UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

MAGISTRSKO DELO

POZITIVNI IN NEGATIVNI VPLIVI GLOBALIZACIJE NA RAZVOJ SVETOVNEGA

GOSPODARSTVA

Positive and negative impact of globalization on global world economy

Študent: Ivanka HRIBERŠEK Naslov: Pongrac 11b, 3302 GRIŽE Izredni študij Program: bolonjski magistrski Študijska smer: Mednarodna poslovna ekonomija Mentor: izredni profesor dr. Klavdij Logožar

Žalec, maj 2012

POVZETEK Globalizacija je skupek sprememb v družbi, politiki in ekonomskem sistemu, ki so posledica razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjav na globalni ravni. V specifično ekonomskem kontekstu se nanaša na posledice trgovanja, še zlasti liberalizacije in proste trgovine. V zadnjem delu 20. stoletja je prišlo do okoliščin, ki so omogočile drugačne – globalne pogoje gospodarjenja. Tehnološki razvoj, razvoj logistike, liberalizacija in razvoj telekomunikacij ter interneta je pripomogel k temu, da je svet postajal čedalje manjši – pretok informacij, resursov, kapitala in blaga pa neoviran in hiter. Razvite države v globalizaciji vidijo priložnost, da po sprejemljivih cenah kupujejo ali proizvajajo proizvode na stroškovno najbolj ugodnih trgih. Nerazvite države in države v razvoju pa poskušajo iz procesa globalizacije potegniti kar največ – gospodarski in kulturni razvoj, zmanjšanje revščine in demokratizacija. Razmaha globalizacije ni več mogoče ustaviti, vsi udeleženci procesa pa so dolžni prevzeti nase odgovornost za svoj planet za njegovo demokratizacijo, ekologijo, zdravje, enakopravnost kultur in sožitje ljudi. Ključne besede: globalizacija, neposredne tuje investicije, razvoj gospodarstva, demokratizacija ABBSTRACT Globalization is a set of changes in society, politics and economic system as a result of expanded trade and cultural exchanges on a global scale. The specific economic context, refers to the consequences of trading, especially liberalization and free trade. In the part of the 20th Century there have been circumstances that have led to a different – a global economic conditions. Technological development, logistic development, liberalization and development of telecommunications and the Internet has contributed to the fact that the world is becoming ever smaller – the flow of information, resources, capital and goods is free and mobile. Developed countries in globalisation see the opportunity to buy at the reasonable prices of produce products in the most cost favourable markets. Underdeveloped countries and developing countries in the globalization process try to draw as many – economic and cultural development, poverty reduction and democratization. Expansion of globalization is no longer possible to stop all process participants are required to assume responsibility for our planet for its democratization, ecology, health, equality and harmony of human cultures. Keywords: globalization, foreign direct investments, economic development, democratization

ZAHVALA Zahvala je namenjena mentorju dr. Klavdiju Logožar za strokovno pomoč in dobrodošle nasvete pri pripravi magistrskega dela. Posebna zahvala pa gre moji družini, predvsem partnerju Borutu, ki je bil velik pobudnik za mojo odločitev o nadaljevanju študija in mi je vseskozi stal ob strani. Ob tej priložnosti pa ne smem pozabiti ostalih bližnjih prijateljev, ki so me spodbujali v času študija.

1

KAZALO POVZETEK - ABBSTRACT 1. UVOD 3 1.1 Opredelitev področja in opis problema 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve magistrskega dela 5 1.2.1 Namen magistrskega dela 5

1.2.2 Cilji magistrskega dela 5

1.2.3 Hipoteze magistrskega dela 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 7 1.3.1 Predpostavke 7 1.3.2 Omejitve 7

1.4 Potek izvedbe in metode raziskave 7 1.4.1 Potek izvedbe raziskave 7

1.4.2 Metode raziskave 8 2. OPREDELITEV RAZLIČNIH VIDIKOV GLOBALIZACIJE 9 2.1 Globalizacija kot ekonomski pojav 9 2.2 Prosta trgovina 10

2.2.1 Zgodovina proste trgovine 10

2.2.2 Značilnosti proste trgovine 11

2.3. Globalizacija 12 2.3.1 Moderna globalizacija 14

3. TEMELJNI PROBLEMI GLOBALIZACIJE 16 3.1 Merila globalizacije 17

3.1.1 Indeks globalizacije A.T. Kearney 17

3.1.2 Indeks globalizacije KOF 18

3.1.2.1 Evropa 20

3.1.2.2 Amerika 21

3.1.2.3 Azija 22

3.1.2.4 Afrika 24

3.1.2.5 Avstralija 28 3.2 Učinki globalizacije 29 3.2.1 Pozitivni in negativni učinki globalizacije na svet 32

4. PRO IN ANTI GLOBALIZEM 37 4.1 Pro-globalizem 37 4.2 Anti-globalizem 37 5. PRIHODNOST GLOBALIZACIJE IN NJEN VPLIV NA GOSPODARSKI RAZVOJ 40 5.1 Vpliv globalizacije financ in proizvodnje na obnašanje in razvoj držav 40

5.1.1 Akterji globalizacije 41

5.1.2 Globalizacija financ 43

5.1.3 Globalizacija proizvodnje 44

2

5.1.3.1 Neposredne tuje investicije 45

5.1.4 Vpliv globalizacije na gospodarsko razvite in nerazvite države 50

5.1.3 Razvojni razkorak med severom in jugom 55

5.2 Koristi globalizacije – demokratizacija 58 5.3 Organizacija mednarodnih trgov in neenake vloge, depriviligirani tretji svet 62 6. SKLEP 64 LITERATURA IN VIRI SEZNAM SLIK, TABEL IN GRAFOV

3

1. UVOD

Pozitivni in negativni vplivi globalizacije na razvoj svetovnega gospodarstva. Globalizacija je sklop sprememb v družbi, politiki in ekonomskem sistemu, ki so posledica razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjav na globalni ravni. Nanaša se na posledice trgovanja, še zlasti liberalizacijo in prosto trgovino. V začetku 20. stoletja, med leti 1910 in 1950 se je odvila serija političnih in ekonomskih sprememb (I. in II. svetovna vojna, velika recesija v Ameriki,…), ki so dramatično zmanjšale količino in pomen mednarodnih trgovskih tokov. V povojnem obdobju so predvsem mednarodne finančne institucije in programi obnove močno razširili mednarodno trgovanje. Posebno v 70 letih so efekti tega dogajanja postali močno vidni, tako v pozitivnem in negativnem smislu. Globalizacija je proces, ki je bil dokončan v 20. stoletju in je kapitalizem uveljavila kot prevladujoč svetovni sistem. Globalizacija je »ideološka proslava zmage tako imenovane globalizacije je v bistvu davno precenjena pesem našega sistema preteklosti« (Wallerstein, 1998). V 20. stoletju je svetovni model kapitalizma pri svojem širjenju dosegel geografsko mejo z razširitvijo trga in državnega sistema v vse regije. Wallerstein oriše dogajanje v dvajsetem stoletju s pojmom tranzicija, katere produkt je neokolonializacija – svetovni imperialist se sonči na terasi svojega evropsko-ameriškega dvorca, kar mu omogoča kakih pet milijard ljudi na azijsko-afriški-južnoameriški njivi. Svet danes kot celota posveča vso svojo pozornost neskončnemu kopičenju dobrin in posledično profita na osnovi ekonomske dejavnosti, ki ogroža tako vsakovrstne surovine kot delovno silo in svoboščine. Globalizacija (po Wallersteinu) zapira meje za ljudi in odpira za kapital. Vstopili smo v krizo tega sistema, v zgodovinsko tranzicijo. Temeljni dejavnik je recesija svetovne ekonomije, ki se vse bolj in bolj odseva v socialnih in drugih krizah. Strukturne omejitve procesa navidezne neskončne akumulacije dobrin, ki vodi svet, razvijejo zlom delovanja modela. Razvijajo kaotično stanje »Novi red bo vzplaval nad kaos v naslednjih petdesetih letih« (Wallerstein, 1998). Globalizacija je združenje kultur sveta in porast zavesti o svetu kot celoti. Globalizacija v teoriji in praksi svet določa kot homogeno celoto. Vprašanja, kaj pomeni živeti in kako mora biti življenje urejeno, postanejo stvar globalnega razmišljanja. Vendar soočenje različnih pogledov in percepcij pomeni, da globalizacija povzroča primerjalno interakcijo različnih oblik življenja. Hiter tehnološki razvoj in globalizacija omogočajo in zahtevajo, da organizacije razvijajo konkurenčnost na svetovni ravni. To je lahko velik problem predvsem za mala in srednje velika podjetja, katerih viri (ljudje, denar, razvojne in proizvodne kapacitete ter znanje) so omejeni. Zato se morajo osredotočiti na izbrana področja gospodarskih dejavnosti, kjer imajo možnost razvijanja in doseganja svetovne konkurenčne sposobnosti.

4

Za tiste proizvode ali storitve, ki so potrebni za opravljanje obstoječe ali nameravane poslovne dejavnosti pa morajo poiskati zunanje vire na svetovnem trgu. Pri tem se organizacije soočajo s potrebo, da redefinirajo organizacijo in organiziranost svojega poslovanja. 1.2. Opredelitev področja in opis problema Magistrsko delo bo temeljilo na raziskovanju pozitivnih in negativnih vplivov, ki jih ima globalizacija na mednarodno gospodarstvo – na razvite in nerazvite države. Poskusili bomo dokazati in opredeliti naslednje trditve:

- pozitivni vplivi globalizacije prevladajo nad negativnimi vplivi, - katere celine, države so pridobile in katere izgubile, - kaj je vplivalo na to, da določenih delov sveta globalizacija sploh ni zajela.

Na podlagi analize argumentov za in proti bomo ugotavljali ali je njen vpliv doprinesel k pošteni delitvi dela in pogače v svetu. Poskušali bomo odgovoriti na vprašanja:

- kako globalizacija financ in proizvodnje spreminja opcije in obnašanje držav in multinacionalnih korporacij,

- kje so vzroki razvojnega prepada med severom in jugom, - kakšne alternative so na razpolago revnim in šibkejšim za preživetje in morda

celo uspeh v svetovnem gospodarstvu, - organizacija mednarodnih trgov in neenake vloge, depriviligirani tretji svet.

Empirično globalizacija obsega množico dinamičnih razmerij med štirimi temeljnimi enotami:

- družbami, - mednarodnim sistemom, - posamezniki, - človeštvom.

Globalizacija empirično povzroča spajanje različnih oblik življenja. To se manifestira v interakciji med udeleženci, ki razpolagajo vsak s svojimi pogledi na svetovni red. Načini delovanja:

- homogenizacija: vsaka enota v takšnem svetu prevzame obliko, ki ji jo določa okolica. Ker je okolica globalizirana, njeno obliko določajo svetovno sprejete norme. Tako na primer pravice državljana postanejo mednarodno določene, ko gre država skozi proces globalizacije. Homogenizacija družb kot del internacionalnega sistema je vidna v ponovno oživljenih vprašanjih narodne identitete.

- konkurenca: četudi globalizacija ne ustvarja ene kulture, v kateri bi vsi imeli enaka stališča in vrednote, ustvarja en sam prostor, v katerem vsi udeleženci svoje cilje dosegajo skozi izločanje nekonkurenčnega.

5

- posamezne družbene skupine različno gledajo na posamezne ideje, procese glede na svoja stališča in tradicionalne vrednote. Zato procesi poenotenja potekajo pri koreninah. Na drugi strani poteka strateška umetna homogenizacija, na primer v marketinških modelih svetovnih gospodarstvenikov, ki si z umetno produkcijo lokalnih vrednosti pod predpostavko, da je drugačnost moč prodati, ustvarjajo dobiček.

Globalizacija je sklop sprememb v družbi, politiki in ekonomskem sistemu, ki so posledica razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjav na globalni ravni. Nanaša se na posledice trgovanja, še zlasti liberalizacijo in prosto trgovino. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve magistrskega dela 1.2.1 Namen magistrskega dela

Namen magistrskega dela je najti odgovor na večno vprašanje ali je globalizacija negativen ali pozitiven pojav, ali so pozitivni vplivi večji od negativnih. Namen je primerjati med seboj različne sodobne trende in izzive globalizacije ter njihov vpliv na razvoj sodobnega sveta. 1.2.2 Cilji magistrskega dela

Cilji magistrskega dela so:

- teoretično proučiti fenomen globalizacije, - raziskati njen razvoj skozi zgodovino, - poiskati njene negativne in pozitivne vplive, - opredeliti naš odnos do globalizacije, - iskanje novih poti globalizacije.

Cilj magistrskega dela je predstaviti najsodobnejše trende in izzive globalizacije v poslovnem svetu, in načine za obvladovanje le-teh. V tem magistrskem delu bomo poskušali prikazati kdo izmed vpletenih v globalnem gospodarstvu ima od globalizacije največje koristi in komu prinaša negativne posledice. Nov način gospodarjenja je spremenil svetovno gospodarsko življenje in ga bo spreminjal tudi v prihodnje. Nasprotniki globalizacije opozarjajo na negativne posledice, ki jih proces prinaša ter ponujajo rešitve. Magistrsko delo je razdeljena na tri sklope:

• v prvem sklopu bomo natančneje opredelili pojem globalizacije. • drugi sklop se nanaša na merila in učinke globalizacije in njen vpliv svetovno

gospodarstvo • v tretjem sklopu bomo predstavili pro in anti globalizacijske poglede.

6

Današnje svetovno gospodarstvo je bistveno drugačno od predhodnih. Globalizacijo moramo obravnavati kot glavno gonilno silo sprememb. Na podlagi analize njene politične ekonomije, globalizacija izrazito vpliva na orodja, ki jih uporabljajo nacionalne države, da bi urejale svoje gospodarsko okolje. Začetek gospodarskih in političnih sprememb konec leta 1980, odprtje plansko usmerjenih gospodarskih politik (vzhodni blok), temelji na spopadu za svetovno konkurenčnost. V vedno zapletenih globalnih gospodarskih odnosih, tako globalizacije kot gospodarske liberalizacije so večdimenzionalni pojavi in učinki, ki se razlikujejo na različnih ravneh odločanja. Posebej v prizadevanjih za liberalizacijo, je postal glavni večdimenzionalni pristop, ki nam omogoča študij notranje kompleksnosti celotnega procesa. Najbolj učinkovito orodje za zunanjo odprtost je bil vedno enostranski pristop, ki temelji na posamezni obveznosti države, da odpravi trgovinske ovire na državnih mejah. S povečanjem negotovosti globalnega sveta v povojnem obdobju se je znižala dinamika enostranskih pristopov zato je bilo potrebno spodbujati večstranska prizadevanja. GATT (General Agreement on Tariffs and Trade) in WTO (World Trade Orgnisation – Mednarodna trgovinska organizacija) močno podpirata povečanje transakcijskih trgovinskih in finančnih tokov, zanje sta ustvarila pravno in pregledno politiko proste trgovine po vsem svetu. 1.2.3 Hipoteze magistrskega dela

V magistrskem delu bomo preverjali naslednje tri hipoteze: H1 Globalizacija je pozitivna za gospodarsko razvite države in slaba za gospodarsko nerazvite države V ta namen bomo primerjali gospodarsko rast, DBP/preb, NTI (neposredne tuje investicije - DFI) in indeks globalizacije, ki ga bomo merili z indeksom globalizacije KOF, različnih držav na različnih celinah sveta. H2 Pozitivni učinki globalizacije so pomembnejši od negativnih To hipotezo bomo poskušali dokazati ali ovreči z raziskavo in primerjavo različnih mnenj in argumentov svetovnih ekonomistov in publicistov. H3 Globalizacija spodbuja demokratizacijo sveta Poiskali bomo odgovore na to vprašanje v spremembi političnih režimov v zadnjih 20 letih pospešenega procesa globalizacije. Primerjali bomo indeks globalizacije in indeks demokratizacije.

7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 1.3.1 Predpostavke

Predpostavki, ki jih bomo zasledovali v magistrskem delu so:

- globalizacija je potrebna za nadaljnji gospodarski razvoj, - ekonomski dejavniki globalizacije so tisti, ki so največ pripomogli k njeni

intenzivnosti v zadnjih dveh desetletjih, - trenda globalizacije ni možno več ustaviti.

1.3.2 Omejitve Raziskava je omejena na širok pojem globalizacije in predvsem njen vpliv na gospodarski razvoj v svetu. Pri uporabi podatkov iz sekundarnih virov o morali paziti na obliko in kakovost podatkov. Zaradi ugotavljanja kakovosti podatkov smo izbrali podatke tistih institucij, ki jih uporabljajo tudi drugi raziskovalci pri svojih analizah. 1.4 Potek izvedbe in metode raziskave

1.4.1 Potek izvedbe raziskave Raziskavo smo vodili v naslednjih korakih:

1. iskanje literature, člankov: knjižnice, internetne strani, publikacije z različnih seminarjev in posvetovanj, baze podatkov OECD (Organisation for Economic Cooperation and Developement – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), ECB (European Central Bank - Evropska centralna banka), IMF International Monetary Fond – Mednarodni monetrani sklad), EBRD (European Bank for Reconstruction and Development – Evropska banka za obnovo in razvoj)…

2. zbiranje podatkov na temo globalizacija iz baz svetovnih institucij, 3. pregled izbrane literature in podatkov, 4. oblikovanje načrta raziskave, 5. oblikovanje instrumenta za zbiranje podatkov, 6. oblikovanje predloga raziskave, 7. pisanje teoretičnega dela, 8. obdelava podatkov in preverjanje hipotez.

8

1.4.2 Metode raziskave

Za dokazovanje hipotez 1, 2, 3 smo uporabili naslednje metode: V teoretičnem delu:

a) metoda zbiranja podatkov: opazovanje, zbiranje – podatke bomo zbirali iz sekundarnih virov (sistematično zbiranje podatkov) s tem bomo pridobili podatke o posameznih spremenljivkah (BDP/preb, % gospodarske rasti, NTI, indeks globalizacije, indeks demokratizacije…),

b) metoda klasifikacije z njo bomo definirali pojem globalizacije c) metoda deskripcije z njo bomo opisali teoretična dejstva in pojme d) metoda kompilacije z njo bomo povzeli opazovanja, spoznanja in stališča

drugih avtorjev.

Uporabili smo deskriptivni pristop raziskovanja saj temelji na opisu delovanja in razvoja določenega gospodarskega ali družbenega procesa. Uporabili bomo indukcijsko in dedukcijsko metodo. V empiričnem delu: Metode analiziranja podatkov - kvantitativne metode:

e) regresijska analiza, z njo bomo ocenili odvisnost med odvisno in pojasnjevalnimi spremenjlivkami,

f) razmernostna – metrična skala.

Metode prikazovanja podatkov: g) grafične in tabelarične.

Hipoteze bomo preverjali z linearno multiplo regresijsko analizo, ker na vrednosti ene odvisne spremenljivke vpliva več spremenljivk. Ugotavljali bomo vpliv posameznega dejavnika (neodvisne spremenljivke) na odvisno spremenljivko in katera ima močnejši vpliv. Korelacijski koeficient R nam bo pokazal jakost odvisnosti med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami. Hipoteze bomo sprejeli, če bo stopnja signifikantnosti (značilnosti) manjša od 0,05.

