UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Mojca Lorber

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Poetika kratke proze Marije Kmet

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Jožica Čeh Steger Mojca Lorber

Maribor, 2009

ZAHVALA

Za strokovno pomoč, prijaznost in spodbudne besede pri nastajanju diplomskega dela

se iskreno zahvaljujem svoji mentorici izr. prof. dr. Jožici Čeh Steger.

Zahvaljujem se vsem, ki so me podpirali, razumeli in me spodbujali takrat, ko mi je

bilo najtežje.

Posebna zahvala gre mami in očetu, ki sta mi študij omogočila in ker sta vedno verjela

vame. Iskrena hvala tudi bratu Alešu ter vsem prijateljem, ki so mi v študijskih letih

kakorkoli pomagali.

POVZETEK

Marija Kmet je veliko večino svojih del napisala v obdobju moderne. To je bilo

obdobje slogovnega pluralizma, tako v njenih delih najdemo največ impresionističnih

prvin, nekoliko manj realističnih in ekspresionističnih značilnosti, pa tudi zametke

dekadence in simbolizma. To slogovno pluralustično obdobje moderne je razvilo dva

tipa črtic. Še vedno je bil pogost realistični tip črtice, ki je pod vplivom duha časa in

evropske smeri moderne vedno bolj izginjal, na njegovo mesto pa je vstopil nov, lirski

model črtice, ki je ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja postal

prevladujoč.

Ob lirski črtici je postajala vedno pogostejša tudi pesem v prozi. Tudi pri nas se je

vedno pogosteje uveljavljala, poleg Kmetove so jo pisali še Ivan Cankar, Zofka

Kvedrova, Fran Ksaver Meško, Milan Pugelj in drugi.

Kmetova je pisala novele, lirske črtice in pesmi v prozi. V novelah je največkrat pisala

v realističnem slogu in je najpogosteje govorila o družbenokritičnih in socialnih temah.

V lirskih črticah in pesmih v prozi pa je največkrat izpovedovala svoja notranja

doživetja, najpogosteje v impresionističnem slogu. Njeno ustvarjanje je tematsko in

stilno izjemno raznoliko.

KLJUČNE BESEDE: lirska črtica, pesem v prozi, Marija Kmet

SUMMARY

Marija Kmet wrote most of her works during the Modernism. That was a period of

pluralistic style. That is why we can find mostly impressionistic elements in her work

and somewhat less realistic and expressionistic characteristics. There are also some

marks of decadence and symbolism. This stylistic period developed two types of

novelettes. The prevailing one was still the realistic novelette, which was, under the

spirit of time and European direction of Modernism, more and more disappearing. The

position was taken over by the lyric novelette model, which became prevailing by the

end of the 19th and beginning of the 20th Century.

Next to lyric novelette there was more prose poetry. It was getting used more often in

our country as well. Apart from Marija Kmet, it was written by Ivan Cankar, Zofka

Kvedrova, Fran Ksaver Meško, Milan Pugelj and others.

Marija Kmet wrote short stories, lyric novelettes and prose poetry. Her short stories

were usually written in a realistic style. She was mostly referring to society-critical and

social topics. Lyric novelettes and prose poetry were expressing her inner experiences,

often in an impressionistic style. Her literary creation was thematically and stylistically

extremely diverse.

KEY WORDS: lyric novelette, prose poetry, Marija Kmet

1 UVOD ...........................................................................................................................8 3 METODOLOGIJA......................................................................................................11

3.1 RAZISKOVALNE METODE .............................................................................11 3. 2 UPORABLJENI VIRI.........................................................................................11

4 TEORETIČNA IZHODIŠČA KRATKE PROZE ......................................................12 4.1 NOVELA .............................................................................................................13

4.1.1 NOVELA NA SLOVENSKEM V ZAČETKU 20. STOLETJA..................15 4.2 ČRTICA ...............................................................................................................16

4.2.1 ČRTICA NA SLOVENSKEM V ZAČETKU 20. STOLETJA ...................18 4.3 PESEM V PROZI ................................................................................................19

4.3.1 PESEM V PROZI NA SLOVENSKEM V ZAČETKU 20. STOLETJA....21 5 KRATKOPROZNA USTVARJALNOST MARIJE KMET......................................22

5.1 MESTO MARIJE KMET V SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVINI............22 5.2 LITERARNO USTVARJANJE MARIJE KMET...............................................24

5.2.1 ZBIRKI KRATKE PROZE ..........................................................................25 5.3 NOVELE MARIJE KMET..................................................................................26 5.4 ČRTICE MARIJE KMET....................................................................................27

5. 5 PESMI V PROZI MARIJE KMET.................................................................28 6 TEMATSKO-MOTIVNA ANALIZA KRATKE PROZE MARIJE KMET.............29

6. 1 TEMA ŽENSKE, MATERE, UČITELJICE, UMETNICE................................29 6.1.1 TEMA ŽENSKE ...........................................................................................29 6.1.2 TEMA MATERE..........................................................................................31 6.1.3 TEMA UČITELJICE ....................................................................................34 6.1.4 TEMA UMETNCE / UMETNIKA...............................................................36

6.2 DRUŽBENOKRITIČNA TEMA.........................................................................38 6. 3 TEMA VOJNE IN NJENIH POSLEDIC ...........................................................43 6.4 TEMA LJUBEZNI OZIROMA HREPENJA PO LJUBEZNI ............................45 6.5 TEMA SMRTI .....................................................................................................50 6. 6 TEME, POVEZANE Z VERSKIMI MOTIVI....................................................53 6.7 DRUGE TEME ....................................................................................................55

7 SLOGOVNE ZNAČILNOSTI KRATKE PROZE MARIJE KMET.........................58 7.1 REALISTIČNE PRVINE ....................................................................................58 7.2 EKSPRESIONISTIČNE PRVINE.......................................................................60 7.3 IMPRESIONISTIČNE PRVINE .........................................................................63

8 JEZIKOVNI SLOG V LITERARNEM USTVARJANJU MARIJE KMET .............67 8.1 METAFORIKA V PESMIH V PROZI................................................................68 8.2 STAVČNE FIGURE V PESMIH V PROZI........................................................70 8. 3 ANALIZA PESMI V PROZI Z NASLOVOM ARABESKA............................72 8.3.1 JEZIKOVNI SLOG V PESMI V PROZI Z NASLOVOM ARABESKA.......72 8.3 METAFORIKA V LIRSKIH ČRTICAH ............................................................74 8.4 STAVČNE FIGURE V LIRSKIH ČRTICAH.....................................................76 8. 5 ANALIZA LIRSKE ČRTIC Z NASLOVOM VEČERNA ...............................77

9 SKLEPNE UGOTOVITVE ........................................................................................79 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................82 PRILOGA ......................................................................................................................85

BIBLIOGRAFIJA KRATKOPROZNIH DEL MARIJE KMET ..............................85

1 UVOD

Marija Kmet sodi med tiste umetnice, ki se izmikajo preprostim razlagam. Ob

prebiranju njenih literarnih besedil, raziskovanju njene življenjske poti in ob

branju spominov njenih sodobnic se nam razkriva popolnoma drugačna oseba,

kot jo srečujemo v avtobiografskem delu Kmetove Moja pota.

Marija Kmet je bila rojena 31. 01. 1891 v Št. Lovrencu ob Temenici. Težko

otroštvo, ki je botrovalo prezgodni smrti njenega očeta – učitelja Vincenca

Kmeta, je zagotovo globoko vplivalo na potek njenega življenja in na razvoj

njene osebnosti. Raziskovalci so ji do sedaj namenili veliko površnih in

neutemeljenih ocen. Bila je občutljiva in tenkočutna lirična duša, ki jo je

neutemeljena kritika pahnila v pisateljski molk.1

Ena izmed prvih, ki se je v slovenskem prostoru začela znanstveno posvečati

slovenskim pisateljicam, je bila Marja Boršnik. Alenka Glazer je ob dvajseti

obletnici njene smrti omenila, kako zelo si je želela napisati razpravo o Mariji

Kmetovi, ker je to ves čas čutila kot moralno obvezo, vendar je na koncu

vendarle ni uspela uresničiti (Mihurko Poniž 2006: 73). Znanstvene raziskave o

literarnem ustvarjanju Kmetove se je šele v 21. stoletju lotila Katja Mihurko

Poniž. Svoje ugotovitve je predstavila na petem simpoziju Slavističnega društva

Slovenije leta 2001. Povzetki teh predavanj so bili izdani v samostojni knjigi

leta 2006.

Gledano s stališča zgodovine je bila ženska vedno v podrejenem, izkoriščanem

položaju, kar je vdano prenašala. Tudi v času življenja Marije Kmet je bilo

tako. Edini način, da je ženska lahko prišla do izobrazbe, je bil, da je postala

učiteljica, vendar ji tudi tukaj ni bilo lahko. Za to pot se je odločila tudi

Kmetova. Nikoli ni bila poročena in ni imela otrok. Veliko njenih del je

vezanih na problematiko, ki je bila povezana z njenim življenjem in ki jo je

avtorica videla okoli sebe.

1 Kmetova je svoj molk razložila z besedami: »So me pa tako raztrgali! Eden je bil krvavo okruten« (Boršnik 1971: 30).

Literarni opus Kmetove je tematsko raznolik in zanimiv. Ukvarjala se je z

različnimi temami; velik del opusa predstavlja položaj ženske v vlogi matere,

zakonske žene ali učiteljice. Prikazala je njihovo hrepenenje po drugačnem,

boljšem življenju, kot so si ga izbrale v svoji neizkušenosti in naivnem

zaupanju. Pomembna je tudi družbenokritična tematika, pri kateri se poglablja

v resnejša vprašanja takratne, pa tudi današnje družbe in jih postavlja bralcu v

razmislek. Tu so še tema vojne in njenih posledic, tema medčloveških odnosov,

pa tudi tema smrti.

Avtorica je začela objavljati leta 1911 – nekaj let pred prvo svetovno vojno,

svojo glavnino pa je napisala do leta 1933, torej v obdobju prve svetovne vojne

in med vojnama (Kocijan 1988: 1996).

V njenih delih prevladujejo impresionistični lirski opisi narave, ki so vezani na

človeška občutja. Ti prevladujejo pri tematiki, ki je vezana na medčloveške

odnose in temo smrti. Realistične prvine so vezane predvsem na temo vojne,

opazne so tudi pri opisih družbenih razmer ter razpadu in odsotnosti vrednot.

Pojavljajo se tudi črtice z apokaliptično vizijo novega človeka, ki poudarjajo

avtoričino bližino ekspresionizmu.

Odločila sem se, da bom v svoje diplomsko delo vključila le kratkoprozna dela.

Zasledila sem več tipov kratkoproznih besedil. Le tu in tam se pojavlja

tradicionalni model črtice, veliko pogosteje srečujemo novo obliko črtice, kjer

liki niso več natančno dodelani, ampak so samo silhuete, dogajanje pa je

osredotočeno na odločilni moment. Oddaljevati se je začela od tradicionalnega

modela in se je zelo približala pesmi v prozi, predvsem zaradi fragmentiranosti

in subjektivnosti. Pisala je lirske črtice, ki so po zunanji formi zelo kratka

oblika proznega besedila, po notranjem stilu pa kažejo na pesništvo. Gre torej

za zmes lirike in epike. V svojo obravnavo sem vključila tudi novele.

2 NAMEN IN HIPOTEZE

Namen diplomskega dela je predstavitev kratke proze Marije Kmet. V

obravnavo bom skušala vključit glavnino kratkoproznih del, ki jih je izdala med

leti 1911 in 1933, opravila bom natančno tematsko in slogovno analizo, na

podlagi katere bom izpeljala poetiko črtice in pesmi v prozi pri Mariji Kmet.

Pri Kmetovi so v ospredju teme, ki so vezane na položaj ženske v njenem času.

V svojih delih je poskušala prikazati doživljanja in dojemanja žensk kot takih,

postavljala jih je v različne vloge: ženska kot mati, učiteljica, umetnica.

Redkeje se je posvečala drugim temam, kot so: kritika družbe, vojna, ljubezen

in smrt. Z analizo tematskih in slogovnih značilnosti njenih del bom skušala

dokazati, da so bile te kritike krivične in da je njeno delo pomembno in vredno

natančne znanstvene obravnave.

Sprašujem se tudi, ali je negativna kritika njenih del odločilno vplivala na njeno

ustvarjanje in jo prisilila k molku.

Kmetovo je, po tem ko ji je pri štirih letih umrl oče, mati pa je ostala sama z

osmero otrok, čakalo težko otroštvo, tudi ko je odrasla, ji v življenju ni bilo

vedno lahko. Nikoli se ni omožila in ni imela svojih otrok, skozi življenje je

potovala sama in osamljena. Zaradi krhkosti njene duše in težkih družbenih

razmer je večkrat pomislila na samomor. Prepričana sem, da je pisala iz lastnih

izkušenj, zato menim, da je v vsakem njenem delu košček nje same. Skušala

bom ugotoviti kolikšen je delež avtobiografskosti v njeni kratki prozi.

3 METODOLOGIJA

3.1 RAZISKOVALNE METODE

V diplomskem delu bom uporabila različne raziskovalne metode. Teoretične

obravnave se bom lotila z deskriptivno metodo, ki bo prevladujoča pri

predstavitvi literarnozgodovinskih in literarnoteoretičnih pojmov ter pri razlagi

ugotovitev analiziranja primarnih virov.

Z metodo analize bom obdelala tematsko-motivne in slogovne posebnosti

kratkoproznih del Kmetove. S primerjalno metodo bom poiskala razlike in

podobnosti med posameznimi besedili.

V sklepnem delu bom uporabila metodo sinteze, kjer bom povzela lastne

ugotovitve in izpeljala zastavljene hipoteze.

3. 2 UPORABLJENI VIRI

Primarni viri, uporabljeni v diplomskem delu, bodo obe kratkoprozni zbirki

Kmetove; to so Bilke (1920) in Večerna pisma (1926), ter vsa dosegljiva

kratkoprozna dela, ki so bila objavljena v različnih literarnih časopisih.

Bibliografijo bom dodala kot prilogo diplomskemu delu.

Med sekundarnimi viri bom uporabila različne članke, spremne študije in

literarne zgodovine, ki se nanašajo na obravnavano temo in so navedeni v

poglavju viri in literatura.

4 TEORETIČNA IZHODIŠČA KRATKE PROZE

Z besedno zvezo »kratka proza« označujemo več vrst krajših proznih besedil,

kot so: novele, kratke povesti, črtice, pesmi v prozi. V slovenski književnosti se

kratke prozne zvrsti v večjem številu pojavljajo od realizma naprej, njihovo

število pa začne bliskovito naraščati nekje od devetdesetih let 19. stoletja.2 Po

Kocijanovem mnenju se je z letom 1891 opazno končal čas realistične kratke

pripovedi, ki so jo gojili Jurčič, Kersnik in Tavčar (Kocijan 1996: 9). S Franom

Govekarjem in revijo Vesna (1892–94) se pojavi nova struja, ki se je v svojem

programu oklepala naturalističnih načel o človekovi vnaprejšnji določnosti in

pogojnosti. Njihovi opisi dogodkov so bili obsežni in objektivni, pogosto

fotografsko natančni (Kmecl 2004: 230). Najpogostejše teme so bile: mestna

problematika, občasno velemestna, največkrat so jih zamikali stranski produkti

naturalizma, npr. senzualnost, zakonska nezvestoba in deviacije v posameznih

okoljih (pijančevanje, prostitucija, grobosti). Naturalistične značilnosti so vidne

tudi pri Franu Ksaverju Mešku, Zofki Kvedrovi, Etbinu Kristanu, Radu

Murniku, Ivanu Robidi, Franu Vidicu, Alojzu Kraigherju idr. (Kocijan 2006:

10).

Vzporedno s temi se je pojavila tudi romantično-simbolistična usmeritev z

Ivanom Cankarjem na čelu. V ospredje je postavljen subjekt in njegov pogled

na človeka in svet. Pogosto so uporabljene avtobiografske prvine (še posebej pri

Cankarju in Mešku), vse je podrejeno razkrivanju človekovega notranjega sveta,

človeške duše, zunanjost sama po sebi ni bila pomembna, razen takrat, ko je

nastopila kot socialna (krivična) stvarnost, toda tudi tedaj je prevladoval

subjektivni zorni kot. Ustrezala mu je fragmentirana kompozicija, prevladovale

so čustvene izpovedi, lirizirane meditacije, impresionistična razpoloženja,

simbolne in druge prispodobe, sanjske konstrukcije, vizije in notranji monolog.

V prvem desetletju 20. stoletja so na podoben način pisali še Zofka Kvedrova,

Ksaver Meško, Franu S. Finžgar, Cvetko Golar, Ivo Šorli, Ivan Lah, Fran

Zbašnik, Anton Novačan, Izidor Cankar, Milan Pugelj idr. (Kocijan 2006: 10).

2 Gregor Kocijan v svoji monografiji Kratka pripovedna proza v obdobju moderne (1996) navaja podatek, da se je v tem obdobju v revijah literarnih, časopisih in zbirkah pojavilo več kot 5500 različnih kratkoproznih besedil, ki so jih avtorji poimenovali zelo inovativno, (najpogosteje je uporabljen izraz črtica, sledijo skica, sličica, povest …)(Kocijan 1996: 223–224 ).

Cankar, Kvedrova in Meško so sčasoma začeli pogosteje obravnavati socialne

teme, ki so jih napeljevale na epskost. Zaradi tega so morali opustiti Cankarjev

inovativni model (Kocijan 2006: 10).

V drugem desetletju 20. stoletja so počasi v ospredje prehajale ekspresionistične

značilnosti, kar je opazno pri Ivanu Preglju, Stanku Majcnu, Ferdu Kozaku,

Francetu Bevku, Mariji Kmetovi idr. Vse tja do prve svetovne vojne je število

kratkoproznikh del bliskovito naraščalo, potem pa je v času vojne precej upadlo.

Vojni čas je na pripovednike močno deloval in skoraj ni bilo ustvarjalca, ki ne

bi obravnaval vojne tematike. Pripovedniki so se počasi osamosvajali izpod

Canarjevega vpliva in iskali rešitve v bližini realistične usmeritve (Marija Kmet,

Narte Velikonja, Ferdo in Juš Kozak, Jože Pahor), drugi pa so prek

ekspresionizma prešli v socialni realizem (Kocijan 2006: 11).

4.1 NOVELA

V leksikonu Literatura je zapisano, da je novela pripovedna zvrst, večidel v

prozi (omogoča tudi verzno različico), daljšega ali krajšega obsega, zanjo je

značilna pogosto stroga zgodba, skop izraz, objektivno pripovedovanje; izhaja

iz nenavadnega presenetljivega dogodka ali izjemnega življenjskega konflikta,

njeno dogajanje pa poteka v preobratih: v ospredju je poudarjeno dogajanje,

zato je pogosto dramatična, včasih v obliki cikla z okvirno zgodbo (Literatura

1987: 161).

»Slovenska teoretska zavest o literarni vrsti »novela« ni nikoli kaj prida težila v

preciznost in urejenost; dopuščala in mešala je najrazličnejše označevanje, tako

da danes predstavlja bolj kot ne prazen prostor številnih možnosti. Predmet je

pripovedna (epska) književna vrsta v prozi; kvantitativno je določena zgornja

meja, saj lahko preide v roman« (Kmecl 1975: 33).

Hrvaški literarni teoretik Milivoj Solar v delu Teorija književnosti o noveli

zapiše, da se v primerjavi z enostavnimi oblikami oblikuje v renesansi, in je v

temelju zagotovo kot oznaka ustnega pripovedovanja. Izbor teme je v noveli

svoboden. Koncentracija opazovanja, strnjenost in zanimivost mora biti v

noveli v ospredju, da se uspe ustvariti zgled edinstvene celovitosti. Zaradi tega

se novela po navadi prične s strnjenim prikazom značilnosti oseb ali dogajanja,

ki se bo odvijalo na tak način, da bo v bralcu izzvalo stanovitno pričakovanje.

Glede na potrebo se kratko in strnjeno pripovedovanje na nek način zaključi, ko

bi se lahko izničilo dojemanje celovitosti, ali pa bi se izpolnilo pričakovanje

bralca. Novela se običajno zaključi s poanto, to je s hitrim iztekom. Poanta se

uvede z nekim nepričakovanim dogajanjem, obrat v tekoči zgodbi, ali preko

posebnih stilnih sredstev (Solar 1977: 164).

Matjaž Kmecl v svoji Mali literarni teoriji zapiše, da novela označuje srednje

dolgo pripoved z enim samim dogajalnim pramenom, z dramsko zgoščeno

zgodbo, z razmeroma maloštevilnimi književnimi osebami, pri katerih

pripovedovalca predvsem zanima kakšna usodna, pomembna situacija, sredi

katere so se znašle; ta situacija pa simptomatično-simbolno izraža/sporoča vso

njihovo usodo. Zaradi napete strnjenosti dogajanja pogosto primerjanje z

»dramo« (Kmecl 1996: 285).

Janko Kos v Literarni teoriji kot definicijo novele navede: »Novela je krajša ali

srednje dolga pripoved, napisana večji del v prozi, vendar mogoča tudi v

verzih. V nasprotju z romanom in povestjo ni samo krajša, ampak tudi drugačna

po notranji zgradbi in ritmu. Biti mora strogo epska, vendar ne izrazito epična,

po notranjem stilu dramatična. Zato ljubi strnjeno motiviko z enim samim

osrednjim dogodkom in malo osebami. Tudi notranji ritem je strnjen, podoben

enovitosti nekaterih dram, zato stopnjevit, z izraznim vrhom, presenetljivim

razpletom in izraznim sklepom. Motivika je lahko pretekla ali sodobna,

zgodovinska ali vsakdanje življenjska, zmeraj pa iz stvarno verjetnega

življenja. Vsebovati mora nenavadne preobrate, presenečenja in izjemne

položaje. Predmet okoli katerega se naj se novelsko dogajanje zaplete in

razplete, ni nujen, vendar je pogosto rekvizit, okoli katerega se organizira

dogajanje. Teorija o noveli, ki mora biti strnjena okoli enega posebnega

predmeta, se imenuje »sokolja teorija«, ker jo je P. Heyse formuliral s

primerom Boccacciove Novele o sokolu« (Kos 2001: 168–169 ).

4.1.1 NOVELA NA SLOVENSKEM V ZA ČETKU 20. STOLETJA

Roman je na Slovenskem v 20. letih doživel krizo. Povojna generacija nikakor

ni mogla pisati dolge forme. Pisatelji pišejo neke dramatične slike, ki jih

povezujejo v celoto, pišejo monologe, raztrgane in sunkovite stavke. Novela

postane izjemno pomembna oblika izražanja. Osrednja tema je erotika in

senzualna ljubezen, sčasoma pa v ospredje stopijo še socialna problematika,

socialna nasprotja, lakota in težko življenje.

Pripovedna proza v tem obdobju se je uveljavila zlasti z novelami Ivana Preglja

(Matkova Tina, Thabiti Kumi, Regina Roža ajdovska), Mirana Jarca (Črni

čarodeji, Doživetje gospoda Kastelica, Razodetje v slepi sobi), Juša Kozaka

(Tehtnica, Lectov grad, Očetova maska), Franceta Bevka (Muka gospe Vere,

Julijan Sever) in Vladimirja Bartola (Pogovor o poslednji karti, Izpoved

doktorja Forcesina, Zadnji večer, Neznani bralec).

