kajenje in vpliv protikadilskega zakona na gostinski sektor

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Smer: Organizacija in management delovnih

procesov

KAJENJE IN VPLIV PROTIKADILSKEGA ZAKONA NA GOSTINSKI SEKTOR

Mentor: izr. prof. dr. Zvonko Balantič Kandidat: Saša Kolarič

Kranj, september 2008

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju dr. Zvonku Balantiču za nasvete in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi lektorju Gregi Rihtarju, ki je lektoriral mojo diplomsko nalogo.

POVZETEK V diplomski nalogi bomo predstavili oziroma bolje izpostavili problem uporabe tobaka v družbi in okolju, v katerem živimo. Predstavili bomo negativne strani kajenja, saj nas večina jemlje cigaretni dim in kadilce kot nekaj samoumevnega in povsem normalnega, ne oziraje se raje na to, da posledice kajenja, tako pasivnega kot aktivnega, predstavljajo resen problem družbi v smislu javnozdravstvenega problema nas vseh. Poseben del bomo namenili določeni skupini ljudi, to so delavci, zaposleni v sektorju gostinstva, ki pri svojem delu močno ogrožajo zdravje, saj delajo v delovnih pogojih, ki so zdravju neprimerni in v praksi ne podležejo Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. Na tej točki bomo predstavili v skladu z do sedaj ugotovljenim in raziskanim na področju uporabe tobaka, kako pomemben je novi protikadilski zakon v družbi. Zakon bomo obrazložili in izpostavili najpomembnejše razlike med do sedaj obstoječim in novim zakonom ter predstavili, kako se je zakon, ki tudi že velja v nekaterih evropskih državah, uveljavil in kako so ga ljudje sprejeli. Namen celotne diplomske naloge je osvestiti tako kadilce kot nekadilce, da kajenje, predvsem pa posledice kajenja predstavljajo zelo resen problem, ki ga ne gre jemati enostransko, vendar je treba k njenemu reševanju pristopiti analitično, strokovno in sistematično. KLJUČNE BESEDE

- tobak

- posledice kajenja

- zakonska ureditev

- vpliv na zaposlene

- osveščanje

ABSTRACT Our work represents and better highlights the problem of tobacco use within the society and environment, we live in. We will represent disadvantages of smoking since most of us consider tobacco smoke and smokers as something, that is self-evident and completely normal without any reference on the fact, that the consequences of smoking, whether active or passive, present a serious issue within the society in terms of public health problem, which affects all of us. A special part shall be dedicated to a certain group of people - these are workers and people who work in catering industry that are heavily exposed to endangering their health by doing their job since they work in conditions, which are inappropriate for health and in practice do not succumb Health and Safety At Work Act. At this point we shall introduce the importance of the new Non-smoking Act within the society in accordance with what has so far been determined and researched. We shall explain the Act and highlight the most important differences between the so far existing one and the new Act. Furthermore, we will also present whether this act, which is already applicable in certain European countries, was put into effect and how it was accepted by Slovenian people. The purpose of our work is to raise awareness of both, smokers and non-smokers that smoking and mostly consequences of smoking represent a serious problem which should not be taken into consideration unilaterally, however, this represents a problem, which should be approached analytically, professionally and systematically in order to solve it. KEY WORDS

- tobacco

- consequences of smoking

- legal regulation

- influence on employees

- awareness

KAZALO 1 UVOD......................................................................................................... 1

1.1 Predstavitev problema ..................................................................... 1 1.2 Opredelitev ciljev .............................................................................. 1 1.3 Metode dela ..................................................................................... 1 1.4 Analiza rezultatov ............................................................................. 1

2 RAZŠIRJENOST KAJENJA ....................................................................... 2 2.1 Uvod ................................................................................................. 2 2.2 Razširjenost kajenja v Svetu in Evropi .............................................. 2 2.3 Kadilsko stanje v Sloveniji ................................................................ 3

3 POSLEDICE KAJENJA ............................................................................. 5 3.1 Sestava tobačnega dima .................................................................. 5 3.2 Zdravstvene posledice kajenja ......................................................... 6 3.3 Pasivno kajenje ................................................................................ 9

3.3.1 Smrti zaradi pasivnega kajenja ................................................ 10 3.3.2 Izpostavljenost pasivnemu kajenju .......................................... 10

3.4 Ekonomske posledice kajenja .......................................................... 11 3.4.1 “Stroški” kajenja na delovnem mestu........................................ 12 3.4.2 Nevarnost nenačrtovanih posledic ........................................... 13

3.5 Ukrepi za preprečevanje kajenja ...................................................... 13

4 NADZOR NAD TOBAKOM V EVROPSKI UNIJI ........................................ 15 4.1 Popolna prepoved kajenja na delovnem mestu, v barih in restavracijah 15

5 ZAKONSKA UREDITEV UPORABE TOBAČNIH IZDELKOV .................... 19 5.1 Ureditev področja uporabe tobačnih izdelkov pred sprejetjem

zakona leta 1996 .............................................................................. 19 5.2 Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ............................... 20 5.3 Predstavitev ZOUTI (UPB3) ............................................................. 21 5.4 Mnenja o zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov .............. 23

6 VPLIV PROTIKADILSKIH UKREPOV NA POTROŠNJO TOBAKA V EVROPI IN SLOVENIJI ............................................................................. 26

6.1 Šest stroškovno učinkovitih ukrepov za nadzor nad tobakom ........... 26 6.1.1 Povišanje cen tobačnih izdelkov ............................................... 27 6.1.2 Prepovedi / omejitve kajenja na javnih in delovnih mestih......... 27 6.1.3 Povečanje sredstev za nadzor nad tobakom ........................... 28 6.1.4 Obsežne (popolne) prepovedi oglaševanja in promocije vseh

tobačnih izdelkov..................................................................... 28 6.1.5 Velike opozorilne nalepke o škodljivosti kajenja na cigaretnih

škatlicah in ostalih tobačnih izdelkih ....................................... 29 6.1.6 Pomoč pri prenehanju kajenja ................................................. 29

6.2 Porazdelitev točk posameznega ukrepa za nadzor nad tobakom ...... 30 6.3 Priporočila ........................................................................................ 32

7 PRIPRAVA IN PREDSTAVITEV STROKOVNIH PODLAG ZA IZVEDBO KEMIČNIH PARAMETROV V DELOVNEM OKOLJU................................. 33

8 VPLIV NOVEGA PROTIKADILSKEGA ZAKONA NA ZAPOSLENE V SEKTORJU GOSTINSTVO IN NA DRUŽBO, V KATERI ŽIVIMO............... 36 8.1 Gostinski delavci in pasivno kajenje ................................................. 37 8.2 Izkušnje po uvedbi prepovedi kajenja ................................................ 38 8.3 Izkušnje zaposlenih v gostinstvu v Sloveniji po uvedbi prepovedi

kajenja .............................................................................................. 39 8.4 Rešitev delodajalcev za kadilce ........................................................ 45

9 SKLEP ....................................................................................................... 48 Literatura in viri .......................................................................................... 51

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Saša Kolarič: Kajenje in vpliv protikadilskega zakona na gostinski sektor Stran 1 od 55

1 UVOD 1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA Problem, s katerim se bomo soočili, je kajenje in posledice kajenja v družbi in času, v katerem se nahajamo. Največji problem vidimo v nezavedanju resnosti problema kajenja in njegovih posledic. Le-te učinkujejo na nas v smislu zdravstvenega, ekonomskega in socialnega problema. Naš namen je ugotoviti, kako nov protikadilski zakon vpliva na zaposlene v sektorju gostinstva, ki so bili v okviru zdravstvenega varstva najbolj ogroženi. 1.2 OPREDELITEV CILJEV Ugotovili bomo, kakšno je novo stanje po uveljavitvi novega protikadilskega zakona v primerjavi s preteklim zakonom. Poskušali bomo ugotoviti, kako novi zakon vpliva na zaposlene v sektorju gostinstva v smislu varstva in zdravja pri delu. Hkrati pa bomo poskušali tudi ugotoviti, kakšne spremembe je že oziroma bo po predvidevanjih prinesel družbi na splošno. 1.3 METODE DELA Uporabljali smo metodo deskripcije z opisovanjem dejstev in pojavov z opisanega področja s pomočjo tuje in domače literature in virov. Vse skupaj združili z metodo kompilacije s povzemanjem spoznanj, stališč, opazovanj in sklepov drugih avtorjev s tega področja in lastnih spoznanj ter z metodo zbiranja podatkov z anketiranjem zaposlenih v gostinstvu s pomočjo anketnega vprašalnika in njegove analize. 1.4 ANALIZA REZULTATOV Ugotovitve in morebitne rešitve bomo opravili na osnovi že znanih dejstev in anket. Z analiziranjem dobljenih rezultatov bomo ugotovili, kako ustrezen in pomemben je novi protikadilski zakon v smislu zdravstvenega, ekonomskega in socialnega vpliva.



2 RAZŠIRJENOST KAJENJA 2.1 UVOD Zgodovina tobaka se je za Evropejce začela 12. oktobra 1492, ko se je Krištof Kolumb izkrcal na enem od Bahamskih otokov. Ob povratku v Španijo je s seboj prinesel nekaj semen čudežne, do takrat še neznane rastline - tobaka, ki kroji usodo kadilcem še danes. Nasprotovanja tobaku so se pojavila že ob prvem stiku z njim, vojna proti tobaku pa kljub vedno strožjemu nadzoru mnogih držav traja še danes in se še ne bo tako hitro končala. Problem kajenja je namreč kompleksen in ga ni mogoče rešiti zgolj z omejevanjem kajenja in s strogim nadzorom, temveč je potrebno spremeniti zavest pri ljudeh. Omejevanje je sicer prvi korak k zaščiti nekadilcev in zmanjševanju zakajanja pri kadilcih, na dolgi rok pa je cilj predvsem uveljavljanje nekajenja kot družbene norme. Ta proces bo dolgotrajen, vendar se prve spremembe že kažejo. Kljub napredku pri nadzoru nad tobakom ostaja kajenje danes še vedno največji povzročitelj bolezni in smrti v Evropski uniji (v nadaljevanju EU). Vsako leto zaradi kajenja umre skoraj 650.000 Evropejcev, kar predstavlja eno smrt od sedmih v EU, preko 13 milijonov pa jih trpi zaradi resnih kroničnih težav, ki so posledice kajenja. Ugotovljeno je, da je tobačni dim nedvomno resna nevarnost za okolje in zdravje, ki dodatno ubije še nekaj deset tisoč Evropejcev, ki so nekadilci, več milijonom pa se bolezen zaostri zaradi vdihavanja dima drugih ljudi, tako imenovanega pasivnega kajenja. Čeprav je epidemija tobaka v evropskih državah na različnih stopnjah, pa je jasno, da bodo v prihodnjih desetletjih zaradi posledic kajenja milijoni ljudi umrli in trpeli zaradi slabega zdravja. 2.2 RAZŠIRJENOST KAJENJA V SVETU IN EVROPI Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju SZO) po vsem svetu kadi približno tretjina odrasle populacije, in sicer 47 % moških in 12 % žensk, v razvitem svetu 42 % moških in 24 % žensk, v nerazvitem pa 48 % moških in 7 % žensk (Latkovič B., 2000). Kadilec v svetovnem povprečju pokadi 15 cigaret na dan. Največ, 24 cigaret na dan, pokadi kadilec v državah z razvito tržno ekonomijo. V razvijajočih državah pokadi kadilec 14 cigaret na dan, v nekdanjih socialističnih državah vzhodne Evrope pa 18. V afriški regiji pokadi kadilec povprečno 10 cigaret na dan, v ameriški in evropski regiji pa pokadi kadilec povprečno 18 cigaret na dan (Kajenje ubija, 1998).



Regija Povprečno število pokajenih cigaret na kadilca v enem dnevu

Svet 15

Afrika 10

Severna Amerika 18

Azija 14

Evropa 18

Avstralija in Oceanija 15

Južna Amerika 16

Tabela 1: Povprečna poraba cigaret na kadilca po regijah (Kajenje ubija, 1998).

Razširjenost kajenja med odraslimi prebivalci v evropski regiji se je v času od zgodnjih do srednjih 90. let po podatkih SZO gibala od 22,3 % (San Marino) do 52,3 % (Bosna in Hercegovina) (Latkovič B., 2000). V zahodnem delu Evrope je kadila približno tretjina odrasle populacije, medtem ko je v vzhodnem delu Evrope kadila kar polovica odrasle populacije (Latkovič B., 2000). 2.3 KADILSKO STANJE V SLOVENIJI Z namenom, da bi prepoznali z zdravjem povezan vedenjski slog odraslega dela prebivalcev, je bila Sloveniji v letu 2001 načrtovana in izpeljana raziskava »Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni« pri odraslih prebivalcih Slovenije. Njeni rezultati nam dajejo vpogled v nekatere vedenjske značilnosti odraslih Slovencev. Raziskava je bila izvedena med več kot 15.379 prebivalci v starosti med 25 do 64 let po metodi CINDI Health Monitor1 Svetovne zdravstvene organizacije. Raziskavo sta izvedli Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in CINDI2 Slovenija, kot vodilni ustanovi, ter vsi območni zavodi za zdravstveno varstvo za zavarovanje zdravja Republike Slovenije, Klinični center Ljubljana in Visoka šola za zdravstvo Univerze v Ljubljani. 1 CINDI Health Monitor: Raziskava tipa presečnih preglednih raziskav, s katerimi v raziskavah zdravja opazujemo predvsem prevalenco različnih zdravstvenih stanj (delež vseh prebivalcev z opazovanim stanjem v trenutku opazovanja, ne glede na to, kdaj se je stanje pojavilo in koliko časa že traja) in vedenj, povezanih z njimi. Odstotek odgovora na raziskavo je bil za tovrstne raziskave visok (63,8 %). 2 Countrywide Integrated Noncommunicable Diseases Intervention (Mednarodni integrirani interventni program za preprečevanje kroničnih bolezni).



Raziskava prikazuje odstotek kadilcev ob anketiranju. To so prebivalci, ki na dan pokadijo vsaj eno cigareto (pipo ali cigaro). Med 9.034 anketiranci, ki so vrnili izpolnjen vprašalnik, je bilo 23,7 % kadilcev. Raziskava je torej pokazala, da je med odraslimi v starosti med 25 in 65 leti skoraj četrtina kadilcev. Približno toliko je tudi tistih, ki so v preteklosti kadili, a so s kajenjem prenehali. Delež kadilcev je večji med moškimi kot med ženskami (28,1 % proti 20,1 %). Razlika med spoloma je relativno majhna in se bo predvidoma še zmanjševala. Največji delež kadilcev je v starostni skupini od 30 do 39 let, sledi skupina od 25 do 29 let. Delež kadilcev po 40. letu upada in je najnižji v starostni skupini od 60 do 64 let. To je razumljivo, saj se po 40. letu že pojavljajo prve zdravstvene težave in motnje, ki posameznike prisilijo v razmišljanje o bolj zdravem načinu življenja (Zaletel Kragelj, 2004). Mladi začnejo kaditi okoli 13. leta starosti. Po podatkih raziskave ESPAD3 iz leta 2003 med 15- in 16-letniki kadi že 27 % anketiranih. Okoli 70 % 15- do 16-letnikov je vsaj enkrat kadilo. Približno tretjina vseh, ki poskusijo s kajenjem, postanejo dnevni kadilci, skoraj polovica pa je takšnih, ki kadijo vsaj enkrat na teden do vsak dan. Le malo kadilcev začne kaditi v odrasli dobi. Približno 90 % odraslih kadilcev je postalo rednih kadilcev pred koncem najstniškega obdobja (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). Kar zadeva izobrazbo podatki raziskave kažejo, da je, podobno kot drugje v razvitem svetu, med višje izobraženimi manj kadilcev kot med nižje izobraženimi. Odstotek kadilcev je najvišji med prebivalci s poklicno izobrazbo, nato pa v skupini z nedokončano osnovno šolo. Najnižji odstotek kadilcev je med prebivalci z visoko izobrazbo. Glede na družbeni sloj je bil delež kadilcev v nižjih družbenih slojih precej višji kot v višjih slojih. To je v skladu s SZO, ki kaže, da je kajenje pogostejše v nižjih socialno ekonomskih slojih kot v višjih (Zaletel Kragelj, 2004). Če povzamemo, ugotovimo, katere populacijske skupine so med odraslimi v Sloveniji trenutno najbolj ogrožene za kajenje. To so mlajši odrasli moški, živeči v mestih, z največ srednjo izobrazbo in iz nižjega družbenega sloja. Geografsko območje pri tem ne igra pomembnejše vloge. Velik delež prebivalcev Slovenije torej ne kadi. Med odraslimi prebivalci Slovenije se je v preteklosti delež kadilcev zmanjšal in znaša med starejšimi od 18 let po zadnjih podatkih 23 %. Delež kadilcev med mladimi pa je od leta 1995 precej narasel (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). 3 Evropska raziskava o alkoholu in preostalih drogah med šolsko mladino



3 POSLEDICE KAJENJA 3.1 SESTAVA TOBAČNEGA DIMA Tobak vsebuje več kot 2.500 kemikalij, od katerih so mnoge rakotvorne. Kadar se tobak kadi v obliki cigaret, pip ali cigar, kadilec vdihne glavni tok dima po cigareti v usta in ga nato izdihne, iz tleče cigarete pa se vije stranski tok dima prosto v zrak. Na ta način se v telo oziroma zrak sprošča kompleksna mešanica več kot 4.000 kemikalij v vseh treh agregatnih stanjih. Vsaj 50 od teh kemikalij je znanih oziroma domnevnih karcinogenih snovi za človeka. Tobačni dim med drugim vsebuje katran, aldehide, žveplov dioksid, aceton, amonijak, arzenik, butan, kadmij, ogljikov monoksid, DDT, vodikov cianid, metanol, naftalin, toluen in vinilklorid (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). TDO je kompleksna mešanica nekaj tisoč kemikalij, ki se sproščajo iz tlečega oziroma gorečega tobaka. Je vsota stranskega toka dima, glavnega toka dima in izdihanega glavnega toka dima. TDO je večinoma sestavljen iz stranskega toka dima. Njegove sestavine so odvisne od mnogih dejavnikov, na primer vrste tobaka, znamke cigaret, kemičnih aditivov, načina kajenja, pH, vrste papirja in filtra (če gre za cigarete s filtrom) ter prezračevanja. Kljub temu, da so v obeh tokih tobačnega dima prisotne iste komponente, se toka dima pomembno razlikujeta. Delci, ki so prisotni v stranskem toku dima, so desetkrat manjši od delcev v glavnem toku dima (stranski tok dima namreč nastaja pri nižjih temperaturah, ob pomanjkanju kisika, se hitro razredči in ohladi) in zaradi svoje majhnosti lahko dosežejo tudi najbolj oddaljene predele pljuč. Stranski tok dima vsebuje večje koncentracije amonijaka, dušikovega oksida in karcinogenov, kot so na primer benzen, N-nitrozamin in anilin. Produkti nastajajo med pirolizo tobaka tako med vdihom dima kot v intervalu med dvema vdihoma. Vrsta kemikalij iz TDO je znanih oziroma potencialnih strupov/dražečih snovi, ki imajo različne akutne učinke na zdravje (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). Nikotin

