UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

UROŠ ŠVEGELJ

LJUBLJANA, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Nogomet

METODIKA UČENJA POSAMIČNE, SKUPINSKE IN

MOŠTVENE TAKTIKE V NOGOMETU Z UPORABO

IGRALNIH OBLIK

DIPLOMSKO DELO

MENTOR:

izr. prof. dr. Marko Šibila

SOMENTOR: Avtor dela:

asis. dr. Marko Pocrnjič UROŠ ŠVEGELJ

RECENZENT:

doc. dr. Stanislav Pinter

Ljubljana, 2015

ZAHVALA

Zahvaljujem se staršem, ker so mi omogočili študij, mi ves čas stali ob strani in nudili oporo.

Hvala za podporo in potrpežljivo čakanje na zaključek mojega študija.

Posebna zahvala gre mentorju dr. Marku Šibili in somentorju dr. Marku Pocrnjiču za

strokovno pomoč in vodenje skozi diplomsko delo.

Ključne besede: nogomet, taktika v obrambi, igralne oblike, metodika učenja

METODIKA UČENJA POSAMIČNE, SKUPINSKE IN MOŠTVENE TAKTIKE V

NOGOMETU Z UPORABO IGRALNIH OBLIK

Uroš Švegelj

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2015

Športno treniranje, Nogomet

Število strani 81; število slik 104; število preglednic 1; število virov 7;

IZVLEČEK

Diplomsko delo obravnava način poučevanja posamične, skupinske in moštvene taktike v

obrambi, ki je prikazan s pomočjo igralnih oblik. Najprej je predstavljen metodični postopek,

s katerim želimo prikazati najbolj učinkovit način poučevanja taktike v obrambi. Ključen pri

metodičnem postopku je prikaz posameznih metodičnih korakov, s katerimi želimo v čim

krajšem času naučiti čim večje število nogometašev, da kar najbolj učinkovito medsebojno

sodelujejo v obrambi. Za dosego tega cilja je treba upoštevati osnovna didaktična načela, in

sicer od lažjega proti težjemu, od enostavnega k sestavljenemu in od univerzalnega k

specialnemu. Vaje učenja in razvijanja taktičnega znanja z igralnimi oblikami so prikazane s

pomočjo skic in opremljene s podrobnimi navodili za obrambne igralce, navodila za fazo

napada so samo splošna. Vse vaje v metodičnem postopku se lahko uporablja za učenje

taktičnih znanj tako za mlajše starostne kategorije kot tudi pri delu s članskimi ekipami.

Key words: football, phase of defence, small sided games, methodology of teaching

METHODOLOGY OF TEACHING INDIVIDUAL, GROUP AND TEAM TACTICS

IN FOOTBALL BY USING SMALL SIDED GAMES

Uroš Švegelj

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2015

Sport training, Football

Number of pages 81; number of images 104; number of tables 1; number of sources 7.

ABSTRACT

The thesis deals with the football metodology of teaching individual, group and team tactics

in defence with the use of small sided games. At first we have presented the methodical

teaching steps for most effciently developing defensive tactical knowledge. The main purpose

of the methodical steps is to teach as many football players as possible, as quicly as possible,

to play together the most efficiently in defence as they can. To achieve this goal we need to

follow the basic didactical principles such as “from easier to heavier”, “from simple to

assembled” and “from universal to special”. The exercises of teaching and developing the

defensive tactics with small sided games are presented with sketches and have detail

instructions for the defensive players, the instructions for the offensive players are just basic.

Exercises can be used for teaching younger footballers and can also be helpful for developing

defensive tactical knowledge by senior football players.

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................................... 10

1.1. IGRA ............................................................................................................................. 11

1.1.1. RAZVOJ NOGOMETNE IGRE ............................................................................... 12

1.1.2. NOGOMET V SLOVENIJI ...................................................................................... 13

1.2. ZNAČILNOSTI NOGOMETNE IGRE ........................................................................ 14

1.3. MODEL IGRE .............................................................................................................. 16

1.3.1. DELITEV TAKTIKE ................................................................................................ 17

2. PREDMET IN PROBLEM ............................................................................................... 21

2.1. STRATEGIJA - TAKTIKA IGRE ................................................................................ 21

2.2. TAKTIKA IGRE ........................................................................................................... 22

2.2.1. POSAMIČNA TAKTIKA ......................................................................................... 23

2.2.1.1. POSAMIČNA TAKTIKA V OBRAMBI .............................................................. 23

2.2.2. SKUPINSKA TAKTIKA .......................................................................................... 25

2.2.2.1. SKUPINSKA TAKTIKA V OBRAMBI ............................................................... 25

2.2.3. SKUPNA – MOŠTVENA TAKTIKA ...................................................................... 27

2.2.3.1. MOŠTVENA TAKTIKA IGRE V OBRAMBI ..................................................... 27

2.3. SISTEM IGRE .............................................................................................................. 29

3. CILJI ................................................................................................................................. 31

4. METODE DELA .............................................................................................................. 32

4.1. PRIPOMOČKI ZA IZDELAVO ................................................................................... 32

5. IZBIRA IN PREDSTVITEV VAJ .................................................................................... 33

5.1. METODIKA UČENJA TAKTIKE V OBRAMBI ....................................................... 34

5.1.1. RAZPOREJANJE IGRALCEV PO TOČKAH ......................................................... 34

5.1.2. RAZPOREJANJE IGRALCEV PO PODANI ŽOGI ................................................ 35

5.1.3. RAZPOREJANJE IGRALCEV V IGRALNIH OBLIKAH ..................................... 37

5.2. METODIKA UČENJA POSAMIČNE TAKTIKE V OBRAMBI ............................... 37

5.2.1. RAZPOREJANJE PO TOČKAH .............................................................................. 38

5.2.2. RAZPOREJANJE PO PODANI ŽOGI ..................................................................... 38

5.2.3. RAZPOREJANJE IGRALCA V IGRALNI OBLIKI ............................................... 39

5.3. METODIKA UČENJA SKUPINSKE TAKTIKE V OBRAMBI ................................ 45

5.3.1. METODIKA UČENJA SODELOVANJE DVEH IGRALEV V OBRAMBI .......... 45

5.3.1.1. RAZPOREJANJE PO TOČKAH .......................................................................... 46

5.3.1.2. RAZPOREJANJE PO PODANI ŽOGI ................................................................ 46

5.3.1.3. RAZPOREJANJE V IGRALNI OBLIKI S PROSTIMI IGRALCI ...................... 47

5.3.1.3.1. SODELOVANJE V PARU ................................................................................ 47

5.3.1.3.2. SODELOVANJE V TROJKI ............................................................................. 49

5.3.1.3.2.1. OSNOVNO ........................................................................................................ 49

5.3.1.3.2.2. SPECIALNO ...................................................................................................... 50

5.3.1.3.3. SODELOVANJE V ČETVORKI ...................................................................... 52

5.3.1.3.3.1. OSNOVNO ........................................................................................................ 52

5.3.1.3.3.2. SPECIALNO ...................................................................................................... 53

5.3.1.4. IGRALNA OBILKA »SREDINE« ........................................................................ 55

5.3.1.4.1. SODELOVANJE V PARU ................................................................................ 55

5.3.1.4.2. SODELOVANJE V TROJKI ............................................................................. 56

5.3.1.4.3. SODELOVANJE V ČETVORKI ...................................................................... 57

5.3.1.5. IGRALNA OBLIKA SREDINE »TRI BARVE« .................................................. 58

5.3.1.5.1. SODELOVANJE V PARU ALI TROJKI ......................................................... 58

5.3.1.5.2. SODELOVANJE V TROJKI ALI ČETVORKI ................................................ 60

5.3.1.5.3. SODELOVANJE V ČETVORKI ALI PETORKI ............................................. 61

5.3.1.6. IGRALNA OBLIKA ČEZ LINIJO, NA VRATA TER OBOJE ........................... 63

5.3.1.6.1. SODELOVANJE V PARU ................................................................................ 63

5.3.1.6.2. SODELOVANJE V TROJKI ............................................................................. 65

5.3.1.6.2.1. OSNOVNO ........................................................................................................ 65

5.3.1.6.2.2. SPECIALNO ...................................................................................................... 66

5.3.1.6.3. SODELOVANJE V ČETVORKI ...................................................................... 68

5.3.1.6.3.1. OSNOVNO ........................................................................................................ 68

5.3.1.6.3.2. SPECIALNO ...................................................................................................... 69

5.3.1.6.4. SODELOVANJE V PETORKI .......................................................................... 71

5.3.1.6.4.1. OSNOVNO ........................................................................................................ 71

5.3.1.6.4.2. SPECIALNO ...................................................................................................... 72

5.4. METODIKA UČENJA MOŠTVENE TAKTIKE V OBRAMBI ................................. 74

5.4.1. RAZPOREJANJE MOŠTVA PO TOČKAH ............................................................ 74

5.4.2. RAZPOREJANJE MOŠTVA PO PODANI ŽOGI ................................................... 75

5.4.3. RAZPOREJANJE MOŠTVA V IGRALNI OBLIKI ................................................ 76

5.4.3.1. IGRALNA OBLIKA ČEZ LINIJE ........................................................................ 76

5.4.3.2. IGRALNA OBLIKA NA VRATA ........................................................................ 77

5.4.3.3. IGRALNA OBLIKA ČEZ LINIJO TER NA VRATA ......................................... 78

6. SKLEP .............................................................................................................................. 80

7. LITERATURA ................................................................................................................. 81

7.1. VIRI SLIK ..................................................................................................................... 81

10

1. UVOD

V današnjem načinu življenja, ki je vedno hitrejši in bolj stresen, je še toliko bolj pomembna

razbremenitev, sprostitev in zabava, ena izmed teh oblik je prav gotovo nogomet. Poleg tega,

da ukvarjanje z nogometom lahko pomeni zabavo, druženje z vrstniki, prijatelji, je pomembno

tudi zato oziroma predvsem zaradi tega, ker spodbuja gibanje, ki ga je v današnjem načinu

življenja na žalost vse manj. Predstavlja pravo kompenzacijo z vsakodnevnim večurnim

sedenjem, ki ga je pri modernem človeku vse več, ne samo pri odraslih, ampak tudi že pri

otrocih. Poleg gibanja in druženja s prijatelji je za nogometno igro značilno, da zahteva

ustvarjalnost, sodelovanje v skupini, podrejanje skupini, z namenom doseči skupni cilj,

skratka pozitivno vpliva na bio-psiho-socialni razvoj človeka.

Nogomet je moštvena igra, ki je najbolj razširjena športna aktivnost na svetu. Na vseh koncih

sveta vidimo tako otroke kot tudi odrasle, ki se udejstvujejo v nogometni igri, prav zato je

taka množičnost v nogometni dejavnosti. Pomemben dejavnik je tudi, da za nogometno igro v

osnovi potrebujemo le žogo in nekaj soigralcev. Glavni razlog, da je nogomet tako popularen,

je predvsem njegova preprostost in nepredvidljivost, poleg tega je dostopen za vse ljudi, ne

glede na to, od kod so, kakšen jezik govorijo, kakšen je njihov ekonomski status, kakšne rase

so, kakšna je njihova veroizpoved. V nogometu se uporablja univerzalni jezik, ki ga lahko

razumejo vsi ljudje, ne glede na kulturne in jezikovne bariere. To pa je tudi pomemben razlog,

da se z nogometom tako množično ukvarjajo ljudje, naj bo to kot igralci, rekreativno ali

tekmovalno – kot amaterji oz. profesionalci, kot trenerji, sodniki, novinarji, nogometni

funkcionarji ali navijači. Pogosto prav zato velikokrat nogomet poimenujemo tudi kot najbolj

pomembno postransko stvar na svetu. O pomembni vlogi nogometa tudi iz vzgojnega zornega

kota je govoril prof. dr. Branko Elsner, ki je tudi opozoril na negativno plat nogometnih

prireditev.

Med športnimi igrami ima nogomet pomembno vlogo. Zanimanje otrok in odraslih zanj je

mnogokrat brezmejno. Vedno znova, zlasti na velikih prireditvah, se za nogomet zanimajo

milijoni ljudi, zbrani na stadionih ali ob televizijskih sprejemnikih. Ta popularnost nosi s

seboj vse pozitivne, toda žal tudi negativne pojave. Zato ni vseeno, zlasti ne za mladino,

kakšna je nogometna prireditev. Tu ne mislimo le na kakovost igre, ampak tudi na

medsebojne odnose igralcev v igri, način sojenja, obnašanje gledalcev in drugo. Le

nogometna prireditev na dostojni ravni je lahko pomembno sredstvo vzgoje v pozitivnem

pomenu. V nasprotnem primeru ruši ugled športa in še posebej nogometa, saj lahko razpihuje

klubske strasti, kvari medsebojne odnose; skratka negativno vpliva na vzgojo in mlademu

človeku ne odkriva plemenitosti ter prave vrednosti športa in nogometa (Elsner, 2004).

11

1.1. IGRA

Igra je starejša od kulture. Naj je pojem kulture še tako ohlapno omejen, vselej predpostavlja

človeško družbo, in tudi živali niso čakale na ljudi, da jih šele ti naučijo igre. Mirno lahko

rečemo, da ni človeška omika dodala splošnemu pojmu igre nobene bistvene značilnosti.

Živali se igrajo prav tako kot ljudje. Vse temeljne poteze igre so udejanjene že v igri živali.

Treba je le pogledati mlade pse pri igri in že v njihovem bodrem ruvanju prepoznamo vse te

značilnosti. Drug drugega vabijo z nekakšnimi ceremonialnimi pozami in kretnjami.

Spoštujejo pravilo, da bratu ne smejo prigrizniti uhlja. Delajo se, kot da so strašno besni.

Najpomembnejše pa je, da se pri vsem tem očitno neznansko zabavajo in uživajo (Huizinga,

Caillois, Fink, 2003).

Igra kot taka presega meje zgolj biološke ali zgolj fizične dejavnosti. Je smiselna funkcija. V

igri »igra« nekaj, kar sega onkraj neposredne prisile po potrjevanju življenja in v življenjsko

dejavnost vnaša smisel. Vsaka igra nekaj pomeni. Če aktivni princip, ki igri podeljuje bit,

imenujemo duh, potem smo rekli preveč; če ga imenujemo instinkt, potem nismo rekli nič.

Naj gledamo na to tako ali drugače, pa s tem, da igra ima smisel, vsekakor prihaja na dan

nematerialni element v bistvu igre same (Huizinga, Caillois, Fink, 2003).

Igra je obstajala pred človekom in je starejša od kulture. V civilizacijsko še nerazviti družbi je

človek spontano odvečno delovno moč in prosti čas izrabljal v nekako igrivem delovanju, v

igri in plesu, ki je bilo podobno obrednemu, religioznemu vedenju (Huizinga, 1992).

Igro lahko definiramo kot svobodno aktivnost, ki jo razumemo kot fiktivno in ločeno od

vsakdanjega življenja, sposobno, da igralca popolnoma prevzame. Pri igri gre za aktivnost

brez kakršne koli materialne koristi in interesa, ki se odvija v namerno ograjenem prostoru in

času po predpisanih pravilih in tvori določene odnose med skupinami ljudi v družbi, ki se

namerno obdajajo z misterijo ali pa se s preoblačenjem ločijo od realnega sveta (Huizinga,

1992).

Igra je prosta umska in telesna aktivnost z nešteto možnostmi ustvarjalnega izražanja (Elsner,

2011).

Vsaka igra ponuja zadovoljstvo in veselje in je pri športnih igrah povezana z uspešnim

rezultatom. Tako je tudi nogomet kot športna igra zelo privlačen za večino otrok in odraslih,

pa ne samo moškega spola. Zadovoljuje zahtevo po gibanju in dinamiki ter obenem zahteva

ustvarjalnost. Otroci lahko svoje sposobnosti primerjajo med seboj, hkrati pa se morajo

podrejati tudi skupini (Elsner, 2011).

Igra nima pozitivnega vpliva na otroke le zaradi gibanja in razvijanja motoričnih in fizioloških

sposobnosti, z njo se oblikuje tudi njihova osebnost. O tem je govoril tudi prof. dr. Branko

Elsner.

»Oblikovanje osebnosti« z igro se vleče kot rdeča nit ves čas dela z mladimi. Osnovna

vsebina igre je navdušiti otroke za šport, jih seznaniti z igro, navajati na skupno delo in jim

ponuditi pomoč pri oblikovanju osebnosti.

12

Obstaja direkten medsebojni vpliv med igro in strukturo osebnosti in prav ta medsebojni vpliv

se lahko in se mora izrabiti pri oblikovanju osebnosti (Elsner, 2011).

1.1.1. RAZVOJ NOGOMETNE IGRE

Zgodovina nogometne igre sega v tretje tisočletje pred Kristusom. Tako imenovanemu

kitajskemu »rumenemu kralju« Huang Tiu pripisujejo iznajdbo igre, ki se je imenovala Zu-

Qui. Zu pomeni udariti z nogo, Qui pa je žoga. Ta igra je postala v času od leta 221 pred in do

618. leta po krščanskem štetju izredno priljubljena, kasneje je bila pozabljena. Podobne

igralne oblike udarjanja žoge kažejo tudi različne najdene podobe v antični Grčiji, pri

Rimljanih in na Japonskem. Grški »episkyros« se je razvil v rimski »karpastum«, zelo grobo

igro, podobno ragbiju. V Južni Ameriki pri Majih in Aztekih je bila igra z žogo zadeva kulta,

o kateri niso znana nobena pravila (Elsner, 2004).

V srednjem veku in v začetku novega veka so bile znane »igre« v Angliji in Franciji, s ciljem

tekanja in borbe za »žogo« (iz različnih materialov oblikovana krogla). Po knjigi Antonia

Skaina iz časa italijanske renesanse so v Firencah ob sodelovanju vsega prebivalstva igrali

»nogomet« z nekoliko manjšo in lažjo žogo. Število igralcev je bilo različno, od 20 do 40 na

vsaki strani. Razdeljeni so bili v štiri linije in vsaka je imela svoje ime glede na osnovno

nalogo v igri. Vratar, ki so ga posebej imenovali, je edini smel igrati z roko. Najverjetneje se

je današnji nogomet razvil iz iger, igranih v tem času v Angliji, ki so se razvijale ločeno in

neodvisno od tistih v Franciji in Italiji. Nogometna igra, kakršno poznamo in razumemo

danes, se je oblikovala leta 1863.

