UDK 911.3:312 (497.12) = 863

POPULACIJSKA RAZMERJA MED MESTOM IN OKOLICO V SLOVENIJI

MARJAN RAVBAR *

Mesto je že od nekdaj s številnimi vezmi povezano s svojo okolico. Do 19. stoletja je bilo mesto proizvajalec nekaterih proizvodov, nudilo je obrtne, trgovske, se-jemske, prometne, kultune, izobraževalne in nekatere druge storitve. Okolica pa je bila potrošnik mestnih izdelkov in uporabnik storitev ter dobavitelj hrane in surovin. To historično simbiozo je spremenila industrializacija in z njo povezani deagra-rizacija in urbanizacija, ki so pričeli te tradicionalne odnose spreminjati. Spre-membe so intenzivnejše v zadnjih desetletjih. Mesto je pričelo skupaj z bližnjimi naselji tvoriti integrirano prostorsko celoto. Industrializacija je pritegnila v mnoga mesta številne delavce s podeželja. Kot priseljence ali pa kot dnevne migrante. Tudi "prometna revolucija" je postopoma širila prometne stike med mestom in okolico. Posebno vlogo pri tej preobrazbi je imela sprva železnica, kasneje pa avtom-obilizem. Vse je povzročalo teritorialno širjenje mest v kocentrično potekajočih pasovih ali vzdolž prometnic. V številnih primerih so se v mestna ozemlja vključila tudi bližnja vaška naselja. Demografska rast, teritorilno širjenje mest, preobrazba odnosov med mestom in okolico, vplivajo tudi na spremenjen fiziognomski izgled ne le mest, temveč tudi njihove širše okolice. Zaradi tega mnogi urbani geografi govorijo o enotnem organizmu, ki ga tvori mesto s svojo bližnjo in širšo okolico. Označujejo ga tudi kot "mestno regijo" (Functional Urban Regions = FUR ali Stadt-Umland-Regionen). Mestne regije torej sestavljajo mesta ter bližnja ali daljnja pri(ob)mestna naselja. Vsak od navedenih pojmov ima svojo zgodovino. Zato je pojmovna razjasnitev za nadaljnje razumevanje nujna. Ker je v mestni regiji gonilna sila teh procesov urbanizacija ali pomestanje, bomo tem procesom v pričujočem prispevku posvetili posebno pozornost.

Mag. geogr, raziskovalni svetnik. Inštitut za geogrcfijo Univerze, Trg francoske rcvolucije 7,61000 Ljubljana, YU

Za sodobno civilizacijo velja, da kljub znanstveno — tehnološki revoluciji in prihajajoči informacijski družbi, še vedno temelji na vsaj dveh temeljnih socialno-ekonomskih procesih: na industrializaciji in urbanizaciji. Urbanizacija daje družbi čedalje močnejši pečat. Določa celo način življenja. Pojem urbanizacije po sodob-nem razumevanju obsega:

— vztrajno koncentracijo ekonomskih in socialnih aktivnosti prebivalstva v polih rasti zaradi industrije, uslužnostnih dejavnosti, znanstveno-tehničnega napred-ka ali individualnih interesov;

— prostorsko in funkcionalno integracijo sosednjih naselij ali skupin naselij pod vplivi in ob podpori ekonomskih interakcij, socialne mobilnosti prebivalstva in/ali komunikacijskih sistemov;

— dekoncentracijo socialnoekonomskih aktivnosti, razširitev mestnih transport-nih sistemov in infrastrukture v obmestje. povečevanje individualnega ak-cijskega radija s pomočjo avtomobilizma, poroštvo za povečevanje površin za industrijo in druge aktivnosti;

— zmanjševanje razlik v življenjskem standardu med mestnim in podeželskim prebivalstvom. (Berg, 1982)

Pogoje za razvoj mest je ustvarila pravzaprav šele sodobna industrializacija. Ele-menti urbanizacije, njune lastnosti, ter obseg sprememb, so ustvarili prav poseben prostorski sistem, katerih glavne funkcije izražajo osvobajanje takoimenovanih življenjskih funkcij kot so bivanje, delo, rekreacija, komuniciranje, izobrazba in oskrba. Spreminjanje povezav zgornjih funkcij vpliva na smeri in intenziteto urbanizacije. Le-ta namreč danes ne pomeni več samo rasti mest in mestnega prebivalstva.

Tudi za spremembe v mestih ostaja vrsta bolj ali manj eksplicitnih teorij. Često se vežejo na kazalce (indikatorje) družbenih sprememb. Zato se tudi urbanizacijske faze dele na: predindustrijske, industrijske in postindustrijske (Abu-Lughod, 1968 in Sjöberg, 1960). Drugi avtorji zopet opozarjajo na ciklični potek razvoje mest in urbanizacije: od vzpona do propada (Mumfod, 1938 in 1961, Queen & Thomas 1939). Takšne teorije so postale v sredini sedemdesetih let zopet aktualne. Odlo-čujoči vpliv terciarnega sektorja v mestih ter ekonomska kriza v starih industrijskih mestih sta vzpodbudili empirične raziskave o vzrokih strukurne krize v sever-noameriških mestih. Sternlieb & Huges (1975) ter Norton (1979) so zopet opozorili na koncept "življenjskih ciklov v mestih". Tudi skupina raziskovalcev v okviru Evropskega koordinacijskega centra za raziskave družbenih ved (COURB = Costs of Urban Growth) si urbanizacijo zamišlja kot pojav z življenjskim ciklom, v katerem se razporeditev prebivalstva in proizvajalnih enot v času prostorsko

spreminja (glej skico 1). Zato razlikujejo različne razvojne stadije urbanizacijskih procesov. Prvi stadij — urbanizacije, vodi k "točkovni" rasti predvsem industrijskih mest (centrov). Pospešujejo jih intenzivne migracije prebivalstva iz podeželja. Povečuje se gostota prebivalstva v urbanih središčih. Zaposlitev in boljši zaslužek sta najpomembnejša motiva priseljevanja. To fazo so poimenovali s terminom "urbanizacija".

