Človek in vojnaKarla Kofol

Katalog razstave ob stoletnici začetka bojev na Soči in sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne

2

Človek in vojna

Katalog razstave ob stoletnici prvih bojev na Soči in sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne

Izdal in založil: Tolminski muzejZanj: mag. Damjana Fortunat Černilogar

Besedilo: Karla KofolOblikovanje: Polona ZupančičJezikovni pregled: Polona Hadalin Baša, Darja PirihPrevod: LEEMETA Translations

Fotografije: Marko Grego

Slikovno in arhivsko gradivo:

Tolminski muzej, Goriški muzej, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Vilma Pavić, Jasmina Pogačnik, Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, www.WW1propaganda.com

Predmeti: Miloš Hrast in Tolminski muzej

Tisk: Medium ŽirovnicaNaklada: 200 kosov

© Tolminski muzej

Izid publikacije sta omogočili Občina Tolmin in Ministrstvo za kulturo RS.

Tolmin 2015

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(100)“1914/1918“(083.824)

KOFOL, Karla

Človek in vojna : katalog razstave ob stoletnici prvih bojev na Soči in sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne

: Tolminski muzej, junij 2015 - maj 2016 / [besedilo Karla Kofol ; slikovno in arhivsko gradivo Tolminski muzej ... [et

al.] ; fotografiranje Marko Grego]. - Tolmin : Tolminski muzej, 2015

ISBN 978-961-6635-29-5

1. Gl. stv. nasl.

280037632

Mir. Vojna. Človek.

Čas „oboroženega miru“

Politično merjenje moči

Vojna propaganda

Vojno oporečništvo in nastop vojaške diktature

Zdaj gre zares!

Blišč in beda vojaškega življenja

Vojaški red in disciplina

Sprostitev in zabava

Skrb za ranjene in bolne

Ujetništvo, dezerterstvo in samopoškodbe

Intimni svet vojaka

Vojna ne prizanaša nikomur

Življenje v zaledju soške fronte

Novice z bojišč

Begunci

Vojna se bliža koncu

5791113151719212325272931333537

Kazalo

4

5

MIR. In potem spet

VOJNa. Vedno znova, že stoletja.

ČLOVeK, posrkan v neusmiljeno vojno kolesje, ponovno poražen. Oropan človečnosti, moralno, telesno

in čustveno prizadet.

Zakaj tako? Kaj nas žene v vedno novo uničenje vsega kar v letih miru ustvarimo in dosežemo? ali

res nismo sposobni razviti drugega in drugačnega družbenega korektiva, ki bi uspešneje in manj

destruktivno odpravljal družbene razlike, krivice in nesoglasja? ali se bogovom in netilcem vojne res

nismo sposobni upreti in jim reči Ne?

Živimo v času, ko je vonj po novi vojni, ki se je tokrat skuhala v arabskem kotlu in se z valovi beguncev

širi tudi na druge celine, že pred našimi vrati. Ponovno naraščajo napetost, nestrpnost in militantna

retorika, ki ji že sledijo tudi prvi militantni ukrepi. Med ljudmi se širi strah, negotovost, občutek

ogroženosti in s tem posledično obrambna drža, nesprejemanje, ločevanje, gradnja okopov in ograj,

delitev na naše in vaše. egoistične šahovske igre maloštevilnih ekonomskih in političnih elit ponovno

preraščajo v globalen konflikt. V brezmejnem in vsemogočnem medijsko-političnem prostoru je bil

spočet še en brezoseben množičen „sovražnik“, kateremu se bomo ponovno zoperstavili tako, kot

sicer ne bi želeli, a kot kaže edino znamo in zmoremo.

Zgodovina se torej ponavlja. Razen izdelovanja boljšega, bolj uničujočega orožja in skokovitega

tehnološkega ter znanstvenega napredka se v stoletju po koncu 1. svetovne vojne nismo ničesar

naučili. Osnovna človeška počela, načela in reakcije ostajajo iste, enako ostaja tudi trpljenje in

razčlovečenje, ki ga vojne prinašajo. Prav je, da se tega zavedamo. Svet in obstoječa družbena

razmerja se drastično spreminjajo in od vsakega izmed nas terjajo prevetritev ustaljenih stališč,

odločitev in dejanj, saj je prav od teh odvisno, kakšno bodočnost si bomo začrtali. Pelomni krizni

čas vedno naplavi vse najslabše, obenem pa se tedaj pokaže tudi najboljše in najplemenitejše,

kar človeštvo premore. Upam, da slednjega ne bomo povsem izgubili in nam bo vsemu navkljub

uspelo ohraniti empatijo, razumnost, strpnost, dostojanstvo, odprtost duha in prijazen človeški

obraz.

6

Satirična angleška karta, natisnjena leta 1914, kaže na napeto politično situacijo v evropi pred začetkom velike vojne. (www.WW1propaganda.com)

avstrijski oficirji z ženami in otroki, fotografirani v Tolminu avgusta 1911. leta. (arhiv Tolminskega muzeja)

Uvedba splošne vojaške obveznosti leta 1868 je v avstro-Ogrski sprožila pospešeno gradnjo vojašnic. Gradnja tolminske vojašnice Na logu se je začela leta 1911 in bila končana tik pred začetkom prve svetovne vojne. (arhiv Tolminskega muzeja)

7

Čas „oboroženega miru“

Vojne delajo, povzročajo in začenjajo ekonomska nasprotja, vodijo pa jih svinje, ki se hočejo z njimi okoristiti.

Ernest Hemingway

evropo in svet so ob vstopu v dvajseto stoletje pretresala številna gospodarska in politična nasprotja ter nerešeni konflikti. Države so, polne nezaupljivosti do svojih sosed, sklepale in razdirale zavezništva ter si s tem poskušale zagotoviti čim boljšo strateško pozicijo. Tekma v industrijskem in kapitalističnem razvoju je namreč terjala „pravičnejšo“ razdelitev sveta, narodi večnacionalnih držav pa so se povezovali in organizirali ter zahtevali vedno več pravic. Vse to je rojevalo negotovost in pritajen strah, ki je, podkrepljen s številnimi tehničnimi izumi, povzročil množično oboroževanje ter naglo krepitev vojaških sil.

V avstro-Ogrski je do povečanega militarizma prišlo po koncu prusko-avstrijske vojne leta 1866. Poraz avstrije je okrepil razprave o vojaški problematiki, ki je kmalu postala predmet splošnega javnega zanimanja. Prvi pomembnejši in daljnosežni ukrep vlade je bil sprejem novega vojaškega zakona ter uvedba splošne vojaške obveznosti, ki je bila pri Slovencih sprejeta z odobravanjem. Kopičenje vojaštva in širjenje armad je kmalu sprožilo tudi različna pacifistična gibanja in pobude, ki pa niso nikoli prevladale. Med ljudmi je namreč prevladovalo splošno mnenje, da je vojna gonilo napredka, svetovni mir pa zgolj nedosegljiv cilj. Vojna je bila ob koncu 19. stoletja sprejeta in razumljena kot neizbežno civilizacijsko dejstvo, ki omogoča izgradnjo boljšega sveta.

Vzrokov in razlogov za začetek vélike vojne torej ne gre iskati zgolj v zadnjih letih pred njenim izbruhom, ampak že bistveno prej, v cvetočem obdobju „miru in napredka“: V industrijski revoluciji, ki je prinesla veliko materialnih koristi, obenem pa porušila dotedanja razmerja moči in povzročila prerazporeditev dobrin, ki niso bile več namenjene zgolj ozki skupini ljudi. V strukturi tehnološko razvite, v socialnem pogledu pa neverjetno arhaične evropske družbe, polne nerešenih nacionalnih vprašanj. In ne nazadnje, v nakopičenem vojaštvu in vojni moči. „aparat, ki je v enem mesecu štirim milijonom vojakov v začetku julija 1914 priključil še dodatnih šestnajst in pod zemljo spravil že nekaj deset tisoč vojakov, preprosto ni mogel nastati čez noč. Nastajati je začel že davno pred spopadom.“ *

* Luthar, Oto: „O žalosti niti besede“: Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne. Ljubljana, Založba ZRC, 2000.

8

Italija se je leta 1882 pridružila obrambni zvezi med avsto-Ogrsko in Nemčijo in nastala je trozveza, imenovana centralne sile. Kljub uradnemu zavezništvu Nemčiji ni zaupala. Bala se je njenega mogočnega vojaškega stroja in teženj, ki jih je imela v zvezi z dostopom do Jadranskega morja. (arhiv Tolminskega muzeja)

Trst je bil v letih pred začetkom vojne največje avstro-ogrsko pristanišče in zato v centru strateških prizadevanj številnih srednjeevropskih držav. (arhiv Tolminskega muzeja)

Hud udarec za Nemčijo in avstro-Ogrsko je bila najprej odločitev Italije za nevtralnost, kasneje pa še njen prestop na nasprotno stran. Ob tem se je v uradnih izjavah in javnih občilih kazala predvsem velika užaloščenost ter razočaranje, vrstile pa so se tudi ostre obsodbe italijanskega izdajstva, zahrbtnosti in spletkarstva. Kljub resnosti položaja pa je bilo še vedno dovolj prostora tudi za prefinjeno ironijo in humor. (arhiv Goriškega muzeja)

9

Politično merjenje moči

Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Karl von Clausewitz

Politično življenje evropskih držav je bilo ob prelomu stoletja razburkano in pestro. Vlade so se, kljub številnim notranjim političnim in socialnim pretresom, ukvarjale predvsem z izredno živahno mednarodno politiko. Njeni temelji so bili začrtani leta 1879, ko sta se v vojaško obrambno zvezo najprej povezali Nemčija in avstro-Ogrska, leta 1882 pa se jima je pridružila še Italija (centralne sile). Kot odgovor na to povezavo je leta 1894 nastala politična zveza Združenega angleškega kraljestva in Irske ter Francije (entente Cordiale), leta 1892 je prišlo do francosko-ruske zveze, leta 1907 pa še do sklenitve britansko-ruskega sporazuma. Najmočnejše evropske države so se tako razdelile v dva močna bloka z nasprotujočimi si interesi, ki sta kasneje s političnim in gospodarskim vplivanjem na svoji strani pridobila še več manjših ter šibkejših držav. evropsko merjenje moči se je kmalu razširilo tudi na druge celine in do izbruha spopada ni bilo več daleč.

