NAČRT UPRAVLJANJA Z MORSKIM OKOLJEM · 2013. 12. 1. · Nacionalna strategija mora biti usklajena znotraj posamezne morske (pod)regije tudi z vsemi sosednjimi državami, ki imajo

dr. M. PETERLIN, dr. L. GOSAR, dr. D. STANIČ RACMAN, mag. E. GABRIJELČIČ, Š. PETELIN, A. PALATINUS

- 202 - AKTUALNI PROJEKTI S PODROČJA UPRAVLJANJAZ VODAMI IN UREJANJE VODA

24. MIŠIČEV VODARSKI DAN 2013

dr. Monika PETERLIN* viš.pred.dr. Leon GOSAR* dr. Darja STANIČ RACMAN** mag. Elizabeta GABRIJELČIČ* Špela PETELIN* Andreja PALATINUS*

NAČRT UPRAVLJANJA Z MORSKIM OKOLJEM

POVZETEK

V skladu z Uredbo o podrobnejši vsebini načrta upravljanja z morskim okoljem (Ur.l. RS 92/2010, 20/2013) so bila pripravljena izhodišča za pripravo Načrta upravljanja z morskim okoljem, začetna presoja obstoječega okoljskega stanja morskih voda in vpliva človekovih dejavnosti nanj, določitev vrst značilnosti dobrega okoljskega stanja morskih voda, določitev okoljskih ciljnih vrednosti in kazalnikov dobrega okoljskega stanja morskih voda. Prispevek povzema razsežnost priprave Načrta upravljanja z morskim okoljem in ključna sporočila pripravljenih vsebin, ki so podlaga za dokončanje Načrta upravljanja z morskim okoljem v letu 2015.

UVOD

Cilj Direktive 2008/56/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (v nadaljevanju: Morska direktiva) je doseganje dobrega stanja morskega okolja do leta 2020, zato morajo države članice najpozneje do leta 2015 sprejeti potrebne ukrepe za doseganje ali ohranitev dobrega stanja morskega okolja (člen 5). Pristop Morske direktive temelji na ekosistemskem pristopu k upravljanju človekovih dejavnosti, ki obravnava človeka in njegove aktivnosti kot integralni del upravljanja naravnih ekosistemov. Bistvo pristopa je v iskanju ravnotežja med človekovimi aktivnostmi in omejitvami rabe naravnih virov, ki so potrebne za dolgoročno delovanje ekosistemov in ohranitev njihove integritete. Le tak integriran pristop vsebuje elemente trajnostnega razvoja in združuje okoljske, socialne in ekonomske vidike upravljanja. Samo na ta način se lahko načrtuje rabo morskega okolja na način, da bodo naravni viri v enaki meri v korist tudi naslednjim generacijam. V skladu z Morsko direktivo mora vsaka država članica v prvem načrtovalskem obdobju do leta 2015 pripraviti strategijo za svoje morske vode, ki vsebuje: začetno presojo morskih voda, določitev dobrega okoljskega stanja, oblikovanje okoljskih ciljnih vrednosti, programe spremljanja in program ukrepov. Program ukrepov se mora začeti izvajati leta 2016. Nacionalna strategija mora biti usklajena znotraj posamezne morske (pod)regije tudi z vsemi sosednjimi državami, ki imajo suverenost ali pristojnost nad vodami v isti morski (pod)regiji. Slovenija se mora zato uskladiti z državami v (pod)regiji Jadran in regiji Sredozemlje. Nacionalna morska strategija bo morala biti pripravljena v skladu s cilji Okvirne direktive o morski strategiji na območju Sredozemlja ter v skladu s cilji na sub-regionalni in nacionalni ravni. Jadransko morje je določeno kot sub-regija, torej bo morala biti nacionalna morska strategija Slovenije usklajena z Italijo in Hrvaško kot članico Evropske skupnosti (ES). Za nekatere vsebine bo moral biti načrt usklajen tudi z drugimi državami sub-regije, Bosno in Hercegovino, Črno goro in Albanijo.

* dr. Monika PETERLIN, univ.dipl.inž.grad., viš.pred.dr. Leon GOSAR, univ.dipl.inž.grad., mag. Elizabeta GABRIJELČIČ, univ.dipl.biol., Špela PETELIN, univ.dipl.inž.grad., Andreja PALATINUS. univ.dipl.ekol., Inštitut za vode Republike Slovenije, Hajdrihova 28c, Ljubljana, ** dr. Darja STANIČ RACMAN, univ.dipl.biol., Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Dunajska 22, Ljubljana


- 203 - AKTUALNI PROJEKTI S PODROČJA UPRAVLJANJA Z VODAMI IN UREJANJE VODA


Za morske vode pod njihovo suverenostjo ali pristojnostjo morajo države članice v tesnem medsebojnem sodelovanju pripraviti nacionalne morske strategije, ki bodo vključevale presojo človekovih dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje s ciljem, da:

i. zagotavljajo varstvo in ohranjanje morskega okolja, preprečijo njegovo propadanje in, če je mogoče, obnovijo morske ekosisteme na območjih, ki so jih prizadeli škodljivi učinki;

ii. preprečujejo in zmanjšujejo onesnaževanje morskega okolja, ter tako zagotavljajo, da ni večjih posledic za morsko biotsko raznovrstnost, morske ekosisteme, človekovo zdravje ali zakonito uporabo morja.

Vsebina Morske direktive je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena z 59.a členom Zakona o vodah (Ur.l. RS, št. 67/2002, 110/2002-ZGO-1, 2/2004-ZZdrI-A, 41/2004-ZVO-1, 57/2008, 57/2012) in Uredbo o podrobnejši vsebini načrta upravljanja z morskim okoljem (Ur.l. RS, št. 92/2012, 20/2013). Nacionalna morska strategija bo izdelana z Načrtom upravljanja z morskim okoljem (v nadaljevanju: NUMO).

IZHODIŠČA

Vsebine NUMO morajo biti usklajene z vsemi drugimi politikami ES, katere so prenesene v pravni red Republike Slovenije ter se nanašajo na varstvo okolja (npr. Direktive o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (2000/60/ES) (Vodna direktiva) in z devetimi z Vodno direktivo povezanimi direktivami (Habitatna direktiva (92/43/ES), Direktiva o pticah (79/409/ES), Direktiva o kopalnih vodah (76/160/EGS); Direktiva o pitni vodi (80/778/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo (98/83/ES); Direktiva o večjih nesrečah (Seveso) (96/82/ES), Direktiva o presoji vplivov na okolje (85/337/EGS), Direktiva o blatu iz čistilnih naprav (86/278/EGS), Direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS); Direktiva o fitofarmacevtskih sredstvih (91/414/EGS); Nitratna direktiva (91/676/EGS); Direktiva o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (96/61/ES) ki jo je nadomestila Direktiva o industrijskih emisijah (2010/75/ES)), pomorsko politiko in skupno ribiško politiko, priporočila za integrirano upravljanje z obalnim območjem (ICZM) ter mednarodne konvencije in sporazumi, namenjeni varstvu morja. Te politike tako vključuje celotno morsko okolje in urejajo dejavnosti, ki vplivajo nanj (Slika 1). Okvirna direktiva o morski strategiji prinaša v sistem varstva morja vsebine, nujne za trajnostno rabo morskih voda, ki jih druge direktive ne urejajo. Te se nanašajo predvsem na izvajanje ustreznega spremljanja stanja morskega okolja in na upoštevanje kumulativnih vplivov zaradi rabe morja. Morska direktiva določa, da je varstvo morskih voda obvezujoče za vse države članice.

