DIPLOMSKO DELO KATARINA KETE - uprOtrok se ob gibanju razvija in krepi svoje telo, usklajuje se njegova motorika, s povezovanjem posameznih telesnih in športnih dejavnosti se urijo

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

KATARINA KETE

KOPER 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Razredni pouk

Diplomsko delo

DOJEMANJE DEJAVNIKOV FIZIČNEGA

ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI

INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG GIBALNE

AKTIVNOSTI USPEŠNI

Katarina Kete

Koper 2012 Mentor: doc. dr. Boštjan Šimunič

IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani/a KATARINA KETE študent/ka študijskega programa RAZREDNI POUK

izjavljam, da je DIPLOMSKO DELO1 z naslovom DOJEMANJE DEJAVNIKOV FIZIČNEGA

ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG

GIBALNE AKTIVNOSTI USPEŠNI

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis: ______________________

V Kopru, dne

1 Navedite vrsto zaključnega dela: diplomska naloga, diplomsko delo, magistrsko delo,

doktorska disertacija

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Boštjanu Šimuniču za vso strokovno pomoč in

čas, ki mi ga je namenil tekom nastajanja diplomskega dela.

Zahvala gre tudi OŠ Srečka Kosovela v Sežani in OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini,

ki sta mi omogočili opravljanje raziskave ter Aniti Brčaninovič, ki je izvedla pilotsko

študijo. Prav tako se zahvaljujem tudi vsem ostalim, ki so mi na kakršen koli način

pomagali pri diplomskem delu.

Hvala vsem!

POVZETEK

Spremembe načina življenja v času, ki je zaznamovan z vse hitrejšim tempom in

vse daljšimi delovniki, postajajo vedno bolj nujne. S pretežno sedentarnim načinom

življenja in vse manjšo količino gibalne/športne aktivnosti smo ogrozili naše zdravje in

zdravje naših otrok, zato so postali intervencijski programi za dvig gibalne/športne

aktivnosti izredno pomembni. Kljub široki paleti ukrepov, ki jih ponujamo otrokom, pa

resnih izboljšanj še vedno ni. V diplomskem delu predstavljamo rezultate kvalitativne

raziskave, v kateri smo želeli primerjati izbrane intervencijske programe z željami in

mnenji otrok z namenom, da bi lažje razumeli, zakaj niso vsi intervencijski programi

uspešni. V vzorec je bilo vključenih 126 otrok iz 1. razreda Osnovne šole Srečka

Kosovela iz Sežane ter 3. in 5. razreda Osnovne šole Danila Lokarja iz Ajdovščine.

Podatke smo zbirali med razredno uro – na zastavljena vprašanja so odgovarjali v

skupinskem intervjuju in v individualnem vprašalniku. Rezultati kažejo na večjo

uspešnost tistih intervencij, ki so usmerjene le v dvig gibalne/športne aktivnosti. Učenci

višjih razredov so izrazili željo po dodatnih urah športne vzgoje, kar pomeni, da je

uspešnost teh intervencij že skoraj zagotovljena. Pozorni pa moramo biti na določene

lastnosti športa, ki lahko otroke odbijajo. Prav tako je učinkovitost intervencij večja, če

med izvajanjem gibalne/športne aktivnosti ne spodbujamo in/ali poudarjamo

tekmovalnosti. Pridobljeni podatki predstavljajo pomoč pri oblikovanju intervencijskih

programov, vendar bo raziskavo potrebno razširiti z reprezentativnim vzorcem.

Raziskati je treba tudi razlike med ruralnimi in mestnimi okolji ter razlike med spoloma.

KLJUČNE BESEDE

Otroci in mladostniki, zdravje, gibanje, šport, gibalna/športna aktivnosti, intervencijski

programi, zdrava prehrana.

ABSTRACT

In time of increasing tempo and long working hours changes of lifestyle are

becoming urgent. Sedentary lifestyle and reduced physical/sport activity has

endangered our health and the health of our children.Therefore the intervention

programmes to increase sport activity are becoming more and more important. Despite

wide range of interventions, offered to the children, there is no prospect of serious

improvements on this field. In following thesis are presented the results of the research,

wich purpose was to compare some chosen intervention programm with wishes and

oppinion of the children themselves in oder to clearify the reason of failure of

programmes. The sample included 126 children of 1st class of elementary school

Srečko Kosovel from Sežana and 3rd and 5th class of elementary school Danilo Lokar

from Ajdovščina.The information was gained during classhour, having the pupils

answered questions in a group interview and individual questionary. The results are

showing greater succes of interventions oriented in increasing sport activity. Succes of

these interventions is practicly guarranteed by the fact, that the elder pupils expressed

a wish for extra hours of sport education. Special attention should be intended to the

fact that children could find some catacteristics of sport repelling. Furthermore higher

efficiency of the interventions is acchieved by not encouraging and stressing

competitiveness among the pupils. To sum up, the obtained information is helpfull in

forming the intervention programmes. Nevertheless, the research should be expanded

in finding the differences between rural and urban setting and diferences between

genders in order to form most successfull intervention programmes.

KEY WORDS

Children and adolescents, health, movement, sport, physical/sport activity,

interventional programmes, heatlhy diet

KAZALO VSEBINE

POVZETEK...................................................................................................................4

KLJUČNE BESEDE......................................................................................................4

1 UVOD.........................................................................................................................1

2 TEORETIČNI DEL .....................................................................................................4

2.1 Gibalna/športna aktivnost ....................................................................................4

2.2. Gibalna/športna aktivnost: pomembnost in njeni vplivi na zdravje otrok..............5

2.3. Intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti otrok in mladostnikov ........6

3 EMPIRIČNI DEL.........................................................................................................9

3.1 Cilji in hipoteze: ...................................................................................................9

3.2 Metode dela.......................................................................................................10

3.2.1 Vzorec preiskovancev.................................................................................10

3.2.2. Organizacija in potek izvedbe zbiranja podatkov........................................10

3.2.3. Metode obdelave podatkov ........................................................................11

4 REZULTATI IN RAZPRAVA ....................................................................................12

4.1 Skupinski del vprašalnika ..................................................................................12

4.1.1 Dojemanje pomembnosti zdrave prehrane, debelosti in preprečevanje le-te

............................................................................................................................12

4.1.2 Dojemanje gibanja in športa........................................................................17

4.1.3 Šola in športna vzgoja.................................................................................29

4.2 Individualni del vprašalnika................................................................................36

4.3 Analiza uspešnosti intervencij............................................................................49

4.3.1. Učinkovite intervencije ...............................................................................49

4.3.2 Manj učinkovite oziroma neučinkovite intervencije ......................................53

4.4 Razprava po hipotezah......................................................................................56

5 SKLEP.....................................................................................................................63

6 VIRI IN LITERATURA..............................................................................................65

KAZALO PONAZORIL

Tabela 1: Osnovne značilnosti preiskovanih otrok.......................................................10

Tabela 2: Kaj pomeni da zdravo živimo? .....................................................................12

Tabela 3: Zakaj so nekateri ljudje predebeli?...............................................................13

Tabela 4: Kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli? ....................................................14

Tabela 5: Kdaj dobimo maščobe? ...............................................................................16

Tabela 6: Kaj je gibanje? .............................................................................................17

Tabela 7: Zakaj se gibamo? ........................................................................................19

Tabela 8: zakaj se nekateri ne gibajo? ........................................................................21

Tabela 9: Kdaj dobimo mišice?....................................................................................23

Tabela 10: Kakšna je razlika med gibanjem in športom?.............................................25

Tabela 11: Kdaj se več gibate oziroma koliko se gibate med vikendom/med tednom? 27

Tabela 12: Kaj počnete pri športni vzgoji? ...................................................................29

Tabela 13: Kaj najraje počnete pri športni vzgoji?........................................................31

Tabela 14: Kaj vam je najmanj všeč pri športni vzgoji?................................................32

Tabela 15: Kaj bi počeli pri športni vzgoji, če bi lahko sami izbirali?.............................33

Tabela 16: Kam bi šli na športni dan?..........................................................................34

Graf 1: Kdo se je odločil, da obiskuješ določeno gibalno/športno aktivnost?................36

Tabela 17: Kaj ti je najbolj všeč pri izbranem športu? ..................................................37

Graf 2: Ali rad tekmuješ?.............................................................................................39

Tabela 18: Zakaj rad tekmuješ? ..................................................................................39

Graf 3: Kako se počutiš po končani dejavnosti? ..........................................................41

Tabela 19: Zakaj se počutiš utrujen po kočani dejavnosti? ..........................................41

Tabela 20: Zakaj se počutiš sproščen po končani dejavnosti?.....................................42

Graf 5: Ali se ti zdi da se dovolj gibaš za svoje zdravje?..............................................43

Graf 6: S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času?.............................................45

Graf 7: pogostost uporabe rekvizitov (3. razred)..........................................................46

Graf 8: Pogostost uporabe rekvizitov (5. razred)..........................................................46

Graf 9: Kako prihajaš v šolo?.......................................................................................47

Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________

1

1 UVOD

Vse hitrejši tempo življenja in vse daljši delavniki nas silijo k pretežno

sedentarnemu načinu življenja. Vendar to ne vpliva samo na nas – odrasle, temveč tudi

na naše otroke.

Prehod iz predšolskega obdobja v osnovno šolo pomeni za otroka veliko

spremembo. Hkrati znanstveniki opažajo, da je takrat začetek upadanja količine in

intenzivnosti gibalne aktivnosti, ki strmo upada vse do konca otroštva (Volmut, Pišot in

Šimunič, 2012). Šolske obveznosti otroke prisilijo, da doma veliko časa posvetijo

učenju in reševanju domačih nalog. Otroci, stari okoli 11 let, med šolskim tednom

presedijo v šoli in za šolsko delo doma skupaj v povprečju že 9 ur (Završnik in Pišot,

2005). Tako otroku vse bolj primanjkuje prepotrebnega prostega časa, ki bi ga lahko

namenil igri in gibanju.

Potreba po gibanju je za človeka naravna. Otrok se ob gibanju razvija in krepi svoje

telo, usklajuje se njegova motorika, s povezovanjem posameznih telesnih in športnih

dejavnosti se urijo njegove spretnosti. Z ustreznimi spodbudami v družini in kasneje v

šoli pri otroku vplivamo na njegov kasnejši življenjski slog ter ga opremimo za vsa

samostojna, dejavna obvladovanja preizkušenj, obremenitev in stresov, ki mu jih bo

prinašalo življenje (Škof, 2008). Zadostna gibalna/športna aktivnost torej ne vpliva le na

ustrezen telesni razvoj in razvoj gibalnih sposobnosti (Biddle idr., 2004; Fras, 2002),

temveč tudi na posameznikov kognitivni, emocionalni in socialni razvoj (Ekeland idr.,

2004; Steptoe in Butler, 1996; Tomori, 2005).

Glede na pomen, ki ga ima gibanje v otrokovem razvoju, je torej nujno že v rani

mladosti ustvariti pozitiven odnos do gibalnih/športnih aktivnosti. V tem obdobju imajo

ključno vlogo starši oz. družina, zato je pomembno, da starši omogočijo svojemu

otroku, da skozi igro razvija gibalne sposobnosti in postopoma usvoji gibalno/športno

aktivnost kot trajno vrednoto (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003). Vrednote mladih in

njihova stališča do gibalne/športne aktivnosti so v močni povezanosti z aktivnim

gibanjem njihovih staršev (Mulvihill idr., 2000; Sallis idr., 2000; Kukovič, 2001; Petrnelj

idr., 2008). Zato je povsem logično, da bodo otroci deležni večje spodbude h gibalnim

aktivnostim in zdravemu življenjskemu načinu življenja v tistih družinah, kjer je zdrav

način življenja vrednota.

Pri zdravem načinu življenja pa ne gre samo za gibanje, ampak tudi za zdravo in

uravnoteženo prehrano. Že zgodaj je potrebno poskrbeti, da bo otrokova hrana pestra,


2

saj to vpliva na oblikovanje njegovih prehranjevalnih navad, ki se v kasnejših letih še

utrdijo. Pomembno je, da odrasli otroke naučimo, kaj je zanje zdravo in kaj ne. Ni

dovolj le, da jim povemo, kaj smejo in česa ne smejo jesti, ampak je pomembno, da

smo jim sami dober zgled za zdrav način življenja (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003).

Koristni učinki gibalne aktivnosti za zdravje otrok in mladostnikov so sicer dobro

znani in dokazani (Crocker idr., 2000; Strong idr., 2005), kljub temu pa se zlasti v

razvitih deželah beleži upad gibalne aktivnosti in porast prekomerne telesne mase oz.

debelosti (Lobstein in Frelut, 2003; Jolliffe, 2004). Otroška debelost postaja resen

problem tehnološko razvitega sveta in posebej pomemben dejavnik tveganja, ki

zahteva ukrepanje. Incidenca prekomerne telesne teže se je v razvitem svetu med leti

1980 in 2000 pri otrocih med 6. in 11. letom starosti podvojila, pri mladostnikih med 11.

in 19. letom pa v tem obdobju potrojila (Škof, 2008), kar nakazuje na vse večjo

pojavnost sedentarnega življenjskega sloga med mladimi (Biddle idr., 2004).

Prav zato se številni intervencijski programi zavzemajo za dvig gibalne/športne

aktivnosti, vendar pa je njihova učinkovitost pogosto zanemarljiva oz. kratkoročna

(Slujis idr., 2007). Med najpomembnejši vzvodi promocije gibalnih aktivnosti pri mladih

je športna vzgoja, saj je v večjem ali manjšem obsegu sestavni del šolskega kurikula, s

tem pa vsebinski in časovni imenovalec vseh mladih (Sallis idr., 2000).

Šola ima torej precej pomembno vlogo pri usmerjanju mladih v zdrav način

življenja. To počne s ponudbo programov v okviru širših projektov (npr. Zdrava šola, Do

zdravja z gibanjem na prostem) ali v okviru športnih, planinskih in drugih športnih

društev, z izbirnimi programi, v podaljšanem bivanju, z minutami za zdravje in

aktivnimi, rekreativnimi/igralnimi odmori itd.

Veliko lahko preberemo o tem, kako smo si odrasli zamislili intervencije, kakšne so

zakonitosti zdrave prehrane, kako se moramo prehranjevati in koliko gibati, da bi

preprečili debelost. Škof (2008) pravi, da pri delu z mladimi ni prehitevanja in bližnjic.

Na to, da delo z mladimi zahteva specifičen pristop, pa je opozoril tudi mislec Jean-

Jaques Rousseau že v 18. stoletju, ko je o vzgoji otrok zapisal: »Otrok ni odrasel

človek v miniaturi. Otroci gledajo. Mislijo in čutijo na svoj način. Narava hoče, da so

otroci prej, preden postanejo odrasli. Otrok se upira, če ne upoštevamo njegovih

naravnih lastnosti in ker mu jemljemo veselje do otroštva.«

Torej se moramo pri vsem tem vprašati, kaj pa naši otroci porečejo na vse te

intervencije? Kako oni vse to dojemajo? Kaj njim pomeni gibanje? Kaj njim pomeni


3

šport? Kako bi se oni izognili debelosti? Mogoče bi nas tudi oni lahko česa naučili. In

morda se tu skrivajo »napake«, zaradi katerih so intervencije neuspešne.

Cilj naše raziskave je bil preveriti otrokova stališča glede gibanja, športa,

gibalne/športne aktivnosti, zdrave prehrane in zdravja nasploh.


4

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Gibalna/športna aktivnost

Fras (2002) pravi, naj bo redna telesna aktivnost normalen sestavni del odraščanja

mladih ljudi. V zgodnjih življenjskih letih predstavlja eno ključnih sestavin telesnega,

socialnega in mentalnega razvoja, pri čemer so pomembne različne oblike aktivnosti,

pa naj gre za neformalno obliko igre, druge vrste gibanja, telesno vzgojo, hojo in

kolesarjenje kot obliko transporta ali za formalne oblike gibalne/športne aktivnosti.

Pojem gibalna/športna aktivnost bomo skozi rezultate raziskave pogosto srečevali,

zato je prav, da ga najprej definiramo. Gibalno/športno aktivnost Pišot in Završnik

(2005) opredeljujeta kot individualno ali kolektivno gibalno in/ali športno aktivnost, v

okvir katere sodijo tako aktivnosti v prostem času, v šoli, pri delu kot tudi aktivnosti z

namenom približevanja ciljem vsakodnevnih nujnih in načrtovanih dejavnosti

posameznika (na poti v šolo oziroma službo in iz nje, po opravkih, nakupih, obiskih

in/ali drugih zadolžitvah). Gre za namensko gibalno/športno aktivnost, ki je običajno

strukturirana in služi krepitvi oziroma izboljševanju posameznikove gibalne

učinkovitosti, njegovega zdravja ter splošnega počutja in pripravljenosti.

Izraz gibalna/športna aktivnost je torej splošni izraz, ki vključuje kakršno koli

gibanje, ki se odraža v večji energetski porabi, kot je to značilno za mirovanje. Izraz

šport se mnogokrat (neustrezno) uporablja namesto gibalne/športne aktivnosti, saj

predstavlja le tisti njen del, ki vključuje sestavljeno in strukturirano gibalno/športno

aktivnost, je običajno nadzirana in katere vodilo je ohranjanje ali razvijanje motorične

učinkovitosti s ciljem doseganja športnega rezultata. V želji, da se izboljša raven

gibalno/športno aktivne populacije in s tem prispevati k izboljšanju njihovega

zdravstvenega statusa, splošnega počutja in pripravljenosti, pa je pomembno

vključevati in obravnavati vse načine in oblike gibalne/športne aktivnosti (vključno z

gibanjem med delom, doma oz. v prostem času) in tudi šport. Gibalna/športna aktivnost

je v tem kontekstu najbolj primeren termin (Pišot, 2004).


5

2.2. Gibalna/športna aktivnost: pomembnost in njeni vplivi na zdravje

otrok

Aristotel je že pred več kot 2000 leti zapisal: »Nič ne uničuje človeka bolj kot

njegova telesna nedejavnost«, in če pogledamo, v kolikšnem porastu so dandanes

koronarne bolezni, rak na debelem črevesu, diabetes in dejstvo, da je gibalna

neaktivnost (McGinnis in Foege, 1993), takoj za kajenjem, glavni vzrok smrtnosti,

vidimo, da je imel prav.

