Kolaž Slik—notranja stran platnice

Čeprav  je Oratorijsko glasilo vsako  leto  sestavni del oratorija,  je letošnja številka nekaj posebnega. Po večletnem predahu je nam‐reč na predlog Jana Bitenca in ob spodbudi Barbare Vrečar, vodij sostrškega oratorija,  spet  zaživela novinarska delavnica. Oba  sta prispevala tudi ideje za naše rubrike in vsebine. Izdelek, ki ga drži‐te  v  rokah,  je  tako plod  sodelovanja  in ustvarjalnega dela naših mladih  novinarjev  Ule  Strah,  Kristine  Sadar,  Zale  Peterca,  Sare Grosek, Neže Bartol, Anite Zupančič, Žive Jereb Bec in Tjaše Štem‐berger  ter animatorjev‐urednikov Nejca Kavke, Klemna  Černeta, Matjaža Feguša  in Tanje Jakoš. K nastanku časopisa so prispevali tudi  br. Miha z duhovno in tehnično pomočjo, br. Toni  s svojimi sveti, Barbara Trkov z risarskimi spretnostmi, in vsi ostali, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč.  Ena  izmed prednosti »novega« časopisa  je  tudi privlačna vizualna podoba, za katero  je zaslužen Matjaž  Feguš  s  svojim  znanjem  s  področja  filma  in  oblikovanja. Posebna zahvala gre Tiskarni Povše, ki je omogočila izid tega Ora‐torijskega glasila. V »cajtngu« vas čakajo zanimive in poučne vsebine. Ko boste obr‐nili  stran, boste  lahko prebrali besede  voditeljev oratorija.  Sledi rubrika »Ali ste vedeli«, kjer vam postrežemo  z  zanimivostmi, ki se  dotikajo  letošnje  oratorijske  teme.  Pogovarjali  smo  se  z  br. Mihom Majetičem, ki nam je zaupal besede o misijonih in o odho‐du patrov  iz  Sostrega. Br. Toni odgovarja na  razna  vprašanja,  ki dandanes pestijo mlade. Sledi pogovor z osebama tedna, Jako  in Andražem, pomivalcema  lončkov. Potepali smo se tudi po delav‐nicah  in  zapisali naše vtise, ustvarjalci  igre pa  so  z nami podelili svoja igralska doživetja. Ob razvedrilu upamo, da se boste nasme‐jali. Ne prezrite pa tudi skrivnega recepta kuharice Marije in obis‐ka pri frizerki Milanki.  Upamo, da boste ta »cajtng« večkrat radi vzeli v roke. 

Nagovor Urednikov

Tanja Jakoš, urednica 

3 

125 otrok, 45 animatorjev, 17 kg makaronov, 10 kg mesa, pri 37°C na 2000 m2 ‐ vse to in še več  je  oratorij  v  številkah,  a dobre volje, idej in energije se ne da izmeriti. A ravno te zad‐nje stvari so bistvo oratorija.  

V  smeri  oratorija  hodimo  že osem  let,  ki  so  nam  prinesla ogromno  izkušenj.  Kljub  ute‐

čenosti pa nam oratorij  vsako  leto predstavlja nov  izziv  in priložnost, da preizkusimo svoje talente in sprejmemo kaj novega.  

Letos nam je oratorij popestril obisk slepih deklet iz Vietnama. Ob njih smo spoznavali, kako hitro smo podobni preroku Jonu, ki je kljub vsej svoji pra‐vičnosti pozabil na  ljubezen  in odprtost srca. Jona v poganskih Ninivljanih ni prepoznal  ljudi,  za  katere bi  se bilo  vredno potruditi  in  jih popeljati  v pravo smer. Tudi mi smo včasih nemočni, ko se soočamo z drugačnostjo, zato se morda raje obrnemo stran, kot da premagamo ovire, ki nas ločuje‐jo. Bog pa ljubi vsakega izmed nas, ne glede na naše pomanjkljivosti. Upa‐mo, da nam bo geslo letošnjega oratorija »V tvojo  smer« bolj pomagalo pri hoji  v  smeri ljubezni do Boga in bližnjega.  

Vsa ta leta so nas na oratoriju spremljali tudi bratje minoriti, od katerih se letos poslavlja‐mo. V imenu vseh animatorjev bi se jim rada zahvalila  za ves  trud. Nasveti  in  izkušnje, ki so nam  jih posredovali, nas bodo spremljali tudi pri našem nadaljnjem delu.  

