Politična geografija

8/18/2019 Politična geografija

http://slidepdf.com/reader/full/politicna-geografija 1/160



PREDGOVOR

Študij politične geografije ima v slovenskem univerzitetnem okolju kratko tradicijo. Zaradi odsotnostidržaven organiziranosti je bilo prilagajanje družbe in pol itične elite v danih okvirih prilagojenotaktiziranju ohranjanja naroda, manj pa teritorija v vsem svojem celovitem obsegu in pomenu. Tudi

javni diskurz se je tej temi posvečal le obrobno in priložnostno. Održavljanje tik pred prelomomtisočletja je zanesljivo dal določenega zagona tudi premisleku o geopolitični stvarnosti Slovenije innjenega ozemlja, kar pa je na akademski ravni sprožilo zanimanje za temo, ki ima v svetu več kot stoletno tradicijo.

Politična geografija je vznikla v srednji Evropi. Bila je krik potrebe po redefiniranju »prostora«, kitudi po več kot stoletju ostaja osrednji manipulativni pojem vede, ki se je od akademske disciplinehitro prelevila v uporabno razmišljanje, pravzaprav orodje za d osego čisto pragmatičnih ciljev – geopolitika. Toda ta je kasneje, ko je dobila več povsem političnih in politoloških dodatkov in spodbud, postala (zanimivo!) spet »akademska«. Pojma politične geografije in geopolitike se danesmarsikje ne smatrata za kaj zelo različnega, čeprav imata zelo različno pot in ponekod tudi še sedaj zelo različne interpretacije.

Za geografa je pojem pokrajine, ki ga praviloma potiskamo visoko na piedestal naše vede, predvsemuporabno polje razmišljanja. Že zdavnaj so pojmi kot so površje, okolje, regija, prostor, pokrajina … postali malodane sinonimi za nekaj, na katerem, za kar in o čemer razmišljamo pojavno, procesno in problemsko. Politična geografija je samo eden od možnih zornih kotov pogleda na geografsko stvarnost, poudar jajoč pri tem človekovo kolektivno naravo, ki zmore sproti ustvarjati «politikum«. Ta je takoj »dejavnik«, torej tvorec nečesa novega. Človekovih kulturnih stvaritev ne bi bilo brez tečloveške dimenzije dejavnosti: političnega delovanja. V tem kontekstu je zemeljska površina (prvotna projekcija geografije; geografija je veda o zemeljskem površju…) odločno preozek pojem. Politična geografija potrebuje »prostor«, tridimenzionalno »kocko« - produkt lastne ustvarjalnosti in predvsem(ali še bolj) »potrebo« , ki jo je treba doseči, da bi uresničili svoje interese.

V času, ko je prostor vse bolj omejena dobrina in obenem izhodišče drugih geografskih projekcij(prostor potrebujemo kot polje svoje ustvarjalnosti, kot ekološki, kmetijski, industrijski ali splošno gospodarski,pa socialni, kulturni, virtualni in / ali naravni..) je politična geografija tista, ki razkriva povezavo med (politično) organiziranim »človekom« in njegovo okolico. Seštevek ljudi z elementi sorodnosti (prebivalstvo), ki je nosilec notranje sorodnosti in povezanosti (skupnost) in uporabljaomejeno dobrino površine skupno s pripadajočo (to si je pač treba omogočiti) akva- in atmo-sfero ternenehno dinamiko v njej (prostor) ne more biti dosti drugačen kot omejen. Politično omejen. Država.

Gradivo politične geografije absolutno ne zadošča za popoln nadomestek predavanj iz tega predmeta,temveč le usmerja na ključna področja, vsebine, pojasnjuje pojme in nekatere segmente. Nekoliko bolj so poudarjene vsebine, ki jih v svetovni literaturi ni toliko zaslediti (slovenska vprašanja).

Bralcu priporočam prebiranje uvodoma navedene literature. Te je dovolj in za vsak okus nekaj.Temelje si lahko vsak oblikuje tudi na podlagi prebiranja dveh del, Bufonove »Osnove politične geografije« in »Geopolitika v 20. stoletju« G. Parkerja.

Na kratko še opozorilo na uporabljene materiale, slike, grafikone in karte. Te so vzete s predavanj in povzete po različnih virih. Gradivo je interno in namenjeno izključno za študijske namene. Vir zato ni posebej naveden; gradivo služi za orientacijo in ilustracijo.

izr. prof. dr. Jernej Zupančič



POLITIČNA GEOGRAFIJA

ŠTUDIJSKA LITERATURA

Bufon Milan, 2001, Osnove Politične geografije I. in Osnove Politične geografije II, FF,

Oddelek za geografijo, Ljubljana

Cohen S.B., 1973, Geography and Politics in a World Divided, Oxford University Press,

Oxford

Geoffrey Parker; Geopolitika v XX stoletju (Uvod Iztok Simoniti)

Tunjić Filip, 2004, Vmesna Evropa, Annales, Koper

Glassner M. I., 1993, Political Geography, John Willey & Sons, NY

Ante Ulrich, 1981, Politische Geographie, Westermann Verlag, Braunschweig

Barnett P.M. Thomas, 2004, The Pentagon s New Map, War and Peace in the Twenty-first

Century, Berkley Publishing Group, New York

Bruce Rusett & Harvey Starr, 1996, Svetovna politika, FDV, Ljubljana

Hans Morgenthau, 1995, Politika med narodi, DZS, Ljubljana

Nicola Matteuci, 1999, Država, FDV, Ljubljana

Taylor P.J., 1993, Political Geography – World Economy, Nation State and Locality,

Longmann, London

Pounds N.J., 1972, Political geography, McGraw Hill, New York

Samuel P. Huntigton, 1996, The Clash of Civilizations, Simon&Schuster, New York

Henry A. Kissinger, 1994, The Diplomacy, Simon&Schuster, New York

White W. George, 2004, Nation, State and Territory. Origins, evolutions and relationships,

Rowman&Littlefield Publishers, Lanham, Boulder, New York, Toronto, Oxford

Cox Kevin R.,2002, Political Geography. Territory, State and Society, Blackwell

Publishers, Oxford

Agnew J.,2002, Making Political Geography, Arnold, London

Dodds K., 2000, Geopolitics in a Changing World, Persaon Education Ltd, Harlow

Agnew J., Mitchell K., Toal G., 2008 (ed), A Companion to Political Geography,

Blachwell Publishing, Oxford



Painter J., Jeffrey A., 2009, Political Geography. An Introduction to Space and Power,

Second Edition, sage Publications, Los Angeles, London, Delhi, SingaporeWachington

DC

Wastl Walter D.,(ed), 2011, Border Studies , The Ashgate research Companion to Border

Studies, Ashgate, Burlington



UVODNI RAZMISLEKU O POLITIČNI GEOGRAFIJI

DRŽAVA- PREDMET POLITIČNOGEOGRAFSKEGA OPAZOVANJA

Geografski objekt je pokrajina. Na tak ali drugačen način je že skoraj sleherni košček planetanekoliko spremenjen po človeku. Poleg njegovega individualnega in skupinskega delovanja je

pomembno tudi institucionalno. Govorimo o politični, pravzaprav o politično-teritorialni

organiziranosti, ki je lahko predmet našega proučevanja, še bolj pa nas zanimajo posledice, ki jih taka organiziranost pušča v pokrajini. Nesporno dejstvo je, da ima državna organiziranostštevilne in sorazmerno trajne učinke, saj nastopa kot koristnik, regulator, zaščitnik, dejavnik

usmerjanja in končno tudi nesporni ustvarjalec vrste pojavov na zemeljskem površju.

V politični geografiji nastopa OZEMLJE kot DOBRINA. Prebivalci so združeni zaradinekih skupnih lastnosti na omejenem ozemlju.

Gre torej za geografsko vejo o DRŽAVI, za obliko “državoznanstva.

Politična geografija ni »politika v pokrajini – prostoru« temveč usmerjeno razmišljanje očloveku kot (tudi!) političnem bitju ter o življenju v skupnosti (populacija) ima učinke naokolico – naš “geografski” prostor . Zato nas prvenstveno nas zanimajo ORGANIZIRANE

ČLOVEŠKE SKUPNOSTI IN NJIHOVE INTERAKCIJE S PRIPADAJOČIM OZEMLJEM.

POLITIČNA GEOGRAFIJA je mlada geografska disciplina (100 let), ki proučuje pojave in procese človekovega organiziranega delovanja – družbenih skupin, na teritorij in na drugeskupine, ter družbene in prostorske posledice. Proučuje oblikovanje in spreminjanje svetovne

politične karte. Proučuje politično delovanje organizirane človeške družbe in njihove prostorske posledice.

Kot geografska panoga je del t.i. družbene geografije: zato v njeni konceptualizaciji sledimo predvsem organiziranim skupinam ljudi (družbe): ta tudi ustvarja POLITIKO.



Prostor je strateška dobrina. Razmišljanje o POLITIČNIH DIMENZIJAH PROSTORA sezačne, ko je te dobrine – vsaj na videz – začelo že zmanjkovati.

Kot veda se pojavi na koncu 19, stoletja. To je bil tudi čas razvoja ANTROPOGEOGRAFIJE.

Pozneje (20. stoletje) pa BEHAVIORIZMA (ZDA) in SOCIALNE GEOGRAFIJE (Evropa)

Pomožne in sorodne vede so: sociologija, politologija, zgodovina, vojaške vede, političnaekonomija, mednarodni odnosi, mednarodno pravo in še druge.

Glavni prdmet političnogeografske analize je država. Poleg tega je reba upoštevati še drugedružbeno relevantne skupnosti (družbe), teritoriji, politične enote (države), politične meje ter

v končni posledici prostorske in družbene posledice delovanja organiziranih skupin ljudi.

NALOGE POLITIČNE GEOGRAFIJE

Uvod Naloge politične geografije

Razvoj političnogeografskih misli Država

Narod in etničnost Nacionalizem

Morfološki, strukturni ter funkcijski vidiki držav

Odnos med središčem in obrobjem

Teritorialne enote posebnega značaja

Organiziranost politično-teritorialnih skupnosti

Državljan in njegov odnos do teritorija

Geografija volitev

Administrativne členitve ozemlja

Politične meje, razmejevanje in njene posledice

Principi kopenskega razmejevanja

Razmejevanje na morju

Čezmejno sodelovanje

Mednarodna povezovanja

Vojska in vprašanje varnosti Vojna in njene posledice

Globalizacija vs. regionalizacija

Nova svetovna ureditev – nova politična karta sveta

Seveda so to le nekateri možni pogledi. Veda je sorazmerno mlada, potrebe zelo različne inzato so različne tudi geografske šole ki se med seboj precej razlikujejo. Tako ne more bitinenavadno, če sta »politični geografijikake afriške države in na primer Finske zelo različnitudi po izhodiščih. S tem se v PG le odkrivajo dimenzije predmeta in koncepti razmišlajnja održavi. Sprijazniti se je treba, da je naše polje raziskav izjemno dinamično. Geografije kotanalitično sintetična veda temu sledi.

RAZVOJ POLITIČNOGEOGRAFSKE MISLI



Politična geografija Se je pojavila kot panoga geografije razmeroma pozno, šele ob koncu 19.stoletja. Bila je odgovor na izzive časa in rezultat miselnih (filozofskih) tokov druge polovice19. stoletja. Pojavila se je tudi zaradi potrebe; upravljanja z ozemljem in njegovimi

dobrinami.

DRŽAVE se razlikujejo po legi, velikosti, sestavi moči in vplivu. Ozemlje, ki ga država poseduje in upravlja, predstavlja določeno moč. Na moč vpliva veliko dejavnikov. Izzivgeografov na prelomu 19/20 stoletje je bil, kako povečati moč svojega ozemlja. To je bil čas,ko je bila zemlja že v celoti razdeljena na države, kolonije in različne oblike odvisnih ozemelj.Med državami je obstajala vrsta napetosti in poskusov, da bi si na geografski šahovnici izbralinajboljše polje in z razpoložljivimi figurami vzpostavili za svojo državo stadij trajne

stabilnosti.

Obstajajo interesi za širjenje ozemlja, Povečevanje prebivalstva, Struktura, organizacija in

opremljenost ozemlja. Ključno je torej, kako za svoje koristi sestaviti najbolj ugodno političnokarto sveta – in kaj je sploh mogoče narediti

Na razvoj politične geografije so tako bistveno vplivale nekatere okoliščine v takratnem svetuter nič manj tudi idejni razvoj geografske vede ter še nekateri drugi miselni tokovi.

Med družbenimi, gospodarskimi in političnimi okoliščine treba posebej izpostaviti:

svetovne sile so si razdelile vse kolonije; dalje je bilo možno samo z medsebojnimspopadom

oblikovanje nacionalnih držav je bilo na višku; nacionalna država kot ideal krepijo se družbene napetosti; upori in revolucije

prehod iz agrarne v industrijsko družbo

Med miselnimi tokovi izpostavljamo:

determinizem (sicer zelo močan v geografiji, še posebej nemški)

socialni darvinizem (odnosi v človeški družbi naj bi bili podobni onim v živem svetu);H. Spencer

Dialektični materializem (Marx, Engels in nasledniki; pred njim zlasti Hegel); šolanemške klasične filozofije

razvoj tehnike

izjemen napredek v naravoslovju

antropologija

FRIEDRICH RATEZL

Nemški geograf, ki se je posebej posvetil študiju ozemlja in njegove vrednosti. Izhajal je iznemške antropogeografske šole. Velja za utemeljitelja politične geografije. Deloval v

Nemčiji. 1897 izide delo “Politische Geographie” / Politična geografija. Postavi temelje vede,

ki je hitro pridobivala simpatizerje in posnemovalce. Tako je Rudolf Kjellen, Šved, vedo

kmalu imenoval “geopolitika”; Ratzlova šola je zaživela tudi v Ameriki. Tam jo je širilaEllen Semple (ZDA).



Po prvi svetovni vojni je razcvet discipline nekoliko popustil. Dejansko pa je prišlo doaplikacije te vede zato je termin geopolitika še kako ustrezen. Vendar niso obvejale Kjellnove

(geografske( ideje, pač pa njegovega sodobnika, nemškega geografa Karl Haushoferja. Po

njegovi zaslugi je nemška geopolitična šola doživela ne le svetovno pozornost, pač pa širokouporabno vrednost. Ratzlove in pozneje Haushoferjeve študije v Nemčiji tistega časa niso

ostale neopažene. Ker se je zanje zanimal nemški generalštab so hitro postale orodje nemške politike.

Po izhodiščih nemške (klasične) geopolitike, ki je poudarila je, da izhaja MOČ iz posedovanja ozemlja in njegovih življenjskih virov. Država mora osvojiti in zadržatiŽIVLJENJSKI PROSTOR (Lebensraum). Središče je tam, kjer je bogato ozemlje in gostanaselitev – MITELEUROPA. Za doseganje MOČI je potrebna čvrsta državna organizacija invojaška moč.

Ratzel je zasnoval svojo “politično geografijo” na predpostavki, da v družbi, med državami,veljajo podobna razmerja kot v naravi … torej boj med njimi. Ta “biologizem” – socialni

darwinizem – je dediščina filozofije in politike 19. Stoletja. Za obstoj držav je torej nujnanjena krepitev. Moč države je izražena v človeškem potencialu (znanje, kultura, moč,vojska..) in značilnostmi prostora … (Blut & Boden)

Medtem ko je razvoj prebivalstva nujen biološko (demografska rast) in družbeno (združitev pripadnikov naroda).. ..je mogoče okrepiti ozemlje samo z zavojevanjem. Vojne so torejnujne.. Za Nemčijo je bil perspektiven predvsem vzhod: politično labilen, šibak, toda bogat zrazličnimi viri. Na zahodu so bile zavojevalne možnosti manjše in tudi omejene z morjem.

R atzlovo teorijo in oceno položaja Nemčije je uporabil O.v. Bismarck s politiko “krvi inželeza”. V času pred prvo svetovno vojno. Po njegovem je bil ta Lebensraum predvsem navzhodu. Prične se politika “Drang nach Osten” in prva svetovna vojna. Druga po svojih

primarnih ciljih ni bila dosti drugačna . Vojna na štirih frontah je oslabila “trdnjavoMITELEUROPO”, ki je zato klonila.

Karl Haushofer je živel in deloval že v drugi nemški državi. HAUSHOFER je živel že v drugi(poraženi) Nemčiji. Hitler je osnoval tretjo (Tretji Rajh). Ideje o “življenjskem prostoru” navzhodu so se ujemale s predpostavko o trdnjavi SREDNJA EVROPA ter tudi z nemškimirasnimi teorijami. In tudi tezami o “nemškosti” tega prostora (glej karto o nemški kulturi). Inše enkrat se je začela vojna za nemški življenjski prostor (VB in Francija sta ga že takoimeli)…

V prvi svetovni vojni je sledil je popoln vojaški poraz Nemčije. Sledil je umik tudi z

matičnega nemškega ozemlja, preselitev 20 milijonov Nemcev iz Vzhodne Evrope. Uničenje

vojaške moči v MITELEUROPI. Hladna vojna in blokovska polarizacija.

Med stranske posledice teh dogodkov je sodi tudi usoda nemške političnogeografske oz.geopolitične šole. GEOPOLITIKA in POLITIČNA GEOGRAFIJA do poznih 80-ih let 20.

stol. nista imeli domovinske pravice v teh krajih.





gre za politično regionalizacijo sveta s povsem uporabnimi motivi. Avtor tu nakazujena dihotomijo med “jedrom” ki izžareva in poseduje MOČ ter obrobjem, ki je prostor,

potreben prevlade…











AMERIŠKA ŠOLA POLITIČNE GEOGRAFIJE

Ameriška šola politične geografije ima staro in neprekinjeno akademsko in aplikativno(geopolitično) tradicijo. Nemške in britanske ideje politične geografije so hitro našle

posnemovalce tudi v ZDA; nedvomno tudi zaradi sorazmerno velikega števila nemškihimigrantov. Med pomembne ustvarjalce sodi Helene Semple, sicer neposredno iz »nemške«šole politične geografije F. Ratzla. Pomembna je zaradi širjenje in popularizacije novihgeografskih pogledov. Toda za vznik ameriške politične geografije so bili – podobno kot prej

v Nemčiji – odločilne nekatere okoliščine, ki so vzpodbudile potrebo po geopolitičnemrazmišljanju.