Skica 1: Gibanje prebivalstva v mestih, obmestjih in mestnih regijah v različnih stadijih urbanega razvoja (prirejeno po Berg), 1982)

Graph 1: Population changes in towns, suburbs and regions in different stages of urban development (according to Berg, 1982)

V šestdesetih letih se v dobršnem delu Zahodne in Srednje Evrope rast mestnega prebivalstva upočasni. Centripetalni — proti mestom usmerjeni procesi se pos-topoma spreminjajo v centrifugalne. Premiki mestnega prebivalstva in produk-cijskih enot na mestne robove ne prinašajo le prostorskega razrasta mest ampak tudi pomembne funkcijske povezave med mesti in podeželjem. Za rast prebivalstva in nanj vezanih številnih človekovih aktivnosti na obrobju mest in mestnih aglo-meracij, ki v procesu urbanizacije pomeni drugi stadij, se uporablja vrsta strokovnih izrazov: razseljevanje (Zersiedlung) (Boustedt, 1975), psevdomestno območje (Roth, 1976), urban sprawl, slurbs, rural-urban fringe, predmestja, ruralno-urbani kontinuum (Kokole, 1976) itd. Kljub vsemu s e j e tako v tujini, kot tudi v domači literaturi še najbolj uveljavil pojem "suburbanizacija". V zgostitvenih območjih se je v Zahodni Evropi v sedemdesetih letih uveljavil (pri nas pa postopno prodira v osemdesetih letih) stalni in napreduloči proces preobrazbe poselitvenih struktur, ki se širi iz mest proti njihovim obrobjem (Tonnies, 1981; Wolf, 1981). Pri tem

fenomen suburbanizacije razumemo kot prostorski izraz vseh socialnih sprememb v družbi. Vidne pojavne oblike teh sprememb se ne izražajo le v naraščanju (ali širjenju) območij z enodružinskimi — prostostoječimi — hišami na obrobju mest, v preobrazbi agrarne pokrajine in takoimenovanem begu prebivalstva iz mest, temveč ravno tako v spremebah zaposlitvene strukture (in spremebah strukture delovnih mest) v mestih in na njihovem obrobju. Tega procesa doslej ni bilo moč niti preprečiti niti omiliti kljub planskemu usmerjenju različnih ravni (v Sloveniji so to prostorski in družbeni plani na ravni republike, regij ali občin, ki pri nas intenzivno potekajo že vsaj od sredine sedemdesetih let v Evropi pa takšne tradicije, mnogo daljša).

Ko prično v začetku 70-tih let v številnih urbanih aglomeracijah, konurbacijah ali metropolitanskih območjih gosto naseljenih regij severozahodne Evrope opažati upadanje prebivalstva, proces najčešče poimenujejo z izrazom "desurbanizacija", čeprav je tudi tukaj opazna dokajšnja terminološka zmeda. (Gatzweiler-Schliebe, 1982). Termin desurbanizacija, ki pomeni sinonim za tretjo urbanizacijsko fazo, predstavlja pravzaprav razkrajanje predmestij (obmestij). Japonci pod pojmom "deaglomeracija" ali "desurbanizacija" (Yamaguchi, 1983) razumejo predhodni stadij v urbanizacijskih procesih. Za to fazo je značilna močna redistribucija prebivalstva iz območij koncentracije proti obrobju metropolitanskih območij.

Kot reakcija na številne negativne ekonomske, socialne ali ekološke efekte pre-tirane urbanizacije, se v zadnjem času uveljavlja tudi termin "reurbanizacija" (Berg, 1982 in Stiens, 1982). Pojem pomeni zadnjo urbanizacijsko fazo, bistvo procesa pa je v ponovnem vračanju prebivalstva v mesta, ki pa imajo popolnoma spremenjeno teritorialno strukturo. Takšna mesta izkazujejo (izpolnjujejo) spremenjene pogoje temeljnih življenjskih funkcij po bivanju, delovnem mestu in rekreaciji (bivanju prijazni potenciali).

Z vidika urbanizacijskih razvojnih stopenj je odnose med mestom in okolico moč analizirati skozi različne razvojne etape. Nekateri raziskovalci poudarjajo tri raz-lične razvojne stopnje (Boustedt, 1975). Prvo fazo označuje takoimenovana kla-sična oblika suburbanizacije, ki ja nastala z razvojem železniškega prometa. Ta je sprožil razvoj primestij. Mesta se radialno širijo navzven, ali vzdolž prometnic. V tem primeru gre za nadaljevaanje že dolgo veljavnega in ustaljenega procesa lokalne mestne decentralizacije, ki vkjuČuje premike prebivalstva in delovnih mest iz središč na rob vsakega mesta.

V drugi fazi nastaja specifičen proces suburbanizacije: vpliv mesta se širi v okolico zaradi močnega individualnega avtomobilskega prometa.

Tretjo fazo razvoje odnosov mesto — okolica označuje povečan obseg dnevne migracije delovne sile iz okolice v mesto, s čimer se urbanizacija postopoma širi.

