FINANCIRANJE VERSKIH SKUPNOSTI IN ZAPOSLOVANJE … · prihodki državnih proračunov (lahko tudi na različnih nivojih) ustrezno nižji. Dotacije in davčne olajšave lahko skupaj

PP - PRIMERJALNI PREGLED

FINANCIRANJE VERSKIH

SKUPNOSTI IN ZAPOSLOVANJE

NJIHOVIH PRIPADNIKOV

Pripravili: mag. Igor Zobavnik Janez Blažič dr. Katarina Žagar Ana Lekše Številka naročila: 07/2014 Descriptor/Geslo: svoboda veroizpovedi/freedom of religious beliefs Datum: 28. 03. 2014 Gradivo ne predstavlja uradnega mnenja Državnega zbora

2

I UVOD Urejeno razmerje med državo in verskimi skupnostmi je eden od ciljev demokratičnih držav in pomeni dolgoročno investicijo v izboljšanje odnosov v celotni družbi, sožitje med državljani, pa tudi povečanje stabilnosti in mednarodnega ugleda posamezne države. Med drugim pomeni tudi primeren način financiranje verskih skupnosti, pri katerem ima lahko država pomembno vlogo, bodisi z neposrednim financiranjem verskih skupnosti prek cerkvenega davka ali s financiranjem (dotacijami) verskih skupnosti iz javnih sredstev, te skupnosti pa lahko država financira tudi posredno, tako da so za delo teh skupnosti predvidene davčne olajšave, zaradi katerih so prihodki državnih proračunov (lahko tudi na različnih nivojih) ustrezno nižji. Dotacije in davčne olajšave lahko skupaj označimo kot subvencije.1 Pomemben je tudi delovnopravni status verskih uslužbencev, v okviru tega pa predvsem ureditev zaposlovanja predstavnikov verskih skupnosti v državnih institucijah, vključno z duhovno oskrbo predvsem vojaškega osebja (Mueller, 2012, Blažič in Zobavnik, 2009). Zelo pomembno načelo, ki je navadno tudi deklarirano v ustavi ali zakonih posameznih držav, se pa v praksi pogosto ne izvaja dosledno ali v celoti, pa je, da določena cerkev oziroma verska skupnost kljub svoji prevladi v posamezni državi (glede števila vernikov) ni favorizirana na račun drugih, saj to lahko povzroči občutek prikrajšanosti in neenakopravnosti pri pripadnikih drugih verskih skupnosti. Urejeno razmerje med državo in cerkvijo je pomembno za vse državljane in ne le za pripadnike verskih skupnosti (Driesesen, 2010:15 in Blažič in Zobavnik, 2009). Znotraj EU sicer obstajajo določene težnje po harmonizaciji prava, ki se nanaša na položaj in status verskih skupnosti oziroma cerkva v državah članicah, vendar pa prevladuje načelo nevmešavanja v notranje pravo držav članic na tem področju. Izjava (deklaracija) št. 11 o statusu cerkva in nekonfesionalnih organizacij, ki je bila sprejeta 2. oktobra 1997 kot aneks k Amsterdamski pogodbi, določa, da EU spoštuje in ne posega v status, ki ga cerkve in verska združenja ali skupnosti uživajo v državah članicah po notranjem pravu, ter da EU enako spoštuje status svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij. Izjava med drugim pomeni zagotovitev spoštovanja zelo različnih struktur odnosov med cerkvijo in verskimi skupnostmi ter državo pri članicah EU2 (delno povzeto po Drenik, 2004, v Blažič in Zobavnik, 2009). V primerjalno pravni analizi o uresničevanju verske svobode se tokrat3 osredotočamo na naslednje vidike:

1. javna sredstva, namenjena za versko in splošno koristno dejavnost verskih skupnosti (šolstvo, zdravstvo, humanitarne dejavnosti, skrb za kulturno dediščino, državno financiranje zaposlenih v verskih skupnostih);

1 “Subvencija (subsidy) je ugodnost, ki jo skupini ali posameznikom da država, navadno v denarni obliki ali v obliki znižanja davkov.“ (Investopedia, spletna enciklopedija). “Subvencija je oblika finančne ali stvarne podpore, ki se jo daje določenemu gospodarskemu sektorju (ali instituciji, ali poslovnim področjem ali posameznikom), navadno s ciljem spodbujanja ekonomske ali socialne politike % Subvencije imajo različne oblike: neposredne (denarne subvencije, brezobrestna posojila) in posredne (davčne olajšave, zavarovanje, posojila z nizko obrestno mero %) podpore.” (spletna enciklopedija Wikipedia). Med davčnimi olajšavami in subvencijami pa obstajajo tudi nekate razlike. Davčne oljašave v višini niso fiksno določene z zneskom. V primeru davčnih olajšav ni denarnih tokov med državo in davčnimi zavezanca z ugodnim statusom (npr. cerkvami in verskimi skupnostmi). Namesto tega se država preprosto vzdrži pobiranja davkov od te skupine (spletna stran about.com). 2 O modelih teh odnosov v Evropi glej več v Pengov: 2011, http://revus.revues.org/2035. 3 O podobnih temah smo pisali v raziskovalnih nalogah: št. 60/2005 z naslovom »Cerkveni davek«, v nalogi št. 61/2005: »Obdavčitev dohodkov verskih skupnosti« in v nalogi št. 77/2009: Položaj verskih skupnosti.«

3

2. davčne olajšave in oprostitve, ki so jih deležne verske skupnosti, 3. ureditev zaposlovanja predstavnikov verskih skupnosti v državnih institucijah (zdravstvo,

zapori, vojska, policija), 4. predstavitev držav, ki nudijo duhovno oskrbo vojaškemu osebju oziroma imajo

ustanovljen in delujoč vojaški ordinariat. Skladno z željo naročnika je v osrednjem delu primerjalnega pregleda (točka III.) prikazana ureditev v nekaterih državah članicah Evropske unije (Italija, Nemčija, Francija in Finska)4 in ureditev v Srbiji, Črni gori, Rusiji, Združenih državah Amerike, v Kanadi in v Avstraliji. Pri točkah 3. in 4. iz prejšnjega odstavka je v (točka III. primerjalnega pregleda) prikazana ureditev še v nekaterih drugih državah, posebno pri točki 4, kjer smo skladno z naročilom poskušali zajeti ureditve v širšem naboru držav. Pred tem pa je v točki II., ki sledi uvodu, predstavljena tudi ureditev v Sloveniji. Podatke smo pridobili predvsem na svetovnem spletu; osredotočili smo se zlasti na prikaz zakonodaje v posameznih državah, uporabili gradiva ministrstev in drugih državnih institucij v obravnavanih državah, ki so pristojne za področje urejanja odnosov z verskimi skupnostmi in za davčno področje, ter tudi strokovno literaturo (članke in diplomska dela) s tega področja. II UREDITEV V SLOVENIJI 2.1 JAVNA SREDSTVA, NAMENJENA ZA VERSKO IN SPLOŠNO KORISTNO

DEJAVNOST VERSKIH SKUPNOSTI Registrirane cerkve in druge verske skupnosti se financirajo predvsem iz donacij ter drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega drugega premoženja, pa tudi iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so. Zakon o verski svobodi (ZVS) v 29. členu določa, da lahko država gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena. Tudi prvi odstavek 20. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v RS (ZPPVS), ki je še vedno v veljavi, določa, da lahko država daje verskim skupnostim gmotno podporo (Blažič, Zobavnik 2009). ZVS v 27. členu tudi določa, da lahko registrirane cerkve in druge verske skupnosti pod pogoji iz tega zakona za svoje verske uslužbence zaprosijo za pridobitev pravice do namenske državne finančne pomoči iz državnega proračuna za pokritje prispevkov za socialno varnost. Gre za prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za obvezno zdravstveno zavarovanje. Verske skupnosti lahko ustanavljajo izobraževalne in vzgojne ustanove, dijaške in študentske domove ter druge podobne ustanove in v njih svobodno opravljajo izobraževalno in vzgojno dejavnost po lastnih statutih v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Država sofinancira dejavnost takšnih vrtcev in šol praviloma s pokritjem 85 % plač in materialnih stroškov programa v primerljivem javnem zavodu, če so navedene ustanove verskih skupnosti organizirane v skladu z zakonom in izvajajo javno veljavni program. Nekaterim verskim šolam, ki so bile ustanovljene še pred sprejetjem nove ureditve sofinanciranja zasebnega šolstva, pa država 4 Navedene države članice EU smo izbrali sami: Italijo kot značilno (južnoevropsko) rimskokatoliško državo, vključno s Svetim sedežem (Vatikan); Nemčijo kot predstavnico srednjeevropskih držav, kjer sta vodilni dve religiji in imajo cerkveni davek; Francijo, ki predstavlja (zahodnoevropski) model sekularne države, ter Finsko, ki predstavlja skandinavski protestantski primer države s cerkvenim davkom in transparentimi finančnimi podatki glede financiranja verskih skupnosti.

4

plače in materialne stroške financira v celoti. Verske skupnosti kot pravne osebe zasebnega prava lahko konkurirajo tudi za druga sredstva iz državnega proračuna, in sicer za izvedbo določenih programov, predvsem na socialnem področju, in iz programov ter projektov varstva premične in nepremične kulturne dediščine. Nekatere verske skupnosti imajo tudi svoje dobrodelne organizacije, ki sredstva pridobivajo enakopravno z drugimi (primerjaj Blažič in Zobavnik, 2009). Pravne in dejanske ureditve financiranja verskih skupnosti urejajo tudi sporazumi med Republiko Slovenijo in posamezno versko skupnostjo. V teh dokumentih se država navadno obveže, da bo verskim skupnostim zagotavljala uresničevanje vseh lastninskopravnih upravičenj, da bo ob enakih pogojih, kot podpira druge take zasebne ustanove, podpirala na primer izobraževalne in dobrodelne ustanove posamezne verske skupnosti ter da bo (finančno) pomagala pri vzdrževanju kulturnih spomenikov, ki pripadajo posamezni verski skupnosti. PoIeg tega obstaja še več zakonskih in podzakonskih aktov, ki omogočajo ali določajo posredno državno podporo verskim skupnostim (Pengov, 2010). Iz posebnega dela proračuna Republike Slovenije za leto 2014 je razvidno, da je v tem letu za podporo verskim skupnostim namenjenih 1.950.000 evrov, in sicer v okviru pristojnosti Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (povzeto po spletni strani Ministrstva za finance). 2.2 DAVČNE OPROSTITVE IN OLAJŠAVE ZA VERSKE SKUPNOSTI Glede davčnih oprostitev in olajšav za verske skupnosti v naši državi je treba v prvi vrsti opozoriti na določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2), ki določa, da tega davka ne plačujejo zavezanci, kot so zavod, društvo, ustanova, verska skupnost, politična stranka, zbornica, reprezentativni sindikat, če so v skladu s posebnim zakonom ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti in dejansko poslujejo skladno z namenom ustanovitve in delovanja. Ne glede na to določbo plačajo ti zavezanci (med njimi so tudi cerkve in druge verske skupnosti) davek od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti, kakor to določa drugi odstavek navedenega člena. Pri določanju davčne osnove zavezanca iz navedenega člena se prihodki iz opravljanja nepridobitne dejavnosti ter dejanski in sorazmerni stroški te dejavnosti izvzamejo iz davčne osnove, kakor to določa 27. člen ZDDPO-2 (več o tem glej Blažič in Zobavnik, 2009). Po istem zakonu lahko zavezanec (katerakoli pravna oseba) uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojnoizobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene, in sicer do zneska, ki ustreza 0,3 % obdavčenega prihodka zavezanca v davčnem obdobju, vendar največ do višine davčne osnove davčnega obdobja (prvi odstavek 59. člena ZDDPO-2). Ta določba se posredno nanaša tudi na verske skupnosti, prejemnice navedenih izplačil. Naslednja davčna oprostitev se nanaša na plačilo davka na dodano vrednost. V 11. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) je določeno, da so plačila DDV oproščene tudi storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave, kot tudi dobava blaga, ki je neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence. Poleg tega je v 10. točki prvega odstavka navedenega člena določeno tudi, da je plačila DDV

5

oproščeno zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, in sicer z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb. Navedene točke se nanašajo na bolnišnično in izvenbolnišnično zdravstveno oskrbo (1. točka), na socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše (6. točka), na storitve varstva otrok in mladostnikov (7. točka), ter na predšolsko vzgojo, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in prekvalifikacije (8. točka), vključno z dobavo blaga in storitev (deloma povzeto po Blažič in Zobavnik, 2009). Zakon o davku na nepremičnine5 v 7. točki prvega odstavka 8. člena določa, da se davka na nepremičnine ne plačuje od sakralnih objektov, ki so v lasti registriranih verskih skupnosti ali njihovih sestavnih delov. V skladu s 142. členom Zakona o dohodnini6 lahko zavezanec zahteva, da se do 0,5 % dohodnine, odmerjene po tem zakonu od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo, nameni za financiranje splošno-koristnih namenov. Za splošno-koristne namene se štejejo humanitarni nameni (vključno z varstvom človekovih pravic), nameni varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, invalidski, dobrodelni, ekološki, kulturni, športni, religiozni in drugi nameni. Zavezanec torej lahko nameni del dohodnine tudi cerkvam ali drugim verskim skupnostim. Na koncu je treba omeniti še Zakon o davku na dediščine in darila,7 ki v 9. členu mdr. določa, da je davka oproščeno darilo ali dediščina, ki jo prejme pravna oseba zasebnega prava, ustanovljena na podlagi zakona za opravljanje verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialno-varstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti ali za opravljanje dejavnosti zaščite in reševanja, vendar le, če gre za darilo oziroma dediščino, ki je namenjena opravljanju take dejavnosti pravne osebe. V 11. členu istega zakona pa je določeno, da davka ne plača davčni zavezanec, ki podeduje ali dobi v dar prejeto premoženje in ga brez povračila odstopi državi, občini ali pravnim osebam zasebnega prava, ustanovljenim na podlagi zakona za opravljanje verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialno-varstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti, vendar, le, če je premoženje namenjeno izključno za nepridobitne namene prejemnika. V tem primeru se oprostitev na versko skupnost nanaša le posredno. 2. 3 ZAPOSLOVANJE DUHOVNIKOV V DRŽAVNIH INŠTITUCIJAH Zakon o verski svobodi (v nadaljevanju zakon) določa možnost verske duhovne oskrbe v vojski, policiji, v zavodih za prestajanje kazni, v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih. Uresničevanje te pravice je natančneje določeno s pravilniki. Pripadniki Slovenske vojske imajo med vojaško službo pravico do verske duhovne oskrbe v skladu s predpisi o vojaški službi in obrambi države (22. člen zakona). Organizacijo in način izvrševanja pravice do religiozne duhovne oskrbe vojaških oseb in civilnih oseb, ki delajo v slovenski vojski, natančneje določa Pravilnik o organizaciji religiozne duhovne oskrbe. Religiozno duhovno oskrbo v Slovenski vojski organizira Vojaški vikariat Generalštaba Slovenske vojske, ki ga vodi vojaški vikar. Formacija vojaškega vikariata se popolnjuje z vojaškimi uslužbenci z nazivom vojaški vikar, namestnik vojaškega vikarja, pomočnik vojaškega 5 Zakon o davku na nepremičnine /ZDavNepr/ (Uradni list RS, št. 101/13). 6 Zakon o dohodnini /ZDoh-2/ (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 40/12 - ZUJF, 75/12, 94/12 in 96/13). 7 Zakon o davku na dediščine in darila /ZDDD/ (Uradni list RS, št. 117/06).

6

vikarja, vojaški kaplan ali pastoralni asistent v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje v Slovenski vojski (3. člen pravilnika, več o vlogi vikariata gl. naslednje poglavje). Verski uslužbenci v Slovenski vojski (v nadaljevanju SV) niso zaposleni glede na pripadnost posamezni veroizpovedi. Vojska zaposluje koordinatorje za duhovno oskrbo, katerih naloga je zagotoviti ustrezno duhovno oskrbo vsakemu verniku v vojaški službi glede na veroizpoved, ki ji pripada. Ministrstvo za obrambo oziroma Slovenska vojska ne subvencionira in/ali finančno posredno ali neposredno ne podpira nobene verske skupnosti. Osebje Vojaškega vikariata je zaposleno v slovenski vojski na podlagi pravnih aktov. Po mednarodnem vojnem in humanitarnem pravu gre za osebje, ki ima – podobno kot sanitetno osebje – poseben status in je odgovorno za zagotavljanje duhovne oskrbe pripadnikom SV. Tako kot pripadniki SV imajo z MORS oziroma s SV sklenjeno delovno razmerje in zasedajo ustrezno formacijsko dolžnost (v Vojaškem vikariatu). Naloge in obveznosti pripadniki vikariata opravljajo tako kot ostali pripadniki SV, to je v skladu z opisom del in nalog (s posebnimi nalogami, ki jih narekuje specifika njihovega poslanstva). So pripadniki SV in so javni uslužbenci, plačilo za njihovo delo je plačilo, ki jim pripada kot javnim uslužbencem (Slovenska škofovska konferenca - SŠK, spletna stran). Policistom, ki to želijo, država zagotovi versko duhovno oskrbo v okoliščinah, ko jim je uresničevanje verske svobode oteženo. Organizacijo verske duhovne oskrbe in način izvrševanja te pravice v policiji podrobneje uredi minister, pristojen za notranje zadeve (23. člen zakona). Pravilnik o organizaciji in načinu verske duhovne oskrbe v policiji določa (3. člen), da versko duhovno oskrbo v policiji organizira uslužbenec generalne policijske uprave, ki mora pri izvrševanju te pravice zagotoviti enakopravnost različnih veroizpovedi in da lahko sodeluje z drugimi državnimi organi in predstavniki registriranih verskih skupnosti v Sloveniji. Policist ima pravico do verske duhovne oskrbe na podlagi izrecne želje. Pravico do verske duhovne oskrbe lahko uresničuje v času, ko neposredno ne opravlja nalog, v času pripravljenosti na delovnem mestu ali času, ki je določen za počitek. Praviloma se čas, ko je policist pri verski duhovni oskrbi, ne šteje v delovni čas, razen izjemoma (več: 5. člen pravilnika). Verska duhovna oskrba je zagotovljena tudi v zavodih za prestajanje kazni. Osebe, ki jim je na podlagi odločbe sodišča odvzeta prostost ali jim je bilo omejeno gibanje in so v zavodu za prestajanje kazni zapora, vzgojnem zavodu, prevzgojnem domu ali v zavodu za usposabljanje (pridržane osebe), imajo pravico do redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe. Materialne pogoje za uresničevanje te pravice zagotavlja Ministrstvo za pravosodje. Vsaki pridržani osebi je treba v mejah možnosti omogočiti sodelovanje pri verskih obredih, ki so organizirani v zavodu, in ji omogočiti prejemanje knjig z versko vsebino in napotkov. To velja tudi za pridržane osebe v zavodih za mladoletne (24. člen zakona). Duhovno oskrbo v zavodih za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje natančneje določa pravilnik. V nadaljevanju (25. člen) zakon določa versko duhovno oskrbo v bolnišnicah8 in socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo. Osebe v bolnišnicah ali socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo (oskrbovanci), imajo pravico do redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe. Oskrbovancem, ki se zaradi starostnih in zdravstvenih težav ne morejo udeleževati obredov zunaj zavoda, se zagotavlja v skladu s predpisi ministra, pristojnega za socialno varstvo. Vsakemu oskrbovancu je treba v mejah možnosti omogočiti sodelovanje pri verskih obredih, ki so organizirani v bolnišnici oziroma

8 Po razpoložljivih podatkih iz leta 2012 nudi duhovno oskrbo v slovenskih bolnišnicah 36 bolniških duhovnikov (v Ljubljani 24, v Mariboru 12), gl. spletno stran: http://www.siol.net/novice/zdravje/2012/02/duhovno_oskrbo_v_slovenskih_bolnisnicah_nudi_36_bolniskih_duhovnikov.aspx.

7

zavodu, ki opravlja institucionalno varstvo, in mu omogočiti prejemanje knjig z versko vsebino in napotkov. Bolnišnice oziroma zavodi, ki opravljajo institucionalno varstvo, zagotavljajo prostorske in tehnične pogoje za versko duhovno oskrbo. Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvenih storitev določa pogoje za uresničevanje pravice do ustrezne verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvenih storitev, kjer se v okviru mreže javne zdravstvene službe izvaja stacionarna zdravstvena oskrba in nujna medicinska pomoč. 2.4 VOJAŠKI VIKARIAT Omenili smo že, da Zakon o verski svobodi določa možnost verske duhovne oskrbe v vojski. Za versko duhovno oskrbo v vojski skrbi vojaški vikariat.9 Vojaški vikariat redno zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske ter njihovim družinskim članom. Temeljne naloge vojaškega vikariata so:

- zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom ne glede na njihovo vero ali svetovni nazor, če to želijo, doma, v času vojaških vaj v Sloveniji in tujini, v mednarodnih operacijah in v poveljstvih zavezništva ter njihovim družinskim članom,

- zagotavlja možnosti za pogovor, nasvet ali spoved pripadnic in pripadnikov slovenske vojske,

- svetuje poveljujočim s področja verskih, religijskih in moralnih vprašanj, - skrbi za človekovo dostojanstvo v času življenja, umiranja in po smrti, - organizira duhovna, kulturna, verska in družabna srečanja ter romanja pripadnic in

pripadnikov slovenske vojske ter njihovih družinskih članov doma in v tujini, - zagotavlja zakramentalno podporo pripadnicam in pripadnikom slovenske vojske ter

njihovim družinskim članom, v kolikor to želijo, - sodeluje z lokalnimi verskimi skupnostmi in ustanovami civilne družbe (vključno z

veterani in svojci padlih v vojni za Slovenijo) doma in v mednarodnih operacijah in na misijah ter na področju duhovne oskrbe sodeluje tudi v mednarodnem okolju,

- sodeluje pri drugih projektih s področja skrbi za pripadnice in pripadnike slovenske vojske in njihove družinske člane (Vojaški vikariat, spletna stran).

Urbanč (2011:161) navaja prednosti, ki jih je pridobila Slovenija oziroma slovenska vojska (v nadaljevanju SV) z uvedbo duhovne oskrbe:

- uveljavljanje demokratičnih standardov v vojaškem sistemu;

- uveljavljanje človekovih temeljnih in neodtujljivih pravic (konkretno verske svobode); - poudarjanje vključenosti pripadnika SV v družinsko in civilno okolje ter večje upoštevanje tega v

vojaškem sistemu; - nadaljnje prizadevanje za vrednote pripadnika SV, etični kodeks in njegovo implementacijo;

- poudarjanje etičnosti vojskovanja, saj versko osebje poudarja, da je vojskovanje, skladno z mednarodnim vojnim in humanitarnim pravom, minimum etike;

- pripadniki SV in družinski člani imajo redno zagotovljeno duhovno oskrbo doma,v času vojaških vaj in v MOM;

10

9 Po SSKJ pomeni vikariát enoto, skupino vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji oziroma pravno enoto katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija. 10 V mednarodnih operacijah in na misijah (op. p).

8

- poveljujoči (in drugi pripadniki) so dobili sogovornika in svetovalca s področja etike, morale in

religijskih vprašanj.

III PREGLED PO DRUGIH DRŽAVAH 3.1 JAVNA SREDSTVA, NAMENJENA ZA VERSKO IN SPLOŠNO KORISTNO

DEJAVNOST VERSKIH SKUPNOSTI Obstajajo različni načini financiranja cerkve, cerkvenih ustanov in dejavnosti. V glavnem sta poznana dva sistema, in sicer sistem »državne cerkve« in sistem »priznane cerkve«. V prvem sistemu (Finska, Danska) je cerkev statusno opredeljena kot državna. Cerkev v teh državah ne izvaja samo verske vloge, pač pa opravlja tudi določene civilne dolžnosti. V drugem sistemu, torej v sistemu priznane cerkve, pa je državljanom omogočeno, da se v skladu z lastnim prepričanjem odločijo, ali bodo prispevali k financiranju ene od cerkva, ki jih država priznava. Obstajajo različni načini financiranja. Sistem nabirk in donacij je npr. značilen za Francijo in anglosaksonske države. V nekaterih drugih državah imajo cerkveni davek (npr. v Nemčiji, Italiji in na Finskem). Z njim pridobljena sredstva pomenijo glavni vir financiranja cerkva, namenjena pa so med drugim za plačilo cerkvenega osebja in vzdrževanje cerkvenih stavb. Po nekaterih opredelitvah izraz cerkveni davek ("Church Tax") ne pomeni davka v strogem pomenu besede, pač pa gre za prispevke cerkvi, ki jih država pobira hkrati z državnimi davki (primerjaj: Blažič, 2005). Med vsemi prikazanimi državami v točkah 3.1 in 3.2 je samo na Finskem uveljavljen sistem državne cerkve. 3.1.1 Avstralija Po podatkih Avstralskega statističnega urada je bilo v letu 2011 v tej državi 25,3 % pripadnikov rimskokatoliške cerkve, 22,3 % neverujočih, 21,2 % je bilo protestantov, 17,1 % pripadnikov anglikanske vere, 9,4 % državljanov se ni opredelilo, pravoslavcev je bilo 2,6 %, budistov 2,5 %, muslimanov 2,2 %, hindujcev 1,3 %, judov 0,4 % in ostalih nekrščanskih veroizopovedi 0,8 % (povzeto po Australian Bureau of Statistics, spletna stran). Vlada dovoljuje verski pouk v javnih šolah, ki ga večinoma poučujejo prostovoljci po odobrenem kurikulumu. Starši, ki tega ne želijo, svojih otrok ne pošiljajo na ure verskega pouka. Poseben državni program za šolstvo kaplanstvo (National School Chaplaincy Program), ustanovljen v letu 2007, zagotavlja letno podporo posameznim šolam v znesku do 20.000 AUD11 za urbana okolja in do 24.000 AUD za oddaljena območja, in sicer je bila ta pomoč namenjena šolskim skupnostim, da ustanovijo ali razširijo šolske kaplanske službe. V letu 2011 je vlada odobrila 222 mio AUD za obdobje od leta 2012 do 2014 z namenom nadaljnjega financiranja sodelujočih šol in razširitve financiranja na 1000 dodatnih šol v oddaljenih in revnejših območjih. Istega leta je po individualni tožbi Vrhovno sodišče (High Court) odločilo, da so bila s programom prekoračena pooblastila in da zanj ni bilo zadostnih pravnih podlag. Kmalu zatem je zvezni parlament sprejel zakonodajo, ki je ta program potrdila12 (povzeto po International Religious Freedom Report for 2012). 11 Avstralski dolarji (AUD); 1 evro je 1,5168 AUD po Tečajnici Banke Slovenije za dan 6. 3. 2014. 12 V bistvu je bil s tožbo napaden sporazum o financiranju med državo in nevladno organizacijo s področja verskega življenja v zvezni deželi Queensland (Scripture Union Queensland). Da bi zadostili zahtevam navedenega sodišča, sta bila spremenjena dva predmetna predpisa (Financial Management and Accountability Act in Financial Management

9

V letu 2012 se je navedeni program razširil tako, da obsega še skrb za dobro počutje učencev, dijakov oziroma študentov (Student Welfare), zato se od takrat program imenuje (The National School Chaplaincy and Student Welfare Program (NSCSWP)). Gre za prostovoljen program, ki pomaga šolskim skupnostim, da skrbijo za dobro počutje učencev, dijakov oziroma študentov na duhovnem, socialnem in čustvenem področju. Med drugimi dejavnostmi iz tega programa je navedena tudi pastoralna dejavnost. Trenutno prejema sredstva iz tega naslova 2555 avstralskih šol (več o tem na spletni strani NSCSWP). Poleg navedenega je treba omeniti, da zvezna vlada prispeva k financiranju zasebnih šol, ki večinoma delujejo na verski osnovi (glej International Religious Freedom Report for 2012). Glede drugih oblik javnega financiranja dejavnosti verskih skupnosti je opaziti predvsem družbeno skrb za to, da tiste verske skupnosti, ki opravljajo npr. zdravstveno in socialno dejavnost in pri tem prejemajo javna sredstva, pri svojem delu ne izvajajo diskriminacije (več o tem glej Parkinson, 2013). V avstralskem zveznem proračunu ni bilo mogoče zaslediti konkretnih podatkov o višini javnih sredstev za financiranje posameznih dejavnosti verskih organizacij, iz nekaterih virov13 pa izhaja, da se iz javnih sredstev poleg šolstva financirajo dejavnosti v korist širše skupnosti, ki jih verske skupnosti na nek način izvajajo v imenu države. Ravno tako ni bilo zaslediti konkretnejših podatkov o javnem financiranju samih verskih skupnosti; v zvezi z njihovim financiranjem so ustanovljeni različni skladi in gre predvsem za zasebno financiranje. 3.1.2 Črna Gora Skupaj je bilo leta 2011 v Črni gori 72,07 % pravoslavcev, 19,11 % muslimanov, 3,44 % katolikov in 5,83 % ostalih. Podatki niso strukturirani glede na to, koliko je pripadnikov Črnogorske pravoslavne cerkve in koliko Srbske pravoslavne cerkve (povzeto po Wikipedia: Crna Gora). Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Zakon o pravnom položaju vjerskih zajednica) je bil sprejet že v letu 1977 in je bil nazadnje spremenjen leta 2003. Načrtovano je sprejetje novega zakona. V 23. členu veljavnega zakona je določeno, da lahko družbenopolitične skupnosti dajejo verskim skupnostim materialno pomoč. Pri tem se lahko določi tudi namen, za katerega se uporabi pomoč ali njen del. Verske skupnosti same razpolagajo z dodeljenimi materialnimi sredstvi. Če je pomoč dana za določen namen, se od verskih skupnosti lahko zahteva poročilo o uporabi teh sredstev. V vladi Črne gore deluje Ministrstvo za človekove in manjšinske pravice, v okviru katerega se nahaja Direktorat za odnose z verskimi skupnostmi. Posebnega urada za verske skupnosti nimajo. Iz poročila navedenega ministrstva za leto 2013 o delu in stanju na upravnih področjih med drugim izhaja, da je ministrstvo, s ciljem namenske razdelitve materialne pomoči verskim skupnostim, na podlagi 23. člena zgoraj navedenega zakona sprejelo interni akt o kriterijih za dodelitev te pomoči. V letu 2013 je bilo verskim skupnostim v Črni gori s strani države skupaj dodeljenih 192.402 evrov, pri čemer je delež tega zneska prikazan tudi po posameznih verskih skupnostih. Največ (55.575 evrov) je prejela Črnogorska pravoslavna cerkev. Dodeljena sredstva so bila namenjena za (delno) plačevanje pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja verskega osebja, za obeleževanje verskih praznikov, za obnovo sakralnih objektov

and Accountability Regulations). V letu 2013 je bila pri navedenem sodišču vložena nova zahteva za presojo ustavnosti navedenega programa (High Court namreč opravlja tudi ustavnosodno presojo). O zahtevi naj bi se odločalo v prvi polovici leta 2014 (povzeto po spletni strani NSCSWP). 13 Glej npr. spletno stran St Vincent’s Health Australia.