ZDA so bile ob prelomu stoletja (19-20) vzpenjajoča se gospodarska velesila, ki je imela zarazliko od evropskih velesil (sicer kolonialnih posestnic) odločilno prednost v obširnem,

bogatem in še napol praznem ozemlju. ZDA so tedaj še nastajale. Zahodni del je bil še »divjizahod« v katerega so se zgrinjale trume imigrantov, preprezale so ga železnišk e proge, ki so

služile novim in novim rudarskim in metalurškim obratom. ZDA so tedaj še od koncaameriške državljanske vojne sem vodile izolacionistično politiko, usmerjeno navznoter.

George (Alfred) Mahan, ameriški admiral, je Ameriški admiral, je poudaril VOJAŠKO MOČin mornarico kot operativno silo. MOČ za obvladovanje teritorija izhaja iz MORJA INPOMORSKE MOČI. S tem je bistveno je prispeval k koncu izolacionistične politike ZDA;svetoval je zavzetje Kube, Panamskega prekopa in Filipinov.

Mahanovo razumevanje politične geografije je temeljilo na oceni, da je treba “zemlji”vrednost šele dodati, jo ustvariti; to komponento pa daje MORJE, ki omogoča povezave . Pri

svojih strateških vizijah je izhajal je iz ameriških razmer: v tistem času je še intenzivno

potekala kolonizacija “zahoda”Verjetno so nanj vplivale tudi pozitivistične ideje (človek – ustvarjalec teritorija).

ZDA so v resnici krenile po poti uveljavljanja svetovne sile, toda šele, ko so razvile trgovskoin vojaško mornarico. Pozneje so ide jo uporabili tudi v obratnem smislu: če želijo nasprotnika

blokirati, ga je treba odrezati od morja (kontinentalna zapora). Te teze so še danes delameriške vojaško- politične doktrine. /marinci, letalonosilke…/

Pozneje je ameriška šola PG je polagoma opuščala zgolj globalni pogled (vpliv MacKinderja)in prešla tudi na nekatere specifične probleme sveta na regionalni in lokalni ravni (volilno

obnašanje, razmejevanje, razvoj demokracije). Zato v njenih temah najdemo več razprav otehnologiji, demokraciji, državah in pravno- političnih konsekvencah. Izhodišče MOČI jetehnologija, finančni tokovi, gospodarska moč; Vendar se niso odrekli doktrinarni zavezanosti

vpliva in moči MORJA in VOJAŠKE SILE; zlasti ne letalske.

V poznejših študijah so bile dominantna tema vojaško-gospodarski sistem; Blokovski sistem

in vojaška, gospodarska in ideološka polarizacija je prenehala. Opazili so krepitev

antagonizmi med RAZVITIMI in NERAZVITIMI, pa tudi se nasprotja med velikimi

kulturami (spopad kultur). Tako se je nabor političnogeografskih tem postopoma širil.Svetovna povezovanja so bistven del svetovnega političnega marketinga . Toda še vednoostaja vrsta PROBLEMOV, ki naj bi jih PG analizirala in reševala.



BRITANSKA ŠOLA POLITIČNE GEOGRAFIJE

Britanski imperij je bil pred prvo svetovno vojno po gospodarski in finančni moči, pa tudi po prebivalstvu, prepričljivo a prvem mestu. Le po površini ozemlja ga je prekašala Rusija.

Britanski imimperij je imel – za razliko od ZDA in Rusije – posesti po vsem svetu. Politične

situacije, s katerim so se srečevali, so bile izjemno raznolike. Čeprav samo po sebi teokoliščine niso »naredile« koncepta britanske geopolitične misli, so ustvarjale okolje inokoliščine, v katerih je moral biti geopolitični premislek na nek način svetoven, vseobsegajoč.In v resnici je Halford Mackinder, začetnik britanske političnogeografske misli, zasnovalsvoje opazovanje svetovne politične karte globalno in ne kakor pred njim nemška, francoskain ameriška koncepcija, naslonjena na lastno izkušnjo in usmerjena k lastnim potrebam.

MacKinder velja za utemeljitlaj t.i. teorije SVETOVNEGA PRISTOPA. Podobno kot Mahan

je trdil, da je kopenska moč odvisna od pomorskih sil in obvladovanja morij (britanskeizkušnje), vendar je sodil, da je za realno obvladovanje sveta KLJUČNA KOPENSKA MOČ,torej posedovanje ozemlja in z njim povezanih atributov (kar najdemo že trdno usidrano tudi

v nemški geopolitični šoli. Njemu je sledila vrsta ustvarjalnih naslednikov, kot so AMERY,FAIRGRIEVE (pomen energije in virov), CORNISH in PARTSCH (nem.).

MacKinderjev SVETOVNI PRISTOP je vnesel v politično geografijo nekaj novih terminov

OSRČJE

OSIŠČE

OBROBNI KRAJEC

ZUNANJI KRAJEC

V razvoju politične geografije kot znanstvene vede – veje geografije predstavlja velik korak.

MacKinder je namesto izhajanja iz lastnih (nacionalnih) razmer upošteval celoten planet: bil je torej “globalist”. Pomen tedanjega ozemlja je utemeljeval z zgodovinskim razvojem. Lotil

se je regionalizacije sveta glede na strukturne značilnosti; tako je dobil …



Osišče je celinski svet, ki ga nihče ni osvojil: velika, mrzla nižina. Predstavlja ga ozemlja, ki

je populacijsko prazno. Danes seveda ni tako in tudi MacKinder je temeljito korigiral svoje

poglede, ko seje razkril energetski in strateški pomen OSIŠČA. To je strateško pomembno intudi vitalno ozemlje in skladno z rusko-sovjetsko medvojno izkušnjo je pojma osišča in osrčjazdružil.

OSRČJE predstavlja ozemlje, ki obvladuje osišče; tedaj je bila to predvsem Rusija.

Notranji in zunanji krajec sta v strateškim pogledu ključna ozemlja, saj mu pripada glavninanajbolj bogatega naseljenega in ustvarjalnega sveta. Dežele obeh krajcev niso periferija, pač

pa »oklep« osišča in osrčja.

NOTRANJI KRAJEC ozemlje, ki obroblja tako osrčje kot osišče; je kontinentalno-maritimno

in obenem prizorišče vznika vseh velikih civilizacij. Označuje ga velika dinamikaspreminjanja meja in držav. Pozneje so ga nekateri zaradi obesega imenovali tudi svetovno

kopno.

ZUNAJI KRAJEC (otoški) krajec; pozneje imenovan “svetovni otok” je zgodovinsko mlajšiin ga tvorijo dežele “novega” sveta.









FRANCOSKA ŠOLA POLITIČNE GEOGRAFIJE

Francoska šola je zaradi pozitivistične dediščine francoskih geografov s konca 19. Stoletjaneposredno izhajala iz POZITIVIZMA namesto determinizma. To pomeni da je vodilna sila

je človek in njegove zmožnosti in ne lastnosti pokrajine. Bistven je življenjski način (genre de

vie), ki ga sicer poznamo že za VIDAL DE LA BLACHE-a, čeprav ta niti ne sodi v kontekst politične geografije neposredno. Je pa odločilno vplival na svoje somišljenike in sodobnike.Tako zlasti na DEMAGEON-a, ki postavlja prebivalstvene teme zelo v ospredje. Za

najpomembnejšega predstavnika klasične francoske politično geografske šole štejemoGOTTMAN, podobno kot Demageon je opozoril sta na problem rodnosti in tudi kulturne

polarizacije (ISLAM vs evropsko KRŠČANSTVO).

Nekoliko drugače je svoj pogled zasnoval LEFEVBRE, ki je bil očitno tesneje navezan naaplikacijo svojih razmišljanj, zato ga nekateri poleg nemških »klasikov« (zlasti Haushoferja)

radi štejejo za »reealpolitika«.

Po drugi svetovni vojni je bila Francija eden od stebrov »zahodnega« sveta. Blokovska delitevsveta in ideološka polarizacija v senci oboroževalne tekme je inspiriral strateška razmišl janja.

Zelo močna je bila FRANCOSKA šola politične geografije / geopolitike: Od Lefevbra doClavala.



RAZVOLJ GEOPOLITIKE IN POLITIČNE GEOGRAFIJE PO II. SVETOVNIVOJNI TER NOV SVETOVNI POLITIČNI RED

Po drugi svetovni vojni se je zaradi negativne konotacije nemške geopolitik e ter nejasnega

razlikovanja do politične geografije to področje precej zapostavljalo. Razvoj se je nadaljeval

predvsem v ZDA; hladna vojna in blokovska razdelitev sveta, nagel tehnološki razvoj inspreminjanje vojaških potencialov so silili k novim konceptom razmišljanja o svetovni politični karti.

Tedaj je nastopila vrsta ameriških politikov, ki se je opirala na ideje Mackinderja in Mahana.

Tako je SPYKMAN je dokazoval, da ima ključno vlogo pri obvladovanju sveta obrobje in neosrčje: znana je njegova izpeljava: “kdor obvlada obrobje, obvlada Evrazijo, in ta ima potemv rokah usodo sveta” S tem je poudaril zunanji (litoralni) pas, ki ga imenuje RIMLAND -

obrobje.

Američan SEVERSKY je razvil tezo o pomenu nadzora zračnega prostora in ključne vlog e

letalskih sil .Tudi te teze so naletele na široko razumevanje v ameriški administraciji(politiki); ZDA postanejo najmočnejša zračna sila na svetu. To dosežejo z razvojem letalskihsil in strateškimi raketami. Slednje ostane praktično do danes ključno udarno sredstvo

ameriške vojaške doktrine. Kasneje se je na tej podlagi razvila tudi vesoljska tekma in “vojnazvezd”



Saul B COHEN je želel obnovil ideje o “panregijah”. Po njem je svet je razdeljen na vplivna

območja: regije z nadregionalnimi značilnostmi. Opravil je hierhizacijo svetovne političnekarte, po kateri je svet zapleten (obstaja veliko jeder moči z ne povsem jasnimi vplivi) in ne

bipolaren, kot so (popreprosteno) trdili drugi.



PANREGIJE. Namesto Haushoferjevih »pandej« je Cohen svet razdelil na nekaj svetovnih

regj – PANREGIJ. Opozoriti je treba, da ima termin »regija« še sedaj v ameriški vojaško-

strateški doktrini še sedaj isti pomen. To so zaokrožena območja s sorodnimi problemi in perspektivami.

Ugotovil je da se stični del panregij odražajo po nadpovprečni dinamiki političnih procesov .In da so drugje stiki zelo blagi. To diferenciacijo je izrazil kot SHATTER BELT (pas črepinj),ki je ga tvorijo prehodna območja, nestabilna, s pogosto spremembo političnih meja. To sorealna ali potencialna krizna območja.

Na drugi strani so MOSTIŠČA (gateway): poudarja ozemlja, ki predstavljajo naravne vezi

med vplivnimi območji – regijami. Vendar je “mostišče” lahko le pod pogojem, da leži meddvema ali več “regijami”. Toda mostišče lahko postane tudi “tarča”; zato ni redkost, da somnoge prehodne teritorije (mostišča po legi) že spremenili v politično labilna krizna območja“pasu črepinj”.

IMMANUEL WALLERSTEIN Je izpostavil štiri kategorije, prek katerih se izražajo političnarazmerja: nar od, država, socialni razredi in gospodinjstva. S tem že prehaja k vprašanjuIZVORA moči ter ORODJA dokazovanja moči (prevladovanja), ki je lahko regionalno inglobalno. Pri dokazovanju moči ima vidno vlogo tudi javnost (mediji!). Njegov prispevek je

v poudarjanju pomena družbenih agregatov (naroda, različnih drugih relativno trajnihorganiziranih družbenih skupin). Močno se je naslonil na študije o narodu in nacionalizmu.

Očitno je nanj močno vplival razvoj antropologije, sociologije in tudi socialne geografije.

Med novejše avtorje sodita britanski politični geograf J.P TAYLOR in američan H. de BLIJ.Sodi med novejše avtorje politične geografije. Interpretacija svetovne politične karte na

podlagi analize prostorsko-časovne analize družbenogospodarskih dogajanj. Upošteva torejstrukturo in procese. Te elemente sedaj zasledimo tudi pri sodobnih evropskih

političnogeografskih šolah. Tudi za to področje je treba reči, da so očitne sledi vpliva

evropske socialne geografije.

Iz strukturne analize družb oziroma držav. Podobno kot Wallerstein Taylor in De Blij poudarjata vlogo družbenih skupin. Na te avtorje so pustile razprave o etničnih pojavih močnesledi. Strukturna analiza poudarja tudi pomen ustvarjenega družbenega bogastva. To je t.i.“družbena infrastruktura”, ki daje družbi in šele nato državi realno moč. V tej luči so

pomembne analize prostorske organiziranosti in infrastrukturne povezanosti (npr. univerze,inštituti, knjižnice, moč “kulture”) Po drugi strani pa je jasno, da je prav “institucionalizacija”ključna za uspeh, obstoj in razvoj neke države / naroda / nacije…

SODOBNA POLITIČNA GEOGRAFIJA

Statičnost blokovske razdelitve sveta in ideološko polarizacijo je prekinil padec socialističnih(komunističnih) režimov. Nastop globalizacijskih tendenc je pospešil tehnološki razvoj na

področju informacij – te postanejo med ključnimi razvojnimi dejavniki: nastop t-.i.informacijske družbe. Svetovni politični trend je združevanje – integracija.



Politična karta sveta se je močno spremenila. Nastala je vrsta novih držav, ki pa so bile (so!?)šibke in funkcionalno odvisne. Pojavila se je vrsta novih kriznih območij: pas črepinj (poCohenu) se širi. Nove regionalizacije kot poskusi operativnega zamišljanja sveta-

Po razpadu blokovske razdelitve sveta se je razmerje moči močno spremenilo. Opazne so

naslednje težnje:

ZDA kot edina supersila (Chomsky; nuja dominacije)

Močna ekonomska rast Kitajske in azijskih “tigrov”Kulturna polarizacija (Huntigton: spopad civilizacij)

Globalizacija ekonomskega, kulturnega, političnega življenja ob vzponu lokalizmov

Politična in gospodarska integracija kot svetovni proces: ni le odmev globaliziranihodnosov, temveč tudi zavestne politike

Ameriška percepcija svetovne karte; Ameriška dominacija ima meje: “problematični” in

“neproblematični” svet,

Zato ima sodobna PG vrsto nalog, kako pojasniti:Delovanja države in njene vloge v prostoru

Delovanja družbenih skupin

Povezovanja v naddržavne skupnosti Probleme razmejevanja

Vzroke in posledice konfliktov

Poleg tega je PG postala zelo aplikativna veda. Se čedalje posveča tudi podrobnejšim študija primera (mikroštudije: vpliv socialne geografije). Dilema med globalnostjo in lokalnostjo

vendarle še ostaja. Danes so pomembne političnogeografske teme predvsem naslednje:

Tranzicija “države”

Mednarodne integracije



Podnebne spremembe

Krize & konfliktna območja (vključujoč tudi mednarodni terorizem

To so tudi okviri, ki v marsičem določajo parametre novega političnega reda.

KRITIČNA GEOPOLITIKA

Pojavile pa so se tudi kritike in nove konstrukcije političnogeografskega in geopolitičnegarazmičlajnja. V zadnjih letih pridobiva na ugledu zlasti t.i. KRITIČNA GEOPOLITIKA.Vodilni in tudi začetni predstavnik je Gerard o Toal/; pripravil je kritiko geopolitike. V

ospredju je diskurz o “političnem”- .Svet, ki ga “vidimo” je domišljen, ustvarjen svet.Opozarja da geopolitična dejanja (strategije) veliko bolj vpliva VEDNOST o nečem kot parealnost…kar izpostavlja vrednost INFORMACIJ, pa tudi politik neposredno..

POLITIČNA GEOGRAFIJA V SLOVENIJI

Politična geografija se jkt akademska veda pojavi v Sloveniji dokaj pozno. Slovenija je bilaozemlje, ki je pogosto menjala krovno in lokalno politično oblast. Ta dinamika ter odsotnostdržavne organiziranosti ni posebej spodbujala političnogeografskega razmišljanja.

Klub tema pa imamo že več kot pol stoletja navzoče študije političnih geografov, ki so se posvečali problemom na slovenskem etničnem ozemlju. Slovensko etnično ozemlje je bilo podrugi svetovni vojni predmet proučevanja zlasti ameriških političnih geografov: Koroška:RANDALL; 1954; The Political Geography of Klagenfurt Plebiscite Area. Temljita in dokaj

podrobna študija lokalnih razmer in širšega globalnega konteksta kaže, da je bilo ozemljetedaj po d lupo svetvne javnosti. Za območje Tržaško: več avtorjev, ki so se dotaknili tega

problema (tržaška kriza). Toda politična geografija se tedaj v Sloveniji ni gojila.

Prve korake je naredil Vladimir Klemenčič v študijah o koroškem (manjšinskem) vprašanju.Pri tem se je oprl na podrobno strukturno analizo prebivalstva, odnosov, procesov in

problemov na ožjem območju Evrope v 50-ih letih 20. stoletja. Gre za SOCIALNO

GEOGRAFIJO, ki sicer izhaja predvsem iz srednjeevropskega prostora /nemškasocialnogeografska šola/.