V tem letu so sprejeli še danes veljavna osnovna pravila igre. »Nogometno združenje« se je

tedaj ločilo od »trdega« ragbija, ustanovljena je bila angleška nogometna zveza. Kljub uradno

sprejetim pravilom jih nekateri še dalj časa niso upoštevali in so jih poenotili šele leta 1877.

Najvažnejše spremembe pravil igre so bile:

zmanjšanje števila igralcev na 11 (leta 1879),

spremembe velikosti igrišča in prepoved igre z roko (1871),

dovoljena igra enega igralca z roko; rojstvo vratarja (1872),

z vstopom Anglije v FIFO so angleška pravila morale uporabljati tudi druge članice

(1906),

sprememba pravila offside – nedovoljenega položaja (1925).

Ta sprememba je odločilno vplivala na razvoj taktike. Spremenila se je prostorska razdelitev

igralcev, to pa je bil prehod s sistema 5 igralcev v liniji na WM-sistem.

Iz Anglije se je igra prenesla na kontinent po letu 1875, in sicer najprej na Dansko,

Nizozemsko, v Švico, Skandinavijo, Nemčijo in drugam.

Začetki nogometa na Hrvaškem so povezani z dr. Franjem Bučarjem. Kot odličen športnik je

odšel na študij v Stockholm, kjer se je med drugim seznanil z nogometom. Med počitnicami

13

leta 1893 je z nogometom seznanil svoje prijatelje v Zagrebu. Po končanem študiju leta 1895

je na dveletnem tečaju za učitelje tečajnike seznanil nogometom.

Z nogometom v Srbiji so začeli študentje, ki so študirali v Švici. Prvi klubi so bili ustanovljeni

leta 1903. V Bosni in Hercegovini so z nogometom začeli leta 1908, v Makedoniji so se z

njim seznanili leta 1908, prvi klub pa so ustanovili leta 1913.

Tudi v Srednjo Evropo, Madžarsko, Avstrijo, Slovaško in Češko je nogomet prodrl že zelo

zgodaj. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so že ustanavljali nogometne klube; najprej v

Pragi, na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti in drugod.

Leta 1904 so v Parizu ustanovili svetovno nogometno organizacijo FIFO, leta 1954 pa

evropsko nogometno organizacijo UEFO.

Mednarodna nogometna organizacija je po 26 letih obstoja leta 1930 organizirala prvo

svetovno prvenstvo (v Urugvaju). Mednarodni olimpijski komite je leta 1900 pripravil

olimpijski turnir in UEFA leta 1968 evropsko prvenstvo za državne reprezentance. V letih

1960 in 1964 so evropske državne reprezentance tekmovale za pokal Henri Delauney (Elsner,

2004).

1.1.2. NOGOMET V SLOVENIJI

Nekoliko kasneje kot pri naših sosedih je prišel nogomet tudi v Slovenijo. Po eni strani z

Dunaja, glavnega mesta takratne avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi

takrat Slovenci spadali, po drugi pa iz Prage, s katero smo imeli izredno dobre kulturne zveze.

V poročilih srednjih šol na Slovenskem že kmalu po letu 1900 navajajo, da so dijaki zelo radi

igrali »mejni in nemški nogomet«. Kasneje se je v teh poročilih pojavil »angleški« nogomet,

najprej v Mariboru leta 1906, nato pa v Ljubljani, Gorici, Celju itd. Poleg dijakov so ga kmalu

igrali tudi drugi mladi ljudje. Leta 1910 so dijaki vseh srednjih šol v Ljubljani ustanovili

dijaški nogometni klub Hermes. Nekako ob istem času smo dobili tudi kluba v Trstu in

Gorici.

Velike zasluge za razvoj nogometa ima inž. Stanko Bloudek, ki je prinesel v Ljubljano prve

nogometne čevlje, žogo in z dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so kot protiutež

nastajanju nemških klubov v Mariboru, Celju in na Ptuju Slovenci ustanovili prvi nogometni

klub Ilirija s predsednikom, publicistom in pisateljem dr. Ivanom Lahom na čelu. Posebne

zasluge za razvoj slovenskega nogometa je pripisati Eugenu Bettetu, kasnejšemu predsedniku

Ilirije.

Prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji, smo dobili 23. aprila 1920, ko je bila

ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ta je delovala kot organ osrednje

jugoslovanske nogometne zveze s sedežem v Zagrebu. Tako je ostalo vse do druge svetovne

vojne. Med vojno je delo klubov in podzveze v glavnem zamrlo. V prvem obdobju po

osvoboditvi nogometne zveze ni bilo. Kot zametek je obstajalo le poverjeništvo v strokovnem

odboru Fizkulturne zveze Slovenije. Ob prvi reorganizaciji športa je bila nato 29. maja 1948

14

ustanovljena (obnovljena) Nogometna zveza Slovenije, ki pa je delovala v okviru NZJ s

sedežem v Beogradu.

Po ustanovitvi samostojne slovenske države se je Nogometna zveza Slovenije osamosvojila in

bila kot enakopravna članica 3. julija 1992 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno

organizacijo, 17. junija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo (Elsner, 2004).

1.2. ZNAČILNOSTI NOGOMETNE IGRE

Današnja nogometna igra se razlikuje od tistih iz preteklosti. Igra se je od svojih začetkov

nenehno razvijala, kar potrjuje zgodovinski pregled njenega nastajanja in razvoja. Vzroki

sprememb so bili različni, predvsem pa so posledica analiziranja igre kot človekove

ustvarjalne dejavnosti. Tudi zdajšnja igra je le trenutno stanje v razvoju nogometne igre

(Elsner, 2004).

Različne etape razvoja nogometne igre so bile v začetku pogojene z izboljšanjem tehničnih

sposobnosti, v nadaljnjih etapah pa z izboljšanjem taktičnih in motorično-funkcionalnih

sposobnosti posameznih igralcev.

Nogometno igro sedanjosti lahko poenostavljeno označimo za dinamično in visoko

organizirano, toda tudi kot igro, ki omogoča svobodo in ustvarjalnost igralca.

Tudi v prihodnosti bo igra usmerjena k čim večji ustvarjalnosti posameznikov, vendar

podrejeni organizirani igri (Elsner, 2011).

Glavna značilnost igre je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, odvisno tudi od načina

vodenja, individualnosti igralcev, sestave moštva, sistema vrednosti itd. Posebno pomembno

je medsebojno motorično komuniciranje ob sočasnem komuniciranju z žogo in upoštevanju

velikosti igralne površine.

Medsebojno motorično komuniciranje je odvisno od delovanja informacijsko motoričnih

procesov upravljanja in uravnavanja dejavnosti motoričnega aparata. Prilagojeno je

spremenljivosti v igralnih situacijah in motnjam pri gibanju. Uspešnost motoričnega

komuniciranja temelji na sposobnostih igralcev za zaznavanje situacij, na sposobnostih

identifikacije strukturnih situacij in vse igre. Identifikacija strukturnih situacij je vezana na

sprejem in pretok informacij neposredno iz igre in iz motoričnega spomina. Informacije iz

motoričnega spomina, vanj so uvrščeni motorični programi, lahko občutno skrajšajo ne le

identifikacijo situacije, ampak tudi aferentno-eferentne procese. Medsebojno motorično

komuniciranje torej ni odvisno le od kognitivnih sposobnosti, ki omogočajo identifikacijo

situacij, ampak tudi od dojetih programov v motoričnem spominu. Količina teh programov pa

je odvisna tudi od ustreznega in dovolj pogostega transformacijskega procesa (treninga).

Medsebojno motorično komuniciranje je lahko omejeno s pomanjkljivostmi ene ali več

osnovnih motoričnih dimenzij, ki so genetično prirojene ali so posledica premalo

učinkovitega ali celo neustreznega informacijskega procesa. Pomembna motnja v

medsebojnem motoričnem komuniciranju je motorično komuniciranje igralcev nasprotnega

15

moštva, ki želijo prekiniti niti komuniciranja mreže z odvzemom komunikacijskega sredstva –

žoge ali s prekinitvijo igre (Elsner, 2004).

Medsebojno motorično komuniciranje pomeni vzpostavitev in uresničevanje povezave med

dvema ali več igralci. Izhodna informacija za enega igralca je vhodna za drugega ali za več

drugih igralcev. Ta komunikacija je lahko vzpostavljena v celoti, delno ali pa sploh ni

vzpostavljena. Vzpostavljena komunikacija pomeni, da sta igralca v izvedbi neke akcije

skladna, da so npr. trenutek, smer in hitrost podane žoge usklajeni s smerjo in hitrostjo

gibanja soigralca ter da se nasprotnemu igralcu, ki poskuša prekiniti komunikacijo, to ne

posreči. V nasprotnem primeru govorimo o tem, da igralca nista vzpostavila komunikacije,

komunikacija je prekinjena, ker je nasprotnik žogo odvzel ali ker je bila igra zaradi kršenja

nogometnih pravil prekinjena. Glede na vrsto kršitve pravil pričnejo novo motorično

komunikacijsko sodelovanje igralci enega ali drugega moštva (Elsner, 2004).

Najpomembnejši člen medsebojne motorične komunikacije je igralec, ki upravlja s

komunikacijskim sredstvom – žogo. Drugi igralci s svojo motorično dejavnostjo le pomagajo

vzpostaviti medsebojno sodelovanje. Čim bolj dejavni so drugi igralci, potencialni kandidati

za sprejem žoge, tem lažje se igralec z žogo odloči, s katerim soigralcem bo vzpostavil

neposredno motorično komunikacijo. Komunikacijo, ki nastane tedaj, ko igralec, ki upravlja

žogo, predaja le-to soigralcu, imenujemo komunikacija glavnega kanala (Elsner, 2004).

Uspešnost igre v napadu je na splošno odvisna od gostote komunikacijske mreže, ki mora biti

najprimerneje oblikovana. Praviloma je najgostejša v bližini nosilca glavnega kanala,

upravljalca žoge. Odvisna je od dejavnosti igralcev, od njihovega sinhroniziranega gibanja, ki

mora biti usklajeno s sistemom, zasnovo in taktiko igre.

Nekatere oblike in delovanje komunikacijske mreže v napadu je mogoče vsaj v bistvu

izoblikovati s treningom med treningom z uigravanjem posameznih igralcev ali delov moštva

in vsega moštva tako v navpični kot vodoravni ravnini. Ustvarjalnost igralcev v igri, ko se

prilagajajo soigralcem in ustvarjajo nove niti ali kanale v komunikacijski mreži napada, to

mrežo še bogati in ustvarja vrzeli v komunikacijski mreži obrambe (Elsner, 2004).

Medsebojna motorična komunikacija ne poteka le ob napadanju, ampak tudi ob branjenju.

Najvišji cilj branečega moštva je prekinitev komunikacijske mreže napadajočega moštva,

odvzem komunikacijskega sredstva – žoge in vzpostavitev lastne komunikacijske mreže v

napadu. Včasih se igralci v obrambi glede na razmere v igri zadovoljijo samo s tem, da

prekinejo komunikacijsko mrežo napada, predvsem pa glavni kanal komunikacije. Ustvarjanje

komunikacijske mreže v obrambi in medsebojna komunikacija med igralci, čeprav gre le za

motnje ali prekinitev komunikacijske mreže v napadu, sta enaki in včasih še zahtevnejši

nalogi kot pri napadu (Elsner, 2004).

Pri obrambi je težje oblikovati komunikacijsko mrežo z uigravanjem. Mogoče je ustvariti

temeljno komunikacijsko mrežo, največkrat pa je ni mogoče pripraviti za vsakega

nasprotnika. Zato je komunikacijsko mrežo v obrambi nujno prilagoditi nasprotniku med

tekmo. To pomeni, da se ob vsaki tekmi spreminja, toda to spreminjanje komunikacijske

mreže v obrambi mora biti organizirano, glavne niti pa močnejše, trdnejše, kar pomeni, da

16

tolikšna improvizacija, kakršna je v navadi v napadu, ni dovoljena, saj ima pretrgana

komunikacijska mreža v obrambi veliko hujše posledice kot pri napadu: največkrat omogoči

nasprotniku zadetek, zato transformacijski proces za ustvarjanje komunikacijske mreže v

obrambi zahteva, da so igralci v igri še posebno disciplinirani (Elsner, 2004).

Cilj igre je premagati nasprotnika, doseči več zadetkov. To je mogoče na različne načine, ob

različni razporeditvi igralcev na igrišču, ob kontinuiranem napadanju s pritiskom na

nasprotnika (presing) ali z obrambnim slogom igre s hitrimi nasprotnimi napadi in podobnim

(Elsner, 2004).

1.3. MODEL IGRE

Definicija modela igre je način medsebojnega sodelovanja (sporazumevanja) med igralci v

obeh fazah igre. Na eni strani je pogojen z do sedaj uveljavljenimi zakonitostmi tega

sodelovanja in na drugi strani s sposobnostjo igralcev. Prav tako pomeni nek organiziran

sistem, ki posnema želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre.

Sam model igre predstavlja nadgradnjo sistema igre in funkcijo igralnih situacij ter struktur

osebnosti igralcev (Elsner, 2004).

Model igre je zamišljena predstavitev igre, je vzorec igre, organizirani sistem, ki imitira

želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Njegova značilnost

je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, motorično, informativno, sociološko itd.

Sodelovanje v igri oblikuje različne igralne situacije, ki sestavljajo stvarno obliko – model

igre na posamezni tekmi. V preteklosti so bili modeli iger vezani predvsem na posamezne

»šole«. Znane so zlasti angleška, dunajska, italijanska in madžarska šola. Kasneje so model –

vzorec predstavljala moštva, ki so dosegala vrhunske rezultate na svetovnih prvenstvih

(Nemčija, Anglija, Brazilija). Razlike v modelih, zlasti med evropskim in južnoameriškim, so

bile do 80. let tega stoletja razmeroma velike. Danes so manjše, toda ne zanemarljive. Na

modele igre so vplivali: nova teoretična spoznanja na temelju znanstvenih informacij,

praktične izkušnje in izmenjava informacij na strokovnih posvetih, praktične izkušnje posebej

pri razvoju sistema igre, taktike in motoričnih sposobnosti. Poseben vpliv so imeli tudi

najboljši, zunajserijski igralci, saj so s svojimi lastnostmi in sposobnostmi, prirojenimi ali

pridobljenimi v procesu treninga, oblikovali nove, drugačne, boljše rešitve igralnih situacij.

Ne le standardnih (kot so prosti strel, enajstmetrovka, zid …) ob prekinitvah igre, ampak tudi

v vseh fazah tekoče igre. Nadigravanje v igri in stalno preoblikovanje komunikacijske mreže

v napadu v komunikacijsko mrežo obrambe sta značilnosti sodobne igre. To prožno obliko

igre, ki v svetu čedalje bolj prevladuje, označuje zlasti svoboda v igri ob sočasni

organiziranosti. Svoboda v igri pomeni, da igralci niso natančno vezani na igralno mesto,

določeno s sistemom igre. Igralec se vključuje v akcijo glede na potek igre. Zato je za

uspešnost v igri še posebno pomembna ustvarjalnost, ki jo omogoča prav svoboda v igri.

Organiziranost se kaže v usklajenem delovanju vseh igralcev, ko naloge enega igralca

prevzame soigralec. V tej igri ni več stroge razporeditve igralcev na igrišču (Elsner, 2004).

17

Osnovna razporeditev igralcev na igrišču je zasedanje določenega prostora v začetku igre in

označuje igralce z bolj ali manj specifičnimi napadalnimi oz. obrambnimi nalogami. Med igro

pa se razporeditev spreminja in po potrebi oblikuje.

V zdajšnjem modelu igre moramo vse bolj upoštevati »nova« dejavnika – čas in prostor.

Zaradi vse boljše organizacije, telesne pripravljenosti in večje pozitivne agresivnosti igralcev

je časa za počasno igro vse manj. To ne velja le za igro v fazi napada, ampak tudi za obrambo.

Zato mora biti igra tekoča, brez nepotrebnega zaustavljanja žoge. Ta igra zahteva obvladanje

žoge v hitrem gibanju. Dejavnik čas je torej sestavljen iz hitrosti gibanja igralca brez žoge in

hitrosti obvladanja žoge ter reševanja igralnih situacij.

Dejavnik prostor zahteva v prvi vrsti pravočasno izkoriščanje nastalega praznega dela igrišča

glede na igro nasprotnika, kar omogoča spreminjanje igralnih položajev igralcev v vzdolžni in

prečni smeri.

Tako kot časa je tudi prostora za igro vse manj. Stisnjena formacija branečega moštva, zlasti

ko je igra počasna, ne omogoča uspešnega zaključevanja napada.

Vedno uspešnejši je tisti model igre, pri katerem so akcije hitre (od odvzema žoge do

zaključka preteče od 1 do 10 sekund), usmerjene neposredno proti vratom, s čim manjšim

številom dotikov žoge, akcije se izvedejo iz dobro organizirane obrambe, na lastni polovici, in

se končajo s hitrim protinapadom, v katerem sodeluje več igralcev in ne le posameznik. Pri

tem seveda prehodi iz napada v obrambo in morda ponovno v hiter napad ne dovoljujejo

menjave ritma in odmorov, temveč zahtevajo kontinuirano igro (Elsner, 2004).

V sedanji fazi razvoja nogometne igre, vsekakor pa tudi vsaj v bližnji prihodnosti, se »model«

sodobne igre verjetno ne bo bistveno spremenil. Razporeditev igralcev, cone delovanja in

linije gibanja (sistem igre), če to predstavimo shematsko, variirajo trenutno v razporeditvi

igralcev (Elsner, 2004):

1–3–5 (6)–2 (1)

1–4–4 (5)–2 (1)

1–4–3–3.

