DIPLOMSKO DELO

MODEL FINANCIRANJA PODJETJA Z ZUNANJIMI VIRI S PRIMEROM

Študent: Aleš Pravdič Naslov: Maistrova 10, 2310 Slovenska Bistrica Številka indeksa: 81604892 Program: univerzitetni EKONOMIJA Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: g. doc. dr. Žan Jan Oplotnik

Slovenska Bistrica, julij, 2006

PREDGOVOR Slovenija je relativno mlada država, tako je mlad tudi naš finančni trg, ki se še vedno razvija. Znotraj finančnega trga, lahko posebej poudarimo trg kapitala, ki je relativno plitek. Na organiziranem delu trgu kapitala, se pojavlja še vedno preveč notranjih informacij s katerimi razpolaga le peščica ljudi, ki dosega tudi visoke kapitalske dobičke. S prvim majem leta 2004 smo stopili v Evropsko unijo, kar pomeni za nekatera podjetja odlično priložnost in hkrati za druga veliko nevarnost. Za podjetja, ki so dinamična in prilagodljiva predstavlja Evropska unija priložnost, za okorna, ki imajo visoko lastno ceno svojih proizvodov in je nikakor ne morejo znižati, kar pomeni, da so na mednarodnih trgih nekonkurenčna, pa seveda takšen velik trg poln konkurentov predstavlja veliko nevarnost. Podjetja, ki so dinamična, se hitro razvijajo in rastejo, potrebujejo tudi najrazličnejše finančne vire za financiranje rasti in razvoja. Za priskrbo finančnih sredstev, ima podjetje na voljo najrazličnejše možnosti. Te vire delimo na notranje in zunanje. Kot notranji vir sta najpomembnejša amortizacija in nerazdeljen dobiček, kot zunanji vir pa se še vedno pojavlja kot najpomembnejši kredit, ki omogoča podjetju pomoč pri financiranju poslovanja. Postavi se nam vprašanje zakaj ravno kredit, odgovor lahko najdemo, v slabše razvitem trgu kapitala, za katerega moramo povedati, da se uspešno razvija. Naslednji razlog je posledice starega režima, kjer ni bilo drugih možnosti, kot financiranje poslovanja z različnimi krediti, iz tega izhaja tudi stara miselnost o samo finančni funkciji, katere naloga je le opominjati kupce kdaj bodo poravnali svoje obveznosti, kar je rutinsko delo in ne strateško naravnano, kot bi finančna funkcija morala biti danes. Še zadnji razlog je strah pred neznanim, gre predvsem za starejša podjetja, ki raje najamejo kredit, kot da bi izdala obveznice ne glede na to, da lahko obveznice predstavljajo cenejši vir financiranja. Z odpiranjem tujih trgov se našim podjetjem odpirajo tuji finančni trgi, kjer lahko koristijo številne možnosti financiranja. Strokovnjaki razlagajo, da je naš organiziran trg kapitala premajhen in da se bo naša borza morala v bližnji prihodnosti združiti s kakšno tujo močno borzo, kar bo ponovno pomenilo za naša podjetja nove možnosti in nove vire financiranja poslovanja podjetja. Skozi diplomsko delo bomo pogledali vire financiranja, ki jih ima podjetje na voljo, kjer bo poudarek na zunanjih virih financiranja poslovanja podjetja. Podrobneje bomo pogledali vire financiranja, ki jih koristi Poslovni sistem Mercator d.d. Ugotovil sem, da je podjetje pri zagotavljanju virov za svoje poslovanje omejeno s številnimi dejavniki kot so finančna politika, zunanji in notranji udeleženci podjetja, boniteta podjetja, življenjski cikel v katerem se podjetje nahaja, razvitosti finančne trga in še kaj.

2

KAZALO

1. Uvod .................................................................................................................................. 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave ................................ 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.................................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve............................................................................................. 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 7

2. Financiranje podjetja ...................................................................................................... 8 2.1 Finančna politika ......................................................................................................... 8 2.2. Pomen finančnega načrtovanja................................................................................. 10 2.3. Pojem financiranja podjetja ...................................................................................... 11 2.4 Načela financiranja .................................................................................................... 13

2.4.1 Pravila vodoravne finančne strukture................................................................. 16 2.4.2 Pravila navpične finančne strukture ................................................................... 17

2.4 Prikaz možnosti financiranja ..................................................................................... 18

3. Notranji viri financiranja ............................................................................................. 19 3.1 Nerazdeljen dobiček .................................................................................................. 19 3.2 Amortizacija .............................................................................................................. 20

4. Zunanji viri financiranja .............................................................................................. 21 4.1 Kapitalski vložki........................................................................................................ 21

4.1.1 Navadne delnice ................................................................................................. 25 4.1.2 Prednostne delnice.................................................................................................. 28

4.1.3 Nakupni boni ...................................................................................................... 29 4.2. Obveznice ................................................................................................................. 30

4.2.1 Zamenljive obveznice......................................................................................... 31 4.2.2 Brezkuponske obveznice ........................................................................................ 32

4.2.3 Obveznice z nakupnim bonom ........................................................................... 33 4.2.4 Indeksne obveznice ............................................................................................ 33 4.2.5 Obveznice s spremenljivo obrestno mero........................................................... 33

4.3 Krediti ........................................................................................................................ 34 4.3.1 Kratkoročni krediti ............................................................................................. 35 4.3.2 Dolgoročni krediti .............................................................................................. 37

4.4 Subvencije ................................................................................................................. 40 4.5 Posebne oblike zunanjega financiranja...................................................................... 40

4.5.1 Zakup – leasing................................................................................................... 40 4.5.2 Faktoring............................................................................................................. 42 4.5.3 Forfeting ............................................................................................................. 44 4.5.4 Franšizing ........................................................................................................... 45 4.5.5 Tvegani kapital kot vir financiranja poslovanja ................................................. 48

4.6 Model financiranja poslovanja podjetja z zunanjimi viri .......................................... 52

5. Poslovni sistem Mercator d.d. ...................................................................................... 55 5.1 Nekaj besed o družbi Mercator.................................................................................. 55 5.2 Struktura virov financiranja poslovnega sistema Mercator d.d. ................................ 55 5.3 Dolgoročne finančne obveznosti ............................................................................... 57 5.4 Dolgoročne poslovne obveznosti............................................................................... 58 5.5 Kratkoročne finančne obveznosti .............................................................................. 58

3

5.6 Kratkoročne poslovne obveznosti ............................................................................. 60

6. Sklep................................................................................................................................ 61

7. Povzetek.......................................................................................................................... 62

8. Literatura in viri............................................................................................................ 64

9. Seznam slik in tabel ....................................................................................................... 66

4

1. Uvod 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Tako kot je osnovna celica družbe družina, je osnovna celica gospodarstva podjetje, ki navadno sledi nekim zastavljenim ciljem poslovanja. Pomembno je, da vodstvo podjetja sprejema takšne odločitve in ukrepe, ki kar najbolje dosegajo zastavljene cilje torej, da cilji ne ostanejo zgolj želje. Iz ekonomske teorije vemo, da podjetja koordinirajo proizvodni proces, nabavljajo ali najemajo zemljo, kapital, delo in materiale. Pri tem je zelo pomembna specializacija in delitev dela. Znano nam je, da morajo podjetja za razvoj vsakega novega izdelka ali storitve nameniti vedno več denarnih sredstev. Recimo tako najdemo podatek, da razvoj novega komercialnega letala stane krepko čez milijardo dolarjev. Če se ozremo malo nazaj v devetnajsto stoletje so posle pogosto financirali bogati posamezniki, ki so ob tem sprejeli tudi določeno tveganje. Vendar so časi takšnih bogatih kapitalistov mimo in morajo danes podjetja zbrati večino sredstev ali iz dobičkov ali pa si sposoditi sredstva na finančnem trgu. Torej tukaj govorimo o notranjih in zunanjih virih financiranja. Prav to je eden izmed razlogov zakaj postaja finančna funkcija kot poslovna funkcija v podjetjih vse bolj pomembna, kajti od nje je odvisna priskrba potrebnih sredstev, poraba teh sredstev in vračanja teh sredstev oziroma tako imenovano servisiranje najetih sredstev, če so le ta najeta in podjetje ne uporablja notranjega vira financiranja, seveda to počne v sodelovanju z drugimi poslovnimi funkcijami, ki jih ima podjetje organizirane. Žal moramo na tej točki opozoriti, da še veliko podjetij v Sloveniji misli, da je naloga finančnika le ta, da občasno pokliče dolžnike in jih povpraša kdaj lahko pričakuje plačilo kakšnega že pred časom zapadlega računa in tukaj se zgodba tudi zaključi, kar je zelo zmotno in na dolgi rok tudi v sodobnih časih zagotovo pogubno prepričanje. Viri financiranja pa se lahko delijo na notranje in zunanje kot smo zgoraj že omenili. Razlikujejo se tudi po ceni, ročnosti, obliki in tudi kakovosti, kar bomo skozi diplomsko nalogo pogledali. Zelo pomembno je, da podjetje izbere takšno obliko financiranja, ki je primerna zastavljenim ciljem, dejavnosti v kateri podjetje sodeluje in okolju podjetja. Prav tako je izjemnega pomena finančno načrtovanje, ki je v podjetju strateška dejavnost na podlagi katere ugotovimo potrebe po finančnih sredstvih. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen moje diplomske naloge je predstaviti vire financiranja podjetja s poudarkom na zunanjih virih. V diplomski nalogi bom predstavil pojem financiranje podjetja, finančno načrtovanje, notranje in zunanje vire financiranja, posebne oblike zunanjega financiranja, finančni trg, predstavil bom tudi konkreten primer podjetja Mercator ter njihove vire financiranja in pa konkretne kredite, ki jih za podjetja ponuja naša največja banka Nova Ljubljanska Banka, tako bom uporabil teoretični in aplikativni del.

5

Cilji mojega diplomskega dela so naslednji

• proučiti in predstaviti financiranje podjetja • predstaviti načela, ki ji je potrebno upoštevati pri financiranju podjetja • podrobneje analizirati zunanje vire financiranja • predstaviti model financiranja podjetja • pokazati, kako zelo pomembno je finančno načrtovanje • predstaviti pomen finančnega trga za podjetje • analizirati vire financiranja poslovnega sistema Mercator

Osnovne trditve:

• Financiranje poslovanja podjetja obsega ugotavljanje potrebnih finančnih sredstev glede na zastavljene cilje in smernice poslovanja.

• Financiranje podjetja je strateška dejavnost, zato zahteva tudi temu primeren strateški pristop in ustrezno usposobljene finančne managerje.

• Naš trg kapitala je plitek, obvladuje ga skupina ljudi, zato imajo naša podjetja nekoliko manjše možnosti za financiranje iz tega naslova.

• Še vedno je preveliko število finančnih managerjev, ki menijo, da je lastniški kapital brezplačen.

• Globalna perspektivna podjetja imajo za približno trideset let vnaprej izdelane načrte katere izdelke oziroma storitve bodo ponujala, za enako obdobje imajo izdelane načrte financiranja ter kakšne bodo potrebe po finančnih sredstvih za razvoj, proizvodnjo, oglaševanje, kadre in seveda še ostale funkcije.

1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavke V diplomski nalogi bom predpostavil, da so zunanji viri financiranja zalo pomemben vir financiranja poslovanja podjetja, saj omogočajo podjetju priskrbo finančnih sredstev, ki so potrebna za obstoj in razvoj podjetja. Ti viri tudi omogočajo podjetju dinamično poslovanje in dinamično priskrbo sredstev, kar pomeni, da jih lahko koristi takrat ko jih potrebuje in v takšnem obsegu kot jih potrebuje. Pri analizi podatkov poslovnega sistema Mercator predpostavljam, da so vsi finančni podatki v letnem poročilu resnični in verodostojni. In vpeljal bom tudi temeljno ekonomsko predpostavko »ceteris paribus«, ker z svojo raziskavo ne bom mogel zajeti vseh vplivov in dejstev Omejitve V diplomski nalogi, se bom omejil na zunanje vire financiranja, ki predstavljajo zelo pomemben segment v celotnih virih financiranja podjetja. Pomembno omejitev mi bodo predstavljali podatki poslovnega sistema Mercator, ker v letnem poročilu, ki je javne narave ni zaupnih podatkov. Prav tako se bom pri analizi podatkov poslovnega sistema Mercator omejil na leto 2000, leto 2001, leto 2002, leto 2003, leto 2004 in leto 2005.

6

1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi bom uporabil deskriptivni in analitični pristop. Pri deskriptivnem pristopu bom uporabil metodo deskripcije, s katero bom opisoval dejstva, procese in pojave ter metodo kompilacije s katero bom povzemal opazovanja, spoznanja, stališča in sklepe različnih avtorjev. Uporabil bom pa tudi komparativno dinamično raziskavo, saj bom opazoval gibanje virov financiranja podjetja Mercator skozi daljše časovno obdobje. Pri pripravi diplomskega dela bom uporabljal literaturo tujih in domačih avtorjev, ki so objavili različne monografske publikacije, članke, prispevke s konferenc na temo financiranja podjetja.

7

2. Financiranje podjetja 2.1 Finančna politika Preden načnemo temo financiranje podjetja, je prav, da najprej pogledamo finančno politiko in sam pomen finančno načrtovanje, ki sta kot bomo videli v nadaljevanju zelo pomembni pri oblikovanju plana potreb po finančnih sredstvih za financiranje poslovanja podjetja. Finančna politika je del celotne politike podjetja. Politika opredeljuje splošne in dolgoročne značilnosti ter vsebuje poslanstvo, smotre in temeljne cilje podjetja. V politiko je vgrajena tudi vizija, ki jo lahko definiramo kot konkretno sliko podjetja v prihodnosti, torej kam želijo lastniki pripeljati podjetje. Tako kot je del te celotne politike finančna politika so seveda tukaj še tudi druge politike, kot so na primer politika prodaje, zaposlovanja, varstva okolja in še bi lahko naštevali. Nas zanima finančna politika, ki je usmerjena v upravljanje s finančnimi tokovi znotraj podjetja in prav tako v njegovem okolju. Lahko tudi rečemo, da obsega določanje in uresničevanje finančnih ciljev v okvirju poslovne politike podjetja. V različnih literaturah lahko srečamo tudi definicijo, ki govori, da je finančna politika izostrena spretnost optimalne uporabe načel financiranja in optimalnega izkoristka finančnih možnosti. Je pomembno sredstvo, pri doseganju podjetniških ciljev in ima nalogo, da prispeva h kar najboljši kombinaciji glede zagotavljanja eksistence, plačilne pripravljenosti in gospodarnosti (Belak 2002, 76). Za finančno politiko lahko trdimo, da je njeno izvajanje strateška dejavnost. Dolgoročen cilj celotnega podjetja je dolgoročna rast ob kar največjem povečanju oziroma maksimiranju tržne vrednosti enote navadnega lastniškega kapitala, torej delnice na organiziranem trgu kapitala oziroma borzi. S tem se povečuje tudi vrednost premoženja lastnikov delnic podjetja in pa prav tako boniteta za financiranje pri finančnih udeležencih. Temeljni cilji finančne politike izhajajo iz enega posrednega in večih neposrednih ciljev finančne funkcije. Posredni cilj je enak temeljnemu cilju podjetja, med tem ko so neposredni cilji finančne politike, zagotoviti finančne možnosti poslovanja tako, da zagotavlja potrebna sredstva za doseganje optimalne plačilne sposobnosti, ki jo lahko definiramo kot sposobnost, da podjetje poravnava svoje obveznosti ob njihovi zapadlosti. Nesmiselno bi bilo, da bi podjetja poravnavala svoje obveznosti pred njihovo zapadlostjo, ker lahko ta finančna sredstva, ki so namenjena za poravnavanje zapadlih obveznosti podjetja še na različne oplemenitijo preden poravnajo obveznosti. Posledično to pomeni, da dobavitelji financirajo določen del proizvodnega procesa, v kolikor gre za proizvodno podjetje. Prispevati mora k zmanjševanju tveganj v poslovanju in k poslovni neodvisnosti podjetja. Vse to bomo podrobneje pogledali kasneje pri načelih finančne politike. Zgoraj smo omenjali kot končni cilj finančne politike ohranitev in povečanje finančne moči. Finančno moč definiramo kot trajno plačilno sposobnost, torej je v vsakem trenutku sposobno poravnati svoje zapadle obveznosti, o čemer smo že nekaj govorili, temu sledi trajna sposobnost financiranja, ki jo lahko razložimo kot sposobnost, da podjetje financira dolgoročne naložbe iz lastnih in tujih virov, kratkoročne naložbe pa le iz tujih virov saj pri tem niso ogrožena plačilna sposobnost, donosnost in samostojnost. Naslednje je ohranitev premoženja, kar pomeni poslovanje brez poslovne izgube in povečanje premoženja, kar razlagamo kot doseganje dobička, ki ni kup denarja nekje v podjetju ampak pomemben vir financiranja iz lastnih virov. Med ciljem finančne politike ( finančna moč ) in ciljem

8

podjetja ( doseganje dobička ) obstaja močna povezava. Dobiček se ne more doseči brez trajne plačilne sposobnosti, prav tako se ne more premoženje povečati brez dobička. Finančna politika se udejanja z odločanjem o temeljnih finančnih ciljih, z izbiro strategije in taktike ter smeri delovanja za uresničevanje temeljnih finančnih ciljev, z vzpostavljanjem in vzdrževanjem navpične in vodoravne finančne strukture ter z uporabo načel odločanja o financiranju in finančnih tokovih pri uresničevanju temeljnih finančnih ciljev. Odgovorni izvajalec finančne politike podjetja je vodja finančne funkcije, ki ni le vodja finančne službe ampak tudi koordinator vseh finančnih odločitev v podjetju. Temeljna področja odgovornosti vodje finančne funkcije so; pravočasna ocena finančnega položaja v preteklosti torej analiza stanja in spreminjanja položaja finančnega položaja z ugotovitvijo pozitivnih in negativnih trendov ter z ustreznimi predlogi ukrepov, uvedba in izvedba procesa načrtovanja finančnega položaja, ocena načrtovanega finančnega položaja, predlaganje in izvajanje ustreznih ukrepov in finančno ovrednotenje vseh poslovnih odločitev podjetja, ker kot smo že povedali ima vsaka poslovna odločitev v podjetju finančne posledice. Vodja finančne funkcije je nekakšen kontroler, kar od njega zahteva, visoko strokovno usposobljenost, kreativen in njegovo odločanje temelji na skrbno izdelanih strateških analizah. Usmerja finančno funkcijo v podjetju tako, da gre v pravo smer. Omeniti moramo tudi finančno strategijo. To je določanje smeri delovanja in uporabe finančnih sredstev. Pomemben pojem je finančna taktika, ki predstavlja pot, ukrepe in metode uresničevanja smeri delovanja in uporabe finančnih sredstev. Finančno politiko razvrstimo glede na različna merila. Glede na merilo dinamičnosti ločimo; področje temeljne finančne politike sem spada politika finančne moči in politiko temeljnih načel financiranja, naslednje je področje tekoče finančne politike, kamor spada politika financiranja, politika gospodarjenja s sredstvi, politika likvidnosti, politika celotnih prihodkov in dobička. Zadnje je področje razvojne finančne politike, kamor spada politika akumuliranja, financiranja tržnega razvoja, financiranja vzgoje oziroma izobraževanja kadrov in financiranja naložb. Temeljno finančno politiko opredeljujemo kot temeljno usmeritev in oblikovanje strukture podjetja ob ustanovitvi podjetja in pozneje v morebitnih popravljanih razvojnih odločitvah in je praviloma tudi zapisana v statut družbe. Tekoča finančna politika je del dolgoročne finančne politike in pomeni dejansko njeno realizacijo. Ta politika se nanaša na dnevno uporabo finančnih sredstev, usmerjena je na kratkoročne finančne posle, ki so vezani na priskrbo denarja, uporabo tega denarja in njegovo vračanje. Ta finančna politika se mora hitro prilagajati spremembam. Zadnja je dolgoročna finančna politika, katere področje delovanja so vlaganja v osnovna in trajna gibljiva sredstva. Ukvarja se z vprašanji obsega priskrbe finančnih sredstev za te naložbe. Poudariti moramo, da pravilne določitve glede dolgoročnega financiranja vodijo k trajnosti in stabilnosti v poslovanju in razvoju podjetja. Rečemo lahko, da sta temeljna in razvojna finančna politika trajnejši in dolgoročno usmerjeni, med tem ko je tekoča finančna politika usmerjena bolj kratkoročno in je del taktike v poslovni politiki (Filipič in Mlinarič 1999, 96).

9

2.2. Pomen finančnega načrtovanja Finančno načrtovanje je proces, ki obsega; različne analize, ki so potrebne pred finančnimi in investicijskimi odločitvami, med katerimi se podjetje odloča. Obsega pomembne strateške odločitve, katere alternative so najboljše za podjetje, da bodo omogočale kar najboljše možnosti za nadaljnji obstoj in razvoj. Vsebuje tudi predvidevanje prihodnjih posledic odločitev, ki jih podjetje sprejme danes, tako da kasneje ni neprijetnih presenečenj, razen v tistem delu, ki ga v podjetju niso mogli predvidet. Poleg tega je pomemben finančni plan, ki je naravnan tako, da omogoča kar najboljše sledenje ciljem celotnega podjetja (Kaye 1994, 2). Finančno načrtovanje je zagotovo najpomembnejše sredstvo za uresničitev finančne politike, o kateri smo že nekaj povedali, sprejeti finančni plan pa predstavlja konkretno finančno politično odločitev. Planiranje na področju financ je del procesa upravljanja, ki ima ustvarjalno vlogo, saj pripravlja poznejše izvršitve. V podjetju poznamo izvedbene procese in upravljalno – vodstvene procese, ki ju povezujejo informacijski procesi. Finančno planiranje lahko opravi svojo vlogo le, če pravočasno ugotovimo vsoto, vrsto in namen finančnih sredstev. Do teh podatkov pridemo tako da, denarno ovrednotimo druge plane. Rečemo lahko, da je finančni plan pomemben del celotnega plana podjetja in da je finančno planiranje pomemben del celotnega planiranja v podjetju. Gre torej za pomembno medsebojno povezanost planov. Izhodišče celotnega procesa planiranja je plan prodaje, ker prevladuje trg kupca in ne trg prodajalca. Tako lahko rečemo, da je prvi korak pri finančnem planiranju plan prodaje. Planirani obseg prodaje vpliva na planirani obseg proizvodnje. Planirani obseg proizvodnje nadalje vpliva in sproža impulze za oblikovanje ostalih planov. Vemo, da se danes predvsem v proizvajalnih podjetjih in prav tako v storitvenih uveljavlja koncept ciljnega obvladovanja stroškov, ki so ga prvi začeli uvajati Japonci v avtomobilski industriji. Kasneje so ga začeli posnemati tudi evropska proizvajalna podjetja. Pri tem konceptu gre za to, da ima lahko podjetje takšne stroške proizvajanja nekega proizvoda, kot jih je kupec pripravljen prevzeti nase. Izhodišče je torej kupec natančneje znesek, ki ga je kupec pripravljen priznati podjetju za nek določen proizvod. Bistvo tega koncepta je, da podjetje še preden začne proizvajati nek izdelek vrednostno ovrednoti vse procese proizvajanja, skozi katere bo moral nek proizvod, kateri ima tako že v naprej znano natančno lastno ceno proizvoda. Prav tako imajo proizvajalna podjetja številne kooperante, katere proizvajalna podjetja preprosto postavijo pred dejstvo, da bodo izključeni iz posla, v kolikor ne bodo dosegli sprejemljive cene. Ta koncept smo omenili zato, da pokažemo v kolikor je podjetje dobro organizirano in sledi nekim sodobnim konceptom lahko natančno izdela plan proizvodnje in ga tudi denarno ovrednoti. Naslednji zelo pomemben plan je plan izdatkov, ki je vezan na plan nabave, plan naložb in kadrovski plan, ki je vezan na kadrovske potrebe pri proizvodnji nekega izdelka. Vsi ti plani so sestavni del finančnega plana. Kot smo že omenili je pomembno, da izhajamo pri finančnem planiranju iz količinskih planov. Z ovrednotenjem količin pridemo po eni strani do plana prihodkov in odhodkov, po drugi strani pa do finančnega plana, ki je sestavljen iz plana prejemkov in plana izdatkov ter kreditnega plana. Vsi ti plani služijo za pomoč vzdrževanja plačilne sposobnosti. Kot smo že omenili je finančno planiranje proces in obsega naslednje faze; najprej je potrebno ugotoviti potrebe po denarju oziroma denarnih presežkov v prihodnjem obdobju.