Zato nekateri avtorji danes migracije delovne sile v mesta smatrajo kot naj-relevantnejše indikatorje določanja obsega metropolitanskih regij in dnevnih ur-banih sistemov. (Berry, 1976, Johnson, 1974). To fazo urbanega razvoj v literaturi pogosto imenujejo kot terciarno ali metropolitansko. Pojavljati se prične na tisti stopnji družbeno-ekonomskega razvoja, ko prično terciarne dejavnosti prevzemati vodilno vlogo v zaposlovanju prebivalstva. Razvoj terciarnih dejavnosti — ob njih pa tudi tistih industrijskih panog, ki je vse manj odvisen od bližine energetskih in surovinskih virov, zato pa tembolj od kupne moči prebivalstva, vpliva na prostorski razvoj delovnih mest. Nova delovna mesta se odpirajo, kar je logično, v gosto naseljenih območjih. To praktično pomeni, da prostorska razmestitev novih delov-nih mest sledi razmestitvi stanovanj. Prihaja torej do procesov, ki so nasprotni tistim v industrijski fazi urbanizacije, ko se je delovna sila priseljevala v mesta. Pri tem velja še posebej poudariti, da metropolitanizacija pridobiva na pomenu na tisti stopnji družbeno-ekonomskega razvoja, ko se povečuje pomen "srednjih" slojev prebivalstva, katerih življenski standard je dosegel takšno stopnjo, ki omogoča bivanje v družinskih hišah na atraktivnih lokacijah na robu mesta. Zaradi tega prihaja v mestih do določenih prerazporeditev prebivalstva. Primestne in robne mestne cone doživljajo koncentracijo prebivalstva in uslužnostnih dejavnosti. Razvoj prometa ta proces še pospešuje. Poseben pomen ima individualni av-tomobilski promet.

Shema 1: Klasifikacija populacijskih sprememb v mestnih območjih

tipologija značilnosti populacijskih sprememb

mesto obmestje mestna regija

absolutna + = _ centralizacija + + - = +

relativna + + + ++ centralizacija = - — —

relativna + ++ + decentralicacija — = - —

absolutna — _ + — —

decentralizacija = _ ++ +

'prirejeno po: Berg, 1982 + rast prebivalcev ++ močna rast prebivalcev = - upadanje, stagnacija — močno upadanje

Odnose med mesti in obmestjem merimo na več načinov. Ta, ki smo ga uporabili v pričujoči raziskavi, temelji na primerjavi diferencialnih hitrosti populacijskih spr-

ememb v mestnih središčih, ožjih obmestnih območjih in širšem obmestnem okolju (zgostitvenih območjih). Lahko bi uporabili absolutne ali relativne vrednosti popu-lacijskih sprememb. Ker pa imajo mesta v splošnem več prebivalcev kot obmestna območja, bi absolutne številke lahko odsevale samo to neravnovesje in ne relativ-nega pomena sprememb v vsaki coni. Zato je klasifikacija — prikazana na spodnji shemi — zasnovana na relativnih razmerjih stopenj rasti prebivalstva (prikazana shema od številnih možnosti kombinacij dinamike gibanja prebivalstva dopušča vsaj dve možnosti).

Centralizaija in nato decentralizacija prebivalstva in delovnih mest sta pojava, značilna za sodobni razvoj urbanih sistemov. Klasične urbane koncentracije ni več. Urbanizacijo nadomešča nasproten proces, ki postaja prevladujoča sila in spreminja vzorce naseljevanja. Nekateri sicer trdijo, da so te težnje samo minljiva motnja, proizvod recesije iz začetka sedemdesetih let. Toda vse težnje 20. stoletja kažejo v isto smer: ustvarjanje urbane civilizacije brez velikih mest v klasičnem pomenu te besede (Berry, 1978). Skoraj vsi razlogi za rast velikih mest so se do korenin spremenili: že nekaj desetletij namreč transport, zveze in proizvodne tehnologije stalno zmanjšujejo potrebo po koncentraciji ljudi in industrije.

Na podlagi količnikov kvantitativnih demografskih kazalcev pripravljena analiza (Ravbar, 1989) slovenskih občin kaže, da je absolutna centralizacija prebivalstva usmerjena v mesta (oziroma v mestna središča) tudi po letu 1981 le še v naslednjih občinah: Murska Sobota, Žalec, Šentjur pri Celju, Trebnje in Ljutomer. Absolutna decentralizacija se uveljavlja že v jeseniški, tržiški, škofjeloški, idrijski, ravenski, vrhniški in kočevski občini ter na Obali, Zasavju ter mariborskih in ljubljanskih občinah. V ostalih slovenskih občinah so prevladovale različne oblike relativne centralizacije oziroma relativne decentralizacije.

Splošna oznaka prikazane tipologije je, da relativno najmočnejša rast prebivalstva nemestnih naselij obkroža štiri naše največje aglomeracije: Ljubljano, Maribor, obalna mesta in Celje. Radij vplivov je v premem sorazmerju z velikostjo aglo-meracije. Izjema v teh procesih so stara močno industrializirana in urbanizirana, toda degradirana območja kot so Jesenice, Tržič, Mežica, Revirji, kjer prebivalstvo v mestih prav tako upada — vendar zaradi "ekoloških" komponent — beg iz degradiranih območij.

