DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Mejna osebnostna motnja v povezavi s kriminalom

Maj, 2015 Špela Murgelj

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

Zahvala

V prvi vrsti bi se rada zahvalila svojemu mentorju, izr. prof. dr. Igorju Arehu, za vso strokovno pomoč pri nastanku diplomskega dela. Iskrena zahvala gre tudi za vse znanje, ki ga mi je predal med študijem.

Potem bi se rada zahvalila svoji družini in prijateljem za vso podporo, spodbudo in potrpežljivost, tudi ko sem bila slabe volje.

Zahvaljujem se tudi vsem znancem, ki so kakorkoli pomagali pri nastajanju mojega

zaključnega dela.

3

Kazalo

Povzetek ........................................................................................... 5

Summary - Borderline personality disorder in relation to crime .......................... 6

1 Uvod ............................................................................................. 7

2 Osebnost ........................................................................................ 8

2.1 Zdrava in nezdrava osebnost ............................................................ 9

3 Osebnostne motnje ........................................................................... 10

3.1 Vzroki za razvoj osebnostne motnje .................................................. 13

3.1.1 Genetski dejavniki .................................................................. 13

3.1.2 Biofizična individualnost ........................................................... 14

3.1.3 Dispozicije temperamenta ........................................................ 14

3.1.4 Patogene pretekle izkušnje ....................................................... 14

3.2 Klasifikacija osebnostnih motenj ...................................................... 15

3.3 Odnos osebnostne motnje in duševne bolezni ....................................... 17

3.4 Osebnostne motnje v luči Krenbergove teorije ...................................... 19

3.4.1 Razvoj osebnosti po Krenberg-u .................................................. 19

4 Mejna osebnostna motnja ................................................................... 20

4.1 Definicija .................................................................................. 21

4.2 Značilnosti in simptomi ................................................................. 22

4.3 Diagnosticiranje .......................................................................... 24

4.4 Vzroki za nastanek mejne osebnostne motnje ...................................... 25

4.4.1 Vpliv dednosti ....................................................................... 26

4.4.2 Posebnosti delovanja centralnega živčnega sistema .......................... 26

4.4.3 Vpliv okolja in vzgoje .............................................................. 27

5 Zdravljenje mejne osebnostne motnje .................................................... 28

5.1 Skupinska analiza ........................................................................ 30

5.2 Hospitalizacija ........................................................................... 30

6 Kriminal in osebnostne motnje ............................................................. 31

6.1 Deviantna ravnanja ...................................................................... 31

6.2 Kriminalna dejanja ...................................................................... 32

6.3 Interakcija med osebnostnimi motnjami in kriminalom ............................ 32

6.4 Raziskava interakcije med duševnimi motnjami in kriminalom ................... 34

4

7 Razprava ....................................................................................... 35

8 Viri in literatura ............................................................................... 38

Kazalo tabel

Tabela 1: Osebnostne motnje DSM-IV ........................................................ 16

Tabela 2: Osebnostne motnje MKB-10 ....................................................... 17

5

Povzetek

Motnje osebnosti so sklop patoloških osebnostnih potez takšne intenzivnosti, da

privedejo do pomembnih motenj delovanja v psihi in v odnosih z drugimi. Zato se

vzporedno pojavljajo motnje v čustvovanju, doživljanju, odzivanju, vedenju ter

težave v medosebnih odnosih. Ne gre zanemariti ljudi, ki imajo kakršnokoli motnjo.

Ne glede na to, za kakšno motnjo gre, bodisi osebnostno bodisi duševno, je to lahko

zelo resen družben problem. Problem, ki se ne tiče samo posameznika, ki motnjo

ima. To zajema tudi vse ljudi, ki osebo z motnjo obkrožajo.

Borderline osebnostna motnja, ki jo bom predstavila v svojem diplomskem delu, je

najpogostejša osebnostna motnja. Za bordeline osebnostno motnjo ali mejno

osebnostno motnjo so značilni impulzivno vedenje, intenzivna čustva in strah pred

samoto. Zaradi teh in še številnih drugih značilnosti je njena sestava zelo

kompleksna, zato ljudje velikokrat zamenjajo s katero od drugih motenj, kot so

depresija, bipolarna motnja, itd.

Kot vse motnje, tudi mejna motnja vpliva na okolico. Za osebe s to motnjo so

značilni ne obvladovani izbruhi jeze in nihanje razpoloženja iz ene skrajnosti v drugo,

kar je lahko zelo naporno za njihove bližnje. Okolica največkrat ne ve, kako se

odzivati ob takem stanju. Najhuje je, da njihovo obnašanje lahko privede do

deviantnih dejanj, lahko celo do hujših dejanj, kot so kriminalna dejanja.

Zaradi narave mejne osebnostne motnje imajo lahko dejanja takšnih oseb tudi hujše

posledice. Da bi se izognili tem ravnanjem, je potrebno, da bližnji ali okolica

prepoznajo nenormalno vedenje in tudi primerno ukrepajo. Ukrepajo tako, da mu

nudijo strokovno pomoč oziroma mu nudijo zdravljenje, ki je za tovrstno motnjo

potrebno.

Ključne besede: osebnost, duševne motnje, mejna osebnostna motnja, deviantna

ravnanja, kriminal

6

Summary - Borderline personality disorder in relation to

crime

Personality disorders are a set of pathological personality traits such intensity that

resulted in significant dysfunction in the human psyche and in relationships with

others. Therefore, the parallel occurring disorders in feeling, experiencing, response,

behavior and problems in interpersonal relationships. Do not overlook people who

have any kind of disorder. Irrespective of the type of problem, either personally or

mentally, it can be a very serious social problem. The problem, which does not

concern the only individual who has a disorder. This includes all the people who

surround the person with the disorder.

Borderline personality disorder, which I will present in my thesis, is the most

common personality disorder. For bordeline personality disorder is characterized by

impulsive behavior, intense feelings and fear of loneliness. Because of these and

many other features that its composition is very complex, because of that people

often blend with any of the other disorders such as depression, bipolar disorder, etc.

Like any disturbance to the limit disturbance impact on the environment. Their

uncontrollable outbursts of anger and mood swings from one extreme to another can

be very tiring for their loved ones. Surroundings often do not know how to react

when such a condition. The worst part is that their behavior can lead to deviant acts,

even to serious offenses of criminal offenses.

Due to the nature of borderline personality disorder can occur up to serious

consequences caused by their actions. To avoid this behavior, it is necessary that the

near surroundings or familiy recognize abnormal behavior and take appropriate

action. Measure so that it provides professional assistance or providing a treatment

that is required for this species disorder.

Keywords: personality, mental disorder, Borderline personality disorder, deviant

behavior, crime

7

1 Uvod

Vsi občasno pridemo v konflikt z družbo ali s samim seboj, vendar to še ne pomeni,

da smo duševno ali osebnostno moteni. Ko v različni literaturi berem o simptomih

duševnih motenj, se mi poraja vprašanje, kje je meja med še »normalnim« vedenjem

in abnormalnim vedenjem.

Borderline osebnostna motnja ali mejna osebnostna motnja je ena izmed duševnih

motenj, ki doleti 4% celotne populacije (Kernberg in Michels, 2009). Prva hipoteza

diplomske naloge je, da je ljudi z mejno osebnostno motnjo relativno malo, govorimo

o 10 odstotkih populacije. Zanimajo me predvsem definicija, simptomi in značilnosti

te osebnostne motnje. Značilnost te motnje je intenzivna čustvena nestabilnost. Ti

ljudje imajo pogosto težave z zaznavanjem sebe, z vzpostavitvijo odnosov z drugimi

ljudmi, prav tako pa imajo probleme v vedenju. Spremembe nevrotransmiterjev so

povezane s posebnimi motnjami pri vzburjenju čustev (Friedl, 2006). Večina

avtorjev, ki sem jih zasledila v literaturi, pa se složno strinja, da je glavni vzrok za

nastanek te osebnostne motnje v vzgoji matere. Iz tega naslova je nastala tudi

hipoteza, da je vzrok za nastanek mejne osebnostne kriva predvsem napačna vzgoja

staršev. Tu gre predvsem za vzgojo, v kateri je prisotna čustvena in spolna zloraba

otroka.

Smotrno je, da v svojem zaključnem delu opredelim definicijo osebnosti in

osebnostne motnje. Seveda je teh definicij osebnosti več, skušala bom izluščiti

najpomembnejše in najzanimivejše ter jih predstaviti na najpreprostejši način. V

enem izmed strokovnih del sem zasledila, da je spoznavanje osebnosti ena izmed

najzahtevnejših nalog psihologije. Mislim, da lahko lažje razumeš definicijo in

nastanek osebnostne motnje, če vsaj delno poznaš definicijo osebnosti.

Zadnja hipoteza je, da ti ljudje velikokrat storijo kriminalno dejanje. Mejna

osebnostna motnja je v interakciji z deviantnim ravnanjem, v nekaterih primerih

pride celo do kriminalnega ravnanja. Zato se bom dotaknila kriminalnega dela

problema, ki se kaže v okolici. Za lažji vpogled bom najprej podala definicijo

deviantnega ravnanja in kriminala ter kakšne so razlike med njima. Skušala bom

raziskati čim več primerov dejanj (predvsem kriminalnih dejanj) ljudi z osebnostnimi

motnjami.

Zavedam se, da so tako osebnostne kot tudi duševne motnje resen problem.

Predvsem, ko te motnje vplivajo na okolico in povzročijo hujše posledice dejanj ljudi

s temi motnjami. Tukaj imam v mislih predvsem uboj/umor kot posledico

kriminalnega dejanja.

8

2 Osebnost

Osebnost je psihofizična celota, ki obsega vse telesne, duševne in vedenjske lastnosti

po katerih se posameznik razlikuje od ostalih. Vsak človek je enkratna in individualna

osebnost. Osebnost ima svojo trajnost in doslednost. Prav to daje vsakemu

posamezniku njemu lastno istovetnost (osebnostno identiteto). To pomeni, da je

osebnost ista, ne glede na čas, razmere in spremembe (Musek, 1997). Z željo, da bi

poznali značilnosti sebe ali drugih oseb, se sprašujemo, kaj smo, kdo smo, kakšni

smo? Vse to se sprašujemo zato, da bi vedeli, kaj lahko drug od drugega pričakujemo,

da bi znali predvideti posameznikovo obnašanje in temu ustrezno ravnati, ter da bi se

znali prilagoditi drug drugemu (Musek, 2001). Temeljna vprašanja psihologije

osebnosti lahko tako povzamemo kot vprašanja psihofizične integracije, medosebnih

razlik in osebnostnega razvoja (Musek, 1993).

V številnih definicijah osebnosti je govora o odnosu med organizmom in okoljem. V

tem odnosu nastajajo in se uresničujejo osebnostni potenciali. Osebnost je sama v

določeni meri plod delovanja okolja na nas (zlasti socialnega), plod našega

prilagajanja temu okolju, pa tudi tega, kako sami okolje prilagajamo. Osebnostne

značilnosti se oblikujejo pod vplivom treh temeljnih dejavnikov osebnostnega razvoja

(dednosti, okolja in samodejavnosti), pri čemer izvirajo iz posameznika samega, iz

situacij, v katerih se nahaja, ali pa iz interakcije med posameznikom in situacijo.

Osebnostno strukturo tvori veliko število osebnostnih lastnosti, ki jih razvrščamo v

štiri velika področja: konstitucijo, temperament, značaj in sposobnosti. Na vsakem

od teh področij skuša psihološka znanost odkriti osnovne, najbolj kompleksne

dimenzije (temeljne dimenzije osebnosti), s katerimi je mogoče pojasniti kar največ

razlik med posamezniki (Musek, 1997).