10

ter za razlaščanje zasebnih zemljišč z namenom izgradnje sakralnih objektov. Vsi vloženi zahtevki verskih skupnosti so bili po navedbah v poročilu rešeni v okviru finančnih možnosti. V predlogu proračuna Črne gore za leto 2014 so med drugim predvidena sredstva za Ministrstvo za človekove in manjšinske pravice (Ministarstvo za ljudska i manjinska prava). Za program v zvezi z uresničevanjem človekovih pravic, konkretno za transferje institucijam, posameznikom, nevladnemu in javnemu sektorju na podlagi zakonske pristojnosti ministrstva na področju varstva in ohranjanja verskih skupnosti, je predvidenih 0,20 mio evrov. Za delovanje posebnega Sklada za varstvo in ohranjanje manjšinskih pravic, in sicer konkretno za transferje institucijam, posameznikom, nevladnemu in javnemu sektorju je predvidenih 0,77 mio evrov, kar vključuje projekte za podporo manjšinskim narodom na področju njihove verske identitete. Glede varstva kulturne dediščine je 0,28 mio evrov namenjenih za materialne stroške Narodnega muzeja Črne gore, v okviru katerega se nahaja tudi dvorna cerkev na Ćipuru. Za Pomorski muzej Črne gore je namenjenih 0,009 mio evrov za druge storitve, mdr. za razstavo na temo Dobrotska čipka iz cerkve Sv. Evstahija. Centru za konzerviranje in arheologijo Črne gore je namenjenih 0,07 mio evrov za različne projekte, med katerimi je tudi obnova cerkve Svete nedelje v Kumboru. 3.1.3 Finska Na Finskem je bilo konec leta 2013 več kot ¾ celotnega prebivalstva pripadnikov protestantske cerkve (Evangelical Lutheran Church)14, dober odstotek prebivalstva je bilo pripadnikov pravoslavne cerkve (Finnish Orthodox Church), dober odstotek prebivalstva pa pripadnikov drugih verskih skupnosti (Wikipedia spletna enciklopedija, Legal Aspects of Religious Freedom 2008:73). Položaj Finske protestantske cerkve je urejen v posebnem zakonu (Ecclesiastical Act 1054/1993), ki ga vsebinsko sprejema in dopolnjuje evangeličanska cerkev sama (parlament je pristojen za dajanje soglasja ali zavrnitev predlaganih rešitev, ne more pa zakona oziroma predlogov za njegovo spremembo predlagati ali spreminjati). Zaposleni v protestantski cerkvi imajo podoben status kot javni uslužbenci. Pogoji njihovega zaposlovanja pa se lahko urejajo tudi v kolektivni pogodbi, skladno s posebnim zakonom, ki velja za to cerkev (Act on Collective Agreements for Officials of the Evangelical Lutheran Church - 968/1974) iz leta 1974 (ECPRD Request 1605). Na spletni strani Finske protestantske cerkve navajajo, da javni status cerkve zahteva upoštevanje načel transparentnosti in obveznost razkritja na vseh nivojih (spletna stran Finske protestantske cerkve)15. Finska pravoslavna cerkev je avtonomna cerkev, ki spada pod patriarhat v Konstantinoplu (Istanbul). Njen položaj je urejen v posebnem zakonu (Act on the Orthodox Church 985/2006). Za razliko od Finske protestantske cerkve lahko Finska pravoslavna cerkev le daje mnenje k zakonu, ki ureja njeno delovanje, ne more pa sprejemati oziroma vlagati predlogov za spremembe tega zakona, o katerih odloča parlament po običajnem postopku. Status zaposlenih

14 Delež pripadnikov protestantske cerkve v celotnem prebivalstvu se sicer že nekaj let znižuje, saj je leta 2004 bilo npr. 83,6 % prebivalstva pripadnikov protestantske cerkve. Razlogi za znižanje tega deleža so poleg finančnih obveznosti članov cerkve in lažjega postopka izstopa članov cerkve po novem zakonu tudi v javnosti razumljeno negativno javno izraženo mnenje te cerkve do zvez istospolnih partnerjev, zaradi česar je samo v oktobru 2010 40.000 članov te cerkve iz nje iztopilo (Kääriäinen 2011:167, 168). 15 Vse župnije morajo med drugim voditi knjigovodstvo in računovodstvo ter so zavezanci za revidiranje, kot velja za javni sektor. Centraliziranje finančnega upravljanja župnij v tehničnem smislu se predvideva z letom 2017.

11

v Finski pravoslavni cerkvi se razlikuje od statusa zaposlenih v Finski protestantski cerkvi, saj zanje ne velja posebna ureditev, pač pa ureditev na podlagi splošne delovne zakonodaje (ECPRD Request 1605). Obe vodilni cerkvi (protestantska in pravoslavna) sta po ustavi notranje avtonomni pri odločanju, kar velja tudi za župnije, in imata status javnih institucij oziroma državnih cerkva,16 ki imata podlago za svoje delo opredeljeno v zakonih in imata med drugim tudi pravico pobiranja davkov od svojih članov. Najpomembnejši vir sredstev vodilnih cerkva je »cerkveni davek«, ki ga plačujejo člani obeh cerkva, kot določen odstotek od svojega dohodka17. Dodatno pa prejemata tudi del podjetniškega davka (corporate tax), ki ga pobira država (v letu 2011 je bil delež obeh cerkva npr. 2,55 % tega davka). Od tega dela davka dobi protestantska cerkev veliko večino - 98 ali 99 % sredstev).18 Protestantske župnije plačujejo državi njene stroške pri pobiranju navedenih cerkvenih davkov, pravoslavna cerkev pa k temu ni zavezana (Kääriäinen 2011:163). Ostale verske skupnosti imajo civilno pravni status in delujejo bodisi kot registrirane verske skupnosti ali kot običajna združenja ter se financirajo predvsem s prispevki svojih članov. Drugi finančni viri so lahko tudi: donacije, članarine vernikov in lastna aktivnost. Za registrirane verske skupnosti je dana tudi možnost pridobivanja državnih subvencij (Kääriäinen 2011:163). Za Finsko protestantsko cerkev velja, da vsaka župnija določi višino cerkvenega davka v skladu s svojim finančnim položajem. Odstotek je različen med posameznimi župnijami in se giblje od 1 % do 2 %, nacionalno povprečje pa znaša 1,3 % (Kääriäinen 2011:165). V letu 2012 je Finska protestantska cerkev iz tega naslova pridobila 864 milijonov evrov oziroma skoraj 69 % vseh svojih prihodkov. Iz naslova podjetniškega davka je Finska protestantska cerkev v letu 2011 prejela 133 milijonov evrov, leta 2012 pa 98 milijonov evrov sredstev, kar je pomenilo slabih 8 % vseh njenih prihodkov19 (spletna stran Finske protestantske cerkve). Vsaka župnija je sicer finančno neodvisna, ker pa so nekatere župnije bogatejše kot druge, se razlike izravnavajo prek mehanizma medsebojne pomoči Cerkvenega osrednjega sklada (Church Central Fund), v katerega vsaka od župnij plača nekaj davčnih prihodkov in se iz njega sofinancirajo revnejše župnije (Kääriäinen 2011:165, spletna stran Finske protestantske cerkve). Cerkveni osrednji sklad deluje tudi kot pokojninski sklad za Finsko protestantsko cerkev, preko katerega se izenačujejo razlike v prihodkih med župnijami (za kar gre več kot ¾ sredstev tega sklada) in za financiranje osrednje administracije in škofij Finske protestantske cerkve (Kääriäinen 2011:163). V letu 2012 je Finska protestantska cerkev sredstva porabila za naslednje namene: za delo z otroki in mladino 32 %, za delo župnij 27 %, za storitve 13 %, za pogrebne storitve 11 %, 6 % za glasbo in za mednarodne misije, 5 %, za informacije in komunikacijo 4 %, za župnijske registre 2 %20, za nepremičnine 0,1 %, in 0,1 % za druge stroške (spletna stran Finske protestantske cerkve).

16 Čeprav nekateri finski avtorji poudarjajo, da gre pravzaprav za »ljudski cerkvi«. Protestantska cerkev se tradicionalno označuje na dva načina: nekateri govorijo o državni cerkvi, drugi pa jo imenujejo ljudska cerkev (folk church or church for the people) (Kääriäinen 2011:159). 17 Revni verniki so lahko oproščeni plačevanja tega davka. 18 Prejemanje podjetniškega davka je vezano na obveznost protestantskih župnij za vzdrževanje javnih pokopališč (Legal Aspects of Religious Freedom, 2008:325). 19 Celotni prihodki te cerkve so v letu 2012 znašali 1259 mio evrov. 20 Protestantka in tudi pravoslavna cerkev opravljata za svoje člane določene storitve, kot so beleženje rojstev, smrti in porok, kar za državljane, ki niso člani verskih skupnosti, sicer opravljajo državni registri.

12

Finska pravoslavna cerkev je leta 2008 prejela iz naslova cerkvenega davka 13,6 milijonov evrov, iz naslova podjetniškega davka pa 85 tisoč evrov, kar je skupaj predstavljalo skoraj 2/3 prihodkov Finske pravoslavne cerkve. Država je tradicionalno sofinancirala dejavnost Finske pravoslavne cerkve tudi neposredno iz državnega proračuna (osrednja in škofijska uprava sta bili nekoč del državne uprave). Z reformo, ki je stopila v veljavo iz leta 2007 (na podlagi spremembe zakona, ki je urejal položaj te cerkve, ki je bil sprejet konec leta 2006), pa se je to sofinanciranje zmanjšalo. V letu 2009 so ta sredstva znašala dobra 2 milijona evrov, kar je pomenilo okoli 35 evrov na posameznega člana Finske pravoslavne cerkve (Kääriäinen 2011:164). Od leta 2008 dalje daje država (drugim) verskim skupnostim splošne subvencije posebej. Prej so lahko zaprosile za subvencije za stroške delovanja in splošno koristne programe, podobno kot neprofitne organizacije. Višina splošnih subvencij je odvisna od vsebine prošnje in števila članov. Predpogoj za vsako pomoč je, da ima organizacija vsaj 200 članov, splošna subvencija pa tudi ne more biti dodeljena organizacijam, ki so zelo malo aktivne, državna sredstva pa tudi ne smejo biti edini vir financiranja (Kääriäinen 2011:164). V letu 2009 je tovrstne subvencije prejelo 20 verskih skupnosti (25 jih je bilo upravičeno do subvencij). V povprečju je znašala državna subvencija 4,48 evrov na člana verske skupnosti. Večina verskih skupnosti, ki so pridobile subvencije, je bilo krščanskih (87 % teh subvencij), subvencije pa je prejelo tudi 7 islamskih organizacij (11,0 % teh subvencij) in ena judovska organizacija (2,5 % teh subvencij). Skupaj so subvencije znašale 200.000 evrov, od tega so največji delež prejele: Finska protestantska svobodna cerkev (Evangelical Free Church of Finland) 68.800 evrov, Finska rimskokatoliška cerkev (Roman Catholic Church of Finland) 43.700 evrov in Binkoštna cerkev (Pentecostal Church of Finland) 21.500 evrov. Obstajajo pa tudi cerkvene organizacije, ki niso zaprosile za subvencije, čeprav izpolnjujejo kriterije za njihovo pridobitev, ker jih same niso želele prejeti. Največji med njimi sta Jehove priče (Jehovah’s Witnesses) in Mormoni (Mormons) (Kääriäinen 2011:165). Združenje svobodno razmišljujočih (The Association of Free Thinkers) sicer ni verska, ampak kulturna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1937 s ciljem zavarovanja privilegijev in pravic tistih ljudi, ki nimajo verskega prepričanja. Njihov cilj je predstavitev ateističnega svetovnega nazora. Financiranje tega združenja, ki je leta 2008 imelo 27 podružnic in 1549 članov, obsega poleg prihodkov od premoženja tega združenja (65.000 evrov) tudi državne subvencije v višini 32.000 evrov, članarine v višini 19.000 evrov in naročila za revijo združenja v višini 3.500 evrov. Državne subvencije temu združenju so v letu 2008 znašale 21 evrov na člana tega združenja, kar je pomenilo petkrat višji znesek kot je znašalo povprečje subvencij (drugim) verskim skupnostim na posameznega člana (Kääriäinen 2011:165, 166). 3.1.4 Francija Pri urejanju odnosov države z verskimi skupnostmi Francija sledi dvema načeloma, in sicer načelu ločitvi cerkve od države ter načelu enakosti verskih skupnosti, ki daje vsem verskim skupnostim v odnosu do države enake pravice in obveznosti. Rimskokatoliška cerkev ima največji delež vernikov, obstajajo pa tudi številne druge verske skupnosti (Blažič in Zobavnik 2009). Po neuradnih razpoložljivih podatkih je v Franciji skoraj 45 % državljanov pripadnikov krščanske vere (skoraj vsi rimskokatoliške), 35 % prebivalstva je nevernih, ateistov ali agnostikov, 3 % prebivalstva je muslimanske vere, 1 % je budistov, 6 % je pripadnikov nedoločene vere, 10 % pa jih na vprašanje o verskem prepričanju ni odgovorilo (Spletna stran EuReSIS NET, Wikipedia spletna enciklopedija).

13

Francija je po ustavi sekularna država (république laïque) in zagotavlja enakopravnost pred zakonom vsem državljanom, ne glede na njihovo vero (glej 1. člen ustave). Področje sekularnosti je podrobneje razdelano v Zakonu o ločitvi cerkve od države iz leta 1905 s spremembami (Loi du 9 décembre 1905 concernant la séparation des Eglises et de l'Etat), ki v 1. členu določa, da država jamči svobodo veroizpovedi in opravljanja verske dejavnosti, ki je lahko omejena le zaradi interesov javnega miru. Za področje financiranja verskih skupnosti je najbolj pomembna določba 2. člena navedenega zakona: “Republika ne priznava, plačuje ali subvencionira nobene religije” P “iz državnih proračunov, proračunov departmajev in občin se morajo odstraniti vsi izdatki, ki so povezani z izvajanjem verske dejavnosti” P “Proračunski izdatki lahko ostanejo le za dejavnost vojaških ordinariatov in za zagotavljanje svobodne verske dejavnosti v javnih institucijah, kot so osnovne šole, srednje šole, bolnišnice, prostori za azilante in zapori”. Na podlagi Zakona o ločitvi cerkve od države je bilo lastništvo judovskih in protestantskih zgradb preneseno na te verske organizacije. Lastništvo obstoječih cerkvenih stavb rimskokatoliške cerkve in odgovornost za njihovo vzdrževanje pa se je preneslo na državo (povzeto po Jerman in Zadravec, str. 45 v: Zobavnik in Blažič, 2005). Verski objekti rimskokatoliške cerkve, ki so bili zgrajeni pred letom 1905, so tako v lasti države ali občin, ki jih tudi vzdržujejo (delež financiranja s strani regij in departmajev je zanemarljiv), rimskokatoliška cerkev pa ima pravico do proste uporabe teh zgradb. Stroški vseh del na kulturni dediščini, ki se nanašajo na zgradbe (posebnih podatkov samo za verske objekte ni na razpolago) so v letu 2007 znašali na nivoju države 272 milijonov evrov (na državnem nivoju se financirajo stroški skoraj vseh katedral), na nivoju 22 regij 44 tisoč evrov, na nivoju 96 departmajev 147 tisoč evrov in na nivoju občin 153 milijonov evrov (Haynes 2008:14-16). Občine, departmaji in država so lahko porok pri posojilih, ki jih najamejo verske organizacije za izgradnjo svojih objektov. Javna oblast pomaga verski skupnosti pri pridobitvi zemljišča s pogosto uporabljenim instrumentom dedne stavbne pravice, ki ob simbolični renti traja 99 let (Pengov, 2010) Cerkvene organizacije delujejo na podlagi civilne zakonodaje in za njene zaposlene veljajo predpisi iz splošne delovne zakonodaje. Na podlagi navedenih zakonskih določb zaposleni v verskih skupnostih, razen izjem, navedenih v 2. členu Zakona o ločitvi cerkve od države, ne smejo biti financirani iz javnih sredstev (Haynes 2008, 14). Dodatna (teritorialna) izjema od tega pravila (in tudi veljave Zakona o ločitvi cerkve od države) so verske skupnosti (škofije) v Alzaciji in delu Lorene21 na vzhodu države, ki so bile v času sprejetja zakona leta 1905 sestavni del Nemškega cesarstva (Deutsches Reich). Judovske, evangeličanske (luteranske), kalvinistične ter rimskokatoliške verske skupnosti na tem območju imajo poseben pravni status, saj tu ni bila opravljena takšna ločitev cerkve od države, kot v ostalem delu Francije. Tovrstna ločitev med cerkvijo in državo tudi ni bila izvedena v francoskih prekomorskih ozemljih na podlagi dekretov iz leta 1939 (des décrets Mandel de 1939) ali kraljevega odloka (ordonnance) (zadnjega) francoskega kralja Karla (Charles) X iz leta 1828

21 Gre za območje, ki je bilo (1871-1918) sestavni del Nemškega cesarstva, katerega nemško ime je bilo Elsaß-Lothringen, francosko pa Alsace-Lorraine, ki v današnjem času obsega tri departmaje. Dva od njih (Haut-Rhin in Bas-Rhin) sestavljata regijo Alzacijo, tretji departma Moselle pa je eden izmed treh departmajev v današnji regiji Loreni, neuradno pa se sedaj to območje (treh departmajev) v Franciji označuje s terminom Alsace-Moselle.

14

(povzeto po spletni strani Jean Monnet Program, v Zobavnik in Blažič, 2005 in Le financement public des religions en France). V Alzaciji in delu Lorene velja tudi t.i. lokalna zakonodaja (droit local)22, ki za področje urejanja verskih skupnosti vključuje tudi konkordat prvega konzula (to je bil Napoléon Bonaparte, kasnejši cesar Napoleon I) iz leta 180123, dekret iz 17. marca 1808 ter odlok (ordonnance) iz 25. maja 1844, ki zagotavljajo javno financiranje navedenih religij in tudi obvezno javno izobraževanje o navedenih religijah v osnovnih in srednjih šolah, ki ga opravljajo pripadniki teh verskih skupnosti (starši otrok lahko ta pouk tudi odklonijo). Na tem območju obstajajo tudi javno financirane teološke fakultete: univerza v Strasbourgu ima protestantsko in rimskokatoliško fakulteto, ki sta financirani na podlagi sporazuma, ki ga je s svetim sedežem sklenilo leta 1902 Nemško cesarstvo, univerza v Loreni (v mestu Metz) pa ima teološki oddelek, v katerem se tudi izobražujejo bodoči verski uslužbenci in je financiran na podlagi sporazuma med Francijo in Svetim sedežem iz leta 1974. Prejete diplome navedenih univerz so za rimskokatoliške verske uslužbence priznane tudi s strani Svetega sedeža (Wikipedia). Zanimivost (po navedbi vira gre za edinstvenost v svetovnem merilu) ureditve na tem območju je, da rimskokatoliške škofe v Alzaciji in delu Lorene imenuje predsednik države (Francije) na predlog papeža, vodje luteranske in drugih protestantskih cerkva pa imenuje predsednik vlade na podlagi predloga ustreznega organa teh cerkva, vodje ostalih (krščanskih) verskih skupnosti pa na njihov predlog imenuje minister za notranje zadeve. Verski uslužbenci v teh pokrajinah prejemajo plačo, ki jo zagotavlja država (Ministrstvo za notranje zadeve), ki je na podlagi sklenitve posebnih sporazumov (Accords Lang-Cloupet), sklenjenih med verskimi skupnostmi in državo (Ministrstvom za izobraževanje in kulturo) iz leta 1992 in 1993 vezana na plače javnih uslužbencev. V letu 2012 je država pripevala za navedene verske skupnosti 54 milijonov evrov, od česar je bil največji del namenjen plačam 1400 verskih uslužbencev na tem območju. Verski uslužbenci v teh pokrajinah so upravičeni tudi do nadomestila za brezposelnost ter do državnih pokojnin (Wikipedia, Accords Lang-Cloupet). 3.1.5 Italija V tej državi je bilo po podatkih za leto 2011 največ prebivalcev kristjanov (77 %), pri čemer je bil delež pripadnikov rimskokatoliške cerkve daleč največji; protestantov je bilo namreč v skupnem številu prebivalcev malo nad 1 %. Pripadnikov islamske veroizpovedi je bilo 2 %, pripadnikov drugih religij 1 %, neverujočih je bilo 15 %, neopredeljenih pa 5 % prebivalcev (spletna stran Wikipedia: Religion in Italy). V Italiji je na podlagi konkordata, ki ga je sklenila država z rimskokatoliško cerkvijo, in sporazumov, sklenjenimi z nekaterimi drugimi cerkvami oziroma verskimi skupnostmi, urejeno posebno financiranje cerkva oziroma verskih skupnosti. Velja sistem prispevkov po izbiri za

22 Lokalna zakonodaja, je bila ustvarjena leta 1919 in jo sestavljajo štiri vrste pravnih virov: - francoska zakonodaja, ki je bila veljavna pred letom 1870, in jo je ohranila kasnejša nemška oblast, v Franciji pa

je bila spremenjena po letu 1871, - zakonodaja Nemškega cesarstva med leti 1871 in 1918 (uradna verzija teh predpisov je še vedno nemška

verzija, francoski prevod teh predpisov pa je neuraden), - posebne določbe, ki so jih sprejele tukajšne lokalne oblasti in - francoska zakonodaja, ki je bila objavljena po letu 1919 in je v uporabi zgolj na tem območju. 23 Več francoskih vlad je neuspešno poskušalo ta konkordat preklicati, a pri tem niso uspele. Prav tako niso bile uspešne tudi skupine zagovornikov sekularne države. V zadnjem času je Ustavno sodišče, npr. 21. februarja 2013, v svoji sodbi ponovno podprlo veljavnost konkordata oziroma obstoječo pravno ureditev položaja verskih skupnosti na tem območju.

15

osebe, ki plačujejo dohodnino. Te osebe se lahko odločijo, da svoji cerkvi oziroma neki nevtralni instituciji namenijo del svoje dohodnine (Imposta sul Reddito delle Persone Fisiche - IRPEF). Če posamezni zavezanec tega dela dohodnine ne nameni cerkvi, gre humanitarnim organizacijam. Davek pobira davčna uprava, ki ga nato izplača posameznim cerkvam. Sistem se imenuje tudi "otto per mille", saj delež dohodnine, ki se lahko nameni posamezni cerkvi, znaša 0,8 % oziroma osem promilov. Ne gre za financiranje cerkve iz državnega proračuna oziroma drugače povedano, ne gre za financiranje iz javnih sredstev, pač pa je cerkev upravičena do dela davka, ki ga davčni zavezanec lahko nameni cerkvi in tak namen tudi opredeli v letni davčni napovedi.24 Rimskokatoliška cerkev določen delež tako pridobljenih sredstev nameni tudi za vzdrževanje duhovnikov. Davek je določen v zakonu št. 222 z dne 20. maja 1985 o cerkvenih ustanovah in premoženju v Italiji ter o vzdrževanju rimskokatoliške duhovščine v službi v škofijah25 (glej Blažič, 2005, Zobavnik in Blažič, 2005 ter Blažič in Zobavnik, 2009). Na tem mestu predstavljamo primer razdelitve z davkom pridobljenih sredstev za rimskokatoliško cerkev. Italijanska škofovska konferenca (Conferenza Episcopale Italiana (C.E.I.)) oziroma njena služba, pristojna za vzdrževanje (Il Servizio per la Promozione del Sostegno Economico alla Chiesa cattolica (SPSE)) je v maju leta 2013 objavila dokument, iz katerega je razvidna razdelitev oziroma namenska dodelitev sredstev, pridobljenih po zgoraj opisanem sistemu "otto per mille" za leto 2013. Skupaj je rimskokatoliška cerkev glede na obvestilo Ministrstva za gospodarstvo in finance prejela nekaj čez milijardo evrov, natančneje 1.032 milijonov evrov, kar je bilo nekoliko manj kot v letu 2012. Iz te vsote je bilo za potrebe bogoslužja in dušnega pastirstva (culto e pastorale) dodeljenih približno 420 milijonov evrov, za dobrodelne dejavnosti približno 240 milijonov evrov in za vzdrževanje klera približno 382 milijonov evrov. Znotraj vsote za potrebe bogoslužja in dušnega pastirstva je bilo med drugim za izgradnjo novih in vzdrževanje obstoječih bogoslužnih objektov namenjenih skupaj približno 183 milijonov evrov. V okviru vsote za dobrodelne dejavnosti pa je bilo približno 125 milijonov evrov namenjenih škofijam za dobrodelno dejavnost, okoli 85 milijonov evrov je bilo namenjenih za tretji svet in približno 30 milijonov evrov je bilo namenjenih pa potrebe državnega pomena (povzeto po spletni strani SPSE). Cerkev v Italiji prejema tudi državne dotacije. Sveti sedež in Republika Italija sodelujeta pri ohranjanju zgodovinske in kulturne dediščine. Cerkev v Italiji je v letu 2005 za ta namen prejela od pokrajin in občin približno 44,5 milijona evrov, kar je 0,87 evrov na katoliškega vernika. Italijanska država je v letu 2005 financirala okrog 22 tisoč učiteljev verouka v šolah, 204 osebe za duhovno oskrbo v vojski, 240 v zaporih, 88 v policiji in nad 2000 v bolnišnicah (povzeto po Družina, 2006). 3.1.6 Kanada V Kanadi je bilo v letu 2011 skupaj 67,3 % kristjanov, in sicer pripadnikov rimskokatoliške cerkve 38,7 %, pravoslavcev je bilo 1,7 %, dobra četrtina pa je pripadnikov različnih protestantskih skupnosti. Muslimanov je bilo 3,2 %, hindujcev 1,5 %, sikhov 1,4 %, budistov 1,1 %, judov 1 %,

24 Ta delež lahko nameni tudi za druge, npr. humanitarne namene, lahko pa se dohodninski zavezanci glede namena sploh ne opredelijo; v tem primeru se pridobljena sredstva proporcionalno razporedijo glede na to, kolikšen delež je šel za cerkve oziroma za druge namene. Tak sistem je za nekatere sporen. 25 LEGGE 20 maggio 1985, n. 222; Disposizioni sugli enti e beni ecclesiastici in Italia e per il sostentamento del clero cattolico in servizio nelle diocesi. Spletna stran Normattiva. S tem zakonom je bil potrjen sporazum med državo in rimskokatoliško cerkvijo v Italiji (Villa Madama), s katerim se je nadomestil Lateranski konkordat iz leta 1929 in je država prenehala neposredno financirati cerkev prek izplačevanja dodatkov k beneficijem (Čepar, 2011).