Naraščajočo napetost je 28. junija 1914 prekinil sarajevski atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Za napadom naj bi po mnenju tedanje politike stala Srbija, s katero je bila avstro-Ogrska že od priključitve Bosne in Hercegovine (1908) v zelo slabih odnosih. Kljub temu pa vlada na Dunaju ni bila enotna kaj storiti, saj so bili interesi različni, notranji in zunanji pritiski pa zelo močni. evropska diplomacija je namreč s tem dogodkom dobila nov zagon in cilj. Države in njihovi zastopniki so se vsaj v javnosti na vse načine trudili ohraniti mir ter so vneto iskali rešitve za nastalo situacijo, v ozadju pa so se sklepali skriti računi in dogovori. Očitno je bilo, da je bil atentat odlična priložnost, da se lahko končno sproži dolgo pričakovano „preurejanje sveta“.

Z vojno napovedjo, ki jo je dala avstro-Ogrska Srbiji 28. julija 1914, je bil sprožen plaz, ki ga ni bilo več moč ustaviti. Kljub temu pa so nekatere države vendarle ohranile status nevtralnosti. Med njimi je bila na začetku tudi Italija, ki bi se sicer morala po veljavni pogodbi, podpisani z avstro-Ogrsko in Nemčijo, boriti na njuni strani. Kljub uradni nevtralnosti pa je od začetka vojne dalje vodila tajna diplomatska pogajanja tako z antantnimi kot centralnimi silami. Pridobiti je namreč želela čas in umiriti notranja politična nesoglasja, predvsem pa si je hotela zagotoviti čim boljši izhodiščni položaj. 26. aprila 1915

je v Londonu podpisala tajni sporazum z antanto in se obvezala, da bo v mesecu dni napovedala vojno nekdanjima zaveznicama. V zameno so ji antantne sile obljubile ne le Tirolsko, ki ji jo je v zameno za sodelovanje ponujala že avstro-Ogrska, temveč celotno Istro do Kvarnerja, otoka Cres in Lošinj s pripadajočimi otoki, severno Dalmacijo s srednje dalmatinskimi otoki, del Kranjske, Trbiško kotlino, celotno Goriško ter Gradiščansko in seveda Trst, ki je bil eden glavnih strateških ciljev večjega dela srednjeevropskih držav.

10

Dejstvo, da so Nemci veljali za največje evropske militariste, so v svojih propagandnih kampanjah uspešno izrabljale antantne sile. Na sliki je italijanska propagandna razglednica z upodobitvijo „požrešnega“ Nemca. (www.WW1propaganda.com)

Propagandnim namenom so služile različne razglednice, ki so v serijah izhajale vsa leta vojne. Na njih so bili upodobljeni različni motivi iz vojaškega in civilnega življenja, ponekod pa so jim bili dodani še verzi znanih narodnih pesmi ali različne domoljubne parole. (arhiv Goriškega muzeja)

Na Slovenskem je na začetku vojne začelo izhajati več novih časopisov, ki so se osredotočali predvsem na poročanje o vojni. Med najbolj branimi so bili s slikovnim gradivom bogato opremljeni časopisi, ki so poročali o dogajanju na frontah. V člankih je bilo moč brati predvsem o pozitivnih plateh vojne in hvaljenju lastnih vojnih dosežkov, za opise strahu, tesnobe ter neodobravanja pa v tedanjih časopisnih novicah ni bilo prostora. (Tedenske slike, 19. 8. 1914)

11

Vojna propaganda

Vojne se bijejo za oblast in denar, vendar pa gredo mladi, ki v vojnah ubijajo in umirajo, vanje zaradi besed, zaradi poezije, zaradi retorike, ki jih zapelje in pripravi do tega, da tvegajo življenje in se poženejo v smrt.

Javier Cercas

Vojna propaganda je eno izmed pomembnejših vojnih sredstev. Njena naloga je, da z ustvarjanjem skupinske identitete in domoljubja pri ljudeh spodbudi zaupanje v vodstvo ter njene odločitve, na drugi strani pa kolikor je mogoče očrni nasprotnika in izniči njegova nasprotna propagandna prizadevanja. Z uvedbo časopisov in drugih množičnih medijev je vojna propaganda postala pomemben sestavni del slehernega večjega vojaškega aparata ter danes vedno bolj velja, da se „vojn ne dobiva s puškami, temveč s peresom oziroma mediji“.

Z ustvarjanjem in usmerjanjem javnega mnenja se ne obvladuje zgolj vojska, ampak predvsem civilno prebivalstvo, ki je za delovanje in organizacijo vojaškega aparata ter potek spopadov še kako pomembno. Sredstva, ki se jih poslužujejo vojni propagandisti, se naglo spreminjajo in postajajo vedno bolj prefinjena, raznolika ter premišljena. Najmočnejši propagandni stroj so v času prve svetovne vojne v evropi nedvomno ustvarili angleži, pomembno moč propagande pa so prvi odkrili in v času Bismarckove vladavine začeli uporabljati Nemci. Glavno propagandno orodje so bili časopisi, propagandni letaki, razglednice in druge tiskovine, pri navduševanju ter novačenju vojakov za vojno pa so imele pomembno vlogo predvsem različne manifestacije in drugi javni nastopi. Propagandisti so za svoje namene najemali cenjene in poznane pisce, slikarje ter glasbenike, ki so s svojimi stvaritvami poskušali doseči in prepričati čim širše množice. Pri tem so večinoma igrali na najintenzivnejša čustva – ljubezen in sovraštvo, sovražnika pa prikazovali v najslabši luči ter z obilico stereotipov.

eno izmed učinkovitejših sredstev propagande je bila nedvomno satirična ilustracija, seveda vedno predvsem na račun sovražnika. (Ilustrirani glasnik, 11. 1. 1917)

12

V prvih dneh vojne se je med zaporniki na ljubljanskem gradu znašel tudi pisatelj Ivan Cankar, ki je v svojih predvojnih delih, tako kot tudi številni drugi izobraženci, glasno kritiziral militarizacijo države.

Satira je bila nedvomno odlično in učinkovito orodje za kritiko tedanjega režima, česar so se dobro zavedale tudi tedanje oblasti. Med zaporniki je tako pristal tudi slikar Hinko Smrekar, ki je v prvem letu vojne izdal znamenito ilustrirano „biografijo“ svojega vojaškega življenja. (H. Smrekar: Henrik Smrekar – črnovojnik!, 1914)

Že pred začetkom vojne so se med ljudmi pojavljali različni agenti v civilu, ki so nadzirali sumljive posameznike, zbirali informacije in z nagovarjanjem ter provokacijami poskušali izvleči obremenilne izjave in dokaze. (H. Smrekar: Henrik Smrekar – črnovojnik!, 1914)

13

Vojno oporečništvo in nastop vojaške diktature

Vojna je največji od vseh zločinov. Pa vendar ni agresorja, ki ne bi pobarval svojega zločina s pravičnim izgovorom.

Voltaire

Takoj po začetku vojne so številni, ki so oporekali ali zgolj dvomili o tedanjih vladnih odločitvah ter smiselnosti vojne, pristali na sodišču ali v zaporu. Med njimi so bili časnikarji, gospodarstveniki, učitelji, pisatelji in drugi vidnejši javni delavci, pa tudi številni anonimni posamezniki, ki so zaradi svojega javno izraženega mnenja naenkrat postali državni sovražniki. Nekateri so v ječah preživeli dlje časa, druge so kmalu izpustili. Večini so onemogočili nadaljnje delo ali pa so jih poslali v izgnanstvo oziroma na fronto in v njeno zaledje. Monarhija je namreč ob začetku vojne močno poostrila nadzor nad civilnim prebivalstvom, ki je hočeš nočeš postalo sestavni del vojaškega aparata. Z vojno napovedjo so namreč tudi civilne zadeve prešle pod upravo vojaških oblasti, te pa so vse podredile vojaški logiki, predvsem pa svojim interesom in potrebam.

Kljub naporom, ki jih je v zadušitev in prikrivanje neželenih državljanskih vzgibov vlagala oblast, teh vendarle ni bilo moč utišati ter prikriti. Na začetku vojne so najprej zaprli in preganjali domnevne ovaduhe, vojne oporečnike ter simpatizerje sovražnikov, kasneje še tihotapce in vojne zaslužkarje, ves čas pa so bili pod močnim pritiskom tudi protinemško usmerjeni posamezniki ter organizacije, ki so se zavzemale za združitev in osamosvojitev slovanskih narodov, živečih znotraj večnacionalne monarhije. aretacijam „motečih“ in „oporečnih“ posameznikov je sledilo ukinjanje, cenzuriranje ali drugačno onemogočanje najbolj spornih časopisov ter društev, s pomočjo razvejane mreže ovaduhov pa je bila kmalu zamenjana in utišana tudi večina nezanesljivih uradnikov ter drugih vplivnih posameznikov. Najtežje pa je bilo utišati in disciplinirati brezimno množico. Ta je, kljub zagotovilom, da so naložbe varne, takoj po vojni napovedi začela z bank množično dvigovati svoje prihranke in s tem skoraj povzročila zlom bančnega sistema. Ob neprestanem dvigovanju cen je prihajalo do številnih protestov in demonstracij, med ljudmi pa so se neprestano širile tudi „neresnične ter škodljive“ novice, ki so spodkopavale avtoriteto in verodostojnost oblasti ter njenega početja.