Največja  zahvala pa  gre  animatorjem,  ki  so oratorij  s  svojo  iznajdljivostjo,  enkratnostjo in odgovornostjo popeljali v pravo, »V tvojo smer!« 

 

BESEDA VODITELJEV

Barbara Vrečar in Jan Bitenc Zastavo sta naredili Barbara in Katarina Trkov

4 

KDO JE JONA?   Zgodba o preroku  Joni, ki  se upira božji volji,  je  razdeljena na  štiri dele. V prvem poskuša z ladjo pobegniti v mesto Taršiš, proč od Gospodo‐vega obličja. Toda Bog pošlje nad  ladjo vihar, ki ga njena posadka pomiri šele, ko vrže Jona s krova. Bog ne pusti, da bi Jona utonil, ponj poš‐lje veliko ribo, ki ga v svojem tre‐buhu nosi tri dni in tri noči. Osred‐nji del drugega dela tako predsta‐vlja psalm – Jonova zahvalna moli‐tev Gospodu za rešitev. V tretjem delu Bog drugič pozove  Jona, naj oznani  v Ninivah, da bodo  zaradi razvrata v štiridesetih dneh uniče‐ne. Toda Ninivljani se spreobrnejo: kralj v Ninivah je vstal s svojega presto‐la, odložil  svoj plašč,  se ogrnil  z  raševnikom  in  sedel na pepel  ter ukazal ljudstvu post. Jona je močno ujezilo, da bo Bog Ninivljanom prizanesel. V četrtem poglavju se Bog izkaže milostnega in odpuščajočega. Zgodbo  lahko beremo z  različnih zornih kotov: kot alegorijo  ‐  Jona pred‐stavlja Izrael, ki se odvrne od Boga, velika riba pa Babilon, ki »požre« Izra‐elce in jih potem spet »izpljune«; kot poučno zgodbo – parabolo – ki nam govori o božji milosti do vseh narodov; ali zgolj kot zgodovinsko pripoved.   Jona v prevodu pomeni golob. V svetopisemskem izročilu je Jona več kot  le fiktiven  lik, saj je  izpričan kot resnična zgodovinska osebnost. Bil  je Amitajev sin iz rodu Zabulonov, rojen v mestu Gat Hefer, ki se je nahajalo v provinci Galileji. Obstajajo predvidevanja, da je bil sin vdove  iz Sarepta, ki ga je prerok Elija obudil od mrtvih. Iz Druge knjige kraljev izvemo, da je živel v času vladavine kralja Jeroboama II (793 pr.Kr.‐753 pr.Kr.). Kot božji prerok je Jona napovedal, da bo Jeroboam pridobil nazaj izgubljena izrael‐ska ozemlja. Jonovo ime se pojavi še v Matejevem in Lukovem evangeliju (Mt 12:38‐42  in Lk 11:29‐32) v Jezusovem odgovoru na zahtevo farizejev po znamenju. Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona. Kakor  je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi sin človekov v osrčju zem‐lje tri dni in tri noči. Jezus tudi spodbuja ljudsto, naj se spreobrne, tako kot 

ALI STE VEDELI?

5 

so se Ninivljani ob Jonovem oznanilu.   Jona pa ni bil edini prerok, ki ga je Bog poslal v Ninive. Če se je mes‐to po Jonovem prihodu odvrnilo od greha, je kasneje spet zašlo na stran‐pota. Prerok Nahum v svoji knjigi govori o uničenju Niniv leta 612 pr. Kr. Ime preroka Jona se  je uveljavilo med pomorščaki kot  izraz za človeka, ki odpravi prinaša nesrečo. 

 ZGODBA O KITU Bitje, ki je požrlo Jona, je v prvo‐tnem  zapisu  v  Bibliji  opredelje‐no  kot  dag  gadol,  kar  pomeni velika  riba.  Zgodba  je  sprožila razmišljanja o tem, kateri ribi bi lahko pripisali  sposobnost, da v enem  kosu  poje  odraslega  člo‐veka. Kit, kot največji prebivalec morja,  se  je  zdel najbolj verjet‐na  možnost,  ki  je  nazadnje 

obveljala kot splošno sprejeto dejstvo. Seveda toliko nazaj v zgodovini, še niso vedeli, da so kiti pravzaprav sesalci. Poleg tega, se največji kiti hranijo z  mikroskopsko  majhnim  planktonom,  fizično  je  taka  »pojedina«  tako nemogoča za nam znane vrste rib.  LOGOTIP Tematika letošnjega oratorija je  dopustila možnost  obliko‐vanja  logotipa na svojevrsten in  vsebinsko  bogat  način. Tokrat  je  narejen  v  obliki grba,  krasijo  pa  ga  štirje medaljoni,  ki  skupaj  sestav‐ljajo napis JONA. Vsak medal‐jon  se  nanaša  na  eno  izmed štirih  poglavij  Jonove  knjige, »držala«  medaljonov  pa ustrezajo  vsebini posamične‐ga  poglavja.  Pri  medaljonu črke  J  je držalo v obliki vode oz. morja; v prvem poglavju Jona pobegne pred Bogom na morje, kjer plu‐je v smeri Taršiša. Medaljon s  črko O nosi držalo v obliki  ribe; v drugem poglavju  Jona vržejo v morje, kjer ga požre velika  riba.   Črko N obdajajo Ninive, saj v tretjem poglavju Jona prispe v Ninive in tam opravi naročeno 

6 

delo. Držalo četrtega medaljona krasi list kloščevca. V četrtem poglavju se namreč  Jona  jezi nad Bogom, ki  je poslal  črva, da uniči kloščevec  in mu tako odvzame prijetno senco. Sredino logotipa krasi kit, ki je postal osred‐nji simbol letošnjega oratorija: pojavi se namreč še na zastavi in na naslov‐nici tega glasila. Logotip sta oblikovala Barbara Trkov in Matjaž Feguš.  