Novele Ivana Preglja so pisane v tradiciji starega narativnega modela, ki

bralsko publiko navaja na zgodbe enostavnega, linearnega zapleta in poudarja

moralne, pobožno didaktične vsebine. Mnogih Pregljevih del ne moremo

prištevati v moderne ali ekspresionistične prozne tekste. Z gledišča današnjega

bralca se zdi, da je avtor samo v redkih delih uspel ustvariti drugačen tip prozne

strukture, ki se lahko v nekih temeljnih lastnostih poveže z ekspresionističnimi

modernimi teksti (Stojanović Pantović 2003: 236).

V delih Mirana Jarca se kažeta dva tipa vsebin. Na eni strani se kaže zelo ostra

kritika mestnega prebivalstva in njihovih institucij, kar je posledica predhodne

generacije naturalistov in modernistov (Govekarja in Cankarja), vendar pripada

socialnemu kodu ekspresionističnega modela proznega teksta. Druga posebnost

se kaže v specifičnem konceptu ekspresionističnega junaka, ki se znajde v

stalnem izpraševanju svoje zavesti in občutenju krivice. Kot posledica teh likov

se izraža odpor, gnus, vendar so oni najpogosteje samo izraz nemoči, da se stari

v družbi spremenijo. Pri Jarcu je mogoče najti tudi vpliv filozofije fatalizma,

ker so v pogubnem ustroju mestne birokratske mašinerije posamezniki iz vseh

vrst nemočni (Stojanović Pantović 2003: 244).

Juš Kozak je zagovarjal marksistično estetiko, niha med ekspresionističnim

stilom, nato pa preide v realističnega. Njegove novele so nekakšne hibridne

tvorbe med esejem in epsko pripovedjo. Na esejistični model naveže epsko

zgodo. Običajno analizira psihološki problem. Novele so običajno

avtobiografske.

V zgodni fazi je France Bevk pisal predvsem psihološke novele, ki se pogosto

približujejo romaneskni pripovedi. Pojavljajo pa se tudi patološke teme (umori,

samomori, spolne bolezni). Prebijal se je od ekspresionizma do socialnega

realizma. Zanj je značilno bogato in umirjeno fabuliranje.

Novele Vladimirja Bartola veliko doprinesejo k artikulaciji modernega

proznega izraza v slovenskem obdobju med obema vojnama pa tudi v literaturi

nasploh. V osnovi Bartolovega sloga je navzoča esejizacija, intelektualno-

analitični dialog, odnosno diskurz, monološka refleksija in širok idejni nabor.

Večkrat so v ospredju odnosi med moškim in žensko in problem svobode,

individualne volje in odnosa do družbe (Stojanović Pantović 2003: 248).

Več avtorjev je v tem obdobju pisalo ekspresionistične novele. Delijo se na dva

pola; nekaterim od njih so bližji tradicionalni novelistični strukturi: Kozak,

Pregl in Jarc; medtem ko so drugi bolj nagnjeni k modernemu, žanrsko

neopredeljivemu tipu teksta: Kozak, Pregelj, Bartol (Stojanović Pantović 2003:

203).

4.2 ČRTICA

V leksikonu Literatura je zapisano, da je črtica (skica) kratka, največkrat

impresionistična pripoved brez prave zgodbe, zgolj obris dogodka, pomembna

je atmosfera, ideja, poanta (Literatura 1987, 43).

Janko Kos v svoji Literarni teoriji o črtici zapiše: »Črtica ali skica je najkrajša

zvrst pripovedne proze. Od novele je ne ločuje samo krajši obseg, ampak

predvsem drugačna notranja forma. Ta je sicer v osnovi še zmeraj epska,

vendar preprostejša, brez osrednje zgodbe z začetkom, sredino in koncem, pač

pa fragmentirana, omejena na droben dogodek, položaj ali zgolj razpoloženje

svojega junaka. Epičnost je v nji skoraj nemogoča, zato pa refleksivnost,

liri čnost in deskriptivnost. Včasih se bliža pesmi v prozi« (Kos 2001: 169).

»Literarna črtica je edini cilj in izključni namen umetniškega hotenja. Na prvi

pogled je to kratka prozna zvrst, ki zvito koketira z mimobežnim in začasnim,

po možnosti ustvarja vtis nečesa mimogrede zapisanega, v resnici pa je vse kaj

drugega kot to, za kar se izdaja« (Scherber 2006: 292).

Pri črtici zgodba ni več pomembna, saj so v njej zajeti le najpomembnejši

ključni drobci oz. fragmenti. Prisoten je prvoosebni pripovedovalec, motivi pa

med seboj niso povezani, temveč potekajo zgolj asociativno. Gre za opisovanje

notranjega, subjektivnega dogajanja. Z lirizacijo črtica večkrat prehajala v

pesem v prozi, ki opušča vezano besedo in je napisana v močni metaforični

prozi in predstavlja vmesno stopnjo med liriko in epiko.

Meje med črtico in pesmijo v prozi so pogosto zabrisane, zato je natančna

žanrska opredelitev težavna, saj sta obe pisani v prozi, obe sta si podobni po

notranjem ustroju besedila, njun notranji stil pa je liričen in refleksiven. Razlika

je vidna le iz formalnega vidika, saj je črtica načeloma daljša od pesmi v prozi,

ki je običajno bolj ritmična in zvočno učinkovita (Kos 2001: 165). Črtico pa kot

literarno zvrst zanesljivo odlikuje kratkost, umetelni oblikovalni namen,

nagnjenje do sinestezij in sinkretična mešanica z drugimi zvrstmi (Scherber

2006: 292-293). Lirski model črtice je popolnoma deepiziran, temelji na

ritmični uglašenosti, paralelizmu členov in ponavljanjih, poleg tega pa vsebuje

še številne retorične figure. Takšne skladenjske konstrukcije zbujajo skoraj

povsem enake zvočne učinke, kot jih srečamo v pesništvu (Kocijan 1996: 210).

4.2.1 ČRTICA NA SLOVENSKEM V ZA ČETKU 20. STOLETJA

Črtica je postala v devetdesetih letih 19. stoletja med kratkimi proznimi zvrstmi

nadvse privlačna oblika. Oznaka »črtica« se je pojavila že v obdobju realizma in

naturalizma, kriteriji zanjo pa so se odločilno izoblikovali šele v času moderne,

ko prevzame črtica vodilno vlogo. Na njen nastanek je odločilno vplival Ivan

Cankar in njegova zbirka kratke proze Vinjete, ki so izšle leta 1899 (Scherber

2006: 293).

Subjektivizacija, fragmentacija in lirizacija teksta postanejo osnovna strukturna

načela črtice v opusu moderne posebno pri avtorjih, kot sta Ivan Cankar in

Ksaver Meško. Slednji se je v svojem načinu pisanja nagibal v dve smeri. K

realističnemu načinu upovedovanja, ki ga je poudarjal z naturalističnimi

značilnostmi in izrazitim moraliziranjem na eni strani, po drugi strani pa je

sledil razpoloženjem in duševnim stanjem svojih književnih oseb. V teh

črticah, kjer so bolj ali manj pomembna doživetja, duševna stanja, vtisi in

razpoloženja (Kocijan 1996: 26) ni skrival nagnjenja do lirizacije, zaradi tega je

ves čas nihal med tradicionalnim načinom pisanja in novostmi. Za njegovo

pisanje so značilni subjektivizem, meditacija, razčustvovanje in

impresionistične podobe narave, vendar pa so njegove osebe še vedno razvidne.

Pripoved je zaokrožena in poteka po diagonalno-doživljajski logiki (Kocijan

1996:41–57 ). Skoraj vse te značilnosti pa je mogoče najti tudi v črticah

Kmetove.

Poleg njiju je potrebo opozoriti tudi na avtorje, ki na slovenskem nadaljujejo

tradicijo poetičnega in psihološkega realizma in naturalizma; to so Zofka

Kveder, Ivo Šorli, Fran Govekar, Fran Miličinski in Milan Pugelj (Stojanović

Pantović 2003: 166).

Črtica in kratka pripoved predstavljata vodilno zvrst tudi v periodiki zgodnjega

formalno-eksperimentalnega ekspresionizma. Začetna slovenska kratka

ekspresionistična proza je največkrat v znamenju duševnega dogodka in

moralne krize. Dramatična vsebina odpravlja lagodnega pripovedovalca, na

njegovo mesto stopi vznemirjeni in burni refleksivni in monološki iskalec,

tolažitelj in oznanjevalec (Zadravec 1993, 28). Zgodnje ekspresionistične črtice

so pisali zlasti Juš in Ferdo Kozak, Marija Kmet, Miran Jarc in Stanko Majcen

(Zadravec 1993, 21).

4.3 PESEM V PROZI

Natančnega izvora te oblike ni mogoče ugotoviti, saj izhaja še iz izročila

svetopisemskih besedil, srednjeveških in renesančnih spisov, do obdobja

razsvetljenstva in romantike (Stojanović-Pantović 2006: 312).

V literarnem leksikonu z naslovom Lirika Janko Kos zapiše, da je pesem v

prozi zadnja novost, ki jo je izoblikovala evropska lirika sredi 19. stoletja.

Zanjo so značilni »zunanji prozni ritem, lirska notranja zgradba in sposobnost

povzeti najrazličnejše motive in teme« (Kos 1993:103).

Pesem v prozi je pesem, ki opušča vezano besedo, napisana je v ritmizirani,

melodični, močno metaforični prozi, po vsebini pa je večidel lirska (Literatura

1987: 177).

V Kosovi Literarni teoriji jo najdemo med malimi literarnimi vrstami ali

zvrstmi. O njej pa zapiše: »Pesem v prozi se od običajne pesmi loči predvsem

po zunanji formi, ki je prozna, čeprav najpogosteje blizu ritmizirani prozi. Po

jezikovnem stilu je zanjo značilna poetična proza, čeprav ne zmeraj; motivi in

teme so raznovrstni. Glavna značilnost pesmi v prozi je na splošno ta, da po

notranjem sestavu pripada liriki, po obsegu pa ne dosega drugih zvrsti kratke

literarne proze, ki se jim sicer pogosto bliža, na primer črtici« (Kos 1991: 165).

Matjaž Kmecel se v svoji Mali literarni teoriji pesmi v prozi posebej ne

posveča (Kmecel 1996: 250).

Pesem v prozi je arhaična oblika pesmi, ki je napisana v prozni obliki. Kot

posebna literarna vrsta (žanr) ali dvojna vrstna figura se je razvila v času

poloma normativne poetike. Ta pojav se začenja z nastopom predromantike in

romantike, torej ob koncu 18. stoletja, ki je zaznamovano s težnjo po notranji

fragmentaciji dotedanjih čvrstih oblik. Gre za prehodno umetniško obliko med

lirskim in epskim, torej med prozo in poezijo (Stojanović-Pantović 2006: 312).

Vedno je enkratna, konkretna, neponovljiva oblika, v smislu estetskih storitev,

v glavnem jo je mogoče označiti kot kratek odlomek (fragment), ki se od lirike

loči predvsem po zunanji formi in je zato najbližja ritmizirani ali lirični pesniški

prozi. Njen osnovni izraz torej ni verz, temveč poved oziroma stavek. Zveza

med pesmijo v prozi in liriko v ožjem pomenu besede kot tudi lirično-

ritmizirano prozo se kaže tako na snovno-motivni ravni kot tudi na ravni

zunanje forme, ki zajema številne slogovno-retorične postopke, trope, retorična

vprašanja itn. To pomeni, da je ritmizirana proza pojav, ki je zelo podoben

pesniški prozi ali pesmi v prozi, vendar jo je od nje treba ločit (Kos 1986:150).

Predstavnik francoske simbolistične šole Baudelaire je s svojimi besedili iz

znane zbirke Pariški spleen (Drobne pesmi v prozi, 1869) uveljavil tip pesmi v

prozi , ki se je uveljavil tudi pri naslednjih pesniških generacijah. Napovedal je

dve ključni razsežnosti pesmi v prozi: njeno formalno plat ter osredotočenost

lirskega subjekta na lastne duševne, notranje podobe in njihovo prevajanje,

utelešenje na višji duhovni in simbolični ravni (Stojanović-Pantović 2006: 313).

Ta prvotni model so nato nadgrajevali še drugi predstavniki francoskega

simbolizma Mallarme, Rimbaud, Huysmans in nadrealist Max Jacob.

4.3.1 PESEM V PROZI NA SLOVENSKEM V ZAČETKU 20. STOLETJA

V slovenski književnosti se je pesem v prozi pojavila v obdobju romantičnega

realizma v 19. stoletju, ki ga je k nam pripeljal Janko Kersnik. Leta 1888 je

namreč po ruskem vzoru zasnoval pet3 pesmi v prozi, ki so bile natisnjene v

Slovenskem narodu. Poleg njega je pesmi v prozi pisal še Anton Funtek, ki je

leta 1891 v Ljubljanskem zvonu natisnil 30 pesmi v prozi z naslovom Luči. Po

tem so se v tej samosvoji zvrsti poskušali mnogi uveljavljeni pisatelji in

pesniki, ki so se zgledovali po francoskih, ruskih in drugih piscih pesmi v prozi,

ter ustvarili kar nekaj lepih primerov v slovenski književnosti (Stojanović-

Pantović 2006: 314–315 ).

V obdobju moderne so številni slovenski pesniki in pisatelji pisali pesmi v

prozi, med njimi: Ivan Cankar,4 Oton Župančič, Fran Albreht, Alojz Gradnik,

Vojislav Molé, Marija Kmet, Ksaver Meško in drugi. V tem času je formalna

sprostitev verza močno vplivala na razmah prostega verza kot tudi na

uveljavljanje hibridnih, prozno-liričnih struktur. Nove pesniške konvencije so

pogojevale tudi oblikovanje in razvoj drugačnih proznih načel, še posebej

kratkih vrst, še posebej pesem v prozi. Tudi med leti 1914 in 1919 je pesem v

prozi ena izmed prevladujočih kratkih vrst. Pišejo jo Ivan Pregelj, Ciril Jeglič,

Anton Podevšek, Miran Jarc, Juš Kozak, Stanko Majcen idr. Še pozneje pa

Srečko Kosovel, Slavko Grum, Edvard Kocbek in Ludvik Mrzel (Stojanović-

Pantović 2006:315). Dokončno uveljavitev je pesem v prozi doživela v obdobju

modernizma, pisali so jo Ivo Svetina, Andrej Brvar, Franci Pibernik, Milan

Deklava idr. (Vovk 2001: 104–105 ).

Pri slovenskih pisateljih lahko opazimo dva glavna vzorca pesmi v prozi. Prvi,

starejši, je utemeljen na anekdotsko-deskriptivnem ali narativnem in tudi

liri čno–izpovednem vzorcu (Pregelj, Jarc, M. Kmet, J. Lovrenčič), drugi pa se

3 Šesta in estetsko najbolj sugestivna pesem v prozi v času njegovega življenja ni bila objavljena in je bila v Kersnikovo Zbrano delo uvrščena iz zapuščine. Zlasti ta pesem ima poteze impresionistično simbolističnega oblikovanja vzdušja, ki napoveduje avtorjevo lirično, emocionalno-refleksivno poanto (Stojanović 1986:114). 4 Med pesmi v prozi lahko štejemo posamezne kratke lirske črtice, ki so bile izdane v zbirki Podobe iz sanj (1917).

uresničuje kot formalno-eksperimentalni tip besedila, ki ima poudarjeno

antimimetično naravo (Kosovel, Grum, Podbevšek, Kocbek). Tu lahko

govorimo o dezintegraciji konvencij znotraj samega žanra, kar učinkuje z

drugačnimi estetskimi sredstvi na bralca in na njegovo recepcijo teksta

(Stojanović-Pantović 2006: 313).

5 KRATKOPROZNA USTVARJALNOST MARIJE KMET

5.1 MESTO MARIJE KMET V SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVI NI

Mariji Kmet se je v slovenski literarni zgodovini večkrat zgodila krivica. V

pomembnejših literarnih zgodovinah največkrat sploh ni omenjena, če pa je,

imajo sodbe o njenem delu večkrat negativni predznak, za kar pa ni znanstvenih

dokazov, pač pa so napisane na podlagi osebnih mišljenj. Oboje je razvrednotilo

avtoričin trud, kar zagotovo ni dobro vplivalo na njeno nadaljnje ustvarjanje.

Objektivnemu presojanju ustvarjanja Kmetove se je zelo približal France Koblar

v Slovenskem biografskem leksikonu. Zaradi omejenost prostora svojih sodb ni

mogel utemeljiti, a hkrati tudi ni izrekel ničesar, s čimer bi njeno delo

razvrednotil:

»Kmetova je najboljša slovenska pisateljica novejše dobe. V prvih, večinoma

refleksivno uglašenih črticah, ki dihajo življenjski pesimizem, se kažejo zunanji

vplivi Iv. Cankarja. Oblikovno je nanjo vplival tudi Meško. V poznejših spisih

se skuša osamosvojiti, in v svojih obširnejših delih (Helena, V metežu) s

psihološko realistiko odkriva sodobno žensko življenje in mu išče izhoda v

idealistični smeri, v veri in žrtvovanju. Nihanja med subjektivizmom in

realizmom kažejo številni motivi, zajeti iz lastnega življenja in preneseni v tuje

zgodbe. […] Njeni spisi, posebno krajši, se odlikujejo po nežnosti v izrazju in

lepi odkritosrčnosti (Koblar 1928: 469).

Literarna zgodovina se z njenim umetniškim ustvarjanjem ni veliko ukvarjala. V

Zgodovini slovenskega slovstva V, ki jo je leta 1964 izdal Joža Mahnič, je

omenjena zgolj enkrat. V njej je zapisano samo, da je, podobno kot Ksaver

Meško, tudi sama obdelala legende o svetem Frančišku.

Literarni zgodovinar Lino Legiša pa v svoji Zgodovini slovenskega slovstva ni

našel pozitivnih besed za literarno ustvarjanje Kmetove:

»Dobršen del njenega tedanjega pisanja je poganjal iz čustvene prizadetosti, iz

potrebe po izlivu v črtici ali aforizmu. Dekliško hrepenenje, nemir, strah pred

življenjem in spoznanja, porojena v samoti, so si tu iskala duška v raztrgani,

včasih ekspresionistično prenapeti liričnosti. Čustva ni znala krotiti tudi v

neosebni zgodbi. Zraven takšnega izživljanja se je poskušala še v objektivni

pripovedi, posneti po resničnosti. Ta je kdaj preprosta, pa živa, še rajši pa

obstane pri skoraj reportažnem kopičenju snovi, ker je ne zmore obdelati«

(Legiša 1969: 55).

V Zadravčevi Slovenski književnosti II, ki je izšla leta 1999, Marija Kmet sploh

ni omenjena.

Med njenimi sodobniki sta najbolj nepristransko oceno o njej podala Marja

Boršnik in France Koblar. Boršnikova je v svoji knjigi Študije in fragmenti

zapisala:

»Marija Kmet je občutljiva in tenkočutna lirična natura, ki jo grenka mladost in

težko čtivo (Cankar) mečeta v obupni pesimizem. […] Po Zofkinem molku je

veljala Kmetova za našo najpomembnejšo pisateljico, ki je bila dokaj časa

edina ženska pripovednica v osrednjem časopisju in ji tudi moška kritika z ene

strani ni odrekla nadarjenosti, čeprav jo je z druge tako rekoč strla« (Boršnik

1962: 265).

V širšo znanstveno raziskavo je bila Marija Kmet prvič vključena šele po letu

2000, ko jo je pod drobnogled postavila Katja Mihurko Poniž in potem svoje

ugotovitve predstavila na mednarodnem simpoziju Slovenska kratka

pripovedna proza (2004). Povzetki teh predavanj so v knjižni obliki izšli šele

leta 2006. Pred tem pa širših znanstvenih raziskav o njenem literarnem delu

skorajda ni.

V devetdesetih letih preteklega stoletja sta sicer nastali dve študiji, ki se

posvečata njenemu delu. Prvo je ob stoletnici rojstva napisala Franca Buttolo,

govori pa o romanu V metežu (1925) in obsega štiri strani. Drugo pa je v drugi

polovici devetdesetih objavila dr. Katja Sturm Schnabl. V tej študiji je na

kratko predstavljena avtoričina življenjska zgodba in na kratko je predstavljenih

nekaj besedil. Njeno delo so vrednotili še drugi: Marja Boršnik, Franc

Zadravec, Gregor Kocijan in drugi (Mihurko-Poniž 2006: 74).

5.2 LITERARNO USTVARJANJE MARIJE KMET

Marija Kmet je začela pisati že v uršulinski šoli.5 Njeno prvo delo, ki se pojavi

v slovenski periodiki, je izšlo leta 1909 v mladinskem časopisu Zvonček in sicer

povestica Dobri otroci. Za odrasle pa je leta 1911 v Domačem prijatelju izdala

prvo črtico z naslovom Brez sonca. Veliko njenih del, predvsem kratkoproznih,

je raztresenih po številnih literarnih časopisih,6 v Slovenskem narodu,

Ljubljanskem zvonu, Ženskem svetu in v Mladiki. Izdala je dve zbirki kratke

proze, in sicer prvo leta 1920 z naslovom Bilke, drugo pa 1926 z naslovom

Večerna pisma. Kot samostojno delo je izšla tudi njena novela Helena (1921),

v kateri je skušala pokazati svoje umevanje ženske duševnosti, kakršna se kaže

na razpotjih različnih doživetij in nasprotij. Njen prvi roman Golobovi je izšel

leta 1916, napisan je bil v letih prve svetovne vojne in je prežet z osebno

izpovednostjo. Še večjo poglobljenost v notranji svet ženske pa razodeva njen

drugi roman, ki je izšel leta 1925 in ima naslov V metežu. Napisala je tudi

krajšo dramo z naslovom Mati (1917).

5 Kmetova je v svoji avtobiografiji Moja pota zapisala: »Bilo je pred veliko nočjo, ko sem šla kot učenka drugega razreda vnanje uršulinske meščanske šole polna novih načrtov in misli iz šole domov … »svoj list ustanovim!«… To je bilo težko. Za »Lilijo« smo se odločile. Jaz sem postala urednica »Svitoslava«, in tiskarna in tiskar. V nekaj dneh smo zložile povesti in pesmi, zrisale vinjete, zbrale denar za papir, hektografično maso in tinto. Lastoročno sem napisala debelo številko, jo izdala v treh izvodih. En izvod smo poklonile učiteljicam- uršulinkam. Štiri številke je doživela »Lilija«. Potem je radi »tehničnih« ovir usahnila … Še danes jo hranim« (Kmet 1933, 33). 6 Natančen pregled del, ki so izšle v revijalnem tisku bo razviden iz bibliografije, ki jo bom dodala kot prilogo svojemu diplomskemu delu.

Napisala je biografijo Sveti Frančišek Asiški. Pisala pa je tudi za mladino, leta

1933 je izšla knjiga Lovilci na mikrobe, in mnogo kasneje, šele leta 1972, je

izšla knjiga Bureži – brbrači.

Kmetova je napisala tudi svojo literarno avtobiografijo, v kateri na preprost in

odkritosrčen način opisuje svoje dotedanje življenje. Delo ima naslov Moja

pota in je izšlo leta 1933.

