vinko möderndorfer

ilustracije damijan stepančič

za nečaka Gašperja, ki je čisto drugačen

10

Moje življenje je okej. Hočem reči, da smo mama pa ata in jaz okej. In naš raz­

red je tudi okej. No ja, skoraj okej. Nekateri se razumemo med sabo, nekateri pa se ne. Ampak mama pravi: »Gašper, navadi se, ko boš odrasel, bo kar naprej tako.«

Jaz pa seveda nisem čisto prepričan. Ne vem, zakaj se vsi ljudje ne bi razumeli med sabo. V našem razredu je na pri­mer največ, kako bi rekel, nerazumevanja takrat, ko Žele, Pero in Jole kar naprej počnejo reči, ki drugim niso všeč. Mi­slijo, da so glavni, če kaj razbijejo, prevrnejo koš za smeti ali pa učiteljici slovenščine kar naprej skačejo v besedo. Ko sem jim rekel, da se mi to ne zdi prav, so mi zabrusili, da pa oni mislijo, da je to še kako zelo prav. Ko sem to povedal mami, je samo skomignila z rameni in rekla: »Nekateri v življenju mislijo tako kot ti, drugi pa čisto drugače. In to je treba ra­zumeti. Treba je biti strpen do drugačnega mišljenja.«

Seveda pa se sama tega sploh ne drži. Mislim, tega v zve­zi z različnimi mnenji. Naj dam samo en primer, čeprav jih je zelo veliko. Praktično vsakodnevno doživljam, kako moja mama v življenju ne počne tistega, kar govori in kar misli. Ko sem ji enkrat to povedal, je spet skomignila z rameni, rekla pa ni nič.

11

No, primer: ko sem jo vprašal, ali lahko po televiziji gle­dam film, ki ima zgoraj v kotu rdeč trikotnik in v njem na­pisano 12+, mi ona gladko, ne da bi premislila, odgovori, da ne smem. Potem jaz rečem, da v filmu najbrž ne bo nič tako hudega ali pa vsaj kaj takšnega, da jaz tistega ne bi vedel ali celo že videl. Ona pa me samo zelo začudeno pogleda in reče, da so tisti trikotniki zaradi nasilja v filmu in da ona že ne bo dovolila, da bi njen enajstletni sin gledal nasilne prizore, ker to lahko zelo slabo vpliva na mojo psiho. Takoj sem se uprl. Rekel sem ji, da mi manjka samo še malo do dvanajst, še en mesec in deset dni, in da naj ne bo tako na­tančna. Pa saj je sama rekla, da sem zelo zrel za svoja leta. Mama se seveda ni dala motiti. Rekla je, da tisti + nad dva­najstico pomeni, da moram biti star več kot dvanajst. In jaz sem vprašal: »Koliko več? Eno uro, dva dni, en mesec?« In je rekla, da bo o tem odločila ona. Tisti + ji omogoča svobo­dno presojo in izbiro koliko več kot dvanajst. Blesavo! Res neumno! Totalno brez veze! Tisti + omogoča staršem straš­no zlorabo njihovih otrok. Na koncu je mama še enkrat po­udarila: »Takšni nasilni filmi lahko zelo slabo vplivajo na tvojo psiho.« Psiho, točno tako je rekla. To si bom zapomnil, sem sklenil. Bom pozneje pogledal na internet, kaj točno to pomeni. In seveda nisem ne odnehal ne obupal. Toliko jo pa že poznam, da vem, da je treba biti pri njej vztrajen, če hočeš kaj doseči. V svojem protestu sem takoj zatem iz­razil drugačno mnenje. Pri poročilih, ki jih gledamo trikrat na dan, je veliko več nasilja kot v filmih, sem jo poskusil zelo

12

strpno prepričati. Predvsem, sem nadaljeval, čeprav je mama že privzdignila levo obrv, kar je pomenilo, da me bo kmalu prekinila, pa je nasilje, ki ga gledamo v televizijskih dnevni­kih, veliko bolj kruto, saj je resnično. Film pa je izmišljen. Ra­zumeš? sem zaključil svoj govor.

Mama definitivno ni strpna oseba, to zdaj že vem, če­prav kar naprej govori o strpnosti. Lahko bi rekel, da je živa reklama za strpnost. Govori, kako imajo ljudje lahko različ­na mnenja in da moramo to spoštovati, sama pa ni prav nič upoštevala mojega drugačnega mnenja. Seveda mi ni treba posebej razlagati, da nisem smel gledati filma. Sem pa zato takoj pogledal, kaj točno pomeni beseda psiha.

