DIPLOMSKO DELO

Korupcija in vzpon tajkunov v Sloveniji in tujini

November, 2012 Selma Mahmutović

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Korupcija in vzpon tajkunov v Sloveniji in tujini

November, 2012 Selma Mahmutović

Mentor: viš. pred. dr. Igor Lamberger

Somentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek

2

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju dr. Igorju Lambergerju in dr. Bojanu Dobovšku za strokovno

pomoč in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Iskreno zahvalo dolgujem predvsem svoji družini in prijateljem, ki so me ves čas

spodbujali, mi stali ob strani ter me podpirali.

Predvsem pa se moram zahvaliti vsem tistim, ki niso verjeli vame, saj mi brez njih to

zagotovo ne bi uspelo.

3

Kazalo

1 Uvod ............................................................................................ 7

1.1 Metodološki okvir ...................................................................... 8

1.1.1 Predmet in cilj diplomskega dela .............................................. 8

1.1.2 Opredelitev hipoteze ............................................................ 8

1.1.3 Metode dela ....................................................................... 8

2 Opredelitev pojmov .......................................................................... 9

2.1 Gospodarska kriminaliteta ........................................................... 9

2.2 Organizirana gospodarska kriminaliteta ........................................... 9

2.3 Korupcija ............................................................................... 10

2.4 Tajkun .................................................................................. 11

2.5 Obrnjeno dokazno breme ............................................................ 12

3 Razvoj korupcije in vzroki zanjo .......................................................... 14

3.1 Oblike korupcije ...................................................................... 15

4 Tajkuni v Sloveniji in tujini ................................................................. 17

4.1 Primeri tajkunov v Sloveniji ........................................................ 18

4.1.1 Zgodba prodaje Večera ......................................................... 19

4.1.2 Istrabenz .......................................................................... 19

4.1.3 Zgodba o ţupanu g. Jankoviću ................................................. 20

4.2 Tajkuni v tujini ........................................................................ 21

4.3 Primeri tajkunov v tujini ............................................................ 22

4.3.1 Kitajska – primer ga. Gu Kajlaj, ţene padlega politika .................... 22

4.3.2 Nekdanji hrvaški premier g. Ivo Sanader ..................................... 22

5 Odkrivanje korupcije in njene posledice ................................................. 25

5.1 Protikorupcijske strategije .......................................................... 26

5.1.1 Strateški pristop odpravljanja korupcije ..................................... 26

5.2 Mednarodno sodelovanje na področju boja proti korupciji .................... 27

5.2.1 OZN - Organizacija zdruţenih narodov ....................................... 28

5.2.2 Svet Evrope ....................................................................... 29

5.2.3 OLAF – European Anti – Fraud Unit ............................................ 30

5.2.4 EU - Evropska unija .............................................................. 30

5.2.5 Pakt stabilnosti .................................................................. 30

5.2.6 GRECO – Skupine drţav za boj proti korupciji ............................... 30

5.2.7 GMC – Komisija sveta Evrope ................................................... 31

5.2.8 OCTOPUS .......................................................................... 31

4

5.2.9 OECD – Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj................. 31

5.2.10 Ostale organizacije .............................................................. 32

6 Zaključek...................................................................................... 33

6.1 Predlogi in rešitve .................................................................... 33

6.2 Preveritev hipoteze .................................................................. 34

7 Uporabljeni viri .............................................................................. 36

Kazalo slik

Slika 1: Realnost sedanjih tajkunov .......................................................... 17

Slika 2: Ponazoritev boja proti korupciji ..................................................... 27

5

Povzetek

Čeprav je v preteklosti prevladovalo prepričanje, da je temeljni vzrok korupcije

revščina, je danes jasno, da se korupcija pojavlja tako v revnih kot v bogatih drţavah

in da ni le posledica revščine, temveč je tudi revščina posledica korupcije. Primeri

nerazvitih drţav so pokazali, da so številne med njimi ujete v začaran krog revščine,

za kar nosijo zaradi svoje korumpiranosti velik del odgovornosti prav vladajoče elite.

Svetovna banka ocenjuje, da dosega bogastvo korumpiranih afriških voditeljev, ki so

ga ti prenesli v tuje banke, kar nekaj milijard ameriških dolarjev. Z zlorabljanjem

nacionalnega bogastva so nedvomno prispevali k revščini svojega ljudstva. Vse to ima

seveda velik vpliv na druţbeni in ekonomski razvoj. Zato je korupcijo potrebno

obravnavati tudi kot vzrok revščine, ne pa zgolj kot njeno posledico (Svetovna banka,

po Transparency International, 1999:4).

Slovenija ni nobena izjema v zgodbi tajkunov. Pri nas so iznajdljivi posamezniki našli

vmesno pot med zakonodajo in svojimi interesi in tako s pomočjo politike uspeli,

napolnili svoje ţepe, a spravili na rob propada slovensko gospodarstvo. V

poglobljenem pregledovanju tajkunskih zgodb zasledimo mnoga sporna in nezakonita

ravnanja, za katera do sedaj ni nihče odgovarjal.

Ključne besede: tajkuni, korupcija, revščina, nerazvite drţave, vodilna elita,

bogastvo.

6

Summary - Corruption and raise of tycoons in Slovenia

and abroad

In the past it was believed that the fundamental reason for corruption was poverty.

Nowadays we see that corruption occurs in poor as well as in rich countries and that

is not simply a result of poverty, but that poverty itself is in fact an outcome of

corruption. Many of the underdeveloped countries are trapped in a vicious circle of

poverty, which the corrupt leading elite is responsible for. The estimates of the World

Bank show that the wealth of the corrupt African political leaders transferred to

foreign banks amounts to approximately a few billion US dollars. They have

undisputedly contributed to the poverty of the population in their countries by

abusing of the national resources. This has a great impact on the country's social and

economic development. Therefore the corruption needs to be considered also as a

cause of poverty not only as its consequence. (World Bank, Transparency

International, 1999:4).

Slovenia is no exception in the era of tycoons. Some cunning and inventive

individuals have found a way through the legislation to reach their personal goals of

gaining personal wealth with the help of politicians and dragging the Slovenian

economy on the verge of collapse. In a detailed analysis of the tycoon stories many

controversial and illegal conduct can be found. So far no one has answered for it.

Key words: tycoons, corruption, poverty, underdeveloped countries, leading elite,

wealth.

7

1 Uvod

Komunistični sistemi so korupcijo uporabljali kot sredstvo za utrjevanje oblasti.

Lastno preţivetje so osnovali na korupciji in so, vsaj v kasnejših obdobjih svoje

zgodovine, postali kleptokracije, kjer sta bili tako korupcija kot tudi poneverba na

visokih poloţajih. To je pustilo za seboj dediščino vzorcev obnašanja, ki nikakor ne

sluţijo vzpostavitvi dobro delujočih demokracij ali kultur, ki korupcijo obsojajo.

Postkomunistične drţave se soočajo s številnimi dejavniki, ki v svoji kombinaciji

spodbujajo korupcijo, pri tem pa nadzor nad njo še posebej oteţujejo. Skupni

imenovalec tranzicije in dejstvo, ki ga mednarodne organizacije kot na primer

Evropska unija ne ţelijo vedno priznati, je v tem, da lahko ustvarjata

demokratizacija ter uvajanje trga prav toliko korupcije, čeravno korupcijo druge

vrste, navkljub dejstvu, da je propad prejšnjih sistemov v drţavah severovzhodne

Evrope odstranil mnoge vrste korupcije, ki so bile nepogrešljiv del teh sistemov

(Open Society Institute, 2002, str. 41).

Korupcija obstaja v druţbi ţe od davnih časov in je pojav, ki ga je druţba vedno

zanikala, čeprav jo najdemo na vseh koncih sveta. Lahko obstaja in se razvija na

druţbeni ravni ali na ravni posameznika. Kolikor dolgo bo obstajal pohlep tako dolgo

bodo obstajali posamezniki, ki bodo dovzetni za korupcijo.

Pohlep ni edini razlog za korupcijo. Obstajajo primeri, kjer ljudje ne morejo

zadovoljiti osnovnih ţivljenjskih potreb in so lahko tarča tistega, ki ponuja dobrino v

zameno za zlorabo pooblastil (Primer Sovjetske zveze). V zadnjem času je problem

korupcije postal vse bolj transparenten in ljudje se ga vse bolj zavedajo, še posebej

zaradi odmevnosti primerov korupcije v medijih. Globalni svetovni procesi, kot so

razpad socialističnih drţav, vojna ţarišča na pragu Evropske unije omogočajo in

pospešujejo moţnosti za razvoj korupcije. Korupcija se pojavlja po celem svetu in ni

rezultat le nekaterih sistemov, kot zmotno menijo nekateri. Senzacionalni primeri po

celem svetu vodijo v zamenjave voditeljev posameznih drţav, članov parlamentov,

ministrov, drţavnih usluţbencev. Korupcija je postala problem celega sveta, še

posebej v drţavah, kjer je demokracija v izgradnji in kjer se uveljavlja trţno

gospodarstvo. V teh okoliščinah se je korupcija pospešeno razvila. Zaradi vsega

naštetega pomeni korupcija potencialno obliko ogroţanja varnosti na ravni

posameznika, drţave ter tudi celotne druţbe (povzeto po Dobovšek, 2008).

8

Glede na to, da se nam poraja misel, da politika podpira in pomaga tajkunom, bi bilo

potrebno ugotoviti, kako je do tega prišlo in kako to s skupnimi močmi rešiti.

1.1 Metodološki okvir

1.1.1 Predmet in cilj diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstavitev organiziranega gospodarskega kriminala,

katerega del je korupcija. Drugi del povzema definicijo korupcije, vzroke zanjo,

oblike in posledice korupcije ter opis protikorupcijske strategije in mednarodnega

sodelovanja za boj proti korupciji. Sledi opis razseţnosti korupcije tako pri nas kod v

tujini, nekaj primerov s tega področja ter poskus dokazovanja vzpona korupcije in

tajkunov v Sloveniji in tujini.

Cilji diplomskega dela so povezani z vprašanjem, kako je prišlo do tajkunizacije, na

kakšen način se je posledično razvijala korupcija, kje je drţava pri tem zatajila oz.

kje so zatajile njene institucije. Med cilje sodi tudi iskanje rešitev za bodočo

učinkovitost pravne drţave.

