ERM II in ekonomska politika v tranzicijskih državahold.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/repina-sebastijan.pdfERM II in ekonomska politika v tranzicijskih državah IZJAVA Študent SEBASTIJAN

ERM II in ekonomska politika v tranzicijskih državah

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO


Študent: Sebastijan Repina

Številka indeksa: 81510007

Redni študij

Program: univerzitetni

Študijska smer: Splošna ekonomija

Mentor: prof. dr. Davor Savin

Maribor, marec, 2005

1


IZJAVA

Študent SEBASTIJAN REPINA izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki

sem ga napisal pod mentorstvom prof. dr. DAVOR SAVINA in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

V Mariboru, dne _______________ Podpis: ________________________

2


PREDGOVOR

Dohitevanje razvitejših držav prav tako zahteva strukturno in institucionalno prilagajanje.

Postopno doseganje referenčnih vrednosti maastrichtskih kriterijev po 90. letu je v Sloveniji kompatibilno s procesi monetarne integracije razvitejših držav, kar bo omogočilo prevzem evra.

Po vstopu v ERM II so makroekonomski in tečajni riziki vir potencialnih nekonsistentnosti med stabilnostjo tečaja in inflacijskim kriterijem. Če je monetarna politika osredotočena na tečajno stabilnost, se mora inflacijska dinamika regulirati z ustrezno kombinacijo dezindeksacije plač, rigorozno cenovno politiko v sektorjih slovenskega gospodarstva, kjer nezadostna konkurenčnost in rast plač povzročata cenovne pritiske in s fiskalnim prilagajanjem.

Prevzem evra zahteva usklajeno delovanje ekonomskih politik. Na srednji rok je mogoče doseči konvergenčno raven inflacije z naslednjo kombinacijo politik: dezindeksacijski mehanizmi morajo prispevati k večji fleksibilnosti trga dela, ustrezna regulacija cen v sektorjih z manjšo konkurenčnostjo odpravlja vpliv na apreciacijo tečaja in zagotoviti je potrebno tečajno stabilnost.

3


Kazalo vsebine: 1 UVOD ............................................................................................................................................... 6 2 TEORIJA OPTIMALNEGA VALUTNEGA PODROČJA......................................................... 7

2.1 PONUDBENI IN POVPRAŠEVALNI ŠOKI ............................................................................................ 8 2.2 ASIMETRIČNOST ŠOKOV IN TRANZICIJSKE DRŽAVE ........................................................................ 9

2.2.1 Struktura gospodarstva ..................................................................................................... 10 2.2.2 Integriranost zunanje trgovine .......................................................................................... 12 2.2.3 Fleksibilnost trga dela....................................................................................................... 13 2.2.4 Integriranost finančnega sektorja ..................................................................................... 14

3 EKONOMSKA POLITIKA V POGOJIH OMEJENE TEČAJNE FLEKSIBILNOSTI........ 16 3.1 MAASTRICHTSKI KRITERIJI IN TRANZICIJSKE DRŽAVE ................................................................ 16 3.2 TEČAJNI REŽIMI V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH................................................................................ 19

3.2.1 Režim trde vezave v okviru sistema fiksnega deviznega tečaja.......................................... 20 3.2.2 Režim mehke vezave v okviru sistema fiksnega deviznega tečaja oziroma režim

prilagodljivo fiksnega deviznega tečaja z razširjenimi mejami nihanja........................... 21 3.2.3 Režim uravnavano fleksibilnega deviznega tečaja z inflacijskim ciljanjem....................... 21

3.3 MAKRO RIZIKI V SISTEMU ERM II IN KOORDINIRANOST EKONOMSKIH POLITIK........................... 22 3.4 BALASSA-SAMUELSONOV UČINEK............................................................................................... 23

3.4.1 Definicija menjalnega in nemenjalnega sektorja in prisotnost Balassa-Samuelsonovega učinka ............................................................................................................................... 24

3.5 KOMBINACIJE EKONOMSKIH POLITIK V TRANZICIJSKIH GOSPODARSTVIH .................................... 27 3.5.1 Češka ................................................................................................................................. 27 3.5.2 Estonija.............................................................................................................................. 30 3.5.3 Latvija................................................................................................................................ 32 3.5.4 Litva................................................................................................................................... 34 3.5.5 Madžarska ......................................................................................................................... 36 3.5.6 Poljska............................................................................................................................... 39 3.5.7 Slovaška............................................................................................................................. 41

4 SLOVENIJA .................................................................................................................................. 44 4.1 DENARNI SISTEM V SLOVENIJI ..................................................................................................... 44 4.2 VLOGA NADZOROVANE CENE ...................................................................................................... 46 4.3 PROBLEMATIKA PLAČE ................................................................................................................ 48 4.4 KOORDINIRANOST EKONOMSKIH POLITIK V SLOVENIJI IN MAKRO OKOLJE .................................. 51

5 SKLEP ............................................................................................................................................ 54 6 POVZETEK ................................................................................................................................... 56 7 ABSTRACT ................................................................................................................................... 57 8 LITERATURA............................................................................................................................... 58

4


Seznam Tabel:

TABELA 1: VELIKOST SEKTORJEV IN DELEŽ ZAPOSLENIH PO SEKTORJIH V LETU 2002 (V %BDP IN V % VSEH ZAPOSLENIH)................................................................................................................................. 11

TABELA 2: ŠTEVILO BANK V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH IN KAPITALSKA UDELEŽBA V PREMOŽENJU BANK (»ASSETS«).................................................................................................................................... 15

TABELA 3: KOMERCIALNE BANKE V AC-8 V TUJI LASTI V LETU 2002............................................................. 15 TABELA 4: IZPOLNJEVANJE KONVERGENČNIH KRITERIJEV TRANZICIJSKIH GOSPODARSTEV ZA LETO 2005 ..... 17TABELA 5: DEVIZNI REŽIMI V NEKDANJIH KANDIDATKAH ZA VSTOP V EU, V LETIH 1990-2003 ..................... 19 TABELA 6: IZBRANE ŠTUDIJE TESTIRANJA PRISOTNOSTI BALASSA-SAMUELSON UČINKA ZA TRANZICIJSKE

DRŽAVE......................................................................................................................................... 26

Seznam Grafov: GRAF 1: PONUDBENI ŠOK .................................................................................................................................. 8 GRAF 2: SIMETRIČNOST/ASIMETRIČNOST ŠOKOV MED NOVIMI/STARIMI ČLANICAMI EU................................. 10 GRAF 3: DELEŽ INTRA-INDUSTRIJSKE MENJAVE V NOVIH ČLANICAH EU V LETU 2000 (V % OD CELOTNE

ZUNANJE TRGOVINE Z EU-15............................................................................................................ 12 GRAF 4: TEČAJNO GIBANJE GLEDE NA EVRO (ČEŠKA) ..................................................................................... 29 GRAF 5: TEČAJNO GIBANJE GLEDE NA EVRO (ESTONIJA)................................................................................. 31 GRAF 6: TEČAJNO GIBANJE GLEDE NA EVRO (LATVIJA) .................................................................................. 33 GRAF 7: TEČAJNO GIBANJE GLEDE NA EVRO (LITVA)...................................................................................... 35 GRAF 8: TEČAJNO GIBANJE GLEDE NA EVRO (MADŽARSKA) ........................................................................... 37 GRAF 9: TEČAJNO GIBANJE GLEDE NA EVRO (POLJSKA).................................................................................. 40 GRAF 10: TEČAJNO GIBANJE GLEDE NA EVRO (SLOVAŠKA) ............................................................................ 42 GRAF 11: DENARNI AGREGATI M1, M2, M3 IN GOTOVINA ............................................................................. 46 GRAF 12: MEDLETNE STOPNJE RASTI POVPREČNIH NETO PLAČ DO SREDINE 3. ČETRTLETJA 2003 ................... 50

5


1 UVOD

V zgodnjih 90. letih so tranzicijska gospodarstva izvajala vrsto temeljnih ekonomskih reform. Ključno vprašanje stabilizacije in programov reform v začetni fazi tranzicije je bilo, v kolikšni meri izhaja vztrajanje inflacije iz nezadostne fiskalne in monetarne restriktivnosti ter iz netržnega oblikovanja plač. Rast količine denarja v obtoku je namreč bila v teh državah pogojena s proračunskimi potrebami, z rastjo plač, ki ni bila odvisna od rasti produktivnosti, medtem ko je inflacijska inercija dodatno prispevala h krepitvi cenovnih pričakovanj. Postopno vključevanje tranzicijskih gospodarstev v evropske integracijske procese je zahtevalo zniževanje inflacije in selektivno liberalizacijo cen blaga, storitev in cen proizvodnih dejavnikov (Begg 1996).

Po dolgoletnem obdobju pogajanj in pridruženega članstva, se območje EU povečuje. Med novimi članicami so Češka Republika, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška in Slovenija. Te države so v zadnji fazi sistematične transformacije v tržna gospodarstva. Izpolnitev Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in ERM II pa omogočajo prevzem evra.

Prevzem valute širšega valutnega območja vključuje dve implikaciji, in sicer, države, ki so izpostavljene podobnim šokom in imajo sinhronizirane poslovne cikle, imajo majhno potrebo po samostojni monetarni politiki; drugič, četudi so šoki asimetrični, so regije oziroma države sposobne absorbirati neugodne učinke šokov preko mehanizma prilagajanja cen oziroma faktorske mobilnosti. Zato je potrebno presojati stopnjo simetričnosti šokov med pridruženimi članicami in njihove absorpcijske mehanizme.

Maastrichtski konvergenčni kriteriji onemogočajo vstop v monetarno unijo državam, ki so manj finančno stabilne in ki bi lahko posledično ogrozile stabilnost EMU ter kredibilnost monetarne politike ECB. Doseganje stabilnosti tečaja in cen je dodatno oteženo zaradi Balassa-Samuelsonovega učinka in apreciacijskih pritiskov kot posledice tranzicijskega dohitevanja razvitih držav (“catching-up” proces).

Maastrichtski konvergenčni kriteriji niso kompatibilni s procesom dohitevanja, ker stabilnost nominalnega tečaja implicira relativno višjo inflacijo v pridruženih članicah, kjer je stopnja gospodarske rasti višja kot povprečje držav EU. Višja rast od EU povprečja in prestrukturiranje tranzicijskih gospodarstev prispevata k variabilnosti tečaja in k inflacijskim diferencialom. Monetarna in tečajna politika sta usmerjeni k prilagajanju posledicam realne apreciacije, ki izvira iz rasti produktivnosti menjalnega sektorja, kar se prenese na ne-menjalni sektor zaradi Balassa-Samuelsonovega učinka. Zato so stroški fiksiranja tečaja pri pridružitvi k monetarni uniji odvisni od značaja šokov v narodnem gospodarstvu.

Pri tem zahteva doseganje referenčne inflacijske stopnje usklajeno delovanje vsaj treh instrumentov: zmerno deindeksacijo plač, strogo cenovno politiko na tistih področjih slovenskega gospodarstva, kjer pomanjkanje konkurence ne zagotavlja cenovne stabilnosti in preudarno denarno politiko.

6


2 TEORIJA OPTIMALNEGA VALUTNEGA PODROČJA

Optimalno denarno področje se definira po Mundell-u kot področje, znotraj katerega so menjalna razmerja med valutami absolutno fiksna (Steinherr, 1994, str. 39); pri čemer ni potrebno, da obstaja enotna valuta, temveč lahko obstaja ureditev, kjer so nacionalni tečaji valut absolutno fiksni. Pri tej teoriji se upoštevajo naslednje predpostavke, in sicer, da je optimalno denarno področje tisto, v katerem je delovna sila visoko mobilna ter nominalne plače navzdol fleksibilne in v katerem je prisotna popolna mobilnost kapitala. Mundell v svoji analizi ugotavlja, da v primeru asimetričnih gospodarskih šokov zaradi različnih ravni produktivnosti ter realnih plač v dveh regijah oziroma državah, enotno denarno področje ne more preprečiti hkrati povečane brezposelnosti ter inflacijskih pritiskov, razen v primeru visoke mobilnosti produkcijskih faktorjev oziroma delovne sile, ki kompenzira negativni učinek togosti spreminjanja plač ter fiksnih deviznih tečajev. Pomanjkljivost Mundellove analize je v tem, da izhaja iz proučevanja modela »ena država-en sektor«, ki je povsem neprimerna glede na dejansko stanje v Evropski uniji in bi pripeljala do napačnih sklepov o učinkovitosti denarne unije (Steinherr, 1994, str. 41).

Pojem denarno področje običajno označuje prostorsko veljavnost ene valute oziroma področje znotraj katerega je obstoj ene same valute optimalen. Če se število udeležencev na določenem denarnem področju poveča, se povečajo tako stroški kot koristi. Optimum dosežemo takrat, ko so neto koristi maksimalne. Če bi vsak posameznik izdajal svoj denar, bi se korist denarja zmanjšala, saj noben denar ne bi opravljal funkcije neposrednega in varnega plačilnega sredstva. V nasprotnem primeru, če bi upoštevali samo kriterij denarne likvidnosti, bi bilo optimalno denarno področje svetovno gospodarstvo, kar bi pomenilo, da bi vsa gospodarstva sveta uporabljala eno samo valuto. Glede na raznolikost držav pa je zelo malo verjetno, da bi skupna denarna politika ustrezala vsem.

Na splošno velja, da je za majhne države denarna integracija koristna, saj je denarna politika na večjih valutnih področjih učinkovitejša in kredibilnost velikih centralnih bank običajno večja.

Najpomembnejši kriteriji optimalnega denarnega področja so (Kenen, 1969, str. 31-49):

Mobilnost produkcijskih faktorjev

Ta kriterij temelji na predpostavki nefleksibilnosti cen in plač. V državi kjer nastane šok, se pri fiksnem tečaju, lahko prilagajajo le produkcijski faktorji. Tovrstna prilagajanja so nujna, da se v državi ne pojavljajo velike stopnje brezposelnosti. Ker je mobilnost kapitala že dovolj velika, se ta kriterij nanaša predvsem na mobilnost dela.

Odprtost gospodarstva

Ta kriterij se nanaša predvsem na učinkovitost tečajne politike za odpravo neravnovesij v primeru asimetričnega šola. Čim bolj je gospodarstvo odprto, tem večji je prenos sprememb tečaja v domače cene in tem manjša je učinkovitost tečajne politike. Za takšne države je zato primerneje, da se vključijo v denarno unijo in verjetneje, da tvorijo optimalno denarno področje kot velika, bolj zaprta gospodarstva.

7


Raznolikost

V gospodarstvu z zelo raznoliko proizvodno strukturo je manjša možnost nastanka asimetričnih šokov in njihove posledice so manj izrazite, saj šok prizadene del gospodarstva. Takšna država je prej del optimalnega denarnega področja in koristi vključitve v denarno unijo so zanjo običajno večje kot za državo z bolj enotno proizvodno strukturo.

2.1 Ponudbeni in povpraševalni šoki

Ponudbeni šoki so odvisni od cikličnih nihanj v tujini in povzročajo dolgoročnejša nihanja v domači proizvodnji. Povpraševalni šoki pa so začasni, torej so kratkoročne narave, ter so lahko posledica nižjih realnih obrestnih mer, ki pa vodijo v porast povpraševanja (več o tem, glej, Fidrmuc in Maurel, 2004, str. 197-201).

O ponudbenem šoku govorimo takrat, kadar se nepričakovano spremeni ponudba nekega blaga ali nekega sektorja. Posledica tega šoka je sprememba cene ali proizvodnja neke storitve, proizvoda. Lahko bi dejali, da povzroči ponudbeni šok trajen vpliv na proizvodnjo in na cene. Prav ta nenadna sprememba vpliva na ravnovesno ceno. Poznamo negativni ponudbeni šok ter pozitivni ponudbeni šok.

Negativni ponudbeni šok ali drugače tudi nenadno zmanjšanje ponudbe ima za posledico, da pride do povišanja cen in krivulja agregatne ponudbe se premakne v levo navzgor (Graf 1). Hkrati s tem se zmanjša proizvodnja in tako povzroči stagflacijo oziroma inflacijske pritiske (primer za negativni ponudbeni šok je bila motnja pri dobavi ruskega plina v EU, motnja pri dobavi naftnih derivatov, v kmetijstvu pa izostanek pridelka pšenice itd.).

Graf 1: Ponudbeni šok

Vir: Answers, 2006

8


Pozitivni ponudbeni šok ali drugače tudi nenadno povečanje ponudbe pa ima za posledico, da pride do znižanja cen in premakne krivuljo agregatne ponudbe v desno navzdol. Pri tem šoku se navadno prepleta tudi tehnološki šok, saj z razvijanjem vedno boljše in tako tudi cenejše tehnologije vpliva na proizvodnjo (več o tem, glej, Answers, 2006).

O povpraševalnem šoku govorimo takrat, kadar se nepričakovano spremeni povpraševanje po nekem blagu, storitvi. Posledica tega šoka je sprememba cene neke storitve, proizvoda. Na obseg proizvodnje vpliva le kratkotrajno, medtem ko pa na cene vpliva, tako kot ponudbeni šok, trajno. Ta nenadna sprememba vpliva na ravnovesno ceno. Poznamo negativni povpraševalni šok ter pozitivni povpraševalni šok.

Negativni povpraševalni šok ali drugače tudi nenadno zmanjšanje povpraševanja ima za posledico, da pride do znižanja cen. Premakne se krivulja agregatnega povpraševanja levo navzdol. Hkrati s tem se zmanjša proizvodnja in tako lahko povzroči stagflacijo (do tega pride na primer, če se povečajo davki, pri restriktivni denarni politiki, zaradi zmanjšanja trošenja države itd.)

Pozitivni povpraševalni šok ali drugače tudi nenadno povečanje povpraševanja pa ima za posledico, da pride do povišanja cen. Tako se premakne krivulja agregatnega povpraševanja v desno navzgor (do tega pride, če se na primer zmanjšajo davki, pri ekspanzivni denarni politiki ali pri povečanju trošenja države itd.) (več o tem, glej, Answers, 2006).

2.2 Asimetričnost šokov in tranzicijske države

Argument, ki podpira fleksibilni menjalni tečaj je odvisen od tega, kako blizu so meje držav in meje regij oziroma kako so gospodarstva med seboj povezana. Mundell 1961, str. 663) poudarja pomen ohranjanja fleksibilnosti menjalnega tečaja v tistih državah, ki so izpostavljene asimetričnim povpraševalnim šokom, še posebej v kolikor nominalna togost cen in plač, omejena mobilnost delovne sile ovirajo potrebne prilagoditve šokom, saj v kolikor lahko prevladujoči sistem menjalnega tečaja oziroma tečajni kanal transmisije vzdržuje zunanjo ravnovesje brez tega, da povzroči nezaposlenost ali inflacijo, velja da je sistem optimalen (Mundell 1961, str. 657-665).

Nekateri avtorji argumentirajo, da je tečajna fleksibilnost potrebna v državah, kjer potekajo intenzivne strukturne spremembe kot so rast produktivnosti, finančna integracija, strukturna politika itd. in se tečajna politika uporablja za nevtraliziranje ponudbenih in povpraševalnih šokov (Borowski 2001). Medtem ko drugi avtorji navajajo, da pri simetričnih šokih fiksiranje tečaja ne prinese dodatnih stroškov za gospodarstvo. Raziskave so pokazale, da je asimetričnost ponudbenih šokov v tranzicijskih državah resistentna, medtem ko so povpraševalni šoki simetrični (Babetskii et. al. 2004, str. 217-224).

Povpraševalni šoki so odvisni od narave monetarnega režima, medtem ko ponudbeni šoki odsevajo proces tranzicije v primerjavi s trgom. Ponudbeni šoki kažejo, ali se bodo države srednje in vzhodne Evrope soočile z asimetričnimi šoki ob vstopanju v monetarno unijo. Ti šoki pa imajo dolgoročen učinek na cene in na proizvodnjo, ki pa jih monetarna politika in fiskalna politika ne moreta omiliti. Države, ki imajo podobno politiko, imajo skoraj enake endogene vzorce povpraševalnih šokov kakor tudi države v EU, medtem ko ponudbeni šoki odsevajo produktivnost v primerjavi s tranzicijskimi

9


državami in nimajo učinka na kratkoročna ciklična nihanja (Horvath in Ráftai 2004, str. 202-212).

Verjetnost asimetričnih šokov je lahko velika, ne glede na to, ali se uporabljajo politike deviznih tečajev in neodvisna monetarna politika v državah srednje in vzhodne Evrope. Vendar, četudi se simetrija povpraševalnih šokov povečuje, so asimetrije ponudbenih šokov konstantne in se ne spreminjajo v teh državah (kar se je potrdilo tudi v Španiji, na Portugalskem in na Irskem).

Rezultati empirični raziskav kažejo, da so šoki pridruženih članic idiosinkrazijski in da niso v tesni korelaciji z EMU oziroma s prevladujočimi šoki vodilnih držav EMU, Nemčije, Francije in Italije. Prisotna je večja konvergenca na strani šokov povpraševanja in manjša konvergenca na strani ponudbenih šokov. Vendar pogosto so tranzicijske države nezmožne sinhronizirati se z državami EU in zato so namesto sinhronizacije nekatere fiksirale nominalni tečaj in pustile, da se izboljšanje produktivnosti odrazi endogeno na inflacijskih diferencialih (Mihaljek in Klau, 2004, str. 63-95). Konvergenca šokov povpraševanja pa pomeni, da lahko pridružene članice posnemajo ECB v kontekstu stopenj rasti primarnega denarja (Horvath and Ráftai, 2004, str. 208-210).

Države, kjer so ponudbeni in povpraševalni šoki pozitivno korelirani so pozicionirane v zgornjem desnem kvadrantu prikazu, medtem ko je negativna korelacija med novimi članicami in državami evro območja prikazana v spodnjem levem kvadrantu. Rezultati za Češko in Slovaško so pozitivno korelirani v kontekstu ponudbenih šokov z evro območjem, medtem ko je korelacija povpraševalnih šokov negativna, kar kaže na idiosinkrazijske premike v ekonomski politiki v prejšnjem obdobju tranzicije glede na zdajšnje stanje (povzeto po Süppel 2003).

Graf 2: Simetričnost/asimetričnost šokov med novimi/starimi članicami EU

2.2.1 Struktura gospodarstva

BDP na prebivalca v novih članicah je še vedno pod ravnijo članic evro območja, in sicer je dosegal okrog 50% povprečja evro območja. Ne glede na to, so nove članice dosegale močno gospodarsko rast v povprečju 3,6% v obdobju 1993-2002, ki je bila občutno večja od povprečja evro območja, ki je znašala okrog 2% letno. Čeprav je večina novih članic začela na nizki ravni BDP na prebivalca in doživela hudo recesijo v začetku svoje tranzicije, se je ekonomska struktura kontinuirano prilagajala evro območju. Po

10


teoriji optimalnega valutnega območja so države s podobnimi strukturami gospodarstva manj občutljive na asimetrične šoke. Prav tako je odziv na te šoke podoben, kar pomeni, da obstaja večja verjetnost sinhronosti poslovnih ciklov (European Central Bank, 2004, str. 29).

Velikosti sektorjev gospodarstva (kmetijstvo, industrija in gradbeništvo ter storitve) in distribucija zaposlenih po sektorjih sta postopno konvergirali k evro območju, kljub velikim razlikam med samimi državami (Tabela 1). Deleži kmetijstva in industrije v BDP so še vedno višji v novih članicah kot v starih članicah EU (3,5% in 31,6% v primerjavi z 2,0% in 27,0%), kar nam pove, da proces prestrukturiranja še traja. Storitveni sektor je nekoliko manjši v novih članicah in znaša 64,9% BDP v primerjavi z 71% BDP v EU-15. Toda ko pogledamo distribucijo zaposlenih po sektorjih, opazimo še večje razlike med novimi članicami in starimi članicami. Nove članice imajo v kmetijstvu in industriji zaposlenih veliko več delavcev. Glede relativne produktivnosti v kmetijstvu so starejše članice v očitni prednosti, v industrijskem sektorju pa je produktivnost primerljiva. Po drugi strani pa imajo nove članice v storitvenem sektorju zaposlenih manj delavcev, kar pomeni, da so v storitvah bolj produktivne.