Na netu sem pod psiha našel 22.453 zadetkov. Na krat­ko povedano: Psiha je nekaj, kar imamo v glavi. Ampak ne kot kakšen notranji organ. Psiha je nekaj takega kot poču­tje, nekaj povezano z živčnostjo. In mama je velikokrat zelo živčna, zato ni čudno, da ji je ta beseda všeč. Psiho imamo vsi. Tako se vsaj da razumeti. Psiha ni isto kot duša. Tudi to sem razumel. Čeprav v naši družini v dušo ne verjamemo, ker ne hodimo v cerkev. Ali pa ne hodimo v cerkev, ker ne verjamemo v dušo. Pojma nimam.

Glede na veliko množico zadetkov mi je jasno, da niko­mur ni čisto jasno, kaj je to psiha. Če bi ljudem bilo jasno, potem bi napisali en sam odgovor: Psiha je … Tako pa pov­sod vlada čista zmeda. Zato še vedno ne vem, zakaj bi bila grozljivka Petek trinajstega škodljiva za mojo psiho. Mogoče zaradi vse tiste ogromne količine rdeče barve, ki ji rečejo kri,

13

ali pa zaradi poljubljanja in punc, ki brez modrčkov hodi­jo okoli. Kot da je to, da tekaš okoli brez modrčka, kaj tako zelo posebnega. Film sva si z Markom, ki je moj sošolec in poleg Tine moj najboljši prijatelj, ogledala trikrat. En­krat počasi, dvakrat pa na hitro. Tiste prizore, ki so dolgoča­sni, sva prevrtela, pri nekaterih sva se pa zadržala malo dlje. Zgolj raziskovalno. Da bi proučila, zakaj moja pa tudi Mar­kova mama mislita, da takšni filmi slabo vplivajo na psiho enajstletnikov. Res, totalna zmeda.

»Morava si zelo natančno ogledati film,« sem rekel Mar­ku.

»Zakaj?« me je prav neumno pogledal.»Zato, da bova videla, zakaj je psiha problem.«»Psi­ha?« je ponovil in okrogla očala so se mu zameglila,

kar je pomenilo, da je zelo zmeden in da zelo močno raz­mišlja. Podobno se mu zarosijo, kadar pišemo matematič­ni test. No, in ko je tako zelo močno razmišljal, je nazadnje rekel: »Mama je rekla, da imamo premajhno stanovanje za psa …«

»Joj!« sem zavil z očmi. »Psiha nima nobene zveze s psi.«Snel si je očala, jih obrisal ob rob srajce in si jih spet na­

taknil. Kot da mu bo jasen pogled omogočil razumevanje psihe. Prikimal je.

Ni se mi ljubilo razlagati. dvd s filmom, ki sva ga itak snela z neta, sem potisnil v režo in pritisnil play.

Ko sva film gledala že tretjič, je pozvonilo. Pritisnil sem na pavzo in odprl. Bila je Tina. Prinesla mi je zvezke, ki

14

sem ji jih posodil za prepisat, ker je bila bolna. Potem smo skupaj še zadnjič pogledali film. Njej se je zdel zelo butast. Sploh ker so bila nepokrita oprsja punc plastična. Tako je rekla. Da imajo vse igralke, ki se v filmih kažejo brez mo­drčkov, plastične operacije. In da se ji to zdi res butasto. Z Markom sva takoj še enkrat dala na rewind in preverila oprsja. Niso se nama zdela plastična. Tina je zavila z očmi in rekla, da je itak vedela, da sva klinika, da pa sva tudi psihi­ča, tega pa ni vedela! Spogledala sva se. Tudi Tina je upora­bila besedo psiha. No, njeno sorodnico: psiha, psihič. Na tem mestu sva nehala raziskovati film Petek trinajstega. V resnici je vseeno. Razen če takšni filmi res pustijo na psihi neopaz­ne posledice. In se človek zaradi takšnih filmov spremeni. Mogoče sem se res spremenil. Namreč, že čez nekaj dni sem se zalotil, da nehote gledam v oprsja punc iz devetega razreda. Mogoče je to psiha. Oziroma kvaren vpliv filmov s trikotnikom in 12+ v kotu.