14

Iz vojašnice v Kobaridu je ob začetku vojne odšla večina tamkajšnjih vojakov, zamenjalo pa jih je manjše število črnovojnikov, ki so skrbeli za nadzor meje z Italijo. (arhiv Tolminskega muzeja)

Ob začetku vojne so se začele stvari odvijati presenetljivo naglo in organizirano. Državni in vojaški uradniki so morali dnevno poskrbeti za premike večtisočglavega moštva, zato ni bilo veliko časa za obiranje ter poslavljanje. (arhiv PaNG: Občina Sv. Lucija)

Odsotnost moških se je močno poznala predvsem v kmečkem okolju, saj so kmetije naenkrat ostale brez najbolj sposobne delovne sile. Pred večjimi kmečkimi opravili kot so košnja in žetev so se prošnje za krajše delovne dopuste občutno namnožile, vendar so bile le redke uslišane. (arhiv Goriškega muzeja)

15

Zdaj gre zares!

Mnogi mladeniči danes tukaj mislijo, da je vojna sama slava, vendar mladeniči, vojna je le sam pekel!

William Tecumseh Sherman

Čeprav je bila vojna pričakovana, so vojna napoved in prvi mobilizacijski razglasi vendarle prinesli streznitev ter povzročili vsesplošno zmedo, strah in tesnobo. Množice mladih fantov so se ob spremstvu sorodnikov in prijateljev dnevno zgrinjale v mesta ter na železniške postaje, tako da so domovi kmalu ostali brez moških. K orožju so bili najprej vpoklicani vsi v starosti od osemnajstega do dvainštiridesetega leta, proti koncu vojne, ko je teh začelo zmanjkovati, pa tudi sedemnajstletniki. Številni mladeniči so v vojsko odšli prostovoljno in z navdušenjem, saj so bili prepričani, da vojna ne bo dolgo trajala ter da je zmaga zagotovljena. V kolektivnem narodovem spominu so namreč po dolgem obdobju miru prevladovale predvsem romantične predstave o vojni in velikih vojnih junaštvih, nihče pa si ni znal predstavljati, kaj napovedujoča se „totalna vojna“, podkrepljena z ogromnim vojaškim strojem in modernimi vojnimi sredstvi, v resnici prinaša.

Prvotno navdušenje pa je kmalu začelo izginjati in vedno več je bilo mož, ki so se vpoklicu poskušali izogniti. Med njimi so bili predvsem starejši in številni izobraženci, ki niso nasedli visokoleteči vojni in domoljubni propagandi ter niso želeli darovati življenja za interese vedno bolj skrhane avstro-ogrske monarhije. Od začetka, ko je bilo potencialnih vojakov še v izobilju, so bili najpogostejši razlogi za oprostitev vpoklica zdravje in službene ali družinske obveznosti. Mnogi so si, če drugače ni šlo, poskušali zagotoviti vsaj delo v zaledju, marsikdo pa si je namesto prisilnega odhoda na fronto raje izbral prostovoljno smrt.

V avtobiografskih ilustriranih spominih na čas prve svetovne vojne je avtor Hinko Smrekar ob ilustraciji nabora zapisal: „Na prvem prebiranju črnovojnikov so dali izvedenci H. S.-ju obvezno dovoljenje za ubijanje takozvanih sovražnikov.“ (H. Smrekar: Henrik Smrekar – črnovojnik!, 1914)

Vojaško življenje zahteva od človeka ne le poguma in poslušnosti, ampak tudi veliko mero potrpežljivosti ter strpnosti. Ogromno ljudi različnih navad in jezikov je bilo več let zapored prisiljeno sobivati na zelo majhnih ter neudobnih prostorih, ki niso omogočali prav veliko zasebnosti in umika v osamo. (arhiv Tolminskega muzeja)

Življenjske razmere niso bile za vse vojake enake. Najslabše se je godilo navadnim vojakom v prvih bojnih vrstah, mnogo bolje pa je bilo poskrbljeno za častnike, ki so večinoma bivali v udobnih zasebnih prostorih, deležni pa so bili tudi boljše in obilnejše oficirske hrane. (arhiv Tolminskega muzeja)

Vojaki so v mirnih obdobjih med spopadi ali ob umiku v zaledje vsak na svoj način poskrbeli za zagotavljanje osebne higiene. Poleg pomanjkanja vode jih je najbolj pestila stalna prisotnost različnega mrčesa, ki ga je bilo s telesa, oblačil in ležišč zelo težko pregnati. (arhiv Tolminskega muzeja)

16

17

Blišč in beda vojaškega življenja

Padla je tema. Trobentači so zatrobili stoj! Pojedli smo skorje, ki so nam ostale v krušnih torbah. V nahrbtniku sem imel še rezervno pločevinko. Kar celo bi požrl, s pločevinko vred. Nikar! Komandant te lahko ustreli za tak prekršek. Rezervna pločevinka je nedotakljivi del obvezne opreme. Odpreti se sme le na izjemno dovoljenje poveljnika.

Andrej Zlobec

Prihod na fronto je bil za večino vojakov postopen. Ob vpoklicu so najprej za krajši čas odšli v zbirne vojašnice, šele nato so jih poslali na eno izmed bojišč: najprej na južno – srbsko ali vzhodno – rusko bojišče, po letu 1915 pa še na novo frontno črto na meji z Italijo. Čeprav se je že s prihodom v vojašnice življenje večine močno spremenilo, se to s pogoji bivanja na fronti ni moglo primerjati. Red, čistočo, redno hrano in razmeroma udobne postelje vojašnic so zamenjale neprestane selitve ter spanje na zasilnih ležiščih ali golih tleh, neredna prehrana in velikokrat celo lakota, pomanjkljiva osebna higiena ter nadležen mrčes in umazana, raztrgana ter dostikrat povsem mokra oblačila, ki so se običajno posušila kar na telesu.

Seveda so se bivanjski pogoji od bojišča do bojišča razlikovali. Ponekod so za frontno črto zrasla prava naselja barak in drugih pomožnih objektov, drugje so vojaki bivali v kavernah ter naravnih jamah, neredko pa tudi v bogato opremljenih dvorcih, cerkvah, šolah ali različnih hlevih in zasebnih hišah, ki so jih na silo zasegli domačinom. Velike razlike so bile tudi med nastanitvenimi objekti navadnih vojakov in oficirjev. Za slednje je bilo seveda najprej in najbolje poskrbljeno. Tudi v najbolj nemogočih pogojih so jim poskušali najti ali zgraditi razmeroma udobna bivališča, kljub splošni lakoti in pomanjkanju hrane so še vedno dobro jedli, večini višjih oficirjev pa je bil dodeljen tudi poseben vojak – sluga, ki je skrbel za njegove osebne potrebe.

Za organizacijo in nemoten potek vsakdanjega življenja vojakov na fronti so bile zadolžene posebne tehnične enote, ki so skrbele za gradnjo cest, bivališč, strelskih jarkov ter telefonskih povezav. Poleg njih so k posameznim bojnim enotam spadale še premične poljske kuhinje, pekarne, pralnice in zasilne bolnišnice ter prevezovališča, večje število mož pa je bilo zadolženih še za številne tovorne, vlečne in druge živali, ki so omogočale premikanje ali služile za oskrbo in prehrano večtisočglavega moštva. Čeprav je bila hrana v času hujših bojev pogosto zelo neredna in pičla, jo je bilo v prvih letih vojne vendarle zadosti. Na nekaterih bojiščih je bil predvsem v poletnih mesecih veliko večji problem pomanjkanje pitne vode, ki je marsikaterega vojaka pripeljal na rob blaznosti ali do hudih trebušnih bolezni. Velike probleme pa je številnim povzročalo tudi pomanjkanje tobaka, saj je bil ta, poleg hrane in alkohola, ki so ga predvsem pred hujšimi boji delili vojakom, najtežje pričakovana in najbolj zaželena vsakdanja stvar.

Večini vojakov se je bilo še najlažje navaditi na nečistočo. Po nekaj dnevih spanja na tleh in bivanja v jarkih, kjer si po več dni ni bilo moč umiti niti rok, so postali vsi enako smrdeči ter umazani. Smrad po iztrebkih se je mešal z vonjem streliva, krvi in razpadajočih trupel in ni jim ostalo drugega, kot da situacijo, v katero so bili porinjeni, sprejmejo. Kljub vsem nadlogam in grozotam pa se večina vojakov nikoli ni navadila ter sprijaznila z ušmi in drugim mrčesom, pred katerim se ni bilo moč trajno zaščititi. Grozo in odpor so vzbujale tudi številne podgane, ki so se naselile v jarkih ter bližini pokopališč. Kradle so jim hrano in jim trgale nahrbtnike, obirale kosti umrlih, žive pa nadlegovale v spanju, zato so ponekod v jarke naselili tudi mačke, ki naj bi jih vsaj nekoliko zredčile.

18

Proti zastarelemu vojaškemu ustroju avstrijske vojske in absurdnosti vojaških pravil se je bilo najbolje boriti s humorjem. Tega se je dobro zavedal Čeh Jaroslav Hašek, oče znamenitega vojaka Švejka, ki je prvo knjigo iz trilogije zgodb pod naslovom Dobri vojak Švejk izdal leta 1912.

Pisarne, kjer se je načrtoval potek bojev in od koder so prihajali glavni ukazi, so bile urejene v varnem zaledju, daleč stran od resničnega trpljenja ter groze. Glavni štab soške fronte pod poveljstvom generala Svetozarja Borojevića je bil v Postojni, poveljstvo XV. armadnega korpusa pa na Kneži. (arhiv Tolminskega muzeja)

Čeprav so bili vojaki navajeni stroge discipline in hierarhične ureditve vojske, so vendarle pogosto negodovali ter zabavljali nad „življenjskim slogom“ privilegiranih oficirjev. Največ zamere pa so si častniki nakopali zaradi nadutega in vzvišenega obnašanja, nesmiselnih komand ter objestnih kaznovanj. (arhiv Tolminskega muzeja)

19

Vojaški red in disciplina

Biti vojak je vendar tako enostavno. Dobiš ukaz in ga izvršiš. Od tebe zahtevajo le, da takrat, ko odložiš civilno obleko, odložiš tudi vse zamotanosti civilnega življenja. V vojski je vse enostavno. Če pa ti pod vojaško suknjo bije isto srce kot pod navadno srajco, potem ti ni lahko.