Tabela 1: Velikost sektorjev in delež zaposlenih po sektorjih v letu 2002 (v %BDP in v % vseh zaposlenih)

Velikost sektorjev (v % BDP) Delež zaposlenih (v %)

Kmetijstvo Industrija Storitve Kmetijstvo Industrija Storitve

Češka 3,2 37,3 59,5 4,8 40,0 55,3

Estonija 5,4 29,3 65,3 6,9 31,2 62,0

Latvija 4,7 24,7 70,6 15,1 24,4 60,5

Litva 7,1 30,5 62,4 17,4 27,4 55,2

Madžarska 3,7 30,7 65,6 6,2 34,1 59,7

Poljska 3,1 30,3 66,5 26,3 26,2 47,5

Slovaška 4,4 31,1 64,5 6,2 38,5 55,3

Slovenija 3,3 36,0 60,7 11,0 37,0 52,0

AC-10 3,5 31,6 64,9 15,8 31,2 53,0

Grčija 7,0 22,3 70,8 15,3 24,2 60,4

Portugalska 3,5 28,0 68,5 12,0 34,0 54,0

Španija 3,2 28,5 68,2 5,9 29,4 64,7

EU-15 2,0 27,0 71,0 3,9 28,2 67,8

Vir: European Central Bank, 2004, str. 28.

Med novimi članicami pa obstajajo relativno velike razlike v deležih gospodarskih sektorjev in distribucije zaposlenih. Delež kmetijstva po zaposlenih in po deležu v BDP je večji v novih članicah glede na povprečje EU-15. Poljska ima delež zaposlenih v kmetijstvu za 22,4 odstotnih točk večji kot EU-15, medtem ko je delež v BDP skoraj enak.

11


V Češki in Sloveniji je pa delež industrijskega sektorja tisti, ki je občutljivo večji od povprečja v EU-15. V večini novih članic je delež zaposlenih v storitvenem občutno manjši nasproti povprečja EU-15. Na vse te podatke mogoče vpliva tudi siva ekonomija. V celoti gledano se nove članice približujejo povprečju EU-15 in so že lahko primerljive z nekaterimi starejšimi članicami, kot so Grčija, Portugalska in Španija.

2.2.2 Integriranost zunanje trgovine

Kot eden od glavnih elementov teorije optimalnega valutnega območja je močna povezanost zunanje trgovine zmanjšuje potrebo po specifičnih politikah, še posebej po politiki nominalnega deviznega tečaj. Diverzificirana izvozna struktura in močne gospodarske povezave med državami, še posebej v intra-industrijski menjavi, zmanjšujejo izpostavljenost asimetričnim šokom in harmonizirajo kapacitete za absorbiranje le-teh. (European Central Bank, 2004, str. 31)

Nove članice so, z izjemo Poljske, majhna odprta gospodarstva. Stopnja odprtosti je v povprečju okoli 80% BDP in je veliko večja od odprtosti starejših članic, ki je okoli 58% BDP. Najbolj odprte nove članice so Estonija, Slovaška, Madžarska in Češka. Nove članice že imajo dobro integrirano zunanjo trgovino z EU-15. V povprečju je 67% izvoza in 60% uvoza povezano s starejšimi članicami. Vrednost zunanje trgovine novih članic s starejšimi je okoli 52% BDP in je primerljiva z vrednostjo trgovine znotraj EU-15, ki znaša okoli 60% BDP.

Graf 3: Delež intra-industrijske menjave v novih članicah EU v letu 2002 (v % od celotne zunanje trgovine z EU-15

Vir: European Central Bank, 2004.

Čeprav še vedno obstajajo velike razlike med samimi državami, se trend integriranja zunanje trgovine oziroma sedaj že intra-trgovine nadaljuje. Zanimivo je, da države, ki so najbolj integrirane (Češka, Madžarska, Poljska, Slovenija), niso tiste z najvišjimi stopnjami odprtosti. Estonija in Slovaška imata najvišji stopnje odprtosti, vendar so manj integrirane v trgovini z EU. V Estoniji je menjava s preostalima dvema baltskima državama in Rusijo še vedno zelo pomembna. Slovaška pa ima zelo velik delež

12


menjave s Češko. Nižja stopnja integriranosti pa lahko pomeni tudi večjo občutljivost na šoke oziroma manjšo simetričnost šokov.

Velika večina zunanje trgovine novih članic z EU-15 je intra-industrijske (okoli 40%) in je klasificirana kot vertikalna intra-industrijska menjava, kar pomeni menjava podobnih izdelkov z različno kakovostjo. Tako bodo države z visoko stopnjo intra-industrijske menjave podvržene podobnim šokom in trendom v industrijski aktivnosti. Tiste države, ki imajo močno povezana gospodarstva z EU-15, imajo še posebej visoke stopnje intra-industrijske menjave. Že omenjene Češka, Madžarska, Poljska in Slovenija imajo najvišje stopnje intra-industrijske menjave, in te znašajo od 46% v Poljski, do 65% v Češki. Po drugi strani pa imata Latvija in Litva le 20% celotne zunanje trgovine z EU-15 povezane z intra-industrijsko menjava. Te stopnje bodo dodatno določale občutljivost držav na zunanje šoke (Backé in Thimann, 2004, str. 28).

2.2.3 Fleksibilnost trga dela

Fleksibilni trgi dela in izdelkov lahko ustvarijo večjo prilagodljivost asimetričnim šokom. Po teoriji optimalnega valutnega področja je potreba po prilagoditvah nominalnega deviznega tečaja manjša, tem bolj so cene in plače fleksibilne, še posebej navzdol. S tem so tudi produkcijski faktorji bolj mobilni med državami in znotraj držav samih. Struktura trga delovne sile določa, kako učinkovito se lahko država prilagodi na šoke. Fleksibilnost trga delovne sile je zelo težko oceniti in kvantificirati, toda nekateri kazalci so nam lahko v pomoč: stopnja rasti novih iskalcev zaposlitve, strogost zakonodaje glede zaščite zaposlenih, radodarnost vladne pomoči za nezaposlene, centralizacija glede določanja plač, raven minimalne plače in fleksibilnost nominalnih plač (European Central Bank, 2004, str. 33).

Izzivi v prihodnosti za nove članice so predvsem stopnje nezaposlenosti, ki so visoke in celo naraščajo ter velik delež dolgoročne nezaposlenosti. Toda med novimi članicami seveda obstajajo razlike. Del nezaposlenosti je posledica procesa tranzicije in izhaja iz strukturnega problema, in ne ciklične komponente brezposelnosti. Mobilnost delovne sile je nizka, tako med delovnimi mesti kot tudi med regijami ter se še zmanjšuje. Prav tako se zmanjšuje število novih delovnih mest. Torej mobilnost med sektorji in regijami ne more biti učinkovit mehanizem pri absorbiranju šokov (Backé, Thimann, 2004, str. 42).

Nominalno povečanje plač se je do sedaj v novih članicah izvajalo v razmerju z inflacijo. Z zahtevami po nizki inflaciji v evro območju se bo povečala zahteva po večji fleksibilnosti glede možnosti zniževanja nominalnih plač. Fleksibilne in dovolj diferencirane plače so zelo pomembne za povečanje učinkovitosti trga delovne sile in prilagajanja ponudbi in povpraševanju. Prav tako so pomembna vprašanja o ročnosti kolektivnih pogodb (zaradi inflacije so te bile kratkoročne), načinu določanja plač (na ravni podjetja in sindikatov, ki pa zgubljajo člane iz leta v leto), višini minimalne plače (prevelike minimalne plače zmanjšujejo zaposlovanje), pomoči za nezaposlene (kjer pa se izkaže, da vlade niso preveč radodarne in je ta pod povprečjem starih članic).

Stopnje fleksibilnosti trga delovne sile se razlikujejo med novimi članicami, kjer je razlika tudi odvisna od metodologije oziroma kazalcev, ki jih izberemo za analizo. Obenem pa še vedno trajajoča tranzicija vpliva na te kazalce. Zato je zelo težko

13


napovedati bodoče trende glede mobilnosti in fleksibilnosti trga dela, še posebej ob začasnih omejitvah EU-15 glede pretoka delovne sile iz novih članic EU.

2.2.4 Integriranost finančnega sektorja

Po mnenju nekaterih avtorjev je visoka stopnja integriranosti finančnega sektorja odločilnega pomena za vzdržnost monetarne unije, saj razvit finančni sektor pomaga pri absorbiranju asimetričnih šokov. Teorija optimalnega valutnega območja predstavlja integriranost finančnega sektorja kot podobnost v finančni strukturi, institucijah in zakonodaji, kjer podobne strukturne značilnosti povečujejo in sinhronizirajo učinkovitost monetarne politike v gospodarstvu (European Central Bank, 2004, str. 39).

Stopnja integriranosti finančnega sektorja med novimi članicami in starejšimi članicami je dokaj visoka, čeprav obstajajo razlike med določenimi kazalci in državami. Vse nove članice so bile deležne relativno velikih kapitalskih prilivov. Posledica tega je povečano tuje lastništvo v gospodarskem in finančnem sektorju novih članic, kar pa ima dodatne prednosti, kot so transfer tehnologije in hitrejše dohitevanje držav evro območja.

Prav tako je velikega pomena konvergenca obrestnih mer, čeprav še vedno obstajajo razlike med samimi državami.

Glede podobnosti finančne strukture in finančnih institucij so nove članice zelo integrirane, kar je posledica implementacije acquis communautaire1 in visoke stopnje integracije trgov. Toda delež bančnih sredstev finančnega sektorja glede na BDP je še vedno daleč pod ravnjo EU-15. To je predvsem posledica nizkega BDP na prebivalca, kratke zgodovine bančnega sektorja in tranzicije. Od najpomembnejših značilnosti finančnih sektorjev novih članic EU je treba še omeniti prevlado bančnega sektorja nad trgom kapitala. Da bi se finančni sektor hitreje razvijal in integriral, bo predvsem pomembna prisotnost tujih lastnikov, ki imajo v večini novih članic v lasti že več kot 80% vseh sredstev bank.

Vstop tujih bank na trge tranzicijskih držav je bila gonilna sila integracije bančnega sektorja, večje finančne stabilnosti – z večjo diverzifikacijo izpostavljenosti bank in boljšim managementom rizika (glej, Kaminsky in Schmukler 2003), nadalje, učinkovitejših finančnih storitev (Levy Yeyati in Micco 2003), večje konkurenčnosti in prožnosti bančnega sektorja, kar naj bi prispevalo k večji rasti in razvoju tranzicijskih gospodarstev. Ob dejstvu, da je v tranzicijskih državah del populacije nezadostno oskrbljen z bančnimi storitvami in glede na potrebo po dokapitalizaciji finančnega sistema tranzicijskih držav (glej, BIS 2005, Hainz 2002), so tuje banke tako izkoristile poslovne možnosti v tranzicijskih državah (ob seveda določeni rizični premiji), saj je stopnja koncentracije dosegla relativno visoko raven v mnogih državah.

Proces prevzemov je v Evropi intenzivno potekal med januarjem 2000 in avgustom 2004 (Eteris 2005). Predvsem v manjših evropskih državah so omejili prevzeme in združevanja zaradi presežne koncentracije na lokalnih bančnih trgih. V petih velikih EU državah se je koncentracijsko razmerje povečala iz 27% v letu 1990 (ne-tehtano

1 Acquis Communautaire so kriteriji, ki jih je določila Evropska komisija za zagotavljanje

usklajenosti pravnega reda s pravnim sistemom EU.

14


povprečje) na 36% v letu 2001; med tem ko se je v manjših državah to razmerje povečalo s 56% na 64% (Deutsche Research Bank 2003, str. 6-8).

Banke srednje in vzhodne Evrope so naredile znaten korak pri konsolidaciji in privatizaciji bank. Delež kapitalske udeležbe države v bančnem premoženju je bil znaten v Litvi, Poljski, Sloveniji in Slovaški koncem 90-tih let, medtem ko je leta 2003 delež države znašal približno četrtino na Poljskem in v Sloveniji približno tretjino; in delež tujih bank je znaten v Estoniji, Madžarski, Litvi, Češki in Slovaški. Konsolidacija je rezultirala v večjo koncentracijo, ki merjena z deležem vodilnih bank v teh državah znatno presega povprečni delež vodilnih bank v državah zahodne Evrope, kjer znaša 39%. Na Madžarskem ima 5 večjih bank okrog 60% trga, delež treh večjih bank je v Sloveniji okrog 56% in na Slovaškem 55% (Deutsche Bank Research 2004, str. 13).

Tabela 2: Število bank v tranzicijskih državah in kapitalska udeležba v premoženju bank (»assets«)

Število bank Delež države Delež tujih bank

1997 2003 1997 2003 2003

Češka 50 35 17,5 3 96

Estonija 12 6 0 0 97,3

Madžarska 45 36 3,5 2,3 83,3

Litva 12 13 48,8 0 95,6

Latvija 32 22 6,8 4,1 47,2

Poljska 83 60 51,6 24,4 67,8

Slovenija 34 22 40,1 36 36

Slovaška 29 21 48,7 3,7 96,3

Vir: ECB, 2005, str. 17

Tabela 3: Komercialne banke v AC-8 v tuji lasti v letu 2002

Število komercialnih bank

Število bank v tuji lasti

Delež vseh sredstev v tuji lasti (v %)

Češka 37 26 86

Estonija 7 4 99

Latvija 19 12 47

Litva 14 4 94

Madžarska 39 27 87

Poljska 59 45 78

Slovaška 18 15 96

Slovenija 22 6 35

Vir: Evropean Central Bank, 2004, str. 34.

Estonija, Litva in Slovaška imajo največje deleže sredstev v tuji lasti. Nasproti pa je imela Slovenija najnižji delež sredstev v tuji lasti leta 2002. Razmerja se niso bistveno spremenila (Deutsche Research Bank 2003).

15


3 EKONOMSKA POLITIKA V POGOJIH OMEJENE TEČAJNE FLEKSIBILNOSTI

3.1 Maastrichtski kriteriji in tranzicijske države

Maastrichtski kriteriji se osredotočajo na nominalne kriterije s področja inflacije, obrestnih mer in fiskalne politike. Izpolnjevanje teh kriterijev naj bi omogočilo učinkovito izvajanje enotne denarne politike za celotno območje EMU in preprečilo, da se prekomerno izkorišča fiskalna politika kot instrument v okviru enotnega gospodarskega in denarnega področja (Banka republike Slovenije, 2003, str. 24).

Prav tako obstaja realna konvergenca, ki pa ni podana v nobenem dokumentu ECB ali Komisije EU kot kriterij za vstop v denarno unijo. Zato jim pravimo tudi neformalni kriteriji. Ti kriteriji niso kvantificirani tako kot so nominalni konvergenčni kriteriji. Kljub temu je zahtevo po izpolnjevanju kriterijev realne konvergence. Omenimo lahko dohodkovno konvergenco, ki se nanaša na raven BDP na prebivalca, medtem ko se strukturna konvergenca nanaša na reformo institucionalnega okvirja. Za doseganje realne konvergence je pomembna (Kutan in Yigit 2004, str. 25-27):

• dohodkovna konvergenca, ki pomeni izenačevanje razlik v dohodkih na prebivalca med državami (regijami),

• cenovna konvergenca, ki pomeni izenačevanje ravni cen in produktivnosti med državami (regijami).

Realno konvergenco merimo:

• β-konvergenco, ki napoveduje, da revnejše države rastejo hitreje kot bogatejše. Pomeni negativno povezavo med začetno ravnijo dohodka na prebivalca in rastjo dohodka na prebivalca. Gre za proces dohitevanja dohodka na prebivalca bogatejših držav.

• σ-konvergenco, ki se nanaša na razpršenost dohodka na prebivalca okrog povprečja. Pomeni zmanjševanje disperzije ravni dohodkov na prebivalca med državami, ki jo običajno merimo s standardnim odklonom logaritmov dohodkov prebivalca.

Pomen nominalne konvergence in realne konvergence je v tem, ker je izpolnjevanje nominalnih in realnih kriterijev med seboj tesno povezano, saj strukturne reforme, ki odpravljajo ovire na ponudbeni strani gospodarstva, kot del realne konvergence, izboljšujejo razmere za gospodarsko rast in so spodbuda k oblikovanju okolja nizke inflacije in obrestnih mer. Prav tako pa nominalna konvergenca, z ustavljanjem inflacijski pričakovanj in zagotavljanjem stabilnejšega makroekonomskega okolja, na daljši rok pozitivno vpliva na odločitve ekonomskih subjektov in tako podpira realno konvergenco.

V nadaljevanju bomo predstavili nominalne konvergenčne kriterije.

16


Maastrichtski oziroma nominalni konvergenčni kriteriji: Kriteriji nominalne konvergence, ki so natančno opredeljeni v Maastrichtski

pogodbi, so naslednji:

- inflacija v omenjeni državi ne sme biti večja od povprečja inflacije treh držav EU z najnižjimi stopnjami rasti cen za več kot 1,5 odstotne točke,

- uravnotežen javni primanjkljaj, ki ne presega 3 odstotkov BDP,

- javni dolg ne sme presegati 60% BDP,

- dolgoročne obrestne mere omenjene države ne smejo biti višje od povprečja dolgoročne obrestne mere treh držav z najnižjimi stopnjami rasti cen za več kot 2 odstotni točki,

- ter stabilni tečaj, ki se vrednoti z dvema letoma sodelovanja v ERM II mehanizmu (Banka Republike Slovenije, 2003, str. 24).

Tabela 4: Izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev tranzicijskih gospodarstev za leto 2005

Javni dolg

(% GDP)a

Fiskalni deficit

(% GDP)b

Inflacija (%)c

Obrestne mere (%)d

Tečajna nihanja

(2003/2004)

Tečajni režim

Slovenija 29.4/30.2e -1.9/-2.2e 3.6/2.6e 4.7 -2.2 ERM II – junij 2004

Češka 37.4/36.4e -3.0/-4.5e 2.6/1.9e 4.8 -0.1 uravnavano drseči tečaj

Estonija 4.9/4.3e 1.8/0.9e 3.0/3.3e 4.4 0.0 ERM II – junij 2004

Madžarska 57.6/57.8e -4.5/-3.9e 6.8/3.8e 8.2 +0.8 nihanja tečaja -/+ 15% glede na evro

Latvija 14.4/14.0e -0.8/-1.6e 6.2/5.0e 4.9 -3.8 ERM II – maj 20052

Litva 19.7/21.2e -2.5/-2.4e 1.1/2.9e 4.5 0.0 ERM II – junij 2004

Poljska 43.6/46.8e -4.8/-4.4e 3.6/2.1e 6.9 -2.9 uravnavano drseči tečaj

Slovaška 43.6/44.2e -3.3/-3.8e 7.4/3.7e 5.0 +3.5 uravnavano drseči tečaj

Referenčna vrednostd

60.0 -3.0 2.4/2.5e 5.8 Max +/-15% -

aJavni dolg kot % BDP; bFiskalni deficit kot % BDP; cHarmoniziran indeks cen potrošnih dobrin (HICP); dNominalne dolgoročne obrestne mere za leto 2004; eNapoved za leto 2005.

Vir: Eurostat (2005) in ECB (2005).

Monetarno konvergenco lahko merimo s pomočjo razlik v obrestnih merah (“interest rate spread”), kajti razlike in spremembe nominalnih aktivnih in pasivnih obrestnih mer vplivajo na strukturo depozitov, povpraševanje in monetarne agregate ter posledično na inflacijo; medtem ko pri realni konvergenci upoštevamo gospodarsko rast in Balassa-Samuelsonov učinek. Monetarna konvergenca merjena z “interest rate spread” je signifikantna, kakor tudi realna konvergenca merjena s koeficienti industrijske proizvodnje (glej, Kutan in Yigit 2005, str. 397-405), medtem ko je nominalna konvergenca merjena z inflacijskimi koeficienti (upoštevan je indeks cen potrošnih dobrin in indeks cen proizvajalcev) znatna oziroma znaten je močan negativen inflacijski trend tranzicijskih gospodarstev.

Maastrichtski kriteriji določajo dovoljeno odstopanje dolgoročnih obrestnih mer od povprečja držav z najnižjimi stopnjami inflacije. Višina obrestne mere kaže na zaupanje

2 Malta, Ciper in Latvija so vstopile v ERM II maja 2005.

17


investitorjev v finančne instrumente in hkrati odraža njihova inflacijska pričakovanja, medtem ko delovanje nacionalnih fiskalnih politik, ki lahko omejujejo ali odpravljajo posledice asimetričnih šokov, predvsem v obdobju članstva v ERM II.

Iz Tabele 4 je razvidno, da nekatera tranzicijska gospodarstva dosegajo nizko raven inflacije, medtem ko jo nekatera presegajo. Inflacija je presegala referenčno vrednost v Sloveniji, Estoniji, na Madžarskem, Latviji, na Poljskem in Slovaškem ter Češka neznatno v letu 2004. Madžarska in Poljska presegata tudi referenčno vrednost obrestnih mer. Manjša monetarna konvergenca na Slovaškem in Madžarskem se lahko pojasni tudi z relativno večjo fleksibilnostjo tečajnega režima glede na Litvo in Estonijo v preteklem obdobju (Kutan in Yigit 2005, str. 393). Medtem ko je fiskalni deficit presegal referenčno vrednost na Madžarskem, v Slovaški in Poljski, izpolnjuje Slovenija oba fiskalna kriterija. Fiskalni kriteriji so se izboljševali v Baltskih državah, medtem ko so se na Poljskem, Slovaškem, Češkem in Madžarskem slabšali tudi zaradi volitev in članstev v mednarodnih institucijah.

Fiskalni deficit se je na Poljskem povečal zaradi prilagajanja davčnega sistema v letu 2004, medtem je v letu 2005 izboljšanje posledica oživljanja gospodarstva. Na Slovaškem je fiskalni deficit rezultanta davčne reforme, reforme zdravstvenega in penzijskega sistema. Na Madžarskem je fiskalni deficit visok in država izvaja številne strukturne reforme, racionira zaposlenost v javnem sektorju in odlaga nekatere investicije. Zmanjšanje fiskalnega deficita v Latviji leta 2004 je bila posledica večjih davčnih prilivov in racioniranja proračunskih izdatkov. Zmanjšanje fiskalnega deficita sredi 90-tih je prispevalo k nižji inflaciji v Sloveniji zaradi manjše pričakovane monetizacije deficita. Češka izvaja dolgoročne strukturne reforme in racionira proračunske izdatke. Estonija je uspela ohraniti nizek proračunski primanjkljaj zaradi izboljšanja pobiranja davkov. Zniževanje davčnih stopenj, višji socialni transferji in proračunski odhodki ob vstopu v EU so poslabšali proračunsko pozicijo v letu 2004. Litva je beležila povišanje proračunskega primanjkljaja zaradi javnih investicij, višjih plač javnega sektorja in tranzitornih stroškov reforme penzijskega sistema v letu 2004, ki se je kljub temu ohranil v dopustnih mejah (European Commission 2005).