Številni avtorji vidijo bistveno določilo osebnosti v notranji naravi človeka, njegovem

»jazu«, ki naj bi ga posameznik nosil v sebi. Vsak posameznik je osebnost zase, niti

dve osebi ne moreta biti identični, kar se imenuje osebnostna individualnost.

Osebnost je kompleksna in je organizirana celota, ki zajema različne elemente in

dimenzije. Nekateri trdijo, da je osebnost proces, ki se skozi zgodovino razvija.

Razvija in spreminja se lahko tudi v danem trenutku, njen razvoj pa se projicira tudi

v perspektivo, v prihodnost (Musek, 1982). Celoten človekov razvoj posameznika,

izkušnje, dogodki, ki so se zgodili ali se dogajajo, nas določa v prihodnosti.

Zaradi boljše preglednosti in organiziranosti je nastal strokovni termin »velikih pet«.

Empirično delo se je najprej usmerilo horizontalno, na strukturo in medsebojne

odnose med temi petimi faktorji. Ni pa se usmerjalo vertikalno, na procese, ki so v

ozadju vedenjskih razlik znotraj posamezne dimenzije. V tem pet-faktorskem modelu

9

je pet med seboj različnih dimenzij. V vsaki dimenziji je več osebnostnih lastnosti.

Prva dimenzija je ekstravertiranost v kateri so posamezniki družabni, ekspresivni,

energični, dominantni itd., na drugi strani pa so introvertirani posamezniki, ki so tihi,

vase zaprti itd. Druga dimenzija govori o posameznikovi sprejemljivosti ali

prijaznosti, ki se nanaša na motivacijo vzdrževanja pozitivnih odnosov z drugimi. Pri

tej dimenziji je vpliv okolja najmočnejši. Vestnost, kot naslednja dimenzija, so

avtorji označili kot pripravljenost slediti avtoriteti in se prilagoditi družbenim

normam. To vključuje lastnosti, ki se nanašajo na socialno-vedenjski in kognitivni

nadzor nad seboj (odgovornost, pozornost, redoljubnost…). Kot četrto dimenzijo so

opredelili čustveno stabilnost. Nevrotičnost odraža medsebojne razlike v doživljanju

sveta kot ogrožajočega, problematičnega in stresnega. Taki ljudje so največkrat

anksiozni, ranljivi, frustrirani, nagnjeni k doživljanju krivde… Zadnja dimenzija je

odprtost za izkušnje ali intelekt. Ta faktor je osredotočen na intelektualno aktivnost,

domišljijo in kulturno sofisticiranost (Avsec, 2007).

Obstaja več teorij o osebnosti, ki želijo predstaviti izvor, vpliv, različnost in

strukturo osebnosti. Zaradi razsežnosti pojma nobena teorija ne more v celoti zajeti

vseh vidikov osebnosti. Avtor osebnost opredeljuje kot posameznikov izviren in

sorazmerno trajen način razmišljanja, čustvovanja in vedenja. Prav tako pa avtor ne

zanemarja posameznikovih telesnih značilnosti. Množico teorij osebnosti lahko

razdelimo v štiri skupine: psihodinamične teorije, teorije osebnostnih potez,

socialno-kognitivne teorije in humanistične teorije (Areh, 2007).

Kot smo videli, je veliko različnih definicij. Nobene definicije ne moremo popolnoma

ovreči. Hkrati pa nobena definicija ne zajema celotnega spektra pojma osebnosti,

ravno zaradi njegove razsežnosti in kompleksnosti. Meni ljuba, mogoče ravno zaradi

svoje preprostosti, je Eysenckova definicija. Ta definicija pravi, da je osebnost bolj

ali manj stabilna in trajna organizacija značaja, temperamenta, intelekta in telesne

konstitucije neke osebe, ki določa njeno značilno prilagajanje svojemu okolju

(Musek, 1997).

2.1 Zdrava in nezdrava osebnost

Glede na problematiko zaključnega dela je smotrno, da se vprašamo kakšna je

normalna osebnost, o kateri govori avtor članka (Osebnostne motnje v luči

Kernbergove teorije). Za normalno osebnost je značilno urejeno pojmovanje sebe in

drugih. Integriran pogled nase in na druge pomeni tudi zmožnost za zrelo odvisnost.

To pomeni zmožnost čustvenega vlaganja v druge in ob tem vzdrževanje trdnega čuta

avtonomije, pa tudi zmožnost doživljanja skrbi za druge. Druga značilnost normalne

osebnosti, ki izhaja iz identitete, je širok spekter čustvenih dispozicij. Pri normalni

10

osebnosti so čustva kompleksna in dobro uravnana, pri čemer tudi razmeroma močna

čustvena doživetja ne bodo pripeljala do izgube nadzora nad impulzi. Tretji vidik

normalne osebnosti je zrel in povezan sistem ponotranjenih vrednot. Ta sistem je

stabilen, razmeroma neodvisen od zunanjih povezav z drugimi in individualiziran.

Naslednja značilnost normalne osebnosti je primerno in zadovoljivo uravnavanje

spolnih, odvisnostnih in agresivnih motivov, ki jih subjektivno doživljamo kot

potrebe, strahove, želje in impulze (Friedl, 2006).

Ljudje z zdravo osebnostjo so s svojim življenjem zadovoljni. Drugim se zdijo na

splošno dobro prilagojeni življenju. Dosegajo večino svojih ciljev, se uspešno

spopadajo z izzivi in se po nevšečnostih hitro postavijo na noge. Ljudje z nezdravo

osebnostjo pa svoje življenje opisujejo kot neizpolnjeno in nesrečno; navadno so

nezadovoljni s tem, kar jim življenje ponuja. Drugi jih vidijo kot neprilagojene za

življenje. Ti ljudje težko nadzorujejo svoja čustva in se navadno le stežka učinkovito

povezujejo z drugimi. Vsakemu je na določenih življenjskih področjih občasno težko.

Pri razlikovanju zdrave osebnosti od nezdrave imajo pomembno vlogo naslednje

dimenzije: prilagodljivost, obvladovanje čustev, zanesljivost, učinkovitost v

medosebnih odnosih, čustvena uravnovešenost, sprejemanje samega sebe, ustrezno

zaznavanje realnosti in zmernost (Elliot in Smith, 2013).

Da bi predvideli posameznikovo obnašanje in se njegovemu obnašanju primerno

odzvali, je zelo pomembno, da poznamo definicijo osebnosti. Mogoče je še bolj kot

definicija pomembno to, da poznamo osebnost posameznika. Pri osebnostnih

motnjah, predvsem mejni osebnosti motnji, je to še kako pomembno. Če poznamo

osebnost posameznika in značilnosti motnje, lažje pomagamo osebi s to motnjo.

Pomagamo ji kot nekdo, ki ji je blizu ali kot strokovna pomoč.

3 Osebnostne motnje

Termina sociopat in psihopat sta danes predvsem laični kategoriji, ki se ju uradne

psihiatrične taksonomije izogibajo. Zlasti za psihopatsko osebnost velja, da pokriva

preveč raznovrstnih, celo izključujočih se simptomov, da bi sploh lahko imela kakšno

resno diagnostično veljavo. Gre torej za popularen izraz, namenjen za označitev

vsega problematičnega, nerazumnega, od prevladujočih moralnih norm odklonskega

vedenja, ki ga lahko spremlja nasilje. Tak termin je sporen tudi zato, ker gre pri

njegovi uporabi praviloma tudi za krčevit poskus postaviti nerazumna vedenja onkraj

domačega, tradicionalnega, »normalnega« vedenja. Kljub vsemu pa angleški pravni

red termin psihopat še vedno priznava (Šterk, 2007).

11

Ljudje že od nekdaj označujemo ljudi za čudake in norce, tiste, ki se vedejo drugače

od pričakovanega. Uporabljamo tudi izraz psihopat, ki v prevodu iz grščine pomeni

človeka, ki trpi na svoji duši. Takih ljudi je kar nekaj. Po mnenju večine pa pomeni

predvsem osebo, ki s svojim vedenjem ogroža druge in povzroča različne nevšečnosti.

Ta izraz pa skušamo nadomestiti s pojmom motene osebnosti. S tem pojmom

združujemo vse določljive načine posebnega vedenja, vključno s tistim, ki je za

družbo moteče in nevšečno. Vsak ima svojo posebnost, ki nikomur ni nevarna, lahko

pa je tudi resnejša, vendar jo človek goji sam ali pa morda v razmerju s partnerjem

ali manjšo skupino ljudi. Pri tem pa ne gre za osebnostno motnjo (Kobal, 2009).

Osebnostne motnje lahko opredelimo kot skrajno poudarjenost nekaterih osebnostnih

potez. Tako poudarjene osebnostne poteze so bolj ali manj trajne, neprilagodljive in

nespremenljive. Zaradi njih je človekovo vedenje, mišljenje in čustvovanje povezano

s težavami v odnosih s soljudmi in družbo, sam človek ali njegova okolica pa zaradi

tega trpi. Po definiciji je razvidno, da je osebnostna motnja bolj socialna, kot pa

medicinska diagnoza. Ko torej govorimo o osebnostni motnji te ali one vrste, ne

govorimo o kakšni duševni bolezni, pač pa o vedenjski motnji, ki je posledica

osebnostne motenosti (Tomori in Ziherl, 1999).

Osebnostne motnje razvrščamo v duševne motnje, za katere so značilne dolgotrajne

motnje vedenja in mišljenja. Zaradi nefleksibilnosti in prodornosti teh vzorcev lahko

povzročijo resne težave osebam, ki so jih te motnje prizadele. Strokovnjaki in

raziskovalci so skupnega mnenja, da gre za motnjo takrat, ko neko posameznikovo

vedenje bistveno odstopa od pričakovanj kulture oz. družbe. Prve vzorce motnje

lahko zasledimo že v zgodnji odraslosti, ko se pojavijo večje stresne situacije. Te

motnje običajno ljudje ne zaznajo do svojih 20-ih ali celo 30-ih let, niti se jih ne

diagnosticira (Grohol, 2013).

Motnje osebnosti so stalni vzorci neprilagojenega in nefleksibilnega mišljenja,

občutenja in delovanja, ki povzročajo subjektivno trpljenje pri družbenem ali

poklicnem delovanju. Posamezniki z motnjami imajo težave pri odzivanju na

spremembe in zahteve, ki so neizbežen del vsakdanjika. Namesto tega pogosto sami

sebi otežujejo položaj, s tem ko izzovejo negativne odzive pri drugih, sprejemajo

napačne odločitve in s tem sklenejo začarani interpersonalni krog, ki ironično

izpolnjuje njihova lastna pričakovanja in fantazije (Erić, 2012).

Kot že rečeno motnje predstavljajo trajen vzorec notranjega izkustva in vedenja, ki

pomembno odstopa od pričakovanj posameznikovega kulturnega okolja, in se kažejo

na naslednjih področjih: kogniciji, čustvovanju, medosebnih odnosih ali nadzoru

impulzov. Niso posledica psihofizioloških efektov ali substanc, splošnega somatskega

12

stanja ali drugih mentalnih motenj. Ti vzorci so prodorni, nefleksibilni in stabilni,

pojavljajo se že v otroštvu ali adolescenci in se nadaljujejo v odrasli dobi (Benedik,

2000).

Osebnost je v nenehni interakciji z okoljem in tudi sama s seboj. Tako so tudi ostale

motnje izraz osebnosti, saj motnje osebnosti pojmujemo širše. Vsak psihopatološki

simptom se bolj ali manj odraža v osebnosti, ne glede na to, ali je ta njena

posledica, vzrok ali zgolj sočasni pojav (Benedik, 2000).