Kot lahko iz zgornjih izpisov o škodljivosti tobačnega dima vidimo, je nikotin zagotovo najpomembnejši in najbolj škodljiv del cigaret in tobačnih izdelkov nasploh. Nikotin sodi med hujše živčne strupe, njegove učinke lahko celo primerjamo z učinki tako hudega strupa, kot je cianid. Nikotin se, razen v cigaretah, uporablja še kot poljedelski insekticid in v veterinarski medicini kot zunanji paraziticid. Nikotin, ki s kajenjem prehaja v kri, deluje bolj ali manj izrazito na najrazličnejše telesne organe. Nekatere izmed teh je zelo lahko ugotoviti. Na primer temperatura kože se pri kajenju že ene same cigarete zaradi skrčitve kožnih žil zmanjša z normalnih 35 stopinj Celzija na samo 30 stopinj Celzija ali celo manj. Še preprostejše lahko opazimo delovanje nikotina na število srčnih utripov, ki se med kajenjem in po njem poveča. Akutni učinki zastrupitve z nikotinom so bruhanje, glavobol, vrtoglavica, bledica, tresenje rok, izkašljevanje sluzastega izmečka in splošna oslabelost organizma. Pri hudih zastrupitvah nastopi smrt zaradi ohromitve možganskega



centra za dihanje in bitja srca. Posledice kronične zastrupitve z nikotinom se kažejo še zlasti pri dolgoletnih kadilcih. Ti znaki so bolezenske spremembe na žilah in srcu, izguba apetita z motnjami v prebavi, povečano izločanje kisline želodčnega soka, čiri na želodcu in dvanajsterniku, boleče motnje ob menstruaciji pri ženskah, posledična sterilnost ali spontani splavi pri kadilkah, pri moških pa se lahko pojavi impotenca. Kronični kadilci trpijo za nespečnostjo, zmanjšuje se jim ostrina vida, težko razpoznavajo barve, pri nekaterih se pojavi celo nikotinska slepota. Količina nikotina v cigaretah se giblje od 0,5 do 2 miligrama v eni cigareti, v nekaterih pa celo več (www.cilizadelo.si, 2008). Katran Nekatere škodljive snovi v tobakovem dimu vsebuje tudi kondenzat dima ali tobakov katran. Pri cigaretah s filtrom se njegova količina giblje med 15 in 25 miligrami v eni cigareti. Pri kajenju 10 cigaret na dan se ga v 10 letih na sluznico grla, sapnika in bronhijev prilepi okrog 1 kilogram. Del se ga sicer izloči z za kadilce značilnim kašljanjem. Sluzasti izloček pri takšnem kašljanju imenujemo kadilski katar. Drugi del katrana pa ostane predvsem v pljučih, kar močno povečuje možnost za nastanek pljučnega raka (www.cilizadelo.si, 2008). Ogljikov monoksid S kajenjem kadilci vdihujejo tudi ogljikov monoksid, plin brez vonja in barve, ki nastaja pri izgorevanju tobaka in cigaretnega papirja. V vdihanem cigaretnem dimu ga je od 3 do 5 odstotkov. Njegova koncentracija se spreminja s temperaturo, pri kateri cigareta gori, in s poroznostjo cigaretnega papirja. Njegova količina narašča proti koncu kajenja cigarete. Kadilci ga ne izdihujejo, ker skozi pljuča zelo hitro vstopa v kri in se veže na prenašalce kisika v krvi, ki je hemoglobin. Izpodriva kisik v krvi, saj je sposobnost ogljikovega dioksida za spajanje s hemoglobinom več kot 300-krat večja kot pri kisiku. Zato pride pri hudem kajenju do pomanjkanja kisika v tkivih in organih. Ta plin je verjetno tudi udeležen pri okvarah nerojenih otrok kadilcev (www.cilizadelo.si, 2008). Tobačni dim iz okolja (TDO) ali tudi »dim iz druge roke«, brezdimni tobak in kajenje tobaka so bili leta 2000 prvič uvrščeni (ločeno) v Deveto poročilo o karcinogenih, ki ga v okviru nacionalnega toksikološkega programa pripravlja U.S. Department of Health and Human Services, Public Health Service. Mednarodna agencija za raziskovanje raka - IARC pa je leta 2002 izpostavljenost tobačnemu dimu opredelila za karcinogeno za človeka (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). 3.2 ZDRAVSTVENE POSLEDICE KAJENJA Več kot 50 kemikalij v TDO je znanih ali domnevnih karcinogenov za človeka. Karcinogenost TDO je bila dokazana v vrsti raziskav na ljudeh, ki so pokazale vzročno povezavo med pasivno izpostavljenostjo TDO in pljučnim rakom, pa tudi



rakom nosnega sinusa. Kot kaže, je povečano tveganje za raka najbolj povezano z izpostavljenostjo kajenju zakonca doma ali z izpostavljenostjo na delovnem mestu (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007). Izpostavljenost nekadilcev TDO je bila dokazana z ugotavljanjem prisotnosti nikotina, delčkov vdihnjenega dima, za tobak specifičnih nitrozaminov in drugih sestavin tobaka v dihalih, pa tudi z merjenjem kotinina (presnovek nikotina) v urinu. Vendar pa ne obstaja dober biomarker za preteklo kumulativno izpostavljenost TDO, zato vse informacije o izpostavljenosti TDO temeljijo na ocenah, ki se lahko razlikujejo po točnosti (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007). V Sloveniji kajenje kljub številnim ukrepom in nižanju števila kadilcev še vedno predstavlja enega najobsežnejših javnozdravstvenih problemov. Poraba tobaka se v splošnem sicer zmanjšuje, še vedno pa raste med mladimi in ženskami. Kajenje škoduje tako rekoč vsakemu organu v človeškem telesu in je na prvem mestu med vzroki umrljivosti in obolevnosti, ki bi se jih dalo preprečiti (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). Zaradi s tobakom povzročenih bolezni redni kadilci umirajo prezgodaj, med 35. in 69. letom starosti. Med začetkom kajenja in razvojem bolezni je dolgo latentno obdobje, ki traja od 25 do 30 let (Koprivnikar, 2005). Najpogostejše bolezni, povezane s kajenjem, so bolezni srca in ožilja, rakave bolezni (zlasti rak pljuč, grla, ustne votline, požiralnika, sečnega mehurja, jeter, trebušne slinavke, ledvic, želodca, materničnega vratu, levkemija), bolezni dihal ter rana na želodcu in dvanajsterniku. Raziskave so potrdile povezavo med kajenjem in razvojem 16 rakavih obolenj, kažejo pa tudi, da ima kadilec več kot podvojeno tveganje, da umre zaradi raka, v primerjavi z nekadilcem. Pljučni rak je najpomembnejši razlog smrti zaradi raka pri kadilcih. Od desetih obolelih za rakom pljuč je namreč kar devet kadilcev (Albreht, 2005). Zaradi kajenja umre približno polovica rednih kadilcev. Podatki kažejo, da kadilci, ki umrejo zaradi kajenja, umrejo v povprečju kar 14 let prej kot nekadilci, ter imajo skoraj podvojeno tveganje, da umrejo zaradi srčno-žilnih bolezni (Koprivnikar, 2005). Kajenje je tudi najpomembnejši vzrok emfizma in kroničnega bronhitisa, kar s skupnim imenom imenujemo kronična obstruktivna pljučna bolezen (v nadaljevanju KOPB). Povezano je tudi z večjim tveganjem za okužbe dihalnega sistema, pri mladostnikih pa privede do motene rasti pljuč, zgodnjega upadanja pljučne funkcije in tudi kašlja, oteženega dihanja in astme (Albreht, 2005, Balantič, Fležar, 2004, 2007). Kajenje je kot vzrok smrti v Sloveniji z 19,3 % na drugem mestu, takoj za boleznimi srca in ožilja. Pri moških je kajenje kot vzrok smrti na drugem mestu s 26,4 %, pri ženskah pa na tretjem mestu z 11,7 % (Svetovni dan brez tobaka, 31. maj, 2006).



V državah članicah EU zaradi kajenja vsako leto umre okoli 650.000 ljudi. Od 1.000 smrti med kadilci v EU jih je 500 posledica kajenja in le 7 posledica prometnih nesreč (Koprivnikar, 2005). V večini evropskih mest tako zaradi posledic kajenja umre več ljudi, kot jih skupno umre zaradi prometnih nesreč, alkohola, drog, požarov, samomorov in AIDS-a (Albreht, 2005). Ocenjujejo, da v svetu zaradi bolezni, povezanih s kajenjem tobaka, vsak dan umre približno 10.000 ljudi. V Sloveniji je leta 1998 zaradi posledic kajenja umrlo 3.623 prebivalcev (med njimi 2.541 moških in 1.082 žensk). Vsako leto za pljučnim rakom v Sloveniji zboli okoli 1.000 ljudi, pri čemer je bolezen kar 20-krat pogostejša pri kadilcih kot pri nekadilcih (Albreht, 2005). V Sloveniji je leta 1999 vsak peti prebivalec, ki je umrl star 35 let in več, umrl zaradi kajenja (Svetičič Marinko, 2005). Našteti statistični podatki so sami zase dovolj zgovorni. Med njimi pa je najmanj poznana, pa vendar bolezen, ki vam jo želim na tem mestu podrobneje predstaviti, saj prizadene tako kadilce kot tudi pasivne kadilce, to je kronična obstruktivna pljučna bolezen (v nadaljevanju KOPB). KOPB je bolezensko stanje, za katerega je značilen zmanjšan pretok zraka v dihalnih poteh, ki ni povsem reverzibilen. Zmanjšanje pretoka zraka je običajno napredujoče in ga spremlja nenormalen vnetni odziv v pljučih na škodljive delce ali pline. Cigaretni dim pa je tisti dejavnik tveganja, ki največ prispeva k razvoju te bolezni. Kronično vnetje povzroča strukturne spremembe in zoženje malih dihalnih poti, kar vodi zaradi vnetnega procesa k propadu elastičnih vlaken v pljučih in vezivnih tračkov, ki povezujejo zunanjo stran alveolov na bronhiole (Medicinski mesečnik, 2007).

Slika 1: Rentgenska slika pljuč bolnika s KOPB (http: www.medicinski-mesecnik.com/strokovni_abstract)



V svetovnih statistikah uvrščajo KOPB na četrto mesto med vzroki za smrt v razvitem svetu. Rezultati populacijskih raziskav kažejo, da ima kronično obstrukcijo dihalnih poti od 4 do 7 % odraslih belcev in od 1 do 3 % odraslih belk. Ocenjujejo, da ostane bolezen kar pri 75 % Evropejcev neprepoznana (Medicinski mesečnik, 2007). Žal natančnih epidemioloških podatkov o številu bolnikov v Sloveniji nimamo. Po ocenah strokovnjakov je pri nas vsaj 50.000 bolnih s to boleznijo. Hudo motnjo dihanja, pri katerih se pojavlja pomanjkanje kisika v krvi, ima okoli 1.400 bolnikov. Najtežjih bolnikov, ki potrebujejo trajno zdravljenje s kisikom na domu, pa je pri nas okoli 400. Začetna bolezen je po navadi spregledana. KOPB ima počasen in zahrbten razvoj, zato jo ugotovimo večinoma zelo pozno. Velika večina bolnikov ima ob postavitvi diagnoze že zelo napredovalno bolezen, ko že potrebujejo trajno zdravljenje s kisikom na domu in so že hudi invalidi. V Sloveniji umre zaradi KOPB 500 do 600 ljudi letno, kar je dvakrat več kot je smrti v cestnem prometu, zato si zaslužijo več pozornosti. Opustitev kajenja je edini ukrep pri zdravljenju bolezni, s katerim upočasnimo upad pljučne funkcije in je smiseln v kateri koli fazi bolezni (Medicinski mesečnik, 2007). Ena od poglavitnih nalog Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je pravočasno odkrivanje te bolezni. Pod njenim okriljem je bil ustanovljen projekt za hitrejše odkrivanje in uspešnejše obvladovanje te bolezni GOLD (Global Initiative for Cronic Obsrtuctive Lung Disease). Na pobudo GOLD je bil 20. november razglašen za Svetovni dan KOPB. V Evropski uniji so celotni direktni stroški bolezni dihal ocenjeni na 6 % stroškov celotnega zdravstvenega proračuna, od tega deleža pa se 56 % porabi zaradi KOPB (Medicinski mesečnik, 2007).

3.3 PASIVNO KAJENJE O pasivnem ali neprostovoljnem kajenju govorimo takrat, kadar je v prostoru, kjer kadilec kadi tobak, tudi nekadilec, ki vdihava s tobačnim dimom onesnaženi zrak oziroma TDO oziroma »tobačni dim iz druge roke«. Da je pasivno kajenje nevarno zdravju, je jasno, odkar so bili leta 1981 obelodanjeni rezultati raziskave Takeshija Hirayame o pljučnem raku med japonskimi ženskami - nekadilkami, ki so bile poročene s kadilci. Kljub naporom tobačne industrije, da bi očrnila in razvrednotila študijo in dokaze o škodljivosti pasivnega kajenja, je na ducate nadaljnjih raziskav potrdilo povezavo (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007). Pasivno kajenje povezujejo s podobnimi učinki na zdravje, kot jih ugotavljajo pri aktivnem kajenju. Prizadeta so dihala, srčno-žilni sistem, razvijejo se različne oblike raka. Ni dokazov o še varni izpostavljenosti pasivnemu kajenju. Različni ljudje so različno ranljivi ob enaki izpostavljenosti TDO. Določene skupine ljudi pa so prav posebej ranljive - na primer nosečnice (prezgodnji porod) in fetusi (vpliv na rast in razvoj), otroci (na primer nenadna smrt v zibki, bronhitis, pljučnica, poslabšanje astme) in bolniki (poslabšanje na primer pljučne, srčne bolezni).



Mnogi nekadilci občutijo takojšnje učinke vdihavanja tobačnega dima v oblikah, kot so: kašelj, glavobol, draženje oči, kihanje, iztok iz nosu, bolečine v grlu, slabost, težave pri dihanju in neredni srčni utrip, ki se pojavi predvsem pri bolnikih s srčno boleznijo. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da lahko od 9 do 13 odstotkov vseh rakavih bolezni med nekadilci pripišemo izpostavljenosti TDO v primeru, če je okoli 50 odstotkov nekadilcev izpostavljenih TDO. Od 15 do 26 odstotkov bolezni spodnjega dihalnega predela pri otrocih je mogoče pripisati izpostavljenosti TDO, če doma v prisotnosti otroka kadi 35 odstotkov mater. Dokazano je,

- da neprostovoljno kajenje povzroča bolezni in smrti pri sicer zdravih nekadilcih,

- da že od 8 do 20 minut trajajoča izpostavljenost povzroča večje tveganje za bolezni srca in kap (srčni utrip naraste, zmanjša se preskrba srca s kisikom, žile se stisnejo, kar povzroči povišan krvni tlak, zaradi česar mora srce bolj delati),

- da so med učinki pasivnega kajenja na otroke tudi nenadna smrt dojenčka v zibki in dihalni problemi,

- da se pri nekadilcih, izpostavljenih pasivnemu kajenju, verjetnost za razvoj pljučnega raka poveča za 20 odstotkov pri ženskah in za 30 odstotkov pri moških, za akutno koronarno bolezen pa za 25 do 35 odstotkov,

- da se ljudje ne zavedajo izpostavljenosti pasivnemu ali neprostovoljnemu kajenju: o izpostavljenosti poročajo le 3 od 10 ljudi, čeprav meritve kažejo, da ima kar 9 od 10 ljudi v telesu dokaze o pasivnem kajenju (testi merijo izpostavljenost, ki se je pojavila v zadnjih treh dneh),

- da je TDO glavni vir onesnaževanja zraka v prostorih, - da je po ocenah Agencije za zaščito okolja iz ZDA tveganje za razvoj raka

zaradi izpostavljenosti TDO približno 57-krat večje kot celotno tveganje, ki ga predstavljajo vsi zunanji onesnaževalci zraka (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007).

3.3.1 SMRTI ZARADI PASIVNEGA KAJENJA Po zadnjih, precej konservativnih ocenah, ki so jih v partnerstvu izdelali Evropsko respiratorno društvo, Britanski inštitut za raziskave raka (Cancer Research UK) in Francoski inštitut za rakave bolezni, zaradi pasivnega kajenja vsako leto umre več kot 79.000 odraslih v 28 državah EU. Leta 2002 je v EU umrlo več kot 7.000 ljudi zaradi pasivnega kajenja na delovnem mestu (med delavci v gostinstvu vsak dan ena oseba), zaradi pasivnega kajenja doma pa 72.000. V navedene ocene so vključene smrti zaradi srčnih bolezni, kapi, pljučnega raka in izbrane bolezni dihal, ki jih povzroča pasivno kajenje, niso pa vključene smrti odraslih zaradi ostalih pogojev v zvezi s TDO (na primer pljučnica) in smrti v otroštvu. V Sloveniji zaradi pasivnega kajenja na delovnem mestu umre letno okoli 15 ljudi, zaradi pasivnega kajenja doma pa 287. Smrt je najhujša posledica izpostavljenosti TDO, mnogim ljudem pa se zaradi izpostavljenosti TDO poslabša zdravstveno stanje (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007).