10

Naslednji korak je ugotavljanje alternativnih možnosti priskrbe oziroma plasmaja denarja, tukaj iščemo različne možnosti in ustrezno kombinacijo zunanjih virov financiranja z notranjimi viri financiranja, ko pa gre za plasiranje sredstev mora podjetje poiskati takšno možnost, ki bo zagotavljala visok donos ob minimalnem tveganju in se lahko vrnemo spet k načelom finančne politike. Pri priskrbi finančnih sredstev iz zunanjih virov se lahko pojavi problem, ki smo ga omenili že v prvem delu predstavitve teme in se nanaša na plitkost trga kapitala v Sloveniji. Tako lahko rečemo, da kakor hitro začne podjetje iskati zunanje vire financiranja naleti na različne omejitve in težave. Pojavi se vprašanje ali bo investicija, v katero bo podjetje investiralo pridobljena finančna sredstva povrnila vse stroške, torej stroške same investicije, stroške obresti, ki jih mora podjetje izplačati če želi prodati svoje obveznice z za investitorja zanimivo obrestno mero in pa še nek dobiček. In zadnja faza je končna odločitev o priskrbi oziroma plasmaju, potem ko najdemo ustrezno alternativo. Plani finančnih prejemkov in izdatkov pomenijo tako rekoč osnovo finančnega planiranja. Vendar pa sestavljanje planov ni zadnja in zaključna faza, potrebno je spremljati njihovo uresničevanje in se po potrebi prilagajati določenim spremenjenim razmeram. Tukaj se ponovno pokaže pomembna vloga vodje finančne funkcije, ki mora spremljati izvrševanje teh planov. Vodja finančne funkcije je hkrati tudi kontroler vseh funkcij in zadolžitev, usmerja uresničevanje, da ne zaide iz začrtanega koridorja. S časovnega vidika razlikujemo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne plane. Hitro pridemo do vprašanja kaj je kratek rok in kaj je dolgi rok. Plansko obdobje je omejeno z ekonomskim horizontom izvajalca procesov finančnega planiranja. Ta ekonomski horizont se od podjetja do podjetja razlikuje, do razlik celo prihaja znotraj podjetja. Ekonomski horizont zmanjšujejo tudi nestanovitne gospodarske razmere, med tem ko ga relativno stabilne gospodarske razmere podaljšujejo. Vendar se lahko vedno pojavi nek nepredviden dogodek na nacionalni ravni, ki nenadno zmanjša horizont. Kratkoročni plani, segajo do enega leta se nanašajo na taktično planiranje. Dolgoročni plani, pa segajo od petega pa vse do desetega leta pa se nanašajo na strateško planiranje, prikazujejo finančni razvoj podjetja z namenom, da bi se izognili tveganjem in nevarnostim, ki bi lahko ogrozile finančno stabilnost podjetja. S funkcionalnega vidika razlikujemo redne finančne plane, nanašajo se na ugotavljanje potrebnih finančnih sredstev, vire sredstev, pokrivanje dosedanjih obveznosti in prejemke ter izdatke denarnih sredstev. In posebne ali izredne finančne plane, ki se sestavljajo ob posebnih prilikah, kot so na primer ustanavljanje podjetja, sprememba pravne oblike podjetja, sanacija podjetja in likvidacija podjetja (Filipič in Mlinarič 1999, 102 – 105). 2.3. Pojem financiranja podjetja Ko nekdo ustanovi podjetje ima dve možnosti ali da uporabi svoj lastni vir kot so na primer prihranki ali da si sposodi denar od finančnih institucij, na primer bank, ki ne bodo zahtevale takojšnjega vračila posojila (Jones 1997, 3). Pri vsakodnevnem poslovanju podjetja lahko rečemo, da ima vsaka poslovna odločitev prej ali slej opravka z denarjem in so finance denarna plat vsakega posla. Pri financiranju poslovanja podjetja je bistveno poznavanje finančnih posledic pri pripravi, sprejemanju, izvajanju, nadzorovanju in analiziranju odločitev o samem financiranju. Tako mora, kot smo že zgoraj nekaj nakazali, finančni vodja kot kontroler, kolikor se da natančno poznati

11

finančne posledice sprejetih poslovnih odločitev. Prav tako morajo posledice poznati tudi ostali v podjetju, ki se nahajajo na upravljalsko – vodstveni ravni. Financiranje v podjetju se nanaša na priskrbo in uporabo teh sredstev, gospodarjenje s pridobljenimi sredstvi ter vračanje teh sredstev oziroma lahko tudi rečemo servisiranja dolga v kolikor gre za dolg. Priskrba finančnih sredstev je denarni pritok oziroma priliv denarja v podjetje, ki ni posledica preoblikovanja materialnih ali drugih prehodnih oblik sredstev. Tukaj gre predvsem za denar iz zunanjih virov, kar bomo podrobneje pogledali v nadaljevanju, lahko gre za denar, ki je rezultat pozitivnega denarnega toka. Naslednji korak je kot smo že omenili uporaba oziroma financiranje teh sredstev. Pri tem gre za preoblikovanje denarnih sredstev v manj likvidne naložbe kot so na primer kakšna sredstva ali pa finančne naložbe, pri tem ima podjetje veliko možnosti. Omenili smo pojem likvidnost, in je prav, da ga podrobneje pogledamo, likvidnost lahko definiramo kot oddaljenost sredstev od najbolj likvidne oblike torej denarja. Denar predstavlja najbolj likvidno obliko, ko pa ta denar podjetje naloži v različne plasmaje se likvidnost primerno zmanjša, visoko likvidne so na primer vloge na vpogled, slabše likvidna pa so osnovna sredstva, še posebej če gre za kakšno specifično proizvodnjo. Tukaj se posledično srečamo z dejstvom, da plasmaji ki imajo večjo likvidnost prinašajo manjši donos podjetju med tem ko slabše likvidno naložbe, prinašajo večjo donos in ustvarjajo večjo dodano vrednost. Naslednji korak je gospodarjenje s finančnimi sredstvi, ki pomeni smotrno uporabo pridobljenih finančnih sredstev s ciljem, da bi dosegli čim boljši učinek v dobičku in denarnem toku, ter da bi čim bolj neovirano poslovali z zagotovitvijo potrebne likvidnosti sredstev in plačilne sposobnosti, ki jo lahko definiramo kot sposobnost podjetja, da poravnava svoje obveznosti ob njihovi zapadlosti. Sledi vračanje prejetih sredstev oziroma servisiranje dolga, predstavlja eno temeljnih finančnih funkcij podjetja in pomeni, kot smo že povedali vračanje sredstev skupaj z obrestmi, ki drugi strani predstavljajo zahtevan donos. Nevračilo izposojenih sredstev predstavlja krajo tujega premoženja in je zelo strogo sankcionirano. Sledi še razporejanje finančnih izidov različnim udeležencem podjetja. Vemo, da poznamo v podjetju zunanje in notranje udeležence in da imajo vsi svoje interese, drugače se nebi vključevali v podjetje (Rebernik 1998, 334). Na tej točki moramo predstaviti temeljne kategorije financiranja podjetja. Prva takšna kategorija je Čas pri čemer gre za tako imenovano časovno vrednost denarja. Ena denarna enota bo jutri vredna manj kot danes pod predpostavko, da je ne naložimo na finančnem trgu o katerem bomo nekoliko več povedali v nadaljevanju. Gre za tako imenovane oportunitetne stroške oziroma stroške izgubljenih priložnosti. Predpostavimo, da imamo na voljo samo eno možno naložbo, to je vezan depozit, ki dnevno prinaša deset odstotni donos. Torej če mi to denarno enoto zadržimo in je ne naložimo bo jutri ta denarna enota vredna natanko deset odstotkov manj. Ko se v podjetje odloča za morebitne naložbe, je pri kategoriji časa potrebno vse naložbene možnosti diskontirati oziroma preračunati na sedanjo vrednost, pri čemer si lahko pomagamo z neto sedanjo vrednostjo, katera upošteva časovno vrednost denarja. Naslednja kategorija je Donos, ki ga lahko pojmujemo zelo široko ali pa zelo ozko. Izhajamo lahko iz celotnega kosmatega donosa poslovanja, dobiček iz poslovanja katerega lahko zmanjšamo za davke, dobimo čisti poslovni dobiček. Med ožje opredeljen donose štejemo na primer; dobiček na čista sredstva, dobiček na lastniški kapital, dobiček na naložbe in še bi lahko naštevali. Želen donos mora podjetje vedno povezovati s tveganjem njegovega dogajanja v velikosti in času.

12

Podjetje se pri vsakodnevnem poslovanju srečuje s številnimi tveganji, ki predstavljajo naslednjo kategorijo financiranja podjetja. Tveganje lahko opredelimo kot nezmožnost upoštevanja vseh vplivnih dejavnikov. Posledice sprejetih finančnih odločitev se pokažejo šele v prihodnosti. V kolikor so posledice negativne lahko predstavljajo motnje tekočega in razvojnega poslovanja in tako ogrozijo obstoj in razvoj podjetja. Finančne odločitve, ki so povezane s pričakovanim donosom, zahtevajo vnaprejšnjo ugotavljanje tveganj in določanje verjetnosti, da bodo predvidljive posledice finančnih odločitev takšne, kot jih podjetje predvideva. Tveganje lahko v grobem razdelimo na sistematično tveganje in nesistematično tveganje. Dejavniki sistematičnega tveganje so na primer vojna, recesija, izjemno visoka inflacija. Tem dejavnikom se ne moremo izogniti. Nesistematično tveganje je za vsako podjetje drugačno. Tveganje je mogoče zmanjšati s razpršitvijo naložb (Repovž in Peterlin 2000, 73-76). Pri financiranju poslovanja podjetja, so zelo pomembni dolgoročni cilji poslovanja, kajti velika dobra perspektivna podjetja imajo izdelane natančne načrte kaj bodo proizvajala oziroma katere izdelke ali storitve bodo ponujala na tržišču izdelana za trideset let vnaprej. To pomeni, da danes vedno v katere projekte morajo investirati danes, da bodo lahko jutri ponujali nek izdelek na trgu kot tridimenzionalnem prostoru v katerem se pojavljajo kupci, prodajalci in potrebe kupcev čez trideset let. Potrebna finančna sredstva je potrebno pravi čas v zadostni količini priskrbeti in primerno vložiti. Če namenimo pridobljena finančna sredstva za določene investicije, morajo te investicije skozi čas zagotoviti vsaj toliko sredstev, da pokrijemo stroške najema zunanjega vira. Tukaj se pojavi vprašanje ali se bo podjetnik pripravljen spustiti v takšno investicijo, ki bi mu prinesla le toliko, da pokrije stroške najema vira, ker lahko iz tega tudi sklepamo, da gre za precej tvegano investicijo, upravljanje, sprejemanje odločitev v zvezi s temi sredstvi ter njihovo vračanje, ki je zelo pomembno področje in ima velik vpliv na ime podjetja. Pridemo do bonitete podjetja, torej ali podjetje sposobno vrniti finančna sredstva ali ne. 2.4 Načela financiranja Likvidnost in plačilna sposobnost Prvo takšno pomembno načelo je načelo likvidnosti in plačilne sposobnosti. Kot smo že nakazali zgoraj, ne smemo enačiti likvidnosti in plačilne sposobnosti. Sredstva podjetij se nahajajo med poslovanjem v različnih pojavnih oblikah. Za obravnavo likvidnosti podjetja lahko ta sredstva generalno razdelimo na denarne in nedenarne oblike sredstev. Absolutno likvidna (tekoča) oblika sredstev je denarna oblika, saj jo lahko v vsakem trenutku zamenjamo v nedenarno obliko. Pri nedenarnih oblikah sredstev pa je potreben čas za preoblikovanje v denarno obliko, zato so te oblike sredstev nelikvidne. Nedenarne oblike sredstev so glede na stopnjo likvidnosti različno oddaljene od denarne oblike, ki jo je mogoče sistematizirati po posameznih ravneh. Stopnjo popolne likvidnosti dosegajo sredstva v denarni obliki, zato se stopnja likvidnosti postopno znižuje – zavarovane terjatve in vrednostni papirji, nezavarovane terjatve, blago in izdelki, material in polizdelki, proizvodnja v teku, posebna orodja in opredmetena osnovna sredstva – zadnja oblika velja za najnižjo stopnjo likvidnosti. Zato so za preoblikovanje nedenarnih sredstev v denarno obliko potrebni različni roki. Likvidnost pomeni sposobnost, s katero se neko sredstvo lahko spremeni v denar. V praksi je lažje spremeniti denar v neko drugo obliko sredstva kot sredstvo v denar. Denar lahko smatramo

13

za edino likvidno obliko premoženja, ker lahko le z njim uresničujemo obveznosti plačevanja. Pri ocenjevanju likvidnosti sredstev je predvsem pomembno kakšen je čas, ki je potreben za preoblikovanje nedenarnih sredstev v denarno obliko, ter kakšna je možnost, da se nedenarna sredstva preoblikujejo po ali blizu njihove tržne cene. Obstaja povezava med likvidnostjo in plačilno sposobnostjo in sicer lahko govorimo o likvidnosti na makro in mikro ravni. Medtem ko gre pri likvidnosti na makro ravni za narodnogospodarsko likvidnost (zanjo zaenkrat skrbi predvsem Banka Slovenije), gre pri likvidnosti na mikro ravni za likvidnost podjetja – kar pomeni, da ima obravnavani subjekt dovolj likvidnih sredstev – nadalje to razumemo kot njegovo sposobnost, da v naprej dogovorjenih rokih poravna svoje obveznosti. Likvidna sredstva (denar) so pogoj za likvidnost podjetja in za njegovo plačilno sposobnost. Potemtakem je določeno podjetje plačilno sposobno, če ima večja ali vsaj enaka denarna oziroma likvidna sredstva kot znašajo v nekem trenutku zapadle obveznosti. Cilj vsakega podjetja bi moral biti optimalna likvidnost, ki je dosežena takrat, ko je podjetje plačilno sposobno in hkrati maksimalno rentabilno. Načelo plačilne sposobnosti oziroma solventnosti je v neposredni zvezi z načelom likvidnosti. V sodobni literaturi zasledimo razlikovanje med dejansko solventnostjo, za katero velja, da je gospodarski subjekt (v primeru likvidacije) sposoben poravnati vse svoje obveznosti ter tehnično oziroma relativno solventnostjo, ki pomeni, da je gospodarski subjekt z razpoložljivimi likvidnimi sredstvi sposoben poravnati obveznosti ob roku njihove zapadlosti. Maksimalna rentabilnost je dosežena, ko ni presežnih sredstev, zaradi katerih bi se rentabilnost zniževala pod maksimalno možno. Za načrtno oblikovane minimalne likvidnostne rezerve se predpostavlja, da prispevajo k tehnični plačilni sposobnosti podjetja in da naj ne bi zniževale rentabilnosti podjetja. Zato je za podjetje potrebno, da vodi politiko optimalne likvidnosti oziroma takšno politiko likvidnosti, ki mu bo omogočala, da se bo optimalni likvidnosti čim bolj približalo. V času uravnoteženega gospodarstva, ki se odraža med drugim s stabilnimi cenami, bi bila optimalna politika likvidnosti politika omejenega tveganja (načrtovan presežek likvidnih sredstev nad zapadlimi obveznostmi je tolikšen, da varuje podjetje pred plačilno nesposobnostjo, ki lahko nastopi zaradi nepredvidenih obveznosti). Podjetja v takšnih razmerah skrbi, da je neangažiranih sredstev čim manj in išče možnosti za povečanje uspešnosti pri svojem poslovanju. Presežke, ki odstopajo od načrtovanih likvidnostnih rezerv, podjetje usmerja v finančne naložbe, ki povečujejo dobiček. Za optimizacijo likvidnosti sredstev je potrebno le-te najprej načrtovati ter normirati njihova stanja in preoblikovanja. V nobenem primeru pa se ne da popolnoma natančno določiti optimalne likvidnosti sredstev. Dejavnike, ki vplivajo na likvidnost, delimo v dve skupini. To so notranji in zunanji dejavniki. Med notranje dejavnike uvrščamo zaloge materiala, zaloge gotovih izdelkov (večje zaloge zahtevajo večji obseg vloženih sredstev, kar vpliva na zmanjšanje likvidnostnih rezerv), obseg investicij (večji obseg le-teh ponavadi pozitivno vpliva na donosnost, zahteva pa več gibljivih sredstev, kar lahko vpliva na zmanjšanje likvidnostnih rezerv), kreditiranje (kadar se prekomerno kreditira kupce to negativno vpliva na likvidnost), dolgove (podjetje naj ne prevzema večjih dolgov kot jih zmore poravnati), delitev dobička (nesmotrno razporejanje le-tega lahko škoduje likvidnosti) idr. Med zunanje dejavnike prištevamo denarno politiko (restriktivno naravnana vpliva na

14

povečevanje obrestnih mer, kar ima lahko negativen vpliv na likvidnost), fiskalna obremenitev (povečana vpliva na zmanjšanje likvidnostnih rezerv), zunanjetrgovinski in devizni sistem, organizacijo plačilnega prometa, tržne razmere doma in v tujini ter splošno finančno disciplino. Poznamo tudi dva kazalnika in sicer kazalnik dnevne plačilne sposobnosti in kazalnik planirane plačilne sposobnosti. Pri kazalniku dnevne plačilne sposobnosti delimo dnevna denarna sredstva z zapadlimi obveznostmi, ki zapadejo na določen dan. Pri kazalniku planirane plačilne sposobnosti pa zajamemo več postavk in imamo v števcu razpoložljiva denarna sredstva na dan izračuna plačilne sposobnosti, terjatve, ki dospejo v plačilo v načrtovanem obdobju in vrednostne papirje, ki bodo unovčljivi v obdobju za katerega računamo plačilno sposobnost. V imenovalcu pa zapadle obveznosti na dan izračuna plačilne sposobnosti in planirane obveznosti, ki bodo dospele v plačilo v obdobju, za katerega računamo planirano plačilno sposobnost. V grobem lahko rečemo, v kolikor je kazalnik 1 ali več je podjetje sposobno poravnati vse svoje obveznosti, v kolikor je kazalnik na primer 0,1 pa je podjetje sposobno poravnati le 10% vseh svojih zapadlih obveznosti, v določenem obdobju oziroma na določen dan (Filipič in Markovič – Hribernik 2000, 155). Donosnost Drugo načelo je načelo donosnosti, je eno izmed treh glavnih finančnih načel, ki jih mora podjetje pri svojem poslovanju zasledovati. To načelo obravnava ugodnost razmerja med doseženim finančnim rezultatom in vloženimi sredstvi. Sorazmerni pomen dobljenega razmerja, ki ga ponavadi izražamo v odstotkih, je potrebno analizirati s časovnega in prostorskega vidika. S časovne perspektive je mišljena primerjava izračunanih rezultatov donosnosti z izračuni iz preteklih let istega podjetja. Prostorska analiza pa zahteva primerjavo z rezultati donosnosti drugih podjetij v okviru iste dejavnosti in s povprečno donosnostjo celotnega gospodarstva v istem časovnem obdobju. Samo s tovrstnimi rezultati lahko objektivno sklepamo o tem ali podjetje dovolj učinkovito uporablja vložena denarna sredstva. Na donosnost vplivajo tako notranji kot zunanji dejavniki. Med notranje dejavnike prištevamo spremenljive stroške (podjetja težijo za tem, da jih je čim manj), obseg proizvodnje in prodaje (ta obseg se pospešuje do stopnje, ko se mejni strošek izenači z mejnim prihodkom – na tej stopnji je finančni rezultat v absolutnem znesku najvišji), ceno izposojenih sredstev ( biti mora nižja od stopnje pričakovane donosnosti), plasiranje neaktivnih likvidnih sredstev (ob pravilnem plasiranju se povečuje donosnost vseh sredstev) idr. Med zunanje dejavnike uvrščamo razvitost finančnega trga (bolj kot je razvit in večji kot je, boljše je za podjetje – boljše plasiranje in nabava finančnih sredstev), tržno situacijo na blagovnem trgu, politiko cen v sodobnih tržnih gospodarstvih (cene nekaterih najpomembnejših surovin še zmeraj uravnava država), politiko deviznega tečaja in fiskalno politiko. Pri izračunu donosnosti je možno uporabiti različne parametre, ki dajejo različne rezultate. Kot primer analize donosnosti lahko navedemo formulo za izračun donosnosti lastniškega kapitala (return on equity – ROE), kjer imamo v števcu dobiček katerega delimo z lastniškim kapitalom, ki se nahaja v imenovalcu in če je rezultat 10%, to pomeni, da je podjetje v določenem času na vsakih 100 denarnih enot lastniškega kapitala ustvarilo 10 enot dobička (Filipič in Mlinarič 1999, 66).

15

Gospodarnost Tretje pomembno načelo je načelo gospodarnosti. Z vidika reprodukcije, gospodarnost ali ekonomičnost na splošno pomeni ugodno razmerje med vrednostjo proizvodnje (prihodki) in stroški (odhodki). Cilj je, da se poslovni proces izvrši s čim nižjimi stroški, kajti vsaka poslovna dejavnost povzroča tudi stroške. Glede na to, da tudi financiranje kot dejavnost priskrbe finančnih sredstev povzroča stroške, je primerno govoriti tudi o gospodarnosti financiranja. Ena izmed pomembnih nalog finančne funkcije je tudi priskrba finančnih sredstev. Ta sredstva imajo svojo ceno, ki je glede na to iz katerega vira jih priskrbimo, različna. Prav zaradi tega je potrebno biti pri financiranju gospodaren, tako kot pri stroških priskrbe kakor tudi pri porabljenih finančnih sredstvih. Čim manjši so stroški iskanja, pridobivanja in uporabe finančnih sredstev na enoto uporabljenih sredstev, tem bolj gospodarno je ravnanje. Pri uresničevanju načela gospodarnosti financiranja skrbimo na eni strani za pravilen obseg potrebnih finančnih sredstev, na drugi pa za priskrbo najcenejših finančnih sredstev. Posledica neustrezne ocene potrebnih finančnih sredstev je nelikvidno in nedonosno podjetje, ter negospodarno financiranje. Prav tako je pomembna skrb za najcenejše financiranje, še posebej, če se cene finančnih sredstev pri različnih virih (občutno) razlikujejo. Gospodarnost financiranja se kaže predvsem v razmerju med stroški financiranja in porabljenimi finančnimi sredstvi, kar lahko izrazimo v obliki naslednjega razmerja, v števcu imamo stroške financiranja katere podelimo z porabljenimi finančnimi sredstvi (Filipič in Mlinarič 1999, 69). V praksi so nastala nekakšna pravila financiranja, ki nimajo vlogo pravil, ampak so svetovalne narave, ker ne ponujajo konkretnih rešitev za vsak posamezni primer, kar bi bilo tudi nemogoče, ker je poslovni svet zelo dinamičen in nepredvidljiv, ampak nudijo pomoč in usmeritev pri poslovnih odločitvah. Govorimo o pravilih vodoravne finančne strukture, ki obravnavajo financiranje glede roka naložb in roka virov sredstev in o pravilih navpične finančne strukture, ki se nanaša na optimalno razmerje med lastnimi in tujimi viri financiranja. 2.4.1 Pravila vodoravne finančne strukture Zlato bilančno pravilo Pod pravila vodoravne finančne strukture spada kot najpomembnejše pravilo, zlato bilančno pravilo. Na splošno ta pravila predpostavljajo zagotavljanje likvidnosti z ustreznim razmerjem med deli aktive in deli pasive. Zlato bilančno pravilo je staro več kot sto let in zahteva, da se dolgoročne naložbe financirajo iz dolgoročnih virov ter da se kratkoročne naložbe financirajo iz kratkoročnih virov. Ta zahteva ima v bistvu namen zagotavljanja plačilne sposobnosti podjetja. To pravilo pa nekoliko izgubi na pomenu razvitega finančnega trga, ki omogoča podjetju, da v kratkem času pridobi večja finančna sredstva na samem trgu. Poznamo zlato bilančno pravilo v ožjem smislu in v širšem smislu. Pravilo v ožjem smislu govori, da med dolgoročne naložbe štejemo osnovna sredstva, dolgoročne finančne

16

plasmaje, odobrene dolgoročne kredite in gibljiva sredstva, ki so izpadla iz normalnega poslovnega procesa. Med ožjim in širšim zlatim bilančnim pravilom je razlika le glede dolgoročnih naložb. Tako širše zlato bilančno pravilo šteje med dolgoročne naložbe vse tiste, ki smo jih že našteli in še trajna gibljiva sredstva. Trajna gibljiva sredstva so lahko na primer minimalne zaloge, katerih višina ne sme pasti pod raven, ki bi lahko ogrozila nemoten proizvodni proces. Ravno to je razlog, ki zahteva, da te minimalne zaloge financiramo iz dolgoročnih virov. Pri upoštevanju zlatega bilančnega pravila, imamo različne pristope. Pristop, ki upošteva zlato bilančno pravilo je enak kot smo ga že omenili, torej da podjetje financira dolgoročne naložbe iz dolgoročnih virov in kratkoročne naložbe iz kratkoročnih virov. Naslednji je agresivni pristop, pri katerem se delno krši zlato bilančno pravilo in sicer na takšen način, da del dolgoročnih sredstev financiramo z kratkoročnimi viri, kar zna biti zelo tvegano v koliko nima podjetje visoke bonitete, ki mu omogoča hitro pridobivanje finančnih sredstev na finančnem trgu. Zadnji je konzervativni pristop, pri katerem želi finančni manager zagotoviti likvidnost za vsako ceno, tako da celotno premoženje financira z dolgoročnimi viri. Vendar vemo, da so dolgoročna sredstva držaja, saj predstavljajo za posojilodajalca tudi večje tveganje za kar zahteva višji donos kar se posledično odrazi v višji obrestni meri za takšna izposojena sredstva. Finančni manager mora najti ustrezno sorazmerje in takšno kombinacijo med ročnostjo in značilnostmi sredstev, ki bo podjetju predstavljala najmanjše stroške virov financiranja (Robnik 1995, 34). Druga pravila Vodoravno finančno strukturo lahko ugotavljamo tudi iz sorazmerja posamezni postavk. Prvi primer je koeficient splošne ali tekoče likvidnosti, ki zahteva, da je razmerje med celotnimi gibljivimi sredstvi in celotnimi kratkoročnimi viri 2 : 1, kar pomeni, da na 1 denarno enoto kratkoročnih virov prideta 2 denarni enoti gibljivih sredstev. Drugo pravilo, ki ga najdemo v literaturi je koeficient pospešene likvidnosti, ki predstavlja razmerje med gibljivimi sredstvi brez zalog in celotnimi kratkoročnimi viri. Razmerje naj bi zanašalo 1 : 1, kar pomeni da na 1 denarno enoto kratkoročnih dolgov pride 1 denarna enota gibljivih sredstev, pod katera prištevamo denar, vrednostni papirji in kratkoročne terjatve. Tretje pravilo je koeficient gotovinske likvidnosti, ki predstavlja razmerje med likvidnimi sredstvi kot so denar in kratkoročnimi vrednostnimi papirji in kratkoročnimi dolgovi. Razmerje naj bi znašalo 0,5 : 1, kar pomeni, da mora biti 1 denarna enota kratkoročnih dolgov bi bila pokrita s 0,5 denarne enote likvidnih sredstev. Vsi trije koeficienti se uporabljajo za ugotavljanje statične likvidnosti, torej ugotavljamo likvidnost na nek trenutek, vodja finančne funkcije mora namreč dnevno ugotavljati ali ima dovolj finančnih sredstev za pokrivanje zapadlih obveznosti (Filipič in Mlinarič 1999, 70 – 73). 2.4.2 Pravila navpične finančne strukture Pri pravilih navpične finančne strukture nas zanima ustrezno razmerje med lastnimi in tujimi viri financiranja, ki je zelo pomembno zaradi dejstva, da ima vsak vir financiranja tako svoje prednosti kot slabosti. To je zadosten razlog za iskanje optimalne strukture virov