Za osebe z moteno osebnostjo je značilno, da se v precejšnjem delu vede v skladu s

splošnimi pravili, in da je njena inteligentnost primerna izkušnjam in izobrazbi. Ker

pa je motnja prodorna, je stik njenega nosilca s svetom in/ali s samim seboj

drugačen od splošnega in pričakovanega, po navadi precej psihopatološki. Motenost

je nekakšen vložek v bolj ali manj normalno osebnost, vendar prav ta vložek stalno

ali občasno povzroča resne nevšečnosti. Drugi ljudje so do takšnega vedenja

odklonilni in jih izrivajo na družbeni rob. Motena oseba pa se postopoma obda z

oklepom, ki ga drugi še bolj prezirajo. S tem pa se položaj motenih oseb še dodatno

zaplete (Kobal, 2009).

Vsak posameznik se vpraša, kje je meja med še normalnim vedenjem in nenormalnim

oziroma abnormalnim vedenjem. Tu lahko rečem, da avtor zelo dobro in na preprost

način ponazori, kje je meja med normalno osebnostjo in osebnostno motnjo.

Osebnostne motnje se lahko v blažji obliki pojavljajo tudi pri tako imenovanih

normalnih osebnostih. Tako se lahko take poteze pokažejo le tedaj, ko je tak človek

v težki, krizni situaciji, če pa so te iste poteze stalne in so očitne že kot odziv na

manjše oziroma vsakdanje obremenitve, potem imajo že značaj osebnostne motnje

(Tomori in Ziherl,1999).

Nenormalnost lahko opredelimo kot odstopanje od povprečja. Med drugim je

nenormalnost nezmožnost ustreznega delovanja v družbi. O nenormalnosti govorimo

tudi pri skrajni predvidljivosti ali nepredvidljivosti vedenja posameznika. Ko pa se

oseba vede deloma predvidljivo, govorimo o normalnosti. Meja med primernim ali

neprimernim vedenjem je odvisna od kulturnih običajev in vrednot ter

zdravorazumskega presojanja. Odvisna pa je tudi od družbenih norm in pravil (Areh,

2007).

V členu o neprištevnosti (265. člen Zakona o kazenskem postopku) je v 3. odstavku

omenjena trajna duševna motenost. Ta se nanaša na motnje osebnosti, ki so po

mednarodni klasifikaciji DSM IV definirane kot trajen vzorec notranjega doživljanja in

vedenja, ki pomembno odstopa od pričakovanj kulturnega okolja posameznika in se

odraža vsaj na dveh od naslednjih področjih: kogniciji (način zaznavanja in

13

doživljanja sebe, drugih in dogodkov v okolici), čustvovanju (razpon, intenziteta,

ustreznost čustvenega odziva), medosebnih odnosih in/ali kontroli impulzov. Gre za

trajne, toge in stabilne vzorce, ki vodijo h klinično pomembnim subjektivnim

težavam ali okvaram na socialnem, profesionalnem in drugih področjih

posameznikovega delovanja, ki pa niso posledica ali znak druge duševne motnje,

somatskega stanja ali učinkov substanc. Te motnje se začnejo že v otroštvu ali

adolescenci in se nadaljujejo v odrasli dobi (Pavšič, 2011).

Obvladovanje osebnostne deviantnosti je eden resnih družbenih problemov. Zdi se,

kot da je človeštvo na pomembnem razpotju. Če naraščajočega deviantnega vedenja

ne bomo zmožni obvladovati na ustrezen, človeku primeren način, grozi človeštvu

somrak brez osebne in družbene varnosti. Pri tem pa bi se izgubljal tudi smisel

življenja samega (Kobal, 2009).

3.1 Vzroki za razvoj osebnostne motnje

Vzroki za razvoj osebnostne motnje so tisti, ki so nujno potrebni, zadostni in

dopolnilni. Nujno potrebni vzrok je tisti dogodek, ki se mora zgoditi, da sploh pride

do razvoja osebnostne motnje. Zadosten je tisti pogoj, ki že sam zase zadošča, da se

razvije določena patologija, ne da bi z njenim razvojem morali povezovati še druge

dejavnike. Dopolnilni vzroki so dejavniki, ki povečajo verjetnost, da se bo ta motnja

pojavila, vendar niso niti nujno potrebni niti ne zadoščajo za njen razvoj. Dopolnilni

vzroki največkrat vplivajo na obliko, v kateri se pojavlja patologija (Kores, 2011).

Uveljavila se je tudi delitev na predisponirane in pospeševalne dejavnike.

Predisponirani dejavniki so dopolnilni vzroki, ki navadno niso niti nujno potrebni niti

zadostni za nastanek motnje, temveč so le temelj za njen razvoj (npr. dednost,

ekonomski status, travmatični dogodek). Pospeševalni dejavniki se nanašajo na jasno

razmejene dogodke, ki so se zgodili kratek čas pred izbruhom manifestirane

patologije. Ti dejavniki prinesejo na površje ali vzpodbudijo pojav patološke

dispozicije, kar pomeni, da sprožijo izraz sicer prisotnega, vendar skritega

dispozicijskega dejavnika (npr. smrt bližnjega, ločitev) (Kores, 2011).

3.1.1 Genetski dejavniki

Vloga dednosti se ocenjuje z dokazi, ki pričajo o podobnosti v osebnostnih lastnostih

med družinskimi člani. Ti dejavniki so predispozicija za določeno osebnostno potezo,

vendar pa posamezniki s podobno gensko osnovo kažejo pomembne razlike v

simptomih. Takim posameznikom lahko pomagamo s psihološkimi terapijami. Genski

dejavniki imajo vlogo pri oblikovanju morfološkega in biokemičnega substrata

določene osebnostne poteze, vendar pa nikakor niso nujni za razvoj osebnostne

14

patologije in niti niso zadostni za razvoj patološkega vedenja. Lahko pa so fiziološka

osnova, ki osebo naredi dojemljivo za disfunkcijo pod pogoji stresa ali omogočajo

nagnjenost k temu, da se nauči vedenja, ki je socialno nesprejemljivo (Kores, 2011).

3.1.2 Biofizična individualnost

Nastanek patologije lahko razumemo s pomočjo poznavanja strukturne organizacije

in funkcionalnih značilnosti možganov. Pri tem pa ne smemo psiholoških funkcij

lokalizirati v natančnih regijah v možganih. Psihološki procesi izhajajo iz kompleksnih

in krožnih povratnih značilnosti možganskih aktivnosti. Razlike med posamezniki v

gostoti, razmejitvah in razvejanosti primerljivih možganskih regij nosijo neposredno

težo pri pojavljanju psiholoških funkcij. Pri fiziokemičnih procesih naletimo na visoko

stopnjo naravne variabilnosti med ljudmi. Vsak posameznik ima določen fiziokemični

vzorec, ki je popolnoma drugačen od ostalih (Kores, 2011).

3.1.3 Dispozicije temperamenta

Vedenjski vzorci, ki jih opazujemo v prvih nekaj mesecih življenja, so po izvoru bolj

biogeni kot psihogeni. Raziskovalci so se usmerili na preučevanje odnosa med

opazovanim vedenjem in razvojem, tudi razvojem patološke osebnosti. Našli so

mnoge dimenzije vedenja, na podlagi katerih je mogoče diferencirati vzorce

temperamenta pri otrocih. Zaporedje izkušenj vzpodbuja značilnosti, ki so se kazale

že v zgodnjem življenjskem obdobju. Do tega pride zato, ker je otrokovo prvotno

vedenje okolje preobrazilo tako, da je poudarilo njegovo prvotno vedenje. Vsak

otrok ima na biološki ravni temelječ vzorec senzitivnosti in dispozicij, ki izoblikujejo

naravo njegovih izkušenj. Interakcija med biološkimi dispozicijami in izkušnjami iz

okolja je natančno sestavljen sistem med seboj prepletenih vplivov (Kores, 2011).

3.1.4 Patogene pretekle izkušnje

Specifikacija biogenih vzrokov ne zadošča za ustrezno etiološko analizo. Čeprav lahko

jasno identificiramo biogene dejavnike, je nujno izslediti tudi razvojne izkušnje, ki

preobrazijo te okvare v manifestno obliko psihopatologije. To nam dokazuje dejstvo,

da lahko nekateri posamezniki z biološkimi okvarami učinkovito funkcionirajo,

medtem ko drugi, podobno prizadeti, podležejo psihopatologiji. Patološko vedenje,

ki ga prvotno povzročijo biološke abnormnosti, ni neposreden rezultat teh okvar,

temveč se pojavi v kompleksnem zaporedju interakcij, ki vključujejo izkušnje z

okoljem in učenje. Psihogene izkušnje lahko vodijo v patološko vedenje. Hude

travme, spremembe na socialnem področju ali drugi pritiski, lahko spreobrnejo

posameznikove normalne vedenjske vzorce in izzovejo patološke reakcije. Upoštevati

pa moramo, da so dogodki v otroštvu bolj pomembni pri oblikovanju osebnosti. V

15

nekaterih primerih lahko tudi kasnejše izkušnje spremenijo zgodnje vedenjske vzorce

(Kores, 2011).

3.2 Klasifikacija osebnostnih motenj

V Združenih državah Amerike je bilo stanje psihiatričnega zdravljenja zelo dobro, na

klinikah pa so uporabljali štiri različne klasifikacije. Tako so leta 1952 izdali enotno

klasifikacijo duševnih motenj, imenovano Diagnostični in statistični priročnik

duševnih motenj (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) ali DSM.

Priročnik ima 16 glavnih kategorij in predstavlja enkraten poskus, da bi se duševnim

motnjam približali na sistematičen in objektiven način, kljub temu, da klasifikacija ni

utemeljena z vzroki teh motenj, ampak so motnje samo opisane. Skozi leta se je ta

klasifikacija obnavljala in dobivala ustreznejšo vsebino, tako smo z leti pridobili

četrto izdajo DSM IV TR. Omenjeni priročnik osebnostne motnje opredeljuje kot

»trajne vzorce dojemanja, komuniciranja in razmišljanja o sebi, drugih in svetu, ki se

kažejo v najrazličnejših socialnih in medosebnih situacijah«. Ti vzorci so

nesprejemljivi in neprilagojeni ter povzročajo občutno ohromitev funkcionalnega

življenja posameznika in osebno stisko. Raziskovalci so mnenja, da osebnostne

motnje niso samo značilnosti posameznika, ampak so tesno povezane z relacijskim

okoljem teh ljudi (Erzar, 2007).

DSM-IV pozna deset kategorij,ki se nadalje delijo v tri skupine A,B in C.

16

Tabela 1: Osebnostne motnje DSM-IV

(vir: Erzar, 2007)

Skupina A (čudaške ali ekscentrične osebnostne motnje)

Paranoidna nezaupanje in sumničanje drugih, ki naj bi imeli hudobne naklepe

Shizoidna umik iz socialnih stikov in omejeno izražanje čustev v medosebnem okolju

Shizoitska zmanjšana sposobnost za intimne odnose, kognitivna in perceptivna popačenja in čudaško vedenje

Skupina B (dramatične osebnostne motnje)

Antisocialna nespoštovanje in kršitev pravic drugih

Narcistična samopoveličevanje v mislih in vedenju, potreba po občudovanju, odsotnost empatije

Histrionična pretirana čustvenost in iskanje pozornosti

Mejna nestabilni odnosi, samopodoba in afekt, slaba kontrola impulzov

Skupina C (tesnobne osebnostne motnje)

Izogibajoča socialna zavrtost, občutja neprimernosti, ter preobčutljivost za negativno oceno s strani drugih

Obsesivno-kompulzivna pretirana skrb za red, popolnost, miselno in na račun odprtosti, prožnosti in učinkovitosti

Odvisnostna pretirana potreba po skrbi s strani drugih, vedenje in strah pred ločitvijo

MKB-10 Mednarodna statistična klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih

problemov (International Classification of Diseases). Klasifikacija bolezni je sistem

kategorij, v katerega so uvrščene bolezni in stanja v skladu z izbranimi merili.