3.3.2 IZPOSTAVLJENOST PASIVNEMU KAJENJU V SLOVENIJI Leta 2006 je bilo ugotovljeno, da je bilo TDO različno pogosto in v različnem trajanju izpostavljenih 65 odstotkov vseh polnoletnih prebivalcev Slovenije (kadilci in nekadilci), med polnoletnimi nekadilci je bilo izpostavljenih 57 %. Vsak dan in skoraj vsak dan je pasivnemu kajenju izpostavljenih 27,1 % polnoletnih prebivalcev RS. Najpogosteje so izpostavljeni v gostinskih obratih (52,4 %), na delovnem mestu (47,4 %), doma (34,6 %), manj pogosto pa v prevoznih sredstvih in domovih drugih. Povprečno so bili izpostavljeni eno uro (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007). Pasivno kajenje ubije na deset tisoče Evropejcev vsako leto. Varno izpostavljanje ne obstaja, ventilacijski sistemi ne morejo zaščititi ljudi pred tveganji pasivnega kajenja, prav tako prostori za nekadilce zagotavljajo delno ali celo nikakršno zaščito pred cigaretnim dimom (Smoke-free Europe, 2005). 3.4 EKONOMSKE POSLEDICE KAJENJA Na eni strani prinaša tobak velike koristi, kot so polnjenje proračuna, dobičke tobačne industrije, delovna mesta, užitke kadilcev, na drugi strani pa nastajajo velike izgube predvsem zaradi obolevanja in umiranja kadilcev ter proračunski izdatki za zdravljenje kadilcev. Ekonomske posledice bolezni, ki jih povezujemo s kajenjem, so zelo velike, saj povzročajo dolgotrajno obolevnost kadilcev, povezano z visokimi stroški zdravstvene oskrbe, hkrati pa pomenijo tudi pogostejše izostanke z dela in zgodnejšo invalidnost. Problem je tudi delanezmožnost, saj je vsak četrti prebivalec, ki je začel s kajenjem pred 16. letom, delanezmožen, še preden se upokoji (Svetičič Marinko, 2005). Ekonomske posledice kajenja torej predstavljajo stroške izgubljenega morebitnega dobička zaradi bolezenskih odsotnosti z dela in prezgodnjih smrti delavcev kot posledica kajenja, h gospodarskim posledicam kajenja pa je potrebno prišteti še stroške zdravljenj in zdravstvenega zavarovanja ter ne nazadnje stroške požarov, povzročenih s cigaretami, ki predstavljajo 2,5 % vseh stroškov kajenja. Če tako primerjamo stroške in koristi, ki jih prinaša tobak, so stroški kajenja bistveno večji od koristi, ki jih tobak prinaša tobačni industriji, državi in preostalim podjetjem, ki služijo na račun tobačne industrije (Čadež, 1996). Tudi po raziskavah sodeč koristi ne presegajo izgub zaradi posledic uživanja tobačnih izdelkov, ki jih ima država na dolgi rok. Glede natančnih izračunov stroškov kajenja so mnenja strokovnjakov deljena. Prvi zagovarjajo tezo, da je potrebno upoštevati tako imenovane bruto stroške, ki vključujejo vse stroške, povezane z zdravljenjem bolezni, ki jih povzroča kajenje. Druga skupina zagovarja neto princip, kjer naj bi se od vseh stroškov odšteli prihranki, ki nastopijo zaradi zgodnejše smrti kadilcev, s čimer se zmanjšujejo stroški zdravljenja. Po izračunih različnih inštitucij (Svetovna banka, SZO) bo leta 2020 neto ekonomska izguba, povzročena z uživanjem tobaka, na svetovni ravni znašala najmanj 151 milijard evrov letno. Po



različnih raziskavah, opravljenih v ZDA, stroški zdravljenja, ki so povezani s kajenjem, predstavljajo med 6 in 8 % vseh stroškov zdravstva (Tobacco or health in the European Union, 2005). Kajenje je veliko gospodarsko breme tudi za EU. Po konservativnih ocenah naj bi ti stroški znašali od 98 do 130 milijard evrov na leto ali od 1,04 do 1,39 % bruto družbenega proizvoda regije za leto 2000. Resnični stroški so nedvomno višji in bodo še naraščali, če se ne bo ustrezno ukrepalo. Ta porast stroškov bo posledica višjih stopenj kajenja v novih državah članicah EU, izboljšav v zdravstveni oskrbi in večjega povpraševanja po zdravstvenih storitvah. Te stroške bodo morali kriti kadilci, pa tudi nekadilci, vlade in zaposleni. Dokazi, pridobljeni na podlagi izkušenj, kažejo, da je poraba tobaka neto breme za državne proračune tudi po obračunu davkov in prihrankov, zbranih pri plačilih socialnih zavarovanj, zaradi prezgodnje umrljivosti med kadilci (Tobacco or health in the European Union, 2005). 3.4.1 “STROŠKI” KAJENJA NA DELOVNEM MESTU Kajenje ogroža zdrave ljudi tudi na delovnem mestu. Nič čudnega, saj zaposleni preživijo tam pet dni na teden, v povprečju 40 let svojega življenja. Posledice agresivnega tobaka pa nosi tudi delodajalec, saj se zaradi bolezni zniža produktivnost, več je bolniških izostankov, bolni ljudje pa se hitreje upokojujejo (Volk, 2004). Raziskava, ki jo je med kanadskimi podjetji pripravila »Health Canada«, tako domneva, da je kar 25 do 35 % bolezni, za katerimi zbolijo delavci in zato izostajajo z dela, zelo verjetno posledica kajenja. V podjetju z deset tisoč zaposlenimi, kjer jih približno 3.000 kadi v povprečju šest cigaret na dan, vsak kadilec »zapravi« skupaj za kajenje 30 minut na delovni dan. Če stane delavčeva ura 8,64 evra, bo podjetje na enega zaposlenega kadilca izgubilo 1.037 evrov na leto, medtem ko jih vseh 3.000 stane podjetje kar 3,1 milijona evrov na leto (Volk, 2004). Prav tako pa odmori za cigareto povzročajo nestrpnost pri nekadilcih, ki se počutijo opeharjene, ker morajo med tem časom delati. Kdor se odpove cigaretam, bo bolj produktiven pri delu in bo redkeje zbolel, ugotavlja novejša raziskava ameriške revije »Tobacco Control«. V njej so ugotovili, da ameriški kadilci stanejo delodajalce povprečno dobrih 35 milijard evrov (zaradi prezgodnjih smrti in delanezmožnosti oziroma invalidnosti) (Kajenje zmanjšuje produktivnost, 2004). Znanstveniki so preučevali tudi produktivnost med prodajalci vozovnic ene večjih ameriških letalskih družb. Med njimi je bilo sto kadilcev, sto nekdanjih kadilcev in sto takšnih, ki niso nikoli kadili. Podatki so pokazali, da kadilci v povprečju porabijo trikrat več bolniških dni kot nekadilci in znatno več bolniških dni kot bivši kadilci. Pogosteje so bili odsotni tudi tisti, ki so prenehali kaditi pred kratkim - ti v povprečju potrebujejo leto dni, da postanejo tako produktivni kot kadilci. Vendar je potem njihova produktivnost v povprečju 5 % večja kot pri kadilcih (Kajenje zmanjšuje produktivnost, 2004).



Podatki iz držav članic EU in zunaj EU kažejo, da izpostavljenost TDO ustvarja visoke zasebne in družbene stroške, čeprav je treba skupno breme za EU-27 šele oceniti. Breme za gospodarstvo kot celoto vključuje neposredne stroške, ki so povezani s povečanimi stroški za zdravstveno varstvo za bolezni, povezane s tobakom, ter posredne stroške, ki so povezani s slabšo produktivnostjo, izgubo davka na dohodek in prispevkov za socialno varstvo med kadilci in žrtvami pasivnega kajenja, ki bi bili sicer zaposleni. Gospodarsko breme je zlasti visoko za delodajalce in vključuje slabšo produktivnost delavcev zaradi odmorov za kajenje in pogostejše odsotnosti zaradi bolezni; škodo zaradi požarov, ki jih povzroči kajenje, ter dodatne stroške za čiščenje in preurejanje prostorov zaradi kajenja. V Kanadi so bili leta 1995 po ocenah letni stroški na zaposlenega, ki kadi, v primerjavi z zaposlenim, ki ne kadi, višji za 1.676,47 evrov. Izguba škotskih delodajalcev zaradi manjše produktivnosti, večjih stopenj odsotnosti in škode zaradi požarov, ki jih po nesreči povzroči kajenje, je bila izračunana od 0,51 % do 0,77 % škotskega bruto domačega proizvoda leta 1997. Na Irskem je podobna ocena od 1,1 do 1,7 % BDP leta 2000 (Kajenje zmanjšuje produktivnost, 2004). 3.4.2 NEVARNOST NENAČRTOVANIH POSLEDIC Politika prepovedi kajenja spodbuja nekatere kadilce, da prenehajo kaditi ali zmanjšajo kajenje, tobačna industrija pa bo morda imela izgube, saj se posledično zmanjšuje zaposlenost v tobačni industriji. Delovna mesta v tobačni industriji zajemajo sorazmerno majhen delež vseh delovnih mest v EU. Leta 2000 je bilo v s tobakom povezanih sektorjih (gojenje tobaka, obdelava in predelava) zaposlenih 0,13 % vseh zaposlenih v EU. Denar, ki se zdaj porabi za tobak, se bo verjetno porabil za druge izdelke in storitve, kar bo povzročilo zaposlovanje v drugih sektorjih gospodarstva (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007). Zmanjšanje ravni dejavnega kajenja bo tudi pomenilo izgubo prihodka držav članic od davka na cigarete (trošarina in DDV). Vseeno je treba omeniti, da v večini držav EU kljub temu, da davek na cigarete pomeni znatne prihodke, v smislu celotnega deleža državnega proračuna ti predstavljajo le od 1 do 5 %. Izjeme so Češka, Poljska in Grčija, v katerih je leta 1999 davek na cigarete zajemal 6, 7 in 9 % vladnega davčnega prihodka. Poleg zmanjšanja družbenih stroškov, povezanih s kajenjem, bi se razpoložljivi prihodek gospodinjstev kadilcev povečal, če se uvedejo prepovedi kajenja, prihodki od DDV, ki izhajajo iz drugih naložb, in stroški takšnih gospodinjstev pa bi delno pokrili izgubljeni prihodek. Nekaj izgube produktivnosti je mogoče pričakovati od kadilcev, ki lahko zdaj kadijo na delovnem mestu in bodo še naprej kadili ter hodili na odmore za kajenje izven zgradbe (Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima, 2007). 3.5 UKREPI ZA PREPREČEVANJE KAJENJA Razlogov za uvajanje ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje kajenja in pasivnega kajenja je torej veliko.



Po mnenju Svetovne banke so najbolj učinkoviti in stroškovno sprejemljivi ukrepi:

- povišanje cen tobačnih izdelkov, - prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih, - prepoved oglaševanja in promocije tobačnih izdelkov, - medijske akcije in informacije za javnost, - velika in jasna opozorila na cigaretnih škatlicah, - pomoč pri prenehanju kajenja.

V Sloveniji je bilo glede preprečevanja kajenja postorjeno že veliko. Ne nazadnje smo bili med prvimi državami na svetu z dokaj restriktivno »protitobačno« zakonodajo - tudi zaradi nje in predvsem zaradi hotenega odvajanja od kajenja se je delež kadilcev pri nas precej znižal (od leta 1978 za skoraj 200.000). Danes kadi manj kot četrtina prebivalstva. Predvsem so svojo statistiko popravili moški, medtem ko skrb zbujajo podatki za žensko in najstniško populacijo. Kot navaja mag. Tomaž Čakš, nacionalni koordinator za obvladovanje porabe tobačnih izdelkov, je delež kadilcev med mladimi že presegel 25 odstotkov. »O AIDS-u govorimo več, kar je seveda prav, o kajenju pa še vedno premalo, če vemo, da vsako leto zaradi posledic uživanja tobaka umre pet milijonov ljudi, zaradi AIDS-a pa trije milijoni. In pri tem velja vedno znova poudariti, da naša prizadevanja nikakor niso boj proti kadilcem, ampak proti kajenju. Kadilci so zasvojeni in zato jim je treba pomagati.« (Zajec, 2004) V veliko pomoč kadilcem so akcije, med njimi najbolj razpoznavna mednarodna »Opusti kajenje in zmagaj«. Po njeni zaslugi je po svetu nehalo kaditi že več kot 84.000 ljudi (Zajec, 2004).



4 NADZOR NAD TOBAKOM V EVROPSKI UNIJI Od osemdesetih let dalje se je politika nadzora nad tobakom razvijala in oblikovala v skladu z neprestanim razvojem same EU. Šlo je za dinamično medsebojno delovanje med samimi inštitucijami skupnosti, med temi inštitucijami in državami članicami, med samimi državami članicami ter med Evropsko skupnostjo (v nadaljevanju ES) in zunanjimi državami in organizacijami, kot je SZO. Vsak delček zakonodaje, ki jo je sprejela EU v obliki direktiv, uredb, resolucij ali priporočil, mora imeti pravno podlago v pogodbah, ki so oblikovale EU (Tobacco or health in the European Union, 2005). Od leta 1987 je nadzor nad tobakom jedro politike javnega zdravje ES in zajema štiri velika področja: javno zdravje, obdavčevanje, varnost in zdravje pri delu ter kmetijstvo. Velik del politike ES o nadzoru nad tobakom je oblikoval in razvil Generalni direktorat Evropske komisije za varovanje zdravja in varstvo potrošnika. Politika je med drugim do danes oblikovala predpise o oglaševanju in označevanju tobaka, predpise o varnosti in zdravju pri delu, ki omejujejo kajenje na delovnem mestu, različne konference o nadzoru nad tobakom ter učinkovito delovala proti tihotapljenju s tobakom v nekaterih državah članicah (Tobacco or health in the European Union, 2005). Okvirna konvencija SZO za nadzor nad tobakom, katere cilji so poleg prepovedi neposrednega in posrednega oglaševanja, sponzoriranja in promocije tobačnih izdelkov tudi prepoved kajenja v gostinskih lokalih, opremljenost tobačnih izdelkov z opozorilnimi napisi ter zahteva strogega kaznovanja preprodaje tobaka, je bila sprejeta na 56. zasedanju Generalne skupščine SZO 21. maja 2003 v Ženevi. Osnovni namen konvencije je okrepitev ukrepov za omejevanje uživanja tobaka. Okvirna konvencija zavezuje države, ki jo ratificirajo, da v svojih zakonodajah in nacionalnih strategijah sprejmejo ukrepe za zmanjševanje dobave tobaka. Pri izpolnjevanju obveznosti iz konvencije mora vsaka država pogodbenica upoštevati varstvo okolja in zdravja ljudi (Novinarsko središče, 2003). Ratifikacija Okvirne konvencije za nadzor nad tobakom vseh držav članic pa bo zagotovila, da bodo obsežne prepovedi oglaševanja tobaka sprejete na nacionalni ravni v petih letih po ratifikaciji (Tobacco or health in the European Union, 2005). 4.1 POPOLNA PREPOVED KAJENJA NA DELOVNEM MESTU, V BARIH IN RESTAVRACIJAH Junija 2005 so na konferenci "Evropa brez tobaka" številni evropski ministri za zdravje in tudi za delo podprli politike, usmerjene v okolje brez tobačnega dima. V zadnjih nekaj letih je nasploh viden preobrat v smer politične podpore okoljem brez tobačnega dima. Tako je švedski minister za zdravje na omenjeni konferenci napovedal, da bo v roku petih let večina držav članic EU imela uzakonjeno prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih. V obdobju desetih let pa bodo brez takšnih zakonov le še izjeme med državami članicami EU. Podporo politiki javnih in delovnih mest brez tobačnega dima in svojo ambicijo, da bi konec njegovega mandata



prepoved kajenja na javnih mestih uvedle vse države članice EU, je izrazil tudi evropski komisar M. Kyprianou (Pasivno kajenje postaja splošna evropska skrb, 2005).

Za prepovedi kajenja na javnih mestih, kot so restavracije, delovna mesta, šole, bolnišnice, kino dvorane in javna prevozna sredstva, so se v okviru EU zavzeli že leta 1999. Decembra 2002 so bila sprejeta Priporočila Sveta o preprečevanju kajenja, v katerih so bile države članice med drugim pozvane, da poskrbijo za ustrezno zaščito pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu na delovnih mestih, zaprtih javnih prostorih in javnem transportu. V Akcijskem načrtu za okolje in zdravje za obdobje 2004-2010 se je Evropska komisija leta 2004 zavezala, da bo ukrepala za izboljšanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih predvsem s spodbujanjem prepovedi kajenja. Po sprejemu Okvirne konvencije o nadzoru nad tobakom je Evropska komisija postala tudi ena od pogodbenic Okvirne konvencije SZO za nadzor nad tobakom. Deli te pogodbe govorijo o zaščiti pred pasivnim kajenjem (Tobacco or health in the European Union, 2005). Pred letom 2004 ni popolna prepoved kajenja na delovnih in javnih mestih, vključno z restavracijami in bari, veljala v nobeni od držav Evropske unije. Po uvedbi popolne prepovedi na Irskem (marec 2004) pa je prepoved kajenja v barih in restavracijah uzakonila že vrsta držav. Države, kjer popolna prepoved kajenja vključuje tudi restavracije in bare, so poleg Irske še Italija (januar 2005), Malta (april 2005), Švedska (junij 2005), Škotska (marec 2006), Velika Britanija in Severna Irska, Francija (november 2006) ter Slovenija (avgust 2007). Delne prepovedi in strožje zakonodaje na tem področju pa so v zadnjih letih uvedle tudi države, ki so tradicionalno zagovarjale bolj liberalno politiko do kajenja, kot so Belgija, Španija, Nizozemska, Nemčija, Finska, Estonija in Avstrija. Že po krajšem obdobju delnih prepovedi v nekaterih od teh držav ugotavljajo, da je delne prepovedi v praksi težko dosledno izvajati. Delitev na kadilska in nekadilska področja ne zagotavlja ustrezne zaščite zdravja nekadilcev, kajti zrak iz obeh področij se meša. Takšne zakonske določbe bi morala zamenjati celostna in obsežna prepoved kajenja, ki vključuje popolno prepoved kajenja na delovnih mestih, vključno z bari in restavracijami, javnih mestih in v javnem transportu. O strožji zakonodaji že razmišljajo tako na Finskem kot v Nemčiji in Španiji (www.mz.gov.si, 2008). Prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih, vključno z bari in restavracijami, je junija 2004 sprejela tudi Norveška, dovoljuje pa kadilske sobe na delovnih mestih. Italijanski, malteški in švedski zakon prepovedujejo kajenje na vseh delovnih mestih, vključno z bari in restavracijami, kjer pa dovoljujejo označene zaprte in ventilirane kadilske sobe, v katerih pa se ne streže hrana in pijača in se v njih ne zadržujejo zaposleni (www.mz.gov.si, 2008). Irska Zakon, ki je stopil v veljavo marca 2004, prepoveduje kajenje na delovnih mestu in nekaterih javnih mestih. Prepoved kajenja velja na delovnih mestih, restavracijah in barih, v javnem transportu, zdravstvenih ustanovah, v vzgojno-izobraževalnih inštitucijah, izbranih javnih mestih, v javnih prostorih za zabavo (kino, gledališče itd.). Zakon določa izjeme, kot so bivališča oziroma domovi, zapori, hotelske sobe,