17

financiranja. Na navpično finančno strukturo deluje vrsto dejavnikov, med njimi je na primer struktura naložb oziroma aktiva, značaj vodstva ( tukaj je mišljeno ali je vodstvo bolj previdno ali je pripravljeno več tvegati) in okolje oziroma trg, pri čemer mislimo na blagovni in finančni trg. Trenutna situacija v Sloveniji in govori o tem da še trg kapitala, ki spada pod okrilje finančnega trga, ni tako zelo dobro razvit. Razlogi so različni, eden izmed njih je tudi relativna majhnost trga, sorazmerna mladost trga, posledice starega sistema družbene lastnine in še bi lahko naštevali. Tradicionalno pravilo se nagiba h temu, da naj bi bilo razmerje med lastnimi in tujimi viri ena proti ena (Filipič in Markovič – Hribernik 2000, 166). 2.4 Prikaz možnosti financiranja Slika 1: Prikaz možnih virov financiranja poslovanja podjetja

Notranji viri financiranja

Financiranje poslovanja podjetja

Nerazdeljen dobiček

Amortizacija

Drugi notranji viri

Navadni Posebni

Zunanji viri financiranja

Kapitalski vložki Lizing

Obveznice Faktoring

Krediti Forfeting

Subvencije Franšizing

Tvegani kapital

18

3. Notranji viri financiranja Kot smo že omenili, se podjetje financira iz notranjih ali zunanjih virov financiranja. Običajno podjetja izbirajo najbolj optimalno kombinacijo obojega. Kot prve bomo na kratko pogledali notranje vire financiranja. Med notranje vire financiranja štejemo nerazdeljen dobiček, amortizacijo in druge notranje vire. 3.1 Nerazdeljen dobiček Dobiček definiramo kot pozitivno razliko med vsemi prihodki in vsemi odhodki. Vemo, da med prihodke prištevamo prihodke iz poslovanja, iz financiranja in druge prihodke, med odhodke pa prištevamo odhodke iz poslovanja, iz financiranja in druge prihodke. Včasih so bili izredni prihodki in izredni odhodki, ki se sedaj imenujejo drugi prihodki in drugi odhodki. Nerazdeljeni dobiček dobimo, ko od bruto kosmatega dobička plačamo davek na dobiček, na to pa lastniki odločijo kolikšen del čistega dobička se zadrži v podjetju in kolikšen del dobička se izplača lastnikom, kot nagrada v obliki dividende. Seveda je zadeva veliko bolj zapletena, kot izgleda na prvi pogled, saj je so v ozadju prisotni številni različni interesi, tako na strani lastnikov, kot na strani managementa. Management teži k temu, da se čim večji delež dobička zadržal v podjetju, ki ga lahko nato podjetje uporabi za nadaljnji razvoj, lastniki pa običajno težijo k čim višjemu izplačilu dobička v obliki dividend. Zavedati se moramo, da dobiček ni kup denarja, ki leži nekje v podjetju, ker je to v nasprotju z osnovno logiko obvladovanja financ, ta dobiček se nahaja v različnih naložbah tako v finančnih kot tudi v naložbah v osnovna sredstva. Pride lahko do tega, da mora podjetje celo najeti kredit za izplačilo dividend lastnikom, ali pa lahko izplačilo dividend povzroči takojšnjo plačilno nesposobnost. Takšnih in drugačnih posledic se večina lastnikov sploh ne zaveda. Teorija razlikuje različne delničarje z različnimi interesi. Na eni strani imamo delničarje, ki imajo predvsem špekulativne interese, torej da vrednostni papir čim ceneje kupijo in iz njega iztržijo čim več dividend in ga na koncu poskušajo čim dražje prodati. Na drugi strani pa imamo delničarje, ki imajo dolgoročnejše strateške namene v podjetju, najpogosteje je to takrat, ko je delni lastnik kakšno drugo podjetje, kateremu je v interesu čim kakovostnejši razvoj podjetja. Ti strateški lastniki imajo dolgoročnejše namene v zvezi s podjetjem, zato se tudi aktivno vključujejo v podjetje in uveljavljajo različne pravice, ki jim jih daje vrednostni papirji in o katerih bomo povedali nekoliko več v nadaljevanju. Če se lastniki v celoti odpovedo izplačilu nagrade, se s tem poveča knjigovodska vrednost podjetja in posledično vrednost podjetja na organiziranem trgu kapitala oziroma borzi. V primeru višje tržne cene so lastniki nagrajeni s kapitalskim dobičkom, ki predstavlja pozitivno razliko med začetno ceno po kateri je nek lastnik kupil vrednostne papirje in končno ceno, ki je primerno višja od začetne cene. Seveda morajo lastniki plačati davek na kapitalski dobiček, kar ustrezno zniža višino kapitalskega dobička. Pri nas zakonodaja zavira dinamiko in hitrejši razvoj organiziranega trga kapitala, ravno zaradi visoko obdavčenih kapitalskih dobičkov in nagrad v obliki dividend, ki so jih deležni lastniki vrednostnih papirjev. Zadržani dobiček predstavlja skupaj z osnovnim kapitalom in rezervami lastniški kapital podjetja, ki z dolžniškim kapitalom predstavlja celoten kapital podjetja (Filipič in Mlinarič 1999, 144).

19

3.2 Amortizacija Amortizacijo definiramo, kot postopno sproščanje stroškov. Bistvo amortizacije je v tem, da se stroški, ki jih je imelo podjetje z nakupom nekega opredmetenega ali neopredmetenega osnovne sredstva skozi čas pravilno razporedijo in da se ujamejo z dinamiko gospodarskih koristi, ki jih prinaša neko osnovno sredstvo. Preprosto, bi lahko amortizacijo razložili, kot rezerviranje določenih finančnih sredstev, za nakup novega sredstva, ko se to ekonomsko ali pa fizično izrabi. V ekonomskem smislu, je mišljeno ko ni več konkurenčno. Ni dovolj, da se amortizacija preoblikuje kot strošek v nove proizvode, ampak morajo biti ti proizvodi tudi plačani, tako je vedno del amortizacije ujet v še ne dokončani proizvodnji, dokončani proizvodnji, zalogah in že prodanih proizvodih, ki še niso bili plačani. Kot vir financiranja se koristi le tisti del amortizacije, ki se je s procesom vnovčevanja terjatev preoblikoval v denar. Hitrost spreminjanja obračunane amortizacije v denarno obliko je odvisen od številnih dejavnikov, prvi takšen dejavnik je specifičnost proizvodnega procesa, saj ni vseeno če podjetje proizvaja letala, v katerih so vezana enormno visoka finančna sredstva ali če peče kekse. Financiranje iz amortizacijskih sredstev, je odvisno od absolutnega zneske obračunane in dejansko razpoložljive amortizacije, od višine rokov dospelih dolgoročnih obveznosti za nabavljena stalna sredstva in od rokov zamenjav osnovnih sredstev v uporabi z novimi osnovnimi sredstvi. Amortizacijska sredstva se koristijo za zamenjavo starih sredstev, financiranje gibljivih sredstev in financiranje razširitve zmogljivosti. Amortizacijska sredstva se začasno uporabljajo tudi za financiranje gibljivih sredstev, zaradi tega, ker sem proces amortizacije odvija stalno, zamenjava osnovnih sredstev pa se izvrši le od časa do časa, torej med tem so ta sredstva prosto na voljo. Ta prosta sredstva, bi lahko vložili na banko in s tem ustvarili bančni depozit, za kar bi dobilo podjetje nagrado v obliki obresti, vendar tega podjetja običajno ne počnejo zaradi ekonomskih razlogov. Kot smo že povedali podjetja svoje poslovanje financirajo iz zunanjih in notranjih virov. Podjetje bi sicer res lahko naložilo sredstva kot depozit in za ta sredstva dobivalo obresti, na drugi strani bi zagotovo kakšen del svojega poslovanja moralo financirati s krediti za katere bi podjetje plačevalo obresti ki so dosti višje od tistih obresti, ki jih podjetje dobiva za depozit. Zato ni smiselno da podjetja razpoložljiva sredstva od amortizacije vlagajo v depozite, ampak z njimi raje zmanjšajo potrebo po kreditih tako, da del poslovanja financirajo iz teh sredstev amortizacije. Pri amortizaciji poznamo več metod, in sicer metodo padajoče, linearne in naraščajoče amortizacije. Pomembno je, da podjetje izbere takšno metodo, ki bo usklajena z pridobivanjem gospodarskih koristi, ki jih bo prinašalo neko sredstvo. Pri nas zakonodaja dopušča le linearno metodo, vendar si lahko podjetja sama pri sebi za svojo evidenco izberejo tisto metodo, za katero mislijo, da bo najbolje pokrivala gospodarske koristi. Amortizacijska sredstva so med najcenejšimi, ker zanje ni potrebno plačevati obresti ali izplačevati dividend (Filipič in Markovič – Hribernik 2000, 177).

20

4. Zunanji viri financiranja Poslovni cikli v proizvodnji in blagovnem prometu se ne odvijajo enakomerno. Do zastojev prihaja predvsem pri preoblikovanju terjatev v denarno obliko, s katero lahko podjetje naprej financira poslovni proces. Pogosto srečamo pojem finančne nediscipline, pri čemer gre za to, da podjetja ne poravnavajo svojih obveznosti ob njihovi zapadlosti, ker tudi sama niso prejela finančnih sredstev ob zapadlosti terjatev od podjetij s katerimi sodelujejo. Med tokovi priliva in odliva sredstev ni časovne skladnosti, ali imamo primer ko so odlivi večji od prilivov ali obratno. Obseg proizvodnje oziroma blagovni promet pa v normalnih razmerah neprestano raste. Prisotni so še številni drugi razlogi, da podjetja pridobivajo tudi finančna sredstva iz zunanjih virov ter z temi pridobljenimi sredstvi trajno ali pa začasno dopolnjujejo notranje vire financiranja. Podjetje si lahko zada cilj, popolno neodvisnost od zunanjih virov financiranja. Vendar popolne neodvisnosti ni mogoče doseči zaradi različnih poslovnih nihanj oziroma poslovnih ciklov in načel racionalnega gospodarjenja s finančnimi sredstvi. Večkrat slišimo kakšnega podjetnika, ki se pohvali, da njihovo podjetje ni zadolženo, kar je vse lepo in prav, vendar je to v nasprotju z gospodarnim poslovanjem podjetja. Veliko podjetij je še vedno mnenja, da je lastniški kapital brezplačen, kar je zmotno razmišljanje. Lastniki podjetja namreč zahtevajo donos na lastniški kapital, ki v bistvu predstavlja ceno lastniškega kapitala, zahtevajo rast vrednosti vrednostnega papirja na organiziranem trgu kapitala in ustrezno nagrado v obliki izplačila dividende. Zato spada lastniški kapital med najdražje vire. To zmotno razmišljanje konkretno v Sloveniji izhaja iz preteklega planskega sistema in družbene lastnine. Zaradi nujnosti financiranja iz zunanjih virov, kot smo videli je financiranje iz zunanjih virov neizogibno, je potrebno, da se v vsakem narodnem gospodarstvu organizira ustrezno finančno okolje, ki omogoča vsakemu podjetju kar najlažji dostop do teh virov. Zahteva tudi ustrezno razvitost organiziranega trga kapitala in vzpostavitev različnih institucij, kot so banke ki ponujajo široko paleto storitev, različne neodvisne nadzorne institucije, zavarovalne družbe, ustrezne informacije in še kaj. Prav tako morajo imeti vsa podjetja popolnoma enake možnosti, ker kar ustreza enemu podjetju, ni nujno da ustreza tudi drugemu (Filipič in Markovič – Hribernik 2000, 178). Podjetje lahko izbira med različnimi oblikami zunanjih virov financiranja. Te oblike so: kapitalski vložki, tukaj mislimo na lastniški kapital, razne oblike kreditov,obveznice, razne denarne pomoči države, imenujemo jih subvencije in posebne oblike zunanjih virov financiranja kot so na primer; lizing, faktoring, forfeting, franšizing in tvegani kapital kot poseben zunanji vir financiranja. 4.1 Kapitalski vložki Zraven ustanovitvenega kapitala, ki ga ob ustanovitvi podjetja naložijo lastniki, je z večanjem obsega poslovanja torej z različnimi investicijami ali kako drugače potreben tudi dodaten lastniški kapital. Največkrat dodatni lastniški kapital prispevajo obstoječi lastniki in to tako, da se odpovejo delu dobička, ki bi se jim izplačal v obliki dividend in se nato ta del dobička naloži v podjetju pod postavko nerazdeljenega dobička. Dodatni lastniški kapital je lahko tudi v obliki novega zunanjega kapitala, ki ga obstoječi lastniki prispevajo v obliki povečanja vlog družbenikov oziroma če gre za delniško družbo z nakupom nove izdaje delnic. Če gre za odprto delniško družbo in ta sodeluje na organiziranem trgu

21

kapitala lahko nove izdaje delnic kupujejo tudi novi lastniki, kar povečuje obseg lastniškega kapitala, vendar obstoječi lastniki predkupno pravico. Kapitalski vložki so lahko tudi v stvarni obliki in če je takšen stvarni vložek večje vrednosti ga mora pregledati in oceniti za to pooblaščeni revizor. Stvarni vložki morajo biti takšni, da so sposobni opravljati pridobitno dejavnost podjetja. V diplomski nalogi bomo pogledali štiri oblike nastanka lastniškega kapitala, ki se v praksi pojavljajo najpogosteje. Preden pogledamo delnice z vidika financiranja poslovanja podjetja in kaj pomenijo določene vrete delnic investitorju, je prav da pogledamo pogoje, ki jih mora podjetje izpolnjevati, da lahko uvrsti svoje delnice na organiziran trg kapitala in prednosti, ki jih prinaša organiziran trga kapitala podjetju. Pogoji za uvrstitev delnic podjetja na organiziran trg kapitala S tem ko se delniška družba odloči, da uvrsti svoje delnice na organiziran trg kapitala oziroma borzo postane javna delniška družba. Za uvrstitev delnic na organiziran trg mora delniška družba, kot smo že omenili, izpolnjevati določene pogoje, kar ji prinaša tudi določene prednosti. Po določilih Zakona o trgu vrednostnih papirjev so na organiziran trg vrednostnih papirjev sprejeti le vrednostni papirji, ki so v celoti vplačani, neomejeno prenosljivi, izdani v nematerializirani obliki in za katere je Agencija za trg vrednostnih papirjev izdala ali javno dovoljenje za javno ponudbo ali dovoljenje za organizirano trgovanje. Izpolnjevanje navedenih pogojev zadošča za uvrstitev na prosti trg. Zakonska dolžnost borze je, da v tržni segment uvrsti vsak vrednostni papir, ki izpolnjuje zakonske pogoje, za uvrstitev v borzno kotacijo pa je potrebno zadostiti še nekaterim drugim kvantitativnim in kvalitativnim kriterijem, ki jih določa borza. Kvantitativni kriteriji so naslednji; tri leta poslovanja delniške družbe, revidirani računovodski izkazi za ta tri leta, velikost kapitala mora znašati petsto milijonov tolarjev, minimalna velikost razreda delnic je dvesto milijonov tolarjev, vsaj petindvajset odstotkov delnic mora biti v javnosti in število imetnikov razreda delnic mora biti vsaj 150. Kvalitativni kriteriji so vezani predvsem na vsebino razkritij, vsebovanih v prospektu. Prospekt je predstavitveni dokument, ki je namenjen investitorju in v katerem so zajeti bistveni podatki o izdajateljevem pravnem statusu, dejavnosti, preteklem poslovanju in njegovih perspektivah, ter natančni podatki o izdaji vrednostnega papirja. O sprejemu vrednostnega papirja v borzno kotacijo odloča odbor za sprejem vrednostnih papirjev, ki ima pet članov in sicer štiri zunanje, ki jih imenuje nadzorni svet borze in enega, ki ga iz vrst zaposlenih na borzi imenuje uprava. Posebna pozornost je posvečena razkritjem v prospektu. Vrednosti papir je lahko sprejet v borzno kotacijo, čeprav ne izpolnjuje enega izmed zahtevanih pogojev, če pri tem ne gre za bistvena odstopanja ali če obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo tudi ta pogoj izpolnjen v kratkem času po uvrstitvi v kotacijo. Pomembni so stroški, ki niso tako visoki in pri relativno majhnih obsegih izdaj vrednostnih papirjev ne dosega niti enega odstotka celotne vrednosti izdaje. Organizirano trgovanje z vrednostnimi papirji se začne nekaj dni po sprejeti odločitvi o sprejetju.

22

Izpolnjevanje zahtevanih pogojev v očeh investitorjev dviguje prepoznavnost in ugled družbe, kar se kasneje med drugim kaže v povprečju večjih vrednosti delnic, ki jih dosegajo družbe v borzni kotaciji v primerjavi s primerljivimi družbami na prostem trgu. Večje družbe, ki si prizadevajo za pridobivanje večjega ugleda in za maksimiranje vrednosti premoženja delničarjev, se zaradi navedenega, praviloma potegujejo za uvrstitev v borzno kotacijo. Uvrstitev vrednostnega papirja na prosti trg je torej mnogo preprostejša, prepoznavnost in posledično ugled družb, ki so nanj uvrščene in v povprečju tudi tečaji vrednostnih papirjev pa praviloma primerno nižji. Pomembne so tudi obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati izdajatelji, ki so uvrščeni na organiziran trg. Z uvrstitvijo delnic na organiziran trg vrednostnih papirjev se družba odpre vsem potencialnim investitorjem. Prav tako se zaveže, da bo celotno investicijsko javnost in druge interesne skupine na primeren način obveščala o svojem poslovanju in vseh dogodkih ali okoliščinah, ki lahko na družbo odločno vplivajo. O obveznostih obveščanja in poročanja natančno govorijo zakonska in borzna določila. eno izmed glavnih načel, ki jih je potrebno pri tem spoštovati je enaka obravnava vseh delničarjev. Po uvrstitvi v borzno kotacijo, se delniške družbe ne ocenjujejo več le na podlagi računovodskih izkazov in perspektivnosti poslovanja, pač pa tudi glede na kvaliteto odnosov z delničarji. Kvalitetnejše odnose z investitorji trg nagrajuje z višjimi tržnimi vrednostmi delnice, sprememba teh vrednosti pa v očeh delničarjev predstavlja glavno merilo uspešnosti poslovanja družbe. Poglavitne prednosti uvrstitve delnic v borzno kotacijo Povečana likvidnost premoženja delničarjev; borza s pomočjo modernega in zelo učinkovitega elektronskega trgovalnega sistema povezuje ponudbo in povpraševanje po vrednostnih papirjih, uvrščenih na organiziran trg vrednostnih papirjev in skrbi za obveščenost vlagateljev o poslovanju izdajateljev vrednostnih papirjev in o aktualnostih samega trgovanja, kot so razni tečaji, obsegi trgovanje, indeksi katere bomo nekoliko podrobneje pogledali v nadaljevanju, statistike in še bi lahko kaj našteli. Prav tako s svojimi aktivnostmi povečuje privlačnost naložb v vrednostne papirje in s tem zvišuje likvidnost premoženja imetnikov vrednostnih papirjev. Večanje ugleda in prepoznavnosti izdajateljev; javnost se mnogo bolj zaveda obstoja družbe, katere vrednostni papirji sodelujejo na organiziranem trgu kapitala kot pa družb, katerih vrednostni papirji niso uvrščeni v borzno kotacijo. Prav tako o družbah na borzi redno poročajo različni mediji kot so dnevno časopisje, elektronski mediji, specializirani finančni portali in radijske ter televizijske postaje. Družba in njeno poslovanje sta predmet analiz analitikov, katere so dostopne širši javnosti, to pa povečuje interes za nakup njenih delnic. Tudi tečajnice v dnevnikih skrbijo za dodatno publiciteto. Tovrstna prisotnost v različnih medijih pomeni za družbo svojevrstno oglaševanje produktov ali storitev, kar povečuje konkurenčnost njenega poslovanja. Družba poslej mnogo lažje osvaja trg, pridobiva nove kupce zraven vsega tega pa hkrati postaja privlačnejša za tuje investitorje. Lažji dostop do svežega kapitala; to je zelo pomemben vir financiranja poslovanja podjetja. Tako uvrstitev delnic v borzno kotacijo družbam omogoča dodatno obliko tako imenovanega zunanjega vira financiranja razvojnih aktivnosti z zbiranjem dodatnega lastniškega kapitala z javnim vabilom k vpisu in vplačilu novih delnic. Kotacija na borzi tudi zvišuje posojilno boniteto družb in s tem olajšuje možnosti zadolževanja. Dodatna

23

prednost je, da se lahko kreditodajalec ob odločanju o kreditnih pogojih zanaša tudi na javno objavljene informacije o poslovanju družbe. Učinkovit sistem obveščanja investitorjev; pri obveščanju vlagateljev, v naši državi konkretno Ljubljanska borza, omogoča uporabo svojega elektronskega sistema za izvajanje javnih objav. Gre za spletno aplikacijo, ki izdajateljem zagotavlja, da na varen, učinkovit in stroškovno ugodnejši način oblikujejo, posredujejo in objavljajo periodična poročila sem štejemo letna, polletna in druga medletna poročila, ter različna sporočila, ki vsebujejo informacije, ki so pomembne za investicijsko javnost. Dnevno vrednotenje premoženja; dnevno spremljanje tečajev vrednostnih papirjev vlagateljem omogoča stalno vrednotenje naložb. Zbirni podatki o trgovanju na posamezen dan so zbrani v uradnih borznih tečajnicah, ki so investicijski javnosti široko dostopne kot so dnevno časopisje, borzne spletne strani, pooblaščeni ponudniki informacij in še drugi. Možnost uvrstitve v borzne indekse; uvrstitev na organiziran trg kapitala pa pomeni tudi možnost uvrstitve v enega ali več borznih indeksov, ki jih bomo kasneje tudi podrobneje pogledali. Vse to povečuje interes za naložbe tako tujih kot domačih investitorjev in med njimi pomembnih institucionalnih investitorjev kot so vzajemni in pokojninski skladi, ki lahko praviloma investirajo le v vrednostne papirje, ki so uvrščeni na organizirane trge, dodaten kriterij pa lahko uvrščenost v določen indeks. Lažje osvajanje novih trgov; prevzemi in združitve družb so mnogokrat najučinkovitejši način prodora na nove mednarodne trge. Delnice družb, ki so uvrščene ne organizirane trge vrednostnih papirjev, se pri tem lahko uporabijo kot menjalno sredstvo, s čemer se dosegajo pozitivni učinki na poslovanje družb. Zaščitenost vlagateljev in izdajatelja; izdajatelji, katerih vrednostni papirji so sprejeti na organiziran trg vrednostnih papirjev, so z zakonskimi in borznimi določili zavezani k rednemu, pravočasnemu in izčrpnemu poročanju o svojem poslovanju, ki predstavlja pomemben element zaščite delničarjev in drugih vlagateljev. Dodatno zaščito vlagateljev predstavlja tudi Zakon o prevzemih, saj od potencialnega prevzemnika ob izpolnitvi določenih pogoje zahtevajo objavo ponudbe za prevzem vseh delnic ciljne družbe. Motiviranost zaposlenih in kadrovanje; tukaj govorimo o solastništvu zaposlenih, ki v osnovi pomeni povečano motiviranost zaposlenih za uspešnost poslovanja družbe. Ta dejavnik zaživi še bolj polno če delnice družbe kotirajo na borzi. Zaposleni je namreč zainteresiran, da delnica na borzi dosega čim višje vrednosti, saj se s tem veča vrednost njegovega premoženja. To so razlogi, zaradi katerih naj bi zaposleni bolj vestno in bolj odgovorno opravljali svoje delo hkrati pa naj bi bili družbi bolj lojalni. Vlagatelji v delnice, s katerimi se trguje v borzni kotaciji, so dodatno zaščiteni, saj borza zraven spodbujanja izdajateljev k rednemu obveščanju tudi pozorno spremlja samo izpolnjevanje obveznosti obveščanja in poročanja, ter ob ugotovljenih nepravilnostih ustrezno ukrepa. Posebno zaščito predstavlja dnevna omejenost gibanja tečaja vrednostnega papirja in znaša plus / minus deset odstotkov glede na vrednost zadnjega objavljenega uradnega enotnega tečaja. Omejitve borza umakne le izjemoma v primerih, ko se na primeren način javno objavi informacija, ki povzroči povsem novo vrednotenje naložbe v določen vrednostni papir. Gibanje tečajev vrednostnih papirjev na prostem trgu ni omejeno, zaščitenost investitorja in izdajatelja je s tem posledično nižja.

