Marx in EngelsNEMŠKA IDEOLOGIJA

PREDGOVOR

Novejša mladoheglovska filozofija: osvoboditi ljudi slepil, idej, dogem, umišljenih bitij in to zamenjati z mislimi, ki ustrezajo bistvu človeka, biti do njih kritičen ali izbiti si jih iz glave?Namen besedila: razkrinkati zanikrnost dejanskih nemških razmer.Nemški filozofski kritiki nasprotujejo Heglovemu sistemu. Trdijo, da so predstave, pojmi doslej obvladovali dejanske ljudi in jih določali in da je dejanski svet le produkt idejnega sveta. Razlikujejo se v načinu, kako hočejo odrešiti človeški svet, kaj razglašajo za fiksne ideje, strinjajo pa se v veri v gospostvo misli, v veri da mora njihov miselni akt pripeljati do propada obstoječega.

I . FEUERBACHNASPROTJE MED MATERIALISTIČNIM IN IDEALISTIČNIM NAZOROM

[1]V Nemčiji prevrat, razkrajanje Heglovega sistema (1842-45).Šlo je za proces gnitja absolutnega duha. Filozofski industrialci, ki so doslej živeli od eksploatacije absolutnega duha, so se zagnali na nove spojine. Sprva so imeli konkurenco v meščanstvu, kasneje pa, ko je bil trg prenasičen so začeli s serijsko produkcijo (slabša kvaliteta, ponarejanje etiket, sleparjenje,…) in konkurenca se je iztekla v boj, ki se zdaj zdi kot svetovnozgodovinski preobrat.V besedilu kritika tega gibanja (mladoheglovskega?).

I. FEUERBACHA. IDEOLOGIJA SPLOH, POSEBNO NEMŠKA

Vprašanja kritike so zrasla na tleh Heglovega filozofskega sistema, zato tudi nihče ni zaobsežno kritiziral Heglovega sistema. Iz Heglovega sistema so najprej jemali kategorije kot sta substanca in samozavedanje, kasneje pa rod, Edini, Človek,…Kritika se omejuje na kritiko religioznih predstav (absolutna odrešenica sveta od zla. Kot zlo in dobro). Politično, pravno, moralno so všteli sferi religioznih in teoloških predstav, tudi vladajoče razmerje je bilo razglašeno za razmerje religije in spremenjeno v kult prava, kult države,…Mladoheglovci se ujemajo s staroheglovci v veri v gospostvo religije, pojmov občega v obstoječem svetu. Le da eni pobijajo to gospostvo kot nezakonito pridobitev oblasti, drugi pa ga slave kot legitimno.Pri mladoheglovcih so misli, predstave, produkti zavesti pravi okovi ljudi, kot so pri staroheglovcih razglašeni za resnične vezi človeške družbe, se morajo mladoheglovci boriti proti tem iluzijam zavesti. Po staroheglovsko so razmerja ljudi produkt njihove zavesti, zato jih mladoheglovci pozivajo, naj zamenjajo svojo zavest s človeško, kritično vestjo in tako odstranijo svoje meje. To pomeni, da bi morali obstoječe drugače interpretirati.V resnici so mladoheglovci še najbolj konservativni, ker trdijo, da se bojujejo proti frazam, v resnici jim nasproti postavljajo nove fraze.

1

A.<Poznamo le eno znanost – znanost zgodovine. Deli se na zgo. narave in zgo. ljudi, česar ne moremo ločevati, se le medsebojno pogojuje. Osredotočili se bomo na zgo. ljudi, ker je ideologija sama ena od strani te zgodovine.>Te predpostavke so dejanski individui.Prva predpostavka človeške zgo. je eksistenca živih človeških. Prvo dejanstvo je torej telesna organizacija individuov in njihovo razmerje do druge narave, ki je s tem dano.

Ljudje so se začeli razločevati od živali, ko so začeli producirati svoja življenjska sredstva (pogojeno s telesno organizacijo), s čimer producirajo življenje samo.Kako producirajo življenjska sredstva je odvisno od kakovosti le-teh. je določen način njihove dejavnosti, način življenja.Kaj so, sovpada s tem KAJ in KAKO producirajo.Ta produkcija nastopi šele s pomnožitvijo prebivalstva. Predpostavlja občevanje (»Verkehr« – vsako občevanje, tudi razmerja med ljudmi in promet blaga) individuov med seboj, oblika občevanja pa je spet pogojena s produkcijo.

* * *

Odnosi med nacijami so odvisni od tega, do kod so razvile produktivne sile. Poleg tega je tudi vse notranje členjenje nacije same odvisno od razvojne stopnje njene produkcije in njenega notranjega in zunanjega občevanja.Do kod so razvite produkcijske sile nacije, nam kaže stopnja do katere je razvita delitev dela. Vsaka nova produktivna sila ima posledico nove oblike delitve dela.

Delitev dela pripelje najprej do ločitve industrijskega in komercialnega dela do poljedelskega in s tem do ločitve mesta in vasi.Nadaljnji razvoj pripelje do ločitve komercialnega dela od industrijskega, zraven pa se znotraj panog razvijejo različni odseki med individui.

Različne stopnje delitve dela so tudi različne oblike lastnine (razmerje individuov med seboj v odnosu do materiala, instrumenta in produkta dela).

Prva oblika lastnine je plemenska lastnina: nerazvita stopnja produkcije, ribolov, živinoreja nerazvita delitev dela, omejena na družino: patriarhalni plemenski glavarji, člani plemena,

sužnji

Druga oblika je antična občinska in državna lastnina: ko so se plemena združila v mesto po pogodbi ali z osvojitvijo, suženjstvo ostane razvije se še premična in nepremična privatna lastnina, podrejena občinski, ki je skupna

aktivnim državljanom zato razpada členitev družbe in z njo moč ljudstva kot se razvija privatna lastnina bolj razvita delitev dela delitev med mestom in vasjo izoblikovan odnos med občani in sužnj zaradi privatne lastnine isti odnosi kot pri moderni privatni lastnini: koncentracija privatne

lastnine in spreminjanje plebejskih malih kmetov v proletariat, brez samostojnega razvoja

2

Tretja oblika je fevdalna ali stanovska lastnina: izhodišče sr. veka je podeželje (starega veka – mesto); redko, raztreseno prebivalstvo v nasprotju z Grčijo in Rimom je razvoj na večjem terenu razpadajoče rimsko cesarstvo in barbarsko zavojevanje – razdejanje produktivnih sil upad poljedelstva, propad industrije, pretrgana trgovina, zmanjšanje prebivalstva razvoj fevdalne lastnine, sloni na občestvu, ki mu nasproti stojijo tlačanski mali kmetje (v

antiki sužnji) nasprotje do mest; hierarhična členitev zemljiške posesti – plemstvo moč nad tlačani tej členitvi zemljiške posesti je v mestih ustrezala korporativna lastnina, fevdalna

organizacija obrti lastnina je obstajala v delu vsakega posameznika asociacija proti roparskemu plemstvu, potreba po skupnih tržnih lopah, konkurenca

pobeglih tlačanov,… to je pripeljalo do cehov cehi so ustvarili v mestih podobno hierarhijo kot je bila na deželi glavna lastnina je zemljiška in z njo tlačansko delo ter lastno delo z majhnim kapitalom

(členitev zaradi produkcijskih razmerij – obdelava zemlje in obrtniška industrija) majhna delitev dela, v poljedelstvu otežena zaradi parcelirane obdelave (domača ind.

kmetov) delitev na stanove (kneze, plemstvo, duhovščino, kmete in mojstre, pomočnike in

vajence) razdelili sta se industrija in trgovina (v novejših mestih šele ko so stopila v stik z drugimi) potrebna združitev dežel v fevdalna kraljestva. Vladajoči razred ima na čelu monarha

* * *

Individui, ki so produktivno dejavni, stopajo v ta določena družbena in politična razmerja.Družbena členitev in država stalno izhajata iz življenjskega procesa individuov; temveč takih, kot dejansko so (in ne kot se kažejo) – kot delujejo, producirajo, so dejavni ob neodvisnih omejitvah, predpostavkah in pogojih.

