Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor

DOGMATIČNA KONSTITUCIJA O CERKVI

1. poglavje:SKRIVNOST CERKVE

Cerkev je zakrament v Kristusu1. Kristus je luč narodov. Zato ta cerkveni zbor, zbran v Svetem Duhu, goreče želi, da bi s to Kristusovo svetlobo, ki odseva na obrazu Cerkve, razsvetlil vse ljudi in da bi v ta namen oznanil evangelij vsemu stvarstvu (prim. Mr 16,15). Saj je Cerkev v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu. Ta koncil torej namerava nadaljevati učenje prejšnjih koncilov in svojim vernikom ter vsemu svetu pobliže razjasniti naravo in vesoljno poslanstvo Cerkve. Razmere sedanjega časa povzročajo, da je ta dolžnost Cerkve še bolj neodložljiva; saj gre za to, da bi vsi ljudje, ki so danes z družbenimi, tehničnimi in kulturnimi vezmi med seboj vedno tesneje povezani, mogli doseči tudi popolno edinost v Kristusu.Očetov večni sklep odrešiti vse ljudi2. Večni Oče je po docela svobodnem, skrivnostnem načrtu svoje modrosti in dobrote ustvaril vesoljni svet. Sklenil je dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju in jih, ko so v Adamu padli, ni zapustil, temveč jim je zaradi Kristusa, Odrešenika, ki je »podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva« (Kol 1,15), vedno nudil pomoč za zveličanje. Vse izvoljene je namreč Oče pred veki »naprej poznal in jih naprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29). Tiste, ki verujejo v Kristusa, je sklenil sklicati v sveto Cerkev. Ta je bila že od začetka sveta napovedana v predpodobah, čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi, ustanovljena v poslednjih časih in razglašena z izlitjem Svetega Duha.Ob koncu vekov pa bo ta Cerkev dosegla dovršitev v poveličanju, ko se bodo, kakor beremo pri cerkvenih očetih, v vesoljni Cerkvi zbrali pri Očetu vsi pravični od Adama dalje, »od pravičnega Abela do zadnjega izvoljenca«.Na zemljo poslani Sin in njegova naloga3. Prišel je torej Sin, poslan od Očeta, ki nas je v njem izvolil pred stvarjenjem sveta in nas naprej določil za božje posinovljence, ker je v njem hotel zbrati vse stvari (prim. Ef 1,4-5.10). Zato je Kristus, da bi izpolnil Očetovo voljo, začel na zemlji nebeško kraljestvo in nam razodel njegovo skrivnost ter s svojo pokorščino izvršil odrešenje. Cerkev, to je v skrivnosti že pričujoče Kristusovo kraljestvo, iz božje moči na viden način raste na svetu. Znamenje tega začetka in rasti sta kri in voda, ki sta pritekli iz odprte strani križanega Jezusa (prim. Jn 19,34), naznanjena pa sta bila ta začetek in rast z Gospodovimi besedami o njegovi smrti na križu: »In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32 grško). Vsakokrat, ko se na oltarju obhaja kalvarijska daritev, s katero je »bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus« (1 Kor 5,7), se izvršuje delo našega odrešenja. Hkrati se z zakramentom evharističnega kruha predstavlja in uresničuje edinost vernikov, ki v Kristusu sestavljajo eno

1

telo (prim. 1 Kor 10,17). Vsi ljudje so poklicani k temu zedinjenju s Kristusom, ki je luč sveta: od njega izhajamo, po njem živimo, k njemu gremo.Sveti Duh posvečevalec Cerkve4. Ko je Sin dokončal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji (prim. Jn 17,4), je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in da bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu (prim. Ef 2,18). Ta Duh je Duh življenja, studenec vode, tekoče v večno življenje (prim. Jn 4,14; 7,38-39); po njem Oče oživlja ljudi, ki so v grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih (prim. Rim 8,10-11). Sveti Duh prebiva v Cerkvi in v vernikih kakor v templju (prim. 1 Kor 3,16; 6,19) in moli v njih ter pričuje o njihovem božjem posinovljenju (prim. Gal 4,6; Rim 8,15-16.26). Cerkev, katero uvaja v vso resnico (prim. Jn 16,13) in jo zedinja v občestvu in službi, obdarja in vodi z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi ter krasi s svojimi sadovi (prim. Ef 4,11-12; 1 Kor 12,4; Gal 5,22). Z močjo evangelija pomlaja Cerkev in jo vedno prenavlja ter vodi do popolne zedinjenosti z njenim Ženinom. Kajti Duh in nevesta govorita Gospodu Jezusu: »Pridi!« (prim. Raz 22,17).Tako vesoljna Cerkev stopa pred nas kot »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha«.Božje kraljestvo in Cerkev5. Skrivnost svete Cerkve se razodeva v njeni ustanovitvi. Gospod Jezus je namreč začel svojo Cerkev z oznanjevanjem blagovesti, to je prihoda božjega kraljestva, pred veki obljubljenega v svetem pismu: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15; prim. Mt 4,17). To kraljestvo sije ljudem iz Kristusove besede, njegovih dejanj in njegove navzočnosti. Gospodova beseda se namreč primerja semenu, vsejanemu na njivi (Mr 4,14): tisti, ki jo poslušajo z vero in se uvrstijo v Kristusovo malo čredo (Lk 12,32), so sprejeli božje kraljestvo; potem seme z lastno močjo klije in raste do časa žetve (prim. Mr 4,26-29). Tudi Jezusovi čudeži dokazujejo, da je božje kraljestvo že prišlo na zemljo: »Če s prstom božjim izganjam hude duhove, je torej prišlo k vam božje kraljestvo« (Lk 11,20; prim. Mt 12,28). Predvsem pa se božje kraljestvo razodeva v osebi Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega, ki je prišel, »da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).Ko pa je Jezus, potem ko je za ljudi pretrpel smrt na križu, vstal od mrtvih, se je prikazal kot tak, ki je postavljen za Gospoda, maziljenca in duhovnika na veke (prim. Apd 2,36; Heb 5,6; 7,17-21), in je na svoje učence izlil Svetega Duha, obljubljenega od Očeta (prim. Apd 2,33). Zato Cerkev, ki je obdarjena z darovi svojega ustanovitelja in se zvesto drži njegove zapovedi ljubezni, ponižnosti in zatajevanja, prejema poslanstvo, da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in božje kraljestvo med vsemi narodi. Tako je Cerkev na zemlji kal in začetek tega kraljestva. Medtem pa ko polagoma raste, hrepeni po dovršenem božjem kraljestvu in z vsemi močmi upa in želi biti zedinjena s svojim Kraljem v slavi.Razne podobe za Cerkev6. Kakor se v stari zavezi razodetje božjega kraljestva mnogokrat predstavlja v podobah, tako tudi zdaj spoznavamo notranjo naravo Cerkve iz raznih prispodob. Te so vzete bodisi iz

2

pastirskega ali kmečkega življenja bodisi iz stavbarstva ali tudi iz družine in ženitovanja; vse so pripravljene že v knjigah prerokov.Cerkev je namreč ovčji hlev, katerega edina in nujna vrata je Kristus (Jn 10,1-10). Je tudi čreda, glede katere je sam Bog napovedal, da bo njen pastir (prim. Iz 40,11; Ezk 34,11 sl.). Čeprav njenim ovcam vladajo človeški pastirji, jih vendar neprestano vodi in hrani Kristus sam, dobri pastir in prvak pastirjev (prim. Jn 10,11; 1 Pt 5,4), ki je svoje življenje dal za ovce (prim. Jn 10,11-15).Cerkev je polje ali božja njiva (1 Kor 3,9). Na tej njivi raste stara oljka, katere sveta korenina so bili očaki in v kateri se je izvršila sprava Judov in poganov (Rim 11,13-26). Nebeški gospodar je to polje zasadil kot izbran vinograd (Mt 21,33-43 vzp.; prim. Iz 5,1 sl.). Kristus je prava vinska trta, ki daje življenje in rodovitnost mladikam, to je nam, ki po Cerkvi v njem ostanemo in ki brez njega ne moremo ničesar storiti (Jn 15,1-5).Pogostokrat se Cerkev imenuje božja zgradba (1 Kor 3,9). Gospod sam se je primerjal kamnu, katerega so zidarji zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen (Mt 21,42 vzp.; prim. Apd 4,11; 1 Pt 2,7; Ps 117,22). Na tem temelju apostoli zidajo Cerkev (prim. 1 Kor 3,11) in od njega Cerkev prejema stalnost in trdnost. Ta stavba ima različna imena: božja hiša (1 Tim 3,15), saj v njej prebiva božja družina, božje bivališče v Duhu (Ef 2,19-22), prebivališče Boga med ljudmi (Raz 21,3), zlasti pa sveti tempelj, katerega cerkveni očetje slavijo kot predstavljenega v svetiščih iz kamna, liturgija pa ga po pravici primerja svetemu mestu, novemu Jeruzalemu. Vanj se že na zemlji vzidavamo kot živi kamni (1 Pt 2,5). To sveto mesto gleda Janez v svojih videnjih, kako ob prenovitvi sveta prihaja z nebes od Boga, »pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina« (Raz 21,1 sl.).Cerkev se imenuje tisti »Jeruzalem, ki je gori« in »naša mati« (Gal 4,26; prim. Raz 12,17); opisana je tudi kot neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta (Raz 19,7; 21,2.9; 22,17), katero je Kristus »ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil« (Ef 5,26). Pridružil si jo je v nerazvezljivi zavezi in jo neprestano »hrani in neguje« (Ef 5,29). Potem ko jo je očistil, jo je hotel imeti združeno s seboj, da bi mu bila podrejena v ljubezni in zvestobi (prim. Ef 5,24). Končno jo je za večno obsul z nebeškimi darovi, da bi mogli razumeti vse spoznanje presegajočo božjo in Kristusovo ljubezen do nas (prim. Ef 3,19). Dokler pa Cerkev potuje po tej zemlji, oddaljena od Gospoda (prim. 2 Kor 5,6), se zaveda, da je kakor izgnanka, tako da išče in misli na to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici, kjer je življenje Cerkve skrito s Kristusom v Bogu, dokler se ne bo s svojim Ženinom prikazala v slavi (prim. Kol 3,1-4).Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo7. Ko je Božji Sin v človeški naravi, ki jo je združil s seboj, s svojo smrtjo in vstajenjem premagal smrt, je odrešil človeka in ga preoblikoval v novo stvar (prim. Gal 6,15; 2 Kor 5,17). S podelitvijo svojega Duha je namreč svoje brate, sklicane izmed vseh narodov, na skrivnosten način napravil kakor za svoje telo.V tem telesu se razliva Kristusovo življenje v verujoče, kateri se po zakramentih na skrivnosten, a stvaren način zedinjajo s Kristusom, ki je trpel in je poveličan. S krstom se namreč upodobimo po Kristusu: »V enem Duhu namreč smo bili vsi krščeni v eno telo« (1 Kor 12,13). S tem svetim obredom se predstavlja in uresničuje združenje s Kristusovo smrtjo in vstajenjem: »Pokopani smo bili z njim po krstu v smrt«; »če pa smo bili z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi (v podobnosti) njegovega vstajenja« (Rim 6,4-5). Pri

3

lomljenju evharističnega kruha smo stvarno deležni Gospodovega telesa in smo dvignjeni v občestvo z njim in med seboj. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo; vsi smo namreč deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Tako vsi mi postanemo udje tega telesa (prim. 1 Kor 12,27), »posamezni pa med seboj udje« (Rim 12,5).A kakor vsi udje človeškega telesa, čeprav jih je mnogo, sestavljajo vendarle eno telo, tako ga tudi verniki v Kristusu (prim. 1 Kor 12,12). Tudi v zgradbi Kristusovega skrivnostnega telesa obstoji raznoličnost udov in opravil. En Duh je, ki v korist Cerkve svoje raznovrstne darove razdeljuje v skladu s svojim bogastvom in s potrebami služb (prim. 1 Kor 12,1-11). Med temi darovi se odlikuje milost apostolov, katerih oblasti sam Duh podreja tudi karizmatike (prim. 1 Kor 14). Isti Duh sam po sebi in s svojo močjo ter z notranjim medsebojnim povezovanjem udov zedinja telo ter prebuja in razvnema ljubezen med verniki. Zato, če en ud trpi, trpe z njim vsi udje; če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje (prim. 1 Kor 12,26).Glava tega telesa je Kristus. On je podoba nevidnega Boga in v njem je bilo ustvarjeno vse. On je pred vsemi in vse ima v njem svoj obstoj. On je glava telesu, ki je Cerkev. On je začetek, prvorojenec vstalih od mrtvih, da bi med vsemi zavzemal prvo mesto (prim. Kol 1,15-18). Z velikostjo svoje moči gospoduje nad tem, kar je v nebesih in kar je na zemlji, in s svojo nad vse vzvišeno popolnostjo in dejavnostjo napolnjuje vse telo z bogastvom svoje slave (prim. Ef 1,18-23).Treba je, da se vsi udje upodobijo po njem, dokler se Kristus ne oblikuje v njih (prim. Gal 4,19). Zato smo povzeti v skrivnosti njegovega življenja, po njem upodobljeni, z njim smo umrli in smo bili obujeni, dokler ne bomo z njim kraljevali (prim. Flp 3,21; 2 Tim 2,11; Ef 2,6; Kol 2,12; itd.). Ko še potujemo na zemlji ter v bridkosti in preganjanju hodimo po njegovih stopinjah, se združujemo z njegovim trpljenjem kakor telo z glavo, da bi bili z njim tudi poveličani (prim. Rim 8,17).Iz njega »se vse telo po členkih in sklepih zlaga in sestavlja in tako napreduje v božjo rast« (Kol 2,19). On v svojem telesu, ki je Cerkev, neprestano razdeljuje darove služb, s katerimi v njegovi moči drug drugemu pomagamo k zveličanju in resnico izvršujemo v ljubezni ter v vsem rastemo k njemu, ki je naša glava (prim. Ef 4,11-16 grško).Da bi se pa v njem neprenehoma prenavljali (prim. Ef 4,23), nas je napravil deležne svojega Duha, ki je prav isti v Glavi in udih in ki celotnemu telesu daje življenje, enoto in gibanje, tako da so mogli cerkveni očetje njegovo delovanje primerjati s tisto nalogo, ki jo izpolnjuje življenjsko počelo, to je duša, v človeškem telesu.Kristus svojo Cerkev ljubi kot svojo nevesto; postal je zgled moža, ki ljubi svojo ženo kakor svoje telo (prim. Ef 5,25-28); Cerkev sama pa je podrejena svoji glavi (Ef 5,23-24). In ker »v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno« (Kol 2,9), napolnjuje s svojimi božjimi darovi Cerkev, ki je njegovo telo in njegova polnost (prim. Ef 1,22-23), da se Cerkev razširja in pride do vse božje polnosti (prim. Ef 3,19).Cerkev je duhovna in hkrati vidna8. Edini srednik Kristus je svojo sveto Cerkev, občestvo vere, upanja in ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse razliva resnico in milost. Toda na družbo, oskrbljeno s hierarhičnimi organi, in na skrivnostno Kristusovo telo, na vidno družbo in duhovno občestvo, na zemeljsko Cerkev in z nebeškimi darovi obogateno Cerkev ne smemo

4

gledati kot na dve stvarnosti, ampak oboje sestavlja eno samo sestavljeno stvarnost, ki obstoji iz božje in človeške sestavine. Zato jo po globoko segajoči analogiji primerjamo skrivnosti učlovečene božje Besede. Kakor namreč božja Beseda privzeto človeško naravo, ki je z njo neločljivo združena, uporablja kot živ organ odrešenja, na podoben način uporablja za rast telesa (prim. Ef 4,16) socialno organizacijo Cerkve tisti Kristusov Duh, ki jo oživlja.To je edina Kristusova Cerkev, katero v veroizpovedi priznavamo kot eno, sveto, katoliško in apostolsko. Naš Zveličar jo je po svojem vstajenju izročil Petru, da je njen pastir (Jn 21,17), in jo njemu ter ostalim apostolom zaupal, da jo razširjajo in vodijo (prim. Mt 28,18 sl.); in za vedno jo je postavil kot »steber in temelj resnice« (1 Tim 3,15). Ta Cerkev, na tem svetu ustanovljena in urejena kot družba, obstaja v katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim. S tem ni izključeno, da je zunaj njene organizacije mogoče najti več prvin posvečenja in resnice, ki kot darovi, lastni Kristusovi Cerkvi, nagibljejo k vesoljni edinosti.Kakor je Kristus delo odrešenja izvršil v uboštvu in ob preganjanju, tako je Cerkev poklicana, naj stopi na isto pot, da bi ljudem posredovala sadove odrešenja. Čeprav je bil Kristus Jezus »v božji podobi … je sam sebe izničil, podobo hlapca nase vzel« (Flp 2,6) in je zaradi nas »postal ubog, čeprav je bil bogat« (2 Kor 8,9): tako tudi Cerkev za izvrševanje svojega poslanstva sicer potrebuje človeških sredstev, vendar pa ni postavljena za to, da bi iskala zemeljsko slavo, temveč da bi tudi s svojim zgledom razširjala ponižnost in zatajevanje. Kristusa je poslal Oče zato, »da bi oznanil blagovest ubogim,. .. ozdravil nje, ki so potrtega srca« (Lk 4,18), da bi »poiskal in zveličal, kar je izgubljenega« (Lk 19,10). Podobno Cerkev obdaja z ljubeznijo vse tiste, ki jih tare človeška slabost, še več, v ubogih in trpečih spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega; zelo si prizadeva za lajšanje njihove bede in želi služiti Kristusu v njih. Toda medtem ko je bil Kristus »svet, nedolžen, neomadeževan« (Heb 7,26) in ni poznal greha (2 Kor 5,21), temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Heb 2,17), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem.Cerkev »nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga« in oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride (prim. 1 Kor 11,26). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami, in da na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodeva njegovo skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči.