16

23,9 % prebivalcev pa ni pripadalo nobeni veroizpovedi (povzeto po Statistics Canada, spletna stran). Javno financiranje cerkvenih dejavnosti se v Kanadi nanaša predvsem na šolstvo, ki je sicer v celoti v domeni provinc. Šest od desetih provinc zagotavlja najmanj delno financiranje nekaterih verskih šol. Določene province financirajo katoliške šole v okviru kategorije javnih šol. Ontario je edina provinca, ki financira samo katoliške šole in to dejstvo je že nekaj desetletij predmet sodnih sporov (povzeto po International Religious Freedom Report for 2012). Pravno podlago za javno financiranje verskega pouka daje 29. člen Kanadske listine o pravicah in svoboščinah (Canadian Charter of Rights and Freedoms), ki je sestavni del Ustave. Provincijsko financiranje verskih šol se nanaša samo na katoliške in protestanske šole. Tudi navedena ureditev je bila do sedaj že večkrat predmet sodnih sporov (povzeto po Wikipedia, Section Twenty-nine of the Canadian Charter of Rights and Freedoms). Karitativna dejavnost cerkva se tudi deloma financira iz javnih sredstev. Primer je Kanadska katoliška organizacija za razvoj in mir (Canadian Catholic Organization for Development and Peace - CCODP), ki je v letnem poročilu za 2012-2013 navedla, da je letni prispevek dalo tudi zvezno Ministrstvo za zunanje zadeve, trgovino in razvoj, poleg tega pa je za določene razvojne programe po svetu prispevalo finančna sredstva še Ministrsto za mednarodne odnose province Quebec. Natančen znesek teh prispevkov obeh ministrstev ni naveden (povzeto po spletni strani CCODP). V zvezi s karitativno dejavnostjo lahko omenimo izjavo Kanadske konference katoliških škofov izpred dveh let (torej marca 2012), v kateri izražajo obžalovanje, da je navedeno zvezno ministrstvo namenilo občutno manj sredstev za delovanje zgoraj navedene CCODP. V petletnem obdobju od 2006 do 2011 je namreč ta organizacija za svoje projekte letno prejemala po 44,6 mio CAD,26 za naslednjih pet let pa prejeta sredstva znašajo samo po 14.5 mio CAD letno. To naj bi resno ogrozile nekatere projekte (glej spletno stran CCCB). Iz dosegljivih virov izhaja, da se same cerkve ne financirajo iz javnih sredstev, pač pa zlasti iz zasebnih donacij, nabirk, različnih prispevkov in podobno. Navedeno na primer izhaja tudi iz finančnega poročila Nadškofije Toronto za leto 2012 (povzeto po spletni strani). Tudi konkretnih podatkov o financiranju različnih drugih dejavnosti verskih skupnosti nismo pridobili, čeprav smo pregledali nekatere proračune na različnih nivojih (npr. proračun province Quebec, glej spletno stran). 3.1.7 Nemčija V Nemčiji je bilo po podatkih za leto 2011 približno 62 % opredeljenih kristjanov, pri čemer je bilo pripadnikov rimskokatoliške in evangeličanske cerkve približno enako, po 30 %. Pravoslavcev je bilo 1,5 %, muslimanov 4 %, ostale veroizpovedi pa so imele skupaj okoli 1 % pripadnikov. Nekaj čez 30 % prebivalcev te države ni pripadalo nobeni veroizpovedi (povzeto po REMID, spletna stran). Na splošno je treba pojasniti, da nemški državi ni prepovedano podpirati verske dejavnosti, vendar pa je treba pri tem upoštevati paritetno načelo (enakopravnost verskih skupnosti). Gre predvsem za denarna sredstva, ki jih zvezna država, dežele in občine ter okrožja namenijo za

26 Kanadski dolar (CAD); 1 evro je 1,5507 CAD po Tečajnici Banke Slovenije za dan 20. 3. 2014.

17

naloge, ki jih prevzamejo cerkve in bi jih morala izvajati država (npr. vrtci, domovi za ostarele, vzdrževanje in opremljanje stavb). Obseg državnega financiranja pa ni nikjer celovito dokumentiran. Med drugim zvezna vlada letno financira različne dobrodelne aktivnosti cerkve, občasno pa tudi različne cerkvene dneve, papeževe obiske, svetovna srečanja mladih ipd. Tudi judovske občine prejemajo finančno podporo za svoje delovanje. Poleg navedenega obstajajo še t.i. »pozitivne dajatve države« (positiven Staatsleistungen), kamor spadajo izplačani zneski predvsem zveznih dežel kot odškodnina za v preteklosti izvajane sekularizacije (odvzema) cerkvenega premoženja.27 Predvsem gre za sredstva za cerkvene objekte in za dotacije (dodatke za stroške osebja). Zvezne dežele namenjajo za opisane namene določena sredstva v svojih proračunih. Navedeni način financiranja je za nekatere sporen, saj naj bi določeni cerkveni dostojanstveniki posledično prejemali zelo visoke dohodke. Omeniti je treba tudi »negativne dajatve države« (negative Staatsleistungen), kamor spadajo številne davčne oprostitve, ki se nanašajo na verske skupnosti in so prikazane v naslednji točki (povzeto po Wikipedia: Kirchenfinanzierung in po Blažič in Zobavnik, 2009). Država pokriva stroške delovanja in plače v zvezi z verskim poukom v državnih šolah. Tudi verska oskrba v vojski in v zaporih je deloma financirana s strani države. Verske skupnosti prejemajo od države sredstva za gradnjo npr. bolnišnic in domov za oskrbo (povzeto po Eurel, spletna stran). Cerkvene bolnišnice so vključene v državni sistem financiranja bolnišnic (glej Družina, 2006). Država prispeva tudi za obnovo in vzdrževanje cerkvenih kulturnih objektov (Družina, 2006). Glavni vir financiranja cerkva in drugih verskih skupnosti je cerkveni davek (Kirchensteuer). Na podlagi 140. člena ustave ga člani največjih verskih skupnosti (rimskokatoliške, evangeličanske, judovske28 in še nekaterih drugih), ki delujejo kot korporacije javnega prava (Körperschaft des öffentlichen Rechts), plačujejo v skladu z zakonodajo posamezne zvezne dežele. Osnovni zakon, v katerem je opredeljen cerkveni davek, je zvezni Zakon o davku na dohodek (Einkommenssteuersgesetz). Znaša večinoma 8 ali 9 % davka na dohodek, v odvisnosti od tega, v kateri zvezni deželi pripadniki cerkve prebivajo, in ga plačujejo poleg običajne dohodnine. Cerkveni davek se v Nemčiji lahko odmerja še od plače (Lohnsteuer), redkeje pa tudi od nepremičnin (Grundsteuer). Davek na podlagi seznama davčnih zavezancev in v skladu s pravom določene zvezne dežele pobirajo davčne oblasti te zvezne dežele. Za to storitev zvezne dežele odtegujejo administrativne stroške v višini 3-4,5 %. Ko zvezna dežela pobere cerkveni davek, ga po odbitju administrativnih stroškov nakaže verskim skupnostim v posamezni zvezni deželi. Centralne cerkvene oblasti nato nakažejo sredstva duhovščini in laičnim uslužbencem, denar pa gre tudi posameznim cerkvenim občinam glede na njihove potrebe. Vsaka zvezna dežela določi razmerje, po katerem pripadajo zbrana sredstva posamezni verski skupnosti. Kdor izstopi iz cerkve, ne plačuje več cerkvenega davka. Sicer davčna obveznost za plačilo tega davka velja od rojstva do smrti. Če posameznik noče plačati cerkvenega davka, se uporabijo prisilne določbe davčnega prava. Verske skupnosti, ki ne pobirajo cerkvenega davka, pri čemer so nekatere med njimi tudi korporacije javnega prava, ki so se tej možnosti odrekle, pridobivajo sredstva za svoje delovanje prek prostovoljnih prispevkov svojih pripadnikov (povzeto in prirejeno po Blažič, 2005, Blažič in Zobavnik, 2009 ter Wikipedia: Kirchensteuer).

27 Po 138. členu Weimarske ustave, ki je v skladu s 140. členom Temeljnega zakona (aktualna ustava) njegov integralni del, bi moral biti v zvezi z načeli glede podrobnejšega financiranja cerkve sprejet poseben zvezni zakon, ki bi odpravil sedanje državno plačevanje iz naslova kompenzacij za sekularizacijo cerkvenega premoženja, vendar pa ta zakon še ni bil sprejet (Eurel, spletna stran). 28 Judovska skupnost ta davek imenuje “Kultussteuer”.

18

V letu 2012 je rimskokatoliška cerkev v ZRN iz naslova cerkvenega davka prejela približno 5,2 milijarde, evangeličanska pa približno 4,6 milijarde evrov; navedeno predstavlja od 60 do 85 % proračuna določene cerkve v posamezni zvezni deželi.29 Poleg tega sta obe cerkvi skupaj prejeli še 460 mio evrov državnih dajatev ter različna namenska nakazila. Deželne cerkve nakazujejo zbrana sredstva v proračunu za različne namene. Rimskokatoliška cerkev namenja 60 % sredstev za stroške osebja, po 10 % pa za cerkveno administracijo, cerkvene zgradbe, izobraževanje in dobrodelnost, Evangeličanska cerkev pa namenja 70 % za stroške osebja, 10 % za upravo, 10 % za cerkvene zgradbe, skupaj pa namenja 10 % za izobraževanje in dobrodelnost (povzeto po Wikipedia: Kirchensteuer). Poseben sporazum med zvezno vlado in Centralnim judovskim svetom zagotavlja dodatno financiranje judovske skupnosti z namenom pomoči pri ohranjanju same skupnosti in njene kulturne dediščine. V letu 2011 je vlada v ta namen zagotovila približno 10 mio evrov. Poleg tega zvezna vlada zagotavlja sredstva za delovanje Inštituta za judovske študije v Heidelbergu, za rabinski seminar na Univerzi v Potdsamu in za delovanje inštituta Lea Baecka. Zvezna vlada pokriva tudi 50 % stroškov vzdrževanja judovskih pokopališč (povzeto po International Religious Freedom Report for 2012). Na koncu pa je treba omeniti še številne pripombe v smislu, da je financiranje cerkve v Nemčiji netransparentno, saj nima obveznosti poročanja o svojem premoženjskem stanju, in da na splošno prejema preveč javnih sredstev, kar je v nasprotju z ustavno določeno ločitvijo cerkve od države, pri čemer naj bi bila oblast zainteresirana, da se tako stanje ohrani še naprej (več o tem npr. DW, The opaque financing of Germany's churches, spletna stran). 3.1.8 Rusija Na podlagi ustave je Ruska federacija sekularna država in nobena vera ne more biti državna ali obvezna. Verske skupnosti so ločene od države in enake pred zakonom (14. člen ustave). Področje ureja Zakon o verski svobodi in verskih skupnostih (Закон o свободе совести и о религиозных объединениях) iz leta 1997 z dopolnitvami (v letih 2002, 2004, 2008, 2010 in 2013). V 4. členu tega zakona so podrobneje predpisani odnosi med državo in verskimi skupnostmi, predvsem da država verskim skupnosti ne more nalagati nalog, ki jih imajo državni organi, ter da se ne vmešava v aktivnosti verskih skupnosti, razen če so te v neskladju z zakonodajo Ruske federacije. Od 142,8 milijonov prebivalcev Ruske federacije je bilo konec leta 2012 največ – 58,8 milijonov (41 %) prebivalstva pripadnikov Ruske pravoslavne cerkve, 9,4 milijonov (6,5 %) muslimanov (večina neopredeljenih, suniti in šiiti) 5,9 milijonov (4,1 %) neopredeljeni kristjani, 1,5 % je bilo pripadnikov drugih pravoslavnih cerkev, 1,2 % rodnovercev (neopoganov), 0,5 % Budistov, v manjšem številu pa še pripadnikov drugih ver (protestantov, katolikov, pripadnikov judovske vere). 25 % odstotkov prebivalstva je bilo »duhovnih«, a ne »vernih« (spiritual but not religious), 13 % je bilo ateistov oziroma nevernih in 5,5 % je bilo versko neopredeljenih. Na podlagi podatkov Ministrstva za pravosodje v državi obstaja 25.705 registriranih verskih skupnosti. Ruska pravoslavna cerkev je edina verska skupnost, ki lahko v parlament vloži predlog zakona (Wikipedija, spletna enciklopedija, Russia 2012, str. 3,5). 29 Kot primer navajamo proračun zvezne dežele Bavarske za leti 2013 in 2014, in sicer del, ki se nanaša na deželno ministrstvo za izobraževanje in verske zadeve (Staatsministerium für Unterricht und Kultus); v njem so podrobno prikazani zneski, določeni za posamezne cerkve, ki pa jih na tem mestu zaradi obsega in razvejanosti posebej ne prikazujemo (glej spletno stran Freistaat Bayern, Haushaltsplan 2013/2014).

19

Zakon o verski svobodi in verskih skupnostih navaja, da so krščanstvo, islam, judovska vera in budizem štiri “tradicionalne” vere in del zgodovinskega izročila, pri čemer zakon priznava “poseben prispevek” Ruske pravoslavne cerkve k zgodovini države, razvoju njene duhovnosti in kulture. Ustava in zakon izrecno ne navajata privilegijev ali prednosti tradicionalnih ver, v praksi pa po navedbah poročila o verski svobodi (vir je iz ZDA) država v praksi tesneje sodeluje z Rusko pravoslavno cerkvijo kot z ostalimi verskimi skupnostmi. Ta cerkev ima po navedbah tega vira tudi boljši dostop do šol, bolnišnic, zaporov, policije in oboroženih sil, kot to velja za druge verske skupnosti. Skoraj vsa verska oskrba v zaporih se izvaja s strani Ruske pravoslavne cerkve. Država zagotavlja patriarhu te cerkve tudi varovanje in dostop do službenih vozil, kar je privilegij, ki ga ne uživa nobena druga verska skupnost (Russia 2012, str 2,5,11). Z vidika financiranja verskih skupnosti je najbolj pomembna naslednja določba Zakona o verski svobodi in verskih skupnostih, ki ureja sodelovanje države pri vzdrževanju verskih objektov in financiranju splošnih predmetov v šolah, ki so jih ustanovile verske skupnosti30: »Država bo z zakonodajo uredila davčne olajšave in druge ugodnosti, zagotavljala finančno, materialno in drugo pomoč verskim organizacijam pri obnovi, vzdrževanju in zavarovanju zgradb in objektov, ki so zgodovinski in kulturni spomeniki, prav tako pa bo zagotovila učenje splošnih predmetov v izobraževalnih institucijah, ki so jih ustanovile verske organizacije v skladu z zakonodajo Ruske federacije.« (tretji odstavek 4. člena Zakona o verski svobodi in verskih skupnostih). V Zakonu o verski svobodi in verskih skupnostih je (tretji odstavek 18. člena) predpisano tudi, da bo država podpirala dobrodelne aktivnosti verskih organizacij kot tudi kulturne projekte, ki bodo v interesu javnosti. V letih 2014 in 2015 je v zveznem programu »Krepitve enotnosti ruskega naroda in kulturnega razvoja narodov v Rusiji« namenjeno več kot pol milijarde rubljev31 iz zveznega proračuna za financiranje Ruske pravoslavne cerkve. Podrobnejših podatkov o porabi teh virov nismo našli, prav tako pa ne podatkov o morebitnem (drugem) subvencioniranju verskih skupnosti. V ruski verziji Wikipedie je navedeno, da Ruska pravoslavna cerkev ni dobila (drugih) državnih subvencij od leta 1917, iz česar lahko sklepamo, da to verjetno velja tudi za druge verske organizacije (Ислам очень нуждается в поддержке государства in Экономическая деятельность Русской православной церкви). Verske organizacije v primerih, ki so urejeni v njihovih pravilih (statutih), sklepajo delovne pogodbe z zaposlenimi. Delovni pogoji in plačilo morajo biti v skladu z zakonodajo Ruske federacije določeni v pogodbi o delu med versko organizacijo (delodajalec) in zaposlenim (24. člen Zakona o verski svobodi in verskih skupnostih). Za državljane, ki delajo pri verskih organizacijah, velja splošna delovna zakonodaja, za njih in duhovnike velja socialno zavarovanje ter pokojninski sistem v skladu z zakonodajo Ruske federacije. Za Rusko pravoslavno cerkev velja njihov statut (Устав Русской Православной Церкви), ki med drugim podrobneje ureja tudi delovnopravni položaj ter pokojnine verskih uslužbencev. V praksi pa velja, da je vsaka župnija pravna oseba, registrirana na ministrstvu za pravosodje, in tudi zagotavlja sredstva za plače svojih zaposlenih in za njihovo pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Plače so določene na podlagi zmožnosti župnije. 30 Od leta 2012 je verska vzgoja (oziroma etika) obvezna tudi v javnih šolah. Učenci se lahko izobražujejo o eni izmed štirih tradicionalnih ver ali o svetovni religiji ali pa (ta odločitev je najbolj pogosta) o sekularni etiki (Russia: Unruly State of Law). 31 1 evro = 50,50 RUB (tečajnica Banke Slovenije 12. 3. 2014).

20

3.1.9 Srbija Po podatkih iz popisa iz leta 2002 (Srbija brez Kosova) največji delež prebivalstva v Srbiji pripada pravoslavni cerkvi - 85 %. Muslimanov je 3,2 % (suniti), katolikov je 5,5 % in protestantov 1,1 %, druge vere so številčno malo zastopane. Srbija je sekularna država, v kateri je država ločena od cerkve (11. člena ustave). Na podlagi 2. člena Zakona o cerkvah in verskih skupnostih (Zakon o crkvama i verskim zajednicama - 36/2006) v Srbiji ne obstaja državna cerkev. Na podlagi 4. člena tega zakona obstajajo tradicionalne cerkve in verske skupnosti32, konfesionalne skupnosti (konfesionalne zajednice)33 in verske skupnosti. Tradicionalne cerkve so tiste, ki imajo v Srbiji večstoletno kontinuiteto in imajo pravno osebnost, pridobljeno na podlagi posebnih zakonov, kar velja za Srbsko pravoslavno cerkev (Srpska Pravoslavna Crkva), Rimskokatoliško cerkev (Rimokatolička Crkva), Slovaško protestantsko cerkev (Slovačka Evangelička Crkva), Protestantsko krščansko cerkev (Reformatska Hrišćanska Crkva) in Evangeličansko krščansko cerkev (Evangelička Hrišćanska Crkva). Tradicionalne verske skupnosti pa so tiste, ki imajo v Srbiji večstoletno kontinuiteto in imajo pravno osebnost pridobljeno na podlagi posebnih zakonov, kar velja za Islamsko versko skupnost (Islamska verska zajednica) in Judovsko versko skupnost (Jevrejska verska zajednica) (10. člen zakona). Cerkve in verske skupnosti v Srbiji pridobivajo državna sredstva na treh nivojih:

- državni nivo, - nivo Avtonomne pokrajine Vojvodine, - mestni in občinski nivo.

Na državnem nivoju se cerkve in verske skupnosti financirajo prek Urada za sodelovanje s cerkvami in verskimi skupnostmi (Kancelarija za saradnju s crkvama i verskim zajednicama). V državnih proračunih za leto 2013 in (2014)34 je za delo tega urada (bilo) namenjeno 789,67 (817,96) milijonov RSD, kar znaša v letu 2014 približno 7,05 milijonov evrov.35 Od tega za samo delo navedenega urada 46,17 (46,46) milijonov RSD, ostalo pa je namenjeno cerkvam in verskim skupnostim, in sicer:

- za pospeševanje verske kulture, svobode in strpnosti 50,00 (52,00) milijonov RSD, - za zaščito verske, kulturne in nacionalne identitete 152,00 (155,00) milijonov RSD, - srednješolsko versko izobraževanje 125,00 (122,00) milijonov RSD, - visokošolsko teološko izobraževanje 60,00 (58,00) milijonov RSD, - pomoč cerkvam in verskim skupnostim pri gradnji, vzdrževanju, nujnih sanacijah in

rekonstrukcijah verskih objektov (hramova) na nerazvitih področjih 201,50 (175,00) milijonov RDS,

- pomoč verskim osebam (sveštenicima i monaštvu) na Kosovu in v Metohiji 60,00 (62,00) milijonov RDS,

- pomoč verskim osebam (sveštenicima i monaštvu i verskim službenicima) v obmejnih in ekonomsko nerazvitih območjih in urejanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 95,00 (102,50) milijonov RSD.

32 Pravno osebnost so pridobile v Kraljevini SHS oziroma v stari Jugoslaviji. 33 Njihov pravni status je bil urejen z zakoni, sprejetimi v času FLRJ oziroma SFRJ. 34 Podatki za leto 2014 so v oklepaju. 35 1 evro je 116,01 RSD (Tečajnica Banke Slovenije na dan 4. 3. 2014).

21

Srbska pravoslavna cerkev dobi največji del teh sredstev. Po podatkih za leto 2009 je delež za projekte te cerkve znašal več kot 88 % vseh sredstev, namenjenih za financiranje programa in pomoč vsem tradicionalnim cerkvam in verskim skupnostim. Na nivoju Avtonomne pokrajine Vojvodine je za leto 2014 za cerkve in verske skupnosti v proračunu predvideno 22,42 mio RSD. V proračunu niso navedeni podrobnejši nameni porabe teh sredstev (Pokrajinski skupščinski odlok o proračunu – Покрајинскa скупштинскa одлукa o буџету, str.70). Na nivoju 138 mest in občin je bilo (podatki so za leto 2009) za verske skupnosti namenjeno 186,61 mio RDS (Centar za razvoj neprofitnog sektora). 3.1.10 Združene države Amerike V ZDA na podlagi ustave36 in odločitev Ustavnega sodišča velja ločitev cerkve od države in nobena vera uradno ni priznana kot bolj pomembna od druge. Velika večina prebivalstva ZDA je kristjanov (76 %) (51 % prebivalstva pripada različnim protestantskim in anglikanskim cerkvam ali je neopredeljenih kristjanov, 25 % prebivalstva pa je rimskokatoliške vere). Druge religije (najbolj pogoste so judovska, budizem, islam in hinduizem) obsegajo 4 % prebivalstva, 15 % prebivalcev ni vernih, 5,2 % prebivalcev pa je neopredeljenih oziroma niso odgovorili na vprašanje o verski pripadnosti. Verskih obredov se enkrat tedensko ali pogosteje udeležuje 36 % prebivalstva (Wikipedia, spletna enciklopedija). Subvencioniranje verskih organizacij s strani države je na podlagi odločitve Ustavnega sodišča37 neustavno. Ta odločitev sicer ni absolutna in ni vodila v popolno ukinitev vseh pomoči države na vseh nivojih. Eno od področij, kjer je to še vedno možno, je uvajanje verskega izobraževanja (religious education) v javne šole, drugo področje pa je podpiranje različnih zasebnih verskih šol in bolnišnic. Prav tako država podpira dobrodelne aktivnosti teh organizacij (Spletne strani about.com). Glavni viri cerkva in verskih skupnosti so različni prispevki posameznikov (v povprečju 91 % vseh prihodkov, za protestantsko cerkev 97 % in za rimskokatoliško cerkev 84 %). Podatkov o državni podpori cerkvam ni zaslediti. Po podatkih revije the Economist pa je za dobrodelne aktivnosti rimskokatoliške cerkve v letu 2010 bilo kar 62 % sredstev oziroma 2,9 mld ameriških dolarjev namenjenih iz lokalnih, državnih ali zveznih državnih agencij (The Economist). Namesto subvencioniranja cerkev velja v ZDA sistem davčnih olajšav kot za dobrodelne institucije. V javnosti je veliko razprave o upravičenosti cerkva do the olajšav. Po navedbi študije, ki je bila pripravljena na Univerzi v Tampi (University of Tampa), je vrednost teh olajšav ocenjena na 71 milijard ameriških dolarjev manjših prihodkov v proračune države na različnih nivojih. V tej študiji, v kateri je zajetih 271 kongregacij, so ugotovili, da je v poprečju 71 %

36 Gre predvsem za interpretacijo ustave in sodbe Ustavnega sodišča, saj ustava sama (1. amandma) določa zgolj da "Kongres ne sme sprejeti nobenega zakona, ki se nanaša na ustanovitev verstva ali preprečevanje njegovega prostega izvajanja.” 37 “Posamezna država ali Zvezna vlada ne smeta ustanoviti cerkve. Prav tako ne sme biti sprejet zakon s katerim bi

se dalo pomoč eni od ver ali vsem veram, ali dalo prednost določeni veri pred drugimi. Noben davek v kakršnem koli znesku ne more biti predpisan za podporo katerikoli verski dejavnosti ali verski instituciji, ne glede na to kako se imenuje in v kakšni obliki se uporabi za učenje ali prakticiranje vere. Države in zvezna vlada ne smejo ne javno ne tajno sodelovati pri aktivnosti verskih organizacij in obratno.” Everson v. Board of Education (1947), (Spletna stan Justia.com).

22

prihodkov verskih skupnosti namenjeno za t.i. “operativne stroške” teh organizacij, dobrodelnost oziroma pomoč revnim pa znaša le 29 % sredstev od te vsote. Te podatke so primerjali s podatki o delu in poslovanju Rdečega križa Amerike (American Red Cross) v ZDA, ki porabi 7,9 % pridobljenih sredstev za operativne stroške in kar 92,1 % za dobrodelno pomoč (spletna stran bigthink). Podatki za protestantske (vključno z anglikanskimi) cerkvami kažejo da le te v povprečju 58 % pridobljenih sredstev namenijo za plače in dajatve povezane s plačami, 6% za administrativne stroške, 18 % za objekte, 14 % za različne programe (od tega 3 % za otroke in mladino, 2 % za programe za odrasle, 2 % za glasbene programe in delavnice, 3 % za različne verske dogodke, 1 % za lokalne dobrodelne dogodke in 2 % za mednarodne dobrodelne dogodke) in 3 % za druge odhodke (Spletna stran ECCU). 3.2 DAVČNE OLAJŠAVE IN OPROSTITVE, KI SO JIH DELEŽNE VERSKE SKUPNOSTI V okviru Evropske unije obstajajo določene težnje po harmonizaciji prava, ki se nanaša na položaj in status verskih skupnosti oz. cerkva v državah članicah, vendar pa prevladuje načelo nevmešavanja v notranje pravo držav članic na tem področju. Na nivoju EU je urejena oprostitev plačevanja DDV za verske dejavnosti. Tako je na podlagi direktive Sveta 2006/112/ES, z dne 28. novembra 2006 (132. člen), urejena oprostitev plačevanja DDV za dejavnosti, ki so v javnem interesu, med drugim to velja tudi za verske dejavnosti (točka l tega člena). Na podlagi točke k 132. člena navedene direktive velja oprostitev plačevanja DDV tudi za zagotavljanje osebja s strani verskih ali filozofskih institucij za namene dejavnosti zdravstvene oskrbe, socialnega skrbstva, varstva in izobraževanja otrok ter mladine zaradi zadovoljevanja duhovnih potreb (glej Blažič in Zobavnik, 2009). 3.2.1 Avstralija Verskim skupnostim se v Avstraliji sicer ni treba registrirati, vendar pa to morajo storiti, če želijo biti upravičene do davčnih oprostitev. Nepridobitne verske skupnosti morajo za to zaprositi Avstralski davčni urad (Australia Taxation Office (ATO)), ki nadzoruje njihovo finančno poslovanje, povezano z davčno obveznostjo (povzeto po International Religious Freedom Report for 2012). Na spletni strani ATO je navedeno, kaj spada pod verske skupnosti oziroma ustanove (religious institutions). Za uvrstitev v to kategorijo sta po davčnih predpisih potrebna dva pogoja, in sicer nepridobitnost ter delovanje na verskem področju. Nepridobitnost pomeni, da se sicer lahko ustvarja dobiček, vendar se ne sme razdeliti med posameznike, niti po prenehanju ustanove. Med nepridobitnimi ustanovami so navedene tudi cerkve in cerkvene šole. Verske storitve so oproščene davka na blago in storitve (Goods and services tax (GST)),38 če so verske ustanove registrirane pri posebni komisiji (Australian Charities and Not-for-profits Commission (ACNC)) in so te storitve bistvene za prakticiranje določene religije. Verske storitve, ki so oproščene GST, so npr. verski obredi, nedeljske šole, poroke, pogrebi, krsti itd. Niso pa oproščene GST storitve (tudi verskih ustanov), ki imajo komercialni značaj. Donacije in nabirke niso obdavčene z GST,

38 Določen je v zakonu z naslovom A New Tax System (Goods and Services Tax) Act 1999. Gre za davek na dodano vrednost, ki se obračunava po stopnji 10 %. Zanj se je treba registrirati, če ima podjetje najmanj 75.000 AUD oziroma nepridobitna organizacija najmanj 150.000 AUD prometa. Na spletni strani ATO je podrobneje opredeljeno, katere nepridobitne organizacije uživajo olajšave pri plačevanju GST: to so registrirane dobrodelne organizacije, nadalje organizacije, ki lahko prejemajo neobdavčena darila ali prispevke, in javne šole.

23

ker ne gre za plačilo v zameno za blago ali storitev. Verska ustanova mora biti pri ATO registrirana za olajšave pri plačevanju GST za dobrodelno dejavnost in tudi za oprostitev plačevanja davka na dohodek39 (Income tax exemption). Od leta 2012 dalje se namreč verske ustanove ne morejo več same razglasiti za subjekte, oproščene davka na dohodek (povzeto po spletni strani ATO). Naslednja davčna oprostitev se nanaša na davek na ugodnosti (Fringe benefits tax (FBT)),40 ki ga plačujejo tisti delodajalci, ki nudijo določene ugodnosti svojim zaposlenim ali njihovim družinskim članom. FBT se lahko v nekaterih primerih plačuje tudi, ko je organizacija oproščena plačevanja davka na dohodek. Verske ustanove so oproščene plačevanja FBT, če je znesek teh ugodnosti nižji 30.000 AUD na zaposlenega. Davka tudi ni treba plačati, če gre predvsem za pastoralno oz. drugačno versko dejavnost v ožjem pomenu ali pa v primerih, ko uslužbenci verske dobrodelne ustanove bivajo npr. v domovih za ostarele (povzeto po spletni strani ATO). Na spletni strani ATO je še določeno, da cerkve in dobrodelne organizacije niso zavezane za plačilo davka na kapitalski dobiček (Capital gains tax (CGT)),41 če jim je po volji preminulega lastnika dodeljeno premoženje, ki prinaša kapitalski dobiček (Capital gains tax asset) (povzeto po spletni strani ATO). 3.2.2 Črna gora Verske skupnosti v tej državi so deležne omejenih davčnih oprostitev. Če so opravljale storitve za potrebe svojih pripadnikov, so bile oproščene plačila DDV in obveznosti poročanja o svojih prihodkih. Če pa so opravljale tržne storitve ali dajale na trg produkte v skupni vrednosti nad 18.000 evrov v posameznem fiskalnem letu, so bile te storitve in produkti obdavčeni z DDV po stopnji 17 %. Država na splošno ni obdavčila organiziranih romanj do krščanskih svetišč in mošej (povzeto po International Religious Freedom Report for 2012). Zakon o davku na dodano vrednost (Zakon o porezu na dodatu vrijednost) v 26. členu določa, katere storitve v javnem interesu so oproščene tega davka. V 9. točki prvega odstavka navedenega člena je določeno, da med take storitve spadajo verske storitve in promet izdelkov, neposredno povezan z verskimi storitvami, ki jih izvajajo verske skupnosti za zadovoljevanje potreb vernikov v skladu s predpisi, ki urejajo delo verskih skupnosti. Zakona o davku na dobiček pravnih oseb (Zakon o porezu na dobit pravnih lica) v 6. členu določa, da poleg npr. državnih organov, javnih skladov, umetniških združenj, političnih strank, turističnih organizacij itd., tega davka ne plačujejo tudi verske skupnosti. Izjemoma, v primeru opravljanja pridobitne dejavnosti, pa so vsi navedeni subjekti, torej tudi verske skupnosti, davčni zavezanci za davek na dobiček pravnih oseb za to dejavnost. V 14. členu navedenega zakona pa je tudi navedeno, da se izdatki za zdravstvene, izobraževalne, znanstvene, verske, kulturne, športne in humanitarne namene ter za varstvo okolja, priznajo kot strošek največ do 3,5 % skupnih prihodkov. Identična določba se nahaja tudi v Zakonu o dohodnini (Zakon o porezu na dohodak fizičkih lica), vendar pa se navedeni izdatki priznajo kot strošek največ do 3 % skupnega dohodka. 39 Davek na dohodek je določen v Income Tax Assessment Act 1997 (ITAA 1997). 40 Določen je v Fringe Benefits Tax Act 1986, nanaša pa se na ugodnosti, ki pripadajo posamezniku poleg plače (stanovanje, prehrana, gorivo itd.). 41 Določen je v zakonu z naslovom New Business Tax System (Capital Gains Tax) Act 1999.

