Geografski vestnik, Ljubljana, LIV (1982)

UD C UDK 551.3 (215-17)

O ČASOVNI SKLADNOSTI SINGULARITET USTALJENEGA VREMENA NA CELINAH SEVERNE POLOBLE

Danilo F u г 1 a in *

Uvod

Cilj razprave je, potrditev ali zavrnitev zapažanij o časovni skladnosti ustaljenega, pretežno lepega vremena v Srednj i lEvropi, jugovzhodnem delu Severne Amerike in Vzhodni Aziji ( S c h e r h a n g , 1948, i F l o h n , 1954, W a h l , 1959), in sicer v jesenskih mesecih.

Kot izhodišče za razpravo so bili izbrani grebeni in doline (valovi) na polarni fronti, in sicer le tisti, ki obvladujejo severno poloblo v času sred-njeevropskih singuiaritet ( ' F u r l a n , 1981). Datumi singulari tet so bili preverjeni z analizo preko stoletne dokumentacije o dnevnih temperaturah ( M a n o h i n , 1941, F u r l a n , 1965) in padavinah ( F u r l a n , 1961 in 1980) meteorološkega observatorija v Ljubljani. Za prikaz povprečne (niz 1951— 1960) lege in višine grebenov in dolin so ibile uporabljene cirkumpolarne karte 700 mb ploskve. Višina povprečnih izohips je ddbljena iz vsot, in sicer: grebeni tret j i dan po začetku singularitete ustaljenega vremena, doline pa na dan maksimalnih padavin spremenljivega vremena, oboje v Ljub-ljani.

Glede na cilj raziskave je posebna pozornost posvečena grebenom v je-senskih mesecih.

Mehanizem valov na polarni fronti

a. Število valov

Variiralo na j bi med ena in šest ( L a n d s b e r g , 1960). Analiza pov-prečne topografije 700 mb ploskve v času vsake od 39 singuiaritet (sred-njeevropskih), kolikor se jih uveljavlja v jugovzhodnih Alpah (16 ustalje-nega in 23 nestalnega vremena, F u r l a n , 1959) pa pokaže, da je v času singuiaritet ustaljenega vremena število valov manjše, kot v času spreme n j-ljivega.

* Dr., načelnik klimatološke službe (v pokoju), Hidrometeorološki zavod, Vojkova 13, 61000 Ljubljana, YU

51

Danilo Furlan

Avtorjeva podmena je ibila, da prevladuje v hladni polovici leta v .zmer-nih širinah manjše število valov, v toplem pa večje. Med dolžino valov in •njihovo globino (v pokinevniški smeri) obstaja namreč pozitivna korelacija ( F u r l a n , 1980). Ker je pas zahodnih vetrov v topli polovici leta zožen zaradi pomaknitve subtropskega pasu proti polu, na j bi imeli prodori in poplave tedaj zožen življenjski prostor, in bi moralo tolti zato število valov povečano. Analiza te podmene ni potrdila! Rezultat analize je naslednji:

52

O časovni skladnosti singularitet ustaljenega vremena na celinah severne poloble

1. V obravnavanem nizu (1951—1960) je število rvalov v zmernih širinah va -riiralo med 2 in 6, ni pa bilo mogoče ugotoviti nikake zveze med nj iho-vim številom in letnimi časi;

2. V času ustaljenega vremena nad Srednjo Evropo so izrazito v večini po 3 valovi (si. 1), v času spremenljivega vremena pa po 4 in 5 (si. 2).

Razpo.redba grebenov in dolin je pogosto nepregledna, določitev števila valov pa zato sporna. Število valov pada z absolutno višino in na 100 m b (ok. 16.000 m) ploskvi so najčešče le še po trije. Samo toliko jih dobimo tudi na povprečnih 700 mb kar tah (ok. 2.800 m) za vsakega od štirih letnih časov in celo razlik med nj imi (si. 3—S).

b. Razporedba valov Za opredelitev povprečne lege valov nista ЉШ izbrani .geografska dolži-

na cele.ga vala (začetka in konca), ampak samo lega osi grebenov in dolin, pač zaradi vpliva lege osi na razvoj vremena v obeh bančnih makroelementih klime ( F u r l a n , 1981). Ker je namen razprave preveriti točnost zapažanj o datumski skladnosti ustaljenega vremena na 3 celinah, so v naslednjih odstavkih obravnavani samo grebeni. Ti so le izjemoma simetrični, z osjo v poldnevniški smeri. Brav zato je opredelitev lege osi težka, in potrebna je bila poenostavitev. Za »lego« osi je bilo določeno križišče osi vsakega od 3 grebenov s 50. vzporednikom (s. š.), ne glede na n jen odklon od idealne, poldnevniške smeri.