5

2. poglavje:BOŽJE LJUDSTVO

Nova zaveza in novo ljudstvo9. V vsakem času in v vsakem narodu je Bogu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici (prim. Apd 10,35). Vendar je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo. Izvolil si je torej zase kot svoje ljudstvo izraelski narod, s katerim je sklenil zavezo in ga postopoma poučeval. To je storil s tem, da je sebe in sklep svoje volje razodeval v njegovi zgodovini in to ljudstvo zase posvečeval. Vse to pa se je zgodilo kot priprava in podoba tiste nove in popolne zaveze, ki naj bi se sklenila v Kristusu, in popolnejšega razodetja, katerega naj bi izročil po sami božji Besedi, ki se je učlovečila. »Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo . . . Svojo postavo položim v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo .. . Vsi me bodo spoznali, od najmanjšega do največjega, govori Gospod« (Jer 31,31-34). To novo zavezo je ustanovil Kristus, namreč novo zavezo v svoji krvi (prim. 1 Kor 11,25); sklical je izmed Judov in poganov ljudstvo, ki naj bi zraslo v enoto ne po mesu, ampak v Duhu in naj bi bilo novo božje ljudstvo. Tisti namreč, ki verujejo v Kristusa in ki so prerojeni ne iz minljivega, temveč iz neminljivega semena, po besedi živega Boga (prim. 1 Pt 1,23), ne iz mesa, temveč iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5-6), postanejo naposled »izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo …, ki nekdaj niso bili ljudstvo, zdaj pa so božje ljudstvo« (1 Pt 2,9-10).Temu mesijanskemu ljudstvu je glava Kristus, »ki je bil izdan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja« (Rim 4,25) in ki sedaj, ko si je pridobil ime, ki je nad vsa imena, v veličastvu kraljuje v nebesih. Odlikovano je to ljudstvo z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, ko v njihovih srcih prebiva Sveti Duh kakor v templju. Za postavo ima novo zapoved ljubiti tako, kakor nas je ljubil sam Kristus (prim. Jn 13,34). Za cilj ima naposled božje kraljestvo, ki ga je sam Bog na zemlji začel in ki naj se dalje razširja, dokler ga on tudi ne dovrši ob koncu vekov, ko se bo prikazal Kristus, naše življenje (prim. Kol 3,4), in »se bo tudi stvarstvo samo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok« (Rim 8,21). Tako je to mesijansko ljudstvo, čeprav dejansko ne obsega vseh ljudi in čeprav je neredko videti kot majhna čreda, vendarle za ves človeški rod najmočnejša kal edinosti, upanja in zveličanja. Kristus ga je ustanovil kot občestvo življenja, ljubezni in resnice in On si ga tudi privzema za orodje odrešenja vseh ljudi in ga pošilja kot luč sveta in sol zemlje (prim. Mt 5,13-16) po vsem svetu.Kakor pa se že tisti Izrael po mesu, ki je potoval skozi puščavo, imenuje božja Cerkev (Neh 13,1; prim. 4 Mz 20,4; 5 Mz 23,1 sl.), tako se tudi novi Izrael, ki potuje v sedanjem veku in išče prihodnje, stalno mesto (prim. Heb 13,14), imenuje Kristusova Cerkev (prim. Mt 16,18). Saj si jo je Kristus pridobil z lastno krvjo (prim. Apd 20,28), jo napolnil s svojim Duhom in jo oskrbel s sredstvi, pripravnimi za vidno in družbeno edinost. Bog je sklical zbor tistih, ki z vero upirajo pogled v Jezusa, začetnika odrešenja, počelo edinosti in miru, ter je ustanovil Cerkev, da bo vsem skupaj in posameznikom vidni zakrament te odrešilne edinosti. Določena, da se razširi po vsej zemlji, vstopa v človeško zgodovino, vendar pa obenem presega čase in meje narodov. Na svoji poti skozi preskušnje in stiske prejema Cerkev okrepčujočo moč božje milosti, ki jo je obljubil Gospod, da v slabosti mesa ne omaga v popolni zvestobi, temveč da ostane svojega Gospoda vredna nevesta, in da po delovanju Svetega Duha ne neha sebe prenavljati, dokler ne pride po križu do luči, katera ne pozna zatona.6

Skupno duhovništvo10. Kristus Gospod, izmed ljudi vzeti veliki duhovnik (prim. Heb 5,1-5), je novo ljudstvo »napravil za kraljestvo in duhovnike Bogu in svojemu Očetu« (Raz 1,6; prim. 5,9-10). Tisti, ki so krščeni, so namreč s prerojenjem in z maziljenjem s Svetim Duhom posvečeni za duhovno stavbo in za sveto duhovništvo, da bi z vsemi dejanji krščanskega človeka darovali duhovne daritve in oznanjali mogočna dela njega, ki jih je iz teme poklical v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,4-10). Zato naj bodo vsi Kristusovi učenci stanovitni v molitvi in naj skupno hvalijo Boga (prim. Apd 2,42-47) ter dajejo sebe v živo, sveto, Bogu prijetno daritev (prim. Rim 12,1); po vsem svetu naj pričujejo za Kristusa in dajejo odgovor tistim, ki hočejo vedeti za razlog njihovega upanja v večno življenje (prim. 1 Pt 3,15).Čeprav se skupno duhovništvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovništvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji, sta vendarle naravnani drugo na drugo; kajti eno in drugo, vsako na svoj posebni način, je deležno edinega Kristusovega duhovništva. Službeni duhovnik namreč s sveto oblastjo, ki jo ima, oblikuje duhovniško ljudstvo in ga vodi, opravlja kot Kristusov namestnik evharistično daritev in jo v imenu vsega ljudstva daruje Bogu; verniki pa v moči svojega kraljevega duhovništva sodelujejo pri darovanju evharistije in to duhovništvo uveljavljajo v prejemanju zakramentov, v molitvi in zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo.Izvrševanje skupnega duhovništva v zakramentih11. Sveto in organsko bistvo duhovniškega občestva se uresničuje z zakramenti in s krepostnim življenjem. Verniki, s krstom včlenjeni v Cerkev, so z neizbrisnim znamenjem določeni za bogoslužje krščanske vere in so, prerojeni v božje otroke, dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga. Zakrament birme jih popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in z dejanjem razširjajo in branijo vero. Ko se udeležujejo evharistične daritve, ki je vir in višek vsega krščanskega življenja, darujejo Bogu božjo žrtev in z njo sami sebe; tako vsi, ne sicer enako, temveč vsak na drugačen način, izvršujejo svojo vlogo v liturgičnem opravilu tako z daritvijo kakor s svetim obhajilom. Nadalje v svetem obhajanju evharistije pokrepčani s Kristusovim telesom nazorno razodevajo enoto božjega ljudstva, ki jo ta najvzvišenejši zakrament pomenljivo označuje in čudovito uresničuje.Tisti, ki pristopajo k zakramentu pokore, prejmejo od božjega usmiljenja odpuščanje za Bogu prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so jo z grehom ranili in katera se z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje. S svetim bolniškim maziljenjem in z molitvijo duhovnikov vsa Cerkev bolnike priporoča trpečemu in poveličanemu Gospodu, naj jim polajša in jih reši (prim. Jak 5,14-16); celo spodbuja jih, naj prispevajo svoj delež k blagru božjega ljudstva tako, da se svobodno zedinjajo s Kristusovim trpljenjem in njegovo smrtjo (prim. Rim 8,17; Kol 1,24; 2 Tim 2,11-12; 1 Pt 4,13). Tisti izmed vernikov, ki so odlikovani s svetim redom, pa so postavljeni v Kristusovem imenu zato, da bi bili pastirji Cerkve z božjo besedo in milostjo. Končno krščanski zakonci z zakramentom svetega zakona označujejo skrivnost enote in rodovitne ljubezni med Kristusom in Cerkvijo in so te skrivnosti deležni (prim. Ef 5,32); v moči zakramenta si v zakonskem življenju in pri sprejemanju in vzgajanju otrok med seboj pomagajo k svetosti; in tako imajo v svojem življenjskem stanu in v svojem redu svoj lastni dar v božjem ljudstvu (prim. 1 Kor 7,7). Iz te zakonske zveze namreč izhaja družina, v kateri se rodijo novi člani človeške družbe, ki po

7

milosti Svetega Duha pri krstu postanejo božji otroci, da se božje ljudstvo v minevanju časov trajno ohranja. V družini, tej tako rekoč domači Cerkvi, morajo biti starši svojim otrokom z besedo in z zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic.Okrepljene s tolikerimi in tako močnimi zveličavnimi sredstvi kliče Gospod vse kristjane v kakršnihkoli razmerah in v vsakem stanu, vsakterega po njegovi lastni poti, k tisti popolni svetosti, katere polnost ima Oče sam.Verski čut in karizme božjega ljudstva12. Sveto božje ljudstvo je deležno tudi Kristusove preroške službe, in sicer s tem, da razširja živo pričevanje za Kristusa predvsem z življenjem vere in ljubezni ter prinaša Bogu hvalno daritev, sad ustnic, ki slave njegovo ime (prim. Heb 13,15). Celota vernikov, ki imajo maziljenje Svetega Duha (prim. 1 Jn 2,20. 27), se v verovanju ne more motiti. In to svojo posebno lastnost razodeva z nadnaravnim verskim čutom vsega ljudstva, »ko od škofov do zadnjih vernih laikov«8 izpričuje svoje vesoljno soglasje v stvareh vere in nravnosti. Kajti s tem verskim čutom, ki ga budi in podpira Duh resnice, božje ljudstvo pod vodstvom svetega učiteljstva, kateremu je zvesto poslušno, sprejema ne človeško besedo, marveč, kar resnično je, božjo besedo (prim. 1 Tes 2,13); neomahljivo se oklepa vere, ki je bila enkrat izročena svetim (prim. Jud 3), s pravilnim presojanjem vanjo globlje prodira in jo v življenju na polnejši način uresničuje.Razen tega isti Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč »deleč« svoje darove »slehernemu, kakor hoče« (1 Kor 12,11), razdeljuje med vernike vsakega stanu tudi posebne milosti, s katerimi jih usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve, po besedah sv. Pavla: »Slehernemu se razodetje Duha daje v korist« (1 Kor 12,7). Ker so te karizme, bodisi izredne bodisi tudi preprostejše in bolj razširjene, potrebam Cerkve nadvse primerne in koristne, jih je treba sprejemati z zahvaljevanjem in duhovnim veseljem [consolatione]. Za izrednimi darovi pa ne smemo lahkomiselno težiti in tudi ne smemo od njih drzno pričakovati sadov apostolskih prizadevanj. Sodba o njihovi pristnosti in urejeni uporabi pa gre tistim, ki so v Cerkvi predstojniki in ki jim gre posebej naloga, da ne ugašajo Duha, ampak vse preskušajo in, kar je dobro, ohranijo (prim. 1 Tes 5,12 in 19-21).Vesoljnost in katolištvo enega samega božjega ljudstva13. Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu. Zaradi tega se mora to ljudstvo, ki ostane eno in edino, razširjati po vsem svetu in skozi vse čase, da se spolni sklep božje volje; kajti Bog je v začetku ustvaril eno človeško naravo in je sklenil svoje otroke, ki so se razkropili, naposled zbrati v enoto (prim. Jn 11,52). Bog je namreč poslal svojega Sina, ki ga je postavil za dediča vsega (prim. Heb 1,2), zato da bi bil učitelj, kralj in duhovnik vseh, glava novega in vesoljnega ljudstva božjih otrok. Končno je Bog v ta namen poslal Duha svojega Sina, Gospoda in Oživljevalca, ki je za vso Cerkev, za posamezne in za vse vernike skupaj počelo združevanja in edinosti v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah (prim. Apd 2,42 gr.).Med vsemi narodi zemlje torej prebiva eno samo božje ljudstvo, iz vseh narodov privzema svoje državljane, seveda državljane kraljestva, ki ni zemeljsko, marveč nebeško. Vsi po svetu

8

razkropljeni verniki so v Svetem Duhu z drugimi povezani v občestvo; in tako »tisti, ki prestoluje v Rimu, ve, da so Indijci njegovi udje«. Ker pa Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta (prim. Jn 18,36), zato Cerkev ali božje ljudstvo, ko uvaja to kraljestvo, ne odvzema ničesar od časne blaginje kateregakoli naroda, ampak nasprotno, goji in privzema sposobnosti, bogastva in običaje narodov, kolikor je vse to dobro; vse to pa s privzemanjem očiščuje, krepi in dviga. Zaveda se namreč, da mora zbirati s tistim Kraljem, kateremu so narodi dani v dediščino (prim. Ps 2,8), in v čigar mesto prinašajo darove in darila (prim. Ps 71 [72],10; Iz 60,4-7; Raz 21,24). Ta pečat vesoljnosti, ki krasi božje ljudstvo, je dar Gospoda samega; z njim katoliška Cerkev učinkovito in trajno teži za tem, da bi pod Kristusovo poglavarstvo, v edinstvu njegovega Duha, povzela vse, kar je človeškega z vsemi človeškimi dobrinami.V moči te vesoljnosti prinašajo posamezni deli svoje darove drugim delom in vsej Cerkvi. Tako se celota in posamezni deli krepe iz skupne medsebojne povezanosti vseh in v složnem prizadevanju za polnost edinosti. Zato se božje ljudstvo ne le zbira iz raznih narodov, temveč je tudi samo v sebi sestavljeno iz različnih slojev. Kajti med njegovimi udi vlada raznoličnost, bodisi glede nalog, ko nekateri opravljajo sveto službo v blagor svojih bratov, bodisi glede položaja in načina življenja, ko mnogi v redovniškem stanu težijo k svetosti po ožji poti in s svojim zgledom spodbujajo brate. Zato v cerkvenem občestvu zakonito obstoje tudi delne Cerkve, ki imajo lastna izročila, ne da bi to bilo v nasprotju s prvenstvom Petrovega sedeža, ki predseduje vesoljnemu zboru ljubezni, varuje zakonite raznoličnosti in hkrati skrbi, da to, kar je posebnega, niti malo ne škoduje edinosti, marveč ji služi. Tako končno med različnimi deli Cerkve obstajajo vezi najglobljega občestva glede duhovnih bogastev, apostolskih delavcev in časnih pripomočkov. Udje božjega ljudstva so namreč poklicani k medsebojnemu priobčevanju dobrin in tudi o posameznih Cerkvah veljajo apostolove besede: »Strezite drug drugemu kot dobri oskrbniki mnogotere božje milosti, vsak z darom, kakor ga je prejel« (1 Pt 4,10).K tej katoliški edinosti božjega ljudstva, ki naznanja in pospešuje vesoljni mir, so torej poklicani vsi ljudje; na različne načine ji pripadajo ali so k njej naravnani bodisi katoliški verniki bodisi drugi, ki verujejo v Kristusa, bodisi končno prav vsi ljudje, ki jih božja milost kliče k zveličanju.Katoliški verniki14. Cerkveni zbor torej posveča pozornost predvsem katoliškim vernikom. Oprt na sveto pismo in izročilo uči, da je ta potujoča Cerkev potrebna za zveličanje. Srednik in pot zveličanja je namreč samo Kristus, navzoč za nas v svojem telesu, ki je Cerkev. Ko je on sam z izrecnimi besedami zabičeval potrebnost vere in krsta (prim. Mr 16,16; Jn 3,5), je hkrati potrdil potrebnost Cerkve, v katero vstopajo ljudje s krstom kakor skozi vrata. Zato se ne bi mogli zveličati tisti ljudje, ki vedo, da je Bog po Jezusu Kristusu ustanovil katoliško Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vanjo vstopiti ali v njej vztrajati.V družbo Cerkve se popolnoma včlenijo tisti, ki, obdarjeni s Svetim Duhom, sprejemajo v celoti njeno ureditev in vsa odrešenjsko-zveličavna sredstva, katera so v njej postavljena, in se v isti vidni organizaciji z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva povezujejo s Kristusom, ki Cerkev vodi po papežu in škofih. Vendar se ne zveliča, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve »s telesom«, a ne »s srcem«. Zavedajo naj se vsi otroci Cerkve, da morajo svoj odlični položaj pripisovati ne lastnim zaslugam, ampak posebni Kristusovi milosti; ako tej milosti niso poslušni v mislih, besedah in dejanju, ne le da se ne bodo zveličali, ampak bodo strože sojeni. Katehumene, ki po

9

nagibanju Svetega Duha z jasno izraženo voljo želijo, da bi bili včlenjeni v Cerkev, ta želja sama povezuje s Cerkvijo; in že jih mati Cerkev kot svoje objema z ljubeznijo in skrbnostjo.Vezi med katoliško Cerkvijo in nekatoliškimi kristjani 15. Cerkev ve, da je iz več razlogov povezana s tistimi, ki so po krstu deležni časti krščanskega imena, a ne izpovedujejo celotne vere, ali pa ne ohranjajo občestvene edinosti pod Petrovim naslednikom. Mnogo jih je namreč, ki imajo v časti sveto pismo kot pravilo za verovanje in življenje in kažejo iskreno versko gorečnost, ljubeče verujejo v vsemogočnega Boga Očeta in v Kristusa, Božjega Sina, Odrešenika, so posvečeni s krstom, ki jih povezuje s Kristusom, in v svojih lastnih Cerkvah in v cerkvenih skupnostih priznavajo in prejemajo tudi druge zakramente. Mnogi med njimi imajo tudi škofovstvo, obhajajo sveto evharistijo in goje pobožnost do deviške božje Matere. Razen tega jih z nami združuje tudi občestvo molitve in drugih duhovnih dobrot; obstoji tudi resnična združenost v Svetem Duhu, ki z darovi in milostmi deluje tudi v njih s svojo posvečevalno močjo in ki je nekatere izmed njih utrdil tako, da so prelili svojo kri. Tako budi Duh v vseh Kristusovih učencih željo in prizadevanje, da bi se vsi na način, katerega je določil Kristus, miroljubno zedinili v eni čredi pod enim pastirjem. Da bi to dosegla, mati Cerkev ne neha moliti, upati in delati in svoje otroke spodbuja k očiščevanju in prenavljanju, da bi Kristusovo znamenje svetleje zasijalo na obrazu Cerkve.Nekristjani16. Naposled so na različne načine naravnani na božje ljudstvo tisti, ki evangelija še niso sprejeli. Predvsem seveda tisto ljudstvo, kateremu so bile dane zaveze in obljube in iz katerega je po telesu izšel Kristus (prim. Rim 9,4-5), po izvolitvi zaradi očetov nad vse ljubljeno ljudstvo; kajti Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve (prim. Rim 11,28-29). Odrešitveni sklep pa vključuje tudi tiste, ki priznavajo Stvarnika; med temi so na prvem mestu muslimani, ki se imajo za izpovedovalce Abrahamove vere in ki z nami častijo edinega, usmiljenega Boga, ki bo sodil ljudi poslednji dan. Bog sam ni daleč niti od tistih, ki iščejo neznanega Boga v sencah in podobah, ker daje vsem življenje in dihanje in vse (prim. Apd 17,25-28) in ker kot Odrešenik hoče, da bi se vsi ljudje zveličali (prim. 1 Tim 2,4). Tisti namreč, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti v dejanjih spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti, morejo doseči večno zveličanje. Božja previdnost ne odreka za zveličanje potrebne pomoči niti tistim, ki brez lastne krivde še niso prišli do izrecnega spoznanja o Bogu, a si prizadevajo, ne sicer brez pomoči božje milosti, da bi prav živeli. Karkoli namreč najde pri njih dobrega in resničnega, Cerkev ceni kot pripravo na evangelij in kot dar tistega, ki razsvetljuje vsakega človeka, da bi končno imel življenje. Cesto pa so ljudje, prevarani od hudobnega duha, postali v svojih mislih prazni in so zamenjali božjo resnico z lažjo ter služili stvari bolj kakor Stvarniku (prim. Rim 1,21.25), ali pa živijo in umirajo na tem svetu brez Boga in se izpostavljajo nevarnosti končnega obupa. Zato Cerkev v božjo slavo in v korist zveličanja vseh ljudi marljivo pospešuje misijone, v svesti si Gospodove zapovedi, ki pravi: »Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,16).Misijonarski značaj Cerkve17. Kakor je namreč Oče poslal Sina, tako je ta poslal apostole (prim. Jn 20,21) z besedami: »Pojdite torej in učite vse narode: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite

10

jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal: in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). To slovesno Kristusovo zapoved, naj oznanja zveličavno resnico, je Cerkev prejela od apostolov, da jo izpolnjuje do konca sveta (prim. Apd 1,8). Zaradi tega govori Cerkev kakor apostol: »Gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal!« (1 Kor 9,16), in zato nikdar ne neha pošiljati oznanjevalcev, dokler se mlade Cerkve popolnoma ne izoblikujejo in se tudi same ne usposobijo za nadaljnje oznanjevanje evangelija. Sveti Duh jo namreč priganja k sodelovanju, da se učinkovito izpolni božji sklep, ki je Kristusa postavil za počelo zveličanja vsemu svetu. Z oznanjevanjem evangelija Cerkev tiste, ki jo poslušajo, vabi k veri in k izpovedovanju vere, jih pripravlja na krst, rešuje iz suženjstva zmote in jih včlenja v Kristusa, da bi se po ljubezni vraščali vanj prav do polnosti. S svojim delovanjem dosega, da se vse, karkoli je zasejano dobrega v srcu in duhu ljudi ali v posebnih obredih in kulturah raznih narodov, ne le ne uničuje, ampak ozdravlja, povzdiguje in izpopolnjuje v božjo slavo, v osramočenje hudobnega duha in v osrečevanje človeka. Vsakteri Kristusov učenec je dolžan, da po svojih močeh razširja vero. A čeprav more vsakdo krstiti tiste, ki verujejo, gre vendar duhovniku naloga, da z evharistično daritvijo dovršuje graditev skrivnostnega telesa in tako spolnjuje besede, ki jih je Bog govoril po preroku: »Od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu darovala čista daritev« (Mal 1,11). Tako Cerkev hkrati moli in dela, da bi ves svet v polnosti prešel v božje ljudstvo, v Gospodovo telo in v tempelj Svetega Duha in da bi se v Kristusu, ki je glava vsega, Stvarniku in Očetu vesoljstva dajala vsa čast in slava.

