UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Natalija Šraml

PROSTOR IN ČAS V IZBRANIH SLOVENSKIH SODOBNIH

FANTASTIČNIH PRIPOVEDIH

MAGISTRSKO DELO

Maribor, januar 2017

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Natalija Šraml

PROSTOR IN ČAS V IZBRANIH SLOVENSKIH SODOBNIH

FANTASTIČNIH PRIPOVEDIH

MAGISTRSKO DELO

Mentor: red. prof. dr. Dragica Haramija

Maribor, januar 2017

Lektor:

Pavlina Grošelj, diplomirana slovenistka in umetnostna zgodovinarka

Prevajalec:

Marko Kvar, diplomirani anglist

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici red. prof. dr. Dragici Haramija za vso strokovno

pomoč pri oblikovanju magistrske naloge in za vse napotke ob pisanju.

Magistrsko delo v celoti posvečam svojemu očetu. Žal mi je, da ni dočakal tega

trenutka, saj nihče ne bi bil ponosen name, kot bi bil on.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Natalija Šraml, rojena 21. 11. 1988, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, študijskega programa 2. stopnje Slovenskega jezika in

književnosti, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Prostor in čas v izbranih

slovenskih sodobnih fantastičnih pripovedih pri mentorici red. prof. dr. Dragici

Haramija avtorsko delo.

V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

_________________________

Maribor, 3. 1. 2017

POVZETEK

V prvem delu magistrske naloge so predstavljene značilnosti fantastične pripovedi,

motivne klasifikacije tujih in slovenskih književnih analitikov in njen razvojni lok

na Slovenskem. Zanimalo nas je, v katerih fantastičnih pripovedih se

dvodimenzionalnost dogajanja kaže s prestopom v drug prostor ali v drug čas.

Izbrali smo devet del sodobnih slovenskih avtorjev, in sicer Bogdan Novak:

Zaljubljeni vampir (1995) in Strašljiva Strahovica (1996), Feri Lainšček:

Velecirkus Argo (1996); Desa Muck: Kremplin (1996); Janja Vidmar: Vrtiljak

čudežev (1999); Aksinja Kermauner: Modrost starodavnega anka (2000); Dim

zupan: Dežela odrezanih glav (2001); Miha Mazzini: Drevo glasov (2005) in

Marjana Moškrič: Stvar (2007)

V osrednjem delu naloge so fantastične pripovedi natančno analizirane.

Predstavljeni so splošni podatki o romanu, zgodba, glavni in stranski književni liki,

snov, tema, motivi, ideja ter jezikovne značilnosti. V vsaki pripovedi sta posebej

izpostavljeni kategoriji prostora in časa. Določen je primarni in sekundarni prostor

prav tako primarni in sekundarni čas ter odnos med njima. Ker sta prostor in čas v

romanu tesno povezana, so izpostavljene tudi vidnejše kategorije kronotopa.

Ključne besede: fantastična pripoved, prostor, čas, kronotop, Novak, Lainšček;

Muck, Vidmar, Kermauner, Zupan, Mazzini, Moškrič

ABSTRACT AND KEYWORDS

The first part of the master's thesis presents the features of a fantastic tales, motif

classifications of foreign and Slovenian literary analysts and its evolution on

Slovenian grounds according to Gregor Artnik. We are interested in which fantastic

tales the two-dimensionality of events shows itself with a transfer to another place

or another time. We select nine works by contemporary Slovenian authors: Bogdan

Novak: Zaljubljeni vampir (1995) and Strašljiva Strahovica (1996), Feri Lainšček:

Velecirkus Argo (1996); Desa Muck: Kremplin (1996); Janja Vidmar: Vrtiljak

čudežev (1999); Aksinja Kermauner: Modrost starodavnega anka (2000); Dim

zupan: Dežela odrezanih glav (2001); Miha Mazzini: Drevo glasov (2005) and

Marjana Moškrič: Stvar (2007).

In the second, main section of the paper, the fantastic tales are analyzed in detail.

Presented are the general information about the novel; the storyline, the central and

minor literary characters, substance, theme, motifs, ideas, and linguistic features.

With each narrative there is a careful categorization of space and time.

Primary and secondary space are specified, as are the primary and secondary time

and the relationship between them. Since space and time in a novel are closely

related, we are also exposed to more prominent categories of chronotope.

Keywords: fantastic tales, space, time, chronotope, Novak, Lainšček; Muck,

Vidmar, Kermauner, Zupan, Mazzini, Moškrič

I

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2 NAMEN ............................................................................................................... 2

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ........................................................................... 2

4 METODOLOGIJA DELA ................................................................................... 3

4. 1 RAZISKOVALNE HIPOTEZE OZIROMA PREDPOSTAVKE ............... 3

4. 2 UPORABLJENI VIRI .................................................................................. 3

5 ZNAČILNOSTI FANTASTIČNE PRIPOVEDI ................................................. 3

6 DELITEV MLADINSKE FANTASTIČNE PROZE .......................................... 8

7 RAZVOJNI LOK SODOBNE SLOVENSKE FANTASTIČNE PRIPOVEDI 12

7. 1 DEVETDESETA LETA DVAJSETEGA STOLETJA ............................. 12

7. 2 FANTASTIČNA PRIPOVED NA ZAČETKU ENAINDVAJSETEGA

STOLETJA ........................................................................................................ 13

8OBRAVNAVA LITERARNIH DEL ................................................................. 14

8. 1 BOGDAN NOVAK: ZALJUBLJENI VAMPIR ....................................... 14

8. 2 BOGDAN NOVAK: STRAŠLJIVA STAHOVICA .................................. 22

8. 3 FERI LAINŠČEK: VELECIRKUS ARGO ............................................... 29

8. 4 DESA MUCK: KREMPLIN ...................................................................... 39

8. 5 JANJA VIDMAR: VRTILJAK ČUDEŽEV .............................................. 50

8. 6 AKSINJA KERMAUNER: MODROST STARODAVNEGA ANKA ..... 58

8. 7 DIM ZUPAN: DEŽELA ODREZANIH GLAV ........................................ 67

8. 8 MIHA MAZZINI: DREVO GLASOV ...................................................... 78

8. 9 MARJANA MOŠKRIČ: STVAR ............................................................. 87

9 SKLEP ............................................................................................................... 98

10 VIRI IN LITERATURA ................................................................................ 101

1

1 UVOD

Mladinska književnost je namenjena predvsem bralcu do starostne meje osemnajst

let; njena zanimivost je, da najbolj kakovostna dela nagovarjajo in pritegnejo tudi

odraslega bralca. Med devetimi obravnavanimi romani smo analizirali tudi nekaj

takih, ki jih lahko uvrstimo v sam vrh mladinske književnosti pri nas.

Teoretiki so enotnega mnenja, da se v tovrstni književnosti pojavljata dva svetova

– realni in fantastični. Fantastična pripoved je v delu opredeljena kot nadpomenka

za posebno vrsto fantastičnih besedil, ki so dvodimenzionalna in imajo natančno

določeno mejo prehoda med realnim in fantastičnim svetom. Ker poznamo več

različic fantastične pripovedi, so za predmet preučevanja izbrani sodobni slovenski

mladinski romani, kjer se dvodimenzionalnost dogajanja kaže s prestopom v drug

prostor ali čas.

V prvem delu magistrske naloge bomo teoretično opredelili fantastično pripoved,

njene značilnosti, motivne klasifikacije tujih književnih analitikov in njen razvojni

lok na Slovenskem po Gregorju Artniku. V jedrnem delu bomo podrobneje

analizirali devet romanov osmih različnih avtorjev, in sicer po kronološkem

vrstnem redu: Bogdan Novak: Zaljubljeni vampir (1995) in Strašljiva Strahovica

(1996), Feri Lainšček: Velecirkus Argo (1996); Desa Muck: Kremplin (1996); Janja

Vidmar: Vrtiljak čudežev (1999); Aksinja Kermauner: Modrost starodavnega anka

(2000); Dim zupan: Dežela odrezanih glav (2001); Miha Mazzini: Drevo glasov

(2005) in Marjana Moškrič: Stvar (2007). V vseh izbranih delih literarni liki

prestopijo v drug prostor ali čas. Ti kategoriji bosta natančno analizirani z

določitvijo primarnega in sekundarnega prostora ter primarnega in sekundarnega

časa. Prostor in čas v literaturi sta vedno povezana, Mihail Bahtin to povezavo

imenuje kronotop, kar prevedemo kot prostorčas, in sicer je to zveza časovnih in

prostorskih odnosov v literaturi, zato bomo v vsakem romanu določili najbolj

izstopajoče kategorije kronotopa.

Podrobno bo predstavljena še zgodba, glavni in stranski literarni liki, snov, tema,

motivi, zunanja in notranja forma ter jezikovne značilnosti besedila. Določili bomo

2

tip fantastične pripovedi, ki jo Gregor Artnik razdeli na: klasično fantastično

pripoved, fantazijsko pripoved in znanstvenofantastično pripoved.

V zadnjem delu magistrskega dela sledi primerjava obravnavanih romanov,

predvsem opisov prostora in časa.

2 NAMEN

V magistrski nalogi bomo predstavili značilnosti fantastične pripovedi in razvoj

tega žanra, pri čemer bomo soočili poglede različnih teoretikov.

Namen magistrske naloge je predstaviti analize izbranih fantastičnih pripovedi.

Poseben poudarek je namenjen analizi prostora in časa ter določitvi kategorije

kronotopa, ki so najbolj izstopajoče in se pojavljajo v največji meri. Z analizo

želimo dokazati, da imata prostor in čas v obravnavanih romanih velik pomen, v

nekaterih je v ospredju prostor, v drugih čas, a oba skupaj pomembno oblikujeta

literarno delo.

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

H1: Predpostavlja se, da bodo teoretična izhodišča značilnosti fantastične pripovedi

preko obravnavanih del, dobro vidna.

H2: Predpostavlja se, da sta prostor in čas v izbranih delih natančno določena.

H3: Predpostavlja se, da obstajata primarni in sekundarni prostor ter primarni in

sekundarni čas.

H4: Predpostavlja se, da se v romanih pojavljajo določene kategorije kronotopa.

3

4 METODOLOGIJA DELA

4. 1 RAZISKOVALNE HIPOTEZE OZIROMA PREDPOSTAVKE

V magistrskem delu bo uporabljena deskriptivna metoda, ko bomo iz različnih

virov povzeli definicijo fantastične pripovedi in njen razvojni lok.

Metoda analize in sinteze bo vidna v jedru magistrske naloge, kjer bomo

posamezne fantastične pripovedi razčlenili in analizirali ter posamezne značilnosti

združevali v novo celoto vzajemno povezanih sestavin. Skladno s teoretično

opredelitvijo problema bodo v raziskovalni korpus zajeta literarna dela, ki sodijo v

sodobno slovensko mladinsko književnost in so si podobna v strukturi –

dvodimenzionalnost dogajanja se kaže s prestopom v drug prostor ali čas.

Z interpretativno metodo bomo interpretirali izseke iz obravnavanih romanov.

4. 2 UPORABLJENI VIRI

Primarna literatura so romani osmih različnih avtorjev: Zaljubljeni vampir,

Strašljiva Strahovica, Velecirkus Argo, Kremplin, Vrtiljak čudežev, Modrost

starodavnega anka, Dežela odrezanih glav, Drevo glasov in Stvar.

Sekundarna literatura je teoretično gradivo, najbolj smo se opirali na teorijo

Gregorja Artnika, Dragice Haramija, Marjane Kobe in Igorja Sakside. V pomoč so

bili tudi članki iz revije Otrok in knjiga.

Terciarna literatura so spletne strani.

4

5 ZNAČILNOSTI FANTASTIČNE PRIPOVEDI

Marjana Kobe kot temeljno značilnost fantastične pripovedi izpostavi vdor

fantastike v svet realnosti. Vdor v tekstu vzpostavi dve ravni dogajanja – realno in

irealno, realni in fantastični svet, ki se soočita bodisi tako, da se irealni svet

nenadoma pojavi v realni vsakdanjosti in se z njo prepleta, ali pa tako, da v

pripovedi oba svetova obstajata samostojno drug ob drugem; obe ravni dogajanja,

realna in fantastična, pa pomenita dve enakovredni resničnosti, združeni v enovito

celoto. To je temeljna značilnost, ki fantastično pripoved ločuje od ljudske

pravljice, saj v slednji dogajanje poteka na eni sami ravni, na kateri sta resničnost

in čudežnost neločljivo sprepleteni kategoriji, gre za enodimenzionalnost

dogajanja, pri fantastični pripovedi pa za dvodimenzionalnost (Kobe, 1987: 166).

Kobetova omenja še druge značilnosti fantastične pripovedi:

čas in kraj dogajanja sta razvidna in natančno opisana. Dogajanje je

največkrat postavljeno v pisateljev čas.

Osebe so iz resničnega sveta, največkrat otroci, z natančno orisanimi značaji

in s psihološko utemeljenim individualnim doživljajskim svetom. V

nasprotju z junaki ljudske pravljice, se zavedajo posebnosti in nenavadnosti

fantastičnega sveta. Vdor fantastike v dogajanje zato v glavnem liku sproži

začudenje, presenečenje, navdušenje ali strah, kar pomeni, da junak zgodbe

tudi ob prehodu na irealno raven dogajanja ostane »zaresen« otrok in ohrani

način doživljanja, čustvovanja in mišljenja iz realnega sveta.

Po obliki je fantastična pripoved obsežnejše besedilo, tekst je običajno

razdeljen na krajša poglavja, ki vsako zase predstavlja zaključeno bralno

enoto (Kobe, 1987: 118).

Prepoznavanje strukturnih značilnosti v fantastični pripovedi je med preučevalci

tega žanra enotno, vendar so različna izhodišča posameznih strokovnjakov.

Krügerjeva kot tudi Binderjeva opisujeta svoje različice fantastične pripovedi.

5

Anna Kruger loči tri fantastične pripovedi:

1. Fantastične pripovedi kot zrcalne slike otroškega duševnega življenja.

2. Fantastične pustolovščine z dobronamernimi živalmi.

3. Fantastični doživljaji v nekem novem okolju z drugačnimi življenjskimi

razmerami.

Anna Kruger opaža pri vseh treh različicah fantastične pripovedi kot tipične

elemente humornost nenavadnih situacij, ki jih sproža vdor fantastike v svet

realnosti in specifične elemente nonsensa, predvsem v obilju besednih iger in

prešernih situacijskih pretiravanj (Kruger 1960, povz. po Gojkošek 2015: 4).

Lucia Binder opozarja na šaljivost, norčavost, zabavnost in celo grotesknost

situacij v fantastični pripovedi. Menjavanje realne in irealne ravni dogajanja

Binderjeva povzema po avstrijski pisateljici Veri Ferra-Mikura, ki pravi: »Kot se

šahovske figure po točno določenih pravilih igre gibljejo po črnih in belih poljih

šahovnice, tako junaki fantastične pripovedi po specifični logiki notranje strukture

besedila prehajajo z realne ravni dogajanja na irealno in spet nazaj« (prav tam.) Ob

omenjenih značilnostih Binderjeva omeni še dve:

1. občutje neznane tesnobnosti in skrivnostnosti, ki jo ustvarja specifični

odnos med realnostjo in irealnostjo v dogajanju in

2. specifičnost sporočila fantastične pripovedi. Sporočilo izreka življenjske

modrosti in spoznanja, načenja temeljno človeško eksistencialno

problematiko. Ne namerava pa bralca “poučevati” in tudi ne daje moralnih

naukov kot na primer sporočilo v ljudski pravljici.

Binderjeva tako loči štiri različice fantastične pripovedi:

1. Pripovedi, v katerih v povsem realnih okoliščinah nastopajo neobičajne,

fantastične osebe.

2. Pripovedi, v katerih oživijo nežive stvari ali predmeti.

6

3. Pripovedi, ki se dogajajo na dveh ravneh, realni in irealni: pri tem so osebe

iz realnega sveta ob soočenju z irealnostjo podvržene različnim nenavadnim

spremembam.

4. Pripovedi, ki se v celoti dogajajo v fantastičnem svetu, ki ima svoje lastne

zakonitosti in svoje fantastične junake (Binder 1967, povz. po Gojkošek

2015: 4).

Najbolj pa med omenjenimi teorijami izstopa švedski znanstvenik Göte Klingberg.

Motivi, ki jih je v svoji novejši preučevalni fazi prepoznal kot karakteristične za

fantastično pripoved, od začetka niso bili enaki, vendar je s proučevanjem pogled

nanje variiral in izčiščeval. Izpostavil je osem tipičnih motivov, ki se pojavljajo v

»pravih« fantastičnih pripovedih:

1. Oživljene igrače nastopajo v vsakdanjem svetu,

2. tuji, nenavadni otroci, to je otroci iz nekega tujega sveta, nastopajo

v vsakdanjem svetu,

3. tuje družbe obstajajo v vsakdanjem svetu in poleg njega,

4. nadnaravna dobronamerna živalska bitja nastopajo v vsakdanjem

svetu,

5. liki iz tujih, oddaljenih svetov (resničnih ali magičnomitičnih)

nastopajo v vsakodnevni sedanjosti,

6. osebe iz vsakdanjega sveta so prestavljene v magično-mitični svet,

7. osebe iz vsakdanjega sveta so prestavljene v nek drug realističen

svet, ki pa je krajevno in časovno oddaljen,

8. izbojevan je boj med Dobrim in Zlim (Gojkošek 2015: 4).

Klingberg je »prave« fantastične pripovedi poimenoval tiste pripovedi, v katerih se

dogajanje odvija na dveh enakovrednih ravneh, realni in fantastični, pri čemer je

tudi dogajanje na fantastični ravni logično urejeno. Takšna delitev je iz vrste

7

fantastičnih pripovedi izločila tudi tista dela, ki jih je večina zahodno evropskih

literarnih teoretikov označila kot tipične fantastične pripovedi (npr. Alico v čudežni

deželi Lewisa Carrolla) (Grahek 1995: 25–26).

Zaradi strogosti in radikalnosti Klingbergovih tez v novejši strokovni literature

zasledimo nekatere kritične pomisleke. Tako Helmut Müller predlaga širše poglede

na ta žanr, ki jih opredeli v tri različice:

1. realni in fantastični svet obstajata v pripovedi drug ob drugem,

2. pripoved se v celoti dogaja v realnem svetu, v njem pa nastopajo

nenavadne, neobičajne osebe ali predmeti s fantastičnimi lastnostmi,

3. zgodba se v celoti dogaja v fantastičnem svetu, v katerem vladajo

specifične zakonitosti in v katerem vladajo specifični fantastični junaki

(Kobe, 1987).

Metka Kordigel Aberšek v svoji monografiji ob dvodimenzionalnosti izpostavlja

še tri pomembne elemente fantastične pripovedi: »prehajanje z realne na fantastično

raven je mogoče razložiti z razlogi, ki veljajo v realnem svetu; v fantastičnem svetu

veljajo zakoni otrokovih želja; pripoved se konča z vrnitvijo v realni svet. Ta vrnitev

je pojasnjena z razlogi, ki veljajo v realnosti« (Kordigel Aberšek 2008: 416).

Nadalje ugotavlja, da je za »fantastično pripoved značilno, da je sicer trdno

zasidrana v realnem svetu, a da njen glavni junak, po navadi otrok, na neki način

odplava v svet domišljije, kjer se uresničijo vsa njegova hrepenenja in razrešijo vsi

njegovi problemi. Na pot domišljije – na fantastično ravnino, kjer velja najvišji

zakon: zakon pisateljevih in bralčevih želja, se ti otroci odpravijo praviloma tako,

da je mogoče njihov prehod z realne na fantastično ravnino pojasniti z razlogi, ki

veljajo v realnem svetu« (Kordigel Aberšek, 2008: 151).

Fantastična literatura po mnenju Metke Kordigel deluje pod tremi specifičnimi

pogoji ali t. i. zakoni fantastike. V nam domačem ali dobro poznanem svetu, kjer ni

hudičev ali vampirjev, se pripeti nekaj, kar ni mogoče razložiti z zakoni tega sveta.

Bralec ali literarni lik se mora odločiti: ali gre za čutno slepilo, proizvod domišljije,

pri čemer se zakoni sveta ne spremenijo; ali pa se zadeva resnično pripetila, postala

8

sestavni del realnosti, ki jo uravnavajo zakoni neke drugačne resničnosti. Fantastika

zajema čas te negotovosti, omahovanje, ki ga občuti bitje (literarna oseba ali

bralec), ki je navajeno le naravnih zakonov – resničnosti, v kateri živi – v odnosu

do dogodka, ki je na videz nadnaraven (Kordigel Aberšek 2008; povz. po Artnik

2012: 27).

Haramija ugotavlja, da je bistvo fantastične pripovedi jasen prehod iz realnega

sveta v fantastični svet in obratno. Često preigrava motive literarnih likov, ki se

znajdejo v nenavadnih (tujih) okoljih, v katerih veljajo drugačna pravila kot v

našem vsakdanjem življenju. Kot najpomembnejše značilnosti te književne vrste

izpostavi: dolžino besedila (gre za daljša prozna besedila), pojavnost (hkratno,

vzporedno ali zaporedno pojavljanje realnega in irealnega literarnega prostora),

natančnejša karakterizacija likov, sorazmerno natančno določena književni prostor

in čas, jasno razvidna ločnica med fantastičnim in realnim, kar je temelj

dvodimenzionalnosti (Haramija 2005: 25).

Kenda sklene, da je temeljno določilo fantastike odmik od dogovorne resničnosti.

Takšen odmik najdemo tudi v drugih delih fantastike. V fantastični beletristiki, v

grozljivki, v znanstveni fantastiki, v utopiji in v fantaziji (Kenda 2009: 50).

Fantastično se v fantastični literaturi prepleta z resničnostjo. Obenem obstaja kot

paralelni svet, ki ima svojo logiko delovanja, je samozadosten in učinkovit. Povod

za prehod med obema svetovoma je lahko smrt, poškodba, nesreča, bolezen

oziroma le moment, v katerem se literarna oseba bori za življenje (Artnik 2013: 24).

6 DELITEV MLADINSKE FANTASTIČNE PROZE

Haramija v članku Pregled Slovenske mladinske književnosti mladinsko književnost

deli na kratke in dolge prozne vrste. Med kratke prozne vrste uvrsti pravljice

(ljudske, umetne), povedke, basni, bajke, kratke realistične zgodbe in kratke

fantastične pripovedi. Opozori, da se v sodobni mladinski prozi ne pojavljajo vse

kratko prozne književne vrste, najpogostejše so sodobne umetne pravljice, kratke

realistične zgodbe in kratke fantastične pripovedi. Med daljša mladinska prozna

9

besedila uvrsti fantastične pripovedi, realistične pripovedi (povesti) in realistični ter

fantastični mladinski roman (Haramija 2005: 27).

V monografiji Nagrajene pisave Haramija predstavi naslednjo tipologijo proznih

književnih vrst:

Kratka proza

kratka realistična proza: kratka realistična zgodba in črtica,

kratka fantastična proza: trije tipi pravljic (folklorna, klasična avtorska in

sodobna avtorska pravljica), kratka fantastična zgodba vključno s podtipom

nonsensne zgodbe, kratka znanstvenofantastična zgodba, bajka, pripovedka

in basen (Haramija 2012: 20).

Srednje dolga proza

realistična pripoved ali povest,

srednje dolga fantastična proza: znanstvenofantastična pripoved, fantastična

pripoved in klasična fantazija.

Dolga proza

realistični roman,

dolga fantastična proza: fantastični roman, znanstvenofantastični roman in

sodobna fantazija.

Iz opisane tipologije bomo izpostavili fantastični roman oziroma njegovo razmerje

do fantastične pripovedi. Haramija v omenjenem delu (2012: 32) ugotavlja, da so

fantastični romani po svoji kompozicijski plati identični fantastični pripovedi, a

daljši, literarni liki imajo bolj natančno in poglobljeno izrisane značaje, način

upovedovanja pa je kompleksnejši.

Saksida mladinsko prozo deli na:

1. iracionalno oz. neresničnostno prozo, kamor sodijo

klasična pravljica, povedka, basen,

živalska pravljica,

nesmiselnica,

sodobna pravljica (kratka in daljša fantastična pripoved) ter na

10

2. realistično oz. resničnostno prozo h kateri prišteva

pripoved s človeškimi osebami,

živalska zgodba,

avtobiografska pripoved,

zabavna oz. trivialna pripoved (Saksida 2001: 55).

Artnik v članku Mladinska fantastična pripoved in njena umestitev v koncept

sodobne slovenske mladinske fantastične proze in v magistrski nalogi za sodobno

slovensko mladinsko fantastično prozo, ki obsega obsežnejša (do dvesto, tristo in

več strani) in krajša besedila (1,5 do 10 strani), predlaga naslednjo delitev:

Med daljše oblike fantastične pripovedi v širšem smislu šteje

(klasični) fantastični,

znastvenofantastični in

fantazijski/pravljični tip,

ob tem pa je zaznati tudi nekaj vplivnih elementov distopičnega, satiričnega,

nonsensnega, grozljivega; pojavi se celo t. i. ekološki tip mladinske fantastične

pripovedi.

Med kratko mladinsko fantastično prozo pa uvršča:

sodobno pravljico (ni klasična umetna pravljica) vendar se ob tem pojavljajo

besedila, ki jih zaradi dvodimenzionalnosti dogajanja (in celo členitvi na

krajša poglavja) ne moremo uvrščati med kratke sodobne pravljice,

kratka fantastična pripoved,

kratka znanstvenofantastična pripoved.

11

Artnik, ki prav tako zagovarja termin kratka fantastična pripoved (in ne

poimenovanje kratka sodobna pravljica kot Kobe) v magistrski nalogi navaja

razlike med omenjenima besedilnima tipoma:

pravljica (ljudska ali avtorska) uporablja le eno raven, to je fantastična.

Fantastična pripoved deluje na dveh ločenih, samostojnih, enakopravnih

ravneh, med katerima izmenično poteka tudi vse dogajanje.

Dogajalni čas in kraj v pravljici navadno nista specifično določena, medtem

ko se obe kategoriji v fantastični pripovedi nanašata na točno določen čas

in prostor.

Ljudske pravljice dopuščajo le tipizirane like, opredeljene s funkcijo, ki jo

opravljajo. V sodobni pravljici pa se pojavljajo tudi literarni liki, ki niso

vedno le človeški, ob tem pa zanje ne velja strogo črno-belo slikanje njihove

identitete.

V pravljičnem svetu se liki (še manj pa bralec) ne čudijo nadnaravnim

pojavom, saj ni realnem sfere, ki bi ta občutek potencirala, medtem ko je

prodor fantastike v fantastični pripovedi vsekakor bolj nenavaden, silovit in

pogojen z začudenjem, včasih tudi s strahom (Artnik 2012: 55).

Avtor navede, da slovenska mladinska fantastična proza glede na predlagana

izhodišča zajema naslednje motivno-tematske tipe: distopični, ekološki,

fantazijsko-avanturistični, satirični, znanstvenofantastični, grozljivi/srhljivi,

fantastični in nonsensni. Artnik (2012: 56) piše, da se »tipi se med seboj prepletajo,

dopolnjujejo in tako ustvarjajo sistem, ki je svojevrsten za daljša in krajša slovenska

mladinska fantastična prozna dela nasploh.« Posebej opozori na fantastični in

fantazijski tip, ki imata v konceptu edinstveni vlogi. Prvega razlaga v smislu

družinske ali t. i. klasične fantastike, zadnjega pa v okviru sorazmerno iste fantazije

avanturističnega, potolkienovskega tipa. Satirični tip nekateri avtorji le pogojno

prištevajo med elemente fantazije kot žanra, saj menijo, da je ta v osnovi bliže

vernemu posnemanju resničnosti. Sicer pa noben žanr ni brezpogojno

samozadosten, ampak se medsebojno povezujejo in prelivajo tudi specifične

snovno-tematske prvine fantastičnih literarnih del (Artnik 2012: 56).

12

7 RAZVOJNI LOK SODOBNE SLOVENSKE FANTASTIČNE

PRIPOVEDI

Artnik razvoj fantastične pripovedi pri nas razdeli na pet kronoloških obdobij, in

sicer na povojno obdobje, sedemdeseta leta dvajsetega stoletja, osemdeseta leta

dvajsetega stoletja, devetdeseta leta dvajsetega stoletja in zadnje obdobje –

fantastična pripoved na začetku enaindvajsetega stoletja. Povzeli bomo značilnosti,

ki jih je navedel za zadnji obdobji.

7. 1 DEVETDESETA LETA DVAJSETEGA STOLETJA

Gregor Artnik (Artnik 2012: 82) ugotavlja, »da v tem času zaznamo predvsem tri

tematske tokove slovenske mladinske fantastične pripovedi.

Prvi je vezan na domače in tuje mitološko izročilo, ki ga v besedilih o vampirjih,

čarovnicah in drugih okultnih likih pri pisanju uporabijo Bogdan Novak v

Zaljubljenem vampirju (1995), Zlata Vokač v Veselih zgodbah o vampirjih (1994)

in Desa Muck v Kremplinu (1996). Pravljično irealno plast ter lokalizirano

resničnost združujeta deli Palčki na Smovskem Griču (1996) Polonce Kovač in Prvo

potovanje mačka Čunje (1995) Zlate Vokač.

Druga skupina del se ukvarja s sodobnim načinom življenja ter z določenimi

družbenimi ter tudi splošnimi okoljevarstvenimi problemi. To so dela: Fonton

(1998) Dese Muck, Kam je izginil sneg (1993) Bine Štampe Žmavc in Zelena pošast

(1995) Bogdana Novaka.

Tretja tematska skupina oplemeniti klasično pojmovanje fantastične pripovedi in ji

doda pridih znanstvene fantastike z besedili: Strašljiva Stahovica (1996) Bogdana

Novaka, Skrivnosti špurkov (1997) Andreja Rozmana Roze in Nazaj v preteklost

(1997) Milana Dekleve.

Prepletanje žanrov ali t. i. žanrski sinkretizem postane stalnica v mladinskih

fantastičnih proznih besedilih na in po prelomu tisočletja.«

13

7. 2 FANTASTIČNA PRIPOVED NA ZAČETKU ENAINDVAJSETEGA

STOLETJA

Dalje Artnik (Artnik 2012: 83) navaja, da se v tem obdobju pojavijo prva besedila,

ki jih je smiselno prištevati k mladinski fantazijski pripovedi. »Nekaj besedil je

napisanih po Tolkienovskem vzoru, na primer Potovanja zajca Rona (2002)

Andreja Ivanuše in Robnikovi Čarniki ali legenda o junakih, ki so rešili svet (2006).

Druga besedila pa so svojo pot združila z malce distopičnimi idejami – Čarobna

beseda (2004) Jane Bauer in Sibidusovo kukalo (2005) izpod peres Nine Kokelj in

Jana Bučarja.

Druge fantastične pripovedi kažejo na medžanrske povezave z grozljivim, na

primer: Hiša groze (2000), Stvor (2002), Zgaga in Mačje oko (2001), Zgaga in

mesto lutk (2002) Janje Vidmar, pa tudi Zupanova Bela noč v Črni vasi (2009).

Spoj distopičnega in znanstvenofantastičnega zaznamujejo naslednja besedila:

Dežela odrezanih glav (2001) Dima Zupana, Poskus (2000) Danile Žorž, Leteči

krožnik na našem vrtu (2002) Janje Vidmar in Virtualnisvet.com (2004) Ane

Porenta.

