ed nami duh assisija in Brezmadežna

Kaj ima bogataš, če nima Boga?In česa nima revež, če ima Boga?

Sv. Avguštin

XXIV. leto • 2013-2014 1

2Kazalo

3 Uvod4 Duhovni pogledi10 Svetopisemske ikone13 Luč svete Klare15 Pogovor18 Spomin zlatih korakov19 Brezmadežna21 Vojska Brezmadežne22 Biseri molitve24 Zvezde za vso večnost26 Predstavitev knjige27 O Assisiju30 Reportaža35 Otroci med nami36 Utrip življenja38 Med minoriti40 Obvestila

MED NAMIDuh Assisija in Brezmadežna– nadaljevanje revij DUH ASSISIJA med namiin BREZMADEŽNA. Izhaja štirikrat letno.Izdaja: Slov. min. prov. sv. Jožefa, Minoritski trg 1, PtujUredniški odbor: Janja Ahčin, Mirjam Danilovič, Dorica Emeršič, p. Andrej Feguš, p. Martin Gašparič, Darka Hlaj, p. Danilo Holc, p. Milan Kos, prov. minister, p. Tomaž Majcen, p. Jože Osvald, p. Janez Šamperl, p. Dominik TikvičGlavni urednik: p. Danilo HolcOdgovorni urednik: p. Milan Kos, prov. ministerTehnični urednik: p. Tomaž MajcenFotografije: Ubald Trnkoczy, Goran Sabolič, Doris Munda, p. Andrej Šegula in arhivLektorica: Hedvika Dermol HvalaPrelom in priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana (Patricija Belak)Tisk: Tiskarna PovšeNaslov uredništva: Trubarjeva 80, 1000 LjubljanaElektronska pošta: danilo.holc@rkc.siRevija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.Fotografija na naslovnici: Ubald Trnkoczy

ISSN 1854-7990

Naslovnica: Še tako mogočne kraljeve palače so zgrajene na pesku. Njihove lepote in mogočnosti ni mogoče vzeti s seboj v Božje kraljestvo. Za tako kratek čas zemeljskega potovanja, kjer nimamo stalnega bivališča, modremu človeku zadostuje le skromna streha nad glavo. Svoj čas in darove raje uporablja za zbiranje večnih biserov. Svobodna izbira uboštva po Jezusovem vzoru pripravlja v srcu prostor za Boga, kraljestvo miru in ljubezni.

U boštvo, kaj je to? Mar ni čudno,

da je asiški ubožec zaznamoval svet za vse čase?Duhovni pisatelj Maurice Zundel je zapisal: »Pravi problem današnjega človeka ni več, če in kako bo živel po smrti, ampak če in kako bo še živ pred smrtjo.«V ambulanti vsak dan srečujem ljudi, ki so brezposelni, osamljeni, zagre-njeni, brez človeške in Božje bližine. Spremljam umirajoče bolnike, ki se jim zdi, da so svoje življenje popol-noma zavozili. Srečujem mlade, ki jim je življenje 'brezvezno' in dolgo-časno. Koliko ljudi, ki duhovno silno trpijo, živi med nami! Lačni so člo-večnosti in sočutja. Ali so vsi ti ljudje ubogi v duhu?Duhovnik in časnikar Tonino Las-coni nam v knjigi z naslovom Tristo

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

petinšestdeset dni in en dan s Teboj odgovarja: »Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. Ubogi v duhu so izbira, ki rešuje. Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odpovejo samozadostnosti, da bi v vsem živeli kot Božji otroci.«Cena za uboštvo v duhu je vedno visoka. To je izkusil sv. Frančišek, ki je za mir svojega srca tvegal spor z lastnim očetom. V molitvi je našel mir s samim seboj in moč, da je pogumno stopil pred očeta in mu vpričo škofa vrnil vse imetje. Tudi sv. Edith Stein je po krstu sporočila materi, pravoverni Judinji: »Mama, postala sem kristjanka; morala sem, sicer bi v obupu umrla.« Oba – sv. Frančišek in sv. Edith – sta morala izpustiti vse, da sta se lahko potopila v Božjo ljubezen. Morda je danes med nami toliko nesrečnih in obupanih, ker iščemo zaklad na napačnem kraju?Sv. Frančišek je ob koncu svojih poti dejal svojim bratom: »Jaz sem svoje izpolnil, naj vas pouči Kristus, kaj morate storiti vi.« Kdor izbere uboštvo v duhu, izbere zaklad, kateremu se tat ne približa in ga molj ne razje.Tonino Lasconi tudi nas sprašuje: »Frančišek, če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?«Današnji čas ni naklonjen besedi, zahteva dejanja in pričevanja. Naj zaklju-čim s pričevanjem pobudnika romanj v Assisi p. Martina Kmetca: »Sv. Franči-šek mi je pokazal pot k veselju in sreči poklica.«

Janja Ahčin

4 Duhovni pogledi

Uboštvo in vera

Pred očmi imam mladi par armenskega rodu, ki je s svojima še čisto majhnima otrokoma pribežal iz Sirije preko meje v Turčijo. Kakor da se je nad Armenci zgrnilo zlo zgodovine: leta 1915 so jih skoraj popolnoma iztrebili pokoli in izgnanstvo; tisti, ki so preživeli, so si ustvarili življenje v Siriji, Libanonu in drugod po svetu, novim generacijam pa so vcepili ljubezen do lastne vere in jezika ter so ju celih sto let ljubosumno ohranjali. Sedaj pa znova bežijo. Tako kot mnogi drugi je mlada družina v vojni ostala brez vsega. Brez doma, brez imetja, brez sorodnikov in v popolni negotovosti, kakšno bo v prihodnosti njihovo življenje. To je skrajna revščina, ki v človeku ustvarja veliko stisko, v katero se je težko vživeti in si jo težko predstavljati.Bolj ali manj nam je jasno, da je boj za oblast nad drugimi in poželenje po imetju drugih, torej pohlep, eden od temeljnih razlogov za vojne med ljudstvi, narodi in različnimi družbenimi skupinami. Greh Adama in Eve je prilastitev nečesa, kar jima ni pripadalo in kar opravičujeta s sklicevanjem na svojo lastno arbitrarnost,

P. Tine Kmetec

sebe pa postavljata na mesto Boga (1Mz 3,1–7). V tolikem nasilju, ki smo mu priče na svetu, gre za tesno povezavo med imetjem in človekovo željo, da bi vladal drugim, da bi obvladoval druge in si jih podredil. Danes v sodobnem svetu poteka boj za posest svetovnih surovin v Afriki ter drugih revnih deželah; zdi se, da bo vojna v Siriji dobila nove dimenzije; obstajajo resne grožnje, da se bo razširila. Puščavski očetje, za njimi pa vrsta redovnikov skozi zgodovino krščanstva, so spoznali, da je volja po moči notranje povezana s pohlepom in željo po imetju. Satan skuša Jezusa ne le v njegovi poslušnosti Očetu, pač pa pod vidikom nepopolnosti človeške narave, ki vidi svojo dopolnitev v prilaščanju. Jezusu predlaga uresničitev Božjega načrta brez pokorščine Očetu s sredstvi tega sveta; zagotavlja mu celo uspeh; za nameček pa mu ponudi še vsa kraljestva tega sveta (Lk 4,1–12). Jezus Satana zavrne in nadaljuje pot, ki ga bo vodila do križa. Učlovečenje Božjega Sina se zgodi v okoliščinah, ki so zaznamovane z uboštvom; Jezus je vse do javnega delovanja živel kot preprost, neznan in navaden človek. V njegovem javnem življenju pa pride še posebej do izraza izbira ubožnega in nestalnega življenja: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58). Jezus se je z izbiro načina življenja popolnoma predal Očetu in njegovi volji. Evangelij, vesela novica, ki jo Jezus oznanja, je po sebi namenjena ubogim; »Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: 'Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo'« (Lk 6,20); seveda pa je potrebno razumeti uboge tudi v širšem pomenu, kar je razvidno pri evangelistu Mateju: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Jezusovo oznanilo Božjega kraljestva je povezano z uboštvom: Jezus ubogim posveti svojo navzočnost in ljubezen; uboštvo pa ovrednoti kot temeljno držo v kreposti vere in jo poveže z zaupanjem v Očeta, ki ga izraža molitev Očenaš: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« (Mt 6,11). Jezus je med svojim javnim delovanjem oznanjal Božje kraljestvo ubogim in trpečim, tistim, ki so zaradi materialnih ali duhovnih okoliščin svojega življenja čutili neizmerno potrebo po Božji tolažbi.

Uboštvo kot Božja lastnost Boga je mogoče odkriti v odnosu do njega, saj je vsako tuzemeljsko spoznanje vezano na odnos do drugih. Ničesar nismo doumeli iz niča. Boga je mogoče spoznati s srcem ubogih; ker ga samo z razumom, znanjem in razmišljanjem ali pa s kakršnokoli lastnino (sredstvom)

5Duhovni pogledi

ni mogoče najti. Najti ga moremo samo, kadar smo sposobni zapustiti samega sebe in se nameniti k Njemu. Vendar nas Bog ne prepušča le našemu iskanju, pač pa nas išče, je že navzoč, in sicer ne le v nas samih, tukaj in sedaj; pač pa je ravno tako navzoč v vsakem človeku, v vseh, s katerimi sem bil povabljen na gostijo življenja. Bog nam pomaga, da se spreobrnemo, da presežemo lastno sebičnost, in nas vodi h korenini našega bitja, da bi iz njega naredil orodje ljubezni.1 Življenje troedinega Boga je v sebi razlaščanje, popolno podarjanje Očeta Sinu in Sina Očetu. Zato je temeljna značilnost Božje narave čista bit, dokončna razdanost in absolutno uboštvo. Z učlovečenjem se je Božji sin odpovedal svoji Božji slavi, moremo reči, da se je razlastil; njegova človeška narava je absolutno odprta Božji naravi in notranjemu življenju Svete Trojice ravno zaradi svoje dokončne razlaščenosti v ontološkem smislu kakor tudi v smislu Jezusove svobodne izbire v času njegovega življenja.Frančišek nas opozarja na resnico, da Jezus razodeva Boga kot uboštvo, saj le uboštvo oziroma golost na konkreten način odseva čisto bit Boga kot transcendentnega bitja. Švicarski duhovnik in mistik Zundel pravi takole: »/.../Ni mogoče biti bolj nebogljen, bolj brez česarkoli, bolj razlaščen samega sebe, kakor je človeška narava našega Gospoda Jezusa Kristusa. V njej ni ničesar, kar bi moglo omejiti Boga, ker nima ničesar lastnega. To je čisto poldne razodetja, ker je absolutna prosojnost neskončnega Daru.«2 Učlovečenje Božjega sina, katerega človeška narava je bila na tem svetu nosilka božje, nam je omogočilo odrešenje in nam je dalo dostop do večne in neskončne ljubezni Svete Trojice. Jezus, učlovečeni Božji sin, kliče vse ljudi, da bi postali soudeleženci njegove božje narave, »da bi v neskončni svobodi skupaj z njim sooblikovali eno samo telo, en sam kruh, eno samo življenje«3. Jasno je, da nam skrivnost Božjega izničenja kaže pot k majhnosti; uboštvo duha je notranje povezano s skrivnostjo vere, kajti le tisti, ki veruje, ne bo gradil na imetju, kakršnemkoli, pač pa na zaupnem odnosu do Boga in človeka.

Imeti ali biti Odkritje lastnega uboštva, duhovnega ali materialnega, nas žalosti, nas postavlja v položaj preizkušenosti, v katerem nujno potrebujemo pomoč drugih. To uboštvo more biti gola materialna revščina. Poznam družino, ki je za to, ker so bili kristjani, čez noč izgubila vse imetje; imeli so svojo tovarno. Sedaj se prebijajo iz dneva v dan s skromno okrepčevalnico. Drugi so, tako kakor izgubljeni sin iz prilike (Lk 15,11–31), odkrili svojo revščino v moralnih zablodah. Šele, ko mlajši sin izgubi vse, kar je predstavljalo njegovo gotovost: prijatelji, prihodnost, svoboda, upanje ...; ostane le to, kar on sam je, njegovo 1 Prim. Maurice Zundel, Fidélité de Dieu et grandeur de l’homme, Paris, Les

Editions du CERF, 2009, 113. 2 M. Zundel, n. d., 117. 3 M. Zundel, n. d., 119.

golo življenje in njegova resnica. Ko so šli izgnanci v taborišča smrti, so s seboj nesli le to, kar so mogli v nekaj minutah nabrati v kovček, in še to potem ni služilo več, ko so se znašli pred grozo trpljenja in smrtjo samo. Če bi klošarje povprašali o poti, ki so jo v življenju prehodili, bi odkrili veliko bolečine in trpljenja, predvsem pa osamljenosti, s katero so se srečali. Podobno se zgodi v odnosu do Boga; v bolezni, v teminah duše in notranjem trpljenju se je Frančišek odprl Božji milosti. Zato je v življenju potrebno nenehno očiščevanje od vsega, kar nam ni potrebno ali kar lahko postane ovira v odnosu do bližnjih ali do Boga. Na žalost pa si mnogokrat sami umetno ustvarjamo potrebe, saj nas k temu sili tudi sodobna potrošniška družba. Na kaj vse se v življenju navezujemo. Kolikokrat so ljudje nesposobni prekiniti logično in moralno nemogočo življenjsko zvezo. Sredi bombardiranja glasov in milijonov znakov nas Kristus vabi, da bi poslušali njegov glas in mu sledili.

Spreobrnjenje in hoja za KristusomKako je spreobrnjenje vezano na uboštvo? Če vzamemo vero kot zaklad, se zavedamo, da osebe, ki ne poznajo Boga, okušajo uboštvo, velikokrat pa tudi trpljenje. Spreobrnjenje je izhod iz lastnih temin. Ko se obrnem od sebe in izidem iz lastnega sveta (exodos), tako da zapustim svojega malika, ki je moj umetni jaz, najdem Boga. Ne more biti drugače. Spreobrnjenje je v novem odnosu do Boga. Vedno, ko v ljubezni pozabim nase in se obrnem k drugim, imam možnost, da najdem Boga. Boga. Ponižnost in zavedanje lastnega uboštva sta bistveni dimenziji vere.Ko nas Kristus vabi na pot za seboj, nam ponuja možnost odkriti zaklad Božje ljubezni. Kdor ga odkrije, spozna, da je to edinstven, nezamenljiv zaklad in da je neskončno vreden. V evangeliju je iskalec biserov pripravljen prodati vse, da bi kupil edinstveni biser (Mt 13,46). Frančišek pojmuje Boga kot edino in največje dobro (prim: FhBn 3, Foče 2 FHur, 11), on je zanj edino bogastvo, edina resnična tolažba, edino veselje. Le Kristus nas prepriča, da je vredno živeti v čistosti bivanja in veselju preprostega srca. Frančiška nenehno skrbi, da nas v našem življenju nič ne bi ločilo od Boga, ki bi ga morali ljubiti z vsem srcem (FNPVod 811). Vendar ne le v smislu askeze, temveč predvsem v odnosu ljubezni do Ljubezni, ki se je razodela na Križu. Frančišek nas spodbuja, da bi poslušali Kristusa, Božjo besedo in da nas pri tem ne bi nič oviralo, da bi mu postali podobni v njegovem uboštvu. Frančišek nas uči, da moremo dojeti Kristusa le v luči njegovega uboštva, saj se je v njegovem izničenju razodela slava večne Božje Besede. Ni mogoče slediti Kristusu, ne da bi priznali lastno uboštvo in neprestano odkrivali neizmerno žejo po njegovi bližini in odrešenju.

VeraŽivimo v času idolov, k temu pa najbolj pripomorejo mediji, ki se vsiljujejo, da jih častimo ali da častimo idole,

6 Duhovni pogledi

nedeljski maši – povezanost z občestvom Cerkve. Brez bližnjega ni mojega življenja, brez bližnjega ni moje vere, brez Cerkve ni vstalega Kristusa.