11

3. poglavje:HIERARHIČNA UREDITEV CERKVE IN ZLASTI ŠKOFOVSTVO

Uvod18. Da bi božje ljudstvo pasel in vedno množil, je Kristus Gospod v svoji Cerkvi ustanovil različne, v dobro vsemu telesu naravnane službe. Nositelji svete oblasti namreč služijo svojim bratom, da bi se vsi, ki spadajo k božjemu ljudstvu in jim zato pripada resnično krščansko dostojanstvo, svobodno in urejeno trudili za isti cilj in tako dospeli do zveličanja.Ta sveti zbor hodi po stopinjah prvega vatikanskega koncila in v soglasju z njim uči in izjavlja, da je Jezus Kristus, večni Pastir, sezidal sveto Cerkev, ko je poslal apostole, kakor je njega poslal Oče (prim. Jn 20,21). Hotel je, da bi bili njihovi nasledniki, to je škofje, v njegovi Cerkvi pastirji do konca sveta. Da bi pa bilo škofovstvo samo eno in nedeljeno, je na čelo ostalim apostolom dal svetega Petra in v njem postavil trajno in vidno počelo ter temelj edinosti vere in občestva. Sveti zbor ta nauk o ustanovitvi in trajnosti, o moči in pomenu svetega prvenstva rimskega škofa in o njegovem nezmotnem učiteljstvu znova podaja vsem vernikom, da ga trdno verujejo. Nadaljujoč to, kar je bilo tedaj začeto, je sklenil pred vsem svetom izpovedati in razglasiti nauk o škofih, naslednikih apostolov, ki s Petrovim naslednikom, Kristusovim namestnikom in vidno glavo vse Cerkve, vodijo hišo živega Boga.Postavitev dvanajsterih apostolov19. Gospod Jezus je potem, ko je molil k Očetu, poklical k sebi, katere je sam hotel, in jih postavil dvanajst, da bi bili z njim in da bi jih pošiljal oznanjat božje kraljestvo (prim. Mr 3,13-19; Mt 10,1-42). Te apostole (prim. Lk 6,13) je postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo temu zboru pa je dal iz njihove srede izbranega Petra (prim. Jn 21,15-17). Nje je najprej poslal k Izraelovim otrokom in potem k vsem narodom (prim. Rim 1,16), da bi, deležni njegove oblasti, vsa ljudstva napravili za njegove učence in jih posvečevali ter vodili (prim. Mt 28,16-20; Mr 16,15; Lk 24,45-48; Jn 20,21-23). Tako naj bi razširjali Cerkev in pod Gospodovim vodstvom izvrševali pastirsko službo vse dni do konca sveta (prim. Mt 28,20). V tem poslanstvu so bili na binkoštni dan v polnosti potrjeni (prim. Apd 2,1-36) po Gospodovi obljubi: »Prejeli boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do konca sveta« (Apd 1,8). Apostoli torej s tem, da povsod oznanjujejo evangelij (prim. Mr 16,20), katerega poslušalci sprejemajo po delovanju Svetega Duha, zbirajo vesoljno Cerkev, ki jo je Gospod postavil na apostole in sezidal na svetega Petra, njihovega prvaka, glavni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus (prim. Raz 21,14; Mt 16,18; Ef 2,20).Škofje kot nasledniki apostolov20. Tisto božje poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal apostolom, bo trajalo do konca sveta (prim. Mt 28,20). Evangelij namreč, ki naj ga ti posredujejo, je za vse čase za Cerkev počelo vsega življenja. Zaradi tega so apostoli v tej hierarhično urejeni družbi skrbeli za postavitev naslednikov.Niso namreč v svoji službi imeli samo različne pomočnike, ampak so, da bi se njim zaupano poslanstvo nadaljevalo po njihovi smrti, svojim neposrednim sodelavcem tako rekoč po oporoki izročili nalogo, da izpolnjujejo in utrjujejo tisto delo, katerega so oni sami začeli;

12

priporočili so jim, naj pazijo na vso čredo, v kateri jih je Sveti Duh postavil, da bi pasli božjo Cerkev (prim. Apd 20,28). Postavili so torej takšne može in jim nato naročili, naj po njihovi smrti prevzamejo njihovo službo drugi preizkušeni možje. Med temi različnimi službami, ki se prav od prvih časov opravljajo v Cerkvi, zavzema po pričevanju izročila prvo mesto naloga tistih, ki so postavljeni v škofovstvo in ki imajo po nepretrganem nasledstvu od začetka poganjke iz apostolskega semena. Tako se, kakor pričuje sveti Irenej, apostolsko izročilo do naših dni po vsem svetu razodeva in ohranja po tistih, ki so jih apostoli postavili za škofe, in po njihovih naslednikih.Škofje so torej s svojimi pomočniki, namreč duhovniki in diakoni, prevzeli službo v prid skupnosti. V božjem imenu predsedujejo čredi, katere pastirji so kot učitelji nauka, duhovniki svetega bogočastja in služabniki v vodstvu. Kakor pa je tista naloga, ki jo je Gospod posebej izročil Petru, prvaku apostolov, trajna in naj se podeljuje naprej njegovim naslednikom, tako je tudi naloga apostolov, da pasejo Cerkev, trajna in naj jo nenehno opravlja posvečeni red škofov. Zato cerkveni zbor uči, da so škofje po božji naredbi stopili na mesto apostolov kot pastirji Cerkve. Kdor torej škofe posluša, posluša Kristusa, kdor jih pa zaničuje, zaničuje Kristusa in tistega, ki je Kristusa poslal (prim. Lk 10,16).Škofovsko posvečenje kot zakrament21. V škofih, ki jim stojijo ob strani duhovniki, je torej med verujočimi navzoč Gospod Jezus Kristus, veliki duhovnik. Kajti ko sedi na desnici Boga Očeta, ni odsoten iz zbora svojih škofov, temveč predvsem po njihovi odlični službi oznanja božjo besedo vsem narodom in verujočim neprestano podeljuje zakramente vere. Po njihovem očetovskem opravilu (prim. 1 Kor 4,15) včlenja z nadnaravnim prerojenjem nove ude v svoje telo. Z njihovo modrostjo in izkušenostjo končno vodi ter ureja ljudstvo nove zaveze na njegovem potovanju k večni blaženosti. Ti pastirji, izbrani, da pasejo Gospodovo čredo, so Kristusovi služabniki in oskrbniki božjih skrivnosti (prim. 1 Kor 4,1); njim je zaupano pričevanje blagovesti o božji milosti (prim. Rim 15,16; Apd 20,24) in služba Duha ter pravičnosti v sijaju (prim. 2 Kor 3,8-9).Kristus je apostole za izpolnjevanje tolikšnih nalog obdaril s posebnim izlitjem Svetega Duha, ki je prišel nanje (prim. Apd 1,8; 2,4; Jn 20,22-23). Sami pa so svojim pomočnikom s polaganjem rok izročali duhovni dar (prim. 1 Tim 4,14; 2 Tim 1,6.7); in ta dar je v škofovskem posvečenju prišel prav do nas. Sveti zbor torej uči, da škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda, tisto polnost, ki jo tako liturgični običaj Cerkve kakor govorica cerkvenih očetov imenuje najvišje duhovništvo, vrhunec svete službe. Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva, ki pa se po svoji naravi moreta opravljati le v hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora. Iz izročila, ki se kaže predvsem v liturgičnih obredih in v praksi tako vzhodne kakor zahodne Cerkve, je namreč razvidno, da se s polaganjem rok in z besedami posvečenja tako podeljuje milost Svetega Duha in tako vtisne sveto neizbrisno znamenje, da škofje na odličen in viden način zavzemajo mesto samega Kristusa, učitelja, pastirja in duhovnika ter delujejo kot njegovi namestniki. Naloga škofov je, da z zakramentom svetega reda sprejemajo nove izbrance v zbor škofov.Škofovski zbor in njegova glava22. Kakor so po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli en sam apostolski zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski škof, Petrov naslednik, in (drugi) škofje, nasledniki apostolov. Že prastari običaj, da so po vsem svetu postavljeni škofje bili v občestvu

13

med seboj in z rimskim škofom povezani z vezjo edinosti, ljubezni in miru, in prav tako sestajanje koncilov, na katerih so po skrbnem razgovarjanju in posvetovanju z mnogimi vse važnejše stvari skupno urejali - oboje je priča za zborno naravo in zborni značaj škofovskega reda. To jasno potrjujejo tudi vesoljni cerkveni zbori, ki so se vršili v teku stoletij. In prav to nakazuje že sam zdavnaj uvedeni običaj, da je treba poklicati več škofov, ki naj bi sodelovali pri povzdignjenju novega izbranca k službi najvišjega duhovništva. Ud škofovskega zbora postane kdo v moči zakramentalnega posvečenja in po hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora.Zbor ali telo škofov pa ima oblast le, če ga pojmujemo kot povezanega z rimskim škofom. Petrovim naslednikom, kot glavo zbora, in tako, da ostane neokrnjena oblast prvenstva Petrovega naslednika nad vsemi, bodisi pastirji bodisi verniki. Rimski škof ima namreč v Cerkvi v moči svoje službe kot Kristusov namestnik in pastir vse Cerkve polno, vrhovno in vesoljno oblast nad Cerkvijo in more to oblast vedno svobodno izvrševati. Red škofov, ki v učiteljstvu in pastirskem vodstvu nasleduje zboru apostolov in v katerem se neprestano ohranja apostolski zbor, pa je skupaj s svojo glavo, rimskim škofom, in nikoli ne brez njega, tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo. Vendar more to oblast izvrševati le v soglasju z rimskim škofom. Gospod je edinole Simona postavil za skalo in ključarja Cerkve (prim. Mt 16,18-19) in ga določil za pastirja vse svoje črede (prim. Jn 21,15 sl.); znano pa je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru (Mt 16,19), podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16-20). Ta zbor, kolikor je sestavljen iz mnogih, odraža raznoličnost in vesoljnost božjega ljudstva; kolikor je zbran pod enim poglavarjem, pa odraža enoto Kristusove črede. Ob zvestem ohranjevanju prvenstva in poglavarstva svoje glave izvršujejo škofje v tem zboru lastno oblast v dobro svojih vernikov in celo vse Cerkve, katere organsko zgradbo in slogo Sveti Duh neprestano krepi. Vrhovna oblast nad vso Cerkvijo, ki jo ima ta zbor, se na slovesen način izvršuje na vesoljnem cerkvenem zboru. Nikoli ne more biti vesoljnega cerkvenega zbora, ki ga ne bi Petrov naslednik kot takega potrdil ali vsaj sprejel; in prednostna pravica rimskega škofa je, te cerkvene zbore sklicevati, jim predsedovati in jih potrjevati. To zborno oblast morejo skupno s papežem izvrševati škofje, ki žive po vsem svetu, če jih le glava zbora pokliče k zbornemu delovanju ali če ta glava enotno delovanje razkropljenih škofov vsaj odobri ali svobodno sprejme, tako da nastane pravo zborno dejanje.Medsebojni odnosi škofov v zboru23. Zborna enota se kaže tudi v medsebojnih odnosih posameznih škofov z delnimi Cerkvami in z vesoljno Cerkvijo. Rimski škof je kot Petrov naslednik trajno ter vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov. Posamezni škofje pa so vidno počelo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah, ki so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve. V njih in iz njih sestoji ena in edina katoliška Cerkev. Zato posamezni škofje predstavljajo vsak svojo Cerkev, vsi skupaj s papežem pa predstavljajo vso Cerkev, povezani v miru, ljubezni in edinosti.Posamezni škofje, ki so postavljeni na čelo delnim Cerkvam, izvršujejo svoje pastirsko vodstvo le nad zaupanim jim delom božjega ljudstva, ne pa nad drugimi Cerkvami in tudi ne nad vesoljno Cerkvijo. Toda kot udje škofovskega zbora in zakoniti nasledniki apostolov morajo po Kristusovi ustanovitvi in zapovedi posamezni škofje skrbeti za vso Cerkev s tisto prizadevnostjo, v kateri sicer ne izvršujejo dejanja pravne oblasti, ki pa vendar v najvišji meri koristi vesoljni Cerkvi. Vsi škofje so namreč dolžni pospeševati in varovati edinost vere in red, ki je skupen vsej Cerkvi, in vernike navajati k ljubezni do vsega Kristusovega skrivnostnega telesa, zlasti do ubožnih in trpečih udov in do tistih, ki so zaradi pravice preganjani (prim. Mt 5,10). Naposled morajo pospeševati vsakršno dejavnost, ki je skupna vsej Cerkvi, predvsem da

14

bi rasla vera in vzšla luč polne resnice vsem ljudem. Sicer pa je gotovo, da z dobrim upravljanjem svoje lastne Cerkve kot dela vesoljne Cerkve učinkovito prispevajo k blaginji vsega skrivnostnega telesa, ki je tudi telo Cerkva.Skrb za oznanjevanje evangelija po vsem svetu pripada zboru pastirjev, ki jim je Kristus vsem skupaj dal zapoved in jim naložil skupno dolžnost, kakor je že papež Celestin opomnil očete efeškega cerkvenega zbora. Zato so posamezni škofje dolžni, kolikor jim dovoljuje opravljanje njihove lastne službe, združiti se v naporih med seboj in s Petrovim naslednikom, kateremu je na poseben način zaupana velika naloga razširjanja krščanskega imena. Zato so dolžni z vsemi močmi goreče podpirati misijone tako z delavci, potrebnimi za žetev, kakor tudi z duhovnimi in gmotnimi sredstvi, in to neposredno sami ter tudi s spodbujanjem vnetega sodelovanja vernikov. Po častitljivem zgledu krščanske starodavnosti naj končno škofje v vesoljni zvezi ljubezni radi nudijo bratsko pomoč drugim Cerkvam, zlasti sosednim in revnejšim.Božja previdnost je hotela, da so se razne Cerkve, ki so jih apostoli in njihovi nasledniki ustanovili na raznih krajih, sčasoma združile v več organsko povezanih skupnosti. Te imajo svojo disciplino, svoje bogoslužne navade, svojo bogoslovno in duhovno dediščino, ne da bi s tem kršile edinost vere in enotno božjo ureditev vesoljne Cerkve. Med njimi so nekatere, zlasti starodavne patriarhatske Cerkve, kakor matice vere rodile druge Cerkve kot svoje hčere, s katerimi so vse do današnjih dni povezane s tesnejšo vezjo ljubezni v zakramentalnem življenju in v medsebojnem spoštovanju pravic in dolžnosti. Ta v složnosti delujoča raznoličnost krajevnih Cerkva še svetleje prikazuje katolištvo nedeljene Cerkve. Iz podobnega razloga morejo danes škofovske konference v mnogočem izdatno pripomoči, da se smisel za zbornost uveljavi v praksi.Poslanstvo škofov24. Kot nasledniki apostolov prejmejo škofje od Gospoda, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, poslanstvo učiti vse narode in oznanjati evangelij vsemu stvarstvu, da bi vsi ljudje po veri, krstu in spolnjevanju zapovedi dosegli zveličanje (prim. Mt 28,18; Mr 16,15-16; Apd 26,17 sl.). Da bi apostoli spolnili to poslanstvo, jim je Kristus Gospod obljubil in na binkoštni dan iz nebes poslal Svetega Duha, v čigar moči naj bi bili Kristusove priče do kraja zemlje, pred narodi in ljudstvi in pred kralji (prim. Apd 1,8; 2,1 sl.; 9,15). Ta naloga, ki jo je Gospod zaupal pastirjem svojega ljudstva, je pravo služenje, ki se v svetem pismu pomenljivo imenuje »diakonia«, to je strežništvo (prim. Apd 1,17.25; 21,19; Rim 11,13; 1 Tim 1,12).Kanonično poslanstvo škofov se more podeliti po zakonitih običajih, ki jih vrhovna in vesoljna cerkvena oblast ni preklicala, ali po postavah, ki jih je ta oblast dala oziroma priznala, ali neposredno po samem Petrovem nasledniku. Nihče ne more prevzeti škofovske službe, če ga Petrov naslednik odkloni ali mu odreče apostolsko občestvo.Učiteljska služba škofov25. Med glavnimi nalogami škofov zavzema prvo mesto oznanjevanje evangelija. Škofje so namreč glasniki vere in dovajajo nove učence h Kristusu; so tudi verodostojni učitelji, to se pravi nosilci Kristusove avtoritete. Sebi zaupanemu ljudstvu oznanjajo vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati nravno življenje, in to vero osvetljujejo v luči Svetega Duha, ko prinašajo iz zaklada razodetja novo in staro (prim. Mt 13,52). Tako napravljajo vero rodovitno in budno odvračajo zmote, ki prete njih čredi (prim. 2 Tim 4,1-4). Škofe, ki uče v občestvu z