Napredek v moderni tehnologiji je olajšal delo, življenje in celo igro. Ti dosežki so

prispevali k večji kakovosti življenja, hkrati pa postali nadloga za javno zdravstvo (Pišot

in Završnik, 2005). Posledice razvijanja tehnologije pa ne ogrožajo le zdravja odraslih,

ampak negativno vplivajo tudi na zdravje naših otrok.

Srčno-žilne bolezni so danes prepoznavne že kot pediatrični problem, kljub temu da

se klinični znaki bolezni pokažejo šele kasneje v življenju (Škof, 2008). V raziskavi

Cresanta in Berensona (1986) so pri 34% mladostnikov med 12. in 15. letom starosti

izmerili povišane vrednosti skupnega holesterola (nad 180 mg/dl oziroma 4.6 mmol/L).

Raziskave (McGill, McMahan in Herderic, 2000) kažejo tudi, da ima danes v razvitem

svetu že tretjina mladostnikov povišane vrednosti holesterola v krvi oziroma da ima več

kot tretjina mladostnikov vsaj en povečan rizični faktor za srčno-žilne bolezni. Za

sladkorno bolezen tipa 2 je tradicionalno veljalo, da je bolezen odraslih. To danes ne

drži več. Pri telesno neaktivni mladini se pogosto pojavljajo tesnoba, depresija in

nevrotična stanja, slabšanje samopodobe, kar lahko vodi v težja psihotična stanja, tudi

samomor (Tomori, Zalar, 2000). Seveda ne moremo mimo debelosti otrok in

mladostnikov, ki postaja resen problem tehnološko razvitega sveta. Zavedati se

moramo dejstva, da prekomerna telesna teža in debelost v otroštvu v 80% vodi v

debelost v odraslosti. Tako ali še bolj kot prekomerna telesna teža so dejavniki

tveganja za zdravje otrok in mladine tudi škodljive diete in uporaba shujševalnih zdravil

ter posledično nihanja v telesni teži (Škof, 2008).

Gibalna/športna aktivnost v razvojnem obdobju pa ni pomembna le s stališča

telesnega zdravstvenega stanja, ampak odločilno vpliva tudi na razvoj duševnih in

socialnih sposobnosti posameznika. Primerna športna/gibalna aktivnost omogoča

sprostitev, obvladovanje stresa, tesnobe in potrtosti, spodbuja gradnjo

samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter pomaga pri socializaciji in oblikovanju

dejavnega odnosa do sebe in sveta (Tomori, 2005a). Prav tako gibalna/športna

aktivnost vnaša določen red in disciplino v ritem življenja posameznika. Otrok, ki je že


6

od majhnega hodil na popoldansko vadbo, bo imel manj problemov z navezovanjem

stikov z drugimi vrstniki; ko bo začel hoditi v šolo, bo že navajen na gibanje in igro ob

določeni uri in bo zato točno prihajal na trening, navajen bo poslušati, timsko delati, biti

˝fair˝ v igri, opravljati šolske obveznosti sproti, da bo lahko šel na trening. Prav tako bo

spoznaval in opazoval svoje telesne sposobnosti in spremembe, užival ob uspehu in

napredku ter se naučil prenašati poraz (Pišot in Završnik, 2005).

Mnogo je bilo torej povedanega o pomembnosti gibalne/športne aktivnosti, vendar

je kljub ozaveščenosti o njeni pomembnosti delež neaktivnega prebivalstva še vedno

velik. Prav tako so velike in vedno pogostejše težave, ki ogrožajo zdravje naših otrok.

Zadnjih štirideset let narašča zanimanje za raziskovanje pozitivnih zdravstvenih

učinkov redne telesne aktivnosti (Welk, 2002). Kako pa se v tem raziskovanju odraža

skrb za zdravje naših otrok? Strokovnjaki so zastavili mnogo intervencij, s katerimi so

poskušali dvigniti gibalno/športno aktivnost za preprečevanje prekomerne telesne

mase in debelosti ter bolezni, ki so posledica le-te.

2.3. Intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti otrok in

mladostnikov

Nezadostna gibalna/športna aktivnost in njene posledice so sprožile val različnih

akcij/ukrepov/intervencij, ki imajo isti cilj, in sicer spodbujanje gibalno/športno aktivnega

življenjskega sloga. Pomen okolja v osveščanju in spodbujanju za gibalno/športno

aktivnost se izvaja na različnih ravneh: globalni, državni, lokalni in individualni

(Videmšek in Pišot, 2007).

Cilj vseh intervencij tega področja je enak, in sicer povečati gibalno/športno

aktivnost. Pot, po kateri poskušajo posamezne intervencije priti do tega cilja, pa je

različna. Tako lahko intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti razdelimo v

več skupin glede na to, kateri dejavnik je izbran kot glavni, s katerim bo intervencija

posredno ali neposredno poskušala vplivati na povečanje gibalne/športne aktivnosti

(Mahmutović, 2012).

Volmut, Pišot in Šimunič (2010) ugotavljajo, da imajo vrtci in osnovne šole osrednjo

vlogo pri spodbujanju in razvijanju zdravega načina življenja ter ukvarjanju z

vsakodnevno gibalno/športno aktivnostjo otrok. V slovenskih osnovnih šolah

vključujemo redno gibalno/športno aktivnost pri dejavnostih rednega (ure športne

vzgoje) ter dodatnega in razširjenega programa športne vzgoje (aktivni odmor in

obšolske interesne dejavnosti, kolonije …). Namen naštetih dejavnosti je obogatitev


7

redne šolske športne vzgoje, seznaniti otroke z različnimi oblikami gibalne/športne

aktivnosti ter jih navajati na aktivno preživljanje prostega časa. Poleg tega pa otroke in

starše ozaveščamo o pozitivnih učinkih vsakodnevne gibalne/športne aktivnosti, ki

lahko pripomore k razvoju aktivnega in zdravega načina življenja. V želji poiskati

najboljši in najbolj učinkovit način izboljšanja in ohranjanja zdravja naših otrok, so

izvedli pregled osmih intervencij za povečanje gibalne/športne aktivnosti, ki so jih

razvrstili v tri skupine.

Intervencije na osnovi gibalne/športne aktivnosti, ki so osredotočene izključno na

šolski odmor, so pokazale, da se lahko na račun aktivnega odmora poveča dnevna

celokupna količina in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti (Sallis idr., 2003; Lopes,

Lopes in Pereira, 2006; Verstraete, Cardon, Clercq in De Bourdeaudhuij, 2006).

Podobne rezultate navaja Sallis s sodelavci (2003) – ugotovili so, da 2-letna

intervencija, ki so jo izvajali med urami športne vzgoje in med odmori, poveča količino

gibalne aktivnosti dečkom in le tistim deklicam, ki so bile vključene v intervencijo med

urami športne vzgoje. Brown in Summerbell (2008) pa navajata nekoliko drugačne

ugotovitve, saj menita, da so intervencijski programi, ki vključujejo gibalno/športno

aktivnost uspešnejši pri deklicah in pri mlajših otrocih. Kar pomeni, da so intervencije te

narave učinkovite.

Intervencije na osnovi prehrane kažejo pozitivne vplive na ohranjanje telesne mase,

vendar so njihovi rezultati kratkoročni.

Intervencije na osnovi gibalne/športne aktivnosti in prehrane pa kažejo, da taki

programi otrokom pomagajo preprečiti prekomerno telesno maso, pri čemer so rezultati

dolgoročnejši (Brown in Summerbell, 2009).

Idej, kako zavarovati zdravje otrok, torej ne manjka. Raziskave ponujajo takšne in

drugačne rezultate, drastičnih izboljšanj pa še vedno ni. V čem je torej problem? Kaj

smo ključnega pri sestavi intervencij spregledali, da niso tako uspešne, kot bi si želeli?

Ker si vsi želimo dobrih rezultatov, smo z raziskavo želeli odkriti še drugo plat medalje.

O ključnih točkah intervencij smo povprašali otroke v želji, da nam pokažejo kakšno

sivo področje, kjer se skriva rešitev naših težav.

Prav to so storili tudi strokovnjaki v Angliji, ki so s pregledno študijo o promoviranju

fizične aktivnosti povzeli mnenja otrok in mladostnikov o tem, kaj jih ovira in kaj jih

spodbuja za ukvarjanje s športnimi aktivnostmi. Zanimal jih je pogled otrok, mlajših od

8 let ter deklet, starih od 11 do 18 let; v primerih, kjer je bilo to mogoče, pa so za


8

mnenje povprašali tudi njihove starše in organizatorje športnih aktivnosti. Področja, o

katerih so jih spraševali, so bila: gibalna/športna aktivnost, aktivni transport ter družine

in skupnosti, v katerih živijo. Ta pregled je sicer pokazal na vrsto indicev, ki kažejo na

več pomembnih ovir pri ukvarjanju z gibalno/športno aktivnostjo, vendar pa ne more

natančno določiti, kako bi lahko bile te teme uporabljene kot del intervencij. Vse

ugotovitve pa lahko pomembno pripomorejo pri poznavanju teh področij.

Zato smo se odločili, da tak pristop uporabimo tudi mi in s tem odpremo novo

področje raziskovanja.


9

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Cilji in hipoteze:

V skladu s predmetom in problemom raziskave smo opredelili naslednja cilja:

• Ugotoviti, kako otroci dojemajo osnovne pojme zdravja (zdravje, gibanje, šport,

uravnavanje telesne mase itd.) ter njihove odgovore primerjati s splošno

znanimi definicijami in mnenji znanstvenikov.

• Razložiti, zakaj ponujeni intervencijski ukrepi za preprečevanje prekomerne

telesne mase niso oziroma so manj uspešni.

Glede na postavljena cilja smo zastavili naslednje hipoteze:

Cilj 1:

• H01: Definicija zdravja in dejavnikov zdravja otrok se razlikuje od ostalih.

• H02: Otroci bi uravnavali svoje zdravje predvsem preko gibalnih/športnih

aktivnosti.

• H03: Otroci ne znajo ločiti gibanja od športa.

• H04: Željam otrok po gibanju in športu ni ustreženo.

• H05: Elementi športa pri gibalni/športni aktivnosti lahko otroke odbijajo.

Cilj 2:

• H01: Pozitivni presnovni učinek pri igranju aktivnih video igric bi lahko uporabili

v intervenciji, za dvig gibalne/športne aktivnosti

• H02: Izobraževanje otrok o zdravem prehranjevanju ne vpliva na preprečevanje

pridobivanja prekomerne telesne mase.

• H03: Spodbujanje tekmovalnosti med otroki ne učinkuje pri dvigu

gibalne/športne aktivnosti.

• H04: Dodatna ura športne vzgoje bi pripomogla k dvigu gibalne/športne

aktivnosti.


10

3.2 Metode dela

3.2.1 Vzorec preiskovancev

V vzorec je bilo vključenih 45 otrok 1. razreda Osnovne šole Srečka Kosovela iz

Sežane, 42 otrok 3. razreda in 39 otrok 5. razreda Osnovne šole Danila Lokarja iz

Ajdovščine. Osnovne značilnosti preiskovanih otrok smo podali v tabeli 1. Pred

raziskavo se je pokazala potreba po pilotni študiji, ki jo je izvedla Anita Brčaninovič in jo

nato predstavila v seminarski nalogi. V vzorec je vključila 45 otrok 1. razreda iz

Osnovne šole Srečka Kosovela iz Sežane. Nekatere njene podatke smo nato uporabili

tudi v naši raziskavi.

Pred pričetkom meritev smo pridobili soglasje ravnateljev in učiteljev. Vsi starši

povabljenih otrok so prejeli soglasje za sodelovanje njihovih otrok pri intervjujih in

meritvah, v katerem smo natančno opredelili namen in potek vseh meritev in

postopkov. Vse etične dileme smo razrešili znotraj raziskovalcev Pedagoške fakultete

UP.

Tabela 1: Osnovne značilnosti preiskovanih otrok

1.razred 3.razred 5.razred skupaj

Število otrok 45 (23 dečkov) 42 (18 dečkov) 39 (21 dečkov) 126

Telesna višina * 136,0 ± 6,3 148,2 ± 8,1 142,1 ± 8,6

Telesna masa 25,6 ± 5,6 33,9 ± 7,2 44,5 ± 9,7 34,7 ± 9,5

Obseg pasu * 63,9 ± 6,7 72,7 ± 8,3 68,3 ± 6,2

* Podatki v pilotni študiji niso bili pridobljeni.

3.2.2. Organizacija in potek izvedbe zbiranja podatkov

Podatke o telesni višini in masi otrok smo pridobili iz športno vzgojnih kartonov (3.

in 5. razred). Pilotna študija je bila izvedena na nekoliko drugačen način. Podatki so bili

pridobljeni s pomočjo intervjuja, ki je vseboval vprašanja odprtega tipa. En sklop

vprašanj je bil namenjen skupinskemu intervjuju, drugi sklop pa individualnemu.

Skupinski in individualni intervju je bil sneman z diktafonom. Posnetki so bili uporabljeni

za lažjo in bolj natančno analizo odgovorov. Intervju je bil izveden v treh oddelkih.

Zbiranje podatkov v raziskavi pa smo izvedli s skupinskim intervjujem in

individualnim anketnim vprašalnikom. Najprej smo skupinski intervju izvedli v 3.

razredu (12.5.2011), in sicer smo za vsak oddelek porabili eno šolsko uro. Prvih 20


11

minut smo namenili skupinskemu intervjuju, nato pa so morali učenci v naslednjih 25

minutah rešiti še anketni vprašalnik. Enak postopek smo ponovili še naslednji dan

(13.5.2011), ko smo podatke zbirali v 5. razredu.

3.2.3. Metode obdelave podatkov

Pri obdelavi podatkov sem upoštevala le tiste odgovore, ki so ustrezali določenemu

vprašanju (če se odgovor ni nanašal na temo vprašanja, odgovora nismo upoštevali).

Zanimala nas je predvsem frekvenca odgovorov. Nato smo primerjali odgovore na

posamezna vprašanja in ugotavljali, če se med seboj povezujejo.

Ko smo v pilotni študiji ugotavljali, koliko se otroci gibajo, smo odgovore razvrstili v

tri skupine (veliko, srednje, malo). Če so rekli, da se gibajo vsak dan (da gredo ven na

sprehod, s kolesom ...), je to pomenilo veliko; če so rekli, da se ne gibajo vsak dan,

temveč recimo vsak drugi dan, je to pomenilo srednje; če pa so odgovorili, da so bolj

doma in gredo bolj malo ven, je to pomenilo, da se malo gibajo. Kako se gibajo čez

vikend, pa sem ocenila tako: pri tistih, ki so rekli, da so med vikendi cel dan oz. več kot

eno uro zunaj, smo ocenili, da se veliko gibajo; pri tistih, ki so rekli, da so manj kot eno

uro zunaj, smo ocenili, da se srednje gibajo; pri tistih, ki so rekli, da gredo malo ven ali

pa sploh ne gredo, smo ocenili, da se malo gibajo. Pri tem je treba opozoriti, da otroci

nimajo še pravega občutka za čas in težko opišejo svoje telesno vedenje za nazaj, kar

pomeni, da ne gre za natančne in objektivno izmerjene rezultate.

Pri izvedbi skupinskega intervjuja sem imela pomoč sošolke, ki je zapisovala

odgovore k zastavljenim vprašanjem. Te sem nato vnesla v program Microsoft Excel, ki

sem ga uporabila za nadaljnjo obdelavo podatkov. Podatki so bili obdelani s

kvalitativnimi in kvantitativnimi metodami. Kvantitativni podatki so prikazani s povprečji

in standardnim odklonom (M ± SD). Uporabili smo še prikaz podatkov s frekvenčno

porazdelitvijo.


12

4 REZULTATI IN RAZPRAVA

4.1 Skupinski del vprašalnika

V nadaljevanju so rezultati predstavljeni po zastavljenih vprašanjih.

4.1.1 Dojemanje pomembnosti zdrave prehrane, debelosti in preprečevanje le-te

Vprašanje 1: Kaj pomeni, da zdravo živimo?

Tabela 2: Kaj pomeni, da zdravo živimo?

1. razred 3. razred 5. razred

Zdravo živimo, če jemo

zdravo hrano, tj. sadje,

zelenjavo (špinačo,

korenček, krompir), juho,

ribe, meso,pijemo veliko

tekočine (vodo, čaj), si

umivamo zobe, ne pijemo

alkoholnih pijač, ne kadimo

in ne jemo preveč soli.

Treba je tudi jemati

preventivne izdelke, da ne

zbolimo (tablete, sirupe).

Učenci so izbirali med tremi

danimi odgovori:

- da se veliko gibamo

- da se pravilno

prehranjujemo

- oboje

Vsi učenci so se odločili za

tretji odgovor.

Učenci so izbirali med tremi

danimi odgovori:

- da se veliko gibamo

- da se pravilno

prehranjujemo

- oboje

Vsi učenci so se odločili za

tretji odgovor.

Prvo vprašanje, na katerega so morali odgovoriti, je bilo vprašanje, kaj pomeni, da

zdravo živimo. Prvošolci so nanj prosto odgovarjali in so mnenja, da zdravo živimo, če

jemo zdravo hrano, tj. sadje, zelenjavo (špinačo, korenček, krompir), juho, ribe, meso,

pijemo veliko tekočine (vodo, čaj), si umivamo zobe, ne pijemo alkoholnih pijač, ne

kadimo in ne jemo preveč soli. Omenili so tudi, da je treba jemati preventivne izdelke,

da ne zbolimo (tablete, sirupe). Tretješolci in petošolci pa so na to vprašanje lahko

odgovorili z izborom enega izmed treh odgovorov (da se veliko gibamo, da se pravilno

prehranjujemo ali oboje). Tu razlik med odgovori ni bilo. Vsi učenci, ki so odgovarjali,

so enotnega mnenja, da je za zdravo življenje pomembna tako gibalna/športna

aktivnost kot zdrava prehrana.