Jezus je z namiZaključimo z Jezusovo besedo: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,35). Na križu se je Božji sin spustil v pekel človeškega trpljenja. Kristus je antimalik, saj s svojo smrtjo na križu zanika in premaga vse malike, vse podobe, ki niso drugega kot čaščenje dela človeških rok, torej izraz tistega globokega človekovega poželenja po imetju. Kristus je na križu dokončno razlaščen vsega, kar je človeško, kar je njegovo, ravno tako pa je razlaščen svoje božje slave, ki se bo zasvetila na velikonočno jutro. Tako je Bog razodel svojo slavo v pohujšanju in norosti križa.Vprašanje imetja ali uboštva nam v bistvu postavlja globlje vprašanje, in sicer vprašanje, koga častimo, koga ljubimo in komu služimo.

ki jih predstavljajo; med njimi bogastvo in denar. Idoli niso sposobni porajati življenja; obratno, vodijo v smrt. Vendar je največji človekov idol njegov namišljeni jaz, ki si ga ustvarja po svoji lastni podobi, to je idol vseh idolov. Vera je antipod malikovanja, je kljub teminam, ki ostanejo v človekovem iskanju Boga, prepustitev v Božje roke. Vera usmerja naš pogled k obzorjem presežnega sveta, za katerega upamo, da ga bomo našli, ker nas tam čaka Oče; to spoznanje pa daje smisel našemu življenju. Samo v Bogu najdemo svojo lastno resnico, samega sebe; samo v njem nas ta resnica ne ubija; Bog postane kraj našega osvobojenja. V veri, ki je dejanje zaupanja do Boga, presegamo sami sebe in se mu prepuščamo, da nas pretvari s svojo milostjo in nas uvede v večno življenje. Nismo vsi poklicani v redovniško življenje, da bi naredili zaobljubo uboštva, vendar je potrebno v vztrajni molitvi ustvarjati tisti pogoj ponižnosti in notranjega uboštva, ki nam omogoča zavedati se, da je Bog navzoč v našem življenju in da je on naša absolutna bivanjska nujnost – skratka, da brez njega ne moremo. K temu nam vsekakor pomaga spoštovanje nedelje in prisostvovanje pri

To želim uresničiti z vsemi svojimi močmi!P. Dominik Tikvič

Vsak, kdor vsaj malo pozna svetega Frančiška Asiškega, običajno hitro pomisli na njegovo ljubezen do uboštva. Ta se nam najprej pokaže v njegovem radikalnem spreobrnjenju, ko zapusti bogato očetovo hišo, nadalje pa v njegovem skromnem življenju med ubogimi in zapuščenimi ljudmi. Od kod ta navdih, ta moč, ta odločitev za uboštvo?Frančišek je bil človek svojega časa in ni bil edini, ki je bil navdušen nad idealom uboštva. Nekaj časa pred njim je znotraj cerkve zacvetelo vsesplošno uboštveno gibanje,

ki je bilo razširjeno po vsej Evropi. A različne uboštvene skupine, med katerimi so bili najbolj znani katari, so bile heretičnega značaja. Frančišek je zagotovo slišal zanje, vendar pri njegovi izbiri uboštva niso imele odločilnega pomena. Njegovi življenjepisi to z gotovostjo potrjujejo, saj gre Frančišek do samega izvora. Za uboštvo se odloči na podlagi Jezusovega učenja, ki ga odkriva v Svetem pismu. V Legendi treh tovarišev beremo: »Ko je Frančišek končal obnovo cerkve sv. Damijana, je še najprej nosil obleko puščavnika in hodil s palico v roki. Na nogah je imel čevlje in

7Duhovni pogledi

okrog bokov usnjen pas. Toda nekega dne, ko je bil pri maši, je slišal navodila, ki jih je dal Kristus, ko je poslal učence pridigat: da na poti ne smejo imeti ne zlata, ne srebra, ne kruha, ne palice, ne čevljev, ne dvojne obleke. Ta naročila je še bolje razumel, ko mu je duhovnik odlomek razložil. Tedaj je žareč od veselja vzkliknil: »Prav to je, kar si želim uresničiti z vsemi svojimi močmi!« Vtisnil si je v spomin ta navodila in se potru dil, da bi jih veselo uresničil. Brez obotavljanja se je znebil vsega, kar je imel po dvoje, odložil pa je tudi pa lico, čevlje, torbo in bisago. Naredil si je revno in grobo haljo, ki jo je namesto z usnjenim pasom ob bokih privezal z vrvjo.« Nekaj podobnega lahko zasledimo ob prihodu prvih bratov. Tedaj Frančišek reče svojemu prvemu tovarišu Bernardu: »Zgodaj zjutraj bova šla v cerkev in pogledala v evangeljsko knjigo, da bi izvedela, kaj je Gospod učil svoje učence.« Ob zori sta vstala in vzela s seboj nekega človeka, ki mu je bilo ime Peter in je tudi želel postati njun brat. Vstopili so v cerkev sv. Niko laja, ki je blizu asiškega mestnega trga. Ker so bili preprosti in niso znali poiskati evangeljskih besed, ki govorijo o odpovedi svetu, so pobožno prosili Gospoda, da bi jim pokazal svojo voljo, ko bodo prvič odprli knjigo. Po molitvi je Frančišek vzel v roke še zaprto evangeljsko knjigo, pokleknil pred oltar in jo odprl. Takoj je zagledal Gospodov nasvet: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj vse, kar imaš, ter razdeli ubogim in imel boš zaklad v nebesih.« Ko je Frančišek odlomek prebral, je bil zelo srečen in se je Bogu zahvalil. Ker pa je bil vnet častilec Svete Trojice, je hotel podporo treh prič. Zato je knjigo odprl še drugič in tretjič. Drugič je našel naslednje priporočilo: »Na pot ne nosite ničesar.« In tretjič: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi ...« Vsakokrat, ko je odprl knjigo, se je Frančišek Bogu zahvaljeval, ker je našel potrdilo ideala, ki ga je tako dolgo iskal. Ko je videl tretje potrdilo, je rekel spremljevalcema: »Brata, to je življenje in vodilo za nas in za vse, ki se nam bodo hoteli pridružiti. Pojdita torej in storita, kar sta slišala.« Frančišek se je odločil za uboštvo, ker je tako slišal v Božji besedi, v evangeliju; ker je tako hotel Jezus Kristus in ne zato, ker je videl reveže. Frančišek se odloči za uboštvo in ne za revščino. Frančiškovo uboštvo v prvi vrsti ni neko spokorno dejanje ali pokora, ki si jo naloži za dosego Božjega kraljestva,

ampak je posledica združitve s Kristusom, kajti želi popolnoma slediti Kristusu ubogemu in ponižnemu, ki ni imel, kamor bi glavo položil. Ta združitev s Kristusom se za vse kristjane začne pri svetem krstu, zato se od nas pričakuje, da si bomo podobno kot sveti Frančišek prizadevali imeti enake misli in dejanja kot Kristus, ki se »ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,  ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Fil 2, 6–8). To Kristusovo 'izpraznjenje' je Frančišek nenehno priporočal svojim bratom, zato v Vodilu zapiše, naj bratje »v uboštvu in ponižnosti služijo Gospodu in zaupljivo prosijo za miloščino. Tega se seveda ni potrebno sramovati, saj je Gospod zaradi nas postal ubog na tem svetu« (FPVod 6). Od svojih bratov je Frančišek pogosto zahteval popolno uboštvo, zato je vedno dosledno zavračal, da bi si bratje karkoli prilaščali – ne hiše, ne kraja, ne drugih reči. Kako pomembno je bilo za Frančiška živeti brez navezanosti na stvari, se vidi v dejstvu, da tako v nepotrjenem kot potrjenem Vodilu med evangeljske svete (pokorščina, uboštvo in čistost) ne zapiše besede uboštvo, temveč da naj bratje živijo brez lastnine. Življenje brez vsakršne lastnine, brez kakršnekoli navezanosti Frančišku pomeni živeti v popolnem uboštvu. Uboštvo je izbral zaradi Božje ponižnosti, ki se kaže v Jezusovem uboštvu in skromnosti. Tako postane Frančišek prostovoljno ubog zaradi Jezusa, da bi z Jezusom dosegel obogatitev, kot to zapiše apostol Pavel: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2Kor 8,9). Frančiškova izbira uboštva najde celostni pomen ravno v tej svetopisemski misli. Če Kristusovo uboštvo postane naše uboštvo in če v polnosti posnemamo Jezusa ubogega in ponižnega ter to udejanjamo, lahko pričakujemo, da bomo deležni tudi njegove polnosti v nebesih. Takšna osnova za izbiro uboštva pa je popolnoma drugačna kot pri ostalih uboštvenih gibanjih v 12. in 13. stoletju. Te religiozne skupine so imele za zgled življenje apostolov in prvih krščanskih skupnosti. Frančišek pa v nasprotju z njimi izbere popolnejši ideal – življenje Jezusa Kristusa, pri katerem ga je povsem presunilo ravno uboštvo.

Berači Božje ljubezniP. Danilo Holc

Ob besedah uboštvo ali zaobljuba uboštva običajno pomislimo na materialno uboštvo biti brez lastnine. Malokrat pa pomislimo na duhovno uboštvo, ki je po-membnejše in je duša ter temelj za razumevanje mate-rialnega uboštva. Materialno uboštvo ali prostovoljna odpoved je posledica duhovnega uboštva, seveda pa je lahko materialno uboštvo tudi privilegirana pot do du-hovnega. Zaradi višjega, duhovnega uboštva se je moč odločiti za vrednoto materialnega uboštva, saj izhaja iz

vere, da je naše edino bogastvo v Bogu, zato se tak člo-vek zlahka odpove zemeljskim dobrinam, kar je nujna in logična posledica ter zanesljiv dokaz za to, saj bi druga-če šlo za čudovito drevo brez sadu.Frančišek je dejal: »Moj Bog in moje vse!« Ker ni potrebo-val ničesar drugega, se je v vsej svobodi zlahka odpove-dal bogastvu in svoji volji ter postal zgodovinska ikona pravega ubožca.

8 Duhovni pogledi

zatajujejo in postijo. Takoj pa so užaljeni in se pohujšuje-jo zaradi ene same besede, ki se jim zdi žaljiva, ali zaradi kake stvari, ki jim je odvzeta. Ti pač niso ubogi v duhu.«Najgloblje uboštvo se osvobodi tudi zaskrbljenosti srca in se izprazni celo duhovne zavarovanosti. Biti popolno-ma odvisen, gol pred Bogom v popolni goloti duha.To je osnova resničnega uboštva, ki posameznika osvo-bodi, da vse da in išče le Božje kraljestvo. Tudi skrajna oblika materialnega uboštva je brez vrednosti, če nas ne vodi k Bogu. Skrajna revščina je na poti k Bogu lahko celo ovira. Zato uboštvo ali zaobljuba uboštva za redov-nika ni cilj, temveč je le sredstvo za dosego svobode, ki pelje k Bogu.

Pot zbiranja in pot odvzemanjaČlovek je ustvarjen, da bi »bil na neki način vse«. Če bi šlo za vse v materialnem smislu, bi to dosegel po poti kopi-čenja, dodajanja, naraščanja, skrbi za nova ugodja, užit-ke … Če pa gre za vse v duhovnem smislu, je potrebno izbrati pot odvzemanja, zmanjševanja in oddajanja … Iz tega izhajata dve gibanji: ena gre proti notranjosti, v dno duše, proti ustavitvi vsake aktivnosti (kontemplativci), drugo gibanje pa gre proti zunanjosti, v smer aktivnosti, dejavnosti (želeti, imeti, videti …). Prvo pomeni vrnitev k enosti, umirjenosti, drugo pa je gibanje proti mnoštve-nosti, razstresenosti. Pri prvem gibanju, ki pripravi pro-stor v človeku, se lahko zgodi »božič«, »rojstvo Boga v duši«. Duša se osvobodi vsega zunanjega in je pripravlje-na na skrivnostno »poroko« z Bogom. Tako lahko človek doseže vse. (»Moj Bog in moje vse!«)Ni dvoma, da je današnja civilizacija naravnana bolj k zajemanju, zbiranju kot pa k odmetavanju, vrnitvi k eno-sti; bolj k »imeti« kot pa k »biti«. Seveda je razumljivo, da vse človeštvo za svoj način življenja ne more izbrati meniškega ideala, prav tako se nobeden ne more do absolutne skrajnosti odpovedi vsemu materialnemu, saj potrebujemo vsaj hrano in pijačo. Nakazana pa je smer osvobajanja (sredstvo), pot, kako je potrebno iti najprej vase, da lahko damo svojemu življenju in (socialnemu) delovanju smer in smisel.

Najpomembnejše je uboštvo »biti« ali ontološko ubo-štvo, pri katerem gre za zavest temeljne odvisnosti od Boga. Nisem vir svojega življenja, prihajam od Boga in pripadam Bogu. Preprosto zato, ker sem človek, sem ubog, od Boga sem odvisen v samem obstoju svojega bitja. Pravo uboštvo ravno zaradi tega izhaja iz zavesti, da smo Božja stvaritev, odvisni od Stvarnika. Človek je namreč ustvarjen iz nič zato tudi teži proti ničnosti, nič-vrednosti. Svojo vrednost lahko dobi le v Bogu. Simboli-ka trohljivega in minljivega telesa pove vse. V tej zavesti se človek odpove minljivim, materialnim stvarem, da bi se lažje osredotočil na duhovne, večne, na Boga. Brez te vizije materialno uboštvo nima prave osnove.Iz tega izhaja tudi to, da se človek praktično ne more z ničimer ponašati, saj ničesar nima in nič ni njegovega; niti bivanja si ni podaril. Tudi če si je kaj sam »ustvaril«, prislužil, pridobil, je ta dar predhodno prejel od Stvar-nika. Prav tako so »dobra dela«, ki jih človek stori, sad podarjene Božje milosti (sposobnosti, zdravja …). Ne bi šlo za uboštvo v duhu, če bi jih človek delal zaradi sebe, v hvalo ali služenju sebi. Lahko bi se celo zgodilo, da bi se vsemu odpovedal, vse podaril, zaživel skrajno mate-rialno uboštvo, pa ne bi bil ubog, ker bi to delal zaradi svojega ponosa. Uboštvo bi izgubilo svojo moč. Zato se osredotočenje zgolj na gmotno uboštvo lahko konča z lažnim uboštvom! Pomembna je temeljna drža celo-tnega človeka, čistost srca, čistost namena. »Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?« je dejal sv. Frančišek in v globoki veri ponižno priznal: »Človekovi so samo grehi« (prim. Opo-mini, 5). Zavedal se je namreč, da mu je podarjeno tudi odpuščanje grehov in odrešenje.Z gmotnim uboštvom se človek le delno izprazni vsakr-šne navezanosti. Srce je potrebno izprazniti tudi nema-terialnih dobrin – celo ponašanja z duhovnimi vrednota-mi, saj so tudi te sad milosti. Kaj mi namreč pomaga ple-menita odločitev za materialno uboštvo, če gre pri tem za častihlepnost, pozornost na lastni jaz in zaskrbljenost zase ali pa za zavist, sovraštvo in celo jezo do drugih? Frančišek je v 14. opominu zapisal: »Mnogo jih je, ki so vneti za molitve in sveta opravila ter se telesno mnogo

9Duhovni pogledi

Ko se Bog rodi v ponižnem in ubogem srcu, ki si ne pri-lašča in nima ničesar, se lahko nato rodi tudi v dobroti, v svetih dejanjih do drugih. Rodi se v odpovedi dobrinam, da jih lahko nato sočutno deli z drugimi … To je življenje uboštva, ki rešuje človeško revščino, saj smo vsi berači Božje ljubezni.

Literatura: Raniero Cantalamessa, Povertà, Milano 1997 (Ancora).Roch Niemier ofm, Po Frančiškovih in Klarinih stopinjah, Ljubljana 2010 (Brat Frančišek), str. 119-125.

UboštvoEster Srdarev

List papirja s tem naslovom hranim med svojimi romarskimi spomini. Spomini na Poljsko. P. Danilo nam je te liste razdelil na avtobusu s prijaznim povabilom, naj kaj napišemo. Nisem imela namena pisati, vsaj prvi trenutek ne, čeprav sem se z uboštvom „veliko ukvarjala“. Ne dobesedno – nisem ga živela ali prakticirala, to ne, ampak sem o tem veliko premišljevala med skavtskimi duhovnimi vajami v Assisiju. To Frančiškovo ravnanje se mi je v začetku zdelo neumno, nesmiselno, morda celo noro in nepremišljeno, zaletavo, pubertetniško in neodgovorno. V mojem premišljevanju je bilo veliko „zakajev“.Frančišek, mlad, lep, postaven fant iz bogate trgovske družine s perspektivno vojaško kariero in z vsemi možnostmi, da podeduje domačo hišo in uspešno nadaljuje trgovanje. A pustil je vse in izbral UBOŠTVO. Zakaj?Ta Frančišek je pred asiškim škofom, svojimi starši in someščani odvrgel svojo bogato posvetno obleko in razgaljen pokazal, da želi živeti UBOŠTVO. Zakaj?Ta Frančišek je oblekel raševinasto tuniko kot znak UBOŠTVA, si opasal vrv, sezul čevlje in živel v luknjah in votlinah, na golih tleh, s kamnom pod glavo. Zakaj?Frančišek, prej lepo oblečen 'frajer' z veliko denarja v

žepu, razsipen in prepotenten, je pustil vse, doživel popolno veselje v UBOŠTVU, objel in poljubil gobavca pri sv. Damijanu in mu rekel brat. Zakaj?Ta Frančišek se je sam in z brati umikal v najbolj skrite in samotne predele, v divjo skalno razpoko na La Verni in bil neskončno srečen v tem, da je živel UBOŠTVO. Zakaj?Ta Frančišek je peš prepotoval tisoče kilometrov, da bi oznanjeval popolno veselje in predanost Bogu v svojem UBOŠTVU, s kosom kruha v bisagi in z vodo iz studenca. Zakaj? Ta Frančišek je popolnoma izčrpan izgubil zdravje in vid, a bil je srečen, ko je videl, da mu v UBOŠTVU sledijo številni bratje in sestre. Zakaj? Zakaj? Razmišljala sem v nepravo smer in popolnoma posvetno. Da. Prav gotovo.Je moja človeška pamet preomejena, da bi lahko dojela neizmerno veličino teh odpovedi? So to preveč globoke in preveč resne stvari, ki jih moj človeški um ne zna in ne zmore dojeti? So to Božja dela, ki so mi nerazumljiva?Tudi sama imam zelo rada preprosto življenje, preprosta potovanja in romanja za malo denarja, zelo rada hodim peš, na dolge in še daljše proge, v vetru, dežju in vročini, z nahrbtnikom na ramenih, s kosom kruha, jabolkom in steklenico vode, ampak ... vedno znova se vračam v topli objem doma, pod tuš in v svežo posteljo in vedno znova sem hvaležna Bogu, da to imam ...Pa sem pred dnevi po dolgem času segla po zapisih grških filozofov in se za dalj časa ustavila pri mislih velikega Demokrita: “Če ne hlepiš po mnogem, se ti bo malo zdelo veliko, kajti skromne želje delajo uboštvo enako močno, kakor je bogastvo.”»Srečen je, kdor je ob skromnem imetju dobre volje, nesrečen, kdor ob velikem slabe.«„Skromen in lačen človek je sposoben globokega doživljanja sebe in drugih, saj ga ne obremenjujejo posvetne stvari.“ Zelo veliko pa mi je povedala misel: „UBOŠTVO osvobaja in dviga.“Demokrit, ta veliki starogrški filozof in učenjak je imel zelo prav. In ima še danes. Njegove modre besede so odgovorile na marsikateri moj zakaj ...