ALI SE ČLOVEK LAHKO PREVAŽA V RIBI?  

Na  Nacionalni  inštitut  za  biologijo  – Morsko  biološko  postajo  smo  poslali naslednje vprašanje: Ali je mogoče, da kakšna  morska  pošast,  velika  riba, kak kit, vsaj teoretično  lahko človeka pogoltne  in  mu  služi  kot  prevozno sredstvo?  

Dobili smo sledeč odgovor:  

„Pozdravljeni,  s  kolegi  morskimi biologi  smo  predebatirali  vaše  vprašanje  in  se  na koncu  strinjali,  da  taka  morska  pošast  ne  obstaja. Največja  usta  ima morski pes orjak, ki je tudi že obiskal naše morje. V njegova usta bi lahko spravili človeka, vendar ker se ta vrsta morskega psa prehranjuje izključno s planktonom in ima zelo ozko grlo (ravno zaradi tega da ne bi v prebavila zašlo kaj prevelikega), človeka ne bi mogel požreti. Močno tudi dvomimo, da bi ga zadržal v ustih. Druga vrsta morskega psa je beli morski volk (tisti ta hudi  iz Žrela): velik primerek te vrste bi teoretično  lahko v usta spravil celega manjšega  človeka,  recimo otroka, vendar bi  skoraj  zagotovo  rajši prežvečil oz.  raztrgal, ker bi ga hotel požreti.  Upam, da smo zadovoljivo 

odgovorili na vaše res nenavadno vprašanje.  Lep pozdrav, dr. Janja France, univ. dipl. 

biologinja“ 

 

Morski pes orjak 

Beli morski pes ‐ vodni taksi? 

Tanja, Nejc in Matjaž 

7 

Letos smo povabili br. Miho Majetiča, misijonarja in domačega kaplana, da nam odgovori na nekaj vprašanj. Povabilu se  je prijazno odzval  in z nami podeli svoje misli.   

V sebi ste zaslišali klic misijonarja. Kaj vas pri tem poklicu navdušuje? Kar se poklica misijonarja tiče, sem od nekdaj želel biti misijonar. Tudi takrat ko še nisem razmišljal, da bi bil redovnik.   

Bili ste že v Zambiji in v Vietnamu, Kaj pa delovanje v Sloveniji in Evropi? Slovenija in Evropa postajata vedno bolj misijonarski deželi.  

Koliko časa ste se navajali na jezik in okolje? Na okolje sem se prilagajal zelo malo  časa, z  jezikom pa  je bilo malo več težav.  

Kakšne so razlike med otroki npr. v Afriki in pri nas? Razlike so precejšnje. V Afriki so otroci črni in imajo kratke in skodrane lase, v Sloveniji pa so otroci beli in imajo punce večina dolge lase. V Afriki so dru‐žine večje in imajo 6‐8 otrok. Ne morejo si privoščiti toliko stvari kot mi.  

Ali  obstaja  kaj  podobnega  kot  oratorij tudi drugod? Tako kot imamo mi oratorij, se ne spomi‐njam  da  bi  ga  še  kje  videl.  V  Vietnamu imajo  podoben  oratorij,  vendar  njihov poteka samo 1 do 2 dni. Starejši ponavadi tudi prespijo. Delavnice izgledajo tako, da skupine med  sabo  tekmujejo  v  kuhanju. Skuhana kosila se nato tudi oceni.  

Nam zaupate kakšno anekdoto  iz svoje‐ga misijonarjenja? Policijska  anekdota.  V  Vietnamu  je  poli‐cist  ustavil  nekega  duhovnika,  ki  je  vozil malo prehitro, in mu rekel da mora plača‐

P o g o v o r

8 

ti kazen. Duhovnik da policaju nekaj denarja, pa mu policist odgovori, da je to premalo. Potem da duhovnik  še  enkrat  toliko denarja. Policist  vzame denar in svojo denarnico ter mu polovico denarja vrne nazaj. Najprej je dal duhovnik  100.000  dongov  (vietnamski  denar,  okrog  4  evre),  potem  še 100.000 dongov, potem pa mu je policist vrnil 50.000 nazaj, ker je bila tari‐fa  za  podkupovanje  samo 150.000 dongov. Kakšna je vaša vloga na ora‐toriju?  Misijonsko  delo? Kakšna  je vaša udeleženost, aktivnost? Moja  vloga  je,  da  malo pomagam pri katahezah, da pomagam  pri  vzgoji  anima‐torjev, kot nek animator ani‐matorjev... Na obisk so prišle tudi  deklice  iz  Vietnama, zato moram pomagati tudi njim, ampak mi to ni težko, ker to rad počnem. Zato sem veliko časa zaseden. Ampak je tu prisoten še brat Toni, tako da ni težav in se dobro dopolnjujeva. Vsako delo z ljudmi je na nek način misi‐jon in prinašanje Kristusa. Morda oratorij tudi v novi župniji? Ja,  ja menda  , ko pridemo  tja, nas  čaka oratorij  in bomo prisotni kar na dveh oratorijih letos.  