5.2.1 ZBIRKI KRATKE PROZE

Zbirka Bilke (1920)

Že sam naslov zbirke nam pove, da gre za nekaj nežnega, čistega, krhkega.

Zbirka vsebuje 12 črtic in novel. In sicer: lirsko črtico Bilke in lirsko pisemsko

črtico Pismo, štiri daljše epske črtice: Božja pot, Ljubezen, Obisk in Lina in štiri

kratke skice: Interieur, Srečanje, Spomladi in Pogovor. Kmetova je v zbirko

vključila še dve noveli, ki imata naslov Tone Skočir in Konec učitelja Možeta.

Vladimir Levstik je v Ljubljanskem zvonu zapisal pozitivno kritiko te zbirke, v

kateri je med drugim dejal: »Ako primerjamo »Bilke« z raznimi znanimi

ženskimi konfiteorji domačih in tujih literatur, nas iznenadi nadvse simpatično

baš njih svežina, skoraj bi rekel japonska devištvenost; to je v žanru, kjer

prevladuje malodane obvezna megerska razgaljenost, gotovo nemajhna

pohvala. Nekatera mesta so pravcati biseri, ki bi se smelo lehko pokazati zraven

Altenbrgovih minijatur, ako bi ne bili tako svoji, tako čisto izven vsake šole in

vpliva« (Levstik 1920: 566).

Zbirka Večerna pisma 1926

V tej zbirki je Kmetova na prvo mesto postavila duševno trpečo pesem v prozi,

ki ima naslov Preludij. Nato je nanizala glavnino svoje zbirke – devet lirskih

črtic z naslovi: Iz noči, Večerna I., Arabeska, Meditacija I., Večerna II.,

Meditacija II., Zima, Bosna in Pismo. Na koncu svoje zbirke pa je še dodala

štiri epske črtice : Intermezzo, Zamah, Ema in Elegija.

Eno izmed prvih literarnih ocen te zbirke, ki je nikakor ne moremo označiti kot

spodbudno, je podal Pavel Karlin leta 1927 v Ljubljanskem zvonu za leto poprej

izdana Večerna pisma:

»Knjižica obsega petnajst dokaj izpiljenih in po večini v neki mestoma po sili

sestavljeni ritmični prozi pisanih slovstvenih drobnarij. Povprečni vzrok njih

nastanku in njih glavno gibalo je težka življenjska utrujenost, nerazumevanje in

v svoje tesne bolesti zamišljene ženske. Pisateljici se vlivajo izpod peresa

sanjavo mrke tožbe in žalostne meditacije, o katerih resnični bralec skoraj ne

more podvomiti, vendar pa mu kmalu postane jasno, da jim avtorica ni segla v

umetniško bistvo, temveč jim je našla samo besedno obliko in to čisto naravno,

ohlapno in preveč našopirjeno« (Karlin 1927: 757).

Tudi ocena Ivana Preglja ni ravno obetavna:

»Nisem prijatelj žensk, ko pišejo, ne naših, ne tujih. Celo tistih ne, ki moško

pišejo. Zato ne vem, če sem ženskim knjigam pravičen. Novo knjigo Marije

Kmetove hočem le nekako kodificirati: da ni poljudna, da ni po sentimentu

individualna, da niha v slogu preko literatstva v lastni lirizem in da ni ubrana in

uglašena nastrojno kot zbirka. Ob mrtvih Funtkovih Lučeh, ob refleksivnem

besedju stare »Slovenke« in novih ženskih listov, medlo s pozo povedano

albumstvo, ne čista lirika ne jedra epika ne sočna aforistika. Pa kakor sem rekel.

Ne delal bi rad krivice. Nisem prijatelj »ženskih pisateljev« (Pregelj 1927: 160).

5.3 NOVELE MARIJE KMET

Marija Kmet je napisala kar nekaj novel. Leta 1913 je izšla prva pod naslovom

Hana, dve sta izšli v zbirki Bilke in imata naslov Torče Skočir in Konec učitelja

Možeta. Istega leta je v Ljubljanskem zvonu izšla tudi novela Brez tal, ki je

naslednje leto izšla tudi kot samostojno delo pod naslovom Helena. Zadnja pa je

izšla leta 1931 v časopisu Odmevi in ima naslov Pot navkreber.

Novele so pisane v realističnem stilu in v njih so močno prisotni avtobiografski

elementi, kar je avtorica tudi sama zapisala v svoji literarni avtobiografiji Moja

pota.

5.4 ČRTICE MARIJE KMET

Večino črtic Kmetove preveva impresionističen slog. Te črtice načeloma

izvirajo iz posebnega bivanjskega občutja; gre za trenutek, beganje, naglico ali

negotovost. Avtorica izraža svoja hrepenenja, strah pred življenjem in

spoznanja, prebujena v samoti, občutja osamljenosti in razočaranosti. Takšne

črtice so: Intermezzo, Zamah, Božja pot, Hrepenenja, Zima, Spomladi, Interieur

idr. V kar nekaj črticah prevladujejo ekspresionistične prvine. V teh črticah se

posameznik v družbi počuti osamljenega, išče svoje bistvo in išče nekoga, ki bi

mu bil podoben. Avtorica večkrat kliče po koncu sveta, po rojstvu nove idealne

prihodnosti in po rojstvu novega boljšega človeka. Zavrača materialistično

razlago sveta, objektivno predmetnost, vtise, razpoloženja, le-te pa nadomešča s

svojo resnico. Najbolj tipične črtice, pisane v ekspresionističnem slogu,

Kmetove so: Človek, Iz gneče, Simfonija, Rdeče lise, seveda pa so posamezni

ekspresionistični elementi prisotni tudi v drugih črticah, vendar niso

prevladujoči.

Čeprav v ekspresionističnih črticah ne zasledimo posebne inovativnosti niti v

estetskem niti v vsebinskem pogledu in v pisateljičinem opusu ne predstavljajo

vrhuncev ustvarjanja, so za literarno zgodovino vendarle pomembne, saj pričajo

o tem, da niso bili samo pisatelji razgledani po sodobni ekspresionistični

literaturi. V tem smislu se razkriva eden izmed redkih poskusov tedanjih

slovenskih pisateljic, da bi se približale sodobnim in aktualnim tokovom

(Mihurko-Poniž 2006: 79).

Nekatere črtice so pisane na tradicionalen način (Liza, Bosna, Kdo je kriv,

Tešera), druge so izrazito lirične (Luči, Bolest pomladi, Intermezzo ), na meji s

pesmijo v prozi.

5. 5 PESMI V PROZI MARIJE KMET

Njene pesmi v prozi so izrazito lirične, segajo v dno duše in dajejo človeku

doživljanje pisateljičinega občutja. Začutimo lahko tiho snovanje in koprnenje

ženske duše, njeno občutljivost in ranljivost, ki jo je nosila v sebi. Najbolj

tipične med njimi so: Preludij, Večerna, Meditacija, Mati, Memento!, Čakanje,

Arabeska idr.

Kocijan je o njenih pesmih v prozi zapisal: »Namesto epičnosti prevladuje

liri čnost, vendar ne gre za cankarjanski inovativni model kratke pripovedi,

marveč za tipične »pesmi v prozi«, ki se približujejo lirskemu pesništvu.

Postavlja se vprašanje, ali sploh spadajo med kratko prozo. V bistvu gre za

prozaizacijo pesniškega besedila, medtem ko gre pri Cankarju za lirizacijo

proze« (Kocijan 1995: 183).

6 TEMATSKO-MOTIVNA ANALIZA KRATKE PROZE MARIJE KMET

6. 1 TEMA ŽENSKE, MATERE, UČITELJICE, UMETNICE

6.1.1 TEMA ŽENSKE

V zgodovini je bila izobrazba žensk tesno povezana z njihovim položajem v

družini. V skladu s krščansko miselnostjo je bila ženska vzgojena za poklic

matere, žene, za družino, dom in moža.

Ženske so se temu standardiziranemu tipu uprle zelo pozno in šele s šolsko

uredbo leta 1774 so dobila tudi preprosta dekleta priložnost izobraziti se v

pisanju, branju, računanju na ljudskih šolah, in sicer v trivilakah ter glavnih

šolah. Potem jim je bila skozi vse obdobje 19. stoletja, kljub napredku na

področju šolstva, zaprta pot v srednje šole, da o fakultetah sploh ne govorimo.

Premiki na tem področju so se ponovno zgodili šele sredi 19. stoletja, ko se je

država odločila poskrbeti za boljšo izobrazbo pedagoškega kadra. V

sedemdesetih letih 19. stoletja so bila ustanovljena ženska učiteljišča, to so bile

prve srednje šole za dekleta. Proti koncu stoletja pa so se, sicer le redke

predstavnice ženskega spola, lahko po opravljeni maturi vpisale tudi na

fakultete, vendar sprva le na filozofske in medicinske (Serše 1998: 49-50).

Tako je tudi pri Kmetovi ena izmed osrednjih tem njenega kratkoproznega

ustvarjanja položaj ženske v takratni družbi. Kmetova je o tem, kakšna mora

biti, gledano po stereotipih, vzorna žena, pisala v črtici Ženski svet:

»Potrpežljivost je prva teh lastnosti, potrpežljivost brez mejá. In

samozatajevanje, da utone vse telo v dobri stvari, ki je potrebna dómu. Da je

prvo dom, potem šele telo, obleka, razvedrila za žensko dóma – za mater in

gospodinjo. In ponižnost, preprostost. In čistost, čistost duše, duhá in telesa. In

vera« (Kmet 1923: 154).

Kmetova je pisala o intelektualkah, vendar jih je bila največkrat prisiljena

postaviti v vlogo učiteljice, ker, kot smo že ugotovili, je bil na začetku

dvajsetega stoletja učiteljski poklic skoraj edini, s katerim so si izobraženke

služile denar. V črticah je vidno, da je avtorica zelo dobro poznala tegobe in

težave takšnih žensk, saj je bila tudi sama ena izmed njih.

Da mora biti ženska trdna in da ji v življenju nič ni podarjeno, opisuje Kmetova

v črtici Senca. Glavni lik Marija obišče gledališko predstavo, ki v njej zbudi

močna čustva. Spomni se svoje velike ljubezni, Albina, ki je prerano umrl,

vendar ji je zapustil jasno sporočilo:

»Marija – slišiš – za ovinek pojdem – in – ne – ne ljubi me! – Ti si dan, v rožah

si. Ljubi – ljubi življenje! Jaz nisem več življenje, niti njegova senca. Življenje

je dan, življenje je rožnata, solnčna plan. Jaz – jaz sem – svinče – na noč …«

(Kmet 1912: 183).

V delih Marije Kmet se pojavljajo tudi črtice, ki prikazujejo podrejenost in

zlorabo žensk, kar je bil pogost problem tedanje družbe, pa tudi družbe

današnjega časa. Ženske se velikokrat ne upajo zoperstaviti moškemu, ampak

sprejemajo podrejeno vlogo brez ugovorov. V črtici Pot navkreber je hči

zaznamovana z materino podobo in odigra enako vlogo tudi v svojem zakonu.

»Materi se je zasmilila, ker je zaslutila v njej sebe, ki pa je bila taka, da je

sploh ni bilo. Vse življenje je povešala oči v delo in je bila sključena nad delom.

In ni poznala drugega razvedrila, kakor onega v cerkvi« (Kmet 1931: 21).

Z molkom se brani tudi naslovna oseba črtice Ema. V tem primeru gre za

storjeno nasilje nad mladoletnim otrokom, ki ga je pri dvanajstih zlorabil

starejši moški in ji dal, da bi si opral vest, petnajst kron. Ko Emina mačeha

najde denar, hoče izvedeti, kje ga je dobila, a deklica trdovratno molči. Občutek

sramu, ki narašča v njej, ji preprečuje, da bi se zaupala celo učiteljici, ki zasluti

od kod bi lahko dekle imelo denar. Ema pobegne od doma, zato jo zaprejo v

poboljševalnico. V tem času je ne obišče nihče od domačih, le učiteljica jo

pride enkrat pogledat. Po dveh letih, ko je stara štirinajst let, lahko zapusti

poboljševalnico. Domov si ne želi, zato tava po mestu, kjer jo ogovori mlad

gospod, če bi hotela z njim (Mihurko-Poniž 2006: 79):

»Ema ne vé, kako bi. Pa se nasmehne še bolj in prikima. V hipu pride v spomin

kakor blisk: »Petnajst kron…«, a že jo prime gospod za roko. Ema gre z

gospodom« (Kmet 1926: 40).

S koncem zgodbe Kmetova namiguje na takrat zelo tabuizirano temo –

prostitucije. V to so bila, zaradi težkih družbenih razmer v katerih so se znašla,

večkrat prisiljena dekleta iz revnejših družin. In prostitucija jim je ostala

najdonosnejši posel, s katerim so se lahko preživljale.

6.1.2 TEMA MATERE

S temo ženske je tesno povezano materinstvo. Kljub temu da Kmetova nikoli ni

imela otrok, je veliko razmišljala o vlogi ženske v materinski vlogi in se je

vanjo tudi zelo dobro vživljala. Razumela jih je, kot da bi bilo to del njenih

težav in tegob.

Ni pisala o vélikih materah, kot sta to počela Cankar in Prežih, pač pa jih

opisovala kot dobrosrčne, ljubeče osebe, ki so brezpogojno predane svojim

otrokom. Nesebična materinska ljubezen in večna skrb za otroka in njeno

žrtvovanje so opisani v črtici Mati:

»Rože cveto, prepevajo ptički, odmevajo v dalji pomladni glasovi …

Po svetu otročički rodijo se, rastejo; a matere skrbijo in križe nesó« (Kmet

1926: 97).

Materinsko ljubezen je Kmetova primerjala celo s križevim potom:

»Ki si za nas s trnjem kronan bil …, s trnjem bodečim; poznam ga, o Kriste! In

ki si za nas težki križ nesel, težki, težki križ …, in si bil Križan, Gospod, o

križan, da vidim, da vem, kako je v križu! Zahvaljen bodi; s Teboj sem hodila,

za Te, zase, za vse moje!« (Kmet 1926: 97).

V pesmi v prozi z naslovom Dekla gospodova je v ospredju verski motiv

matere Marije, ki je spremljala svojega sina Jezusa in mu stala ob strani vse do

njegove krute smrti. Predstavljena je kot mati iz resničnega sveta, ki se ji para

srce ob sinovem trpljenju:

»Kako so rezali meči bolečin njeno srce!

Kako so hotele roke, da bi snele s križa svojega Sina; kako so hotele roke, da bi

mu otrle krvavi pot s čela; kako so hotele roke, da bi mu dale hladne pijače;

kako so hotele roke, da bi ga pritisnile na prsi in ga položole v mehko naročje.

Zaman« (Kmet 1923: 267).

Materino trpljenje ob sinovi nesreči je prikazano v črtici Zamah. Svojega sina

Toneta, ki se po dveh letih vrača domov, bi rada mati obvarovala pred kruto

resnico, da je njegova zaročenka pred nekaj dnevi preminula.

Toda, ko nastane vrzel v pripovedovanju, se zazre Tone v mizo, a potem

odločno vstane in pravi:

»Zdaj grem; moram.«

Mati se prestraši; tudi ona vstane in ga pogleda.

»Kam?«

»K Mileni.«

»Tone – nikari – moj Bog!«

In prime ga za ramo in se ga oklene.

»Moram. In ne vem, kaj je vse to? Nekaj mi skrivate! Mati!« (Kmet 1920: 738).

O tem, kako mater prizadene izguba sina, nam Kmetova pripoveduje v črtici

Elegija. Zgodbo pripoveduje mlado dekle, govori o svoji lepi domačiji in o

materi, ki je bila strašno delavna. Ko je njen brat umrl nekje v tujini, takrat se je

materino življenje popolnoma spremenilo. Obraz je postal žalosten, oči so

upadle in gledale v prazno, minila je volja do dela, ves čas je bila utrujena.

Sanjala je, da jo sin vabi k sebi in na koncu je od žalosti umrla.

Vendar pri Kmetovi ne srečamo le podob materinske sreče in trpljenja, ampak

tudi globoke dileme, v katere lahko materinstvo spravi žensko. Na to temo sta

nastali dve črtici Iz noči in Povest povesti. Prvi konflikt povzroči nezakonsko

materinstvo. Mlada mati razmišlja o tem, da bi otrokovo življenje končala

sama, saj ve, da bo njegovo življenje težko:

»Pehale ga bodo trde pesti, prebadali ga bodo ostri pogledi, kamenja mu bodo

nasuli ljudje na pot, kamenja in trnja bodečega. O saj vem – tudi ti veš gospod«

(Kmet 1926: 6). Kljub temu da se zaveda, kaj otroku prinaša življenje, pa

krutega dejanja ne zmore, saj jo premaga ljubezen do otroka:

»Ni bela, črna je pot. O Gospod, pomagaj! Reke valovi se v mesečini kódrajo,

temne struge hudobno iztegajo roké, o le malo, malo še dete moje joj! – in v

sencah pritiska, drhtijo mi róke, drhtijo nóge, reka lovi me … A v srcu, kaj v

srcu? Da ne, da ne smem? Gospod, saj veš! Kako bom, kako bo on, otrok moj

predragi? Živeti – hudó je …O – in umreti – ne morem … […]Dete, vrniva se,

ne pojdeva v smrt, še daleč je smrt!« (Kmet 1926: 7).

V črtici Povest povesti je v ospredju trpljenje matere, ki je rodila hromega

otroka. Njeno trpljenje doseže vrhunec ob otrokovem spoznanju, da ne more

steči za metuljem. Strta mati, ki se čuti krivo, da je rodila hromega otroka, mu

ponoči med spanjem zlije v usta strup, in otrok umre. Toda z otrokovo smrtjo

za vedno umre tudi materino veselje do življenja (Mihurko-Poniž 2006: 79).

»Nikdar ni človek videl, da bi se smejala ali bila živahna in vesela. Še kot otrok

sem imela veliko spoštovanje do te gospe, in kadar sem jo videla, ko smo vsi

zatopljeni v igro na travniku strmeli v ta bledi obraz, smo se razkropili na vse

strani, ali pa odprli usta in zijali vanjo polni strahu« (Kmet 1913: 1).

Podoben motiv srečamo tudi v edinem dramskem delu Kmetove, to je

dvodejanka Mati, vendar osrednja oseba otroka ne ubije, ker tega ni sposobna,

prisiljena se je sprijazniti s tem, da je slep.

Kmetova se skuša vživeti tudi v vlogo matere, ki je svoje poslanstvo matere

dobro opravila, vendar je sin odrasel in je ne potrebuje več. S kakšnimi občutji

se srečuje takšna mati, nam je opisala v črtici, ki nosi naslov Večerna.

»Saj prideš, saj vem, kakor sinoči, tako nocoj, sinko moj. In oči tvoje z očitkom

se v moje zazró, in meni je težkó, in meni je hudó, sinko moj!

»Zakaj bediš?«

»Tako, saj veš, skrbim in spati ne morem…«

»Ah, te skrbi …« In ležeš v sanje z njo.

Saj mene ni več, saj mene ne bó, sinko moj!

Razumeti ne morem, da umreti moram, da moram, ko še živim, sinko moj!«

(Kmet 1920: 47).

Hrepenenje po materinski sreči, ki ga izražata deklica v črtici Ema in naslovna

oseba novele Helena, ostane za osebe v črticah Kmetove neizpolnjeno, saj je

resničnost drugačna. Materinstvo ne izpolni pričakovanja, a vpliva na potek

njihovih življenj in povzroči celo smrt v romanu V metežu, kjer osrednja oseba

umre za posledicami poroda (Mihurko-Poniž 2006: 81).

6.1.3 TEMA UČITELJICE

Zavedati se moramo, da je bila izobrazba žensk dolgo časa povezana z njeno

družbeno vlogo in položajem v družini. Učiteljski poklic so si dekleta lahko

pridobila šele v prvih desetletjih 20. stoletja, saj se je povečalo število šol, ki pa

so zahtevale primeren kader. Ustanovili so dveletna učiteljišča, ki jih je bilo

možno zaključit z zrelostnim izpitom (Serše 2000: 189). Pred tem časom so bile

učiteljice v glavnem uršulinke in žene nadučiteljev, ki pa niso imele ustrezne

izobrazbe.

Z ustanavljanjem ženskih učiteljišč so dekleta dobila izobraževalni zavod, ki

jim je omogočal izobrazbo izven obrtnega področja. Učiteljišča so bila edine

javne šole, ki so dekletom poleg zaposlitve nudile tudi višjo izobrazbo.

Meščanska dekleta so se odločala za učiteljski poklic, ki jim je prinesel

zaslužek in neodvisnost. To so bile prve intelektuake, ki so vstopale v javno

življenje. Večina moških tedanjega časa se je upirala, da bi ženskam priznala

pravico do enake izobrazbe, zlasti pa, da bi jih priznala kot enakovredno

kolegico (Serše 1998: 50). Ženske so, v primerjavi z moškimi, na vseh

področjih za enako delo prejemale precej manjša plačila. Učiteljice so morale

živeti v calibatu, sicer so izgubile službo … Razlike med moškimi in ženskami

na delavnih mestih so se skozi zgodovino počasi zmanjševale in lahko trdimo,

da še niti do danes niso popolnoma odpravljene na vseh področjih (Serše 1998:

52). Z likom učiteljice je Kmetova želela prikazati samostojno žensko –

intelektualko. Pojavlja se v številnih delih (Brez solnca, Hana, Smola, O

počitnicah na Dolenjskem, Karikature, Helena, V metežu) (Mihurko-Poniž

2006: 83).

Leta 1910 je Kmetova končala učiteljišče in se odpravila v Trst, kjer se je

zaposlila kot učiteljica na Ciril-Metodovi šoli pri sv. Jakobu. V Trstu se sprva ni

dobro počutila, vendar je kasneje mesto vzljubila. Leta 1912 se je vrnila nazaj v

Ljubljano, ker so v Trstu začasno zaprli šolo. Kljub težkim razmeram se je

odločila, da opravi izpit za meščanske šole, kar ji je delno tudi uspelo, saj je

smela poučevati v slovenskih, ne pa tudi nemških šolah. V Trst se je ob

ponovnem odprtju šole za nekaj časa vrnila, dokončno pa ga je zapustila leta

1919. Novo srečo je našla kot vzgojiteljica otrok pri Strojnikovih, kjer je živela

do smrti (Šelih 2007: 244–245 ).

Marsikatera izmed črtic z učiteljsko tematiko vsebuje avtobiografske elemente,

saj je Marija Kmet mnoge težave, ki jih je opisovala, tudi sama doživela.

Težave in dileme, s katerimi se srečujejo mlade učiteljice, ki so ponavadi sprva

nameščene v zelo odročne kraje, Kmetova opisuje v črticah Spomlad in Lina:

»Premalo sem še stroj, da bi bila za šolo. Tam je treba po mojem videti samo

cilj pred seboj, a zunaj cilja naj me nič ne briga. Toda mene ravno vse drugo

vleče kakor to« (Kmet 1914: 466).

Njenim lastnim pogledom, kakor jih je razkrila v literarni avtobiografiji Moja

pota, so zelo blizu misli učiteljice iz črtice Jeseni. Osrednjo pripoved

pripoveduje učiteljica, spominja se svoje prve službe, ki ji je že na začetku dala

vedeti, kakšna trnjeva pot jo čaka. Nato svojo pripoved razširi in začne govoriti

na splošno o učiteljskem poklicu.