Produkcija idej, predstav, zavesti je najprej vpletena v materialno dejavnost in občevanje, jezik dejanskega življenja. Predstavljanje in mišljenje (svoje ideje, predstave) se kažeta kot izliv materialnega obnašanja. Isto velja za duhovno produkcijo (jezik politike, zakonov, morale, religije,…).

V nasprotju z nemško filozofijo, ne izhajamo iz tega kar ljudje pravijo, si umišljajo, predstavljajo, ampak iz dejanskih dejavnosti ljudi in iz njihovega dejanskega življenjskega procesa prikazujemo tudi razvoj ideologije in odmevov tega življenjskega procesa.Morala, religija, ideologija in njim ustrezne oblike zavesti niso več samostojne. Nimajo zgodovine, razvoja, ampak ljudje, ki razvijajo svojo materialno proizvodnjo in občevanje spreminjajo s svojo dejanskostjo tudi svoje mišljenje. Ne določa zavest življenja, temveč življenje določa zavest.

Prvi način opazovanja izhaja iz zavesti, kot bi bila živ individuum, drugi (ustreza življenju) pa iz dejanskih individuov samih in obravnava zavest le kot njihovo zavest.Predpostavke tega načina gledanja so ljudje v svojem dejanskem procesu v določenih pogojih. Zgodovina ni več zbirka mrtvih dejstev.

Pri dejanskem življenju torej se začne dejanska znanost, prikazovanje praktične dejavnosti ljudi. Na mesto zavesti pride dejansko védenje. Z dejanskostjo izgubi samostojna filozofija eksistenco. Na njeno mesto stopijo abstrakcije, ki so ločene od dejanske zgodovine in nimajo vrednosti. Ne dajejo sheme (kot filozofija), po kateri bi krojili zgodovinska obdobja.

3

Težave se pojavijo, ko želimo začeti z dejanskim prikazovanjem zgodovine. Pogoj za odpravo teh težav so predpostavke, ki jih spoznamo s študijem resničnega procesa in akcije individuov.

Nekaj abstrakcij, ki so potrebne nasproti ideologiji, pojasnjene z zgodovinskimi primeri:

[2]FILOZOFSKA IN DEJANSKA OSVOBODITEV

Osvoboditev človeka še ni prišlo s samozavedanjem.Osvoboditev je zgodovinsko dejanje, ki ga sprožijo zgodovinske razmere, stanje trgovine, industrije, poljedelstva, prometa, ki porajajo dodatno (glede na svojo razvojno stopnjo) nesmisel substance, subjekta, samozavedanja prav tako kot religiozni in teološki nesmisel in ga potem spet odstranijo, če so dovolj razvite.…………………………………………………………(Feuerbach) za to, da se obstoječi svet revolucionira. Feuerbachovo pojmovanje čutnega sveta se omejuje na eni strani na golo zrenje in na drugi strani na goli občutek. Človeka postavi namesto dejanskih historičnih ljudi.

V zrenju čutnega sveta zadene na reči, ki oporekajo njegovi zavesti in čustvu, ki kaže harmonijo vseh delov čutnega sveta in posebej človeka z naravo, harmonijo. Da bi to odstranil, se mora zateči k dvojnemu zrenju, ločiti mora med profanim zrenjem (uzre kar je na dlani) ter višjim, filozofskim (uzre resnično bistvo reči).

Čutni svet, ki obdaja človeka ni neposredno od vedno enaka reč ampak produkt industrije, produkt več generacij. Tudi najenostavnejša čutna gotovost mu je dana le z družbenim razvojem, z industrijo in komercialnim prometom. (primer: češnja nam znana šele, ko so jo zasadili pri nas; prek akcije določene družbe v določenem času).V tem pojmovanju stvari se razreši vsak empiričen fakt. Na primer vprašanje o razmerju človeka do narave (kot 2 ločeni stvari), iz katerega so izšla vsa visoka dela o samozavedanju, razpade, ko vidimo, da je enotnost človeka z naravo obstajala od nekdaj in na več načinov, prav tako kot boj človeka z naravo, do razvoja ustreznih produktivnih sil na ustrezni bazi.Feuerbach govori posebej o pogledu naravoslovja, omenja skrivnosti, ki se razodevajo le fiziku ali kemiku. Ampak kje bi bilo naravoslovje brez industrije in trgovine? Naravoslovje dobiva smisel, kot material, šele s trgovino in industrijo, s čutno dejavnostjo ljudi.Produkcija je podlaga vsega čutnega sveta.

Narava, ki je bila pred človeško zgodovino ni narava kot današnja, torej za Feuerbacha ne eksistira.Za Feuerbacha je tudi človek čutni predmet (ne čutna dejavnost). Ljudi pa ne pojmuje v njihovi dani družbeni povezanosti, niti v danih življenjskih pogojih, zato nikoli ne dospe do dejavnih, dejansko obstajajočih ljudi. Ostaja pri abstraktumu »Človek« in pozna le »dejanskega, individualnega, telesnega človeka« in ne pozna »človeških razmerij« kot ljubezen, prijateljstvo.Čutnega sveta ne razume kot živo čutno dejavnost individuov in se zato, ko ljudje ki jih vidi niso zdravi, zateka k »višjemu nazoru«, kjer idealistični komunist vidi nujnost in pogoj za preobrazbo industrije in družbene členitve.Feuerbach razlikuje materializem in zgodovino.

4

ZGODOVINA

Pri Nemcih (ki so brez predpostavk), moramo ugotoviti prvo predpostavko vse človeške eksistence (torej tudi zgodovine) – da mora biti ljudem mogoče živeti, da bi lahko »delali zgodovino«.

Prvo zgodovinsko dejanje je izdelava sredstev za zadovoljitev teh potreb. Produkcija materialnega življenja je torej prvi pogoj zgodovine.Drugo je, da je zadovoljena prva potreba sama vzbudi nove potrebe. Proizvajanje novih potreb je prvo zgodovinsko dejanje. Nemcem se dogaja »predzgodovinski čas«…Tretje razmerje je, da ljudje vsak dan na novo narejajo svoje življenje, druge ljudi, se razmnoževati – družina (razmerja v njej). Družina je na začetku edino socialno razmerje in postane kasneje podrejeno razmerje (z razširitvijo) in je ne moremo več obravnavati po »pojmu družine«.

Produkcija življenja se prikazuje kot dvojno razmerje – kot naravno in družbeno. Družbeno, kot sodelovanje več individuov. Iz tega izhaja, da je način sodelovanja sam »produktivna sila«, da množina produktivnih sil pogojuje družbeno stanje in da je »zgodovino človeštva« treba študirati v povezavi z zgodovino industrije in menjave.Vendar za pisanje take zgodovine Nemcem zmanjkuje sposobnosti in materiala ter »čutne gotovosti«.