Deseta revizija je bila izdana leta 1992 in je zadnja v vrsti revizij klasifikacije, ki je

bila sprejeta leta 1893, kot Bertillonova klasifikacija ali Mednarodni seznam vzrokov

smrti. Naslov se je v zgodovini spreminjal, tako da je odražal vsebino in namen

priročnika. Postopno širjenje je preseglo zgolj bolezni in poškodbe, ves čas pa se je

ohranila kratica MKB.

17

Tabela 2: Osebnostne motnje MKB-10

(vir: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2008)

Statistični podatki o osebnostnih motnjah so dokaj nezanesljivi, ker se večina

osebnostno motenih svojih osebnostnih potez ne zaveda in nam dajejo dokaj

nezanesljive podatke o sebi. Dodatno zapletajo statistično oceno o prevalenci

osebnostnih motenj še kulturne razlike. Opisi osebnostnih motenj v MKB-10 in DSM-IV

veljajo predvsem za Evropo in Severno Ameriko. To pomeni, da je lahko določeno

vedenje, ki je v Evropi označeno za moteno, v azijski skupnosti povsem običajno in

normalno (Tomori in Ziherl, 1999).

3.3 Odnos osebnostne motnje in duševne bolezni

Osebnostne motnje in duševne bolezni je potrebno ločiti, ker lahko nastopajo vse

hkrati. Osebnost motnja je trajna in se kaže v človekovem vedenju, mišljenju in

čustvovanju že od konca odraščanja naprej. Znaki duševne bolezni ali druge motnje

pa niso trajni, pokažejo se po predhodnem »duševnem zdravju«. Duševne bolezni v

nasprotju z osebnostnimi motnjami nastopajo, tako kot druge bolezni, z začetkom,

potekom in remisijo. Zato je treba skrbno pretehtati, ali je pacient, ki kaže znake

takšne ali drugačne duševne motnje, v bistvu osebnostno moten.

Osebnostne motnje lahko predstavljajo dejavnik tveganja za nastanek nekaterih

drugih duševnih motenj. Osebnostna motnja je lahko patogena, kar pomeni, da ima

sposobnost povzročiti duševno bolezen. In obratno, ko osebnostna motnja lahko

F69 Neopredeljena motnja osebnosti in vedenja v odrasli dobi

F65 Motnje spolne preference

F66 Psihološke in vedenjske motnje, povezane s spolnim razvojem in naravnanostjo

F68 Druge motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi

F62Trajne osebnostne spremembe, ki jih ni mogoče pripisati možganski poškodbi

in bolezni

F63 Motnje navad in nagibov

F64 Motnje spolne identitete

Motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi (F60–F69)

F60 Specifične osebnostne motnje

F61 Mešane in druge osebnostne motnje

18

vpliva na klinično sliko kake druge duševne motnje. Torej je osebnostna motnja lahko

tudi patoplastična.

Nevroze so duševne motnje, ki imajo, tako kot vse druge duševne motnje, svoj

začetek, potek in remisijo, zato se je razvil izraz karakterna nevroza. Ti ljudje naj

namreč ne bi v svojem razvoju izoblikovali normalnega karakterja, pač pa kažejo bolj

ali manj trajno nevrotično motnjo (Tomori in Ziherl, 1999).

V praksi je težko ločiti med dolgotrajno prisotnostjo simptoma in osebnim vzorcem.

Disfunkcionalno vedenje, ki je rezultat osebnostnih značilnosti posameznika, tega

lahko privede v medosebne konflikte, kar sproža nove simptome. Tu se pojavlja

vprašanje, v kakšnem razmerju so normalne osebnostne lastnosti, motnje osebnosti

in duševne motnje. Ob tem Millon (1996) ponuja tri različne možnosti, ki opisujejo ta

odnos:

• po modelu občutljivosti naj bi psihosocialni stresorji načeli osebnostne

obrambe na različnih nivojih. Ko ni več možnosti za njihovo obvladovanje, se

pojavi duševna motnja. Klinični sindromi tako predstavljajo neke vrste

prilagoditvene reakcije, ki jih sprožajo zunanji dogodki in so v neposredni

zvezi z osebnostjo posameznika;

• po modelu zapleta daljša mentalna motnja prve osi povzroči osebnostne

spremembe;

• model bolezenske dovzetnosti. Po tej teoriji naj osebnost ne bi bila

neposredno vpletena v nastanek duševne motnje, vendar vpliva na njen

potek.

Seveda je možno, da so prisotne vse tri kombinacije. Trull pa dodaja še dodatno,

četrto možnost, in sicer osebnost in duševna motnja sta lahko manifestacija

skupnega etiološkega (neznanega) faktorja.

Določen sklop osebnostih lastnosti povečuje možnost razvoja osebnostnih in drugih

duševnih motenj ter določa vrsto motnje. Genetski faktorji sami po sebi ne

povzročajo motenj, če posameznik ni izpostavljen neugodnim razvojnim pogojem ali

stresnim situacijam.

Zaradi dimenzionalnega pristopa k merjenju osebnostnih motenj, se v zadnjem času

ti problemi rešujejo s pomočjo osebnostnih vprašalnikov in multivariantnih

statističnih metod, ki skušajo odgovoriti na vprašanje o temeljnih osebnostnih

potezah, ki so povezane z različnimi psihopatološkimi motnjami (Benedikt, 2000).

19

3.4 Osebnostne motnje v luči Krenbergove teorije

Za razumevanje težje osebnostne motnje je potrebno poznati normalen osebnostni

razvoj. Kernberg obravnava osebnostne motnje tako, da jih primerja z normalno

osebnostjo. Osnovne dimenzije v tem modelu so identiteta, čustva, vrednote in

motivi, pri čemer so osnovni gradniki vseh psiholoških struktur notranji objektni

odnosi (Friedl,2006).

Že od rojstva dalje izhajajo notranji objektni odnosi iz integracije vrojenih čustvenih

dispozicij in interakcij s skrbniki. Kadar otrok nenehno doživlja enako čustvo, se

čustveni spomini organizirajo in oblikujejo trajno čustveno predstavo oziroma

spominsko strukturo, ki je notranji objektni odnos. Osnovni notranji objektni odnosi

so dvojiški, kar pomeni, da so sestavljeni iz dveh predstav, predstave sebe in

predstave o drugi osebi v tem odnosu (Friedl,2006).

Identifikacijski sistemi so tri ravni ponotranjenja, ki jih sestavljajo objektne podobe,

podobe sebe in nagnjenj do posameznih čustvenih stanj. Te tri ravni so (Friedl,

2006):

• introjekcija (3. do 12. meseca): obnova in utrditev določenega odnosa z

okoljem;

• identifikacija (12. do 24. mesec): otrok lahko razlikuje posamezne vloge, in

posnema vedenje svoje okolice;

• identiteta (2. do 6. leta): gre za spoznavne zmožnosti, kot so načrtovanje,

pozornost, zmožnost sprejemanja dvoumnosti stvarnosti.

3.4.1 Razvoj osebnosti po Krenberg-u

Kernberg deli normalen razvoj posameznika na pet stopenj.

• Normalni avtizem (prvi mesec): razvije se nediferencirana podoba self-

objekta. Če je ta podoba obarvana libidno, se razvija pod vplivom ugodnih

dojenčkovih doživetij v interakciji z materjo. Zastoj na tej stopnji pripelje do

avtistične psihoze (Friedl, 2006).

• Normalna simbioza (2. do 8. mesec): značilna je utrditev dobrih self-

objektov,ki bo kasneje postala jedro egovega sistema selfa in se konča do

podob objekta. Da bi do tega prišlo, so nujno potrebni ugodni in nagrajujoči

odnosi z materjo. Z razvojem pride tudi do frustrirajočih in neprijetnih

doživetij, ki so obarvana s prvinskimi bolečimi in agresivnimi doživetji. Pri

močni travmi ali frustraciji lahko pride do regresivnega stapljanja dobrih

podob selfa. Zastoj ali nazadovanje pripeljeta do tega, da se ne oblikujejo

20

meje ega ali pa se ta meja izgubi. To je lastnost, ki je značilna za večino

depresij in depresivnih psihoz (Friedl, 2006).

• Diferenciacija podob sebe glede na podobe objekta (8 mesecev do 2 leti in

pol): prihaja do združevanja dobrih in slabih podob selfa v enoten pojem

selfa, kar pomeni, da se je v razvoju oblikovala stalnost objekta. Patološko

nazadovanje na to stopnjo je značilna za mejno organizacijo osebnosti

(Friedl, 2006).

• Integracija podob sebe in podob objekta ter razvoj višje ravni intrapsihičnih

objektnih odnosov (dve leti in pol do šest let): za to stopnjo je značilna

integracija libidno investiranih in agresivno investiranih podob v končni

sistem. Hkrati pa se dokončno utrdijo intrapsihične strukture ego, superego in

id. Do patogenih konfliktov prihaja med egom in preveč strogim in

kaznovalnim superegom. Zaradi potlačevanja se oblikuje id. Postane seštevek

tistih objektnih odnosov , ki so nesprejemljivi zaradi nevarnih in s krivdo

obarvanih doživetij. Ta doživetja izvirajo iz zgodnjih, čustveno močno

obarvanih odnosov s pomembnimi objekti iz okolja, predvsem z materjo.

Oblikuje se tudi superego, ki gre skozi procese integracije libidnih in

agresivnih podob. Neuspešna integracija superega pomeni, da primitivne in

sadistične lastnosti superega niso povezane in so zato še naprej dejavne.

Druga oblika neuspele integracije superega pa povzroči, da se patološko

združijo sadistični predhodniki superega in ego-ideal (Friedl, 2006).

• Utrditev super ega in integracija ega (od šestega leta naprej): zmanjšanje

poudarjenega nasprotja med egom in superegom in utrditve ego-identitete.

To pomeni utrditev pojmovanja sebe ter podob sveta. Večja kot je povezanost

podob sebe in objekta, večja je sposobnost stvarnejšega presojanja drugih.

Neuspehe in konflikte lažje prebrodimo, če je notranji svet zrelejši in globlji.

Če je razvoj ponotranjenih objektnih odnosov neuspešen, ima to za posledico

občutek praznine. Te osebe si težko prikličejo v spomin ljudi iz preteklosti ter

svoja doživetja z njimi. Občutek praznin je posledica pomanjkanja libidnega

pojmovanja sebe. Z drugimi besedami: ker kot otrok ni doživel ljubezni,

varnosti in topline s strani matere in drugih, ne premore ljubezni do drugih,

niti do sebe (Friedl, 2006).

4 Mejna osebnostna motnja

Glavna problematika mojega zaključnega dela bo ravno borderline osebnostna

motnja ali mejna osebnostna motnja (MOM). Kot že samo ime pove, gre tukaj za

21

osebnostno strukturo, ki je na meji med psihozo in nevrozo. Podrobneje si bomo

pogledali definicijo, simptome, vzroke in zdravljenje te motnje. Ker gre za hudo

osebnostno motnjo, se bomo dotaknili še tega, do kakšnih posledic lahko pride.

