IZRAŢANJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE - core.ac.uk fileRezultati: Ugotovili smo, da je neverbalna komunikacija zelo pomembna pri delu z otrokom, ter da se medicinske sestre le-tega zavedajo,

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

IZRAŢANJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE

OTROKA Z JOKOM

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Mateja Pušnik

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: viš. predav. dr. Jadranka Stričević

Somentor: doc. dr. Majda Pajnkihar

Mateja Pušnik: Izraţanje neverbalne komunikacije otroka z jokom

I

POVZETEK

V neposredni komunikaciji iz oči v oči so poleg besed prisotni tudi znaki neverbalne

komunikacije, ki jim načeloma zaupamo bolj kot verbalni komponenti, saj nam velikokrat

neverbalni znaki povedo več kot same besede. Neverbalna komunikacija se pri človeku začne

razvijati zelo zgodaj. Jok je ena izmed zgodnjih oblik neverbalne komunikacije skozi katero

otrok sporoča, da nas potrebuje, da nekaj ni v redu.

Namen diplomskega dela je predstaviti komunikacijo, ter razvoj govora. Izpostavili smo jok,

kot edini način izraţanja komunikacije pri novorojenčku, nedonošenčku in dojenčku. Z

raziskavo smo ţeleli ugotoviti kakšna je vloga medicinske sestre pri neverbalni komunikaciji

z otrokom, ter kakšen je vpliv prisotnosti staršev na otroka med hospitalizacijo.

Raziskovalna metodologija: Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili kvantitativno

metodologijo. Teoretična izhodišča smo predstavili s pomočjo domače in tuje literature. Za

zbiranje podatkov smo uporabili anonimni anketni vprašalnik namenjen medicinskim sestram

in zdravstvenim tehnikom, ki so zaposleni na Oddelku za pediatrijo Splošne bolnišnice

Slovenj Gradec. V raziskavo je bilo vključenih 25 članov negovalnega tima. Pridobljene

podatke smo statistično obdelali in grafično prikazali s pomočjo računalniških programov

Microsoft Exel in Microsoft Word.

Rezultati: Ugotovili smo, da je neverbalna komunikacija zelo pomembna pri delu z otrokom,

ter da se medicinske sestre le-tega zavedajo, saj so mnenja da je neverbalna komunikacija

najpomembnejši način sporazumevanja med njimi in otrokom, ki je hospitaliziran.

Medicinske sestre, ki delajo z otroci se zavedajo pomembnosti joka pri otroku, saj otrok z

njim izraţa svoje potrebe in zato je treba nanj odreagirati v čim krajšem moţnem času in na

ustrezen način.

Sklep: Iz raziskave je razvidno, da se medicinske sestre zavedajo pomena neverbalne

komunikacije z otrokom, ter jo tudi ves čas svojega dela uporabljajo. Skozi leta svojega dela

so se naučile kaj otrok izraţa skozi jok in kako ga na ustrezen način potolaţiti.

Ključne besede: neverbalna komunikacija, jok, otrok, medicinska sestra.


II

ABSTRACT

In direct eye - to - eye communication, beside the words, we can also find a presence of signs

of non – verbal communication, which we on principle trust more than verbal component,

because the non – verbal signs, in most cases, tell us more than the words itself. Non - verbal

communication starts to evolve in human beings at a very early stage. Cry is one of the

earliest forms of non – verbal communication. A child uses this sign to inform us that he

needs us or that something is wrong.

The purpose is to introduce communication and the development of speech. We exposed a cry

as the only manner of expressing communication at new-borns, prematurely born babies and

infants. With the research we wanted to discover what is the nurse ´ with part and non-verbal

communication with child and the influence of parents ' presence on a child during his/her

hospitalization.

Research methodology: In our diploma thesis composition, we used the quantitative

methodology. We introduced the theoretical basis with the help of national and foreign

literature. We used an anonymous survey, assigned to nurses and medical technicians,

employed at the Paediatric Department of Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, to gather the

information. 25 members of nursing team were included in research. Gathered information

was statistically processed and graphically presented with the help of computer software

Microsoft Excel and Microsoft Word.

Results: We have discovered that the non – verbal communication is extremely important in

work with a child and that nurses are aware of that fact, because they think that non – verbal

communication is the most important way of correspondence between a hospitalized child and

themselves. Nurses who work with children are aware of importance of child`s crying,

because a child expresses his/her needs through it. That is why we have to react to a cry in the

shortest time possible and in an appropriate manner.

Conclusion: The study shows that nurses are aware of the importance of nonverbal

communication with the child, and they also use it all the time at work. Through the years of

working they learned what children express through crying and how to properly cheer them.

Key words: non – verbal communication, cry, child, nurse.


III

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................ 2

2.1 Namen diplomskega dela ............................................................................................... 2

2.2 Cilji diplomskega dela .................................................................................................... 2

3 KOMUNIKACIJA ................................................................................................................ 3

3.1 Namen komunikacije ...................................................................................................... 4

3.2 Komunikacijski proces ................................................................................................... 5

3.3 Verbalno komuniciranje ................................................................................................. 6

3.4 Neverbalno komuniciranje ............................................................................................. 7

3.5 Razlike med neverbalnim in verbalnim komuniciranjem............................................... 8

3.6 Komunikacija v zdravstveni negi ................................................................................... 9

4 RAZVOJ GOVORA ............................................................................................................ 10

4.1 Zgodnji govorni razvoj ................................................................................................. 11

4.1.1 Zgodnje oglašanje ................................................................................................ 11

4.1.2 Prepoznavanje jezikovnih zvokov........................................................................ 12

4.1.3 Kretnje .................................................................................................................. 12

4.1.4 Prve besede........................................................................................................... 12

4.1.5 Prvi stavki ............................................................................................................ 12

4.2 Razlike v razvoju govora med spoloma ....................................................................... 13

5 NAČINI KOMUNICIRANJA V RAZLIČNIH STAROSTNIH OBDOBJIH .................... 13

5.1 Novorojenček ............................................................................................................... 14

5.2 Dojenček ....................................................................................................................... 14

5.3 Mali otrok ..................................................................................................................... 15

5.4 Predšolski otrok ............................................................................................................ 15

5.5 Šolski otrok ................................................................................................................... 15

5.6 Adolescent ali mladostnik ............................................................................................ 15

6 JOK, KOT IZRAŢANJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE PRI OTROKU ................. 16

6.1 Jok, kot izrazno sredstvo .............................................................................................. 16

6.2 Vzroki joka ................................................................................................................... 17

6.3 Normalni ali fiziološki jok ............................................................................................ 18


IV

6.4 Čezmerni jok z organskim vzrokom ............................................................................. 18

6.5 Jok brez znanega vzroka ............................................................................................... 19

6.6 Jok v prvih mesecih ţivljenja ....................................................................................... 19

6.7 Jok dojenčka in malega otroka ..................................................................................... 20

6.8 Jok starejšega otroka ..................................................................................................... 21

7 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI NEVERBALNI KOMUNIKACIJI

HOSPITALIZIRANEGA OTROKA ..................................................................................... 21

7.1 Komunikacija med medicinsko sestro in starši ............................................................ 22

7.2 Komunikacija med medicinsko sestro in otrokom ....................................................... 23

7.3 Posebnosti komunikacije pri obravnavi bolnega otroka in njegovih staršev................ 24

7.4 Postopki z otrokom, ki čezmerno joče.......................................................................... 25

8 ZAPOSLITEV OTROKA MED HOSPITALIZACIJO ..................................................... 26

8.1 Zaposlitev otroka v bolnišnici ...................................................................................... 26

8.2 Zaposlitev (igra) otroka po starostnih obdobjih ........................................................... 27

9 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ............................................................................... 28

9.1 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................ 28

9.2 Raziskovalne metode .................................................................................................... 28

9.3 Raziskovalni vzorec ...................................................................................................... 28

9.4 Raziskovalno okolje ..................................................................................................... 28

9.5 Etični vidiki raziskave .................................................................................................. 28

9.6 Postopki zbiranja podatkov .......................................................................................... 29

10 REZULTATI ..................................................................................................................... 30

11 RAZPRAVA ...................................................................................................................... 38

12 SKLEP ............................................................................................................................... 42

ZAHVALA ............................................................................................................................. 43

LITERATURA ....................................................................................................................... 44

VIRI ........................................................................................................................................ 47

PRILOGE ................................................................................................................................. 1

Anketni vprašalnik ................................................................................................................ 1

Soglasje ................................................................................................................................. 5


V

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol anketirancev ......................................................................................................... 30

Graf 2: Starost anketirancev ..................................................................................................... 30

Graf 3: Delovna doba anketirancev .......................................................................................... 31

Graf 4: Stopnja izobrazbe anketirancev.................................................................................... 31

Graf 5: Komunikacija z otrokom .............................................................................................. 32

Graf 6: Pomembnost neverbalne komunikacije ....................................................................... 32

Graf 7: Pomen neverbalne komunikacije z otrokom ................................................................ 33

Graf 8: Načini neverbalne komunikacije pri delu z otrokom ................................................... 33

Graf 9: Pomen joka pri novorojenčku ...................................................................................... 34

Graf 10: Vzrok joka pri hospitaliziranem otroku ..................................................................... 34

Graf 11: Različne oblike joka pri otrocih ................................................................................. 35

Graf 12: Razlikovanje fiziološkega joka od patološkega ......................................................... 35

Graf 13: Prepoznavnost potreb otroka skozi jok ...................................................................... 36

Graf 14: Interpretacija joka....................................................................................................... 36

Graf 15: Način s katerim se potolaţi otroka ............................................................................. 37

Graf 16: Vpliv prisotnosti staršev na otroka med hospitalizacijo ............................................ 37


1

1 UVOD

Komuniciranje je osnovna ţivljenjska aktivnost, ki pri človeku zadovoljuje potrebe po

izmenjavi informacij, znanj, izkušenj, potreb, občutkov, in je telesno povezana z učenjem

(Pajnkihar, 1999, str. 109).

Komunikacija je več kot zgolj izmenjava besed. Je nadvse zapleten proces medsebojne

udeleţenosti (jaz postanem nek tvoj del in ti postaneš nek moj del). Komuniciranje med

ljudmi pride takrat, ko med njimi teče kontinuiran tok sporočil. Sporočila, ki si jih

izmenjujejo, so podana v nekem kodu, ki omogoča prenos pomena. Za uspešno

komuniciranje morata imeti partnerja enak ali pa zelo podoben kod. Komuniciranje je s

pravili urejen dvosmerni tok sporočil med osebami (Zdravstvena.info, 2008).

Celoten namen komuniciranja je biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Ljudje

komuniciramo, da bi se druţili, izrazili svoje potrebe, svoje ţelje in da bi dali duška

svojim čustvom. Komuniciramo zaradi osebne, socialne in ekonomske potrebe

(Zdravstvena.info, 2008).

Komunikacija vsakega izmed nas se začne z jokom. Saj v prvem letu našega ţivljenja ko

sporazumevanje z besedami še ni mogoče, je edina moţnost izraţanja jok. Otrok navadno

prvič zajoka takoj po rojstvu, kar je odraz šoka ob nenadni spremembi okolja. Sprva je

otrokovo jokanje neznačilen signal, ki pove staršem le, da je njihov otrok nezadovoljen, ne

razkrije pa vzroka. Sčasoma se starši naučijo prepoznavati različne vrste joka ob različnih

otrokovih stiskah (Morris, 2008, str. 107).

Komunikacija v zdravstveni negi je velikokrat temelj za reševanje zdravstvenih problemov

pacientov in njihovih svojcev. Zdravstva si ne moremo predstavljati brez načinov, pomena,

in spretnosti, ki so potrebne za komuniciranje. Kakovost komuniciranja je pomemben

dejavnik posebej v zdravstveni negi, saj jo ocenjuje tako posameznik kot širša javnost.

Kakovostna komunikacija pripomore k uspešnejšemu izvajanju zdravstvene nege, ter

boljšim medsebojnim odnosom.


2

Komunikacija v zdravstveni negi je ena izmed pomembnejših veščin, ki jih mora

medicinska sestra razviti. Ne moremo si predstavljati medsebojnega odnosa medicinske

sestre in pacienta brez komunikacije. Komunikacija je splošna potreba človeka in je del

procesa zdravstvene nege (Banec, 2010, str. 1).

Hospitalizacija otroka in mladostnika predstavlja otroku in njegovim staršem veliko

obremenitev in pogosto ţalost. Zdravstveni delavci, posebej medicinske sestre smo

poklicani, da s svojim pristopom in delom zagotovimo prijazno ter humano hospitalizacijo.

Za doseganje humane hospitalizacije potrebujemo predvsem znanje iz psihofizičnega

razvoja otroka in mladostnika ter poznavanje in doţivljanje otroka v času bolezni.

