slovenija tudi številne posredne naložbe.

Vsebina korporativnega upravljanja se razlikuje glede na področje poslovanja posamezne gospodarske

družbe. Tako je na primer vsebina korporativnega upravljanja pri bankah bistveno bolj obširna kot pri drugih

0 Z upravljanjem portfeljskih naložb se v praksi ukvarjajo specializirane družbe za upravljanje-DZU, ki jih v Sloveniji ureja

posebna zakonodaja; Zakon o investicijskih družbah in družbah za upravljanje-ZISDU-1 in Zakon o trgu finančnih instrumentov-ZTFI.

0 Več o tem v članku B. Bratina, P. Pašić, Novosti na področju korporativnega upravljanja družb v državni lasti, Podjetje in delo, št.8/2010, stran 1480 do 1497.



185

družbah, ki delujejo na trgu. Bistvena razlika med enimi in drugimi družbami je v dejstvu, da se za banke

zahteva posebna dodatna skrb glede njihovega delovanja, da bi se tako utrjevala in povečevala finančna

stabilnost in se s tem preprečila finančna kriza. Banke so v krizi povečale svojo odvisnost od države, ki jim na

različne načine zagotavlja likvidnost in preživetje. Spremembe številnih predpisov, ki tako ali drugače

posegajo v institute korporativnega upravljanja družb, so še posebej usmerjene v delovanje bank. Do tega je

prišlo delno kot posledica učinkov gospodarske in finančne krize, na katere se je država povsem razumljivo

morala odzvati z ustreznim normiranjem predpisov, ki urejajo delovanje kreditnih institucij, delno pa tudi kot

posledica javnega zgražanja zaradi tako imenovanih »menedžerskih odkupov podjetij«.

Slovenija je torej sprejela ustrezni zakon na področje upravljanja družb v državni lasti maja 2010 med

vključevanjem v OECD. Pred tem je leta 2009 najprej sprejela Politiko upravljanja podjetij v državni lasti, ki je

predstavljala podlago za Zakon o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZUKN). V

skladu z ZUKN je nato moral svet na predlog uprave sprejeti tudi Kodeks upravljanja družb v državni lasti (v

nadaljevanju: Kodeks). Osnovne usmeritve oblikovanja zakonodaje in avtonomnih pravnih virov za upravljanje

družb v državni lasti so črpane iz OECD Načel korporativnega upravljanja (v nadaljevanju: Načela) in iz OECD

Smernic za korporativno upravljanje družb v državni lasti (v nadaljevanju: Smernice), kakor tudi iz priporočil

Evropske unije in drugih dobrih praks.

ZUKN ureja načela upravljanja kapitalskih naložb Republike Slovenije, akte upravljanja kapitalskih naložb,

ustanovitev, delovanje, pristojnosti in naloge organov Agencije in postopke upravljanja s kapitalskimi

naložbami. V drugem poglavju ZUKN so določena načela upravljanja kapitalskih naložb (3. do 6. člen), in sicer

načelo preglednosti, načelo predvidljivosti, načelo gospodarnosti in načelo odgovornosti. V tretjem poglavju (7.

do 10. člen) je opredeljena strategija upravljanja kapitalskih naložb, priprava in sprejem strategije, letni načrt

upravljanja kapitalskih naložb in sprejem kodeksa upravljanja.

V skladu z 10. členom ZUKN je Agencija morala sprejeti Kodeks upravljanja s kapitalskimi naložbami države,

ki določa načela in pravila ravnanja agencije, organov vodenja in nadzora teh družb in državnih organov pri

upravljanju tovrstnih naložb. Svet AUKN je na predlog uprave AUKN 13.1.2011 sprejel ta kodeks.

Kodeks upravljanja družb v državni lasti je razdeljen na dva sklopa. Prvi sklop predstavljajo načela, kriteriji in

postopki ravnanja AUKN. Drugi del kodeksa pa predstavljajo pričakovanja od družb, v katerih je Republika

Slovenija delničar ali družbenik. Kodeks pomeni tudi samoomejevanje centralne enote in vseh nosilcev javnih

0 Rojec, Kušar, 2005, v Gregorič, Zajc, 2006, str. 268. 0 Ribnikar, 2009, str. 43. 0 Rus, Peklar, 2009, str. 11, 13. 0 Arhar, 2008, str. 41.



186

pooblastil pri načinu in obsegu izvrševanja upravljavskih pravic. Kodeks podrobneje opredeljuje temeljna

načela ZUKN.

Prvi sklop kodeksa predstavlja zavezo organov agencije glede načel, postopkov in meril lastnega ravnanja.

Organi agencije bodo pri opravljanju nalog spoštovali določbe kodeksa ter nemudoma javno razkrili in pojasnili

vsakršne odmike od njih. K temu bodo zavezani tudi vsi zaposleni na agenciji.

Drugi del kodeksa ima drugačen pomen in pomeni le priporočila (tako kot je to za kodekse kot avtonomne

pravne vire običajno) v zvezi z načeli, postopki in merili za ravnanje članov organov vodenja in nadzora družb

s kapitalskimi naložbami države. Ta del ne vključuje zavezujočih pravil delovanja organov družb, vendar si bo

agencija prizadevala, da se bodo vsi člani slednjih seznanili z določili tega kodeksa. Ker le-ta povzema dobre

prakse korporativnega upravljanja, si bo agencija prizadevala tudi, da ga bodo družbe sprejele tako, kakor

določa zakonodaja. Takšna »mehka« določba je potrebna, saj ima država svoje deleže v družbah, ki imajo

zelo različen pravni status (od enoosebnih d.o.o. v 100% lasti države do javnih d.d. z množico drugih

delničarjev, ki kotirajo na borzi) in zaradi tega zanje lahko velja zelo različen pravni režim. Tako morajo vse

d.d. spoštovati kodeks upravljanja javnih d.d. oziroma po načelu razkrij in pojasni, razkriti, katerih določb

kodeksa niso upoštevale in navesti razloge za to.

V členih kodeksa od 5 do 9 so najprej razdelana načela OECD in ZUKN o neodvisnosti in učinkovitosti

agencije, preglednosti, odgovornosti in skrbnosti, strokovnosti in enakopravnosti.

V členih od 10 do 13 so opredeljene naloge AUKN v zvezi z uresničevanjem korporacijskih pravic v imenu in

za račun države. V ta sklop spadajo vse članske pravice v d.d. in d.o.o., ki jih ZGD-1 določa za družbenike.

Določila od 14 do 18 določajo vlogo agencije pri oblikovanju strategije. Strategija zajema vizijo Republike

Slovenije kot lastnice kapitalskih naložb ter predstavlja uravnoteženo i stabilno politiko upravljanja kapitalskih

naložb države. Namenjena je zlasti temu, da so z vlogo lastnice Republike Slovenije in njenimi cilji, nameni in

interesi seznanjeni državljani, predvsem pa agencija in posamezne družbe. Agencija tako mora pripraviti

osnutek strategije in ga predložiti vladi. Na vladni predlog strategijo za najmanj triletno obdobje sprejme

državni zbor.

Po sprejemu strategije in na njeni podlagi potem agencija oblikuje konkretne cilje posameznih družb s

kapitalskimi naložbami države, kar predstavlja podlago sprejemu letnega načrta agencije, ki vsebuje konkretne

cilje za vsako družbo, ki je v strategiji opredeljena kot strateška. To obsežno in vsebinsko zelo zahtevno delo

0 Politika upravljanja podjetij v državni lasti , 2009, str. 12.



187

čaka agencijo v naslednjih mesecih njenega delovanja. V sedanjem trenutku agencija še nima teh usmeritev

in je zato njeno delo oteženo ter povzroča konflikte v odnosu na družbe s kapitalskimi naložbami države.

