Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO‐POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
DELO DIPLOMSKEGA PROJEKTA
Luka Kolar‐Robnik
Maribor, julij 2015
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO‐POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
DELO DIPLOMSKEGA PROJEKTA
POSLUŠANJE KOT VEŠČINA KOMUNICIRANJA
LISTENING AS COMMUNICATION SKILL
Kandidat: Luka Kolar‐Robnik
Program: Visokošolski strokovni – Poslovna ekonomija
Študijska usmeritev: Marketing
Mentor: dr. Damijan Mumel
Študijsko leto: 2014/2015
Maribor, Julij 2015
ZAHVALA
Zahvaljujem se svojemu mentorju, ki me je vodil in usmerjal pri izdelavi diplomskega projekta. Zahvaljujem se družini, ki mi v omogočila študij in me v tem času podpirala.
POVZETEK Komunikaciji namenimo veliko časa v življenju, zato je pomembno na kakšen način komuniciramo. Poslušanje kot veščina komunikacije je aktiven proces s katerim poslušamo radio, prijatelje, televizijo, učitelje, torej vse tiste kateri nam želijo podati neko informacijo. Vsak posameznik na svoj način posluša, torej posledično so tudi dobljene informacije na različne načine razumete. Pomembno je, da slišimo vse kar nam nekdo želi povedati, vprašanje pa je koliko bomo razumeli. Kadar nam nekdo želi nekaj povedati, od njega ne dobimo le tiste informacije, ki nam želi povedati, temveč tudi nekaj več o govorniku. Skozi diplomski projekt sem predstavil vse pomembne dele poslušanje, od definicije poslušanje do nasvetov za dobro poslušanje. Največja napaka poslušalcev je, da kadar poslušajo niso dovolj zbrani, zato velikokrat izpustijo pomembne informacije. Diplomski projekt je sestavljen iz petih delov, ki so razdeljeni na podpoglavja. Prvi del predstavlja uvod, ki predstavi problematiko diplomskega projekta, njegove cilje, namen, predpostavke in omejitve ter metode dela. V drugem delu diplomskega projekta sem predstavil pojem komunikacija, ter na kratko opišem vrte komunikacije. V tretjem in najpomembnejši del diplomskega projekta sem razložil poslušanje, namen poslušanja kot tudi pričakovanja, vsako vrsto poslušanja na kratko opišem, podrobno predstavim ovire v poslušanju ter pozornost in koncentracijo, opišem tudi vrste poslušalcev in na koncu se podam nasvete za dobro poslušanje. V četrtem delu diplomskega projekta predstavim govorno‐poslušalsko komunikacijo, vpliv različnih medijev ter poslušanje v različnih oblikah komunikacije. Zadnje poglavje diplomskega projekta sestavlja, kako se razvijajo sposobnosti poslušanja v osnovni šoli v kateri je izredno pomembno da, se učenci naučijo pravilno poslušati. Ključne besede: Komunikacija, poslušanje, govorjenje
ABSTRACT We devote a lot of time to communicating with each other in our lives, therefore it is important in which way and how we are communicating. Listening as a skill is an active process with which we are listening to radio, friends, television, teachers, so every person or everything, that is trying to give us some information. Each individual listens in his own way, therefore the information a person processes in his mind differs from a person to person. It is important for us to hear everything someone is trying to tell us, but it is a question how much we are going to understand. When someone wishes to tell us something, we are getting from him not only the information, that he is trying to tell us, but also something more about the speaker.
Throughout the degree project, I am trying to present the important elements of listening, from the definition of listening, to the advices or good listening. The biggest mistake of the listeners, is when they are not enough focused while listening, that is why they often miss some important information. The degree project is composed of fife chapters, which are divided to sub‐chapters. The first chapter is the introduction, which presents the problems of degree project, the goals of it, the porpuse, the assumptions, restrictions and the method of work. In second chapter, I define the meaning of communication, and shortly describe the roots of communication. In third and the most important chapter of the degree, I explain listening, the purpose of listening, as also expectations, I describe shortly each of these species, introduce in detail the obstacles in listening such as attention and concentration, I describe the species of listeners and in the end I give advice for good listening. In fourth part of the project I introduce the speaking‐listening communication, the influence of media, and listening in other forms of communication. The last chapter is made of how the listening abilities are developing in primary school in which it is very important, that the students learn how to listen the right way. Keywords: Communication, listening, speaking
i
KAZALO
1 UVOD_________________________________________________________________________________1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen in cilji ___________________________________________________________________ 1
1.2.1 Namen ____________________________________________________________________ 1 1.2.2 Cilji _______________________________________________________________________ 2
1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 2 1.4 Uporabljene metode raziskovanja ___________________________________________________ 2
2 KOMUNICIRANJE___________________________________________________________________3 2.1 Definicija komuniciranja ___________________________________________________________ 3 2.2 Vrste komuniciranja ______________________________________________________________ 4
3 POSLUŠANJE________________________________________________________________________5 3.1 Kako poslušati ___________________________________________________________________ 5 3.2 Namen in pričakovanja ____________________________________________________________ 6 3.3 Vrste poslušanja _________________________________________________________________ 7
3.3.1 Zložno poslušanje ___________________________________________________________ 7 3.3.2 Kritično poslušanje ___________________________________________________________ 7 3.3.3 Terapevtsko poslušanje _______________________________________________________ 8 3.3.4 Izbirno poslušanje ___________________________________________________________ 9 3.3.5 Aktivno poslušanje ___________________________________________________________ 9 3.3.6 Egocentrično poslušanje ______________________________________________________ 9 3.3.7 Prilagoditveno poslušanje _____________________________________________________ 9 3.3.8 Poslušanje z razumevanjem ___________________________________________________ 10
3.4 Ovire v poslušanju ______________________________________________________________ 10 3.4.1 Značilnosti in stanje poslušalca ________________________________________________ 10 3.4.2 Značilnosti govorečega oziroma izvora sporočila __________________________________ 11
3.5 Uspešno poslušanje _____________________________________________________________ 11 3.6 Pozornost in koncentracija ________________________________________________________ 11
3.6.1 Vloga pozornosti in koncentracije pri poslušanju __________________________________ 12 3.7 Vrste poslušalcev _______________________________________________________________ 12
3.7.1 Dober poslušalec ___________________________________________________________ 12 3.7.2 Slab poslušalec _____________________________________________________________ 13 3.7.3 Kako postati dober poslušalec _________________________________________________ 13
3.8 Nasveti za dobro poslušanje_______________________________________________________ 14
4 GOVORNO‐POSLUŠALSKAKOMUNIKACIJA___________________________________15 4.1 Vpliv drugih medijev na govorno‐poslušalsko komunikacijo _____________________________ 17
4.1.1 Paralingvistični medij ________________________________________________________ 18 4.1.2 Vidni medij ________________________________________________________________ 18 4.1.3 Kinetični in proksemični medij _________________________________________________ 19
4.2 Vpliv drugih dejavnikov __________________________________________________________ 19 4.2.1 Jezikovno znanje ___________________________________________________________ 19 4.2.2 Voljnost za poslušanje _______________________________________________________ 19 4.2.3 Fiziološke osnove poslušanja __________________________________________________ 19 4.2.4 Tišina ____________________________________________________________________ 20
4.3 Poslušanje v različnih oblikah komunikacije __________________________________________ 20 4.3.1 Poslušanje v intrapersonalni komunikaciji ________________________________________ 20 4.3.2 Poslušanje v osebni komunikaciji ______________________________________________ 21 4.3.3 Poslušanje v skupinski komunikaciji ____________________________________________ 21
ii
5 RAZVIJANJESPOSOBNOSTIPOSLUŠANJAVOSNOVNIŠOLI________________23 5.1 Neposredno razvijanje sposobnosti poslušanja pri učencih _____________________________ 23 5.2 Posredno razvijanje poslušalske dejavnosti __________________________________________ 24
6 SKLEP______________________________________________________________________________25
LITERATURAINVIRI__________________________________________________________________27
KAZALO SLIK SLIKA 1: ELEMENTI KOMUNIKACIJE .............................................................................................................. 3 SLIKA 2: 1. KOMUNIKACIJSKI KROG ............................................................................................................ 15 SLIKA 3: 2.KOMUNIKACIJSKI KROG ............................................................................................................. 16
1
1 UVOD Tema diplomskega projekta je poslušanje kot veščina komuniciranja. V diplomskem želim predstaviti pojem poslušanje kot eno izmed veščin komuniciranja in kako zelo pomembno je, da vsak posameznik izredno dobro posluša. Ta tema se mi je zdela mamljiva zaradi, pomembnosti poslušanja v življenju saj poslušamo celotno življenje.
1.1 Opis področja in opredelitev problema V vsakdanjem življenju zelo veliko komuniciramo. S komunikacijo lahko dosežemo različne cilje ustvarimo si različna mnenja, kot najpomembnejše pa seveda vzpostavljamo in vzdržujemo medosebne odnose. Brez komunikacije danes nebi šlo, zato veliko časa posvetimo komunikaciji in s tem tudi poslušanju. Kadar dobro poslušamo je posledično dobro tudi komunikacija in s tem tudi izmenjava informacij. Potrebno se slišati več kot je le sporočilo. Ne poslušamo samo vsebine sporočilo temveč tudi namen. Za uspešno poslušanje je potrebno razumeti skrivno sporočilo. Cilj poslušanja biti uspešnejši kot prej (Shapiro, 2002, str. 58). V kolikor želimo uspešno poslušati je pomembno, da se predhodno pripravimo. Pri pripravi na poslušanje moremo vedno izključiti vsa sredstva katera bi nam omogočila motnje pri poslušanju. Prav tako je volja za poslušanje ena izmed ključnih dejavnikov, od katere je odvisno koliko si bo poslušalec zapomnil od povedanega. Komuniciranje je ena izmed glavnih človeških dejavnosti v življenju brez katere praktično ne moremo prenašati informacij. Kadar govorec želi informacije predati poslušalcu je pomembno da poslušalec dobro posluša. Poslušanje je torej ena izmed veščin komuniciranja katero se naučimo že v otroških letih, vendar jo lahko z veliko vaje tudi mnogo izboljšamo in postanemo dober poslušalec kar nam v življenju katerem se ves čas učimo pride velikokrat zelo prav.