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je bil predstaviti komunikacijo, ter razvoj govora. Izpostavili

smo jok, kot edini način izraţanja komunikacije pri novorojenčku, nedonošenčku in

dojenčku. Z raziskavo smo ţeleli ugotoviti kakšna je vloga medicinske sestre pri

neverbalni komunikaciji z otrokom, ter kakšen je vpliv prisotnosti staršev na otroka med

hospitalizacijo.

2.2 Cilji diplomskega dela

- Predstaviti razvoj otrokovega govora;

- Predstaviti načine komuniciranja v različnih starostnih obdobjih;

- Izpostaviti jok, kot edini način komuniciranja novorojenčkov;

- Predstaviti načine komunikacije med medicinsko sestro in otrokom, ki komunicira

z jokom;

- Ugotoviti, ali medicinske sestre skozi jok otroka prepoznajo njegove potrebe;

- Predstaviti načine pomiritve otroka, ki joka;

- Ugotoviti vpliv prisotnosti staršev na otroka med hospitalizacijo.


3

3 KOMUNIKACIJA

Komuniciranje je pomemben druţben proces in druţbena praksa, sistem druţbeno

pomenljivega delovanja ljudi, ki ima tako svoje zunanje kot notranje smotre. Zunanji

smotri komuniciranja so različni; prenos sporočil med ljudmi, vzpostavljanje in ohranjanje

socialnih razmerij in odnosov, usklajevanje delovanja ljudi med seboj. Notranji smotri

komuniciranja so ustrezno izraţanje komunikacijskih namer, uspešno sporazumevanje,

konstrukcija in reprodukcija simbolnih gest in pomenljivih znakov oziroma simbolov (Ule,

2005, str. 14).

Komunikacija je vrsta interakcije, ki se je najbolj razvila pri človeku, lahko bi rekli, da

človeške interakcije ni brez komunikacije. Komunikacijo lahko imenujemo kot interakcijo

med posamezniki, ki poteka s pomočjo znakov. To pomeni, da s komuniciranjem

posameznik vpliva na vedenje in mišljenje drugih (Stričević in Ivanc, 2006, str. 67).

Človeški temeljni namen je medsebojna komunikacija. Ta je dosledno dvosmerna,

vključuje povratno vezo in ima vzpostavljen »feedback« kot bistveni pogoj. Taka

komunikacija predpostavlja tudi osebno prostorsko bliţino udeleţencev (»face to face«), je

jedro sodobnega zanimanja, kamor sodijo tudi intimne ali zaupne komunikacije in

komunikacije v manjših strukturiranih socialnih skupinah. V tem sklopu se pojavlja veliko

različnih načinov in zakonitosti, zato govorimo o posameznih vrstah, stilih in metodah

komuniciranja. Samo besedna komunikacija pa je preskromna, pogosto preveč

formalistična za ponazoritev problema. Navadno ko slišimo besedo komunikacija,

pomislimo le na govor, na uporabo besed oz. govora, toda podrobnejša preučevanja

opozarjajo na veliko število kanalov, preko katerih potujejo informacije, še posebej

nebesedne. Komuniciranje je izjemno kompleksen in mnogovrsten proces, ki ne nosi le

sporočila (Banec, 2010, str. 3).

Komuniciranje je torej dejavnost osrednjega pomena, je vsesplošen pojav, ki tvori

pomemben in neizogiben del našega vsakdanjika. Prav zato je teţko doseči potrebno

distanco tega pojava, namreč distanco, ki bi omogočila analizo komuniciranja in premislek

o tem (Ule, 2005, str. 9).


4

Pojem komuniciranje izhaja iz latinske besede communicare in pomeni posvetovati se,

razpravljati, vprašati za nasvet. Gre za to, da udeleţenci s komuniciranjem izmenjujejo

informacije, znanje in izkušnje (Pajnkihar 1999, str 109).

Komunikacija je skupek prirojenih spretnosti. Novorojenček in dojenček znata s svojim

vedenjem pritegniti pozornost odraslih, kar je nujen pogoj za preţivetje. Cilj učenja

komunikacije je stalno izpopolnjevati komunikacijo in jo znati prilagoditi konkretni

situaciji in neposrednim ciljem.

Dobra in uspešna komunikacija vodi k sporazumu in dobremu počutju na obeh straneh,

tudi če njena vsebina ni razveseljujoča (sporočanje slabih novic, izrekanje kritike).

Pomembno je, kako to naredimo. Pri dobri komunikaciji nas preplavi občutek ugodja in

zadovoljstva, celo ponosa in samozavesti. Dobimo sveţ zagon in se lotimo novih nalog.

Uspehi so redki, zato ker smo si med seboj tako zelo različni in ker imamo različna merila

o vsem. Tudi zato, ker danes ţivimo v nenehnem pomanjkanju časa in si ne najdemo časa

za temeljit pogovor (Banec, 2010, str. 4).

3.1 Namen komunikacije

Komuniciranje je sredstvo, ki omogoča ljudem v vsakdanjem ţivljenju izmenjavo in

posredovanje najrazličnejših informacij za dosego določenih ciljev. Gre za kompleksni

proces, ki vključuje inter- in intrapersonalne faktorje. Vsaka oseba je edinstven

posameznik, ki na osnovi svoje edinstvenosti, vzgoje in ţivljenjskih izkušenj interpretira

zunanji svet, ter si praviloma prizadeva za dobro komunikacijo s svojim okoljem. Vendar

pa uspešno komuniciranje nikakor ni preprosto, zato ga lahko posameznik bolj ali manj

uspešno obvladuje (Pajnkihar in Stričević, 2007, str. 33-35).

Celoten namen komunikacije je biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Ljudje

komuniciramo, da bi se druţili, izrazili svoje potrebe, svoje ţelje in da bi dali duška svojim

čustvom. Ljudje prav tako komuniciramo, da bi spodbudili akcijo, da bi torej vplivali na

druge, da bi se vedli na določen način. Ta vidik lahko opazujemo v vedenju politikov, še

zlasti ko se obupno trudijo pridobiti glasove.


5

S kliničnega zornega kota pa tisti, ki nudi pomoč, komunicira, da bi pomiril paciente ali

kliente. In sicer s tem, da jim posreduje informacijo, ki zadeva njihovo bolezen, kadar gre

za diagnozo, ali pa zmanjša njihov strah in tesnobo, ko jim sproti poroča o dogajanju in

odgovarja na morebitna vprašanja (Stanton v: Rungapadiachy, 2003, str. 249).

3.2 Komunikacijski proces

Komunikacijski proces je dinamičen, nenehno spreminjajoč se proces, ki poteka, ko človek

pošilja in sprejema besedna sporočila z namenom razumeti in biti razumljen, ter se

prilagoditi okolju in prenesti svoje ideje drugim (Koren, 2009, str. 18).

Za proces komuniciranja je potrebna informacija, ki ga vzdrţuje ali omogoča. Ta mora

nekje nastati in biti predana ter naslovljena na drugega. Informacija je prvi pogoj za proces

komuniciranja. Drugi pogoj je, da je informacija prenesena in da potuje do poslušalca ali

sprejemnika. Tretji pogoj je, da je informacija sprejeta in razumljena. Vsaka komunikacija

je sestavljena iz treh pogojnih elementov, in sicer iz izvorne informacije, prenosa in

sprejema (Koren, 2009, str. 3).

Sestavni del komunikacijskega procesa so pošiljatelj, prejemnik, kanal in sporočilo. V

komunikacijski proces vključujemo tudi kodiranje in dekodiranje sporočila, kar preprosto

pomeni uporabo jezika, simbolov in pravil, ki omogočajo razumevanje sporočila na enak

način, tako pri pošiljatelju kot pri prejemniku (Koren, 2009, str. 18).

Komunikacijski proces je prenos sporočil med pošiljateljem in prejemnikom po različnih

poteh in kanalih. Izredni pomen imajo povratne informacije. To so informacije, ki se od

prejemnika vračajo k pošiljatelju in mu povedo, kako so bile sprejete in razumljene, kajti le

jasno in razumljivo sporočilo omogoča ustrezen odgovor, ta pa spodbuja k nadaljnjim

jasnim sporočilom.


6

Slika 1: Komunikacijski proces

Vir: Impuls.si (2007)

3.3 Verbalno komuniciranje

Človek je razvil sposobnost govora ţe pred tisočletji. Pred tem so se naši predniki

sporazumevali z neartikularnimi glasovi, s katerimi so izraţali veselje, jezo, strah ter

kakšno drugo razpoloţenje ali čustvo. Bolj kot glasove pa so uporabljali gestiko in

mimiko. Z uporabo govora je človekovo sporazumevanje dobilo nove razseţnosti.

Poleg čustev in razpoloţenj je človek lahko izrazil tudi svoje misli in stališča (Mihaljčič in

Šantl-Mihaljčič, 2000, str. 20).

V sodobnem svetu je govorno sporazumevanje pomemben del vsakodnevnega dogajanja.

Pogovor med ljudmi omogoča vzdrţevanje in razvoj njihovih odnosov, prilagajanje drug

drugemu, medsebojno vzajemno delovanje in delitev vlog (prav tam, str. 20).

Za prenos sporočil pri verbalnem komuniciranju se uporabljajo besede, kot sredstvo za

prenos sporočil pa jezik. Verbalno komuniciranje je lahko govorno, pisno ali elektronsko

(Balaţic 2011 str. 7).

Zavestno se potrudimo pri izraţanju besed. Beseda se usede v misel, stavek sproţi čustvo,

aktivnost in sledi odziv. Nismo odgovorni le za tisto, kar storimo, ampak tudi za tisto, kar

izrečemo ali pomislimo. Naše ţivljenje je zrcalna podoba naših prepričanj, zvesti odsev

misli, ki jih mislimo, in besed, ki jih izgovarjamo (prav tam, str. 7).


7

Besede so lahko izgovorjene, ali pa zapisane; prve slišimo, druge vidimo. Govorno

sporočanje je hitro, zelo proţno, istočasno lahko doseţe veliko ljudi. Prednostim se

pridruţujejo slabosti: govorno sporazumevanje najpogosteje ne pušča trajne sledi, saj se pri

zaporednem prenašanju sporočila prek več ljudi lahko skazi (prav tam, str. 7).

Pisno sporazumevanje je sicer počasnejše, vendar manj dvoumno; pri tistem, kar je

zapisano, lahko vsebino preverjamo tudi kasneje; je bolj dodelano, saj pošiljatelj bolj

premisli, kaj bo napisal. Pisno sporočanje je bilo dolga leta veliko počasnejše od

govornega, zato je bilo neprimerno za hitro, dinamično izmenjavanje mnenj in stališč. Z

vsakdanjo uporabo računalnikov in medmreţja pa je tudi pisno sporazumevanje postalo

hitro in aţurno (prav tam, str. 7).

3.4 Neverbalno komuniciranje

Le del našega komuniciranja z drugimi ljudmi se odvija na eksplicitni ravni.

Komuniciramo pravzaprav s celotnim telesom, na primer z gestami, z mimiko, z izrazom

na obrazu. Vendar celo znotraj jezikovnega komuniciranja poznamo komuniciranje »ob

jeziku«, namreč s pomočjo čustveno nabitih poudarkov, krikov, ali pa nasprotno, s

sekvencami molka med besedami. Poznamo obseţne sisteme komuniciranja s simboli, ki

niso verbalne narave oziroma niso zapis verbalnih znakov. Komuniciramo z opozorilnimi

znaki, na primer s prometnimi znaki. Komuniciramo tudi s samim odnosom oziroma s

socialno situacijo.

Na primer celotno vzdušje v nekem prostoru lahko opazovalcu, ki je pravkar stopil v nek

prostor pove, ali je zaţelen ali ne (Ule, 2005, str 194).

Opredelitev neverbalnega komuniciranja je na videz preprosta. Če verbalno pomeni

uporabo besed, potem »ne« pomeni komuniciranje brez besed. Ločevanje med besednim in

nebesednim komuniciranjem je dobro izhodišče za definiranje neverbalnega

komuniciranja, čeprav analitiki neverbalnega komuniciranja (Argyle,1988, Birdwhistell,

1973) trdijo, da je neverbalno komuniciranje tudi posebna oblika jezika. Argyle (1988) tej

obliki komuniciranja pravi telesni jezik (prav tam, str. 197).


8

Neverbalno komuniciranje je lahko ustno komuniciranje, ni pa besedno komuniciranje.

Adler in Rodman (2003) definirata neverbalno komuniciranje kot ustna in telesna

sporočila, ki imajo za druge sporočilno vrednost. Ta hitra definicija opozarja na bogastvo

neverbalnih sporočil. Neverbalnemu komuniciranju se je namreč nemogoče izogniti. To je

ena od pomembnih značilnosti neverbalnega komuniciranja. Verbalno komuniciranje

namreč lahko zavrnemo, molčimo. Vendar se s tem ne izognemo neverbalnemu

komuniciranju (prav tam, str. 197).

3.5 Razlike med neverbalnim in verbalnim komuniciranjem

V Ule (2005) Trenholm in Jensen navajata, da so raziskave neverbalnega komuniciranja

potrdile, da:

- Neverbalna sporočila dojemamo kot bolj verodostojna od verbalnih in jim bolj

zaupamo.