Nadzor poslovanja družb s strani agencije je opredeljen v določilih 23 in 24 ter ravnanje agencije na

skupščinah družb v določilih od 25 do 30.

Posebno pozornost kodeks namenja odločitvam agencije pri imenovanju članov organov nadzora v teh

družbah, vključno z odpoklici članov nadzornega sveta in odločitvam glede plačil članom organov nadzora. Za

ta namen je znotraj agencije imenovana posebna strokovna sedemčlanska komisija-akreditacijska komisija

(AK po vzgledu na KAS), ki opravlja akreditacije in nominacije v skladu s posebej sprejetimi Merili in postopki

za ugotavljanje primernosti kandidatov za člane organov nadzora gospodarskih družb, v katerih ima Republika

Slovenija kapitalsko naložbo. Agencija je s posebnim pozivom pozvala zainteresirane osebe, da se prijavijo na

ta poziv in kandidirajo za članstva v posameznih nadzornih svetih. Pred kratkim je agencija sprejela in objavila

tudi merila za plačilo članom nadzornih organov družb s kapitalskimi naložbami države. Plačila zajemajo

sejnine in posebno plačilo za opravljanje funkcije ter so odvisni od velikosti družbe in zahtevnosti opravljanja

funkcije.

Na podlagi ZUKN in kodeksa so organi AUKN sprejeli Smernice poročanja družb s kapitalskimi naložbami

države, ki natančneje opredeljujejo finančno in nefinančno javno poročanje ter poročanje agenciji za različne

vrste družb. Pravila poročanja so posebej določena za d.o.o. in za nejavne d.d. Javne d.d. pa tako ali tako

morajo pri poročanju in preglednosti v celoti upoštevati kodeks upravljanja javnih d.d. in ustrezno zakonodajo.

Posebnost kodeksa so pravila posvetovanja organov AUKN s člani organov vodenja ali nadzora, pri čemer je

posebej določeno, da bodo organi AUKN pri teh posvetovanjih natančno in v celoti upoštevali določbe

zakonodaje, kodeksa in smernic poročanja in ne bodo od članov organov vodenja ali nadzora zahtevali

podatkov ali dokumentov, ki bi presegli določbe kodeksa ali smernic. Vse te akte je AUKN objavila na svojih

spletnih straneh (www.auknrs.si).

UPOŠTEVANJE SMERNIC OECD V SLOVENIJI

Prva smernica pokriva področje zagotavljanja učinkovitega pravnega in regulatornega okvira za družbe v

državni lasti. Le-ta mora družbam v državni lasti zagotoviti enake tržne pogoje kot privatnim družbam. Odnosi

med družbami v državni lasti in med finančnimi institucijami, bankami in drugimi družbami morajo temeljiti na

komercialnih pogojih trga. Pomembno je, da se postavi jasna ločnica med lastniško funkcijo države in drugimi

funkcijami države (tj. funkcijo države kot regulatorja trga). Pravni in regulatorni okvir mora omogočiti

prilagoditev kapitalskih struktur družb v državni lasti uresničevanju ciljev družbe, vendar morajo biti uporabljeni

mehanizmi nadzorovani in ustrezno dokumentirani, da ne bi prišlo do njihovega izkoriščanja.



188

V Sloveniji predstavljajo korak naprej k ustreznejšemu pravnemu in regulatornemu okviru družb v državni lasti

predvsem ZUKN in na njegovi podlagi konstituirana AUKN, ki je sprejela Kodeks in druge avtonomne akte, ki

se nanašajo na poslovanje družb v državni lasti.

Druga smernica obravnava vlogo države kot lastnice. Smernica določa, da mora država delovati kot aktivna in

obveščena lastnica. Za zagotavljanje preglednega in odgovornega upravljanja družb v državni lasti je država

dolžna sprejeti jasno in dosledno lastniško politiko. Sprejeta lastniška politika mora določati način uvedbe te

politike, splošne cilje državnega lastništva in vlogo države v korporativnem upravljanju družb v državni lasti.

Kot določa smernica, se vlada ne sme vmešavati v vsakodnevno vodenje družb v državni lasti in mora

odborom družb prepustiti izvajanje nalog ter jim dovoliti popolno neodvisnost pri poslovanju. Za izvajanje

lastniških pravic je najbolj primerno, da se lastniška funkcija države centralizira. Kot navaja smernica, mora biti

lastniški organ odgovoren predstavniškim telesom, kot je parlament, in mora imeti jasno začrtane odnose z

ustreznimi javnimi organi, kot so vrhovne državne revizijske institucije.

V Sloveniji na podlagi ZUKN za upravljanje s kapitalskimi naložbami (pridobivanje in razpolaganje s

kapitalskimi naložbami ter izvrševanje pravic delničarja ali družbenika) države skrbi AUKN. Na ta način je

Slovenija centralizirala lastniško funkcijo in upravljanje vseh naložb države prenesla na Agencijo ter tako

sledila smernici. Kot izhaja iz ZUKN je Agencija pri opravljanju svojih nalog samostojna in neodvisna, kar je

tudi v skladu s smernico. Vlada se ne bo vsakodnevno vmešavala v vodenje družb. Državni zbor Republike

Slovenije bo na predlog Vlade Republike Slovenije sprejel strategijo upravljanja kapitalskih naložb za obdobje

najmanj treh let. Strategija bo opredeljevala razvojne usmeritve Republike Slovenije kot delničarja ali

družbenika družb ter strateške cilje Republike Slovenije kot lastnice kapitalskih naložb, načine doseganja

ciljev, opredeljenih v sektorskih politikah ter določitev strateških naložb in deleža Republike Slovenije v

posamezni družbi, ki je potreben za varovanje strateških ciljev Republike Slovenije. Na podlagi strategije bo

Agencija pripravila letni načrt upravljanja kapitalskih naložb, kjer bodo opredeljeni konkretni cilji pri upravljanju

posameznih kapitalskih naložb in ukrepi ter usmeritve za dosego teh ciljev. Za izvajanje letnega načrta bo

skrbela Agencija, ki je po zakonu samostojna in neodvisna. Glede na dejstvo, da letni načrt sprejme vlada in

ga lahko med letom, glede na gospodarske in socialne razmere, celo spremeni, se zastavlja vprašanje, ali s

tem ne bo omogočeno še vnaprejšnje vmešavanje aktivne politične oblasti v poslovanje družb v državni lasti.

Dokler ne bo sprejeta ustrezna strategija je delovanje AUKN nejasno in v praksi že povzroča težave.

Tretja smernica obravnava področje nepristranske obravnave delničarjev. Družbe v državni lasti so dolžne

zagotoviti nepristransko obravnavo vseh delničarjev, priznavati pravice delničarjev in jih v skladu z Načeli

OECD nepristransko obravnavati in delničarjem omogočati enak dostop do korporativnih informacij. Družbe v

0 Uprava Agencije je na začetku svojega delovanja poslala organom posameznih družb (npr. HSE, NLB, NKBM…) dopise, s

katerimi je posegla v delovanje pristojnih organov v teh družbah in v javnosti povzročila mešane občutke. Takšna ravnanja Agencije niso skladna s smernicami OECD in tudi ne s slovensko zakonodajo ter internimi akti Agencije.