24

Kot smo že omenili, družbe z borze uživajo večji ugled tudi med mladimi iskalci zaposlitve in so tako družbe na boljši poziciji pri pridobivanju kvalitetnejših kadrov in so hkrati v boljšem položaju kot nejavne družbe ali družbe s prostega trga (www.ljse.si). 4.1.1 Navadne delnice Prav je, da najprej definiramo, kaj delnice sploh je. Samuelson pravi, da je delnica finančni instrument, ki daje lastništvo in v splošnem tudi pravico do glasovanja v korporaciji. Določeni delež delnic, daje lastniku pravico do enakega deleža glasov, neto zaslužkov in sredstev korporacije. Vidimo, da gre za splošno in široko opredelitev. Pogledali bomo tudi ožje, bolj konkretne opredelitve (Samuelson 239, 2002). Delnice so lastniški vrednostni papir, ki se glasi na prinosnika in na ime, je temeljni opredelilni element delniške družbe, iz česar izhaja, da je osnovni kapital te družbe razdeljen na delnice. Izdajatelju pomenijo trajen vir sredstev, lastniku pa solastnino v delniški družbi s trajno udeležbo pri dobičku v obliki dividende in pri povečanju tržne vrednosti delnice, zato govorimo, da je delnica lastniški vrednostni papir. Delnice so listine, ki vsebujejo:

• delež v osnovnem kapitalu delniške družbe, s čimer je delničar udeležen v premoženju družbe in v likvidacijski oziroma stečajni masi v primeru likvidacije ali stečaja delniške družbe,

• pravica do deleža pri dobičku družbe oziroma dividende (od tukaj izhaja tudi izraz, ki ga srečamo redkeje dividendni papirji),

• in druge članske ter premoženjske pravice. Zaradi teh postavk, ki se nanašajo na določeno udeležbo delničarja oziroma investitorja pri delitvi dobička, pri delitvi stečajne oziroma likvidacijske mase, pri dividendah in pri glasovanju na skupščini delničarjev imenujemo, da je delnica tudi udeležbeni vrednostni papir. Delnice so vrednostni papirji brez časovne zapadlosti, kajti podjetje razpolaga z delniškim kapitalom tako dolgo, dokler ta obstaja. Delnice se izdajo ob ustanovitvi delniške družbe in ob vsakokratnih povečanjih delniškega kapitala. Cena ob izdaji delnic, ki jo mora plačati prvi pridobitelj delnice ne sme biti nižja od njene nominalne vrednosti. Pri delnicah poznamo njihovo nominalno, tržno in knjigovodsko vrednost. Nominalna vrednost je tista, ki je zapisana na delnici, tržna vrednost pa je tista, ki se oblikuje na trgu, oziroma na organiziranem trgu kapitala, če gre za javno delniško družbo in ta izpolnjuje pogoje za sodelovanje na tem trgu. Ta cena se oblikuje predvsem na podlagi pričakovanj kar se posledično odraža na ponudbi in povpraševanju po določenem vrednostnem papirju. Knjigovodska vrednost, je vrednost podjetja glede na knjigovodske listine, je nominalna vrednost plus rezerve, ki odpadejo na posamezno delnico. Delnico tudi definiramo kot pravni dokument, ki dokazuje določeno stvarno razmerje, iz katerega ima imetnik določene pravice. Imetniki delnic v praksi uveljavljajo različno svoje pravice, zato poznamo različne delnice. Sam pojem delnice je na splošno tesno povezan z organizacijo in poslovanjem podjetja (Štravs et al. 1995, 49). Imetnik delnice ima, kot je že rečeno določene pravice. Nekatere se udejanjajo samodejno med tem, ko pa je druge težko uveljaviti, tukaj mislimo na pravico do vpogleda v

25

knjigovodstvo. Povedati moramo tudi, da je pravica do vpogleda v knjigovodstvo v praksi ponavadi privilegij, tistih ki imajo v podjetju večji delež oziroma večje število delnic, med tem ko lastniki majhnega števila delnic praviloma nimajo vpogleda v poslovanje podjetja. Če pogledamo z drugega zornega kota lahko pridemo do ugotovitve, da bi v podjetju, kjer je prisotnih veliko malih delničarjev z malim številom delnic, prišlo do kaosa in do zastoja poslovanja, v kolikor bi vsak delničar prišel v podjetje ter želel videti vse poslovne knjige. Pravica do dividende Dividende so letna izplačila delničarjem in zato rečemo, da so neke vrste obresti oziroma povračilo delničarju, da je dal podjetju na voljo svoj kapital (Jerovšek 1991, 21). Pravica do dividende je na prvi pogled samoumevna, vendar je odločitev o izplačilu dividend prepuščena skupščini delničarjev. Skupščina delničarjev lahko odloči, da se dobiček ne bo razdelil med delničarje. Ko skupščina sprejme sklep o razdelitvi dobička lahko delničarji uveljavljajo pravico do ustreznega dela dobička, ki je namenjen razdelitvi. (Bohinc et al. 1999, 92). Pravica do preostalih sredstev po prenehanju poslovanja Delnica daje svojemu lastniku pravico, do preostalih sredstev, ko so po prenehanju poslovanja poplačane vse obveznosti. V prvi vrsti podjetje poplača vse svoje obveznosti. Kadar je prenehanje poslovanja neprostovoljno ( torej pri stečaju ) je povsem verjetno, da ko bo podjetje poplačalo vse svoje obveznosti nebo nič ostalo za delničarje. Ko pa podjetje preneha poslovati prostovoljno, takrat običajno ostane za navadne delničarje precejšen del kupnine, ko so poravnane vse obveznosti. Omenjena nezmožnost poplačila delničarjev, predstavlja za delničarje največje tveganje, tako obstaja možnost, da bodo svoj vložek izgubili, vendar pa jamčijo le do višine svojega vložka. Pravica do glasovanja Delnica daje svojemu lastniku, pravico do glasovanja na skupščini delničarjev v zvezi s poslovanjem podjetja. Glasuje se na skupščini delničarjev enkrat na leto ali pogosteje na izjemnih dogodkih. Skupščina delničarjev imenuje in odpokliče člane nadzornega sveta, ki imajo neposreden vpliv na imenovanje in odpoklic uprave. V bistvu imenuje upravo in člane uprave nadzorni svet, nadzorni svet pa izvolijo delničarji, tako je pogosto pri sami izbiri članov uprave upoštevana volja delničarjev. Skupščina delničarjev sprejema tudi letno poročilo, ki mora biti sestavljeno iz poslovnega poročila in računovodskega poročila in odloča o podelitvi razrešnice članom uprave in nadzornemu svetu. Rešuje tudi morebitna nastala nesoglasja med člani uprave in nadzornim svetom (Bohinc et al. 1999, 173). Prednostna pravica Gre za prednostno pravico do novih delnic, in sicer daje ta pravica prednost nakupa že obstoječim delničarjem. Bistvo te pravice je, da obstoječi delničarji ohranijo obstoječi delež v celotnem lastništvu podjetja, v kolikor to želijo in finančno zmorejo. Uprave velikih podjetij velikokrat ugotovijo, da ta pravica delničarjev iz njihovega vidika zavira razvoj podjetja, saj zmanjšuje hitrost prilagajanja novih izdaj navadnih delnic razmeram na trgu. Prednostna pravica običajno velja za določen čas po novi izdaji, kar pomeni, da je lahko zamujen najboljši trenutek za prodajo novih delnic in hkrati predstavlja določene

26

omejitve pri sami izdaji. Z vidika podjetja, je prodaja novih navadnih delnic na odprtem trgu cenejša in preprostejša od prodaje teh delnic manjši skupini obstoječih delničarjev. Lahko pa imamo situacijo, ko je zanimanje za delnice nekega podjetja na odprtem trgu majhno in obstaja edina možna prodaja že obstoječim delničarjem. Pravica prenosa Običajno so navadne delnice normalno prenosne. V razvitih ekonomijah obstaja sekundarni trg, ki ga imenujemo organiziran trg kapitala oziroma borza, na katerem je mogoče delnice kupiti in prodati. Na primarnem trgu se pojavljajo na novo izdani vrednostni papirji. Pravico prenosa je mogoče izkoristiti glede na stopnjo razvitosti sekundarnega trga. Za določene navadne delnice veljajo večje ali manjše omejitve prenosa, s katerim se že ob nakupu strinja lastnik delnice. Te omejitve veljajo predvsem za zaprta podjetja, katerih delnice se ne prodajajo na organiziranem trgu kapitala. Z omenjenimi omejitvami poskušajo obstoječi lastniki preprečiti, da bi jim prehitro in nenadzorovano ušel iz rok nadzor nad poslovanjem podjetja. Ena izmed takšnih omejitev je, da mora delničar ob morebitni prodaji najprej ponuditi delnice v odkup obstoječim delničarjem (Mramor 1993, 243 – 244). Pogledali smo kaj pomenijo delnice predvsem za delničarja in kakšne obveznosti ima podjetje do delničarja, zdaj je prav, da pogledamo, kaj pomeni financiranje poslovanja podjetja z navadnimi delnicami. Torej financiranje poslovanja podjetja z navadnimi delnicami ima dve bistveni prednosti. Najprej moramo povedati, da ima ta oblika financiranja najmanjše omejitve pri poslovanju podjetja. Podjetje ni pogodbeno zavezano k plačevanju dividend saj smo že povedali, da v kolikor podjetje dosega dobiček, določajo o razdelitvi dobička delničarji na skupščini in ni časovno natančno obvezano, da izplača glavnico ker je delnica lastniški vrednostni papir brez roka zapadlosti. Financiranje z izdajo dodatnih navadnih delnic povečuje prihodnjo sposobnost podjetja za najemanje novih kreditov. Podjetje, ki ima večji delež lastniškega kapitala, kot je zanj potreben, pride do novih kreditov mnogo lažje kadar jih potrebuje, saj ima višjo boniteto oziroma ratting. Tako je zmanjšana možnost plačilne nesposobnosti in povečana možnost pravočasne izvedbe donosnih naložb. Povedati moramo, da ima zraven naštetih prednosti, financiranje z navadnimi delnicami tudi slabosti. Izdaja novih delnic običajno vpliva na zmanjšanje čistega dobička na delnico, kar ima za posledico znižanje cene posamezne delnice. Podjetja prav zaradi navedenega razloga izdajajo navadne delnice predvsem takrat, kadar povpraševanje na organiziranem trgu navadnih delnic narašča in se cene vrednostnih papirjev zvišujejo, saj lahko le takrat z relativno majhnim obsegom novih delnic podjetje pridobi potrebno količino finančnih sredstev. Izdaja novih navadnih delnic nadalje povzroči, da morajo obstoječi navadni delničarji deliti nadzor nad poslovanjem podjetja z novimi delničarji. V kolikor je nadzor navadnih delničarjev pomembna pravica, je lahko postopna izguba nadzora tako pomembna, da novih navadnih delnic sploh ne izdajo. Seveda ne smemo spregledati, stroškov izdaje novih vrednostnih papirjev. Ugotovimo lahko, da so do določenega deleža financiranja poslovanja podjetja z navadnimi delnicami prednosti večje od slabosti, ko podjetje preseže tisto mejo so slabosti večje od prednosti in povečevanje financiranja poslovanja z navadnimi delnicami ni več smiselno. Ponovno se pokaže pomembnost finančnega načrtovanja in strateškost

27

finančnega managementa v podjetju, saj mora finančni management poiskati takšno kombinacijo, ki bo podjetju povzročila najnižje stroške ob doseganju maksimalnih koristi (Mramor 1999, 246). 4.1.2 Prednostne delnice Tako kot navadne delnice predstavljajo tudi prednostne delnice ne samo dolgoročno vir financiranja ampak tudi trajni vir. Od navadnih se razlikujejo potem, da imajo nekaj posebnosti. Omeniti moramo, da za podjetje prednostne delnice ponavadi pomenijo neugoden način financiranja. Delničarji, ki imajo prednostne delnice imajo običajno pravico do vnaprej določenega preostalega dohodka po poravnavi vseh obveznosti, preden lahko navadni delničarji uveljavljajo pravico do ostanka, zato se imenujejo prednostne delnice. Za vsakega investitorja je pomembno tveganje, ki je pri prednostnih delnicah nekoliko manjše. Prednostne delnice ponavadi nimajo glasovalnih pravic. Omenjene delnice najpogosteje prinašajo dividende, ki so določene v znesku ali odstotku od nominalne vrednosti. Prisotne so še druge prednosti in slabosti, ki jih prinašajo prednostne delnice. Glasovalne pravice, ki jih nosijo posamezne izdaje prednostnih delnic različnih podjetij, se lahko med seboj zelo razlikujejo. Običajno lastniki prednostnih delnic nimajo glasovalne pravice razen pogojen glasovalne pravice. Pogojne glasovalne pravice postanejo dejanske takrat, kadar dividende na prednostne delnice določeno število obdobij niso bile izplačane. Kadar postanejo dejanske, so lahko pogojne glasovalne pravice enako glasovalnim pravicam lastnikov navadnih delnic, nanašajo se lahko na pravico izvolitve določenega števila članov v nadzorni svet. Natančna določitev pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi pogojne glasovalne pravice postale dejanske, se razlikujejo od izdaje do izdaje prednostnih delnic, vendar zakonodaja določa primere, ko pogojne glasovalne pravice postanejo dejanske. Prednostne delnice najpogosteje prinašajo dividende, ki so določene v znesku ali odstotku od nominalne vrednosti delnice, če podjetje doseže čisti dobiček omogoča izplačilo teh dividend. Nominalna vrednost je pomembna z vidika dividende, ki je običajno določena v odstotku od nominalne vrednosti in z vidika izplačila prednostnih delnic pri prenehanju poslovanja podjetja. Vse pogosteje so prednostne delnice tiste, kjer je višina dividend odvisna od tržnega gibanja obrestnih mer. S spreminjanjem tržnih obrestnih mer, se spreminja tudi odstotek določene dividende na nominalno vrednost. Tako ostaja tržna vrednost, takšnih prednostnih delnic blizu nominalne vrednosti. Večina prednostnih delnic je kumulativnih. Kumulativnost pomeni, da se pretekle neplačane dividende prednostnih delnic prištevajo določeni dividendi za tekoče obdobje in skupaj s tekočimi predstavljajo prednostno pravico prednostnih delničarjev do takšnega obsega čistega dobička tekočega obdobja. Pri kumulativnosti tako velja, da dividende navadnih delnic ne morejo biti izplačane, dokler niso plačane vse dividende na prednostne delnice. Nekatere izdaje prednostnih delnic omogočajo imetnikom pravico do dodatnih dividend nad določenimi, če podjetje posluje posebno uspešno. Uspešnost se ponavadi meri z izplačilom dividend na navadne delnice, ki so višje od nekih normalnih, prednostni delničarji so navadno udeleženi v izplačilu dividend v določenem odstotku od celotnega

28

nadnormalnega izplačila. Takšne prednostne delnice izdajajo podjetja v normalnih razmerah na trgu kapitala le, če ocenjujejo, da ne bodo mogla prodati prednostnih delnic brez dodatne udeležbe na dobičkih. Izdaja takšnih prednostnih delnic običajno za podjetje pomeni, da je bolj tvegano in da trg kapitala zahteva pravico do udeležbe kot proti utež za večje tveganje. Običajno obravnavamo prednostne delnice kot trajen vir financiranja brez dospetja, ampak kljub temu izdajajo nekatera podjetja prednostne delnice z možnostjo odpoklica. Največja prednost možnosti odpoklica je, da podjetje določa ceno, po kateri lahko odpokliče oziroma odkupi prednostne delnice v prihodnosti, v kolikor to želi. Možnost odpoklica določa tudi časovno obdobje v katerem je odpoklic mogoč. Kadar tržna cena prednostnih delnic naraste nad ceno odpoklica, je odpoklic za podjetje smiseln, saj so takrat zahtevane stopnje donosa na trgu kapitala nizke in je smiselno prednostne delnice z visoko določenimi dividendami odpoklicati in izdati nove z nižjimi ponujenimi dividendami. Pogledati še moramo, kaj pomenijo prednostne delnice za podjetje. Financiranje poslovanja podjetja s prednostnimi delnicami, ki imajo običajno obliko in prednosti in prav tako slabosti. Najprej omogoča izdaja prednostih delnih delnic takšno financiranje oziroma pridobitev kapitala, ki zahteva bolj ali manj fiksen donos, saj so dividende določene v naprej, hkrati pa donos ni pogodbena obveznost za podjetje. Naslednja prednost je trajnost pridobljenega kapitala s prodajo prednostnih delnic, in ohranitev nadzora nad poslovanjem podjetja obstoječih navadnih delničarjev, če je poslovanje normalno uspešno. Zraven prednosti so tudi slabosti. Največja slabost financiranja poslovanja podjetja s prednostnimi delnicami je visok strošek takšnega financiranja. Ker so prednostne delnice običajno nekoliko bolj tvegane kot dolžniški kapital, je tudi zahtevana donosnost temu primerno višja, podobno vlogo imajo pri tem tudi davki. Tukaj se lahko spomnimo na aksiom, ki se pojavlja v podjetniških financah in se glasi; neločljiv par, tveganje in donos, torej večje kot je tveganje neke naložbe večjo donosnost bodo naložbeniki zahtevali. Če se vrnemo k davkom, obresti, ki jih podjetje plačuje za dolžniški kapital, so odbitna postavka od davčne osnove davka na dobiček, dividende na prednostne delnice pa niso, v literaturi srečamo izraz davčni ščit. Podjetje mora zato, za eno denarno enoto dividend ustvariti za davke večji dobiček iz poslovanja kot za eno enoto plačanih obresti. Sklenemo lahko, da je financiranje s prednostnimi delnicami precej dražje predvsem zaradi davčnih razlogov oziroma neizkoriščanja davčnega ščita (Mramor 1993, 246 – 284). 4.1.3 Nakupni boni Nakupni bon je vrednostni papir, ki daje pravico nakupa navadne delnice po določeni ceni v nekem časovnem obdobju. Podjetja ga ponavadi izdajo in brezplačno priložijo ob nakupu novo izdanih obveznic. Prednost nakupnega bona je ta, da v kolikor bo cena po kateri lahko imetnik nakupnega bona kupi navadne delnice, postala nižja od cene, ki se oblikuje na trgu, bo imetnik izkoristil nakupni bon in kupil navadno delnico. Če to strnemo lahko izpeljemo, da bodo lastniki nakupnih bonov kupovali navadne delnice, če bo cena nakupa navadne delnice z nakupnim bonom ustrezno določena. Podjetje po tej poti pride do novega lastniškega kapitala z relativno nizkimi stroški prodaje (Mramor 1993, 249).

29

4.2. Obveznice Obveznico lahko definiramo kot pisno listino s katero se izdajatelj zavezuje, da bo prinosniku obveznice izplačal določen znesek naveden v obveznici na določen dan. Lahko jo tudi definiramo, kot upniški vrednostni papir, ki ga izda dolžnik kot dokaz za prejeto posojilo. Izdaja obveznic je relativno zapleten postopek, saj mora izdajatelj s sklepom ustreznega organa določiti: celotno vsoto obveznic, namen za katerega bo izdalo podjetje obveznice, kdo bo garant, način oblikovanja in plačevanja obresti, vire sredstev iz katerih se bodo izplačevale obveznice, določene možnosti za zamenjavo obveznic za druge vrednostne papirje, kar bomo podrobneje pogledali kasneje. Obveznica se lahko glasi ali na domačo ali na tujo valuto, vendar pa se v domači državi kupuje in prodaja obveznice v domači valuti (Bobek 1995, 111). Tukaj se lahko spomnimo na podjetje Parmalat, ki je izdalo obveznice in jih kasneje ni moglo odplačati, kljub temu da je prikazovalo napihnjen dobiček. Lahko se tudi spomnimo, kako je podjetje Mercator izdalo obveznice, katerega vire financiranja si bomo v diplomski nalogi podrobneje pogledali. Pogoj za izdajo obveznic je bil vnaprejšnji dogovor o odkupu določenega odstotka obveznic in brez zagotovila bank, da odkupijo določen odstotek, podjetje sploh ne bi moglo izdati obveznic. Prohaska definira obveznico takole; obveznica predstavlja terjatev v pisni obliki, s katero se izdajatelj obveznice zaveže, da bo imetniku obveznice v določenem času, ki je običajno daljši od enega leta vrnil posojeni znesek, povečan za obresti. Poznamo različne izdajatelje obveznic in sicer je lahko izdajatelj država, občine, javnopravne finančne organizacije, ki izdajo hipotekarne obveznice, pri katerih jamstvo predstavlja zastava nepremičnin. Obveznice lahko izdajo tudi banke, hranilnice in druge finančne organizacije ter podjetja. Nekako največjo varnost predstavljajo državne obveznice, saj je država neomejeno likvidna glede na svoje domače davčne zavezance. Kreditna spodobnost ostalih izdajateljev se postopoma zmanjšuje tako, da je verjetnost odplačila dolga najmanjša pri obveznicah podjetij. Obveznice podjetij morajo zato, da bi pritegnile investitorje na trgu kapitala in kompenzirale večje tveganje, prinašati večjo nominalno obrestno mero od državnih obveznic. Obstajajo tudi nekatera večja podjetja, velike multinacionalke, ki imajo večjo boniteto oziroma kreditno spodobnost od nekaterih držav. Poznamo različne vrste obveznic, ki jih bomo podrobneje pogledali v nadaljevanju (Prohaska 2004, 56). Pravica iz obveznice je obligacijske narave, torej terjatev in po našem pravu gre za denarno terjatev, v nekaterih drugih ureditvah po svetu pa so mogoče tudi obveznice, na katerih je zapisana drugačne obligacijska pravica. Gospodarski pomen obveznice je predvsem kreditni. Izdajatelj obveznice išče likvidna sredstva, ter skuša pritegniti kapital manjših investitorjev. Z vidika subjektov gre za obratno kreditno razmerje kot pri bančnem kreditu, kajti pri teh kreditih je praviloma ekonomsko močnejši kreditodajalec. Pri obveznicah je pogosteje ekonomsko močnejši iskalec kredita, njegovi kreditodajalci pa so posamezniki, katerih kupna moč je bistveno manjša. Obveznice izdajajo osebe oziroma podjetja, ki računajo da bodo tako prišla do cenejših finančnih sredstev, kot bi jih lahko dobila na finančnem trgu. Pogosto pri izdaji delnic nastopi tudi država, in predstavlja pomembno sredstvo javnega zadolževanja. Obveznice spadajo med efekte, s katerimi se največ trguje preko borze pri čemer se pojavlja tako imenovano borzno tveganje, ki je nujno, v kolikor hoče izdajatelj pritegniti kapital

30

predvsem dobrih investitorjev. Dobre investitorje je možno pritegniti le tedaj, ko obveznica zagotavlja visoko likvidnost, oziroma povedano drugače jo je mogoče zelo hitro zamenjati za denar (Grilc in Juhart 1996, 123). Na razvitih trgih kapitala in na svetovnih borzah predstavljajo obveznice kar 70% prometa, eden izmed razlogov je zagotovo ta, da so tuji trgi kapitala bolj razviti in nepredvidljivi kot naš, zato vsi ti razni tuji pokojninski in drugi skladi vlagajo večina denarja v najrazličnejše obveznice, ker predstavljajo manjše tveganje kot pa na primer delnice. To se bo spremenilo tudi pri nas, saj so bili takšni visoko rastoči trendi le začasni in naredili bi veliko napako če bi jih linearno kopirali v prihodnost. Lahko si drznemo napovedati, da bodo v portfeljski strukturi naših skladov s časoma začele prevladovati razne obveznice, ker takšnih kapitalskih dobičkov, ki so ji prinašale delnice do sedaj v prihodnje ni več pričakovati. Kot pravi Tony McAuley v članku Traditional values, CFO Europe, november 2004 v investicijski klimi kjer postajajo novosti nekaj »umazanega« ni presenečenje, da je eden izmed najbolj zanimivih sektorjev v zadnjem letu in pol prav tradicionalni privatni sektor obveznic. Ta konzervativen kotiček v Združenih državah Amerike, ki so ga prvotno sestavljala pokojninska in zavarovalniška podjetja je zelo zanimiv za investitorje, ki iščejo visoko kvalitetno in dolgoročno premoženje. Pri ugotavljanju donosa ti investitorji želijo pridobiti čim več obveznic Evropskih izdajateljev. Strokovnjaki se sprašujejo, kje imajo Evropski investitorji podlagi za tako hitro rastoče izdajanje obveznic. Odgovor lahko najdemo v velikem privatnem tržišču za Evropske investitorje. Spomniti se moramo na Parmalat, ki je bil izrazit izdajatelj na tem tržišču, česar posledica je, da zdajšnji Italijanski izdajatelji trpijo zaradi določnega nezaupanja. Agencija FitchRating, ki je specializirano za ocenjevanje kreditne sposobnosti zato opozarja, da lahko gredo tudi te zadeve narobe in da vedno obstaja določena stopnja tveganja. Lahko se pojavi finančni balon, ki se lahko napihuje tudi več let. Če pogledamo dejansko Ameriško privatno tržišče, se na njem pojavlja 50% izdajateljev iz Evrope. Avtor še naprej razlaga, da so določeni Evropski izdajatelji globalne velikosti in pridejo na Ameriško tržišče po svež dolžniški kapital. Kar pa se lahko spremeni s še večjim in globljim trgom kapitala v Evropi. Privatno tržišče je predvsem planirano za izdajatelje kot sta podjetji Claas in Phoenix Group. Finančni direktor Phoenixa že razmišlja o še dodatnih novih virih zadolževanja, ki vključujejo različna bančna posojila. Pravi tudi, da želijo imeti stabilne in takšne delničarje, ki imajo v podjetju dolgoročne interese, kar pa je veliko odvisno od velikosti in vrste industrije. 4.2.1 Zamenljive obveznice Gre za nekakšen hibrid dolžniško – lastniškega vrednostnega papirja in je zamenljiv vrednostni papir. Ima dve obliki in sicer je lahko zamenljiva obveznica in zamenljiva prednostna delnica. To so vrednostni papirji, ki se lahko na osnovi odločitve lastnika pod določenimi pogoji, zamenjajo za navadne delnica. V literaturi srečamo pojem stopnja zamenjave, ki predstavlja število delnic, ki jih investitor dobi za vsako obveznico. Cena zamenjave obveznice je odvisna od vrednosti obveznice ter vrednosti zamenjave. Vrednost obveznice je tista po kateri bi bila ta prodana, v kolikor je ne bi bilo potrebno zamenjati. Vrednost zamenjave pa je tista, po kateri bi bila delnica prodana, če bi jo bilo potrebno takoj zamenjati. Zamenljive obveznice se ne morejo prodajati za manj kot je vrednost zamenjave. Če bi se zamenljive obveznice prodajale za manj, bi spretni investitorji kupili zamenljive obveznice, jih nato hitro zamenjali za delnice podjetja in te

31

delnice prodali na organiziranem trgu kapitala. Njihov izkupiček, bi bil enak razliki med vrednostjo zamenjave in ceno zamenljive obveznice. Rečemo lahko, da obstajata dve spodnji meji za ceno zamenljive obveznice. Ti meji sta vrednost obveznice in vrednost zamenjave. Investitorji ne bodo zamenjali obveznice, če vrednost obveznice presega vrednost zamenjave, ampak bodo zamenjali obveznice takrat, ko bo vrednost zamenjave presegala vrednost obveznice. 4.2.2 Brezkuponske obveznice Brezkuponske obveznice so oblika dolžniškega vrednostnega papirja, ki ne omogoča rednega izplačevanja kuponov, kot je to običajno za obveznice, ampak se izplačilo donosa in glavnice koncentrira na nek bolj oddaljen datum v prihodnosti, ko bo obveznica zapadla v plačilo. Običajno so brezkuponske obveznice dolgoročne in sicer med deset in trideset let, kar je zadosten razlog, da si lahko izdajo brezkuponskih obveznic privoščijo le visoko plačilno sposobni koncerni oziroma kot smo že omenili multinacionalke. Posebnost teh vrednostnih papirjev je v tem, da temelji njihov donos na razliki med nakupno torej emisijsko vrednostjo in obljubljeno vrednostjo, ki jo bo dolžnik poravnal upniku v prihodnosti. Poznamo dve obliki brezkuponskih obveznic. Prva oblika so diskontirane ali prave brezkuponske obveznice, ki se ob emisiji prodajajo po precej nižji vrednosti od njihove nominalne vrednosti. Omenjena razlika predstavlja donos obveznice in je odvisna od časa do dospetja in obljubljenega donosa ob emisiji. Druga oblika so naobrestene ali neprave brezkuponske obveznice, ki emitirajo po nominalni vrednosti. Z naobrestitivijo, ki je odvisna od zapadlosti in obljubljenega donosa se določi končni znesek, ki ga bo moral poravnati izdajatelj obveznice upnikom. Poglejmo prednosti in slabosti financiranja poslovanja podjetja z brezkuponskimi obveznicami. Prednosti so predvsem; ugoden učinek na likvidnost, daj podjetje ne rabi tekoče izplačevati obresti, fleksibilno oblikovanje in dolgoročno planiranje obveznosti iz dolžniškega kapitala, saj lahko finančni management natančno predvidi, kdaj bodo morali izplačati glavnice z obrestmi. Ni stroškov za izplačevanje kuponov, predstavlja novo obliko zagotavljanja dolžniškega kapitala in predstavlja zaščito pred predčasno odpovedjo oziroma odkupom obveznic. Slabosti so naslednje; emisija v razmerah visokih obrestnih mer prisili izdajatelja, da obljubi visoke obresti, saj vemo, da do obveznice podjetji bolj tvegane od obveznic države, in ker je prisotno višje tveganje zahtevajo tudi investitorji višji donos, o čemer smo že veliko povedali, sredstva ki so bila pridobljena z emisijo je treba naložiti tako, da bo lahko podjetje poravnalo obveznosti za glavnico in še plačalo obresti investitorjem, torej to pomeni, da mora podjetje naložiti sredstva v takšne plasmaje, ki bodo zagotavljali vsaj takšno donosnost, ki jo zahtevajo investitorji od podjetja, tukaj pa je prisotno tudi dejstvo, da so spremembe ravni obrestnih mer v gospodarstvu nadpovprečno poznajo na tečaju brezkuponske obveznice in s tem otežijo možnost prodaje na trgu v času visokih obrestnih mer, ko tečaji obveznic padajo.