Interpretacija: Številne raziskave kažejo, da prav redna gibalna/športna aktivnost

povzroča dobro počutje, osebno zadovoljstvo in prepričanje, da smo storili


13

nekaj koristnega zase in za svoje zdravje (Mišigoj Duraković, 2003). Če

pa ji dodamo še primerno prehranjevanje, lahko veliko bolj učinkovito

pripomore k ohranjanju in krepitvi zdravja. Prav tako lahko trdimo tudi

nasprotno, in sicer da je zaradi nezdravega prehranjevanja in večjega

vnosa kot porabe vnesenih energijskih zalog povezava nezdravega

življenjskega sloga in prehranjevanja neizbežna (Mahmutović, 2012). Pri

tem vprašanju so se odgovori otrok nekoliko razlikovali. Prvošolci so

izpostavili predvsem prehrano in preventivne izdelke proti bolezni v obliki

tablet in sirupov, tretje in petošolci pa so vsi mnenja, da je potrebna

kombinacija zdrave prehrane in gibanja, da živimo zdravo življenje. Če

torej primerjamo mnenja strokovnjakov in mnenja otrok, vidimo, da se ta

ne razlikujejo prav veliko. Glede na to, da se to mišljenje krepi s starostjo,

lahko predpostavljamo, da je pomemben dejavnik prav šola. Predvsem pri

naravoslovju se poudarja pomen enega in drugega in z leti otroci tako

mišljenje prevzamejo in ga ohranijo tudi v dobi odraslosti.

Vprašanje 2: Zakaj so nekateri ljudje predebeli?

Tabela 3: Zakaj so nekateri ljudje predebeli?


Ker se ne gibajo, ne tečejo,

ker jedo mastno hrano, cvrt

krompir, kebab, hrenovke,

pico, sladkarije, meso,

pijejo vino, gazirano pijačo,

ker preveč pojedo in ker so

rodili.

Ker se premalo gibajo in

ker preveč pojedo. Jedo

samo sladkarije in

maščobe, pojedo preveč

krompirja, jedo hitro hrano

in pijejo preveč alkohola.

Prav tako so omenili, da je

lahko debelost posledica

sedenja pred televizijo in

računalnikom ali posledica

sladkorne ali kakšne druge

bolezni.

Ker preveč pojedo in se

premalo gibajo. Ker pojedo

preveč sladkarij in maščob

in ne porabijo dovolj

energije. Ker preveč leni,

nekateri pa menijo, da je

debelost bolezensko

stanje, ki je v nekaterih

primerih tudi prirojeno.

Pri naslednjem vprašanju so učenci odgovarjali na vprašanje, zakaj so nekateri

ljudje predebeli. Prvošolci so mnenja, da so ljudje predebeli, ker se ne gibajo, ne

tečejo, ker jedo mastno hrano, cvrt krompir, kebab, hrenovke, pico, sladkarije, meso,

pijejo vino, gazirano pijačo, ker preveč pojedo in ker so rodili. Tretješolci so najbolj


14

pogosto odgovorili, da so ljudje predebeli, ker se premalo gibajo in ker preveč pojedo.

Kot razloge so dodali še, da jedo samo sladkarije in maščobe, da pojedo preveč

krompirja, jedo hitro hrano in pijejo preveč alkohola. Prav tako so omenili, da je lahko

debelost posledica sedenja pred televizijo in računalnikom ali posledica sladkorne ali

kakšne druge bolezni. Petošolci so odgovarjali precej podobno. Najpogostejša

odgovora sta bila prav tako kot pri tretješolcih, ker preveč pojedo in se premalo gibajo.

Navedli pa so tudi, da so nekateri ljudje predebeli, ker pojedo preveč sladkarij in

maščob in ne porabijo dovolj energije. Nekateri so mnenja, da so nekateri preveč leni,

drugi pa menijo, da je debelost bolezensko stanje, ki je v nekaterih primerih tudi

prirojeno.

Interpretacija: Kot smo že zgoraj omenili, je debelost v večini posledica prevelikega

vnosa in premajhne porabe energijskih zalog. In prav to v največji meri

navajajo učenci vseh treh razredov. Se pa v tretjem in petem razredu

pojavljajo tudi odgovori, ki kažejo na to, da se učenci zavedajo, da je

debelost včasih posledica bolezenskega stanja in nanjo nimamo veliko

vpliva ter da se moramo v tem primeru posvetovati z zdravnikom in

pridobiti strokovno mnenje.

Vprašanje 3: Kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli?

Tabela 4: Kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli?


Debelost bi lahko preprečili

s telovadbo, morali bi teči,

jesti zdravo hrano, sadje in

zelenjavo, dvigovati uteži,

hoditi v fitnes, manj jesti,

jesti meso in piti radensko.

Učenci so lahko izbirali

med štirimi danimi

odgovori:

- šprint (10%)

- pravilna prehrana in fitnes

(27%)

- pravilna prehrana in tek/

hitra hoja (53%)

- hoja (10%)

Učenci so lahko izbirali

med štirimi danimi

odgovori:

- šprint (5%)

- pravilna prehrana in fitnes

(38%)

- pravilna prehrana in tek/

hitra hoja (52%)

- hoja (5%)

Posledično se pojavi vprašanje, kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli. Prvošolci

so na to vprašanje odgovarjali prosto in so mnenja, da bi debelost lahko preprečili s

telovadbo, morali bi teči, jesti zdravo hrano, sadje in zelenjavo, dvigovati uteži, hoditi v

fitnes, manj jesti, jesti meso in piti radensko. Tretješolci in petošolci pa so imeli na voljo


15

štiri možne odgovore, med katerimi so lahko izbirali. Prva možnost je bila anaerobna

vadba (šprint), druga možnost je bila anaerobna vadba v kombinaciji s pravilno

prehrano (pravilna prehrana in fitnes), tretja možnost je kombinacija pravilne prehrane

z aerobno vadbo (pravilna prehrana in tek/hitra hoja), četrta možnost pa je bila sama

aerobna vadba (hoja). Največji odstotek odgovorov je v obeh razredih dobil tretji

odgovor. 53% tretješolcev in 52% petošolcev je mnenja, da je kombinacija pravilne

prehrane in aerobne vadbe najboljša v boju proti debelosti. Za drugi odgovor se je

odločilo 27% tretješolcev in 38% petošolcev, za tretji in četrti odgovor pa se je odločilo

10% tretješolcev in 5% petošolcev.

Interpretacija: Zdrava prehrana in redna gibalna/športna aktivnost imata ločen vpliv na

zdravje, hkrati pa nanj delujeta tudi sinergijsko in je zato njuno pravilno

razmerje temelj pri uravnavanju telesne mase (Maučec Zakotnik, 2005).

Aktin in Davies (2000) v svoji raziskavi potrjujeta očiten vpliv

gibalne/športne aktivnosti v primerjavi z vnosom hrane na zgradbo telesa

pri skupini predšolskih otrok starih od 1,5. do 4,5. leta. Analiza ni pokazala

povezave med količino zaužite maščobe in telesno maščobo v vzorcu 77

predšolskih otrok, kar je v nasprotju z raziskavami, ki se nanašajo na

starejše otroke in odrasle. To kaže, da se morda povezava med zaužito

maščobo in debelostjo razvije šele v poznejšem starostnem obdobju.

Torej lahko predpostavljamo, da je za ohranjanje telesne mase oz. za

zniževanje le-te pri otrocih ključnega pomena dovolj velika količina

gibanja. Ko se srečamo z osebo, ki ima preveliko telesno maso, pa naj bo

to otrok ali odrasel človek, mu navadno najprej svetujemo spremembo

prehrane. Ko pa pogledamo odgovore otrok, lahko vidimo, da so kot

intervencijo proti debelosti izpostavili predvsem povečanje količine

gibanja. Seveda so mnenja, da prehrana vpliva na stanje prekomerne

telesne mase, vendar je ključnega pomena gibanje. Torej bi bile njihove

rešitve mnogo bolj učinkovite kot rešitve odraslih. Pri preprečevanju

debelosti se moramo zavedati, da se osnovnošolci pomembno razlikujejo

od odraslih in bodo zato potrebni drugačni ukrepi, ki bodo temeljili

predvsem na povečanju količine gibanja.


16

Vprašanje 4: Kdaj dobimo maščobe?

Tabela 5: Kdaj dobimo maščobe?


Takrat, ko rodimo, pojemo

preveč mesa, ko pijemo

gazirano, jemo mastno

hrano, cvrt krompir, hot

dog, hamburger, klobase in

ko jemo sladkarije.

Če jemo krompir, mastno

hrano, preveč mesa,

ocvrto, nezdravo hrano, se

ne gibamo, spimo cele

dneve, jemo sladkarije, če

sedimo pred računalnikom

in pojemo premalo sadja in

zelenjave.

Če jemo čips, meso,

nezdravo, mastno hrano,

se ne gibamo, vnesemo

preveč maščob, ne

upoštevamo

prehranjevalne piramide,

ležimo na kavču, ko smo

bolni, ko jemo sladkarije, se

ne ukvarjamo s športom in

pojemo premalo sadja in

zelenjave.

Z naslednjim vprašanjem sem želela preveriti, če vedo, kdaj ljudje dobimo

maščobe. Šestletniki so mnenja, da maščobe dobimo takrat, ko rodimo, pojemo preveč

mesa, ko pijemo gazirano, ko jemo mastno hrano, cvrt krompir, hot dog, hamburger,

klobase in ko jemo sladkarije. Osemletniki menijo, da dobimo maščobe, če jemo

krompir, mastno hrano, preveč mesa, ocvrto, nezdravo hrano, se ne gibamo, spimo

cele dneve, jemo sladkarije, če sedimo pred računalnikom in pojemo premalo sadja in

zelenjave. Desetletniki pa menijo, da dobimo maščobe, če jemo čips, meso, nezdravo,

mastno hrano, se ne gibamo, vnesemo preveč maščob, ne upoštevamo prehranjevalne

piramide, ležimo na kavču, ko smo bolni, ko jemo sladkarije, se ne ukvarjamo s

športom in pojemo premalo sadja in zelenjave.

Interpretacija: Pri odgovorih na to vprašanje se ponovno pojavljajo razlike med učenci

prvega ter med učenci tretjega in petega razreda. Ponovno v prvem

razredu pripisujejo nastanek maščob predvsem nepravilnemu

prehranjevanju, medtem ko tretješolci in petošolci izpostavljajo tudi

pomanjkanje gibalne aktivnosti. Tako kot učenci tudi strokovnjaki povedo,

da je pridobivanje telesne mase posledica prevelikega energijskega

vnosa. Kot smo že v zgornjih interpretacijah ugotovili, se odgovori

učencev bistveno ne razlikujejo od mnenj strokovnjakov in kažejo na

dobro razumevanje pojmov.


17

4.1.2 Dojemanje gibanja in športa

Vprašanje 5: Kaj je gibanje?

Tabela 6: Kaj je gibanje?


Tek, igranje nogometa,

košarke, rokometa,

odbojke, ples, skakanje iz

obroča v obroč, delanje

sveče, delanje »škaric«,

skakanje na skrinjo,

skakanje z blazine na

blazino, delanje sklec,

kotaljenje po blazinah in

elementarne igre.

Gibanje pomeni, da se z

nečim ukvarjaš, se

premikaš; če kaj delaš, da

nisi pri miru; da igraš

instrument; da si zdrav, da

si veliko časa na svežem

zraku; da gibanje pomeni

življenje, ukvarjanje s

športom, tek, skakanje,

plavanje, vožnjo s

kolesom, telovadbo,

pridobivanje kondicije in

hojo v šolo.

Gibanje pomeni, da

hodimo, tečemo, se

premikamo, smo aktivni,

razvijamo mišice; nekaj

delamo, nekaj počnemo

vsak dan, se ukvarjamo s

športom; govorimo; se

razgibamo, pretegujemo,

sproščamo, telovadimo,

kolesarimo, rolamo, se na

nek način premikamo in

premikamo sklepe.

Gibanje za učence prvega razreda predstavlja tek, igranje nogometa, košarke,

rokometa, odbojke, ples, skakanje iz obroča v obroč, delanje sveče, delanje »škaric«,

skakanje na skrinjo, skakanje z blazine na blazino, delanje sklec, kotaljenje po blazinah

in igranje različnih elementarnih iger. Torej gibanje povezujejo predvsem s tem, kar

počnejo pri športni vzgoji. Pri učencih tretjega razreda opazimo že nekoliko drugačno

dojemanje gibanja. Ti odgovarjajo, da gibanje pomeni, da se z nečim ukvarjaš, se

premikaš; da kaj delaš in nisi pri miru; da igraš instrument; da si zdrav; da si veliko

časa na svežem zraku; da gibanje pomeni življenje. Poleg tega jim gibanje predstavlja

ukvarjanje s športom, tek, skakanje, plavanje, vožnjo s kolesom, telovadbo,

pridobivanje kondicije in hojo v šolo. Petošolci pa odgovarjajo, da gibanje pomeni, da

hodimo, tečemo, se premikamo, smo aktivni, razvijamo mišice; nekaj delamo, nekaj

počnemo vsak dan; se ukvarjamo s športom; govorimo; se razgibamo, pretegujemo,

sproščamo, telovadimo, kolesarimo, rolamo, se na nek način premikamo in premikamo

sklepe.

Interpretacija: Gibanje je ena od potreb človeka, ki je zapisana že v genih. Človek se

začne gibati že ob spočetju in se skoraj do smrti ne ustavi več. Življenje


18

postaja gibanje in obratno (Starosta, 2001). »Človekovo telo v osnovi

namreč ni ustvarjeno za počitek, temveč za stalno menjavanje gibanja

(aktivnosti) in počitka – v vseh obdobjih življenja« (Israel, 1995; v Ažman,

2002).

Starc in Sila (2007) opredeljujeta gibalno aktivnost kot nenačrtovano in

spontano mišično gibanje, ki porablja energijo. Caspersen, Powell in

Christenson (1985) opredeljujejo gibanje kot katerokoli telesno gibanje, ki

ga proizvedejo skeletne mišice, katerega rezultat je poraba energije. Na

drugi strani pa je neaktivnost stanje, ki ni označeno s povečano energijsko

porabo nad ravnjo porabe energije v mirovanju (Hagströmer, 2007).

Sedentarni način življenja vključuje tudi nekatere aktivnosti, vendar

običajno ne zadostujejo za doseganje pozitivnih učinkov na zdravje

(Sjöström idr., 2006).

Široka opredelitev gibalne aktivnosti vključuje različne vrste aktivnosti, kot

so: hoja, kolesarjenje, ples, tradicionalne igre, vrtnarstvo, gospodinjska

opravila in športne ter namerne simulacije (Cavill, Kahlmeier in Racioppi,

2006).

Večino dobljenih odgovorov bi lahko uvrstili med »pravilne«, saj lahko

najdemo povezave med njihovimi odgovori in med mnenji strokovnjakov.

Med »nepravilne« pa smo uvrstili odgovore: si zdrav, si veliko časa na

svežem zraku, da govorimo, da nam je všeč šport, se sproščamo. Teh

odgovorov nismo mogli povezati z definicijami.

Med »pravilnimi« odgovori prvošolcev in odgovori tretje in petošolcev pa

so se pojavile tudi pomembne razlike, ki jasno kažejo na to, da prvošolci

pojmov kot so gibanje in šport ne ločujejo, temveč jih obravnavajo kot en

sam pojem, ki ga povezujejo predvsem z gibanjem, ki ga izvajajo pri

športni vzgoji. Med učenci tretjih in petih razredov pa se pojavljajo

odgovori, ki kažejo, da učenci vedo, da pojem gibanje pomeni katerokoli

gibanje, ki ga izvedejo skeletne mišice in pri katerem se porablja energija

in ga ne povezujejo zgolj z aktivnostmi, s katerimi se srečujejo pri športni

vzgoji. Taki odgovori so: da se z nečim ukvarjaš, da nisi pri miru, da

pridobivaš kondicijo, da igraš inštrument, da telovadiš, da plavaš in da

živiš, gibanje je tudi, če premikamo sklepe, se premikamo, se razgibamo,


19

če kolesarimo, rolamo, če migamo, se premikamo, smo aktivni,

telovadimo in če se ukvarjamo s športom, saj gibamo pri vseh športih.

Vprašanje 6: Zakaj se gibamo?

Tabela 7: Zakaj se gibamo?


Da shujšamo, da

izboljšamo sprint, za

kondicijo, za zdravje, da se

razdivjamo in da se

ogrejemo.

Da smo zdravi, da imamo

veliko energije, da imamo

mišice, da ne sedimo samo

pred televizijo, da imamo

kondicijo za v hribe, da

lahko tečemo na šeststo

metrov, da gremo na zrak,

da bi bili veliki, ker je dobro

za kosti, da imamo manj

maščobe, se nadihamo,

krepimo telo, lažje zaspimo

in ker nam je to všeč.

Da zdravo živimo, da

porabimo odvečno vodo,

nismo predebeli,

razgibamo mišice, da smo

močni, da smo na svežem

zraku, da nam ne

uplahnejo mišice, da nam

ni dolgčas, da se družimo,

da imamo kaj od športa, da

se zabavamo, da se dobro

počutimo, da smo veseli,

da dobimo kondicijo, da

preživimo prosti čas in se

igramo s prijatelji.

Zanimalo me je tudi, zakaj se gibamo. Po mnenju prvošolcev se gibamo, zato da

shujšamo, da izboljšamo sprint, za kondicijo, za zdravje, da se razdivjamo in da se

ogrejemo. Tretješolci menijo, da se gibamo, zato da smo zdravi, da imamo veliko

energije, da imamo mišice, da ne sedimo samo pred televizijo, da imamo kondicijo za v

hribe, da lahko tečemo na šeststo metrov, da gremo na zrak, da bi bili veliki, ker je

dobro za kosti, da imamo manj maščobe, se nadihamo, krepimo telo, lažje zaspimo in

ker nam je to všeč. Po mnenju petošolcev pa se gibamo, zato da zdravo živimo, da

porabimo odvečno vodo, nismo predebeli, razgibamo mišice, da smo močni, da smo na

svežem zraku, da nam ne uplahnejo mišice, da nam ni dolgčas, da se družimo, da

imamo kaj od športa, da se zabavamo, da se dobro počutimo, da smo veseli, da

dobimo kondicijo, da preživimo prosti čas in se igramo s prijatelji.