Dezinflacija na Poljskem je rezultanta prilagajanja reguliranih cen, sprejemljive stopnje rasti plač in upočasnitve gospodarske rasti. Poljska pričakuje vstop v EMU v letih 2008/2009, medtem ko Češka pričakuje vstop v EMU šele 2009/2010. Dezinflacija na Slovaškem v letu 2005 bi naj bila posledica prilagajanja reguliranih cen in prilagajanja indirektnih davkov. Slovaška namerava prevzeti evro v letih 2009/2010. Madžarska naj bi izpolnila inflacijski kriterij v letu 2006 in vstopila v ERM II v letih 2006/2007. V Latviji je bila inflacija pogojena z višjimi stroški zdravstvenega sistema, s prilagajanjem reguliranih cen, z rastjo plač in z višjimi trošarinami v letu 2004. V Estoniji je višja inflacija od referenčne vrednosti pogojena z inflacijskim diferencialom, ki je posledica višje rasti produktivnosti. V Litvi se pričakuje rast inflacije v letu 2005 zaradi prilagajanja davčnega sistema EU standardom, višjih reguliranih cen in rasti plač. Zniževanje inflacije v Sloveniji je posledica ustreznih cenovnih prilagajanj mednarodnim trgom, upočasnitve gospodarstva, znižanja povpraševanja, restriktivnih ukrepov na trgu dela, manjših inflacijskih pričakovanj in ustrezne regulative nadzorovanih cen (European Commision 2005, povzeto po Festić 2005).

18


3.2 Tečajni režimi v tranzicijskih državah

V osmih državah Srednje in Vzhodne Evrope je bilo v zadnjih desetih letih uporabljenih veliko različnih deviznih režimov. Ne samo, da so države uporabile različne režime med seboj, tudi v posameznih državah je večkrat prišlo do spremembe režima. Vseskozi pa je obstajal trend k mejnim možnostim, k fiksnemu oziroma fleksibilnemu režimu, od katerih je pričenjal prevladovati fleksibilni (Wagner, 2002, str. 4; Fidrmuc in Maurel, 2004, str. 197-201).

Tabela 5 prikazuje, kako se je spreminjal devizni režim po posameznih državah. Iz tabele je razvidna močna polarizacija v vseh državah. V tranzicijskem času je veljal v vsaki državi, razen v Sloveniji, vsaj nekaj časa ali močan trdni sistem ali denarna uprava. Medtem, ko so države, v katerih je veljala državna uprava, le-to tudi zadržale, so se ostale države gibale k bolj fleksibilnemu režimu in končale z drsečim ali fiksnim režimom z velikimi mejami nihanja.

Tabela 5: Devizni režimi v nekdanjih kandidatkah za vstop v EU, v letih 1990-2003

Vir: Egert in Kirzenkowski, 2003, str. 3.

Veliko študij se je ukvarjalo s vprašanjem, kakšen devizni režim je najprimernejši za posamezne države v vmesnem obdobju od vstopa v EU do vstopa v EMU. Devizni režim je ena glavnih determinant, ki določa makroekonomsko stabilnost države in vpliva na vse gospodarske odločitve. Z Maastrichtsko pogodbo je določeno, da morajo biti nove države članice EU formalno vsaj dve leti vključene v sistem ERM II preden bi se lahko priključile EMU, čemur pa nasprotujeta Buiter in Grafe (2002). Njun argument je, da lahko države dosežejo kriterij, ki se tiče deviznega tečaja, tudi prej. Italija in Finska (ter kasneje Grčija) so se priključile EMU že takoj na začetku in niso bile dve leti v ERM II, kot je predpisano (Eijffinger, 2003, str. 4).

19


Čeprav avtorji (Gros 2000; Fagan idr. 2004; Kutan in Yigit 2004) izpostavljajo specifičnosti tranzicijskih držav (soočanje z vrsto strukturnih prilagajanj in verigo šokov), kjer je ohranjanje (določene) fleksibilnosti deviznega tečaja zaželeno, se obenem krepi tudi gospodarska usklajenost le-teh z jedrom EU. Šoki povpraševanja so začasni in so odvisni od narave monetarne (ekonomske) politike, medtem ko ponudbeni šoki odražajo strukturne značilnosti gospodarstva. Ponudbeni šoki imajo dolgoročne učinke na cene in output zato monetarna in tečajna politika nista učinkoviti. Ponudbeni šoki so asimetrični v tranzicijskih gospodarstvih, medtem ko so šoki povpraševanja sinhronizirani z gospodarstvi EU. Simetričnost povpraševalnih šokov med starimi in novimi članicami EU narašča, medtem ko je asimetričnost ponudbenih šokov vztrajna (Horvath in Rátfai 2004). S tega vidika nove članice EU ne bodo imele večjih narodnogospodarskih stroškov ob izgubi svoje monetarne suverenosti.

Režime deviznih tečajev, s katerimi bodo države kandidatke vstopile v EU, lahko načeloma razdelimo v tri skupine in sicer na režim trde vezave v okviru sistema fiksnega deviznega tečaja, režim mehke vezave v okviru sistema fiksnega deviznega tečaja ter režim uravnavano fleksibilnega deviznega tečaja.

3.2.1 Režim trde vezave v okviru sistema fiksnega deviznega tečaja

Valutni odbor je režim, pri katerem se država zaveže za vzdrževanje fiksnega deviznega tečaja brez pasu nihanja, pri čemer mora zagotoviti zamenljivost domače valute za tujo v neomejenem obsegu ter po fiksnem deviznem tečaju. Poleg tega lahko država izdaja domač denar samo, če za to obstaja 100% kritje v deviznih rezervah. Režim valutnega odbora prepoveduje kreditno ekspanzijo s strani centralne banke in tako onemogoča funkcijo centralne banke kot posojilodajalca v skrajni sili. Valutni odbor torej odstrani nekatere od klasičnih funkciji centralne banke. Pomemben argument v prid valutnega odbora so nižji stroški, ki izhajajo iz poenostavljenega vodenja monetarne politike, poleg tega pa je z uporabo valutnega odbora mogoče učinkovito in hitro znižati stopnjo inflacije in doseči cenovno stabilnost zaradi fiksnega deviznega tečaja ter fiskalno disciplino zaradi prepovedi kreditne ekspanzije s strani centralne banke (Buiter in Grafe, 2002, str. 26-27).

Pomembni protiargumenti uvedbe valutnega odbora so zaostritev konflikta med ciljem inflacije in ciljem deviznega tečaja ter visoki ekonomski stroški v primeru težav v bančnem sektorju in visoki politični stroški, v primeru, da je država iz katerokoli razloga prisiljena v predčasno opustitev takšnega režima (Mrak, 2002, str. 93). Težave uvedbe valutnega odbora so povezane tudi s pogoji, ki jih mora država izpolnjevati za učinkovito delovanje v okviru takšnega režima. Uvedba valutnega odbora ima smisel v državah, ki imajo dovolj visoko stopnjo fiskalne discipline, dokaj stabilen bančni sistem ter je zagotovljena ustrezna fleksibilnost trga delovne sile. Poleg tega tudi večina držav kandidatk ni razpolagala s 100% rezervami, ki so potrebne za uvedbo valutnega odbora (Gáspár, 2002, str. 19).

20


3.2.2 Režim mehke vezave v okviru sistema fiksnega deviznega tečaja oziroma režim prilagodljivo fiksnega deviznega tečaja z razširjenimi mejami nihanja

Pri takšnem režimu gre za fiksen, vendar prilagodljiv devizni tečaj, ki dopušča možnost, da se paritetna vrednost občasno spremeni. Poleg tega je značilnost režima mehke vezave razširjena meja gibanja tečaja okoli paritetne vrednosti, običajno nad +/-1%. Države kandidatke, ki bi domačo valuto vezale na evro ter določile pas nihanja okrog centralne paritete v širini +/-15%, bi se približale predlogu, ki ga zahteva ERM II, pri čemer se v dvoletnem članstvu v ERM II centralna pariteta ne sme spreminjati, še posebno prepovedana je devalvacija zaradi spodbujanja izvoza in doseganja konkurenčnih prednosti.

Glavna prednost režima mehke vezave je, da omogoča nominalno konvergenco, pri tem pa pušča dovolj prostora tudi za realno konvergenco in sicer predvsem v obliki nominalne apreciacije. Poleg tega bi relativno široke meje nihanja omogočile državam učinkovito upravljanje Balassa-Samuelsonovega učinka ter povečale verjetnost, da se paritetne vrednosti, pri katerih so nacionalne valute fiksirane na evro gibajo okrog svoje ravnotežne vrednosti (Gáspár, 2002, str. 19).

Kljub številnim prednostim mehke vezave naletimo tudi na slabosti takega režima. Režim prilagodljivega fiksnega deviznega tečaja spada glede na svoje lastnosti med vmesne oblike deviznega tečaja, kot tak pa v razmerah povečanih kapitalskih pritokov poveča občutljivost države za destabilizacijske šoke in lahko vodi do valutnih kriz. Glavna slabost mehkih vezav je, da povečuje izpostavljenost držav špekulativnim napadom, v primeru da se investitorji odločijo testirati pripravljenost ter sposobnost centralnih bank glede vzdržnosti izbrane paritete.

3.2.3 Režim uravnavano fleksibilnega deviznega tečaja z inflacijskim ciljanjem

Nekatere države bodo v EU vstopile z bolj fleksibilno obliko deviznega tečaja in sicer z uravnavano drsečim deviznim tečajem. Značilnost takšnega režima je, da centralna banka skrbi za devizni tečaj brez formalno določenih meja intervencij. Centralna banka torej na diskrecijski način opredeli devizni tečaj, ki se ji zdi primeren ter se mu z intervencijo na deviznem trgu želi približati. Glede na to, da centralna banka ni zavezana k intervencijam na deviznem trgu, ima načeloma proste roke pri uporabi denarne politike.

Uravnavano fleksibilen devizni tečaj pomaga pri doseganju nominalne konvergence, predvsem inflacijskega kriterija, saj se pričakovana realna apreciacija v večji meri absorbira prek nominalnega deviznega tečaja kot višje inflacije. Vstop v EU s takšnim režimom omogoča državam doseči ravnotežni devizni tečaj že pred dejansko vezavo nacionalnih valut na evro ter se tako izogniti dolgoročno neravnotežnim premikom deviznega tečaja (Gáspár, 2002, str. 20). Kot vsi fleksibilni režimi tudi uravnavano drseči omogoča državam lažje upravljanja povečanih pritokov kapitala ter prilagajanje plačilnobilančnih neravnotežji napram fiksnim režimom. Torej je v sistemu uravnavano fleksibilnega režima manj možnosti, da bi prišlo do tako imenovanih destabilizacijskih špekulacij kot pa v sistemu fiksnega deviznega tečaja.

Negativna lastnost uravnavano drsečega režima napram fiksnim režimom so nihanja deviznega tečaja, ki imajo lahko številne negativne posledice za državo, predvsem na izvoz, investicije ter gospodarsko rast. Nihanja deviznega tečaja lahko predstavljajo

21


resen problem tudi za finančne institucije, saj jim le-ta ob večjih nihanjih ter odprtih deviznih pozicijah lahko povzročajo velike težave pri likvidnosti. Prevelika nestabilnost lahko predstavlja problem tudi z vidika vstopa v ERM II, saj ogroža kriterij glede stabilnosti deviznega tečaja. Dodaten problem uravnavano drsečega režima je povezan z neizpolnjevanjem vseh pogojev za učinkovito inflacijsko ciljanje, kot so: pomanjkanje stabilnega ter predvidljivega modela inflacije, prisotnost implicitnega cilja deviznega tečaja poleg eksplicitnega inflacijskega cilja, nezadostna transparentnost monetarne politike ter močan vpliv sprememb relativnih in reguliranih cen (Gáspár, 2002, str. 21).

Države kandidatke bodo torej v EU vstopile z različnimi režimi deviznih tečajev, pri čemer ima vsaka ureditev svoje prednosti in slabosti. Alternativa, ki bi državam omogočila, da bi se izognile dvoletnem obdobju v ERM II in se tako zavarovale pred špekulativnimi napadi na valuto in morebitnim pojavom finančne krize, bi lahko bila tudi tako imenovana enostranska evroizacija. Evroizacija predstavlja skrajno obliko denarne uprave z evrom kot paralelno valuto. Države bi enostransko uvedle evro kot zakonito plačilno sredstvo že pred vstopom v EMU. Pri tem država še vedno ne bi mogla sodelovati v evropskem plačilnem sistemu in ne bi imela dostopa do neposrednih kreditov ECB (Begg et. al., 2002, str. 55 in 57).

3.3 Makro riziki v sistemu ERM II in koordiniranost ekonomskih politik

Fiksiranje tečaja oziroma ERM II pomeni tudi določene rizike za gospodarstva, ki jih lahko razdelimo na makroekonomske rizike in tečajne rizike (več o tem, glej, Lavrač 2004). Tak kot ima fiksiranje tečaja pozitivne lastnosti za pristopne države, prav tako ima tudi slabe lastnosti. Stroški se povečajo ker je država primorana se odreči sposobnosti, da uporabi tečajni režim in monetarno politiko pri ciljanju stabilizacije proizvodnje in zaposlenosti. Kadar gospodarstvo doleti asimetrični šok, ga lahko enostavno ublaži s spreminjanjem tečajnega režima s tem, da takoj spremeni relativne cene izvoza in uvoza. Tako vpliva na proizvodnjo in zaposlenost. A v primeru ko je tečajni režim fiksen, je glavni cilj monetarne politike zagotoviti fiksen tečajni režim. Zaradi tega je stabilizacija gospodarstva težje izvesti, saj monetarna politika nima moči vplivati na domačo proizvodnjo skozi spreminjanja ponudbe denarja.

Mundell (1961) navaja, da v primeru simetričnih šokov ni dodatnih stroškov fiksiranja tečaja, saj se posamezno gospodarstvo odziva enako na šoke kot celotna unija. Če so šoki asimetrični, pa pride do večjih stroškov za narodno gospodarstvo. Mundell (1961) poudarja pomen ohranitve tečajne fleksibilnosti v državah, ki se soočajo z asimetričnimi povpraševalnimi šoki, še posebej, če nominalna rigidnost in omejena mobilnost delovne sile ovirajo nujna prilagajanja šokom v teh gospodarstvih. Če tečajni režim ohranja zunanje ravnovesje brez povečevanja brezposelnosti ali s povpraševanjem vzpodbujene inflacije, je izbrani tečajni režim optimalen. Po Kenenu (1969) gospodarstva z nizko stopnjo diverzifikacije proizvodnje potrebujejo fleksibilni tečajni režim, da bi se domače gospodarstvo lahko obvarovalo pred zunanjimi šoki. McKinnon (1963) pa navaja, da bolj kot je gospodarstvo odprto, bolj je nagnjeno k fiksnemu tečajnemu režimu. Bofinger (1994) izpostavlja, da teorija večinoma upošteva le asimetrične realne šoke in njihov vpliv na inflacijo in brezposelnost pod različnimi tečajnimi režimi, zato je izogibanje takšnim šokom največja prednost članstva monetarne unije. Če je prisotna visoka asimetričnost šokov, pa je potrebna neodvisna monetarna in tečajna politika (Babetskii idr. 2004, str. 217–224).

22


Omenjali smo simetričnost šokov kot motnje, ki v načelu prizadenejo celo EMU in na njih naj bi reagirala EU s skupnimi ekonomskimi politikami, vključno z monetarno in tečajno. Problem je v tem, da simetrični šoki, ki ga občuti cela EMU, ni nujno enak za prav vsako članico. Nasprotno, lahko bo deloval prav v nasprotno smer kot bi glede na svoj ciklični razvoj potrebovala. V tem primeru tveganje izvira tudi iz simetričnih šokov, ki se za posamezno državo kažejo kot asimetrični šoki.

Čim bolj so si gospodarstva posameznih članic EMU med seboj podobna, manjša je verjetnost asimetričnih efektov simetričnih šokov. S tem ko gospodarstva posameznih držav članic EMU postajajo vse bolj podobna, usklajena in sinhronizirana, čedalje več prej asimetričnih šokov postaja simetričnih (Lavrač, 2004, str. 26).

Kot dejavnik tečajnih pritiskov lahko omenimo kapitalske tokove, ki izvirajo iz direktnih investicij tujcev, privatizacije premoženja, prevzemov, portfolio investicij ali špekulativnih kapitalskih tokov, ki jih centralna banka v sistemu ERM II ni sposobna sterilizirat (Gibson in Tsakalotos 2004, str. 581). Nadalje, dejstvo je, da je realna apreciacija posledica procesa dohitevanja razvitejših držav in pomeni potencialno poslabšanje plačilne bilance, kakor je tudi večji proračunski primanjkljaj lahko posledica apreciacije domače valute, saj so strukturni proračunski izdatki namenjeni saniranju socialnih posledic. Kasnitev strukturnih reform (Fagan et. al. 2004) prav tako rezultira v manjši konkurenčnosti in potencialno višji brezposelnosti menjalnega sektorja. Omeniti velja tudi - z vidika inflacije - neustrezno rast kontroliranih cen in davkov kot dejavnika rasti cen nemenjalnega sektorja. Ker je monetarna politika usmerjena na nižanje obrestnih mer, predstavljajo večje povpraševanje po posojilih, manjše varčevanje in s povpraševanjem spodbujena inflacija, potencialne tečajne pritiske (Lavrač 2004).

Odzivnost monetarne politike na šoke ponudbe in povpraševanja je zanesljiva pot zniževanja inflacije, medtem ko z drugega vidika, je bila odzivnost tečajne politike v tranzicijskih gospodarstvih oziroma absorpcija nominalnih in realnih šokov neuspešna, saj tečaj ni reagiral v skladu z nevtralizacijo Balassa-Samuelsonovega učinka (Horvath in Ráftai 2004). Po mnenju nekaterih avtorjev, Balassa-Samuelsonov učinek ne more biti argument za ohranjanje tečajne fleksibilnosti, saj je tečajna fleksibilnost substitut za rigidnost trga dela in dobrin in posledična inflacija je neznatna v tem kontekstu (Babetskii et. al. 2004, European Commission 2004).

Dezinflacijska politika v pogojih omejene tečajne fleksibilnosti zahteva koordiniranost ekonomskih politik in da višja stopnja gospodarske rasti v tranzicijskih gospodarstvih ter proces prestrukturiranja pogojujeta inflacijske diferenciale oziroma Balassa-Samuelsonov učinek (Backé in Thimann 2004).

3.4 Balassa-Samuelsonov učinek3

Balassa-Samuelsonov učinek je posledica razvojnega dohitevanja v procesu realne konvergence manj razvitih držav, ki lovijo ekonomsko bolj razvite. Njegov učinek je viden v realni apreciaciji domače valute in izvira iz različne produktivnosti menjalnega in nemenjalnega sektorja. Produktivnost menjalnega sektorja raste hitreje, s čimer se povečujejo tudi plače tega sektorja. Kljub nižji produktivnosti skuša nemenjalni sektor slediti tendenci rasti plač menjalnega sektorja, kar lahko doseže le z zvišanjem cen tega

3 Povzeto po Lavrač (2004), Mihaljek in Klau (2004).

23


sektorja. To povišanje cen se izrazi kot dodatna inflacija, ki je posledica nižje produktivnosti nemenjalnega sektorja in razvojnega dohitevanja. Če je devizni tečaj fiksiran, se učinek realne apreciacije tečaja izrazi v višji stopnji inflacije, v primeru fleksibilnega tečaja pa kot realna apreciacija domače valute. Glede na to, da naj bi bil tečaj v okviru bivanja v ERM II bolj ali manj stabilen, se bo učinek Balassa-Samuelson učinka pokazal predvsem v višji inflaciji, ki se ocenjuje na 1-2 odstotni ravni.

Glede na to, da procesa dohitevanja ni mogoče in tudi ni zaželeno ustaviti, takšna inflacija ni neposredno pod kontrolo monetarne politike. Pri tem pa se postavlja vprašanje ali maastrichtski konvergenčni kriterij glede inflacije dovolj upošteva Balassa-Samuelson učinek. Sam kriterij dovoljuje pribitek 1,5% nad povprečjem najnižjih treh inflacijskih stopenj in naj bi bil zadosten za absorbiranje Balassa-Samuelson učinka. Pri tem pa se postavlja vprašanje, zakaj bi se inflacija novih članic EU morala primerjati ravno z inflacijo držav, ki so najbolj razvite, še zlasti če niso v neposredni zvezi z inflacijsko stopnjo evro območja (Lavrač, 2004, str. 22).

Glede na to, da ERM II vendarle dopušča določeno fleksibilnost deviznega tečaja, se lahko Balassa-Samuelson učinek pokaže kot trendna nominalna apreciacija domače valute, inflacija pa je lahko zato malce nižja. S tem pa se ne odpravijo problemi, saj se pojavi problem glede stabilnosti deviznega tečaja, glede mednarodne konkurenčnosti, glede gospodarske rasti ter glede zaposlenosti. Pri Balassa-Samuelson učinku gre za »trade-off« (izmenjavo) med inflacijo in nominalno apreciacijo deviznega tečaja domače valute (Lavrač, 2004, str. 23). S tem seveda prihaja do problema izpolnjevanja kar dveh maastrichtskih konvergenčnih kriterijev.

Če se bo država zavzemala za nižjo inflacijo, se bo tečaj gibal proti zgornji meji dopustnega nihanja okrog centralnega tečaja in če bo tam vztrajal predolgo, bo moralo priti do revalvacije domače valute glede na evro. Vsekakor je zaradi prisotnosti Balassa-Samuelson učinka težje vodenje tečajne politike v ERM II. Če bi upoštevali Balassa-Samuelson učinek in možnost, da pride do realne revalvacije tečaja, potem bi se države raje odločile za podcenjeno paritetno vrednost domače valute ter za izbiro širših mej nihanja. S tem bi namreč lažje absorbirali učinek Balassa-Samuelson učinka na devizni tečaj ter odvzeli nekaj pritiska na inflacijo (Mihaljek in Klau 2004, str. 63-95).

Iz tega je razvidno, da je zaradi Balassa-Samuelson učinka težje voditi ekonomske politike, saj se je potrebno odločati med dvema skrajnostnima: med povečano inflacijo ter med realno apreciacijo domače valute glede na evro. Vsekakor je zaradi tega težje izpolnjevati maastrichtske konvergenčne kriterije in pravočasno sprejeti evro za domačo valuto.

3.4.1 Definicija menjalnega in nemenjalnega sektorja in prisotnost Balassa-Samuelsonovega učinka

Sama opredelitev menjalnega sektorja je v veliki meri zelo negotova, saj je v realnosti težko opredeliti katere dobrine spadajo v menjalni in katere v nemenjalni sektor. Coricelli in Jazbec (2001) sta definirala nek sektor za menjalni, če je več kot 10% celotne produkcije določenega sektorja izvožene. Tako sta Coricelli in Jazbec (2001) definirala za menjalni sektor industrijo, ki vsebuje proizvodnjo; plin, elektriko in vodo; rudarstvo in kamnolom; gradbeništvo. Večji problem pa nastane pri vključitvi ne-trgovinskih storitev v

24


nemenjalni sektor, sam razlog za njihovo vključitev v storitveni sektor pa je isti kot pri vključitvi gradbeništva v menjalni sektor (Coricelli, Jazbec, 2001, str. 13).

Cipriani (2001) je uporabil klasično delitev menjalnega in nemenjalnega sektorja na industrijo ter storitve. Po večini je v menjalni sektor dosodil industrijo, rudarstvo, proizvodnjo in kamnolom; v nemenjalni sektor pa gradbeništvo, transport, komunikacije, trgovino, hotele in restavracije ter elektriko, plin in vodo (Cipriani, 2001, str. 21-23).

Egert et. al. (2002) so ugotovili, da je pri oblikovanju spremenljivk, ki določajo produktivnost in relativne cene za definiranje menjalnega in nemenjalnega sektorja še vedno veliko vprašanj. Za njih je bilo zelo pomembno vprašanje, kako naj v klasifikacijo menjalnega in nemenjalnega sektorja vključijo kmetijstvo. Po eni strani cene kmetijstva niso v celoti določene na trgu v državah, ki so vključene v analizo, po drugi strani pa je delež kmetijskih izdelkov v celotnem izvozu zelo visok v večini tranzicijskih držav. S tem namenom so oblikovali dva tipa merjenja produktivnosti, in sicer, v prvem primeru so v menjalni sektor šteli industrijo in kmetijstvo, pri čemer so izključili gradbeništvo, v nemenjalni sektor pa vse ostalo. V drugem pa so kmetijstvo opustili, pri čemer je menjalni sektor predstavljala samo industrija, nemenjalni sektor pa vse ostalo (Egert et. al., 2002, str. 8).