Povsod se torej kaže materialistična povezava ljudi med seboj, pogojena s potrebami in načinom produkcije, ki nudi tudi zgodovino.

Po obravnavi teh (štirih) momentov vidimo, da ima človek tudi zavest. Ampak tudi te ne od začetka kot »čisto zavest«. »Duh« je obremenjen z jezikom, ki je star toliko kot zavest in je zame šele eksistirajoča zavest in jezik nastane šele, kot zavest, iz potrebe po občevanju z drugimi. Zavest je torej družben produkt in to ostane dokler eksistirajo ljudje.

Zavest je najprej o svoji najbližji čutni okolici, potem zavest narave, od katere si ljudje pustimo ukazovati in na drugi strani zavest o nujnosti stopiti v zvezo z individui okoli sebe, zavest da živimo v družbi. Ta začetek je živalski, od živali se tu razlikujemo samo po tem, da jim zavest zavzema mesto instinkta.

Ta plemenska zavest se razvije zaradi stopnjevane produktivnosti, množitve potreb in prebivalstva, ki je temelj obeh. S tem se razvije delitev dela, ki postane dejanska delitev šele od trenutka, ko nastopi neka delitev materialnega in duhovnega dela. Od tega trenutka si zavest more umišljati, da je nekaj drugega kakor zavest obstoječe prakse, da dejansko nekaj predstavlja. Emancipira se od sveta in preide k tvorbi čiste teorije, filozofije, morale,… ampak tudi teorija, filozofija, morala, lahko stopijo v protislovje z družbenimi razmerji, ker so ta stopila v protislovje s produkcijsko silo (prikazano kot protislovje znotraj nacionalne zavesti).

Rezultat tega, kaj počne zavest je, da so trije momenti: produktivna sila, družbeno stanje in zavest prišli med sabo v protislovje, ker je z delitvijo dela dana možnost, da duhovna in materialna dejavnost pripadata različnim individuom.Delitev dela ima svojo prvo obliko že v družini.Dalje je z delitvijo dela podano hkrati protislovje med interesom posameznega individua (ali družine) in skupnostnim interesom vseh individuov. Ta skupnostni interes obstoji kot vzajemna odvisnost individuov, med katere je razdeljeno delo.

Iz protislovja med posebnim in skupnostnim interesom dobi skupnostni interes kot država samostojno podobo, ločeno od dejanskih posamičnih in skupnih interesov (in hkrati kot iluzorična občestvenost) ter razredov, ki jih je pogojila delitev dela. Torej vsi boji znotraj države, za demokracijo itd. so le iluzorične oblike, v katerih se dejansko bijejo razredi med

5

seboj. In vsak razred si mora najprej zagotoviti oblast, da bi svoj interes predstavil kot obče, k čemur je v prvem trenutku prisiljen.

Ker individui iščejo le svoj interes, je ta uveljavljen kot njim »tuj« in od njih »neodvisen« kot spet poseben in samosvoj »obči« interes.Dokler eksistira razkol med osebnim in skupnim interesom, dokler delo ni razdeljeno prostovoljno, postane človekovo dejanje njemu tuje, moč ki ga podjarmlja.

Ko postane delo razdeljeno, je vsak v krogu dejavnosti, iz katerega ne more. V komunizmu pa tega ni.To utrjevanje socialne varnosti in našega lastnega produkta v stvarno oblast nad nami, križa naša pričakovanja in je eden glavnih momentov v dosedanjem zgodovinskem razvoju.Socialna moč (=pomnogoterjena produkcijska sila), ki nastaja s sodelovanjem različnih individuov v delitvi dela, se tem individuom ne prikazuje kot njihova lastna, združena moč, temveč kot tuja, zunaj njih stoječa sila, ki je ne morejo obvladovati.Ta »odtujitev« je lahko odpravljena le ob dveh predpostavkah. Da bi postala moč, proti kateri revolucioniraš, za to je potrebno, da je ustvarila »brezlastninsko« maso človeštva in hkrati v protislovju s prisotnim svetom bogastva, kar oboje predstavlja stopnjevanje produktivne silein na drugi strani je ta razvoj produktivnih sil zato nujna predpostavka, ker bi bila brez nje posplošena le pomanjkanje in potreba in s to potrebo bi se znova moral začeti tudi tepež za neizogibno potrebo in vse staro govno bi se spet vzpostavilo. Ta fenomen »brezlastninske množice« se je zato ustvaril v vseh ljudstvih hkrati in zato, da je postavil vse svetovnozgodovinske, empirično univerzalne individue na mesto lokalnih. Sicer bi lahko:Komunizem eksistiral le kot lokalnostTuje moči občevanja se ne bi mogle razviti kot univerzalneVsaka razširitev občevanja bi lahko odpravila lokalni komunizem.

Komunizem je mogoč le kot dejanje vladajočih ljudstev naenkrat in istočasno, kar predpostavlja univerzalni razvoj produktivne sile in z njim povezano svetovno občevanje.

Množica zgolj delavcev (od zadovoljitve odrezana delovna sila) predpostavlja svetovni trg. Proletariat lahko obstaja le svetovnozgodovinsko, kot komunizem, njegova akcija pa lahko obstoji le kot »svetovnozgodovinska eksistenca« - eksistenca individuov, ki je materialno neposredno zvezana s svetovno zgodovino.

Kako bi sicer npr. lastnina sploh lahko imela zgodovino? In kako to, da trgovina, ki ni nič drugega kot menjava produktov, obvladuje vse svet, medtem ko se z odpravo privatne lastnine, ta moč med ponudbo in povpraševanjem razblini in ljudje dobijo vse to spet v svojo oblast?

Oblika občevanje, ki je pogojena s produkcijskimi silami in jih pogojuje, je občanska družba, ki ima enostavno družino in sestavljeno družino za predpostavko in podlago. Ta občanska družba je prizorišče vse zgodovine ter kako nesmiselno je dosedanje pojmovanje zgodovine, ki zanemarja dejanska razmerja in se omejuje na visokodoneče akcije poglavarjev in držav.

Do sedaj obravnavano kako ljudje obdelujejo naravo. Sedaj pa, kako ljudje obdelujejo ljudi:

* * *

Zgodovina so generacije, ki izkoriščajo materiale, kapital,… prejšnjih generacij in nadaljujejo prejeto dejavnost in s spremenjeno dejavnostjo modificira stare okoliščine, kar lahko obrnemo tako, da se zgodovina naredi za smoter prejšnje. Kar se označuje z besedami »namen«, »smoter«,… prejšnje zgodovine je le abstrakcija kasnejše, abstrakcija vpliva, ki ga ima prejšnja na kasnejšo.

6

Čim bolj se med tem razvojem širijo krogi in vplivajo drug na drugega, čim bolj izoblikovani produkcijski način, občevanje in delitev dela uničujejo prvotno zaprtost narodov, tem bolj zgodovina postaja svetovna zgodovina (npr. če v Angliji izumijo stroj, ki spravi Kitajce ob kruh, postane ta izum svetovnozgodovinski faktum). Preobrazba zgodovine v svetovno zgodovino ni golo abstraktno dejanje »samozavedanja«, temveč materialno dejanje, za katero daje dokaz vsak individuum, kot pač obstaja.