Kako doživljate sostrsko občestvo? Ga boste pogrešali? Jaz  vedno  pogrešam  ljudi,  tiste  s  katerimi  sem  dober  prijatelj;    krajev, stavb ne pogrešam toliko kot ljudi. Ampak to ni težava ‐ imamo mail, tele‐fon  in tako  lahko ostanemo povezani med sabo, se slišimo, gremo skupaj na pijačo… in dobrodošli boste pri sv. Petru.  

Kakšne so vaše želje za prihodnost in popotnica za vse skupaj? Želja je preveč za en časopis in če se tukaj navezujemo na sv. Petra je naša želja, da bi se vsaj tako dobro počutili, kot smo se počutili v Sostrem, da bi nas  ljudje  tam  tudi  sprejeli  tako,  kot  so nas  Sostrčani  sprejeli. Ohranjali bomo lep spomin na Sostro.  

Misijonarska  prihodnost? Nove stvari se odpirajo, jaz upam, da v pravo smer, ne bi pa še rad govoril o tem, ker ne bi rad napovedoval. Ko bodo stvari dogovorjene, pa boste o tem že kaj slišali.  Pogovarjali so se Ula, Kristina in Klemen 

Vietnamsko dekle na oratoriju 

9 

PATER ODGOVARJA Mnogokrat nas pestijo različne težave, pa ne  vemo,  kje  naj  poiščemo  odgovor,  na koga bi se obrnili, ali pa nas je preprosto sram. Na oratoriju  se  je ponudila prilož‐nost, da svoja skrita vprašanja zastavimo p.  Toniju  Brinjovcu,  ki  je  nanje  z  veliko mero modrosti tudi odgovoril.   Ali je filozofija smiselna življenjska pot? Ja, vsekakor je. Filozofija je abeceda vsega življenja,  je  pomoč  pri  reševanju  stvari. Prepleta se s teologijo.  

Ali je možno, da bo konec sveta? Ja, seveda je možno, tudi Jezus je rekel, da bo nekoč konec, samo ne vemo kdaj.  

Zakaj boš zapustil našo župnijo? Ker so v našem generalštabu določili, da moram delat v bolnišnico.  

Katera je najdaljša molitev? Najdaljša molitev je, če zmoliš vse štiri rožne vence, drugače pa jaz ali kdo drug molimo tudi po več ur.  

Z  mamo  se  ne  razumem.  Pet minut z njo v sobi se spremeni v hud prepir. Prvo kot prvo moraš sprejeti dejs‐tvo,  da  je  tvoja  mama  najboljša mama  na  svetu,  moraš  pa  tudi vedeti, da mama hoče zate  le naj‐boljše.  

Ali  naj  nekomu  povem,  da  sem vanj zaljubljena, čeprav on verjet‐no ni vame? Vsekakor  se mi  zdi  iskrenost  naj‐boljša rešitev.  10 

Moj fant je poljubil drugo, za kar sem izvedela prek SMS‐a. Jaz bi najprej poizvedel, če je to, kar si izvedela prek SMS‐a, res.  

Imam prijatelja,  a  se mi  zdi, da  sva nekaj  več… Kako naj  se obnašam?Obnašaj se tako, kot čutiš, naj ti srce pokaže pravo pot.  

Moti me hinavščina med prijateljicami in deljenje na tabore. Ženske hinavščine ne razumem, mislim, da je najbolj pomembno biti iskren.  

Imam starejšo sestro, ki je v vsem boljša od mene. Pa  kaj.  Tudi  če  ima  sestra  več  darov,  verjemi,  da  ima  ona  svoje  težave, ampak ti si vredna sebe same. Kako naj dekleta sprejemamo kritike? Ne sprejemaj butastih kritik od ljudi, ki nimajo pojma, sprejemaj pa stroko‐vne kritike.  

Kaj naj storim, da me opazijo? Zakaj pa te morajo opazit? Mislim, da če  imaš prave prijatelje, te opazijo, tudi če ne narediš nič.  

Nesamozavesten sem… Če si sposoben nekaj narediti, se ti s tem samozavest dvigne.  

V šoli mi pravijo, da sem smrdljivec,  in se me  izogibajo, da se  jih ne bi dotaknil. Mislim, da moraš  tukaj poslušati sebe  in biti  to,  kar  si. Enostavno se ne oziraj na druge.  

Starši me ne pustijo ven več kot do devetih, vsi ostali pa so lahko zunaj veliko dlje.  So what?! Starši ti želijo le najbo‐ljše,  ne  oziraj  se  na  druge,  bodi to, kar si.  

Prijatelji me nagovarjajo, naj poskusim cigareto  in bi  jo, a pravijo, da to škoduje. Mislim, da ni treba vsega poskusiti. Jaz sem ponosen na to, da nikoli nisem poskusil cigarete…  

Zaljubila sem se v patra, a se mi zdi, da me ne opazi. Kako naj pridobim njegovo pozornost? Ni treba da te opazi, saj  je pater  in  je zaščiten s celibatom  in z obljubami čistosti. Na to ljubezen najbolje da kar pozabiš, saj iz nje ne bo nič. 