1.3.1. DELITEV TAKTIKE

Ne glede na razporeditev igralcev na igrišču (sistem) in obliko komunikacijske mreže (stil) je

igra razdeljena na dve fazi:

na igro v fazi napada,

na igro v fazi branjenja.

Faza igre v napadu je obdobje v igri, ko moštvo z različnim oblikovanjem komunikacijske

mreže z različno dejavnostjo (protinapad, počasen napad, napad po boku itd.) na različnih

delih igrišča prehaja iz obrambe v napad, pripravlja in zaključuje napad. Faza igre v obrambi

18

je obdobje v igri, ko moštvo z različnim oblikovanjem komunikacijske mreže z različno

dejavnostjo (presing, počasno, hitro vračanje na lastno polovico igrišča, tesno pokrivanje,

pokrivanje moža, pokrivanje prostora, lovljenje nasprotnika v nedovoljen položaj itd.) na

različnih delih igrišča prehaja iz napada v obrambo, preprečuje pripravo na zaključek napada

(Elsner, 2004).

Vsako fazo igre delimo na tri podfaze.

FAZA NAPADA:

prehod iz obrambe v napad,

priprava zaključka napada,

zaključek napada.

FAZA OBRAMBE:

prehod iz napada v obrambo,

preprečevanje priprave napada,

preprečevanje zaključka napada.

FAZA NAPADA

Prehod iz obrambe v napad

Prehod iz obrambe v napad se začenja v trenutku, ko eden od igralcev branečega moštva dobi

žogo. Vsi igralci postanejo napadalci, njihove vloge se v osnovi zamenjajo. To se zgodi ob

nasprotnikovem neuspešnem zaključku napada, odvzemu žoge, prekinitvi igre zaradi kršenja

pravil in drugem. Oblike prehoda iz obrambe v napad so različne, odvisne so od organizacije

igre, prostora, kjer je bila osvojena žoga, itd. Ta podfaza igre pogosto odpade, in sicer takrat,

ko moštvo napada nasprotnika na njegovi igralni polovici, pred njegovimi vrati in tu žogo tudi

dobi. Takrat napadalno moštvo takoj začne s pripravo zaključka ali celo z zaključkom napada.

Pri prehodu iz obrambe v napad sta posebej pomembna gibanje in postavljanje napadalcev

(napadalca) ter sprednjih veznih igralcev. S pravilnim gibanjem odpirajo prostor za

kontinuiran napad (gosta komunikacijska mreža) in tudi za hiter nenaden protinapad. Gibanje

in odkrivanje igralcev v napadu sta seveda odvisna od dela igrišča, kjer je bila žoga odvzeta.

Pri kontinuiranem prehodu iz obrambe v napad bolj sodelujejo zunanji vezni igralci in tudi

srednji branilci.

Tipična igralna situacija v tej podfazi poteka po krilnih položajih, kjer je prostor tudi sicer

manj branjen. Vratar žogo poda zunanjemu veznemu igralcu (branilcu), ki se s hitrim

samostojnim prodorom ali dvojno podajo s sprednjim veznim igralcem vključi v napad (to je

aktivna obramba, ko nasprotnik po izgubljeni žogi takoj napada); tipična rešitev igralnih

situacij je iztekanje enega od igralcev branečega moštva v prazen prostor. Posebna oblika

prehoda iz obrambe v napad je metanje ali udarjanje žoge v igro, kar naredi vratar (Elsner,

2004).

19

Priprava zaključka napada

Zaključek napada je treba pripraviti, saj je nespametno napad zaključiti z udarcem na vrata z

večje razdalje ali iz neustreznega položaja na igrišču. Vsak napad na nasprotna vrata mora biti

tako organiziran, da se igralci z medsebojnim delovanjem dovolj približajo vratom in

ustvarijo priložnost za zaključek akcije, udarec na vrata. V tem delu je nujno dosledno

spoštovati načelo širine napada; vtekanje igralcev s krilnih položajev praviloma ni dovoljeno,

ker se sicer duši gibanje igralcev v sredini, morebitne razpoke v obrambi pa obrambni igralci

z gibanjem v sredino zamašijo (Elsner, 2004).

Zaključek napada

To je del igre, ko le-ta doseže vrhunec, svoj cilj. Napad zaključuje posameznik z udarcem na

vrata. To opravi iz neposredne bližine, iz srednje ali večje oddaljenosti od vrat, z udarcem z

glavo ali z nogo. Zaključek napada je odvisen od oblike priprave zaključka napada, od

postavitve in gibanja nasprotnih igralcev ter še posebno od vratarja in poprejšnjega gibanja

strelca.

Tipični zaključki napada so čisti in effe udarci v daljši ali bližji kot vrat po tleh in zraku,

lobanje in varanje vratarja, udarec ob vratarjevi nogi itd. (Elsner, 2004).

FAZA OBRAMBE

Prehodi iz napada v obrambo

Izgubljena žoga v napadu pomeni za napadalce zaključek akcije v napadu, zato se morajo

takoj vključiti v igro svojega moštva v obrambi. Prehodi iz napada v obrambo so seveda

različni in odvisni od nasprotnikove igre ter predvsem od načina branjenja. Pri tej osnovni

igralni situaciji je branjenje lahko aktivno, kar pomeni, da braneče moštvo nasprotnika napada

na njegovem delu igrišča, pasivno spremljajo prehod nasprotnika iz obrambe v napad in šele

na svojem delu igrišča nasprotnika aktivno napadajo (Elsner, 2004).

Preprečevanje priprave zaključka napada

Braneče moštvo poizkuša pripravo nasprotnikovega napada po možnosti preprečiti čim dlje

od vrat, v tako imenovani coni priprave napada. Glede na igro nasprotnika pa posameznik ob

sinhronem delovanju soigralcev lahko prepreči pripravo napada tudi v ožji ali širši obrambni

coni. Tipične situacije v preprečevanju priprave zaključka napada so predvsem zapiranje

prostora ob prvi vratnici pri napadu nasprotnika od strani ali zapiranje sredine ob hkratnem

prevzemanju prostih igralcev (Elsner, 2004).

Preprečevanje zaključka napada

Je preprečevanje udarca na vrata. Prepreči ga lahko igralec v polju, zadetek pa igralec ali

vratar. Igralec prepreči udarec s pravočasnim odvzemanjem žoge, uspešnost že izvedenega

udarca pa s postavljanjem ovire, noge ali telesa v položaju med žogo in vrati. Tipične situacije

so izbijanje žoge z nogo in glavo iz stoje na tleh, v skoku in metu, ko se žoga kotali ali leti v

20

vrata. Tipične situacije preprečevanja zaključka napada – zadetka so akcije vratarja: lovljenje,

izbijanje, boksanje (Elsner, 2004).

STRUKTURNE ENOTE

Strukturne situacije v obeh fazah igre, v napadu in obrambi, je mogoče izpeljati le s pomočjo

strukturnih enot, to je tehnično-taktičnih prvin.

Delimo jih na igro v napadu in igro v obrambi.

Strukturne enote

NAPAD:

postavljanje, razporejanje in odkrivanje igralca,

podajanje žoge,

sprejemanje žoge,

vodenje žoge,

varanje z žogo,

streljanje na vrata.

OBRAMBA:

postavljanje, razporejanje po igrišču,

pokrivanje igralca,

odvzemanje žoge,

izbijanje žoge.

Izvedba strukturnih enot je v osnovi odvisna od specifičnih nogometnih motoričnih

sposobnosti, vzdržljivosti, tehnike in taktike. Specifična nogometna motorična sposobnost je

najgospodarnejša in najumnejša, smotrna in preudarna izvedba specifičnih motoričnih nalog

brez in z žogo v različnih igralnih situacijah (Elsner, 2004).

21

2. PREDMET IN PROBLEM

Glavni cilj pri nogometni igri je premagati nasprotnika, to je možno na različne načine,

vendar je treba doseči gol več od nasprotnika oz. prejeti gol manj. Za dosego tega cilja je

treba imeti sposobne igralce, ki so pripravljeni medsebojno sodelovati, tako v fazi napada kot

tudi v fazi obrambe.

Sodelovanje med igralci in dinamika igre sta najpomembnejši značilnosti sodobnega modela

nogometne igre (Verdenik, 1999).

Sodelovanje v igri se kaže tako v igri v napadu kot v igri v obrambi, ki posledično vpliva na

preprečevanje doseganja golov nasprotnika. Medtem ko dinamika igre vpliva na nasprotnika

tako, da ga v obrambi utruja in ga s tem poskuša upočasniti v njegovem napadu, si hkrati s

tem olajša svoje delo v obrambi. Da pa je vse to mogoče in da je nogometna igra danes tako

dinamična, so potrebne še univerzalne sposobnosti in znanja igralcev (Pocrnjič, 1999).

Model sodobnega nogometaša, ki je potreben za sodobni model igre, v kateri je potrebno

sodelovanje z igralci istega moštva, je naslednji: igralci morajo poleg anaerobno-aerobne

vzdržljivosti imeti tudi dobro razvite motorične sposobnosti (koordinacijo, eksplozivno moč

in hitrost) ter dinamično tehniko (upravljanje žoge, hitrost vodenja žoge in hitrost spremembe

smeri žoge). Da so nogometaši res dobri in sposobni igrati na najvišjem nivoju, pa potrebujejo

še taktično inteligentnost (ustvarjalnost, specializacijo in smisel za igro) in dobro razvite

kognitivne oziroma vedenjske lastnosti (motivacija, trdoživost, ekstravertiranost ter optimalno

agresivnost in optimalno anksioznost). Kombinacija vseh teh sposobnosti in lastnosti pa ob

ugodnih morfoloških značilnostih predstavlja sodoben model nogometaša, ki ga je izjemno

nazorno predstavil Pocrnjič (1999) v svoji doktorski disertaciji.

Predmet diplomskega dela je ponazoriti učenje in treniranje, to je metodiko taktike v obrambi.

Pod metodiko štejemo smiselno in učinkovitejše zaporedje postopkov, korakov, ki naj bi jih

trener izvajal z namenom, da čim več igralcev v čim krajšem času napreduje, ne da bi se pri

tem poškodovali ali utrdili manj učinkovite tehnične in taktične elemente. Od vsebin, ki jih

uvrščamo v metodiko taktike v obrambi, bomo predstavili predvsem igralne oblike, od

posamične taktike preko skupinske do taktike moštva. Za lažje razumevanje bomo najprej

predstavili teoretično vsebino taktike, predvsem taktiko v obrambi.

2.1. STRATEGIJA – TAKTIKA IGRE

Taktični načrt v najširšem smislu – strategija delovanja – je odvisen od končnega cilja,

postavljenega za daljše obdobje. Ta cilj je lahko osvojitev prvenstva, obstanek v določenem

tekmovanju, ki omogoča prehod v višje tekmovanje, in podobno. Uresničitev tega cilja

zahteva vsestransko aktivnost in prizadevnost vsega kolektiva v daljšem obdobju. Širši

taktični načrt mora za načrtovano obdobje zagotoviti tudi ustrezne delovne razmere, pravilno

izbiro vodstvenega in igralnega kadra, usposobitev igralnega kadra za določen način igre,

ustrezen trening itd. Tudi pri pripravi tega širšega taktičnega načrta in izpolnjevanju

22

postavljenih nalog mora trener dejavno sodelovati in tako neposredno vplivati na uresničitev

končnega cilja (Elsner, 2004).

Taktični načrt v ožjem pomenu rešuje naloge na določeni tekmi. Glavna naloga je nadigrati –

premagati nasprotnika, doseči zadetek in se braniti pred nasprotnikom, da ga ne bi dosegel on

(Elsner, 2004).

Ta nenehni boj med napadom in obrambo zato odločilno vpliva na razvoj nogometne igre, ki

je bila sprva manj sestavljena oziroma zapletena. Z razvojem tehnike, taktike in

kakovostnejšo vsestransko pripravljenostjo igralcev je igra napredovala, njena vsebina je

postajala bogatejša, zahtevnejša in s tem tudi privlačnejša.

V razvoju igre je prišlo do sistematizacije igralcev glede na njihove naloge v obrambi in

napadu. Spremembe v razporeditvi igralcev so posledica boljše tehnično-taktične izobrazbe

zdaj obrambe, zdaj napada; na to razporeditev pa so odločujoče vplivale tudi spremembe

pravil igre.

2.2. TAKTIKA IGRE

Taktika je načrtni način igre, ki se prilagaja najrazličnejšim pogojem, s ciljem doseganja

najboljših rezultatov. Pogoji, od katerih je odvisna taktika, so: kondicijske sposobnosti in

pripravljenost, tehnična in taktična znanja lastnih in nasprotnih igralcev, vrsta tekme, pomen

in kraj igranja tekme, tekmovalne in vremenske razmere in podobno.

Taktiko igre določimo za celotno moštvo, za del moštva in tudi za posameznika. V odrejenem

načinu igre moštva ne rešujemo do potankosti vseh nalog. Poleg odrejene skupne igre mora

posameznik ali skupina sama reševati nastale situacije. Osebna taktična usposobljenost je v

teh primerih odločujoča (Elsner, 2004).

Pri tem je treba dodati, da je odločilna naloga in odgovornost trenerja, da skozi učno-trenažni

proces igralcem postopoma ponudi čim več taktičnih rešitev, ki jih morajo igralci uporabiti v

pravem trenutku in v pravi situaciji na tekmi, pri tem pa se kažejo razlike v taktični

usposobljenosti med posamezniki.

Taktiko glede na navedeno delimo v:

posamično,

skupinsko,

skupno moštveno.

Glede na različnost nalog v obdobju napada in obrambe delimo taktiko tudi na (Elsner, 2004):

taktiko napada,

taktiko obrambe.

23

2.2.1. POSAMIČNA TAKTIKA

Posamična taktika je načrtno uspešno usmerjeno delovanje igralca v napadu ali obrambi pri

reševanju igralnih situacij (Elsner, 2004).

Taktične zamisli pri oblikovanju igralnih situacij – tipičnih in atipičnih – igralci uresničujejo z

izvajanjem strukturnih enot (tehnično-taktičnih prvin), ki jih delimo na napad in obrambo.

NAPAD:

postavljanje in odkrivanje igralcev,

podajanje žoge,

sprejemanje oz. zaustavljanje žoge,

vodenje žoge,

varanje z žogo,

streljanje na vrata.

OBRAMBA (prirejeno po Elsner, 2004):

postavljanje in pokrivanje igralca,

odvzemanje žoge,

izbijanje žoge.

2.2.1.1. POSAMIČNA TAKTIKA V OBRAMBI

POKRIVANJE

Postavljanje in pokrivanje sta gibanji igralca v obrambi s ciljem, da nasprotnemu igralcu

prepreči sprejemanje žoge in posamični prodor. S postavljanjem, pokrivanjem in zapiranjem

prostora zaustavljamo in preprečujemo nasprotnikove akcije. Pokriva torej igralca ali prostor.

Pokrivanje igralca je dvojno (Elsner, 2004):

dosledno,

nedosledno.

Pri doslednem pokrivanju je igralec tesno ob nasprotniku, ne dopušča mu nikakršnega

sodelovanja v igri. Takšno pokrivanje uporabljamo v zaključku napada in je osnova za igro

človek na človeka (Elsner, 2004).

Pri nedoslednem pokrivanju se igralec postavlja v večji razdalji od nasprotnika in mu zapira

prodiranje proti vratom.

Osnovne zakonitosti pokrivanja so:

pokrivanje mora biti pravočasno,

igralca, ki ima žogo ali je v njeni bližini, je treba pokriti dosledno; druge nedosledno,

dosledno moramo pokriti igralca, ki lahko neposredno ogroža vrata,

24

igralca z žogo v sredini igralnega prostora se pokriva natančno med žogo in lastnimi

vrati,

igralca z žogo ob robovih igrišča obrambni igralec usmerja, odpira mu pot proti robu

igrišča in mu zapira pot prodora ali podaje v igralno polje.

Pokrivanje je odvisno tudi od sposobnosti igralcev, neposrednega nasprotnega igralca, drugih

nasprotnih igralcev in od sposobnosti soigralcev (hitrost, tehnika) (Elsner, 2004).

ODVZEMANJE ŽOGE

Odvzemanje je sredstvo, element faze branjenja vseh igralcev moštva in ne le obrambnih

igralcev. Cilj je najprej prekiniti nasprotnikovo akcijo in šele nato odvzeto žogo podati

soigralcu. Pogoji za uspešno odvzemanje žoge so zbrano spremljanje dogajanj na igrišču,

pravočasno postavljanje igralca, tesno ali na primerni razdalji pokrivanje nasprotnika.

Najvažnejša taktična zahteva je trenutek odvzemanja.

Žogo lahko odvzemamo neposredno, preden jo je nasprotnik sprejel (prestrezanje), v trenutku,

ko jo nasprotnik sprejema in ko jo nasprotnik že ima.

Odvzemanje je odvisno tudi od položaja soigralcev glede na nasprotne igralce (odvzemamo

šele, ko so nasprotniki pokriti), od dela igrišča, na katerem odvzemamo, ter od gibanja

nasprotnika.

Vsako odvzemanje mora biti opravljeno hitro in odločno. Pri odvzemanju, ko ima nasprotnik

žogo, pa ga skušamo z varljivim gibanjem zmesti in oslabiti njegov nadzor nad žogo. To nam

omogoča lažje odvzemanje. Največja napaka pri odvzemanju je, če se igralec brezglavo zaleti

v nasprotnika. Napad mora biti previden, nasprotnika moramo umiriti in njegovo gibanje

»omrtviti« (Elsner, 2004).

Pri previdnosti napadanja nasprotnika je treba hkrati spodbujati odločnost obrambnega

igralca, kajti takrat je možnost napake večja. Pretirana previdnost pri branjenju omogoča tudi

več časa in prostora napadalcem.

IZBIJANJE ŽOGE

Izbijanje žoge uporabljamo, kadar je ne moremo odvzeti, zaustaviti ali zadržati. Žogo po

možnosti izbijamo proti bočnim položajem in proti soigralcem. Izbijamo jo pred

nasprotnikom po hitrem startnem izteku, s hitrim izkorakom, s podrsavanjem ter v skoku z

glavo in nogami.