Posamezni individui so bili z razširitvijo dejavnosti v svetovnozgodovinsko vedno bolj zasužnjeni od njim tuje moči, ki se izkazuje kot svetovni trg. Prav tako je utemeljeno, da se bo s prevratom stanja v komunistično revolucijo ta moč razblinila in bo osvoboditev posameznikov izvršena v isti meri, kot se bo zgodovina preobrazila v svetovno zgodovino.Individui bodo šele s tem osvobojeni nacionalnih in lokalnih meja in usposobljeni, da si pridobe sposobnost uživanja za to vsestransko produkcijo vse zemlje. Vsestranska odvisnost, ta oblika svetovnozgodovinskega učinkovanja individuov, bo s to komunistično revolucijo preobražena v kontrolo in zavestno obvladovanje teh moči, ki so bil eprej tuje. Ta nadzor je potem mogoče pojmovati kot »samoustvarjanje rodu«, s tem pa so individui predstavljeni kot en sam, ki ustvarja sam sebe. Tu se kaže, da individui delajo drug drugega, fizično in duhovno, ne delajo pa sebe.

Dobimo tudi naslednje rezultate:1) v razvoju produktivnih sil pride do stopnje, v kateri so produkcijske sile sredstva, ki

pripravljajo nesrečo, ki so destrukcijske sile in kjer mora razred nositi bremena družbe, ne da bi užival njene prednosti, ki je na silo potisnjen v nasprotje z drugimi razredi,…

2) da so pogoji, znotraj katerih se lahko uporabijo produkcijske sile, pogoji gospostva določenega razreda, katerega moč izvira iz posesti

3) da je v revolucijah način dejavnosti ostajal nedotaknjen in da je šlo le za drugo distribucijo te dejavnosti, za novo razdelitev dela, medtem ko komunizem odstranjuje delo in odpravlja gospostvo razredov, ker jo opravlja razred, ki v družbi ni prepoznan kot razred

4) da je za poroditev komunistične zavesti potrebna masovna sprememba ljudi, ki se lahko dogaja le v revoluciji; da revolucija ni nujna samo zato, ker vladajočega razreda ni mogoče zrušiti na drug način, ampak ker lahko rušeči razred tudi sam pride do tega, da spravi s sebe govno in se usposobi za novo utemeljitev družbe

To pojmovanje zgodovine obravnava dejanski produkcijski proces, izhajajoč iz materialne produkcije neposrednega življenja in da obliko občevanja, ki je zvezana s tem produkcijskim načinom. Torej občansko družbo pojmuje kot temelj celotne zgodovine in jo prikaže v akciji kot države in iz nje pojasni vse teoretske proizvode in oblike zavesti, religijo,…

Ne išče v vsaki periodi neko kategorijo, ampak ostaja na dejanskih zgodovinskih tleh, ne pojasnjuje prakse iz ideje temveč obratno in pride do rezultata, da vseh form in produktov zavesti ni mogoče razrešiti z duhovno kritiko, s »samozavedanjem« temveč le s prevratom realnih družbenih razmer. Ni kritika, temveč revolucija gonilna sila zgodovine, religije, filozofije.

Zgodovina se ne konča z razpletom v »samozavedanje« ampak se v njej na vsaki stopnji nahaja materialen rezultat, produkcijske sile. Vsaki generaciji daje značaj in okoliščine delajo ljudi prav tako, kot ljudje delajo okoliščine.Vsota produkcijskih sil, kapitala in socialnih oblik občevanja, ki so dani vsaki generaciji, je realna osnova tega, kar je za filozofe »bistvo človeka«.Pogoji generacij tudi določajo, ali bo revolucija dovolj močna, da prevrne bazo vsega obstoječega.

7

Dosedanje pojmovanje zgodovine se ni oziralo na dejansko bazo zgodovine (zgodovino je treba vedno pisati po merilu zunaj nje. Zgodovinsko je tisto, kar je ločeno od navadnega življenja. Razmerje človeka do narave je s tem izključeno). Zato je videlo le akcije političnih poglavarjev ter religiozne boje in je moralo sprejemati mnenje teh določenih ljudi.Francozi in Angleži se drže politične iluzije, Nemci pa religiozne. Heglova filozofija zgodovine je do svojega »najčistejšega izrazja« speljana konsekvenca vsega nemškega zgodovinopisja, kjer gre za čiste misli, ki nato zatonejo v »samozavedanju«. Obstaja še eno pojmovanje, ki je čisto religiozno.

To pojmovanje zgodovine je le nacionalna zaveda Nemcev. Oni že najdeni nesmisel spreminjajo v neko drugo muho, predpostavljajo, da ima ves svet ta nesmisel, ki ga je treba odkriti, gre pa le za to, da bodo te fraze pojasnjene iz dejanskih razmer, kar bo opravljeno s spremenjenimi okoliščinami.Za proletariat te teoretske predstave ne obstajajo.

Narava vprašanj in rešitev se kaže v tem, da teoretiki verjamejo, da so le kritika in kritiki delali zgodovino.Na druge nacije in dogodke se pozablja, omejujejo se na leipziški knjižni sejem in na medsebojne prepire »Kritike«, »Človeka« in »Edinega«.

Če teorija kdaj obravnava dejansko zgodovinske teme, pa podajajo le zgodovino predstav, odtrgano od dejstev, da bi ta čas predstavili kot predstopnjo.Temu cilju, pisati zgodovino, da bi se slava nezgodovinske bolj bleščala, ustreza, da dejanskih dogodkov ne omenjajo in temeljijo na literarnem opravljanju in ne na študijah.

Feuerbach se moti, ko se s pomočjo kvalifikacije »skupnostni človek« razglaša za komunista in misli da s tem lahko besedo komunist spremeni v filozofsko kategorijo. Želi le dokazati, da so ljudje potrebni drug drugemu. Hoče uveljaviti zavest o tem dejstvu, ustvariti pravilno zavest o nekem faktu, medtem ko gre dejanskemu komunistu za to, da bi to obstoječe zrušil.Sveti Bruno in sveti Max pa ga vseeno postavita na mesto komunista.

Opozorilo na Feuerbachovo razlago, da je človekovo bistvo, način življenja in dejavnost tisto, v čemer je njegovo »bistvo« zadovoljeno. Tu je vsaka izjema pojmovana kot abnormalna. Če bistvo milijonov ljudi ne bi bilo zadovoljeno, pa bi prišlo do nesreče…Ob takih primerih se Feuerbach zateče v naravo, ki še ni spravljena pod človekovo gospostvo. Ampak ta se z napredkom industrije manjša (voda je bistvo ribe dokler ni onesnažena). To pa je protislovje.

[3]Misli vladajočega razreda so vladajoče misli, torej vladajoči razred kot družbena moč je tudi vladajoča duhovna moč, torej razpolaga tudi s sredstvi za duhovno produkcijo in so mu podrejene misli tistih, ki teh sredstev nimajo. Te misli so idejni izraz vladajočih materialnih razmer, odnosi, ki en razred dvignejo nad druge.Individui vladajočega razreda imajo zavest in mislijo; delajo to, kar je samo po sebi razumljivo, vladajo poleg drugega kot misleči, urejajo produkcijo in distribucijo misli svojega časa; njihove misli so vladajoče misli epohe. (v času ko se kraljeva moč, aristokracija in buržoazija bijejo za oblast, je vladajoča misel o delitvi oblasti)Delitev dela (kot glavna sila zgodovine) se izraža v vladajočem razredu kot delitev duhovnega in materialnega dela. En del v razredu nastopa kot mislec razreda, drugi pa se obnašajo pasivno. To lahko pripelje do sovražnosti teh delov, ki pa kmalu preneha in s tem tudi izgine videz, da so vladajoče misli, misli vladajočega razreda.Glede na to lahko rečemo, da so v času, ko je vladala aristokracija, vladali pojmi čast, zvestoba,… medtem ko so za vlade buržoazije vladali svoboda, enakost,…Zgodovinopisje bo naletelo na fenomen, da vladajo vse bolj abstraktne misli.