Interpretacija: Kot smo že prej omenili, so bile izvedene številne raziskave, ki so

ugotovile, da ravno redna gibalna/športna aktivnost povzroča dobro

počutje, osebno zadovoljstvo in prepričanje, da smo storili nekaj


20

koristnega zase in za svoje zdravje (Mišigoj, Duraković, 2003). Zato me je

zanimalo, če se učenci s temi ugotovitvami strinjajo. Izkazalo je, da so vsi

vprašani podali odgovore, ki bi jih lahko kategorizirali v zgoraj navedena

področja: dobro počutje, osebno zadovoljstvo in prepričanje, da smo storili

nekaj koristnega zase in za svoje zdravje. Torej lahko rečemo, da se

učenci strinjajo s strokovnjaki. Pomembni pa so se mi zdeli odgovori, ki

smo jih zasledili pri starejših učencih in izražajo pomembno socialno

komponento – prijatelje, s katerimi preživljajo prosti čas. Teh odgovorov

pri mlajših učencih nismo zasledili, zato menim, da to kaže na velike

razlike, saj se v tej starosti vpliv staršev, ki so imeli do tedaj ključno vlogo,

že zmanjša in se poveča vpliv vrstnikov.


21

Vprašanje 7: Zakaj se nekateri ne gibajo?

Tabela 8: Zakaj se nekateri ne gibajo?


Ker so stari, so

poškodovani (jih boli hrbet

ali so si kaj zlomili), so leni,

invalidi, imajo kakšno

bolezen in ne smejo preveč

telovaditi, nimajo časa in

ker jim ni všeč.

Ker so stari, ker so



so invalidi, imajo kakšno


telovaditi, ker nimajo časa

in ker jim ni všeč; lenoba,

težave z mišicami,

pomanjkanje časa, življenje

v mestu, kjer je veliko

prometnih površin, srčne

težave, dvojni sklep,

debelost, slepota,

pomanjkanje kondicije,

bojazen, da ne bodo zmogli

in dejstvo da jim niso všeč

športna oblačila.

Ker so stari, so



so invalidi, imajo kakšno


telovaditi, ker nimajo časa

in ker jim ni všeč; lenoba,

težave z mišicami,

pomanjkanje časa, življenje

v mestu, kjer je veliko

prometnih površin, srčne

težave, dvojni sklep,

debelost, slepota,

pomanjkanje kondicije,

bojazen, da ne bodo zmogli

in dejstvo da jim niso všeč

športna oblačila.

Na vprašanje, zakaj se nekateri ne gibajo, so prvošolci odgovorili, da zato ker so

stari, so poškodovani (jih boli hrbet ali so si kaj zlomili), so leni, so invalidi, imajo

kakšno bolezen in ne smejo preveč telovaditi, ker nimajo časa in ker jim ni všeč.

Odgovori učencev tretjega in petega razreda so bili precej podobni, le da so dodali še

nekatere druge razloge, kot so lenoba, težave z mišicami, pomanjkanje časa, življenje

v mestu, kjer je veliko prometnih površin, srčne težave, dvojni sklep, debelost, slepota,

pomanjkanje kondicije, bojazen, da ne bodo zmogli in dejstvo, da jim niso všeč športna

oblačila.

Interpretacija: Prav tako kot je debelost lahko posledica bolezenskega stanja, je lahko

posledica istega stanja tudi nezmožnost gibanja. Zanimalo pa me je,

kakšne dejavnike bodo učenci poleg bolezni še navedli kot oviro pri

gibanju. Pogosto se je pojavil odgovor, da se ljudje ne gibajo, zato ker so


22

leni, se jim ne da in ker so stari. Med odgovori pa so se pojavili tudi taki, ki

predstavljajo dva kar velika problema sodobne družbe. Prvi je ta, da se

ljudje ne gibajo zaradi pomanjkanja prostega časa in v današnjem času,

za katerega je značilen vse hitrejši tempo življenja in vse daljši delovniki,

je pomanjkanje časa, ki bi ga lahko namenili skrbi za zdravje, dejansko

postal velik problem, ki sicer v večji meri vpliva na odrasle, vendar

posledično vpliva tudi na otroke. Kot smo omenili, gibanje vpliva na

osebno zadovoljstvo, ki pozitivno vpliva na storilnost osebe in posledično

na storilnost podjetij. Nekatera uspešnejša slovenska podjetja (Krka d.d.,

Luka Koper …) nudijo svojim zaposlenim in njihovim družinam možnosti

udeleževanja v različnih gibalnih/športnih aktivnostih, kar pozitivno vpliva

tudi na otroke, ki lahko s svojimi starši aktivno preživljajo prosti čas in

pozitivno izkušnjo prenesejo v odraslo dobo.

Drugi pomemben problem pa je infrastruktura mesta, ki v večji meri vpliva

na otroke. Ob povečanju prometnih površin se je povečala tudi nevarnost

za otroke, ki bi se igrali v bližini takih površin. Zato nekateri starši svojih

otrok ne pustijo, da bi se igrali na prostem brez nadzora. Tako morajo

otroci čakati, da bodo imeli starši čas; kako pa je s prostim časom odraslih

smo že prej povedali. In začarani krog je sklenjen.


23

Vprašanje 8: Kdaj dobimo mišice?

Tabela 9: Kdaj dobimo mišice?


Ko jemo špinačo, delamo

sklece, dvigujemo uteži,

boksamo v vrečo, pri

delanju izpadnih korakov in

pri baletu.

Ko kolesarimo, hodimo v

hribe, dvigujemo uteži,

igramo nogomet, plešemo

break dance, igramo

rokomet, odbojko, košarko,

ko hodimo v fitnes, pri

atletiki, pri boksu, karateju,

smučanju, kopanju s

krampom, dvigovanju

trupa, plesu, smučarskih

skokih, plezanju, veslanju

in gimnastičnih vajah.

Ko kolesarimo, hodimo v

hribe, dvigujemo uteži,

igramo nogomet, plešemo

break dance, igramo

rokomet, odbojko, košarko,

ko hodimo v fitnes, pri

atletiki, pri boksu, karateju,

smučanju, kopanju s

krampom, dvigovanju

trupa, plesu, smučarskih

skokih, plezanju, veslanju

in gimnastičnih vajah, ko

opravljamo domača

opravila, delamo na kmetiji,

pobiramo krompir, se

dvigujemo po vrvi, ko

večkrat ponavljamo

določeno gibanje, pri

delanju počepov,

preskakovanju kolebnice in

pri alpinizmu

Pri naslednjem vprašanju v zvezi z dojemanjem gibanja me je zanimalo, kdaj

dobimo mišice. Prvošolci so povedali, da jih dobimo, ko jemo špinačo, delamo sklece,

dvigujemo uteži, boksamo v vrečo, pri delanju izpadnih korakov in pri baletu. Tretješolci

so mnenja, da dobimo mišice, ko kolesarimo, hodimo v hribe, dvigujemo uteži, igramo

nogomet, plešemo break dance, igramo rokomet, odbojko, košarko, ko hodimo v fitnes,

pri atletiki, boksu, karateju, smučanju, kopanju s krampom, dvigovanju trupa, plesu,

smučarskih skokih, plezanju, veslanju in gimnastičnih vajah. Petošolci so odgovarjali

podobno kot osemletniki, le da so dodali, da dobimo mišice tudi, ko opravljamo domača

opravila, delamo na kmetiji, pobiramo krompir, se dvigujemo po vrvi, ko večkrat

ponavljamo določeno gibanje, pri delanju počepov, preskakovanju kolebnice in pri

alpinizmu.


24

Interpretacija: Iz izkušenj vemo, da mišice krepimo in posledično povečujemo, če

izvajamo neko gibanje, pri katerem mišica premaguje določeno breme

(lahko je to lastna teža ali uteži) in to gibanje večkrat ponavljamo. Torej

med odgovori, ki so nam jih ponudili učenci, niso vsi pravilni. Med pravilne

lahko štejemo odgovore, da mišice pridobimo, ko delamo sklece,

dvigujemo uteži, delamo izpadne korake, hodimo v fitnes, pri nekaterih

disciplinah v atletiki, pri boksu, karateju, dvigovanju trupa, smučarskih

skokih, plezanju, veslanju, krepilnih gimnastičnih vajah in ko se dvigujemo

po vrvi, delamo počepe, preskakujemo kolebnico, pri alpinizmu in ko

kopljemo s krampom oziroma ko večkrat ponavljamo neko gibanje. Delno

pravilni pa bi bil lahko tudi odgovor, da dobimo mišice pri kolesarjenju, saj

ko vozimo navkreber, to drži.


25

Vprašanje 9: Kakšna je razlika med gibanjem in športom?

Tabela 10: Kakšna je razlika med gibanjem in športom?


Pri športu se tekmuje in je

treba dati točke, pri gibanju

pa to ni potrebno. Kot

primere so navedli: pri

košarki je treba dati koš, pri

nogometu gol in pri odbojki

je treba odbiti žogo čez

mrežo.

Šport je nogomet, gibanje

pa je, če telovadiš; pri

gibanju delaš, kar hočeš,

pri športu pa kar treniraš.

Pri športu greš na

tekmovanje in dobiš

medalje, pri gibanju pa ne.

Pri športu so pomembne

mišice, pri gibanju pa smo

na svežem zraku. Pri

športu hodiš, pri gibanju

plezaš. Šport je

kolesarjenje, gibanje je

miganje z roko ali

premikanje prsta. Šport je

treniranje, pri gibanju pa

nekaj delamo. Pri gibanju

se samo premikaš, gibanje

je gimnastika. Šport je

smučanje. Šport je

dejavnost in pri tem lahko

zmagaš. Šport je neke

vrste gibanje, nekateri pa

menijo, da razlik sploh ni.

Šport je skupinska

aktivnost. Da je pri športu

le ena aktivnost, pri gibanju

pa jih je več. Da pri športu

tekmuješ. Šport je bolj

nevaren in živahen. Pri

športu si bolj aktiven.

Športov je več vrst. Šport

izvajamo z žogami, loparji

..., gibanja pa ne. Pri

športu so pravila, pri

gibanju ne. S športom se

ukvarjaš. Šport je lahko

poklic. Športa se moraš

naučiti, gibanje že znaš. Pri

športu se več gibaš in

moraš biti vztrajnejši, ker je

bolj zahteven.

Na vprašanje, kakšna je razlika med gibanjem in športom, je odgovorilo le 5 od 45

vprašanih prvošolcev, ki so razložili, da se pri športu tekmuje in je treba dati točke, pri

gibanju pa to ni potrebno. Kot primere so navedli: pri košarki je treba dati koš, pri

nogometu gol in pri odbojki je treba odbiti žogo čez mrežo.

Tretješolci so vsi odgovarjali na zastavljeno vprašanje, odgovori pa so bili zelo

različni. Med pravilnimi odgovori so, da je šport nogomet, da greš pri športu na

tekmovanje in dobiš medalje, pri gibanju pa ne. Šport je kolesarjenje, gibanje je


26

miganje z roko ali premikanje prsta. Šport je treniranje, pri gibanju pa nekaj delamo,

nekaj pospravljamo. Pri gibanju se samo premikaš, šport pa je dejavnost, pri kateri

lahko zmagaš. Šport je neke vrste gibanje.

Petošolci pa so ponudili drugačne odgovore, ki so nekoliko bližje definiciji športa.

Petošolci so torej mnenja, da je šport skupinska aktivnost; da je pri športu le ena

aktivnost, pri gibanju pa jih je več, da pri športu tekmuješ. Šport je bolj nevaren in

živahen. Pri športu si bolj aktiven. Športov je več vrst. Šport izvajamo z žogami, loparji

ipd., gibanja pa ne. Pri športu so pravila, pri gibanju ne. S športom se ukvarjaš. Šport je

lahko poklic. Športa se moraš naučiti, gibanje že znaš. Pri športu se več gibaš in moraš

biti vztrajnejši, ker je bolj zahteven.

Interpretacija: Listina o športu opredeljuje ključna načela glede splošnega razvoja

športa, v njej pa je tudi definicija športa, ki pravi: »Šport pomeni vse oblike

telesne dejavnosti, katere namen je s pomočjo občasne ali redne

udeležbe, izražati ali izboljšati telesno pripravljenost in duševno počutje,

ustvarjati družbene odnose ali pridobivati rezultate na tekmovanjih vseh

stopenj«.

Pierre de Coubertin je šport opredelil kot »prostovoljni in ustaljeni kult

intenzivne mišične vadbe, zaznamovan na želji in napredku, ki pa je lahko

tudi tveganje« (Coubertin, v Šugman, 1997). Hosta (2004) navaja, da je

šport »prostovoljna oblika umetnega, k cilju naravnanega telesnega

gibanja, ki sledi določenim pravilom, v standardiziranih okoliščinah, katere

uravnava institucija in tako omogoča tekmovanje«. Šport postavlja na

sekundarno mesto, kar pa pomeni, da šport ni nekaj nujnega in

samoumevnega, kot velja za gibanje. Kljub temu pa šport svoje vrednosti

ne izgublja, saj je v sodobni družbi zelo visoka. Iz tega lahko sklepamo, da

je športna aktivnost podkategorija gibalne aktivnosti, ki so jo strokovnjaki

interpretirali kot gibalno aktivnost, ki je načrtovana, strukturirana,

ponavljajoča in namenjena izboljšanju enega ali več delov telesne

pripravljenosti (Casperson, Powell in Christenson, 1985; Bouchard in

Shepard, 1994).

Učenci so nam ponudili raznovrstne odgovore in tudi te lahko razdelimo

med pravilne in nepravilne. Izmed prejetih odgovorov smo med pravilne

uvrstili tiste, ki zagovarjajo, da je razlika v tem, da greš pri športu na

tekmovanja, da zmagaš in dobiš medalje, da je šport ene vrste gibanje, da


27

je šport treniranje, gibanje pa je miganje z roko ali premikanje prsta,

pospravljanje, pri gibanju nekaj delamo, se premikamo. Nekateri so

mnenja, da je šport bolj nevaren in bolj živahen, da je skupinska aktivnost,

pri kateri si bolj aktiven. Poudarjajo tudi, da so pri športu pravila, pri

gibanju pa ne, da se moraš športna naučiti, gibanje pa že znaš, da gre pri

športu za veliko količino gibanja, da moraš biti vztrajen, ker je zahtevnejši.

Povedali so, da poznamo več vrst športov in da je lahko šport tudi poklic.

Pod pravilne odgovore pa smo šteli tudi tiste, ki so navedli primere: šport

je nogomet, kolesarjenje in smučanje. V nasprotju s prvošolci, kjer je na

vprašanje odgovorilo le 5 učencev, je bilo v petem razredu veliko več

pravilnih odgovorov. Iz odgovorov na zgoraj zastavljeno vprašanje, kaj je

gibanje, lahko razberemo, da učenci višjih razredov ločijo pojma gibanje in

šport ter znajo navesti ključne razlike in v njihovih odgovorih lahko

najdemo povezave z definicijami znanstvenikov.

Vprašanje 10: Kdaj se več gibate oziroma koliko se gibate med vikendom/med

tednom?

Tabela 11: Kdaj se več gibate oziroma koliko se gibate med vikendom/med tednom?


Koliko se gibate med

tednom?

- malo (42%)

- srednje (36%)

- veliko (22%)

Koliko se gibate med

vikendom?

- malo (38%)

- srednje (31%)

- veliko (31%)

Kdaj se več gibate?

- v šoli (19%) / doma (81%)

- med tednom (39%) / med

vikendom (61%)

- med počitnicami (98%) /

med šolskim časom (2%)

Kdaj se več gibate?

- v šoli (51%) / doma (49%)

- med tednom (58%) / med

vikendom (42%)

- med počitnicami (88%) /

med šolskim časom (12%)

Zanimalo me je tudi, koliko se otroci gibajo med tednom in koliko med vikendom

(1. razred) oziroma kaj mislijo, kdaj se več gibajo (v šoli/doma, med tednom/med

vikendom, med šolskim časom/med počitnicami; 3., 5. razred). 42% šestletnikov se

med tednom malo giba, 36% se srednje giba in 22% se jih med tednom veliko giba.

Med vikendi pa se 38% šestletnikov malo giba, 31% se jih srednje giba in enak

odstotek se jih veliko giba. Med tretješolci jih je 81% povedalo, da se več gibajo doma,


28

19% pa, da se več gibajo v šoli. 39% jih meni, da se več gibajo med tednom, 61% pa

meni, da se več gibajo med vikendom. Kar 98% pa jih je odgovorilo, da se več gibajo

med počitnicami in le 2%, da se več gibajo med šolskim časom. Pri petošolcih jih 49%

več giba doma kot v šoli, 51% pa obratno. 58% jih več giba med tednom, 42% pa med

vikendom. Je pa kar 88% vprašanih petošolcev odgovorilo, da se več gibajo med

počitnicami kot med šolskim letom. Takih, ki se več gibajo med šolskim letom, je 22%.

Interpretacija: Učenci so mnenja, da se bistveno več gibajo med počitnicami oz. med

vikendi kot v šoli, kar pa je v nasprotju z raziskavami, ki so jih izvedli

strokovnjaki. Nekateri avtorji (Baranowski et al., 1993; Kristensen et al.,

2007) tako ugotavljajo, da je aktivnost otrok med poletnimi počitnicami in v

jesenskem obdobju bistveno nižja v primerjavi s šolskim letom. Spet drugi

(Volmut idr., 2008) ugotavljajo, da je gibalna/športna aktivnost v

starostnem obdobju otrok med poletnimi počitnicami predvsem

prepuščena interesom in motivaciji otrok ter gibalnim spodbudam s strani

staršev. Ker v poletnih počitnicah ni toliko organizirane gibalne/športne

aktivnosti kot med šolskim letom in ni redne športne vzgoje, so otroci bolj

sedentarni, tako gibalno/športno aktivnost delno nadomestijo drugačni

načini preživljanja prostega časa (gledanje televizije, igranje računalniških

igric). Zakaj so torej otroci mnenja, da se več gibajo v času počitnic in

vikendov kot v šolskem času? Mislim, da jih k takim odgovorom spodbuja

dejstvo, da jim med počitnicami ni treba sedeti pri pouku ter ob delanju

domačih nalog in učenju. Pri tem pa je treba opozoriti, da otroci, predvsem

mlajši, nimajo še pravega občutka za čas in težko opišejo svoje telesno

vedenje za nazaj, tako da ne gre za natančne in objektivno izmerjene

rezultate.