Cipriani (2001) je proučeval panel 7 držav Srednje in Vzhodne Evrope ter 3 Baltske države v obdobju 1995-1999 in s pomočjo regresije je ugotovil, da vsekakor obstaja povezanost med rastjo produktivnosti in rastjo relativnih cen dobrin nemenjalnega sektorja v preučevanih državah. Balassa-Samuelson učinek naj bi bil zelo pomemben za tranzicijske države, vendar pa ni tako visok, da nove države članice EU ne bi mogle doseči konvergenčnega kriterija, ki se tiče inflacije (Cipriani, 2001, str. 12-14).4

Coricelli in Jazbec (2001) sta proučevala 19 tranzicijskih držav, ki sta jih razdelila v tri skupine in sicer: i) države Srednje in Vzhodne Evrope5, ii) Baltske države6, in iii) države bivše Sovjetske zveze7. Preučevano obdobje je obsegalo leta od 1990 ali 1995 do 1998. V vseh tranzicijskih državah, razen v Belorusiji, Romuniji in Rusiji, je v proučenem obdobju realni devizni tečaj apreciiral. Balassa-Samuelson učinek je bil prisoten v proučevanih državah in naj bi bil prisoten še nekaj časa, še posebej v državah, ki so začele proces tranzicije kasneje kot druge. Ocenjujeta, da je velikost tega učinka med 0,9 in 1,2 odstotka na letni ravni (Coricelli, Jazbec, 2001, str. 30).

Pred testiranjem povezanosti med relativno produktivnostjo in relativnimi cenami so morali preveriti dve odločilni predpostavki: ali so plače v menjalnem sektorju povezane s produktivnostjo in ali se porast plač izenači po obeh sektorjih. Ob uporabi industrije za menjalni sektor se realne plače tega sektorja gibljejo v isti smeri kot produktivnost, nominalne plače pa se povečujejo podobno v obeh sektorjih v vseh državah razen na Hrvaškem. So pa opazne tudi rahle razlike med preučevanimi državami; porast

4 V proučevanem obdobju je prišlo do 2,6% apreciacije, če v analizo nista bili vključeni Bolgarija in

Romunija oziroma do 4,6%, če sta vanjo bili vključeni. Balassa-Samuelson učinek je prispeval k povečanju inflacije, zaradi povišanja cen nemenjalnega sektorja. S pomočjo metode stalnih učinkov je ugotovil, da v povprečju ta učinek doda skoraj 1% k inflaciji, vendar pa ne enako po posameznih državah. Manj kot 0,5% doda v Sloveniji, Slovaški; med 0,5% - 1% v Latviji, Litvi, Romuniji ter na Madžarskem; in več kot 1% v Bolgariji, Estoniji, Češki ter na Poljskem (ibidem, str. 13).

5 Bolgarija, Češka, Slovaška, Madžarska, Hrvaška, Poljska, Slovenija, in Romunija. 6 Litva, Latvija, Estonija. 7 Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Kazahstan, Kirgizija, Ukrajina in Uzbekistan.

25


produktivnosti presega povečanje realnih plač v Hrvaški, Estoniji, Sloveniji in na Madžarskem, medtem ko je v ostalih preučevanih državah ravno nasprotno. Njihovi rezultati kažejo na to, da je v državah z visoko gospodarsko rastjo prisotnost Balassa-Samuelson učinka v obliki inflacije dokaj visoka.8 Ugotovili so tudi, da je sama realna apreciacija realnega deviznega tečaja zaradi prisotnosti tega učinka dokaj nizka, saj na apreciacijo vplivajo tudi drugi faktorji v samem procesu dohitevanja bolj razvitih držav. Pričakujejo, da Balassa-Samuelson učinek ne bo imel pomembne vloge pri fiksiranju deviznega tečaja v okviru ERM II (Egert et. al., 2002, str. 13-25).

Tabela 6: Izbrane študije testiranja prisotnosti Balassa-Samuelson učinka za tranzicijske države

Razdelitev sektorja Avtor-ji in leto

Proučevane države in obdobje

Menjalni Nemenjalni

Metoda ocenjevanja

Ocena B-S učinka v %

Coricelli in Jazbec

(2001)

19 tranzicijskih držav; 1990-98

Proizvodnja, rudarstvo, energija in gradbeništvo

Vse ostalo (brez kmetijstva)

Panelne ocene in stalni učinki

0,9 – 1,2

Cipriani

(2001)

10 tranzicijskih držav; 1995-99; četrtletni podatki

Industrija in rudarstvo (izdelki v ICŽP9)

Ostale storitve v ICŽP (brez kmetijstva)

OLS10 in stalni učinki

2,6 – 4,6 (OLS)

0,9 – 1,1 (Stalni učinki)

Egert et al. (2002)

9 tranzicijskih držav; 1995-2000; četrtletni

Industrija (kmetijstvo)

Vse ostalo Kointegracijska metoda in panelne ocene

0,33 – 2,46 (I,K)

0,49 – 2,87 (I)11

Fischer

(2002)

10 tranzicijskih držav; 1993-99

Industrija in kmetijstvo

Storitve Panelne ocene in SUR stalni učinki

0,7 – 2,28

Vir: Coricelli, Jazbec (2001); Cipriani (2001); Egert et. al. (2002); Fischer (2002)

Fischer (2002) je v svojo analizo vključil 10 držav Srednje in Vzhodne Evrope, preučevano obdobje pa je segalo od 1993 do 1999. Ugotovil je, da je rast delovne produktivnosti tako sektorja industrije kot kmetijstva prispevala k realni apreciaciji v tranzicijskih državah. V primeru industrije je ugotovil, da je prirastek k apreciaciji posledica ali Balassa-Samuelson učinka ali investicijskega povpraševanja ali pa obojega. Rezultati glede kmetijstva napeljujejo na dejstvo, da so izdelki tega sektorja ali menjalni in vplivajo na velikost Balassa-Samuelson učinka ali pa so nemenjalni in je pomembno investicijsko povpraševanje. Glede na to, da je sektor storitev v tem obdobju močno rasel, bi lahko predvidevali, da spadajo storitve v menjalni sektor, vendar pa bi bilo to napačno, saj njihove cene niso določene na svetovnem trgu. Iz tega sledi, da večina dobrin storitvenega sektorja spada v nemenjalni sektor, kar bi pomenilo, da je imela rast

8 Tako je na primer na Poljskem, kjer je produktivnost, ko je iz analize izključeno kmetijstvo, 9%

na leto, inflacija zaradi tega učinka pa 2,87% in s tem tudi najvišja med vsemi državami. Najnižja pa je na Češkem in sicer 0,44% ob samo 1,35% produktivnosti. Balassa-Samuelson učinek je vplival na povečanje inflacije v višini 0,44% do 2,87%, ko je bilo kmetijstvo izključeno iz analize ter 0,33% v Latviji do 2,46% na Slovaškem, ko je bilo kmetijstvo vključeno v menjalni sektor (ibidem, 19-22).

9 ICŽP – Indeks cen življenjskih potrebščin. 10 OLS – Ordinary Last Squares = MNK – Metoda Najmanjših Kvadratov 11 I,K – industrija in Kmetijstvo v menjalnem sektorju; I – samo industrija v menjalnem sektorju

26


investicijskega povpraševanja zelo veliko vlogo pri realni apreciaciji deviznega tečaja v tranzicijskih državah. Ocena tega učinka tako znaša od 0,7% do 2,3% na letni ravni, vendar pa je delno pripisan tudi investicijskemu povpraševanju. Vseeno pa opozarja, da naj bi bila realna konvergenca v primeru vstopa držav v EMU pomembna v primeru inflacije, če se nominalni devizni tečaj ne bo prilagajal (Fischer 2002).

3.5 Kombinacije ekonomskih politik v tranzicijskih gospodarstvih

Vstop v ERM II zahteva minimizacijo stroškov dezinflacije, doseganje realne in nominalne konvergence, prilagajanje realnim šokom in ohranjanje zunanjega ravnovesja. Manjša avtonomija centralnih bank v sistemu ERM II se mora nevtralizirati z ustrezno kombinacijo ekonomskih politik (Bekő in Festić 2004, European Commission 2004, Lavrač 2003).

Glede na omenjene rizike znotraj ERM II morajo ekonomske politike, in sicer, fiskalna politika, strukturne reforme, politika trga dela, politika reguliranih cen, nevtralizirati potencialne učinke ekspanzivne monetarne politike in tečajne pritiske, medtem ko naj bi riziko kreditne ekspanzije bil v domeni regulacije bančnega sektorja. Riziko Balassa-Samuelsonovega učinka, špekulativnih kapitalskih tokov in riziko ekspanzije domačega povpraševanja, lahko nevtralizira ustrezna fiskalna politika. Če majhen proračunski primanjkljaj podpira makroekonomsko stabilnost lahko rečemo, da fiskalna politika podpira monetarno in tečajno politiko. Namreč velik proračunski primanjkljaj pomeni tudi potencialno večje zadolževanje, priliv špekulativnega kapitala in tečajne pritiske.

Dohodkovna politika je po vstopu v ERM II pomemben mehanizem ohranjanja mednarodne konkurenčnosti domačega gospodarstva. Rast realnih plač naj bi zaostajala za rastjo produktivnosti in prispevala k manjšemu inflacijskemu pritisku stroškov dela (IMAD 2005). Še posebej plače javnega sektorja pomenijo inflacijski signal drugim sektorjem in rezultirajo k posledičnemu zmanjševanju konkurenčnosti gospodarstva (Convergence Programme 2004). Nujen člen koordiniranosti ekonomskih politik je stroškovne narave in zahteva tudi davčno politiko, kjer rast reguliranih cen ne presega povprečne inflacijske stopnje oziroma kjer inflacija prispeva samo k potrebnim spremembam relativnih cen (glej, MacDonald in Wójcik 2004).

3.5.1 Češka12

Ključna zahteva za doseganje visoke stopnje trajnostne konvergence na Češkem je izvajanje trajnostne in kredibilne politike fiskalne konsolidacije ter precejšnje izboljšanje fiskalne uspešnosti države. Razen tega je treba za oblikovanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost okrepiti nacionalne politike, namenjene izboljšanju delovanju trga dela. Z ustvarjanjem boljših pogojev za dvig potencialne rasti proizvodnje in zmanjšanjem strukturne in dolgoročne brezposelnosti bi morale te politike pomembno prispevati k fiskalni konsolidaciji (Kutan in Yigit 2004).

12 Povzeto po European Commission 2004, 2005; Convergence Report 2004, 2005, Convergence

Programme 2004.

27


Gledano za daljše obdobje nazaj je inflacija cen življenjskih potrebščin na Češkem na splošno, čeprav ne neprekinjeno, upadala ter postopno padla na zelo nizke stopnje. Vendar pa je začela inflacija v zadnjem času znova precej naraščati zaradi višjih cen hrane in nafte, sprememb posrednih davkov in usklajevanja nadzorovanih cen. Ta usklajevanja so povezana z vstopom v EU in vladno reformo javnih financ. Proces dezinflacije je podprla preusmeritev monetarne politike k doseganju srednjeročne cenovne stabilnosti. Nominalne plače se niso preveč odzivale na nihanja proizvodnje ali naraščajočo brezposelnost, tako da je rast stroškov dela na zaposlenega v celotnem obdobju, ki je zajeto v tem poročilo, ostala precej nad rastjo produktivnosti dela. Stopnje inflacije so bile precej nestanovitne, v glavnem zaradi cen hrane in nafte ter sprememb posrednih davkov in nadzorovanih cen. Večina napovedi za prihodnost predvideva stopnjo inflacije okoli 1,7% v letu 2005 in 2,9% v letu 2006. Glavno tveganje za porast inflacije v tem obdobju se nanaša na negotovost, povezano z obsegom sekundarnih učinkov sprememb posrednih davkov in uskladitvijo nadzorovanih cen.

Dolgoročno bo ohranjanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost na Češkem odvisno med drugim od vodenja zdrave fiskalne politike ter od kredibilne politike konsolidacije. Prav tako bo pomembno izboljšati delovanje trgov dela in ohraniti rast plač v skladu z rastjo produktivnosti dela ob upoštevanju gibanj v konkurenčnih državah. Poleg tega bo proces dohitevanja verjetno vplival na inflacijo v prihodnjih letih, čeprav je težko oceniti natančen obseg tega vpliva.

Na Češkem je vlada avgusta 2004 potrdila ekonomsko politiko, ki promovira gospodarsko rast, zmanjševanje brezposelnosti in izboljšanje konkurenčnosti češkega gospodarstva. Centralna banka izvaja politiko inflacijskega ciljanja, medtem ko fiskalna politika temelji na fiskalni konsolidaciji in postopnem reduciranju tekočega presežnega fiskalnega deficita. Fiskalna reforma temelji na dveh stebrih, in sicer, limitiranju srednjeročnih nominalnih izdatkov in namenjanju višjih proračunskih prihodkov hitrejšemu zmanjševanju fiskalnega deficita. Ob fiskalni konsolidaciji je potrebno izboljšati delovanje trga dela in izvesti strukturne reforme. Trg dela je okarakteriziran z nizko fleksibilnostjo in pretežno strukturno brezposelnostjo. Neugodno stanje na trgu dela prispeva k stabilni rasti plač, kar je dodatno podprto z decentraliziranim pogajanjem, saj kolektivna pogodba zajema le 25-30% zaposlenih.

Češka pričakuje vstop v EMU šele 2009/2010. V večjem delu referenčnega obdobja se je vrednost češke krone postopno nižala v primerjavi z evrom, čeprav se je te trend v zadnjih mesecih delno obrnil. Na splošno je bila vrednost češke valute ob visoki stopnji nestanovitnosti menjalnega tečaja dosledno nižja, kot je bil njen povprečni menjalni tečaj proti evru oktobra leta 2002, ki služi kot primerjalni indeksi za ilustracijo, glede na to, da ni srednjega tečaja ERM II, vendar to ne odraža nobene ocene glede ustrezne ravni menjalnega tečaja. Hkrati so bile razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi s trimesečnim EURIBOR večinoma nepomembne, čeprav so se v tretjem četrtletju 2004 nekoliko povečale. Pri drugih zunanjih gibanjih je država v zadnjih osmih letih redno poročala o primanjkljajih v svojem saldu tekočega in kapitalskega računa, ki so bili občasno precej veliki (nad 5% BDP). Dolgoročnejši kapitalski prilivi, zlasti v obliki tujih neposrednih naložb, so prispevali k financiranju zunanjega primanjkljaja.

28


Graf 4: Tečajno gibanje glede na evro (Češka)

Vir: Backé in Thimann (2004)

Za vzdržnost fiskalnih gibanj ohranjanje stopenj splošne in primarne bilance na trenutni ravni ne bo zadoščalo za srednje- do dolgoročno ohranjanje stopnje javnega dolga pod 60% BDP, kar kaže na potrebo po dodatni precejšni koordinaciji. Češka z javnofinančnimi primanjkljaji, ne bo izpolnila srednjeročnega cilja Pakta o stabilnosti in rasti, ki zahteva uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje. V tem smislu bi lahko učinkovitejši sistem davkov/socialnih prejemkov, ki bi bil bolj naklonjen zaposlovanju, okrepil delovne spodbude in občutno prispeval k fiskalni konsolidaciji, hkrati pa bi spodbujal gospodarsko rast in konvergenco realnih dohodkov v smislu dokončanja tranzicijskega procesa in prehoda na tržno gospodarstvo. Vendar pa ne obstaja nobena dogovorjena metoda za oceno celotnega obsega potencialnih fiskalnih obveznosti (skupaj z drugimi postavkami), tako da se lahko ocene zelo razlikujejo. Pričakovati je, da bo staranje prebivalstva povzročilo občutne pritiske na pokojninski sistem, ki še naprej temelji na načelu sprotnega prispevnega kritja. Celotno breme staranja prebivalstva bo lažje obvladovati, če se v javnih financah še pred obdobjem, ko se bo demografsko stanje po napovedih poslabšalo, ustvari primeren manevrski prostor.

Povprečna stopnja dolgoročnih obrestnih mer je v referenčnem obdobju znašala 4,7% in je bila torej nižja od referenčne vrednosti. Dolgoročne obrestne mere na Češkem in njihova razlika glede na donose obveznic v evro območju so se začele v letu 2004 višati, čeprav je bilo višanje doslej relativno obvladano. Da bi se izognili dodatnemu odmikanju čeških dolgoročnih obrestnih mer od podobnih obrestnih mer v evro območju, je zelo pomembno, da se v bližnji prihodnosti izvajajo prepričljivi ukrepi fiskalnega prilagajanja.

Nekatere določbe Zakona o Češki narodni banki, ki vplivajo na (i) institucionalno neodvisnost članov upravnega odbora Češke narodne banke in (ii) zaupnost niso skladne s Pogodbo in Statutom. Prav tako niso skladne s Pogodbo in Statutom nekatere določbe Zakona o vrhovnem nadzornem odboru. Češka zakonodaja in zlasti Zakon o češki narodni banki ne predvidevata pravne vključitve češke narodne banke v Evrosistem. Češka republika je država članica z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 109 Pogodbe. To vpliva na številne določbe Zakona o češki narodni banki (Convergence Report, 2004, str. 31-32).

29


3.5.2 Estonija13

Ključne zahteve za doseganje visoke stopnje trajnostne konvergence v Estoniji so nadaljevanje fiskalne discipline, odločno spodbujanje zmerne rasti plač in brzdanje rasti kreditov, skupaj z zagotavljanjem učinkovitega finančnega nadzora. To bi prav tako pomagalo zagotoviti urejeno znižanje visokega primanjkljaja tekočega računa na trajnostno raven. Poleg tega bo izboljšanje delovanja trgov dela pomemben srednjeročni cilj politike, ki je potreben za doseganje trajnostne cenovne stabilnosti, hkrati pa bo dvignil potencialno rast in znižal stalno visoko stopnjo brezposelnosti v Estoniji (Kutan in Yigit 2004).

V referenčnem obdobju je Estonija dosegla 12-mesečno povprečno stopnjo inflacije po HICP 3,0%, kar je višje od referenčne vrednosti. Gledano za daljše obdobje nazaj, je inflacija cen življenjskih potrebščin v Estoniji na splošno upadala. Vendar pa je inflacija v zadnjem času znova začela rasti. To zvišanje inflacije je pogojena z inflacijskim diferencialom, ki je posledica višje rasti produktivnosti. Proces dezinflacije je odraz številnih pomembnih političnih odločitev, predvsem usmeritve monetarne politike k doseganju cenovne stabilnosti z uvedbo valutnega odbora leta 1992. Dezinflacija se je nadaljevala tako v obdobju živahne rasti realnega BDP kot v času, ko se je rast realnega BDP opazno upočasnila. Rast stroškov dela na enoto proizvoda se je v letih 2000 in 2001 znižala na zelo nizko raven, nato pa je v letih 2002 in 2003 rahlo zrasla. Uvozne cene in spremembe nadzorovanih cen so močno prispevale h kratkoročni nestanovitnosti stopenj inflacije. Napovedi za prihodnost predvidevajo, da bodo stopnje inflacije znašale okoli 4,1% v letu 2005 in okoli 3,3% v letu 2006. Tveganja za porast inflacije so v glavnem povezana s možnimi sekundarnimi učinki višjih cen nafte, višanja nadzorovanih cen in gibanja stroškov dela na enoto. Dolgoročno bo ohranjanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost v Estoniji odvisno med drugim od vodenja ustrezne fiskalne in plačne politike. Ob tem bo pomemben cilj politike tudi izboljšanje delovanja trgov dela. Zvišanja plač bi morala biti skladna z rastjo produktivnosti dela ob upoštevanju gibanj v konkurenčnih državah. Poleg tega bo proces dohitevanja verjetno vplival tudi na inflacijo v prihodnjih letih, čeprav je težko oceniti natančen obseg tega vpliva.

Estonija je vstopila v ERM II s svojim obstoječim valutnim odborom kot enostransko zavezanostjo, tako da ECB nima nobene dodatne obveznosti. Estonska krona od vstopa v ERM II ostaja na svoji osrednji pariteti. Hkrati so bile razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi s trimesečnim EURIBOR majhne. Stopnje realnega menjalnega tečaja – tako dvostransko proti evru kot efektivne – se večinoma gibljejo okoli preteklih vrednosti.

Dolgoročni kapitalski tokovi so v veliki meri prispevali k financiranju zunanjega primanjkljaja, čeprav so bili nekoliko nestanovitni.


Programme 2004.

30


Graf 5: Tečajno gibanje glede na evro (Estonija)

Vir: Backé in Thimann, 2004.

Leta 2003 je Estonija dosegla javnofinančni presežek v višini 2,6% BDP, tako da je pri stopnji primanjkljaja brez težav izpolnila referenčno vrednost -3%. Estonija ni v stanju prekomernega primanjkljaja. Uspela je ohraniti nizek proračunski primanjkljaj zaradi izboljšanja pobiranja davkov. Zniževanje davčnih stopenj, višji socialni transferji in proračunski odhodki ob vstopu v EU so poslabšali proračunsko pozicijo v letu 2004. Za leto 2004 je kljub ugodnim razmeram za gospodarsko rast dosegla znižanje nepričakovano visoke stopnje presežka iz leta 2003 na 1,7%. Stopnja javnega dolga je bila stabilna in je v letu 2003 znašala 6,0% BDP, kar je veliko pod referenčno vrednostjo 60%, v letu 2004 pa je, kot je napovedala, padla na 5,5%. Vendar pa je glede na zelo visok primanjkljaj tekočega računa v Estoniji utemeljena preudarna fiskalna politika. Estonija bo, kar se tiče trajnosti fiskalnih gibanj, na podlagi fiskalnih presežkov, napovedanih v konvergenčnem programu, še naprej izpolnjevala srednjeročni cilj Pakta o stabilnosti in rasti, ki zahteva uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje.

Estonija bo nadaljevala z orientacijo fiskalne politike, ki zagotavlja makroekonomsko stabilnost. Z namenom zniževanja deficita tekoče plačilne bilance bo rast kreditnega volumna omejena, kakor bo omejena tudi rast plač. Strukturne reforme naj bi podprle fleksibilnost gospodarstva.

Čeprav ima Estonija zelo nizko stopnjo javnega dolga, precejšne javnofinančne rezerve in hitro rastoč naložbeni pokojninski steber, se pričakuje, da bo staranje prebivalstva povzročilo pritiske na pokojninski sistem, ki še naprej temelji na načelu sprotnega prispevnega kritja.

Harmonizirana dolgoročna obrestna mera za oceno stopnje konvergence ni na voljo za Estonijo. Vendar pa ob upoštevanju nizke stopnje javnega dolga in na podlagi splošne analize finančnih trgov nič ne kaže na negativno oceno.

Nekatere določbe Zakona o estonski centralni banki, ki vplivajo na osebno neodvisnost guvernerjev in namestnikov guvernerja estonske centralne banke niso skladne s Pogodbo in Statutom.

Estonska zakonodaja in zlasti Zakon o estonski centralni banki ne predvideva pravne vključitve estonske centralne banke v Evrosistem. Estonija je država članica z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja pa členu 109 Pogodbe. To vpliva na številne določbe Zakona o estonski centralni banki. Zaradi pravne varnosti se močno priporoča tudi sprememba člena 111 estonske ustave (Convergence Report, 2004, str. 32-33).

31


3.5.3 Latvija14

Za doseganje visoke stopnje trajnostne konvergence bo morala Latvija voditi kredibilno politiko fiskalne konsolidacije in brzdati močno rast kreditov. To bi prav tako pripomoglo k zagotavljanju urejenega znižanja latvijskega visokega primanjkljaja tekočega računa na trajnostno raven. Poleg tega bo za oblikovanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost bistvenega pomena izvajanje zmerne plačne politike. Hkrati sta za povečanje potencialne rasti proizvodnje in znižanje visoke stopnje brezposelnosti v Latviji pomembna tudi nadaljnje izboljšanje fleksibilnosti trga izdelkov in odpravljanje preostalih strukturnih težav na trgu dela (Kutan in Yigit 2004).