8

Vsak novi razred je prisiljen interes prikazati kot skupnega in svoje misli prikazati kot edino umne, obče veljavne.Vladajoči razred ne nastopa takoj kot razred, temveč kot zastopnik celotne družbe. Njegova zmaga koristi tudi drugim, a le toliko, kolikor jim omogoči, da se dvignejo nad njih. Temu primerno se kasneje razvije še hujši boj med razredi, kar povzroči, da vse to spet dela za odločnejšo negacijo dosedanjih družbenih razmer, kot so to storili vsi razredi ki so hoteli na oblast.Videz, da je gospostvo razreda samo gospostvo misli, se neha, ko gospostvo razredov neha biti oblika družbenega reda, ko ni več treba prikazovati interesov kot občih.Ko pa so vladajoče misli ločene od vladajočih individuov in je s tem nastal rezultat, da v zgodovini vedno vladajo misli, lahko iz teh misli odmislimo »Misel«, Idejo kot tisto, ki v zgodovini vlada in s tem vse misli zapopasti kot »samodoločila« Pojma, ki se razvija v zgodovini. Tako je naravno, d aje vsa razmerja ljudi mogoče izpeljati iz pojma človeka, ki predstavlja človeka, iz bistva človeka, iz Človeka, kar je opravila spekulativna filozofija. Hegel sam prizna, da opazuje samo napredovanje pojma.V zgodovini so od nekdaj vladali filozofi, misleci (kar vidimo, če se vrnemo k producentom »Pojma«, teoretikom, ideologom in filozofom).

Vsa umetnost dokazati v zgodovini vrhovno oblast duha, je omejena na tri prizadevanja:1) misli teh, ki vladajo iz empiričnih vzrokov, je treba ločiti od vladajočih in s tem priznati

zgodovini vlado misli ali iluzij2) v oblast misli je treba vnesti red, dokazati zvezo med vladajočimi mislimi, in to s tem,

da jih pojmujemo kot »samodoločila pojma«3) za odpravo mističnega videza »samodoločilnega pojma« ga spreminjamo v osebo –

»samozavedanje« – ali pa ga spreminjamo v niz oseb, ki v zgodovini predstavljajo »Pojem«. V mislece, filozofe, ki jih pojmujejo kot fabrikante zgodovine

To, v Nemčiji vladajočo, zgodovinsko metodo, je treba razložiti iz zveze z iluzijo ideologov sploh, npr. z iluzijami juristov, politikov.

Medtem ko v navadnem življenju vsak štacunar (shopkeeper) loči med tem, za kar se nekdo izdaja in kaj nekdo je, zgodovinopisje še ni prišlo do tega. Vsaki epohi verjame na besedo.

[4](slikarstvo na steklo???) … Iz prvega izhaja predpostavka izoblikovane delitve dela in razširjene trgovine, iz drugega lokalnost. Pri prvem je treba individue zbrati, pri drugem pa nahajajo sami sebe kot produkcijske instrumente – razlika med samoraslimi produkcijskimi instrumenti in tistimi, ki jih je ustvarila civilizacija.

Samorasli produkcijski instrumenti: npr. polje (voda) individui so všteti v naravo lastnina se prikazuje kot neposredno samoraslo gospostvo individui spadajo skupaj zaradi kakšne vezi (družina, rod, zemlja) izmenjava je med človekom in naravo, delo enega se zamenjuje za produkte drugega zadošča povprečen človeški razum, telesna in duševna dejavnost še nista ločeni lastnikovo gospostvo sloni nad nelastniki na osebnih razmerjih eksistira mala industrija, ki je podrejena uporabi samoraslega produkcijskega

instrumenta; brez razdelitve dela

Produkcijski instrumenti, ki jih je ustvarila civilizacija: individui so všteti v produkt dela lastnina se prikazuje kot gospostvo (akumuliranega) dela, kapitala individui so neodvisni, skupaj jih drži izmenjava

9

izmenjava ljudi med seboj končana delitev dela med duševnim in telesnim delom lastnikovo gospostvo privzame podobo v denarju industrija obstaja samo v delitvi dela in z njo

Že pri produkcijskih elementih se pokaže nujnost privatne lastnine za določene industrijske stopnje:V ekstraktivni industriji sovpada privatna lastnina z delomV mali industriji in agrikulturi je lastnina kosekvenca obstoječih produkcijskih instrumentovV veliki industriji je protislovje med produkcijskimi instrumenti in privatno lastnino šele njen produkt (za tega mora biti že zelo razvita). Šele z njo je možna odprava privatne lastnine.

* * *

Največja delitev materialnega in duhovnega dela je ločitev mesta in vasi.Do nasprotja pride s prehodom iz barbarstva v civilizacijo, iz plemenske ureditve v državo, iz lokalnosti v nacijo in traja vse do danes.

Z mestom pride nujnost administracije, policije, davka,… tj. občinskega ustroja in politike.Najprej se je pokazala delitev prebivalstva v dva razreda, ki sloni na delitvi dela in produkcijskih instrumentih (v mestu vse). Nasprotje med mestom in vasjo lahko eksistira le v okviru privatne lastnine. To je izraz za podreditve individuov delitvi dela (njim vsiljeni dejavnosti), ki ustvarja nasprotja.

Delo je glavno in dokler eksistira, je tudi privatna lastnina. Odprava nasprotja med mestom in vasjo je prvi pogoj za skupnost, ampak je odvisen od materialnih predpostavk, gola volja ga ne more izpolniti.

Ločitev mesta od vasi je tudi ločitev kapitala in zemljiške posesti, začetek eksistence in razvoja kapitala, neodvisnega od zemljiške lastnine, lastnine, ki ima temelj v delu in izmenjavi.

V mestih, ki so se izoblikovala na novo, je bilo delo vsakogar njegova edina lastnina, razen iz orodja obstoječega kapitala, ki ga je prinesel s seboj.

Nenehna vojna podeželja proti mestom, s tem nujnost organizirane mestne vojne sile, vez skupne lastnine pri delu, nujnost skupnih stavb za prodajo blaga v času, ko so bili rokodelci hkrati trgovci in izključitev nepoklicanih iz teh stavb,nasprotje rokodelcev med seboj,… vse to je povzročilo, da so se obrti združile v cehe.

Tlačani so bežali v mesta ves srednji vek. Tam so naleteli na organizirano skupnost,v kateri so se morali podrediti mestu. Ti delavci se niso mogli povzpeti do moči. Če njihovo delo ni bilo cehovsko (temveč dninarsko) in se ga ni bilo treba priučiti, so ostali neorganizirani. Nujnost dninarskega dela je ustvarila to neorganizirano drhal.

Ta mesta so nastala zaradi potrebe po skrbi za varstvo lastnine in pomnogokratenju produkcijskih sredstev. Tujci, ki so prišli v mesto so bili brez moči in neorganizirani nasproti organiziranim.

Pomočniki in vajenci so bili organizirani kot je to ustrezalo mojstru, kar je mojstrom dajalo moč. Za razliko od drhali v mestih, so pomočniki prihajali le do majhnih nasprotovanj. Veliki upori so izhajali iz podeželja.

Kapital v mestih je bil samorasli kapital. Ni bil v denarju, ampak neposredno vezan z določenim delom posestnika in toliko stanovski kapital.

