Zimske počitnice 2012

Ponavadi že lep čas v naprej vemo, kam se bomo odpravili za naša potovanja. No, tokrat temu ni bilo

tako in čedalje bolj pogosto se naše odločitve dogajajo bolj kot ne spontane, oziroma gremo s tokom

vetra. Imeli smo namen smučati in za kakšen dan še pokukati na toplo morsko sonce, samo smo se

premislili, glede na vremensko napoved. Vreme je bilo pred počitnicami premrzlo, to je Miha občutil

na lastni koži, saj je na Višarjah dobil rahlo ozebljino uhlja, kljub uporabi čelade. Po tem hudem mrazu

je bila pa nenadna otoplitev in želja po prvem martinčkanju in kolesarjenju na soncu je prevladala.

Tako smo se odpravili v Italijo v Lignano, kjer še nismo bili in pa na izliv reke Pad v morje v majhno

ribiško vasico Gorino.

Na voljo smo imeli štiri dni in te smo izkoristili

maksimalno. V sredo pozno popoldne smo odbrzeli v

Lignano. Zvečer smo tja prispeli in se počutili kot v

mestu duhov. Mesto je izrazito turistično, polno

apartmajev, hotelov in ostalih počitniških kapacitet,

ki so pa v tem delu leta prazni. Parkirali smo se na

parkirišču (45.673795, 13.109073) ob mestnem

parku, kjer je starejši avstrijski par s prikolico že

zasedal šest parkirnih mest, saj je parkiral kar počez.

Park je lepo urejen, s klopmi, igrali za otroke in pa

javnim wc-jem, ki je v tem letnem času zaprt. V

sezoni verjetno velja znak za prepoved parkiranja avtodomom, no nas ni nobeden niti povohal.

Zvečer smo se pospravili v postelje in se zbudili v sončno jutro. Jutro je bilo tisto naše klasično, ko se

le počasi izlijemo iz postelj.

Po zajtrku nam je le uspelo

zapustiti avtodom in se s

kolesi odpraviti po mestu.

Zapeljali smo se do plaže,

kjer nas presenetijo kupi

mivke. Plaža je obrnjena

tako, da zimska burja gradi

zamete in sipine iz mivke.

Lokalni domačini ne kidajo

snega iz ulic, ampak mivko. Nekaj tako morajo početi do začetka

sezone. Ob nastavljanju sončnim žarkom, opazujemo, kako v daljavi s težkimi stroji ravnajo plažo.

Počasi smo se odpravili dalje in prečesali smo celo mesto. Ravno, ko smo prispeli do avtodoma, so se

pripeljali še prijatelji, s katerimi smo bili dogovorjeni. Jasno, sledijo kozarčki terana, za premor kosilo

in pa spet kozarčki. Na koncu smo kar okupirali klopco v parku, saj je bila prikladno blizu avtodoma.

Zvečer se je kar precej ohladilo, zato kakšno dolgo posedanje zunaj ni bilo na programu.

Naslednje jutro nas je spet zbudilo sonce. Tokrat smo se malo hitreje zložili skupaj, saj smo imeli

družen premik v majhno ribiško vasico Gorino na izlivu reke Pad v morje. Potrebno je bilo opraviti še

komunalne zadeve, saj odpadne vode in napol polne wc kasete nismo imeli namena sabo vozit. To

postajališče za avtodome (45.678566, 13.109954) ima nekaj parkirnih prostorov, kjer lahko v sezoni

tudi v miru prenočite, no kakšnega resnega mira ob glavni cesti verjetno ne bo. Vode v tem letnem

času na oskrbnem stebričku ni in se je potrebno znajti, tako kot smo se mi. ☺

Malo čez poldne smo prispeli v Gorino. Če vas pot zanese tja, se na

koncu vasi

nikar ne

ustrašite, da

ste prispeli na

konec sveta.

Prehod je

sicer na meji mogočega, saj ima precej veliko

grbino, za nameček je pa potrebno še precej

namotat volan, da lahko ovinek spelješ.