V najtežjih trenutkih branjenja izbijamo žogo tudi v avt ali kot, da pridobimo čas za

organizacijo obrambe (Elsner, 2004).

25

2.2.2. SKUPINSKA TAKTIKA

Skupinska taktika je načrtno uspešno usmerjeno medsebojno delovanje dveh ali več igralcev v

napadu ali obrambi pri reševanju igralnih situacij.

Osnovna skupinska taktika je obvladanje strukturnih, igralnih enot, tehnično-taktičnih prvin

ob upoštevanju določenih načel. Pomen kakovostnega znanja skupinskega delovanja igralcev

napreduje, saj igralci nenehno dvigujejo stopnjo izvajanja igralnih enot s hitrejšim izvajanjem

in večjo natančnostjo. Sočasno je igra, kljub ustvarjalni improvizaciji, vse bolj organizirana,

saj je upoštevanje osnovnih načel medsebojnega sodelovanja igralcev jamstvo za uspeh

(Elsner, 2004).

2.2.2.1. SKUPINSKA TAKTIKA V OBRAMBI

V igri obrambe ne glede na obliko branjenja veljajo nekatere zakonitosti, načela: medsebojna

pomoč – varovanje, medsebojno optimalno postavljanje in razdalja, oženje prostora,

prevzemanje in nadomeščanje.

MEDSEBOJNA POMOČ – VAROVANJE

Poleg individualnega pokrivanja nasprotnika ali prostora se igralci postavljajo in gibajo tako,

da si lahko med seboj pomagajo oziroma se varujejo. Pri napadu s krilnih položajev se

postavljajo zato poševno za hrbtom soigralcev; pri tem imajo možnost preprečiti neposredni

prodor nasprotnika proti vratom, če je bil soigralec preigran. Z dobro postavitvijo zavrejo

napad in omogočijo ponovno vključevanje izigranega soigralca v igro. To načeloma tudi

zahteva, naj posameznik ne napada neposrednega nasprotnika, če drugi nasprotni igralci niso

pokriti, kar pomeni, da uspeh napada na nasprotnika ni gotov. Pomoč drugih igralcev je torej

v tem, da onemogočijo podajo žoge med napadajočimi igralci. Poseg obrambnega igralca bo

takrat uspešnejši (Elsner, 2004).

MEDSEBOJNO OPTIMALNO POSTAVLJANJE IN RAZDALJE

Uspešnost igre v obrambi je v veliki meri odvisna od pravilne razporeditve igralcev, kjer je

zelo pomembna optimalna razdalja med igralci v obrambi. Obrambni igralci se razporejajo v

obliki mreže, katere namen je zgostiti prostor okoli žoge, s tem pa nasprotnika prisiliti v

napako. Pri tem morajo biti obrambni igralci pozorni na optimalne medsebojne razdalje, saj

prevelika medsebojna razdalja obrambnih igralcev nasprotniku z žogo omogoča več prostora

in časa, premajhna razdalja med obrambnimi igralci pa pomeni premajhno pokritost prostora.

Optimalna razdalja med najbližjimi obrambnimi igralci je okvirno med 5 in 7 metri, vendar se

lahko nekoliko spreminja, saj je odvisna predvsem od velikosti igrišča.

OŽENJE PROSTORA

Je eno od osnovnih načel medsebojnega sodelovanja med igralci v času branjenja. Igralci

branečega moštva se organizirano približujejo prostoru z žogo in na ta način ustvarjajo gnečo

oziroma zožijo prostor okrog nje. V zgoščenem prostoru imajo tako več možnosti za

26

preprečevanje nasprotnikovega napada (izbijanje oziroma odvzemanje žoge nasprotniku) za

medsebojno pomoč ali varovanje. Nasprotno pa igralci napadajočega moštva v primeru

zoženega prostora težje medsebojno sodelujejo in so prisiljeni razmeroma zgodaj storiti

napako, katere posledica je izguba žoge. Pri zoževanju prostora lahko sodeluje celo moštvo

(moštvena taktika) ali del moštva (skupinska taktika). V primeru nasprotnikovega napada po

krilnem položaju izvajamo zožitev prostora v smeri proti krilnemu položaju. Še posebej

zunanji igralci z nasprotne strani se pomaknejo v smeri proti žogi. Pri napadu nasprotnika

skozi sredino je treba zgostiti prostor v sredini, zato se tudi zunanji igralci z obeh strani

pomaknejo proti sredini (Elsner, 2004).

PREVZEMANJE

Prevzemanje igralca je uspešno, ko je tudi postavljanje in razporejanje ustrezno.

Prevzemanje se izvede:

pri izpadu enega ali več igralcev iz igre,

pri nenadnem prodoru nasprotnih igralcev srednje ali obrambne linije.

Pri izpadu enega ali več igralcev iz igre (protinapad ali hitri napad) preostali braneči igralci ne

pokrivajo več dosledno vsak svojega neposrednega nasprotnika. Igralec, ki je najbližji

preigranemu soigralcu, napada, »prevzame« nasprotnega igralca z žogo. Drugi soigralci z

ustreznim medsebojnim sodelovanjem in premikom v smeri izpadlega soigralca pokrijejo tisti

prostor, kjer predvidevajo, da bo nasprotnik poskušal nadaljevati ali zaključiti napad.

Vse večja univerzalnost igralcev v igri je vzrok za vse pogostejše nenadne prodore igralcev

srednje in obrambne linije v napad. To branečemu moštvu povzroča velike težave. Ti prodori

so bolj usmerjeni po krilnih položajih, manj pa skozi sredino. Pri prodoru po krilnih položajih

mora prevzemanje izvesti eden od srednjih branilcev ali čistilec, pri prodoru skozi sredino pa

krilni branilec (Elsner, 2004).

MEDSEBOJNO NADOMEŠČANJE

Medsebojno nadomeščanje v obrambi je potrebno predvsem takrat, kadar obrambni igralci

sodelujejo v napadu in ga nasprotnik prekine ter izvede hiter protinapad. Jasno je, da zaradi

hitrosti akcije obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne more takoj pomagati pri

branjenju. V takih primerih je zato potrebno nadomeščanje. Igralec, ki nadomešča, prevzame

obrambne naloge za čas, dokler se obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne vrne na

svoje mesto. Uspešno nadomeščanje zahteva izredne posamične sposobnosti igralcev,

univerzalnost in seveda najboljšo medsebojno uigranost. Funkcijo nadomeščanja opravijo

navadno igralci sredine ali krilni napadalci (krila) (Elsner, 2004).

27

2.2.3. SKUPNA – MOŠTVENA TAKTIKA

Graditev skupne igre je mogoča le na individualnih znanjih in sposobnostih igralcev. Igralci

morajo obvladati igralne enote obrambe in napada. Te sposobnosti, dopolnjene s splošnimi

zakonitostmi taktike skupne igre, omogočajo graditev in nadaljnji razvoj skupne igre.

Nogometna igra je glede možnosti akcij in improvizacije tako bogata, da sposobni,

inteligentni igralci najdejo v igri rešitve, ki jih dobri trenerji po skrbni analizi vključijo v

graditev sloga igre svojega moštva.

Taktiko skupne moštvene igre delimo na (Elsner, 2004):

taktiko igre v obrambi,

taktiko pri prehodu iz napada v obrambo ali nasprotno,

taktiko igre v napadu.

2.2.3.1. MOŠTVENA TAKTIKA IGRE V OBRAMBI

Taktika skupne igre v obrambi je v odvisnosti od sistema igre doživljala velike spremembe.

Ne glede na spremembe je temelj vsake obrambe obvladanje igralnih enot taktike v obrambi

in nekaterih načel skupne obrambe. Brez osnovnega znanja o postavljanju – pokrivanju

igralcev, odvzemanju in izbijanju žoge ni mogoče medsebojno usklajeno delovanje (Elsner,

2004).

VRSTE OBRAMBE

Poznamo dve obliki taktike v obrambi – individualno in consko (Elsner, 2004).

V modernem nogometu se uporablja skoraj samo še conski način branjenja. Ena možnost, ki

se prav tako kot posamična taktika v obrambi redko uporablja, je kombinirana metoda, ko

večina moštva uporablja consko taktiko v obrambi, posamezni igralec pa je v posamični

obrambi in pokriva najboljšega igralca nasprotnega moštva.

POSAMIČNA OBRAMBA

Osnovna individualna – posamična obramba je dosledno pokrivanje neposrednega

nasprotnika. Takšno obliko obrambe imenujemo tudi »igralec na igralca« (človek na človeka).

Pri tej obliki igranja je vsak obrambni igralec odgovoren za pokrivanje neposrednega

nasprotnika, kar pa ne pomeni, da obrambni igralci med seboj pri branjenju ne sodelujejo.

Obrambni igralci se postavljajo vedno med nasprotnika in vrata, vse bolj dosledno pa

pokrivajo, ko se nasprotnik bliža vratom. Normalno dosledno pokrivajo le na svoji polovici

igrišča. Neposrednega nasprotnika pri vračanju daleč v svojo polovico igrišča ne spremljajo,

tega lahko prevzame kateri od napadalnih igralcev. Individualna obramba zahteva izredne

psihofizične odlike, uspeh pa zagotavlja le v vseh pogledih superiornejšim ekipam (Elsner,

2004).

28

Prednost posamične obrambe je zagotovo, da je natančno določeno, kateri posameznik je

odgovoren za katerega igralca nasprotnega moštva. Slabost posamične obrambe je v tem, da

je zelo utrujajoča, ker mora obrambni igralec zelo veliko teči, saj vsak obrambni igralec

skoraj po celem igrišču pokriva »svojega« igralca.

CONSKA OBRAMBA

Osnova conske obrambe je pokrivanje prostora. Tu obrambni igralec le v določenem prostoru

pokriva in napada nasprotnika z žogo. Pri conski obrambi poznamo dve obliki – aktivno in

pasivno.

Aktivna conska oblika branjenja zahteva, da vsi obrambni igralci na nekoliko ožjem prostoru

dokaj dosledno pokrivajo prostor in nasprotnega igralca. V pomoč obrambnim igralcem

pridejo tudi napadalci in tvorijo prvo obrambno linijo. Prehodi v napad so tu zelo hitri in v

njem sodelujejo vsi igralci. Obrambni igralci ne smejo zaostajati, spremljajo pa napadalce v

zmerni razdalji, razen če ni akcija zahtevala, da so se neposredno vključili v napad (Elsner,

2004).

Pasivna conska oblika branjenja je mnogo bolj defenzivna. Igralci srednje in obrambne linije

se pri napadu nasprotnika vrnejo globoko v obrambni prostor. Razporedijo se tako, da

zapirajo vse dohode k vratom in ne dopuščajo vtekanja nasprotnih igralcev. Obramba je

vedno zgoščena. Zaradi velikega števila branečih igralcev izpad enega ali dveh igralcev za

kratek čas ne predstavlja posebne nevarnosti. Igralci v obrambi rešujejo nevarne situacije

mnogokrat le z izbijanjem žoge. Prehodi v napad največkrat niso organizirani. Napadalci

moštva, ki se brani na ta način, navadno pri organizaciji in zaključku napada nimajo pomoči

igralcev, ki sodelujejo v branjenju. Ta oblika branjenja je primerna za slabše ekipe v tekmah z

močnejšim nasprotnikom (Elsner, 2004).

KOMBINIRANA OBRAMBA

Analiza razvoja igre v obrambi nam pokaže, da so sistemi igre določali tudi obliko taktike v

obrambi in nasprotno. V sistemu dveh branilcev (WW-sistem) je bilo branjenje consko, v

sitemu WM pa individualno.

Igra z menjavo mest v napadu, prehodi napadalcev v srednjo linijo, nenadni prehodi branilcev

v napadalno cono so ponovno zahtevali spremembe v načinu branjenja. Nujen je bil ponovni

prehod v consko obrambo. Toda tudi to ni več zadoščalo. Boj z napadalci je zahteval in še

zahteva iskanje vedno novih poti. Povezava dveh osnovnih oblik je dala novo kombinirano

obliko branjenja, pri katerem del igralcev dosledno pokriva nasprotnika – ostali del pa pokriva

prostor (igra s prostim igralcem). Individualno pokrivanje najnevarnejših napadalcev in

conska igra drugih sta značilni za to obliko branjenja. Conska igra in pokrivanje prostora pa

ne pomeni, da igralci ne pokrivajo dosledno. Čim bolj se nasprotnik bliža vratom, doslednejše

– bolj tesno mora biti pokrivanje (Elsner, 2004).

»FORECHEKING«

29

Forecheking je iz hokeja prevzeta obrambna taktika. Vsi igralci moštva, ki je izgubilo žogo na

nasprotnikovi polovici, poizkušajo takoj na agresiven način ponovno odvzeti žogo

nasprotniku. Pri tem mora nasprotnika z žogo napasti več igralcev. Sočasno morajo drugi

igralci s svojim postavljanjem prostor v bližini žoge maksimalno pokriti. Ta oblika igre lahko

uspe le, če vsi igralci maksimalno upoštevajo načelo globine napada, to je, da so razdalje med

posameznimi igralci najmanjše možne. Takšno obliko branjenja lahko uporabljamo le

občasno, saj je kondicijsko zelo zahtevna (Elsner, 2004).

PRESING NA ŽOGO

Je način agresivnega conskega branjenja, ki se je uveljavil v zadnjem času, da bi nasprotnika

čim prej prisilili v napako. Zahteva organizirano medsebojno sodelovanje igralcev iz osnovne

razporeditve. Pri tem sodelujejo vsi igralci. Presing na žogo sestoji iz oženja prostora,

varovanja soigralca in pokrivanja bližnjega nasprotnega igralca ter aktivnega starta na

nasprotnika z žogo (Elsner, 2004).

Ta način branjenja je najbolj zahteven, saj od posameznika zahteva izjemno fiziološko

sposobnost – vzdržljivost, poleg tega še dobro kondicijsko pripravo, ki pa morata biti

podkrepljena z dobro uigranostjo moštva. Uigranost moštva pomeni poleg oženja prostora,

medsebojnega varovanja tudi pravilno razporeditev obrambne mreže in primerne razdalje med

obrambnimi igralci. Ko pridemo do popolne uigranosti moštva v obrambi z načinom

agresivnega conskega branjenja, pa je tak način tudi najbolj učinkovit.

2.3. SISTEM IGRE

Obliko, kako so igralci razporejeni na igrišču, na katerem delu igrišča delujejo, kako se

gibljejo, imenujemo sistem, ki igralcem določa njihove splošne naloge. Čeprav se redko

spreminja – je več ali manj stalen (spremembe le po enem, dveh ali več desetletjih), pa so

nastale spremembe bile in so vedno očitne. Značilnosti dobrega sistema (Elsner, 2004):

je enostaven,

razporeditev igralcem omogoča enako pomoč obrambi in napadu,

zagotavlja enakomerno obremenitev igralcev in omogoča zbiranje igralcev na

najvažnejših mestih (pri zaključnih akcijah v napadu, pri branjenju v obrambni coni),

vsem igralcem nalaga enake obveznosti,

omogoča najhitrejši prehod iz obrambe v napad in nasprotno.

Najboljši sistem igre je tisti, ki v največji meri izkoristi sposobnosti igralcev, ki jih imamo na

voljo, ter pri katerem v obeh fazah igre sodeluje čim večje število igralcev. Vsak sistem igre

ima natančno določene cone delovanja za vsakega igralca tako za fazo napada kot tudi za fazo

obrambe. Vsak igralec ima natančno določene naloge na svojem igralnem mestu oz. v coni

delovanja, vendar če želi biti moštvo uspešno, še ni dovolj, da vsak posameznik uspešno

izpolni svoje posamične naloge v svoji coni delovanja, potrebno je skupinsko sodelovanje in

medsebojna pomoč vseh igralcev v obeh fazah igre. Sistem igre odreja širšo osnovo za

medsebojno sodelovanje med igralci znotraj igre. Odreja igralce na igralna mesta ter jim

30

okvirno določa linije gibanja in cone delovanja. V sodobnem nogometu prevladuje sistem s

štirimi branilci v zadnji vrsti, čeprav se v zadnjem času spet veliko pojavlja s tremi branilci.

Najpogostejši sistemi so trenutno: 1–4–5–1, 1–4–4–2, 1–4–3–3 s številnimi izpeljavami in kot

smo že omenili, ponovno tudi: 1–3–5–2 z različnimi izpeljavami. Treba je poudariti, da ni

sistem igre najpomembnejši, ampak kako in koliko uspemo s procesom treniranja in učenja

razviti usklajenost in sodelovanje med igralci. V sodobnem nogometu je izjemno pomembna

svoboda v igri ob organizaciji igre na višji ravni. Svoboda v igri zahteva, da igralci niso

strogo vezani na igralna mesta, vendar je pomembno, da moštvo med igro ne izgubi

dogovorjene osnovne razporeditve, torej ravnotežja v postavitvi. Akcija je tista, ki odreja,

kateri igralec se bo v akcijo vključil, in ne igralno mesto oziroma vnaprejšnje določanje s

strani trenerja. Ravnovesje med disciplino v igri v okviru taktičnega načrta in improvizacijo je

ključno in mora biti čim bolj uravnoteženo. V današnjem vrhunskem nogometu je v ospredju

ustvarjalnost, včasih pa je prevladovala disciplina v igri nad ustvarjalnostjo. Poudariti je treba

še, da kolektiv odločno prevladuje nad posameznikom. Rezultat je posledica kakovosti

medsebojnega sodelovanja vseh igralcev v moštvu, posameznik pa doprinese svoj delež h

končnemu uspehu. Posameznik se mora podrejati kolektivu, vendar kolektiv omogoča

posamezniku, da izrazi svoje posamične sposobnosti (Elsner, 2004).

31

3. CILJI

Cilj diplomskega dela je predstaviti skupine vaj za čim bolj učinkovito delovanje igralcev v

obrambi. Predstavili bomo:

1) metodični postopek učenja igre v obrambi,

2) sredstva učenja posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih oblik,

3) sredstva učenja skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih oblik,

4) sredstva učenja skupne moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih oblik.