9

2. OPREDELITEV RAZLIČNIH VIDIKOV GLOBALIZACIJE

2.1 Globalizacija kot ekonomski pojem Iz ekonomskega vidika lahko gledamo na mnoge družbene in evolucijske procese. Gospodarjenje se je ukoreninilo in postalo bistvo politike, razvoja in evolucije človeka. V ozadju večine družbenih pojavov so bodisi človekovi napori za preživetje bodisi njegovi interesi. Ekonomske ativnosti so povsod prisotne in ekonomska znanost zato nujno sodeluje na področjih, ki se morda ne zdijo povsem ekonomska. Globalizacija je splošen pojav, ki ga proučujejo različne vede (Wallerstein, 1999). Z ekonomskega vidika so zanimive gospodarske povezave med subjekti globalnega sveta. Slika ekonomske preteklosti nam ponuja ideje za razmišljanje o današnjih odnosih v svetu. Slika nekdanjih imperialističnih in kolonialističnih gospodarstev se morda skriva za današnjo globalno podobo sveta. Liberalizem, kot politekonomski pojem je osnova globalnega gospodarstva. Subjekti iz vsega sveta sodelujejo brez večjih ovir. Prisotnost ekonomske znanosti je ponovno upravičena, saj ekonomisti najbolje vedo kaj liberalizem pomeni za gospodarske odnose. Globalizacija je proces, dokončan v dvajsetem stoletju, ki kapitalizem uveljavi kot prevladujoč svetovni sistem in ga razširi po svetu. Glede na lastnosti kapitalističnega sistema, ki ga ta nosi že od svojih zametkov pred industrijsko revolucijo v 18. stoletju, se globalizacija ne pojavlja kot povsem samostojen pojav, pač pa kot podaljšek ali končna faza teženj kapitalizma. Svet kot celota danes posveča vso svojo pozornost neskončnemu kopičenju dobrin in posledično profita na osnovi ekonomske dejavnosti, ki ogroža tako vsakovrstne surovine kot delovno silo (ljudi) in svoboščine. Globalizacija zapira meje za ljudi in jih odpira za kapital. Gospodarska globalizacija se nanaša na povečanje gospodarske soodvisnosti nacionalnih gospodarstev po svetu s hitrim naraščanjem čezmejnega pretoka blaga, storitev, tehnologij in kapitala. To je proces vedno večjega gospodarskega povezovanja med državami, ki vodi k nastanku enotnega svetovnega trga. Glede na paradigmo lahko, globalizacijo obravnavamo kot pozitiven in negativen pojav. Gospodarsko globalizacijo sestavlja globalizacija trgov, proizvodnje, konkurence, tehnologije, industrije in družbe. Ekonomska globalizacija, ki se pojavljala v zadnjih nekaj sto letih (od nastanka mednacionalne trgovine) v zadnjih 20 - 30 letih enormno povečala. Ta nedavni razcvet je bil dosežen z vključevanjem razvitih gospodarstev v manj razvita gospodarstva, s pomočjo neposrednih tujih naložb (NTI), zmanjšanjem trgovinskih ovir in sprememb v razvoju kultur.

10

2.2 Prosta trgovina Sistem proste trgovine, je sistem trgovinske politike, ki omogoča trgovcem, da deluje in izvajajo posle brez vmešavanja vlade. V skladu z zakonom o primerjalnih prednostih politika dovoljuje trgovinskim partnerjem vzajemne koristi od trgovine z blagom in storitvami. V pogojih proste trgovinske politike, so cene odraz prave ponudbe in povpraševanja in so edini dejavnik za dodeljevanje sredstev. Prosta trgovina se razlikuje od drugih oblik trgovske politike, kjer se blagu in storitvam med državami udeleženkami trgovanja določijo umetne cene, ki lahko ali pa ne odražajo resnično naravo ponudbe in povpraševanja. Te umetne cene so posledica protekcionistične trgovinske politike, pri čemer vlade posredujejo na trgu s prilagoditvijo cen in omejitvijo ponudbe. Takšni posegi države lahko povečajo, kot tudi zmanjšajo stroške blaga in storitev za potrošnike in proizvajalce. Intervencije so subvencije, davki in tarife; netarifne ovire, kot so regulativne zakonodaje in kvote, in to celo med vlado trgovinskih sporazumov, kot so Severnoameriški sporazum o prosti trgovini (NAFTA) in Srednjeameriški sporazum o prosti trgovini (CAFTA). Večini držav uravnava svojo trgovinsko politiko (v manjši ali večji meri) protekcionistično. Eden elementov zaščitne politike države prihaja v obliki kmetijskih subvencij, pri čemer države poskušajo zaščititi svoje kmetijske dejavnosti pred zunanjo konkurenco z ustvarjanjem umetno nizke cene za svoje kmetijske proizvode. Sporazumi o prosti trgovini so ključni element carinskih unij in območij proste trgovine. 2.2.1 Zgodovina proste trgovine Različne civilizacije skozi zgodovino ukvarjajo s trgovino in to različno uspešno. Teoretični racionalizem, zakaj bi bila politika svobodne trgovine koristna za narode se je sčasoma razvil še posebej v Evropi in v Veliki Britaniji, v zadnjih petih stoletjih. Pred pojavom doktrine o prosti trgovini se je ta politika merkantilizma razvila v Evropi 15. stoletja. Zgodnja ekonomista, ki nasprotujeta merkantilizmu sta David Ricardo in Adam Smith. V zgodovini je bilo veliko vojn povezanih s trgovino, kot so peleponeška vojna med Atenami in Šparto, opijska vojna med Kitajsko in Veliko Britanijo in druge kolonialne vojne. Vse razvite države so uporabljale protekcionizem zaradi interesa za uveljavljanje prihodkov, zaščito mlade gospodarske panoge, posebnega pomena tlak, in pred 19. stoletjem, vero v merkantilizem. Britanski ekonomist John Maynard Keynes je bil prepričanja, da prosta trgovina zagotavlja mir, kar podpira tudi njegova kritika versajske pogodbe leta 1919 zaradi škode, ki jo je ta povzročila medsebojno odvisnim evropskim gospodarstvom.

11

Ob koncu druge svetovne vojne in z začetkom hladne vojne je delno industrijske prevlado prevzela vlada ZDA in postala eden najbolj doslednih zagovornikov zmanjšanja carinskih ovir in proste trgovine. ZDA so prevzele glavno vlogo pri sprejemanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) in kasneje pri ustanavljanju Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Od leta 1970 je vladi ZDA s pogajanji uspelo doseči številne bilateralne sporazume (npr. z Jordanijo,...). Večina (vendar ne vse) države so danes članice WTO, ki omejuje ne pa tudi ukinja carinske dajatve med državami članicami.

2.2.2 Značilnosti proste trgovine

Prosta trgovina pomeni naslednje funkcije:

- trgovino z blagom brez davkov (vključno s tarifami) ali drugih trgovinskih ovir (kvote za uvoz ali subvencij za proizvajalce),

- trgovina in storitve brez davkov ali drugih trgovinskih ovir, - odsotnost "politike izkrivljanja proste trgovine"(kot so davki, subvencije,

predpisi ali zakoni), ki dajejo nekaterim podjetjem, gospodinjstvom ali proizvodnim dejavnikom prednost pred drugimi,

- prost dostop do trgov, - prost dostop do informacij na trgu , - nesposobnost podjetja, da izkrivlja trge v okviru uvedbe državnih monopolov

ali oligopolov - prost pretok delovne sile med državami in prost pretoka kapitala med državami in znotraj držav.

Slika 1: Trgovina in neto prilivi TNI kot delež v BDP v % v obdobju 1970-2001

Delež uvoza in izvoza v % v BDP (leva skala: zgornja krivulja) Delež neto TNI prilivov v BDP (desna skala; spodnja krivulja) Vir: ILO, 2004: 25

12

Iz tabele lahko razberemo kako se je skozi desetletja zmanjševanja trgovinskih ovir povečale - pospešile mednarodno trgovina in NTI (neposredne tuje investicije). 2. 3. Globalizacija Globalizacija je: Končni rezultat svetovne ekonomske integracije bi lahko razvrstili v šest skupin Ollson, Codd, O’Nell, 2004, 7): a) skupina tesno povezanih industrijsko razvitih držav: ZDA, Evropska unija, Japonska, Severna Koreja, Tajvan, Singapur; b) skupina industrijsko razvitih držav v tranziciji pri vključevanju v svetovni trg: Rusija, velika večina bivših republik Sovjetske zveze v Evropi, Brazilija, Indija, Kitajska; c) skupina držav, ki jih še ne moremo uvrščati med razvite industrializirane države: Indonezija, Malezija, Nigerija; d) skupina držav, ki ostaja relativno izolirana od svetovne ekonomske integracije: Centralno azijske republike bivše Sovjetske zveze, Belorusija, Vitenam; e) skupina držav, ki so izolirane od svetovne ekonomske integracije, zaradi konstantnega

upadanja rasti: Majanmar, Etiopija; f) skupina držav, ki nima nobenih možnosti za vključitev v svetovno ekonomsko integracijo: Kongo, Somalija, Sudan. Globalizacija je naraščajoča internacionalizacija proizvodnje, distribucije in trgovanja z blagom in storitvami. Če pogledamo gornjo razdelitev hitro ugotovimo, da so države iz zadnjih dveh skupin večinoma z območja Afrike. Globalizacijo lahko pojmujemo kot poglabljanje povezanosti med ekonomskimi subjekti, torej kot širjenje mrežnih povezav, tokov, transakcij in odnosov, ki prehajajo meje držav in družb v sodobnem mednarodnem gospodarskem sistemu. Globalne povezave in tokovi blaga, delovne sile, denarja, idej, informacij, onesnaževanja in drugo predstavljajo materialno povezavo med družbenimi skupnostmi, gospodarstvi in regijami po svetu. Taka povezanost je podlaga za širjenje družbenih, političnih in ekonomskih vplivov preko političnih meja. Tako dogodki, odločitve in delovanje enega dela sveta vplivajo na skupnosti in narode na drugem delu. Z zameglitvijo meje med notranjim in zunanjim oziroma med domačim in tujim okoljem se lokalno in globalno vse bolj prekrivata. Globalizacija je torej širjenje, poglabljanje in pospeševanje procesov svetovnega povezovanja. Pri tem ne smemo obiti konceptov soodvisnosti, povezanosti ali zbliževanja.

13

Nekateri ekonomisti zagovarjajo najmanj pet razsežnosti globalizacije: ekonomsko in politično globalizacijo, skupno ekološko zavezanost, kulturne vrednote ter globalizacijo komunikacij. Ideja globalizacije ne predstavlja enotne svetovne družbe, saj povezanosti ne zaznavajo vsi posamezniki v enaki meri in na enak način. V skladu s tem moramo globalizacijo ločiti od zbliževanja, ki temelji na homogenizaciji ali skladnosti. Globalizacija je ravno nasprotno z naraščajočo povezanostjo pomemben vir konfliktov. Analitično globalizacija obsega množico dinamičnih razmerij med štirimi temeljnimi enotami: družbami, mednarodnim sistemom, posamezniki in človeštvom. Empirično globalizacija povzroča spajanje različnih oblik življenja. Med dejavniki globalizacije so najpogosteje navedene tehnološke spremembe, liberalizacija trgov, ideologija in politične odločitve. Večina obstoječe literature globalizacijo povezuje s širjenjem vrednot liberalnega kapitalizma. Bolj celovito lahko dejavnike globalizacije opišemo kot splet raznolikih političnih, ekonomskih, tehnoloških in kulturnih sprememb. Gre za tri ključne dejavnike globalizacije: tehnološki napredek, stopnjo zrelosti političnih odnosov in raven teoretičnega znanja in praktičnih ekonomskih veščin. Tehnološki napredek zajema v bistvu četrto industrijsko revolucijo, ki razširja informacijsko tehnologijo na vsa področja delovanja. Tehnološke in organizacijske inovacije so ključna gonilna sila, ki vzpodbuja mobilnost kapitala in omogoča delovanje podjetij na globalni ravni. Tehnološka revolucija ni zadostno pojasnilo za globalizacijske premike. Ob integraciji gospodarstev je potrebno premostiti še politične in družbene ovire, kulturno raznolikost in trgovinske ovire, za kar so potrebni dogovori na politični ravni. In prav takim dogovorom smo priča v zadnjih petindvajsetih letih, ko države liberalizirajo trgovino in vzpodbujajo neoviran pretok kapitala. Ekonomska politika kot notranji dejavnik globalizacije temelji na določeni ravni političnega znanja in praktičnih ekonomskih veščin. Države so same s sprejemanjem političnih odločitev odstranile ovire za mednarodno menjavo, investicije in finančne tokove. Čeprav razvoj nacionalne politike daje vtis, da se odvija pod vplivom zunanjih dejavnikov, lahko gledamo nanj kot na notranjo spremembo. Tako so države zainteresirane za vodenje take ekonomske politike, ki jim zagotavlja ohranjanje ali povečevanje konkurenčne prednosti. Pomembno je spoznanje, da bodo finančne in trgovinske aktivnosti prevladujoča sila globalizacije v prihodnosti. Prost pretok kapitala, blaga in delovne sile ter postavitev civilne družbe, kjer sta kulturna in politična toleranca pomembni vrednoti, so temelj resnične globalizacije. Z drugimi besedami: stebra globalizacije sta svetovna trgovina in civilno pravne institucije, ki zagotavljajo oziroma skrbijo za individualne oziroma skupne pravice. Veliko je bilo napisanega na temo globalizacije in zelo malo, kako rešiti probleme, ki jih ta povzroča. To niti ni tako presenetljivo, saj gre za celovit, interdisciplinarni, čeravno ne popolnoma nov pojav, nabit z vrednostnimi sodbami. Vsi se čutimo prizadeti od globalizacije in vsi smo strokovnjaki na to temo, čeprav je niti definirati ne znamo povsem dobro.

14

Formalna Eurostatova opredelitev pravi, da “globalizacija pomeni obstoj povezav med podjetji s sedeži iz različnih držav, ki so medsebojno povezana drugače kot le s pomočjo trgovine preko trga in družbeno ekonomske posledice tega” pravi Eurostat Globalisation reflection group; the impact of globalisation on statistics - summary, conclusions, recommendations - 30th July 1998. Bolj analitična je Bhagwatijeva opredelitev ekonomske globalizacije kot integracije nacionalnih gospodarstev v mednarodno gospodarstvo s pomočjo trgovine, TNI, kratkoročnih pretokov kapitala, mednarodno migracijo delavcev in ljudi nasploh ter pretokov tehnologije (Bhagwati, 2004, 3). Sociološko pomeni globalizacija homogenizacijo kulture (enakost svetovnih standardov), proizvodov, načina življenja, skupnost idej (mnenje politične znanosti), standardizacijo navad in kot posledico tudi razpršitev socialne kontrole pri upravljanju organizacij (Mlinar, 1992). Scholte (2000) razume globalizacijo kot (Rizman 2001, 19-20) univerzalizacijo, liberalizacijo, vesternizacijo ali modernizacijo in končno deteritorizacijo. Očitno je, da se ni mogoče zmotiti, če ugotovimo, da gre pri ekonomski globalizaciji, ki nas tukaj predvsem zanima za ogromen porast pomena vseh oblik mednarodnih ekonomskih odnosov , da se je v njih spremenila relativna teža posameznih oblik pretokov in da se vse to dogaja v pogojih skokovitega tehničnega napredka, ki infrastrukturno omogoča takšno dinamiko in obseg mednarodnega povezovanja ob splošni liberalizaciji in deregulaciji teh pretokov. 2.3.1 Moderna globalizacija Po koncu II. svetovne vojne so politiki zelo spodbujali k odpravi meja, ki so ovirale trgovino, stremeli k večji blaginji in medsebojni odvisnosti s čimer bi zmanjšali možnosti za prihodnje vojne, to je vodilo do konference v Bretton Woodsu, do dogovora vodilnih svetovnih politikov o določitvi okvira za mednarodno trgovino in finance, ter ustanovitve številnih mednarodnih institucij, namenjenih za nadzor procesov globalizacije. Ti instituciji sta Svetovna banka (SB, WB) in Mednarodni monetarni sklad (MMS, IMF). Globalizacija je olajšala napredek v tehnologiji, ker so se znižali stroški trgovanja. Prvi krogi pogajanj o prosti trgovini so prvotno potekali pod pokroviteljstvom GATT-a (generalni pogodba o tarifah v trgovini), ki so vodila do vrste sporazumov, da se odstranijo omejitve v prosti trgovini . Spodbujanje svobodne trgovine:

- ukinitev tarif, oblikovanje območjih proste trgovine z malo ali brez tarif, - zmanjšanje prevoznih stroškov, zlasti zaradi razvoja zabojnikov za čezmorski

ladijski promet, - zmanjševanje kontrolnega izločanja kapitala, - zmanjšanje, odprava ali usklajevanje subvencij lokalnih podjetij, - ustvarjanje subvencij za globalne korporacije, - uskladitev zakonov o intelektualni lastnini v večini držav, - nadnacionalno priznanje intelektualne lastnine (npr. patenti, podeljeni s strani

Kitajske, se pripoznajo v ZDA).

15

Kulturno globalizacijo, ki jo poganja komunikacijska tehnologija in zahodne kulturne industrije, je bilo razumeti tako, najprej kot proces homogenizacije, kot globalno prevlado ameriške kulture na račun tradicionalnih raznolikosti. Vendar je kmalu postalo očitno, da bodo nastala gibanja, ki bodo protestirala proti globalizacij, ki dajejo nov zagon za zaščito lokalnih značilnosti, individualnosti in identitete, vendar večinoma brez uspeha. Urugvajska runda (1986) vodi k pogodbi za ustanovitev Mednarodne trgovinske organizacije za posredovanje pri trgovinskih sporih in vzpostaviti enotne platforme trgovanja. Druge dvostranske in večstranske trgovinske sporazume, vključujoč sekcije kot so evropski – Masstrichtski sporazum in NAFTA so podpisale države tudi za uresničevanje cilja zmanjšanja tarif in ovir za trgovinsko izmenjavo. Svetovni izvoz se je povečal z 8,5% v letu 1970 na 16,2% vse bruto svetovne proizvodnje v letu 2001.

16

3. TEMELJNI PROBLEMI GLOBALIZACIJE Med problemi, ki jih povzroča globalizacija lahko ločimo tiste, ki nas že pestijo in tiste, s katerimi se bomo vse bolj soočali v prihodnosti, tiste bolj makro ekonomske in tiste, s katerimi se soočajo podjetja in posamezniki. Velja izpostaviti naslednje tri probleme:

- neenakomerna porazdelitev stroškov in koristi ter drugih oblik dohodkovnih in nedohodkovnih neenakosti (v premoženju, v znanju itd.),

- velika hitrost in razsežnost sprememb ter vse višje stopnje ranljivosti ob velikem nihanju čeprav ob nižjih amplitudah,

- pomanjkanje zanesljivih in poglobljenih informacij o vseh razsežnostih vhodne in izhodne internacionalizacije oziroma globalizacije.

Slika 2: Bilanca globalizacije GLOBALIZACIJA JE DOBRA ZA... GLOBALIZACIJA JE SLABA ZA.... Japonsko, Evropo, V. in Južno Azijo (do l. 1997)

DVR, Afriko (razen Mauricius in Botswano) L. Ameriko (razen Čile in Costa Rico)

Proizvodnjo, profite Zaposlenost in plače Ljudi, ki imajo sredstva, ki so izobraženi, kvalificirani (menedžerji, inženirji...)