15

rimskim papežem, morajo vsi imeti v časti kot pričevalce božje in katoliške resnice. Verniki pa se morajo strinjati v verskih in nravnih zadevah z razsodbo svojega škofa, izrečeno v Kristusovem imenu, in se je morajo oklepad z religiozno utemeljeno poslušnostjo. To religiozno poslušnost volje in razuma je treba na poseben način izkazovati verodostojnemu učiteljstvu rimskega škofa tudi takrat, ko ne govori z najvišjo učiteljsko oblastjo [»ex cathedra«]; spoštljivo je namreč treba priznavati njegovo vrhovno učiteljstvo in se iskreno držati od njega izrečenih razsodb, v skladu z njegovo jasno mislijo in voljo; to misel in voljo pa moremo razbrati predvsem ali iz narave dokumentov ali iz pogostnega učenja istega nauka ali iz načina izražanja.Posamezni škofje sicer niso nezmotni; vendar pa nezmotno izrekajo Kristusov nauk, kadar, četudi razkropljeni po vsem svetu, a ohranjujoč vez občestva med seboj in s Petrovim naslednikom, v verodostojnem učenju o verskih in nravnih zadevah glede kakega nauka soglasno izjavljajo, da ga je treba sprejeti kot dokončno obveznega. To je še bolj očitno tedaj, kadar so škofje, zbrani na vesoljnem zboru, za vso Cerkev učitelji ter razsodniki vere in nravi. Tedaj se moramo njihovih definicij oklepati s poslušnostjo vere.Ta nezmotnost, s katero je božji Odrešenik hotel oskrbeti svojo Cerkev pri definiranju verskega in nravnega nauka, se razteza tako daleč, kakor daleč se razteza zaklad božjega razodetja, ki ga je treba sveto ohranjevati in zvesto razlagati. To nezmotnost ima v moči svoje službe rimski škof, glava škofovskega zbora, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh kristjanov, ki svoje brate potrjuje v veri (prim. Lk 22,23), dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh. Zato njegove definicije po pravici označujemo kot nespremenljive same po sebi in ne po soglasju Cerkve, saj so razglašene ob pomoči Svetega Duha, ki je bil rimskemu škofu obljubljen v svetem Petru; zaradi tega te definicije tudi ne potrebujejo nobene odobritve s strani drugih in tudi ne dopuščajo nikakršnega priziva na drugo razsodbo. Tedaj namreč rimski škof ne izreka razsodbe kot zasebnik, temveč razlaga ali brani nauk katoliške vere kot vrhovni učitelj vesoljne Cerkve; v njem je na edinstven način tisti dar nezmotnosti Cerkve same. Cerkvi obljubljeno nezmotnost ima tudi zbor škofov, kadar izvršujejo vrhovno učiteljstvo v zvezi s Petrovim naslednikom. Tem definicijam zaradi delovanja Svetega Duha ne more nikoli manjkati pritrditev Cerkve; saj se po delovanju istega Svetega Duha vsa Kristusova čreda ohranja in napreduje v edinosti vere.Ko pa bodisi rimski škof bodisi zbor škofov skupaj z njim definira kak nauk, ga izreka v skladu z razodetjem, katerega so se dolžni vsi držati in se ravnati po njem. Razodetje, pisano ali v obliki izročila, se neokrnjeno predaja naprej po zakonitem nasledstvu škofov in predvsem po prizadevanju rimskega škofa; in v luči Duha resnice se to razodetje v Cerkvi sveto ohranja in zvesto razlaga. Rimski škof in škofje se v skladu s svojo dolžnostjo in z važnostjo stvari goreče trudijo za pravilno raziskovanje in primerno podajanje razodetja in uporabljajo v ta namen prikladna sredstva. Vendar pa ne prejemajo novega javnega razodetja, ki bi spadalo k božjemu zakladu vere.Posvečevalna služba škofov26. Škof, zaznamovan s polnostjo zakramenta svetega reda, je »oskrbnik milosti najvišjega duhovništva«, in to predvsem v evharistiji, ki jo daruje sam ali poskrbi, da jo darujejo drugi, in iz katere Cerkev neprestano živi in raste. Ta Kristusova Cerkev je resnično navzoča v vseh zakonitih krajevnih občestvih vernikov, ki se, zedinjena s svojimi škofi, v novi zavezi tudi sama imenujejo cerkve. Ta so namreč vsako v svojem kraju novo, v Svetem Duhu in popolni gotovosti (prim. 1 Tes 1,5) od Boga poklicano ljudstvo.

16

Oznanjevanje evangelija zbira vernike v teh občestvih in v njih se obhaja skrivnost Gospodove večerje, »da se po Gospodovem mesu in krvi povezuje vsa bratska skupnost v eno telo«. V vsakem oltarnem občestvu, zbranem pod svetim predsedstvom škofa, se razodeva simbol tiste ljubezni in »edinosti skrivnostnega telesa, brez katere ne more biti zveličanja«. V teh občestvih, čeprav so pogosto neznatna in uboga ali pa žive razkropljeno, je navzoč Kristus, čigar moč povzroča, da je Cerkev ena, sveta, katoliška in apostolska. Zakaj »deležnost Kristusovega telesa in njegove krvi ne povzroča nič drugega, kakor da prehajamo v to, kar prejemamo«.Vsako zakonito obhajanje evharistije vodi škof, ki mu je zaupana naloga, da izkazuje božjemu veličastvu bogočastje krščanske vere in da to bogočastje ureja po Gospodovih zapovedih in po cerkvenih postavah, katere za škofijo po svoji sodbi podrobneje določa.Tako škofje z molitvijo in delom za ljudstvo na mnogovrstne načine in obilno razlivajo to, kar prihaja iz polnosti Kristusove svetosti. S službo besede posredujejo verujočim božjo moč v rešenje (prim. Rim 1,16) in vernike posvečujejo z zakramenti, katerih urejeno in plodovito delitev urejajo s svojo oblastjo. Ti urejajo podeljevanje krsta, ki daje delež pri Kristusovem kraljevem duhovništvu. Oni so prvotni delilci svete birme, podeljevalci svetih redov ter urejevalci določb glede svete pokore. Dalje svoje vernike skrbno spodbujajo in poučujejo, naj v bogoslužju in zlasti pri daritvi svete maše v veri in s spoštljivostjo izpolnjujejo svojo vlogo. Slednjič morajo z zgledom svojega življenja koristiti tistim, katerim so po-stavljeni na čelo, tako da zdržujejo svoje nravi od vsakega zla in jih, kolikor morejo, z božjo pomočjo spreminjajo v dobro, da bi skupaj s sebi zaupano čredo prišli v večno življenje.Vodstvena služba škofov27. Škofje vodijo njim zaupane delne Cerkve kot Kristusovi namestniki in odposlanci z nasveti, s spodbujanjem, z zgledi, pa tudi s svojo avtoriteto in sveto oblastjo, ki pa jo uporabljajo samo za spodbujanje svoje črede k rasti v resnici in svetosti; pri tem naj si bodo v svesti, da mora, kdor je največji, biti kakor najmanjši in predstojnik kakor strežnik (prim. Lk 22,26-27). Ta oblast, ki jo opravljajo osebno v Kristusovem imenu, je njim lastna, redna in neposredna, čeprav njeno izvrševanje dokončno ureja najvišja cerkvena avtoriteta in čeprav more biti to izvrševanje zaradi koristi Cerkve ali vernikov utesnjeno z določenimi mejami. V moči te oblasti imajo škofje pred Gospodom sveto pravico in dolžnost, da dajejo svojim podrejenim zakone, jih sodijo in urejajo vse, kar zadeva bogoslužni red in način apostolata.Njim je v polnosti izročena pastirska služba, to je trajna in vsakodnevna skrb za njihove ovce, in ne smemo jih imeti za namestnike rimskih papežev, saj vrše sebi lastno oblast in se po vsej pravici imenujejo predstojniki ljudstva, ki ga vodijo. Zato vrhovna in vesoljna oblast ne odpravlja njihove oblasti, ampak jo nasprotno potrjuje, krepi in ščiti, saj Sveti Duh nespremenljivo ohranja obliko vodstva, ki jo je Kristus Gospod postavil svoji Cerkvi.Škof, ki ga pošilja družinski Oče, da vodi njegovo družino, naj ima pred očmi zgled dobrega Pastirja, ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak, da bi on stregel (prim. Mt 20,28; Mr 10,45) in dal svoje življenje za ovce (prim. Jn 10,11). Vzet izmed ljudi in obdan s slabostjo more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo (prim. Heb 5,1-2). Naj se ne brani poslušati podrejene, za katere skrbi kot za svoje prave otroke in jih spodbuja, naj z njim vneto sodelujejo. Ker bo za njihove duše dajal odgovor Bogu (prim. Heb 13,17), naj z molitvijo, pridiganjem in z vsemi deli ljubezni skrbi tako zanje kakor tudi za tiste, ki še ne pripadajo eni

17

čredi in katere naj ima kot v Gospodu sebi izročene. Ker je kakor apostol Pavel dolžnik vsem, naj bo pripravljen oznanjevati blagovest vsem (prim. Rim 1,14-15) in svoje vernike spodbujati k apostolski in misijonski dejavnosti. Verniki pa se morajo oklepati škofa kakor Cerkev Jezusa Kristusa in kakor Jezus Kristus Očeta, da bi tako vse soglašalo v edinosti in dajalo čim obilnejšo božjo slavo (prim. 2 Kor 4,15).Duhovniki in njihov odnos do Kristusa, do škofov, do sobratov in do krščanskega ljudstva28. Kristus, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet (Jn 10,36), je po svojih apostolih njihovim naslednikom, to je škofom, dal delež svojega posvečenja in poslanstva; ti pa so nalogo svoje službe v različnih stopnjah zakonito izročili različnim nosilcem v Cerkvi. Tako opravljajo od Boga postavljeno cerkveno službo v različnih stopnjah svetega reda tisti, ki se že od nekdaj imenujejo škofje, prezbiterji in diakoni. Duhovniki sicer nimajo najvišje stopnje duhovništva in so v izvrševanju svoje oblasti odvisni od škofov; vendar pa so z njimi povezani v duhovniškem dostojanstvu in so v moči zakramenta svetega reda, v podobnosti s Kristusom, najvišjim in večnim duhovnikom (Heb 5,1-10; 7,24; 9,11-28), posvečeni za oznanjevanje evangelija, za pastirje vernikov ter za obhajanje bogoslužja kot pravi duhovniki nove zaveze. Na svoji službeni stopnji so deležni naloge edinega srednika Kristusa (1 Tim 2,5) in oznanjajo božjo besedo vsem. Svojo sveto službo pa opravljajo predvsem v evharističnem bogoslužju ali sinaksi; pri njej nastopajo v Kristusovi osebi in razglašajo njegovo skrivnost, pridružujejo molitve vernikov daritvi njihove Glave in edino daritev nove zaveze, namreč daritev Kristusa, ki je sam sebe enkrat za vselej daroval Očetu kot brezmadežno žrtev (prim. Heb 9,11-28), v mašni daritvi do Gospodovega prihoda (prim. 1 Kor 11,26) ponavzočujejo in naklanjajo. V korist spokornim in bolnim vernikom na najvišji stopnji opravljajo službo sprave in polajšanja, potrebe in prošnje vernikov pa prinašajo pred Boga Očeta (prim. Heb 5,1-4). Primerno svojemu deležu oblasti izvršujejo službo Kristusa Pastirja in Glave, zbirajo božjo družino kot enodušno bratsko skupnost in jo po Kristusu v Svetem Duhu vodijo k Bogu Očetu. Sredi črede molijo Boga v Duhu in resnici (prim. Jn 4,24). Končno se trudijo z besedo in poučevanjem (prim. 1 Tim 5,17), ko verujejo, kar premišljevaje berejo v Gospodovi postavi, učijo, kar verujejo, in se ravnajo po tem, kar učijo.Duhovniki, skrbni sodelavci škofovskega reda ter njegova pomoč in orodje, so poklicani, da služijo božjemu ljudstvu, in sestavljajo skupaj s svojim škofom en sam duhovniški zbor, ki pa ima različne naloge. V posameznih krajevnih občestvih [congregationibus] vernikov na neki način ponavzočujejo škofa, s katerim so zvezani v duhu zaupanja in velikodušnosti, in delno prevzemajo njegove naloge in njegovo skrb ter opravljajo to z vsakdanjo prizadevnostjo. Ko pod škofovim vodstvom posvečujejo in vodijo sebi izročeni del Gospodove črede, napravljajo vesoljno Cerkev vidno v svojem kraju in zelo mnogo prispevajo h graditvi vsega Kristusovega telesa (prim. Ef 4,12). Vedno vneti za blagor božjih otrok naj si prizadevajo s svojim delovanjem prispevati k pastoralnemu delu v vsej škofiji in tudi v vsej Cerkvi. Zaradi deležnosti pri škofovem duhovništvu in poslanstvu naj duhovniki priznavajo škofa res kakor za svojega očeta in naj ga spoštljivo ubogajo. Škof pa naj na duhovnike, svoje sodelavce, gleda kot na sinove in prijatelje, kakor tudi Kristus svojih učencev ne imenuje več služabnike, ampak prijatelje (prim. Jn 15,15). Vsi duhovniki, tako škofijski kakor redovniški, so torej zaradi svetega reda in službe pridruženi zboru škofov ter v skladu s svojim poklicem in milostjo služijo blagru vse Cerkve.Po skupnem posvečenju in poslanstvu so vsi duhovniki med seboj povezani v najtesnejšem bratstvu, ki naj se samo od sebe in radovoljno razodeva v medsebojni pomoči, tako duhovni

18

kakor gmotni, tako pastoralni kakor osebni, pri sestankih in v skupnosti življenja, dela in ljubezni.Za vernike pa, ki so jih duhovniki s krstom in poučevanjem duhovno rodili (prim. 1 Kor 4,15; 1 Pt 1,23), naj skrbijo kakor očetje v Kristusu. Kakor iz srca vzor čredi (1 Pt 5,3) naj tako vodijo svoje krajevno občestvo in mu tako služijo, da bo vredno nositi tisto ime, s katerim je odlikovano eno samo in celotno božje ljudstvo, to je ime »božja Cerkev« (prim. 1 Kor 1,2; 2 Kor 1,1; in na več mestih). Pomnijo naj, da so dolžni s svojim vsakdanjim življenjem in skrbjo vernim in brezvernim, katoličanom in nekatoličanom kazati obraz res duhovniške in pastirske službe in vsem nuditi pričevanje resnice in življenja ter kot dobri pastirji iskati tudi tiste (prim. Lk 15,4-7), ki so sicer krščeni v katoliški Cerkvi, a so nehali prejemati zakramente ali pa so celo odpadli od vere.Ker se človeški rod danes vedno bolj zrašča v civilno, gospodarsko in družbeno enoto, je toliko bolj potrebno, da duhovniki z združeno zavzetostjo in prizadevanjem pod vodstvom škofov in papeža odstranjajo vsakršen vzrok za razdor, da bi bil ves človeški rod priveden v enoto božje družine.Diakoni29. Na nižji hierarhični stopnji so diakoni, na katere se polagajo roke »ne za duhovništvo, ampak za strežništvo«. Okrepljeni z zakramentalno milostjo v občestvu s škofom in z zborom njegovih duhovnikov služijo božjemu ljudstvu v strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni. Z odobritvijo pristojne oblasti more diakon slovesno podeljevati krst, hraniti in deliti Evharistijo, prisostvovati v imenu Cerkve sklepanju zakona in ga blagoslavljati, prinašati popotnico umirajočim, brati vernikom sveto pismo, jih poučevati in spodbujati, voditi bogočastje in molitev vernikov, deliti zakramentale, voditi pogrebni obred in pokop. Ko se posvečajo opravilom ljubezni in upravljanja, naj se diakoni spominjajo opomina svetega Polikarpa: »Naj bodo usmiljeni, goreči, naj hodijo po resnici Gospoda, ki je postal služabnik vseh«.Ker sedaj veljavni običaj latinske Cerkve v mnogih pokrajinah otežuje spolnjevanje teh nalog, ki so za življenje Cerkve nad vse potrebne, se more diakonat v bodoče spet vzpostaviti kot samostojna in trajna hierarhična stopnja. Pristojne pokrajinske škofovske konference raznih vrst pa morejo s papeževo odobritvijo odločiti, ali je in kje je za dušno pastirstvo primerno postaviti takšne diakone. S soglasjem rimskega škofa bo mogoče ta diakonat podeliti tudi že poročenim starejšim moškim, dalje za to službo sposobnim mlajšim moškim, za katere pa mora še naprej trdno veljati postava celibata.

19

4. poglavje:LAIKI

Uvod30. Ko je koncil pojasnil naloge hierarhije, rad obrne svojo misel na stan tistih vernikov, ki se imenujejo laiki. Vse tisto, kar je bilo rečeno o božjem ljudstvu, se enako nanaša na laike, redovnike in klerike. Vendar pa laikom, naj bodo moški ali ženske, glede na njihov položaj in poslanstvo posebej pripadajo nekatere stvari, katerih temelje je zaradi posebnih okoliščin našega časa treba bolj skrbno pretresti. Dušni pastirji se namreč dobro zavedajo, koliko laiki prispevajo k blagru celotne Cerkve. Dobro namreč vedo, da niso od Kristusa postavljeni, da bi vse zveličavno poslanstvo Cerkve v odnosu do sveta prevzeli samo nase, marveč da je njihova vzvišena naloga tako pasti vernike in tako priznavati njihove naloge in karizme, da na svoj način vsi složno sodelujejo za skupno stvar. Treba je namreč, da vsi »izvršujemo resnico v ljubezni in v vsem rastemo k njemu, ki je glava, Kristus: iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu posameznemu delu in tako samo sebe zida v ljubezni« (Ef 4,15-16).Kdo je po gledanju koncila laik31. Pod imenom laiki razumemo tukaj vse vernike razen udov svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu.Laikom pripada posebna, njim lastna svetnost. Čeprav se namreč udje svetega reda včasih morejo ukvarjati s svetnimi zadevami, ko izvršujejo tudi svetni poklic, vendar so po svoji posebni poklicanosti v prvi vrsti in posebej določeni za sveto službo, medtem ko redovniki s svojim stanom na svetal in izreden način pričujejo, da sveta ni mogoče preoblikovati in ga darovati Bogu brez duha blagrov. Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo. V svetu žive, to je v vseh posameznih svetnih dolžnostih in poslih in v rednih družinskih in družbenih razmerah, iz katerih je njihov obstanek tako rekoč stkan. Tam jih kliče Bog, da bi z izvrševanjem svoje lastne naloge in ob vodstvu evangeljskega duha kakor kvas od znotraj prispevali k posvečenju sveta in da bi na ta način predvsem s pričevanjem svojega življenja in z žarom svoje vere, upanja in ljubezni razodevali Kristusa drugim. Naloga laikov je torej na poseben način ta, da vse časne stvarnosti, s katerimi so ozko povezani, tako osvetljujejo in usmerjajo, da se te vedno vršijo in razvijajo v skladu s Kristusom ter so v slavo Stvarniku in Odrešeniku.Dostojanstvo laikov kot članov božjega ljudstva32. Sveta Cerkev je po božji uredbi deležna čudovite različnosti v zgradbi in vodstvu. »Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje« (Rim 12,4-5).