Mejna osebnostna motnja je resen problem na področju osebnostnih motenj, saj je

ljudi z to motnjo izredno veliko. Podatki se med seboj malenkost razlikujejo, gibljejo

pa se nekje med 4% in 6% celotne populacije. Ta odstotek je večji, kot pri

shizofreniji in bipolarni motnji skupaj. Med klinično populacijo je zastopanost te

motnje nekje med 15% in 20% (Kernberg in Michels, 2009).

Mejna osebnostna motnja ali borderline osebnostna motnja je najpogostejša in

najbolj uničujoča osebnostna motnja, ki v zmedo in obup pahne tako tiste, ki trpijo

za njo, kot tudi njihove bližnje (Elliot in Smith, 2013).

Mejna osebnostna motnja se začne nekako izražati že v adolescentnem obdobju.

Nekateri avtorji so ugotovili, da se razsežnosti te motnje z leti manjšajo, in da pri

starejših ljudeh celo izginejo. Pogosto ljudje s to motnjo živijo sami in so

neporočeni. Izobrazba ljudi z mejno osebnostno motnjo je praviloma nižja od

izobrazbe oseb ostale populacije. Urbano življenje naj bi bilo polno stresa in naj bi

zlahka privedlo do motenj osebnosti. Prav tako je kakovost življenja v središču mesta

nasploh nižja in zaradi tega je stopnja simptomatskih psihičnih motenj večja. Na

podlagi tega so prišli do ugotovitev, da pacienti z mejno osebnostno motnjo živijo v

gosteje naseljenih urbanih mestih, najpogosteje v centru mesta (Erić, 2012).

Razvoj posameznika je zapleten, vedno zajema interakcijo narave ter vzgoje. Čeprav

lahko v skrajnih primerih eno ali drugo prevlada kot determinanta patologije, je

vedno bolj verjetno, da je na delu zapletena interakcija, ko je izhod manj skrajen,

mejen (Erić, 2012).

4.1 Definicija

Mejna osebnostna motnja je dolgotrajna motnja v osebnostnem razvoju, za katero je

značilna intenzivna čustvena nestabilnost. Vpliva na to, kako človek čuti samega

sebe, kako vzpostavlja odnose z drugimi in kako se vede.

Za mejno osebnostno motnjo je značilen vedenjski vzorec, v katerem prevladujejo

intenzivni in kaotični odnosi s spremenljivimi in skrajnimi stališči do drugih oseb in

tudi samega sebe. V skrajni obliki se ljudje z mejno osebnostno motnjo zatekajo k

samodestruktivnemu vedenju, so afektivno nestabilni in impulzivni ter nimajo

jasnega občutka identitete. Poskusi samomora so lahko odziv na zavračanja in

razočaranja v interpersonalnih odnosih. Posamezniki pogosto nihajo med

doživljanjem sebe in drugih kot povsem dobrih, jih idealizirajo. Po drugi strani pa jih

imajo v nekem trenutku za slabe in jih omalovažujejo. V trenutkih krize, zavrnitve ali

22

pod vplivom raznih substanc in alkohola, lahko doživijo psihotične zlome, ki lahko

trajajo od nekaj ur do nekaj dni. Kažejo šibak nadzor nad občutki in impulzi, ki lahko

vodijo k agresivnemu vedenju (Erić, 2012).

Problem pri vzpostavljanju trdne identitete, nezaupanje, problemi pri obvladovanju

jeze in drugih čustev ter impulzivno vedenje, to so značilnosti mejne osebnostne

motnje. Gre za vztrajen vzorec nestabilnosti v medosebnih odnosih, samopodobi,

čustvovanju in izrazito impulzivnost (Šterk, 2007).

Ker so nekateri simptomi in znaki podobni drugim motnjam, jih lahko hitro zamešamo

z drugimi motnjami ali jih celo poistovetimo. Vseeno pa je to samostojna motnja.

Posamezniki so nestanovitni v svojih čustvenih reakcijah, so nezanesljivi v

medosebnih odnosih in imajo močno izkrivljeno samopodobo (Kobal, 2009).

Kaže se v strahu pred zavrnitvijo in izgubo, izrazitem nihanju v samospoštovanju in

nestabilnosti medosebnih odnosov, občutki praznine in dolgočasja. Pogosto zaidejo v

čustvene stiske in krize ter se nagibajo k samomorilnemu vedenju (Tomori in Ziherl,

1999).

Avtor je mnenja, da gre za motnjo razpoloženja, za prepletanje simptomov manije in

depresije oz. hitro izmenjavanje maničnosti in depresivnosti. Mejne osebnosti trpijo

za neke vrste čustveno hemofilijo. To pomeni, da nimajo mehanizmov »strjevanja

čustev«, ki so potrebni, da bi krotili svoje izbruhe (Auer, 2005).

Zajela sem različne avtorje, ki so si pa med seboj nekako enotni. Mnogi povezujejo

oziroma primerjajo mejno osebnostno motnjo z drugimi motnjami, predvsem s

shizofrenijo. Ravno zaradi podobnosti v simptomih in znakih.

4.2 Značilnosti in simptomi

Pri mejni osebnostni motnji gre za hudo motnjo v osebnostnem delovanju, za katero

so značilni čustvena nestabilnost, motnje identitete, slabo obvladovanje impulzov in

stalne težave v medosebnih odnosih. So bolj nezorganizirani kot nevrotični pacienti

in bolj integrirani kot psihotični (Zadravec, 2011). Mejna osebnostna motnja

prizadetim prinese jezo, bolečino in hudo trpljenje, trpijo tudi njihovi bližnji. Izraža

se kot zapletena mešanica dolgotrajnih vzorcev mišljenja, vedenja in čustvovanja, ki

uničujejo srečo, odnose in produktivnost. Ljudje s to motnjo težko nadzorujejo svoje

vzgibe, imajo težave pri stikih z drugimi, težko obvladujejo čustvene pretrese in

imajo včasih težave z dojemanjem realnosti. Različni ljudje imajo različne

simptome. Za postavitev diagnoze mejne osebnostne motnje mora oseba imeti vsaj

pet od devetih simptomov (Elliot in Smith, 2013).

1. Iskanje vznemirjenja: gre za impulzivno in samouničevalno vedenje. Ti ljudje

pogosto ogrožajo življenja in blagostanje drugih. Impulzivno vedenje sproži

23

naval adrenalina. Tvegana spolnost, zloraba substanc, nenadzorovano

zapravljanje, prenažiranje in brezobzirno vedenje so dejanja, s katerimi

izražajo svojo impulzivnost (Elliot in Smith, 2013).

2. Samopoškodovanje: ljudje s tem simptomom lahko grozijo ali celo skušajo

storiti samomor. Lahko najdejo tudi druge načine, da si škodijo, kot so na

primer ožiganje s cigaretami, lomljenje kosti itd. Ta simptom vsebuje

določene parametre impulzivnosti. Vsako grožnjo je potrebno vzeti resno in

takoj poiskati strokovno pomoč (Elliot in Smith, 2013). S temi dejanji izražajo

čustveno bolečino in preverjajo, ali je drugim mar zanje (Erić, 2012).

3. Čustvena nestabilnost: ljudje z mejno osebnostno motnjo doživljajo zelo

skrajna čustvena nihanja. V enem trenutku se počutijo na vrhu sveta, že v

naslednjem pa tonejo v brezno obupa. Taka nihanja so intenzivna in navadno

trajajo nekaj minut ali ur (Elliot in Smith, 2013). Gibljejo se od občutja, da je

z njimi vse v redu, do občutja totalnega obupa (Erić, 2012).

4. Eksplozivnost: pogosti so silni napadi jeze in besa. Dogodki, ki sprožijo napad

besa, so lahko za druge ljudi povsem nepomembni. Osebe z mejno osebnostno

motnjo se ravno zaradi svojega neprimernega vedenja večkrat znajdejo v

navzkrižju z zakonom (Elliot in Smith, 2013). Občutijo intenzivno jezo, ki je

močnejša od tiste, ki jo zahteva situacija, in jezo zelo težko nadzorujejo.

Pogosto kričijo na druge, so sarkastični itd. (Erić, 2012).

5. Strah pred zavrnitvijo: obsesivno so zaskrbljeni, da bi jih ljubljena oseba

zapustila. Zaradi strahu se zdijo prisesani na partnerja, odvisni od njega in

neizmerno ljubosumni. Paradoksalno pa ta obsesija po bližini ljubljene osebe

navadno odbija (Elliot in Smith, 2013). Pogosto si zamišljajo, da jih drugi

zapuščajo. Skušajo se izogniti zapustitvi, tako da se, na primer, fizično

oklepajo drugih, ko ti skušajo oditi (Erić, 2012).

6. Motnje identitete: nezmožnost oblikovanja stalnega in jasnega občutka

identitete. Ljudje s tem simptomom nase včasih gledajo dobrodušno, včasih

pa se samozaničujejo. Manjka jim tudi jasen občutek za vrednote in namen

(Elliot in Smith, 2013). Pacienti z mejno osebnostno motnjo doživljajo pogoste

spremembe pri občutenju lastne vrednosti. V nekem trenutku so s seboj

zadovoljni, v naslednjem hipu pa imajo o sebi slabo mnenje. Glede svoje

identitete so negotovi, neredko pa čutijo, kot da ne obstajali (Erić, 2012).

7. Praznina: praznina, ki jo občutijo znotraj sebe. Počutijo se zdolgočaseni,

osamljeni in neizpolnjeni (Elliot in Smith, 2013). Za paciente je značilen

občutek praznine, počutijo se, kot da so prazni; kot da nimajo nikakršnih

24

občutkov ali pa se počutijo, kot da v njihovi notranjosti ni ničesar (Erić,

2012).

8. Nestabilni odnosi: pacienti z mejno osebnostno motnjo vidijo druge ljudi kot

povsem dobre ali pa povsem slabe, to mnenje pa se lahko spreminja iz dneva

v dan ali iz ure v uro. Ti ljudje se zelo pogosto hitro in močno zaljubijo. Novo

ljubezen postavijo na piedestal, ki pa se zruši ob najmanjšem razočaranju.

Njihovi bližnji zaradi pogostih menjav med oboževanjem in sovraštvom

doživljajo pravo čustveno bičanje (Elliot in Smith, 2013). Pacienti s to motnjo

imajo intenzivne odnose, polne konfliktov in prepirov. Pogosto se gibljejo od

občutka, da nekoga zares potrebujejo, do občutka, da si želijo stran od njega.

Pogosto pa občutijo razočaranje ali celo sovraštvo do ljubljenih oseb (Erić,

2012).

Ljudje s to motnjo dajejo vtis, kot bi bili nenehno v krizi. Razpoloženje jim močno

niha: v nekem trenutku so dostopni za razumen pogovor, v naslednjem trenutku so

potrti, čez čas pa se pritožujejo, da so prazni, ali da sploh ne vedo, kaj si v resnici

želijo. Njihovo vedenje je zelo nepredvidljivo. Boleča narava njihovega značaja se

odraža v dejanjih samopoškodb in ne prenesejo samote. Ker so tako odvisniški kot

gospodovalni, imajo viharne odnose. Z obrambnim mehanizmom projektivne

identifikacije poskušajo svoje nesprejemljive lastnosti ne samo projicirati v druge,

ampak jih tudi pripraviti do tega, da bi se obnašali v skladu z njihovimi predstavami.

Mejna osebnostna motnja spada po eni strani med blažje, po drugi pa zaradi trajnosti

motnje klinično pravzaprav med hujše in funkcionalno bolj motene. Sčasoma se lahko

motnja ublaži, življenje postane znosnejše in mirnejše (Auer, 2005).