1.1.2 Opredelitev hipoteze

Korupcijo lahko obvladujemo z medsebojnim sodelovanjem drţav ter

novoustanovljenih organov, specializiranih na področju gospodarske in organizirane

kriminalitete.

1.1.3 Metode dela

Glede na tematiko svojega diplomskega dela sem največ virov pridobila s spletnih

portalov, zlasti zgodbe o tajkunih. Pri opredeljevanju pojmov sem sledila definicijam

v strokovni literaturi in ustreznim spletnim stranem. Diplomsko delo vključuje tudi

zakone in druge akte, opira pa se tudi na diplomska dela s podobno tematiko. Kljub

pridobljenim informacijam ostaja diplomsko delo nepristransko. Sicer vsebuje mnen-

ja in ţelje avtorice, vendar zaradi dejstva da lahko do pravnomočnih obsodb posame-

znikov govorimo zgolj o sumih kaznivih dejanj, ohranja diplomsko delo ustrezen slog

nepristranskosti.

9

2 Opredelitev pojmov

S pojmom »kriminaliteta« označujemo vse vrste in oblike kaznivih dejanj, ki so v

Kazenskem zakoniku opredeljene kot kazniva dejanja. Kriminaliteta predstavlja zelo

resen in druţbi škodljiv pojav, ker povzroča drţavi škodo, dodatne stroške, vpliva na

splošno počutje in varnost drţavljanov ter spodkopava legitimnost oblasti.

Osnovna delitev opredeljuje splošno (klasično) kriminaliteto in gospodarsko

kriminaliteto. V času socializma in druţbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi je

veljal kriterij, da spadajo kazniva dejanja, ki so bila izvršena proti druţbeni lastnini,

v področje gospodarske kiminalitete (Lamberger, 2009).

2.1 Gospodarska kriminaliteta

Pomemben začetnik obravnavanja pojavov, ki jih danes zajema pojem gospodarske

kriminalitete, je ameriški sociolog in kriminolog Edwin Sutherland, ki je razvil

koncept kriminalitete belih ovratnikov, vezan zlasti na lastnosti storilca kaznivega

dejanja. Gospodarski kriminal je druţbeno škodljiv pojav, ki pušča neţelene posledice

predvsem na gospodarskem in socialnem področju druţbe. Gospodarski kriminal je

dejanje, storjeno s strani osebe iz višjih druţbenih razredov, ki uţiva visok ugled v

druţbi, tekom opravljanja svojih dolţnosti na delovnem mestu (Sutherland, 1983).

Gospodarska kriminaliteta je moralno(etično), poklicno deviantno in kriminalno

vedenje posameznikov iz določenih, navadno višjih plasti druţbe, ki v razgibanem

druţbenogospodarskem ţivljenju opravljajo dejanja, ki pogosto pomenijo zvijačno in

protipravno prilaščanje raznih dobrin in vrednosti (Pečar, 1973).

Višji drţavni toţilec Andrej Ferlinc definira gospodarski kriminal kot tisti, pri katerem

storilec ali več storilcev s kaznivimi dejanji na področju gospodarske dejavnosti

ogroţa premoţenje znotraj gospodarskih druţb ali drugih gospodarskih subjektov ali

pa s kaznivimi dejanji ogroţa premoţenje pri medsebojnem gospodarskem poslovanju

gospodarskih subjektov.

2.2 Organizirana gospodarska kriminaliteta

Po svojih oblikah je organiziran kriminal izredno dinamičen in kompleksen pojav,

glede na to, ali gre za organiziran kriminal tradicionalnega tipa ali za podjetniško

10

skupinsko deviantnost. Njegova struktura je, da ga ne »slišimo« in ne »vidimo«, je

skoraj nujni spremljevalec druţb, ki prisegajo na trg, konkurenco, dobiček,

propadanje ne dovolj sposobnih in prilagodljivih. Čim bolj trda so pravila igre, več je

skupin, ki se ne morejo vključiti v ta boj in se marginalizirajo. Izhod iščejo v

alkoholu, mamilih, prostituciji, kriminalu. S »pomočjo« notranjih in zunanjih

organizatorjev, ki prispevajo kapital, »znanje« in drugo infrastrukturo, je odprta pot

v organizirani kriminal (Dobovšek, 2008).

V novejšem času in z nastankom organiziranih kriminalnih zdruţb se je umetno

pričela delitev kriminalitete še na organizirano kriminaliteto, čeravno spadajo

kazniva dejanja, ki jih organizirane kriminalne zdruţbe izvršujejo, med gospodarska

ali klasična kazniva dejanja. Še posebno nevarnost za vse drţave predstavlja

organizirana gospodarska kriminaliteta, ki lahko z velikimi finančnimi sredstvi,

pridobljenimi s kaznivimi dejanji in s podkupovanji vplete svoje lovke v gospodarski

in politični sistem vsake drţave. V Kazenskem zakoniku Republike Slovenije so

gospodarska kazniva dejanja opredeljena v XXIV. poglavju. Gospodarska kriminaliteta

je tista, pri kateri storilci s kaznivimi dejanji, storjenimi pri gospodarskem

poslovanju, ogroţajo premoţenje ali druge dobrine v lasti gospodarskih subjektov,

druţbene skupnosti ali drţave (Lamberger, 2009).

2.3 Korupcija

Aristotel, Machiavelli in Montesquieu so izhajali iz ideje, da je korupcija izraz

krvavenja moralnih vrednot druţbe.

Izraz korupcija izhaja iz latinske besede »RUMPERE«, kar pomeni razbijanje,

lomljene, trganje, kar nakazuje na to, da je nekaj zlomljeno, pretrgano. Ker v tem

pretrganju delujeta najmanj dve osebi, pomeni latinsko cum rumpere. Če se

vprašamo, kaj se pretrga, vez med vpletenima ali odnos do drţave, ne najdemo

jasnega odgovora (Verbinc, 1991).

»Korupcija je katerakoli dejavnost oseb, ki jim je bila zaupana odgovornost v javnem

ali zasebnem sektorju, s katero kršijo svoje dolţnosti, ki izhajajo iz statusa javnih

usluţbencev, usluţbencev v zasebnem sektorju, neodvisnih agencij in drugih razmerij

te vrste, in je usmerjena v pridobivanje kakršnihkoli nezasluţenih koristi zase in za

druge« (Svet Evrope, 1998).

11

»Korupcija je zloraba javnega poloţaja, političnega mandata ali funkcije v

gospodarstvu v korist drugega, na svojo pobudo ali pobudo koga drugega, za

pridobitev koristi zase ali za tretjo osebo, z nastopom ali s pričakovanim nastopom

škode ali na škodo skupnosti (v javni ali politični funkciji) ali podjetja (v gospodarski

funkciji)«. Delovna definicija zveznega kriminalističnega urada Zvezne republike

Nemčije (Poerting, Vahlerkamp, 1998).

Novo in trenutno definicijo korupcije je prinesel Zakon o preprečevanju korupcije

(Uradni list RS, št 45/2010), povzela pa jo je tudi Resolucija o preprečevanju

korupcije v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št 85/2004). Korupcija po tem zakonu

je vsaka kršitev dolţnega ravnanja uradnih oz. odgovornih oseb v javnem ali

zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se

lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali

dane oz. zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega (Zakon o

integriteti in preprečevanju korupcije uradni list RS št. 45/2010).

Korupcija je politično, socialno in kulturno nerešljiv problem vsake drţave, ne pa tudi

neobvladljiv. Je proces, v katerega sta vpleteni najmanj dve osebi, je teţko rešljiva,

ker ni ţrtev dejanja, saj imata obe strani korist. Problem korupcije lahko obvladamo

z mednarodnim sodelovanjem na globalni ravni in z uporabo ţe preizkušenih tehnik

kot so strateški ukrepi ter z dvigovanjem zavesti v druţbi o škodljivosti korupcije

tako za posameznika kot za druţbo samo in posledično za celotno drţavo. Da bi

dosegli nivo obvladovanja korupcije v drţavi, mora biti v interesu vlade, da ji ne

popušča, saj se je dodatno razcvetela v nerazvitih drţavah, kjer je demokracija še v

vzponu, pa tudi v preteţno najrevnejših drţavah. Problem izhaja iz dejstva, da

organizirane kriminalne skupine vdirajo na področja, kjer tiči največji interes, torej

finančni in pozicijski sektorji (Dobovšek, 2008).

2.4 Tajkun

Tajkun oziroma »Robber barons« (slovensko roparski baroni), kakor so jih takrat

imenovali, je skupen naziv za »zmagovalce«, ki so zavladali ameriški ekonomiji po

koncu drţavljanske vojne. M. Josephon jih je opisal takole: “ Člani tega novega

vladajočega razreda sebe odkrito in popolnoma ustrezno nazivajo z »baroni«,

»kralji«, »graditelji imperija« ali celo s »carji« ”. To so agresivni ljudje, kot so bili

nekoč fevdalni baroni; po eni strani so brez vsakega občutka za pravo, po drugi strani

pa je bilo mogoče zaznati, da nekateri od teh kaţejo vulkansko energijo in hrabrost,

12

ki bi jih v drugačni ekonomski klimi naredila za graditelje druţbe in slavne, ki pa ne

bi bili druţbeno osovraţeni. Ti ljudje so roparski baroni, ki se obnašajo tako, kakor so

se njihovi slavni srednjeveški predhodniki – to so dominantne osebe ene agresivne

ekonomske dobe.

V tranzicijskih drţavah tajkun pomeni osebo, ki bogati s pomočjo političnega

omejevanja konkurence, naveze z drţavnimi, tudi s političnimi elitami precenjenih

javnih naročil in netransparentne privatizacije. Na zahodu ima beseda tajkun

drugačen pomen. Je izpeljanka iz besede šogun, veliki gospod, in pomeni uspešnega

poslovneţa oz. magnata, ki v druţbi uţiva velik ugled in jo spreminja na bolje

(Libertarec, 2007).