Andrej Zlobec

Osnovno ogrodje vojaškega aparata temelji na hierarhiji in disciplini. Slehernemu vojaku je bil ob vstopu v vojsko dodeljen položaj, ki je jasno določal, kakšne bodo njegove vojaške naloge, ugodnosti in pravice ter koliko moči in možnosti odločanja bo imel. Ohranjanje takega vojaškega ustroja pa ne bi bilo mogoče brez stroge discipline, s katero so se morali vojaki, kljub številnim pomislekom in ugovorom, čim prej sprijazniti. Kazni za kršitve določenih pravil so bile namreč zelo stroge in v vojnem času še bolj kot sicer odvisne od samovolje ter objestnosti nadrejenih častnikov. Ti so bili v avstrijskem delu dvojne monarhije večinoma nemškega porekla in praviloma niso govorili jezikov moštva, ki jim je bilo dodeljeno. Vsa vojaška povelja in uradna komunikacija je tako potekala v nemškem jeziku, nemščino so v medsebojni komunikaciji običajno uporabljali tudi navadni vojaki.

Vojaški dril, značilen za usposabljanje v vojašnicah, je ob prihodu na fronto postal nezadosten, saj se igrani šolski primeri z resničnimi pogoji bojevanja niso mogli primerjati. Številni vojaki so zato v prvih mesecih vojne umirali zgolj zaradi zastarele vojaške doktrine in nerazumnih odločitev poveljujočih. Vojaki so oficirjem pogosto zamerili in očitali tudi njihovo častihlepnost ter brezbrižno „žrtvovanje“ človeških življenj v zameno za osebna napredovanja in kolajne. Najhujša pa je bila ohola in brezčutna samovlada nekaterih častnikov, ki so imeli v vojnem stanju absolutno oblast ter so lahko brez kakršne koli sodbe, zgolj na podlagi lastne presoje in razpoloženja, ustrelili, obesili ali kako drugače kaznovali ne le podrejene jim vojake, temveč tudi civiliste. Usoda vojakov in posameznih enot znotraj avstro-ogrske vojske pa je bila pogosto odvisna tudi od nacionalne pripadnosti posameznikov. V najhujše boje in v prve bojne vrste so običajno pošiljali predvsem enote z večinskim slovanskim poreklom, katerim so bila običajno dodeljena tudi najtežja dela v zaledju.

Čeprav se je v štirih letih vojne na različnih frontah zvrstilo ogromno ofenziv in napadov, je med njimi v presledkih vendarle vladal tudi relativni mir, ki pa je bil za mnoge prav tako mučen kot neposredni spopadi. Dolgotrajno brezdelno poležavanje v jarkih, ubijajoča izmenjavajoča se straža in spremljanje sovražnih premikov – vse to v stalnem pričakovanju novega napada ali posamezne krogle – je najedalo živce ter med vojake vnašalo nemir in apatijo. To stanje so častniki poskušali razbiti z različnimi, pogosto nesmiselnimi in nepotrebnimi deli, ki so jih nalagali vojakom. S tem jih niso zgolj zaposlili, ampak tudi utrudili, tako da niso imeli časa, volje in energije za upiranje, politiziranje ali predajanje malodušju.

Kljub temu je do posameznih ali organiziranih uporov in nespoštovanja ukazov ter pravil vendarle prihajalo. Množičneje se je razmahnilo po letu 1916, ko je začela upadati vojna zagnanost in so se začeli pojavljati številni dvomi o smiselnosti ter upravičenosti bojevanja. Temu se je pridružilo še vedno hujše pomanjkanje hrane in ostalih življenjskih potrebščin, veliko je bilo tudi nacionalnih pritiskov in šikaniranja. Številnih slabosti slavnega cesarstva in njenega vojaškega stroja skratka ni bilo več moč prikrivati in dušiti. Dvojna monarhija je iz dneva v dan izgubljala podporo, simpatije in verodostojnost, tako da je ne stroga vojaška disciplina ter diktatura ne domoljubne parole in visokoleteče obljube niso mogle obvarovati pred razsulom, ki je bilo neizbežno ter dokončno.

Oficirji so se običajno zabavali ločeno od moštva. Posebej v ta namen so jim v nekaterih delih bojišča zgradili ali uredili posebne oficirske kuhinje in sobe, kjer je bilo poskrbljeno za več udobja, luksuzno postrežbo ter boljšo hrano. Na fotografiji so častniki zbrani v zasebni hiši v zaledju soške fronte ob praznovanju božiča leta 1915. (arhiv Tolminskega muzeja)

Vojaške oblasti so raznovrstne glasbene, igralske in športne nastope običajno dopuščale ter celo spodbujale, saj so razbijali napetost in naveličanost, ki se je širila med vojaki, ter prispevali k dvigu bojne morale. (arhiv Tolminskega muzeja in zasebna zbirka Jasmine Pogačnik)

20

Sprostitev in zabava

Kaj so nam bili mar Rusi, kaj Kozaki! Brigali smo se le, kdaj se bomo napasli, naspali, kdaj bomo dobili od doma kako pošto ali paket.

Ivan Matičič

Neznosen in velikokrat dolgočasen vojaški vsakdan so si vojaki lajšali na različne načine. Pritisk pred bojem in ob najhujših obremenitvah so sproščali s humorjem, preklinjanjem ter cigaretami in alkoholom, ki so jim jih zagotavljale vojaške oblasti. Ob običajnih dnevih so si predvsem za bojno črto, pogosto pa tudi v strelskih jarkih, čas krajšali s petjem in glasbo, kvantanjem, kartanjem ter raznovrstnimi vsakdanjimi pogovori. Umik v zaledje je pomenil tudi boljšo in predvsem rednejšo prehrano, možnost, da so se naspali, odpočili ter po dolgem času umili, preoblekli, oprali in se tako vsaj začasno znebili nadležnega mrčesa. Ko so bila najnujnejša opravila končana, pa se je našel čas tudi za organizirano zabavo in sprostitev.

V posameznih enotah so se oblikovali pravi pevski zbori in različne glasbene zasedbe, ki so občasno nastopale tudi za civilno prebivalstvo, ki je živelo v neposredni bližini frontnih linij. Vojaške oblasti so pod vodstvom vojaških kuratov organizirale množično obiskane maše in spovedi, prirejali so različne športne tekme ter celo gledališke predstave. V neposredni bližini bojnih črt so zrasle vojaške kinodvorane, kantine, oficirske jedilnice in kuhinje ter manjše in večje kapele ter cerkve. To je bil tudi čas, ko so slovesno podeljevali medalje in priznanja zaslužnim vojakom, kar je bilo pogosto povezano z obiski višjih oficirjev, političnih veljakov ali celo predstavnikov vladarske hiše.

V vsakem večjem zalednem območju je bilo poskrbljeno tudi za spolno življenje vojaštva. Pod prisilo oziroma prostovoljno, zaradi pomanjkanja hrane ali boljšega zaslužka, so med vojake prihajale ženske – prodajalke ljubezni – in pod strogim nadzorom ter zdravstveno kontrolo vojaških oblasti delile svoje spolne usluge številnemu moštvu. Seveda so bili tudi pri tem početju oficirji privilegirani in ločeni od navadnih vojakov. Z modno oblečenimi in uglajenimi gospemi, ki so prihajale k njim, so se po več dni skupaj zadrževali v zasebnih sobah ali hotelih, medtem ko so morali navadni vojaki v vrsti čakati pred vojaškimi bordeli, da jim bo končno namenjen natančno odmerjen čas, ki so ga smeli preživeti z žensko, ki jim je bila določena. Posledica tovrstnega početja je bil razmah različnih spolnih bolezni, ki so razsajale na vseh frontah prve svetovne vojne in so bile enako grozeče ter nevarne kot številne druge kužne bolezni tedanjega vojaštva.

Težko pričakovan, a za mnoge redek beg iz vojaškega vsakdana je bil tudi dopust. Čeprav je čakanje nanj vojakom pomagalo premagovati vsakodnevne napore, je bila vrnitev v civilno življenje za marsikoga stresna in polna strahov. Civilisti daleč od frontnih črt so se z vojno ukvarjali in jo doživljali na drugačen način kot vojaki, zato so ti z domačimi o dejanskih grozotah, ki jih je prinašala ter s katerimi so se soočali, le redko odkrito govorili. Številni so bili vojaki, ki se ob morebitnem dopustu niso imeli kam vrniti, saj so bili njihovi domovi porušeni ali so se znašli na sovražnem ozemlju, družine pa so bile razseljene po različnih begunskih taboriščih. Mnoge so ob nekajtedenskem prihodu domov pričakali beda, neobdelana polja in lačna usta otrok, druge bolni ter skrušeni starši ali nezvesta žena, ki si je v času moževe odsotnosti poiskala drugo moško družbo.

21

Kako neumno umazana je vojna! Koliko ranjencev so danes nesli mimo nas! In kaj so dosegli Italijani? Pobili zopet nekaj svojih in naših ljudi, ali brez najmanjšega uspeha. Uspeh je bil le v tem, da se je povečalo človeško gorje še za nekaj procentov – zopet je nekaj družin nesrečnih. Kdaj bo temu zločinskemu postopanju konec? Kdaj bo konec vojne?