Ne bom gledal punc iz devetega razreda v oprsje, sem sklenil. Ne bom se pustil, da bi postal klinik in psihič. Od­ločno sem se uprl temu. Z močno voljo lahko preprečimo marsikaj. Če na primer slutimo, da se nas loteva prehlad, se pač toplo oblečemo in pravočasno spijemo ogromne koli­čine čaja. Punce iz devetega razreda bom gledal samo v oči. Ali pa v lase. Ali pa v roke. Ne bom jih gledal nižje od vratu, čeprav so tam najbolj zanimive. Ne bom dovolil, da se mi pokvari psiha. Pika.

16

Moja družina smo trije.Mama, o njej sem že nekaj povedal, jaz, o sebi bom še

veliko povedal, in ata. Rečem mu tudi oče. Če kaj hočem od njega, potem mu rečem oči. Na to blazno pade. Mama ga kliče Jože. Kar je zelo zabavno ime, bi rekel. Jože?! Me prav zanima, kako so ga klicali, ko je hodil v šolo. Najbrž so ga zafrkavali in so ga klicali Joško. Joško!! Joško je pa zelo smešno ime … Joško … To spominja na punce, ki ne nosijo modrca in se jim vidijo joške. Joj, očitno je film Petek trinaj­stega res slabo deloval na mojo psiho.

Moj ata dela v pisarni. Je šef, na kar je zelo ponosen, če­prav ima nad sabo še nekaj šefov. Zadnjič je rekel: »Moj šef je čista luknja!«

Nisem razumel. Kakšna luknja? Kaj je ata mislil s tem?»Če se jaz ne bi spoznal na stvar, bi imeli v podjetju ka­

tastrofo. Pojma nimam, kako je zlezel na ta položaj. Jasno, ima prave prijatelje. Kreten nesposobni!«

Kreten nesposobni, je rekel. Po teh besedah sem sklepal, da ata o svojem šefu ne misli lepo. Najbrž je tudi čista luknja nekaj slabega.

Mama ni nameravala komentirati njegovega izpada. Ona nikoli ne reče nič. Ponavadi samo kima ali pa se čudi.

17

Ker pa je ata vztrajno čakal, da bo kaj rekla, je končno le zavzdihnila: »Pa je res čudno, da je Viktor postal tvoj šef.«

Ker pa jo zelo dobro poznam, mislim, da celo boljše kot Jože, moj ata in njen mož, vem, da ji je popolnoma vseeno. Da v resnici razmišlja o drugih rečeh. Začudena in mogoče tudi malo ogorčena pa je samo zato, da ata ne bi bil užaljen. Ata namreč večkrat reče: Nikjer nimam nobene podpore. Za vse sem sam! Zato se mama trudi, da bi z njegovimi težavami vsaj malo sočustvovala in mu nudila tako želeno podporo.

»Viktor je moj šef! Kakšna krivica! V šoli je prepisoval od mene, zdaj pa je moj šef!« se je razburjal ata, in to tako zelo, da so mu ušesa začela žareti kot rdeča luč na semaforju.

In prav tisti trenutek je zazvonil njegov mobi. Znana melodija v štirih tonih. Mislim, da je to najbolj značilen zvok iz Beethovnove Pete simfonije. Sem preveril na You­tubu. Ata si jo je izbral za vse službene klice. Zelo drama­tično se sliši. Kot uvod v srhljivko. Kot glasba, ki napove, da bo vsak hip v sobo vstopil morilec.

Ta ta ta taaaaaa, se je zaslišalo. Ata je zavil z očmi, po­tem je globoko vdihnil in obraz se mu je spremenil. Na­smeh se mu je razpotegnil vse od levega do desnega ušesa, ki sta zdaj utripali v vseh rdečih odtenkih. Potem se je slad­ko oglasil: »Ooooo! Viktor! Kako si? Pravkar sem Majdi govoril o tebi … Ja, kako super ekipa smo. To, ja. Ja. Ja.«

Potem je samo še kimal in se butasto smehljal, kot da je pravkar izvedel, da je zadel glavni dobitek na lotu, hkrati pa ve, da mu je mama oprala hlače z loto listkom vred. Kar se

18

je prejšnje poletje čisto zares zgodilo. In potem smo vsi trije gledali žrebanje in držali pesti, da ne bi zadela atova števil­ka. Mislim, da smo bili edina družina na svetu, ki si ni že­lela, da bi zadela njena številka. In seveda ni. Kako smo si oddahnili! In prav takšen izraz je imel naš ata na obrazu, ko ga je poklical njegov šef Viktor. Nekaj med narejenim ve­seljem in iskreno žalostjo. Mogoče je bilo zraven še nekaj jeze, ki se je kazala v stisnjenih ustnicah in občasnem škri­panju z zobmi.