Za Slovenijo je bila od nekdaj značilna razmeroma nizka stopnja urbanizacije. Pod vplivom industrializacije smo bili v šestdesetih in sedemdesetih letih priča celo forsirane urbanizacije (Vrišer, 1969), ko se je delež mestnega prebivalstva pos-topoma dvigoval od 36,1 % v letu 1961 na 44,6 % v letu 1971 in 48,9 % v letu 1981. V tem kratkem obdobju se je urbanizacija napajala pretežno s poudarjenimi mi-gracijami prebivalstva s podeželja in dinamičnim razvojem malih mest. povprečne

letne stopnje rasti mestnega prebivalstva so se v obdobju 1961/71 gibale za 2,2 % in v obdobju 1971/81 za 2,3 %, medtem ko je skupno prebivalstvo naraščalo po letni stopnji 0,6 % v prvem desetletju in 0,9 % v drugem obdobju. Koeficient koncentracije prebivalstva, izračunan med razmerjem indeksa rasti mestnega pre-bivalstva proti rasti prebivalstva v ostalih naseljih je za obdobje 1971/81 znašal 1,53.

Po letu 1981 (deloma že v drugi polovici sedemdesetih let) opažamo umirjanje rasti mestnega prebivalstva. Do leta 1986 se je delež mestnega prebivalstva sicer povzpel na 50,2 %, vendar se je povprečna letna stopnja rasti znižala na 1,3 %, ob tem da skupno prebivalstvo v republiki narašča po 1,0 % letni stopnji, koeficient kon-centracije prebivalstva je v obdobju 1981/86 padel na 1,05 kar pomeni, da mestna naselja naraščajo le še za 5 % hitreje od ostalih naselij. Tako se proces koncentracije prebivalstva v mestih zmanjšuje v korist urbanizacije širše pokrajine. Prihaja torej do sprememb v razvojnih oblikah urbanizacije, ki jo številni avtorji imenujejo kot prehod iz sekundarne v terciarno — postindustrijsko fazo urbanizacije.

Analize premikov prebivalstva v obdobju 1971 — 86 kažejo, (gl. tabelo 1.) da se centripetalni — proti mestom usmerjeni procesi postopoma spreminjajo v cen-trifugalne. Premiki mestnega prebivalstva in produkcijskih enot na mestne robove in širša urbanizirana območja ne prinašajo le prostorskega razrasta mest, ampak spreminjajo tudi funkcijske povezave med mesti in podeželjem. V slovenskih mestih opažamo tendence, ki vodijo v smeri stagnacije (čeprav so tudi med njimi razlike). Letno vsa slovenska mesta skupaj po letu 1981 naraščajo povprečno za 9 300 prebivalcev ( v prejšnjem desetletju še za 14 640). Najintenzivnejši procesi se zato predstavljajo v ožji in širši obmestni prostor, kjer prebivalstvo narašča za 16 300 prebivalcev (v obdobju pred letom 1981 za četrtino manj. Podatki tudi opozarjajo na problem praznjenja podeželja, ki je prisoten na skoraj štirih petinah slovenske zemlje. Tu živi še manj kot petina slovenskega prebivalstva. Letno zmanjševanje je več kot 13 500 prebivalcev in je v naglem porastu (v prejšnjem deseUetju je bilo letno upadanje še manjše od 10 000 prebivalcev).

Opisane razvojne težnje odražajo dvoje različnih procesov, ki jim bo v prihodnje treba posvetiti pozornost. Na eni strani s v Sloveniji ne srečujemo več z ur-banizacijo, marveč s suburbanizacijo. Na drugi strani pa je zelo pereč problem praznjenja obzežnih predelov, ki so praviloma v hribovitem (gričevnatem) in/ali kraškem svetu.

Pogled na obe priloženi karti, ki ponazarjata razvoj prebivalstva v zgostitvenih območjih Slovenije v obdobjih 1971/81 in 1981/86 kaže, da se v zaledju slovenskih mest postopno oblikujejo območja z intenzivnejšo dinamiko rasti prebivalstva od samih mest. Takih območij je bilo 1981 leta 194. V njih je skupno prebivalo 604 553

prebivalcev (brez mestnega prebivalstva). Do leta 1986 se je število zgostitvenih območij povečalo na 274, število v njih prebivajočeg prebivalstva pa na 720 176. Povprečna gostota prebivalstva v teh območjih znaša 314,5 preb/km kar je več kot trikrat nad slovenskim povprečjem.

Tabela 1: Težnje vdemografskemrazvojuposeljenostiSlovenije vobdobjul971 — 1981 —1986.

tip leto delež v gostota posel. delež povpr.let.stop.rasti površini v ha prebivalstva 1971/81 1971/81