1.2 Namen in cilji 1.2.1 Namen Namen diplomskega projekta je, da preučim poslušanje kot sestavino veščin komuniciranja, ter bistvene značilnosti katere so potrebne pri poslušanju. Namen naloge je predstaviti vse značilnosti in vrste poslušanja ter kako prepoznati dobrega poslušalca, saj je poslušanje aktivna dejavnost s katero se lahko naučimo in izboljšamo svoje sposobnosti poslušanja.
2
1.2.2 Cilji
Cilji naloge so naslednji:
definirati pojem poslušanje,
preučiti značilnosti poslušanja,
preučiti vrste poslušanja
pomen poslušanja,
prepoznati dobrega poslušalca.
1.3 Predpostavke in omejitve V diplomskem projektu izhajam iz naslednjih predpostavk:
Predpostavljam, da ljudje menijo, da so dobri poslušalci vendar niso.
Za uspešno poslušanje moremo biti dober poslušalec kar se lahko
naučimo oziroma lahko postanemo.
Predpostavljam, da veliko ljudi opazi kadar nas nekdo ne posluša, vendar
se zavedajo pomembnosti poslušanja.
Predvidevam, da omejitev ne bo, saj je na voljo dovolj potrebnih virov s katerimi bom lahko uspešno izpeljal diplomski projekt.
1.4 Uporabljene metode raziskovanja V okviru teoretičnega dela diplomskega projekta si bom pri pisanju pomagal s posameznimi metodami. Te metode so:
metoda deskripcije (opisovanje teoretičnih konceptov),
metoda klasifikacije (definiranje pojmov),
metoda kompilacije (povzemanje tujih rezultatov, stališč),
komparativna metoda (primerjanje dejstev, procesov, odnosov).
3
2 KOMUNICIRANJE
2.1 Definicija komuniciranja Komunikacija je zapleten proces, brez katerega človeška družba ne bi obstajala in obratno, družba, ki ji pripada posameznik, na razne načine vpliva na komunikacijo posameznikov. Komunikacija vključuje sporočanje in sprejemanje in se vrši s pomočjo besednih znakov, nebesednih znakov in tehničnih sredstev. Proces komuniciranja sestavljajo štirje elementi: (Možina, 1995, str. 42)
• oddajnik oziroma pošiljatelj, ki je vir informacij in tudi pobudnik komunikacijskega procesa, • sprejemnik – poslušalec, sogovornik, ki je lahko oseba, skupina ali naprava, • sporočilo oziroma informacija, ki je lahko besedna ali nebesedna, • komunikacijska kanal – kanal, ki je lahko osebni neposredni stik, telefon, pismo, e‐pošta
Slika 1: Elementi komunikacije
Vir: http://splet‐stari.fnm.uni‐mb.si/pedagoska/didgradiva/nastopi/didrac2/00/2/komuniciranje.htm Sporočevalec je oseba, ki posreduje sporočilo in je vir sporočila. Za sporočevalca je pomembno, da mu verjamemo in zaupamo ter da je skladen s prejemnikom, da ga upošteva. Vsako sporočilo, ki ga sporočevalec pošilja ,e poskus prenosa misli k prejemniku. Povratna informacija pomeni informacijo o tem, kaj se je s prejemnikom zgodilo, ko je prejel sporočilo. Glede na reakcijo sprejemnika, lahko nadaljuje proces komuniciranja, ga prilagodi ali prekine (Mumel, 2008, str. 34). Komunikacij je bistveni element za obstoj sleherne organizacije. S komuniciranjem se oblikujejo odnosi med člani in med skupinami v organizaciji. Kvalitetna in pravočasna informacija je v današnjem poslovnem svetu bistvenega pomena. Informacije se prenašajo s komuniciranjem, zato je le‐to ključnega pomena (Kokalj, 2002, str.2).
4
2.2 Vrste komuniciranja Komuniciranje ločimo na več različnih vrst: (Mihaljčič, 2006, str. 16‐19).
glede na razdaljo med udeleženci (neposredno in posredno)
glede na število sodelujočih ‐ Intrapersonalno (komuniciranje s samim seboj) ‐ Interpersonalno (komuniciranje med posamezniki ali skupino
ljudi) ‐ javno komuniciranje (vključuje zelo širok krog ljudi; ljudje
komunicirajo s pomočjo množičnih medijev oziroma sredstev javnega obveščanja)
glede na smer ‐ enosmerno (potuje v eno smer. Primerno je predvsem za
posredovanje preprostih in kratkih sporočil, pri katerih ne more priti do napačnega razumevanja.
‐ Dvosmerno (tukaj daje prejemnik sporočila povratne informacije pošiljatelju.
glede na obliko ‐ besedno (verbalno), ki je lahko govorno ali pisno ‐ nebesedno (neverbalno), kamor sodi vrsta nebesednih sporočil kot
je na primer govorica telesa, zunanji videz poslovnega človeka. Komunikacijo še lahko ločimo tudi med vertikalno in horizontalno komunikacijo. Vertikalno pomeni izmenjavo med različnimi skupinami kot na primer med prodajalci in kupci. Horizontalno komuniciranje pa je izmenjava informacij znotraj ene določene skupine torej na primer samo med kupci. Komuniciramo lahko tudi formalno kar pomeni, da uporabljamo določene komunikacijske kanale katere nam pomagajo lažje prenesti informacijo. To so lahko različne propagande v množičnih medijih. Kadar pa komuniciramo spontano, čist neorganizirano in kjer je sproščena izmenjava informacij pa gre za neformalno komuniciranje (Mihaljčič, 2006, str. 16‐19).
5
3 POSLUŠANJE
Večina izmed nas le s težka osredotočeno posluša več kot 60 sekund naenkrat. Nekaj časa samo pozorni in zbrani, potem nam osredotočenost popusti, nato smo zopet osredotočeni in prisluhnemo. Povprečen človek izreče od 125 do150 besed na minuto. Nekateri navajajo, da smo sposobni prisluhniti od 50 do 300 besedam na minuto. V resnici je človek sposoben slišati neverjetnih 750 do 1200 besed na minuto. Če smo sposobni slišati tako velik nabor besed, na kakšen način torej poslušamo, da ne slišimo vsega, kar nam ljudje povedo? (Cava, 19900, str. 120).
Ena najtežjih stvari je poslušati, biti zbran, biti pri stvari, ko nekdo govori. Človek je namreč zelo raztreseno bitje. Medtem, ko naj bi poslušal, mu rojijo po glavi razne misli, ideje, načrti in podobe. Če bi predavatelj ali sogovornik vprašal svojega poslušalca o čem teče beseda, bi mu ta le s težavo odgovoril. Poslušalčevo raztresenost se lahko opazi tudi v njegovem odsotnem pogledu.
Druga težava poslušanja je nagnjenost k selektivnosti. Pomeni, da slišimo samo tisto, kar želimo slišati. Recimo da so to neke sorodne teme, ki nas zanimajo ali ideje, ki so nam blizu. Velikokrat iščemo pri drugem nekaj, kar bi potrdilo naše prepričanje. Včasih poslušamo drugega, da bi našli pri njem kaj spornega, nepravilnega, kar bi mu mogli oporekati ali se celo zgražati (Hočevar I. Povzeto po: http://www.sinaj.si/index.php/posluanje).
Da bi naše poslušanje bilo uspešno moremo slišati več kot sporočilo katero nam nekdo želi v tem trenutku povedati. Sporočilo se prenaša z besedami. Poslušati same besede je isto kot če bi gledali vrh ledene gore v morju in verjeli da smo videli celo. 10% gore se nahaja pod morje isto kot se 10% znakov leži v komunikaciji skrito. Potrebno se slišati več kot je le sporočilo. Ne poslušamo samo besede ampak tudi premor med njimi, isto kot ne poslušamo samo besedila temveč tudi melodijo. Ne poslušamo samo vsebine sporočilo temveč tudi namen. Za uspešno poslušanje je potrebno razumeti skrivno sporočilo. Cilj poslušanja biti uspešnejši kot prej (Shapiro, 2002, str. 58, 68).
3.1 Kako poslušati Kadar poslušamo ne zaznavamo samo informacije katere so nam posredovana, temveč tudi osebe katere posredujejo te informacije. Vsak posameznik ima svoja stališča do poslušanja v različnih situacijah in razmerah, prijatelja poslušamo drugače kot tujca, četudi bi govorila isto. Poslušanje je različno že od tega s kom govorimo in na kak način, zato se moremo truditi da smo ves čas zbrani. Da bi bili dobro poslušalec moramo veliko poslušati in opazovati. Kadar aktivno poslušamo bo oseba, ki govori, dobila občutek, da smo res pozorni do nje. To je lahko izraz zavzemanja za medosebni odnos, ali pa ima celo terapevtski vpliv. Kadar aktivno poslušamo lahko dojamemo višjo raven razumevanja. S pomočjo aktivnega poslušanja samega sebe pa se lahko podamo tudi
6
na pot samozavedanja in osebne rasti. Samozavedanje obsega zavedanje občutkov, misli ter lastnih vrednot in prepričanj. To omogoča razreševanje notranjih osebnih konfliktov, ki se jih običajno niti ne zavedamo in omogoča osebnostni razvoj posameznika. Omogoča tudi dobro vzgojo otrok in zelo dobre odnose med starši in otroci. Prvi ključ za učinkovito poslušanje je usmerjevanje pozornosti na vašega sogovornika. Usmerjevanje pozornosti pomeni pozorno spremljanje sogovornika, a je to najtežje doseči. Težko je zadržati pozornost, za to so potrebne izkušnje. Težko je zaradi tega ker včasih nam misli odidejo v drugo smer. Poznamo zunanje in notranje vzroke kateri nam odvračajo pozornost od našega sogovornika. Med zunanje vzroke prištevamo druge ljudi, telefone ali nekaj kar je na osebi katero poslušamo –recimo njena obleka ali način govora. Med notranje vzroke pa prištevamo to kadar se pogovarjamo vendar mislimo o nekaterih drugih stvareh, o tem kaj bomo sogovorniku odgovorili, o tem kaj je sogovornik želel doseči oziroma povedati. Vse to nam stoji na poti in nas ovira pri dobri komunikaciji (Shapiro, 2002, str. 76, 77). Kadar moremo intenzivno poslušati sogovornika je boljše da včasih razmislimo o odmoru ali da sedaj ne želite govoriti z njim, da ga želite poslušati malo kasneje saj imate v glavi druge stvari katere vas ovirajo, to je vedno boljše kot pa slabo poslušanje (Shapiro, 2002, str. 77). Drugi ključ je potrjevanje. Potrjevanje tega kar nam je sogovornik reko je zelo pomembno saj bomo s tem pokazali spoštovanje in zanimanje do njega. Potrjujemo lahko tudi to da priznamo da razumemo njegov položaj vendar to ne pomeni da se z njim strinjamo temveč da ga poskušamo razumeti. Potrjevanje istočasno zmanjša napetost, odpor i pomaga pri boljšem odnosu (Shapiro, 2002, str. 79).