Pogovarjali so se Anita, Živa in Nejc  11

OSEBNOST TEDNA Oratorija ni brez lončkov, lončkov pa ni brez Andra‐ža in Jake. Vsaj čistih ne. Kratek klepet v senci in že smo  izvedeli  pomembne  skrivnosti  o  pomivanju, detergentih, skratka o zakulisju pridnih pomivalskih rok.  

Kako je prišlo do tega, da sta prevzela zadolžitev za pomivanje lončkov? Andraž: Do tega  je prišlo, ker nobeden ni  imel te zadolžitve. Ostali anima‐torji so se kregali, zato sva to nalogo prevzela midva.  

Kako so se kozarčki pomivali pred vama? Če so se sploh… Jaka: Tako da jih je pomival tisti, ki je imel čas.   

Se mogoče bojita konkurence? (V tem primeru bi najbrž morala prevzeti drugo dejavnost‐katehezo, delavnico…) Andraž: Zaenkrat še ni dovolj zanimanja za pomivanje  kozarčkov.  Jaka: Konkurence se zaenkrat še ne bojiva.   

Kako dolgo sta že animatorja? Kaj vama je pri tem »delu« najbolj v vesel‐je? Kaj vaju najbolj pritegne? Andraž: Ja jaz sem Animator že četrto leto. Pač ne vem, da se družimo, mal' čas preganjamo. 

Jaka: Ga mal' serjemo. Andraž: Hahahaha!  

In  kako  »serjemo« zgleda? Andraž: Pač tako da se zafrkavamo. Jaka: To ni za javnost.   

Kateri  detergent  pri‐poročata? Jaka: Zaenkrat  je Pril  z aloe vero najboljši.  

Torej zato, da so roke nežne in gladke? Jaka: Ja, da so gladke.  

Kakšne spretnosti so potrebne za pomivanje kozarčkov? 12 

Andraž: Ja najprej, za začetek, sta potrebni 2 uri učenja pomivanja pri nama.  

Kaj bi nam v teh 2 urah pokazala/povedala? Andraž: Ja to so pa skrivnosti pomivanja.  

Kako učenje pomivanja poteka? Andraž:  Ja  t'ko da  vas postavimo  za mizo—za ene dve rundi – polne posode kozarčkov … Jaka: Potem pa se pogovorimo o tem, kaj je b'lo prav in kaj narobe. Andraž:  Pa  da  vas  zaposlimo,  rabimo  vaš »življenjepis«. 

Novinarki: Hahahaha, okey!  

So gasilske izkušnje dobrodošle? Andraž: Ne vem, Jaka je gasilec.  Jaka: Človek je mal' bolj navajen vode. Te ne moti če si »moker«. 

 

Kako v najkrajšem možnem času  pomiti največ kozarčkov? Andraž: Ključ je: TIMSKO DELO! To je tis‐to 'ta glavno'.  

Sta ekološka/varčujeta z vodo? Andraž in Jaka: Kukr' se le da!  Andraž: Ja, kr skrbiva ja.  

Se čutita izbrano, za to delo? OBA (seveda) : JAA! Andraž: Trenutno sva najbolj zrela za to delo, ker to delava že 3 leta.  

Se lotita  pomivanja kozarčkov tudi doma? Andraž:  Ja  če MAMI  glih NI, če  je sila, potem  ja. Ali pa če pomivalni stroj ne dela.  

Kaj  bi  rada  zaželela  otro‐kom? Jaka: Naj se  čim bolj zabava‐jo. Andraž:    Pa  da  čim  manj kozarčke mažejo. 

Pogovarjali so se Tjaša, Neža in Matjaž 

13

Na potepu po delavnicah

Na začetku sva obiskali frizersko delavnico »Škarjice Hrustavke«, kjer so bili otroci zelo zadovoljni z novimi frizurami in letošnjo »barvno« modo. 

Zatem sva odšli k predšolskim otrokom v delavnico »Morski jež‐ki«, kjer so delali naprstne lutke iz filca. Iz kosov blaga, z veliko lepila in ob pomoči animatorjev so pod njihovimi prstki nastajali prisrčni pujski, račke, medvedki, zajčki… Otroci so bili nad delavni‐co navdušeni, z njo so pridobili nove spretnosti in igračo za krajša‐nje dolgčasa – na oratoriju združujemo prijetno s koristnim. :)  

Sledila je glasbena delavnica z vietnamskimi dekleti, ki so nas učila igranja na dan tranh in sao (posebna lesena flavta). Bilo je zelo zanimivo. 

Pokukali sva tudi v dela‐vnico »Ustvarjalni prst‐ki«, kjer so otroci izdelo‐vali izdelke iz papirja in jih okraševali z barvnim papirjem.  

Naslednjo sva obiskali delavnico »Igla, škarje, kladivo«. Ustvarjali so majhne blazinice iz blaga in lesene stolčke. Iz blaga so sami sešili blazinice in jim dodali gumbe. 

Odšli sva v »IMPROliga« delavnico. Otroci so se naj‐prej predstavili z imenom in gibom, nato pa so se posedli v krog in se igrali zanimive impro igrice.