mestna 71 1094,4 33,7 središča 81 2,6 1370,2 38,5 2,3 1,3

86 1458,2 39,0

ožja 71 390,8 8.3 mestna 81 1,8 536,9 10,4 3,2 2,6 območja 86 609,0 11.2

širša 71 203,7 34,9 mestna 81 17,4 238,7 35,8 1.2 1,8 območja 86 260,9 36,9

ostala 71 35,0 32,1 Slovenija 81 78,2 28,7 24,1 -2,0 -3.2

86 24,5 19,5

skupaj 100,0 98,0 100,0 1.1 1.0

Sodeč po dosedanjih raziskavah novejših tokov urbanizacije poteka med mesti in ostalimi naselji določena diferenciacija, ki je rezultat dviga standarda in potrošnje, motorizacije in nadaljnje deagrarizacije ter spremenjene vloge nekaterih terciarnih dejavnosti (Vrišer, 1988). Upada tudi vloga mest. Namesto njih se je pomnožilo število najmanjših središč, ki združujejo industrijski obrat, krajevno skupnost, trgovino za osnovno preskrbo, osnovno šolo in nekaj obrtnih dejavnosti. Takšna naselja funkcijsko jačajo, prebivalstvo v njih pa narašča. Vobdobju 1971/81 jih je bilo v Sloveniji 2 338, v obdobju 1981/86 pa 2 921. V teh naseljih s pozitivno demografsko rastjo je leta 1981 prebivalo 73,2 %, leta 1986 pa 74,3 % vsega prebivalstva v republiki. Razvoj odnosov med mesti in podeželjem že v veliki meri poteka v smeri zmanjševanja razlik. Pri tem ena in druga stran sprejemata od nasprotne določene sestavine in kvalitete, kar vodi k "ruralno-urbanemu kon-tinuumu", to je območje, kjer so razlike med mesti in podeželjem majhne, brez pomembnejših cezur in z malo razlikami v materialni opremi. Razvojne težnje se kažejo v večini zaledij slovenskih mest, kjer nastajajo nove podeželske naselbine, ki imajo urbani značaj in fiziognomijo podeželjskega naselja. Prednosti mest najbolj zmanjšujejo ekološki problemi. Moderne komunikacije in izboljšan promet

G I B A N J E P R E B I V A L S T V A V Z G O S T I T V E N I H O B M O Č J I H S L O V E N I J E (v obdobju od 1971 do 1981)

F L U C T U A T I O N S IN THE P O P U L A T I O N OF THE R E G I O N S OF P O P U L A T I O N C O N C E N T R A T I O N IN S L O V E N I A ( f r o m 1971 to 1981)

vo Povprečje: mastna središča • 2,3% Tha avaraga for: urban centras - 2.3%

območja koncentracije - 1,6% region of population concentration - 1.6%

L e g e n d a :

ZQOSTITVENA OBMOČJA - THE REGIONS OF POPULATION CONCENTRATION

stagnacija (do t%) stagnation (up lo 1%)

podpovprečna rast I1.1%-1,5%) below avaraga growth M.1%-1,5%)

povprečna rast (t.6%-2.0%) avarage growth (1.6%-2.0%)

nadpovprečna rast (2.l%-3,0%) above average growth I2,l%-3,0%l

moCno nadpovprečna rast (3.l%-4,0%) growth high above the average (3.1%-4.0%)

zelo močno nadpovprečna rast Inad 4%) growth vary high above the avaraga (above 4%)

VEČJA MESTNA SREDISCA - LARGER URBAN CENTRES

upadanja - decrease

podpovprečna rast - average growth

( S I močno nadpovprečna rast - growth high above the avaraga

VO 00

G I B A N J E P R E B I V A L S T V A V Z G O S T I T V E N I H O B M O Č J I H S L O V E N I J E (v obdobju od 1981 do 1986)

F L U C T U A T I O N S IN THE P O P U L A T I O N OF THE R E G I O N S OF P O P U L A T I O N C O N C E N T R A T I O N IN S L O V E N I A ( f r o m 1971 to 1981)

L e g e n d a :

ZGOSTITVENA OBMOČJA - THE REGIONS OF POPULATION CONCENTRATION

r j podpovprečna rasi ll.1%-l.5%) [ . •.; • j below average growth (l.l%-l.5%)

Povprečje: mestna središča - 1,3% The average for: urban centres - 1,3%

območja koncentracije • t,8% region of population concentration • 1,8%

povprečna rast (t.6%-2.0%) average growth (t.6%-2.0%)

nadpovprečna rasi (2.l%-3.0%) above average growth I2,1%-3,0%l

moCno nadpovprečna rasi (3,l%-4.0%) growth high above Ihe average (3.l%-4.0%)

zelo moCno nadpovprečna rast Inad 4%) growth very high above the average (above 4%l

VEČJA MESTNA SREDISCA - LARGER URBAN CENTRES

upadanje - decrease

podpovprečna rasi - average growth

nadpovprečna rast - above average growth

moCno nadpovprečna rast - growth high abov

POPULACIJSKA RAZMERJA MED ...

ter ostala izgrajena infrastruktura omogočajo bolj razloženo poselitev. Procesi, ki jih opažamo, so sicer šele v začetni fazi, vendar kažejo tendence nove "teritorialne delitve dela", ki sicer krčijo agrarna naselja in krepijo ostala podeželska naselja (predvsem primestna) z ugodnimi bivalnimi pogoji, izgrajeno infrastrukturo ter dobrimi prometnimi zvezami.

Disperzija delovnih mest je tudi eden od razlogov za zaostajanje vloge slovenskega urbanega omrežja. Možnost zaposlovanja v obsegu dnevne migracije prav tako zmanjšuje interes po priseljevanju v mesta in se raje odločajo za bivanje na podeželju. Tako se v zandnjih desetih letih ne srečujemo z urbanizacijo, ampak s suburbanizacijo. To je s pojavom rasti obmestnih naselij in naselij z znatnejšim številom delovnih mest ter zastojem v razvoju mest. Proces sicer ni napačen, a nadalje slabi mesta in pospešuje že tako pretirano razpršenost poselitve v Sloveniji. V določenem smislu je tradicionalno razpršena poselitev v osemdesetih letih dobila nove vzgibe.

S pričujočim prispevkom smo na podlagi demografskih sprememb želeli opozoriti na spremembe v tokovih urbanizacije v Sloveniji, ki dobivajo vse bolj subur-banizacijske poteze. Z nadaljnimi poglobljenimi raziskavami o vzrokih, poteku in posledicah (socialnih in prostorskih) pa bo potrebno oblike in dinamiko nakazanih procesov še podrobneje definirati.