»Ko pride iz šole, bi šele pričela živeti – pa mora že delati in skrbeti. Vse

premlade so moči, ki se ubijajo, vsa premlada duša, ki se zakrkne sama vase.

Nekatere otopé in zaidejo v brezbrižnost. In poznam učiteljice, ki hranijo denar

le za svoj pogreb, da bo lep in bo spomenik na grobu. Ne verjamete? Da – tudi

take poznam. In druge – in te so še najmočnejše, se vdajo prvemu objemu in

poljubu in imajo otroka. Te potem vsaj vedo, zakaj živijo.

Kajpa, gorje oni, ki stori kaj takega! Pogledi in besede – in spodena je iz

službe. Nikdar ji ni odpuščen greh, ampak le zdravje. Zakaj vidite, ženska je

kakor zemlja: če ne rodi – je brez pomena« (Kmet 1916: 1).

Vsak učitelj se najverjetneje skozi celo življenje sprašuje, ali opravlja svoj

poklic dovolj dobro in ali res izpolnjuje svoje poslanstvo. Učitelja, ki ima tik

pred smrtjo občutek, da ni izpolnil svojega poslanstva, je Kmetova opisala v

noveli Konec učitelja Možeta.

»Kot mlad učitelj s Temenice je hotel delati za ljudstvo, rešiti ga, dvigniti, da

bodo šli vsi s krepkimi koraki in žilavo voljo na pot med svet, da bodo to ljudje,

kakršnih ni več na svetu. Tako je bil sklepal in sanjal o zlatih gradovih, o

velikem delu in visokem cilju. Pa je bilo prav vse navadno, vse prav vsakdanje

življenje vaškega učitelja. Nenadoma je bil zapustil onega mladega fanta in

krenil na kolovozno pot, ki je čakala tudi njega. Izpočetka ga je bilo sram; toda,

kaj …« (Kmet 1920: 83).

6.1.4 TEMA UMETNCE / UMETNIKA

S temo umetnika se je avtorica v večji meri ukvarjala na začetku svoje

umetniške poti. O svojih občutkih, strahovih in doživljanjih ni nikoli pisala

neposredno, pač pa jih je vedno polagala v usta svojim junakom.

Za umetnike v času avtoričinega življenja je veljalo, da so bili nerazumljeni

posamezniki, posebneži. Družba jih ni podpirala, zato so se pogosto znašli na

robu eksistenčne lestvice, živeli so po zakotnih podstrešnih sobicah, stradali, se

opijanjali in sanjali o svojih velikih uspehih, ki jih ponavadi niso dosegli.

Podobo nerazumljenega umetnika je Kmetova skušala prikazati v črtici

Intermezzo (1911), v kateri se slikar na smrtni postelji spominja, kako zelo si je

v mladosti želel ljudi razsvetljevati in jih s pomočjo slik pokazati lepote

življenja in narave. Vendar ga ti ljudje niso razumeli, zaradi tega so ga s svojo

neusmiljeno kritiko potisnili na rob družbe.

O revščini in trpljenju umetnika pripoveduje črtica Zaradi kruha (1914), v

kateri nekdaj svetovno znani kipar izgubi svoj navdih, pade na čisto socialno

dno in postane blazen. Podobna tematika je prisotna tudi v črtici Intermezzo

(1919).

Kmetova je pisala tudi o svojih izkušnjah, ki jih je doživela. Pri poučevanju je

napela vse moči, da bi ljudi razsvetlila, izobrazila, jim postavila luč lepote.

Vendar je ljudje nikoli niso razumeli. Podobno se ji je dogajalo tudi na

področju umetniškega ustvarjanja, kjer je doživela veliko neupravičene

negativne kritike in premalo vzpodbud. O vsem tem ni pisala naravnost, ampak

je ta svoja občutja podala v svojih delih, tudi v črtici Luč lepote. Glavni junak

v tej črtici je na sredi svoje življenjske poti spregledal, kako lepo in polno je

življenje. V svojem zanosu in želji po delu je želel tudi drugim ljudem pokazati

teh lepot. Dvignil se je na hrib k neokrnjeni naravi in želel postaviti stolp, ki bo

ljudem kazal lepote narave in življenja. Z veliko volje je uspel premagati

številne ovire in postaviti je stolp, iz katerega je sijala luč lepote, vendar le-ta

ljudi ni spremenila, kljub njegovemu trudu niso spregledali.

V črtici S poti so trije mladi prijatelji na pokopališču obiskali grob svoje mrtve

prijateljice Elize, ki je bila umetnica (pesnica, pisateljica). Skozi njihov

pogovor spoznavamo Elizino zgodbo. Ljudem je govorila lepe besede, a ti je

največkrat niso razumeli. Govorili so, da je še mlada in naivna. Skozi Elizin

strah pred neuspehom se zrcali tudi pisateljičin strah pred pisanjem; saj ima

občutek, da je prešibka in da včasih niti sama ne verjame v to, kar piše. Boji se

konkurence, počuti se preveč izpostavljeno in prešibko, ker je ženska. Strah jo

je, da je ljudje ne bi razumeli in bi jo zaradi tega zasramovali.

»Le to jo je motilo,« je dejal Matija, » da je ni razumel nihče, ko jim je pravila

lepe besede.« »Smejejo se mi,« mi je pravila nekoč vsa potrta, smejejo se mi, pa

mi pravijo, da lepo govorim, a da je to prazna slama. Pravijo mi: »Preidealni

ste gospodična. – No, da, mladi ste. Pa kaj bi z lepoto – ha, ha, in s tistimi

mislimi! Vas bo že še poučilo življenje; smejali se boste potem.« »Taki so

Matja,« mi je tožila, - »in vendar se nočem smejati potem!« (Kmet 1911: 251).

Prepletanje teme umetnika in družbenokritične teme najdemo v črtici Žeblji,7

kjer je nanizanih šest podob, s katerimi je satirično prikazano, kako malo ljudje

cenijo umetnike in kako govorijo drugače, kakor mislijo. V eni od podob je

zapisano:

»Glejte tam tisto sliko. Skoro smešno - « opozoril je gospod uradnik, gospoda

tudi uradnika.

»Ah – neznosno. Same pike in črke – pa take kričeče barve - «.

»Kaj, ne. In naslov?«

»Št. 99?«

»Da.«

»Poletje.«

»?!?«

»Da.«

»Klanjam se!« prijadra gospod z dolgimi lasmi.«

»Klanjam se. Vaše delo to kaj! Krasno je – res izvrstno.«

»Potrudil sem se.«

»Vidi se. Izborno.«

Gospodje si v resnicoljubnosti segajo v roke«(Kmet 1911: 289).

6.2 DRUŽBENOKRITIČNA TEMA

Kot že od nekdaj, se je tudi v začetku 20. stoletja družba delila na bogate in

revne. Medtem ko so bogati živeli v izobilju vsega, so revni živeli v nenehnem

pomanjkanju. V črticah Ščetine in Na zdravje Kmetova ironizira puhlo

govoričenje in brezčutnost ljudi, ki imajo vsega preveč, do tistih, ki nimajo

ničesar (Mihurko-Poniž 2006: 77).

7 Črtica je v časopisu Straža izšla pod naslovom Momenti.

»Slavna gospoda! – Res, v našem kraju je dosti revežev. In prosim vas, slavna

gospoda, dajte, dajte vsaj nekaj za nje, da jim pripravimo najpotrebnejše za

zimo.« […]

Dame so odhajale in se zavijale v dragocene in razkošne plašče.

Nekaj premrlih otrok je zadelo ob njé in jih prosilo:

»Krajcar, prosim krajcar – za kruh …«

»Svojat! « Se je obregnila dama« (Kmet 1912: 1).

Na nepravilnosti v družbi skuša Kmetova opozoriti tudi v črtici Kaj je prav in

kaj ni prav?, pri kateri zgodbo razvija s pomočjo pogovora med dvema

človekoma. Prvi skozi celotno zgodbo postavlja v ospredje primere, ki se mu

zdijo družbeno sporni, drugi pa te primere skuša opravičiti s posledicami, ki

sicer niso idealne, vendar kljub temu za družbeno stanje ugodnejše in iz

nasprotnega zornega kota sprejemljivejše. In zaključita:

»Ah, potem ni prav, da smo na svet!«

»Vidiš – si spet na stari poti. Prav je, da smo na svetu – popolnoma prav, ker

tak je zakon narave – in vse zakone moraš spoštovati.«

»No. Zdaj sem pa v kraju. Torej bi bila vsaka reč prav?«

»Ne, tudi lahko ni vse prav.«

»Ti se norčuješ že ves čas?«

»Ne. A nihče ne more določiti meje, kaj ni prav in kaj je prav.«

»Žalostno!«

»Pa resnično!« (Kmet 1916: 10).

Na dialogu je grajena tudi črtica Pogovor,8 tokrat med moškim in žensko, v

ospredju pa so vsakdanji ljudje, ki niso sposobni globljega doživljanja sveta in

ki strmijo k materialnemu bogastvu. Med njimi se posameznik, ki razmišlja

drugače, počuti osamljenega in te ljudi zaničuje:

»Človek mora priti do tega, da gleda na vse malenkosti, na žalost, veselje z

viška. Da ne ljubi, ne veruje, ne upa, da je človek nad druhaljo. Druhal so

8 Kmetova je te trenutke svojega življenja in občutja opisala tudi v svojem avtobiografskem delu Moja pota. To je bilo leta 1914, ko je živela v Trstu in se je pričela vojna. In pravi: » V meni je bila bolezen, življenje se mi je zdelo zoprno in zavratno; stekla bi bila kam, denarja mi je nedostajalo.« […] »Vse mi je bilo vseeno, v brezdelju smo životarili. Zahajal je Bucik k nam, Ribičič, Samec in razvijali so se pogovori« (Kmet 1955, 85).

povprečniki, parket, po katerem hodi pravi človek. Izobrazba ljudstva: smešno!

Šola, umetnost, socialen preporod: nič! V človeštvu ni napredka, ga ni ne glede

umetnosti in ne glede obrti, mehanike – to je vse le želodec. Svet ne gre ne

nazaj, ne naprej; od ene stene se vleče do druge, od te spet do prve nazaj – in

spet do druge isto pot« (Kmet 1919: 554).

»Kaj je družba? Druhal. Le malo jih je, s katerimi utegnete živeti. Ali niste še

videli, da je tako strašno malo ljudi? Da je človek osamljen, kakor hitro

pogleda za centimeter dalje od drugega; kakor hitro se nasmehne v drugem

trenutku nego ostali?« (Kmet 1919: 556).

Življenje tistih, ki ne živijo skladno s svojimi nazori, je prikazano v črtici Kdo

je kriv. Skozi oči duhovnika je prikazana sprijenost tedanje družbe, še posebej

verskih dostojanstvenikov. Na koncu ga socialna stiska in notranja labilnost

pripeljeta do tega, da se tudi sam začne vdajati pregreham.

»Trpel je grozne muke – pretrpel jih je. Volja je bila – a moči ne. Obdala ga je

slabost in živel je kakor drugi. Niti dvomov in pomislekov ni imel več. Zašel je v

brezdelje, kjer so se gnetli sredi blata in smradu oni, ki bi bili lahko ljudje

pravice tam zunaj, a jim je zaprla sapo beseda o Bogu in svetosti. Niso se

pokazali ljudem, kakršni so bili v resnici. Vse je bila borba za kruh, za

obstanek« (Kmet 1914: 2).

Decembra leta 1916 sta v Slovenskem narodu izšli dve deli, obe pod naslovom

Nekaj besed, v katerih Kmetova razkriva svoj pogled na takratne družbene

razmere.

V prvem delu avtorica razmišlja o človeštvu, ki je postalo brez okusa. Všeč jim

je vse, kar jim je ponujeno, ne znajo presojati in niso dovolj kritični. Kritizira

umetnost, zavrača futurizem. Ljudje vse prevečkrat pozabljajo na svet okoli

sebe in na naravne lepote. Dotakne se šolskega sistema in pravi, da bi šola

morala biti prijazna ljudem in bi jih morala navdajati s toplino, česar pa ni. In iz

teh učencev zrastejo odrasli možje in žene, ki tvorijo današnjo družbo. In za

konec:

»Premalo ljubezni je na svetu. Vse je mrzlo in tuje, da človeka zazebe že v

mladosti in ga obdaja mraz in medlost vse življenje. Ni brata, ni sester v

ljubezni med nami, ni toplega pogleda za dušo in srce. Premalo ljubezni je na

svetu. Je to tudi stvar brez okusa?« (Kmet 1916: 2).

V drugem pa govori o tem, kako modernega človeka od zunaj in v notranjosti

napada bolezen, da v tem svetu prevladujejo samo še materialne dobrine in da

se je tudi ljubezen spremenila. Slabe družbene razmere so povzročile, da

mladina ni več tako vesela in svobodna, kot je bila včasih. Domovi so prazni in

pusti – brez duše, ker morajo ženske v službo, namesto da bi skrbele za prijetno

družinsko okolje. Čas in tempo nam meglita prihodnost, ki se je opravičeno

bojimo.

Tudi v črtici Ure je posredno prikazana družbenokritična tematika. Kmetova je

uram podarila človeške lastnosti, vlila jim je dušo:

»Po vsem tem so ure natančna – bitja – bi človek skoraj rekel – in so tudi

zamerljive. Ne marajo če jih pomikaš nazaj, a nič ti ne ugovarjajo, če

»napredujejo« izven mere in časa.« […]

»Res pa dobiš tudi uro, ki je bolj potrpežljiva, ki prenaša tvojo voljo in prenaša

tudi tvoje muhe. Če se ustavi – mogoče je resno bolna – , pa potrpi in spet teče

dalje ko jo streseš, da je revica vsa iz sebe« (Kmet 1926: 140).

Na takšen način avtorica opiše vse vrste ur: ročne ure, ure budilke, cerkvene ure

… Želi povedati, da smo ljudje podrejeni času. Le otroci se ne ozirajo nanj,

zato edini lahko živijo svobodno in so srečnejši. Mi, resni ljudje, pa ne maramo

prostosti, ves čas nekam hitimo, se ne oziramo na sočloveka, s katerim skupaj

živimo.

Ekspresionistične črtice Marije Kmet največkrat kritizirajo tedanje družbene

razmere. Apokaliptično vizijo novega človeka vidi Kmetova v črtici Človek, v

kateri je zapisala:

»Vzel je nov bič, še hujši – in je mahal in ni odnehal –

Vero je imel v človeka –

»Mora, mora vstati! – Hočem! - «je vpil dan in noč, noč in dan –

In čez devetsto in pol leta je udaril nekam, odkoder je zaječalo z grozovitim

krikom-

Človek se je ozrl. – Videl je enega izmed bičanih, ki je zgrabil za bič in ga

pritisnil na ustnice. – Vstal je, se zravnal in se zleknil. –

Zavpil je s prešernim glasom:

»Tu sem – človek sem!« (Kmet 1912: 141).

V črtici Iz gneče človek v zraku čuti smrad, v sebi čuti tekočino in blato

namesto kosti. »Pa ga ni bilo, ki bi bil zavpil in se dvignil.« In na koncu:

»Pa se je razmaknila gneča.

Stopil je eden za korak naprej, porinil s trudno, a vendar močno kretnjo celo

vrsto v stran in odšel od prepada, iz gneče.

Dvignil se je bil.

Duša je vstala.

Spomnil se je, da greši. […]

Šel je svojo pot, in moč je bila v njem.

Šel je iskat sopotnikov« (Kmet 1912: 272).

Držo cinika, ki na življenje gleda z viška, a se hkrati ni popolnoma sprijaznil z

izgubo svojih idealov (Mihurko-Poniž 2006: 78), je Kmetova ubesedila v

ekspresionistični pesmi v prozi Simfonija.9 Pesem v prozi je razdeljena na štiri

dele, vsi so poimenovani kod deli skladbe. V prvem delu (LARGHETTO

VIVACE – živahna skladba) je čutiti človekovo veselje, moč, življenje.

Zaljubljen je, vse okrog njega je svetlo, lepo, tudi misli so čiste, srce mu poje.

Ne vidi žalosti in krivic, veseli se novega dne. V drugem delu (ROMANCA –

krajša lirična vokalna skladba) spozna, da je bil v ljubezni prevaran, kar ga je

izjemno potrlo. Naenkrat se nanj zgrnejo vse tegobe »črvivega« življenja.

Izginilo je igrivo mladostno razpoloženje, »mlada duša je zbolela ob spoznanju

poti življenja«. V notranjosti se pojavi na tisoče vprašanj, na katere ne pozna

odgovorov. Oko pa so zalile solze bolečine. V tretjem delu (SCHERZO –

skladba vedrega značaja v živahnem tempu) se je človek pobral, želel je naprej,

zato je iskal novih ljubezni, novega življenja. Vedno težje se je pobiral, vedno

9 »Vsebinsko in stilno še zdaleč ni soglasje, kakor napoveduje naslov, ampak je razdor, je razglasni motiv, kako trčita duh in snov, duša in kri. Epska oseba hlastavo ljubi, in ko nekoč zapleše »furioso«, se kmalu umiri v »allegro« in prelomi v bolečino. […] Njena upodobitev raztrgane duše je kajpada močno vprašljiva, zanjo pravzaprav šele išče avtentično besedo in podobo« (Zadravec 1993: 21).

bolj samozavestno je stopal na pot, vendar je vedno znova naletel na prevaro.

Vedno bolj je postajal nezaupljiv, strahotno je klical na pomoč, a opore ni

našel. Odšel je v gostilno, se predajal lažnim čustvom in se opijal, da bi lahko

pozabil. V zadnjem delu (ALLEGRO FINALE – končni, hiter, živahen del) se

človek ni več oziral na moralne predsodke in se je prepustil strastem. Ko se je

zavedel samega sebe, si je želel proč, vendar mu ni uspelo. Padel je v začaran

krog, iz katerega ni bilo izhoda. Ni se želel do konca odpovedati svojim

moralnim nazorom, pa tudi svoje raztrgane duše ni več mogel zakrpati:

»In zafrfotala je njegova raztrgana duša v krvavih cunjah in se obesila na kol,

ki je stal sredi vrtečega življenja, tam zadaj se vrti s težkim zapahom.

»Kri – ha! Življenje! – Ubit je dan!« (Kmet 1913: 56).

6. 3 TEMA VOJNE IN NJENIH POSLEDIC

Vojna je na ljudeh pustila globoke posledice, še posebej na revnejšem

prebivalstvu. V črtici V težkih časih Kmetova razmišlja o vojni in o ljudeh, ki

so padli v njej (očetje, matere, otroci). Govori o domovini, ki je izžeta in

izmučena od vojne, zemlja pa je prenasičena s trupli. Opozarja na revščino in

na zimo, ki prihaja. V črtici O počitnicah na Dolenskem je težave, ki so jih

doživljale učiteljice, soočila še z revščino. Posledice in grozote vojne se kot

tema pojavlja tudi v črticah Žalostni del rožnega venca in Iz našega mesta.

Kako so ljudje živeli po vojni, nam Kmetova razkriva v črtici »Téšera«. Téšera

– dovolilnica, kartica, ki je bila potrebna na vsakem koraku po vojni. Na

hudomušen način skuša prikazati vsakdanjost, v kateri so se znašli ljudje v

tistem trenutku. Téšero so zahtevali na vsakem njihovem koraku; za kruh,

krompir, moko, fižol, testenine, celo za vožnjo z vlakom. Tudi mesta niso smeli

zapustiti brez dovolilnice. Ženske zvečer sploh niso smele na cesto, če jih ni

spremljala Téšera. Niti z denarjem si ljudje niso mogli pomagati, tako da

avtorico počasi skrbi, da brez nje niti dihati ne bodo več smeli. Pošali se, da

tudi v nebesih najverjetneje ne gre brez nje:

»Da bi gospa ne imela prve besede v nebesih? Gotovo jo ima. In tako odpre

morda sv. Peter nebeška vrata in hoče spremiti dušo v rajsko dvorano in …

Ej, to se vreže!

Brž prišumi gospa Téšera.

»Petre – zdaj imam jaz besedo! Počakaj pokliči dušo nazaj!«

»I, i …« Sv. Peter se izgovarja, a prav gladko mu ne teče beseda – ne zna se

zoperstaviti taki gospe. I, star je že in ves nadložen; pa se umakne gospej.

»Ti, duša, imaš dovoljenje?«

»Imam.«

»Pokaži!«Tedaj se nasmehne strupeno in pravi: »E, ta ne velja več. Ta je od

spovednika. Zdaj sem jaz gospapodarica. Alo v vice! […]

In sv. Peter se od sramu in strahu prekriža in gre k Bogu in mu potoži, kar je

slišal in videl. »Peter, kaj hočeš, vojska je!« (Kmet 1916: 1).

Tudi v ekspresionistični črtici Rdeče lise je v ospredju tema vojne. Pripoveduje

o ljudeh, ki so bili vzeti iz svojega bolj ali manj srečnega vsakdana na vrhuncu

svojih življenjskih moči in so bili odpeljani v vojno, v razna taborišča.

»Sredi življenja, sreče – so bili poklicani.

Poklicani hipoma trumoma.

Zapela je divja pesem, divja, tajna; in vedno mehka.

Vmes pa je bil vihar. In glas jim je bil prišel od daleč, jih stresel – in morali so

oditi.

Pustili so življenje, mlado, kipeče.

Pustili so ljubezen, nežno, majsko.

Pustili so srečo v nesreči – in odšli so. […]

In gnalo jih je ono skrivno, ki jih je bilo odvedlo s silo« (Kmet 1912: 355).

6.4 TEMA LJUBEZNI OZIROMA HREPENJA PO LJUBEZNI

Kmetova je na temo ljubezni napisala kar nekaj črtic. Sama ni bila nikoli

poročena, pa vendar je nekje v notranjost hrepenela po tem. O tem, ali je sama

kdaj doživela ljubezensko srečo, ni hotela pisati ali govoriti, v svoji

avobiografiji je le omenila fanta, ki »je bil v tistih letih (v Trstu) v središču

mojih misli in čustev in dopisovanj (Šelih 2007: 245). Tako tudi veliko njenih

ženskih likov hrepeni po ljubezni, po partnerju, ki bi žensko razumel in ji bil

sposoben ljubezen vračati .

V črtici Bilke (po njej nosi naslov tudi prva zbirka) so nanizane štiri skice. V

prvi je opisana cerkev, v kateri drobni obrazki punčk goreče molijo. Cerkev je

njihovo zavetje, kajti zunaj jih čaka trnjeva pot. V drugi je prikazano mlado

boso dekle v naravi, katerega oči so s strahom zazrte v prihodnost in se

sprašujejo, kaj jih čaka. V tretji skici zunaj dežuje, njene misli bežijo daleč, k

njemu, sprašuje se, kaj počne in kdaj se vrne k njej. V četrti, zadnji, sede za

mizo in mu napiše pismo, v katerem mu razodene svoje hrepenenje in skrb:

»Dragi pridi poglej!

Zakaj te ni? V nočeh so nemiri, srce je motno, oko blesti.

Kako te ljubim srčnó!

A tebe ni.

Dragi poglej: še roža ni rdeča več – če tebe ni; še solnce ne sije več – če tebe

ni; še solnce ne.

Dragi pridi poglej!

Saj niso prazne te misli, saj si, saj si!

Saj si mi vedno dejal , da si!