V sedemdesetih letih se isti avtor poleg manjšinskega vprašanja loteva tudi selitvenih tokov, problema perifernosti, problemov obmejnosti in čezmejnih tokov. Zaradi velikih družbenih

premikov, ki so posledica medetničnih odnosov, je tematika etničnosti postala prevladujoča vsocialnogeografskih študijah: ETNIČNA GEOGRAFIJA

Posebno težo je imelo tudi izseljenstvo in s tem povezan pojem slovenskega kulturnega prostora (Genorio, 1993). V devetdesetih letih se po zaslugi M. Bufona razvije proučevanjeobmejnosti (GEOGRAFIJA OBMEJNOSTI); obenem je to že čas ko je POLITIČNAGEOGRAFIJA postala redni predmet na Oddelku za geografijo. V okviru ETNIČNEGEOGRAFIJE kot posebnega dela Politične geografije je poleg strukture, prostorske analizein procesov podan velik poudarek zlasti funkcijskim vidikom “etničnosti” kot lahko gonilnesile družbeno- prostorskih sprememb (Zupančič, 1999). Sledi iskanje širših(makroregionalnih) ali celo globalnih dejavnikov v prostoru, proučevanje konvergentnih

(združevalnih) in divergentnih (razdruževalnih) procesov



Spremenjen geopolitični položaj po razpadu ideoloških blokov in s tem spremenjeno težiščevojaške, politične in gospodarske moči Sili k razmisleku o geopolitičnem položaju Slovenije

po vstopu v EU in NATO. Bistvene razlike v odnosu do Balkana: država investitorica,

prisotna na kriznih območjih; desetletje in pol se je temu območju vztrajno izogibala, prej pa je bila njen integralni del (kot republika jugoslovanske federacije). Angažiranje na vojaških

(mirovne misije) in ekonomsko- političnih poljih (v domeni EU in njenih institucij) moramotivirati premisleke o globalnih vplivih:

Politična geografija si mora utirati pot v globalni geopolitični kontekst. Gre za poznavanje

tokov, procesov in problemov je ključnega pomena za razumevanje vplivnosti posameznih

delovalcev. Kot kompleksna veda zagovarja celovit (holističen) pristop. Tudi v slovenskem

okviru smo pristopili k sistematičnemu proučevanju modernih globalnih tokov: v okviruPolitične geografije je temu namenjene precej pozornosti (samostojen predmet).



DRŽAVE, OBJEKT POLITIČNE GEOGRAFIJE

OBLIKOVANJE DRŽAV

Države so stara oblika povezovanja ljudi v družbene agregate. So bistveno starejše odnarodov. Čeprav danes prevladuje tip NACIONALNE DRŽAVE, je v svetu prisotnih še precej reliktov preteklosti; ta dediščina je vplivna in pomembna. Države so zaradi svojegadelovanja bistveno vplivale na oblikovanje družbenih struktur in izoblikovanost kulturne

pokrajine.

Prve oblike teritorialne in skupinske povezanosti so bile PLEMENSKE ZVEZE. So bile prve

oblike teritorialnega povezovanja; postopoma se oblikuje navezanost na zemljo (teritorij);

tedaj šele pride do državne organizacije. Do državne organizacije je najprej prišlo naobmočjih velikih rek; upravljanje z naravnimi bogastvi (zemlja, voda, morje ipd.)

Nekoliko pozneje so se v helenistični kulturi pojavile nove oblike teritorialne povezanosti. Nastale so Zasnova so mesta in njihovo najbližje zaledje. Vzpostavljajo se lastniški odnosi do premičnin in nepremičnin, oblikuje se pravni red. Izoblikujejo se institucije (vlada, vojska,

šole, uradna religija, kulturna izoblikovanost; razvoj je načrten).

Časovno zelo blizu skupaj so v nekaj primerih nastale velike države. Največja je bil rimskiimperij. Zaradi obsežnosti, organiziranosti in urejenosti je bil dolgo v zgled mnogim. Mnogi

elementi.



Svetovno državo

Vzorno obvladanje teritorija in procesov na njem (omogočal je močno socialnostratifikacijo)

Uvede pravo, upravo (mnoge stvari v bistvu veljajo še danes)

Oblikuje se teritorialna identiteta

FEVDALNE DRŽAVE

Fevdalne države pomenijo PREDHODNICO moderne nacionalne države. Uspešne fevdalnedržave so se zadržale do danes in izoblikovale tudi NACIJO / NAROD. Izhodišče je bilo:razslojitev prebivalstva, oblikovanje oblastne garniture (dedna), postopno oblikovanje vojske,

mest in meščanstva. Večina zahodnoevropskih držav je še sedaj KRALJEVIN, kot relikt starefevdalne države. Postopoma se o blikuje se državno uradništvo; ljudstvo je v nekaj primerih

prevzelo oblast (Francija).

Fevdalne države so imele strogo hierarhično družbeno lestvico. Država, na vrhu katere je bilkralj, je bil varuh zakonitosti in s tem togega družbenega reda.



ŠVICA

Andora



Lihtenštajn

Luksemburg

San Marino (rep)

Monako

Katar

Brunei…

Rusija, Avstrija in Turčija so bili večnarodni imperiji Oblikovali so se koncepti upravljanja takih držav; zaradi unitarizma so naleteli naodpor nacionalnih gibanj

Poljska, baltiške države, države na Balkanu in v Podonavju…

A tudi tukaj so bile nekatere večnarodne



V moderni dobi je »država« postala jedro zagotavljanja gospodarsko-socialnih interesov.

Posameznik je vanje vključen, da bi te interese realiziral.



OBLIKOVANJE ČEZMORSKIH KOLONIJ

Je pustilo vrsto posledic v teh deželah: Imigracijske družbe

Razmejitev,ki je največkrat ostala in je sedaj zelo sporna in ovirajoča

Močno koncentracijo prebivalstva na obali (litoralizacijo)



Sedaj na svetu sedaj obstaja vrsta držav, ki izvirajo iz različnih razvojnih stadijev. Med njimi po organiziranosti prednjači tip NACIONALNE DRŽAVE, značilen zlasti za Evropo. V

Afriki je prevladujoč tip nekdanjih kolonij, ki se s težavami prebija med nacionalne države.

Imigracijske države (ZDA, Kanada, Avstralija, Južna Amerika). Nekdanje fevdalne države

(Velika Britanija, Danska, Nizozemska… so po ustroju predvsem tipične nacionalne države Kneževine, šejkati, sultanati

MORFOLOGIJA DRŽAV

Zanimanje za morfologijo držav izhaja iz determinizma, ko so na podlagi vedenja o lastnostih

ozemlja sklepali tudi na moč države. Ločili so države v “ugodnih” in “neugodnih” legah in prav tako po lastnostih. Vendar je morfološka analiza potrebna in smiselna tudi sedaj; sevedarazrešena determinističnega pojmovanja ozemlja. Ugotavljamo:

KONTINENTALNOST / MARITIMNOSTPOLOŽAJ V ODNOSU DO SOSEDSTVA

LEGA V ŠIRŠEM OBMOČJU

OBLIKE DRŽAVNEGA OZEMLJA IN LASTNOSTI OZEMLJA

OBLIKA DRŽAVNEGA OZEMLJA. Čeprav se zdi, da oblika države nima večje teže, lahkov več primerih ugotavljamo, da je vpliv tega dejavnika več kot zanemarljiv. Vpliva na

administrativno-upravni model, vojaško-varnostne vidike, prometno organiziranost,

infrastrukturne stroške, poselitveni model. Končno vpliva tudi na kakovost življenja prebivalcev.

PODOLGOVATE DRŽAVE kakor je na primer Čile, Norveška, Švedska, Vietnam, Laos, Nepal, Izrael pa tudi Hrvaška in Kuba imajo zelo dolgo mejno linijo, v mnogih teh primerih



tudi dolgo obalno linijo in posledično velik akvatorij. Dolžina je 6 x večja od povprečneširine. Središče je neenakomerno oddaljeno, zato je perifernost praviloma bolj izražena narobnih območjih. V prometni strategiji morajo vnesti vrsto prilagoditev, v vojaško-

obrambnem smislu morajo računati na veliko ranljivost ozemlja, še posebej če je v sosedstvuregionalno močna in nasprotujoča sila.

KOMPAKTNE države so, nasprotno, kompaktnih razsežnosti, torej bolj okrogle ali

kvadratične oblike, kot so na primer Poljska, Francija, Madžarska, Češka. Razdalja med

središčem in robnimi območji je podobna v vseh smereh. Če imajo še središče v srediniozemlja, je s tem olajšano upravljanje in usmerjanje regionalnega razvoja. Z vidika varnosti

imajo prednost oblikovanja varne strateške sredine.

DRŽAVE Z REPOM (proruptivne d.) kot so na primer Avstrija, Tajska, Burma imajo

kompaktni glavni del in »podaljšek« državnega ozemlja. Praviloma s tem zadsržijo pr ednosti

kompaktne države, podaljšek pa povečuje mejnost in s tem določene prednosti (obsegozemlja), a tudi slabosti, saj je tako ozemlje bolj oddaljeno in tudi bolj ranljivo.

PRELUKNJANE države so redke, saj je pojav enklav v statusu države sorazmerno redek

pojav. Take so Italija (san Marino, Vatikan) in Južnoafriška republika (Lesoto). Ker gre zamanjša ozemlja navznoter to večinoma ne pomeni tveganja za državo, lahko pa predstavljaoviro ali vsaj terja določene (na primer prometnostrateške) omejitve in prilagoditve. Več pa je

primerov, ko so države »preluknjane« z enklavami. Če sem štejemo določena ozemlja zzačasnim statusom, je teh primerov več. Enklave so vedno izjemen pojav in kadar gre zazačasne situacije, pogosto v kriznih razmerah, skoraj vedno predstavljajo določeno tveganje in

predmet oz. razlog ali rezultat določenih sporov in konfliktov.

DELJENE DRŽAVE so, kadar niso rezultat otoškega položaja, skoraj vedno rezultat različnihdelitev in kompromisov. Primer Malezije in nekoč Dveh Pakistanov. V to skupino sodijo tudi

države, ki jih sestavljajo večji otoki (Japonska, Filipini, Indonezija). Deljenost ozemlja je

večidel slabost, saj je premoščanje različnih delov ozemlja pogosto vodi k očitnemuzaostajanju manjših in perifernih delov. V vseh primerih pa ni tako, saj je lahko manjši delozemlja tudi »dodatek«, ki so ga države pridobile. Primer Velike Britanije. To so države zeksklavami. Zato je v vsakem primeru potrebna individualna presoja vsakega primera

posebej.

OTOŠKE DRŽAVE ali države z razpršenim ozemljem. Primer Maledivov, Sejšelov Fidžija inKapverdskih otokov so dovolj nazorni. To so ozemlja brez izrazitega središča, enote delujejo

samostojno in dr žavna oblast ima veliko stroškov za vzdrževanje že minimalne uprave. Takedržave morajo delovati zelo racionalno in nekako minimalistično, neredko v sodelovanju skako drugo večjo državo.

DELITEV DRŽAV GLEDE NA STRUKTURO DRŽAVNEGA OZEMLJA

Poleg obsega in oblike državnega ozemlja je pomembna, pravzaprav med najpomembnejšimilastnostmi prav struktura državnega ozemlja. V tem oziru upoštevamo reliefno konfiguracijo,

posebej na mejnih območjih, vodnatost in izvir ter režim vodnega prenosa, lastnosti podnebja, prsti (rodovitnost; beri produktivnost okolja) rastja in na splošno biotskega sveta, predvsem pa

vrsto družbenogeografskih elementov, kot so na primer gostota poselitve, demografskagibanja, narodna sestava, pa tudi v končni posledici lastnosti prebivalstva kot so na primer



navade, mentaliteta idr. Vrsta teh elementov sodi torej v povsem povp rečno geografskoobservacijo, le da ni merodajna njihova opisna količina, temveč medsebojno razmerje. Tako

stopi v ospredje kompleksnost presoje, daleč od površnega opazovanja in opisovanja. Čepravse zdi tak pristop spričo kvantitativnih meril dostikrat zastarel in površen, naj opomnimo, dagre pri taki presoji predvsem za kakovostno in celovito analizo, računajoč (vsaj v okviru

političnogeografske analize) na posledice (rezultate); gre torej za precej »sintezni« pristop.

PRAZNE DRŽAVE kot je na primer Mavretanija, ali Zahodna Sahara, so zaradi puščave inzelo redke naseljenosti daje občutek praznine; težko je nadzorovati tako ozemlje. Sem sodijo

tudi ozemlja, ki imajo avtonomen ali drug poseben status. Odsotnost (številčnejše) populacije je torej dejavnik določenega tveganja, po drugi pa zgovoren dokaz anekumene. V to

kategorijo sodi Grenlandija, Svalbard, Antarktika, zelo blizu je tudi Islandija.

POLPRAZNE DRŽAVE so tiste, kjer je določen del gosteje oziroma glede na okolico»normalno« naseljen, del pa je prazen. Tudi v tem primeru so to države, ki segajo na območjasubtropskih puščav (Alžirija, Libija, Tunizija, Egipt, Oman, Jordanija in puščav zmernega

pasu (na primer Turkmenistan, Uzbekistan, Mongolija) ter nekaterih predelov v subpolarnemin polarnem pasu (Finska, Rusija, Kanada), deloma pa to velja tudi za mnoge državetropskega pasu (Liberija, Surinam, Gvajana). Te države imajo vitalna središča na robu, naugodnejšem jugu ali severu ter ob morju. V svojih regionalnih politikah morajo računati na

oskrbo in obvladovanje tega ozemlja, obenem pa jim to nudi tudi možnost koriščenjamorebitnih bogastev. Polprazne države imajo zato ranljiv del teritorija, a tudi pričakovanekoristi, saj je načeloma zaradi »praznega » dela ozemlja le-ta v celoti večji in tudi večmaterialnih potencialov ima. Poleg tega lahko to ranljivo ozemlje – vsaj v varnostno

strateškem smislu smatramo za ozemlje prehoda in s tem ranljivost države zmanjšujejo.

DRŽAVE S PRAZNIM JEDROM je prav tako oblika držav, kjer pa je ozemlje v s redini

države zaradi goratosti, močvirnosti, puščav redko naseljeno. Značilen primer te vrste jeAvstralija, kjer je dobro naseljen obalni del, medtem ko je notranjost bistveno bolj prazna,

čeprav ne ravno gospodarsko nezanimiva. Mestoma se taka situacija javlja tudi v Braziliji (ki

bi jo lahko imeli celo za polprazno..), Kongu. Do določene mere bi to veljalo tudi za Avstrijo,državo,kjer so vsa velika mesta dosledno zelo blizu državnega roba. Središče pa zavzemagorati predel centralnih Alp. Podobno Afganistan.

DRŽAVE S PREGRAJO so praviloma tudi polprazne, zato lahko govorimo o modifikacijitega tipa. Značilna je za države, ki so vzdolžene ob večji gorski pregraji. Butan, Nepal in Čileso značilni primeri, v manjšem / delnem obsegu pa najdemo »gorsko za poro«, ki jim

predstavlja prometno oviro, po drugi strani pa je tudi branik oziroma ozemlje strateškegavakuuma.

ODPRTE države imajo »robne predele redko naseljene, gorate, močvirne, otoške idr. Tak jeČad, soroden je tudi primer Botsvane in Bolivije. Modificiran primer te vrste je Uzbekistan,

kjer je glavni naselitveni in gospodarski del na manjšem delu državnega roba, sicer pa jedržava »polprazna«. Podobno bi sem lahko uvrstili tudi Pakistan, saj je večina državnega robaredkeje naseljena (razne na stičnem območju Pandžaba in deloma Kašmirja.

VODNE DRŽAVE so tiste, kjer je odvisnost od vodnih režimov rek jezer in morja vitalnega pomena za gospodarsko uspešnost države. To lahko pomeni veliko prednost, a je hkrati tudi

zelo ranljiv element, posebej tam, kjer zaradi nizke obale nastopajo problemi poplav,zaslanjevanja obalnih vodonosnikov in druge poteze. Značilna primera sta Bangladeš in



Nizozemska, ki sta vsaka na svoj zelo specifičen način odvisna od vode in imata tudi zelorazlične posledice.

Nizozemska je v stoletjih prizadevanj znaten del svoje današnje površine pridobila iz morja.Sistem in tehnika osuševanja sta se razvijala postopoma. Država / družba je zmožna probleme

z vodo reševati sproti. Ustvarjena pokrajina je vir bogastva, obenem pa zaradi ranljivostitovrstnega okolja, nuja nenehnega nadzora in razvoja.

Bangladeš je povsem drugačen. Tudi tu gre za zelo nizko površje v gladini morske vode inobsežnimi vodotoki v zaledju. Brahmaputra in Ganges s pritoki dovajata zelo neenakomerne

količine vode. Vendar jih ogrožajo tako suše, kakor poplave in vdori morske vode v podtalnico (zaslanjevanje), v zadnjih letih pa še grožnje zviševanja morske gladine. Vodnekoličine so tu potreben dejavnik, vendar tudi faktor sorazmerno velikega tveganja.



GORATE DRŽAVE so tiste, ki imajo na svojem ozemlju pretežni del ozemlja nad 500m inrazgiban gorski relief odločno prevladuje. To je še bolj poudarjeno v primeru, ko so te državetudi celinske, brez dostopa do morja. Goratost sama po sebi postavlja v ospredje težjodostopnost in določeno oviro, po drugi pa to izpostavlja nekatere varnostne postavke. Goratedržave po svoji figuraliki niso enotne, saj so od zelo uspešnih (Švica, tudi Avstrija) dorelativno zaprtih (Butan) ali pa tistih, ki imajo velik del površja v večjih nadmorskih višinah(Armenija, Iran, Afganistan, Tadžikistan) ali pa je zaradi goratosti podnebje celo bolj ugodno(Etiopija, Burundi, Ruanda, Uganda, pa tudi Peru in Kolumbija). Posebno modifikacjo

predstavljajo tiste, ki imajo jedro dr žave obdano z nizom visokih gorovij (Mehika, Iran,Turčija).



DRŽAVE GLEDE NA MARITIMNOST / KONTINENTALNOST

Morje je vir bogastva in moči. Je široko odprta cesta, je bogata morska »njiva« in vse pomembnejše – zlasti ko gre za plitva (šelfna) sinklinalna morja z nahajališči energentov. So pa tudi lahko uspešna pregraja, varovalni zid in mostišče; veliko je odvisno od tega, kako je

vzpostavljena vez med morsko površino, obalno linijo in prečnimi povezavami v notranjost.

Zato je maritimnost oziroma kontinentalnost v političnogeografski presoji zelo pomembna. Vsodobni energetski lakoti se to še posebej izpostavlja.