Pri tem se bomo držali osnovnih didaktičnih načel:

od lažjega k težjemu,

od enostavnega k sestavljenemu,

od univerzalnega k specialnemu.

32

4. METODE DELA

Pri izdelavi diplomskega dela, ki je monografskega tipa, smo uporabili različne vire in

različne vrste gradiv. Poleg knjižne literature smo informacije pridobivali tudi z gradivi, ki so

dostopna na svetovnem medmrežju. Pomagali smo si tudi z lastnimi izkušnjami, ki smo jih

pridobivali še v času igranja, z znanjem, ki smo ga pridobili na usmerjanju pri predmetu

nogomet, na izobraževanju trenerjev za naziv Trener A in PRO, na mentorski praksi v Športni

gimnaziji Šiška v nogometnem oddelku, in z izkušnjami, ki smo jih pridobili pri delu z

nogometaši v klubu.

4.1. PRIPOMOČKI ZA IZDELAVO

Pri izdelavi diplomskega dela bomo uporabili računalniški program Soccer playbook, s

katerim bomo nazorno prikazali skice metodike posamične, skupinske in moštvene taktike z

uporabo igralnih oblik, kjer je poudarek na igri v fazi obrambe. Poleg tega bodo vse skice

opremljene z navodili tako za fazo obrambe kot tudi za fazo napada.

33

5. IZBIRA IN PREDSTAVITEV VAJ

Pri predstavitvi vaj bomo pozorni na postopnost metodičnih korakov. Začeli bomo s

posamično taktiko, potem bomo postopno povečevali število igralcev v skupinski taktiki in na

koncu zaključili z moštveno taktiko. Pred prikazom vaj bomo predstavili metodiko učenja igre

v obrambi. Pri vsem tem je tudi pomembno, da se upoštevajo didaktična načela, kot so od

znanega k neznanemu, od enostavnega k bolj sestavljenemu, kjer je zelo pomembna

postopnost v metodiki. Za boljše razumevanje smisla igralnih oblik bodo poleg skic tudi

navodila, kjer bo večji poudarek na fazi branjenja, za fazo napada bodo v večini nujna

navodila, ki jih trener nujno mora opredeliti, kadar pri delu uporablja igralne oblike. V

priloženi legendi so prikazani simboli za boljše razumevanje skic.

Tabela 1: Legenda simbolov v skicah

NAPADALEC

BRANILEC

FIGURA

STOŽEC

KLOBUČEK

ŽOGA

PREMIČNA VRATA

OBROČ

PODAJA

TEK

VODENJE ŽOGE

STREL NA VRATA

34

5.1. METODIKA UČENJA TAKTIKE V OBRAMBI

5.1.1. RAZPOREJANJE IGRALCEV PO TOČKAH

Trener določi točke na igrišču z razpoložljivim in dobro prepoznavnim rekvizitom (klobuček,

stožec, figura, obroč, žoga). Igralci se na govorni znak trenerja pomikajo od točke do točke,

pri tem vadijo, kdo prvi napade, ostali čim prej sledijo v varovanje, oženje in so pozorni na

primerne medsebojne razdalje. Trener jim s tem osnovnim korakom učenja in vadbe ponazori

in razvija znanje o oblikovanju obrambne mreže. Točke so oznake, kjer trener predvideva

položaje nasprotnika z žogo in jih označi z razpoložljivim rekvizitom. Teh točk je več, zato

jih lahko oštevilči in potem kliče številke, igralci pa se gibajo od točke do točke (prikaz na

Slikah 1 in 2), s tem igralci reagirajo na slušni signal. Pri prepoznavnosti točk si lahko trener

pomaga z barvo rekvizita. Reakcijo igralcev na vidni signal, ki je za nogometno igro bolj

značilna, lahko izvajamo, če trener npr. z roko pokaže, do katere točke se morajo igralci

pomikati. To vajo se lahko sicer manj pogosto in potrebno uporabi že pri učenju posamične

taktike, predvsem pa se jo uporablja pri skupinski in moštveni taktiki. Sprva se vajo izvaja v

počasnem gibanju, trener pa po potrebi popravlja postavitev igralcev. Ne glede na število

igralcev vajo lahko izvajajo vsi istočasno. Če trener uigrava šest igralcev v obrambi, ima pa

dvanajst igralcev, jih je na enem igralnem položaju potem več. Glede na starostno skupino in

cilje trener igralce razporedi na posamična igralna mesta, ki jih pogosto igrajo, ali pa jih

razporedi poljubno, da poznajo gibanja na različnih igralnih mestih v fazi obrambe. Predvsem

pri starejših selekcijah so igralci razporejeni na igralno mesto, ki ga igrajo pogosto, saj s tem

uigravamo moštvo oziroma del moštva, pri mlajših selekcijah pa se jih lahko razporeja na

različna igralna mesta, da pridobijo izkušnje še na drugih igralnih mestih. Osnova igre v

obrambi je poznavanje postavljanja igralcev glede na položaj žoge, dva igralca sta v

diagonali, trije so v trikotniku, štirje v karo, pet v karo in trikotniku itd. Pri fazi branjenja je

osnovno načelo klin proti žogi, kar pomeni en igralec napade žogo, potem pa ga soigralci

varujejo, en z leve, drugi z desne, tretji v vertikalo.

35

Slika 1 Slika 2

5.1.2. RAZPOREJANJE IGRALCEV PO PODANI ŽOGI

Naslednja stopnja učenja taktike v obrambi je razporejanje po podani žogi nasprotnika.

Nasprotnik, ki ima žogo, si lahko žogo podaja z nogo ali pa z roko, moštvo oziroma del

moštva v obrambi pa se razporeja glede na položaj žoge in se še vedno drži principov oženja

prostora, varovanja, upoštevanja medsebojne razdalje in ravnotežje v razporeditvi obrambne

mreže. V začetku učenja si nasprotnik žogo podaja z nogo, saj je gibanje žoge nekoliko

počasnejše, moštvo oziroma del moštva brez žoge se razporeja v smeri podane žoge, trener po

potrebi popravlja razporeditev igralcev brez žoge. V prvi fazi je gibanje žoge bolj počasno in

žogo podajo do najbližjega soigralca, kasneje, ko se hitrost gibanja žoge pospeši, ker so

igralci v fazi obrambe že seznanjeni z načinom razporejanja, se lahko žoga podaja tudi bolj

oddaljenim igralcem. Sledi razporejanje igralcev po podani žogi z roko, ta oblika je za

obrambne igralce nekoliko bolj zahtevna, saj zaradi hitrejšega gibanja žoge zahteva hitrejše

pomikanje obrambe. Ponavljanje razporejanja v smeri podane žoge z roko lahko uporabljamo

tudi v uvodnem delu treninga, medtem ko je razporejanje po podani žogi z nogo manj

priporočljivo. Igralci, ki imajo žogo v posesti, si v prvi fazi žogo podajajo v obliki črke »L«

(prikaz na Slikah 3 in 4), obramba pa se razporeja glede na položaj žoge, kasneje pa se žoga

giblje v obliki črke »U« (prikaz na Slikah 5 in 6), obrambni igralci pa se ponovno razporejajo

glede na položaj žoge.

36

Slika 3 Slika 4

Slika 5 Slika 6

37

5.1.3. RAZPOREJANJE IGRALCEV V IGRALNIH OBLIKAH

Naslednji korak v metodiki učenja igre v obrambi je s pomočjo igralnih oblik. Igralna oblika

je oblika igre, ki je podobna prosti igri, razlikuje se po zahtevah, ki jih določi trener, s

katerimi želi razvijati določene elemente v igri. Velikost prostora in število igralcev, ki

sodelujejo v igralni obliki, je določeno s strani trenerja in je podrejeno ciljem, ki jim trener

sledi, da bi razvijal določene tehnične, taktične oziroma tudi kondicijske vsebine. V tem

primeru je poudarek seveda predvsem na taktiki, vendar je kljub temu potrebna dobra

predhodna kondicijska priprava, predvsem pri starejših kategorijah, saj je za dolgotrajno

pravilno razporejanje igralcev potrebno veliko gibanja. Igralne oblike za učenje taktičnih

znanj v obrambi so (prirejeno po Pocrnjič, 2014):

IGRALNA OBLIKA S PROSTIMI IGRALCI (JOKERJI),

IGRALNA OBLIKA SREDINE (IGRA SREDINE),

IGRALNA OBLIKA SREDINE (IGRA SREDINE) – TRI BARVE,

IGRALNA OBLIKA PREKO LINIJE,

IGRALNA OBLIKA PREKO LINIJE IN NA VRATA,

VODENA IGRA PREKO LINIJE,

VODENA IGRA PREKO LINIJE S POSTOPNIM DODAJANJEM NALOG,

VODENA IGRA S POSTOPNIM DODAJANJEM NALOG,

VODENA IGRA NA VRATA,

IGRA (TEKMA).

5.2. METODIKA UČENJA POSAMIČNE TAKTIKE V OBRAMBI

Kot smo že omenili, so elementi posamične taktike v obrambi pokrivanje, odvzemanje žoge in

izbijanje žoge. Izvajamo jih prav tako v tem zaporedju, najprej pokrivamo igralca in

poskušamo preprečiti, da bi prišel do žoge, pokrivanje je bolj dosledno, bližje kot je obrambni

igralec svojim vratom, ko žoga potuje proti igralcu, jo obrambi igralec skuša prestreči in

preprečiti, da napadalec sploh pride do posesti nad žogo. Če pa napadalec ima posest nad

žogo, poskuša branilec preprečiti, da bi se z obrazom obrnil proti nasprotnim vratom. V

primeru, da se igralec z žogo obrne proti nasprotnikovim vratom, se obrambni igralec postavi

v obrambno prežo in s t. i. »branilskim plesom« spremlja napadalca, pri tem uporablja gibanje

s križnimi koraki. Vedno je pozoren, da stoji med igralcem z žogo in svojimi lastnimi vrati ter

s tem preprečuje neposredno linijo med napadalcem in lastnimi vrati. Branilec s svojim

gibanjem poskuša igralca z žogo usmerjati stran od svojih vrat proti vzdolžni črti. Zaželeno je

tudi, če se igralca z žogo usmerja v smer njegove nedominantne noge, ker ga lahko s tem lažje

in hitreje prisilimo v napako. V trenutku, ko si napadalec žogo poda predaleč ali izgubi posest

nad žogo, branilec poskuša žogo odvzeti, če to ni možno, pa izbiti. Ključna pri tem je

pravočasna reakcija (timing). Za dobro izvajanje vseh vaj metodičnega postopka sta potrebni

dobra kondicijska priprava in vztrajnost, poleg pravilnega postavljanja. Treba je vedeti, da je

pri vseh vajah poudarek na učenju posamične taktike v obrambi, pri starejših kategorijah pa je

treba biti pozoren poleg posamične taktike v obrambi tudi na ostale nogometne vsebine in jih

vključevati in medsebojno povezovati skupaj. Kar pomeni, da je trener pozoren še na tehniko,

38

z žogo ali brez nje, in na kondicijsko pripravo, saj je možno pri ponavljanju posamične taktike

v obrambi razvijati tudi kondicijsko pripravo.

5.2.1. RAZPOREJANJE PO TOČKAH

Tako kot smo že v uvodnem delu eksperimentalnega dela predstavili razporejanje po točkah,

podobno izvajamo razporejanje pri posamični taktiki. Trener kliče številke oziroma kaže

točko, obrambni igralec se giblje od točke do točke (prikaz na Slikah 7 in 8). Ključno pri tem

je, da je obrambni igralce postavljen med točko in lastna vrata. Pomembno je še, da trener

opredeli razdaljo med točko in obrambnim igralcem. Razdalja naj bi bila manj kot 1 meter, s

tem obrambnega igralca navajamo na to razdaljo, saj se nogomet razvija v smer čimprejšnjega

osvajanja žoge in v agresivni način branjenja, tudi posamičnega. Na tak način učimo

predvsem posamično taktiko pri mlajših kategorijah, predvsem pri začetnikih, vendar lahko to

uporabljamo pri starejših kategorijah v povezavi z razvojem osnovne ali specialne kondicijske

priprave.

Slika 7 Slika 8

5.2.2. RAZPOREJANJE PO PODANI ŽOGI

Naslednji metodični korak je gibanje obrambnega igralca po podani žogi z roko ali nogo med

igralci, najprej v obliki črke »L« (prikaz na Sliki 9) in potem še v obliki črke »U« (prikaz na

Sliki 10). Ključno pri tem je, da je obrambni igralce postavljen med igralcem z žogo in

lastnimi vrati. Obrambnega igralca opozorimo na pravilno postavitev, pozorni smo tudi na

razdaljo od igralca z žogo. Potem ko obrambni igralec že pozna, kakšna je pravilna

39

postavitev, se hitrost cirkulacije žoge med igralci z žogo poveča, prav tako pa se žoga giblje

povsem poljubno med njimi.

Slika 9 Slika 10

5.2.3. RAZPOREJANJE IGRALCA V IGRALNI OBLIKI

Znanje, ki smo ga igralcem podali v predhodnih metodičnih korakih, sedaj poskušajo igralci

uporabiti v igralni obliki. Poleg vseh navodil, ki smo jih podali v predhodnih metodičnih

korakih, igralca, ki je v obrambi, usmerjamo k odvzemanju (prikaz na Sliki 12) oz. izbijanju

žoge (prikaz na Sliki 13). Smiselno je tudi demonstrirati in razložiti, kako naj odvzemajo oz.

izbijajo žogo nasprotniku, brez da bi storili prekršek. Pomembno je tudi, da obrambni igralec

nasprotnika usmerja stran od svojih vrat oz. od cilja proti vzdolžni črti oziroma ga s svojim

postavljanjem poskušamo prisiliti, da žogo vodi s svojo nedominantno nogo (prikaz na Sliki

11). Za učenje posamične taktike v obrambi uporabljamo predvsem igralne oblike »1 : 1 na

vrata« (prikaz na Slikah 11, 12, 13, 14 in 15) in »čez linijo«, »1 : 1 + 1 na vrata in čez linijo«,

lahko tudi »1 : 1 + 2 na vrata in čez linijo«, ko so že dobro osvojili predhodni dve igralni

obliki. Obe igralni obliki spadata v skupino vaj s prostimi igralci (jokerji). Pri igralnih oblikah

»1 : 1 čez linijo« (prikaz na Sliki 14) in »1 : 1 + 1« oz. »1 : 1 + 2 čez linijo« je cilj s

preigravanjem oz. s sodelovanjem v paru žogo pripeljati preko prečne črte (linije). Cilj

obrambnega igralca pa je to preprečiti s pravilnim postavljanjem, usmerjanjem proti vzdolžni

črti, pravočasnim startom na žogo, kjer obrambni igralec žogo odvzame ali jo izbije, s

prestrezanjem žoge oz. da obrambni igralec nasprotnika prisili v napako, da ta žogo izgubi ali

jo pošlje z igrišča. Pravila igre v teh igralnih oblikah so večinoma enako kot v pravi igri,

lahko pa jih trener priredi, da bi dosegel točno določene cilje.

40

Slika 11 Slika 12

Slika 13 Slika 14

Namesto igralne oblike »1 : 1 na vrata« lahko uporabimo tudi igralno obliko »1 : 1 z

vodenjem med klobučke« (prikaz na Sliki 14), kjer je cilj napadalca žogo pripeljati skozi

klobučka, s tem pa napadalec doseže gol. Pri tej igralni obliki se igra ne ustavlja, ampak teče

neprekinjeno, pomembno je samo to, da napadalec ne more doseči gola, če vodi žogo med

istima klobučkoma. Ko branilec žogo osvoji ali prisili napadalca, da žogo pošlje z igrišča,

41

igralca zamenjata vlogi. Postavitev klobučkov je lahko različna, prav tako lahko uporabimo

večje število vrat s klobučki. Več kot je vrat, težjo nalogo ima obrambni igralec, zato

postopno dodajamo vrata, s tem pa otežujemo delo branilcu.

Slika 15 Slika 16

Postavitev vrat pri igralni obliki »1 : 1« je lahko različna, napadalec pa se lahko odloči, na

katera vrata bo napadal. Za obrambnega igralca je pomembno, da hitro prepozna, na katera

vrata bo napadalec napadal, in mu poskuša preprečiti, da doseže gol (prikaz na Slikah 15 in

16). Če obrambni igralec osvoji žogo, se prelevi v napadalca in sam poskuša doseči gol.

Pri igralnih oblikah »1 : 1 + 1 na vrata« (prikaz na Sliki 17) in »1 : 1 + 2 na vrata« (prikaz na

Sliki 18) je pomembno, da se obrambni igralec postavlja glede na položaj igralca z žogo,

drugega oz. tretjega igralca v napadu in glede na vrata. Pomembno je, da je postavljen med

igralca z žogo in lastna vrata, vendar mora biti pozoren na položaj drugega in tudi tretjega

igralca v napadu. Obrambni igralec mora poskušati v napako prisiliti igralca z žogo in s

pravočasnim posredovanjem žogo odvzeti ali izbiti. Če to ne dovoljujejo igralci v napadu, se

postopno pomika proti svojim vratom in počaka pravo priložnost, da žogo osvoji ali izbije.

Igralno obliko »1 : 1 + 2 na vrata« se uporablja predvsem za razvoj sodelovanja v fazi napada,

za branilca je ta igralna oblika zelo zahtevna.

42

Slika 17 Slika 18

Postavljanje obrambnega igralca pri igralnih oblikah »1 : 1 + 1« (prikaz na Sliki 19) in »1 : 1

+ 2 preko linije« (prikaz na Sliki 20) mora biti na sredini med obema oz. vsemi tremi igralci,

ki so v napadu. Pozornost je usmerjena proti igralcu z žogo. Cilj obrambnega igralca je

preprečiti prenos žoge čez linijo s pravilnim postavljanjem, usmerjanjem proti vzdolžni črti,

pravočasnim startom na žogo, kjer obrambni igralec žogo odvzame ali jo izbije, s

prestrezanjem žoge oz. da obrambni igralec nasprotnika prisili v napako, da ta žogo izgubi ali

jo pošlje z igrišča. Igralna oblika »1 : 1 + 2« je zahtevna, zato se jo zelo redko uporablja,

lahko jo uporabimo predvsem z namenom razvoja sodelovanja v fazi napada. Obe igralni

obliki preko linije sta za obrambnega igralca zelo zahtevni, zato ju uporabljamo proti koncu

metodične lestvice. Igralec, ki je žogo izgubil ali pa je izvedel netočno podajo izven igrišča,

se prelevi v branilca, igralec, ki jo je osvojil, pa sodeluje v napadu pri pripravi in zaključku

akcije.