32

4.2.3 Obveznice z nakupnim bonom Obveznice z nakupnim bonom, so obveznice z nespremenljivo obrestno mero, ki dajejo lastnikom pravico, da v določenem roku po vnaprej določeni ceni kupijo določeno število delnic. Prednosti obveznic z nakupnim bonom so dvoje. Najprej z izdajo takšnih obveznic pride dolžnik relativno poceni do finančnih virov, v kolikor pa pride do uporabe oziroma do koriščenja nakupnega bona, je lastni kapital prodan po relativno visokem tečaju. Vlagatelju oziroma investitorju takšna naložba v obveznice z nakupnim bonom prinaša višjo stopnjo donosa kot delnica, zraven tega je soudeležen tudi pri morebitnem dvigu tečaja delnice, med tem ko je tveganje zaradi znižanja tečaja delnice navzdol omejeno s tečajem obveznice. 4.2.4 Indeksne obveznice Indeksne obveznice se izdajo oziroma emitirajo po relativno nizki nominalni obrestni meri odplačilo je odvisno od gibanja borznega indeksa. Tukaj se v praksi srečamo z dvema serijama obveznic, in sicer serijo Bull in Bear. Odplačilo je odvisno od ravni borznega indeksa na katerega se serija nanaša. Borzni indeks pove, kako so se na borzi v povprečju spreminjali tečaji vseh vrednostnih papirjev ali le določenih skupin. Investitorju podatek o indeksu predstavlja neke vrste pripomoček pri določanju tendence na organiziranem trgu kapitala. Serije obveznic se lahko nanašajo na številne indekse po svetu na primer; pri nas je to indeks SBI20, v Nemčiji sta najbolj znana indeksa FAZ (Frankfurter Allgemeine Zeitung) in DAX (Deutsche Aktien Index), Ameriški indeks Dow Jones, ki je najbolj znan in najbolj opazovan indeks na svetu, tukaj so še drugi pomembni svetovni indeksi kot so švicarski Swiss – Index in japonska Nikkei – Index. V primeru, ko imamo serijo Bull obveznic se poravnalna vrednost teh obveznic povečuje z naraščanjem določenega indeksa na katerega se serija nanaša, z padanjem indeksa se poravnalna vrednost zmanjšuje. Pri seriji Bear obveznic se njihova vrednost povečuje s padajočim določenim indeksom vrednostnih papirjev in obratno, ko določen indeks narašča se vrednost zmanjšuje. Serija Bull obveznic je primerna za investitorje, ki pričakujejo naraščajoče tečaje. Če je ob zapadlosti določen indeks dejansko dosegel nivo nad povprečjem ob izdaji obveznic, potem je investitor deležen ob pripadajočih obresti še kapitalski dobiček. Serija Bear predstavlja dolgoročen inštrument za zavarovanje naložbenega portfelja pod padajočimi tečaji vrednostnih papirjev. Donos narašča s padajočim tečajem vrednostnih papirjev in je mogoče s pomočjo Bear obveznic špekulirati na padajoče tečaje. 4.2.5 Obveznice s spremenljivo obrestno mero Obveznice s spremenljivo obrestno mero so dolgoročne obveznice s spremenljivim donosom, kar pomeni, da bo izdajatelj takšne obveznice obljubljeno obrestno mero periodično prilagajal, to je lahko na tri ali šest mesecev. Kot referenčne obrestne mere se običajno uporabljajo FIBOR oziroma Frakfurt Interbank Offered Rate, LIBOR ali London Interbank Offered Rate, EURIBOR European Interbank Offered Rate (Filipič in Markovič – Hribernik 2000, 64 – 67). Prav je, da pogledamo prednosti in slabosti financiranja poslovanja podjetja za izdajatelja obveznic.

33

Ključne prednosti so:

• z javnim razpisom obveznic lahko izdajatelj zbere velika denarna sredstva, • veliko število kupcev obveznic razprši odvisnost izdajatelja od enega

posojilodajalca, • o boniteti podjetja odloča več oseb, zato je pristranskost manjša kot pri bančnem

posojilu, • izdajatelji morajo, v kolikor hočejo privabiti veliko investitorjev, neprestano skrbeti

za svojo boniteto, uspešnost in ugled, • podjetju se ni potrebno organizirati v delniško družbo, kar predstavlja nove in višje

organizacijske stroške. Ključne slabosti so:

• uspešnost izdaje je odvisna od velikega števila posameznih vlagateljev in • cena, po kateri bo obveznica prodana na trgu, je negotova, saj je odvisna od

delovanja tržnega mehanizma. 4.3 Krediti Kredit je pri naših podjetjih in podjetjih v tujini (vendar maj zaradi dobro razvitega trga kapitala) še vedno najpomembnejši vir financiranja. Pri nas je ta trend posledica pretekle zaprte državne ureditve, ko so lahko podjetja lahko najemala kredite le pri bankah, ker ni bilo nikakršnega govora o trgu kapitala ali pa so podjetja preprosto dobila nepovratna sredstva od države, kar bomo kasneje pogledali. V literaturi najdemo najrazličnejše opredelitve kredita. Iz ekonomske teorije se spomnimo, da je kredit uporaba finančnih sredstev nekoga drugega v zameno za obljubo, da bo podjetje izposojena finančna sredstva navadno vključno z obrestmi vrnilo v kasnejšem času. Glavni primeri so posojila pri banki, krediti dobaviteljem in komercialni vrednostni papirji (Samuelson 2002, 745). Ena starejših opredelitev je ta, da je kredit pretok sredstev od tistega, ki ima presežna sredstva in jih trenutno ne potrebuje do tistega, ki ta sredstva potrebuje. Seveda je posrednik banka, zato govorimo o bančnih kreditih. Poznamo dve temeljni vrsti kredita, v prvo vrsto štejemo blagovni, komercialni ali odložilni kredit. V drugo vrsto štejemo bančni kredit, ki ga lahko razdelimo na bančni kredit v funkciji kreditiranja prometnega procesa in bančni kredit v funkciji kreditiranja končne porabe. Blagovni kredit je zelo pomemben za podjetja saj predstavlja pridobitev časa v katerem je potrebno neko blago oziroma storitev poravnati. Podjetje lahko svoje blago oziroma storitev proda na osnovi zagotovila kupca da bo poravnal plačilo v bližnji prihodnosti. Posebnost tega kredita je, da se daje v obliki blaga vrača pa v denarju. Nekatera podjetja zaradi zadostnega zaupanja določenemu kupcu ne zahtevajo nikakršne garancije za plačilo v prihodnosti. V nasprotnem primeru pa se lahko pojavi blagovna menica, ki postane bančni kredit če se eskontira pred rokom zapadlosti. Rečemo lahko, da podjetju pri blagovnem kreditu financira do neke mere poslovanja dobavitelj. V praksi srečamo primere velikih multinacionalk, katerim v celoti poslovni proces financirajo dobavitelji. Velika podjetja, ki imajo veliko pogajalsko moč, sama določajo določena pravila in s pogajanji dosežejo dolge valutne roke. Predpostavimo, da

34

podjetje doseže valutni rok pri dobaviteljih šestdeset dni, poslovni proces v podjetju traja petnajst dni, trideset dni ponudijo valutni rok plačila svojim kupcem. To je skupaj petinštirideset dni, torej še ostane petnajst dni do plačila dobaviteljem. Ugotovimo lahko, da dobavitelji takšnemu podjetju v celoti financirajo zraven poslovnega procesa še terjatve. Dobavitelji takšnih podjetij, se velikokrat znajdejo v neugodni situaciji, oziroma so postavljeni ob dejstvo ali bodo ostali v igri ali bodo iz nje izpadli. Velika podjetja so toliko močna, da lahko v kratkem časi zamenjajo dobavitelje. 4.3.1 Kratkoročni krediti Kratkoročni krediti so krediti do enega leta. Sem uvrščamo: Kontokorentni kredit Pod tem pojmom razumemo kredit, ki ga odobri banka in ga podjetje uporablja skladno s svojimi potrebami v okvirih odobrenega zneska. Uporaba tega kredita se obračunava posebej na transakcijskem računu in sicer se izkoriščeni zneski pokažejo kot pasivne postavke na transakcijskem računu, znesek neizkoriščenega kredita pa se ugotavlja tako z razliko med odobrenim kreditom in seštevkom pasivnih postavk. Če ima podjetje velike prilive na transakcijski račun je lahko saldo oziroma stanje tudi aktivno, kar pomeni, da podjetje posojila sploh ne koristi. Ta vrsta kreditov pa ni odobrena za določene posle oziroma za investicije ampak za okrepitev splošne plačilne sposobnosti podjetja. Podjetje mora upoštevati zlato bilančno pravilo in financirati kratkoročne investicije iz kratkoročnih virov ter dolgoročne investicije iz dolgoročnih virov. Kredit je še posebej primeren, kadar v podjetju zelo niha potreba po sredstvih z veliko stopnjo likvidnosti in kadar je težko predvideti potek plačil in izplačil na transakcijskem računu. Kreditojemalec je neprestano izpostavljen nadzoru nad finančnim poslovanjem. Poglavitna prednost se kaže v tem, da se za isti obseg kreditiranja angažirajo manjša kreditna sredstva saj jih podjetje angažira le toliko, koliko jih potrebuje. Pomen tega kredita za podjetje je v tem, da izboljšuje plačilno sposobnost. Obresti se plačajo samo za izkoriščen del odobrenega kredita in neizkoriščen del kredita lahko služi kot likvidnostna rezerva. Lombardni kredit To je vrsta kredita, ki je odobren na podlagi zastavitve realnih dobrin. Realne dobrine se le zastavijo, kar pomeni pomembno prednost tega kredita, saj podjetje dobi finančna sredstva, ne da bi moralo del svoje aktive v morebitnih neugodnih okoliščinah prodati. Realne dobrine se zastavijo pri banki kreditodajalki za čas kreditiranja. Najpogosteje sprejmejo banke v zastavo stvari, ki imajo relativno visoko likvidnost, kar pomeni, da jih je v kratkem času in z nizkimi stroški mogoče zamenjati za najbolj likvidno obliko oziroma denar. To so najpogosteje visoko likvidni vrednostni papirji, plemenite kovine in še kaj. Zastavljene stvari imajo vlogo zavarovanja kredita, da v kolikor kredit ne bo v celoti vrnjen v dogovorjenem roku pod dogovorjenimi pogoji, se bo banka kreditodajalka poplačala s prodajo zastavljenega blaga.

35

Pri zastavljenih stvareh sta pomembna kakovost in vrednost zastavljenih stvari. Seveda se pri zastavi stvari pojavi problem ob prevzemu zastavljenega blaga, kadar je predmet zavarovanja blago. Banke redko razpolagajo z skladiščnimi prostori, kjer bi lahko zastavljeno blago hranili, zato dajo zastavljeno blago v hrambo v zato namenjena skladišča in s tem pridobijo skladiščni list. Naslednji problem, ki se pojavi je morebitno znižanje vrednosti zastavljene stvari. Proti temu, se banka zavaruje na dva načina in sicer; kredita ne odobri v sto odstotnem znesku zastavljenih stvari vendar le do sedemdeset odstotkov njegove vrednosti ali pa banka zahteva dopolnitev zastavljenih stvari v kolikor je cena zastavljenemu blagu na trgu padla pod dogovorjeno raven. Pomen te vrste kredita za podjetje je podoben pri prejšnji obliki kredita, torej za reševanje problema kratkotrajne plačilne sposobnosti, ne da bi podjetje moralo prodati določen del svoje aktive. Eskontni kredit Se pojavlja kadar so prisotne menice. Eskont pomeni del obresti, ki so odtegnjene pri še ne zapadli menici oziroma predstavlja nakup še nezapadle menice. Eskontni kredit je kratkoročen in ga banka odobri s tem, da eskontira še nezapadlo menico. Znesek odobrenega kredita je enak znesku, ki zapisan na menici ustrezno zmanjšan za provizijo in obresti, ki predstavljajo banki del dohodka. Gre za kupno pogodbo med banko, ki kupuje menico in podjetjem, ki menico prodaja. Banka v bistvu kreditira terjatev podjetja do njene zapadlosti pod pogojem, da bo kredit odplačalo v kolikor trasat ali kateri drugi manični dolžnik ne bo poravnal obveznosti zapisane na menici. Posebnost tega kredita je torej ta, da ga ne vrne tisti, ki ga je najel ampak trasat oziroma kateri drugi menični obveznik zapisan na menici. Če povemo preprosteje, ko trgovec kupi blago od proizvajalca lahko, za plačilo izda lastno menico ali akceptira menico, katero dobi proizvajalec. Glavni dolžnik je trgovec, ki mora ob zapadlosti menice plačati obveznosti zapisane na menici tistemu, ki ima menico. Proizvajalec ne rabi čakati do zapadlosti menice, ampak lahko menico že prej unovči tako, da jo proda za nekoliko manjši znesek banki, ter s tem pride do denarja. Ko menica zapade v plačilo, jo mora plačati trgovec vendar ne proizvajalcu ampak banki, ki ima menico. Osnova temu kreditu so predvsem kratkoročne trgovske menice, ki imajo rok zapadlosti največ tri leta in predstavljajo pomembne instrument za financiranje blagovnega prometa. Zraven velike varnosti, ki jo nudi eskontni kredit, se pojavlja še ena pomembna prednost za banko in sicer banka lahko naprej eskontira menico pri centralni banki, v kolikor še ni v celoti izkoristila reeskontnega kontingenta, torej zgornje meje, ki jo določi centralna banka za poslovne banke, do katere eskontira menice in predstavlja tudi pomemben instrument kreditne politike. Glavne prednosti eskontnega kredita za podjetje so; spremeni pozneje zapadle terjatve iz menice v takojšnja razpoložljiv likvidna denarna sredstva, diskontni kredit lahko glede na svoje želje in potrebe tekoče koristi v okviru odobrene diskontne linije ter ni potrebnih nobenih garancij za odobritev kredita.

36

Akceptni kredit Pojem akcept lahko razložimo, da gre za izjavo meničnega dolžnika oziroma trasata, da bo plačal menično vsoto, kar izjavi tako, da se podpiše čez menico. Gre za menični kredit. Pri akceptnem kreditu se banka zaveže s kreditno pogodbo, da bo akceptirala menico, ki jo nanjo trasira podjetje. Z akceptiranjem postane banka glavni dolžnik. Banka ne angažira svojih sredstev, mora pa poskrbeti, da bo imela na razpolago dovolj sredstev, v kolikor bo morala poravnati menični dolg. Kadar kaže, da bo morala banka poravnati menični dolg, je podjetje dolžno dati banki na razpolago svoja sredstva. Banka v bistvu pri tej vrsti kredita ne posodi denarja ampak le svoje dobro ime oziroma ugled. Menico, ki jo je akceptirala ugledan banka, lahko podjetje porabi za plačilo blaga ali jo eskontira. Eskontira jo lahko pri isti banki ali kateri koli drugi. Glavna razlika med eskontnim in akceptnim kreditom je ta, da pri eskontnem kreditu daje banka na razpolago podjetju visoko likvidna sredstva, torej denar pri akceptnem kreditu pa banka daje obljubo plačila. Rembursni kredit Akceptni kredit, ki se uporablja v zunanji trgovini, imenujemo rembursni kredit in se od akceptnega kredita razlikuje po tem, da je krit z blagovnimi dokumenti. Blagovni dokumenti so običajno dokumenti o zavarovanju blaga, carinska faktura, prevozni dokumenti. Avalni kredit Neke vrste akceptni kredit je tudi avalni kredit. Aval pomeni menično jamstvo oziroma jamstvo za plačilo meničnega dolga, kar je razvidno iz privolitve na menici. Današnja oblika avalnega kredita je že prerasla prvotno obliko, saj se jamstvo prevzema s posebno garancijsko izjavo banke v pisni obliki, s to izjavo se banka zavezuje, da bo izpolnila obveznosti, ki jih ima do tretje osebe dolžnik. Gre za kreditiranje v obliki prevzema poroštva in je ravno zaradi tega kljub spremenjeni obliki poroštva še vedno podoben akceptnemu kreditu. Obveznost iz danega jamstva banke preneha, ko se terjatev, za katero je dano jamstvo poplača. Pomembne prednosti za podjetje, ki koristi to storitev banke je, da se izogne angažiranju lastnih likvidnih sredstev za določen čas, plača samo provizijo za aval in nobenih obresti ter na splošno ni potrebno zavarovati avalnega kredita, kar pomeni prihranek stroškov zavarovanja avalnega kredita, so pa tudi izjeme (Crnkovič 1992, 122 – 126). 4.3.2 Dolgoročni krediti Financiranje poslovanje podjetja z dolgoročnimi sredstvi ima precejšen vpliv na poslovanje podjetja. V fazi ustanavljanja, podjetje lažje pridobi kratkoročni kredit kot dolgoročni kredit. Meja med dolgoročnim in kratkoročnim kreditom je od enega leta naprej, torej do enega leta so kratkoročni krediti, od enega leta naprej pa gre za dolgoročne kredite. Nekateri avtorji opredeljujejo še vmesno časovno dimenzijo in sicer srednjeročni krediti. Srednjeročen kredit traja od enega do treh let. Kaj je kratek in kaj je dolgi rok je relativno področje, ker je vsako podjetje specifično in ga je potrebno tako tudi obravnavati, prav tako je potrebno tudi obravnavati njegove potrebe po finančnih sredstvih.

37

Investicijski kredit Investicijski kredit je kot dolgoročen kredit namenjen za kreditiranje stalnih sredstev in trajnega dela gibljivih sredstev. Pri določanju višine investicijskega kredita podjetju, so banke še posebej pazljive, saj gre za dolgoročen kredit s čimer je povezano tudi večje tveganje. Tukaj se lahko na kratko spomnimo, kaj se je zgodilo na prehodu iz plansko tržnega sistema v tržni sistem. Z osamosvojitvijo in oblikovanjem nove države Slovenije leta 1991 je bilo potrebno tudi izgraditi novi bančni sistem, kot del celotnega gospodarskega sistema. Slovenija je leta 1991 z ustavo imenovala Banko Slovenije, in treba je bilo oblikovati iz starih socialističnih poslovnih bank takšne banke, ki morajo poslovati po poslovnih načelih. Poslovne banke so nastajale po dveh poteh. Po eni strani je bilo treba sanirati nekatere banke iz preteklega sistema torej plansko – tržnega gospodarstva, ker je bila višina ne unovčljivih terjatev za dana posojila propadajočim podjetjem z družbeno lastnino večja od višine lastniškega kapitala takratnih bank, zato se ta razlika ni mogla odpisati v breme lastniškega kapitala banke, ampak se je prenesla v breme državnega proračuna preko Agencije za sanacijo bank, ki je prevzela del tako imenovanih slabih posojil in jih nadomestila z državnimi obveznicami in obveznicami Agencije,. Banke so dobile zraven dolgoročnih obveznic tudi kratkoročne obveznice in celo nekaj denarja. Po drugi strani so se ustanovile povsem nove banke, ki so organizirane kot delniške družbe, torej banke ki imajo znanega lastnika in niso obremenjene z ne unovčljivimi terjatvami iz naslova danih posojil propadajočim podjetjem v družbeni lasti. Tako je pri nas nastalo precej bank. Če nadaljujemo kjer smo ostali po prvem odstavku, pri odobritvi takšnega dolgoročnega investicijskega kredita banke upoštevajo dosedanjo stopnjo dobička in prav tako pričakovano stopnjo dobička. Podjetja morajo natančno izdelati načrtovani denarni tok in na podlagi predvidenega denarnega toka natančno izdelati načrt servisiranja dolga z odplačilom glavnice. Banke običajno postavijo pogoj, da podjetje vodi svoje finančne transakcije pri banki kreditodajalki, kar ji predstavlja še dodatno varovanje, saj lahko sproti spremlja denarno pritoke in denarne odtoke na transakcijskem računu podjetja. Hipotekarni kredit Med tako imenovane realne kredite spada tudi hipotekarni kredit. Realni ga imenujemo, ker je potrebna zastavitev realnih dobrin. Hipotekarni kredit je dolgoročen kredit, ki ga banka odobri na podlagi zastavitve nepremičnine. Zastavitev nepremičnine kot poroštva za odobreni kredit je hipoteka. Terjatve na nepremičnini, ki spremljajo nepremičnino ne glede na morebitno spremembo lastništva, se vpišejo v zemljiško knjigo in prav to je lahko past pri nakupu nepremičnine v kolikor kupec ne preveri zemljiške knjige, saj lahko zraven nepremičnine kupi še hipoteko. Ker je hipotekarni kredit zavarovan s hipoteko, je kreditna sposobnost dolžnika manj pomembna. Moramo tudi povedati, da hipotekarni kredit spada med najstarejše oblike kreditiranja.

38

Tako kot pri lombardnem kreditu se tudi pri hipotekarnem kreditu višina kredita ne odobri v sto odstotni višini založene nepremičnine ampak nekoliko manj. Načeloma se predpostavlja, da bo dolžnik dolg poravnal s svojimi rednimi viri sredstev, tako da je hipoteka le dodatno varovanje, v kolikor dolžnik dolga ne bo mogel odplačati. Za banko je pomemben tudi vrstni red vpisa v zemljiško knjigo in če gre za hipoteko prvega reda, je to za banko najkakovostnejše varovanje tako da lahko odobri kredit po nižji obrestni meri in v višjem odstotku od vrednosti založene nepremičnine. Po opisu teorije pa je prav, da pogledamo konkretno ponudbo kreditov, ki jih banka ponuja za podjetja. Pogledali bomo ponudbo Nove Ljubljanske banke, ki ima v Sloveniji največji tržni delež. Njihova ponudba obsega: Mikro kredit, ki je namenjen financiranju gibljivih sredstev in osnovnih sredstev manjših vrednosti ter je kratkoročen do enega leta v rednosti do pet milijonov SIT ali dolgoročen do treh let v vrednosti do deset milijonov SIT. Kot zavarovanje pa banka zahteva bianco menico z menično izjavo ter pobotom s sredstvi na poslovnem računu. Klasični limit na poslovnem računu, ki je namenjen zagotavljanju tekočega poslovanja in likvidnosti. Obrestna mera in stroški odobritve so odvisni od bonitete podjetja, kot zavarovanje pa banka zahteva z bianco menico z menično izjavo, pobotom s sredstvi na poslovnem računu, poroštvom pravne osebe oziroma zasebnika, zastavo prvovrstnih vrednostnih papirjev in denarnih sredstev, zastavo terjatev, zastavo premičnin in nepremičnin in še druge oblike. Tukaj je posebej zanimiva zastava terjate. Likvidnostno posojilo, ki je namenjeno premostitvi kratkoročnih likvidnostnih težav. Obrestna mera in stroški odobritve so prav tako odvisni od bonitete podjetja. Banka pa kot zavarovanje zahteva enake oblike zavarovanja, kot smo jih našteli zgoraj. Posojilo za financiranja gibljivih sredstev, kot že naslov pove je to posojilo namenjeno za financiranje gibljivih sredstev in manjših osnovnih sredstev. Obrestna mera je prav tako odvisna od bonitete tako kot so enaki že našteti instrumenti zavarovanja. Posojilo za financiranje uvoza blaga in storitev, ki je namenjeno za financiranje uvoza opreme, reprodukcijskega materiala in storitev. Tukaj je posebnost, da je poraba odobrenih sredstev namenska z nakazilom v tujino. Pogoji zavarovanja in višina obrestne mere pa je enaka kot pri zgoraj navedenih posojilih. Posojilo za pospeševanje izvoza blaga in storitev, ki je namenjen za financiranje terjatev do tujih kupcev, za pospeševanje prodaje blaga, storitev, kapitalskih dobrin in investicijskih del na tujih trgih. Ostale stvari pa so enake. Namenska posojila za odpiranje akreditivov, zagotavlja kritje, ki je potrebno za otvoritev tolarskih in deviznih akreditivov. Znesek odobrenega posojila je namenjen za kritje akreditiva in v primeru da na dan plačila po akreditivu niso zagotovljena sredstva za plačilo, se črpajo sredstva iz odobrenega posojila. Ostali pogoji so enaki zgornjim primerom.