Ekološko ozaveščeni sta deli Drevo glasov (2005) Miha Mazzinija in Flisarjeva

Alica v nori deželi (2008).«

Artnik omeni še nekaj del iz tega obdobja, in sicer: besedila Marjane Moškrič

Potovanje v nekoč (2001), Aksinje Kermauner Modrost starodavnega anka (2000),

Fuj, pivoled (2006), Neže Maurer Prstančica (2001), Jane Bauer Izginjevalec

čarovnic (2002), Matjaža Pikala Samsara, deklica, da ji ni para (2003) in Svetlane

Makarovič Mi, kosovirji (2009).

Pojavi se tudi tip fantastične proze, ki podpira okoljevarstvene ideje – zbirka Leteča

ladja (2002) Mateta Dolenca in Juhuhu pa ena gnila plastenka (2005) avtorice

Aksinje Kermauner (Artnik 2012: 83).

Artnik zapiše (2012: 83), »da je pri tako pestrem tematskem repertoarju, kot ga

zasledimo v tem desetletju, natančna žanrska klasifikacija skoraj nemogoča. Gre

14

predvsem za podžanre grozljivega, detektivskega, znanstvenofantastičnega,

distopičnega in fantazijskega, ki nemalokrat zaznamujejo vsako izmed navedenih

besedil, a po večini z medsebojnim spajanjem in le redko popolnoma samostojno.«

Povzame, da je glavnina fantastičnih pripovedih po letu 2000 daljša, saj dela po

obsegu presegajo sto strani, prav tako pa je novejši tudi pojav mladinske fantazijske

pripovedi.

Ob navedenih izhodiščih dodaja (Artnik 2012: 84) »da pojem daljše mladinske

fantastične pripovedi (v širšem smislu) ob klasični fantastični pripovedi zajema tudi

subžanra znanstvenofantastične in fantazijske pripovedi, ob tem pa ponekod uvaja

še elemente grozljive/srhljive, utopijske, distopijske, nonsensne pripovedi, ki so

plod pestrega razvojnega toka različnih družbenopolitičnih obdobij slovenske

zgodovine. Glede na to, da tudi fantastična literatura mnogokrat odseva dejansko

situacijo in družbene, moralne predstave, s precejšnjo gotovostjo ugotavljamo

literarne vzporednice predvsem na začetku razvojne poti mladinske fantastične

pripovedi, in sicer v času med obema vojnama.«

8 OBRAVNAVA LITERARNIH DEL

8. 1 BOGDAN NOVAK: ZALJUBLJENI VAMPIR

Delo je izšlo leta 1995. Gregor Artnik zapiše, da gre za eno prvih srhljivih

mladinskih fantastičnih pripovedi pri nas. Značilna je dvoplastnost dogajanja, ki pa

ni edina karakteristika tega pripovednega dela, saj privablja tudi z mitološkimi

podobami, ki kot liki ne ostajajo zgolj na irealni ravni, pač pa prestopijo meje med

resničnostnim in neresničnostnim. To je razvidno takrat, ko grof Erik s svojim

hlapcem Skumaruhu išče Tino, ta pa ju opazi iz avtomobila, ko se pelje nazaj v

Ljubljano (Artnik 2012: 129).

Med grozljive romane delo uvrsti tudi Katarina Fink v prispevku Grozljivo v delih

sodobne slovenske mladinske proze (2010). Kot lastnosti in značilnosti, ki kažejo

15

na prisotnost grozljivega, našteva: srhljivo ozračje, nerazkrita skrivnost, posegi

nadnaravnih sil ali literarni lik kot značilnost grozljivega (Fink 2010: 126).

Tekst po Klingbergu uvrstimo med besedila, ki kažejo na osebe iz sodobne

vsakdanjosti, prestavljene v magično-mitični svet oziroma dogajanje premestijo v

drug realističen svet, ki je krajevno in časovno oddaljen, obenem pa vključuje

magično-mitične like (Artnik 2012: 129).

Zgodba

Luka in Tina morata nekaj dni preživeti na pristavi pri Trnovici, ker se njuni starši

odpravljajo na izlet v Avstrijo. Tam ju lepo sprejmeta Lukova teta in stric. Naslednji

dan se odpravita v gozd – Zlodejev boršt, da bi nabrala gobe. Pred odhodom ju teta

posvari, naj nikar ne hodita predaleč, saj lahko zaideta v nevarno Gluho lozo. Pred

omenjenim delom gozda ju opozori tudi ciganka, ki v Lukovi dlani vidi, da nima

prihodnosti.

Kljub opozorilom prečkata Krvavi potok in se znajdeta ravno v Gluhi lozi, kjer ni

slišati prav ničesar. Dogajanje postaja nenavadno in srhljivo – njuni telesi nimata

sence, tla so pokrita z močeradi, žabami in deli človeških trupel. Srečata čarovnico,

ki odleti s pomočjo maže, z enako snovjo pa Luka močerada spremeni v zmaja. V

gozdu spoznata tudi škrata Gugulja (ki je pravzaprav hudič) in kačo Belico, ki želita

kupiti njuni duši, a jima prijatelja ne nasedeta.

Ko nadaljujeta pot, se Luka ujame v ogromno pajkovo mrežo, iz katere ga Tina ne

more rešiti. Pomaga jima fant, ki se predstavi kot plemeniti Erger-Berger

Mračinski. Tina in Luka sta prepričana, da se prišlek o svojem plemiškem poreklu

zgolj šali, zato sprejmeta igro in Tina se predstavi kot Valentina, plemenita Zelenko

Vrhniška, Luka pa kot Lukas von Rechar. Grofič Erik ju povabi na svoj grad. Med

potjo, ko grof hvali Tinino lepoto in pripoveduje o svojem življenju, prijatelja

ugotavljata, da je Erik resnični plemič in sprašujeta se, ali sta nemara zašla v drug

čas.

Kočija jih pripelje do gradu. Grofič jima določi sobi in grajska oblačila, saj sta

zvečer povabljena na ples. Med počitkom Tino napade velikanski netopir, ki ga na

16

srečo odžene Luka s svetlobo sveče. Zaradi nenavadnega dogodka, se prijatelja

odpravita raziskovat grad. Najdeta nagrobno ploščo in knjigo ter ugotovita, da so

člane družine Erger-Berger ubili puntarji približno štiri sto let nazaj, Erika, ko je bil

star le osemnajst let. Tako se potrdi Lukova domneva, da je grof v resnici vampir.

Njuno življenje je ogroženo. Razmišljata, kako bi uspela pobegniti iz gradu, vendar

svojo namero skrivata in se pretvarjata dalje, zato se nekaj čez osmo uro zvečer

odpravita v dvorano, kjer se že zbirajo gostje. Predvidevata, da so tudi oni grofove

žrtve, vendar ugotovita, da so povabljeni le že pokojni ljudje – Erikovi mrtvi starši,

sorodniki, prijatelji, celo Primož Trubar.

Prijatelja tako za mizo preštejeta približno šestdeset vampirjev. Želita pobegniti, a

vrata so zastražena, zato se med plesom izmuzneta v knjižnico, kjer Luka najde

knjigo o vampirjih. V poglavju Kako se ubraniti vampirjev prebere, da potrebuje

križ, česen, blagoslovljeno vodo ali glogolovo palico. Za prvi tri stvari ve, da jih v

vampirskem gradu ni, za glog pa ne ve, kako izgleda. Zmoti ju stari služabnik, češ

da se morata posloviti od gostov.

Ko ostanejo sami, želi grof Erik poljubiti Tinin vrat in pri tem pokaže svojo

vampirsko podobo. Tina se reši z obeskom križa in vampir zdirja iz sobe. Ker vesta,

da pred svitom ne bosta varna, se zapreta v sobo in zapahneta vrata. A grof se vrne

v obliki netopirja. Luka iz omare vzame palico, ki izgleda povsem navadna in z njo

pokonča leteči stvor. Truplo se spremeni v Erika, izginejo tudi ostali prebivalci

gradu, grad pa se spremeni v ruševine, v podobo kakršno je poznal Luka, ko je na

počitnicah hodil mimo njega. Sklepata, da je bila palica glogova, in da vampirska

družina ne bo več strašila ljudi. A ne da bi Luka in Tina videla, služabnik grofa (kot

že pred leti) oživi z vodo iz studenca.

Luka in Tina se vrneta k stricu in teti, ki sta ju med tem časom iskala po vsem gozdu

in izginotje prijavila policiji. Razložita, kaj vse se jima je pripetilo, vendar stric

zgodbi o vampirju ne verjame. Teta se spomni na nenavadno pismo iz kronike

oskrbnikov Mračinskega gradu. Datirano je leta 1593, naslovljeno na teto Marto in

strica Jožeta, podpisano pa z Luka in Tina. Tako Luka vidi, da imata pismo, ki ga

je poslal včeraj, v kroniki že štiristo let, kar pomeni, da sta bila v preteklosti.

Dogodki so nenavadni in odločijo se, da jih bodo zadržali zase. Očetu, ki zvečer

17

pride po njiju, res ne povesta ničesar, med vožnjo pa ob cesti vidita moška, ki

zgledata kot grof Erik in služabnik.

Zgradba

Delo sestavlja sedemnajst poglavij, ki motivno nakazujejo temo. Zadnje poglavje

je pesem o vampirju.

Značilnost Novakove pripovedne tehnike je, da je optika izrazito najstniška,

pustolovka, saj ima avtor izredno izpiljen občutek za tovrstno naracijo (Artnik

2012: 129).

Književni liki

V delu Zaljubljeni vampir lahko najdemo značilnosti književnih likov, ki jih za

gotski roman navaja Bogataj Gradišnik. Negativni lik, v našem primeru grof Erik,

je protiigralec mlademu paru (Luku in Tini) in tudi mladeničev tekmec v ljubezni.

Junakinja je postavljena pred izbiro med rahločutno krepostjo mladeniča in grešno

strastjo zrelejšega moškega (Bogataj Gradišnik 1991: 30).

Luka je živahen šestnajstletni fant s kratko postriženimi lasmi. Želi postati kuhar.

Na skrivaj je zaljubljen v Tino, vendar ji tega ne želi pokazati. Čeprav je nekoliko

starejši od nje, je bolj otročji in poln domišljije, vendar v nevarnih situacijah zbran

in iznajdljiv.

Tina je stara petnajst let in hodi v prvi letnik gimnazije. Preselila se je na Vrhniko,

v Ljubljano pa se vozi na treninge plavanja. Ima športno postavo, dolge svetle lase

spete v čop in svetlomodre oči.

Grofič Erik Erger-Berger Mračinski je fantastična oseba. Star je osemnajst let,

ima vitko postavo in snežno bele zobe, pri katerih so podočniki daljši kot običajno.

Nosi črno baretko, belo srajco s čipkastim ovratnikom, balonaste hlače, usnjen pas

in črn plašč. Grofič Erik je umrl leta 1573, oživel je z vodo iz grajskega vodnjaka

in tako živel dalje kot vampir.

Teta Marta skrbi za dom in zelo dobro kuha. Za razliko od moža ima rada strašljive

pripovedi, katerim stric Jože ne verjame.

18

Stric Jože je potomec grajskih oskrbnikov. Njegov oče je bil oskrbnik zadnje

graščakinje. Hodi v službo, njegova razvada pa je kajenje pipe.

Snov je vzeta iz izročila o vampirstvu na irealni ravni, in iz vsakdanjika najstnikov

na realni ravni.

Tema so počitnice mladostnikov na podeželju.

Motivi, ki se pojavljajo v delu, so zaljubljenost, prijateljstvo, počitnice, vampirstvo,

gozd, zajetje in rešitev.

Jezikovne značilnosti

Besedilo je napisano v knjižnem jeziku, slog je preprost. V dialogu med

najstnikoma se pojavljajo slengovski izrazi, njihov pomen razlagata grofiču Eriku,

saj besede najstnikov ne razume, jezik, ki ga uporablja Erik je starinski, skladen s

časom, v katerem živi. V besedilu najdemo nekaj frazemov, okrasnih pridevkov in

drugih stilnih sredstev.

Slengovski izrazi: ne špecaj; ti kar krakaj; superca; štos; špon; kul; šleva; šit.

Arhaizem: mestni škric.

Okrasni pridevki: mehka, svilnata trava; mogočni hrast; zlata obroba; pšenični

lasje; čudovit grad; lep zelenjavni vrt; gosposka palica; deviška gospodična; dični

vrat.

Ponovitve: Ne, ne!; ne vem, ne vem; vem, vem; to je res, to je res; Bedak! Bedak

si!; Norec! Norec si!; Pridita, pridita!

Frazemi: ob vsaki stvari vam srce v hlače pade; oprosti, Tina, da sem te spravil v

takšno kašo; Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.; ne povešaj nosu do tal; ni

tvoj prijatelj vsak, ki te iz dreka potegne; Močno ste mi pri srcu.; nor je res name;

utrgalo se ti je; Pa nismo kegljali kar tja v en dan.; češ, da morata tja, kamor še car

hodi peš; dal bi jim malo vetra; bil je že v pozni jeseni svojega življenja.

19

Primere: Luka je poskakoval kot zmešana opica.; zagrmelo je kot sto hudičev;

moker kot miš; črn kot krokar; bleda kot kreda; bleda kot vosek; Erik in gostje so

se kot ose usuli za njim.; ril po njej kakor svinja z rilcem; kot oglje črni vranci;

zardel kot fantič; je prebledel kot stena.

Pomanjševalnice: nožiček; mizica; obedek; gospica; fantič; meglice.

V prikazovanju irealnega sveta je uporabljena leksika, ki zaznamuje negativne,

odvratne in ogabne pojave: zgrbljena starka z velikim kljukastim nosom; odurna

babura; počrneli hrast; škrbasta usta; krempljasti prst; smrdljiva para; krvavo rdeče

sonce; obžrti deli človeških trupel; voščeno beli gostje; slinaste gozdne lazarje;

velika temna senca;

ali besede v pomenu glagola: pokadila se je smrdljiva para; glas je odmeval

zamolklo; živi kači vzameš srce; hušknila je velika temna senca; mlel je z govejim

blatom zabeljene netopirje; grizljal je kače; jedel je slinaste gozdne lazarje; oči so

se mu pogreznile v lobanjo, obraz je imel čudno grd … (Fink 2009: 85).

Prostor

Primarni prostor je natančno določen, gre za realni kraj – pristava Trnovica, kamor

prideta najstnika na počitnice. Opisana je hiša, v kateri živita teta in stric, in sicer

je to stanovanje nekdanjega grofovskega oskrbnika: »Kakor je bila hiša od zunaj

videti precej zanemarjena, je bila znotraj lepo urejana in snažna. Sobe so bile

velikanske, stropi visoki, vse je bilo obloženo s temnim orehovim in hrastovim

lesom. Tudi pohištvo je bilo starinsko, a lepo ohranjeno. /…/ Kuhinja je bila hkrati

tudi dnevna soba. Sredi nje je kraljevala velika orehova miza. /…/ Stara stenska

ura na nihalo in uteži je tiktakala na steni (Novak 1995: 7–8).

Sekundarni prostor se začne v gozdu, v Gluhi lozi v Zlodejevem borštu. Nenavadno

ime razloži teta Marta: »Oh, tako mu pravijo že od nekdaj … Menda so v tem gozdu

že večkrat videli zlodeja Gugljaja in njegovo sestro, zlodejevko Belico. On se

prikazuje kot škrat, ona kot bela kača velikanka« (prav tam: 11). Zlodejev boršt

lahko razdelimo na dva dela, realnega in fantastičnega, ločnica med njima je Krvavi

20

potok. Prestopita ga, ker naj bi tam, pri Mrtvi polici, rastli najlepši jurčki. Na drugi

strani ugotovita, da se ne sliši ničesar, niti poka suhih vej: »Res ni bilo slišati

ničesar. Še ptičjega petja ne, čeprav je prej na oni strani potoka gozd kar odmeval

od ptičjega čebljanja. Na tej strani pa je bilo vse zamrlo in tiho, zemlja je bila gola

in vlažna. Tina je z grozo ugotovila, da ni slišati nobenega poka, čeprav je stopila

nanjo in se je prelomila (prav tam: 23).

Kot je značilno za grozljivi roman, je pomemben prostor dogajanja tudi grad: »Grad

Mračinski je stal na vrhu Črnega hriba sredi Zlodejevega boršta. Do njega je bilo

s pristave Trnovica kakšnih petnajst minut navkreber po razriti cesti« (prav tam:

8). Avtor predstavi tudi natančno lokacijo gradu: »Če bi na zemljevidu iskali ta

grad, bi morali potegniti črte od Novega Mesta do Mirne peči, čez Trebnje in Mirno

v Mokronog od tam pa čez Otočec nazaj v Novo Mesto. Tako bi dobili nepravilen

šesterokotnik. In skoraj sredi tega šesterokotnika je Zlodejev boršt, v njem pa grad

Mračinski in pristava Trnovica. Sicer daleč naokoli ni bilo nobene hiše« (prav tam

8–9). Grad je obdajalo obzidje in obrambni jarek poln vode. Pred gradom je bilo

majhno dvorišče, v kotu dvorišča globok vodnjak. Vrata gradu so bila lesena, s

kamnitim obokom: »Grad je bil visok dve nadstropji nad pritličjem. V vsakem

nadstropju je bilo na pročelju šest oken, obdanih z okvirjem iz klesanega kamna,

spodaj in zgoraj okrašenih s skromno tridelno polico. Desna tretjina gradu je bila

še za eno nadstropje višja od preostalega poslopja, toda v tem delu je bilo v tretjem

nadstropju le eno veliko okroglo okno. V pritličju ni bilo oken, le precej strelnih

lin« (prav tam: 50). V notranjosti grada je bil širok hodnik, notranje dvorišče,

stražni stolp, vrt, kuhinja, sobe za služinčad in v glavnem grajskem poslopju

(zgrajenem v obliki črke L) osemnajst sob, knjižnica in velika dvorana za zabave.

V pritličnih prostorih gradu je bila grajska ječa in kapela z grobnico.

Takšna je bila podoba gradu iz 16. stoletja oziroma v sekundarnem prostoru. V

primarnem času je bila podoba gradu popolnoma drugačna: »Toda še lani so stali

samo zidovi. Bil je napol v ruševinah, čeprav so mu obnovili streho. Med vojno so

ga partizani popolnoma požgali« (prav tam: 50).

Po Nikolajevi za delo določimo, da je sekundarni prostor vzporeden svet

primarnega prostora, saj je popolnoma enak primarnemu, ima isto pokrajino in

21

okolje ter natančno določeno lokacijo, z razliko da v sekundarnem svetu nastopajo

škrati, čarovnice, vampirji in druga čarobna bitja.

Čas

Primarni čas je določen, gre za sodobnost, in sicer od petka popoldan, ko prispeta

na počitnice, in do nedelje zvečer, ko se vrneta domov. Mesec je oktober: »Oktober

je že! In ponoči je hladno /…/« (prav tam: 8).

Sekundarni čas je 16. stoletje. Datum, ko prispeta na grad Mračnik in teti pošljeta

pismo, je natančno določen, razberemo ga iz kronike, v katero so grajski oskrbniki

zapisovali nenavadne dogodke: »Osemnajstega vinotoka leta Gospodovega 1593.

Sinoči je na pristavo prišel sivolas tujec /…/« Iz zapisanega sklepamo, da sta na

grad prišla en dan prej, torej sedemnajstega oktobra 1593. Dogajanje v gradu je

časovno natančno določeno: »Šesta se je že bližala. /…/ Luka je pogledal na uro.

Pol osmih je kazala. /…/ Ura v grajskem stolpu je odbila enajsto (prav tam: 45–

56).

Čeprav se je veliko avtorjev fantastičnih pripovedi odločilo, da je čas v primarnem

svetu ustavljen, medtem ko junak prestopi v sekundarnega, to za delo Zaljubljeni

vampir ne drži, saj primarni in sekundarni čas tečeta enako. Književna lika sta zato

v realnosti pogrešana. Teta Marta in stric Jože sta ju iskala s pomočjo lovcev,

ribičev, gobarjev, vaščanov in celo policije.

Oblike kronotopa

V delu bomo izpostavili kronotop meje, ki jo predstavlja Krvavi potok. Kot

povzemamo po Bahtinu je kronotop meje v literaturi zmeraj metaforičen in

simboličen. Povezan je z življenjskim preobratom, s krizo ali tudi z neodločnostjo,

strahom, da bi prestopili mejo (Bahtin 1988: 362).

Na nevarnost onstran potoka glavna knjižna lika opozarja teta: »Ne hodita predaleč

v gozd, da se ne bosta izgubila. Najdlje do Krvavega potoka, potem pa se obrnita

nazaj proti domu« (prav tam: 16). Enako ju opozori ciganka, ki je videla v Lukovo

22

prihodnost: »Ogibajta se Gluhe loze! Ne hodita čez Krvavi potok!« (prav tam: 19).

Da je na drugi strani potoka nevarnost, je čutila tudi Tina: »Ko sta prišla do potoka,

se je Tini kar sama od sebe ustavila noga. Ni hotela naprej. /…/ Nikar ne hodiva

čez Krvavi potok« (prav tam: 21) je prosila Luka, ki pa se za njeno prošnjo in svarila

ciganke ni zmenil. Ker kljub temu prečkata mejo, zaideta v težave in za las rešita

svoji življenji.

Kot navaja Bahtin je kronotop meje pogosto povezan z motivom srečanja (Bahtin

1988: 361). Pomembno je zlasti srečanje s ciganko, ki pogleda v Lukovo dlan in

mu ne želi prerokovati, češ da zanj ni prihodnosti. Hkrati napove, da bosta na drugi

strani Krvavega potoka zašla v težave: »Nimaš prihodnosti, je zamrmrala stara

ciganka. /…/ Vzemi denar in pojdi že, nesrečni otrok! (prav tam: 19).

8. 2 BOGDAN NOVAK: STRAŠLJIVA STAHOVICA

Fantastična pripoved Strašljiva Stahovica je izšla leta 1996. Haramija delo uvrsti

med znanstvenofantastične romane, saj kot v Bermudskem trikotniku izginjajo

letala, tovornjaki in ljudje tudi pri Stahovici (Haramija 2012: 198). Artnik

ugotavlja, da je posebnost pripovedi žanrski sinkretizem fantastičnih in

znanstvenofantastičnih elementov. Besedilo označi za pustolovsko fantastično

pripoved, ki s pomočjo znanstvenih vizij o prihodnosti, bralca popelje v distopično

paralelni svet, v katerem je vse kontrolirano in predvidljivo, a kljub vsemu nevarno.

Prisoten je tudi motiv boja med dobrim in zli m, ki se manifestira na stereotipen

način, saj je realna raven pripovedi prijazna, fantastična pa negativna (Artnik 2012:

134–135).

Po Klingbergu tekst uvršamo med besedila, v katerih so osebe iz vsakdanjega

življenja prestavljene v magično-mitični svet.

Zgodba

Kontrolorja poletov na Brniškem letališču opazita, da je letalo PR 789 iz Londona

zavilo z določene smeri. Na to opozorita pilota, ki razloži, da nima nobenega

nadzora nad letalom. Kar naenkrat izginejo naravnost v Krvavec, brez eksplozije in

23

brez poka. Nenavaden vstop v goro vidijo tudi Nataša, Miha in Bojana. Na tem

letalu je namreč njihov sošolec Sandi. Ker je to že drugo letalo v enem tednu, ki je

izginilo na istem mestu, potekajo vsesplošne preiskave območja, vendar na kraju

izginotja strokovnjaki ne najdejo nobenih sledi, ne letal in ne ljudi. Na enak način

pa izgine tudi voznik s tovornjakom.

Otroci razmišljajo, kaj se je zgodilo s Sandijem. Stric Štefan jim zaupa, da je prav

na tistem delu Krvavca nekoč videl čredo mamutov in skupino neandertalcev.

Sošolci so po tej novici prepričani, da je Sandi še živ, in da je letalo odletelo v nek

drug čas, zato se odločijo, da ga gredo poiskat. Staršem se zlažejo, da bodo nekaj

dni preživeli pri stricu na Veliki planini in se s kolesi odpravijo proti Stahovici,

mimo Marijine kapelice (tam je bilo vedno ogromno ljudi, saj je veljalo prepričanje,

da se njen kip premika). Prispejo do kraja, kjer bi naj izginilo letalo. Na travi

zagledajo sledove tovornjaka in na tej vzpetini, skozi portal v globeli pod Krvavcem

vstopijo v drug svet.

Znajdejo se sredi puščave, zaradi žeje komaj zdržijo dolgo pot do prazgodovinskega

gozda, kjer na srečo ob tolmunu najdejo vodo. Kljub temu, da hodijo že skoraj ves

dan, pot nadaljujejo, saj morajo priti do mesta, ki se dviga za pragozdom. Ljudje v

mestu so nenavadni, obnašajo se, kot da bi bili programirani. Tudi mesto je majhno

in v njem je vse zastonj, zato si po ogledu muzeja ugrabljenih tovornjakov in letal

privoščijo večerjo, pri tem pa opazijo, da imajo zasledovalca. Izkaže se, da jih

zasleduje pilot Sandijevega letala – Mihevc. Razloži jim, kaj se dogaja v mestu,

imenovanem Kristalopolis.

Po ugrabitvi letala so celotni posadki v desno stegno vsadili droben kristal. S tem

so ljudem odvzeli lastno voljo in od takrat so bili vodeni računalniško, zato vsi

delujejo kot roboti, ki so pozabili na svoje prejšnje življenje. Pilot Mihevc je kristal

uspel odstraniti in od takrat se trudi, da bi rešil svoje potnike. Miho, Natašo in

Bojano povabi v svoje stanovanje in naslednji dan Mihu uspe udreti v glavni

računalnik, ki vodi prebivalce Kristalopolisa, ter tako najde Sandija.

Sandi jih ne prepozna, da ne bi vzbudili pozornosti, ga pilot onesvesti. Odnesejo ga

v stanovanje in mu iz noge odstranijo kristal. Odločijo se za beg iz mesta, saj jih že

24

iščejo z zračnimi vozili. Iz Kristalopolisa do goščave uspejo z avtomobilom, letala

pa se raztreščijo, saj jim je Miha vgradil virus. Ko se znebijo zasledovalcev,

razmišljajo o skrivnosti tehnološko progresivnega mesta. Mihevc pravi, da gre

morda za legendarno Atlantido.

V pragozdu si pri neandertalcu priskrbijo meh, saj brez vode ne bi zmogli čez

puščavo. V gozdu na pilota plane sabljasti tiger, a na srečo ugotovijo, da so živali

le trodimenzionalne slike, hologrami, ki jih premikajo računalniki. Po šestih urah

hoda skozi puščavo se znajdejo sredi globeli pri Stahovici, kjer ni nič več tako, kot

je bilo pet dni nazaj. Koles ni več, cesta je asfaltirana, zgrajena je nova cerkev in

novi stolpnici, a na krajevni tabli preberejo, da so v Stahovici. Miha v trafiki na

časopisu preveri datum – osmi julij 2044, kar pomeni, da jih ni bilo petdeset let.

Zgradba

Roman je razdeljen na dvajset kratkih poglavij. Naslovi se tematsko povezujejo z

vsebino poglavja. Na začetku zgodbe je zapisana modrost galskega filozofa: »Vse

je izmišljeno, zato je vse mogoče«, s katero pisatelj napove fantastičnost romana.

Književni liki

V romanu se kot književni lik pojavi avtor, in sicer kot gospod, ki otrokom večkrat

pripoveduje neverjetne zgodbe. Obenem jim napove svojo naslednjo knjigo –

Zelena pošast.

Miha, Bojana, Nataša in Sandi so stari petnajst let. Hodijo v osmi razred in živijo

na Brezju nad Kamnikom. Liki niso natančno karakterizirani, o njih izvemo malo.

Miha je bister fant, zanima ga zgodovina in računalništvo. Pozna vse

prazgodovinske živali, ki jih srečajo in ve, kako morajo ravnati, da se izognejo

nevarnosti. Prav tako je pogumen in iznajdljiv. Ravno on se odloči, da bo rešil

svojega prijatelja in na poti ves čas bodri in vzpodbuja svoji prijateljici.

Bojana je zaljubljena v Miha. Ima nekaj odvečnih kilogramov, vendar je užaljena,

če jo kdo opominja, da je preveč sladkosneda.

25

Nataša je zaljubljena v Sandija. Pustolovščine se boji, tudi pot skozi puščavo ji

prinaša največ težav, a kljub vsemu odločitve ne obžaluje, ker najdejo Sandija.

Sandi živi v Stranjah. Je bister fant atletske postave, ki se spozna na tehniko.

Mihevc je pilot srednjih let. Svoje delo opravlja vestno, saj se kljub temu, da bi

lahko ostal v realnem svetu, vrne nazaj v Kristalopolis, da bi rešil svojo posadko in

potnike.

Snov je vzeta iz življenja najstnikov, ki se odločijo rešiti svojega prijatelja. Na

fantastični ravni je snov znanstvenofantastična.

Tema je fantastična pustolovščina mladostnikov.

Motivi so prijateljstvo, pogum, iznajdljivost, strah, izginjanje letal in tovornjakov,

upravljanje z ljudmi, znanstvene vizije o prihodnosti, distopični svet …

Ideja je kritika futuristične ideje človeka kot robota.

Jezikovne značilnosti

Pripoved zaznamuje otroška doživljajska optika, ki omogoča bralne užitke z

napetimi opisi in zgodbenimi premiki (Artnik 2012: 135).

Jezik je preprost in razumljiv. Pogosti so dialogi med najstniki, kjer opazimo tudi

nekaj slengovskih besed. Besedilo ne vsebuje veliko frazemov, primer in ostalih

sredstev, omenjamo nekatera.

Frazemi: Poškilil je proti mladini, ali je kaj zastrigla z ušesi.; potrpežljivost je božja

mast; jaz nisem tinte pil; Sandija ne moremo pustiti na cedilu.; stisnilo jih je pri

srcu; Nekaj mi smrdi pri vsej tej stvari.; Zasvetile so se jim oči.; Zdaj pa res

izginimo kot kafra!; jim je ledenela kri.

Pomanjševalnice: oblaček; meglica; rečica; mostič; kamenčki; plamenček;

potoček; tolmunček; mestece; brkci; prašiček; stolpiči; jelenček.

26

Okrasni pridevki: puhasta meglica; krvavo rdeče; cvetoča livada; snežno beli brki;

bajna dežela.

Ponovitve: Prima! Prima!; Anut! Anut!; Parking! Parking!; zdaj, zdaj; Ho hej! Ho

hej!; Imam ga! Imam ga!; Vodo! Vodo!; Vse nas bo požrl! Vse nas bo požrl!

Slabšalni izrazi: baba; koza; bedak; stari.

Slengizmi: prima; ful; izi; superca; prfoksi; zgodla.

Primere: nasmeh kot pečen maček; pušča kot stara vodovodna napeljava; zavore

so spodrsavale, kot da bi bile namazane z milom; cvilil kot majhen prašiček; kot

mesečnik je mehansko hodil; zavihtel čez zid kot peresce; krožijo kot roj

razdraženih sršenov; je bilo vroče kot v peči.

Poosebitev: Mesto je molčalo.; Mesto je brez duše.

Prostor

Primarni prostor v romanu je natančno poimenovan; gre za realne kraje v Sloveniji.

Miha, Bojana in Nataša živijo na Brezju nad Kamnikom. Tam opazujejo letalo, ki

izgine v Krvavec. Kraj je opisan kot očarljiva vasica, »/…/ v kateri je bilo prav

toliko kmečkih hiš kot vikendov, le da so bile kmečke hiše večje in lepše (Novak

1996: 11). Obkrožajo jih travniki, pogled pa sega do Alp.

Vas Brezje je danes najbolj poznana po Baziliki Marije Pomagaj, ki privablja

romarje iz vse Slovenije in tudi številne tujce. V romanu so omenjeni romarji in

Marijin kip: »Množica je bila zbrana okoli kapelice, v kateri je bil Marijin kip. /…/

Marija! Čudežna Marija je to. Pravijo, da se premika« (prav tam: 28).