KONTINETALNE DRŽAVE so države brez dostopa do morja. Nepal, Avstrija, Češka,Madžarska, Čad, Niger, Mongolija in druge so sicer vse v isti vlogi, vendar so primeri, ko je

dostop do morja mogoče prek druge države (pristanišča) oziroma prek drugih vodnih poti, precej drugačen. Celinske države morajo za dosego prometno strateških načrtov dosegatitrajnejša razmerja s sosedami, prek katerih je mogoča transportna povezava.

DRŽAVE Z NAVIDEZNIM DOSTOPOM do morja, kot je na primer Bosna in Hercegovina,imajo svoj kos obale, vendar zaradi razvitosti prometnih sredstev obale razen za turizem,

ribolov in druge, večidel lokalne aktivnosti, ne uporabljajo. Gre za omejene zmožnosti državin deloma tudi za ovire, ki so posledica spopadov in začasnih situacij.

DRŽAVE Z DOSTOPOM DO MORJA Vsekakor je treba ta tip držav ločiti od primerov, ko

je obalna črta razmeroma kratka in akvatorij zelo omejen, a imajo države dostop do morja, v

prometnem smislu pa povsem zadošča njihovim potrebam. Taka je tudi Slovenija, saj je 43km obale malo in tudi naslanja se na morje v značilnem istrskem »repu«. Podobno ima Irakdober dostop do morja, čeprav je obala zelo peščena, močvirna in manj primerna za druge

oblike gospodarske rabe, povsem pa zadošča za potrebe pomorskega prometa, saj je luka vBasri (80 km oddaljena od obalne linije) povsem zadostna.

POLMARITIMNA DRŽAVA je tista, ki se razmeroma na široko naslanja na morje. Pr imer

Poljske je dosti značilen, saj ima dolgo obalno linijo, vendar le na eni strani. Na morsko

gospodarstvo je vezan manjši del ozemlja, navadno ožje obalno območje.

MARITIMNE DRŽAVE imajo daljšo obalno linijo in je močneje navezana na morje. Namorskost se izkazuje v obsegu ozemlja v neposredno gospodarski povezanosti z obalno

linijo ter deležem meja, vezanih na morje. Takih držav je veliko. Značilen primer je Francija,

ki meji na tri morja, pa Španija, Portugalska, Hrvaška, Nizozemska, Švedska, Finska in še

mnoge druge. Sem bi glede na rabo morja sodile tudi države s krajšo obalno linijo, vendarmočno navezanostjo na morsko obalo in pomorski promet in gospodarstvo. Kot na primer Nemčija in Belgija. Vsaj za zadnjo je mogoče reči, da je njena obalna linija zelo dobro

izkoriščena in segajo vplivi globoko v notranjost.

IZRAZITE MARITIMNE DRŽAVE so države v pretežno polotoški legi z zelo dolgo obalnolinijo (obalna linija je daljša kot kopenska meja), zato je večina ozemlja sorazmerno blizumorja, prav tako je tudi večji del prebivalstva zgoščen blizu obale ali na njej. Grčija in Italijasta zelo značilna primera, dodamo lahko tudi Dansko in Norveško. To so države, ki so

prebivalstveno, gospodarsko, kulturno in strateško odvisne od morja, obenem pa ga tudi odlično izkoriščajo. Prednost teh držav je toliko večja, čim obširnejši je akvatorij, čim

plitvejši je (šelfno morje) in če je v toplem pasu (zaradi turizma) oziroma v zmernih širinahob mešanju morskih tokov (ribištvo).



OTOŠKE DRŽAVE so, kakor pove ime, sestavljene iz enega ali več otokov. Ključna jevelikost in medsebojna oddaljenost teh ozemelj, njihova medsebojna povezanost ter

dostopnost obal. Značilne otoške države, kot so Filipini, Japonska, Velika Britanija imajozaradi sorazmerne bližine ozemelj na eni ter otoškosti (obdanosti z obalo). Te države imajo

praviloma zelo obsežen in sklenjen akvatorij, poleg tega pa uživajo tudi strateško varnost naskoraj celotnem ozemlju.

EKSTREMNE OTOŠKE DRŽAVE so države z razpršenim, točnim teritorijem, kar je le

navidezna ugodnost. Obsežne obale so razbite, koncentracije ni in veliko stroškov imajo zobvladovanjem temeljne infrastsrukture.

V resnici je vska država, ki meji na morje in poseduje del akvatorija, tudi MARITIMNA. Bolj

pomembno je, ali je država UČINKOVITA MARITIMNA DRŽAVA, ali torej učinkovito(obvladuje teritorij in akvatorij, je gospodarsko vezana na morje, ima od tega politično inekonomsko korist.



SREDIŠČA IN OBROBJA DRŽAV

Državni teritorij je mogoče deliti na osrednja – središčna in obrobna (obmejna; periferna) območja. Delitev je mogoča glede na

- lego (t.i. geometrični pristop) in

- funkcijo (funkcijski) instrukturo (strukturni pristop)

Pogosteje govorimo o središčnih območjih v smislu njihovih funk cijsko-strukturnih

značilnosti.

SREDIŠČA DRŽAV

K lasična geopolitika in politična geografija je dajala SREDIŠČEM veliko pozornost. To so

praviloma IZHODIŠČA MOČI, SIMBOLNI PROSTOR, pomembni za identifikacijo celotne

države / naroda. Središčna območja razpolagajo s ključnimi FUNKCIJAMI, ki so potrebne v

sodobni družbi. Zaradi svoje lege in številnih funkcij so POVEZOVALIŠČA inINOVACIJSKA JEDRA.

Središča držav se izkazujejo z vrsto lastnosti, ki so zanje dokaj značilna in poudarjajo njihovo povezovalno funkcijo. To so

Urbanizirano območje

Praviloma (ali vsaj zaželeno je) lega v srednjem delu državnega ozemlja

Velika gostota prebivalstva

Velika koncentracija kapitala

Raznovrstnost dejavnosti, največ je storitev

Dobra prometna povezanost navznoter območja in navzven z drugimi predeli države

Navadno večkulturno/ večjezično okolje

Demografsko naraščajoče (kot celota), predvsem zaradi priseljevanja; s tem naračatudi trend gradbene aktivnosti

Trend priseljevanja in naraščanje kulturne – etnične raznolikostiKoncentracija institucij in organizacij

Središčna območja niso le glavna mesta in njihova širša urbanizirana okolica, temveč tudidruga. Gospodarsko- populacijska jedra (lahko v več državah); npr. “Modra banana” v EU.

Jasno, da v ta kontekst sodijo »velike« prestolnice in tradicionalna državna središča, še

posebej če imajo za sabo bogato imperialno zgodovino in s tem nudijo servis bistveno širšimobmočjem ali pa so ga v preteklosti. Taka prestolnica je na primer Rim za Italijo, ki, čepravnima široke metropolitanske cone, zelo prepričljivo pomeni glavni italijansko kulturnosredišče, čeprav je populacijsko manjši, a metropolitansko močnejši Milano prava

gospodarska prestolnica Italija. Toda, ne gre prezreti, da je Milano sedež industrijsko-

agrarnega Piemonta in v nekem smislu tudi zgodovinsko jedro »močne« Italije. v enaki meriali še bolj izrazito vlogo pa imajo Pariz, London, Dunaj in Moskva.

Poleg prestolnice sodijo v ta okvir tudi stara zgodovinska jedra npr. Veliko Tarnovo v

Bolgariji, ter o bmočja dominantnega naroda / etnične skupine (Adis Abeba – amharsko in

o benem etiopsko središče). Nič manj pa niso pomembna gospodarska – industrijska središčna

območja; v tem primeru gre praviloma za večje aglomeracije. Urbano-industrijskaaglomeraci ja Chicaga v ZDA je zelo značilen primer »jedra«, čeprav nima lastnosti uradnih



nazivov »prestolnica«. Toda treba je povedati, da samo po sebi velike gostitve prebivalstva in

različnih dejavnosti še ne »naredijo« središča, saj so v primerih regresije in zatona lahko

dejansko periferije. Tako je območje je Porurje v Nemčiji, kjer gosta naseljenost še ne določasrediščnega območja: Porurje v Nemčiji je bilo v času zatona industrijske paradigmedejansko bližje lastnostim državne periferije.

SREDIŠČNA OBMOČJA So svetovno pomembna jedra gospodarske moči,koncentracije kapitala in političnih sil (primer severovzhoda ZDA)





PERIFERNA OBMOČJA

Robni deli držav in tisti, ki so zaradi naravnih, družbenih ali zgodovinskih prilik redkejenaseljeni, imajo sla bše pogoje in so na splošno v razvojnem zaostanku glede na državno

poprečje in predvsem na značilnosti središčnega območja, so PERIFERNA OBMOČJA.

ROBNI DELI države

Redka poselitev

Demografski problemi

Ni infrastrukture

Gospodarska monostruktura

Ruralnost

Kmečko prebivalstvo

TO NISO JEDRA MOČI, temveč pripadajo območjem MOČI

Periferna območja nastane zaradi strukturnih lastnosti območja Oblikuje se tudi blizucentralnih območij. To lahko dokazuje šibkost jedra.



Povsem običajno namreč je, da imajo države na svojem ozemlju tudi periferna območja. Čeoznaka »robna« označuje predvsem lego tega ozemlja v odnosu na državno središče /središčna območja, je pri oznaki »periferna« poleg robnosti upoštevana tudi struktura takihozemelj. Periferna območja izstopajo z nekaterimi strukturnimi slabostmi in težavami, zato je

perifernost kot oznaka praviloma nekoliko pejorativnega značaja.

DRŽAVNA SREDIŠČA KOT POSEBEN OBJEKT POLITIČNOGEOGRAFSKE PRESOJE

Državna središča (prestolnice, glavna mesta, kapitale, metropole) so zaradi svoje centralne

vloge v državi in funkcij, ki so na teh lokacijah skoncentrirane, nesporno pomembno vlogo.Zanje pogosto velja, da je njihova lokacija primerna, tedaj, ko se nahajajo v t.i. varnem

strateškem zaledju. To ni enostavno določljivo, izhaja pa tako iz gospodarskih postavk

(središče naj servisira svoje (državno) zaledje, regionalno-razvojne (središče naj spodbujaregionalni razvoj in ga enakomerno usmerja) ter vojaško-varnostne (nacionalne institucije naj

bi bile varne in bi morale biti na mestu, ki ni enostavno dosegljivo za morebitne sovražnike inkonkurente. Temu pogosto ni tako, saj je odločitev za »prestolnico« največkrat stvar tradicijein določenega prestiža, poleg tega pa na to vplivajo tudi drugi dejavniki, zlasti potek

političnih meja.

Zato imajo GLAVNA MESTA imajo v državi osebno mesto, neredko tudi formalno poseben položaj. Tako so Velike, močne prestolnice so odraz urejenih, učinkovitih držav in obenem prednost države (npr. Dunaj za Avstrijo). Pogosto so prestolnice po standardu, gospodarski

moči v krepki prednosti pred ostalimi območji države (npr. Budimpešta na Madžarskem; prestolnice baltiških držav).

Zanimiv, a zelo indikativen izkaz je velikost »prestolnic« napram drugim regionalnimsrediščem. PRESTOLNICE držav, kot so V.Britanija in Francija, so oblikovale zelo močnasredišča, ki imajo mednarodni pomen. V nekaterih panogah so te funkcije nenadomestljive.

Lega prestolnic ni nujno zelo centralna, pač pas si centralnost pridobijo z uveljavljanjem svoje prometno središčne vloge. Tako sta se Pariz v Franciji in London v Veliki Britaniji kljubrobni legi (sorazmerno) uveljavili kot zelo središčni, ne glede na to, da ležiu prva naseverovzhodu države v t.i. Ille de France (Francoski otok) druga pa ja jugovzhodu; obe staobrnjeni proti prometnemu kanali Le Manche (Chanell) oziroma severnemu morju in s tem

tudi luško izkazujeta svojo dominantno vlogo v okviru nacionalnih regij.

Primer Madrida je nekoliko drugačen, saj se je v večetnični državi lociral središčno (središčeobmočja s kastilsko-špansko populacijo in tudi v okviru celotnega Pirenejskega polotoka.Vendar je vplivno območje mesta precej manjše kakor v primeru Pariza in Londona. LegaMadrida v središču države je zelo ugodna; mesto se je razvilo v največje državno središče.Vendar je postavljeno sredi manj razvitega ozemlja, zato ni razvilo široke obmestne cone .

Središčnost se tu izkazuje po drugi strani tudi kot rezultat vplivnosti mesta samega na okolico po eni, na drugi strani pa odraža dolgo vztrajanje Španije kot agrarne velesile, ki zato ni

razvila moči metropole.

Robna lega nekaterih prestolnic pa je rezultat razmejitev in deloma tudi naravnih razmer; lega

ob prometno zelo frekventnem vodnem toku in ob morju je pozitivno vplivala na razvoj mestain posledično tudi države. Buenos Aires kljub poskusom selitve ostaja središče Argentine.



Pri analizi glavnih mest upoštevamo nekatere geografske parametre, ki odkrivajo prednostiteh območij na eni, ter funkcije znotraj držav na drugi strani. To so zlasti

VELIKOST

LEGA v okviru države in v mednarodnem okviru OBSEG FUNKCIJ, ki jih lahko opravlja za potrebe države / naroda;Globina ZALEDJA; do kam sežejo mestni vplivi Povezanost z zaledjem

Obseg INOVACIJ ipd.

Med poglavitne funkcije državnih središč sodijo

SEDEŽ državnih ustanov (parlament, vlada, ministrstva, agencije, službe)

PROMETNO VOZLIŠČE

IZOBRAŽEVANJE (univerza, sistem srednjega in osnovnega šolstva ter druge ponudbe)

KULTURA (gledališče, opera, prireditve; potrošniki, financerji in vzpodbujevalci)



VELIKI DOGODKI (razstave, sejmi) MEDIJI (radio, TV, kabelski operaterji,

internetne povezave in dostopnost ipd.

LOKACIJA IN SELITVE GLAVNIH MEST

S spreminjanjem vloge prestolnic in predvsem velikimi spremembami obsega državnegaozemlja nastajajo okoliščine, v katerih je pomembno, kje so lokacije teh središč. Posebej vokoliščinah, ko je sedež države še mogoče spreminjati ali sploh oblikovati.

Kanadsko glavno mesto Ottawa je zanimiva kompromisna izbira, kjer so tehtali med

gospodarsko močnima Torontom (anglofonskim) in Montrealom (frankofonskim) delom

Kanade. Odločili so se – tudi zaradi dokazovanje kompromisne multikulturnosti za lokacijo

nekje vmes in bolj na severu, ime pa prevzeli po lokalnem indijanskem plemenu Ottawanov.

V Avstralskem primeru so se odločili za nov zvezni distrikt s povsem posebnim statusom.Canberra je postala glavno mesto Avstralske zveze, čeprav je veliko nacionalnih institucijdejansko lociranih v največjem in gospodarsko najučinkovitejšem Sydneyu.

V svetu je več primerov selitev prestolnic. To je zahtevno in kompleksno dejanje, saj je

potrebno ob vseh praktičnih vidikih upoštevati tudi različne simbolne elemente. Vnadaljevanju lahko vidimo, da so bile odločitve zelo različne in so tudi vodile do dokajrazličnih učinkov teh selitev. Razvoj državnega ozemlja je v nekaterih primerih vodil doodločitev o selitvi prestolnic. Selitev prestolnice je prvovrsten ukrep državne regionalne

politike: približati razvojno – inovacijsko jedro v geografsko (geometrijsko) središče državein s tem spodbuditi modernizacijo in inovacijske tokove v pokrajini.



V afriških državah, ki so z izjemo Abesinije (Etipije) doživele kolonialno usodo, so seoblikovala močnejša jedra urbane poselitve in izhodišče modernizacijskih tokov ob obali.Obalna mesta Nigerije (Lagos), Gane (Akra) in Slonokoščene obale (Abidjan) imajo zelo

podoben historiat in urbano zasnovo. Po osamosvojitvi je sledil val priseljevanja in iskanja

priložnosti. Oblasti so skupšale zmanjšati pritisk divje urbanizacije in obenem pomakniti

inovacijsko jedro (prestolnico) v notranjost. V bivših kolonijah je bila glavnina poselitve obobali. Izrazito litoralizacijo so skušali premagati s selitvijo stare ali z lokacijo nove prestolnice(jedra inovacij) v notranjosti. Primer Abuje (Nigerija) je neuspešen, medtem ko se je v

Slonokoščeni preselitev v središčno ležeče Yamasukro odvila bolj uspešno. Namera da biselili državno središče iz Akre v notranjost (Kumaisi) kjer je zgostitev dominantne etnije(Ašantov) in jo celo poimenovali na novo, se ni posrečil. Sedež je ostal v Akri.

Veliko bolj učinkovita je bila selitev brazilskega glavnega mesta. Odločitev Brazilske vlade,da oblikuje povsem novo mesto – državno središče Brasilia. Postavili so jo skoraj 1000km odobale v notranjost Brazilskega višav ja (Kampos) in oblikovali tudi poseben zvezni distrikt.

Brazilia je postalo večmilijonsko mesto, ni pa uspelo spodbuditi gospodarstva in demografske

rasti v širši okolici, niti postati gospodarsko in kulturno središče. Tako je Rio de Janeiro (Rio)ostal de janska prestolnica in duša Brazilije, Sao Paolo pa njegovo gospodarsko jedro infinančno središče.

Bolj učinkovita selitev pa je bila v turškem primeru; selitev prestolnice Turčije iz Istanbula vAnkaro. Selitev so izvedli, ko je Turčija izgubila sleherne možnosti večjega vpliva na nekoč“zahodnem” delu svojega ozemlja – na Balkanu. Ankara se je razvila v učinkovito

prestolnico, štirimilijonsko mesto deluje kot jedro Turčije in tudi v smislu spodbujanjaregionalnega razvoja je bilo to podjetje uspešno. Zanimivo, da ob tem Carigrad (Istanbul) ni

nazadoval, temveč je ostalo najpomembnejše turško kulturno in gospodarsko središče, pa tudi

bolj svetovljanski od »turške« in »moderne« Ankare.