24

Na koncu je treba omeniti še Zakon o davku na nepremičnine (Zakon o porezu na nepokretnosti), ki v 10. členu med drugim določa, da se davek na nepremičnine ne plačuje za nepremičnine v lasti verskih organizacij, ki se uporabljajo bodisi za verske potrebe bodisi kot stanovanjski prostori za verske uslužbence. 3.2.3 Finska Vse cerkve in verske skupnosti so (podobno kot država in lokalne skupnosti) oproščene davka na dohodek, z izjemo poslovnega dohodka in prihodkov od nepremičnin, ki niso povezane z javnimi neprofitni nameni. Ti subjekti ne plačujejo davkov sami sebi in zato za njih veljajo za navedeno dejavnost znižane davčne stopnje (Kotiranta, Blažič in Zobavnik, 2005). Davka na neto premoženje ne plačujeta obe državni cerkvi in tudi ne druge registrirane verske skupnosti, so pa zavezane k plačilu davka na nepremičnine z določenimi izjemami. Tako so pokopališča obeh vodilnih cerkva oproščena davka na nepremičnine. Davka na nepremičnine so na podlagi 3. člena Zakona o davku na premoženje (Kiinteistöverolaki) oproščene tudi zapuščene cerkve in samostani. Za provinco Åland velja, da verske skupnosti (in občine) ne plačujejo davka na transfer nepremičnin (Kotiranta, Blažič in Zobavnik, 2005). Državni cerkvi in verske skupnosti ne plačujejo davka na dediščine in darila. Župnišča državnih cerkev in drugih verskih skupnosti ne plačujejo davka za televizijo. Za vse storitve, ki niso tipične za verske organizacije, morata državni cerkvi in verske skupnosti plačevati DDV. 3.2.4 Francija Verske skupnosti se organizirajo v različnih pravnih oblikah42 in imajo zato tudi različen davčni status. Ni se jim treba registrirati, to pa morajo storiti, če želijo zaprositi za uradno priznanje oziroma za status ugodnejše davčne obravnave (davčnega izvzetja, ki pomeni, da ne plačujejo določenih davkov). Pravno podlago za delovanje in davčni status verskih skupnosti predstavljajo predvsem naslednji trije zakoni: Zakon o združenjih iz leta 1901, Zakon o ločitvi cerkve od države iz leta 1905 in Splošni davčni zakonik (Code Général des Impôts) iz leta 1981 s spremembami (Blažič in Zobavnik, 2009). Poseben davčni status (ugodnosti) imajo lahko tiste verske skupnosti, ki so po svojem statusu registrirana združenja. Na podlagi Zakona o združenjih iz leta 1901 in Splošnega davčnega zakonika so obdavčena s komercialnimi davki (to so predvsem davek na dohodek (dobiček), davek na promet in podjetniški davek (taxe professionelle). Za davek na dohodek (dobiček) velja davčna oprostitev (na podlagi 206-1 bis člena Splošnega davčnega zakonika) pod tremi pogoji:

- da pri verskih skupnostih ne obstaja (poklicno) opravljanje dejavnosti - vodje skupnosti morajo opravljati svoje delo nepoklicno (prostovoljno), pri čemer obstaja možnost povrnitve nastalih stroškov do določene vsote;

- da pri delu verske skupnosti občutno prevladujejo nepridobitne dejavnosti; 42 Neregistrirane verske skupnosti, združenja, ki delujejo na podlagi zakona o združenjih (mala pravna sposobnost), verske zbornice in škofijska združenja (associatons diocésianes) za rimskokatoliško cerkev, verska združenja (associations cultuelles), ki delujejo na podlagi Zakona o združenjih in Zakona o ločitvi cerkve od države (velika pravna sposobnost), kulturna združenja (associations culturelles) (več o tem Blažič in Zobavnik 2009).

25

- da je vsota prejemkov iz pridobitnih dejavnosti verske skupnosti manjša od 60.000 evrov (Blažič in Zobavnik, 2009).

Na podlagi 261. člena Splošnega davčnega zakonika so registrirane verske skupnosti oproščene plačila davka na dodano vrednost (taxe sur la valeur ajoutée - TVA) za blago in storitve, ki so namenjene članom verskih skupnosti za cilje verske narave (Blažič in Zobavnik, 2009).43 Poleg navedenih imajo še dodatne davčne ugodnosti verska združenja (associations cultuelles), ki delujejo ne samo na podlagi Zakona o združenjih iz leta 1901, ampak tudi na podlagi Zakona o ločitvi cerkve od države iz leta 1905. Verska združenja ne plačujejo davka od donacij, dediščin in prostovoljnih daril (glede teh na so oproščene plačila davka na podlagi člena 795-10 Splošnega davčnega zakonika) ter komercialnih davkov, pri čemer pa pri poslovanju ne smejo stalno težiti k ustvarjanju dobička in ne smejo uporabljati propagandnih sporočil, ki so primerljiva s komercialnim oglaševanjem. Lahko se jih tudi oprosti plačevanja davka na nepremičnine za objekte, ki služijo izključno verskim aktivnostim (Blažič in Zobavnik, 2009). Splošni davčni zakonik (člen 1382-4) za verska združenja (associations cultuelles) in njihove krovne organizacije (leurs unions) predpisuje oprostitev lokalnega davka na nepremičnine (taxe foncière) za zgradbe, ki se uporabljajo za verske namene. Za zgradbe, ki so namenjene npr. za bivanje verskih uslužbencev ali za versko izobraževanje, velja, da niso oproščene plačevanja tega davka. Darovalci (donatorji) verskim združenjem so na podlagi Zakona o ločitvi cerkve od države in 200. člena Splošnega davčnega zakonika oproščeni davka na dohodek v višini 60 % donacije, če ta ne preseže 20 % obdavčljivega dohodka donatorja. 3.2.5 Italija Pri Italiji je treba uvodoma omeniti specifično ureditev davčnih oprostitev ter olajšav Vatikanske mestne države oziroma Svetega sedeža, ki ima poseben status in nima vseh finančnih institucij, zato je na poseben način vpeta v ustroj italijanske države. V 2. In 3. členu dekreta predsednika

43 Škofija Versailles je izdala praktični priročnik za upravitelje župnij v katerem pojasnjuje, kaj ne spada v okvir davčne obveznosti glede plačila DDV (TVA). DDV se ne plačuje za vse negospodarske, torej neodplačne aktivnosti oziroma storitve. Neodplačnost obstaja takrat, kadar ni neposredne povezave med opravljeno storitvijo in prejeto protivrednostjo. Ta neposredna zveza pa je izkazana, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer: - storitev je opravljena v korist posameznega prejemnika, in - obstaja nujna (vendar ni treba, da je povsem ekvivalentna) povezava med koristjo prejemnika in protivrednostjo,

ki jo nakaže za to storitev. Ocenjuje se, da se ne more šteti za opravljanje gospodarske aktivnosti, če izvajalec storitve le-to opravlja po ceni, ki je precej nižja od cene na trgu in če se storitev izvaja v takih pogojih, da se lahko šteje kot neke vrste darilo (libéralité) (Blažič in Zobavnik, 2009). Med neodplačne aktivnosti oziroma nakazila spadajo različne kotizacije, denarna sredstva, prejeta pri nabirkah (gre za darove), donacije in različne subvencije neprofitnemu združenju pod pogojem, da ni neposredne povezave v smislu protistoritve, darovi (offrandes) župnijam za maše (pri tem ima darovalec možnost po lastni presoji določiti višino darovanega zneska in torej znesek, ki ga sicer določi Francoska škofovska konferenca, nima značaja tarife). Med neodplačne aktivnosti spadajo tudi darovi župnijam za krste, poroke in pogrebe (ti obredi se imenujejo tudi kazualije - casuels); gre za povračilo stroškov ali za darilo (pri tem je lahko informativno naveden določen znesek, vendar pa se ne sme razumeti, da gre za tarifo). V okvir oprostitve obveznosti za plačilo DDV spadajo tudi sveče, ki so na postavljene na kraju samem in namenjene za prižiganje, in za katere se da prispevek v posebno skrinjico v cerkvi. Vrednost sveč je lahko označena samo informativno. Iz obdavčevanja z DDV so izvzete tudi interne publikacije, če nimajo cene in se razdeljujejo na podlagi plačane kotizacije (Blažič in Zobavnik, 2009).

26

republike iz leta 1973 o davčnih olajšavah44 je med drugim določeno, da Sveti sedež uživa davčne ugodnosti, in sicer glede prihodkov iz stavb v njegovem lastništvu, pri čemer so te stavbe poimensko določene v Lateranskih pogodbah iz leta 1929. Gre za oprostitev lokalnega davka na dohodek in državnega davka na dohodke družb (Imposta sul reddito delle società - IRES).45 Ravno tako se ne plača davek pri prometu z nepremičninami Svetega sedeža. Plačila cerkvenim uslužbencem vseh vrst, pokojnine in odpravnine, ki jih neposredno plačuje Sveti sedež, pa tudi druge centralne ustanove katoliške cerkve in druge ustanove, ki jih neposredno upravlja Sveti sedež, so oproščena dohodnine (Imposta sul reddito delle persone fisiche - IRPEF)46 in lokalnega davka na proizvodne dejavnosti (Imposta regionale sulle attività produttive - IRAP)47 (primerjaj Blažič in Zobavnik, 2009). Priznane verske skupnosti v Italiji opravljajo dejavnost, ki je izenačena z dobrodelno in izobraževalno dejavnostjo, kar pomeni za njihove organe nekatere davčne ugodnosti. Za katoliško cerkev je to določeno v revidiranem konkordatu iz 1984, za nekatere druge verske skupnosti pa je ta izenačitev podana v posebnih zakonih. Verske skupnosti in njihovi organi uživajo številne davčne olajšave, ki so določene v različnih predpisih. Med drugim verske skupnosti uživajo znižanje zgoraj omenjenega davka na dohodke družb (IRES) v višini 50 %, kar smiselno izhaja iz 6. člena zgoraj navedenega dekreta o davčnih olajšavah iz leta 1973. Na splošno velja, da dejavnosti, ki imajo izključno ali prevladujoče pridobitni značaj, niso deležne davčne olajšave. Navedeno pomeni, da so cerkvene organizacije plačila davka na dohodke družb do polovice oproščene samo za cerkvene in z njimi neposredno povezane aktivnosti. Poleg tega so verske skupnosti oproščene davka na dediščine in darila.48 Naslednja olajšava se nanaša na davek na dodano vrednost (Imposta sul valore aggiunto - IVA), in sicer se ta ne plačuje, če ne gre za pridobitno dejavnost. Samo opravljanje verskih storitev (maše ipd.) pa ni pridobitna dejavnost, kar smiselno izhaja iz 3. In 4. člena dekreta predsednika republike iz leta 1972 o davku na dodano vrednost49 (primerjaj Blažič in Zobavnik, 2009).Omeniti je treba še občinski davek na nepremičnine (Imposta municipale unica - IMU).50 Glede oprostitve verskih skupnosti plačila tega davka obstaja toliko nejasnosti in različnih interpretacij pojma nepridobitne dejavnosti, da se pravzaprav ne ve zagotovo, ali so verske skupnosti sploh zavezane k plačilu tega davka. Načeloma prevladuje prepričanje, da so v tem trenutku dejansko še vedno oproščene, če obstaja na njih kak sakralni objekt, kljub zahtevam po njihovi obdavčitvi z navedenim ali podobnim lokalnim nepremičninskim davkom. S tem v zvezi je treba tudi omeniti, da se je Italija zaradi očitka favoriziranja katoliške cerkve prek davčnih olajšav znašla v postopku pred Evropsko komisijo.51

44 DECRETO DEL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA 29 settembre 1973, n. 601; Disciplina delle agevolazioni tributarie. Spletna stran Normattiva. 45 Uveden z zakonom iz leta 2003 – DECRETO LEGISLATIVO 12 dicembre 2003, n. 344; Riforma dell'imposizione sul reddito delle societa', a norma dell'articolo 4 della legge 7 aprile 2003, n. 80. Spletna stran Normattiva. 46 Urejen v prečiščenem besedilu zakona o dohodnini – DECRETO DEL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA 22 dicembre 1986, n. 917; Approvazione del testo unico delle imposte sui redditi (TUIR). Spletna stran Normattiva. 47 Urejen v zakonodajnem dekretu iz leta 1997 – DECRETO LEGISLATIVO 15 dicembre 1997, n. 446; Istituzione dell'imposta regionale sulle attivita' produttiveX Spletna stran Normattiva. 48 V skladu s 3. členom zakonodajnega dekreta iz leta 1990 (DECRETO LEGISLATIVO 31 ottobre 1990, n. 346; Approvazione del testo unico delle disposizioni concernenti l'imposta sulle successioni e donazioni. Spletna stran Normattiva), katerega veljavnost se je obnovila z zakonskim dekretom iz leta 2006 (DECRETO-LEGGE 3 ottobre 2006, n. 262; Disposizioni urgenti in materia tributaria e finanziaria. Spletna stran Normattiva. 49 DECRETO DEL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA 26 ottobre 1972, n. 633; Istituzione e disciplina dell'imposta sul valore aggiunto. Spletna stran Normattiva. 50 Določen je v zakonodajnem dekretu iz leta 2011 – DECRETO LEGISLATIVO 14 marzo 2011, n. 23; Disposizioni in materia di federalismo Fiscale Municipale. Spletna stran Normattiva. Deloma pripada občini, deloma pa državi. 51 Evropska komisija: State aid C 26/2010 (ex NN 43/2010 (ex CP 71/2006)) – Italy. Scheme concerning the municipal real estate tax exemption granted to real estate used by non commercial entities for specific purposes. Spletna stran Evropske komisije.

27

V Italiji se 10 % darov, namenjenih ustanovam katoliške cerkve in drugim verskim skupnostim, ki so podpisale sporazum z državo, odbije od zneska davka, ki ga mora plačati darovalec. Enako velja za denarne prispevke pravnih oseb za nekatere ustanove katoliške cerkve. Prispevki in donacije, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske dejavnosti, ne glede na njihov vir, se ne obdavčijo (povzeto po Družina, 2006). 3.2.6 Kanada Pogoji za uživanje davčnih oprostitev verskih skupnosti so naslednji: biti morajo nepolitične, v tujino morajo donacije pošiljati samo potrjenim prejemnikom in občasno morajo biti podvržene reviziji. Prek statusa dobrodelne organizacije, ki ga potrdi vlada, je tudi duhovščina deležna določenih ugodnosti s strani države, vključno z znižanjem osnove za davek na dohodek52 v zvezi z namestitvijo duhovnika. Tudi same verske skupnosti, ki se ukvarjajo z dobrodelno dejavnostjo, so oproščene plačila davka na dohodek. Posamezniki, ki darujejo verskim skupnostim, pa dobijo od zvezne vlade možnost znižanja zveznega davka na dohodek. Tak status omogoča verskim skupnostim oprostitev ali znižanje davka na dodano vrednost na zveznem ali provincijskem nivoju. Davčne oprostitve verskim skupnostim se izvajajo prek Direktorata za karitativne dejavnosti (Charities Directorate) Kanadskega davčnega urada (Canada Revenue Agency) (povzeto po International Religious Freedom Report for 2012 in po spletni stani Religious tolerance). Verske skupnosti so po provincijski zakonodaji oproščene plačevanja davka na nepremičnine (real property tax). Kot primer navajamo 4. člen Zakona o davčni odmeri (Assessment Act) province New Brunswick, ki v povezavi s členom 5.01 Zakona o davku na nepremičnine (Real Property Tax Act) določa, da so iz tega davka izvzete nepremičnine, ki jih imajo v lasti cerkve in jih uporabljajo kot bivališča za duhovnike, pa tudi tiste nepremičnine, ki jih cerkve ali verske organizacije uporabljajo izključno za verske, izobraževalne ali dobrodelne namene, vključno s pokopališči in cerkvenimi zgradbami, od katerih se pridobivajo dohodki samo za cerkvene namene. Podobne določbe je mogoče zaslediti tudi v predpisih nekaterih drugih provinc. Davka na darila, ki bi se nanašal tudi na verske skupnosti, v Kanadi nimajo (povzeto po United States International Grantmaking, spletna stran). 3.2.7 Nemčija Obseg davčnih olajšav, ki so jih neposredno ali posredno deležne verske skupnosti, je v tej državi tako razvejan, da jih praktično ni mogoče celovito prikazati. Med drugim pomeni eno od oblik zmanjšanja osnove za odmero davka na dohodek tudi znesek plačanega cerkvenega davka, omenjen v predhodni točki, ki sicer zadeva posameznega zavezanca, vendar pa se lahko v širšem smislu ugotovi, da je te olajšave posredno deležna tudi cerkev. Olajšave se nanašajo tudi na določene prispevke verskim skupnostim (več o tem glej Blažič in Zobavnik, 2009). Davčni zakon (Abgabenordung - AO) v 51. členu definira tri vrste javne koristi, ki so podlaga za davčne olajšave, ki so jih mdr. deležne tudi verske skupnosti v različnih oblikah delovanja in tiste korporacije, ki te verske skupnosti podpirajo. Omenjene vrste javne koristi so: splošna (gemeinnützige) javna korist, v okviru katere je opredeljena tudi podpora religiji (52. člen AO), dobrodelna (mildtätige) javna korist in v 54. členu tega zakona posebej tudi cerkvena (kirchliche)

52 Določen je v Zakonu o davku na dohodek (Income Tax Act). Davčne oprostitve so določene v njegovem 149. členu.

28

javna korist, kjer so definirani t.i. "verski nameni" (kirchliche Zwecke). Kot "verski nameni" se štejejo: podpora verskim skupnostim, ki imajo značaj korporacij javnega prava, izgradnja verskih poslopij, verski obredi, versko izobraževanje, upravljanje cerkvenega premoženja in podobno. V bistvu se 52. člen AO nanaša na verske skupnosti, ustanovljene na podlagi zasebnega prava in imajo status "registriranega združenja" (eingetragener Verein - e.V), 54. člen AO pa se nanaša na verske skupnosti, ki delujejo kot korporacije javnega prava (Körperschaft des öffentlichen Rechts) (glej Blažič in Zobavnik, 2009). Nadalje so na podlagi 5. člena Zakona o davku na dohodek (dobiček) pravnih oseb (Körperschaftsteuergesetz - KStG) vse korporacije in združenja, ki delujejo izključno in neposredno s splošnokoristnimi, dobrodelnimi ali cerkvenimi nameni v skladu z 51-68. členom Davčnega zakona, oproščene plačevanja davka na dohodek (dobiček) pravnih oseb. Ta oprostitev pa ne velja v primeru opravljanja gospodarske dejavnosti (primerjaj Blažič in Zobavnik, 2009). Na podlagi 16. in 17. točke prvega odstavka 13. člena Zakona o davku na dediščine in darila (Erbschaftssteuergesetz- und Schenkungsteuergesetz- ErbStG) so tega davka oproščena vsa naklonila domačim in tujim verskim korporacijam ter združenjem. Sredstva iz pobranih davkov pripadajo zveznim deželam (glej Blažič in Zobavnik, 2009). Korporacije in združenja, ki izpolnjujejo pogoje po 51-68 členu AO, so oproščene obrtnega davka na podlagi 3. člena Zakona o obrtnem davku (Gewerbesteuergesetz - GewStG) (glej Blažič in Zobavnik, 2009). Tudi davka na nepremičnine, določenega v Zakonu o davku na nepremičnine (Grundsteuergesetz - GrStG), v skladu s 3. členom tega zakona ni treba plačati za nepremičnine, ki se uporabljajo v javne, dobrodelne ali verske namene (primerjaj Blažič in Zobavnik, 2009). Na koncu velja omeniti še različne oprostitve in olajšave, ki jih v zvezi s prometom, opravljenim v splošnokoristne, dobrodelne in cerkvene namene določa Zakon o davku na dodano vrednost (Umsatzsteuergesetz - UStG). 3.2.8 Rusija Zakonodaja Ruske federacije vsebuje številne davčne olajšave verskim skupnostim. Ob tem opozarjajo, da pravno nista precizno definirana pojma »premoženje za bogoslužne namene« in »premoženje za verske namene«, ki se uporabljata v Davčnem zakoniku (Налоговый кодекс). Verske organizacije so na podlagi tega zakona oproščene plačevanja naslednjih davkov:

- (zveznega) davka na dodano vrednost za verske zgradbe in opremo (seznam je specificiran v Odloku št. 251 z 31. marca 2001), ki jo uporabljajo verske organizacije (149. člen),

- (zveznega) davka na dodano vrednost iz naslova prodaje verskih objektov in verske literature (149. člen),

- (zveznega) davka na dobiček iz naslova premoženja verskih skupnosti v povezavi z izvajanjem verskih obredov (251. člen),

- (zveznega) davka na dobiček, ki izhaja iz prodaje verske literature in objektov za versko uporabo (251. člen),

- (regionalnih) davkov in taks od prodaje na podlagi izvajanja pogrebnih obredov, pokopov in storitev krematorijev ter iz naslova izvajanja drugih (plačljivih) verskih obredov (350. člen),

29

- (regionalnih) davkov na premoženje glede premoženja verskih skupnosti, ki je namenjeno verskim aktivnostim (381. člen),

- (lokalnega) davka na zemljišče, kjer se nahajajo verski objekti in zgradbe namenjene opravljanju verskih aktivnosti (395. člen). Na podlagi Okrožnice ministrstva za finance s 25. maja 2005 je davka na zemljišče oproščena verska skupnost, če se zgradbe uporabljajo za verske obrede ali za dobrodelne namene, ne glede na velikost zemljišča in obstoj zgradb za neverske namene na tem zemljišču (Davčni zakonik – Налоговый кодекс).

3.2.9 Srbija Na podlagi 30. člena Zakona o cerkvah in verskih skupnostih so lahko cerkve ali verske skupnosti popolnoma ali delno oproščene davčnih in drugih obveznosti v skladu z zakoni, ki urejajo ustrezne javne prihodke. Na podlagi tega člena so lahko tudi fizične in pravne osebe, ki darujejo cerkvi, oproščene ustreznih davčnih dajatev. Davčne in druge olajšave cerkvam in verskim skupnostim so urejene v naslednjih zakonih:

- vračilo DDV za blago in storitve, ki se nanašajo na versko dejavnost (npr sveče, olje in vino za obredne namene, moka in nekvašen kruh), ureja Zakon o DDV (Zakon o porezu na dodatu vrednost), ki ureja pravico vračila (refundacije i refakcije) DDV cerkvam in verskim skupnostim, kar je podrobneje urejeno v dveh pravilnikih (Pravilnik o postupku ostvarivanja prava na refundaciju poreza na dodatu vrednost, Pravilnik o postupku ostvarivanja prava na povraćaj poreza na dodatu vrednost i o načinu postupka refakcije i refundacije).

- Zakon o davkih na premoženje (Zakon o porezima na imovinu) ureja davčne oprostitve za nepremičnine cerkva in verskih skupnosti, ki so namenjene in se izključno uporabljajo za verske dejavnosti (tretji odstavek 12. člena tega zakona); prav tako so na podlagi 12a) odstavka 31. člena tega zakona oproščene plačila davka iz naslova vračanja (restitucije) premoženja cerkva in verskih skupnosti.

- z Zakonom o upravnih taksah (Zakon o republičkim administrativnim taksama) so cerkve in verske skupnosti oproščene plačila teh taks v celoti (četrti a) odstavek 18. člena tega zakona).

- na podlagi Zakona o računovodstvu in reviziji (Zakon o računovodstvu i reviziji) so cerkve in verske skupnosti oproščene obveze priprave zaključnih računov (Kancelarija za saradnju s crkvama i verskim zajednicama, spletna stran, posamezni zakoni).

Eden od virov navaja v zvezi z davčnimi olajšavami tudi poročilo Carinske uprave, da so v skladu z veljavnimi predpisi cerkve in verske skupnosti lahko oproščene carine na uvoz blaga, ki je namenjen izključno za verske namene ob predhodno predloženem dokazu, da se to blago ne proizvaja v državi. Tak dokaz ni potreben, kadar cerkve in verske skupnosti dobijo blago v tujini brezplačno. Navedeno se v nobenem primeru ne nanaša na osebne avtomobile, ne glede na to ali gre za uvoz ali za darilo (glej: Kako crkve i verske zajednice ostvaruju poreske olakšice: bez poreza na tamjan). 3.2.10 Združene države Amerike Za davčne namene se verske organizacije delijo na cerkve (churches) in verske organizacije (religious organizations), obstajajo pa tudi verske neprofitne organizacije (faith-based nonprofits).

30

Cerkve in verske organizacije so v davčni zakonodaji uvrščene med dobrodelne organizacije in so upravičene do oprostitve plačila zveznih davkov, predvsem davka na dohodek (federal income tax), in sicer na podlagi 501(c)(3) člena Davčnega zakonika (Internal Revenue Code). Lahko tudi prejemajo neobdavčljive prispevke (contributions) od fizičnih oseb. Za upravičenost do oprostitve navedenega davka morajo izpolnjevati naslednje pogoje (veljajo tudi za druge dobrodelne organizacije):

- organizacije morajo biti organizirane in morajo delovati na verskem, izobraževalnem, znanstvenem ali drugem dobrodelnem (charity) področju,

- neto dobički organizacije ne smejo pripevati h koristi nobenega posameznika ali lastnika organizacije,

- noben občuten del dejavnosti organizacije ne sme biti namenjen vplivu (lobiranje) na zakonodajo,

- organizacija ne sme sodelovati v političnih kampanjah in - namen organizacije in njene aktivnosti ne smejo biti nezakonite ali kršiti temeljev javnih

politik (tax guide for Churches and Religous Organizations). Cekve, ki izpolnjujejo te zahteve, se avtomatično upoštevajo kot izvzete iz obdavčevanja in jim ni treba pridobiti potrdil o svojem statusu s strani Zveznega davčnega urada (Internal Revenue Service). Kljub temu cerkve povprašujejo za navedenimi potrdili, ker to vodjem cerkva, njihovim članom in donatorjem zagotavlja jamstvo o izvzetju cerkev od obdavčitve z davkom na dohodek in tudi zmanjšanje davčne osnove iz naslova prispevkov njenih članov ter donatorjev. Za razliko od cerkva morajo verske organizacije, ki želijo biti izvzete od navedenega davka, za ta status zaprositi Zvezni davčni urad, razen če njihovi običajni bruto letni prejemki ne presegajo 5.000 $53. Zvezni davčni urad vodi seznam organizacij, ki so zaprosile in dobile status neobdavčene organizacije (tax guide for Churches and Religous Organizations). Cerkve in verske organizacije, podobno kot tudi druge organizacije, ki so izvzete od davka na dohodek, se lahko ukvarjajo tudi z dejavnostjo, ki prinaša dohodek in ni povezana z njihovo osnovno (davčno izvzeto) dejavnostjo, če te dejavnosti ne predstavljajo znaten (substantial) del njihovega delovanja. Ta dohodek je obdavčen z t.i. “davkom na dohodek nepovezanih poslovnih aktivnosti” (Unrelated Business Income Tax – UBIT), če so izpolnjeni naslednji trije osnovni in še trije dodatni pogoji (če niso izpolnjeni vsi, velja oprostitev plačevanja UBIT):

- aktivnosti se nanašajo na trgovinsko ali poslovno dejavnost, - ta dejavnost se redno izvaja, - trgovanje ali poslovna dejavnost ni bistveno povezana z nameni delovanja organizacije

(pri tem samo dejstvo, da organizacija uporablja dohodek iz poslovne dejavnosti za dobrodelne ali verske namene, ne pomeni, da je ta povezan z nameni delovanja organizacije) (tax guide for Churches and Religous Organizations).

Dodatni pogoji so še: - pretežen del dela pri trgovinski ali poslovni aktivnosti niso opravili prostovoljci, - aktivnost izvaja organizacija v prvi vrsti zaradi koristi svojih članov, - trgovinska ali poslovna dejavnost vključuje velik del prodaje blaga, ki je bilo donirano (tax

guide for Churches and Religous Organizations). Dodatna ugodnost ("parsonage exemption" ali "parish exemption") za duhovnike pomeni možnost, da lahko odbijejo večino sredstev, ki jih uporabijo za bivanje od svojega davka na dohodek in da je njihovo premoženje v veliko primerih oproščeno plačevanja davka na premoženje na ravni zvezne države (state property taxes) (spletna stran ProCon.org).