189

državni lasti morajo upoštevati visoko stopnjo preglednosti do vseh delničarjev, oblikovati aktivno politiko

komuniciranja in posvetovanja z vsemi delničarji, in, za zagotavljanje nepristranske obravnave, podatke

istočasno poročati vsem delničarjem. Manjšinske delničarje je potrebno spodbuditi za udeležbo na skupščinah

delničarjev, da sodelujejo pri temeljnih korporativnih odločitvah.

Načelo predvidljivosti se v skladu z ZUKN uresničuje z izvajanjem načela preglednosti, po katerem morajo biti

cilji države, postopki in merila sprejemanja lastniških odločitev jasno določeni, strateški dokumenti in podatki o

doseženih ciljih in rezultatih upravljanja pa morajo biti javno objavljeni.

Četrta smernica pokriva področje odnosov z deležniki. Deležniki so vse interesne skupine družbe (zaposleni,

delničarji, banke, itd.). Družbe v državni lasti morajo biti do svojih deležnikov odgovorne in morajo, za

vzpostavitev ugleda in transparentnosti poslovanja družbe, o svojih odnosih z deležniki poročati. Potrebno je

vzpostaviti tudi mehanizme in postopke, ki bodo ščitili pravice deležnikov. Spodbujati je potrebno sodelovanje

z deležniki, ki jim je potrebno omogočiti dostop do pomembnih informacij za nemoteno izvrševanje njihovih

pravic. Družbe v državni lasti, ki so velike, ki kotirajo na borzi ali ki uresničujejo pomembne cilje javnega reda,

so dolžne poslovati pregledno in o svojih odnosih z deležniki poročati. Poročila bi morala vsebovati podatke o

družbeni odgovornosti in odgovornosti do okolja in biti dana v pregled neodvisnim pregledovalcem.

ZUKN odnosa z deležniki posebej ne obravnava, zato pa ima kodeks upravljanja družb z naložbami države

posebno poglavje, ki ureja to področje (določila 61 do 64). Področje odnosov z deležniki in poročanje o

odnosih z deležniki je podrobneje opredeljeno tudi v Kodeksu upravljanja javnih delniških družb. Oba kodeksa

podrobneje opredeljujeta transparentnost poslovanja in določata strategijo komuniciranja družbe, ki vključuje

visokokakovostne standarde pripravljanja in objavljanja računovodskih, finančnih in nefinančnih informacij.

Kodeksa prav tako določata, da naj družba z načinom svojega obveščanja zagotovi vsem deležnikom

pravočasen in ekonomičen dostop do vseh pomembnih informacij. V skladu s kodeksoma naj družba vse

pomembne podatke o družbi, njenem finančnem stanju, poslovanju, lastništvu, upravljanju družbe in v zvezi s

pričakovanji v prihodnosti, pravočasno in natančno objavi. V izjavi o upravljanju družbe, ki se oblikuje skladno

z ZGD-1, naj družba podrobno predstavi svojo prakso upravljanja in izjavo objavi kot del letnega poročila in na

spletnih straneh.

Peta smernica se nanaša na preglednost in objavljanje podatkov. Kot navaja smernica, so družbe v državni

lasti v skladu z Načeli OECD dolžne upoštevati visoke standarde preglednosti. Družbe v državni lasti so

dolžne razviti zbirna poročila o vseh družbah v državni lasti. Prav tako so dolžne vsako leto objaviti zbirno

poročilo o svojem poslovanju, ki je namenjeno splošni javnosti, parlamentu in medijem, in bi se v prvi vrsti

moralo osredotočati na finančno poslovanje in na vrednost družb v državni lasti. Družbe v državni lasti so

dolžne uvesti učinkovite postopke in funkcijo notranje revizije. Izbor in delovanje zunanjega revizorja morata

biti neodvisna, revizor ne sme nuditi svetovalnih in nerevizijskih storitev, prisotna pa mora biti periodična



190

menjava revizijskih družb in sodelavcev. Tako kot družbe, ki kotirajo na borzi, morajo tudi družbe v državni

lasti upoštevati kakovostne računovodske in revizijske standarde. Družbe v državni lasti so podatke o svojem

poslovanju dolžne objavljati tako pregledno kot javne delniške družbe in v skladu z mednarodno priznanimi

standardi.

Zakon o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije področje preglednosti in objavljanja podatkov

opredeljuje v sklopu načela preglednosti upravljanja kapitalskih naložb (3. člen), ko določa, da morajo biti

strateški dokumenti kapitalskih naložb in podatki o doseženih ciljih in rezultatih upravljanja teh naložb javno

objavljeni. V 26. členu Zakona je določeno poročanje Agencije, ki mora do 31. marca tekočega leta izdelati

poročilo o izvajanju letnega načrta upravljanja kapitalskih naložb za preteklo leto. Poročilo mora Agencija

predložiti vladi in državnemu zboru ter ga javno objaviti. Bolj natančno objavljanje podatkov opredeljujeta oba

Kodeksa in ZGD-1 v sklopu pravil o letnem poročanju.

Šesta smernica pokriva naloge odborov družb v državni lasti. Odbori morajo imeti pooblastila in kompetence

ter nepristransko izvajati strateško vodenje in nadzor nad managementom. Delovati morajo pošteno,

odgovorno in kakovostno. Odborom mora biti dodeljen jasen mandat in najvišja odgovornost za poslovanje

družbe. Imeti morajo enake odgovornosti in obveznosti, kot jih določa pravo družb, delovati morajo v interesu

družbe in nepristransko obravnavati vse delničarje. Odgovornost odborov družb in osebna odgovornost članov

odbora morajo biti ustrezno opredeljene v zakonodaji, predpisih, itd. Ne glede na to, ali so člani odbora

predlagani s strani države, drugih delničarjev ali deležnikov, se njihove obveznosti ne smejo razlikovati. Za

dosego večje učinkovitosti, bi morali odbori uporabljati načela dobre prakse, ki izhajajo iz privatnega sektorja

in zmanjšati velikost odbora. Odbor družb v državni lasti mora biti tudi imetnik pooblastila za imenovanje in

razrešitev glavnega izvršnega direktorja, saj lahko le na ta način čuti odgovornost za poslovanje družbe in v

celoti opravlja svojo funkcijo nadzora. Prav tako ima odbor tudi vpliv na nagrajevanje glavnega izvršnega

direktorja, ki mora biti vezano na poslovne rezultate in ustrezno objavljeno. Mnogokrat se v delo in

odgovornosti odbora vmešavajo lastniški organi in management, saj odbori nimajo polne odgovornosti in

pooblastil za vodenje in nadzor. Smernica prav tako narekuje sestavo odborov tako, da lahko odbori izrekajo

objektivna in neodvisna mnenja, in sicer na osnovi ločitve funkcij predsedujočega in glavnega izvršnega

direktorja (velja za enotirni sistem) oziroma nezdružljivost funkcije predsednika uprave in predsednika

nadzornega sveta (dvotirni sistem upravljanja; velja predvsem za Slovenijo). V primeru, da imajo v odboru

mandat predstavniki zaposlenih, je potrebno zagotoviti, da bodo imeli enake naloge in odgovornosti kot drugi

člani odbora in bodo zastopali interese družbe in delničarjev. Tako kot v družbah v privatnem sektorju, je tudi v

družbah v državni lasti prisoten trend po nastajanju posebnih strokovnih komisij. Kot določa smernica morajo

odbori družb po potrebi ustanoviti posebne komisije za podporo pri njihovem delu. Ustanavljajo se predvsem

naslednje komisije: revizijska komisija, komisija za nagrajevanje, strateška komisija, komisija za etiko, komisija

za obvladovanje tveganj in nabavna komisija. Poleg omenjenega so odbori družb v državni lasti dolžni izvajati



191

letno ocenjevanje svojega dela, namen katerega je ugotoviti usposobljenost članov odbora in doseči še večjo

strokovno usposobljenost odbora družbe v državni lasti.