V ameriško angleščino (ty coon) so jo prenesli v 19. stoletju, označevala pa naj bi

mogočne poslovneţe. V nekdanjih socialističnih drţavah pa z besedo tajkun slabšalno

označujejo osebe, ki so si v času privatizacije in uvajanja kapitalsko-trţnega sistema

ustvarile veliko bogastvo in mreţo poslovnih povezav. V Rusiji tajkune imenujejo

oligarhi, ki predstavljajo majhno skupino, zlasti zelo bogatih in vplivnih ljudi, ki

vladajo.

Gre za novejšo oznako, ki označuje zelo premoţne poslovneţe, ki so si v času

političnih in druţbenih sprememb pridobili bogastvo in pomemben politični vpliv. Do

svojega bogastva so tajkuni prišli na račun manj privilegiranih ljudi s podkupovanjem

politikov, kar jim je poleg bogastva prineslo velik vpliv na nacionalno politiko (Dakic,

2007).

Zanimivo je razmišljanje dr. Zorana Kanduča, ki pravi "Slovenski tajkun je produkt dih

jemajoče ekspenzije nezakonitega, polzakonitega, ne ve se ali sploh še zakonitega in

seveda zakonitega gmotnega okoriščanja v času tranzicije. Pri tem je glavno vlogo

odigrala drţava (objekt in subjekt plenjenja) kot osrednje prizorišče korupcije,

klientizma in nepotizma, hkrati pa kot proizvajalka oblastnih odločitev in predpisov,

ki so "čez noč" ustvarili novo elito. Slovenski tajkun ima še eno zavidanja vredno

lastnost - imunost na kazenskopravni sistem, ki pa ne izhaja zgolj iz njegove politične

ali ekonomske funkcije, temveč predvsem iz partijske zvestobe" (Rankov, 2009).

2.5 Obrnjeno dokazno breme

V krogih strokovne javnosti beseda teče predvsem o uvedbi obrnjenega dokaznega

bremena, ki bi bilo učinkovito oroţje v boju zoper gospodarsko (organizirano)

13

kriminaliteto. Storilci si lahko privoščijo najboljšo pravno obrambo, ki je pogosto

prepričljivejša od toţilcev na sodišču, zato drţava ni več tako močna stran v

postopku. Toţilci zelo teţko dokaţejo protipravno pridobljeno premoţenjsko korist,

zato bi bilo edino smiselno, da bi obsojencem odvzeli premoţenje, če ne more

dokazati legalnega izvora le tega. S tem bi storilce tudi najbolj prizadeli, saj je v

ozadju njihovih ravnanj največkrat pohlep. Naša zakonodaja ţe dopušča moţnost, da

toţilstvo predlaga sodišču, naj osumljencu začasno zaseţe premoţenje. To pomeni,

da mu, če je predlog seveda utemeljen, lahko brez teţav blokirajo bančni račun,

vzamejo jahto, prepovejo razpolagati z nepremičninami, odpeljejo luksuzne

avtomobile in zaplenijo morebitne deleţe v podjetjih. Še več, lahko se mu "usedejo"

tudi na povsem zakonito pridobljeno premoţenje, če utemeljeno sumijo, da je

obogatel z umazanim denarjem, a mu tega ne morejo pobrati, saj ga je, recimo, ţe

zapravil (Felc, 2010).

Dokazno breme je dolţnost subjekta kazenskega postopka, da dokaţe obstoj dejstva,

pomembnega za odločanje. Včasih je v interesu obdoloţenca, da dokaţe obstoj ali

neobstoj kakega pomembnega dejstva, vendar slovenski zakon o kazenskem postopku

ne pozna prenosa formalnega bremena s toţilca na obdolţenca. Ta institut, ki je

poznan kot obrnjeno dokazno breme, se v kazenskem kontekstu redko uporablja

(Longar, 2007).

Obrnjeno dokazno breme, se kaţe kot eno izmed oroţij v boju zoper vse oblike

organizirane kriminalitete, hkrati pa pomeni poseg v človekove pravice. Zdi se, da bo

ta korak slej ko prej nujen za učinkovito varstvo pred gospodarsko in organizirano

kriminaliteto (Dobovšek, 2008).

Če si ogledamo ukrepe, ki se uporabljajo v drţavah, ki imajo večletne izkušnje v boju

zoper organizirani kriminal, vidimo, da ima največ uspeha prav konfiskacija

premoţenja, pridobljenega s kriminalno dejavnostjo, ki jo najlaţje doseţemo z

institutom obrnjenega dokaznega bremena. Pri institutu obrnjenega dokaznega

bremena izgubi svoje premoţenje, če ne more dokazati, da ga je pridobil na zakonit

način in s tem plačal obveznosti drţavi (Dobovšek, 2004).

Bistvo obrnjenega dokaznega bremena je, da se dokazno breme v kazenskem

postopku prenese iz drţavnega toţilca na obdolţenca. To pomeni, da mora

obdolţenec sam dokazati, izvor premoţenja, če ne uspe dokazati se mu premoţenje

odvzame.

14

3 Razvoj korupcije in vzroki zanjo

Večji pomen korupcije se je začel v 17. stoletju z razvojem pomorskega trgovanja in

kasneje v 19. stoletju z industrijsko revolucijo. Vsa ta gibanja so bila pospremljena s

korupcijsko mašinerijo politikov. Vse to se je potenciralo v devetdesetih letih tega

stoletja s pojavom tranzicije Evropskih drţav. Zaznave korupcije so se v tem času

razširile še hitreje, kot korupcija sama. Hitre spremembe so odprle nove povezave

med bogastvom in močjo, ljudje pa so postavljeni pred novimi vrednotami,

priloţnostmi in skušnjavami. Objektivne ocene o rasti korupcije in subjektivne

spremembe v sprejemanju novih vrednot so bolj pomembne za razvoj druţbe, kot pa

groţnje po ogroţanju stabilnosti (McCormak, 1998).

Korupcija neposredno zavira razvoj nerazvitih drţav, upočasnjuje nadaljnjo

preobrazbo drţav v tranziciji ter izpodkopava ekonomske in politične temelje razvitih

postindustrijskih drţav. Gre za eno izmed oblik nevojaške groţnje stabilni in

demokratični vladavini, vladavini prava in človekovih pravic. Korupcija dobiva konec

20. stoletja skupaj z organiziranim kriminalom nadnacionalne razseţnosti in postaja

osrednji varnostni problem celotne mednarodne skupnosti (Trang, 1994).

S koncem hladne vojne so izginili razlogi za politično dvoličnost. Nekatere razvite

industrijske drţave so dejansko vrsto let ignorirale politično korupcijo, ki je obstajala

v številnih drţavah v razvoju; dokler so bile te v politično »pravem« taboru, so bile

pripravljene spregledati številne zlorabe vladajočih elit, tudi korupcijo. Trţna in

ekonomska merila so oblikovala okolje, v katerem imajo poglavitno vlogo ekonomski

kriteriji učinkovitosti in gospodarnosti. Zaradi pomanjkanja informacij iz centralno-

planskih ekonomij (bivše socialistične drţave) se o korupciji v teh drţavah ni vedelo

veliko. Danes je znano, da so bili ti sistemi praviloma korumpirani (Tanzi, 1998).

Vendar nepravilnostim, zaradi nadzora nad mediji in civilno druţbo, ni bila

namenjena posebna pozornost in o njih niso poročali.

Z naraščanjem števila drţav z demokratično izvoljeno oblastjo in razvojem

svobodnih, dejavnih ter odgovornih medijev se je oblikovalo okolje, v katerem

korupcija ne predstavlja več tabu teme. S procesi globalizacije je prišlo do

naraščanja mednarodnega sodelovanja na vseh ravneh, to pa je omogočilo stike med

posamezniki, skupinami, organizacijami iz drţav z nizko stopnjo korupcije in s

tistimi, kjer je korupcija relativno razširjena. Ti stiki so okrepili mednarodno

pozornost ter sodelovanje na področju boja proti korupciji.

15

Okrepljene dejavnosti nevladnih organizacij in zdruţenj, kot je npr. Transparency

International, so neposredno vzpodbudile protikorupcijska gibanja v številnih

drţavah. V zadnjem času so se protikorupcijskim prizadevanjem pridruţile tudi

mednarodne finančne institucije in druge mednarodne organizacije. Prvič so bile

izvedene tudi empirične, zlasti viktimološke raziskave o razširjenosti korupcije

(Povzeto po Tratnik, Korupcija, 1999).

Celo v drţavah z visokim standardom in nizko ocenjeno stopnjo koruptnega tveganja

(npr. Singapur) opozarjajo na njeno prisotnost (Tanzi, 1998).

Nestabilne drţave, drţave v razvoju in drţave v tranziciji so za korupcijo bolj

dovzetne kot razvite drţave. Kot razlog podkupovanja se navajajo nizke plače javnih

usluţbencev. Na gospodarskem in političnem področju posamezne drţave se pojavlja

več faktorjev, ki vplivajo na nastajanje korupcijskih dejanj. Eno izmed njih je

zagotovo omejevanje in reguliranje gospodarstva s strani drţave, katerega rezultat je

doseganje prekomernih dobičkov. Koruptnost pogojujejo tudi privatizacija in obstoj

prevelike regulacije naravnih monopolov. Eden od vzrokov za pojav posameznih

korupcijskih dejanj je premajhna konkurenca. Do korupcije prihaja v povezavi z neko

redko dobrino, s katero razpolaga majhen krog ljudi. Naslednji izredno pomemben

razlog nastanka korupcije so etična načela in zakoni, ki bi urejali področje korupcije

kot kaznivega dejanja. V nekaterih drţavah ta načela in zakoni sploh ne obstajajo.

Zelo teţko je najti pravi odgovor, kaj povzroča korupcijo. Nekateri prepisujejo

razloge revščini, spet drugi pravijo, da je korupcija kriva za revščino. Dejstvo je, da

druţba,ki korupcijo po tihem sprejema, vpliva na njeno razraščenost. Korupcija ni

odvisna samo od enega dejavnika, ponavadi nastopa kot kombinacija več pogojev, kot

so politični, gospodarski, socialni, kulturni, zgodovinski, pravni in drugi vzroki

(Pečar,1996).

3.1 Oblike korupcije

Pojavlja se v več pojavnih oblikah. Klitigaard (1998) med korupcijo uvršča naslednja

dejanja: podkupovanje, izsiljevanje, nepotizem, goljufijo, poneverbo in

pospeševanje posla.