43

Slika 19 Slika 20

Kot zadnjo skupino vaj za učenje posamične taktike v obrambi imamo še igralno obliko

»sredine«. Namen igralne oblike je zadrževanje žoge v omejenem prostoru z medsebojnim

sodelovanjem igralcev z žogo, medtem ko je cilj obrambnega igralca žogo odvzeti in jo

osvojiti, lahko pa tudi igralca z žogo prisili v napako, da on žogo nenatančno poda izven

igrišča. Samo dotik obrambnega igralca je premalo, da bi igralca zamenjala vlogi. Trener

lahko določi, da pride do zamenjave vlog šele, ko obrambni igralec žogo osvoji in odpelje iz

označenega prostora. Po osvojeni žogi obrambnega igralca se igralec, ki je žogo izgubil,

pomakne na položaj branilca, igralec, ki je žogo osvojil, pa se pomakne v funkcijo

sodelovanja z igralci z žogo. Igralci z žogo imajo omejeno število dotikov, večinoma dva ali

tri dotike, lahko tudi en sam dotik z žogo, to je predvsem odvisno od starostne kategorije

igralcev, števila igralcev, ki sodelujejo v igralni obliki »sredine«, in od cilja, ki ga zastavi

trener. Trener mora biti pozoren, da prostor za to igro ni premajhen, če že, je bolje, da je

nekoliko večji, saj s tem igralce, ki imajo posest nad žogo, navajamo na bolj primerne

razdalje, ki jih je v igri v fazi napada treba upoštevati. Seveda pa je to oteževalna okoliščina

za obrambnega igralca. Pri igralni obliki »sredine« uporabljamo igre »2 : 1«, »3 : 1« in tudi »4

: 1«.

Pri igralni obliki »sredine« »2 : 1« (prikaz na Sliki 21) je pomembno, da obrambni igralec

prepreči linijo podaje med igralcema, ki imata v posesti žogo, hkrati pa želi žogo odvzeti ali

prestreči. Igralna oblika »sredine« »3 : 1« (prikaz na Sliki 22) je za obrambnega igralca še

bolj zahtevna, pri njej je ključno, da se obrambni igralec postavi med oba igralca, ki se

poskušata odkriti za podajo, in skuša to podajo prestreči. Kot smo že omenili na začetku, je

pomembna pravilna postavitev obrambnega igralca, prav tako pa pravočasna reakcija (timing)

na podano žogo, če želi obrambni igralec žogo prestreči. Igralci, ki imajo posest nad žogo,

44

formirajo trikotnik in poskušajo v največji meri izkoristiti ves podan prostor, da lahko

medsebojno sodelujejo z žogo.

Slika 21 Slika 22

Podobni principi sodelovanja v fazi napada so tudi pri igralni obliki »sredine« »4 : 1« (prikaz

na Sliki 23), kjer igralci, ki imajo žogo, poskušajo formirati trikotnik oz. romb med seboj in

skušajo izvesti čim hitrejšo »cirkulacijo« žoge, pri tem pa skušajo izkoristi ves prostor, ki jim

je na voljo. Cilj obrambnega igralca je s pravočasno reakcijo (timingom), agresivnim

pristopom in pravilno postavitvijo žogo prestreči oziroma jo osvojiti (prikaz na Sliki 24), v

skrajnem primeru pa nasprotnika prisiliti v napako, da izvede netočno podajo izven igrišča.

Igralci z žogo imajo večinoma omejeno število dotikov, na dva lahko tudi tri dotike, to je

predvsem pogojeno s starostno skupino in ciljem trenerja. Pri igralni obliki »sredine« »4 : 1«,

ki je za obrambnega igralca precej zahtevna, imajo lahko igralci, ki imajo posest žoge, tudi en

sam dotik žoge.

45

Slika 23 Slika 24

5.3. METODIKA UČENJA SKUPINSKE TAKTIKE V OBRAMBI

Skupinska taktika v obrambi predstavlja sodelovanje dveh ali več igralcev s skupnim ciljem

preprečiti nasprotniku medsebojno sodelovanje, zaključek na vrata, v končni fazi pa preprečiti

nasprotniku, da doseže gol. Da bi to igralci v obrambi dosegli, morajo upoštevati vsa načela,

ki veljajo za posamično taktiko v obrambi, in načela, ki jih poznamo pri sodelovanju v

skupinski taktiki v obrambi. Tu mislimo predvsem na varovanje, prevzemanje, nadomeščanje

in oženje prostora (prirejeno po Elsner, 2004).

5.3.1. METODIKA UČENJA SODELOVANJA DVEH IGRALCEV V

OBRAMBI

Kot primer sodelovanja v skupinski taktiki v obrambi bomo predstavili sodelovanje v paru,

enako metodiko uporabimo pri vsej skupinski taktiki v obrambi. Sodelovanje dveh igralcev v

fazi obrambe predstavlja usklajeno delovanje, pri katerem oba igralca opravljata določeno

nalogo. Pri sodelovanju v fazi obrambe je zelo pomembno medsebojno varovanje, poleg tega

pa tudi vsi elementi, ki smo jih spoznali pri posamični taktiki v obrambi. Da lahko izvajamo

elemente sodelovanja v fazi obrambe, je pomembno, da je razdalja med igralcema optimalna,

v večini primerov je to približno 6 metrov, seveda pa se lahko spremeni glede na velikost

igrišča. Varovanje med dvema igralcema v obrambi pomeni, da igralec, ki je bližji napadalcu

z žogo, napade tega igralca, njegov soigralec v obrambi ga po diagonali varuje na optimalni

razdalji. V primeru, da napadalec z žogo obrambnega igralca preigra, obrambni igralec, ki je v

varovanju, prevzema tega igralca z žogo in ga napade, drugi obrambni igralec, ki je bil

46

preigran, pa se postavi oziroma se skuša postaviti v položaj za varovanje. Za igralca, ki je bolj

oddaljen od žoge, njegova primarna naloga pa je varovanje, mora biti prav tako pozoren, kje

je igralec, za katerega je odgovoren sam. Če pride do podaje, poskuša s pravočasno reakcijo

žogo prestreči ali vsaj izbiti, če to ni mogoče, napade igralca z žogo, njegov soigralec v

obrambi se postavi v položaj za varovanje na optimalno razdaljo.

5.3.1.1. RAZPOREJANJE PO TOČKAH

V nadaljevanju je prikazano razporejanje po točkah v skupinski taktiki. Tu imamo primer

razporejanja po točkah v paru. Enako izvajamo razporejanje z večjim številom igralcev.

Trener kliče številke oziroma kaže točko, obrambna igralca se gibljeta od točke do točke

(prikaz na Slikah 25 in 26). Ključno pri tem je, da se obrambna igralca postavljata, tako da se

en postavi do točke, drugi ga varuje po diagonali. Pomembno je opredeliti razdaljo med

obema obrambnima igralcema. Namen tega je, da se igralca uigrata in oba razumeta, kdo se

giblje proti točki in kdo se postavi v varovanje.

Slika 25 Slika 26

5.3.1.2. RAZPOREJANJE PO PODANI ŽOGI

Gibanje obeh obrambnih igralcev po podani žogi je lahko z roko ali nogo med igralci, najprej

v obliki črke »L« (prikaz na Sliki 27) in potem še v obliki črke »U« (prikaz na Sliki 28).

Obrambna igralca je treba opozarjati, da se postavljata v položaj, kjer se medsebojno varujeta,

in ohranjata optimalno medsebojno razdaljo, poleg tega ju je treba še opozoriti, da igralec, ki

je bližje igralcu z žogo, naj ga tudi napade. Sočasno lahko sodeluje tudi večje število igralcev

v obrambi, ki so razporejeni v pare.

47

Slika 27 Slika 28

5.3.1.3. RAZPOREJANJE V IGRALNI OBLIKI S PROSTIMI IGRALCI

5.3.1.3.1. SODELOVANJE V PARU

Usklajeno delovanje dveh obrambnih igralcev, ki smo ga uigravali v predhodnih metodičnih

enotah, sedaj poskušamo nadgraditi v različnih igralnih oblikah. Principi delovanja med

obrambnima igralcema so še vedno enaki, poudarek je seveda na varovanju in optimalni

razdalji med obema igralcema, poleg tega pa je treba upoštevati tudi vse principe, ki smo jih

predstavili pri posamični taktiki. Prva v sklopu vaj je igralna oblika s prostim igralcem

(jokerjem) »1 + 2 : 2«. Vajo lahko izvajamo na mala vrata (prikaz na Sliki 30) ali velika z

vratarjem (prikaz na Sliki 31) ali pa s ciljem žogo pripeljati preko linije (prikaz na Sliki 29)

oziroma skozi označen prostor (prikaz na Sliki 32). Cilj obrambnih igralcev je preprečiti

pripravo in zaključek napada z odvzemom ali prestrezanjem žoge oziroma z izbijanjem žoge.

Če obrambna igralca žogo osvojita, se prelevita v napadalca in sodelujeta s prostim igralcem.

Za igralce v napadu je pomembno ohranjati optimalne razdalje v napadu, tvorjenje trikotnika

ter poskušati z medsebojnim sodelovanjem priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj jih

uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca,

prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za

hrbtom in paralelna podaja. To so samo nekatere možne kombinacije sodelovanja med igralci

v napadu, poleg vseh teh kombinacij pa je treba uporabljati tudi samostojne prodore in

preigravanja, saj je ključ uspeha v napadu ravnovesje med sodelovanjem in samostojno akcijo

igralca z žogo. Predvsem je preigravanja treba spodbujati pri igralcih v mlajših selekcijah.

48

Slika 29 Slika 30

Slika 31 Slika 32

49

5.3.1.3.2. SODELOVANJE V TROJKI

5.3.1.3.2.1. OSNOVNO

Osnovno sodelovanje v trojki ni vezano na sistem igre, pač pa je splošno sodelovanje, ki ga

lahko uporabimo v vsakem sistemu igre. Pri igralni obliki »s prostim igralcem«, kjer so trije

igralci v obrambi, poznamo igralni obliki »1 + 3 : 3« in »2 + 3 : 3«. Za obrambne igralce je

pomembno, da tvorijo trikotnik in se s tem medsebojno varujejo, pri tem pa en igralec napade

nasprotnika z žogo, ostala dva obrambna igralca ga varujeta en z leve, drugi z desne, pri vsem

tem je zelo pomembno, da to izvedemo pravočasno, torej pravočasno napademo igralca z

žogo in pravočasno se postavimo v varovanje. Pri vsem je seveda treba upoštevati tudi vsa

navodila iz posamične taktike in medsebojne razdalje, prevzemanje in nadomeščanje. Igralno

obliko izvajamo na vrata z vratarjem (prikaz na Sliki 35) ali na mala vrata (prikaz na Sliki

34), lahko je tudi cilj žogo pripeljati preko linije (prikaz na Sliki 33) ali skozi označen prostor

(prikaz na Sliki 36). Za igralce, ki so v napadu, je pomembno, da izkoristijo ves podan prostor

in s sodelovanjem ter s samostojnimi prodori poskušajo doseči željen cilj. Nekateri elementi,

ki naj jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, prevzemanje žoge med dvema

igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za hrbtom in paralelna podaja.

Slika 33 Slika 34

50

Slika 35 Slika 36

5.3.1.3.2.2. SPECIALNO

»Specialno sodelovanje« v trojki je vezano na sistem igre, tako da ga morajo igralci v igralni

obliki upoštevati in se ga držati. Specialno sodelovanje treh igralcev je lahko postavitev treh

igralcev v liniji, s čimer lahko uigravamo tri obrambne oz. zvezne igralce ali napadalce.

Druga možna postavitev treh igralcev je, ko je en igralec postavljen pred dva igralca, kar

lahko ponazarja postavitev dveh centralnih igralcev in zadnjega zveznega igralca, dveh

zadnjih zveznih igralcev in sprednjega zveznega igralca ali dveh zveznih igralcev in

napadalca. Treba je poudariti, da predvsem pri postavitvi treh igralcev v liniji v sami igri to

redko vidimo, saj je v fazi obrambne treba vzpostaviti varovanje, v fazi napada pa globino in

širino. Pri igralni obliki »s prostim igralcem«, kjer so trije igralci v obrambi, poznamo igralni

obliki »1 + 3 : 3« in »2 + 3 : 3«. Za obrambne igralce je pomembno, da najbližji igralec

napade nasprotnika z žogo, ostala dva obrambna igralca ga varujeta, pri vsem tem je zelo

pomembno, da to izvedemo pravočasno, torej pravočasno napademo igralca z žogo in

pravočasna postavitev v varovanje. Poleg tega je treba ohranjati osnovno formacijo in

upoštevati vsa navodila iz posamične taktike, prav tako pa je treba upoštevati medsebojne

razdalje, prevzemanje in nadomeščanje. Igralno obliko izvajamo na vrata z vratarjem (prikaz

na Sliki 39) ali na mala vrata (prikaz na Sliki 38), lahko je tudi cilj žogo pripeljati preko linije

(prikaz na Sliki 37) ali skozi označen prostor (prikaz na Sliki 40). Za igralce, ki so v napadu,

je pomembno, da izkoristijo ves podan prostor in s sodelovanjem ter s samostojnimi prodori

poskušajo doseči željen cilj. Nekateri elementi, ki naj jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna

podaja, prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje

za hrbtom in paralelna podaja.

51

Slika 37 Slika 38

Slika 39 Slika 40

52

5.3.1.3.3. SODELOVANJE V ČETVORKI

5.3.1.3.3.1. OSNOVNO

Osnovno sodelovanje v trojki ni vezano na sistem igre, pač pa je splošno sodelovanje, ki ga

lahko uporabimo v vsakem sistemu igre. Z dodajanjem dodatnega igralca v obrambi se

razporeditev preko diagonalne postavitve dveh igralcev do trikotnika treh igralcev v obrambi

razvije do romba pri štirih igralcih. Taka postavitev je poleg trikotnika tudi zelo značilna za

nogometno igro v obeh fazah igre. Izvajamo lahko igralno obliko »1 + 4 : 4«, bolj pogosti pa

sta »2 + 4 : 4« in »3 + 4 : 4«. Treba je biti pozoren na velikost igrišča, predvsem, da igrišče ni

premajhno. Pomembna navodila za fazo branjenja so pravočasen napad igralca z žogo,

pravočasna postavitev ostalih igralcev v varovanje, pri vsem tem pa je treba biti pozoren še na

optimalno razdaljo med igralci. Ne smemo pozabiti na prevzemanje igralca in nadomeščanje,

če kdo izmed obrambnih igralcev izpade iz igre. Za igralce v napadu je pomembno ohranjati

optimalne razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in širino, ter poskušati z

medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj

jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca,

prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za

hrbtom in paralelna podaja. Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo

na dva ali tri dotike, to je odvisno od trenerjevega cilja in od starostne kategorije. Vajo lahko

izvajamo na mala vrata (prikaz na Sliki 42) ali velika vrata z vratarjem (prikaz na Sliki 43), s

ciljem žogo pripeljati preko linije (prikaz na Sliki 41) oziroma skozi označen prostor (prikaz

na Sliki 44).

Slika 41 Slika 42

53

Slika 43 Slika 44

5.3.1.3.3.2. SPECIALNO

»Specialno sodelovanje v četvorki« je vezano na sistem igre, tako da ga morajo igralci v

igralni obliki upoštevati in se ga držati. Specialno sodelovanje štirih igralcev je lahko

postavitev štirih igralcev v liniji, s čimer lahko uigravamo štiri obrambne ali zvezne igralce.

Možno bi bilo uigravati tudi štiri zvezne igralce, ki so postavljeni v romb oziroma v karo, ta

način sodelovanja pa smo že ponazorili pri osnovnem sodelovanju v četvorki. Izvajamo lahko

igralno obliko »1 + 4 : 4«, bolj pogosti pa sta »2 + 4 : 4« in »3 + 4 : 4«. Treba je biti pozoren

na velikost igrišča, predvsem, da igrišče ni premajhno. Pomembna navodila za fazo branjenja

so pravočasen napad igralca z žogo, pravočasna postavitev ostalih igralcev v varovanje, pri

vsem tem pa je treba biti pozoren še na optimalno razdaljo med igralci. Ne smemo pozabiti na

prevzemanje igralca in nadomeščanje, če kdo izmed obrambnih igralcev izpade iz igre. Za

igralce v napadu je pomembno ohranjati optimalne razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti

globino in širino, ter poskušati z medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti

do cilja. Nekateri elementi, ki naj jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna

podaja in podaja na tretjega igralca, prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med

dvema igralcema, pretekanje za hrbtom in paralelna podaja. Število dotikov z žogo je lahko

neomejeno, lahko pa jih omejimo na dva ali tri dotike, to je odvisno od trenerjevega cilja in od

starostne kategorije. Vajo lahko izvajamo na mala vrata (prikaz na Sliki 46) ali velika vrata z

vratarjem (prikaz na Sliki 47), s ciljem žogo pripeljati preko linije (prikaz na Sliki 45)

oziroma skozi označen prostor (prikaz na Sliki 48).

54

Slika 45 Slika 46

Slika 47 Slika 48

55

5.3.1.4. IGRALNA OBLIKA »SREDINE«

5.3.1.4.1. SODELOVANJE V PARU

Naslednja igralna oblika za razvijanje taktičnega znanja v obrambi je igralna oblika »sredine«.