Med zanimive primere selitev državnega središča sodi tudi Rusija. Ruska Moskva v časuPetra I velikega, reformatorja in modernista, po vladnem slogu pa evropskega absolutista, ki

je ob koncu 17. stoletja skladno z »evropsko« usmeritvijo osvojil Baltik in v ustanovljeniSankt Petersburg (1701) (imenoval ga ja kar po sebi) preselil tudi dvor. Moskva je ponovno

postala ruska prestolnica po prvi svetovni vojni.

Nemška prestolnica je po združitvi 1871 postal Berlin, ki je bil tedaj blizu lege v

geometrijskem središču, a je to prenehal biti, ko je bila Nemčija po drugi svetovni vojnirazdeljena. Vzhodni Berlin je tako zadržal vlogo metropole, medtem ko je v Zahodni Nemčijito postal Bonn. Danes je Berlin znova sedež nemškega državnega korpusa in je s temenormno pridobil, saj je eno od največjih gradbišč v Evropi.

Nekatere države imajo ločene prestolnice, tako da je del (vlada, parlament) v enem, del pa v

drugem. Južnoafriška republika ima sedež vlade v Pretorii, finančno središče je Johannesburg,zgodovinsko jedro pa Capetown; tu je tudi parlament, medtem ko je vrhovno sodišče vBloemfonteinu. Nizozemska uradna prestolnica je Amsterdam, vrsta vladnih ustanov in

parlament pa so v Den Haagu, kjer je tudi več mednarodnih institucij (sodna, še posebej).Butan ima letno in zimsko prestolnico, kar je odvisno od trenutne lokacije kralja. Izrael ima

uradno sedež (prestolnico) v Jer uzalemu, vlada pa v Tel Avivu. Težnja je vse prestaviti vJeruzalem.



POSEBNA OZEMLJA

DRŽAVE S POSEBNIM STATUSOM

To so države, ki imajo zaradi trenutnega statusa ali položaja (situacije) poseben pomen v

mednarodni skupnosti. Po drugi strani pa sem uvrščamo ozemlja držav, ki imajo zaradi posebnih namenov rabe, strukturnih značilnosti ali prometnega in strateškega značaja poseben pomen.

Na ravni države so to lahko t.i. »žepne države) (Monako, Vatikan, San Marino, Andorra, male

otoške države v Indijskem oceanu in na Antilih).

Na ravni dela državnih ozemelj so različna ozemlja z začasnim statusom, kot so na primerzaradi zasedbe, katastrofe, mednarodnega nadzora.

Posebno obliko predstavljajo DRŽAVE – DVOJČKI zaradi političnega razvoja so ostali

razdeljeni na dve državi. To so na primer Vietnam, Jemen, prej Nemčija, Koreja; tudi Kitajskain Tajvan. Obstajajo težnje po združevanju; toda to lahko korenito spremni geopolitičnarazmerja (in razmerja sil). Danes je ločena le še Koreja. V podobno vlogo vstopajo balkanskedržave: Kosovo in Albanija, Srbija in Republika Srbska (in po nekaterih interpretacijah šeČrna gora), Grčija in (južni) Ciper, pa Moldavija in Romunija.

Posebno obliko predstavljajo ozemlja, ki imajo v okviru držav poseben status in celomednarodno predstavljivost, niso pa mednarodno priznane države, Grenlandija in Ferski otoki

so del Danske kronovine. Ferski otoki imajo večjo stopnjo avtonomije.

V svetovnem merilu so poseben problem države, ki jih prizna malo držav ali pa sploh ne.Čeprav je tak status lahko le začasen, bo zaradi posledic mednarodne izolacije doživel vrstosprememb. Nekatere se kljub temu uveljavijo in delujejo povsem samostojno. Primer Tajvana

(Narodna republika Kitajska) je potem, ko je Ljudska republika Kitajska dobila sedež v VSZN osamela, kar pa je niti ne ovira preveč. Ovira druge, s ka terimi Tajvan oblikuje odnose

formalnega diplomatskega delovanja. Tak primer je tudi Kosovo, ki se je po osamosvojitvi

leta 2008 znašlo na naporni poti priznavanja. Turška republika severni Ciper je priznana le sstrani Turčije. Palestinska država, sestavljena iz dveh delov (Zahodni Breg, Gaza) je država zvelikimi težavami ne le v medsebojni komunikaciji ampak tudi v odnosu arabskih držav, kinaj bi jo v boji u z Izraelom podpirali.

Na tem mestu omenimo še KOLONIJE. To so odvisna ozemlja v lasti države lastnice kolonij,ki izvaja večino oblasti. Oblastne strukture so lahko zelo različne. Večinoma so danes to le šeostanki npr. otoki ipd. Fr. Gvajana, Kajmanski otoki, otoki v Antilih, Maskarenih… nekoč pa

je bila Afrika razdeljena med kolonialne sile skoraj v celoti, pa tudi velik del Azije. V

strukturo poselitve so kolonialni oblastniki vnesli vrsto prepričljivih dokazov o kolonialnem(podrejenem) značaju določenih ozemelj – kolonij.

Drugi tip teh ozemelj, ki po zunanjem obsegu in strukturi spominja na kolonije, so

PROTEKTORATI. To so ozemlja pod zaščito (protekcijo); pogosto prehodne oblike medkolonijo in neodvisnostjo (gl. Vzh. Timor). Zaščitnica zadrži predvsem obrambo, zunanjo

politiko, finance. Protektorati so bili v Arabiji.



OZEMLJA S POSEBNIM STATUSOM

V prvi okvir sodijo ENKLAVE ozemlja obkrožena v celoti z ozemljem druge države.Praviloma so ostanek pogajalskih procesov ali vojn. Za državo matico je to EKSKLAVA .

Kaliningrad, Gorski Karabah, Kabinda, Nahičevan. Veliko je začasnih, kot rezultat spopadov

(enklave v BiH, Kosovo, Kavkaz).

Poleg tega so tu še nekatere reliktne pol- in prave enklave (Ceuta in Melilla na ozemlju

Maroka(pripadajo Španiji), Guantanamo na Kubi, ter končno tudi Gibraltar (britanskakolonija).

Tu so še MANDATNA OBMOČJA so praviloma območja, kjer delujejo mirovne sile in seodvija mirovni proces. Prehodni status. Kosovo razdeljeno na cone.



Posebne oblike predstavljajo zasedena ozemlja. ZASEDENA OZEMLJA začasno okupiranaozemlja po drugi ali tretji sili, praviloma velja vojaški – varnostni režim. Palestina, Gaza,

Golanska planota; nekdaj je bila Zahodna Sahara.



EKSTERITORIALNE VOJAŠKE BAZE

Sem ne sodijo le nekatere ameriške (Guantanamo na Kubi, Mariani v Pacifiku) in britanske

(Gibraltar, Tristan da Cunha, Akrotiri in Dhekelia na Cipru) temveč tudi območja velikihvojaških baz na ozemlju npr, ZDA, kjer so to povsem izločena ozemlja, na katerem jesleherna druga raba prostora nemogoča.

VOJAŠKA OBMOČJA, vadbeni poligoni, infrastruktura; tam je prepovedan vsaka druga

raba. Dostop je omejen. Navadno so ta območja ekološko dokaj obremenjena. V primerih, ko

so se oblikovala posebna mesta, namenjena obrambnim (vojaškim) dejavnostim, je delež invloga vojaških sil nezamenljiva, saj predstavljajo glavnino potrošnikov. Take baze od tega

živijo, so odvisne. Celo v primerih, ko je vojaška baza povsem ločen »kamp« je dohodkovnogledano, njihova vloga zelo pomembna. Še bolj se to pozna v načrtovanju. Ker je vojaškilogiki podrejeno vse, za take lokacije navadna načela in pristopi preprosto ne delujejo.

Tu so še UPRAVLJANA OZEMLJA neredko ozemlja, ki jih upravlja več držav po dogovorih/ pogodbah. Tako je razdeljena Antarktika.

Med varovana območja sodijo tudi različni REZERVATI Indijancev v Ameriki, bantustaninekdaj v JAR; Imajo določeno stopnjo avtonomije, sicer je to del ozemlje države.



REZERVATI Indijancev v Ameriki, bantustani nekdaj v JAR; Imajo določeno stopnjoavtonomije, sicer je to del ozemlje države.

Podobno vlog imajo NEVTRALNE CONE je relikt dogovorov in kompromisa, da določenegaozemlja sploh ne izkorišča nobena stran, dokler niso končani vsi dogovori. Taka je nevtralna

cona med Irakom in Saudovo Arabijo, ki pa sta si jo kasneje državi razdelili.





NARODNI PARKI IN ZAVAROVANA OBMOČJA

Zavarovana območja so namenjena varovanju določenih naravnih in / ali kulturnih dobrin.Zaščitništvo ima lahko zelo različne pobude in usmeritve, ključno pa je omejevanja prostega porabe prostora in dobrin. Načini nadzora in sankcioniranja neželenega ravnanja imajo zelo

različen pristop; od tega je odvisno, ali bodo z določenimi ukrepi zadevo sploh dosegli.

Najstarejši je Yellowstone v ZDA. Ustanovili so ga da bi zavarovali tedaj že močno ogroženeživalske in rastlinske vrste.



OBVLADANJE DRŽAVNEGA TERITORIJA

Vsa prej našteta območja, ki sodijo v nek državni okvir, imajo znotraj le-tega določeno vlogo.Državna oblast mora biti sleherni čas zmožna nadzirati, posedovati in upravljati ta raznolikaozemlja.

Jedrna (središčna) območja

Državna pr estolnica

Simbolni kraji

Zavarovana območja / posebna ozemlja

Območja manjšin

Periferna območja

Obmejna območja…

V skupnem obsegu dobimo “strukturirano” državno ozemlje. To pomeni da je država posredno z močjo državne administracije in različnih institucij ter služb zmožna ZAVZETJA,

ZADRŽEVANJA, UPRAVLJANJA, KORIŠČENJA IN NADZORA ozemlja in njegovihmaterialnih, prostorskih in človeških potencialov.

Ključni elementi obvladovanja državnega ozemlja so naslednjo:

Politični (vzpostavitev institucij in pravnih pogojev)

Vojaški (obramba pridobljenih dobrin; varnost)Gospodarski (razvoj potencialov, ki povečujejo bogastvo in omogočajo posest) Demografski (lastniki in uživalci dobrin na ozemlju) Kulturni (razvoj podobe in samopodobe ljudi in prostora)

Obvladovanje teritorija je vedno kompleksno: simbolično in funkcionalno. Pri tem se mora

posebej ozirati na naslednje dejavnike

Lega (bližina svetovno pomembnih prometnih poti)Velikost ozemlja

Izpostavljenost (bližina potencialnih ogroževalcev) Izoblikovanost površja (potek gorovij, vodotokov, obale in otočja) Število prebivalstva (branilci / ekspanzionisti, uživalci dobrin)Oblika prostorsko- politične enote (kompaktne, vzdolžne, otoške…)

Naravna bogastva (rude, energenti, les, voda, plodna zemljišča)

Gospodarska razvitostDružbene razmere (povezanost, kultura, politika, izkušnje)

Določeni dejavniki so, kakor je razvidno iz zgoraj navedenega, lokalni, drugi se nanašajo nadržavo kot celoto oziroma njeno družbo. To so lahko:

Gostota poselitve, urbaniziranost (velika mesta so obrambna prednost)

Reliefna izoblikovanost (primernost določenega tipa površja za vojaške operacije) Gozdnatost (vir surovin, hrane in skrivališče) Podnebne razmere

Obstoj lokalnih prehrambenih virov, rudnih in energetskih bogastev

Razpoložljivi vodni viri (rečna mreža kot vir ali / in ovira)Oblikovanost in lastnost morskega dna in obale



Lokalne družbene razmere

Posebej pomembne so OBRAMBNA SPOSOBNOSTI, ZNOTRAJ KATERE POSEBEJ

UPOŠTEVAMO:Lastnosti ozemlja (makrostrateški in lok alni pogoji)

Lastnosti prebivalstva (pripravljenost, zavest, organiziranost, struktura, navade,mentaliteta, izkušnje…) Obrambne sile (njihova organiziranost, številčnost, moč, infrastruktura)

Varnostne sile se posebej posvečajo obrambi. Te so lahko institucionalizirane ali pa tudi ne

(redkeje).

Policija (sistematično varovanje oseb, premoženja, objektov) Vojska (obramba pred zunanjim in notranjim organiziranim agresorjem)

Sodstvo in kaznovalno-vzgojni zavodi

Civilna obrambna sfera (varovanje premoženja in oseb v izrednih razmerah)

Zasebne varnostne sheme (agencije)Samoorganizirane sile (navadno v kriznih razmerah; milice; gverila; samoiniciativnost

prebivalstva)

Sodstvo in kaznovalno-vzgojni zavodi

Vojska (obramba pred zunanjim in notranjim organiziranim agresorjem)

Civilna obrambna sfera (varovanje premoženja in oseb v izrednih razmerah) Zasebne varnostne sheme (agencije)

Samoorganizirane sile (navadno v kriznih razmerah; milice; gverila; samoiniciativnost

prebivalstva)

Pri tem moramo šteti, da imajo obrambne sile več funkcij, ki se pomembno razlikujejo gledena to, ali sov miru ali v vojnih in kriznih razmerah. Navadno imajo naslednje funkcije:

Simbolni (obrambne sile so vedno tudi predstavitveni element države, skupnosti…) Obrambni-varnostni (skr b za celovitost ozemlja, varnost oseb, premoženja,gospodarski razvoj)

Dejavnik družbenih odnosov in procesov (diktature, politične policije ipd.)Gospodarski (zaposlitev, vpliv na proizvodni, raziskovalni kompleks)

Velik porabnik prostora (in dejavnik lokacije tudi povsem civilnih ustanov in

objektov)



ADMINISTRATIVNO UPRAVLJANJE DRŽAVNEGA OZEMLJA

Če hoče država obstati, mora učinkovito upravljati in nadzirati svoje ozemlje. UČNIKOVITOOBVLADATI OZEMLJE je temeljni cilj vsake družbene (politične) skupnosti. Gre za

ORGANIZACIJO V PROSTORU. Tedaj govorimo o REGIONALIZACIJI: razporeditevrazličnih objektov in subjektov na omejenem ozemlju. V okviru politične geografije govorimotudi o GEOGRAFIJI LOKALNOSTI.

V tem okviru nas posebej zanimajo velikost, hier arhični odnos administrativnih enot,administrativna moč državnih enot.

Administrativne členitve ozemlja so načini, kako naj družbena / državna skupnost UČINKOVITO IN RACIONALNO UPRAVLJA S TERITORIJEM. Praviloma se teži kupoštevanju čim bolj kompleksnih kriterijev. Administrativne členitve – regionalizacije so

praviloma VEČSTOPENJSKE.

Na členitve vplivajoProstorski pogoji (relief, vodni sistemi ipd.)

Zgodovinska tradicija upravljanja

Gostota poselitve

Narodne, verske in kulturne lastnosti prebivalstva

Gospodarske značilnosti ozemlja

Politika upravljanja (kaj se želi doseči) individualni dejavniki (pritiski skupin prebivalstva ali celo posameznikov).

VRSTE TERITORIALNO-ADMINISTRATIVNIH ENOT

Te se med seboj pomembno razlikujejo in prekrivajo, odvisno od razvitosti družb ininstitucionalizacije držav. Pomemben je namen, zaradi katerega se določene administrativneenote organizira. To so lahko

UPRAVLJANJE (občine, katastrske občine..) VOLILNE ENOTE

ŠOLSKI OKOLIŠI SODNI OKRAJI

GOZDNOGOSPODARSKE ENOTEVINORODNI RAJONI

VOJAŠKE / POLICIJSKE OPERATIVNE ENOTE

VERSKE TERITORIALNE ENOTE

Prebivalstvo upravičeno pričakuje, da bo taka institucionalizacija vnesla več reda in na koncu prednosti. Zato se posebej ozira na naslednje elemente:

Dostopnost

Ekonomičnost (večje administrativne enote so praviloma cenejše) Učinkovitost

Preglednost



Identiteta (jo ustvarja in vzdržuje; če se prebivalci z njo identificirajo, pomeni tomobilizacijo človeških potencialov

Hierarhičnost (znano zaporedje upravnih postopkov po hierarhični ravni upravneenote)

Posledice take zasnove bodo določene spremembe ki jih tak obsežnejši sklop dejansko ustvariv določenem okolju. Tako se pričakuje učinkovito vodenje razvoja in različnih storitev kot javne službe, na splošno varovanje splošno sprejetih norm in interesov, učinkovito reševanjesprotnih problemov, oblikovanje in varovanje identitete, sorazmerno močan vpliv na

poselitveni sistem in prometno omrežje in končno razvojna naravnanost; središča so “razvojna jedra”; oblikujejo se lokalna središča z oskrbnimi funkcijami.

ADMINISTRATIVNE ČLENITVE SLOVENSKEGA OZEMLJA

Slovensko državno ozemlje je primer velike dinamike na področju upravnih členitev. Samo v

zadnjih 100 letih se je na ozemlju današnje RS desetkrat zamenjala politična oblast. V zadnjih100 letih se je petkrat zamenjal družbeno- politična ureditev države. VprašanjeR EGIONALIZACIJE države je stalno politično vprašanje in priljubljena tema špekulacij.

RAZDELITEV NA DEŽELE do 1918 je pustila v regionalni identiteti slovensk ih pokrajin

globoke sledove, tedaj os več stoletij obstajale »dežele«ki so se močno vtisnile v kolektivnispomin in danes predstavljajo podlago različnih regionalnih identitet, tudi že dolgo potem, ko(več generacij ) tak sistem ne deluje več.

Do 1918 je bila delitev na DEŽELE; imele so precej pristojnosti. To je omogočilo, da so sezlasti na Kranjskem (slovenska večina) razvile nekatere zelo pomembne institucije. Na



ogrskem delu je bila v veljavi delitev na ŽUPANIJE. Nižje enote so bila okrožja, nato občinein potem še katastrske občine. 1919 do 1941 so se z nekaj vmesnimi spremembami oblikovale

občine, nato srezi (okraji) okrožja. Jugoslovanski del današnje Slovenije je bil Dravska banovina. Okupacijske oblasti so začasno zadržale obstoječe enote; le na mejah je prišlo odsprememb.