- Neverbalna sporočila so filogenetsko in ontogenetsko starejša; v prvem letu se v

pogovoru z dojenčkom zanašamo izključno na neverbalna sporočila.

- Neverbalna sporočila so čustveno močnejša; prava umetnost je skriti svoje resnične

občutke in čustva.

- Neverbalna sporočila imajo bolj univerzalen pomen, čeprav obstajajo tudi v tem

načinu komuniciranja medkulturne razlike; izrazi na obrazu so najbrţ najbolj

univerzalni signali prav zaradi svoje pomembnosti v komuniciranju iz oči v oči;

čim bolj so neverbalna sporočila biološko določena, tem bolj spontana in

univerzalna so.

- Simbolna neverbalna sporočila so naučena in po navadi izraţajo lokalne pomene,

vezane na posebne subkulture, skupine, pare.

- Neverbalna sporočila so kontinuirana in ciklična; geste in telesni gibi prehajajo

drug v drugega brez začetka in konca, zato se zdi, da so bolj naravni del našega

bivanja v svetu; zdi se, da so fizični podaljšek telesa; besede, še zlasti ko so

napisane in nepovezane s telesom, doţivljamo manj povezane s sebstvom in manj

svoje.

- Neverbalno komuniciranje lahko hkrati uporablja več kanalov, verbalno

komuniciranje pa je omejeno na en kanal v določenem času; če je sporočilo poslano

po večjih kanalih hkrati, je vpliv intenzivnejši (Ule, 2005, str. 195).


9

3.6 Komunikacija v zdravstveni negi

Komunikacija kot neobhodno potreben element sporazumevanja med ljudmi je v praksi

veščina, ki ji je potrebno posvetiti posebno pozornost, v zdravstveni obravnavi še posebej

(Klemenc, 2006, str. 43).

Priznajmo si, če bi kogarkoli med nami drţali v nevednosti glede tega, kaj se z nami

dogaja, ali nebi tudi mi ponoreli? Iz tega lahko sklepamo, da je komunikacija osnova za

nudenje zdravstvene oskrbe, ne glede na mesto posameznika v zdravstveni ureditvi in ne

glede na zdravstveno disciplino. To pomeni, da uspešna komunikacija vodi do boljših in

višje postavljenih standardov nudenja zdravstvene oskrbe (Rungapadiachy, 2003, str. 1).

Komunikacijo lahko razumemo kot osnovno dimenzijo delovanja medicinske sestre in

vitalno aktivnost, potrebno za stik s pacientom. Medicinska sestra mu preko komunikacije

posreduje informacije, mu pomaga izraţati občutke in duševne reakcije na bolezen ter mu

pomaga pri zadovoljevanju njegovih potreb. V profesionalni komunikaciji mora

medicinska sestra poleg znanja iz teorij zdravstvene nege poznati samo sebe. Razumevanje

sebe in skladnost lastnega doţivljanja z doţivljanjem drugih sta osnova za uspešno

interakcijo (Klemenc, 2006, str. 44).

Po Urbančič (1988) se medicinske sestre s pacienti srečujemo v vsakem obdobju,

spremljamo jih od spočetja do smrti tako v zdravju kot v bolezni. Medicinske sestre

preţivimo s pacienti najdaljši čas glede na ostale člane zdravstvenega tima. Neposreden

stik z njim nam pogosto daje moţnost, da vzpostavimo neposreden, intimen odnos


Komunikacijo v zdravstveni negi bi glede na njen namen, različne vsebine in uporabnike

lahko opisali na več ravneh:

- Strokovna komunikacija: zajema izmenjavo strokovnih informacij procesa

zdravljenja in procesa zdravstvene nege. Poteka med člani tima zdravstvene nege in

med člani zdravstvenega tima.

- Komunikacija z varovancem: poteka med pacienti in zdravstvenim osebjem.

Njen namen ni zgolj posredovanje informacij pacientu ali zbiranje podatkov o

njem, pač pa spodbuja njegovo aktivno sodelovanje ob analizi posredovanih vsebin,


10

kritično razmišljanje, zavzemanje ali spreminjanje stališč in spremembo v ravnanju

ali vedenju.

- Komunikacija v organizacijski enoti: pomeni pretok informacij v vseh straneh

organigrama enote, poteka med zdravstvenim osebjem, med zdravstvenimi delavci

in sodelavci. Pomembna je za obstoj, ohranjanje in razvijanje organizacijske enote,

ki jo lahko razumemo tudi kot delovni okvir jedrnim strokovnim vsebinam


Za uspešno komunikacijo je potrebno, da se medicinske sestre naučijo poslušati in gledati

sogovornika, hkrati pa uporabljati tudi čutila, s katerimi bodo komunicirale v okolju.

Ustrezno čustveno reagiranje in sposobnost točnega presojanja prilagodijo situaciji, v

kateri se nahajajo same, s sodelavci in starši otrok. Emocije so notranje doţivljanje

posameznika. Običajno vnaprej presodimo, ali je kakšna situacija za nas ugodna ali

neugodna, nato sledi naš odziv oziroma emocija. Običajno človek izraţa samo pozitivna

čustva, negativna pa potisne globoko vase. Ob potiskanju čustev se energija kopiči v

notranjosti in nato v različnih oblikah pokaţe. Pomembno je, da se človek nauči ubesediti

svoja čustva in se jih zavedati (Banec, 2010, str. 13).

Tako verbalna kot neverbalna komunikacija sta pomemben člen v našem ţivljenju. Saj si

ţivljenja brez komunikacije ne moremo predstavljati. Komunikacija je način medsebojnega

izraţanja in ima izreden pomen na osebni in poslovni ravni. V zdravstveni negi ima dobra

in ustrezna komunikacija izjemen pomen tako pri komuniciranju zdravstveni delavec-

pacient, kot pri komuniciranju v zdravstvenem in negovalnem timu. Boljša kot je

komunikacija, bolj uspešni smo pri svojem delu.

4 RAZVOJ GOVORA

Razvoj govora je pri malčku v začetnem obdobju dokaj počasen. Zanj je bolj pomembno,

da govorico razume, kot pa da sam govori. Prve besede, ki jih začne uporabljati, so imena

ljudi, ţivali ali stvari, ki se mu zdijo pomembne. Nove besede nabirajo sprva zelo počasi,

pribliţno ena do dve na mesec. Si pa otrok v tem času nabira vedno več pojmov, ki jih

razume, in okrog dvajsetega meseca do končanega drugega leta iz njega kar bruhne plaz

novih besed.


11

Besede se v glavnem tičejo njega samega (deli telesa, obleka, sredstvo za nego, igrače). Ko

obvlada ţe toliko besed, jih začne uporabljati po dve skupaj, njegov govor je bolj razumljiv

(Hoyer, 1994, str. 104).

Govorni napredek ponazarja medsebojno vplivanje vseh vidikov razvoja. Ko dozorijo

telesne strukture, ki jih potrebujemo za proizvajanje glasov, in se aktivirajo ţivčne

povezave, potrebne za povezovanje glasov in pomena, socialna interakcija z odraslimi

popelje dojenčke v sporočanjski svet govora (Papalia et al., 2003, str. 160).

4.1 Zgodnji govorni razvoj

Še preden znajo dojenčki uporabljati besede, izraţajo svoje potrebe in čustva ob pomoči

glasov, ki iz joka napredujejo v gruljenje, to pa v bebljanje, s sprva naključnim in končno z

namernim posnemanjem.

4.1.1 Zgodnje oglašanje

Jok je novorojenčkov edini način sporazumevanja. Z različnimi višinami, vzorci in jakostjo

joka novorojenčki sporočajo, da so lačni, zaspani ali jezni.

Med šestim tednom in tretjim mesecem začnejo dojenčki gruliti, cviliti, grgrati in spuščati

samoglasniške glasove. Med tretjim in šestim mesecem se dojenčki začnejo igrati z

glasovi, ter začnejo posnemati glasove, ki jih slišijo okoli sebe (Papalia et al., 2003, str.

160-161).

Bebljanje- ponavljanje nizov samoglasnikov in soglasnikov se pojavi med šestim in

desetim mesecem starosti. Bebljanje v resnici ni govor, saj dojenček z njim ne izraţa

pomena, a postaja vse bolj podobno besedam (prav tam, str. 160-161).

Govorni razvoj se nadaljuje z naključnim posnemanjem glasov, ki jih dojenčki slišijo. Pri

devetih oziroma desetih mesecih dojenčki namerno posnemajo glasove, a jih še ne

razumejo. Ko osvojijo širok nabor glasov, jih začnejo povezovati v vzorce, ki zvenijo kot

govor, a nimajo pomena (prav tam, str. 160-161).


12

4.1.2 Prepoznavanje jezikovnih zvokov

Za govorni razvoj je ključnega pomena sposobnost zaznavanja razlik med glasovi. Ta

sposobnost je prisotna vse od rojstva ali celo prej, v prvem letu ţivljenja pa se še izboljša.

Pri pripravah na razumevanje in rabo govora dojenčki najprej spoznavajo, kako besede in

besedne zveze zvenijo, šele nato jim začnejo pripisovati pomen (Papalia et al., 2003, str.

161).

4.1.3 Kretnje

Simbolne kretnje, kot sta pihanje za vroče in vohanje za roţo, se po navadi pojavijo v času,

ko otrok spregovori svoje prve besede, saj te kretnje funkcionirajo skoraj kot besede. Z

uporabo teh kretenj otroci kaţejo, da razumejo, da se simboli lahko nanašajo na določene

predmete, dogodke, ţelje in pogoje. Po navadi se pojavijo preden otroci obvladajo 25

besed, ko pa se naučijo besed, ki pomenijo to, kar ţelijo izraziti, kretnje opustijo (Papalia

et al., 2003, str. 162).

4.1.4 Prve besede

Povprečen otrok svojo prvo besedo izreče med desetim in štirinajstim mesecem, kar

pomeni začetek jezikovnega govora. Dojenčki razumejo ogromno besed, preden jih znajo

uporabljati. Prve besede, ki jih razumejo, so tiste, ki jih največkrat slišijo: njihova imena,

beseda »ne« ter besede, ki so zanje pomembne.

Ko so stari trinajst mesecev, malčki ţe razumejo, da besede označujejo določene predmete

ali dogodke, in se hitro učijo pomena novih besed (Papalia et al., 2003, str. 163).

4.1.5 Prvi stavki

Naslednji pomemben govorni doseţek je, ko malček sestavi dve besedi, da bi izrazil eno

misel (»Punčka padla.«). Po navadi se to zgodi med osemnajstim in štiriindvajsetim

mesecem, pribliţno osem do dvanajst mesecev po prvi besedi. Starost, pri kateri se to

zgodi zelo niha. Otrokovi prvi stavki so povezani z vsakdanjimi dogodki, predmeti, ljudmi

ali dejavnostmi. Med dvajsetim in tridesetim mesecem otroci vse bolj obvladajo skladnjo,

pravila za sestavljanje stavkov.


13

Prav tako se vse bolj zavedajo sporočanjske vloge govora in tega ali jih poslušalec razume,

kar je znak vse večje občutljivosti za mentalna stanja drugih ljudi. Do tretjega leta starosti

otroci govorijo tekoče, dlje časa in bolj zapleteno. Čeprav pogosto izpuščajo določene

besedne vrste, svoja sporočila učinkovito prenašajo (Papalia et al., 2003, str. 163).

4.2 Razlike v razvoju govora med spoloma

Ţe od rojstva med dečki in deklicami opaţamo številne razlike, ki so prirojene. V drugem

letu ţivljenja, ko malčki pričnejo govoriti, se med dečki in deklicami razkrijejo nove

jezikovne razlike. Deklice začnejo uporabljati besede, ki opisujejo čustva, bolj zgodaj in

pogosteje kot dečki. Besede kot so »všeč« in »mi ni všeč«, »rada« in »nimam rada« ter

»ţalostna« in »vesela« ţe v tej zgodnji fazi razvoja govora laţje pridejo iz ţenskih ust, kar

je najverjetneje odraz dejstva, da so ţe v tej rani mladosti deklice bolj dovzetne za čustva,

dečki pa svoja čustva raje potlačijo. Teţko je oceniti, koliko teh jezikovnih razlik lahko

pripišemo prirojenim značilnostim in koliko jih je posledica starševskega vpliva. Vsekakor

ima oboje določen vpliv, ki ga je teţko ločiti (Banec, 2010, str. 31).

Razvoj govora se začne ţe ob otrokovem rojstvu, razvija se postopoma, izpolnjuje pa se

celo ţivljenje. Otrok nas na začetku njegovega ţivljenja le posluša, ţe pri šestih tednih pa

se začne oglašati in na naš govor reagirati. Razvoj govora je odvisen od tega kako je otrok

duševno in telesno razvit. Odvisen pa je tudi od tega koliko in kako govorimo otroku ţe od

rojstva, čim več se z njim pogovarjamo, hitreje se bo njegov govor razvijal.