Slika 1: Območje pristojnosti posameznih politik, pomembnih za varstvo morskega okolja Varovanje morja in obalnih območij ureja veliko število različnih predpisov in sporazumov. Za varovanje morja je pomemben Zakon o vodah, ki ureja upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči. Določa javno dobro in javne službe na področju voda, opredeljuje vodne objekte in naprave ter obravnava druga vprašanja, povezana z vodami. Podlago za varovanje morja zaradi onesnaženja iz kopenskih virov daje Zakon o varstvu okolja, ki ureja emisije iz poselitve, kmetijstva in industrije. Upravljanje voda je v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere

Teritorialne vode

Vode pod jurisdikcijodržav

Reke, jezera, podzemne vode

Odprta morja

Okvirna Direktiva o morski strategiji

Okvirna Vodna Direktiva

Natura2000 območja

Pomorska Politika, Skupna Ribiška Politika

Obalno morje

Kemijskostanje

Priporočila za integrirano upravljanje z obalnim območjem (ICZM)

MednarodneKonvencije




je pristojna lokalna skupnost. V okviru Zakona o vodah in Zakona o varstvu okolja (Ur.l. RS, št. 41/2004, 17/2006 - ORZVO187, 20/2006, 28/2006 - Skl. US, 49/2006 - ZMetD, 66/2006 - Odl. US, 33/2007 - ZPNačrt, 57/2008 - ZFO-1A, 70/2008, 108/2009) poteka implementacija Vodne direktive, ki uvaja celovit sistem upravljanja s površinskimi in podzemnimi vodami. V tem okviru se obravnavajo celinske površinske vode ter obalno morje, ki sega po definiciji 1 n.m. od temeljne obalne črte (Slika 1). Strateški cilj Vodne direktive je doseganje dobrega ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda do leta 2015. V tem okviru se obravnava ekološko stanje obalnega morja do 1 n.m., kemijsko stanje pa tudi v območju teritorialnih voda. Republika Slovenija je z Uredbo o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja (Ur.l. RS, št. 61/2011) sprejela Načrt upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja (v nadaljevanju: NUV), ki vključuje tudi obalno morje in teritorialno morje. Za izvedbo ciljev, opredeljenih v nacionalnem programu upravljanja z vodami in NUV, je Vlada RS sprejela Program ukrepov NUV. Letni program monitoringa se izvaja na nacionalnem nivoju s pripravo poročila o stanju okolja kot določa 75. člen Zakona o varstvu okolja. Pristojno za poročila je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje v sodelovanju z drugimi ministrstvi. Monitoring morskega okolja izvaja za ARSO Morska biološka postaja Piran. Zahteve po ohranjanju biotske raznovrstnosti in naravnih habitatov urejata Direktiva o habitatih (92/43/EEC), in Direktiva o zaščiti prosto živečih ptic (79/409/EEC), ki uvajata koncept ugodnega ohranitvenega stanja (habitatov in vrst). Direktiva o habitatih nalaga opredelitev območij namenjenih varovanju ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov. Ta direktiva predpisuje državam članicam EU obvezno izvajanje monitoringa, vrednotenje in poročanje o ohranitvenem stanju vrst in habitatov pomembnih za EU. V tem okviru predpisuje le pravne in administrativne zahteve spremljanja stanja ne pa tudi dejanskih praktičnih navodil o izvedbi sami. Direktiva o ohranjanju ogroženih prosto živečih vrst ptic ali Direktiva o pticah nalaga državam članicam EU opredelitev Posebnih območij varstva (SPA – Special protected area) z namenom varovanja ogroženih vrst ptic in redno pojavljajočih se ptic selivk, če so potrebne varstva. Izvajanje vodi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave pa za ministrstvo opravlja strokovne naloge.

OBMOČJE NAČRTA UPRAVLJANJA Z MORSKIM OKOLJEM

Suverenost Republike Slovenije (4. člen Pomorskega zakonika) na morju se razteza prek njenega kopnega območja in njenih notranjih morskih voda na teritorialno morje Republike Slovenije, na zračni prostor nad njim, kakor tudi na morsko dno in podzemlje tega morja. Republika Slovenija lahko izvršuje svoje suverene pravice, jurisdikcijo in nadzor nad morsko površino, morskim vodnim okoljem, morskim dnom in morskim podzemljem onkraj meja državne suverenosti v skladu z mednarodnim pravom. Republika Slovenija skrbi za varstvo svojih notranjih morskih voda in teritorialnega morja pred onesnaženjem ter ohranja in pospešuje izboljšanje morskega okolja. Notranje morske vode Republike Slovenije (5. člen Pomorskega zakonika) obsegajo vsa pristanišča, zalive ter sidrišče koprskega pristanišča, ki ga omejuje poldnevnik 13° 40' vzhodno in vzporednik 45° 35' severno. 13. člen Pomorskega zakonika opredeljuje teritorialno morje Republike Slovenije kot morsko območje, ki se razteza od temeljne črte v smeri odprtega morja do njegove zunanje meje, dopustne po mednarodnem pravu oziroma do mejne črte, določene z mednarodno pogodbo. Temeljna črta je črta srednjega nivoja nizkih nižjih vod ali ravna črta, ki zapira vhod v zaliv. Zunanja meja teritorialnega morja je državna meja Republike Slovenije na morju. Meje teritorialnega morja Republike Slovenije predstavlja uradni podatkovni sloj Geodetske uprave Republike Slovenije tj. k.o. Morje (Slika 2). Republika Slovenija je razglasila epikontinentalni pas in zaščitno ekološko cono Republike Slovenije z Zakonom o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu Republike Slovenije (ZRZECEP) (Ur.l. RS, št. 93/2005), kjer izvaja svoje suverene pravice v skladu z mednarodnim pravom glede raziskovanja in trajnostne rabe, ohranjanja in upravljanja z morskim bogastvom ter jurisdikcijo glede znanstvenega raziskovanja in ohranjanja ter zaščite morskega okolja v skladu z mednarodnim pravom in obveznostmi, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. Zaščitna ekološka cona obsega območje zunaj teritorialnega morja Republike Slovenije (Slika 2). Glede na določena teritorialna izhodišča Uredbe o podrobnejši vsebini načrta upravljanja z morskim okoljem je v prostorskem smislu opredeljeno območje NUMO naslednje:

− Vodna telesa morja določena s Pravilnikom o določitvi in razvrstitvi vodnih teles površinskih voda (Ur.l. RS, št. 63/2005, 26/2006 in 32/2011).

− Meje teritorialnega morja Republike Slovenije, ki predstavljajo uradni podatkovni sloj Geodetske uprave Republike Slovenije tj. k.o. Morje (Slika 2).




− Epikontinentalni pas in zaščitna ekološka cona Republike Slovenije razglašeni z Zakonom o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu Republike Slovenije (ZRZECEP) (Ur.l. RS, št. 93/2005), kjer Republika Slovenije izvaja svoje suverene pravice v skladu z mednarodnim pravom (Slika 2).

Opomba: Uradni podatkovni sloj epikontinentalnega pasu in ekološke zaščitne cone Republike Slovenije glede na 4. člen ZRZECEP ni bilo mogoče pridobiti zato je bilo območje izrisano glede na dosegljive podatke. Slika 2: Teritorialno morje in epikontinentalni pas Republike Slovenije

ZAČETNA PRESOJA STANJA MORSKEGA OKOLJA, DOLOČITEV DOBREGA STANJA MORSKEGA OKOLJA, CILJNIH VREDNOSTI IN KAZALNIKOV

Cilj doseganja dobrega stanja morskega okolja do leta 2020 bo mogoče doseči le ob sodelovanju vseh z morjem povezanih deležnikov in ob skrbnem prostorskem načrtovanju dejavnosti na morju in na obali. Države članice morajo do leta 2015 pripraviti program ukrepov za doseganje ali ohranjanje dobrega stanja morskega okolja do leta 2020. Prvi korak v letu 2012 in 2013 je bila priprava začetne presoje stanja morskega okolja, določitev dobrega stanja morskega okolja, ciljnih vrednosti in kazalnikov. Opis zajema biotsko raznovrstnost, tujerodne vrste, komercialne vrste rib, prehranjevalne splete, onesnaženje s hranili, ohranjenost morskega dna, hidrografske lastnosti, onesnaženje morskega okolja z nevarnimi snovmi ter pojavljanje nevarnih snovi v morski hrani, problematiko morskih odpadkov ter podvodni hrup. Pri tem se moramo zavedati, da je naše znanje in poznavanje elementov in procesov morskega okolja še vedno precej omejeno, zato bo potrebno v naslednji fazi priprave NUMO to znanje poglobiti. Le na ta način bo možno oblikovati učinkovite ukrepe za doseganje dobrega stanja morskega okolja, ki bodo zagotavljali ohranjanje morskega bogastva in omogočali trajnostno rabo nam in naslednjim generacijam. Poročila začetne presoje stanja morskega okolja v pristojnosti Republike Slovenije, določitev dobrega stanja morskega okolja, ciljnih vrednosti in kazalnikov vsebujejo naslednja gradiva:

− strokovna in zakonodajna izhodišča,

− začetna presoja stanja morskega okolja:

o bistvene lastnosti in značilnosti morskega okolja,

o prevladujoče obremenitve in vplive,




o socio-ekonomsko analizo,

− opis dobrega stanja morskega okolja in okoljskih ciljev.

