DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Manipuliranje posameznikov s strani terorističnih organizacij

Avgust, 2016 Eva Leskovar

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Igorju Arehu za vso strokovno pomoč,

usmerjanje in potrpežljivost pri izdelavi diplomskega dela.

Prav tako se zahvaljujem družini in vsem bližnjim, ki so me tekom študija spodbujali

in podpirali.

3

KAZALO

1 UVOD ......................................................................................................................................... 6

1.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA ................................................. 7

1.2 HIPOTEZE ................................................................................... 7

1.3 METODOLOŠKI OKVIR ..................................................................... 8

2 TERORIZEM............................................................................................................................... 8

2.1 OPREDELITEV TERORIZMA .............................................................................................. 8

2.2 ZGODOVINA TERORIZMA ............................................................................................... 11

2.4 VRSTE TERORIZMA ......................................................................................................... 12

2.4.1 VERSKI TERORIZEM ................................................................................................. 12

2.4.2 NACIONALISTIČNI TERORIZEM ............................................................................... 13

2.4.3 DRŽAVNI TERORIZEM .............................................................................................. 13

2.4.4 LEVIČARSKI TERORIZEM ......................................................................................... 13

2.4.5 DESNIČARSKI TERORIZEM ....................................................................................... 14

2.4.6 ANARHISTIČNI TERORIZEM .................................................................................... 14

2.4.7 RAČUNALNIŠKI (KIBERNETIČNI) TERORIZEM ....................................................... 14

3 MEDNARODNI TERORIZEM .................................................................................................. 15

4 SAMOMORILSKI TERORIZEM ................................................................................................ 16

4.1 REKRUTACIJA .................................................................................................................. 17

4.2 PRIPRAVA NAPADA IN IZVEDBA .................................................................................... 18

4.3 MOTIVI IN PSIHOSOCIALNI ELEMENTI SAMOMORILSKIH TERORISTOV .................... 19

5 ISLAMISTIČNI TERORIZEM ................................................................................................... 21

5.1 ISLAMSKI FUNDAMENTALIZEM ...................................................................................... 22

5.2 ZLORABA VERSKIH NAČEL ............................................................................................. 23

5.3 MANIPULACIJA ................................................................................................................ 24

6 ISLAMSKA DRŽAVA (IS) ........................................................................................................ 25

6.1 REKRUTACIJA .................................................................................................................. 27

7 RAZPRAVA .............................................................................................................................. 37

8 UPORABLJENI VIRI ............................................................................................................... 42

4

POVZETEK

Terorizem predstavlja nacionalno in mednarodno ogrožanje varnosti in po vsem svetu

se vse pogosteje izvršujejo teroristični napadi. Trenutno najbolj aktualna teroristična

organizacija je samooklicana Islamska država, ki je od leta 2014 izvršila več kot 140

terorističnih napadov v 31 državah. Podpornike pridobiva po vsem svetu in mnogi so

odpotovali na območje Sirije in Iraka z namenom, da se pridružijo teroristom in

postanejo borci. Namen diplomskega dela je bil predvsem ugotoviti, zakaj se

posamezniki iz tujih držav odločijo, da se bodo pridružili teroristični organizaciji, in

kakšno vlogo imajo pri tem organizacije same, kar je bilo predstavljeno predvsem na

primeru Islamske države. Pripadniki Islamske države svoje podpornike pridobivajo

predvsem z uporabo družbenih omrežij, kot sta na primer Twitter in Facebook, s

propagandami preko radia in televizije, z izdajanjem lastnih revij ter z zlorabljanjem

računalniških iger. Pri tem vsako propagando prilagodijo, da ustreza ciljni družbi. Na

primer na državljane zahodnih držav vplivajo z drugačnimi argumenti kakor na

lokalno prebivalstvo, prav tako uporabljajo različne propagande pri moških in pri

ženskah. Pri moških poudarjajo bratstvo, junaštvo, dolžnost, da se borijo in dokažejo

svojo vero. Pri ženskah pa poudarjajo sestrstvo, možnost, da se poročijo s pravim

borcem ter rodijo novo generacijo upornikov. Islamski državi se je do sedaj pridružilo

že približno 31.000 tujcev, med katerimi je bilo tudi veliko mladoletnih fantov in

deklet, ta številka pa iz dneva v dan še vedno narašča. Zaskrbljujoče je, da

terorističnim organizacijam uspe manipulirati z ljudmi po vsem svetu in to

predstavlja še večjo grožnjo v boju proti terorizmu. Terorizem se tako širi še hitreje

kot običajno in predstavlja nevarnost na vsakem koraku. Potrebno bi bilo ozaveščanje

ljudi ne samo o terorizmu samem, temveč tudi o problemu radikalizacije novih

pripadnikov, kako le-ta poteka ter kako to še pravočasno zaznati in preprečiti.

Ključne besede: terorizem, manipulacija, islamistični terorizem, Islamska država.

5

SUMMARY – Manipulation of individuals by terrorist

organizations

Terrorism represents national and international security threat. Currently the most

popular terrorist organization is a self-proclaimed Islamic State, which has since 2014

conducted more than 140 terrorist attacks in 31 countries. They are gaining

supporters all around the world and many of them traveled to the area of Syria and

Iraq with an intention to join the terrorists and become fighters. The aim of the

thesis was to establish why individuals are joining terrorist organizations and what

the role of these organizations is, which was presented mainly in the case of the

Islamic State. Members of the Islamic state gain their supporters mainly through the

use of social networks such as Twitter and Facebook, with propagandas on radio and

television, by issuing their own magazine and through computer and video games.

They adapt their propagandas to match the target society. For example, for the

Westerns they use different arguments as to the local population. They also use

different propaganda on man and woman. With man they stress brotherhood,

heroism, duty to fight and prove their faith. With woman they emphasize sisterhood,

the possibility to marry a real fighter and to give birth to a new generation of rebels.

There were already around 31.000 foreigners who joined Islamic State among whom

were many underage boys and girls and this figure is still increasing day by day. It is

concerning that terrorist organizations are able to manipulate people all around the

world and it represents even bigger threat in the fight against terrorism. Terrorism is

expanding even faster than normal and represents danger in every step. It is

necessary to raise people’s awareness not only to terrorism itself, but also about the

radicalization of new members, how to detect radicalization in time and how to

prevent it.

Key words: terrorism, manipulation, Islamic terrorism, Islamic State

6

1 UVOD

Terorizem predstavlja eno izmed ključnih groženj za nacionalno in mednarodno

varnost, a je kljub temu v današnjem času postal nekaj vsakdanjega. Teroristični

napadi se namreč vse pogosteje izvršujejo po vsem svetu. Gre za nepričakovano

dejanje, ki z uporabo nasilja in posledično s povzročanjem človeških žrtev, vzbuja

množičen strah, materialno škodo ter spodkopavanje načel pravne države. Pri tem ne

gre za nov pojav, saj je terorizem v človekovem življenju prisoten že od nekdaj,

vzpon pa je doživel predvsem v drugi polovici 20. Stoletja, k čemur je pripomogel

tudi razvoj množičnih medijev. Začele so se oblikovati teroristične organizacije, kot

so Hamas, Al Kaida, Tamilski tigri (LTTE1) in druge, ki so medije izkoristile za lastno

odmevnost.

Islamistični terorizem je vrsta verskega terorizma in temelji na islamu oziroma na

islamskih verskih besedilih. Islamski skrajneži zlorabljajo vero kot vodilo za svoja

dejanja in za rekrutiranje novih pripadnikov. Od drugih vrst terorizma pa se razlikuje

tudi po uporabi samomorilskih napadalcev, pri čemer se smrt razume kot mučeništvo,

napad pa le kot sredstvo za boj proti sovražniku.

Trenutno najbolj aktualna islamistična teroristična organizacija, ki s svojimi napadi

širi strah po vsem svetu, je Islamska država (IS). Oblikovati se je pričela že pred več

kot 20 leti na območjih Iraka in Sirije, leta 2014 pa je na območjih, ki jih zaseda,

razglasila kalifat. Njihov cilj je ustvariti državo čez sunitska območja Iraka in Sirije,

zaradi večjih izgub osvojenega ozemlja pa so se v zadnjem času preusmerili na

izvrševanje terorističnih napadov po vsem svetu. Napade so do sedaj izvršili v Iraku,

Siriji, Kaliforniji, Parizu, Bruslju, Istanbulu, Orlandu, Nici in še bi lahko naštevali.

Pripadniki Islamske države za svoje napade ponosno prevzamejo odgovornost in jih

uporabljajo za pridobitev novih pripadnikov. Cilj terorističnih organizacij ni ubijanje,

temveč širjenje strahu in paranoje ter delitev in spori ciljne družbe. Čeprav so

napadi zahtevali veliko žrtev in povzročili strah po vsem svetu, ima Islamska država

vedno več podpornikov. Ko posamezniki postanejo sumničavi okoli svojih sosedov in

družba začne zaradi svojih strahov diskriminirati pripadnike drugih ver in narodnosti,

lahko teroristi trdijo, da so na svojo stran pridobili veliko večino državljanov.

Pridružujejo se jim muslimani, potomci muslimanov in pa tudi tujci, ki so se

spreobrnili v islam. Tako je do sedaj v Sirijo odpotovalo že približno 30.000 tujih

1 Liberation Tigers of Tamil Ealam

7

borcev, mnogim pa so oblasti potovanje še pravočasno preprečile. Med tujci, ki so

odpotovali v Sirijo, so bile tudi ženske in mladoletni fantje in dekleta.

Od razglasitve kalifata Islamske države je bilo namreč vedno več primerov deklet, ki

so se spreobrnile v islam in iz Evrope odpotovale v Sirijo. Islamski skrajneži namreč

dobro vedo, kako iskati in pridobiti nove posameznike, da jih radikalizirajo in

rekrutirajo v svojo teroristično skupino, pri tem pa igrajo veliko vlogo družbena

omrežja. Preko le-teh spodbujajo rekrute, da se jim pridružijo, pri tem pa pozitivno

prikazujejo, kako je živeti v Islamski državi. Po prihodu v kalifat pa jih čaka

popolnoma drugačna realnost, iz katere mnogi ne najdejo več izhoda.

1.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA

Predmet proučevanja diplomskega dela je manipuliranje posameznikov s strani

terorističnih organizacij. V ospredju je vloga, ki jo imajo teroristične organizacije pri

odločitvah posameznikov, da se jim pridružijo. Pri tem je poudarek predvsem na

ljudeh, ki ne živijo na območju države, kjer se skrajneži ''bojujejo za svoje pravice''

in iz drugih držav odpotujejo na ogrožena območja in se borijo v vojni, ki v osnovi

pravzaprav ni njihova. Prav tako bomo raziskali, zakaj se ekstremističnim

terorističnim organizacijam prostovoljno pridružujejo ženske in mladoletna dekleta.

Cilj diplomskega dela je opredeliti terorizem, predstaviti vrste terorizma in njegovo

zgodovino, predstaviti islamistični terorizem in islamistični fundamentalizem,

ugotoviti, s katerim namenom se posamezniki pridružijo terorističnim organizacijam

in kakšno vlogo imajo pri tem teroristične organizacije ter podrobneje predstaviti

Islamsko državo in njihov način pridobivanja novih članov.

1.2 HIPOTEZE

Hipoteza 1: Terorističnim organizacijam se pridružijo posamezniki, ki se počutijo

zavržene v družbi, so samotarji, doživljajo neuspeh in razočaranja ali pa trpijo za

depresijo.

Hipoteza 2: Teroristične organizacije s pomočjo propagande po radiu ali televiziji in

preko računalniških igric privabljajo posameznike, da se jim pridružijo.

Hipoteza 3: Ljudje, ki se pridružijo terorističnim organizacijam, se ne zavedajo, v

kaj se pravzaprav spuščajo (ne zavedajo se nevarnosti in zmožnosti teroristov).

8

1.3 METODOLOŠKI OKVIR

Pri izdelavi diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna (opisna) metoda, s

katero je predstavljena opredelitev terorizma, vrste terorizma in njegov razvoj skozi

zgodovino, samomorilski terorizem in islamistični terorizem, zloraba verskih načel in

manipulacija. Uporabljena je bila tudi komparativna ali primerjalna metoda pri

pregledu različnih definicij, metoda kompilacije oziroma povzemanja literature ter

namizno raziskovanje, ki je zajemalo zbiranje in analiziranje razpoložljivih podatkov

o Islamski državi.

2 TERORIZEM

2.1 OPREDELITEV TERORIZMA

Terorizem predstavlja eno najresnejših groženj današnjega časa. Ogroža naše

dostojanstvo, svobodo, naše temeljne pravice ter svoboščine in še bi lahko naštevali.

Število terorističnih groženj v zadnjih letih strmo narašča in iz dneva v dan smo priče

številnim terorističnim grožnjam in napadom po vsem svetu. Čeprav razumemo

pojem terorizma in vemo, kaj terorizem je, ter se zavedamo, da predstavlja vedno

večjo grožnjo po vsem svetu, pa pravzaprav ne poznamo njegove točne definicije.

Enotna definicija terorizma namreč ne obstaja.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je terorizem definiran kot: ''Uporaba velikega

nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo

boji.'' Vendar pa ne moremo trditi, da ta definicija popolnoma drži. Samo definiranje

terorizma je namreč precej bolj kompleksno in iskanje njegove definicije že leta

sproža razprave med državami po vsem svetu.

Precej velik problem pri definiranju terorizma predstavljajo predvsem nedorečenosti

mednarodnega prava, protislovnosti pri varstvu človekovih pravic in pa tudi

dosedanja odsotnost globalnega odgovora na globalne grožnje. V državah, kjer se

pogosto srečujejo s problematiko terorizma, so izoblikovali definicijo, ki ustreza

njihovemu pravnemu sistemu, da lahko pravosodni organi zadovoljijo tako oblast kot

javnost. Prav tako tudi pravniki, sociologi, filozofi, politologi in drugi strokovnjaki

zagovarjajo tiste definicije, ki najbolj ustrezajo njihovi stroki in okolju, v katerem

opravljajo svoje delo (Pavič, 2009). Enotna razlaga ne obstaja niti znotraj državnih

agencij in uradov Združenih držav Amerike. Tako na primer FBI terorizem definira

kot: ''Nezakonita uporaba sile ali nasilja proti osebam ali premoženju z namenom

9

ustrahovanja vlade, civilnega prebivalstva ali dela prebivalstva za dosego političnih

ali socialnih ciljev'' (Federal Bureau of Investigation, 2016). Na drugi strani pa

Ministrstvo za obrambo (Department of Defense) terorizem definira kot: ''Uporaba

nasilja ali groženj z nasiljem za povečanje strahu; namenjene prisiliti ali ustrahovati

vlade ali družbe pri doseganju ciljev, ki so politični, verski ali ideološki'' (Schmid,

2004).

Evropska komisija je leta 2001 sprejela sklep, s katerim je določila tudi enotno

opredelitev terorističnih dejanj v Evropski uniji. Teroristična dejanja je opredelila

kot namerno povzročena kazniva dejanja s strani posameznika ali skupine proti eni

ali več državam, njihovim institucijam ali ljudem z namenom ustrahovanja in resnega

spreminjanja ali uničenja političnih, ekonomskih ali socialnih struktur države

(Commission of the European Communities, 2001). Takšna definicija sicer pomeni

napredek, vendar pa je njena slabost ta, da ne predvideva, da lahko teroristično

dejanje izvrši tudi država in pri tem ne upošteva le političnih, ideoloških ali

religioznih motivov (Anžič, 2002). Terorizem je zelo težko opredeliti tudi zaradi

spreminjanja njegovega pomena v zgodovini. Prav tako pa je označitev nekega

dejanja kot terorističnega tudi delno subjektivna, saj je odvisna od odnosa

opazovalca do samega dejanja in njegovih izvajalcev. To se je pokazalo tudi v okviru

OZN, kjer se države kljub številnim poskusom niso uspele poenotiti glede opredelitve

terorizma. Tako so nekatere države na primer vztrajale, da uporabe nasilnih metod v

boju za svobodo ne moremo uvrščati pod terorizem (Prezelj,2006).