Franc Rueh

Naloga vojaških bolnišnic in sanitetnih služb, ki so delovale v neposredni bližini fronte, je bila čim hitreje umakniti ranjence na varno ter jim nuditi najnujnejšo pomoč. Ta je pogosto zahtevala tudi zahtevne operacije, ki so jih morali zdravniki opravljati v velikokrat zelo slabih delovnih pogojih in ob pomanjkanju primerne medicinske opreme. (arhiv Tolminskega muzeja)

Na začetku vojne so za prevoz ranjencev na krajše razdalje uporabljali večinoma konjske vprege, ki so jih kasneje nadomestili dobro opremljeni in hitrejši ter udobnejši sanitetni avtomobili. (arhiv Tolminskega muzeja)

22

Skrb za ranjene in bolne

Cilj slehernega vojskovanja je onesposobiti in premagati sovražnika. Pri tem se uporabljajo različna ubojna sredstva, ki povzročajo hude telesne in duševne poškodbe ter smrt. Prav zaradi ublažitve hudih in tragičnih posledic vojn je bila leta 1864 sprejeta evropska konvencija o zaščiti ranjenih in obolelih vojakov, iz katere se je kasneje razvila mednarodna organizacija Rdeči križ. Na slovenskih tleh je prvo tovrstno društvo nastalo že dve leti po sprejetju konvencije, prvi večji preizkus, s katerim se je soočilo, pa je bil ljubljanski potres leta 1895. Pravi pomen Rdečega križa in hitre medicinske pomoči pa se je v celoti pokazal šele v prvi svetovni vojni.

avstro-ogrska vojska je imela znotraj svojega vojaškega sistema dobro organizirano medicinsko službo, ki pa se je že v prvih mesecih vojne pokazala kot nezadostna in okorela. V štirih letih bojevanja se je zato organizacija in izvajanje medicinske pomoči nenehno spreminjalo. Prilagajalo se je spreminjajočim se razmeram na bojiščih in poskušalo vsaj za silo poskrbeti za nepregledno število ranjenih ter obolelih, ki jih je vojna prinašala. V izrednih delovnih pogojih, ki so vladali na bojiščih, je bilo nujno hitro ukrepanje, improvizacija in uvajanje novih metod dela ter postopkov hitre prve pomoči. Novosti v zdravljenju posledic vojne so uvajale tudi vse večje deželne in državne bolnice v zaledju. V vojnem in povojnem času je močno napredoval predvsem razvoj splošne ter obrazne plastične kirurgije, velik napredek je bil narejen na področju protetike, na novo so bile diagnosticirane in poimenovane različne dotlej neznane iz vojne izvirajoče psihične bolezni. Vojna, ki je sicer zahtevala številne žrtve, je bila torej tudi odličen poligon za učenje in nabiranje dragocenih izkušenj, ki so pomembno prispevale k skokovitemu povojnemu razvoju medicinske znanosti.

Za obolele in ranjene so na fronti ter v neposrednem zaledju poleg profesionalnih zdravnikov in medicinskih delavcev skrbeli še številni na hitro priučeni vojaki sanitejci. Njihova naloga je bila pobiranje ranjenih vojakov na bojišču, nudenje najnujnejše prve pomoči in transport poškodovancev do najbližjih obvezovališč ter poljskih bolnišnic. To je bilo večinoma zelo nevarno delo, zaradi katerega so številni padli ali bili hudo ranjeni. Nekoliko bolje se je godilo sanitejcem, ki so skrbeli za ranjence v bolnišnicah. Tem so pogosto pomagale tudi bolničarke, prostovoljke Rdečega križa ali drugih humanitarnih organizacij. Tretja skupina vojakov sanitejcev pa je bila odgovorna za transport huje poškodovanih do najbližjih bolnišnic. Ta je na začetku potekal predvsem s konjskimi vpregami, kasneje pa večinoma z avtomobili in vlaki.

Medicinskega in drugega pomožnega osebja je zaradi velikega števila ranjenih stalno primanjkovalo. Manjkalo je tudi ustreznih prostorov in opreme, zato so številni sicer ozdravljivi domači ter sovražni vojaki umirali brez primerne pomoči, v nemogočih in nečloveških pogojih. Vsak vojak je zato imel s sabo v nahrbtniku vsaj en komplet prve pomoči, pred vsakim večjim bojem pa so jim vojaške oblasti razdelile tudi večje količine alkohola, ki je bil v skrajnih primerih in ob hudih bolečinah edina pomoč ter zdravilo.

Trajnih poškodb in smrti pa niso prinašale zgolj rane, ampak tudi druge bolezni, ki so razsajale med vojaki. Na začetku vojne so bile to predvsem kužne bolezni, kot sta kolera in tifus, kasneje tudi španska gripa, številni so obolevali zaradi različnih spolnih bolezni, mnoge so onesposobili strah, groza ter drugi psihični pritiski. Zaradi tako imenovanega „bojnega šoka“ so namreč številni vojaki zblazneli ali pa začeli kazati različne druge posledice, kot so tresenje, paraliza, psihična odsotnost, nezmožnost govora in drugo. Na začetku so menili, da je to stanje zgolj posledica strahopetnosti, zato so take vojake že po krajšem času pošiljali nazaj na bojišče. Kasneje so jih začeli načrtneje zdraviti, pri čemer so uvajali tudi novo metodo zdravljenja z elektrošoki.

23

24

Saj moramo zblazneti. Lahom predati se ne moremo, za Avstrijo ne maramo. Med dvema ognjema smo: Avstrija nas goni v smrt, Italija nas pobija.

Ivan Matičič

Številne ruske ujetnike je avstrijska oblast razmestila po celotni monarhiji, kjer so morali zanjo v izredno slabih življenjskih pogojih opravljati najtežja fizična dela. Na fotografiji je skupina ujetnikov, ki so bili poslani na prisilno delo v Posočje. (arhiv Tolminskega muzeja)

Mednarodna organizacija Rdečega križa je poleg zbiranja obvestil o padlih in pogrešanih posredovala tudi pri zbiranju informacij o zajetih vojakih. Na fotografiji je obrazec s podatki o ujetniku, zajetem na ruski fronti, poslan na Občino Sv. Lucija. (PaNG, fond Občina Sv. Lucija)

V ujetništvu so se znašli številni Slovenci. Večina je po razorožitvi morala opravljati različna težaška dela na kmetijah, v rudnikih in industriji, oficirji pa so bili težjih del praviloma oproščeni. Na fotografiji, poslani iz ruskega ujetništva, so Štefan Bukovec iz Tolmina, Miha Lipušček iz Zatolmina in Peter Rušič z Mosta na Soči. (arhiv Tolminskega muzeja)

25

Ujetništvo, dezerterstvo in samopoškodbe

Čeprav so se mnogi vojaki bali trajnih poškodb in bolezni, je bil odhod v bolnico za večino lažje ranjenih ter bolnih vendarle dobrodošel. Umaknili so se namreč s fronte in imeli s tem vsaj za nekaj časa večje možnosti za preživetje. Seveda vsem ta možnost ni bila dana, zato so se mnogi, kljub nevarnosti, da jih odkrijejo in strogo kaznujejo, namerno sami poškodovali ali okužili. Hlinjenje različnih bolezni je bilo v vojski sicer pogosto in na začetku vojne tudi razmeroma uspešno početje. Kasneje, ko so se razmere vedno bolj zaostrovale in je začelo vojakov primanjkovati, pa se bojišču ni bilo več tako lahko izogniti.

Želja po končanju muk in trpljenja, ki jih je prinašala vojna, se je iz leta v leto večala. Vedno več je bilo vojakov, ki so na skrivaj, kasneje pa tudi glasno razmišljali, kako bi se položaju, v katerega so bili pahnjeni, izognili. ena izmed možnosti je bilo dezerterstvo, za katerega je bila predpisana zelo huda kazen – usmrtitev. Poleg tega je to veljalo za strahopetno in nečastno dejanje, s katerim si se izneveril tako tovarišem kot cesarju. Zanj so se zato v prvih letih vojne odločili le redki, v zadnjih dveh letih, ko sta tako vojska kot monarhija že začeli razpadati, pa je bilo dezerterjev vedno več. Ker po pobegu vojaki večinoma niso upali domov, saj bi jih lahko hitro ujeli in kaznovali, so se v skupinah zbirali na različnih manj obljudenih mestih, kjer ni bilo orožnikov, vohunov ter drugih neželenih prič. Na območju današnje Slovenije je bilo glavno zbirališče dezerterjev oziroma tako imenovanega „zelenega kadra“ v Trnovskem gozdu, glavna komanda pa je bila v Lokovcu. Tu so v zavetju dreves živeli svojevrstno vzporedno vojaško življenje, vendar s to razliko, da niso bili izpostavljeni neprestanemu sovražnemu ognju, lakoti in drugim tegobam, ki so jih pestile pred odhodom v ilegalo. Čeprav so dezerterji s pobegom vse postavili na kocko, se jim je na koncu vojne vendarle dobro izšlo. Monarhija, ki so se ji izneverili, je namreč razpadla, zato so se lahko po koncu vojne mirno ter brez kazni ponovno vključili v normalno življenje.

Najmnožičnejša oblika umika iz prvih bojnih vrst pa je bilo ujetništvo. Tega so se avstrijski vojaki na začetku zelo bali, saj so jim oficirji slikali najhujše podobe sovražnika, ki mu za nikakršno ceno ni dobro priti v roke. Ujetnike, ki so bili zajeti na vzhodni fronti, so poslali v zaledje, kjer so delali na kmetijah, pri različnih gradbenih delih, v rudnikih in tovarnah. Načrtnih usmrtitev ujetih vojakov običajno ni bilo, so pa mnogi umrli zaradi lakote, bolezni, izčrpanosti in izredno slabih življenjskih pogojev. Tudi ruskim ujetnikom, ki so jih zajele avstro-ogrske enote, se ni godilo bistveno bolje. Ob pičli hrani in v popolni bedi so morali za vojsko opravljati najtežja fizična dela, vsakršno druženje z domačini pa je bilo kaznivo in preganjano. Ob odprtju soške fronte so začeli k nam prihajati tudi italijanski ujetniki, številni naši vojaki pa so se znašli v italijanskih taboriščih.