10

»Kristus – da bi nas poučil v ljubezni do popolnega uboštva ob svojem prihodu na svet, da bi premagal sovražnika – se je rodil ubog iz uboge matere in se, kot najvišji duhovnik, daroval kot žrtev Bogu, ko je visel nag na križu … Kristus je bil ubog v svojem rojstvu, ubog v svojem zemeljskem življenju in ubog v smrti …« je zapisal sv. Bonaventura.»Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog« (2 Kor 8,9)Evangeljsko sporočilo o uboštvu, še preden je postalo »veselo oznanilo«, označuje predvsem in v prvi vrsti Jezusovo osebno izkušnjo. Matejev in Lukov evangelij nam posredujeta zanimive podatke, ki se nanašajo na

Jezusovo otroštvo ob Jožefu in Mariji. Jezus se je rodil v ekstremni revščini, daleč od nazareške hiše, v skromnih in hladnih betlehemskih jaslih. Kmalu po rojstvu ga je doletela še preizkušnja izgnanstva zaradi hudobnega Herodovega naklepa, ko je iz strahu za oblast ukazal pomoriti dečke do dveh let po vsej betlehemski in jeruzalemski okolici. Da se ne bi podobno zgodilo tudi z Jezusom, se je v neki noči skupaj z Jožefom in Marijo umaknil proti egiptovski deželi (prim. Mt 2,13–15).Vrnitev v Nazaret po Herodovi smrti ni ponudila nič boljšega. Življenje je teklo po ustaljenih smernicah preprostih ljudi in Jezus je svoje otroštvo in mladostniška leta preživljal kakor njegovi vrstniki in tudi skupaj z njimi. Njegov vsakdanjik je bil podoben običajnemu vsakdanjiku neznatnega, v tistem času od mnogih preziranega kraja, kakor je bil Nazaret. Iz evangeljskih poročil ni razvidno, da bi obiskoval kakšno takratno rabinsko šolo (prim. Jn 7,5); te so bile običajno namenjene otrokom vplivnih in pomembnih družin takratnega časa, njihovi otroci pa so bili že vnaprej določeni za posebne naloge v družbi in skupnostih. Vsa Jezusova vzgoja se je dogajala doma ali v shodnici. Da bi družina lahko preživela, se je »pravični« Jožef posvetil »rokodelski obrti«, pri čemer mu je Jezus zagotovo tudi pomagal (prim. Mt 13,55; Mk 6,3).Življenje svete družine v Nazaretu verjetno ni bilo nič kaj posebno; vse je potekalo zelo preprosto, vendar le do trenutka, ko so sorodniki in someščani opazili, da Jezus vendarle ni človek »vsakdanjika«, ampak v njem delujeta »Božja moč in modrost«. Mnogi so se celo čudili, kako je to mogoče, saj je Jezus vendar samo preprosti »tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona« (prim. Mk 6,3). Tudi mesto, kjer je živel in odraščal, v tistem času ni bilo na izjemno »dobrem glasu«. Ko je apostol Filip nekega dne Natanaelu govoril o Jezusu, je Natanael začudeno vprašal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Iz ubožnega in zaničevanega kraja je prišel najubožnejši človek v zgodovini. Vendar v Božjem načrtu je slabotno postalo močno in uboštvo največje bogastvo.Jezus je od svojih človeških začetkov pripadal kategoriji ubogih. O tem zelo jasno poroča evangelist Luka. Že v trenutku, ko so starši prinesli deteta Jezusa v jeruzalemski tempelj, da bi storili vse, kakor je pisano v Postavi, so v templju za očiščenje matere oddali dar revnih Judov: dve grlici ali dva golobčka (prim. Lk 2,24) in ne jagnjeta. Tudi, ko je Jezus zapustil Nazaret da bi se popolnoma posvetil oznanjevanju, za svoje delovanje ni poiskal garancij za preživetje, ampak je vse zaupal

Svetopisemske ikone

Jezus Kristus – ubog, da bi mi obogateliP. Milan Holc

11Svetopisemske ikone

velikodušnosti plemenitih mož in žena, »ki so mu stregli s svojim premoženjem« (prim. Lk 8, 3–4). Jezus zase tudi nikoli ni iskal kake zaposlitve. To je bila njegova svobodna odločitev in uboštvo mu je pomenilo način ali stil življenja. Enak način popolne predanosti Božji previdnosti je zato zahteval od vseh, ki so se odločili hoditi z njim: »/T/akoj sta pustila čoln in očeta ter šla za njim« (prim. Mt 4,22); »Ta je vstal, pustil vse in šel za njim« (prim. Lk 5,28).Iz povedanega lahko sklepamo, da odpoved materialnim, gmotnim dobrinam njegovih učencev ni samo cilj in tudi ne toliko težnja po popolnosti, kot je to nekakšna obveza, da bi v čim popolnejši meri in v zvestobi sledili Učeniku – Kristusu. Poudarek ni na izrazu »zapustiti vse«, ampak na glagolu »slediti«. Ločiti se, zapustiti, pustiti vse, odreči se vsemu je prvi korak, ki pa že pripravi mesto naslednjemu – »biti z njim«. Vse drugo je v primerjavi s kraljestvom relativno; kraljestvo je odslej absolutna in definitivna vrednota. Odpovedati se vsemu pomeni pridobiti Kristusa kot neprecenljivi zaklad.Posebna zanimivost Jezusovega javnega delovanja je predstavljena v načinu, ko je poslal svoje učence na prvo misijonsko potovanje. V tistem trenutku jim namreč ni spregovoril o tem, kaj naj delajo, kar bi morda upravičeno pričakovali, pač pa kaj naj vzamejo s seboj na pot: »Ne oskrbujte se ne z zlatom, ne s srebrom, ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo, ne z dvema suknjama, ne s sandali, ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane« (prim. Mt 10,9–10). To je za Jezusa prava podoba popotnika, preroka in misijonarja. Učenec naj ne zaupa v časne, zemeljske dobrine, ampak samo v Boga.V odlomku Mt 10,1–16 naletimo na dolgo serijo imperativov (ukazov), s katerimi je Jezus nagovoril svoje učence. Tistim, h katerim so poslani, naj se predstavijo s poverilnico in znamenji absolutnega uboštva; uboštvo je namreč pogoj – ne toliko popolne svobode, ampak da bi se mogli posvetiti oznanjevanju »kraljestva«.Kristusovo uboštvo v »kenozi« učlovečenjaSkrivnost učlovečenja smemo po pravici opredeliti kot »skrivnost uboštva« ali »neizmerljivo obubožanje«. Tudi če si je Kristus že izbral človeško »meso«, bi si mogel izbrati kaj boljšega, večjega in višjega; se predstaviti v slavi in časti, v veličini in sijaju, z vso Božjo močjo.Pa se to ni zgodilo. Jezus Kristus »je sam sebe izpraznil (ekénosen), prevzel podobo hlapca, postal podoben lju-dem; po zunanjosti kakor človek« (prim. Flp 2,7). Vse svoje zemeljsko življenje je živel kot človek (antropos); to pome-ni, da je trpel lakoto in žejo, utrujenost in bolečino, prezir in sovraštvo. Rojen ubog je živel ubog in svoje življenje sklenil ubog. To fizično uboštvo je prav na križu doseglo višek in vsi štirje evangelisti prikažejo Kristusa kot člove-ka, izmučenega v telesu, ponižanega v osebi, zasmehova-nega v vlogi kralja, preroka in mesija. Kristus je med nas prišel v »mesu brez moči« (prim. Rim 8,3). Kristus, čeprav je bil Bog, je prevzel stanje ponižnega in ponižanega slu-žabnika, ki se je popolnoma podredil Očetovi volji.

Kristus je postal ubog zaradi nas ljudiKristusovo uboštvo pomeni popolno razpoložljivost in razdelitev vseh dobrin: tega, kar je in kar ima. Gre za najpopolnejšo velikodušnost. Daruje samega sebe, živi med nami in umre, da bi mi imeli življenje. Ničesar ne zadrži zase. Daruje celo svoje Božje poreklo; vsi, ki želijo, imajo dostop k Očetu in kličejo Boga za Očeta. V času svojega javnega nastopanja je bil neprenehoma obdan z množicami; večkrat še jesti ni imel časa. Tudi v tem zaznavamo njegovo uboštvo: odpovedal se je ne le hrani, ampak tudi času. Ni pripadal sebi, temveč drugim. Vzeti si čas, imeti to možnost je prav tako lahko večkrat tudi znamenje bogastva. Te vrste Jezusov življenjski program za dobro drugih je do potankosti popisal evangelist Luka:»Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal.

V soboto je po svoji navadi šel v shodnico.Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija.Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:›Duh Gospodov je nad menoj,ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.Poslal me je, da oznanim jetnikom prostostin slepim vid, da spustim zatirane na prostost,da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.‹Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sedel.Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj.In začel jim je govoriti: 'Danes se je to Pismo izpolnilo,kakor ste slišali'« (Lk 4,16–21).Iz Lukovega odlomka je razvidno, da je Jezus naznanil svoj »čas služenja«. To je njegovo končno poslanstvo, namenjeno ubogim, najbolj zapostavljenim, grešnikom in izkoriščanim. Njegovo poslanstvo ni humanitarno, še manj revolucionarno motivirano, pač pa je temeljilo na pokorščini Očetu. Njegova pripravljenost in služenje sta morala doseči najbolj potrebne v materialnem in duhovnem smislu. Njegovo zemeljsko življenje je bilo nepretrgano služenje ljudem. Luka nam poda dolg seznam teh, h katerim je bil Jezus poslan: to so bili ubogi, žalostni, lačni, slepi, pohabljeni, kruljavi, gluhi, gobavi, mrtvi, grešniki, pogani … K Jezusu so se zatekale in ga prosile pomoči najrazličnejše kategorije ljudi: iz družbe izločeni, diskreditirani in izobčeni.V svojih nastopih se je Jezus prav zato večkrat zoperstavljal različnim »logikam« oblasti. Njegovo poslanstvo nikoli ni bilo v oblastništvu, ampak samo v služenju. Nenehno je zavračal kakršnokoli spodbujanje, da bi si pridobil ugled, moč ali oblast. Odločno se je zoperstavil satanu (Mt 4,1–11), se umaknil množici, ki ga je hotela oklicati za kralja (Jn 6,15), zavrnil je farizeje, ki so zahtevali znamenja (Mk 8,11; 15,31–32), in istočasno pograjal celo svoje učence (Mk 8,32–33).Ves predan služenju Očetu in ljudem se Jezus ni obotavljal prelomiti določene kompleksne sheme izročila starih, konvencionalnih in ritualnih predpisov. Ne samo da je oznanil, da človek ni zaradi sobote, pač

12 Svetopisemske ikone

pa je sobota zaradi človeka (Mk 2,27), ampak je na neki način celo razveljavil sobotni zakon – prednost je dal človekovim pravicam, njegovemu zdravju ali dostojanstvu. Prav na sobotni dan je ozdravil nekemu možu suho roko (Mt 12,9–14); v soboto je povrnil zdravje sključeni ženi, ki je trpela že osemnajst let (Lk 13,10–17); v soboto je skupaj z lačnimi učenci smukal klase (Lk 6,1–5); in končno je na sobotni dan ozdravil hromega pri kopeli Betésda (Jn 5,1–18) ter slepemu povrnil vid (Jn 9,1–41). »Sin človekov pač ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (prim. Mk 10,45; Mt 20,28).Jezus ubog: poln zaupanja predan OčetuEvangeliji pa tudi nikjer ne omenjajo Jezusovega, v celoti negativnega stališča do gmotnih dobrin. Zanj so zemeljske dobrine »nekaj dobrega« in jih zato nikoli ni smatral za nečiste ali onečaščene. Njegovo ravnanje do določenih materialnih dobrin je večkrat celo v nasprotju s stališči farizejev, ki so v posameznih primerih šli celo tako daleč, da so jih zavračali. V nobenem primeru tega ni storil Jezus. Zanimiva je njegova izjava ob neki priložnosti: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (Mk 7,14–15).Tudi pri postu Jezus ni bil fanatik, kakor tudi ne strog in osoren asket. Res je, da je svoje javno delovanje začel s štiridesetdnevnim postom v puščavi (prim. Mt 4,2), vendar se je v tem pogledu popolnoma razlikoval od Janeza Krstnika in je bil v primerjavi z njim celo označen kot »požrešnež in pijanec« (prim. Mt 11,18–19). Poleg tega so tudi številna poročila v evangelijih, ki govorijo o Jezusovih prisotnostih na gostijah (Mt 14,13–21; 26,26–29; Mk 2,15–17; 6,30–44; Lk 7,36–50 …) in se na prvi pogled zdijo v pravem nasprotju s povabilom učencem, naj vse zapustijo in gredo za njim.V svojih javnih nastopih se Jezus nikoli ni opredeljeval kot zagovornik pauperizma. Odločno je nasprotoval vsakršni obliki uboštva, ki je zadela človeka, zlasti če je bila ta posledica nasilja mogočnih in bogatih. Tudi živeti v uboštvu iz nekega golega hrepenenja po uboštvu je za Jezusa nesmiselno. Svoje ljudi je nagovarjal, naj živijo uboštvo, ki je sicer stvar osebne izbire, vendar je končni

cilj Bog. Kristus blagruje uboštvo, ki vodi k Očetu. Ko je oznanjal Božje kraljestvo, je nagovarjal svoje poslušalce in jih prepričeval, da je v središču vsega Bog; njemu se je treba zahvaljevati in ga častiti.Za vse in vsakogar posebej je Jezus nekakšen model, podoba uboštva. Prav v njem in z njim dobi uboštvo svoje trdne in neizpodbitne teološke temelje, ki so v popolnem zaupanju v Božjo ljubezen in sprejemanju Očetove volje. Kristus je živel stvarno uboštvo, ker ni bil nikoli niti čustveno niti dejansko navezan na bogastvo ali na kakršnekoli dobrine tega sveta. Njegovo življenje in delovanje je bilo vedno v zaupanju v Očeta in v Njegovi opori. Kakršnakoli druga opora ni sprejemljiva. Zato Jezusovo uboštvo pomeni predvsem zaupanje in je zakramentalno znamenje brezpogojne prepustitve Očetu.Jezus se je odpovedal vsem zagotovilom »od spodaj«, to je zemeljskim stvarem, ter je vse prepustil in zaupal stvarem »od Zgoraj«. Brez težave in z veseljem je zavrnil oblast, sloves in vsakršno čast, marsikateri privilegij, moč, denar, človeško podporo … Njegov strogi način uboštva izzveni kot nekakšna stalnica zaupanja v Očeta. Nič ni storil ali delal, da bi imel koristi zase, ampak je bilo vse vedno v skladu z Božjo voljo, kar je zavestno tudi oznanjal:

• »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 4,34)

• »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 5,30)

• »Nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 6,38)

• »Jaz delam vedno to, kar je všeč njemu.« (Jn 8,29)

Omenjeni evangeljski citati ne nakazujejo le predmeta, ampak tudi razlog izbire uboštva. Ne gre samo za odpoved zapustiti materialne dobrine ali se od njih oddaljiti, ampak gre za velikodušno in popolno privolitev višjim ciljem in vrednotam, ki so usmerjale Jezusovo zemeljsko življenje od rojstva do smrti. Ne moremo govoriti ne o zavrnitvi in še manj o preziranju, ampak o prostovoljni izbiri, o prednostni in svobodni izbiri, ki vse ostalo prestavi na višjo raven.Drugi vatikanski koncil v Dogmatični konstituciji o Cerkvi pa omenja, da je tudi Božja mati Marija živela to posebno razsežnost uboštva, in slovesno razglasi, da se Marija »odlikuje med tistimi Gospodovimi ponižnimi in ubogimi, ki z zaupanjem od njega pričakujejo in prejmejo odrešenje« (prim. C 55). Marija je namreč ob srečanju z nadangelom Gabrielom ponižno in skromno razglasila/izpovedala: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi« (prim. Lk 1,38).Marija je končno v skrajni revščini rodila Jezusa, v revščini se je zatekla v Egipt in v isti revščini po vrnitvi iz Egipta nadaljevala skupaj z Jožefom in Jezusom življenje v Nazaretu.

13Luč svete Klare

»O, blaženo uboštvo!«

9. avgusta letos smo praznovali 760. obletnico potrditve Klarinega Vodila. Sveta Klara je prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo (in si pri papežu Inocencu IV. izbojevala njegovo potrditev) – čigar srčika sta skupnostno življenje v ljubezni in veselo uboštvo. V polnosti je hotela živeti frančiškovsko karizmo uboštva in se v sestrski skupnosti povsem posvetiti bogomiselnemu življenju. Bila je globoko ponižna v junaškem uboštvu. Po njej je »najvišji Oče rodil v svoji sveti Cerkvi ‘malo čredo’« (KlOp 46) ubogih sester. S pogumno vztrajnostjo se je bojevala z mnogimi, tudi s kardinali in papeži, da je dosegla edinstven “Privilegij uboštva” (ki ji ga je dal papež Inocenc III. leta 1216 in odobril Gregor IX. leta 1228) in potrditev svojega Vodila.Prepričana je bila, da je to malo čredo najvišji Oče rodil v svoji Cerkvi po Frančišku zato, »da bi posnemale uboštvo in ponižnost njegovega ljubljenega Sina in njegove slavne deviške Matere« (KlOp 46).Neži Praški je pisala: »Opazuj, pravim, na začetku tega ogledala, uboštvo položenega v jasli in povitega v revne plenice. O čudovita ponižnost, o strmenje vzbujajoče uboštvo! Kralj angelov, Gospod nebes in zemlje je v jasli položen!« (4 Klp 19–21)Klara je zrla učlovečeno Ljubezen v uboštvu, ponižnosti,

S. M. Karolina, klarisa

izničenosti, v trpljenju – v jaslicah, v Nazaretu, na križu, ko steguje svoje roke nam v objem in nam skrivnostno šepeta »Vse to je zate ...«, in se je noro zaljubila v uboštvo. Čutila je, da mora na brezmejno Ljubezen odgovoriti z vso svojo ljubeznijo, z vsem bitjem, z vsemi močmi, da mora dati Ubožcu vse, čisto vse. Razumela je, da mora postati UBOGA, da bo mogla živeti V BOGU, da bo bogata samo, če bo vse njeno bogastvo postalo ubogi betlehemski Otrok.Iz Klarinih spisov lahko zaslutimo ognjevitost njene »vneme za sveto uboštvo v duhu globoke ponižnosti« (2 Klp 7) iz goreče »ljubezni do najsvetejšega in preljubeznivega Deteta, povitega v revne plenice in položenega v jasli ter iz ljubezni do Njegove presvete Matere« (KlVod II,21). Korenito uboštvo, v katerem je Klara posnemala Odrešenika in Njegovo ubogo Mater, ima svoj vrhunec v pokorščini – kot v popolni odpovedi, izničenju samega sebe – ter v čistosti – kot v popolnem darovanju sebe v ljubezni. Za to pa je treba imeti dovolj moči in velikodušnosti. Asiška “nevredna Gospodova dekla” ju je imela, ker je bila njena vera trdna, njeno upanje iskreno, njena ljubezen goreča, molitev vztrajna. V Oporoki Klara opominja in spodbuja »vse svoje sestre,