Mesto skrivnostnih izginotij je Stahovica. Prijatelji se tja odpravijo s kolesi: »Z

Brezja navzdol je šlo imenitno, celo zavirati so morali, potem so zavili na desno

skozi Godič proti Stahovici /…/ Sredi Stahovice so zavili na levo, proti Županjim

njivam (prav tam: 33).

Točka, kjer se zgodi prehod v sekundarni svet, je ob stari lesniki, na globeli, ki je

na sredi peščena, »/…/ porasla s plevelom, ob straneh pa zaraščena z gosto, mehko

27

travo. Malo naprej se je začela nepredirna goščava grmovja in nizkega drevja«

(prav tam: 34). Prehod in izginjanje letal ter tovornjakov spominja na Bermudski

trikotnik.

Sekundarni svet je fantastična, umetno narejena pokrajina v Krvavcu. Na sredini je

mesto Kristalopolis, in sicer v obliki kvadrata. Okoli mesta so štirje krogi. Najbližje

mestu je krog travnika, naslednji krog je porasel z gostim grmičevjem, tretji krog je

pragozd in zadnji puščava. Krogi so ustvarjeni umetno, da bi preprečili prišlekom

dostop do mesta. Puščava je: »/…/ ravna, kakor da bi jo kdo pograbil z velikanskimi

grabljami« (prav tam: 35). Šest ur hoda jih je obkrožal le pesek in neznosna vročina.

Pragozd je zaraščen in neprediren: »Segel je z enega konca obzorja na drugega, kot

neprediren zid /…/ Drevesa so bila podobna palmam, ampak v resnici so bile to

orjaške preslice« (prav tam: 41–42). Gozd so sestavljali še velepraproti, plutovci,

ovijalke in ostalo drevje. V notranjost je vodila samo ozka steza: »Bila je podobna

slonji stezi, nekakšnemu mračnemu predoru, ki so ga velikanske živali na silo utrle

skozi pragozd. Nad stezo so se z ene strani na drugo prepletale liane in veje orjaških

krošenj ter delale nekakšen obok, tako da ni bilo več videti neba (prav tam: 42). V

notranjosti je bil tolmun, »/…/ kjer je bil izvir, od katerega je v notranjost pragozda

žuborel živahen potoček. Okoli tolmuna je bila dobro izhojena prostorna jasa,

prekrita s svilnato travo« (prav tam: 42). V pragozdu srečajo tudi živali in

neandertalce.

Naslednji krog je grmičevje. Tukaj ni bilo dreves, le kakšen potok ali tolmun. Na

koncu grmičevja se je razprostiral travnik, posut z različnimi cvetlicami, med

katerimi so se sprehajale lepe ptice. Po dveh urah hoda prispejo do mesta, ki je v

obliki čisto pravilnega kvadrata, meri približno dva kilometra v širino in dolžino:

»Bilo ni nič posebnega, nenavadno je bilo le to, da so bile vse stavbe zgrajene

enako: kot škatle iz različnih velikosti z velikimi steklenimi površinami, pa naj so

bile to nizke, pritlične hiše ali pa vitki in visoki nebotičniki. Med poslopji je bilo

veliko zelenja /…/ In ni se začelo s predmestjem, temveč je zraslo pred njimi

nenadoma, sredi cvetoče livade. Kar s trate so stopili na asfalt med stolpnice in

ulice med njimi. /…/ Na drugi strani je bila prav tako cvetoča livada, sredi nje pa

velik pravokotnik, ki so ga obdajale nizke in široke stavbe. Med hišami so bile ceste,

na sredi pa letališka steza« (prav tam: 53–54).

28

Kristalopolis obvladuje prebivalce s tako imenovano kristalizacijo, ki ljudem

odvzame lastno voljo in spomin. Vsi postanejo ujetniki in sužnji Gospodarja

velikega kristala, so računalniško vodeni in primorani oddelati osem ur na dan.

Hrana, prevoz in ostale življenjske potrebščine so brezplačne. V mestu se nihče ne

postara. Človek umre le, če pregreši pravila Kristalopolisa, ali če bi skušal

pobegniti.

Čas

Primarni čas je natančno določen, prijatelji se na pot odpravijo četrtega julija 1994

zgodaj zjutra. V sekundarnem svetu so pet dni, dan in noč se izmenjujeta enako kot

v primarnem svetu. Glede na to, da se znajdejo v pragozdu, bi lahko to pomenilo

prehod približno dvanajst tisoč let nazaj, a prostor je narejen umetno, za praživali

se izkaže, da so zgolj računalniško vodeno tridimenzionalne slike, tako ne moremo

zagotovo trditi o prehodu v drug čas.

Čeprav Nikolajeva ugotavlja, da je v fantastičnih pripovedih primarni čas pogosto

fiksiran – kar omogoča preprečiti težave nastale z odsotnostjo oseb – v Strašljivi

Stahovici je pet dni v sekundarnem svetu kar petdeset let v realnem času. Kot zapiše

Nikolajeva to zasledimo zlasti v ljudskih pravljicah in mitih – medtem ko je junak

v sekundarnem svetu, v primarnem mine dolga doba. Tak odnos med primarnim in

sekundarnim časom redko zasledimo v otroški fantastični literaturi, ker ga otroci

doživljajo kot neprijetno izkušnjo (Nikolajeva 1980, povz. po Pibernik 2009: 14).

Kljub temu se avtor odloči, da se otroci vrnejo v leto 2044: »Datum poglejte, je

šepnil Sandi s hripavim glasom. Datum! Na vrhu časopisa je bil v glavi natisnjen

krepak datum: 8. julij 2044 « (prav tam: 101). Tako je njihov sošolec, ki ga slučajno

srečajo, star štiriinšestdeset let, oni pa še kar petnajst. Zgodba se na tem mestu

zaključi, opaziti pa je prestrašenost glavnih književnih likov.

Oblike kronotopa

Kronotopa, ki ju izpostavljamo v romanu, sta kronotop poti in meje. Prijatelji se

odpravijo na pot v neznano, da bi rešili Sandija. Odpravijo se z Brezja do Stahovice

29

v realnem svetu, v sekundarnem pa prehodijo pot od puščave, pragozda, grmičevja,

trate, do Kristalopolisa.

Pot je tako primerna za prikazovanje dogodkov, ki jih vodi naključje. Na poti se na

poseben način združujejo prostorski in časovni nizi človeških usod in življenj

(Bahtin 1988: 358). Pomembno je zlasti srečanje kapitana Mihevca, saj brez

njegove pomoči ne bi našli prijatelja. Opisana je tudi pot nazaj, ki je zaradi

poznavanja nekoliko lažja, saj se na morebitne težave pripravijo.

Kronotop meje predstavlja točko med primarnim in sekundarnim svetom. Mejo

najdejo po naključju, Miha točko označi s palico: »Miha je tam odlomil šibo iz grma

in jo zabodel v tla. Da bomo približno vedeli, kje je meja med obema svetovoma, je

rekel« (Novak 1996: 36).

Kot navaja Bahtin je meja povezana z odločitvijo ali z neodločnostjo, strahom, da

bi prestopili mejo (Bahtin 1988: 362). To opažamo tudi v obravnavanem romanu:

»Razmisliti moramo, je rekel Miha in se popraskal po glavi. Odločiti se moramo,

kaj bomo storili« (Novak 1996: 36). Meja se tako pojavlja tudi v metaforični obliki,

saj njen prestop pomeni odločitev, ali bodo rešili prijatelja, ali ne: »Če hočemo rešiti

Sandija, se bomo morali napotiti v to neznano deželo, je prikimal Miha. Ni druge

poti. Ali odnehamo ali gremo naprej. Ampak mislim, da bi me bilo sram, če bi zdaj

Sandija pustili na cedilu« (prav tam: 36–37). Mejo prestopijo in s tem rešijo

sošolca.

8. 3 FERI LAINŠČEK: VELECIRKUS ARGO

Knjiga je bila prvič natisnjena leta 1996. Avtorsko dopolnjeno verzijo je ilustrirala

Meta Wraber, avtorica spremne besede pa je dr. Dragica Haramija. Založba

Beletrina je pripravila ponatis fantastične pripovedi leta 2015. Leta 1999 je bil

Velecirkus Argo izveden tudi kot radijska igra, in sicer na Radio Slovenija.

Saksida delo uvrsti med kvalitetnejša sodobna mladinska besedila, kar utemeljuje z

dejstvi, da so poudarjene neracionalnosti in skrivnostnosti domišljijskih pokrajin

(škrat, čarovniki, nekaj) z bogastvom besedilnih slik, ki jih sooblikujejo čudovite

ilustracije Igorja Ribiča ter s posebnostjo jezika in zgradbe (povzemanje poglavij,

retrospektivni deli). Opaža tudi globljo sporočilnost, ki izhaja iz dogodkov oz. oseb.

30

V tem smislu je za razumevanje besedila važen simbolični propad vsega, kar je

bisernato, torej oblastno, nasilno in hkrati hladno, ter zmaga nesebičnosti,

prijateljstva in lepote (Saksida 101).

Upoštevajoč Klingbergerjevo teorijo žanra fantastična pripoved sodi med tiste, v

kateri so osebe iz vsakdanjega življenja prestavljene v magično-mitični svet.

Zgodba

Velecirkus Argo je po dolgem potovanju prispel v neimenovano mesto, kjer so

začeli postavljati šotor. Glavna književna lika – Gela Gela in Tulsi sta bila potovanj

in cirkuških nastopanj že pošteno naveličana in tudi ne ravno navdušena nad idejo

cirkuškega direktorja, da bosta postala pomočnika velikega čarovnika, človeka med

dvema deželama. To je namreč pomenilo njegovo ime Garam Abdel Garam. Gela

Gela in Tulsi sprva nista razumela, kaj je njuna naloga, šele ko je vodnik razvezal

velikansko vrečo in razgrnil platno, pod katero sta zlezla, sta spoznala, da gre za

res. Pod črnim platnom sta lahko s pomočjo Garamovih besed in bobna drug

drugemu razkrivala svoje misli. To je bila nova cirkuška točka in naslednji dan so

prvič nastopili pred publiko. Gledalci so lahko videli vse, kar sta si nastopajoča

zamislila. Odziv je bil neverjeten. Cirkus je razprodal vstopnice za naslednje

predstave, saj so si vsi želeli videti čudežne svetove pod plahtami. Tudi novinarji

so objavili posebno novico.

Gela Gela, Tulsi in Garam Abdel Garam so postajali vse bolj zaupni prijatelji.

Vodnik je opazil, da sta se začela pomočnika nekoliko dolgočasiti v predstavljanju

svojih misli, zato je za naslednjo točko dovolil, da se Tulsi odpravi na potovanje v

Geline notranje svetove. Opozoril ju je, da morata biti še posebej zbrana in

previdna, vendar zgodilo se je nekaj, česar niso predvideli. Pod plahto se je pritekla

opica Banfi in Tulsi ostane ujet v njenih domišljijskih svetovih.

Garam in Gela Gela ne vesta, kaj opica misli, zato je edina rešitev za Tulsija, da

Gela vstopi v opičji svet, poišče Tulsija in mu pomaga pri vrnitvi v realni svet. Tega

potovanja ne uprizorijo na predstavi, temveč v samoti, še prej pa mag pouči deklico:

»Zmagoviti besedi drugih svetov nista imeti in želeti, temveč dati in žrtvovati«

(Lainšček 1996: 38). Gela Gela vstopi v domišljijske svetove opice Banfi; najprej

31

se znajde na čolničku pri opici, ki zelo čudno govori in ne mara vprašanj. Spanec

jo prestavi na kopno, ponovno med opice, ki na ležalnikih lenarijo in jih obisk Gele

Gele zmoti pri brezdelju. Želijo se je čimprej znebiti, zato ji pojasnijo, da lahko

odpotuje s kamnom, in sicer tako, da ga dvigne nad glavo in ga izpusti. Čeprav se

ji to zdi malo verjetno, se spomni na besede Garama Abdela Garama, da so lahko

še tako nenavadne reči v teh svetovih verjetne in kamen spusti na glavo.

Udarec jo res prestavi v druge pokrajine, ob vznožje stare gore. Zasliši hihitajoč

glas, oglaša se čas – leta, stoletja in tisočletja. Gela glas povpraša po Tulsiju, in ko

ji odgovori, da je deček hodil tukaj lansko pomlad, pomisli, da se glas moti; a ko ji

prikaže dogodke te pomladi, deklica ugotovi, da tukaj čas teče drugače. Tulsi je

namreč v novi deželi postal princ Biserne dežele in preteklo je že mnogo časa. Gela

Gela ga mora poiskati. Na poti sreča opičjega škrata, ki ji pravi, da je Tulsi zloben

in ker se Gela kljub temu odloči, da ga želi najti, ji škrat pove, da si želi dvoje –

najti Tulsija in se hkrati vrniti domov – kar pa je nezdružljivo, zato se mora v hipu

odločiti, česa si želi bolj (Haramija 2012: 135). Gela Gela mu odgovori: »Rekla sem

ti vendar že, da moram rešiti Tulsija … In če praviš, da kraljuje v bisernih svetovih,

potem vendar moram naravnost tja« (Lainšček: 2015: 48).

Gela Gela se znajde v Biserni deželi, kjer se nihče ne premika, vse opice so obdane

z bisernimi oklepi. Deklica zajoče, njene solze, ki padejo na tla, oživijo travo. S

solzami oživi tudi vojščaka, ki ji pove, da je njihove nesreče kriv Tulsi, ki se je

polastil bisernega kraljestva– in da je rešitev zanje le kesanje. Skupaj z opico Ale

odideta v grad. V velikanski sobani najdeta Tulsija, ki je prav tako iz biserovine in

se ne more premakniti, na tleh pa so razbitine najčistejšega bisera. Gela in opica ga

sestavita, zaradi njegove moči Tulsiju po licu zdrsi solza, biser pomaga tudi opicam

pri kesanju. Gela Gela Tulsiju pojasni, da sta v svetovih opice Banfi. Tulsi razloži,

da je bil prepričan, da se je ona zarotila proti njemu, in da je zato želel svet

domišljije naščuvati proti njej.

Takrat ju napadejo opice in zaprejo v sobano. Na mizi so biseri, ki predstavljajo

uganko. Tulsi jo reši, saj ugotovi, da pri vsaki kombinaciji en biser manjka, tega pa

nadomesti z roževcem iz Gromove gore, ki ga je imela pri sebi Gela. Rešena

kombinacija ju preko mavrice privede v sobane Velikega Bisera. Veliki Biser je

32

prepričan, da sta Gela in Tulsi opici, in da ljudje sploh ne obstajajo. Nazadnje ga v

svoj prav prepričata ravno s triki, ki jih izvajajo v velecirkusu Argo. Veliki Biser je

tako navdušen, da želi z njima v cirkus, vendar izhod iz opičje dežele s pomočjo

trinajstih biserov ni uspešen in celotno kraljestvo se sesuje v prah. Hodijo po

razdejani pokrajini, ko ta kar naenkrat začne zeleneti in poganjati začnejo najlepši

cvetovi. Veliki Biser je nad lepoto pokrajine tako očaran, da želi ostati tukaj in Gela

Gela ga preimenuje v Veliki Cvet.

Prijatelja gresta dalje v upanju, da bosta našla izhod. Skušata doseči mavrico, saj

Tulsi upa, da je to pot do doma, a mavrica se jima ves čas odmika in na koncu

zbledi. Razočarana se odločita, da bosta za kakšen dan pozabila na iskanje izhoda.

Prepustita se plavanju in igranju v jezercih. Zvečer v vodi opazita odsev

zvezdnatega neba, čeprav na nebu ni nobene zvezde. Zaslišita korake. Neznani glas

iz vode jima pove, da se bosta lahko vrnila po vodi, a le, če v tem svetu nista zgrešila

nič grdega, drugače bosta zaradi »bremena« na vesti utonila.

Po vodni gladini tako odkorakata naravnost v cirkuško dvorano, kjer Banfi in

Garam izvajata točko s sanjskimi svetovi. Tega ne bi zmogla, če bi kdajkoli ravnala

neetično, a ker je njuna duša čista, jima naposled uspe priti domov. Po besedah

direktorja Alberta Bertija Drugega ugotovita, da sta v zemeljskem času bila

pogrešana le kak dan, medtem ko sta bila v tujih svetovih odsotna več časa. Ob

vrnitvi v cirkus se zavedata, da bosta pustolovščine, ki sta jih doživela v sanjskih

svetovih, lahko delila le z Garamom Abdelom Garamom, vodnikom med deželama

(prav tam: 136).

Zunanja zgradba

Zgodba je razdeljena na enaintrideset poglavij, ki se vsebinsko povezujejo. Vsako

poglavje je naslovljeno s številom in pripisom, ki napoveduje bistvo vsebine. Vsako

poglavje je opremljeno tudi z ilustracijo. Retrospektivni del se pojavi v štirinajstem

poglavju, v katerem Gela Gela izve, da je Tulsi zbral vojsko, da bi osvojil deželo

biserov.

33

Književni liki

Glavna književna lika sta še ne dvanajstletna deklica Gela Gela in deček Tulsi. Sta

cirkuška otroka, njuni starši nastopajo v cirkusu, onadva pa potujeta z njimi po

svetu, malce tudi nastopata (Haramija 2012: 135).

Gela Gela je osnovnošolka. V šoli ima same petice. Njena mati dela v cirkusu, zato

tudi deklica ves čas potuje in občasno nastopa, kar pa ji ni posebej všeč, razen ko

nastopi z Garam Abdel Garamom in Tulsijem. Tulsi Tulsi je njen najboljši prijatelj,

saj je zanj pripravljena žrtvovati svoje življenje.

Tulsi je enake starosti kot Gela Gela, vendar njeno nasprotje. Je nagajiv, v šoli ima

slabe ocene in »/…/ čeprav si vsako neznatnost razlaga po svoje, želi imeti zmeraj

prav« (Lainšček 2015: 6). S starši se ne razume najbolje, saj »/…/ sta ga le nadirala,

kakor da bi jima bil odveč« (Lainšček 2015: 7), z ostalimi fanti iz cirkusa se pogosto

sporeče, zato mu je Gela Gela najboljša prijateljica. Čeprav jo včasih zbada, se

posebej zbližata v domišljijskih svetovih opice, kjer se Tulsi izkaže kot izredno

spreten in iznajdljiv deček.

Garam Abdel Garam je čarovnik, veliki mag iz daljnih vzhodnih dežel. Njegovo

ime je hkrati tudi njegov poklic – vodnik med deželama (Abdel pomeni človek,

Garam pa dežela). Svoje delo obvlada, saj s programom zapolni cirkuško areno, s

pomočnikoma, Gelo Gelo in Tulsijem, pa postane zaupen prijatelj. Po zgledu je

šibek in majhen, kar se ne sklada z njegovim starčevskim obrazom.

Opica Banfi je le eno leto mlajša od Gele Gele, vendar še vedno zelo otročja in

nagajiva. Ne mara svoje kletke, v njej dobi izpuščaje, za kar ji zdravnik predpiše

prostost in njena varuška je Gela Gela. Poleg vsega je tudi kleptomanka in njen

edini strah je cirkuški direktor, ki jo pošilja na oder, kamor se opici ne ljubi.

Albert Berti Drugi je starejši cirkuški direktor, ki ga skrbi upad zaslužka, zato

povabi Garama Abdela Garama. Ko otroka izginita, je sicer prestrašen, a kljub temu

ne želi odpovedati predstave, ker bi s tem izgubil na ugledu.

34

V fantastičnem svetu se pojavijo še naslednji liki: Veliki Biser čudežnik in

hazarder, kralj domišljijske dežele. Možic je star in smešen. Veliko zamahuje in

brca, tudi mišice na obrazu mu trzajo. Očaran je nad Tulsijevimi triki, še bolj pa

nad cvetočo pokrajino, v kateri se znajdejo in zaradi katere si spremeni ime v Veliki

cvet.

Snov je fantastična. Zgodba govori o fantastičnem cirkusu.

Tema so temeljne človeške vrednote. Zaradi dobrote in spoštovanja uspe Geli Geli

naposled najti prijatelja in se z njim vrniti na Zemljo (Haramija 2012: 136).

Motivi

Glavni motiv je prijateljstvo. Gela Gela tvega vse, da bi rešila prijatelja, saj je

vrnitev iz domišljijskega sveta zelo negotova in jima uspe ravno zaradi njunega

iskrenega odnosa. Fantastični motivi se pojavijo s prihodom Garama Abdela

Garama. Ostali motivi so zaupanje, dobrota, čista vest.

Ideja dela je, da se nam želje izpolnijo le, če drugim delamo dobro in ne izgubimo

zaupanja v svoje prijatelje.

Pomemben je simbolični propad vsega, kar je bisernato, torej oblastno, nasilno in

hladno, ter zmaga nesebičnosti, prijateljstva in lepote (Saksida 1997: 101).

Jezikovne značilnosti

Delo je napisano v knjižnem jeziku. Skladenjska zgradba je preprosta, pojavljajo se

večstavčne povedi in veliko dvogovora. Avtor je izbral zanimiva imena književnih

likov. Garam Abdel Garam ni le nenavadno ime, ampak pove tudi lastnost osebe.

Pri imenu Gela Gela najdemo ponovitev. Novotvorjenki sta alergija banfija.

Novotvorjenko, ki se pojavlja najpogosteje, izgovarja Garam Abdel Garam – aber-

baber-raber-kaber, kaber-aber-daber-aber-baber-raber-aber.

Ostale značilnosti so:

35

Slabšalni izrazi: afna; afna preklemana; butasta opica; stvor; nori stvor;

prismuknjen zvitorepec; pezde; butaste fižolčke; lisjak; ušivim stvorom; staruh;

zanikrna spaka; hudič; pocrkali.

Ljubkovalni izrazi: ljuba moja; ljubi moj.

Slengovski izrazi: cvek; kobincanje.

Pomanjševalnice: drevešček; možicelj; pastirček; živalca; dremavcanje; plovilce;

čolniček; skupinica; meglice; potočki; sekirica; plamenček; rožice; koščka;

drobceni; tačke; oblaček; kamenček; škratek; jezerca; tolmunčki; balonček.

Frazemi: živalci so namreč v kletki popuščali živci; da nas ta stric pošteno vleče;

kresnil po betici; starši že prav pisano gledajo; nam tu teče voda v grlo; da mi ta hip

prav nič pametnega ne pade v glavo; je bila Gela Gela že vse bolj našpičena; kot da

bi bilo zdaj na lepem treba res na vrat na nos; zdaj pa ni o njem ne duha ne sluha;

Zdaj se je Gela Gela raje ugriznila v jezik.; Poleg tega pa bo staremu cirkuškemu

direktorju pokazala osle, ali pa mu bo celo zabrusila v obraz.; Razen če se mu ni

pomračila pamet; bila je namreč že pošteno na trnih; in se gostil s sadovi svojega

pohlepa; Tulsi je povesil pogled in zazdelo se ji je, da kuha mulo; in si ne upa

odpreti ust; moram reči, da naju čakajo tukaj veliko trši orehi; in me po malem

znotraj žreti.

Ponovitve: spet in spet; ponavljalo ponavljalo; Prosim, prosim! kdo ve, kdo ve;

ven, ven; premisli, premisli; drobceno, drobceno; seveda, seveda.

Paralelizem: črnim in ušivim in butastim stvorom.

Okrasni pridevki: duhovne poljane; neverjetni program; pomladna poljana;

zakrivljena palica; čudežni svetovi; posebna novica; skriti svetovi; skrivnostna

obala; vražja služba; grenka solza; oslepljujoči bliski; lebdeči plamenček; dobrikavi

nagajivec; osupljivi prizor; srhljiva tišina; lesketavi zid; skrivnostna notranjost;

puhka mehkoba; bohotno rastje.

Primere: besede so se zdele kot žebrajoča molitev; zaslišalo se je, kakor bi valovi

butali ob pečine; neznana sila se je je oprijela, kakor bi jo zalila žolca; ti pa me

36

pogleduješ, kot da bi bil prismuknjen zvitorepec; ki se je dvigoval v nebo kakor

najrazkošnejša katedrala; so bili kot lešniki debeli biseri; vse naokoli se je zaslišalo

naraščajoče bobnenje, kakor bi se kotalili gromozanski plazovi; biserne palače, ki

so se kakor velikansko satje razmikale; kakor damski klobuki velikih tulipanov.

Pastavki: Kaj?, Ej?, O!

Metafore/besede v prenesenem pomenu: hudobije, ki me včasih pogrizlja. Ali pa

kake grde misli, ki me včasih požgečka.

Prostor

Okvirna zgodba se začne v primarnem svetu, v neimenovanem mestu, kamor prispe

cirkus Argo. Mesto ni imenovano, saj cirkus ves čas potuje in glavna književna lika

sta tega že povsem naveličana: »Ali smo v Mehiki, ali na Madžarskem, ali v

Bangladešu? /.../ Le kaj pa imajo Mehika, Madžarska in Bangladeš skupnega? Pa

saj zato – ker nimajo! se je namrdnil Tulsi. Če smo v Mehiki, mi je žal, da nismo na

Madžarskem ali v Bangladešu. Če smo na Madžarskem, mi je žal, da nismo v Mehiki

ali v Bangladešu. In če smo v Bangladešu, mi je žal, da nismo na Madžarskem.

Kajti kjerkoli že bi mi bilo zagotovo lepše kakor tule« (Lainšček 1996: 6). Tudi

Geli Geli se mesto ni zdelo nič posebnega. Takih je namreč videla že mnogo.

V sekundarni svet Tulsi, Gela Gela in opica vstopijo pod platnom Vodnika med

dvema deželama: »V vreči je bilo le velikansko črno platno, ki ga je razgrnil

skorajda čez vso areno, potem pa ga je v sredi dvignil in obesil na verigo, da je

nastal nekakšen šilast šotor« (Lainšček 1996: 18).

Prehod se zgodi ob zvoku bobnov in ob čudežnikovem glasu. Sekundarni prostor

je prav za prav domišljija književnih likov.

Pri prvem nastopu je prostor pomladna poljana, kot si jo zamisli Gela Gela: »Bil je

to res pravcat raj iz zgodnjega cvetja, nato je polagoma vsem na očeh zrasla tanka

visoka breza in se zanihala v vetru« (prav tam: 12).

37

Kmalu jima veliki mag toliko zaupa, da jima dovoli sprehod po skritih svetovih

drugega, vendar Tulsija mavrična svetloba ne prestavi v domišljijski svet Gele Gele,

temveč opice, ki se prikrade pod platno. Deček tako pristane na neznani, pusti

sipini, kjer je polno peska in živopisanega rastja. Toda požrtvovalna Gela Gela se

odpravi za njim in z njenim prehodom v domišljijo opice Banfi se bralec tudi sam

potopi v neverjetno razgibano in barvno bogato predstavnost Opičje dežele

(Saksida 100).

Gela Gela se najprej znajde v plitvem čolnu, ki pljuje po vodi. Naslednje jutro

ugotovi, da jo je plovilo »prestavilo na kopno, in da ji je nekdo postlal s peščenim

mahom in sipinko. Nato je opazila, da je spodaj v gostirju in sploh vse naokoli še

več takih ležišč in da na slehernem nekdo poležava« (prav tam: 45). Udarec s

kamnom jo prestavi v druge pokrajine, polno kamenja, grušča in gorovja: »Resda

je bila to bolj ali manj kamnita pustota« (prav tam: 49).

Gela mora nadalje prehoditi podzemlje, kjer ne vidi ničesar, občuti le vlažne stene.

Na razpotju se odloči, da želi v biserne svetove: »Sleherna stvar v tem novem svetu

je bila iz biserovine. Tako je bilo celo vznožje pobočja /.../ in začuda tudi trave in

drugo rastje, ki je bilo videti, kakor bi nekoč za zmeraj zaledenelo /.../ v daljavi je

uzrla biserno palačo« (prav tam: 65). Okoli palače je visoko obzidje, prav tako

biserno. Notranjost palače je kot labirint, polno stopnišč in soban.

Iz biserne palače jih kombinacija trinajstih biserov popelje v drug svet: »Pokrajina,

po kateri se je še pred kratkim razprostirala biserna dežela, je bila zdaj resnično

ogolela in razdejana« (prav tam: 102). Tega niso pričakovali, želeli so nazaj v

cirkus, a jim je spodletelo. Veliki Biser pravi: »Svetovi, ki sem jih v vseh teh letih

vsaj za silo uredil in povezal, so se gotovo spet razpršili in pomešali /.../ Edino,

kamor katastrofa morda ni segla, je lahko le podzemlje« (prav tam: 103).

Med hojo po pustinji, se kar naenkrat pred njihovimi očmi pokrajina začne

spreminjati: »Med kamenjem, ki ga je bilo sicer vse manj videti, so tu, vsem na očeh,

res že rasle tudi trave in zeli. Tu pa tam pa so, kakor milni mehurčki, pokljali

cvetovi, ki so se drug za drugim odpirali. Bilo je to cvetje, ki se je razraščalo v

neštetih barvah in prav toliko oblikah (prav tam: 105). Cvetoča poljana se vsem zdi

kot raj. Mavrica, za katero tečeta, ju privede do jezer, »zdela so se kot premnoga

lesketava očesca, v katera so se stekali hudourniki in gorski potočki. Vmes se je

38

razvejalo kopno, ki ga je zvečina poraščal šaš« (prav tam: 114). In ravno po tej vodi

se Tulsi in Gela Gela odpravita nazaj v primarni svet.

Čas

Primarni čas je sodobnost, začetek poletnih počitnic: »Začenjale so se počitnice in

vsaj nekaj časa ji zagotovo ne bo treba tratiti časa v šoli« (Lainšček 1996: 6).

Cirkus bi naj v mestu ostal čez poletje, torej približno dva meseca.

V sekundarnem svetu teče čas drugače, veliko hitreje. To izvemo, ko Gela Gela išče

Tulsija, ki je v opičje svetove vstopil predvčerajšnjim, a ji glas skal, ki ja prav za

prav čas, pove »predvčerajšnjim pač ne, je pa hodil tod, ta čudni mladič, mislim da

prve dni lanske pomladi« (prav tam: 52). V dveh dneh primarnega časa, preteče

nekaj let sekundarnega. Gela Gela namreč sliši Tulsija, ki pravi, »da vsaj pokukam,

ali so po teh letih tam še vsi živi in zdravi /.../ In je zdaj vedela, da v teh drugih

svetovih čas teče drugače« (prav tam: 56).

Tako njunega večletnega potovanja po domišljijskih svetovih opice, v realnem

svetu ni nihče opazil: »Rekel sem vsem in tudi vajinim staršem, da sem vama dovolil

ogled mesta in da se najverjetneje potepata. Tako dolgo da bi se potepala? Sta v en

glas spraševala deček in deklica. No, no! Tako dolgo pa spet ni trajalo, je zmajal

cirkuški direktor. A kak dan ali pa dva si pa taka potepuha pač že lahko privoščita«

(prav tam: 128).

Avtor se je torej odločil, da bo pustil preteči nekaj primarnega časa, medtem ko v

sekundarnem svetu junaka doživljata dolgotrajno pustolovščino.

Oblike kronotopa

Bahtin kot enega izmed pomembnejših kronotopov opiše kronotop srečanja.

Znotraj tega našteje različne motive, kot so srečanje, ločitev (slovo), izguba –

najdenje, iskanje – najdenje, prepoznavanje – neprepoznavanje idr., za katere pravi,

39

da so že po naravi kronotopični (Bahtin 1988: 230). Čeprav kot najpomembnejši

motiv izpostavi srečanje, opozori tudi na tesno zvezo med njim in takšnimi motivi,

kot so ločitev, beg, najdenje, izguba, poroka ipd.