Od vseh 16 grebenov (v času singularitet ustaljenega vremena), jih je 12 takih, ko obvladujejo severno poloblo 3 valovi. Zaradi nereprezentativ-nosti niza, ile 10 let, in s tem pogojenim majhnim številom primerov, je v nadal jnjem obravnavana lega samo teh 12 grebenov, torej le 75 °/o vseh primerov singularitetnih grebenov. Iz istega vzroka, mereprezentativnosti, niso obravnavane sinigularitete ločeno, vsaka posebej, ampak združeno po letnih časih ( F u r l a n , 1980).

Iz tabele 1 je razvidno: Izbrana orientacijska točka, »lega osi«, je pr i srednjeevropskih singu-

laritetaih nihala med 6° in 16° vzhodne dolžine. Njena srednja vrednost, in taki vrednosti pritiče v analizi posebna teža, je 10° vzhodne dolžine. Os poteka blizu Würzburga (ZR Nemčija).

Gibanje zraka v valovih .poteka po zakonih hidrodinamike (B j e r k -n e s , 1933, P e t t e r s e n , 1950). Torej: pri s t rujanju od zahoda proti vzho-du in ob dejstvu, da ima vsak od 3 ugotovljenih valov na razpolago 120° (360:3), bi moral biti naslednji greben — njegova os — na ok. 130° vzhod-ne dolžine, zadnja pa na ok. 110° zahodne dolžine. Analiza pa pokaže, da niha druga os med 86° in 120°, srednja vrednost je 100° (vzhodne dolžine), medtem ko je srednja vrednost zadnje osi na 122° zahodne dolžine (nihanje med 126° in 120°).

Orientacijski točki (.»lega«) ležita: druga v centralni Sibiriji, zahodno od Bajkalskega jezera, zadnja pa v sirou .Skalnih gora, vzhodno od Van-couvra. Razdalje med tremi .grebeni —- točkami — so 90°, 138° in 132°. Torej je razdalja od srednjeevropske do azijske osi za 30° premajhna, naslednja,

53

Danilo Furlan

do Skalnih gora, pa za 18° prevelika; prevelika je tudi razdalja od Skalnih gora do Srednje Evrope. Odstopi od idealne raizporedbe, med —30° in +18°, so veliki. Ob upoštevanju razlik v vrsti in tipu podlage, preko katere potu-jejo valovi (in zrak), morje in kopno, pa še razlik med ravninskim in go-ratim svetom, pa je utemeljitev tolikšnih razlik možna.

Najmanjša je razdalja med evropskim in azijskim grebenom, 90°. Na tej poti izrak sicer ne zadene na večje gorske ovire, giblje pa se samo nad kopnim. Naslednja razdalja, od centralne Sibirije do Skalnih gora, je n a j -večja, in prekaša prvo za 50%. Tudi v tej razdalji je vključen dobršen del kopnega, vzhodna polovica Sibirije, večji del pa odpade na morje, Tihi ocean. Podobno je tudi s t ret jo razdaljo. Ker je gibanje zraka in valov najmanj ovirano nad morjem, tega pa prav med evropskim in azijskim grebenom ni, in sta razdalji med azijskim in ameriškimi ter ameriškim in evropskim grebenom (osjo), k j e r odpade večji del na morje, izrazite večji, je razporedba grebenov sprejemljiva.

c. Vzroki valovanja Teorije o vzrokih valovanja polarne fronte doslej niso prinesle sploš-

no priznanega tolmačenja. Takšnih ambicij tudi ta prispevek nima. Ker pa je predložena razprava podprta z aerološko dokumentacijo v času sin-guiaritet, torej temelji na novih opornikih, in ne na običajnih mesečnih povprečnih vrednostih, obstaja možnost, da bodo njeni rezultati uporaben prispevek na poti do rešitve zastavljenega problema.

