1

Kaj mi hočeš povedati?

»Ko sem odprl oči, sem še vedno videl modro vodo in kako tečem po brvi in potem odločno

skočim v valove. Tonem in tonem ...«

Notranje podobe, s katerimi se srečamo v sanjah, na domišljijskih potovanjih in tudi v

pravljicah, nam hočejo nekaj sporočiti. Svoje sporočilo kodirajo in se nam kažejo v pisanih

barvah in dramatičnih dejanjih. Razumeti, kaj te podobe pomenijo, je velika vrednost, kajti

tako se za nekatere težave najdejo presenetljive rešitve.

Kako pravljice pomagajo

Pravljice s pomočjo simbolov koristno vplivajo na podzavest in jo varujejo. Kako lahko

simboli varujejo otroško dušo, kažejo na primer pravljice, ki se ukvarjajo s temo incesta. To je

travma, o kateri otrok verjetno ne bi govoril prostovoljno. Prek kodiranih pravljičnih podob pa

je soočenje mogoče. Podobe pripovedujejo otrokovo zgodbo, in vendar ni on sam tisti, ki se

mu to dogaja. Otrok lahko govori prek pravljičnih oseb, jim polaga na jezik svoja čustva in

strahove, ne da bi se počutil, da se je preveč razkril. Pravljica učinkuje kot ščit. Zato je tudi

zelo pomembno, da otroku pravljice ne razlagamo, kajti s tem bi mu ta ščit vzeli in otrok bi

bil prepuščen svojemu strahu.

Razlaga pravljic omogoča staršem, da razumejo, kaj želijo njihovi otroci izraziti, ko govorijo

o pravljičnih podobah ali jih rišejo. Otroci doživljajo pravljice intuitivno – razumska razlaga

bi jih vznemirila, če bi jo sploh razumeli.

Razlage za starše

Razlage naslednjih pravljic niso namenjene otrokom, temveč staršem in vzgojiteljicam in

vzgojiteljem. Pravljice učinkujejo na ravni nezavednega, nezavedno pa razume jezik

simbolov. Ker pa potrebujejo otroci za reševanje konfliktov poleg spopadanja podob na

nezavedni ravni tudi zavestno spopadanje, naj bi odrasla oseba z analitičnega vidika razumela

pravljično dogajanje. Tedaj bo lahko v pogovoru z otrokom odgovarjala smiselno, mu

pomagala in vplivala nanj vzgojno. Poleg tega vemo, da je odrasel človek, ki naj bi svojega

otroka držal za roko in ga vodil skozi težavne trenutke, velikokrat sam zaskrbljen, ker ne

zmore razumeti, kaj se z otrokom dogaja, ali ker se za to, kar otrok prestaja, čuti nekako

sokrivega. Tudi zato bo zanj koristno, da si pravljice, ki so namenjene otrokom za reševanje

2

konfliktov, najprej analitično ogleda sam, podobno kot lahko utrjena pot človeku pomaga, da

se znajde v neskončni širjavi enolične pokrajine. Razlage so torej nekakšen hitri tečaj za

starše, kako ravnati pri »trčenju« – to, kar otroci postopoma sami predelajo, in sicer na

čustveni ravni, bomo v tej knjigi na kratko in zgoščeno teoretično obdelali.

Otrokovo poistovetenje z osebo iz pravljice poteka na nezavedni ravni. Ta oseba prevzame za

otroka vlogo, ki bi bila zanj, če bi se popolnoma zavestno spustil v dogajanje, preveč nevarna.

Pravljice so kot čarobni plašč, pod katerim otrok postane neviden. Otrok lahko torej

pravljični osebi pusti, da ravna namesto njega, za njo se lahko skrije in tako na varnem

pridobiva nove izkušnje.

Sanje in pravljice

Medtem ko so sanje podobe, ki prihajajo iz naše duše, »individualnega nezavednega«, so

pravljice podobe, ki prihajajo tako rekoč iz duše človeštva, »kolektivnega nezavednega«.

Sanje in pravljice nam sporočajo o naših željah, upanjih in strahovih, pomagajo nam razjasniti

težave, obvladovati strahove in predelovati travme. Ker bi bilo jasno in neposredno sporočilo

za človeka pogosto neznosno, sanje svoja sporočila zavijejo v simbole – tudi to imajo torej

skupno s pravljicami.

Pravljična besedila prihajajo sicer od zunaj, po moči predstave, in ker so sporočila iz

kolektivnega nezavednega, vendarle spadajo k notranjim podobam.