5 NAČINI KOMUNICIRANJA V RAZLIČNIH STAROSTNIH

OBDOBJIH

Poznamo dve obliki komuniciranja: verbalno in neverbalno. Pri otrocih je neverbalna

komunikacija velikokrat bolj zgovorna. Tako kot mi opazimo po otrokovem glasu in

mimiki obraza, da je ţalosten, opazi tudi otrok to pri nas odraslih. Prav tako smo odrasli

otrokom vzgled in vzor, otroci nas posnemajo in se od nas učijo. Zato moramo biti bolj

pazljivi kaj in kako delamo, kako govorimo, itd. Vedno si je potrebno za ustvarjanje

odnosa, ki vključuje tudi izvajanje negovalnih intervencij v zdravstveni negi, vzeti tudi čas

za pogovor v ustreznem prostoru (Perić, 2006, str. 126).


14

5.1 Novorojenček

O njem govorimo v obdobju od rojstva in do končanega četrtega tedna (28 dni). Hitro

raste, se razvija, osvaja spretnosti in do končanega prvega leta starosti doseţe veliko

sprememb v svojem razvoju (Hoyer, 1994). Na človeški glas se odziva od prvih trenutkov

po rojstvu, poskuša posnemati izraz in mimiko. Ve, kdaj se pogovarjamo z njim in takrat

nam odgovarja z oglašanjem in premikanjem celega telesa. Ko novorojenčka ogovorimo,

se nam odziva na svoj način – premika ustnice, kima, pokaţe jeziček itd. in tako

komunicira z nami. Novorojenček ni sposoben verbalne komunikacije. Njegov jok,

iztegnjene rokice, neţen pogled, nasmeh, nam veliko povedo o otrokovem počutju,

zadovoljstvu. Otrok se ne zaveda, kje je, takoj pa občuti, da je ločen od staršev, ni stalnega

neţnega dotika, istega glasu… Jok je pri novorojenčku zelo zgovoren. Zato je pomembno,

da medicinska sestra prepozna jok in takoj ukrepa. Jok lahko izdaja njegovo veselje, ţalost,

bolečino, ugodje in neugodje, lakoto in pomanjkanje bliţine – dotika, ki je zanj zelo

pomemben in potreben. Ţe ko otroka poboţamo, nagovorimo ali ga stisnemo k sebi, lahko

jok preneha in na obrazu vidimo nasmeh (Perić, 2006, str. 127).

5.2 Dojenček

O njem govorimo v obdobju od končanega prvega meseca do končanega dvanajstega

meseca. Nekateri v tem času ţe shodijo, drugi se plazijo, izraţajo svojo voljo in se ţe delno

sami prehranjujejo (Hoyer, 1994). Sporočila lastnega telesa so na začetku dojenčkov

notranji svet. Sestoji se iz občutij ugodja ali neugodja, prijetnega ali neprijetnega. V

zgodnjem obdobju ga vznemirja občutek neugodja – če je moker, lačen, preutrujen, ima

krče v trebuhu, je buden. Ob vsem tem otrok protestira. Ko smo z njim, se pogovarjamo,

mu razlagamo, kaj bomo z njim počeli. Dojenček nam lahko odgovarja, seveda ne z

besedami ampak z mimiko obraza, gibi, kretnjami in pogledom. Najučinkovitejši je

otrokov smeh. Dojenček prepozna naš glas, na besede in nasmešek odgovarja z grlnimi

glasovi. Pribliţno pol leta star otrok se zna oglašati z različnimi glasovi (pihanjem zraka

med ustnicami, pogovarja se s smehom). Začenja razumeti tudi pomen naših besed,

pozneje pa lahko slišimo v otrokovih zvokih jasne zloge (ba, ta, ma…). Enoletni otrok

skoraj zagotovo zna uporabljati eno besedo s pomenom in razume nekaj preprostih besed

(kopanje, hrana…) (Perić, 2006, str. 127).


15

5.3 Mali otrok

O malem otroku govorimo v obdobju drugega leta ţivljenja. Uţiva v spoznavanju novih

besed in zato pozorno posluša pogovor odraslih. Razume besede, ki opisujejo počutje

(lačen, utrujen, zebe…). Otrok postavlja ves čas vprašanja – iz ţelje po novih spoznanjih in

po pogovoru. Pri komunikaciji z malim otrokom uporabljamo veliko besed, saj otrok ţe

razume njihov pomen. V pogovoru z njim uporabljamo njemu razumljiv jezik (dialekt,

ţargon), in ne strokovnih izrazov (Perić, 2006, str. 127).

5.4 Predšolski otrok

Predšolska leta obsegajo čas do sedmega leta starosti, oziroma do vstopa v šolo. Predšolski

otrok veliko ve, zna in še več sprašuje. Vedno več je vprašanj in zanimanja za vse, kar se

dogaja okoli njega in njegovih bliţnjih.

Zna izraziti čustva, tako da nam lahko jasno in glasno pove, kaj ga muči, kaj ga boli, zakaj

je ţalosten. Zato je v pogovoru z njim potrebno biti pozoren na besede, kaj in kako mu

povemo. Potrebno je uporabljati njemu razumljive besede, manj strokovne (Perić, 2006,

str. 127).

5.5 Šolski otrok

Je otrok v času, ko obiskuje šolo. To obdobje daje izredno pomemben pečat celotnemu

človekovemu ţivljenju (Hoyer, 1994). Je sposoben komunikacije z odraslo osebo. Tako kot

mi opazimo njegovo neverbalno komunikacijo, opazi tudi on našo. Znajo se ţe sami

postaviti zase, hočejo sami odgovarjati glede svojega telesa, čeprav to ni moţno (Perić,

2006, str. 127).

5.6 Adolescent ali mladostnik

Adolescenca pomeni mladostništvo, odraščanje in zorenje. V to obdobje so vključene vse

spremembe (telesne, spolne, duševne in čustvene), ki iz otroka naredijo odraslega človeka.

Včasih je to obdobje zelo teţko razumljivo. Za pogovor z njim si vzamemo dovolj časa, z

veliko mero potrpljenja za razlago. Čeprav je še tako pogumen, lahko skriva v sebi strah in

to nam pokaţe z neverbalno komunikacijo.


16

Z njim se lahko pogovarjamo tudi v strokovnem jeziku, čeprav mu je potrebno razloţiti

pomen. V pogovoru mu ne moremo nič skriti, moramo biti odkriti (Perić, 2006, str. 127).

Komunikacija se od rojstva vzporedno z razvojem otroka razvija in izpopolnjuje. Način

komunikacije na začetku otrokovega ţivljenja ima izreden pomen pri otrokovem razvoju,

zato moramo biti pazljivi na kakšen način se izraţamo, saj nas zelo radi poslušajo,

opazujejo in si zapomnijo vsako novo besedo. Skozi razvoj otroka moramo uporabljati

besede, ki so primerne njegovi starosti in jih lahko razume.

6 JOK, KOT IZRAŢANJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE PRI

OTROKU

V prvem letu ţivljenja, ko sporazumevanje z besedami še ni mogoče, je dojenčkova edina

moţnost za klic na pomoč ušesa parajoč jok (Morris, 2008, str. 107).

6.1 Jok, kot izrazno sredstvo

Ob rojstvu je jok fiziološka reakcija, ki mlademu srčno-ţilnemu sistemu daje čudeţen

zagon. V naslednjih mesecih otroci na splošno ne jokajo zaradi kakšnih telesnih muk,

temveč preprosto zato, ker je to njihovo edino sredstvo komunikacije z zunanjim svetom,

še zlasti z mamico.

Otroci ne jočejo zato, ker bi bili razvajeni: jok je zgolj način izraţanja njihovih potreb

(Tavčar Prelog, 2007). Ne joče, ker bi bil muhast, temveč se tako preprosto pogovarja, ter

s tem sporoča, da nekaj potrebuje.

Na otrokov jok je potrebno reagirati, najbolje ga je vzeti v naročje, tako namreč otrok

pridobi zaupanje vase. Če na svoj jok ni deleţen nobenega odziva, to zanj pomeni, da je

sam in ni sposoben komunicirati z zunanjim svetom. Če se to dogaja pogosto, načenja

njegovo samospoštovanje in razvoj. Jok, kot nekakšna serija vdihov in izdihov, ki jih

občasno pospremijo še visoki toni in solze v potokih, ni nič drugega kot način izraţanja

potreb otroka. Nekateri raziskovalci so jok poimenovali kar biološka sirena.


17

Kot je znano, je jok tudi kasneje eden od načinov neverbalne komunikacije. In ta ostaja,

tako kot pri otroku, najbolj neposreden način sporočanja emocij zunanjemu svetu. Tu gre

predvsem za tista čustva, ki jih je najteţje izraziti z besedami. To pa z drugimi besedami

pomeni: tako kot obstajajo zgovorni in tihi posamezniki, obstajajo tudi bolj ali manj jokavi

otroci (Tavčar Prelog, 2007).

6.2 Vzroki joka

Otroci nikoli ne jočejo brez vzroka. Če otrok joče pomeni, da ima za to razlog, da nekaj

potrebuje. Če ugotovite kaj potrebuje in ga potešite bo otrok nehal jokati. Vzrokov za to,

čemu otroci jokajo je lahko več:

- Joče zaradi dolgočasja in ker je sam: V prvih mesecih, ko se zelo intenzivno

privaja na novo ţivljenje, dojenček čuti potrebo po odkrivanju in učenju vsega, kar

ga obdaja. Če ga starši pustijo samega v posteljici, bo jokal, ker tam nima kaj

početi. Potrebuje druţbo, zato je pomembno, da starši otroka ne puščajo samega,

ampak ga vključijo v vsakodnevno dogajanje.

- Joče od jeze in nezadovoljstva: Ti dve čustvi sta prisotni, kadar otrok ne more

storiti nečesa, kar bi se ţelel. Njegove telesne in umske sposobnosti so vsak dan

večje, zato postopoma narašča tudi njegovo zanimanje, da se česa dotakne in začne

odkrivati svet.

- Joče iz strahu: Pri otroku se velikokrat razvije strah pred neznanci, zato se v zanj

neznanih okoliščinah skriva za starši.

- Joče od lakote: Najpogostejši vzrok za jok je lakota. Otrok joka najprej po tihem,

če pa se starši ne odzovejo, začne kričati. Lakota za majhnega otroka predstavlja

bolečino.

- Joče od ţeje: Velikokrat dojenček, ki je preveč pokrit, joče zaradi neudobja in ţeje.

Ţejo pa povzroča tudi suh in ogret zrak v stanovanju.

- Joče od utrujenosti: Ko je otrok utrujen, začenja jokati. S tem izraţa neugodje.

- Joče zaradi neudobja ali zato, ker ga nekaj moti: Otrokov jok zaradi neudobja je

kratek, a se vztrajno ponavlja. Starši morajo zato ugotoviti, kaj dojenčka moti; je to

mokra plenička, vneta ritka, ga zebe ali mu je vroče.


18

- Joče od bolečine: Jok zaradi bolečine je običajno visok, predirljiv in ga je teţko

prenašati. Dojenček še ne zna pokazati, kje ga boli, zato je teţko odkriti, od kod

izvira bolečina (Iskreni.net, 2009).

Otrok joka zaradi nelagodja, kadar je pokakan, kadar mu je prevroče ali prehladno ali

kadar je njegova neţna koţa v stiku z grobo površino. Jokati pogosto začne potihoma, nato

se jakost stopnjuje sorazmerno z nelagodjem. Jokanja zaradi lakote ni teţko prepoznati –

opazovati je treba le ritem prehranjevanja in čas, ko otrok začne jokati. Kadar je dojenček

zelo lačen, je njegov jok glasen, s prizvokom nujnosti in kratkimi premori za vdihe. Še

najlaţje je potolaţiti ţalostno jokanje, s katerim ţeli otrok opozoriti, da se počuti

zapuščenega.

Vse, kar potrebuje je malo ujčkanja in pogled na smejoč obraz svojih staršev. Dojenček

lahko začne jokati tudi, kadar se z njim preveč ali premalo ukvarjamo. Če je zelo utrujen je

njegov jok otoţen in cmerav, lahko si mane oči (Morris, 2008, str. 107).

6.3 Normalni ali fiziološki jok

Fiziološki jok pomeni sporočanje otrok da je prišlo do neprijetnih draţljajev, katerih cilj je

izpolnitev fiziološke potrebe (lakota, ţeja) in zagotavljanje oskrbe (zaradi zadrege mokre

ali umazane plenice itd.).

Čeprav se morda zdi, da dojenček joka vedno enako, nas pozorno opazovanje otrokovega

joka pripelje do spoznanja, da se njegov jok razlikuje glede na različna stanja in

intenzivnost občutkov, ki so v ozadju joka. Običajno otrokov jok vzbudi našo pozornost in

se nanj hitro in selektivno odzovemo (Pustavrh, 2010).