V romanu Velecirkus Argo izpostavljamo kronotop ločitve in kronotop izguba –

najdenje, ki sta v delu povezana. Tulsi se izgubi, ko vstopi v domišljijski svet opice

namesto v domišljijo svoje prijateljice: »In šele tedaj je deklica razumela. Svet, v

katerega je vstopil deček, ni bil njen, temveč opičji /.../ Nesrečnik je bil ujetnik

svetov, ki jih ni bilo več mogoče obvladati (Lainšček 1996: 32 ). Cirkuški direktor

povzame stanje v realnosti: »Deček je, kolikor vidim, izginil« (prav tam: 34).

Prijatelja sta torej ločena in ravno ta ločitev povzroči zaplet zgodbe.

Deklica se odloči, da bo prijatelja rešila: »To je seveda pomenilo, da se je Gela Gela

čisto zares prepustila neznanemu, in vse, kar je čez čas ostalo za njo, je bilo

drobceno pisemce, ki ga je speči materi skrivoma položila na vzglavnik« (prav tam:

40).

Kot pomembna oblika kronotopa se pojavi tudi pot. Gela Gela se, da bi našla

prijatelja, odpravi na pot v neznano. Garam Abdel Garam ji daje napotke: »V teh

naših drugih svetovih prave poti zagotovo nikoli ne vodijo naravnost. Zato naj te

tam nikoli ne privabi svetloba, če ji ne prepoznaš izvora. In naj te nikoli ne premami

občutek lepega, če mu ne poznaš razloga« (prav tam: 37). In šele po dolgi poti, ki

jo vodi čez Opičjo deželo in podzemlje, do Biserne dežele, kjer v sobani palače

končno najde Tulsija: »Prav na sredi sobane je namreč stal Tulsi. Zgrbljen, zdelo

se je, nekako še na pol sklonjen – seveda tudi ves bisernat – je obrnil oči in jo

gledal« (prav tam: 70). Govorimo lahko tudi o ponovnem srečanju.

8. 4 DESA MUCK: KREMPLIN

Delo je prvič izšlo leta 1996, drugi ponatis je bil leta 2005. Dragica Haramija v

monografiji Sedem pisav ugotavlja, da delo ohranja najpogostejši motiv gotskega

romana – nesmrtnost. Navaja (Haramija 2009: 180) da so »prisotni opisi grozljivega

in hkrati privlačnega Kremplinovega življenja. Tipična zgradba gotskega romana

40

je v Kremplinu vidna tudi s stališča časovne perspektive, saj je sedanje dogajanje

nasledek krivde iz preteklosti. V delu je viden preplet različnih žanrov – žanrski

sinkretizem. Prevladujejo značilnosti grozljivega romana.«

Avtorica je o samem delu povedala, da je »Kremplin knjiga o ljubezni. Vse, kar se

zgodi v njej, se zgodi zaradi ljubezni. Junaki so res spake, a oblikovala sem jih tako

zato, da bi jih imel kdo rad« (Otrok in knjiga).

Saksida delo uvrsti v eno najboljših proznih del slovenske literature. Podobno kot

Desa Muck zapiše (Saksida 1996: 107), »da je Kremplin roman o drugačnosti,

ljubezni ter odraščanju v pričakovanjih in razočaranjih. Dodaja, da gre hkrati za

zgodbo o književnosti, domišljiji in sanjah. Darijan namreč živo vidi svetove, o

katerih mu pripoveduje Kremplin in o katerih bere v knjigah: bere Karla Maya,

Bobre, posluša in sinestetično zaznava barve Kremplinove pripovedi – prav tako

živo doživlja domišljijske svetove kot Kremplin, ki se pogovarja z umrlo sestrico.

Besedilo je neposredno medbesedilno. Kremplin na primer pokomentira Malega

princa.«

Besedilo kljub vsem ostalim žanrskim primesem uvrščamo med fantastične

pripovedi, v katerih se zgodba v celoti dogaja v realnem svetu. V njem nastopajo

predmeti in mitološka lika – vampir ter volkodlak, ki imajo fantastične lastnosti

(Artnik 2012: 130).

Zgodba

Slepemu dečku Darijanu in njegovi materi, ki živita sama v stanovanju, se začenjajo

dogajati nenavadne stvari. Med vožnjo se jima sesede avto in odpadejo mu vsa

kolesa, mama čuti nenavadno zbadanje v roki, Darijan pade po stopnicah, izgine

jima album družinskih fotografij in gospodinjski aparati kar naprej odpovedujejo.

Po nasvetu sosede Černetove v malih oglasih poiščeta telefonsko številko

izganjalca duhov. Kmalu na vrata potrka Kremplin, ki po pogovoru z Darijanom

ugotovi, da so prisotni zli duhovi, vendar ga mati kljub temu odslovi, saj bi moral

v tem času bivati v njunem stanovanju, kar se mami, ki je vdova, ni zdi spodobno.

41

Čez nekaj tednov, ko stanovanje napolnijo pajki, ga ponovno pokliče. Kremplin

ugotovi, da je na delu čarovnica Evelina in začne s pripovedovanjem svoje

življenjske zgodbe, ki pripoved prenese v drug prostor in čas.

Kremplin se je rodil pred tristo leti, imel je le mamo in sestro Margareto, ki je kmalu

umrla, njena smrt pa ga je zaznamovala za vse življenje. Zaradi svoje bistroumnosti

in iznajdljivosti je napovedal dogodke, ki se bodo zgodili, v zahvalo je prejemal

darove in kmalu so ga obtožili čarovništva, ga odpeljali na grad in obsodili na smrt

na grmadi. Rešila ga je grofica, ki je verjela v njegove nadnaravne sposobnosti, s

prošnjo, naj poskuša rešiti njeno dojenčico smrtonosne vročine. Z več sreče kot

znanja mu je uspelo, zato ga je grofica odpeljala v skrivno sobo brez oken, kjer je

Kremplin brez hrane preživel nekaj dni.

Kremplinovo pripovedovanje se prekine, ker je pozno in mora Karmen domov.

Kremplin spi v Darijanovi sobi. Sredi noči ga reši nočne more, ki jo zagode Evelina.

Naslednji dan, ko se gospa Petkova in Darijan vrneta domov, Kremplin nadaljuje s

pripovedovanje zgodbe četvorici iz prejšnjega dne.

Po izginotju je na gradu veljal za velikega čarovnika. Ker grofica ni smela povedati,

da ga je skrila, so mu stražarji polomili noge, kar je bila kazen za vse ubežnike, kot

so prikazali Kremplina. Grofica je bila namreč prepričana, da si bo tako velik

čarovnik noge lahko zacelil, vendar temu ni bilo tako in kljub pomoči zdravilke

Maričke, so mu ude odrezali. Izdelal si je votli leseni nogi, polni skritih predalov.

Marička mu pove, da je tudi njegova mati obtožena čarovništva in da v ječi čaka na

usmrtitev. Kremplina ponovno obišče grofica, ki želi, da se prikrije prevara moža s

temnolasim poročnikom, za kar mora Kremplin obljubiti, da se otrok ne bo rodil

temen.V zahvalo njegovo mater izpustijo iz ječe.

Pripoved prekine izklop elektrike, oglasi se Evelina, ki želi Darijana za svojega

pomočnika. Slepi deček, ki je edini navajen teme, reši zavezanega Kremplina in

tako se Evelinin poskus ponesreči. Kremplin pa sumi, kdo bi lahko bil pomočnik

čarovnice. Naslednji dan nadaljuje svojo pripoved.

Kremplinova mama je v ječi izgubila veliko kilogramov, postala je mikavna ženska,

se kmalu poročila in odšla. Nikoli več se nista videla. Spomladi se rodi grofičina

hči – Evelina, črnih las in temne polti. Grofica Kremplina in novorojenčico pošlje

42

na Krvoseški grad, od koder se še nihče ni vrnil živ, a tokrat se zgodi izjema. Na

Krvoseškem gradu spoznamo prikazni, vampirje. Zdravnik Sinuhe, njegova žena

Semiratun in njuna hči Gise so stari tri tisoč let in pol, saj je Sinuhe izdelal eliksir

večnosti, ki sicer poskrbi za nesmrtnost, vendar ne ščiti pred razpadanjem telesa, za

kar se tudi skrivajo na odmaknjenem mestu. Na gradu živi še nekaj vaščanov, ki so

namesto na grmadi pristali pri nenavadni družini, zato da jim dajejo kri, ki jo

potrebujejo, da ohranjajo svoje življenje. Kljub temu, da gradu ne smejo zapustiti,

so tam srečni. Enako se je zgodilo Kremplinu in Evelini, ki je že kot dojenčica s

svojo lepoto očarala vsakogar. Kremplina je Gise poučevala, Sinuhe pa mu je

razlagal, kako delujejo njegovi izumi in ga učil zdravilstva.

Po petih letih lahko Kremplin prvič zapusti grad, da obišče Maričko, vendar je na

njegovo presenečenje tam tudi grofica. Grofica, ki ne more verjeti, da mu je uspelo

ubežati smrti, je prepričana, da sodeluje s samih hudičem. Za večno mladost in

lepoto želi tudi ona skleniti pogodbo z Gospodarjem. Kremplin se ji zlaže, da ji bo

uspelo le, »če se za tri mesece zapre v samoto, se posti, stokrat na dan zmoli rožni

venec in naj z nikomer ne spregovori niti besedice. Vsak dan hodi k spovedi in prek

svojega služabnika (duhovnike ji predstavi kot Satanove pomočnike) ji bo poslal

znamenje« (Muck 2005: 84). A kmalu je grofica ugotovila Kremplinovo prevaro in

vaščanom ter vojakom naročila, da Koseški grad požgejo. Sinuhe, ki je vedel, da

bo dan, ko se ne bo mogel več skrivati, kmalu prišel, je Kremplinu dal eliksir

življenja, recept zanj ter njega in ostale prebivalce gradu poslal proč na ladjo za

Ameriko. Pobeg ni uspel, straža jih je našla na ladji, Marička se je med prerivanjem

smrtno poškodovala, Kremplin pa je bil ponovno obsojen na usmrtitev. V ječi ga

ponoči obišče Gize, ki ima pripravljen načrt, da ga reši, Kremplin skozi lino spleza

ven, Gize, ki se je oblekla v moškega in si narisala Kremplinov obraz, pa mu

obljubi, da bo z njo vse v redu. V Gizinem pismu, ki ga čaka na ladji, Kremplin

prebere, da se je zanj žrtvovala zaradi ljubezni in tudi zato, ker ji nesmrtnost ni

prinesla sreče in ker bi morala umreti že zdavnaj.

Kremplin na kratko pove, kaj se je zgodilo v Ameriki, ko so se naselili v Oklahomi.

Frančišek in Katarina nista imela svojih otrok, zato sta bila navezana na Evelino, ki

je zrastla v dekle osupljive lepote. S Kremplinom sta se poročila, ko je bilo njej

43

osemnajst in njemu osemindvajset let. Kljub temu, da ga je ves čas varala in

odhajala z drugimi moškimi, sta še kar poročena in Evelina ga poišče vedno, kadar

potrebuje eliksir, da si podaljša življenje.

To je tudi razlog, da ga išče sedaj. Kremplin jim razloži, da je »Darijan le past.

Vedela je, da me bo privabila, če se bo spravila na ubogega slepega dečka« (Muck

2005: 65). Razkrije se, da se je Evelina ves čas skrivala za podobo gospe Černetove,

ki jo je potem, ko je prevzela njene navade, umorila. Karmen, Darijana in mamo je

na dan razkritja uspavala s čajem, na srečo se je Darijanu uspelo prebuditi toliko,

da je pomagal Kremplinu, a na koncu je Evelino pokončala Karmen, ki se je zrušila

s stola in padla nanjo. Kremplin se odloči, da ne bo več vzel eliksirja, policija pa ga

zaradi vseh dogodkov odpelje v psihiatrično bolnišnico. Ko ga naslednji dan

obiščeta Karmen in Darijan, ga na njegovo željo pustita umreti na zelenem otočku

sredi reke. V zaključku pripovedi pa ne izvemo, če sta prijatelja v reko odvrgla tudi

stekleničke in droben zvitek papirja z receptom za večno življenje.

Zgradba

Roman ni členjen na poglavja, naslovljen je po glavnem književnem liku.

Pripovedovanje se prepleta – aktualni čas kot realno dogajanje in kot retrospektivna

zgodba 17. stoletja kot fantastično dogajanje. Zgodba se začne in media res.

Književne osebe

Darijan je dokaj nezadovoljen in čemeren dvanajstletnik. Oslepel je pri petih letih

in telesno hibo ima za izgovor svojega nezadovoljstva. Navezan je na svojo mamo

in prijateljico Karmen, všeč mi je tudi Kremplin, ki je znal zgodbe pripovedovati

tako, da jih je Darijan v mislih natančno videl.

Kremplin je diplomirani odstranjevalec zlih sil in doktor čarovniških znanosti. Star

je tri sto let in v času svojega življenja ugotovi, da »nesmrtnost ni drugega kakor

večen dolgčas« (Muck 2005: 110).

44

Njegovo zunanjost nam opiše Karmen: »Videti je kot upokojen čevljar, nič

posebnega, plešast, zdaj si natika očala, velik nos ima, ne vem, možno je, da ga

cuka, ker je nekam rdeč ... Majhen in droben ... Nekam čudno premika noge, kot da

bi drsal. Oči ima pa čisto nore ... Blazno svetle in živo modre, nič rdeče in medle

kakor starci ... Gleda radovedno in svetlo« (Muck 2005: 15).

Karmen je stara štirinajst let. Njena drugačnost je sladkosnednost, zaradi česar ima

nekaj odvečnih kilogramov in včasih sanjari o tem, da bi bila vitka. Je Darijanova

najboljša prijateljica, vsak dan ga obišče, mu bere zgodbe, se z njim pogovarja in

opisuje dogodke ter osebe.

Gospa Petkova je vdova in sama skrbi za slepega sina. Hodi v službo in ima nekaj

prijateljic, med katerimi spoznamo sosedo Černetovo.

Černetova »Darijanu ni bila zoprna kakor večina maminih prijateljic. Bila je

zabavna in veliko se je smejala« (Muck 2005: 5). Darijan jo je vedno prepoznal po

kadilskem basu in vonju »/…/ smrdela je po dimu kakor stara prekajena šunka«

(Muck 2005: 4). Černetova je edina smrtna žrtev, saj jo Evelina, po tem, ko ji ni

želela pomagati pri zlobnih namerah, umori.

Evelina je grofičina hči, znamenje njene prevare. Kljub temu da bi morala umreti,

preživi in na Krvoseškem gradu lepo skrbijo za njo. Manjka ji edino telesni dotik,

ki ji ga nesmrtna družina ni mogla dati. Morda je ravno zato že kot otrok mučila

živali in »bila zahteven, trmoglav in besnorit otrok, s slikovitimi togotnimi izbruhi.

Bila pa je Evelina najlepši otrok« (Muck 2015: 96). S svojo lepoto je očarala

Kremplina, ki ji je skoraj tristo let odpuščal vsa ponižanja in prevare.

Sinuhe je zdravnik, prihaja iz Teb in je star tri tisoč petsto let. Da bi lahko užival

srečo s svojo mlajšo ženo in hčerko, si je želel podaljšati življenje, kar mu je tudi

uspelo z izumom eliksirja. Odkar mu je že skoraj razpadlo telo se z družino skriva

na Krvoseškem gradu. Svoje znanje kot tudi recept za večno življenje preda

Kremplinu.

Gise je zdravnikova hči, ki si je v dolgih letih življenja nabrala veliko znanja, prav

tako je izvrstna slikarka. Kremplina ves čas zbada zaradi njegovega neznanja, a

45

zgolj zato, ker je zaljubljena vanj. Kljub temu, da ji Kremplin te vrste ljubezni ne

more vračati, jo spoštuje in jo ima rad. Gise se žrtvuje v znak neuslišane ljubezni in

umre namesto Kremplina.

Semiraton je Sinuhejeva skrbna žena, ki si je s svojim možem podaljšala življenje

in z njim tudi umrla.

Kremplinova mati je perica, sama skrbi za dva otroka, po smrti hčere pa ni za

nobeno rabo več, le ležala in jedla je: »Bila je tako neznansko debela, da je njen

trebuh ležal poleg nje kakor ogromno tuje telo« (Muck 2005: 21).V ječi izgubi

ogromno kilogramov, si najde moža in zapusti svojega sina.

Margareta je Kremplinova sestra, ki je utonila, ko je bila še majhen otrok.

Kremplinu je bila vse in še vedno se je z njo pogovarjal v svojih mislih.

Grofica je zlobna ženska, ki ji ni mar za druge ljudi. Želi si lepoto in večno

življenje, za kar je pripravljena podpisati pogodbo s hudičem. Ker je prevarala

svojega moža, je želela ubiti lastno hči.

Marička je starejša ženska z vasi, ki se je ukvarjala z zdravilstvom in ženskam

pomagala pri porodih. Skrbi za Kremplina in mu je kot mati.

Snov je fantastična, želja po večnem življenju, ki se v delu uresniči, hkrati se

fantastična snov prepleta z realno.

Tema je drugačnost vseh likov, ki se pojavljajo v delu. Ena izmed tem je tudi želja

po večnem življenju in ljubezen, ki se razvije med Kremplinom in Gise.

Motivi so nesmrtnost, ljubezen, drugačnost, čarovništvo, želja po večnem življenju

in mladosti, prijateljstvo, slepota ...

Ideja dela je, da večno življenje ne prinaša sreče: »Nesmrtnost ni drugega kakor

večen dolgčas. Stoletja in stoletja dolgočasja, ponavljanja enih in istih neumnosti

in samote. Tisti, ki si jih vzljubil, umirajo, ti pa se bojiš znova navezati na koga, ker

veš, da te čaka samo nova izguba« (Muck 2005: 111).

46

Jezikovne značilnosti

Delo je napisano v knjižnem jeziku. Skladenjska zgradba je preprosta, veliko je

monologa, ko Kremplin pripoveduje o svojem življenju. Pogosto se pojavljajo

slengovske besede.

Desa Muck je posebno pozornost namenila tudi slogu pisanja: prevladujoči humor

se povezuje z grozljivimi opisi (npr. opis Krvoseškega gradu), tako da mestoma

Kremplin postane že groteska (Saksida 1996: 109).

Ostale značilnosti:

Pogovorni izrazi: crkujejo gospodinjski aparati; čvekati; zobje so ji šklepetali ...

Slabšalni izrazi: stari burkež; idiotsko ime; dolgi rilec; scrkljan prašiček; baba;

bedak; norec; čarovnica kuhovnica; Marička prašička; coprnica zoprnica; baba

nemarna; bedak; babnica trapasta; najgnusnejše bitje; crkniti; grda stara čarovnica;

gumbec brljavi; stara babnica; rohneči starci; stara koklja; betežna starka; mevža;

nahruliti; požreti; prasica; sitnež.

Slengovski izrazi: fris; sorry; ne serji; požlampati; ksiht.

Pomanjševalnice: telesca; prašiček; stopalci; petke; nožice; rožice; ogenjček;

deklica; sobica; kamenček; kupček.

Frazemi: tisto, kar jim je mešalo štrene; Možno je, da ga cuka, ker je nekam rdeč;

je hodil za njo z jezikom do tal; imel je neverjeten krompir; moje življenje ni ni bilo

vredno piškava oreha; da so se Darijanu vse nadaljnje besede prilepile na zobe; še

preden sem uspel besedo ugrizniti za rep; bilo je jasno kakor beli dan.

Ponovitve: fantje, fantje, fantje!; ojej, ojej; boste, boste; zakaj, zakaj; kar sem rekla,

sem rekla; spal in spal; no no; Evelina! Evelina in samo Evelina!

Okrasni pridevki: pohleven potok; majhen škrjanček; mehkima, lahkima

dlanema; skrivni hodniki; orjaške pajkovke; dolgi rdeči lasje; drobna punčka;

žametno olivna pot; prečudovita hči; zlat nadih; zlati listi.

47

Primere: Smrdela je po dimu kakor stara prekajena šunka; se igra s teboj kakor

mačka z mišjo; travnikom zelenim kakor mlade gosenice; Oči je izbuljil kakor dve

stekleni frnikuli; Toliko moči ima v sebi kakor piškav lešnik!; Jutri boš že skakljal

kakor srna!; ki sta se svetili kakor dve ogromni temni klobasi; žarela je kakor žareč

grm; rdeča kakor mak; črn kakor vranje krilo; Lasje so mi stopili pokonci kakor

bucike.; močan kakor vol; zdrav in sočen kakor regrat; zaljubil sem se kakor divji

petelin; osamljen kakor v smrti.

Prostor

Primarni svet (začetek fantastične pripovedi) je postavljen v stanovanje Darijana in

njegove matere. Gre za blok ali stanovanjsko hišo, največkrat je omenjena kuhinja

in Darijanova soba. V pripovedi natančna geografska opredelitev ni podana.

Sekundarni svet je prostor, kjer Kremplin preživlja svoje otroštvo in mladost.

Okolica njegove mladostne hiše je prikazana idilično: »Videl je pohleven potok, ki

je tekel pod travnikom /.../ V daljavi je videl skedenj in hlev, videl je, kako so zidali

cerkev vrh položnega griča in velike oblake« (Muck 2005: 20).

Grozljivo je opisana grajska soba, v katero ga je skrila grofica, da bi ga rešila pred

grmado: »Sobica je bila globoko v srcu gradu, z vseh strani zazidana z debelimi

grajskimi zidovi in obkrožena s skrivnimi hodniki. /.../ Kakor da bi ždel v gluhem

trebuhu tišine (Muck 2005: 34).

Krvoseški grad, kamor je za kazen poslan Kremplin skupaj z Evelino, velja za

mesto, od koder se še nihče ni vrnil živ in kjer živijo prikazni: »Tik nad nami se je

dvigovala strma pečina in na vrhu razvalina gradu. Za njim je zahajalo sonce.

Grajske stene so bile popolnoma črne, le skozi luknje v porušenih zidovih je žarela

krvavordeča večerna zarja« (Muck 2005: 55). Grad v notranjosti je imel kamnite

stene, strop iz lesenih desk, dolge hodnike, ki so jih osvetljevale bakle, v stene

hodnikov pa so bile vdelane zlate plošče z različnimi znaki »plošče so se v soju

bakel čarobno lesketale in hodnik /.../ je bil pravljično lep« (Muck 2005: 60).

48

Kasneje, ko so pregnani s Krvoseškega gradu, se naselijo v Ameriki, v Oklahomi,

kjer zgradijo hišo.

Čas

Primarni čas je sodobnost, leto natančno ni določeno, dogajanje na realni ravni traja

le nekaj tednov. Začetek pripovedi je oktobra: »V oktobru smo, pa je vroče kakor

avgusta!« (Muck 2005: 12). Konča se pred novembrom »Huhirja, november bo

kmalu /…/« (Muck 2005: 111). V pripoved o nekaj tednih je vključena

retrospektivna pripoved o tristotih letih Kremplinovega življenja.

Sekundarni čas je 17. stoletje, čas Kremplinovega otroštva in tristo let življenja:

»Takrat, ko sem se rodil, še niti slučajno ni bilo avtomobilov in elektrike. To je bil

še čas, ko so ljudje verjeli v pravljice in so čarovnice /.../ pravično sežigali na

grmadi« (Muck 2005: 19).

Na Krvoseškem gradu Kremplin preživi pet let: »Tako je prišla že peta zima, odkar

sem mirno in zadovoljno živel v Krvoseškem gradu« (Muck 2005: 76).

Nato sledi krajša pripoved o tem, kaj se je dogajalo od osemindvajsetega leta, ko se

je poročil z Evelino in do danes, ko je bil Kremplin »sam, v noči dolgih stoletij«, in

ko je bila »Evelina edino živo bitje, ki ga je pripeljal iz svojega časa in kraja, edina,

s katero je delil svojo skrivnost« (Muck 2005: 98).

Oblike kronotopa

Pomembna oblika kronotopa v romanu je srečanje. V vsakem srečanju je časovna

določnost neločljiva od prostorske in kot zapiše Bahtin ima srečanje pogosto

kompozicijsko vlogo – zaplet, vrh ali razplet (Bahtin 1982: 231). V obravnavanem

delu povzroči zaplet, saj je srečanje s Kremplinom, ki sicer ni naključno – saj ga

49

pokličejo in prosijo, naj jih obišče – bistvenega pomena za zgodbo. Omenjeno

srečanje se ponovi, saj ga po prvem obisku gospa Petek odslovi, kasneje pa ga

ponovno pokliče.

Pomembno je tudi srečanje Kremplina s prebivalci Krvoseškega gradu predvsem s

Sinuhejem, saj je on tisti, ki mu zaupa recept za večno življenje. Motiv srečanja ima

v različnih delih različne konkretne odtenke (prav tam: 230), srečanje v tem primeru

je bilo sprva nezaželeno in žalostno, saj je bil Kremplin prepričan, da ga bodo

prebivalci gradu pokončali. Motiv srečanja se poveže tudi z motivom ločitve, bega

in izgube, pri čemer Bahtin opozarja, da so tesno povezani z motivi srečanja, saj so

si enotni v prostorsko-časovnih določilih (prav tam).

Ločitev je neizbežna, ko grofica naroči vaščanom, naj požgejo grad. Tam ostaneta

le Sinuhe in žena, ki sta naveličana življenja, ostali pobegnejo.

Izguba je prisotna pri Kremplinu in Gise, ki je žrtvovala svoje življenje, da bi ga

rešila pred smrtjo. Gise je bila vanj zaljubljena in čeprav ji takrat mladi Kremplin

ni mogel vračati ljubezni, po dolgih letih življenja spozna, da je notranja lepota več

vredna kot zunanja: »Prepozno sem se zavedel, kaj sem izgubil z Gise. Toda, kakor

veste, mladina da največ na zunanjost, in mi pred tristo leti nismo bili nič drugačni.

Toda nekaterim je še tristo let premalo, da bi prišli do nekaterih spoznanj ter se

zavedli napak, ki jih počnejo« (Muck 2005: 98).

Na koncu romana sta se tudi Darijan in Karmen primorana ločiti od Kremplina. Za

konec zgodbe, ki je odprt, je ločitev pomembna, saj lahko Darijan postane novi

varuh eliksirja in recepta za večno življenje, vendar Kremplin pravi: »Odločita se,

kaj bosta z vsem tem. Temu se reče odraslost. Odločanje o stvareh, ki nam lahko za

vedno spremenijo življenje« (Muck 2005: 111). Njune odločitve ne izvemo:

»Debeluška in slepi deček sta zavila k reki ter voziček potisnila vanjo. Ali so bile v

njem tudi stekleničke in droben zvitek papirja, se z mostu ni dalo razbrati« (prav

tam: 112).

Kot smo že omenili, Dragica Haramija v monografiji Sedem pisav opozarja, da v

delu najdemo določene elemente gotskega romana (ki so sicer nastajali v drugi

polovi osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja v Angliji) to so dvoje plasti

50

v zgodbi, nenavadni vendar ne čudežni dogodki, prikazni, demoni, vampirji …

(Haramija 2007: 107). Dodajamo, da je gotski roman uvedel tudi novo ozemlje, kjer

se odvija dogajanje – grad. Grad je nabit z zgodovinskim časom, v njem so sledovi

stoletij in rodov, spomine na minule dogodke pa oživljajo tudi legende in izročilo.

To ustvarja specifično sižejskost gradu (Bahtin 1982: 359).

V delu se pojavita dva gradova – dom grofice, kjer Kremplin preživlja muke, saj je

zaprt v skrivni sobi brez svetlobe in hrane, ter Krvoseški grad, za katerega velja

izročilo, da se iz njega nihče ne vrne živ.

8. 5 JANJA VIDMAR: VRTILJAK ČUDEŽEV

Fantastična pripoved Vrtiljak čudežev je izšla leta 1999. Artnik zapiše, da sodi delo

med najčistejše primere fantastične pripovedi sodobnih avtorjev, vsaj kar zadeva

stroge kriterije žanra po Klingbergu (Artnik 2012: 140). Delo je prejelo okrog tisoč

nagrajencev natečaja Otrok in umetnost leta 1999.

Po Klingbergu lahko pripoved uvrstimo med tiste, v katerih so osebe iz vsakdanjega

sveta prestavljene v nek drug realistični svet, ki je prostorsko in časovno oddaljen.

Zgodba

Ana je lepo dekle iz bogate družine, obkrožena z vsemi materialnimi dobrinami,

dobi vse, kar si zaželi, a kljub temu ni srečna, saj se nikakor ne more sprijazniti s

svojo telesno hibo. Od rojstva ima namreč levo nogo krajšo od desne, za kar krivi

predvsem svojo mater, ker ji kot dojenčici ni oblačila ortopedskih hlač, kakor so

svetovali zdravniki. Čeprav mati živi z občutkom krivde, ji Ana ne prizanaša, saj

so njena dejanja namerno zlobna – uničuje dragocene stvari, v kanalizacijo vrže

njene najljubše bisere in jo ves čas opominja, da je ona kriva za njeno nesrečo.

Zlobna je tudi do očeta in hišne pomočnice, nekoliko strahospoštovanja kaže le do

svoje babice Jedrt, ki je edina, ki je ne pomiluje zaradi telesne okvare in edina, ki ji

pove, kar ji gre: »/…/ Si se oprijela česar koli v življenju, kar bi ti vlivalo moč in

51

samozavest, namesto da iz dneva v dan čemiš v hiši in razbijaš porcelan!? Si v

svojem dosedanjem življenju storila kaj koristnega? Si bila kdaj prijazna brez

posebnega razloga, kar tako, ker živiš v lepem, zdravem okolju, med ljudmi, ki te

imajo radi? Si se kdaj vsaj za trenutek nehala smiliti sama sebi in opazovati svojo

nogo?« (Vidmar 1999: 38–39).

Podobna situacija je tudi v šoli. Na opazke sošolcev reagira z zlobnim jezikom in

veseli jo, če lahko koga užali. Tudi Aldu, Nataši, Sabini in Stevenu, ki so ustanovili

društvo prijateljev vseh zapostavljenih otrok, ne prizanaša; kljub temu pa se odzove

na njihovo povabilo za lunapark, ki je prispel v mesto. Ravno tam se zgodi premik

v fantastični svet.

Ana sede na star vrtiljak in vrtenje jo ponese v drug, neznan prostor, kjer najprej

ugotovi, da sta nogi simetrični. Nato sreča umazanega fantka Pierre Luca, ki govori

v njej neznanem jeziku in ji pove, da je v Parizu, čeprav Ana še ne razume, zakaj

ni nikjer Eifflovega stolpa. Pierre Luc ji nakaže, naj mu sledi. Pripelje jo do dečka

njenih let, Angleža Ruperta, ki se je v Franciji znašel na enak način kot Ana – z

vrtiljakom. Tudi Rupert je v novem svetu rešen svoje hibe, tukaj namreč vidi brez

očal. Ani razloži, da sta se znašla nekje ob koncu 18. stoletja, v času, ko je Franciji

vladal Ludvik XVI. in ko se je ravno porodila zamisel o prvem kolesu. Vsi trije,

Ana, Pierre Luc in Rupert, gredo k družini malega Francoza, kjer je razvajena Ana

zgrožena nad načinom življenja takratnega časa, še posebej nad dejstvom, da jo

pošljejo spat na senik. Kljub nerganju z ležišča občuduje zvezdnato nebo in prvič

pomisli, da brez krajše noge, nima izgovorov za svojo neprijaznost. Naenkrat ju

napadejo sosedje. Rupert in Ana tečeta, da bi ubežala zasledovalcem, ki jih je bilo

kar naenkrat za vso vas, in sredi trate zagledata vrtiljak. Sedeta nanj in vrtiljak se

dvigne. Med potovanjem ji Rupert razloži svojo teorijo o vrtiljaku. Pravi, da vrtiljak

popelje vedno asocialne otroke: »Iztrgal jih je iz njihovega okolja in jih odvrgel

drugam. Vrnil jim je vse, za kar so se v prejšnjem okolju čutili prikrajšani, toda v

težjih okoliščinah, tako da bi začutili, da jim v resnici sploh ni tako hudo in da so

poslej lahko do sveta malce prijaznejši kot sicer« (prav tam: 94). Vrtiljak jima med

potjo prikaže nejasne podobe, v katerih prepoznata osebe iz svojega življenja. Ko

52

Ana med njimi zagleda svojo mati, postarano od skrbi, se zamisli nad svojimi

dejanji in želi si le še domov.