Ljudi brez sredstev, neizobražene in nekvalificirane delavce

Prožne prilagojevalce Neprilagodljive Posojilodajalce Posojilojemalce Tiste, ki so neodvisni od javnih storitev Odvisne od javnih storitev Velike firme Male firme Moške in močne Ženske, in otroke, šibke, človekovo varnost Poslovneže in ekonomiste (zagovornike globalizacije)

Okoljevarnostnike, delavce, zagovornike pravic potrošnikov, kmete, verske organizacije, zagovornike demokracije (nasprotniki globalizacije )

Vir: Svetličič, 2004

Bilanca globalizacije nam pove, da globalizacija pozitivno vpliva – predvsem kot bomo ugotavljali skozi celotno magistrsko delo na razvite države, velika podjetja – multinacionalke, finančne vlagatelje, negativno pa predvsem na mala podjetja, ki se v globalnem svetu težje znajdejo in pa za revne države, ki nimajo vzpostavljenih vrednot, kjer je korupcija močna in kjer bogati želijo samo izkoriščati surovinske potenciale (npr. Afrika).

17

3.1. Merila globalizacije Če pogledamo natančneje na gospodarsko globalizacijo ugotovimo, da se lahko ta meri na različne načine. Ti so usmerjeni v štiri glavne gospodarske tokove, ki označujejo globalizacijo kot:

- blago in storitve, izvoz + uvoz kot del nacionalnega dohodka na prebivalca, - prebivalcev / ljudi, neto stopnja migracije; aktivni ali pasivni migracijski tok,

glede na število prebivalcev, - kapital, aktivne in pasivne neposredne naložbe kot delež nacionalnega dohodka

oziroma dohodka na prebivalca, - tehnologije, mednarodne raziskave in razvoj tokov, delež prebivalstva (in

stopnje spreminjanja le-teh) z uporabo izumov (predvsem "faktor - nevtralni" tehnološki napredek, kot je telefon, avtomobil, širokopasovni internet).

Kazalniki globalizacije (Brenčič, 2007):

- rastoč delež mednarodnega poslovanja in NTI (neposredne tuje investicije), - hitrejša rast deleža mednarodne trgovine v BDP ali prodaje lokalnih podružnic

v primerjavi z izvozom, - povečan pomen NTI in mednarodne proizvodnje, - rastoč delež mednarodnih storitev, - nastanek integriranih finančnih trgov, - rastoč pomen ekonomije obsega, ekonomij prihrankov (skupna proizvodnja), - odločilen vpliv tehnologije in prenosa znanja na mednarodno poslovanje in

druge oblike gospodarskega sodelovanja. V mednarodnem merilu obstaja več prizadevanj za merjenje ekonomske globalizacije. Eden izmed pristopov je merjenje globalizacije s pomočjo indeksa globalizacije. Najdemo dva izračuna. 3.1.1 Indeks globalizacije A.T. Kearney

Indeks globalizacije podjetja A.T. Kearney merijo od leta 2001. Indeks meri dvanajst spremenljivk, ki so razvrščene v naslednja področja ( A.T. Kearney, 2001, 45):

- ekonomske integracije (mednarodna trgovina, NTI, portfeljske investicije, druge mednarodne naložbe),

- tehnološka povezanost (uporabniki in gosti interneta, internetni strežniki), - politično delovanje (članstvo v mednarodnih organizacijah, sodelovanje v

misijah Varnostnega sveta Združenih narodov, tuja veleposlaništva v državi), - osebni stiki (turizem, telefonski promet, mednarodni transferji.

18

Tabela:1 Razvrstitev držav glede na mesto, ki ga zavzemajo na lestvici indeksa globalizacije v letu 2007 ter primerjava z ostalimi leti

Država 2003 2004 2005 2006 2007 Singapur 4 2 1 1 1 Hong Kong 2 Nizozemska 5 4 5 7 3 Švica 2 3 3 2 4 Irska 1 1 2 4 5 Danska 6 10 7 5 6 ZDA 11 7 4 3 7 Kanada 7 6 6 6 8 Jordanija 9 Estonija 10 Vir: A.T. Kearney, Globalization index, 2003 - 2007 Na vrhu gornje lestvice so predvsem razvite države iz Evrope ter Hong Kong in Singapur.

3.1.2 Indeks globalizacije KOF

Drugi indeks, ki meri globalizacijo posamezne države je KOF indeks globalizacije in ga meri švicarski ekonomski institut KOF. Ta indeks upošteva tri glavne razsežnosti globalizacije:

o ekonomsko, o socialno in o politično.

Po tem indeksu so najbolj globalizirane države Belgija, sledijo Avstrija, Švedska in Združeno kraljestvo ter Nizozemska. Najmanj globalizirane države pa so Haiti, Myanmar, Centralnoafriška republika in Burundi.

19

Tabela 2: Globalizacijski indeks KOF (vsebina, teža posameznih spremenljivk) KOF Index of Globalization

Indices and Variables Weights A. Economic Globalization [36%] i) Actual Flows (50%) Trade (percent of GDP) (22%) Foreign Direct Investment, stocks (percent of GDP) (29%) Portfolio Investment (percent of GDP) (22%) Income Payments to Foreign Nationals (percent of GDP) (27%) ii) Restrictions (50%) Hidden Import Barriers (22%) Mean Tariff Rate (28%) Taxes on International Trade (percent of current revenue) (27%) Capital Account Restrictions (23%) B. Social Globalization [38%] i) Data on Personal Contact (33%) Telephone Traffic (26%) Transfers (percent of GDP) (2%) International Tourism (26%) Foreign Population (percent of total population) (20%) International letters (per capita) (25%) ii) Data on Information Flows (36%) Internet Users (per 1000 people) (36%) Television (per 1000 people) (37%) Trade in Newspapers (percent of GDP) (28%) iii) Data on Cultural Proximity (31%) Number of McDonald's Restaurants (per capita) (43%) Number of Ikea (per capita) (44%) Trade in books (percent of GDP) (13%) C. Political Globalization [26%] Embassies in Country (25%) Membership in International Organizations (28%) Participation in U.N. Security Council Missions (22%) International Treaties (25%) Source:

Dreher, Axel, 2006, Does Globalization Affect Growth? Empirical Evidence from a new Index, Applied Economics 38, 10: 1091-1110.

Updated in: Dreher, Axel; Noel Gaston and Pim Martens, 2008, Measuring Globalization

- Gauging its Consequence, New York: Springer.

Vir: KOF, Index of Globalisation Indeks je sestavljen iz treh spremenljivk:

- ekonomsko področje 38 % vpliv, - socialno področje 39 % vpliv, - politično področje 23 % vpliv.

Izračunan je za 158 držav sveta in nam omogoča boljšo primerjavo, ker zajema večje število podatkov in je na razpolago od leta 1970. V naslednjih podpoglavjih bomo preanalizirali globalizacijo na posameznih celinah in jih primerjali med sabo.

20

3.1.2.1 Evropa Tabela 3: Globalizacijski indeks KOF - Evropske države

Globalizacijski indeks KOF

EVROPA

2003 2004 2005 2006 2007

Švedska 89,31 89,80 89,98 89,97 89,75

Irska 86,78 85,83 83,63 86,27 86,92

Francija 84,19 84,82 85,53 85,47 86,18

Nemčija 81,92 80,58 83,09 83,61 86,87

UK 80,97 80,20 80,77 80,16 80,18

Italija 79,40 80,38 80,61 81,31 82,26

Grčija 79,18 79,97 78,98 75,41 75,83

Slovaška 75,75 84,35 84,61 85,36 85,07

Poljska 74,91 80,16 78,68 80,65 81,26

Slovenija 72,92 76,97 76,84 77,39 78,78

Hrvaška 70,16 73,56 75,00 75,83 76,85

Litva 68,20 71,74 72,56 73,35 74,73

Rusija 67,26 67,76 67,52 67,92 68,91

Turčija 63,23 64,11 69,98 63,75 64,91

Ukrajina 62,10 63,49 65,97 66,29 68,15

Vir: KOF, 2003 – 2007 Graf 1: Globalizacijski indeks, Evropske države

Vir: KOF, 2003 – 2007

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

100,00

2003

2004

2005

2006

2007

21

Najbolj globalizirane države v svetu in Evropi so države začetnice Evropske unije, ki prednjačijo pred novimi članicami. Percepcija globalizacije je v državah nekdanjega realnega socializma zelo različna, pa vendar so tudi te države visoko na lestvici globalizacije. Sami začetki globalizacije segajo na Evropsko celino in tudi danes je ta obdržala primat. 3.1.2.2 Amerika Tabela 4: Globalizacijski indeks KOF, Amerika

Globalizacijski indeks KOF

AMERIKA

2003 2004 2005 2006 2007

Kanada 87,99 88,22 87,51 87,64 88,24

ZDA 76,35 77,69 76,67 78,22 78,80

Čile 70,88 72,27 72,47 72,33 73,74

Panama 64,42 65,42 64,96 66,59 67,66

Venezuela 61,72 57,33 57,99 55,43 53,82

Argentina 61,66 62,78 61,48 61,40 61,18

Mehika 59,20 59,62 61,57 60,67 60,92

Honduras 58,83 60,12 60,93 61,56 62,74

Brazilija 58,50 60,35 59,90 60,34 60,38

Kuba 49,09 49,56 50,18 50,37 51,23

Vir: KOF, 2003 - 2007 Graf 2: Globalizacijski indeks KOF; Amerika

Vir: KOF, 2003 – 2007

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

100,002003

2004

2005

2006

2007

22

Po oblikovanju FTAA (Free Trade of the Americas) leta 1994 se je globalizacija iz Kanade kot ene najbolj globaliziranih držav sveta razširila na celotno ameriško celino razen Kube. V zadnjih desetletjih je prosta trgovina prinesla duh globalizacije tudi v dežele Srednje in Južne Amerike. Prostotrgovinska sporazuma NAFTA (North American Free Trade Agreement) in MERCOSUR (Mercado Comun del Sur) sta spodbudila globalizacijo tudi v manj razvitih in vase bolj politično bolj zaprtih državah (npr. Venezuela, Bolivija).

3.1.2.3 Azija

Tabela 5: Globalizacijski indeks KOF, Azija

Globalizacijski indeks KOF

AZIJA

2003 2004 2005 2006 2007

Japonska 62,05 62,40 62,87 62,87 68,16

Tajvan 60,64 61,78 62,99 64,22 64,13

Kitajska 58,66 60,89 62,42 61,66 62,68

Indija 46,21 46,95 48,53 50,30 51,26

Nepal 35,22 35,44 37,20 37,44 37,22

Vir: KOF, 2003 - 2007 Graf 3: Globalizacijski indeks KOF, Azija

Vir: KOF, 2003 – 2007

Visoka gospodarska rast v azijskih državah seveda ne ostaja brez posledic v visoko razvitih državah. Ustvarjanje novih delovnih mest v Indiji in na Kitajskem hkrati vsaj posredno pomeni določeno zmanjšanje delovnih mest v zahodnih državah.

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

Japonska Tajvan Kitajska Indija Nepal

2003

2004

2005

2006

2007

23

Evropska podjetja zaradi vse večje konkurence selijo svojo proizvodnjo v države, kjer so stroški dela precej nižji in kjer so pravice delavcev šele v povojih. Zato vse več ljudi v razvitih evropskih državah globalizacijo povezuje z zapiranjem delovnih mest ter zmanjševanjem osebnih dohodkov.

Globalizacija zahteva prilagajanje podjetij na nove tržne razmere. Visoka gospodarska rast v azijskih gospodarstvih ne ponuja priložnosti samo kitajskim, vietnamskim in indijskim podjetjem, ampak konkurenčnim podjetjem iz vsega sveta. Azijske družbe ne ustvarjajo povpraševanja samo znotraj svojih meja, ampak predvsem zunaj njih.

Čeprav je globalizacijo pogosto gledamo kot grožnjo za nacionalne suverenosti držav, so se države v Aziji odločile, da sprejemajo svetovno gospodarstvo (ne glede na svojo politično opredelitev). V času visoke gospodarske rasti v Aziji se je na globalizacijo gledalo kot na orodje za krepitev nacionalne moči, ne pa kot na potencialno nevarnost. To stališče je bilo v Aziji sprejeto zaradi prepričanja, da bodo te države sodelovale v svetovnem gospodarstvu brez spreminjanja domačih političnih struktur in praks.

Primer Kitajske in njenega nespremenjenega političnega režima kaže, da globalizacija države ne more prisiliti v politične in gospodarske spremembe. Globalizacija lahko sicer še poslabša delitve v družbi, seveda imajo nekatere družbene skupine večji dobiček od globalizacije kot druge (na primer v Indoneziji in na Kitajskem). V okviru globalizacije lahko etnične delitve in separatistična gibanja stanje še poslabšajo in socialna kohezija ni mogoča.

Bolj kot demokratične države je lahko strah globalizacije avtoritarne režime. Vlade, ki so prevzele vrednote kot so preglednost, odgovornost in pravna država, ki so temelj demokracije bo finančna kriza manj prizadela kot vlade v avtoritarnih državah.

Nekatere azijske vlade (kot na primer Severna Koreja) pa da bodo zavrnile globalizacijo v celoti. Nova velika kupčija med Zahodom in Azijo je bistvenega pomena. Zahod mora priznati, da je azijska zaskrbljenost glede izginjanja vrednot in socialne kohezije legitimna, Azija mora prenehati kriviti Zahod zaradi njegove vloge v pospeševanju svetovne globalizacije, saj nobena država ni imuna na izzive in priložnosti, ki jih globalizacija prinaša.

24

3.1.2.4 Afrika

Tabela 6: Globalizacijski indeks KOF, Afrika

Globalizacijski indeks KOF

AFRIKA

2003 2004 2005 2006 2007

JAR 60,62 62,43 64,10 64,63 65,60

Egipt 53,93 55,95 59,66 60,72 61,33

Namibija 53,13 56,42 55,38 52,79 58,84

Nigerija 49,99 49,73 53,17 54,26 55,88

Gambija 49,72 49,25 47,87 48,84 48,43

Senegal 48,99 50,03 47,80 50,64 49,95

Libija 45,93 46,26 46,66 46,98 47,01

Kenija 45,56 45,96 45,87 46,35 48,24

Sirija 41,75 44,76 45,86 47,13 47,93

Centralno A. Rep 24,10 25,00 25,00 26,02 26,79

Somalija

Vir: KOF, 2003 - 2007 Graf 4: Globalizacijski indeks KOF, Afrika

Vir: KOF, 2003 - 2007

Na gospodarstvo Afrike poleg drugih dejavnikov (naravne danosti, posledice kolonializma in dekolonializma) vpliva tudi skokovito naraščanje prebivalstva in njegova različna gostota. Rodnost v Afriki je zelo visoka, umrljivost pa se je zaradi izboljšanih zdravstvenih razmer zmanjšala. Naravni prirastek je zato v nekaterih afriških državah med največjimi na svetu.

0,00

20,00

40,00

60,00

80,002003

2004

2005

2006

2007

25

Gostota prebivalstva je odvisna od naravnih razmer. Za poselitev niso primerne vse površine. Gosto so poseljene priobalne ravnine in planote na večjih višinah, obala Gvinejskega zaliva in dolina ob spodnjem Nilu, ter savanski pas. Gostota poselitve pa ni odvisna le od podnebnih razmer in možnosti za kmetijstvo, ampak tudi od zgodovinskih in družbenih dejavnikov. Najbolj občutljiva enota znotraj Afriške celine je Tropska Afrika, ki zajema države v bližini Ekvatorja. Zaradi njene razsežnosti in velikih razlik med posameznimi deli jo delimo še na manjše geografske enote: Zahodno Afriko, ki jo sestavljajo: Zahodna Sahara, Mavretanija, Mali, Senegal, Gambija, Gvineja, Niger, Čad, Nigerija, Burkina Faso, Gana, Slonokoščena obala, Siera Leone in Liberija; Nizko ekvatorialno Afriko sestavljajo: Kamerun, Srednjeafriška republika, Ekvtorialna Gvineja, Gabon, Kongo, Demokratična republika Kongo in Sao Tome in Principe; in Vzhodno Afriko, ki jo tvorijo: Eritreja, Džibuti, Etiopija, Somalija, Uganda, Ruanda, Burundi, Kenija in Tanzanija. Držav s tega dela Afrike se je globalizacija komaj dotaknila. Za večino teh držav podatkov o vplivu globalizacije nanje sploh ne najdemo ali pa so povsem na njenem repu.

Slika 3: Vpliv globalizacije

POOSAMOSVOJITVENI OPTIMIZEM DO PORAŽENK GLOBALIZACIJE

Vir: OECD, 2011

26

Slika 4: Gospodarske razmere

GOSPODARSKE RAZMERE

Vir: OECD, 2011 Slika 5: Socialne razmere

SOCIALNE RAZMERE

Vir: OECD, 2011

27

Gornji podatki in pa dejstvo, da je zadnjih 10 držav na lestvici BDP/prebivalca držav afriške celine nam pove, da je bil prispevek globalizacije pozitiven predvsem v državah, ki so bogate z nafto (Arabski polotok) in dragimi kamni, zlatom in ostalimi rudami (Južna Afrika) in ki bi si pot v gospodarski svet utrle s procesom globalizacije ali brez njega. Najpomembnejši gospodarski panogi sta kmetijstvo in rudarstvo. Največ ljudi živi od kmetijstva. Žalostno je, da je Afrika kmetijsko bogata celina, pa vendar ne pridela dovolj hrane za svoje potrebe. Afrika je tudi najbogatejši kontinent z raznovrstnim rudnim bogastvom. Imajo tiste rude, ki jih drugje v svetu pravzaprav ni. Vezanje samo na prodajo rud pomeni veliko tveganje, ker cen nihajo in si morajo države najemati posojila, ki pa predstavljajo veliko breme za nadaljnji razvoj. Pomembno zemeljsko bogastvo je tudi nafta. K težavam v gospodarstvu pa nemalo prispevajo tudi nestabilne politične razmere v posameznih državah afriške celine (Etiopija, Somalija, Uganda,…) kjer že leta po osvoboditvi izpod kolonialnih oblastnikov divjajo ali pa so divjale državljanske vojne – te države niso zanimive za globalne igralce – kajti v njih bi bilo v nevarnosti njihovo premoženje. Današnji čas pa je nemir vnesel tudi v države Arabskega polotoka, ki so doslej slovele po svojem dobrem gospodarstvu in njegovi globalni uspešnosti (npr. Libija, Egipt, Maroko, Tunizija,…). V tem delu Afrike je prišlo do upora prebivalcev do samodržne oblasti, ki je v svojih rokah koncentrirala vso bogastvo. Kaj bodo novi demokratični režimi prinesli tem državam bomo videli v nekaj letih – ali svobodo ali državljansko vojno (npr. Libija, Sirija). V prvem primeru se bodo gospodarstva hitro ponovno postavila na noge, v drugem primeru pa bodo posledice vojne imele tudi negativne posledice na gospodarstvu. Dejavniki, ki so vplivali na neenakomerni razmah globalizacije v Afriki:

- politična nestabilnost - gospodarska nestabilnost - BOP (bottom of the pyramid) – nizki dohodki na prebivalca (povprečen prihodek

prebivalcev najrevnejših držav je tako majhen, da morajo preživeti z manj kot dolarjem na dan)

- nekontrolirana rast števila prebivalcev - zaostrovanje okoljskih problemov - skromno gospodarsko sodelovanje med afriškimi državami - odvisnost od samooskrbnega kmetijstva - proizvodi z nizko dodano vrednostjo.