Vprašanje 11: Kje najraje preživljate prosti čas?

Na to vprašanje so odgovarjali le učenci tretjega in petega razreda. Na vprašanje

so imeli dva dana odgovora, in sicer »zunaj« in »noter«. Vsi razen enega učenca so

odgovorili, da najraje preživljajo prosti čas zunaj, ker imajo več prostora, so na svežem

zraku, se lahko igrajo z žogo, lahko igrajo nogomet, se lahko vozijo s kolesom, ker

porabijo več energije, dobijo kondicijo, jim noter mame težijo, so s prijatelji, imajo radi

naravo, ker imajo več športov na izbiro, ni nevarnosti, da bi kaj razbili, ker lahko gredo

v hribe in lahko določene športe igrajo samo zunaj.


29

Interpretacija: Dobljeni rezultati kažejo na razveseljivo dejstvo, da učenci radi

preživljajo prosti čas zunaj. Sicer smo pričakovali nekoliko drugačne

rezultate, predvsem zaradi spremembe načina življenja ter zaradi porasta

uporabe video igric, vendar se zaenkrat želje otrok niso spremenile. Še

vedno jim je igranje na prostem najljubša oblika preživljanja prostega

časa.

4.1.3 Šola in športna vzgoja

Vprašanje 12: Kaj počnete pri športni vzgoji?

Tabela 12: Kaj počnete pri športni vzgoji?


Delamo prevale, počepe,

skačejo na skrinjo, v

daljino, iz obroča v obroč, s

kolebnico, se kotalijo po

blazini, se igrajo različne

elementarne igrice (bratec

reši me, mačke in miši, črni

mož, letalo, potres,

poplave), tečejo, se zbijajo,

se raztezajo in se ogrevajo.

Igramo med dvema

ognjema, skačemo

kolebnico, delamo

gimnastične vaje, vodimo

žogo, delamo stoje,

prevale, premete vstran,

počepe, skoke čez gred, se

lovimo, igramo štafetne

igre, elementarne igre,

plezamo, se drsamo,

mečemo žoge, skačemo v

višino, šprintamo, skačemo

v daljino, dvigujejo trup,

tečemo, plezamo po drogu,

izvajamo vese v zgibi, se

lovimo, tekmujemo.

Igramo nogomet,

badminton, košarko,

rokomet, namizni tenis,

hokej, ragbi, odbojko, med

dvema ognjema, med

štirimi ognji, štafetne igre,

skačemo v višino, daljino,

čez kolebnico, tečemo,

delamo prevale, stoje,

premete, lovimo ravnotežje

na gredi, delamo

gimnastične vaje, plešemo

in dvigujemo trup.

Prvošolci pri športni vzgoji izvajajo različne aktivnosti: delajo prevale, počepe,

skačejo na skrinjo, v daljino, iz obroča v obroč, s kolebnico, se kotalijo po blazini, se

igrajo različne elementarne igrice (bratec reši me, mačke in miši, črni mož, letalo,

potres, poplave), tečejo, se zbijajo, se raztezajo in se ogrevajo. Tretješolci igrajo med

dvema ognjema, skačejo kolebnico, delajo gimnastične vaje, vodijo žogo, delajo stoje,

prevale, premete vstran, počepe, skoke čez gred, se lovijo, igrajo štafetne igre,

elementarne igre, plezajo, se drsajo, mečejo žoge, skačejo v višino, šprintajo, skačejo

v daljino, dvigujejo trup, tečejo, plezajo po drogu, izvajajo vese v zgibi, se lovijo,


30

tekmujejo. Petošolci pa igrajo nogomet, badminton, košarko, rokomet, namizni tenis,

hokej, ragbi, odbojko, med dvema ognjema, med štirimi ognji, štafetne igre, skačejo v

višino, daljino, čez kolebnico, tečejo, delajo prevale, stoje, premete, lovijo ravnotežje na

gredi, gimnastične vaje, plešejo in dvigujejo trup.

Interpretacija: Če postavimo tako vprašanje, otroci navadno naštejejo tiste stvari, ki jih

najraje počnejo ali tiste, ki jih počnejo najpogosteje pri športni vzgoji. Pri

starejših otrocih vidimo, da je v porastu zanimanje za moštvene igre,

medtem ko so mlajši otroci bolj navdušeni nad elementarnimi igrami.

»Elementarne igre so igre, ki vključujejo elementarne oblike človekove

motorike (hoja, tek, lazenje, skoki, plezanje, meti,…) z možnostjo

prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam. Didaktična gibalna igra

je celostna spoznavna tehnika, ki deluje na otroka in mu z množico

kompleksnih in problemsko zastavljenih gibalnih nalog, omogoča dvig

ravni latentnih sposobnosti psihosomatskega statusa.

Moštvene igre so igre, kjer nastopata dve moštvi (lahko jih je več),

uspeh moštva pa je odvisen bolj od interakcij (povezanosti) njegovih

članov. So elementarne igralne oblike, s katerimi skušamo razvijati

kolektivnim duh vadečih s tem, da preusmerjamo njihov individualizem

in egoizem v razumevanje ter izpolnjevanje nalog, ki imajo za cilj

uspeh moštva kot celota. (…) Igra naj ima čim manj omejevalnih

pravil, vendar moramo paziti, da se ne izrodijo, predvsem moramo

omejevati prostor. Pravila teh iger so bolj zapletena kot pri

elementarnih igrah, hkrati pa precej manj kot pri velikih igrah«

(Jelovčan, 2003/2004).

Po teh definicijah in odgovorih, ki so jih odgovorili otroci, lahko sklepamo,

da se s starostjo krepi skupinski duh in skupina oz. sodelovanje pridobi

nov pomen. Seveda pa se lahko pri teh igrah pojavljajo tudi negativni

elementi. Otroci, ki so motorično nekoliko manj sposobni, bodo pri

izbiranju ostali vedno zadnji in to ne pripomore k njihovemu

samozaupanju. Taki se bodo moštvenim igram izogibali in se bodo pri

izbiranju dejavnost odločili za take, kjer so lahko sami ali v paru.


31

Vprašanje 13: Kaj najraje počnete pri športni vzgoji?

Tabela 13: Kaj najraje počnete pri športni vzgoji?


Elementarne igre (31%),

tečemo (22%),

skačemo na skrinjo (18%),

skačemo iz obroča v obroč

(9%), skačemo v daljino

(9%),

igramo nogomet (7%),

se kotalimo po blazini (4%)

moštvene igre (58%),

plešemo (26%),

delamo gimnastiko (9%),

atletiko (7%),


delamo atletiko (16%),

tečemo kros (13%),

delamo gimnastiko (8%),

plešemo (3%)

Prvošolci se najraje igrajo elementarne igre (31%), tečejo (22%), skačejo na

skrinjo (18%), skačejo iz obroča v obroč (9%), skačejo v daljino (9%), igrajo nogomet

(7%) in se kotalijo po blazini (4%). Tretješolci najraje igrajo moštvene igre (58%),

plešejo (26%), delajo gimnastiko (9%) in atletiko (7%). Petošolci prav tako najraje

igrajo moštvene igre (60%), delajo atletiko (16%), tečejo kros (13%), delajo gimnastiko

(8%) in plešejo (3%).

Interpretacija: Pri tem vprašanju so prvošolci prosto odgovarjali, tretješolci in petošolci

pa so lahko izbirali med danimi odgovori (moštvene igre, atletika,

gimnastika, ples, orientacijski tek/kros). Prvošolcem je očitno tek zelo

všeč, kar niti ni presenetljivo. Če opazujemo otroke pri igri, bodo skoraj

vedno tekli, saj jim lovljenje predstavlja glavni del igre. Pa ne samo igre.

Zanje je tek način premikanja po prostoru, pa naj bo ta zunaj na prostem

ali med štirimi stenami.

Tretješolci še vedno radi tekajo, vendar je ta njihov tek del neke igre in ne

več tudi najpogostejši način premikanja. Pri njihovih odgovorih me je

presenetil predvsem odstotek otrok, ki imajo radi ples. Da je po

priljubljenosti ples na drugem mestu, je zares presenetljivo, pa čeprav je

ples odlično sredstvo za učenje koordinacije in fine motorike. Navadno ga

ne marajo predvsem fantje. Seveda pa je potrebno poudariti, da jim je

ples najmanj všeč, ko gre za ples v parih, zato so ga petošolci po

pričakovanjih postavili na zadnje mesto. Pri petošolcih je bolj priljubljena

atletika in kros, ki pa ga tretješolci niso niti uvrstili na seznam.


32

Zdi se, da so petošolcem področja, ki zahtevajo nekoliko več mehkobe in

elegance pri izvajanju (ples in gimnastika), manj všeč. Mogoče je to

posledica hitre rasti in nesorazmernosti telesa, ki jim otežuje gibanje.

Vprašanje 14: Kaj vam je najmanj všeč pri športni vzgoji?

Tabela 14: Kaj vam je najmanj všeč pri športni vzgoji?


Raztezanje na mestu

(44%), skakanje iz obroča

v obroč (16%),

skakanje na skrinjo (13%),

počepi (7%),

skok v daljino (7%),

Bratec reši me (7%),

zbijanje (4%).

Moštvene igre (56%),

ples (25%),

gimnastika (12%),

atletika (7%).

Ples (54%),


gimnastika (5%),

orientacijski tek (2%).

Prvošolcem je najmanj všeč raztezanje na mestu (44%), skakanje iz obroča v

obroč (16%), skakanje na skrinjo (13%), počepi (7%), skok v daljino (7%), Bratec reši

me (7%) in zbijanje (4%). Tretješolcem so najmanj všeč moštvene igre (56%), ples

(25%), gimnastika (12%) in atletika (7%). Petošolcem pa je najmanj všeč ples (54%),

moštvene igre (39%), gimnastika (5%) ter orientacijski tek (2%).

Interpretacija: Pri prvošolcih opazimo, da jim niso všeč dejavnosti, ki so bolj statične oz.

pri katerih ni velike količine gibanja in so nekoliko bolj utrujajoče in

naporne. Torej se morajo za uspešno opravljeno nalogo že kar močno

potruditi.

Pri tretješolcih in petošolcih pa sta pri odgovorih razvidna dva pola. Ena

polovica ima zelo rada moštvene igre, medtem ko jih druga polovica ne

mara. Ključ za odpravo teh razlik je v animaciji. Otrok se mora pri teh

igrah zabavati, počutiti del skupine, kar ga bo motiviralo za nadaljnje delo.

Včasih se otroci spodbujajo med seboj, včasih pa je potrebno

posredovanje tudi s strani učitelja, ki mora biti v takem primeru glavni

animator. Prav tako je potrebno motivirati starejše učence za sodelovanje

pri plesu, ki je med petošolci najmanj priljubljen.


33

Vprašanje 15: Kaj bi počeli pri športni vzgoji, če bi lahko sami izbirali?

Tabela 15: Kaj bi počeli pri športni vzgoji, če bi lahko sami izbirali?


Elementarne igre (33%),

tek (27%),

skok na skrinjo (16%),

nogomet (9%),

skok iz obroča v obroč

(9%),

lovljenje (7%) .


kros (13%),

atletika (6%),

gimnastika (4%),

ples (2%).


atletika (7%),

gimnastika (2%),

ples (2%),

kros (2%).

Če bi lahko otroci sami izbirali med aktivnostmi, ki jih počnejo pri športni vzgoji, bi v

prvem razredu 33% otrok igralo različne elementarne igre, 27% otrok bi tekalo, 16%

otrok bi skakalo na skrinjo, skoraj 9% otrok bi igralo nogomet, 9% otrok bi skakalo iz

obroča v obroč in 7% otrok bi se lovilo. V tretjem razredu bi kar 75% otrok igralo

moštvene igre, 13% bi jih teklo kros, 10% bi jih igralo košarko, 6% bi se jih ukvarjalo z

atletiko, 4% z gimnastiko, 2% pa bi jih plesalo. V petem razredu pa bi jih 87% igralo

moštvene igre, 7% bi se jih ukvarjalo z atletiko, 2% z gimnastiko, prav toliko pa bi jih

plesalo in teklo kros.

Interpretacija: Vprašanje smo postavili zgolj iz radovednosti, saj ne moremo učencem

prepustiti izbire vsebin. Učni načrt poskrbi, da učencem podamo čim več

znanj, ki jim bodo v življenju prišla prav. Če bi jim prepustili izbiro, bi se

odločali za tiste aktivnosti, pri katerih so dobri, jih redno izvajajo in s tem

izboljšujejo tehniko, medtem ko bi znanje na drugih področjih stagniralo.


34

Vprašanje 16: Kam bi šli na športni dan?

Tabela 16: Kam bi šli na športni dan?


Plavanje (40%),

sankanje (16%),

drsanje (11%),

nogomet (11%),

Poskokčev dan (11%),

igrali bi košarko (7%),

plesali (4%).

Plavanje (47%),

kolesarjenje (22%),

smučanje (11%),

pohod (9%),

orientacijski tek (7%),

rolanje (4%).

Kolesarjenje (26%),

plavanje (24%),

smučanje (16%),

rolanje (15%),

pohod (10%),

kros (9%).

Zanimalo me je tudi, kam bi učenci šli na športni dan, če bi lahko sami izbirali. Med

prvošolci bi se večina otrok odločila za plavanje (40%), ostali bi šli na sankanje (16%),

drsanje (11%), nogomet (11%), na Poskokčev dan (11%), igrali bi košarko (7%) in

plesali (4%). Tudi med tretješolci bi se večina odločila za plavanje (47%), ostali pa bi se

odločili za kolesarjenje (22%), smučanje (11%), pohod (9%), orientacijski tek (7%) in

rolanje (4%). Med petošolci pa bi se večina odločila za kolesarjenje (26%), ostali pa za

plavanje (24%), smučanje (16%), rolanje (15%), pohod (10%) in kros (9%).

Interpretacija: V učnem načrtu za športno vzgojo je zapisano, da bosta v prvem

vzgojno-izobraževalnem obdobju dva športna dneva namenjena

pohodništvu, eden pa drugim aerobnim dejavnostim v naravi (orientacija,

kolesarjenje, obisk trimske steze ipd.). Eden izmed športnih dni naj poteka

v zimskem času (igre na snegu, sankanje, smučanje, drsanje idr.), eden

pa naj bo namenjen medrazrednim tekmovanjem v različnih poligonih ali

igrah. Tekmovanja naj imajo prilagojena pravila, ki omogočajo dejavnost

vsem učencem glede na njihove sposobnosti. Poudarjen naj bo dosežek

skupine, in ne posameznika. V tretjem razredu priporočamo, da šola

ponudi učencem plavalni športni dan.

V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju dva športna dneva

namenimo pohodništvu. Eden od športnih dni naj poteka v zimskem času

(smučanje, deskanje, drsanje, sankanje, igre na snegu, zimski pohod

ipd.), na enem pa se učenci seznanijo z različnimi aerobnimi dejavnostmi

v naravi (orientacija, kolesarjenje, kajakaštvo, veslanje, nordijska hoja

ipd.) ali spoznavajo nove športe (različne plesne zvrsti, jahanje,


35

lokostrelstvo, hokej na travi, tenis, skvoš, borilni športi ipd.). Športni dan

pomladi naj bo namenjen medrazrednim tekmovanjem v različnih športnih

igrah ali atletskemu mnogoboju. Tekmovanja naj imajo prilagojena pravila,

ki omogočajo dejavnost vsem učencem glede na njihove sposobnosti. V

drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju imajo še vedno prednost

tekmovanja skupin, pri čemer je poudarjen dosežek skupine, in ne

posameznika.(učni načrt za športno vzgojo, 2006)

Če primerjamo želje učencev z učnim načrtom, vidimo, da so v športne

dneve vključene skoraj vse aktivnosti, za katere so učenci izrazili željo, da

bi jih izvajali. Sicer bi tudi učenci prvega razreda želeli imeti športni dan,

pri katerem bi šli plavat, vendar jim učni načrt to priporoča šele v tretjem

razredu. Pri tretje in petošolcih pa je priljubljeno tudi rolanje, ki ga lahko

vključimo v spoznavanje novih športov in tako organiziramo šolo rolanja,

da so lahko vključeni tudi tisti učenci, ki tega ne znajo. Dobro bi bilo, da bi

dopustili učencem samostojno izbiro novih športov, ki bi se jih želeli

naučiti. Predlagali bi jim nekaj športov in z glasovanjem bi lahko izbrali,

kateri izmed ponujenih jim je najbolj zanimiv.

Vprašanje 17: Bi imeli dodatno uro športne vzgoje?

V prvem razredu se je pokazalo, da bi 84% otrok imelo dodatno uro športne

vzgoje, preostalim otrokom pa so tri ure na teden dovolj. V tretjem in petem razredu pa

so bili vsi vprašani učenci za to, da bi imeli dodatno uro športne vzgoje.

Interpretacija: Odgovori učencev so indikator, da so ure športne vzgoje dobro

zastavljene in zbujajo željo po intenzivnejšem gibanju pri otrocih, kar bi

morali izkoristiti v smislu dodatnih ur športne vzgoje. Pravzaprav bi bilo

priporočljivo, da bi bile ure športne vzgoje na urnikih vsak dan, saj bi tako

tudi najbolj upoštevali priporočila, ki jih podajajo strokovnjaki. Strong idr.

(2005) podajajo okvirna priporočila za šoloobvezne otroke (6 do 18 let), ki

predlagajo 60 minut ali več vsakodnevne gibalne/športne aktivnosti, ki bi

dosegala srednje do visoko stopnjo intenzivnosti. Je pa potrebno pri

zastavljanju učnih ur športne vzgoje poskrbeti za to, da bo efektivni čas

učencev čim daljši in bodo tako zares aktivni, sicer z dodatnimi urami

nismo dosegli nobenih rezultatov.


36

4.2 Individualni del vprašalnika

V nadaljevanju so rezultati predstavljeni po zastavljenih vprašanjih.

Vprašanje 1: Kdo se je odločil, da obiskuješ določeno gibalno/športno aktivnost?

Graf 1: Kdo se je odločil, da obiskuješ določeno gibalno/športno aktivnost? (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

Starši Sam Skupaj

Kdo se je odločil,da obiskuješ določeno

gibalno/športno aktivnost?