V referenčnem obdobju je bila povprečna stopnja inflacije po HICP v Latviji 6,2%, t.j. občutno višja od referenčne vrednosti 2,4%. Gledano za daljše obdobje nazaj, je inflacija cen življenjskih potrebščin v Latviji na splošno upadala, čeprav se je ta trend obrnil v letu 2003. To pa zaradi tega, ker je bila inflacija pogojena z višjimi stroški zdravstvenega sistema, s prilagajanjem reguliranih cen, z rastjo plač in z višjimi trošarinami v letu 2004. Proces dezinflacije je do leta 2003 odražal številne pomembne politične odločitve, predvsem usmeritve monetarne politike k doseganju primarnega cilja cenovne stabilnosti s sprejetjem režima trdno fiksiranega menjalnega tečaja v letu 1994. Zmanjšanje inflacije je bilo doseženo vzporedno z vztrajno rastjo BDP.

Stopnja brezposelnosti je počasi upadala, vendar pa je ostala precej visoka kljub živahni gospodarski rasti. Rast stroškov dela na enoto proizvoda je do leta 1996 močno upadala. Trend padanja stroškov dela na enoto proizvoda se je leta 2003 obrnil v nasprotno smer, saj so se opazno znižali stroški dela na zaposlenega ter precej presegli rast produktivnosti. To je v glavnem odrazilo gibanja v sektorju storitev. Večina glavnih mednarodnih inštitucij v prihodnje napoveduje inflacijo v višini 6,0% za leto 2006.

Glavna tveganja za dvig inflacije so v glavnem povezana z možnimi sekundarnimi učinki trenutne visoke stopnje inflacije in živahnim domačim povpraševanjem, ki ga krepi hitra rast kreditov. Dolgoročno bo oblikovanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost v Latviji med drugim odvisno od vodenja zdrave makroekonomske politike, predvsem fiskalnega omejevanja. Zvišanja plač ne bi smela preseči rasti produktivnosti dela in gibanj v konkurenčnih državah. Poleg tega bi lahko nadaljnje izboljšanje fleksibilnosti trga izdelkov in odpravljanje preostalih strukturnih težav na trgu dela pripomogla k povečanju potencialne proizvodnje in znižanju visoke stopnje brezposelnosti v Latviji. Poleg tega bo proces dohitevanja verjetno vplival tudi na inflacijo v prihodnjih letih, čeprav je težko oceniti natančen obseg tega vpliva.

Latvija ne sodeluje v ERM II. Glede na to, da je latvijski lats vezan na posebne pravice črpanja, je razvoj menjalnega tečaja lats-evro v glavnem odražal gibanja evra proti ameriškemu dolarju in manjšem obsegu proti japonskemu jenu in britanskemu funtu. V referenčnem obdobju je bila vrednost latvijske valute, ob relativno visoki nestanovitnosti, precej nižja, kot je bil njen povprečni devizni tečaj proti evru oktobra leta 2002, ki služi kot primerjalni indeksi za ilustracijo glede na to, da ni srednjega tečaja ERM II, vendar to ne odraža nobene ocene glede ustrezne ravni menjalnega tečaja. Hkrati so se razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi s trimesečnim EURIBOR zvišale z 0,8 odstotne točke v četrtem četrtletju 2002 na 2,0 odstotni točki v tretjem četrtletju 2004. Pri drugih zunanjih gibanjih je Latvija v zadnjih osmih letih redno beležila visoke primanjkljaje v


Programme 2004.

32


svojem saldu tekočega in kapitalskega računa. Neto prilivi neposrednih naložb so prispevali k financiranju zunanjega primanjkljaja.

Graf 6: Tečajno gibanje glede na evro (Latvija)

Vir: Backé in Thimann, 2004.

Leta 2004 je Latvija zabeležila stopnjo javnofinančnega primanjkljaja v višini 0,9% BDP, kar je precej pod referenčno vrednostjo. Zmanjšanje fiskalnega deficita v Latviji leta 2004 je bila posledica večjih davčnih prilivov in racioniranja proračunskih izdatkov. Za leto 2005 je napovedano zvišanje na 1,2%. Latvija trenutno ni v stanju prekomernega primanjkljaja. Stopnja javnega dolga se je leta 2004 zvišala na 14,7% BDP, kar je precej pod referenčno vrednostjo 60%. Latvija z javnofinančnimi primanjkljaji, napovedanimi za prihodnja leta, ne bo izpolnila srednjeročnega cilja Pakta o stabilnosti in rasti, ki zahteva uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje. Preudarna fiskalna politika bo potrebna tudi za brzdanje inflacijskih pritiskov in znižanje visokega primanjkljaja tekočega računa. V tem smislu bi lahko učinkovitejši sistem davkov/socialnih prejemkov, ki bi bil bolj naklonjen zaposlovanju, okrepil delovne spodbude in prispeval k fiskalni konsolidaciji, hkrati pa bi spodbujal gospodarsko rast in konvergenco realnih dohodkov v smislu dokončanja tranzicijskega procesa in prehoda na tržno gospodarstvo.

V Latviji so fiskalni indikatorji dobri, fiskalna fleksibilnost je znatna, medtem ko se inflacijska stopnja znatno razlikuje od evro območja. Če bo dezinflacija kasnila, bo kasnil tudi prevzem evra od zdajšnjega načrtovanega prevzema v letu 2008. Realna konvergenca, prestrukturiranje gospodarstva in zdrava fiskalna politika so dejavniki izpolnjevanja referenčnih kriterijev (ECB 2005).

Glede na druge fiskalne dejavnike je stopnja primanjkljaja v letu 2002 presegla stopnjo javnih investicij glede na BDP, medtem ko se to ni zgodilo v letu 2003. Z vidika staranja prebivalstva Latviji koristi nizka stopnja javnega dolga, rastoč naložbeni pokojninski steber in dejstvo, da sistem sprotnega prispevnega kritja zdaj deluje kot teoretično opredeljen sistem prispevkov, v katerem se pokojninski prejemki samodejno prilagajajo spremembam v prispevni osnovi in pričakovani življenjski dobi. Zaradi tega bi moral sistem ostati uravnotežen, prispevne stopnje pa bi morale kljub staranju prebivalstva ostati stabilne. Seveda prehod na novo ureditev še traja. Celotno breme staranja prebivalstva bo lažje obvladovati, če se v javnih financah še pred obdobjem, ko se bo demografsko stanje po napovedih poslabšalo, ustvari primeren manevrski prostor.

33


Povprečna stopnja dolgoročnih obrestnih mer je v referenčnem obdobju znašala 5,0% in je bila torej nižja od referenčne vrednosti, ki velja za kriterij obrestne mere. Dolgoročne obrestne mere v Latviji so se občutno približale obrestnim meram, ki prevladujejo v evro območju, kar odraža majhne inflacijske pritiske in preudarno fiskalno politiko.

Nekatere določbe Zakona o latvijski centralni banki, ki vplivajo na (i) neodvisnost funkcionarjev in (ii) osebno neodvisnost guvernerja in drugih članov sveta latvijske centralne banke niso skladne s Pogodbo in Statutom. Latvijska zakonodaja in zlasti Zakon o latvijski centralni banki ne predvidevata pravne vključitve latvijske centralne banke v Evrosistem. Latvija je država članica z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 109 Pogodbe. To vpliva na številne določbe Zakona o latvijski centralni banki.

3.5.4 Litva15

Če želi Litva doseči visoko stopnjo trajnostne konvergence, mora nujno izvajati politiko zdrave fiskalne konsolidacije in doseči boljšo fiskalno uspešnost, okrepiti konkurenco na trgih izdelkov, nadaljevati z liberalizacijo reguliranih sektorjev in še izboljšati delovanje trgov dela. Takšni ukrepi bodo pripomogli k ohranjanju ugodnega okolja za cenovno stabilnost. Prav tako mora Litva, če želi zagotoviti trajnost precejšnega primanjkljaja tekočega računa, omejiti sedanjo močno rast kreditov in zagotoviti učinkovit finančni nadzor (Kutan in Yigit 2004).

V referenčnem obdobju je Litva dosegla stopnjo inflacije po HICP 1,1%, kar je občutno nižje od referenčne vrednosti. Na podlagi kombinacije določenih dejavnikov se Litva trenutno na področju cenovne stabilnosti obravnava kot osamelec. Gledano na daljše obdobje nazaj, je inflacija cen življenjskih potrebščin v Litvi na splošno upadala. Proces dezinflacije je podprla usmeritev monetarne politike k doseganju cenovne stabilnosti, zlasti z uvedbo valutnega odbora leta 1994. Znižanje inflacije v poznih 90-tih je bilo doseženo skupaj z relativno močno rastjo realnega BDP. Vendar pa bila zaradi vpliva ruske krize na Litvo rast realnega BDP v letu 1999 negativna. To je še dodatno vplivalo na upad inflacijskih gibanj. Rast stroškov dela na zaposlenega se je opazno zmanjšala od poznih 1990-ih, gibanja uvoznih cen pa so še dodatno podkrepila proces dezinflacije v večini obravnavanega obdobja. Negativne stopnje inflacije v obdobju od sredine leta 2002 do začetka leta 2004 v veliki meri pojasnjuje kombinacija določenih dejavnikov, predvsem precejšnjega znižanja cen hrane, stroškov dela na enoto proizvoda, uvoznih cen in cen v telekomunikacijskem sektorju. Čeprav so bila podobna cenovna gibanja do določene mere opažena tudi v številnih drugih državah članicah EU, pa so na Litvo vplivala močneje kot na druge države (Convergence Programme 2004).

V Litvi se pričakuje rast inflacije v letu 2005 kot leta 2006 zaradi prilagajanja davčnega sistema EU standardom, višjih reguliranih cen in rasti plač. Stopnje inflacije so bile v obravnavanem obdobju precej nestanovitne, delno zaradi močnega vpliva gibanj cen hrane in energije na inflacijo cen življenjskih potrebščin v Litvi. Tako napovedi za prihodnost predvidevajo zvišanje stopnje inflacije na raven 2,8% v letu 2006. Prav tako bo


Programme 2004, ECB 2005.

34


glavno tveganje za porast inflacije v tem obdobju povezano z možnim pregrevanjem gospodarstva, močno rastjo kreditov, ekspanzivno fiskalno politiko in morebitnimi sekundarnimi učinki nedavnega porasta inflacije. Dolgoročno bo ohranjanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost v Litvi med drugim odvisno od izvajanja trajnostne politike fiskalne konsolidacije, razumne rasti plač, okrepitve konkurence na trgih izdelkov in boljšega delovanja trgov dela. Poleg tega bo proces dohitevanja verjetno vplival tudi na inflacijo v prihodnjih letih, čeprav je težko oceniti natančen obseg tega vpliva.

Litvanski litas sodeluje v ERM II približno tri mesece, se pravi manj kot dve leti do pregleda s strani ECB. Litva je vstopila v ERM II s svojim obstoječim valutnim odborom kot enostransko zavezanostjo, tako da ECB nima nobene dodatne obveznosti. Litas od vstopa v ERM II ostaja na svoji osrednji pariteti. Hkrati so bile razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi s trimesečnim EURIBOR majhne. Stopnje realnega menjalnega tečaja – tako dvostransko proti evru kot efektivne – se gibljejo nekoliko ned preteklimi povprečji, primanjkljaj v saldu tekočega in kapitalskega računa pa je precej velik. Z vidika financiranja se pomemben prispevek v zadnjih letih zagotovile tuje neposredne naložbe, vendar so leta 2003 upadle.

Graf 7: Tečajno gibanje glede na evro (Litva)

Vir: Backé in Thimann 2004.

Leta 2004 je Litva zabeležila javnofinančni primanjkljaj v višini 1,4% BDP, kar je precej pod referenčno vrednostjo. Litva ni v stanju prekomernega primanjkljaja. Litva je beležila povišanje proračunskega primanjkljaja zaradi javnih investicij, višjih plač javnega sektorja in tranzitornih stroškov reforme penzijskega sistema v letu 2004, ki se je kljub temu ohranil v dopustnih mejah. Stopnja javnega dolga se je leta 2004 znižala na 19,6% BDP in naj bi leta 2005 po napovedih ostala na tej ravni, kar je precej pod referenčno vrednostjo 60%. Glede trajnosti fiskalnih gibanj Litva z javnofinančnimi primanjkljaji, napovedanimi za prihodnja leta, ne bo izpolnila srednjeročnega cilja Pakta o stabilnosti in rasti, ki zahteva uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje. Litva mora glede na velik primanjkljaj tekočega računa voditi preudarno fiskalno politiko. V tem smislu bi lahko učinkovitejši sistem davkov/socialnih prejemkov, ki bi bil naklonjen zaposlovanju, okrepil delovne spodbude in občutno prispeval k fiskalni konsolidaciji, hkrati pa bi spodbujal gospodarsko rast in konvergenco realnih dohodkov v smislu dokončanja tranzicijskega procesa in prehoda v tržno gospodarstvo.

V Litvi uvedba evra zahteva zdravo fiskalno politiko, limitiranje proračunskih izdatkov, medtem ko bodo strukturne reforme prispevale k doseganju fleksibilnosti

35


mehanizmov prilagajanja gospodarstva in doseganju večje konkurenčnosti ekonomije. Omejena rast domačih kreditov bo prispevala k vzdržnosti tekoče plačilne bilance (ECB 2005).

Glede na druge fiskalne dejavnike stopnja primanjkljaja v letih 2002 in 2003 ni presegla stopnje javnih investicij glede na BDP. Čeprav ima Litva zelo nizko stopnjo javnega dolga in hitro rastoč naložbeni pokojninski steber, se pričakuje, da bo staranje prebivalstva povzročilo pritiske na pokojninski sistem, ki še naprej temelji na načelu sprotnega prispevnega kritja. Celotno breme staranja prebivalstva bo lažje obvladovati, če se v javnih financah še pred obdobjem, ko se bo demografsko stanje po napovedih poslabšalo, ustvari primeren manevrski prostor.

Povprečne stopnje dolgoročnih obrestnih mer se v referenčnem obdobju znašale 4,7% in so bile torej nižje od referenčne vrednosti, ki velja za kriterij obrestne mere. Še naprej so se približevale povprečnim donosom obveznic v evro območju, s čimer so odražale nizke inflacijske pritiske in zaupanje v valutni odbor.

Nekatere zakonodajne določbe , ki vplivajo na osebno neodvisnost predsednika in drugih članov sveta litvanske centralne banke niso skladne s Pogodbo in Statutom. Zlasti bo mogoče treba prilagoditi ustavo, da se izpolni zahteva po neodvisnosti litvanske centralne banke.

Litvanska zakonodaja in zlasti Zakon o litvanski centralni banki ne predvideva vključitve Lietuvos bankas v Evrosistem. Litva je država članica z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 109 Pogodbe. To vpliva na številne določbe Zakona o litvanski centralni banki in nekatere druge zakone.

3.5.5 Madžarska16

Ključne zahteve za doseganje visoke stopnje trajnostne konvergence na Madžarskem so izvajanje trajnostne in kredibilne politike fiskalne konsolidacije ter precejšnje izboljšanje fiskalne uspešnosti države. Zagotavljanje fiskalne discipline je pomembno za brzdanje inflacijskih pritiskov, zmanjševanje velikega primanjkljaja tekočega računa in ponovno vzpostavitev kredibilnosti, ki bo v zameno okrepila stabilnost menjalnega tečaja. Poleg tega bo za oblikovanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost bistvenega pomena izvajanje zmerne plačne politike. Hkrati je srednjeročno pomembno izboljšati pogoje na trgu dela, da se zvišata potencialna rast in nizka stopnja zaposlenosti na Madžarskem (Kutan in Yigit 2004, Jones in Kutan 2004).

Gledano za daljše obdobje nazaj je inflacija cen življenjskih potrebščin na Madžarskem na splošno upadala, večinoma kljub relativno močni rasti realnega BDP. Vendar pa se je inflacija od sredine leta 2003 spet močno dvigala. Zgodnejši trend dezinflacije na Madžarskem odraža številne pomembne politične odločitve, predvsem uvedbo režima drsečega deviznega tečaja leta 1995, in spremembe okvirja monetarne politike v letu 2001. Fiskalna politika je na začetku podpirala dezinflacijo, po letu 2001 pa je postala ekspanzivna. Enako je s politiko plač, katere posledica je čezmerna rast plač in stroškov dela na enoto proizvoda od leta 2000 dalje. Rast realnega BDP je opazno upadla



36


leta 1996 ter med letoma 2001 in 2003, v vmesnih letih pa je bilo doseženo znižanje inflacije skupaj z relativno močno rastjo realnega BDP. Uvozne cene so do leta 2001 močno vplivale na znižanje inflacije.

Večina napovedi za prihodnost predvideva, da bo stopnja inflacije znašala okoli 2,0% v letu 2006. Madžarska naj bi izpolnila inflacijski kriterij v letu 2006 in vstopila v ERM II v letih 2006/2007. Tveganja za porast inflacije so v glavnem povezana z možnimi sekundarnimi učinki sprememb posrednih davkov, višjih cen nafte in plina prek inflacijskih pričakovanj in uravnavanjem administrativnih cen. Dolgoročno bo oblikovanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost na Madžarskem odvisno od vodenja ustrezne monetarne politike in izvajanja trajnostne strategije fiskalne konsolidacije. Razen tega je pomembno tudi dokončanje liberalizacije omrežnih industrij in zvišanje relativno nizke stopnje zaposlenosti na Madžarskem. Zvišanja plač bi morala biti skladna z rastjo produktivnosti dela ob upoštevanju gibanj v konkurenčnih državah. Poleg tega bo proces dohitevanja verjetno vplival tudi na inflacijo v prihodnjih letih, čeprav je težko oceniti natančen obseg tega vpliva.

Madžarska v referenčnem obdobju ni sodelovala v ERM II. Večji del tega obdobja je bila vrednost madžarskega forinta nižja, kot je bil njen povprečni menjalni tečaj proti evru oktobra leta 2002, ki služi kot primerjalni indeksi za ilustracijo glede na to, da ni srednjega tečaja ERM II, vendar to ne odraža nobene ocene glede ustrezne ravni menjalnega tečaja. Kaže, da je to gibanje večinoma povezano s tržno negotovostjo glede fiskalne politike na Madžarskem in se je odrazilo tudi v veliki nestanovitnosti menjalnega tečaja v večjem delu obravnavanega obdobja. Hkrati so bile razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi s trimesečnim EURIBOR velike. Pri drugih zunanjih gibanjih je imela Madžarska v zadnjih osmih letih večinoma visoke primanjkljaje v svojem saldu tekočega in kapitalskega računa, v zadnjem času pa se je soočila z upadom neto tujih neposrednih naložb.

Graf 8: Tečajno gibanje glede na evro (Madžarska)


Leta 2004 je Madžarska zabeležila javnofinančni primanjkljaj v višini 5,4% BDP, kar je precej nad referenčno vrednostjo. Madžarska je v stanju prekomernega primanjkljaja. Po napovedih se bo primanjkljaj v letu 2005 zvišal na 6,1% BDP. Ker je na Madžarskem fiskalni deficit visok izvaja država številne strukturne reforme, racionira zaposlenost v javnem sektorju in odlaga nekatere investicije. Stopnja javnega dolga je v

37


letu 2004 ostala na enaki ravni 57,4% BDP ter tako ostala nižja od referenčne vrednosti 60%, v letu 2005 pa bo po napovedih se zmanjšala na 57,2%. V zvezi s trajnostjo fiskalnih gibanj ohranjanje stopenj splošne ali primarne bilance na srednji ravni ne bo zadoščalo za ohranjanje stopnje javnega dola pod vrednostjo 60%, kar kaže, da je potrebna še nadaljnja konsolidacija. Madžarska z javnofinančnimi primanjkljaji, napovedanimi za prihodnja leta, ne bo izpolnila srednjeročnega cilja Pakta o stabilnosti in rasti, ki zahteva uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje. Preudarna fiskalna politika bo potrebna tudi za brzdanje inflacijskih pritiskov in znižanje visokega primanjkljaja tekočega računa. Stopnje prihodkov in odhodkov so precej visoke. V tem smislu bi lahko učinkovitejši sistem davkov/socialnih prejemkov, ki bi bil naklonjen zaposlovanju, okrepil delovne spodbude in občutno prispeval k fiskalni konsolidaciji, hkrati pa bi spodbujal gospodarsko rast in konvergenco realnih dohodkov v smislu dokončanja tranzicijskega procesa in prehoda na tržno gospodarstvo. Treba je upoštevati cilje odhodkov in primanjkljaja. Po podatkih Evropske komisije bi lahko potencialne obveznosti Madžarske, ki izhajajo iz državnih jamstev, znašale do okoli 5,4% BDP. Vendar pa ne obstaja nobena dogovorjena metoda za oceno celotnega obsega potencialnih fiskalnih obveznosti (skupaj z drugimi postavkami), tako da se lahko ocene zelo razlikujejo.

Ekonomska politika na Madžarskem je bila precej neuspešna v zadnjih letih. Rast plač javnega sektorja se je prevesila v privatni sektor in ob apreciaciji forinta se je poslabšala konkurenčnost madžarskega gospodarstva. Znatno upadanje varčevanja gospodinjstev je upočasnilo trend zniževanja inflacije. Vzpostavitev kredibilnosti politike in fiskalno prilagajanje sta dejavnika, ki bosta znatno prispevala k vzpostavitvi stabilnosti makro-ekonomskega okolja in zmanjševanju inflacijskih pričakovanj. Kombinacija monetarno-fiskalne politike mora prispevati k zniževanju obrestnih mer, a še pred tem mora ekonomska politika pridobiti na kredibilnosti, saj bi sicer znižanje obrestnih mer rezultiralo v rast pričakovane inflacije. Potrebna je fiskalna konsolidacija, prilagajanje plač ciljani inflacijski stopnji, zniževanje obdavčitev iz plač ob ustrezni dohodkovni politiki, limitiranje proračunskih izdatkov, ciljanje inflacije, kar bo podpiralo tečajno stabilnost.

Glede na druge fiskalne dejavnike je stopnja primanjkljaja v letih 2002 in 2003 presegla stopnjo javnih investicij glede na BDP. Čeprav ima Madžarska hitro rastoč naložbeni pokojninski steber, se pričakuje, da bo staranje prebivalstva povzročilo pritiske na pokojninski sistem, ki še naprej temelji na načelu sprotnega prispevnega kritja. Celotno breme staranja prebivalstva bo lažje obvladati, če se v javnih financah še pred obdobjem, ko se bo demografsko stanje po napovedih poslabšalo, ustvari primeren manevrski prostor.

Povprečna stopnja dolgoročnih obrestnih mer je v referenčnem obdobju znašala 8,1% in je bila torej precej višja od referenčne vrednosti. Dolgoročne obrestne mere na Madžarskem ter razlike med njimi in donosi obveznic v evro območju so ostale relativno visoke, se pravi, da se madžarske dolgoročne obrestne mere niso sistematično približevale tistim, ki prevladujejo v evro območju.

Nekatere določbe Zakona o madžarski centralni banki, ki vplivajo na (i) njeno institucionalno neodvisnost in (ii) osebno neodvisnost članov njenega monetarnega sveta, niso skladne s Pogodbo in Statutom.

Madžarska zakonodaja in zlasti Zakon o madžarski centralni banki ne predvidevata vključitve madžarske centralne banke v Evrosistem. Madžarska je država članica z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 109 Pogodbe. To vpliva na številne določbe Zakona o madžarski centralni banki.