10

Delitve dela med posameznimi cehi ni bilo veliko, med samimi delavci pa je sploh ni bilo, delavci so mogli znati vse (zaradi omejenega prometa, povezanosti,…). Zato so se vsi predali delu in imeli do njega prijazen odnos.

Naslednja razširitev delitve dela je bila ločitev proizvodnje in prometa, formiranje razreda trgovcev,… prišlo je do možnosti za trgovsko povezavo, ki presega najbližje območje, kar je bilo odvisno od komunikacijskih sredstev, političnih razmer (javna varnost) in od surovin ter kulturne stopnje.S prometom je nastopil medsebojni vpliv produkcije in prometa. Mesta so se povezala, med seboj prenašala orodja in kmalu je prišlo do nove delitve produkcije med posameznimi mesti, med katerimi se je vsako ukvarjalo s svojo panogo.

Od prometa je bilo odvisno, če so bile v nekem kraju pridobljene produktivne sile in izumi (drugače so mogli izumi nastajati v vsakem mestu posebej) izgubljeni za kasnejši razvoj (vdor barbarskih ljudstev ali Feničani – Aleksandrove osvojitve in kasnejši propad).Šele s prometom in zraven veliko industrijo, so bili narodi v konkurenčnem boju in s tem je bila zagotovljena trajnost pridobljenih produkcijskih sil.

Nasledek delitve dela so bile manufakture (1st v Italiji), ki so imele za predpostavko promet s tujimi nacijami (v Angliji in Franciji pa so se najprej omejevale na notranji trg) in naraslo koncentracijo prebivalstva ter kapitala (v rokah posameznikov v cehih).

Delo, ki je predpostavljajo stroj se je izkazalo za najbolj sposobno za razvoj. Prva in glavna manufaktura je tkalstvo. Zaradi naraščajočega povpraševanja po blagu, zaradi akumulacije in mobilizacija samoraslega kapitala in zaradi razširjanja prometa pospešene potrebe po luksuzu.V mestih je zrasel nov razred tkalcev, ki so tkali za domači in zunanji trg (in kmetje zase).Tkalstvo se je upiralo cehovski organizaciji.

Spremenila so se tudi lastninska razmerja. Napredek od samoraslo-cehovskega kapitala je bil v tem, da so na površje prišli trgovci, katerih kapital je bil mobilen, sama manufaktura pa je pomnožila maso mobilnega kapitala nasproti masi samoraslega.Manufaktura je bila tudi pribežališče kmetov proti cehom.

S časom manufaktur gre doba potepuštva, ki jo je povzročilo prenehanje fevdalnih spremstev, odpuščanje in sprememba zemlje v pašnike, vse skupaj razkroj fevdalizma. Po dolgem odporu so jih šele pripravili do dela.

Z manufakturo so se pojavili tudi mednarodni konkurenčni odnosi, trgovinski boj (vojne, carine, prohibicije). Odslej ima trgovina političen pomen.Hkrati se je spremenilo razmerje delavcev do delodajalcev. V cehih je bilo najprej patriarhalno razmerje med pomočniki in mojstri, v manufakturi mesto prevzame denarno razmerje med delavcem in kapitalistom.

Manufaktura in sploh produkcija je dobila polet z razširitvijo prometa, ki se je začela z odkritjem Amerike in morske poti v Vzhodno Indijo. V obtok sta prišla zlato in srebro in spremenila medsebojni položaj razredov in prizadela fevdalno zemljiško lastnino in delavce. S kolonizacijo novo odkritih dežel je postal trgovinski boj še hujši in obsežnejši.Trgovina in manufaktura sta ustvarili veliko buržoazijo, v cehih se je skoncentriralo malomeščanstvo, ki se je moglo ukloniti manufakturistom (ki imajo veliko mobilnega kapitala). Od tod propad cehov.

Odnosi narodov med seboj so se kazali na dva načina:

11

1. najprej je majhna količina zlata in srebra v obtoku povzročila prepoved izvoza teh dveh kovin. Industrija pa (potrebna zaradi nujne zaposlitve naraščajočega prebivalstva) ni mogla pogrešati privilegijev, ki jih je dobila nasproti zunanji konkurenci. Lokalni cehovski privilegij je bil razširjen in nastale so carine –iz dajatev, ki so jih naložili fevdalci trgovcem, ki so prišli čez mejo.Pojav zlata in srebra, necehovske buržoazije in vse ostalo so dali tem ukrepom drug pomen. Država je obdržala prepoved izvoza zlata in srebra; buržuji so bili zelo zadovoljni (zaradi oderuških nakupov), privilegiji so postali donosni vir za vlado, pojavile so se izvozne carine, ki pa so oviral industrijo.

2. v obdobju sredi 17. stol. Do sredine 18. stol. Sta se trgovina in plovba razširili hitreje kot manufaktura. Kolonije so postali glavni konsumenti, posamezni narodi so se borili za trg. Konkurenca je bila izključena s tarifami, prohibicijami, traktari, na koncu pa je odločala vojna. Najmočnejši na morju, Angleži, so obdržali premoč v trgovini in manufakturi. Že tu koncentracija na eno deželo.

Manufaktura je bila zaščitena s carinami na domačem trgu, z monopoli na kolonialnem trgu in z diferencialnimi carinami na zunanjem trgu. Prednost so imeli materiali, proizvedeni v deželi sami, izvoz teh surovin je bil prepovedan, uvoz pa zatrt.

Manufaktura ni mogla biti brez zaščite, ker je lahko izgubila trg in bila uničena ob spremembi v drugi deželi. Hkrati je, zaradi načina kako so jo gojili na deželi, tako zrasla z življenjskimi razmerami, da ne more nobena dežela tvegati, da bi postavila svoj obstoj na kocko s svobodno konkurenco. Zato je, če se povzpne do izvoza, odvisna od razširitve/omejitve trgovine, ima pa nanjo majhen povratni učinek. Od tod njen sekundarni pomen in vpliv trgovcev (prav oni so zahtevali zaščito in monopole).

Gibanje kapitala je še vedno ostalo razmeroma počasno (razdrobljenost trga, izključitev konkurence, nemoč produkcije in denarništvo). To je povzročalo umazanega duha, ki se je držal trgovcev.V tem obdobju pride tudi do prenehanja prepovedi izvoza zlata in srebra, nastanka denarne trgovine, bank, papirnatega denarja,… kapital je spet izgubil samoraslost.

Koncentracija trgovine in manufakture na Anglijo, je za to državo ustvarila relativni svetovni trg in povpraševanje po njenih produktih. To veliko povpraševanje je bila gonilna sila, ki je priklicala tretje obdobje privatne lastnine s tem, da je ustvarila veliko industrijo, uporabo elementarnih sil v industrijske namene in najbolj razširjeno delitev dela. Ostale pogoje je Anglija že imela.

Konkurenca je prisilila države, ki so hotele obdržati svojo zgodovinsko vlogo, da zaščiti svoje manufakture z novimi carinskimi predpisi. Kljub tem predpisom pa je industrija naredila konkurenco univerzalno. Vzpostavila je komunikacijska sredstva in moderni svetovni trg, podredila si je trgovino,

spremenila kapital v industrijski kapital (hitra cirkulacija). Z univerzalno konkurenco so bili posamezniki prisiljeni k največjemu naprezanju svojih

sil. Uničila je ideologijo, religijo, moralo. Ustvarila je svetovno zgodovino (posameznik odvisen od vsega sveta), naravoslovje je

podredila kapitalizmu in uničila samoraslost (tudi v delitvi dela) – samorasla razmerja so postala denarna, samorasla mesta so postala moderna velika industrijska mesta.