14 Luč svete Klare

sedanje in prihodnje, naj si vedno prizadevajo hoditi po poti svete preprostosti, ponižnosti in uboštva, pa tudi za krepost svetega življenja, kakor nas je o tem poučil naš blaženi oče Frančišek« (56–57). Ta njena spodbuda pa ni ostala nerodovitna. Mnoge sestre so se skozi stoletja dosledno držale svetega uboštva, kar nam dokazujejo tudi številna ohranjena besedila.Sveta Katarina Bolonjska je ob zaskrbljenosti nekaterih sester, če bo Gospod resnično mogel skrbeti zanje, jasno izrazila svoje začudenje: »Ali nas morda Bog, naš Gospod, ki nas je zbral skupaj, v prihodnosti ne bo mogel ali ne bo znal oskrbovati? /.../ On, ki oskrbuje najštevilnejše samostane, naj bi zdaj pozabil na nas, ki smo se zbrale na tem kraju z istim hrepenenjem, da bi Ga s svojimi srci in bitji poveličevale?«Sveta Koleta iz Corbie (v Franciji) pa je spodbujala svoje sestre: »Moje predrage sestre, ljubite /.../ to plemenito, dragoceno in najčudovitejšo krepost, evangeljsko uboštvo, ki ga Bog ljubi, svet pa sovraži. /.../ V sedanjem življenju se zadovoljite s tem, kar je nepogrešljivo, da boste kar najhitreje prišle do resničnih dobrin nebeškega kraljestva. /.../ Živite in umrite kot resnično uboge, o moje preljube hčere, kakor je to storil za nas naš mili Odrešenik na križu. Zato če malo ljudi ljubi uboštvo, imate ve večji vzrok, da ga ljubite.« Blažena Marija Magdalena Martinengo pa je kot magistra novink le-te opogumljala: »Bodite torej pogumne, moje drage sestre, uživajte v uboštvu in se zahvalíte Bogu, kadar ga čutite, ker je le-to znamenje, da se vas Bog spominja in vas ljubi ...«V Sveti deželi, v Jeruzalemu, pa je sestri Mariji presvete Trojice Jezus v notranjih razodetjih govoril: »Kaj so ti mar misli, spomini, načrti, želje, skrbi. Prepusti mi vse. Moje veselje je, da se kot Bog odzovem ponižnemu

zaupanju. /.../ Želim, da s svojo odpovedjo gmotnim stvarem izpričuješ, da so druge vrednote, ki jim morate posvečati svoj čas, svoje skrbi, svoje nagnjenje. /.../ Osvobodi se. Kako srečna boš, ko boš popolnoma svobodna in vsa moja. Tudi svojih skrbi se otresi /.../. Kdor se navezuje na minljive dobrine, jih želi imeti in obdržati, sovraži mojega Duha in ga hoče zatreti.« Častitljiva Božja služabnica sestra Frančiška Farnese pa je vzkliknila: »O presrečno uboštvo, nam bolj drago, kot so velikim vladarjem sveta vsa njihova kraljestva in bogastva! Pazljivo torej

skrbite, da bo v vseh vaših besedah in dejanjih vedno odsevalo to sveto uboštvo.«Od svojih sester sv. Klara brezpogojno zahteva, naj ohranijo to karizmo reda: »Kakor sem si jaz vedno goreče in skrbno prizadevala, da bi živela v svetem uboštvu sama in da bi se ga držale druge, kakor smo obljubile Gospodu in našemu svetemu očetu Frančišku, tako so sestre, ki mi bodo sledile v službi, dolžne živeti v njem in skrbeti, da bodo v njem živele tudi druge« (KlOp 40,41). »V Gospodu Jezusu opominjam in spodbujam vse svoje sestre, sedanje in prihodnje, naj si vedno prizadevajo hoditi po poti svete preprostosti, ponižnosti in uboštva« (KlOp 56).Draga sestra, dragi brat! Tudi midve, midva se zazriva v “čudovito ponižnost in strmenje vzbujajoče uboštvo” Božjega Sina. Skušajva razumeti, da nas lahko resnično obogati samo pravo uboštvo: iz našega srca namreč odstrani breme navezanosti na gmotne in tudi na duhovne dobrine, utesnjenost odvisnosti od mnenja drugih, lakomnost, sebičnost in prevzetnost ... Blaženi Janez Pavel II. nas spodbuja: »Jezusovo oznanilo zahteva uboštvo in mir. Ti vrednoti potrebuje tudi današnji svet. Prav ve, drage hčerke sv. Klare, ste poklicane k temu evangeljskemu pričevanju s svojim vidnim uboštvom ter življenjem v edinosti src in čutenja.«Da, današnji svet, Cerkev na Slovenskem, potrebuje ljudi, ki bodo zavzeto, z navdušenjem in ljubeznijo živeli po evangeliju, ki bodo nosili Kristusovo luč in Njegovo ljubezen – zato pa morajo biti ubogi. Cerkev in naš narod danes potrebujeta svetnike – mene in vas vse, ki to berete. Gospod naj nam vsem dá trdno vero, popolno zaupanje vanj in spoznanje, da je v popolnem uboštvu največje bogastvo, svoboda in veselje in mir, ki ga svet ne more dati.

15Pogovor

Uboštvo srcaPogovarjala se je Cecilija Oblonšek

Tokratni intervju je potekal po nekoliko nekonvencionalni poti, saj sestra Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, deluje v misijonu na severu Brazilije in je bil zato intervju iz oči v oči nemogoč. Zahvaljujoč sodobni tehnologiji sva lahko stopili v kontakt po spletu, kakšen daljši pogovor pa morda še nastane ob njenih kratkih počitnicah v Sloveniji, predvidoma v letu 2015.

S. Ana, pred kratkim smo te videli na RTV Slo, ko si slovensko javnost vabila k zbiranju zobnih ščetk za revne brazilske otroke. Higiena zob je pri akciji drugotnega pomena oz. služi preprečevanju veliko večje težave, kot je zobna gniloba – preprečevanju, da bi ščurki ranili otroške obraze! To so situacije, na katere Slovenci v svojem obilju niti ne pomislimo. Kako si se ti soočila s takimi in drugačnimi izzivi, ko si prišla v misijone?Pravijo, da s poklicem pride tudi milost, da ta poklic v polnosti živiš. Jaz sem prej, tako kot mnogi, videla prizore izredne revščine samo na televiziji ali na kakšnih slikah, ampak to te ne prisili, da postaneš del nje tako kot te realnost v misijonih. Glavni občutek ob srečanju z najbolj ubogimi je občutek nemoči in mislim, da nas, misijonarje, ravno ta občutek naredi bolj solidarne z ubogimi in občutljive za stisko tistih, h katerim smo poklicani – teh pa ne manjka!

Pa preden čisto zaplavava v misi-jonske vode, greva najprej proti toku do izvira – od kod prihajaš? Kakšna je tvoja prvotna dru-žina? Kot midve pri tem intervjuju tudi vi uporabljate različne tehnike za ohranjanje stikov?Rodila sem se na Jesenicah, naredila Srednjo geodetsko šolo v Ljubljani in z 19 leti vstopila k FMM. Prihajam iz preproste družine: moj oče je umrl za rakom, ko sem bila stara 26 let. Takrat še nisem imela večnih zaobljub niti

misijonskega poslanstva, ki ga frančiškanke Marijine misijonarke dobimo v trenutku, ko se za vedno posvetimo Bogu. Oče torej spremlja moje korake po Amazoniji iz nebes. Mami živi z bratom Slavkom in njegovo družino na Primorskem, moja sestra Eva pa v Ljubljani. Včasih si mislim, da nismo čisto normalni, saj smo kljub razdalji v stiku več kot marsikatera družina, ki živi v isti državi ali celo v istem mestu. Leta 2015 se vrnem domov na krajši oddih in zdaj že vsi odštevamo dneve in delamo načrte za naše počitnice!

Da se že tu malo dotakneva najine teme o uboštvu – kako je tvoje otroštvo in mladost v družini oblikovalo bodočo Frančiškovo učenko, ki se odreče vsemu in gre za Njim? Gotovo bi preobilje vsega težje oblikovalo čutenje do ubogih? Ne vem, če to drži. Uboštvo ni samo zunanja drža, ampak je vedno odsev notranjosti. Notranje uboštvo in preprostost pa lahko živijo tudi bogati. Jaz sem zrasla v preprosti delavski družini (oče je delal v železarni, mami pa za tekočim trakom v Iskri). Poznam pa nekatere sestre, ki so doma iz precej premožnih družin, a so se pustile notranje oblikovati in so resnično frančiškovsko uboge. Uboštvo ni odločitev, ampak je pot. Jaz sem se pred petimi leti zaobljubila, da bom do smrti živela v uboštvu, pa moram vsak dan znova delati na tem, da bi se to uresničilo v mojih odnosih, držah in vsem, kar živim.

16 Pogovor

Ob rodni družini si z vstopom v samostan dobila še eno veliko družino – frančiškanke Marijine mi-sijonarke (odslej FMM). Iz pripovedovanja tvoje sestre, moje dobre prijateljice, slutim, da vaš red kar poka po šivih od veselja, mladosti in želje po oznanjanju Kristusa, kjerkoli že ste. Prosim te za opis tvojega reda.Ko sem bila prednovinka (to je prvi korak v redovnem življenju), smo šle sestre na neko srečanje Frančiškovih redov. Tam je bil tudi en kapucin, ki mi je rekel: “A se ti sploh zavedaš, da si izbrala najbolj kavbojski red v Sloveniji?” Spomnim se, da sem takrat pomislila le: “Ok, na dobri poti sem!” Jaz imam rada naš red, se pa zavedam, da poleg veselja in misijonske dinamičnosti nosimo v sebi tudi vsaka svojo osebno zgodovino, svoje muhe in rane. Vsaka sama in vse skupaj smo poklicane, da v teh ranah vidimo priložnost za rast.Včasih, ko gremo kam vse skupaj, nas ljudje gledajo in rečejo: “A ve ste iz istega reda?” To me na smrt zabava, ker lepo pokaže originalnost vsake in svobodo, da je lahko vsaka sestra to, kar je, ne samo notranje, ampak tudi v načinu oblačenja, v izbiri področja, na katerem deluje, v stilu življenja in celo v dotikanju meja klasičnega redovništva.

Kdaj v mladosti ti je pot prekrižal sv. Frančišek? Kaj je bilo odločilno, da si se odločila za FMM? Ko sem vstopila k FMM, sem o Frančišku vedela le to, da je imel rad “zajčke in ptičke”. Šele pri FMM sem odkrila vse bogastvo in lepoto frančiškovske duhovnosti. Pri odločitvi za red sem iskala nekaj izključno misijonskega. Iskala sem red, ki me bo 100-odstotno poslal v misijone. Takrat sta v Sloveniji obstajala dva misijonska redova: misijonarke ljubezni in frančiškanke Marijine misijonarke. Malo me je sram, a bom vseeno povedala po resnici: sestre FMM sem izbrala samo zato, ker sem pred tem o misijonarkah ljubezni nekje prebrala, da vstajajo ob 5. uri zjutraj. Takrat sem bila stara 19 let. Danes jih imam 33 in tukaj, v Amazoniji, zaradi vročine, ki pritisne čez dan, pogosto vstajamo tudi pred peto uro. Bog me je vrgel na finto!!

Ena izmed kandidatk za vaš red je pripovedova-la o veliki radikalnosti – ob vstopu v samostan se menda odrečete vsej svoji lastnini. Kako je to iz-gledalo pri tebi – gre za občutek osvoboditve ali je kako ljubo stvar težko izpustiti? Odrekanje je izziv, ki človeka spremlja vse življenje. Nekje sem prebrala: “S tem, da izbereš enega moškega za moža, se dosmrtno odrečeš vsem ostalim moškim tega sveta.” Bolj kot nekaj izključno redovniškega doživljam odrekanje kot znamenje notranje zrelosti katerekoli odrasle osebe. Jaz sicer nimam svoje lastne hiše, sem pa član kongregacije, ki ima skupnosti v 80 državah sveta. Torej sem se odrekla eni hiši in v istem trenutku v zameno dobila na tisoče drugih hiš na vseh kontinentih. Edino, v čemer moram rasti vsak dan znova, je svoboda, da si ničesar od tega ne prilastim: ne hiše, ne avta, ne položaja, ne poslanstva, ne svoje lastne volje ... In včasih je to težje kot ne imeti hiše, avta in bančnega računa, napisanih na svoje ime.

Torej s tem, da se odrečete materialnim dobrinam, ni samodejno dosežena nenavezanost srca? Kako priti do svobode od, da se lahko rodimo v svobodo za? Težko vprašanje. Dokler imam nekaj stisnjeno v dlani, ne morem istočasno prijeti nečesa drugega. Če se hočem pustiti obogatiti s strani najbolj ubogih, moram biti osvobojena vsega, kar posedujem, vsega, kar držim v rokah in mi onemogoča, da bi lahko prejela nekaj novega, drugačnega, nekaj, kar mi drug želi podariti kot del sebe. Frančišek je pogosto upodobljen odprtih rok in ta njegova drža je resnično velik izziv za vse, ki živimo njegovo duhovnost.

Gotovo pa je skrbno ravnanje z dobrinami, ki so nam dane, podarjene, zaupane, edino pravilno? Prva dobrina, za katero smo poklicani skrbeti, je naše življenje, položeno v naše telo, ki je tempelj Svetega Duha. Mogoče bo zvenelo egoistično, ampak lepo in prijazno skrbeti zase je pomembna vrednota vsakega kristjana. Sveti Frančišek je ob koncu življenja prosil svojega “brata telo” odpuščanja, ker ga je preveč zanemarjal in bil prestrog z njim. Mislim, da to, kako

17Pogovor

skrbimo zase, odseva tudi v tem, kako znamo skrbeti za druge in za tisto, kar nam pripada (materialne dobrine).

Spominjam se člankov o tvojem prejetju misijon-skega križa v lepi primorski cerkvici. Od takrat že kar nekaj let deluješ v misijonih – katere dežele so že gostile s. Ano?Pri FMM je tako, da smo približno prvih 10 let v formaciji, ki je priprava na redovništvo in na misijonsko poslanstvo, ki ga prejmemo v trenutku večnih zaobljub. V letih moje formacije (formacija pride iz besede “forma” in pomeni “oblikovanje”) sem bila več let v Sloveniji, kot novinka na kratki izkušnji v Bosni, 3 leta sem študirala v Franciji in preživela nekaj mesecev v Italiji, kjer sem se pripravila na večne zaobljube in prejem poslanstva. Brazilija je torej moje prvo misijonsko poslanstvo.

Ob odhodu misijonarja v misijonske dežele je sli-šati tudi kak tak komentar: »Mar bi ostal v Slo-veniji, tudi tu so potrebe velike.« Kaj je botrovalo tvoji odločitvi za odhod v daljne kraje? Je možno, da boš kdaj misijonarila tudi pri nas? Seveda je možno! Sestre poleg uboštva in čistosti obljubimo tudi pokorščino. Tako kot nisem sama izbrala tega, da odidem v Brazilijo, tudi ne bom prosila, da bi se vrnila v Slovenijo. A če bo potrebno, sem pripravljena. Kristjani si moramo prizadevati za širok pogled. Za pogled, ki objame ves svet in preseže moje osebne potrebe. Po zadnjih statistikah evropski duhovnik v povprečju skrbi za 3800 vernikov, latinskoameriški pa za 8000. Potrebe teh vernikov so seveda popolnoma drugačne, a vseeno – misijonar gre običajno tja, kjer je Cerkev manj prisotna.

Kako živiš svoj redovni poklic? Je to tisto, kar si si predstavljala ob odločitvi za redovništvo? Se čutiš izpolnjeno kot človek, ženska, Božji otrok?Zig Zager v eni od svojih knjig piše: “Ne poročimo se, da bi bili srečni, ampak da bi osrečili drugega.” Mislim, da bi za redovno življenje lahko rekli enako. Kaj me izpolni? To, da nimam ničesar lastnega? To, da vsak večer lezem v posteljo sama in nimam nikogar ob sebi? To, da grem tja, kjer me predstojniki potrebujejo, in ne tja, kamor bi sama hotela? Ali pa me izpolni to, da se dajem? To, da se lahko pojavim kjerkoli na tem planetu, tam najdem FMM in se počutim doma? To, da zaupam, da ima Bog fantastičen načrt zame in uporablja usta mojih sester, da mi to pove? Moja izpolnjenost ni odvisna od tega, ali se uresniči vse tako, kot sem si zamislila, ko sem vstopila k FMM, ampak je odvisna od mojega pogleda na stvari in od mojega zaupanja Njemu! Pogled na življenje se z leti in z intenzivno formacijo spremeni, poglobi, dozori in naša sposobnost tega, da se čutimo srečni in izpolnjeni, ni več odvisna zgolj od zunanjih dejavnikov. Še sreča!

Prosim, nekoliko nam opiši svojo trenutno misijonarsko postojanko – kaj sestre počnete,

kakšne so razmere? Soočanje z revščino ima tam gotovo popolnoma drugačne razsežnosti kot pri nas? Kako v tistem okolju, kjer imajo manj od nujno potrebnega, oznanjati, da Bog skrbi za nas bolj kot za ptice in lilije? Živim v centru dvamilijonskega mesta Manaus, izgubljenega sredi Amazonskega pragozda. Nimamo urejenega odtoka, kanalizacije, večina mesta je zgrajenih na črno in brez kakršnegakoli urbanističnega načrta. Ulice so polne ljudi, ki za vsakdanji kruh delajo karkoli: pomivajo stekla na semaforjih, prodajajo kuhinjske krpe, sadje, svoje lastno telo, ure, drogo, pečeno meso, dežnike ... Skratka, nekontroliran boj za preživetje. Življenjska doba je kratka: mnogi zbolijo za hepatitisom, kolero, rumeno mrzlico, dengo, malarijo, tifusom ali gobavostjo in ker nimajo denarja za obisk zdravnika, tudi hitro umrejo. Več kot polovica amazonskega prebivalstva je nepismena (vlada svetu prikazuje lažne podatke!!), šole so slabe, zdravstvo tudi. Ko smo sestre FMM leta 1925 prišle v Amazonijo, je škof rekel: “Sestre, pripravite »leaderje«! Pripravite laike, ki bodo prevzeli odgovornost za župnije, za šole in bolnišnice, ko boste ve šle na drug misijon.” To je torej naše prvo poslanstvo: ne dati ribe, ampak naučiti loviti ribe!

S. Ana, Bog ti povrni za tvojo ekstremno hitro odzivnost (s. Ana je namreč kljub razdalji s svetlobno hitrostjo uredila, da sva lahko pripravili pogovor) in pripravljenost darovati del svojega počitka ali prostega časa tudi za ta pogovor. Slovenci smo ponosni, da v daljni Amazoniji naša rojakinja lajša življenje najrevnejšim. Obljubljamo ti molitveno podporo! Več podrobnosti o Aninem misijonu si lahko preberete v potopisu njene sestre Eve, ki je objavljen v letošnji julijski in avgustovski številki Ognjišča ter deloma na spletni strani http://revija.ognjisce.si/index.php/kazala/71-revija/revija-ognjisce/potopis/988-brazilija.