39

Posojilo na podlagi vezanih depozitov pri NLB, ročnost je do enega leta na podlagi zastave vezanih depozitov. Obrestna mera je odvisna od značaja in ročnosti depozita, posojilo pa se zavaruje z bianco menico z menično izjavo in zastavo denarnih sredstev. Posojilo za financiranje dolgoročnih naložb, ki je namenjeno za financiranje naložb v osnovna sredstva in trajna gibljiva sredstva. Zahteva za odobritev je investicijski program in za manjše vrednosti poslovni načrt.višina odobrenega posojila pa je odvisna od tekočega poslovanja in investicijskega programa dolgoročne naložbe. Sindicirana posojila, ki je namenjeno pravnim osebam in potrebujejo za izkoriščanje svojih investicijskih potencialov večje dolgoročno ali kratkoročno posojilo. NLB ponuja tudi zakup – leasing in odkup terjatev – faktoring o katerima bomo povedali več v nadaljevanju pri posebnih oblikah zunanjega financiranja (vir: http://www.nlb.si ). 4.4 Subvencije Podjetja lahko od lokalnih in državnih oblasti pridobijo finančna sredstva na dva načina, z neposrednim kreditiranjem podjetij in z odobravanjem garancij, zniževanjem davkov, nižje obrestne mere za posojilo, subvencije za ugodnejšo dobavo surovin kar imenujemo posredno subvencioniranj (Marmor 1993, 271). Praviloma podjetja teh pridobljenih finančnih sredstev ne rabijo vrniti. Spomniti se moramo, da je bilo subvencioniranje v začetku devetdesetih let pri nas zelo aktualno. Ponovno ugotovimo, da je bila to posledica stare ureditve v Jugoslaviji kjer so podjetja namesto, da bi pridobljena sredstva investirala v nove stroje, ter še prej pa v raziskave in razvoj, kupovala in gradila počitniške hišice ob morju in v gorah. Potem ko smo se osamosvojili se je pokazalo, da imajo podjetja zastarelo opremo in niso konkurenčna na svetovnih trgih, kar je imelo za posledico propad mnogih velikanov. Sprva je država skušala z najrazličnejšimi subvencijami oblažiti to prehodno krizo, na kar so dejstva pokazala, da vendarle tako ne bo šlo in podjetja so morala v stečaj. Spomnimo se tudi sanacije bank, ki smo jo že omenjali zaradi dolgov propadlih podjetij. Subvencioniranje poteka tudi danes, vendar ne v takem obsegu, saj to zavira ustvarjalnost in tekmovalnost podjetij. Če pogledamo širše to zavira celoten napredek družbe in rast bruto družbenega proizvoda. 4.5 Posebne oblike zunanjega financiranja Med posebne oblike zunanjega financiranja prištevamo zakup oziroma leasing, faktoring, forfeting, franšizing in tvegani kapital, kar je pri nas relativno nova zadeva. 4.5.1 Zakup – leasing Brealey definira leasing; je najemna pogodba v kateri nastopata najemodajalec in najemodajalec. Traja do enega leta ali dlje ter vključuje v naprej določena odplačila. Namesto, da bi se podjetja odločila za nakup neke opreme se raje odločijo za najem, ki se lahko pojavlja v različnih oblikah. Tako poznamo operativni in finančni najem. Operativni najem je kratkoročnega značaja in ga stranki lahko kadarkoli prekličeta ter ponavadi gre predvsem za najem premičnin kot je avtomobil in podobno. Finančni najem, ki ima

40

dolgoročen značaj je pomemben vir financiranja in je podpis najemne pogodbe kot, da bi si podjetje sposodilo denar. Gre za dolgoročno pogodbo med lastnikom osnovnega sredstva in zakupnikom, pri čemer se zakupnik zaveže da bo poravnaval zakupnino, ki je določena v pogodbi (Brealey 1991, 654). Leasing je eden izmed pravnih poslov novejšega časa in sicer se je razvil v Ameriki ter z razvojem gospodarskega sodelovanja razširil tudi k nam. Danes so leasing posli vseh vrst v našem vsakdanjem življenju že precej uveljavljeni, ne samo v gospodarskih poslih ampak tudi v poslih občanov. Leasing definiramo kot ekonomsko pravni posel, ki omogoča izkoriščanje določene stvari, dane v zakup, proti plačilu rabnine, ne da bi jemalec leasinga moral to stvar kupiti. Z ekonomskega vidika je leasing še posebej zanimiv, saj lastnina predstavlja nesorazmerno finančno breme bodisi z vidika cene stvari, stroškov samega vzdrževanja ali hitrega tehnološkega in ekonomskega zastaranja stvari. Gledano ekonomsko, je leasing gospodarski posel s posebnim načinom financiranja nabave investicijskih dobrin brez angažiranja lastnega kapitala podjetja. Posebnost leasinga je, da ima po prenehanju pogodbe o leasingu, sklenjene za določen čas, jemalec leasinga pravico do izbire ali stvar, ki je predmet leasinga odkupi in postane njen lastnik, lahko jo vrne, podaljša pogodbo ali celo zamenja za novo, če je bilo tako predhodno s pogodbo dogovorjeno. Druga posebnost je, da pogodba o leasingu ni nikoli sklenjena za neodločen čas ampak za čas, ki je krajši kot redna amortizacija stvari, ki je predmet pogodbe (Zbašnik 2001, 229 – 230). Predmet leasinga je stvar, ki je lahko premična ali nepremična. V praksi se leasing pojavlja za stvari, ki so visoke vrednosti ali tehnološko in ekonomsko hitro zastarljive. Stvar, ki je predmet leasinga mora imeti dogovorjene ali običajne lastnosti in mora ustrezati namenu, za katerega je predvidena. Predmet pogodbe ne sme imeti napak, ki ovirajo njegovo normalno ali dogovorjeno rabo in mora imeti lastnosti in odlike, ki so bile dogovorjene. V času trajanja, dajalec leasinga obdrži nad stvarjo lastninsko pravico, stvar pa uporablja jemalec leasinga. Zelo pomemben instrument pri leasingu je vzdrževanje stvari, ki je predmet pogodbe. Ker gre običajno pri leasingu za rabo stvari s specifičnimi lastnostmi, ki imajo zahtevno vzdrževanje in zahteva ustrezno strokovno znanje, je določba o vzdrževanju eden od pomembnih določil pogodbe. Ta obveznost lahko pade na dajalca leasinga, ki razpolaga s kadrom, ki ima ustrezno znanje, strošek samega vzdrževanja pa vključi v ceno najemnine za leasing. Obveznost vzdrževanja lahko pade na jemalca leasinga, in v kolikor nima ustreznega kadra za vzdrževanje, bo moral skleniti pogodbo o servisiranju s proizvajalcem. Obveznost jemalca leasinga je predvsem redno plačevanje najemnine v dogovorjenih rokih. Zamuda pri plačilu obroka najemnine daje dajalcu leasinga pravico, da po predhodnem opominu zahteva plačilo zapadlih in bodočih obrokov, lahko tudi odpove pogodbo in zahteva vrnitev stvari. Jemalec leasinga mora s stvarjo, ki je predmet pogodbe ravnati kot dober gospodarstvenik, sicer je odškodninsko odgovoren in ima dajalec leasinga vso pravico, da odpove pogodbo in zahteva vrnitev stvari (Penko Natlačen 2000, 35 – 39).

41

Kot smo že omenili, poznamo finančni in operativni leasing. Operativni leasing predstavlja kratkoročen najem gospodarskih dobrin, ki jih podjetje potrebuje le občasno. Takšno pogodbo lahko stranki kadarkoli prekineta. Na tak način se najemodajalec izogne ekonomskim in tehničnim tveganjem, ki bi lahko posledica napačne naložbene odločitve v primeru nakupa. Tveganja prevzame najemodajalce, kar lahko razložimo kot neke vrste storitev, ki jo ponuja hkrati pa je s porazdelitvijo skupne zmogljivosti najema predmeta omogočil, da se tehnična nedejavnost naprav odpravi v ekonomskem smislu. Finančni najem predstavlja dolgoročen najem gospodarskih dobrin, ki jih podjetje potrebuje dlje časa. Enostranska prekinitev takšne pogodbe, ni mogoča. Možna je prekinitev le, v kolikor se strinjata obe stranki, torej tako najemodajalec kot najemojemalec. Naložbeno tveganje preide na najemojemalca, ki plačuje s pogodbo dogovorjeno najemnino, s katero krije stroške najema in zahtevan donos najemodajalca (Kralj 1992, 45). Pozitivne učinke pokaže najem pri financiranju poslovanja podjetja, saj omogoča podjetju uresničevanje načela da plačuje svoje obveznosti, ko doseže pozitiven denarni tok. Gre za možnost prožnega usklajevanja denarnih tokov v podjetju, čeprav je časovni razpored najemnin vnaprej določen. Podjetje ima večje možnosti za njegovo prilagajanje pričakovanim denarnim tokovom, ki jih prinašala določena investicija. Povedati moramo, da gre pri financiranju s pomočjo najema za sto odstotno financiranje iz tujih virov, saj ni potrebna soudeležba najemojemalca pri posamezni naložbi. Tako si podjetje zagotovi zmogljivosti, samo takrat ko jih potrebuje, ne da bi plačalo celotne nabavne cene stroja. In kako je z leasingom pri nas? Suzana Kos razlaga v članku Lizinške družbe izrabljajo nevednost strank, Finance, avgust 2004 največje leasing družbe s spretno sestavljenimi pogodbami služijo milijone saj nevedne stranke plačujejo previsoke obresti. Ko na trgu obrestne mere upadajo, se velike leasing hiše ne zmenijo za spremembe. Največje leasing podjetje, ki v Sloveniji deluje že deset let, svoje stranke obravnava precej nenavadno. Če se referenčne obrestne mere na trgu znižajo, tega pri obveznostih, ki jih plačujejo stranke, ne upoštevajo samodejno. Poleg tega pritožbe, ki se nanašajo na enako zadevo, obravnavajo izrazito selektivno. V spretno sestavljenih pogodbah o spreminjanju mesečnih obrokov je med drugim zapisano tudi to: "Leasingodajalec spremeni mesečni obrok sam ali na pisno zahtevo leasingojemalca v primeru spremembe trimesečnega Euribor - ja v primerjavi z veljavnim v trenutku sestavitve te pogodbe ali veljavnim v trenutku predhodne spremembe za več kot 0,50 odstotne točke. Uskladitev se opravi za dejansko spremembo in le za nezapadle obroke." Stranke, ki so prepričane, da so jih velike leasing hiše ogoljufale, ugotavljajo, da se jim obveznosti ne glede na zniževanje referenčne obrestne mere niso spreminjale. 4.5.2 Faktoring Rečemo lahko, da v našem gospodarstvu vlada relativno slaba finančna disciplina, ki se izboljšuje. Gre za celotno verigo. Podjetje je dolžno svojemu dobavitelju, ker mu ne more plačati v dogovorjenem roku, zaradi neizterjanih zapadlih terjatev ne more poravnati dolga dobavitelju, dobavitelj ne more plačati svojim dobaviteljem in tako se veriga vrti v začaranem krogu. Seveda, je tukaj pomembna panoga,saj ni vseeno če gledamo zelo likvidno farmacevtsko panogo ali železarsko panogo. Pomembna je tudi država, ki si dovoli kar najdaljše roke plačil svojih obveznosti. V kolikor bi država, hitreje plačevala svoje obveznosti, bi pospešila celotno kroženje denarja v gospodarstvu.

42

Vrnimo se na neizterjane terjatve, oziroma na terjatve, ki jih ima podjetje do nekega tretjega podjetja. Tukaj se pojavi faktoring pri katerem obravnavamo še ne zapadle terjatve ali že zapadle terjatve. Pri faktoringu se pojavi faktor, ki je ponavadi finančna organizacija ni pa nujno. Faktor odkupi terjatve, ki še niso zapadle. Podjetje, ki je imelo neizterjane terjatve pride do finančnih sredstev vendar si faktor zaračuna določen odstotek provizije. Podjetje proda terjatev faktorju po nižji ceni, kot je vrednost terjatve. Faktor unovči celotno vrednost terjatve in tista razlika je med prodajno in nakupno ceno terjatve je faktorjev zaslužek oziroma provizija. Tukaj naj omenimo tudi tveganje, ki ga prevzame faktor s tem ko odkupi terjatev, predvsem če odkupi že zapadlo terjatev. Pojavi se tveganje, da gre podjetje, na katerega se nanaša terjatev v stečaj ali lastnik umre če gre za s.p. Temu sledijo težave ter dolgi sodni postopki. Poglejmo primer iz literature: Tekstilna tovarna proda blago proizvajalcu oblačil, in med tem ko proizvajalec oblačil čaka na plačilo svojih prodanih izdelkov lahko tekstilna tovarna proda svojo terjatev faktorju. S prodajo terjatev pride tekstilna tovarna do nemotenega denarnega toka kar omogoča nove investicije v proizvodnjo blaga (Edmister 1986, 204). Faktoring ima tudi tri sledeče funkcije: Funkcija financiranja Faktor odkupuje in kreditira terjatev podjetja do zapadlosti roka plačila. Najpogosteje gre za reševanje plačilne sposobnosti. Podjetje pošlje faktorju izdane račune, ki še niso zapadli v plačilo, nato faktor nakaže zmanjšan znesek vrednosti računa podjetju. Preostanek določen čas zadrži, saj le ta služi za potrebe morebitnih reklamacij in znižanja fakturne vrednosti. Razlika zneska do celotne fakturne vrednosti se sprosti, ko kupec v celoti poravna terjatev. Delkledere funkcija Faktor lahko prevzame tudi delkledere funkcijo, torej prevzame bonitetno tveganje pri čemer gre za pravi faktoring. To je odkup terjatev brez pravice regresa. V takšnem primeru odkupuje faktor le terjatve takšnih dolžnikov, katerih boniteto je pred tem preveril. Boniteta terjatev je med drugim odvisna od kakovosti prodanega blaga in tudi plačilne sposobnosti ter pripravljenosti poravnave terjatev s strani kupca blaga. Danes lahko faktor kupi informacije o boniteti pri različnih bonitetnih hišah, ki se ukvarjajo z ugotavljanjem boniteta. Faktor postavi za vsakega kupca blaga oziroma storitev meje, v okviru katerih bo kreditiral terjatve in v tem okviru tudi jamčil za unovčenje terjatev.

43

Funkcija storitev Gre za določene storitve, ki jih še dodatno ponuja faktor. To so:

• fakturiranje prodanih proizvodov in ali storitev, • knjigovodske storitve, • opominjanje kupcev na zapadla plačila, • inkaso posli, kamor spada unovčevanje in plačilni promet, • revizija poslovnih knjig, • izbira prevoznika in zavarovalnice, • marketinške aktivnosti,

Običajno so to podjetja, ki so v osnovi ponujala računovodske storitve, na kar so razširila ponudbo za svoje stranke, tako da kasneje prevzela celoten plačilni promet, knjigovodstvo in vse zgoraj našteto, kar je dobro, saj imajo sproti na dlani vse potrebne informacije, ki jih potrebujejo tudi za faktoring. Najprej razlikujemo faktoring v notranjem prometu in faktoring v mednarodnem prometu. Nadalje pa še razlikujemo odkrit in prikrit faktoring. Pri odkritem faktoringu je obveza podjetja, da na faktorja prenese vse terjatve in obvesti kupca o prenosu terjatev na faktorja na kar morajo kupci poravnati obveznosti faktorju. Odkrit faktoring se uporablja najpogosteje. Pri prikritem faktoringu se faktor ukvarja s preprodajo izdelkov in sicer tako, da faktor kupi izdelke od stranke za gotovino. Prodajalca označi kot agenta z nalogo, da izvrši preprodajo v korist faktorja kot svojega nalogodajalca. Prodajalce kupcem odobri kredit, pri čemer kupci ne vedo, da obstoji intervencija s strani tretje osebe. S faktoringom nastajajo tudi stroški in sicer; plačilo aktivnih obresti faktorju za čas in višino kreditiranja terjatve. Stranki pripadajo pasivne obresti za sredstva, ki jih faktor začasno zadrži dokler ni poravnana celotna obveznost, strošek predstavlja tudi pristojbina za opravljanje storitev in pristojbina za prevzeto delkledere funkcijo. Prednosti faktoringa so naslednje; pospešuje proizvodnjo in promet in promet, izvozno – uvozne aktivnosti, s koriščenjem faktoringa lahko podjetje doseže prihranke, ker faktor prevzame nase tveganje izterjave, podjetje ne bremeni s tem svoje bilance, podjetje ne rabi čakati na poravnavo terjatev, s faktoringom se poveča koeficient obračanja gibljivih sredstev, faktor ne zahteva udeležbe v lastništvu podjetja in preko faktor poslov se lahko ugotavljajo slabosti pri upravljanju z gibljivimi sredstvi pri finančnem planiranju. Edina takšna slabost, ki jo poudarjajo avtorji je ta, da je dražji od bančnega kredita. 4.5.3 Forfeting Ena izmed oblik financiranja je tudi forfeting, ki se uporablja zlasti pri izvozu investicijske opreme. Pri tej obliki gre za odkup in sicer dolgoročnih terjatev od proizvajalca, ki je izvoznik investicijske opreme. Terjatev odkupi posebna finančna organizacija ali banka v kolikor se tudi ukvarja in prodaja to obliko storitev. S forfetingom se želi pospešiti prodajo oziroma izvoz investicijske opreme. Uvozniki se v vedno večji meri odločajo za takšen uvoz investicijske opreme, pri katerem imajo ugodnejše pogoje glede roka plačila. Proizvajalci, ki so v tem primeru izvozniki ne razpolagajo vedno z zadostnimi sredstvi za kreditiranje opreme. Vlade imajo običajno specializirane institucije, ki pomagajo pri pospeševanju izvoza, pri nas konkretno je to Slovenska izvozna družba, vendar tudi te

44

družbe niso vedno sposobne zagotoviti zadostna finančna sredstva za financiranje izvoza kar še dodatno povečuje potrebo po forfetingu. Seveda se forfeting ne uporablja samo pri pospeševanju izvoza ampak tudi v okviru domačega gospodarstva. Pri forfetingu se pojavljajo naslednji udeleženci. Najprej je tukaj proizvajalec, ki je v tem primeru izvoznik investicijske opreme ali izvaja investicijska dela. Torej proizvajalec odobrava kupcem, ki so v tem primeru uvozniki prodajo na kredit, vendar želi te posle prepustiti posebni finančni organizaciji ali banki. Naslednji akter je kupec oziroma uvoznik, ki želi kredit za nakup investicijske opreme. Tretja oseba je banka kupca oziroma uvoznika, ki se ukvarja z izdajanjem zavarovanja plačil v korist izvoznika. Četrta oseba pa foreter, ki je samodejna finančna institucija, ki se ukvarja s forfeting posli. Mora imeti dobre poslovne veze in možnost, da se za izvršeno plačilo terjatev izvoznika refinancira na trgu kapitala. S forfeting posli se, kot smo že omenili, ukvarjajo tudi banke. Konkretno forfeting poteka takole; pred sklenitvijo samega posla, želi izvoznik pridobiti soglasje finančne organizacije oziroma banke, da bo odkupila terjatev, izvoznik priskrbi informacije o uvozniku. Pred podpisom dokončne pogodbe o forfetingu je potrebno ugotovit ali je na trgu kapitala dovolj sredstev, da se lahko opravi refinanciranje in ali obstoji zadostno zavarovanje poravnave terjatev ter da tveganje forfeterja ni preveliko. Značilno za forfeting pogodbo je, da se forfeting organizacije odpove pravici regresa v primeru neporavnane terjatve. Forfeting realizira finančna organizacija ali banka z nakupom vrednostnega papirja s katerim se izraža vrednost terjatve izvoznika. Ti vrednostni papirji morejo izpolnjevati tudi določene pogoje kot so; boniteta, poreklo države, vrsta valute na katero se glasijo vrednostni papirji in še kaj. Forfeting organizacija najpogosteje posluje v svojem imenu postopek forfetinga pa poteka na podoben način, kot smo ga že omenjali, pri eskontiranju menice. Od nominalne vrednosti menice se odštejejo stroški forfetinga, ki se izražajo v višini eskontne stopnje. Najpogostejši stroški, ki se pojavljajo pri forfetingu so stroški zavarovanja pred komercialnim tveganjem, stroški zavarovanja pred političnim in transfernim tveganjem in stroški administracije. Tukaj je novo transferno tveganje, ki predstavlja tveganje, da tuj dolžnik ne bo mogel poravnati svoje obveznosti v tujo državo zaradi državnih ukrepov, razlog je lahko plačilna prepoved oziroma embargo (Filipič in Markovič – Hribernik 2000, 183 – 189). 4.5.4 Franšizing Za ta pojem, obstajajo številne definicije. Franšizing je pogodbeno razmerje, v katerem dajalec franšizinga odstopi pridobitelju franšizinga, ki je neodvisno podjetje, pravico do uporabe zaščitenih konkurenčnih prednosti, ki jih pogoji s pravicami usmerjanja distribucije in kontrole. Je sitem trženja blaga in storitev ali tehnologije, ki temelji na tesnem in stalnem sodelovanju med pravno in finančno ločenimi ter neodvisnimi podjetji, torej med dajalcem franšize in med posameznimi jemalci franšize. Dajalec franšize svojim jemalcem franšize daje pravico in odgovornost, da poslujejo v skladu z zamislijo franšizodajalca. Posamezni jemalec franšize je upravičen in hkrati prisiljen v zameno za neposredno ali posredno finančno nadomestilo, uporabljati zaščiteno blagovno znamko, trgovsko ime, že ustvarjeno dobro ime, poslovne tehnične metode, sistem postopkov in druge pravice franšizodajalca.

45

Franšizno razmerje nudi pogodbenima partnerjema številne prednosti, ki uvrščajo ta tip pogodbe med privlačne in zanesljive. V svetu je prisotno dejstvo, da veliko novoustanovljenih podjetij v nekaj letih po ustanovitvi propade, med njimi pa skorajda ni franšiznih podjetij. Prednosti za podjetje, ki se odloči za franšizo:

• hitrejša in lažja uveljavitev na tržišče, • dajalec franšize stalno zagotavlja prenos znanja in izkušenj, • manjši stroški zaradi velikih količinskih popustov, • stalna, prednostna, pravočasna in celovita oskrbe – just in time brez zalog, • zmanjšan podjetniški riziki, ki smo ga že omenili.

Na tej točki je prav, da pogledamo bistvene elemente pogodbe o franšizingu. Rok trajanja franšize. Zaradi kompleksnosti razmerij in povezanosti v enoten sistem je razmerje praviloma dolgoročno. Jemalcu bi morala biti zagotovljena franšiza za obdobje amortizacije začetnih investicij. V praksi se sklene pogodba praviloma najprej za obdobje petih let. Dodeljene pravice jemalcu franšize. Najpomembnejša pravica je, pravica do uporabe blagovne znamke dajalca franšize sledijo, še območje za opravljanje dejavnosti ter, varovanje pred konkurenco drugih oseb s franšizo istega dajalca. Navadno je predmet pogodbe tudi prepoved posredovanja zaupnih informacij tretjim osebam. Razvoj poslovnih prostorov jemalca franšize. Lokacija in videz poslovnih prostorov sta pomembna za obe stranki. V pogodbi so določeni kriteriji za izbiro lokacije, velikost, standardi, navadno tudi odobritev lokacije. Nadalje je v pogodbo vključeno naknadno prilagajanje, ter usoda prostorov po prenehanju pogodbe. Program usposabljanja. Dajalec franšize zagotavlja prejemniku franšize potrebno znanje in ga usposobi za opravljanje franšizne dejavnosti. To je razlog, zakaj bodo v pogodbi določbe o vsebini, rokih trajanja, udeležencih, stroških, naknadno usposabljanje in podobno. Pomoč dajalca franšize pred in med franšiznim razmerjem. Pred samim začetkom poslovanja gre za pomoč pri gradnji in opremljanju poslovnih prostorov, uvedbe standardnega načina vodenja knjig, izbiri osebja, pripravi poslovnega priročnika, reševanju reklamacij in še kaj. Med samim poslovanjem gre za vzpostavitev občasnih kontrolnih pregledov poslovanja, za razvoj in uvedbo novih proizvodov, programa reklamiranja in stikov z javnostjo. Oglaševanje in stiki z javnostjo. V pogodbi se navadno opredelijo kombinacije različnih programov oglaševanja, takih ki jih izvaja dajalec franšize za vse jemalce franšize, nadalje lokalnih programov, ki jih izvaja dajalec franšize in za regionalne programe skupine jemalcev. Zraven vsebine je pomembna predvsem porazdelitev stroškov. Standardi in kontrola kakovosti. Jemalec bo zavezan upoštevati standarde o zunanjem videzu, vzdrževanju in poslovanju. Pri tem bodo določeni tudi delovni čas, enak videz osebja in vsebina poslovnih poročil.