16

Korupcijo delimo na drobno in sistemsko korupcijo. Prva običajno pomeni plačilo

majhnih zneskov denarja niţjim javnim usluţbencem, tako imenovano »pospeševanje

posla«. Ko prodre korupcija v politične in ekonomske institucije drţave in torej ne

zadeva le nekaj nepoštenih posameznikov, govorimo o sistemski korupciji (OECD

Observer, 2000).

Glede na to, da se korupcija pojavlja na različnih področjih, velja omeniti še

kategorizacijo korupcije glede na delovno okolje (sektorje), v katerem nastaja.

Vidimo, da korupcija poteka:

Znotraj javnega sektorja: korupcija med javnimi usluţbenci je teţko

prepoznavna, gre za prikrite primere korupcije, ki navzven niso vidni, npr.

razne oblike preferiranja in dajanja uslug.

Med javnim in zasebnim sektorjem: najpreprostejša oblika je, ko ţeli

zasebnik pridobiti storitev, do katere ni upravičen ali pa jo ţeli imeti hitreje

kot je to v navadi, in za to ponudi katerokoli obliko korupcije.

Med javnim sektorjem in politiko: na tej ravni se korupcija kaţe predvsem

v obliki vračanja uslug na osebni ravni.

V zasebnem sektorju: kaţe se v obliki zlorab gospodarskih pogodb in kršitev

poslovnih navad za pridobitev gospodarskih koristi. Najbolj razširjene oblike

so posredovanje pri pogodbah, preferiranje na javnih razpisih.

Med zasebnim sektorjem in politiko: najpogostejša oblika take korupcije je

podkupovanje v korist strank.

Znotraj politike: najbolj razpoznavna oblika take korupcije so razna

prikrivanja in zakrivanja napak, nepotizem in podobno (Dobovšek, 2000).

17

4 Tajkuni v Sloveniji in tujini

Slika 1: Realnost sedanjih tajkunov (Vir: Birko, 2012.)

Mnoge raziskave kaţejo, da korupcija v Sloveniji ni pereč problem, čeprav o povečani

korupciji pri nas pričajo mnogi primeri v zadnjih dveh letih. Načeloma veljamo za

čisto drţavo, kar se korupcije tiče zaradi majhnega števila prijavljenih kaznivih

dejanj korupcije, a to še daleč ni realnost. Največji problem pri odpravljanju

korupcije je prijavljanje koruptivnih dejanj, kar velja tako za Slovenijo kot tudi za

tujino. Govorimo o tako imenovanem »temnem polju«, saj nobena od udeleţenih

strani nima interesa prijaviti kaznivo dejanje, saj ni klasičnega oškodovanca, obe

strani imata korist.

Po ocenah mednarodnih organizacij smo med najboljšimi tranzicijskimi drţavami, s

stopnjo korupcije celo boljši od npr. Italije.

Brezposelnost, socialno razslojevanje in stihijsko lastninjenje druţbenega/drţavnega

premoţenja, le ti navedeni dejavniki so skupaj s posledicami vojnih spopadov na

območju nekdanje Jugoslavije in s počasnim prilagajanjem institucij formalnega

nadzorstva na novo nastale razmere vplivali na kriminaliteto v Evropi. Pojavljati so se

začele organizirane in druge hujše oblike kriminalitete, pogosto z mednarodnim

predznakom. Prav tako je stanje v gospodarstvih vplivalo na porast socialnih

problemov, kar ima določen vpliv na pojavne oblike in obseg kriminalnih dejanj,

predvsem korupcije. Vsi ti dejavniki so ustvarili splošen vtis, da korupcija in

kriminaliteta v EU naraščata (Meško, 1998).

18

V Sloveniji se beseda tajkun najpogosteje povezuje s procesom privatizacije, kjer

prihaja do velikih oškodovanj druţbenega premoţenja in pogostega neupravičenega

bogatenja posameznikov (Dakić, 2007).

Vsesplošno poznana zgodba tajkunstva je postala, ko je predsednik vlade Janez Janša

v letih 2004 do 2008, začel z njo označevati nekatere direktorje velikih slovenskih

podjetij, ki naj bi do premoţenja prišli na sporen način. V tranziciji so bili

menedţerski ali tajkunski prevzemi druţb izpeljani neposredno s klasičnim

menedţerskim odkupom z ustanovitvijo prevzemnega podjetja (MBO) ali posredno

prek lastniške verige povezanih oseb, kjer so bili v ospredju menedţerski prevzemi v

neborznih podjetjih, predvsem prek menedţerskih prevzemov druţb pooblaščenk iz

procesa notranjega odkupa podjetij, in druţb za upravljanje (DZU), ki so upravljale

pooblaščene investicijske druţbe (Hauser, 2009).

Po mnenju namestnika urednika Financ Uroša Urbana za pojav »tajkunov« obstajajo

trije razlogi, in sicer slovenski model privatizacije, dolgoletna pravna luknja in prvi

dve leti vladnega sodelovanja s »tajkuni« (Šimac, 2008).

Po mnogih letih druţbene lastnine so se vrata prvim tajkunom odprla s sprejetjem

"Markovičevega" Zakona o podjetjih, ki je omogočal ustanovitev prvih zasebnih

podjetij. Sicer pa so bili gospodarski delikti prisotni tudi pred tem; predvsem v tistih

podjetjih, kjer je bilo nerazvito ali slabo razvito samoupravljanje.

Dr. Bojan Dobovšek meni, da bi svojo vlogo morale pri t.i. menedţerskih odkupih

odigrati tudi banke, ki so dale kredite za odkupe, poleg njih pa tudi Agencija za trg

vrednostnih papirjev in Urad za varstvo konkurence in nenazadnje preiskovalno

novinarstvo, ki ga po njegovi oceni pri nas ni.

4.1 Primeri tajkunov v Sloveniji

V letnem poročilu za leto 2011 lahko razberemo, da je bilo v tem letu storjenih 8539

kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Najpogostejša gospodarska kazniva dejanja so po

vrsti povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, oškodovanje upnikov,

poslovna goljufija, goljufija na škodo Evropske unije, preslepitev pri pridobitvi in

uporabi posojila ali ugodnosti. V primerjavi z letom 2010 se je zmanjšal deleţ pri

oškodovanju upnikov, pri preslepitvi pridobljenih posojil in ugodnosti, povečal pa se

je deleţ poslovnih goljufij. Celotna škoda s tega področja znaša 151.470, 95 eur (MNZ

Policija, 2012).

19

Slovenija se nenehno ukvarja s protikorupcijsko zakonodajo, Komisijo za

preprečevanje korupcije in razpravami o morebitnih ukrepih.

Izpostavljeni so le nekateri, trenutno aktualni primeri.

4.1.1 Zgodba prodaje Večera

Urad za varstvo konkurence je zahteval od druţbe Delo v septembru 2009 prodajo

časopisne hiše Večer. Zanimivo je predvsem to, kako so si lahko ljudje, kot so prejšnji

predsednik uprave Matjaţ Kovačič in članica uprave Manja Skernišak NOVE KBM,

dovolili sodelovati v zapleteni finančni operaciji pri prodaji Večera; in sicer

podpisovati izjave o nakupu; prodaji delnic, o zavezi pod različnimi pogoji. Dejavnost

vseh sodelujočih v tej zapleteni finančni operaciji je prav smešna, saj je govora o

milijonskih zneskih, s katerimi so javno »mešetarili«. Komisija za preprečevanje

korupcije je doslej o sumu utaje davkov obvestila ţe davčno upravo, o sumu pranja

denarja Urad RS za preprečevanje pranja denarja, pa tudi svet NKBM, ki pa se še ni

odzval (povzeto po Dnevnik.si).

4.1.2 Istrabenz

Zgodba Istrabenza sega daleč v leto 1991. Vse se je začelo z nedolţno zgodbo poskusa

očrnitve takratnega direktorja Janka Kosmine, ki je osebno obiskal tedanjega

notranjega ministra Igorja Bavčarja, da razreši zgodbo svojega ugleda. Kasneje se je

Kosmina posvetoval s samim drţavnim vrhom (Dimitrij Rupel in Igor Bavčar), kaj

storiti z druţbo OMW. Ţe tu lahko opazimo neke znake povezanosti glavnih akterjev.

Dokazi o tem prihajajo na plano po mnogih letih, šele v letu 2002, ko je prišlo do

prevzema druţbe z g. Bavčarjem na vrhu.

Prva, nam znana, preiskovanja segajo v leto 2000, ko so preiskovali Janka Kosmino in

prišli do ugotovitev, da ni šlo za pranje denarja, saj je ves potek pridobitve

»nenavadne« denarne nagrade za svetovanje potekal v skladu z zakonom. Govora je

o 60.000 takratnih nemških markah. Mnogo nam dostopnih informacij priča o temu,

da je svoje »lovke« v podjetje Istrabenz vpletal g. Bavčar veliko prej kot leta 2002,

ko je postal predsednik uprave. V letu 2002 so se začela pogajanja o tem, da bi OMV

prevzel črpalke, Istrabenz pa bi ostal slovenski. Istrabenz je svoj deleţ v druţbi

Slomin Avstrijcem prodal za vsega 95 miljonov evrov, čeprav se je omenjalo 200

miljonov evrov. OMV pa je svoj četrtinski deleţ v holdingu Istrabenz prodal LHB

20

Frankfurtu (hčerinske banke NLB), Maksimi Holdingu (lastnik tudi Istrabenz),

Pivovarni Laško (nadzornik je bil član uprave Istrabenza), Aktivi Invest (v lasti

pidovskega tajkuna), Gorenju (strateški partner Istrabenza) in FB Investicijam (last

Factor banke, ki jo je obvladoval ACH).

Banke upnice so ţe v letu 2009 s finančnim načrtom prestrukturiranja druţbe

predvidele, da bi Istrabenz do konca leta 2014 moral povrniti 456 milijonov evrov

dolgov in 51 milijonov obresti.

Marca 2012 je Višje sodišče v Ljubljani razsodilo, da je šest pravnih oseb (Maksima

Holding, Finetol, Maksima Invest, Daimond, Fidina in NDF Holding) storilo prekršek pri

prevzemu Istrabenza.