18 Spomin zlatih korakov

Ko ima počitnice tudi dušaMilena Černe

Kdaj ima lahko še duša počitnice? Morda je priložnost za kaj takega prav romanje.Zakaj romanje na Poljsko? Po kratkem razmišljanju se mi je šele po romanju ponudil odgovor na zastavljeno vprašanje. Svetišča na Poljskem so bila posvečena Mariji, prav tako je bil pater Maksimilijan Kolbe njen veliki častilec. Osebi, ki je zaznamovala moje življenje in jo zelo cenim, je Marija tudi veliko pomenila. Predstavljala ji je nekoga, na katerega se lahko zanese in ji v življenju večkrat priskočil na pomoč. Velikokrat ji je pomagala v težkih trenutkih. To je bila moja stara mama – velika Marijina častilka. Spominjam se njenega pripovedovanja, kako jo je Marija rešila, ko je prečkala cesto in bi jo skoraj povozil avto. V njenih besedah je bilo nekaj toplega, prepričljivega in zaupljivega. Ko smo jeseni napravljali steljo in jo s težavo naložili na »kulce«, je vedno rekla »Svet' križ, božji križ!« in vozilo je srečno pristalo na cesti. Do vrha naloženi voziček, na katerem so se nevarno gugale mreže, polne stelje, nam je iz gozda uspelo spraviti na cesto.To romanje me je vračalo v mladost in me povezalo z osebami, ki so mi največ pomenile in katerih dediščino nosim s seboj v življenju. Ne samo da sem lahko razmišljala o sebi, svoji mladosti, svojih bližnjih, spoznala sem tudi veliko čudovitih ljudi, ki so v sebi nosili vsak svojo zgodbo in so jo bili pripravljeni deliti z drugimi. To pomeni, da je bilo potovanje osebno obarvano, polno zanimivih pogovorov s prijaznimi ljudmi. Ob poglobljenih patrovih razmišljanjih in mašah, ko smo lahko vsi sodelovali, se je spočila in umirila tudi duša, stopili smo v stik s seboj, človekom ob sebi in z Bogom.V kapelo Maksimilijana Kolbeja sem vstopila zjutraj, ko je bila še čisto prazna. V tistem trenutku se je nekaj zganilo v meni in v kotu za vrati. Nagovorila me je Marija (njen kip stoji tik ob vratih). Za hip sem začutila dobroto, toplino, ljubezen, nekaj, kar se težko opiše. Sama sem bila sicer usmerjena k oltarju, ampak tam nisem našla tega dotika kot tu ob vratih. Čutila sem, da me nekdo sprejema z veseljem.

Nikjer ni bilo nobenega obtoževanja in mojega strahu, da si kot ne preveč goreča vernica ne zaslužim velike ljubezni. Nekdo te sprejema takega, kot si, te objame, ne da bi pričakoval kaj zase. Samo če iščeš, če želiš, če misliš na Boga, bo ta zašepetal in pristopil k tebi, sicer se ne vsiljuje. Spoznala sem, da ga lahko srečaš samo v tišini. Različni smo si. Morda koga nagovori v množici, v bučni pesmi … V cerkvi ob »črni Mariji« na Jasni gori je bilo ogromno vernikov, mislim, da so imeli srečanje skavti, ljudje so bili oblečeni v tradicionalna slavnostna oblačila, okrašena s cvetjem, v rokah so nosili vrtnice, prišli so celo na konjih, nekateri peš od daleč … Sedeli , klečali ali celo ležali so na cerkvenih tleh, sprevod ljudi je bil dolg in slovesen, pesem je odzvanjala od mogočnih stebrov. Da, povsod je Bog. Meni je bil bližji zunaj, ko se lahko okrog cerkve sprehodiš ob postajah križevega pota ali ko se povzpneš proti vrhu zvonika, prehodiš čez tristo stopnic in občuduješ okolico: mogočne stavbe, samostane, kipe, čudovito naravo … Kako veličastne stvari je ustvaril človek, ki pa zna biti tudi zelo krut! Njegovo zlobo smo lahko doživeli v Auschwitzu, ki je grozljivo pričevanje o človeku, ki uničuje svojo vrsto, ki je zmožen povzročiti trpljenje drugemu, ki se ne ustavi pred bolečino in stisko sočloveka. Pravo tovarno za uničevanje ljudi si je zamislil kultivirani narod, ki je imel za seboj tisočletno kulturo; posamezniki so bili intelektualci, ki so odločali o smrti in življenju drugega človeka. Uničevalnega stroja si ni izmislil primitivni narod, zato naj bo Auschwitz spomin in opomin na nekaj, kar se ne sme ponoviti. Žalosti me spoznanje, ki ga je podal vodič po taborišču, namreč da Auschwitz še vedno obstaja v naših srcih. Smo nestrpni do drugačnih, zagledani vase. Nekoč Auschwitz, pred časom Srebrenica, danes Darfur …Kamni in pesek po tleh v taborišču Auschwitz, železniški tiri, ki so pripeljali nesrečnike na zadnjo pot, bi lahko pripovedovali o vsej grozi in strahu, tovarištvu in sovraštvu, o bolečini, ki jo še lahko slišiš v praznih barakah. S spoštovanjem smo stopali po teh tleh, po katerih so mnogi hodili zadnjič in v smrtni grozi. Judje, Romi in naslednji bi bili na vrsti za iztrebljenje Slovani. Tukaj, sredi največjega zla in strahu zase, je pater Kolbe žrtvoval življenje za družinskega očeta. Ni se spraševal, ali si tisti človek zasluži tako žrtev, kot se ni Marija za vrati Kolbejeve kapelice spraševala o smiselnosti darovane ljubezni, ki mi jo je velikodušno dala čutiti. Kolbe je dal svoje življenje, da je nekdo drug preživel. Častilec Marije se je kot Kristus žrtvoval za druge. Ni se vprašal, kakšen je ta človek, ali je vreden dejanja žrtve, v trenutku se je odločil za zastonjsko ljubezen.V našem vsakdanjem življenju ne gre za tako velika dejanja, vendar tudi mi lahko marsikaj storimo za sočloveka. Žrtvujemo svoj čas, pomagamo bližnjim ter ni nam vseeno, kaj se dogaja v naši okolici z ljudmi in naravo.

19

BREZMADEŽNA

Brezmadežna

Lojze Kozar ml.

Klečim na GoriKlečim pod Tvojim plaščem, dobra nebeška Gospa, Mati in Kraljica. Ti razprostiraš svoj plašč ne le nad Goro, temveč še naprej, prek Drave in Mure, prek Save in Soče. Zapisi iz Rima, Lurda, Fatime in od drugod mi govorijo, da Tvoj plašč pokriva pravzaprav vso našo zemljo, ta naš začasni dom. Pod Tvojim plaščem ne klečim sam, veliko nas je, ne le nekaj deset. Pod Tvojim plaščem kleči množica, ki je ni mogoče prešteti. Pod Tvojim plaščem, dobra nebeška Gospa, klečimo mi, romarji, ubogi grešniki, ki se opotekamo in padamo. Pod Tvojim plaščem klečijo duše tistih, ki se očiščujejo za večno zrenje Boga v nebesih. Pod Tvojim plaščem klečijo množice zveličanih, med katerimi prepoznavam škofa Antona, dijaka Lojzeta, mučenca Danijela, župnika, ki je vso svojo ljubezen podarjal Bogu in ljudem, očeta, ki je vzgojil in na dobro pot usmeril svoje otroke, mater, ki je pozabljala nase in košček za koščkom darovala svoje srce za moža, za otroke, za ljudi okrog sebe.Klečim pod Tvojim plaščem, ker si zmogla reči: Zgodi se. Nisi razumela, si pa verovala. Zaupala si njemu, ki te je izbral in posvetil. Tako si mi blizu v moji slabosti. Ne razumem, zakaj ugaša toliko luči, zakaj zmagujejo hudobni, zakaj se oddaljujejo omahljivi, zakaj pešajo dobri. Ne razumem svojih odločitev in dejanj, saj sta tudi v meni dve postavi, dvoje hotenj. Ne razumem sebe in svojih bližnjih – kako naj bi razumel vsemogočnega in svetega Boga! A pod Tvojim plaščem s Teboj ponavljam: Zgodi se! In dodajam: Verujem, pomagaj moji neveri!Klečim pod Tvojim plaščem, dobra nebeška Gospa, in častim Tvojega Sina, ki me tako ljubeče in nežno gleda iz jaslic. Častim Tvojega Sina, ki mi kot dvanajstletni otrok govori, da moram biti v hiši svojega Očeta. Častim Tvojega Sina, ki me nagovarja iz jordanske struge, iz groze puščavskih preizkušenj. Častim Tvojega Sina, ki mi govori na Gori blagrov, me vabi, spodbuja, poučuje in potrjuje z mnogimi znamenji. Častim Tvojega Sina,

ki obložen s križem mojih grehov stopa na Kalvarijo in potem iz ljubezni do mene umira na križu. Častim Tvojega Sina, ki se na velikonočno jutro srečuje s prestrašenimi učenci. Častim Tvojega Sina, ki prebiva v naših tabernakljih, ki se mi daje v hrano, ki vedno znova umira, da bi jaz živel.Klečim pod Tvojim plaščem, dobra nebeška Gospa, in se ti zahvaljujem za Luč, ki nenehno gori na Gori.

Veselka Šorli Puc

Zgodi se mi po tvoji besedi ...Slovenci smo Mariji posvetili najlepše cerkve in ji namenili najbolj občutene pesmi. K njej se obračamo v najgorečnejših molitvah, do njenih svetišč romamo v tisočih, celo kot narod smo se ji zapisali in jo prosili za varstvo. K Mariji kličemo v stiskah in boleznih, v samoti in bolečini. Kličemo jo mati.Naloga sleherne matere je hraniti in braniti svoje otroke. Njene roke nikoli ne smejo biti prazne in pod njenim plaščem mora biti prostora za vse, ki se k njej zatekajo. A njena naloga ni otroke zgolj ohranjati in tolažiti, ampak jih tudi vzgajati. Značilno za dobro mater je, da vzgaja s svojim zgledom.

20 Brezmadežna

Kako pa je z nami, ki se imenujemo Marijini? Se znamo na svojo mater, lačni tolažbe in miru, obračati zgolj

s prošnjami, ali smo se od nje voljni tudi učiti, slediti njenemu zgledu in jo v življenju posnemati?Žal so naša dejanja in besede prepogosto v pravem nasprotju z držo Božje matere. Namesto njenega tihega premišljevanja, njene predanosti in skrbi za človekovo dostojanstvo, namesto popolne odsotnosti kakršnihkoli očitkov se med nami bohoti obsojanje, izključevanje, nepopustljivost, zavist in hinavščina.Popolnoma se predati Marijinemu varstvu ne pomeni le nenehno prositi za pomoč, ampak jo kot dobro mater posnemati in ji slediti v njenem najglobljem bistvu. To pa pomeni zaupati, da bodo močni vrženi s prestola in šibki povišani, da bodo lačni napolnjeni z dobrotami in bogati odpuščeni prazni in da bo Gospodova roka, ko bo dozorel čas, razkropila te, ki so napuhnjenih misli. Zares Marijini bomo tedaj, ko bomo zmogli z njo vred dahniti: Zgodi se mi po tvoji besedi ...

Danes začenjamo prvo od štirih razmišljanj o duhovni viziji, ki jo je, pretresen od dogodkov na vatikanskem trgu, a navdahnjen od same Brezmadežne, začel uresničevati takrat še študent teologije in filozofije na Gregoriani v Rimu, danes pa sveti Maksimiljan Kolbe.V času fatimskih dogodkov, ko se je Marija 13. septembra 1917 že petič prikazala trem pastirčkom, so prostozidarji slavili 200-letnico svojega obstoja. 17. septembra 1717 je namreč v Londonu ustanovljena prva prostozidarska loža. Njihovo geslo je bilo in je še danes: »Zoper tron in oltar.« To pomeni – zoper vsakršno oblast, svetno in cerkveno, jo prevzeti in v celoti vladati svetu. Njihov smisel obstoja je bil in je še danes iztrgati svet iz cesarskih in drugih svetnih oblasti, prevzeti svetovno gospodarstvo, finance, politiko in vsa druga področja, kot so vzgoja, zdravstvo, kultura, visoko šolstvo ..., hkrati pa uničiti najnevarnejšega »nasprotnika«, Katoliško cerkev, napadati njeno sveto Mater in odstraniti svetega Očeta kot Kristusovega namestnika na zemlji in kot voditelja svete Katoliške cerkve ter na njegovo mesto postaviti lažnega papeža in oblikovati lažno cerkev brez Kristusa.

Prostozidarji, ogroženi od Cerkve, ki je sveta, katoliška in apostolska in temelji na Petru, torej papežu, evangeliju in zakramentih, so bili njeni smrtni sovražniki, nasprotniki in rušitelji. Prav posebej so sovražili svetega Očeta, takrat papeža Pija IX. Še bolj pa so se bali Marije, ki je duhovna mati Cerkve in so jo, kot je napovedal že pisec Razodetja, posebej napadali in preganjali. Njihovo ime »prostozidarji« pove, da – po njihovo – svet ne stoji več na Božjem stvarjenju niti na naravnih in državniških zakonih. Cerkve ne gradijo na skali, ki je Peter in ki jo je postavil Kristus, ampak po svoje, na svojo roko, prosto vsakršnega naslanjanja na Kristusa in Svetega Duha. Na drugi strani hočejo svet očistiti vsakršne posvetne oblasti – od cesarske, kraljeve ali kakršnekoli druge demokratične oblasti. Žene jih Satan, ki je njihov duhovni oče in poveljnik, drugače niti ne morejo. Prostozidarji tako sami in zase postavljajo zakone – tako posvetne kot cerkvene.Po vseh večjih evropskih mestih, tudi v Rimu, so omenjenega dne ob proslavljanju 200-letnice svoje ustanovitve organizirali protestne shode in demonstracije. Rimske ulice so bile nabito polne ne le protestnikov, ampak tudi mimoidočih opazovalcev. Kakih

Alja Dalija

Duhovna vizija Kolbejeve Vojske Brezmadežne

21Vojska Brezmadežne

200 skrajnežev, naperjenih proti Cerkvi, je na Trg svetega Petra prihrumelo z ostudnimi vzkliki: »Satan mora vladati v Vatikanu.« Na transparentih so nosili upodobljenega Satana, ki stoji z nogo na glavi na tleh ležečega nadangela Mihaela, kot da ga je že premagal. V pravem smislu pravi divjaški napad na Katoliško cerkev. Zavzeli so Trg in glasno vzklikali gesla proti papežu in Cerkvi.Maksimiljan Kolbe se je tega dne s svojimi šestimi sošolci, sobrati minoriti, vračal iz šole domov. Pot je vodila mimo Trga svetega Petra. Vznemirilo ga je glasno vzklikanje in vpitje, ki ga je bilo močno slišati prek visokega vatikanskega zidu. Sošolce, ki so ga sicer mirili in prepričevali, naj se čim prej umaknejo na varno, je prepričal, da so ga dvignili na vrh zidu, od koder je lahko opazoval dogajanje na trgu. Bil je tako pretresen, da je to odločilno vplivalo na njegovo prihodnje ravnaje in dokončno zastavilo smer njegove duhovne poti.Komaj mesec dni zatem, 16. oktobra istega leta, je s svojimi šestimi sobrati, študenti,

ustanovil Vojsko Brezmadežne s ciljem oznanjati Kristusa pod zaščito nebeške Matere. »Ko bi vas bilo vsaj dvanajst,« je rekel svojim šestim soustanoviteljem, vitezom Brezmadežne, kot so se imenovali. Pri tem se mu gotovo niti sanjalo ni, da bo v slabih 100 letih »njegova« Vojska narasla na nekaj milijonov članov po vsem svetu. Ko je papež Pij IX. potrjeval Vodilo Vojske Brezmadežne, je vzkliknil: »Blažena vojska, ki v svojih rokah ne drži meča, ampak rožni venec Device Marije.«Sveti Maksimiljan Kolbe je bil že od malega velik častilec Brezmadežne, zato ni čudno, da ga je prav Ona izbrala za svojega posebnega poslanca. Navdihnila ga je in mu posredovala najmočnejše sredstvo zoper to hrumečo, brezbožno, razdiralno prostozidarsko trumo. Ponudila mu je novo »Davidovo fračo« za boj zoper novega Goljata. Kot strelno orožje mu je ponudila sveti rožni venec, kot obrambni ščit svetinjico Brezmadežne; verno, preprosto, ubogo, Mariji predano in pobožno ljudstvo pa kot vojščake. Tako opremljenemu je obljubila zmago nad na zunaj močno »oboroženo« in prevzetno Goljatovo vojsko. Marijina pa se krepi in zmaguje s ponižnostjo, s kulturo duha, z izrazom umetnosti in duhovne razgledanosti, z globoko notranjo molitvijo, skratka, s finosnovnim območjem človeka bitja, z močjo notranjega človeka in njegove osebnosti. »Proti zlu samo z ljubeznijo.« Ker je zlo duh, se lahko zoper njega boriš samo z duhovnim orožjem, z orožjem ljubezni, ki je duh, torej s Svetim Duhom. Vedeti moramo, da gre za duhovni boj, kjer je bojno polje človekov um. Zato širiti pobožnost do Brezmadežne pomeni posvečevati se Njenemu brezmadežnemu umu, ki ima sedež v Njenem, prav tako brezmadežnem Srcu. V ta namen so ustanovili tudi svoj časopis Vitezi Brezmadežne. Res, bili so veliki vitezi, branitelji Brezmadežne, kot so bili že mnogo stoletij prej, a v nekem drugem boju, sveti Bernard, sveti Grignon Montfordski in še mnogi drugi.O rožnem vencu kot duhovnem orožju in o svetinjici Brezmadežne kot duhovnem ščitu pa v prihodnji številki.»O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«

22

Pripravlja: Nataša Ahčin

Biseri molitve

MATI ŽIVLJENJAZa vse matere sveta poklekam pred te,

Mati Gospodova,da nanje položiš svoje dlani,

s katerimi pestuješ Božjega Sina.Za vse žene, ki pod srcem nosijo življenje,

trkam na tvoje srce, Devica iz Nazareta,da jih obsiješ z blagoslovljenim sadom

svojega telesa.Za vse žene sveta, ki rojevajo telesno ali duhovno,

polagam v tvoje naročje zaupanje, da jih opogumljaš, varuhinja Življenja!