46

Plačilo. Plačilo dajalcu franšize je običajno sestavljeno iz začetnega plačila za dodelitev franšize in plačila povezanih stroškov. Znesek začetnega plačila običajno določa določena formula, povezani stroški obsegajo usposabljanje, odpiranje dodatne verige, obvezne nakupe, propagando in podaljšanje pogodbe. Predčasna prekinitev pogodbe in sankcije. Običajno je omogočena prodaja obrata na tretje osebe ob odobritvi dajalca franšize, in predkupna pravica dajalca franšize. Pogodbe pogosto ne bo smel prekinit jemalec franšize. Običajno bodo v pogodbi določila o posledicah prekinitve pogodbe zaradi krivde jemalca franšize, ko je na primer izguba potrebnega dovoljenja za obratovanje, prekinitev najemne pogodbe za prostore, uvedba kazenskega postopka in še kaj. Nekako standarden je dogovor, da v kolikor pride do naštetih primerov, jemalec franšize takoj vrne materialno oziroma nematerialno lastnino dajalcu franšize (Potočnik 2000, 43 – 48). Poznamo več vrst franšizinga. Najpomembnejše vrste so: Produktni franšizing, ki obsega predvsem proizvodnjo in prodajo enega ali več izdelkov pod znamko dajalca franšize v svojih poslovnih enotah oziroma trgovinah. Zraven teh proizvodov, lahko tudi prodaja proizvode drugih proizvajalcev, kar se mora predhodno dogovoriti z dajalcem franšize, primer je Coca Cola. Čisti poslovni franšizing, kateri je danes v svetu najbolj razširjen. Dajalec franšize daje jemalcu franšize pravico trženja njegovih proizvodov in storitev z uporabo preverjenega imena matičnega podjetja, slovesa in marketinškimi tehnikami. Kot povračilo prejme dajalec franšize pristojbine in druga pogodbena nadomestila. Regionalni franšizing, do katerega pridemo, kadar želi dajalec franšize vstopiti na nova gospodarska področja hkrati, pa trpi pomanjkanje finančnih sredstev in delovne sile ter se, tako posluži regionalnega franšizinga. Dajalec franšize proda ekskluzivno pravico jemalcu franšize, da lahko deluje v njegovi mreži in hkrati pravico, da vstopa v pogodbena razmerja s tretjimi strankami. Regionalni jemalec franšize je namreč dolžan pridobivati vedno nove jemalce franšize na določenem geografskem področju, kakor tudi oskrbovati novega jemalca franšize s podporo, izobraževanjem in vsem ostalim kar smo že našteli. Podfranšizing, pri katerem tako imenovani podfranšizor razvija določeno območje poslovanja, ter zagotavlja izobraževanja, pomoč in vse ostalo kar mora zagotavljati dajalec franšize vsem jemalcem franšize s katerimi je podpisal pogodbo. Področni franšizing, kjer daje dajalec franšize izključno razvojno pravico skupini investitorjev za določeno geografsko področje, da razvijejo franšizni sistem po predvidenem scenariju. Investitorji se obvežejo, da bodo razvili posamezno franšizno enoto v njihovem območju in da bodo našli jemalca franšize, ki bo namesto njih razvijal franšizno enoto na njihovem ozemlju (Bond in Bond 1993, 15 – 27). Mednarodni franšizing, je oblika licenčnega poslovanja pri katerem dajalec franšize daje drugemu jemalcu franšize licenco poslovnega sistema in prav tako pravico do izkoriščanja industrijske lastnine. Dajalec franšize daje jemalcu franšize licenco načina organiziranja, vodenja in izvajanja poslovanja pod lastnim blagovnim imenom in hkrati podjetniško

47

identiteto. Kot povračilo prejme dajalec franšize pristojbino in druga povračila, ki so določena s pogodbo (Jurše 1997, 271). 4.5.5 Tvegani kapital kot vir financiranja poslovanja V tuji literaturi srečamo pogosto besedo venture capital, ki predstavlja tvegan kapital. Opredelimo ga kot trajno vloženo premoženje v podjetje, katerega lahko prištevamo k lastniškemu kapitalu. Kot že samo ime pove, gre za drzno oziroma tvegano dejanje, v kolikor se kdo odloči, da bo vložil v podjetje kapital na ta način. Pomembna dimenzija tveganega kapitala je, da gre za investiranje kapitala v visoko tvegana podjetja. Tvegani kapital namreč spodbuja aktivne in motivirajoče delovne odnose, v katerih financer tveganega kapitala igra pomembno vlogo znotraj podjetja, v katerega je investiral. Drugi avtor opredeljuje tvegani kapital kot, kombinacijo kapitala in svetovanja, saj financerji tveganega kapitala aktivno spremljajo svoje investicije in včasih prevzamejo managersko vlogo v podjetju. Spet tretji avtor pravi, da je tvegani kapital investicija v novo podjetje ali nov posel z namenom financiranja nove ideje v zvezi z razvojem novega proizvoda ali storitve, za kar pa podjetnik običajno nima dovolj finančnih sredstev. Vidimo, da obstajajo med različnimi avtorji različne opredelitve. Dejstvo je, da tvegani kapital predstavlja vir lastniškega financiranja poslovanja podjetja, in da investiranje financerjev tveganega kapitala zahteva določene izkušnje, znanja, kvalitetne informacije, ter da nagrado za investiranje tveganega kapitala predstavlja kapitalski dobiček. Po drugi strani, lahko financiranje tveganega kapitala prinaša iz vidika podjetnika možno izgubo nadzora na podjetjem. Financerji tveganega kapitala niso zainteresirani za investiranje, ki temelji na motivih usode, upanja ali dobrodelnih namenov, temveč je njihov edini motiv dobiček oziroma donos. Pri tveganem kapitalu, ravno zaradi tega ker je tvegan, investitorji pričakujejo nadpovprečno visoke donose. V literaturi najdemo podatek, da investitorji zahtevajo tudi do štirideset odstotni letni donos. Tveganemu kapitalu lahko pripišemo štiri temeljne značilnosti in sicer:

• Je trajen, saj financer vlaga v podjetje, ne da bi želel povračilo. Pridobitni motiv zaradi katerega vlaga finančna sredstva v podjetje je, da ob pravem času odproda svoj delež, po vrednosti večji od vloženega kapitala, lahko se tudi zadovolji z nadaljnjim lastništvom, če naložba postane še posebej ugodna.

• Nudi pomoč pri upravljanju, kar pomeni, da financerji tveganega kapitala podjetnikom pomagajo pri upravljanju in managementu družbe, da bi to bilo še bolj uspešno.

• Naslednja lastnost je višji donos, ki ga pričakujejo financerji tveganega kapitala. Pričakovani donosi se gibljejo med trideset in petdeset odstotkov.

• Visoka stopnja potrpežljivosti, saj je tvegani kapital tudi tako imenovani potrpežljiv kapital, torej tisti, ki ne pričakuje takojšnjih donosov, ampak računa na uspehe v daljšem časovnem obdobju.

Tvegani kapital je zbran v skladih tveganega kapitala, kajti le ti skladi kupujejo delnice in zamenljive obveznice podjetij. Pri tem ne investirajo z namenom pridobitve dividend, ampak je njihov cilj povečanje vrednosti investicij v mala in srenje velika podjetja s hitro rastjo. Za pridobitev tveganega kapitala je potrebno, se podjetje potencialnih financerjem ustrezno predstavi. Najboljša iztočnica je dobro pripravljen poslovni načrt podjetja. Financerji tveganega kapitala se praviloma zanimajo za nova tehnološka odkritja in nove poslovne ideje, ki so dobra osnova za hitro rast podjetja.

48

Investiranje v izbrano podjetje zahteva opredelitev širokega spleta financiranja, prilagojenim fazam razvoja podjetja. Vsak izmed načinov financiranja ima povsem specifične značilnosti, pogoje strukturiranj investiranja in nadzora investitorja. Znani avtorji definirajo sedem stopenj investiranja tveganega kapitala. Te stopnje se vsaj delno skladajo z življenjskim ciklom v katerem je podjetje, saj kaže, kakšen kapital potrebuje podjetje v posamezni fazi življenjskega cikla. Investicijske stopnje tveganega kapitala so: Semenski kapital Semenski kapital je povezan z nastankom, razvojem in proučevanjem smiselnosti podjetniške ideje oziroma podjetniškega projekta. To so finančna sredstva, ki jih podjetje potrebuje tedaj, ko nastaja podjetniška ideja in vzorčni proizvodi ali storitve, vendar pa še celotna zadeva ni razvita do te faze, da bi ju lahko poskusno proizvajali. V omenjeni fazi potrebuje podjetje denar za pripravo teh vzorcev, za njihovo izpopolnjevanje in za prve študije o smiselnosti podjetniškega projekta. V tem obdobju podjetnik pripravi poslovni načrt, poskuša proučiti trg, spoznati glavne značilnosti organizacije normalne oziroma serijske proizvodnje, poskuša pritegniti k razvoju proizvoda glavne strokovnjake zlasti pa prepričati sebe, da je podjetniški projekt smiseln. Za vse omenjeno potrebuje podjetnik denar, pri čemer se jasno zaveda, da ne bo dobil povrnjenega niti tolarja, ki ga je vložil v podjetniški projekt, če ga v tej fazi ustavi. Prav zaradi tega investicije niso velike, če jih primerjamo z investicijami na kasnejših stopnjah življenjskega cikla podjetja. Manjši obseg investicij je namreč povezan tudi z dejstvom, da podjetnik v tem obdobju še ne kupuje strojev, opreme in še ne zaposluje velikega števila zaposlenih. Semenski kapital je ravno zaradi vseh navedenih lastnosti v glavnem kapital podjetnika, njegovih prijateljev in partnerjev. Najemanje kreditov za podjetnika in pridobivanje zahtevnejših oblika kapitala bi bilo pretvegano, saj v tem obdobju ni nobenega zagotovila, da bo projekt dejansko uspel, ter da bo podjetje vračalo glavnico z obrestmi. Semenski kapital pravzaprav ni oblika kapitala, ki bi bila značilna za financiranje s tveganim kapitalom, saj je najbolj tvegana faza izmed vseh faz v življenjskem ciklu podjetja. Po drugi strani pa omenjena faza, kljub visokemu tveganju omogoča izjemne zaslužke za investitorje in je na dolgi rok odlična priložnost za dosego visokih kapitalskih dobičkov investitorjev. Namreč v tej fazi podjetnik še ne ve, kakšen projekt, proizvod ali storitev ponuja, zato se je z njim tudi lažje pogajati. Pri tem podjetnik potrebuje več kot le denar. Potrebuje tudi svetovanje, pomoč in še kaj, kar mu lahko ponudijo investitorji. Investitorji tveganega kapitala na tej stopnji investirajo v idejo ali tehnologijo in kljub visokemu tveganju ter ob dobrem managerskem pristopu dosežejo visoko dodano vrednost investicije. Zagonski kapital Druga investicijska stopnja življenjskega cikla tveganega kapitala je povezana z zagonskim kapitalom, ki se razlikuje od prejšnje faze v tem, da je podjetje, v katerega se investira tvegani kapital, že bližje ustanovitvi in zagonu. Ta kapital se namreč še vedno potrebuje za razvoj proizvoda, vendar že v fazi, ko je mogoče organizirati poskusno proizvodnjo in tudi izpeljati začetni marketing. Poskusna proizvodnja se na koncu te faze spreobrne v normalno proizvodnjo, da izpopolni proizvod in pripravi ustrezno strojno opremo, orodja,

49

surovine, material, polizdelke, delovno silo, kar vse omogoča normalno proizvodnjo. Čeprav je proizvod v tem obdobju že razvit do te mere, da je primeren za normalno proizvodnjo, še ne obstaja komercialno in ga ni mogoče prodajati. Prav zaradi tega je investiranje v zagonski fazi še vedno tvegano dejanje, saj so zneski večji kot v primeru semenskega kapitala in ne zagotavljajo normalne proizvodnje, še najmanj pa normalnega donosa, ter povračila vloženih finančnih sredstev v razvoj proizvoda in podjetja. Finančni viri so zelo podobni kot pri semenskem kapitalu. Omenjena faza predstavlja za investitorje tveganega kapitala manjše tveganje kot v fazi semenskega kapitala. Tako kot pri semenskem kapitalu, je malo investitorjev tveganega kapitala, ki bi imeli interes vlagati na tej investicijski točki, saj so zneski investicij še vedno majhni. Največ zagonskega kapitala prihaja iz zasebnih virov, v tipični obliki podjetniškega kapitala. Financiranje zgodnje faze Tretja investicijska stopnja življenjskega cikla tveganega kapitala je zgodnja faza, z rastjo podjetja in približevanje le tega fazi zrelosti se tveganje za investitorje lastniškega kapitala manjša. Finance so na tej stopnji namenjene predvsem dokončanju proizvoda in s tem omogočanje normalne in v nekaterih primerih tudi serijske proizvodnje. Lahko bi rekli, da so to finance, ki omogočajo oživitev podjetja, saj z njimi podjetje nakupi vso potrebno strojno opremo, orodje, surovine in zaposli ustrezne delavce. Proizvodne zmogljivosti, ki jih podjetje pridobi v tej fazi sicer že omogočajo normalno proizvodnje, vendar pa še ne predstavljajo optimalne velikosti proizvodnih zmogljivosti podjetja. S to fazo podjetje prestopi mejo, preko katere se ne more več vračati v preteklost brez določenih posledic, saj je bilo investiranega že preveč kapitala, da ne bi podjetje poskušalo priti do optimalne oziroma zamišljene velikosti. Začetek te faze je povezan z pridobivanjem prvega izkupička od prodaje proizvodov. Ena od značilnosti te faze je popolna komercializacija proizvoda in storitve. Finančna sredstva, ki jih podjetnik potroši v tej fazi omogočajo, da podjetje preživi svoje začetno obdobje, čeprav proizvodnja še ne prinaša velikega dobička in so potrebna nova dodatna finančna sredstva, da podjetje proizvodnjo ohrani in jo tudi poveča. Financiranje drugega kroga Podjetje prvič pridobi kapital v zgodnji fazi, saj vseh predhodnih fazah, ki smo jih že omenjali, še ne obstaja. Omenili smo, da s financiranjem zgodnje faze podjetje še ne doseže tistega obsega zmogljivosti, ki si jih je podjetnik zamislil kot normalne, ali ki bi jih iz teoretičnega vidika imenovali tudi optimalne. Da bi podjetje to fazo o kateri govorimo, potrebuje dodatni kapital. Dodatni kapital podjetje potrebuje za doseganje predvidenih izdatkov, odstopanja od načrtovane prodaje, potrebe po racionalizaciji izdelkov in še kaj. Zato je financiranje drugega kroga v določeni meri prehodno financiranje, ki je rezultat uspešnega financiranja v zgodnji fazi in hkrati podlaga za kasnejše financiranje rasti podjetja. V tej fazi se pojavljajo vse oblike kapitala, s tem, da na pomenu izgublja zasebni kapital podjetnika oziroma tista oblika kapitala, ki je omogočila nastanek samega podjetja ter obstoj podjetja v prvih dnevih njegovega delovanja. Vse bolj se uveljavlja dolžniški kapital v najrazličnejših oblikah, ki smo jih skozi diplomsko delo že podrobneje pogledali. Pomembni postanejo dobavitelji in kupci, hkrati pa vstopajo v podjetje tudi investitorji

50

tveganega kapitala, saj je usoda podjetja v tej fazi pregledna in zato privlačna za tvegani kapital. Razširitveni kapital Peta investicijska stopnja življenjskega cikla tveganega kapitala je zadnja stopnja, ki izraža uspešen del življenjskega cikla podjetja. V tej fazi podjetje uporablja kapital za tako imenovano razširitev. To je kapital potreben za normalno življenje rastočega podjetja. Z njim se razširja proizvodnja in omogoča rast podjetja. Investicije v tej fazi ne pomenijo zgolj investicije v proizvodne zmogljivosti, ampak tudi investicije v nove trge, v dodatni obratni kapital, v izboljšave proizvodov, v zaposlovanje nove specializirane delovne sile, v novo organizacijo podjetja, včasih pa se z njim tudi nadomešča nekatere oblike finančnih sredstev, ki jih je podjetje potrebovalo v razvojnih fazah, sedaj pa jih ne potrebuje več. Usoda podjetja in prav tako prihodnost podjetja, sta v tej fazi že precej natančno vidni. V rastočem podjetju so donosi visoki in so zato investicije v razširitve manj tvegane ter povezane z visokimi nagradami za investitorje. Rečemo lahko, da imajo podjetja z zahtevnejšo tehnologijo daljšo prihodnost. V to fazo vstopajo vse oblike kapitala, najbolj aktivna oblika je prav tvegani kapital, saj so cilji ki jih ta oblika kapitala zasleduje v tej fazi najbolje zagotovljeni. Zunanji in notranji odkup podjetja Gre za šesto investicijsko stopnjo v življenjskem ciklu tveganega kapitala, ki je povezana z enim najbolj kritičnih obdobij v življenju podjetja, to je z odkupom podjetja. Rastoče podjetje svoje uspehe izkazuje tako, da v eni izmed življenjskih faz postane dobičkonosen predmet nakupa oziroma prodaje. Cena takšnega rastočega podjetja se ne oblikuje samo na podlagi vrednosti premoženja ampak, se upoštevajo tudi pričakovani donosi v bodočnosti, ki lahko kar nekajkrat presegajo vrednost premoženja podjetja v času prodaje.Pri notranjem odkupu gre za odkup s strani poslovodstva. Iz prakse poznamo managerske odkupe, zunanji odkup podjetje, pa je odkup pri katerem gre za financiranje kupcev s strani lastnikov, ki se želijo umakniti iz posla, tovrstni lastniki želijo s prodajo podjetja pridobiti kapitalski dobiček in na ta način realizirati donose na kapital, ki so jih pričakovali tedaj, ko so vlagali denar v podjetje (Žugelj et al. 2002, 41 – 50).

51

4.6 Model financiranja poslovanja podjetja z zunanjimi viri Kot smo videli skozi diplomsko delo, ima podjetje na voljo številne vire za financiranje svojega poslovanja. Pri pridobivanju virov financiranja, se podjetja srečujejo s številnimi omejitvami. Slika 2: Model financiranja poslovanja podjetja z zunanjimi viri

Kakšno bo razmerje med zunanjimi in notranjimi viri je odvisno od podjetja do podjetja, saj se vsa podjetja med seboj razlikujejo, vsako podjetje ima neke svoje specifične značilnosti, celo znotraj neke panoge lahko pride do precejšnjih razlikovanj med podjetij. Model prikazuje, da ima podjetje na voljo notranje, zunanje in posebne vire financiranja, kar smo podrobno pogledali v diplomskem delu, hkrati pa je pri izbiri različnih virov omejeno s finančno politiko, razvitostjo trga kapitala, odvisno je tudi od življenjskega cikla v katerem se nahaja, od zunanjih in notranjih udeležencev podjetja oziroma lahko rečemo tudi od njihovih interesov. Zunanji in notranji udeleženci podjetja Podjetje je združenje različnih interesnih skupin. V podjetje se nihče ne vključuje brez interesa, takšnega ali drugačnega. Najprej so tukaj lastniki, ki želijo povečati ali vsaj ohraniti svoje premoženje, katerega so investirali v podjetje. Ta interes uresničujejo s svojo udeležbo v upravljanju podjetja. Naslednji udeleženec je vodstvo podjetja oziroma

Financiranje poslovanja

podjetja

Zunanji viri

Razvitost trga

kapitala

Življenjski cikel

podjetja

Notranji udeleženci

podjetja

Posebni oblike zunanjih virov

Zunanji udeleženci

podjetja

Finančna politika podjetja

52

management, torej predsednik uprave in člani uprave, ki morajo poosebljati interese podjetja. Pri managerjih so v ospredju želje po zadovoljitvi interesov pomembnih interesov lastnikov podjetja, saj jih le ti najemajo, plačujejo in odpuščajo. Vse to pa neposredno vpliva na uresničevanje njihovih osebnih interesov po dobrem plačilu, osebnem ugledu, uveljavitvi in različnih bonitetah. Pomembni notranji udeleženci so prav tako strokovnjaki in drugi zaposleni, ki delajo v podjetju zato, da zaslužijo za svoj lastni obstoj in razvoj. Z delom si ustvarjajo osnovo za življenje in zadovoljevanje osnovnih potreb. Pri nekaterih zaposlenih je prisotna tudi potreba po zadovoljitvi drugih in drugačnih potreb, kot so potreba po uveljavitvi, priznanju, ugledu in še kaj. Med zunanje udeležence prištevamo; tržne udeležence, torej kupci, odjemalci, dobavitelji, konkurenti in tudi finančni udeleženci. Širša javnost, nosilci družbene infrastrukture, torej javnih financ in državne institucije. Nekateri od teh udeležencev neposredno vplivajo na podjetje, nekateri pa se morajo podjetju zgolj prilagajati. Različni udeleženci imajo različne interese, običajno obveljajo interesi tistih, ki imajo večjo moč katero znajo uspešno uveljaviti. V podjetjih pogosto prihaja, do notranjih in zunanjih interesnih skupin, do koalicij, opozicij in do različnih drugih zavezništev. Usklajevanje različnih interesov interesnih skupin poteka s pogajanji. Finančna politika podjetja Na oblikovanje finančne politike vplivajo številni dejavniki. V grobem lahko dejavnike delimo na zunanje in notranje. Notranje lahko naprej razdelimo na objektivne in subjektivne. Objektivni so; finančna moč podjetja, podjetje z večjo finančno močjo ima večjo finančno stabilnost in večje možnosti za najemanje finančnih sredstev, sledi velikost podjetja, tista stroga delitev je na majhna, srednja in velika podjetja, kriteriji za delitev so število zaposlenih, povprečna vrednost aktive in prihodki. Naslednja je dinamika rasti podjetja, stopnja razvoja in zrelosti podjetja, organiziranost podjetja ter posebne okoliščine. Subjektivni so; socialna in izobrazbena struktura zaposlenih, splošno vzdušje v kolektivu in izkušenost ter strokovnost vodstvenih finančnih delavcev. Zunanji dejavniki so; gospodarski in še zlasti finančni sistem, razvitost finančnega trga. Naš finančni trg lahko razdelimo na trg kapitala in trg denarja in je še vedno v fazi rasti in razvoja, predvsem organiziran trg kapitala je relativno plitek in lahko rečemo, da naš organiziran trg kapitala obvladuje skupina vplivnih posameznikov s kakovostnimi informacijami. Sledi dejavnik, ki predstavlja razmere na blagovnem in finančnem trgu in še zadnji dejavnik je javno mnenje. Poudariti še moramo, da se finančna politika drugače oblikuje v majhnem podjetju kot v velikem podjetju, prav tako se drugače oblikuje, če gre za podjetje, ki se ukvarja z industrijsko, trgovsko ali pa kmetijsko dejavnostjo. Življenjski cikel podjetja Podjetje običajno začne svoje življenje z ustanovitvijo. Deluje, posluje ter se razvija in raste vse do svojega prenehanja. V času od nastanka do prenehanja živi podjetje svoj življenjski cikel, ki je podoben življenjskim ciklom iz bioloških značilnosti sveta.

53

Nastanku podjetja sledi razvoj podjetja, ki je kontinuiran in ciljno usmerjen proces spreminjanja podjetja na boljše. Razvoj je lahko tudi negativen. Razvojno spreminjanje zadeva različne dele in procese v podjetju, njegovo organizacijo in tudi okolje. Razvoj podjetja pa se pogosto enači z rastjo podjetja, kar ni čisto točno, saj je razvoj podjetja kakovosten dejavnik, rast podjetja pa je količinski dejavnik. Podjetje lahko raste ne da bi se razvijalo ali se razvija ne da bi raslo. Običajno obstaja sorazmerje med rastjo in razvojem. Tretja faza je zrelost podjetja, v kateri se sooči s staranjem. Ima trden položaj na prodajnih in nabavnih trgih, kar mu omogoča v povezavi z ekonomijo obsega velikoserijsko proizvodnjo, s katero dosega ugodne finančne izide. V tej fazi podjetje razpolaga z znatnimi finančnimi viri in razmeroma lahko pride do novih. Še zadnja faza je odmiranje, pride do zatona poslovnih možnosti podjetja, podjetje pogosto zamuja pri zasnovi podjetniškega koncepta za prihodnost. Promet se zmanjšuje. V kolikor vodstvo ne stori ničesar, se podjetje približuje stečaju. V različnih fazah življenjskega cikla, ima podjetje različno finančno moč in različne možnosti za financiranje svojega poslovanja. Sklenemo lahko, da podjetje potrebuje v začetnih fazah predvsem zunanje vire financiranja, dokler si ne ustvari ustreznega zaledja, ko lahko začne koristiti notranjih virov. Ko doseže ustrezno točko rasti in razvoja mora poiskati ustrezno optimalno razmerje med zunanjimi in notranjimi viri. To razmerje mora biti takšno, da bo pomenilo, kar najmanjše stroške financiranja poslovanja. Razvitost trga kapitala S trgom kapitala razumemo trg za transakcije finančnih sredstev dolgoročnega značaja, ki omogoča predvsem z vključitvijo efektov to so vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi, kot spremljajočih instrumentov ponudnika kapitala, da sklenjene vezave kapitala, ki imajo lahko obliko delnic, obveznic in še kakšno drugo obliko, vsak čas prekinejo. Vključitev vrednostnih papirjev v izvajanje finančnih transakcij pa zahteva primerno organizacijsko obliko v smislu institucionalizacije, pri čemer mislimo na določanje minimalnih pogojev za udeležence, kot tudi potek poslov, kar na eni strani jamči sposobnost delovanja institucionaliziranega trga v obliki borze, na drugi pa zaščito investitorjev. Na trgu kapitala pa se trguje z vrednostnimi papirji, ki jih lahko razdelimo na lastniške vrednostne papirje oziroma delnice podjetij in finančnih institucij ter dolžniške vrednostne papirje oziroma obveznice podjetij, bank, države, občin in različnih paradržavnih institucij ter skladov, ki kotirajo na borzi. Tukaj še lahko omenimo, da se na trgu kapitala pojavljajo tudi vzajemni skladi in vrednostni papirji pooblaščenih investicijskih družb. Pomembno je, da trg kapitala razdelimo na primarni, sekundarni, terciarni in kvartarni trg. Razvitost trga kapitala je bistvenega pomena za možnosti financiranja poslovanja podjetja. V okolju, kjer je trg kapitala visoko razvit, imajo podjetja na voljo številne možnosti, prav tako je v razvitih okoljih, ustaljena praksa določila korake po katerih je potrebno postopati pri določenih oblikah financiranja. V slabše razvitih okoljih, v katerih so slabše razviti trgi kapitala imajo podjetja ožjo paleto možnosti, med katerimi lahko izbirajo pri financiranju svojega poslovanja.

54

5. Poslovni sistem Mercator d.d.

5.1 Nekaj besed o družbi Mercator V aplikativnem delu diplomske naloge, bomo pogledali, strukturo virov financiranja poslovnega sistema Mercator d.d. Prav je, da na začetku predstavimo podjetje in pogledamo s čem se ukvarja. Zgodovina Mercatorja sega vse v leto 1949, ko je bilo ustanovljeno podjetje Živila Ljubljana. Leta 1953 pa začne družba delovati pod imenom Mercator kot trgovinsko podjetje na debelo. Začetna strategija podjetja Mercator je bila interesno povezovanje manjših lokalnih trgovinskih, industrijskih, gostinskih in storitvenih podjetij in takšen trend je potekal vse do devetdesetih let. Leta 1990 se je Mercator registriral kot Poslovni sistem Mercator, ki so ga ustanovila prej omenjena povezana podjetja, kar je pomenilo tudi začetek njegove koncernske organiziranosti. Leta 1993 je zelo pomembno, kajti v tem letu se je začel postopek privatizacije z javno prodajo delnic. Leta 1995 se Poslovni sistem Mercator d.d. vpiše v sodni register kot delniška družba v zasebni lasti. Prelomno je tudi leto 1997 ko dobi podjetje novo upravo, katero danes vodi gospod Žiga Debeljak in prične poslovati pozitivno z novo vizijo. Kasneje so tudi potekali različni postopki notranjega prestrukturiranja, ki so potrebni za povezovanje slovenske živilske in preostale trgovine. Pomemben pa je tudi vstop podjetja na trge bivše Jugoslavije in sicer Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije in Črne Gore. Kot pravi STA v članku Mercator obvladuje 45 – odsotni tržni delež, v Financah, 29.11.2004 je Mercator vodilni slovenski trgovec s kar 44,7 odstotnim tržnim deležem, ob tem pa svoj delež tudi povečuje in sicer je od lanskega novembra pa do maja letos tržni delež povečal za kar 3,4 odstotka. Na lestvici se na prvem mestu torej nahaja Mercator, na drugem mu sledi Spar / Interspar z 19,2 odstotnim tržnim deležem, temu pa se z hitrim tempom približuje celjsko trgovinsko podjetje Tuš. 5.2 Struktura virov financiranja poslovnega sistema Mercator d.d. Najprej si poglejmo razmerje med zunanjimi viri financiranja in notranjimi viri financiranja. Slika 3: Razmerje med zunanjimi in notranjimi viri financiranja (v mio SIT)

010.00020.00030.00040.00050.00060.00070.00080.000

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005

DokapitalizacijaZunanji viriNotrnji viri

Vir: Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2003 in 2005.