Za zahodno s t rujanje na obeh poloblah zadostujeta rotacija zemlje (vzhod-zahod) in temperaturni gradient (ekvator-pol). Idealno vzporedniš-ko strujanje na tako dolgi poti, okoli zemlje, pa ni možno; že zato ne, ker veje zahodnik ne le nad različnima podlagama, mor jem in kopnim, ampak se srečuije tudi z gorstvi, k i potekajo tako, da pride celo do več ali manj pravokotnega križanja ameri gorskih slemenitev in vetra. P rav ti, zadnji primeri, zaslužijo posebno pozornost.

Na severni polobli sta dve mesti, na katerih se sreča zahodnik na jpre j z neugodnejšo podlago, kopnim, in hitro za tem tudi s poldnevniško pote-kajočimi .grebeni. Ti mesti sta severnoameriška tihooceanska obala s Skal-nimi gorami in zahodna obala Evrope s gorskimi skupinami, 'ki jo sprem-ljajo od južne Francije, preko Velike Britanije do najsevernejših hrbtov severne Skandinavije. Na teh, ponekod tudi pravokotnih križiščih vetra in slemen, so dani najboljši pogoji za prekinitev vzporedniške cirkulacije in za začetek valovanja. Ugodnejše pogoje ima ameriška obala. Prvič je strnjena, kar v Evropi ni primer, i drugih pa jo spremljajo Skalne gore, mnogo izra-zitejša velegorska ovira kot pa so med seboj ločene sredogorske skupine Zahodne Evrope. Začetek valovanja n a j bi bil torej praviloma v Skalnih gorah, vključno z obalo.

že pred obalo, v še večji meri pa ob stiku zahodnika z gorovjem, pr i -de do upočasnjenega gibanja zraka in do njegovega kopičenja, kar vodi do orografsko pogojenega grebena (orografsika anticiklogeneza — v starejši literaturi — G l o s s a r y , 1959).

Presežek zraka pred in v Skalnih gorah pogojuje njegov pr imanjkl ja j v zaledju gorovja, podobno kot v Padski nižini za Alpami, ob severo-

54

O časovni skladnosti singularitet ustaljenega vremena na celinah severne poloble

zahodnih vetrovih ( F i c k e r , 1923, M a n o h i n , 1955, R a i d i n o v i ć - L a -l i ć , 1959). V orografsko depresijo ludere polarni zrak s severa, pride do oblikovanja hladne in tople fronte. Razvije se dolina hladnega zr^ka in kompenzacijski greben toplega zraka. V zreli stopnji sega prva v viz porod-niški smeri preko Kanade in .Hudsonovega zaliva do Labradorja in še preko, nad Severnim Atlantikom pa se zadržuje topli greben. Kvazistaeijonaren val na polarni fronti je tako popoln.

Vsakodnevne cirkumpolame karte pokažejo, kako zelo so valovi, .tako po globini kot dolžini, različni. Tudi zaporedni grebeni in doline pogosto niti približno niso v ravnotežju, vendar pa ni opaziti njihove sistematične slabitve zaradi oddaljevanja od Skalnih gora, kjer n a j bi bil, po avtorjevi zamisli, začetek valovanja. Dodatna, nova energija, potrebna za nadome-stitev izgubljene, potrošene zaradi zunanjega in notranjega t renja zraka, se sprošča ob pre tvar janju potencialne energije vedno iznova dotekajočega zraka v kinetično ( M a r g u l e s , 1905). Pr i tem imajo verjetno odločilno vlogo potujoči cikloni na čelni strani dolin; poglabljajo prodore hladnega zraka proti jugu in krepijo poplave toplega zraka v nasprotno smer.