Za sodelovanje dveh igralcev v obrambi najbolj uporabljamo igralni obliki »sredine« »4 : 2«

(prikaz na Sliki 49) in »5 : 2« (prikaz na Sliki 50), možna je tudi igra »sredine« »6 : 2« (prikaz

na Sliki 51). Želja obeh obrambnih igralcev je preprečiti podajo med igralci, ki imajo žogo v

posesti. To poskušata storiti tako, da sta postavljena v diagonalo in se s tem varujeta ter

poskušata v pravem trenutku napasti igralca, ki sprejema žogo, ali žogo prestreči, ko potuje po

prostoru. Obrambna igralca morata žogo osvojiti, dotik ni dovolj, da pride do menjave med

igralcem, ki je žogo osvojil, in igralcem, ki jo je izgubil. Žogo obrambna igralca osvojita, ko

izvedeta medsebojno podajajo ali pa jo eden od njiju odpelje iz označenega prostora. Igralci,

ki imajo žogo v posesti, poskušajo medsebojno izvesti čim večje število podaj, pri tem pa so

večinoma omejeni na dva dotika z žogo, možna so seveda odstopanja na igro z enim ali npr.

tremi dotiki, glede na starostno kategorijo ali na cilje, ki jih ima zastavljene trener. Pomembno

je, da se igralci, ki imajo žogo v posesti, odkrivajo tako, da je linija podaje med žogo in njimi

prosta, ter da s tem igralcu z žogo ponudijo čim večje število možnosti za sodelovanje.

Slika 49 Slika 50

56

Slika 51

5.3.1.4.2. SODELOVANJE V TROJKI

Pri igralni obliki »sredine«, kjer so trije obrambni igralci, je najbolj optimalno izvajati igro »6

: 3« (prikaz na Sliki 52) ali »7 : 3« (prikaz na Sliki 53) v omejenem prostoru. Ključna

navodila za obrambne igralce poleg vseh, ki smo jih predstavili pri posamični taktiki, so

pravočasen napad na igralca z žogo, postavitev v varovanje obeh ostalih branilcev, kjer skupaj

tvorijo trikotnik, in optimalne medsebojne razdalje. Poleg tega je treba agresivno napasti

igralca z žogo in ga s pravočasnim napadom in pravilno postavitvijo prisiliti v napako. Cilj

obrambnih igralcev je osvojiti žogo, kar pomeni medsebojno podajo med dvema igralcema

oziroma prenos žoge izven označenega prostora. Za igralce, ki imajo žogo v posesti, je

pomembna razporeditev, pri kateri so v ravnovesju, in s tem izkoristijo celotno površino.

Poleg tega je ključno, da se igralci brez žoge gibljejo in nudijo možnost sodelovanja z

igralcem, ki ima žogo v posesti. Večinoma je število dotikov omejeno na dva, lahko pa

igralno obliko »sredine« izvajamo tudi z enim ali tremi dotiki, to je odvisno predvsem od

ciljev, ki jih imamo zastavljene, in od starostne skupine igralcev. Pozorni moramo biti še na

velikost prostora, predvsem, da prostor ni premajhen, saj s tem igralce navajamo na krajše

medsebojne razdalje.

57

Slika 52 Slika 53

5.3.1.4.3. SODELOVANJE V ČETVORKI

Pri igralni obliki »sredine« s štirimi obrambnimi igralci izvajamo igri »8 : 4« (prikaz na Sliki

54) ali »9 : 4« (prikaz na Sliki 55). Obrambni igralci, kot smo že omenili, se postavljajo v

obliki romba proti žogi, ključni so pravočasen napad igralca z žogo, pravočasna postavitev v

varovanje in ohranjanje optimalnih medsebojnih razdalj. V primeru, da kateri od obrambnih

igralcev izpade iz igre, pa še prevzemanje in nadomeščanje. Po odvzemu žoge je treba žogo

pripeljati izven označenega igrišča ali medsebojno odigrati podajo, samo dotik z žogo še ni

dovolj, da pride do menjave med igralci. Igralci, ki imajo žogo v posesti, se razporedijo po

prostoru, tako da so v ravnovesju in igralcu z žogo omogočajo možnost sodelovanja z žogo.

Pomembno je, da se igralci, ki imajo žogo, ne postavijo samo na zunanji rob prostora in da se

gibajo tudi v sredini prostora med obrambnimi igralci. Število dotikov z žogo je omejeno

večinoma na dva, glede na starostno skupino in cilj trenerja pa je lahko tudi en sam dotik ali

npr. trije. Po osvojeni žogi pride do menjave med igralci, ki so v »sredini«, in igralci, ki so

imeli žogo v posesti. Lahko se zamenjata le igralca, ki sta žogo pridobila oziroma izgubila,

lahko pa pride do menjave med igralci, ki so bili zadnji v stiku z žogo, preden je bila

izgubljena oziroma osvojena.

58

Slika 54 Slika 55

5.3.1.5. IGRALNA OBLIKA SREDINE »TRI BARVE«

5.3.1.5.1. SODELOVANJE V PARU ALI TROJKI

Podobna igralna oblika »sredine« je igralna oblika sredine »tri barve«, ki jo lahko izvajamo

»2 : 2 : 2« (prikaz na Sliki 56), »3 : 2 : 2« (prikaz na Sliki 57), »3 : 3 : 2« (prikaz na Sliki 58)

ali »3 : 3 : 3« (prikaz na Sliki 59). Izvajamo jo tako, da je ena barva v obrambi, ostali dve pa

sodelujeta z žogo v omejenem prostoru. Ko barva, ki je v fazi obrambe, žogo osvoji, se

priključi barvi, ki je imela žogo v posesti, a je ni izgubila, barva, ki pa je žogo izgubila, se

postavi v fazo obrambe. Ključni za igralce v obrambi so pravočasen napad igralca z žogo,

pravočasno varovanje in optimalna razdalja med obrambnimi igralci. Obrambni igralci morajo

žogo osvojiti in s sodelovanjem z drugo barvo, ki žoge ni izgubila, začeti sodelovanje v

napadalni akciji, s tem dokončno iz obrambe preidejo v napad. Za obrambne igralce ni dovolj

priti le do dotika z žogo, temveč morajo žogo odvzeti in jo osvojiti, potem pa jo podati drugi

barvi, s katero sodelujejo v napadalni akciji. Za igralce, ki imajo žogo v posesti, je

pomembno, da so razporejeni v ravnotežju po prostoru in poskušajo igralcu z žogo ponuditi

čim več možnosti za sodelovanje. Igralci, ki imajo žogo v posesti, naj se tudi gibljejo v sredini

prostora in nudijo možnost igralcu z žogo za sodelovanje. Število dotikov je večinoma

omejeno na dva, lahko so tudi odstopanja, vse je odvisno od starostne skupine in od cilja

trenerja, ki ga želi doseči.

59

Slika 56 Slika 57

Slika 58 Slika 59

60

5.3.1.5.2. SODELOVANJE V TROJKI ALI ČETVORKI

Izvajamo lahko »4 : 3 : 3« (prikaz na Sliki 60), »4 : 4 : 3« (prikaz na Sliki 61) ali »4 : 4 : 4«

(prikaz na Sliki 62) pri igralni obliki sredine »tri barve«. Izvajamo jo tako, da je ena barva v

obrambi, ostali dve pa sodelujeta z žogo v omejenem prostoru. Ko barva, ki je v fazi obrambe,

žogo osvoji, se priključi barvi, ki je imela žogo v posesti, a je ni izgubila, barva, ki pa je žogo

izgubila, se postavi v fazo obrambe. Ključni za igralce v obrambi so pravočasen napad igralca

z žogo, pravočasno varovanje in optimalna razdalja med obrambnimi igralci. Igralci v

obrambi tvorijo trikotnik ali romb proti žogi. Obrambni igralci morajo žogo osvojiti in s

sodelovanjem z drugo barvo, ki žog ni izgubila, začeti sodelovanje v napadalni akciji, s tem

dokončno iz obrambe preidejo v napad. Za obrambne igralce ni dovolj priti le do dotika z

žogo, temveč morajo žogo odvzeti in jo osvojiti, potem pa jo podati drugi barvi, s katero

sodelujejo v napadalni akciji. Za igralce, ki imajo žogo v posesti, je pomembno, da so

razporejeni v ravnotežju po prostoru in poskušajo igralcu z žogo ponuditi čim več možnosti za

sodelovanje. Pomembno je tudi, da se igralci, ki imajo žogo, ne postavijo samo na zunanji rob

prostora ter da se gibajo tudi v sredini prostora med obrambnimi igralci in nudijo dodatno

možnost za sodelovanje. Število dotikov je večinoma omejeno na dva, lahko so tudi

odstopanja, vse je odvisno od starostne skupine in od cilja trenerja, ki ga želi doseči.

Slika 60 Slika 61

61

Slika 62

5.3.1.5.3. SODELOVANJE V ČETVORKI ALI PETORKI

Izvajamo lahko »5 : 4 : 4« (prikaz na Sliki 63), »5 : 5 : 4« (prikaz na Sliki 64) ali »5 : 5 : 5«

(prikaz na Sliki 65) pri igralni obliki sredine »tri barve«. Izvajamo jo tako, da je ena barva v

obrambi, ostali dve pa sodelujeta z žogo v omejenem prostoru. Ko barva, ki je v fazi obrambe,

žogo osvoji, se priključi barvi, ki je imela žogo v posesti, a je ni izgubila, barva, ki pa je žogo

izgubila, se postavi v fazo obrambe. Ključni za igralce v obrambi so pravočasen napad igralca

z žogo, pravočasno varovanje in optimalna razdalja med obrambnimi igralci. Igralci v

obrambi tvorijo trikotnik ali romb proti žogi. Obrambni igralci morajo žogo osvojiti in s

sodelovanjem z drugo barvo, ki žog ni izgubila, začeti sodelovanje v napadalni akciji, s tem

dokončno iz obrambe preidejo v napad. Za obrambne igralce ni dovolj priti le do dotika z

žogo, temveč morajo žogo odvzeti in jo osvojiti, potem pa jo podati drugi barvi, s katero

sodelujejo v napadalni akciji. Za igralce, ki imajo žogo v posesti, je pomembno, da so

razporejeni v ravnotežju po prostoru in poskušajo igralcu z žogo ponuditi čim več možnosti za

sodelovanje. Pomembno je tudi, da se igralci, ki imajo žogo, ne postavijo samo na zunanji rob

prostora ter da se gibajo tudi v sredini prostora med obrambnimi igralci in nudijo dodatno

možnost za sodelovanje. Število dotikov je večinoma omejeno na dva, lahko so tudi

odstopanja, vse je odvisno od starostne skupine in od cilja trenerja, ki ga želi doseči.

62

Slika 63 Slika 64

Slika 65

63

5.3.1.6. IGRALNA OBLIKA ČEZ LINIJO, NA VRATA IN OBOJE

5.3.1.6.1. SODELOVANJE V PARU

Pri igralni obliki »čez linijo 2 : 2« (prikaz na Sliki 66) je cilj obrambnih igralcev preprečiti

prenos žoge preko linije. Da bi bila obrambna igralca pri tem uspešna, morata upoštevati

pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje in optimalno medsebojno

razdaljo. Igralca z žogo pa poskušata z medsebojnim sodelovanjem oziroma samostojnim

preigravanjem ali prodorom žogo pripeljati preko linije, pri tem morata prav tako ohranjati

medsebojno razdaljo v napadu. Nekateri elementi, ki naj jih uporabljajo igralci z žogo, so:

dvojna podaja, prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema,

pretekanje za hrbtom in paralelna podaja. Igralno obliko »2 : 2« lahko izvajamo še »na vrata z

vratarjem« (prikaz na Sliki 67) ali »na mala vrata brez vratarja« (prikaz na Sliki 68). Pri tem

je sodelovanje igralcev v napadu in obrambi enako, le da je cilj napadalcev doseči gol, cilj

obrambnih igralcev pa je to preprečiti. Kombinacija obeh igralnih oblik je igralna oblika »2 :

2 preko linije z zaključkom na vrata«, ki so lahko mala (prikaz na Sliki 69) ali velika z

vratarjem v njih (prikaz na Sliki 70). Pri tej igralni obliki je treba žogo pripeljati preko linije

in šele potem je možno izvesti zaključek na vrata. Principi sodelovanja obrambnih igralcev so

pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje in optimalna medsebojna

razdalja. Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo na dva ali tri

dotike, to je odvisno od trenerjevega cilja in od starostne kategorije. Pozoren je treba biti na

velikost igrišča, predvsem, da igrišče ni premajhno.

Slika 66 Slika 67

64

Slika 68 Slika 69

Slika 70

65

5.3.1.6.2. SODELOVANJE V TROJKI

5.3.1.6.2.1. OSNOVNO

Osnovno sodelovanje v trojki ni vezano na sistem igre, pač pa je splošno sodelovanje, ki ga

lahko uporabimo v vsakem sistemu igre. Izvajamo lahko igralno obliko »čez linijo 3 : 3«

(prikaz na Sliki 71), igralno obliko »3 : 3 na mala vrata brez vratarja« (prikaz na Sliki 72) ali

na velika vrata z vratarjem (prikaz na Sliki 73) in igralno obliko »3 : 3 preko linije in na

vrata« (prikaz na Sliki 74). Pri tej igralni obliki je treba žogo pripeljati preko linije, šele potem

je možno izvesti zaključek na vrata. Ključni za uspešnost obrambnih igralcev so pravočasen

napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje, optimalna medsebojna razdalja,

prevzemanje in nadomeščanje. Za igralce v napadu je pomembno ohranjati optimalne razdalje

v napadu, tvorjenje trikotnika in poskušati z medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim

prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna

podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca, prevzemanje žoge med dvema

igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za hrbtom in paralelna podaja. Število

dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo na dva ali tri dotike, to je odvisno

od trenerjevega cilja in od starostne kategorije. Pozoren je treba biti na velikost igrišča,

predvsem, da igrišče ni premajhno.

Slika 71 Slika 72

66

Slika 73 Slika 74

5.3.1.6.2.2. SPECIALNO

»Specialno sodelovanje« v trojki je vezano na sistem igre, tako da ga morajo igralci v igralni

obliki upoštevati in se ga držati. Specialno sodelovanje treh igralcev je lahko postavitev treh

igralcev v liniji, s čimer lahko uigravamo tri obrambne oz. zvezne igralce ali napadalce.

Druga možna postavitev treh igralcev je, ko je en igralec postavljen pred dva igralca, kar

lahko ponazarja postavitev dveh centralnih igralcev in zadnjega zveznega igralca, dveh

zadnjih zveznih igralcev in sprednjega zveznega igralca ali dveh zveznih igralcev in

napadalca. Treba je poudariti, da predvsem pri postavitvi treh igralcev v liniji v sami igri to

redko vidimo, saj je v fazi obrambe treba vzpostaviti varovanje, v fazi napada pa globino in

širino. Poznamo igralno obliko »čez linijo 3 : 3« (prikaz na Sliki 75), igralno obliko »3 : 3 na

mala vrata brez vratarja« (prikaz na Sliki 76) ali »na velika vrata z vratarjem« (prikaz na Sliki

77) in igralno obliko »3 : 3 preko linije in na vrata« (prikaz na Sliki 78). Pri tej igralni obliki

je treba žogo pripeljati preko linije, šele potem je možno izvesti zaključek na vrata. Ključni za

uspešnost obrambnih igralcev so pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno

varovanje, optimalna medsebojna razdalja, prevzemanje in nadomeščanje. Za igralce v

napadu je pomembno ohranjati optimalne razdalje v napadu, tvorjenje trikotnika in poskušati

z medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki

naj jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega

igralca, prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje

za hrbtom in paralelna podaja. Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih

omejimo na dva ali tri dotike, to je odvisno od trenerjevega cilja in od starostne kategorije.

Pozoren je treba biti na velikost igrišča, predvsem, da igrišče ni premajhno.

67

Slika 75 Slika 76

Slika 77 Slika 78

68

5.3.1.6.3. SODELOVANJE V ČETVORKI

5.3.1.6.3.1. OSNOVNO

Osnovno sodelovanje v četvorki ni vezano na sistem igre, pač pa je splošno sodelovanje, ki ga

lahko uporabimo v vsakem sistemu igre. Pri igralni obliki »4 : 4 preko linije« (prikaz na Sliki

79) je za obrambne igralce cilj, da poskušajo preprečiti prenos žoge preko linije, cilj

napadalcev je z medsebojnim sodelovanjem žogo pripeljati preko linije. Enako velja za igralni

obliki »4 : 4 na vrata«, ki so lahko mala brez vratarja (prikaz na Sliki 80) ali velika z

vratarjem (prikaz na Sliki 81), in za igralno obliko »4 : 4 preko linije in na vrata« (prikaz na

Sliki 82). Pri tej igralni obliki je treba žogo pripeljati preko linije, šele potem je možno izvesti

zaključek na vrata. Pri vseh teh igralnih oblikah lahko četvorko sestavimo iz obrambnih

igralcev in zveznih igralcev, ki igrajo proti zveznim igralcem in napadalcem, ali pa obrambni

igralci igrajo proti zveznim igralcem in napadalcem, lahko tudi združimo obrambne igralce in

napadalce, ki igrajo proti zveznim igralcem in napadalcem. Ključni za uspešnost obrambnih

igralcev so pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje, optimalna

medsebojna razdalja, prevzemanje in nadomeščanje. Za igralce v napadu je pomembno

ohranjati optimalne razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in širino, ter poskušati z

medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj

jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca,

prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za

hrbtom in paralelna podaja. Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo

na dva ali tri dotike, to je odvisno od trenerjevega cilja in od starostne kategorije. Pozoren je

treba biti na velikost igrišča, predvsem, da igrišče ni premajhno.