ZUKN nalog odborov družb v državni lasti posebej ne opredeljuje, ker se nanaša le na delo in sestavo

Agencije, ki upravlja kapitalske naložbe države. Podrobnejšo opredelitev pa ima ZGD-1, ki v celoti velja tudi za

podjetja z lastniškim deležem države. Kodeks upravljanja družb v državni lasti, ki ga je sprejela Agencija in

obstoječi Kodeks upravljanja javnih delniških družb pa podrobneje opredeljujeta sestavo, način delovanja,

plačilo, oceno dela nadzornega sveta in ustanavljanje posebnih komisij. Prav tako kodeksa opredeljujeta delo,

sestavo in plačilo uprave. Priporočila teh kodeksov so v skladu s Smernicami, kakor tudi Načeli OECD.

Združenje nadzornikov Slovenije (ZNS) je pripravilo poseben priročnik za vrednotenje učinkovitosti nadzornih

svetov, ki se je začel v praksi letos tudi uporabljati.

PRISTOJNOSTI IN ORGOVORNOSTI ORGANOV AUKN TER NJIHOVA RAZMERJA DO KAPITALSKE

DRUŽBE d.d. IN SLOVENSKE ODŠKODNINSKE DRUŽBE d.d.

Agencija je v skladu z 11. členom ZUKN samostojen in neodvisen državni organ, ki odgovarja državnemu

zboru. Zanimivo pa je, da 12. člen ZUKN določa organe tega državnega organa. Organa agencije sta torej

svet in uprava. Svet agencije šteje pet članov, uprava pa tri člane, ki jih v skladu z 18. členom ZUKN imenuje

in razrešuje državni zbor na predlog vlade. Vlada izbere kandidate na podlagi javnega poziva.

Pristojnosti uprave agencije so določene v drugem odstavku 14. člena ZUKN. Uprava odloča o upravljanju

kapitalskih naložb v skladu s sprejetimi akti upravljanja kapitalskih naložb, vodi poslovanje agencije, organizira

njeno delo, sprejema akt o notranji organizaciji in sistemizaciji ter druge splošne in posamične akte agencije, ki

urejajo delovno pravni položaj zaposlenih v agenciji, odgovarja za zakonitost poslovanja agencije in opravlja

druge naloge, določene z zakonom in akti agencije. Predsednik(ca) uprave zastopa in predstavlja agencijo.

Pristojnosti sveta agencije določa 21. člen ZUKN:

-nadzoruje poslovanje agencije in izpolnjevanje letnega načrta agencije,

-na predlog uprave sprejme:

-predlog strategije,

-predlog letnega načrta upravljanja kapitalskih naložb,

-kodeks upravljanja,

-finančni načrt,

-na predlog uprave imenuje člane akreditacijske komisije,

0 Prof.dr. Pirnat v intervjuju za Delo upravičeno kritizira takšno ureditev in agencijo imenuje himero-spoj dveh različnih bitij.

Takšna organiziranost v praksi že povzroča težave.



192

-in nenazadnje daje soglasje k pridobivanju in razpolaganju s kapitalskimi naložbami in k odločitvam v

zvezi z uveljavljanjem glasovalnih pravic na skupščinah.

Agencija pri izvrševanju pravic iz delnic in deležev ter v postopkih pred sodišči in drugimi organi, ki so

povezani z izvrševanjem teh pravic, nastopa kot zastopnik Republike Slovenije v postopku (to je v bistvu

zakonito zastopstvo). Za zastopanje lahko agencija pooblasti tudi druge osebe.

Posebej zanimiva in v praksi sporna je določba drugega odstavka 7. člena Zakona o preoblikovanju Kapitalske

družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter o naložbeni politiki Kapitalske družbe pokojninskega in

invalidskega zavarovanja in Slovenske odškodninske družbe (ZPKDPIZ), ki določa, da AUKN-agencija

izvršuje glasovalne pravice na skupščinah v imenu in za račun družbe KAD oziroma družbe SOD v vseh

družbah, ki so opredeljene kot strateške ali v katerih skupna knjigovodska vrednost naložbe družbe KAD ali

družbe SOD presega 20 milijonov EUR. Iz zakonske določbe ni povsem jasno, ali agencija zastopa kot

pooblaščenec ali kot zakoniti zastopnik. Nejasno je predvsem, ali lahko KAD in SOD dajeta (obvezna)

navodila za glasovanje oziroma, ali je agencija dolžna slediti takšnim navodilom. Nesporno je, da morajo

organi agencije svoje pristojnosti izvrševati strogo v skladu s svojimi pooblastili, ki jih imajo na podlagi

ustrezne zakonodaje, drugih predpisov in internih aktov. V razmerjih do članov organov vodenja ali nadzora v

posameznih gospodarskih družbah, v katerih ima država kapitalsko naložbo, morajo organi agencije ravnati v

skladu z ZGD-1, ki natančno opredeljuje pristojnosti družbenikov. Agencija torej nima niti več in niti manj

pravic kot drugi družbeniki.

Ko uprava agencije na skupščinah družb izvršuje glasovalne pravice KAD oziroma SOD, gre po našem

mnenju za zakonsko zastopanje, saj pravica do zastopanja izhaja neposredno iz ZUKN in ne morda iz

pooblastila. Za pooblastilno razmerje je potrebno voljno dejanje (enostranski ali dvostranski posel)

zastopanega (to je pooblastitelja) in pooblaščenca. Vsekakor pa je v praksi več kot potrebno, da agencija pred

glasovanjem na skupščini pridobi mnenje ali stališče KAD ali SOD ter ga po potrebi uskladi s strategijo

konkretne družbe.

Posebej je potrebno poudariti, da organi KAD in SOD odgovarjajo tudi po pravilih ZGD-1 (odškodninska

odgovornost, skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika…), med tem ko za organe agencije to ne

velja, saj niso pravno statusno organizirani kot družba, temveč so državni organ.

17. VPRAŠANJA ZA PREVERJANJE ZNANJA

0 Zadnja sprememba ZUKN-C (Ur. L. RS, št. 22/2012 je nekolikoo spremenila pristojnosti ter razmerja med akterji upravljanja s premoženja Republike Slovnije).