6.4 Čezmerni jok z organskim vzrokom

Jok z organskim vzrokom se pojavlja pri otrocih z različnimi obolenji, kot je lahko otitis-

vnetje ušesa in pri kakršnih koli drugih nepravilnostih, kot sta popkovna kila in obstrukcija

črevesja. Prekomerni jok se veliko pojavlja tudi pri otrocih pri katerih se pojavi alergija na

laktozo.


19

V prvih treh mesecih ţivljenja se pri dojenčkih veliko pojavljajo trebušni krči-kolike.

Dojenček, ki ima kolike, lahko močno joka več ur skupaj in mu ne pomagajo nobene od

naštetih tehnik pomirjanja. Mnogo let se ţe ljudje trudijo, da bi definirali kolike in vzroke

zanje, toda kljub različnim teorijam se vsi strinjajo, da kolike povzročajo dojenčku izredno

hudo fizično neugodje. Telo dojenčka s kolikami je napeto,v krču, otrok potegne nogice k

trebuščku, stisne pesti, njegov obrazek je videti v hudi agoniji in kriči z visokim, predirnim

glasom. Kolike se po navadi pojavijo pozno popoldan ali zvečer in lahko trajajo nekaj

minut ali celo ur. Zelo je pomembno, da se na jok dojenčka s kolikami takoj odzovemo,

saj dojenčki med jokanjem pogoltnejo veliko zraka. To bo še prispevalo k slabšemu

počutju in bo oteţilo naša prizadevanja, da ga potolaţimo (Mlinar, 2011).

6.5 Jok brez znanega vzroka

Dojenček nam z jokom sporoča, da nekaj potrebuje, da nekaj ni vredu. Če gremo po vrsti:

1. Ali je dojenček lačen? Nahranite ga.

2. Ali je dojenček moker? Zamenjajte pleničko.

3. Ali je dojenček osamljen? Dvignite ga v naročje.

4. Ali dojenčka dajejo vetrovi? Pomagajte mu podreti kupček.

5. Ali dojenčka zebe, mu je prevroče? Oblecite ga primerno.

Problem nastane, ko nič od zgoraj naštetega ne deluje. Znanstveniki, ki so preučevali jok

dojenčkov so ugotovili, da eden od petih dojenčkov joka zaradi neznanega razloga. Jok

dojenčka je neverjeten, para nam srce, po telesu pošilja hormone in starši imajo nujno

ţeljo, da jok otroka utihne. In zato bi storili vse. Starši, ki imajo dojenčke, ki neprestano

jokajo in jih cele dneve in noči nosijo v naročju, se velikokrat sprašujejo kaj delajo narobe,

zakaj otroka ne morejo potolaţiti, itd. (Mlinar, 2011).

6.6 Jok v prvih mesecih ţivljenja

Otrok navadno prvič zajoka takoj po rojstvu, kar je odraz šoka ob nenadni spremembi

okolja. Namesto, da bi bili zaskrbljeni, se starši večinoma odzovejo z nasmehom, saj vedo,

da to pomeni, da novorojenčkova pljuča dobro delujejo. Dojenček najpogosteje joka prve

tri mesece po rojstvu, nato pa redno jokanje polagoma pojema. Pri šestih tednih se

solzovoda toliko razvijeta, da se pojavijo prve solze (Morris, 2008, str. 107).


20

Kot smo ţe izpostavili je jok v otrokovih prvih mesecih edini način izraţanja. Pri

novorojenčkih je jok večinoma monoton in v joku ni opaziti razlike, če joka zaradi lakote,

utrujenosti, nelagodja,… Kasneje, ko je dojenček starejši, zna vsak starš povedati, da se jok

njegovega otroka začne razlikovati glede na njegove potrebe. Hitro lahko ugotovijo, kdaj je

dojenček lačen, kdaj zaspan, pa tudi kdaj joče kar tako brez razloga, oziroma samo zato, da

pritegne pozornost okolice.

6.7 Jok dojenčka in malega otroka

Ko dojenček nekoliko odraste, z jokom izraţa svoje notranje razpoloţenje in z njim

prikliče pozornost staršev na zelo podoben način kot novorojenček. Lakota, bolečina,

dolgčas, utrujenost, neudobje pa tudi ţelja po pozornosti so razlogi, ki se vsak posebej

izraţajo z značilnim jokom (Brazelton, 1999, str. 247).

Ko dojenček raste, se morajo starši naučiti, da razločijo, koliko njihove pozornosti vsak

izmed teh jokov zahteva, kdaj in kako pa bi se dojenček lahko »naučil, da se potolaţi

sam«. Dojenčki v drugem letu, včasih ţe tudi v prvem letu , jočejo brez vsakega očitnega

razloga, ţelijo le pozornost od staršev, kar pa je slišati kot huda nevarnost. Preplašenega,

zaskrbljenega otroka, ki tako joče, marsikdo oceni za razvajenega.

Razvajen otrok nikoli ne spozna kaj zmore sam, saj ţivi v pretirano zaščitenem okolju. Če

na primer otrok pade starši takoj planejo k njemu, še preden bi se otrok lahko zavedal, da si

lahko sam pomaga, da lahko sam vstane. Taki otroci velikokrat nagajajo, so videti sitni in

veliko jokajo.

Sčasoma bi moralo otroku postati vse bolj jasno, kakšne cilje skuša z jokom doseči,

staršem pa, kakšne naj bi bile pri tem njihove naloge. Če starejši dojenček ali malček joče

brez pravega razloga ali moţnosti, da ga zadovoljijo, je to lahko znak splošne potrtosti.

Če pa je jok samo odraz dejstva, da otrok preţivlja obdobje, v katerem se pripravlja na

velik razvojni korak ali prilagoditev, ocenjujemo tako vedenje kot ustrezno. Takrat nam

njegov jok pomaga, da ga bolje razumemo (Brazelton, 1999, str. 250).


21

6.8 Jok starejšega otroka

Jok spremlja različna čustva, tako prijetna ali pozitivna kot tudi neprijetna ali negativna.

Največkrat jokamo, ko smo ţalostni ali prizadeti. Jokamo tudi od jeze ali razočaranja,

včasih tudi od veselja in sreče. Otroci pogosto jočejo, ker še ne zmorejo oziroma ne znajo

drugače izraziti svojih potreb, zaradi fizičnega/psihičnega nelagodja, a tudi zaradi

nestrinjanja in zavračanja nekaterih zahtev staršev. Z razvojem govora zmore otrok

postopoma z besedami izraziti to, kar je dotlej izraţal z jokom. Količina joka v otrokovem

ţivljenju se tako spreminja v skladu s starostnim obdobjem (Pustavrh, 2010).

Tako kot govor se tudi jok s starostjo otroka spreminja. Na začetku njegovega ţivljenja je

jok edini način komuniciranja. V različnih starostih obdobjih ima jok različen pomen, na

začetku je otrokov edini način izraţanja, nato skozi jok izraţa svoje potrebe. Ko otrok raste

se morajo starši naučiti ločiti kdaj je potrebno na jok takoj odreagirati in kdaj otrok samo

išče pozornost ali pa hoče z jokom izsiliti določeno stvar. Ko je otrok ţe starejši in zna

svoje ţelje in potrebe izraziti z besedami, jok spremlja le določena čustva. Seveda pa nas

jok spremlja skozi celotno ţivljenje, saj le tega s teţavo nadzorujemo, pa naj gre za jok

sreče ali ţalosti.

7 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI NEVERBALNI

KOMUNIKACIJI HOSPITALIZIRANEGA OTROKA

O komunikaciji danes mnogo govorimo in pišemo, kajti spoznali smo, da je izjemno

pomembna pri zadovoljevanju potreb vsakega posameznika. To se odraţa tudi v

zdravstveni negi otroka, kjer ima še posebno pomembno vlogo, saj so soudeleţeni v teh

odnosih tudi starši bolnih otrok, ki so zelo občutljivi prav na tem področju. In prav tukaj

prihaja do večjih problemov in konfliktnih situacij (Zorec, 2000).

Medicinske sestre zaposlene na oddelku za pediatrijo se trudijo, da bi bilo vzdušje na

oddelku otroku prijazno. K temu nedvomno veliko prispevajo dobri medosebni odnosi.

Medicinske sestre morajo zato dobro obvladati spretnosti učinkovitega komuniciranja, da

lahko z otrokom in njegovimi starši vzpostavijo zaupljiv odnos.


22

Medicinka sestra se mora zavedati, da komunikacija ni spontan, »naučen proces«, ampak

tudi terapevtska spretnost, ki se je je potrebno učiti in tudi naučiti (Banec, 2010, str. 13).

Pri hospitaliziranem otroku ima način komunikacije medicinske sestre zelo pomembno

vlogo. Zdravstvena ustanova je večini otrok nekaj neznanega in v marsikomu prebudi

strah. Medicinska sestra mora nekako omiliti to situacijo, če pa hoče le to doseči je v veliki

meri pomembna ustrezna komunikacija z otrokom samim. Predvsem je zelo pomembna

neverbalna komunikacija, saj včasih nasmeh, neţen dotik pomenita veliko več kot same

besede, kar pa na otroka in njegovo počutje med hospitalizacijo vpliva pozitivno.

7.1 Komunikacija med medicinsko sestro in starši

Medicinske sestre se morajo zavedati, da se zaradi nedozorelosti telesni, spoznavni

(kognitivni), in čustveni odgovori otrok na bolezen razlikujejo glede na njihovo starost in

stopnjo razvoja. Zaradi te nezrelosti pa potrebujejo otroci stalno pomoč in nadzor odraslih

oz. njihovih staršev. Otroci potrebujejo zagovornika, oziroma zaščitnika za ohranjanje in

pri vzpostavljanju zdravja. Prvo srečanje s starši otrok je pomembno za nadaljnje

sodelovanje. Medicinska sestra, starši in otroci so si ob prvem srečanju vedno tujci.

Zavedati se mora, da se prav tu postavijo temelji dobrega medsebojnega sodelovanja in

terapevtskega odnosa. Dober medsebojni odnos je temelj za kasnejšo kakovostno

zdravstveno nego. Starši na bolezen svojih otrok lahko odreagirajo zelo burno. Posebno, če

so otroci majhni in ne znajo povedati z besedo kaj in kje jih boli. Medicinska sestra se pri

svojem delu srečuje s starši in otroki, ki prihajajo iz različnih kulturnih in socialnih sredin,

govorijo tuj jezik, itd.. Z upoštevanjem vsega tega in z pravilnim načinom komunikacije si

bo pridobila zaupanje otrok in staršev (Perić, 2006, str. 126).

Pri zbiranju podatkov se mora ravnati po načelu individualnega in celostnega pristopa.

Pogovor s starši vodi neposredno (na štiri oči), lahko pa tudi preko medijev (telefon,

računalnik), vendar vedno v okolju brez prisotnih drugih, ki ga prilagodi starostni in

razvojni stopnji otroka, in ga vodi v za starše razumljivem jeziku (brez rabe strokovnih

izrazov, latinskih imen), ter jih pozorno in aktivno posluša (Perić, 2006, str. 126).


23

Pogovor s starši je pomemben zaradi:

- pridobitve pomembnih informacij, ki so osnova za načrtovanje zdravstvene nege,

- vzpostavi se zaupanje in razumevanje med medicinsko sestro, starši in otroki,

- na ta način starše pomiri, da le ti izgubijo občutek strahu in nemoči,

- starše motivira za sodelovanje v procesu zdravljenja in zdravstvene nege (Perić,

2006, str. 126).

Medicinska sestra mora starše aktivno vključevati v proces zdravstvene nege, znati jim

mora prisluhniti, ter vedno ceniti njihovo skrb za otroka, intuicijo in znanje, ki ga imajo.

Delovati mora empatično, umirjeno, razmišljati mora pozitivno, ter se vedno drţati etičnih

načel.

7.2 Komunikacija med medicinsko sestro in otrokom

Komunikacija med medicinsko sestro in otrokom poteka največkrat neposredno »na štiri

oči«. S pogledom in prijaznim pozdravom, umirjenim glasom in nasmehom bo ob prvem

srečanju z otrokom in starši kaj hitro vzpostavila prijazen, topel, human odnos. Upoštevati

mora zasebnost in dostojanstvo otroka in mu na ta način izkazovati, da je tudi on

enakovreden član v komunikaciji (Pajnkihar in Lahe, 2006, str. 32).

Medicinska sestra pogovor vedno prilagaja otrokovi starosti in njegovemu razvoju

primerno. Vodi ga v prijetnem okolju, ob prisotnosti staršev, ter brez prisotnosti tujih oseb.

Ob tem je sproščena in mirna. Otroka vedno nagovarja po imenu z umirjenim, toplim in

prijaznim glasom. V pogovoru z besedami vzpodbude in pohvale pozitivno vpliva na

otrokovo počutje. Z uporabo otroku razumne govorice (dialekt, ţargon) bo premagala

veliko oviro (strah, nezaupanje), ki ga otroci ob srečanju z neznanimi ljudmi in novim

okoljem velikokrat imajo (Perić, 2006, str 126).