Vsa gradiva so dosegljiva na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo in okolje (http://www.mko.gov.si/si/delovna_podrocja/voda/okvirna_direktiva_o_morski_strategiji/zacetna_presoja_stanja_morskega_okolja_dolocitev_dobrega_stanja_morskega_okolja_ciljnih_vrednosti_in_kazalnikov/) ali spletni strani Inštituta za vode Republike Slovenije (http://www.izvrs.si/podrocja-dela/sektor-za-morje/upravljanje-morskega-okolja/nacrt-upravljanja-morskega-okolja-numo/).

BISTVENE LASTNOSTI IN ZNAČILNOSTI MORSKIH VODA

Stanje morskega okolja opisuje 11 deskriptorjev. Vsak izmed njih je opredeljen z večjim številom meril in kazalnikov. Elementi za opis bistvenih lastnosti so medsebojno povezani, ter se povezujejo s številnimi kazalniki, ki opisujejo posamezne deskriptorje (Slika 3).

Slika 3: Povezava med deskriptorji (D1 do D11) in elementi obravnavanimi v poglavju za opis bistvenih lastnosti morskega okolja. Bistvene lastnosti in značilnosti morskih voda lahko strnemo v naslednja ključna sporočila: 1. Slovensko morje je del Tržaškega zaliva, najsevernejšega predela Sredozemskega morja. Za to

območje so značilna precejšnja nihanja slanosti in temperature, plitkost in velika resuspenzija sedimentov, kar vpliva tudi na prisotne združbe in njihovo razporeditev.

2. Večina habitatov je izpostavljena vplivom človekove dejavnosti.

3. Severni del Jadranskega morja je še posebej občutljiv, saj se v ta del morja izliva približno ena tretjina vseh rek, ki se izlivajo v Sredozemsko morje oziroma polovica celinskih voda, ki se izlivajo v Jadran.

4. Povprečna temperatura vode niha med 6°C v zimskem času in 28°C poleti. Meritve v obdobju 1957-2011 pa odražajo trend naraščanja temperature.

5. Hitrost tipičnih tokov v Tržaškem zalivu je velikostnega razreda 0,1 m/s. Tipični površinski valovi v Tržaškem zalivu so višine okoli 0,5 m, značilna maksimalna višina valov je 2 m. Največja

TUJERODNE VRSTE

RIBJISTALEŽ

PREHRANJEVALNE VERIGE

ONESNAŽENJES HRANILIONESNAŽENJE

MORSKEGAOKOLJA

ONESNAŽEVALAV MORSKI

HRANI

ODPADKI

PODVODNIHRUP

BIOTSKA RAZNOVRSTNOST

OHRANJENOSTMORSKEGA

DNAHIDROGRAFSKE

LASTNOSTI

OPISSTANJA

MORSKEGAOKOLJA

D5 HranilaKisikove razmereProsojnostHabitati

Topografija, batimetrijaHabitatiLastnosti ekosistema

D6

Tokovanje, valoviBiološke lastnostiHabitatiLastnosti ekosistema

D7

Deskriptorji in njihova povezava

z bistvenimi lastnostmi

morskega okolja

Biološke lastnostiHabitati

D1

D10

Biološke lastnostiHabitatiLastnosti ekosistema

D2


Biološke lastnostiHabitatiLastnosti ekosistema


D8

D9


Biološke lastnosti

D4

D11

D3

Lastnosti ekosistema




izmerjena višina valov do februarja 2012 je znašala 4,8m. Višina morja se zvišuje za 1 mm/leto. Število ekstremnih dogodkov zaradi poplavljanja obalnega območja se povečuje.

6. V slovenskem morju po vertikali ločimo štiri obrežne pasove:

a. supralitoral - sega nad mejo dosega valov; supralitoral imenujemo tudi pršni pas, saj organizme vlaži pršenje, ki nastaja med lomljenjem valov;

b. mediolitoral – obsega območje nihanja vodne gladine; mediolitoral ali bibavični pas je omejen z najnižjo oseko in najvišjo plimo.

c. infralitoral – je obrežni pas, ki je vedno potopljen in sega do meje, kjer še uspevajo morske trave ali zelene alge.

d. cirkalitoral – je pas, ki je že pod mejo do koder rastejo zelene rastline, je najgloblji in največji po obsegu.

7. Habitati: Stanje večine habitatnih tipov v infralitoralu je ocenjeno kot dobro, s srednjo stopnjo zanesljivosti. Stanje habitatnih tipov v mediolitoralu je ocenjeno kot slabo, z nizko stopnjo zanesljivosti, zaradi pomanjkanja podatkov in ustreznih metod ocenjevanja. Stanje habitatov v cirkalitoralu je ocenjeno kot dobro, vendar z nizko stopnjo zanesljivosti, zaradi pomanjkanja podatkov in ustreznih metod ocenjevanja. Stanje habitata vodnega stolpca je glede na fitoplankton in zooplankton ocenjeno kot dobro, glede na meduze pa stanje slabo. Zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov in metod je zanesljivost ocene srednja.

8. Fizikalne značilnosti vodnega stolpca: Fizikalne značilnosti vodnega stolpca skupaj s spremenljivimi vnosi hranilnih snovi z rečnimi pritoki vplivajo na sezonska in medletna nihanja sestave in abundance planktonskih združb. V obdobjih visokih rečnih pretokov in visokih vnosov hranilnih snovi je biomasa fitoplanktona običajno visoka. Nižji rečni pretoki, značilni za zadnje desetletje, pa se odražajo v višjih slanostih, zmanjševanju koncentracij hranil ter posledično v nižjih vrednostih biomase fitoplanktona.

9. V Slovenskem morju redno beležimo tudi cvetenja toksičnih fitoplanktonskih vrst, vendar se ta pojavljajo neodvisno od evtrofikacijske obremenitve, zato verjetno niso povezana s kakovostjo morskega okolja.

10. V zadnjih 200 letih so bile v severnem Jadranu klobučnjaške meduze zelo pogoste v dveh obdobjih: med leti 1875 in 1922, z viškom med leti 1908-1915, in od leta 1970 dalje. Analiza dolgoročnega pojavljanja klobučnjaških meduz v severnem Jadranu je izpostavila, da se klobučnjaške meduze pojavljajo vedno pogosteje.

11. Morske trave (kritosemenke) rastejo na plitvem peščenem dnu in nudijo življenjsko okolje mnogim organizmom. Največja morska trava je pozejdonka, ki je v preteklosti naseljevala velik del Tržaškega zaliva. Po letu 1960 je prišlo do drastičnega zmanjšanja teh travnikov. Danes v Tržaškem zalivu raste le še en travnik pozejdonke, ob cesti med Koprom in Izolo, kjer je razglašeno zaščiteno območje.

12. Oceno stanja podajamo za osem bioloških elementov, za oceno ostalih je na voljo še premalo podatkov. Stanje fitoplanktona je ocenjeno kot Dobro z visoko zanesljivostjo, Dobro stanje za makroalge, morske trave, nevretenčarje in ribe obalnega pasu, ter morske ptice pa s srednjo zanesljivostjo. Stanje zooplanktona je ocenjeno na podlagi dveh elementov: glede na biomaso mezozooplanktona je stanje ocenjeno kot Dobro, stanje glede na pojavljanje uhatega klobučnjaka pa ni ocenjeno kot dobro. Kljub splošno dobri oceni pa so ob obali lokalno onesnažena oziroma degradirana območja, na kar kaže slabo stanje določenih bioloških elementov.

13. Zaradi premajhnega števila podatkov o hrustančnicah, morskih sesalcih in plazilcih je stanje za nekatere izmed teh ocenjeno z nizko zanesljivostjo. Na osnovi do sedaj zbranih, večinoma naključnih podatkov, je opažen trend upadanja teh populacij.




PREVLADUJOČE OBREMENITVE IN VPLIVI

Analizo prevladujočih obremenitev in vplivov lahko strnemo v naslednja ključna sporočila: 1. Fizične izgube habitatov zaradi posegov človeka se razprostirajo izmenično vzdolž celotne

obale. Območja brez trajnih obremenitev obsegajo približno le še 23% obale, čeprav se tudi na naravnih območjih pojavljajo sezonske obremenitve zaradi turističnih dejavnosti. Najpomembnejši sektor, ki povzroča spremembe hidromorfoloških lastnosti obalnega območja, je urbanizacija, ki vključuje turizem, drugi najpomembnejši sektor pa je pomorski promet. Obremenitve obalnega območja še vedno naraščajo.