3.2 Namen in pričakovanja
Ko poslušamo nekaj brez ideje, bomo slišali naslednje besede : samo, mogoče, ko prižgemo radio ali televizijo ali se priključimo pogovoru, ki je že v teku. Ponavadi imamo nepovezane ideje o povezavah, formalnih strukturah in ostale nepovezave, ki jih želimo slišati. Takšne ideje temeljijo kot pravi J. C. Richards na »verodostojnosti«, na katerem je to znanje, ki ga posredujemo v napredovanju predmeta, ki je pomemben oziroma povezavi pri diskusiji. Naša pričakovanja so velikokrat namenjena poslušanju: če želimo izvedeti odgovor na vprašanje potem bomo vprašali in pričakovali, da slišimo relavanten odgovor. V veliko primerih to vodi k poslušanju za posamezne ključe nekaterih besed. Če na primer vprašamo vprašanje: Kje boš danes? Pričakujemo, da bomo slišali odgovor mesta kjer se boš nahajal. Če je odgovor na primer: »nevem, nisem se še odločil odvisno kakšno službo bom dobil ampak pričakujem, da bom končal v Bostonu« takrat moremo počakati in zapisati zadnji dve besedi, če je na primer isti odgovor na vprašanje: »ali ti definitivno odhajaš v Boston?« takrat sta zadnji dve besedi odgovora virtualno odveč in posvečamo več pozornosti prvemu delu. V diskusiji, ki ne temelji na poslušalčevem aktivnem govorečem sodelovanju, njegova pričakovanja so manj striktno definirana in povezana z njegovim namenom. Če poslušamo poročila v
7
želji kaj se dogaja v svetu in pričakujemo, da slišimo določeno temo v določenem jeziku. Če mi poslušamo lektorirano snov, vemo kaj bo tema predmeta in se nanjo pripravimo, se naučimo nekaj o njej, saj imamo interes za njo.
Če nič od teh dveh pogojev ni resnično , takrat verjetno nismo sploh poslušali. Tudi, ko poslušamo zabavne stvari kot so na primer: igre, šale ali pesmi imamo posebni namen (zabavati se); zanima nas kaj prihaja naslednje in pričakujemo glede na to kaj je bilo pred tem. Tukaj je asociacija med poslušalcem pričakovanju in namenom na drugi strani in razumevanjem na nasprotni strani. Slišati diskusijo od blizu kar poslušalec pričakuje in potrebno slišati je daleč podobno natančni percepciji in razumevanjem katere so nepričakovane irelevante in brezpomčne. Torej videti dobro idejo ko prezentiramo poslušalčev prehod v razred, ko daje študentom nekatere informacije o povezavah situacijah in govorniki preden sploh začnejo poslušati (Ur, 1990, str. 3,4)
3.3 Vrste poslušanja
3.3.1 Zložno poslušanje
Zložno poslušanje je način poslušanja za razumevanje in pomnjenje prejetih informacij. Treba se je potruditi, da čim več od povedanega slišimo, da nam misli ne uhajajo. Poslušalca zanimajo ključne informacije, ugotovitve, našteta dejstva, pregled in napoved vsebine. Zložno poslušanje se osredotoča na razumevanje povedanega na način, kot je govorec želel. Za boljše razumevanje in ustrezne povratne informacije poslušalec tu in tam postavi vprašanje, prosi za ponovitev ali glasnejše govorjenje ter spodbudi sogovornika za nadaljevanje. Za poslušalca, ki zložno posluša, ni bistvenega pomena, ali se s povedanimi informacijami strinja in ali so v njegovem interesu, štejeta le razumevanje in pomnjenje povedanega (Možina, 2004, str. 167 ).
3.3.2 Kritično poslušanje
Kadar poslušalec vrednoti prejete informacije, mora poslušati kritično. Poslušati moramo kritično, kadar želimo natančne informacije in nimamo popolnega zaupanja v to, ali nam bo govorec zaupal točne informacije. Zato mora poslušalec preverjati smiselnost dokazov in verodostojnost podatkov. Poslušalec ugotavlja, kakšne so namere, interesi in stališča govorca; ali je kaj zamolčal. Tako poslušanje lahko enačimo z vrednotenjem pisnega gradiva. Pozornost poslušalcev je usmerjena tudi na ton govora (ali je bil govorec resen ali ironičen) in odkrivanja dejstev, ki tičijo za sogovornikovimi izjavami ter ločevanje dejstev od čustev (ali je govoril brez čustev, ali je bil njegov namen prepričevanje). Pri kritičnem poslušanju je pomembno, da smo osredotočeni, trezni in z razmislekom dojemamo in vrednotimo povedano zato oblikujemo oceno šele, ko sogovornik pove svoje (Tavčar, 1995, str. 32 ).
8
3.3.3 Terapevtsko poslušanje
Bistvo terapevtskega poslušanja je poslušanje govorca z razumevanjem in empatijo, kjer poslušalec ostaja le sprejemnik sporočila, ne da bi vrednotil ali usmerjal govorčevo dejavnost v verbalizacijo svojega problema. Potreba ljudi po terapevtskih poslušalcih je velika, posebno v sodobni industrijski, človeku odtujeni civilizaciji. Ni slučajno, da so se najrazličnejše svetovalne službe katerih dejavnost temelji na terapevtskem, nedirektivnem poslušanju, razvile prav v ZDA.
Ljudje pogosto vstopamo v govorno‐poslušalsko komunikacijo zaradi potrebe po sproščanju čustev, delitvi svojih problemov in frustracij z empatičnim poslušalcem – prijateljem, zakonskim partnerjem, sodelavcem. Ta vrsta komunikacije je izredno pomembna za mentalno in fizično zdravje in tudi sicer za uspešno govorno‐poslušalsko komunikacijo na višjih nivojih. Ljudje, ki se ukvarjajo s svojimi problemi in so čustveno napeti, ne morejo poslušati z razumevanjem in kritično, saj je proces poslušanja v takih okoliščinah močno selektiven. Čeprav vsi ljudje kdaj pa kdaj potrebujemo terapevtske poslušalce in se pogosto tudi sami znajdemo v položaju le‐teh, pa za tako poslušalsko vlogo nismo niti usposobljeni niti pripravljeni‐ zanjo »nimamo časa«, bodisi da ga res nimamo ali pa si ga ne vzamemo. Ni potrebno, da se vsak izmed nas usposablja za psiho terapevta, vendar pa je pomembno, da se zavemo, kdaj smo v vlogi terapevtskega poslušalca, in temu ustrezno ravnamo v razgovoru. Terapevtsko poslušanje je izredno zahtevna oblika poslušanja, ker zahteva veliko časa, potrpljenja in samodiscipline poslušalca. Zdi se, da največji problem v terapevtskem poslušanju prezgodnje vrednotenje govorčevega sporočila in seveda da dajanje nasvetov, ne da bi govorca najprej poslušali z razumevanjem in se »vživeli« v njegov položaj.
V procesu poslušanja mora poslušalec ustvariti razpoloženje, ki odseva poslušalčevo razumevanje govorca in zaupanje, da le ta lahko sam reši svoje probleme. Pogosto lahko govorec dejansko reši svoje probleme s tem, da jih ubesedi : se jih zave, analizira in dobi vpogled vanje. Značilnosti terapevtskega poslušanja v nedirektivni psihiatriji, ki temeljijo na predpostavkah humanistične psihologije, bi lahko strnili v nekaj točk: (Plut‐Pregelj, 1990, str. 61,62).
Poudarjanje osebne in direktne izkušnje poslušalca za razumevanje notranjega stanja drugih oseb.
Domneva o » prirojeni dobri narava« človeka , ki se izraža v brezpogojnem sprejemanju – razumevanju sogovornika, kar pa ne pomeni nujno strinjanja poslušalca (terapevta) z govorcem (pacientom).
Aktivno sodelovanje poslušalca, vendar brez nasilja, moči in manipulacije
Poslušalec se vzdrži vsakega vrednotenja govorca; posluša brez anticipacije, prekinjanja in pripisovanja pomena govorčevim idejam na osnovi kakega vnaprej ustvarjenega mnenja ali predsodkov.
9
3.3.4 Izbirno poslušanje
Značilnosti izbirnega (selektivnega) poslušanja je, da poslušalec izbira iz pogovora posamezne besede drugo pa doda iz lastne domišljije. S takim načinom poslušanja izbirni poslušalec sliši le delček ali čisto nekaj drugega, kar je povedal sogovornik. Na zaznavanje povedanega vplivajo naša pričakovanja, zato selekcioniramo sporočila. Na znake naklonjenosti smo pozorni le, če pričakujemo, da nam bo sogovornik naklonjen. Ravno tako iščemo znake nenaklonjenosti, če pričakujemo zavrnitev. Kadar iščemo znake nenaklonjenosti, znake naklonjeni spregledamo. Zaznavamo informacije, ki gredo skozi rešeto naših želja, potreb in stališč. Pomembno je, da se zavedamo selektivnosti zaznavanja (Možina, 2004, str. 79).