negovalni domovi, hospici, psihiatrične bolnice in prostori, ki so popolnoma nepokriti oziroma prostori, ki so pokriti, imajo pa zidove ali podobne strukture na manj kot 50 % obsega. Zakon ne omogoča kadilnic. Prodaja ali preskrba tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, ni dovoljena (www.mz.gov.si, 2008). Italija Januarja 2005 je z zakonom prepovedala kajenje na delovnem mestu, vključno z restavracijami in bari. Zakon dovoljuje kadilnice (www.mz.gov.si, 2008). Škotska Zakon je stopil v veljavo marca 2006. V zakonu so točno opredeljena mesta, kjer je kajenje prepovedano. Zakon obsežno prepoveduje kajenje, in sicer na vseh delovnih mestih, vključno z restavracijami in bari ter na nekaterih javnih mestih. Izjeme so bivališča, določeni prostori v domovih za odrasle, hospici za odrasle, določeni prostori v psihiatričnih bolnicah in enotah, določene hotelske sobe, sobe za pridržanje oziroma zasliševanje, zasebna vozila. Zakon torej v izjemnih primerih omogoča določitev kadilskih prostorov, kadilnic pa zakon ne omogoča (www.mz.gov.si, 2008). Švedska Zakon, ki prepoveduje kajenje na delovnem mestu in nekaterih zaprtih in odprtih prostorih, je stopil v veljavo junija 2005. Prepoved kajenja velja na delovnih mestih, v vzgojno-izobraževalnih inštitucijah (vključno s šolskimi igrišči in podobnimi področji), zdravstvenih ustanovah, skupnih prostorih stanovanjskih zgradb, javnem transportu, v restavracijah in barih, kjer strežejo hrano ali pijačo in nekaterih drugih določenih prostorih. Zakon dovoljuje kadilnice, v katerih se ne streže in vanje ne nosi hrana in pijača. Kadilnice morajo biti postavljene tako, da obiskovalcem ali delavcem ni potrebno hoditi skoznje. Delavci so lahko v kadilnicah le kratek čas. Zakon določa, naj bo v hotelih v določenem številu sob prepovedano kajenje (www.mz.gov.si, 2008). Od januarja 2004 naprej je prepoved kajenja v barih in restavracijah uzakonilo šest držav. Države, kjer prepoved kajenja vključuje tudi pivnice, so Irska, Norveška, Malta, Švedska, Italija, Škotska, v letu 2007 so tako prepoved uvedle tudi Velika Britanija in Severna Irska, Nemčija in Avstrija. Najobsežnejša prepoved kajenja na zaprtih javnih in delovnih mestih je bila sprejeta na Irskem (marec 2004) in Škotskem (marec 2006). Norveška zakonodaja, ki je začela veljati junija 2004, je prav tako popolnoma omejila kajenje v barih in restavracijah, je pa manj restriktivna na drugih delovnih mestih, kjer so dovoljene kadilske sobe. Italijanski (januar 2005), malteški in švedski zakon prepoveduje kajenje na vseh delovnih mestih, vključno z bari in restavracijami, kjer pa dovoljuje označene zaprte in ventilirane kadilske sobe. Prepoved kajenja v restavracijah z dovoljenimi kadilskimi sobami so leta 2007 uveljavili tudi v Belgiji. Januarja 2006 je Španija uvedla popolno prepoved kajenja na delovnih mestih, ne pa v barih in



restavracijah brez posebnih kadilskih sob. Popolna prepoved kajenja na delovnih mestih z možnostjo ventiliranih kadilskih sob, vendar ne v restavracijah in barih, je bila sprejeta v Finski, Islandiji, Nizozemski in Belgiji. Mnoge evropske države imajo zakonodajo, ki določa delitev na kadilska in nekadilska področja. Takšna delitev ne zagotavlja ustrezne zaščite zdravja nekadilcev, kajti zrak iz obeh področij se meša. Takšne zakonske določbe bi morala zamenjati celostna in obsežna prepoved kajenja, ki vključuje popolno prepoved kajenja na delovnih mestih, vključno z bari in restavracijami, na javnih mestih in v javnem transportu (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007).



5 ZAKONSKA UREDITEV UPORABE TOBAČNIH IZDELKOV 5.1 UREDITEV PODROČJA UPORABE TOBAČNIH IZDELKOV PRED SPREJETJEM ZAKONA LETA 1996 Preden smo Slovenci dobili svoj zakon, ki ureja področje tobačnih izdelkov, je področje kajenja urejal Zakon o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe (prenehal je veljati 28. 6. 2000), ki ga je sprejela skupščina SFRJ leta 1978. Zakon je v svojem 15. členu prepovedoval oglaševanje tobačnih izdelkov v tisku, na radiu, televiziji in drugih sredstvih javnega obveščanja. Leta 1979 so naknadno sprejeli odlok o načinu in pogojih, ob katerih je dovoljeno obveščati potrošnike o tobačnih izdelkih po sredstvih javnega obveščanja. Odlok je proizvajalcem in uvoznikom tobačnih izdelkov dovoljeval obveščanje potrošnikov o prejetih nagradah in priznanjih ter o kakovosti in lastnostih novih proizvodov, vendar je bilo lahko obveščanje le enkratno in sočasno. Pri tej zakonski ureditvi oglaševanja so bile kršitve zakona zelo pogoste, saj je bila precej pomanjkljiva. Leta 1985 so hoteli vsaj del področja kajenja urediti v okviru Zakona o varstvu pri delu. Osnutek dopolnitev in sprememb zakona o varstvu pri delu je vseboval predlog prepovedi kajenja med vsakim opravljanjem del in nalog, na sestankih, zborovanjih in prireditvah v zaprtih prostorih ter v javnih prevoznih sredstvih (Čontala, 1985). Vendar so se spremembe in dopolnitve izognile večini rešitev, s katerimi naj bi prepovedali kajenje na vseh delovnih mestih (Čontala, 1986). Leta 1986 je Zakon o varstvu pri delu prepustil odnos do kadilcev in kajenja podjetjem samim, saj je v 45. členu odrejal le, da mora podjetje samo določiti prostore, v katerih kajenje ni dovoljeno. Hkrati je moralo podjetje tudi upoštevati zahteve glede zdravstvenega varstva delavcev, ki opravljajo dela in naloge v zaprtih prostorih. Takšna zakonska ureditev kajenja na delovnih mestih ni bila zadovoljiva, saj ni dajala nekadilcem nikakršne možnosti, da zavrnejo delo v zakajenih prostorih. Tedaj veljavna zakonodaja ni celostno urejala področja kajenja, sploh pa ni zadovoljevala zahtev SZO in Sveta Evrope. Po vzoru razvitih evropskih držav je bilo tako potrebno celovito urediti področje uporabe tobačnih izdelkov, za kar je leta 1993 poskrbel Predlog za izdajo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. 26. novembra 1992 je vlada Republike Slovenije izdala predlog za izdajo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki naj bi predvsem ustvaril pogoje, v katerih bo mogoče s širšo, medpodročno usklajeno in stalno aktivnostjo vplivati na mlade ljudi, da ne bodo začeli kaditi, kadilce pa odvrniti od te škodljive razvade. Teh ciljev ni mogoče doseči brez ustreznih omejitev propagiranja in prodaje tobačnih izdelkov, prav tako pa bo treba usklajeno ukrepati tudi na področju javnih financ z ustreznimi davki oziroma javnimi dajatvami (Predlog za izdajo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, 1993). Zakon naj bi uredil sedem vsebinskih sklopov (Predlog za izdajo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, 1993):

- omejitev kajenja v javnih prostorih in na delovnih mestih,



- omejitev prodaje tobačnih izdelkov, - prepoved reklamiranja tobačnih izdelkov, - omejitev vsebnosti škodljivih sestavin v cigaretah, - način opozarjanja kadilcev na škodljivost kajenja, - način medpodročnega usklajevanja aktivnosti v zvezi z omejevanjem

uporabe tobačnih izdelkov, - financiranje aktivnosti za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov.

14. maja 1993 je bil na seji Odbora za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko podprt Predlog zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Podan je bil predlog Državnemu zboru Republike Slovenije, naj ga uvrsti na dnevni red. Poslanci so o tem predlogu razpravljali v okviru seje dne 26. 5. 1993, ko so ga sprejeli s skoraj popolno podporo. V uvodu je takratni minister za zdravstvo Božidar Voljč dejal, da bo zakon spremenil vedenjski vzorec pri kajenju Slovencev (Taškar, 1994). Številne razprave o predlogu zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov so se v Državnem zboru nadaljevale vse do oktobra 1996. Do razhajanja mnenj je prihajalo predvsem pri reklamiranju tobaka, kjer so se odločali, ali sprejeti člen, ki bi prepovedoval vsako reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, zaščitene blagovne znamke ali logotipa, ali ga zavrniti. Nasprotniki takšne oblike zakona so namreč trdili, da je tako strog zakon v neskladju z mednarodnimi konvencijami, kjer so predvsem opozorili na Pariško konvencijo, saj je v njej dovoljena registracija blagovnih znamk v državah podpisnicah, tako kot so registrirane v drugih državah, ki pa nimajo omejitev (Peklaj, 1994). Hkrati naj bi ta omejitev kršila tudi Zakon o industrijski lastnini, ki daje nosilcu znamke izključno pravico uporabiti znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov in storitev, ter izrecno zahteva, da nosilec znamke to tudi uporablja. Po drugi strani pa Pariška konvencija omogoča državam tudi zavrnitev logotipov, če so v nasprotju z moralo in javnim redom, še zlasti, če so takšne narave, da zavajajo javnost (Kožuh Novak, 1994). Tako so se zagovorniki zakona sklicevali na primer na ustanovno listino SZO, Združenih narodov in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah ter druge mednarodne konvencije, na podlagi katerih se je mogoče sklicevati na bistveno pravico, in sicer zaščito javnega zdravja (Peklaj, 1994). 5.2 ZAKON O OMEJEVANJU UPORABE TOBAČNIH IZDELKOV (ZOUTI) V Sloveniji smo 2. oktobra 1996 po triletnih pripravah končno dobili poenoteno zakonodajo s področja uporabe tobačnih izdelkov, ki so ga prej po delih zajemali različni zakoni, in sicer Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI). Zakon je stopil v veljavo 18. novembra 1996 in se uvršča med strožje zakone omejevanja tobačnih izdelkov v svetu. Čeprav je bil ZOUTI eden najstrožjih zakonov s tega področja v Evropi, je morala Slovenija zaradi zahtev EU sprejeti novelo ZOUTI, in sicer Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 119/2002), ki je stopil v veljavo 29. januarja 2003 in uveljavlja na tem področju še



bolj restriktivno politiko. Novosti zakona so obsegale zmanjšanje vsebnosti katrana na cigareto z 12 na 10 miligramov, določena je bila tudi najvišja vsebnost nikotina, ki mora znašati 1 miligram, in ogljikovega monoksida, ki mora znašati 10 miligramov. Na cigaretnih škatlicah mora biti poleg katrana in nikotina označena tudi vsebnost ogljikovega monoksida. Prejšnji opozorili sta zamenjali opozorili »Kajenje ubija« in »Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas«, ki se morata redno menjavati na prednji strani škatlice, na zadnji strani škatlice pa mora biti natisnjeno eno od 14 novo oblikovanih zdravstvenih opozoril. Leta 2005, natančneje 12. novembra 2005, je stopil v veljavo dopolnjen zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 101/05), in sicer je prepovedoval vsako sponzoriranje dogodka, dejavnosti ali posameznika ter kakršno koli neposredno in posredno oglaševanje in promocijo tobaka in tobačnih izdelkov, vključno preko storitev informacijske družbe, hkrati pa se je povečala tudi globa za kršitve tega zakona. Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 27. septembra 2007 potrdil uradno prečiščeno besedilo ZOUTI (ZOUTI-UPB3), ki zajema ZOUTI (Uradni list RS, št. 57/1996 z dne 19. 10. 1996) in Zakon o spremembah in dopolnitvah ZOUTI (Uradni list RS, št. 119/2002 z dne 30. 12. 2002). Zakon o spremembah in dopolnitvah ZOUTI (Uradni list RS, št. 101/2005 z dne 11. 11. 2005) in Zakon o spremembah in dopolnitvah ZOUTI (Uradni list RS, št. 60/07 z dne 6. 7. 2007). V nadaljevanju bomo predstavili uradno prečiščeno besedilo Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI-UPB3), ki je bilo objavljeno v Uradnem listu št. 93 z dne 12. 10. 2007. 5.3 PREDSTAVITEV ZOUTI (UPB3) Zakon določa ukrepe za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov in ukrepe za preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje (1. člen ZOUTI-UPB1). Deli se na 7 delov, katere sestavlja 25 členov. Prvi del ZOUTI sestavljajo splošne določbe, v katerih je opredeljeno področje, na katerega se zakon nanaša, definirani so tobačni izdelki, javni in delovni prostor ter navedba 5. člena zakona, ki določa, da za varstvo zdravja prebivalstva skrbi Svet za zdravje pri Vladi Republike Slovenije. V drugem delu ZOUTI sta navedena člena, ki opredeljujeta dovoljeno vsebnost škodljivih sestavin, ki jih lahko vsebuje posamezna cigareta ter metoda oziroma standardi, po katerih se preverja količina škodljivih sestavin. Kot že rečeno, je od 1. januarja 2004 za Republiko Slovenijo in države članice EU, od 1. januarja 2007 pa tudi za izvoz v druge države, prepovedana proizvodnja in prodaja cigaret, ki vsebujejo več kot 10 miligramov katrana, 1 miligram nikotina in 10 miligramov ogljikovega monoksida na cigareto.



Tretji del zakona zajema ukrepe za zmanjševanje uporabe tobačnih izdelkov. V 8. členu je opredeljeno, da morajo podatki o količini škodljivih sestavin na cigareto (katran, nikotin in ogljikov monoksid) obsegati najmanj 10 % bočne strani embalaže. V 9. členu je navedeno, da mora vsaka škatlica cigaret vsebovati napisa »Kajenje ubija. Opustite kajenje: tel. št. xyz« in »Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas. Opustite kajenje: tel. št. xyz« na prednji in zunanji strani embalaže (če ovoj ni prozoren) v obsegu najmanj 30 % površine prednjega zunanjega dela embalaže. Opozorili se morata redno menjavati, in sicer tako, da se vsako opozorilo pojavi v enaki količini proizvedenih oziroma prodanih tobačnih izdelkov v tekočem letu. Prav tako je določenih 14 opozoril, ki se morajo menjavati na zadnji strani embalaže in zunanje embalaže (razen pri dodatnem prozornem ovoju), ki morajo obsegati najmanj 40 % površine zunanjega dela zadnje strani embalaže. Vsa ta opozorila vsebujejo svarila in zdravstvene posledice, ki jih povzroča kajenje. 9. člen vsebuje tudi podrobne informacije o pisavi, velikosti in barvi črk ter jeziku opozoril na embalaži, predpisuje, da morajo biti opozorila o vsebnosti škodljivih snovi v cigareti in glavna opozorila o škodljivosti kajenja na sprednji in zadnji strani škatlice natisnjena v črnem odebeljenem tisku na beli podlagi in obrobljena s črnim okvirjem tako, da jih ni mogoče odstraniti ali uničiti, in ne smejo biti zakrita, potemnjena ali prekrita z drugim napisom ali simbolom ali z odpiranjem embalaže. Pritrjena so lahko z nalepko, vendar pod pogojem, da se le-ta ne da odstraniti. Pomembno je tudi določilo, ki na zunanji embalaži prepoveduje uporabo besedila, imena, blagovne znamke in simbola ali drugega znaka, ki napeljujejo na to, da je določen izdelek manj škodljiv, z izrazi kot so: lahki, mild, nizka vrednost nikotina in katrana, super lahki, ultra lahki in podobno. Členi od 10 do 13 se nanašajo na eno izmed najpomembnejših področij, in sicer oglaševanje tobačnih izdelkov. 10. člen prepoveduje vsako sponzoriranje dogodka, dejavnosti ali posameznika ter kakršno koli posredno in neposredno oglaševanje in promocijo tobaka in tobačnih izdelkov, vključno preko storitev informacijske družbe. 11. člen pa ne glede na določbe iz prejšnjega člena dovoljuje oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke, in sicer na priboru za kajenje, v in na poslovnih prostorih družb, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo in prodajo tobačnih izdelkov na debelo (v skupni površini do 7 m2) in na zunanjih ter notranjih izveskih prodajaln tovrstnih izdelkov v isti skupni površini. Oglaševanje je dovoljeno le v obliki znaka, ki je zaščiten in ne omenja in ne prikazuje tobačnega izdelka, embalaže ali njegove uporabe. 12. in 13. člen sta črtana, saj sta opredeljevala primere, v katerih je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov izjemoma dovoljeno. 14. člen prepoveduje prodajo tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, prodajo tobačnih izdelkov iz avtomatskih naprav, prodajo posameznih cigaret oziroma drugih tobačnih izdelkov izven izvirne embalaže proizvajalca ter prodajo tobaka za oralno



rabo. Prepoved prodaje tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, mora biti v prodajalni tobačnih izdelkov objavljena na vidnem mestu. V 15. členu je določeno, da lahko prodajalec od vsake osebe, ki kupuje tobačne izdelke, za katero domneva, da še ni stara 18 let, zahteva, da izkaže svojo starost z javno listino. Če oseba to odkloni, se ji tobačnega izdelka ne sme prodati. 16. člen prepoveduje kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Prepovedano je tudi kajenje v prostorih, ki se po tem zakonu ne štejejo za zaprte, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja. Ta prepoved mora biti v teh prostorih objavljena na vidnem mestu. Ne glede na določilo 16. člena je kajenje dovoljeno v posebej za kadilce določenih prostorih nastanitvenih obratov in drugih ponudnikov nočitev, v domovih za ostarele in zaporih v prostorih, ki niso namenjeni skupni rabi, kadar v njih bivajo samo kadilci, v posebej za kadilce določenih prostorih v psihiatričnih bolnicah in v posebej za kadilce določenih prostorih drugih izvajalcev zdravstvene obravnave duševnih bolnikov ter v kadilnicah (le-te niso dovoljene v prostorih, kjer se opravlja zdravstvena in vzgojno-izobraževalna dejavnost). 17. člen določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati kadilnica, in sicer mora prostor biti urejen tako, da iz njega ni možen pretok s tobačnim dimom onesnaženega zraka v drug prostor, ne sme biti namenjen prehodu v druge prostore in ne sme presegati več kot 20 % skupne površine javnega in/ali delovnega prostora, mora biti namenjen izključno kajenju (strežba ni dovoljena, v prostoru se ne sme uživati hrane in pijače). Podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati kadilnica, določi minister, pristojen za zdravje. 3. del ZOUTI opredeljuje informiranje o tobačnih izdelkih, 4. del pa opredeljuje, da se sredstva, potrebna za uresničevanje nalog Sveta za zdravje in Inštituta za varovanje zdravja, zagotavljajo iz državnega proračuna. V 5. delu so določeni organi, ki skrbijo za nadzor nad izvajanjem zakona, v 6. delu pa so navedene kazenske določbe, ki doletijo kršitelje določb v zakonu. V 7. delu se nahajajo še prehodne in končne določbe. 5.4 MNENJA O ZAKONU O OMEJEVANJU UPORABE TOBAČNIH IZDELKOV Sprejetje zakona je sprožilo veliko polemik. Zakon so z navdušenjem pozdravili nekadilci, nasprotovanja pa so prihajala s strani kadilcev, ki so se počutili užaljene, in s strani tistih, ki imajo od prodaje tobačnih izdelkov koristi. Eden od najboljših pokazateljev zadovoljstva z novim zakonom je zagotovo javno mnenje, ki vključuje tako kadilce kot nekadilce. Javnomnenjsko raziskavo je opravilo podjetje Aragon na vzorcu 1.009 ljudi, starejših od 15 let, s postopkom naključnega izbora gospodinjstev, in sicer februarja 2007,