Začetek valovanja n a j bi torej bil v Skalnih gorah. Da je tako sklepanje utemeljeno, potr jujejo povprečne lege osi grebenov v vsakem od (štirih) letnih časov. Iz tabele 1 je razvidno: 1. Najmanjše kolebanje-sipanje v legi 4 osi (letni časi) je v Skalnih gorah,

samo 6°; 2. Tudi največji odstop od celoletne srednje vrednosti je najmanjš i v Skal-

nih gorah, samo 4°.

Tabela 1

Geografska dolžina srednjeevropskega, sibirskega in severnoameriškega gre-bena (osi) po letnih časih (1976—1980)'

Srednjeevropski Sibirski Severnoameriški Letni časi 1 2 1 2 1 2

Pomlad 9* —1" 93° — 7° 122° 0" Poletje 16 + 6 120 +20 121 —1 Jesen 9 —1 100 0 126 + 4 Zima 6 —4 86 —14 120 —2

M/4 10° vzh. dolž. 100" vzh. dolž. 122° zah. dolž.

Legenda:

1 = Zemljepisna dolžina (vzhodna ali zahodna) križišča osi grebena s 50. vzporednikom;

2 = Razlika med povprečno lego osi v 4 letnih časih in lego v posameznem letnem času.

55

Danilo Furlan

Tabela 2

Spremenljivost zemljepisne dolžine sibirskega grebena v času srednjeevrop-skih grebenov in dolin (1976—1980)'

Sred. Evropa (ca) Pogostnost sibirskega grebena na

60" 85° 110° (% vseh dni)

125*

Greben 13 40 29 18

Dolina 33 44 15 8

1 Opomba: Upoštevani so samo jesenski meseci, september-november 1976—1980.

Podmeno o vlogi Skalnih gora podpre tudi analiza vsakodnevnih kart v petmesečnem nizu (avgust-december 1976). V 153 dneh je bil v območju Skalnih gora vsaj del pod grebenom kar v 86% dni, od tega istočasno tudi v Apalačih le v 24 %. Zaradi tolikšnega odstotka ustreznih primerov je rezultat anailiize dobro potrdilo za podmeno, pa čeprav vzorec statistično ni reprezentativen, prekratek je in brez pomladanskih mesecev. Popolno po-trditev postavljene podmene pa predstavlja dejstvo, da obstaja greben v Skalnih gorah tudi v času, ko vremena v Srednji Evropi ne obvladuje greben, ampak drugi makroelement klime, doline, in to v vseh štirih letnih časih (prim. si. 9).

Razhajanja med dolgoletnimi zapažanji in rezultati analize

V dosedanjih izvajanjih ni bila navedena točna lega tistih področij v Severni Ameriki in Aziji, v katerih n a j toi se pojavljalo ustaljeno vreme istočasno kot v Srednji Evropi. Domnevno istočasnost pogojuje skladnost v času dominacije grebenov ( F u r l a n , 1981) nad spornimi področji. Prav tu pa pride do razkoraka med rezultati analize in dolgoletnimi zapažanji.

Na skupni, povprečni cirkumpolami kart i jesenskih singularitet ustalje-nega vremena leži greben v Severni Ameriki (si. 3) v Skalnih gorah, se torej ne u jema s področjem »indijanskega poletja« v Apalačih ( F l o h n , 1954, W a h l , 1959); teh na omenjeni karti, po legi izohips, sploh ni mogoče opaziti. Podobno je tudi v Aziji. Časovna skladnost z vremenom v Srednji Evropi n a j bi veljala iza vzhodno Azijo in ne za Sibirijo, kot kaže slika.

Niso redki primeri, da ostane ob uporabi povprečnih vrednosti prikrito prav bistvo ( H r o m o v , 1940, M a m o h i n , 1955). Da bi se takemu spo-drsl jaju izognili, so bile v analizo vključene še vsakodnevne sinoptične karte. Izbrano je bilo petletje 1976—1980. Upoštevani sta bili sinoptični cirkum-polarni kar t i severne poloble: prizemna in 500 m b ploskev absolutne topo-grafije. Oporna področja so bila Apalači, Ural in Bajkalsko jezero. Glede na čas »indijanskega poletja« so bili v analizo vključeni le vsi tr i je jesenski meseci. Rezultat analize ok. 900 kar t ( 9 1 x 5 x 2 ) je naslednji: od 5 možnih