3.3.5 Aktivno poslušanje
Aktivno poslušanje ne pomeni sedeti ob sogovorniku in ga molče poslušati, ampak pomeni, da smo povsem in iskreno osredotočeni na sogovornikove besede in občutke. Velikokrat se nam je že zgodilo, da smo npr. novice na radiu preslišali, čeprav smo jih želeli slišati prav tako se nam dogaja tudi v pogovoru z ljudmi, da z mislimi lahko odtavamo. Tega pogostno sami ne opazimo, drugi pa zagotovo. Tako poslušanje je čisto nasprotje aktivnemu poslušanju. Aktivno (empatično, učinkovito) poslušanje je način poslušanja, kjer je aktivnost poslušalca visoka in pomembna. Poslušalec se je sposoben vživeti v situacijo in čustva drugega človeka. Da bi poslušalec razumel informacije z govorčeve perspektive, se vživel v sogovornikova čustva, potrebe in želje, je zelo dejaven ter aktiven. Njegov cilj ni le razumevanje sporočila, ampak tudi tega kar se skriva za njim.
Da smo sposobni aktivnega poslušanja moramo najprej usvojiti sposobnosti pasivnega poslušanja. Pri pasivnem poslušanju govorca dejansko vidimo in slišimo. Prepoznamo, kaj se s sogovornikom dogaja, opazujemo in prepoznavamo njegovo govorico telesa ter se osredotočamo na glas. Pasivno poslušanje ni učinkovito poslušanje (Gale, 2002. str. 221).
3.3.6 Egocentrično poslušanje
Egocentrično poslušanje se pojavi , ko sogovornik predstavi svoj problem, poslušalec ga nekaj časa posluša nato ga prekine in pozornost preusmeri nase z besedami kot so npr. »tudi se je to zgodilo« ali pa »popolnoma te razumem«. Poslušalec začne govoriti o svojem problemu in pozabi na sogovornika, na njegov problem. Pri egocentričnem poslušanju se v vlogi poslušalca in govorca zamenjata, tu se lahko vprašamo, kdo ima v resnici problem – govorec ali poslušalec (Gale, 2002, str. 217).
3.3.7 Prilagoditveno poslušanje
Nasprotno izbirnemu (selektivnemu) poslušanju je prilagoditveno poslušanje. Poslušalec slišano sprejme in vključi v svoje vedenje, tako da kasneje ne ve, ali gre za njegove lastne ali tuje (sogovornikove) misli in ideje (Možina, 2004, str. 80 ).
10
3.3.8 Poslušanje z razumevanjem
Poslušanje z razumevanjem je najbolj pogosta poslušalčeva dejavnost. Tudi v priložnostnem razgovoru morata udeleženca drug drugega poslušati z razumevanjem, sicer razgovor, čeprav trivialen, nima smisla. V učnem procesu pa je poslušanje z razumevanjem prevladujoča in temeljna oblika poslušanja učencev v šoli, brez katere si učenec ne more pridobiti znanja, posredovanega v govorno‐poslušalski komunikaciji. Šele potem ko učenec govorno sporočilo razume, ga lahko vrednoti in kritično oceni. V šoli pogosto od učenca zahtevamo le razumevanje in zapolnitev učne snovi. Če učenec sporočilo razume, si ga tudi mnogo lažje zapomni, ga poveže s svojimi izkušnjami ter ga nekako vključi v svojo kognitivno strukturo‐ sporočilo postane njegova last, znanje.
Med izredno pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na poslušanje z razumevanjem, je poslušalcev slušni spomin, s katerim je razumevanje govornega sporočila močno povezano in od njega odvisno. Zato je tudi pomanjkanje ali izguba spomina – pozabljanje ‐ važen dejavnik. O tem, zakaj pozabljamo, je precej teorij: 1. Informacije, ki niso pogosto rabljene, postopoma zbledijo in izginejo; 2. Informacij, ki se pogosto spreminjajo ali so si zelo podobne, ni mogoče obnoviti; 3. Informacije, ki so neprijetne preveč boleče ipd., da bi jih zadržali v spominu, potiskamo v podzavest in jih ne moremo obnoviti; 4. Že sprejete informacije so v nasprotju z novimi (interferenčna teorija); 5. Informacij ne moremo obnoviti zaradi neustrezne shranitve v dolgoročnem spominu.
Znano je, da si najbolj učinkovito zapomnimo informacijo, če so smiselne, organizirane in nekako povezane z obstoječim znanjem, okoljem, poslušalčevimi izkušnjami, zanimive za poslušalce, zelo nenavadne ali če jih zaznamo z več čutili hkrati ( sluh in vid, sluh in vonj itd.). Omenjena znanja so formulirana v obstoječih didaktičnih načelih, ki jih naj bi upoštevali pri poučevanju (Plut‐Pregelj, 1990, str. 61, 62).
3.4 Ovire v poslušanju Na poslušanje vplivajo mnogi dejavniki. Poslušanje lahko vzpodbujajo, ovirajo ali prekinejo. Pomembno jih je poznati, izkoristiti njihov pozitivni vpliv na poslušanje, negativnega pa izključevati.
3.4.1 Značilnosti in stanje poslušalca
‐ Fiziološki vidik: poslušalec sliši ali ne sliši ‐ Tema pogovora: poslušalec ima ustrezno znanje in določene izkušnje o temi pogovora; tema je popolnoma nova, neznana; tema je pretežka za razumevanje; poslušalcu je tema nezanimiva. ‐Jezik: poslušalcu je jezik govorečega razumljiv ali nerazumljiv ‐ Pripravljenost poslušalca na poslušanje: poslušalec ima dovolj časa, volje, energije za poslušanje. Pogovor ga zanima. Poslušalec je utrujen, naveličan, v časovni stiski…. ‐ Odnos poslušalca do govorečega: poslušalec ima do govorečega pozitiven odnos, ga sprejema, spoštuje, mu verjame in obratno.
11
‐ Pozornost in koncentracija poslušalca: poslušalec se je sposoben zbrati in usmeriti svojo pozornost na sporočilo in obratno. ‐ Poslušalčeva stališča, mnenja, vrednote, interesi: poslušalec oceni, da je tema pereča, zanj zanimiva, pomembna in obratno(Mravelj, 1999, str. 22).
3.4.2 Značilnosti govorečega oziroma izvora sporočila
‐ Značilnosti vsebine in vrsta sporočila: sporočilo je lahko povsem informativno, čustveno nevtralno; lahko pa je za poslušalca doživljajsko, polno pozitivnih ali negativnih čustev. ‐ Hitrost govora oziroma količina podatkov: jasen, nekoliko počasnejši govor olajšuje poslušanje, medtem ko hiter, praviloma manj jasen govor poslušanje otežuje. ‐ Privlačnost govorečega, njegovo čustveno stanje: govoreči nam je blizu, mu zaupamo, ga sprejemamo, cenimo njegovo mnenje, uživamo ob njegovem govorjenju in obratno. Govoreči nas lahko čustveno odbija, njegov govor je monoton in dolgočasen. Značilnosti okolja ‐ Okolje, ki otežuje poslušanje: ropot, množica najrazličnejših zvokov, slab zrak, subjektivni občutek utesnjenosti, ogroženosti, oddaljenosti od govorečega, slaba slišnost… ‐ Okolje, ki spodbuja poslušanje: primerno osvetljen, ogrevan prostor, prijetna in prijazna okolica, dobra slišanost govorečega, dovolj velik osebni prostor poslušalca (Mravlje, 1999, str. 23).
3.5 Uspešno poslušanje
Veliko je različnih poti pri postopku poslušalec–dohodni govor, kateri lahko služi kot osnova za ocenjevalno stopnjo uspeha zlasti o poslušanju uspešnosti. Kot prvo poslušalec ne sliši vsega rečenega, kot na primer zaradi hrupa v ozadju ali v popolnosti ne razume govorniškega govora. Pod temi pogoji, govornik morda ni slišan v določenem omenjenem pomen; poslušalec posluša, ampak mu ni jasen namen sporočila govornika. To nam kaže, da poslušalec ni nekdo, ki to obvlada enkrat za vselej, temveč se to naučimo v zgodnjem obdobju življenja. Tako se slušne spretnosti nadaljujejo skozi daljši period, kot mi tradicionalno verjamemo (Anderson, Lynch, 1993, str. 5,6).
3.6 Pozornost in koncentracija Pozornosti in koncentracija sta sposobnosti, ki sta neločljivo povezani s poslušanjem. Pozornost lahko opredelimo kot sposobnost osredotočenja na nek zunanji ali notranji dražljaj. Koncentracija pa je sposobnost zbranega dela ali drugače, sposobnost vztrajanja na nekem dražljaju, ki je pritegnil našo pozornost (Mravlje, 1992, str. 26).
12
3.6.1 Vloga pozornosti in koncentracije pri poslušanju
Dobro poslušamo, kadar vso svojo pozornost zavestno usmerimo na sporočilo govorečega, aktivno poslušamo ali sporočilo razumemo oziroma dojamemo. Tako kot pri poslušanju ima sposobnost pozornosti in koncentracije pomembno mesto tudi v vseh ostalih jezikovno‐komunikacijskih dejavnostih in višjih spoznavnih procesih(mišljenju, učenju, sklepanju, pomnenju …).
Kot pravi Peter Russell: »Če nismo pozorni, gredo podatki »skozi eno uho notri, skozi drugo ven«. Čim bolj ste do nečesa zavestno pozorni, tem globlje je dojemanje. Čim globlje je dojemanje, tem bolj smiselna postane snov. Čim bolj smiselna je snov, tem večja je možnost, da bodo nastale smiselne povezave z novo snovjo.