53 1 evro = 1,39 $ (tečajnica Banke Slovenije na dan 19. 3. 2014).

31

Na splošno rente od nepremičnin, kapitalski dobički, tantieme (royalties), obresti in dividende cerkva in verskih organizacij niso predmet obdavčitve z UBIT, razen v primeru, če so bile financirane s sposojenim denarjem in še v nekaterih posebnih primerih (tax guide for Churches and Religous Organizations). Plače zaposlenih v cerkvah in verskih organizacijah so obdavčene z zveznimi davki za socialno in zdravstveno zavarovanje, razen v naslednjih primerih:

- če so plače plačane za storitve, ki jih opravlja primerno posvečen, pooblaščen ali licenciran (duly ordained, commissioned, or licensed) duhovnik pri opravljanju duhovne službe, ali za storitve člana verske organizacije pri izvajanju dolžnosti, ki jih tovrstna organizacija zahteva.

- če cerkev ali verska organizacija plača zaposlenim plače, ki so nižje od 108,28 $ letno, - cerkev, ki nasprotuje plačilu socialnih in zdravstvenih davkov iz verskih razlogov mora

izpolniti poseben obrazec (IRS Form 8274), kar pa je ne razreši obveznosti odvajanja davka od plač, ki jih plačuje svojim zaposlenim (tax guide for Churches and Religous Organizations).

Cerkvam in verskim organizacijam ni treba plačevati zveznega davka za nezaposlenost (Federal Unemployment Tax Act - FUTA) (tax guide for Churches and Religous Organizations). V vseh zveznih državah so cerkve oproščene plačila davka na premoženje na ravni posamezne zvezne države (spletna stran ProCon.org). 3.3 ZAPOSLOVANJE PREDSTAVNIKOV VERSKIH SKUPNOSTI V DRŽAVNIH

INSTITUCIJAH (OBOROŽENE SILE, POLICIJA, ZAVODI ZA PRESTAJANJE KAZNI IN ZDRAVSTVENE USTANOVE).

Duhovna oskrba v javnih institucijah pomeni konkretno obliko uresničevanja pravice posameznika do svobode veroizpovedi v zasebnem in javnem življenju (41. člen Ustave RS). Prav tako predstavlja enega izmed odnosov med cerkvijo in državo (Bajec, 2008). Svoboda veroizpovedi je enako opredeljena tudi v mednarodnih dokumentih; v 9. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (spletna stran Evropskega sodišča za človekove pravice), Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (1948) (spletna stran Organizacije Združenih narodov), Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (1966) (spletna stran organizacije združenih narodov, Urada visokega komisarja za človekove pravice) dokumentih Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in drugih mednarodnih aktih. Svobodo veroizpovedi v zaporih pa določajo naslednji mednarodni dokumenti: Standardna minimalna pravila o ravnanju z zaporniki, sprejeta na I. kongresu OZN v Ženevi leta 1955, z odobritvijo Ekonomskega in Socialnega Sveta na podlagi resolucije OZN l. 1957 in resolucije l. 1977 (spletna stran organizacije Združenih narodov), Evropska zaporska pravila, sprejeta s strani Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 11. 1. 2006 (akt nalaga zavodom za izvrševanje kazenskih sankcij, naj s svojimi pravili omogočajo zapornikom, da bodo lahko živeli po zahtevah svoje veroizpovedi) (spletna stran Sveta Evrope). Pravica do veroizpovedi mladoletnih v zavodih je varovana z aktom Pravila Združenih narodov za varstvo mladoletnikov, ki jim je odvzeta prostost, sprejetim na Generalni skupščini ZN, 14. 12. 1990 (spletna stran organizacije Združenih narodov, marec 2014). Omenimo še dokument, ki je bil izdan v Braziliji na 12. kongresu OZN (12-19. 4. 2010) z naslovom »Osnovna načela: Veroizpovedi v zaporu,« ki vsebuje pregled mednarodnih instrumentov s tega področja, ter načela, ki naj bi jih uprave

32

zavodov zagotavljale in verska priporočila za zaprte (spletna stran Mednarodne komisije za katoliško pastoralno oskrbo v zaporih).

V zvezi z zaposlovanjem duhovnikov je treba poudariti, da so v nekaterih državah duhovniki zaposleni s polnim delovnim časom, pa tudi s polovičnim. Duhovniki imajo v primeru zaposlitve v državnih institucijah status javnih uslužbencev, višina njihove plače pa je odvisna od izobrazbe, ki jo imajo. Možnosti redne zaposlitve države različno urejajo. Države, ki ne zaposlujejo duhovnikov v zaporih, so naslednje: Švedska (v ospredju je neodvisnost kaplana od zaporske avtoritete), Belgija (zaporniški duhovniki so predlagani s strani njihovih organov, za njih ne velja zakon o zaposlovanju uslužbencev, imenuje/razreši pa jih minister za pravosodje), in Slovaška (poznajo zgolj koordinatorja verskih aktivnosti). V državah, kjer so duhovniki zaposleni v zaporih, so izhajajoč iz delovnega statusa odgovorni upravniku zavoda, v verskih zadevah pa svoji pripadajoči cerkveni avtoriteti. Tako duhovnike v zaporih imenujejo verske skupnosti, sam postopek od imenovanja do zaposlitve pa se razlikuje od države do države (Sosič, 2012). Na splošno lahko rečemo, da so v državah članicah zveze Nato duhovniki tako v vojski kot v policiji zaposleni ter plačani za svoje delo s strani države (prim. SŠK, spletna stran). Predstavniki verskih skupnosti oziroma njihovo delovanje je torej prisotno v različnih poklicnih sferah. Ljudem veliko pomeni tudi duhovna oskrba v zavodih za prestajanje kazni, v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih. V nadaljevanju prikazujemo nekatere značilnosti, konkretne primere (tudi prakse) in mestoma zakonodajno ureditev na področju zaposlovanja predstavnikov verskih skupnosti v navedenih državnih inštitucijah v različnih državah po svetu. 3.3.1 Avstralija Kaplani so odgovorni za versko, duhovno in pastoralno - dobro počutje vojakov in njihovih družin. Kaplani v mornarici, vojski in zračnih silah opravijo enako usposabljanje kot ostali pripadniki (častniki – officer) oboroženih sil. Vsak rod ima tri glavne kaplane, po eden v vsakem predstavljajo katoličane, anglikance in protestante. Glavni kaplan nadzira druge kaplane glede imenovanj, usposabljanj in dodeljevanj duhovnikov v njihove vrste. So pa tudi glavni verski svetovalci načelniku posamezne podružnice. Katoliški duhovniki, ki so napredovali v glavne kaplane, so tradicionalno nominirani in so prejeli naziv "Monsignor" od papeža. Katoliški duhovniki so zaposleni s krajšim delovnim časom ali za polni delovni čas. Od leta 2009 je za polni delovni čas zaposlenih13 duhovnikov, trije diakoni in dva pastoralna sodelavca (laika) - pooblaščeni duhovniki v oboroženih silah. Deluje tudi manjše število duhovnikov rezervistov, ki so večinoma za polni delovni čas župniki v civilnih župnijah ali diakoni, ki opravljajo službo s polnim delovnim časom v svojih škofijah. Izjemoma so na voljo za dogovorjeno časovno obdobje. Dogovor o tem pa se lahko obnavlja (Catholic Diocese of the Australian Defence Force, spletna stran). Glede oskrbe v bolnišnicah (podatki se nanašajo na Viktorijo) omenimo Kaplanski svetovalni odbor (Chaplains Advisory Committee), ki je bil ustanovljen sredi leta 1950, ki se je zavzel za financiranje opravljanja storitev duhovne (kaplanske) oskrbe v zdravstvenem sektorju. Leta 1974 je njegovo delo prevzel Medcerkveni kaplanski odbor Viktorija (Interchurch Chaplaincy Committee of Victoria). Leta 2002 se je odbor preimenoval v Svet zdravstvene oskrbe Viktorija (Healthcare Chaplaincy Council of Victoria). Slednji je prejel javna sredstva za zagotavljanje izobraževanja, usposabljanja in vire za razvoj kapel ter pastoralne oskrbe v zdravstvenem

33

sektorju. Leta 2011 so se jim pridružili novi člani kot so: hindujska skupnost, budisti, islamci sveta, judje itn. Leta 2012 se je pridružila še pravoslavna cerkev. V letih 2012-2013 je vlada uvedla nov model financiranja v skladu z nacionalnim sporazumom zdravstvene reforme, ki temelji na financiranju programov (Healthcare Chaplaincy Council of Victoria, spletna stran). Viktorija je pri »delitvi« državnih sredstev bolj izjema kot pravilo. Tradicionalno, pastorala in kaplanstvo nimata opore v državni politiki. Kljub določenim sredstvom, ki jih nudi država, je še vedno pogost model, ko duhovnik vernike obiskuje. V večjih bolnišnicah delujejo tako plačani duhovniki kot prostovoljci. Podatki o dejanskem številu in vrsti pastorale po vsej Avstraliji sicer niso znani. Je pa raziskava iz leta 2005 pokazala, da je v bolnišnici v Melbournu dve tretjini plačanih delovnih mest za duhovno oskrbo, tretjino sredstev pa zagotavlja cerkev. V 24-ih metropolitanskih bolnišnicah (od 30-ih) je zaposlen koordinator za pastoralo. Približno tri četrtine duhovne oskrbe pa zagotavljajo prostovoljci (Holmes in drugi v Orton, 2008). Pogoj za poklicno (plačano) opravljanje duhovne oskrbe je poleg ustrezne izobrazbe tudi klinično pastoralno izobraževanje. Ortonova (2008:124) še navaja, da vlada Viktorije v bistvu podpira pastoralno oskrbo. To je bilo izrecno navedeno v vladnem dokumentu za obdobje 2008–2010, kjer so zapisali, da morajo javne bolnišnice zagotoviti pogoje za različno versko, pastoralno in duhovno oskrbo bolnikov. O tem se z vlado pogovarjajo profesionalna združenja za pastoralno oskrbo.54 3.3.2 Avstrija V Avstriji je uvedena ločitev cerkve in države na način, podobno kot pri Nemčiji, da država v notranje zadeve cerkva ne posega, je pa njihovemu delovanju naklonjena in ga tudi finančno podpira. Vojaški duhovniki (katoliški in evangeličanski) so imenovani s strani države, pri tem pa potrebujejo tudi pooblastilo s strani cerkve (Bajec, 2008). Katoliški škof vodi rimskokatoliško duhovno oskrbo in ni v delovnem razmerju z državo. Generalni vikar, ki vodi vojaški ordinariat, pa je v delovnopravnem razmerju z državo in podrejen neposredno ministrstvu za obrambo. Podobna ureditev velja za vodenje in nadzor evangeličanske duhovne oskrbe, katere vodstvo pripada evangeličanskemu vojaškemu superintendentu, sama služba pa je neposredno podrejena ministrstvu za obrambo (Čepar, 2010). Duhovna oskrba se izvaja poleg vojske tudi v policiji, javnih bolnišnicah, zaporih in v vzgojnih ustanovah. V teh ustanovah je tudi možno ustanoviti prostore za bogoslužje s predhodnim soglasjem pristojnih cerkva (Bajec, 2008). Začetki duhovne oskrbe v policiji segajo v leto 1995, ko se je na podlagi predloga vojaškega škofa Avstrijska škofovska konferenca odločila razširiti duhovno oskrbo tudi v policijo. Leta 2002 je bil podpisan sporazum med Avstrijsko škofovsko konferenco in zveznim ministrstvom za notranje zadeve (Čepar, 2010). Postopek zaposlovanja, in sicer samo sklepanje pogodb o zaposlitvi duhovnikov v zaporih, je vezano na potrebe posameznih zavodov in glede na sistematizirana delovna mesta. Predno se pogodba podpiše (katoliški duhovnik), je treba predložiti s strani pristojne škofije dekret o imenovanju konkretnega duhovnika za izvajanje verske dejavnosti v zaporih (Bajec, 2008). 3.3.3 Belgija V drugem odstavku 181. člena belgijske ustave je določeno, da so predstavniki zakonsko priznanih organizacij, ki nudijo duhovno oskrbo, tudi financirani s strani države. Za Belgijo je značilna posebna pozornost spoštovanju pravice do veroizpovedi v zaporih, kar nakazuje

54 Gl. npr. združenje: http://www.spiritualcareaustralia.org.au/index.html.

34

natančna opredelitev religiozne oskrbe in pastoralne aktivnosti v splošnih predpisih in navodilih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (iz leta 1965 in 1971 »General Regulations of the Prison Services«). Sistem deluje izključno na podlagi potreb in želja zaprtih oseb, saj ima obsojenec ob sprejemu v zapor na posebnem tiskanem obrazcu možnost izbire ali želi podporo duhovnika določene verske skupnosti. Vendar je treba poudariti, da se v Belgiji tiste cerkve, ki niso registrirane, lahko vključijo v oskrbo, le na podlagi posebnih prošenj obsojencev (Sosič, 2012). 3.3.4 Češka Duhovna oskrba v vojski je bila uvedena leta 1918 na podlagi sporazuma med obrambnim ministrstvom in ekumenskim svetom, ter škofovsko konferenco na drugi strani. Gre za enovito organizacijo s katoliškimi in protestantskimi duhovniki. Samo zaposlovanje vojaških kaplanov se je začelo z letom 1996, z napotitvijo čeških vojakov v Bosno (Čepar, 2010). Področje duhovne oskrbe v zaporih je na Češkem urejeno s predpisi o izvrševanju kazenskih sankcij in s posebnimi Navodili direktorja uprave zaporov (No. 27/2001) o profesionalni duhovniški oskrbi. Na Češkem poznajo v zaporih poleg zaposlenih tudi prostovoljne duhovnike. Zaposlene duhovnike predlagajo predstojniki posamezne cerkve, izvršni odbor za versko oskrbo v zaporih odloči o izboru, imeti morajo vsaj leto izkušenj kot duhovniki prostovoljci. Vodja zaporske duhovne oskrbe je predlagan po enakem postopku in prav tako potrebuje posebno privolitev ostalih cerkva (Sosič, 2012). 3.3.5 Črna gora V enem izmed prispevkov, dostopnih na spletni strani Direktorata za odnose z verskimi skupnostmi (Ministarstvo za ljudska i manjinska prava, spletna stran) zasledimo podatek, da Vlada spoštuje in razume vse verske skupnosti, čeprav zaenkrat še ni bil sprejet nov Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti. Navajajo še, da so državni organi Črne gore, institucije, organi lokalne samouprave, državna podjetja in drugi javni organi v zadnjih dveh desetletjih nudili izredno veliko materialnih sredstev za obnovo verskega življenja v Črni gori, kar se neposredno kaže v izgradnji številnih verskih (sakralnih in posvetnih) objektov, tudi v njihovi obnovi, in sicer pravoslavne, katoliške in islamske verske skupnosti. S tem so ustvarjeni pogoji za opravljanje rednih verskih dolžnosti duhovnikov in verskih uslužbencev. V prid temu govori dejstvo, da se je število duhovnikov in verskih uslužbencev v zadnjih dveh desetletjih povečalo. Čeprav iz Ustave ne izhaja obveza o finančni pomoči verskim skupnostim, je Vlada v okviru proračunskih zmožnosti sofinancirala 50 % sredstev za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje duhovnikov in verskih uslužbencev za tiste, ki so predložili sezname uslužbencev (Ministarstvo za ljudska i manjinska prava, spletna stran). Omenimo še konkreten primer sodelovanja. Med črnogorsko Vlado in Svetim sedežem je sklenjen sporazum, da se v okviru proračunskih možnosti podpira humanitarno delo duhovnega centra "Sanctae Crucis" v Sukuruću. Center deluje ob pomoči strokovnih sodelavcev, kot so: vzgojitelji, fizioterapevti in logopedi ter omogoča zdravniško pomoč otrokom z motnjami v razvoju, ki prihajajo na rehabilitacijo iz cele Črne gore. Dejavnosti tega verskega centra se udeležujejo tudi predšolski otroci. Leta 2013 je potekal pogovor med generalnim direktorjem Direktorata za odnose z verskimi skupnostmi in predstavnikom rimskokatoliške cerkve, ki upravlja katoliški duhovni center. Razpravljala sta o izboljšanju odnosov med cerkvijo in državo

35

in o finančni pomoči iz državnih organov in institucij. Center se je doslej financiral predvsem iz tujih donacij (Ministarstvo za ljudska i manjinska prava, spletna stran). Iz delovnega programa Ministrstva za leto 2014 izhaja, da je osnutek Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti sestavni del programa Vlade za leto 2014. To je pomembno zlasti z vidika urejanja finančnih zadev. S sprejetjem novega zakona naj bi se namreč približali oziroma uresničili evropske standarde na tem področju (Spletna stran ministrstva). Nov zakon bi posebno pozornost namenil pridobivanju materialnih sredstev verskih skupnosti, natančno bi določil proračunska merila za finančno pomoč, določil bi območja verskih obredov, premoženje oziroma pravna razmerja, izobraževalne in kulturne dejavnosti verskih skupnosti, dobrodelnost, informativno in založniško dejavnosti, gospodarske dejavnosti in način zaposlovanja in dela v verskih organizacijah. Pri tem je seveda treba upoštevati kompleksnost odnosov med državo in verskimi skupnostmi ter heterogenost in število verskih skupnosti v Črni gori (Ministarstvo za ljudska i manjinska prava, Predlog za izmjenu programa rada, spletna stran). 3.3.6 Danska Za financiranje je pomembno, da je v 4. členu danske ustave določeno, da je evangeličanska- luteranska cerkev državna cerkev in jo kot tako država podpira. Podpora drugim cerkvam v državi ni prepovedana in dejansko tudi obstaja. Ustanovljeno je Ministrstvo za verske zadeve, ki sprejema zakone za ureditev notranjih cerkvenih zadev. V skladu z zakonom o javnih uslužbencih duhovnike kot javne uslužbence imenuje in razrešuje minister za verske zadeve (Čepar, 2010). Duhovniki na Danskem so zaposleni le v zaprtih institucijah zaporov, v odprtih zaporih pa versko oskrbo izvajajo duhovniki iz lokalnih župnijskih cerkva (Sosič, 2012). 3.3.7 Francija Kot posledica stroge ločitve cerkve od države ter načela enakosti verskih skupnosti je vsakomur omogočeno udejstvovanje na svojem verskem področju. V Franciji je z zakonom uvedena navzočnost duhovnikov v zaprtih institucijah, kar pomeni, da je posamezniku treba zagotoviti navzočnost pri obredih v instituciji (gimnazije, visoke šole, bolnice, zapori, vojska). Z zakonom iz leta 1905 je sicer državi prepovedano financiranje in subvencioniranje verskih opravil, vendar je duhovna oskrba, integrirana v vojaške strukture. Prav tako se duhovna oskrba tudi v bolnišnicah še naprej financira iz javnih sredstev (Čepar, 2010). Pravna akta iz leta 1960 (dekret in ukaz) ter ministrska okrožnica iz leta 1988 so podlaga za šolske kaplane v srednjih šolah, ki opravljajo svoje delo v ali zunaj šole, vendar niso financirani s strani države (Čepar, 2010). Drugače je v Alzaciji in delu Lorene (sistem priznanih cerkva), kjer je verski pouk del javnega šolskega programa, izvajalce-učitelje pa financira država (Čepar, 2010). Prav tako so v okviru obrambnega ministrstva organizirana tri vojaška kaplanstva: katoliško, evangeličansko in judovsko. Glede na njihov položaj v razmerju do države obstaja več vrst kaplanstva, in sicer vojaški kaplani (vikarji), ki so imenovani s strani ministra in so karierno izenačeni z oficirji; vojaški kaplani v civilnih enotah, ki so zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi, katerih položaj je podoben uslužbencem na ministrstvu za obrambo; prostovoljni vojaški vikarji, ki jih država zgolj zavaruje za primer nesreče pri delu (Bajec, 2008). Kot posledica stroge ločitve države in cerkve Francija nima urejene uradne duhovne oskrbe (cerkvene aktivnosti) znotraj policijskih služb, z izjemo žandarmerije (orožnikov), ki ima tako kot vojska pravico do duhovne oskrbe. S privolitvijo cerkvenih oblasti je bilo po drugi svetovni vojni ustanovljeno združenje »Policija in humanizem – Krščansko združenje francoskih policistov«, ki

36

je dejavno še danes. Namen združenja je usmerjen v oblikovanje manjših skupin-krščanskih združenj, ki opravljajo svoje poslanstvo znotraj policije ali v mestih po državi (Bajec, 2008). 3.3.8 Italija Vojaški kaplani imajo status državnih uslužbencev, ki so financirani s strani države. Zaporniške kaplane prav tako plačuje država, vendar niso njeni uslužbenci. Kaplane, ki delujejo v bolnišnicah imenuje pristojni škof. Plačani so na različne načine iz javnih sredstev. Sporazumi (teh je 6) predvidevajo pravico do duhovne oskrbe na zahtevo, ob odsotnosti sporazuma je dostop omogočen le na osnovi zahteve posameznika. Sporazumi pa ne zagotavljajo plačila iz javnih sredstev (Čepar, 2010). 3.3.9 Kanada Vojaški kaplani so pomemben del vojaških sil v Kanadi. Oseba, ki želi postati vojaški kaplan, mora izpolnjevati določene pogoje. Ti so navedeni na spletni strani Ministrstva za obrambo. Bodoči vojaški kaplan mora vlogi priložiti tudi odobritev lokalne verske oblasti, ki ji pripada. Običajno je kaplan posvečen duhovnik, pastoralni sodelavec ali verski voditelj, obvezno mora biti registriran v verski skupnosti. Imeti mora ustrezno izobrazbo (magisterij iz teologije ali ekvivalentno izobrazbo), najmanj 2 leti izkušenj in ustrezati mora standardom kanadskih oboroženih sil. Postopek zaposlovanja je zapleten, saj vključuje tako vojaško kot cerkveno oblast. Zato kandidati prejmejo ustrezne smernice iz Urada generalnega kaplana (Chaplain General’s office) (National DefenceP, spletna stran).55 Vojaški kaplani so na voljo v času miru in konflikta vojaškemu osebju in njihovim družinskim članom. Imajo približno 220 rednih kaplanov in 125 rezervnih kaplanov. Redni kaplani so zaposleni za polni delovni čas. Rezervisti delajo s krajšim delovnim časom, prisotni morajo biti vsaj en večer na teden in ob drugih priložnostih, a najmanj 12 dni na leto. Plačilo je skladno s plačno lestvico, ki velja za pripadnike oboroženih sil (Chaplain Branch in Canadian Forces, spletna stran).56 Glede duhovne oskrbe v policiji omenimo kapelo, ustanovljeno na regijski policijski postaji (Rothesal Regional Police Force), ki je bila ustanovljena 24. 1. 2007 kot podporna enota za člane policije in za njihove ožje družinske člane. Leta 2011 se je število kaplanov povečalo na štiri člane. Vsi so posvečeni duhovniki, prostovoljci, ki predstavljajo štiri različne veroizpovedi. Delujejo z dovoljenjem in podporo svojih verskih vodstvenih organov. Imenuje jih načelnik policije neposredno in so zapriseženi »pomožni« policisti na podlagi Zakona o policiji. Kaplani so usposobljeni za svetovanje, sicer pa so vključeni tudi v program usposabljanja. Soočajo se namreč z različnimi situacijami, zato se zanje ustrezno usposobijo (eden za kritične incidente,

55 Sledi usposabljanje v posebnem učnem centru, (Canadian Forces Chaplain School and Centre), ki se ga udeležijo redni duhovniki in rezervisti različnih verskih pripadnosti: protestantske, rimskokatoliške, muslimanske in judovske. Tečaji so na voljo v obeh uradnih jezikih; v angleščini in v francoščini. Tečaji vključujejo osnovno urjenje (vojaške veščine) in vsebine, kot so: etika, pastoralno svetovanje, seznanitev z vojaškimi predpisi ipd. Uspešen zaključek je predpogoj za nadaljnje zaposlovanje in dodatno usposabljanje. Poleg tega so pomembni tudi pogoji, ki jih postavi verska skupnost, ki ji kandidat pripada (Chaplain Recruitment, spletna stran). 56 Poleg vojaško-duhovnega usposabljanja imajo na voljo tudi naslednje ugodnosti: jezikovno usposabljanje, podiplomski študij in pastoralno izobraževanje (možnost študija diplomantov: pastoralno svetovanje, etika, ekumenizem in kanonsko pravo - 2-3 letni programi, klinično pastoralno Izobraževanje - 1 letni program), celovita zdravstvena in zobozdravstvena oskrba, vključitev v pokojninski sistem, 20 dni plačanega dopusta na leto (povečanje po petih letih službovanja do 25 dni), fitnes programi, tri dni letnega t. i. »duhovnega umika,« možnost napredovanja in povezanost s svojo versko skupino (Chaplain Recruitment, spletna stran).

37

eden za duševno zdravje, vodilni kaplan predava vsako leto na policijski akademiji, eden deluje kot pomoč žrtvam ipd.) (Rothesay Regional Police, spletna stran). Tudi ko gre za duhovno oskrbo v bolnišnicah se za bolnišničnega kaplana zahteva ustrezno usposabljanje, diploma iz teologije, določene izkušnje, poznavanje različnih verskih praks in ritualov, vodstvene sposobnosti ipd. Razpis delovnih mest pa je razviden (tudi) iz spletnih strani. (gl. npr. Chaplain - Spiritual Care, spletna stran). 3.3.10 Litva Zakon o verskih skupnostih in asociacijah iz leta 1995 daje pravno podlago za duhovno oskrbo v bolnišnicah, socialno varstvenih ustanovah, ustanovah za pridržanje in v vojski. Izobraževalne ustanove tradicionalnih verskih skupnosti, ki pri svojem delu upoštevajo državne standarde po zakonu iz leta 2000, financira država. Vse verske skupnosti, ki imajo pravno osebnost, lahko s strani države dobijo državno pomoč za kulturno, izobraževalno in dobrodelno dejavnost (Čepar, 2010). 3.3.11 Latvija Z Zakonom o verskih organizacijah v Latviji je bila uvedena kaplanska služba, ki omogoča prisotnost verskih organizacij v javnih ustanovah, kot so zapori, vojska in povsod tam kjer običajno bogoslužje ni dostopno ljudem. Kaplanska služba je financirana iz državnih ali lokalnih sredstev. S strani vlade je bil julija 2002 izdan tudi Pravilnik o kaplanski službi, ki podrobneje ureja delovanje kaplanov v zaporih, v vojski, na letališčih, v pristaniščih in kopnih terminalih ter v zdravstvenih in socialnih ustanovah. Sporazum Latvije s Svetim sedežem iz leta 2000 zagotavlja katoliški cerkvi (pooblaščenim predstavnikom) dostop in opravljanje pastoralne dejavnosti v bolnišnicah, zaporih, drugih ustanovah za pridržanje, sirotišnicah, zdravstvenih in socialnih ustanovah (Čepar, 2010). 3.3.12 Madžarska Vojaško kaplanstvo deluje od maja 1994 v okviru ministrstva za obrambo. Sestavljajo jo trije deli katoliški, protestantski in judovski. Vojaški kaplani so v delovnem razmerju z ministrstvom za obrambo kot uslužbenci in tako financirani s strani države (Čepar, 2010). Tovrstna materija je urejena z aktom ministra in z Navodili direktorja madžarske uprave zaporov. V njihovih zaporih so duhovniki zaposlenih s polnim delovnim časom, v priporih pa s polovičnim. V zvezi z zaposlovanjem duhovnikov v zaporih obstaja poseben dogovor med vrhom cerkvene oblasti in direktorjem uprave (Sosič, 2012). Na Madžarskem obstaja načelo enakega financiranja javnih služb ob upoštevanju verske svobode in načela nediskriminacije. Kot posledica tega načela cerkve lahko vodijo šole, bolnišnice, ali socialne storitve in dobijo iz proračuna enak znesek kot javne ustanove. Vendar je treba poudariti, da cerkveni verski pouk (verouk) ni del šolskega programa. Tako učitelj lahko podaja snov po svoji presoji in ni vezan na nevtralnost, ki jo je šola kot javna institucija dolžna upoštevati pri ostalih predmetih. Učitelj tako ni zaposlen v šoli, vendar mu država daje plačilo (Čepar, 2010).