Vendar prispeta v Ameriko, kjer jima kavboj Jimmy Conway pove, da sta v Buffalu.

Po pogostitvi pri Conwajevi družini si ogledata kolesarko dirko in ugotovita, da

jima je plovilo predstavilo zgodovino kolesa, saj je zmagovalec dirke ravno

pravnuk Pierra Luca Desgranga, ki jima pove, da je brat njegovega pradeda Antoine

razvil velociper.

Med množico ljudi privre novica, da je na žitnem polju pristalo neznano plovilo.

Ana in Rupert stečeta do vrtiljaka. Po nekaj minutnem vrtenju Ruperta odnese

drugam, še prej pa Ani izroči list s svojim domačim naslovom, ki ga deklica shrani

v žep. Plovilo ju ponese v domača kraja.

Ano na vrtiljaku zbudi Nataša, ki ji pove, da je spala kar dve uri in da neznansko

smrdi. Ana jim skuša dopovedati, kaj se ji je zgodilo, vendar še sama ni povsem

prepričana, ali je potovanje bilo resnično. A v žepu najde naslov svojega angleškega

prijatelja. Začuti potrebo, da odpusti svoji materi, se opraviči babici, pove očetu, da

ga pogreša, ter se prijazneje obnaša do hišne pomočnice in vseh ljudi. Zaradi

spoznanja je tudi hoja bolj pokončna in vsem deluje, kot da ne šepa več. Čeprav je

noga kljub temu še vedno krajša, se odloči, da bo s kolesom prevozila vse mesto,

kar do sedaj ni nikoli poskusila, čeprav si je vedno želela.

Zgradba

Krajša fantastična pripoved je razdeljena na šest poglavij z naslovi – Ana, Šola,

Vrtiljak, Vrtiljak drugič, Resnica in Doma. Skupaj obsegajo 123 strani, brez

ilustracij. Na koncu zadnjega poglavja je neposredni nagovor bralcu romana in

poziv na kolesarjenje, saj se kolo pojavlja kot vodilni motiv skozi celotno zgodbo.

Književni liki

Ana je stara trinajst let in prihaja iz premožne družine. Ima vse – denar, lepoto,

vendar zaradi telesne okvare ni srečna, zato večino časa preživi v samopomilovanju.

Najbolj jo muči dejstvo, da ne more (kot je bila prepričana, ne da bi poizkusila)

voziti kolesa. Zaradi šepavosti ima vedno opravičilo za svojo zlobo: »Všeč ji je bilo,

53

kadar je bila zlobna. Ugajalo ji je, kadar so ljudje trpeli zaradi nje. tudi ona je prav

toliko, če ne več, trpela zaradi sveta, ki je v vesolje vneto pošiljal rakete z vsemi

vrstami sporočil, na njeno levo nogo pa povsem pozabil« (Vidmar 1999: 13). V šoli

je izredno bistra učenka: »V tretjem razredu je pisala domače naloge šestošolcem«

(prav tam: 12), a s sošolci se ni razumela, najbolj je prezirala njihovo usmiljenje.

Mati se ne more sprijazniti z dejstvom, da ni upoštevala nasveta zdravnikov, kar bi

morda pomagalo izenačiti Anini nogi. Zaradi občutka krivde je prepričana, da ima

Ana pravico do svojega zlobnega obnašanja, ki ga prenaša v tišini in s solzami v

očeh. Sicer je »/…/ zagovornica zdrave prehrane, dolgih sprehodov, soje in kolesa

kot najučinkovitejšega prevoznega sredstva /…/ (prav tam: 30).

Oče je direktor časopisnega podjetja, zaradi svojega dela veliko potuje in ljubezen

do hčere prevečkrat izkazuje le z dragimi darili.

Babica Jedrt, mati Aninega očeta, je bila prav tako uspešna ženska: »Ani je bilo

ob babici Jedrt vedno malce tesno pri srcu. Pri trdoživi starki nisi nikoli natančno

vedel, kaj bo njen naslednji korak: te bo pobožala po glavi ali pahnila z mostu v

reko« (prav tam: 14).

Rupert je pegast, rdečelas deček Aninih let. Tudi on v realnem svetu trpi

primanjkljaj – slabovidnost, zaradi katere mora nositi debela očala. V prostoru,

kamor ga odpelje vrtiljak, vidi kot sokol in to je tudi razlog, da zamudi možnost

odhoda, saj je, kot pravi sam: »Raje popoln v nepopolnem svetu, kakor obratno«

(prva tam: 65).

Pierre Luc je mlajši od Ane, na svojem shiranem telesu nosi zakrpano in umazano

platneno srajco, hlače z eno naramnico, na glavi velik klobuk in bose noge. Na

obrazu ima črne madeže, nos umazan in zobe popolnoma črvive. Ani in Rupertu

priskoči na pomoč, povezan pa je tudi s kolesarstvom, saj njegov pravnuk Henry

zmaga na kolesarski dirki v Ameriki.

Snov Aninega življenja je vzeta iz realnosti, prepletena s fantastičnim potovanjem

v preteklost.

54

Tema dela je nezadovoljstvo mladostnice Ane, ki se ne more sprijazniti s telesno

okvaro in se počuti bolje le, ko drugim zada bolečino.

Motivi, ki so pojavljajo, so telesna okvara, družina, šola in sošolci, odnosi v družini,

vrtiljak. Kot lajt motiv se pojavlja kolo – književna lika spremljata njegov razvoj,

Ani vožnja s kolesom pomeni željo, ki je zaradi šepavosti ne more uresničiti.

Ideja dela je, da je notranja lepota pomembnejša od zunanje.

Jezikovne značilnosti

Branje je preprosto, namenjeno mlademu bralcu. Dogodki, tudi neprijetni (telesna

hiba, zasmehovanje, Anina jeza) so opisani humorno. Pisateljica v veliki meri

uporablja sleng. V romanu so omenjena dela, naslovi ali književni liki iz slovenske

literature: »/…/ Potovanje od Litije do doma /…/ Za razliko od Tavčarjeve Mete je

samo omedlela.« Najdemo tudi navezavo na Urško iz Prešernovega Povodnega

moža »/…/ zato jo mora malce ponositi, da ji noga počije« (prav tam: 34–71). Del

dialoga z Rupertom je napisan v angleškem jeziku.

Ostale značilnosti:

Slabšalni izrazi: cepec; počen fris; stara; zabita lepotička; ful kul gravžast; kripelj;

ameba; kreten; bukseljni; garjavo ščene; kmetavz rovtarski; pujs nevzgojeni;

crkniti; nečuteč vol.

Slengovski izrazi: ful; fris; kul; mega; darker; režati se; foter; ta je usekana;

šmirglati; se ji feclja?; super; frend; ful špon; flancati; za pošizit; betica; grimas;

odfrčati.

Pomanjševalnice: hlačke; domek; travica; potka; mostič; uličica; usteca.

Frazemi: menda se ji je paralo srce; mama spet je se ve mlela drugačne otrobe;

pospravljala nove in dragocene informacije na svoje podstrešne police; še sanjalo

se jim ni, da ji delajo medvedjo uslugo; če bi lepega dne nekomu od njih počil film

in bi jih pošteno posvetil; iz ušes se mu je pokadilo; da so imeli ljubke Ane s slivami

55

v očesnih duplinah vsi povprek poln kovček; babica ni rekla ne bev ne mev; nekdo

je moral tega otroka naučiti kozjih molitvic; gorje, če bodo brili norce iz nje;

gravitacija je šla rakom žvižgat; Ana je požrla debel cmok; pojdi se solit; kot bi oral

golo ledino; kri ji je zaledenela v žilah; ni bil vreden piškavega oreha; Ljubo doma,

kdor ga ima, naj ga ne da!

Ponovitve: Živi so! Živi so! Tlop, tlop, tlop.

Okrasni pridevki: ljubka Ana; bleščeče rumeno jajce; plešoči metulji; nespodobno

lepa; drobna, mahovnata zelena trava; zvezdnato nebo; rožnati biseri; rdečkasta

svetloba; modre kaplje; sijoč obrazek.

Primere: nagnusna kot morska krava; skočila je, kot bi jo pičila kača; lesketala se

je kakor olje; ravno kakor svinčeni vojak; modrih kakor plinski plamen; Ljudje so

tukaj grdi kot smrt; sukalo kot na ražnju; spala si kot bomba; krulimo kot pujsi; žile

so jima izstopile kot platnene cevi.

Metafore/besede v prenesenem pomenu: slive v očesnih duplinah.; Pod njima so

že cvetela mesta.

Prostor

Primarni prostor je mesto, ki sicer ni poimenovano, v njem pa se nahaja Anina hiša

in šola. Razdalja med njima je en kilometer in pol, tako da lahko sklepamo, da je

razkošno domovanje družine blizu mestnega središča: »Njihov domek je gnezdil

sredi prikupne angleške travice in materinih stokrat prekopanih vrtnih gred.

Premogli so ducat vrtnih palčkov, tri ute in vodomet. Potka, ki je vodila do njihovih

vrat, se je med marmornatimi kockami vila cikcakasto kot v pravljici (Vidmar 1999:

30).

Prostor, kjer se zgodi premik v sekundarni svet, je francoski lunapark, imenovan

De manege des miracles ali Vrtiljak čudežev. Bil je nasičen z baloni, s stojnicami,

z množico ljudi in z različnimi vrtiljaki. Najbolj osamljen, na katerem ni bilo

nikogar, Ano premami: »Po starosti je prekašal njeno babico Jedrt. Bil je

neznansko grd, nekaj sedežev je manjkalo, nekaj jih je bilo na ogrodje pripetih z

navadno vrvjo. Po svoje je bil pohabljen prav tako kot ona (prav tam: 44).

56

Vrtiljak Ano popelje v Francijo, v neokrnjeno in čudovito naravo takratnega časa.

Najbolj jo je očaral travnik: »Pred njo se je razprostiral zelen travnik, zelen v

pravem pomenu besede. Visoka trava, plešoči metulji. /…/ Travnik je bil brezhiben.

Mati narava še ni proizvedla take krasote /…/ Trava, do koder ji je segalo oko. Na

robu travnika je poganjalo nizko rastje, za njim se je bahavo razprostiral pravi

smaragdni oziroma deževni gozd, /…/ (prav tam: 50).

Čez lesen most Ana in Pierre Luce prideta do majhnega trga: »Z vseh strani so se

nanj zlivale umazane odplake, v bližini se je razpirala ozka, mračna uličica, na tabli

je z zavitimi črkami pisalo: Rue Bethisy« (prav tam: 56). Omenjena je realna

francoska vas, ki je bila porušena leta 1854, v bližini sta še ulici Rue de Arbre See

in Rue Saint Antoine. Fantič ji pokaže tudi grad Blois, ki se Ani zdi smešen:

»Podoben grad je imela doma, domovanje za Barbiko, kaj pa je to takega! (prav

tam: 57).

Angleža Ruperta sreča v prelepi naravi: »Dospela sta do planjave, porasle z

drobno, mahovnato zeleno travo /…/ Planjavo je kakor zobna nitka rezal bistri

potoček, vzet iz pripovedk. Poredno je žuborel med velikimi kamni. Voda je bila

prozorna, skoraj nekako ostra, polna igel, kot da jo biča dež, kakor razdrobljeno

steklo, razločno je bilo videti srebrn pesek na njenem dnu« (prav tam: 61–62).

Skupaj se odpravijo v Pierre Lucovo vas, do koder jih vodi vijugast kolovoz: »Na

sredi vasi je kraljevala kraljeva koča, prevedeno v kmečko govorico – večja koliba,

okrog nje pa so raztresene ležale manjše kolibe, nekakšni igluji iz blata in slame«

(prav tam: 70). Pierre Lucova hiša »/…/ ni imela nobene veže, nobenih copat. Vhod

je vodil v en sam osrednji prostor in kot je kazalo, ni bilo o kakšnih stopnicah ali

vratih, ki bi skrivala sobe za goste, ne duha ne sluha« (prav tam: 71). Zaradi gneče

v kolibi sta morala Ana in Rupert prespati na seniku. Pot do tja je vodila mimo

odpadkov in jarkov.

Nadalje ju vrtiljak popelje v Ameriko, v mesto Buffalo ob jezero Erie: »Znašla sta

se sredi nepreglednih pšeničnih polj. Klas pri klasu, do koder ti seže oko. V daljavi

je bilo opaziti nekakšne orjaške vetrnice, ki so močno spominjala na vešala z

57

umetelno oblikovanimi okostji« (prav tam: 98). Hiša gostoljubnega kavboja, ki ga

srečata, ni opisana.

Čas

Primarni čas je sodobnost. Natančno ni določen, vendar ugotavljamo, da gre za

pozno pomlad: »Dan je bil božanski, nebo brez oblačka, sapica brez razdiralne

moči, sonce brez tiste zoprne koprene pred sabo, vse se je zdelo pretirano jasno,

barve so bile močne in ostre, nobenih prelivov, nobenih pastelov. /…/ Lahko bi

utrgala kakšno marjetko, če bi seveda še kje kakšna rasla (prav tam: 23).

Vrtiljak jo v sekundarni svet ponese v popoldanskem času in ko se Ana znajde v

neznani deželi, jo zmoti časovna razpoka, iz česar lahko sklepamo, da čas

primarnega in sekundarnega sveta ne tečeta enako. Ana se sprašuje, ali se je morda

čas ustavil: »Bolje rečeno, odpotoval nazaj po številčnici. Kajti zelo dobro si je

zapomnila, kdaj se je s tistimi bukseljni odpravila v zabavišče. In po njenih

izračunih bi moralo sedaj sonce počasi spokati domov za obzorje« (Vidmar 1999:

51).

Ko se ji začne dozdevati, da je v Franciji, se sprašuje, kje je Eifflov stolp: »Kajti če

je, kje je potemtakem Eiffell? Vsak tepec ve, da ima Pariz Eifflov stolp! (prav tam:

58). Tako ugotovi, da je v preteklosti, v času, ko stolp še ni bil zgrajen. Rupert ji

razloži, da Franciji trenutno vlada Ludvik XVI, torej sta se znašla ob koncu 18.

stoletja. Leto in dan, ko se jima ponovno prikaže vrtiljak, sta tudi natančno

določena: »/…/ in tako je bil dvanajsti julij sedemnajsto devetdeset v francosko

zgodovino vpisan kot datum, ko so prebivalci majhne vasice v bližini Pariza

zagledali neznani leteči predmet« (prav tam: 92).

Ko ju vrtiljak prestavi v Ameriko, je leto natančno določeno: »/…/ kamor je v letu

osemnajsto triindevetdeset treščilo našo Ano in njenega novega prijatelja« (prav

tam: 97).

58

Avtorica pusti preteči nekaj primarnega časa, medtem ko v sekundarnem času Ana

doživlja svojo pustolovščino. V primarnem času Ana spi, in sicer dve uri. »Ana,

spala si več kot dve uri, pridi, mi gremo domov! Večeri se že« (prav tam: 119).

Oblike kronotopa

Kot pomembno obliko kronotopa bomo izpostavili družino, ki jo Bahtin uvršča med

idilični kronotop v romanu. Kot povzemamo po omenjenem avtorju je idilična

enotnost kraja v tem primeru omejena na rodovni družinski dom (Bahtin 1988:

347). Razkošni dom Ane je namreč pomembno prizorišče celotnega dogajanja, tam

spoznamo njene osebnostne lastnosti ter odnose v družini. Tudi gmotni položaj

družine vpliva na glavni književni lik.

Bahtin nadalje govori o varni in trdni družini, kjer vladajo pravi človeški odnosi in

na drugi strani o razdrti idili, ki je lahko tematsko obdelana na zelo različne načine

(prav tam: 348).

Ana se v družini, kljub temu da ima vse, počuti osamljeno in je sebično zaprta vase.

Mati se ji zaradi občutka krivde ne upa približati in ji dopušča nesramno obnašanje.

Oče je pogosto službeno odsoten in tako odmaknjen od družine. Le babica Jedrt –

trdoživa starka – bi lahko vzpostavila dobre družinske razmere, saj Ani ne dopušča,

da bi zaradi telesne hibe zanemarila ljubezen in vse, kar ji družina nudi.

Pomemben je tudi kronotop srečanja Ane in Ruperta- Rupert ji zaupa svojo zgodbo:

»Ana še nikoli v življenju ni slišala tuje izpovedi. Spomnila se je svoje noge in pri

srcu jo je zapeklo. Še nikoli ni pomislila na bolečino nekoga drugega. Je mogoče,

da tudi drugi trpijo?« (Vidmar 1999: 65). Srečanje in samo potovanje močno vpliva

na Anin osebnostni razvoj in posledično na izboljšanje družinskih odnosov, saj po

vrnitvi v primarni svet pravi: »Domov! Mami moram povedat, da ji odpuščam, in

očetu, da ga pogrešam! /…/ Babici se mora opravičiti in priznati svoje napake«

(prav tam: 122).

59

8. 6 AKSINJA KERMAUNER: MODROST STARODAVNEGA ANKA

Gre za srednje dolgo besedilo, prvo fantastično pripoved avtorice Aksinje

Kermauner. Pripoved je izšla leta 2000. Dragica Haramija kot posebno dragocenost

označi knjižne ilustracije Branke Schwarz, ki je v delu upodobila vse omenjene

pisave in druge opisane razvojno-civilizacijske dobrine, ilustracije namreč

omogočajo natančnejšo predstavo o razvoju ene najpomembnejših človeških

kulturnih dobrin, pisave. Ob koncu knjige je slovarček, ki pojasnjuje manj znane

besede (Haramija 2008: 74).

Artnik pripoved označi kot edukativno fantastično pripoved, izpostavi tudi

zanimivost, da se kot književni lik pojavi Vojc, ki je kot odrasel deležen vseh

fantastičnih dogodkov, kar sicer v fantastični pripovedi ni običajno (Artnik 2010:

142).

Fantastična pripoved po Mullerju sodi v tip, v katerem so osebe iz vsakdanjega

sveta prestavljene v nek drug realističen svet, ki je krajevno in časovno oddaljen.

Konec pripovedi pa v tip, kjer liki iz oddaljenih svetov nastopajo v vsakodnevni

sedanjosti.

Zgradba

Napeta avanturistična zgodba je razdeljena na trinajst poglavij. Začetno in končno

poglavje sta časovno postavljena v sodobnost, vsako od enajstih vmesnih poglavij

pa predstavlja pomemben dogodek iz preteklosti, ki je povezan s pisavo in

neprijetnimi zgodovinskimi dejstvi (Haramija 2008: 73). Na koncu romana je dodan

slovarček z razlago manj znanih pojmov.

Zgodba

Prijatelji Aljaž, Nejc in Kaja ter psiček Žak se odpravijo na Rožnik. Tokrat uberejo

še neznano pot in kar naenkrat se Žak zapodi v grm, iz katerega prinese zlati križ –

ank. Kmalu zatem pes čudežno izgine, druščina pa najde le svitek papirja, na

60

katerem je narisan pes in pripis, ki jim deluje kot čačke. Po nasvet se odpravijo k

stricu Vojcu, ki prepozna zlati predmet in jim pove, da gre za stari egipčanski križ,

ki pomeni večno življenje. Nezavedno se ga vsi naenkrat dotaknejo in znajdejo se

v prazgodovinski jami. Stric ugotovi, da se nahajajo v Lascauxu v Franciji, dvajset

tisoč let nazaj. Srečajo praljudi in mamuta.

V želji, da bi se vrnili domov, se ponovno hkrati dotaknejo anka, vendar se

potovanje v času nadaljuje, saj pristanejo v mezopotamskem Babilonu. Najdejo

glineno ploščico, ob njej pa jih stric poučuje o klinopisu in prvih zametkih pisave.

Nejc s stojnice vzame sočen sadež, saj ne pomisli, da ga nima s čim plačati. Med

begom pred pobesnelim prodajalcem se ponovno dotaknejo anka. Ponese jih v

egipčansko piramido.

Vojc jim razloži, kaj je sarkofag, kako poteka balzamiranje faraonov in kaj so

hieroglifi. Zrak postaja vedno bolj zadušljiv in ponovno poskusijo z ankom.

Znajdejo se v starodavni Kitajski, kjer stric Vojc ugotovi, da jih ank prenaša vedno

bližje sodobnosti, vendar deluje le na dve uri, toliko namreč potrebuje, da se napolni

z energijo. V tem času opazujejo Kitajca in spoznajo njihovo pisavo – kitajske

pismenke. Starca zaprosijo za vodo, v zahvalo pa mu Aljaž podari kemični svinčnik.

Primejo se za ank in naenkrat jih obkoli množica pisano oblečenih ljudi. Nejc jim s

kretnjami pokaže, da je lačen in deček jih povede v čudovito palačo, kjer jim

postrežejo z obilico hrane. Stric ugotovi, da so na Knososu – v enem najbogatejših

mest na Kreti. Ob pojedini Vojc pove legendo o Minotavru in predstavi tri pisave,

ki so jih izumili Krečani. Razloži jim tudi, kako so znanstveniki razvozlali pisave

ljudstev. Ko jim pove, da bo mesto izginilo pod pepelom ognjenika, se prijatelji

žalostno poslovijo od svojih prijaznih gostiteljev, saj vedo, da jih pred usodo ne

znajo in ne smejo opozoriti.

Ank jih ponese v staro Grčijo, v Atene. V amfiteatru poslušajo zbor, stric jim

razlaga o akustiki atenskega gledališča, po končani predstavi pa se odpravijo na

glavni trg – agoro. Vojc pove, kakšna je bila demokracija v Grčiji in kaj pomeni

črepinjska sodba. Razloži tudi, zakaj je grška pisava že nekoliko podobna naši, in

zakaj smo od pojmovne pisave prešli na zapis enega znaka za en glas.

Kasneje se znajdejo med stražarji v oklepih, ki jih na silo odvlečejo čez mesto. Ob

opazovanju trga in spomenikov, ugotovijo, da so jih ugrabili rimljanski vojščaki.

61

Odpeljejo jih v areno, kjer so se sicer sužnji primorani bojevati z levi. Doleti jih

prav to, vendar Nejc z lasersko lučko zaslepi leva in tako s pomočjo anka uspejo

ubežati smrti. Vmes jim Vojc razloži, da so Rimljani mnogo stvari (tudi pisavo)

prevzeli od Grkov, da so poznali centralno kurjavo, kopališča, kanalizacijo, gradili

imenitne ceste ...

Ko pridejo na drugo mesto, se Kaja s poljubom zahvali Nejcu, ker jih je rešil pred

levom. Aljaž se ne zmeni za njuno romanco, saj ga bolj zanima, kje so se znašli

tokrat. Stric ugotovi, da so v srednjeveškem skriptoriju, kjer so menihi ravno

zaposleni s prepisovanjem, iluminatorji z okraševanjem inicialk in miniaturisti s

slikanjem. Stric jim med pogovorom razloži, da so v srednjem veku pisali na

pergament, pojasni, kako so ga pripravljali in pove, da so prepisovali večinoma

verske knjige. Pisava je bila gotica. Ko občudujejo neokrnjeno srednjeveško

naravo, jim stric še razloži, kaj je fevdalizem in izpostavi dejstvo, da so ženske

skozi zgodovino bile vedno prikrajšane.

Egipčanski križ jih dalje popelje na polotok Jukatan, v Srednjo Ameriko, ravno na

igro Majev – pok-a-tok. Tukaj jim razlaga o Indijancih in o tem, kako so belci

uničili njihovo visoko razvito kulturo, njih pa poslali na težko delo v rudnike, ki ga

mnogi niso preživeli. Ko se pogovarjajo o kulturi Majev, Aztekov in Inkov, eden

izmed Indijancev prime Kajo za roko in jo povede z množico. Vojcu, Nejci in

Aljažu ne preostane drugega, kot da jim sledijo. Ugotovijo, da želijo Kajo žrtvovati

indijskim bogovom. Vojc v zameno za njeno življenje svečeniku podari mobilni

telefon.

Ank jih odloži v tiskarni 15. stoletja. Ogledajo si, kako deluje Gutenbergova

stiskalnica in vidijo samega Gutenberga, ki nadzoruje tiskanje. Tokrat vse mine

brez posebnosti in čez dve uri se znajdejo v knjižnici, kjer najprej skušajo razvozlati

sporočilo s svitka. Na vsakem mestu so namreč ugotovili, kaj pomeni en znak in

manjka jim še zadnji, da bi sporočilo dešifrirali. Ker ne ugotovijo, iz katere pisave

izhaja črka v sporočilu, stric našteje še nekatere, ki jih na popotovanju niso srečali.

Tako ugotovi, da gre za cirilico in da napis pomeni: Vrnite nam ank, ampak ne

vedo, komu. Pogovarjajo se tudi o brajici in o kretanju. Iz časopisa, ki ga drži deček

62

pred knjižnico, ugotovijo, da so leta 1930, naslednji skok jih tako končno pripelje

domov.

V Vojčevi dnevni sobi preverijo točen čas, ni jih bilo le deset minut. Ko po nesreči

hkrati poprimejo za ank se prikaže temna, prosojna postava. Predstavi se jim kot

stražar časa in varuh časovnih popotnikov in jih opozori, da so na potovanju naredili

veliko prekrškov, saj so v zgodovini pustili svoje predmete. Varuh mora nazaj v

preteklost, da popravi nastalo škodo. Ker je nenavadna postava iz prihodnosti, jih

opozori, da današnji ljudje preveč onesnažujejo zemljo – zato prijatelji ustanovijo

društvo za varstvo Zemlje – Ank. Pred vrati zalaja Žak, na pragu pa najdejo še

kemični svinčnik, uro in prenosni telefon.

Osebe

Književne osebe niso natančno karakterizirane, saj je besedilo predvsem

izobraževalno.

Kaja je osnovnošolka. Aljaž je njen brat dvojček, Nejc pa njena simpatija: »Čeprav

se je včasih jezila na fanta, ji Nejčevo poimenovanje ni bilo čisto zoprno. Kadar jo

takole pogleda …« (Kermauner 2001: 3). Čeprav je sicer mirno dekle, se tudi

postavlja nad svojima prijateljema: »Kaja pa je bila spet v svoji poučevalni vlogi.

Sta pa res butlja!« (prav tam: 5). Pogosto se sprašuje o sodobni družbi: »Danes se

pa sploh ne vprašamo, od kod papir v zvezkih in beležnicah, ki jih tako brezskrbno

trošimo /…/ Danes se vsi pehajo samo za dobrinami, ki so tu in zdaj in so namenjene

za hipni užitek. Včasih se ji je od te novodobne miselnosti kar dvignilo v želodcu.

/…/ To je pa višek! Nikjer v zgodovini nimamo ženske normalnega položaja! /…/

Kaja je bila zmeraj kritična do svojega časa. /…/ Včasih res nisem čisto prepričana,

da je naša civilizacija zares civilizacija« (Kermauner 2001: 37–43).

Aljaž je star dvanajst let in za minuto starejši od svoje sestre. Je vedoželjen in tudi

svoje znanje rad izkazuje: »/…/ Aljaž, ki je veliko dal na svojo izobrazbo, čeprav je

bil šele v sedmem razredu« (prav tam: 26).

Nejc je preprost fant in včasih mu je nelagodno, ker ne ve toliko kot njegova

prijatelja: »Takoj jutri bo šel in prebral veliko knjig, da ji bo pokazal, koliko zna«

63

(prav tam: 19). Kljub nepoznavanju določenih dejstev, pa je izredno iznajdljiv fant,

saj je ravno on tisti, ki jim priskrbi hrano, pijačo in jih reši pred levom.

Vojc je znanstvenik, ki je dolga leta poučeval na fakulteti kot profesor. Ima: /…/

dolge lase spete v čop, čez čelo pa pisano rutko. Njegov glas je znal biti strog,

čeprav je bil Vojc zelo prijazen« (prav tam: 22). Občasno je meditiral.

Snov je realna in fantastična. V realnosti gre za druženje treh prijateljev, na

fantastični je to potovanje v času.

Tema je predstavitev pisav in okoliščin, v katerih so nastale.

Motivi so prijateljstvo, iznajdljivost, pisave, zgodovinska obdobja in osebe.

Ideja dela je opozorilo, da se danes ne zavedamo pomembnosti vseh dobrin, ki smo

jih deležni, saj jih dojemamo kot samoumevne in pozabljamo, da ljudje v preteklosti

niso imeli te možnosti.

Jezikovne značilnosti

Delo je napisano v knjižnem jeziku, slog je preprost. Najstniki v dialogu uporabljajo

sleng.

Ostale značilnosti so:

Slengovski izrazi: ni šans; keš; finta; help; frajer; zdaj smo pa res v kišti; ni šans;

ful; yes;

Frazemi: ji ni šlo v račun; dobimo kaj za pod zob; živci so končno popustili; zijala

bosta kot dve teleti; Nejcu so se zašibila kolena; še vedno mu je bilo toplo pri srcu;

da prinesemo celo kožo v naš vek; ne gre mi v račun.

Pomanjševalnice: črvički; uličica; mostički; životce; Kajči; predalčki; igrice;

striček.

Okrasni pridevki: skodran mešanec; blagodejno sveže; zelena jasa; pisana rutka;

veličastno mesto; čudovit vrt; bogate slikarije; ogromna palača; temna senca;

čudovit vrt; črni oblaki; mogočna palača.

Ponovitve: no, no; Ne-ne-ne—!; zdaj, zdaj; ta-dam, ta-dam, ta-dam.

64

Slabšalni izrazi: mater je vroče; porkaflek; kaj za vraga; betica; cepec; bizgec;

pametnjakovič; barbari.

Primere: hipoma spet odmaknil, kot da bi ga pičil sršen; bil je videti, kot da ga bo

zdaj zdaj kap; dvigoval kot lijak.

Personifikacije: dremavo ozračje.

Prostor

Primarni prostor je natančno določen, in sicer je to Ljubljana, natančneje Rožnik,

kamor se odpravi druščina. Poleg Rožnika je omenjen tudi dom strica Vojca: »/…/

niso bili več v domači, prijetni sobi strica Vojca, okrašeni s starimi vinilnimi

ploščami in oblazinjeni s cvetličnim pohištvom iz časa hipijev« (Kermauner 2001:

8).

Po Nikolajevi lahko delo uvrstimo med tista, kjer je sekundarni prostor poučna

dežela, saj ima izobraževalni namen. Bralec se z junakom nauči nečesa novega in

koristnega.

Sekundarni prostor so mesta, kamor jih prenaša ank.

Prvi prostor, kamor jih ponese ank, je prazgodovinska jama Lascaux v Franciji. Čas

je kamena doba, približno 20.000 let nazaj. V jami, ki je bila zelo temna, so

vsenaokrog: »/…/ ležale oglodane kosti, umazane kože, opazili pa so tudi ostanke

ognja. /…/ Na steni so bile narisane podobe (prav tam: 9).