56

O časovni skladnosti singularitet ustaljenega vremena na celinah severne poloble

singuiaritet ustaljenega, pretežno lepega vremena, kolikor jih šteje jesen v Srednj i Evropi ( M a n o h i n , 1941, F l o h n , 1954), v petletnem nizu skupno torej 25 iro-zniih> 3 i h Je bilo v Srednji Ervropi v nizu 1976—1980 le 14 ali 56%. N f l 0 v a verjetnost nastopa v 100-letnem koledarju osrednje Slovenije ( F ' r l a n > 1 9 5 9 ) Pa je 52%. Torej je bila njihova pogostost v analizira^™ k r a t k e m n i z u normalna. V istem času je bilo v Apalačih le

57

Danilo Furlan

10 singularitet ali 40 % možnih. Tolikšen odstotek v glavnem potr ju je p ra -vilnost zapažanj o časovnem pokrivanju »ibabjega« in »indijanskega« poletja.

Kako torej, da niso tudi Apalači opazni na povprečni karti jesenskih singularitet, podobno kot Srednja Evropa? V povprečku je trajalo gospostvo grebenov v Apalačih le 6.1 idneva, v Srednji Evropi pa malone dvakrat dlje. Ker preide vzporedniško strujanje, prevladujoče v obeh glavnih letnih ča-sih (<v poletju in zimi), v prehodnih časih v izrazito meridionalno (Sc h i r -

58

O časovni skladnosti singularitet ustaljenega vremena na celinah severne poloble

m e r , 1977, M a k j a n i č , 1978) in prehajajo grebeni pogosto neposredno v doline (in obratno), pomeni to možnost: v ostalih 6 'dneh, ko je Evropa še pod grebenom, n a j bi bili Apalači že v dolini. Zaporedje vsa j približno enako pogostih dolin in grebenov, torej tudi severo in jugozahodnih vetrov pa omogoča prevlado zahodnika. Prav ta smer pokriva Apalače v času jesenskih singuiaritet ustaljenega vremena v Evropi.

Takšna razlaga sproži novo vprašanje: ali ni morda »indijansko« poletje značilnost širšega področja, predvsem tistega, ki leži v vzhodnem delu Skalnih gora in še vzhodneje od nj ih? Potrebna je ustrezna literatura.

Za Azijo omogoči bistveno jasnejši odgovor vsebina tabele 2. V dneh srednjeevropskega grebena (jesen) leži azijski greben na geografski dolžini Urala in Aralskega ijezera (ok. 60°) v 13 % dni; najčešče, v 40 %, leži vizhodneje, nekako na sredi poti proti Bajkalskemu jezeru (ok. 85°). V ob-močju Bajkala (ok. 110°) je bil v 29%, medtem ko je izrazito vzhodneje od Bajkalskega jezera (ok. 125° vizh. dolž.) bilo le pičlih 19 %.

Tolikšna spremenljivost v legi grebena je povzročila novo iskanje: kakšno je razmerje v pogostosti lege grebena nad posameznimi področji Sibirije, kadar v Srednj i Evropi ne obvladuje vremena greben, ampak dolina? V istem zaporedju kot poprej so vrednosti 33 %, 44 %, 15 % in 8 %.

V obeh primerih, dolina ali greben nad Srednjo Evropo, je greben nad Sibirijo najčešč med obema jezeroma, 39% in 44%, torej skoraj enako pogost (glej tabelo 2). Razlika, in to velika, je v pogostosti grebena na pre-hodu med Evropo in Azijo (Ural — Aralsko jezero), 13% in 33%. Vzrok za tako razmerje je naslednji. Kadar pokriva Srednjo Evropo greben, leži torej dolina vzhodneje, in sega nad vzhodno Sredozemlje in Kaspiško je-zero. Če pa je dolina nad Zahodno Evropo in Zahodnim Sredozemljem, je tudi naslednji greben pomaknjen proti zahodu; odtod povečanje v pogostosti od 13 % na 33 % v območje Urala in Aralskega jezera. V obeh primerih, grebena ali doline nad Srednjo Evropo, pa se v dneh jesenskih singuiaritet pokaže dolina nad Korejo zelo poredko. Takrat so nad Vzhodno Azijo se-verozahodni vetrovi, vendar m a n j kot posledica .grebena nad Vzhodno Azijo, ampak predvsem zaradi doline na vzhodu.