Da si, da misliš name in si ves moj!

Dragi pridi poglej!

Zakaj če ne, če te ni in če te ne bo, glej, v zemljo me črno kar poneso« (Kmet

1920: 5).

Mlado zaljubljeno dekle iz črtice Pismo piše pismo svojemu ljubemu, v

katerem se sprašuje, kaj je več, narava ali njen ljubi. Opazuje lepote narave in

svet okoli sebe, ki se ji zdi lep. Tudi v njeni notranjosti, v njeni duši je »velika

maša«, ki pa ji ob enem vzbuja strah. In na koncu spoznanje:

»Vidiš, dragi, kaj je več, ti ali priroda?

Ah, saj te slišim, saj te vidim, kako se smehljaš in praviš:

»Draga, saj bi ne bilo vsega tega, če bi ne bilo mene v tebi« (Kmet 1920: 8).

Hrepenenja po ljubezni, po partnerju, ki bi žensko razumel in ji bil sposoben

vračati čustva, ostanejo ponavadi neizpolnjena, to se zgodi Pavli v črtici

Ljubezen, neizpolnjeno ostane tudi Ankino ljubezensko hrepenenje v črtici

Božja pot, Ančino v črtici O Veliki noči, pa tudi hrepenenje ženskega lika v

črtici Intereur. Hana, v istoimenski noveli, o večno srečni ljubezni le sanja:

»Hotela bi ljubezni in vročih besed. Besed o velikih krasotah in lepega pomena.

Hotela bi, da bi vstajale rože okrog mene in me omamljale v vonju kakor v

večerni sen« (Kmet 1913: 5).

Hana iz črtice Obisk se je morala sprijazniti s položajem zapuščene žene, saj se

je njen mož zaljubil v njeno mlajšo sestro. Sprva se je Hana sestrinega daljšega

obiska seveda razveselila, vendar jo je spremljala temna slutila, da nekaj ni v

redu. Ko ju je prvič videla, da se poljubljata, se je prepričala, da to ni res. Ko je

bila popolnoma prepričana, kaj se dogaja, je sestro prosila, da takoj odide:

»Vse vem, vse. Razumeš? Nocoj – «

»Nocoj? Joj, Hana!« Milka skoči iz postelje in se oklene njenih nog. Hana

strahoma vstane.

»Ne, ostani, Hana! O, jaz, Hana! Odpusti, odpusti! Jaz ne morem, ne morem

…«

»Ti, ti ga - «

»Ljubim ga, ah, tako ga ljubim!« In pade na tla in zajoka na ves glas.

Hani je motno pred očmi. Opere se ob steno.

»Danes moraš od tod – takoj – in zdaj zbogom. Ne želim več besed.«

»Hana, odpusti, Hana, jaz ga ljubim!«

»Danes moraš od tod.«

In Hana odide vsa grozna in še srce ji ne bije.

Zvečer je Hana sama.

Tudi Andreja ni več« (Kmet 1913: 222–234 ).

Skupaj s sestro je odšel tudi njen mož Andrej.

Tudi tiste osebe, ki najdejo moškega, ob katerem se jim zdi, da so našle tudi

ljubezensko srečo, kmalu spoznajo, da je njihovo hrepenenje po ljubezni ostalo

neizpolnjeno, saj jim moški ljubezni ne znajo vračati, kot si same želijo, ali pa

jih želijo izkoristiti le kot ljubezensko avanturo, medtem ko ženske v ljubezni

iščejo osmislitev svojega, sicer praznega življenja (Mihurko-Poniž 2006, 81).

Tako se je zgodilo tudi Pavli iz črtice Interieur,10 v kateri se na travniku

pogovarjata moški in ženska, ki sta si včasih dopisovala. On je poročen, ona vsa

bleda in bolehna. Pogovarjata se o preteklosti in sedanjosti. On jo vidi, da trpi,

ne more razumeti tega obupa in verjeti, da je to ista oseba, ki mu je pred leti

vlivala toliko upanja. Takrat mu Pavla razodene, kako neizmerno ga je ljubila.

On nikoli v njej ni videl drugega kot tolažnico in očita ji, da mu tega ni

povedala prej. Poskuša jo objeti, ona pa ga zavrne, češ da ne potrebuje

usmiljenja in se skuša distancirati. Vendar v naslednjem trenutku:

»Ali v trenutku zastane beseda, trdno se ga oklene in ga pritisne k sebi, močno,

močno in ga poljubi in izgine za dreves …

»Kod hodiš, da te iščem?« se oglasi njegova žena na poti in pristavi:

»Ali ne bi odpotovala jutri?«

»Saj res,« pritrdi on in ves zmeden je« (Kmet 1919: 496–498 ).

Razočaranje v ljubezni doživi tudi Helena iz novele Brez tal.11 Poročila se je z

moškim, ki ga ni ljubila. Preselila se je na njegovo kmetijo, kjer je niso sprejeli.

Z njim je šla po nakupih v Trst, kjer je srečala svojo nekdanjo sošolko, pri

kateri je za nekaj časa ostala. Tam je doživela svojo veliko ljubezen z Milanom,

za katerega je kasneje izvedela, da je poročen. Domov se je vrnila veliko bolj

bolehna, kot je šla od doma. Mož jo je varal, zdelo se ji je, da ne koristi svetu.

Hotela je napraviti samomor, vendar ji ni uspelo. Na koncu je čustveno

popolnoma zlomljena, vseeno ji je za zunanji svet, čaka na smrt.

V črtici Brez solnca literarna oseba Vera naredi samomor, ker ne more več

živeti z moškim, do katerega ne čuti ljubezni.

10 V zbirki Bilke je črtica izšla pod naslovom Srečanje 11 Novela je leta 1921 izšla tudi v samostojni knjigi pod naslovom Helena.

Pri mnogih črticah Kmetove ni povsem jasno, v kakšno prihodnost se podajajo

glavne osebe, zdi se, da si odpirajo pot ljubezenski sreči, vendar ni razvidno, ali

jo bodo doživele ali jih bo življenje prevaralo.

Naslovna oseba črtice Liza12 piše pisma svojemu fantu v Pariz. Piše o vseh

tegobah, ki jo pestijo v odročnem kraju, kjer opravlja učiteljski poklic. On pa ji

piše o vseh lepotah, ki jih ponuja veliko mesto, in jo vabi k sebi. Po dveh letih

prigovarjanja jo Tone prepriča, da se odpravi z njim, z besedami:

»S hripavim glasom je zavpil: »Ali si že napol umrla in si stara in slaba, da

nimaš več toliko moči in volje, da bi se otresla doma in stopila na noge? Ali

misliš, da je bilo meni lahko zapustiti dom tisti čas? – Pa treba je volje in gre –

vse gre.

Torej hočeš spet umirati? Ali je tebi in tvojim staršem ljubše, da umiraš?

Seveda – ženske – trpljenje, to je vaš vzor! V njem najdete lepoto, čistoto in ne

vem, kaj še! Ali ne veš, Liza, da je boljše eno leto živeti, kakor pa trideset let

umirati?« (Kmet 1914: 472).

Po teh besedah se je Liza odločila, da pojde z njim, vendar iz konca ni

razvidno, kakšna prihodnost jo čaka.

V črtici Nemoderna novela dekle Mina zapusti svojega zaročenca Ivana, ker je

ne ljubi. Sama ga ima sicer še vedno rada, vendar čuti, da je on ne želi takšne,

kot je, pač pa, da bi jo rad spremenil. Čuti, da jo na to mesto veže samo še hudo

bolna mati. Po njeni smrti se, kljub temu da si sprva želi ostati, odloči za odhod

v negotovo prihodnost. Nekaj jo žene, ob enem pa čuti:

»Kakor strme skale ji je štrlela samota v oči. Pa vendar neka rezka zavest, da je

sama, popolnoma sama, ji je prešinila ude, da je skočila k višku in pritisnila

čelo na mrzle, zakajene šipe. »Mina in svet! Pozdravljen svet!«

Tam v dalji je ležalo Primorje v mračnem in težkem dimu« (Kmet 1912: 127).

O odnosu med možem in ženo govori črtica Karikatura. Mož se vrne pijan

domov in ženi želi povedati, kaj se mu je sanjalo. Žena je besna, ker je pijan in

ga nadira in ker ga ne želi poslušati. On jo k temu prisili, tako da jo prime za

12 V zbirki Bilke je črtica izšla pod naslovom Lina.

roke in jo tišči k fotelju. Govori ji o metulju, ki je želel priti do najčistejše rože,

vendar tik pred ciljem metulj omaga in pade v blato, kjer ga povozi kolo.

Pravzaprav ji govori svojo zgodbo, kako zelo se je trudil v življenje, pa je na tej

poti omagal. In ona:

»Porinila ga je, da je padel na tla. Zamolklo je zabobnelo.

Ona se je naenkrat stresla, široko odprla oči in škepetaje govorila:

»Ah – in jaz – jaz sem ljubila – solnce …« (Kmet 1912: 2).

O človeških hrepenenjih govori pesem v prozi Hrepenenja.13 V poetološki

govorici se med sabo pogovarjajo tri vrste hrepenenj, to so hrepenenje po zlatu,

hrepenenje po ljubezni in hrepenenje po sreči. Vsako hrepenenje zase skuša

dokazati, da je za človeka najpomembnejše.

»Sape so se čudile tem pogovorom in plule so prav do hrepenenj in dejale so

jim:

»Glejte, prerekate se brez potrebe! Ne eno ne drugo hrepenenje ni edino za

človeštvo; vsa tri hrepenenja so zanj, kar smo me za morje. In kakor morje je

človeštvo; treba mu je vseh treh hrepenenj, in duša plava v hrepenenju po zlatu

in v hrepenenju po ljubezni in v hrepenenju po sreči in ni mirna nikdar…«

In šepetale so še dalje sapice, in hrepenenja so plavala z njimi med človeštvo.

Morje se je vzvalovilo, in misli človeške se oklepajo vseh treh hrepenenj …«

(Kmet 1912: 154).

Kmetova je imela zelo razvit občutek za opazovanje narave in njeno

spreminjanje. Veliko je razmišljala o tem, kako to dogajanje vpliva na človeka.

Eno od takšnih razmišljanj je opisano tudi v črtici Bolest pomladi. Na sprehodu

se Gregor in Pavle pogovarjata o pomladi. Vsak od niju jo dojema drugače. Za

Gregorja je pomlad začetek nečesa novega. Pavle pa govori o tem, da je pomlad

žalosten čas, saj so človekove misli in čustva polna hrepenenja, neke neutešene

misli, po nečem daljnem, kar bi želel imeti ob sebi; kakor hrepenenje po

ljubezni. Zanj je lepša jesen:

13 »Primer refleksivne izpovedne proze, ki je opustila epskost in poiskala modelske možnosti v območju »pesmi v prozi« (Kocijan 1995: 170).

»Vsa lepa je, polna barv, življenja, polna tajnih krasot: velika in prelestna v

zlatem oblačilu! In takrat, ah – takrat začutim veliko moči v sebi, in polna

veselja je moja duša. To je jesen« (Kmet 1912: 250).

Potem primerja še pomlad z mladostjo:

»Mladost je čas veselja. A nekaj tihega ima v sebi takrat, one dni, ko se človek

zagleda na poti, ko se zave, da mu je naloga živeti, ko začuti sam sebe. In tisti

dnevi so pomlad, ona pomlad, polna hrepenenja, iskanja – ne pomlad cvetja. Le

del je torej pomlad mladosti človekove« (Kmet 1912: 250).

Gregor ga je pogledal in razumel njegovo hrepenenje:

»Razumem – razumem. Tam v dalji je biser – pri njem si – in – ni ga« (Kmet

1912: 250).

6.5 TEMA SMRTI

Kmetova se je vse življenje gibala nekje blizu smrti in si je nekako želela

njenega prihoda. V Moja pota je zapisala: »Bolna sem ležala in mislila na dan,

ko se odločim za poslednje dejanje življenja in me ne bo več. Nekakšna

neskončna radost me je obšla. »Nič več živeti – kakšna sreča! Nič več pehati se

okrog, ne videti ljudi, njih hinavskih obrazov in našemljenih izrazov! Nič več

slišati dvoreznih mečev opazk, besed in puhlih nazorov! Vse proč – vsega

iznebiti se, preiti v nič – nič in nič!« […]

Zmeraj sem se še pripravljala, da umrjem in prav na veliki teden leta 1920 sem

se odločila, da slednjič vendarle udejanim svoj sklep« (Kmet 1933: 96).

Do trenutka, ko je ponovno našla vero, je Kmetova veliko premišljevala o tem,

da bi sama zaključila svojo življenjsko pot. Zato so njena razmišljanja o smrti

izjemno pristna, in v njih je čutiti neko resnično žalost in bolečino. V bližini

smrti se giblje tudi pripovedovalka v črtici Večerna I. (Mihurko-Poniž 2006,

81). Razmišlja o svojem življenju, v katerem je iskala ljubezni, svojo drugo

polovico. Večkrat si je zaželela človeka, pa niti sama ni vedela, zakaj se je

vedno obrnila vstran. Prišli so dnevi, ki so bili polni bojazni in obenem polni

moči, v katerih se je skrivalo hrepenenje. Kot učiteljica je morala večkrat

upogniti hrbet in onemeti. Na koncu ostane le še hrepenenje:

»Zdaj umiram.

Človek ne vé, kdaj mu je umreti, pravijo; jaz pa vem, da sem že zdavnaj mrtva.

In ves čas želim tebe; tebe želim, želim, želim. Pa te ni.

In zdaj je spet jasen. Dež in dež.

Visim med nebom in zemljo.

Duša se trese v silnem pričakovanju.

Ni te – ni in ni …

Polovičarji smo ljudje.

V bližini se trese noč; zemlja grabi po meni …« (Kmet 1926: 9).

Na večno prisotnost smrti nas opozarja tudi črtica Meditacija II. Sprva gre za

razmišljanje o šestih bistvenih fazah življenja; to so narava, otroci, ljubezen,

družina/dom, um in družba. Med posameznimi razmišljanji se kot pripev vriva:

A smrt gleda, čaka, ne odide. Kar nas opozarja na neizpodbitno dejstvo vsakega

človekovega življenja, da nas čaka konec. Smrt je prisotna od prvega trenutka

človekovega spočetja, lahko nas vzame s sabo čisto na začetku ali pa čaka do

pozne starosti, do takrat., ko nam upehajo moči in ko nas zapusti um.

Razmišljanju o smrti se Kmetova posveča tudi v črtici O vseh svetih. Sprašuje

se, kako je v krsti pod kopico prsti in kamenja. Okoli groba, pod njim in nad

njim pa se dogaja življenje. Nato se vpraša:

»A oni v krsti? Bled je in mrzel, voščen, mrtev, mrtev … Potem zaživi tudi on,

da razpada v zemljo in se pretvarja v prst in koreninice in trave in rože. Zaživi

tudi on? Torej ni smrti?

Zares, ní je!

In vse tisto, ko nas je groza smrti?

Tako preprosto nam povedo besede: »Smrt? Ločitev duhá od telesa.« Telo gre v

zemljo in živi, duh k Bogu – in živi« (Kmet 1926, 412).

In potem nadaljuje razmišljanje o smrti. Pravi , da je zanjo smrt vse kaj

drugega:

»Kadar se kakor z nožem zadeneš z ostro in zlo besedo v bližnjega: to je smrt.

Kadar si mračen in druge delaš mračne in se oklepaš z železjem obupa: to je

smrt.

Kadar se v dnevih solnca in zdravja zaklepaš v brezdelje in tavaš v nemóči in

»Bogu čas kradeš«: to je smrt. […]

A najhujša: ko hvališ temó in greh in si uničuješ telo in dušo« (Kmet 1926:

412).

Kot nam že sam naslov pove, nas lirska črtica Memento! opozarja na

minevanje. Glavni junak razmišlja o jeseni, času, ko narava lega k počitku –

»zemlja umira«, vzporedno s tem minevanjem se spomni tudi človekovega

minevanja, ki se s tem ne more sprijazniti, a vendar naposled le nastopi ta

trenutek, ko se je potrebno ločiti od življenja, »zemlja te sprejme med gruče

prsti«. Ostane le Bog, ki te sprejme po smrti, on edini se spominja tvojih del, ki

si jih napravil takrat, ko si še živel. Kajti življenje na svetu teče dalje, spet bo

pomlad, spet bodo obrodila polja, »ti pa kakor prašek, ki ga veter odnese in se

ga ne spomni nihče več« (Kmet 1928: 408).

»Tako tih je beli sneg in tako majhen je svet. Še za misel je komaj prostora«. S

temi besedami se začne razmišljanje v lirski črtici z naslovom Zima.

Sedemdeset let stara ženička pripoveduje o svojem življenju, ljubezni in o

šestih otrocih in skrbi za njih, čeprav so že vsi odrasli. Njeno življenje je bilo

težko, sedaj je že v letih, pri vsakem otroku živi nekaj časa, povsod se počuti

odveč. Sedaj je ravno v kraju, kjer se je rodila. Spominja se, kako je bila polna

načrtov, ko je odhajala od tukaj. A sedaj ko se vrača, nima več moči, sram jo je

pred pokrajino in pred ljudmi. Čuti, da umira. V onostranstvo jo popelje začetni

verz, ki je takrat opisoval naravo, tukaj, na koncu, pa vabi v drugi svet.

»Izsušeno, izčrpano je telo, izžete so sile duha in duše in srca. Ko drevo sem

trhlih vej, trhlega debla, brez zelenja in cvetja in sadov. Sedim in čakam«

(Kmet 1934: 202). S temi besedami se začne črtica Čakanje. Glavni junak se

sprašuje o smislu življenja, saj ga življenje spominja na eno samo čakanje. Kot

otrok je čakal Miklavža, nato izlete, počitnice … čakanje ljubezni in v ljubezni,

čakanje v družini. In zdi se, da čakanje ne bi bilo zaman če:

»Da bi zasijal en sam žarek!

Da bi prišlo eno samo veselje!

Da bi se vsaj nasmehnil odtenek čiste sreče!

Da bi se vsaj malce odpočila duša …

V čakanju so prešla leta, utrudile so se misli, opešalo je telo, se izpraznilo

srce« (Kmet 1934: 202).

Na koncu se vpraša, česa še sploh čaka v takšni starosti.

Kmetova je večkrat imela občutek, da živi med življenjem in smrtjo. V Mojih

potih je zapisala: »In videla sem se osamljeno sredi bojev duše in telesa, videla,

kako bivam osamljena po sanatorijih in bolnišnicah; videla, kako se drugim

odpirajo pota življenja, jaz pa nisem niti živa niti mrtva« (Kmet 1933: 100).

Med življenjem in smrtjo se giblje tudi črtica Velikonočni zvonovi. Kmetova se

je počutila kot ti zvonovi, ni ji bilo živeti, pa tudi umreti ji ni bilo dano, visela

je med nebom in zemljo.

6. 6 TEME, POVEZANE Z VERSKIMI MOTIVI

Kmetova je bila velik del svojega življenja ateistka, kljub temu da je obiskovala

šolo Uršulink, sama pravi, da je tam nikoli niso pretirano silili k veri. V drugem

letniku učiteljišča se je začela spraševati o obstoju Boga. Pravi: »Potem knjige,

knjige, knjige. Za Sudermanom Zolá, Dostojevski, Gorki, Ibsen in Nietzsche.

Težka tvarina je padla kakor skalovje na mlado dušo. Ali se je čuditi, da se je

vse brstje upognilo, poleglo in ga je preraščal plevel? Heine – pesnik – je stal

ob morju in se izpraševal: odkod – kam! Pa jaz? Sredi noči se je zapičila misel:

»Bog? Ali je? In če ga ni?« (Kmet 1933: 37).

S temi težkimi vprašanji in v zanikanju Boga je Kmetova živela vse do leta

1920, ko je bila tik pred tem, da napravi samomor. Ker se je na nek način

poslavljala od življenja, je veliko hodila v samostan, ne zaradi tega, da bi tam

molila, pač pa se je tam počutila odmaknjeno od vsakdanjega življenja. Tam je

doživela spreobrnenje: »Vstopila sem in žarek rdeče lučke se mi je uprl v oči

izpred velikega križa, da me je kar slepilo. Govorila sem to in ono in dejala, da

je zdaj konec. »Tako pa ne smete govoriti«, sem zaslišala besede – in kakor, da

jih ni izrekel človek, ampak da so prišle od nekod iz dalje. Zdrznila sem se,

prisluhnila sem odmevu teh besed in se ozrla kvišku. Na levi je bil križ, a zdelo

se mi je, da ga vidim prav tik pred seboj. Obraz križanega je zrl vame; trepet

rdeče lučke je plahutal med menoj in Njim. Saj so bili le trenutki, a nekaj se je

prelomilo v meni, da mi je zastalo srce in sem se sklonila« (Kmet 1933: 101).

Samomorilske misli so počasi minevale, krepila se je njena vera. Nato je še

zapisala: »Življenje se mi je zasukalo v nasprotno smer. Vse temnine so bile

prosojne, vsa pota začrtana po božji volji. Nemogoče se mi je zdelo, kako more

biti človek, ki vé za Boga, še žalosten in potrt!« (Kmet 1933: 103).

Z mislijo, da se v vseh stvareh na svetu skriva Bog, je prepletena tudi lirska

črtica Meditacija I. V prvem delu so naslikani letni časi v naravi, kako jih vidi

in dojema človeško oko in v le-teh se skriva Bog. V drugem delu pa so na štiri

dele razdeljena obdobja človekovega življenja. Izpostavljena je človekova

notranjost, misli, upanja, kam se njegovo življenje izteka, tudi v tem je ena sam

velika skrivnost, in to je Bog.

V polumraku trepeče lučka, kakor rdeča roža dehteča v vetru. Iz polumraka v

polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko.

V vsem je skrivnost: Bog« (Kmet 1921: 55).

Veliko črtic, ki so izšle po letu 1925, je vezanih na različne motive iz

krščanskega sveta in so povezani z vero. Tako je tudi z črtico Na sveti večer, v

kateri Kmetova primerja družbo njenega časa z družbo iz preteklosti, v kateri

naj bi živel Jezus. Na podlagi večih izsekov iz Jezusovega življenja se sprašuje,

ali bi ljudje danes ravnali drugače, kot so ravnali takrat. Dve misli se pojavljata

kot nekakšen refren. Prva misel: (»In poslušaš zvonove in se zamisliš«) –

človek razmišlja o preteklosti in jo primerja z današnjim časom. Znamo

obsojati tiste, ki takrat niso ravnali pravilno, ne vprašamo pa se, ali se res

razlikujemo od njih in ali bi mi danes res ravnali drugače. Zvonovi

predstavljajo direndaj, v katerem danes živimo, v katerem si želimo miru, ki

nam ga prinese sveti večer. In druga misel (»O kako je še zmeraj res, Gospod,

jaz nisem vreden…« ) – le-ta se zaključi z odlomkom iz molitve; nikoli se ne

vprašamo, če smo zares vredni tistega, po čemer tako zelo hrepenimo.

Skozi vetrski motiv praznovanja božiča Kmetova v črticah Drevesce in jaslice

in Božični mir ošvrkne družbeno vedénje do tega praznika, ki praznujejo samo

na zunaj, ne pa tudi v sebi. Epska črtica Prve jaslice pripoveduje zgodbo o

nastanku prvih jaslic. Črtica Božiči pa pripoveduje o vseh praznikih, ki se

zvrstijo pred in po božiču.