Posegi v obalnem območju povzročajo predvsem: izgube naravnih morskih habitatov, uničenje gnezdišč za ptice, motenje ali prekinitev selitvenih poti, fragmentacijo življenjskega okolja na območja, ki so premajhna za preživetje nekaterih vrst. Po najnovejših raziskavah sta pozidava obalnih območij in gradnja konstrukcij v morju pomembna dejavnika tudi pri pogostejšem množičnem pojavljanju meduz, saj tovrstne konstrukcije zagotavljajo pritrjevalno površino za polipe, ki predstavljajo ključno fazo v razvojnem krogu klobučnjakov.

2. Glavne dejavnosti, ki povzročajo fizične poškodbe dna slovenskega morja, so ribištvo (npr. uporaba pridnenih vlečnih mrež in zapornih plavaric), pomorski promet (sidranje, poglabljanje plovnih poti) in urbanizacija ter turizem. O obsegu, stopnji in vzroku površinske obrabe morskega dna je zelo malo podatkov, glede na obseg naštetih dejavnosti v morju sklepamo, da ti dejavniki fizično vplivajo na večji del dna v slovenskem morju.

Učinek na morsko dno zaradi komercialnega ribolova v največji meri nastaja zaradi uporabe aktivnih ribolovnih orodij, kot so zaporne plavarice, vlečne mreže in strgače. Strgače so v notranjih morskih vodah in teritorialnih vodah Republike Slovenije prepovedane, možna pa je njihova uporaba v mednarodnih vodah. Po podatkih Inforib1 se v Sloveniji strgače v praksi od leta 2005 ne uporabljajo več. Do poškodb morskega dna prihaja tudi med izkopavanjem školjk iz sedimenta in med odstranjevanjem školjk s trdne podlage.

Problem sidranja je vezan tako na priobalni pas kot tudi na območja, ki so od obale bolj oddaljena. V priobalnem pasu se sidrajo večinoma manjša turistična plovila predvsem ob naravnih delih obale, ki so zelo zanimiva za kopanje, nimajo pa urejenih privezov. V večji oddaljenosti od obale je glavni vir obremenitev vezan na večje potniške ladje in tovorne ladje. Sidranje povzroča poškodbe dna, ki so vidne v obliki brazgotin na mehkem premičnem dnu z morsko travo (luknje in kanali z izpuljeno morsko travo), veliko pa je tudi polomljenih in poležanih leščurjev in drugih živali. Na trdem dnu se poškodbe kažejo v obliki prevrnjenih skal in poškodb na pritrjenih kolonijskih organizmih, kot so npr. spužve in kamena korala. Zaradi sidranja in plovbe plovil prihaja tudi do dvigovanja in resuspenzije sedimenta.

3. Podvodni hrup, ki nastaja zaradi dejavnosti človeka, se deli v dve skupini. Kratkotrajen (impulzni) hrup nastaja pri seizmičnih raziskavah, eksplozijah, gradbenih delih (zabijanje pilotov) in uporabi sonarjev. Druga vrsta hrupa pa je dolgotrajen (neprekinjen) hrup, ki nastaja pri poglabljanju dna in zaradi ladijskega prometa. Obe vrsti hrupa imata različne vplive na morske organizme. Ob prvih meritvah v slovenskem morju je bil zaznan kontinuirani hrup, ki nastaja v slovenskem morju v največji meri zaradi vožnje s plovili. Ta hrup je nizkofrekvenčnega značaja in se lahko širi zelo daleč. Povprečne ravni hrupa so bile tako v poletnem obdobju v razponu med 127 in 139 dB, kar v primerjavi z drugimi morji predstavlja relativno visoko obremenitev s podvodnim hrupom. Taka raven lahko že neposredno vpliva na vedenjske značilnosti raznih morskih živali (npr. na obnašanje morskih sesalcev) .

4. Odpadki se pojavljajo v celotnem morskem ekosistemu slovenskega morja. Analiza sestave odpadkov na obali je pokazala, da so najpogostejši odpadki iz plastičnih materialov. Ostali odpadki so še iz stekla in keramike, kovin, papirja, blaga ter obdelanega lesa. Glavni vir

1 Inforib - Informacijski sistem ribištva, ki ga upravlja MKO.




odpadkov so dejavnosti na kopnem (turizem in rekreacija, izlivi rek, kanalizacijski izpusti in ostali iztoki v morje, odlagališča odpadkov v bližini morske obale, nepravilno ravnanje z odpadki v mestih, industrija). K odpadkom v morju pomembno prispevajo tudi pomorske dejavnosti (pomorski promet, ribištvo in marikultura).

Po nekaterih ocenah večina odpadkov v morskem okolju pristane na morskem dnu (okrog 70%). Ostali odpadki se nahajajo v vodnem stolpcu in na morski gladini (15%) ali pa jih morje odloži na obali (15%). V Sloveniji smo izdelali analize prisotnosti morskih odpadkov na obali, plavajočih morskih odpadkov ter mikroplastike na površini morja. Dokazana je prisotnost odpadkov v prebavilih morskih želv Caretta caretta, najdenih v slovenskem morju. Odpadki v morskem okolju povzročajo vrsto negativnih vplivov. Morske živali se v odpadke lahko zapletejo, kar lahko vodi do pogina; žival odpadek lahko zamenja za svojo običajno hrano, kar je pogost pojav pri morskih pticah, plazilcih (želve) in sesalcih. Zaradi gibanja odpadkov med različnimi ekosistemi in območji lahko pride do prenosa tujerodnih vrst, ki so naseljene na odpadkih. Precej novo pa je spoznanje o akumulaciji toksičnih snovi na plastičnih odpadkih, od katerih še posebno velik problem predstavlja mikroplastika, ki zaradi svoje majhnosti lahko prehaja po prehranjevalnem spletu.

5. Prednostne in prednostno nevarne snovi so določene v Uredbi o stanju površinskih voda. Med temi so bile posebej obravnavane koncentracije organokositrovih spojin, policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH) in kovin, ki se obravnavajo v sklopu prednostnih snovi (kadmij, nikelj, svinec in živo srebro) v morski vodi, sedimentu in školjkah (užitnih klapavicah Mytilus galloprovincialis). Izmed obravnavanih snovi so izmerjene prekomerne koncentracije le za TBT (tributilkositrove spojine), iz česar je očitno, da se TBT kljub prepovedi še vedno uporablja in da še vedno prihaja do novih vnosov v morje. Razpolovni čas TBT je zelo kratek, saj v nekaj dneh razpade v dibutilkositrove (DBT) snovi. Analize sedimenta kažejo, da so najvišje koncentracije v marinah, saj je v Marini Portorož koncentracija TBT v sedimentih mnogo višja kot v sedimentih Luke Koper.

Koncentracije posebnih onesnaževal v okolju so v okviru dovoljenih vrednosti. Obrati, ki v svojih delovnih procesih proizvajajo industrijsko odpadno vodo s posebnimi onesnaževali, se nahajajo vzdolž celotnega obalnega pasu in tudi v zaledju rek Rižane, Badaševice in Drnice. Glede na razpoložljive podatke je od leta 2000 do leta 2010 opazen statistično značilen trend zmanjševanja emisij adsorbljivih organskih halogenov (AOX), klorida, sulfata, težkohlapnih lipofilnih snovi. Zmanjšana je tudi kemijska potreba po kisiku v industrijskih odpadnih vodah. Količine ostalih posebnih onesnaževal se v opazovanem časovnem obdobju niso bistveno spreminjale.

6. Reke, ki se izlivajo v severni Jadran, prinašajo s seboj veliko organskih in anorganskih hranilnih snovi, zato je območje tradicionalno veljalo za enega najbolj produktivnih v celotnem Sredozemskem morju. V zadnjih letih je opazno zmanjševanje evtrofikacije Tržaškega zaliva kot tudi celotnega severno-jadranskega bazena. To povezujemo z zmanjšanjem vnosa hranil predvsem zaradi omejitev rabe fosfatov v detergentih v poznih 80-tih letih, zaradi izgradnje komunalni čistilnih naprav in tudi zaradi zmanjšanja rečnih pritokov. Na slovenski obali so najpomembnejši vnosi hranilnih (dušikovih in fosforjevih) in organskih snovi: prečiščena komunalna odpadna voda iz komunalnih čistilnih naprav, komunalna odpadna voda iz gospodinjstev, ki niso priključena na komunalno čistilno napravo (razpršena poselitev), in kmetijska dejavnost. Pomemben vnos predstavljajo tudi reke, ki se izlivajo onkraj meje, predvsem reki Soča in Pad.