Vsak torej razume terorizem drugače. Primorac (2005) na primer terorizem razume

kot namerno uporabo sile ali grožnje z njeno uporabo proti nedolžnim ljudem, ki ima

namen z ustrahovanjem prisiliti neke druge ljudi k nečemu, česar drugače ne bi

storili. Prezelj (2006) definira terorizem kot načrtovanje, organiziranje, izvajanje in

podpiranje nasilnih dejavnost, večinoma proti nedolžnim civilnim ciljem v smeri

doseganja določenih političnih ciljev. Prav tako k terorizmu uvršča že same grožnje s

terorizmom, saj je ta v vsakem primeru izraz ekstremizma, ki pomeni ideologijo

maksimiranja uresničitve lastnih ciljev, ne glede na mnenje večine. Chomsky (2005)

pa terorizem razume, kot je definiran v uradnih ameriških dokumentih, in sicer:

''pretehtana raba nasilja ali grožnja z njim, da bi dosegli cilje, ki so politične, verske

ali ideološke narave. To je mogoče doseči s pomočjo zastraševanja, nasilja ali pa

vcepljanja strahu.''

10

Samih definicij terorizma naj bi bilo po ocenah več kot sto. Na splošno lahko

definicije v teoretični literaturi razdelimo v skupine, ki poudarjajo različne vidike

pojava, ki mu pravimo terorizem. Skoraj vse definicije zavzemajo stališče, da

terorizem je ali pa vključuje nasilje politične narave. V grobem se definicije

razlikujejo glede poudarka, pri čemer nekatere definicije združujejo več spodaj

navedenih poudarkov, spet druge pa so bolj osredotočene. Poudarke namenjajo

predvsem naslednjim stvarem (Primorac, 2005):

a) Učinek ekstremnega strahu, bodisi kot načrtovan bodisi kot dosežen.

b) Napad na državo od znotraj.

c) Strateški cilji, za katere se uporablja politično nasilje.

d) Domnevna naključnost ali nerazlikovanost terorističnega nasilja.

e) Narava tarč političnega nasilja.

f) Tajnost pri uporabi političnega nasilja.

Če poskušamo strniti različna mnenja, lahko rečemo, da sta se v debati o terorizmu

izoblikovali dve stališči. Po prvem gre pri terorizmu za obliko vojne, proti kateri je

treba ukrepati na vojaški ravni, drugo stališče pa šteje terorizem za kriminalno

dejanje, s katerim se da spoprijeti v okviru nekega pravnega reda. Bistvena razlika

med tema stališčema je, da se v prvem primeru tisti, ki utrpi teroristični napad,

šteje za žrtev vojaške akcije, kar naj bi mu dalo pravico, da tudi sam odgovori z

ustreznimi vojaškimi sredstvi (legitimne protiteroristične operacije). V drugem

primeru pa se teroristični napad šteje za kriminalno dejanje, ker obstaja nek pravni

okvir, ki ga definira kot tako (Fossati, 2005).

Beseda terorizem pomeni različnim ljudem različne stvari in najti definicijo, ki bi

ustrezala vsem, je nemogoče. Kljub temu se večina definicij nanaša na tri glavne

faktorje, in sicer na metodo (nasilje), tarčo (civilna ali vladna) in namen (strah in

prisila politične ali družbene spremembe) (Kushner, 2003). Čeprav sama definicija

terorizma ne bo rešila problema, je kljub temu izredno pomembna. Pomanjkanje te

definicije lahko namreč dodatno spodbudi k razvoju in širjenju terorizma. Definiranje

terorizma pa je pomembno tudi zaradi naslednjih razlogov: brez opredelitve je

nemogoče oblikovati ali uveljaviti mednarodne sporazume proti terorizmu; kljub

podpisanim sporazumom o kaznivih dejanjih med nekaterimi državami so izročitve za

politična dejanja pogosto izključena, prav tako pa bi opredelitev terorističnim

organizacijam onemogočila pridobitev javne legitimnosti (Schmid, 2004).

11

2.2 ZGODOVINA TERORIZMA

Kot nastanek izraza terorizem štejemo francosko revolucijo, in sicer čas med letoma

1793 in 1794, ko je najradikalnejše krilo jakobincev pod Robespierovim in Saint-

Justovim vodstvom sprožilo represijo proti političnim nasprotnikom. Te so izenačili z

zunanjimi sovražniki ter jih obtožili izdaje. Podlaga tega je bil novo sprejet ''zakon

zoper sumljive osebe,'' na osnovi katerega so lahko pred sodišče postavili kogar koli in

ga obsodili brez dokazov. Namen strahovlade pa ni bil odstranitev vseh nasprotnikov,

temveč zlom njihovega odpora s pomočjo širjenja strahu. Izraz terorizem pa je

uradno v politični besednjak zabeležil Dictionnaire francoske Akademije leta 1798. V

najradikalnejši fazi so ljudje sicer ta izraz uporabljali v pozitivnem smislu, nasproten

pomen je dobil šele po državnem udaru leta 1794 z odpravo jakobinske diktature

(Fossati, 2005).

O pojavu terorizma pa lahko govorimo že pred pojavom besede. Eden izmed prvih

tovrstnih oblik dejanja je tiranocid. To so bili umori vladarjev – tiranov, kar je bilo

celo častno in hvalevredno dejanje. V srednjem veku so namreč številni krščanski

pisci trdili, da tisti, ki ubije tirana, izpolnjuje božjo voljo (Fossati, 2005).

Na začetku našega štetja, v letih 66–73, se je v Palestini oblikovalo prvo znano

teroristično gibanje z imenom Sicarii. To je bila dobro organizirana verska sekta, ki

je delovala v uporu Zelotov proti Rimljanom (Pettiford in Harding, 2005). Sicarii so

izvajali atentate na rimske veljake in judovske oblastnike. Le-te so izvajali na

praznične dneve, in sicer tako, da so se svoji tarči približali v množici in jo zabodli s

kratkim mečem, imenovanim sica. Pripisovali pa so jim tudi sabotaže, kot je na

primer požig palače Agripe iz Herodovega rodu. Stoletja kasneje je bilo isto območje

Bližnjega vzhoda ogroženo s strani asasinov, ki so bili pripadniki islamske ločine

izmailcev. Njihovo ime izvira iz arabske besede hašašin, kar v dobesednem prevodu

pomeni ''uživalci hašiša.'' Po legendi, ki jo je zapisal Marco Polo, naj bi si s tem

mamilom vzbujali ekstatična videnja raja in se na tak način pripravljali na smrt.

Vtihotapljali so se na ozemlja kalifata, kjer so izvajali atentate na visoke politične

osebnosti, zaradi katerih so se počutili ogrožene. Izvedeno teroristično dejanje pa je

imelo zanje tudi verski pomen (Fossati, 2005).

Primer terorizma, ki spominja na njegovo današnjo obliko, lahko zasledimo v Indiji v

začetku 20. stoletja. Terorizem tistega časa se je ločil od prevladujočega anarhizma

ter se pojavil v drugih oblikah, in sicer strankarskih, nacionalističnih in socialističnih.

12

Napadi v Indiji so pogosto zahtevali življenja mimoidočih, nedolžnih ljudi (Pettiford

in Harding, 2005). Na domačih tleh so teroristične metode uporabljale tudi

partizanske formacije, ki so pod nemško okupacijo organizirale odporniško gibanje.

Pri tem velja omeniti, da je to za zgodovinsko proučevanje terorizma ena izmed

najbolj spornih in občutljivih točk. Terorizem v kontekstu osvobodilnega boja med

drugo svetovno vojno namreč naleti na nasprotovanje predvsem zaradi že

uveljavljenega negativnega pomena, katerega neradi povezujemo z odporništvom, na

podlagi katerega je zrasla naša demokratična svoboda (Fossati, 2005).

Po drugi svetovni vojni se je terorizem razširil med osvobodilnimi gibanji kot oblika

boja zoper kolonialno nadvlado. Britanske oborožene sile so tako bile zaradi

razsežnosti svojega imperija tarča terorističnih akcij marsikje po svetu. Tako je bilo

na primer v Palestini, kjer sta delovali dve radikalni skupini: Irgun Zvai Leumi

(Narodna vojaška organizacija) in LEHI (Borci za svobodo Izraela). Ti sta napadali

tako Angleže kot Arabce z namenom, da jih prisilita zapustiti regijo. Med napadi, ki

sta jih zakrivila Irgun in LEHI, sta bila najbolj odmevna dva, in sicer: eksplozija

bombe v jeruzalemskem hotelu King David leta1946, kjer je umrlo 91 ljudi, in leto

kasneje pokol več kot dvesto petdesetih prebivalcev palestinskega zaselka Deir Jašin

(Fossati, 2005).

Pojem terorizma se v današnjem času v primerjavi s preteklim pojmovanjem ni

popolnoma nič zožil. Zato pogosto dodajamo predpone, kot so bioterorizem,

ekoterorizem, narkoterorizem in podobno. Tako kot skupine, ki se v novejši zgodovini

borijo proti nepopravljivim družbenim in gospodarskim razlikam v sodobnih

demokratičnih državah, tako tudi terorizem vse bolj postaja podoben nekakšnemu

prikritemu bojevanju, kjer se šibkejše države lahko zoperstavijo večjim in močnejšim

brez strahu pred povračilnimi ukrepi (Pettiford in Harding, 2005).

2.4 VRSTE TERORIZMA

2.4.1 VERSKI TERORIZEM

Verski terorizem spada med najnevarnejše oblike terorizma, saj so njegovi pripadniki

za ''višje dobro'' pripravljeni dati tudi svoje življenje. Verski teroristi želijo z uporabo

nasilja doseči radikalne spremembe ter pri tem uresničiti zapovedane božje cilje, pri

tem pa so usmerjeni v čim višje število civilnih žrtev (Pavič, 2009).

13

Verski fanatizem se izraža v velikem številu terorističnih skupin. Še posebej pa se

krepi moč islamskega fundamentalizma, ki izvaja sveto vojno oziroma džihad s

terorističnimi metodami (Prezelj, 2006).

2.4.2 NACIONALISTIČNI TERORIZEM

Glavni cilj nacionalističnih terorističnih skupin je doseči ustanovitev ločene države za

svoj narod oziroma za svojo etnično skupino. V primerjavi z ostalimi vrstami

terorizma ta dosega največji uspeh pri pridobivanju mednarodnega priznanja, člani

teh skupin pa se med drugim predstavljajo kot borci za svobodo. Precej pozornosti pa

namenijo tudi izbiranju nasilnih sredstev, da ne bi z njihovo čezmerno uporabo

izgubili podpore pri ljudeh, ki jih podpirajo. Med najbolj znane nacionalistične

teroristične skupine lahko uvrstimo Irsko republikansko armado (Irish Republican

Army, IRA), Palestinsko osvobodilno organizacijo (Palestinian Liberation Organization,

PLO), Baskovsko separatistično organizacijo (Euskadi ta Askatasuna, ETA) in Kurdsko

delavsko stranko (Partiya Karkerên Kurdistanê, PKK) (Pavič, 2009).

2.4.3 DRŽAVNI TERORIZEM

Že samo ime nam pove, da gre za terorizem, ki ga izvaja država. Vendar pa moramo

pri opredelitvi paziti, da za ''teroristično državo'' ne označimo vsake države, ki

uporablja terorizem le ob določenih priložnostih za določene namene, temveč za

države, ki ga uporabljajo skoraj vedno in je zanje skorajda značilen. Sem lahko

uvrstimo totalitarne države, kot sta na primer nacistična Nemčija in Sovjetska zveza

v Stalinovih časih. Cilj totalitarnih režimov je absolutna prevlada nad državo in

enotnost njenih državljanov. To pa je mogoče doseči le z ustreznimi radikalnimi

sredstvi, kot je recimo terorizem (Primorac, 2005).

Kot sredstvo za doseganje svoje zunanje ali notranje politike so terorizem

uporabljale tako totalitarne kot netotalitarne države. Države, ki terorizem

uporabljajo v zunanjepolitične namene, so Iran, Kuba, Severna Koreja, Sirija in

Sudan. Za notranjepolitične namene pa je bil državni terorizem značilen predvsem za

latinskoameriške države (Pavič, 2009)

2.4.4 LEVIČARSKI TERORIZEM

Cilj levičarskega terorizma je uničenje kapitalizma in zamenjava le-tega s

socialistično-komunističnim sistemom. Ta vrsta terorizma je bila razširjena v

14

sedemdesetih in osemdesetih letih, tarče teh teroristov pa so bili predvsem vidni

predstavniki kapitalističnega sistema (bančniki, politiki, gospodarstveniki …). K tem

terorističnim skupinam so sodile italijanske Rdeče brigade, nemška Baader-Meinhof

(RAF) in japonska Rdeča armada (Pavič, 2009).

2.4.5 DESNIČARSKI TERORIZEM

Desničarski terorizem velja za najmanj organizirano obliko terorizma. Večinoma gre

za skupine obritoglavcev, ki izvajajo nasilje nad tujci in pripadniki drugih manjšin.

Sem sodijo tako imenovani odredi smrti, ki so v osemdesetih letih delovali v

latinskoameriških državah (Pavič, 2009).

2.4.6 ANARHISTIČNI TERORIZEM

Anarhistični terorizem je bil precej razširjen na prelomu 19. in 20. stoletja, njegov

cilj pa je bila ukinitev kakršne koli oblike oblasti. To so anarhisti poskušali doseči s

podtikanjem bomb in umori pomembnih politikov (Pavič, 2009).

2.4.7 RAČUNALNIŠKI (KIBERNETIČNI) TERORIZEM

Kibernetska kriminaliteta postaja ena izmed najhitreje rastočih področij

kriminalitete. Internet omogoča hitrost in anonimnost, z njegovo pomočjo pa se

lahko storijo številne kriminalne dejavnosti, bodisi fizične ali virtualne (International

Criminal Police Organization [INTERPOL], 2016).

Sam kibernetični terorizem predstavlja načrten in politično motiviran napad na

informacijo, računalniški sistem ali računalniške programe in podatke. Ta napad

vpliva tako na družbo kot oblast, njegov namen pa je povzročitev strahu. Motivi

kibernetičnih teroristov so namreč popolnoma enaki motivom klasičnih teroristov, to

pa je doseganje političnih ter družbenih sprememb. Napadi kibernetičnih teroristov

se najpogosteje kažejo v ekonomski škodi, posredno pa se lahko v napadih na kritične

infrastrukture posledice kažejo tudi v poškodbah ali smrti ljudi. Teroristi pa spletne

storitve izkoriščajo tudi za druge potrebe, in sicer za načrtovanje, koordiniranje,

oglaševanje, rekrutiranje, zbiranje finančnih sredstev in podobno. Kljub temu pa so

direktni napadi na informacijske sisteme vse pogostejši, kar je rezultat vedno

večjega razvoja tehnologije (Bernik in Prislan, 2011).