Igriva črtica Cvetna nedelja pripoveduje o vzdušju na ta praznik. Opisana je

otroška skrb za butare, ki jih je zasenčila velikanska butara velikega hlapca. Na

koncu pa:

»Po maši smo hiteli naprej in mahali z butarami in zdelo se je, da je vse sonce

le z nami. Daleč tam zadaj je sopihal véliki hlapec s svojo težko butaro. Sam je

bil in med drevjem ves v temi« (Kmet 1935: 11).

6.7 DRUGE TEME

V črtici Grega je Kmetova pokazala, da lahko ima razočaranje nad

neobčutljivostjo in krutostjo najbližjih tragične posledice. Grega je bil grbast

mladenič, ki je že v mladosti imel veliko težav z grbo. Ko je odrasel (17 let), se

je te grbe izjemno sramoval, ni si upal v družbo, raje se je potikal doma po

kotih. Dan za dnem sta ga brat in oče silila k delu, tudi mati mu ni nudila

posebne podpore. Razočaranje nad neobčutljivostjo in okrutnostjo najbližjih, ga

privede do umora očeta in brata. Nato želi pobegniti:

»Pešal je in le še s trudom je šel dalje; lezel je v dve gubi, dotikal se z rokami

tal, grabil s prsti v mokro travo, zahropel je, zavpil, pritisnilo ga je k tlom. Vse

naokrog je završalo, butnil je s čelom ob kamen, in ves svet je zaplesal.

Žvižgalo tulilo in rjovelo je okrog njega, potem pa se je naenkrat izlilo vse v

težko temo …« (Kmet 1912: 408).

Kmetova je v svojem ustvarjanju velikokrat prepletala drobce iz narave in

človekovo življenje. Vse skupaj je eno, narava je del človeka in človek del

narave. V besedni in miselni igri je to na poseben način prepletla tudi v pesmi v

prozi z naslovom Arabeska. Pomladni sončni dan na morju; narava kipi, se

veseli. Človek sredi te narave razmišlja o življenju in smrti:

»Prihitelo življenje iz daljnih daljin, nasmehnilo se, obstalo: dan – noč –

megla, sonca malo, veliko gorjá. Zdaj v telesu je življenje obstalo; mrlič – še

živ – si sonca želi, po solncu hrepeni; a kam bi noč in solnce? Kam solnce z

mrličem?« (Kmet 1921: 439).

Da je človek samo izgubljena duša v naravi in v družbi, in da lahko prehitro

izgine v pozabo, nam pove zadnji verz:

Hijacinte, narcise in drevje; zgoraj rožasto nebo, spodaj morje – nebesno oko,

v mraku že skoraj so skale ob morju. Med množico človek se plazi, tava v noč«

(Kmet 1921: 439).

Težko življenje človeka Kmetova opisuje tudi v pesmi v prozi, ki nosi naslov

Preludij. Govori o tem, kako na človeško dušo od povsod prežijo temne sence.

Duše se zbujajo v težkih mukah in živijo v iskanju lepega, ki ga lahko samo

slutijo od daleč. Premalo je srečnih dni. Pot je posuta s trnjem, večkrat živijo v

zmoti, in da ni prehudo, se zatekajo k Bogu. Bojijo se noči, ker v njih vnaša

nemir.

»Od daleč, od blizu trpljenja prihajajo, od daleč, od blizu skrbi se zaganjajo,

da solnce že zdavnaj blodnih duš in svetloba in je trohnoba krog nas in v nas«

(Kmet 1922: 100).

Med dela z naprednejšo tematiko sodi črtica Luči, saj se je v obdobju, v

katerem je nastala, ta tematika pojavljala tudi pri tujih pisateljicah, ki jih

literarna zgodovina danes označuje kot zanimive in progresivne avtorice.

Takšni deli sta še Nemoderna novela in Lina (Mihurko-Poniž 2006: 82). V

črtici Luči se glavni lik – ženska spominja svoje mladosti, ko je bilo srce polno

hrepenenja in so ji luči pomenile iskrice upanja, ki so v temnih nočeh

preganjale mračne in negotove misli. V tem okrutnem svetu so jo obdajale

skrbi, bila je utrujena od dela in zaradi tega je zvečer vedno utrujena zaspala.

Morile so jo težke sanje in luči so bile tiste, ki so jo iz življenja pehale v smrt.

Ko pa se je zjutraj prebudila, je zagledala novo luč – sonce:

»Dvignila je roke proti solncu. –

In tedaj so ji pošle vse temne misli, pošle so ji tiste slabosti teh misli.

Začutila je moč v sebi. Velika moč je rasla v njeni duši, velika in žarka …

Blestela je, pekla.

Slabotne luči pa so pošle za vedno« (Kmet 1912: 356).

Kako je, ko se človek boji življenja in prihodnosti, je Kmetova opisala v črtici

Luč. Morda je govorila tukaj o sebi, ko se je odpravila poučevati v Laze.

Človek sedi v polmraku. Njegove misli so »hitele po nejasnih poteh, ki so se

izgubljale v vedno širšo in širšo raven, in polzele navsezadnje v nepremične

tančice, kjer so obstale. […] In ker so polzele misli v širino, jim ni bilo

obstanka v sedanjosti« (Kmet 1912: 58). Dogajalni prostor se nato prestavi v

temno sobo v hišo na hribu. Kjer so misli, ne glede na dogajanje zunaj, temne

in polne strahu.

»Svetilka sveti in mračen je vzduh.

Čemu?

Vstop v življenje.

Kam naj se obrne, da bi se mu ognil?

Kam naj hitijo misli in želje?

K cilju.

Oj cilj, v življenju si, in moči je treba človeku« (Kmet 1912: 58).

7 SLOGOVNE ZNAČILNOSTI KRATKE PROZE MARIJE KMET

7.1 REALISTIČNE PRVINE

Predstavniki realistično- naturalistične smeri v slovenski moderni so: F. S.

Finžgar, F. Miličinski, M. Pugelj, I. Šorli, V. Levstik idr. Avtorji, ki pišejo v

realističnem stilu, vidijo v življenju posameznika, v splošnih pojavih družbe ali

v človekovi usodi nasploh, neizbežno učinkovanje stvarnosti, ki odločilno

vpliva na posameznika, pa tudi na večje človeške skupnosti. Stvarnost –

vsakdanje življenje, zgodovinsko dogajanje, socialne in politične razmere,

biološki in psihološki zakoni, moč časa, smrt idr. jim pomeni silo, ki v temeljih

določa življenje. Človeška subjektivnost je v primerjavi s stvarnostjo krhka,

spremenljiva, podvržena psihološkim in biološkim zakonom objektivne

resničnosti. Tako poimenovano stvarnost večinoma vrednotijo kot slabo,

nasprotno človeškim željam in idealom. Zaradi tega največkrat opisujejo

nasprotje med stvarnostjo in človekovo subjektivnostjo, zlasti usodni vpliv

vsakdanjega življenja na posameznika. V človekovem notranjem življenju

slikajo predvsem njegovo protislovnost, zapletenost in spremenljivost (Kos

1996: 197).

Motivi in ideje realističnega načina pisanja so različni. Nekateri avtorji se bol

posvečajo objektivnemu ali celo popolnoma nepristranskemu ocenjevanju

resničnosti, drugi posegajo v okolje socialno ogroženih »malih« ljudi, nekateri

se ukvarjajo s prikazovanjem subjektivne resničnosti človekove duševnosti, kot

glavno območje moralnih in socialnih silnic. Veliko realističnih del pa vsebuje

tudi kritiko sodobne meščanske družbe, njenih državnih, političnih, pravnih in

moralnih pojavov (Kos 1996: 196).

Realistične prvine pri Kmetovi nikakor niso prevladujoče, vidne pa so

predvsem na tematski ravni. Večkrat se zgodi, da posameznik nima vpliva na

neizbežno učinkovanje stvarnosti, ki vpliva nanj. To se je zgodilo Ani iz novele

Pot navkreber, kjer se je sicer sama, kljub opozorilu staršev, odločila za poroko

z učiteljem. Od takrat naprej je njena življenjska pot drvela strmo navzdol. Kot

soproga nezadovoljnega učitelja, ki je rad pil, je bila zelo nesrečna. Za še večjo

nesrečo je veliko pripomogla mnogoštevilna družina, s katero se nikakor ni

razumela in večna denarna stiska. Od matere se je naučila, da ženska nikoli ne

sme ugovarjati in se zoperstavit možu, ampak da mora vedno potrpeti. Tako se

je usoda matere prenesla na usodo hčere.

Vpliv nerazgledanega in nerazvitega kmečkega okolja je izkusila Helena iz

novele Brez tal, v kateri se je mlada neizkušena učiteljica poročilo z bogatim

kmetom. Prihajala je iz mestnega okolja, tako da trdega dela na kmetiji ni bila

vajena in zaradi tega je gospa Bergantova, Jožetova mati, nikoli ni sprejela. Vse

skupaj je slabo vplivalo na njun zakon, še slabše pa na Heleno samo, ki jo je to

tako zelo prizadelo, da si je poskušala sama vzeti življenje. Ker ji je tudi to

spodletelo, je na koncu, čustveno povsem zlomljena, samo še životarila, mož pa

jo je varal z domačo deklo.

»Potem je prišlo neke noči kakor spomin: odprla sem oči in sem se zavedla.

Koliko časa sem ležala v nezavesti? Prihajale so bolezni – druga za drugo – in

čudno, vse sem prestala. Zakaj je toliko žilav človek, ki je v napotje sam sebi in

vsem in je najbolje, da gre? […]

Meni pa je vseeno: bodi zima, bodi pomlad; bodi poletje ali jesen« (Kmet 1920:

345).

Življenje ljudi, ki ne živijo v skladu s svojimi moralnimi načeli, je prikazano v

črtici Zaradi kruha, v kateri se duhovnik Janez z vsemi svojimi močmi bori

proti pokvarjenosti in izprijenosti svojih sodelavcev in želi živeti skladno s

svojimi načeli. Ko uvidi, da njegov trud ne obrodi sadov, se celo odloči izstopit

iz duhovniškega poklica. Vendar ga družbene razmere in denarna stiska bližnjih

prisili, da se podredi in postane isti kot vsi ostali.

»Trpel je grozne muke. Pretrpel jih je. Volja je bila – a moči ne. Obdala ga je

slabost in živel je kakor drugi. Niti dvomov, niti pomislekov ni imel več« (Kmet

1914: 1).

V črtici Grega je pisateljica pokazala, da ima lahko razočaranje nad

neobčutljivostjo in krutostjo najbližjih tragične posledice. Grbasti mladenič

Grega na koncu, ko ubije očeta in brata, spozna, da ga bosta grba in človeška

hudobija spremljali vse življenje. Svojo edino rešitev vidi v samomoru.

7.2 EKSPRESIONISTIČNE PRVINE

Ekspresionizem je stilni tok in literarna smer, katere značilnost je disharmonija.

Osrednja tema je človek, vendar ne s svojimi individualnimi problemi, ampak z

željo po novem, etičnem človeku v družbi. Pogosto je upodobljen človekov

prastrah, občutja zmedenosti, popolne samote; človek je podvržen iracionalnim

silam in podzavesti. Ekspresionisti napovedujejo konec sveta, ki pa ne pomeni

popolnega konca, saj verjamejo, da je apokalipsa potrebna za novo rojstvo.

Subjekt je v ekspresionistični literaturi zazrt v zanosno transcendenco. Prodira v

iracionalne sile, doživlja privide in vizije. Muči ga kričeča razdvojenost,

pogreza se v skrivnostnost, da bi se etično prenovil. Ekspresionisti zavračajo

materialno razlago sveta, objektivno predmetnost, vtis in razpoloženje, vse to

nadomeščajo z resnico. Iščejo bistvo, ki ga spoznavajo preko intuicije (Zadravec

1993, 21–28).

Boris Paternu v svoji razpravi Obdobja in slogi v slovenski književnosti (1989),

sklicujoč se na literarnega teoretika Brinkmanna, ugotavlja temeljne značilnosti

ekspresionizma. Kažejo se štiri globinske določnice:

- intenziteta: različne ekspresionistične poetike se najbolj združujejo ravno

v tem načelu. Le-to se na vsebinski ravni kaže v intenzivnosti misli, čustev,

izraza in oblike. Intenziteta je močno prisotna tudi v pesniškem izrazu

ekspresionistov, tako da razdre harmonično estetsko načelo, ki postane v

ekspresionizmu močno osovraženo. Intenziteta zahteva ekspresiven,

zgoščen izraz, zato ekspresionistični pesnik ne opisuje – zavrže mimezis

sveta. Cilj mu je prodreti do bistva, esence, globine stvari. Beseda se hoče

osamosvojiti (pogosti so glagolniki, samostalniki, tudi glagoli v infinitivu),

stavek se trga. Pesem hoče biti odlomek, napolnjena je z zgoščeno,

zreducirano in skrajšano besedo. Prevladuje subjekt, ki preplavlja svet s

svojo duhovnostjo in določa intenzitete. Subjekt in narava nista več

enakovredna. Gre za gledanje od znotraj navzven.

- globinska dihotomija (protislovno oz. dvojno dojemanje sveta): kaže se

v dojemanju, doživljanju sveta in človeka, pa tudi v jeziku in slogu.

Razklanost je stopnjevana do konca, saj celota in sprava nista več mogoči.

Ekspresionist razpade in ne more več oblikovati hermetične enote. Človek

je spoj nasprotij. Ekspresionizem temelji na izrazito stopnjevani disonanci,

kaotičnosti vsebine in izraza. Ekspresionističnih del zaradi teh pojavov ne

moremo brati enodimenzionalno, statično. Branje prehaja iz enega vrha v

drugi vrh, iz ene skrajnosti v drugo. V dvojnosti se kaže tudi uporaba

sredstev, giblje se med destrukcijo starega jezika in uvajanjem novega. Cilj

ekspresionizma je uničiti stari (impresionistični) izraz in ustvariti novega.

Pojavi se tudi ritmična razglašenost ali kahofonija. Prisotna je tudi težnja

po abstrakciji.

- nenaravna, ukrivljena ali distorzična podoba sveta in človeka: je

posledica intenzitete in globinske dihotomije. Groteskna podoba se kaže v

nasprotju kulta lepote, ki ga je gojil simbolizem. Distorzija se kaže na

psihološki in tematski ravni (pohabljeni ljudje, sprevrženci, popačenost v

doživljanju sveta). Povsod je porušena simetrija (na oblikovni in vsebinski

ravni). Namen je popolnoma uničiti vsakršne vnaprejšnje oblike.

- načelo aktivnosti (aktivno, dejavno razmerje do sveta): kaže se kot

nasprotje impresionizma, na čustveni in intelektualni ravni. Aktiviteta je

lahko čisto čutna, duhovna, religiozna ali celo politična. Vsem aktivitetam

je skupna statična napetost, hotenje navzgor ali navzdol. Ekspresionizem

zavrača tenkočutna opazovanja duševnih stanj, razpoloženj, senzibilnost,

jezikovni esteticizem, sanjarjenja, osamljenost. Nasproti pasivni umetnosti

impresionizma so ekspresionisti postavili umetnost prebujene zavesti,

etosa, revolucije. Aktiviteta se kaže tudi v notranji oddaljenosti od

povprečja, želi priti v globino, v totalno pojmovanje ljubezni, smrti

(Paternu 1989: 127–138).

Le nekaj črtic je takšnih, v katerih se je Marija Kmet poigrala z

ekspresionističnimi motivi in prvinami. S tem je dokazala, da so bile tudi

slovenske avtorice razgledane po sodobnih in aktualnih tokovih.

V ekspresionističnih črticah (Simfonija, Iz gneče, Rdeče lise) je izpostavila

zahtevo po etično očiščenem in prerojenem novem človeku, ki bi živel v

kolektivnem bratstvu:

»Pa se je razmaknila gneča.

Stopil je eden za korak naprej, porinil s trudno, a vendar močno kretnjo celo

vrsto v stran in odšel od prepada iz gneče.

Dvignil se je bil.

Duša je vstala

Spomnil se je, da greši. […]

In obrnil se je. Nič več se ni ozrl, nič več govoril. Šel je svojo pot, in moč je bila

v njem. Šel je iskat sopotnikov« (Kmet 1912: 272).

V tem odlomku so prisotna vsa štiri ekspresionistična načela, še posebej na

vsebinski ravni. Posameznik, v svojem bistvu drugačen od drugih, je zbral moči

in stopil iz množice povprečnežev, z namenom, da bo živel življenje, ki se ne

bo podrejalo kalupom družbe, pač pa njegovim lastnim načelom.

Načelo intenzitete je v delih Kmetove prisotno tako na motivni kot tudi na stilni

ravni.

»Ples pa je divjal in divjal.

Hrupoma, z divjimi vzkliki.

Rože so dehtele z močnim vonjem; vino kipelo, lica žarela« (Kmet 1912: 355).

Vsebinsko lahko začutimo naraščanje intenzitete samega dogodka; ples je

vedno bolj bučen, vedno bolj divji. Na slogovni ravni pa je intenziteta vidna,

najprej v prvem verzu, ko se ponovi ista beseda, ki nakaže intenzivnost samega

dogodka. V drugem verzu so prisotni grobi slušni glagoli, ki še pospešujejo

intenzivnost, in na koncu, ko je avtorica želela opisati vrhunec dogajanja, je

brez veznikov naštela utrinke vrhunca.

Kot nasprotje impresionizma se kaže človekovo aktivno, dejavno razmerje do

sveta, kar je dobro vidno v črtici Človek:

»In človek je zavihtel bič, po onih, ki so se imeli za dobre, pa so se smejali

bolestnim. – in po vseh drugih –

Ej, kako so ječali, se vili, rotili! –

Človek pa je udarjal in udrihal, dalje, vedno dalje po vsem širnem svetu -

In tekal je okrog zemlje, prevozil vsa morja, mahal z bičem dan in noč, noč in

dan –

In tekli so potoki krvi, in v krvi so se prali ljudje za človeka« (Kmet 1912:

140).

Posameznik, ki se ni čutil drugačen od drugih, ni izgubil vere, ni brezizhodno

čakal, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe. Pač pa jih je »udarjal in udrihal«,

poskušal je spreobrniti ljudi okoli sebe. Kljub temu da ni bil uspešen, ni obupal,

pač pa je iskal vedno nove ljudi okoli sebe.

Za ekspresionistično izražanje je značilen kolektivizem, kar se izraža s

subjektom »mi« oz. s samostalnikom človek. Pogosti so monologi, kriki,

velelni in želelni stavki:

»Ha – tu sem, bojte se me!« je zavpil, da so spogledali oblaki in odjadrali v

daljo; da so se ustavili bliski in zabliskali v zapad; da so se opotekali vrani in

odleteli med bliske. –

Človek pa je vedel kaj je in zavpil je še močneje: »Tu sem, človek! – Bojte se

me, bojte se me! Oprati vas hočem krvi, da boste čisti in boste vstajali

»človeki« izmed naše srede« (Kmet 1912: 140).

7.3 IMPRESIONISTIČNE PRVINE

Življenjsko načelo impresionizma je trenutek. Temeljna motiva, povezana s

tem načelom, sta minljivost življenja in velika osamljenost. Človek doživi

popoln prelom s komunikacijo, doživlja občutke popolne odtujenosti.

Impresionistični subjekt se zateka na rob družbe, postane boem, želi izkoristiti

občutke, je pasiven in ne vstopa v odnose z drugimi ljudmi, je brezciljni

sprehajalec, ki uživa v čutnih niansah. Je izrazit senzualist in hedonist. Subjekt

čuti naravo in vesolje; občuti minljivost časa in svojo lastno minljivost.

Mnogokrat skuša zadržati trenutek, vendar mu to ne uspe, zato spoznava, da je

sestavljen iz vtisov. Ta trenutek minljivosti lahko gre v takšno skrajnost, da se

subjekt čuti razdrobljenega, nič več kot celota.

Impresionistično razpoloženje se iz trenutka v trenutek spreminja, čustva pa se

ne opisujejo, ampak le nakazujejo. Poudarjeni sta čutnost in subjektivnost.

Impresionizem temelji na filozofiji trenutka in na čustvenem vtisu. Pokrajina

postane temeljni motiv, izraža pa trenutne vtise impresionističnega subjekta.

Pokrajina je razpoloženjska, opisana s številnimi epiteti; poudarjene so bogate

barve in različni odtenki svetlobe, zvočne nianse in različni vonji. Pogoste so

sinestezije, ki poudarjajo senzibilnost impresionističnega subjekta in

intenzivnost teh občutij (Zadravec 1980: 95–98).

Impresionistične prvine v literarnih delih Kmetove so prisotne najpogosteje.

Besedila so pogosto prežeta z lirskimi vložki, meditacijami in

impresionističnimi, razpoloženjskimi vložki. Razpoloženja so nemalokrat

naslikana s pomočjo vtisov iz narave kot v lirski črtici Arabeska:

»Hijacinte, narcise in drevje; zgoraj nebo, spodaj morje kakor zlato; vseokrog

pomlad.

Valčki šepečejo, iskrijo se lučke; v soncu še skale ob morju so življenja vesele.

Še pesek je živ: glej vžiga se, vzdiha, se smeje; zdaj spet je kamenček pri

kamenčku v senci modrin« (Kmet 1921: 439).

Avtorica je opisala izrazito pozitivno razpoloženje. S številnimi epiteti in

sinestezijami je naravi vdihnila življenje, ki prekipeva. Pomlad, ki jo avtorica

opisuje v naravi, je pravzaprav zunanji odraz subjektovega notranjega občutja v

razcvetu mladosti.

Bolj turobno vzdušje je avtorica naslikala v črtici Memento:

»Kakor prsti ogromnih rok se pregibljejo veje topolov. Mrki, težki oblaki silijo k

tlom. Trave rumenijo, zgrbljeni lističi frfotajo nad njimi in se zbirajo v kotanjah.

Zdaj in zdaj se z motnim očesom zazre sonce na zemljo, da se trudno

nasmehnejo poslednje rože in so hiše mrtvaško blede in tihe« (Kmet 1928: 408).

Z natančnim opisom turobne narave je avtorica prikazala negativna občutja, ki

jih epski subjekt nosi v sebi. V epitetu »mrki, težki oblaki« nekako začutimo

težo bremena, ki ga sili k tlom.

V črtici Zima je Kmetova občutje sedemdesetletne gospe zapisala s temi

besedami:

»Tako tih je beli sneg in tako majhen je svet. Še za misel je komaj prostora.

Ogromna teža sedmih križev leži na meni. Vso izsušeno, izžeto je telo;

odrevenele so kosti« (Kmet 1922: 170).

Nekaj podobnega najdemo tudi v črtici Čakanje:

»Izsušeno, izčrpano je telo, izžete so sile duha in duše in srce. Ko drevo sem

trhlih vej, trhlega debla, brez zelenja in cvetja in sadov« (Kmet 1934: 202).

V obeh primerih subjekt občuti, da se njegovo življenje izteka. Počuti se kot

breme okrutnemu svetu, ki ga je izčrpal. Skozi podobe tihe, zasnežene narave,

ki počiva, in odmirajočega drevesa pripovedovalec nakazuje subjektov konec.