Precednik uprave in kasneje nekaj časa tudi član uprave je Istrabenz zapustil 22.

junija 2009. Po odvzetih glasovalnih pravicah s strani UVK in ATVP zaradi kršenja

prevzemne zakonodaje ter neuspešnih prošnjah za posojila mu kaj drugega tudi ni

ostalo. Ţe septembra 2009 so sledile hišne preiskave v primeru Istrabenz, katerim so

nato sledile določene sankcije. Davčni upravi je uspelo uveljaviti plombo na 360.000

evrov vredno hišo v Starem Trgu pri Loţu, ki jo je poskušal prenesti na sorodnika.

Zdaj hiše ne more ne obremeniti ne prodati, dokler ne poravna davčnih obveznosti.

Nekdanji predsednik uprave Istrabenza naj bi bil po zadnjih podatkih obtoţen

kaznivega dejanja pranja denarja. Kriminalisti, ki so proti njemu podali kazensko

ovadbo, so ga sicer sumili kaznivega dejanja zlorabe poloţaja in ponarejanja listin.

Kljub temu da mu je sodišče zamrznilo 25 miljonov evrov premoţenja, pa je še v

začetku septembra 2010 odkupil skoraj 2 odstotka Palome od prijateljskih druţb.

Do sedaj nam je znano, da ima g. Bavčar blokiran račun in premoţenje. Odgovora,

kaj pravzaprav počne, s čim se preţivlja in vsa ostala vprašanja, povezana z druţbo

Istrabenz, ki je v letih pod njegovim okriljem priplavala na vrh tajkunskih afer in dno

slovenskega gospodarstva, še zmeraj ni, odgovori ostajajo zaviti v temo, slovenska

javnost pa čaka na prevzem odgovornosti in posledično kaznovanost (povzeto po

člankih g. Borisa Šuligoja, objavljenih v Delu v letih 2011, 2012).

4.1.3 Zgodba o županu g. Jankoviću

Letos junija so stanovalci Fondovih hiš prijavili g. Jankovića zaradi suma korupcije pri

prenovi beţigrajskega stadiona, ker naj bi v zameno za podporo v volilni kampanji

21

delal usluge g. Pečečniku in mu omogočil uveljavljanje zasebnega interesa na račun

javnega. Izvor spora sega ţe v leto 2007 s podpisom pogodbe o ustanovitvi druţbe

Beţigrajski Športni park (BŠP). Sporno je, da naj bi g. Janković podpisal pogodbo

kateri so kasneje bistveno spremenili vsebino. Investitor je tako uveljavil pozidavo

okolice Plečnikovega stadiona, čeprav je zaradi vplivnega območja kulturne dediščine

tam gradnja prepovedana in je zapovedano ohranjanje obstoječega nepozidanega

prostora. Zgodba, ki nima odmevnega epiloga s strani Komisije za preprečevanje

korupcije, ima pa zanimivo drugo plat, poročanja novinarjev (Poţarov portal).

Pridobili naj bi kopije dopisa DURS –a, kjer naj bi bilo navedeno, da so inšpektorji

ugotovili sum kaznivih dejanj, povezan z druţino Janković.

Zoran Janković naj bi kot ţupan Mestne občine Ljubljana zlorabljal pooblastila,

finančno izčrpaval mestno občino in občini povzročal finančno škodo, hkrati pa

pridobival premoţenjsko korist za podjetja, ki so v neposredni ali posredni lasti in

upravljanju njegovih oţjih sorodnikov ali njega samega (povzeto po MMC RTV SLO).

Kot pri vseh ostalih tajkunskih zgodbah tudi tu čakamo dokaze in posledično

sankcioniranje.

4.2 Tajkuni v tujini

Skandinavija je, glede na odnos do tajkunov zgled vsem ostalim evropskim drţavam.

Tudi tam se namreč zavedajo, da je korupcija eden najnevarnejših pojavov sodobne

druţbe, ki krha zaupanje v vladavino prava, zmanjšuje politično stabilnost, obenem

pa ruši socialni mir. Ljudje so si enotni, da korupcije na Finskem, Švedskem, Norveški

ter Danski skoraj ni. Zato so primeri Finske in drugih uspešnejših drţav toliko bolj

zanimivi (Miković, 2004). Zanimiv je primer finske premierke Anneli

Jaeaetteenmaeki, ki je morala odstopiti zaradi zlorabe zaupnih podatkov. S tem je

zrušila mit Finske, edine drţave v Evropski uniji, ki je imela na čelu drţave in vlade

ţensko, in tako izničila mit o »čistosti« skandinavskih drţav.

O začetku tajkunizacije je teţko govoriti, saj ţe sam pojem ni jasno opredeljen.

Posamezni avtorji navajajo primere goljufij pri blagovni menjavi in goljufiji pri

trgovinskem poslovanju, drugi omenjajo prve velike fevdalce, kasneje pa

industrijalce. Vzhodna in Zahodna Evropa vidita začetke tajkunizacije v času

tranzicije. Prvi tajkun na svetu naj bi bil trgovec s krznom John Jacob Astor, ki velja

za prvega multimiljonarja v ZDA (MMC RTV, 2010).

22

Kot zanimivost nekaj podatkov o hrvaški statistiki, ki je v zadnjih letih učinkovita v

boju zoper organizirani kriminal. O učinkovitosti hrvaških organov pregona in

pravosodja priča statistična analiza o obtoţenih in obsojenih. Med letoma 1998 in

2004 je bilo obtoţenih 14967 oseb, od tega jih je bilo 9692 obsojenih (65 odstotkov).

Najpogostejši sankciji sta bili pogojna zaporna kazen (61 odstotkov) in brezpogojna

denarna kazen (28 odstotkov), obsojenci pa so bili večinoma obsojeni za statistično

najpogostejša kazniva dejanja (Varošanec, 2007).

4.3 Primeri tajkunov v tujini

4.3.1 Kitajska – primer ga. Gu Kajlaj, žene padlega politika

Odmeven primer na Kitajskem, kjer je ţena padlega politika Bo Šilaja storila zločin,

za katerega je bila obsojena na smrtno kazen. Po Kitajskih zakonih bi jo morali

usmrtiti. Za motiv so navedli groţnje zakončevemu sinu, zato naj bi ga. Gu Kajlaj

zastrupila britanskega poslovneţa. Pred tem sta z britanskim poslovneţem bila tesna

sodelavca, saj je ga. Gu Kajlaj kot odvetnica poslovala z njegovo pomočjo tako, da so

vsa tuja podjetja morala najemati njih, da so na Kitajskem opravljala posle v

njihovem imenu. Prav zanimivo je brati objavljene članke in zaslediti, da je vso

zadevo razkril pobegli policijski poveljnik. Če bi poveljnik molčal, bi zločin ostal

nerazrešen in ne bi bilo kaznovanih, in seveda zakonca bi uţivala vrh oblasti na

Kitajskem, in s to močjo, ki bi jo posedovala, bi primer najbrţ ostal ovit v temo. Prav

takim ljudem, ki korupcijo razkrivajo, lahko rečemo hvala, da se odgovorni lahko

kaznujejo (povzeto po MMC RTV SLO).

4.3.2 Nekdanji hrvaški premier g. Ivo Sanader

Omenjeni primer je najzapletenejša zgodba korupcije na Hrvaškem doslej. Mesečno

je g. Ivo Sanader z druţino zapravljal 10.000 evrov, več kot so jih zasluţili. Kot

druţina so imeli kar 78 odprtih bančnih računov in za več kot 15 milijonov evrov

nezakonito pridobljenega denarja. Da o nepremičninah in vrednih umetninah ne

govorimo. Tajkunska zgodba ima svoje korenine pri prijetju pol milijonov evrov

provizije od koroške Hypo Alpe Adria Banke in domnevnih 10 milijonov evrov

podkupnin od energetske druţbe Mol. Obstajajo tudi podatki o nagradah, ki jih je

prejel. Zanimivo je, kako daleč lahko pridejo posamezniki znotraj elite in koliko

podpore so deleţni, če si uspejo pridobiti »tako premoţenje«.

23

Sanaderja so prijeli decembra 2010 v Avstriji, potem ko je pred hrvaškim

pravosodjem pobegnil ravno zaradi preiskave o korupciji. Avstrija ga je julija 2011

izročila Hrvaški, decembra 2011 pa so ga ob rekordni varščini 12,4 milijona kun (1,6

milijona evrov) izpustili iz pripora, da se lahko brani s prostosti. Sanaderjevi

odvetniki so pred odločitvijo napovedali, da so pripravljeni zahtevati prostost za

svojega klienta tudi na Sodišču za človekove pravice v Strassbourgu.

Sicer pa je hrvaško toţilstvo poleg osrednje obtoţnice za Fimi-medio proti Sanaderju,

HDZ in ostalim vloţilo še štiri obtoţnice, ki izhajajo iz tega primera. Med drugim

bremenijo bivšega notranjega ministra Ivico Kirina in bivše vodilne ljudi javnih

podjetij Hrvaške avtoceste (Hac), Autocesta Reka-Zagreb in sklada za varstvo okolja.

Gre za predmet, ki obsega 60.000 strani dokumentacije, obtoţnica pa ne vključuje

vodij drţavnih podjetij in institucij, ki so sodelovali pri črpanju denarja in

nakazovanju sredstev v črne sklade HDZ. Gre za enega največjih primerov politične

korupcije na Hrvaškem, v katerem naj bi v črnih skladih nekoč vladajoče stranke in v

ţepih posameznikov končalo najmanj deset milijonov evrov. V Uskoku so napovedali,

da bodo sproţili posebne postopke zaradi zlorabe pri poslovanju s Fimi-medio.

Sanaderja so najprej obtoţili za vojno dobičkarstvo zaradi prejetja pol milijona evrov

domnevne ilegalne provizije od koroške banke Hypo Alpe Adria sredi 90. let, ko je bil

pomočnik zunanjega ministrstva.

Obtoţnico v primeru Hypo so zdruţili z drugo obtoţnico, v kateri so Sanaderja

bremenili, da je kot hrvaški premier prejel deset milijonov evrov podkupnine za

prepustitev upravljavskih pravic v hrvaški energetski druţbi Ini madţarskem

partnerju, druţbi Mol.