55

Iz grafa lahko vidimo, da se uporaba različnih virov od leta do leta razlikuje, v letu 1998, 2000 in 2005 je podjetje za naložbe uporabljalo več zunanjih virov, med tem ko je preostala leta uporabljalo več notranjih virov. V letu 2005 pride tudi do dokapitalizacije podjetja s strani obstoječih lastnikov. Prav je, da si pogledamo revidirani računovodski izkaz Poslovnega sistema Mercator d.d. v okviru katerega bomo podrobneje pogledali finančne in poslovne obveznosti iz katerih bomo naprej razložili strukturo zunanjih virov financiranja. Tabela 1: Bilanca stanja družbe Poslovni sistem Mercator d.d. (v tisoč SIT)

Postavka 2005 2004 Sredstva Stalna sredstva Neopredmetena dolgoročna sredstva 954.447 353.782 Opredmetena osnovna sredstva 142,300.926 87,921.858 Dolgoročne finančne naložbe 90,867.018 82,943.416 234,122.391 171,219.056 Gibljiva sredstva Zaloge 25,471.684 20,223.557 Poslovne terjatve 33,170.921 26,076.160 Kratkoročne finančne naložbe 2,710.143 4,187.256 Dobroimetje pri bankah, čeki in gotovina 1,816.117 872.383 63,171.865 51,359.356 Aktivne časovne razmejitve 1,302.078 160.471 Skupaj sredstva 298,596.334 222,738.883 Obveznosti do virov sredstev Kapital Vpoklicani kapital 33,561.540 32,085.040 Kapitalske rezerve 4,787.703 653.503 Rezerve iz dobička 30,633.917 25,724.389 Preneseni čisti poslovni izid - 2.640 Čisti poslovni izid poslovnega leta 2,127.779 2,548.438 Prevrednoteni popravki kapitala 43,666.705 32,776.415 114,777.644 93,790.425 Rezervacije 10,984.895 4,325.159 Finančne in poslovne obveznosti Dolgoročne finančne obveznosti 66,810.546 47,405.215 Dolgoročne poslovne obveznosti 8,048.640 7,938.529 Kratkoročne finančne obveznosti 46,892.841 27,942.824 Kratkoročne poslovne obveznosti 49,853.311 40,511.522 171,605.338 123,798.090 Pasivne časovne razmejitve 1,228.457 825.209 Skupaj obveznosti do virov sredstev 298,596.334 222,738.883 Izvenbilančna evidenca 67,365.203 52,975.267 Vir: Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2005

56

Za nas so posebej pomembne finančne in poslovne obveznosti, kajti pod temi postavkami se skriva struktura zunanjih in notranjih virov financiranja. 5.3 Dolgoročne finančne obveznosti Najprej poglejmo dolgoročne finančne obveznosti: priporočeni kontni načrt za gospodarske družbe šteje pod to postavko dolgoročno izdane menice, dolgoročna posojila, dobljena z izdajo menic, dobljena pri domačih bankah ali drugih domačih osebah, pri tujih bankah, pri drugih tujih osebah, dolgoročno dobljene vloge domačih oseb in druge dolgoročne finančne obveznosti. V poslovne sistemu Mercator je struktura naslednja: Tabela 2: Dolgoročne finančne obveznosti (v tisoč SIT)

Postavka 2005 2004 Dolgoročno dobljena posojila pri bankah doma 55,122.599 27,559.893 (Kratkoročni del) ( 9,257.743 ) ( 6,073.388 ) Dolgoročno dobljena posojila pri bankah v tujini

16,681.863 27,101.525

(Kratkoročni del) ( 6,289.815 ) ( 9,951.327 ) Dolgoročno dobljena posojila pri drugih podjetjih

11,008.581 9,223.769

(Kratkoročni del) ( 454.939 ) ( 455.257 ) (Skupaj kratkoročni del) ( 16,002.497 ) ( 16,479.972 ) Skupaj 66,810.546 47,405.215 Vir: Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2005 V letnem poročilu pa lahko najdemo tudi povprečne obrestne mere ki so pri bankah in drugih finančnih organizacijah v primeru posojil v domači valuti po 6,16 odstotka, pri posojilih v tuji valuti po 3,45 odstotka in pri posojilih s strani drugih podjetij 7,45 odstotka. Pri posojilih, katerih je obrestna mera vezana na tujo valuto, se ta na podlagi sklenjene pogodbe četrtletno ali polletno spreminja. Struktura dolgoročnih finančnih obveznosti na dan 31. 12. 2005 izražena v tisoč SIT pa je bila naslednja:

• 215.535 tisoč SIT v domači valuti • 66,595.011 tisoč SIT v EUR

Iz tabele vidimo, da podjetje najema veliko posojil v tujini, torej išče vire financiranja na tujih denarnih trgih če najema posojila pri tujih bankah, to lahko tudi razložimo z relativno majhnostjo domačega trga denarja za takšno veliko evropsko primerljivo trgovinsko verigo, kot je Mercator, pa čeprav je v evropskem merilu še vedno majhen. Podjetje pa za zavarovanje dolgoročnih obveznosti uporablja hipoteke, finančne zaveze in menice ter akceptne naloge, del dolga pa je tudi nezavarovan vendar je ta del zelo majhen. Pomembno je tudi, da pogledamo ročnost dolgoročnih finančnih obveznosti:

57

Tabela 3: Ročnost dolgoročnih finančnih obveznosti (v tisoč SIT)

Postavka 2005 2004 Zapadlost od 1 do 2 let 18,982.053 12,353.174 Zapadlost od 2 do 3 let 14,452.920 12,113.043 Zapadlost od 3 do 4 let 11,597.138 7,066.487 Zapadlost od 4 do 5 let 7,107.238 5,483.540 Zapadlost nad 5 let 14,671.197 10,388.971 Skupaj 66,810.546 47,405.215 Vir: Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2005 Vidimo, da največji odstotek dolga predstavljajo obveznosti, ki imajo rok zapadlosti od enega do dveh let, potem pa se ta odstotek postopoma znižuje in spet naraste pri obveznostih, ki imajo zapadlost nad pet let. 5.4 Dolgoročne poslovne obveznosti Priporočeni kontni načrt za gospodarske družbe razlaga, da pod to postavko spadajo dolgoročno prejeti predujmi, prejete varščine, krediti domačih dobaviteljev, krediti tujih dobaviteljev, dolgovi iz finančnega najema, odložene obveznosti za davke in druge dolgoročne poslovne obveznosti. Struktura v Poslovnem sistemu Mercator je naslednja: Tabela 4: dolgoročne poslovne obveznosti (v tisoč SIT)

Postavka 2005 2004 Dolgoročne poslovne obveznosti pri podjetjih v skupini

- 45.967

Živila Kranj d.d. - 45.967 Dolgoročne poslovne obveznosti pri drugih 8,407.044 8,193.222 (Kratkoročni del) ( 358.404 ) ( 300.760 ) (Skupaj kratkoročni del) ( 358.404 ) ( 300.760 ) Skupaj 8,048.640 7,938.429 Vir: Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2005 Glavnina dolgoročnih finančnih obveznosti se nanaša na finančni najem Mercatorjevih centrov v Kranju in Celju. Dolgoročne poslovne obveznosti pa so tudi razdeljene med različne ročnosti, ki pa v tem kontekstu niso tako pomembne. 5.5 Kratkoročne finančne obveznosti Pod kratkoročne finančne obveznosti lahko štejemo, kratkoročna posojila dobljena pri podjetjih v državi, podjetjih v tujini, bankah v državi, bankah v tujini, kratkoročno izdane obveznice in druge vrednostnice in kratkoročne izdane menice. Struktura Poslovnega sistema Mercator je naslednja:

58

Tabela 5: Kratkoročne finančne obveznosti (v tisoč SIT)

Postavka 2005 2004 Kratkoročno pridobljena posojila pri podjetjih v skupini Mercator

1,530.709 610.602

Pekarna Grosuplje, d.d. 60.000 60.000 M Hotel, d.o.o. 151.529 33.000 Mercator – Optima d.o.o. - 122.802 Alpkomerc, d.d. 1,131.180 - Savski otok, d.o.o. 6.000 - Kratkoročno dobljena posojila pri bankah 25,056.933 10,554.665 Kratkoročni del dolgoročno pridobljenih posojil pri bankah

15,547.558 16,024.715

Kratkoročno dobljena posojila pri drugih podjetjih

4,293.702 297.585

Kratkoročni del dolgoročno pridobljenih posojil pri drugih podjetjih

454.939 455.257

Skupaj kratkoročni del dolgoročni finančnih obveznosti

16,002.497 16,479.972

skupaj 46,892.841 27,942.824 Vir: Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2005 Vidimo, da podjetje najema posojila iz povezanih podjetij, torej podjetij v katerih ima lastniški delež, to so predvsem tista podjetja, ki so zgoraj našteta, najema pa tudi kratkoročna posojila pri bankah ter tudi drugih podjetij. Opazimo lahko, da veliko kratkoročnih virov predstavljajo prav posojila bank, kar lahko spet razložimo z slabšo razvitostjo finančnega trga, in pa določeno neizkušenostjo s tega področja in mogoče tudi delnim nezaupanjem. Sredstva je družba najela z razlogom pospešenega vlaganja v maloprodajno mrežo na domačem trgu. Kratkoročno prejeta posojila so obrestovana po povprečni obrestni meri pri odvisnih podjetjih 3,91 odstotka, pri bankah in drugih finančnih organizacijah kjer gre za kredite v domači valuti po 4,18 odstotni obrestni meri in pri posojilih v tuji valuti po 3,27 odstotni obrestni meri. Struktura kratkoročnih finančnih obveznosti na dan 31.12.2005 v tisoč SIT pa je naslednja:

• 19,271.646 tisoč SIT v domači valuti • 27,621.195 tisoč SIT v EUR

Podjetje za zavarovanje nudi tako kot smo že videli pri dolgoročnih finančnih obveznostih hipoteke, finančne zaveze, menice in akceptne naloge, druge ter del dolga pa je nezavarovan.

59

5.6 Kratkoročne poslovne obveznosti Tabela 6: Kratkoročne poslovne obveznosti (v tisoč SIT)

Postavka 2005 2004 Kratkoročne poslovne obveznosti do podjetij v skupini

16,400.941 14,048.370

Mercator – SVS d.d. 12,204.095 1,106.989 Mercator – Dolenjska d.d. - 3,702.677 Živila Kranj d.d. - 7,641.052 Druga odvisna podjetja 4,196.846 1,597.652 Kratkoročne poslovne obveznosti do drugih dobaviteljev

28,356.428 23,561.787

Kratkoročne poslovne obveznosti do delavcev

2,933.770 2,027.777

Kratkoročne poslovne obveznosti do države 953.342 77.967 Druge kratkoročne poslovne obveznosti 850.426 494.861 Skupaj kratkoročni del dolgoročnih poslovnih obveznosti

358.404 300.760

Skupaj 49,853.404 40,511.522 Vir: Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2005 Kot je razvidno iz tabele, podjetje koristi tudi kreditiranje s strani dobaviteljev, kar si lahko razlagamo na več načinov. Vedeti moramo, da gre za največjo trgovinsko mrežo pri nas, kar pomeni tudi največjo pogajalsko moč pri dobaviteljih, zato si lahko podjetje privošči oziroma izbori v pogajanjih dolge valutne roke. Ima pa tudi nekaj obveznosti do države, kar bi lahko razložili, da gre za še ne plačane davke ali kakšno posebno obliko subvencije, recimo denar brez obresti, ki pa ga mora podjetje vseeno v nekem roku vrniti.

60

6. Sklep Odločanje o strukturi in razmerju med zunanjimi in notranjimi viri financiranja je v pristojnosti vsake finančne funkcije v posameznem podjetju. Vemo, da imajo nekatera podjetja pri nas organizirane poslovne funkcije tako, da imajo skupaj finančno in računovodsko poslovno funkcijo, kar se lahko skozi čas izkaže predvsem pri hitro rastočem podjetju za zelo zgrešeno razdelitev poslovnih funkcij. Smo v zelo hitro razvijajočem se času, vse hitreje se razvijata trg denarja in trg kapitala, vedno več je novih finančnih inovacij, vsak dan je s tem tudi večje tveganje in vse to je razlog zakaj postaja vloga finančnika v podjetju vse večja, seveda so še tudi drugi bistveni razlogi. Kot smo v diplomski nalogi že omenili, so dobra podjetja tista, ki imajo danes postavljene cilje in jasno vizijo kaj bodo počela čez trideset let. To pomeni, da imajo danes izdelan načrt in strukturo kje bodo pridobila različne vire za financiranje in za kaj bodo ta sredstva namenila, ter v katere projekte bodo investirala. Danes se zavedajo in skušajo čim bolj obvladovati tveganja na omenjenih trgih. V naprej morajo načrtovati denarni tok, s katerim bodo kasneje servisirala vse dolgove, v kolikor se bodo odločila za najem finančnih sredstev pri bankah ali drugih finančnih organizacijah. Čas razvoja nas je pripeljal tako daleč, da kakor hitro se podjetje začne naslanjati, na neke svoje pretekle dosežke in samo za trenutek izpusti iz rok daljnogled, ki odseva prihodnost je lahko pogubljeno. Na trenutke se nam zdi, da je boljše če podjetje prehiteva čas, kot pa če je vzporedno s časom, kajti trendi kažejo, da konkurenčna ter inovativna podjetja prehitevajo čas, ko izdajo na tržišče nov izdelek in ni načrtovanega odziva, kajti odjemalec oziroma uporabnik na koncu odloči katere invencije postanejo inovacije in zato je lahko nek izdelek sprejet šele čez čas. Podjetje je pri priskrbi finančnih sredstev omejeno s številnimi dejavniki. Prvo omejitev predstavlja finančna politika podjetja, v kateri je zapisano, katere vire bo podjetje koristilo v času svojega obstoja. Sledijo notranji in zunanji udeleženci podjetja, pri čemer predstavljajo omejitev predvsem njihovi interesi. Pomembno omejitev predstavlja tudi razvitost finančnega trga. Globalizacija omogoča podjetju, da poišče vire financiranja tudi na tujih finančnih trgih, kar predstavlja podjetju tudi nove oblike financiranja poslovanja. Pomemben je še življenjski cikel v katerem se podjetje nahaja, saj potrebuje podjetje v različnih življenjskih ciklih različen obseg in obliko virov. Kot smo lahko razberemo iz zadnjega dela diplomske naloge koristi Poslovni sistem Mercator tako zunanje kot notranje vire financiranja odvisno od obdobja. Če bi potegnili povprečje, je razmerje med zunanjimi in notranjimi viri približno enako. Podjetje najema kredite doma in v tujini, koristi kreditiranja s strani dobaviteljev, uporablja kredite drugih podjetij in še druge oblike. V lanskem letu so izdali tudi obveznice, ki podjetju predstavljajo pomemben vir financiranja.

61

7. Povzetek Zelo pomembna funkcija v podjetju je finančna funkcija, ki jo podjetje obvladuje s finančno politiko. Cilji podjetja so naravnani tako, da skušajo zadovoljevati potrebe vseh udeležencev podjetja. Finančna politika kot del celotne politike podjetja ima prav tako svoje cilje, ki jih zasleduje in uresničuje – usmerjena je predvsem v upravljanje s finančnimi tokovi znotraj podjetja in tistih tokov, ki so v njegovem okolju. Prav tako pa stremi k ohranitvi oziroma povečanju finančne moči. Finančna politika je strateška dejavnost in pomembno sredstvo za doseganje podjetniških ciljev. Zadolžena je, da zagotavlja najboljšo kombinacijo glede zagotavljanja eksistence, plačilne sposobnosti, donosnosti in gospodarnosti. Poglavitna načela finančne politike so: likvidnost in z njo povezana plačilna sposobnost, donosnost in gospodarnost. Podjetje ima pri financiranju svojega poslovanja številne možnosti, med katerimi lahko prosto izbira. Na voljo ima notranje in zunanje vire financiranja poslovanja, ki obsegajo še en zelo pomemben segment in sicer posebne oblike zunanjih virov. Med notranje vire štejemo nerazdeljen dobiček in amortizacijo, s katero je ravnati kar se da previsno, ker je v nasprotnem primeru lahko ogrožen razvoj in obstoj podjetja v prihodnosti. Pri financiranju mora podjetje upoštevati pravila vodoravne in navpične finančne strukture. Še posebej moramo izpostaviti zlato bilančno pravilo, ki govori, da more podjetje financirati kratkoročne investicije iz kratkoročnih virov in dolgoročne investicije iz dolgoročnih virov. Med zunanje vire prištevamo kapitalske vložke, ki so lahko v obliki navadnih delnic, prednostnih delnic ali nakupnih bonov. Sledijo najrazličnejše obveznice in sicer so to zamenljive obveznice, brezkuponske obveznice, obveznice z nakupnim bonom in obveznice s spremenljivo obrestno mero, v literaturi še najdemo celo paleto različnih obveznic, vendar se moramo zavedati dejstva, da je podjetje pri izdaji obveznic omejeno z razvitostjo trga kapitala. Podjetje lahko najame kredite, kjer razlikujemo kratkoročne kredite in dolgoročne kredite. Med temi običajnimi zunanjimi viri sledijo še subvencije, ki jih lahko podjetje pridobiva ali od države ali kakšne druge pomembne razvojne institucije. Med posebne oblike zunanjih virov prištevamo kot prvi leasing oziroma zakup, ki ga lahko razdelimo na operativni s katerim se financirajo praviloma kratkoročne investicije in finančni s katerim se investirajo dolgoročne investicije. Sledi faktoring, s katerim lahko podjetje unovči še ne zapadle terjatve, tako da jih pred zapadlostjo proda in pride do gotovine in si tako izboljša plačilno sposobnost. Naslednji je forfeting, ki se najpogosteje uporablja pri izvozu investicijske opreme tako da se vključi foreter, ki odkupi terjatev. Naslednji vir je franšizing, ki je pri nas relativno mlad, in pomeni podjetju, da relativno poceni dobi tržišče in s tem odjemalce in predvsem potrebno znanje ter še zadnji je tvegan kapital, ki se pri nas še ni docela uveljavil, za investitorja predstavlja visoko tveganje, kar je povezano s tem, da investitor zahteva visok donos, podjetju pa predstavlja pomemben vir financiranja predvsem v začetnih fazah ko še ne more pridobiti drugih virov. Ključne besede: finančna politika, financiranje, zunanji viri financiranja, notranji viri financiranja, posebne oblike zunanjih virov financiranja.

62

SUMMARY Very important function in the company is financial function. Company manage this function with financial policy. Goals of the company are made in that way, that they try to satisfy needs of all people who are conected with the company. Financial policy is the part of the global policy and has its own goals. It is directed by managing with financial flows inside and outside the company. It is trying to increase the company finanancial power. Financial policy is a strategic activity and a very important way to reach business goals. It tries to assure the best combination of exitence, ability of payment, profatibility and thriftiness. The main principles of financial policy are; liquidity, ability of payment, profitability and thriftiness. Company has many options when it finances its own business. It can choose from internal financial sources or external financial sources. Internal financial sources are undivided profit and amortization, which is very essential. If company spends money which was acquired with the amortization, it is very dangerous for the company development and exitence in the future. When company finances its own business, it must consider rules of financial structure. We must expose the most important rules of financial statment which is that company must finance long term investments with long term financial sources and short term investments with short term financial sources. External financial sources are capital sources which can take form of ordinary share, preference share or purchase bond. Then we have many differnet debentures like, chageble debentures, freebond debentures, debentures with purhace bond and debetures with changeble interest rate. When company tries to grant debentures it is limited with level of development financial market. Company can raise loan too and here has two options, long term credit ar short term credit. Another usuall external financial source is subsidy which company get from government or any other state investment institution. Special external sources are; leasing, where company can choose betwen operative leasing for short term investments and financial leasing for long term investments. Another source is factoring which presents business where, company realize unsettled debts with selling these debts. With selling these unsettled debts the company can reach better payment ability. Third special external source is forfeting. These source are used when company tries to export investment equipment. Very important person in this business is forfeter who ransom debts for investment equipment. Fourth source is franchizing. In these sort of cooperation company can buy exclusive rights with market share, know how and special equipment. Ans the last one is risk capiatl, which is very new in our financial environment. Risk capital represent hight level of risk for the investor which is the reason why investor demands high profit. This source is very important for companies, when they are in the beginig of their business and they can not get any other financial sources. Key words: Financial policy, external financial sources, internal financial sources, special external financial sources.

63

8. Literatura in viri

1. A. Brealey, Richard and Stewart, C. Mayers. 1991. Principles of corporate finance. United States of America: McGraw – Hill.

2. Belak, Janko. 2002. Politika podjetja in strateški management. Maribor: Založba

MER – MER Evrocenter. 3. Bobek, Dušan. 1995. Finančni trg. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta. 4. Bohinc, R., B. Bratina in H. M. Pivka. 1999. Pravo gospodarskih družb. Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede. 5. Bond, E. Robert, and Jeffry M. Bond. 1993. The source book of franchize

opportunities 1993. Homewood: Bussines One Irwin, 2 – 27. 6. Crnkovič, Rudi. 1992. Gospodarske finance. Maribor: Ekonomsko – poslovna

fakulteta. 7. Filipič, Drago in Franjo, Mlinarič. 1999. Temelji podjetniških financ. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 8. Filipič, Drago in Tanja, Markovič-Hribernik. 2000. Osnove financ. Maribor:

Ekonomsko – poslovna fakulteta. 9. Jones, Ernest. 1997. Guide to business finance. London: Pitman publishing. 10. Jurše, Mila. 1997. Mednarodni marketing. Maribor: Ekonomsko – poslovna

fakulteta. 11. Kos, Suzana. 2004. Lizinške družbe izrabljajo nevednost strank. Finance 153, 4. 12. Kralj, Janko. 1992. Podjetniško finančno upravljanje in vodenje. Maribor:

Ekonomsko – poslovna fakulteta. 13. Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2003. 2006. [Online] Avaliable:

http://www.mercator.si/podjetje/Datoteke/SI/Financni_podatki/letno_porocilo_2003_slo.pdf [10.3.2006].

14. Letno poročilo Poslovnega sistema Mercator 2005. 2006. [Online] Avaliable:

http://www.mercator.si/podjetje/Datoteke/SI/Financni_podatki/letno_porocilo_2005_slo.pdf [11.3.2006].

15. McAuley, Tony. November 2004. Traditional values. CFO Europe. November

2004, 14. 16. Mramor, Dušan. 1993. Uvod v poslovne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 17. Nova Ljubljanska Banka. 2006. [Online] Avalibale: http://www.nlb.si/cgi-

bin/nlbweb.exe?doc=2916&SeS=19424901321525-110009801 [12.3.2006].

64

18. O. Edmister, Robert. 1986. Financial institutions. United States of America:

McGraw – Hill. 19. Penko Natlačen, Metka. 2000. Pogodba o leasingu. Ljubljana: Gospodarska

zbornica Slovenije. 20. Potočnik, Miha. 2000. Pogodba o franšizingu. Ljubljana: Gospodarska zbornica

Slovenije. 21. Rebernik, Miroslav. 1997. Podjetništvo in management malih podjetij. Maribor:

Ekonomsko – poslovna fakulteta. 22. Repovž, Leon in Peterlin, Jožko. 2004. Financiranje. Koper: Fakulteta za

management. 23. Robnik, Lidija. 1994. Poslovne finance za računovodske in finančne delavce.

Ljubljana: Zveza ljudskih univerz. 24. Roland Kaye, G. 1995. Financial Planing Models. London: Academic press. 25. Samuelson, Paul A., and William D. Nordhaus. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV

Založba d.o.o. 26. Slovenski indeks delnic SBI 20. 2006. [Online] Available:

http://www.ljse.si/StrSlo/Trgovanj/Menu/tr_tec.htm [16.3.2006]. 27. STA. 2004. Mercator obvladuje 45 – odsotni tržni delež. Finance 232, 6. 28. Zakaj in kako na borzo. 2006. [Online] Available: http://www.ljse.si./StrSlo/

Izdajate/Menu/iz_prk.htm [16.3.2006]. 29. Zbašnik, Dušan. 2001. Mednarodne poslovne finance. Maribor: Ekonomsko -

poslovna fakulteta. 30. Žugelj, Damjan, P. Penca, N. Slavnič, B. Žunec in J. Vadnjal. 2001. Tvegani

kapital. Ljubljana: Lisac & Lisac.

65

9. Seznam slik in tabel Slika 1: Prikaz možnih virov financiranja poslovanja podjetja........................................... 18 Slika 2: Model financiranja poslovanja podjetja z zunanjimi viri....................................... 52 Slika 3: Razmerje med zunanjimi in notranjimi viri financiranja (v mio SIT) ................... 55 Tabela 1: Bilanca stanja družbe Poslovni sistem Mercator d.d. (v tisoč SIT).................... 56 Tabela 2: Dolgoročne finančne obveznosti (v tisoč SIT) .................................................... 57 Tabela 3: Ročnost dolgoročnih finančnih obveznosti (v tisoč SIT) .................................... 58 Tabela 4: dolgoročne poslovne obveznosti (v tisoč SIT) .................................................... 58 Tabela 5: Kratkoročne finančne obveznosti (v tisoč SIT)................................................... 59 Tabela 6: Kratkoročne poslovne obveznosti (v tisoč SIT) .................................................. 60

66