15

3 MEDNARODNI TERORIZEM

V 60. letih 20. stoletja se je pojavila nova oblika terorizma, ki si je tarče in metode

napadov izbirala na podlagi njihove notranje in mednarodne odmevnosti. Začetke teh

skupin najdemo v Latinski Ameriki, med katerimi so najbolj poznani urugvajski

tupamari, ki so imeli posnemovalce tudi v Evropi. Latinskoameriške teroristične

skupine so bile tudi prve, ki so za dosego svojih političnih ciljev ugrabile letalo.

Najodmevnejše tovrstne akcije pa so izpeljale oborožene skupine palestinskega

odporništva. Razstrelitve in ugrabitve letal so postale vse pogostejše med poletjem

1968 in zimo 1970. Leta 1972, ko je Izraelcem uspelo s protiukrepi zajeziti ugrabitve

letal, pa je prišlo do napada, ki predstavlja prelomnico v zgodovini sodobnega

terorizma. Trije pripadniki japonske Rdeče armade so namreč na izraelskem letališču

z brzostrelkami začeli streljati med množico. Umrlo je 24 ljudi, 78 pa je bilo

ranjenih. Njihov namen je bil udariti po civilistih v samem Izraelu ter tako pripeljati

vojno naravnost med prebivalstvo. Napadalci so prav tako načrtovali, da napada ne

bodo preživeli, zato lahko ta napad med drugim štejemo tudi kot prvo samomorilsko

akcijo palestinskega terorizma (Fossati, 2005).

V naslednjih letih sta terorizem in protiterorizem postali glavni obliki izraelsko-

palestinskega spopada. Tako so si na Bližnjem vzhodu in pa tudi po različnih koncih

Evrope sledili napadi palestinskih skupin. Pri organiziranju in izvajanju napadov so

pogosto sodelovali tudi aktivisti evropskih revolucionarnih združb.

Konec leta 1979, po sovjetski zasedbi Afganistana, se je na Srednjem vzhodu odprlo

novo središče za urjenje borcev. Ustanovili so nekakšno ''mednarodno brigado,'' ki so

jo sestavljali prostovoljci z vseh koncev arabskega sveta. Ti so jih finančno podpirali,

jim dobavljali orožje, vojaško pa so jih usposabljali strokovnjaki zahodnih držav, ki

so skušale zajeziti sovjetsko prodiranje (Fossati, 2005).

Po koncu vojne se je na tisoče demobiliziranih borcev vrnilo v svoje domovine, s

seboj pa so nesli sovraštvo do vseh ''sovražnikov islama'' ter bogato znanje o uporabi

orožja. V letih, ki so sledila, so iz teh rezerv pridobivale članstvo lokalne in

mednarodne teroristične organizacije.

Dandanes si lahko že posamezniki ali manjše skupine ljudi brez težav priskrbijo

uničevalna orožja, zaradi česar postaja terorizem vse bolj razširjena nevarnost. Po

napadih 11. septembra 2001 smo se ljudje začeli zavedati, da se lahko že vsakdanja

prevozna sredstva spremenijo v orožja za množično uničevanje. V tem primeru je

namreč zadoščalo že rezilo pisemskega noža in velika organizacijska sposobnost

(Fossati, 2005).

16

Mednarodni terorizem je globalni pojav in predstavlja enega izmed glavnih virov

ogrožanja varnosti ljudi, njihovih vrednot in premoženja.

Vzrok njegove razširjenosti lahko najdemo v večji razvitosti transportnega sistema,

predvsem letalskega in avtomobilskega prometa. Drugi vzrok je izboljšanje

komunikacijskih sistemov, predvsem satelitski, telefonski in televizijski prenosi ter

prenos z optičnimi vlakni. Med vzroka mednarodnega terorizma lahko prav tako

štejemo razpad Sovjetske zveze, ki je zmanjšal in odstranil ovire za trgovino in

potovanja med Vzhodom in Zahodom ter tako povzročil zmanjšanje družbenega

nadzora v državah, ki so spadale v sovjetski blok, ter razširitev svetovne trgovine.

Zanemariti pa ne smemo tudi rasti svetovne populacije, prenaseljenosti, vse večje

razširjenosti revnih območij in vse večjega pretoka ljudi čez državne meje.

Mednarodni terorizem je skratka svetovni proces zaradi česar mora biti njegovo

zoperstavljanje enakih razsežnosti (Anžič, 2002).

4 SAMOMORILSKI TERORIZEM

Samomorilski terorizem velja za najbolj agresivno obliko terorizma. Gre namreč za

izvajanje prisile kljub ceni izgubljanja lastnih podpornikov. Izvajalec ne pričakuje, da

bo napad preživel, pri tem pa je njegov cilj ubiti čim večje število ljudi.

Samomorilski napadi so prav tako namenjeni za doseganje specifičnih političnih

ciljev: prisiliti vlado na spremembo politike, da bi mobilizirali dodatne rekrute in

finančno pomoč (Pape, 2003).

Samomorilski napadi so zelo učinkoviti, uničujoči in poceni, prav tako pa jih je

razmeroma lahko opraviti. Odločitev terorista, da opravi tak napad, ni nerazumna

odločitev ali pa dejanje iz obupa, temveč je v večini primerov popolnoma racionalna

in premišljena poteza (Čaleta, 2006).

Samomorilski napad je oblika napada, ki zahteva smrt napadalca v napadu, pri čemer

se napadalec zaveda neizogibnosti svoje smrti. Od drugih terorističnih napadov se

razlikuje predvsem po dejstvu, da je v tem primeru smrt izvajalca bistvena za uspeh

napada. Samomorilski napadi so v mednarodnem varnostnem prostoru precej pogosti

že vse od leta 1983. Izvedba takega napada ima namreč veliko prednosti v primerjavi

z ostalimi metodami, ki so uporabljene v terorističnih napadih (Henigman in Čevriz,

2008).

Prednost samomorilskega napada je, da je na splošno bolj uničujoč kot ostali

teroristični napadi. Pri napadalcu, ki je za svoj cilj pripravljen umreti, je namreč

veliko več možnosti, da bo dokončal misijo in pri tem dosegel maksimalno število

17

žrtev. Smrtonosna orožja lahko enostavno pritrdijo na svoja telesa, prav tako pa

lahko dostopajo tudi do težko dostopnih tarč, saj ne rabijo načrtovati pobega (Pape,

2003). Druga prednost je ustvarjanje strahu pri ciljni populaciji, saj je ta veliko večji

kot pri navadnih terorističnih napadih. Samomorilski napadi so lahko tudi v korist

teroristični skupini pri njenih propagandnih namenih. Namen teh propagand je

ustvariti prepričanje pri ljudeh, da so bili samomorilski napadalci te napade prisiljeni

izvesti iz obupa zaradi skrajnih ukrepov, ki so jih povzročile dejavnosti

protiterorističnih strategij vojaško in ekonomsko veliko močnejših nasprotnikov. K

prednostim samomorilskih napadov lahko štejemo tudi: nizke stroške in velik učinek

delovanja, vsak napadalec lahko sam izbere ustrezno tarčo in čas aktiviranja

eksploziva, preprostost izvedbe in medijska privlačnost dogodka, ki občinstvu prinaša

krvavo sliko razdejanja (Čaleta, 2006).

Samomorilske napade, ki temeljijo na skrajni verski podlagi, pa uporabljajo tudi za

novačenje samomorilskih napadalcev. Izvedba teh napadov bi namreč prinesla koristi

zanje in njihove družine. Za tako imenovane šahide samomorilski napad ne pomeni le

izpolnjevanja verskih obvez, temveč tudi izkazovanje patriotizma in spoštovanje do

družine. Pričanja palestinskih samomorilskih teroristov pa izpostavljajo tudi

prepričanje, da bodo po napadu deležni nebeške nagrade, blaženost po smrti, večno

življenje v raju, kjer jim bo služilo 72 devic in možnost, da sami določijo 70

sorodnikov, ki lahko prav tako pridejo v raj pred Alahovo obličje. Pomembno vlogo pa

predstavlja tudi denar, ki ga po opravljenem delu prejme samomorilčeva družina

(Čaleta, 2006).

4.1 REKRUTACIJA

Sodobni islamski samomorilski napadalci se ne rodijo, temveč se naredijo. Sistem

islamskih terorističnih organizacij je pri tem zelo učinkovit, saj množice mladih

fantov zahtevajo, da se jih pošlje v samouničenje. Hamas 2 in Islamski džihad sta

2 Hamas je ena največjih političnih strank v palestinskem parlamentu, ki je nastala kot

teroristična skupina leta 1987 med vstajo palestinskih Arabcev. Njegovo vojaško krilo je v

preteklosti izvedlo številne teroristične napade na Izrael, med drugim je želel preprečiti

sporazum med Izraelom in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO). Na parlamentarnih

volitvah leta 2005 je Hamas dobil absolutno večino in danes upravlja džamije, šole, bolnišnice

in socialne programe (Pavič, 2009).

18

ustvarila proces selekcije, kjer goreče navdušene mlade prostovoljce poučujejo

njihovi duhovniki, ki jih priporočijo za selekcijo. Teroristična skupina velja za klub

izbrancev. Za sprejem v klub pa ni dovolj le ustrezna osebnost posameznika, temveč

potrebuje tudi določeno znanje in sposobnosti. Pri tej obliki terorizma pravzaprav ne

gre za pravo rekrutiranje, saj islamski zakoni prepovedujejo samomore. Tako vse

temelji na prostovoljstvu. Bodoči terorist se na primer pridruži džihadu prek nekih

zvez v družbi, ko pride v stik z ljudmi, ki se odločajo za pridružitev k teroristični

skupini ali pa so to že storili. Organizacije tako nikogar ne silijo ali mu perejo

možganov. Pridružitev k Al Kaidi se namreč primerja s selekcijo prestižnih fakultet,

kot je na primer Harvard. Hamas in Islamski džihad pa mladino novačita za

potencialne vodstvene funkcije v organizaciji. Pri tem zavračajo vse, ki so mlajši od

18 let, edince in poročene. V primeru, da se prijavita dva brata, enega odslovijo. Pri

izboru je pomembna tudi pobožnost in predanost v mošeji (Pavič, 2009).

4.2 PRIPRAVA NAPADA IN IZVEDBA

Vsi kandidati gredo skozi selekcijo. Najprej jih opazijo verski voditelji v mošeji, nato

sledi indoktrinacija, urjenje v kritičnih situacijah, oporoka in film. Urjenje traja od

nekaj tednov do nekaj mesecev. To zajema tudi psihično pripravo, in sicer na način,

ki bo moralno, versko in politično upravičilo samomorilski napad. V primeru, da si

posameznik premisli in dejanja ne želi izvršiti, je osramočen in označen za izdajalca.

Preden kandidatom dodelijo naloge, morajo le-ti priseči svojo lojalnost. Po zaprisegi

se posnamejo, ta posnetek pa kasneje uporabijo za propagandni material. Družinski

člani napadalca so deležni velike časti in spoštovanja, pogosto prejmejo tudi

materialne nagrade in versko odpuščanje (Pavič, 2009).

Izvedba napada je vedno dobro načrtovana, samomorilski napadalec pa izve kraj

napada tik pred izvedbo. Tik pred napadom se napadalec izolira od družine in

prijateljev ter se umakne v varno hišo. Pred napadom izvede vse posvetne priprave,

opravi obredno umivanje, obleče čista oblačila in zmoli molitev. Zadnje zbrane

informacije o tarči se predajo upravljalcu, katerega naloga je pripeljati

samomorilskega napadalca čim bližje njegovi tarči. Napade lahko izvajajo tudi v

parih ali manjših skupinah. Prednost tega je zmanjšanje verjetnosti za neuspeh

napada zaradi dvomov ali pomislekov o izvedbi (Pavič, 2009)

19

4.3 MOTIVI IN PSIHOSOCIALNI ELEMENTI SAMOMORILSKIH

TERORISTOV

Odločitev za izvršitev samomora s terorističnim namenom je nedvomno skrajna in

namiguje na to, da so bili za to odločitev potrebni ekstremni pritiski. Ampak kakšni

pritiski bi lahko nekoga pripravili, da stori samomor, in od kod prihajajo? Zakaj bi

nekdo postal samomorilski terorist? Zakaj bi nekdo storil samomor z namenom, da pri

tem ubije čim več ljudi? Najbolj preprosta razlaga je, da teroristične skupine

prisilijo, ustrahujejo in perejo možgane ranljivih članov njihove skupine, da izvedejo

tak napad. Takšna razlaga je najpogosteje uporabljena in predlagana tudi s strani

politikov in varnostnih strokovnjakov. Res je, da vsi samomorilski napadi niso izvršeni

prostovoljno in zaskrbljujoče bi bilo, če bi se vsi podali v smrt z enako visoko

samozavestjo in prepričanostjo. Vendar pa se kljub temu večina teroristov za te

napade odloči prostovoljno. Ti posamezniki se pridružijo terorističnim organizacijam,

jezni in maščevalni, z odločitvijo, da bodo uresničili takšen napad. Teh posameznikov

organizacije v to ne prisilijo. Vedno bolj je razširjeno prepričanje, da so v

samomorilske napade vpletene določene osebnosti, vendar pa se ne da tako lahko

prepoznati, kateri tipi osebnosti so se pripravljeni prostovoljno podati na takšno

misijo (Silke, 2003).

Stereotipno teroristi veljajo za sociopate, kriminalce, verske fanatike in podobno, saj

je težko razumeti, zakaj nekdo, ki se obnaša v skladu z družbeno sprejemljivimi

normami, izvaja teroristična dejanja. Večina ljudi je prepričanih, da do terorizma

prihaja zaradi revščine, razdrtih družin, nezrelosti, slabe miselnosti in pomanjkanja

družinske odgovornosti. V resnici pa terorizem nastaja v okoliščinah, kjer se določene

družbene skupine, predvsem etnične manjšine, počutijo diskriminirane v primerjavi z

ostalo populacijo. To vodi k razvoju družbenih gibanj, ki se borijo za pridobitev

enakega položaja in odpravo krivic v družbi ali pa za ustanovitev lastne države

(Pavič, 2009).

Motiv je osnova za delovanje teroristične organizacije, vendar pa ima vsaka

motivacija tudi svoje ozadje. Prepričevanje mentalno zdravih posameznikov, da se

razstrelijo, namreč ni enostavno. Na primer palestinska oblast svoj proces začne

tako, da že pri otrocih začne spodbujati sovraštvo do Judov in ljubezen do smrti.

Temu primerni so tudi tabori, šolski predmetnik, televizijski programi in vera. Jude

predstavljajo kot manjvredne in Izraelce celo primerjajo z nacisti med drugo

20

svetovno vojno. Ob tem razlagajo mladim, da je žrtvovanje življenja najplemenitejši

cilj izmed vseh ostalih (Pavič, 2009).

Vzroke samomorilskega terorizma lahko razdelimo na štiri kategorije, in sicer

(Henigman in Čevriz, 2008):

– individualno-psihološki pristop poudarja psihopatološko stopnjo posameznika

in kot glavni vzrok razočaranje, ponižanje in vprašanja osebnosti;

– organizacijsko-strateški pristop zagovarja, da je samomorilski terorizem

učinkovita vojaška in politična strategija;

– okoljski pristop je usmerjen v vero in nacionalizem ali socialne oziroma

družbene dejavnike, ki omogočajo ugodne pogoje za vzpon fenomena

samomorilskih napadov;

– večvzročni pristop izpostavlja različne vzroke samomorilskih napadov.