V obdobju druge – socialistične Jugoslavije in s tem »vzhodne« orientacije 1948: prevzame

dediščino srezov (jih preimenuje v okraje) in občin . Občine so se pričele povečevati.Povečevali so se okraji: 1952 jih je bilo še 19, 1958 še 9 in 1964 le še 4 . 1958 je sledila

reforma občin: z majhnimi spremembami je ta sistem veljal do 1995 in je temeljito vplival nasistem poselitve in centralnih naselij: zasnova POLICENTRIČNEGA SISTEMA inKONCEPTA POLICENTRIZMA. Dediščino tega, k i je vztrajal vse do 1995 in se potem

pričel spreminjati z drobljenem »lokalne samouprave«, še danes vidimo v »upravnih enotah«in v vrednoti »občine« kot močne lokalne administrativno –teritorialne enote kot »podaljška«države.

Po letu 1991 z osamosvojitvijo Slovenija prevzame dediščino komunskega sistema (60občin). Napove se temeljita reforma in hitre spremembe: uvajanje malih občin. Večsprememb v naslednjih letih in spreminjanje števila občin: od 60 leta 1995 na 192 leta 2000;sedaj težnja po novih; verjetno okrog 230 v prihodnosti. Razprave o pokrajinah: še vednonerešena tema.



REFORMA 1952; razdelitev na občine





UPRAVNA RAZDELITEV NA OBČINE po reformi leta 2000









O bčine: male teritorialne enote z veliko upravno močjo. Posledica je lokalizacija Slovenije.

IZHAJATI iz

Funkcij take enote

Upoštevati ekonomsko in populacijsko moč

Konkurenčnost v odnosu do sosedstva



MEJE V POLITIČNI GEOGRAFIJI

Geografi Se neprestano srečujemo z mejami. Vsaka regionalizacija, omejitev določenih pojavov že avtomatično riše črto na zemljevidu – mejo.TODA TO JE ČRTA, ki ločuje dve

enoti zaradi NAŠEGA RAZUMEVANJA stvari. Ta meja je KONSTRUKT, miselni pripomoček za lažjo interpretacijo raznolike geografske stvarnosti. Po definiciji je meja

skrajna črta ozemeljskega (prostorskega) dosega nekega pojava.

Razmejevanje je postopek prostorskega ločevanja dveh ali več pojavov. Pri tem nastanejoMEJE, ki jih pojmujemo zgolj kot črto, ki razmejuje območje dveh pojavov. Ta meja jeabstraktna in sama po sebi nima nobenega učinka. Je orodje miselnih postopkov.

V politični geografiji je temeljno izhodišče je teritorij, na katerem živi in ga upravljaorganizirana človeška skupnost. Meja je torej del pokrajine in njen aktivni, trajni dejavnik. Je

meja ČRTA ali tudi ŠIRŠA CONA, ki razmejuje moč obvladanega teritorija. Po starem pojmovanju so bile meje skrajne točke organiziranosti in moči neke skupnosti; meja se zatonenehno spreminja in prilagaja (ofenzivni ali dinamični vidik).

Sedaj so meje opredeljene kot izraz dogovora o prostorski (geografski), politični, gospodarskiin kulturni zaokroženosti ozemelj. Meje naj bi bile čim bolj stabilne, časovno trajne, statičnein predvsem smiselne (ne izzivajo konfliktov); to je defenzivni vidik.

Razčistimo najprej z dvema pojmoma, ki jih imajo nekateri avtorji za (skoraj) sinonima. To

sta “BOUNDARY” IN “ “FRONTIER”.

Politične meje je mogoče razumeti bodisi kot jasne črte (“boundary”) . ..Lahko pa jihrazumemo tudi kot nekoliko širšo cono “frontier”, ki zapira teritorij pod “našo” upravo.Frontier lahko tolmačimo tudi kot črto stika.

POJAV MEJE se je že v klasični dobi razvoja politične geografije / geopolitike uveljavil kotspecifično delovno področje. Sedaj se je tematika močno razširila, tako da lahko govorimo o

skoraj povsem samostojni poddisciplini: “geografiji mejnosti”. Govorimo predvsem o

POLITIČNIH MEJAH, ki razmejujejo ozemlja, vode ipd. različnih državnih (političnih) enot.

Razvoj političnih meja. ANTIKA: meje so bile ločnice takratnih držav. Pogosto so jih močnozavarovali (npr. rimski “limes” ali tudi “kitajski zid”. Navznoter je bilo ozemlje razdeljeno

hierarhično. Bistven premik predstavlja RIMSKI IMPERIJ; lastništvo je vezeno nakodificirano pravo, vsako ozemlje ima potemtakem mejo, ki je varovana pravno in stvarno.

SREDNJI VEK: lastništvo je bila temeljna kategorija, iz katerega izhajata moč in položaj.Meje fevdalnih posesti so se hitro spreminjala in bila podvržena predvsem imperativu moči(vladarja); sil, ki so lahko ozemlje ščitile. Nastopa že tudi PRAVO.

V ta sklopj je ponekod, predvsem v Aziji in Evropi, začel uveljavljati KOLONIALIZEM: pri

posedovanju zemlje nastopita dve tendenci: v “starem” svetu oblikovanje meje glede nanotranjo strukturo in lastnosti ozemlja (t.i. “subsekventne meje”). V “novem” svetu teh

pritiskov ni bilo, zato so meje oblikovali bolj premočrtno, ne oziraje se na lastnosti zemljišča.Izključna kategorija je bilo lastništvo te posesti (“antecendentne” ali tudi “geometrične” meje.



IMPERIALIZEM: opredeljuje ga do ba nacionalnih držav; razdeljenost sveta je povzročilahierarhizacijo političnih meja in različne tipe teritorijev. Začne se tudi delitev vodnih površinin zračne sfere, obenem se krepi tudi mednarodni značaj razmejitvenih procesov.

MODERNA DOBA: uveljavlja se težnja po stabilizaciji meja in obenem (v zameno za

prejšnjo dinamiko spreminjanja meja) za hierarhizacijo družbenih skupin in njihovih notranjihteritorijev. Ozemeljske zahteve so zamenjali za različne pogodbene ukrepe (varstvo manjšin,federalizacija, mednarodni nadzor).

Ali meje izginjajo? Pogost izraz, da se meje “brišejo” ali da “izginjajo” ter da “padajo”.Povsem NEUPRAVIČENO. Z povezovalnimi procesi meja ne izgine, temveč se le spremeninjen značaj, vloga in pomen. Temeljno izhodišče je PRAVO, temelječe na LASTNIŠTVU innormiranih in /ali kodificiranih pravilih UPRAVLJANJA z ozemljem, njegovim

prebivalstvom, dolžnostim in pristojnostim OBLASTI (ELITE).

TIPIZACIJA POLITIČNIH MEJA

Pri tem početju gre predvsem za “morfološke” vidike pojava meje. Politične meje so slediledoločeni morfološki in / ali tudi strukturni logiki in vsebini. Kasneje iste vsebine srečamo tudimed kriteriji razmejevanja. Nobena izmed meja in noben princip razmejevanja se doslej še niizkazal(a) za zares trajnega in pravičnega.

Prve so t.i. NARAVNE MEJE; logičen konstrukt, po katerem naj bi politične meje sledilenaravnim pojavom. Meje so dojemali predvsem kot pregraje, ovire in zato so tudi uporabljali

tiste morfološke elemente v naravi, ki so bili videti dovolj razme jevalni. Tak pristop je zelo

priljubljen in izvira iz časov, ko so dejansko gojili prepričanje, da je dobra tista meja, ki se joda kar najbolj enostavno braniti ali ki že kar s svojo pojavo deluje kot zid. Tak primer so Na

primer gorske pregraje; Pireneji delujejo zelo prepričljiva naravna pregraja. Ampak le nazemljevidu. V praksi je vrsta težav. Tako meja na Pirenejih še deluje »prepričljivo«, medtemko je na primer na grebenu Skandinavskega gorstva ali pa na robovih češko-nemških masivovto že veliko težje.

Zelo pogosto se za »naravno« uporabljajo širši vodni tokovi kot je na primer Donava. To jesicer res,a že pri nekoliko manjših tokovih v ozki dolini je povsem drugače, saj deluje reka

predvsem povezovalno. Na prvi pogled pogosto delujejo kot vidne in torej prepričljive ločnicev pokrajini. Toda večina mest je lociranih prav ob rekah in celo sotočju rek.

Tudi pri geografskih regionalizacijah in rajonizacijah ta kriterij rad odpove. Vendar povsod to

ni enostavno. Poskusimo na Amazonki…



Drugi tip meja so ANTROPOMORFNE MEJE: ali pogosto imenovane UMETNE meje se

ravnajo glede na izbrani dominantni element razmejevanja. To so bili praviloma jezik, kultura

in narodna pripadnost. Tudi tukaj se je kljub navidezno jasnim merilom pojavlja vrsta težav,



ki jih je mogoče odpraviti samo z diktatom moči (nasilna prevlada močnejšega) ali pa iskanjeraznih kompromisov. Sledijo torej “družbenim” elementom.

Na primer jezik: Slovenci smo Slovenci zaradi svojega jezika: a to nam še ne definiradržavnega ozemlja.

Niti zelo pogosto uporabljeni element: narodna pripadnost; velika pomešanost.

Tretji tip meja so GEOMETRIČNE MEJE so potegnili pogosto v “novem“ svetu, ne ozirajese na realne bariere in potek različnih družbenih vsebin. Te meje so ostale dediščina bodisi

kot “notranje” meje in tudi (zlasti v Afriki) mednarodne meje. Potek meje po puščavahseverne Afrike: obenem je Nil ne ločnica, temveč središče neke stare civilizacije in sedajmočne “arabske” države.



RAZMEJEVANJE KOT PROCES IN POSTOPEK OBLIKOVANJA MEDNARODNIH

POLITIČNIH MEJA

Razmejevanje je PROCES oblikovanja POLITIČNIH MEJA. Gre torej za vzpostavljanjelinijsko povezanih točk skrajnega dosega oblasti neke teritorialno organizirane skupnosti – države.

To je proces odločanja o politični meji v geografiji. O bsega: določanje mejne črte, -

definicija funkcije meje in -določitev mejnega režima. Postopek oblikovanja meje obsega pet

stopenj v zaporedju:

1: definicija

2.delimitacija

3.demarkacija

4.zavarovanje meje5.utrjevanje meje





OBLIKE RAZMEJEVANJA

Praksa politične geografije pozna v zgodovinski praksi več vrst – oblik razmejevanja.

Določene razlike nastopajo pri kopenskem oziroma pomorskem razmejevanju.

Pogosta, čeprav ne prav dobro sprejemljiva je, vsaj v zgodovinskem kontekstu, enostavna

enostranska vsiljena rešitev. Močnejša država določi mejno črto in tudi kriterije, določi režim, bonitete, trajanje in coniranost politične meje. Taki diktati so bili v preteklosti pogosti, danes pa se “ne smejo” zgoditi. Primer: Meje nekdanjih sovjetskih republik, danes držav, sodediščina tega notranjega diktata. Deloma bi v a kontekst sodila tudi Daytonska Bosna in

Hercegovina (1995).

Druga oblika je multilateralna rešitev, ki pa je in utegne biti tudi precej enostransk i diktat, pri

katerem pa figurativno deluje še vrste drugih dejavnik. Zato je ocena, kako so meje nastale,zelo odvisna od presoje vse elemente.



Primer Nemčije po II.s.v. Zavezniki so preprosto določili mejo. Pri tem so upoštevali nekaterestare meje (npr. z Nizozemsko). Delitev med zahodno in vzhodno Nemčijo na Labi je bilrezultat vojaškega dosega obeh strani (zavezniki; SZ). Začasna razdelitev nadzorovanihozemelj se ni ozirala na prioritete funkcionalnosti, temveč na moč zaveznikov (močobvladljivosti).

Dvostranska sporazumna določitev meje. Pogosto gre za t.i. pritrditveni sporazum, kjer seobstoječa črta premirja niti ne spremeni, spremeni pa se mejni režim in določene. Sporazumna

odločitev dveh držav o poteku mejne črte in režimu. Sklenejo se številni kompromisi. Primer:

Osimski sporazumi med Italijo in takratno Jugoslavijo je postavil nove posebnosti v funkciji

in strukturi meje. Osimski sporazumi so le “legalizirali” že obstoječo mejno črto. Toda

obenem so ji dali nove funkcije: povezljivost mejnih prostorov.



Sporazum o poteku meje s posredovanjem mednarodnih dejavnikov. Praviloma rezultatmirovnih konferenc in posredovanja različnih komisij, ki jih ne določita sprti strani. Mirovnekonference so sledile po vseh večjih vojnah. Primer: meje na Balkanu so pogosto določale“velike” sile tistega časa. Npr. slovenska severna in vzhodna meja je rezultat Trianonskega

miru.

Četrto obliko razmejitvenega postopka predstavlja odločitev na podlagi plebiscitarnega izida. Na izbranem spornem ozemlju določijo plebiscitno cono, pravila plebiscitnega boja, nadzornad potekom ipd. Prebivalstvo se z večinsko “plebiscitarno” odločitvijo opredeli za eno alidrugo opcijo. Primer: slovenska severna meja 1920; plebiscitov je bilo tedaj v Evropi kar

nekaj. Plebiscitarne odločitve so tudi glede neodvisnosti in s tem se meje teh enot avtomatično

smatrajo za mednarodne, razen če se strani sporazumeta drugače.

Plebiscitarne odločitve: po I. svetovni je bilo v Evropi 7 plebiscitov, s katerimi so razmejevalisporna ozemlja. Danes tega instrumenta ne uporabljajo več (pravica narodov do samoodločbe

je v kontekstu pojava “nacionalne” države. Danes v večji meri prisegajo na t.i. “pravne”argumente – to pa so pogosto t.i. “zgodovinski” kriteriji



Arbitražna (sodna) odločitev je sicer pogosteje rezervirana za pomorsko razmejevanje. Navadno se prepušča za reševanje manjših kosov ozemlja, še posebej če razmejitev že prej ni bila jasna in ni bilo drugih možnosti. Arbitraže so pogoste zlasti za pomorsko razmejevanje;npr. med Kanado in ZDA.

Taka je r azmejitev med Čilom in Argentino se je po desetletjih sporov rešila šele z arbitražo.Državi sta se obrnili na Vatikan kot arbitra v sporu. Posredovanje je bilo uspešno, z rešitvijosta soglašali obe strani.





KOPENSKE MEJE REPUBLIKE SLOVENIJE

Slovenija je Polkompaktna država z dolgimi in različno starimi mejami. Obmejnost večjegadela teritorija je ena osnovnih značilnosti RS.

Obmejnost lahko ugotavljamo

MATEMATIČNO (% ozemlja, ki je od meje oddaljen manj kot 25 km) GRAVITACIJSKO: (obseg ozemlja, ki gravitira k “tujim” urbanim središčem) VOJAŠKI (obseg ozemlja, ki ga je mogoče z vojaško tehniko obvladovati z ozemljadruge države; oziroma ozemlje, ki je z vojaškega vidika lahko prehodno v krajšemčasu)

Slovenija ima nad 50 % ozemlja znotraj 25 km pasu; znaten del ima šibke povezave ssrediščem; v glavnih smereh je vojaško prehodno; toda možnost oviranja vojaškega prehoda

je razmeroma velika. Precejšen del meja je “mlad” po svojem nastanku; nastale so po prvi indrugi svetovni vojni. Znaten del mejne črte je v zadnjem stoletju spremenil svoj potek .

Mejno vprašanje je zato za Slovenijo izjemno pomembno in v nekaterih pogledih pogojno

kritično. POGOSTO MENJAVANJE politične oblasti in spreminjanje meja govori oIZJEMNI STRATEŠKI LEGI SLOVENSKEGA OZEMLJA

SEVERNA MEJA

Slovenska severna meja Se je oblikovala po prvi svetovni vojni. Pomeni klasičen primerrazmejitve z uporabo različnih sredstev in razmejitvenih kriterijev. Mejna črta je kljubzahtevam tudi po drugi svetovni vojni ostala nespremenjena.

Etnično / narodno načelo; ni pomenilo rešitve narodnega vprašanja, ampak je bil samo delnikompromis. Izjemno pomembno vlogo je imel pri tem gospodarski kriterij (Jesenice na eni,

Borovlje na drugi; Mežiška dolina je prišla k SHS zaradi “uravnoteženja”; elektrarne. Vojaški poskusi in različne ponudbe (npr. avstrijska, da bi mejo predstavljala Drava. Diplomatski

diktat (nekaj sektorjev). Plebiscit, ki izhaja iz določil o samoodločbi narodov, ki pa nobeni

strani niso povsem ustrezale. Izhodišče je zato (predvsem slovenskih zahtev) postala narodnasestava in iskanje t.i. etnične meje. Upoštevati je treba, da so bili medsebojni apetiti velikovečji, a niso bili uresničljivi. kar bi želeli uveljaviti na vseh straneh, a zaradi mednarodnihokoliščin ni bilo mogoče.



Poleg starih političnih meja so iskali predvsem argumente etničnega pomena, saj je bil to vskladu z razglašenim principom pomena pravice narodov do samoodločbe. Iskanje

zgodovinskih razlogov kot “posebnih” meril. Karantanija kot mitološko središče Slovencev.



Za Koroško se je vnel najprej vojaški spopad, ki pa je bil ves čas v senci diplomatskih prizadevanj. Koroška je postala zanimiv test. Za Koroško se je vnel vojaški spopad, ki je trajalod konca 1918 do julija 1919; tole je zadnja jugoslovanska ofenziva.

Po drugi strani se je v spopad za meje na tem območju (kakor tudi še drugje) vnele tudi

tedanje velesile, ki so podajale svoje videnje rešitve, skladno z zavezniško ali manjzavezniško držo do novonastale države.



Slovenska stran se je (naivno) zanašala na etnično prevlado na plebiscitnem ozemlju.

Propaganda obeh strani je bila ostra in računala na prevlado bodisi socialne bodisi socialnelogike. Za priključitev k novi državi je bilo odločilno da z njo niso imeli izkušenj, nacionalnazavest pa je bila pretežno na kulturno- jezikovni in ne na realpolitični podlagi, zato je bil porazneizbežen. Analitiki so še v desetletjih po dogodku iskali prevaro, ali pa socialno-etnične

paradigme.