193

1. Razvoj prava družb v Evropi in ZDA

2. Temeljna novost ZGD-1

3. Zakoni kot vir gospodarskega prava

4. Avtonomni pravni viri gospodarskega prava

5. Pravni viri EU na področju prava družb

6. Opredelitev in razvrstitev gospodarskih subjektov

7. Samostojni podjetnik, opredelitev

8. Gospodarsko interesno združenje, opredelitev

9. Gospodarska družba, opredelitev in nastanek

10. Pravna osebnost gospodarskih družb

11. Vrste gospodarskih družb, numerus clausus

12. Pojem delniške družbe

13. Trojna opredelitev in funkcije delnice

14. Navadne in prednostne delnice

15. Prinosniške in imenske delnice, prenosljivost delnic

16. Delnice z nominalnim zneskom in kosovne delnice

17. Združitev in razdelitev delnic

18. Vplačila delnic

19. Načelo enakega položaja in obveznosti delničarjev

20. Glavna obveznost delničarjev - vplačilo

21. Prepoved vračila in obrestovanja vložkov, prepoved vpisa ter prevzema lastnih delnic

22. Prepoved pridobivanja lastnih delnic

23. Uporaba čistega dobička in bilančnega dobička

24. Povečanje osnovnega kapitala

25. Vpisovanje in prednostna pravica do novih delnic novih delnic

26. Pogojno povečanje osnovnega kapitala in hibridne obveznice

27. Odobreni kapital

28. Povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe

29. Povečanje osnovnega kapitala z revalorizacijskim popravkom

30. Kdaj se lahko sklepa o povečanju osnovnega kapitala?

31. Pristojnost in postopek ter sodna registracija

32. Delne pravic, poziv delničarjem, lastne delnice in delno vplačane delnic

33. Varstvo pravic delničarjev in tretjih oseb, začetek udeležbe v dobičku

34. Zmanjšanje osnovnega kapitala

35. Varstvo upnikov pri zmanjšanju osnovnega kapitala

36. Zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic



194

37. Pridobitev lastnih delnic z namenom njihovega umika

16. PRIPOROČENO BRANJE

• Skupina avtorjev: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 4. Knjige, redaktor Marijan

Kocbek, GV Založba, Ljubljana.

• Uredba (EC) 2001/2157 o Statutu evropske družbe - Societas Europea (SE).

• Bratina, Borut, Jovanovič, Dušan (ed.), Podgorelec, Peter in Primec, Andreja. Gospodarsko statusno

pravo. Ljubljana, Planet GV, 2007.

• Bratina, Borut, Jovanovič, Dušan (ed.), Drnovšek, Gregor, Radolič, Borut in Bratina, Miha. D.D. – delniška

družba s komentarjem in vzorci aktov za njeno delovanje. Maribor, De Vesta, 2008.

• Bratina, Borut, Jovanovič, Dušan (ed.), Podgorelec, Peter in Primec, Andreja. Pravo družb in gospodarsko

pogodbeno pravo. Maribor, De vesta, 2011.

• Bratina, Borut, Jovanovič, Dušan (ed.), Podgorelec, Peter in Primec, Andreja. Osnove gospodarskega

pogodbenega in statusnega prava. Maribor, De Vesta, 2010.

• Bohinc, Rado in Bratina, Borut. Upravljanje korporacij. Založba FDV, Ljubljana, 2003.

• Ivanjko, Šime in Kocbek, Marijan. Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov. Univerza v

Mariboru, Pravna fakulteta, GV Založba, Ljubljana, 2003.

OPOMBE 1 V romanskih jezikih jo tudi imenujejo “družba s skupnim imenom”, v italijanščini “societa in nome collettivio”,

v francoščini “societes en nom collectif” in v španščini “Sociedad Colectiva”. 2 Pretnar, op. navedena, str. 24. 3 R.W. Hamilton, The Law of Corporations in a Nutshell, Fourth edition, West Publishing Co., 1996 (Hamilton

96). 4 Bohinc Bratina 2006 5 Ibidem 6 Pravo EU na podroćju trga vrednostnih papirjev pozna še naslednje direktive:

- Direktivo Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev

(UL L 141 z dne 11. 6. 1993),

- Direktivo 2001/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. maja 2001 o sprejemu vrednostnih papirjev

v uradno kotacijo na borzi in o informacijah, ki jih je treba objaviti v zvezi s temi vrednostnimi papirji (UL L 184

z dne 6. 7. 2001),



195

- Direktivo 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi

informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) (UL L 096 z dne 12. 4. 2003),

- Direktivo Komisije 2003/124/ES z dne 22. decembra 2003 o izvajanju Direktive 2003/6/ES Evropskega

parlamenta in Sveta v zvezi z opredelitvijo in javno objavo notranjih informacij ter opredelitvijo manipulacije

trga (UL L 339 z dne 24. 12. 2003),

- Direktivo Komisije 2003/125/ES z dne 22. decembra 2003 o izvajanju Direktive 2003/6/ES Evropskega

parlamenta in Sveta v zvezi s primerno predstavitvijo naložbenih priporočil in razkrivanjem navzkrižij interesov

(UL L 339 z dne 24. 12. 2003) in

- Direktivo Komisije 2004/72/ES z dne 29. aprila 2004 o izvajanju Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta

in Sveta glede sprejetih tržnih praks, opredelitve pojma notranje informacije pri izvedenih finančnih

instrumentih na blago, priprave seznama oseb z notranjimi informacijami, obveščanja o transakcijah uprav in

obveščanja o sumljivih transakcijah (UL L 162 z dne 30. 4. 2004). 8 Pri nas uporabljamo namesto izraza “trgovec” izraz “gospodarski subjekt” in zanj velja:

- za gospodarske subjekte veljajo posebne določbe Obligacijskega zakonika;

- za gospodarske subjekte veljajo posebni predpisi, ki urejajo nastopanje na trgu (Zakon o trgovini, Zakon o

varstvu konkurence, Zakon o varstvu potrošnikov …);

- predvsem za gospodarske subjekte veljajo posebni davčni, knjigovodski in računovodski predpisi;

- združujejo se v gospodarske zbornice in druga stanovska združenja ter zanje veljajo posebni predpisi o

pristojnosti sodišč. 10 Pravni viri vrednostnih papirjev: Splošno ureditev za vse vrednostne papirje vsebuje Obligacijski zakon v čl.

212 do 238. (Ur.l. RS, št. 83/2001, 25.10.2001 OZ); Upoštevati je treba še te predpise:

-zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 6/99, 54/99 -

ZFPPod, 31/00 – ZP-L, 36/00, 45/01, 59/01 – popr., 93/02 - odločba US in 57/04) ZGD);-zakon o trgu

vrednostnih papirjev (Ur. L. RS, št. 56/99, 13.07.99 , 86/04, 05.08.2004, ZTVP), -zakon o investicijskih skladih

in družbah za upravljanje (Ur. l. RS, št. 110/02, 73/03-sklep US, 32/04 avtentična razlaga in 42/04, v

nadaljnjem besedilu: ZISDU-1) in določene po 240. členu ZISDU-1 z uporabo določb Zakona o investicijskih

skladih in družbah za upravljanje (Ur. l. RS, št. 6/94, 25/97, 32/97-popr., 10/98 in 26/99, v nadaljnjem besedilu:

ZISDU);- zakon o prevzemih (Ur. l. RS, št. 47/97 - v nadaljnjem besedilu: ZPre);- zakon o nematerializiranih

vrednostnih papirjih (Ur. l. RS, št. 23/99ś v nadaljnjem besedilu: ZNVP).