Lidija Magajna loči pasivno (neprostovoljno) pozornost, ki jo spodbujajo dražljaji v okolju. To je begajoča pozornost enega na drugi dražljaj, kar pomeni, da pozornost pritegne tisto, kar je trenutno najbolj zanimivo. Druga pa je aktivna (prostovoljna, namenska, zavestna) pozornost, ki si jo mora človek pridobiti. To je pozornost, ki jo posameznik zavestno usmerja in vzdržuje. Človek je v vsakem trenutki izpostavljen množici dražljajev, ki prihajajo iz okolja in iz lastne notranjosti (npr. slabost, bolečina, lahkota, žeja..). Če želimo pozorno opraviti neko dejavnost (opazovati, pripovedovati, sestavljati, poslušati, prisluhniti sebi..), se moremo zavestno ubraniti dražljajev, ki bi nas lahko motili. Za to pa je potreben določen duševni napor in zavestna odločitev, da bomo neko delo opravili. Pri usmerjanju pozornosti je torej zelo pomemben motiv. Pozornost in koncentracija sta odvisni tudi od človekovega značaja. Za osebo, ki se nagiba k impulzivnosti je značilna večja odvisnost od dražljajev iz okolja kot za osebo, ki se nagiba k refleksivnosti (Mravelj, 1999, str. 26, 27).
3.7 Vrste poslušalcev
V procesu poslušanje je pomembno, da kadar poslušamo z namenom. Govorec poslušalcu želi predati določeno informacijo vendar vsak poslušalec sprejme informacijo na drugačen način. Da bi bila informacija kvalitetna moremo zraven dobrega poslušanje sogovornika gledati ter ocenjevati njegovo neverbalno vedenje. Ljudje imamo različne motive, stališča do poslušanja v različnih situacijah. Poslušanje v smislu dojemanja se ne konča z zadnjo izrečeno besedo, pač pa z neizrečeno besedo, in drugimi nebesednimi simboli (na primeru govorica telesa, ki veliko prispeva k pomenu danega sporočila).
3.7.1 Dober poslušalec
Dober poslušalec v pogovoru posluša, da bi odkril osrednjo zamisel in ves čas sodeluje. Išče znake kot sta govorica telesa in ton glasu. Ne zanima se za napake v podajanju vsebine sogovorca, ampak le za vsebino katero posluša. Dokler ne izve vsega počaka s sodbo in komentarji, oglaša se, le kadar želi dodatno kaj izvedeti, hkrati pa odpravlja zunanje in notranje motnje. Zna se skoncentrirati in si ne dopusti, da bi z mislimi med
13
poslušanjem odtaval drugam. Drži se rdeče niti pogovora in ga niti ne zmoti neprimerno obnašanje drugih udeležencev v pogovoru. Prav tako se ne obeša na čustvene izjava, ampak si jih razlaga. Poslušalec »posluša med vrsticami« in med pomembnim telefonskim pogovorom si najpomembnejše podrobnosti zapisuje. Sledi razvoju govorčeve glavne zamisli in se potrudi predvideti, kam vodijo pomembne točke, in natančno ve katere drobne razvade speljejo pozornost poslušalca od govorca in se jim skuša izogibati. Vzporedno postavlja vprašanja, ki so povezana z vsebino pogovora in prav z vprašanji usmerja govorca, da pove bistvo. Tukaj se izogiba kritičnim vprašanjem in se zanima za vsebino in ne za napake v podajanju vsebine. Poslušalec tehta prejete informacije njegove misli so hitrejše od govora, dvomov in predvidevanj (Možina, 2002, str. 169).
3.7.2 Slab poslušalec
Vsako na videz nezanimivo informacijo slab poslušalec presliši in posluša le polovično ker meni, da je to vljudno prijazno in da s tem ne užali, ne prizadene ljudi. Večkrat prekinja sogovornika, tako da skače v razlago in dokazovanje. Prav tako slab poslušalec išče šibke točke v pogovoru, ker želi imeti vedno prav oziroma se pripravlja na reakcijo in napad. Obenem pripravlja svoje naslednje pripombe medtem ko druga oseba govori. Podatke nenehno in podrobno zapisuje uporablja enake, monotone neverbalne znake, hlini pozornost, posluša le pasivno in se pretvarja, da ga nekaj zanima, vendar ga v resnici ne. Slab poslušalec se ponavadi » obesi« na vsako čustveno izjavo. Misli mu med pogovorom uhajajo in je popolnoma nepotrpežljiv, predvsem kadar sogovornik govori počasi. Velikokrat bere misli, ugiba o pomenu sogovornikovih besed, skače v razlago, sogovorčevo dokazovanja, hitro se zmede in brez težav ga odvrnemo na druge misli. Slab poslušalec se redno izmika zahtevnim temam, zanimajo ga le samo lahkotne in zanj zanimive teme (Možina, 2004, str. 169).
3.7.3 Kako postati dober poslušalec
Poslušanje je veščina, ki se jo lahko naučimo. Dober poslušalec lahko postanemo le z vajami, tako kot pri ostalih stvareh v življenju. Tako kot majhni otroci lahko, tudi mi poslušamo starejše jih opazujemo kako to počnejo oni in se od njih kaj naučimo. Kasneje lahko poiščemo tudi pomoč pri strokovnjakih, vendar z veliko volje in truda lahko zmoremo sami in se izurimo v veščini komuniciranja.
14
3.8 Nasveti za dobro poslušanje
Kadar poslušamo je bistveno, da se osredotočimo na tisto, kar nam sogovornik želi povedati. V poslušanju je pomembno , da skušamo izločiti vse moteče dejavnike v okolju (hrup, govor drugih ljudi v prostoru, neudoben sedež, telefon ipd.) ter tudi dejavnike pri sebi (neudobna obleka, slabo počutje.). Kot dober poslušalec moremo čim več pozornosti posvetiti sogovornikovem izražanju, kretnjam, drži telesa, tonu glasu, mimiki obraza saj si velikokrat lažje zapomnimo če smo pozorni na te stvari. V komunikaciji je potrebno za uspešno poslušanje in medsebojno razumevanje veliko komentirati in podajati razna vprašanja, da lahko poskušamo dobiti čim več informacij ali pojasnil o določeni temi katera nas zanima, ali je tema pogovora. Kot dober poslušalec moremo vedno do konca poslušati sogovornika in mu ne skačemo v besedo, da lahko do konca pove tisto kar želi, saj če prekinjamo njegov govor velikokrat pride do slabih podanih informacij.
15
4 GOVORNO‐POSLUŠALSKA KOMUNIKACIJA Če sporočilo posredujemo s pomočjo govora, ustvarjamo govorno sporočilo, ki ga lahko slišimo. Govorjenje in poslušanje sta hkratni prvini komunikacijskega procesa, v katerem je jezik temeljni nosilec komunikacije. V procesu ustvarjanja govornega sporočila lahko razlikujemo dve stopnji: prvo, ko govorec sporočila izbira ustrezna besedna in nebesedna sredstva glede na namen sporočila, in drugo, samo dejanje sporočanja, govorjenja, ko se govorjeno sporočilo spreminja v poslušanega, če imamo poleg posrednika‐govorca tudi sprejemnika‐poslušalca (Plut‐Pregelj, 1990, str. 36). Govorni jezik je nosilec sporočila, informacije, oziroma njeno kodiranje; razumevanje govornega jezika ali poslušanje pa je njeno dekodiranje oziroma sprejemanje slišne informacije. Informacije v poslušalskem odnosu lahko opredelimo kot »akustične vibracije z določenim sintaktičnim, semantičnim in pragmatičnim pomenom , ki delujejo na sistem.« Govorjene informacije naj bi omejevale nedoločnost, entropijo, v sistemu, ki slišimo informacijo sprejema. V našem primeru je to poslušalec. Z vidika teorije informacije je pomembne odnos med informativno vrednostjo informacije in njeno odvečnostjo. Ugotovitve informacijske teorije pa so pomembne za usmerjanje govorčeve in poslušalčeve dejavnosti (Plut‐Pregelj, 1990, str. 36). Slika 2: 1. Komunikacijski krog
Vir: lastni vir
Uspešnost govorno‐poslušalske komunikacije lahko merimo po tem, kako se sprejeto sporočila približa oddanemu. Komunikacija v govorno‐poslušalskem odnosu je uspešna tedaj, ko je informacija, ki jo sprejme poslušalec, čim bolj podobna informaciji, ki jo
Komunikator
Sporočilo
Komunikacijski kanal
Motnje
Povratna informacija
16
posreduje govorec. V procesu sporočanja nastopajo različne vrste motenj, ki preprečujejo, da bi bilo sprejeto sporočilo enako ali vsaj podobno oddanemu. Motenje v procesu se pojavljajo na vseh ravneh komunikacije pri oddajanju pa tudi pri sprejemanju sporočila. Motnje pri oddajanju sporočila so lahko zelo kompleksne. Nanašajo se na vsebino sporočila in njeno posredovanje. Govorec npr. ne pozna dovolj vsebine, o kateri govori; ne upošteva lastnosti poslušalcev‐ njihovega pred‐znanja, izkušenj in čustvene naravnanosti. Govorec lahko ustvarja motnje v sporočilnem procesu zato, ker ne upošteva, da je sporočilo sredstvo govorjeni jezik, ki ima svoje posebnosti. Predavanja bere monotono in poslušalci imajo težave s poslušanjem zahtevnih pomenskih struktur. (Plut‐Pregelj, 1990, str. 36). Motnje lahko izvirajo tudi iz poslušalca. Vzroki zanje so na spoznavni ali čustveni ravni številni. Poslušalec nima ustreznega predznanja, da bi mogel sporočilo sprejeti; ne obvlada sporočilnega sredstva – jezik; ni motiviran za poslušanje ali ima predsodke do govorca, sporočila ali načina posredovanja sporočil, lahko je bolan in se slabo počuti.