Uskok Sanaderja bremeni, da je skupaj z bivšim saborskim poslancem HDZ Stjepanom

Fiolćem, z bivšim ministrom za regionalni razvoj, gozdarstvo in vodno gospodarstvo

Petrom Čobankovićem in s sodnim izvedencem Matom Bitangom sodeloval pri

nezakoniti prodaji poslovnega poslopja v zagrebški Planinski ulici. Proračun naj bi s

tem oškodovali za 26,4 milijona kun (3,5 milijona evrov).

Sanader je med zaslišanjem s strani Uskoka o tej zadevi dejal, da ni zlorabil svojega

poloţaja, ko je bil na čelu hrvaške vlade, in zavrnil vse obtoţbe. Preiskava je

potekala pet mesecev, Uskok pa bremeni Fiolića, da je pomladi 2009 prodal sporno

poslopje ministrstvu po občutno višji ceni od tiste, ki je bila na nepremičninskem

24

trgu. Ob tem naj bi mu pomagali Sanader, Čobanković in Mlinarević. Uskok bremeni

Sanaderja, da je na oţjem kabinetu svoje vlade prepričal ministre o potrebi nakupa

poslopja, saj je vlada ţe naslednji dan, na zaprti seji, pogodbo o nakupu tudi

potrdila. Pri prodaji nepremičnine je kot posrednik sodelovala tudi druţba Hypo

Leasing, a samo zato, da bi prekrili dejstvo, da vlada kupuje poslopje od poslanca

takrat vladajoče HDZ.

Bremenijo ga tudi, da je drţavnemu distributerju električne energije HEP naročil, naj

podjetjema Dioki in DINI elektriko dobavlja po niţji ceni od trţne. Podjetji sta last

Sanaderjevega prijatelja Roberta Jeţića.

Zgodba sosedov, ki ima zanimiv epilog; med drugim ta da je bil g. Ivo Sanader ţe

priprt leto dni zaradi politične korupcije in da ga glede na vse obtoţbe čaka ponovna

zaporna kazen kot tudi vračilo denarja. To so novice, ki nam dajajo občutek, da bo

pravici zadoščeno. Končno zaključki, katere pričakujemo vsi, namreč; da tudi elita

odgovarja za svoja kazniva dejanja. A grenak priokus ostaja »druţina Sanaderja bo

najverjetneje še vedno ţivela razkošno z delom premoţenja, ki mu ne bo mogoče

dokazati nepravilnosti«(povzeto po dnevnik.si).

25

5 Odkrivanje korupcije in njene posledice

Korupcijska kazniva dejanja je najteţje odkrivati, ker gre navadno za razmerja med

omejenim številom ljudi z najvišjo stopnjo diskretnosti, s pribliţno podobnimi in

enakimi interesi, med katerimi koristoljubje ali pridobivanje prednosti ni na zadnjem

mestu. Zelo teţko je priti do dokazov, ker poteka pod plaščem legalnega poslovanja.

Nemogoče jo je dokazovati s pomočjo listin ali drugih materialnih dokazov. Z

osveščanjem doseţemo, da začnejo ljudje prijavljati korupcijska dejanja. Pri tem

veliko vlogo igrajo Whistle blowerji – tisti ki piska, opozarja na primere korupcije. Da

korupcija narašča, dokazujejo predvsem senzacionalistična poročanja medijev.

Zaradi vsega navedenega se v svetu vedno bolj uporabljajo preventivni ukrepi, s

katerimi omogočimo takšne druţbene razmere, v katerih se korupcija ne bo mogla

razvijati. Vsi našteti ukrepi, ki izhajajo iz priporočil mednarodnih organizacij in

konferenc, se zavzemajo predvsem za prevencijo in izgraditev sodobne druţbe brez

korupcije. Sledenje tem načelom in sprotno spremljanje vseh dejavnikov, ki vplivajo

na korupcijo, tako notranjih kot tudi zunanjih, nam bo pomagalo ohraniti druţbo,

kakršno si ţelimo (Dobovšek, 2008).

Posledice korupcije so daljnoseţne, drţavno, druţbeno, celo globalno, saj korupcija

zmanjšuje gospodarsko rast, povečuje revščino, zniţuje kakovost storitev, izčrpava

javne vire in posledično spodkopava verodostojnost politike, vpliva na procese

odločanja ter destabilizira demokratične sisteme. Zaradi korupcije so drţave

ekonomsko manj učinkovite ali celo neučinkovite ter posledično tudi bolj razsipne.

Kaţe se neinovativnost, neznanje. Proces demokratizacije in razvoj trţne ekonomije

sta bistveno počasnejša, hkrati pa so večajo razlike med bogatimi in revnimi.

Posledic korupcije je veliko. Najpomembnejše so : ekonomska neučinkovitost in

razsipništvo, neinovativnost in neznanje, zaviranje procesov demokratizacije in

razvoja trţne ekonomije, večanje razlik med bogatimi in revnimi, višja stopnja

revščine, gospodarska rast, tuje in domače investicije, javne investicije,

infrastruktura in podobno (Dobovšek, 2005).

Drţava, v kateri je korupcija poslovna praksa, izgublja zaupanje v očeh mednarodnih

poslovneţev in tuje javnosti, zmanjša pa se tudi zaupanje njenih drţavljanov.

Korupcija namreč povzroči drţavi velike stroške, poslabša se kakovost dela drţavnih

institucij, politično odločanje postane nepredvidljivo, spodkopava se pravni red

drţave (Dobovšek, 2000).

26

V Sloveniji se glede odkrivanja korupcije, kot glavni problemi pojavljajo:

pomanjkanje strokovnjakov, pomanjkanje izobraţevanja, premalo ljudi in časa. Ki je

na razpolago organom odkrivanja. Prav tako ni razjasnjeno ali naj se s problemom

ukvarjajo tisti, ki preiskujejo organizirani kriminal ali tisti, ki preiskujejo gospodarski

kriminal.

5.1 Protikorupcijske strategije

Strategija odpravljanja korupcije zajema prepoznavanje korupcije, kreiranje načrtov

nadaljnjih aktivnosti, zakonske spremembe in mobilizacijo vseh druţbenih akterjev.

Vlada ne sme biti pasivna, ko gre za vprašanje korupcije, kajti z usmerjenimi napori

je moč korupcijo bistveno omejiti (Tanzi, 1998).

Korupcijo vzpodbujajo številni dejavniki in je kompleksen pojav, prav zato mora tudi

njeno odpravljanje potekati na več ravneh. Med vsemi priporočili za odpravljanje bi

lahko izpostavili:

krepitev pravnega okvira,

nadzor javnih financ,

povečevanje učinkovitosti delovanja oblasti,

vzpostavitev mehanizmov transparentnosti,

krepitev civilne druţbe.

5.1.1 Strateški pristop odpravljanja korupcije

Definiranje vloge države in njene vloge v odpravljanju korupcije

Drţava lahko s kreiranjem politike odločilno vpliva na razvoj korupcije v druţbi, zato

moramo poseben poudarek posvetiti odpravljanju diskrecijskih pravic pri odločanju,

povečati transparentnost postopkov, krepiti notranji in zunanji nadzor, zagotoviti

dostop javnosti do informacij, zagotoviti pritoţbene postopke in urediti odgovornost

za svoja dejanja.

Izboljšanje učinkovitosti institucij

Drţavne institucije je potrebno profesionalizirati in modernizirati, kar pomeni, da

morajo biti postopki kvalitetni, strokovni, standardizirani in hitri. Pri tem veliko

vlogo igra izbor kadrov, njihovo usposabljanje in izobraţevanje. Zaposlene je

potrebno motivirati za delo in jih ustrezno stimulirati.

27

Reforma javnih financ

Z reformo javnih financ je potrebno doseči večjo finančno disciplino, preglednost

vseh finančnih tokov in racionalno porabo.

Pravna učinkovitost

Zagotoviti je potrebno neodvisnost pravosodne veje oblasti z jasnimi kriteriji za

selekcijo in izbor ter napredovanje kadrov in kreirati sodobno materialno in procesno

zakonodajo z vsemi elementi mednarodne skupnosti. Postopki naj bodo pregledni,

ekonomični in pravični do vseh.

Institucionalno sodelovanje na nacionalni in mednarodni ravni

Glede na to, da je korupcija problem sodobnega sveta, se ji ne moremo zoperstaviti

le s prisilo policije, temveč morajo sodelovati vse institucije v druţbi.

Krepitev civilne družbe

Potrebno je vzpostaviti neodvisnost medijev, izobraţevati in osveščati drţavljane, s

posebnim poudarkom na mladih in preko nevladnih organizacij pritiskati na drţavne

institucije za odpravo korupcije.

Vzpodbuditi politike

Protikorupcijska strategija je lahko uspešna le, če ima podporo politike.

Kulturne spremembe

Z vzpostavitvijo vzdušja, ki ni naklonjeno korupciji, lahko doseţemo odpravo

korupcije (Dobovšek, 2008).

5.2 Mednarodno sodelovanje na področju boja proti korupciji

Slika 2: Ponazoritev boja proti korupciji (Vir: Youthkiawaaz, 2012.)

28

Zaradi razširjenosti korupcije v svetu in njene nevarnosti ji posvečajo drţave vse več

časa in sredstev. Drţavni usluţbenci so pri svojem poslu bolj povezani s civilnim

prebivalstvom kot politiki. Prav zaradi tega direktnega odnosa s civilno druţbo so oni

tisti, ki dajejo podobo drţave, ki se oblikuje v civilni druţbi (Dobovšek, 2008).

Izkušnje so pokazale, da lahko na splošno razlikujemo dva pristopa v boju zoper

korupcijo. Prvi je intervencijski model, ki temelji na centralizirani vladni politiki, ki

vzame policiji vodilno vlogo pri odkrivanju in zatiranju korupcije in zanjo pooblasti

poseben urad pod neposrednim nadzorom visokega vladnega uradnika, v nekaterih

primerih celo samega predsednika vlade (npr. Singapur). Drugi pristop pa je

evolutivni in temelji na krepitvi delovanja institucij. To pomeni, da so poudarjeni

zlasti učinki povečanja upravnega, gospodarskega, trgovinskega, davčnega, civilnega

in drugega prava ter ukrepov in sankcij (Korošec, 1999).