Oratorij otrokom vedno ponuja pestro izbiro delavnic in raznih aktivnosti. Vsako leto se trudimo pripraviti kaj novega in izbiro še dodatno obogatiti. Naši novinarki, Zala in Sara, sta se odpravili na ogled vseh delavnic in zbrali svoje vtise v sledečem članku.  

14 

Nato sva prispeli do blatne džungle, ki se nam je zdela najbolj zanimiva. Otroci so se spuščali po ponjavi »toboganu« v veliko blatno lužo in nato naprej čez ovire do konca, kjer jih je čakala kopel v hladni reki. »Kolk sm blatna? ‐ Hm, precej…« 

Potem sva obiskali še delavnico »Pirati s HRIBOV«, kjer so otroci iskali skriti zaklad. Bili so našemlje‐ni v gusarje, morali so slediti pod‐robnim navodilom, da ne bi zašli v pasti, in čofotali po reki. Gusarji so našli zaklad z zlatniki in se spraše‐vali, če lahko s tem kupijo sladoled. Nekateri pa so bili zelo pogumni in se ne bi ustrašili niti kač. »Kaj mi bo kača klopotača?« je bila izjava naj‐pogumnejšega. 

Obiskali sva tudi kuhar‐sko delavnico »Pri slad‐kosnedem kitu«. Delali so kroglice, ko smo jih vprašale po receptu, je mali kuhar kot iz topa ustrelil odgovor »rum«, nato je s pomočjo ani‐matorja našteli še preo‐stale sestavine. 

Na koncu sva odšli še v delavnico, kjer so barvali majčke. Navadne bele majice so postali unikatni izdelki, okrašeni s poletnimi mor‐skimi motivi. Ko smo jih slikale, sta se dva fantka spremenila v 4‐roko in 4‐nogo pošast. 

Na obhodu sva zelo uživali – komentarje ostalih otrok pa bi lah‐ko strnili v par stavkov: vsi so pohvalili letošnjo zgodbo in igrico, animatorji so jim zelo všeč, na oratoriju je zabavno. 

V šolski telovadnici so imeli plesno delavni‐co »Zapleš!«, kjer so se učili nove plesne gibe. 

Zala, Sara in Tanja  15

Vsako  leto  spremlja  oratorijsko  dogajanje  zgodba  o dogodivščinah  glavnega  junaka  ali  junakinje.  Letos  smo jo  spremljali  v  obliki  dramske  uprizoritve.  Animatorji—igralci in režiserka so nam podelili pogled na svojo vlogo.  

Pri oratorijski igri sem se vživel v vlogo Jona, besnega pre‐roka. Gospodična režiserka mi je že na začetku pri izbiran‐ju vlog rekla, da bi bil pravšnji za to vlogo. Menda naj bi bil po karakterju zelo podoben Jonu. Ne bom govoril o podro‐bnostih. Na vajah sem dostikrat znal tekst drugih namesto svojega. Ampak bilo je zabavno in ne preveč naporno.  

Janez Trkov ‐  Jona  Letošnje  leto sem se preizkusila v nekoliko drugačni vlogi, predvsem manjši,  kot  je bila  lanska Momo.  Zaigrala  sem Jonovo sestro Mirjam, ki je svojega brata prepričevala, naj sprejme božji klic, ki ga je klical v Ninive, da posvari Niniv‐ljane,  naj  ne  bodo  več  hudobni  in  naj  se  spreobrnejo. 

Samo učenje teksta ni bilo težko, ampak pred samo igro pa je bilo mogoče malo živčkov, ker  se mi  je neprestano dogajalo, da  sem  spuščala nekaj besed,  ki  bi bile pomembne. Ampak na koncu  je vse bilo čisto v redu. Vaje niso bile težke, včasih so se mi zdele prav zabavne, predvsem zaradi kakih smešnih izpadov Jone. 

Barbara »B2« Trkov ‐ Mirjam  

Moja  vloga pri  igri  je  igranje  dekleta po  imenu  Sara,  ki  dela  v  potovalni  agenciji  Ladja Kamela Ladja. Z vlogo sem zelo zadovoljna, saj se mi zdi, da se z  lahkoto poistovetim z nekim  gobčnim  dekletom,  ki  poizkusi  prepričati mimoidoče,  da  se  odločijo  za  njihovo agencijo.   

Nika Eterovič ‐ Sara  

Vloga kapitana ni bila preveč zahtevna: nekaj učenja besedila, priprava kostuma ‐ da, tega sem celo sam naredil, pa spodbudne besede režiserke, ki nas je prijazno povabila, naj se naučimo besedila …  še prej pa brati. Kapitan mora biti odgovoren. Ob  tem nemalokrat sprejema težavne odločitve, ki niso nikomur všeč, a nujne, da varno pripluje do cilja.  

Matjaž Feguš ‐ kapitan  

V igrici sem igral mornarja Amosa. Vloga ni bila zahtevna, saj sem nastopal le en dan. Vaje so  potekale  na  pripravah  in  dan  pred  nastopom.  Režiserka  je  bila  v  redu,  saj  ni  bilo problema,  če nismo  znali  teksta. V  vlogo  sem  se  še  kar  vživel  in mi  je prirastla  k  srcu. Upam, da bo naslednje leto tudi kašna vloga mornarja.  