Rezultati analize povprečnih višinskih kart torej ne potrjujejo časovne skladnosti singuiaritet ustaljenega vremena v Srednj i Evropi, Apalačih in Vzhodni Aziji, medtem ko po rezultatih vsakodnevnih sinoptičnih kar t taki primeri sicer niso izjema, niso pa tudi dovolj pogosti, da bi bilo mogoče go-voriti o pravilu. S to ugotovitvijo je v naslovu zajet* problematika izčrpna. Rodi pa -se nov problem:

Ali so singularitcte posebnost Evrope?

Glede na nereprezentativnost obe^ nizov, saj sta prekratka, je podmena o izjemnosti Evrope smela. Zlasti ker so bile singularitete že ugotovljene v Severni Ameriki ( W a h l , 19?'), čeprav ni znano, kakšna merila so bila za oznako »singulariteta« u p r " t e v a n a - Različni so lahko čas (datum), t ra ja -n j e in velikost dovoljenega odstopa od osrednjega datuma. Velja pa pouda-riti, da postavljene pod* i e n e ni mogoče 'braniti le statistično (oba niza), ampak tudi z v r e m e n o m ! faktorj i : orientacijo obale, predvsem pa gorstev.

59

Danilo Furlan

Zahodna polovica Evrope ima poldn^vmiško in vzporedniško potekajoča gorstva, ki bistveno upočasnjujejo napredo\<,nje zraka, in sicer tako v sme-ri zahodne cirkulacije kot tudi v poldnevniškL 9meri. Posledica upočasnitve zraka je njegovo kopičenje in ije tako dana nužnost iza nastanek na jpre j samo orografsko pogojenega grebena. Njegovo a-drževanje nad Srednjo Evropo je zato trajnejše, kot ga imajo sicer greben ,nad področji brez

o M O CU

C

nj -C 1 3 r-1 01

s 1 « И «•o

£ C ti ® o

<U h •C 3 НИ

C cö o C o o " S «2 > S, a -r bo - u

G M1" o J 4 M

S 3 > S O»

•S "ti "2 « «

es

% s «'H

60

O časovni skladnosti singularitet ustaljenega vremena na celinah severne poloble

razgibanega reliefa. V Severni Ameriki so le Skalne gore, ni pa Pirenejev, Alp, Karpatov in Balkana, ki ovirajo prodiranje polarnega zraka proti jugu. Nasprotno! Ogromno podolje, ki se vleče preko vsega kontinenta v poldnev-niški smeri, od Arktike do Mehiškega zaliva, je prizorišče prodorov hladnega zraka, ki se redno prožijo od polarne kolute in ki 'onemogočajo, ali vsaj krajšajo sušna obdobja, pogojena z grebeni v Skalnih gorah.

V Aziji pa ni nikake ovire za napredovanje dolin in grebenov na poti proti vzhodu, zato tudi ni pogojev za zastajanje zraka na vsej razdalji od Urala do tihomorske obale. Kljub kratkima nizoma torej podmene, da so

SI. 9. Povprečna topografija 700 mb ploskve srednjeevropskih jesenskih singuiaritet spre-menljivega vremena (v dekametrih).

Fig. 9. Mean topography of the 700 mb level at the time of the Central European bad (unsettled) weather singularities in autumn (in decameters).

61

Danilo Furlan

singularitete posebnost Evrope, ni lahko ovreči. Zato je razumljivo vpra-šanje o smiselnosti vključevanja singuiaritet v klimatologijo.