Med motivacijske elemente samomorilskega terorizma uvrščamo nacionalne in

ekonomske motivacijske elemente, sovraštvo in maščevanje ter religijo. Nacionalni

motivacijski elementi se pojavijo kot posledica okupacije ali odvzema ozemlja

določenemu narodu ali skupini ljudi. Ekonomski motivacijski elementi so lahko le

dodatna motivacija, ne pa tudi edina. Življenje v revščini namreč ni dovolj velik

razlog pri odločanju za izvedbo samomorilskega terorističnega napada. Mnogi vzroki

terorizma imajo skupno točko in ta je sovraštvo. Le-to največkrat sprožajo vera,

nacionalna ideologija ali maščevanje. K najbolj nevarnim motivacijskim elementom

pa lahko prištejemo vero, saj gre za dejanja namenjena vsem, ki niso pripadniki

določene verske skupine (Henigman in Čevriz, 2008).

Psihologi in psihiatri, ki se ukvarjajo s terorizmom, so razvili več tipologij teroristov.

Politični teroristi so tako motivirani z ideološkimi ali sociološkimi cilji, kriminalci so

motivirani z materialno nagrado, psihopatske teroriste pa spodbujajo nerazumljivi

razlogi, ki pripadajo posameznikom ali skupini. Po ugotovitvah številnih raziskav so

samomorilski teroristi mentalno zdravi in nimajo vedenjskih motenj, njihova pogosta

skupna lastnost pa je ravno normalnost. To predvsem drži za politične teroriste.

Samomorilske teroriste lahko uvrstimo tudi kot fanatike. Ti so definirani kot strastni

ali pa slepo predani določenim prepričanjem, medtem ko sovražijo vsa ostala

prepričanja (Henigman in Čevriz, 2008).

21

K socialnim elementom samomorilskih teroristov štejemo starost, spol, izobrazbo,

zakonski stan, fizični izgled, družbeni stan in okolje. Velika večina izvajalcev

samomorilskih napadov je moških, vendar pa narašča tudi število žensk, saj odstopajo

od predvidenega profila in niso tako sumljive. Povprečna starost napadalca je

približno 21 let, raziskave pa kažejo, da je večina napadalcev starih med 16 in 29 let.

V nasprotju s splošnim prepričanjem so teroristi dobro izobraženi. Večina

samomorilskih teroristov ima dokončano vsaj srednjo šolo, veliko pa jih je zaključilo

tudi višjo ali visoko (Pavič, 2009). Predvidoma so napadalci neporočeni in malo

verjetno je, da bo organizacija na samomorilsko nalogo poslala nekoga z družinskimi

obveznostmi. Za uspešno izvedeno nalogo je pomemben tudi fizičen izgled, zato

teroristične organizacije skušajo izpopolniti profil, ki na dodeljenem cilju ne bi

vzbudil pozornosti širše populacije. Tako je pri izbiranju rekrutov pomemben tudi

povprečen videz, ki se zlije z okolico. Družbeni razred, kateremu pripadajo

samomorilski napadalci, predstavlja povprečje družbe, iz katere izhajajo, ki pa nima

pomembnega vpliva na odločitev posameznika za izvedbo samomorilskega napada.

Velik pomen pa ima okolje, saj se v skladu z njim spreminjajo tudi motivacijski in

psihosocialni elementi. V okolju, kjer je vera zelo pomembna, bo najbrž več

posameznikov ali skupin, ki bodo delovali na verskih temeljih. Prav tako je na primer

za nekoga, ki je od otroštva izpostavljen vplivu terorizma iz okolja, bolj verjetno, da

postane terorist, kot nekdo, ki odrašča v mirnem, ljubečem okolju (Pavič, 2009).

5 ISLAMISTIČNI TERORIZEM

Islamistični terorizem je oblika versko motiviranega terorizma, pri katerem so

njegovi izvrševalci pripadniki islamske religije. Ti se za doseganje svojih političnih

ciljev poslužujejo terorističnih dejanj, pri čemer se sklicujejo na islamska verska

besedila oziroma na lastno interpretacijo le-teh. Pravzaprav večji del motivacije in

opravičevanja islamističnega terorizma temelji na interpretaciji verskih načel in

dogem (Kocjančič in Prezelj, 2015).

Ena najpogostejših besed, povezanih z islamističnim terorizmom, je džihad ali sveta

vojna. Vojaški džihad lahko izvajajo samo posamezniki, tisti, ''katere izbere imam3 ali

njegov delegat'', in tisti, ki ''imajo dovoljenje za sodelovanje v vojaškem džihadu.'' To

3 Med suniti je imam izraz za vodjo molitve v mošeji. V šiizmu pa so imami šteti kot Mohamedovi nasledniki; vodniki, čuvarji skrivnih znanj, vedenj. Avtoriteta imama sloni na sorodstveni povezanosti z Mohamedom, na poznavanju skritega pomena Korana in božanski navdihnjenosti. Imam bi naj bil nezmotljiv, božanski in edini pravi razlagalec islama. V vsakem času bi naj živel en imam, ki pa je lahko tudi skrit, če se Alah razjezi na ljudi (Smrke, 2000).

22

pa ne velja, kadar je muslimanska država napadena, takrat lahko v vojaških akcijah

sodelujejo vsi muslimani (Kocjančič in Prezelj, 2015). Čeprav se džihad prevaja kot

sveta vojna, ima v arabščini, tako v teologiji kot v hermenevtiki, večkratni pomen.

Pomeni namreč boj proti samemu sebi, boj za širjenje islama oziroma boj proti

nevernim in boj proti slabim muslimanom (Étienne, 2000). Prvotni pomen džihada je

v islamskem svetu etično načelo, nekakšno ponovno moralno oboroževanje. Kot

džihad se tako označuje vsako pozitivno prizadevanje, predvsem kadar je s tem

povezano tudi odrekanje. Dobesedno se džihad prevaja kot ''napor'' in ''boj.'' Človek,

ki izvaja džihad, se imenuje mudžihad, nasprotje temu pa so kaidini (''tisti, ki sedijo

doma''). Razlikujemo veliki in mali džihad. Veliki džihad označuje samopremagovanje

ali samopoboljšanje. Pojem mali džihad pa označuje oborožen boj v posebnih

okoliščinah, in sicer, ko so izpolnjeni določeni pogoji. Predpogoj je zmeraj to, da

verniki pri izpovedovanju svoje vere naletijo na določene ovire. To pomeni, da se kot

džihad ne sme poimenovati vsake vojne ali vsake obrambne vojne, temveč vojno, ki

je uperjena proti ljudem, ki aktivno delujejo proti veram (Pohly in Durán, 2001).

Džihad pa nima le verskega namena, temveč tudi političnega, in sicer ustanovitev

edine, enotne muslimanske države. Ta bi opravičila islamsko zatiranje drugih ver in

omogočila oblikovanje političnega in družbenega reda (Knapp, 2003).

Islamistični terorizem se od ostalih verskih terorizmov razlikuje predvsem po uporabi

samomorilskih napadalcev. Ti napadi se razumejo kot mučeništvo, pri čemer je le

dejanje smrti označeno kot izpoved vere in samomor je le sredstvo za povzročanje

škode pri sovražniku. Šeriatsko pravo tudi podaja nekatera pravila glede

samomorilskih napadalcev. Tako je na primer dovoljeno, da oseba napade

sovražnikovo skupino v primeru, kjer upa na lastno rešitev ali da bo zadal sovražniku

škodo in ga bo demoraliziral ali pa s tem spodbudil svoje sobojevnike.

Islamistični terorizem je postal globalna grožnja, ki sledi politično-verskemu cilju

radikalizacije muslimanskih držav in nato tudi k podreditvi preostalih držav in družb

ter ustanavljanja kalifata. Za teroriste in fundamentaliste pa je pri tem ključnega

pomena širitev lastne interpretacije islama (Kocjančič in Prezelj, 2015).

5.1 ISLAMSKI FUNDAMENTALIZEM

Islamistični terorizem je posledica islamskega fundamentalizma. Fundamentalizem se

razume kot nekaj, kar se nanaša na jedro sodobnih verskih sistemov. V povezavi z

islamom je potrebno vedeti, da so izraz začeli uporabljati ljudje, ki so skušali opisati

in razumeti sodobno islamsko zgodovino in politiko. Fundamentalizem je bil

23

opredeljen kot ključna karakteristika verskega rivala po vsem svetu na koncu 20.

stoletja. Fundamentalizem predstavlja veliko grožnjo, ne le v smislu globalne

varnosti, ampak kot izraz skrajne pritrditve vere in verskega rivala na fanatični ravni

(Milton-Edwards, 2005).

Islamski fundamentalizem pomeni željo po vrnitvi k osnovnim (fundamentalističnim)

doktrinam islama. Islamski fundamentalisti namreč želijo svojo družbo vrniti v

Islamsko državo, kjer absolutno spoštovanje božanskih besedil islama ureja vsakdanje

življenje. Fundamentalizem se smatra kot idealistična vrnitev k preteklemu načinu

življenja, ki je bilo etično in slavno. Takšna vrnitev bi ponovno vzpostavila slavo

islamske civilizacije in identiteto, medtem ko se absorbirajo modernost in

spremembe. Fundamentalistična ideologija temelji na šeriatskem pravu (muslimansko

versko pravo) in ustanovitvi družbe, ki je na splošno urejena z islamsko doktrino

(Guidère, 2012).

Radikalni islamizem ali islamski fundamentalizem predstavlja islamsko doktrino pri

koreninah in je politično radikalni, skoraj revolucionarni islam. Islamisti so radikalni v

svojem vnovičnem branju zgodovine. Z razlago, ki je nasprotna od tega, kar velja na

Zahodu. Te pod vprašaj postavljajo svetovni gospodarski red in zahodno prevlado.

Kot edino rešitev človeštva pa radikalni islamizem vidi v vzpostavitvi svetovne

islamske ureditve, ki je izpeljana iz dobesednega branja Korana in iz zgledov

življenja prvih muslimanov (Étienne, 2000).

5.2 ZLORABA VERSKIH NAČEL

Islamistične teroristične organizacije zlorabljajo vero za rekrutiranje pripadnikov, pri

tem pa kot motivacijo in vodilo za svoja dejanja uporabljajo Koran. Vendar pa pri

tem ne uporabljajo točnih interpretacij temveč lastne, necelovite interpretacije

verskih besedil, ki ustrezajo njihovemu sporočilu. S selektivno izbranimi

interpretacijami Korana, hadisov in naukov pridobivajo nove podpornike in nadaljnje

spodbujajo teroristična dejanja. Tako na primer uporabijo le del verza, ki opravičuje

oziroma pojasnjuje njihovo dejanje v pozitivni luči, pri tem pa zanemarijo drugi del

verz, ki negira njihova prepričanja (Kocjančič in Prezelj, 2015).

Islamistični teroristi pogosto uporabljajo verze Korana, ki govorijo o odrešitvi. To

najbolj izstopa pri samomorilskem terorizmu, kjer naj bi storilce v raju pričakalo 72

devic, pri tem pa zanemarijo versko prepoved samomora. Pri zlorabah verskih besedil

24

pa ima pomembno vlogo oblikovanje interpretacije, da je muslimanska družba

napadena s strani nevernikov, čemur posledično sledi potreba po džihadu.

Vzrok za tako različne interpretacije islama lahko najdemo v tem, da v islamski

skupnosti ne obstaja vrhovna avtoriteta, ki bi Koran in hadise avtentično

interpretirala. Čeprav je večina terorističnih voditeljev dobro izobraženih, v svoji

osebni in verski prizadevnosti in ambicioznosti izkoristijo nadrejeni položaj za

selektivno usmerjanje podrejenih in manj izobraženih (Kocjančič in Prezelj, 2015).

5.3 MANIPULACIJA

Manipulacija je odnos med ljudmi, v katerem niso upoštevane potrebe vseh

udeležencev. Povezana je z zavajanjem, nehumanostjo in neetičnostjo, ki jo izraža

manipulator v svojih dejanjih na poti do uspeha, samopotrjevanja in predvsem za

dosego svojega cilja. Manipulator posega v osebno integriteto žrtve in tako omejuje

njen potencial. Žrtev posledično izolira, zastrašuje in nadzira. Dlje časa trajajoča

manipulacija pusti posledice na vseh udeležencih, žrtvi, opazovalcu in pa tudi

povzročitelju (Hribernik, 2010).

Manipulacije so lahko zavedne ali nezavedne. Manipulator namreč prikriva svoje

namene in cilje ter le-teh ne razkrije. Prvi pogoj za uspešno vplivanje na ljudi je

uporaba jezika in ta predstavlja najpomembnejši instrument manipulatorja.

Uporablja tangentne komunikacije in plastična sporočila, hkrati pa krivi druge za

nastalo situacijo in s tem uveljavlja svoje potrebe. Manipulatorji so kronični lažnivci

in realnost prirejajo po lastnih potrebah. Druge značilnosti manipulatorja so

egocentrizem, ki ga v otroštvu ni doživel in ga je posledično podaljšal v odraslo dobo;

ljubosumnost (žrtvi ne dopušča stikov z njenimi bližnjimi in jo želi osamiti, saj tako

zmanjša vpliv drugih) in neizražanje čustev. Manipulator žrtev pripelje do tega, da

dela za njegove cilje in stvari, ki jih drugače ne bi (Hribernik, 2010).

Najlaže manipulaciji podležejo nevedni ljudje, manj razvite osebnosti, ki se počutijo

nelagodno ob sprejemanju lastnih odločitev, ljudje, ki radi posnemajo druge, in

ljudje, ki iščejo zaščito. Prav tako so predmet manipulacije ljudje z nizko

samozavestjo, s slabo razvitimi obrambnimi mehanizmi, ki se pustijo voditi, in ljudje

s čustvenim primanjkljajem. Vendar pa lahko žrtev manipulacije postane tudi zrel in

samozavesten človek. V svoji komunikaciji je direkten in tako komunikacijo pričakuje

tudi od drugih, zato ne išče dvojnega pomena besed in s tem manipulatorju olajša

delo. Kljub temu pa ljudje z razvitim ego stanjem odraslega manipulacijo hitro

prepoznajo in se je osvobodijo (Hribernik, 2010).

25

6 ISLAMSKA DRŽAVA (IS)

Zaradi aktualnih dogodkov, begunske krize in trenutno ene izmed največjih

terorističnih groženj vsemu svetu, je diplomska naloga osredotočena na Islamsko

državo. Od prvega večjega terorističnega napada na francoski časnik Charlie Hebdo

januarja 2015 si njihovi teroristični napadi po vsem svetu sledijo eden za drugim.

Pripadniki Islamske države so napade izvršili v Iraku, Siriji, Kaliforniji, Parizu,

Bruslju, Orlandu, Nici in še bi lahko naštevali (Kealing, 2016). Kljub vsem napadom in

žrtvam, ki so bile v njih ubite, Islamska država pridobiva vse več podpornikov. Ljudje

z vsega sveta v znak njihove podpore izvršujejo samomorilske teroristične napade ali

pa odpotujejo v Sirijo, da se jim pridružijo na bojišču in se borijo za ''večje dobro.''

Od razglasitve kalifata leta 2014 je Islamska država izvršila več kot 140 terorističnih

napadov v 31 državah, v katerih je umrlo najmanj 2043 ljudi (Lister, Sanchez, Bixler,

O'Key, Hogenmiller in Tawfeeq, 2016).