Kakorkoli že, plebiscit je odločil mejo. Plebiscit 10.10.1920: 41 % za SHS, 59% za Avstrijo.

Slovenci uradno postanejo manjšina; začenja se etnocidna politika Avstrije

Tako je Senžermenska mirovna pogodba je potem 1920 določila mejno črto na Karavankah(skladno s plebiscitnimi rezultati). Po drugi svetovni vojni je meja ostala enaka. Podrobnost:

krajani Libelič so uspeli 1923 prestaviti mejni kamen za polovico svoje vasi: sedaj je vsa vSloveniji.

Po drugi svetovni vojni se je vprašanje odprlo še enkrat, čeprav je bila razprava o mejidejansko že zapečatena na srečanji velikih treh na Jalti. Je severna meja ostala v svojih starih

okvirih, čeprav so južno Koroško zasedle slovenske partizanske enote. Pogajanja o meji: ni

sprememb. Pač pa je dokaj široke manjšinske pravice dobila slovenska manjšina, ki pa jihAvstrija le omejeno uresničuje.



ZAHODNA SLOVENSKA MEJA

Zahodna meja Slovenije poteka z Italijo in je zelo različno stara. Današnja meja z Italijo se jeoblikovala v večjem delu po drugi svetovni vojni. Najstarejši del razmejuje BeneškoSlovenijo od zgornje Soške doline. Meja je bila na isti črti kot je danes, oblikovali pa so jo1866 (plebiscit BS za priključitev k Italiji). Po prvi in drugi svetovni vojni naporno

razmejevanje.

Po prvi svetovni vojni je Italija sk ladno z določili tajnega Londonskega sporazuma iz 1915zahtevala spremembo meje; ambicije so bile zelo velike. Država SHS – Jugoslavija kot tudi

antantina zaveznica ni uspela pretehtati italijanskih zahtev. To je vodilo k enostavnim

kompromisom. Izhodišče je narodna pripadnost in jezik prebivalstva, sledijo gospodarskikriteriji.

Slovenska stran zahteva mejo po narodnem načelu, medtem ko se je Italija se je prav tako

sklicevala na etnično načelo (Mare Nostrum alias vzhodne jadranske obale). Prišlo je do vrste

predlogov: sklicevali so se na različne kriterije.



Kriteriji so bili

Narodni: (Jugoslavija)

Pravni (stara politična meja) Pogodbeni (Italija, sporazum iz 1915)

Gospodarski (ustrezno zaledje Trsta; potreba po gozdovih, Italija)

Varnostni (zasesti vrhove in prehode; Italija)

Dokazovanje italijanskega značaja Istre (Italija)



Tudi v Po drugi svetovni vojni do novih razprav o zahodni meji. Jugoslavija je zahtevala

revizijo rapalske meje. Italija se je sedaj opirala posebej na “etnična” načela. Jugoslavija je

poleg “pravičnosti” izpostavila gospodarsko načelo- Italija je forsirala tudi zgodovinske in

posebne okoliščine. Vojaške črte so pomenile začasno politično oblast: Morganova linija



V kriznih pogojih se je oblikovalo posebo ozemlje, kar je tipičen primer »tamponske » enote, pravzaprav paradržave in mandatnega območja. O blikoval se je STO, razdeljeno na dve

vojaški coni – upravi. Predlogi in variante vpletenih strani in arbitrov; Vsak je imel svoje

kalkulacije na iste kriterije!







1954: Rimski sporazumi: uveljavila se je začasna linija meje ki je pozneje (1975) postalastalna. Razdelitev paradržav glede na predhodno pravno stanje. Uveljavi se praksa delitev.Pomenijo začasno delimitacijo na kopnem in na morju Zavezanost do varstva manjšin

Določitev pristojnosti Začasno se prav za Trstom rodi pojem “železne zavese”: strah predkomunizmom in Slovani.

Slovensko italijanska meja je primer izrazito “družbene” meje: narekovale so jo meddržavne

in mednarodne okoliščine in je zato grob kompromis. Meja izziva k sodelovanju. Po Osimu jemeja postala med najbolj odprtimi v Evropi, kljub političnim, vojaškim in ideološkim



razlikam. Veliko mejnih prehodov – veliko sodelovanja. Slovenska manjšina v Italiji je bistven dejavnik čezmejnega sodelovanja

SLOVENSKA VZHODNA MEJA

Slovenija ima z Madžarsko 102 km meje, kar je skromnih 8%. Meja poteka v severnem delu

po razvodnici med pritoki Rabe na severu in Mure na jugu, v jugovzhodnem delu pa prečka porečje Krke in Ledave in preseka tudi nekaj naselij. Mejna črta je vijugava in se v prvemdelu prilagaja naravnim oviram, dejansko pa sledi tudi posestni strukturi lastnikov na obeh

straneh meje. Na jugovzhodnem delu je precej drugače, saj preseka celo nekatera naselja in je potek po sredi gozda bolj rezultat kot pa vzrok razmejitve.

Slovensko-madžarska meja se je oblikovala po prvi svetovni vojni s Trianonsko mirovno

pogodbo. Mejo so določili po črti spopada (del na Dravi in v Vojvodini in del po presoji (vPrekmurju; brez kriterijev. Že tedaj je bilo določeno je bilo varstvo manjšin. V tem

prizadevanju je bilo precej vojaških spopadov; manj znano a ne nepomembno vprašanjeslovenske nacionalne zgodovine.

Meja je narodno načelo upoštevala zelo v grobem; zdi se, kot da bi želela namenoma ustvaritimanjšine. Vendar je treba vzeti širši geopolitični premislek v zvezi s poraženo Madžarsko, kiso jo antantne sile zaradi malih balkanskih zaveznikov želele zmanjšati.



Trianonska mirovna pogodba 1923 z Madžarsko je definirala meje brez udeležbe vpletenihstrani; mejo so dejansko določile velike sile na podlagi “kriterijev”:

- pravičnosti -recipročnosti-strateškega ravnovesja (oslabiti Ogrsko in njene teritorialne pretenzije)



Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska stran zahtevala revizijo meja. 1945-1946: prihod

ruskih (sovjetskih) sil na območje, leta 1948-49 resolucija Informbiroja; zapora meje in

ustvarjanje “železne zavese”. Oblikuje tipična obmejna pokrajina.

SLOVENSKA JUŽNA MEJA

Meja s Hrvaško je dolga 670km, kar predstavlja približno polovico vse kopenske meje. Po

starosti se zelo razlikuje, saj se je oblikovala v različnih zgodovinskih obdobjih in prilikah. Jedoživljala v nekaterih sektorjih manjše spremembe. Predstavlja “dinamično” in formalno še



ne povsem definirano mejno črto. Je bila dolgo brez sleherne mejne / obmejne infrastrukture.

Osnova izvira iz delitev na grofije, krajine, marke, poznejše dežele; V bistvu gre za ločitevavstrijskih in ogrskih satelitov.

Slovensko – hrvaške meje v polpreteklosti niti na starejših kartah niso posebej definirali;

različne interpretacije. Stari zemljevidi lahko dovoljujejo različne interpretacije, Npr.

“hrvaška” imena na Koroškem so spodbujala tezo o “alpskih” Hrvatih. Obseg Kranjske

dovoljuje misel o posesti v Istri…



Primer stare “reliktne” meje v Beli krajini, ki je ostanek stare obmejne situacije, ko je bila

med grofijami še pretežno »notranja«.





Sektor meje pri Ljutomeru (1937) kaže na odstos panje od današnje meje; v Dravsko banovino je sodila Štrigova

V Beli krajini je bilo obratno: tri “uskoške” vasi so bile del takratne Hrvaške



Povsem druga situacija se zopet javlja na starih katastrih za območje ob morju. Zato je večnovprašanje, ali imamo pravi kataster?/



Meje STO; tudi te rušijo določila Rimskih dogovorov (konec druge svetovne vojne) in

Osimskih sporazumov (uveljavitev kopenske in morske meje med Yu in Italijo

Meja na Muri; primer, ko je zaradi fizičnogeografskih procesov (sprememba toka Mure)spremenjena tudi “de facto” meja





In hrvaški zemljevid o istem območju



Izhodišče razmejevanja je stanje na nad osamosvojitve in priznanje obeh držav. Izhodišče sokatastrske meje; državi sta se medsebojno priznali, s čimer se razume tudi upoštevanje mejena dan priznanja. Izhodišče je lahko de facto odnos (na primer upravljanje ipd.). Izhodišče jelahko pravnoposestni odnos (glavnina lastnikov je državljanov…). Izhodišče je lahko tudi

potek predhodne znane in označene administrativne meje oziroma če te ni območjeupravljanja in investicij (v arbitraži vloženo delo “šteje”.

Med možnosti razmejevanja sodi tudi vprašanje določitev mejne črte po katastrskih mejah.Problem so dvojne (različne!) evidence. Na območjih kjer je razlika med “de iure” in “defacto” mejno črto se določijo po načelu ekvidistance (enake razdalje; tam kjer je večji del,

pripada državi vse), načelu recipročnosti (enak delež se razmeji med državi na različnihsektorjih – tudi načelo in postopek kompenzacije) in se mejno črto prilagodi trenutni “defacto” (postopek pravne izravnave) ; Skoraj vedno so tedaj potrebni gradbeni ukrepi (npr.

poglobitev stržena struge, preusmeritev glavnine vode, stabilizacija bregov ipd. Mogoča jetudi razmejitev glede na posestno stanje (vedno zahteva kompromise). Kompenzacija za

druge teritorialne ali neteritorialne “bonitete”



MORSKE MEJE IN RAZMEJEVANJE NA MORJU

MORJE, sklenjena svetovna vodna površina, v kateri se odvisno od zračnih tokov, zemeljskih premikov in drugih planetarnih značilnostih nahaja slana morska voda. Morje je

SVETOVNO. Morja se med seboj močno razlikujejo po globini, temperaturi, gibanju,

biotskem svetu, kemičnih in fizičnih značilnostih. Količina morske vode je STALNA, zaradi podnebnih sprememb pa se spreminja njeno agregatno stanje in s tem površina, zaradigeoloških sprememb pa konfigur acija in lastnosti dna ter obale.

POMEN MORJA. Morje je odprto okno v svet: pomorske dežele imajo nekatere očitnerazvojne prednosti poceni transporta. Ribje bogastvo: “ribiške” kulture utemeljujejo

pomemben del svojega narodnega bogastva na ulovu morskih živali. Morsko dno kot rudnik:

premog, železova ruda, predvsem pa črpanje nafte in plina so za nekatere države izjemen virnaravnega bogastva. Morje kot “njiva”: razvoj marikulture ne omogoča le prehranske, temvečtudi surovinske baze. Že samo iz morske vode je mogoče pridobivati vrsto snovi. Začnemolahko s soljo…

Morsko obrežje kot turistični magnet: največji delež dohodkov iz turizma se ustvari obmorskih obalah. Vendar je za to potrebnih še nekaj predpogojev. Morje kot naravna pregraja:

morske obale je lažje braniti kot uravnano kopno: Morje je torej “zid” (izkušnja VB inJaponske). Morje kot vir sladke vode: z nekaj truda: arabske države, Izrael, Japonska…

pridobijo pomemben del pitne, komunalne in tehnološke vode z izparevanjem in osmozo …iz morske vode.

Iz tega je jasno razvidno, zakaj je posedovanje morja je torej PRILOŽNOST . Posedovanje

morja je OBVEZNOST IN ODGOVORNOST. Posedovanje morja in dostop do njega je

TVEGANJE. Iz teh razlogov je prišlo do teženj po POPOLNEM POSEDOVANJU inenačenju s kopnim – do TERITORIALIZACIJE MORJA.

MORSKA OBALA je ožje ali širše območje ob stiku kopnega in morja. Širina je odvisna odizoblikovanosti obale in morskega dna

MORSKA POVRŠINA (akvatorij) je površina vode ob nizkem vodostaju (oseki)

MORSKI VODNI STOLPEC globina morja od dna do površine, z vsem živim tamnahajajočimi se organizmi

MORSKO DNO podvodna površina, ki seže tudi v dosegljivo globino (npr. zaradi črpanja bogastev),

NADVODNI ZRAČNI STOPLEC (akvaatmosfera) je zračni stolpec navpično nad vodno

površino

RAZMEJEVANJE NA MORJU

je razmeroma mlad pojav, ki ga sledimo predvsem od začetkov 20. stoletja dalje .

Razmejevanje morja se je pričelo zaradi izkoriščanja morskega bogastva na morskem dnu, na

površini in v vodi. Danes se z razmejevanjem morja pogosto ukvarjajo mednarodna sodišča inarbitražne skupine.



Izhodišča razmejevanja je črta efektivne obrambe morja s kopnega (tj. doseg obalnih

topovskih baterij; od nekdanjih 3 milj do kasnejših 8 nmil do 16 nmil . Obseg kontinentalnega

šelfa (morja do globine 200 m; kar še dopušča izkoriščanje morskega dna s tehnologijo .

Načelo 3 nmil je bilo dolgo splošno sprejeto. Pozneje so ribolovno močne države širile obseg“koristnega” morja.

Med najpogostejšimi praksami razmejevanja na morskih površinah se šteje središčna črta

(ekvidistanca) je najpogostejši kriterij, ki ga zato mnogi imenujejo kar “osnovni kriterij” .

Vendar ne gre prezreti da je to izhodišče, nikakor pa ne edina praksa. Druga je črta enakegaodstopanja (v širših morjih in vodnih površinah se meri enaka oddaljenost od obalne črte alinjene izravnave. Zelo pogosto so kompenzacije (nadomestilo); ko se državi dogovorita zazamenjavo; navadno gre za dostop do mednarodnih voda). Izrazito maritimne države imajovrsto prednosti

Konvencije o pomorskem pravu



V Ženevi, 1958; prva konferenca. Sprejeli so Konvencijo o izkoriščanju kontinentalnegašelfa. 1969-1982: druga in tretja konferenca. Sprejeli so Konvencijo o pomorskem pravu;

podpisalo jo je 150 držav. Je najpomembnejši dokument o morskem razmejevan ju.

Morski (maritimni) pasovi Vsi se pričenjajo na osnovni liniji (črta meje med kopnim in

morjem ob najnižjem vodostaju; prišteti so tudi zalivi, ožji od 24 nmil).



Maritimni pasovi so:

NOTRANJE VODE (med osnovno linijo in kopnim; tuje ladje nimajo pravice niti

neškodljivega prehoda

TERITORIALNE VODE (od osnovne linije do 12 nmil navzven. Država ima v tem pasu podobne pravice kot na kopnem. Dovoljen je neškodljiv prehod.)BLIŽNJA MORSKA CONA (obsega pas do 24 nmil od osnovne linije. Država lahkotu izvaja nadzor, potreben za varnost in integriteto ozemlja (policijski, vojaški,sanitarni, carinski, ekološki) ARHIPELAŠKE (OTOČNE) VODE (enak statusu teritorialnih voda, nahaja pa seokrog otokov in otočij, ki so del neke države. Otočnost močno poveča obseg

teritorialnega morja (voda))

EKSKLUZIVNE EKONOMSKE CONE (prevzele so vlogo nekdanjega šelfa in lahkosegajo do 200 nmil od osnovne linije navzven. V tej coni lahko država uveljavljaekonomsko suverenost dna, vode, površine in upravlja z naravnimi viri. Na ostale

morebitne udeležence v istem morju se mora ozirati zaradi ekoloških in političnihnačel.)

Na ta način je velika večina ekonomsko koristnega morja razdeljeno. Večina (okrog 90 %)ribolovnih območij je v obalnem pasu. Za čim širše pasove so si prizadevale zlasti manjšedržave, katerih gospodarstvo je močno vezano na ribištvo (Islandija). Močne države z razvitoribiško mornarico si tega niso želele (Norveška, V. Britanija). Karta prikazuje obseg

teritorialno razdeljenih morij.



Zaradi širjenja morskih pasov. Je med Islandijo in V. Britanijo prišlo do treh “ribiških vojn”

Tudi sodišče v Haagu ni uspelo razrešiti težav. Podobno je med Francijo in Španijo vBiskajskem zalivu.



Avstralija je kot otoška celina in država z zelo obsežnim akvatorijem oblikovala na

severu varnostni pas 200 nmil

Med ZDA in Kanado je predel morja, katerega razmejitev je bila po dolgih letih

sprejeta po posredovanju mednarodnega sodišča

Mejo med Rusijo (SZ) in Poljsko so naredili na podlagi načela ekvidistance in enakega

odstopanja

Širitev cone (EEZ) je povzročilo precej problemov, saj je omejeno morsko površino lastiloveč držav





Primer Severnega morja: rešitev, ki bi lahko postala vzor

Posebej zapleteni so odnosi v zaprtih morjih, ki jih na veliko že izkoriščajo: na primer vSevernem morju





Razdelitev morskega prostora glede na izhodišče – obalo;

Pravica dostopa do mednarodnih voda

Vložena sredstva Ekološke obremenitve (primer Nemčije)

Ključni so vodni tokovi; vse države ki posegajo v “prostor” morja so se moralezavezati k varovanju; posedovanje morja je mednarodna obveznost



Ključni so vodni tokovi; vse države ki posegajo v “prostor” morja so se moralezavezati k varovanju; posedovanje morja je mednarodna obveznost



Bogastvo mor ij je eno od temeljnih izhodišč: pravica do sorazmernega uživanjanaravnih dobrin





JUŽNOKITAJSKO MORJE

Sorodno Severnemu morju

Veliko energetsko bogastvo (nafta, plin)

Posebnost: meje modificirajo otočja, ki bistveno spreminjajo vpliv na potekrazmejitvenih morskih pasov





Je postopek urejanja medsebojnih odnosov v vse bolj razdeljenem okolju morja.Posebej t.i. “notranja” morja so tarča tovrstnih razmejevanja. S širjenjem antroposfere v morska prostranstva se odpira vrsta vprašanj Vedno večjo težo imajo tudi ekološka vprašanja, kjer se pravno (in finančno) skušajovrednotiti posegi v okolje z dolgoročnimi učinki.