Običajni mesečni povprečki ne omogočajo časovno opredeljenega pr i -kaza vremenskih sprememb med letom; zato ne morejo zadovoljiti potreb današnjega časa, niti ne definiciji klime kot sintezi vremena ( D u r s t -- H u s c h k e , 1959). Prav to pa je mogoče doseči s singularitetami, ki pred-stavljajo hrbtenico v povprečnem, torej normalnem zaporedju vremenskih dogajanj ( S c h m a u s , 1932, F u r l a n , 1959, S c h i r m e r , 1977) med letom. Poleg tega, da omogočajo vpogled v vsaj okvirno zaporedje obdobij ustaljenega, pretežno lepega in spremenljivega, pretežno ali delno padavin-skega vremena, imajo singularitete še eno prednost. Omogočajo tudi uteme-ljitev vsakokratnega mesečnega (in drugih) povprečka posameznega me-teorološkega elementa. Sa j so vrednosti povprečkov posledica izrazitosti ali izostanka ustreznih singuiaritet.

Singularitete v Apalačih in v Vzhodni Aziji tega ne morejo izpolniti v zadovoljivi meri; verjetnost njihovih nastopov leži preveč pod 50 %. Smi-selno n a j hi bilo zato vključevanje singuiaritet tore j le v Evropi. Ta za-ključek velja seveda le v primeru, ako bodo spoznanja, dobljena z analizo kratkih nizov, potr jena fbudi z novimi spoznanji, dobljenimi na osnovi ana-lize razmer v vsem letu, ne le v jeseni, in v normalnem, dolgoletnem nizu. Za oznako »singulariteta« pa morajo biti uporabljena ista merila. Venidar velja podčrtati: opozorilo, n a j od singuiaritet ne pričakujemo preveč ( L a n d s b e r g , 1960), v nobenem primeru, torej itudi v Evropi, ne bo izgubilo na svoji teži, pa n a j bodo rezultati bodočih analiz kakršnikoli. Verjetnost njihovega nastopa je premajhna, število odtenkov vsakega od obeh osnovnih tipov, ustaljenega in spremenljivega vremena, pa preveliko.

Slike, vključene v razpravo, so v domači in svetovni literaturi prvenci. Aerološko dokumentacijo za njihovo izdelavo je na osnovi predloženh datumov pripravil računalniški center meteorološke službe ZDA, za kar se mu najtopleje zahvaljujem. Posebno zahvalo pa dolgujam takratnemu di-rektorju klimatološke službe ZDA, dr . H. Landsbergu, za njegovo uvidev-nost in moralno podporo.

Literatura

B j e r k n e s , V., B j e r k n e s , T., S o l b e r g o n . T., 1933, Physikalische Hydrodynamik, Berlin.

D u r s t , C. S., citira H u s c h k e , R. E., 1959, Glossary of Meteorology. Bostin, Massachusetts.

F i c k e r , H., 1923, Polarfront, Aufbau, (Entstehung und Lebensgeschichte der Zyklonen. Met. Z., Wien.

F l o h n , H., 1954, Witterung und Klima in Mitteleuropa. Stuttgart. F u r l a n , D., 1959, O uveljavl janju srednjeevropskih singuiaritet v Jugo-

slaviji. Geografski vestnik XXXI, Ljubljana. F u r l a n , D., 1961, Koledar vremena v Sloveniji. Zbornik VI. kongresa

FLRJ v Ljubljani, Ljubljana. F u r l a n , D., 1961, Padavine v Sloveniji. Geografski zbornik, Ljubljana. F u r l a n , D., 1965, Temperature v Sloveniji. Dela SAZU 15, Institut za geo-

grafijo 7, Ljubljana.

62

O časovni skladnosti singularitet ustaljenega vremena na celinah severne poloble

F u r l a n , D., 1980, Klimatski prikaiz severovzhodne Slovenije. Hidrome-teorološki zavod, Ljubljana.

F u r l a n , D., 1981, Doline hladnega in grebeni toplega zraka in njihov vpliv na vreme in klimo Slovenije. Geografski vestnik LIII/1981, Ljub-ljana.