38


3.5.6 Poljska17

Ključna zahteva za doseganje visoke stopnje trajnostne konvergence na Poljskem je izvajanje trajnostne in kredibilne politike fiskalne konsolidacije ter precejšnje izboljšanje fiskalne uspešnosti države. Prav tako je treba okrepiti nacionalne politike, namenjene spodbujanju konkurence na trgih izdelkov, privatizacija pa mora potekati bolj intenzivno. Poleg tega so potrebni ukrepi za povečanje produktivnosti dela, da bi ustvarili ugodno okolje za doseganje cenovne stabilnosti (Kutan in Yigit 2004).

V referenčnem obdobju je Poljska dosegla stopnjo inflacije po HICP 3,6%, ki je občutno višja od referenčne vrednosti določene v Pogodbi. Gledano v daljšem časovnem obdobju je inflacija cen življenjskih potrebščin na Poljskem na splošno, čeprav ne neprekinjeno, upadala, pri čemer je inflacija postopno padal na zelo nizko stopnjo. Vendar pa je v zadnjem času začela strmo naraščati, predvsem kot posledica začasnih dejavnikov. Dezinflacija na Poljskem je rezultanta prilagajanja reguliranih cen, sprejemljive stopnje rasti plač in upočasnitve gospodarske rasti. Proces dezinflacije je podprla preusmeritev monetarne politike k doseganju srednjeročne cenovne stabilnosti v okviru inflacijskega ciljanja. Zmanjšanje inflacije proti koncu devetdesetih let je bilo doseženo vzporedno z relativno močno rastjo realnega BDP. Rast realnega BDP se je občutno upočasnila proti koncu leta 2000, čeprav so se plače le počasi odzvale na gospodarsko upočasnitev. Poleg tega so bile stopnje inflacije precej nestanovitne zaradi gibanj cen hrane in nafte.

Večina napovedi za prihodnost predvideva stopnjo inflacije okrog 2,3% za leto 2006. Glavno tveganje za porast inflacije v tem obdobju je povezano s fiskalnimi neravnovesji, nadaljnjo krepitvijo domačega povpraševanja in gibanj plač zaradi morebitnih sekundarnih učinkov višjih cen hrane in nafte ter višjih davkov, povezanih z vstopom v EU. Dolgoročno bo ohranjanje ugodnega okolja za doseganje cenovne stabilnosti na Poljskem med drugim odvisno od vodenja ustrezne monetarne politike, zdrave fiskalne politike, zmernega zviševanja plač, nadaljnjega prestrukturiranja gospodarstva, krepitve konkurence na trgih izdelkov, povečanja produktivnosti dela in boljšega delovanja trga dela. Proces dohitevanja bo verjetno vplival tudi na inflacijo v prihodnjih letih, čeprav je težko oceniti natančen obseg tega vpliva.

Poljska pričakuje vstop v EMU v letih 2008/2009. V referenčnem obdobju je bila vrednost poljskega zlota ob visoki stopnji nestanovitnosti menjalnega tečaja večinoma precej nižja, kot je bil njegov povprečni menjalni tečaj proti evru oktobra 2002, ki služi kot primerjalni indeks za ilustracijo glede na to, da ni srednjega tečaja ERM II, vendar to ne odraža nobene ocene glede ustrezne ravni menjalnega tečaja. Ta gibanja so bila v glavnem povezana z gibanji razlik v obrestnih merah med Poljsko in evro območjem in določeno politično in fiskalno negotovostjo na Poljskem. Hkrati so bile razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi s trimesečnim EURIBOR v referenčnem obdobju velike. Pri drugih zunanjih gibanjih je Poljska v zadnjih osmih letih beležila primanjkljaje v svojem saldu tekočega in kapitalskega računa, ki so bili pogosto precej veliki, čeprav se od leta 2000 močno zmanjšujejo vzporedno s padanjem prilivov od tujih neposrednih naložb.



39


Graf 9: Tečajno gibanje glede na evro (Poljska)


Leta 2004 je Poljska zabeležila, zaradi ugodni gospodarski rasti, znižanje javnofinančnega primanjkljaja na višino 4,2% BDP, kar je še vedno precej nad referenčno vrednostjo. Poljska je v stanju prekomernega primanjkljaja. Za leto 2005 se napoveduje strm padec primanjkljaja na 3,2%. Fiskalni deficit se je na Poljskem povečal zaradi prilagajanja davčnega sistema v letu 2004, medtem ko se za leto 2005 pričakuje izboljšanje kot posledica oživljanja gospodarstva. Stopnja javnega dolga se je leta 2004 znižala na 43,6% BDP, kar je pod referenčno vrednostjo 60%. V zvezi s trajnostjo fiskalnih gibanj ohranjanje stopenj splošne ali primarne bilance na trenutni ravni ne bo zadoščalo za ohranjanje stopnje javnega dolga pod 60% BDP, kar pomeni, da bo potrebna nadaljnja precejšna konsolidacija. Poljska z javnofinančnimi primanjkljaji, napovedanimi za prihodnja leta, ne bo izpolnila srednjeročnega cilja Pakta o stabilnosti in rasti, ki zahteva uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje. Stopnje prihodkov in odhodkov javnega sektorja so precej visoke. V tem smislu bi lahko učinkovitejši sistem davkov/socialnih prejemkov, ki bi bil bolj naklonjen zaposlovanju, okrepil delovne spodbude in občutno prispeval k fiskalni konsolidaciji, hkrati pa bi spodbujal gospodarsko rast in konvergenco realnih dohodkov v smislu dokončanja tranzicijskega procesa in prehoda na tržno gospodarstvo.

Poljska je beležila višjo gospodarsko rast s pridružitvijo EU v prvi polovici leta 2004, medtem ko sta privatizacija in apreciacija zavirali rast deleža javnega dolga v BDP, kljub rasti fiskalnega deficita. Restriktivna fiskalna politika omogoča ohlapnejšo monetarno politiko ob hkratnem nadzoru rasti plač. Ker obstaja nevarnost preseganja referenčnih fiskalnih kriterijev, je potrebna signifikantna fiskalna konsolidacija, strukturne reforme (reforma penzijskega in celotnega socialnega sistema, reforma trga dela itd.) in ob znatnem zniževanju fiskalnih izdatkov.

Glede na druge fiskalne dejavnike je stopnja primanjkljaja v letih 2002 in 2003 presegla stopnjo javnih investicij glede na BDP. Glede staranja prebivalstva poljski delno naložbeni pokojninski sistem deluje v skladu z načelom vnaprej določenih prispevkov. Prihodnji prejemki iz obveznega prvega in drugega stebra bodo neposredno odvisni od obsega vplačanih prispevkov in življenjske dobe na aktuarsko uravnotežen način. Seveda prehod na novo ureditev še traja. Celotno breme staranja prebivalstva bo lažje obvladovati, če se v javnih financah še pred obdobjem, ko se bo demografsko stanje po napovedih poslabšalo, ustvari primeren manevrski prostor.

40


Povprečna stopnja dolgoročnih obrestnih mer je v referenčnem obdobju znašala 6,9% in je bila višja od referenčne vrednosti, ki velja za kriterij obrestne mere. Razlika med obrestnimi merami na Poljskem in v evro območju je torej trenutno še relativno velika.

Nekatere določbe Zakona narodne banke Poljske, poljske ustave in druge zakonodaje, ki vplivajo na (i) institucionalno neodvisnost, (ii) finančno neodvisnost narodne banke Poljske in tudi na (iii) osebno neodvisnost predsednika narodne banke Poljske, niso skladne s Pogodbo in Statutom.

Poljska zakonodaja in zlasti Zakon o Narodowy Bank Polski ne predvidevata pravne vključitve Narodowy Bank Polski v Evrosistem. Poljska je država članica z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 109 Pogodbe. To vpliva na številne določbe Zakona. Ob uvedbi evra bo potrebno prilagajanje poljske ustave.

3.5.7 Slovaška18

Ključna zahteva za doseganje visoke stopnje trajnostne konvergence na Slovaškem je izvajanje trajnostne in kredibilne politike fiskalne konsolidacije. Poleg tega bo za oblikovanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost še naprej treba izvajati strukturne reforme. Nujno je treba tudi okrepiti konkurenco v gospodarstvu, izboljšati delovanje trgov dela in voditi zmerno politiko plač, da bi se znižala vztrajno visoka stopnja brezposelnosti, povečalo zaposlovanje in ustvarilo boljše pogoje za dvig potencialne rasti proizvodnje(Kutan in Yigit 2004).

Gledano za daljše obdobje nazaj, inflacija cen življenjskih potrebščin na Slovaškem ni sledila jasnemu trendu. Od odprave fiksiranega menjalnega tečaja leta 1998 so inflacijska gibanja potekala v okviru monetarne politike, ki ga lahko najbolje opišemo kot implicitno inflacijsko ciljanje v kombinaciji z uravnavanim menjalnim tečajem. Od leta 1999 na gibanja inflacije v glavnem vpliva prilagajanje nadzorovanih cen navzgor in spremembe v posrednih davkih. Za večino obravnavanega obdobja je treba gibanja inflacije opazovati v razmerah relativno močne realne rasti BDP. Kljub temu stopnja brezposelnosti vztrajno ostaja zelo visoka. Rast plač se je skozi daljše obdobje precej spreminjala, vendar ostaja na relativno nizki ravni. Uvozne cene so skupaj s cenami hrane, nadzorovanimi cenami in uskladitvami davkov občutno prispevale k nestanovitnosti stopenj inflacije.

Večina napovedi za prihodnost predvideva stopnjo inflacije okoli 3,6% v letu 2006, predvsem zaradi dokončne uskladitve nadzorovanih cen in posrednih davkov. Dezinflacija na Slovaškem v letu 2005 bi naj bila posledica prilagajanja reguliranih cen in prilagajanja indirektnih davkov. Glavno tveganje za porast inflacije je povezano z morebitnimi sekundarnimi učinki nedavnih visokih stopenj inflacije in gibanj plač. Če pogledamo še dalje v prihodnost, vidimo, da bo ohranjanje ugodnega okolja za cenovno stabilnost na Slovaškem odvisno od vodenja ustrezne monetarne politike, nadaljnjega izvajanja trajnostne strategije fiskalne konsolidacije, zmernih plač in nadaljnjega



41


prestrukturiranja gospodarstva. Poleg tega bo proces dohitevanja verjetno vplival tudi na inflacijo v prihodnjih letih, čeprav je težko oceniti natančen obseg tega vpliva.

Slovaška namerava prevzeti evro v letih 2009/2010. Po obdobju splošne stabilnosti, ki je trajalo do tretjega četrtletja leta 2003, se je menjalni tečaj krone proti evru postopno dvignil nad svoje povprečje iz oktobra 2002, ki služi kot primerjalni indeks za ilustracijo glede na to, da ni srednjega tečaja ERM II, vendar to ne odraža nobene ocene glede ustrezne ravni menjalnega tečaja. Kaže, da je apreciacija krone povezana predvsem z boljšimi možnostmi za gospodarsko rast na Slovaškem, močno rastjo izvoza in pozitivno razliko v obrestnih merah v primerjavi z evro območjem. Razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi s trimesečnim EURIBOR so se zmanjšale, vendar so bile v tretji četrtini leta 2004 še vedno precej velike. Pri drugih zunanjih gibanjih je Slovaška v zadnjih osmih letih večinoma poročala o vztrajno visokih primanjkljajih v svojem saldu tekočega in kapitalskega računa, čeprav je ta primanjkljaj leta 2003 padel na 0,5% BDP. To zoženje je lahko delno posledica dejavnikov, ki so značilni za sektor avtomobilske industrije. Z vidika strukture financiranja, so imeli od leta 1998 na Slovaškem pomembno vlogo prilivi od neto neposrednih tujih naložb, kar je odražalo tako privatizacijo kot povsem nove naložbe.

Graf 10: Tečajno gibanje glede na evro (Slovaška)


Leta 2004 je Slovaška zabeležila javnofinančni primanjkljaj v višini 3,1% BDP, kar je nad referenčno vrednostjo, sledilo je povečanje v letu 2005. Slovaška je trenutno v položaju prekomernega primanjkljaja. Ta fiskalni deficit je rezultanta davčne reforme, reforme zdravstvenega in penzijskega sistema. Stopnja javnega dolga je leta 2004 upadla na 42,5% in tako ostala pod referenčno vrednostjo 60%, po napovedih pa bo leta 2005 še dodatno podla na 36,7%. Glede trajnosti fiskalnih gibanj Slovaška z javnofinančnimi primanjkljaji, napovedanimi za prihodnja leta, ne bo izpolnila srednjeročnega cilja Pakta o stabilnosti in rasti, ki zahteva uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje. Kljub temu so zaradi visoke stopnje inflacije na Slovaškem, ki je občutno nad referenčno vrednostjo, potrebne preudarne fiskalne politike. Nadaljevanje strukturnih reform v zvezi s prispevki za socialno varnost bi lahko med drugim občutno prispevalo k fiskalni konsolidaciji in hkrati spodbujalo gospodarsko rast ter konvergenco realnih dohodkov. Celovita davčna reforma, izvedena leta 2004, vključuje uvedbo pavšalne stopnje in prehod z neposredne na posredno obdavčitev.

42


Glede na druge fiskalne dejavnike je stopnja primanjkljaja javnih investicij glede na BDP. Z vidika staranja prebivalstva se bo Slovaška po pričakovanjih približno od leta 2010 naprej soočala z občutnim povečanjem deleža prebivalstva v starosti nad 65 let. Pričakuje se, da bo Slovaška izkoristila prednosti uvedbe obveznega naložbenega pokojninskega stebra leta 2005 in reforme sistema sprotnega prispevnega kritja. Vendar pa bo prehod na novo ureditev po pričakovanjih povzročil dodatna fiskalna bremena.

Povprečna stopnja dolgoročnih obrestnih mer je v referenčnem obdobju znašala 5,1% in je bila torej nižja od referenčne vrednosti. Dolgoročne obrestne mere na Slovaškem in njihova razlika glede donose obveznic v evro območju so do začetka leta 2003 padale, v preostalem referenčnem obdobju pa so ostale dokaj stabilne.

Slovaška zakonodaja in zlasti Zakon o narodni banki Slovaške še ne predvidevata pravne vključitve narodne banke Slovaške v Evrosistem. Slovaška je država članica z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 109 Pogodbe. To vpliva na številne odločbe Zakona o narodni banki Slovaške.

43


4 SLOVENIJA

4.1 Denarni sistem v Sloveniji

Instrumenti monetarne politike so bili podrejeni vmesnemu cilju in naravnani v skladu s končnim ciljem, s stabilnostjo cen. Banka Slovenije je delno dosegala svoj končni cilj posredno – preko tečaja. Formalno neodvisna (eksogena) ponudba denarja je bila podrejena formalno odvisnemu (endogenemu) cilju – tečaju. Tako lahko rečemo, da je imela Banka Slovenije dva cilja: kontrolo denarne mase in kontrolo tečaja (Festić 2003). Proces strukturne tranzicije, lastninjenje ipd. so onemogočali popolno liberalizacijo kapitalskih tokov in prosto drsenje tečaja. Glede na odprtost slovenskega gospodarstva in apreciacijske pritiske je nastala potreba po avtonomni tečajni politiki. Tako je Banka Slovenije intervenirala na deviznem trgu znotraj dovoljenih meja monetarnega ciljanja, pri čemer je bilo ključno nevtraliziranje monetarnih in tečajnih učinkov plačilne bilance (glej, Ribnikar in Košak 2004).

Za razumevanje monetarnega sistema v Sloveniji je potrebno pojasniti razloge za apreciacijske pritiske v 90. letih (Mencinger 1995, Bole 1997):

• Presežek v tekoči bilanci kot posledica majhnih bruto investicij in rastočega izvoza storitev, kar je vplivalo na devizne prilive v začetku tranzicije.

• Inflacija in realna apreciacija se lahko pojasnita kot posledici dejstva, da so cene nemenjalnega sektorja (posebej storitev) konstantno naraščale (v obdobju od 1995 do 1998) po stopnji 2–4 % hitreje kot cene menjalnih dobrin (rast cen dobrin nemenjalnega sektorja je posledica visokih stroškov delovne sile in rasti nadzorovanih cen). Prilagajanje tečaja je zaostajalo za rastjo cen in realna apreciacija tolarja je bila razlog za distribucijske učinke med menjalnim in nemenjalnim sektorjem. Posledično so bila neskladja relativnih cen pomemben dejavnik inflacije.

• Izboljšanje pogojev menjave do leta 1996, boljša izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti in povečevanje produktivnosti so vplivali na realno apreciacijo ravnovesnega deviznega tečaja.

• Prilivi deviz so bili posledica visokih donosov na tolarske portfeljske naložbe: prvič, zaradi strukturnih razlogov (visoke realne obrestne mere, visoki pričakovani donosi na srednjeročne portfeljske naložbe), in drugič, zaradi revalorizacijskega dela obrestne mere, ki je bil determiniran z razliko med pričakovano rastjo nominalnega tečaja tolarja in domačo inflacijo.

• Višje tolarske obrestne mere so vzpodbujale zadolževanje v tujini, večale zadolženost gospodinjstev, bank, podjetij in javnega sektorja.

• Sredi 90. let so izrazito nizke cene naftnih derivatov v Sloveniji krepile »čezmejni turizem« in ustvarjale dodaten devizni priliv.

Spomladi 1999 je tolar depreciiral zaradi primanjkljaja v plačilni bilanci, Banka Slovenije je intervenirala in tako omilila tečajne pritiske presežnega povpraševanja po devizah. Leta 2000 so bila tečajna nihanja pogojena s ponudbo domačega denarja in deviz.

44


Komercialne banke so delovale pri tečajni intervenciji in politiki sterilizacije koordinirano z Banko Slovenije. Leta 2001 je bila prednostna naloga ohranjanje vzdržnih tečajnih nihanj. Po upočasnitvi rasti tečaja je Banka Slovenije septembra 2001 ponovno intervenirala na deviznem trgu tako, da je postavila najnižji tečaj, po katerem so komercialne banke odkupovale devize. Vpliv depreciacije tolarja na inflacijo in tečajna dinamika sta leta 2003 pogojevala upočasnitev dezinflacijskega procesa.

V prvi polovici leta 1992 je Banka Slovenije oblikovala denarno maso pretežno preko tečajnega kanala in v drugi polovici leta intervenirala na deviznem trgu z izdajanjem komercialnih zapisov v tuji valuti. Leta 1993 in 1994 je Banka Slovenije umikala komercialne zapise iz obtoka in kupovala devize, kreditirala komercialne banke in hkrati pogojevala tečajna gibanja. Posojila so bila sterilizirana z emisijo komercialnih zapisov.

Decembra 1994 je bila zapadlost komercialnih zapisov razlog za povečanje denarne mase, a hkrati je zapadlost bančnih posojil povzročala krčenje denarne mase. Količina primarnega denarja v obtoku je bila odvisna tudi od neto nakupov deviz Banke Slovenije, kratkoročnih posojil komercialnim bankam, medtem ko je neto prodaja komercialnih zapisov zmanjševala količino primarnega denarja.

Leta 1995 in v prvi polovici leta 1996 (Košak 1997) je domače kreditiranje gospodarstva in prebivalstva (kar je bilo omogočeno z manjšimi prilivi preko plačilne bilance) prevladovalo v strukturi kreiranja M3. Povečali so se krediti komercialnim bankam in portfeljske naložbe nebančnega sektorja so delno nevtralizirale učinke monetarne ekspanzije. Neto učinek je bil zmanjšanje primarnega denarja v obtoku. Po oktobru 1996 je Banka Slovenije uporabljala pretežno instrumente politike odprtega trga in umikala primarni denar iz obtoka.

Od druge polovice leta 1996 do konca leta 1997 so bili, zaradi velikih prilivov v kapitalski bilanci, neto nakupi tuje aktive najpomembnejši instrument kreiranja M3. To je prispevalo h konstantni rasti primarnega denarja v obtoku. Banka Slovenije in komercialne banke so usklajeno delovale na deviznem trgu s prodajo deviz centralni banki ali s kupovanjem komercialnih zapisov v tuji valuti. Količina primarnega denarja se je povečevala preko tuje aktive in zmanjševala preko domače aktive od konca 1997 do konca 1998. Reodkupi so povečevali likvidnost gospodarstva leta 1998. Agregat M3 se je v letu 1999 povečal za 15,3 % (leta 1998 za 20,9 %) zaradi večjega povpraševanja po likvidnosti in zaradi sprememb časovne strukture depozitov.

Leta 1999 je prišlo do strukturnih sprememb v denarni masi zaradi preferenc nebančnega sektorja (zahteve po večji likvidnosti in rast porabe so prispevale k rasti kratkoročnih obrestnih mer na tolarske depozite). Pospešitev porabe (pred uvedbo davka na dodano vrednost), ki je bila financirana z bančnimi krediti gospodinjstvom, je prispevala k oživitvi inflacije v letu 2000. Rast agregata M3 je bila predvsem posledica rasti tolarskih depozitov leta 2000. Istega leta je bilo kreiranje primarnega denarja determinirano s finančnimi prilivi plačilne bilance. Koncem leta 2000 se je gotovina v obtoku povečala za 3,3 %, bančne rezerve za 4,5 % in vpogledni depoziti pri Banki Slovenije za 29,1 %. Leta 2001 beležimo občutno rast primarnega denarja, ko je Banka Slovenije nadaljevala s kreiranjem primarnega denarja pretežno preko neto tuje aktive. V začetku leta 2003 je bila šibka rast denarne mase več kot nevtralizirana z demonetizacijo tuje aktive. S spreminjanjem obrestnih mer in z začasnimi nakupi tuje valute se je nadzorovala ponudba denarja in razpon med domačo in tujo obrestno mero. Junija 2004 vstopi Slovenija v ERM II.

45


Graf 11: Denarni agregati M1, M2, M3 in gotovina

Vir: Banka Slovenije, 2003.

Kot nam prikazuje zgornja slika je največji porast doživel denarni agregat M2 in sicer za 245,83%, najmanjši pa agregat M1, torej so se najbolj povečale tolarske vezane vloge države pri Banki Sloveniji, tolarske vezane in hranilne vloge pri poslovnih bankah kar sklepamo zaradi visoke obrestne mere. Vendar nekaj je moralo povzročiti takšno obrestno mero in s kakšnim namenom se je povečala.

4.2 Vloga nadzorovane cene19

Za vse tranzicijske države so (bila) značilna izrazita cenovna neskladja (glej, Koen in De Masi 1997). Zaradi nefleksibilnosti cen navzdol in potrebnega prilagajanja cen v tranzicijskem obdobju je prihajalo do nesorazmernega vpliva na agregatne cenovne indekse. Slovenija je ubrala pot postopne liberalizacije cen. Tovrstno prilagajanje reguliranih cen je sicer prispevalo k inflacijski inerciji, a obenem preprečevalo prevelike cenovne skoke.

Leta 1992 je bila regulacija cen uporabljena kot del instrumentarija protiinflacijske politike in posledično je bil prispevek reguliranih cen k inflaciji šibek. Prispevek reguliranih cen k inflaciji se je znižal od 50 % leta 1997 na 18 % v letu 1999. V obdobju pred letom 1997 je bil vpliv reguliranih cen na inflacijo skoraj primerljiv z njihovim

19 Povzeto po Banka Slovenije, Prikazi in analize, 2001, 2002, 2003, 2004, 2005, različne številke,

UMAR 2003, 2004, 2005, različne številke.

46


deležem v indeksu cen življenjskih potrebščin.20 Po letu 1997 je prispevek reguliranih cen k inflaciji začel presegati njihov delež v indeksu cen življenjskih potrebščin. Od 1996 do 2002 je stopnja rasti reguliranih cen presegala stopnjo rasti indeksa cen življenjskih potrebščin.