preden je zakon stopil v veljavo in dobilo takšno sliko (javna objava, Aragon, d.o.o., 2007): Vprašanje 1 Ali kadite oziroma ste kdaj kadili? Večji del anketiranih (57,5 %) odgovoril, da ne kadi in niso nikoli kadili. Četrtina anketiranih (25,3 %) sedaj ne kadi, a je kdaj prej kadila, 17,3 % anketiranih pa sedaj kadi. Vprašanje 2 Z zakonom o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov naj bi predvsem zmanjšali možnosti izpostavljanja ljudi škodljivim vplivom tobačnega dima. Ali vi osebno podpirate prepoved kajenja? Večina anketiranih je podprla prepoved kajenja. Torej podpirajo prepoved kajenja v vseh osebnih vozilih, če je v njih mladoletna oseba (87,6 %), v okolici izobraževalnih in zdravstvenih ustanov (83,9 %), v skupnih prostorih večstanovanjskih zgradb (82,7 %), v vseh zaprtih delovnih in javnih prostorih (79,2 %) ter v odprtih javnih prostorih, kjer se zadržujejo ljudje, predvsem otroci (73,4 %). Vprašanje 3 Predlog zakona kajenje v javnih in delovnih prostorih dovoljuje v kadilnicah. To je v prostorih, ki jih lahko lastnik, najemnik ali upravitelj javnih in delovnih prostorov določi in posebej uredi izključno za kajenje. Ali se vi osebno strinjate z možnostjo kadilnic? Večina anketiranih (81,2 %) je podprla možnost uvedbe kadilnic, torej možnost, da lastniki, najemniki ali upravitelji določijo ter posebej uredijo prostor, namenjen izključno za kajenje. Z možnostjo kadilnic se ne strinja 17 % anketiranih, medtem ko se o tem ne more opredeliti manjšina vprašanih (1,8 %). Vprašanje 4 Predlog zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov prepoveduje kajenje v vseh javnih in delovnih prostorih, torej tudi v gostinskih lokalih. Zanima nas, ali boste ob prepovedi kajenja gostinske lokale še vedno obiskovali … Polovica anketiranih (54,1 %) meni, da bo gostinske lokale ob prepovedi kajenja v vseh javnih in delovnih prostorih, torej tudi v gostinskih lokalih, obiskovala enako pogosto kot do sedaj. Dobra desetina anketiranih (12,1 %) ocenjuje, da bo gostinske lokale obiskovala pogosteje, na drugi strani pa desetina anketiranih (9,6 %) meni, da bo v gostinske lokale zahajala manj pogosto kot doslej. Slaba četrtina anketiranih (23,9 %) gostinskih lokalov sploh ne obiskuje. V primeru prepovedi kajenja bodo gostinske lokale v večji meri pogosteje obiskovali višje izobraženi, manj pogosto pa predvsem kadilci. Enako pogosto, kot do sedaj, bodo gostinske lokale obiskovali srednje izobraženi anketirani, ki so mlajši od 40 let.



Vprašanje 5 Ali se strinjate z uvedbo številke svetovalnega telefona za opuščanje kajenja na škatlice tobačnih izdelkov? Večina anketiranih (81,6 %) se strinja z uvedbo številke svetovalnega telefona za opuščanje kajenja na škatlice tobačnih izdelkov. 13,5 % anketiranih se z uvedbo številke svetovalnega telefona za opuščanje kajenja na škatlice tobačnih izdelkov ne strinja. Manjšina anketiranih (4,9 %) pa se glede tega ne more opredeliti. Z uvedbo številke svetovalnega telefona za opuščanje kajenja na škatlice tobačnih izdelkov se v večji meri ne strinjajo anketirani, ki kadijo.

Vprašanje 6 Eden izmed možnih ukrepov za zmanjšanje povpraševanja po tobačnih izdelkih je tudi znatna podražitev tobačnih izdelkov. Ali vi osebno podpirate znatno podražitev tobačnih izdelkov? Večji del anketiranih (62,9 %) podpira znatno podražitev tobačnih izdelkov kot enega izmed možnih ukrepov za zmanjšanje povpraševanja po tobačnih izdelkih. Tretjina anketiranih (33,2 %) znatne podražitve tobačnih izdelkov ne podpira. Manjšina anketiranih (3,9 %) se glede podražitve tobačnih izdelkih ni mogla opredeliti. Znatno podražitev tobačnih izdelkov v večji meri podpirajo nekadilci. Vprašanje 7 Ali vi osebno podpirate uveljavitev zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov? Večji del anketiranih (57,9 %) podpira uveljavitev zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov takoj po sprejetju zakona. Slaba petina anketiranih (18,2 %) podpira uveljavitev zakona s šestmesečnim zamikom od sprejetja, 5,4 % anketiranih pa z enoletnim zamikom od sprejetja zakona. 14,6 % anketiranih zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov sploh ne podpira, manjšina anketiranih (3,9 %) pa se glede tega ni mogla opredeliti. Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v večji meri ne podpirajo mlajši, neizobraženi kadilci. Iz raziskave je zelo lepo razvidno, da se je javnost v večini strinjala z zakonom o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov in zadevami, posledično povezanimi z zakonom (kadilnice, obiski lokalov …). Pridobljeni podatki govorijo že sami zase, tako da je bila uvedba zakona le še pika na i.



6 VPLIV PROTIKADILSKIH UKREPOV NA POTROŠNJO TOBAKA V EVROPI IN SLOVENIJI V nadaljevanju diplomskega dela bomo predstavili poročilo »Evropske zveze za preprečevanje kajenja« (v nadaljevanju ENSP - European Network for Smoking Prevention), ki opisuje najučinkovitejše ukrepe za nadzor nad tobakom ter njihov vpliv na potrošnjo tobaka v 28 evropskih državah. Za pripravo tega poročila je ENSP zbrala vrsto mednarodnih raziskovalcev in strokovnjakov za nadzor nad tobakom, ki so delovali pod nadzorom svetovnega strokovnjaka za nadzor nad tobakom Luka Jossensa. Cilj poročila je bil prikazati celosten pregled učinkovitosti posameznih ukrepov za nadzor nad tobakom in oceniti trud za nadzor nad tobakom v posameznih evropskih državah. Ukrepe, ki naj bi po mnenju Svetovne banke najbolj pripomogli k zmanjšanju kajenja, so raziskovalci razvrstili po učinkovitosti (dodeljevali so jim točke od 1 do 100) in nato (glede na posamezen ukrep) analizirali raven nadzora nad tobakom po posameznih evropskih državah. Projekt je vključeval zbiranje in »benchmarking« podatkov o nadzoru nad tobakom v državah EU ter Švici, Norveški in Islandiji. Na podlagi zbranih podatkov so določili število točk, ki ustrezajo ravni posameznega ukrepa v posamezni državi (Jossens, 2007). Podatke so zbirali preko korespondentov držav in odražajo stanje nadzora nad tobakom v državah na dan 1. januarja 2007 (Jossens, 2007). 6.1 ŠEST STROŠKOVNO UČINKOVITIH UKREPOV ZA NADZOR NAD TOBAKOM Svetovna banka je junija 2003 izdala poročilo z naslovom »Tobacco control at a glance«, ki opisuje šest stroškovno učinkovitih ukrepov za zmanjševanje števila bolezni in smrti, ki jih povzroča uporaba tobaka. Ti so (Jossens, 2004):

- povišanje cen tobačnih izdelkov (preko višjih davkov), - prepovedi/omejitve kajenja na javnih in delovnih mestih, - povečanje sredstev za nadzor nad tobakom (boljša informiranost

potrošnikov, vključujoč oglaševanje škodljivih učinkov kajenja, kampanje javnega informiranja, medijske kampanje),

- obsežne prepovedi oglaševanja in promocije vseh tobačnih izdelkov, logotipov in blagovnih znamk,

- velike opozorilne nalepke o škodljivosti kajenja na cigaretnih škatlicah in ostalih tobačnih izdelkih,

- pomoč pri prenehanju kajenja (vključujoč povečan dostop do nikotinskih nadomestkov in drugih terapij za prenehanje).



Raziskava je pokazala, da ima največji učinek obsežna kombinacija ukrepov. Vsi ukrepi, kjer ni popolne prepovedi in je ta le delna, imajo ustrezno manjši učinek. Seveda je treba poskrbeti tudi za strogo izvajanje ukrepov, sicer le-ti nimajo učinka. Mnogim državam je na ta način uspelo zelo zmanjšati razširjenost kajenja (Jossens, 2007). 6.1.1 POVIŠANJE CEN TOBAČNIH IZDELKOV Po mnenju Svetovne banke je povišanje cen tobačnih izdelkov stroškovno najučinkovitejši ukrep, ki vpliva na zmanjšanje razširjenosti kajenja. Ukrep naj bi še zlasti vplival na mlade ter ljudi z nižjimi dohodki, ki so cenovno bolj občutljivi. Dvig cen za 10 % naj bi namreč povzročil upad potrošnje za 4 % v državah z višjimi dohodki (Jossens, 2007). Učinek povišanja cen so prikazali na primeru Francije. Glede na rezultate dveh raziskav, izvedenih med 3.000 ljudmi med 15. in 75. letom v novembru in decembru leta 1999 in leta 2003, se je število kadilcev v Franciji zmanjšalo s 15,3 milijona v letu 1999 na 13,5 milijona v letu 2003, kar pomeni 12-odstotno zmanjšanje števila kadilcev. V letu 2003 je tudi večje število kadilcev želelo prenehati kaditi (58 % v letu 1999 in 66 % v letu 2003). Poglaviten vzrok za prenehanje so navedli višjo ceno tobačnih izdelkov (v primerjavi s četrtim mestom v letu 1999). V letu 2003 je tako prodaja cigaret upadla za 13,5 %. Če pogledamo konkreten primer dviga cene cigaret v letu 2003, vidimo, da se je cena cigarete Marlboro povišala za skoraj 28 % (Jossens, 2004). 6.1.2 PREPOVEDI / OMEJITVE KAJENJA NA JAVNIH IN DELOVNIH MESTIH Prepoved kajenja v zaprtih prostorih zajema prepoved kajenja na javnih mestih in v javnih prevoznih sredstvih. Najbolj obsežne prepovedi zajemajo tudi prepoved kajenja v restavracijah in barih ter na delovnih mestih. Prepoved kajenja na delovnih mestih ne le, da ščiti nekadilce pred pasivnim kajenjem, temveč tudi pripomore k temu, da kadilci zmanjšajo število pokajenih cigaret ali prenehajo kaditi. Tovrstne prepovedi pripomorejo k zmanjšanju privlačnosti kajenja s tem, da zmanjšujejo kadilcem priložnosti za kajenje ter podpirajo socialne norme proti kajenju. To dokazujejo tudi naslednje študije o vplivu prepovedi kajenja na delovnem mestu, v restavracijah, šolah in na ostalih mestih. Pregled 26 študij o učinkovitosti prepovedi kajenja na delovnih mestih je pokazal, da je popolna prepoved kajenja na delovnih mestih povezana s 3- do 8-odstotnim zmanjšanjem kajenja in 3,1 manj pokajenimi cigaretami na dan za tiste, ki niso prenehali (Jossens, 2004). Prepoved kajenja na delovnem mestu ima torej največji učinek na zmanjšanje kajenja. Poleg tega prepoved kajenja v restavracijah pripomore še k okoli 2- do 3-odstotnemu zmanjšanju kajenja, prepovedi kajenja v šolah in na ostalih mestih pa pripomoreta k zmanjšanju kajenja vsaka po 1 %. Manj stroge prepovedi naj bi imele 50 % manjši učinek kot stroge prepovedi (Jossens, 2004).



V Evropi so se kmalu pokazali pozitivni učinki prepovedi kajenja na delovnih mestih. Popolne prepovedi kajenja na delovnih mestih (vključujoč bare in restavracije) so bile uvedene na Irskem (29. marca 2004), Norveškem (1. junij 2004) ter na Švedskem (1. junij 2005). Prvi učinki zakona na Irskem so se pokazali hitro. Številke, ki jih je podal Gallaher, največji irski proizvajalec cigaret, kažejo na 7,5-odstotni padec prodaje cigaret v prvih šestih mesecih leta 2004. Gallaher, ki ima približno 50-odstotni tržni delež na Irskem, pravi, da je zmanjšanje prodaje mogoče pripisati povišanju davkov na cigarete in prepovedim kajenja (Jossens, 2004). Po letu dni prepovedi kajenja na delovnem mestu je po poročanju irske vlade kajenje opustilo 7.000 ljudi. Prepoved, ki se nanaša na kajenje na delovnem mestu, je pomembno vplivala na kadilske navade tamkajšnjih prebivalcev in posledično povzročila pomembno, okrog 10-odstotno zmanjšanje prodaje cigaret na Irskem (Jossens, 2007). Tudi po prepovedi kajenja na javnih mestih v Italiji, ki je stopila v veljavo januarja 2005, je prodaja cigaret padla za 10,5 % (Jossens, 2007). Pozitivni rezultati protikadilskega zakona so bili opaženi še v številnih drugih raziskavah. »British Medical Journal« je v letu 2002 objavil podatek, da zaradi popolne prepovedi kajenja na delovnem mestu kadilci zmanjšajo količino pokajenih cigaret za 29 % (Pasivno kajenje postaja splošna evropska skrb, 2005).

6.1.3 POVEČANJE SREDSTEV ZA NADZOR NAD TOBAKOM

Izkušnje ZDA in Avstralije kažejo, da povečanje sredstev za programe za nadzor nad tobakom zmanjša potrošnjo tobaka. V posameznih državah ZDA so investirali v velikem obsegu v programe za nadzor nad tobakom in vključili komponente, kot so medijske kampanje, preventivni programi v šolah, podpore za prenehanje kajenja in uveljavljanje strožjih omejitev kajenja. Analiza podatkov v ZDA nakazuje na dosleden vzorec, da imajo izdatki za nadzor nad tobakom vpliv na prodajo cigaret (Jossens, 2004). Učinkovitost množičnih medijskih kampanj je odvisna od njihovega obsega in trajanja. Izdatki morajo biti na dovolj visoki ravni, da se sporočila dotaknejo kadilca v večkratnem in hkrati zadostnem številu. »Centri za kontrolo bolezni in preventivo« (CDC) v ZDA ocenjujejo, da morajo ZDA potrošiti med 1 in 3 $ na prebivalca na leto ter skozi obdobje vsaj treh let, da bo nadzor nad tobakom popolnoma učinkovit (Jossens, 2004).

6.1.4 OBSEŽNE (POPOLNE) PREPOVEDI OGLAŠEVANJA IN PROMOCIJE VSEH TOBAČNIH IZDELKOV Empirični dokaz je pokazal, da popolna in obsežna prepoved oglaševanja tobaka, ki pokriva vse medije in vse oblike direktnega in indirektnega oglaševanja, prispeva k

zmanjšanju potrošnje tobaka. Obsežna prepoved oglaševanja tobaka prav tako pripomore k zmanjšanju socialne sprejemljivosti kajenja, predvsem pri mladih ljudeh. Poleg promocije okolja brez cigaretnega dima, prispeva regulacija oglaševanja tobaka tudi k sprejetju nekajenja kot družbene norme (Jossens, 2004).



6.1.5 VELIKE OPOZORILNE NALEPKE O ŠKODLJIVOSTI KAJENJA NA CIGARETNIH ŠKATLICAH IN OSTALIH TOBAČNIH IZDELKIH Nalepke na tobačnih izdelkih so lahko učinkovit ukrep pri informiranju potrošnikov o škodljivih učinkih kajenja, saj spodbujajo kadilce k prenehanju kajenja in od kajenja odvračajo nekadilce. Ocene učinkov opozoril kažejo, da so le-ta učinkovita, če vsebujejo večkratna močna in direktna opozorila, ki so vidno prikazana. Dokazi iz Kanade, Brazilije, Avstralije, Nizozemske in Belgije kažejo, da so velika opozorila, ki so jih nedavno vpeljali, učinkovita pri odvračanju od kajenja in večji osveščenosti javnosti o škodljivih učinkih kajenja na zdravje (Jossens, 2004). V novembru 2002 je nizozemska organizacija za nadzor nad tobakom »Defacto« objavila rezultate študije o učinkih novih zdravstvenih opozoril, ki so pokazale, da nekateri odrasli kadilci kadijo manj in so bolj pripravljeni opustiti kajenje, odkar so na tobačnih izdelkih nova opozorila. Opazili so celo močnejši učinek med populacijo od 13 do 18 let, kjer je kar 28 % vprašanih odgovorilo, da kadi manj zaradi novih zdravstvenih opozoril. Belgijska študija, ki je bila izvedena maja 2004, je potrdila ugotovitve Nizozemske, da večja in jasnejša opozorila pripomorejo k motivaciji kadilcev, da prenehajo kaditi in naredijo škatlice cigaret manj privlačne za mlade. Opozorila na škatlicah cigaret so v Belgiji obvezna od 30. septembra 2003 in morajo pokrivati 55 % sprednjega in zadnjega dela embalaže, kar je največji odstotek na svetu. 29 % vseh kadilcev je dejalo, da so bila opozorila na škatlicah dodatna motivacija za prenehanje kajenja (Jossens, 2004). Velika zdravstvena opozorila so torej močno povezana z odločitvami kadilcev o zmanjšanju ali prenehanju kajenja. 6.1.6 POMOČ PRI PRENEHANJU KAJENJA Veliko kadilcev si želi prenehati kaditi in lahko za to uporabi pomoč. Število tistih, ki bi radi prenehali pa lahko močno dvignemo s svetovanjem zdravstvenih delavcev, telefonskimi linijami za prenehanje kajenja, formalnimi in neformalnimi skupinami za podporo kadilcem ter terapijami za prenehanje, ki vključujejo nikotinske nadomestke. Vladne politike za prenehanje kajenja lahko igrajo prav tako pomembno vlogo pri učinkovitosti zmanjševanja števila kadilcev (odloki, subvencije zdravstvenim delavcem za pomoč pri kajenju in finančna podpora zdravstvenih terapij, telefonske linije za prenehanje). Ti ukrepi imajo na zmanjšanje razširjenosti kajenja sicer relativno majhen učinek, od 1 do 2 %, vendar pa se je potrebno zavedati, da učinki skozi čas rastejo in so lahko pomembni pri pomoči težjim kadilcem, ki zelo težko zmanjšajo število pokajenih cigaret ali prenehajo kaditi (Jossens, 2007).