20

Eno je torej izvoljeno božje ljudstvo: »en Gospod, ena vera, en krst« (Ef 4,5); skupno je dostojanstvo udov po njihovem prerojenju v Kristusu, skupna je milost božjega otroštva, skupna poklicanost k popolnosti, eno zveličanje, eno upanje in nedeljena ljubezen. V Kristusu in Cerkvi torej ni nikakršne neenakosti, kar zadeva rod ali narodnost, socialni položaj ali spol, kajti »ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne svobodnega; ni več moškega in ženske; kajti vsi vi ste ‘eden’ v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28 gr.; prim. Kol 3,11).Tako torej v Cerkvi ne potujejo vsi po isti poti, toda vsi so poklicani k svetosti in so v božji pravičnosti prejeli enako vero (prim. 2 Pt 1,1). Čeprav so nekateri po Kristusovi volji postavljeni drugim za učitelje, oskrbnike božjih skrivnosti in pastirje, vendar pa med vsemi vlada enakost glede dostojanstva in glede dejavnosti, ki je skupna vsem vernikom v graditvi Kristusovega skrivnostnega telesa. Razlikovanje namreč, ki ga je Gospod postavil med posvečenimi služabniki in ostalim božjim ljudstvom, vključuje povezanost; saj so pastirji in drugi verniki, kolikor drug drugega potrebujejo, med seboj v tesni zvezi. Pastirji Cerkve naj si po Kristusovem zgledu služijo medsebojno in drugim vernikom, ti pa naj s pastirji in učitelji vneto sodelujejo. Tako v raznoličnosti vsi pričujejo za čudovito edinost v Kristusovem telesu: kajti ravno raznoličnost darov, služb in del zbira božje otroke v enoto, ker »vse to dela prav isti Duh« (1 Kor 12,11).Kakor imajo torej laiki po božji dobrotljivosti za brata Kristusa, ki je, čeprav Gospod vseh, prišel, ne da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel (prim. Mt 20,28), tako imajo za brate tudi tiste, ki so postavljeni v sveto službo, da s Kristusovo oblastjo s poučevanjem in posvečevanjem in vodstvom oskrbujejo božjo družino tako, da vsi izpolnjujejo novo zapoved ljubezni. Zato kar najlepše pravi sv. Avguštin: »Če me je strah, ker sem za vas, pa mi je v tolažbo, da sem z vami. Za vas sem namreč škof, z vami sem kristjan. Ono je ime dolžnosti [officii], to milosti; ono je ime nevarnosti, to zveličanja«.Odrešenjskost in apostolskost življenja v laiškem stanu33. Zbrani v božjem ljudstvu in v enem Kristusovem telesu postavljeni pod eno glavo, so laiki vsi brez izjeme poklicani, da kot živi udje z vsemi močmi, ki so jih prejeli po Stvarnikovi dobroti in po Odrešenikovi milosti, prispevajo k rasti Cerkve in k njenemu neprestanemu posvečevanju.Apostolat laikov je torej deležnost pri odrešenjskem poslanstvu Cerkve in za to jih je vse Gospod določil s krstom in z birmo. Zakramenti, zlasti sveta evharistija, pa podeljujejo in nahranjajo tisto ljubezen do Boga in do ljudi, ki je duša vsega apostolata. A laiki so poklicani predvsem k temu, da po njih postaja Cerkev pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje. Tako je vsak laik že zaradi darov, ki jih je prejel, »po meri Kristusovega daru« (Ef 4,7) priča in hkrati živo orodje poslanstva Cerkve.Razen tega apostolata, ki je naloga prav vseh vernikov, morejo biti laiki poklicani še na različne načine k bolj neposrednemu sodelovanju pri hierarhičnem apostolatu, podobno tistim možem in ženam, ki so apostola Pavla podpirali pri oznanjevanju evangelija in ki so se mnogo trudili v Gospodu (prim. Flp 4,3; Rim 16,3.4). Razen tega so sposobni, da jih hierarhija pritegne k nekaterim cerkvenim službam, ki naj jih izvršujejo v duhovni namen.Vsem laikom je torej naloženo častno breme prizadevanja, da bi božji odrešitveni sklep bolj in bolj dosegal vse ljudi vseh časov in vseh krajev na zemlji. Naj jim bo torej povsod odprta pot,

21

da se bodo po svojih močeh in v skladu s potrebami časa tudi oni vneto udeleževali odrešenjsko-zveličavne dejavnosti Cerkve.Delež laikov pri splošnem duhovništvu in pri bogoslužju34. Ker hoče veliki in večni duhovnik Kristus Jezus tudi po laikih nadaljevati svoje pričevanje in svoje služenje, jih oživlja s svojim Duhom in nenehno nagiblje k vsakršnemu dobremu in popolnemu delu.Tistim namreč, katere tesno povezuje s svojim življenjem in poslanstvom, daje tudi delež svoje duhovniške službe za izvrševanje duhovnega bogočastja v božjo slavo in v zveličanje ljudi. Zato so laiki Kristusu posvečeni in s Svetim Duhom maziljeni ter s tem čudovito poklicani in usposobljeni, da v njih zrastejo vedno obilnejši sadovi Duha. Vsa njihova dela, molitve in apostolske pobude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Pt 2,5). V obhajanju evharistije laiki vse to hkrati z darovanjem Gospodovega telesa v globoki pobožnosti darujejo Očetu. Tako kot povsod dejavni božji častilci tudi svet sam posvečujejo Bogu.Delež laikov pri Kristusovi preroški službi35. Kristus, veliki prerok, ki je tako s pričevanjem svojega življenja kakor tudi z močjo besede razglasil Očetovo kraljestvo, izvršuje svojo preroško službo do polnega razodetja svoje slave ne le po hierarhiji, ki uči v njegovem imenu in v njegovi moči, ampak tudi pot laikih. Kristus jih postavlja za svoje priče in jih usposablja s čutom vere in z milostjo besede (prim. Apd 2,17-18; Raz 19,10) zato, da bi moč evangelija sijala v vsakdanjem družinskem in družbenem življenju. Kažejo se kot sinovi obljube, če, močni v veri in upanju, odkupujejo sedanji čas (prim. Ef 5,16; Kol 4,5) in s potrpežljivostjo pričakujejo prihodnje slave (prim. Rim 8,25). Tega upanja pa naj ne skrivajo v notranjosti duše, marveč naj ga z neprestanim prizadevanjem za spreobrnjenje in z borbo »zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove« (Ef 6,12) razodevajo tudi v urejanju svetnega življenja.Kakor so zakramenti nove zaveze, s katerimi se hrani življenje in apostolat vernikov, predpodoba novih nebes in nove zemlje (prim. Raz 21,1), tako laiki postanejo učinkoviti oznanjevalci verovanja v stvarnosti, v katere upamo (prim. Heb 11,1), če z življenjem iz vere brez omahovanja povezujejo izpovedovanje vere. Ta evangelizacija ali oznanjevanje Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede dobiva neki svojevrsten pečat in posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta.Pri tej nalogi je zelo dragocen tisti stan, ki ga posvečuje poseben zakrament, namreč zakonsko in družinsko življenje. Kjer namreč krščanska vernost prežema ves način življenja in ga vsak dan bolj preoblikuje, tam imamo odlično vajo in šolo za apostolat laikov. Tam imajo zakonci poseben poklic, da bi bili drug drugemu in otrokom priče vere in Kristusove ljubezni. Krščanska družina glasno oznanjuje tako sedaj delujoče moči božjega kraljestva kakor tudi upanje na blaženo življenje. Tako s svojim zgledom in pričevanjem prepričuje svet: o grehu in razsvetljuje tiste, ki iščejo resnico.Laiki torej morejo in morajo tudi tedaj, ko so zaposleni s časnimi skrbmi, izvrševati dragoceno delo za evangelizacijo sveta. Če nekateri izmed njih, ako primanjkuje posvečenih služabnikov

22

ali ako so ti zaradi vladajočega preganjanja ovirani, po svojih močeh nadomeščajo te posvečene služabnike pri nekaterih svetih opravilih, in če mnogi izmed laikov vse svoje moči uporabljajo za apostolsko delo, je pa vendar dolžnost vseh, da sodelujejo pri širjenju in rasti Kristusovega kraljestva na svetu. Zato naj se laiki vneto trudijo, da bodo globlje spoznali razodete resnice, in naj goreče prosijo od Boga za dar modrosti.Delež laikov pri Kristusovi kraljevski službi36. Kristus, ki je bil pokoren do smrti in bil zaradi tega od Očeta poveličan (prim. Flp 2,8.9), je šel v slavo svojega kraljestva. Njemu je podvrženo vse, dokler samega sebe in vsega stvarstva ne podvrže Očetu, da bo Bog vse v vsem (prim. 1 Kor 15,27. 28). To oblast je podelil svojim učencem, da bi tudi oni bili postavljeni v kraljevsko svobodo in da bi z zatajevanjem samega sebe in s svetim življenjem premagovali v sebi kraljestvo greha (prim. Rim 6,12), še več, da bi Kristusu služili tudi v drugih in s ponižnostjo ter potrpežljivostjo vodili svoje brate h Kralju, kateremu služiti se pravi kraljevati. Gospod namreč hoče tudi po vernih laikih razširjati svoje kraljestvo, ki je kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravice, ljubezni in miru; v tem kraljestvu bo tudi stvarstvo samo rešeno iz suženjstva pokvarjenosti v svobodo poveličanih božjih otrok (prim. Rim 8,21). Zares velika obljuba in veliko naročilo je dano učencem: »Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji« (1 Kor 3,23).Verniki morajo torej priznavati globoko notranjo naravo vsega stvarstva, njegovo vrednost in njegovo naravnanost na božjo slavo. Drug drugemu morajo tudi s svetno dejavnostjo pomagati k svetejšemu življenju. Tako naj se svet prepaja s Kristusovim duhom in naj v pravičnosti, ljubezni in miru učinkoviteje dosega svoj namen. V vsestranskem izpolnjevanju te naloge zavzemajo laiki prvo mesto. S svojo izvedenostjo na svetnih področjih in s svojo dejavnostjo, ki jo Kristusova milost notranje dviga, učinkovito prispevajo k temu, da bi se ustvarjene dobrine s človeškim delom, tehniko in kulturo izpopolnjevale v skladu s Stvarnikovim naročilom in v skladu z lučjo božje Besede v korist prav vseh ljudi, da bi bile te dobrine med njimi primerneje razdeljene in da bi na svoj način vodile k vsesplošnemu napredku v človeški in krščanski svobodi. Tako bo Kristus s svojo lučjo, ki odrešuje, po udih Cerkve bolj in bolj razsvetljeval celotno človeško družbo.Razen tega naj laiki, tudi z združenimi močmi, uredbe in razmere sveta, če so kje take, da zavajajo v greh, tako ozdravljajo, da bo vse to postalo skladno z vodili pravičnosti in da bo bolj pospeševalo krepostno življenje, kakor pa mu škodovalo. Če bodo tako ravnali, bodo z resničnimi moralnimi vrednotami preželi kulturo in človeška dela. Na ta način bo hkrati njiva sveta bolj pripravljena za seme božje besede in bolj na široko bodo odprta vrata, skozi katera naj vstopi v svet oznanilo miru.Zaradi odrešitvenega reda samega naj se verniki naučijo dobro razlikovati med tistimi pravicami in dolžnostmi, ki jih obvezujejo, ker pripadajo Cerkvi, in med tistimi, katere jim gredo, ker so udje človeške družbe. Prizadevajo naj si, da bi oboje med seboj skladno združevali, in naj pomnijo, da jih mora v vsaki časni zadevi voditi krščanska vest, ker ne moremo nobene človeške dejavnosti, tudi ne v časnih rečeh, odtegniti božjemu gospostvu. V našem času je kar najbolj potrebno, da ta razlika, pa tudi skladnost kar najjasneje odsevata v načinu delovanja vernikov, da bi poslanstvo Cerkve moglo bolje ustrezati posebnim razmeram današnjega sveta. Treba je sicer priznati, da se zemeljska družba po pravici posveča svetnim skrbem in da se pri tem ravna po svojevrstnih načelih, toda prav tako po pravici odklanjamo tisti pogubni nauk, ki si prizadeva zgraditi družbo ne oziraje se na religijo in ki nasprotuje verski svobodi državljanov ter jo uničuje.

23

Odnos laikov do hierarhije37. Kakor vsi verniki tako imajo tudi laiki pravico, da od posvečenih pastirjev v obilju prejemajo duhovne dobrine Cerkve, zlasti pomočke božje besede in zakramentov. Tem pastirjem naj torej razodevajo svoje potrebe in želje tako svobodno in zaupno, kot se spodobi božjim otrokom in bratom v Kristusu. V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, katerega uživajo, imajo pravico, včasih celo dolžnost, da povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve. Če je potrebno, naj se to zgodi prek ustanov, ki jih je Cerkev za to določila, in vedno resnicoljubno, pogumno in modro, s spoštovanjem in ljubeznijo do tistih, ki po svoji sveti službi predstavljajo Kristusa.Laiki, kakor vsi verniki, naj se s krščansko poslušnostjo brez obotavljanja oklepajo tega, kar določijo posvečeni pastirji kot Kristusovi zastopniki, kot učitelji in voditelji v Cerkvi; ravnajo naj se pri tem po Kristusovem zgledu, po zgledu njega, ki je s svojo pokorščino do smrti vsem ljudem odprl blaženo pot svobode božjih otrok. Tudi naj ne pozabljajo priporočati svoje predstojnike Bogu; saj ti bedijo nad našimi dušami kot taki, ki bodo dajali odgovor, da bodo mogli to delati z veseljem in ne zdihovaje (prim. Heb 13,17).Posvečeni pastirji pa naj priznavajo in pospešujejo dostojanstvo laikov in njihovo odgovornost v Cerkvi. Radi naj uporabljajo njihov pametni nasvet, z zaupanjem naj jim izročajo naloge v službi Cerkve in naj jim pustijo svobodo in področje dejavnosti, vlivajo naj jim celo poguma, da se lotevajo del tudi na lastno pobudo. Z očetovsko ljubeznijo in pazljivo v Kristusu naj gledajo na pobude, prošnje in želje, ki jih predlože laiki. S spoštovanjem naj priznavajo upravičeno svobodo, ki vsem pripada v zemeljski družbi.Iz teh zaupnih odnosov med laiki in pastirji je treba pričakovati mnogo dobrega za Cerkev: tako se namreč v laikih krepi čut za lastno odgovornost, pospešuje se vesela dejavnost in laže se sile laikov pridružijo delu pastirjev. Ti pa si morejo, podprti z izkustvom laikov, ustvarjati jasnejše in primernejše sodbe tako v duhovnih kakor v časnih rečeh. Na ta način more celotna Cerkev, okrepljena s silami vseh svojih udov, učinkoviteje izpolnjevati svoje poslanstvo za življenje sveta.Sklep38. Vsak laik mora pred svetom biti priča vstajenja in življenja Gospoda Jezusa in znamenje živega Boga. Vsi skupaj in vsak s svoje strani morajo hraniti svet s sadovi Duha (prim. Gal 5,22) in razširjati tistega duha, s katerim so prežeti ubogi, krotki in miroljubni, katere je Gospod v evangeliju blagroval (prim. Mt 5,3-9). Z eno besedo: »Kar je duša v telesu, to naj bodo kristjani v svetu«.

24

5. poglavje:POKLICANOST VSEH K SVETOSTI CERKVE

Uvod39. O Cerkvi, katere skrivnost razlaga cerkveni zbor, verujemo, da je neuničljivo sveta. Kristus, Božji Sin, ki ga z Očetom in Svetim Duhom slavimo kot »edino svetega«, je namreč Cerkev vzljubil kot svojo nevesto in sam sebe dal zanjo, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26); združil jo je s seboj kot svoje telo ter jo napolnil s podaritvijo Svetega Duha v božjo slavo. Zato so v Cerkvi vsi, naj pripadajo k hierarhiji ali pa jih hierarhija vodi, poklicani k svetosti po apostolovi besedi: »To je namreč božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4,3; prim. Ef 1,4). Ta svetost Cerkve se neprestano razodeva in se mora razodevati v sadovih milosti, ki jih Sveti Duh povzroča v vernikih. V mnogoterih oblikah se izraža pri posameznikih, ki na svoji življenjski poti težijo k popolni ljubezni in so v vzpodbudo drugim. Na svoj posebni način se ta svetost razodeva v izpolnjevanju svetov, ki jih navadno imenujemo evangeljske. To izpolnjevanje svetov, ki se ga po nagibanju Svetega Duha oklenejo mnogi kristjani, naj bo to zasebno ali v kaki ustanovi ali stanu, potrjenih od Cerkve, daje in mora dajati v svetu sijajno pričevanje in zgled te svetosti.Poklicanost vseh k svetosti40. Gospod Jezus, božji Učenik in vzor vse popolnosti, je svetost življenja, katere začetnik in dovršitelj je on sam, oznanjal vsem svojim učencem, naj bodo v kakršnem koli življenjskem položaju: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Vsem je poslal Svetega Duha, ki naj jih notranje nagiblje, da ljubijo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso svojo močjo (prim. Mr 12,30) in da se ljubijo med seboj, kakor jih je Kristus ljubil (prim. Jn 13,34; 15,12). Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično božji otroci in deležni božje narave in tako v resnici sveti. Z božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati. Apostol jih opominja, naj živijo, »kakor se spodobi svetim« (Ef 5,3), in si oblečejo »kakor božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost« (Kol 3,12) in naj prinašajo sadove Duha v posvečenje (prim. Gal 5,22; Rim 6,22). Ker pa se v marsičem pregrešimo vsi (prim. Jak 3,2), zato neprestano potrebujemo božjega usmiljenja in moramo moliti vsak dan: »In odpusti nam naše dolge« (Mt 6,12).Vsem je torej jasno, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško. Za dosego te popolnosti naj verniki uporabljajo moči, ki so jih prejeli po meri Kristusovega daru, da bodo hodili po Kristusovih stopinjah in se upodobili po njem, v vsem poslušni Očetovi volji, in da se bodo z vso velikodušnostjo posvečali božji slavi in službi bližnjemu. Tako bo svetost božjega ljudstva zrasla do obilnih sadov, kakor se v zgodovini Cerkve sijajno kaže v življenju tolikerih svetnikov.Mnogovrstno uresničevanje ene same svetosti41. V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, ki se dajo voditi božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Boga Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili

25

deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni.Na prvem mestu morajo pastirji Kristusove črede po vzoru velikega in večnega duhovnika, pastirja in škofa naših duš, sveto in z vnemo, ponižno in srčno opravljati svojo službo. Če jo bodo tako izpolnjevali, bo tudi zanje odlično sredstvo posvečenja. Ko so bili izbrani za polnost svečeništva, so bili obdarjeni z zakramentalno milostjo, da bi z molitvijo, z opravljanjem daritve in oznanjevanjem, z vsakršno obliko škofovske skrbi in služenja izvrševali popolno službo pastoralne ljubezni, da se ne bi bali dati za ovce svoje življenje in da bi kot vzor čredi (prim. 1 Pt 5,3) Cerkev tudi s svojim zgledom spodbujali k vedno večji svetosti.Duhovniki postanejo po Kristusu, večnem in edinem sredniku, deležni milosti tiste službe, katero imajo škofje, in sestavljajo duhovno krono zbora škofov. Naj torej podobno kakor škofje z vsakdanjim opravljanjem svoje dolžnosti rastejo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Ohranjajo naj vez duhovniškega občestva, naj bodo bogati glede vsake duhovne dobrine in naj tako vsem živo pričujejo za Boga, kot vneti posnemovalci tistih duhovnikov, ki so v teku stoletij v mnogokrat ponižni in skriti službi zapustili sijajen zgled svetosti. Njihova hvala se razlega v božji Cerkvi. Ko po dolžnosti za svoje občestvo in za vse božje ljudstvo molijo in opravljajo daritev, naj umevajo, kar delajo, in se ravnajo po tem, kar vršijo. Pri tem naj jim apostolske skrbi, nevarnosti in nadloge ne bodo v oviro, temveč naj se ravno po njih dvigajo k višji svetosti s tem, da iz obilja kontemplacije hranijo svojo dejavnost in ji dajejo polet v veselje vse božje Cerkve. Vsi duhovniki, zlasti pa tisti, ki se iz posebnega naslova svoje ordinacije imenujejo škofijski duhovniki, naj se spominjajo tega, koliko k njihovi svetosti prispeva zvesta povezanost in velikodušno sodelovanje z njihovim škofom.Poslanstva in milosti najvišjega duhovnika so na poseben način deležni tudi nositelji služb nižjega reda, zlasti diakoni, ki strežejo pri skrivnostih Kristusa in Cerkve in ki se morajo ohranjati čiste vsakršne pregrehe in ugajati Bogu ter si prizadevati za vse dobro pred ljudmi (prim. 1 Tim 3,8.10.12.13). Kleriki, ki jih Gospod pokliče in odbere za svoj delež, se pod nadzorstvom pastirjev pripravljajo na dolžnosti svete službe; svoje mišljenje in svoja srca morajo spravljati v sklad s tako vzvišeno izvolitvijo. Vneti morajo biti za molitev in goreči v ljubezni; misliti morajo na to, kar je resnično, pravično in na dobrem glasu; in vse naj izvršujejo v božjo slavo in čast. Tem se pridružujejo tisti od Boga izvoljeni laiki, ki jih škof pokliče, da se povsem posvetijo apostolskemu delovanju, in ki se na Gospodovi njivi trudijo z velikim uspehom.Krščanski zakonci in starši morajo hoditi po svoji lastni poti in z zvesto ljubeznijo vse življenje drug drugega podpirati v milosti ter otroke, katere so ljubeče sprejeli od Boga, prepojiti s krščanskimi resnicami in z evangeljskimi krepostmi. Na ta način dajejo vsem zgled neutrudljive in velikodušne ljubezni, grade bratstvo ljubezni in so priče ter sodelavci rodovitne matere Cerkve, v znamenje in deležnost pri tisti ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo nevesto in je sam sebe dal zanjo. Na drug način dajejo podoben zgled ovdovele in neporočene osebe; tudi te morejo nemalo prispevati k svetosti in dejavnosti v Cerkvi. Tisti pa, ki so zaposleni z delom, mnogokrat tako trdim, naj s človeško dejavnostjo izpopolnjujejo sami sebe, pomagajo sodržavljanom in prispevajo k napredku in boljšemu stanju celotne družbe ter vsega stvarstva. Posnemajo pa naj v dejavni ljubezni tudi Kristusa, ki je opravljal ročna dela in ki z Očetom vedno dela za zveličanje vseh. V veselem upanju naj prenašajo bremena drug drugega in se prav s svojim vsakdanjim delom dvigajo k višji, tudi k apostolski svetosti.26

Posebej naj se s Kristusom, trpečim za zveličanje sveta, znajo zedinjati tisti, ki jih stiskajo uboštvo, onemoglost, bolezen in različne nadloge, ali ki trpe preganjanje zaradi pravice. Nje je Gospod v evangeliju blagroval in »Bog … vse milosti, ki nas je poklical k svoji večni slavi v Kristusu Jezusu, jih bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj« (1 Pt 5,10).Vsi verniki se bodo torej v svojih življenjskih razmerah, dolžnostih ali okoliščinah in po vseh teh rečeh vsak dan bolj posvečevali, če vse sprejemajo v veri iz roke nebeškega Očeta in če sodelujejo z božjo voljo. Prav v tem časnem služenju bodo vsem ljudem razodevali ljubezen, s katero je Bog ljubil svet.Pot in sredstva za dosego svetosti42. »Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16). A svojo ljubezen je Bog v obilju razlil v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (prim. Rim 5,5). Zato je prvi in najpotrebnejši dar ljubezen, s katero Boga ljubimo nad vse in bližnjega zaradi njega. Da pa ljubezen kakor dobro seme v duši zraste in prinaša sadove, mora vsak vernik rad poslušati božjo besedo in s pomočjo božje milosti v dejanju izvrševati božjo voljo; pogosto mora prejemati zakramente, zlasti zakrament sv. evharistije, in se udeleževati svetih opravil; stanovitno si mora prizadevati za molitev in zatajevanje samega sebe, za dejavno službo bratom in za izvrševanje vseh kreposti. Ljubezen namreč kot vez popolnosti in polnost postave (prim. Kol 3,14; Rim 13,10) usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja. Zato je znamenje resničnega Kristusovega učenca ljubezen tako do Boga kakor do bližnjega.Ker je Jezus, Božji Sin, svojo ljubezen pokazal s tem, da je dal svoje življenje za nas, zato nima nihče večje ljubezni, kakor kdor da svoje življenje zanj in za brate (prim. 1 Jn 3,16; Jn 15,13). Ze od prvih časov so torej nekateri kristjani bili poklicani in vedno bodo poklicani, da pred vsemi, zlasti pred preganjalci, dajejo to najvišje pričevanje ljubezni. Zato ima Cerkev mučeništvo, s katerim učenec postane podoben Učeniku, ki je prostovoljno sprejel smrt za zveličanje sveta, in s katerim se upodobi po Njem v prelitju krvi, za odličen dar in za najvišji dokaz ljubezni. Čeprav je to dano le maloštevilnim, pa je vendar treba, da so vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo.Svetost Cerkve se dalje na poseben način pospešuje z mnogoterimi sveti, ki jih Gospod v evangeliju predlaga svojim učencem, naj jih izpolnjujejo. Med njimi se odlikuje dragoceni dar božje milosti, ki ga Oče daje nekaterim (prim. Mt 19,11; 1 Kor 7,7), da se v devištvu ali celibatu laže z nerazdeljenim srcem (prim. 1 Kor 7,32-34) posvečajo samo Bogu. To popolno zdržnost je Cerkev vedno imela v posebni časti kot znamenje ljubezni in spodbudo k ljubezni in kot poseben studenec duhovne rodovitnosti v svetu.Cerkev premišljuje tudi opomin apostola, ki spodbuja vernike k ljubezni in jih osrčuje, naj bo v njih isto mišljenje, kakor je v Kristusu Jezusu, ki je »samega sebe izničil, podobo hlapca vzel nase,... bil pokoren do smrti na križu« (Flp 2,7.8) in zaradi nas »postal ubog, čeprav je bil bogat« (2 Kor 8,9). Kristusovi učenci se morajo vedno izkazovati za posnemovalce in pričevalce njegove ljubezni in ponižnosti. Zato se mati Cerkev veseli, da ima v svojem naročju mnogo mož in žena, ki temeljiteje hodijo za Kristusom v njegovem izničenju in ga jasneje razodevajo, ko v svobodi božjih otrok sprejemajo nase uboštvo in se odpovedujejo lastni volji:

27

ti se namreč zaradi Boga v zadevah popolnosti podrejajo človeku v večjem obsegu, kakor pa to zahteva zapoved, da bi bili na polnejši način podobni Kristusu v njegovi pokorščini.Vsi verniki so torej vabljeni in dolžni težiti po svetosti in svojemu stanu primerni popolnosti. Naj si torej vsi prizadevajo za pravilno usmerjanje svojih nagnjenj, da jih ne bi uporaba zemeljskih reči in navezanost na bogastvo v nasprotju z duhom evangeljskega uboštva ovirala pri teženju po popolni ljubezni. Apostol namreč opominja: Kateri ta svet uporabljajo, naj se ne ustavljajo ob njem: zakaj podoba tega sveta preide (prim. 1 Kor 7,31 gr.).

28

6. poglavje:REDOVNIKI

Zaobljuba evangeljskih svetov v Cerkvi43. Evangeljski sveti Bogu posvečene čistosti, uboštva in pokorščine so utemeljeni v Gospodovih besedah in zgledih. Priporočajo jih dalje apostoli in cerkveni očetje kakor tudi učitelji in pastirji Cerkve. Evangeljski sveti so božji dar, katerega je Cerkev prejela od svojega Gospoda in ga z njegovo milostjo vedno ohranja. Oblast Cerkve sama je pod vodstvom Svetega Duha poskrbela za njih razlago, praktično izvajanje in za ustanovitev ustreznih trajnih oblik življenja po teh svetih. Kakor drevo, ki je pognalo iz semena, zasejanega od Boga, in se je na Gospodovi njivi čudovito razraslo v mnogotero vejevje, tako so torej nastale različne oblike samotarskega ali pa skupnega življenja in različne redovne družine, ki so v veliko duhovno korist članom in v blagor vsemu Kristusovemu skrivnostnemu telesu. Te družine namreč dajejo svojim članom pomočke trdnejše stalnosti v načinu življenja, preskušenega nauka v prizadevanju za popolnost, bratskega občestva v Kristusovi vojski in svobodnosti, okrepljeni s pokorščino. Tako morejo udje teh redovniških skupnosti varno izpolnjevati svoje redovniške zaobljube in se jih zvesto držati ter v duhovnem veselju napredovati na poti ljubezni.Tak stan ni glede na božjo in hierarhično uredbo Cerkve nekaj srednjega med kleriškim in laiškim stanom. Saj so z obeh strani nekateri verniki od Boga poklicani k temu, da so deležni tega posebnega daru v življenju Cerkve in da, vsakdo na svoj način, prispevajo k njenemu odrešitvenemu poslanstvu.Bistvo in pomen redovniške ga stanu v Cerkvi44. Z zaobljubami ali drugimi svetimi vezmi, po svoji naravi podobnimi zaobljubam, se kristjan obveže k izpolnjevanju omenjenih treh evangeljskih svetov in se s tem docela izroči v last nadvse ljubljenemu Bogu, tako da je z novim in posebnim naslovom določen za službo Bogu in za njegovo čast. Sicer je že s krstom umrl grehu in je bil posvečen Bogu. Da bi pa mogel prejeti obilnejši sad iz krstne milosti, se z zaobljubami evangeljskih svetov v Cerkvi hoče oprostiti ovir, ki bi ga utegnile odvračati od gorečnosti v ljubezni in od popolnosti v bogočastju, in se globlje posvetiti službi Bogu. Toliko popolnejša pa bo posvetitev, kolikor trdnejše in stalnejše so vezi, s katerimi (ta posvetitev) predstavlja Kristusovo neločljivo zvezo z nevesto Cerkvijo.Ker torej evangeljski sveti po ljubezni, h kateri vodijo, tiste, ki jih izpolnjujejo, na poseben način povezujejo s Cerkvijo in z njeno skrivnostjo, zato mora njihovo duhovno življenje biti posvečeno tudi blagru vse Cerkve. Odtod izvira dolžnost, da se po svojih močeh in v skladu s svojim lastnim poklicem, bodisi z molitvijo bodisi tudi z dejavnim prizadevanjem, trudijo za ukoreninjenje in utrditev Kristusovega kraljestva v dušah in za njegovo razširjanje na vse strani sveta. Zato Cerkev tudi brani in pospešuje svojevrstnost različnih redovnih ustanov.Zaobljube evangeljskih svetov vstopajo torej pred nas kot znamenje, ki more in mora vse ude Cerkve učinkovito pritegovati k vnetemu izpolnjevanju dolžnosti krščanskega poklica. Božje ljudstvo namreč nima tukaj stalnega mesta, temveč išče prihodnjega. Redovniški stan, ki svoje pripadnike bolj osvobaja od zemeljskih skrbi, pa vsem vernikom tudi bolje razodeva nebeške dobrine, že na tem svetu prisotne; bolje tudi pričuje za novo in večno življenje, pridobljeno s Kristusovim odrešenjem, in bolje vnaprej naznanja prihodnje vstajenje in slavo nebeškega kraljestva. Prav tako redovniški stan bolj zvesto posnema in v Cerkvi trajno predstavlja tisto

29

obliko življenja, ki jo je sprejel Božji Sin, ko je prišel na svet, da bi vršil Očetovo voljo, in ki jo je priporočal tudi učencem, ki so hodili za njim. Končno na poseben način razodeva vzvišenost božjega kraljestva nad vse zemeljsko in najvišje zahteve tega kraljestva. Obenem vsem ljudem razkriva vse presegajočo veličino in privlačnost Kristusa Kralja ter neskončno moč Svetega Duha, ki čudovito deluje v Cerkvi.Stan torej, ki ga utemeljuje spolnjevanje evangeljskih svetov, sicer ni del hierarhične zgradbe Cerkve, vendar pa neomajno spada k njenemu življenju in k njeni svetosti.Podrejenost redovnikov cerkveni oblasti45. Naloga cerkvene hierarhije je skrbeti za božje ljudstvo in ga voditi na bogate pašnike (prim. Ezk 34,14); zato spada v njeno področje, da s svojimi postavami modro ureja izvrševanje evangeljskih svetov, s katerimi se na prav poseben način pospešuje ljubezen do Boga in do bližnjega. Učljivo poslušna navdihom Svetega Duha tudi sprejema pravila, ki jih predlože odlični možje in žene, jih še dalje ureja in avtentično potrjuje. Razen tega s svojo oblastjo nadzira in varuje ustanove, nastale na raznih krajih z namenom graditi skrivnostno Kristusovo telo, ter jim tako pomaga, da morejo rasti in uspevati v skladu z duhom ustanoviteljev.Da bi bilo čimbolj poskrbljeno za potrebe celotne Gospodove črede, more papež na temelju svojega prvenstva nad vso Cerkvijo v splošno korist vsako ustanovo za teženje po popolnosti in posamezne člane teh ustanov izvzeti izpod jurisdikcije krajevnega ordinarija in podrediti samo sebi. Podobno morejo te ustanove biti puščene ali izročene lastnim patriarškim oblastem. Člani sami morajo v skladu s posebno obliko svojega življenja izpolnjevati obveznost do Cerkve in pri tem izkazovati po določbah cerkvenega prava spoštovanje in pokorščino škofom zaradi njihove pastoralne oblasti v delnih Cerkvah in zaradi potrebne edinosti in sloge v apostolskem delovanju.Cerkev s svojo odobritvijo redovniško življenje ne le dviga k dostojanstvu cerkvenopravnega stanu, ampak ga tudi s svojim liturgičnim dejanjem napravlja za Bogu posvečen stan. Cerkev namreč z oblastjo, ki ji je izročena od Boga, sprejema zaobljube redovnikov, s svojo javno molitvijo prosi od Boga pomoči in milosti tem redovnikom, jih priporoča Bogu in jim podeljuje duhovni blagoslov, ko njihovo daritev povezuje z evharistično žrtvijo.Posvetitev z evangeljskimi sveti je treba visoko ceniti46. Redovniki naj se z vso vnemo prizadevajo, da bi po njih Cerkev vernim in nevernim res vsak dan bolje razodevala Kristusa: ko je na gori zatopljen v molitvi ali ko množicam oznanja božje kraljestvo, ko ozdravlja bolne in pohabljene ter spreobrača grešnike k boljšemu življenju, ali ko blagoslavlja otroke in vsem izkazuje dobrote, a je vedno pokoren volji Očeta, ki ga je poslal.Vsi naj končno dobro vedo, da zaobljubitev evangeljskih svetov, čeprav je združena z odpovedjo dobrinam, ki jih je nedvomno treba zelo ceniti, kljub temu ne nasprotuje resničnemu razvitju človeške osebnosti, ampak mu je po svoji naravi v kar največji prid. Sveti namreč vsakomur, ki se jih po svoji osebni poklicanosti prostovoljno oklene, nemalo pomagajo k očiščenju srca in k duhovni svobodi, stalno prebujajo gorečnost ljubezni in imajo, kakor potrjuje zgled tolikerih svetih ustanoviteljev, zlasti moč, da krščanskega človeka upodobijo po

30

tistem načinu deviškega in ubožnega življenja, ki si ga je izbral Kristus Gospod in ki se ga je oklenila tudi njegova deviška Mati. Naj nihče ne misli, da se redovniki s svojo posvetitvijo odtujijo ljudem ali da postanejo nekoristni v zemeljski družbi. Kajti čeprav včasih niso naravnost v pomoč svojim sodobnikom, so jim vendarle v Kristusovi ljubezni na globlji način prisotni in z njim duhovno sodelujejo, da bi graditev zemeljske družbe vedno temeljila v Gospodu in da bi bila k njemu usmerjena, da se ne bi morda zastonj trudili tisti, kateri jo zidajo.Prav zato koncil potrjuje in hvali može in žene, brate in sestre, ki v samostanih ali v šolah in bolnišnicah ali v misijonih z vztrajno in s ponižno zvestobo prej omenjenemu posvečenju delajo čast Kristusovi nevesti in izkazujejo vsem ljudem raznovrstne velikodušne usluge.Sklep47. Vsakdo pa, ki je poklican k izvrševanju svetov, naj vneto skrbi, da bo v poklicu, ki ga je vanj poklical Bog, vztrajal in se še bolj odlikoval, v obilnejšo svetost Cerkve in v večjo čast ene in nedeljive Trojice, ki je v Kristusu in po Kristusu studenec in izvir vse svetosti.