Prispevek reguliranih cen k inflaciji je leta 2000 dosegel 24,6 %, v letu 2001 pa 20 %. Dinamiko reguliranih cen so izrazito narekovala gibanja cen nafte na svetovnem trgu (delež cen naftnih derivatov v celotnem vplivu reguliranih cen na inflacijo je v letu 2000 dosegel 66 %) in gibanja cen komunalnih storitev. Cene komunalnih storitev so v prvi polovici leta 2001 k inflaciji prispevale 31 % delež, kar je vlado prisililo v doslednejši cenovni nadzor. Inflacija se je v istem letu povečala tudi zaradi višjih davkov oziroma trošarin. Prispevek reguliranih cen k inflaciji je leta 2002 dosegel 1,3 % točke (cene komunalnih storitev so prispevale 0,5 % točke, cene naftnih derivatov 0,4 % točke in cene telekomunikacijskih storitev 0,3 % točke). V začetku leta 2003 je bil vpliv neposrednih davkov in trošarin na inflacijo oslabljen, kar je zmanjšalo prispevek reguliranih cen k inflaciji.

Večji del nadzorovanih cen lahko uvrstimo v štiri pomembnejše skupine (UMAR 2004):

• Cene energentov, kamor uvrščamo cene naftnih derivatov (regulacija cen je vezana na model prilagajanja domačih cen zunanjim tržnim pogojem) in elektrike (v pristojnosti Agencije za elektriko).

• Cene za komunikacijske storitve, kamor so uvrščene cene za telekomunikacijske storitve fiksne telefonije (v pristojnosti Agencije za radiodifuzijo), poštne storitve ter prispevki za cestnino in podobno.

• Cene komunalnih storitev, kjer je kljub večjemu številu ponudnikov osnovnih komunalnih storitev konkurenca omejena, zaradi lokalno monopolne strukture oblikovanja cen. To področje reguliranih cen je relativno najmanj urejeno zaradi pomanjkljivih meril za določanje cen ter pomanjkljive primerljivosti.

• Ostale nadzorovane cene, kot na primer cene učbenikov.

Glavna značilnost politike nadzorovanih cen v preteklih letih je bil pomanjkljiv nadzor in pomanjkanje konkurence, kar se je odrazilo v hitri rasti nadzorovanih cen v preteklih letih. V posameznih letih so nadzorovane cene bistveno prehitevale skupno inflacijo in proste cene, tudi za 10 do 15 odstotnih točk. Hitra rast nadzorovanih cen ni odražala temeljnih mikroekonomskih dejavnikov temveč predvsem neustrezno pomanjkljivo obvladovanje stroškov v teh podjetjih zaradi odsotnosti tržnih pritiskov in nizke elastičnosti povpraševanja na spremembe nadzorovanih cen (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2004, str. 16-19).

Počasnejša rast nadzorovanih cen v letu 2003 kot v predhodnih letih je bila predvsem rezultat izvajanja manj prilagodljive politike regulacije. Takšna politika je

20 Delež reguliranih cen v indeksu cen življenjskih potrebščin je bil do leta 1998 okrog 30 %.

Liberalizacija cen hrane, energije za ogrevanje in zavarovanj je v letu 2003 znižala ta delež na 15,4 % (UMAR 2003).

47


podjetja v reguliranih sektorjih prisilila v večjo racionalnost poslovanja, saj je odpravila pričakovanja, da bi lahko stroškovno neučinkovitost nadomestili s pritiski za večje povišanje cen. V skladu s skupnim programom vstopa v ERM II in prevzemom evra je vlada sprejela načrt restriktivnega povišanja reguliranih cen v letu 2003.

- Ta je vključeval usmeritvi, da naj rast reguliranih cen v povprečju ne bi presegla rasti cen, ki se oblikujejo prosto.

- Poleg tega je vključeval tudi povišanja posrednih davkov (pri tekočih gorivih za prevoz in ogrevanje ter komunalne takse).

- Načrt predvideva, da Vlada na področju cen energentov nevtralizira vpliv velikega nihanja svetovnih cen nafte na inflacijo pa Vlada blaži s prilagajanjem trošarin na naftne derivate.

Omenjeni ukrepi so pripomogli k počasnejši rasti reguliranih cen, predvsem pa so zmanjšali njihova nihanja in s tem tudi sekundarne učinke njihovega naraščanja.

O vzdržnosti politike počasnejšega poviševanja reguliranih cen je mogoče sklepati tudi na podlagi analize poslovanja podjetji, ki so ponudniki proizvodov in storitev, katerih cene so pod različnimi oblikami regulacije. Indikatorji tako kažejo, da velika večina teh podjetji posluje pozitivno oziroma celo z visokimi dobički, hkrati pa kazalci stroškov, predvsem stroškov dela, kažejo, da je mogoče te stroške glede na povprečne stroške dela v Sloveniji še racionalizirati.

Analize kažejo tudi, da je raven cen večine blaga in storitev, ki so pod različnimi oblikami nadzora, primerljiva z minimumom, v nekaterih primerih pa celo s povprečjem cen v evro območju.

4.3 Problematika plače21

V nasprotju s Češko, Madžarsko in Poljsko, zlasti v prvi polovici 90. let (Kornai 1997, Cottarelli in Szapáry 1998, Drabek 1999), kjer plače niso bile odločilni dejavnik inflacije, pa empirične študije za Slovenijo kažejo (Festić 2000, Ross 2000), da so gibanja plač pomemben dejavnik inflacije. To je posledica dejstva, da se plače v prejšnjem sistemu niso oblikovale glede na rast produktivnosti. Tako je politika zniževanja inflacije zahtevala zaostajanje rasti realnih plač za rastjo produktivnosti. Z izjemo leta 1999 in 2001 je bilo to v obdobju 1997–2003 tudi doseženo.

Leta 1999 so se realne bruto plače povečale za 3,3 % glede na leto 1998 v skladu z rastjo povprečne produktivnosti. Ker so plače javnega sektorja stagnirale v letu 1998, je kolektivna pogodba iz leta 1999 omogočila dodatke k plačam javnega sektorja, kar je omogočilo rast realnih plač.22 Realne bruto plače zasebnega sektorja so se v letu 2001 povečale za 2,3 % in tako zaostajale za povprečno rastjo produktivnosti dela, medtem ko

21 Povzeto po Banka Slovenije, Prikazi in analize, 2001, 2002, 2003, 2004, 2005, različne številke,

UMAR 2003, 2004, 2005, različne številke. 22 V letu 1994 je bila začetna plača v javnem sektorju določena na ravni 70 % začetne povprečne

plače zasebnega sektorja (po kolektivni pogodbi). To dejstvo je pomenilo konstanten pritisk na rast plač v javnem sektorju.

48


je rast realnih bruto plač javnega sektorja (3,2 %) presegala povprečno rast produktivnosti dela v tem letu.

Mehanizem prilagajanja plač v obdobju 1999–2001 je vključeval pričakovano in dejansko dinamiko sprememb indeksa cen življenjskih potrebščin (upoštevalo se je 85 % pričakovane rasti indeksa cen življenjskih potrebščin). Leta 1999 so podpovprečne plače dobivale dodatke. Socialni partnerji so pristali na prilagajanje plač pred uvedbo davka na dodano vrednost zaradi teženj zmanjševanja inflacijskih pritiskov. Leta 2002 je bil podpisan Sporazum o plačah za obdobje 2002–2004. Mehanizem prilagajanja plač je v tem obdobju ob indeksu cen življenjskih potrebščin upošteval tudi gibanje tečaja tolarja do evra in inflacijo v najpomembnejših trgovinskih partnericah Slovenije. Aneks h kolektivni pogodbi za javni sektor je tudi prispeval k zniževanju inflacijskih pričakovanj, in v skladu z njim rast plač javnega sektorja ni smela presegati rasti plač zasebnega sektorja niti rasti produktivnosti. Leta 2002 so se realne bruto plače javnega sektorja povečale za 1,1 % in povečanje je bilo manjše od rasti produktivnosti, ki je znašala 3,8 %, medtem ko so se plače zasebnega sektorja povečale v istem letu realno za 2,3 %.

Zahteve delavcev po višjih plačah in grožnje s stavkami lahko privedejo do povišanja plač. Če eni skupini delavcev uspe izsiliti povečanje plač, lahko pride do efekta domin, saj nato še druge skupine delavcev zahtevajo ustrezno povišanje plač. Glavni razlogi za stavke v Sloveniji so povezani s plačami. Analiza pritožb stavkajočih med let 1994 in 1997 je pokazala. Da je bilo kar 84% vseh stavk sproženih zaradi nezadovoljstva s plačami. V drugi polovici devetdesetih let, ko je začelo število stavk v industrijski proizvodnji upadati, se je začelo obdobje stavk v storitvenih dejavnostih. Povod za to so bile stavke sindikata zdravnikov FIDES, ki se je izkazal za zelo agresivno in vplivno interesno skupino. Posledica zdravniške stavke so bile stavke ostalih delavcev v storitvenih dejavnostih (učitelji in vzgojitelji, sodniki, razni uradniki, univerzitetni delavci, železniški delavci,…). Preko teh stavk so se najmočnejše interesne skupine v storitvenih dejavnostih ustalile kot narekovalci plač v državi. Pritiski zdravnikov so povzročili ogromne probleme in prerekanja med različnimi interesnimi skupinami tako v javnem kot v privatnem sektorju. To je sedaj glavni problem socialnega dialoga v Sloveniji. Naraščajoče razlike med plačami v privatnem in javnem sektorju so tako povzročile velike težave v dohodkovni politiki in pritiskajo tudi na konkurenčnost privatnega sektorja, ki je že tako izpostavljen pritisku na mednarodnih trgih (Stanojevič, 2003, str. 6). Delavci v industriji namreč že zahtevajo povišanje svojih plač in so v februarju 2004 že izvedli enourno opozorilno stavko. Z novimi stavkami pa že spet grozijo tudi zdravniki.

Na Grafu 12 vidimo velik porast plač v državnih panogah v letih 2000 in 2001, kar je bil glavni izvor porasta fiskalnega primanjkljaja. Plače so bile do leta 2002 najhitreje rastoči del javnofinančnih izdatkov in so se v javnem sektorju povečevale hitreje kot v zasebnem, leta 2001 pa je njihova rast tudi presegla rast narodnogospodarske produktivnosti. V letu 2002 in v prvi polovici 2003 se je rast plač v javnem sektorju že ustrezno umirila. Če tržne panoge ne bi prejemale tako izrazitih plačilnih signalov iz državnega sektorja, bi bila tudi njihova plačna inflacija že leta 2002 zanesljivo precej nižja.

49


Graf 12: Medletne stopnje rasti povprečnih neto plač do sredine 3. četrtletja 2003

Vir: Drenovec, 2002, str. 9

Polna vezanost plač na inflacijo ustvarja togost, ki pomembno omejuje prilagodljivost zasebnega sektorja in javnofinančne politike ter enako kot indeksacijski mehanizmi na drugih področjih preprečuje vzdržno zniževanje inflacije. Zato je bil sprejet socialni sporazum, v katerem je določeno da bo način usklajevanja plač od leta 2004 naprej temeljil na upoštevanju treh enakovrednih elementov: domače inflacije, inflacije v izbranih državah članicah in rasti tečaja evra. Način oblikovanja plač v zasebnem sektorju ureja dvostranski dogovor med delodajalci in delojemalci. Vlada je zaradi mehkejšega vstopa v EU v tem okviru s sindikati javnega sektorja podpisala Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, s katerim je leta 2003 nadomestila avgustovsko uskladitev izhodiščne plače z uvedbo kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Sklenjen pa je bil še dogovor o usklajevanju osnovne plače in regresu za obdobje 2004-2005. S tem se je vlada zavezala, da bo s sindikati javnega sektorja uskladila zakon o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (Program za učinkovit vstop v Evropsko unijo, 2003).

Odjava oziroma sprememba dosedanjega sistema indeksacije v javnem sektorju je strukturna sprememba na trga dela, ki leta 2003 še ni imela neposrednega vpliva na inflacijo. Sicer pa naj bi imela ta sprememba poleg vpliva na omejevanje inflacijskih pritiskov v prihodnjih letih predvsem pomemben demonstracijski učinek na obnašanje sindikatov v pogajanjih glede usklajevanja plač v zasebnem sektorju, kjer dogovor še ni bil sprejet (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2004, str. 13).

Socialni partnerji v Sloveniji, to so Vlada RS in predstavniki delavcev in delodajalcev, se morajo zavedati, da vstop v EU in še posebej v EMU predstavlja tako

50


izziv kot priložnost za večji ekonomski razvoj in posledično višji življenjski standard, istočasno pa se lahko zaradi prevelike želje po hitrem približevanju evropskim politikam in prizadevanja za doseganje čistih finančnih in ekonomskih ciljev zanemari javne blagor in ostali bistveni dejavniki socialne stabilnosti. Pridružitev Slovenije k EU in EMU je lahko za vse socialne partnerje uspešna le v primeru skupnega sodelovanja, zato bodo morali socialni dialog dvigniti na višjo raven medsebojnega razumevanja in zaupanja ( Stanojevič, 2003, str. 17). To je še posebej pomembno ob pričakovanih spremembah na področju manjše avtonomnosti monetarne politike zaradi vstopanja v evropsko monetarno unijo.

4.4 Koordiniranost ekonomskih politik v Sloveniji in makro okolje

Visoka stopnja zunanjetrgovinske odprtosti (leta 2003, na primer, je EU pokrila 58 % izvoza Slovenije, Slovenija pa je v EU realizirala 67 % svojega uvoza) potrjuje odvisnost slovenskega gospodarstva od povpraševanja v državah EU. Kriterij gospodarske odprtosti (McKinnon 1963) tako kaže na prednosti uvedbe fiksnega tečajnega režima v Sloveniji. Dosedanji fleksibilni tečajni režim je sicer omogočal kompenziranje višje domače inflacijske stopnje (glede na EU) s ciljanjem nominalne depreciacije tečaja in preprečevanjem slabšanja konkurenčnosti menjalnega sektorja (znotraj dovoljenih meja monetarnega ciljanja oziroma inflacije).

Liberalizacija kapitalskih tokov leta 1999 je prinesla odvisnost domačih obrestnih mer od tujega makroekonomskega okolja in tečajnega režima. Gibanja širših monetarnih agregatov so tako eksogena po letu 1999 in odvisna od kapitalskih tokov (učinki so dolgoročnega značaja in se nanašajo na portfeljsko prilagajanje). Pod temi pogoji je bila Banka Slovenije prisiljena dosegati zbliževanje domačih in tujih obrestnih mer z ustrezno regulacijo tečaja in dinamiko obrestnih mer. Monetarna politika Banke Slovenije je uporabljala instrumente, ki bi zagotavljali stabilnost finančnih trgov in regulirali nepokrito pariteto obrestnih mer (Ribnikar 2003) z namenom doseganja postopne nominalne konvergence obrestnih mer in preprečevanja špekulativnih kapitalskih tokov.

Izrazitejše premike tečaja in nestabilnost, ki ne ustreza kriterijem dovoljenih tečajnih nihanj, lahko ustvari prost pretok kapitala. Prvi vir kapitalskih tokov so neposredne tuje investicije, prodaja oziroma privatizacija državnega premoženja in prevzemi. To so eksogeni kapitalski tokovi in so neelastični na razlike v obrestnih merah med domačimi in tujimi trgi. Drugi vir kapitalskih tokov so portfeljske naložbe ali špekulativni kapitalski tokovi, ki se hitro odzivajo na premike obrestnih mer (Kozamernik 2004). Doseganje stabilnosti tečaja in cen je oteženo tudi zaradi apreciacijskih pritiskov kot posledice dohitevanja razvitejših držav EU (Fischer 2002, Mihaljek in Klau 2004), čeprav so ti (lahko) dolgoročni in predvidljivi (Coricelli in Jazbec 2004).23

23 K nižji inflaciji v Sloveniji so prispevala tudi cenovna gibanja na mednarodnih trgih. Hkrati pa je

nižja inflacija posledica manjše gospodarske aktivnosti domačega gospodarstva, manjšega domačega povpraševanja in restriktivnih pogojev na trgu dela. Višje cene naftnih derivatov so bile nevtralizirane s šibkejšim dolarjem in prilagajanjem trošarin. Država nadzira kontrolirane cene v skladu s cenovnimi gibanji prostih cen. Večja konkurenčnost in manjši delež kontroliranih cen (18%) v indeksu cen potrošnih dobrin sta prispevala k šibkejšim inflacijskim pritiskom v letu 2004. Šibkejša inflacijska pričakovanja so upočasnila dinamiko obrestnih mer in tečajno dinamiko ter omogočila približevanje k pariteti obrestnih mer.

51


Banka Slovenije je 27. junija 2004 formalno vstopila v ERM II pri centralni pariteti 239,640 SIT za 1 EUR. Centralna pariteta je bila določena na osnovi dolgoročne stabilnosti tolarja. Slovenija se je odločila vstopiti v ERM II, saj ta prinaša nekatere prednosti: odpravlja tečajna tveganja, krepi konkurenčni pritisk na trgu, zmanjšuje transakcijske stroške, omogoča večjo preglednost cen in zmanjšuje stroške najemanja kapitala, kar vzpodbuja transfer tehnologije (Kozamernik 2004). Obstajajo seveda tudi tveganja vstopa v ERM II, ki jih lahko razvrstimo v tri skupine: asimetrični povpraševalni šoki, tečajni pritiski zaradi prekomernega proračunskega primanjkljaja (izrivanje investicij in višje obrestne mere, presežna ponudba kreditov, kapitalski prilivi iz tujine, potencialna tečajna nestabilnost) in potencialna nekonsistentnost med tečajno in cenovno stabilnostjo.

Uporaba denarne politike za stabiliziranje nominalnega tečaja bo torej onemogočila uporabo denarne politike za vzdrževanje nizke inflacije oziroma za uravnavanje agregatnega povpraševanja in agregatne aktivnosti. Sama stabilizacija tečaja je lahko sicer učinkovito sidro za inflacijska pričakovanja in dolgoročno gibanje cen, a je zelo šibak instrument za uravnavanje domačega povpraševanja. Ker se v primeru šoka prekomernega trošenja centralna banka ne more odzvati z restriktivnejšo obrestno mero, in se realna obrestna mera ob (pričakovanem) povečanju inflacije lahko celo zmanjša, denarna politika de facto postane pro-ciklična. Ob vsakem povečanju povpraševanja se šok še okrepi zaradi dodatno nizkih realnih obrestnih mer, obratno pa se ob nezadostnem povpraševanju višja realna obrestna mera odrazi v še močnejšem gospodarskem zastoju kot sicer. To pomeni večje nihanje gospodarskih ciklov, skladno s tem pa tudi bolj variabilno inflacijo. Le ta praviloma prekomerno naraste ko se ekonomija pregreva, povzroči močno realno apreciacijo in upad konkurenčnosti. Končno nizka konkurenčnost povzroči podaljšano upočasnitev gospodarske rasti, dokler se cene ne upočasnijo in se konkurenčnost popravi.24 Za preprečitev tovrstnih inflacijskih ciklov na strani povpraševanja bo ključnega pomena proti-ciklično delovanje makroekonomskih politik pod nadzorom Vlade.

Ker je monetarna politika po vstopu v ERM II orientirana na nižje obrestne mere, bodo druge ekonomske politike morale kompenzirati ekspanzivne učinke le-te. V državah z višjimi obrestnimi merami lahko vstop v ERM II znatno zniža nominalne in realne obrestne mere.25 Posledično se zmanjša varčevanje in pride do asimetričnega povpraševalnega šoka. Ta dejavnik je nevarnost za inflacijo, še posebej, če je gospodarstvo blizu polne zaposlenosti. V primeru presežnega povpraševanja centralna banka ne more reagirati z restrikcijo obrestnih mer. In tako se realne obrestne mere (pri višji pričakovani inflaciji) znižajo in monetarna politika deluje dejansko prociklično. Rast povpraševanja po dobrinah, ob nezadostni konkurenci, prispeva k inflaciji in k poslabšanju tekoče bilance. Navedeno vodi v intenzivnejša ciklična nihanja in v večjo variabilnost inflacijske stopnje. Tovrstni šoki lahko podaljšajo obdobje čakanja v ERM II in znižujejo konkurenčnost domačega gospodarstva.

24 Takšna ciklična gibanja včasih imenujemo »evro poslovni cikel«. Države evro območja, ki se ne

odzovejo zadosti restriktivno ob inflacijskem ciklu imajo, ko se cikel obrne, daljše obdobje upočasnjene gospodarske aktivnosti. Taki stroški v rasti in zaposlenosti so pogosti pri politiki stabilizacije cen, ki bi temeljila na podlagi fiksiranja nominalnega tečaja, dokler se inflacija ne stabilizira na nizki ravni.

25 Banka Slovenije je vodila nespremenjeno denarno politiko, ki še nadalje temelji na prilagajanju obrestnih mer inflacijskim pričakovanjem in zapiranju nepokrite obrestne paritete tako z obrestnimi merami kot z dinamiko deviznega tečaja. Politika obrestnih mer bo do vstopa v ERM II usmerjena v postopna zniževanje nominalnih obrestnih mer (glej, Ribnikar 2003).

52


Banka Slovenije je po vstopu v ERM II izgubila neposreden nadzor nad inflacijo, saj je dolžna ohranjati tečaj znotraj dovoljenega intervala nihanj. Tečajna politika tako ne more biti instrument reagiranja na šoke niti istrument stabiliziranja inflacije preko reguliranja domačega povpraševanja. Monetarna politika torej nima možnosti uporabljati instrumenta tečaja za reguliranje inflacije niti agregatnega povpraševanja. Za preprečevanje inflacijskih ciklov, vzpodbujenih s povpraševanjem, so odgovorne druge ekonomske politike.

Predpogoj za uspešen vstop v ERM II je tako usklajenost ekonomskih politik (glej, Bole 2004, Mencinger 2004). Nalogo uravnavanja makroekonomske aktivnosti, in s tem posredno tudi inflacije, bo zato po vstopu ERM II prevzela fiskalna politika. Izkušnje kažejo, da je visok proračunski primanjkljaj povezan z večjim zadolževanjem države, kar lahko privabi špekulativni kapital in sproža pritiske na tečaj, medtem ko nizek proračunski primanjkljaj odseva določeno makroekonomsko stabilnost. Na ta način lahko fiskalna politika podpira monetarno in obstoječo tečajno politiko. Tudi nadzor davkov in trošarin preprečuje neposredne inflacijske pritiske in s tem ne izkrivlja strukture relativnih cen.

Fiskalna politika ima za svoje delovanje na razpolago vrsto instrumentov. Eden glavnih instrumentov fiskalne politike bo načrtovanje ne-investicijske javne porabe tako, da bo le-ta uporabljena kot proti-ciklični stabilizator. S takim delovanjem lahko zajezi šok domačega trošenja in prepreči nastanke inflacijskih ciklov. Za potrebno proti-ciklično delovanje bo potrebno predvideti zadostne proračunske rezerve, da maastrichtski fiskalni kriteriji (oziroma Pakt o Rasti in Stabilnosti po prevzemu evra) ne bodo ogroženi. Druga kategorija instrumentov pod nadzorom Vlade bo morala preprečevati nastanek fiskalnih šokov stroškovne narave v ekonomiji in s tem neposredne pritiske na povečanje inflacije. To zadeva predvsem omejevanje poviševanj davčnih stopenj in trošarin nad raven, ki jo zahteva usklajevanje z uredbami v Evropski Uniji.

Dodatna naloga pade tudi na dohodkovno politiko. Dinamika transferjev in plač javnega sektorja mora podpirati vzdržnost javnofinančne pozicije oziroma ne sme signalizirati inflacijskih pritiskov za druge sektorje, še zlasti monopolne sektorje, ki niso izpostavljeni tuji konkurenci. Plače javnega sektorja in transferji ne smejo poslabšati proračuna niti dinamike plač zasebnega sektorja, kar pomeni nujnost odprave indeksacijskih mehanizmov.

Usmeritev vlade, da preusmeri volatilnosti svetovnih cen nafte v domačo inflacijo, se je izkazala za pravilno. Veliki nihaji cen nafte na svetovnih trgih se zaradi sprotnih prilagoditev trošarin na naftne derivate niso prenesli v povišanje cen.