Razumem.Ja.Razumem.Ja.Razumem.Ja.Midva z mamo sva se pobrala iz dnevne sobe. Jaz v svojo

sobo, mama pa v kuhinjo. Tam se tudi največ zadržuje. Ka­dar je vesela, gre v kuhinjo. Pa tudi kadar je žalostna, gre v kuhinjo. Razlika je samo v tem: kadar je vesela, skače okoli štedilnika, prepeva, ropota z lonci in kar naprej sprašuje, če bi kdo palačinke. To je več kot očiten znak, da je dobre volje. Če nama z atom ni do njih, jih pa speče samo zase. Potem ji midva solidarnostno pomagava zmazati kakšnih deset pa­lačink … Če pa je mama žalostna, se usede na stol v kotu pri oknu in gleda ven. Na okenski polici ima veliko rožo. Pravzaprav nekakšno odebeljeno travo brez cvetov. Kar se mi zdi zelo čudno; namreč rastline na okenskih policah

19

imenujemo rože in bistvo rož so cvetovi, ne vem, v čem je štos, da imaš rože, ki nimajo cvetov. No, mami ta odebeljena trava veliko pomeni, saj jo je dobila od sodelavk. Delala je v pisarni. Ne vem točno, kaj, mislim, da je v podjetju poma­gala obračunavati plače. Zato je bila enkrat na mesec zelo slabe volje. Potem pa nekega dne ni bila več v službi. Ukinili so njeno delovno mesto, je rekla. In sodelavke, ki so jo imele zelo rade, so ji za slovo poklonile to zeleno šavje.

Mama v resnici ni bila preveč zadovoljna v pisarni. Tako da je bila prvi teden, ko je morala ostati doma, zelo dobre volje. Palačinke smo jedli vsak dan. Potem pa vedno manj in manj. Se mi zdi, da ji brez službe vseeno ni lepo, pa čeprav je ni marala. Nekoč, preden je dobila mene, je hotela postati slikarka. To sem izvedel čisto po naključju, ko sem brskal po predalih in sem našel gore risb in slik. Ni hotela priznati, da so njene. Ata pa mi je povedal, da je hodila na slikarsko šolo. Ko sem jo vprašal, zakaj ni postala slikarka, je rekla: »Nisem bila dovolj dobra.«

Zadnje čase mama velikokrat sedi v kuhinji, v kotu ob oknu, in gleda tisto svojo odebeljeno travo. Čeprav mislim, da mimo trave bulji skozi okno. Nekam daleč v nebo. Ker drugega se z našega okna, če sediš na stolu, sploh ne vidi. Živimo v osmem nadstropju. In če sediš, se skozi okno vidi samo nebo. Sem preveril. Naredil sem eksperiment. Na stol sem položil tri knjige, zato da sem sedel v isti višini kot mama, in sem pogledal, kaj se vidi. Nič, vam rečem. Sivo nebo. Če je oblačno in če piha veter, potem je pogled še

20

nekako zanimiv, ker oblaki šibajo levo desno, sicer pa je sama sivina. Pojma nimam, zakaj bi človek gledal v sivo nebo. To je tako, kot če bi gledal v ugasnjen televizor ali pa v zamrznjen računalniški ekran.

Mama zadnje čase kar naprej sedi v kotu kuhinje in gle­da v nebo.

Že zelo dolgo ni zaklicala iz kuhinje: A bi kdo palačinke?

V svoji sobi sem prižgal računalnik. Šel sem na skajp. Po skajpu se pogovarjam s prijateljico in sošolko Tino. V šoli se nikoli ne pogovarjava. Ne vem, zakaj. Mogoče jo je sram, da bi druge sošolke mislile, da se rada druži z mano. Ja, kako naj rečem, nisem ravno maneken. Saj mi nič ne manj­ka. Imam noge in roke in vse, kar je nujno za fanta mojih let … No, nisem preveč priljubljen. Malo sem tudi, kako bi rekel, debel. Čeprav mama pravi, da nisem. Ampak jaz vem, da sem. In lase imam gladke in počesan sem na prečo. Tako hoče mama. Preden vstopim v razred, se vedno skuštram. Pa ne pomaga. Moji lasje so navajeni na prečo, in tudi če se ne počešem, se kar sami postavijo postrani. Zadnjič mi je Marjana rekla: Polizanc. Najprej nisem vedel, kaj je hotela s tem povedati, potem mi je bilo pa jasno: moji lasje. In tudi sicer sem drugačen od drugih. Namreč, smiselno se mi zdi, da če že hodim v šolo, poslušam, sodelujem; če me učitelji­ca kaj vpraša, poskušam odgovoriti čim bolj logično. To pa pri nas v razredu ni preveč popularno. Žele, Pero in Jole se včasih nalašč delajo neumne. Meni se res zdi neumno, da

21

se nekdo dela neumnega. Ampak zaradi tega so pri puncah zelo popularni.