31

7. poglavje: ESHATOLOŠKI ZNAČAJ POTUJOČE CERKVE IN NJENO ZEDINJENJE Z NEBEŠKO CERKVIJO

Eshatološki značaj naše poklicanosti v Cerkvi48. Cerkev, v katero smo v Kristusu Jezusu poklicani vsi in v kateri po božji milosti dosegamo svetost, bo dosegla dovršitev šele v nebeški slavi, ko bo prišel čas prenovitve vsega (Apd 3,21). Tedaj bo s človeškim rodom v Kristusu popolnoma prenovljen tudi ves svet, ki je tesno zvezan s človekom in se po njem približuje svojemu namenu (prim. Ef 1,10; Kol 1,20; 2 Pt 3,10-13).Ko je bil namreč Kristus povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12,32 gr.). Ko je vstal od mrtvih (prim. Rim 6,9), je poslal učencem svojega oživljajočega Duha in je po njem svoje telo, ki je Cerkev, napravil za vesoljni zakrament odrešenja. Sedeč na Očetovi desnici neprestano deluje v svetu, da bi ljudi privedel v Cerkev, jih po njej tesneje združil s seboj in jih s tem, ko jih hrani s svojim lastnim telesom in krvjo, napravljal deležne svojega poveličanega življenja. Tista prenovitev torej, ki nam je obljubljena in ki čakamo nanjo, se je v Kristusu že začela, napreduje s pošiljanjem Svetega Duha in se po njem nadaljuje v Cerkvi, v kateri po veri spoznavamo tudi smisel našega časnega življenja, ko v upanju na prihodnje dobrine dovršujemo delo, katerega nam je Oče izročil na svetu, in ko tako delamo za svoje zveličanje (prim. Flp 2,12).Poslednji časi so torej že prišli do nas (prim. 1 Kor 10,11) in prenovitev sveta je že nepreklicno odločena in na neki stvarni način že vnaprej izvršena. Cerkev je namreč že na tem svetu odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo. A dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13), nosi potujoča Cerkev v svojih zakramentih in ustanovah, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega sveta, ki prejde. Saj sama živi med stvarstvom, ki vse dotlej vzdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje razodetja božjih otrok (prim. Rim 8,19-22).Združeni s Kristusom v Cerkvi in zaznamovani s Svetim Duhom, »ki je ara za našo dediščino« (Ef 1,14), se v resnici imenujemo in smo božji otroci (prim. 1 Jn 3,1), a se še nismo prikazali s Kristusom v slavi (prim. Kol 3,4), v kateri bomo podobni Bogu, ker ga bomo gledali, kakršen je (prim. 1 Jn 3,2). Zatorej »dokler smo v telesu, potujemo ločeno od Gospoda« (2 Kor 5,6) in sami pri sebi zdihujemo mi, ki imamo prvine Duha (prim. Rim 8,23), in želimo biti s Kristusom (prim. Flp 1,23). Ista ljubezen pa nas priganja, naj bolj živimo njemu, ki je za nas umrl in vstal (prim. 2 Kor 5,15). Prizadevamo si torej, da bi bili v vsem všeč Gospodu (prim. 2 Kor 5,9) in si nadevamo božjo bojno opravo, da bi se mogli ustavljati hudičevim zvijačam in se ob hudem dnevu postaviti v bran (prim. Ef 6,11-13). Ker pa ne vemo ne dneva ne ure, moramo biti, kakor nas Gospod opominja, stalno čuječi, da bi bili po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja (prim. Heb 9,27) vredni stopiti z njim na ženitnino in biti prišteti med blagoslovljene (prim. Mt 25,31-46) in da nam ne bo kakor malopridnim in lenim služabnikom (prim. Mt 25,26) ukazano iti v večni ogenj (prim. Mt 25,41), v zunanjo temo, kjer »bo jok in škripanje z zobmi« (Mt 22,13 in 25,30). Kajti preden bomo zakraljevali s poveličanim Kristusom, se bomo mi vsi prikazali »pred Kristusovim sodnim stolom, da sleherni prejme po tem, kar je v telesu delal, dobro ali hudo« (2 Kor 5,10). Ob koncu sveta bodo, »kateri so delali dobro, vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi« (Jn 5,29; prim. Mt 25,46). Mislimo torej, da »se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (Rim 8,18; prim. 2 Tim 2,11-12), in močni v veri pričakujemo »blaženega upanja in veličastnega prihoda velikega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa« (Tit 2,13), »ki bo preobrazil naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu« (Flp 3,21) in 32

prišel, »da se poveliča v svojih svetih in se izkaže čudovitega v vseh, kateri so verovali« (2 Tes 1,10).Združenost nebeške Cerkve s potujočo Cerkvijo49. Dokler torej ne pride Gospod v svoji slavi in vsi angeli z njim (prim. Mt 25,31) in dokler mu ne bo, potem ko bo končana smrt, vse podvrženo (prim. 1 Kor 15,26-27), potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo, in spet drugi uživajo slavo, ko »jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je«. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega ter prepevamo isto himno slave našemu Bogu. Vsi namreč, ki so Kristusovi in imajo njegovega Duha, se zaraščajo v eno Cerkev in so med seboj zedinjeni v Kristusu (prim. Ef 4,16). Zedinjenje potnikov z brati, ki so zaspali v Kristusovem miru, se nikakor ne pretrga, temveč se, kakor uči stalna vera Cerkve, s skupno deležnostjo pri duhovnih dobrinah še okrepi. Ker so namreč nebeščani tesneje zedinjeni s Kristusom, zato celotno Cerkev krepkeje utrjujejo v svetosti, žlahtnijo češčenje, ki ga Cerkev izkazuje Bogu tukaj na zemlji, in na mnogotere načine prispevajo k nadaljnji graditvi Cerkve (prim. 1 Kor 12,12-27). Kajti odkar so bili sprejeti v domovino in bivajo pri Gospodu (prim. 2 Kor 5,8), ne nehajo po njem, z njim in v njem prositi za nas pri Očetu, darujoč zasluženja, ki so jih pridobili na zemlji po edinem sredniku med Bogom in ljudmi, Kristusu Jezusu (prim. 1 Tim 2,5) tako, da so v vseh stvareh služili Gospodu in dopolnjevali, kar manjka Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev (prim. Kol 1,24). Njihova bratska skrbnost je v zelo veliko oporo naši slabosti.Kako se uresničuje občestvo med potujočo in nebeško Cerkvijo50. V globoki zavesti te medsebojne povezanosti celotnega skrivnostnega telesa Jezusa Kristusa, je potujoča Cerkev že od prvih časov krščanske vere z veliko pobožnostjo gojila spomin na rajne in je zanje darovala tudi spravno-prosilna dela, »ker je sveta in zveličavna misel moliti za rajne, da bi bili grehov rešeni« (2 Mkb 12,46). O apostolih in Kristusovih mučencih, ki so s prelitjem svoje krvi dali najvišje pričevanje vere in ljubezni, pa je Cerkev vedno verovala, da so v Kristusu tesneje združeni z nami; in obenem z blaženo Devico Marijo ter s svetimi angeli jih je častila s posebno gorečnostjo in se pobožno priporočala pomoči njihove priprošnje. Tem so bili kmalu pridruženi še drugi, ki so od bliže posnemali Kristusovo devištvo in uboštvo, in končno ostali, katere je pobožnosti in posnemanju vernikov priporočalo odlično izvrševanje krščanskih kreposti in obdarjenost z izrednimi božjimi darovi.Ko namreč zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnje mesto (prim. Heb 13,14 in 11,10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne pod, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti. V življenju tistih, ki so sicer deležni naše človeške narave, a se popolneje preoblikujejo v Kristusovo podobo (prim. 2 Kor 3,18), razodeva Bog na živ način svojo navzočnost in svoj obraz. V njih nam Bog sam govori in nam daje znamenje svojega kraljestva, ki nas mogočno privlačuje, ko imamo nad seboj tolik oblak prič (prim. Heb 12,1) in takšna pričevanja za resničnost evangelija.Vendar pa ne obhajamo spomina svetnikov le zaradi njihovega zgleda, ampak še bolj zato, da bi se z izvrševanjem bratovske ljubezni okrepila enota vse Cerkve v Duhu (prim. Ef 4,1-6). Kajti kakor nas krščanska medsebojna združenost potnikov vodi bliže h Kristusu, tako nas

33

povezanost s svetniki združuje s Kristusom. Iz njega kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje samega božjega ljudstva. Kar najbolj se torej spodobi, da ljubimo te prijatelje in sodediče Jezusa Kristusa, pa tudi naše brate in odlične dobrotnike, da dajemo zanje Bogu dolžno zahvalo, da jih »ponižno kličemo in se za doseganje dobrot od Boga po njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki je edini naš Odrešenik in Zveličar, zatekamo k njihovim molitvam in njihovi mogočni priprošnji«. Saj vsako naše iskreno pričevanje ljubezni, ki ga izkazujemo nebeščanom, po svoji naravi teži h Kristusu in ima svoj cilj v njem, ki je »krona vseh svetnikov«, in po njem v Bogu, ki je čudovit v svojih svetnikih in v njih poveličan.Na najodličnejši način pa se naše zedinjenje z nebeško Cerkvijo uresničuje tedaj, ko zlasti v svetem bogoslužju, kjer po zakramentalnih znamenjih deluje na nas moč Svetega Duha, skupaj z družno radostjo prepevamo hvalnice božjemu veličastvu in vsi, iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva odkupljeni s Kristusovo krvjo (prim. Raz 5,9) ter zbrani v eno Cerkev, z eno samo pesmijo hvale poveličujemo troedinega Boga. Ko torej obhajamo evharistično daritev, se kar najtesneje zedinjamo z bogočastjem nebeške Cerkve; v občestvu namreč združeni obhajamo spomin najprej častitljive vedno Device Marije, pa tudi svetega Jožefa in apostolov, mučencev in vseh svetnikov.Koncilska dušnopastirska navodila51. To častitljivo vero naših prednikov glede življenjske povezanosti z brati, ki so v nebeški slavi ali se še po smrti očiščujejo, ta sveti zbor z veliko spoštljivostjo sprejema in znova razglaša odloke drugega nicejskega, florentinskega in tridentinskega cerkvenega zbora. Hkrati pa v svoji pastirski skrbi opominja vse odgovorne, naj si prizadevajo, da odpravijo ali popravijo, če so se tu in tam vgnezdile kake zlorabe, pretiravanja ali pomanjkljivosti, in naj vse obnovijo v polnejšo Kristusovo in božjo slavo. Uče naj torej vernike, da pravo češčenje svetnikov ni toliko v mnogoterosti zunanjih dejanj, ampak bolj v jakosti naše dejavne ljubezni, s katero za večji blagor nas samih in vse Cerkve iščemo »v življenju svetnikov zgled, v občestvu z njimi to, kar upamo, in v njihovi priprošnji pomoč«. Z druge strani pa naj vernike poučujejo, da naš stik z nebeščani, če je le razumljen v polnejši luči vere, nikakor ne zmanjšuje najvišjega češčenja, ki ga izkazujemo Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu, nasprotno: še bolj ga bogati.Kajti ko se v medsebojni ljubezni in v enem slavljenju presvete Trojice povezujemo drug z drugim vsi, ki smo božji otroci in v Kristusu ena družina (prim. Heb 3,6), ustrezamo notranji poklicanosti Cerkve in smo v predokusu deležni bogoslužja večne slave. Ko se bo namreč prikazal Kristus in se bo izvršilo poveličano vstajenje mrtvih, bo božje veličastvo razsvetlilo nebeško mesto in njegov svetilnik bo Jagnje (prim. Raz 21,23). Tedaj bo vsa Cerkev svetih v najvišji blaženosti ljubezni molila Boga in »Jagnje, ki je bilo žrtvovano« (Raz 5,12), enoglasno vzklikajoč: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast in slava in oblast na vekov veke« (Raz 5,13).

34

8. poglavje: BLAŽENA DEVICA MARIJA, BOŽJA MATI, V SKRIVNOSTI KRISTUSA IN CERKVE

1. Uvod

Marija v Kristusovi skrivnosti52. Ko je predobrotljivi in nad vse modri Bog hotel izvršiti odrešenje sveta, je poslal, »ko je prišla polnost časov, svojega Sina, rojenega iz žene ... da bi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4.5). »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja« je Božji Sin »prišel iz nebes. In se je učlovečil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek«. Ta božja skrivnost odrešenja se nam razodeva in se nadaljuje v Cerkvi, ki jo je Gospod ustanovil kot svoje telo in v kateri je treba, da verniki, ki se držijo Kristusa-glave in so v občestvu združeni z vsemi njegovimi svetniki, obhajajo tudi spomin »naprej častitljive vedno Device Marije, matere Boga in Gospoda našega Jezusa Kristusa«.Marija in Cerkev53. Devico Marijo namreč, ki je ob angelovem oznanjenju sprejela v svoje srce in v svoje telo Besedo in svetu prinesla življenje, priznavamo in častimo kot resnično mater Boga in Odrešenika. Zaradi zasluženja svojega Sina odrešena na odličnejši način in z njim zedinjena s tesno nerazdružljivo vezjo je obdarjena s to najvišjo nalogo in dostojanstvom, da je mati Božjega Sina in zato nad vse ljubljena hčerka nebeškega Očeta ter svetišče Svetega Duha. Po tem daru izredne milosti se daleč odlikuje pred vsemi drugimi stvarmi, nebeškimi in zemeljskimi. Obenem pa je po Adamovem rodu zvezana z vsemi ljudmi, ki naj bodo odrešeni; še več, »resnična mati (Kristusovih) udov je, … ker je z ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rodijo verniki, ki so udje one Glave«. Zato jo tudi pozdravljamo kot preodlični in docela edinstveni ud Cerkve ter kot podobo in najsijajnejši vzor Cerkve v veri in ljubezni, in katoliška Cerkev, poučena po Svetem Duhu, jo s čustvom otroške vdanosti časti kot najljubeznivejšo mater.Namen koncila glede nauka o Mariji54. Zato namerava cerkveni zbor, ko razlaga nauk o Cerkvi, v kateri božji Zveličar izvršuje odrešenje, skrbno osvetliti tako nalogo blažene Device v skrivnosti učlovečene Besede in skrivnostnega telesa kakor tudi dolžnosti odrešenih ljudi do božje Porodnice, Kristusove matere in matere ljudi, zlasti vernikov. Pri tem pa ne misli podati celotnega nauka o Mariji in tudi ne odločati glede vprašanj, ki jih teologi s svojim prizadevanjem še niso v polnosti osvetlili. V svoji pravici torej ostanejo mnenja, ki jih v katoliških šolah svobodno zastopajo glede nje, ki v sveti Cerkvi zavzema za Kristusom najvišje in nam najbližje mesto.2. Naloge blažene Device v redu odrešenja

Mesijeva mati v Stari zavezi55. Sveto pismo Stare in Nove zaveze ter častitljivo izročilo prikazujeta nalogo Odrešenikove Matere v redu odrešenja na vedno bolj jasen način in jo tako rekoč postavljata pred oči. Knjige 35

Stare zaveze opisujejo zgodovino odrešenja, v kateri se počasi in stopnjema pripravlja Kristusov prihod na svet. Ti prvotni dokumenti, kakor jih beremo v Cerkvi in razumevamo v luči nadaljnjega in popolnega razodetja, polagoma vedno jasneje osvetljujejo podobe žene, ki bo Odrešenikova Mati. V tej luči je Odrešenikova Mati preroško nakazana že v obljubi zmage nad kačo, tisti obljubi, ki je bila dana prvim staršem po njihovem padcu v greh (prim. 1 Mz 3,15). Podobno je Marija tista devica, ki bo spočela in rodila Sina, čigar ime bo Emanuel (prim. Iz 7,14; prim. Mih 5,2-3; Mt 1,22-23). Odlikuje se med tistimi Gospodovimi ponižnimi in ubogimi, ki z zaupanjem od njega pričakujejo in prejmejo odrešenje. Končno se z njo, vzvišeno sionsko hčerjo, po dolgotrajnem čakanju na izpolnitev obljube dopolnijo časi in vzpostavi se nov red odrešenja, ko Božji Sin iz nje privzame človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.Marija ob angelovem oznanjenju56. Oče usmiljenja pa je hotel, naj v božjih sklepih vnaprej določena mati pred izvršitvijo učlovečenja da svojo privolitev, da bi tako žena prispevala tudi k življenju, kakor je prispevala k smrti. To na najbolj vzvišen način velja o Jezusovi Materi, ki je dala svetu Življenje samo, ki vse prenavlja, in katero je Bog obogatil z darovi, vrednimi takšne naloge. Zato ni nič čudnega, če je pri cerkvenih očetih prišlo v navado, da so božjo Porodnico imenovali vso sveto in prosto vsakega madeža greha, na neki način oblikovano od Svetega Duha in narejeno za novo stvar. Od prvega trenutka s sijajem edinstvene svetosti obdarjeno nazareško Devico pozdravi angel ob oznanjenju po božjem naročilu kot »milosti polno« (prim. Lk 1,28), in Marija odgovori nebeškemu poslancu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Tako je Marija, Adamova hči, pritrdila božji besedi in postala Jezusova mati. In ko je z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejela odrešitveno božjo voljo, je sama sebe kot Gospodovo deklo popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in je tako pod njim in z njim služila po milosti vsemogočnega Boga skrivnosti odrešenja. Po pravici torej menijo cerkveni očetje, da je Bog Marijo uporabil ne kot zgolj pasivno orodje, temveč da je s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva. Marija je namreč, kakor pravi sv. Irenej, »s svojo pokorščino postala zase in za ves človeški rod vzrok odrešenja«. Zato neredki stari cerkveni očetje v svojem oznanjevanju radi z Irenejem trdijo: »Vozel Evine nepokorščine je bil razvozlan z Marijino pokorščino; kar je devica Eva zavezala s svojo nevero, to je devica Marija razvozlala z vero«; in v primerjavi z Evo imenujejo Marijo »mater živih« ter pogosto trdijo: »smrt po Evi, življenje po Mariji«.Marija v Jezusovi otroški dobi57. Ta zveza Matere s Sinom pri odrešilnem delu se kaže od časa Kristusovega deviškega spočetja pa do njegove smrti; najprej tedaj, ko je Marija hitro vstala in šla, da obišče Elizabeto in prejme od nje blagrovanje zaradi svoje vere v obljubljeno odrešenje, in ko je Jezusov predhodnik od veselja poskočil v materinem telesu (prim. Lk 1,41-45); potem ob rojstvu, ko je božja Porodnica vesela pokazala pastirjem in modrim svojega prvorojenega Sina, ki ni zmanjšal njene deviške nedotaknjenosti, marveč jo je posvetil. Ko pa ga je v templju, darujoč dar ubogih, postavila pred Gospoda, je slišala Simeona, kako je hkrati napovedal, da bo njen Sin znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, in da bo materino dušo prebodel meč, da se razodenejo misli iz mnogih src (prim. Lk 2,34-35). Ko so dečka Jezusa njegovi starši izgubili in ga z žalostjo iskali, so ga našli v templju, zaposlenega s tem, kar je bilo njegovega Očeta; in onadva Sinove besede nista razumela. Njegova mati pa je vse to ohranila in premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 2,41-51).