Sanje so življenjsko pomembne

Pri poskusih s psi so znanstveniki ugotovili, da so se psi, če so jih med sanjanjem kar naprej

motili, vedli nenaravno ali so celo že po 10 do 14 dneh umrli. Živali so torej pustili spati, a so

jih vedno, ko so začele sanjati, zbudili. V enakih poskusih so sodelovali tudi ljudje, toda ko je

bilo očitno, da so simptomi, ki so se pri njih pokazali v začetnem stadiju, enaki kot simptomi

pri psih, so zaradi bojazni, da bi tudi pri ljudeh lahko prišlo do motenj, poskuse takoj končali.

Torej drži, da so sanje za duševnost in s tem tudi za telo življenjsko pomembne. Potemtakem

lahko logično sklepamo, da nezavedno razume sanje, čeprav govorijo s simboli.

Moč notranjih podob

Dejstvo, da notranje podobe učinkujejo, je povezano s tem, da jih podzavest razume, čeprav

govorijo s simboli.

3

Na obiskih pri psihoterapevtu stranke vedno znova prek domišljijskih predstav pripovedujejo

o svojih težavah in potem ne znajo razložiti, kaj te podobe pomenijo. Notranje podobe pa

učinkujejo tudi zato, ker podzavest ne razlikuje med realnim doživljanjem in predstavo, kajti

obe informaciji prispeta na isto mesto v možganih in se tam predelata.

Recimo, da je vašega otroka strah iti čez most. Edina pot, kako premagati ta strah, je soočenje.

To pomeni, da otrok mora iti čez most, da se osvobodi svojega strahu. Če terapevtu uspe

otroka pripraviti do tega, da si predstavlja, da gre čez most, ima to za otrokovo podzavest

enak pomen, kot da bi dejansko šel čez most. In če si bo to predstavo večkrat priklical, bo

lahko prečkal tudi resnični most. Na tej podlagi učinkujejo tudi pravljice.

Sanjarjenje in notranje podobe lahko zavestno uporabimo za ozdravljenje duše. Sanje nam

omogočajo, da gledamo neznosno grozljive dogodke v zavetju simbolike, tako rekoč z

varnostne razdalje.

Pravljice in naše predstave učinkujejo!

* Omogočajo nam, da nevzdržno strašne dogodke pod zaščito simbolike ponovno doživimo in

predelamo z varnostne razdalje.

* Podzavest jih razume, čeprav govorijo s simboli.

* Podzavest ne razlikuje med realnim doživljanjem in predstavo.

Nauk o simbolih

Pri razlaganju pravljic je pomen pravljičnih likov bolj ali manj določen. Tako se večina otrok,

ko sliši novo pravljico, najprej poistoveti z junakom ali junakinjo. Junak (junakinja) se

odpravi na pot namesto otroka in rešuje postavljene naloge. Tudi princesa in princ sta sinonim

za otroka, kralj in kraljica pa sta v vlogi staršev in drugih pomočnikov. Velikani, bodisi

strašni, pripravljeni pomagati ali neumni, na splošno simbolizirajo starše ali druge odrasle,

včasih pa se otroci v pravljicah razvijejo celo v velikane in starše varujejo. V tem se po eni

strani zrcali otroško precenjevanje samega sebe, ki pogosto povzroči, da otrok ob smrti ali

odhodu enega od staršev prevzame krivdo nase, po drugi strani pa lahko v tem prepoznamo

tudi otrokovo potrebo, da bi bil »večji in močnejši« od staršev ter bi se z njimi pomeril, da bi

jih nekoč lahko celo prekosil.

Tudi zmaje lahko tolmačimo kot starše ali druge odrasle. V boju z njimi se otroci učijo

ločevanja od staršev in odraščanja.

4

Mačehe in očimi, hudobne čarovnice ali zli čarovniki simbolizirajo neljubo in nevarno stran

staršev in drugih odraslih. Hudič, sivi možiclji in druga temna bitja pa so tako imenovani

temni liki ali nezavedni deli osebnosti. Lahko jih tolmačimo kot temne plati v človeku

samem, kot zapeljivce, notranje nasprotnike. Modrega starca ali starko, podobe svetlobe,

govoreče živali in druge pomočnike je treba vrednotiti kot nasprotje temnih sil. Lahko jih

razumemo tudi kot sebstvo, božanski jaz, angela varuha ali tudi kot dobre starše, ki pogosto v

zadnjem trenutku v spremenjeni obliki (npr. kot žival) vendarle posežejo v dogajanje in

otroka obvarujejo pred najhujšim.

Ostaja še gozd kot simbol nezavednega. Tam se vedno dogajajo stvari, ki so pravljičnim

junakom še neznane in jih je treba šele izkusiti.

Zlata deklica in smolasta deklica,1 torej junakinja in protijunakinja, sta arhetipa za

nasprotujoča si vzorca ravnanja. Njuno ravnanje je enoznačno moralno pravilno ali napačno.

Po tem, kar se jima zgodi, otroci lahko spoznajo, kakšne posledice ima njihovo ravnanje.