Kmetova je leta 1919 obiskala Bosno. V črtici z naslovom Bosna avtorica ni

sklenjeno in dosledno opisala zunanjega dogajanja, pač pa je kot na paleto

nanizala množico vtisov:

»Sive strehe – starke so sključene in ždijo v solncu in dežju in čakajo konca. Po

vrtovih se dvigajo beli nagrobni spomeniki iznad trav. Skupaj je vsa družina.

Mrtvi se pretvarjajo v novo življenje na lastnem domu. Vse tiste jablane in slive

so meso pradedov. Ločitve ni in ne konca« (Kmet 1920: 373).

Pri branju njenih lirskih črtic se nam zdi, da je vsaka zgodba zase vpeta v neko

razpoloženje, ki ga slika z različnimi odtenki barv in raznimi svetlobnimi

učinki:

»Lisasta luč je zamišljena sama vase. Slike na stenah govorijo, a v motnih

sencah ni besed. Zdaj pa zdaj zavzdihne pohištvo. V modri dremavici gleda

mrak skozi okno« (Kmet 1926, 21).

V polumraku trepeče lučka kakor rdeča roža, drhteča v vetru. Iz polumraka v

polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko (Kmet 1926: 11).

»Tisto noč se je vsulo vse polno pestrega cvetja po krilnatih daljavah in

blestečih poljanah.« S temi besedami začne Kmetova črtico z naslovom

Nemoderna novela, o kateri so lastnica uredništva časopisa Zora zapisala:

»Bile so to slike vseh slik, nedoločnih potez, sijaj pri sijaju, barva v barvi,

razkošje v ozračju. […] Ali se vam ne zdi, da ste nametali veliko preveč barv na

platno, tako, da skoro ni mogoče čutiti tistega kar ste poudarili« (Dušana 1933:

50). Avtorica članka je v svoji kritiki nezavedno pohvalila slog pisanja

Kmetove, vendar še čas ni bil dovolj dozorel, da bi ta način pisanja lahko bil

pozitivno sprejet.

V lirskih črticah se pripovedno besedilo drobi na delce, ki se med seboj

povezujejo po razpoloženjski sorodnosti, v njih pa prevladujeta čustvena

izpovednost in meditativnst. Z vključevanjem številnih barvnih epitetov in

uporabo številnih nians in senčenj je Kmetova oblikovala impresionistične

podobe ter predstavila občutja in razpoloženja.

»Svetila je svetilka in tam v ozadju so bile legle zadnje luči solnčne svetlobe.

Misli so bile kakor nedoločene poteze v dnevih mračnega, temnega vremena.

Hodile so po nejasnih poteh, ki so se izgubljale v vedno širšo in širšo raven, in

polzele navsezadnje v nepremične tančice, kjer so obstale« (Kmet 1912: 58).

Vzporednost zunanjega dogajanja in dogajanja v literarnih osebah je zelo

nazorno prikazana tudi v črtici Povest povesti:

»Preje je bilo deževalo, zdaj pa so legale svetle, bele megle po košatih

gozdnatih gričih, se počasi vzdigovale in se razhajale v vrhovih. Solnce je

plašno zrlo izza beline na nebu, kaplje na nebu so blestele in čas za časom

padale po listnatem potu kraj široke reke. Neka mračna tihota je zavijala

Dvorec v meglene misli, in v sobi, kjer sva bili z gospo Brigito, je bilo vsepolno

plašnih sivih senc, ki so se zvijale po stenah, izginjale na stropu in spet lazile

skozi visoka okna. Na stropu so se svetlikale lučke, ki so prihajale z reke, ki se

je lesketala v solncu« (Kmet 1913: 2).

Podobe, s katerimi je pisateljica opisala koncert v črtici Senca, razkrivajo tudi

njeno bližino simbolizmu in dekadenci (Mihurko – Poniž 2006: 78):

»Mrtvaško steklene niti so polzele v človeško dušo in so jo stiskale tako zelo, da

se je črna senca velike plašne misli zgromadena vrgla čez vsega človeka.

Koščene melodije so bile to, melodije steklenih mren, ki so predle iz glasov in

razpredale dalje in dalje – širše in širše…

Furije grobov so vršale v polnočnem blesku, mrtvaške oči in mrtve noči so zrle

mogočno in široko v dušo. Violine so dražile svilo in jo zvijale v kamenaste

gruče, ki so padale čas za časom krog srca« (Kmet 1912: 180).

8 JEZIKOVNI SLOG V LITERARNEM USTVARJANJU MARIJE KM ET

Pri jezikovnem slogu najprej opazimo besedje, ki se pojavlja v črticah. V jeziku

Kmetove je pogosta raba starinskih izrazov (solnce, vun, proklinjaj, trenotek,

cukren, druhal, brezdna, polumrak, baršun), pojavljajo se tudi zastareli izrazi

(nališpan, priroda, šolmaštrija, radi), pa tudi narečni izrazi (farovški, samovar,

žandarji). Poleg arhaizmov je v svoja besedila vključevala tudi prevzete besede

iz italijanskega jezika (téšera, sursum corda, et cetera), latinske izraze je

uporabljala predvsem v naslovih (intermmezzo, interieur, memento), prisotni so

tudi germanizmi (freundlich, ernst) in nemški citati (Es lebe das das Leben!).

Naslovi so večkrat prevzeti iz sveta glasbe (simfonija, preludij, scherzo), včasih

pa so v naslovih rabljeni literarni termini (arabeska, elegija, povest povesti,

nemoderna novela). Slabšalni izrazi sicer niso pogosti, Kmetova jih največkrat

uporablja v pogovorih med možem in ženo (nemarnež, pijanec, razuzdanec,

jokarica, pijanka, ničvrednež).

8.1 METAFORIKA V PESMIH V PROZI

V pesmih v prozi izstopa izrazito bogata metaforika. V ospredju je pridevniška

metafora in epitoneza. Opazimo lahko barvno epitonezo, kjer je uporabljen

širok spekter barv, pričarajo nam vzdušja, v katerih se potem odvija sama pesem

v prozi. Z belo, modro, srebrno in zlato barvo so povezana predvsem pozitivna

občutja, vedrina (bela luč, bela svetloba, bele tančice lepote, bela pota,

modrina neba, modre gore, cesta – srebrna, srebrno cvetje, zlate njive žita).

Kar pa ni nujno, sej bela lahko pomeni tudi obup (beli obraz) in zlata lahko

pomeni tudi pohlep (zlate, prezlate luči bogastva). Rdeča lahko pomeni ljubezen

(rože rdeče, dehteče, kakor ljubezen), upanje (rdeča lučka mežika) ali žalost,

obup (krvave solze, krvave pene, krvave strasti). Izrazito negativen prizvok pa

ima črna barva (črnih zvijač, črne ptice, črna senca).

Poleg barvne epitoneze se pojavlja še zvočna epitoneza (grgrajoči vzdih,

šklepetanje šip, brezmejni grohot).

Črtice zaznamujejo tudi intenzivni, ekspresivni glagoli, ki jih lahko razdelimo

na:

- slušne: šepetati, smejati se, grgrati, zašelesteti, bučati, zabobneti,

zahreščati, jokati, klicati, zazveneti, vzdihovati idr.

- poudarjeno čutne: iskriti se, drhteti, goreti, zasijati, zaskeleti, begati,

zatrepetati, ljubiti, trepetati, plahutati idr.

Kmetova je pogosto uporabljala tudi poosebitve ali personifikacije. Človeške

lastnosti največkrat dobijo:

- misli (trdna okorna je misel ledena; svetle, presvetle so misli; v

domovje zvezd se misli pno; v polumrak plahutajo misli in se

naslanjajo s krili na lučko)

- duša (v mukah drhtečih se duše motajo; polna je duša naša teh zmot;

izžete so sile duše; duša je ostala zastrta; zafrfotala je njegova

raztrgana duša; da bi se vsaj malce odpočila duša; duša je zbolela v

spoznanju poti življenja)

- sonce, sončni žarki (solnce se je polno sarkazma zavilo v svoje

neprodirne oblake; žarki so se nagajivo nasmehnili; žarki so se

nalahno prizibali izza megel; žarki so se napeli)

- drugo (smrt gleda, čaka, ne oddide; kri je iz mrzle skale privrela; v

slutni trpeči upanje medlo gleda v nebo; drhtele so sape; mrki, težki

oblaki; luč se mu je umaknila; mir: grenak, težak, s trnjem posejan;

pot: mrka, rezka, v smrt vodeča).

Pomembno prvino sloga pesmi v prozi predstavlja tudi primera ali komparacija.

Najdemo lahko takšne, ki imajo izhodišča v naravnih pojavih:

»V polumraku trepeče lučka, kakor redeča roža, dehteča v vetru.«

»Kakor prsti ogromnih rok, se pregibljejo veje topolov.«

»Ko drevo sem trhlih vej, trhlega debla, brez zelenja in cvetja in sadov.«

»V pesku otroci – človečki se s solncem igrajo, brez misli pretvarjajo življenje v

zlato in kakor metuljčki srkajo mehko ozračje in njih smeh preliva se v pesem

drobno.«

»Ti pa kakor prašek, ki ga veter odnese in se ga ne spomni nihče več.«

»Modro nebo kakor oko se smeje, smeje, smeje.«

»Na travniku so rože: rdeče, dehteče, kakor ljubezen so goreče.«

»…kakor krila metuljev nalahno se ziblje opojnost in diha, živi, v himno

vesoljstva prehaja.«

»Zgorej modro nebo, spodaj morje kakor zlato.«

Najdemo pa lahko še druga izhodišča komparacij:

»Objele so se roke, in kakor bi kri iz mrzle skale privrela vsa močna in rezka, je

zaplal grohot …«

» Kakor šivanka se je zapičila bolest v njeno srce.«

»V ozračju je dobrota: svetla, mehka, kakor objem je božajoča.«

»V obrazih je trpkost: zasenčena, zamrežena, kakor z nožem je zarezana.«

»… da bi bil močan, in velik in majhen; majhen in skromen, kakor Gospod.«

»…da bo žrtvovan kakor jagnje na žrtveniku.«

»Izogibal se je lužam, a kakor vsemogočna sila iz peklenskih tal poklicana, ga je

silila v lužo.«

8.2 STAVČNE FIGURE V PESMIH V PROZI

Čustveno zaznamovanost v pesmih v prozi Kmetova večkrat izraža s

ponavljanjem. Srečamo lahko več vrst ponavljanja:

- podvojitev ali geminacija: »Vina, vina!«; »Polka, polka!«; »Tvoj beli,

beli obraz…«

- anafora : »Še enkrat je sklenil roke, - še enkrat vzdihnil«; Hud si, če te

čakam, če skrbim; hud si, če trpim«

- epifora: »Ko si le ti povsod, le ti, le ti«; »Saj vem, saj razumem; saj

vem, saj vem«.

Nekajkrat je mogoče zaslediti tudi stopnjevanje ali klimaks:

»In se je splazil in gazil globoko, globlje v močvirje.«

»… in misli so vršale in se vrtele v hitrih, hitrih, vedno hitrejših kolobarjih.«

»Bele, prebele so čašice cvetja …«

»Zlate, prezlate so njive žita …«.

Kmetova postavlja veliko retoričnih vprašanj in z njimi skuša vplivati na

bralčevo zavest:

»Ali umrjem kakor te rože, ali usahnem kakor vodica na solncu, ali omahnem

kakor drevo in strohnim in razpadem v nič?«

»Kam vse misli, kam želje in snovanje, kam polet duha in razmah načrtov in

delo rok?«

»Li more ločje v suši zeleneti, brez vode rasti in cveteti?«

»In pravijo, da je življenje bolest?«

»Ali se v srcu razraste pomlad?«

»Kaj je ni, mladosti? Kaj je ni, moči? – Kje je ljubezen?«.

Nekoliko manj je v pesmih v prozi prisoten vzklik ali eksklamacija, s katerimi

skuša pozivati ljudi:

»Živeti, živeti, za vsako ceno živeti, izživeti se do poslednje kaplje krvi!«

»Da bi bilo solnce, da bi bilo življenje bi jasno in svetlo!«

»Kri – ha! Življenje! Ubit je dan!«

»Da bi zasijal en sam žarek! – Da bi prišlo eno samo veselje! – Da bi se vsaj

nasmehnil odtenek čiste sreče!«

V pesmih v prozi Kmetove pogosto srečujemo verz, ki je prisoten skozi celo

pesem in deluje kot nek pripev ali refren. V Meditaciji II je ta vodilni motiv: »A

smrt gleda, čaka, ne odide«, ki se pojavi skozi celo pesem v prozi kar šestkrat. S

tem vodilnim motivom skuša avtorica pokazati, kako zelo je smrt prisotna na

vsakem trenutku človekovega življenja.

V Večerni Ise ta vodilni motiv glasi: »Joj, ti koraki, sinko moj!« in ga zasledimo

štirikrat. S temi besedami je avtorica na slikovit način prikazala minljivost

življenja.

V Meditaciji pa je ta verz nekoliko daljši in se ponovi samo trikrat, glasi se: »V

polumraku trepeče lučka, kakor rdeča roža, dehteča v vetru. Iz polumraka v

polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko«. Ta vodilni motiv nas

ohranja v stiku s sedanjim trenutkom v besedilu iz katerega avtorica razmišlja.

V prvi del pesmi v prozi je postavljeno razmišljanje o naravi v različnih letnih

časih. V drugem delu je razmišljanje o letnih časih, skozi katere so opisana

obdobja človeškega življenja. In zadnjič se ta motiv pojavi čisto na koncu, ko

nad vso dogajanje na zemlji avtorica postavi boga.

Po tej analizi bi lahko rekla, da so pesmi v prozi metaforično izrazito bogate.

Nimajo sicer enotne zunanje oblike in nimajo stalnega verza. Ritmičnost

dosegajo z notranjo rimo ter s stopnjevanjem in s paralelizmom členov, ki lahko

deluje kot refren v pesmih ali pa samo pesem v prozi izrazito stopnjujejo. Na ta

način ji daje privzdignjen ritem.

8. 3 ANALIZA PESMI V PROZI Z NASLOVOM ARABESKA

Že sam naslov pesmi v prozi je malce nenavaden. V umetnosti se izraz arabeska

uporablja za ornament iz geometrijskih in stiliziranih rastlinskih motivov; v

književnosti pa gre za besedno ali miselno igrivost.

V Arabeski je prikazan kontrast med neizmerno veličino in igrivostjo narave v

pomladi, ki je polna življenja, do popolnoma odtujenega in v življenju

izgubljenega odraslega subjekta, ki je poimenovan z besedno zvezo »mrlič – še

živ«.

Na prvi pogled bi lahko dejali, da je pripovedovalec brezoseben, saj

nepristransko opisuje dogajanje v pomladni naravi. Če pa pogledamo

natančneje, lahko ugotovimo, da ne opisuje samo narave, ampak na ta način

opisuje notranje dogajanje v subjektu, na kar nas opomni z naslednjimi

besedami: »V pomladni omami človeku se misli pleto: »Prihitelo življenje iz

daljnih daljin, nasmehnilo se, obstalo: dan – noč – megla, solnca malo, veliko

gorja. Zdaj v telesu je življenje zastalo;«. Torej pripovedovalec vendarle ni

povsem brezoseben. Kako se subjekt počuti ob tem razmišljanju, nam

pripovedovalec ne pove naravnost, ampak skozi opis zunanjega dogajanja.

Govor epskega subjekta ni namenjen nikomur, niti samemu sebi, niti bralcu.

Bralec je priča neusmerjenemu, spontanemu govoru. Dogajanje je postavljeno

na peščeno obalo, v času pomladi.

8.3.1 JEZIKOVNI SLOG V PESMI V PROZI Z NASLOVOM ARABESKA

Pesem v prozi je polna metafor:

- personifikacije: valčki šepečejo; skale ob morju so življenja vesele;

pesek je živ; (pesek) vžiga se; vzdiha, se smeje; (hijacinte, narcise in

drevje) v življenje poganjajo, solncu pozvanjajo, vriskajo v moči,

zdravju, ljubezni; modro nebo se smeje; morje z galebi se brati;

(morje) poje nebu; valčki šepečejo, temnijo se lučke; na ta način želi

obuditi naravo v življenje in prikazati spomladansko veselje, igrivost

in vrvež. Epski subjekt se je znašel v tej živi naravi in razmišlja

»človeku se misli pleto« o minljivosti in okrutosti življenja: »prihitelo

življenje iz daljnih daljin, nasmehnilo se, obstalo«. In ob tem groznem

spoznanju se epski subjekt zlomi »v telesu je življenje zastalo«, je

odtujen in preutrujen: lice je bledo; roke nevesele ne vedo kaj bi s

solncem počele; prsti bolno drhtijo; da bi lahko užil pomladno naravo

in se zlomi pod težo lasnih prepričanj.

- komparacije največkrat poudarjajo veličino in igrivost narave: morje

kakor zlato; cesta – srebro; modro nebo kakor oko se smeje; otroci

kakor metuljčki; morje – nebesno oko.

- epiteti prikazujejo barvitost narave v različnih odtenkih: modro nebo;

v senci modrin; žgoča luč; bela luč; pesem drobna, rožasto nebo.

- sinestezijje, pesmi v prozi dodajo izjemno čutnost: (pesek) vžiga se,

vzdiha, se smeje; žgoča luč; (hijacinte, narcise in drevje) v življenje

poganjajo, solncu pozvanjajo, vriskajo v moči …

Ponavljanj ali iteracij ni veliko. Avtorica je z njim skušala prikazat veličino,

prostranost in brezmejnost neba: »Modro nebo kakor oko se smeje, smeje,

smeje«.

Brezvezje se pojavlja velikokrat, ker je avtorica skušala z tisočimi malimi

drobci in posebnostmi natančno narisat celoten vtis, ki ga je dajala na eni strani

narava: zgoraj nebo, spodaj morje kakor zlato, vseokrog pomlad; valčki

šepečejo, iskrijo se lučke; (pesek) vžiga se, vzdiha, se smeje; v življenje

poganjajo, solncu pozvanjajo, vriskajo v moči, zdravju, ljubezni; morje z galebi

se brati, jadra odseva, v solncu se zlati, poje nebu, življenju; zgoraj rožasto

nebo, spodaj morje – nebesno oko, vseokrog pomlad; valčki šepečejo, temnijo se

lučke, v mraku že skoraj so skale ob morju; na drugi strani pa je epski subjekt

odtujen, osamljen in neizmerno utrujen: dan – noč – megla, sonca malo, veliko

gorja; mrlič si solnca želi, po solncu hrepeni; lice je bledo, oči v žgoči luči, roke

nevesele.

V Arabeski se pojavita tudi dve retori čni vprašanji. Prvo: »A kam bi noč in

solnce? Kam solnce z mrličem?« poglobi nasprotje med naravo in epskim

subjektom, in sicer v smeri narava – subjekt, z drugimi besedami bi lahko rekli,

da se avtorica sprašuje, kako lahko narava vpliva na človeka. In drugo:

»Hijacinte, narcise in drevje?« pa v nasprotni smeri subjekt – narava, oz. kaj ta

odtujeni subjekt pomeni za naravo. Hijacinte, narcise in drevje – so prispodoba

za celotno, na novo prebujeno, živo naravo.

8.3 METAFORIKA V LIRSKIH ČRTICAH

Tudi pri lirskih črticah izstopa epitoneza; pogosti so ponazoritveni pridevki, ki

označujejo barvo, svetlobo, zvok, okus. Opazna je barvna epitoneza. V

precejšnji meri so prisotne temne, črne barve (temne struge, temna soba, črne

misli, črna senca, črna zemlja), ki so vezane predvsem na negativna občutja,

kot sta strah in tesnoba. Rdeča barva lahko pomeni bolezen (krvavordeče niti),

lahko pa pomeni tudi ljubezen (rdeče niti, rdeče rože). Zelena barva je vezana

predvsem na naravo (zelenih bilk, zelenih tančic, zelenih peruti, zelenkaste

sence). Pogosto je prisotna tudi zlata barva, ki poudarja sončno energijo (zlatih

niti, zlatih žarkov, zlata oblačila, zlatih lučk, zlati odmevi). Pojavlja se še bela

barva, ki pa pomeni upanje (beli sneg, belo cvetje, bele rože, snežnobele tančice,

beli metulji, beli oblački).

Črtice zaznamujejo tudi intenzivni, ekspresivni glagoli:

- slušni: prerekati, šepetati, šumeti, zašelesteti, rotiti, zavzdihovati…

- poudarjeno čutni: hrepeneti, oklepati, polzeti, žareti, drhteti,

vztrepetati, polzeti, trepetati, zreti, zategovati, umreti …

Tudi v lirskih črticah Kmetova uporablja številne poosebitve ali personifikacije.

Človeške lastnosti dobivajo:

- narava: je prosilo cvetje; trave sanjajo; cvetke gledajo; zrak je

vztrepetal; trepeče listje; bukev zavzdihne; breza se smeje; trave

pogledujejo; šepetale so sapice; listje mežika; metuljčki se stiskajo;

črna zemlja je zaspala; priplule so sapice …

- sonce: solnce pa je molčalo; solnce je zablestelo; smejalo se je solnce

…

- duša: žejna je duša pomladi; duša je polna veselja; duša plava v

hrepenenju …

- misli: polzele so misli v širino; hitijo misli; misli se odkupujejo …

- deli telesa: oči (pogled je plaval; je božalo s pogledom jutranje

srebrne sence; prebadali ga bodo ostri pogledi), glas (glasovi hitijo),

noga (bosa nožica popije vodo), srce (srce zadrhti) in pest (prebadale

ga bodo trde pesti).

- ostalo: tenki dihi umirajočih duš; pozni čas je dahnil na zemljo; pojejo

orgle; na zemljo je legel mrak; vsa pota so bila polna pričakovanj …

Komparacije z izhodiščem v naravnih pojavih:

»In kakor misli, polne srebrnih nad, so krožili galebi gori nad morjem.«

»In kakor morje je človeštvo.«

»Časih je bilo, kakor bi bilo sredi med rožami.«

»Vijoličaste so astre, in kakor zvezde so. In belo-rdeče in čisto bele, kakor

sneg.«

»Metulji sanjajo nad njimi, beli metulji, po dva, po trije in po štirje. Kakor cveti

se zibljejo, kakor beli oblački od zlate in srebrne.«

»Jutro kakor narcisa: bela meglica, rumeno oko.«

Druga izhodišča komparacij:

»Padajo misli ljubezni kakor balzam v srca in vsa bajna je njih sladkost.«

»In luč je kakor duša.«

»In breze so kakor čudeži. Tako lahke so in tenke; in veje so kakor svila in še

listje kakor svila.«

»… molijo z glaskom kakor struna, kakor šepet vrbinih vej, kakor srebro.«

»Pomlad je kakor brezkončna dalja samih hrepenenj.«

»Vem, da se je iz rdečih lic izmotal obraz, ki v gubah in jarkih izgleda, kakor bi

se bilo kamenje tajalo na njem.«

8.4 STAVČNE FIGURE V LIRSKIH ČRTICAH

Na intenzivnost pomena v lirskih črticah kažejo številna ponavljanja, ki jih je

več vrst:

- podvojitve ali geminacije (»Žarkov, žarkov!«; »Ah, solnce – solnce–«;

»Več,več!« »Pojdimo, pojdimo, pojdimo, dvigajmo se!«; »Saj je, saj

je!«)

- anafora (»Rade bi vedele, kam pot drži; rade bi vedele če konca ni.«)

- epanalepsis (»Oči so nemirne, uboge oči!«)

- anadiploza (»krasen grad, grad samih tančic«).