Prepričan sem bil, da bo za ovinkom kakšen

industrijski obrat, vsaj po prvem občutku

sodeč. No na srečo sem se motil in za obzidjem

se mi je odprl prav lep pogled na prostorno parkirišče in pa na marino. Del parkirišča je namenjen

avtodomom in ponuja vso oskrbo za plačilo borih 5€ za dan bivanja. No, elektriko dedek, ki malo pazi

na stvari v marini, kasira posebej in bi rad iztržil še 3€. Postajališče je bilo prazno in kar malo bojazlivo

smo parkirali na rob. Z Boštjanom sva odšla v izvidnico. Glasno sva ugotavljala, da imajo vse, od igral

za otroke, do pipe z vodo, pomivalnih korit, wc-jev,

tušev… skratka ni, da ni. Kmalu se je do naju

pripeljal dedek na biciklu in nama začel naštevati,

kaj vse imajo. Tuši imajo mrzlo vodo, nama razloži,

itak v italijanščini in bolj kot midva njemu razlagava,

da italijansko znava toliko kot on slovensko, bolj on

navija po svoje. Ja, ok tuše imate, samo mi jih ne

potrebujemo. Dedek še kar vstraja da imajo tuše,

dokler ne rečeva OK in pokimava. No, potem nama

razlaga, da lahko dobimo tudi elektriko. No tudi

tega ne potrebujemo, ampak on se ne da in nama

razlaga, da jo ima na voljo, ter spet toliko časa navija, dokler ne sliši OK in dokler ne kimava. Potem je

začel razlagat, da je vse osvetljeno ponoči, samo mi luči ponoči ne rabimo, ker takrat uglavnem spimo

in opet on navija po svoje in razlaga, kako zelo je osvetljeno in spet pokimava, samo nisva rekla OK in

se zgodba ponovi. Dedi nama pokaže, kje lahko pomivamo posodo, samo voda je mrzla. Midva njemu

tupiva, da tega ne nucamo, ampak on navija svoje, dokler ne pokimam in ker nisva kimala oba, spet

ponovi zgodbo. Dedek je neumoran polhen energije in naju prepričuje, naj zapeljeva AD na travco, da

bomo imeli lepši ambient in midva spet, da je tam na šodru čisto v redu, samo dedi se ne da, dokler

ne sliši OK in vidi da kimava oba. No, na koncu predstavitve izdahne činkve euro. Vprašal sem ga, če

je traba plačat zdaj takoj, ali ob odhodu. Nekaj je z rokami nakazoval na spanje, samo nisva uspela

poštudirat, ali je zaspan, ali naju pošilja spat ali kaj tretjega, enostavno sva rekla OK. ☺ No, potem

smo šli vsak v svojo smer, dedi v svojo kučico, midva pa do AD. Po tem silnem ogledu postajališča sva

posegla najprej po pločevinkah piva, kasneje po kosilu pa še po teranu. Popoldne smo odšli na

biciklistično turo, katera poteka po nasipu in je v celoti asfaltirana. Primerna je za družinsko

kolesarjenje, avtomobilov ni in je popolnoma ravna. Prečkali smo zanimiv most, ki je postavljen na

čolne. Plačuje

se mostnina,

ki je za pešce

in kolesarje

brezplačno,

za AD je pa

3€. Še dobro,

da nismo šli

po tisti strani

z avtodomom, ko smo prihajali v Gorino. Po

prebicikliranih slabih 30km smo se vrnili nazaj. Kmalu nas je obiskal dedek na biciklu z blokcom v roki.