Z uveljavitvijo zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. 6/94, v nadaljevanju ZTVP) so se prenehale

uporabljati določbe 2. do 8. člena in 43. do 48. člena Zakona o vrednostnih papirjih (Ur. l. SFRJ štev. 64/89,

93/89 in 29/90, RS, št. 17/91, 55/92, 30/93, 66/93, 61/94, v nadaljevanju ZVP) ter Zakon o trgu denarja in trgu

kapitala (Ur. l. SFRJ štev. 64/89).Z dnem, ko je začel veljati ZGD so se prenehala uporabljati določbe iz ZVP

5. člena in II. poglavja naslov: Delnica in druge določbe, ki se nanašajo na delnice.ZTVP-1 ter ZGD torej nista

odpravila ZVP v celoti, ampak še naprej veljajo njegove določbe, ki se nanašajo na izdajatelja vrednostnega

papirja ter na nastanek pravic in obveznosti iz vrednostnega papirja (9. člen). Poleg tega je po ZVP ostalo v

veljavi celotno poglavje o obveznici, od člena 26. do 35. Enako velja za poglavje IV. o blagajniškem zapisu



196

(36. do 40. člen) ter za poglavje V o certifikatu (41. do 42. člen). Pač pa so razveljavljene določbe komercialnih

zapisov ter kazenske in prehodne ter končne določbe Zakona o vrednostnih papirjih.Kar torej zadeva

vrednostnih papirjev, katerih gospodarska funkcija je financiranje podjetij, velja, da so večinoma še vedno

urejeni v ZVP (obveznica, blagajniški zapis, certifikat), deloma pa v ZGD (delnica v celoti ter hibridni

vrednostni papirji) in ZTVP-1 (izvedeni vrednostni papirji).Prva ureditev delnic oziroma lastniških vrednostnih

papirjev po 2. svetovni vojni sploh je bila v Zakonu o podjetjih iz leta 1989. 11 Prof.dr.Stojan Pretnar, Oris primerjalnega prava, II. Del, Trgovinske družbe, stran 108. 12 Juhart, Miha, dr. Podjetje in delo, letnik 2004, številka 7, stran 1103, kjer navaja:

-Allen Linda, Capital Markets and Institutions: A Global View, Viley & Sons, New York 1997 -Bydlinski Peter,

Grundzüges des Privatrechts, 3. Auflage, Manz, Wien 1997 (Bydlinski I)-Bydlinski Peter, Die Übertragung von

Gestaltungsrechten, Manz, Wien 1986 (Bydlinski II)

-Kümpel Siegfried, Bank- und Kapitalmarktrecht, 2. Auflage, Otto Schmidt, Köln 2000

-Walter Gerhard, Kaufrecht, Mohr, Tübingen 1987

-Hübner Heinz, Allgemeiner Teil des Bürgerlichen Rechts, 2. Auflage, De Gruyter, Berlin, New York 1996

-Larenz Karel, Wolf Manfred, Allgemeiner Teil des Bürgerlichen Rechts, 8. Auflage, Beck, München 1997

-Sajovic Bogomir, Osnove civilnega prava – splošni del, Ur. l., Ljubljana 1994 13 ibidem 14 ibidem 15 ibidem 16 Pri delniških družbah se praksi ta oblika povečanja kapitala uporablja za izdajo novih delnic, ki jih delničarji

dobijo zastonj (gratisaktien), kot obliko udeležbe na dobičku; za povečano vrednost osnovnega kapitala se

namreč izdajo nove delnice (ali pa povečajo nominalni zneski, na katere se glasijo že izdane delnice).

Bistveno je zato, da se dosledno upošteva načelo sorazmernosti in načelo enakega obravnavanja delničarjev,

tako, da se razmerja med delničarji po izvedenem povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, ne

spremenijo. 18 Tako v stališčih:

-Sklep VS RS III, Ips 105/ 99 19 V obrazložitvi svojega stališča Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bilanci stanja pod točko 2A 58. člena ZGD

revalorizacijske rezerve uvrščene med taksativno naštete minimalne podatke o kapitalu: osnovni kapital;

revalorizacijske rezerve; nerazdeljeni dobiček; izguba. Takšna opredelitev revalorizacijskih rezerv je razumljiva

glede na določbo 67. člena ZGD, da se kapital izkaže na koncu poslovnega leta po realni vrednosti (in da

revalorizacijo podrobneje določajo ustrezni računovodski standardi, ki se uporabljajo po določbi 50. in 55.

člena ZGD).

V skladu s tem se po mnenju sodišča, že v uvodu v slovenske računovodske standarde (SRS) pod točko 8

uvaja finančno pojmovanje kapitala, kar pomeni njegovo revaloriziranje v inflacijskih razmerah zaradi ohranitve

njegove realne vrednosti. Po SRS 8.8 revalorizacijski popravek kapitala zato vrednostno dopolnjuje



197

izkazovanje osnovnega kapitala. Pri revalorizaciji gre vsebinsko tedaj za prilagajanje vrednosti kapitala novi

kupni moči denarja, ki je zaradi inflacije manjša.

Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da SRS 24.1. v bilanci stanja pod točko V. ne uporabljajo več izraza

revalorizacijske rezerve iz bivšega Zakona o računovodstvu (Ur. l. SFRJ, št. 12/89 - 61/90) in ZGD, temveč

revalorizacijski popravek kapitala, kot ta izraz uporablja tudi konto 94 Kontnega okvira za gospodarske družbe

(Ur. list RS, št.1 6/94).

Zato, kot navaja Vrhovno sodišče, ni pomisleka proti temu, da se nominalno v registru poveča osnovni kapital

(ki je tisti del celotnega kapitala, ki so ga vpisali oz. vplačali delničarji) tudi na račun revalorizacije, ki se izvede

z oblikovanjem revalorizacijskega popravka.

V skladu s takšnim razlogovanjem je, po mnenju sodišča, tudi stališče številka 16, ki ga je zavzel strokovni

svet Slovenskega inštituta z revizijo na seji dne 11.12.1997: revalorizacijski popravek osnovnega kapitala je

del celotnega kapitala, ki ga podjetje lahko v celoti uporabi za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev

družbe (objavljeno v reviji Revizor št. 12/1997; inštitut je bil sicer ustanovljen na podlagi 5. člena Zakona o

revidiranju - Ur. list RS, št. 32/93, in po 6. členu zakona tudi določa in objavlja računovodske standarde). 20 Posebnost pri zmanjšanju osnovnega kapitala je v tem, da statut lahko določi višjo kapitalsko večino in

druge zahteve. Če obstaja več razredov delnic, je za veljavnost skupščinskega sklepa potrebno soglasje

delničarjev vsakega razreda delnic. O soglasju morajo delničarji vsakega razreda sprejeti izredni sklep. 21 Ta oblika zmanjšanja osnovnega kapitala lahko predstavlja bodisi realno (efektivno) zmanjšanje ali pa

nominalno zmanjšanje osnovnega kapitala. Po kriteriju, da gre za realno oziroma efektivno zmanjšanje

osnovnega kapitala tedaj, če se pri zmanjšanju osnovnega kapitala (pasive) istočasno zmanjša tudi

premoženje družbe (aktiva), gre za ta postopek tedaj, če družba za pridobljene delnice izplača nadomestilo

oziroma če zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala izvrši plačila delničarjem. Če izplačila delničarjem ne izvrši

ali pa če so delnice, ki se umaknejo, dane družbi na razpolago neodplačno, ne gre za zmanjšanje premoženja

in gre torej zgolj za nominalno zmanjšanje osnovnega kapitala. Pri tem seveda ne moremo upoštevati, da gre

za zmanjšanje premoženja tudi šteti sam umik delnic, ki kot lastne delnice družbe, sicer prav tako predstavl-

jajo določeno premoženje. 22 Načeloma delniška družba delnic ne more umakniti. Umik delnic pomeni razveljavitev delnic in s tem pravic

iz delnic. To lahko stori le v primeru, če je bila takšna možnost v naprej predvidena v prvotnem statutu družbe.