Za vse matere in očete, ki hočejo resnično ljubiti,gledam v tvoje oči, blagoslovljena med ženami.

Ti s svojo materinsko dobroto siješ nad družinami.

Nataša Ahčin

Biseri molitve

Bogu je všeč, če vidi, da svojo majhnost in svojo revščino ljubim – to je slepo zaupanje, ki ga imam

v njegovo usmiljenje … To je moj edini zaklad. Ogibajmo se torej vsega, kar se sveti. Ljubimo svojo majhnost. Radi imejmo to, da nič ne čutimo. Potem

postajamo ubogi v duhu in Jezus prihaja k nam, naj bomo še tako daleč, da nas v plamenih ljubezni spremeni. Ničesar se ne boj: čim revnejši si, tem bolj

te Jezus ljubi. Daleč, zelo daleč te bo šel iskat, če včasih kam zablodiš.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Ubogi v duhu niso revčki, ampak tisti, ki se svobodno odločijo, da bodo svoje bogastvo (denar,

moči, sposobnosti, odlike, čas …) uporabljali v dobro bratov in sester.

»Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. Proti

revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v

duhu.

Tonino Lasconi

23Biseri molitve

IZPUSTITI: SLEDNJIČ EDINA REŠITEV

Toliko stvari želimo zadržati:srečne ure, lepa srečanja,

sadove dolgega, napornega dela.Že malčki želijo »imeti«

in se oklepajo svoje igrače.Je pri velikih drugače?

In vendar moramo izpustiti:vsak večer dnevno svetlobo,

vsako jutro nočni mir,pri vsakem odhodu dom,

pri vsakem razočaranju upanje,pri vsaki bolečini kos sreče.

Toliko bi želeli narediti.Želeli bi sebi in drugim življenje narediti lepo,

poskrbeti za lepšo prihodnost,želeli bi se boriti proti nepravičnosti,

v hladnem svetu širiti toplino.A trčimo ob meje.

Zgodi se drugače, kot smo mislili.Moramo se odreči znanemu.

Moramo vzeti slovo,tudi za vedno vzeti slovo od ljudi.

Stvari moramo izpustiti.

Phil Bosmans

24 Zvezde za vso večnost

Povzela in priredila Doroteja Emeršič

Kakšen človek je bila sveta Elizabeta?

Zanimive so ugotovitve, do katerih je prišla Edith Stein v svojem razmišljanju o Elizabeti. Najprej je smiselno spomniti na to, da njeno družinsko deblo ni bilo ravno sveto. Njena mati Gertruda je bila, kot se da razbrati iz besedil, kar precej pohlepna in zato osovražena pri madžarskem ljudstvu in je končala pod morilsko roko. Umorili so jo med lovom, ko je bila Elizabeta stara sedem let. Njena sestra Agneza Meranska je razdrla zakon francoskemu kralju. Njen tast, Ludvikov oče Herman, je bil brezobzirni slavohlepnež in je umrl izobčen iz Cerkve. Celo lastnega soproga je morala občasno gledati zapletenega v krivične spopade in izobčenje. Kaj pa sama, je bila vedno tako ponižna in pokorna? O ne, dobro je vedela, da se ne more brez nevarnosti kar prepustiti vodenju lastnega srca. Če si je kot otrok v pobožni prebrisanosti izmišljala igre, v katerih je lahko odskakljala do kapele, je v tem poleg velikega delovanja milosti morda tudi slutnja nevarnosti, da se v igri lahko izgubi od Boga. Še bolj je to očitno, ko deklica po svojem prvem plesu z resnim obrazom odvrne naslednje, rekoč: en ples je dovolj, ostalim pa se zaradi Božje volje

odrečem. Ko ponoči vstaja in moli, tedaj to ne govori le za splošno željo po pokori, temveč se želi morda rešiti nevarnosti, da bi ob ljubljenem soprogu pozabila na Gospoda. Še v zadnjem letu svojega življenja je Elizabeta prosila Gospoda za tri stvari: za zaničevanje vseh zemeljskih dobrin, za milost veselega prenašanja poniževanj, za osvoboditev prekomerne ljubezni do svojih otrok. Svojim tovarišicam je povedala, da je bila v vsem uslišana. Če pa je morala za te kreposti prositi, je jasno, da jih po naravi ni bilo v njej in da si je dolgo zaman prizadevala zanje. Najbolj zahtevno je bilo to čedalje strožje oblikovanje življenja gotovo za njenega moža: opazovati, kako z največjo trdoto obravnava samo sebe, kako ogroža svoje zdravje, razsipa njegovo premoženje z obema rokama in s tem izziva ugovarjanje njegove družine ... za to je bilo potrebno herojsko samopremagovanje tudi z njegove strani. Dobro lahko razumemo, zakaj je mladi grof, ki je vse to prenašal v ljubezni in potrpežljivosti in si zvesto prizadeval stati ob strani svoji soprogi pri njenem prizadevanju za popolnost, pri ljudeh dobil sloves svetnika.Piko na i so temu njenemu prizadevanju gotovo dodali Frančiškovi sinovi, ki so ji pripovedovali o Frančiškovem idealu uboštva – biti čisto uboga, vse razdati, biti prosta tudi lastne volje – vse za Gospoda. Vsekakor je bilo bolje, da njen voditelj ni postal kakšen frančiškan, ker se tako njene neuresničljive želje ne bi nikdar umirile. Mož, ki je znal ukrotiti njeno čezmerno navdušenje, je bil Konrad iz Marburga. Elizabeta mu je obljubila pokorščino in do smrti ostala pod njegovim vodstvom. To je bil gotovo najmočnejši prelom z lastno voljo, saj se ni lotil le najtršega boja proti nižji naravi, kot je ona želela, marveč je njeno ljubezen do Boga in do bližnjega usmeril v tirnice, ki nikakor niso ustrezale njenim impulzom. Od vsega začetka mu je bilo jasno, da mu je v vodstvo zaupana sveta duša in želel je storiti vse, kar je mogel, da bi jo privedel na vrh popolnosti. O sredstvih za doseganje popolnosti pa je razmišljal drugače kot ona. Najprej jo je želel učiti doseganja ideala v njenem stanu; tako ji je dovolil, da je postala tretjerednica (puščavniškega ali beraškega življenja ji ni dovolil), in je zaobljube interpretiral njenim življenjskim razmeram primerno: dokler živi njen mož, naj izpolnjuje vse zakonske dolžnosti, v primeru njegove smrti pa naj se odreče ponovni poroki. Tudi drugi napotki za duhovno življenje so bili trdi: že prej omenjena spokornost glede uživanja hrane (izgon z gradu). Njen ideal pa je bil samo ta: oblikovati svoje življenje po Božji volji.V voditelju, ki ji je bil dan, a ga ni sama izbrala, je videla

25Zvezde za vso večnost

Božjega namestnika. V prepričanju, da je pokorščina pomembnejša od žrtve, se je podala v krotitev in obrezovanje lastne narave. Tako se je povzpela kvišku k tisti izpopolnjeni človečnosti, ki je čisti izraz s pomočjo milosti osvobojene in blažene narave. Na tej višini ni bilo več nevarno slediti vzgibom srca, ker je njeno srce vstopilo v Božjega in udarjalo v njegovem taktu in ritmu. Na tem mestu je smela Avguštinova beseda: Ljubi in delaj, kar hočeš.

Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj

zaničevanje drugih.2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.

4. Bodi usmiljena do bližnjega.5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in

večne smrti.6. Ker je Bog zate veliko pretrpel, tudi ti potrpežljivo

nosi svoj križ.7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti

svojemu Bogu.9. Večkrat se spomni, da si delo Božjih rok, ter si

prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško

življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato moraš vedno hrepeneti po nebeškem življenju.

12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.

8. aprila zjutraj leta 1263, 32 let po smrti sv. Antona Padovanskega, so v cerkvici svete Marije Gospodove matere odprli krsto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki, da bi jo prenesli v baziliko, ki se je gradila njemu v čast. Med prvim prepoznavanjem svetnikovih posmrtnih ostankov so bratje s takratnim generalnim ministrom reda manjših bratov, Bonaventuro iz Bagnoregia, ter dvanajstimi meščani Padove, ki jih je mesto poslalo, da bi to izredno novico sporočili papežu Urbanu IV., našli neprecenljivo relikvijo. Med prahom in kostmi so z začudenjem odkrili še nedotaknjen jezik sv. Antona, ki je odlično oznanjeval evangelij in (ljudem) govoril o Bogu.Jezik sv. Antona Padovanskega je bil še rdeč in čvrst, skoraj tako kot pri živem človeku – z eno besedo nestrohnjen. Glede na to, da je jezik eden izmed najkrhkejših delov človeškega telesa in po smrti razpade med prvimi, je toliko bolj nerazložljiv edinstveni čudež nestrohnjenega jezika sv. Antona, ki priča o Božji mogočnosti. Ta svetnikov jezik – la lingua del Santo, kot ga imenujejo Padovanci, že 750 let častimo kot znamenje njegovih čudežnih, mogočnih in zgovornih besed. Shranjen je v svetnikovi baziliki in še danes privlači na milijone romarjev z vsega sveta. Je znamenje, da po tej relikviji svetnik tudi danes nadaljuje svoje evangeljsko poslanstvo. Ob odkritju te relikvije je Bonaventura vzkliknil in molil:˝O blagoslovljeni jezik,ki si vedno blagoslavljal Gospoda,in dal, da so ga lahko blagoslavljali drugi,s tem si postal jasno znamenje,kako velika je bila tvoja vrednost pred Bogom!˝

Skrivnost, ki traja že 750 let (1263–2013)

26 Predstavitev knjige

Doroteja Emeršič

Thomas J. Craughwell: Frančišek, papež s konca sveta

Od izvolitve papeža Frančiška je minilo komaj dobrega pol leta, pa imamo v slovenskem prostoru že deset knjig, ki govorijo o njem. Večina izmed njih je v knjižnicah neprestano izposojena. To nam nekaj pove. Ta človek nas vznemirja. Ali pa je samo zanimiv. Za Slovence še morda posebej, saj se upravičeno sprašujemo, kakšen človek je papež, ki je doslej morda najbolj zaznamoval slovensko Cerkev.Ko vzamemo v roke knjigo, ki govori o znanem človeku, smo nemalokrat razočarani, saj so take knjige običajno polne puhlic in všečnih prizorov. Ob prebiranju knjige Frančišek, papež s konca sveta se skozi ta predsodek vedno močneje prebija prepričanje, da je novi papež predvsem pastir, ki ve, kako je potrebno ravnati z ovcami na njegovi paši. Vodi ga Sveti Duh. Ob branju opisa dogajanja po izvolitvi lahko podoživimo veselje in presenečenje nad njegovo preprosto izvirnostjo, s katero nas je v hipu osvojil. Presenečenju ob izbiri imena je dodana še drobna »rumenkasta« novica o njegovih čevljih. Za pravi življenjepis, ki bo pritegnil množico bralcev, pa bodo morali avtorji izbrskati še kakšne dogodivščine iz Jorgejevih otroških in mladostnih let. Sreča, da je še vsaj ena njegova sestra živa. Pritegne pa

opis Bergoglievega zadržanja med državljansko vojno v Argentini, ko je, sicer ne tako dramatično kot Wojtila med vojno na Poljskem, kdaj tudi nosil glavo naprodaj, ko je pomagal preganjanim in balansiral med teologijo osvoboditve in zvestobo Cerkvi. Odločno se je postavil na stran življenja, saj je jasno povedal, da nasprotuje splavu, evtanaziji, zlorabi otrok, trgovini z otroki in prostituciji, porokam homoseksualnih parov in posvečevanju duhovnic. S takim stališčem je seveda izzval napade s strani liberalne argentinske vlade.Da novoizvoljeni papež na balkonu ni prvič prosil Božjega ljudstva, naj moli zanj, izvemo iz opisa naslednje zgodbe: Nekoč je kardinal Bergoglio prišel na karizmatično evangeličansko pobožnost. Povabili so ga, da bi nagovoril približno šest tisoč ljudi. Govor je sklenil z že znano prošnjo: 'Pastirji, molite zame!' Nato je pokleknil, duhovniki pa so položili roke nanj in molili. Vsak mož, ki pride na Petrov sedež, prinese s seboj svojo osebnost in z njo zaznamuje svoj pontifikat. Avtor razlaga: Janez Pavel II. je bil vsestranski pastir. Potoval je po svetu in obiskoval svojo čredo. Benedikt XVI. je bil sijajen učitelj, ki je sodobnemu svetu tako predstavljal starodavne resnice vere in brezčasno izročilo Cerkve, da jih je razumel. Papež Frančišek je šele dobro nastopil službo, vendar se že vidi, da njegov navdih izvira iz najponižnejšega izmed številnih papeževih nazivov – služabnik Božjih služabnikov.V tem času Frančišek še ni dolgo papež. Ljudje so navdušeni nad papežem iz Argentine, ki nosi črne čevlje namesto rdečih, živi v majhnem hotelskem apartmaju namesto v papeškem stanovanju v Apostolski palači, nas poziva k medsebojni ljubezni in pomoči … Vse te zanimive podrobnosti nam povedo nekaj o možu, ki so ga kardinali pripeljali s konca sveta. Toda Frančišek je ne glede na barvo čevljev papež, naslednik svetega Petra, mož, ki na ramenih in vesti nosi težo sveta … Zato potrebuje naše molitve.Na predvečer je bila izražena želja, kakšen naj bo novi papež:: Naj ima čar Janeza XXIII., iskrenost Pavla VI., karizmo Janeza Pavla II. in iskrivo genialnost Benedikta XVI. Predvsem pa naj bo pogumen učitelj katoliške resnice … Za blagoslov njegovemu delu smo poklicani moliti tudi mi. Zato se večkrat spomnimo na njegovo prošnjo, ki jo je izrekel kardinalu Rodetu: Rece por mi en esloveno! Moli zame po slovensko!

27O Assisiju

Assisi 2013 – po poteh svetega FrančiškaUrška in Dani Poslek

Assisi – mesto miru, hrepenenja, radosti, veselja. Brat Frančišek – navdih, zgled, preprostost, ljubezen. Sestra Klara – svetost, čistost, predanost, molitev. Za počitnice ali potovanje se vedno pripravljamo vnaprej. Misli nam že mesece pred odhodom bežijo na morje, v gore oziroma v kraje, kamor nameravamo. Odpravimo se v trgovine po zadnje potrebščine. Pripravljamo se tudi na to, da bomo lahko za dopustniške dni odklopili možgane in uživali. Podobno je tudi s pripravami na romanje. Nabavimo stvari, ki jih bomo potrebovali na poti, odštevamo dneve do odhoda ... Pa saj ni bistvene razlike, kajne? Uživali bomo, odklopili možgane … Pa jih bomo res? Morda.

Na našem poletnem romanju družin v Assisi smo prvo postojanko naredili pri velikem svetniku, svetem Antonu Padovanskem. Za nami je bilo že nekaj ur vožnje, malenkost neprespanosti, velika pričakovanja … Tako smo k sv. Antonu prišli vsak s svojimi občutji, radovednostjo, hvaležnostjo, prošnjo ali pa kar tako. Nekateri romarji smo se poznali že od prej, z drugimi smo se videli prvič, pa vendar smo postali družina. Družina, ki je ves teden skrbela drug za drugega, prepevala drug drugemu, molila drug za drugega ... Iz dneva v dan je naraščala umirjenost, prevevali so nas mir, sreča, veselje, smeh, radost. Med nami je bila ves teden močno prisotna tudi Frančiškova Hvalnica stvarstva. Lepota narave nas je nagovarjala, saj se ji nismo mogli načuditi niti vsega fotografirati. Kljub vsemu smo bili srečni, da smo imeli privilegij biti del te lepote ter hoditi po poteh sv. Frančiška in sv. Klare. Nagovarjali so nas že sami kraji in nas spodbujali k razmišljanju, piko na i pa sta dodala še naša duhovna vodja, p. Danilo in p. Damjan. Kaj hitro smo lahko pozabili na vse skrbi, saj smo jih v molitvah izročali Bogu, in prav nič nismo pogrešali telefonov in računalnikov, saj so nam druženje, pogovori in petje zapolnili vsak trenutek. Občutek bližine svetnikov nam je prav gotovo vlival moč za življenje, za tiste dni, o katerih smo proti koncu romanja že vsi razmišljali z majhnim negodovanjem. Ob misli, kako bomo ta mir, ki smo ga bili deležni v Assisiju, zmožni ohranjati in ga prenašati med ljudi, nam je postajalo nelagodno. Želja, da bi ostali in naše romarsko šotorjenje podaljšali še za kak teden ali dva, je bila vedno večja. Le zakaj? Ali ni mogoče, da bi bili srečni, veseli, z mirom v srcu vsak dan tudi doma, v domačem okolju, na službenem mestu, med sošolci, prijatelji, ne nazadnje tudi v družini? Lahko se trudimo, vendar bo Assisi s svojo karizmo vedno kraj, kjer bomo lahko napolnili baterije miru.

28 O Assisiju

Po asiškem kamnu stopamin v njem iščem svoj korak,od sreče v sebi jokam,da smem piti isti zrak. Ko pogled mi prav spoštljivo po relikvijah drsi, čutim tvojo energijo in za hip postanem ti.

Pa mi kar samo zapoje srce sončno pesemin vsemu človeštvu iskreno mir zaželim. Za hip sem minljivosti tega sveta vseh odrešen,saj jasno mi je, kaj Gospod želi, da storim.

Tvoja pesem Božje slaveprav preprosto me uči,da v jeziku mi narave, Vsemogočni govori. In ko skušam razumeti govorice te skrivnosti, se dotakne me globoko tvoja vera in svetost.

Ko v življenje spet se vračam, me iskreno zaskrbi; le kako naj tam obračam vse bogastvo zadnjih dni. Kakor ti bom s sebe stresel ves napuh in blišč svetain v molitvi bom prinesel svoje stiske pred Boga.

Mir in dobro!