Od

sto

tek

od

go

vo

rov

3. razred 5. razred

Na zastavljeno vprašanje (graf 1) je 53% tretješolcev in 82% petošolcev

odgovorilo, da so si določeno gibalno/športno aktivnost izbrali sami, 48% tretješolcev in

18% petošolcev pa si je aktivnosti izbralo skupaj s starši.

Interpretacija: Ko smo postavili to vprašanje, smo predpostavljali, da se otroci, ki si

sami izberejo določeno aktivnost, z njo tudi veliko raje ukvarjajo kot tisti, ki

so jim jo izbrali starši zaradi takšnih ali drugačnih razlogov.

Ne glede na to, ali je vloga staršev pozitivna ali negativna, so starši zelo

pomemben element t.i. ˝športnega trikotnika˝ (športnik-trener-starši). V

zadnjem času se vse več piše, kako ima lahko prekomerno vključevanje

staršev v življenje športnikov škodljive posledice. Tako na svoje otroke

pogosto pritiskajo, naj se ukvarjajo z določenim športom in zmagujejo, (…)

popolnoma normalno je, da so starši zainteresirani za napredovanje svojih

otrok, da jih podpirajo in upajo, da bodo nekega dne postali vrhunski

športniki. Problem nastane, ko se starši preveč vključujejo in gredo prek


37

meje med umirjeno pozitivno vključitvijo in pretirano zavzetostjo, ki gre

tako daleč, da začno svoje življenje živeti prek športa svojih otrok (Škof,

2008). Taki otroci zato manj uživajo v športu in pogosto doživljajo velik

stres. Ti nemalokrat opustijo aktivnost brez želje, da bi se še kdaj vrnili.

Predvsem učenci višjih razredov imajo pri izbiri aktivnosti nekoliko več

svobode, ne smemo pa pozabiti na pomemben dejavnik pri izbiri

aktivnosti, ki je nemalokrat ovira, ki je včasih preprosto ni mogoče obiti, ta

pa je finančno stanje v družini. Pogosto je članstvo v klubih ali nakup

rekvizitov potrebnih za določeno aktivnost prevelik finančni zalogaj za

družino in je zato otroku onemogočeno izvajanje te aktivnosti.

Vprašanje 2: Kaj ti je najbolj všeč pri izbranem športu?

Tabela 17: Kaj ti je najbolj všeč pri izbranem športu?

specifika

športa

rekviziti počutje tekmovanja okolje

3. r 68% (27 +

2)

13% (5+2) 3% (1+2) 13% (5+2) 3% (1+2)

5. r 44% (18+5) 10% (4+5) 15% (6+5) 12% (5+5) 19% (8+5)

Pri vprašanju, kaj ti je všeč pri športu, ki si si ga izbral, smo dobili raznovrstne

odgovore (Tabela 17). Odgovore, ki so se pojavljali, sem lahko združila v štiri skupine.

Po grupiranju lahko zaključimo, da jih je največ, kar 69% v tretjem in 44% v petem

razredu, odgovorilo, da jim je všeč predvsem specifika izbranega športa npr.

kolesarjenje, rolanje, tek, met na koš, dajanje golov, plavanje, smučanje, plezanje,

pravila, prekrški ipd. Manj pogosto pa so se pojavljali odgovori, da so jim pri športu

najbolj všeč rekviziti (žoga, palica, koš, kolo …), tako je odgovorilo 13% tretješolcev in

10% petošolcev. Prav tako je pri obeh starostih želja po tekmovanju prisotna v približno

enaki meri, tako namreč meni 13% tretješolcev in 12% petošolcev. Nekoliko večje

razlike v odgovorih se pojavljajo med odgovori, ki zadevajo počutje in okolje. Odgovori

o počutju pri aktivnostih so bili pogostejši pri učencih petega razreda, 15% (pri

tretješolcih le 2%). Med te odgovore so vključili sprostitev, kondicijo, krepitev telesa,

hujšanje in borbenost. Prav tako se v petem razredu pogosteje pojavljajo odgovori o

okolju, v katerem aktivnosti dogajajo. 19% odgovorov petošolcev se je nanašalo na

okolje, v katerem se odvijajo aktivnosti, npr. voda, svež zrak ter na osebe, ki so del

tega okolja, npr. prijateljice, skupinska igra … Takih odgovorov je bilo v tretjem razredu

manj, le 3%.


38

χ²preizkus statične značilnosti odgovorov od pričakovanih vrednosti je potrdil

statistično značilna odstopanja pri številu prostostne stopnje 4 in χ² vrednosti 10,009 (p

< 0.05).

Interpretacija: Zanimalo nas je, zakaj so se učenci sploh odločili za določen šport; kaj je

tisto, kar jih je pritegnilo in zaradi česar tudi vztrajajo pri aktivnosti. Otroke

privlači specifika športa, rekviziti, ki jih pri izvajanju uporabljajo, želja po

tekmovanju, okolje, v katerem izvajajo določene aktivnosti in počutje, ki ga

zbuja določena aktivnost. Kot smo predvidevali, je najmočnejši pogoj prav

specifika športa. Kako bi se sicer nekdo ukvarjal z nogometom, če mu tek

ni všeč ali če je bolj individualist kot skupinski igralec. Prav tako so bili

zanimivi odgovori predvsem tisti, ki zadevajo počutje. V petem razredu se

pojavljajo težnje po krepitvi telesa, v nekaterih primerih tudi po hujšanju in

pridobivanju kondicije. To kaže, da se dogajajo spremembe v dojemanju

svojega lastnega telesa, kar pa pri učencih iz nižjih razredov nima velike

teže. Opazimo lahko, da udejstvovanje v gibalnih/športnih aktivnostih

povečuje pozitivno samopodobo, ki je v teh letih zelo pomembna, saj

vpliva tudi na druga področja otrokovega delovanja.


39

Vprašanje 3: Rad tekmuješ? Zakaj?

Graf 2: Ali rad tekmuješ? (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

da ne

Ali rad tekmuješ?

od

sto

tek

od

go

vo

rov

3.r 5.r

Na vprašanje, ali rad tekmuješ, je po pričakovanjih večina, 81% tretješolcev in 87%

petošolcev, odgovorila, da radi tekmujejo. 19% tretješolcev in 13% petošolcev pa

tekmovanja niso všeč.

Pri vprašanju, ali rad tekmuješ, me je zanimal tudi razlog, zakaj radi tekmujejo in

zakaj ne. Na zastavljeno vprašanje sem dobila raznovrstne odgovore, ki sem jih lahko

razdelila v štiri skupine.

Tabela 18: Zakaj rad tekmuješ?

nagrada vpliv na telo /

izkoriščanje

potenciala

tekmovalnost zabava /

učenje

3. r 18% (6) 18% (6) 40% (13) 24% (8)

5. r 16% (5) 13% (4) 19% (6) 52% (16)

Za odgovor, da učenci radi tekmujejo zaradi nagrade, se odločilo 18% tretješolcev

in 16% petošolcev. Približno enak odstotek odgovorov, 18% v tretjem in nekaj manj,

13%, v petem razredu, nakazuje na to, da učenci med tekmovanjem uživajo v

izkoriščanju lastnega potenciala in v tem, kako tekmovanja vplivajo na njihovo telo (v


40

tem športu sem zelo dobra, sprostitev, dobim mišice, imam več energije …). Razlika

med učenci se pojavi pri sami tekmovalnosti. Do tretjega razreda učence žene želja po

zmagi. Tako odgovarja kar 40% vprašanih, medtem ko je v petem razredu le 19%

takih, ki podajo enake odgovore. Večina petošolcev, kar 52%, ima tekmovanja rada,

ker se pri tem zabavajo, vidijo, kaj morajo pri sebi še popraviti, se primerjajo z drugimi

in se iz tega učijo. Je pa enakega mnenja le 24% tretješolcev.

Interpretacija: Pri zastavljenem vprašanju smo pričakovali, da bo največji odstotek

otrok, ki uživajo pri tekmovanju zaradi nagrade in pohval, ki jih prinese

zmaga, vendar to ni bilo tako. Do tretjega razreda se radi udeležujejo

tekmovanj zaradi same tekmovalnosti (značajske lastnosti), v petem

razredu pa jim je najpomembnejša zabava in to, da svoje napake

popravijo in se iz njih učijo. Tu se torej pojavljajo razlike. Pri starejših

učencih se pojavlja težnja po izboljšanju svojega znanja za doseganje

boljših rezultatov, zato poraza ne jemljejo kot dokaz šibkosti, ampak

poskušajo iz tega povleči čim več dobrega za doseganje uspehov v

prihodnje.

Pri obeh starostih pa še vedno raje tekmujejo predvsem tisti, ki so

prepričani v svoje znanje in v dejstvo, da so dobri in večkrat zmagajo.

Tisti, ki so nekoliko šibkejši na tem področju, se tekmovanjem in

izpostavljanju raje izognejo.

Odgovori, zakaj se učenci ne marajo udeleževati tekmovanj, so precej

jasni in kažejo na to, da se učenci, ki se čutijo motorično manj sposobne

ali šibkejše na področju športa in športne aktivnosti, tekmovanjem raje

izognejo. Pri tem se izognejo negativnim učinkom izpostavljenosti.


41

Vprašanje 4: Kako se počutiš po dejavnosti? Zakaj?

Graf 3: Kako se počutiš po končani dejavnosti? (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

utrujen sproščen

Kako se počutiš po končani dejavnosti?

od

sto

tek

od

go

vo

rov

3.r 5.r

Pri vprašanju, kako se počutijo po končani dejavnosti in zakaj se tako počutijo,

sem prejela raznovrstne odgovore, ki sem jih najprej razdelila v dve skupini (utrujeni in

sproščeni), nato pa sem njihove razloge, zakaj se tako počutijo, v grobem združila v

štiri skupine.

Tabela 19: Zakaj se počutiš utrujen po kočani dejavnosti?

Količina gibanja Poškodbe/

bolečine

Izčrpanost po

intenzivnem

gibanju

(Ne)všečnost

gibanja

3. r 9 (31%) 2 (7%) 5 (17%) 13 (45%)

5. r 10 (46%) 8 (36%) 4 (18%)


42

Tabela 20: Zakaj se počutiš sproščen po končani dejavnosti?

Fiziološki učinki Psihični učinki /

osebno

zadovoljstvo

Všečnost

(gibanja)

Nagrada

3 .r 8 (67%) 1 (8%) 2 (17%) 1 (8%)

5. r 8 (47%) 1 (6%) 8 (47%) 0 (0%)

Na vprašanje, zakaj so po določeni aktivnosti učenci utrujeni, jih v tretjem razredu

največ, tj. 45%, odgovarja, da jih utruja neko določeno gibanje. Po tem lahko sklepam,

da jim to gibanje ni všeč in jih zato utruja. Takih odgovorov je bilo v petem razredu le

18%. Druga najpogostejša skupina odgovorov v tretjem razredu je povezana s količino

gibanja, takih odgovorov je bilo 31%. V petem razredu pa bil to s 46% najpogosteje

uporabljen odgovor. V petem razredu je bila druga najpogostejša skupina odgovorov

izčrpanost po intenzivnem gibanju. Takih je bilo kar 36%, za razliko od tretješolcev, kjer

je bilo podobnih odgovorov le 17%. V tretjem razredu se je pojavila še ena skupina

odgovorov, ki pa je petošolci niso niti omenili. V to skupino sodijo odgovori, ki kažejo na

to, da učence utrudijo bolečine in poškodbe, ki jih dobijo ob izvajanju določene

aktivnosti. Tako meni 7% vprašanih.

Na vprašanje, zakaj se po določeni dejavnosti počutijo sproščeni, pa jih v tretjem

razredu največ, 67%, odgovarja, da so sproščeni zaradi fizioloških učinkov, ki jih ima

nanje vadba (da se potijo, imajo več kondicije, se razgibajo ipd.). Učencev, ki so

enakega mnenja, je v petem razredu nekoliko manj, 47%. Učenci so po dejavnosti

sproščeni tudi zato, ker so jim všeč dejavnosti, ki jih izvajajo. Takih odgovorov je bilo

17% med tretješolci in 47% med petošolci. Učence pa sprošča tudi občutek lastnega

zadovoljstva. Takih je sicer nekoliko manj, le 8% v tretjem in 6% v petem razredu.

Tretješolci pa so podali še en odgovor, in sicer da so sproščeni zaradi nagrade, ki jo

dobijo po končani dejavnosti.

Interpretacija: Vprašanje smo zastavili, ker predpostavljamo, da če se otroci po

določeni aktivnosti počutijo utrujeni, jim ta aktivnost ni všeč. Vendar smo

iskali tudi razloge, zakaj jim neka aktivnost ni všeč. Njihove odgovore smo

torej razdelili v štiri skupine: količina gibanja, izčrpanost po intenzivnem

gibanju, (ne)všečnost gibanja in poškodbe/bolečine. Torej so to lahko

neke smernice, s pomočjo katerih bi lahko sestavili ure tako, da bi bile

otrokom bolj všeč. Ob koncu leta se lahko s pomočjo anket ugotavlja,

katero gibanje jim je všeč, kaj bi želeli početi, katerega gibanja bi si želeli


43

več in katerega manj. Seveda se moramo zavedati, da se ne da vedno

ustreči vsem željam, saj moramo poskrbeti, da posredujemo vsa znanja,

ki jih zahtevajo kurikuli. Vendar bi lahko s pomočjo takih anket lažje

pripravili programe za naslednje leto.

Zanimalo nas je tudi, zaradi česa se učenci počutijo sproščene po

določeni aktivnosti in tudi te odgovore smo lahko združili v štiri skupine.

Učencem je všeč, kakšen fiziološki učinek ima nanje vadba; seveda jih

sprošča, če jim je gibanje, ki ga izvajajo, všeč, prav tako je pomembno

osebno zadovoljstvo, ki ga občutijo po uspešno zaključeni aktivnosti. V

nižjem razredu jim je všeč tudi nagrada, ki jo navadno dobijo v obliki

sladkarij. Če torej predpostavljamo, da jih opravljanje nekega dela, ki jim

ni všeč, utruja, potem lahko trdimo tudi, da se ob opravljanju dela, ki jim je

všeč, sprostijo. Ob sestavljanju programov za delo z učenci moramo torej

težiti k vzbujanju pozitivnih občutkov.

Vprašanje 5: Ali se ti zdi, da se dovolj gibaš za svoje zdravje?

Graf 5: Ali se ti zdi, da se dovolj gibaš za svoje zdravje? (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

premalo srednje dovolj

Se dovolj gibaš za svoje zdravje?

od

sto

tek

od

go

vo

rov

3.r 5.r

Največji odstotek vprašanih, 80% tretješolcev in 68% petošolcev, meni, da se

dovolj gibajo za svoje zdravje. Da bi se lahko več gibali za svoje zdravje, meni 20%

tretješolcev in 29% petošolcev. 3% petošolcev pa menijo, da se za svoje zdravje

premalo gibajo.


44

Interpretacija: Pri prejetih odgovorih vidimo, da petošolci že nekoliko bolj kritično

dojemajo skrb za svoje zdravje. Pri tretješolcih sta se pojavila samo dva

odgovora, in sicer srednje in dovolj, medtem ko nekaj petošolcev pravi, da

se za svoje zdravje premalo gibajo. Z leti se začnejo bolj zavedati svojega

telesa in veliko večino prevelika telesna masa moti. Zato je v njihovih

odgovorih že zaznati želje po hujšanju in oblikovanju svojega telesa.

Seveda pa ni dovolj, da se otroci le zavedajo, da se premalo gibajo,

temveč jim je potrebno omogočiti povečanje gibalne/športne aktivnosti. Pri

tem pa se ne moremo zanašati samo na šolo, ampak morajo želje

učencev upoštevati tudi starši.

V raziskavo na Osnovni šoli Srečka Kosovela je bilo vključenih 45 otrok

prvega razreda, med katerimi ima 31% otrok preveliko telesno maso

(meja 85. percentil = 27.28 kg), od tega pa je 16% otrok predebelih (meja

95. percentil = 28,72 kg). Na Osnovni šoli Danila Lokarja pa je bilo v

raziskavo vključenih 42 učencev tretjega razreda, katerih povprečje

obsega pasu jih uvršča v 75. percentil, tako dečke kot deklice. Med

petošolci pa povprečje obsega pasu uvršča dečke v 85. percentil, deklice

pa v 75. percentil.

Po dobljenih rezultatih vidimo, da je dobro, da se, predvsem petošolci, ki

jih obseg pasu uvršča med otroke s preveliko telesno maso, zavedajo, da

bi se lahko za svoje zdravje več gibali.


45

Vprašanje 6: S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času?

Graf 6: S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času? (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

s starši s prijatelji sam

S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času?

od

sto

tek

od

go

vo

rov

3.r 5.r

Zanimalo nas je, koliko učencev se aktivnosti v prostem času udeležuje skupaj s

starši. Takih je le 12% učencev tretjega razreda. Največ vprašanih se dejavnosti

udeležuje skupaj s prijatelji, takih je 74% tretješolcev in 88% petošolcev. So pa tudi

taki, ki se v prostem času zabavajo kar sami. Takih je 14% tretješolcev in 12%

petošolcev.

Interpretacija: Ugotovili smo, da so starši pomemben faktor pri pozitivnem odnosu do

gibalnih/športnih aktivnosti, zato smo zastavili to vprašanje. Vendar smo

že pri skupinskem vprašalniku odkrili, da se v višjih razredih že pojavlja

bolj poudarjena vloga vrstnikov kot staršev in to lahko s pomočjo

pridobljenih odgovorov le še potrdimo. Med učenci petega razreda nihče

izmed vprašanih prostega časa ne preživlja v družbi staršev, ampak jih

največji odstotek prosti čas preživlja v družbi prijateljev. Zanimivo bi bilo

tem učencem postaviti tudi vprašanje, če bi želeli, da bi prosti čas

preživljali v družbi staršev, kar bi nam omogočilo primerjavo dejanskega

stanja z željami otrok.


46

Vprašanje 7: Katere športne rekvizite imaš doma? Kako pogosto jih uporabljaš?