28

3.1.2.5 Avstralija Tabela 7: Globalizacijski indeks KOF, Avstralija

Globalizacijski indeks KOF

AVSTRALIJA

2003 2004 2005 2006 2007

Avstralija 82,70 82,93 79,46 83,34 83,82

Nova Zelandija 79,10 78,49 76,45 80,13 79,56

Vir: KOF, 2003 – 2007 Graf 5: Globalizacijski indeks KOF; Avstralija

Vir: KOF, 2003 - 2007 Avstralija je primer države, ki ima koristi od globalizacije, tako v smislu izvoza (volna, pšenica in minerali) in kot posojilojemalec mednarodnega kapitala. Življenjski standard, ki ga Avstralci uživajo zdaj lahko pripišemo njeni odprtemu in konkurenčnemu gospodarstvu. Avstralija živi v regiji, ki je obdana z državami v razvoju in velik delež njenega izvoza bodisi gre v ali skozi in te države v razvoju. Preko svojega programa pomoči, Avstralija zagotavlja tehnično pomoč, spodbude za usposabljanje in naložbe ter informacijske komunikacijske tehnologije za spodbujanje aktivnega sodelovanja v globalni skupnosti. Avstralija si prizadeva za čim večje koristi in izzive ter zmanjšanje nevarnosti za države v razvoju, ki jih jim prinaša globalizacija. Avstralija nudi tehnično svetovanje za države v razvoju, jih spodbuja da sodelujejo pri trgovinskih pogajanjih in izboljšavi olajšav pri trgovanju z učinkovitejšimi pristanišči, carino in karanteno sistemov. Avstralija tudi pomaga državam v razvoju gospodarstva, povečati koristi od proste trgovinske in izkoristiti možnosti, na primer z reformo notranje politike o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine.

72,00

74,00

76,00

78,00

80,00

82,00

84,00

86,00

Avstralija Nova Zelandija

2003

2004

2005

2006

2007

29

Avstralija zagotavlja tudi tarifno in kvot prost dostop za vse blago, proizvedeno v 49 najmanj razvitih državah (Economist Intelligence Unit, 2012). Podatke o globalizaciji smo zbrali za značilne predstavnike s posameznih celin in primerjali njihove podatke – v tem primeru globalizacijski indeks KOF. Problem je nastal, ko smo iskali podatke najbolj revnih držav in držav s totalitarnimi režimi. Podatkov ni bilo na razpolago. Iz tega smo sklepali, da držav s totalitarnim režimom proces globalizacije – razen na področju trgovine z orožjem ni zajel. Nerazvite – revne države predvsem podsaharske Afrike pa zaradi svojega geografskega položaja, pomanjkanja naravnih bogastev in nestabilnih političnih sistemov globalizacija ni zajela. 3.2 Učinki globalizacije Tabela 8: Gonilne sile globalizacije

GONILNE SILE

tehnološke

politične

institucionalne

ideološke

kulturne

GLOBALIZACIJA

pozitivni negativni pozitivni negativni ekonomski ekonomski neekonomski neekonomski učinki učinki učinki učinki specializacija in delitev dela neenakomerna distribucija prepletanje kultur ogrožena varnost ekonomija obsega potencialne nestabilnosti trgov večja interakcija ljudi potencialne politične krize koristi mednarodne menjave izguba nacionalne neodvisnosti rast priložnosti za ogroženo okolje in preživljanje prostega časa zdravje rast produktivnosti večja brezposelnost

Vir: RS Ministrstvo za šolstvo in šport, 2009 (povzeto po Intriligator, 2001)

30

A. Industrijski učinek Pojav svetovnih trgov proizvodnje in širši dostop do številnih tujih izdelkov za potrošnike in podjetja, povečan pretok materiala in blaga med in znotraj državnih meja. Mednarodna trgovina z izdelki se je povečala za več kot 100-krat v 50 letih, od leta 1955. Trgovina Kitajske z Afriko je narasla sedemkrat od leta 2000 do 2007. B. Gospodarski učinek Izvedba skupnega svetovnega trga, ki temelji na svobodi izmenjave blaga in kapitala. Soodvisnost teh trgov pa je pomenila, da gospodarski kolaps v kateri koli od posameznih držav ni možen. C. Finančni učinek Pojav svetovnih finančnih trgov in boljši dostop do zunanjega financiranja za posojilojemalce. V začetku 21. stoletja se je trgovalo v nacionalnih valutah do 1,5 trilionov USD na dan za podporo razširjeni ravni trgovine in naložb. Ker je ta način trgovanja po vsem svetu zrasel hitreje kot kateri koli nadnacionalni regulativni režim, se je nestabilnost globalne finančne infrastrukture drastično povečala, kot dokaz je nastop finančne krize leta 2007 - 2010. D. Učinek zdravstvene politike V svetovnem merilu, zdravje postane blago. Pri razvoju zahtev v okviru programov za strukturno prilagajanje so zdravstveni sistemi razdrobljeni in privatizirani. Globalni oblikovalci zdravstvene politike so iz Združenih narodov v devetdesetih prešli na finančne institucije. Rezultat tega prehoda je povečanje moči privatizacije v zdravstvenem sektorju. To je privatizacija zdravstvene politike, ki jo igra množica igralcev z veliko zasebnimi interesi. Ti razdrobljeni igralci globalne politike poudarjajo partnerstva, posebne posege za boj proti posebnim težavam (za razliko od celovite strategije za zdravje). Pod vplivom svetovne trgovine in svetovnega gospodarstva, je zdravstvena politika v režiji tehnološkega napredka in inovativne medicinske trgovine. Globalne prednostne naloge, v tem primeru, so včasih v nasprotju z nacionalnimi prednostnimi nalogami, kjer je rast zdravstvene infrastrukture in osnovnega zdravstva bolj koristna kot privatizirana skrb za bogate. E. Politični učinek Do neke mere globalizacija pomeni oblikovanje vlade sveta, ki ureja razmerja med vladami in zagotavlja pravice, ki izhajajo iz socialne in gospodarske globalizacije. V političnem smislu ZDA uživa v položaju moči med svetovnimi velesilami, deloma tudi zaradi svojega močnega in bogatega gospodarstva. Z vplivom globalizacije in s pomočjo ZDA ter delno lastnega gospodarstva je imela Kitajska v zadnjem desetletju izjemno gospodarsko rast.

31

Če bo Kitajska še naprej rastla po stopnji, ki jo napovedujejo trendi, potem je zelo verjetno, da bo v naslednjih dvajsetih letih prišlo do večjih prerazporeditev moči med vodilne v svetu. Kitajska bo imela dovolj bogastva, industrije in tehnologije, da bo velik tekmec ZDA za položaj vodilne svetovne velesile. F. Informacijski učinek Povečanje pretoka informacij med geografsko oddaljenimi lokacijami. To so tehnološke spremembe kot je: prihod optičnih kablov, komunikacijski sateliti in večja telefonska in internetna dostopnost. G. Jezikovni učinek Najbolj pogost jezik je mandarinščina (845.000.000 govorcev) sledi mu španščina (329.000.000 govorcev) in angleščina (328 milijonov govorcev) - okoli 35% svetovne pošte, teleksov in telegramov je v angleškem jeziku - približno 40% svetovnih radijskih programov je v angleškem jeziku - okoli 50% vsega internetnega prometa uporablja angleški jezik H. Učinek konkurence Preživetje na novem globalnem trgu od udeležencev zahteva povečano produktivnost in večjo konkurenčnost. Zaradi svetovnega trga morajo družbe nadgraditi svoje proizvode in spretno uporabljati nove tehnologije da bi se lahko soočile z večjo konkurenco. I. Ekološki učinek Vzpon svetovnih okoljskih izzivov, ki se lahko reši z mednarodnim sodelovanjem, kot so podnebne spremembe, prekomerno onesnaženje voda in zraka, prekomernega ribolova v oceanih, ter širjenje invazivnih vrst. Ker so številne tovarne zgrajene v državah v razvoju z bolj ohlapno okoljsko zakonodajo, lahko globalizem in prosta trgovina povečata onesnaženost. Po drugi strani pa je bila za gospodarski razvoj v preteklosti potrebna "umazana" industrijska faza, in zagovorniki globalizacije trdijo, da države v razvoju ne bi smele, preko državnih uredb prepovedovati povečanje svojega življenjskega standarda. J. Kulturni učinek Rast medkulturnih stikov, pustolovščine novih kategorij zavesti in identitete, ki vključuje kulturne difuzije, želja po povečanju svojega življenjskega standarda in uživajte v tujih izdelkih in idejah, sprejetje novih tehnologij in praks, ter sodelovanje v "svetovni kulturi". Nekateri se pritožujejo nad globalizacijo zaradi potrošništva in izgube jezikov. K. Socialni učinek Razvoj sistema nevladnih organizacij kot glavnih dejavnikov globalne javne politike, vključno s humanitarno pomočjo in razvojnimi prizadevanji.

32

L. Tehnični učinek

- razvoj globalnega informacijskega sistema, globalne telekomunikacijske infrastrukture in večji pretok podatkov preko državne meje, ki uporabljajo take tehnologije kot so internet, komunikacijski sateliti, podmorski optični kabel in brezžični telefoni.

- povečanje števila standardov na svetovni ravni: zakoni o avtorskih pravicah, patentni zakoni in svetovni trgovinski sporazumi.

M. Pravno/etični učinek - ustanovitev mednarodnega kazenskega sodišča in mednarodnega gibanja za človekove

pravice. - uvoz kriminala in ozaveščanje o globalnih prizadevanjih za boj proti kriminalu in

sodelovanje med državami. - pojav globalnega upravnega prava.

N. Verski učinek Širjenje in večje povezovanje medsebojne različnih verskih skupin, idej in praks in njihovih idej o pomenu in vrednotah posameznih prostorov. 3.2.1 Pozitivni in negativni učinki globalizacije

Le poglobljena analiza vsakega od dejavnikov bi nam povedala kateri ima pozitivne in kateri negativne učinke, prav tako, pa le ti ne bi bili enaki za ekonomsko razvite države, države v razvoju ali pa nerazvite države. Pa vendar se je v zadnjih letih (2007 – 2011) gospodarske krize (recesije) pokazalo, da je en učinek globalizacije sigurno negativen in to je finančni učinek. Že kar nekaj časa nazaj so svetovni ekonomisti (npr. Stiglitz) opozarjali na nestabilnost kratkoročnih kapitalskih tokov, ki je posledica slabitve finančnih ustanov in liberalizacije finančnih trgov. Domače trge smo prepustili samovolji in muhavosti mednarodnih finančnih trgov kar je povzročilo vse večjo nestabilnost držav, ki so postale odvisne od tujega kapitala. Dogodki na finančnih trgih se odvijajo s takšno naglico, da so povsem zunaj nadzora mednarodnih ustanov in vlad. Martin in Schumman (1997, 23) poleg finančnih špekulacij jemljeta za negativen učinek in glavno slabost globalizacije obstoj davčnih oaz (off-shore zone). Zaradi njih države izgubljajo davčno suverenost, vlade postajajo žrtev izsiljevanj, policija pa je brez pomoči proti kriminalnim organizacijam, ker ne more dobiti v roke njihovega kapitala.

33

Septembra 2008 je vrednost delnic po vsem svetu strmoglavila, borzni indeksi pa so izgubili več kot polovico svoje vrednosti. Strah se je z borz hitro razširil na ves finančni sektor, kar je prizadelo tudi realni sektor in svetovni gospodarski krizi se ni bilo več moč izogniti. Vzroki finančnih kriz nikoli ne nastanejo čez noč, vprašanje pa je kako indice le – teh gospodarski subjekti zaznavajo in kako nanje odreagirajo. Najprej se je zamajal trg nepremičnin kar je povzročilo hipotekarno krizo, ki se je z bank prenesla tudi na zavarovalnice saj so bili slabi krediti zavarovani pri njih. Novice o skrb zbujajočih rezultatih finančnih družb pa so se pokazale na padcu vrednosti njihovih delnic na borzah. Finančna kriza je v veliki meri tudi psihološki fenomen – nezaupanje se širi hitro kot epidemija. Drva na ogenj pa so priložile še bonitetne hiše, ki so s svojimi ocenami bonitet spodbujale strah vlagateljev in poglabljale nezaupanje. Državne oblasti v nekaterih državah so takoj reagirale s finančnimi injekcijami bankam in finančnim družbam s tem pa so destabilizirale svoje nacionalne proračune in finančna kriza se je prenesla v realni sektor kar pa je povzročilo socialno krizo. Ravno zaradi efekta globalizacije je tudi gospodarska kriza postala globalna – zajela je ves svet in vse sektorje. Relativno globok padec BDP v krizi in počasnejše okrevanje sta močno povezana s strukturnimi slabostmi in nekonkurenčnostjo ekonomij nerazvitih držav in držav v tranziciji med njimi tudi Slovenije. Sicer umirjena inflacijska gibanja so v obdobju krize zaznamovana predvsem z vplivi višjih davščin in cen energentov, v začetku leta 2011 ponovno hitreje naraščajo cene hrane. Neugodna javnofinančna gibanja (skupaj s slabostmi na področju konkurenčne sposobnosti gospodarstva) predstavljajo največja tveganja za hitrejšo rast in razvoj svetovnega gospodarstva v prihodnjih letih. Zaradi omejenega dostopa nacionalnih gospodarstev do tujih finančnih virov se je poslabševanje neto finančne pozicije v času krize skoraj ustavilo, poslabšuje pa se neto finančna pozicija sektorja države do tujine. Upad neto toka kreditov podjetjem in nedenardnim finančnim institucijam (NFI) je bil v obdobju avgust–november 2010 najizrazitejši po začetku krize. Težave občutijo predvsem bančni sistemi držav z relativno nižjim obsegom temeljnega kapitala glede na tveganju prilagojeno aktivo (Vlada RS, 2011). Precejšnje povečanje razlik med domačimi in tujimi obrestnimi merami v času krize dodatno poslabšuje konkurenčni položaj podjetij. S propadanjem manj konkurenčnih delov gospodarstva smo v času krize soočeni s pasivnim prestrukturiranjem. Rast vhodnih tujih naložb se je upočasnila, kljub njihovemu relativno nizkemu deležu v BDP. Nizka stopnja delovne aktivnosti predstavlja pomemben problem na trgu dela v državah, ki beležijo eno izmed najnižjih stopenj med državami na svetu. Delež in število brezposelnih, ki so starejši od 50 let, sta se v zadnjih dveh letih močno povečala.

34

Gospodarska kriza je prizadela tudi mlado populacijo, kar se kaže v povečanju stopnje brezposelnosti in zmanjšanju stopnje delovne aktivnosti. Večletna stagnacija rasti deleža izdatkov za raziskovalno-razvojno dejavnost v BDP je posledica nezadostnega prenosa znanja iz razvojno raziskovalne sfere v podjetja ter nezadostne usklajenosti ukrepov za povečanje inovacijske sposobnosti. Negativni učinki globalizacije so prevladali predvsem v obdobju gospodarske krize. Več o slabostih in prednostih lahko povzamemo tudi iz govora predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča na Razvojnem forumu – Trajnostni razvoj (30. 03. 2010): »Za eno od temeljnih značilnosti 20. stoletja lahko izpostavimo eksplozivno povečanje znanja v tehniki in naravoslovju. Moderna fizika je razširila podobo sveta sedanjosti daleč čez klasično fiziko, biologija je s poskusi in uspehi dešifriranja genskega zapisa - projekta razlage človeškega genoma presegla pričakovanja tudi drznejših napovedovalcev znanstvenega razvoja, prenosni telefoni in internet pa so postali del nas.

Izkazuje se, da se vedno več razlogov za tako korenite spremembe življenj posameznikov in življenja družbe ob vstopu v 21. stoletje pripisuje prav vplivu globalizacije. Stojimo namreč na prelomu med industrijsko družbo, ko so izzive prihodnosti predstavljali tehnični, tehnološki in drugi dosežki pod okriljem znanosti, in novo obliko družbe, ki jo opredeljujejo predvsem nova pojmovanja medsebojne zveze prostora in časa, vpliv postindustrijske družbe na posameznika, družino in družbo v celoti in ne nazadnje produkcija različnih oblik tveganj ter s tem povezanih iskanj ustreznih odgovorov nanje.

Prva od takšnih vidnejših posledic globalizacijskih priložnosti je vladni in demokratični manko. Države upravljajo z manj tradicionalno državnimi posli. S svojim delovanjem, skladnim z omenjeno neo-liberalistično ideologijo in skozi usklajevanja s tokovi globalizacije, so se države transformirale od nekoč neo-Keynesianskega varuha nacionalnega javnega dobra k neoliberalnemu čuvaju mednarodnega zasebnega kapitala.

Države objektivno postajajo šibkejše, manj sposobne prerazporeditve javnih dobrin in zaščite okolja. Postajajo celo manj sposobne za zagotavljanje varovanja samega kapitala, zasebne lastnine, vzdrževanja sistemov javnih naročil, boja proti kriminalu in korupciji in zagotavljanja miru.

Vedno večji del zagotavljanja tradicionalnih vladnih nalog se danes že prenaša na višje nivoje. Gre za prenos na regionalne politične institucije ter medvladne organizacije. Takšno vodenje želene politike pa je zelo težko, predvsem zaradi velikih razlik v ekonomskem razvoju posameznih regij ter njihovih političnih prioritet.

Obstaja tudi poguben vpliv pritiska delovne sile iz manj razvitih dežel na zaposlene v bolj razvitih deželah. V revnih in slabo razvitih državah pa obstaja zelo veliko število ljudi, ki so zaradi svoje velike revščine zelo izkoriščani. Niso revni le zaradi pomanjkanja denarja in drugih materialni dobrin. Gre za izkoriščanje skozi slabe delovne razmere, skozi nujnost fizičnega dela otrok in minimalnega plačila. V takšnih deželah multinacionalne družbe (večinoma iz Zahoda) lahko proizvajajo ceneje.

35

Naslednjo pomanjkljivost/priložnost pa povezujemo z okoljem. Onesnaževanje okolja raste z rastjo ekonomske dejavnosti. Nacionalne okoljevarstvene institucije niso posebej uspešne v boju proti mednarodnim okoljevarstvenim problemom in tveganjem. Žal je trenutno še zelo težko vzpostaviti globalno enoten boj proti onesnaževanju okolja, predvsem zaradi izjemno velikih razlik v lokalni razvitosti posamezne družbe in posameznega gospodarstva

Konec obdobja komunističnih sistemov, tvorjenje možganskih trustov, staranje populacije, globalna ekonomija in svet, kjer se edina večja sila še želi obdržati na krmilu toka zgodovine s silo, so del toka, ki nas vodi v 21. stoletje.

Vedno bolj se izkazuje, da je napredek zagotovljen le ob globalnem trudu na področju produktivnosti in učinkovitosti, ki temelji na globalnem razširjanju tehnologije, ekonomije, sistema vrednot in zavesti o samem pomenu vrednot.