Za slovensko morje so bile izbrane različne metrike za oceno stanja glede na bogatenje s hranilnimi snovmi. Z nekaterimi metrikami (biomasa fitoplanktona, spremembe v vrstni sestavi fitoplanktonske združbe in koncentracija hranilnih snovi v vodnem stolpu) je stanje ocenjeno kot dobro ali zelo dobro. Te meritve se nanašajo na območje, ki je od obale oddaljeno več kot 500 m. Z drugimi metrikami (številčnost oportunističnih makroalg in stanje morskih travnikov), ki se merijo bliže obali v infralitoralu pa je mestoma ocenjeno kot zmerno ali slabo stanje, kar kaže na pomembne lokalne obremenitve z negativnim vplivom na obalni pas.




7. Vnosi mikrobnih patogenov so le poredko vključeni v poročila rednega monitoringa okolja. Izjema so podatki o mikrobiološkem onesnaženju kopalnih voda, prisotnosti patogenih vrst v področjih gojenja morskih organizmov, in poročila o morebitni kontaminaciji morske hrane. Kvantitativen pokazatelj fekalnega onesnaženja voda so indikatorske koliformne bakterije.

Rezultati analiz kopalnih voda v letih 2004–2010 kažejo, da konstantnega onesnaženja kopalnih voda ni zaznati. Poleg obvezujočih zahtev velik delež kopalnih voda izpolnjuje celo strožje priporočene zahteve direktive o kopalnih vodah.

Stanja glede na mikrobiološko onesnaženje izven območij kopalnih voda ni mogoče oceniti zaradi pomanjkanja podatkov. Dolgoletni rezultati meritev v ustjih rek in na kopališčih vzdolž obale kažejo, da se vnosi ne zmanjšujejo in so fekalno obremenjena območja v bližini izpustov komunalnih voda. Z oddaljenostjo od vira onesnaženja, se število indikatorskih mikroorganizmov hitro zmanjšuje. Glavni sektorji, ki povzročajo mikrobiološko onesnaženje, so poselitev, turizem in kmetijstvo.

8. Ocena kakovosti za rast morskih školjk in morskih polžev je bila pripravljena na osnovi podatkov iz obdobja 2007-2009. Vsi rezultati so bili v okviru dovoljenih vrednosti glede na predpisane mejne vrednosti.

9. Največja ribolovna obremenitev se dogaja na 50-75% površine ribolovnih con A in B. Nekaj ribiških plovil lovi tudi v mednarodnih vodah severnega Jadrana. Iztovor se je v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja hitro povečal in leta 1983 dosegel vrh s 7.916 tonami. Povečanje iztovora je omogočila uvedba novega ribolovnega orodja – pelagične vlečne mreže. V začetku 90-ih se je iztovor pričel hitro zmanjševati in je leta 2008 dosegel najnižjo vrednost s 694,6 tonam. To je posledica dejstva, da se staleži ribolovnih virov z leti zmanjšujejo. Po podatkih o staležu rib v Sredozemskem morju je več kot polovica staleža zunaj varnih bioloških meja zaradi prekomernega ulova. V okviru projekta Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo Adriamed je bilo ugotovljeno, da je stalež sardele na območju severnega Jadrana v celoti izkoriščen, stalež sardona pa zmerno izkoriščen.

Ocenjena je bila tudi količina zavržka. To so ciljne oz. neciljne vrste, ki jih ribiči na ladji zavržejo. Povprečna količina zavržkov se ocenjuje na 37 ton, kar predstavlja približno 4% glede na celoten izlov v zadnjih letih. K temu največji delež - 87% - prispevajo aktivna ribolovna orodja, pasivna pa 13%. Vrstna sestava v zavržku se razlikuje glede na ribolovno orodje, v povprečju pa so najbolj pogoste ciljne vrste v zavržku morski list (Solea solea), morska bogomolka (Squilla mantis), mol (Merlangius merlangus), ribon (Pagellus erythrinus) in veliki krulec (Chelidonichthys lucerna).

SOCIO-EKONOMSKA ANALIZA

Socio-ekonomska analiza uporabe morskih voda in stroškov poslabšanja morskega okolja predstavlja podporo pri sprejemanju odločitev o upravljanju z morskim okoljem v Republiki Sloveniji. V Socio-ekonomski analizi uporabe morskih voda je prikazan pomen dejavnosti, povezanih z morskim okoljem in obremenitve, ki jih te dejavnosti povzročajo. Vsebine predstavljajo podlago za trajnostni razvoj dejavnosti v slovenskem morskem okolju. Izvedena je bila tudi analiza dejanske rabe morskega dobra v primerjavi z dovoljeno rabo. Socio-ekonomska analiza stroškov poslabšanja morskega okolja opredeljuje pomembne koristi, ki bi v prihodnosti lahko bile izgubljene zaradi neprimernega upravljanja z morskim okoljem. V nadaljevanju so navedena ključna sporočila Socio-ekonomske analize uporabe morskih voda in stroškov poslabšanja morskega okolja: 1. Morsko okolje v Republiki Sloveniji omogoča ljudem opravljanje različnih dejavnosti in prinaša

slovenskemu gospodarstvu in družbi mnoge koristi. Izraba morskega prostora je intenzivna in izredno raznolika. Kljub temu, da Republika Slovenija nima veliko morja in njena obala meri le 46 km, je povezanost Slovencev z morjem velika.




2. Dejavnosti, povezane z morskim okoljem, so leta 2009 ustvarile 350,9 mio EUR dodane vrednosti (DV) in omogočile zaposlitev 9.770 ljudem (FTE).

Dejavnosti, povezane z morskim okoljem, prispevajo 2 % k celotni dodani vrednosti v državi in omogočajo delo 2 % zaposlenim v Republiki Sloveniji. Hkrati vplivajo te dejavnosti tudi na stopnjo registrirane brezposelnosti, ki je v obalnih občinah precej nižja od stopnje registrirane brezposelnosti v državi.

Globalno naj bi vse svetovne dejavnosti, povezane z morskim okoljem, prispevale 2% svetovnega bruto domačega proizvoda. Dejavnosti, povezane z morskim okoljem v Evropski uniji pa prispevajo 3 do 5 % evropskega bruto domačega proizvoda.

3. Sektorji Pomorski promet, Industrija in skladiščenje v obalnih občinah ter Turizem so glede na dodano vrednost in zaposlenost trije najpomembnejši sektorji, povezani z morskim okoljem v Sloveniji pri čemer ustvari sektor Pomorski promet skoraj polovico vse dodane vrednosti dejavnosti, povezanih z morskim okoljem v Republiki Sloveniji. Sektorji Pomorski promet, Industrija in skladiščenje v obalnih občinah ter Turizem so pomembni tudi s socialnega vidika, saj omogočajo delo skoraj 95 % zaposlenim v gospodarskih dejavnostih, povezanih z morskim okoljem. Manjši, a vseeno nezanemarljiv, je prispevek sektorjev Morsko ribištvo in marikultura, Pridobivanje soli in Kmetijstvo v obalnih občinah k dodani vrednosti in zaposlenosti v dejavnostih, povezanih z morskim okoljem.

4. Poleg neposrednih koristi dejavnosti, povezanih z morskim okoljem, ki se kažejo v dodani vrednosti in zaposlenosti, ustvarjajo te dejavnosti tudi posredne učinke, ki so posledica inducirane aktivnosti drugih dejavnosti. Tako na primer turizem ladij za križarjenje ustvarja koristi tudi za druge turistične kraje po Sloveniji in pripomore k večanju prepoznavnosti Slovenije kot turistične destinacije. Posredni učinki pomorskega sektorja, ki je vezan na koprsko tovorno pristanišče, so na dodano vrednost skoraj enako veliki kot so neposredni učinki sektorja na dodano vrednost. Učinki aktivnosti pomorskega sektorja na zaposlenost so skoraj dvakrat višji od neposrednih.

5. Dejavnosti, povezane z morskim okoljem, ustvarjajo še druge koristi. Podjetja iz sektorja Pomorski promet prispevajo k uveljavitvi Slovenije kot pomorske države, finančno podpirajo projekte s področij kulture, športa, okolja in humanitarnih dejavnosti in štipendirajo dijake in študente za pomorske poklice, nudijo možnost prakse in mentorstva ter sodelujejo pri vsebinskih prenovah študijskih programov. Dejavnosti obmorskega turizma posredno vplivajo na ustvarjanje delovnih mest v drugih dejavnostih, saj s športnimi in kulturnimi dogodki popestrijo dogajanje v obalnih občinah. Zdravilišča in otroška letovišča omogočajo uživanje morskega okolja tudi ranljivejšim skupinam prebivalstva. Morsko ribištvo, marikultura in kmetijstvo v obalnih občinah prispevajo k prehranski samooskrbi Slovencev. Dejavnosti kmetijstva prispevajo tudi k ohranjanju kulturne krajine. Dejavnosti morskega ribištva in pridobivanja soli omogočajo ohranjanje kulturne dediščine in tradicije in hkrati vplivajo na popestritev slovenske obmorske turistične ponudbe. Ne gre zanemariti še drugih koristi morskega okolja, kot so možnost izvajanja športnih, rekreacijskih in prostočasnih aktivnosti na morju in opazovanje morskega okolja, ki tudi vplivajo na atraktivnost slovenske obale kot turistične destinacije.