Uporabljena literatura

Abu-Lughod, J., 1968: The City is Death — Long Live the City. Some Thoughts about Urbanity. V S. F. FAVA(ed): Urbanism in World Perspective. New York.

Beale, C., 1975: The Revival of Population Growth in Nonmetropolitan America. (=Economic Research Service Publication 605, U.S. Depart of Agriculture), Was-hington.

Berg L. van den in sod. 1982: Urban Europe: A Study of Growth and Decline. (=European Coordination Centre for research and Documantation in Social Scien-ces. Cost of Urban Growth /COURB/ Oxford, Volume, str.:4.

Berry, B. J. L., 1978: The Counterurbanisation Process. Human SetUement System. International Perspectives on Structure, Change and Public Policy. Cambridge, str. 28.

Berry, B. J. L., 1973: Growth Centres in the American Urban System. Cambridge.

Berry, B. J. L., 1976: Urbanisation and Counterurbanisation. (=Urban Affairs Annual Review, vol.11), London.

Berry, B. J. L., 1976: The Counterurbanisation process: Urban America Since 1970. Beverly Hills, CA/London, (Urban Affairs Annual Review 11), str. 17 — 30.

Berry, B. J. L., in Horton, F.E. 1970: Geographie Perspectives on Urban Systems. New York.

Bourgeois-Pichat, J. 1981: Recent Demographic Change in Western Europe: An Assessment. Population and Development Review 7, str: 19 — 4 2 .

Bourne, L. S. 1984: Urban Canada in Transition: Recent Paterns of Social and Demographic Change. Urban Geography 1, str: 39 — 52.

Boustedt, O., 1975: Grundriss der empirischen Regionalforschung. Teil III: Side-lungsstruktur.

Boustedt, O., 1975: Gedanken und Beobachtungen zum Phönomen der Subur-banisierung. (=Veröfentlichungen der Akadenie für Raumforschung und Lande-splanung), Bandl02, Hannover, str. 1 — 24.

Butzin, B. 1984: Zentrum und Peripherie im Wandel. Erscheinungsformen und Determinanten der Dekoncentrationsprozess in Nord Europa und Kanada. Geowiss. d. West. Wilh.Univ. 19 Münster

Champion, A. G. 1983: Population Trends in the 1970's. (The Urban and Regional Transformation of Britain), str: 187 — 214. London.

Conzen, M. P. 1983: Amerinanische Städte im Wandel. Die Neue Stadtgeographie der achstiger Jahre. Geogr. Rdsch. 35, H. 4, str.: 142 — 150.

Courgeau, D. 1984: Models and Trends of the spatial Population Distribution in France: Comparison with the F.R. Germany. (=IBS-Materialien), str: 19 — 41, Bielfeld.

Drewet, R., 1980: Changing Urban Structures in Europe. (=The Annals of the American Academy of Political and Social Science. Vol 451). Philadelphia, str.: 52 — 73.

Fielding, A. J. 1983: Counterurbanisation in Western Europe: Recent Empirical and Theoretical Contribution to the Debate. (=Anglo-Dutch Migration Symposium). Soesterberg, Niederlande.

Gatzweiler, H. P. in Schliebe, K., 1982: Suburbanisierung von Bevölkerung und Arbaeitsplätzen — Stillstand? Seminare, Symposien, Arbeitspapiere, Heft 17, Bonn.

Hall, P. in Hay, D. 1980: Growth Centres in the European Urban System. London.

Johnson, J. H„ 1974: Suburban Growth. Geographical Processes at the Edge of the Western City. University College London. John Wiley & Sons, London.

Kokole, V., 1976: Prispevek k identifikaciji ruralno-urbanega kontinuuma, Geo-grafski vestnik, XLVIII, str. 93 — 108.

Mumford, L„ 1938: The culture of Cities, New York.

Mumford, L., 1961: The City in History. New York, (prevod Državna založba Slovenije. Ljubljnaa, 1969)

Norton, R. D., 1979: City-Life-Cycles and American Urban policy. Academic Press, New York.

Ravbar, M., 1989: Novejši tokovi urbanizacije v SR Sloveniji. Dela št. 6. Geografija in aktualna vprašanja prostorskega razvoja. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Ljubljana, str. 218 — 230.

Roth, P., 1976: Gedanken zur Erfassung von potentiellen Eignungsräumen für outdoor-recreation im suburbanem Raum mit Hilfe eines kulturräumlichen Belas-tungfaktors, dargestellt am Beispiel des Kreisses Gross — Gerau. Frankfurt, tipk.

Sjöberg G., 1960: The Preindustrial City. Glencoe, str. 177.

Sternlieb, G. & Huges, J. W., 1975: Post-Industrial America: Metropolitan Decline and Inter-Regional Job Shifts. New Brunswick.

Stiens, G., 1982: Mögliche Entwicklungsmuster künftiger Suburbanisierung. Eine Auswertung alternativer Langfristszenarien für hochverdichtete Regionen. (= v IzR) str. 939 — 1146. Bonn.

Tönnies G., 1981: Die Verdichtungsräume in der Bundesrepublik, Deutschland. Entwicklung, Neuabgrenzung und regionale Belastungsanalyse. Frankfurt/Main — Bern, Bd./Vol. 340,

Vrišer I., 1969: Mala mesta v SR Sloveniji. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana, str. 37.

Vrišer I., 1988: Centralna naselja v SR Sloveniji leta 1987, Geografski zbornik XXVIII, Ljubljnaa, str. 129 — 147.