Tretja vrsta motenj se pojavlja v prenosnih kanalih. Te so odvisne od tega, kdo ali kaj je posrednik sporočila. Pri osebnem sporočanju so motnje pojavi v okolju – zunanji šumi, neugodne prostorske razmere. V posrednem sporočanju prek medijev pa nastopajo še dodatne motnje, ki so posledica tehničnih problemov v prenosnikih in povzročajo slabo slišnost sporočila ali celo izpad posameznih delov. (Plut‐Pregelj, 1990, str. 36).
Slika 3: 2.komunikacijski krog
Vir: (Plut‐Pregelj,1990, str.36) V shemi je nakazan proces osipanja sporočila in razlogi zanj. Kadar so motnje na kateri koli ravni premočne, se komunikacijski proces pretrga in sprejeto sporočilo nima zveze z oddanim. V takem primeru ne pride do razumevanja slišanega sporočila in seveda učenja (Plut‐Pregelj, 1990, str. 37).
Povratne informacije
Sprejeto sporočilo
Dodatne informacije
17
Skoraj v vsakem komunikacijskem procesu nastopajo motnje na eni ali drugi ravni. Zato je samo teoretično možno, da je oddano sporočilo enako sprejetemu (kibernetika, mehanistično pojmovanje komunikacije). Sicer pa je tudi ta teoretična možnost popolnega ujemanja sprejetega in oddanega sporočila odvisna od paradigme človekove komunikacije. Stopnjo ujemanja sprejetega in oddanega sporočila lahko ugotavljamo s povratno informacijo, ki jo poslušalec posreduje govorcu. Prav zato nekateri teoretiki menijo, da je povratna informacija sestavni del poslušalskega procesa. Nedvomno pa drži da je predelava slišanega sporočila in priprava odgovora govorcu še vedno del poslušalskega procesa, kjer poslušalec posluša tudi samega sebe, da bi mogel ustrezno odgovoriti govorcu. Toda verbalizirana povratna informacija to je odgovor poslušalca govorcu, ki je sicer bistvena sestavina govorno‐poslušalske komunikacije, je že začetek novega komunikacijskega kroga, kjer se pojavita prejšnji govorec v vlogi poslušalca in prejšnji poslušalec v vlogi govorca (Plut‐Pregelj, 1990, str.36).
4.1 Vpliv drugih medijev na govorno‐poslušalsko komunikacijo V govorno–poslušalski komunikaciji ne nastopa kot sporočilo sredstvo samo jezik. Sporočilo oblikujejo tudi drugi mediji: paraligvistični, vidni, proksemični, kinetični, taktilni ter medija vonja okusa. V osebni govorno‐poslušalski komunikaciji lahko nastopijo prav vsi navedeni mediji, ki dajejo slišanemu sporočilu dodatno vsebino. V posredni govorno‐poslušalski komunikaciji prek tehničnih medijev pa lahko nastopijo le nekateri. Tako lahko radio, plošče, trakovi, in telefon izkoriščajo le jezikovni in parajezikovni medij, film in televizija pa lahko hkrati izkoriščata še vidni, delno pa tudi kinetični in proksemični medij. V načrtovani govorno‐poslušalski komunikaciji uporabljamo različne medije običajno zato, da bi podkrepili govorno sporočilo. To še posebej velja za učni proces v šoli. Pogosto se zgodi, da posamezni mediji v kakem sporočilnem procesu ne delujejo enosmerno. V takih primerih je komunikacija otežena. Iz življenja pa vemo, da je jezik med najšibkejšimi mediji v sporočilnem procesu: pritrdilna izjava jeznega govorca lahko poslušalcu pomeni tudi «ne«. Večjo sporočilno moč imajo »konkretni« (vidni, taktilni) mediji. To velja še posebej za mlajše poslušalce in seveda za vse tiste, ki slabo ali pa sploh ne obvladajo jezika. Nekateri raziskovalci so preučevali, kako posamezni mediji vplivajo na razumevanje govorečega sporočila v govorno‐poslušalski komunikaciji. Albert Mehrabian je odkril, da poslušalec v osebni govorno‐poslušalski komunikaciji dobi le 27% pomena posredovanega sporočil iz jezikovnega medija, 38% iz paralingvističnega medija in 35% iz vidnih informaciji: obraz izraza, celotne podobe govorca in njegovega gibanja (Plut‐Pregelj, 1990, str. 38).
18
4.1.1 Paralingvistični medij
Ko govorec sporoča, lahko iz lastnosti njegovega govora( ton, glasnost, kvaliteta glasu, hitrost govora, premori, poudarki ) ugotovimo, kakšne so njegove osebnostne lastnosti in kakšen odnos ima do sporočila. Omenjene lastnosti dajejo govorjenemu sporočilu osebno noto in, seveda, dodaten pomen. Treba je razlikovati med jezikovnimi in parajezikovnimi elementi jezika. Jezikovni elementi sodijo v domeno glasoslovja, ki se ukvarja z glasovnimi prvinami jezika in temelji na nekih določenih pravilih, ki so v jeziku obvezna; paralingvistični medij pa nima v naprej določenih pravil: popolnoma je odvisen od posameznika in njegovih lastnosti. Nekateri štejejo celo naglas pri govoru, zlasti pri govoru tujega jezika, med paralingvistične komponente jezika. Menijo, da je naglas lastnost posameznika ali celo posameznih skupin s podobnimi lastnostmi ter ne sodi v domeno glasoslovja kot vede o jeziku. Paralingvistični medij uporabljajo tudi živali. Glasovi, ki jih uporabljajo, so sicer pomensko nerazpoznavni, vendar močno individualno obarvani(lajanje različnih psov). Sestavine slišanega sporočila, ki spremljajo jezik, so pomembni del sporočila s kognitivnega in čustvenega vidika. Običajno pa imajo v človekovi komunikaciji tehtnejše čustveno sporočilo in vsebujejo informacije, ki jih govorec namenoma ali nehote ne želi jezikovno izraziti iz različnih razlogov( npr. učenec se boji kazni, če bi izrazil jezo nad učiteljevim ravnanjem).
Tehnična sredstva, ki ne morejo posredovati, govorčeve slike, pri posredovanju sporočila močno uporabljajo paralingvistične elemente jezika in tudi druge šume( npr. radio) (Plut‐Pregelj, 1990, str. 38).
4.1.2 Vidni medij
Prva informacija o govorcu in njegovem sporočilu je govorčeva pojava , to , kar vidimo, še preden spregovori. Govorčeva obleka, pričeska, obrazni izraz, fizična pojava nam lahko marsikaj povedo o človeku. Obleka lahko označuje človekov poklic( uniforma ), njegovo socialno pripadnost in osebnostne poteze ( urejenost, čistost ). Pričeska lahko poudarja spol in starost govorca; obrazni izraz in kretnje pa označujejo razpoloženje govorca. Poslušalec si na osnovi zunanjih znakov ustavi o govorcu sliko, ki lahko močno vpliva na proces poslušanja. Če je poslušalčeva percepcija govorca ugodna, je večja verjetnost, da bo sporočilo pri poslušalcu sprejeto, in nasprotno: neugodna poslušalčeva slika o govorcu lahko znatno ovira poslušalski proces ali ga celo onemogoči. Vemo pa, da prve informacije , ki jih poslušalec dobi o govorcu, pogosto ne izražajo prave slike o govorcu in še manj o sporočilu, ki ga posreduje. Pogosto je prvi vtis o govorcu močno čustveno obarvan in deluje na proces poslušanja, ne da bi se tega dejstva poslušalec sploh zavedal. Zato je ena od pomembnih nalog pri vzgoji dobrega poslušalca obvestiti poslušalca o tem pojavu in ga usposobiti za zavestno izločanje vpliva percepcije govorca na proces poslušanja. Seveda je lahko govorno sporočilo okrepljeno z različnimi vizualnimi pripomočki, ki dajejo sporočilu nove informacije ali pa jih podkrepijo z drugačnim načinom predstavitve (Plut‐Pregelj, 1990, str. 40, 41).
19
4.1.3 Kinetični in proksemični medij
Položaj govorca in poslušalca nam lahko marsikaj pove o njunem medsebojnem odnosu( podrejenost, nadrejenost). Pogosto poslušalec izrazi svoje mnenje o govornem sporočilu z gibanjem telesa, npr. s prikimavanjem, če se s sporočilom strinja, in odkimavanjem, če se s sporočilom ne strinja. Poslušalec lahko z gubanjem čela izrazi zaskrbljenost nad sporočilom itd. Aktiven poslušalec ima povsem drugačno telesno kot poslušalec, ki samo hlini poslušanje. Kinetični in proksemični medij sta močno socialno in kulturno določena, česar se je treba zavedati v govorno‐poslušalski komunikaciji, kjer so udeleženci le‐te pripadniki različnih kulturnih ozadij (Plut‐Pregelj, 1990, str. 41).
4.2 Vpliv drugih dejavnikov
4.2.1 Jezikovno znanje
Poleg normalnega delovanja služnih organov in pripravljenosti za poslušanje mora poslušalec imeti tudi ustrezno predznanje v jezikovnem in snovnem pogledu. Če poslušalec nima ustreznega jezikovnega znanja lahko govorno sporočilo sliši, ne more ga pa razumeti. Nerazumevanje govornega sporočila zaradi neznanja jezika ne more biti skupaj razlog, da bi poslušalcu pripisovali primanjkljaje v inteligentnosti ali drugih mentalnih sposobnostih (Plut‐Pregelj, 1990, str. 46, 47).