Po menjavi njegov listek za 5€, nam ves polhen energije začne razlagat, kam se naj odpeljemo s

kolesom. Ko smo mu razložili, da smo tam ravnokar bili, on spet

navija svoje, dokler na pokimamo vsi in izdahnemo OK. Sledilo je

pozno popoldansko posedanje pred AD. Zvečer smo ugotovili, da

dedek res ni pretiraval z opisom osvetljenosti, ker tisti štirje

gromozanski reflektorji res naredijo dan pred AD. Noč je minila

zelo mirno in jutro je spet obetalo lep sončen dan. Odšli smo peš

proti svetilniku, tokrat po drugi strani kanala kot prejšnji dan s

kolesi. Spotoma smo hoteli poiskati Geocashing zaklad, vendar ga

po eni uri kopanja in preobračanja nismo našli. No, smo se pa vsaj zabavali. Nazaj smo se vrnili ob

času kosila in po prehojeni večkilometrski poti smo se pošteno podprli. Po kosilu se nobenemu ni več

dalo biciklirat, zato sem se sam podal na 30km turo. Ostala druščina se je nastavljala soncu in

lenarila.

Večji del poti sem se peljal po nasipu, kjer je kolesarska, nato zavil proti utrdbi, ki je v preteklosti

regulirala pretok vode po kanalu in od tam naprej skozi mesto Goro nazaj. No višek zabave sem

dosegel sredi polj, ko mi je crknil Garmin, saj zgleda, da baterija ne traja cel dan. � No, fajn. Nazaj ne

grem, ker to bi bilo preveč enostavno. Odločil sem se za krožno varjanto, samo tisti kanali in prekopi

so me malo begali. Če se zaplezam tja med te njive, ki jim ni ne konca ne kraja, bi lahko bil kmalu

razglašen za pogrešanega. Da je izhod iz labirinta cest še težji, poskrbijo vodni kanali, čez katere ni

mosta, oz je samo tu in tam kakšen. Vsake toliko časa mi uspe Garmina obuditi od mrtvih, za nekaj

sekund toliko, da vidim, kje je čez kanal most. No, ko sem se končno dokopal do ceste, po kateri se

enkrat na dan pripelje en mopedist, mi je bilo malo lažje. Počasi sem dobil orientacijo in pripeljal sem

se v mesto Goro v marino. No od tam bo pa »pis of kejk« pridet nazaj na nasip in do avtodoma. No

toliko simpl ni bilo, ker v tej vasi špagetarji še niso jemali znakov za slepo ulico. Suvereno sem vrtel

pedala po ulici, zavijal sad ovamo, sad tamo in naenkrat za ovinkom zapeljem v garažo. Ups….skuzi….

☺ in se na brzino poberem nazaj. Kmalu sem utrofil nazaj na nasip in gasa do AD. Ura je bila že pozna

in je sonce že skoraj zašlo. Sledil je polovični premik proti domu. Prvotni plan je bil, da gremo iz

Gorina direktno domov, samo smo ga že dan prej

spremenili in pot razdelili na dva dela. Tako smo mi

še zadnji

dan uživali

v izredno

lepem,

toplem in

sončnem

vremenu

parkirani

ob plaži,

med ostalimi A in I avtodomi, Boštjan je pa s familijo potegnil na SLO obalo nekam v terme.

Nedelja popoldne je vedno en tak zoprn dan, ko veš, da je vsega konec in da se je treba pospravit

domov. Spotoma je bilo treba sklenit še sporazum z lokalnim bencinskim avtomatom, ker v Italiji v

nedeljo popoldne na bencinskih črpalkah noben Luiđi ne dela. No ta sporazum je trajal nekaj časa,

ker srečo kakršno imamo, smo pač izbrali najstarejši avtomat v okolici, ki ga niso drugega naučil kot

samo italijanščino, po njem so pa žmigale lučke kot na božičnem drevešču, za povrh so bili pa vsi

napisi ob gumbih zelo zbledeli. Rumena lučka na armaturki v kamperju nam je pa prijazno zaželela,

da dosežemo čimprejšnji sporazum. Kmalu smo ugotovili, da avtomat za bankovce slabo menja

bankovce za nafto, dosti slabše kot pri nas in da bomo do meje prišli na hlape. Ponudili smo mu še en

bankovec in zgroženi nad dobljeno količino nafte, smo odbrzeli proti domu. Takoj za mejo, sem z

nasmehom na obrazu pograbil ročko za diesel in natankal »poceni« nafto do roba. ☺ Domov smo

prispeli zvečer.

Vse slike so tukaj.

Andrej