Slika 79 Slika 80

69

Slika 81 Slika 82

5.3.1.6.3.2. SPECIALNO

Specialno sodelovanje v četvorki je vezano na sistem igre, tako da ga morajo igralci v igralni

obliki upoštevati in se ga držati. Specialno sodelovanje štirih igralcev je lahko postavitev

štirih igralcev v liniji, s čimer lahko uigravamo štiri obrambne ali zvezne igralce. Možno bi

bilo uigravati tudi štiri zvezne igralce, ki so postavljeni v romb oziroma v karo, ta način

sodelovanja pa smo že ponazorili pri osnovnem sodelovanju v četvorki. Pri igralni obliki »4 :

4 preko linije« (prikaz na Sliki 83) je za obrambne igralce cilj, da poskušajo preprečiti prenos

žoge preko linije, cilj napadalcev je z medsebojnim sodelovanjem žogo pripeljati preko linije.

Cilj pri igralni obliki »4 : 4 na vrata« je doseči oziroma ne prejeti gola, izvaja se lahko »na

mala vrata brez vratarja« (prikaz na Sliki 84) ali »velika z vratarjem« (prikaz na Sliki 85).

Potem imamo še kombinacijo obeh predhodnih igralnih oblik, združenih v eno igralno obliko

»4 : 4 preko linije ter na vrata« (prikaz na Sliki 86). Pri tej igralni obliki je treba žogo

pripeljati preko linije, šele potem je možno izvesti zaključek na vrata. Pri vseh teh igralnih

oblikah lahko četvorko sestavimo iz obrambnih igralcev in zveznih igralcev, ki igrajo proti

zveznim igralcem in napadalcem, ali pa obrambni igralci igrajo proti zveznim igralcem in

napadalcem, lahko tudi združimo obrambne igralce in napadalce, ki igrajo proti zveznim

igralcem in napadalcem. Ključni za uspešnost obrambnih igralcev so pravočasen napad

igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje, optimalna medsebojna razdalja,

prevzemanje in nadomeščanje. Za igralce v napadu je pomembno ohranjati optimalne razdalje

v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in širino, ter poskušati z medsebojnim sodelovanjem

ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj jih uporabljajo igralci z

žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca, prevzemanje žoge med

70

dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za hrbtom in paralelna podaja.

Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo na dva ali tri dotike, to je

odvisno od trenerjevega cilja in od starostne kategorije. Pozoren je treba biti na velikost

igrišča, predvsem, da igrišče ni premajhno.

Slika 83 Slika 84

Slika 85 Slika 86

71

5.3.1.6.4. SODELOVANJE V PETORKI

5.3.1.6.4.1. OSNOVNO

Osnovno sodelovanje v petorki ni vezano na sistem igre, pač pa je splošno sodelovanje, ki ga

lahko uporabimo v vsakem sistemu igre. Pri igralni obliki »5 : 5 preko linije« (prikaz na Sliki

87) je za obrambne igralce cilj, da poskušajo preprečiti prenos žoge preko linije, cilj

napadalcev je z medsebojnim sodelovanjem žogo pripeljati preko linije. Podobno velja za

igralni obliki »5 : 5 na vrata«, ki so lahko mala brez vratarja (prikaz na Sliki 88) ali velika

vrata z vratarjem (prikaz na Sliki 89), in za igralno obliko »5 : 5 preko linije in na vrata«

(prikaz na Sliki 90). Pri tej igralni obliki je treba žogo pripeljati preko linije, šele potem je

možno izvesti zaključek na vrata. Pri vseh teh igralnih oblikah lahko petorko sestavimo iz

obrambnih igralcev in zveznih igralcev, ki igrajo proti zveznim igralcem in napadalcem, ali pa

obrambni igralci igrajo proti zveznim igralcem in napadalcem, lahko tudi združimo obrambne

igralce in napadalce, ki igrajo proti zveznim igralcem in napadalcem. Ključni za uspešnost

obrambnih igralcev so pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje,

optimalna medsebojna razdalja, prevzemanje in nadomeščanje. Za igralce v napadu je

pomembno ohranjati optimalne razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in širino, in

poskušati z medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri

elementi, ki naj jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na

tretjega igralca, prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema,

pretekanje za hrbtom in paralelna podaja. Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko

pa jih omejimo na dva ali tri dotike, to je odvisno od trenerjevega cilja in od starostne

kategorije. Pozoren je treba biti na velikost igrišča, predvsem, da igrišče ni premajhno.

Slika 87 Slika 88

72

Slika 89 Slika 90

5.3.1.6.4.2. SPECIALNO

Specialno sodelovanje petih igralcev je vezano na sistem igre, tako da ga morajo igralci v

igralni obliki upoštevati in se ga držati. Specialno sodelovanje petih igralcev je lahko

postavitev štirih igralcev v liniji in z enim igralcem pred njimi, s čimer lahko uigravamo štiri

obrambne igralce in enega zveznega igralca ali štiri zvezne igralce in enega napadalca. Možno

je uigravati tudi dva centralna branilca in tri zvezne igralce pred njimi oziroma dva zadnja

zvezna igralca in tri sprednje zvezne igralce pred njimi ali tri branilce in dva zadnja zvezna

igralca oziroma tri sprednje zvezne igralce in dva napadalca. Pri igralni obliki »5 : 5 preko

linije« (prikaz na Sliki 91) je za obrambne igralce cilj, da poskušajo preprečiti prenos žoge

preko linije, cilj napadalcev je z medsebojnim sodelovanjem žogo pripeljati preko linije.

Podobno velja za igralni obliki »5 : 5 na vrata«, ki so lahko mala brez vratarja (prikaz na Sliki

92) ali velika vrata z vratarjem (prikaz na Sliki 93), in za igralno obliko »5 : 5 preko linije in

na vrata« (prikaz na Sliki 94). Pri tej igralni obliki je treba žogo pripeljati preko linije, šele

potem je možno izvesti zaključek na vrata. Ključni za uspešnost obrambnih igralcev so

pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje, optimalna medsebojna

razdalja, prevzemanje in nadomeščanje. Za igralce v napadu je pomembno ohranjati

optimalne razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in širino, in poskušati z

medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj

jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca,

prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za

hrbtom in paralelna podaja. Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo

73

na dva ali tri dotike, to je odvisno od trenerjevega cilja in od starostne kategorije. Pozoren je

treba biti na velikost igrišča, predvsem, da igrišče ni premajhno.

Slika 91 Slika 92

Slika 93 Slika 94

74

5.4. METODIKA UČENJA MOŠTVENE TAKTIKE V OBRAMBI

Skupna moštvena taktika v obrambi predstavlja sodelovanje celotne ekipe, torej vseh desetih

igralcev in vratarja, s skupnim ciljem preprečiti nasprotniku medsebojno sodelovanje,

zaključek na vrata, v končni fazi pa preprečiti nasprotniku, da doseže gol. Uspešno

sodelovanje moštva v obrambi pomeni usklajeno delovanje in sodelovanje, pri katerem

morajo vsi igralci upoštevati skupna moštvena načela v obrambi. Skupna moštvena načela v

obrambi uigravamo skozi trenažni proces, s ciljem prepoznavanja in medsebojnega

usklajenega delovanja na sami tekmi. Najpomembnejši elementi skupnega usklajenega

delovanja so predvsem pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno varovanje, prevzemanje,

nadomeščanje in oženje prostora, seveda ob upoštevanju optimalnih medsebojnih razdalj. Pri

ponazoritvi metodičnih korakov smo uporabili moštveno razporeditev v formaciji 1–4–2–3–1.

5.4.1. RAZPOREJANJE MOŠTVA PO TOČKAH

Razporejanje po točkah v skupni moštveni taktiki je prvi metodični korak uigravanja moštva v

obrambi. Trener kliče številke oziroma kaže točko, obrambni igralci se gibljejo od točke do

točke in se razporejajo glede na položaj te točke in lastnih vrat (prikaz na Slikah 95 in 96).

Pomembno je, da določimo čim več teh točk, saj s tem določimo in uigramo čim več možnih

situacij, da na sami tekmi poznamo čim več rešitev in omejimo možnost nesporazuma, kdo je

tisti, ki mora napasti igralca z žogo. Ključno pri tem je, da se igralci postavljajo tako, da se

najbližji igralec postavi do točke, drugi ga varuje in s tem tvorijo obrambno mrežo.

Pomembno je opredeliti razdaljo med obrambnimi igralci in biti pozoren na pravilno

razporejanje igralcev. Namen vaje je, da se moštvo uigrava, igralci pa pridobivajo občutek za

pravilno postavljanje glede na položaj točke, lastnih vrat in položaj soigralcev. Ne glede na

število igralcev lahko vajo izvajajo vsi istočasno, saj imamo lahko na enem igralnem mestu

tudi več kot enega igralca.

75

Slika 95 Slika 96

5.4.2. RAZPOREJANJE MOŠTVA PO PODANI ŽOGI

Naslednji metodični korak učenja skupne moštvene taktike v obrambi je razporejanje po

podani žogi nasprotnika. Nasprotnik, ki ima žogo, si lahko žogo podaja z nogo ali pa z roko,

moštvo v obrambi pa se razporeja glede na položaj žoge in se še vedno drži principov

pravočasnega napadanja igralca z žogo, pravočasnega varovanja, oženja prostora, upoštevanja

optimalne medsebojne razdalje in ravnotežje v razporeditvi obrambne mreže. V začetku

učenja si nasprotnik žogo podaja z nogo, saj je gibanje žoge nekoliko počasnejše, moštvo brez

žoge se razporeja v smeri podane žoge, trener po potrebi popravlja razporeditev igralcev brez

žoge. V prvi fazi je gibanje žoge bolj počasno in se žogo podaja do najbližjega soigralca,

kasneje, ko se hitrost gibanja žoge pospeši, ker so igralci v fazi obrambe že seznanjeni z

načinom razporejanja, se lahko žoga podaja tudi bolj oddaljenim igralcem. Sledi razporejanje

igralcev po podani žogi z roko, ta oblika je za obrambne igralce nekoliko bolj zahtevna, saj

zaradi hitrejšega gibanja žoge zahteva hitrejše pomikanje obrambe. Ponavljanje razporejanja v

smeri podane žoge z roko lahko uporabljamo tudi v uvodnem delu treninga, medtem ko je

razporejanje po podani žogi z nogo manj priporočljivo. Igralci, ki imajo žogo v posesti, si v

prvi fazi žogo podajajo v obliki črke »L« (prikaz na Slika 97 in 98), obramba pa se razporeja

glede na položaj žoge, kasneje pa se žoga giblje v obliki črke »U«, obrambni igralci pa se

ponovno razporejajo glede na položaj žoge.

76

Slika 97 Slika 98

5.4.3. RAZPOREJANJE MOŠTVA V IGRALNI OBLIKI

5.4.3.1. IGRALNA OBLIKA ČEZ LINIJE

Pri igralni obliki »čez linije« (prikaz na Slikah 99 in 100) je za braneče moštvo cilj, da

poskuša preprečiti prenos žoge preko linije, cilj napadalnega moštva je z medsebojnim

sodelovanjem žogo pripeljati preko linije. Ključni za uspešnost branečega moštva so

pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje, optimalna medsebojna

razdalja, prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora. Za igralce v napadu je pomembno

ohranjati optimalne razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in širino, ter poskušati z

medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj

jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca,

prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za

hrbtom in paralelna podaja. Pri pripravi napadalne akcije pa morajo biti igralci moštva, ki ima

žogo v posesti, primerno razporejeni in pripravljeni, da ob izgubljeni žogi še vedno ohranjajo

formacijo in so se sposobni kar najhitreje preoblikovati v obrambno postavitev. Število

dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo na dva ali tri dotike po celotnem

igrišču, lahko je omejeno število dotikov na lastni polovici na dva dotika, na nasprotni

polovici je neomejeno število dotikov, to je predvsem odvisno od trenerjevega cilja in od

starostne kategorije.

77

Slika 99 Slika 100

5.4.3.2. IGRALNA OBLIKA NA VRATA

Pri igralni obliki »na vrata« (prikaz na Slikah 101 in 102) je za braneče moštvo cilj, da

poskuša preprečiti nasprotniku pripravo in zaključek napada, seveda predvsem s tem ciljem,

da nasprotnik ne doseže gola. Ključni za uspešnost branečega moštva so pravočasen napad

igralca z žogo, pravočasno medsebojno varovanje, optimalna medsebojna razdalja,

prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora. Na drugi strani je cilj napadalnega moštva z

medsebojnim sodelovanjem ustvariti in si pripraviti priložnost za dosego gola. Za igralce v

napadu je pomembno ohranjati optimalne razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in

širino, ter poskušati z medsebojnim sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja.

Nekateri elementi, ki naj jih uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in

podaja na tretjega igralca, prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema

igralcema, pretekanje za hrbtom in paralelna podaja. Pri pripravi napadalne akcije pa morajo

biti igralci moštva, ki ima žogo v posesti, primerno razporejeni in pripravljeni, da ob

izgubljeni žogi še vedno ohranjajo formacijo in so se sposobni kar najhitreje preoblikovati v

obrambno postavitev. Število dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo na

dva ali tri dotike po celotnem igrišču, možno je tudi število dotikov na lastni polovici omejiti

na dva dotika, na nasprotni polovici je neomejeno število dotikov, to je odvisno predvsem od

trenerjevega cilja in od starostne kategorije.

78

Slika 101 Slika 102

5.4.3.3. IGRALNA OBLIKA ČEZ LINIJO IN NA VRATA

Pri igralni obliki »čez linijo in na vrata« smo združili obe predhodni igralni obliki v eno

(prikaz na Slikah 103 in 104). Cilj za braneče moštvo je sprva preprečiti prenos žoge preko

linije, če jim to ne uspe, poskušajo preprečiti strel na vrata z namenom ne prejeti zadetka, cilj

napadalnega moštva je z medsebojnim sodelovanjem žogo pripeljati preko linije, nato pa

doseči gol. Ključni za uspešnost branečega moštva so pravočasen napad igralca z žogo,

pravočasno medsebojno varovanje, optimalna medsebojna razdalja, prevzemanje,

nadomeščanje in oženje prostora. Za igralce v napadu je pomembno ohranjati optimalne

razdalje v napadu, kar pomeni zagotoviti globino in širino, ter poskušati z medsebojnim

sodelovanjem ali samostojnim prodorom priti do cilja. Nekateri elementi, ki naj jih

uporabljajo igralci z žogo, so: dvojna podaja, povratna podaja in podaja na tretjega igralca,

prevzemanje žoge med dvema igralcema, križanje med dvema igralcema, pretekanje za

hrbtom in paralelna podaja. Pri pripravi napadalne akcije pa morajo biti igralci moštva, ki ima

žogo v posesti, primerno razporejeni in pripravljeni, da ob izgubljeni žogi še vedno ohranjajo

formacijo in so se sposobni kar najhitreje preoblikovati v obrambno postavitev. Število

dotikov z žogo je lahko neomejeno, lahko pa jih omejimo na dva ali tri dotike po celotnem

igrišču, možno je tudi omejiti število dotikov na lastni polovici na dva dotika, na nasprotni

polovici je neomejeno število dotikov, to je predvsem odvisno od trenerjevega cilja in od

starostne kategorije.

79

Slika 103 Slika 104

80

6. SKLEP

Namen diplomskega dela je bil predstaviti metodiko taktike v obrambi s pomočjo igralnih

oblik. Prikaz postopnosti učenja v obrambi smo začeli s posamično taktiko, nadaljevali pri

skupinski taktiki in zaključili pri moštveni taktiki. Pri vsem tem smo upoštevali metodične

korake, ki so oprtni na osnovna didaktična načela, in sicer: od lažjega proti težjemu, od

enostavnega k sestavljenemu in od univerzalnega k specialnemu. Osredotočeni smo bili

predvsem na skupine vaj, s katerimi učimo in razvijamo taktična znanja v obrambi.

Posamezne vaje v sklopu sredstev vaj za razvoj taktičnih znanj se postopno stopnjujejo, in

sicer po sami zahtevnosti za obrambne igralce kot tudi po številu sodelujočih igralcev v fazi

napada in v fazi obrambe. Pri vseh teh vajah je treba biti pozoren na osnovna taktična načela v

obrambi. Osnovna taktična načela, ki so vezana na skupinsko in moštveno taktiko, so:

varovanje, medsebojno optimalno postavljanje in razdalje, oženje prostora in nadomeščanje. Z

upoštevanjem teh osnovnih taktičnih načel v procesu treniranja pripomoremo k uspešnemu

uigravanju moštva, posledično pa k uspešnemu sodelovanju med igralci na sami tekmi.

Vaje, ki so predstavljene v diplomskem delu, so namenjene tako delu z mlajšimi kategorijami

kot tudi za starejše kategorije. Ključno je, da si sledijo v primernem sosledju, tako da se

navezujejo ena na drugo in se zahtevnost postopno stopnjuje.

Z diplomskim delom smo želeli dodati naš delež na področju taktike v obrambi, kako s

pomočjo metodičnih korakov postopno posredovati čim večjo količino taktičnega znanja

igralcem vseh starosti. Upamo, da bo diplomsko delo v pomoč študentom Fakultete za šport

in vsem nogometnim trenerjem, ki si bodo želeli razširiti obzorje na področju taktike v

obrambi.

81

7. LITERATURA

Elsner, B. (2004). Nogomet; teorija igre. Dopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

Elsner, B. (2011). Nogomet trening mladih: program dolgoročnega načrta procesa treninga

mladih in program treningov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Huizinga, J. (1992). Homo ludens – o podrijentlu kulture u igri. Zagreb: Naprijed.

Huizinga J., Caillois R. in Fink, E. (2003). Teorija igre. Narodna in univerzitetna knjižnica,

Ljubljana: Študentska založba.

Pocrnjič, M. (1999). Prognostična vrednost ekspertnih modelov za usmerjanje, izbiranje in

nadzorovanje procesa treniranja mladih nogometašev. Doktorska dizertacija. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Pocrnjič, M. (2014). Taktika nogometa: teorija in metodika (študijsko gradivo za interno

uporabo). Neobjavljeno delo.

Verdenik, Z. (1999). Model igre slovenske nogometne reprezentance. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

7.1. VIRI SLIK

Pri skicah, ki so uporabljene v diplomskem delu, je bil uporabljen program soccer playbook,

ki je bil pridobljen 20. 12. 2014, in je dosegljiv na naslednji spletni strani: http://www.jes-

soft.com/soccer/download.html.