VATIKAN (sreda, 5. junij 2013, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o okolju. Danes namreč poteka svetovni dan okolja, ki opozarja na pretirano odmetavanje hrane. Frančišek je vernike, zbrane na Trgu sv. Petra, spodbudil, naj z vso resnostjo spoštujejo in varujejo okolje, so pozorni do vsake osebe ter se zoperstavijo kulturi zapravljanja in odmetavanja. Spomnil je na Prvo Mojzesovo knjigo, kjer Bog postavi moškega in žensko na zemljo zato, da bi jo obdelovala in varovala. Po papeževih besedah se moramo pri tem vprašati, kaj to pomeni in ali stvarstvo zares obdelujemo in varujemo ali pa ga izkoriščamo in zanemarjamo.Ne, stvarstva ne varujemo in ne spoštujemo!Obdelovati in varovati stvarstvo je Božje naročilo, ki

Papež med splošno avdienco: Kultura odpadkov se ne nanaša samo na odmetavanje hrane, ampak tudi na človekaBesedilo je s spletne strani Radia Vatikan.

29O Assisiju

ga Bog ni dal samo na začetku zgodovine, ampak ga daje vsakemu med nami. Gre za del njegovega načrta in pomeni, da naj odgovorno skrbimo za svet, ga spreminjamo tako, da bo postal vrt, kraj, primeren za bivanje vseh ljudi. Benedikt XVI. je večkrat spomnil, da ta naloga, ki nam jo je zaupal Bog Stvarnik, od nas zahteva, da sprejmemo ritem in logiko stvarstva. »Nas pa,« je nadaljeval papež Frančišek, »pogosto vodi napuh gospodovanja, posedovanja, manipuliranja, izkoriščanja. Ne, stvarstva ne varujemo, ne spoštujemo, ga ne sprejemamo kot zastonjski dar, za katerega je treba skrbeti. Izgubljamo držo čudenja, kontemplacije in poslušanja stvarstva.« Ne znamo več brati ritma zgodovine o ljubezni Boga s človekom. Do tega pa po Frančiškovih besedah pride zato, ker razmišljamo in živimo na horizontalni način; oddaljili smo se od Boga, ne beremo njegovih znamenj.Kultura odpadkov – ne samo hrana, tudi človek»Obdelovati in varovati« pa se ne nanaša samo na odnos med nami in okoljem, med človekom in stvarstvom, am-pak tudi na človeške odnose. Papeži so govorili o ekologiji človeka, ki je tesno povezana z ekologijo okolja. Danes živi-mo trenutek krize, kar vidimo tudi v okolju, predvsem pa pri človeku, je zatrdil Frančišek in poudaril, da je človeška oseba v nevarnosti , kar je velik problem ekologije člove-ka. »Nevarnost je resna, kajti vzrok problema ni površinski, ampak globok: ne gre samo za vprašanje ekonomije, ampak za vprašanje etike in antropologije. To je Cerkev večkrat po-udarila.« Mnogi sicer temu pritrjujejo, vendar pa sistem ostaja enak, kajti gospodujejo nam dinamike ekonomije in financ, ki jih primanjkuje etika. »To, kar nam danes uka-zuje, ni človek, ampak je denar,« je opozoril papež Franči-šek. »Bog, naš Oče, naloge varovati zemljo ni dal denarju, ampak nam, moškim in ženskam. Mi imamo to nalogo.« Lju-dje pa smo pogosto žrtvovani idolom profita in potrošnje – to je »kultura odpadkov«, kar je ponazoril s primeri. Ko se pokvari računalnik, je to tragedija, a revščina, pomanjka-nje, težave mnogih ljudi pa postanejo nekaj normalnega. Če brezdomci od mraza umirajo na cesti ali če so po svetu otroci, ki nimajo hrane, to ni novica; zdi se nekaj normal-nega. Če pa padejo točke na borzi, to pomeni tragedijo. Na ta način se odmetava ljudi, nas, osebe; odvrže se nas, kot da smo odpadki, je poudaril papež.Ko odvržemo hrano, lačnega prikrajšamo za obrok »Kultura odpadkov« teži k temu, da bi postala splošna miselnost. Človeško življenje ni več najvišja vrednota, ki jo je treba spoštovati in varovati, še posebej, če je oseba revež ali invalid, če še ni koristen – kot nerojeni otrok, ali če ni več koristen – kot ostarela oseba. »Ta kultura od-padkov nas je naredila neobčutljive tudi za prehrambne odpadke, kar je še posebej vredno graje, ko po vsem svetu številne osebe in družine trpijo zaradi lakote in podhranje-nosti.« Naši stari starši so bili zelo pozorni na to, da se sta-re hrane ni metalo stran. Potrošništvo pa nas je privedlo do tega, da smo se navadili na odvečno in nepotrebno hrano, ki ji ne znamo več dati prave vrednosti oz. prese-ga ekonomska merila. »Dobro si zapomnimo,« je pouda-

ril Frančišek, »da pomeni hrana, ki jo vržemo stran, kot da bi revne-ga in lačnega oropali obroka.« Pri tem je papež pozval vse, naj razmislijo o pro-blemu pomanj-kanja in odmeta-vanja hrane, da bi se resno lotili tega problema ter našli poti in načine za soli-darnost do ljudi v pomanjkanju.Vsi so jedli in se nasitiliOb koncu kateheze je papež spomnil na evangelij na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi. Jezus nasiti množico ljudi s petimi hlebi kruha in dvema ribama: »Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov.« Jezus prosi učence, naj ničesar ne zavržejo. Pomenljivo je tudi število dvanajstih košar, ki pomeni dvanajst izraelskih rodov in simbolično predstavlja vse ljudstvo. »To nam govori, da kadar se hrana razdeli pravično, nihče ni prikrajšan za nujno, vsaka skupnost lahko poskrbi za potrebe najrevnejših. Ekologija človeka in ekologija okolja hodita skupaj,« je sklenil Frančišek.

30Kaj mi je povedal sv. Peter?Bojan Božič

Reportaža

Včasih človek šele na poti spozna, zakaj se je sploh odpravil od doma. To se je zgodilo tudi meni, ko sem v cerkvi sv. Petra v Rimu začutil, kaj je zame pomembno v življenju. Povod za spoznanje je bilo presenečenje, kako mehko nogo ima sv. Peter, čeprav je iz kamna. Bolj pomembna kot njegova noga pa so njegova naročila. Naročil mi je namreč, naj vztrajam na začrtani poti, naj bom pripravljen tudi kaj potrpeti in naj bom zavzet za dobra dejanja. On je namreč živel v precej hujših časih, ko so bili kristjani preganjani, zato naj se ne zgledujem po brezverskem okolju, ampak naj si za zgled raje vzamem kateregakoli svetnika. Zadovoljen naj bom s skromnim življenjem, saj bom tako živel mirneje in z manj problemi. Naročil mi je tudi, naj Bogu zaupam in naj se mu predam, saj je usmiljen. V tej zvezi me je spomnil, kaj sam doživljam, ko mi ljudje ne zaupajo. Božji položaj je tako vzvišen, da je moje zaupanje Bogu pravzaprav neprimerljivo bolj pomembno. Nič mi ni očital, čeprav bi mi lahko marsikaj. Vse je razumel, tako da se človek ob njem počuti kot ob najboljšem prijatelju. Hvala, sv. Peter. Za konec mi preostane samo to, da se za vsa naročila lepo zahvalim tudi Bogu, ki si je vse že davno zamislil.

31Reportaža

Romanje v Rim, julij 2013Metka Avsenik

Ko sem se prijavljala na romanje z brati minoriti, sem vedela, da bodo pripravili dober in kakovosten program, saj sem že v lanskem letu z njimi romala na Poljsko, od koder sem imela pozitivno in lepo izkušnjo. Res je, ponovno nisem bila razočarana. Videli smo mogočne cerkve, katedrale, bazilike, ki so nam lahko kazale mogočnost Boga. Umetniki so v teh cerkvah pustili svoje najlepše umetnine … Očaral me je prelep razgled na celoten Rim z vrha kupole cerkve sv. Petra, na katero smo se povzpeli. Zdi se, da lahko na vsakem koraku, ki ga narediš po rimskih tleh, doživljaš zgodovino mesta in tudi krščanstva.Kaj mi sedaj, po prihodu z romanja, najbolj ostaja v spominu? Katakombe sv. Kalista, ki jih najdemo na antični cesti Via Appia, in kraj, kjer je postavljena cerkev Treh vodnjakov, kjer je sveti Pavel pretrpel mučeniško smrt. V katakombah sv. Kalista, kjer je pokopanih pol milijona kristjanov iz prvih stoletij krščanstva, sem se čutila povezano s prvimi kristjani. Skozi simbole, ki so jih pustili na stenah, sem začutila njihovo vero in predanost

Bogu: krog, ki simbolizira nebo, motiv pastirja z ovco na ramah kot simbol »dobrega pastirja«; riba pomeni Zveličarja, sidro upanje, palma mučeništvo in zmago; golob je simbol Svetega Duha, jelen, ki pije vodo iz studenca, krstnega studenca – simbol hrepenenja po krstu, ki očiščuje … Na kraju mučeništva svetega Pavla stoji poleg bazilike in cerkve tudi samostan trapistov. Tu sem še posebej močno začutila Božjo prisotnost in Božje roke, ki so objele tudi mene. Ta Božji mir se je naselil vame in me spodbudil k temu, da tudi sama bolj zavzeto zastavim svoje življenje za Jezusa Kristusa. Na teh dveh mestih sem še posebej ozavestila spoznanje, da so bili prvi kristjani pripravljeni za svojo vero, za Jezusa Kristusa in oznanjevanje vere darovati tudi svoje življenje in celo pretrpeti mučeniško smrt. Ostajajo mi zgled vere v Jezusa Kristusa in pričevanja zanj tudi za ceno svojega življenja. Njihovo življenje mi govori o tem, da je za Jezusa Kristusa vredno zastaviti svoje življenje v celoti, brez zadržkov in brez polovičarstva.

32 Reportaža

Hej, Frančišek!Animatorji

Tabori pri Sv. Trojici v HalozahTudi letošnje poletje je bilo pri Sv. Trojici v Halozah zelo veselo, saj je vse naokrog odmeval otroški smeh. 27. junija se je začel odvijati prvi tabor, ki je trajal do 30. junija. Nato smo imeli animatorji en dan časa za nabiranje novih moči in 2. julija smo že sprejeli novo skupino mladostnikov.

Animatorji poskušamo otroke sprejeti z odprtimi rokami in nasmehom na obrazu. »Pričakovanje in veselje – to se je videlo pri otrocih, ki so prihajali na tabor, ker bodo spet srečali svoje stare prijatelje in spoznali kakšne nove. Med otroki, ki se med seboj še niso poznali, so pomagale prebiti led družabne igre in nogomet. Tako so se lažje predstavili in se začeli med seboj povezovati.« Zanimivo je srečati tudi že znane obraze. »Pred začetkom tabora je vedno

33Reportaža

razburljivo; nasmehi na obrazu otroka, ki te je že videl in je vesel ponovnega srečanja. Čudovito je spoznati otroke, jim prisluhniti ter se z njimi zabavati. Ob tem se tudi sama vedno znova česa naučim od njih.«Igre so kot vedno nekaj posebnega. V njih se otroci sprostijo in zaživijo v svoji polnosti. » Igre so tisti zabavni del, ko se med sabo družimo, se globlje spoznamo ter navežemo močnejše stike, ki nas pozneje vodijo celo do te točke, da lahko nekomu zaupamo. V igrah sem zelo užival, saj so se otroci zabavali in začutili napetost ter razigranost.« Posebna atrakcija so vedno vodne igre, ki so nas v letošnji vročini prijetno ohladile. » Otroci so v njih neizmerno uživali, saj je bila njihova naloga – seveda ob vsesplošnem obmetavanju in polivanju – tudi izživljanje nad našimi animatorji »fazani.« Vsak je lahko en balon namenil enemu od treh novincev, ki so letos prvič vstopili v naše animatorske vrste. Otroci so to priložnost izkoristili tudi za to, da so si privoščili ostale animatorje, mi pa smo jim seveda vrnili, tako da smo bili na koncu vsi pošteno premočeni.« Poleg iger so se vsakodnevno odvijale tudi razne delavnice, v katerih so se otroci pomerili v svojih ročnih spretnostih, kot so izdelovanje lutk in knjig, peka hostij in kruhkov, izdelovanje vrečk s sivko, bobenčkov ter poijev. »Vodila sem delavnico, pri kateri so otroci izdelovali lutke,

različne junake iz risanke Knjiga o džungli. Like junakov so lepili na sladoledne palčke. Na delavnici se je razvilo veselo razpoloženje, še posebej, ko so junaki pravljice oživeli v otroških rokah. Bogu se zahvaljujem za vsakega otroka, ki je s svojo zgodbo in z nasmehom polepšal naše počitniške dni.« Tudi kateheze so bile pomemben del našega dneva. »Otrokom smo želeli skozi igro ter prek izdelkov, ki so jih ustvarjali, približati življenje sv. Frančiška. Prav zanimivo jih je bilo poslušati, kako si življenje tako velikega svetnika predstavljajo danes in kako bi oni živeli po njegovem zgledu.«Ob koncu dneva smo se vedno zatekli k Njemu, se mu zahvalili za dan, ki smo ga preživeli, ter ga prosili za blagoslov v naslednjem dnevu. » Večerna molitev se je

34 Reportaža

letos prvič odvijala v prenovljeni kapeli v samostanu, kjer je bilo vzdušje čisto drugačno. V tišini smo se posedli po tleh in pogled usmerili na križ pred nami, naše molitve in misli pa je obogatila kakšna pesem, ki je radostno odmevala po prostoru.« Po molitvi je sledilo spanje in otroci so se naenkrat iz umirjenih spremenili v spet živahne, ki nikakor niso želeli zaspati. »Spanje v šotorih se mi je zdelo zelo zanimivo in poučno, saj so otroci s tem spoznali veliko o tabornikih in njihovem življenju. Za nas, animatorje, pa je bilo spanje včasih kar naporno, saj so bili otroci v šotorih večkrat nemirni in so nam povzročili nemalo preglavic. Takrat smo se urili v svojih sposobnostih uspavanja otrok J«Letos smo se odločili, da bomo kot pravi taborniki tudi mi imeli ogenj. » Večerno dogajanje je vedno zanimivo. Še posebej mi je všeč, če ga lahko preživim v naravi in v dobri družbi animatorjev ter otrok. Ker ogenj prinaša tudi določeno odgovornost, mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da sem lahko s svojo modrostjo otrokom pomagala ter jih poučila, kako lahko ogenj uporabijo v dobre in koristne namene ter na kakšen način si lahko z njim škodijo. Večer ob ognju je bil res super kljub dežju, ki nas je presenetil na koncu.«Ob ognju so zelo lepo zveneli tudi zvoki kitare in otroški glasovi petja. Še bolj veselo pa je bilo ob bansih. Nismo

se mogli načuditi, kako so otroci uživali. »Tunči tu tunči, tunči ta taua, je odmevalo vse naokoli. Nisem mogel verjeti, kako navdušeni so bili. Vedno znova so me presenečali s svojo izvirnostjo, kakšen tunči bi še lahko prikazali.«In kar smo se v teh dneh na taboru naučili, smo na koncu skupaj s starši prinesli pred Njega. Zbrali smo se v cerkvi. »Na koncu se vedno zberemo pred Njim, ki je Oče vseh nas, da se mu zahvalimo za te čudovite dni, ki smo jih preživeli skupaj. Ta zaključna sv. maša je zame vedno nekaj veličastnega. Petje in slavljenje, otroški smeh in zadovoljstvo staršev me napolnjujejo in dajejo občutek, da delamo dobro in Njemu v čast.«

35Otroci med nami

Večja sreča je dajati kot prejematiPripravljata: Slavica Gašparič in Mirjam Petrović

Nato je rekel svojim učencem: »Zato vam pravim: 'Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo?'« (Mt 6,22–27)

Eden izmed tistih, ki ga ni bilo strah, kaj bo jedel ali oblekel, je bil sv. Frančišek. Odločil se je za uboštvo. »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Mt 19,21).Frančišek je to dobesedno storil: vse očetovo blago je razdelil revežem, na koncu pa vrnil očetu še svoja oblačila. Zavedal se je namreč, da ni potrebno imeti vsega, da smo veseli in zadovoljni. Zgodi se, da ima kdo vse, kar si zaželi, pa ob tem ne zna biti vesel. Če hodimo po poti skromnosti, smo na pravi poti k sreči. Frančišek si je vedno želel postati vitez in si pridobiti viteške časti. To je bilo mogoče z junaškimi dejanji v vojnah, ki jih je bilo v tistem času veliko. V vojni s Perugio je postal ujetnik in se vrnil domov šele čez eno leto. Kmalu je resno zbolel. Na poti na neko drugo vojskovanje pa je imel skrivnostne sanje, pod vplivom katerih se je počasi začelo spreminjati njegovo življenje. Skrbeti je začel za uboge in jim nastavljal na mizo hlebe kruha, sčasoma pa je začel razdajati blago očeta, trgovca Bernardoneja. Veliko blaga je tudi prodal, da je lahko obnovil cerkvico sv. Damijana. Očetu, ki je bil zelo preračunljiv trgovec, to seveda ni bilo prav. Ko je nekoč odpotoval, naj bi Frančiška zaprl v mračen prostor. Z besedami, grožnjami in udarci mu je poskušal zlomiti srce in ga vrniti na staro pot. Mama Pika, ki je imela Frančiška zelo rada in ni odobravala moževih dejanj, je zlomila železne

okove, v katere je bil vklenjen, in ga pustila na svobodo. Vse to je očeta privedlo do odločitve, da je sina pripeljal pred mestno sodišče, kjer je zahteval vrnitev denarja in odpoved dediščini. Frančišek je hotel cerkveno sodišče, zato so šli po škofa, da bi ta razsodil o Frančiškovem dejanju. Frančišek se je očetu popolnoma odpovedal in mu vrnil svojo obleko. Sv. Bonaventura dogodek opisuje takole:»Ko je prišel pred škofa, ni čakal besed, ampak je takoj pred množico slekel svojo obleko, jo izročil očetu … in mu rekel: 'Do sedaj sem te klical za svojega očeta na zemlji, zdaj pa lahko rečem OČE NAŠ, KI SI V NEBESIH …'«Ko se je slekel, je k njemu pristopil škof in ga ogrnil s plaščem, da bi izkazal spoštovanje njegovemu pogumu. Frančišek se je torej z veseljem odpovedal bogati dediščini in napravil odločilen korak za vse življenje.Tudi mi smo poklicali, da se odpovemo materialnim dobrinam, ki nas ne osrečujejo, ampak zasužnjujejo in oddaljujejo od Boga.