Možnost se lahko predvidi tudi s spremembo statuta družbe, vendar to velja le za tiste delnice, ki so prevzete

ali vpisane šele po spremembi statuta. Družba torej ne more retroaktivno poseči v pridobljene pravice, da bi

prisilno umaknila delnice, ki so jih na kakršenkoli način pridobili delničarji, če to ni bilo v naprej pred pridobitvijo

določeno v statutu oziroma spremembah statuta družbe.

V statutu je treba določiti tudi pogoje za prisilni umik in podrobnosti izvedbe, kar pa se lahko uredi tudi v

skupščinskem sklepu. Skupščinski sklep pa ne more nadomestiti statutarne ureditve možnosti o prisilnem

umiku delnic, ki pa nimajo korporacijskih učinkov (356.2). Pri prisilnem umiku je delničarjem lahko

zagotovljeno povračilo, ki pa ni nujno. Če družba želi izplačati povračilo delničarjem, potem mora pri tem



198

zagotoviti varstvo upnikov, kot to velja v postopku rednega zmanjšanja osnovnega kapitala (smiselna uporaba

določbe drugega odstavka 350. člena ZGD).

V mednarodni korporacijski praksi se prisilni umik običajno uporablja v povezavi z izdajo prednostnih delnic, s

katerimi družba zagotavlja bistveno višje dividende, kot pa jih prinašajo navadne delnice. Takšne prednostne

delnice družbe izdajajo glede na ekonomske prilike. Hkrati pa si družba pridrži možnost, da te delnice umakne

ali pa da jih spremeni v navadne delnice na podlagi svoje gospodarske presoje. Zato je dogovorjeno tudi

ustrezno povračilo delničarjem, torej odkup delnic po vnaprej dogovorjeni ceni ali pa po tržni ceni delnic. V

določeni ekonomski situaciji se družba oziroma navadni delničarji odločijo, da raje umaknejo prednostne

delnice z večjimi ugodnostmi in izplačajo prednostne delničarje, ki pa pri tem ne utrpijo nobenega

ekonomskega rizika, kajti zagotovljena jim je bila prednostna dividenda oziroma realno ohranjena vrednost

njihove investicije v delnico. Takšno upravičenje družbe se določa za daljše obdobje v prihodnost ali pa na

točno določen datum ali pa ob izpolnitvi v naprej določenih pogojev. Pri izvedbi samega umika delnic, ki se

sicer prisilno umaknejo, torej proti volji delničarjev, ki bi sicer želeli delnice obdržati, pa je mogoče uporabiti

vse različne postopke, predvsem vezane na vir povračila delničarju, vključno prisilni umik brez nadomestila,

umik v breme dobička, umik na podlagi izplačila povračil delničarjev po postopku o rednem zmanjšanju

osnovnega kapitala. 23 V tej zvezi se v praksi lahko pojavita dva položaja. Družba se lahko takoj odloči, da umakne neodplačno

pridobljene delnice s sklepom o zmanjšanju osnovnega kapitala. Po drugi strani pa neodplačna pridobitev

lastnih delnic predstavlja izjemo od načelne prepovedi derivativne pridobitve lastnih delnic (241.-4). Vendar,

ker družba ne sme trajno imeti v posesti več kot 10 % lastnih delnic, mora tudi te delnice ali odsvojiti ali pa

umakniti (243). Postopek umika je pravzaprav enak v obeh primerih, razlika je le v časovni razsežnosti ter

namenu družbe. Vsekakor pa je tudi v prvem primeru za umik potreben skupščinski sklep, saj uprava družbe

sama ne more umakniti delnic in s tem zmanjšati osnovni kapital.

V primeru umika neodplačno pridobljenih delnic mora družba opraviti tudi bilančno - knjigovodsko operacijo, in

sicer mora odvesti v rezerve znesek, ki je enak celotnemu nominalnemu znesku umaknjenih delnic (356.5). To

velja tudi, če so delnice umaknjene v breme dobička. Ta določba ZGD se zdi le na prvi pogled nekoliko

nelogična. Z natančenjšo analizo pa ugotovimo, da pri tem ne pride do nasprotja med aktivo in pasivo, kajti

brezplačno pridobljene delnice pomenijo povečanje premoženja družbe in hkrati imajo posledico ustvarjen

dobiček družbe. Ker se premoženje hkrati z umikom delnic tudi zmanjša za višino umaknjenih lastnih delnic se

aktiva izenači s pasivo s tem, da se za ta del zmanjša osnovni kapital. Vendar je zaradi tega potrebno odvesti

znesek v rezerve iz ustvarjenega dobička, ki se je pri tej operaciji pojavil. Takšen prenos sredtev v rezerve je

potreben zaradi varstva upnikov, kajti sicer bi se lahko vršila izplačila delničarjem v obliki dividend v obliki

fiktivno ustvarjenega dobička, kar pa bi v bistvu pomenilo delitev dobička iz kapitala družbe. Enako velja tudi v

primeru, če gre za umik delnic v breme dobička. 24 Tudi v tem primeru gre za poenostavljeni postopek odločanja, kjer je potrebna navadna večina za sklep

skupščine. Statut lahko določi višjo večino in druge zahteve.



199

Tudi v tem primeru je enako kot pri umiku neodplačno pridobljenih delnic treba odvesti v rezerve znesek, ki je

enak celotnemu nominalnemu znesku umaknjenih delnic. Umik v breme dobička namreč sam po sebi pomeni,

da je vir za povračila delničarjem dobiček. Ker se delničarjem povračilo plača samo iz realnega premoženja,

torej iz aktive, ki se po izvršeni operaciji ne spremeni, je potrebno opraviti knjigovodsko operacijo tudi na

pasivi. Aktiva se za pridobljene lastne delnice najprej poveča in nato za isti znesek za izplačana povračila

zmanjša in s tem ostane nespremenjena. Ker se na pasivi zmanjša osnovni kapital za znesek umaknjenih

delnic, je treba to razliko izkazati v rezervah, ne pa v dobičku. Na pasivni strani se torej spremeni kategorija

osnovnega kapitala, dobička in kategorija rezerv. Za znesek, za kateri se zmanjša osnovni kapital, se

povečajo rezerve, zmanjša pa dobiček. 25 Vendar je posebnost tega umika, da ga družba ni izpeljala po siceršnjem postopku o umiku delnic, ki jih je

družba pridobila v skladu z ZGD, da bi zmanjšala osnovni kapital (240-7). Glede vira za tako pridobljene

delnice je treba ugotoviti, da so pomembne razlike. Poleg tega je družba lahko delnice pridobila neodplačno ali

v drugih primerih, ko ni šlo za zmanjšanje premoženja. 26 Družba umakne delnice, ki jih že ima v posesti, pri tem pa delničarjem ne zagotovi nobenih dodatnih

povračil. Zaradi tega pa smo mnenja, da je treba tudi upoštevati določbo petega odstavka 356. člena, ki govori

o prenosu sredstev v rezerve, kot posledico znižanja, vendar je ta prenos možen le iz dobička, ne pa iz

zmanjšanega osnovnega kapitala. S tem se v bistvu povratno vzpostavi stanje, kot bi bilo sicer, če bi družba

že vnaprej oblikovala sklad za lastne delnice iz dobička. 27 V primerjalni korporacijski praksi je kombinirano znižanje kapitala skoraj izključni način za sanacijo družb.