Mihec Trkov ‐ mornar Amos  

V letošnji dramski igri igram mornarko Judito, ki je na ladji, na katero se vkrca Jona in pel‐

je v Taršiš, in ne v Ninive. Z vlogo Judite se jaz osebno ne poistovetim zelo, saj sploh ne bi 

igrala te vloge, ker mi igranje ne gre zelo od rok. Vaj za igrico nismo imeli pretirano veliko, 

Oratorijska zgodba

16 

pa čeprav je še predzadnji dan zgledalo, da še nihče ne zna teksta. Nastop je bil zelo uspe‐

šen glede na to, da smo še en dan prej za vaje rabili liste s tekstom, saj ga nismo znali. 

Urša Trkov ‐ Judita  

Odgovornost, avtoriteta, poslušnost in voditeljske sposobnosti so vrline kralja, ki so precej podobne  vlogi  animatorja.  Sebe  v  vlogi  kralja  ‐  animatorja  vidim  v  opravljanju vsakodnevnih  dolžnosti  in  aktivnosti,  ki  pomagajo  pri  veselem  vodenju  ''  skupnega kraljestva ''. Vaje so potekale v sproščenem vzdušju. Navduševal me je tekst, ki je na čase poskrbel  za  veliko  mero  hudomušnosti,  vseskozi  pa  nas  je  opozarjal,  da  smo  ljudje velikokrat prehitrih misli.  

Marko Šosterič ‐ kralj  

Glas sem posodila srebrni ribici, ki  je  skupaj  z  zlato  opazovala, kako se je Jona v kitovem trebu‐hu spametoval in začel poslušati Boga.  Tako  kot  radovedna  sre‐brna  ribica  si  tudi  jaz  pogosto želim  razjasniti  različne  dvome in  težavam priti do dna. Pripra‐ve  na  igrico  in  igra  sama  so potekale  zelo  sproščeno  in  so bile  dobro  organizirane,  kar mi je  res  všeč.  Improvizacija, ustvarjalnost in smeh pa so dodale le še piko na i. Imela sem se super, upam pa, da je bila igra všeč tudi otrokom!  

Neja Šeme ‐ srebrna ribica  

V letošnji oratorijski zgodbi sem imela vlogo zlate ribice, ki je v družbi srebrne ribice pove‐zovala dogajanje v veliki  ribi, ki  je  Jono  rešila pred  razburkanim morjem. Kljub  temu da zlata ribica tokrat ni izpolnjevala skritih želja, je s svojo srebrno prijateljico popestrila celo‐tno igro, ko je opazovala in komentirala zalogaj velikega kita. Mislim, da se vsak izmed nas kdaj pa kdaj lahko poistoveti z zlato ribico.  

Zala Šeme ‐ zlata ribica  

V dramski  igri sem glas posodil Bogu, zato z  identifikacijo nisem  imel posebnih  težav.  :) Nekaj težav sem imel samo z izbiro barve glasu, saj nisem bil prepričan kakšen glas naj bi Bog pravzaprav imel. Vaje zahvaljujoč razumevajoči režiserki niso bile prenaporne.  

Jan Bitenc ‐ glas Boga  

Letos  sem  že  četrto  leto  režirala oratorijsko  igro,  ki  je osrednji del oratorija,  saj  je  vse zgrajeno na njej. Prvo leto je bila dramska uprizoritev, nato dve leti film, letos pa smo se vrnili k  igranju v živo, dodali smo celo nekaj  lutkovnih prvin. Kot  režiserka moram  imeti pregled nad  sceno  in kostumi, organizirati vaje  in »težiti«, da  je vse narejeno, da  tekst tekoče teče… Vaje so bile pestre: od izgubljanja živcev zaradi težav z besedilom, ugotavlja‐nja ali so Nínive ali Niníve, do napadov smeha, včasih iz čisto neznanega razloga. Mislim, da so bile priprave na letošnjo igro precej sproščene, morda tudi zato, ker je zgodba dokaj kratka. Hvala tudi igralcem za potrpežljivost. Brez njih ne bi mogla narediti ničesar. Skupaj pa smo šli V TVOJO SMER. :)                                                                          

Katarina Trkov  17

Soprog se pri omizju pritožuje nad svojo ženo: ˝Zmeraj hoče imeti zadnjo besedo. Nikoli več je ne vzamem s seboj na dražbo.˝ 

Učitelj vpraša Ceneta:  ˝Ali mi veš povedati Kako visoka je pravzaprav naša šola?˝ ˝Meter petdeset.˝ ˝Zakaj ravno toliko?˝ ˝Ker jo imam čez glavo.˝ 

˝Moja tašča je kot dnevni časopis,˝ pravi Maks  prijatelju. ˝Zakaj? Ali toliko govori?˝ vpraša ta. ˝Ne to, ampak pride vsak dan. 

˝Gospodična Petra, vsak dan ste lepši˝ ˝Oh pretiravate!˝ ˝No prav: vsak drugi dan.˝

''Zdravnik preišče bolnega samostanskega brata in nato pomirjajoče pravi opa‐tu: ''Nič hudega ni. Čez štiri‐najst dni bo že spet na kole‐nih!'' 