36

Marija v Jezusovem javnem delovanju58. V Jezusovem javnem življenju njegova Mati pomenljivo nastopa, in sicer že od začetka, ko je na svatbi v Kani Galilejski s svojo, iz usmiljena izrečeno priprošnjo nagnila Jezusa, da je storil prvi mesijanski čudež (prim. Jn 2,1-11). Med njegovim oznanjevanjem je sprejemala besede, s katerimi je Sin povzdigoval božje kraljestvo nad ozire in vezi mesa in krvi ter blagroval tiste, kateri poslušajo in ohranjajo božjo besedo (prim. Mr 3,35 vzp.; Lk 11,27-28), kakor je zvesto delala ona sama (prim. Lk 2,19 in 51). Tako je tudi preblažena Devica napredovala na romanju vere in vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom zvesto do križa, pod katerim je, ne brez božjega načrta, stala (prim. Jn 19,25) v globokem sočutju s svojim Edinorojencem in se z materinsko dušo pridružila njegovi daritvi, ko je ljubeče privolila v darovanje klavne žrtve, katero je sama rodila. In končno jo je Kristus Jezus sam, umirajoč na križu, dal za mater učencu z besedami: Žena, glej, tvoj sin (prim. Jn 19,26-27).Marija po Jezusovem vnebohodu59. Ker pa Bog skrivnosti človeškega odrešenja ni hotel slovesno razodeti prej, dokler ni izlil Svetega Duha, katerega je Kristus obljubil, vidimo apostole, kako so pred binkoštnim praznikom »enodušno vztrajali v molitvi, z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati« (Apd 1,14) in vidimo tudi Marijo, kako je s svojimi molitvami prosila za dar Duha, kateri je bil njo samo obsenčil že ob oznanjenju. Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; in Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena po svojem Sinu, Gospodu gospodov (prim. Raz 19,16) in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.3. Blažena Devica in Cerkev

Marijino duhovno materinstvo ne zatemnjuje Kristusovega sredništva60. Samo eden je naš srednik po apostolovih besedah: »Eden je srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse« (1 Tim 2,5-6). Marijina materinska naloga do ljudi na noben način ne zatemnjuje in ne zmanjšuje tega edinega Kristusovega sredništva, temveč razodeva njegovo moč. Ves zveličavni vpliv blažene Device na ljudi namreč ne izvira iz kake stvarne nujnosti, temveč iz dobrotne božje volje in priteka iz preobilja Kristusovih zaslug, se opira na njegovo sredništvo, je odvisen docela od tega sredništva in zajema iz njega vso svojo učinkovitost. Neposredno zedinjenje verujočih s Kristusom ni s tem niti najmanj ovirano, ampak olajšano.Marijino sodelovanje pri Odrešenikovem delu61. Devica Marija je bila skupaj z učlovečenjem Božje Besede od vekomaj vnaprej določena za božjo Mater in je po sklepu božje previdnosti postala na tej zemlji vzvišena mati božjega Odrešenika, na docela edinstven način velikodušna družica in ponižna Gospodova dekla. Ko je Kristusa spočela, rodila, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah. S tem nam je postala mati v redu milosti.

37

Trajnost Marijinega materinstva62. To Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja - od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih. Vzeta namreč v nebesa te zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice in srednice. Vendar je to mišljeno tako, da dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega srednika, nič ne odvzame in nič ne doda.Nobena stvar se namreč nikdar ne more z učlovečeno Besedo in Odrešenikom postaviti v isto vrsto. Toda kakor so Kristusovega duhovništva na različne načine deležni tako služabniki svetišča kakor verno ljudstvo in kakor se ena sama božja dobrota v stvareh na različne načine stvarno razliva, tako tudi edino Kristusovo sredništvo ne izključuje, marveč prebuja v stvareh raznovrstno sodelovanje, prihajajoče iz edinega vira.Takšne podrejene Marijine naloge se Cerkev ne obotavlja odkrito priznavati, jo stalno izkuša in polaga vernikom na srce, naj se pod tem materinskim varstvom Srednika in Odrešenika tesneje oklepajo.Marija podoba Cerkve63. Devica Marija je po daru in nalogi materinstva, ki jo združuje z njenim Sinom in Odrešenikom, ter po svojih edinstvenih milostih in nalogah najtesneje združena tudi s Cerkvijo. Božja Porodnica je, kakor je učil že sv. Ambrož, podoba Cerkve glede vere, ljubezni in popolnega zedinjenja s Kristusom. Saj v skrivnosti Cerkve, ki je tudi sama po pravici dobila ime matere in device, je zavzela Devica Marija prvo mesto, ker je na vzvišen in edinstven način vzornica device in matere. Ne da bi spoznala moža, je v veri in pokorščini po obsenčenju s Svetim Duhom rodila na zemlji samega Sina nebeškega Očeta, ko je kot nova Eva brez slehernega dvomljenja verovala ne stari kači, ampak božjemu slu. Rodila pa je Sina, katerega je Bog postavil za prvorojenca med mnogimi brati (Rim 8,29), to je med verniki, pri katerih rojstvu in vzgoji sodeluje z materinsko ljubeznijo.Devištvo in materinstvo Cerkve po Marijinem vzoru64. Ko Cerkev zre na Marijino skrivnostno svetost in posnema njeno ljubezen ter zvesto izvršuje Očetovo voljo, postane po verno sprejeti božji besedi tudi ona sama mati; z oznanjevanjem in s krstom namreč rodi za novo in neumrljivo življenje otroke, spočete od Svetega Duha in rojene iz Boga. Tudi ona je devica, ker neokrnjeno in čisto ohranja Ženinu dano besedo in ker v posnemanju Matere svojega Gospoda z močjo Svetega Duha na deviški način varuje neokrnjeno vero, trdno upanje in iskreno ljubezen.Marijine kreposti zgled Cerkvi65. Medtem ko je Cerkev v blaženi Devici že dosegla popolnost, v kateri je brez madeža in gube (prim. Ef 5,27), pa si verniki še prizadevajo, da bi zmagovali nad grehom in rastli v svetosti. Zato svoje oči dvigajo k Mariji, ki sveti vsemu občestvu izvoljenih kot zgled kreposti. Ko Cerkev

38

pobožno premišljuje o njej in zre nanjo v luči učlovečene božje Besede, prodira s spoštljivostjo v notranjost najgloblje skrivnosti učlovečenja ter se bolj in bolj upodablja po svojem Ženinu. Kajti Marija je vstopila v zgodovino odrešenja najgloblje in v sebi na neki način povzema in odseva največje verske skrivnosti. Zato oznanjevanje o njej in njej izkazovano češčenje vabi vernike k njenemu Sinu, k njegovi daritvi in k ljubezni do Očeta. Cerkev pa pri delu za Kristusovo slavo postaja bolj in bolj podobna svoji vzvišeni Vzornici s tem, da stalno napreduje v veri, upanju in ljubezni ter v vsem išče in izpolnjuje božjo voljo. Zato se Cerkev po pravici tudi pri svojem apostolskem delovanju ozira na njo, ki je rodila Kristusa, ki je bil prav zato spočet od Svetega Duha in rojen iz Device, da bi se po Cerkvi tudi v srcih vernikov rodil in rasel. Saj je Marija bila v svojem življenju zgled tiste materinske ljubezni, s katero morajo biti prežeti vsi, ki pri apostolskem poslanstvu Cerkve sodelujejo za preroditev ljudi.4. Češčenje blažene Device v Cerkvi

Bistvo in temelj češčenja Matere božje66. Marija je kot najsvetejša božja Mati, ki je bila udeležena pri Kristusovih skrivnostih, po milosti božji takoj za Sinom povišana nad vse angele in ljudi; zato ji Cerkev po pravici izkazuje posebno češčenje. Že od najstarejših časov so namreč bi. Devico častili pod naslovom »božje Porodnice«, pod katero varstvo se verniki v molitvi zatekajo v vseh svojih nevarnostih in potrebah. Zlasti od efeškega koncila dalje je češčenje, katerega je ljudstvo izkazovalo Mariji, čudovito naraslo v poveličevanju in ljubezni, v priporočanju Mariji in posnemanju - v skladu z njenimi lastnimi preroškimi besedami: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen« (Lk 1,49). To češčenje, kakršno je v Cerkvi vedno obstajalo, je si-cer docela edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od češčenja, kakršnega izkazujemo tako u-človečeni Besedi kakor tudi Očetu in Svetemu Duhu in katerega Mariji izkazovano češčenje kar najbolj pospešuje. Saj različne oblike pobožnosti do božje Matere, ki jih je Cerkev odobrila v okviru zdravega in pravovernega nauka, v skladu s časovnimi in krajevnimi razmerami ter pri-merno posebni naravi in značaju vernikov, dosegajo to, da ob češčenju Matere ljudje prav spo-znavajo Sina, ga ljubijo, poveličujejo in spolnjujejo njegove zapovedi, kajti zaradi njega je vse (prim. Kol 1,15.16) in v njem naj po sklepu večnega Očeta »prebiva vsa polnost« (Kol 1,19).Duh marijanskega oznanjevanja in pobožnosti67. Cerkveni zbor premišljeno uči ta katoliški nauk. Obenem opominja vse sinove Cerkve, naj češčenje blažene Device, zlasti liturgično, velikodušno pospešujejo; navade in oblike pobožnosti do nje, ki jih je v stoletjih priporočalo učiteljstvo Cerkve, pa naj visoko cenijo; in naj se s spoštljivostjo držijo tistega, kar je bilo v preteklih časih določeno glede češčenja Kristusovih podob ter podob blažene Device in svetnikov. Poleg tega živo opominja teologe in oznanjevalce božje besede, naj se enako skrbno ogibljejo vsakega napačnega pretiravanja kakor tudi prevelike ozkosrčnosti, ko razmišljajo o edinstvenem dostojanstvu božje Matere. Proučujoč pod vodstvom cerkvenega učiteljstva sveto pismo, cerkvene očete in učitelje ter cerkvena bogoslužja naj pravilno osvetljujejo naloge in prednosti Device Marije, ki imajo za svoj cilj vedno Kristusa, vir vse resnice, svetosti in pobožnosti. Skrbno naj se izogibljejo vsega, kar bi bodisi z besedo ali z dejanji moglo ločene brate ali kogar koli drugega zavajati v zmoto glede resničnega nauka Cerkve. Verniki pa naj pomnijo, da prava pobožnost ne obstoji v neplodnem in kratkotrajnem čustvu ne v kaki prazni lahkovernosti, temveč da izvira iz prave vere, katera nas vodi k priznavanju vzvišenosti božje Porodnice in nas vzpodbuja k otroški ljubezni do naše Matere ter k posnemanju njenih kreposti.

39

5. Marija, znamenje trdnega upanja in tolažbe potujočemu božjemu ljudstvu

Marija znamenje upanja božjemu ljudstvu68. Kakor pa je medtem Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan (prim. 2 Pt 3,10).Sklep69. Temu cerkvenemu zboru je v veliko veselje in tolažbo dejstvo, da tudi med ločenimi brati ne manjka takih, ki Materi Gospoda in Zveličarja izkazujejo dolžno češčenje, zlasti med vzhodnimi kristjani, ki se z gorečim navdušenjem in iskreno pobožnostjo zbirajo k češčenju vedno deviške božje Porodnice. Vsi verniki naj goreče molijo k Materi božji in k Materi ljudi, da bi tista, ki je s svojimi molitvami podpirala prve začetke Cerkve, tudi zdaj, ko je v nebesih povišana nad vse svetnike in angele, v občestvu z vsemi svetniki posredovala pri svojem Sinu, dokler se ne bodo vse družine narodov, bodisi da nosijo častno krščansko ime bodisi da svojega Odrešenika še ne poznajo, v miru in složnosti srečno združile v eno božje ljudstvo - v slavo presvete in nedeljive Trojice.

40

IZ AKTOV 2. VATIKANSKEGA VESOLJNEGA CERKVENEGA ZBORAOBVESTILA generalnega tajnika cerkvenega zbora na 123. generalni seji, dne 16. nov. 1964Postavljeno je bilo vprašanje, kakšna je stopnja teološke obveznosti nauka, ki je podan v osnutku o Cerkvi in predložen v glasovanje.Teološka komisija je v obravnavi spreminjevalnih predlogov glede tretjega poglavja osnutka o Cerkvi odgovorila na vprašanje s temi besedami:»Samo po sebi je jasno, da je treba besedilo koncila razlagati vedno v skladu s splošnimi pravili, ki so vsem znana.«Ob tej priliki opozarja teološka komisija na svojo izjavo z dne 6. marca 1964, katere besedilo tukaj podajamo:»Na podlagi običajnih koncilskih pravil in v skladu s pastoralnim namenom sedanjega koncila definira ta sveti zbor kot za Cerkev obvezen verski in nravni nauk samo to, kar kot takšno zbor sam jasno razglasi.Ostalo pa, kar sveti zbor predloži kot nauk vrhovnega cerkvenega učiteljstva, morajo vsi verniki in vsak posamezen izmed njih sprejeti in se tega držati v smislu mnenja svetega zbora samega; in ta smisel je v skladu s pravili teološkega razlaganja razviden iz predložene snovi ali iz načina izražanja.«Po naročilu višje oblasti dalje sporočamo očetom predhodno pojasnjevalno opombo k spreminjevalnim predlogom glede tretjega poglavja osnutka o Cerkvi. V duhu te opombe in v njenem smislu je treba razlagati in razumeti nauk, predložen v tem tretjem poglavju.PREDHODNA POJASNJEVALNA OPOMBA»Komisija je sklenila podati naslednje splošne pripombe, preden pretehta spreminjevalne predloge:1. Izraz ,zbor’ [collegium] ni mišljen v strogo pravnem pomenu, to je v pomenu skupnosti enakih, ki so svojo oblast prepustili predsedujočemu, marveč v pomenu stalne skupnosti [coetus], ki je njeno zgradbo [structura] in oblast treba razbrati iz razodetja. Zato je v odgovoru k spreminjevalnemu predlogu 12 o »Dvanajsterih« izrecno rečeno, da jih je Gospod postavil »na način zbora ali stalne skupnosti«. Prim. tudi spreminjevalni predlog 53 c. - Iz istega razloga se na več mestih uporabljata tudi besedi red [ordo] ali telo [corpus]. Vzporejanje med Petrom in ostalimi apostoli na eni strani ter med papežem in škofi na drugi strani ne vključuje prenosa izredne oblasti apostolov na njihove naslednike, pa tudi ne, kakor je samo po sebi jasno, enakosti med glavo in udi zbora, ampak samo sorazmernost [proportio-nalitatem] med prvim odnosom (Peter-apostoli) in drugim odnosom (papež-škofje). Zato je komisija določila, naj se v št. 22 ne piše »na isti [eadem]«, ampak »na podoben način [pari ratione]«. Prim. spreminjevalni predlog 57.2. Ud zbora postane kdo v moči škofovskega posvečenja in po hierarhičnem občestvu [communione] z glavo in udi zbora. Prim. št. 22 § 1 na koncu.

41

Posvečenje daje bitno (ontološko) deležnost pri svetih nalogah, kakor je nedvomno jasno iz izročila, tudi iz liturgičnega. Konstitucija namenoma uporablja besedo »pri nalogah« [munerum], ne pa besedo »pri oblasteh« [potestatum], ker bi mogli to zadnjo besedo razumeti kot za izvrševanje prosto [ad actum expedita] oblast. A da ima kdo takšno za izvrševanje prosto oblast, ji mora hierarhična oblast [auctoritas] dodati še kanonično ali pravno določitev. Ta določitev oblasti more obstajati v podelitvi posebne službe ali v označitvi podložnikov in se podeljuje po določbah, ki jih je odobrila vrhovna oblast. Takšna nadaljnja določitev se zahteva iz narave stvari, ker gre za naloge, ki jih mora opravljati več oseb, katere naj po Kristusovi volji skupaj hierarhično sodelujejo. Jasno je, da se je to »občestvo« [communio] uresničevalo v skladu s časovnimi okoliščinami v življenju Cerkve, preden je bilo v pravu uzakonjeno.Zato je izrecno rečeno, da se zahteva hierarhično občestvo z glavo Cerkve in z udi. Občestvo je namreč pojem, ki je bil v stari Cerkvi v veliki časti (kakor je še danes zlasti na Vzhodu). Ne jemljemo pa ga kot neko nedoločeno čustvo [affectus], ampak kot organsko stvarnost [realitas organica], ki terja pravno obliko in ki jo hkrati oživlja ljubezen. Zato je komisija skoraj soglasno določila, da je treba pisati: »v hierarhičnem občestvu« [in hierarchica communione]. Prim. spreminjevalni predlog 40 in tudi tisto, kar je pod št. 24 rečeno o kanoničnem poslanstvu.Dokumente papežev novejšega časa glede jurisdikcije škofov moramo razlagati v smislu te potrebne določitve oblasti.3. Rečeno je, da je »tudi« zbor, ki ga brez glave sploh ni, »nosilec vrhovne in polne oblasti nad vesoljno Cerkvijo«. To je potrebno priznati, da ne bi prišla v nevarnost polnost oblasti rimskega papeža. Zbor namreč nujno in vedno pojmujemo skupno z njegovo glavo, ki v zboru ohranja neokrnjeno svojo nalogo Kristusovega namestnika in pastirja vesoljne Cerkve. Z drugimi besedami: ni razlikovanja med rimskim papežem in škofi, če jih jemljemo skupaj, temveč med rimskim papežem posebej in rimskim papežem skupaj s škofi. Ker pa je papež glava zbora, more sam izvršiti nekatera dejanja, za katera škofje nikakor niso pristojni, npr. sklicati zbor in ga voditi, odobriti določbe za poslovanje itd. Prim. spreminjevalni predlog 81. Papežu, ki mu je poverjena skrb za vso Kristusovo čredo, pripada v skladu s potrebami Cerkve, ki se s časi spreminjajo, odločanje glede načina, kako naj se primerno izvaja ta skrb, ali osebno ali zborno. Rimski škof pri odrejanju, izpeljavi in potrjevanju zbornega izvajanja ravna, oziraje se na korist Cerkve, po svoji lastni razsodbi.4. Papež more kot vrhovni pastir Cerkve izvrševati svojo oblast ob vsakem času po svoji razsodnosti, kakor to zahteva njegova naloga sama. Zbor pa, čeprav vedno obstoji, ne deluje stalno v strogem pomenu [stride] zborno (collegialiter), kakor je znano iz cerkvenega izročila. Z drugimi besedami: zbor ni vedno »v polnem deju«, temveč deluje v strogem pomenu zborno le v presledkih in le v soglasju z glavo. Pravimo »v soglasju z glavo«, da ne bi to razumeli kot odvisnost od nekoga zunanjega. Pojem »soglasje« nasprotno opozarja na občestvo med glavo in udi in vključuje nujnost dejanja, ki pripada glavi kot taki. Izrecna trditev o tej stvari je v št. 22 § 2 in razlaga je prav tam ob koncu. Negativna formula »le« obsega vse primere; zato je razvidno, da je treba vedno izpolnjevati določbe, ki jih je odobrila vrhovna oblast. Prim. spreminjevalni predlog 84.V vsem se vidi, da gre za zvezo škofov z njihovo glavo, nikakor pa ne za delovanje škofov, ki bi bilo neodvisno od papeža. V primeru, da ni delovanja glave, škofje ne morejo delovati kot zbor, kakor je razvidno iz pojma »zbora«. To hierarhično občestvo vseh škofov s papežem je nedvomno zakoreninjeno v izročilu.42

N. B. Brez hierarhičnega občestva ne more nihče izvrševati bitno zakramentalne službe, ki jo je treba razlikovati od kanonično pravnega vidika. Komisija je bila mnenja, da se ni treba spuščati v vprašanja o dovoljenosti in o veljavnosti, ki jih prepušča razpravljanju bogoslovnih strokovnjakov, zlasti kar se tiče oblasti, ki se dejansko izvaja pri ločenih vzhodnih kristjanih in glede katere obstoje različna mnenja, kako jo je treba razlagati«.

43