Večina vojakov obeh strani seveda ni prostovoljno sprejela ujetništva, ampak so bili zajeti med boji ali kot ranjenci. Kljub temu pa je bilo med številnimi ujetniki vendarle tudi veliko takih, ki so se načrtno predali in prostovoljno odšli na drugo stran. eden izmed glavnih razlogov za prebeg avstro-ogrskih vojakov so bile nevzdržne razmere in pomanjkanje hrane. Lakota je bila odločilni razlog predvsem na fronti z Italijo, saj je bilo splošno znano, da je italijanska vojska dobro založena z raznovrstno hrano in drugimi potrebščinami. To dejstvo in vedno bolj skrhan politični položaj monarhije je kmalu začel izkoriščati tudi italijanski propagandni stroj, ki je med vojake ter civiliste ob fronti iz letal trosil različne letake s pozivi o predaji in prebegu v njihove vrste. Mnogi so mamljivim obljubam in propagandi nasedli, položaj, v katerega so z ujetništvom prišli, pa običajno ni bil tako lep, kot so ga Italijani oglaševali.

26

27

Intimni svet vojaka

Okoli nas je zdaj zavladala tišina. Na žalost je to pomenilo, da smo spet začeli razmišljati – na žalost zato, ker je ta sposobnost s seboj prinesla tudi obup, grozo in strah pred smrtjo.

Hans Pölzer

Čeprav je intima posameznika znotraj mogočnega vojaškega aparata, v katerem prevladuje skupinski duh in podrejenost skupnosti, nepomembna ter na zadnjem mestu, je ta seveda obstajala. Vsak vojak si je znotraj neosebnega in brezimnega vojaškega sistema ustvaril lasten intimni svet, ki mu je omogočal ohranjanje človečnosti, kolikor toliko zdravo pamet ter povezanost z vzporednim civilnim življenjem in družino, ki je živela daleč stran od strelskih jarkov.

Časa in idealnih priložnosti za pobeg iz vojne resničnosti ni bilo veliko, zato so se sčasoma mnogi povsem prepustili vsakodnevnemu toku vojaških obveznosti ter opravil, „izklopili pamet in srce“ in postali „idealen vojaški stroj“. Številni pa so temu na različne načine vendarle poskušali ubežati. Najpogostejši način je bilo dopisovanje s svojci in prijatelji, branje časopisov ter knjig, molitev, mnogi so v daljših obdobjih miru ali najhujših osebnih stiskah začeli pesniti in pisati dnevnik. Ko jim je bilo najbolj hudo, so si pred odhodom v boj dajali tolažbo in pogum s še zadnjim pogledom na fotografijo ljubljenih oseb ali zgolj s poslovilnimi mislimi, ki so jih sami pri sebi namenili najdražjim. Mnogi so se v teh primerih obrnili na boga in s pomočjo vere poskušali sprejeti usodo, ki jim je bila namenjena.

Stiska in strah pred smrtjo ter težkimi poškodbami kljub vsakodnevnemu soočenju s svojo ali tujo smrtjo običajno ni izginila in se je v valovih pojavljala v zavesti slehernega vojaka. Ti med sabo o smrti, strahu in ubijanju običajno niso govorili, če pa vendarle so, so to počeli s pomočjo cinizma ter črnega humorja, ki je omogočal varno distanco in brezosebnost. Tudi v dnevnikih in pismih svojcem natančnejših osebnih opisov čustvenih stanj, povezanih s smrtjo in ubijanjem, ni veliko. Razlogov za to je več: od cenzure, ki je preprečevala tovrstno pisanje, samocenzure, s katero so vojaki preprečevali dodatno širjenje strahu in zgražanja med svojci, do nezmožnosti ubesedenja tesnobe ter grozot, s katerimi so bili soočeni. Te so bile za številne prehudo breme, ki ga niso več prenesli in so zato zblazneli ali doživeli zgolj kratkotrajnejši psihični šok, mnogi so si v stiski sami vzeli življenje.

Pošta je bila za vojake pogosto edina vez z domom. Pisanje jim je omogočalo umik v zasebnost, prebiranje novic iz civilnega življenja pa jim je nudilo tolažbo in občutek človečnosti ter normalnosti. (arhiv Tolminskega muzeja)

28

Hrano in druge potrebščine je bilo zaradi drastičnega zmanjšanja državnih zalog kmalu po začetku vojne moč dobiti le še na karte. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Škofja Loka)

Oficirske pisarne in posebne vojaške službe si je vojska običajno uredila v udobnih ter varnih zasebnih hišah, za kar je na začetku tudi redno plačevala. Na fotografiji je sedež vojaške pošte v Podmelcu. (arhiv Tolminskega muzeja)

Zaradi množice vojaštva, ki je bilo nastanjeno za frontno črto, je marsikatero dekle doživelo nesojeno ljubezen ali drugo bridko izkušnjo, ki jo je zaznamovala za vse življenje. (arhiv Tolminskega muzeja)

Vojna ne prizanaša nikomur

Mi, ljudje na splošno, stojimo tu, tako šibki in brez moči spričo svojega uničenja. Vojna je zloraba velikega uma, imenuje se pa kultura – omika!? Vojna je obrt, kruta in egoistična!

Karel Jagodič

Začetek vojne in odhod vojakov na fronto se je na različne načine odražal tudi v civilnem življenju. Hude posledice je že v prvem letu bojev občutilo predvsem večinsko kmečko prebivalstvo, ki je sredi največjih kmečkih opravil ostalo brez najbolj sposobne moške delovne sile. Kmalu je začelo primanjkovati tudi delavcev v industriji, obrtnih delavnicah in med uradniki. Na začetku so bili moški z vidnejšimi funkcijami v službi in javnem življenju še oproščeni odhoda v vojsko, kasneje, ko je začelo vojakov primanjkovati, pa so lahko ostali doma le najbolj nujno potrebni ali zgolj tisti z dobrimi vezami ter debelimi denarnicami. Civilno življenje so tako vodili predvsem starejši moški, vedno več različnih delovnih mest in javnih funkcij pa so morale prevzeti tudi ženske.

Že v prvih dneh vojne je postalo civilno življenje v celotni monarhiji, tudi daleč stran od frontnih linij, podrejeno vojski in njenim potrebam. To od začetka v vsakdanjem življenju še ni bilo tako opazno, z vedno večjim pomanjkanjem surovin, predvsem pa ob odprtju soške fronte, ki je potekala na slovenskih tleh, pa je postala „vojaška diktatura“, ki je zavladala v monarhiji, vseprisotna in očitna. Država je prevzela popolno kontrolo nad cenami blaga in trgovino z raznovrstnim blagom, vojaškim potrebam in zahtevam je bil podrejen promet, gospodarstvo, javni red in mir ter tudi sodstvo, zdravstvo in druge javne službe. Vsi večji kraji in stičišča prometnih poti so bili preplavljeni z vojsko in ranjenci, številne šole ter drugi javni objekti pa spremenjeni v bolnice, vojašnice ali druge vojski namenjene stavbe. Vrstile so se obvezne oddaje konjev, voz, surovin in klavne živine, poostren nadzor nad gibanjem prebivalstva ter blaga pa se je izvajal tudi izven ožjih vojnih območij.

Ljudje so na začetku vse te spremembe dokaj mirno sprejemali, saj so bili prepričani, da vojno stanje ne bo dolgo trajalo. Proti koncu vojne, ko so bili že vsega naveličani in je vladalo vsesplošno pomanjkanje, pa so se začeli vrstiti številni protesti, nespoštovanja ukazov in druge oblike uporništva in izigravanja oblasti. Razbohotil se je črni trg in tihotapljenje dobrin iz bolje preskrbljenega ogrskega dela monarhije, cvetelo je vojno dobičkarstvo, prevarantstvo in vsesplošen padec morale. Vojna je globoko zarezala v vse pore tedanje družbe in pod vprašaj postavila številne temeljne družbene norme. Močno se je odražala tudi na individualni ravni, kjer je povzročala globoke čustvene in psihične travme ter številne eksistencialne probleme, na katere so se posamezniki zelo različno odzivali. Nekateri so kljub pretresom poskušali ohranjati kolikor toliko normalno življenje, drugi so zaradi čustvenih stisk in bede, v kateri so se znašli, ali zgolj zaradi priložnosti, ki se jim je nudila, začeli kršiti splošno uveljavljena pravila ter obstoječe moralne norme. Širila se je prostitucija, beračenje, pijančevanje, pohajkovanje, brezdelje, otopelost in brezbrižnost, vse to pa je pogosto vodilo v še večjo bedo ter osebni propad številnih družin in posameznikov.

29

30

Glavna cestna povezava, po kateri je tekel dotok blaga, orožja in vojaštva iz notranjosti dežele na Tolminsko, je vodila vzdolž Idrijce. Tu je bilo na vseh uporabnih površinah vse polno barak, skladišč, hlevov in drugih vojaških objektov. Na fotografiji je vojaško naselje v Dolenji Trebuši. (Zbirka Vilme Pavić)

Kobarid je bil edini večji kraj v Zgornjem Posočju, ki ni bil izpraznjen in je ostal skoraj nepoškodovan. Takoj po odprtju soške fronte so ga zasedli Italijani in ga spremenili v center upravljanja zasedenega ozemlja. (arhiv Tolminskega muzeja)

Ljudje so kljub neprestani nevarnosti in močno poškodovanim hišam le neradi zapuščali domove. Tolmin in okoliške vasi so v celoti izpraznili šele malo pred začetkom odločilne dvanajste soške bitke. (arhiv Tolminskega muzeja)

31

Življenje v zaledju soške fronte

Videl sem mnogo pomanjkanja, mnogo gorja. Posebno med revnejšimi sloji, ki nimajo denarja, da bi drago plačevali razna živila, ki se jih že zelo s težavo dobi. Ubogi ljudje! Posebno pa še – otroci.

Franc Rueh

Čeprav posledicam vojne ni mogel uiti nihče, razmere vendarle niso bile za vse enake. Prebivalci, ki so se po letu 1915 znašli v neposredni bližini soške fronte, so lahko njen najbolj kruti obraz spremljali iz neposredne bližine in jo brez olepšav občutili na lastni koži. Številni kraji od Bovca do Tolmina so se po umiku avstro-ogrskih vojakov na bližnje vrhove Julijskih alp znašli pod italijansko oblastjo in so bili povsem ali delno izpraznjeni. enako se je godilo tudi vasem, ki so ostale na avstrijski strani. Širša območja ob frontni črti so bila preplavljena z vojaštvom in so postala zaledni vojaški centri. Na vseh lažje dostopnih in kolikor toliko uporabnih mestih ob glavnih prometnih poteh so zrasla vojaška naselja s skladišči, nastanitvenimi objekti, bolnišnicami, hlevi, pekarnami ter drugimi vojaškimi poslopji, različne vojaške službe pa so zasedle tudi številne zasebne sobe in hiše.