Zmaga mesta nad vasjo je bila dokončna. Proizvedla je maso produktivnih sil, ki se pod privatno lastnino le enostransko razvijajo,

postajajo destruktivne sile. Ustvarila je enake odnose med družbenimi razredi in ustvarila razred, ki ima povsod isti

interes, ki ima že uničeno narodnost. (kapitalist?)

12

Ustvarila je tudi proletarce, ki stopijo na čelo gibanja in potegnejo za seboj množico. Delavci so v še težjem položaju.

Vendar obstajajo razlike med deželami.

* * *

Protislovje med produktivnimi silami in obliko občevanja je vedno nastopilo v revoluciji (a ne nujno v isti državi kot revolucija). Pri tem je privzelo tudi različne stranske podobe.

* * *

Konkurenca izolira individue med seboj, zato traja dolgo, da se združijo. Organizirano silo, nasproti tem izoliranim individuom se zato lahko premaga šele po dolgih bojih.

* * *

Gradnja hiš: ločeno gospodinjstvo postane z razvojem privatne lastnine nujno. Napredek je bila zgraditev mest.Odprava ločenega gospodarstva (ki se ne da ločiti od odprave privatne lastnine) pa je bila nemogoča, ker ni bilo potrebnih materialnih pogojev. Pogoji za skupno gospodinjstvo so razvoj strojev, uporaba naravnih in drugih produktivnih sil, odprava nasprotja med mestom in vasjo. Brez tega ni skupnega gospodarstva.Kaj je bilo možno , dokazuje zbiranje v mesta in gradnja skupnih hiš za posamezne namene (zapori, vojašnice,…).

* * *

Iz meščanstev posameznih mest (preko spoznavanja) je nastal meščanski razred. Meščani so ustvarili življenjske pogoje, kolikor so se iztrgali iz fevdalnih vezi. S povezavo med mesti, so se skupni pogoji razvili v razredne in razvili so se isti običaji. Buržoazija nastane s svojimi pogoji, se cepi v različne frakcije in absorbira vse razrede v isti meri, kot se je spremenila vsa lastnina v industrijski kapital.

Individui tvorijo razred le toliko, kolikor se morajo boriti proti drugemu razredu. Razred individuom določi položaj in s tem tudi njihov osebni razvoj – si jih je podredil (isti pojav kot podreditev delitvi dela, kar je možno odstraniti z odpravo privatne lastnine in dela).Podreditev individuov razredu ne more biti odpravljena, dokler se ne izoblikuje razred, ki proti vladajočemu razredu ne bo mogel uveljaviti nobenega razrednega interesa.

* * *

Sprememba odnosov v stvarne, ki nastopi z delitvijo dela, je lahko odpravljena le s tem, da si individue te stvarne sile spet podredijo in da odpravijo delitev dela. To ni mogoče brez skupnosti, ker šele tu obstajajo sredstva, ki omogočajo osebno svobodo. V dotedanjih skupnostih je bila svoboda samo za tiste, ki so se razvili v razmerah vladajočega razreda.

Individui so vedno izhajali iz sebe, od sebe znotraj danih zgodovinskih pogojev in razmer, ne iz »čistega individua« v smislu ideologov. Toda med zgodovinskim razvojem in zaradi osamosvojitve družbenih odnosov, pride na plan razlika življenjem posameznika, do kod je osebno in koliko je podrejeno delovni panogi. Pri stanu je to še prikrito (plemič ostane vedno plemič). Razloček osebnega individua nasproti razrednemu nastane šele z nastopom razreda, ki je proizvod buržoazije. Individui so pod vlado buržoazije svobodnejši, ker so podrejeni.

13

(primer tlačani in proletarci. Tlačani so hoteli le uveljaviti že eksistenčne pogoje in so zato navsezadnje prišli do svobodnega dela, proletarci pa so morali, da so se osebno uveljavili, odpraviti delo, svoj lastni eksistenčni pogoj)

* * *

Skupnostnemu razmerju so individui pripadali le toliko, kolikor so živeli v eksistenčnih pogojih svojega razreda, razmerje, ki so ga bili deležni kot razredni člani (in ne kot individui). Pri proletarcih (sami prevzemajo kontrolo nad svojimi eksistenčnimi pogoji) pa je obratno: udeležujejo se individui kot individui. Združitev individuov ustvarja pogoje za svoboden razvoj in gibanje individuov pod njihovo kontrolo.

Zaradi nujne združitve, dane z delitvijo dela, in zaradi njihove ločitve so jim ti pogoji (ki so se postavili nasproti individuom prav zaradi njihove ločitve) postali tuja vez. dotedanja združitev je bila zedinitev o teh pogojih, v katerih so individui uživali naključnost. Pravico, da se lahko nemoteno veseliš naključnosti so dotlej imenovali osebno svobodo.

* * *

Komunizem se od drugih gibanj razlikuje po tem, da preobrne temelj dotedanjih produkcijskih in občevalnih razmer in da samorasle predpostavke obravnava kot stvaritve dotedanjih ljudi ter jih podredi moči združenih individuov.

Njegova ureditev je ekonomična. Iz danih pogojev naredi pogoje združitve. Kar ustvari komunizem je baza za onemogočanje vsega, kar obstaja neodvisno od individuov, hkrati pa to ni nič drugega kot proizvod dosedanjega občevanja med individui. Komunisti obravnavajo pogoje, ki so jih ustvarili dotedanja produkcija in občevanje, kot neorganske, ne da bi si mislili da so dobili material od prejšnjih generacij.

Razlikovanje med osebnim in naključnim individuom je zgodovinski fakt in ima v različnem času različen pomen (npr. v 18. stol. je bil stan za individua naključen), oblika občevanja je ustrezala različnemu razvoju produktivnih sil (razmerje teh dveh je razmerje oblike občevanja do udejstvovanja individuov – materialnega udejstvovanja).

Pogoji, v katerih individui med seboj občujejo niso zanje nič zunanjega in so pogoji njihovega samoudejstvovanja (v določenih pogojih individui proizvajajo svoje materialno življenje).Pogoji ustrezajo njihovemu enostranskemu bivanju, enostranskost pa se pojavi šele, ko nastopi protislovje, eksistira torej za kasnejše individue. Takrat se kaže pogoj kot naključna spona (prej kot samoudejstvovanje).

Ti pogoji tvorijo v zgodovinskem razvoju niz občevalnih oblik (ustrezajo razvoju produktivnih sil, s tem je njihova zgodovina tudi zgodovina razvoja individuov).Ta razvoj poteka samoraslo (ni podrejen skupnemu načrtu svobodno združenih indiviuov, izhaja iz različnih krajev in kasneje pride v zvezo z drugimi). Naprej poteka razvoj počasi, stopnje interesov so le podrejene zmagujočemu. Zato imajo v eni naciji individui različne razvojne poti, interesi vsebujejo tradicionalno silo v navidezni skupnosti, ki se jo lahko zlomi le z revolucijo.Nasprotno se hitro razvija npr. Severna Amerika, ki nimajo drugih samoraslih predpostavk mimo individuov ki se tam naseljujejo. Začenjajo z najrazvitejšo občevalno obliko, ustrezno tem individuom, še preden se ta lahko uveljavi v starih deželah (podobno pri osvajanju, če se prenese občevalna oblika, ki je zrasla na tujih tleh; če je doma še obremenjena z interesi prejšnjih dob, se v osvojeni deželi uveljavi brez ovir).