Vrišer I., 1988: Policentrizem v Sloveniji, IB — revija za planiranje XXIII, št. 5. Ljubljnaa, str. 11 — 17.

GEOGRAPHICA SLOVENICA 21 i

Wolf K., 1981: Agglomerationsraum Rhein-Main. Entwicklungstendenzen von Bevölkerung, wohn- und Arbeitsstätten. Geographische Rundschau 33, H 10, Str.: 400 — 406, Braunschweig.

Yamaguchi T., 1983: National policies Pertaining to the Setlement System of Japan. Wiss.Mitt. des IGG. (= Papers at the Vllth Meeting of the Commision on National Setlement Systems). Leipzig, str.: 59 — 73.

POPULACIJSKA RAZMERJA MED .

Populational Relations Between Towns and Their Surroundings in Slovenia

MARJAN RAVBAR

Summary

The assertion holds good that modern civilization, despite the achievements of the scientific — technological revolution and the advent of an information science society, is still founded on two basic socio-economic processes, these being in-dustrialization and urbanization. Urbanization is making an increasingly strong mark on society, so far as to determine the style of living. Under the term of "urbanization", the following is understood in contemporary research:

— a constant concentration of economic and social activities of the population of a region in quarters of growth due to industry, services, scientific and technological progress, or individual interests;

— the spatial and functional integration of neighbouring settlements or groups of settlements under the influence of, or with the support of economic interaction, the social mobility of the population and/or the communica-tions systems;

— the de-concentration of socio-economic activities, the spread of a city's transportation systems and infrastructures into the city's surroundings, increasing individual radii of action with the aid of motorization; — guaranteed future extension of the industrial and other town activities areas;

— a decrease in the differences between the standard of living in the town and the country.(Berg, 1982)

The conditions for the development of towns were, in fact, created by modem industrialization. The elements of urbanization, its characteristics and the scope of changes have created a specific spatial system, the main functions of which are

dwelling, labour, recreation, communication, education and supplying. Alterations in the connections between these functions affect the intensity of and the direction taken by urbanization — a term which today no longer applies only to the growth of towns and their populations.

A host of more or less explicit theories explaining changes in towns also exist. Often these theories are in connection with indicators of social change, which is also why the phases of urbanization are divided as follows: the pre-industrial phase, the industrial, and the post-industrial phase (Abu-Lughod, 1968 and Sjoberg, 1960). Again, other authors emphasize the cyclical course of urbanization and the develop-ment of townss: from their rise to their fall (Mumfod, 1938 and 1961, Queen & Thomas, 1939). Such theories experienced a revival in the mid 1970s. The decisive influence of the tertiary sector in towns and the economic crisis in old industrial towns gave the initiative for empirical research on the causes of the structural crisis in the North American towns. Sternlieb & Hughes (1975) and Norton (1979) again called our attention to the concept of "life-cycles in towns". A team of researchers in the European Centre for the Co-ordination of Social Sciences (COURB = Costs of Urban Growth), also defines urbanization as an occurrence with a life-cycle, in which the distribution of the population and units of production undergo spatial changes in the course of time. This is why they distinguish between various stages of development of urbanizational processes. The first stage — urbanization, leads to a "point-oriented" population growth, above all, of industrial cities (centres). This is accelerated by the intense migration of the population from the country. The population density of urban centres increases. Employment and better income are the most important motives for settling in towns. This phase was classified under the name of "urbanization".

During the 1960s, the growth of town populations slowed down in a large part of western and central Europe. The centripetal processes aimed towards the towns gradually changed into centrifugal ones. The gravitation of the town populations and production units towards the town limits did not bring only the spatial growth of towns, but also important functional ties between the towns and the country. A host of technical terms are in use to designate population growth and the ensuing numerous man activities that take place along the margins of townss and town agglomerations (the second phase in the process of urbanization): uncontrolled urban spread (Zcrsicdlung) (Boustedt, 1975), the pseudo-urban area (Roth, 1976), urban sprawl, slurbs, the rural-urban fringe, the suburbs, the rural-urban continuum (Kokole, 1976), etc. Despite this, the term of "suburbanization" occurs the most often both in foreign and in Slovene literature on the topic. Ever since it has made its appearance in the centres of population concentration of Western Europe during the 1970s, and gradually in the 1980s in Slovenia, the constant process of settlement

POPULACIJSKA RAZMERJA MED .,

structure transformation has been gaining ground steadily and spreading from the towns into their outskirts. (Tonnies, 1981; Wolf, 1981). In this process, suburbaniza-tion becomes evident as the spatial expression of all social changes in society. The visible manifestations of these changes do not only express themselves through the growth (or spread) of the areas with detached houses in the town outskirts, in the transformation of rural landscapes, and the so-called flight of the population from the towns, but also through changes in the job-structure (and through changes in the structure of available employment) in the towns and their outskirts. The prevention or mitigation of this process has so far been impossible, despite planning on various levels (in Slovenia, this entailed spatial and social programmes on the level of the Republic, the regional, or the communal level, which have been in progress since the mid 1970s, while the practice goes back a lot further in Europe).

When a population decrease was recorded in the beginning of the 1970s in numerous urban agglomerations, or metropolitan areas of the densely populated regions of north-eastern Europe, the process was most commonly referred to as "de-urbanization", (although a considerable variety and some confusion related to the terms used can also be observed in this case). (Gatzweiler-Schliebe, 1982). The term of de-urbanization — a synonym for the 3rd phase of urbanization, stands for the disintegration of the suburbs (municipal areas). The Japanese understand the terms of "de-glomeration" and/or "de-urbanization" to mean a transitional stage in the processes of urbanization, (Yamaguchi,1983). A strong redistribution of the population from the centres of concentration towards the periphery of the metro-politan area is characteristic of this phase.