Na splošno se punce v našem razredu družijo samo med sabo. Tako imamo v razredu kar nekaj skupin. Če sem na­tančen, štiri.

Tina ima okoli sebe polovico sošolk, druga polovica pa je zbrana okoli Marjane. Sošolke, ki jih vodi Tina, so lepše. Mi­slim, skoraj vse že nosijo modrčke. Na to sploh ne bi bil po­zoren, če si ne bi ogledal filma Petek trinajstega. Šele po tem filmu sem postal pozoren na nekatere reči. Nekatere reči so mi postale jasne. V resnici bi morala biti tista oznaka na des­nem robu ekrana, tisti rdeči trikotnik in 12+ v njem, nekaj ko­ristnega. Pedagoško koristnega, kot bi rekla naša učiteljica za slovenščino, ne pa prepoved. No, kje sem že ostal …? To, da mi misli preskakujejo in da velikokrat ne vem, kje sem ostal, to je tudi ena od mojih slabih lastnosti, ampak ne morem si pomagati, toliko vsega je, da človek enostavno ne more biti skoncentriran na eno samo stvar. Kot sem že rekel, polovi­ca punc je zbrana okoli Tine. In skoraj vse stanujejo v hišah ali v velikih stanovanjih v centru mesta. Njihovi starši imajo avtomobile in službe. Marjanina klapa pa se v šolo vozi z av­tobusom, stanujejo v blokih, njihovi starši so ločeni in brez­poselni in skoraj nobena od njih ne nosi modrčka. Se mi zdi. Čeprav nisem čisto prepričan. Razlika je tudi ta, da so Tini­ne punce odličnjakinje in bodo šle na gimnazijo, potem pa na ekonomijo ali vsaj na pravno fakulteto, Marjanine pa še nimajo pojma, kam bodo šle po osnovni šoli.

22

Tretja skupina so fantje. Tu je glavni Žele. Okrog nje­ga so zbrani vsi fantje. Skoraj vsi. No, in zadnja skupina sva midva z Markom. Midva se druživa med sabo. Ne vem, ali naju lahko imenujem skupina. Ko sem poguglal bese­do skupina, sem dobil 51.700.000 zadetkov. Kar pomeni, da je skupina beseda, ki zelo muči ljudi. Ampak spet čista zmeda. Namesto jasnega odgovora milijone različnih. Vse­eno pa mi je zdaj jasno, da je skupina skupnost posameznikov na omejenem območju, ki jih druži isto zanimanje, prepriča­nje, motivacija, dejavnost, na primer glasbena skupina. Sku­pina v živalskem svetu, na primer čreda, trop, jata, pa je bolj ali manj ločena množica osebkov neke vrste, ki naseljuje skupno območje. Življenje v skupini nudi tako večjo možnost preživet­ja, medsebojno pomoč ter tudi konkurenco v boju za hrano in prostor. Spremembe v okolju, razmnoževalni procesi, spremem­be vremena ali podnebja lahko vplivajo na nastajanje skupin. Z najdenim nisem bil zadovoljen. Zanimalo me je v resnici predvsem to, ali sva midva z Markom skupina. Ali sta dva človeka lahko skupina, ki ima večjo možnost preživetja, ki si nudi medsebojno pomoč ter tudi možnost večje konkuren­ce v boju za hrano in prostor. Zanima me, ali imava midva z Markom sploh kakšne šanse v primerjavi z mnogo večjimi skupinami v našem razredu. Mogoče pa sploh nisva skupi­na. Mogoče sva samo izvržek iz skupine. Izobčenca. Takoj sem pogledal, kaj pomeni izobčenec. Samo 116.000 zadet­kov. Kar najbrž pomeni, da je na svetu veliko več skupin in veliko manj izobčencev. In če sva izobčenca, sva manjšina.