* * *

14

Temu pojmovanju zgodovine nasprotuje dejstvo osvajanja. Dotlej je vojna imela za gonilno silo zgodovino in jo uporabljajo toliko kolikor prirastek prebivalstva pri doseženem produkcijskem cilju ustvarja potrebo po novih produkcijskih sredstvih.Npr. pri barbarih je vojna še redna občevalna oblika. Nasprotno pa je v Italiji zaradi koncentracije zemljiške posesti in spreminjanja posesti v pašnike svobodno prebivalstvo izginjalo. Sužnje so morali ves čas nadomeščati.

* * *

V zgodovini je šlo dotlej le za jemanje. Pri barbarskem zavzemanju pa gre za to, ali je zavzeti narod razvil industrijske produktivne sile. Jemanje je odvisno od predmeta, ki ga jemljemo. Tisti, ki jemlje, mora podrediti produkcijske in občevalne pogoje zavzete dežele.Ko ni več česa vzeti, je treba začeti s proizvajanjem (nujnost). Temu sledi, da oblika prevzetega občestva ustreza razvojni stopnji produktivnih sil na katere so naleteli zavojevalci (dokaz tudi da so osvajalci hitro prevzeli jezik).Fevdalnost je imela izvor v bojni organizaciji vojske med osvajanjem, ki se je po osvajanju zaradi učinkovanja sil, na katere so naleteli, razvrstila v dejansko fevdalnost.

* * *

v veliki industriji in konkurenci so se vsi eksistenčni pogoji in enostranost individuov zlili v privatno lastnino in delo. Z denarjem je vsaka oblika občevanja naključna, torej je le občevanje individuov v določenih pogojih in ne individuov kot individuov.Pogoji so reducirani na akumulirano delo ali na privatno lastnino ali na dejansko delo. Če eno od teh preneha, se občevanje ustavi.

Z druge strani so individui podrejeni delitvi dela in zato med seboj odvisni. Privatna lastnina se razvije zaradi potrebe po akumulaciji in se v razvoju približuje moderni obliki privatne lastnine. Z delitvijo dela pride tudi delitev delovnih pogojev, orodja, materialov in s tem razdrobitev med kapitalom in delom (razdrobitev akumuliranega kapitala na lastnike), ki narašča, čim bolj se izoblikuje delitev dela in narašča akumulacija.

* * *

Osebna energija posameznih narodov… v Franciji in Angliji presajena ljudstva na že razvita tla, v Ameriki na nova, v Nemčiji avtohtono prebivalstvo ostane na svojem mestu.

* * *

Vidimo dve dejstvi: produktivne sile se kažejo kot neodvisne od individuov, ker eksistirajo individui, katerih sile so, rzadrobljeni in v medsebojnem nasprotju, po drugi strani pa so sile dejanske le v občevanju in v povezavi teh individuov. Sile individuov so le, le so privatni lastniki. Na drugi strani tem silam stoji nasproti večina individuov, od katerih so sile odtrgane in ki so zato, oropani dejanske življenjske vsebine, postali abstraktni individui.Edina povezanost s produktivnimi silami, delo, je izgubilo vsak videz samoudejstvovanja. Samoudejstvovanje (delo – sredstvo) in proizvajanje materialnega življenja (za cilj – materialno življenje) sta ločena.

Individui si morajo produktivne sile prisvojiti da bi se samoudejstvovali in zavarovali eksistenco. Prisvojitev se kaže kot razvoj individualnih sposobnosti, ki ustrezajo materialnim produkcijskim instrumentom.

In le proletarci sodobnosti, ki so izključeni iz samoudejstvovanja, lahko uveljavijo svoje samoudejstvovannje, ki ni omejeno in sestoji iz prisvojitve totalnosti produktivnih sil in razvijanja totalne sposobnosti, ki iz nje izvira.

15

Vse prejšnje revolucionarne osvojitve so bile omejene. Individui so se dokopali le do svoje omejenosti. Produkcijski instrument je postal njihova lastnina, sami pa so ostali podrejeni delitvi dela in lastnemu produkcijskemu instrumentu. Pri proletarcih pa je (obratno) bila množica instrumentov podrejena individuu, lastnina pa vsem.

Prisvojitev je odvisna od načina in poti, kako mora biti izvršena. Izvrši se lahko le z združitvijo in z revolucijo (zruši dotedanje načine produkcije in razvije univerzalni značaj).Šele tu se samoudejstvovanje ujema z materialnim življenjem , kar ustreza razvoju individuov v totalne individue in znebitvi samorealnosti. Ko si individui prisvojijo totalne produktivne sile se neha privatna lastnina.

Individue, ki niso podrejeni delitvi dela, so si filozofi predstavljali kot ideal z imenom »Človek«, ki je predstavljen kot gonilna sila zgodovine. Proces so imenovali proces samoodtujitve »Človeka«. S tem je bilo vso zgodovino mogoče spremeniti v razvojni proces zavesti.

* * *

Občanska družba zajema vse materialno občevanje individuov znotraj razvojne stopnje produktivnih sil, celotno komercialno in industrijsko življenje ter za toliko presega državo in nacijo (čeprav se mora na zunaj uveljaviti kot narod, na znotraj pa kot država).Občanska družba kot taka se je razvila šele z buržoazijo.

RAZMERJE DRŽAVE IN PRAVA DO LASTNINE

Prva oblika lastnine je rodovna lastnina (sr. vek), pogoj pa je vojna (Rimljani) in živinoreja (Germani). Pri antičnih ljudstvih, ker v mestu živi več rodov, se pojavi rodovna lastnina kot državna lastnina in pravica do nje le kot posedovanje, ki pa se omejuje na zemljiško lastnino.Prava privatna lastnina se začne s premično lastnino.

V srednjem veku se rodovna lastnina razvije čez različne stopnje: fevdalna zemljiška, korporativna premična lastnina, manufakturni kapital, do privatne lastnine. Moderni privatni lastnini ustreza moderna država, ki je v rokah privatnih lastnikov.

Buržoazija se oblikuje nacionalno in ne več lokalno (ker je razred, ne več stan).Z emancipacijo privatne lastnine do občestva je država posebna eksistenca poleg občanske družbe in zunaj nje, hkrati pa je le oblika organizacije, ki jo ustvarijo buržuji .Samostojnost države je bila le tam, kjer se stanovi niso razvili v razrede.V državi uveljavlja vladajoči razred interese. Vse skupne institucije dobijo politično obliko. Od tod iluzija, da sloni zakon na svobodni volji.

Privatno pravo se razvije s privatno lastnino. Pri modernih ljudstvih se je z nastankom teh dveh začela nova faza, ki je bila sposobna za nadaljnji razvoj. Ko je buržoazija imela toliko moči, da je zrušila fevdalno plemstvo, se je začel pravi razvoj prava.

V privatnem pravu razglašajo lastninske odnose za rezultat splošne volje. Pravica neomejene rabe izreka dejstvo, da je privatna lastnina neodvisna od skupnosti in hkrati iluzijo, da sloni na goli volji privatnikov.

Pravo se reducira na golo voljo in kasneje pride do tega, da ima nekdo lahko neko stvar, ne da bi jo dejansko imel…Vedno, ko so se zaradi razvoja trgovine in industrije oblikovale nove oblike občevanja, jih je pravo moralo sprejeti med načine pridobivanja lastnine.

16