6. Mnoge dejavnosti, povezane z morskim okoljem, so odvisne od okoljskega stanja morja. Take so na primer dejavnosti morskega ribištva, gojenje morskih organizmov, dejavnosti turizma, pridobivanje soli, šport, rekreacija in prostočasne aktivnosti na morju ter opazovanje morskega okolja. Poslabšanje okoljskega stanja morja bi lahko ogrozilo določene vire prihodkov in delovna mesta v teh dejavnostih ter povzročilo izgubo drugih družbenih koristi.

7. Štirje sektorji so identificirani kot ključni glede na obremenjevanje morskega okolja: - urbanizacija, turizem, pomorski promet in ribištvo. Sektor urbanizacije se je ocenjeval v povezavi z varstvom pred škodljivimi vplivi zaradi delovanja morja, turizem pa vključuje tudi navtični turizem in druge turistične aktivnosti. Vplive zaradi urbanizacije in turizma v celoti je težko razdeliti, saj so aktivnosti in pritiski, ki jih povzročata, med seboj zelo povezani. Naslednji pomemben sektor je pomorski promet, ki se v nekaterih segmentih tudi povezuje z urbanizacijo in turizmom. Četrti




sektor, ki povzroča pomembne vplive na okolje, pa je ribištvo, predvsem zaradi izlova in poškodb morskega dna. Za oceno vplivov zaradi ribištva je pomemben predvsem regionalni vidik upravljanja z ribištvom, saj so dejavnosti slovenskih ribičev tesno povezane z dejavnostmi ribičev iz sosednjih držav.

8. V letu 2009 so plačila za rabo morskega dobra znašala približno 663.000 EUR. Vodne pravice za rabo morskega dobra v določenih primerih še niso podeljene, kljub temu, da se raba že izvaja.

OPIS DOBREGA STANJA MORSKEGA OKOLJA IN OKOLJSKI CILJI

Deskriptorjem (Slika 3) so pripisani okoljski in operativni cilji, ki so v prvi fazi podani na različnih nivojih, nekateri kvantitativno, večinoma pa kvalitativno. V nadaljevanju so na kratko predstavljena ključna sporočila o stanju morskega okolja in okoljskih ciljih glede na posamezne deskriptorje. Za večino vsebin pa velja, da je zanesljivost ocen nizka, saj so narejene na skopih podatkih, številne metode pa še manjkajo. Vsebine so tudi v začetni fazi subregionalnega usklajevanja.ž 1. Biotska raznovrstnost (D1) V slovenskem morju so glede na obseg, razporeditev in stanje bentoških habitatov le-ti v dobrem stanju, vendar je stopnja zanesljivosti ocene nizka. Izjema so mediolitoralni habitati, kjer je stanje preliminarno ocenjeno kot slabo, ker se ti habitati krčijo zaradi antropogenih posegov. Območje porazdelitve in velikost mediolitoralnih habitatnih tipov v slovenskem morju se ne smeta dodatno krčiti. Razširjenost habitatnih tipov v infralitoralu in cirkalitoralu se prav tako ne sme bistveno krčiti, ostati mora v skladu s trenutno ocenjenim dobrim stanjem. Redki in ogroženi habitati morajo biti vključeni v obstoječo zakonodajo in zaščiteni na ravni, predvideni v zakonodaji. Habitati morajo vključevati vse ključne funkcionalne skupine. Biodiverziteta v združbah znotraj habitatov se mora ohranjati. Posebna pozornost mora biti namenjena velikim in zelo mobilnim vrstam (npr. delfini, želve, hrustančnice) ter drugim ogroženim in pomembnim vrstam (npr. kamena korala, leščur, pozejdonka). Predvidene spremembe v habitatih in vrstnih sestavah morajo biti pravilno ocenjene in vnaprej dogovorjene. Spremembe habitatov, ki so posledica človekovih dejavnosti, ne smejo povzročiti splošnega zmanjšanja funkcionalnosti ali biološke raznovrstnosti območja. Potrebno je vzpostaviti mrežo morskih zavarovanih območij, kjer mora upravljanje potekati učinkovito in tako zagotavljati varstvo vseh elementov biotske raznovrstnosti slovenskega morja. Nujen korak pa je tudi odprava negotovosti in vrzeli pri določitvi izhodiščnega stanja in določitvi ciljev in ciljnih vrednosti za vsa merila in kazalnike. 2. Tujerodne vrste (D2) Tujerodne vrste so v slovenskem morju trenutno prisotne v takem številu in razsežnosti, da ne ogrožajo avtohtonih vrst, ne spreminjajo habitatov in ne slabijo genetsko avtohtone populacije. Poti in potencialni vektorji vnosa, kjer lahko pride do vnosa tujerodnih vrst, morajo biti pod nadzorom, tako da je tveganje za nove vnose zelo majhno. Prav tako je pomembno, da se nadzoruje tudi območja, ki so z vidika naselitve tujerodnih vrst najbolj izpostavljena in že uveljavljene vrste, ki imajo velik invazivni potencial. 3. Ribji stalež (D3) V obdobju od 2005 do 2011 je bilo v ulovu oz. iztovoru slovenskih ribičev 122 komercialnih vrst in višjih taksonomskih skupin rib in lupinarjev. Prelov rib in drugih živali iz naravnega okolja ima velike negativne učinke na ekosistem morja. Zaradi prelova se lahko preveč zmanjšajo staleži rib, kar vpliva na diverziteto vrst in spremembo naravne dinamike med plenilcem in plenom ter posledično na spremembo razmerja znotraj prehranjevalnega spleta. Generalna ribiška komisija za Sredozemlje je izbrala 33 vrst rib in lupinarjev, izmed teh pa je zaenkrat stalež ocenjen le za tri vrste rib: sardelo, sardona in morski list. Stalež morskega lista (Solea solea) je v prelovu, stalež sardele (Sardina pilchardus) in sardona (Engraulis encrasicolus) je v celoti izkoriščen. Kot okoljski cilji so zaenkrat privzeta upravljavska mnenja Generalne ribiške komisije za Sredozemlje, ki za morski list priporoča znižanje ribolovne umrljivosti (F), posebno zaradi uporabe strgač. Za sardelo in sardona priporočajo, da se ribolovni napor ne sme povečevati. Če se stanje ne bo začelo izboljševati, bo potrebno te cilje in z njimi povezane ukrepe v naslednjem obdobju nujno še enkrat preveriti.