Vojaštvu so se kmalu pridružili še številni begunci ter občinski in deželni uradi, ki so do odprtja soškega bojišča delovali v krajih v neposredni bližini frontne črte. Sobivanje civilnih prebivalcev in vojakov je prinašalo številne nevšečnosti in probleme, mnogim pa tudi koristi ter priložnosti za dodaten zaslužek in boljše preživetje. Ženske so se pri vojski zaposlovale kot perice, kuharice in bolničarke, moški so služili s prevozništvom, različnimi obrtnimi dejavnostmi, pa tudi s prodajo lesa, živali in drugih izdelkov. V vseh zalednih krajih je močno cvetela tudi gostilniška dejavnost ter oddaja sob, za katere so vojaki radi ter tudi dobro plačevali. Bivanje v neposredni bližini bojišča oziroma vojaških enot pa je bilo kljub nekaterim ugodnostim vendarle polno nevarnosti in tegob. Vojska je zasedla in uničevala najboljše travnike ter polja, vojaki so s sabo prinašali spolne in druge kužne bolezni, kradli in zapeljevali domača dekleta. Med civilisti se je širila prostitucija, raznovrstno kupčevanje, prostaško obnašanje in popivanje. Ob vsem tem pa so bili ljudje neprestano izpostavljeni še obstreljevanju in smrtni nevarnosti. Kljub velikokrat nemogočim pogojem jih je večina vendarle vztrajala na svojih domovih. Obdelovali so polja, hodili k maši, v šolo, se poročali, zabavali in družili ter tako vsaj ob prekinitvah spopadov poskušali živeti normalno življenje.

Podobno kot ljudje na avstrijski strani fronte so živeli tudi tisti pod italijansko upravo. Italijani so namreč ob zasedbi vsaj formalno obdržali vse dotedanje organe upravljanja in oblasti, poleg teh pa uvedli še številne nove službe ter urade. V Kobaridu je nastal sedež novoustanovljenega Političnega okraja Tolmin, od koder so Italijani upravljali celotno zasedeno območje od Bovca do Tolmina. Uradovalni jezik je postala italijanščina, kar je bilo za ljudi seveda velika ovira. Že zelo kmalu so začeli po vaseh organizirati tudi italijanski šolski pouk, vse z namenom, da pridobijo ljudi in narede zasedena območja čim bolj italijanska. Številni begunci z obeh strani Soče, ki niso bili preseljeni v notranjost Italije, so se naselili predvsem v Breginjskem kotu. Tu je v že sicer skromnih in tesnih hišah naenkrat bivalo podvojeno število ljudi oziroma predvsem veliko žensk, starcev ter otrok. V Kobaridu in na okoliških poljih pa so zrasla obsežna vojaška naselja, od koder so odhajali vojaki na bližnja bojišča v Krnsko pogorje.

32

Pomemben način polnjenja državne in vojaške blagajne so bila različna vojna posojila, ki se jih ni posluževala zgolj habsburška monarhija, ampak tudi njene nasprotnice. (www.WW1propaganda.com)

Organizacija Rdečega križa je imela pomembno vlogo pri zbiranju in posredovanju podatkov o padlih, pogrešanih ter ujetih vojakih. Finančna sredstva za svoje delovanje je zbirala na različne načine, tudi s prodajo razglednic. (arhiv Goriškega muzeja)

Vojna je vedno in povsod odlična priložnost za kovanje vojnih dobičkov. Več let zapored so tako oblasti ob podpori vojaške industrije v Pratru na Dunaju organizirale odmevne in dobičkonosne razstave, na katerih so razstavljali medicinske pripomočke ter najnovejše orožje in vojaško opremo, obiskovalci pa so se lahko sprehodili tudi skozi „prave“ strelske jarke. Kaj so si ob tovrstnem prikazovanju in reklamiranju vojne mislili vojaki, ki so se pravkar vrnili z resničnih „polj groze in smrti“, si lahko zgolj predstavljamo. (arhiv Goriškega muzeja)

33

Novice z bojišč

Kaj vedo ti zadaj iz časopisov, kaj vedo o človeški usodi! Kaj piše danes v njih? „Nič novega! Topovska dejavnost.“ Kakšna ironija!

Karel Jagodič

Vojni čas je bil razdeljen v dva vzporedna svetova, ki sta sobivala, se križala in dopolnjevala, pa vendar živela ločeni ter močno različni življenji. eno je bilo vojaško življenje na frontah in v strelskih jarkih, drugo pa se je bolj ali manj nemoteno odvijalo daleč stran od morišč ter krutega vojaškega vsakdana. Čeprav je bilo civilno prebivalstvo prek časopisov, pošte in osebnih pričevanj vojakov dobro obveščeno o dogajanju na fronti, pravih razsežnosti grozot ter absurdnosti bojevanja vendarle ni moglo dojeti niti razumeti. Razlogov za to je bilo več. Vladne službe so s pomočjo stroge cenzure nadzirale vse tedanje knjižne izdaje, časopise, filmsko produkcijo in druge oblike obveščanja. V javnih medijih je bilo od prvega dne dalje nezaželeno in prepovedano vsakršno negativno ter kritično pisanje o vojni in vojnih dogodkih. Načrtno se je opevalo in poveličevalo zgolj zmage in dosežke domače vojske, črnilo in smešilo pa se je delovanje sovražnika ter njegovih enot. Številni časopisi, ki niso upoštevali novih pravil, so bili zato ukinjeni, vzniknili pa so mnogi novi, tendenciozni in populistično naravnani tedniki, ki so verno sledili propagandnim interesom vlade ter vojske.

Javno mnenje se je nadziralo in oblikovalo tudi s poseganjem v območje zasebnega, v osebno pošto, ki je potovala med fronto in zaledjem. Pod pretvezo zagotavljanja javne varnosti je bilo točno določeno o čem in kako smejo pisati vojaki ter kaj lahko v pismih, na dopisnicah in razglednicah napišejo civilisti. Prepovedano je bilo navajanje imen krajev in pisanje o premikih vojske ter njenih položajih, ni se smelo govoriti o negativnih plateh vojaškega življenja, nezaželeno je bilo tudi kritično pisanje o monarhiji in tedanji politiki. Podobne prepovedi so veljale tudi za izražanje na različnih javnih mestih, pri čemer so oblasti posebej nadzorovale vojake, ki so prihajali na redni ali bolniški dopust. Nadrobni in živi opisi grozot, ki so jih doživljali v strelskih jarkih, naj bi med prebivalce vnašali nemir ter strah, slabili podporo vojni in na splošno kvarno vplivali na ljudi.

Spodbujanje pozitivne javne klime je bilo za potek vojne zelo pomembno, saj je preprečevalo nemire in paniko ter zagotavljalo stalen dotok novih vojakov in prepotrebnega denarja ter blaga. V ta namen so državni organi, društva in verske skupnosti pripravljale različne javne manifestacije, organizirale so se zbiralne akcije raznovrstnega blaga ter ustanavljale organizacije, ki so skrbele za zmanjševanje posledic vojne. Vsako tovrstno početje je bilo podprto z dobro organiziranimi reklamnimi kampanjami, ki so prek časopisov, plakatov in s pomočjo drugega promocijskega gradiva s prefinjenimi reklamnimi gesli spodbujale domoljubje ter trkale na najbolj občutljiva področja človekove duše in s tem krepile oziroma ohranjale podporo vojni.

V funkciji tovrstnih vojaško-državnih propagandnih načel je potekalo tudi uradno obveščanje o smrti ali drugačni usodi vojakov. Svojci so ob smrti običajno prejeli skopo uradno obvestilo, v katerem je bil naveden zgolj datum in mogoče tudi kraj smrti. V nekaterih primerih so poleg uradnega obvestila prejeli tudi pismo vojaškega kurata, soborca ali nadrejenega, kjer so bile opisane podrobnejše okoliščine smrti. Seveda so se pisci tudi v teh primerih večinoma izogibali najbolj grozljivim podrobnostim in domače poskušali potolažiti z besedami o hitri, neboleči ter junaški smrti. Podobna so bila tudi obvestila o pogrešanih in ujetih vojakih. Slednji so se, če niso prej zboleli ali umrli, s pomočjo Rdečega križa kmalu javili domačim, za številnimi pogrešanimi pa se je sled za vedno izgubila.

Večina kobariških beguncev se je ob italijanski zasedbi preselila v bližnji Breginjski kot. Otroci so obiskovali šolo z italijanskim poukom, odrasli pa so iskali različna občasna dela, s katerimi so zaslužili prepotreben dodatek k denarni begunski podpori, ki jim jo je namenjala italijanska država. (ZRC SaZU, Inštitut Milka Kosa)

V taborišču Katzenau blizu Linza so vojna leta preživljali tudi nekateri Tolminci in Bovčani. (arhiv Tolminskega muzeja)

V begunska taborišča so odšli predvsem tisti begunci, ki si zaradi pomanjkanja denarja in zvez niso uspeli pravočasno zagotoviti drugega bivališča. (arhiv Tolminskega muzeja)

34

35

Begunci

Hudo je biti begunec, odvisen od milosti in dobrosrčnosti ljudi, a najdejo se blage duše, ki čutijo z nami.