As a reaction to the numerous negative economic and social, or ecological effects of exaggerated urbanization, the term of "reurbanization" has of late gained popularity (Berg, 1982 and Stiens, 1982). The term designates the last phase of urbanization. The crux of the process is the renewed return of the population into towns, the territorial structure of which has been altered completely. Such towns fulfil the altered basic needs of living, such as living space, employment and recreation facilities (living-friendly potential). Seen from the viewpoint of the levels of urban development, the relations between towns and their surroundings can be analysed through different phases of development. Some researchers em-phasize the existence of three different phases of development (Boustedt, 1975). The first stage denotes the so-called classical form of suburbanization, which came to be with the development of railway transport, triggering off the growth of suburbs. Towns in this phase spread outward along radial transportation routes. What we have in this case, is merely a continuation of the already long established and common process of local urban decentralization which includes the drift of the population and employment from the town centre towards the outskirts of a town.

In the second phase, a specific process of suburbanization develops: the influence of the town spreads far into its surroundings, due to heavy individual automobile traffic. The third phase of development in relations between towns and their surroundings is marked above all by the increased scope of commuting from the towns surroundings into the city centre, causing the gradual spread of urbanization. This is why some authors hold commuting to be the most relevant indicator for the definition of the outer reaches of metropolitan regions and daily urban systems. (Berry 1976, Johnson, 1974). This phase of urban development is often referred to as the tertiary, or metropolitan phase. It makes its first appearances at the stage of socio-economic development when the tertiary activities begin taking over the leading role in the employment of a town's population. The development of tertiary activities (and the respective fields of industry), which is increasingly less depend-ent on the vicinity of sources of energy and raw materials, but therefore more dependent on the spending power of its inhabitants, affects the spatial development of employment. New jobs, logically, become available in the more densely popu-lated areas. This means that the spatial distribution of employment follows the distribution pattern of the living units. Thus, processes are emerging, opposite to those that emerged in the industrial phase of urbanization, which was marked by centripetal work force movement. Here, it must be stressed in particular that metropolization is becoming more important at the level of socio-economic deve-lopment, at which the role of society's middle class is increasing, and at which its standard of living has reached the phase at which middle class city-dwellers can afford to live in detached houses in attractive suburbs of the town outskirts. This causes a certain shift in the town's population structure. The town hinterland and zones on the town's periphery undergo a concentration of population and personal service activities. This process is sped up by the development of the transport system, in which individual automobile traffic plays a particularly important role.

The relations between towns and suburbs can be gauged in several ways. The method used in this study is based on the comparison of the differentiated rates of population changes in town centres, the town proper and the greater town area (in centres of population density). The choice had to be made between the use of the absolute or the relative values of population changes. On the grounds that the population of towns is in general greater than that of their suburbs, and that the absolute values would reflect only this disproportion, and not the relative value of the changes in each zone, we chose the use of the relative values. Thus the classification depicted in the diagram is based on the relative ratios of the population growth rates.

A centralization, followed by a decentralization of the population and employment are a phenomenon characteristic of the developments in urban systems. The

POPULACIJSKA RAZMERJA MED .,

classical urban concentrations no longer exist. Urbanization is gradually being substituted by the opposite process, which is becoming the dominant factor, changing settlement patterns. Some researchers are of the opinion that these trends are only a passing disturbance, a product of the recession of the early '70s; but all tendencies of the 20th century are headed in the same direction: the creation of an urban civilization without large towns in the classical sense of the word (Berry, 1978). Almost all of the reasons for the growth of large towns have changed at the roots. For the past few decades, the advancement of transportation, com-munication and production technologies have lessened the need for the concentra-tion of people and industries.

Sheme 1: The classification of population changes in urban areas*

typology the cherecteristics of population changes

towns suburbs urban region

absolute + — _ — _ centralization + + - = +

relative + + + ++ centralization = - — —

relative de- + ++ + centralization — = - —

absolute de- = _ + —

centralization = - ++ +

according lo Berg, 1982 + population growth ++ a strong population growth = - a population decline, stagnation — a strong population decline

Analyses of population movement in the period between 1971-86 indicate that the centripetal processes — aimed towards the towns, are gradually changing into centrifugal ones. The drift of town inhabitants and units of production towards the town outskirts and the outer urbanized areas have not only effected the spatial spread of towns, but are also altering the functional links between towns and countryside. Tendencies leading towards stagnation have been observed in the towns of Slovenia (although there are still great differences between the individual towns). All the towns in Slovenia together have, after 1981, had an annual growth of only 9,350 inhabitants (compared to the 14,640 one decade earlier). The most intensive processes are therefore moving into the closer and further surroudings, where the population increases annually by 16,300 inhabitants (which is one quarter more than in the decade before 1981). The statistical data also bring to our notice

the problem of rural depopulation — a process occurring in almost four fifths of Slovenia, as only less than one fifth of Slovenia's population now live in this area. The annual decline of the rural population amounts to more than 13,500 inhabitants and the number is increasing rapidly. (During the previous decade the annual decrease of the rural population was still less than 10,000).

The trends of development described in this article reflect the results of two different processes, the progress of which should be monitored carefully in the future. On the one hand, urbanization in Slovenia has given way to the process of suburbaniza-tion, while on the other hand, the abandonment of extensive rural areas — mostly in hilly and/or karst regions, poses a grave problem.