4.3 Diagnosticiranje

Diagnosticiranje mejne osebnostne motnje je zelo kompleksno in težavno, kljub

obstoju diagnostičnih kriterijev (Auer, 2005). V tridesetih letih prejšnjega stoletja je

nastal izraz mejni ali borderline, za opis pacientov, ki so navidezno nihali med

nevrozo in psihozo. Nevroza, Freudov koncept, opisuje kopico čustev, kot so

tesnobnost, stiska in depresija. Ta neprijetna čustva domnevno izvirajo iz

nezavednega konflikta. Psihoza pa po drugi strani opisuje izgubo stika z resničnostjo,

kot so halucinacije, blodnje in dezorganizacija mišljenja (Elliot in Smith, 2013).

Motnje osebnosti se pogosto pojavijo v komoridni povezavi z drugimi psihičnimi

motnjami. Diagnosticiranje mejne osebnostne motnje je izjemno težko ali pa je

nemogoče, ker lahko pacientovo obnašanje v času diagnostičnega postopka izhaja

bolj iz prisotnosti epizodične motnje razpoloženja ali anksioznosti (Erić, 2012).

25

Obstajata dve povsem različni razumevanji izraza mejni. Pri starejši različici gre za

kategorijo pacientov, katerih osnovna psihopatologija je pomanjkanje integracije,

nestabilnost v medosebnih odnosih, šibko uravnavanje in nadzor nad afekti, vedno na

ravni nevrotičnih motenj. Pacienti so del srednje skupine, med psihozami in

nevrozami, ki je diagnostično povezana s težjimi motnjami po DSM. Najpomembnejše

dejstvo je, da to razumevanje mejnosti temelji na osnovni psihološki strukturi

takšnih pacientov, ne pa na površni fenomenologiji. Nanaša se na specifično motnjo

osebnosti iz skupine B po DSM. Ta zajema veliko karakteristik prvega pomena. V

bistvu bi bilo vse iz drugega tipa razumevanja mejne motnje vključeno v prvi tip.

Vendar bi bilo več primerov prvega tipa v DSM klasificiranih v okviru sistema kot

historična, narcistična, antisocialna osebnost iz skupine A ali C. Večina ameriških

psihiatrov ima nejasno razumevanje, zato se v tem smislu nahajajo nekje med

omenjenima dvema, ker so tisti psihoanalitično usmerjeni bližje prvemu

razumevanju, drugi pa so bližje drugemu (Kernberg in Michels, 2009).

4.4 Vzroki za nastanek mejne osebnostne motnje

Najnovejše raziskave kažejo, da so pri ljudeh z mejno osebnostno motnjo navadno

prisotne kombinacije genetskih vplivov in zelo težkih razvojnih dogodkov.

Znanstveniki pa ne morejo določiti enega samega vzroka, ki pripomore k nastanku

motnje (Elliot in Smith, 2013). S tem bi se strinjala, saj sem mnenja, da je potrebnih

več dejavnikov za nastanek tako težke motnje. Ni zadosten samo vpliv okolja ali

vzgoje, tu mora biti po mojem mnenju prisoten vsaj še kakšen dejavnik, ki prevesi

tehtnico v tej smeri, da nekdo postane osebnostno mejen. Kar dokazujejo tudi

raziskave, saj so pokazale, da je za razvoj mejne osebnostne motnje potrebno veliko

več kot le slaba vzgoja ali celo travmatični dogodki. Mejna osebnostna motnja nima

samo enega vzroka (Elliot in Smith, 2013).

Tudi kultura veliko pripomore k nastanku motenj in vpliva na način, kako ljudje

izražajo čustveno stisko. Simptomi mejne osebnostne motnje se v različnih kulturah

tudi različno pojavljajo. Današnja kultura teži k individualizmu, ki spodbuja k

napredku. Pretirana osredotočenost nase bistveno poveča tveganje za številne

telesne in čustvene težave, kot so na primer motnje hranjenja, alkoholizem,

depresija, iskanje vznemirjenja itd (Elliot in Smith, 2013). Vse omenjene težave

sovpadajo s simptomi mejne osebnostne motnje. Številni psihologi so mnenja, da naj

bi pretiran poudarek na »jaz« povzročal stres in pritiske, ki lahko vodijo v motnje

(Elliot in Smith, 2013).

26

4.4.1 Vpliv dednosti

Eden izmed dejavnikov za nastanek mejne osebnostne motnje je tudi dednost. Glede

dednosti si strokovnjaki pomagajo s študijami dvojčkov, ki imajo enako gensko

zasnovo. Ker so te raziskave drage in raziskovalci ne najdejo dovolj dvojčkov z

omenjeno motnjo, tovrstnih raziskav ni veliko. Rezultati pa so pokazali, da genetski

dejavniki prispevajo od 40 do 60 odstotkov k nastanku mejne osebnostne motnje.

Geni lahko spremenijo možgane tako, da se poveča verjetnost za impulzivnost in

močno čustveno odzivanje (Elliot in Smith, 2013). Pogosto imata tudi eden ali oba

starša mejne značilnosti. Čeprav ni dokazov o specifičnem genu te motnje, pa lahko

nedvomno podedujemo gensko ranljivost (predispozicijo) (Auer, 2005).

4.4.2 Posebnosti delovanja centralnega živčnega sistema

Raziskovalci proučujejo, kako biološka področja vplivajo na mejno osebnostno

motnjo. Ta področja so možganska kemija, struktura in funkcije. Živčne celice v

možganih komunicirajo med seboj s pomočjo kemičnih prenašalcev, ki jim pravimo

nevrotrasmiterji. Serotin, eden izmed nevrotrasmiterjev, naj bi igral pomembno

vlogo pri motnjah razpoloženja (Auer, 2005). Vključen je namreč v agresijo,

impulzivnost in stabilnost razpoloženja. Ni še točno znano kako se serotin porablja v

možganih. Vendar zdravila, ki povečujejo dostopnost serotina v možganih, niso

pomagala pri zdravljenju mejne osebnostne motnje, kakor denimo pri drugih

čustvenih težavah, kot je depresija. Zato še ni točno znano, kakšna naj bi bila

natančna vloga serotina pri tej motnji (Elliot in Smith, 2013). To, kar vidimo v

laboratoriju, se ne prenaša neposredno na vedenje neke osebe. Ne moremo ob

vsakem izpadu besa ali samopoškodbi zgolj z nevrotrasmiterji opravičevati

pacientovega vedenja. Osebnostno mejne osebe pogosto poročajo, da se pomirijo

šele po samopoškodbi, ta namreč sprošča endorfine, narkotikom podobne snovi, ki

prispevajo k zmanjševanju bolečin pri poškodbah (Auer, 2005).

V možganih najdemo številne strukture, ki predelujejo informacije, čustva in

dogodke. Raziskave so povezale mejno osebnostno motnjo s težavami v možganskih

predelih za obvladovanje čustev. Ljudje s to motnjo imajo odvečno sivo možganovino

v možganskem jedru za interpretacijo čustev. Imajo pa tudi manj sive možganovine v

osprednjem delu možganov, ki zavira čustva. Ravno zaradi tega se tako čustveno

odzivajo na dogodke, ki se drugim zdijo nepomembni, ter se težko pomirijo, ko so

razburjeni (Elliot in Smith, 2013).

Možgansko delovanje se nanaša na tendenco določenih možganskih področij, da se

pod določenimi pogoji aktivirajo brez te motnje. Možgani ljudi z mejno osebnostno

motnjo delujejo drugače, kot možgani ljudi brez te motnje. Sistem šestega čuta ali

27

občutka, da nekaj ni v redu, pri ljudeh s to motnjo, ne deluje pravilno. Posledično pa

ne zmorejo točno tolmačiti situacij in namenov drugih ljudi. Sistem izvršilne funkcije

pomaga ljudem sprejemati racionalne in premišljene odločitve. Te odločitve

upoštevajo tako pretekle izkušnje kot trenutne informacije in vzamejo v zakup tudi

morebitne posledice v prihodnosti. Pri ljudeh s to motnjo sistem ne deluje pravilno,

ravno zaradi tega se odzivajo in odločajo tako impulzivno (Elliot in Smith, 2013).

Nekatere študije so pokazale nenormalno aktivnost možganskih valov nad

temporalnim režnjem. Prav tako kažejo osebnostno mejni med spanjem določeno

možgansko aktivnost, znano kot skrajšano obdobje pred spanjem, kar je značilen

vzorec pred spanjem (Auer, 2005).

4.4.3 Vpliv okolja in vzgoje

Kot okoljske dejavnike so včasih poudarjali predvsem avtoritativnost in neizpeljano

ločitev od staršev. Danes pa večina avtorjev govori predvsem o kaotični

nepredvidljivosti vzgoje s hudim čustvenim zanemarjanjem otroka ter pretrganjem

objektnih vezi. Poudarjajo izjemno pomanjkljiv občutek matere za otrokove potrebe,

zaradi česar taka oseba kasneje vse življenje išče ljubezen in potrditev. Spet drugi pa

omenjajo spolno in fizično zlorabo, čustveno zanemarjanje, odraščanje v

nefunkcionalnih družinah in izgubo staršev v zgodnjem otroštvu. Večina avtorjev na

to gleda celovito. Psihopatologija staršev se na otroke prenaša tako genetsko kot

preko neustreznega družinskega okolja. Avtor tudi pravi, da je bil pri mnogih

osebnostno mejnih oče odsoten, matere pa so imele kakšno drugo motnjo (Auer,

2005). Strokovnjaki podpirajo teorijo, da dogodki iz otroštva močno vplivajo na

duševno zdravje v dobi odraščanja in odraslosti, prav tako močno vpliva vzgoja

staršev in vpliv okolja. Imeti pa moramo v mislih, da so otroci kar precej čustveno

odporni. Večina težav, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, se mora pojaviti v zelo

ekstremni obliki in/ali trajati daljše časovno obdobje, da bi se povečalo tveganje za

nastanek mejne osebnostne motnje. Pa še takrat morajo biti navadno prisotni še

biološki in kulturni dejavniki (Elliot in Smith, 2013).

Eden od ključnih dejavnikov za nastanek motnje je problematična vzgoja. Kadar so

ljudje v hudi stiski, se navadno spominjajo in osredotočajo na veliko več negativnih

kot pozitivnih dogodkov. Ko se počutijo bolje, so njihovi spomini na določene

dogodke nekoliko bolj pozitivni. Razveljavljanje čustev se nanaša na različne načine,

na katere starši zmanjšujejo pomen čustev otroka, ponižujejo otroka zaradi njegovih

čustev, čustva otroka zavračajo kot nepomembna in izključujejo čustvene izkušnje

otrok. Starši, ki razveljavljajo čustva svojih otrok, jim ob tem podajajo različna

sporočila, zaradi katerih se otroci naučijo dvomiti v lastne čustvene odzive, namesto

28

da bi jim zaupali. Najpogostejša sporočila s katerimi starši razveljavljajo otrokova

čustva so: ne smeš se počutiti tako; zakaj jočeš; pretiravaš, to pa ni res; prav tak si

kot tvoj oče; odrasti že; sebičen si; veliko premlad si, da bi poizkušal kaj takega.

Razveljavljanje čustev lahko otroka zelo prizadene, poleg tega se naučijo pasivnega

umika, da bi se izognili takim sporočilom, ali pa izkazovanja skrajnih čustev in

vedenj, da bi pritegnili priznanje in pozornost (Elliot in Smith, 2013).

Disfunkcialnost nastopi, ko sta starša močno sprta ali v nesoglasju. Če starši ne

razčistijo odkrito svojih konfliktov, se njihovi otroci ne naučijo veščin, ki so potrebne

za reševanje lastnih konfliktov. Disfunkcialnost nastopi tudi, kadar starši na svoje

otroke zvalijo obremenjujoče vloge in pričakovanja. Nekateri domovi so polni

neorganiziranega kaosa, ki pa je otrokom težko razumljiv in ga ne obvladajo.