Tudi v lirskih črticah srečamo številna retorična vprašanja:

»Poglej dragi, kaj je več: ti ali priroda?«

»Zakaj ni bilo svobode …?«

»Zakaj ne bi moglo ostati vse v miru? Zakaj ne v brezskrbnosti? Ali moramo v

skrbi in življenje?«

»Kam naj hitijo misli in želje?«

»A v srcu, kaj v srcu?«

»Kam misli hitijo? Jih v dalji budijo stotine želja?«

Pogosto pa je prisoten tudi vzklik ali eksklamacija:

»Ljubi – ljubi življenje!«

»Ne proklinjaj življenja radi smrti!«

»Živi v dnevu, dan je velik!«

»Gospod, ti si usmiljen!«

»Sedem žarkov ima, svila je v njem in žamet in takó lepó!«

»O divne krasote teh misli! – O prelestna božajoča barva teh želja!«

V lirski črtici Bilke, bi lahko rekli, da je prisoten tudi refren, saj je v zadnjem

delu črtice kar trikrat zapisan verz »Dragi, pridi, poglej!«.

Po ločeni analizi pesmi v prozi in lirskih črtic lahko zaključim, da so pesmi v

prozi bogatejše z metaforiko, vsebujejo več epitetov, poosebitev pa tudi

ekspresivnih glagolov. Vse te značilnosti se pojavljajo tudi v lirskih črticah,

vendar v manjši meri. Pesmi v prozi vsebujejo vse poglavitne elemente lirike,

čeprav so tiskane v prozi, nimajo pa strogega metruma, rima se pojavlja le

izjemoma in nimajo vrstičnih prekinitev.

8. 5 ANALIZA LIRSKE ČRTIC Z NASLOVOM VEČERNA

Že sam naslov nam pove, da bo črtica pripovedovala o nečem, kar se izteka, gre

proti koncu. Prva poved nam razkrije naslovnika: »Tebi pišem, človeku, ki si

polovica mene«. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje o neizmernem

hrepenenju po ljubezni skozi celo življenje. Čas se ji izteka, ne obupa: »in ves

čas želim tebe; tebe želim, želim, želim«, kljub temu da se zelo dobro zaveda, da

se njeno življenje bliža koncu: »v bližini se trese noč; zemlja grabi po meni …«.

Pripovedovalec je prvoosebni in je ženskega spola. Komu je govor namenjen, je

izraženo že v prvi povedi – drugi polovici nje same, ki je nikoli ni našla, kljub

temu da je vse življenje iskala in po njej neizmerno hrepenela. Vendar pa niti

sama ne ve, kdo natančno je ta njena druga polovica – ljubljena oseba, ki je

nikoli ni našla. Kraj in čas govora nista določena. Naslov Večerna namreč ni

mišljen kot konec dneva, pač pa nakazuje na iztekajoče se življenje.

8. 5. 1 JEZIKOVNI SLOG V LIRSKI ČRTICI Z NASLOVOM

VEČERNA

Lirska črtica vsebuje naslednje metafore:

- personifikacije; z njimi pripovedovalka razkriva občutja žalosti,

otožnosti in občutek brezizhodnosti: veter je zavel od severa, pripodil je

megle in jih razkropil med bakreno listje; zemlja se je zgubančila in

skrčila; zasopla je in se zavila v mir in pokoj. Ostajalo je upanje, da se

bodo stvari spremenile, ki ga izrazi z besedami: pogled se je raztegnil in

čakal, v nestrpnem nemiru je čakal, kdaj se odpro zatvornice in se

mahoma razgrnejo rdeče rože in zlatá in solnca daljave in duša se trese v

silnem pričakovanju. Vendar se to nikoli ni zgodilo, upanje je začelo

usihati, kar lahko začutimo v naslednjih personifikacijah: ko pa le ni bilo

vsega tega, se je vpognil hrbet, in oči so onemele; in vsa pajčevina mojega

življenja se je raztrgala; objela me je groza; v bližini se trese noč, zemlja

grabi po meni.

- okrasni pridevki ; le-teh ni veliko, največkrat so vezani na težavnost

življenja: bakreno listje, skalnata pota, nagubane njive, prosojno listje,

bele breze, razdrapani borovci, razrita zemlja.

Ponavljanje ali iteracija se pojavi le dvakrat. Prvič epski subjekt izraža

brezmejno željo po izpolnjeni ljubezni : in ves čas želim tebe; tebe želim, želim,

želim. In spoznanje: ni te – ni in ni …«.

Pripovedovalka se s pomočjo retori čnih vprašanj pogosto sprašuje, o smislu

vsega tega trpljenja:

»Kdo si, kaj si, kod in kako hodiš?«

»Ali si naj razbijem glavo ob zidu?«

»Je li polž za stopinjo dalje na poti, če si zaželi peroti?«

»Ti moj človek, razumeš, kakšen je ta smeh?«

Z vzkliki pripovedovalka izraža svojo nemoč in vdanost v usodo:

»In tisto večno, prastaro prašanje, tisti čemu!«

»Bodi!«

Prisoten pa je tudi zamolk; prvič izraža brezizhodnost in brezkrajno čakanje:

»ni te – ni in ni …«, drugič pa neizbežen konec: »v bližini se trese noč; zemlja

grabi po meni …«.

9 SKLEPNE UGOTOVITVE

Ob koncu 19. stoletja je obdobje moderne pod vplivom evropskih smeri

izoblikovalo dva modela kratke proze. Še vedno se pojavlja tradicionalni,

realistični tip črtice, ki ga je izoblikovala literatura skozi 19. stoletje. Znotraj

najkrajše prozne zvrsti, črtice, pride do večjih strukturnih sprememb. Ker je

bilo vse prežeto s hitrico in nervoznostjo, duh časa ni dopuščal obsežnejšega in

trdnejšega zgodbenega dogajanja, zato sta se oblika in notranja zgradba

pripovednih besedil spremenili. V črtico se vrine veliko lirsko-meditativnih

primesi, obseg se je zelo skrajšal in zunanje dogajanje je postalo veliko bolj

ohlapno. Črtica je postala polna drobnih vtisov, bežnih slik okolja, polna lirskih

in razpoloženjskih podob z močnimi čustvenimi poudarki. Meje med

pripovednimi in lirskimi prvinami se zabrisujejo in besedila dogodke samo

nakazujejo, vanje pa se večkrat vrinejo še meditativni vložki.

Poleg lirske črtice se je pojavila še pesem v prozi. Zaradi prefinjene zgradbe,

kratkosti in bogate metaforike je bila v obdobju moderne zelo priljubljena zvrst.

Pesem v prozi ni bila vezana samo na prelom stoletja, temveč jo je mogoče

zaslediti še skozi celo 20. stoletje, pa tudi danes. Na prvi pogled sta si lirska

črtica in pesem v prozi izjemno podobni.

Kmetova je začela objavljati leta 1911 in je glavnino svojih del objavila do leta

1933, ko ji je krivično negativna kritika vzela voljo in moč. Na njeno

pisateljevanje so v največji meri vplivale neurejene družbene in družinske

razmere, krivičen položaj ženske v tedanjem času in seveda tudi 1. svetovna

vojna. Bila je izjemno razgledana tako po svetovni kot tudi po slovenski

literaturi. Tako so na njeno ustvarjenje vplivali številni tuji (Altenberg,

Sudermann, Zola, Ibsen, Nietszche) pa tudi slovenski (Cankar, Meško,

Kvedrova ) ustvarjalci.

Kmetova je v svoja dela vnašala teme in motive, ki so se jih do tedaj lotevali le

redki pisatelji, še redkeje pisateljice. Izpod ženskega peresa so nastajala dela, na

katera kritika še ni bila pripravljena, še posebej, ker jih je pisala ženska. In

ravno to je bil glavni razlog, do so jo velikokrat obmetavali z neutemeljenimi

kritikami in obsodbami.

Pogosto je izpostavljala lik ženske (Senca, Pot navkreber, Ženski svet), ki sploh

ne more priti do izobrazbe, če se ne odloči za poklic učiteljice. Ženske morajo

hoditi na delo zaradi finančnih težav in ob stran postavljati svoje poslanstvo,

skrb za družino in otroke. Pisala je o tem, da mora biti ženska trdna in da ji v

življenju nič ni podarjeno. Lotevala se je tudi, za njen čas izjemno tabuizirane

teme, podrejenosti in zlorabe žensk. Ženske se namreč velikokrat ne upajo

zoperstaviti moškim, ampak sprejemajo, ne samo podrejeno vlogo, včasih tudi

fizično in psihično nasilje, brez ugovorov. Kmetova je trdila, da je ravno to

razlog, da je takratna družba tako razpuščena in brez globljih moralnih vrednot.

Kmetova ni pisala o vélikih materah, kot so to počeli nekateri drugi slovenski

ustvarjalcih, pač pa o materah (Mati, Dekla gospodova, Zamah), ki so

dobrosrčne, ljubeče osebe, ki so brezpogojno predane svojim otrokom (Povest

povesti, Iz noči). Posebno pozornost je namenila likom mater, ki rodijo

nezakonske ali pohabljene otroke. Izpostavila je njihove more, ki jih doživljajo

ob skrbi za otrokovo življenje. Pozabila ni niti na matere, ki se težko sprijaznijo

z dejstvom, da so njihovi otroci odrasli in da ne potrebujejo več njihove

pozornosti, nege in skrbi (Večerna).

Marsikatera izmed črtic z učiteljsko tematiko (Spomlad, Lina, Jeseni) vsebuje

avtobiografske elemente. Opisovala je težave in dileme, s katerimi se srečujejo

mlade učiteljice, ko začnejo poučevati. Predstavila je tudi razmišljanja in

prizadevanja učiteljev, ki se vsakodnevno sprašujejo, ali dovolj dobro

opravljajo svoj poklic, ali dajo res vse od sebe, ko izobražujejo in vzgajajo

bodoči rod.

Kmetova je kar nekaj svojih del posvetila kritiki družbenih razmer (Ščetine, Na

zdravje, Pogovor, Nekaj besed). Izpostavljala je predvsem ljudi, ki se imajo za

večvredne, v resnici pa samo govoričijo in skrbijo za svoje dobro. Ni jim mar

sočloveka, ni jim mar za naravo in njene danosti, pač pa v vsaki stvari iščejo le

svoje koristi.

Umetnik je pri Kmetovi sanjač, nerazumljen posameznik. Slikala je umetnike

(Zaradi kruha, Intermezzo, S poti, Luč lepote), ki so s svojo umetniško dušo v

življenju neizmerno trpeli, ker jih okolica ni razumela, ali pa so v želji po

preživetju sebe in svojih najbližjih bili prisiljeni zatreti lastne sanje in se

prilagoditi zahtevam nadrejenih ter okolice.

Sicer je bila Kmetova idividualistka, vendar je pri njej moč najti mešanico

različnih slogovnih značilnosti. Od ekspresionistične želje po novem človeku

do realističnih vplivov družbe na nemočnega posameznika, v zelo veliki meri

pa se pojavlja impresionistični slog trenutkov in stanj, ki na poseben način

izpoveduje človekov boj med dualnostjo, med zunanjim dogajanjem in

človekovo notranjostjo, njegovimi občutki in strahovi. Posebnost besedil je tudi

prežetost z lirskimi vložki, meditacijami in impresionističnimi,

razpoloženjskimi okviri. Impresionistični slog je odprl bogastvo barv in

svetlobnih odtenkov ter zvokov. Subjekt se čustveno vživi v lepoto pokrajine,

ki je pri Kmetovi največkrat narava. V manjši meri lahko odkrijemo tudi vpliv

dekadence in simbolizma.

Jezik v črticah je dokaj preprost, uporablja številne arhaizme pa tudi prevzete

izraze iz drugih jezikov (nemškega, italijanskega). Tako pesmi v prozi kot

lirske črtice so metaforično izjemno bogate. Značilna je privzdignjena,

ritmizirana govorica (ponavljanje glasov, besed, skupin besed), ki se kaže v

pogosti rabi zvočnih figur, pogosti so vzkliki, ter najrazličnejše retorične

stavčne oblike (retorična vprašanja, paralelizmi, miselni obrati).

Kmetova je po najbolj plodovitem obdobju pisanja izdala svojo literarno

avtobiografijo Moja pota. S stališča današnjega časa je mogoče sklepati, da je

bilo to nekako pojasnilo, od kod je jemala snov in zakaj je pisala na način, ki ga

je izbrala. V njej je nakazano, kako so na njo vplivale neutemeljene kritike in

kakšno škodo so povzročile v njej. Zaradi tega lahko upravičeno sklepamo, da

je bil to eden izmed glavnih razlogov, zakaj je prenehala s pisateljevanjem.

Pozneje je še izdala nekaj del, vendar nikoli več ni pisala iz sebe in o sebi.

VIRI IN LITERATURA VIRI

Kmet, Marija, 1920: Bilke. Ljubljana: Zvezna tiskarna.

Kmet, Marija, 1926: Večerna pisma. Ljubljana: Tiskovna zadruga.

LITERATURA

Boršnik, Marja, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Založba Obzorja.

Boršnik, Marja, 1971: Marija Kmetova. Naša žena 3. 30–31.

Glušič, Helga, 1996: Sto slovenskih pripovednikov. Ljubljana: prešernova

družba.

Karlin, Pavel, 1927: Marija Kmetova, Večerna pisma. Ljubljanski zvon 47/12.

757–758.

Kmecl, Matjaž, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: M&n.

Kmet, Marija, 1933: Moja pota. Domžale: Misionske tiskarne.

Kocijan , Gregor, 1988: Slovenska kratka pripovedna proza 1892–1918

(bibliografija). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

- - 1995: Kratka pripovedna proza v obdobju moderne. Ljubljana: Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete.

- - 1999: Slovenska kratka pripovedna proza 1919–1941 (bibliografija).

Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Kos, Janko, 1978: Literatura (literarni leksikon). Ljubljana: DZS.

- - 1993: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.

- - 1996: Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Legiša, Lino, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva VI: V ekspresionizem in

novi realizem. Ljubljana: Slovenska matica.

Levstik, Vladimir, 1920: Marija Kmetova, Bilke. Ljubljanski zvon 40/9. 566.

Mihurko Poniž, Katja, 2006: Kratka pripovedna proza Marije Kmet. Irena

Novak Popov (ur.): Slovenska kratka prioivedna proza. Zbornik predavanj 23.

simpozija Obdobja. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Paternu, Boris, 1989: Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Petre, Fran in Škreb, Zdenko (1961): Uvod u književnost. Zagreb: Znanje.

Scherber, Peter, 2006: Literarna črtica kot tipična oblika kratke proze v obdobju

moderne. Irena Novak Popov (ur.): Slovenska kratkapripovedna proza. Zbornik

predavanj 23. simpozija Obdobja. Ljubljana.

Solar, Milivoj, 1977: Teorija književnosti. Zagreb: Školska knjiga.

- - 1989: Teorija proze. Zagreb: SNL.

Serše, Aleksandra, 2000: Izobraževanje žensk v drugi polovici 19. in v začetku

20. stoletja. Tjaša Mrgole Jukić (ur.): Učne ure naših babic. Ljubljana: Urad za

žensko politiko pri vladi Republike Slovenije.

- - 1998: Ženske naj bodo doma dobre ospodinje in matere. Tjaša Mrgole Jukić

(ur.): Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes. Ptuj: Zgodovinski

arhiv.

Stojanović-Pantović, Bojana, 2006: Vzorci psmi v prozi v slovenski

književnosti. Irena Novak Popov (ur.): Slovenska kratka prioivedna proza.

Zbornik predavanj 23. simpozija Obdobja. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Šelih, Aleksandra, 2007: Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja

na Slovenskem. Ljubljana, DZS.

Tomažič, Mateja, 2007: Poetika črtice in pesmi v prozi pri Zofki Kveder in

Vladimirju Jelovšku. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta.

Vovk, Mateja, 2001: Pesem v prozi. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska

fakulteta.

Zadravec, Franc, 1980: Elementi slovenske moderne književnosti. Murska

Sobota: Pomurska založba.

- - 1993: Slovenska ekspresionistična literatura. Murska Sobota: Pomurska

založba.

- - 1999: Slovenska književnost II. Ljubljana: DZS.

Slovenski biografski leksikon (1925–1932). Ljubljana: Zadružna gospodarska

banka.

PRILOGA

BIBLIOGRAFIJA KRATKOPROZNIH DEL MARIJE KMET

Marija Kmet je svoja dela objavljala v različnih časopisih, pod različnimi

psevdonimi: Kmetamarija, K-t., Maja in Temeniška. Do sedaj še ni izšla zbirka

njenih zbranih del, zato bom njene črtice nanizala po letih izzida.

1911

Kmet, Marija, 1911: Slaba družba. Domači prijatelj 8. 38–40 .

- - Brez solnca. Domači prijatelj 8. 42–47.

- - S poti. Slovan 10. 251–252.

- - Žeblji. (Domače obrti). Slovenski narod 43/245. 1.

- - Luč lepote. Slovenski narod 43/272. 1–2.

- - Intermezzo. Slovenski narod 43/289. 1–2.

1912

Kmet, Marija, 1912: Hrepenenja. Ljubljanski zvon 32/3. 154–155.

- - Grega. Ljubljanski zvon 32/7. 405–408.

- - Luč. Slovan 11. 58.

- - Človek. Slovan 11. 139–141.

- - Bolest pomladi. Slovan 11. 249–250.

- - Iz gneče. Slovan 11. 272.

- - Rdeče lise. Slovan 11. 355.

- - Luči. Slovan 11. 356.

- - Ščetine. Slovenski narod 44/40. 1.

- - Interieur. Slovenski narod 44/64. 1–2.

- - Na zdravje. Slovenski narod 44/ 156. 1.

- - Karikatura. Slovenski narod 44/205. 1.

- - Zemljan. Slovenski narod 44/276). 1.

- - Momenti I – IV. Straža 3/10. 4.

- - 1912–1914: Nekaj besed. Slovenska žena 1/1. 8–13.

- - Nemoderna novela. Slovenska žena 1/4–5. 127-136.

- - Senca. Slovenska žena 1/6–7. 180–184.

1913

Kmet, Marija, 1913: Konec učitelja Možeta. Ljubljanski zvon 33/8. 485–490.

- - Simfonija. Slovan 12. 54–56.

- - Historija. Slovenski narod 45/ 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81. 1, 1, 1, 1, 1, 2, 1.

- - Povest povesti. Slovenski narod. 45/187. 1.

- - 1912–1914: Hana. Slovenska žena 1/8–10. 222-234.

1914

Kmet, Marija, 1914: Torče Skočir. Ljubljanski zvon 34/5, 6. 318–324, 365–373.

- - Iz Bosne. Ljubljanski zvon 34/4. 214–219.

- - Liza. Ljubljanski zvon 34/8. 466–473.

- - Zaradi kruha. Slovenski narod 46/125. 1–2.

- - Kdo je kriv. Slovenski narod 46/142. 1–2.

1915

Kmet, Marija, 1915: V težkih časih. Slovenski narod 47/22. 28. 1–2.

- - Spomladi. Slovenski narod 47/140. 1–2.

- - Iz našega mesta. Slovenski narod 47/166. 1.

- - O, še bo vojska, še. Slovenski narod 47/247. 1.

1916

Kmet Marija, 1916: Tešera. Slovenski narod 48/66. 1.

- - Kaj je prav in kaj ni prav. Slovenski narod 48/189. 9.

- - Jeseni. Slovenski narod 48/218. 1.

- - Nekaj besed. Slovenski narod 48/275. 1.

- - Nekaj besed. Slovenski narod 48/ 286. 1.

- - Žalostni del rožnega venca. Tedenske slike 3. 222–226.

1917

- - Kmet, Marija, 1917: Nekaj besed. Ljubljanski zvon 37/4. 204–205.

- - Ljubezen. Ljubljanski zvon 37/5. 299–300.

1918

Kmet, Marija, 1918: Neverjetna zgodba iz neverjetnih časov ali ravnateljstvo kr.

hrv. gledališča in stradajoči otroci. Edinost 43. 8–11.

- - Pismo. Ljubljanski zvon 38/1. 34–35.

- - Interieur. Ljubljanski zvon 38/5. 273–274.

1919

Kmet, Marija, 1919: Obisk. Ljubljanski zvon 39/4. 240–246.

- - Božja pot. Ljubljanski zvon 39/6. 372–373.

- - Interieur. Ljubljanski zvon 39/8. 496–498.

- - Pogovor. Ljubljanski zvon 39/9. 554–557.

- - Večerna. Ljubljanski zvon 39/11. 619–620.

- - Intermezzo. Ljubljanski zvon 39/12. 753–755.

1920

Kmet, Marija, 1920: Pismo. Edinost 46. 5–6.

- - Bosna. Ljubljanski zvon 40/6. 372.

- - Večerna. Ljubljanski zvon 40/8. 497–498.

- - Zamah. Ljubljanski zvon 40/12.736–739.

- - Brez tal. Ljubljanski zvon 40/2, 3, 4, 5, 6. 96–108, 159–170, 228–235, 302–

308, 341–345.

1921

Kmet, Marija, 1921: Meditacija. Ljubljanski zvon 41/1. 54–55.

- - Karikature. Ljubljanski zvon 41/4. 241–248.

- - Arabeska. Ljubljanski zvon 41/7. 439.

- - Ema. Ljubljanski zvon 41/9, 11. 535-540, 604-607.

- - Meditacija. Ljubljanski zvon 41/11. 673.

- - Notturno. Ljubljanski zvon 41/12. 742–749.

- - Intermezzo. Plamen 1. 9–10.

1922

Kmet, Marija, 1922: Preludij. Ljubljanski zvon. 100.

- - Pogovor. Ljubljanski zvon 42/6. 362–369.

- - Zima. Ljubljanski zvon 42/3. 170–171.

- - Elegija. Ljubljanski zvon 42/11. 685–687.

1923

Kmet, Marija, 1923: Dekla gospodova 1/12. Ženski svet. 265–467.

- - Ženski svet. Ženski svet 1/7.154.

1924

Kmet, Marija, 1924: Božično pismo 2/12. Ženski svet. 271.

1925

Kmet, Marija, 1925: Na sveti večer. Mladika 6/1. 11–12.

1926

Kmet, Marija, 1926: Prve jaslice. Mladika 7/1. 8.

- - Mati. Mladika 7/3. 97.

- - Ure. Mladika 7/4. 140–141.

- - O vseh svetih. Mladika 7/11. 412.

- - Drevesce in jaslice. Slovenec 293. 7.

1927

Kmet, Marija, 1927: Božični mir. Mladika 8/1. 9.

1928

Kmet, Marija, 1928: Memento. Mladika 9/11. 408.

1930

Kmet, Marija, 1930: Velikonočni zvonovi. Koroški Slovenec 16. 6.

1931

Kmet, Marija, 1931: Pot navkreber. Odmevi I. knj. 21–27.

- - Oktober. Ženski svet 9/10. 286–287.

1931/1932

Kmet, Marija, 1931/1932: Božiči. Mentor 19. 87–88.

1934

Kmet, Marija, 1934: Čakanje. Ženski svet 12/9. 202–203.

1935

Kmet, Marija, 1935: Cvetna nedelja. Slovenec 87. 11.