Kaj pravzaprav je Islamska država? Skupina Islamska država (IS) je džihadistična

vojaška skupina. Oblikovati se je pričela pred več kot 20 leti kot fantazija Jordanca z

imenom Abu Musab al-Zarkavi. Leta 1989 je odšel v Afganistan, vendar je zamudil boj

proti Sovjetski zvezi. Nekaj let kasneje se je vrnil v Afganistan, kjer je ustanovil

tabor za usposabljanje teroristov. Leta 1999 se je srečal tudi z Osamo bin Ladnom,

vendar se ni želel priključiti Al Kaidi. Padec talibanov leta 2001 ga je prisilil, da je

pobegnil v Irak. Tam je ostal neopažen, dokler ga Busheva administracija ni uporabila

kot dokaz, da je Al Kaida v zavezništvu s Sadamom Huseinom, čeprav je bil Zarkavi

prost agent, ki je želel ustanoviti svojo organizacijo (Ghosh, 2014). Kmalu po invaziji

ZDA na Irak leta 2003 je ustanovil predhodnico današnje Islamske države Jama’at al-

Tawhid w’al-Jihad (the Party of Monotheism and Jihad), ki so jo sestavljali predvsem

Neiračani. Do leta 2004 je Zarkavijeva kampanja samomorilskih bombnih napadov po

vsem Iraku postajala odmevnejša in Zarkavija je podprl tudi Osama bin Laden. Svoji

skupini sta povezala in tako ustanovila Al Kaido v Iraku (AQI). Kmalu pa je

Zarkavijevo ciljanje civilistov ustvarilo dvome v vodstvu Al Kaide. Do leta 2006 se je

Zarkavi začel poleg uporniškega poveljnika imenovati tudi kot duhovni vodja. Začel

je vztrajati, da se iraški sunitski gostitelji podredijo njegovi razlagi šeriatskega prava

(ženske se morajo obvezno zakrivati, kriminalce se obglavlja in podobno). Vse, ki so

se temu uprli, so usmrtili. Junija 2006 so ameriške zračne sile bombardirale njegovo

skrivališče in Zarkavija ubile (Ghosh, 2014).

Leta 2011 so se ameriške vojne čete popolnoma umaknile in odsotnost tujcev je AQI

omogočila prevzeti zamere proti skupini. Vodstvo AQI je prevzel Abu Bakr al-

26

Baghdadi in skupina se je preimenovala v Islamsko državo v Iraku (ISI). Baghdadi je

prevzel Zarkavijeve taktike in jih obenem nadgradil. Njegov glavni cilj so ostali šiiti,

prav tako pa je začel pošiljati samomorilske napadalce tudi na policijske in vojaške

pisarne. Z več tisoč možmi je Baghdadi v Siriji, kjer je bila vstaja proti predsedniku

Bashar Al-Assadu, odprl novo fronto proti šiitom. Kmalu zatem je Bakhdadi svojo

skupino preimenoval v Islamsko državo v Iraku in Siriji (ISIS) (Ghosh, 2014).

Cilj Islamske države je ustvariti državo čez sunitska območja Iraka in Sirije. Zavzeli

so Mosul, drugo največje iraško mesto, nadzorujejo pa še več kot sto kvadratnih

kilometrov ozemlja, pri tem pa ne upoštevajo mednarodnih meja in so prisotni od

sirske sredozemske obale do južnega Bagdada. V mestih, ki jih obvladujejo, strogo

uveljavljajo šeriatsko pravo, ki zajema tako verske kot neverske vidike življenja

(Lister, 2014). Sprejeli so tudi dokument s pravili, ki jih morajo upoštevati vsi

prebivalci. Ob strogem upoštevanju šeriatskega prava pravila vključujejo prepoved

uživanja alkohola, drog in cigaret; prepoved kraje (kradljivce amputirajo); vsi

muslimani se spodbujajo k opravljanju molitev v skupini; vsi muslimani bodo dobro

obravnavani, razen če se bodo povezali s kriminalci ali uporniki; policisti in vojaški

časniki se lahko pokesajo, če vztrajajo pri odporu, se jih usmrti, grobovi in svetišča

niso dovoljeni in se morajo uničiti; ženske so stabilnost doma in tega ne smejo

zapuščati, če to ni nujno potrebno, pri tem pa morajo biti v celoti zakrite (Taylor,

2014). Podporo ISIS pridobiva z organiziranjem programov socialnega varstva, pomoči

potrebnim, rekreativnih dejavnostih za otroke, z razdeljevanjem hrane in goriva,

ustanavljanjem klinik ter denarjem. Denar pridobivajo predvsem s prodajo orožja in

nafte ter ugrabitvami in k temu pripadajočimi odkupninami (Lister, 2014).

Junija 2014 je ISIS razglasila območja, ki jih zaseda v Iraku in Siriji kot kalifat, novo

Islamsko državo. Iz imena so odstranili Irak in Sirijo in se bodo klicali le kot Islamska

država (IS). Abu Bakr al-Bakhdadi pa je bil razglašen za kalifa nove države. Pri

razglasitvi so pozvali Al Kaido in druge sorodne militantne sunitske frakcije, ki

delujejo v regiji, da jim obljubijo zvestobo. Ta razglasitev ima velike ideološke in

teološke posledice, prav tako pa lahko vzpodbudi Al Kaido k poskušanju ponovne

pridobitve svoje legitimnosti (Withnall, 2014). Leta 2015 se je prej 78.000 km2 velik

kalifat Islamske države skrčil za 12.800 km2. V prvem polletju 2016 se je njihovo

območje ponovno skrčilo za dodatnih 12 %, kar pomeni, da IS trenutno nadzoruje

približno 68.300 km2 ozemlja v Iraku in Siriji. V Siriji so namreč pod pritiskom ruskih

sil, arabsko-kurdskega zavezništva, Združenih držav Amerike in uporniških sil. V Iraku

27

pa so dosegli več porazov proti koalicijsko podprtim varnostnim silam (Islamic State

has lost grip on 12 % of territory in six months-study, 2016). Posledično Islamska

država z izgubljanjem ozemlja tudi izgublja denar, ki ga je na teh območjih

pridobivala z davki in globami. V letih spopadov na ozemlju Iraka in Sirije število

populacije ni točno znano, vendar je po vladnih ocenah Islamska država skupno

nadzorovala približno 3,7 milijonov ljudi. Zaradi vse večjih izgub teritorija in

stalnega vojaškega obleganja je Islamska država svoj fokus preusmerila iz osvajanja

ozemelj na izvajanje terorističnih napadov v Iraku, Siriji in tujini (Almukhtar,

Wallace in Watkins, 2016).

6.1 REKRUTACIJA

Pripadniki Islamske države ne uporabljajo politike za pospeševanje verske vizije,

temveč uporabljajo vero za dosego politične vizije. Pri tem za dosego legitimnosti

kot svojo utemeljitev uporabljajo islam. Ne gre za vero, ampak za identiteto.

Religija pa je pomembna, saj to identiteto definira. Vsi člani IS namreč svoje vere ne

prakticirajo redno. Mnogo članov nima verske izobrazbe in bi jih lahko šteli tudi kot

tako imenovane verske novince. Veliko več kot z vero ima namreč opraviti z iskanjem

identitete v povezavi z iskanjem pripadnosti in namena. Islamska država nudi vse to

in pooblašča posameznika v kolektivu, ne obsoja in sprejema vse, ne glede na njihovo

preteklost. Vse to je lahko privlačna misel za ljudi, ki iščejo smisel svojega življenja.

Lahko so nezaposleni ali pa dobro izobraženi profesionalci, IS svojim novim rekrutom

omogoča, da ti domnevajo, da so nekaj posebnega, da so del nečesa novega, tajnega

in mogočnega (Hasan, 2015).

Kaj žene ljudi, da se pridružijo takšnim ekstremističnim organizacijam? Če se najprej

osredotočimo na muslimane in zakaj se želijo pridružiti Islamski državi, lahko

pravzaprav naštejemo kar 10 razlogov. Prvi razlog je nedvomno uspeh. Pogled na

visečo črno zastavo na večjem, novo pridobljenem ozemlju, jim je dal občutek moči

in zmagoslavja. Imajo stalno moč. Za razliko od drugih vojsk, ki prej kot slej odidejo,

želijo ti ljudje ostati. Veliko pripomorejo tudi atraktivna socialna omrežja, ki jih

teroristi uporabljajo za širjenje propagandnih video posnetkov, ki so še posebej

priljubljeni pri mlajši populaciji (Jabbour, 2015). Tretji razlog je smisel življenja.

Veliko mladih v muslimanskih državah ali pa na Zahodu ima občutek, da njihovo

življenje nima nekega pomembnega, zahtevnega smisla. Živeti z upanjem na dobro

službo je razkošje, ki si ga mnogo mladih muslimanskih fantov ne more privoščiti. IS

pa mladim moškim ponuja nekaj, kar vidijo kot dovolj dober namen, vreden življenja

28

in tudi umiranja. Prav tako se veliko muslimanov v Evropi počuti nesprejete,

odrinjene na rob, ko prispejo v Sirijo, jih sprejmejo kot brate ali sestre ter veljajo za

junake. Kot razlog, zakaj se muslimani želijo pridružiti borcem Islamske države,

lahko štejemo tudi ameriško podporo Izraelu. To je na primer bil glavni razlog

ameriškega muslimana, ki se je odpravil v Sirijo, vendar so ga na turški meji ustavili

in aretirali. Po njegovem mnenju namreč ni pravično, da gredo davki ameriških

državljanov za podporo Izraelu, ki ta denar kasneje uporabi za ubijanje muslimanov v

Gazi. Kljub številnim cerkvenim stavbam v Evropi in Združenih državah Amerike

muslimani vidijo slabšanje moralnih standardov in zahodne družbe štejejo za

nemoralne. K temu štejejo predvsem vse večjo podporo sprejemanja istospolnih

zakonskih zvez in ljudi, ki živijo skupaj v nezakonski zvezi (Jabbour, 2015).

Muslimane pa k boju privabljajo tudi neustrašni borci. Z njihovo strategijo ubijanja

ujetnikov, ki jih obglavijo ali celo žive sežgejo, ustrahujejo vojake Sirije in Iraka.

Borci IS so prostovoljci in se ne bojijo smrti. V bitkah nosijo samomorilske pasove, da

jih lahko uporabijo v brezizhodnih situacijah, saj raje umrejo, kakor pa postanejo

ujetniki. Njihov cilj pa ni le ustrahovanje posameznikov in vojske, temveč tudi

celotnega naroda. S tem jim sporočajo, naj dobro premislijo, ali je svoje sile vredno

pošiljati na območje Sirije in Iraka. Zelo pomembno vlogo pri pridobivanju

muslimanov imajo tudi gradniki mostov. To so ljudje, ki so dobro usposobljeni in z

uporabo interneta motivirajo ljudi, da se pridružijo radikalnim skupinam. Sovraštvo

do šiitov prav tako lahko štejemo kot razlog za pridružitev Islamski državi. Med suniti

namreč velja prepričanje, da so šiiti pridobili moč in jo pričeli zlorabljati. Sunitska

manjšina v Iraku dojema šiite kot nevernike in po njihovem mnenju je bolje, da je na

oblasti sunitska IS, kot pa da jih zlorabljajo šiiti (Jabbour, 2015). K podpori IS pa

pripomore tudi njihov finančni položaj. Za razliko od drugih terorističnih organizacij

ima Islamska država močno finančno osnovo. To so pridobili od zavzetja bank,

prodaje nafte, pobiranja davkov in odkupnin za ugrabljene talce. Muslimani tako

vidijo IS kot organizacijo, ki se bo ohranila in ki je ni mogoče razorožiti, razstaviti ali

uničiti. Kot zadnje pa lahko izpostavimo še upanje za obnovo kalifata. Od smrti

Mohameda so imeli muslimani skozi stoletja kalife, ki so združevali sunitske

muslimane po vsem svetu. Kalifat je trajal do leta 1924, ko je Kamal Ataturk razglasil

Turčijo kot sekularno republiko. Od takrat naprej mnogo muslimanov hrepeni po na

novo ustanovljenem kalifatu, ki bo pod enim voditeljem združil muslimane po vsem

svetu, tako kot so katoliki združeni pod papežem. To je leta 2014 spremenil Abu Bakr

al-Baghdadi, ko se je razglasil za kalifa Islamske države ter se poimenoval kalif

Ibrahim (Jabbour, 2015).

29

Zgoraj našteti razlogi letijo predvsem na muslimane in zakaj se nekateri želijo

pridružiti IS. Toda zakaj bi se Islamski državi želeli pridružiti nemuslimani oziroma

zakaj bi se ljudje iz zahodnih držav spreobrnili v islam ter se odpravili v boj za njeno

podporo? IS za pridobitev tujih borcev iz zahodnih držav uporablja predvsem medije

in družbena omrežja in vse večja podpora zahodnjakov kaže, da se njena spletna

prizadevanja obrestujejo. Poročila namreč kažejo, da se je že leta 2014 Islamski

državi pridružilo med 12.000 in 15.000 tujih borcev. Čeprav je nemogoče reči, da so

socialni mediji pri tem igrali ključno vlogo, pa je večina spletnih propagand

teroristov bila namenjena izključno tujcem (Hashtag Terror:How ISIS Manipulates

Social Media, 2014). Različne teroristične organizacije so uporabljale Twitter že od

leta 2010, vendar so ga uporabljale zgolj kot sekundarno sredstvo komunikacije.

Teroristične propagande so bile namreč na voljo na ekstremističnih forumih, kjer so

se lahko prenesle tudi druge vsebine, kot na primer revije, video posnetki in brošure.

Na drugi strani pa IS informacije širi skoraj izključno preko Twitterja, kjer lahko hitro

deli svoje poglede po svetu in omogoča privržencem, da so del tega procesa. Prav

tako se pri tem zanašajo, da bodo s pomočjo teh sporočil pridobili še večji vpliv in

podporo. Uradni Twitter računi so povečani tudi s privrženci, med katerimi imajo

nekateri že skoraj uradni status. Na primer Markaz ali Islam Twitter nista le

propagirala IS, temveč sta tudi vodila podporo preko angleško govorečih Facebook

strani ter pri tem stalno zamenjevala strani, ki jih je Facebook odstranil zaradi

neprimerne vsebine. Takšni podporniki so pogosto aktivni v različnih jezikih in na

različnih omrežjih, vključno s Twitterjem, Facebookom, Instagramom, Ask.Fm in

podobno. Podporniki pa se lahko prijavijo tudi na aplikacijo v storitvi Google Play

imenovano ''Dawn of Glad Tidings,'' kot način sprejemanja informacij iz IS na pametni

telefon. Ko si privrženec to aplikacijo naloži, IS pridobi možnost, da objavi tweete s

Twitter računa uporabnika, ki posledično postanejo izviri njihovih sporočil. Vsi

njihovi Twitter računi in računi ostalih družbenih omrežij redno pošiljajo slike

skrajnežev, ki se ukvarjajo z otroki ali opravljajo druge socialne storitve ter

distribucijo hrane. IS se namreč želi prikazati kot dobrodelna organizacija. Tako je

na primer objavila tudi video nemškega državljana, ki se je spreobrnil v islam in

odšel v Sirijo, kako se s sneženimi kepami obmetava z ekstremisti in pri tem navaja,

da se tudi džihad zabava in igra z otroki. Kasneje so začeli redno objavljati kratke

videe tudi na YouTubu, na katerih prikazujejo borce, ki so prišli iz zahodnih držav in

njihovo ''srečno'' življenje v kalifatu (Hashtag Terror:How ISIS Manipulates Social

Media, 2014). Poleg dejavnega sporočanja po družbenih omrežjih pa je IS izdala tudi

30

spletno revijo v angleškem jeziku imenovano Islamic State Report. Ta je predvsem

vsebovala slike z vabljivimi naslovi in citate iz Korana, skupaj z občasnimi kratkimi

eseji o slavi Islamske države ter različne novice o umorih nevernikov in informacije o

izvajanju islamskega prava. Julija 2014 je IS izdala drugo revijo v angleškem jeziku,

Dabiq. V prvi izdaji je bila revija podobna ostalim terorističnim revijam, ki opisujejo

ideologijo in teologijo, ter hvale organizacije. Druga izdaja revije pa je vključevala

še filozofske utemeljitve in pozivala bralce, da prisežejo svojo zvestobo organizaciji

ter se preselijo na njihovo ozemlje. Izdali pa so tudi propagande, ki prikazujejo

dejavnost vojske. Ne skrivajo množičnih usmrtitev, križanj, obglavljanj in streljanj

na posameznike, ki so po njihovih besedah neverniki, čarovniki, kriminalci in podobno

(Hashtag Terror:How ISIS Manipulates Social Media, 2014).