Besedilo napolnite z življenjem

Pravljice, ki jih preprosto zdrdramo, so besedila brez vsebine. Šele pripovedovalec da

besedam barvo, jim tako rekoč vdihne življenje. To pa zmore le, če ima odnos do tega, kar

prenaša. Zato naj bi pravljico, ki jo bo pripovedoval otroku – zlasti če jo želi iz vzgojnih

razlogov uporabiti z določenim namenom –, načeloma pred tem že sam prebral, o njej

razmišljal in se ukvarjal z njenim pomenom. Če naj pravljice učinkujejo, jih mora

pripovedovalec vzeti zares ter verjeti v njihovo moč in modrost, ki ju želi s pripovedovanjem

predati otroku. Kajti to, kar otroka gane, niso toliko besede, temveč podobe, ki jih zarišejo te

besede, ter prepričanja in občutja, ki zazvenijo ob pripovedovanju.

Jezik pravljic

Starši se pogosto pritožujejo, da številne pravljice za majhne otroke jezikovno niso

razumljive. To včasih drži, na splošno pa ne. Otroci naj bi se razvijali tudi jezikovno, to pa je

mogoče le, če jih k temu prisilimo. Nove besede vzbudijo njihovo zanimanje, bogastvo jezika

podžiga njihovo domišljijo. Poleg tega otroci pravljic ne razumejo samo prek njihovih

slikovnih vsebin, temveč tudi prek fraz ali pojmov. Ko triletni otrok ponavlja za

1 Pravljični osebi iz Grimmove pravljice Gospa zima, založba Mihelač 1995, prevod Anja Uršič (op. prev.).

5

petnajstletnim bratom »To se mi zdi kul!«, gotovo ne razume posameznih besed, ampak le, da

se starejšemu bratu nekaj zdi dobro.

Majhni otroci dojemajo pomen jezika bolj intuitivno kot intelektualno.

Ton glasu, pripovedovalčeva telesna drža, zvočne podobe besed otroku posredujejo, kaj se v

pravljici dogaja.

Kaj vpliva na razvoj otrok

Človekov razvoj – bodisi duševni ali telesni – je proces nenehnih sprememb, in sicer od

trenutka spočetja do smrti. Razvoj poteka večinoma postopno ali z blagimi porivi, redkokdaj v

nenadnih sunkih.

Razvoj vedenja je tesno povezan s telesnim razvojem in z vedno večjimi možnostmi za

učenje, vadbo, pridobivanje izkušenj. Najbolj intenzivno je treba človekov razvoj spremljati v

fazi rasti, in to zlasti v maternici, takoj po rojstvu ali pred puberteto. Seveda obstajajo povsem

individualne razlike v razvojnem tempu, ki imajo lahko za človeka hude psihološke posledice.

Te se neredko kažejo še mnogo pozneje, v odrasli dobi.

Starše vedno znova zaposluje vprašanje o vplivu dedne zasnove oziroma vplivih okolja na

otrokov razvojni proces. Pogosto lahko v tem prepoznamo strah, da je »pri slabi dedni zasnovi

vse zaman«, ali pa poskus, da bi prevalili odgovornost na slabe vplive okolja, kadar imamo

težave pri vzgoji.

Prej so psihologi pripisovali velik pomen dedni zasnovi, zdaj vemo, da je za človekov

razvojni proces značilno stalno izmenično učinkovanje podedovanih in pridobljenih vplivov

ter da je celo inteligentnost mogoče razviti do določene stopnje. Navadno torej dedna zasnova

in vplivi okolja učinkujejo vzajemno, zato lahko z vzgojo vedno posežemo v otrokov duševni

razvoj.

Presenetljivo je, da nekateri ljudje še vedno nočejo verjeti, da majhni otroci potrebujejo

posebno veliko ljubezni in pozornosti. Vendar to ne pomeni, da lahko pozornost dajejo samo

in izključno biološki starši. Ljubeča babica, varuška in stric lahko pomagajo »dopolniti

mero«.

Otroci poleg staršev potrebujejo še koga

Zakonca živita z otrokom ali dvema otrokoma v majhnem stanovanju daleč stran od drugih

sorodnikov – to je danes pravilo. Družina mora poskrbeti zase, odgovornost za otroke

6

prevzamejo starši, pogosto pa jih vzgaja tudi samo eden od staršev. Vendar otroci poleg

staršev potrebujejo še koga. To so druge pomembne osebe, ki lahko vrednotam in znanju, ki

jih posredujejo starši, še kaj dodajo.

Na primer: sami ne pripisujete velikega pomena strogim pravilom lepega vedenja pri mizi.