Pravi izzivi ne vodijo do pravih rezultatov le preko revolucij. Če želimo imeti pregledne, jasne in nadzorovane procese sprememb, moramo te procese predvsem razumeti. Današnji svet nam na dlani prinaša elegantno rešitev: preuči sistem, obvladaj sistem, vodi sistem.

Filozofska refleksija stanja, prepoznava gibanj ter možnost vplivanja na njihovo usmerjanje so vsekakor polja moči, ki filozofiji podajata v naročje tudi odgovornost za življenje globalizirane družbe jutrišnjega dne.«

Iz njegovega govora lahko razberemo, da je osrednja dilema sedanjega časa večplastnost fenomena globalizacije. Pozitivni učinki globalizacije so vidni in pogosto promovirani:

- zniževanje proizvodnih stroškov, - hiter tehnični in tehnološki razvoj, - napredek znanosti.

Negativni učinki globalizacije pa so dejansko tudi vidni, a jih redko dovolj in posledično pripišemo delovanju globalizacije. Gre za razpadanje socialnih in okoljskih struktur, doseganje ekstra profitov v dobro transnacionalnih korporacij je povezano s podružbljenimi stroški, porazdeljenimi na davkoplačevalce, socialne in okoljske erozije.

Premalo je prisotno spoznanje, da negativni socialni in okoljski trendi niso spodrsljaj, ampak logičen proizvod sistema. Pospešeno vstopamo v neo-liberalizem ali bolje neo-konzervativizem. Temeljna lastnost tega je, da z nominalnimi vrednotami svobodnega trga, konkurence, privatiziranih nekdaj javnih storitev – v dejanskem življenju proizvaja ukinjanje trga – monopole, nekdaj javne storitve pa so v privatizirani režiji dražje in manj dostopne državljanom. Vse bolj izrazito deluje sistem srkanja dodane vrednosti iz globalnega prostora v dobro globalno delujočih elit. Vrednost se izloča iz narodnih gospodarstev v transnacionalni prostor in vse bolj v davčne oaze.

Globalna finančna in gospodarska kriza sta se podaljšali v socialno. Številke o naraščajoči brezposelnosti so same po sebi dovolj zgovorne. Tu pa je še velika kriza vrednot, ki jo je ekonomska kriza v svojem bistvu le razgalila - številne navidezne razvojne odločitve so vodili pohlep, brezobzirno izkoriščanje človeških in naravnih resursov, finančne prevare, špekulacije in sistemske zlorabe.

36

Družbeni razvojni cilj bi moral biti izboljšanje kakovosti življenja - povečanje ravni blaginje in svobode vseh državljanov, merjeno s kazalniki človekovega razvoja, socialnih tveganj in družbene povezanosti. Gre za strateško razvojno vprašanje sedanjosti in prihodnosti, ki ponuja tudi Sloveniji priložnost, da postane država blaginje in kakovostnega življenja. Trdimo lahko, da le trajnostni razvoj upošteva številne do sedaj zanemarjene a pomembne dimenzije, od okoljskih, energetskih, do prostorsko urbanih in potrošniških.

37

4. PRO IN ANTI GLOBALIZEM Razmišljanja pro in anti globalistov so si tako različna, da jih bomo v tem poglavju podrobneje pogledali. To kar je za nekoga dobro je lahko za nekoga drugega slabo. 4.1. Pro-globalizem: Zagovorniki proste trgovine trdijo, da ta pomeni povečanje gospodarske blaginje, kot tudi priložnost, zlasti med državami v razvoju, krepi državljanske svoboščine in vodi k učinkovitejšemu razporejanju virov sredstev. Ekonomske teorije primerjalnih prednosti kažejo, da prosta trgovina privede do bolj učinkovitega dodeljevanja sredstev, ki koristi vsem državam vpletenim v trgovino. Na splošno, to vodi k nižjim cenam, več delovnim mestom, višji proizvodnji in višjemu življenjskemu standardu tistih v državah v razvoju. Dr. Francesco Stipo predlaga, da svetovna vlada odraža politične in gospodarske bilance sveta narodov. Svetovno združenje ne more nadomestiti organa državne vlade, ampak ga dopolnjuje. Organi države in sveta naj imajo pooblastila v okviru svojih pristojnosti. Zagovorniki fer in prostega kapitalizma in nekaj liberalcev, pravi, da višje stopnje politične in gospodarske svobode v obliki demokracije in kapitalizma proizvajajo tudi višjo stopnjo materialnega bogastva. Globalizacijo vidijo kot koristno širjenje svobode in kapitalizma. Zagovorniki demokratične globalizacije imenovani tudi pro-globalisti. Pravijo,da prvi fazi globalizacije, ki je bila tržno usmerjena, sledi faza gradnje globalnih političnih institucij, ki bodo zastopale vse državljane sveta. Razlika od drugih globalistov je, da ne določijo vnaprej katere koli usmerjene ideologije, ampak dovoljujejo svobodno izbiro vseh državljanov sveta preko demokratičnega procesa. Nekateri, kot so nekdanji kanadski senator Douglas Roche, preprosto vidi globalizacijo kot neizogibno in se zavzema za institucije, kot je neposredno izvoljena parlamentarna skupščina Združenih narodov za izvajanje nadzora nad mednarodnimi organi. 4.2 Anti-globalizem Anti globalizacijsko gibanje – izraz se uporablja za opis političnih skupin, ki nasprotujejo neoliberalni različici globalizacije, medtem ko so kritike globalizacije nekateri od razlogov za utemeljitev naravnanosti te skupine. Joseph Stiglitz in Andrew Charlton pravita: anti globalizacijska gibanja so se razvila v nasprotovanju z že zaznanimi negativnimi vidiki globalizacije.

38

Izraz "anti globalizacija" je v mnogih pogledih napačno ime, saj skupina zastopa širok spekter interesov in vprašanj in veliko ljudi, ki sodelujejo pri gibanju proti globalizaciji ne podpira tesnejših vezi med različnimi narodi in kulturami po svetu, na primer, pomoči za begunce in skupno reševanje svetovnih okoljskih problemov. Kritiki sedanjega vala gospodarske globalizacije običajno trdijo, da so poškodbe planeta, v smislu zaznane nepopravljive škode povzročene biosferi, kot tudi znane človeške škode, kot so revščina, neenakost, mešanje ras, krivice in erozije tradicionalne kulture, posledica gospodarskih sprememb povezanih z globalizacijo. Kritiki trdijo, da: Revnejše države trpijo zaradi pomanjkljivosti globalizacije: Čeprav je res, da globalizacija spodbuja prosto trgovino med državami, obstajajo tudi negativne posledice, saj nekatere države poskušajo rešiti svoje nacionalne trge. Glavni izvozni artikli revnejših držav so navadno kmetijski proizvodi. Večje države pogosto subvencionirajo svoje kmete, ki ponujajo nižje tržne cene za pridelke od revnih kmetov, kar je v okviru proste trgovine pravzaprav nesprejemljivo. Izkoriščanje tujih obubožanih delavcev: poslabšanje zaščite ranljivih držav s strani močnejših industrijskih pristojnosti je privedlo do izkoriščanja ljudi teh narodov, tako da postanejo poceni delovna sila. Zaradi pomanjkanja zaščite, podjetja iz močne industrializiranih držav lahko nudijo delavcem dovolj plače, da bi jih pritegnili, zato pa morajo prenašati izredno dolge delovnike in nevarne delovne pogoje, pravo vprašanje za ekonomiste je, če se lahko delavce na trgu konkurenčnih delodajalcev označi kot izkoriščane. Res je, da delavci lahko svobodno zapustijo svoja delovna mesta, vendar bi v mnogih revnejših držav to pomenilo stradanje za delavce in možno tudi njihove družine, če njihovo preteklo delo ne bi bilo več na voljo. Prehod na outsourcing: industrijska podjetja imajo nizke stroške za najemanje offshore delavcev ter za nakup blaga in storitev iz tujine. Odpuščeni delavci v domačem proizvodnem sektorju so prisiljeni poiskati delo v storitvenem sektorju, kjer so plače in nadomestila nizka, vendar je veliko prometa – dobička pa malo. To je prispevalo k poslabšanju standarda srednjega razreda ki je pomemben dejavnik pri povečanju ekonomske neenakosti v ZDA. Družine, ki so bile nekoč del srednjega razreda so prisiljene v nižje družbene položaje zaradi množičnega odpuščanja in selitve proizvodnje v druge države. To pa pomeni tudi, da ljudje iz nižjih družbenih razredov so veliko težje in rabijo več časa za plezanje iz revščine zaradi odsotnosti srednjega razreda kot odskočne deske. Šibki sindikati: presežek poceni delovne sile skupaj z vedno večjim številom podjetij v tranziciji je povzročilo slabitev sindikata. Sindikati so izgubili svojo učinkovitost, ko je njihovo članstvo začelo upadati. Rezultat: sindikati imajo manj moči nad družbami, ki so lahko zlahka nadomestile delavce in to pogosto za nižje plače.

39

Povečana eksploatacija otroškega dela: na primer, država, ki doživlja zaradi globalizacije visoko povpraševanje po povečanju dela in povečanje povpraševanja po blagu kar bo prineslo tudi večje povpraševanje po otroški delovni sili. To je lahko "nevarno" ali "izkoriščevalsko", ne glede na večji denarni pritok družine in rešitev pred revščino, pa prinaša tudi trgovino z otroki, otroke v ujetništvu prisilnega dela, prostitucijo, otroško pornografijo in druge nezakonite dejavnosti.

40

5. PRIHODNOST GLOBALIZACIJE IN NJEN VPLIV NA GOSPODARSKI RAZVOJ

5.1 Vpliv globalizacije financ in proizvodnje na obnašanje in razvoj držav Pospešeno globalizacijo financ in proizvodnje so v zadnjih letih omogočili naslednji dejavniki:

- pospešena internacionalizacija proizvodnje – to lahko ocenimo s povečanim razmerjem proizvodnje in prodaje dobrin in storitev, ki je pod nadzorom in direktivo podjetij zunaj meja države,

- močno povečana mobilnost kapitala – tuje menjalne transakcije ter kreditni instrumenti (delnice, obveznice) na mednarodnih finančnih trgih,

- povečana mobilnost znanja in informacij. Slika 6: Politična mapa sveta, 2012

Vir: www.mapesoftworld.com

41

Najmočnejša globalizacija proizvodnje se odvija na področju proizvodnje motornih vozil in mikroelektronike (globalne tovarne). Različne stopnje in faze proizvodnje se povezujejo preko več držav v enotno proizvodno linijo. Hkrati se globalizacija razvija tudi na področju denarja in financ (24 urni globalni trg delnic in obveznic), pa tudi z globalno uporabo kreditnih kartic.

5.1.1 Akterji globalizacije

Glavni akterji globalizacije so mednarodne politične, finančne in trgovinske organizacije. V nadaljevanje bomo spregovorili par besed o tistih najpomembnejših:

- OZN (Organizacija združenih narodov – UN - United Nations), - MDS (Mednarodni denarni sklad – IMF – Internation Monetary Fond), - SB (Svetovna banka za obnovo in razvoj, WB- World Bank), - STO (Svetovna trgovinska organizacija – WTO -World Trade Organisation).

a) OZN = Organizacija združenih narodov

Ustanovljena je bila po II. Svetovni vojni za ohranjanje miru v svetu.

OZN je najpomembnejša mednarodna vladna organizacija. Ustanovljena je bila leta 1945, hkrati z ratifikacijo Ustanovne listine Združenih narodov. Zamisli o takšni organizaciji segajo v II. svetovno vojno, temeljni namen ustanovitve je bil urejanje povojnega mednarodnega sistema. Delovanje OZN posega na različna področja kot so varnost, socialno-ekonomski razvoj, človekove pravice, humanitarne dejavnosti, razvoj mednarodnega prava. Reševanje varnostnih problemov pa sodi med njene primarne dejavnosti. Ta njena vloga temelji na načelu kolektivne varnosti, ki naj zagotovi, da bo vsaka država, ki bi ogrožala mir ali izvajala agresivno dejanje izpostavljena različnim kolektivnim ukrepom in tudi vojaškim akcijam vseh ostalih držav. Vendar pa se je v praksi uporabnost takšnega načela pokazala kot zelo vprašljiva. Obdobje obstoja OZN tako zaznamujejo tudi številni vojaški konflikti v svetu. Doslej pa se je OZN uveljavila na področju mirovnih operacij. Številne mirovne operacije OZN so v preteklih 50 letih predstavljale pomemben instrument reševanja mednarodnih sporov.

OZN kljub svojemu velikemu pomenu danes bolj odraža kot pa oblikuje procese v mednarodni politiki v kateri delujejo suverene države, možnosti nadnacionalnih struktur da vplivajo na njihove odločitve pa so omejene. Kljub številnim pozitivnim dosežkom ta organizacija državam ne more nuditi varnostnih zagotovil.

b) MMS = Mednarodni monetarni sklad Ustanovljen je bil za zagotovitev globalne ekonomske stabilnosti in preprečevanje globalne depresije. Njegovi glavni nameni:

- pospeševanje monetarne kooperacije, - vzdrževanje ravnotežja, - pospeševanje ekonomske rasti,

42

- začasna finančna pomoč državam članicam, ki so v začasnem neravnovesju plačilne bilance,

- podpora stabilnim valutnim tečajem.

c) SB = Svetovna banka za obnovo in razvoj Je bila ustanovljena leta 1994 za pomoč pri ponovni izgradnji Evrope po II. svetovni vojni.

Danes pa je delovanje banke usmerjeno predvsem v države v razvoju, zlasti najmanj razvite, pri čemer sledi razvojnim ciljem novega tisočletja. Srednje razvitim državam nudi posojila z obrestnimi merami, ki so nekoliko nad stroški financiranja, ki jih uživa sama kot institucija z oceno kreditne sposobnosti AAA; najmanj razvitim državam z omejenim dostopom do mednarodnih finančnih trgov pa preko Mednarodne zveze za razvoj nudi brezobrestna posojila ali posojila z minimalnimi obrestnimi merami in donacije.

Sredstva Svetovne banke so običajno vezana tudi na določene zaveze prejemnic pomoči, kot npr. demokratizacija, uravnoteženje javnih financ, preprečevanje korupcije, reforme gospodarskega sistema in podobno. Posojila so namenjena za razne razvojne programe, večinoma za gradnjo cest in druge prometne infrastrukture, energetske infrastrukture in za šolstvo. Ob finančni pomoči pa državam članicam nudi tudi tehnično pomoč pri izvajanju reform, financira nevladne organizacije, izvaja gospodarske analize in raziskave na področju razvoja ter deluje na drugih področjih povezanih z razvojem.

Svetovno banko z donacijami financirajo razvite države, od teh so v njene sklade v obdobju od 2005-2008 največ prispevale ZDA s 13,8%, Združeno kraljestvo s 13,2%, Japonska z 12,2%, Nemčija z 8% in Francija s 7,1%. V naslednjem triletnem obdobju od 2008 do 2011 bo k 41 milijardam dolarjev največ prispevala Velika Britanija , Kitajska pa bo prvič med donatorkami.

d) STO = Svetovna trgovinska organizacija Svetovna trgovinska organizacija je medvladna organizacija, pristojna za multilateralna pravila, po katerih poteka trgovina med njenimi članicami. Ustanovljena je bila z Marakeškim sporazumom v okviru Urugvajskega kroga trgovinskih pogajanj in deluje od leta 1995. Slovenija je postala članica 30. julija 1995.

STO ima štiri temeljne funkcije, in sicer: - je forum za multilateralna medvladna pogajanja za zniževanje ovir v trgovini; - predstavlja sistem pravil (zajetih v STO sporazumih), ki urejajo mednarodno

trgovino; - omogoča reševanje trgovinskih sporov med njenimi članicami na podlagi

multilateralnega mehanizma za poravnavo sporov; - skrbi za transparentnost in nadzira trgovinske politike članic na podlagi rednih

revizij.

V STO članice EU nastopajo z enim glasom. Za zastopanje interesov EU je pristojna Evropska komisija.

43

5.1.2 Globalizacija financ

Glavni trije faktorji v procesu globalizacije financ so: - liberalizacija kapitalskih gibanj in deregulacija finančnih storitev, - odpiranje trgov za trgovino in investicije, kar je povzročilo rast mednarodne

konkurenčnosti, in - napredek v informacijsko komunikacijski tehnologiji v gospodarstvu.

Globalizacijo financ je vzpostavljanje povezanega in enotnega finančnega trga na mednarodni ravni. Pod finančnimi pogoji imamo v mislih trg kapitala. Mobilnost kapitala je ključen in najbolj očiten dejavnik procesa globalizacije (Tarzi, 1999, 1 – 161).

Globalizacijo financ so pospešila naslednja ekonomska in politična dogajanja: - razpad Bretton-Woodskega sporazuma: je ob dvigu cen surovin in pojavu

stagflacije privedel do novih konceptov ekonomske politike, najprej v ZDA, nato pa še drugje: liberalizacija, deregulacija, privatizacija.

- opustitev keynesianizma: v ZDA monetarno zategovanje, dvig obrestnih mer in apreciacija dolarja, povečevanje proračunskega deficita zaradi oboroževalnih izdatkov. Tekoči deficit ZDA, suficit Nemčije in Japonske. Manj razviti pa so se znašli v dolžniški krizi. V 80. in 90. Letih večina razvitih držav sprosti finančne tokove – priznanje moči finančnih trgov.

Kazalci finančne globalizacije (international Investment Report 1980 – 2011): - razmerje med rastjo finančnih tokov proti mednarodni aktivnostim in proti

nacionalnim resursom: med 1980 in 1996 je mednarodno trgovanje s finančnimi instrumenti rastlo po letni stopnji 24%, z devizami 23 %, mednarodno bančno kreditiranje 9% in NTI 8 %, globalna trgovina 6 %, svetovni BDP 2 %,

- mednarodne rezerve centralnih bank najrazvitejših industrijskih držav so 1983 obsegale dvakratno raven dnevnega deviznega trgovanj, 1995 le še polovico – to je pomenilo manjšo intervencijsko moč,

- integracija mednarodnih finančnih trgov: nižanje in odprava ovir, povečanje dostopnosti, izenačevanje cen in medsebojnih razmerij, večja občutljivost na špekulativne napade,

- odnos med državami in tržnimi akterji: možnost kontrole se zmanjšuje zaradi napredka komunikacij in večanja obsega poslov,

- izbira držav: absolutna kontrola (in izolacija) ali liberalizacija (in prizadevanje za krepitev konkurenčnega položaja).

Razlogi globalne finančne ekspanzije: - znižanje transakcijskih stroškov, - liberalizacija iz naključnosti ideoloških razlogov in interesov kapitala

(ZDA, UK), konkurenčnosti (Francija si ni smela privoščiti zaostajanja), investicijske priložnosti (Malezija) in pritiska (ZDA na Južno Korejo).

44

Posledice finančne globalizacije: - denar se premika hitreje - v velikem obsegu in z manj ovirami. Trg je zelo a

občutljiv na pričakovane in nepričakovane spremembe pogojev, možni so nenadni premiki z velikimi posledicami za posamezne države.

- povečanje relativne moči kapitala v primerjavi z močjo državo, omejene možnosti monetarne in fiskalne politike (npr. znižanje obrestne mere, ki naj bi poživilo investiranje, sproži tudi beg kapitala).

- globalni kapitalski tokovi kaznujejo državo, ki nima sinhronizirane ekonomske politike z drugimi.