Po podatkih naj bi se od leta 2011 Islamski državi pridružilo med 27.000 in 31.000

tujih borcev. Kar je več, kot jih je na primer odpotovalo v Afganistan v času njihove

10-letne vojne. Od tega je približno 6.000 borcev odpotovalo iz Evrope, najpogosteje

iz Francije, Nemčije in Združenega kraljestva. Največ borcev je v Sirijo in Irak

odpotovalo iz Azije, in sicer okrog 14.000. Iz Tunizije jih je odpotovalo okrog 6.500,

pet tisočim pa so pot še pravočasno preprečili. Sirska vojna tako postaja nekakšen

inkubator za novo generacijo teroristov. Motivacija borcev, ki se jim pridružujejo z

vsega sveta, pa postaja osebna in ne politična (Kirk, 2016).

Zasebno podjetje Quantum Communications, specializirano za strateške

komunikacijske rešitve, je borce razvrstilo v 9 kategorij na podlagi njihovih

odgovorov, zakaj so se pridružili Islamski državi ali kateri drugi ekstremistični

organizaciji (Tucker, 2015):

– iskalci statusa: te ljudi predvsem motivira izboljšanje njihovega socialnega

položaja in priznanje drugih;

– iskalci identitete: ti posamezniki se počutijo izolirane, odtujene ali kot tujci

v svojem začetnem nepoznanem okolju in se skušajo povezati z drugo

skupino;

– maščevalci: ti menijo, da so del skupine, ki je zatrta z Zahodnih držav;

– iskalci odrešitve: ti ljudje se pridružijo IS, saj verjamejo, da jih bo to

odrešilo, opravičilo ali pa izboljšalo njihove prejšnje grehe;

– iskalci odgovornosti: pridružitev IS ljudem omogoča finančno podporo in

lahko tako pomagajo svoji družini;

31

– iskalci vznemirjenja: ti posamezniki postanejo borci zgolj zaradi

avanturističnega

– doživetja;

– ideologi: ti želijo drugim ljudem vsiliti svoje razumevanje islama;

– iskalci pravice: ti posamezniki se odzovejo na to, kar se jim zdi krivično;

– iskalci smrti: ti ljudje so najverjetneje v življenju trpeli zaradi specifične

– travme ali izgube in posledično smrt razumejo kot edini izhod z ugledom

– mučenima namesto nekoga, ki je storil samomor.

Tuji borci, ki so že prisegli zvestobo IS, zbirajo na desetine novih rekrutov v

vzhodnem Afganistanu in bodoče borce privabljajo z velikodušnimi viri. Hitre in

dramatične zmage Islamske države v Siriji, Iraku in Libiji so pritegnile mladeniče s

posebnimi zamerami proti državnim ali tujim silam, ki si želijo najmočnejše

zaveznike. Druge je pritegnila novost novo ustanovljene sile ali pa finančna moč

skupine, ki se ponaša s prenosnimi računalniki, dobrodelnimi sredstvi za pomoč

družinam borcev in prevoznimi sredstvi. IS je med drugim januarja 2015 izjavila, da

bo svoj samorazglašeni kalifat razširila na ''Khorasan,'' zgodovinsko območje, ki

vključuje Afganistan in del sosednjih držav. To je le še dodatno pritegnilo

afganistanske in pakistanske skrajneže, da prisežejo zvestobo Islamski državi

(Graham-Harrison, 2015). Med glavnimi tarčami za rekrutiranje s strani

ekstremističnih skupin so tudi begunci na Bližnjem vzhodu, ki jih privabljajo

predvsem z dobavo hrane. Pomanjkanje sredstev je namreč dobrodelne organizacije

prisililo, da so sirskim beguncem v Libanonu zmanjšali mesečno podporo na 13,5

funtov, kar zadostuje za nakup hrane za približno teden dni. Mladi moški in otroci

tako postanejo veliko dovzetnejši za rekrutiranje s strani ekstremističnih organizacij,

saj jim to omogoča, da pomagajo družini (Shaheen, 2015).

Za pridobitev novih borcev Islamska država uporablja tudi računalniške igrice, s

katerimi pridobivajo predvsem mlade moške in otroke. Tako so leta 2015 izdali video

igro, v kateri igrajo vlogo islamskih skrajnežev, in so na misiji, da ubijejo

zahodnjake. Igre pa niso ustvarili popolnoma sami, temveč so vdrli v že obstoječo

video igro ARMA III ter dodali nastavitve, kjer lahko uporabnik sam izbere, da se bo

boril v vlogi islamskega borca proti zahodnjakom in drugim nasprotnikom IS, kot je na

primer sirska vojska (Hall, 2015). Po besedah IS je igra namenjena predvsem za

radikalizacijo otrok in ranljivim posameznikom, prav tako pa je bila distribuirana na

igralnih forumih tistim, ki so izrazili podporo samooklicani Islamski državi. Pred tem

32

jim je enako uspelo tudi pri video igri Grand Theft Auto 5, nenehno pa se sklicujejo

tudi na priljubljeno igro Call of Duty s proizvajanjem plakatov, ki igro povezuje z

džihadom. Izdali pa so tudi propagandne videe, v katerih z uporabo HD kamere na

čeladah, z zamrznitvijo okvirja posnetkov in spremenjenimi zvočnimi efekti resnični

posnetki umorov v sirskem mestu Kobane izgledajo bolj podobno video igri (Hall,

2015). Islamska država svojim borcem nastavi kamere tako, da imajo kasneje njeni

propagandni videi perspektivo skozi oči borca, kar da gledalcu občutek, da to dejanje

doživlja sam. Enako tehniko uporabljajo v priljubljenih in nasilnih video igrah ter pri

televizijskem prenosu športnih dogodkov. Islamska država pri svojih propagandnih

videih ni posnemala le popularnih video iger, kot sta Call of Duty in Grand Theft

Auto, temveč tudi priljubljene televizijske serije, kot so na primer Homeland, Saw in

Lov na osumljenca. Zavedajo se namreč, da bi nezadovoljni mladi ljudje, ki radi

igrajo te igre in uživajo v gledanju teh serij, lahko bili zainteresirani za resnično

bratstvo, ki obljublja svet na zaslonu tudi v resničnem življenju. Z izdelavo video

posnetkov, ki v veliki meri izpolnjujejo industrijske standarde, je IS naredila nekaj,

kar do sedaj ni uspelo še nobeni drugi teroristični organizaciji (Markoe, 2016).

Teroristi za različne namene izkoriščajo tudi ženske in deklice, na primer za

gospodinjska opravila, vojaško bojevanje, spolno izkoriščanje, namene rekrutacije ali

namene financiranja. Pod rekrutacijo je pri tem razumljeno novačenje, kupovanje,

ugrabljanje oseb za namene predvsem spolnega izkoriščanja znotraj terorističnih

skupin. Ženske so lahko spolne sužnje enemu ali več teroristom, lahko pa jih tudi

prisilijo v poroko, kjer se spolno izkoriščanje nadaljuje vsakodnevno. Čeprav teroristi

rekrutirajo dekleta in ta odidejo prostovoljno (na primer dekleta iz Evrope odidejo v

Sirijo), je to kljub temu razumljeno kot trgovina z ljudmi (Kocjančič in Vodlan,

2016). Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu

namreč navaja, da se soglasje žrtve trgovine z ljudmi o nameravanem izkoriščanju ne

upošteva, če so bila uporabljena naslednja sredstva: grožnja, uporaba sile ali druge

oblike prisile, ugrabitev, goljufija, zloraba pooblastil ali ranljivosti, dajanje ali

prejemanje plačil ali koristi. Novačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča in

sprejemanje oseb, mlajših od 18 let, zaradi izkoriščanja pa se šteje za trgovino z

ljudmi, tudi, če niso bila uporabljena zgoraj navedena sredstva (Zakon o ratifikaciji

protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti

ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu

organiziranemu kriminalu, 2004). IS pa ne izkorišča spolnega suženjstva le za

33

pridobivanje denarja s prodajo ujetnic, temveč tudi kot motivacijsko-rekrutacijsko

orodje za nove pripadnike (Kocjančič in Vodlan, 2016).

Ženske v terorizmu pa niso tako nov pojav. Že od Začasne Irske republikanske armade

leta 1970 do samomorilskih bombnih enot tamilskih tigrov iz Šrilanke v 90 letih,

ženske igrajo ključno vlogo v terorističnih organizacijah po vsem svetu. Čeprav po

spletu krožijo fotografije žensk s puškami in drugim orožjem, IS ženskam ne

dovoljuje bojevanja ali izvajanja samomorilskih napadov. Čeprav so nekatere

teroristične skupine, kot sta na primer Al Kaida in Boko Haram, sčasoma spremenile

stališče in zaradi manjše sumničavosti v bojih uporabljale tudi ženske, je IS glede

svojih pravil brezkompromisno stroga (Storey, 2016). Čeprav se ženske s svojo

zvestobo Islamski državi ne pridružijo moškim na bojišču, pa je njihovo sodelovanje

bistvenega pomena, saj rekrutirajo nove člane in tako pomagajo IS postati večja in

smrtonosnejša sila. Ženske se prostovoljno pridružijo IS, ker skupina ustvarja

propagande, ki ciljajo specifično na ženske in jim prodajajo drugačno sporočilo kot

moškim. Moškim dajejo možnost, da z vstopom v boj dokažejo svojo vero, ženskam

pa predstavljajo idejo sestrstva in možnost, da se poročijo s pravim džihad borcem in

da lahko vzgojijo naslednjo generacijo upornikov. Pritegnitev žensk je prednostna

naloga IS tudi zato, ker ženske simbolizirajo stabilnost. Da se lahko uveljavijo kot

narod, kot legitimna država, potrebujejo ženske, ki bodo rojevale potomce. IS pa je

uvedel tudi novo strategijo, in sicer z rekrutiranjem najstnic po spletu. In vedno več

najstnic po vsem svetu se odloča, da se bodo pridružile Islamski državi in odidejo od

doma (Storey, 2016).

Za vzpodbudo zanimanja borcev IS, ki konstantno spremljajo socialna omrežja, ni

potrebno veliko. V trenutku, ko nekdo zanje pokaže zanimanje in postavlja vprašanja

na družbenih omrežjih, dobi ta posameznik številne nove sledilce na Facebooku in

Twitterju ter začne nenehno dobivati elektronsko pošto in sporočila. Nenadoma se ta

posameznik počuti priljubljeno in pomembno zaradi vse naklonjene pozornosti. Vse

to pa povzema isto ideologijo in vsa sporočila sporočajo, da IS lahko nudi čustveno in

psihično podporo, ki je posameznik ne bo dobil nikjer drugje razen, če se pridruži

Islamski državi. Ko rekruter naredi ta prvi korak, se pogovori nadaljujejo na bolj

zasebnih omrežjih, kot so WhatsApp, Kik, Telegram in podobno. Ko je povezava ena

na ena vzpostavljena, ženske rekruterke uporabijo jezik, ki se uporablja na

družbenih omrežjih, in se z žensko na drugi strani še bolj povežejo z okrajšavami,

videi, kvizi in podobno (Storey, 2016). Tako na primer francoska dekleta sporočajo

34

francoskim dekletom in ameriška ameriškim. To namreč pomaga pri iskanju skupnih

točk in rekruterja prikaže kot prijatelja. Kot nadaljnjo spodbudo se potencialni

rekruti romantično povežejo z džihadističnimi borci. Zveza se lahko začne preko

družbenih omrežij, lahko pa se rekrutom obljubi, da se bodo z njimi seznanili, ko

prispejo v Islamsko državo. V vsakem primeru se jih spodbuja k čim hitrejši poroki.

Ko prispejo v Islamsko državo, pa jih čaka popolnoma drugačna zgodba. Tam jih

poročijo z ali proti njihovi volji in svojega novega doma ne smejo več zapuščati brez

spremstva. Mnogo domov je brez vode in brez elektrike. Če jim mož umre v boju, jih

kmalu za tem poročijo z drugim borcem. Kalifata ne smejo več zapustiti. Nekaj

žensk, ki prispejo iz tujine, pa zaposlijo za rekrutiranje novih žensk iz tujine (Storey,

2016).

Francoska novinarka, Anna Erelle4, je raziskovala, zakaj se ljudje z vsega sveta

pridružujejo sirskim borcem ter predvsem to, kako poteka novačenja preko spleta.

Ustvarila si je več lažnih profilov na različnih družbenih omrežjih z imenom Mélodie.

Občasno je objavila kakšen članek ali video, povezan z Islamsko državo. Kmalu po

objavi nekega videa, je začela prejemati sporočila moškega z imenom Abu Bilel,

kateremu je pripadal prej omenjeni video (Erelle, 2015).

Začela sta se pogovarjati in pri tem mu je navajala lažne podatke. Pretvarjala se je,

da je najstnica, ki se je spreobrnila v muslimanko in Abu se ji je ponudil, da ji

odgovori na vsa vprašanja, ki jo zanimajo glede Sirije in islama ter jo povabil v Sirijo.

Nato je predlagal, da se začneta pogovarjati preko omrežja Skype. Sposodila si je

hijab in črno obleko ter se dogovorila s fotografom, ki je zaposlen pri isti reviji, da

pogovor neopazno fotografira in snema. Nato se je začela pogovarjati z Abu Bilelom.

Povedal ji je, da je Sirija čudovita, pravi raj, o katerem sanja vsaka ženska. Potrdil

je, da ljudje vsakodnevno umirajo, vendar so za to krivi sovražniki, proti katerim se

bori tudi sam. Ti kradejo, ubijajo in posiljujejo ženske (Erelle, 2015).

Pogovor je stekel in omenil je, da je njegova naloga med drugim to, da rekrutira

ljudi in da je v tem zelo dober. Ponovno jo je povabil v Sirijo in trdil, da mu lahko

zaupa, da bo zanjo poskrbljeno in če se bo po prihodu v Sirijo želela z njim poročiti,

bo zanjo skrbel kakor za kraljico. Ponudila se je, da s seboj pripelje svojo

prijateljico, ki pa je stara komaj 15 let. Abu Bilel je bil navdušen in poudaril dejstvo,

da se pri njih dekleta lahko poročajo že pri 14 letih ter da ji bo sam pomagal najti

primernega moža (Erelle, 2015).