Graf 7: Pogostost uporabe rekvizitov (3. razred) (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

wii,x-box loparji žoge rolka kolo smučke rolarji skiro sobno

kolo

Pogostost uporabe rekvizitov

od

sto

tek

od

go

vo

rov

pogosto srednje redko nikoli

Graf 8: Pogostost uporabe rekvizitov (5. razred) (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

wii,x-box loparji žoge rolka kolo smučke rolarji skiro sobno

kolo

Pogostost uporabe rekvizitov

od

sto

tek

od

go

vo

rov

pogosto srednje redko nikoli

Interpretacija: Zdi se, da se je s porastom uporabe interaktivnih wii in x-box igric, ki

simulirajo določene športne aktivnosti, zmanjšala aktivnost otrok.

Namesto preživljanja prostega časa na prostem se otroci poslužujejo teh

naprav in ostajajo doma. Sicer so med igranjem še vedno aktivni, vendar


47

je intenzivnost gibanja nižja, kot bi bila, če bi se recimo lovili na igrišču.

Izkazalo pa se je, da so med vprašanimi le 3% tretješolcev in 5%

petošolcev, ki te rekvizite pogosto uporabljajo. Nekoliko večja je uporaba

teh rekvizitov pri starejših otrocih - 27% petošolcev jih srednje pogosto

uporablja. Sicer je bil vzorec majhen in geografsko omejen, zato bi ga bilo

smiselno razširiti in vključiti učence, ki prebivajo v večjih mestih. Med

vprašanimi je rekvizit, po katerem najpogosteje posežejo pri preživljanju

prostega časa kolo in takoj za njim so žoge. Kolo pogosto uporablja 68%

tretješolcev in 69% petošolcev, žogo pa 55% tretješolcev in 62%

petošolcev. To sovpada z odgovori na vprašanje, kje najraje preživljate

prosti čas, na katerega so vsi razen enega učenca odgovorili, da prosti

čas najraje preživljajo zunaj.

Vprašanje 8: Kako prihajaš v šolo?

Graf 9: Kako prihajaš v šolo? (Kete, 2012)

0

20

40

60

80

100

peš z avtom s kolesom drugo

Kako prihajaš v šolo?

od

sto

tek

od

go

vo

rov

3.r 5.r

Glede na to, da je bila ena izmed intervencij za povečanje aktivnosti otrok prav

aktivni transport, me je zanimalo, kako učenci prihajajo v šolo. Med tretješolci jih

največ, 45%, v šolo pripeljejo z avtomobilom, nekoliko manj, 34%, jih v šolo pride peš,

5% se jih v šolo pripelje s kolesom, 16% pa jih v šolo pride z organiziranim prevozom.

Pri petošolcih pa je slika nekoliko drugačna. Največ, 53%, jih v šolo pride peš, 31% jih

uporablja organiziran prevoz, 16% pa jih v šolo pripeljejo z avtomobilom.


48

Interpretacija: Ker je bila ena izmed intervencij tudi spodbujanje aktivnega transporta v

šolo, me je zanimalo, kako vprašani učenci prihajajo v šolo. Ugotovili smo,

da 39% tretješolcev in 53% petošolcev za pot v šolo uporablja t.i. aktivni

transport, torej hodijo peš ali se pripeljejo s kolesom, pri čemer me je

presenetilo dejstvo, da se noben izmed petošolcev v šolo ne pripelje s

kolesom. Ostali pa se v šolo pripeljejo z avtomobilom ali z avtobusom.

Seveda pa se je potrebno zavedati, da je na šoli veliko učencev iz

okoliških vasi, ki so najmanj 5 kilometrov oddaljene od šole in imajo zato

organiziran avtobusni prevoz.

Angleška pregledna študija, ki je raziskovala mnenja o aktivnem

transportu, ki so jih izrazili otroci in njihovi starši, je pokazala na nekatere

pomembne ovire, zaradi katerih se otroci ne poslužujejo aktivnega

transporta:

1. Otroke in starše je strah prometa (npr. ko se otroci po pouku zunaj igrajo

in sprehajajo, se ne počutijo varne).

2. Starši omejujejo samostojno gibanje zaradi prevelikih razdalj.

3. Vplivi šole na politiko kolesarjenja in prostorov za skladiščenje (npr.

pomanjkanje vsakršnega šolskega zagotavljanja pomoči, ki se odraža v

pomanjkanju podpore kolesarjem).

4. Omejene destinacije igrišč na lokalni ravni (npr. pot otrok do igrišča je

predolga, da bi jo opravili samostojno, nevarnost zaradi prometa in

neprimernost igralne opreme).

5. Starši ne odobravajo otrokove igre na prostem (npr. otrokom so starši

prepovedali kolesarjenje in igranje na ulici).

Zanimivi pa so bili tudi odgovori, ki so razjasnili, zakaj otroci radi

uporabljajo aktivni transport:

6. Zagotavljanje osebne svobode (npr. samostojnost pri hoji ali pri

kolesarjenju jim je dala občutek večje svobode in neodvisnosti).

7. Zabava in zadovoljstvo ob druženju s prijatelji (npr. starejši otroci uživajo

v hoji v šolo, saj se ob tem družijo z vrstniki).

8. Možnost raziskovanja okolice (npr. med hojo v šolo imajo otroci sami ali

s prijatelji možnost raziskati soseščino).


49

Za potrditev teh dejstev bi bilo potrebno raziskavo razširiti, saj anketirani

učenci prihajajo iz majhnega mesta, kjer promet ne predstavlja velike

ovire. O aktivnem transportu bi bilo smiselno povprašati otroke in starše

otrok, ki živijo v večjih slovenskih mestih.

4.3 Analiza uspešnosti intervencij

V nadaljevanju bomo interpretirali tipične intervencije namenjene dvigu količine

GŠA, ki jih je v svojem diplomskem delu opisala Mahmutović (2012), s stališča otrok.

Glede na različne dejavnike, ki jih posamezna intervencija upošteva, smo

intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti razdelili na naslednjih pet tipov:

• TIP 1: Intervencije za povečanje gibanja

• TIP 2: Intervencije v povezavi s prehrano

• TIP 3: Intervencije, ki vključujejo povečanje gibanja in prilagoditev prehrane

• TIP 4: Intervencije v povezavi z lokalno skupnostjo

• TIP 5: Ostale intervencije (posredne)

V nadaljevanju bom predstavila tiste tipe intervencij, ki jih lahko interpretiram s

pomočjo dobljenih rezultatov. Najprej bom predstavila tiste, ki so bolj učinkovite in nato

še tiste, ki so manj ali mogoče sploh niso učinkovite.

4.3.1. Učinkovite intervencije

Tip 1: Intervencija za povečanje gibanja

Primer: AKTIVNO IGRANJE VIDEO IGRIC PRI 10–12 LET STARIH DEČKIH (White,

2008)

Igranje video iger je ena izmed aktivnosti neaktivnega načina življenjskega sloga,

ki posredno prispeva k debelosti in raznim boleznim pri otrocih. Včasih so bile te igre

enake gledanju televizije; v obeh primerih je bilo prisotno sedenje pred TV zaslonom. V

zadnjem času pa se pojavlja vedno več interaktivnih video iger, kot je npr. Nintendo Wii

Sports in PlayStation EyeToy, ki ponujata uporabnikom aktivno igranje, kjer je za

dosego cilja potrebna uporaba celotnega telesa.


50

V nasprotju s tradicionalnimi video igrami so torej te interaktivne igre dobrodošle in

zdi se, da spodbujanje otrok k igranju le-teh prinaša prednosti, med drugim tudi večjo

dnevno energijsko porabo.

White je tako leta 2008 izvedel intervencijo, s katero je poskušal ugotoviti, kakšna

je energijska poraba pri različnih vrstah gibalne/športne aktivnosti ter igranju aktivnih

video iger.

V raziskavo je bilo zajetih 26 dečkov starih od 10 do 12 let. Tekom raziskave so jim

merili porabo energije (kisika) in srčno frekvenco ob izvajanju različnih aktivnosti, in

sicer neaktivnosti (počitek, gledanje televizije in igranje neaktivnih video iger), igranje

aktivnih video iger (Nintendo Wii Bowling, Boks, Tenis, Smučanje in Aerobika) in

tradicionalne gibalne/športne aktivnosti (hoja in tek). Ugotovili so, da je energijska

poraba pri igranju aktivnih video iger bistveno višja kot pri igranju običajnih video iger.

Pri igranju dveh najbolj aktivnih video iger (Wii Boks in Wii Aerobica) in hoji pa

bistvenih razlik ni bilo. Stopnja intenzivnosti pri igranju aktivnih video iger je bila nizka.

Tako ni bilo dokazov, da gibanje med igranjem aktivnih video iger vpliva na energijsko

porabo (White, 2008).

Pozitiven presnovni učinek pri igranju aktivnih video iger nakazuje, da bi lahko

aktivne video igre, kot sredstvo za zmanjševanja preživetega časa v neaktivnostih,

uporabili tudi v prihodnjih intervencijah (White, 2008).

VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave ugotavljamo, da se je energijska

poraba povečala od 63–190%. Za primerjavo – pri hoji se energijska poraba poveča za

184%, pri teku s samo izbrano hitrostjo, kjer so si otroci sami izbrali hitrost, pa za

442%. Dolgotrajnih učinkov aktivnih video igric na parametre zdravja v poročilu niso

podali.

Interpretacija: Ko smo otroke vprašali, kako pogosto uporabljajo interaktivne video igre,

se je izkazalo, da jih predvsem starejši otroci nekoliko bolj pogosto

uporabljajo. Med petošolci je zanimanje večje, saj je 33% takih, ki igrice

igrajo pogosto oziroma srednje pogosto, medtem ko je med tretješolci

enakega mnenja le 9% vprašanih. Zato bi bilo smiselno te intervencije

uporabljati predvsem pri starejših otrocih, od sedmega razreda naprej, ko

je zaznati drastično upadanje gibalne/športne aktivnosti. Podatki (Škof,

2008) namreč kažejo, da se več kot polovica fantov in deklet v starosti 11


51

do 15 let večino dni v tednu ne giblje dovolj. (…) Od 9. do 15. leta pa se

njihova telesna dejavnost zmanjša za okrog 50%.

Glede na to, da so te vrste interaktivnih iger zanimive in predvsem

moderne, bi z njihovo pomočjo lahko pomembno vplivali na dvig

gibalne/športne aktivnosti. Vsekakor pa moramo biti pozorni na to, da

igranje aktivnih video iger spada med aktivnosti z nizko intenzivnostjo,

zato te ne bi smele biti del 60-minutnega priporočljivega dnevnega gibanja

za otroke, ki naj bi zajemal srednje do visoko intenzivno športno/gibalno

aktivnost (White, 2008).

Tip 5: Ostale intervencije (posredne)

Primer: GIBALNA/ŠPORTNA AKTIVNOST PRI OTROCIH, KI SO VKLJUČENI V

ŠOLSKI PROGRAM REKREACIJE (Kien in Chiodo, 2003)

Poudarek na tekmovalnosti, tako v šoli kot tudi pri gibalni/športni aktivnosti,

negativno vpliva na vključevanje otrok v gibalne/športne aktivnosti, kar še posebej velja

za tiste otroke, ki imajo že tako nižje motorične sposobnosti in so predebeli.

Intervencija temelji na dvigu gibalne/športne aktivnosti preko spodbujanja

rekreacije, v katero se lahko vključijo vsi otroci, ne le manjšina z nadpovprečnimi

gibalnimi sposobnostmi. V omenjeni intervenciji so se osredotočili na zagotavljanje

zabavne gibalne/športne aktivnosti in igre, v kateri lahko uživajo tudi otroci z zelo

nizkimi motoričnimi sposobnostmi.

Raziskovalci (Kien in Chiodo, 2003) so postavili teorijo, da otrokom v osnovni šoli

pogosto primanjkuje gibalnih sposobnosti kot tudi samozavesti za sodelovanje pri

športih, ki podpirajo tekmovalnost. Tako so postavili hipotezo, da če bi v poletnem času

in po pouku organizirali aktivnosti, ki ne spodbujajo tekmovalnosti, kot so na primer

vrtnarjenje, urejanje okolice in zabavne igre, bi bilo opaziti povečanje gibalne/športne

aktivnosti v primerjavi z običajno aktivnostjo doma po šoli. Da bi preverili to hipotezo,

so izvedli dva poskusa. V obeh poskusih sta bili glavni gibalni aktivnost vrtnarjenje in

zabavne igre. Pri vrtnarjenju so otroci sodelovali vsak dan približno 30 do 45 minut. V

tem času so pomagali pri pridelavi, sajenju in vzdrževanju vrta. Program je potekal čez

poletje, nekaj dejavnosti pa so izvedli tudi jeseni. Gibalne aktivnosti z zabavnimi igrami

so se otroci udeleževali vsak dan po 60 minut. Namen iger je bilo krepiti timsko delo in

z različnimi vajami otrokom pokazati, da lahko sodelujejo v različnih športih.


52

Pri prvem poskusu so sodelovali 4 otroci stari 12 let. Otroke so ocenjevali, medtem

ko so sodelovali pri poletni rekreaciji, ki je trajala 120 minut, nato pa so jih ocenili še

med gledanjem videokasete. Pri tem so otroci nosili merilnike pospeška. Pri drugem

poskusu pa je sodelovalo 8 otrok starih od 10 do 12 let. Ocenjevali so jih med

sodelovanjem pri izven šolskih dejavnostih, ki so trajale 120 minut in med aktivnostmi

doma.

Rezultati prvega poskusa so pokazali, da se je energijska poraba pri poletni

rekreaciji povečala za 60% v primerjavi z gledanjem videokasete. Prav tako se je

bistveno povečala intenzivnost gibanja pri poletni rekreaciji. Pri drugem poskusu pa se

je intenzivnost gibanja pri izven šolskih dejavnostih povečala za 95% v primerjavi z

aktivnostjo doma.

Ti rezultati kažejo, da preživljanje prostega časa, ki ne spodbuja tekmovalnosti,

lahko poveča gibalno/športno aktivnost pri otrocih. Podobni programi bi poleg

povečanja gibalne/športne aktivnosti lahko pozitivno vplivali tudi na razvoj samozavesti,

timskega dela in splošne socializacije.

VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave lahko ugotovimo, da sta se tako

gibanje kot energijska poraba povečali. Drugače pa ni podatkov o dolgotrajnih učinkih

na parametre zdravja.

Interpretacija: Otrokom smo postavili vprašanje, ali radi tekmujejo in večina je pritrdila.

Na vprašanje, ali rad tekmuješ, je po pričakovanjih večina, 81%

tretješolcev in 87% petošolcev, odgovorila, da radi tekmujejo. 19%

tretješolcev in 13% petošolcev pa tekmovanja niso všeč. Ko pogledamo

njihove odgovore, zakaj ne marajo tekmovanj, je jasno razvidno, da jih ne

marajo predvsem tisti, ki se čutijo šibkejše na športnem področju, bodisi

zaradi prevelike telesne mase bodisi zaradi manjših motoričnih

sposobnosti.

Vedeti pa moramo, da z intervencijami spodbujamo k povečanju količine

gibanja prav tiste učence, ki so odgovorili, da tekmovanj ne marajo. Takim

je potrebno dvigniti samozavest in jih navdušiti za gibanje, kar pa bomo s

tekmovanji težko dosegli. Tako namreč nehote izpostavimo njihove

slabosti. V zgoraj predstavljeni intervenciji gre za dobro zamišljen projekt,

ki k gibanju spodbuja vse, še najbolj pa koristi tistim, ki take intervencije

zares potrebujejo. Vsi vprašani učenci bi imeli dodatne ure športne vzgoje


53

in vsi najraje preživljajo prosti čas zunaj, v prostem času se radi družijo z

vrstniki, tako da je vsem pogojem zadoščeno. Mislim, da bi bilo smiselno

izvesti tako raziskavo na večjem vzorcu in primerjati rezultate. Glede na

dobljene odgovore bi znala biti intervencija zelo učinkovita, kljub temu da

raziskovalci niso pridobili podatkov o dolgotrajnih učinkih.

4.3.2 Manj učinkovite oziroma neučinkovite intervencije

Tip 2: Intervencije v zvezi s prehrano

Primer: ZDRAVSTVENA IN PREHRANSKA VZGOJA V OSNOVNI ŠOLI NA KRETI

(Manios idr., 2006)

Namen intervencije je bil spodbujanje zdravih prehranjevalnih navad in fizično

aktivnega življenjskega sloga že v zgodnjem otroštvu kot potencialno zaščitno sredstvo

za preprečevanje škodljivih vplivov na zdravje v odrasli dobi. Taki pristopi, ki temeljijo

na zdravstvenih in prehranskih izobraževalnih programih, so bili izvedeni v mnogih

šolah po vsem svetu. Čeprav so kratkoročne koristi takih izobraževalnih program

spodbudne, pa je uspeh takih intervencij najbolje presoditi nekaj let po zaključku

intervencije, v adolescenci oziroma odrasli dobi, tako kot je bilo to izvedeno tudi v tej

intervenciji.

Intervencija je potekala na osnovni šoli Kreta v šolskih letih 1992/93–1997/98.

Drugi del raziskave pa so izvedli štiri leta po zaključku intervencije (šolsko leto

2001/02). S študijo so želeli ugotoviti, ali so štiri leta po zaključku intervencije še

prisotni kakšni pozitivni učinki te intervencije.

Zaključki raziskave so pokazali, da so se pozitivne spremembe maščob ob koncu

intervencije ohranile tudi pozneje. Podobne pozitivne spremembe pri intervencijski

skupini so opazili tudi pri količini časa, ki so ga porabili za gibalno/športno aktivnost in

indeksu telesne mase. Sprememb pa ni bilo v povezavi s telesno vzdržljivostjo in

navadami pri prehrani.

Vsekakor so zaključki študije štiri leta po tem, ko se je izobraževalni program že

zaključil, spodbudni, vsaj kar tiče vzdrževanja pozitivnih sprememb pri maščobah,

indeksu telesne mase in količini gibalne/športne aktivnosti.

VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave (LDL-holesterol) ugotavljamo, da se je

eksperimentalni skupini LDL-holesterol znižal za 13,3%, kontrolni skupini pa za 0,87%.