- prednost mobilnega kapitala pred manj mobilnimi faktorji. Kar ima velik vpliv na plače. V ZDA je njihova rast nižja od rasti produktivnosti, v EU pa je njena posledica visoka brezposelnost.

- orientacija vlad h konkurenčnosti. Tradicionalna levica subvencionira, tradicionalna desnica znižuje socialni standard.

Svetovna banka zagovarja politiko večje odprtosti trgovini in NTI, ker so ugodnosti gospodarskega razvoja in zmanjšanja revščine relativno večje od potencialnih stroškov in tveganj. Bolj previdne je potrebno biti z liberalizacijo ostalih tokov na finančnih in kapitalskih trgih, kajti njihova nestanovitnost lahko okrepi njihovo ciklično gibanje in povzroči krize z ogromnimi gospodarskimi posledicami.

Obrestne mere in menjalni tečaji so na dolgi rok namreč določeni na svetovnih finančnih trgih. Če valutni trgovci v pričakovanju devalvacije špekulirajo proti določeni valuti, lahko devalvacijo dejansko povzročijo. Zato je potrebno vnaprej vzpostaviti stabilne domače institucije in monetarne politike, ki naprej zmanjšujejo tveganje finančne krize, šele nato je potrebno začeti s postopnim odpiranjem kapitalskega računa. 5.1.3 Globalizacija proizvodnje

Globalizacijo proizvodnje so omogočile liberalizacija svetovne trgovine in pa neposredne tuje investicije. Globalizacija proizvodnje se nanaša na mobilnost produktivnega kapitala v smislu njegove prostorske gibljivosti. Želja po povečanju dobičkov sili podjetja iz gospodarstev z visokimi stroški v gospodarstva z nizkimi stroški. Globalizacija proizvodnje je bila nadaljevanje globalizacije trgovine (Held et al., 1999, 237) Globalizacija trgovine:

- po letu 1994 je trgovina rastla po dvakratniku globalnega outputa, - naraščajoča soodvisnost predvsem razvitih držav.

45

Tuje neposredne investicije (NTI): - rast NTI se multiplicira glede na druge kazalce, - glavni investitorji in tudi prejemniki so iz razvitih držav, ZDA je največji

investitor in tudi prejemnik, drugi največji prejemnik v zadnjih letih pa je Kitajska,

- sposobnost privabljati NTI je pomemben kazalec napredka. Viri globalizacije proizvodnje:

- organizacijske prednosti multinacionalk pred domačimi podjetji, - NTI privabljajo področja z nižjimi stroški dela in drugimi standardi (okoljski

predpisi in dajatve,…), kar omogoča ceneno in enostavno organiziranje proizvodnje,

- z NTI multinacionalka razprši tveganje in omogoča globalno izrabo priložnosti, - država gostiteljica pridobi zaposlenost in stik s svetovnimi tokovi, - sčasoma se plače zvišujejo, toda morebitna razvitost infrastrukture in dvig

produktivnosti to kompenzira. Posledice:

- spremembe tehnologije – bazirane na informacijah, globalnih komunikacijah, fleksibilnosti proizvodnje in obvladovanju kakovosti,

- pojav kompleksnih proizvodnih sistemov – production network, outsourcing – omogočajo dinamično prilagajanje in obvladovanje konkurenčnih tveganj,

- pojav večjega števila različnih medkorporacijskih zavezništev - strateška zavezništva, ki so sicer konkurenčna multinacionalkam na posameznih področjih pa tesno sodelujejo.

5.1.3.1 Neposredne tuje investicije (NTI) NTI so eden pomembnih kazalnikov globalizacije proizvodnje in se nanašajo na realne produktivne investicije podjetij izven matične države. Ključni elementi globalizacije (Held, 1999, 515):

- podjetja vzpostavljajo mednarodne proizvodne povezave in proizvodnjo globalizirajo globalno,

- multinacionalna podjetja povečujejo vpliv in politično moč, - podjetniška moč se koncentrira z združevanjem, - uveljavljajo se novi modeli poslovne organizacije (z optimalno delitvijo funkcij

podjetja med različnimi državami).

Na gibanje produktivnega kapitala vpliva kompleksna skupina dejavnikov ekonomskega, infrastrukturnega in institucionalnega okolja, ki ga zagotavlja vsaka posamezna nacionalna država. Svetovna gospodarska in finančna kriza je močno vplivala na obseg NTI. Njihova vrednost se je najbolj znižala v letu 2008. Tok NTI je začel leta 2007 padati in je leta 2008 dosegel dno. V kriznem letu so se bistveno zmanjšale naložbe v storitvene dejavnosti in v primarni sektor (rudarstvo, kmetijstvo in ribištvo) kot pa v predelovalne dejavnosti.

46

Največ NTI so v letu 2010 prejele kot si sledijo ZDA, Kitajska, Hong Kong, Francija, Belgija, Velika Britanija, Rusija in Brazilija (Unctad, 2010).

Tabela 9: Rang držav največjih prejemnic NTI, 2010 Država rang vred. NTI

milj.- EUR

ZDA 1 186

Kitajska 2 100

Hong Kong 3 54

Francija 4 52

Belgija 5 50

UK 6 47

Rusija 7 44

Singapur 8 43

Brazilija 9 42

Vir: UNCTAD, 2010 Glavne tipe NTI je Damijan (2002, 160) razdelil na tri skupine:

- NTI, ki iščejo proizvodne dejavnike, naravne ali druge vire (premogovniki, nafte, rudniške družbe),

- NTI, ki iščejo učinkovitost (cenejša delovna sila, nižje najemnine in ugodna investicijska klima),

- NTI, ki iščejo trg in prodajne možnosti (dostop do velikih trgov z veliko kupno močjo, izognitev transportnim stroškom , uvoznim in drugim tržnim oviram).

Na rast NTI bo v prihodnje vplivala predvsem hitrost in učinkovitost okrevanja svetovnega gospodarstva. Po napovedih UNCTAD naj bi še naprej naraščal pomen držav v tranziciji in držav v razvoju kot prejemnic NTI.

Dejavniki, ki vplivajo na NTI (World Investment Report, 1998, UCTAD 1998): - ekonomsko – politični okvir v državi prejemnici, - ekonomska, politična in socialna stabilnost, - pravila vstopa in poslovanja tujih investitorjev, - pravila obravnavanja tujih podružnic, - instrumenti delovanja in strukture trgov (konkurenčna politika), - mednarodni sporazumi o NTI, - politika privatizacije, - trgovinska politika, - davčna politika, - mikroekonomski dejavniki države prejemnice, - pridobitev novih trgov (velikost trga in raven dohodka, rast trga, dostopnost do

regionalnega in globalnega trga, struktura trga),

47

- pridobitev naravnih virov in sredstev (surovine, cenena delovna sila, kvalificirana delovna sila, tehnološko, inovacijsko premoženje, gospodarska infrastruktura),

- večja učinkovitost (stroški naravnih virov/produktivnost in razpoložljivost dela, stroški transporta, komunikacij, regionalno povezovanje),

- podpora poslovanja, - promocija NTI skupaj z ukrepi za njihovo spodbujanje, - investicijske spodbude, - stroški korupcije in administrativna neučinkovitost, - privlačnost za naselitev.

48

Tabela 10: NTI in trgovinski saldo 2006, 2010, 2011

Vir: Izvozno okno 2006, 2010, 2011 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/ http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/european_neighbourhood_policy/enp_east/data/database

49

Graf 6: NTI in trgovinski saldo 2006, 2010

Vir: Izvozno okno 2006, 2010, 2011 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/ http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/european_neighbourhood_policy/enp_east/data/database

Ob primerjavi podatkov o prejemnikih NTI in trgovinskim saldom v % BDP med državama smo izračunali s programom SPSS korelacijski koeficient in ugotovili, da je stopnja significantnosti višja od 0,05 – torej je povezava med tema dvema spremenljivkama pravzaprav majhna. Recimo dober pokazatelj je v tem primeru Libija, katere trgovinski saldo je zelo pozitiven (je ena največjih izvoznic nafte) ampak ni pa velik prejemnik NTI.

50

5.1.4 Vpliv globalizacije na gospodarsko razvite in gospodarsko nerazvite države

S primerjavo med državami in različnimi pokazatelji rasti in razvoja smo ugotovili oziroma potrdili že znane trditve:

- globalizacija ima pomemben vpliv na razvoj gospodarstva in demokratizacijo dežel,

- njeni pozitivni učinki so večji v razvitih kot manj razvitih in državah v razvoju, - če pogledamo kje so neposredne tuje investicije največje – v najbolj razvitih

državah sveta, izjemi sta hitro razvijajoči državi Kitajska in Brazilija. Globalizacija je pojav za katerega se zdi, da je pridobil na hitrosti in je zajela ves svet z enim samim zamahom. Nekatere države jo dojemajo kot velik problem, druge so jo sprejele kot gibanje, ki prinaša razvojni potencial. Nekatere je gledajo kot nevaren proces izkoriščanja, kjer se bogat države in mednarodne korporacije še naprej bogatijo na račun revnih. Naslednji jo vidijo kot zadnji zidak v procesu družbeno-politične in ekonomske globalne integracije. Slika 7: Klasifikacija držav po njihovi ekonomski razvitosti, 2006

Vir: www.mapotworld.com

51

Ključno vprašanje globalizacije zadeva delitev potencialnih koristi od procesa globalizacije med revnimi in bogatimi državami, poleg tega pa tudi med različnimi skupinami znotraj ene države. Ni dovolj, da rečemo, da revni tega sveta ne potrebujejo globalizacije veliko bolj kot bogati. Hkrati je treba poskrbeti, da revni dejansko dobijo tisto kar potrebujejo. To bi zahtevalo ekstenzivno institucionalno reformo kljub zagovarjanju globalizacije. Obstaja tudi potreba po večji transparentnosti pri oblikovanju vprašanja distribucije. Pogosto se govori, da bogati še bolj bogatijo, medtem, ko revni še globlje tonejo v revščino. Zagovorniki globalizacije pa trdijo, da revni ljudje, ki sodelujejo v trgovanju in izvozu v večini postajajo bogatejši. Tako torej tečejo argumenti, globalizacija za revne ni slaba, tudi oni imajo od nje koristi (Sen, 2004, 56). Integracija revnih gospodarstev skupaj z bogatimi je skozi zadnji dve desetletji revnim ljudem ponudila mnogo priložnosti za izboljšanje življenjskega status. Primeri ljudi, ki so želi koristi globalizacije se lahko najdejo med mehiškimi migranti, kitajskimi tovarniškimi delavci, vietnamskimi kmeti in obdelovalci zemlje v Ugandi. Mnogo bogatejših ljudi tako v državah v razvoju kot tudi v razvitih državah je prav tako veliko pridobilo. Mnogo političnih vprašanj je odvisno od tega ali bo bogati svet olajšal integracijo revnih gospodarstev v svetovno gospodarstvo za revne skupnosti, ki to želijo. Revni ljudje sveta imajo velik vpliv na to, kako bodo odgovorile bogate države (Dollar in Kraay, 2001, 45). Globalizacija je zmanjšala občutek izolacije določenih držav v razvoju in mnogim ljudem v državah v razvoju odprla možnosti dostopa do znanja, na katerega niso upali pomisliti niti bogatejši v kateri koli državi že pred stoletjem. Ob negativnih posledicah globalizacije ne smemo prezreti njenih pozitivnih strani (mednarodni dogovor o protipehotnih minah, odpis dolga nekaterim zadolženim državam,…) (Stiglitz, 2005, članek www.2gsb.columbia.edu). Globalizacija poslovanja pa sovpada tudi z vse večjim nacionalnim in mednarodnim razslojevanjem. Razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi se v razvitih državah večajo. Enako velja za razkorak med najbolj in najmanj razvitimi državami na svetu (Svetličič, 1996). Koristi globalizacije so v mnogih primerih manjše, kakor so jih napovedovali, cena ki so jo morali zato plačati pa je bila višja. Uničevalo se je okolje, politični procesi so bili skorumpirani, hiter tempo sprememb pa državam ni nudil dovolj časa za kulturno adaptacijo. Podatki o državah, ki jih je globalizacija najbolj obogatila so gotovo Kitajska, Indija, Brazilija in Vietnam (BRIVIC) – torej najhitreje gospodarsko rastoče države trenutno na svetu. Vzpon Kitajskega gospodarstva so omogočile predvsem ZDA in to že v času hladne vojne s SZ. Leta 1971 so Američani sklenili skrito zavezništvo s Kitajsko s ciljem ustaviti napredovanje SZ. Državi s tako različnima političnima in gospodarskima sistemoma sta sodelovali v sovraštvu do tretje države.

52

Najprej se je razvilo sodelovanje na področju tehnologije (predvsem vojaške), Kitajska pa je pridobila status države z največjimi ugodnostmi in Kitajska se obrnila k izvoznemu gospodarstvu. Njuno zavezništvo je sicer po koncu hladne vojne bilo postavljeno na preizkušnjo pa vendar so ostale gospodarske vezi zelo tesne. Indija je po razhodu z Veliko Britanijo padla še v večje brezno revščine in razslojevanja, omejevala je vnos tujega kapitala in tehnologij. Šele po letu 1980 se je pričela Indija bolj odpirati. Nadaljnja liberalizacija in večja deregularizacija je sprva spodbudila gospodarsko rast, vendar pa se je ta počasi umirila. Indija nikakor ne more doseči hitrosti rasti Kitajske. Da je Brazilija postala ena najhitreje gospodarsko rastočih držav je pripomogla njena nova politična (demokratizacija države – republika) in gospodarska naravnanost. Njeno gospodarstvo se je pričelo krepiti zaradi pospešene tržne liberalizacije v devetdesetih letih, leta 2002 pa se je znašla v veliki finančni krizi, ki jo je prebrodila do konca leta 2003. Takrat je pričel naraščati obseg industrijske proizvodnje in rast v izvozno usmerjenih panogah (kovinska industrija, proizvodnja transportnih naprav, proizvodnja računalnikov, sladkorja in predelava mesa). V naslednji točki naše raziskave pa se bomo vprašali kaj pa skoraj celotno Afriko zavira v procesu globalizacije in gospodarskega razvoja. V Afriki še danes poteka boj za demokratizacijo. Ne glede, da so se države že zdavnaj osvobodile izpod kolonialnih režimov so še vedno ostale odvisne od svojih bivših kolonizatorjev, ki pa niso želeli toliko vlagati kot predvsem izkoriščati njena naravna bogastva. Nekatere afriške države so sicer začele proces demokratizacije svojih vlad, političnih sistemov in družb že pred časom, žal pa so mednarodni partnerji, s katerimi v globaliziranem svetu sodelujejo, vse prej kot demokratični. V veliki večini afriških držav je korupcija pomemben način kako zadovoljiti individualne potrebe. Tu bo zelo težko ustvariti demokratizacijo brez izkoreninjenja korupcije. Če bodo afriške države želele stopiti na pota globalizacije in gospodarskega razvoja bodo morale postoriti marsikaj:

- postati odprte in razviti sistem administracije, ki bo usmerjen k spremembam, - ravnati odprto in odgovorno do svojih državljanov (zmanjšati razslojevanje), - globalizacijo bi morale izkoristiti kot smernico, - povečati kapacitete človeških virov, - reforma javnega in zasebnega sektorja.

53

Tabela 11: BDP/preb. in gospodarska rast 2006, 2010, 2011

Vir: Izvozno okno 2006, 2010, 2011 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/ http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/european_neighbourhood_policy/enp_east/data/database

54

Graf 7: BDP/preb. in gospodarska rast 2006, 2010

55

Vir: Izvozno okno 2006, 2010, 2011 Korelacijski koeficient 0,026 ki smo ga s programom SPSS izračunali za gornje izbrane države sveta, ko smo želeli ugotoviti kako gospodarska rast vpliva na BDP/preb. nam pove, da sta ti dve spremenljivki zelo povezni in da je vpliv gospodarske rasti velik in odločilen. 5.1.5 Razvojni razkorak med severom in jugom »Razvoj je multidimenzionalni proces, ki vključuje reorganizacijo in preusmeritev celotnega ekonomskega in družbenega sistema. Poleg rasti dohodka in proizvodnje vsebuje tudi radikalne spremembe v institucionalni, družbeni in administrativni strukturi, pogosto pa tudi v navadah in vrednotah.« (Bučar, Rojec, 2003, 32). Razvoj ne prinaša samo izboljšanje ekonomskega položaja, ampak prinaša s sabo tudi okoljske in kulturne probleme. Gospodarska rast sama sicer še ne pomeni razvoja države oziroma zmanjšanja revščine in socialnega razslojevanja. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavila neoliberalna teorija, ki je gospodarski rasti dodala še elemente investiranja v človeški kapital in izobraževanje ženske populacije ter zmanjšanje korupcije.

56

Zaradi visoke stopnje korupcije v nekaterih nerazvitih državah in državah v razvoju se denarna sredstva pridobljena za financiranje preko MMS in SB na žalost ne porabijo namensko. Tabela 12: Delež svetovnega bogastva, 2010

Vir: www. Mapotworld.com Gornja tabela nam govori, da je najvišji delež svetovnega bogastva kar precej nepravično porazdeljen po svetu in celinah. Najvišji delež bogatih je skoncentriran v 10 % prebivalstva. Slika 8: Svet glede na razvitost držav 2000

Vir: www. Mapotworld.com

57

Gospodarsko okrevanje pravzaprav nima nobenega učinka, če ljudje to spremljajo le preko časopisov. Zaposlene ženske in moški morajo okrevanje občutiti na lastni koži, in sicer na svojem življenjskem standardu. Dejansko okrevanje mora doseči realno ekonomijo.

»Najprej moramo zagotoviti kakovostna delovna mesta. Svetovna kriza v zaposlovanju upočasnjuje tako svetovno okrevanje kot tudi napredek pri odpravljanju revščine v državah v razvoju. Osredotočiti se moramo na človeški razvoj in dostojno delo, kar zagotovo dosegamo z naložbami v ekološka delovna mesta oziroma ekološko ekonomijo. Gospodarsko okrevanje ne more biti trajno brez zagotavljanja delovnih mest.

Odgovorni moramo biti do tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela, še posebno do žensk. Po vsem svetu so ženske socialni element, ki drži pokonci družine in celotne skupnosti. Na tem področju je najbolj učinkovito vlaganje v zdravje mater in otrok.

Vlade in voditelji morajo držati svoje obljube. Največja gospodarstva na svetu so se zavezala, da bodo podvojila uradno razvojno pomoč za Afriko in pospešila ukrepe za doseganje razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015. Več razpoložljivih sredstev lahko izboljša življenja mnogih posameznikov in celotnih skupnosti.

Ukrepi, ki delujejo so naložbe v Svetovni sklad za AIDS, tuberkulozo in malarijo; uresničevanje obljub za zagotavljanje prehranske varnosti in pomoči majhnim kmetom, da se poveča njihova produktivnost ter zagotovi dostop do trgov preko nacionalnih podpornih mehanizmov in omogoči, da ima vsak otrok dostop do osnovnošolskega izobraževanja.

V Malaviju, kjer izvajajo projekt milenijske vasi (Millennium Village Project) nam dokazuje, da socialne in celovite naložbe v zdravstvo, izobraževanje in tehnologije spodbujajo izjemen razvoj družbe. Samo tri leta nazaj se je večina prebivalcev v vasi soočala z lakoto, danes pa prodajajo presežek žita na trge po vsej regiji. Zavedati se moramo, da tudi majhne naložbe ustvarjajo delovna mesta in priložnosti daleč naokoli.