6.2 PORAZDELITEV TOČK POSAMEZNEGA UKREPA ZA NADZOR NAD TOBAKOM Ko so bili ukrepi, ki so učinkoviti za nadzor nad tobakom, določeni, so se raziskovalci morali sporazumeti še, kakšno težo pripisati posameznemu ukrepu glede na njegovo učinkovitost. Ukrepe so ocenjevali na lestvici od 0 do 100, s tem, da je najučinkovitejši ukrep prejel najvišje število točk, najmanj učinkovit pa najnižje. Točke, katerih skupno število je 100, so glede na težo oziroma učinkovitost posameznega ukrepa porazdelili tako (Jossens, 2007):

- povišanje cen tobačnih izdelkov (30 točk), - prepovedi kajenja na delovnih/javnih mestih (22 točk), - proračun za nadzor nad tobakom (15 točk), - prepoved oglaševanja (13 točk), - opozorilne nalepke na tobačnih proizvodih (10 točk), - pomoč pri prenehanju kajenja (10 točk).

Prednost merjenja razširjenosti kajenja znotraj posamezne države je v tem, da se opravlja znotraj posamezne države in se tako vsakokrat uporablja enaka metodologija. Na ta način primerjave med državami niso pomešane zaradi različnih metod merjenja razširjenosti kajenja. Državne politike za nadzor nad tobakom so bile ocenjene 1. januarja 2007. Potrebno je priznati, da rezultati merjenj niso ravno znanstveno natančni. Pokažejo nam nek splošni vtis oziroma razmerje med politiko za nadzor nad tobakom in kadilskim vedenjem. Prav tako ni lahko izmeriti ustrezne vplivnosti vsakega elementa politike v vsaki državi in dokler ne moremo delati nadzorovanih preizkusov na posegih v resničnem življenju, bo znanstvena natančnost znotraj posamezne države vedno težka (Jossens, 2004). Tabela 2 nam prikazuje ocenitev naporov za nadzor nad tobakom po posameznih državah po posameznih komponentah. Kot že rečeno, je maksimum zbranih točk 100, države pa so nato ocenjene po posameznih komponentah. Zadnji stolpec tabele nam kaže celotno število točk vsake države. ENSP je tako ocenila obstoječe protitobačne ukrepe v skoraj 30 evropskih državah. Slovenija je s 40 točkami od 100 možnih nekje na repu vseh držav. Slovenija je bila v času merjenja zaenkrat še precej šibka pri dveh ukrepih: ceni tobačnih izdelkov (12 točk od možnih 30 točk) ter prepovedi kajenja na javnih/delovnih mestih (15 točk od možnih 22 točk), kar se je pa v tem času z novo zakonodajo tudi izboljšalo in bi nas razlika 7 točk ponesla nekje na sredino lestvice.



Država Cena

Prepoved kajenja na delovnih /

javnih mestih

Proračun za nadzor

nad tobakom

Prepoved oglaševanja

Nalepke z zdravstvenimi

opozorili

Pomoč pri prenehanju

kajenja Skupaj

Največje možno število točk za ukrep

30 22 15 13 10 10 100

Velika Britanija 30 21 15 11 6 10 93

Irska 23 21 3 12 6 9 74

Islandija 22 17 14 13 6 2 74

Norveška 22 17 4 13 6 4 66

Malta 22 17 3 12 7 1 62

Švedska 19 15 1 13 6 7 61

Francija 21 12 3 11 6 6 59

Finska 17 12 2 13 7 7 58

Belgija 16 13 3 12 9 5 58

Italija 17 17 1 10 6 6 57

Estonija 11 13 5 13 6 8 56

Španija 12 15 5 12 6 5 55

Bolgarija 22 8 0 12 6 6 54

Nizozemska 14 9 4 12 6 5 50

Romunija 18 8 1 12 6 5 50

Poljska 14 12 0 12 6 6 50

Slovaška 17 8 0 11 6 6 48

Švica 14 6 10 4 6 7 47

Ciper 17 6 - 12 6 5 46

Danska 16 3 3 10 6 7 45

Litva 10 14 - 10 6 4 44

Madžarska 14 6 - 10 6 7 43

Portugalska 20 5 - 10 6 1 42

Latvija 9 12 4 9 6 1 41

Češka 13 6 0 10 6 5 40

Slovenija 12 6 0 12 6 4 40

Nemčija 19 2 0 5 6 5 37

Grčija 15 7 0 4 6 4 36

Luksemburg 6 11 0 9 7 3 36

Avstrija 13 4 0 9 6 3 35

Tabela 2: Ocene politik za nadzor nad tobakom v letu 2007 (po posameznih evropskih državah glede na posamezne komponente. Države so razvrščene glede na rezultate (število točk, ki so jih prejele, od najboljše do najslabše) nadzora nad tobakom (Jossens, 2007).



6.3 PRIPOROČILA Na koncu poročila, ki opisuje vpliv politik za nadzor nad tobakom na razširjenost kajenja v Evropi in ukrepe, ki bi morali biti prioritetni za učinkovit in obširen nadzor nad tobakom, so bila podana naslednja priporočila (Jossens, 2007):

- za ovrednotenje politik za nadzor nad tobakom v Evropi bi morali nameniti več denarja,

- poraja se potreba po standardizaciji in harmonizaciji podatkov o razširjenosti kajenja in uporabi tobaka v Evropi, z namenom primerjanja učinkovitosti posameznih politik za nadzor nad tobakom med državami,

- programi za nadzor nad tobakom bi morali biti obsežni in vsebovati vsaj zgoraj omenjene komponente šestih stroškovno učinkovitih politik,

- obstaja nujna potreba po večjem investiranju v programe za nadzor nad tobakom. V EU porabi več kot 1 € na prebivalca za nadzor nad tobakom le Velika Britanija, medtem ko v v ZDA ocenjujejo, da potrebujejo za učinkovit nadzor nad tobakom vsaj med 0,76 € in 2,28 € na prebivalca (skozi obdobje treh let),

- namen točkovanja posameznih ukrepov ni v tem, da bi hvalili ali obsojali politike za nadzor nad tobakom po posameznih državah, temveč priporočilo tistim, ki so zadolženi v posamezni državi za nadzor nad tobakom, da ustvarijo predloge, kako jih izboljšati.



7 PRIPRAVA IN PREDSTAVITEV STROKOVNIH PODLAG ZA IZVEDBO KEMIČNIH PARAMETROV V DELOVNEM OKOLJU Razmere na delovnem mestu so lahko vzrok za obolevanja delavcev, zato Zakon o varnosti in zdravju pri delu kot enega izmed preventivnih ukrepov predpisuje tudi periodične preiskave kemičnih, fizikalnih in bioloških škodljivosti v delovnem okolju. Z njimi naj bi ugotovili, ali so delavci čezmerno obremenjeni in, ali obstaja povečano tveganje za nastanek obolenj ali zdravstvenih okvar. Stopnjo izpostavljenosti tobačnemu dimu lahko določamo na več načinov: - s koncentracijami sestavin tobačnega dima v zraku, - s sestavinami ali presnovki tobačnega dima v krvi, slini, urinu ali laseh, - s pomočjo vprašalnikov oziroma intervjujev, - osebni monitorji za meritve izpostavljenosti.

V spodnji tabeli so prikazane nekatere od številnih strupenih in zdravju škodljivih snovi, ki se nahajajo v tobačnem dimu. Vse te sestavine vdihava kadilec, prav tako pa tudi nekadilec v njegovi bližini. Za boljšo ponazoritev smo navedli tudi druge vire teh snovi. Mnoge od teh snovi vsebuje že sam tobačni list ali pa nastanejo ob zgorevanju, druge pa se dodajajo ob pridelavi, sušenju, shranjevanju in med proizvodnjo tobačnega izdelka.

Sestavina tobačnega dima Kje še lahko najdemo isto snov?

aceton odstranjevalec laka amonijak WC čistilo arzen strup za podgane butan tekočina v vžigalnikih za cigarete kadmij baterije za ponovno polnjenje ogljikov monoksid avtomobilski izpušni plini DDT insekticid

formaldehid konzervans v medicini, široko uporabljan v kemični in gradbeni industriji

cianovodik strupeni plin, ki so ga uporabljali med 2. svetovno vojno svinec bencinski hlapi metan močvirski plin metanol raketno gorivo naftalin sredstvo proti moljem nikotin strupen alkaloid in snov, ki vzdržuje odvisnost nitrobenzen dodatek bencinu stearinska kislina Vosek za sveče toluen industrijsko topilo vinilklorid plastika Tabela 3: Sestavine tobačnega dima (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007).



Stopnja izpostavljenosti je odvisna od časa, ki ga posameznik preživi v prostoru s tobačnim dimom in od količine dima v zraku. Stopnja prevzema škodljivih snovi je odvisna tudi od posameznikove starosti, spola, telesne teže in nivoja aktivnosti. Ocena izpostavljenosti tobačnemu dimu vsekakor ni lahka. Tobačni dim je kompleksna mešanica, zaradi česar je težko meriti izpostavljenost oziroma jo izmeriti v celoti. Izpostavljenost je med posameznimi nekadilci zelo raznolika, saj njihovo gibanje v okoljih s tobačnim dimom lahko traja različno dolgo, obenem pa je raznolik tudi obseg izpostavljenosti. Obseg izpostavljenosti se spreminja od sezone do sezone, od dneva do dneva in celo od ure do ure (Priročnik za pripravo na strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu, 2004). Preiskave fizikalnih, kemičnih in bioloških parametrov na delovnem mestu so večstopenjski proces, ki obsega različne faze. Slednje obsegajo pri meritvah kemičnih snovi v zraku na delovnem mestu:

- prepoznavanje snovi v zraku na delovnem mestu, - pripravo načrta meritev, - pripravo za vzorčenje in vzročenje, - transport vzorcev in njihovo shranjevanje, - analizo vzorcev, - analizo in ovrednotenje rezultatov, - pripravo poročila.

Pred začetkom preiskav fizikalnih, kemičnih in bioloških parametrov na delovnih mestih je treba analizirati delovno mesto, da bi ugotovili, katera dela, in tako identificirali časovno izpostavljenost delavca in vrste škodljivosti, ki jim je izpostavljen. Priprava teh podatkov je zahteven proces in zahteva temeljito poznavanje delovnega mesta. Da lahko strokovnjak, ki bo pozneje opravljal meritve, prepozna dejavnike delovnega okolja, ki lahko škodljivo vplivajo na delavčevo zdravje, in lahko pripravi učinkovit in optimalen načrt meritev, potrebuje informacije, kot so:

- natančen opis delovnega procesa in emisij v okolje, - toksikološke, kemične in fizikalne lastnosti teh emisij, - opis delovnih mest v procesu, - opis delovnih postopkov delavcev, s podatki o teži dela (ocena

metaboličnega razreda), - drugi spremljajoči dejavniki, ki so lahko pomembni pri izpostavljenosti

delavcev. Vhodne podatke za izdelavo nadaljnjega načrta za izvajanje meritev posreduje strokovnjaku strokovni delavec, ki ga je za izvajanje strokovnih nalog pooblastil delodajalec. Ob dobro pripravljenih vhodnih podatkov je odvisno, kako dobro bo pripravljen nadaljnji načrt meritev, da bodo z najmanjšimi stroški za meritev pridobili najpopolnejše in reprezentativne podatke o izpostavljenosti največjega števila delavcev. Pri izdelovanju načrta za izvedbo meritev kemičnih parametrov v delovnem okolju mora strokovnjak odgovoriti na vrsto vprašanj, da zagotovi, da je izbral resnično pravilno strategijo in način izvedbe meritev (Priročnik za pripravo na strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu, 2004).



Tako je pomembno pri pripravi načrta meritev določiti:

1. Kje meriti? 2. Na katerem delovnem mestu meriti? 3. Kako dolgo naj traja jemanje vzorca? 4. Koliko vzorcev je potrebno vzeti? 5. Kdaj meriti? 6. Katero metodo vzorčenja uporabiti?

Univerzalnih inštrumentov za vzorčenje zraka ni, prav tako ni merilnih inštrumentov, s katerimi bi lahko neposredno merili koncentracije vseh snovi v zraku. Za odvzem trenutnega realnega vzorca onesnaženega zraka uporabljamo različne evakuirane posode, steklenice, ki so lahko iz stekla, v zadnjem času pa se največ uporabljajo fleksibilne plastične vreče. Pri vzorčenju v daljšem časovnem obdobju in zbiranju vzorca v mediju potrebujemo črpalko, ki skozi medij vleče zrak z nastavljivim konstantnim pretokom. Po navadi uporabljamo črpalke z baterijskim napajanjem, ki omogočajo pretoke zraka do 3 l/min. Črpalke imenujemo osebni dozimetri. Ko je načrt meritev pripravljen in so izbrane merilne metode in načini vzorčenja, sledijo same meritve. Pri izvajanju meritev pripravlja strokovnjak zapise o merjenju, ki jih pozneje uporabi pri pripravi poročila o meritvah. Zapisi morajo biti pripravljeni tako, da je zagotovljena popolna sledljivost od izvedbe do končnega poročila. Poročanje o preiskavah kemičnih parametrov v delovnem okolju in o rezultatih je zaključna faza samega izvajanja preiskav . Poročilo o opravljenih meritvah koncentracij škodljivih snovi v zraku na delovnem mestu mora v grobem vsebovati podatke (Priročnik za pripravo na strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu, 2004):

- opisan mora biti delovni proces, - navedena merilna metoda, - razmere, pri katerih so bile opravljene meritve, - kje in kdaj so bile meritve opravljene, - rezultati meritev, - primerjava z vrednostmi v predpisih, - strokovne ugotovitve.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu zavezuje delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Delodajalec mora zagotoviti in vzdrževati varno in zdravo delovno okolje ter poskrbeti za to, da delavci pri opravljanju svojega dela ne bodo izpostavljeni nevarnostim na delovnem mestu. Vsak delodajalec mora izdelati in sprejeti izjavo o varnosti. To je listina, ki vsebuje opis delovnega procesa in oceno tveganja za poškodbe in okvare zdravja. Njen najpomembnejši del je načrt ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu v podjetju. Zakon določa tudi, da morajo biti delavci obveščeni o nevarnostih in usposobljeni za varno delo. V primeru izpostavljenosti natakarjev, barmanov in drugih gostinskih delavcev pasivnemu kajenju bi morali delodajalci poskrbeti (tako kot v vseh ostalih primerih, ko gre za izpostavljenost škodljivim kemikalijam na delovnem mestu) za odstranitev vira nevarnosti in tveganja z učinkovitim zračenjem, odsesavanjem oziroma prepovedjo vnosa (Priročnik za pripravo na strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu, 2004).



8 VPLIV NOVEGA PROTIKADILSKEGA ZAKONA NA ZAPOSLENE V SEKTORJU GOSTINSTVO IN NA DRUŽBO, V KATERI ŽIVIMO Statistični podatki kažejo, da sta glavni mesti za kronično in intenzivno izpostavljenost TDO dom in delovno mesto. Glede na poročilo Informacijskega sistema za izpostavljenost rakotvornim snovem na delovnem mestu (CAREX) iz leta 1998 je bil TDO druga najpogostejša oblika izpostavljenosti rakotvornim snovem (po sevanju sončnih žarkov) v EU-15. Približno 7,5 milijona evropskih delavcev je bilo izpostavljenih tobačnemu dimu zaradi pasivnega kajenja med vsaj 75 % delovnega časa med letoma 1990 in 1993. Študija, ki je bila opravljena na številnih javnih mestih v sedmih evropskih mestih med letoma 2001 in 2002, je pokazala navzočnost tobačnega dima v večini javnih prostorov, namenjenih prostemu času in gostinskim dejavnostim, na prevoznih sredstvih, v bolnišnicah in izobraževalnih ustanovah. Najvišje koncentracije TDO so bile izmerjene v barih in diskotekah, pri čemer je bila štiriurna izpostavljenost v diskoteki podobna kot pri enomesečnem bivanju s kadilcem. Ugotovitev, da so ravni izpostavljenosti izredno visoke v prostorih, namenjenih gostinskim dejavnostim, so potrdile tudi druge študije, ki ugotavljajo, da je povprečna izpostavljenost zaposlenih v baru tri- ali večkrat višja od izpostavljenosti zaradi bivanja s kadilcem (www.mz.gov.si, 2008). Tobačni dim ubije vsako leto nekaj deset tisoč prebivalcev EU, ki so nekadilci, več milijonom pa se poslabšajo bolezni zaradi pasivnega kajenja. Izpostavljenosti pasivnemu kajenju na delovnem mestu pripisujejo 14 % z delovnim mestom povezanih smrti. Mnogi od teh delavcev so delali v restavracijah, barih in v Tako imenovani ''industriji zabave'' (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). Po podatkih Statističnega urada Slovenije je bilo v gostinstvu, kamor sodijo hoteli in restavracije, leta 2004 zaposlenih 38.000 ljudi, od tega 23.000 žensk. Žal podatka o tem, koliko od njih jih dela v strežbi, ni na voljo. Tudi ni podatkov o tem, koliko študentov vsak dan opravlja priložnostna dela v barih, pubih in gostilnah, saj jih uradne statistike ne beležijo. Nivoji tobačnega dima na delovnih mestih v gostinskem sektorju so med najvišjimi med vsemi delovnimi mesti, obenem pa so ta delovna mesta najredkeje vključena v politike omejevanja kajenja. Srednje vrednosti koncentracije nikotina v zraku v restavracijah so kar 1,6-krat višje, v barih pa celo 6,1-krat višje od tistih na tipičnem pisarniškem delovnem mestu. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so najvišje povprečne vrednosti nikotina v zraku v barih 26-krat višje kot srednje vrednosti koncentracije nikotina v pisarnah in 6-krat višje od tistih v restavracijah (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007).

Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa, da ima vsak zaposleni pravico zahtevati od delodajalca, da mu omogoči opravljati delo v prostorih, ki niso onesnaženi s tobačnim dimom. Kljub temu so bili pasivnemu oziroma neprostovoljnemu kajenju poleg gostov v Sloveniji do uvedbe novega zakona zelo izpostavljeni delavci v gostinstvu, saj je bil lastnik tisti, ki je določil velikost prostora, namenjenega



kadilcem. Prostori za kadilce so bili praviloma večji od prostorov za nekadilce. Prostori za kadilce in nekadilce pogosto niso bili fizično ločeni, prezračevalni sistemi, ki bi zagotavljali čist zrak nekadilcem, pa pogosti niso delovali. Delavci v strežbi so se gibali tako po prostorih za nekadilce kot kadilce in pravice do dela v nezakajenih prostorih niti ne uveljavljajo (IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007). 8.1 GOSTINSKI DELAVCI IN PASIVNO KAJENJE V Sloveniji so bili zaradi pasivnega kajenja zelo ogroženi delavci v gostinstvu, saj jih tako imenovana tobačna zakonodaja izrecno ne ščiti, v izjavah o varnosti in ukrepih za varnost in zdravje pri delu pa - zelo verjetno - izpostavljenost TDO sploh ni omenjena. V Sloveniji izpostavljenosti gostinskih delavcev TDO niso raziskovali, analize obolevnosti in umrljivosti gostinskih delavcev zaradi strogega izvajanja Zakona o varovanju osebnih podatkov niso mogoče. Zato navajamo nekaj najbolj zanimivih ugotovitev iz tujega slovstva (www.mz.gov.si, 2008). Ravni TDO v restavracijah so od 1,6- do 2-krat, v barih pa od 3,9- do 6,1-krat višje kot v pisarnah. V barih je raven nikotina v zraku do 15-krat višja kot v kadilčevem domu. To pomeni, da so najbolj izpostavljeni delavci v gostinskem sektorju izpostavljeni za vsaj en razred višjim nivojem karcinogenov in strupenih snovi v primerjavi s povprečnim delavcem izven gostinskega sektorja. V Švici je TDO izpostavljena polovica delovne sile, v restavracijah, kavarnah in barih pa skoraj devet od desetih. Predvsem nekadilci tožijo, da jih TDO moti (www.mz.gov.si, 2008). Raziskava v treh vrstah lokalov (nekadilski, delno omejeno kajenje, neregulirano) in kontrolah v Hongkongu je pri zaposlenih, ki zunaj delovnega mesta sicer niso bili izpostavljeni TDO, pokazala naslednje količine kotinina v urinu: najmanj (3,3 ng/ml) pri kontrolah, 6,4 ng/ml v nekadilskih lokalih, 6,1 ng/ml v lokalih z delno omejenim kajenjem in 15,9 ng/ml v lokalih brez omejitve kajenja. Izdelali so model tveganja delavcev za smrt zaradi izpostavljenosti TDO, pri čemer so uporabili povprečne ravni kotinina, ocene količine na delovnem mestu vdihnjenih delcev, podatke o tveganju za raka in srčne bolezni iz kohortnih študij ter nacionalne (ZDA) in regionalne (Hongkong) podatke o umrljivosti zaradi srčnih bolezni in pljučnega raka. Ocenili so, da se med 200.000 zaposlenimi v gostinstvu smrt pojavlja pri 150 osebah letno v primeru 40-letne izpostavljenosti TDO na delovnem mestu. Ko so primerjali kakovost zraka na njihovih delovnih mestih z veljavnimi standardi za kakovost zraka na prostem v Hongkongu, je zaradi izpostavljenosti TDO 30 odstotkov delavcev preseglo 24-urne vrednosti in 98 odstotkov letne ciljne vrednosti za kakovost zunanjega zraka (www.mz.gov.si, 2008). Podobno raziskavo so opravili tudi strokovnjaki v različnih lokalih v Barceloni, kjer so merili količino TDO v zraku. Nato so ocenili, kako veliko je tveganje za umrljivost zaradi pljučnega raka v povezavi s 40-letno izpostavljenostjo TDO v 40 letih delovnega življenja: 145 smrti na 100.000 delavcev v različnih gostinskih lokalih, razen v bolnišnični kavarni, kjer je bila ocena 22 na 100.000 zaposlenih. Za



diskoteke je ocena znašala 1.733 smrti na 100.000 zaposlenih (www.mz.gov.si, 2007). Ugotovili so, da na življenje in zdravje delavcev v gostinstvu (predvsem barmanov, natakarjev in natakaric, oseb, zaposlenih v hotelih) močno vpliva uporaba tobaka na dva načina:

- v teh skupinah so odstotki kadilcev/kadilk večji, kar povečuje tveganje za s tobakom povezane bolezni in smrt (pljučni rak, bolezni srca, kronične pljučne bolezni),

- v tej skupini je izpostavljenost TDO večja, kar je povezano z večjim tveganjem za bolezni, kot so pljučni rak in srčne bolezni.

Gostinski delavci imajo prav zaradi vpliva tobaka na zdravje med vsemi poklicnimi skupinami največjo umrljivost. Raziskave umrljivosti iz sveta kažejo, da je najnevarnejši poklic za žensko natakarica. Pri moških je poklic barman med sedmimi najnevarnejšimi poklici. To je tudi posledica izpostavljenosti tobačnemu dimu iz okolja. Delavci v gostinskem sektorju umrejo zaradi pljučnega raka do 2-krat pogosteje kot delavci drugih sektorjev. Pasivnemu kajenju na delovnem mestu pripisujejo 14 % z delovnim mestom povezanih smrti. Številni od teh delavcev so delali v gostinskem sektorju (www.mz.gov.si, 2008). 8.2 IZKUŠNJE PO UVEDBI PREPOVEDI KAJENJA Eno leto po omejitvi kajenja na Irskem je bila velika večina delovnih mest brez tobačnega dima. Upoštevanje prepovedi je zelo visoko, saj je bilo med 92 in 95 % vseh delovnih mest brez tobačnega dima (glede na različne inšpekcijske programe). Ukrep uživa široko podporo tako med delavci kot tudi delodajalci. Podpora prepovedi je obsežna, ankete na reprezentativnem vzorcu prebivalcev kažejo, da (www.mz.gov.si, 2007):

- 98 % prebivalcev verjame, da so delovna mesta brez tobačnega dima bolj zdrava, vključno s 94 % kadilcev,

- 96 % prebivalcev meni, da je zakon o prepovedi kajenja na vseh zaprtih delovnih mestih uspešen, vključno z 89 % kadilcev in

- 93 % prebivalcev meni, da je takšna prepoved dobra ideja, vključno z 80 % kadilcev.

Podpora zakonu raste s časom. Pred njegovo uvedbo je prepoved podpiralo 67 %. Kakovost zraka v pivnicah se je po uvedbi prepovedi pomembno izboljšala. Največji učinek je bil viden pri delcih s premerom pod 2,5 mikrona (v nadaljevanju PM2,5). PM2,5 so upadli za 87,6 %, delci s premerom 10 mikronov (PM10) za 53 %. Nivoji CO so pri delavcih nekadilcih v barih upadli za 45 %. 96 % vseh delavcev po uvedbi prepovedi dela na delovnem mestu brez tobačnega dima (www.mz.gov.si, 2008). Irska raziskava je primerjala kakovost zraka v irskih pivnicah z in brez uvedene popolne prepovedi kajenja v času od januarja 2004 do marca 2006. Merili so



onesnaženost s specifično kategorijo RSP, z majhnimi delci v zraku s premerom manj kot PM2,5. Tako majhni delci izvirajo tudi iz tobačnega dima in so še zlasti nevarni, kajti človek jih lahko inhalira globoko v pljuča. Ti delci ne izvirajo izključno iz tobačnega dima, pač pa tudi iz virov, seveda pa lahko pričakujemo, da bodo delci iz drugih virov prisotni v obeh vrstah pivnic. Razlike v onesnaženju tako lahko pripišemo predvsem tobačnemu dimu. EPA je določila mejo 15 mikrogramov na m3 kot povprečno letno raven izpostavljenosti PM2,5 in 65 mikrogramov na m3 kot 24-urni nivo izpostavljenosti. Meritve so pokazale za 93 % nižje onesnaženje zraka v pivnicah s prepovedjo v primerjavi s tistimi brez prepovedi, kar je statistično pomembna razlika. EPA letne in dnevne meje so bile v pivnicah brez prepovedi presežene za 100 %. Popolna prepoved kajenja je privedla do hitrega izboljšanja respiratornega zdravja barmanov (www.mz.gov.si, 2008). Podobne rezultate so imele tudi druge raziskave iz evropskih držav. Prepoved kajenja v gostinskih lokalih značilno zmanjšuje izpostavljenost zaposlenih in gostov TDO. 8.3 IZKUŠNJE ZAPOSLENIH V GOSTINSTVU V SLOVENIJI PO UVEDBI PREPOVEDI KAJENJA Glede na to, da nimamo zapisov o tovrstnih raziskavah in podatkih za slovenske restavracije in lokale ter javne prostore in da se lahko zadovoljimo le s podatki iz sveta, ki so sami po sebi prepričljivi o koristi prepovedi kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih, smo v okviru diplomske naloge pripravili anketo za zaposlene v gostinstvu, in sicer za tiste, ki dejansko opravljajo delo natakarice, natakarja, gostinca, o tem, kakšno je njihovo mnenje in dejansko stanje ob uvedbi novega protikadilskega zakona. Anketiranih je bilo 100 delavcev v gostinstvu, predvsem v lokalih, barih, gostilnah, naključno izbranih na lokacijah v Kranju in Ljubljani. Cilj ankete je bil ugotoviti, ali so zaposleni v gostinstvu zadovoljni s sprejetjem novega zakona in s spremembami, ki jih prinaša. Zanimalo nas je predvsem, kako novi zakon vpliva na njihovo delo, delovno okolje in zdravje. Glede na že opravljene ankete javnega mnenja tudi v tem specifičnem delovnem sektorju pričakujemo pozitivne rezultate in na splošno ugodnejšo in zdravju prijazno delovno ozračje.



1. Spol in stopnja izobrazbe.

39%

61%

moški

ženski

Anketiranih je bilo 39 moških in 61 žensk, zaposlenih v gostinstvu.

62%

34%

4%

IV. stopnja ali manj

V. stopnja

VI. stopnja ali več

Med anketiranimi je bilo s IV. stopnjo izobrazbe ali manj 62 zaposlenih, s V. stopnjo 34 zaposlenih in s VI. stopnjo ali več 4 zaposleni.



2. Ali podpirate zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki prepoveduje kajenje v vseh javnih in delovnih prostorih, torej tudi v gostinskih lokalih?

86%

14%

da

ne

Anketirani, zaposleni v gostinstvu, so se kar v 86 % strinjali s prepovedjo kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih. Le 14 % se s prepovedjo ne strinja; ti anketirani pa so vsi kadilci.

3. Ali se vam zdi, da se je zaradi novega protikadilskega zakona zmanjšal oziroma povečal obisk vašega gostinskega lokala?

33%

20%

47%

obisk se jepovečal

obisk se jezmanjšal

ostalo jenespremenjeno

Glede na napovedi oziroma izjave lastnikov lokalov, da bo uvedba novega zakona prinesla oziroma jim prinaša manjše število gostov in s tem zmanjšanje dobička, je slika povsem drugačna. Le 20 % anketiranim se zdi, da se je obisk zmanjšal, v 47 % je ostalo nespremenjeno in v 30 % se je obisk lokalov celo povečal.

Naj omenimo samo še to, da je bila anketa opravljena pozimi in zgodaj spomladi, ko marsikateri letni vrtovi še niso polno obratovali.



4. Ali ste zaradi novega protikadilskega zakona utrpeli zmanjšanje osebnega dohodka?

12%

88%

da

ne

Zmanjšanja osebnega dohodka je utrpelo le 12 % anketiranih. Mnogo od teh ni redno zaposlenih in delo opravljajo v obliki študentskega dela, tako da jih je po našem mnenju delodajalec “lažje” prikrajšal za del zasluženega dohodka. 5. Kaj se vam zdi zdravju bolj škodljivo, pasivno ali aktivno kajenje?

35%

65%

pasivno kajenje

aktivno kajenje

Kar 65 % anketiranih je na vprašanje odgovorilo, da se jim zdi, da je aktivno kajenje bolj škodljivo od pasivnega. Glede na to ugotavljamo, da je ozaveščenost anketiranih o nevarnostih pasivnega kajenja precej nizka.



6. Ali ste pred uvedbo zakona kdaj razmišljali o posledicah pasivnega kajenja na delovnem mestu?

38%

62%

da

ne

38 % anketiranih je odgovorilo, da so pred uvedbo zakona razmišljali o posledicah pasivnega kajenja, medtem ko jih 62 % o tem ni razmišljalo. 7. Ste imeli pred uvedbo zakona kakšne manjše zdravstvene probleme (kašelj, pekoče oči, pekoč in dražeč občutek v nosu …), ki so vas motili oziroma ovirali pri delu in bi bili lahko po vašem mnenju posledica pasivnega kajenja?

59%

41% da

ne

Kar 59 % anketiranih je opazilo manjše zdravstvene probleme, ki bi po njihovem mnenju lahko bile posledica pasivnega kajenja. 41 % anketiranih nima težav zaradi tobačnega dima.



Če ste na zgornje vprašanje odgovorili z DA, vas prosim, da odgovorite na slednjega. Opažate po uvedbi zakona še tovrstne zdravstvene težave?

15%

85%

da

ne

85 % anektiranih, ki so zaznali manjše moteče zdravstvene težave, nam je odgovorilo, da so težave izginile. To dokazuje, da po uvedbi zakona v delovnem okolju brez cigaretnega dima poteka delo brez motečih posledic (rdeče pekoče oči, dražeč kašelj …), ki jih je prej prinašal cigaretni dim. 15 % anketiranih sprememb ne zazna.

8. Se vam zdi, da je sedaj vaše delovno okolje in delovno mesto zdravju prijaznejše in bolj varno?

87%

13%

da

ne

Kar 87 % anketiranih je potrdilo, da po uvedbi zakona delajo v okolju, ki je zdravju prijaznejše in bolj varno, le 13 % jih je odgovorilo negativno.

Če sklenemo vsa vprašanja in odgovore, je splošen vtis po naših predvidevanjih na novi zakon pozitiven. Večina anketiranih sprejema zakon in se zaveda koristi, ki jih prinaša delovno okolje brez cigaretnega dima. Nedvomno je delovno mesto brez cigaretnega dima spodbuda tudi za tiste, ki se želijo zaposliti v tej veji gospodarstva.



8.4 REŠITEV DELODAJALCEV ZA KADILCE Rešitev za lastnike gostinskih lokalov in nasploh vseh, ki se vseeno odločijo za alternativo kajenja v javnem prostoru, so kadilnice. Skladno z zakonom Kadilnice morajo po zakonu poleg pogojev iz 17. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, izvzeto iz zakona (Uradni list RS, št. 17/06 in 60/07 - prečiščeno besedil), izpolnjevati naslednje: Kadilnica mora biti zaprt prostor v celotni površini vseh pripadajočih sten in stropa, z drsnimi vrati, ki se morajo samodejno zapirati in so običajno v zaprtem položaju. Zaprta okna in vrata se štejejo kot del stene. Nad ali ob vratih kadilnice mora biti označba z dobro vidnim napisom »kadilnica« in z navedbo števila oseb, ki jih kadilnica lahko istočasno sprejme. Kadilnica mora biti opremljena s prezračevalnim sistemom, ki je sestavni del kadilnice in je fizično ločen od drugega prezračevalnega sistema zaprtega javnega ali delovnega prostora, v katerem je kadilnica. S tobačnim dimom onesnažen zrak iz kadilnice ne sme prehajati v druge zaprte prostore zaprtega javnega ali delovnega prostora. Prezračevalni sistem kadilnice mora delovati avtomatsko in zagotavljati, da ni uhajanja tobačnega dima v prostore iz prejšnjega odstavka tudi po tem, ko je zadnja oseba zapustila kadilnico. Prezračevalni sistem kadilnice mora glede na zaprt prostor, iz katerega je vhod v kadilnico, v sami kadilnici zagotavljati podtlak najmanj 5 Pa pri zaprtih vratih kadilnice. Opremljena mora biti z napravo, ki meri in prikazuje stanje podtlaka. Prezračevalni sistem kadilnice mora vključevati najmanj dovod vtočnega, odvod odtočnega zraka in izpust zavrženega zraka v atmosfero skladno s standardom SIST EN 13779. Kot vtočni zrak v kadilnico je dovoljeno uporabiti zunanji zrak ali zrak iz prostorov z nizko stopnjo onesnaženosti zraka po omenjenem standardu. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko dodatno kot vtočni zrak v kadilnico uporabi tudi obtočni zrak iz kadilnice, če je ustrezno filtriran, prav tako se lahko odtočni zrak iz kadilnice odvaja v zaprt javni ali delovni prostor, seveda, če je ustrezno filtriran. Šteje se, da sta obtočni in odtočni zrak ustrezno filtrirana, če prezračevalni sistem vsebuje plinski filter in filter lebdečih delcev po standardu SIST EN 1822, ki ves čas uporabe kadilnice filtrirata najmanj 99,9 % tobačnemu dimu specifičnih sestavin. Vtok zraka v kadilnico mora biti vsaj 35 l/s na osebo ob učinkovitosti prezračevanja 1,0 in ob upoštevanju zasedenosti površine poda kadilnice 0,7 m2/osebo. V primeru, da se s tobačnim dimom onesnažen zrak iz kadilnice po prezračevalnem sistemu odvaja skozi druge prostore, mora biti odveden podtlačno. Lastnik, najemnik ali upravitelj zaprtega javnega ali delovnega prostora, v katerem je kadilnica, mora zagotoviti, da je kadilnica skupaj s prezračevalnim sistemom vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca in da ves čas uporabe ustreza določbam tega pravilnika.



Lastnik, najemnik ali upravitelj zaprtega javnega ali delovnega prostora skladnost kadilnice s pogoji iz tega pravilnika dokazuje s tehnično dokumentacijo kadilnice oziroma prezračevalnega sistema, ki mora vsebovati tudi roke, na koliko časa je treba opraviti posamezne vzdrževalne postopke. Tehnična dokumentacija kadilnice oziroma prezračevalnega sistema mora vsebovati podatke o koncentracijah nikotina, CO, kadmija in alveolarnega prahu ob polni obremenitvi kadilnice, ki se lahko pojavljajo v zaprtem javnem ali delovnem prostoru, kjer se nahaja kadilnica, ali v sosednjih zaprtih javnih ali delovnih prostorih. Kadilnice Ponudnikov na našem tržišču ni veliko. Prvi, najbolj znani ponudnik, ki zastopa svoje izdelke pod blagovno znamko SmokePoint, ponuja dva tipa kadilnic Basic in Premium. Prva je namenjena lokalom, slednja pa poslovnim prostorom. Osnovna standardna kabina sprejeme štiri kadilce, kabine pa lahko zelo preprosto dograjujejo, in sicer brez vmesnih sten. Osnovna kabina za štiri kadilce stane 7.500 € z vključenim 20 % DDV (www.smokepoint.com). SmokePoint sistem deluje na osnovi patentirane metode očiščevanja zraka, ki izvira razvoja področja absolutne filtracije in je rezultat znanja ter razvoja slovenskih strokovnjakov. Sistem ima tri stopnje. Prva je zajetje tobačnega dima, preden se razširi skozi prostor. Le-to omogoča ustvarjen visok pretok zraka brez znižanja učinkovitosti filtracije in pravilna razmerja med višino, širino in globino kadilskega območja, ki usmerja dim v smer filtra. Druga stopnja je filtriranje nevarnih delcev. Za očiščenje tobačnega dima je potrebno zagotoviti odstranitev najnevarnejših plinov in najmanjših delcev. Vgrajen filtracijski sistem zagotavlja izjemno visoko stopnjo čistosti in 99,95 % najnevarnejših delcev ter 99,9 % plinov, kot je nikotin, je odstranjenih. Tretja stopnja pa je vrnitev čistega zraka, ki ga omogoči filtracijski sistem (www.smokepoint.com).