38

3.3.13 Nemčija Pozna komplicirano ravnotežje med ločitvijo cerkve od države. Sodelovanje države in verskih skupnosti temelji na spoštovanju in upoštevanju. Pastoralna dejavnost je urejena s sporazumi med državo in cerkvijo ter se izvaja v vojski, policiji, bolnišnicah, zaporih in drugih javnih ustanovah. Kot bo v nadaljevanju omenjeno pri vsebini ordinariata, sta obstoječa urada v vojski (katoliški in evangeličanski) hkrati državni in cerkveni urad, prav tako je področje nalog in dolžnosti skupno tako državni kot cerkveni upravi, iz česar izhaja tudi dvojna odgovornost vojaških duhovnikov – na eni strani škofu, na drugi strani, v zadevah uprave, pa zveznemu ministru za obrambo. Duhovniki v vojski so zaposleni kot javni uslužbenci za določen ali nedoločen čas in nimajo čina ter ne nosijo vojaške uniforme. Za njihovo imenovanje in napredovanje je potrebna odobritev vojaškega škofa, prav tako mora za ostale pomembne kadrovske odločitve zvezni minister za obrambo pridobiti mnenje vojaškega škofa. V uradu katoliškega škofa (rimskokatoliška veja je organizirana v posebni vojaški škofiji) vojaška škofa nimata čina in ne vojaške uniforme ter nista zaposlena v vojski (samo v cerkvi) in ju za opravljanje dolžnosti financira cerkev (Čepar, 2010). Tako kot v vojski je duhovna oskrba v policiji organizirana v dveh vejah, rimskokatoliški in evangeličanski. Obe sta teritorialno organizirani po zveznih deželah z izvoljenim vodstvom v cerkvenih uradih za policijo (katoliški in evangeličanski) (Bajec, 2008, 13). V deželah ob meji je za policiste (Bundesgrenschutz) organizirana posebna, samostojna duhovna oskrba. Na čelu obeh sta katoliški in evangeličanski obmejni policijski dekan (Bajec, 2008). 3.3.14 Nizozemska Na Nizozemskem obstaja odnos ločenosti države in cerkve, čeprav to ni nikjer zapisano in posledično tudi splošne finančne podpore s strani države ni. Duhovno oskrbo imajo organizirano poleg vojske tudi v zaporih (v tem primeru se daje finančna podpora s strani države), zdravstvenih ustanovah ter ustanovah za mlade in ostarele (specializirana duhovna oskrba v teh ustanovah se financira iz fonda teh ustanov). Zakonske podlage so različne, od zakonov do proračunskih aktov. Finančna vpletenost države (in posledično financiranje duhovnikov) je odvisna od dejstva, ali je določena ustanova v celoti organizirana in vodena s strani države (na primer zapori), saj je tako tudi odgovornost za duhovno oskrbo večja (Čepar, 2010). 3.3.15 Poljska Poznajo katoliško in evangeličansko vojaško duhovno oskrbo, ki delujeta v okviru ministrstva za obrambo (Čepar, 2010). Na Poljskem so duhovniki zaposleni na podlagi pogodbe o delu, ki jo imajo sklenjeno z upravnikom zapora, ki je njihov delodajalec in so mu duhovniki tudi odgovorni. Obstaja podoben dogovor v zvezi z zaposlovanjem duhovnikom kot pri Madžarski, vendar tukaj med cerkvami, verskimi skupnostmi in Ministrstvom za pravosodje. Med drugim je v dogovoru opredeljena zakonska osnova za pogodbo o delu, kjer določila obvezujejo tudi upravnike zaporov, v zvezi z zagotavljanjem primernih pogojev za versko oskrbo ter medsebojno koordinacijo (duhovniki-upravniki zaporov) v zvezi z izvajanjem verskih aktivnosti. (Sosič, 2012).

39

3.3.16 Portugalska V 4. odstavku Sporazuma med Svetim sedežem in Republiko Portugalsko je določeno, da so duhovniki zaposleni v vojski (imajo ustanovljen vojaški ordinariat), tudi v zaporih in bolnišnicah. Zakon o verski svobodi iz leta 2001 v 13. členu zagotavlja duhovno oskrbo, poleg že prej naštetim, tudi članom policije, v mladinskih in študentskih domovih, itd. (Čepar, 2010). 3.3.17 Rusija Zakon o svobodi vesti in verskih združenjih (16. člen, Federal Law Conscience and Religious Associations, spletna stran) določa, da imajo verske organizacije pravico ustanoviti in vzdrževati zgradbe in objekte čaščenja, druge kraje oziroma mesta namenjena čaščenju, molitvi, verskim srečanjem in verskemu bogoslužju (romanjem). Božja služba in verski obredi se svobodno opravljajo v objektih čaščenja in na drugih določenih prostorih – mestih, ki so na razpolago verskim organizacijam za ta namen, tudi na romanjih, v podjetjih verskih organizacij, na pokopališčih, v krematorijih in v bivališčih. Verske organizacije imajo pravico do opravljanja verskih obredov v zdravstvenih (tudi preventivnih) ustanovah, bolnišnicah, sirotišnicah, domovih za starejše in invalide, v zavodih za prestajanje kazni (v zaporih v določenem, temu namenjenem prostoru, sobi). Izvajanje verskih obredov v prostorih za pridržanje se dovoli ob spoštovanju kazenske materialne in procesne zakonodaje Ruske federacije. V Rusiji je duhovno oskrbo vojakov uvedel car Peter I. Zakon iz leta 1716 je določal, da mora vsak polk imeti vojaškega duhovnika. To je veljalo najprej za kopensko vojsko, čez tri leta pa so to razširili na mornarico, tako da je vsaka vojaška ladja imela duhovnika. Število duhovnikov, plačo, naloge v vojni in miru so podrobno določali akti vojnega ministra carske Rusije. Tradicija vojaške duhovne oskrbe je bila prekinjena v času komunistične oblasti. Leta 1994 je bila podpisana izjava o sodelovanju cerkve in vojske, ki so jo podpisali predstavniki moskovskega patriarhata in Ministrstva za obrambo. Leta 1997 so podpisali Sporazum o sodelovanju med Rusko cerkvijo in Ministrstvom za obrambo. Duhovniki v vojski nimajo statusa vojaških duhovnikov, ampak prihajajo v vojašnice iz svojih škofij (Čepar, 2010). 3.3.18 Srbija V srbski vojski deluje 10 vojaških duhovnikov. V generalštabu so imam, kaplan, pravoslavni duhovnik, pravoslavni duhovnik na vojaški akademiji in eden na vojaški medicinski akademiji, preostalih pet je razporejenih v enote srbske vojske. Vojaški duhovniki ne smejo nositi ali uporabljati orožja med verskimi obredi. Podrejeni so poveljnikom enot, katerim pripadajo. Duhovniško obleko nosijo le med obredom, sicer pa vojaško uniformo, na kateri je jasno vidna veroizpoved. Na 100 do 500 pripadnikov srbske vojske naj bi bil en duhovnik, po dva na 500 do 1000 pripadnikov in še po eden za vsakih naslednjih tisoč pripadnikov. Duhovno oskrbo v vojski je omogočil Zakon o srbski vojski iz leta 2007, leta 2011 pa je Vlada sprejela tudi Uredbo o opravljanju verske službe v oboroženih silah. Zatem je bil podpisan sporazum med Ministrstvom za obrambo in sedmimi tradicionalnimi verskimi skupnostmi (Obris, spletna stran). V skladu s to uredbo (9. člen) duhovnikom, verskim uradnikom, pomočnikom kaplanom in verskim uslužbencem pripada pravica do zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, plače, dodatkov in drugih ugodnosti, kot tudi druge pravice na podlagi njihovega statusa, v skladu z zakonom.

40

Kar se tiče duhovne oskrbe v prevzgojnih zavodih (zavodih za prestajanje kazni), bi bilo mogoče sklepati, da duhovniki tam niso zaposleni. Na primer v prevzgojnem centru za mladoletnike v zaporu v Valjevu se dogovarjajo za pogostejše obiske duhovnikov, saj so zaporniki zainteresirani za duhovno oskrbo med prestajanjem kazni. Ta ideja je uresničljiva ob spoštovanju zakonskih in verskih predpisov ter v dogovoru s Srbsko pravoslavno cerkvijo in Ministrstvom za pravosodje. V enem izmed pogovorov je bilo tudi poudarjeno, da so v evropskih zaporih redni duhovniki, ki delajo v zaporih kot javni uslužbenci (gl. Kurir, spletna stran). V bolnišnicah imajo kapele, ki so bile v večini bolnišnic postavljene na pobudo pacientov. V njih delajo upokojeni duhovniki - duhovniki z največ izkušnjami, saj morajo poleg velikega števila bolnikov prevzeti tudi najtežje duhovne pogovore. Srbska pravoslavna cerkev meni, da lahko skupaj s pacienti najdejo svoj duševni mir, kar pripomore k okrevanju. Večina kapel je bila ustanovljena v letih 2007 in 200857 (Tašković, 2012, spletna stran). Iz osnutka Zakona o verskih organizacijah58 (20. člen) glede opravljanja bogoslužja v javnih ustanovah izhaja, da imajo verske organizacije lahko verske obrede v šolah, vladnih ustanovah, bolnišnicah, v vojski, policiji, zaporih, v domovih za starejše, v vzgojno-varstvenih institucijah za otroke, v javnih in zasebnih podjetjih ter v drugih institucijah. Pristojni organi teh institucij so na zahtevo članov teh institucij ali na zahtevo uporabnikov njihovih storitev dolžni poskrbeti za izvedbo verskih obredov. Verske organizacije same določijo način in pogoje, pod katerimi se bo obred izvajal. Pravice in obveznosti v povezavi s tem se določijo v sporazumu med javno institucijo in versko organizacijo ter drugimi pravnimi subjekti (Draft Law on Religious Organisations, 45. člen). 3.3.19 Španija Država plačuje duhovnike v vojski, policiji, zaporih in javnih bolnišnicah. Za duhovno oskrbo v vojski pa imajo v Španiji ustanovljen ordinariat (Čepar, 2010). 3.3.20 Švedska Duhovno oskrbo švedskih oboroženih sil izvajajo pripadniki evangeličansko-luteranske cerkve in tako imenovane svobodne cerkve (katoliška, pravoslavna). Pripadnike evangeličansko- luteranske cerkve, ki nudijo duhovno oskrbo, financira (državna) cerkev (formalno Švedska nima več državne cerkve, vendar financiranje ostaja enako kot v času, ko je še obstajala). Duhovno oskrbo svobodnih cerkva pa financira država (Čepar, 2010). Na Švedskem ne zaposlujejo duhovnikov v zaporih, sodelovanje pa poteka na ravni med lokalnimi cerkvenimi in zaporskimi avtoritetami. Tu je duhovnik odgovoren kongregaciji, ki ga tudi imenuje (Sosič, 2012). 3.3.21 Združene države Amerike Že uvodoma smo omenili, da so v državah članicah zveze Nato duhovniki v vojski in v policiji zaposleni ter plačani za svoje delo s strani države. To velja tudi za Združene države Amerike. 57 V eni izmed bolnišnic nudi duhovno oskrbo duhovnik Ratko Savić, ki je bolnikom na voljo skoraj 24 ur na dan. Vsak dan se v kapeli pogovarja z bolniki in njegovimi bližnjimi. Čez vikend opravlja verske obrede, če pa ga ni v bolnišnici, ga pacienti lahko kadarkoli pokličejo in vedno pride (Tašković, 2012, spletna stran). 58 Po razpoložljivih podatkih zakon še ni bil sprejet (marec 2014).

41

Duhovna oskrba vojske in policije se ne zagotavlja le v času mirovnih operacij, misij ali vojne, ampak tudi v miru in času vojaških vaj. Duhovniki in pastoralni asistenti, ki nudijo duhovno oskrbo, so plačani za svoje delo. Duhovniki v vojski in policiji so s strani države plačani v vseh državah, v večini držav tudi osebje vojaške škofije - ordinariata. Združene države so pri tem izjema, saj se vojaški ordinariat financira s strani vernikov in davčnih zavezancev. Ti lahko darove za verske skupnosti uveljavljajo kot davčno olajšavo (SŠK, spletna stran). Za ZDA je značilna velika pluralnost, verska svoboda in dosledna ločitev verskih skupnosti od države. Glede na to načelo so se pojavljala vprašanja o vlogi duhovnika v oboroženih silah oziroma glede plačila za njegove »storitve« iz proračuna. V sodnih sporih na najvišji stopnji se je ustavnost duhovne oskrbe potrdila. Vprašanje je bilo, ali bi duhovno oskrbo lahko prepustili verskim skupnostim oziroma redovom, ki bi jo zagotavljali zastonj, ali pa bi bilo dovolj vojakom zagotoviti prosti čas za udeležbo pri obredih izven vojske in bi tako odpadla potreba po vojaških kapelah in od države plačanih vojaških duhovnikih. Odgovor, ki utemeljuje obstoječi sistem duhovne oskrbe vojakov (gl. Čepar, 2010), je naslednji: »Dovoliti udeležbo pri obredih zgolj v prostem času in v času, ko vojaška oseba ni na dolžnosti, bi celo tam, kjer je to možno, pomenilo dovoliti, da se vojaki, ki skušajo iti k obredom, razkropijo na vse strani, kar bi precej otežilo in zapletlo ponovni klic na dolžnost v nujnih primerih. Razen tega bi tak način zelo verjetno postavil nepredvideno breme na civilna območja, kjer se opravljajo obredi, ki bi utegnila biti ogorčena nad vojsko, kar bi povečevalo možnost vojaško-civilnih trenj. Nadalje bi v prekomorskih deželah jezikovna bariera znatno ovirala možnost učinkovitega opravljanja obredov. Alternativno možnost opiranja na redovne skupnosti iz Združenih držav, ki naj bi na svoje stroške zagotovili vojaške kaplane, je nekoliko težje zavreči. Zoper njo je možno podati tri ugovore. Prvič, če redi ne bi zagotovili kaplanov, bi vojaki ostali brez učinkovite možnosti opravljanja obredov. Drugič, verske usluge ne bi bile tako hitro na voljo. Zelo lahko si je zamisliti situacijo smrti, v kateri bi razdalja, ki bi jo civilni duhovnik moral prepotovati, povzročila, da bi bila izvedba njegovih uslug tako rekoč nemogoča. Problemi v zvezi s civilnimi kaplani bi se še povečali na območjih, kjer bi potekali boji. Tretjič, če kaplan ne bi bil vojaška oseba, potem vojska ne bi imela kontrole nad njegovim izvenreligioznim življenjem do te mere, da bi lahko zagotovila primerno (v smislu nedemoraliziranja ali celo neprevratništva) duhovništvo« (Lockart v Čepar, 2010:29-30). Glede duhovne oskrbe v bolnišnicah omenimo, da imajo vse državne, javne in zasebne zdravstvene ustanove in njihovo osebje zagotovljene možnosti za duhovno oskrbo kot sestavni del celostne zdravstvene oskrbe. Osebe, ki nudijo duhovno oskrbo bolnikom, so plačane iz sredstev, pridobljenih od bolnikov, iz zasebnih in iz javnih virov. Bolnišnice za veterane (Veteran healthcare services) imajo v okviru Ministrstva za veterane (Department of Veterans Affairs)59 na voljo davkoplačevalska sredstva iz lokalnih, državnih in z zvezne ravni. V enem izmed prispevkov avtorica natančneje opisuje etično dilemo,60 na katero pri tem naletimo, saj se soočimo na eni strani z zahtevo za ločitev cerkve od države, na drugi strani pa je krog davkoplačevalcev, ki financira celovit sistem zdravstvenega varstva (tudi duhovno oskrbo) (širše: Pease Warnock, 2009:468).

59 Gl. http://www.va.gov/landing2_about.htm. 60 V povezavi s tem je prišlo tudi do tožbe. Glavni očitek je, da se z davkoplačevalskim denarjem krije duhovna oskrba za vse paciente, da se krije pastoralni program za nego in osebje v zdravstveni ekipi kot storitev oziroma standardni del zdravljenja za vse bolnike. Pastoralne dejavnosti v različnih zdravstvenih centrih vključujejo: duhovno oceno , krepijo verske aktivnosti, uporabljajo in promovirajo meditacijske prakse in molitve, diagnosticirajo duhovne »poškodbe« in priporočajo zdravljenje. Po mnenju tožnikov gre za kršitev načela ločenosti cerkve in države (Pease Warnock, 2009).

42

Bolnišnice kot neodvisne organizacije se same odločijo o možnostih in obsegu duhovne oskrbe. Izpolnjevati pa morajo merila za akreditacijo. Večje bolnišnice imajo posebne oddelke za pastoralo in zaposlene t. i. pastoralne skrbnike. Tudi v manjših bolnišnicah ali na podeželju ima lahko bolnišnica nekaj redno zaposlenih ponudnikov za pastoralo, vendar se zanašajo tudi na obiske duhovnikov iz okoliških župnij (Flannelly in drugi v: Orton, 2008). Duhovna oskrba je na voljo tudi zapornikom. Kaplan spada pod pristojno ministrstvo, čeprav je njegova vloga precej drugačna od drugih uslužbencev ministrstva. Zaporniški kaplan sicer opravlja storitve v okviru svojega verovanja (svoje vere), a mora hkrati zagotoviti drugim zapornikom, da imajo priložnost do uveljavljanja svoje vere. Kaplan vključi prostovoljce iz drugih ver, ki vodijo bogoslužje in zagotavljajo druge storitve oziroma zakramente po njihovih verskih prepričanjih. Druge aktivnosti, značilne za zaporniškega kaplana, so še: usklajevanje posebne prehrane v skladu z verskim prepričanjem, vzdrževanje knjižnice z verskimi vsebinami, poznavanje pravnih zadev, zaporniške politike in postopkov. Kaplan pripravlja mesečna poročila, sodeluje v verskih programih ipd. Plače državnih zaporniških duhovnikov se razlikujejo. Na primer, v letu 2008 je zaporniški kaplan v Severni Karolini zaslužil med 35.337 in 61.632 $. Vključeno je tudi zavarovanje, pokojninsko zavarovanje in plačan dopust. V Oregonu je leta 2010 ta znesek znašal med 46.932 in 65.940 $, vključno z zavarovanjem in odpravnino ob upokojitvi. Če sklenemo, posebna statistika glede plač se sicer ne vodi, a letno zaporniški duhovniki zaslužijo med 23.570 in 78.420 $ (Dyer, spletna stran). 3.3.22 Združeno kraljestvo Ima eno najbolj razvitih služb zaporskih duhovnikov, le-ti so zaposleni redno s polnim delovnim časom. Predlagani in imenovani ter pooblaščeni so s strani njihove matične cerkve. Za njihovo zaposlitev pa je pristojno Ministrstvo za pravosodje (Sosič, 2012). 3.4 DUHOVNA OSKRBA VOJAŠKEGA OSEBJA IN DRŽAVE, KI IMAJO USTANOVLJEN

- DELUJOČ VOJAŠKI ORDINARIAT Duhovna oskrba vojakov pomeni pravico do izpovedovanja vere, medtem ko duhovna oskrba vojaškega osebja (širše) pomeni duhovno oskrbo vseh, ki jih vojska zadeva v času miru in vojne, v času vojaških vaj, v multinacionalnih enotah, vojakov na rednem služenju, poklicnih vojakov, častnikov, podčastnikov, posameznikov, ki začasno delajo v vojski in civilnega osebja, ki deluje v vojski (gl. Plut, 2002:16). Za katoličane je navadno ustanovljena vojaška škofija oziroma obrambno-varnostni ordinariat. Za vojake protestantske vere pa je najpogosteje ustanovljena superintendentura (SŠK, spletna stran). Vojaški ordinariat61 je cerkvena jurisdikcija rimskokatoliške cerkve, ki je zadolžena za duhovno oskrbo katoličanov, ki služijo v oboroženih silah naroda.62 Njegov pravni status je izenačen z vojaško škofijo in zajema celotne oborožene sile neke države, kot tudi vojaške pripadnike, ki se nahajajo na ozemlju drugih držav oziroma opravljajo svoje poslanstvo v tujini. Na čelu vojaškega ordinariata je vojaški škof ali ordinarij, ki ga imenuje papež. S pravnim aktom Rimskokatoliške

61 Po SSKJ je ordinariat urad za upravljanje škofije, škofijski ordinariat. Podobno pojmuje ordinariat v katoliški cerkvi Leksikon CZ, in sicer, da pomeni škofijski upravni urad. 62 Povzeto po Wikipediji http://en.wikipedia.org/wiki/Military_ordinariate.

43

cerkve, Apostolsko konstitucijo papeža Janeza Pavla II (Spirituali militum curae, v nadaljevanju apostolska konstitucija), ki je temeljno vodilo o duhovni oskrbi vojaških oseb, je bila vzpostavljena enotna praksa ustanavljanja vojaških ordinariatov (Plut v Bregar, 2009). Avtor študije o duhovni oskrbi vojakov (gl. Čepar, 2010), ki je bila dragocena podlaga za predstavitev delovanja vojaških ordinariatov po vsem svetu, je zapisal, da se je največ novega na področju vojaške duhovne oskrbe dogajalo prav v bivših socialističnih državah, saj so se te službe ustanavljale prvič ali pa po polstoletni ali tudi daljši prekinitvi povsem na novo. Zanimiva je tudi povezava s članstvom v Natu. Sprva je zveza Nato ureditev duhovne oskrbe najprej prepuščala državam članicam, zadnje desetletje pa si prizadeva za vzpostavitev nekaterih struktur tudi na ravni same zveze. Tri nove članice prve širitve Nata so duhovno oskrbo v vojski uvedle pred sprejetjem v zvezo, prav tako večina naslednjih pristopnic. Države, ki so večinsko katoliške, imajo s Svetim sedežem sklenjen poseben sporazum o vojaški duhovni oskrbi in ustanovljen vojaški ordinariat. V večini nekdanjih socialističnih držav je danes vojaška duhovna oskrba že uvedena ali pa je v ustanavljanju (več: Čepar, 2010). V nadaljevanju prikazujemo države članice EU, kjer deluje vojaški ordinariat (v Belgiji, Franciji, Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem, na Portugalskem, v Španiji, na Hrvaškem, v Latviji, Litvi, na Madžarskem, na Poljskem, na Slovaškem in v Avstriji), in druge države, kjer je na voljo duhovna oskrba (v Srbiji, Črni gori, Rusiji, Združenih državah Amerike, v Kanadi in v Avstraliji). 3.4.1 Avstralija Rimskokatoliški vojaški ordinariat je vrhovna cerkveno-verska organizacija, ki skrbi za pripadnike obrambnih sil (vojno mornarico, kopensko vojsko, zračne sile). Sedež ordinariata je v Campbellu (Wikipedia, spletna stran). Poslanstvo ordinariata je zagotoviti pastoralo na najvišji možni ravni za vse, ki so povezani z obrambnimi silami. To zahteva vojaške duhovnike, ki so hkrati dobro usposobljeni poklicni pripadniki vojske. Gre za ljudi, ki so pripravljeni na žrtvovanje, ki jih preveva duh solidarnosti, ki presega celo osebni in družinski interes in ki lahko prispevajo k vzpostavitvi miru (širše: The Catholic Diocese or the Military Ordinariate). 3.4.2 Avstrija Duhovna oskrba je v Avstriji sestavljena iz rimskokatoliške in protestantske veje (kar zajema pripadnike evangeličanskih, luteranskih kot reformiranih veroizpovedi). Za ustanovitev vojaškega vikariata za rimskokatoliško vejo obstaja konkordat med Republiko Avstrijo in Svetim sedežem iz leta 1933. Z odlokom iz leta 1960 je bil postavljen vojaški vikar kot najvišji predstojnik rimskokatoliške vojaške duhovne oskrbe. Na osnovi zgoraj navedene apostolske konstitucije je bil povišan v ordinariat (ustanovljen leta 1986) (povzeto po Wikipediji), ki zajema skrb za vojake, častnike, civilne uslužbence v vojaških enotah in ustanovah ter njihove družine (Čepar, 2010). Za vodenje katoliške duhovne oskrbe je bil imenovan škof za vojaške zadeve (Militärbischof). Vodenje in nadzor nad evangeličansko duhovno oskrbo vodi evangeličanski superintendant za vojaške zadeve (Militärsuperintendent). Tako kot katoliške tudi evangeličanske duhovnike imenuje država, le da slednji potrebujejo še pooblastilo s strani cerkve za opravljanje duhovne oskrbe (Bajec, 2008).

44

3.4.3 Belgija Pravno podlago za sodobno duhovno oskrbo predstavlja Kraljevi odlok o položaju vojaškega duhovništva iz leta 1927. Za katoliško vojaško duhovno oskrbo je bil ustanovljen ordinariat s sedežem v Bruslju (Čepar, 2010). 3.4.4 Črna gora Čepar (2010) navaja, da v Črni gori deluje neka oblika vojaške duhovne oskrbe, čeprav so na zastavljeno vprašanje63 odgovorili, da niti v vojski niti na Ministrstvu za obrambo nimajo organizirane službe, ki bi skrbela za duhovno oskrbo vojakov. Junija 2009 naj bi se sicer začele aktivnosti v tej smeri, a so se zaustavile predvidoma zaradi spora med Črnogorsko pravoslavno cerkvijo, ki si želi avtokefalnost64 in Srbsko pravoslavno cerkvijo, ki temu nasprotuje. Spor pa se nanaša tudi na cerkveno premoženje (Čepar, 2010). 3.4.5 Francija Gre za državo, v kateri se izvaja stroga ločitev Cerkve od države, z izjemo Alzacije in dela Lorene. Vojaško kaplanstvo je bilo uvedeno z zakonom iz leta 1880 (Čepar, 2010). Z uredbo leta 1952 je bila s strani Svetega sedeža postavljena ureditev katoliškega vojaškega vikariata, ki je spadal pod jurisdikcijo pariškega nadškofa. Samostojni (ne pod jurisdikcijo pariškega nadškofa) vojaški vikariat je bil ustanovljen leta 1967, ki se je z navedeno apostolsko konstitucijo leta 1986 preoblikoval v ordinariat, ki deluje pod vodstvom vojaškega škofa (Bajec, 2008). 3.4.6 Hrvaška Večina prebivalcev je katoličanov. Pravna podlaga za vojaški ordinariat je sporazum republike Hrvaške s Svetim sedežem, ki je stopil v veljavo leta 1997. Vojaški ordinariat opravlja svoje naloge za pripadnike vojske, policije, zapornike (Čepar, 2010). 3.4.7 Italija Je v večini katoliška država. Z zakonom iz leta 1925 je bil ustanovljen vojaški vikariat, potrjen s konkordatom leta 1929 in leta 1986 na osnovi apostolske konstitucije povzdignjen v ordinariat. Podlaga zanj je zakon številka 512 iz leta 1961. Predvideva duhovno oskrbo na širšem področju, poleg vojaških oseb ta obsega še finančno policijo, Rdeči križ, Malteški viteški red, gasilce in kaznjence (Čepar, 2010). 63 Avtor študije je za namen raziskovanja tega področja pripravil poseben vprašalnik za posamezne države (op. p.). 64 Avtokefalnost je organizacijska in upravna neodvisnost nacionalnih pravoslavnih cerkva od carigrajskega patriarha. Za primer, srbska pravoslavna cerkev je avtokefalna (Wikipedia, spletno mesto: http://sl.wikipedia.org/wiki/Avtokefalnost).

45

3.4.8 Kanada Duhovna oskrba v oboroženih silah je rimskokatoliška in protestantska. Protestantska duhovna oskrba, kot jo poznamo danes, izhaja iz sporazuma, ki je bil leta 1947 sklenjen med Ministrstvom za obrambo in cerkvenim Odborom za duhovno oskrbo vojakov. Ta določa, da Odbor izbere duhovnike protestantske cerkve in ima povezovalno vlogo med v odboru zastopanimi cerkvami in Ministrstvom za obrambo (Čepar, 2010). Pripadnikom rimskokatoliške cerkve je od leta 1951 na voljo vojaški vikariat, ki je bil pozneje povišan v ordinariat (Čepar, 2010). Rimskokatoliški vojaški ordinariat je vrhovna cerkveno-verska organizacija, ki skrbi za pripadnike vojaških sil ima sedež v Ottawi (Ontario) (Wikipedia, spletna stran). 3.4.9 Latvija Katoličanov je zgolj 21 % ali manj. Pravna podlaga je sporazum s Svetim sedežem, ki je bil podpisan leta 2000, ratificiran pa leta 2002. V členih od 23. do 29. za katoličane določa ustanovitev vojaškega ordinariata (Čepar, 2010). 3.4.10 Litva V Litvi je največji delež prebivalcev rimskokatoliške vere. S podpisanim sporazumom o duhovni oskrbi med Republiko Litvo s Svetim sedežem, ratificiranim leta 2000, je bil ustanovljen vojaški ordinariat. Pravna podlaga za njegovo delovanje je potrjen Statut vojaškega ordinariata s strani Kongregacije za škofe Svetega sedeža iz oktobra 2001. V sporazumu o pravilniku vojaškega ordinariata (2. 8. 2002), podpisanem s strani Litvanske škofovske konference in ministrstva za obrambo, pa so definirane dejavnosti in odgovornosti vojaških kaplanov. Ta med drugim določa, da vojaški ordinariat ni sestavni del vojske v smislu financiranja iz državnih sredstev za vojsko, pač pa so to delovna mesta, ki jih na predlog vojaškega škofa potrdi minister za obrambo in so financirana iz državnih sredstev. Pristojnosti ordinariata so določene širše, in sicer je poleg vojakov namenjen tudi civilnim osebam v litvanski vojski, članom njihovih družin in gospodinjstev, gojencem vojaških šol, zaposlenim v bolnišnicah in podobnih ustanovah ter osebju ordinariata (Čepar, 2010). 3.4.11 Madžarska Katoličanov je več kot polovica. V ustavi je določena ločenost države in cerkve in svobodno izražanje vere v javnosti in zasebnosti. Poznajo vojaško kaplanstvo, ki deluje od leta 1994 in je sestavljeno iz treh vej: katoliško v okviru katoliške vojaške škofije, protestantsko (skupaj kalvinistično in evangeličansko) v protestantski vojaški škofiji ter judovsko v okviru vojaškega rabinata. Vojaški ordinariat za katoličane je bil ustanovljen leta 1994, pravno podlago zanj predstavlja Sporazum med Republiko Madžarsko in Svetim sedežem o pastoralni oskrbi v madžarskih obrambnih silah in obmejni policiji (1994), ki temelji na navedeni apostolski konstituciji (1986) (Čepar, 2010).