Negotovost ekonomskega okolja ne more biti izgovor, da se upočasni doseganje razvojnih ciljev tisočletja, ampak je lahko le razlog za to, da se jih pospeši. V času varčevalnih ukrepov moramo modro razpolagati s svojimi omejenimi sredstvi. Odgovornost ni dobrodelnost, je pa osrednjega pomena za usklajeni svetovni načrt okrevanja.

Osredotočiti se moramo na potrebe najbolj ranljivih družbenih skupin, saj lahko le tako že danes pospešimo gospodarsko rast in postavimo temelje za lepši jutri. Svet je med seboj tesno povezan, zato se je izkazalo, da odgovorno ravnanje po vsem svetu koristi vsakemu izmed nas.« (Ban Kee Moon, članek v Dnevniku, 2010).

Upravljanje mednarodnih finančnih mehanizmov je potrebno nadgraditi s krepitvijo odgovornosti in usklajevanjem. Trenutno se zdi, da so skladi in programi preveč projektno naravnani in podvrženi donatorski politiki pogojevanja in niso usklajeni z nacionalno strategijo trajnostnega razvoja držav v razvoju. Obstaja več pogojev za uspeh ekonomskega razvoja nerazvitega juga:

- bolj učinkovito spremljanje in preverjanje mehanizmov delovanja, - veliko večja usklajenosti med elementi pomoči in razvojnimi strategijami, - obstaja potreba za izgradnjo medsebojnega zaupanja v mednarodni javni

politiki,

58

- upravljanje mednarodnih finančnih mehanizmov mora nadgraditi krepitev usklajevanja in odgovornost.

5.2 Koristi globalizacije – demokratizacija Demokracija (grško demokratía) iz demos - ljudstvo in kratein - vladati - »vladavina ljudstva« je oblika vladavine, v kateri oblast, oziroma pravica vladati izvira iz ljudstva. To lahko svojo pravico izvršuje neposredno. Danes so bolj uveljavljeni modeli predstavniške demokracije, v katerih ljudstvo izbere svoje politične predstavnike, ki jim podeli mandat vladanja za določeno časovno obdobje.

Tako vzpostavljena oblast se znotraj demokratičnih oblik vladavine običajno deli na tri veje: zakonodajno, izvršilno in sodno. Te tri veje oblasti svojo funkcijo opravljajo v okviru danih pooblastil in po svoji vesti, državljani pa nad njimi vršijo nadzor in skrbijo, da oblast deluje v skladu z njihovimi individualnimi in družbenimi pričakovanji.

Ideja demokracije se je oblikovala v zlati dobi Aten (Solon, Platon, Aristotel) in je bila neposrednega tipa. V tovrstni obliki je cvetela tudi v zlati dobi Rimskega imperija, pred ponovno uvedbo monarhije, s strani Julija Cezarja. Ideja o demokraciji, kot jo poznamo danes, se je ponovno pojavila skoraj dve tisočletji kasneje v 18. stoletju, s pojavom liberalizma.

Kot pravi filozof Slavoj Žižek v svojih publicističnih člankih (Dnevnik 2009, Die Gazette 2001, Youtube, 2011, 20):«Izkušnje zadnjih desetletij jasno kažejo na to, da trg ni benigen mehanizem, ki deluje najbolje, če ga pustimo, da v miru opravlja svoje delo – potrebuje dobršno mero zunaj-tržnega nasilja, da bi bili zagotovljeni pogoji za njegovo delovanje. Tu je vzorčen primer Kitajske: analitiki se ob soočenju z današnjo eksplozijo kapitalizma na Kitajskem pogosto sprašujejo, kdaj bo prišlo do uveljavitve politične demokracije kot naravnega političnega spremljevalca kapitalizma. A podrobnejša analiza hitro razprši to upanje: namesto da na dogajanje v današnji Kitajski gledamo kot na orintalsko-despotsko popačenje kapitalizma, je treba v njem videti ponovitev razvoja kapitalizma v sami Evropi. V zgodnji moderni večina evropskih držav še zdaleč ni bila demokratična – če so že bile demokratične (kot v primeru Nizozemske), potem le za liberalno elito, ne za delavce. Pogoji kapitalizma so bili ustvarjeni in vzdrževani z brutalno državno diktaturo, nadvse podobno današnji Kitajski kot državi, ki legalizira nasilne ekspropriacije navadnih ljudi, iz njih napravi proletarce in jih disciplinira v njihovo novo vlogo. Na današnji Kitajski torej ni nič eksotičnega: tamkajšnje dogajanje zgolj ponavlja našo lastno pozabljeno preteklost. Ralf Dahrendorf (povzeto po Žižku) je pred nekaj leti v televizijskem intervjuju rastočo nezaupanje v demokracijo povezal z dejstvom, da pot k novi blaginji, ki sledi vsaki revolucionarni spremembi, vodi skozi “dolino solz”: po padcu socializma ni mogoče neposredno preiti k preobilju uspešnega tržnega gospodarstva – zrušiti se je morala omejena, toda realna, socialistična blaginja in varnost, in ti prvi koraki so nujno boleči; in

59

enako velja za Zahodno Evropo, kjer prehod od države blaginje k novi globalni ekonomiji vključuje boleče odrekanje, manjšo varnost, manj zajamčeno socialno skrbstvo. Po mnenju Dahrendorfa (povzeto po Žižku) ta problem najbolje zgošča preprosto dejstvo, da ta boleč prehod skozi skoraj nepremostljive težave traja dlje od povprečnega obdobja med (demokratičnimi) volitvami, tako da je skušnjava, odlašati s težavnimi spremembami v korist kratkoročnih volilnih ciljev, zelo velika. Implikacija te teze je jasna: mar ni eden od logičnih sklepov, ki ga je treba povleči iz odpora večine do nujnih strukturnih sprememb v ekonomiji, ta, da bi oblast za desetletje ali več, četudi z nedemokratičnimi sredstvi, morala prevzeti razsvetljena elita, ki bi vpeljala nujne ukrepe in postavila temelje resnično stabilne demokracije. Fareed Zakaria (povzeto po Žižku) v tem smislu poudarja, da se demokracija lahko uveljavi le v ekonomsko razvitih državah: prezgodnja demokratizacija držav v razvoju vodi v populizem, ki se konča v ekonomski katastrofi in političnem despotizmu – nič čudnega, da so gospodarsko najuspešnejše države tretjega sveta (Tajvan, Južna Koreja, Čile) v celoti sprejele demokracijo šele po obdobju avtoritarne vladavine. Rusija je po padcu komunizma speljala spremembe režima in se vrgla neposredno v demokracijo ter se podala na hitro pot h kapitalizmu – rezultat pa je bil skoraj gospodarski bankrot. Kitajci pa so nasprotno sledili poti Čila in Južne Koreje ter se pri nadzorovanju socialnih izdatkov prehoda v kapitalizem izkoristili neomajnost avtoritarne državne oblasti, s čimer so se izognili kaosu. Skratka, nenavadna kombinacija kapitalizma in komunizma še zdaleč ne predstavlja absurdne anomalije, pač pa se je izkazala za blagoslov v preobleki (ali celo brez nje); Kitajska se ni tako naglo razvijala kljub avtoritarni komunistični vladavini, temveč prav zaradi nje. Kaj pa če se bo zlovešča kombinacija azijske knute in evropske borze izkazala za ekonomsko učinkovitejšo od našega liberalnega kapitalizma? Kaj če kaže na to, da demokracija, kot jo razumemo mi, ni več pogoj in gonilo gospodarskega razvoja, ampak njegova prepreka? » Globalna demokracija je nova oblika demokracije nastala v zadnjih 20 letih, ki poteka na globalni ravni. Je način demokratičnega reševanja skupnih zadev na globalni ravni. Danes demokracijo najpogosteje razumemo ko obliko politične ureditve države, pomeni predvsem obliko odnosov med ljudmi, državami in v celotni globalni skupnosti. V času globalizacije postaja svet vse bolj povezan in odvisen in zato je zelo pomembno, da tudi na globalni ravni obstajajo demokratični odnosi pri urejanju skupnih zadev. Danes obstajajo različne metode merjenja demokratičnosti držav. Mi smo vzeli za primerjavo Indeks demokracije (Economist Intelligence Unit), ki ga merijo v 167 državah. Ta metodologija obsega merjenje: - volilnega procesa in političnega pluralizma, - delovanje vlade, - politično participacijo, - politično kulturo in - državljanske svoboščine.

60

Tabela 13: Podatki o številu demokratičnih političnih ureditev 2011

število držav % držav % svetovne populacije

popolne demokracije 25 15,0 11,3

nepopolne demokracije 53 31,7 37,1

mešani režimi 37 22,2 14,0

avtoritarni režimi 52 31,1 37,6

Vir: Economist Intelligence Unit, 2011 Tabela 14: Indeks demokratičnosti držav, 2011 – Indeks globalizacije, 2011 svetovni rang svetovni rang

država indeks indeks država indeks indeks

demokracije globalizacije demokracije globalizacije

EIU- 2011 KOF - 2011 EIU- 2011 KOF - 2011

Nemčija 4 18 Panama 47 48

Švedska 5 5 Mehika 50 71

Avstralija 6 19 Argentina 51 70

Nova Zelandija 8 25 Hrvaška 53 29

Kanada 12 7 Namibija 68 90

Irska 14 11 Ukrajina 79 46

UK 18 24 Honduras 84 62

ZDA 19 27 Turčija 88 56

Japonska 21 45 Senegal 93 114

JAR 28 54 Gambija 94 118

Francija 29 13 Venezuela 97 99

Slovenija 30 28 Kenija 103 119

Italija 31 22 Nepal 108 161

Grčija 32 31 Egipt 115 68

Čile 35 34 Rusija 117 42

Tajvan 37 59 Nigerija 119 93

Slovaška 38 16 Libija 125 128

Indija 39 111 Kuba 126 112

Litva 41 33 Kitajska 141 63

Poljska 45 23 Sirija 157 109

Brazilija 46 75 Somalija X X

Vir: Economist Intelligence Unit ,2011/http:/www.eiu.com KOF, 2011

61

Legenda: ----- popolne demokracije ------ nepopolne demokracije ------ mešani režimi ------ avtoritarni režimi Gornja tabela in primerjava svetovnega ranga izbranih držav nam kaže, da sta demokracija in globalizacija zelo povezani med seboj. Najbolj demokratične dežele na svetu so tudi v samem vrhu najbolj globaliziranih držav na svetu, ravno tako pa velja, da so države z najbolj totalitarnimi režimi na svetu tudi najmanj globalizirane. Globalno demokracijo se pogosto povezuje z glavnimi akterji politične in gospodarske globalizacije (OZN, WTO, NATO, EU). Ede4n izmed pogostih argumentov za nujnost obstoja demokracije na globalni ravni je, da danes nacionalne države niso več edini akter političnega odločanja, saj se velik del tega dogaja na globalni ravni. V konceptu demokracije pa smo še vedno ostali znotraj nacionalnih držav. Slika 9: Svet glede na indeks demokratičnosti, 2010

Legenda: --------- nedemokratična --------- demokratična --------- zelo demokratična Vir: Economist Intelligence Unit, 2011

62

Slika 10: Svobodne dežele, 2010

Vir: www. Mapotworld.com Temeljna predpostavka na kateri temelji ideja globalne demokracije je obstoj globalne politične skupnosti, torej globalnega ljudstva in globalnih državljanov. Za delovanje globalne demokracije so torej poleg različnih nacionalnih vladnih in nevladnih organizacij potrebni tudi globalni državljani. Globalna demokracija in globalna politična skupnost pa zbujata strah nacionalnih držav za izgubo nacionalne države. Kritiki gospodarske globalizacije in učinkov, ki jih proizvaja (izčrpavanje naravnih virov, kršenje človekovih pravic, otroško delo, finančne špekulacije, neenakomerna porazdelitev bogastva, onesnaževanje okolja,…) namreč poudarjajo, da danes prevladujoča oblika neoliberalnega gospodarstva nima kaj dosti skupnega z demokracijo in zato bi bilo potrebno gospodarsko globalizacijo demokratizirati (Klein, 2004; Smith 2008, 24). 5.2 Organizacija mednarodnih trgov in neenake vloge, depriviligiran tretji svet

Hipoteze, ki smo jih preverjali v našem magistrskem delu so se delno potrdile. Hipoteza H1 Globalizacija je pozitivna za gospodarsko razvite države in slaba za gospodarsko nerazvite države ne drži povsem, kajti ob pregledu literature in primerjavi podatkov o gospodarski rasti, rasti BDP/prebivalca, NTI,… smo ugotovili, da je globalizacija sicer najboljša za tiste razvite države, ki so iniciatorke gospodarske in finančne globalizacije sveta. Vendar pa je pretirana selitev industrijske proizvodnje iz razvitih držav pustila tudi njim posledice in to v nezaposlenosti.

63

Med nerazvitimi in državami v razvoju imajo največjo korist od globalizacije tiste države, ki so uspele vzpostaviti pogoje za njeno širitev z demokratizacijo in odpravo administrativnih ovir, a so svoje okolje zaščitile pred onesnaževanjem in izkoriščanjem delovne sile. Hipoteza H2 Pozitivni učinki globalizacije so pomembnejši od negativnih. Raziskava je pokazala, da so tu mnenja strokovnjakov zelo deljena, vendar pa se nobena država – razen redkih zaprtih gospodarstev noče odpovedati napredku in razvoju, ki ga prinaša globalizacija. Države manj razvitega sveta bodo morale postati enako vrednejše partnerice razvitim državam in hkrati s pogoji za vstop NTI na njihova tla ustrezno tudi zaščititi svoje prebivalce in njihovo življenjsko okolje pred izkoriščanjem. Hipoteza H3, da globalizacija spodbuja demokratizacijo sveta sicer drži, če gledamo podatke in indekse. Vendar pa moramo priznati, da v veliko primerih vsiljujemo naše - zahodno pojmovanje demokracije celemu svetu. Zaradi globalizacije medijev in informacijske tehnologije se ideja demokracije lažje širi po vsem svetu. Vendar pa bi bilo prav, da bi demokratične spremembe v državah s totalitarnimi režimi nastajale na lastno pobudo prebivalcev teh držav ne pa s pomočjo zahoda.

64

6. SKLEP Globalizacija, tako ekonomska kot tudi kulturna postajata eden izmed najpomembnejših dejavnikov v svetovnem gospodarstvu in gospodarstvih posameznih držav, pri čemer Slovenija ni nobena izjema. Nosilci ekonomskih politik morajo poiskati odgovore na prenekatera vprašanja o vplivu globalizacije na makroekonomske dejavnike v domačem gospodarstvu, na svetovni ravni pa se morajo soočiti z očitki o ne dovolj enakomerni porazdelitvi njenih prednosti med vse države, razvite in nerazvite, razrešiti je potrebno vprašanja povezana z okoljem, delovnimi in socialnimi standardi. Odgovori na ta vprašanja bodo osnova za odločanje. Statistična obdelava kazalnikov globalizacije in njenih vplivov na različno razvita gospodarstva in različne politične ekonomije nam ne da popolnih in natančnih in z dejstvi podkrepljenih podatkov, saj je v nasprotju z osnovnimi konceptualnimi rešitvami v sedanji statistiki, ki merijo ekonomsko aktivnost znotraj državnega oziroma statističnega ozemlja. Za potrebe globalnih raziskav bi bilo potrebno obstoječe statistike dopolniti z novimi kazalniki, ki bodo ustrezneje merili proces globalizacije. Globalizacija je večdimenzionalen pojem in zahteva veliko medsebojnega sodelovanja med različnimi področji statistik tako znotraj države in na mednarodni ravni. Poleg osnovnih kazalnikov je potrebno izkoristiti možnosti za dodatne poglobljene analize in modele, ki presegajo obseg in vsebino trenutno obstoječih raziskav. Ker je obseg področij, ki jih zajema globalizacija in širina dejavnikov, ki vplivajo nanjo zelo velika je treba najprej razmisliti, katere kazalnike je možno pridobiti že iz obstoječih podatkov, prikazanih na nov način, oziroma s kombinacijo podatkov različnih področij statistik. Razvoj novih statistik in novih kazalnikov je mora biti postopen in premišljen.

V drugi polovici 20. stoletja je prišlo do okoliščin v svetu, ki so močno spremenile pogoje gospodarjenja. Razvoj informatike je omogočil, da je bilo mogoče administrativne in vodstvene naloge voditi z ene lokacije, zato so podjetja lahko ustanovila svoje enote po vsem svetu. Njihovo vodenje je postalo zaradi razvitega informacijskega sistema in internetnih povezav veliko lažje. Nova informacijska tehnologija omogoča takojšen pretok informacij. Tudi strokovnjaki se ga poslužujejo ter organizirajo delovne skupine s člani, ki so razpršeni po svetu. Najbolj pa so hiter prenos in procesiranje informacij izkoristili akterji na finančnih trgih. Z informacijsko podporo je postala njihova mobilnost zelo visoka. Informacijska revolucija je temelj globalizacije. Naslednji temelj globalizacije je liberalizacija. Zmanjšanje protekcionističnih trgovinskih ovir je pogoj za sodelovanje. Ideje liberalizma so prišle v vladne ekonomske politike v 80. letih in globalizacija je stekla takoj po uveljavitvi liberalizma v praksi. V devetdesetih letih, ko je liberalizacija dosegla višjo stopnjo in je bila podprta z informacijsko revolucijo, je dosegla nove razsežnosti. Zaradi svobodnega in neoviranega sodelovanja med ekonomskimi subjekti prihaja do živahne izmenjave blaga, storitve in znanja. To velja tudi za pretok kapitala, ki je na ovire najbolj občutljiv.