Dobro razpoloženje ter veselo in spontano druženje se vam zdita pomembnejša. Ko pa je

otrok pri babici, ne sme cmokati in se s komolci naslanjati na mizo, kajti njej se zdi

pomembno, da se zna človek za mizo lepo vesti in da se tega tudi čim prej nauči. Mati in

babica posredujeta torej popolnoma različne vrednote, a obe stališči sta po svoje pravilni.

Mati bi lahko šla k babici in se začela z njo prepirati: »Samo to, kar jaz rečem, je pomembno

in ne vmešavaj se v vzgojo!« Lahko pa bi svojemu otroku pojasnila, da v življenju ne obstaja

samo en veljaven pogled, temveč obstajajo različne resnice in možnosti, kako ravnati s

stvarmi. S tem bi se otrok naučil ne le, da si lahko ustvari svoje mnenje, temveč predvsem, da

bo kljub svojemu mnenju sprejet in da mu ni treba trmasto vztrajati pri njem.

Vsi ti »pomočniki« so torej pomembni za zdravo samozavest in razvoj otroške psihe. Otroci

se učijo gledati čez rob začrtanih pravil ter razumeti in ponotranjiti takšne vrednote, kot je

pravica do lastnega mnenja.

Učenje odnosa do časa

Otroci, ki so zelo fiksirani na svoje starše, od njih seveda tudi veliko zahtevajo. Otroci so

princi ali princese, starši pa morajo biti tovariš pri igri, taksist, strežnik, učitelj klavirja, krojač

za baletna oblačila in še marsikaj drugega. Ni presenetljivo, da potem komajda ostane še kaj

prostora za lastne potrebe.

Po drugi strani v mnogih družinah starši preveč zahtevajo od otrok. Nadomeščali naj bi jim

manjkajočega partnerja, dobro delali v šoli in se mimogrede naučili še igranja na kakšen

instrument. Ne glede na zahteve po uspešnosti je šola časovni dejavnik številka ena. Vključno

z domačimi nalogami ima dvanajstletnik 60-urni delovni teden. Raziskave so pokazale, da

mora dnevno slabih šest ur preživeti v šoli, približno eno uro porabi za pot v šolo in domov,

več kot dve uri mora sedeti ob domačih nalogah, pol ure pomagati v gospodinjstvu, pol ure

dnevno je zaposlen z organiziranim poukom, kot je športni trening, 13 ur porabi za spanje,

umivanje in hranjenje, slabe pol ure dnevno opravlja delo, za katero dobi nagrado, na primer

čuvanje otrok, tako mu ostane največ ena ura prostega časa. Po mnenju zdravnikov bi morali

imeti dvanajstletniki tri ure prostega časa brez vsake obveznosti, šestnajstletniki pa dve uri.

7

Včasih so velik pomen pripisovali dedni zasnovi, danes pa vemo, da je za razvojni proces

značilno nenehno izmenično učinkovanje podedovanih in priučenih sposobnosti.

Ljubezen – vodnjak, iz katerega otroci črpajo moč

Z ljubeznijo je tako kot s hrano. Če je ima človek premalo, bo stalno trpel lakoto in mislil

samo nanjo. Šele ko se bo lahko zanesel na to, da ima na voljo dovolj hrane, bo lahko pozabil

to lakoto in se posvetil drugim stvarem.

To, kar otroci dejansko potrebujejo, je ljubezen. Ljubezen pa ne pomeni, da smo jim vedno na

razpolago, temveč da jim dajemo občutek, da lahko pri odraslih družinskih članih po potrebi

najdejo naklonjenost in varnost; da jih potolažimo, pohvalimo ob pravem času, smo jih

pripravljeni poslušati, ko hočejo kaj povedati, jim izkažemo nežnost pa tudi zaupanje, da

smejo začasno izstopiti iz družine, ne da bi bili pozneje za to kaznovani. To pomeni, da se

otrok ne oklepamo, da jim pustimo, da gredo, ne da bi bili pri tem jezni nanje, in da jih

pozneje spet sprejmemo, ne da bi jih trpinčili z odkritimi ali s prikritimi očitki, ker jim je bil

tisto popoldne pomembnejši prijatelj ali kak drug človek.

Dokazano je, da otroci (čeprav ne vsi), ki jim primanjkuje ljubezni in naklonjenosti, zbujajo

pozornost in da je tako rekoč vsem otrokom, ki zbujajo pozornost, primanjkovalo ljubezni in

naklonjenosti. Dejstvo je: če otrok povzroča težave, tudi ima težave! Ugotoviti moramo, ali je

njihov vzrok v družini ali v širšem otrokovem okolju.

Če otroku manjkata ljubezen in pozornost, bo najverjetneje hlepel po pozornosti in bo

sovražil tiste, ki mu ljubezni in pozornosti niso dali ali za katere misli, da mu ju niso dali. Ta

vedenjski vzorec lahko traja vse do pozne starosti.