4.2.2 Voljnost za poslušanje
Drugi pogoj za poslušanje je voljnost, pripravljenost za poslušanje. Človek ima lahko vse druge pogoje za poslušanje, toda če ne želi poslušati, bodo govorno sporočilo ali glasba, ptičje petje,.. zanj le nepomemben zunanji hrup. Še več! Človek se lahko popolnoma izolira od slušnih dražljajev, tako da jih sploh ne sliši. Zato je za uspešen proces poslušanja treba poslušalca motivirati, kajti brez njegove volje proces ne more potekati. Nepripravljenost za poslušanje lahko splošna ali specifična. Ljudje, ki splošno niso voljni poslušati, običajno veliko govorijo, sanjarijo in sploh niso pozorni do drugih. Tudi sicer so slabo socializirani. Otrokova egocentričnost se spreminja, postaja sprejemljiva za starše in njegovo širše okolje ter dobiva pečat okolja. Splošna pripravljenost za poslušanje je torej pridobljena lastnost, ki naj bi bila sestavni del socialno zrele in razvite osebnosti. Pripravljenost za poslušanje kot del poslušalskega obnašanja je pogosto lastnost, ki otroci s posnemanjem nezavedno pridobijo od odraslih. Specifična nepripravljenost za poslušanje se običajno kaže, ko govorec veliko ponavlja ali če je poslušalec že več krat poslušal iste vsebine (Plut‐Pregelj, 1990, str. 46).
4.2.3 Fiziološke osnove poslušanja
Prvi pogoj za poslušanjem je fiziološke narave, to je : slišanje. Kadar oseba ne sliši , ne more razumeti sporočila, čeprav ima vse drugo: voljo, znanje jezika, pozornost, koncentracijo. Človek lahko delno kompenzira sluh u drugimi čutili, predvsem z vidom. Ljudje ki imajo prizadet sluh, so lahko zelo uspešni v življenju zlasti še taki, ki so oglušeli kasneje v življenju. Sicer pa gluhota nima več kot negativne oznake, kot jo je imela
20
včasih, ko so gluhe avtomatično označevali kot duševno zaostale. Gluhi in naglušni ljudje se lahko izobražujejo in dosežejo najvišje akademske naslove (Plut‐Pregelj, 1990, str. 45).
4.2.4 Tišina
S tišino običajno označujemo stanje, ko je odsotna govorna ali kakršna koli druga dejavnost človeka, s katero proizvaja zvok. Tišina je torej širši pojem kot molk in se nam odkriva kot časovna in vizualna kategorija, v kateri predmetov in živih bitij ne moremo zaznati s sluhom. Človek vidi svet okoli sebe v mirovanju, prisluhne mu z drugimi čutili in mu daje pomen v skladu s svojimi izkušnjami itd. Vsaka tišina ni nujno sestavni del komunikacije; če pa je, je pomembna sestavina, ki ima lahko številne pomene.
Zvok in tišina v komunikaciji prenašata sporočilo, zato je za uspešno komunikacijo treba razumeti obe sestavini in nujno povezanost, še zlasti zato, ker tišina sama po sebi nima sporočilne vrednosti. Govor in tišina sta po naravi simbolna znaka katerih pomen izhaja iz dogovora zanju v določeni kulturni sredini. Tako npr. tišina v zahodnoevropski in ameriški kulturi pogosto označuje neko pasivno stanje in ima negativen prizvok. Tišina kot sestavni del mehanističnega modela komunikacije, kjer naj bi človek stroj deloval gladko z neprestanimi brnenjem, pomeni motnjo v komunikacijskem procesu. Človek, ki molči, pa naj bo to iz katerega koli razloga, pogosto dobi negativno oznako. Če pogledamo, kako v vsakdanjem življenju označujemo ljudi, ki so tihi in molčijo, lahko najdemo vrsto klišejev. Kdo ne pozna pregovora »Tiha voda globoko dere,« ali mnenja, da so tihi ljudje potuhnjeni, leni in celo neumni. V nasprotju pa na Vzhodu pomeni tišina akcijo in želeno stanje. Govor je nujno zlo. V vzhodnih azijskih kulturah je tišina element drugačne komunikacijske paradigme in ima zato druge pomene. Kulturno okolje ima pomembno vlogo pri načinu vključevanju otrok v širšo skupnost prek jezika in drugih medijev‐ otrok se torej nauči, kdaj in kako je treba govoriti in tudi kdaj molčati (Plut‐Pregelj, 1990, str. 39).
4.3 Poslušanje v različnih oblikah komunikacije
4.3.1 Poslušanje v intrapersonalni komunikaciji
Kadar govorimo o komunikaciji, običajno predpostavljamo, da imamo dve osebi (oddajnik in sprejemnik) ter prenosni kanal. Toda kadar sta oddajnik in sprejemnik sporočila združena v eni osebni, takrat govorimo o intrapersonalnem komunikacijskem procesu. Človek posluša svoj notranji govor, delovanje svojega telesa itd. Poslušanje samega sebe je pomembna komponenta človekove komunikacije, katere se pogosto ne zavedamo in ji zato ne gojimo in razvijamo. Če znamo prisluhniti sebi, je veliko bolj verjetno, da bomo znali prisluhniti drugim, svojim sogovorcem ob različnih priložnostih (Plut‐Pregelj, 1990, str. 53).
21
4.3.2 Poslušanje v osebni komunikaciji
V osebni komunikaciji nastopata govorec in poslušalec, vendar se njuni vlogi izmenjujeta (ali potekata vzporedno), razen če gre za monolog govorca. Osebna komunikacija pa je lahko neposredna , direktna, če sta govorec in poslušalec fizično navzoča, ali indirektna, posredna, če govorec in poslušalec komunicirata s pomočjo telefona ali računalnika. Na poslušanje v osebni govorno‐poslušalski komunikaciji močno vplivajo druga čutila, predvsem vid. Direktna osebna komunikacija je za ljudi najmanj naporna in jo zmorejo tudi taki, ki imajo problema s slišanjem. Tudi popolnoma gluhe osebe se lahko sporazumevajo z branjem govora z ustnic in drugih vidnih znakov, kot so kretnje, položaj govorca itd. Posredna govorno‐poslušalska komunikacija prek telefona ali računalnika pa je izključno odvisna od tega, kar lahko sprejmemo preko ušesa‐ to je od jezika in paralingvističnih elementov (Plut‐Pregelj, 1990, str. 53).
Slika 4: osebna komunikacija
Vir: http://splet‐stari.fnm.uni‐mb.si/pedagoska/didgradiva/nastopi/didrac2/00/2/komuniciranje.htm
4.3.3 Poslušanje v skupinski komunikaciji
Govorno‐poslušalska komunikacija v majhnih skupinah se približuje osebni komunikaciji, saj se lahko vsi člani skupine pojavijo v vlogi govorca in poslušalca. V govorno‐poslušalski komunikaciji v velikih skupinah, ko govorec posreduje kako sporočilo veliki skupini ljudi, imajo poslušalci malo možnosti zamenjati svoje vloge in dati govorcu povratno informacijo. Tako se osebna komunikacija v velikih skupinah približuje komunikaciji prek množičnih komunikacijskih sredstev, kjer praviloma takojšnja povratna informacija ni možna. Učinkovito poslušanje v velikih skupinah in prek množičnih komunikacijskih sredstev zahteva poseben napor in disciplino poslušalca(Plut‐Pregelj, 1990, str. 53).
22
Slika 5: poslušanje v skupinski kominikaciji
Vir: http://splet‐stari.fnm.uni‐mb.si/pedagoska/didgradiva/nastopi/didrac2/00/2/komuniciranje.htm
23
5 RAZVIJANJE SPOSOBNOSTI POSLUŠANJA V OSNOVNI ŠOLI
Večino učenčevih sposobnosti lahko deloma razvijamo. Kdaj razvijate posamezno sposobnost in kako, je eno temeljnih vprašanj pedagoške psihologije, didaktike in specialnih metodik. Sposobnost poslušanja je moč razvijati neposredno (direktno) in posredno ( indirektno ). Ne glede na to, kako razvijamo sposobnost poslušanja, velja dejstvo, da jo lahko razvijamo le prek učenčeve dejavnosti. Govorjenje o poslušanju, njegovih zakonitostih ter dobrih in slabih lastnosti poslušalca ni dovolj za vzgojo dobrega poslušalca. Pogosto je informacija o poslušanju brez tega, da bi posamezne sposobnosti pri pouku vadili in pri govorno‐poslušalski komunikaciji upoštevali načela, ki jih deklariramo, le izguba časa, saj je dobro znano, da tak način razvijanja učenčevih sposobnosti ni učinkovit. Izredno pomembno je, da imajo učenci stimulativno okolje za razvoj poslušanja. Med stimulativno okolje bi lahko prištevali relativno mirno atmosfero v šoli, zgled učitelja kot poslušalca in potek učnega procesa.
Pri razvijanju sposobnosti poslušanja je pomembno, da se zavedamo, da je poslušanje le ena od jezikovnih komunikacijskih sposobnosti in da je tesno povezana z drugimi: branjem, govorjenjem in pisanjem. Še posebno je poslušanje povezano z govorom, saj gre za dve plati istega procesa – govorno‐poslušalske komunikacije. Zato je treba poudariti, da je razvijanje poslušalske sposobnosti pri učencih, ki ni povezano z drugimi jezikovnimi sposobnosti, formalizem, ki lahko fragmentira učenčevo izkušnjo, njegov miselni in komunikacijski proces. Poleg tega pa je razvijanje poslušanja mimo učnih vsebin, ki so sestavni del učnega načrta, nesmotrno in neekonomično (Plut‐Pregelj, 1990, str. 72).