Na vprašanje, zakaj hodi ved‐no k spovedi k patru Tadeju, stara ženica odvrne: ''Oh, on me vedno sprašuje po tako lepih grehih, da se počutim trideset let mlajša! 18 

˝Ali pijete?˝ vpraša zdravnik. ˝Z veseljem, gospod doktor.˝ ˝Kaj pa pijete?˝ ˝No, kaj mi lahko ponudite?˝ ˝Ne mislim tukaj!˝ ˝No prav, kam pa greva?˝  

Pobarvaj vsa polja z dvema pikicama in pokazala se ti bo žival. 

‐ ''Moj zakon je velik problem'', toži neki mož.  ‐ ''Zakaj pa?''  ‐ ''Veste, jaz sem matematik, moja žena pa je tako nepreračunljiva!'' 

Staremu gozdarju je poginil najljubši pes. Ves žalosten se ozre proti ženi in vzdihne: ''Zdaj imam samo še tebe, Ema!'' 

19

Z novinarsko ekipo smo obis‐kali  tudi  kuhinjo.  Ravno  ko smo  prišli,  smo  zmotili  go. Marijo in njeno sodelavko pri kuhi. V kuhinji je že dišalo po skrivnostni jedi, ki jo priprav‐ljata kuharici. V kuhinji je bilo zelo vroče, skoraj kot v savni. Ker pa  se nismo mogli dolgo  zadržati,  smo  ju  hitro      pov‐prašali  po  skrivnem  receptu za golaž!   

Potem nam je povedala sestavine za 170 ljudi : ‐ 5 kg čebule ‐ 10 kg mesa ‐ olje ‐ paprika ‐ moka ‐ začimbe po okusu 

    Priprava  

Najprej olupimo čebulo in jo narežemo na majhne koščke in jih položimo v posodo z oljem. Vzamemo še meso in ga narežemo  in očistimo. Damo ga  v  posodo,  ko  je  čebula  dovolj rjava.  V  posodo  dodamo  še malo vode.  Nato  dodamo  še  druge začimbe  in  jih  dušimo  dokler  niso dovolj mehke.  Ko  je meso  dovolj mehko, dodamo še toliko vode, da bo posoda  polna, in počakamo, da se zgosti. Kuhamo z veliko  ljubezni in dobre volje!  

Skrivni recept kuharice marije

DOBER TEK!! 

20 

Novinarki Neža in Tjaša sta se skupaj s pos‐kusnim  zajčkom Matjažem  odpravili  k  fri‐zerki Milanki. Matjaž  se  je  iz dolgočasnega fotografa  spremenil  v NOVEGA ROCKERJA. Njegov najljubši rock bend je postala skupi‐na Laibach.  Matjaž? Si pripravljen? Matjaž: Seveda sem.  Milanka, kaj boste ustvarili na Matjaževi glavi? Milanka: Matjažu bomo naredili ene špice in vsaka bo drugačne barve.  Matjaž, ali te skrbi, kaj bo nastalo? Matjaž: Malo pa res.  Milanka se loti dela. ‐ Kaj počnete trenut‐no? Milanka: Najprej mu moram zmočiti lase. Potem pa namažemo roke z želejem. (Navija mu lase.) Samo v eno smer jih zavijaš, da lepo nastane špica.  Novinarki radovedno: Le kaj se plete po Matjaževi glavi? =) ‐ Katere barve boste uporabili? Milanka: To pa naredimo po željah stranke.  Koliko časa porabite za tako frizuro? Milanka: Odvisno kok' so dolgi lasje. Daljši so, težje je narediti.  Kaj  počnete zdaj, ko so lasje polni gela? Milanka: Pobarvamo (poštrihamo) jih.  Te barve so trenutno modra,zelena in rde‐ča.  Matjaž,kako ti je všeč tvoja nova pričeska? Matjaž: Ne vem, še čakam, kakšna bo posta‐la… (Bil je navdušen =)). 

FRIZ

ERSK

A av

antu

ra

Neža in Tjaša  21

Sponzorji:  Četrtna skupnost Sostro  Slovenska minoritska provinca  AS Bitenc  Frizerski salon KI  Javna razsvetljava  Stil inženiring  Leon Herman  Milan Matos  Bokat d.o.o  Pekarna Ježek  Pekarna Kristan  Skop  RLS  Slikopleskarstvo Valjček  KZ Medvode  Zahvale:  kuharice: Marija Žabjek, Olga Kociper, Milena Lesar, Tonja Gašperšič  sodelavci: Marjetka Birk, Neža Cankar in Milanka Petrovič  PGD Sostro  Silvestra Sadar in 1. brigada Slovenske vojske  Tadej Sadar in radio Ognjišče  Policijska uprava Ljubljana  Petra in Janez Matos  ŠD Zadvor  znani in neznani darovalci sadja, zelenjave, peciva in ostalih dobrot  vsi tisti, ki ste želeli ostati neimenovani ali pa smo vas zaradi mladostne 

zagnanosti pozabili omeniti  animatorji in bratje minoriti 

Iskrena hvala in Bog vam povrni! 

Zahvale in sponzorji

22