Slika 2: Kadilnica SmokePoint Basic (http: www.smokepoint.com)



Kadilnica podjetja Genera d.o.o. je zasnovana tako, da preprečuje pretok tobačnega dima v nekadilski prostor ter omogoča, da se zrak odvaja iz kadilne kabine z ustreznim prezračevanjem. Odvajanje dima iz kadilne kabine omogoča odvodni ventilator, ki se vklaplja s pritiskom na stikalo in preko senzorja, ki zaznava prisotnost kadilca. Kadilnica zaradi odvajanja dima iz prostora ne potrebuje filtracije zraka. Prav tako v tej kadilni kabini ni potrebno posebno vzdrževanje, kot sta čiščenje ali zamenjava filtrov (www.genera.si). Kadilna kabina s prozornimi steklenimi stenami meri 2 metra v dolžino in 1,2 metra v širino, stoje se lahko v njej zadržujejo štiri osebe. Deset centimetrov visoka reža pod vrati omogoča dovod svežega zraka, ventilator pod stropom pa odvaja onesnaženi zrak. Ker v kadilnici vlada podtlak, tobačni dim tudi ob odpiranju vrat ne uide v nekadilsko cono. Ko kadilec zapusti kabino, ventilator deluje dodatnih deset minut, da docela očisti zrak. Cena kabine za štiri osebe je 5.800 € z vključenim 20 % DDV (www.genera.si).

Slika 3: Kadilnica Genera (http: www.genera.si)



9 SKLEP

V svetu kajenje še vedno predstavlja enega izmed najresnejših zdravstvenih problemov. Danes kadi vse več prebivalcev nerazvitih držav, v razvitih državah pa se odstotek moških kadilcev večinoma niža, povečuje pa se delež mladih kadilk. Zaradi vedno večjega zavedanja resnosti epidemije je večina evropskih držav že uvedla stroge protitobačne ukrepe, ki naj bi vplivali na zmanjšanje števila kadilcev. EU se že vrsto let ukvarja s problematiko kajenja in zahteve za nadzor nad tobakom v državah članicah postajajo vse strožje. Ob dolgotrajni pasivni izpostavljenosti tobačnemu dimu se pojavijo resne in nevarne posledice za zdravje, podobne škodljivim učinkom kajenja pri kadilcih. Vzorec učinkov na zdravje zaradi izpostavljenosti tobačnemu dimu je podoben učinkom aktivnega kajenja. Večja kot je izpostavljenost, večje je tveganje za razvoj bolezni in zdravstvenih težav, povezanih s pasivnim kajenjem. Slovenija je leta 1996 sprejela Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki je bil eden izmed najstrožjih v Evropi. Zakon je bil leta 2002, 2005 in 2007 tudi dopolnjen, tako da imamo danes uzakonjeno popolno prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Po mnenju Svetovne banke so najbolj učinkoviti in stroškovno sprejemljivi ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje kajenja in pasivnega kajenja: povišanje cen tobačnih izdelkov, prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih, povečanje sredstev za nadzor nad tobakom (medijske akcije in informacije za javnost), prepoved oglaševanja in promocije tobačnih izdelkov, velika in jasna opozorila na škatlicah tobačnih izdelkov ter pomoč pri prenehanju kajenja. Povišanje cen tobačnih izdelkov sodi med najučinkovitejše ukrepe, saj že samo 10 % povišanje cene lahko privede do 4-odstotnega znižanja porabe tobačnih izdelkov v državah z višjimi dohodki. Vendar pa ima ta ukrep vpliv predvsem na mlade in ljudi z nižjimi dohodki. Prepoved kajenja na zaprtih javnih mestih in delovnih mestih ne zaščiti le nekadilcev pred pasivnim kajenjem, pač pa tudi spodbudi kadilce k prenehanju kajenja ali zmanjševanju števila pokajenih cigaret dnevno. Takšni ukrepi niso naperjeni proti kadilcem, temveč proti temu, kje se kadi in s ciljem omejevanja vplivov pasivnega kajenja na zdravje nekadilcev. Popolna prepoved kajenja na delovnih mestih zmanjša pogostnost kajenja do 10 %. Popolna prepoved kajenja v barih in restavracijah pa zmanjša pogostnost kajenja še dodatno do 4 %. Obsežne medijske akcije in informacije za javnost imajo prav tako pomemben učinek na pogostnost kajenja, vendar pa morajo biti dolgotrajne in obsežne.



Prepoved oglaševanja in promocije tobačnih izdelkov predvsem zmanjša sprejemljivost kajenja, še zlasti med mladimi. Popolne prepovedi oglaševanja in promocije lahko zmanjšajo porabo tobaka za okoli 7 %. Velika in jasna opozorila na škatlicah cigaret pripomorejo k večji osveščenosti potrošnikov o škodljivih učinkih kajenja, spodbujajo kadilce k prenehanju ali zmanjšanju kajenja in od kajenja odvračajo nekadilce. Pomoč pri prenehanju kajenja je pomembna predvsem pri težjih kadilcih, ki se kajenju zelo težko odpovejo. Ukrep ima na zmanjšanje razširjenosti kajenja sicer relativno majhen učinek, od 1 do 2 %, vendar pa ti učinki skozi čas rastejo. Podatki kažejo, da ima največji učinek obsežna kombinacija ukrepov. Vsi ukrepi, kjer ni popolne prepovedi in je ta le delna, imajo seveda ustrezno manjši učinek, hkrati pa je treba poskrbeti tudi za strogo izvajanje ukrepov, sicer le-ti nimajo učinka. Slovenija je glede strogosti nadzora nad tobakom nekje v sredini evropskih držav ter sodi med države, ki so v zadnjih dvajsetih letih dosegle zmanjšanje razširjenosti kajenja za več kot 25 %. To je sicer spodbudno, vendar ne smemo biti brezskrbni, kajti še vedno narašča delež kadilcev med mladimi. Stroga zakonodaja in nadzor nad tobakom sta torej učinkovita pot nadaljnjega zmanjševanja števila kadilcev in s tem povezanih bolezni in smrti. Izpostavljenost tobačnemu dimu v okolju - imenovana tudi „posredno kajenje“ in „pasivno kajenje“ - ostaja razširjen vzrok povečane obolevnosti in smrtnosti v Evropski uniji ter nalaga precejšnje stroške družbi kot celoti. Glavni mesti za kronično in intenzivno izpostavljenost TDO sta dom in delovno mesto. Prezračevanje, ločena nekadilska območja v istem prostoru ali ločeni nekadilski prostori ne zaščitijo nekadilcev pred škodljivimi sestavinami tobačnega dima. Prezračevanje le zmanjša meglico zaradi dima in vonj po tobačnem dimu, torej tisto, kar lahko zavohamo ali vidimo. Številne strupene snovi v tobačnem dimu pa so nevidni plini brez vonja, ki jih na ta način ne odstranimo iz prostora. Prezračevanje, ločena nekadilska območja v istem prostoru ali ločeni nekadilski prostori dajejo torej lažen občutek varnosti pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu drugih, nikakor pa ne ščitijo zdravja nekadilcev. Nivoji tobačnega dima na delovnih mestih v gostinskem sektorju so med najvišjimi med vsemi delovnimi mesti, obenem pa so ta delovna mesta najredkeje vključena v politike omejevanja kajenja. To pomeni, da so najbolj izpostavljeni delavci v gostinskem sektorju izpostavljeni za vsaj en razred višjim nivojem karcinogenov in strupenih snovi v primerjavi s povprečnim delavcem izven gostinskega sektorja. Izpostavljenost teh delavcev je bila do uvedbe zakona neprostovoljna, medtem ko je izpostavljenost gostov in obiskovalcev bila prostovoljna. Delavci so zaradi dolgotrajne, pogosto desetletja dolge in visoke stopnje izpostavljenosti še posebej bili in še bodo zaradi dolgoletne izpostavljenosti tobačnemu dimu podvrženi tveganjem za zdravje. Glavni cilj politik omejevanja kajenja na delovnih mestih je zaščita zdravja delavcev nekadilcev, še zlasti delavcev v gostinskem sektorju, ki so zaradi velike izpostavljenosti tobačnemu dimu še najbolj ogroženi. Najučinkovitejši ukrep za zaščito je le popolna prepoved kajenja.



Po popolni prepovedi kajenja se izpostavljenost tobačnemu dimu hitro in močno zmanjša. V Sloveniji je podprlo prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih mestih kar 87 % odraslih prebivalcev. Če sklenemo, je prepoved kajenja prinesla pričakovane učinke zaposlenim v gostinskem sektorju, in sicer:

- zmanjšanje obsega izpostavljenosti tobačnemu dimu, - izboljšanje zdravja dihal delavcev (raziskave beležijo izboljšanje respiratorne

simptomatike in pljučne funkcije že v nekaj tednih po uvedbi ukrepa), - izboljšanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih (le popolna prepoved kajenja

odstrani tveganje za zdravje in zaščiti zdravje v obsegu, ki ga je nemogoče doseči s prezračevanjem ali čiščenjem zraka),

- zmanjšanje obolevnosti zaradi bolezni, povezanih s pasivnim in aktivnim kajenjem.

Izkušnje držav, ki so tudi že uvedle popolno prepoved kajenja na vseh zaprtih delovnih mestih v gostinskem sektorju, kažejo, da takšna prepoved nima negativnih učinkov na prodajo, zaposlenost ali dobičkonosnost v gostinskem sektorju. Ne nazadnje je zelo pomembno tudi spoštovanje in izvajanje ukrepov prepovedi. Zelo važno je, da je zakon preprost, razumljiv in da so določbe enotne za podobna okolja. Lastniki oziroma najemniki gostinskih obratov pa morajo biti odgovorni za kršitve zakona. Za zaposlene v gostinstvu in nas same smo s prepovedjo kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih naredili največ, kar lahko. Le čas bo pokazal, kako uspešni smo bili in kako uspešni še bomo. Zato naj naša glavna skrb ostaja ali pa naj šele postane - saj nikoli ni prepozno - skrb za zdravje in dobrobit človeka ter okolja, v katerem živimo.



LITERATURA IN VIRI Knjige: Albreht, T. (2005) Splošni podatki o kajenju, Inštitut za varovanje zdravja RS, Ljubljana. Balantič, Z., Fležar, M. (2007) Razvoj in delovanje dihalnega sistema, CD verzija, Pliva International, Ljubljana. Balantič, Z., Fležar, M. (2004) Pregled delovanja dihalnega sistema, CD verzija, Založba Moderna organizacija, Kranj. Čepič, T. (1991) Opojnost tobaka, Ljubljana. Goodman, J. (1993) Tobacco in history, Routledge, New York. Goodman, J. (1993) Tobacco in History London, Routledge, New York. Jossens, L. (2007) Effective tobacco control policies in 28 European countries, European network for smoking preventions. Jossens, L. (2004) Effective tobacco control policies in 28 European countries, European network for smoking preventions. Komisija evropskih skupnosti (2007) publikacija Zelena knjiga, K Evropi brez tobačnega dima. Koprivnikar, H. (2007) Posledice kajenja in ukrepi za zmanjševanje kajenja, Inštitut za varovanje zdravja RS, Ljubljana. Kocijančič, A., Mrevlje, F., Štajer, D. (2005) Interna medicina, 3. izdaja, Založba Littera Picta d.o.o., Ljubljana. Latkovič, B. (2000) Spodbujajmo nekajenje!, Inštitut za varovanje zdravja, Ljubljana. Srna, M., Metelko, M., Gspan, P. (2004) Priročnik za pripravo na strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu, ZVD Ljubljana. Šuškovič, S. (2005) Kronična obstruktivna pljučna bolezen, priročnik Bolnišnica Golnik, Golnik. Zaletel Kragelj, L. (2004) Kajenje med odraslimi prebivalci Slovenije, Vita, Ljubljana. Poročila, interni dokumenti: Aragon d.o.o. (2007) Delovno gradivo in ankete: Spremljanje odnosa javnosti do kajenja in predloga zakona o kajenju, Ljubljana. Tobačna Ljubljana d.d. (2007) Delovno gradivo Tobačna Ljubljana d.d. Članek v reviji: Čontala, B. (1985) Delo, 5000 din kazni za cigareto med delom, 7. 9. 1985, str. 17. Čontala, B. (1986) Delo, Kadilci si lahko spet oddahnejo, 12. 4. 1986, str. 28. Peklaj, R. (1994) Gospodarski vestnik, Prepovedan sad, št. 12, strani 20-21. Predlog za izdajo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (1993) Poročevalec Državnega zbora RS, št. 5, str. 25-29. Sever, M., Vidovič, D. (2007) Medicinski mesečnik, publikacija, št. 3, str. 75-82.



Taškar, J. (1994), Delo, Reklamiranje tobaka naj bi povsem ukinili, 9. 3. 1994, str. 17. Volk, L. (2004) Delo, Kadilci so več na bolniškem dopustu, 11. 5. 2004, str. 15. Spletne strani: IVZ RS, Center za promocijo zdravja 2007, vsebine o kajenju, dosegljivo na http://www.ivz.si (4. 12. 2007). Kajenje ubija, ThinkQuest, dosegljivo na http://library.thinkquest.org (15. 3. 2008). Kajenje in posledice kajenja, dosegljivo na http://www.cilizadelo.si, 28. 11. 2007. Pasivno kajenje postaja splošna evropska skrb, Help, dosegljivo na http://sl.help-eu.com (13. 2. 2008). Podjetje Genera, kadilnica, dosegljivo na http://www.genera.si (14. 3. 2008). Podjetje Smoke Point, kadilnica, dosegljivo na http://www.smokepoint.com (14. 3. 2008). Različni podatki o kajenju, dosegljivo na http://europa.eu.int/comm/health (2. 3. 2008). Smoke-free Europe, dosegljivo na http://www.doctorsandtobacco.org (17. 2. 2008). Svetovni dan brez tobaka - 31. maj, Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana, dosegljivo na http://www.zzv-lj.si/index0.htm (15. 12. 2007). Uradni list RS, pregled uradnih listov št. 57/1996 Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI), št. 119/2002 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI-A), št. 26/2003 Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov-uradno prečiščeno besedilo (ZOUTI-UPB1), št. 101/2005 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI-B), št. 17/2006 Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov-uradno prečiščeno besedilo (ZOUTI-UPB2), št. 60/2007 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI-C), št. 93/2007 Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov-uradno prečiščeno besedilo (ZOUTI-UPB3), dosegljivo na http://www.uradni-list/objava (16. 1. 2008). Zakon o kajenju, ocena stanja, kajenje, dosegljivo na http://www.mz.gov.si (15. 2. 2008). Zakon o kajenju, dosegljivo na http://med.over.net/zasvojenost/kajenje_zakon.htm (24. 11. 2007).



PRILOGE Priloga 1: Anketni list KAZALO SLIK Slika 1: Rentgenska slika pljuč bolnika s KOPB …………………………….… 8 (http: www.medicinski-mesecnik.com/strokovni_abstract) Slika 2: Kadilnica SmokePoint Basic …………………………………………... 46

(http: www.smokepoint.com) Slika 3: Kadilnica Genera ………………………………………………………. 47

(http: www.genera.si) KAZALO TABEL Tabela 1: Povprečna poraba cigaret na kadilca po regijah …………………… 3

(Kajenje ubija, 1998) Tabela 2: Ocene politik za nadzor nad tobakom v letu 2007 po posameznih

evropskih državah glede na posamezne komponente. Države so razvrščene glede na rezultate (število točk, ki so jih prejele, od najboljše do najslabše) nadzora nad tobakom ……………………. 31

(Jossens, 2007) Tabela 3: Sestavine tobačnega dima …………………………………………… 33

(IVZ RS, Center za promocijo zdravja, 2007)



Priloga 1: Anketni list Moje ime je Saša Kolarič in sem absolventka Fakultete za organizacijske vede v Kranju. S to anketo skušam ugotoviti, kakšno je mnenje vas gostincev ob uvedbi novega protikadilskega zakona, mnenje glede vašega delovnega okolja brez dima in vpliva na splošno zdravstveno počutje. Dobljeni podatki so namenjeni izključno za raziskavo pri izdelavi diplomske naloge. Prosim, ustrezno obkrožite! 1. Spol in stopnja izobrazbe: Spol:

o Moški spol o Ženski spol

Stopnja izobrazbe:

o IV. stopnja ali manj o V. stopnja o VI. stopnja ali več

2. Ali podpirate zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki prepoveduje kajenje v vseh javnih in delovnih prostorih, torej tudi v gostinskih lokalih?

o Da o Ne

3. Ali se vam zdi, da se je zaradi novega protikadilskega zakona zmanjšal oziroma povečal obisk vašega gostinskega lokala?

o Obisk se je povečal o Obisk se je zmanjšal o Ostal je nespremenjen

4. Ali ste zaradi novega protikadilskega zakona utrpeli zmanjšanje osebnega dohodka?

o Da o Ne



5. Kaj se vam zdi zdravju bolj škodljivo, pasivno ali aktivno kajenje?

o Pasivno kajenje o Aktivno kajenje

6. Ali ste pred uvedbo zakona kdaj razmišljali o posledicah pasivnega kajenja na delovnem mestu?

o Da o Ne

7. Ste imeli pred uvedbo zakona kakšne manjše zdravstvene probleme (kašelj, pekoče oči, pekoč in dražeč občutek v nosu …), ki so vas motili oziroma ovirali pri delu in bi bili lahko po vašem mnenju posledica pasivnega kajenja?

o Da o Ne

8. Če ste na zgornje vprašanje odgovorili z DA, vas prosim, da odgovorite na slednjega. Opažate po uvedbi zakona še tovrstne zdravstvene težave?

o Da o Ne

9. Se vam zdi, da je sedaj vaše delovno okolje in delovno mesto zdravju prijaznejše in bolj varno?

o Da o Ne

Za odgovore sem vam zahvaljujem in vam želim še naprej uspešen delovni dan.

Documents

kajenje in vpliv protikadilskega zakona na gostinski sektor