5.1 Neposredno razvijanje sposobnosti poslušanja pri učencih
O neposrednem razvijanju poslušanja pri učencih bi lahko govorili tedaj, ko zavestno z učenčevim vedenjem skušamo doseči cilj, ki je usmerjen v izboljšanje posamezne poslušalske spretnosti. Neposredno razvijanje poslušalskih spretnosti v šoli lahko uresničujemo v velikih in majhnih skupinah, dvojicah, individualno – to je pač odvisno od tega, katero poslušalsko spretnost ali sklop spretnosti želimo razvijati. V procesu neposrednega razvijanja lahko identificiramo 3 stopnje: ‐učence osvestimo o poslušalskem problemu, ki ga imajo, ter o pomenu posamezne poslušalske spretnosti za učenčevo delo v šoli in za njegovo življenje zunaj šolskih sten (odnosi v družini, prijateljstvu ali poklicnem delu za starejše učence ) ‐učence seznanimo s procesom poslušanja in njegovimi sestavinami s teoretičnega vidika in posredujemo obstoječa znanja, ki so relevantna za obravnavani poslušalski problem. To stopnjo lahko pri mlajših učencih skoraj popolnoma opustimo ali morda o njej le omenimo nekaj zanimivih podatkov. Učenci ne potrebujejo teoretičnih znanj iz komunikologije ali socialne psihologije, da bi bili dobro poslušalci. Če že posredujemo ta znanja učencem, bi le‐ta morala biti zelo omejena, preprosta in razumljiva. Za
24
učitelje pa so ta znanja neprecenljive vrednosti in bi jih morali vključiti v proces njihovega izobraževanja, torej v njihovo pedagoško‐psihološko pripravo (didaktiko, pedagoško psihologijo, specialne metodike ) za pouk ‐ pri učencih ob kaki učni dejavnosti vadimo poslušalske spretnosti vsako posebej ali sklop le‐teh in analiziramo rezultate vaje. Sama vaja je lahko zelo različno oblikovana, kar je odvisno od narave poslušalske spretnosti pa tudi od potreb učencev in možnosti, ki jih ima učitelj v razredu ali šoli. Za neposredno razvijanje poslušalske sposobnosti je pomembno, da ima učitelj na voljo že vnaprej pripravljene vaje ali vsaj nekakšen seznam idej, ki mu pomagajo pri načrtovanju direktnega razvijanja posameznih poslušalskih spretnosti. Pri neposrednem razvijanju poslušalske sposobnosti gre za analitično‐sintetičen poseg, kjer se učenec natančno zaveda ciljev učnega procesa in jih želi doseči zavestno s svojo dejavnostjo. Nekaj konkretnih idej za neposredno razvijanje poslušalske sposobnosti v osnovni šoli v osnovni šoli se zdi smotrno razvijanje poslušanja na naslednjih področjih: (Plut‐Pregelj, 1990, str. 73, 74, 77). ‐ razločevanje poslušalske veščine ‐ razumevanje govornih sporočil ‐ navajanje učencev na osnovna pravila uspešne govorno‐ poslušalske komunikacije
5.2 Posredno razvijanje poslušalske dejavnosti
Poslušanje lahko razvijamo tudi posredno, integrirano ob drugih dejavnostih, kjer je osnovni cilj pouka v tem, da bi na primer učenci razumeli ali sprejeli kako učno snov. Pri pouku in v šoli je veliko možnosti za razvijanje dobrih poslušalskih navad, na primer pri metodi razlaganja, pri razgovorni metodi, pri skupinskem delu ali pri poročanju skupinskih vodij pred vsemi v razredu. Tudi sicer v šolskem življenju, izven pouka, so učenci pogosto udeleženci govorno‐poslušalske komunikacije, kjer imajo več možnosti poslušati svoje vrstnike in ne le učitelje. Posredno lahko poslušalske sposobnosti pri učencih razvijamo ob izvajanju in poučevanju drugih jezikovnih komunikacijskih zmožnosti, npr. pri branju in govorjenju. Seveda tako razvijamo le nekatere poslušalske veščine, ki pa še zdaleč ne zadoščajo za razvoj dobrega in učinkovitega poslušalca. Učinkovito lahko razvijamo sposobnost poslušanja s spodbujanjem tistih miselnih in drugih psihičnih procesov, ki omogočajo razumevanje, kritično vrednotenje ali uživanje slišanega sporočila. Eden od načinov za spodbujanje miselnih procesov s tako imenovane matemagenske dejavnosti, s katerimi vzpostavljamo pri učencih most med obstoječimi kognitivnimi strukturami in slišanim sporočilom. Matemagenske dejavnosti lahko pri učencih ustvarijo pogoje za »asimilacijo« nove vsebine u učenčevo miselno strukturo in za njeno »akomodacijo« . Pogosto uporabljene matemagenske dejavnosti v učnem procesu so vprašanja, učni cilji, strukturni povzetki in ustvarjanje zapiskov (Plut‐Pregelj, 1990, str. 88, 89).
25
6 SKLEP Ljudje živimo v času, v katerem se neprestano nekaj spreminja, zato brez komunikacije nebi mogli živeti. Dobra komunikacija je bistvena za prenašanje informacije, vendar vsak posameznik komunicira na svoj način. Kadar sprejemamo in dojamamo informacije je odvisno od nas samih v povezavi z našimi pričakovanji, izkušnjami, vrednotami in čutili. Poslušanje je bistven del komunikacije, vendar veliko ljudi se ne zaveda tega. Ljudje težko drug drugemu prisluhnemo, saj je poslušanje aktiven proces v katerem moremo biti zbrani in sodelovati v pogovoru. Pri poslušanje je pomembno kako poslušamo, saj od sogovornika ne dobimo le informacije, temveč tudi dobimo predstavo o govorniku. Vsak posameznik ima svoja stališča do poslušanja v različnih situacijah in razmerah, družinskega člana poslušamo drugače kot tujca, četudi bi govorila isto. Poslušanje je različno že od tega s kom govorimo in na kak način, zato se moremo truditi da smo ves čas zbrani. Pri poslušanju je veliko različnih vrst poslušanje. Eno izmed najpomembnejših je aktivno poslušanje pri katerem moremo v pogovoru s sogovornikom sodelovati. To pomeni, da postavljamo različna vprašanja, potrdimo trditev katero nam predstavlja, torej imamo s sogovornikom nekakšne skupne interese, želje ter pričakovanja. Pri poslušanju velikokrat naletimo na različne ovire pri poslušanju kot so na primer hrup, mobitel, slabo počutje, glasnost govornika, neurejeni prostori. Če se le da, probamo te ovire odstraniti pri poslušanje, saj je brez njih poslušanje veliko bolj uspešno. Glavni razlog, da poslušanje ni uspešno je v poslušalčevi pozornosti in koncentraciji. Kadar nismo pozorni na poslušanje gredo besede mimo nas, zato je pomembno, da kadar poslušamo smo zbrani in tako bomo lažje dojeli kaj nam nekdo želi povedati. Večjo koncentracijo in pozornost, pa seveda dobimo z motivom katerega imamo, kajti večji je motiv večja je pozornost in s tem lažje dojemanje informacij. Govorno‐poslušalska komunikacija je torej sestavljena iz govorjenja in poslušanja kateri sta temeljni prvini komunikacije. Jezik je pomembne del obeh sestavin je nosilec informacij od govorca do poslušalca. V govorno‐poslušalski komunikaciji pride torej do izmenjavanja informacij, vendar je prisotnih veliko različnih motenj. V komunikaciji je torej pomembno, ima govorec ustrezno znanje in sposobnosti govora, da bi poslušalec lahko razumel podane informacije. Poslušamo lahko v različnih oblikah komunikacije, kadar poslušamo svoj notranji govor govorimo o intrapersonalni komunikaciji, kadar govorimo z eno osebo in izmenjujemo informacije govorimo o osebni komunikacije, kadar pa je prisotno večje število govorcev ali poslušalcev govorimo o skupinski komunikaciji. Poslušanje je torej proces, katera se lahko z veliko vaje naučimo. Obstajajo različne vaje s katerimi lahko izboljšamo poslušnost in postanemo boljši poslušalec. V osnovnih šolah učitelji veliko časa posvečajo, da bi učenci postali dobri poslušalci. Sposobnosti lahko razvijamo neposredno kot tudi posredno. Posredno pomeni, da želimo z
26
konkretno vajo doseči določen cilj kot na primer pri skupinskih vajah. Pri neposrednem pa želimo zavestno z učencem doseči določen cilj pri poslušanju. Skozi celotno diplomsko delo sem se veliko naučil o samem poslušanju, saj sem tudi sam imel včasih težave pri koncentraciji in pozornosti. Ugotovil sem, da slabo poslušanje prinaša le težave in posledično tudi slabe rezultate. Skušal bom se temu izogniti in postati boljši poslušalec. Velikokrat postavljam različna vprašanja sogovorcem in poskušam mu posvetiti veliko pozornosti. Zavedam se, da se lahko z dobrim poslušanjem veliko naučim in ter postanem boljši poslušalec.
27
LITERATURA IN VIRI
1. Cava, R. (2003). Kako se sporazumevati s težavnimi ljudmi: tehnike za obvladovanje stresnih situacij. Kranj: Ganeš.
2. Kokalj G. (2002). Komunikacija v klubu managerjev Ljubljana. Ljubljana: Ekonomsko – poslovna fakulteta.
3. Mihaljčič, Z. (2006). Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Jutro 4. Možina, S. (2004). Poslovno komuniciranje. 2., dopolnjena izdaja. Maribor: Obzorja 5. Mravelj, F. (1999). Pozorno poslušanje z razumevanjem: Pripročnik za učitelje,
vzgojitelje in starše. Nova Gorica: Založba Educa 6. Mumel, D. (2008). Komuniciranje v poslovnem okolju. Maribor: De Vesta 7. Penny, U. (1990). teaching listening comprehension. New York: Cambridge Universty
Press. 8. Plut ‐ Pregelj, L. (1990). Učenje ob poslušanju. Ljubljana: DZS. 9. Tavčar, M. (1995). Uspešno poslovno sporazumevanje. Ljubljana: Novi Forum. 10. Shapiro, S. (2002). Slušanje do uspjeha. Ljubljana: Založba Tuma 11. Zidar Gale, T. (2002). Dialog, gibalo sprememb: medsebojno komuniciranje v
podjetju. Ljubljana: GV
Internetni viri:
1. Hočevar I. 2011. Dostopno na : http://www.sinaj.si/index.php/posluanje
2. neznan avtor. Dostopno na: http://splet‐stari.fnm.uni‐mb.si/pedagoska/didgradiva/nastopi/didrac / / /komuniciranje.htm
28