Za razlago negovalnih intervencij si mora vzeti dovolj časa, da otroku razloţi kaj, kako in

zakaj bo sama intervencija potekala. Do otroka mora biti poštena, odkrita in dosledna.

Poskrbeti mora za čim boljši pretok informacij, ki jih nameni otroku, saj tudi on ţeli biti

informiran o vsem kaj se bo v procesu z njim dogajalo. S tem se pri otroku zmanjša

občutek strahu, bolečine in nemoči. Poskrbeti mora, da so ob otroku vedno prisotni starši.


24

Za razumevanje otrokovih strahov in stisk mora vso pozornost nameniti otrokovim

vidikom vedenja in ne le govoru (upošteva tako verbalno kot neverbalno komunikacijo),

saj vemo, da je neverbalna komunikacija pri otroku veliko bolj izraţena in pokaţe pravo

stanje otroka v času njegove bolezni (Perić, 2006, str. 126).

Medicinska sestra mora delovati v dobro otroka in se drţati etičnih načel, poskrbeti za

otrokovo varnost, odklanjati mora vse nevarnosti iz okolja in ga nikoli ne sme pustiti brez

nadzora. Pri pediatričnih bolnikih medicinska sestra pogosto nadomešča starše, kadar ti ne

morejo biti prisotni pri otroku (Perić, 2006, str. 126).

7.3 Posebnosti komunikacije pri obravnavi bolnega otroka in njegovih staršev

- Dotik je lahko pomemben del komunikacije, najbrţ je med vsemi sredstvi nebesedne

komunikacije celo najpomembnejši, vsekakor pa največ razkrije. Če bo, na primer,

zdravnik bolnika prijel za roko, bo to z njegove strani nakazovalo toplino. Rokovanje je

druţbeni znak za pozdrav, poljub predstavlja intimnost, objem lahko razlagamo kot gesto

tolaţbe in varnosti. Dotik ima tako biološke kot tudi psihološke razseţnosti in morda je

upravičeno domnevati, da bi bili brez dotika ljudje oropani za eno od svojih najosnovnejših

človeških potreb (Rungapadiachy, 2003, str. 262-263).

Glede dotika pa moramo biti zelo pozorni in previdni, saj si ga lahko marsikdo napačno

predstavlja. Medicinska sestra mora zaznati ţeljo in potrebo po dotiku s pacientom. V

zdravstveni negi hospitaliziranega otroka pa je nujen dotik, saj otroku s tem zadovoljujemo

njegovo potrebo po pripadnosti in varnosti (Zorec, 2000, str. 44).

Pomen dotika naraste, kadar so moţnosti govora, poslušanja in vidnega zaznavanja

zmanjšane. Kadar se dotik uporablja zgolj v čustvene namene, to pripomore k dobrim

medsebojnim odnosom med medicinsko sestro, bolnim otrokom in starši (Bele in

Pajnkihar, 2006, str. 121).

- Zaupanje: Otrok in starši ţelijo iskren, naklonjen odnos in enakovredno sprejemanje ob

razumevanju njihove osebnosti in značilnosti. Za uspešno sodelovanje je izredno

pomembno zaupanje. Zaupanje je nujen predpogoj, da se medsebojni odnos sploh lahko

razvija. Zelo pomembno pri vzpostavitvi zaupanja je spoštovanje otroka in staršev.

Verbalna in neverbalna komunikacija medicinske sestre mora otroku in staršem omogočati


25

spoznati, da so osebnost s svojimi ţeljami, mislimi in vedenjem, ki bodo sprejeti s

spoštovanjem, brez obsojanja (Bele in Pajnkihar, 2006, str. 120).

- Molk, tišina: Med komunikacijskimi tehnikami sodi molk med najučinkovitejše

spodbujevalne tehnike, in sicer tehnike siljenja. Zlasti v času sprejema, ko se bolni otrok in

njegovi starši velikokrat soočajo s strahovi in anksioznostjo ter se vedejo drugače kot v

času zdravja otroka, je izrednega pomena, da jih medicinske sestre ne priganjamo z

gostobesednostjo, ne vpadamo v njihovo pripovedovanje, temveč jih aktivno poslušamo

(Bele in Pajnkihar, 2006, str. 121).

- Empatija: Sposobnost vţivljanja medicinske sestre oziroma sposobnost empatije je za

odnos med medicinsko sestro, bolnim otrokom in starši bistvenega pomena. Škerbinek

(1991) empatijo opisuje kot sposobnost prepoznavanja drugega prek verbalnega in

neverbalnega vedenja, njegovih čustev in doţivljanja. Empatija vključuje zanimanje

medicinske sestre za potrebe bolnega otroka in njegovih staršev, aktivno poslušanje in

besedno izraţanje svojega razumevanja (Bele in Pajnkihar, 2006, str. 121).

- Uporaba strokovnega jezika in ţargona: uporaba strokovnih in nerazumljivih izrazov

lahko na starše deluje zastrašujoče in vnaša zmedo. Pri svojem delu morajo medicinske

sestre uporabljati enostaven in razumljiv jezik ter pri starših sproti preverjati povedano

(Bele in Pajnkihar, 2006, str. 121).

7.4 Postopki z otrokom, ki čezmerno joče

Postopke z otrokom, ki čezmerno joče je mogoče povzeti v štiri terapevtske skupine, ki jih

je pogosto potrebo uporabiti v kombinaciji.

- Splošni pristop.

- Prehransko zdravljenje.

- Medicinsko zdravljenje.

Splošni pristop pomeni pridobivanje realnih informacij zakaj otrok čezmerno joče,

vzpostavitev zaupanja in zagotavljanje splošnih nasvetov, ter psihično podporo materi, saj

mnoge matere menijo, da če njihov otrok čezmerno joče, da niso dobre matere, zato

moramo biti do njih empatični, moramo jim prisluhniti, pomagati in svetovati.


26

Prehransko zdravljenje je predvsem izpostavljeno pri otroku s kolikami. Dokazano je, da

otroci, ki so dojeni manj jočejo. Matere, ki pa ne dojijo, naj otroku ne dajejo kravjega

mleka ampak naj mu dajo sojino ali kakšno drugo nizkoalergično mleko.

Ţe naši stari starši pa so ugotovili, če na dudo daš nekaj sladkorja otroka pomiri. To da

glukoza pozitivno vpliva kot nekakšen analgetik pa je potrdilo več raziskav.

Tudi medicinsko zdravljenje otroka, ki prekomerno joče se veţe na otrokove kolike. Kot

zdravila se predvsem uporabljajo različni čaji, najpogosteje kamilica in komarček (po

Grgurić, 2004).

Ko starši poskusijo ţe prav vse, da bi lahko otroka potolaţili, ta pa še vedno joka postanejo

nemočni in zaskrbljeni. Zavedati pa se morajo, da jih otrok kadar joče potrebuje ob sebi,

zato ga nikoli ne smejo puščati samega, da se zjoče. Kljub prekomernemu joku je otroku

pomembno, da je v maminem naročju, kjer se počuti najbolj varnega.

8 ZAPOSLITEV OTROKA MED HOSPITALIZACIJO

Igra je za otroka prijetna dejavnost. Ni usmerjena le na igrače, ampak tudi na druge

predmete v otrokovem okolju, ki si jih otrok lahko le predstavlja. V igri otrok oblikuje

drugačno, namišljeno stvarnost, čeprav se hkrati ves čas zaveda, da ne gre zares – stvarnost

prilagodi svojim trenutnim ciljem in potrebam (Banec, 2010, str. 36).

Igranje in teţnja po gibanju so otrokove temeljne ţivljenjske potrebe. Zaposlitev je torej

zelo pomembna. Ustrezati mora moţnostim, otrokovim potrebam in ţeljam, njegovi

razvojni stopnji zdravja oziroma bolezni. Zaposlitev (igranje, učenje) vključujemo v

negovalni plan (Hoyer, 1994, str. 140-141).

8.1 Zaposlitev otroka v bolnišnici

Za preprečevanje psihičnega hospitalizma je zelo pomembna zaposlitev otroka čez dan. Z

njo dosegamo tudi cilje glede nadaljevanja in spodbujanja njegovega razvoja.


27

Otroke zaposlimo z različnimi aktivnostmi, primernimi njihovi starosti, in to s

sodelovanjem različnih strokovnjakov, kot so vzgojiteljice, učiteljice, psihologi, pedagogi,

logopedi, delovni terapevti ipd. Vključitev teh strokovnjakov je odvisna od velikosti in

organiziranosti ustanove (Hoyer, 1994, str. 152).

8.2 Zaposlitev (igra) otroka po starostnih obdobjih

- Dojenčki morajo biti pestovani; ponudimo jim primerne igrače in se z njimi

pogovarjamo.

- V obdobju malega in predšolskega otroka poskrbijo za dnevne zaposlitve vzgojiteljice;

priporočljive so igre v skupinah v skupnih prostorih, kadar pa to zaradi narave bolezni ni

mogoče pa individualne zaposlitve. V bolnišnici ne pridejo v poštev motorične igre in igre,

ki zahtevajo intenzivno telesno aktivnost. Priporočljive pa so vse druge igre in igrače.

- Pri šolskem otroku naj se tudi v bolnišnici nadaljuje vzgojno-izobraţevalno delo po

šolskem programu. To izvajajo pedagoški delavci in je zagotovljeno pa vsej Sloveniji

(Hoyer, 1994, str. 152).

Zadovoljiti pa moramo tudi otrokove potrebe po razvedrilu, pripravljati proslave ob

praznikih, dati obeleţje rojstnim dnevom, omogočiti gledanje televizije in poslušanje

glasbe. Kolikor je le moţno, naj bo ţivljenje malih bolnikov pestro in zanimivo (Hoyer,

1994, str. 152).

Otroci obolevajo pogosteje kot odrasli. Novica, da bolan otrok potrebuje več kot le domačo

oskrbo, da je potrebna hospitalizacija, je novica, ki se je boji vsak starš. Otroci potrebujejo

svoje starše ob sebi, še posebej ko so bolni in nemočni. Hospitalizacija bolnega otroka

povzroča nemir staršev in seveda tudi otroka, zato je pomembno, da je v bolnišnici

omogočeno čim prijetnejše bivanje, navkljub bolezni. Občutek varnosti in zaupanja pa na

otroka in njegovo zdravljenje vpliva pozitivno.


28

9 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

9.1 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalno vprašanje 1: Ali medicinske sestre prepoznajo različne oblike joka?

Raziskovalno vprašanje 2: Ali je najpogostejši vzrok joka pri hospitaliziranem otroku

bolečina?

Raziskovalno vprašanje 3: Ali je najpogostejši način pomiritve otrokovega joka

pestovanje?

9.2 Raziskovalne metode

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji z uporabo ankete. Za zbiranje

podatkov smo uporabili delno strukturiran vprašalnik, ki je zajemal 16 vprašanj. Zbrane

podatke smo analizirali in predstavili v odstotkih, ter jih ponazorili z grafi. V pomoč sta

nam bila programa Microsoft Exel in Microsoft Office Word.

9.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavo so bile vključene srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre,

ki so zaposlene na Oddelku za pediatrijo Splošne bolnišnice. Razdeljenih je bilo 27

anketnih vprašalnikov, vrnjenih in izpolnjenih pa je bilo 25 vprašalnikov.

9.4 Raziskovalno okolje

Raziskava je potekala v mesecu decembru 2011 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec na

Oddelku za pediatrijo. Pred pričetkom raziskave smo pridobili soglasje vodstva institucije.

9.5 Etični vidiki raziskave

Anketirancem smo zagotovili anonimnost in moţnost, da zavrnejo sodelovanje v raziskavi.

Seznanili smo jih s cilji in nameni raziskave. Upoštevali smo etična načela medicinskih

sester in tehnikov zdravstvene nege. Dobljeni podatki so uporabljeni za namen raziskave.


29

9.6 Postopki zbiranja podatkov

Podatke smo zbrali z delno strukuiranimi vprašalniki.


30

10 REZULTATI

Graf 1: Spol anketirancev

Graf 1 prikazuje razmerje moških in ţensk sodelujočih v raziskavi. Razvidno je, da je bilo

vseh 25 (100%) anketirancev ţenskega spola.

Graf 2: Starost anketirancev

5 (20%) anketiranih je starih od 20 do 30 let, prav tako je 5 (20%) anketiranih starih od 31

do 40 let, 6 (24 %) anketiranih je starih od 41 do 50 let, 9 (36%) anketiranih je starih 51 let

ali več. Iz rezultatov ankete lahko ugotovimo, da je večina anketiranih starih 51 let ali več.

0%

100%

Moški

Ženski

20%

20%

24%

36%

20 - 30 let

31 - 40 let

41 - 50 let

51 let ali več


31

Graf 3: Delovna doba anketirancev

Največ medicinskih sester vključenih v raziskavo ima 31 let ali več delovne dobe, kar

predstavlja 10 (40%) vseh anketiranih, 8 (32%) ima delovne dobe od 0 do 10 let, 5 (20%)

ima 21 do 30 let delovne dobe, 2 (8%) imata 11 do 20 let delovne dobe.