Neurejen kaos moti tudi otrokovo razvojno izjemno pomembno nalogo učenja

uravnavanja ali nadzorovanja čustev (Elliot in Smith, 2013).

Raziskave so med drugim tudi pokazale, da ima visok odstotek ljudi z mejno

osebnostno motnjo izkušnje zlorabe v otroštvu. Zaradi tega nekateri strokovnjaki

menijo, da naj bi bila mejna osebnostna motnja pravzaprav zapletena oblika post-

travmatske stresne motnje. Vendar jih večina meni, da mejna osebnostna motnja ni

oblika post-travmatske stresne motnje, čeprav travma zagotovo poveča tveganje za

razvoj mejne osebnostne motnje. Travma, ki jo povzroči zaupni član družine, naj bi

močneje vplivala, kakor travma, ki jo zada tujec. Spolna zloraba, ki traja več let,

ima navadno večji vpliv, kakor eno samo posilstvo. Incest poveča tveganje za

nastanek mejne osebnostne motnje bolj, kot posilstvo tujca. Prav vsaka zloraba pri

otrocih povzroči škodo, vendar lahko v odsotnosti genetske ranljivosti in drugih

dejavnikov tveganja številni otroci nazadnje uspešno premagajo nekatere škodljive

učinke (Elliot in Smith, 2013).

Nepričakovane izgube in ločitev od enega ali obeh staršev za daljše časovno obdobje,

prispevajo k povečanemu tveganju. Takšne izgube so lahko zelo travmatične, saj

prekinejo razvoj normalnega povezovanja med otrokom in njegovimi starši. Otroci, ki

izgubijo starša, pogosto postanejo bolj depresivni in anksiozni, delno zato, ker jih

skrbi, kdo bo skrbel zanje. Nekateri otroci kljub izgubi uspešno premagajo stiske ob

izgubi. Tako okrevanje je bolj verjetno, kadar imajo ti otroci prirojeno biološko

čustveno odpornost in nimajo drugih dejavnikov tveganja (Elliot in Smith, 2013).

5 Zdravljenje mejne osebnostne motnje

Na začetku so pacienti veljali za ustrezne za psihoanalizo in psihoanalitično terapijo.

Vendar pa se je hitro izkazalo, da je paciente težko zdraviti z omenjenimi metodami,

29

ker so se slabo odzivali na tovrstno nestrukturirano zdravljenje. Zato so, preden so

začeli s psihoterapijo, izvedli psihološke teste, strukturiran razgovor in diagnostični

kriterij. To je vključevalo tudi bolj aktivno vlogo psihoterapevta, večji poudarek na

odnosu pacient-terapevt, izobraževanje pacientov, da bi prepoznali svoje afektivne

odzive in njihove sprožilce, povezali ravnanja z mislimi in občutki itd (Erić, 2012).

Za osebnostno mejne ni nič nenavadnega, če vstopijo v zdravljenje in ga kasneje

prekinejo, ko so soočeni z rešitvami, ki jim ne ustrezajo. Zdravljenje prekinejo,

terapevta pa obtožujejo, da ni primeren. Tako iščejo terapevta, ki bi bil primeren,

dokler ne najdejo takšnega, ki se strinja, da so vsi problemi krivda nekoga drugega.

Uspešni terapevti to predvidijo in postavijo trdne meje pred začetkom terapije.

Psihoterapevti, ki zdravijo osebnostno mejne, ugotavljajo, da terapija postavlja

velike zahteve njihovim poklicnim zmožnostim ter potrpežljivosti. Tako kot imajo

pacienti viharne odnose, imajo enak način delovanja na terapiji. V nekem trenutku

terapevta poveličujejo, spet v naslednjem trenutku ga imajo za nesposobnega. Nič

čudnega ni niti, če pacient nenapovedano pridrvi k terapevtu in zahteva, da ga

sprejeme, če ne se bo ubil (Auer, 2005). Kot vidimo, tudi terapevtom ni lahko biti v

stiku s pacientom, ki ima mejno osebnostno motnjo. Zaradi nepredvidljivega in

spreminjajočega razpoloženja mora biti terapevt zelo usposobljen, da prvič prepozna

mejno osebnostno motnjo in ne diagnosticira katere druge motnje. Drugič pa tudi, da

prilagodi terapijo oziroma odnos do mejnega pacienta. Večina terapevtov ima zaradi

pacientovih psihopatologije težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju čustvenega stika

z njimi (Zadravec, 2011).

Vsak način zdravljenja ima svoje prednosti in slabosti. Samoplačniško zdravljenje s

psihoterapevtom ima lahko pozitiven učinek na pacienta z mejno osebnostno motnjo.

Mnogo ljudi doživi izboljšanje s pomočjo individualne psihoterapije (Elliot in Smith,

2013).

Izkušnje z mejnimi pacienti so pokazale pogost komorbidni razvoj depresije, napada

besa in čustvene nevihte nasploh, vseobsežne anksioznosti in disociativne simptome.

To je spodbudilo uporabo anksiolitičnih, antidepresivnih zdravil, zdravil za

stabilizacijo razpoloženja ter do nedavnega uporabo majhnih doz atipičnih

nevroleptikov. Vendar so raziskave pokazale, da se pacienti z mejno osebnostno

motnjo sicer odzivajo na uporabo zdravil, vendar pa se samo okoli 30 odstotkov

pacientov nanje ustrezno odziva tekom daljšega časovnega obdobja, saj doživljajo

izgubo učinkovitosti zdravil. Ravno zaradi tega so zdravila dobila vlogo pomožnega

terapevtskega sredstva v kontekstu psihoterapevtskega zdravljenja (Kernberg in

Michel, 2009).

30

5.1 Skupinska analiza

Ena izmed oblik zdravljenja je skupinska terapija, vendar se je mnogi pacienti

izogibajo zaradi strahu pred razkritjem osebnih reči pred neznanci. Nekateri se bojijo

govora pred drugimi ali pa se bojijo, da jih bodo preostali člani zavrnili. Po drugi

strani pa skupinska terapija lahko pacientu omogoči, da prepozna čustva, ki jih

spodbujajo drugi (Auer, 2005). Pa vendar je lahko skupinska terapija zelo uporaben

del zdravljenja. Skupine nudijo učinkovite načine za učenje pomembnih veščin in

izmenjavo informacij o obvladovanju mejne osebnostne motnje. Poleg tega so

cenejše kot individualne ure. Tudi vedenje, da niste edini, ki trpite na tak način,

lahko nudi veliko tolažbe (Elliot in Smith, 2013). Tudi svoj egoizem in socialni umik

lahko taka oseba bolje doživi v skupini. Napredek drugih članov skupine in

tekmovalnost služita kot stimulacija lastne rasti (Auer, 2005).

Skupinska analiza je za paciente z mejno osebnostno motnjo priporočljiva, saj

pacient pogosto do terapevta razvijejo negativne transferne reakcije, ker težko

prenašajo intenzivnost in intimnost diadnega odnosa. V skupini pa se transfer razprši

med člane skupine, kar zmanjša negativna čustva do terapevta. Zelo pomemben vpliv

ima socialni pritisk skupine, ki pomaga pacientom vzdrževati stik z realnostjo.

Priporočljiva je pa tudi, ko je individualna terapija dosegla ustalitev in so za

napredovanje potrebne še druge medosebne interakcije (Zadravec, 2011).

Benigno zrcaljenje je pomemben del razvojnega procesa. Je selektiven in empatičen

odziv, ki ga ena oseba nudi drugi, da se ta počuti razumljeno, sprejeto, oskrbljeno in

potolaženo. Potrebna je velika mera potrpežljivosti, naklonjene skrbi in pravičnosti,

preden pacienti prepoznajo, da njihovemu notranjemu svetu dominirajo arhaične

potrebe, in da drugih ne upoštevajo kot ločene, samostojne osebe. Terapevt mora

najprej pokazati drugim pacientom, zakaj se pacient z mejno osebnostno motnjo

vede na takšen način, sam pacient ta proces lahko razume šele precej kasneje

(Zadravec, 2011).

Obravnava pacientov z mejno osebnostno motnjo v skupini je priporočljiva, vendar

morajo terapevti upoštevati njihove značilnosti in temu primerno prilagoditi tehniko

ter cilje dela. Aktivno je potrebno spodbujati zlasti vzpostavitev dobre terapevtske

delovne zveze in s tem sodelovanje teh pacientov v obravnavi, šele v kasnejših fazah

pride v poštev delo na njihovi notranji strukturi objektov in sebe (Zadravec, 2011).

5.2 Hospitalizacija

Mejna osebnostna motnja je daleč najpogostejša osebnostna motnja, zato je veliko

oseb s to motnjo, ki jih hospitaliziramo. Povod zanjo so običajno impulzivne

31

samopoškodbe, poskus samomora in kratke psihotične epizode. Hospitalizacija je

lahko tudi preventivna, če predvidevamo grozečo krizo. Povečan nadzor nad impulzi,

zaupanje drugim in večja toleranca za frustracije so najpomembnejši znak uspešnega

bolnišničnega zdravljenja (Auer, 2005).

Nekatere psihiatrične bolnišnice ponujajo programe za zdravljenje mejne osebnostne

motnje v obliki dnevnih hospitalizacij. Predvsem je primerna za tiste, ki morajo

ohraniti službo. Pri tovrstni hospitalizaciji se pacient udeležuje popoldanskih

aktivnosti. Pacienti se pa lahko aktivnosti udeležuje tudi čez dan (Auer, 2005). Ti

programi navadno kombinirajo skupinsko in individualno terapijo, zdravila in dodatne

terapije, kot so terapija z umetnostjo, reakcijska terapija in delovna terapija.

Raziskovalci sicer še niso raziskali učinkov teh terapij, vendar te dejavnosti pozitivno

vplivajo na ljudi, ne glede na njihove težave. Programi dnevne hospitalizacije so

precej redko na voljo pacientom in so tudi zelo dragi, vendar jih v Sloveniji pokriva

osnovno zdravstveno zavarovanje (Elliot in Smith, 2013).

Danes bolnišnično zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ni več obvezno za zdravljenje

mejne osebnostne motnje. Tovrstno obliko zdravljenja uporabijo le takrat, kadar

ljudje predstavljajo neposredno nevarnost, da bodo škodovali sebi ali drugim.

Zdravljenje navadno traja krajše časovno obdobje, v glavnem z namenom

stabiliziranja in nadzorovanja režima jemanja zdravil. Pacienti se navadno počutijo

ugodno in prijetno, v primerjavi z zunanjim svetom, zato nekateri iščejo možnosti,

da bi bili spet hospitalizirani. Vendar veliko strokovnjakov meni, da pogoste

hospitalizacije prej škodijo kot koristijo (Elliot in Smith, 2013). Nekateri so mnenja,

da resnične osebnostne spremembe zahtevajo dolgotrajno zdravljenje. Med

dolgotrajno hospitalizacijo je zdravljenje lahko bolj ohlapno, lahko pa dosežemo tudi

izobrazbene in poklicne cilje. Potrebno pa so aktivna soočenja, sicer postane mejni

še bolj odvisen od drugih (Auer, 2005).

6 Kriminal in osebnostne motnje

V tem poglavju bom predstavila deviantna in kriminalna dejanja ter kakšna je razlika

med njimi. Ugotavljala bom ali so osebnostne motnje kakorkoli v interakciji s

kriminalom ali deviantnimi ravnanji. Najprej se dotaknimo deviantnih ravnanj, ki so

mogoče najmanj škodljiva.