Begunka iz Gorice

Vojna je močno zaznamovala celotno Habsburško monarhijo, v najokrutnejši obliki pa je posegla predvsem na območja, ki so se znašla v neposredni bližini bojišč. Slovenci, živeči v krajih ob Soči, so se s problemom begunstva soočili že v prvih dneh vojne z Italijo. Italijani, ki so zasedli kraje v Brdih, na Kambreškem, Kobariškem in Bovškem, so večino prebivalcev že v nekaj tednih po zasedbi izselili. Na Kobariškem se je večina beguncev preselila v Breginjski kot, ljudje z Bovškega in ostalih nižje ležečih krajev pa so bili najprej preseljeni v kraje tik za mejo, nato pa so jih razselili po celotni Italiji. Prebivalci zasedenih tolminskih vasi so se še pred prihodom Italijanov najprej zatekli v kraje na levem bregu Soče, potem pa jih je večina odšla v eno izmed begunskih taborišč, ki so jih oblasti odpirale po vsej monarhiji. Družine, ki so imele zadosti sredstev ali velikodušne sorodnike in prijatelje, so lahko ostale na domačem ozemlju. Veliko jih je bilo na Cerkljanskem, v Baški grapi in na Šentviški planoti, mnogi so se preselili na Kranjsko, Štajersko ali Koroško. Tu so bivale tudi posamezne družine z Bovškega, večina Bovčanov pa je vojni čas preživela v glavnem begunskem taborišču Slovencev, v kraju Bruck na Litvi.

Usode beguncev so bile zelo različne. Najbolje se je godilo tistim, ki so živeli pri dobrosrčnih sorodnikih in prijateljih. Na začetku, ko je večina menila, da je begunstvo zgolj začasno, so bili odnosi med gostitelji in priseljenci še prijateljski ter znosni, kasneje, ko vojne ni hotelo biti konec in je zavladalo vsesplošno pomanjkanje, pa so se začeli odnosi med njimi krhati. Družine, ki so bile nastanjene pri posameznikih, so namreč morale same poskrbeti za svoje preživetje. Upravičene niso bile niti do begunske denarne podpore, saj jih je vlada s tem želela prisiliti, da odidejo v eno izmed avstrijskih begunskih taborišč. Nekoliko bolje se je godilo tistim, ki so ostali v bližini svojih domov, saj so zanje skrbele občine, iz katerih so izhajali. Iz državnih zalog so jim delili hrano in oblačila, lažje so si poiskali tudi delo ter dodaten zaslužek.

Begunci v Italiji so bili večinoma nastanjeni pri zasebnikih in deležni državne denarne podpore. Omogočeno jim je bilo tudi zaposlovanje v industriji in pri bližnjih kmetih, otroci pa so lahko obiskovali tamkajšnje šole. V krajih, kjer se je zadrževalo večje število Primorcev, so se razvile celo prave slovenske skupnosti, katerih povezovalna sila so bili običajno duhovniki. Te so Italijani najprej internirali in ločili od ostalih beguncev, potem pa so jih izpustili, tako da so se lahko pridružili svojim faranom ali drugi večji begunski skupnosti. Najbolje pa so jo odnesli begunci iz izpraznjenih kobariških vasi, ki so jih preselili v bližnji Breginjski kot. Čeprav so morali zapustiti svoje domačije, so vendar ostali med svojimi ljudmi, blizu doma, kjer je bilo begunstvo nedvomno lažje prenašati.

Prav posebno življenje pa se je razvilo v begunskih taboriščih, ki so zrasla po celotnem avstrijskem delu monarhije. To so bila dobro organizirana begunska naselja, kjer so skupaj prebivali begunci različnih narodnosti. Zanje je skrbela država, ki je zagotavljala hrano, oblačila, delo, medicinsko pomoč, pa tudi izobraževanje in versko oskrbo. Seveda niso bila vsa taborišča enako dobro urejena, zato se je kljub razmeroma dobremu življenju večina beguncev želela vrniti bližje domu. Slednje je bilo posebej aktualno v zadnjih letih vojne, ko se je cesarstvo soočalo z vsesplošnim pomanjkanjem in vedno hujšimi nacionalnimi trenji.

36

Majniška deklaracija, ki sta jo na Dunaju predstavila dr. Janez evangelist Krek in dr. anton Korošec, je bila med jugoslovanskimi narodi sprejeta z odobravanjem ter navdušenjem. Začrtala je pot nadaljnjega nacionalnega osamosvajanja in ustanovitve lastne države, v kateri so se po razpadu habsburške monarhije združili Srbi, Hrvati ter Slovenci. (arhiv Tolminskega muzeja)

Vojne invalide je bilo po koncu svetovne morije moč srečevati povsod po deželi. Čeprav jim je država pomagala s protezami, izobraževanji, dodatnimi zdravljenji in denarno podporo, njihovo vključevanje v normalno življenje ni bilo lahko. (arhiv Goriškega muzeja)

37

Vojna se bliža koncu

Na železnici je bojišče: domov se vračajo vojaki, streljajo pijani drug drugega, divji v prevzetnosti. Za uboj so jih pač vzgojili! Ubogo človeštvo.

Andrej Čebokli

Prepričanje večine, da bo vojna hitra in kratka, se ni uresničilo. V štirih letih vojaškega terorja, trpljenja, grozot in pomanjkanja je izginilo navdušenje nad cesarjem ter monarhijo, omajana je bila vera v boga, skrhani so bili medčloveški odnosi. Med vojaki se je širila neizmerna fizična in psihična utrujenost in zgolj neusmiljena vojaška disciplina jih je silila, da vztrajajo na položajih, ki so jim bili dodeljeni. Mogočna, vase zaverovana dvojna monarhija je razpadala. Cesar Karel, ki je nasledil predhodnika Franca Jožefa, je maja 1917 v želji, da ohrani kar se ohraniti da, ponovno sklical na začetku vojne razpuščen parlament in obudil zatrto strankarsko življenje. S tem so prišli na dan številni politični in gospodarski problemi ter potlačene in preganjane nacionalne zahteve.

Množice so vedno bolj odločno zagovarjale in zahtevale osamosvojitev posameznih narodov, ki so bivali v okviru monarhije, vedno bolj glasni ter ostri pa so bili tudi pozivi h koncu nesmiselne morije. Vojna je namreč dobivala vedno bolj krut obraz. Gospodarstvo je bilo v razsulu, nekdanjega javnega reda in miru ni bilo več moč vzdrževati, ljudje so bili lačni, brezvoljni ter vsega naveličani. Le redke so bile družine brez v vojni padlih članov, za mnogimi se je izgubila vsaka sled ali pa so ždeli v ruskem ali italijanskem ujetništvu. Poleg tega so se z bojišč vračali fantje in možje s hudimi psihičnimi in telesnimi poškodbami. Poskušali so se ponovno vključiti v družbo, vendar jih ta kljub številnim javnim izjavam podpore in pomoči ni sprejemala z odprtimi rokami. Čeprav so bili deležni različnih usposabljanj, velikokrat niso dobili obljubljenih služb, ljudje so vanje zijali, se jih izogibali in jih pomilovali. Številni so se zato umikali iz javnosti in se odrinjeni na rob družbe spopadali z osebnimi stiskami ter bojem za obstanek.

Konec oktobra 1918 je avstro-ogrska armada na fronti z Italijo dokončno priznala poraz. Zadnje mesece njenega zadrževanja na zasedenem italijanskem ozemlju so zaznamovala ropanja, požigi in objestno obnašanje, s katerim so se pridružili še okrutnejšim nemškim zaveznikom. Pomanjkanje discipline in nečloveške razmere zadnjih tednov bojevanja so pripeljale do množičnih vdaj ter predaj orožja. Lačni, razcapani in podivjani vojaki so se v velikih skupinah dan za dnem zgrinjali proti domu ter na poti ustrahovali, ropali in ogrožali tiste, za katere so se pred tem borili.

Takoj za njimi pa je prihajala zmagovita italijanska vojska. Brez odpora je zasedla celotno Primorsko, ki si jo je zagotovila s podpisom Londonskega pakta, in si podredila kraje, v katerih je bivalo večinsko slovensko prebivalstvo. Primorske begunce in vojake, ki so se vračali na svoje porušene in izropane domove, je zato čakalo še eno veliko razočaranje, saj je nekdanji sovražnik postal njihov novi gospodar.

Bovški begunci so se na porušene domove začeli vračati kmalu po premiku fronte na reko Piavo. Doma so jih pričakale porušene in izropane hiše ter zapuščena polja, zato si še dolgo let po vojni niso povsem opomogli. (arhiv Tolminskega muzeja)

38

39

Kaj smo? Neverjetno bedni nesrečniki, divjaki, ostudneži in tolovaji. Vojna je storila iz nas vse to, vso moralno in fizično gnusobo. Vojna žali vsako zdravo misel, blati velike ideale in vodi v vsako hudodelstvo. V nas ne razvije drugega nego zlobnost do sadizma, egoizem do polne zdivjanosti, potrebo uživanja do blaznosti.

Henry Barbusse, Ogenj, 1921

40

42

Človek in vojna

Katalog razstave ob stoletnici prvih bojev na Soči in sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne

Izdal in založil: Tolminski muzejZanj: mag. Damjana Fortunat Černilogar

Besedilo: Karla KofolOblikovanje: Polona ZupančičJezikovni pregled: Polona Hadalin Baša, Darja PirihPrevod: LEEMETA Translations

Fotografije: Marko Grego

Slikovno in arhivsko gradivo:

Tolminski muzej, Goriški muzej, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Vilma Pavić, Jasmina Pogačnik, Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, www.WW1propaganda.com

Predmeti: Miloš Hrast in Tolminski muzej

Tisk: Medium ŽirovnicaNaklada: 200 kosov

© Tolminski muzej

Izid publikacije sta omogočili Občina Tolmin in Ministrstvo za kulturo RS.

Tolmin 2015

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(100)“1914/1918“(083.824)

KOFOL, Karla

Človek in vojna : katalog razstave ob stoletnici prvih bojev na Soči in sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne

: Tolminski muzej, junij 2015 - maj 2016 / [besedilo Karla Kofol ; slikovno in arhivsko gradivo Tolminski muzej ... [et

al.] ; fotografiranje Marko Grego]. - Tolmin : Tolminski muzej, 2015

ISBN 978-961-6635-29-5

1. Gl. stv. nasl.

280037632