Naslednji prostor je mesto Babilon v Mezopotamiji, ki je stalo na plodni ravnici:

»Nad stavbami so se dvigali prekrasni viseči vrtovi, polni zelenja, krona vsega pa

je bil piramidi podoben tempelj« (prav tam: 12).

Egipčanska piramida je temna, hodnik se razširi v večjo dvorano, kjer je sarkofag.

Zrak v njej je postan in zadušljiv: »/…/ smo nekaj sto metrov nad zemljo. Egipčani

so kamnite bloke piramide obložili z zglajenimi ploščami« (prav tam: 18). Ta

prostor nam nazorno predstavlja ilustracija.

65

Na Kitajskem se nahajajo ob predhodniku kitajskega zida: »Zagledali so majhno

pagodo, pred njo pa čudovit vrt z umetelnimi mostički preko potoka« (prav tam:

20).

Knosos je eno najbogatejših mest na Kreti. Tukaj so v palači, kjer jih domačini

postrežejo s hrano: »Ogromna palača je stala na rdeče pobarvanih stebrih. Številne

galerije so se vile okrog notranjega dvorišča (prav tam: 22). Prostori so bili

živobarvni, okrašeni z bogatimi slikarijami. Skozi stropne odprtine je padala

svetloba: »Povsod so bili razstavljeni čudovito obdelani predmeti iz slonovine in

žlahtnih kamnov. Sobe so imele prezračevalne sisteme, videli pa so celo dvigala.

Tako dovršeno opremljenih prostorov pa še ne!« (Kermauner 2001: 23). Tudi

pokrajina, ki so jo videli skozi okna palače je bila čudovita – rodovitna, »/…/ s

temnejšimi odtenki zelene barve so jo barvale oljke, s svetlejšimi pa nasadi trte«

(prav tam: 24).

V Atenah, v Grčiji se znajdejo v amfiteatru: »/…/ na prostem, ki se je terasasto

dvigoval kot lijak in bil vklesan v hrib« (prav tam: 26). Partenon na Akropoli »/…/

snežno bel tempelj iz marmorja, podprt z mogočnimi stebri. Na njih je počivala

trikotna streha /…/ in glavni trg /…/ to je agora. Tu se zbirajo ljudje in razpravljajo

o pomembnih političnih odločitvah« (prav tam).

V starem Rimu je: »/…/ Kaja gledala mogočne stavbe, mimo katerih so hodili.

Mesto je bilo bogato, polno kipov, slavolokov, vodnjakov. /…/ Vlekli so jih čez

velikanski trg, forum, pa mimo mnogih spomenikov, na katerih so bili vklesani

napisi« (prav tam: 31).

Vojščaki jih priženejo v »/…/ mračen prostor, ki je bil globoko pod velikanskim

Kolosejem, okroglo stavbo, ki je kraljevala Rimu«(prav tam: 32). V amfiteatru so

se odvijale bitke sužnjev z levi.

V srednjem veku so v samostanu »odrinili težka lesena vrata v stavbo … Po

čudovitem obokanem hodniku so nadaljevali v prostran prostor« (prav tam: 35).

Prostor je bil skriptorij ali prepisovalnica. Samostan je stal na obronkih planin:

66

»Spodaj pod njimi se je na rodovitnih gričih risala slikovita utrdba, okrog katere je

bilo posejano mnogo manjših hiš, kritih s slamo. Pogled je bil zares romantičen«

(prav tam: 38).

V srednji Ameriki, na polotoku Jukatan, so opazovali mesto: »Vsepovsod

velikanski, docela izklesani stebri – stele, porisani s slikami plazilcev, jaguarjev,

ptičev, prisekane piramide, trgi, pa velikansko poslopje, na vrh katerega je vodilo

nešteto stopnic, ki so bile vse popisane z nenavadnimi hieroglifi. /…/ Tukaj je cel

kup piramid, ki spominjajo na egipčanske, predvsem pa na tisto, ki smo jo videli v

Babilonu (prav tam: 43). Na sprehodu po mestu opazujejo nenavadne podobe:

»Deželo so povezovale vodne poti, kanali. Le kadar se je kaj dogajalo, so prebivalci

prišli na kup, drugače pa so stanovali po vaseh« (prav tam: 43).

V 15. stoletju se nahajajo v Gutenbergovi tiskarni, v temnem prostoru, ki spominja

na skladišče. V prostoru je bila stiskalnica in nad njo se sušijo pole. Zadnji prostor,

kamor jih popelje ank, je knjižnica iz 19. stoletja: »Sredi velike knjižnice je bilo

povsem mirno. Utrujeno so posedli za mizo, ki je stala sredi mnogih polic, naloženih

s knjigami« (prav tam: 51).

Čas

Primarni čas je sodobnost. Je natančno določen: »Nad mesto se je spustilo dremavo

ozračje petkovega popoldneva. Čeprav je bil šele začetek junija, je sonce pripekalo

z vso močjo« (prav tam: 3). Razberemo lahko tudi točno uro: »V nastalo tišino je

ura v bližnjem zvoniku odbila pet« (prav tam: 6).

Čas v primarnem svetu teče bistveno počasneje kot v sekundarnem. Za vsa obdobja,

skozi katera jih ponese ank, so v realnosti potrebovali le deset minut: »Pravi

datum, ura pa je sedemnajst deset. Nemogoče. Spomnim se, da je ura na viški cerkvi

odbila pet, tik preden smo prijeli ank. To bi pomenilo, da nas ni bilo deset minut ali

kaj?« (prav tam: 57).

67

V primarnem svetu jih ank ponese v naslednja obdobja: v prazgodovino (približno

20.000 let nazaj); v mezopotamski Babilon: »Od Lascauxa smo preskočili nekaj

deset tisoč let ...« (prav tam: 19); v Egipt; na Kitajsko (v obdobje, ko še niso zgradili

kitajskega zidu); na Knosos; v staro Grčijo; v stari Rim; v srednjeveško

prepisovalnico; na polotok Jukatan (v obdobje Majev); v Gutenbergovo tiskarno iz

15. stoletja in na zadnje v knjižnico, v 19. stoletje, kjer ugotovijo natančni datum:

»Vojc se mu je približal in naglas prebral datum na časniku. Petnajsti

november 1930« (prav tam: 56).

V vsakem zgodovinskem obdobju preživijo dve uri, saj ank prej ne deluje:

»Posvetilo se mi je, zakaj ank včasih ne dela ... Verjetno potrebuje za svoje

delovanje kar precej energije. In prej kot v dveh urah se ne napolni« (prav tam: 19).

Obiščejo enajst različnih mest, kar pomeni, da celotno potovanje traja vsaj 22 ur,

kar v primarnem svetu traja le deset minut.

Oblike kronotopa

Nikolajeva zapiše, da potovanje v času omogoča, da se junak direktno poveže z

dvema ali več sočasno obstoječimi kraji, prav tako pa dopušča možnost, da potuje

v druge svetove. Čas in prostor se tako pojavita v eni enoti, ki jo imenujemo

kronotop (Nikolajeva 1988; povz. po Pibernik 2010: 14).

V delu Modrost starodavnega anka je kronotop (predvsem enotnost sekundarnega

časa in prostora) posebej izrazita, saj premik v drug čas, nujno pomeni tudi premik

v prostor značilen za tisto obdobje. Ravno na osnovi prostora, v katerem se

znajdejo, ugotovijo, v katerem zgodovinskem času so.

Izpostavimo lahko tudi kronotop poti in srečanja. Bahtin navede, da do srečanj po

navadi pride na poti, kjer se v eni časovni in prostorski točki križajo prostorske in

časovne poti različnih ljudi; hkrati pa je to tudi točka, kjer se nekaj zaplete, in kraj,

kjer se nekaj zgodi (Bahtin 1988: 357). Prijatelji na poti na Rožnik srečajo/najdejo

ank.

68

8. 7 DIM ZUPAN: DEŽELA ODREZANIH GLAV

Delo je izšlo leta 2001. Dragica Haramija ga uvrsti med znanstvenofantastične

romane. Zapiše, da je zgodba izrazito dvodelna, v realistično prvoosebno

avanturistično zgodbo je vložena Fiksekučeva zgodba o naslovni Deželi odrezanih

glav, ta dežela je popolna antiutopija in ta del romana sodi v znanstveno fantastiko

(Haramija 2012: 236). Saksida v monografiji Bralni izzivi mladinske književnosti

izpostavlja dejstvo, da roman Dežela odrezanih glav zastavlja vprašanje, do katere

starostne meje seže poimenovanje mladinska književnost, saj sta osrednji osebi

zgodbe odrasli osebi, v delu ne nastopa otroški književni junak, tema Fiksekuceve

zgodbe je tema nemladinskih romanov negativne utopije. Kot vzporednice z

mladinskimi deli izpostavi zanimivo zgodbo o pustolovščinah, o iznajdljivosti,

preizkušnjah in podvigih glavne osebe; in v njeni povedni lastnosti, tj. v »nemiru«,

ki izvira iz želje po odkrivanju novega, neznanega (Saksida: 2005: 117).

Po Klingbergu pripoved uvrščamo v tip, kjer so osebe iz vsakdanjega sveta

prestavljene v nek drug realističen svet, ki je krajevno in časovno oddaljen, čeprav

se pripoved v celoti dogaja v realnem svetu. Premik se zgolj s pripovedovanjem.

Zgodba

Jože se znajde na Honolulu, z Nizozemcem, ki je na svoje plovilo sprejemal

sopotnike. Jože je brez denarja in zelo lačen, zato se v restavraciji odloči, da bo

naročil hrano in pobegnil, ko bo čas za plačilo. Natakar predvidi njegovo namero

in ga nesramno odslovi. Plačilo hrane mu ponudi že na videz nenavaden mož

Fiksekuc, ki sedi za sosednjo mizo. Jože je tako lačen, da nima izbire in ponudbo

sprejme, pri čemer mu obljubi, da bo zanj opravil nek posel. Tako Fiksekuca

pospremi do njegovega doma, ki je na smetišču, in mu pomaga odstraniti nožno

protezo, lasuljo, prevezo za oko, čeprav ne razume, čemu oprava namenjena.

V zahvalo mu Fiksekuc ponudi klobase. Jože ne ve, da je to pasja hrana in po obedu

mu je slabo. Fiksekuc mu želi pomagati z rumom in ga ves čas zmerja, da je slovaški

69

cigan, doma iz Bratislave, alergičen na alkohol in da so se starši poigrali z njim, ko

so mu izbrali takšno ime. Jože je opit in izmučen, gostitelj ga skoraj nezavestnega

odnese za hišo. Jožeta zjutraj zbudi prečudovito dekle Lina, ki se mu ponudi, a jo

– v strahu, da je to gusarjeva žena – zavrne. Kasneje ugotovi, da je Lina nečakinja

Fiksekučeve žene Lionele, ki nikakor ni takšna lepotica, kot jo je predstavljal njen

mož. Kljub temu mu je všeč, saj ga brani pred moževimi zmerljivkami, rešuje pred

jeznim psom Harijem in Fiksekucu predlaga, naj mu pomaga pri poslu, za kar bo

dobil hrano in prenočišče. Jože ostane, čeprav se sprašuje, kaj takšnega popotnika

kot je on, tako dolgo zadržuje na enem mestu. Naslednji dan Jože spremlja

Fiksekuca pri njegovem poslu in tako ugotovi, zakaj mu služi gusarska oprava.

Opremljen v pirata pričakuje ladjo s turisti, jih ogovarja in tako služi denar. Čeprav

se Jožetu to zdi beračenje, Fiksekuc pravi, da gre za igro, performans, ki ga obvlada

le on. Jože ga, tako kot prvi dan, pospremi domov. Lionele še ni, saj vsak dan igra

poker in tako zapravlja denar, ki ga prisluži njen mož. Zvečer, ko Fiksekuc ne more

zaspati začne Jožetu pripovedovati zanimivo zgodbo o otoku Pololuju ali Deželi

odrezanih glav. Ta del je znanstvenofantastična zgodba.

Gusarski kralj razlaga, kako sta v mladih letih s prijateljem Markom sprejela

enkratno priložnost za življenje na otoku, kjer naj bi bilo vse brezplačno, vse

življenjske potrebe naj bi financiral lastnik otoka, ki so ga imenovali Oče. Takoj po

prihodu na otok so zaslutili, da ni vse tako, kot so pričakovali. Odpovedati so se

morali svojemu imenu, opraviti temeljito čiščenje telesa, na roko pa so jim nadeli

zapestnico, ki beležili njihove prekrške Kodeksa, po katerem bi naj živeli. Modre

točke so se odštevale, kaj se zgodi s tistimi, ki porabijo vse točke, Marku in

Fiksekucu niso želeli povedati.

Zapestnica je beležila in odbijala točke zelo pogosto, ne samo za dejanja, temveč

tudi kadar česa niso storili, ali zaradi vzroka, zakaj so postopali tako. Kaznovano je

bilo pljuvanje, neumivanje rok, loputanje z vrati, nakup stvari, ki jih niso

potrebovali, popivanje … Možnost so imeli samo zgledni ljudje, ki so se posvečali

izobraževanju ali delu in ti so bili nato nagrajeni z boljšimi hišami in njim je bilo

namenjeno podaljšanje življenja.

70

Čeprav je Jožeta zanimalo, vse o otoku, se po končanem pripovedovanju odloči, da

bo zjutraj pobegnil. Odhod mu prepreči pes Hari in Jože spozna, da je postal ujetnik.

Isti dan Fiksekuca obišče Johanson, Nizozemec, s katerih je Jože priplul na Havaje.

Barka mu je namreč potonila in starega gusarja je prišel prosit za pomoč, saj so na

dnu morja ostali vsi njegovi prihranki. Jože Johansona opozori, da Fiksekucu ne gre

zaupati, a ga ne posluša. Popoldan mora Jože prvič igrati gusarskega kralja v

pristanišču in čeprav zasluži nekaj denarja, Fiksekuc ni zadovoljen, a Lionela

vztraja, da mora nadaljevati. Posebej se trudijo, da bi bil čim bolj podoben

Fiksekucu, čeprav Jože ne razume, zakaj je to pomembno.

Zvečer se zgodba nadaljuje. Edina možnost za odhod z otoka je poroka iz prave

ljubezni. Tako sta se prijatelja odločila, da ne bosta upoštevala Kodeksa, ampak

uživala in ko bo modrih točk malo, se bosta poročila in odšla. Njuno neupoštevanje

kodeksa je bila računalniško vidno, za kar sta jih obiskali socialni delavki, ki sta se

želeli zgolj prepričati, ali se zavedata, da kršita kodeks, ali sta zgolj nepodučena o

njem. Povedala sta jima, da ga kršita zavestno, čeprav ga nista niti prebrala.

Zanašala sta se na poroko in živela razsipno dalje. Počasi sta opazila, da ni veliko

prebivalcev, ki veseljačilo in popivalo na otoku. Nekaj sebi podobnih sta srečala

samo na mestnem trgu, kjer so ob večerih prirejali zabave.

Naslednji dan se Jože zaradi dežja skrije v predor, ki ga je slučajno odkril nekaj dni

pred tem. Ker vodi v notranjost Fiksekučeve hiše, jih na skrivaj opazuje. Ugotovi,

da Fiksekuc, Lionela in Lina služijo z razpečevanjem droge in da je gusarski kralj,

Lionelino kvartopirstvo in Linino artistvo zgolj krinka. Prav tako sliši, da je

Fiksekuc s pomočnikoma ubil Johansona in oropal njegovo potopljeno ladjo. Z

denarjem bi jim naj uspelo zapustiti Honolulu. Jože pa še vedno ne razume, kakšna

je njegova vloga. Prosijo ga, da bi prevzel jutrišnji nastop v pristanišču, češ da mora

Lionela k zdravniku. Večer prej pa Fiksekuc ponovno nadaljuje svojo zgodbo.

Njemu in Marku so se točke bližale h koncu. Končna izvesta, kaj se zgodi po

porabljenih točkah. Centralni računalnik te preko zapestnice v hipu usmrti, truplo

razstavijo na kose, ki jih shranijo, da bi v prihodnosti služili kot rezervni deli

zglednim prebivalcem otoka. Hitro se odločita za poroko, Fiksekuc z Lionelo, v

katero se je resnično zaljubil, in Mark s Kamilico. Vendar prvi poskus je zavrnjen,

71

ker je računalnik ocenil, da med pari ni resnične ljubezni. Kasneje je Lioneli in

Fiksekucu uspelo, Mark pa je izgubil vse točke.

V pozni uri, ko gusar zaključi pripovedovanje, dobijo nenavaden obisk – gre za

preprodajo drog. Jože se odloči, da se bo ponovno pritihotapil čez predor in tako

ugotovi, zakaj so si želeli, da nadomešča gusarskega kralja. Fikcekus je želel

uprizoriti svojo smrt, da bi bila ta prepričljiva bi s svojim življenjem poskrbel Jože,

oblečen v njegovo opravo. Ker Jože sliši načrt lastnega uboja, pripravi načrt.

Naslednji dan počaka, da vsi odidejo od doma. Čeprav je nanj pazil Hari, mu uspe

vzeti Johansonov denar, pred napadom pobesnelega psa pa ga reši njegov štirinožni

prijatelj Štrcelj. V zahvalo ga pokoplje, Harija pusti ležati na tleh in se odpravi na

letališče. Iz taksija opazi pano, ki ljudi vabi na otok Polulu, taksist mu da vedeti, da

je Fiksekučeva zgodba bila resnična.

Zgradba

Pripoved je zgrajena iz dveh zgodb. Prvo lahko razumemo kot pravo pustolovsko

pripoved Jožeta in njegovo reševanje iz ujetništva, druga zgodba je Fiksekučeva

retrospektivna pripoved o Deželi odrezanih glav. Roman je razdeljen na dvanajst

poglavij, ki so označena s številkami. V besedilu ni ilustracij.

Književni liki

Jože prihaja iz Ljubljane in je popotnik, ki že nekaj let vandra po svetu. Po očetovi

smrti je prodal njegovo hišo in se s polnim bančnim računom odpravil po svetu. Za

Havaje se je odločil zaradi optimističnega imena in glasbe, vendar je izgubil ves

denar in po sili razmer postal ujetnik Fiksekučeve družine. S svojo spretnostjo in

iznajdljivostjo se reši.

Fiksekuc s pravim imenom Ilie Polesku in romunskim poreklom, je mož srednjih

let, ki se za krinko pri preprodaji drog oblači v gusarja, češ da pozdravlja turiste v

pristanišču. Za svoj nastop uporabi železno kljuko namesto roke, eno oko prekrije

s črnim usnjem, nadene črno lasuljo in pokrivalo, prilepi košate brke in brado, desno

nogo pa podvije tako, da zgleda, kot da ima leseno protezo. Ko sleče svojo opravo

72

ima: »/…/ obraz zadovoljnega zavaljenega strička, z zajetnih trebuhom in tolsto

zadnjico« (Zupan 2001: 22). Raje kot ljudi ima svoje pse, posebej Harija, ki je

treniran, da izpolnjuje njegove ukaze. Zbada in žali ljudi, sam pa je občutljiv, k

čemer je pripomoglo tudi težko življenje na Polulu. Ko začuti, da mora izpovedati

breme, ki ga je doživljal, se izkaže kot izredno dober pripovedovalec.

Lionela je Fiksekučeva žena, debelušna gospa, čista domorodka s širokim plitkim

nosom in z velikimi mandljevimi oči. Kvartopirstvo je njena krinka za razpečevanje

kokaina. Popije veliko ruma in kadi tobak.

Lana je nečakinja Lionele. Dela kot artistka oziroma plesalka v prestižnem nočnem

baru Taverni Epico, prav tako pa sodeluje pri domačem poslu. Je izredno lepo dekle,

z bisernimi zobmi, s polnimi ustnicami, mehko kožo in z žametnim pogledom

mandljevih oči. Je zasvojena z drogami.

Johanson je rdečebradi ljubiteljski pomorščak, ki pljuje s svojo doma narejeno

ladjo z imenom Morsko govno in na njej hrani vse svoje premoženje. Je bogat in

skopušen človek, ko za pomoč prosi Fiksekuca, ga to stane življenja.

Snov je pustolovščina Jožeta na realni ravni, na fantastični pa bivanje na

futuristično urejenem otoku.

Temi sta ugrabitev in izkoriščanje Jožeta ter življenje na Polulu.

Motivi so pustolovščina, potovanje, izkoriščanje, alkoholizem, narkomanija,

zasmehovanje, razpečevanje drog …

Ideja je spoznanje o minljivosti človeških vrednot in dostojnega življenja. Avtor

poseže v samo bistvo človeštva in odgovarja na vprašanje o tem, kaj je dovoljeno

za dosego posameznikovega oz. družbenega cilja (Artnik 2012: 177).

Jezikovne značilnosti

73

Roman je napisan v tekočem, lahko berljivem slogu. Pustolovska pripoved

vključuje stereotipe in žaljive oznake, ki letijo na Jožeta (Fiksekuc ga namerno

označuje kot bratislavskega cigana) prav tako do belcev ni prizanesljiva nečakinja

Lina (Saksida 2005: 115).

Pripovedovalna tehnika je primerna za mladostnika kot tudi za odraslega bralca.

Odlikujejo jo napeti opisi dogodkov, dogajalna shema navdušuje z razgibanostjo

(Artnik 2012: 177).

Psi imajo ljubkovalna imena (Lisko, Cufko, Špageti, Lizika, Belosmrkica, Pikica

…) V ospredju so ironija, satira in smešni dialogi.

Frazemi: ostal sem brez prebite pare; tako sem se znašel nekje bogu za hrbtom;

piši me v rit; ni čisto pri pravi; spet sem bil lačen kot volk; da čim prej odnesem

pete; Kaj zijaš kot tele v nova vrata?; Zasvetile so se mi oči.; Vidim, da si si dobro

privezal dušo.; da mi je zaledenela kri; me je Fiksekuc bral kot knjigo; Fant, smolo

si imel: kadar gre človeku hudo za nohte; ti meni nikoli ne boš v ničemer kos; Tudi

slepa kura včasih zrno najde.; kadar je človek tako zelo na psu; mu hodijo v zelje;

bolje, če se izkokodakam; vedno mi postane toplo pri duši; z njim sva bila kot rit in

srajca; da nisem bil od muh, pa sem bil kljub temu proti Marku navadna miroljubna

ovčica; kakršen sin, takšen oče; se mi je smejala naravnost v brk; pasje življenje;

debelo sem ga pogledal; sem žal trenutno popolnoma suh; se vlečeš kot megla;

Danes si pa res vstal na levo nogo.; na jetra mi gre; kupil vsako lovsko zgodbo; na

spolzek led sva stopila; težko je kriviti staro drevo; Fiksekuc ni samo malo čez les;

sem jo hotel zbrisati po francosko; ognjeni krst ni mačji kašelj; šlo je za las; pisano

me je pogledal; krepko pljunila v roke; držati precej kislo; pa boš tak kot iz škatlice;

ni vredno počenega groša; je Fiksekuc vihal nos; Podarjenemu konju se ne gleda na

zobe.; v sili hudič muhe je; so res vsem oprali možgane?; naj me hudič vzame; vsulo

kot iz škafa; Zastrigel sem z ušesi; se bomo za vedno izkopali iz dreka; da te ne

bodo zasrbeli prsti; kamor gre celo cesar brez spremstva; si še vse prezelen; znotraj

so me pa glodali črvi dvoma; Figo je vredna tvoja beseda.; pasjo srečo imam; kdo

se zadnji smeje, se najslajše smeje.

74

Pomanjševalnice: poslič; ženička; sprehodek; ovčica; ladjica; vratca; balkonček;

meglice; posodica; možiček; luknjica; hiška; porokica; striček; piškotek; uslugica;

rumček.

Okrasni pridevki: čarobna beseda; čipkaste zavese; dragoceni tovor; sijoča gladka

bronasta koža; miroljubna ovčica; zlata ladjica; ljubljena ladjica; valoviti lasje; zlata

punca; lesketajoči kovanci; dragi gost; mladi piškotek; sladki glas.

Ponovitve: vem, vem; vrstico za vrstico; kar gre, kar gre; mladenič, mladenič; že,

že; Jože, Jože; daj, daj; Johanson, Johanson; boš, boš; lahko, lahko; ne, ne.

Slabšalni izrazi: ljubosumni bizgec; cepec zarukani; zagamani Bratislavec; osel;

kronani tepec; ščene močeradasto; bajta, cucki; prašič; betica; mrhe pokvarjene;

baraba pokvarjena.

Primere: ko sem nesel dragoceni tovor k mizi kot pes kost; kot svila mehke kože;

polt bledo kot mrliči; škrt kot Škot; mrcina je bila hudobna in krvoločna kot sam

satan; je vlekel kot osel; napihnjen kot balon; ostra kot britev; hiter kot kača;

vandrovec je kot ptič; vzcvetel kot vrtnica; zvil v klobčič kot slaboten cucek;

razkužili kot živino; odskočil je, kot bi ga pičila kača; posteljnina kot svilena;

molčala kot grob; ponavljali kot papagaji; zvijal kot črv; črna kot oglje; sesul sam

vase kot peščeni grad.

Prostor

Primarni prostor so otočje Havaji, otok Honolulu, kamor Jože prispe po plovbi s

Holandcem. Iz restavracije popotnik pospremi gusarja po dolgih ulicah, hiše se po

poti zredčijo, nato izginejo: »V daljavi se je lesketalo morje, na katerem so bile

narisane visoke palme, in neverjetno veliko vreščavih ptičev je bilo v zraku. /…/ Pot

naju je vodila mimo obsežnega smetišča« (Zupan 2001: 17).

Glavni dogajalni prostor v Honolulu je Fiksekučeva domačija, ki je stala pri

palmovem gaju na smetišču. Zunaj je izgledala kot koliba s pločevinasto streho,

notranjost pa je bila lično urejena: »Na oknih, ki so bila vsa obrnjena od smetišča,

so visele bleščeče bele čipkaste zavese, na veliki okrogli mizi čist bel prt in v kotu

je stala ogromna postelja s pisanim pregrinjalom« (prav tam: 20). Baraka je grajena

75

na koleh, iz nje je bil izkopan rov kot skrivni zasilni izhod. Pred hišo je prostor v

senci, ki jo tvorijo palmova drevesa: »Pod njimi je bila plastična okrogla miza in

kopica stolov iz istega materiala« (prav tam: 41). Z južne strani se je kolibe držala

lopa.

Sekundarni prostor je otok Polulu. Nastal je po vulkanskem izbruhu na tektonski

črti stičišč zemeljskih plošč. Življenje na Poluluju je resnično Fiksekučevo

doživetje, vendar so dogodki na otoku, imenovanem tudi Dežela odrezanih glav,

skrajno nenavadni. Na otoku vlada futuristični sistem, kjer je vse zastonj, vendar se

je treba držati pravil Kodeksa, ki ga je sestavil Oče, lastnik in vodja otoka, ki ga ni

nihče videl.

Polulo je vulkanski otok, Fiksekuc opiše svoj prvi pogled nanj: »Če odštejem brez

napake urejeno pristanišče, je bilo malo naprej mestece samih vil, ki so se kosale

med seboj v eleganci svojih arhitektur in vrtov, polnih cvetja in zelenja. Vedel sem,

kako izgleda sveže zemeljsko bruhanje, nekaj vmes med čokoladno kremo in

kravjekom, pač puste gladke temne skale in sem seveda pričakoval vsaj kakšne sledi

takšnega stanja. Resnica pa je bila, da se celo Havaji lahko skrijejo za lepoto

novega otoka /…/ Pod izbranim drevjem in grmičevjem so se razprostirale

negovane zelene trate. Prav za pristaniščem je bil spomenik stoječega moža /…/

Stal je na robu parka z vodnjakom /…/ (prav tam: 84–85).

Na otoku sta dve vrsti naselij, eno z bungalovi, kamor sta se prvotno naselila

Fiksekuc in Mark. Je lepo urejeno, polno »/…/ majhnih ličnic hišic v stilu havajskih

domorodskih koč, le da so bile zidane iz naravnega črnega vulkanskega kamenja.

V polkrogu so sledile obliki zaliva, ki se je zaključil s plažo sipkega črnega peska«

(prav tam: 113).

Tudi notranjost hiš je bila lepa: »Pohištvo iz masivnega lesa, kopalnica v marmorju.

Vse sami fini materiali, vsak detajl je bil dodelan in izbran … Bolje in lepše skoraj

ne bi moglo biti. /…/ Vsak bungalov je obsegal dnevno sobo, spalnico, kopalnico in

predprostor. Zunaj je bil pa balkonček z bambusno sedežno garnituro (prav tam:

113).

76

Drugi del naselja z vilami je bil namenjen zaslužnim prebivalcem otoka. Vile so

bile razkošne, z bazeni in velikimi vrtovi: »Vila je obsegala kakih deset sob, od

nadvse razkošne dnevne sobe, sejne sobe, jedilnice, klubske sobe, spalnic, do sob

za goste (prav tam: 159–160).

Mesto Poluluja je sestavljeno iz četrti; v eni so skladišča, v drugi restavracije in

bari, v naslednji delavnice in tovarne. Prehodi iz ene četrti v drugo so bili skoraj

neopazni. Vse zgradbe Poluluja so zgrajene v modernističnem slogu: »Izstopal je

znanstvenoraziskovalni center, ogromen kompleks, načrtovan tako, da so se

zgradbe zaokrožale v elipso in so v notranjost vodile samo tri poti skozi obokane

vhode« (prav tam: 171–172). Vsi pločniki so bili široki in tlakovani s črnimi

vulkanskimi kameninami.

Otok ima visoko razvito tehnologijo, poseben vlak, ki prevaža vse prebivalce,

moderne laboratorije, robotizirane delavnice, najsodobnejšo elektroniko, projekte

za medplanetarne rakete … Polulu je samozadosten, uvažajo samo surovine. Cilj

Očeta je prebivalcem podaljšati življenje, in sicer s človeškimi deli tistih, ki ne

živijo po Kodeksu.

Podoba hudičevega otoka, ki je prestavljen kot vse, česar si posameznik lahko želi,

obenem pa je to njegova najhujša mora, vnaša v pripoved srhljive trenutke o

minljivosti človeških vrednot (Artnik 2012: 177).

Čas

V romanu čas ni natančno določen, sklepamo lahko, da gre za sodobnost. V

primarnem svetu preteče nekaj dni. Časovni vidik vsebuje logične vzorce vzhajanja

in zahajanja sonca oziroma spanja in jutranjega zbujanja: »Tukaj se naspi in pazi,

da te zjutraj ne vidim več. /…/ Prebudilo me je jutranje sonce. /…/ Lahko noč in

prijetne spanje, sem mu zaželel. /…/ Nisem se čudil, da sem se zjutraj prebudil sam

in popolnoma prepoten. /…/ Stisnil sem se k dragemu Štrclju in s težavo zaspal. /…/

Sonce je že žarelo izza obzorja in se pripravljalo, da spet pregreje Honolulu. /…/

Spat se spravi. /…/ Zbudil sem se, ko mi je Štrcelj z jezikom čistil uho. /…/ (prav

77

tam: 30–220). Iz menjave dni in noči ugotavljamo, da je bil Jože v ujetništvu sedem

dni.

Sekundarni čas je čas, o katerem pripoveduje Fiksekuc, in sicer gre za njegovo

mladost, saj Jožetu pojasni: »Ko sem bil jaz v tvojih letih, se mi je malo stvari zdelo

pretežkih« (prav tam: 81). Torej približno dvajset ali trideset let nazaj.

Njegovo bivanje na otoku traja nekaj mesecev: »Po nekaj mesecih nadvse burnega

življenja in precej avanturah sem za tistim šankom spoznal Lionelo (prav tam: 207).