Graf 4: Stopnja izobrazbe anketirancev

Graf 4 prikazuje da je bilo v anketo vključenih 17 (68%) medicinskih sester s srednje

šolsko izobrazbo, 7 (28%) z visokošolsko izobrazbo, 1 (4%) z višješolsko-strokovno

izobrazbo. Med anketiranimi ni bilo medicinskih sester z univerzitetno (0%) in

podiplomsko (0%) izobrazbo.

32%

8%

20%

40%

0 - 1 0 let

11 - 20 let

21 - 30 let

31 let ali več

68%

4%

28%

0% 0%

Srednješolska

Višješolska- strokovna

Visokošolska

Univerzitetna

Podiplomska


32

Graf 5: Komunikacija z otrokom

Iz pridobljenih podatkov lahko razberemo, da 23 (92%) anketiranih meni, da znajo dobro

komunicirati z otrokom, 2 (8%) izmed anketiranih pa ne vesta ali je njuna komunikacija z

otroci ustrezna.

Graf 6: Pomembnost neverbalne komunikacije

24 (96%) anketiranih je odgovorilo, da se jim neverbalna komunikacija z otrokom zdi

pomembna, 1 (4%) pa je odgovorila, da ne ve.

92%

0% 8%

0%

Da

Ne

Ne vem

Drugo

96%

0%

4%

0%

Da

Ne

Ne vem

Drugo


33

Graf 7: Pomen neverbalne komunikacije z otrokom

20 (80%) anketiranim neverbalna komunikacija z otrokom pomeni sporazumevanje med

otrokom in medicinsko sestro, 4 (16%) pomeni povezavo zdravstvenih delavcev z

otrokom, 1 (4%) pa je dopisala da zanjo neverbalna komunikacija pomeni pestovanje,

nasmeh.

Graf 8: Načini neverbalne komunikacije pri delu z otrokom

8 (32%) anketiranih kot način neverbalne komunikacije najpogosteje uporabi dotik, 5

(20%) jih uporabi mimiko obraza, očesni kontakt in nasmeh, 2 (8%) uporabita gibe telesa,

nihče izmed anketiranih pa ne uporablja molka (0%).

80%

16%

4%

Sporazumevanje med otrokom inmedicinsko sestro

Povezavo zdravstvenih delavcevz otrokom

Drugo

20%

32% 20%

20%

8%

0%

Mimika obraza

Dotik

Očesni kontakt

Nasmeh

Gibi telesa

Molk


34

Graf 9: Pomen joka pri novorojenčku

16 (64%) anketiranih meni, da otrok skozi jok izraţa njegove potrebe, 5 (20%) jih meni da

jok pomeni izraţanje otrokovih čustev, 4 (16%) pa menijo da je jok otroka njegov edini

način neverbalne komunikacije.

Graf 10: Vzrok joka pri hospitaliziranem otroku

Na vprašanje kaj je najpogostejši vzrok joka pri hospitaliziranem otroku je 9 (36%)

anketiranih odgovorilo, da je to strah, 8 (32%) jih je odgovorilo da je bolečina, 4 (16%) so

odgovorile, da je neugodje, 2 (8%) sta odgovorili da je samota, 1 (4%) je odgovorila da je

lakota, prav tako 1 (4%) pa je dopisala da je najpogostejši vzrok joka domotoţje.

16%

64%

20%

0%

Edini način neverbalnekomunikacije otroka

Izražanje otrokovih potreb

Izražanje čustev otroka

Iskanje pozornosti

32%

36%

4%

16%

0% 8% 4%

Bolečina

Strah

Lakota

Neugodje

Utrujenost

Samota

Drugo


35

Graf 11: Različne oblike joka pri otrocih

23 (92%) anketiranih meni, da prepozna različne oblike joka pri otrocih, 1 (4%) meni da ne

prepozna različnih oblik joka, 1 (4%) pa pravi da ne ve.

Graf 12: Razlikovanje fiziološkega joka od patološkega

23 (92%) anketiranih meni, da razlikuje patološki jok od fiziološkega, 2 (8%) pa pravita da

ne vesta.

92%

4% 4%

0%

Da

Ne

Ne vem

Drugo

92%

0% 8%

0%

Da

Ne

Ne vem

Drugo


36

Graf 13: Prepoznavnost potreb otroka skozi jok

7 (28%) anketiranih pravi, da vedno prepozna kaj otrok potrebuje kadar se joče, 18 (72%)

pa pravi, da potrebo otroka skozi jok prepozna le včasih.

Graf 14: Interpretacija joka

18 (72%) anketiranih je na vprašanje, če znajo pravilno interpretirati jok odgovorilo z da, 5

(20%) z ne vem, ter 2 (8%) sta dopisala da ne zmeraj.

28%

72%

0%

Da, vedno

Včasih

Nikoli

72% 0%

20%

8%

Da

Ne

Ne vem

Drugo


37

Graf 15: Način s katerim se potolaţi otroka

12 (48%) anketiranih pravi, da kot način pomiritve otroka najpogosteje uporabi pestovanje,

9 (36%) anketiranih uporabi govorjenje, 3 (12%) anketirani otroka najpogosteje potolaţijo

z igro, 1 (4%) anketiran pa s petjem.

Graf 16: Vpliv prisotnosti staršev na otroka med hospitalizacijo

23 (92%) anketiranih meni, da prisotnost staršev med hospitalizacijo pozitivno vpliva na

otroka, 2 (8%) pa menita da ne.

48%

36%

0%

4% 12%

S pestovanjem

Z govorjenjem

Z branjem

S petjem

Z igro

92%

8%

0% 0%

Da

Ne

Ne vem

Drugo


38

11 RAZPRAVA

V raziskavi so sodelovali zaposleni na Oddelku za pediatrijo Splošne bolnišnice, in sicer je

bilo v anketo zajetih 25 (100%) ţensk. Največ anketiranih 9 (36%) je starih nad 51 let.

Največ vključenih ima nad 31 let delovne dobe. Največ anketiranih 17 (68%) ima

srednješolsko izobrazbo, 7 (28%) ima visokošolsko izobrazbo, ter 1 (4%) ima višje šolsko

izobrazbo.

Komunikacija je sestavni del zdravstvene nege. Medicinska sestra velik del svojega časa

komunicira z otrokom in starši. Za vse to potrebuje ustrezno znanje in izkušnje s

komunikacijo. Na tak način spremlja bolnega otroka in starše ter mu pomaga na njegovi

poti do zdravja ( Perić, 2006, str. 125).

Medicinske sestre morajo imeti vrsto kvalitet, med katere nedvomno spadata psihofizična

sposobnost in pozitivne osebnostne lastnosti. Pri njihovem delu je zelo pomembno da

znajo ustrezno komunicirati z otrokovimi starši, ter seveda z otrokom samim. Velika

večina anketiranih, 23 (92%) meni, da zna ustrezno komunicirati z otroci, 2 (8%) izmed

anketiranih pa menita, da te veščine ne obvladata. Prav tako pa kar 24 (96%) anketiranih

meni, da je neverbalna komunikacija z otrokom zelo pomembna.

Pri komunikaciji z otrokom pa je še posebej potrebno izraţanje neverbalne komunikacije,

saj otroku več kot kakršnakoli razlaga, ki je včasih tudi ne razume, pomenijo prijazen

odnos, dotik, nasmeh. Na vprašanje kaj za njih pomeni neverbalna komunikacija z

otrokom, je večina medicinskih sester 20 (80%) odgovorila, da neverbalna komunikacija

pomeni sporazumevanje med otrokom in medicinsko sestro, 4 (16%) da povezavo

zdravstvenih delavcev z otrokom, 1 (4%) izmed anketiranih pa je dopisala, da neverbalna

komunikacija pomeni predvsem pestovanje in nasmeh. Neverbalna komunikacija je

komunikacija, ki se na otroškem oddelku zelo pogosto uporablja.

Dotik je med najbolj uporabljenimi načini nebesedne komunikacije. Dotik lahko nadomesti

besede. Potreba po njem obstaja ţe od nekdaj. Pravijo, da je dotik čaroben in skrivnosten,

zaradi svoje moči in ker ga v ţivljenju potrebujemo. Kadar bolnik potrebuje pomoč, je

popolnoma naravno, da se ga medicinska sestra dotika.


39

To pa ima tudi določeno tveganje, saj lahko s tem kršimo bolnikovo pravico do osebne

integritete. Dotik je čaroben in edinstven, če je uporabljen v pravem trenutku in na pravilen

način ( Klemenc, 2006, str. 45).

8 (32%) anketiranih kot najpogostejši način izraţanja neverbalne komunikacije uporablja

dotik, 5 (20%) anketiranih najpogosteje uporabi mimiko obraza, 5 (20%) očesni kontakt in

prav tako 5 (20%) nasmeh, 2 (8%) izmed anketiranih pa najpogosteje izraţa neverbalno

komunikacijo z gibi telesa.

Otrokov jok je jezik, s katerim otrok pove, da je nekaj narobe in prosi starše, naj to uredijo.

Predvsem pri novorojenčkih in dojenčkih ima jok izreden pomen, saj je na začetku

otrokovega ţivljenja edini moţen način komuniciranja. Jok mu zagotavlja preţivetje, saj z

njim opozori na svoje potrebe. 16 (64%) anketiranih prav tako pravi, da je jok otroka

izraţanje njegovih potreb, 5 (20%) anketiranih pravi da je jok predvsem izraţanje

otrokovih čustev, 4 (16%) anketirane pa menijo, da je jok edini način izraţanja neverbalne

komunikacije.

Sprejem otroka v bolnišnico predstavlja za njega in njegove starše nekaj hudega. Njihov

strah je podprt z dejstvom, da je otrok bolan in izvzet iz domačega okolja, jih pogosto dela

zelo ranljive in občutljive (Bele in Pajnkihar, 2006, str. 119). Hospitalizacija za otroka

predstavlja šok, saj se kar naenkrat znajde v nekem tujem okolju, obkroţajo ga sami

neznanci v belih oblekah, ki delajo zanj čudne in neznane reči, kar pa lahko otroka zelo

preplaši. Na vprašanje, kaj je najpogostejši vzrok joka pri hospitaliziranem otroku je 9

(36%) anketiranih odgovorilo, da je to strah, 8 (32%) anketiranih pravi, da otroci

najpogosteje jočejo zaradi bolečine, 4 (16%) menijo da zaradi neugodja, 2 (8%) zaradi

samote, 1(4%) zaradi lakote, ter 1 (4%) izmed anketiranih je dopisala da je domotoţje

vzrok, zaradi katerega otrok joče.

23 (92%) anketiranih pravi da razlikuje med različnimi oblikami joka. Prav tako kar 23

(92%) anketiranih pravi, da ločijo fiziološki jok od patološkega. Kot smo ţe omenili otrok

skozi jok izraţa svoje potrebe in sicer 7 (28%) anketiranih pravi, da vedno prepozna

potrebo otroka skozi jok, 18 (72%) anketiranih pa le včasih skozi jok prepoznajo kaj otrok

potrebuje.


40

Prav tako je na vprašanje, če menijo da znajo pravilno interpretirati jok 18 (72%)

anketiranih odgovorilo z da, 5 (20%) da ne vedo, 2 (8%) pa sta dopisali da pravilno

interpretirata jok, vendar ne zmeraj.

Ko otrok joče, nam sporoča, da nas potrebuje zato je pomembno, da se na jok odzovemo

takoj. Naučiti se je treba kako otroku prisluhniti in mu pravilno pomagati. Načinov kako

otroka potolaţiti je ogromno, pri tolaţbi otroka pa so najbolj uspešni njegovi starši, ki

dobro poznajo otrokov jok, pa tudi otrok se najbolj varno počuti v maminem objemu. Ko

pa je otrok hospitaliziran in ob njem niso njegovi starši mora to vlogo prevzeti medicinska

sestra, ki je ob njem.

Na vprašanje kakšen način najpogosteje uporabljajo, da potolaţijo otroka je 12 (48%)

anketiranih odgovorilo, da najpogosteje uporabijo pestovanje, 9 (36%) otroka najpogosteje

potolaţi z govorjenjem, 3 (12%) uporabijo igro, 1 (4%) pa otroku zapoje, in ga s tem

potolaţi.

Vsak hospitaliziran novorojenček ali otrok vsaj do šestega leta je upravičen do stalne

prisotnosti vsaj enega od staršev in do sproščenih obiskov ostalih sorodnikov, primerno

njegovemu zdravstvenemu stanju. Zdravljenje v bolnišnici mora biti organizirano tako, da

otrok ostane v bolnišnici čim krajši moţni čas, tam pa mora imeti moţnost sobivanja s

starši. Starši s svojo prisotnostjo spremenijo tuje in strašljivo okolje bolnišnice v neke vrste

prilagojeno domače okolje. 23 (92%) anketiranih meni, da prisotnost staršev med

hospitalizacijo otroka pozitivno vpliva na otroka, ter le 2 (8%) izmed anketiranih sta

mnenja, da ne.