4. Prehranjevalni splet (D4) Za oceno stanja morja je potrebno poznavanje prehranjevalne ekologije ključnih vrst na vrhu prehranjevalnega spleta oziroma poznavanje prenosa energije v najvišje trofične nivoje. Trenutno zaradi pomanjkanja razpoložljivih podatkov vsi ustrezni kazalci še niso bili razviti. Ocena stanja morskih prehranjevalnih spletov zaenkrat temelji na oceni stanja skupin, ki se hitro odzivajo na spremembe v sistemu in se hitro obnavljajo (mezozooplankton in klobučnjaške meduze). V kompleksnem pelaškem prehranjevalnem spletu predstavljajo zooplanktonski organizmi pomemben vezni člen med fitoplanktonom in organizmi višjih trofičnih nivojev od rib do želv in sesalcev. Zato so poleg fitoplanktona ključen element, ki vpliva na produktivnost in zdravje morskih ekosistemov. Spremembe v biomasi in sestavi zooplanktona pomembno vplivajo na celotno prehranjevalno verigo v pelagialu. Stanje morja, ocenjeno s kazalnikom biomasa mezozooplanktona, je ocenjeno kot dobro, zato je v tem primeru glavni cilj ohraniti obstoječe stanje. Metrika je bila razvita za potrebe ocenjevanja okoljskega stanja v okviru Morske strategije zgolj na nivoju slovenskega morja. Potrebno je opraviti usklajevanje še na nivoju severnega Jadrana v sodelovanju s sosednjimi državami. Klobučnjaške meduze so indikatorski potrošniki, katerih povečana frekvenca pojavljanja ali porast njihove biomase lahko predstavljata tveganje za nedoseganje dobrega okoljskega stanja. Podatki pojavljanja uhatega klobučnjaka in primerjava z dolgoročnimi podatki kaže, da je stanje slabo. V primeru pojavljanja klobučnjaških meduz je potrebno določiti naravne oscilacije pojavljanja in nato kot cilj ohranjati pogostost, razsežnost in trajanje pojavljanja klobučnjaških meduz v okviru določenih naravnih oscilacij. 5. Evtrofikacija (D5) Učinki evtrofikacije so v slovenskem morju različni v obalnem pasu in na odprtem morju, zato je dobro okoljsko stanje opredeljeno ločeno. V odprtih vodah je stanje opredeljeno glede na koncentracije klorofila a , glede na pogostost cvetenj fitoplanktona v vodnem stolpcu ter glede na pomanjkanje kisika v sloju pri dnu. V obalnem pasu učinke evtrofikacije opazujemo do globine uspevanja morske vegetacije, to je do približno 8-10 m. Na mehkem dnu so učinki opredeljeni s stanjem morskih travnikov, na kamnitem dnu pa stanje določa vrstna sestava združb makroalg. Dodaten kazalnik stanja morja so še koncentracije hranilnih snovi v vodi. Trenutno je stanje slovenskega morja glede na vse kazalnike ocenjeno kot dobro, kljub temu pa makroalge in morske cvetnice mestoma kažejo na prekomerno obremenitev obalnega pasu s hranili. Večina okoljskih ciljev, ki se nanašajo na evtrofikacijo, je usmerjena v ohranjanje dobrega stanja, za kar je potrebno redno spremljanje posrednih in neposrednih vplivov obogatitve s hranilnimi snovmi. Kjer je stanje v obalnem pasu slabo, je cilj doseganje dobrega stanja. V odprtem morju je potrebno vzpostaviti kontinuirano spremljanje koncentracij raztopljenega kisika v sloju pri dnu na območju z globino preko 20 m, saj ima pomanjkanje kisika lahko daljnosežne posledice za morski ekosistem. 6. Neoporečnost morskega dna (D6) Morsko dno je pomemben in neločljiv del morskega ekosistema, saj ima pomembno vlogo pri zagotavljanju ekosistemskih storitev (kroženje ogljika in hranilnih snovi) in drugih ekoloških funkcij (hrana, zatočišče in razmnoževanje). Dejavnosti ljudi lahko povzročajo spremembe strukture in sestave dna ter prisotnih življenjskih združb. To lahko vpliva na produktivnost in dinamiko celega sistema ter na zmanjšanje funkcij in dobrobiti, ki ga od njega imamo. Dobro stanje morskega okolja glede na neoporečnost morskega dna bo doseženo, ko bodo pridneni habitati raznoliki in ko bodo vsebovali živalske in rastlinske taksone, ki so občutljivi na antropogene pritiske (na nivoju slovenskega morja ali na nivoju podregije). Za merilo, ki opisuje pritiske, je bil zastavljen cilj, da se mora obseg morskega dna na katerega znatno vplivajo človekove dejavnosti, zmanjšati. Še posebej to velja za območja razširjenosti biogenega substrata, kjer se številčnost, biomasa in območje razširjenosti nikakor ne smejo zmanjševati. Na podlagi kazalnika, ki opisuje stanje bentoške skupnosti, kot so raznolikost in bogastvo vrst ter delež oportunističnih in občutljivih vrst, je ocenjeno dobro okoljsko stanje, vendar ocena velja le za del obalnega pasu (sedimentno dno infralitorala). Velik del metodologij za oceno po tem kazalniku je še v fazi razvoja (za mediolitoral in cirkalitoral), tako da bo celovita in pravilna ocena mogoča šele ob njihovi uporabi. 7. Hidrografske lastnosti (D7) Stanje morja je dobro, če hidrografske spremembe ne povzročajo sprememb, ki so škodljive za morske habitate in organizme. Posledice hidrografskih sprememb so različne v obalnem pasu in na odprtem morju, kot so tudi različne fizikalno-kemijske razmere. Pred vsakim novim posegom v morsko okolje je potrebno preučiti vplive na okolje z vidika morebitnih sprememb hidrografskih lastnosti.




Hidrografski posegi ne povzročajo samo spremembe bentoškega okolja, temveč tudi spremembe v kroženju vodnih mas, kar vpliva na kisikove razmere v pridnenem sloju in lahko pripelje do povišanih koncentracij hranilnih snovi. Zaradi varovanja obstoječih habitatov na morskem dnu morajo biti posegi, ki lahko povzročajo spremembe hidrografskih lastnosti, načrtovane tako, da so posledice na biodiverziteto minimalne. 8. Koncentracije onesnaževal (D8) Stanje slovenskega morja je glede na vsebnost onesnaževal v glavnem dobro. Koncentracije raznih organskih onesnaževal in kovin v morski vodi so pod zakonsko določenimi mejnimi vrednostmi ali celo pod mejo detekcije uporabljenih analitskih metod. Edini problem so organokositrove spojine (natančneje TBT, ki so večkrat prisotne v previsokih koncentracijah. Za sedimente še nimamo ustreznih mejnih vrednosti. V primeru onesnaževal v organizmih se v glavnem kaže dobro stanje. Velja poudariti, da so razpoložljivi podatki za mnoga onesnaževala precej skromni. Glavni cilj je ohraniti dobro stanje, ki se kaže v primeru večine parametrov. V primeru organokositrovih spojin je treba doseči zmanjševanje koncentracij s ciljem dosegati dobro stanje. Za to bi bilo potrebno ugotoviti tudi vire onesnaževanja s temi spojinami. V primeru nesintetičnih onesnaževal bi bilo potrebno določiti naravno ozadje. Učinki onesnaževal se kažejo na organizmih od nivoja makromolekul do populacij. Za oceno stanja so bili zbrani podatki o bioloških učinkih onesnaževal v klapavicah, ribah in polžih. Odziv tarčnih vrst na onesnaževala na nekaterih vzorčnih mestih vzdolž slovenske obale kaže na večjo obremenjenost z različnimi onesnaževali. V prihodnosti je potrebno nadgraditi znanje o bioloških učinkih, da bo možno postaviti mejne vrednosti za opredelitev učinkov onesnaženja na regionalnem nivoju. Cilj dobrega stanja okolja je, da onesnaževala ne povzročajo škodljivih učinkov za zdravje morskih organizmov (spremembe v fizioloških procesih, motnje razmnoževanja itd). 9. Onesnaževala v morski hrani (D9) V primeru vsebnosti onesnaževal v morskih organizmih, ki se uporabljajo za prehrano ljudi, je na razpolago malo podatkov. Koncentracije najpomembnejših onesnaževal v glavnem ne presegajo v zakonodaji določenih mejnih vrednosti, zato je stanje ocenjeno kot dobro, vendar je zanesljivost ocene nizka. Cilj je ohraniti dobro stanje. Koncentracije kovin in še nekaterih drugih elementov v sledeh so bile določene v naslednjih vrstah organizmov, ki se uporabljajo za prehrano ljudi: školjkah užitnih klapavicah (Mytilus galloprovincialis), morski bogomoljki (Squilla mantis) in ribah inčunu (Engraulis eucrasicolus), sardeli (Sardina pilchardus), skuši (Scomber sp.), ciplju (Mugil cephalus) in brancinu (Dicentrarhus labrax). Vsi morski organizmi so bili ulovljeni/nabrani v slovenskem morju v okviru monitoring programa, ki ga izvaja Zavod za ribištvo RS. 10. Morski odpadki (D10) Celovita ocena stanja onesnaženosti morskega okolja s trdimi odpadki človekovega izvora v tem trenutku še ni mogoča, saj je za zanesljivo oceno stanja na voljo premalo podatkov. Dobro stanje je doseženo takrat, ko odpadki ne povzročajo škode morskemu in obalnemu ekosistemu. V ta namen je postavljen operativni cilj, ki predpisuje doseganje trenda zmanjševanja količin odpadkov na obali. Operativni cilji zmanjševanja količin odpadkov v morskem okolju so v prvi fazi osredotočeni na odpadke, ki izvirajo iz dejavnosti ribištva in marikulture ter turizma, saj k tem dejavnostim z gotovostjo lahko pripišemo del morskih odpadkov. Velik delež odpadkov, ki se akumulirajo v morskem okolju, predvidoma prinesejo tudi reke. Za odpadke v vodnem stolpcu so bile izvedene prve meritve, medtem ko odpadki na morskem dnu še niso bili obravnavani. Nekaj podatkov je bilo pridobljenih tudi o vplivih odpadkov na morski ekosistem, saj je dokazana prisotnost morskih odpadkov v prebavilih morskih želv Caretta caretta. Predvsem je pomembno opazovanje trenda pojavljanja mikroplastike v morskem okolju, ki mora ostati na enaki ravni ali kazati trend padanja v primerjavi z izhodiščnimi leti, ko so bile opravljene prve meritve. V Sloveniji je to leto 2011. 11. Podvodni hrup (D11) Podvodni hrup v slovenskem morju nastaja predvsem zaradi prometa s tovornimi ladjami in z drugimi plovili. Poleg neprekinjenega nizkofrekvenčnega zvoka, ki ga oddajajo plovila, je lahko problematičen tudi impulzni hrup, ki ga v slovenskih vodah predvidoma povzročajo le sonarji in gradbeni posegi v obalnem pasu (na primer zabijanje pilotov za temeljenje obalnih konstrukcij). Sonarni sistemi manjših plovil, ki merijo globino, predstavljajo komunikacijsko oviro za mnoge morske sesalce, ki uporabljajo