Čas v primarnem in v sekundarnem svetu tečeta enako. Ne gre za tipičen prehod v

fantastični svet, ampak za znanstvenofantastično urejen prostor, ki ga je književni

lik obiskal v preteklosti in z retrospektivno pripovedjo obuja spomine.

Oblike kronotopa

V romanu bomo izpostavili kronotop srečanja. Glavna junaka obravnavanega dela

Jože in Fiksekuc se znajdeta ob istem času na istem kraju, in sicer v restavraciji na

Hololulu. Srečanje ni zaželeno, saj Jožetu gospod, ki mu ponudi plačilo obroka,

zgleda skrajno nenavadno, sprašuje se, ali bi ponudbo sprejel: »Sedel sem na cesti

in premišljeval, kakšna past bi to lahko bila …« (prav tam: 12). Lakota ga prisili,

da prisede k njemu, čeprav izgleda kot star pirat: »Tisto, kar se je imenovali

Fiksekuc, je bilo namreč na moč čudno, če uporabim najbolj mil izraz. /…/ Ko

pridem tja, se me bo dotaknil in me začaral v pritlikavega škrata, sem nato pomislil.

Ali pa v žabo. Potem sem si pa rekel, bolje pritlikavi škrat kot smrt od lakote in

odšepal k njegovi mizi« (prav tam: 12–13).

Kronotop srečanja ima v romanu kompozicijsko vlogo: srečanje s Fiksekucem

povzroči zaplet zgodbe. Kot pravi Bahtin je kronotop srečanja povezan z drugimi

motivi, pri katerim izpostavljamo motiv bega in ločitve. Jože namreč ves čas

razmišlja o begu s smetišča: »Lahko jo bom neopazno zbrisal in se izognil

nadležnemu razlaganju in poslavljanju« (prav tam: 126). Pri prvem poskusu

spozna, da je prav za prav Fiksekučev ujetnik. Ločitev je prisotna na koncu romana.

Fiksekuc, Lionela in Lina se odpravijo od doma, Jože jih opazuje: »Odhajali so v

78

gosjem redu, prvi je kraljeval Fiksekuc, za njim se je valila Lionela, zadnje, kar sem

videl, preden so izginili za vogal, pa je bila prekrasna Linina okrogla ritka,

oblečena v tesne kavbojke (prav tam: 231–232).

Ločitev pomeni razplet zgodbe. Jože ostane sam in ker ve, kakšno usodo so mu

namenili, lahko izpelje svoj načrt. Vzame denar in kljub Harijevi straži uspe

pobegniti ter si tako rešiti življenje.

8. 8 MIHA MAZZINI: DREVO GLASOV

Drevo glasov je Mazzinijev prvi mladinski roman, ki je izšel leta 2005, leto kasneje

pa je bil normiran za nagrado desetnica. Ilustracije, ki se pojavijo le na štirih

straneh, so delo ilustratorke Mojce Sekulič.

Po Klingbergu besedilo uvrstimo v tip pripovedi, v kateri so osebe iz vsakdanje

sedanjosti prestavljene v magično-mitični svet. V magično-mitični svet glavna

književna lika odpelje avtobus.

Dodajamo še ugotovitev Gregorja Artnika, da se delo mestoma približuje

nadrealno-komični pripovedi nonsensnih vzorcev in alegoričnosti, ki jih postreže

distopična vizija človeške materialistične obremenjenosti (Artnik 2012: 153).

Zgodba

Na realni ravni deklica Alja sluti, da se oče in mati ne razumeta kot včasih in da sta

si vedno bolj oddaljena. Da bi v miru razmislila, kako dalje, Aljo pošljeta na

počitnice k maminim sorodnikom – Mopsovim. Na pot se odpravi sama, z

avtobusom. Voznik in sprevodnik sta – ko izvesta, v katero vas jo morata odpeljati

– povsem prestrašena, čeprav ne želita povedati zakaj, pravita le, da gre za območje

poskusa.

Dogajanje v vasi je skoraj nonsenso. Alja potrka na vrata ene izmed hiš in vaščanka

je prepričana, da ji deklica želi nekaj prodati. Nenavadno je tudi dogajanje v hiši

Mopsovih. Vrata ji odpre že na videz bolehen in izčrpan deček Edmund. Sprejme

79

jo v hišo in prosi, naj počaka, da se zbudi njegova mama. Mati Lora pove, da je

pozabila na Aljin obisk, jo napoti v sobo za goste, sama pa začne popolnoma

brezvoljno pripravljati kosilo. To je namreč edina stvar v dnevu, ki jo zmore.

Alja se po počitku odpravi v vas, ki je povsem zasičena s paketi, škatlami in

trgovskimi potniki, ki ves čas želijo nekaj prodati. Njej prodajo kuhalnik za jajca,

čeprav sploh ne mara jajc in sprašuje se, kako je to prodajalcu uspelo. Vrne se v

hišo. Pri večerji ne spregovorijo niti besede, oče bere revijo, mati v solzah govori,

da je srečna in Edmund hrano nese v otroško sobo mlajšega brata Ota, kljub temu,

da je tragično umrl pred trimi leti. Lora se namreč s sinovo smrtjo ni nikoli

sprijaznila in prepričana je, da še vedno živi, čeprav globoko v sebi ve, da temu ni

tako.

Ponoči jih zbudi zvonec: »Alji je postalo vse jasno. Edmund se je vsako noč žrtvoval

zato, da so lahko prebivalci hiše v miru spali« (Mazzini 2005: 49). Njegov glas

namreč zveni tako žalostno, da z njim odžene trgovce. Preganjanje pa ni enostavno,

saj se že tri tedne, kolikor traja nenavadna situacija, zbuja, prav tako pa mu glasu

zmanjkuje. Po pogovoru župana in Alje izvemo, da so trgovci prostovoljci, ki so se

prijavili za laboratorijski poskus, kjer iz njih s pomočjo tablet naredijo popolne

trgovske potnike – vas je tako območje poskusa, država želi, da bi ljudje prodajali

in kupovali. Edmund je edini v vasi, ki jih lahko prežene, a glas mu peša in ker

zdravnik pravijo, da ni z njegovimi glasilkami nič narobe, se z Aljo odpravita do

čarovnice, ki jo je nekoč obiskala Lora. Čeprav Alja ne verjame v nadnaravne moči

ljudi, meni, da mora poskusiti vse, da pomaga Edmundu, saj se starši ne zmenijo

zanj.

Čarovnica ju pošlje k drevesu glasov. Avtobus številka petnajst ju tako popelje v

fantastično mesto, a ko najdeta drevo, morata premagati Čuvaja glasov, ki skrbi, da

nihče ne utrga stroka z drevesa. Ker je prepričan, da se bosta vedno znova vračala

in strok skušala ukrasti, ju zapre v hišo, ki jo ustvari iz Edmundovega spomina, tako

da je na las podobna njegovemu domu. Deček in deklica tako postaneta ujetnika.

Da bi pregnala dolgčas Čuvaju pomagata pobirati glasove, Alja bere knjige,

Edmund po dolgem času uporabi rolko. Skušata tudi pobegniti, a Čuvaju ni mogoče

uiti, ker ima nešteto rok in nog, ki se podaljšajo, kolikor želi.

80

Čez nekaj dni drevo napadejo papige in Čuvaj ima toliko dela z zaščito strokov, da

Alji uspe priteči do avtobusa in se vrniti v realni svet, kjer je minila le minuta, saj

čas teče drugače. Doma trgovcu za visok znesek proda informacijo za boljši trg –

deželo, kjer živi Čuvaj, saj je vedela, da ga bodo pripravili do takšne brezupnosti,

da bo Edmundu podaril nov glas. Načrt ji uspe, vrne se v sekundarni svet, ki je že

nasičen s trgovskimi potniki. Čuvaj je obupan in pripravljen podariti glas, a deček

ga ne želi zamenjati, saj ga skrbi, da z novim doma ne bo mogel več odganjati

potnikov. Čuvaj zato združi njuna glasova in oba imata moč preganjanja. Ko ga

Alja vpraša, zakaj tega ni naredil že prej, ji odgovori, da ni dobrotnik, prej od tega

ne bi imel nobene koristi: »Alja je pomislila, da je življenje ena sama trgovina«

(prav tam: 143).

V vasi Edmund z ojačanim glasom prežene vse trgovske potnike in končno zbere

pogum, da se s starši pogovori o smrti svojega brata. Tako se stvari počasi uredijo,

Lora se začne soočati z resnico, Robert svojo žalost preneha utapljati v študiju.

Alja se vrne domov pripravljena na vsakršno odločitev staršev, saj spozna, da je

pomembno to, da jo imata oba rada.

Zgradba

Roman je razdeljen na dvaindvajset poglavij, ki tematsko napovedujejo dogajanje.

Naslovi poglavij so: Nespečnost ima velika ušesa, Živahni zobotrebec, Kovček na

prodaj, Za vrati čakajo čudni zvoki, Čas za kavo, Kuhalec jajc, Družinska večerja,

Skok trgovskega potnika, Župan piše in opazuje, Nekaj za zmerom, Vstop v Otovo

sobo, Večerja, Počitek za Edmunda, Pri zdravniku, Pri čarovnici, Skrivnostna

vožnja, Rabutanje glasov, Zapor, Kradljivci napadejo, Angel maščevanja, Drevo

glasov in Pogovor v mesečini.

Književni liki

Alja je stara enajst let. Njeni lasje rjave barve so kratko pristriženi, ima temno

zelene oči, prifrknjen nos in okroglo brado. Njena razvada je grizenje nohtov.

Zaradi problemov staršev in ob spoznavanju Edmundove družine začne razmišljati

81

bolj zrelo: »/…/ Želela si je vsakdanjosti. Pred očmi so ji vstale slike, kako skupaj

z očetom in mamo nakupuje v veleblagovnicah. Postalo ji je nerodno. Je res vse,

česar se veselim, povezano z nakupovanjem?« (Mazzini 2005: 63). Ko vidi, koliko

trpljenja lahko povzroči dejstvo, da se nekdo ne more sprijazniti z resnico, svojim

staršem sporoči: »Prosim, ne ostanita skupaj samo zaradi mene. /.../ Laži je imela

dovolj za celo življenje« (prav tam: 74).

Edmundova zunanjost je opisana, ko ga Alja prvič sreča: »Med podboji je stal

deček, za kake pol glave večji od nje, napravljen v pretegnjeno majico in hlače, kot

jih nosijo skejterji. Le da se verjetno ni preveč gibal, saj se mu je čez pas zaredil

obroč, ki se je najbolj napenjal na trebuhu in nekako ni sodil nanj. Nikakor ne tudi

žalosten pogled, s katerim jo je nepremično gledal izpod skuštranih črnih las« (prav

tam: 26). Njegove oči so uokvirjali veliki podočnjaki, govoril pa je nerazločno in

tiho. Zaradi neprestanega zbujanja je deloval utrujeno in izčrpano. Počel je vse, da

bi pomagal svoji mami: »Prej ga je gledala, kako je zalival rože, se s skuterjem

odpeljal v sosednje mesto po špecerijo, brisal prah – ob vsem tem pa zehal in komaj

gledal od utrujenosti. Edmund je torej poskušal nadomestiti mamo vsem, še cvetju

(prav tam: 67).

Njegova posebnost je glas, saj edino ta zvok odžene trgovske potnike: »/.../ iz

trebuha se mu je izvilo čudno mukanje. Od blizu je zvenelo tako strašno žalostno,

da jo je zaščemelo po hrbtu« (prav tam: 48). Pred izgubo bratca je rolkal in

sodeloval na skejterskih tekmovanjih.

Lora se po izgubi sina Ota ne sprijazni z njegovo smrtjo in je popolnoma

nefunkcionalna. Edina stvar, ki jo premore je kuhanje kosila, pri čemer se ji »/…/

telo stresa, kot bi trzala ob udarcih elektrike. Alja še nikogar ni videla tako divje

kuhati kosilo. Ko se je obrnila od štedilnika, je znova postala jutranji človek.

Počasna, brez prave moči (prav tam: 32). Tudi za svoj videz ni skrbela: »Prav nič

naličena ali počesana je odprla vrata v frotirni pižami, kljub poletju, in z roza

natikači, ki bi jih Alja bolj prisodila kaki stari mami. /.../ Čez oči so ji padali dolgi

prameni pepelnatih las, med katerimi so se svetili povsem beli trakovi« (prav tam:

29).

82

Čarovnica živi v vasi čez hrib. Je približno Lorinih let: »Precej manjša, četudi

podobno koščena. Izžarevala je samozavestno odločnost« (prav tam: 93). Poleg

dajanja nasvetov ljudem, zaradi česar jo imenujejo čarovnica, je tudi frizerka.

Nenavadno kombinacijo utemeljuje, da »/…/ ko odrasle ženske ugotovijo, da je z

njihovimi življenji nekaj narobe, se razdelijo na dve skupini: ene se sklenejo s tem

soočiti in spopasti, druge pa le spremenijo pričesko. Jaz lahko pomagam obema«

(prav tam: 132).

Čuvaj je edina fantastična oseba v romanu. Njegova naloga je varovanje drevesa

in sadežev ter nabiranje le teh. Lahko spreminja svojo obliko, od velikana do

majhnega možiclja. Ima več rok in nog, ki jih po želji podaljša. Za varstvo drevesa

ima več oči, na hrbtišču dlani tudi infrardeči, da vidi v temi. Njegov glas je operni

in polovico ga podari Edmundu šele, ko ima tudi sam od tega korist, saj pravi, da

ni dobrotnik.

Snov je vzeta iz stanja, ki vlada v trenutnem svetu, iz potrošnega kapitalizma, ki

želi ustvariti idealno formo potrošnika.

Tema je skomercializiran svet, v katerem je pomemben le še denar.

Kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor, je bilo to dejstvo eno od osnovnih

izhodišč: »Zgodba, delno tudi pravljica, v skrajno skomercializiranem svetu, kjer

vse poteka prek trgovanja. Ko junakinja hoče zastonj posredovati dragoceno

informacijo, ugotovi, da je nihče ne posluša, ker jo ponuja zastonj. Šele, ko postavi

visoko ceno, jo resno upoštevajo1.« Tudi do Edmundovega glasu prideta šele, ko

lahko otroka Čuvaja rešita pred komercializacijo, saj pravi, da je je Čuvaj in ne

dobrotnik.

1 Intervju z avtorjem je objavljen na spletni strani Bukle:

http://www.bukla.si/index.php?action=books&book_id=2136, 9. 11. 2016.

83

Motivi, ki se pojavljajo v delu so potrošniški kapitalizem, trgovci, prijateljstvo,

ločitev staršev, odtujenost odnosov v družini, izguba otroka ...

Ideja dela je kritika današnje, potrošniško usmerjene družbe, ki daje prednost

materialnim dobrinam. Menimo tudi, da nam zgodba sporoča predvsem, kar zapiše

avtor v delu: »Ena večjih modrosti življenja je razlikovanje med tem, kar lahko

spremenimo in tistim, kar moramo sprejeti« (prav tam: 135).

Jezikovne značilnosti

Delo je napisano v knjižnem jeziku. Skladenjska zgradba je preprosta, pojavljajo se

kratke povedi, velikokrat le enostavčne. Zelo malo je frazemov, metafor, redko se

pojavljajo primere, največkrat gre za stavčne.

Posebnost romana so vulgarizmi, ki pa so v besedilu prečrtani, tako da jih ne

moremo prebrati, lahko pa nanje sklepamo iz sobesedila. Zanimivi so tudi naslovi

poglavij, kjer najdemo personifikacije (Nespečnost ima velika ušesa, Živahni

zobotrebec). Pri pogovoru med trgovskimi potniki se pojavljajo tujke (cash flow,

greenfield investicije ...)

Ostale značilnosti so:

Okrasni pridevki: plišasti medvedek; čista tišina; drevesna krošnja.

Pomanjševalnice: meglice; kamenčki; potka; čajček; koreninice; pikica; delček;

oblaček.

Primere: zdelo se ji je, da tone v težko meglo; ki ji glavo stiska kot plaz; zvit kot

dojenček; da naivneže strižejo kot ovce; počutila se je kot plastična vrečka; kar

ignorirali so ga, kot bi prdnil v fini družbi.

Slengizmi: fletni; tastara; tamala.

Ponovitve: zelo, zelo; zdaj, zdaj; milost, milost; vem, vem; škoda, škoda; jedel je

in jedel; hitreje in hitreje; globje in globje; čakala je in čakala; seveda, seveda;

84

rabim, rabim, rabim; moment, moment; vse, vse; spremembe in spremembe; senca,

senca; no, no; teci, teci, teci; ne, ne, ne; oh, oh, oh.

Slabšalni izrazi: tepec; cucek; brezčutna koza.

Frazem: Alji je para butnila skozi ušesa; smejalo se mu je od ušesa do ušesa.

Prostor

Primarni prostor je dom Aljine družine, ne vemo, če gre za hišo ali stanovanje, iz

besedila pa razberemo, da živijo v mestu.

Alja mora na počitnice v zakotno vas, ki deluje nonsensno. Imena vasi ne izvemo,

tudi voznik avtobusa pravi: »Tone, eno imava za tam« (Mazzini 2005: 16). Doda

še, da je to območje poskusa. Posebnost vasi je, da je polna škatel: »Pokrajina se je

odprla v široko kotlino in sredi nje so se pokazale prve strehe. /…/ Peljali so se

mimo prve hiše. Zidove so zakrivale škatle z napisi: HLADILNIK, PRALNI STROJ,

TELEVIZOR. /…/ Nikogar, povsod le veliki kupi očitno nikoli odprtih škatel« (prav

tam: 20). V vasi je poleg skladovnice paketov še avtobusna postaja, cerkev in

trgovina, ki ne obratuje. Tudi psov ni več, saj so poginili zaradi preveč nakupljene

hrane.

Vse hiše v vasi so zasute s škatlami, razen Hiša Aljinih gostiteljev: »Mopsova hiša

je stala na robu vasi. Za njo so se že raztezali travniki in poniknili v gozdu, ki je

obkrožal dolino in okosmatil okoliške hribe (prav tam: 35). Hiša Mopsovih je

izstopala: »Ni bila posebno velika in ne posebno urejena. Le niti en sam paket ni

stal ob njej. Zidovi so prosto dihali in na okenskih policah so cvetele rože« (prav

tam: 25). Hiša ima dva nadstropja, v zgornjem nadstropju, kjer sta dve otroški sobi,

je tudi soba za goste, kamor je nameščena Alja: »Sobo so pravilno poimenovali.

Alja se je v njej zares počutila kot gost. Omara, mizica in postelja so že dolgo

odslužili svojemu namenu, /.../ (prav tam: 31).

85

Alja in Edmund se po nasvet odpravita k ženski, ki jo imenujejo čarovnica.

Čarovnica živi v drugi vasi za hribom: »Hiša je stala umaknjena iz vasice na vrhu

hriba« (prav tam: 92). Bila je kockaste oblike in bele barve, z nageljni na oknih.

V sekundarni svet ju popelje avtobus, pomembno vlogo za premik ima tudi čaj, ki

ga nudi čarovnica: »Popijta tale čaj, pojdita na vrh hriba in počakajta avtobus

številka 15. Odpeljal vaju bo do drevesa. Ni daleč« (prav tam: 95). Na vrh hriba se

odpravita po ozki stezi: »/…/ na kateri so korenine pokukale na plano in naredile

stopnice različnih višin (prav tam: 97). Okoli majhne jase, kjer sta čakala avtobus,

je bilo polno dreves. Vožnja traja pet minut.

Pokrajina v sekundarnem svetu je »/.../ brez ene stavbe ali druge človeške sledi«

(prav tam: 99). Ni bilo električnih žic niti sledi letal. Iznad griča se je videlo le

drevo: »Krenila sta preko trave in počasi prišla do njiv, na katerih so rasli grmički

/.../ (prav tam: 99).

Prostor okoli drevesa je bila zemlja, brez zelenja. Nekoliko vstran je bila nenavadna

trava:

»Kamor je padla senca krošnje, je trava uvela in se sesula v prah. A kjer se je

krošnja odmaknila in je sonce znova doseglo zemljo, so v trenutku zrasle nove

bilke« (prav tam: 102).

Hiša v sekundarni pokrajini je ustvarjena po podobi Edmundove hiše iz primarnega

sveta, saj jo je Čuvaj vzel iz njegovih misli.

Čas

Primarni čas je sodobnost, in sicer začetek poletnih počitnic: »Šolsko leto se je

bližalo h koncu« /.../ Prvi ponedeljek počitnic /.../ (Mazzini 2005: 10).

Sekundarni čas teče drugače oziroma sploh ne teče: »Čas teče tule drugače kot pri

vas. Pravzaprav sploh ne. Kakor dolgo bosta že zaprta, domov bosta prišla minuto

za tem, ko sta odšla« (prav tam: 108). Čuvaj določi, da bosta odšla, ko Edmund ne

bo več potreboval glasu. Vendar ju skrbi, da bo zmeraj tako, a Čuvaj odgovori,

»ljudje dostikrat pozabijo svoje potrebe in jih nadomestijo z željami, ki niso zrasle

86

iz teh potreb. Saj se bo to zgodilo tudi vama. Pa bosta lahko šla domov« (prav tam:

111). Kljub temu pa Aljo skrbi, kaj bo, če bosta morala pri Čuvaju ostati nekaj let,

saj bi se v tem času postarala, v primarnem svetu pa bi bilo vse enako kot takrat, ko

sta ga zapustila: »In tam, doma, bo minila le minuta! Mogoče bosta že starca! Nazaj

bosta prišla vsa tresoča in opirala se bosta na palico. Očeta in mami bosta mlajša

od njiju!« (prav tam: 117).

V ujetništvu sekundarnega sveta sta preživela dober teden: »Alja ni več štela dni, a

moral je biti osmi ali deveti dan ujetništva« (prav tam: 121). V realnem svetu je

minila le minuta, tako kot jima je tudi povedal Čuvaj. Ko je Alji uspelo pobegniti,

pogleda na uro: »Ura je kazala deset do enajstih. Je mogoče, da je njun teden

ujetništva resnično minil v eni sami minuti?« (prav tam: 127).

Oblike kronotopa

Če povzamemo Bahtina ima vsak motiv v romanu lahko svoj poseben kronotop,

opažamo lahko cele vrste kronotopov in njihove medsebojne povezave, pri čemer

pa je navadno eden izmed njih nadrejen ali dominanten (Bahtin 1988: 365). V delu

bomo izpostavili kronotop poti in kronotop kraja, o katerem Bahtin razpravlja

znotraj idiličnega kronotopa.

Bahtin trdi: »Na poti se na poseben način združujejo prostorski in časovni nizi

človeških usod in življenj, zapleteni in konkretizirani zaradi družbenih razdalj, ki

jih premagujejo na poti (Bahtin 1988: 357). Alja se namreč odpravi na pot k daljnim

sorodnikom, v oddaljen kraj, ki ga ni poznala. Zaradi poti se združita njeno in

Edmundovo življenje in obema srečanje prinese pomembne spremembe v življenju.

Alja na svojem potovanju premaga strah, ki ga je doživljala zaradi morebitne ločitve

staršev: »Zakaj se tako bojim? Pomagala sem Edmundu, borila sem se s trgovskimi

potniki, šla do Drevesa glasov, se spopadla s Čuvajem, bom zmogla preživeti tudi

probleme mojih staršev. Saj sta oba živa in me imata rada« (Mazzini 2005: 151).

Pomembno spremembo doživi tudi Edmund, saj se z Aljino pomočjo odloči, da bo

s starši spregovoril o smrti svojega mlajšega brata, s tem pa pripomore k izboljšanju

družinskih odnosov in popolnoma odtujeni odnosi se začnejo spreminjati na bolje.

87

Kot povzemamo po Bahtinu sta čas in prostor v idili v posebnem odnosu; značilna

je organska povezanost, zraščenost življenja in njegovih dogodkov s krajem. V

obravnavanem delu opazujemo močno povezanost med usodo ljudi in vasjo. Le ta

vas je območje poskusa in vsi prebivalci so deležni enake usode – nasičenost s

trgovskimi potniki in zasutost s številnimi škatlami. Vas s svojim dogajanjem

vpliva na domačine, pahnila jih je v nesrečo, saj še le nakupujejo, čeprav stvari ne

potrebujejo in si jih ne želijo. Vlada tudi strah pred trgovci; ko Alja potrka na vrata

prve hiše in je gospa prepričana, da trkajo prodajalci, lahko zaznamo njen obup:

»Neeeee ... neeeee« /.../ Zakaj mi? Zakaj nas? Prosim, ne, ne! Milost! Milost! /.../

Prosim vas, prosim, vse že imamo! Zakaj mi, zakaj vedno mi? Je prepletala prste

na rokah in jih stresala. Vse že imamo, vse že imamo, je javkala kar naprej« (prav

tam: 22–23).

8. 9 MARJANA MOŠKRIČ: STVAR

Za fantastično pripoved Stvar, ki je izšla leta 2007, je avtorica prejela nagrado

desetnica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo otroško in

mladinsko delo: »Črno-bele ilustracije za knjigo je prispevala avtoričina nečakinja

Živa Moškrič. Samo mavrica na naslovnici je pisana, kar še bolj poudarja, da je na

prvi pogled nedosegljivo včasih mogoče. Pisana mavrica tako preraste v metaforo

o lepšem življenju« (Otrok in knjiga, 2009: 135–136).

Gre za tip realistične pripovedi, v kateri v realnih okoliščinah nastopa irealni lik –

Stvar.

Zgradba

Fantastična pripoved obsega sedemintrideset neoštevilčenih poglavij, ki

napovedujejo vsebino poglavja. V zgodbi, ki jo pripoveduje prvoosebni

pripovedovalec Dan, se prepletata realni in fantastični svet. Avtorica med pripoved

smiselno preplete tudi poezijo.

Zgodba

88

Prvoosebni pripovedovalec Dan je nezadovoljen, mrk enajstletnik, ki ne mara svoji

sošolcev, sosedje se mu zdijo nadležni in prepričan je, da se ga drži smola, že zato

ker živi sam z mamo, ne pozna očeta in tudi starih staršev ne.

Življenje se mu začne spreminjati, ko na poti iz šole opazi kamen, ki se mu zdi tako

poseben, da ga vzame domov. Poimenuje ga Stvar in ga postavi na okensko polico

svoje sobe. Tisti večer napiše domačo nalogo in ko jo naslednji dan prebere

učiteljica, je zaradi brezhibnosti le-te prepričana, da je ni napisal on. Tudi mama se

mu zdi bolj prijazna in otrok, ki ga po navadi zbadajo na poti domov, ta dan ne

opazi. Stvar je res nekaj posebnega, saj v njegovih dlaneh spregovori in izkaže se,

da je mali vesoljček, ki je na Zemljo poslan s posebnim razlogom, a potrebuje

izgubljeno zapestnico, da se bo lahko vrnil na svoj planet.

Dan zboli, dobi visoko vročino. Ko leži v postelji in ob njem bdi mama, ga Stvar

popelje v drug svet, v vesolje, na planet Medora. Tam je polno cvetlic, ki mu z

vonjem govorijo o veselju, zdravju, prijaznosti in dobrih namenih. Vse je spokojno

in mirno.

Prebudi se popolnoma prerojen, zaradi bolezni pa še ostane doma. Da mama ne želi

v službo, ga moti, še bolj ga razjezi, ko mu za družbo pošlje Juša, soseda iz pritličja.

A tokrat se mu Juš ne zdi tako naporen. Dan začne počasi sprejemati ljudi okoli

sebe, na kar vpliva Stvar, ki mu govori o pozitivnosti, sprejemanju in ljubezni.

Kljub temu komaj čaka večer, ko ga vesoljček ponovno ponese v drug svet – na

domačijo dedka in babice, ki ju nikoli ni spoznal, zato se naslednji dan odloči, da

jima pošlje pismo. Mama se strinja, saj meni, da je čas da se sreča s starši, ki jih ni

videla, odkar je kot najstnica zapustila dom.

Obiščeta ga tudi Toni in Sonja, s katerima se sicer ne razume. Toni doma živi v

težkih razmerah, saj je oče alkoholik in ga pretepa. Tako se tudi nasilja vajen deček

v šoli večkrat odzove s pestmi. Sonja pa velja za »piflarico«. Prijatelja opazujeta

njegov kamen, ko ta naenkrat oživi. Dan jima izda svojo skrivnost in vsi trije

postanejo nerazdružljivi prijatelji, ki imajo nalogo, da Stvari do kresne noči

omogočijo vrnitev domov, za kar potrebuje izgubljeno zapestnico.

89

Do takrat jim Stvar pripoveduje, kaj počne na Zemlji, kaj počno na drugih planetih

in kaj vse je že doživela na svojih potovanjih skozi čas in prostor. Pove jim, da je v

srednjem veku zapestnico podarila dobrodušni deklici Magdaleni, ki jo je želela

rešiti pred smrtjo na grmadi in da brez nje nima dovolj moči, da bi se vrnila domov.

Razkrije tudi svoje poslanstvo na Zemlji, in sicer pravi: »/…/ sem kot kakšen vaš

inšpektor. Tu sem, da opazujem, preverjam in potem bom o tem poročala VVZ-ju.

/.../ Veš, VVZ je tisti, ki odloča o vsem in o vsakem v vesolju. (Moškrič 2007: 73,

74).

Sonja v stari knjigi legend in pravljic najde zgodbo o Magdaleni in tako ugotovi, da

jo je pred smrtjo rešil princ, s katerim sta dalje vladala deželi in da posmrtne

ostanke, med katerimi je tudi zapestnica, hranijo v muzeju, kjer dela njen oče. Do

kresne noči imajo še nekaj dni.

V tem času Dan spoznava ljudi okoli sebe. Obišče soseda Gabrijela, sprejme

mamino zvezo z Jušem, največ časa pa preživi s Sonjo in Tonijem, saj morajo

pripraviti vse potrebno za krajo zapestnice iz muzeja. S ključem in nadomestkom,

ki ga priskrbi Sonja, akcija uspe. Stvar ima svojo zapestnico in povrnjeno moč, zato

se lahko sama premika in tako prenoči tudi pri Toniju in Sonji. Ko je zjutraj Dan

ravno najbolj pogreša, v sobo priteče Juš, ki je končno uspel spesniti pesem o

kamnu. Čeprav je Luciji njegovo obnašanje nenavadno, ga Dan razume, saj mu je

Stvar povedala, da je Juša spoznala že v preteklosti. Prav tako prejme pismo dedka

in babice, ki ga povabita na obisk in mu povesta, da ga od nekdaj želita spoznati.

Tako se pred odhodom vesoljčka vse uredi. Prijatelji in Stvar se zadnji dan

poslovijo. Na postajo je ne smejo pospremiti, ker bi jim vesoljci zbrisali spomin,

zato njen odhod opazujejo skozi domače okno: »Kot da bi se na mesto spustil

zvezdni utrinek /.../ Za trenutek je zasijalo celo mesto in VUUUUŠ! Tudi za trenutek,

potem pa konec, konec, konec ... (Moškrič 2007: 183). V epilogu izvemo, da je Dan

spoznal dedka in babico, Sonja pa je dobila brata.

Književni liki

90

Dan je svetel, pegast in okrogloličen šestošolec. Ves čas je resen, nedružaben in kar

naprej zaskrbljen »Živ negativc!« (Moškrič 2007: 17), kakor ga opiše njegova

mama. Sam meni, da se ga drži smola, saj je:

»1. najmanjši v razredu

2. edinček

3. brez očeta

4. najbolj bedno ime na svetu« (Moškrič 2007: 38).