36 Utrip življenja

»Ta trenutek je bil neverjetno veličasten.«

Dan je bil ravno prav sončen in vesel. 8. junij 2013, začetek poti, po kateri bova sedaj hodila Mirjam Danilovič in Vlada Petrović kot eno v neposredni navezi na Boga. Zakrament sva si podelila v cerkvi sv. Jurija na Ptuju.

Poročna maša je bila središče poročnega dne. Tako sva si zaželela že na poročnih pripravah. Še danes črpava iz vseh dobrih dejanj, prošenj in molitev, ki ste nama jih tega dne namenili. Veličastnost trenutka tako še vedno traja.S poroko sva potrdila, da sva pripravljena stopati na pot skupaj kot eno in se veseliti vsakega izziva v odnosu kljub razlikam, ki naju morda navidezno razdružujejo. Ena od teh je tudi ta, da sva prejela zakramente v različnih cerkvah: katoliški in pravoslavni. Oba si prizadevava zgraditi močne mostove v najini veri, da bova lahko postavila družino na trdnih temeljih. Hočeva, da najina družina spoštuje obe veri tako močno, kot je močan Božji nauk, ki nas uči živeti in sprejemati drug drugega.Ob teh mislih odmevajo besede iz poročne pridige br. Andreja:»Kar vaju povezuje, je neizmerno globlje od vsega tistega, kar vaju je zmožno razdvajati.«Čutiva, da je vez, ki sva jo spletla, utrjena in učvrščena še na »Nekoga”. To nama daje moč in zaupanje, da lahko drug drugemu rečeva: »S teboj in Teboj zmorem več.«

Mirjam in Vlada Petrović

37POT

Delam potina vse strani,iz tihe osamedo ljudi.

Do svojih ljudi,do bližnjih sosedov,da jih povabimh gostiji luči. (Tone Kuntner)

Stopila sta na skupno pot, pot, ki vaju pelje iz osame v posvečeno družinsko skupnost. Naj bo ta pot obsijana z lučjo Njega, da bo korak varnejši. Naj bo ta pot odsev Božje ljubezni, ki človeka ne zapira, ampak ga še bolj odpira do drugih. Praznujta skupno življenje kot gostijo, ki je odsev tiste nebeške svatbe, h kateri smo vsi namenjeni. V imenu vseh bralcev revije se posebej zahvaljujemo ge. Mirjam za ves darovani čas pri ustvarjanju rubrike z naslovom Otroci med nami. Naj vaju Bog blagoslovi tudi z darom otroškega smeha.

Utrip življenja

Iz pridige poročevalca br. Andreja Feguša:»Ta trenutek je neverjetno veličasten. Morda ga bom lažje orisal s prispodobo iz Svetega pisma. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Potem je vse naredil in na koncu človeka. In potem je, zanimivo, vse živali pripeljal k človeku, da bi videl, kakšno ime bo človek dal vsemu, kar je Bog ustvaril. Le za človeka se ni našla družica.Človek pa je bil sam. In Bog je poslal na Adama, kar pomeni človek, globoko spanje. In razdelil ga je na dvoje, včasih rečemo, da mu je vzel rebro, pa pustimo sedaj natančnosti razlage tega dela Svetega pisma. Razdelil ga je na dvoje, na dve polovici, a človek je

v tem času spal. Bil je odsoten. Nihče od nas ne bo nikoli dojel skrivnosti vezi med možem in ženo. Nihče ni bil zraven, zato človek tega ne more razumeti. In vendar je ta prvotna združitev tista, ki moža in ženo vedno znova vleče skupaj – v iskrenosti, spoštovanju drug do drugega. Potem pisatelj 1. Mojzesove knjige nadaljuje, da je žena z možem ponovno postala eno telo. Ponovno sta se združila. Isto kot vidva danes. Sklenila sta ta krog Božjega soustvarjanja. V tem trenutku sta rekla, da hočeta biti z Bogom eno v ustvarjanju tega sveta, v deležu, ki vama ga je Bog določil. A si lahko predstavljata kaj večjega? To presega vse, kar mi lahko doumemo.«

38 Med minoriti

Naše duhovniško posvečenje v RomunijiBr. Ioan Ioja, novomašnik

S trdno vero v Boga, z upanjem in veseljem v srcu smo se zbrali v stari, manjši stolnici, od koder smo se v procesiji napotili v večjo stolnico, ki so jo začeli graditi pred približno dvajsetimi leti – po padcu komunizma. Vzdušje je bilo sproščeno in veličastno. Vsi smo vedeli, da bodo ti posebni trenutki spremenili naša življenja. Pogledal sem svoje prijatelje, pripravnike za duhovništvo, in videl sijoče, vesele obraze, ki so izražali notranja doživljanja ob besedah iz psalma: »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih odrešenja bom vzdignil in klical bom ime Gospodovo. Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil pred vsem njegovim ljudstvom« (Ps 116, 12–14).Množica nas je pozdravljala. Še posebej smo opazili svoje najdražje, ki so želeli praznovati z nami. Veliko

V soboto, 29. junija, je bilo v Romuniji v mestu Iasi mašniško posvečenje, pri katerem je bilo posvečenih 30 duhovnikov. Med njimi smo bili tudi trije bratje minoriti, ki smo zadnji dve leti ob učenju jezika preživeli v Sloveniji: br. Antonel Eremia Mirt, br. Rafael Sumanaru in br. Ioan Ioja. Slovesnost, ki se je začela ob 11. uri v stolnici Marije Kraljice, je vodil škof Peter Gherghel, navzočih pa je bilo še pet škofov, provincialna ministra romunske in slovenske minoritske province, predstojniki in profesorji, pri katerih smo kandidati študirali, 170 domačih in tujih duhovnikov, starši, bratje, sestre, sorodniki in prijatelji ter mnogi verniki.

vernikov je moralo žal zaradi prevelikega števila ostati zunaj stolnice. Pred oltarjem je vsak izmed nas zagotovo videl kakšen znan obraz, ki se mu je nasmehnil. Zagotovo so tudi njih spreletavali različni občutki in preplavljala čustva. Vračali smo nasmehe. To je bil trenutek, ki se ga bomo vedno z veseljem spominjali; morda bo to eden izmed najlepših dogodkov v knjigi našega življenja.Ob škofu Gherghelu, ki je ob začetku sv. maše pozdravil ostale škofe, kandidate za duhovništvo, goste iz tujine in vse navzoče vernike, so somaševali še: Zbigņevs Stankevičs, nadškof in metropolit v Rigi (Latvija), Coșa Anton, škof v Kišinjevu, Aurel Percă, pomožni škof v Iașu, in Cornel Damian, pomožni škof v Bukarešti. Petje so vodili bogoslovci s Teološkega inštituta sv. Jožefa v Iašu.

39Med minoriti

da kljub svoji nepopolnosti sledimo Kristusu in živimo svoje življenje kot priče njegove ljubezni.Po pridigi je škof ordinarij nadaljeval obred. Diakoni smo pred škofom obljubili spoštovanje in pokorščino, nato pa je napočil trenutek, ko smo legli na tla. Padli smo na obraz v znamenje ponižnosti pred Bogom. To dejanje pa je pomenilo tudi izročitev svojega življenja

Bogu in prošnjo, da je odslej Bog naš skrbnik. Zadnji del obreda je vključeval polaganje rok in molitev nad kandidati. Prišel je trenutek, ko smo si nadeli mašna oblačila in prejeli maziljenje s sveto krizmo.Ob sklepnem delu maše se je nadškof Zbigņevs Stankevičs zahvalil škofiji, ki ima živo vero s tako velikim številom poklicanih na pot duhovništva, in si zaželel, da bi morda kdaj dva izmed novoposvečenih duhovnikov prišla na delo v njegovo nadškofijo. Prav tako nam je pomožni škof Cornel Damian posredoval pozdrave in voščila svojega nadškofa iz Bukarešte, msgr. Ioana Robuja.Sveto mašo smo zaključili novomašniki, ki smo vsem navzočim podelili novomašni blagoslov.Ta lep dan bo ostal globoko zakoreninjen v mojem srcu. Pomeni konec nekega obdobja, a hkrati začetek neke nove poti ... Predstavlja pa mi tudi začetek novega življenja, za katerega sem se pripravljal ves čas študija v bogoslovju. Deo gratias!

Kakor hitro pojmujemo svoje življenje kot Božji poklic– vseeno, kaj sem, ali predsednik ali vrtnar –potem vem, da je vsaka ura mojega dela Božja ura,je obenem posvečena v Božji dobroti,zato pa mora biti posvečena tudi z mojo, človeško dobroto.Anton Trstenjak

Br. Ioan, br. Antonel in br. Rafael so imeli že nekaj ponovitev novih maš v Sloveniji (tudi pri sv. Petru v Ljubljani, od koder je fotografija), nekaj pa jih še pripravljajo. Vsem čestitkam in njihovemu veselju se pridružuje uredništvo revije ter jim na začetku duhovniške in pastirske poti želi obilo blagoslova ter vsega dobrega. Naj bo čim več trenutkov njihovega življenja posvečenih z njihovo dobroto ter Božjo milostjo.

Uredniški odbor

Po evangeliju je rektor škofijskega bogoslovja, dr. Benone Lucaci, poklical vseh tridesetih kandidatov po imenu ter pri vsakem omenil škofijo ali red, kjer bodo delovali. Devet kandidatov je bilo za škofijo Iasi, sedemnajst iz reda manjših bratov minoritov, trije iz reda manjših bratov kapucinov in eden iz kongregacije »sinovi usmiljene ljubezni«.Pridigal je pomožni škof v Iašu, Aurel Percă. Poudaril je vlogo Kristusa v življenju dveh pomembnih apostolov in mučencev, Petra in Pavla. Prvi je priznal, da je Jezus Božji Sin, toda v stiski ga je zatajil. Pavel je preganjal tiste, ki so verovali v Kristusa. Tudi on ni bil popoln. Toda potem ko je priznal svojo napako, je sledil Gospodu z vsem srcem. Škof nas je ob primeru teh dveh svetnikov spodbujal,

40 Obvestila

^rnec v beli ko`iP. Miha Drevenšek

Misijonar v Zambiji

Muzikal in predstavitev knjige

Muzikal se bo odvijal v: nedeljo, 6. oktobra, ob 9.00 v Ljubljani pri sv. Petru; ob 16.00 v Mozirju v žup. cerkvi;

petek, 18. oktobra – gostje na Misijonski vasi v Ljubljani; nedeljo, 20. oktobra, ob 10.00 v Slovenj Gradcu v žup. cerkvi; ob 16.00 v Cirkovcah – škofijski misijonski dan;

nedeljo, 27. oktobra, ob 19.00 v Sostrem v žup. cerkvi; torek, 29. oktobra (druga obl. smrti p. Miha), ob 19.00 v Vidmu pri Ptuju.

SodelujejoMPZ UTRINEK

in kvartet PRIJATELJI pod vodstvom Petra Gojkoška

kantavtorAntonio Tkalec

bobnarMiha Šrimpf

Povezoval bo Aleksander Čobec

Scenarij in režija: p. Janez Šamperl

^rnec v beli ko`iP. Miha Drevenšek

Misijonar v Zambiji

Program papeževega romanja v AssisiASSISI (ponedeljek, 2. september 2013, RV) – Papež Frančišek bo 4. oktobra letos poromal v Assisi. Iz Vatikana se bo s helikopterjem odpeljal ob sedmi uri zjutraj. Po pristanku v Assisiju ga bodo sprejeli predstavniki cerkvene in civilne oblasti. Med njimi bo škof Assisija, msgr. Domenico Sorrentino.Papež Frančišek bo nato najprej odšel v cerkev Inštituta Serafico, kjer se bo srečal z bolnimi in s prizadetimi otroki. Papež jih bo predvidoma tudi nagovoril. Zatem ga bo pot vodila v cerkev sv. Damijana, kjer se bo zaustavil v kratki molitvi. Sledil bo obisk škofijske palače. Tam se bo srečal z ubogimi in jih tudi nagovoril. Potem bo obiskal cerkev Marije Velike, od tam pa nadaljeval do bazilike sv. Frančiška. Na grobu tega svetnika, katerega ime si

je izbral na začetku svoje papeške službe in katerega liturgični praznik bo Cerkev tisti dan obhajala, bo molil. Ob enajstih dopoldne bo na trgu pred baziliko daroval sveto mašo.Po maši bo papež v centru Karitasa kósil skupaj z ubogimi, ki tja običajno prihajajo po pomoč. Popoldne bo nadaljeval z molitvijo v celici sv. Frančiška. Sledil bo postanek v katedrali sv. Rufina. Tam bo nagovoril zbrane duhovnike, posvečene osebe in člane škofijskih pastoralnih svetov. Po končanem srečanju je v baziliki sv. Klare predvidena zasebna molitev, nato pa nagovor sestram v klavzuri. Po peti uri popoldne bo papež Frančišek odšel v baziliko sv. Marije Angelske. Najprej bo v Porcijunkuli molil, nato pa bo pred baziliko sledilo srečanje z mladimi. Predvideno je, da bo papež odgovarjal na njihova vprašanja. Zadnji postanek pred odhodom bo namenjen še cerkvi v Rivotortu. V Vatikan se bo papež Frančišek vrnil okoli osme ure zvečer.

41Obvestila

^rnec v beli ko`iP. Miha Drevenšek

Misijonar v Zambiji

P. Janez [amperl

Ptujska Gora 2013 Ob drugi obletnici misijonarjeve smrti

Z na

kupo

m k

njig

e po

mag

ate

mis

ijons

kim

pro

jekt

om.

Črnec v beli kožiP. MIHA DREVENŠEKMISIJONAR V ZAMBIJI

Knjiga o p. Mihu Drevenšku je v zadnji fazi priprave in bo izšla na god sv. Frančiška Asiškega, ustanovitelja manjših bratov minoritov, ki jim je p. Miha pripadal s srcem in dušo. S pričujočo knjigo bi radi bratje minoriti na poseben način obeležili drugo obletnico misijonarjeve smrti.Knjigi so dali naslov Zambijci sami, ki so p. Miha vzljubili in ga sprejeli za svojega do te mere, da so ga poimenovali kar črnec v beli koži. Avtor knjige, Mihov redovni sobrat p. Janez Šamperl na izviren in zanimiv način prikaže misijonarjevo življenje in delo »od zibeli do groba«. Knjiga je sestavljena iz 37 kratkih poglavij, ki odkrivajo duhovna in miselna ozadja Mihovih misijonskih poti - o otroštvu, mladostnih iskanjih, velikih odločitvah, zelenem klobuku, misijonskih podvigih, šolstvu, botrstvu in delu z mediji ter odgovarja na vprašanje, zakaj so Miha v Zambiji klicali bambo, oče …Knjigo bodo bogatile fotografije različnih avtorjev, na skoraj vsaki strani pa bodo bralca nagovarjale Mihove besede, njegove misli, spodbude, zahvale, pričevanja, prošnje … ki še odmevajo v naših ušesih in srcih, prek botrstva pa rojevajo prelepe sadove.

Po prvem branju še nepopravljenih listov je knjižničar-ka Dorica Emeršič zapisala:Spominjanje je potrebno, daje nam podlago za življenje, odkriva korenine. Pot, po kateri hodimo, je sicer za vsakogar enkratna v smislu besed sv. Frančiška Asiškega: »Jaz sem svoje izpolnil. Naj vas pouči Kristus, kaj morate storiti!«, velikokrat pa potrebujemo spodbudo, zgled. Ne zato, da bi kopirali pot uspešnega predhodnika ali sodobnika, ampak zato, da bi v trenutkih malodušja razumeli, kako pomembno je prisluhniti notranjemu, Božjemu glasu, in pogumno oditi na pot poklicanosti. P. Miha je slišal, odgovoril, vztrajal – in dosegel polnost. In če je zmogel on …Kdo bi lahko rekel: »Saj je vse zapisano v knjigi življenja in samo to je pomembno.« To je res, vendar smo ljudje tudi bitja spomina. Za nas, ki smo še potujoča Cerkev, je spodbudno, če vidimo, da so nekateri zmogli doseči popolnost v svoji nepopolnosti. Upam, da bo na tem vrtu še zraslo mnogo »rožic p. Miha«, ki bodo odstirale podobo našega misijonarja. Res pa je, da bomo vso razsežnost in daljnosežnost njegovega dela videli šele v večnosti.Vesela sem, da je p. Janez zmogel veliko delo, ki nam bo pomagalo ohraniti spomin na p. Miha.

42 Obvestila

Naročam

(o) izvodov knjige Črnec v beli koži.

Plačali bomo po računu, ki bo priložen paketu s knjigam

i.

Prosimo, knjige pošljite na naslov:

Datum

: Podpis:

Samostan M. B.Ptujska Gora 40

2323 Ptujska Gora

S TO N

AR

OČ

ILNIC

O PR

EJMETE

KN

JIGE S PO

PUSTO

M.

9.30 zbiranje 10.00 sv. maša 11.30 pričevanje br. Tonija Brinjovca 12.30 kosilo iz popotne torbe

DUH ASSISIJA,dan duhovnosti

sobota, 26. oktobra 2013, pri Mariji Pomagaj

na Brezjah

Povezani v upanjuVabi Frančiškovska konferenca

13.30 adoracija v tišini pri Marijinem oltarju 14.15 gledališka igra mladih 15.00 serafi nski rožni venec v cerkvi in procesija z litanijami

Program:

Školjka sina belem produ hrepenenja,

robna školjka siz neskončnim morjem v sebi.

Školjka,s peno sle odkrivanja odhajajočih,

z vdanostjo molitve čakajočih,s kletvijo mornarjev, besnostjo orkana,

z negotovostjo daljin in z zbranostjo pristana;školjka si

iz morja z morjem v sebi,z večnim ritmom plime in oseke,

drobna školjkas šumno igro širnega življenja.

Naj ne pojdem mimo tebe,naj te moja roka najde,

biser,in posluša,

kako v tesen svet vkovanadiha ujeta duša oceana.

Tone Pavček

O blaženo uboštvo! Njim, ki ga ljubijo in se ga oklepajo,

podarja večno bogastvo. O sveto uboštvo!

Tistim, ki se ga držijo in po njem hrepenijo, obljublja Bog nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3)

in jim s trdno gotovostjo naklanja večno slavo in blaženo življenje.

O dobrotljivo uboštvo! Gospod Jezus Kristus,

ki je vladal in vlada nebo in zemljo, ki je rekel in sta nastala (prim. Ps 32,9; 148,5),

se ga je oklenil bolj kakor česarkoli.

Sv. Klara Asiška, Prvo pismo Neži Praški, 15-17