4 Ime je psevdonim, saj zaradi svoje varnosti pravega imena ne sme razkriti.

35

Pogovarjala sta se vsak dan, medtem pa je seznam njenih virtualnih prijateljev na

družbenem omrežju precej naraščal. Začela je dobivati tudi sporočila drugih deklet,

ki so jo spraševala za nasvete, na primer po kateri poti je najvarneje oditi v Sirijo, ali

lahko tam kupijo tampone in podobno, vendar pa na njih ni odgovarjala. Po več kot

mesecu dni se je Mélodie z Abu Bilelom dogovorila, da bosta s prijateljico Yasmine

prišli v Sirijo. Dal ji je navodila, po kateri poti naj potuje, in sicer naj se iz Francije

najprej odpravi v Amsterdam in nato od tam v Istanbul, kjer mora kupiti

predplačniški telefon. Ko je prispela v Amsterdam, mu je morala opisati, kako je

potovala in kako je plačala karto. Razložil ji je, da plačilne kartice ne sme več

uporabljati in da more predplačniški telefon zavreči in v Istanbulu kupiti drugega.

Nato ji je sporočil, da je v Istanbulu ne bo nihče pričakal in da naj kupita karto za

mesto Urfa in naj pot nadaljujeta sami. Ko je temu oporekala in trdila, da se tako

nista dogovorila, je postal popolnoma drugačna oseba. Zabičal ji je, da je član

teroristične organizacije in da se z njim ne sme tako pogovarjati. Povedal ji je tudi,

da poveljuje 100 vojakom vsak dan in da ji ni povedal niti četrtine resnice, saj je

mednarodno iskan in da lahko potuje le v Irak (Erelle, 2015).

Preiskovanje se je tu moralo končati, saj je postala nadaljnja pot prenevarna.

Izmislila si je, da se počuti opazovano in da ga ne želi ogrožati, zato se bo vrnila v

Francijo in nato čez nekaj časa prišla v Sirijo. Ko je po 24 urah ponovno aktivirala

lažni profil, je prejela več grozilnih sporočil. Ker je pomagala policiji, je profil

pustila aktiviran. S pomočjo njenih fotografij in podatkov, ki ji jih je povedal Abu

Bilel, so ugotovili, da gre za 28 let starega moškega, o katerem so imeli že precej

debelo datoteko. Pred odhodom v Sirijo je v Franciji zagrešil več zločinov, od kraje

do oboroženega ropa. Leta 2003 je postal džihadi borec in tako spoznal voditelja IS,

Abu Bakr al-Baghdadija. Ima tri žene in najmanj tri otroke. Oblasti so se bale, da

bodo teroristi izsledili njen naslov in identiteto, zato se je Anna morala preseliti,

večkrat zamenjati svoje telefonske številke in o terorizmu in IS ne poroča več. Kmalu

po svojem zadnjem pogovoru z Abu Bilelom je izvedela, da obstaja fatva5 proti njej.

Poleg vsem grozilnih sporočil, ki jih je prejela tudi od drugih ljudi, ki jih ni poznala,

je bil na spletu objavljen tudi video brez zvoka z njeno sliko, kako sedi na svojem

kavču, pokrita s tančico. Video je vseboval slike hudiča in francoske ter arabske

podnapise (Erelle, 2015).

5 Fatva je institucija islamskega prava in določa pravila vedenja islamskega človeka v situacijah, ki so nejasne ali sporne. Je posebna oblika komuniciranja verskih voditeljev z verniki; oblika ukaza, določbe, inštrukcije, ki je izdana v danih družbenih, političnih, gospodarskih, verskih in drugih pogojih. Za razliko od rimskega prava je fatva izraz božje volje. Kazen se najpogosteje izraža s prezirom, kar po tradicionalnem občutku pripadnosti predstavlja največjo možno kazen (Bećirović, 2002).

36

Pogosta oblika pridruževanja Islamski državi pa je tudi tako imenovani ''seksualni

džihad.'' Poznan je v več arabskih državah, ko ženske potujejo na bojišča, da bi

upornikom nudile uteho in spolno potešitev. Seksualni džihad omogoča upornikom

spolne odnose z žensko pod nekakšno ''začasno pogodbo,'' ki se izteče po določenem

času. Običajno traja nekaj ur, kar ženskam omogoča, da imajo spolne odnose z več

partnerji na dan. Te ženske lahko imajo spolne odnose z 20, 30 ali celo 100 uporniki,

nato pa se domov vračajo noseče. Leta 2013 so tako na primer Tunizijke množično

odhajale v Sirijo ravno na ta ''seksualni džihad.'' Točnih podatkov o tem, koliko bi se

jih naj pridružilo, ni, vendar bi se naj številke gibale okrog 100, med njimi pa so bila

tudi mladoletna dekleta (K.S., 2013).

Islamska država rekrutira in trenira tudi otroke, stare 12 let, in jih kasneje uporablja

za samomorilske napade, patruljiranje in kot ''žive ščite'' ter za propagandne videe,

kjer imajo vlogo usmrtiteljev talcev. Otroke uporabljajo predvsem za manj zahtevna,

a visoko nevarna dela. Zaradi manj razvitih družbenih moralnih načel in občutka

družbene odgovornosti so bolj odprti za manipulacijo, zaradi česar mnogi postanejo

najbolj brutalni borci (Kocjančič in Vodlan, 2016). Po podatkih bi naj imela IS vojsko

sestavljeno iz več kot 500 otrok, ki so razporejeni po različnih vojaških bazah v Siriji.

Posebej za otroke so ustanovili tudi posebne vojaške barake za usposabljanje

ugrabljenih otrok Yazidov, kurdske etične manjšine v Siriji in Iraku. Poleg

zagotovljenega vojaškega usposabljanja otrok, starih nad 5 let, jim IS opere možgane

tudi za prihodnjo rabo. Voditelji tudi spodbujajo matere, naj svojim otrokom kažejo

grafične podobe ''svete vojne'' in jim kot pravljice za lahko noč prebirajo o smrti in

uničenju Iraka in Sirije, da jih onemijo za grozote vojn. Nekateri starši pa so zaradi

lakote tako obupani, da se zatečejo k vojaškim poveljnikom in jim svoje sinove

prodajo za ceno 200 £. Drugi pa se zatekajo v taborišča po radikalizaciji v mošeji v

sirskih mestih z obljubo, da dnevno dobijo tri obroke. Povprečno naj bi se mesečno

taboriščem za usposabljanje pridružilo 300 otrok (Webb, 2015).

Nova generacija rekrutov Islamske države se razvija v na novo ustanovljenem kalifatu

in so indoktrinirani z verskimi predstavami že od rojstva naprej. Usposabljajo jih za

vohune, pridigarje, vojake, rablje in samomorilske napadalce. Ti otroci bodo še boljši

in smrtonosnejši borci od trenutnih, saj se niso spreobrnili in sprejeli radikalne

ideologije, temveč so bili v duhu te ideologije vzgojeni. Prav tako so v sekundarnih

vrednotah sprejeti med ostalimi pripadniki kot čistejši borci, saj jih življenje še ni

zaznamovalo. Cilj Islamske države je med drugim namreč tudi priprava novih,

37

močnejših, nasilnejših borcev. V šolah jih skozi igro učijo ravnanja z orožjem, z

gledanjem brutalnih usmrtitev in drugih posnetkov pa jih pripravljajo na nasilje, da ti

na to postanejo nekako imuni. Rekrutiranje otrok pogosto vključuje tudi prisilo,

najpogosteje z ugrabitvami. Izključene pa niso tudi grožnje. Preko medijev so

namreč sporočili, da bodo otroke, ki nočejo sodelovati, bičali, mučili in posilili

(Townsend, 2016).

7 RAZPRAVA

Namen diplomskega dela je bil predstaviti terorizem in odkriti, zakaj se posamezniki

odločijo, da se bodo pridružili terorističnim organizacijam ter kakšen vpliv imajo te

pri rekrutaciji. Terorizem predstavlja globalno grožnjo varnosti po vsem svetu.

Trenutno najbolj aktualen terorizem 21. stoletja je islamistični terorizem. Je vrsta

verskega terorizma in pri njem posledično prevladujejo verski motivi, vendar jih

teroristični voditelji za svoje cilje zlorabljajo in izpostavljajo le določene verze

Korana. Pri tem poudarjajo, da je muslimanska družba napadena s strani nevernikov

in je njihova dolžnost, da se branijo. Po 11. septembru 2001 je postalo razmišljanje

večine ljudi, da so vsi muslimani teroristi, da se vsi povezujejo v skupine in

načrtujejo vojno proti nemuslimanom. Potrebno je poudariti, da islamistični

terorizem sicer izvršujejo pripadniki islamske vere, vendar z namenom, da dosežejo

določene politične cilje, pri tem pa uporabljajo lastne interpretacije verskih besedil.

Tako teroristični voditelji dele verskih besedil interpretirajo tako, da ustreza

njihovim namenom in ciljem ter z njihovo pomočjo pridobivajo nove podpornike.

Mnogi teroristi namreč niso versko izobraženi in poznajo le razlago besedil, kot jih

razlagajo teroristični voditelji.

Trenutno najbolj strah vzbujajoča teroristična organizacija je Islamska država. Od

leta 2014, ko je njihov samooklicani kalif Abu Bakr al-Baghdadi razglasil kalifat,

redno izvršujejo teroristične napade po vsem svetu, predvsem v Evropi in Ameriki.

Kljub medijski odmevnosti in temu, da sami ponosno objavljajo posnetke svojih

krutih dejanj, dobivajo globalno podporo. Pridružilo se jim je namreč na tisoče

borcev z vsega sveta. Mnogi so se spreobrnili v islam in odpotovali v Sirijo, da se

lahko borijo na njihovi strani. Tudi posamezniki, ki so bili pripadniki druge religije, ki

niso bili verni, ki niso bili nasilni, ki so odraščali v popolnoma drugačnem okolju, ali

pa posamezniki, ki jih islam ali terorizem nikoli nista preveč zanimala, so se bili

pripravljeni spreobrniti v islam, se pridružiti Islamski državi in postati terorist.

38

Ženske in najstnice so odpotovale v Sirijo, da bi se lahko poročile s teroristom, rodile

otroke in tako pripomogle k nastanku nove generacije borcev.

Kaj žene te ljudi, da se pridružijo teroristom? Skoraj čez noč spremenijo svoje

razmišljanje, svojo vero, svoj odnos do bližnjih in se odločijo, da je njihov namen

življenja postati terorist. Zakaj? Ali so se ti ljudje počutili depresivno, osamljeno,

razočarano? So iskali smisel svojega življenja? Ta vprašanja se nanašajo na prvo

hipotezo, ki se je glasila:

Terorističnim organizacijam se pridružijo posamezniki, ki se počutijo zavržene v

družbi, so samotarji, doživljajo neuspeh in razočaranja ali pa trpijo za depresijo.

Ta hipoteza je delno potrjena. Terorističnim skupinam se sicer pridružujejo ljudje z

nizko samopodobo, ljudje, ki se počutijo izolirane, ali pa so mnenja, da nikamor ne

sodijo, da jih drugi ljudje ne sprejmejo, saj jim to omogoča, da se povežejo z

drugimi ljudmi, da postanejo del določena skupine. Teroristične organizacije jim

nudijo to psihično in fizično podporo, pokažejo jim, da jih potrebujejo ter da so

pomembni in ti ljudje se nenadoma počutijo priljubljene, dobijo občutek

pripadnosti. Zaradi svoje vodljivosti in potrebe po pripadnosti, po sočloveku, hitreje

podležejo manipulacijam terorističnih voditeljev. Hribernik (2010) potrjuje, da

manipulaciji najlaže podležejo nevedni ljudje, manj razvite osebnosti, ki se počutijo

nelagodno ob sprejemanju lastnih odločitev, ljudje, ki radi posnemajo druge in

ljudje, ki iščejo zaščito, ljudje z nizko samozavestjo, s slabo razvitimi obrambnimi

mehanizmi, in se pustijo voditi ter ljudje s čustvenim primanjkljajem. Pavič (2009) je

mnenja, da terorizem nastaja predvsem v okoliščinah, kjer se določene družbene

skupine, predvsem etnične manjšine, počutijo diskriminirane v primerjavi z ostalo

populacijo. Prav tako je verjetneje, da se bo teroristični skupini pridružil nekdo, ki

je bil vzgojen v okolju, ki je izpostavljen terorizmu, kot pa nekdo, ki je bil vzgojen v

mirnem in ljubečem okolju.

Kljub temu pa se terorističnim organizacijam ne pridružujejo le posamezniki, ki niso

čustveno stabilni, ali pa ljudje, ki so bili vzgojeni v okoliščinah, kjer praktično niso

imeli druge izbire, temveč tudi ljudje, ki so njihovo čisto nasprotje. Nekateri ljudje

se terorističnim organizacijam pridružijo popolnoma zavedno in od tega ne

odstopajo. Čaleta (2006) trdi, da številne odločitve samomorilskih teroristov, da

opravijo tak napad, ni nerazumna odločitev ali pa dejanje iz obupa, temveč je v

večini primerov popolnoma racionalna in premišljena poteza.

39

Terorističnim organizacijam se tako pridružijo posamezniki s popolnoma

nasprotujočimi se osebnostmi in vsak ima svoj motiv. Točno določena osebnost

terorista namreč ne obstaja in ne moremo predvidevati, da se bo neka oseba z

določenimi lastnostmi pridružila teroristični organizaciji.

Teroristične organizacije nove člane pridobivajo predvsem z uporabo družbenih

omrežij, s propagandami po radiu in televiziji ter izdajo svojega časopisa. Tako na

primer IS, ki je trenutno najbolj aktualna teroristična organizacija in ki pridobiva

največ podpornikov iz drugih držav, redno objavlja posnetke svojih dejanj in izpovedi

svojih borcev na družbenih omrežjih, kot so Twitter, Facebook in podobno. Izdali so

tudi svojo revijo Islamic State Report v angleškem jeziku, leta 2014 pa so izdali drugo

revijo v angleškem jeziku Dabiq. Prva je bila podobna drugim revijam terorističnih

organizacij, druga pa je že pozivala ljudi, da se jim pridružijo in jim prisežejo

zvestobo (Storey, 2016).

S pomočjo družbenih omrežij pridobivajo predvsem tuje podpornike iz držav po

vsem svetu, medtem ko s pomočjo propagand po radiu in televiziji pridobivajo

lokalne podpornike. Pri tem vsako propagando prilagodijo, da ustreza ciljni družbi.

Tako na primer ženske pridobivajo s popolnoma drugačnimi argumenti kot moške. Pri

moških poudarjajo njihovo dolžnost, njihovo priložnost, da se borijo za višje dobro in

s tem dokažejo svojo vero, govorijo o junaštvu in pripadnosti. Na drugi strani pa

ženske pridobivajo s predstavami o sestrstvu, možnosti, da se poročijo s pravim

borcem in vzgajajo naslednjo generacijo upornikov. To je med drugim tudi

prednostna naloga Islamske države, saj ženske simbolizirajo stabilnost in, čeprav se

ne bojujejo na bojiščih, so potrebne, da rodijo otroke in tako zagotovijo nove borce.

Islamska država se od drugih terorističnih organizacije razlikuje tudi po tem, da je

nove podpornike začela pridobivati tudi s pomočjo računalniških iger, saj vedo, da le-

te privlačijo predvsem otroke in mlade moške.