Prav tako je potrebno omejiti poraste nadzorovanih cen (kot agregata) nad stopnjo inflacije, skladno z izpolnjevanjem maastrichtskega kriterija inflacije. To pomeni vsaj inflacijsko nevtralnost nadzorovanih cen, ob ohranjanju nespremenjenih ustreznih relativnih cen. Hkrati pa takšno omejevanje spodbuja k strukturnim reformam in boljšemu obvladovanju stroškov v podjetjih, ki zaradi monopolne strukture trga niso prisiljena v izboljševanje konkurenčnosti.

Na področju dohodkovne politike pa bo potrebno plače v javnem sektorju in socialne transfere omejiti tako, da ne bodo povzročali poslabševanja proračunskega salda in zaradi izenačevanja spodbujali dinamike plač v zasebnem sektorju (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2004, str. 45-47).

53


5 SKLEP

V zgodnjih 90. letih so tranzicijska gospodarstva izvajala vrsto temeljnih ekonomskih reform. Ključno vprašanje stabilizacije in programov reform v začetni fazi tranzicije je bilo, v kolikšni meri izhaja vztrajanje inflacije iz nezadostne fiskalne in monetarne restriktivnosti ter iz netržnega oblikovanja plač. Rast količine denarja v obtoku je namreč bila v teh državah pogojena s proračunskimi potrebami, z rastjo plač, ki ni bila odvisna od rasti produktivnosti, medtem ko je inflacijska inercija dodatno prispevala h krepitvi cenovnih pričakovanj. Postopno vključevanje tranzicijskih gospodarstev v evropske integracijske procese je zahtevalo krotitev inflacije in selektivno liberalizacijo cen blaga, storitev in cen proizvodnih dejavnikov.

Po dolgoletnem obdobju pogajanj in pridruženega članstva EU, se v letu 2004 povečuje območje EU. Med novimi članicami so Češka Republika, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška in Slovenija. Te države so v zadnji fazi sistematične transformacije v tržna gospodarstva. Izpolnitev Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in ERM II pa omogočajo prevzem evra.

Prevzem valute širšega valutnega območja vključuje dve implikaciji, in sicer, države, ki so izpostavljene podobnim šokom in imajo sinhronizirane poslovne cikle, imajo majhno potrebo po samostojni monetarni politiki; drugič, četudi so šoki asimetrični, so regije oziroma države sposobne absorbirati neugodne učinke šokov preko mehanizma prilagajanja cen oziroma faktorske mobilnosti. Zato je potrebno presojati stopnjo simetričnosti šokov med pridruženimi članicami in njihove absorpcijske mehanizme.

Prisotna je večja konvergenca na strani šokov povpraševanja in manjša konvergenca na strani ponudbenih šokov. Vendar pogosto so tranzicijske države nezmožne sinhronizirati se z državami EU in zato so namesto sinhronizacije nekatere fiksirale nominalni tečaj in pustile, da se izboljšanje produktivnosti odrazi endogeno na inflacijskih diferencialih. Konvergenca šokov povpraševanja pa pomeni, da lahko pridružene članice posnemajo ECB v kontekstu stopenj rasti primarnega denarja.

Zniževanje inflacijskih stopenj v Sloveniji predstavlja sestavni del gospodarske harmonizacije z razvitejšimi članicami EU in siceršnjega odpravljanja mikroekonomskih neravnovesij. Trajno znižanje inflacije je v pogojih manj prožnega tečajnega režima, tj. v sistemu ERM II, toliko pomembnejše, saj zahteva namesto uporabe posameznega protiinflacijskega sredstva usklajeno delovanje vsaj treh instrumentov: zmerno deindeksacijo plač, strogo cenovno politiko na tistih področjih slovenskega gospodarstva, kjer pomanjkanje konkurence ne zagotavlja cenovne stabilnosti, in preudarno denarno politiko.

Po vstopu v ERM II so makroekonomski in tečajni riziki vir potencialnih nekonsistentnosti med stabilnostjo tečaja in inflacijskim kriterijem. Dohitevanje razvitejših držav zahteva strukturno in institucionalno prilagajanje. Prevzem evra zahteva usklajeno delovanje ekonomskih politik, pri čemer je najšibkejši člen med politikami dezinflacijska politika. Stroški dezinflacije se povišajo, če so ukrepi preveč radikalni. Na srednji rok je mogoče doseči konvergenčno raven inflacije z naslednjo kombinacijo politik: dezindeksacijski mehanizmi morajo prispevati k večji fleksibilnosti trga dela, ustrezna regulacija cen v sektorjih z manjšo konkurenčnostjo odpravlja vpliv na apreciacijo tečaja in zagotoviti je potrebno tečajno stabilnost.

Če je monetarna politika osredotočena na tečajno stabilnost, se mora inflacijska dinamika regulirati z ustrezno kombinacijo dezindeksacije plač, rigorozno cenovno

54


politiko v sektorjih slovenskega gospodarstva, kjer nezadostna konkurenčnost in rast plač (ki ne temelji na rasti produktivnosti) povzročata cenovne pritiske in s fiskalnim prilagajanjem.

55


6 POVZETEK

Tranzicijska gospodarstva morajo izpolniti Maastrichtske konvergenčne kriterije pred vstopom v evro območje. Ti kriteriji so postavljeni zaradi preprečevanja finančne nestabilnosti, do katere bi prišlo v primeru priključitve manj stabilnih gospodarstev EMU območju. Seveda iz tega izhajajo dodatne težave pri hkratnem doseganju inflacijskega kriterija, fiskalnih kriterijev in tečajne stabilnosti predvsem zaradi Balassa-Samuelsonovega učinka na apreciacijo realnega tečaja, kot posledica tranzicijskega procesa dohitevanja razvitih držav.

Tranzicijska gospodarstva so dosegla znatno konvergenco v realnem in nominalnem smislu. Baltske države so uvedle sistem trde vezave tečaja in dosegle signifikantnejšo konvergenco, medtem ko je manjša konvergenca bila dosežena na Poljskem, Češki Republiki, na Slovaškem in Madžarskem, kjer je bil prisoten močnejši Balassa-Samuelsonov učinek in pomanjkanje fiskalne discipline.

Ponudbeni šoki so asimetrični v tranzicijskih gospodarstvih, medtem ko so povpraševalni šoki sinhronizirani z gospodarstvi EU.

Kombinacije ekonomske politike v Sloveniji kot tudi v drugih tranzicijskih gospodarstvih zahtevajo za ohranjanje tečajne stabilnosti in doseganje referenčne inflacijske stopnje usklajeno delovanje vsaj treh instrumentov: zmerno deindeksacijo plač, strogo cenovno politiko nadzorovanih cen in preudarno fiskalno politiko.

Ključne besede: ERM II, Maastrichtski kriteriji, Balassa-Samuelsonov efek, OCA, Optimalno valutno območje, nominalna konvergenca, realna konvergenca, ponudbeni šoki, povpraševalni šoki, simetrični šoki, asimetrični šoki, ekonomske politika.

56


7 ABSTRACT

On gaining EU and ERM II membership and before joining the evrozone, transition economies will have to fulfil the Maastricht convergence criteria that were created to prevent the inclusion of financially less stable countries in EMU. This reflects in the additional problems of meeting the inflation and/or exchange rate stability convergence criterion, mostly due to the Balassa-Samuelson effect on the appreciation of the real exchange rate, as a consequence of the transitional catching-up.

Transition economies made a significant progress in real convergence towards EU, regarding nominal convergence. Baltic states that pursued hard pegged exchange rate regimes exhibit stronger convergence; whereas the weaker convergence in Poland, Czech Republic, Slovakia and Hungary is explained by lack of fiscal discipline and strong Balassa-Samuelson effect.

The supply shocks of transition economies are asymmetric, but the demand shocks are becoming increasingly synchronized with the EU economies.

Economic policy-mix imply that when the monetary policy in Slovenia as well as in other transition economies is oriented towards precluding exchange rate variability, the existing dynamics of inflation has to be managed by an adequate mix of wage deindexation, rigorous price policy in segments of the Slovenian economy where there is insufficient competition and a sustainable fiscal adjustment.

Key words: ERM II, Maastricht criteria, Balassa-Samuelson effect, optimal currency area, nominal convergence, real convergence, supply shock, demand shock, symmetric shock, asymmetric shock.

57


8 LITERATURA

1. Answers. (2006). [online]. Dostopno na: http://www.answers.com/main/ntquery?method=4&dsid=2191&dekey=supplyshock&gwp=8&curtab=2191_1&linktext=Supply%20Shock [08.02.2006]

2. Babetskii, Ian. et. al. 2004. Exchange Rate Regimes and Shocks Asymmetry: the Case of the Accession Countries. Journal of Comparative Economic Studies. 2004. 212-229 str.

3. Backé, Peter, Thimann, Christian. (2004). The acceding countries' strategies towards ERM II and the adoption of the Euro: an analytical review. [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/scpops/ecbocp10.pdf [03.01.2006]

4. Banka Republike Slovenije, Vlada republike Slovenije. (2003). Program vstopa v ERM II in prevzem Eura. Skupno gradivo vlade republike Slovenije in banke Slovenije. [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mf/slov/mediji/2003/vstop_erm.pdf [23.01.2006]

5. Banka Slovenije. (2004). Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike. [online]. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/publikacije/usm_d_p/usm_2004q2.pdf [23.01.2006]

6. Banka Slovenije. Prikazi in analize. 2003. 2004. 2005 (različne številke). Ljubljana: Banka Slovenije. Available on line: [http://www.bsi.si].

7. Begg, David et. al. 2002. Policy Paper No. 10: Sustainable Regimes of Capital Movements in Accession Countries. London: Center for Economic Policy Research, 2002.

8. Begg, David. 1996. Monetary Policy in Central and Eastern Evrope: Lessons After Half a Decade of Transition. IMF Working Paper 108.

9. Bekő, Jani in Festić, Mejra. 2004. Disinflation in Slovenia: and Evidence from an Iterative Model. Eastern European Economics. 2004. 81-103 str.

10. BIS. 2005. Foreign Direct Investment in the Financial Sector – Experiences in Asia, Central and Eastern Evrope, Latin America. BIS: Committee on the Global Financial System, CGFS Papers, No. 25, June.

11. Bofinger, P. 1994. Is Evrope an Optimum Currency Area? V Years for European Monetary Integration. Steinherr A. (urednik). London: Longman. 1994.

12. Bole, V. 1997. Stabilisation in Slovenia, From High Inflation to Excessive Inflow of Foreign Capital. V Macroeconomic Stabilisation in Transition Economies. Blejer M. in Šreb M. (urednika). Cambridge: Cambridge University Press. 1997.

13. Bole, V. 2004. Segmenti ekonomske politike in priključitev EU. Bančni vestnik 5. 2004. 5-11 str.

14. Borowski, J. 2001. Measuring Exposure to Asymmetric Shocks: Implications for Poland’s EMU Accession. Warschaw: NBR Research Department.

15. Buiter, H. Willem, Grafe, Clemens. 2002. Anchor, Floet or Abandon Ship: Exchange Rate Regimes for Accession Countries. [online]. Evropean Bank for Reconstruction and Development. Dostopno na: http://www.nber.org/~wbuiter/eib.pdf [15.01.2006]

58

http://www.answers.com/main/ntquery?method=4&dsid=2191&dekey=supplyshock&gwp=8&curtab=2191_1&linktext=Supply%20Shock

http://www.answers.com/main/ntquery?method=4&dsid=2191&dekey=supplyshock&gwp=8&curtab=2191_1&linktext=Supply%20Shock

http://www.ecb.int/pub/pdf/scpops/ecbocp10.pdf

http://www.gov.si/mf/slov/mediji/2003/vstop_erm.pdf

http://www.bsi.si/html/publikacije/usm_d_p/usm_2004q2.pdf

http://www.nber.org/~wbuiter/eib.pdf


16. Cipriani Marc. (2001). The Balassa-Samuelson Effect in Transition Economies. IMF Working Paper. [online]. IMF. Dostopno na: http://home.gwu.edu/~mciprian/researchframeset.html [03.01.2006]

17. Convergence Programme. 2004. Commission Assesses Convergence Programme of Slovenia 2004-2007. Brussels, P/795. Available on line: [http://evropa.eu.int]. (15.01. 2006)

18. Convergence Report. 2003. 2004. 2005. Commission Assesses Convergence Programme of Slovenia 2004-2007. Brussels, P/795. Available on line: [http://europa.eu.int]. (24. 1. 2006)

19. Coricelli Fabrizio, Jazbec Boštjan. 2001. Real exchange Rate Dynamics in Transition Economies. Discussion Paper, No. 2869. London: CEPR, 2003.

20. Coricelli, F. in B. Jazbec. 2004. Exchange Rate Arrangements in the Accession to the EMU. Comparative Economic Studies. 2004. 4-22 str.

21. Cottarelli, C., G. Szapáry. 1998. Moderate Inflation: The Experience of the Transition Economies. V Moderate Inflation in Transition Economies. Cottarelli C. in Szapáry Gy. (urednika). Washington: IMF in National Bank of Hungary.

22. Deutsche Bank Research. 2003, No. 11. 2004, No. 13. EU Monitor.

23. Drabek, Z. 1999. A Comment on Inflation in the Czech Republic. Post-Soviet Geography and Economics. 1999. 139-141 str.

24. Drenovec Franček. 2002. Različni pogledi na ekonomsko politiko v tranziciji. Ljubljana: Banka Slovenije, 2002.

25. ECB. 2005. [online]. Dostopno na: http://www.ecbint/stats/money/long/html/forecast/spring2005 [02.02.2006]

26. Egert Balazs et. al. 2002. The Balassa-Samuelson Effect in Central and Eastern Evrope: Myth or Reality? Working Paper No. 483. Michigan: The William Davidson Institute at University of Michigan Business School, 2002.

27. Egert Balazs, Kierzenkowski Rafael. 2003. Asymmetric Fluctation Bands in ERM and ERM II: Lessons from the Past and Future Challenges for EU Acceding Countries. Working Paper No. 597. Michigan: The William Davidson Institute at University of Michigan Business School, 2003. 155-189 str.

28. Eijffinger, Sylvester C.W. (2004). Accession Countries and ERM II, »Challenges for Central Banks in an Enlarged EMU«. [online]. CentER, Tilburg University, CEPR and CESifo. Dostopno na: http://fgr.wu-wien.ac.at/ecsa/emu/praeeijffinger.pdf [03.01.2006]

29. Eteris, Eugene. 2005. Banking and Insurance Sector. [online] The Baltic Course - Evropean Integration Institute . 11-14 str. Available on: [http://www.baltkurs.com/new/eng/read=837]. (18. 12. 2005)

30. European Commission. 2004. Commission Recommendation on the 2004 Update of Broad Guidelines of the Economic Policies of the Member States and the Community (for the period 2003-2005). Brussels: European Commision.

31. European Commission. Convergence Report. 2003. 2004. 2005. Available on line: [http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/l25057.htm]. (17. 2. 2006)

32. Eurostat. 2005. [online]. Dostopno na: http://epp.evrostat.cec.eu.int [02.02.2006]

59

http://home.gwu.edu/~mciprian/researchframeset.html

http://www.ecbint/stats/money/long/html/forecast/spring2005

http://fgr.wu-wien.ac.at/ecsa/emu/praeeijffinger.pdf

http://epp.eurostat.cec.eu.int/


33. European Central Bank. (2004). Uradno stališče Sveta Evropske centralne banke o vprašanjih deviznega tečaja držav pristopnic. [online]. ECB. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/other/policyaccexchangeratesl.pdf [17.11.2005]

34. Evropska Centralna Banka. (2004). Konvergenčno poročilo 2004. Uvod in povzetek. [online]. ECB. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/publikacije/konv_por/cr2004sl.pdf [23.01.2006]

35. Fagan, Gabriel et. al. 2004. “Macroeconomic Adjustment to Structural Change”. In Monetary Strategies for Joining the Euro. Szapáry and Von Hagen (eds). Northampton: Edward Elgar. 2004.

36. Festić, M. 2000. Are Wages An Important Determinant Of Inflation? Eastern Evropean Economics. 2000. 36-60 str.

37. Festić, M. 2003. Inflation Targeting For Slovenia? Eastern Evropean Economics. 2003. 79–98 str.

38. Festić, M. 2005. Konvergenca tranzicijskih gospodarstev in dezinflacija v letu 2005. Bančni Vestnik, okt. 2005. letn. 54, št. 10, str. 2-5.

39. Fidrmuc Jan, Mathilde Maurel. 2004. Optimum Choice of the Exchange Rate Regime for the Accession Candidate Countries. Journal of Comparative Economics. 2004. 197-201 str.

40. Fischer Christoph. 2002. Real Currency Appreciation in Accession Countries: Balassa-Samuelson and Investment Demand. Discussion Paper 19/02. Frankfurt: Economic Research Centre of the Deutsche Bundesbank, 2002.

41. Fischer, C. 2002. Real Currency Appreciation in Accession Countries: Balassa-Samuelson and Investment Demand. Working Paper 8. Bank of Finland: Institute for Economies in Transition Discussion.

42. Garett, J. and Kutan M. 2004. »Exchange Rate Management Strategies in the Accession Countries: The Case of Hungary« Comparative Economic Studies 46 no. 2004. 23-45 str.

43. Gáspár, Pal. (2002). Real and Nominal Convergence of Pre-accession Countries and the Choice of Exchange Rate Regime. [online]. International Center for Economic Growth. Dostopno na: http://www.tinbergen.nl/~phare/workshops/research_Presentation/Gáspár.pdf [15.01.2006]

44. Gibson, D. Heather in Euclid Tsakalotos. 2004. Capital Flows and Speculative Attacks in Prospective EU Member States. In The Economics of Transition. 2004. 559-586 str.

45. Gros, D. 2000. How Fit Are the Candidates for EMU? World Economy. 2000. 1367-1377 str.

46. Hainz, C. 2002. Bank Competition and Credit Markets in Transition Economies. University of Munich. Mimeo. 2002.

47. Horvath, J. in A. Rátfai. 2004. Supply and Demand Shocks in Accession Countries to the Economic and Monetary Union. Journal of Comparative Economics. 2004. 202–212 str.

48. IMAD. 2005. Institute of Macroeconomic Analysis and Development of the Republic of Slovenia. Slovenian Economic Mirror, štev. 3 in 6. Ljubljana: IMAD.

60

http://www.ecb.int/pub/pdf/other/policyaccexchangeratesl.pdf

http://www.bsi.si/html/publikacije/konv_por/cr2004sl.pdf

http://www.tinbergen.nl/~phare/workshops/research_Presentation/Gaspar.pdf


49. Kaminsky, G. L. in S. L. Schmukler. 2003. Short-run Pain, Long-run Gain: the Effects of Financial Liberalization. NBER, Working Papers, No. 9787, June.

50. Kenen, P. 1969. The Theory of Optimum Currency Areas: An Eclectic View. V Monetary Problems in the International Economy. Mundell R. in Swoboda A. (urednika). Chicago: Chicago University Press. 1969.

51. Koen, V. in P. De Masi. 1997. Prices in the Transition: Ten Stylized Facts. IMF Working Paper 158.

52. Kornai, J. 1997. Adjustment Without Recession: A Case Study of Hungarian Stabilization. V Lessons from the Economic Transition. Zecchini S. (urednik). Dordrecht: Kluwer. 1997.

53. Košak, T. 1997. Kaj nam strukturna pozicija denarne politike pove o politiki Banke Slovenije. Bilten BS, Prikazi in analize. 1997. 29-51 str.

54. Kozamernik, D. 2004. The ERM II Issues – An Interpretation of the Slovenian Approach. Bilten Banke Slovenije: Prikazi in analize. 2004. 7-20 str.

55. Kutan M. A. in T. M. Yigit. 2004. Nominal and Real Stochastic Convergence of Transition Economies. Journal of Comparative Economics. 2004. 23-37 str.

56. Kutan, Ali in T. M. Yigit. 2005. Real and Nominal Stochastic Convergence: Are the New EU Members Ready to Join the Euro Zone? Journal of Comparative Economics. 2005. 387-400 str.

57. Lavrač, Vladimir. (2004). Makroekonomska tveganja ob in po vstopu v ERM II in EMU ter implikacije za ekonomsko politiko. [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/umar/projekti/srs/eksp-raz/Lavrac.pdf [03.01.2006]

58. Lavrač, Vladimir. 2004. Makroekonomska tveganja ob vstopu v ERM II in EMU (Macroeconomic Risks after Entering in the ERM II and EMU). WP29. Ljubljana: Institute for Economic Research.

59. Levy Yeyati , E. in A. Micco. 2003. Concentration and Foreign Participation in Latin America Banking Sectors: Impact on Competition and Risk. WP, No. 499, Inter-America Development Bank.

60. MacDonald, Ronald in Cezary Wójcik. 2004. Catching up: The Role of Demand, Supply and Regulated Price Effects on the Real Exchange Rates of Four Accession Countries. Capital Flows and Speculative Attacks in Prospective EU Member States. In The Economics of Transition. 2004. 153-179 str.

61. McKinnon, I. R. 1963. Optimum Currency Area. American Economic Review. 1963. 717–725 str.

62. Mencinger, J. 1995. Tolar v dolgem, kratkem in zelo kratkem obdobju. Gospodarska gibanja. 1995. 35-42 str.

63. Mencinger, J. 2004. Javnofinančni sektor pred vstopom v EU. Gospodarska gibanja. 2004. 23-52 str.

64. Mihaljek, D. in M. Klau. 2004. The Balassa-Samuelson Effect in Central Evrope: A Disaggregated Analysis. Comparative Economic Studies. 2004. 63-95 str.

65. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: GV založba, 2002.

66. Mundell, A. R. 1961. The Theory of Optimum Currency Areas. American Economic Review. 1961. 657–665 str.

61

http://www.gov.si/umar/projekti/srs/eksp-raz/Lavrac.pdf


67. Ribnikar, I. in M. Košak. 2004. Denarna politika Banke Slovenije do priključitve Slovenije EMU. Bančni vestnik. 2004. 23–33 str.

68. Ribnikar, Ivan. 2003. »Pokrita in nepokrita pariteta obrestnih mer« (Covered an Uncovered Interest Rate Parity). Bančni vestnik 52, no. 2003. 48-51 str.

69. Ross, K. 2000. Post-Stabilization Inflation Dynamics in Slovenia. Applied Economics. 2000. 135-149 str.

70. Stanojevič Miroslav. (2003). Social dialogue and EMU in Slovenia. [online]. University of Ljubljana. Dostopno na: http://www.evrofound.eu.int/industrial/social-dialogue/EF0388EN%20chapter%2010.pdf [23.01.2006]

71. Steinherr Alfred. 1994. 30 years of Evropean Monetary Integration from the Werner plan to EMU. London: New York; Longman, 1994. 316 str.

72. Süppel Ralph. 2003. Comparing Economic Dynamics in the EU and CEE Accession Countries. Working paper 267. no. European Central Bank. 2003, Sptember. Str. 21-28.

73. Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). 2003. 2004 2005. Jesensko poročilo.Ljubljana: UMAR.

74. Vlada Repiblike Slovenije. Ministrstvo za finance. (2003). Program za učinkovit vstop v Evropsko unijo. [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/mf/slov/proracun/program_vstop_eu.htm [23.01.2006]

75. Wagner Helmunt. 2002. Pitfalls in the Evropean Enlargement Process – Financial Instability and Real Divergence. Discussion Paper 06/02. Frankfurt: Economic Research Centre of the Deutsche Bundesbank. 2002. 48 str.

62

http://www.eurofound.eu.int/industrial/social-dialogue/EF0388EN chapter 10.pdf

http://www.eurofound.eu.int/industrial/social-dialogue/EF0388EN chapter 10.pdf

http://www.sigov.si/mf/slov/proracun/program_vstop_eu.htm

Documents

ERM II in ekonomska politika v tranzicijskih državahold.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/repina-sebastijan.pdfERM II in ekonomska politika v tranzicijskih državah IZJAVA Študent SEBASTIJAN