H i u s c h k e , R. E., 1959, Glossary of Meteorology. Massachusetts, Boston H r o m o v , S. 'P., 1940, Einführung in die synoptische Analyse, Wien. I v a n o v i ć , D., Meteorološka statistika. Beograd. L a n d s b e r g , H., 1960, Physical Climatology. Pennsylvania, Du Bois. M a k j a n i ć , B., 1978, Bura, jugo, etezije. Savezni hidrometeorološki za-

vod, Beograd. M a n o h i n , V., 1941, Podnebje Ljubljane. Geografski vestaik XVII/1945,

Ljubljana. M a n o h i n , V., 1955, Temelji teoretične meteorologije. Ljubljana. M a r g i u l e s , M., 1905, Über die Energie der Stürme, Wien. P e t t e r s s e n , S., 1950, .Some Aspects of the General Circulation of the

Atmosphere, London. R a d i n o v i ć , D., L a l i é , D., 1959, Ciklonska aktivnost u zapadnom Sre-

dozemlju, Beograd. S c h e r thag, R., 1948, Neue Methoden der Wetteranalyse, Berlin. S c h i r m e r , H., S c h ü e p , M., 1977, Climates of Central Europe. World

Survey of Climatology — Climates of Central and Southern Europe. Amsterdam-Oxford-iNew York.

S c h m a u s s , A., 1932, Der Sinn der Sinigularitetenvorschung, Wetter, Wien. V «u j e v i ć , P., 1956, Kiismatološka statistika. Beograd. W a h l , E. W., 1952, The January thaw in New England. Bui. Amer. met.

Soc., 33. W a h l , E. ., 1959, Singularities and the General Circulation. Journal of

Met., Vol. 10.

ON THE SIMMULTANEITY OF SETTLED WEATHER SINGULARITIES ON THE CONTINENTS OF THE NORTHERN HEMISPHERE

Danilo F u r l a n

(Summary)

By analyzing the mean (1957—1960) circumpolar maps of the 700 mb level at the time of Central European singularities of settled (predominantly fine) weather, the author found that the air circulation in the middle latitudes .of the northern hemisphere is controlled in 75 percent of cases only by 3 waves and corresponding troughs and ridges. In addition to the Central European warm air ridge causing tihe singularities of settled weather, there is at the same time a ridge in the region of .the Rocky Mountains and one in the region of the Baikal, but none in the Appalachians or East Asia. This finding does not support the observation on the simulta-neity of the Old Wives's summer, Indian summer and .the same type of weather in Eastern Asia. Nor does an analysis of daily ground and high--level synoptic maps (1976—1980) yield essentially different results. This is the main finding of the present study.

Disagreeing with the old observations, the author advances the hy -pothesis that singularities are an exclusively European phenomenon caused by suitably oriented mountain systems.

63

Danilo Furlan

Any obstacle to the air flow causes an amassment of air. Thus ridges are frequently observed in f ront of mountains. In favorable atmospheric con-ditions so far unknown such an orographic ridge may change into a nor-mal quasi-stationary warm ridge as part of the general circulation in the middle latitudes.

The Pyrenees, Alps, Carpathians and Balkan Mountains impede the flow of air in the meridional wise direction whereas .the Mountains of France, Great Britain and Scandinavia impede it in the zonalwise direction. Thus the western half of Europe seems to offer rather favorable conditions for the development of an orographic ridge; in North America and Asia .the situation is different.

Behind the Rocky Muntains there extends f rom the Arctic to the Gulf of Mexico an enormous plain. Regular invasions of cold air f rom the polar regions .travel across this plain »outwards and hinder or at least interrupt the settled weather progressing f rom the Rockies eastwards. While in North America there is no impediment to the meridionalwise motion of the air, in Siberia there is none to prevent the motion of the air zonalwise for there is all the way f rom the Ural to .the Pacific coast no major mountain obstacle that would give rise to the formation of an orographic ridge or block for any appreciable time the eastward bound ridges.

The assumption that the singularities are an exclusively European phenomenon seems to be legitimate even though based on the results ob-tained only by the analysis of the two short series. If fur ther studies were to refute the assumption the following should nevertheless be borne in mind: The singularities are the backbone of the weather calendar and de-termine the average values of different meteorological elements (of pen-tades, decades, months) only if the probability of their appearance is at least 50% as, for example, in Europe. I.n Asia and America however, the singularities are not as frequent as that. Yet also in Europe one should not expect too much of the singularities.

64