Za uspešen boj proti gospodarskemu kriminalu bi lahko več naredila sama politika,

vendar je to nemogoče pričakovati zaradi igranja dvojne vloge. Kdor ima maslo na

glavi, se boji sončnih ţarkov. Če bi drţavni organi ustavrjalno uporabljali pravo,

denimo upoštevali dogajanja v tujih pravnih sistemih, bi bilo izigravanje prava

prepoznano in ustrezno sankcionirano. V Sloveniji imamo veliko organov in institucij,

ki so specializirani za odkrivanje določenih vrst gospodarske kriminalitete. Ti najbolje

poznajo kritična mesta, kjer prihaja do kaznivih ravnanj in indice, ki kaţejo nanje.

Vse preveč bremena pada na policijo, ki se pogosto ukvarja z delom, ki bi ga morali

po svoji definiciji opravljati drugi. Korupcijo se lahko obvlada z medsebojnim

sodelovanjem novoustanovljenih organov za boljše odkrivanje in sankcioniranje

gospodarske (organizirane) kriminalitete.

V kolikor se nekatere institucije izkaţejo za neučinkovite, bi morali takoj zamenjati

vodstvo ali pa jih celo ukiniti.

5.2.1 OZN - Organizacija združenih narodov

Organizacija zdruţenih narodov je leta 1999 sprejela Globalni program Zdruţenih

narodov proti korupciji, ki se naj ukvarjajo z zatiranjem korupcije v posameznih

drţavah. Prvi tip organa ima strateške, drugi pa izključno preiskovalne naloge.

29

Komisija za kriminalno prevencijo pri Zdruţenih Narodih je poudarila štiri strukturne

osnove za razvoj korupcije:

obstoj monopolističnih razmer, kjer močne organizacije nadzorujejo trg,

domiselna in diskretna oblast v rokah posameznikov,

pomanjkanje transparentnosti zmanjšuje moţnost kontrole s strani oblasti,

nasprotja v zakonih in pravne praznine, zapletenost ali neizgrajenost v

administraciji in ekonomiji in neizgrajena politična pravila obnašanja.

Zato so se drţave članice Zdruţenih narodov obvezale, da sprejmejo skupna načela v

boju zoper korupcijo, ki zavezujejo članice, da se morajo:

zavzeti za konkreten boj proti korupciji in povezanimi oblikami

organiziranega kriminala,

zavzeti se za izvajanje obstoječih zakonov,

sprejeti zakonodajo na področju korupcije, če ta še ne obstaja,

spodbuditi javni in privatni sektor k spoštovanju moralnih norm in kodeksov

etike,

kriminalizirati vse oblike podkupovanja in uskladiti norme z mednarodno

zakonodajo (Dobovšek, 2008).

5.2.2 Svet Evrope

Ustanovljen je bil takoj po drugi svetovni vojni in je najbolj znan po varstvu

človekovih pravic. Ukrepi, ki jih je Svet Evrope sprejel v boju zoper korupcijo,

zajemajo predvsem:

zagotavljanje neodvisnosti organov odkrivanja in zaupnosti preiskav,

poenotenje kazenskih sankcij, ki zajemajo zaseg, konfiskacijo dobičkov od

korupcije,

zagotovila, da podjetja niso le krinka za opravljanje kriminalnih dejavnosti

in širitev korupcije,

odpravo imunitet v zvezi s preiskavami o korupciji (Dobovšek, 2008).

30

5.2.3 OLAF – European Anti – Fraud Unit

Za institucionalizacijo boja zoper goljufije in korupcijo na škodo skupnosti je poleg

zakonodajnih okvirov poskrbela Uredba Sveta EU o zaščiti finančnih interesov EU, ki

določa med drugim osnovne pravne okvirje delovanja posebne sluţbe EU za boj proti

kršitvam njenih finančnih interesov – European Anti – Fraud Unit (OLAF), ki sicer

deluje ţe enajst let, odgovarja neposredno Generalnemu sekretariatu Komisije,

poroča pa vsake tri mesece neposredno članom Komisije. Enota opravlja kontrolo na

dohodkovni in odhodkovni strani proračuna EU; in sicer na področju skupne kmetijske

politike, strukturnih skladov in lastnih sredstev Unije, drugače pa pri vseh finančnih

nepravilnostih, od najlaţjih do najhujših. Enota pripravlja tudi črne liste

upravičencev do sredstev EU iz kmetijskih skladov, ki jih potem posreduje Komisiji EU

in članicam z namenom krepitve kontrole, pridrţanja izplačil ter izločitve s seznama

upravičencev (Dobovšek, 2008).

5.2.4 EU - Evropska unija

Zavzema se za izgradnjo nadnacionalnega sistema boja zoper korupcijo tam, kjer je

za to pristojna, predvsem pa zaradi strahu pred vedno bolj prisotnimi goljufijami na

škodo Unije. Zato je bila leta 1995 predlagana Konvencija o zaščiti finančnih

interesov Evropske unije, ki predstavlja osrednji predpis v boju zoper goljufijo v

škodo skupnosti (Dobovšek, 2008).

5.2.5 Pakt stabilnosti

Zaradi problematike korupcije v nekaterih tranzicijski drţavah je Svet ministrov EU

maja 1999 sprejel poseben »Program stabilnosti za jugovzhodno Evropo«, znano kot

»Pakt stabilnosti«.

Iniciativo sestavljata dva temeljna dokumenta – Compact in Akcijski plan, ki skupaj

določata normativni, institucionalni in implementacijski načrt ukrepov, ki naj v

največji moţni meri omejijo korupcijo v tem delu Evrope (Dobovšek, 2008).

5.2.6 GRECO – Skupine držav za boj proti korupciji

Naloga GRECA je po določilih statuta nadzor nad izvajanjem vodilnih principov v boju

zoper korupcijo in vseh ostalih pravnih instrumentov Sveta Evrope s tega področja,

31

njegov mandat pa zaenkrat traja tri leta z moţnostjo ponovitve. Aktivnosti GRECA so

usmerjene k izboljšanju razmer za boj proti korupciji med njegovimi članicami, kar

se uresničuje predvsem skozi vzajemne ocenjevalne postopke o njihovih

zakonodajah, institucionalni ureditvi boja zoper korupcijo in praktičnih doseţkih na

tem področju. V prvem krogu ocenjevanja se tako na podlagi zelo izčrpnega

vprašalnika, katerega sestava je terjala zelo veliko časa, strokovnega znanja in

diplomatske spretnosti vodstva GRECA, ocenjuje uresničevanje treh vodilnih

principov in sicer tistih, ki govore o organizaciji, nalogah in poloţaju organov za boj

proti korupciji in tistih, ki se nanašajo na različne vrste imunitet pred pregonom

zaradi korupcije (Dobovšek, 2008).

5.2.7 GMC – Komisija sveta Evrope

GMC je kot komisija sveta Evrope do sedaj sprejela največ ukrepov proti korupciji in

se s svojimi načrti aktivno vključevala v akcije za pomoč vsem drţavam. GMC je

pripravil več analiz zakonodaj drţav – članic po specifičnih področjih, ki so

pomembna za zatiranje korupcije, največ časa pa je skupina namenila pripravi novih

mednarodnih pravnih instrumentov (Dobovšek, 2008).

5.2.8 OCTOPUS

Evropska komisija in Svet Evrope sta leta 1996 začela s projektom, ki bi naj t.i.

Tranzicijskim drţavam pomagal v boju zoper korupcijo in organizirani kriminal.

Akcijski program za boj proti korupciji poudarja tudi potrebo po izmenjavi praktičnih

izkušenj posameznih drţav na tem področju in temu so namenjena letna srečanja

specializiranih sluţb za boj proti korupciji. Srečanj se udeleţujejo strokovnjaki iz

policije, toţilstva, sodstva, sluţb za preprečevanje pranja denarja in drugi

(Dobovšek, 2008).

5.2.9 OECD – Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj je leta 1997 sprejela Konvencijo o

boju proti podkupovanju tujih javnih usluţbencev v mednarodnem poslovanju.

Osnovne naloge skupine so spremljanje izvajanja konvencije s pomočjo evalvacijskih

postopkov, obravnava posebnih problemov pri zatiranju korupcije v mednarodnem

poslovanju in promocijska dejavnost na področju odpravljanja korupcije (Dobovšek,

2008).

32

5.2.10 Ostale organizacije

S konceptom sveta kot »global village« je korupcija postala realnost na

mednarodnem svetovnem trţišču. Vse več mednarodnih organizacij se ukvarja s

problemom korupcije. Najpomembnejše izmed njih so: Neodvisna komisija proti

korupciji Hong Konga, Interpol, ICPO, Transparency International. Prav tako je bilo na

temo korupcije več mednarodnih konferenc, na katerih je bilo sprejetih celo vrsto

priporočil, iz česar je razvidna realnost navedene problematike (Dobovšek, 2008).

Mednarodno sodelovanje in organizacije lahko pomagajo v boju proti korupciji tako,

da v ljudeh najprej vzpodbudijo voljo in pokaţejo moţnosti za odpravo korupcije,

nato pa pomagajo v izgrajevanju druţbe in njenih institucij. Pomagajo v regionalnih

ocenah in diagnosticiranju korupcije v druţbi. Nudijo pomoč pri kreiranju

antikorupcijskih programov in ponudijo pomoč drţav, ki imajo izkušnje na tem

področju. Nadaljnje akcije in pripravljenost za delovanje pa mora pokazati drţava

sama. Znotraj sistema se mora izgraditi zdravo jedro, ki lahko ob zunanji pomoči

ohrani tisto, kar je dobro v sistemu in ga nadgradi s potrebnimi spremembami. Vse

spremembe morajo imeti podporo v druţbi, kajti le če se drţavljani z njimi

poistovetijo, bodo takšne spremembe lahko uspešne (Dobovšek, 2008).