46

3.4.12 Nemčija Verska sestava prebivalstva je dokaj enakomerna, delež katoličanov in protestantov je približno enak. Ločenost cerkve in države izhaja iz ustavne določbe, ki pravi, da v Nemčiji ni »državne cerkve«. Poznajo dve vrsti vojaške duhovne oskrbe, in sicer evangeličansko in katoliško (Evangelische Militärseelsorge und Katolische Militärseelsorge), posledično pa tudi dva ordinariata Evangeličanski cerkveni urad za vojsko (Evangelisches Kirchenamt für die Bundeswehr), na čelu katerega je evangeličanski vojaški glavni dekan (Militärgeneraldekan), in Urad katoliškega vojaškega škofa (Katholisches Militärbischofsamt), na čelu katerega je rimskokatoliški vojaški generalni vikar (Militärgeneralvikar), ki deluje v okviru zveznega ministrstva za obrambo. Oba urada imata enak status in sta hkrati državni in cerkveni urad (Bajec, 2010). V dvojni odgovornosti vojaških kaplanov (v cerkvenih zadevah so odgovorni svojemu vojaškemu škofu, kot javni uslužbenci pa so podrejeni ministrstvu za obrambo) se odraža ustavna določba ločenosti cerkve od države. Pravne podlage za duhovno oskrbo so: 4. in 140. člen Ustave, 36. člen Zakona o pravnem položaju vojaškega osebja (Soldatengesetz); konkordat s Svetim sedežem iz leta 1933, s katerim je bil ustanovljen tudi vojaški ordinariat (povzeto po Wikipediji), papeški statuti iz leta 1989, pogodba Zvezne republike Nemčije s protestantsko cerkvijo v Nemčiji o pravni ureditvi evangeličanske duhovne oskrbe iz leta 1957, Pravilnik o vojaški duhovni oskrbi, ki pravi, da je vojaška duhovna oskrba prispevek cerkva, ki ga podpira država, da bi zagotovila svobodo izražanja vere v oboroženih silah (Čepar, 2010). 3.4.13 Nizozemska Katoličanov je 30 %. Temelj nizozemske vojaške duhovne oskrbe je Kraljevi odlok o ureditvi imenovanja duhovnih oskrbovalcev iz leta 1984. Ordinariat za duhovno oskrbo katoličanov ima sedež v Haagu (Čepar, 2010). 3.4.14 Poljska Prevladuje rimskokatoliška vera. Pravna podlaga za duhovno oskrbo v vojski je Uredba Škofovske konference o ponovni vzpostavitvi vojaškega ordinariata iz leta 1991 ter konkordat med Poljsko in Svetim sedežem, podpisan leta 1993, ki ga je leta 1998 ratificiral poljski predsednik (Čepar, 2010). Ustanovljena imajo dva ordinariata, in sicer: katoliški vojaški ordinariat poljske vojske (Catholic Military Ordinariat of Polish Army), ustanovljen leta 1991 v okviru Ministrstva za obrambo in pravoslavni vojaški ordinariat poljske vojske, ki je bil prav tako ustanovljen v okviru Ministrstva za obrambo, na podlagi sporazuma med vlado in cerkvijo iz leta 1993. Odgovornost za duhovno oskrbo je v primeru obeh ordinariatov širša, saj se poleg vojske razteza tudi na policijo, zapore, borce, skavte in njihove družine. Prav tako obstaja evangeličanska vojaška duhovna oskrba, za katero pa ni bil ustanovljen ordinariat (Čepar, 2010). 3.4.15 Portugalska Prevladuje katoliška vera, imajo ustanovljen vojaški ordinariat. Pravna podlaga zanj je bila zakonska uredba iz leta 1991, izdana na podlagi starega konkordata s Svetim sedežem iz leta 1940. Leta 2004 je bil podpisan in ratificiran nov konkordat, ki v 17. členu s strani

47

rimskokatoliške cerkve predvideva duhovno oskrbo članom oboroženih in varnostnih sil z ustanovitvijo vojaškega ordinariata (Čepar, 2010). 3.4.16 Rusija Na vojaški akademiji v Moskvi imajo kapelo in civilnega duhovnika, ki opravlja obrede. Tudi na slavni križarki Aurora65 je kapelica Sv. Nikolaja. Vernost pridobiva na pomenu, vse bolj se uveljavlja vzorec ”dober vernik - dober vojak” (Čepar, 2010:83). Vojaške enote imajo duhovno oskrbo, vojaške duhovnike pa imajo tudi med vojaki, ki sodelujejo v enotah za podporo miru (KFOR). V bistvu v oboroženih silah duhovna oskrba vojakov ni organizirana kot posebna organizacijska enota, prav tako zaenkrat ne obstajajo konkretni načrti za ustanovitev takšne enote (gl. Čepar 2010). 3.4.17 Slovaška Pripadnikov katoliške vere je več kot polovica. Na podlagi sporazuma med Svetim sedežem in Republiko Slovaško z dne 22. 12. 2000, in Sporazumom med Svetim sedežem in Republiko Slovaško o duhovni oskrbi katoličanov v oboroženih silah in oboroženih enotah je bil ustanovljen vojaški ordinariat s sedežem v Bratislavi. Ordinariat predstavlja posebno ustanovo v sestavi oboroženih sil in oboroženih enot. Med drugimi ga sestavljajo: škofovska kurija, vikariati v generalštabu oboroženih sil in drugi. Pristojen je za duhovno oskrbo članov oboroženih sil in enot, uslužbencev teh enot in drugih državnih organov, njihovih družin, slušateljev in študentov šol oboroženih sil in enot, oskrbovancev in osebja zdravstvenih in socialnih ustanov (več: Čepar 2010). 3.4.18 Srbija66

Ustava in zakonodaja jamčita versko svobodo in pravice, ki jih je treba spoštovati tudi v praksi. Vlada si na vseh ravneh prizadeva za zaščito te pravice v celoti in ne tolerira zlorabe, bodisi s strani državnih organov, organizacij in skupin, bodisi s strani posameznikov. Srbija nima državne religije (Srbija, Wikipedia, spletna stran). Prvi podatki o vojaški duhovni oskrbi so iz časa Kneževine Srbije, prvi zapis o tem pa vsebuje Zakon o vojski iz leta 1839. Ta določa, da se v glavnem štabu nahaja duhovnik in da se božja služba v vojaškem taboru vrši točno po cerkvenih predpisih. Predpisi iz leta 1876 so urejali tudi dolžnosti vojaških duhovnikov v vojni. Leta 1889 je bila uvedena obveznost verouka, ki so ga izvajali vojaški duhovniki.67 V času socializma, v Jugoslaviji je bila sicer z Ustavo zagotovljena svoboda vere, ne pa položaj vernikov v vojski in med služenjem vojaškega roka. Znano je, da so t. i. “sobotarji” (Jehovove priče) imeli poseben prostor in da v soboto niso opravljali nekaterih dolžnosti (gl. Čepar, 2010).

65 Znana je po tem, da je imela leta 1917 pomembno vlogo pri začetku Oktobrske revolucije. 66 “To je dolžnost, ki sem jo sprejel z željo, da prispevam k versko moralni vzgoji vojakov, kajti vojašnica je ena najpomembnejših narodnih šol” (Božidar Lukić, srbski vojaški duhovnik, gl. Čepar, 2010). 67 Vera je bila pomembno področje izobrazbe bodočih vojakov, npr. sprejemni izpit za vpis v Višjo šolo vojaške akademije je leta 1905 vseboval tudi vprašanja o veri kot tudi osnovna znanja o verskih skupnostih. Verouk je bil tudi v podoficirskih šolah ter v nižji in višji šoli vojaške akademije. Vojaški duhovniki so delovali tudi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter v Jugoslaviji. Ureditev je bila zaradi večkonfesionalnosti teh držav drugačna (Čepar, 2010).

48

Pobude za oživitev duhovne oskrbe med vojaki segajo v leto 2000, leta 2007 pa je bil sprejet zakon, ki zagotavlja pogoje za to. Leta 2013 je duhovna oskrba v srbski vojski ponovno zaživela. Na sedežu oboroženih sil je v začetku avgusta ob navzočnosti srbskega pravoslavnega vojaškega škofa Porfirija in katoliškega nadškofa v Beogradu Stanislava Hočevarja nov položaj nastopilo prvih deset vojaških duhovnih oskrbnikov. Duhovniki, osem pravoslavnih, katoliški ter muslimanski imam, so prejeli oficirski čin in nosijo službeno uniformo. Vojaško so podrejeni poveljnikom posamezne enote, ki jo oskrbujejo, cerkveno pa svojemu škofu ali predstojniku (M. Štefanič, 2013). 3.4.19 Španija Katoličanov je večina. Vojaško duhovno oskrbo določa konkordat s Svetim sedežem, kar zajema pet pogodb med leti 1976 do 1979, Zakon o položaju poklicnih vojakov iz leta 1989 in kraljevi odlok iz leta 1990, za nekatoličane pa tudi sporazumi iz leta 1992. Za duhovno oskrbo vojakov je bil ustanovljen in zanjo skrbi vojaški ordinariat (Čepar, 2010). 3.4.20 Združene države Amerike Duhovna oskrba vojakov temelji na zakonu in pravilih službe; vsak rod oboroženih sil (letalstvo, mornarica, kopenske sile) ima svoj lastni sistem. Kopenske sile in mornarico oskrbujejo duhovniki na področju njihovega delovanja, letalstvo pa v bazah. Duhovna služba za kopenske sile in za mornarico je bila ustanovljena leta 1775, za letalstvo pa leta 1949. Duhovniki kopenskih sil oskrbujejo aktivne pripadnike, Nacionalno gardo (Army National Guard) in rezerviste (Army Reserve); mornariški oskrbujejo mornarico, obalno stražo, trgovsko mornarico in mornariško pehoto; letalski oskrbujejo tudi letalske rezerviste in civilne kontrolorje letov (Civil Air Patrol). Poseben urad na Ministrstvu za obrambo skrbi za medsebojno usklajenost posameznih kaplanstev in za sodelovanje z verskimi skupnostmi oziroma cerkvami. Za duhovno oskrbo katoličanov skrbi vojaški ordinariat (Čepar, 2010:29). Duhovnik ima poleg nalog, ki so povezane z obredi, tudi dolžnost, da vsakemu iz enote, ki jo oskrbuje, zagotovi duhovno oskrbo v njegovi veri. Poleg katoliških, pravoslavnih in judovskih duhovnikov deluje tudi imam in duhovniki več kot 120 protestantskih cerkva. Zastopani so tudi mormoni in “Christian Science” (Čepar, 2010:29).68 Za katoličane je bil leta 1957 ustanovljen vojaški vikariat – sedaj ordinariat. Vodi ga vojaški nadškof (Čepar, 2010). Rimskokatoliški vojaški ordinariat je vrhovna cerkveno-verska organizacija, ki skrbi za pripadnike oboroženih sil in ima sedež v Washingtonu, D.C. (Wikipedia, spletna stran). Pacifistično usmerjene skupine niso naklonjene sodelovanju duhovnikov v vojni. Nekatere vere (na primer Stara kvekerska cerkev, Jehovove priče, Stara cerkev menonitov...) ne dajejo svojih duhovnikov na voljo za duhovno oskrbo vojakov. Posebno obliko duhovne oskrbe vojakov pozna Cerkev luteranske sinode - Wisconsin. Ti pošljejo duhovnike, ki niso integrirani v sistem duhovne oskrbe, da skrbijo za pripadnike svoje skupnosti zunaj meja ZDA. Vendar ti duhovniki nimajo možnosti oskrbovati vojakov na vojnih nalogah (Čepar, 2010).

68 Gre za doktrino krščanskih znanstvenikov (ki za ozdravljenje bolezni računajo ne na pomoč zdravnikov, temveč na vero bolnikov). Gl. slovar.

49

IV ZAKLJUČEK I. JAVNA SREDSTVA, NAMENJENA ZA VERSKO IN SPLOŠNO KORISTNO DEJAVNOST VERSKIH SKUPNOSTI Glavni viri financiranja cerkva in verskih skupnosti v anglosaksonskih državah so različni prispevki posameznikov. V ZDA je subvencioniranje verskih organizacij s strani države na podlagi odločitve Ustavnega sodišča neustavno. Ta odločitev sicer ni absolutna in ni vodila v popolno ukinitev vseh pomoči države. Ta je možna za uvajanje verskega izobraževanja v javne šole, podpiranje različnih zasebnih verskih šol in bolnišnic ter za podporo dobrodelnih aktivnosti verskih organizacij. Namesto subvencioniranja cerkva velja v ZDA sistem davčnih olajšav kot za dobrodelne institucije. Avstralska vlada zagotavlja letno podporo posameznim šolam za izvajanje verskega pouka v javnih šolah, prispeva pa tudi k financiranju zasebnih šol, ki so večinoma osnovane na religiji. Iz javnih sredstev se poleg šolstva financirajo nekatere dejavnosti v korist širše skupnosti, ki jih verske skupnosti izvajajo v imenu države. Za financiranje samih verskih skupnosti so ustanovljeni različni skladi in gre predvsem za zasebno financiranje. Javno financiranje cerkvenih dejavnosti se tudi v Kanadi nanaša predvsem na šolstvo, ki je v celoti v domeni provinc. Šest od desetih provinc zagotavlja najmanj delno financiranje nekaterih verskih šol. Iz javnih sredstev se deloma financira tudi karitativna dejavnost cerkva. Same cerkve se ne financirajo iz javnih sredstev, pač pa zlasti iz zasebnih donacij, nabirk, različnih prispevkov in podobno. Tudi v državah s prevladujočo pravoslavno vero so glavni viri cerkva in verskih skupnosti različni prispevki posameznikov. V Ruski federaciji zakon določa da bo država z zakonodajo uredila davčne olajšave in druge ugodnosti, zagotavljala finančno, materialno in drugo pomoč verskim organizacijam pri obnovi, vzdrževanju in zavarovanju zgradb in objektov, ki so zgodovinski in kulturni spomeniki, prav tako pa bo zagotovila učenje splošnih predmetov v izobraževalnih institucijah, ki so jih ustanovile verske organizacije v skladu z zakonodajo Ruske federacije. Država bo podpirala dobrodelne aktivnosti verskih organizacij kot tudi kulturne projekte, ki bodo v interesu javnosti. Cerkve in verske skupnosti v Srbiji pridobivajo državna sredstva na treh nivojih: (državnem, pokrajinskem in občinskem). Na državnem nivoju se cerkve in verske skupnosti financirajo za naslednje namene: pospeševanje verske kulture, svobode, strpnosti, versko izobraževanje, pomoč pri gradnji in vzdrževanju verskih objektov na nerazvitih področjih in pomoč verskim osebam na Kosovu, v obmejnih in nerazvitih območjih in za urejanje socialnih prispevkov. Predlog zakona o proračunu Črne gore za leto 2014 predvideva sredstva za Ministrstvo za človekove in manjšinske pravice, med drugim za varstvo in ohranjanje verskih skupnosti. Določena sredstva so bila namenjena tudi varstvu kulturne dediščine. Navedeno ministrstvo je v letu 2013 dodelilo verskim skupnostim skoraj 200.000 evrov, dodeljena sredstva pa so bila mdr. porabljena za plačevanje socialnega zavarovanja verskega osebja. V državah članicah EU je zaradi različnih struktur odnosov med cerkvijo in verskimi skupnostmi ter državo tudi ureditev financiranja cerkva in verskih skupnosti zelo raznolika. V Franciji država ne financira nobene religije. Proračunski izdatki so lahko namenjeni le za dejavnost vojaških ordinariatov in za zagotavljanje svobodne verske dejavnosti v javnih institucijah, kot so osnovne šole, srednje šole, bolnišnice, prostori za azilante in zapori. Lastništvo obstoječih cerkvenih stavb rimskokatoliške cerkve in odgovornost za njihovo vzdrževanje se je za razliko od objektov drugih verskih skupnosti preneslo na državo. Občine, departmaji in država so lahko porok pri posojilih, ki jih najamejo verske organizacije za izgradnjo svojih objektov. Poseben sistem velja v Alzaciji in delu Lorene. Tradicionalne verske skupnosti na tem območju imajo poseben pravni status. V Italiji se lahko posamezniki odločijo, da svoji cerkvi oziroma neki nevtralni instituciji namenijo del svoje dohodnine. Davek pobira davčna uprava, ki ga nato izplača posameznim

50

cerkvam. Sistem se imenuje tudi "otto per mille". Cerkev v Italiji prejema tudi državne dotacije. Sveti sedež in Republika Italija sodelujeta pri ohranjanju zgodovinske in kulturne dediščine. V Nemčiji in na Finskem je glavni vir financiranja verskih skupnosti cerkveni davek. V Nemčiji zvezna država, dežele in občine ter okrožja namenjajo določena sredstva za naloge, ki jih prevzamejo cerkve in bi jih morala izvajati država (npr. vrtci, domovi za ostarele, vzdrževanje in opremljanje stavb). Obseg državnega financiranja ni nikjer celovito dokumentiran. Država pokriva stroške delovanja in plače v zvezi z verskim poukom v državnih šolah, prispeva tudi za obnovo in vzdrževanje cerkvenih kulturnih objektov itd. Cerkveni davek pobirajo zvezne dežele in se plačuje poleg običajne dohodnine. Na Finskem sta obe vodilni državni cerkvi (protestantska in pravoslavna) po ustavi notranje avtonomni pri odločanju, kar velja tudi za župnije, in imata med drugim tudi pravico pobiranja davkov od svojih članov, kot določen odstotek od njihovega dohodka. Dodatno pa prejemata tudi del podjetniškega davka. Država sofinancira dejavnost pravoslavne cerkve tudi neposredno iz državnega proračuna, druge verske skupnosti pa so upravičene do splošnih subvencij. II. DAVČNE OLAJŠAVE IN OPROSTITVE, KI SO JIH DELEŽNE VERSKE SKUPNOSTI V anglosaksonskih državah so davčne oprostitve in olajšave v povezavi s prispevki posameznikov, pa tudi z dejavnostjo verskih skupnosti poglaviten mehanizem njihovega financiranja. V ZDA so cerkve in verske organizacije v davčni zakonodaji uvrščene med dobrodelne organizacije in so upravičene do oprostitve plačila zveznih davkov, predvsem davka na dohodek in lahko tudi prejemajo neobdavčljive prispevke (od fizičnih oseb). Za upravičenost do oprostitve navedenega davka morajo izpolnjevati določene pogoje, ki veljajo tudi za druge dobrodelne organizacije. Cerkve in verske organizacije se lahko ukvarjajo tudi z dejavnostmi, ki prinašajo dohodek, če te dejavnosti ne predstavljajo znaten del njihovega delovanja. Davčnih ugodnosti iz naslova plačevanja zveznega davka na dohodek so deležni tudi duhovniki. Cerkvam in verskim organizacijam ni treba plačevati zveznega davka za nezaposlenost. V vseh zveznih državah so cerkve oproščene plačila davka na premoženje. Po predpisih Avstralskega davčnega urada sta za pridobitev ugodnega davčnega statusa potrebna pogoja nepridobitnost ter delovanje na verskem področju. Verske storitve so lahko oproščene davka na blago in storitve, če nimajo komercialnega značaja. Oproščene so tudi plačevanja davka na dohodek, lahko so oproščene plačevanja davka na ugodnosti, cerkve in dobrodelne organizacije pa tudi niso zavezane za plačilo davka na kapitalski dobiček. V Kanadi država zagotavlja davčne oprostitve verskim skupnostim prek Direktorata za karitativne dejavnosti Kanadskega davčnega urada. Tak status omogoča verskim skupnostim oprostitev ali znižanje davka na dodano vrednost na zveznem ali provincijskem nivoju. Verske skupnosti, ki se ukvarjajo z dobrodelno dejavnostjo, so oproščene plačila davka na dohodek. Po provincijski zakonodaji so verske skupnosti oproščene tudi plačevanja davka na nepremičnine. Tudi v drugih prikazanih nečlanicah EU so davčne oprostitve in olajšave v povezavi s prispevki posameznikov, pa tudi z dejavnostjo verskih skupnosti poglaviten mehanizem njihovega financiranja. V Ruski federaciji obstajajo številne davčne oprostitve in olajšave verskim skupnostim, in sicer na zvezni, regionalni in lokalni ravni. Na zvezni ravni veljajo oprostitve plačila davka na dodano vrednost za verske zgradbe in opremo, ki jo uporabljajo verske organizacije iz naslova prodaje verskih objektov in verske literature, davka na dobiček iz naslova premoženja verskih skupnosti v povezavi z izvajanjem verskih obredov, davka na dobiček, ki izhaja iz prodaje verske literature in objektov za versko uporabo. Na regionalni ravni veljajo oprostitve plačila davkov in taks od prodaje na podlagi izvajanja pogrebnih obredov in davkov na premoženje, ki je namenjeno verskim aktivnostim. Na lokalni ravni so oproščene davka na zemljišče, kjer se nahajajo verski objekti in zgradbe, namenjene opravljanju verskih aktivnosti. V Srbiji so lahko cerkve ali verske skupnosti popolnoma ali delno oproščene davčnih in drugih

51

obveznosti v skladu z zakoni, ki urejajo javne prihodke. Tudi fizične in pravne osebe, ki darujejo cerkvi, so oproščene ustreznih davčnih dajatev. Davčne in druge olajšave cerkvam in verskim skupnostim veljajo za blago in storitve, ki se nanašajo na versko dejavnost (DDV), za nepremičnine cerkev in verskih skupnosti, ki so namenjene in se izključno uporabljajo za verske dejavnosti, cerkve in verske skupnosti pa so oproščene plačila upravnih taks v celoti. Lahko pa so oproščene tudi carine na uvoz blaga, ki je namenjeno izključno za verske namene, če se to blago ne proizvaja v državi. V Črni gori so verske skupnosti oproščene plačila DDV in davka na dobiček pravnih oseb, če gre za opravljanje nepridobitnih dejavnosti. Verske skupnosti tudi ne plačujejo davka na nepremičnine v njihovi lasti, ki se uporabljajo bodisi za verske potrebe bodisi kot stanovanjski prostori za verske uslužbence. Prispevki fizičnih in pravnih oseb za verske skupnosti so deležni določenih davčnih olajšav. Za države članice EU je kljub dokaj različnim sistemom financiranja značilno, da obstajajo številne davčne oprostitve in olajšave, tako na področju DDV, dohodnine, davkov na premoženje oziroma nepremičnine ter tudi glede prispevkov pravnih in fizičnih oseb. Pri Italiji ima Sveti sedež specifičen položaj, saj uživa posebne davčne ugodnosti. Oproščen je plačila davka na dohodek in državnega davka na dohodke družb glede prihodkov iz stavb v njegovem lastništvu. Ravno tako se npr. ne plača davek pri prometu z nepremičninami Svetega sedeža. Sicer pa v Italiji priznane verske skupnosti opravljajo dejavnost, ki je izenačena z dobrodelno in izobraževalno dejavnostjo, kar pomeni za njihove organe nekatere davčne ugodnosti. Med drugim verske skupnosti uživajo znižanje davka na dohodke družb, pri čemer na splošno velja, da dejavnosti, ki imajo pridobitni značaj, niso deležne davčne olajšave. Poleg tega so verske skupnosti oproščene davka na dediščine in darila, pod določenimi pogoji ne plačujejo davka na dodano vrednost, glede občinskega davka na nepremičnine pa obstaja veliko nejasnosti. V Nemčiji je obseg davčnih olajšav za verske skupnosti dokaj razvejan. Davčni zakon definira tri vrste javne koristi, ki so podlaga za davčne olajšave: splošna dobrodelna in cerkvena javna korist. Verske skupnosti so oproščene plačila davka na dohodek (dobiček) pravnih oseb, kar pa ne velja v primeru opravljanja gospodarske dejavnosti. Naklonila verskim skupnostim so oproščena davka na dediščine in darila. Verske skupnosti so oproščene tudi plačevanja obrtnega davka, lahko so oproščene plačila davka na nepremičnine, veljajo pa tudi olajšave pri plačevanju davka na dodano vrednost. Verske skupnosti v Franciji se organizirajo v različnih pravnih oblikah in imajo zato tudi različen davčni status. Poseben davčni status (ugodnosti) imajo lahko tiste verske skupnosti, ki so po svojem statusu registrirana združenja. Za davek na dohodek (dobiček) velja davčna oprostitev pod določenimi pogoji. Registrirane verske skupnosti so oproščene plačila DDV za blago in storitve, ki so namenjene članom verskih skupnosti za cilje verske narave. Dodatne davčne ugodnosti veljajo za verska združenja. Ta ne plačujejo davka od donacij, dediščin in prostovoljnih daril. Verska združenja in njihove krovne organizacije so oproščene lokalnega davka na nepremičnine za zgradbe, ki se uporabljajo za verske namene. Za zgradbe, ki so namenjene za bivanje verskih uslužbencev ali za versko izobraževanje, pa oprostitev ne velja. Darovalci verskim združenjem so oproščeni davka v višini 60 % donacije, če ta ne preseže 20 % obdavčljivega dohodka donatorja. Vse cerkve in verske skupnosti na Finskem so (podobno kot država in lokalne skupnosti) oproščene davka na dohodek, z izjemo poslovnega dohodka in prihodkov od nepremičnin, ki so namenjeni drugim namenom, kot so javni neprofitni nameni. Davka na neto premoženje ne plačujeta obe državni cerkvi in tudi ne druge registrirane verske skupnosti. Državni cerkvi in verske skupnosti ne plačujejo davka na dediščine in darila. Župnišča državnih cerkev in drugih verskih skupnosti ne plačujejo davka (prispevka) za televizijo. Za vse storitve, ki niso tipične za verske organizacije, morata državni cerkvi in verske skupnosti plačevati DDV.

52

III DUHOVNA OSKRBA Duhovna oskrba pomeni uresničevanje ene izmed temeljnih človekovih pravic, določenih v ustavah posameznih držav in ostalih mednarodnih dokumentih – pravice do svobode veroizpovedi v zasebnem in javnem življenju. Duhovna – pastoralna oskrba je značilna za različna področja: za pripadnike oboroženih sil, policiste, zapornike in oskrbovance različnih socialnih in bolnišničnih ustanov. V svetu je ureditev tega področja različna, še posebej z vidika financiranja in zaposlovanja duhovnikov. Temelji na sporazumih med državo in cerkvenimi oblastmi ter na zakonih in drugih pravnih aktih. To pomeni določeno razmerje, tudi sodelovanje med državo in cerkvijo. Duhovna oskrba vojakov in policistov je praktično organizirana v vseh državah članicah zveze Nato (npr. Francija, Nemčija in druge). Običajno so duhovniki, ki opravljajo duhovno oskrbo vojakov ali policistov, v delovnem razmerju, torej so plačani s strani države. Gre za bolj izpostavljeni kategoriji poklicev, saj je pri delu lahko ogroženo njihovo življenje. Zato je njihovi duhovni oskrbi posvečena še posebej velika pozornost. Duhovna oskrba pa je pomembna tudi v drugih institucijah, kot so zavodi za prestajanje kazni, bolnišnice in socialno varstveni zavodi. V sodobnih demokratičnih državah mora biti tudi v teh ustanovah zagotovljeno neposredno uresničevanje ustavne pravice do svobode veroizpovedi posameznika. Le- ta pride še posebej do izraza zato, ker se posameznik ne more udeležiti obredov zunaj inštitucije. Tako imajo zagotovljeno duhovno oskrbo – duhovnika v zaporih na primer v naslednjih državah: na Češkem, na Danskem, v Italiji, v Litvi, v Latviji, na Nizozemskem, na Poljskem, v Španiji, v Združenem kraljestvu. Podobno velja za bolnišnice (Kanada, Litva, Latvija, Portugalska in druge). V nekaterih državah, npr. v Srbiji, pa je duhovna oskrba zagotovljena na pobudo pacientov. Z vidika načela ločitve cerkve od države je pomembno, da so v navedenih inštitucijah zastopane različne vere, da ne pride do dajanja prednosti le eni. Zato je pomembna tudi vloga koordinatorjev, ki organizirajo dejavnosti duhovne oskrbe za predstavnike različnih ver. IV VOJAŠKI ORDINARIAT Vojaški ordinariat, ki vojaškemu osebju in njihovim bližnjim nudi duhovno oskrbo, je organiziran v večini obravnavanih držav članic in nečlanic EU. Za katoličane je ustanovljen ordinariat na primer v naslednjih državah: v Avstraliji, Avstriji, Belgiji, v Franciji, na Hrvaškem, v Italiji, v Kanadi, Latviji, Litvi, na Madžarskem, v Nemčiji, na Nizozemskem, na Poljskem, na Portugalskem, na Slovaškem, v Španiji, v Združenih državah Amerike. V Sloveniji pa je ustanovljen vojaški vikariat. V primerih, ko ordinariat ni organiziran je vseeno zagotovljena duhovna oskrba npr. z obiski duhovnikov ipd. Za vojake, ki so pripadniki protestantske vere, je najpogosteje ustanovljena superintendentura (na primer v Avstriji), za pripadnike judovske vere pa imajo ustanovljen rabinat (na primer na Madžarskem).

53

Pripravili: mag. Igor Zobavnik Janez Blažič dr. Katarina Žagar Ana Lekše LITERATURA IN VIRI Splošno: - Basic Principles: Religion in prison,

http://www.iccppc.org/iccppc_documents/basic_principles_in_prisons/basic_principles_english.pdf, (marec, 2014)

- Blažič, Janez (2005): Cerkveni davek. Raziskovalna naloga št. 60/2005. Državni zbor Republike Slovenije.

- Blažič, Janez in Zobavnik, Igor (2009): Položaj verskih skupnosti. Raziskovalna naloga št. 77/2009. Državni zbor Republike Slovenije.

- Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne oskrbe katoličanov. Mednarodno primerjalna študija, 1. del, Kabinet ministra, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije. Dostopno na: http://www.mo.gov.si/fileadmin/mo.gov.si/pageuploads/pdf/ministrstvo/20100719_duhovnaoskrba_studija.pdf (marec 2014).