V šoli se ne počuti dobro, vsi sošolci so mu zoprni, obnaša se, kot da ne sodi v

razred. Mama mu očita: »Nikoli ničesar ne storiš. Umakneš se in skriješ, ne postaviš

se zase, tudi če se ti zgodi krivica« /…/ »Pred mano se šopiriš in peteliniš, drugje

te pa zmanjka.« (Moškrič 2007: 28–53).

Tudi sosedje in otroci z ulice so mu nadležni, nekateri celo sumljivi. Ko najde Stvar

se njegovo življenje spremeni. Pod njenim vplivom se začne zavedati svojih slabih

lastnosti in sprejemati ljudi okoli sebe. Spoprijatelji se s Tonijem in s Sonijo in

spozna, da nista tako čudna, kot sta se mu zdela in ugotovi, da je imeti prijatelje

nekaj najlepšega.

Stvar Dan jo opiše: »To ni bil kamen. Bilo je nenavadno na otip. Ne toplo ne mrzlo.

Ne kot les ne kot kamen. Tudi ne kot plastika. Ni bilo okroglo in ne kvadratno. In

barva! Res je bila drugačna, pravzaprav nedoločljiva. Nadih bledo, mlečno

modrega oziroma zeleno modrega. /…/ Nekakšna gmota nedoločljive barve in

oblike, še najbolj podobna zveriženemu hlebcu kruha« (Moškrič 2007: 13). Njeno

pravo ime je Talalej in je vesoljska popotnica, ki je bila poslana na Zemljo zato, da

ugotovi, ali si zaslužimo preživetje (Haramija 2008: 163). Ker je izgubila

zapestnico, nima moči, da bi se vrnila domov na planet Zjet, zato je srečna, da jo

Dan opazi in reši. Stvar Dana opozarja na njegove slabe lastnosti in ga spodbuja,

da razmišlja o vrednotah in začne sprejemati ljudi okoli sebe. Tako kot vsi

prebivalci njenega planeta ima sposobnost, da nekoliko bere misli, vse razume,

razen čustva, ki so posebnost Zemljanov. Prav tako obvlada vse jezike in si želi

postati pisateljica, kar je v vesolju nekaj popolnoma drugega kot pri nas.

91

Toni je Danov sošolec, ki velja za razrednega pretepača: »malo pameti in veliko

moči, pa še dva starejša brata ima, enega v sedmem, drugega v devetem razredu,

glavna šolska pretepača, pravzaprav so vsi trije. /.../ Vse tisto kar dobi doma,

pokasiram jaz v šoli. Njegov oče je živ grobijan, pa še pijanec po vrhu. Pretepa

njega in celo družino« (Moškrič 2007: 60). Ko mu Dan da priložnost in se spoznata,

postaneta najboljša prijatelja.

Sonja je nekoliko mlajša od Dana in Tonija. Njena posebnost je, da vsak deževen

dan s ceste in pločnika pobira deževnike, da jih ne povozijo. Velja za piflarico, saj

kot pravi sama: »/…/ če slučajno ne veste, jaz sem vedno pridna in brezhibna in,

razen mojega zamujanja ob deževnih dnevih, popolna« (Moškrič 2007: 88).

Mati Lucija njeno zunanjost nam opiše Dan: »Popolnoma črne lase ima in svetlo

polt, kot Sneguljčica /.../ Preveč verjame ljudem in jim zaupa, se je že večkrat

nasmolila in sebe imam za njeno največjo smolo« (Moškrič 2007: 17) Z omenjeno

lastnostjo Dan cilja predvsem na to, da je zanosila v mladih letih, ker je zaupala

moškemu, ki se je z njo le poigral. Ko je spoznala svojo naivnost, je odšla od doma

in sama s pomočjo ostarele daljne sorodnice vzgajala sina. Najprej je bila snažilka,

potem je končala večerno gimnazijo in tečaj za tajnice ter dobila boljšo službo. Ob

službi tudi študira književnost. Dan jo ima zelo rad, le ena stvar ga moti: »Ne pusti

mi imeti nobene živali. Ne muce, ne psa, še hrčka in paličnjakov ne« (Moškrič 2007:

37). Zaljubi se v Juša in kljub težkemu življenju je srečna.

Juš je pesnik srednjih let, čeprav Danu deluje kot čudak iz pritličja, kasneje ugotovi:

»/…/ da sploh ne izgleda tako slabo in da niti ni preveč star, pa tudi ne grd«

(Moškrič 2007: 48). Stvar ga vznemirja, ker sta se že srečala v preteklosti, čeprav

se Juš tega ne spominja. O njej mu uspe napisati pesem, dobi pa tudi »pravo«

službo, in sicer kot urednik za otroške knjige.

Gabrijel »Stari, molčeči in kosmati Gabrijel, ki ga skoraj ni videti. Ko sem bil

mlajši sem ga imel za ljudožerca in še zdaj nisem stoprocentno prepričan, če to v

resnici ni. Je pa še druga možnost, ki se mi zdi verjetna, bivši mafijec, če ne celo

poklicni morilec« (Moškrič 2007: 31). Dan ugotovi, da so vse njegove prvotne

92

domneve napačne. Gabrijel je namreč nekdanji kapitan, ki je preplul ves svet. Vse

dni izdeluje različne okraske, kipe, maske, ki jih hrani v stanovanju.

Snov Danovega vsakdanjika je realistična, prepleta pa se s fantastičnim svetom

vesolja.

Tema pripovedi so temeljne človeške vrednote, predvsem prijateljstvo: »Kako

preprosta in lepa beseda P R I J A T E L J« (Moškrič 2007: 53).

Motivi so prijateljstvo, ljubezen, sprejemanje, srčnost, čustva, domišljija, toplina,

človeške napake.

Ideja

Delo nas opominja, kako pomembno je gojiti dobre lastnosti, biti prijazen,

sprejemati ljudi in imeti prijatelje. Stvar, ki je personificirana, opozori tudi na temno

stran človeštva: »Vaše vojne, zatiranja, umori, uboji, taborišča /.../ Pa lakota! Kako

je to mogoče? Na eni strani nič, popolnoma nič, na drugi pa toliko tega. Kako je

mogoče, da ta hip, na tem vašem prekrasnem planetu, lahko nekdo umira od lakote?

Pa ne samo eden ... (Moškrič 2007: 73).

Jezikovne značilnosti

Delo je napisano v knjižnem jeziku, pogosti so slengovski izrazi, določene

redukcije (reč; zlo; mal; dost; dobr; bolš; rečt; rečta; umru;), neologizmi za

poimenovanje planetov Goromgom; Medora; Zjet ... Pojavljajo se dialogi, ki so na

trenutke humorni. V roman avtorica vključi tudi poezijo, ki se vsebinsko povezuje

z vsebino pripovedi, najdemo pa tudi rimane zbadljivke (hej, bučko po lučko).

Ostale značilnosti so:

Pogovorni izrazi: marela; ruzak; pejva; stoprocentno.

Slabšalni izrazi: beden dan, ogaben teden; živ negativc; zmešana kura; uboga reva;

grdavž; ogaba zatežena; stari prdec; trapasta stara baba; cepec; nerga; mulček; stara

93

potička; zemeljske gnide; umazani parklji; smrdljive grozljive bajte; za posrat;

zafrkavati; smrklja; zgaga; bajsika, kreten, piflarica; poparjena cucka; mularija

napihnjena; zemeljski prdec; tečka, banda; bučman, smrduh hudobni; baraba

stiskaška; cmeravi pujsek; gnida.

Slengovski izrazi: flumi; folk; firbčna; fajterka; ne bom šmirglal; mister popolnež;

pišuka; mega; tipček; kulska sta; ti si že mrknil; totalno odštekano; Sem že mislil,

da nisi čista.; bomba; noro; fen; sori; hajd; faca; frcniti; pocvirnati jo; cmok; okej;

si pa sila; lajnaš eno in isto; šibam, ucvrl; faca; čisto fuč.

Frazemi: je še vedno lilo kot iz škafa; bil sem moker kot cucek; ure so se mi vlekle

kot čreva; se šopiriš in peteliniš; jezik pa zavozlan v trdo kepo; ne ga lomit; sem jo

imel že poln kufer; strmel kot kakšen odpičen lipov bog; o Jušu ni bilo ne duha ne

sluha.; buljila sva vanjo kot dva vola; Nalimal se je name in ni šans, da se ga

znebim; v drek ga pa ne bi, svojega nosu; da ti ne pregori kakšna žarnica; in že drvi

in dirja čez drn in strn; kot dve sneti sekiri sta vdrla mimo mene; me ima cel razred

že poln kufer; požiral sem njene besede; vi tam gor guncate afne; midva o volku,

volk na vratih; zadelo me je kot strela; s Tonijem sva buljila vanjo, kot dva vola;

vrgli puške v koruzo; torej naravnost v volčje žrelo; povsod je lepo, doma pa

najlepše; bodo prišli užaljeni vesoljci in ti bodo dali vetra; teh dveh imam že polna

ušesa; čisto na tleh je; mala malca; o bledici pa ni bilo ne duha ne sluha; sem se

takoj ugriznil v jezik; da je z njim konec in mu bije zadnja ura; že nekaj časa se mi

zdi, da imajo nekaj za bregom.

Nasprotja: slabi in dobri; črni in beli.

Ponovitve: dolgčas, en sam dolgčas; čez in čez; Trga se mi! Trga! Trgaaa!;

glasnejši in glasnejši; padalo, padalo; daleč, daleč; pridi, pridi; znova in znova; nove

in nove; drugič, drugič; prosim, prosim; Tiho bom. Tiho bom.; kamen, kamen;

oblaki, oblaki; čez in čez; Nič! Nič! Nič!; čakala, čakala; grdi, grdi; gledala, gledala;

ne, ne; ja, ja; tekle in tekle; tli, tli; jaz, jaz; jutri, jutri; dolgo, dolgo; dneve in dneve;

tuhtal in tuhtal; no, no; dajmo, dajmo; konec, konec.

Stopnjevanje: Obmolčim. Obnemim. Okamenim.; Tekel sem. Drvel.; čvekala in

jezikala; rasti, živeti, ljubiti.

94

Okrasni pridevki: nore rože; mehke zelene stezice; žuboreč zeleni svet; mehka

trava; bleščeče oči; čudovit svet; čudežni gozd; deklica zlata.

Primere: kot kakšen marmor se sveti; v pogonu kot mravlje; glasni kot sloni; trda

kot kamen; odpadejo kot knof od gat; ubogi Toni je izgledal kot polit cucek.; videti

kot kuhan rak; kakšen dan je kot polit cucek; postal je rdeč kot paradajz.

Metafore/besede v prenesenem pomenu: Zalila ga je ploha mojih spominov; mi

je zaigralo srce; v bližini pa tudi ni žive duše; tako se mi že cedijo sline; se je ulil

iz njega slap besed.

Prostor

Primarni prostor, kjer se odvija večji del pripovedi, je stanovanje Dana in njegove

mame: »Živiva v veliki stari hiši, čisto na vrhu. Najino stanovanje je podstrešno.

Mala kuhinja, dve sobici in stranišče s tuš kabino, kamor se že zdaj komaj stlačim.

Vse je miniaturno /.../ če bi odstranili stene, bi iz vsega skupaj nastala ena soba

normalne velikosti. /…/ Tla so lesena in različno škripljejo, včasih prijetno, drugič

ne. V hiši spodaj stanujejo še drugi« (prav tam: 30).

Omenjena je tudi šola, ki jo obiskuje Dan, ulica, po kateri se vrača domov in kjer

se družijo s prijatelji ter muzej, kjer hranijo izgubljeno zapestnico.

Mesto, kjer so zgodi premik v fantastični svet, in kjer Dan skriva svojo Stvar, je

njegova soba: »V moji sobi je prostor samo za posteljo, mizo in moj zaklad, strešno

okno s polico« (prav tam: 30).

Sekundarni prostor je največkrat vesolje, kamor s pomočjo Stvari potuje Dan.

Najprej ga popelje na planet Medora ali Dobra misel, kjer domuje tišina, zelene

stezica in rože: »/.../ tu so cvetele dobre misli in želje ... Vse polno jih je bilo, drobnih

pisanih in dišečih. Bile so to najbolj nore rože, kar sem jih kdaj videl« (prav tam:

2007: 41).

Nadalje sta se znašla na planetu Žuborečih sanj: »Še preden bi preštel do tri, sva se

znašla v žuborečem zelenem svetu, polnem tankih listnatih dreves, trav in bistrih

95

studencev s kristalno vodo. Vse je bilo tako mehko, toplo in sveže, pa tista voda ...

(prav tam: 2007: 41).

V naslednjem popotovanju ga Stvar popelje na domačijo dedka in babice, ki jo Dan

še ni spoznal: »In sem videl. Neznano pokrajino, travo, drevesa in tisto malo hišo,

ki se je s hrbtno stranjo naslanjala na gozd, za katerim so rasle visoke strme gore,

pred njo pa se je raztezal velikanski travnik, ki se je spuščal dol, vedno bolj strmo,

daleč dol, kjer ga je ob vznožju čakala dolina« (prav tam: 58).

Ko mu Stvar položi toplo roko na čelo, ga ponovno popelje v vesolje: »/…/ in že

sem drvel po nebu. Mimo lune, po mlečni cesti, se mi zdi ... Mimo planetov,

meteorjev, kometov, črnih lukenj ... Slišal sem velikansko tišino, pa tudi nikoli

slišane zvoke. Videl mesta iz neznanih kovin, pa taka, ki so bila zakopana globoko

v osrčju planeta, nekatera so se premikala in potovala, druga lebdela ... Nori kraji!

/.../ Nenadoma sem se znašel v velikanskem, tako velikanskem prostoru, da mu

nisem videl konca in strop je bil tako daleč kot luna. Povsod je bilo polno prozornih

tekočih stopnic, kot da bi bile narejene iz najtanjšega stekla in vile so se po vsem

ogromnem prostoru, gor in dol, levo in desno« (prav tam: 66).

Sekundarni prostor so tudi mesta, ki jih je obiskala Stvar v času svojega bivanja na

Zemlji. O prazgodovini pravi, da jo je navdušila narava: »Modrina vode in neba,

pa tisoči odtenki zelenih trav, dreves« (prav tam: 79).

Stvar predstavi tudi svoj dom – planet Zjet: »To je miren in prijazen svet, urejen do

popolnosti. (prav tam: 119). Planet Zjet obišče tudi Dan: »/…/ naenkrat je bil pred

mano planet, ujet v velikansko pajkovo mrežo. Čez in čez je bil prepreden. Ko sem

pridrvel bliže, sem ugotovil, da tisto ni mreža, ampak beli tekoči trakovi, ki se

prepletajo po zelenih ravnicah, med griči in drevjem, kot bele stezice iz peska in

bilo je kot v kakšnem velikanskem parku, pravzaprav neskončnem. /.../ Opazil sem

vse tiste kupole, ki so bile posejane povsod naokrog /.../ Izgledalo je, kot da so

narejene iz neba, vode in trav, nekako so se stapljale z vsem okoli sebe. Delovale

so prosojno in neresnično, kot da gre za privid. Vedel sem, da sem bil na Zjetu in

tiste kupole so najbrž paviljoni različnih planetov« (prav tam: 122).

96

Dan vstopi v kupolo oziroma v planet Cvrcvr iz ozvezdja Ksiloprej: »Mehko me je

vrglo v nekakšen gozd, ki sploh ni bil gozd (prav tam: 141). Znašel se je na mostu,

ki je bil kot iz megle in spodaj je tekla rekla, ki ni bili reka in ta ga je odnesla na

travo, ki je delovala bolj kosmato kot travnato. Planet Cvrcvr je majhen planet,

vendar zelo pomemben, saj je zdravilec za vsa bitja, ki obstajajo.

Nadalje Dan potuje na planet Alfazeta: »Na Alfazeti izdelujejo popolne stroje,

neslišne in nezaslišano hitre, samo misel je dovolj in že popeljejo popotnika, kamor

si je zaželel« (prav tam: 145).

Stvar opiše še svoje drugo potovanje na Zemljo – Goro velikanov. To je gora, kjer

je spoznala pesnika Doroteja, ki je v bistvu Juš: »Bila je res zelo kamnita. Kakšna

pa naj bo? Kamni, sami kamni in še enkrat kamni. Različnih oblik in velikosti.« /.../

Pa tisti čudežni gozd. Imenoval se je Smaragdni gozd. Na velikanskih drevesih so

šelesteli zlati listi. /.../ Pa jezero, imenovano Srebrna mesečina, ki je bilo celo lepše

kot njegovo ime« (prav tam: 155, 156).

Čas

Primarni čas je natančno določen: »Začelo se je v zadnjem tednu maja, trajalo pa

do 23. junija« (Moškrič: 2007: 7). Omenjeni so tudi točno določeni dnevi: »Zbudil

sem se v popolnoma mračno, oblačno in megleno ponedeljkovo jutro.« /…/ V torek

zjutraj je bil še vedno tam.« /…/ »V sredo zjutraj je še vedno lilo kot iz škafa«

(Moškrič: 2007: 10–14).

Sekundarni čas, čas na planetu, od koder prihaja Stvar, teče popolnoma drugače:

»Naš čas in prostor sta popolnoma drugačna od vašega, že to, da bom jaz obstajala,

ali pa, če rečem po vaše, živela nekako 10.000 let. Pravzaprav to sploh ni

pomembno, saj je med nama razlika, kot med tabo in muho enodnevnico, pa oba

živita na Zemlji.« /.../ Za nas je vaš Severni tečaj tako kot za vas snežak, danes je,

jutri ga ni več, pojutrišnjem pa tam že rastejo rože. /.../ Mi lahko vstopamo v

različne časa in prostore, naprej in nazaj in to vidiš, je glavna razlika med nama,

če seveda odmislimo našo znanost in vse (Moškrič 2007: 70). Čas na planetu, od

97

koder prihaja Stvar teče torej bistveno hitreje: »Dokončna odločitev bo padla čez

naših deset let, to pomeni vaših tisoč« (Moškrič 2007: 75).

Ker je Stvar potovala čez različne prostore in čase, pripoveduje o dogodkih iz

različnih zgodovinskih obdobjih. O pradavnini: »/…/ bilo je divje, čeprav me tisti

dinozavri, pa rjovenje, lomastenje in vse, nekako niso prevzeli« (prav tam: 125).

Omeni tudi čas starih Egipčanov, Grkov, Majev, Aztekov in Inkov. Podrobneje

opiše dogodek v srednjem veku, kjer je spoznala dobrosrčno deklico Magdaleno in

ji podarila svojo zapestnico.

Oblike kronotopa

Pomemben kronotop v romanu Stvar je pot. Kronotop poti je povezan s srečanjem,

ima še širši obseg, vendar manjšo čustveno-vrednostno intenzivnost. To je točka,

kjer se kaj zaplete in kraj, kjer se kaj zgodi (Bahtin 1988: 357).

Dan namreč vsak dan na poti od doma do šole in nazaj opazuj e nenaveden kamen.

Srečanje s Stvarjo se torej zgodi na poti: »Še preden sem prišel do šole, se je ulilo,

kot da bo vesoljni potop. Takrat ga nisem opazil ... Šele ko sem se vračal iz šole, se

je kljub vsemu tistemu dežju ujel v moj pogled« (Moškrič 2007: 10). » Hitro sem se

pobral in oddrvel proti domu. /.../ Še zadnja hiša. /.../ Gor po stopnicah mimo vseh

tistih vrat« (prav tam: 14).

Na poti pride do trenutka odločitve. Dan se na poti odloči, da bo kamen vzel s seboj:

»Odločil sem se. Šel bom zraven. Potipal ga bom. V roke ga bom vzel« (Moškrič

2007: 12). Odločitev pomeni zaplet romana in življenjsko spremembo za Dana.

98

9 SKLEP

Na začetku magistrske naloge je bila podana teorija fantastične pripovedi in njen

razvojni lok na Slovenskem. Ob klasični fantastični pripovedi Gregor Artnik

izpostavlja še subžanra znanstvenofantastične in fantazijske pripovedi. Med

devetimi analiziranimi deli sta dva romana znanstvenofantastična, in sicer delo

Dima Zupana Dežela odrezanih glav in delo Bogdana Novaka Strašljiva Stahovica.

Pri omenjenima romanoma obstaja drug prostor, kjer se dogajanje naslanja na

znanost, na tehnično napredno deželo. Znanstveno fantastična romana sta

antiutopična, gre torej za negativno fantastiko. Ostala dela so fantastične pripovedi

v klasičnem pomenu in uvajajo elemente grozljivega (Kremplin in Zaljubljeni

vampir), distopičnega (Dežela odrezanih glav in Strašljiva Stahovica) ter

nonsensnega (Drevo glasov). Z ugotovitvami se nam potrdi prva hipoteza, da so

teoretična izhodišča fantastične pripovedi preko obravnavanih del dobro vidna.

Osrednji raziskovalni problem je namenjen predstavitvi prostora in časa ter oblikam

najbolj izstopajočega kronotopa. Natančne opise prostorskih in časovnih dimenzij

posameznih romanov najdemo pri obravnavi posameznega dela. Vsem romanom

smo lahko določili prostor, kljub temu da v nekaterih delih ni natančno poimenovan

(Velecirkus Argo, Kremplin, Drevo glasov) lahko nanj sklepamo iz opisov. Primarni

prostor je največkrat lociran v domače okolje, torej v Slovenijo, kjer gre za realne

kraje; le v dveh pripovedih (Dežela odrezanih glav in Velecirkus Argo) je ta prostor

tujina, v prvem primeru Havaji in v drugem neimenovana tuja država.

Enako velja za čas, v vseh romanih je primarni čas sodobnost, pojavljajo se navedbe

letnih časov, iz česar lahko sklepamo za kateri mesec gre, ali pa je naveden točen

datum, v romanu Zaljubljeni vampir in Modrost starodavnega anka zasledimo celo

99

navedbo ure. Pomembno vlogo pri razumevanju minevanja časa ima tudi noč,

predvsem v romanu Dežela odrezanih glav, kjer lahko trajanje ujetništva glavnega

lika določimo le s preštevanjem noči. S tem se nam potrdi druga hipoteza, da sta

prostor in čas v romanih natančno opredeljena. Natančna opredelitev prostora in

časa prav tako kaže, da imata obe kategoriji v romanu velik pomen.

Tretja predpostavka je bila, da obstajata primarni in sekundarni prostor ter

primarni in sekundarni čas, kar je tudi bistvena značilnost fantastičnih pripovedi.

Primarni svet smo že omenili, značilno je, da je vedno en, medtem ko je lahko

sekundarnih več (Modrost starodavnega anka, Vrtiljak čudežev, Stvar). Lahko gre

za geografsko oddaljene kraje (Francija in Amerika v pripovedi Vrtiljak čudežev;

Mezopotamija, Egipt, Grčija, Rim idr. v pripovedi Modrost starodavnega anka),

ali pa ostaja prostor v domačem okolju, vendar je drugačen zaradi premika v

preteklost (Kremplin in Zaljubljeni vampir). Upoštevajoč Klingbergerjevo teorijo

žanra fantastične pripovedi smo ta dela uvrstili med besedila, kjer so osebe iz

vsakdanjega sveta prestavljene v nek drug realističen svet, ki pa je krajevno in

časovno oddaljen.

Za sekundarni svet ostalih del so značilne nove, nenavadne lokacije, in sicer v

pripovedi Velecirkus Argo je to svet domišljije, v delu Drevo glasov izmišljena

pusta pokrajina, v romanu Stvar so sekundarni svetovi planeti oziroma vesolje. Ta

dela smo po Klingbergu uvrstili med besedila, kjer so osebe iz vsakdanjega sveta

prestavljene v magično-mitični svet.

V znanstvenofantastičnih delih (Dežela odrezanih glav in Strašljiva Stahovica) je

sekundarni prostor futuristično urejeno mesto z visoko razvito tehnologijo.

Navadno premik v drug prostor hkrati pomeni vstop v drug čas. Posebej izrazit

premik v drug čas je v delih: Zaljubljeni vampir (književna lika vstopita v 16.

stoletje), Kremplin (retrospektivna pripoved iz 17. stoletja), Vrtiljak čudežev

(premik v 18. stoletje) in v fantastični pripovedi Modrost starodavnega anka

(časovno potovanje od prazgodovine do sedanjosti). Zlasti v slednjem delu je

posebej opazno, da se čas in prostor pogosto pojavita v eni enoti (premik v času,

pomeni premik v drug prostor), ki jo imenujemo kronotop. Iz omenjenega razloga

100

smo predpostavljali, do se v romanih pojavljajo določene kategorija kronotopa. Za

vsako delo smo po Mihaelu Bahtinu lahko določilo vsaj eno in s tem potrdili četrto

hipotezo.

Pri kategoriji časa smo določili tudi odnos med primarnim in sekundarnim časom.

Večina avtorjev fantastičnih pripovedi se odloči, da je čas v primarnem svetu

ustavljen ali upočasnjen, ko književni liki prestopijo v sekundarni svet. V izbranih

pripovedih je najpogosteje, da preteče le nekaj primarnega časa, medtem ko so

junaki zadržani v sekundarnem svetu daljše obdobje. V pripovedi Velecirkus Argo

je sekundarni čas nekaj let, v primarnem mine en dan; v delu Drevo glasov nekaj

dni v fantastičnem svetu, v primarnem traja natanko minuto; prav tako nekaj dni v

sekundarnem svetu in dve uri v primarnem pretečeta v romanu Vrtiljak čudežev; v

pripovedi Modrost starodavnega anka po sekundarnih svetovih potujejo nekaj ur,

medtem ko so v primarnem svetu odsotni deset minut.

Razmerje med primarnim in sekundarnim svetom je drugačno v obeh pripovedih

avtorja Bogdana Novaka. V Zaljubljenem vampirju primarni in sekundarni čas

poteka vzporedno in v enakem tempu. Zato sta glavna književna lika pogrešana in

jih svojci iščejo. V pripovedi Strašljiva Stahovica zasledimo za fantastične

pripovedi redek pojav – medtem ko so književne osebe v sekundarnem svetu pet

dni, v primarnem mine petdeset let.

101

10 VIRI IN LITERATURA

VIRI

Aksinja KERMAUNER, 2000: Modrost starodavnega anka. Radovljica: Didakta.

Feri LAINŠČEK, 1996: Velecirkus Argo. Ljubljana: Prešernova družba.

Miha MAZZINI, 2005: Drevo glasov. Ljubljana: Grlica.

Marjana MOŠKRIČ, 2007: Stvar. Ljubljana: Družba Piano.

Desa MUCK, 1996: Kremplin. Celovec: Mohorjeva založba.

Bogdan NOVAK, 1995: Zaljubljeni vampir. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Bogdan NOVAK, 1996: Strašljiva Stahovica. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Janja VIDMAR, 1999: Vrtiljak čudežev. Maribor: Mariborska literarna družba.

Dim ZUPAN, 2001: Dežela odrezanih glav. Ljubljana: Karantanija.

LITERATURA

Gregor ARTNIK, 2010: Literarnozgodovinski razvoj slovenske mladinske

fantastične pripovedi. Maribor: Filozofska fakulteta.

--,2012: Mladinska fantastična pripoved in njena umestitev v koncept sodobne

slovenske mladinske fantastične proze. Revija za elementarno izobraževanje 1.

24–34.

--,2012: Pregled vidnejših besedil v razdobjih literarnozgodovinskega razvoja

sodobne slovenske mladinske fantastične pripovedi. Revija za elementarno

izobraževanje 2–3. 74–84.

--, 2010: Literarnozgodovinski razvoj slovenske mladinske fantastične pripovedi.

Maribor: Magistrsko delo.

Mihail BAHTIN, 1982: Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba.

102

Nina BEDNARIK, 2011: Žanri in tabu teme v otroških in mladinskih proznih

delih Dese Muck. Nova Gorica. Diplomska naloga.

Milena BLAŽIČ, 2002: Pojmovanje mitskega in linearnega časa v mladinski

književnosti po Marii Nikolajevi in v slovenski mladinski književnosti. Otrok in

knjiga, (54), 127–133.

BOGATAJ-GRADIŠNIK K, 1991: Grozljivi roman. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Lilijana BURCAR,2007: Novi val nedolžnosti v otroški literaturi: Kaj sporočata

Harry Potter in Lyra Srebrousta. Ljubljana: Založba Sophia.

--, 2007: Fantazijska mladinska književnost na prehodu v 21. stoletje: primer

britanskega prostora. Primerjalna književnost 30/2 . 1–17.

Sabina GRAHEK, 1995: Fantastično, pravljično in nonsensno. Otrok in knjiga

39/40. 24–37.

Dragica HARAMIJA, 2012: Nagrajene pisave: opusi po letu 1991 nagrajenih

slovenskih mladinskih pripovednikov. Murska Sobota: Franc-Franc.

--, 1997: Komika v mladinski prozi Dima Zupana. Otrok in knjiga 44. 81–88.

--, 2005: Pregled sodobne slovenske mladinske proze. Jezik in slovstvo. 3–4. 27–

36.

--, 2009: Desa Muck. Život i škola. 22/55. 156–169.

--, 2008: Mladinska dela Aksinje Kermauner. Jezik in slovstvo 53/5. 70–78.

Jakob J. KENDA, 2009. Fantazijska književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Maja KOLEŽNIK, 2002: Problem odtujenosti v izbranih mladinskih fantastičnih

pripovedi. Maribor. Diplomsko delo.

Metka KORDIGEL ABERŠEK, 2008: Didaktika mladinske književnosti.

Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Marjana KOBE, 1987: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

103

--, 1999–2000: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga 47.5–11.

--, IN Igor SAKSIDA, 2013: Metodologija interpretacije mladinske književnosti

na Slovenskem. Slavistična revija 61, 186–190.

Maria NIKOLAJEVA, 1988: The magic code. The use of magical patterens in

fantasy for children. Stockholm: University of Stockholm.

Lana Milana PIBERNIK, 2011: Primerjalna analiza fantastične pripovedi

čarovnik iz Oza Lymana Franka Bauma ter filmske priredbe. Diplomsko delo,

Maribor, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Igor SAKSIDA, 1998: Petdeset zlatnikov. Tržič: Učila, založba, d.o.o.

--, 2001: Mladinska književnost. Jože Pogačnik (Ur.): Slovenska književnost III.

Ljubljana: DZS. 403–68.

--, 2005: Pregled sodobne slovenske mladinske proze. Jezik in slovstvo 50 (3-4),

27–36.

Anja SLAPNIK, 2011: Mladinska kratka proza Marjana Tomšiča in Mateta

Dolenca. Diplomska naloga. Maribor.

Alojzija ZUPAN SOSIČ, 2000/01: Fantastika in sodobni slovenski roman ob

koncu stoletja. Jezik in slovstvo 4, 249–159.

SPLETNI VIRI

Desa Muck (b. d.). Pridobljeno 15. 8. 2016, http://desamuck.si/bio.php

Društvo pisateljev (b. d.). Pridobljeno 16. 5. 2016,

http://www.drustvopisateljev.si/si/pisatelji/201/detail.html

Feri Lainšček (b. d.). Pridobljeno 16. 5. 2016, http://www.ferilainscek.si/

Miha Mazzini (b. d.). Pridobljeno 1. 8. 2016,

http://www.delo.si/kultura/knjiga/miha-mazzini-odsel-sem-tja-kamor-si-vecina-

ne-upa.html

104

Miha Mazzini (b. d.). Pridobljeno 1. 8. 2016,

http://sigledal.org/geslo/Miha_Mazzini#Dramska_besedila

IBBY (International Board on Books for Young People:) (b. d.). Pridobljeno 7. 7.

2016, http://www.ibby.si/index.php/slo-ibby/priznanja-slovenske-sekcije-

ibby/220-dr-aksinja-kermauner

Založba Miš (b. d.). Pridobljeno 7. 7. 2016,

http://www.zalozbamis.com/avtor/aksinja-kermauner-2/