Tako so do sedaj uspeli vdreti v priljubljene video igre, kot je na primer ARMA III in

spremeniti nastavitve, ki igralcu omogočajo, da se v igri bori v vlogi islamističnega

borca in pobija nasprotnike Islamske države (Hall, 2015). Nekatere propagandne

videe pa so oblikovali tudi tako, da posnetki spominjajo na video igre, čeprav

prikazujejo resnično dogajanje. Kamere, ki jih nosijo islamistični borci na čeladah,

namreč omogočajo gledalcem doživljanje skozi oči borca (Markoe, 2016). S tem je

tudi potrjena druga hipoteza, da teroristične organizacije s pomočjo propagande po

40

radiu ali televiziji in preko računalniških igric privabljajo posameznike, da se jim

pridružijo.

Potrjena je tudi tretja hipoteza, da se ljudje, ki se pridružijo terorističnim

organizacijam, ne zavedajo, v kaj se pravzaprav spuščajo (ne zavedajo se nevarnosti

in zmožnosti teroristov). Teroristične organizacije namreč situacijo, ki se dogaja na

ogroženih območjih, idealizirajo in tako manipulirajo s svojimi rekruti. Hribernik

(2010) manipulatorje opredeljuje kot kronične lažnivce, ki realnost prirejajo po

lastnih potrebah.

Islamska država tako na primer v svojih propagandnih videih prikazuje srečne

teroriste, kako se zabavajo, otroke, ki se veselo igrajo na ulicah, in srečne ženske, ki

zanje skrbijo. V resnici pa je realnost precej drugačna. Islamska država recimo

obljublja povezanost, podporo, zagotavlja, da bodo ljudje preskrbljeni in podobno. V

resnici pa ljudi, ki odpotujejo na njihovo območje, čaka nekaj popolnoma drugega.

Taylor (2014) ugotavlja, da tam vlada strogo upoštevanje pravil šeriatskega prava in

kršenje katerega koli pravila vodi do stroge kazni. Skrajneži nove pripadnike vabijo in

sprejmejo z odprtimi rokami, vendar ko enkrat prispejo v kalifat, iz njega več ni

izhoda.

Le redkim je uspelo pobegniti in še ti so morali podkupiti nekaj ljudi, da jim je to

uspelo, pri tem pa so bili v stalnem strahu, da jih ne bo kdo izdal in predal

teroristom.

Ženskam obljubljajo moža in kako bodo srečno živele ter skrbele za družino, ko bodo

prispele v njihovo državo. Moža jim sicer res dodelijo, vendar pa ženske svojega

doma ne smejo več zapuščati, razen če je to nujno potrebno. Če jim mož umre, jim

takoj dodelijo novega moža, saj je pomembno, da rodijo čim več otrok in zagotovijo

novo generacijo borcev. Skratka ljudje, ki se odločijo pridružiti terorističnim

organizacijam, se praktično ne zavedajo, v kaj se spuščajo. Ne vidijo realne slike,

temveč imajo idealistično predstavo, kako bodo postali pomembni, da bodo postali

del nečesa in da bodo našli svoj smisel življenja ter storili nekaj dobrega. Večino

pričaka drugačna realnost, kot so si jo zamislili, vendar je takrat že prepozno. Kljub

temu pa se najdejo tudi posamezniki, ki so trdno odločeni, da se bodo borili, da bodo

žrtvovali svoje življenje in da je prav edino to, da branijo svojo vero in se borijo

proti nevernikom.

41

Problem, ki se ga mnogi niti ne zavedajo, je ta, da lahko teroristični skrajneži

manipulativno ravnajo z ljudmi po vsem svetu in jim uspe pridobiti tujce, med

katerimi je veliko mladoletnih fantov in deklet. Zgodi se namreč lahko pravzaprav

vsakomur, ki pokaže malo zanimanja za teroristično organizacijo, da ga njeni

pripadniki kontaktirajo in pričnejo z novačenjem. Potrebno bi bilo ozaveščanje ljudi

ne samo o terorizmu na splošno, temveč tudi o problemu radikalizacije novih

pripadnikov, kako le-ta poteka in kako jo preprečiti, predvsem pa opozoriti starše, da

spremljajo otrokova zanimanja in še pravočasno posredujejo. Najstniki so namreč

zaradi iskanja identitete in raziskovanja novih stvari še posebej ranljivi in s tem

lahka tarča teroristov.

Terorizem predstavlja ogrožanje nacionalne in mednarodne varnosti. Boj proti

terorizmu sodi med prioritete pri oblikovanju mednarodnih varnostnih politik.

Sodobni terorizem 21. stoletja se v marsičem razlikuje od preteklega. Z razvojem

tehnologije in znanosti se pojavljajo vedno nove in težje rešljive težave pri zatiranju

terorizma. Vedno večjo težavo pa predstavljajo tudi tujci, ki se pridružijo

terorističnim organizacijam na drugi strani sveta in se odločijo, da bodo sodelovali v

vojni, ki v osnovi sploh ni njihova. Teroristične organizacije imajo tako vse večjo

podporo tudi v drugih državah in prebivalci tistih držav v njihovem imenu izvajajo

teroristične napade na območju, kjer živijo. To teroristom svoje delo precej

olajšuje. Mnogi namreč ne morejo potovati, saj so registrirani kot teroristi,

posamezniki, ki pa že živijo v državah, ki si jih organizacija izbere kot tarčo, pa lahko

napad precej lažje izvršijo. Prav tako je vse več tujcev pripravljenih odpotovati na

ogrožena območja in se boriti na strani teroristov. Zaradi poostrene varnostne

politike so mnoge države uspele še pravočasno zaustaviti svoje državljane pred

odhodom na ta območja, vendar kljub temu to še ne predstavlja končne rešitve. Ti

ljudje so namreč že bili radikalizirani in še vedno predstavljajo nevarnost za družbo.

Potrebna je prevzgoja, potrebna je deradikalizacija in potreben je nadaljnji nadzor

teh ljudi, da po vrnitvi na svobodo ne bi ponovno prevzeli radikalnega razmišljanja.

42

8 UPORABLJENI VIRI

Almukhtar, S., Wallace T. in Watkins, D. (3. 7. 2016). ISIS Has Lost Many of the Key

Places It Once Controlled. Nytimes.com. Pridobljeno na:

http://www.nytimes.com/interactive/2016/06/18/world/middleeast/isis-

control-places-cities.html?_r=0

Anžič, A. (2002). Mednarodni terorizem – varnostni izziv in dileme. Teorija in praksa,

39(3), 454–456.

Bećirović, Z. (2002). Islamska različica odnosov z javnostmi. Teorija in praksa, 39(2),

374–382.

Bernik, I. in Prislan, K. (2011). Kibernetični terorizem – sodobna varnostna grožnja

informacijskim sistemom. Pridobljeno na:

http://www.fvv.um.si/dv2010/zbornik/informacijska_varnost/Bernik_Prislan-

%20kiberneticni_terorizem.pdf

Chomsky, N. (2005). 911 Enajsti september. Ljubljana: Sanje.

Commission of the European Communities. (2001). Proposal for a Council Framework

Decision on Combating Terrorism. Pridobljeno na:

http://www.refworld.org/docid/47fdfb35d.html

Čaleta, D. (2006). Samomorilski terorizem – Grožnja oboroženim silam. Bilten

slovenske vojske, 8(1), 134–147.

Erelle, A. (26. 5. 2015). Skyping with the enemy: I went undercover as a jihadi

girlfriend. Theguardian.com. Pridobljeno na:

https://www.theguardian.com/world/2015/may/26/french-journalist-poses-

muslim-convert-isis-anna-erelle

Étienne, B. (2000). Radikalni islamizem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Federal Bureau of Investigation. (2016). Definitions of Terrorism in the U.S. Code.

Pridobljeno na: https://www.fbi.gov/about-

us/investigate/terrorism/terrorism-definition

Fossati, M. (2005). Terorizem in teroristi. Ljubljana: Sophia.

Ghosh, B. (14. 8. 2014). ISIS: A Short History. Theatlantic.com. Pridobljeno na:

http://www.theatlantic.com/international/archive/2014/08/isis-a-short-

history/376030/

Graham-Harrison, E. (7. 5. 2015). Taliban fears over young recruits attracted to Isis

in Afganistan. Theguardian.com. Pridobljeno na:

https://www.theguardian.com/world/2015/may/07/taliban-young-recruits-

isis-afghanistan-jihadis-islamic-state

43

Guidère, M. (2012). Historical Dictionary of Islamic Fundamentalism. Lanham: The

Scarecrow Press.

Hall, J. (3. 2. 2015). The video game that allows you to play as an ISIS fighter

slaughtering Westerners: Islamists give away combat simulator in a bid to

recruit children and young men. Dailymail.co.uk. Pridobljeno na:

http://www.dailymail.co.uk/news/article-2937641/ISIS-fighters-distributing-

video-game-allows-players-play-role-Islamist-kill-Westerners.html

Hasan, M. (2015). How Islamic Is Islamic State? The conventional wisdom that a

violent reading of the Quran is the cause of political violence is wrong. New

Statesman, 144(5252), 26–33.

Hashtag Terror: How ISIS Manipulates Social Media. (21. 08. 2014). Adl.org.

Pridobljeno na: http://www.adl.org/combating-hate/international-

extremism-terrorism/c/isis-islamic-state-social-

media.html?referrer=https://www.google.si/%20-%20.VtRfdXyG_Wg

Henigman, Ž. in Čevriz, D. (2008). Suicide Terrorism and Assassination – Challenges

for the Operations of Intelligence Services. Bilten slovenske vojske, 10(3),

199-215.

Hribernik, A. (2010). Manipulacije na osebni ravni v medosebnih odnosih. Andragoška

spoznanja, 16(4), 54–59.

International Criminal Police Organization. (2016). Cybercrime. Pridobljeno na:

http://www.interpol.int/Crime-areas/Cybercrime/Cybercrime

Islamic State has lost grip on 12 % of territory in six months-study. (11. 7. 2016).

Theguardian.com. Pridobljeno na:

https://www.theguardian.com/world/2016/jul/11/islamic-state-has-lost-

grip-on-12-of-territory-in-six-months-study

Jabbour, N. (12. 2. 2015). ISIS: 10 Reasons Muslims are Eager to Join ISIS.

Nabeeljabbour.com. Pridobljeno na:

http://www.nabeeljabbour.com/Blog/February-2015/ISIS-10-Reasons-

Muslims-are-Eager-to-Join

K.S. (29. 9. 2013). Tunizijke množično v Sirijo na ''seksualni džihad.'' Rtvslo.si.

Pridobljeno na: http://www.rtvslo.si/svet/tunizijke-mnozicno-v-sirijo-na-

seksualni-dzihad/318910

Kealing, J. (4. 7. 2016). This weekend's terrorist attacks are just a handful among

hundreds. Most of them you don't hear about. Pri.org. Pridobljeno na:

http://www.pri.org/stories/2016-03-22/paris-there-have-been-hundreds-

terrorist-attacks-many-have-gone-unnoticed

44

Kirk, A. (24. 3. 2016). Iraq and Syria: How many foreign fighters are fighting for Isil?

Telegraph.co.uk. Pridobljeno na:

http://www.telegraph.co.uk/news/2016/03/29/iraq-and-syria-how-many-

foreign-fighters-are-fighting-for-isil/

Knapp, M. (2003). The Concept and Practice of Jihad in Islam. Parameters, 33(1), 82–

94.

Kocjančič, K. in Prezelj, I. (2015). Islamistični terorizem in zloraba verskih načel ter

dogem. Varstvoslovje, 17(3), 297–317.

Kocjančič, K. in Vodlan, A. (2016). Trgovina z ljudmi in islamistični terorizem.

Varstvoslovje, 18(1), 65–83.

Kushner, H. (2003). Encyclopedia of Terrorism. Thousand Oaks: Sage.

Lister, T. (13. 06. 2014). ISIS: The first terror group to build an Islamic state?

Edition.cnn.com. Pridobljeno na:

http://edition.cnn.com/2014/06/12/world/meast/who-is-the-isis/

Lister, T., Sanchez, R., Bixler, M., O'Key, M., Hogenmiller, M. in Tawfeeq, M. (26. 7.

2016). ISIS goes global: 143 attacks in 29 countries have killed 2,043.

Cnn.com. Pridobljeno na:

http://edition.cnn.com/2015/12/17/world/mapping-isis-attacks-around-the-

world/

Markoe, L. (13. 3. 2016). ISIS lurks with video game themes. Religionnews.com.

Pridobljeno na: http://religionnews.com/2016/03/13/islamic-state-video-

game-terrorist/

Milton-Edwards, B. (2005). Islamic Fundamentalism since 1945. New York: Routledge.

Pape, R. (2003). The Strategic Logi cof Suicide Terrorism. American Political Science

Review, 97(3), 343–361.

Pavič, L. (2009). Terorizem smo ljudje: Kako razumeti sodoben samomorilski

terorizem. Radovljica: Didakta.

Pettiford, L. in Harding, D. (2005). Terorizem: Nova svetovna vojna. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Pohly, M. in Durán, K. (2001). Osama bin Laden in mednarodni terorizem. Tržič:

Učila International.

Prezelj, I. (2006).Teroristično ogrožanje nacionalne in mednarodne varnosti.

Varstvoslovje, 8(1), 18–30.

Primorac, I. (2005). Terorizem: Filozofska vprašanja. Ljubljana: Krtina.

Schmid, A. (2004). Terrorism - The Definitional Problem. Case Western Reserve

Journal of International Law, 36(2), 375–419.

45

Shaheen, K. (13. 8. 2015). Food aid cuts 'making refugees targets for Isis

recruitment.' Theguardian.com. Pridobljeno na:

https://www.theguardian.com/world/2015/aug/13/food-aid-cuts-making-

refugees-targets-for-isis-recruitment

Silke, A. (2003). Terrorists, Victims and Society: Psychological Perspectives on

Terrorism and its Consequences. Chichester: Wiley.

Smrke, M. (2000). Svetovne religije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Storey, K. (22. 4. 2016). The American Women of ISIS: Who they are, why they're

joining, and what life is like once they get there. Marieclaire.com.

Pridobljeno na: http://www.marieclaire.com/politics/a20011/western-

women-who-join-isis/

Taylor, A. (12. 06. 2014). The rules in ISIS' new state: Amputations for stealing and

women to stay indoors. Washingtonpost.com. Pridobljeno na:

https://www.washingtonpost.com/news/worldviews/wp/2014/06/12/the-

rules-in-isis-new-state-amputations-for-stealing-and-women-to-stay-indoors/

Townsend, M. (5. 3. 2016). How Islamic State is training child killers in doctrine of

hate. Theguardian.com. Pridobljeno na:

https://www.theguardian.com/world/2016/mar/05/islamic-state-trains-

purer-child-killers-in-doctrine-of-hate

Tucker, P. (9. 12. 2015). Wha Join ISIS? How Fighters Respond When You Ask Them.

Theatlantic.com. Pridobljeno na:

http://www.theatlantic.com/international/archive/2015/12/why-people-

join-isis/419685/

Webb, S. (16. 12. 2015). ISIS have 'secret army of 500 children' in military camps in

Syria. Mirror.co.uk. Pridobljeno na: http://www.mirror.co.uk/news/world-

news/isis-secret-army-500-children-7023336

Withnall, A. (30. 6. 2014). Iraq crisis: ISIS declares its territories a new Islamic state

with 'restoration of caliphate' in Middle East. Independed.co.uk. Pridobljeno

na: http://www.independent.co.uk/news/world/middle-east/isis-declares-

new-islamic-state-in-middle-east-with-abu-bakr-al-baghdadi-as-emir-

removing-iraq-and-9571374.html

Zakon o ratifikaciji protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z

ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov

proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu. (2004). Uradni list RS,

(48/04).