6.1 Deviantna ravnanja

Človekovo in družbeno življenje sestavlja neskončno število posameznih ravnanj,

vedenj, delovanj in dejanj. S temi ravnanji zadovoljujemo svoje potrebe in

opravljamo svoje dolžnosti. Z ravnanji ne delujemo, kakor se komu zdi primerno,

32

prijetno, lažje itd., temveč nas pri tem vežejo določena pravila. Ta pravila nastajajo

v vsakdanjem življenju zaradi sožitja z drugimi ljudmi in imajo lahko naravo

običajnih, moralnih, socialnih in pravnih norm. Nekatera ravnanja dobijo pozitiven

predznak in njihovega nosilca cenimo, spoštujemo, nagrajujemo in hvalimo. Na drugi

strani pa so dejanja, ki imajo negativen predznak in njihove nosilce grajamo ter

kaznujemo (Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož in Filipčič, 2009).

Ravnanja z negativnim predznakom so po oceni določenega dela družbe ali družbe

kot celote v nasprotju s kakšno posamično normo, ki jo tista družba goji, spoštuje in

razvija. Gre torej za ravnanja, ki jih kakšna družbena skupina šteje za drugačna, se

pravi za nenormalna oziroma neobičajna, škodljiva, nemoralna, asocialna in za

družbo lahko nevarna. Za taka dejanja imamo izraz deviantna oziroma odklonska

ravnanja (Bavcon et al., 2009).

Odklonska dejanja so tista dejanja, ki so za družbo nesprejemljiva. Ni nujno, da so to

hujša dejanja, bistveno je, da jih posamezna družba ne sprejema. Poleg tega je od

družbe do družbe odvisno, katera so ta dejanja, ki jih ne sprejema. Se pravi, če je

neko dejanje za neko kulturo nesprejemljivo, je lahko isto dejanje v drugi kulturi

čisto sprejemljivo (Bavcon et al., 2009).

6.2 Kriminalna dejanja

Velik del prepovedi in zapovedi predpisujejo država in njeni organi s pravnimi

predpisi oziroma pravnimi normami. Pravne norme so deloma prevzete iz družbenih

in moralnih norm. Takšna pravila so lahko v skladu s splošno veljavnimi moralnimi

pojmovanji večine ljudi, lahko pa tudi ne in jih država ljudem vsiljuje, bodisi zaradi

neposrednih interesov in potreb svoje politike bodisi zaradi svojih dolgoročnih ciljev.

Kazniva dejanja so samo tista ravnanja, ki jih z ustavo določeni pristojni zakonodajni

in drugi državni organi po posebnih kriterijih izberejo in kot takšne določijo v

ustreznih pravnih predpisih. Tu gre za skupek imen za disciplinske postopke, prekrške

in kazniva ravnanja. Za vsako prepoved ali zapoved je predpisana tudi pravna

sankcija za njeno kršitev. Kaznovalne sankcije so sankcije, ki storilcu grozijo z

odvzemom ali omejitvijo določene pravice (Bavcon et al., 2009).

6.3 Interakcija med osebnostnimi motnjami in kriminalom

Vsako deviantno dejanje ni nujno kriminalno. Torej za vsako dejanje, ki ga družba ne

sprejema, ni nujno, da ga državni organi opredelijo kot prepovedanega in

kriminalnega. Glede na lastnosti mejne osebnostne motnje, je teh deviantnih dejanj

lahko zelo veliko. Že sami izbruhi jeze, ki so mimogrede zelo pogosti in intenzivni,

lahko povzročijo veliko nevšečnosti, ki jih družba ne odobrava. Deviantna ravnanja

33

lahko povzročijo tudi osebe z drugimi osebnostnimi motnjami. Pri osebnostnih

motnjah lahko pride tudi do kriminalnih dejanj. Pri mejni osebnostni motnji ravno

njihova impulzivnost lahko privede do hujših dejanj, to so kriminalna dejanja.

Najhuje, kar lahko človek s katerokoli osebnostno motnjo naredi, je samomor ali celo

umor.

Ena izmed oblik uboja je tudi detomor. Po definiciji kazenskega zakonika gre za

detomor takrat, ko mati vzame življenje svojemu otroku po porodu ali takoj po

rojstvu. Novembra lani so v Tržiču našli mrtvo truplo otroka, glede na starost otroka

so dogodek obravnavali kot detomor, za katerega je zagrožena zaporna kazen treh

let zapora. Ali je šlo za umor, za katerega je zagrožena 30 let zaporne kazni? Pri

nekajmesečnem dojenčku gre že za umor. Detomor je sicer za družbo eden od

najtežje razložljivih zločinov. Ženske storijo detomor največkrat ravno zaradi stiske,

ki jo novorojenček predstavlja. Veliko takšnih žensk se dejanja kesa in tudi poišče

strokovno pomoč. Pri osebnostno motenih ženskah pa temu ni tako. Značilnost

osebnostno motenih ženske je pomanjkanje empatije in slabe vesti. Takšna oseba ne

bo imela večjih težav v življenju. Žensk z osebnostno motnjo, ki storijo detomor, je

malo (Stojiljković, 2015).

Eden izmed odmevnih primerov je bil poskus umora in umor policista v Litiji. Ko sta

dva policista med nadzorom prometa ustavila vojaka Dušana Petrovčiča, je ta ustrelil

v glavo enega izmed policistov. Proti drugemu policistu pa je sprožil več neuspelih

strelov, vendar pa je policist uspel s strelnim orožjem zadeti Dušana. Tožilstvo je po

prijetju Petrovčiča zahtevalo obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v

zdravstvenem zavodu (Stojiljković in Vovk, 2015). Najdaljša doba tega ukrepa je

deset let, po preteku tega časa se lahko izvršuje kot medicinski zdravstveni ukrep, ki

ni kazenska sankcija (Bavcon et al, 2009). Izvedenec psihiater Dušan Terzič meni, da

je Petrovčič nevaren, zato je predlagal zdravljenje v instituciji, saj bi lahko njegova

motnja prešla v bolezen, in sicer paranoidno shizofrenijo (Stojiljković in Vovk, 2015).

Dušan Petrovčič je v preteklosti pisal blog, v katerem je pisal o svojih »občutkih« in

pogledih na svet. Kakor je sam dejal, je asocialne narave in ne more navezati stikov

z drugimi. Ne zmore se pogovarjati z drugimi in je od njih odmaknjen, zaradi tega pa

ga je okolica še bolj zavračala. Zavedal se je, da ni čisto »normalen«. Med drugim je

zase dejal, da nima čustev oziroma lahko, da jih ima, vendar jih ne razume in jih ne

zna uporabiti. Tu sta dva pokazatelja, da gre za eno od osebnostnih motenj. V blogu

tudi opisuje razmerje z ženskami, ki tudi nakazuje na problematiko osebnih odnosov.

Razlaga, da je imel samo dve ženski s katerima je imel razmerji, pa še to zelo kratki,

s prvo žensko je bil tri mesece in z drugo je bil tri tedne. Ženske obtožuje za

34

nastanek »moških« težav z erekcijo. Neposredno reče, da smo ženske krive, če ima

moški težave z erekcijo. Opisuje tudi, kako ga je družba že v osnovni šoli zavračala in

edini njegov prijatelj je bil računalnik. Ne samo, da ga je zavračala, celo

posmehovala se mu je in poniževala. Poniževali oziroma šikanirali so ga tudi kasneje

v vojski, ko je šel služiti. To je pokazatelj, kako je sploh prišlo do določene

osebnostne motnje. V enem izmed blogov tudi odkrito spregovori o praznini in

samomoru, ki je še en simptom mejne osebnostne motnje. Sodni izvedenec Terzič je

postavil diagnozo paranoidne shizofrenije, za katero so značilne paranoične misli, da

jim vsi želijo samo slabo. Značilne so pa tudi blodnje in halucinacije. O katerih pa

Petrovčič ni nič govoril. Predvsem presenetilo me je dejstvo, da se zaveda svoje

»drugačnosti« in zatiranja s strani družbe in družine. Se strinjam, da takšni ljudje

potrebujejo zdravljenje v primernih institucijah in zato je tudi primerno obvezno

psihiatrično zdravljenje v takih primerih.

6.4 Raziskava interakcije med duševnimi motnjami in

kriminalom

Raziskav na temo osebnostnih motenj v interakciji s kriminalom ni. Zanimalo me je,

koliko ljudi z duševnimi motnjami je izvršilo kakšno kaznivo dejanje. Za te podatke

sem zaprosila Vrhovno in Okrajno sodišče v Ljubljani ter policijsko akademijo, s

katere so mi odgovorili, da oni teh podatkov nimajo. S Psihiatrične bolnišnice

Begunje mi še do dandanes niso odgovorili na zastavljeno vprašanje, koliko ljudi z

duševnimi ali osebnostnimi motnjami je bilo prepeljanih s pozivom sodišč. Z

Ministrstva za pravosodje sem dobila namig v zvezi z iskanimi podatki. Namreč, na

njihovi spletni strani imajo letna poročila, v katerih so med drugimi tudi podatki,

koliko ljudem je bila izrečena kazenska sankcija obveznega psihiatričnega

zdravljenja. To je sicer zelo skop podatek, ki ti lahko poda samo okvirno sliko

problematike, ki me zanima. Na njihovi spletni strani hranijo podatke samo za dobo

štirinajstih let, in sicer med leti 2000 in 2013, podatkov za leto 2014 še ni. V teh letih

je bilo izrečenih 32 kazenskih sankcij obveznega psihiatričnega zdravljenja. Ni pa

podatka, koliko od teh kazni je bilo glavnih kazni in koliko od teh jih je imelo naravo

stranske kazni. Najbolj me je presenetil podatek, da je bila v vseh teh letih med

temi obsojenci samo ena ženska (Ministrstvo za pravosodje, 2015).

Našla sem diplomsko delo z naslovom Analiza kaznivih dejanj duševno motenih oseb,

ki je najbližje zastavljeni problematiki. Avtorica v zaključnem delu analizira

časopisne članke kaznivih dejanj duševno motenih oseb. Opozori na problem, da

mediji največkrat ne opredeljujejo duševnih motenj. To sem tudi sama zasledila,

35

velikokrat napišejo, da je bila oseba odpeljana na psihiatrijo. Nič pa ne pišejo o

motnjah ali epilogu zgodbe. Avtorica je našla 13 primerov na to temo, ti članki so

najdeni med leti 2008 in 2010. Gre predvsem za težja kazniva dejanja (posilstvo,

umor, huda telesna poškodba itd.). Avtorica je sicer navedla primere iz celega sveta,

nekako sem izluščila, da je bilo takšnih primerov v Sloveniji šest. (Adlešič, 2011). Če

pogledamo poročila Ministrstva za pravosodje, je bilo petim osebam izrečena

kazenska sankcija obveznega psihiatričnega zdravljenja v istem obdobju (MP, 2015).

Ko primerjamo podatke, vidimo, da večino duševnih bolnikov, ki zagrešijo hudo

kaznivo dejanje, zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah. Vendar zaradi pomanjkanja

podatkov lahko samo posplošimo dane podatke. Nikjer pa nisem pridobila podatka,

koliko duševnih bolnikov stori kakršnokoli kaznivo dejanje.

7 Razprava

V svojem zaključnem delu sem preučila tri poglavja, in sicer poglavje osebnosti,

osebnostnih motenj, med njimi sem izpostavila mejno osebnostno motnjo. Kot zadnjo

poglavje sem preučila kriminalna dejanja.

Vsak ima svojo osebnost in ta osebnost vsakega posameznika dela nekaj posebnega,

drugačneg