33

6 Zaključek

Mnoge osebe znajo krčevito braniti svoj interes. Vedno se najdejo teţki argumenti,

zakaj je anarhizem ali nek strošek nujno potreben, zato se v nasprotnem grozi z

apokaliptičnimi scenariji. Pri nas bi lahko rekli, da smo v razcvetu tajkunizacije oz. v

njenem odkrivanju, kar dokazujejo javno znani primeri. Kot je dejala Simona Toplak

za Finance: “V 20. letih si je finančni spomenik poskusila s stebričenjem zgraditi

skoraj vsaka vlada in poskusi so se končali v ruševinah poskušanja urejanja

ekonomske logike.”

Najodmevnejše zgodbe so se zgodile v podjetjih, kjer je drţava imela svoj deleţ, s

katerim so politiki trgovali z menedţerji. V vseh predstavljenih primerih smo jasno

prepoznali znake kaznivih dejanj, o katerih ţe odločajo sodišča in za katera

pričakujemo sodbe. Glavni problem je, da imajo tajkuni pri nas podporo politike,

zato so teţko nadzorljivi.

6.1 Predlogi in rešitve

Potrebno bi bilo okrepiti sodno vejo oblasti, kjer bi kazenski sodniki morali presojati

o odvzemu protipravne premoţenjske koristi. Prav tako okrepitev toţilstva, ki bi

učinkovitejše izdajalo obsodbe, a potrebna bi bila boljša usposobitev za pregon

organizirane gospodarske kriminalitete, s čimer bi bili postopki bolj podrobno vodeni

in prilagojeni posameznemu primeru.

Potrebno bi bilo okrepiti strokovnost na področju gospodarske kriminalitete. Na dobri

poti smo s specializiranimi oddelki, a za dobro delovanje le-teh bo potrebno še nekaj

časa (Nacionalni preiskovalni urad). Potrebno bi bilo vzpostaviti mednarodno mreţo

sodelovanja nadzornih institucij, ki bi omogočale takojšnjo izmenjavo podatkov. Kot

primer nadzorne institucije mislim davčno upravo RS, ki bi imela boljši nadzor nad

zasluţenim in investiranim denarjem, tako da bi hitreje prepoznavali znake kaznivih

dejanj protipravne premoţenjske koristi.

Med najboljše rešitve sodi institut obrnjenega dokaznega bremena, kjer je dolţnost

subjekta kazenskega postopka da dokaţe obstoj dejstva, pomembnega za odločanje,

včasih je v interesu obdolţenca, da dokaţe obstoj ali neobstoj le-tega. To bi bilo

mogoče le pri davčnih postopkih za kazniva dejanja, kot so pranje denarja ali druga

korupcijska kazniva dejanja. Saj za uresničitev le-tega ne bi bilo potrebno spremeniti

ZKP ali same Ustave.

34

Spoštovanje na področju zakonodaje o kreditiranju, bi bilo potrebno stroţje

opredeliti, kot so pogoji o posojilih, predvsem v zavarovanjih le-teh posojil, pa tudi v

omejenem kreditiranju. Lahko bi omejili znesek kreditov tako, da tisti, ki je zadolţil

podjetje za ogromen znesek, ne dobi drugega posojila.

Lahko bi uvedli tudi spremembe v Obligacijskem zakoniku, ki bi prepovedoval

poslovanje podjetnikom, ki so pod svojim okriljem spravili podjetje ţe v stečaj. (npr.

g. Bavčar) Ideja o prepovedi poslovanja v katerikoli branţi bi bila odlična pot k

spremembam.

Zanimiva je tudi ideja dr. Ivan Ribnikarja. Premoţenje drţave bi prenesli v lastništvo

pokojninskega sklada, po desetih letih pa bi večino tega premoţenja prodali domačim

ali tujim kupcem, kapital pa nalagali v tuje lastniške in dolţniške papirje. Nastal bi

sklad, ki bi bil podoben dandanes aktualnim »sovereign equity funds« (Makina, 2007).

Podobno, kot se črpa denar iz proračunskih sredstev, se sedaj podjetja orientirajo na

črpanje sredstev iz evropskih skladov in projektov. O ustreznosti nacionalnih

projektov, ki bodo dobili evropska sredstva, zopet odloča ekonomska politika, ki bo

kot ključni kriterij vzpostavila politične preference. Tu lahko pride do problema, ko

bodo z javnimi sredstvi financirali projekte, ki bi se morali financirati iz zasebnih

sredstev (Pezdir, 2008). Nihče od nas si ne ţeli, da bi naši tajkuni bili deleţni

evropskih sredstev, ki bi jim jih omogočila politika. Poznamo zgodbe, kot pri sosedih

v Italiji, kjer so javna naročila drţave velik del zasluţka mafije. Kdor koli si ţeli

omejevati kriminaliteto, se mora zavedati pregovora »Kaznivo dejanje, ki uspe, je

vrlina«.

Med drugim bi drţava morala svoje deleţe v podjetjih dati na razpolago drugim

podjetjem in se izključiti iz procesa večinskega solastništva.

6.2 Preveritev hipoteze

Postavljena hipoteza, obvladovanje korupcije z medsebojnim sodelovanjem drţav ter

novoustanovljenih organov, specializiranih na področju gospodarske in organizirane

kriminalitete je potrjena, saj s preučenimi primeri dokazujemo, kako pomembno je

medsebojno sodelovanje tako med drţavami (primer Sanader), kot med institucijami

(primer Sanader, Istrabenz, NKBM ...). Potrebno je izkoristiti še vse moţnosti, ki jih

ponuja sedanja zakonodaja, pa tudi uporabiti institut obrnjenega dokaznega

35

bremena, ki nam je poznan a redko uporabljen, saj pomeni poseg v človekove

pravice. Pri nas odločajo o zamrznitvi premoţenja (v predkazenskem postopku za

največ 3 mesece, v kazenskem postopku pa za največ 6 mesecev). Zamrznitev

premoţenja pomeni prepoved razpolaganja s premoţenjem, ker vključuje odtujitev

in prodajo morebitnega premoţenja (povzeto po Dobovšek, 2004).

V večini evropskih drţav, kot so Švedska, Danska, Finska, Avstrija, ki imajo večletne

izkušnje v boju zoper organizirani kriminal, vidimo, da ima največ uspeha prav

uporaba le-tega, saj tako najlaţje dokaţemo nezakonito pridobljeno premoţenje.

Zaplemba premoţenja je kazen, povezana s kazensko obsodbo. Pravni instrument

obrnjenega dokaznega bremena bi omogočal t.i. civilno zaplembo ali zaplembo brez

obsodbe.

V Avstriji se premoţenje odvzame osebi (glede na višino premoţenjske koristi), ki je

storila kaznivo dejanje in s tem pridobila premoţenjsko korist. Sodišče lahko storilcu

odvzame tudi premoţenje za katerega sklepa, da je pridobljeno iz drugih

nedoločenih kaznivih dejanj. Gre za delno obrnjeno dokazno breme, saj toţilcu ni

potrebno dokazati, da je premoţenje pridobljeno iz specifičnega kaznivega dejanja.

Danska pozna popolni ali delni odvzem premoţenja obsojencu. Sodišče lahko

postopke uvede po obsodilni sodbi, če se šele pozneje izkaţe, da je šlo za

protipravno korist. Drţava v tem primeru ima 10 let časa za začetek postopka

(povzeto po Primerjalni pregled DZ, št. 21, 2010).

Če povzamemo vse tajkunske zgodbe, lahko opazimo, da gre v veliki meri za politične

afere na gospodarskem področju. Politika imenuje in razrešuje predsednike uprav in

nadzornike, ki največkrat svoje funkcije ne opravljajo tako kot bi jo morali. V ozadju

so vse prevečkrat lastni interesi vodilnih, ki jim je za podjetje malo mar. Za

slovenske tajkune velja, da so med seboj velikokrat povezani, si pomagajo in tako

postanejo vse teţje nadzorljivi. Ustanavljanje mnogih podjetij ali podjetij v tujini

(davčne oaze) ţe samo po sebi pomeni sum kaznivega dejanja pranja denarja ali

korupcije, sploh če gre za osebe, ki bivajo in delajo v Sloveniji. Dokler bo politika

igrala dvojno vlogo pri nas, se pravi, da bodo ustvarjali in preganjali tajkune, toliko

časa pri nas ne bomo imeli učinkovitega pregona kaznivih dejanj gospodarskega

kriminala.

36

7 Uporabljeni viri

Balaţic, M. (2008). Boj med demokracijo in kapitalom : zakaj si je Janša izmislil boj s

tajkuni? Finance, 08 (16), 52.

Bele, I., Klemenčič, G., Juţenič, A., Stušek, J., Šepec, M. (2008). Repetitorij in

praktikum za kazensko materialno pravo. Učno gradivo: Ljubljana.

Dobovšek, B. (1999). Korupcija-mednarodni vidik. Varstvoslovje, 99(1), 46-53.

Dobovšek, B. (2002). Korupcija v javni upravi. Učno gradivo: Ljubljana.

Dobovšek, B. (2003). Velika korupcija, korupcija na makro nivoju. Prispevek na

konferenci: Ljubljana.

Dobovšek, B. (2004). Kako meriti korupcijo? Varstvoslovje, 04(6), 18 – 26.

Dobovšek, B. (2004). Korupcija v gospodarstvu. Učno gradivo: Ljubljana.

Dobovšek, B. (2005). Korupcija in politika. Učno gradivo: Ljubljana.

Dobovšek, B. (2008). Korupcija v tranziciji. Učno gradivo: Ljubljana.

Dobovšek, B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta. Učno gradivo: Ljubljana.

Dobovšek, B. (2011). Korupcija in pravna drţava v Republiki Sloveniji. Zbornik

Revščina, korupcija in razvoj, 11(14), 13-15.

Huremovič, T. (2009). Leto so zaznamovale podraţitve, tajkuni in gospodarska kriza.

Celjan, 09(417),8.

Lamberger, I. (2001). Problematika odkrivanja gospodarskega kriminala v Sloveniji.

Varstvoslovje, 01(5), 423-437.

Lamberger, I. (2009). Gospodarski kriminal. Učno gradivo: Ljubljana.

Meško, G. (2008). Kriminologija. Učno gradivo: Ljubljana

37

Šepec, M. (2011). Kako izboljšati kazenski pregon gospodarskega kriminala v

Sloveniji? Varstvoslovje, 11(3), 245-260.

Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list RS, (32/12).