41

Raziskovalno vprašanje 1: Ali medicinske sestre prepoznajo različne oblike joka?

Medicinske sestre prepoznajo različne oblike joka.

Raziskovalno vprašanje 2: Ali je najpogostejši vzrok joka pri hospitaliziranem otroku

bolečina?

Medicinske sestre pravijo, da je najpogostejši vzrok joka pri hospitaliziranem otroku strah

in ne bolečina.

Raziskovalno vprašanje 3: Ali je najpogostejši način pomiritve otrokovega joka

pestovanje?

Medicinske sestre pravijo, da je najpogostejši način s katerim pomirijo otroka pestovanje.


42

12 SKLEP

Komunikacija je edina aktivnost, ki je skupna vsem ljudem, tako odraslim kot tudi

otrokom. Ne smemo pozabiti njene pomembnosti in tega, da ni le nekaj samoumevnega,

temveč je veščina, ki se jo je potrebno učiti celo ţivljenje.

Medicinske sestre, ki delajo z otroci morajo upoštevati tako verbalno kot neverbalno

komunikacijo, saj vemo, da je prav neverbalna komunikacija pri otrocih veliko bolj

izraţena. Potrebno je dobro poznavanje veščin komunikacije, strokovnega znanja, etičnih

načel, empatije, sposobnost reševanja konfliktov, saj so le ti dejavniki izredno pomembni

in vplivajo na vzpostavljanje profesionalnega odnosa medicinske sestre z bolnimi otroki in

njihovimi starši v procesu zdravljenja.

Ugotovili smo, da hospitalizacija pri otroku povzroči strah, neugodje, domotoţje in zaradi

tega je potrebno otroku posvetiti več pozornosti, da bo zdravljenje uspešno. Medicinske

sestre se zavedajo pomembnosti neverbalne komunikacije, ter jo pri svojem delu z otroki

ves čas uporabljajo. Na začetku otrokovega ţivljenja je izraţanje komunikacije jok, s

katerim izraţa svoje potrebe. Medicinske sestre, ki delajo z otroci se zavedajo

pomembnosti joka pri otroku, skozi vsa leta nabiranja izkušenj so se naučile, da prepoznajo

razlike med jokom in ţe preko joka presodijo kaj otroka muči, ter mu na ustrezen način

pomagajo.

Medicinska sestra se mora pri svojem delu zavedati pomembnosti komunikacije z otrokom

in njegovimi starši, saj profesionalen odnos vpliva na kakovost zdravstvene nege. Merilo

kakovostne zdravstvene nege je strokovno opravljeno delo, ki ga bo medicinska sestra

vedno opravila v svoje zadovoljstvo, zadovoljstvo otrok in njihovih staršev.


43

ZAHVALA

Za izkazano pomoč, prijaznost in dobre nasvete se iskreno zahvaljujem mentorici viš.

predav. dr. Jadranki Stričević in somentorici doc. dr. Majdi Pajnkihar, ki sta me pri pisanju

diplomskega dela usmerjali s svojim strokovnim znanjem.

Posebna zahvala je namenjena moji druţini, ki je ves čas študija verjela vame, mi stala ob

strani, me spodbujala in podpirala, da sem dosegla svoje zastavljene cilje.

Zahvaljujem se tudi vodstvu Splošne bolnišnice Slovenj Gradec za izpolnitev vprašalnika

in izredno prijazen in topel sprejem.


44

LITERATURA

Balaţic, D. Komunikacija v zdravstvenem timu: diplomsko delo, Maribor: Fakulteta za

zdravstvene vede, 2011: 7.

Banec, J. Ovire v komunikaciji z bolnim otrokom: diplomsko delo, Maribor: Fakulteta za

zdravstvene vede, 2010: 1-36.

Bele, T. Pajnkihar, M. Spoštovanje moralno-etičnih elementov v komunikaciji z otrokom

in starši ob sprejemu. V: Simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeleţbo.

Kakovostna komunikacija in etična drţa sta temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor,

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 119-124.

Brazelton, T B. Otrok: čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka, Ljubljana: mladinska

knjiga, 1999: 247-250.

Hoyer, S. Zdravstvena nega otroka. Ljubljana: Tehniška zaloţba Slovenije, 1994: 104-152.

Klemenc, D. Komunikacija kot element kakovostne zdravstvene obravnave z vidika etičnih

načel in pacientovih pravic. V: Simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno

udeleţbo. Kakovostna komunikacija in etična drţa sta temelja zdravstvene in babiške nege.

Maribor, Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 43-47.

Koren, M. Komunikacija med medicinskimi sestrami in starši zdravljenih otrok: diplomsko

delo, Kranj: Fakulteta za organizacijske vede, 2009: 3-18.

Mihaljčič, Z, Šantl Mihaljčič, L. Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Jutro, 2000: 20.

Morris, D. Otrok. Ljubljana: Tehniška zaloţba Slovenije, 2008: 107.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999: 109.


45

Pajnkihar, M, Stričević, J. Vpliv psihosocialnih faktorjev na komunikacijo in medsebojne

odnose med otrokom, starši in medicinsko sestro. Komunikacija in kakovost v pediatrični

zdravstveni negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Sekcija medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji, 2007: 33-35.

Pajnkihar, M, Lahe, M. Spoštovanje pacientovega dostojanstva in avtonomnosti v

medsebojnem partnerskem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. V: Simpozij

zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeleţbo. Kakovostna komunikacija in etična

drţa sta temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor, Društvo medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov, 2006: 31-34.

Papalia, D.E, Wendoks Olds, S, Duskin Feldman, R. Otrokov svet. Ljubljana: Educy,

2003: 160-163.

Perić, B. Komunikacija medicinske sestre z bolnim otrokom in njegovimi starši. V:

Simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeleţbo. Kakovostna komunikacija

in etična drţa sta temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor, Društvo medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 125-128.

Rungapadiachy, D.M. Medsebojna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy, 2003: 1-

263.

Stanton, N. Zakaj komuniciramo. V: Rungapadiachy, D.M. Medsebojna komunikacija v

zdravstvu. Ljubljana: Educy, 2003: 249.

Stričević, J, Ivanc, Z. Besedne in nebesedne spretnosti pri sporazumevanju. V: Simpozij

zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeleţbo. Kakovostna komunikacija in etična

drţa sta temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor, Društvo medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov, 2006: 67-71.

Trenholm, S, Jensen, A. Značilnosti neverbalnega komuniciranja. V: Ule, M. Psihologija

komuniciranja. Ljubljana, Fakulteta za druţbene vede, 2005: 194-195.


46

Ule, M. Psihologija komuniciranja. Ljubljana, Fakulteta za druţbene vede, 2005: 14-195.

Urbančič, K. Komunikacija v zdravstveni negi. V: Klemenc, D. Komunikacija kot element

kakovostne zdravstvene obravnave z vidika etičnih načel in pacientovih pravic. V:

Simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeleţbo. Kakovostna komunikacija

in etična drţa sta temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor, Društvo medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 44.

Zorec, J. Pomen komunikologije v zdravstveni negi hospitaliziranega otroka: diplomsko

delo. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000: 44.


47

VIRI

Grgurić, J. Plač djeteta- izmeĎu komunikacije i patnje. 2004. Dosegljivo na:

http://hpps.kbsplit.hr/hpps-2004/03.pdf. (11. 1. 2012).

Impuls.si. Povratna informacija. 2007. Dosegljivo na:

http://www.impuls.si/stran.php?show=novice_podrobno&id=8&i=2. (13.2.2012).

Iskreni.net. Odziv na dojenčkov jok. 2009. Dosegljivo na:

http://www.iskreni.net/clanki/vzgoja-in-starsevstvo/povezovalno-starsevstvo/337-odziv-

na-dojenckov-jok.html. (20. 11. 2011).

Mlinar, K. Ko dojenček joka. 2004. Dosegljivo na:

http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979195. (25. 11. 2011).

Pustavrh, N. Zakaj jokamo. Viva, portal za zdravo ţivljenje. 2010. Dosegljivo na:

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2588/Zakaj-jokamo. (20. 11. 2011).

Tavčar Prelog, A. Jok- edini način komunikacije. Otrok in druţina. 2007. Dosegljivo na:

http://www.bambino.si/jok__edini_nacin_komunikacije. (5. 12. 2011).

Zdravstvena. Info. Komunikacija v zdravstvenem in negovalnem timu s supervizijo

odgovori na teme, 2008. Dosegljivo na: http://www.zdravstvena.info/vsznj/komunikacija-

v-zdravstvenem-in-negovalnem-timu-s-supervizijo-odgovori-na-teme/. (11. 1. 2012).

Zorec, J. Pomen komunikacije v zdravstveni negi hospitaliziranega otroka. Obzornik

zdravstvene nege. 2000. Dosegljivo na:

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=9b48c4a2-91a5-40cf-

95ef-336b8b32d754. (10. 12. 2011.)

http://hpps.kbsplit.hr/hpps-2004/03.pdf

http://www.impuls.si/stran.php?show=novice_podrobno&id=8&i=2

http://www.iskreni.net/clanki/vzgoja-in-starsevstvo/povezovalno-starsevstvo/337-odziv-na-dojenckov-jok.html

http://www.iskreni.net/clanki/vzgoja-in-starsevstvo/povezovalno-starsevstvo/337-odziv-na-dojenckov-jok.html

http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979195

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2588/Zakaj-jokamo

http://www.bambino.si/jok__edini_nacin_komunikacije

http://www.zdravstvena.info/vsznj/komunikacija-v-zdravstvenem-in-negovalnem-timu-s-supervizijo-odgovori-na-teme/

http://www.zdravstvena.info/vsznj/komunikacija-v-zdravstvenem-in-negovalnem-timu-s-supervizijo-odgovori-na-teme/

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=9b48c4a2-91a5-40cf-95ef-336b8b32d754

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=9b48c4a2-91a5-40cf-95ef-336b8b32d754


1

PRILOGE

Anketni vprašalnik

Spoštovani,

Sem Mateja Pušnik, absolventka na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru in v sklopu

svoje diplomske naloge delam raziskavo na temo » Izraţanje neverbalne komunikacije

otroka z jokom «. prosim Vas, da na zastavljena vprašanja odgovorite iskreno, saj bom le

tako dobila realne rezultate.

Anketa je anonimna in se bo uporabljala le za rezultate v diplomskem delu.

1. Spol

a) Moški

b) Ţenski

2. Starost

a) 20-30 let

b) 31-40 let

c) 41-50let

d) 51 let ali več

3. Delovna doba?

a) 0-10 let

b) 11-20 let

c) 21-30 let

d) 31 let ali več


2

4. Stopnja izobrazbe

a) Srednješolska

b) Višješolska-strokovna

c) Visokošolska

d) Univerzitetna

e) Podiplomska

5. Ali menite, da znate ustrezno komunicirati z otrokom?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Drugo: _____________________________________________

6. Ali se vam zdi neverbalna komunikacija z otrokom pomembna?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Drugo: ______________________________________________

7. Kaj za vas pomeni neverbalna komunikacija z otrokom?

a) Sporazumevanje med otrokom in medicinsko sestro

b) Povezavo zdravstvenih delavcev z otrokom

c) Drugo: _______________________________________

8. Kakšen način neverbalne komunikacije najpogosteje uporabite pri delu z

otrokom?

a) Mimika obraza

b) Dotik

c) Očesni kontakt

d) Nasmeh

e) Gibi telesa

f) Molk


3

9. Kaj za Vas pomeni jok pri novorojenčku?

a) Edini način neverbalne komunikacije otroka

b) Izraţanje otrokovih potreb

c) Izraţanje čustev otroka

d) Iskanje pozornosti

10. Kaj je najpogostejši vzrok joka pri hospitaliziranem otroku?

a) Bolečina

b) Strah

c) Lakota

d) Neugodje

e) Utrujenost

f) Samota

g) Drugo:________________________________________

11. Ali prepoznate različne oblike joka pri otrocih?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Drugo:_______________________________________

12. Ali razlikujete fiziološki jok od patološkega?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Drugo:_______________________________________

13. Ali prepoznate potrebo otroka skozi jok?

a) Da vedno

b) Včasih

c) Nikoli


4

14. Ali menite, da znate pravilno interpretirati jok?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Drugo: ____________________________________

15. Kakšen način najpogosteje uporabite, da potolaţite otroka, ki joče?

a) S pestovanjem

b) Z govorjenjem

c) Z branjem

d) S petjem

e) Z igro

16. Ali menite, da prisotnost staršev med hospitalizacijo pozitivno vpliva na

otroka?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Drugo:________________________________________________

Hvala za sodelovanje!

Mateja Pušnik


5

Soglasje

Documents

IZRAŢANJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE - core.ac.uk fileRezultati: Ugotovili smo, da je neverbalna komunikacija zelo pomembna pri delu z otrokom, ter da se medicinske sestre le-tega zavedajo,