- Driessen, Michael, Religion, State and Democracy: Analyzing two dimensions of church-state arrangements, Politics and Religion, April, 2010 (Vol 3, no. 1), http://michaelddriessen.files.wordpress.com/2010/04/religion-state-democracy.pdf, (marec 2014).

- Družina, gradivo Delovne skupine za gospodarska in finančna vprašanja Slovenske škofovske konference - Komisije za ureditev odnosov z državo Financiranje cerkve, 2006: http://www.druzina.si/ (marec 2014).

- ECPRD vprašalnik št. 1605: The legal position of employees of churches, spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu (februar 2014).

- European Convention on Human Rights, http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_ENG.pdf, (marec 2014)

- European Prison Rules, https://wcd.coe.int/ViewDoc.jsp?id=955747,(marec 2014) - International Covenant on Civil and Political Rights:

http://www.ohchr.org/en/professionalinterest/pages/ccpr.aspx (marec 2014). - Investopedia, spletna enciklopedija, http://www.investopedia.com/terms/s/subsidy.asp, (marec 2014), - Legal Aspects of Religious Freedom, Office of the Government of the Republic of Slovenia for

Religious Communities, International Conference, 15–18 September 2008, Ljubljana 2008, http://www.arhiv.uvs.gov.si/fileadmin/uvs.gov.si/pageuploads/razni_dokumenti/konferenca/Legal_aspects_of_religious_freedom_-_zbornik.pdf (februar 2008).

- Mueller, Dennis C.,The State and Religion Department of Economics, University of Vienna, Austria, Review of Social Economy, 2012, http://homepage.univie.ac.at/dennis.mueller/state_religion.pdf, (marec 2014).

- Plut, Jože (2002): Za pravice človeka. Duhovna oskrba vojaških oseb, analiza slovenskih povojnih razmer, pastoralni modeli in predlogi (predstavitev doktorskega dela). Družina. Ljubljana.

- Slovenska škofovska konferenca (SŠK): Duhovna oskrba v vojski in policiji, spletna stran: http://katoliska-cerkev.si/duhovna-oskrba-v-vojski-in-policiji, 24. 3. 2014.

- Spletna enciklopedija Wikipedia, http://en.wikipedia.org/wiki/Subsidy, (marec 2014),

54

- Spletna stran about.com http://atheism.about.com/od/churchestaxexemptions/a/churchsubsidy.htm, (marec 2014).

- Standard Minimum Rules for the Treatment of Prisoners, http://www.unodc.org/pdf/criminal_justice/UN_Standard_Minimum_Rules_for_the_Treatment_of_Prisoners.pdf (marec 2014).

- The Universal Declaration of Human Rights, http://www.un.org/en/documents/udhr/ (marec 2014). - United Nations Rules for the Protection of Juveniles Deprived of their Liberty,

http://www.un.org/documents/ga/res/45/a45r113.htm (marec 2014). - Zobavnik, Igor in Blažič, Janez (2005): Obdavčitev dohodkov verskih skupnosti. Raziskovalna naloga

št. 61/2005. Državni zbor Republike Slovenije.

Slovenija: - (2000) Leksikon Cankarjeve založbe, tretja izdaja, K. Dolinar in S. Knop (ur.), Cankarjeva založba. - Ministrstvo za finance, posebni del proračuna Republike Slovenije za leto 2014:

http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/Prora%C4%8Dun/Sprejeti_prora%C4%8Dun/2014/SP2014_POS.pdf (marec 2014).

- Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvenih storitev, Uradni list Republike Slovenije, št. 100/2008.

- Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanja kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje, Uradni list Republike Slovenije, št. 101/2008.

- Pravilnik o organizaciji in načinu verske duhovne oskrbe v policiji, Uradni list Republike Slovenije, št. 72/2007.

- Pravilnik o organizaciji religiozne duhovne oskrbe, Uradni list Republike Slovenije št. 58/2003. - Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), informacijski sistem Državnega zbora. - Slovenska škofovska konferenca: Pojasnila k članku o financiranju verskih skupnosti v Sloveniji,

spletna stran: http://katoliska-cerkev.si/pojasnila-k-clanku-o-financiranju-verskih-skupnosti-v-sloveniji (12. 3. 2014).

- Urbanč, Branko (2011): »Duhovna oskrba v slovenski vojski«. Znanstveno-strokovna publikacija Slovenske vojske: Sodobni vojaški izzivi, Brigadir B. Furlan (ur.), Ministrstvo za obrambo, str. 153-163. Dostopno tudi na: http://www.slovenskavojska.si/fileadmin/slovenska_vojska/pdf/bilten_sv/svi_13_1.pdf (12. 3. 2014).

- Veliki angleško-slovenski slovar, informacijski sistem Državnega zbora. - Vojaški vikariat, Ministrstvo za obrambo, spletna stran: http://www.slovenskavojska.si/struktura/sile-

za-podporo-poveljevanja/organizacijske-enote-pri-gssv/vojaski-vikariat/ (5. 3. 2014). - Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD):

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4705 (marec 2014). - Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr):

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6642 (marec 2014). - Zakon o dohodnini (ZDoh-2): http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4697 (marec

2014). - Zakon o verski svobodi (ZVS): http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4008 (februar

2014). - Zakon o verski svobodi, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/07 in spremembe. Avstralija: - Australian Bureau of Statistics:

http://www.abs.gov.au/ausstats/[email protected]/Latestproducts/2071.0Main%20Features902012%E2%80%932013 (marec 2014).

- Australian Taxation Office – ATO: http://www.ato.gov.au/ (marec 2014). - Avstralska zakonodaja: http://www.comlaw.gov.au/comlaw/comlaw.nsf/sh/homepage?OpenDocument

(marec 2014). - Avstralski zvezni proračun: http://www.budget.gov.au/2013-14/content/overview/html/index.htm

(marec 2014).

55

- Catholic Diocese of the Australian Defence Force, spletna stran: http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Catholic_Military_Ordinariate_of_Australia#Principal_chaplains, (20. 3. 2014).

- Healthcare Chaplaincy Council of Victoria, spletna stran: http://www.hccvi.org.au/about.html, (20. 3. 2014).

- http://education.gov.au/national-school-chaplaincy-and-student-welfare-program (marec 2014). http://www.freedom4faith.org.au/resources/News/Patrick%20Parkinson_Exceptional%20Religious%20Freedom_15%20March%202013.pdf (marec 2014).

- International Religious Freedom Report for 2012, spletna stran: http://www.state.gov/j/drl/rls/irf/religiousfreedom/index.htm?dlid#wrapper, (12. 3. 2014).

- National School Chaplaincy and Student Welfare Program (NSCSWP): - Orton J. Margaret (2008): Transforming Chaplaincy: The Emergence of a Healthcare Pastoral Care

for a Post-Modern World. Journal of Health Care Chaplaincy, 15, str. 114–131. - Parkinson, Patrick: Exceptional Religious Freedom, Paper for Conference on the Scope and Limits of

Religious Freedom, University of Sydney, March 2013: - St Vincent’s Health Australia: http://svha.org.au/hospitals/nsw/public-hospitals/ (marec 2014). - Tečajnica Banke Slovenije: https://www.bsi.si/podatki/tec-bs.asp?MapaId=1230 (7. 3. 2014). - The Australian Catholic Defence Diocese or the Catholic Military Ordinariate of Australia, spletna

stran: http://www.military.catholic.org.au/index.htm, 6. 3. 2014. - Wikipedia, spletna stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_voja%C5%A1kih_ordinatov, 6. 3. 2014. Avstrija: - Barbara Bajec (2008): Verska duhovna oskrba v javnih institucijah. Diplomska naloga, Pravna

fakulteta Univerze v Ljubljani. - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne

oskrbe katoličanov. Mednarodno primerjalna študija, 1. del, Kabinet ministra, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije.

- Wikipedija, spletna enciklopedija http://en.wikipedia.org/wiki/Military_ordinariate, marec 2014. Belgija: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


- Sosič, Petra (2012): Pravica zapornikov do duhovne oskrbe. Diplomska naloga, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Češka: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne



Črna gora: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


- Direktorat za odnose sa vjerskim zajednicama; Informacija o sprovođenju Ugovora sa vjerskim zajednicama: http://www.minmanj.gov.me/rubrike/Direktorat_za_odnose_sa_vjerskim_zajednicama (marec 2014).

- Izvještaj Ministarstva za ljudska i manjinska prava o radu i stanju u upravnim oblastima za 2013. godinu, dostopno prek spletne strani: http://www.gsv.gov.me/biblioteka/izvjestaji (marec 2014).

- Ministarstvo za ljudska i manjinska prava, spletna stran: http://www.minmanj.gov.me/rubrike/Direktorat_za_odnose_sa_vjerskim_zajednicama/122019/Mr-Ivan-Jovovic-ucestvovao-na-Okruglom-stolu-Sloboda-vjeroispovjesti-u-Crnoj-Gori.html, (18. 3. 2014).

56

- Ministarstvo za ljudska i manjinska prava, spletna stran: http://www.minmanj.gov.me/rubrike/Direktorat_za_odnose_sa_vjerskim_zajednicama/127534/V-D-generalni-direktor-Direktorata-za-odnose-sa-vjerskim-zajednicama-Ivan-Jovovic-sa-predstavnikom-Rimokatolicke-crkve-pater-Fra.html (marec 2014).

- Prijedlog zakona o budžetu Crne Gore za 2014. godinu; spletna stran vlade Črne gore: http://www.gov.me/naslovna (marec 2014).

- US Department of State, International Religious Freedom Report for 2012: http://www.state.gov/j/drl/rls/irf/religiousfreedom/index.htm#wrapper (marec 2014).

- Wikipedia, Crna Gora: http://sh.wikipedia.org/wiki/Crna_Gora#cite_ref-33 (marec 2014). - Zakon o porezu na dobit pravnih lica. Spletna stran Davčne uprave (Poreska uprava):

http://www.poreskauprava.gov.me/biblioteka/zakoni?pagerIndex=1 (marec 2014). - Zakon o porezu na dodatu vrijednost - prečišćen tekst. Spletna stran Davčne uprave (Poreska

uprava): http://www.poreskauprava.gov.me/biblioteka/zakoni?pagerIndex=1 (marec 2014). - Zakon o porezu na dohodak fizičkih lica. Spletna stran Davčne uprave (Poreska uprava):

http://www.poreskauprava.gov.me/biblioteka/zakoni?pagerIndex=1 (marec 2014).

- Zakon o porezu na nepokretnosti. Spletna stran Davčne uprave (Poreska uprava): http://www.poreskauprava.gov.me/biblioteka/zakoni?pagerIndex=1 (marec 2014).

- Zakon o pravnom položaju vjerskih zajednica: http://licodu.cois.it/?p=4371&lang=en (marec 2014). Danska: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne

oskrbe katoličanov. Mednarodno primerjalna študija, 1. del, Kabinet ministra, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije


Finska: - Kääriäinen Kimmo, Religion and State in Finland , Nordic Journal of Religion and Society (2011), 24

(2): 155–171, http://tapir.pdc.no/pdf/NJRS/2011/2011-02-4.pdf, (februar 2014). - Kotiranta Matti, Religion and the Secular State in Finland,

http://www.iclrs.org/content/blurb/files/Finland.pdf. (februar 2014). - Spletna stran finske protestantske cerkve.

http://evl.fi/EVLen.nsf/Documents/894E3D73E89D172CC2257C310041D0BF?openDocument&yp=y&lang=EN (februar 2014).

- Wikipedija , spletna enciklopedija http://en.wikipedia.org/wiki/Evangelical_Lutheran_Church_of_Finland (februar 2014).

- Zakon o davku na premoženje (Kiinteistöverolaki) http://www.finlex.fi/fi/laki/ajantasa/1992/19920654#L1P3 (februar 2014).

- Zobavnik, Igor in Blažič, Janez (2005): Obdavčitev dohodkov verskih skupnosti. Raziskovalna naloga št. 61/2005. Državni zbor Republike Slovenije.

Francija: - Accords Lang-Cloupet, https://docs.google.com/viewer?url=http://www.cgt-

ep.org/images/documents_pdf/1.nos_metiers/1.1.Statuts_et_CC/1.1.2.certifies_PE_PLP/2006-01-12_accord+_lang_cloupet.pdf (marec 2014).

- Bajec, Barbara (2008): Verska duhovna oskrba v javnih institucijah. Diplomska naloga, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

- Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne oskrbe katoličanov. Mednarodno primerjalna študija, 1. del, Kabinet ministra, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije.

- Francoska ustava, http://www.assemblee-nationale.fr/english/, (marec 2014), - Haynes Nick, Research Report on Church-State Relationships in Selected European Countries, 2008,

http://www.heacs.org.uk/documents/2009/church-state-relationships.pdf (marec 2014). - Le financement public des religions en France,

http://www.internationalfreethought.org/spip.php?article151 (marec 2014).

57

- Loi du 9 décembre 1905 concernant la séparation des Eglises et de l'Etat. Version consolidée au 19 mai 2011: http://www.legifrance.gouv.fr/affichTexte.do;jsessionid=293888342188D64CA6CAED32ED7574E1.tpdjo07v_2?cidTexte=LEGITEXT000006070169&dateTexte=20140310, (marec 2014),

- Pengov, Jure: Način financiranja verskih skupnosti – med popolno avtonomijo in državno podporo, Pravna praksa, št. 44, str. 18.

- Spletna stran EuReSIS NET,http://www.euresisnet.eu/Pages/ReligionAndState/FRANCE.aspx, (marec 2014).

- Wikipedia, spletna enciklopedija http://en.wikipedia.org/wiki/Religion_in_France, http://en.wikipedia.org/wiki/Local_law_in_Alsace-Moselle, http://en.wikipedia.org/wiki/Concordat_in_Alsace-Moselle, (marec 2014).

Hrvaška: - Čepar Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


Italija: - Conferenza Episcopale Italiana (C.E.I.), Il Servizio per la Promozione del Sostegno Economico alla

Chiesa cattolica (SPSE); La ripartizione e assegnazione delle somme derivanti dall’otto per mille dell’IRE (ex Irpef) per l’anno 2013: http://www.8xmille.it/rendiconti/ripartizione2013.pdf (marec 2014).

- Čepar Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne oskrbe katoličanov. Mednarodno primerjalna študija, 1. del, Kabinet ministra, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije

- DECRETO DEL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA 22 dicembre 1986, n. 917; Approvazione del testo unico delle imposte sui redditi. Spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- DECRETO DEL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA 26 ottobre 1972, n. 633; Istituzione e disciplina dell'imposta sul valore aggiunto, spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- DECRETO DEL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA 29 settembre 1973, n. 601; Disciplina delle agevolazioni tributarie, spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- DECRETO LEGISLATIVO 12 dicembre 2003, n. 344; Riforma dell'imposizione sul reddito delle societa', a norma dell'articolo 4 della legge 7 aprile 2003, n. 80. Spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- DECRETO LEGISLATIVO 14 marzo 2011, n. 23; Disposizioni in materia di federalismo Fiscale Municipale. Spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- DECRETO LEGISLATIVO 15 dicembre 1997, n. 446; Istituzione dell'imposta regionale sulle attivita' produttive% Spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- DECRETO LEGISLATIVO 31 ottobre 1990, n. 346; Approvazione del testo unico delle disposizioni concernenti l'imposta sulle successioni e donazioni. Spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- DECRETO-LEGGE 3 ottobre 2006, n. 262; Disposizioni urgenti in materia tributaria e finanziaria Spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- Evropska komisija: State aid C 26/2010 (ex NN 43/2010 (ex CP 71/2006)) – Italy. Scheme concerning the municipal real estate tax exemption granted to real estate used by non commercial entities for specific purposes. Spletna stran Evropske komisije: http://ec.europa.eu/competition/state_aid/cases/237903/237903_1156612_9_2.pdf (marec 2014).

- LEGGE 20 maggio 1985, n. 222; Disposizioni sugli enti e beni ecclesiastici in Italia e per il sostentamento del clero cattolico in servizio nelle diocesi, spletna stran Normattiva: http://www.normattiva.it/ (februar 2014).

- Wikipedia, Religion in Italy: http://en.wikipedia.org/wiki/Religion_in_Italy (marec 2014). Kanada: - Canada Revenue Agency, spletna stran: http://www.cra-arc.gc.ca/menu-eng.html (marec 2014).

58

- Canadian Catholic Organization for Development and Peace, letno poročilo za 2012-2013: http://www.devp.org/sites/www.devp.org/files/documents/materials/devpeace_annual_report_2012-2013.pdf (marec 2014).

- Canadian Conference of Catholic Bishops (CCCB): http://www.cccb.ca/site/eng/media-room/archives/public-statements/2012/3306-cccb-statement-concerning-ccodp-funding (marec 2014).

- Chaplain - Spiritual Care TRILLIUM HEALTH PARTNERS Mississauga, ON, CANADA, spletna stran: http://www.workopolis.com/jobsearch/job/14957554?uc=E8, (20. 3. 2014).

- Chaplain Branch (Canadian Forces), spletna stran Wikipedia: http://en.wikipedia.org/wiki/Chaplain_Branch_(Canadian_Forces)#Canadian_Forces_Chaplain_School_and_Centre, (20. 3. 2014).

- Chaplain Recruitment, spletna stran: http://www.forces.gc.ca/en/jobs-caf-unique/chaplaincy.page, (20. 3. 2014).

- Čepar Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne oskrbe katoličanov. Mednarodno primerjalna študija, 1. del, Kabinet ministra, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije.

- Income Tax Act: http://laws-lois.justice.gc.ca/eng/acts/i-3.3/ (marec 2014). - National Defence and the Canadian Armed Forces, spletna stran: http://www.forces.gc.ca/en/jobs-caf-

unique/chaplaincy-reserve-officer.page, 20. 3. 2014. - Proračun province Quebec: http://www.budget.finances.gouv.qc.ca/budget/2014-2015/index_en.asp

(marec 2014). - Religious Tolerance: Government treatment of religious charities:

http://www.religioustolerance.org/can_rel4.htm (marec 2014). - Rothesay Regional Police Force, spletna stran:

http://www.rothesayregionalpolice.com/Rothesay_Regional_Police_Force/Services_-_Chaplain_Unit.html, (19. 3. 2014).

- Statistics Canada, spletna stran: http://www.statcan.gc.ca/daily-quotidien/130508/dq130508b-eng.htm (marec 2014).

- Tečajnica Banke Slovenije: http://www.bsi.si/podatki/tec-bs.asp (21. 3. 2014). - The 2012 Financial Report of the Archdiocese of Toronto:

http://www.archtoronto.org/pdf/2012Financials.pdf (marec 2014). - United States International Grantmaking, spletna stran:

http://www.usig.org/countryinfo/canada.asp#ftn14 (marec 2014). - Wikipedia, Section Twenty-nine of the Canadian Charter of Rights and Freedoms:

http://en.wikipedia.org/wiki/Section_Twenty-nine_of_the_Canadian_Charter_of_Rights_and_Freedoms (marec 2014).

- Wikipedia, spletna stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_voja%C5%A1kih_ordinatov, 6. 3. 2014. - Zakon o davčni odmeri (Assessment Act) province New Brunswick:

http://laws.gnb.ca/en/Showpdf/cs/A-14.pdf (marec 2014). - Zakon o davku na nepremičnine (Real Property Tax Act) province New Brunswick:

http://laws.gnb.ca/en/Showpdf/cs/R-2.pdf (marec 2014).

Latvija - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


Litva - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


Madžarska - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


59


Nemčija: - Bajec, Barbara (2008): Verska duhovna oskrba v javnih institucijah. Diplomska naloga, Pravna

fakulteta Univerze v Ljubljani. - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


- Davčni zakon – Abgabenordnung (AO): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/ao_1977/gesamt.pdf (marec 2014).

- DW, The opaque financing of Germany's churches, spletna stran: http://www.dw.de/the-opaque-financing-of-germanys-churches/a-17161371 (marec 2014).

- Eurel, Sociological and legal data on religions in Europe: Public Financing of Churches: http://www.eurel.info/spip.php?rubrique81 (marec 2014).

- Freistaat Bayern, Haushaltsplan 2013/2014; Einzelplan 05 für den Geschäftsbereich des Bayerischen Staatsministeriums für Unterricht und Kultus: http://www.stmf.bayern.de/haushalt/staatshaushalt_2013/haushaltsplan/Epl05.pdf (marec 2014).

- Obrtni zakon – Gewerbesteuergesetz (GewStG): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/gewstg/gesamt.pdf (marec 2014).

- REMID, Religionswissenschafter Medien- ind Informationsdienst e. V.: http://www.remid.de/remid_info_zahlen.htm (marec 2014).

- Ustava ZRN – Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (GG): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/gg/gesamt.pdf (marec 2014).

- Wikipedia: Kirchenfinanzierung: http://de.wikipedia.org/wiki/Kirchenfinanzierung#cite_note-Petersen-9 (marec 2014).

- Wikipedia: Kirchensteuer: http://de.wikipedia.org/wiki/Kirchensteuer_(Deutschland)#Kirchensteuergesetze_der_L.C3.A4nder (marec 2014).

- Zakon o davku na dediščine in darila – Erbschaftsteuer- und Schenkungsteuergesetz (ErbStG): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/erbstg_1974/gesamt.pdf (marec 2014).

- Zakon o davku na dodano vrednost (Umsatzsteuergesetz - UStG): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/ustg_1980/gesamt.pdf (marec 2014).

- Zakon o davku na dohodek – Einkommensteuergesetz (EStG): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/estg/gesamt.pdf (marec 2014).

- Zakon o davku na dohodek (dobiček) pravnih oseb – Körperschaftsteuergesetz (KStG): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/kstg_1977/gesamt.pdf (marec 2014).

- Zakon o davku na nepremičnine – Grundsteuergesetz (GrStG): http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/grstg_1973/gesamt.pdf (marec 2014).

- Nizozemska: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


Poljska: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne



Portugalska: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


60

Slovaška: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


Rusija: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


- Federal Law on the Freedom of Conscience and Religious Associations (No. 125-Fz of September 26, 1997 with the Amendments and Additions of March 26, 2000, March 21, July 25, 2002, December 8, 2003, June 29, 2004, July 6, 2006, February 28, July 23, 2008, spletna stran: http://www.legislationline.org/topics/country/7/topic/78, (4. 3. 2014).

- Ruska Wikipedia, Википедия, Экономическая деятельность Русской православной церкви, http://ru.wikipedia.org/wiki, (marec 2014).

- Ruski davčni zakonik, Налоговый кодекс Российской федерации (НК РФ), http://base.garant.ru/10900200/, http://www.consultant.ru/popular/nalog1/, http://www.russian-tax-code.com/PartII/Section8/Chapter21.html, (marec 2014).

- Russia 2012, International Religious Freedom Report, http://www.state.gov/documents/organization/208572.pdf, (marec 2014).

- Russia: Unruly State of Law, Findings from a Visit of the U.S. Commission on International Religious Freedom (USCIRF), http://www.uscirf.gov/sites/default/files/resources/January%202013%20Russia%20Policy%20Brief%20(Final2)(1).pdf, (marec 2014).

- Statut ruske pravoslavne cerkve, Statute of the Russian Orthodox Church, Устав Русской Православной Церкви, https://mospat.ru/ru/documents/ustav/, https://mospat.ru/en/documents/ustav/. (marec 2014).

- Ustava Ruske federacije, http://www.constitution.ru/en/10003000-02.htm, (marec 2014). - Wikipedija, spletna enciklopedija, http://en.wikipedia.org/wiki/Religion_in_Russia, (marec 2014). - Zakon o verski svobodi in verskih skupnostih, ruska verzija, veljavno stanje Закон o свободе

совести и о религиозных объединениях, http://www.consultant.ru/document/cons_doc_LAW_149069/ (marec 2014).

- Ислам очень нуждается в поддержке государства, http://www.islamio.ru/news/society/islam_ochen_nuzhdaetsya_v_podderzhke_gosudarstva/ (marec 2014).

Srbija: - Centar za razvoj neprofitnog sektora (CRNPS), Najviše iz budžeta dobija Srpska pravoslavna crkva,

http://www.crnps.org.rs/2010/najvise-iz-budzeta-dobija-srpska-pravoslavna-crkva (marec 2014). - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


- Draft Law on Religious Organisations in Serbia, spletno mesto: http://www.legislationline.org/documents/action/popup/id/15689, 5. 3. 2014.

- http://www.psf.vojvodina.gov.rs/Budzet%202014.pdf (marec 2014). - Kako crkve i verske zajednice ostvaruju poreske olakšice: bez poreza na tamjan, spletna stran

samostana Lepavina, http://www.manastir-lepavina.org/vijest.php?id=969, (marec 2014). - Kancelarija za saradnju s crkvama i verskim zajednicama, citirani drugi zakoni, spletna stran,

http://www.vere.gov.rs/Lat/Siteview.asp?ID=4 (marec 2014). - Kurir, spletna stran: http://arhiva.kurir-info.rs/arhiva/2005/januar/28/H-09-28012005.shtml, 19. 3. 2014. - M. Štefanič Mojca (2013): V Srbiji po 70 letih ponovno vojaška duhovna oskrba. Družina, spletna

stran: http://www.družina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/v-srbiji-po-70-letih-ponovno-vojaska-duhovna-oskrba, (5. 3. 2014).

- Obris: Prvi vojni svećenici u Vojsci Srbije, spletna stran: http://obris.org/regija/prvi-vojni-svecenici-u-vojsci-srbije/ (11. 3. 2014).

61

- Srbija, Wikipedia, spletna stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Srbija#Veroizpoved, 12. 3. 2014. - Tašković M. (2012): Kapele u bolnicama na zahtev pacijenata, 24sata, spletna stran:

http://www.24sata.rs/vesti/beograd/vest/kapele-u-bolnicama-na-zahtev-pacijenata/29902.phtml, (19. 3. 2014).

- Tečajnica Banke Slovenije, http://www.bsi.si/podatki/tec-bs.asp, (4. marec 2014). - Uredba o vršenju verske službe u vojsci Srbije, (Objavljena u "Sl. glasniku RS", br. 22 od 31. marta

2011), spletna stran: http://www.podaci.net/_gSRB/propis/Uredba_o_vrsenju/U-vvsvsr03v1122.html, (17. 3. 2014).

- Zakon o budžetu Republike Srbije za 2013. godinu, http://www.parlament.gov.rs/upload/documents/3472-12%20Lat.pdf (marec 2014)..

- Zakon o budžetu Republike Srbije za 2014. godinu, http://www.parlament.gov.rs/upload/archive/files/lat/pdf/zakoni/2013/4174-13Lat.pdf

- Zakon o crkvama i verskim zajednicama, 36/2006 (Srbija), http://www.puma.vojvodina.gov.rs/dokumenti/zakoni/Zakon_crkve_vz.pdf (marec 2014).

- Покрајинскa скупштинскa одлукa o буџету Aутономне покрајине Bојводине за 2014. Годину, Španija: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne


Švedska: - Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne



Združene države Amerike: - About.com, spletni strani http://nonprofit.about.com/od/faqsthebasics/a/The-Difference-Between-A-

Church-And-A-Religious-Organization.htm, http://atheism.about.com/od/churchestaxexemptions/a/churchsubsidy.htm (marec 2014).

- Bigthink, spletna stran http://bigthink.com/21st-century-spirituality/how-to-make-71-billion-a-year-tax-the-churches (marec 2014).

- Čepar, Drago (2010): Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne oskrbe katoličanov. Mednarodno primerjalna študija, 1. del, Kabinet ministra, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije.

- Dyer, Mary Helen: State Prison Chaplain Salaries, Chron, spletna stran http://work.chron.com/state-prison-chaplain-salaries-1666.html, (19. 3. 2014).

- ECCU, spletna stran https://www.eccu.org/resources/advisorypanel/2013/surveyreports20 (marec 2014).

- Orton J. Margaret (2008): Transforming Chaplaincy: The Emergence of a Healthcare Pastoral Care for a Post-Modern World. Journal of Health Care Chaplaincy, 15, str. 114–131.

- Pease Warnock, Carla Jean (2009): Who Pays for Providing Spiritual Care in Healthcare Settings? The Ethical Dilemma of Taxpayers Funding Holistic Healthcare and the First Amendment Requirement for Separation of Church and State. Journal Of Religion And Health, Vol. 48 (4), pp. 468-81.

- ProCon.org, spletna stran http://churchesandtaxes.procon.org/#background (marec 2014). - Slovenska škofovska konferenca (SŠK), spletna stran: http://katoliska-cerkev.si/duhovna-oskrba-v-

vojski-in-policiji (19. 3. 2014). - Slovenska škofovska konferenca (SŠK), spletna stran: http://katoliska-cerkev.si/duhovna-oskrba-v-

vojski-in-policiji (19. 3. 2014). - Spletna stan Justia.com, http://law.justia.com/constitution/us/amendment-01/02-establishment-of-

religion.html (marec 2014). - tax guide for Churches and Religous Organizations, Internal Revenue Service,

http://www.irs.gov/pub/irs-pdf/p1828.pdf (marec 2014).

62

- The Economist, http://www.economist.com/node/21560536 (marec 2014). - Ustava ZDA, http://www.law.cornell.edu/constitution, (marec 2014). - Wikipedia, http://en.wikipedia.org/wiki/Establishment_Clause (marec 2014). - Wikipedia, spletna enciklopedija http://en.wikipedia.org/wiki/Religion_in_the_United_States, (marec

2014). - Wikipedia, spletna stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_voja%C5%A1kih_ordinatov (6. 3. 2014).

Združeno kraljestvo: - Sosič, Petra (2012): Pravica zapornikov do duhovne oskrbe. Diplomska naloga, Pravna fakulteta

Univerze v Ljubljani.