Morje kot svetovna DEPONIJA. Zavedanje o prepletenosti in soodvisnosti pobečujestopnjo odgovornosti, lokalno ravnanje pa temu ne sledi.

Problemi zaščite ŽIVEGA SVETA je sestavni del dosedanjih konvencij, a še daleč odresnih rešitev.Problemi GLOBALNIH PODNEBNIH SPREMEMB in dviganja morske gladine



7

Razširjenost PIRATSTVA je z modernimi tehnologijami postalo DONOSEN POSEL. Njegov obseg bistveno povečuje obseg kaotičnega kriznega sveta v “pasu revščine”Razširjenost PIRATSTVA je z modernimi tehnologijami postalo DONOSEN POSEL.

Njegov obseg bistveno povečuje obseg kaotičnega kriznega sveta v “pasu revščine”





POMORSKO RAZMEJEVANJE V JADRANSKEM MORJU

Jadransko morje je primer notranjega, relativno zaprtega morja. Severni del sestavlja šelf

(globine manj kot 200 m). Morje je precej ozko, zato se je tu lahko razvila morska meja na podlagi ekvidistance (središčna črta). Zahodna obala je nizka in nerazčlenjena, vzhodna jevišja in močno razčlenjena. Ribje bogastvo je skromno, čeprav je sestava zelo pestra (vredenekotop). Glavnina eko-obremenitev prihaja iz Italije. Jadran je mogoče r azdeliti po njegovih

morfoloških enotah (šteje morsko dno, ne obala!).



Razmejitveno se v Jadranu javljajo trije primeri razmejitvenih težav: Boka Kotorska,

Neumski izhod in Piranski zaliv. PREVLAKA na izhodu iz Boke Kotorske; variante možnemorske meje od skrajne kopenske točke proti obzor ju



Drugi problem je t.i. Neumski koridor, ki se nahaja na izhodu bosanskih kopenskih meja v

morje. Zaradi plitvega in ozkega preliva je precej težav. NEUM; morska meja pri izhodu

Bosne in Hercegovine na morje; geografsko prikrajšana država.



Tretje prizorišče morskih mejnih sporov v Jadranu pa je na severu, v Piranskem zalivu.

Pred sklenitvijo Osimskih sporazumov je bila zadnja meja – meja STO; vendar je bila v

vojaških upravah kot začasni teritorij (protektorat); toda to velja le za sektor mej e z Italijo. S

Hrvaško je bila zadnja “politična” meja na Mirni.

Razglasitev neodvisnosti in medsebojno priznanje leta 1991 je mejo med Hrvaško inSlovenijo postavilo pred odločitev; temeljno izhodišče je postala katastrska meja, ki pa je bilav različnih dokumentih na nekaj mestih označena različno.

Načela ki bi jih lahko upoštevali pri razmejevanju v severnem Jadranu

Uti possideti iuris (načelo zatečenega stanja) Načelo efektivnosti (kdor realno oskrbuje neko ozemlje) Kopno dominira morju; izhodiščna točka je na obali

Načelo pravičnosti Pogodbene obveznosti

Posebne okoliščine (npr. geografsko prikrajšana država, zgodovinske okoliščine,varovanje naravnega bogastva, dosegljivost ekonomskega izkoriščenja ipd.)

Morski pasovi pred 1991; vidna je možnost manipulacije pri Italijanih, npr. v

Tržaškem zalivu



Razmejitev Jadrana pred 1991. Vrisane so pomembne “ekonomske točke”

Coniranje t.i. mednarodnih voda, ki so v Jadranu zaradi naravnih pogojev pač omejene



Nahajališča plina in vrtine za iskanje nafte na morskem dnu. Italija načrpa v robnihdelih jadranskega šelfa zelo opazne količine. Hrvaški bi EEZ omogočil izkoriščanjetega bogastva

Koncesija za izkoriščanje plina. Vendar Hrvaška razpolaga s skromnimi tehnološkimikapacitetami, zato sili v kooperacijo z italijanskimi partnerji





Ureditev plovnosti Jadrana; določene so rute in “čakališča”



Severni Jadran in problem njegovih ekoloških obremenitev. Dogovor o skupnistrategiji zmanjševanja eko-obremenitev bi bil nujen in skupen



Kje poteka katastrska meja po kopnem pri Dragonji?



Tri možne variante izhodišč na stiku morja in kopnega



Črta razmejitve z Italijo in potrditve s strani Ossima



Varianta s koridorjem; izhodišče je središčna črta v Piranskem zalivu



“slovenska” različica koridorske variante; linija teritorialnega morja izhaja iz podaljška morske meje na strugi Dragonje;



Slovensko teritorialno morje v celoti zajema severni akvatorij do italijanskih voda

(določenih v Osimu 1975)





Napačne interpretacije: karta prikazuje stanje, ki ga ni bilo; podobno varianto, vendar brez demarkacijske linije po sredi je skoraj postal parafiran sporazum Drnovšek -

Račan





Uredba vlade RS glede ribištva je povzročila vrsto protestov Hrvaške; vendar uredbaformalno velja



Nesporazum vrača nazaj v definiranje izhodišče meje: katastrsko stanje. Piranskaobčina ima naslednje navedbe:





partizanske operativne cone; savudrijski polotok je tako v Piranski občini, kar je tudi

po katastru (starem)



Meja na Dragonji po DTK, SLOPo slovenskem turističnem zemljevidu je stanje nekoliko drugače

In seveda še bolj po hrvaškem zemljevidu (DTK, Hrvaška)





Hkrati se polemizira o “pravilnosti” mejne črte na Dragonji. Hrvaška stran biinterpretirala po stari strugi Dragonje, kar je v neskladju s katastrom

Epikontinentalni pas in EEZ: Slovenija je to razglasila 2005, potem ko sta to že storiliHrvaška in Italija enostransko



Če bi državi pristali na to, bi nujno sledilo iskanje argumentov: na papirju in v naravi. Arbitraža ponuja eleganten izhod družbenim elitam, da same ne bodo “krive” zadoločen izid odločitve arbitraže oziroma sodišča.SLOVENIJA

Zanašanje na vpliv SLO kot članico EUCelovitost reševanja meje

Ali je zaigran “as”

HRVAŠKA

Tveganje prejudiciranja z Bosno, Črno goro in Srbijo

Hrvaška je država z obsežnim “mehkim trebuhom” Moč nacionalizmov kot posledica vojnih travm



VOJSKA

– SREDSTVO OBVLADOVANJA OZEMLJA IN DRUŽBENIH PROCESOV

OBVLADOVANJE OZEMLJA

• Ozemlje posedovati, gospodarsko uporabljati, kulturno spreminjati, braniti

• Imeti nadzor nad pojavi in procesi, jih usmerjati in ozemlje dolgoročno razvijati • Obrambni vidik je torej samo eden od mnogih segmentov obvladovanja ozemlja

• Elementi obrambnih struktur naj bi načeloma povečevali vrednost nekega ozemlja;

toda vedno ni tako.

OBRAMBNE SILE

• VOJSKA varuje državne meje, vojaške objekte ipd.; sicer je v stanju pripravljenosti • POLICIJA predstavlja predvsem civilni in zasebni del – vidik obrambnih sil

• Posamezniki zbrani v različne organizirane in samoorganizirane skupine,

organizacije (civilna obramba, npr. civilna, narodna zaščita) • ZASEBNE varnostne organizacije (in zasebne vojske) so pomemben element varnosti

v nekaterih državah (npr. Rusija, Bolivija, Kolumbija, Brazilija itn.)

VOJSKA

• Predstavlja enega izmed stebrov nacionalne države in institucijo ključnega družbenega pomena.

• Ima dva temeljna pomena: državotvornost in družbotvornost na eni ter obramba nadrugi strani

• Je najštevilčnejši in najdražji del narodne (nacionalne) varnosti. • Področje vojske in obrambe pokriva VOJAŠKA GEOGRAFIJA v ožjem in

VOJAŠKE VEDE v širšem smislu

SKUPINE DRŽAV GLEDE NA DELEŽ IZDATKOV

ZA OBRAMBO (% BDP)

0 10 20 30 40

države s skromenjšo vojske in vojaško-ind. kompleksa

(Irska)

države s poudarjeno vojaško-industrijsko vlogo

(V.Britanija)

države z močnim vojaško-industrijskim kompleksom

(ZDA)

uspešne manjše militarizirane države (Izrael)

bogate militarizirane države (Saudska Arabija)

revne militarizirane države (Mjanmar)

VOJAŠKI SISTEM JE DRAG…toda izjemno pomemben dejavnik





V Sloveniji vojska sicer nima dolge tradicije nacionalnega stebra. Zaradi odsotnosti državease je nacionalna shema in dojema nje varnosti zanašalo na druge stebre. Kljub temu pa imavojaški segment veliko družbeno in prostorsko vlogo

• vojaško letališče Cerklje /Krki

•

vadbišče Poček• vadbišče posebnih enot Kočevska Reka (del nekdanjih povsem zaprtih območij) • dileme s postavitvijo radarja za potrebe protizračne obrambe

• lokacija za vojaška plovila

• prilagoditve lokacije letališča Brnik in avtoceste

• Ljubljanski potniški promet… (avtobusi kot bolj mobilen način v primeru vojne-

koncept totalne obrambe iz 70-ih let

• zaledje Postojnske jame je bilo nekoč vojaški poligon

• Pasja ravan bi bila lahko raketna baza JLA…

• Je pomemben gospodarski dejavnik. Gre zlasti za lokacije večjih vojaških baz, ki

“živijo” skoraj povsem od vojske • Vendar skoraj dosledno preprečujejo razvoj vseh ostalih dejavnosti. Lokalne koristi so

števne šele ob upoštevanju širših dimenzij vojaško-varnostnega vprašanja.

• Pojem NAMENSKE industrije: orožje, oprema, preizkuševališča, razvojni tehnološkicentri.

• Lokacija namenske industrije: v varnem zaledju. Primer industrializacije SFRJ.

Lokacija mnogih industrijskih obratov v “varni” osrednji Bosni. Slovenija bi skorajizgubila že delujoče industrijske obrate na Jesenicah in Ravnah.

• Svetovna gospodarska kriza: odličen alibi za zaščitniško ravnanje glede “lastne”industrije, ki je lahko namenska: strojna, elektrotehnična, kemična, jedrska, letalska,

pa celo prehrambena…

VOJAŠKO-INDUSTRIJSKI KOMPLEKS

• Pojem, ki zajema celoten raziskovalno-razvojni-proizvodni proces, ki je delno ali v

celoti namenjen za vojaške (obrambne) namene. • O lokaciji, namembnosti in načinih ter oblikah vzdrževanja: predmet političnega

konsenza na državni, redko mednarodni ravni



VOJAŠKO-INDUSTRIJSKI KOMPLEKS

• dolgoročno gledano je to med najpomembnejšimioblikovalci svetovnih politično-ekonomskih strategij

VOJAŠKO-INDUSTRIJSKI KOMPLEKS V DRŽAVI

SPODBUJA proizvodnjo

in tehnološki razvoj PORABNIK

PRORAČUNA

TRGOVINA Z OROŽJEM nadzor nad

območjiin tehnologijo

VOJAŠKO-INDUSTRIJSKI KOMPLEKS…ima velik družbeni vpliv

v demokratičnih sistemih je pod močnimcivilnim nadzorom

v totalitarnih državah je temelj državne in družbeneureditve, politični, gospodarski, kulturni, družbeni

dejavnik

V revnih državah pomeni tvegano,toda donosno službo, tudi z angažiranjemv tujini (mirovne operacije)

V večetničnih državah pomeni sistematičen pritisk

na robne družbene skupnosti in manjšine



primer ZDA

država močno vlaga v razvoj in tehnologijo

ZDA postanejo najmočnejšavojaška sila

IZVOZ OROŽJA… in politike

nadzoruje velik del svetovne

tehnologije in narekuje razvoj

močnospodbuja

domačoekonomsko rast

V okviru

NATO

postavlja

standarde

varovanje položajasupersile sili v

vojaške operacije

ZDA so

lastnik

patentov

tehnologijekapitala

primer Rusije

obubožan zmagovalec II.s.v.

Velika vlaganja v razvojvojaško-industrijskega kompleksa

IZVOZ OROŽJA in socializma Zapleta se vvojaškespopade

Oboroževalna tekma je veliko breme

Kolaps socializma

in delitev državevojska je

veliko breme

ekološkatveganja,

kriminal,korupcija



Primer Izraela

Zaradi ogroženosti je razvilmočan

vojaško-industrijski kompleks

Tehnologija se uporablja

močno tudi v civilni sferi

Obvladuje svetovne

kapitalske tokove

Veliko trgovinez orožjem

IZRAEL

je najbogatejšenajbolj urejeno krizno

območje na svetu

Primer Severne Koreje

Zaradi ogroženosti vodiizolacijsko politiko

in naslonitev na lastne sile

Močno oboroževanje;ostale sektorje zanemarjajo

Vojaška tehnologija terjamočan nadzor nad produkcijo

in družbenimi odnosi

Izolacija in popolni totalitarizem

Gospodarski kolaps

S. KOREJA

predstavljaveliko ekološko in

varnostno

tveganje



SODOBNE OBLIKE VARNOSTI

• V Evropi je vsekakor uveljavljen koncept kolektivne varnosti: NATO, WEU

• Izrazita profesionalizacija: poklicne vojske namesto naborniškega sistema

•

Izjeme so nevtralne države: Švedska, Avstrija, Švica • Nikakor ne zajemajo samo sodobnih večstranskih konceptov kolektivne varnosti

(primer večine evropskih držav), temveč tudi mnogo “ostankov”:



•

Zaradi poudarjenih vidikov varnosti se je oblikoval poseben način poselitve



•

Nemirne somalske obale: zaradi nevarnosti piratstva posebne oblike pomorskega

prometa





Minska polja na mejah je bila in je pogosta oblika varovanja konfliktnih meja: Evropo

je nekoč delila “železna zavesa”



• Lokacija vojaških objektov neposredne in posredne vojaško-varnostne narave je

pogojevala usmerjanje poselitve, gradnje komunalne in prometne infrastrukture,

gospodarskih dejavnosti

• Primer: Dunaj je moral vzdrževati obsežen “Dunajski gozd” tudi iz obrambnihrazlogov: strateška rezerva v času hladne vojne

Varnostni izzivi kot prostorski dejavnik



GEOPOLITIČNI POLOŽAJ DRŽAVE

• Poslanstvo Politične geografije je v analizi dejavnikov, ki vplivajo na geopolitični položaj (neke) države ali širših skupnosti / teritorijev

• Je sinteza različnih pojavov na površju in v človeški družbi; ki imajo lahko posreden

in neposreden vpliv na učinkovitost obvladovanja organizirane skupine ljudi in njej pripadajočega teritorija in• Predstavlja uporabno vedo o boljšem izkoriščanju geografskih in družbenih

potencialov

Geopolitični položaj države

• Rezultanta vplivanja različnih dejavnikov: notranjih in zunanjih

• Služi analizi (presoji) trenutnega položaja, na podlagi katerega je mogoče (insmiselno) sprejemati ukrepe, ki vodijo h krepitvi močnih lastnih področij,zmanjševanju vpliva nasprotnikov in dolgoročnemu varovanju ključnih potencialov in

interesov

NOTRANJI DEJAVNIKI vpliva na geopolitični položaj države

• MORFOLOŠKI• STRUKTURNI

• FUNKCIJSKI

• DEDIŠČINA

• Notranji dejavniki se nahajajo na ozemlju države; so del prostorske/ geografske indružbene stvarnosti ter preteklosti

MORFOLOŠKI • Velikost (površina) ozemlja

• Oblika državnega ozemlja (kompaktnost) in različna odstopanja od tega

• Osnovne značilnosti površja (npr. goratost; prehodnost)• Maritimnost (dolžina in lastnosti morske obale, odprtost, otočnost, površina

akvatorija)

• Potek meje in mejne čr te

STRUKTURNI

• Število prebivalcev

•

Demografska struktura in trendi•

Narodna struktura in procesi; število in delež pripadnikov netitularnih narodov

• Število lastnih pripadnikov manjšin zunaj države

• Gospodarska usmerjenost;

• Obseg naravnih in ustvarjenih virov (resursov)

STRUKTURNI

• Organiziranost in učinkovitost obrambnih in varnostnih sil • Pokrivanje teritorija z informacijskimi in infrastrukturnimi sistemi

• Dostopnost večine prebivalstva do ključnih razvojnih dobrin in potencialov

• Različne oblike povezanosti prebivalstva: občutek solidarnosti in vzajemnosti; zavest;

pripadnost• Zaupanje prebivalstva v vladne in nevladne ustanove in organizacije



• Različne oblike organiziranosti države in državljanov

• Razvitost nacionalnih institucij in njihovo delovanje

DEDIŠČI NA

•

Starost državne organizacije • Starost in stabilnost političnih meja

• Kulturna organiziranost, prepoznavnost in moč

• Mentaliteta prebivalstva

ZUNANJI DEJAVNIKI vpliva na geopolitični položaj

• VELIKOST / MOČ SOSEDNJIH DRŽAV

• POVEZANOST IN ODPRTOST DO KONKURENČNIH SREDIŠČ / REGIJ

• AGRESIVNE IDEOLOGIJE v preteklosti in sedanjosti

• PRIVLAČNOST SOSEDNJIH SREDIŠČ (gravitacijski momenti)

•

SKLENJENE FORMALNE POVEZAVE (PARTNERSTVA)• SVETOVNI PROCESI

• VELIKOST / MOČ SOSEDNJIH DRŽAV

• POVEZANOST IN ODPRTOST DO KONKURENČNIH SREDIŠČ / REGIJ

• AGRESIVNE IDEOLOGIJE v preteklosti in sedanjosti

• PRIVLAČNOST SOSEDNJIH SREDIŠČ (gravitacijski momenti) • SKLENJENE FORMALNE POVEZAVE (PARTNERSTVA)

• SVETOVNI PROCESI

Zavedati se je treba

• Da je mogoče na večino NOTRANJIH dejavnikov precej vplivati: torej jih je treba

Documents

Politična geografija