Pri tej sanaciji v okviru postopka zniževanja osnovnega kapitala dotedanji delničarji “izstopajo” iz družbe, novi

delničarji - sanatorji - pa “vstopajo”. 28 ZGD to kombinirano znižanje kapitala poimenuje kot “zmanjšanje pod najnižji nominalni znesek”. 29 V primerjalnem korporacijskem pravu je v tej zvezi natančno določen rok, v katerem mora biti povečanje

osnovnega kapitala tudi dejansko izvršeno. S tem se želi preprečiti nezdravi pojav zavlačevanja sanacij. 30 Pri tem ostane le odprto vprašanje skrajnega roka, v katerem je potrebno izvesti povečanje osnovnega

kapitala. V primerjalnem pravu se to rešuje z registracijo. Sklep in izvedba povečanja osnovnega kapitala se

morajo v trgovinski register vpisati le skupaj. Izvedba povečanja pa mora biti vpisana v register v šestih

mesecih. Če se v šestih mesecih sklepi o izvedbi povečanja osnovnega kapitala ne vpišejo v register, se šteje,

da so nični sprejeti sklepi o zmanjšanju osnovnega kapitala pod najnižji nominalni znesek. Tako bi bilo treba v

našem pravu s sodno odločbo ugotoviti prenehanje družbe po osmi alineji 371. člena ZGD, če se povečanje

osnovnega kapitala ne bi realiziralo. 31 1. bistvene sestavine nematerializiranih vrednostnih papirjev, na izdajo katerih se nanaša nalog (4. člen

tega zakona);

2. firmo oziroma ime upravičencev do nematerializiranih vrednostnih papirjev z navedbo enolične identifikacije

upravičencev in sedeža oziroma prebivališča ter števila vrednostnih papirjev, ki se posameznemu upravičencu

izročijo;

3. firmo, sedež, naslov in kontaktno osebo izdajatelja.



200

32 ZGD v 511.členu govori o fuzijah delniških družb, fuzija družb v ostalih pravno organizacijskih oblikah je

urejena posebej. Za združitev komanditne delniške družbe in delniške družbe velja 531.člen, za pripojitve

družb z omejeno odgovornostjo delniški ružbi ali komanditni družbi ter za pripojitev družb z omejeno

odgovornostjo komanditni delniški družbi pa 533.člen.

Ostale združitve v zakonu o gospodarskih družbah niso urejene, velja torej, da je neurejeno predvsem

združevanje osebnih družb. V primerjalni zakonodaji so o tem sprejeti posebni zakoni. 33 Iz obrazložitve novele: Slovenski zakon o gospodarskih družbah v predpisih o pripojitvi v drugem oddelku

devetega poglavja (511. do 533. člen ZGD) v bistvu sledi vzorom iz §§ 339 do 356 (starega) nemškega

zakona o delniških družbah. Nemški zakon o delniških družbah je z zakonodajo EU pogojene spremembe

prevzel že pred sprejetjem zakona o preoblikovanju (nemški Zvezni Ur. l. I 1994 v veljavni verziji), ki zajema

vsa preoblikovanja. 34 Pomembno je, da se navedeni in drugi cilji dosegajo brez dodatnega angažiranja kapitala za pridobitev

lastninskih deležev, kot to velja za druge oblike koncentracije kapitala, npr. akvizicija ali take over (prevzem). 35 Slednje naj ne bi presegalo 10% skupne nominalne vrednosti zagotovljenih delnic, doplačil tretjih ter višino

morebitne odpravnine 36 M. Kocbek, v združitev (fuzije) delniških družb, stran 8, navaja, da po njegovem mnenju po ZGD tako kot po

346. členu AG sodno dovoljenje za razveljavitev delnic ni potrebno, saj tudi ni smiselno glede na zakonsko

določbo, da prevzeta družba preneha in s tem prenehajo tudi njene delnice. Gre le za postopek, kako se

izročijo nove delnice starim delničarjem prevzete družbe. Nemški AG namreč izrecno izključuje potrebo

sodnega dovoljenja. 37 Nalog za izdajo delnic mora obsegati:

1. podatke iz drugega odstavka 11. člena ZNVP

2. razmerje, v katerem se zamenjajo delnice prevzete družbe za delnice prevzemne družbe (menjalno

razmerje). 38 Nemško pravo nadrobno ureja vrsto konverzij (sprememb pravno organizacijskih oblik družb), npr.:

- preoblikovanje delniške družbe v komanditno družbo na delnice,

- preoblikovanje delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo,

- preoblikovanje družbe z omejeno odgovornostjo v delniško družbo,

- preoblikovanje zavodov ter javnih ustanov, družb z vzajemno zavarovanje, zadrug, rudarskih družb, itd.v

delniško družbo,

- preoblikovanje družbe z omejeno odgovornostjo v komanditno družbo na delnice in obratno.

Navedena preoblikovanja so urejena v AG, poleg tega pa posebna zakonodaja (npr. Umwandlung gezetz)

ureja konverzije med različnimi vrstami osebnih družb ter le-temi in podjetnikom posameznikom. 39 Italijanski civilni kodeks ureja tudi t.i. konverzije (preoblikovanje iz ene v drugo pravno organizacijsko obliko).

Določa, da mora biti sklep o preoblikovanju družbe s skupnim imenom ali komanditne družbe v delniško

družbo v komanditno delniško družbo ali v družbo z omejeno odgovornostjo registrirano pri notarju in mora

imeti vse sestavine, ki jih zakon določa z ustanovnim aktom družbe, v katero se določena družba preoblikuje.



201

Sklepom mora biti priloženo tudi poročilo o oceni vlog v stvareh oziroma pravicah. To je o oceni sodnega

cenilca, ki vsebuje vrednost stvarnih vložkov, kriterij cenitve. Kot tudi potrdilo, da ocenjena vrednost ni nižja od

nominalne vrednosti izdanih delnic.

Sklep o preoblikovanju je potrebno prijaviti za vpis register podjetij in sicer v obliki, ki je predpisana za

ustanavljanje določenih vrst družb.

Italijanski civilni kodeks določa, da dobi družba veljavo pravne osebe z dnem vpisa v register, pri tem pa

ohrani pravice in obveznosti iz časa pred spremembo.

Preoblikovanje družbe ne oprosti družbenikov z neomejeno odgovornostjo, odgovornosti in obveznosti iz časa

pred vpisom sklepa o spremembi v register podjetij, razen če so se upniki s takšno spremembo strinjali.

Zakon določa, da se pristanek upnikov predpostavlja, če v 30 dneh od obvestila, ki jim je bilo poslano po

sklepu o spremembi niso izrecno odklonili svojega pristanka.

Ob spremembi družbe v delniško družbo ali komanditno delniško družbo ima vsak družbenik pravico do števila

delnic, ki je sorazmerno z vrednostjo njegovega deleža ob zadnji potrjeni bilanci. Če pa gre za preoblikovanje

v družbo z omejeno odgovornostjo, je potrebno spoštovati pravila, ki jih zakon določa glede minimalnega

kapitala, ki ne more biti manjši od 20 milijonov lir ter minimalnega deleža. Če vrednost deleža v stvareh ne

doseže minimalnih zneskov, je treba razliko pokriti v denarju. 40 PRVA OBRAVNAVA, 20. 4. 2006, EVA: 2006-2111-0041 41 Povzeto po obrazložitvi predloga zakona o prevzemih, PRVA OBRAVNAVA, 20. 4. 2006, EVA: 2006-2111-

0041

Documents

PRAVO GOSPODARSKIH DRUŽB