65

Živahno mednarodno sodelovanje, ki mu takrat še nismo rekli globalizacija, ni novost 20. stoletja, saj je mednarodno trgovino spodbudilo že odkritje novih plovnih poti (Indija, Amerika,…). Takrat je revolucijo predstavljal napredek v pomorstvu in odkrivanju novih plovnih poti. Naslednje kar nas spominja na globalizacijo je bil kolonializem, tudi od njega je imela korist manjšina svetovnega prebivalstva. Danes v manjšino sodijo lastniki multinacionalnih podjetij, ter privilegirani. K razlikam v svetovni ponudbi delovne sile, izkoriščanju naravnih virov kot temeljih dobičkov v kolonializmu, moramo v globalizaciji dodati še onesnaževanje narave. Po Marxu, bi morali globalizacijo označiti kot nadaljevanje kolonializma. I. in II. svetovna vojna in spremembe v vrednotah so upočasnili mednarodno gospodarsko sodelovanje, ki je po koncu hladne vojne in padcu Berlinskega zidu ponovno oživelo. Pa vendar so nekdanje kolonije kljub dekolonizaciji postale odvisne od sodelovanja z zahodom in predvsem s svojimi bivšimi kolonialisti (neokolonializem). Ti so tudi sedaj izkoriščali predvsem naravna bogastva in danosti svojih bivših kolonij. To je eden od glavnih vzrokov zakaj proces globalizacije ni prinesel gospodarskega razvoja tudi celotni afriški celini. Razcvet globalizacije je pomenil tudi razcvet ameriškega gospodarstva. Visoka gospodarska rast, visoka zaposlenosti in nizka inflacija so bile posledica globalizacije. V ozadju razcveta ameriške ekonomije so informacijska revolucija, liberalizem ter deregulacija. Novi pogoji gospodarjenja so pripomogli predvsem k izboljšanju poslovanja, ter povečanju tržne vrednosti velikih podjetij. To je pospešilo tudi potrošno gospodinjstev. Razvito svetovno gospodarstvo v tem času temelji na poceni delovni sili, ki je na voljo v nerazvitem svetu in zahodni potrošnji. Prebivalci razvitih držav so z globalizacijo dobili priložnost, da po sprejemljivih cenah kupujejo proizvode, proizvedene na stroškovno najbolj učinkovitih lokacijah. Če bi se ti proizvodi proizvajali samo na zahodu, bi njihove cene bile previsoke. Ponudniki proizvodov sicer uporabljajo vse prijeme maksimiranja dobička (diferenciacija kupcev, diferenciacija proizvodov, omejevanje konkurence) (Petrin, 1997, 89). Prebivalci zahodnih držav pa niso samo potrošniki. Na strani dohodkov prejemajo dobičke, v kolikor so svoje prihranke naložili v novo ekonomijo, in plače. Prejemanje dobičkov in priložnost cenejše potrošnje sta za zahodnjake svetli strani globalizacije. Toda globalizacija tudi zahodnemu svetu ni prinesla samo med in mleko. Zahodni delavci so postali tudi sami del globalnega trga delovne sile. Konkurenca na trgu dela ima velik vpliv na plače in pogoje dela. Največji problem je v prvi fazi to povzročilo nekvalificirani delovni sili v razvitih državah. Podjetja lahko proizvodnjo kadarkoli selijo tja, kjer bodo stroški najnižji. Globalizacija je prinesla spremembe tudi pri vodenju držav. Vlade poskušajo zagotoviti čim višjo zaposlenost in visok življenjski standard. Če bodo pri tem uspešne bo njihova politika na volitvah dosegla uspeh. Vendar pa vlada sama ne more ustvariti delovnih mest, zato je potrebno sodelovanje s podjetji. Država mora omogočiti podjetjem čimprivlačnejše pogoje gospodarjenja v svoji državi (nizki podjetniški davki, subvencije podjetjem, deregulirani trgi dela, uravnotežen proračun ter stabilne finance).

66

To je so za ohranitev in ustvarjanje delovnih mest ter za preprečitev selitve podjetij v druga ugodnejša okolja zelo pomembno. Države morajo zagotoviti vse potrebne pogoje s tem pa izgubljajo moč pri odločanju. Davčna in monetarna politika sta vodeni v korist podjetij, s ciljem zagotavljanja visokega standarda in ustvarjanja novih delovnih mest. Država je v slabem položaju takrat, ko se podjetja začnejo seliti na tuje, nova pa za vstop na njen trg niso zainteresirana. Toda s tem se izgubijo delovna mesta. Delovna sila pa še vedno ni dovolj mobilna, da bi se preselila skupaj s podjetjem. Tako nezaposleni ali zaposleni z nižjimi plačami ostanejo v državi in ji predstavljajo breme. Kaj bi svetu v času globalizacije omogočilo enakomeren razvoj ne pa povečevanja razlik med bogatimi in revnimi. Da bi preprečili elitizacijo družbe, bo potrebno vzpostaviti svetovni dialog. Verjetno bo morala jedro ekonomske politike postati davčna politika, ki bo skrbela za uravnotežen razvoj. Novi – alternativni viri energije bodo razbremenili okolje, obenem pa naj bi to spodbudilo delovno intenziven način produkcije. Zaposlenost naj bi se bo povečala, na trg pa se bodo vrnili okolju prijaznejši proizvodi. Korenitih reform so potrebne tudi druge gospodarske panoge, predvsem kmetijstvo. Svojo vlogo (intenzivni izkoriščanje zemlje, generična živila,…) iz let demografske eksplozije je opravilo in čas je, da postane okolju prijaznejše in s tem bolj delovno intenzivno. Države, ki sodelujejo v procesu globalizacije bodo morale poskrbeti, da bodo na njen bodoči razvoj lahko imele večji vpliv. Da bodo poskrbele za svoje prebivalce in okolje. Razvite bodo morale poskrbeti, da bo proizvodnja ostala pri njih in se tako brezposelnost ne bo povečevala, nerazvite pa bodo morale preprečiti izkoriščanje delovne sile in onesnaževanje okolja. Torej bodo morale države vzeti nazaj v roke vajeti globalizacije, ne pa prepustiti njen razvoj multinacionalkam, katerih motiv je le večanje dobička. Globalizacija je nova družbena paradigma in posledica »zmanjšanja svetovnih razdalj« in je ne smemo enačiti z internacionalizacijo, liberalizacijo, univerzalizacijo ali modernizacijo. Na koncu lahko ugotovimo, da smo priča nastajanju moderne nacionalne države, ki del svoje suverenosti vlaga v nadnacionalne ustanove.

Globalizacija je proces, ki je uspel odpraviti državne meje na gospodarskem, izobraževalnem, kulturnem in drugih področjih. Razvita gospodarstva in podjetja so v preteklih desetletjih učinkovito izkoriščala prednosti, ki jih je prinašala globalizacija. Pri tem so premalo pozornosti posvetila varstvu okolja in temeljnih človekovih pravic v državah kamor so se selila. Velika podjetja so se morala soočiti z negativnimi mnenji, ki so jih prisilila v bolj odgovorno ravnanje. To bi v bližnji prihodnosti lahko pomenilo, da bodo z globalizacijo pričele pridobivati tudi nerazvite države (BOP).

Hiter gospodarski razvoj azijskih držav ima posledice v visoko razvitih državah. Ustvarjanje novih delovnih mest v Indiji in na Kitajskem hkrati vsaj posredno pomeni zmanjšanje delovnih mest v zahodnih državah. Velika evropska podjetja zaradi vse večje konkurence selijo svojo proizvodnjo v države, kjer so stroški dela manjši, okoljske dajatve nižje in kjer so pravice delavcev minimalne. Ravno zato vse več ljudi v evropskih državah globalizacijo povezuje z zapiranjem delovnih mest ter zmanjševanjem osebnih dohodkov.

67

Razvita Evropa zato ni najbolj naklonjena globalizaciji, pojavljajo se razprave o smiselnosti in potrebnosti globalizacije. Različne politične struje različno gledajo na razvoj globalizacije. Nekateri menijo, da je potrebno zavarovati domača gospodarstva pred tujo konkurenco, drugi, da je potrebno proces globalizacije regulirati z nadnacionalnimi dogovori in institucijami.

Razprave o globalizaciji so v tem trenutku bolj žgoče v razvitih državah, kajti le te (Evropska unija, ZDA,..) so se znašle v njenem kolesju, ko jim globalizacija v trenutni obliki (selitev proizvodnje) prinaša manj koristi kot težav. Prav tako pa bodo morale nerazvite in države v razvoju več narediti za zaščito svojih delavcev in okolja.

Države ne bodo smele dopustiti, da bodo proces globalizacije vodile multinacionalke, katerih glavni in edini cilj je povečanje dobička. Cilj držav in nadnacionalnih institucij pa mora biti pravična razdelitev dobrin med vse prebivalce sveta. Zato bodo morale nacionalne države aktivno poseči v proces globalizacije.

Globalizacija v svojem bistvu stremi k nekemu ravnovesju med različnimi gospodarstvi o katerem sicer lahko še dandanes samo sanjamo. Današnji čas je čas sprememb, ki se dogajajo v nacionalnih in v mednarodni skupnosti in se razlikujejo le po vrsti in intenzivnosti. Vse večja svetovna globalizacija postavlja predvsem razvita evropska podjetja v povsem novo vlogo, v kateri morajo prilagoditi poslovanje in dejavnost. Stara, urejevalna vloga razvitih držav v mednarodni skupnosti se umika novi, partnerski vlogi, z drugimi udeleženci v Babilonu nacionalnih in širše mednarodne skupnosti (Černič, 2011).

68

LITERATURA IN VIRI 1. Barnet Thomas P.M. 2010. The new rules: globalization's next wav of integration.

World politics Review 2. Bezjak Simona. 2011. Globalna demokracija, Državljanstvo v novi dobi, Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede. 3. Bhagwati Jagdish. 2004. In defense of Globalization. New York: Oxford University

Press 4. Brenčič Makovec Maja. 2007. Tehnike in oblike mednarodnega poslovanja.

Predavanja, Ljubljana. Ekonomska fakulteta 5. Bučar M., Rojec M.. 2003. Odnosi sever – jug. Študijsko gradivo, I.del. Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede. 6. Bučar M, Rojec M: Cases of Science-Industry Cooperation in Slovenian Food and

Chemical Industries. CIR Analyses 1. 2009 / št. strani: 95 / e-dostop / ISBN 978-961-235-368-1 / Analize CMO / CIR Analyses /.

7. Charles.W.l.Hill. 2009. International Business Competing in the global marketplace. University of Washington.

8. Černič, J.L. 2011. IUS-INFO. Članek www.ius-info.com 9. Davis,Ian. 2010. Državljanstvo in globalizacija: k državljanski vzgoji za sodobni

svet, Ljubljana: Sophia. 10. Damijan P. Jože. Mednarodna menjava. Zapiski predavanj 2001/2002. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta (Visoka poslovna šola). 2002 11. DeAnne, Julius. 1999. Policy Drivers for a Long Boom. V: The Future of the global

Economy; Towards a Long Boom? OECD Publications, Paris, str. 167-194. 12. Diez-Nicolas Jan. 2010. (Two contradictory hypotheses on Globalization: Societal

Convergence or Civilization Differentiation and Clash). Complutense University Madrid

13. Dollar David, Kraay Aart. 2001. Trade, Growth, and Powerty, WB Policy Research Working Paper No. 2615, Washington: The World Bank.

14. Douglas, Susan P.; Craig Samuel. 1995. Global Marketing Strategy. New York: McGraw – Hill Inc

15. Drolc, Aleš; Kovač, Bogomir; Mežnarič Silva. 2003. Migracije, globalizacija, Evropska unija. Mirovni inštitut. Ljubljana: Inštitut za sodobne družbene in politične študije.

16. Economist Intelligence Unit. 2003 – 2011. www.eiu.com 17. Glas, Miroslav.1994. Prispevki k politični ekonomiji, Ljubljana, Ekonomska

fakulteta. 18. Gosar, Anton (zbral). 2005. Globalizirana Evropa Globalised Europe. Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper. 19. Held, David e tal. 1999. Global Transformations: Politics, Economics and Culture.

Oxford: Polity Press. 20. Hnat Pavel. 2005. Globalization, Multilateralisem, Regionalism: from dilema to

multi-dimensionality. Češki znanstveni projekt »Regionalizem in multilateralizem No. 402/07/0253, Fakulteta za mednarodne odnose, Praga.

21. Hopkins A.G.2004. Globalization in world history, Norton. 22. Hudis, Peter. 2011. Marx v ogledalu globalizacije.

www.zofijini.net/modrost_marx.html

69

23. Ikiara, Moses. 2003. Foreign Direct Investment, Technology transfer, and Poverty Alleviation. ATPS Special Paper No. 16, Nairobi: ATSP Network.

24. IMF. Internationaly monetary fund. 2009 – 2011. World Economic Outlook Update. www.imf.org

25. ILO. 2004. A Fair Globalisation: Creating Opportunities for All. World Commission on the Social Dimension of Globalisation, Geneva.

26. Izvozno okno.2003 – 2011. www.izvoznookno.si 27. Jurše, Milan. 1997. Mednarodni marketing, Maribor: Ekonomsko poslovna

fakulteta. 28. Kearney A.T. Globalisation Index (online)http://www.atkearney.com. 2009 29. Klein, Naomi. 2004. No logo. Ljubljana: Maska. 30. Koletnik, Franc. 1997. Mednarodno računovodstvo gospodarskih družb. Ljubljana.

EF Ljubljana. 31. Kovarikova Arro Anu. 2005. Globalization, increasing returns in component

production and the pattern of trade. Charles University. Czech Republik. Praga. 32. Lall, S. 2001. Competitiveness indices and developing countries: An economic

evaluation of the global competitiveness report. World Development, let. 29, št. 9, str. 1501-1525. Elsevier Science Ltd.

33. Larson Thomas D., Skidmore D.. 2004. International Political Economy – The Struggle for the Power and Wealth. Thomson –Wadsworth

34. Maček, Anita. 2012. Analiza dejavnikov vpliva in posledic neposrednih tujih investicij, članek.

35. Martin, H & Schumann, H.. 1997. Pasti globaliazcije. Co Libri. Ljubljana. 36. Milanović, B.. 2002. The Ricardian Vice: Why Sala-i-Martin's calculations of

world income inequality are wrong. Second draft. World bank Research Group. Washington.

37. Milanović, B.. 2004a. World Apart: Global and International Inequality 1950-2000, Princeton. N.J.. Princeton University Press.

38. Mencinger, Jože. 2011: Deglobalizacija, tekst za razpravo na MEO. Ljubljana. 39. Mlinar, Z. Ed. 1992. Globalization and Territorial Identities. Avebury, Aldershot,

Brookfield USA. Hong Kong, Singapore, Sydney. 40. Nsimbambi, Apolo. 2001. The Effects of Globalisation on the State in Africa:

Harnessing the Benefits and Minimazing the Costs (http://unpan1.un.org/intracod/groups/public/un/unpan001978.pdf). April. 2009

41. OECD. Organization for Economic Co-operation and Development. www.oecd.org 42. Ollson M., Codd J. O'Nell A-M..2004. Education Policy Globalization, Citizenship

& Democracy. London: Sage Publications Ltd. 43. Petrin, Tea. Et al. 1997. Organizacija in struktura trga 1. Del. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta. 44. Pikalo, Jernej (UR.). 2010. Državljanstvo in globalizacija. K državljanski vzgoji za

sodobni svet. Založba Sophia. Ljubljana. 45. Pojskič, Mehmed. 2009. Globalizacija razvoja = novi svjetski poredak. Zenica:

Samozaložba – Grtif tim. 46. Požun Peter. 2011. Socialno partnerstvo – položaj dela in globalizacija (Social

partnership – position of work and globalization). Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – članek

47. Različni avtorji. 2008. Globalizacija svetovne politike (Zv.2). Mednarodni problemi. 4 izdaja. Zbornik. Ljubljana: FDV.

70

48. Rant Majda. 2003. www.stat.si/radenci/referat/rant.doc 49. Rizman, R.. 2001. Globalizacija – izziv nove družbene paradigme. Economic and

Business Review. let. 3. posebna številka. Ljubljana, str. 17-34. 50. Rizman, R. 2001. Globalizacija – odprta sociološka agenda. Ljubljana. FDV. 51. Rizman, R. 2001. Globalizacija kot nova paradigma. Ljubljana. FDV. 52. Rodrik, D.. 1997. Has Globalization Gone too Far? Institute for International

Economics. Washington, DC. 53. Sen, Amartya. 2004. How to Judge Glogalization, Globalization Reader: Second

Edition. ur. Frank J. Lechner in John Boli. Oxford: Blackwell Publishing. 54. Signali 2011. Globalizacija, okolje in vi. Denmark. Uvod za publikacije Evropske

unije. 55. Smith, Jackie. 2008. Social MOvements for Global Democracy. Baltimore: The

Johns Hopkins University Press. Soros, George: Globalizacija: Ljubljana: Učila International, 2003

56. Stiglitz Joseph E. 2002: Globalization and its Discontents, W.W. Norton, New York.

57. Stiglitz Joseph E.. 2005. Managing Globaliasationm, Columbia University, Diapoz. November,2005(URL:www2.gsb.columbia.edu/faculty/jstiglitz/powerpoints/2005/Quatar_2005.ppt).

58. Svetličič M. 2004. Globalizacija in neenakosti v svetu. Založba FDV, Ljubljana, v tisku.

59. Tausch Arno. 2006. Multicultural Europe. Effects of the Global Lisbon Prosecc. New science publisher. New York.

60. Tarzi Shah M. 1999. Financial Globalization and National Macroeconomics Policies: Managerial Challenges to the Nation State. The Jurnal of Social, Political and Economic Studies. Washington.

61. United Nations, 2010, World Economic Situation and Prospects 2011. New York. www.un.org/esa/policy/wess/wesp.html.

62. UNCTAD. Unitied nations conference of trade and development. www.unctad.org 63. Vreg, France. 2004. Politični marketing in demokracija: politične kampanje,

politični tržni prostor, komunikacijska strategija, politični tržni prostor, izvajanje političnih kampanj,…Ljubljana: FDV

64. Vlada Republike Slovenije. 2011. Pregled stanja in ukrepi za izboljšanje. Konkurenčnost svetovnega gospodarstva. www.svreze.gov.si

65. WTO. World Trade organization. www.wto.org 66. World Investment Prospects. www.wip.org 67. World Investment Report. 2011. Expansion of International Production. Global

trnds and prospects. 68. World Trade Report. 2011 69. Žižek S., Različni članki. html.clanki.gmail

71

SEZNAM SLIK, TABEL IN GRAFOV Slika 1: Trgovina in neto prilivi TNI kot delež v BDP v % v obdobju 1970-2001 11 Slika 2: Bilanca globalizacije 16 Slika 3: Vpliv globalizacije 25 Slika 4: Gospodarske razmere 26 Slika 5: Socialne razmere 26 Slika 6: Politična mapa sveta, 2012 40 Slika 7: Klasifikacija držav po njihovi ekonomski razvitosti, 2006 50 Slika 8: Svet glede na razvitost držav, 2000 56 Slika 9: Svet glede na indeks demokratičnosti, 2010 61 Slika 10: Svobodne dežele, 2010 62 Tabela:1 Razvrstitev držav glede na mesto, ki ga zavzemajo na lestvici indeksa globalizacije v letu 2007 ter primerjava z ostalimi leti 18 Tabela 2: Globalizacijski indeks KOF (vsebina, teža posameznih spremenljivk) 19 Tabela 3: Globalizacijski indeks KOF - Evropske države 20 Tabela 4: Globalizacijski indeks KOF, Amerika 21 Tabela 5: Globalizacijski indeks KOF, Azija 22 Tabela 6: Globalizacijski indeks KOF, Afrika 24 Tabela 7: Globalizacijski indeks KOF, Avstralija 28 Tabela 8: Gonilne sile globalizacije 29 Tabela 9: Rang držav največjih prejemnic NTI, 2010 46 Tabela 10: NTI in trgovinski saldo 2006, 2010, 2011 48 Tabela 11: BDP/preb. in gospodarska rast 2006, 2010, 2011 53 Tabela 12: Delež svetovnega bogastva, 2010 56 Tabela 13: Podatki o številu demokratičnih političnih ureditev, 2011 60 Tabela 14: Indeks demokratičnosti držav, 2011 – Indeks globalizacije, 2011 60 Graf 1: Globalizacijski indeks, Evropske države 20 Graf 2: Globalizacijski indeks KOF; Amerika 21 Graf 3: Globalizacijski indeks KOF, Azija 22 Graf 4: Globalizacijski indeks KOF, Afrika 24 Graf 5: Globalizacijski indeks KOF, Avstralija 28 Graf 6: NTI in trgovinski saldo 2006, 2010 49 Graf 7: BDP/preb. in gospodarska rast 2006, 2010 54

72