enake frekvence za medsebojno komunikacijo in se na ta način sporazumevajo tudi na velike razdalje. Zaradi majhnega števila do sedaj izvedenih meritev še ni mogoče oceniti trendov, niti prostorske porazdelitve podvodnega hrupa. Vpliv na morske sesalce (delfine, ki živijo pri nas), ribe in druge organizme, ni raziskan. Dosedanji rezultati meritev podvodnega hrupa pa kažejo, da so ravni, izmerjene v slovenskem morju, dokaj visoke in da neposredno vplivajo na vedenjske značilnosti morskih organizmov.

NADALJNJE DELO

Morska direktiva predvideva še nadaljnje korake. V letu 2013 je bil predvsem poudarek na upravljanju varovanih morskih območij in na programu monitoringa stanja morskega okolja. V letu 2014 morajo države članice na podlagi začetne presoje, značilnosti morskega okolja, pritiskov in vplivov izdelati in nato tudi izvajati programe spremljanja stanja morskega okolja, pri čemer se upoštevajo okoljske ciljne vrednosti. Program spremljanja stanja mora zagotavljati podatke s katerimi pridobimo informacije o spremljanju napredka k doseganju dobrega okoljskega stanja, prepoznavanju ustreznih kazalnikov, presoji vpliva ukrepov iz programa ukrepov. Vse države članice morajo do leta 2015 sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bodo dosegle ali ohranile dobro stanje morskega okolja. Proces priprave NUMO mora potekati usklajeno s sosednjimi državami ter na nivoju morske (sub)regije. Bralce vabimo, da si gradiva ogledajo na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo in okolje (http://www.mko.gov.si/si/delovna_podrocja/voda/okvirna_direktiva_o_morski_strategiji/zacetna_presoja_stanja_morskega_okolja_dolocitev_dobrega_stanja_morskega_okolja_ciljnih_vrednosti_in_kazalnikov/) ali spletni strani Inštituta za vode Republike Slovenije (http://www.izvrs.si/podrocja-dela/sektor-za-morje/upravljanje-morskega-okolja/nacrt-upravljanja-morskega-okolja-numo/).

VIRI

Deželak F., Jenko J. Program spremljanja stanja morskih voda glede na nivo podvodnega hrupa v skladu z Direktivo o morski strategiji – 2. Faza (Informativne meritve podvodnega hrupa). Poročilo 2011. Zavod za varstvo pri delu d.d., Ljubljana, str. 49.

Marčeta B., Pengal P. Okvirna direktiva o morski strategiji. Presoja morskih voda s stališča favne rib ter drugih organizmov na katere vpliva morsko ribištvo. Poročilo I za leto 2011 – začetna presoja (člen 8). Spodnje Gameljne: Zavod za ribištvo Slovenije. 2011 str. 51.

Orlando Bonaca, M., L. Lipej, A. Malej, J. Francé, B. Čermelj, O. Bajt, N. Kovač, B. Mavrič, V. Turk, P. Mozetič, A. Ramšak, T. Kogovšek, M. Šiško, V. Flander Putrle, M. Grego, T. Tinta, B. Petelin, M. Vodopivec, M. Jeromel, U. Martinčič & V. Malačič (2012a): Začetna presoja stanja slovenskega morja. Poročilo za člen 8 Okvirne direktive o morski strategiji. Zaključno poročilo za leto 2012. Poročila 140. Morska biološka postaja, Nacionalni Inštitut za Biologijo, Piran, 345 str.

Orlando Bonaca, M., L. Lipej, A. Malej, J. Francé, B. Čermelj, O. Bajt, N. Kovač, B. Mavrič, V. Turk, P. Mozetič, A. Ramšak, T. Kogovšek, M. Šiško, V. Flander Putrle, M. Grego, T. Tinta, B. Petelin, M. Vodopivec, M. Jeromel, U. Martinčič & V. Malačič (2012b): Določanje dobrega okoljskega stanja. Poročilo za člen 9 Okvirne direktive o morski strategiji. Zaključno poročilo za leto 2012. Poročila 141. Morska biološka postaja, Nacionalni Inštitut za Biologijo, Piran, 177 str.

Orlando Bonaca, M., L. Lipej, A. Malej, J. Francé, B. Čermelj, O. Bajt, N. Kovač, B. Mavrič, P. Mozetič, A. Ramšak, T. Kogovšek & V. Malačič (2012c): Oblikovanje okoljskih ciljnih vrednosti. Poročilo za člen 10 Okvirne direktive o morski strategiji. Zaključno poročilo za leto 2012. Poročila 137. Morska biološka postaja, Nacionalni Inštitut za Biologijo, Piran, 49 str.

Orlando Bonaca, M., L. Lipej, A. Malej, J. Francé, B. Čermelj, O. Bajt, N. Kovač, B. Mavrič, V. Turk, P. Mozetič, A. Ramšak, T. Kogovšek, M. Šiško, V. Flander Putrle, M. Grego, T. Tinta, B. Petelin, M. Vodopivec, M. Jeromel, U. Martinčič & V. Malačič (2011). Določanje dobrega okoljskega stanja v skladu z Okvirno direktivo o morski strategiji (Marine Strategy Framework Directive). Poročilo za člena 9 in 10. Poročila 132. Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo, Piran, str. 171

Peterlin M., Palatinus A., Jež E., Ljubec B., Kržan A., Forte J., Kupec R., Štajnrajh T., Ajdnik U., Rauh T., Karakaya B., Birsa T., Karat A., Delić A. Predlog spremljanja stanja in začetna presoja morskih voda glede na lastnosti in količine morskih odpadkov na obali v skladu z Direktivo o morski strategiji (Direktiva 2008/56/ES). Poročilo za leto 2012. Inštitut za vode Republike Slovenije, Ljubljana, str. 60.




Peterlin, M., Petelin, Š., Drev, B., Krajnc, G., Zore K., Gosar L., Gabrijelčič E., Kramar M., Palatinus A., Avdič Mravlje E., Okvirna direktiva o morski strategiji. Začetna presoja okoljskega stanja morja – Socio-ekonomska analiza uporabe morskih voda in stroškov poslabšanja morskega okolja. Inštitut za vode Republike Slovenije, Ljubljana, 2012, str. 300

Peterlin M., Urbanič G., Kramar M., Bruderman B. (a) Ekološko stanje morja - hidromorfološke obremenitve obalnega morja. Poročilo za leto 2011 (a). Inštitut za vode Republike Slovenije, Ljubljana, str. 75.

Peterlin M., Kramar M. (b) Okvirna direktiva o morski strategiji. Začetna presoja okoljskega stanja morja – poročilo o pomorskem prometu. Poročilo za leto 2011. Inštitut za vode Republike Slovenije, Ljubljana, str. 59.

Peterlin M., Gabrijelčič E., Kramar M (c). Okvirna direktiva o morski strategiji. Začetna presoja okoljskega stanja morja – Poročilo o območjih s posebnimi zahtevami. Poročilo za leto 2011. Inštitut za vode Republike Slovenije, Ljubljana, str. 72.

Peterlin M., Gabrijelčič E., Urbanič G., Smolar Žvanut N., Mohorko T., Bremec U. (d). Okvirna direktiva o morski strategiji. Začetna presoja okoljskega stanja morja – Analiza obremenitev iz zaledja. Poročilo za leto 2012. Inštitut za vode Republike Slovenije, Ljubljana, str. 85.

Documents

NAČRT UPRAVLJANJA Z MORSKIM OKOLJEM · 2013. 12. 1. · Nacionalna strategija mora biti usklajena znotraj posamezne morske (pod)regije tudi z vsemi sosednjimi državami, ki imajo