54

Pri teh rezultatih je potrebno upoštevati dejstvo, da je imela eksperimentalna skupina

že v začetku višji LDL-holesterol v primerjavi s kontrolno skupino. Glede na rezultate

lahko rečemo, da intervencija ni veliko prispevala k izboljšanju stanja.

Interpretacija: Ko otroke vprašamo, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi preprečili debelost,

bo skoraj vsak izmed njih odgovoril, da se je potrebno več gibati.

Prehrana je pri otrocih postranskega pomena. Znani strokovnjaki (Aktin in

Davies, 2000) so ugotovili, da je za ohranjanje in vzdrževanje telesne teže

otrok najpomembnejša dovolj velika količina gibanja. Vpliv prehrane se

povečuje z leti, saj je pri starostnikih njihovo telesno stanje odvisno

predvsem od prehrane. Gibanje je pri njih oteženo, če ne celo

onemogočeno, zato lahko telesno težo nadzorujejo le s prehrano.

V šoli je dobro poskrbljeno, da otroci čim več vedo o pomembnosti zdrave

prehrane, ker je ta pomembna za njihovo zdravje (močne kosti in zdrave

zobe), vendar pa ne vpliva na njihovo telesno maso. Če bi bilo to samo po

sebi dovolj, strokovnjakom ne bi bilo potrebno osnovati intervencij, saj

otroci ne bi imeli teh težav. Očitno pa je, da se te težave pojavljajo in jih je

potrebno odpravljati, sicer vodijo v razvoj kroničnih obolenj srca in ožilja.

Še vedno velja pregovor 'kar se Janezek nauči, to Janez zna', zato je

pomembno, da učence učimo o zdravi prehrani, ker jim bo to v odrasli

dobi še kako prav prišlo. So pa taka predavanja v smislu intervencij precej

neučinkovita, zato pri mlajših otrocih niso učinkovita.

Tip 3: Intervencije, ki vključujejo povečanje gibanja in prilagoditev prehrane

Primer tipa 3: HIP HOP ZA ZDRAVJE PRI LATINOAMERIŠKIH PREDŠOLSKIH

OTROCIH (Fitzgibbon idr., 2006)

Intervencijo Hip hop za zdravje pri latinoameriških predšolskih otrocih so izvajali

jeseni leta 2001. Cilj intervencije je bil zmanjšanje indeksa telesne mase pri predšolskih

otrocih s pomočjo ustrezne prehrane in gibalne/športne aktivnosti. V intervenciji sta

sodelovali dve skupini otrok (intervencijska in kontrolna skupina). Intervencijska

skupina je zajemala latinoameriške otroke iz 12 vrtcev. Kontrolna skupina pa je bila

sestavljena iz afroameriških otrok.

Intervencijska skupina otrok je bila vključena v 14-tedenski izobraževalni program,

ki je zajemal zdravo prehrano ter gibalno/športno aktivnost. Vedenjske navade, ki so jih


55

s pomočjo intervencije želeli spremeniti, so bile povečano uživanje sadja in zelenjave,

zmanjšanje vnosa maščob, zmanjšanje neaktivnosti ter povečanje gibalne/športne

aktivnosti. Program so izvajali trikrat tedensko. Vsako srečanje je zajemalo 20 minut

poučevanja o zdravi prehrani, kjer so otrokom s pomočjo lutk predstavili prehrambeno

piramido. Nato pa je sledilo še 20 minut športne/gibalne aktivnosti, ki je temeljila na

srednje do visoki intenzivnosti.

Kontrolna skupina je bila prav tako deležna 14-tedenskega izobraževalnega

programa, ki pa je potekal enkrat tedensko po 20 minut. V času programa so

udeležence seznanili z osnovnimi zdravstvenimi temami, kot so pomen varnostnega

pasu, zaščita pred različnimi boleznimi ter skrb za zdrave zobe.

Raziskovalce je zanimala razlika v indeksu telesne mase med intervencijsko in

kontrolno skupino, in sicer eno leto po koncu intervencije (zima, pomlad 2002) ter dve

leti po koncu intervencije (jesen, zima 2002/2003).

Rezultati intervencije so pokazali, da ni bilo bistvenih razlik v spremembi ITM-ja

med intervencijsko in kontrolno skupino eno in dve leti po zaključku intervencijskega

programa. Prav tako rezultati niso pokazali statistično pomembnih razlik med

skupinama pri vnosu maščob v telo, količini gledanja televizije in količini

gibalne/športne aktivnosti.

VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave ugotavljamo, da intervencija ni imela

efekta, saj niso ugotovili značilnih sprememb parametrov zdravja.

Interpretacija: Ko otroke sprašujemo po najljubšem predmetu, nam bo velika večina

vprašanih odgovorila, da je njihov najljubši predmet športna vzgoja.

Zakaj? Ker tam ni potrebno sedeti pri miru in poslušati. Razmišljati in

odgovarjati. Pomembno je le, da se zabavaš, tekaš, vodiš žogo, skačeš

čez ovire, spodbujaš partnerja ipd. Se pravi, da je delo razgibano in

zanimivo. Kako bo torej poslušanje predavanj, četudi o zdravi prehrani,

vplivalo na dvig količine gibanja? Predstavljena intervencija je imela nekaj

pomanjkljivosti. Gibanje srednje do visoke intenzivnosti je, trikrat tedensko

po dvajset minut, premalo, še posebno, če želimo doseči znižanje indeksa

telesne mase. Kot smo že pri interpretaciji zgornje intervencije ugotovili,

predavanja o zdravi prehrani nimajo učinka na povečanje gibalne/športne

aktivnosti. Intervencija bi bila torej mogoče bolj učinkovita, če bi namesto

predavanjem tistih 20 minut namenili gibalni/športni aktivnosti. Če želimo


56

zmanjšati indeks telesne mase, moramo vnešeno energijo tudi porabiti;

med sedenjem in poslušanjem pa jo porabimo bistveno manj, kot pri

srednje do visoko intenzivnem gibanju. Če bi tako zastavili intervencijo, bi

zadostili želji otrok po dodatni uri športne vzgoje, ki je lahko v našem

primeru sinonim za povečanje količine gibanja in večali uspešnost

intervencije.

4.4 Razprava po hipotezah

Hipoteze za prvi postavljen cilj: Ugotoviti, kako otroci definirajo osnovne pojme

zdravja (zdravje, gibanje, šport, uravnavanje telesne mase itd.) ter njihove odgovore

primerjati s splošno znanimi definicijami in ugotovitvami znanstvenikov.

H01: Definicija zdravja in dejavnikov zdravja otrok se razlikuje od ostalih.

Za preverjanje hipoteze smo primerjali definicijo zdravja iz Wikipedije

oziroma Svetovne zdravstvene organizacije z odgovori, ki so jih podali

otroci.

Zdravje predstavlja stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje.

Prvotno so zdravje označevali kot odsotnost bolezni ali onemoglosti. Po

novejših spoznanjih in stališčih Svetovne zdravstvene organizacije je

zdravje celovit in dinamičen sistem, ki je sposoben prilagajanja vsem

vplivom okolja ter omogoča posamezniku in skupnosti opravljati vse

biološke, socialne in poklicne funkcije in preprečevati bolezen, onemoglost

in prezgodnjo smrt. Sodobna definicija zato opredeljuje zdravje kot

splošno vrednoto in bistveni vir za produktivno in kakovostno življenje

slehernega posameznika in skupnosti kot celote. Zdravje je po tej definiciji

dinamično ravnovesje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih, osebnih in

socialnih prvin, ki se kaže v zmožnosti neprestanega opravljanja funkcij in

prilagajanja okolju. V tem smislu zdravje in skrb zanj ni le interes

posameznika, medicinskih strok ali institucij zdravstvenega varstva,

marveč odgovornost celotne družbene skupnosti (izvleček iz Wikipedije).

Človekovo zdravje je torej širok pojem, ki združuje veliko področij.

Dejavniki, ki omogočajo zdravo življenje, so dednost, zadovoljitev

osnovnih potreb in zdravo okolje (zrak, voda, bivališča, promet, delovno

okolje) ter življenjski stili (prehrana, vzdrževanje primerne telesne mase,

razvade, alkoholizem, droge, telesna aktivnost, varna spolnost,


57

pravočasno iskanje zdravniške pomoči). Vsak od teh dejavnikov je

pomemben in vpliva na naše zdravje. Otroci v svojih odgovorih na

vprašanja, ki se nanašajo na zdrav življenjski slog (tabela 1–4) navedejo

skoraj vse naštete dejavnike razen drog in varne spolnosti.

Vendar pa otroci zdravja ne dojemajo kot proces, temveč kot stanje. Prav

tako se še ne zavedajo vpliva duševnih, duhovnih, čustvenih in socialnih

prvin na zdravje.

Na osnovi ugotovitev bomo torej hipotezo, da se otroška definicija zdravja

in dejavnikov zdravja razlikuje od ostalih, potrdili, saj je razumevanje

celotnega procesa zdravja za otroke te starosti preveč kompleksno.

H02: Otroci bi uravnavali svoje zdravje predvsem preko gibalnih/športnih aktivnosti.

Na osnovi pridobljenih podatkov lahko hipotezo, da bi otroci svoje zdravje

uravnavali predvsem preko gibalnih/športnih aktivnosti, potrdimo. V

njihovih odgovorih (tabela 3) lahko vidimo, da že učenci v prvem razredu

poudarjajo pomembnost gibanja pri uravnavanju telesne mase, z leti pa je

to prepričanje še bolj izrazito.

H03: Otroci ne znajo ločiti pojma športa od gibanja.

Če pogledamo interpretaciji (tabela 6, tabela 10), ki zajemata pojma

gibanje in šport, lahko hipotezo, da otroci ne znajo ločiti pojma gibanje in

šport, le delno potrdimo. Izkazalo se je, da otroci v nižjih razredih oba

pojma obravnavata kot enega samega, medtem ko starejši otroci že

poznajo bistvene razlike med obema.

H04: Željam otrok po gibanju in športu ni ustreženo.

Če pogledamo odgovore na vprašanja 16 in 17 v skupinskem delu ter 4 in

5 v individualnem delu, vidimo, da željam otrok ni v celoti ustreženo. Na

vprašanje, kam bi šli na športni dan, smo dobili odgovore, ki so v skladu z

učnim načrtom, ki predvideva pet športnih dni na leto. Na teh športnih

dneh pa se odvijajo skoraj vse dejavnosti, za katere so otroci izrazili željo,

da bi jih izvajali. Težava je le v prvem razredu, kjer je želja učencev, da bi

na športnem dnevu plavali, učni načrt pa to dejavnost predvideva šele za

tretješolce. Na tem področju so želje otrok kar dobro upoštevane. Na


58

vprašanje, ali bi imeli dodatno uro športne vzgoje, pa so tretješolci in

petošolci soglasno pritrdilno odgovorili. Izrazili so torej željo po večji

količini gibanja, ki pa jim ni omogočena.

Izkazalo se je, da predvsem mlajše učence sodelovanje pri

gibalnih/športnih aktivnostih utruja predvsem zaradi prevelike količine

gibanja in nevšečnosti določenih gibalnih nalog. Se pa slika počutja pri

starejših otrocih že začne počasi obračati, saj je več vprašanih po končani

aktivnosti sproščenih. To je dobro, če predpostavljamo, da se tudi

pozneje, v odrasli dobi, z rekreacijskimi športnimi aktivnostmi ukvarjamo

predvsem, zato da se sprostimo po napornem delovnem dnevu. Po teh

rezultatih torej željam otrok ni ustreženo, vendar pa vsi vemo, da je v

življenju kdaj potrebno določene stvari nekoliko prisiliti za pozitivno

spremembo v odraslosti.

Na osnovi zbranih podatkov lahko hipotezo, da željam otrok po gibanju in

športu ni ustreženo, le delno potrdimo.

H05: Nekatere ključne lastnosti športa pri gibalni/športni aktivnosti lahko otroke

odbijajo.

Za preverjanje hipoteze smo otrokom postavili vprašanje, kako se počutijo

po končani aktivnosti. Če so odgovorili, da se počutijo utrujene, smo

predpostavljali, da jim določena komponenta aktivnosti ni všeč in jih zato

utruja. Zato smo preverili tudi, kakšni so razlogi za utrujenost, njihove

odgovore pa smo lahko razvrstili v štiri skupine (količina gibanja,

poškodbe/bolečina, izčrpanost po intenzivnem gibanju in nevšečnost

gibanja). Skupina, ki je bila pri odgovorih tretješolcev najbolj zastopana, je

bila prav nevšečnost gibanja. Za to skupino pa se je odločila tudi petina

petošolcev.

Prav tako smo v pregledni študiji o promoviranju fizične aktivnosti zasledili

podatke, ki predstavljajo ključne ovire pri ukvarjanju s športno dejavnostjo

med otroki mlajšimi od 8 let. Zbrani podatki pravijo, da so ovire sledeče:

- otrokom ni všeč poudarek, ki ga namenjamo skupinskim športom,


59

- kulturni stereotipi o primernosti nekaterih športov za določen spol (npr.

nekateri športi so bolj primerni za fante kot za dekleta, fantje dekletom ne

dovolijo sodelovati v t.i. fantovskih/moških igrah),

- cena sodelovanja v organiziranih športnih dejavnostih,

- otrokom ni všeč, da postajajo določene aktivnosti manj zabavne in bolj

tehnične (npr. deklice so prenehale z baletom, ker je ta postal preveč

tehničen in zato manj zabaven).

Torej lahko na podlagi rezultatov hipotezo, da nekatere ključne lastnosti

športa lahko odbijajo otroke, potrdimo. Sicer je to bolj značilno za nekoliko

mlajše otroke, ki potrebujejo še nekoliko več spodbude pri ukvarjanju s

športom.

Hipoteze za drugi zastavljen cilj: Razložiti, zakaj ponujeni intervencijski ukrepi za

preprečevanje prekomerne telesne mase niso oziroma so malo uspešni.

H01: Pozitivni presnovni učinek pri igranju aktivnih video igric bi lahko uporabili v

intervenciji za dvig gibalne/športne aktivnosti.

Za preverjanje hipoteze smo uporabili študijo Aktivno igranje video igric pri

10–12 let starih dečkih (White, 2008), ki smo jo primerjali z odgovori

učencev.

Ker samo igranje aktivnih video igric ne dosega predpisane srednje do

visoke intenzivnosti gibanja, igre niso primerne za nadomeščanje gibanja,

temveč za zmanjšanje časa, ki ga otroci sede preživijo pred televizijskimi

zasloni. Izkazalo se je, da se kar 33% učencev petega razreda pogosto

oziroma srednje pogosto poslužuje uporabe aktivnih video igric. Po

odgovorih, ki smo jih dobili na zastavljeno vprašanje, kje najraje preživljate

prosti čas (vprašanje 11), lahko sklepamo, da igranje igric ne vpliva na

čas, ki ga preživijo na prostem med igro, saj so skoraj vsi odgovorili, da

najraje preživljajo prosti čas zunaj. Zato bi intervencijo, ki vključuje igranje

aktivnih video igric, lahko uporabili za dvig gibalne/športne aktivnosti,

vendar z veliko mero kritičnosti. Obstaja namreč še neodgovorjeno:

igranje tovrstnih igric je morda celo škodljivo za naš gibalni razvoj, saj

obstaja utemeljen dvom, da se lahko otrokom oz. mladostnikom spremeni

motorična kontrola, ki se preko lateralnega motoričnega transferja


60

prenaša na športne aktivnosti (npr. Wii Tennis na igranje tenisa), saj se

gibi pri športnih aktivnostih pomembno razlikujejo od gibov pri igranju

aktivnih igric (Mahmutović, 2012).

Torej lahko hipotezo, 'pozitivni presnovni učinek pri igranju aktivnih video

igric bi lahko uporabili v intervenciji za dvig gibalne/športne aktivnosti',

potrdimo.

H02: Izobraževanja otrok o zdravem prehranjevanju ne vplivajo na dvig gibalne/športne

aktivnosti.

Za preverjanje hipoteze smo uporabili študiji Zdravstvena in prehranska

vzgoja na osnovni šoli na Kreti (Manios idr., 2006) in Hip hop za zdravje

pri latinoameriških predšolskih otrocih (Fitzgibbon idr., 2006).

Kot smo ugotovili, bi otroci svojo telesno maso uravnavali predvsem preko

gibanja. Pravilna prehrana je sicer pomembna, vendar je pri otrocih take

starosti postranskega pomena, kar dokazujejo tudi številni strokovnjaki

(npr. Aktin in Davies, 2000). Ko smo zgoraj predstavili rezultate

intervencij, smo prišli do podobne slike. Intervencije, ki vključujejo

zdravstveno in prehransko vzgojo, v večji meri niso uspešne.

Na podlagi dobljenih informacij lahko hipotezo, 'izobraževanje otrok o

zdravem prehranjevanju ne vpliva na dvig gibalne/športne aktivnosti',

potrdimo. Pri sestavljanju intervencij je potrebno največji poudarek

nameniti povečanju količine gibanja, česar zgolj z izobraževanjem ni moč

doseči.

H03: Spodbujanje tekmovalnosti med otroki ne učinkuje pri dvigu gibalne/športne

aktivnosti.

Za preverjanje hipoteze smo uporabili študijo Gibalna/športna aktivnost pri

otrocih, ki so vključeni v šolski program rekreacije (Kien in Chiodo, 2003),

ki smo jo primerjali z odgovori otrok.

Intervencija je temeljila na dvigu gibalne/športne aktivnosti preko

spodbujanja rekreacije, v katero se lahko vključijo vsi otroci, ne le

manjšina z nadpovprečnimi gibalnimi sposobnostmi. V omenjeni

intervenciji so se osredotočili na zagotavljanje zabavne gibalne/športne


61

aktivnosti in na igre, v kateri lahko uživajo tudi otroci z zelo nizkimi

motoričnimi sposobnostmi.

Med odgovori otrok in študijo smo lahko povlekli vzporednico, saj smo

ugotovili, da tekmovanj ne marajo predvsem otroci, ki imajo nižje gibalne

sposobnosti in/ali so predebeli (gl. interpretacija graf 2). Prav ti otroci pa

so ciljna skupina v intervencijah. S poudarjanjem tekmovalnosti pri takih

otrocih torej ne bomo dosegli velikih sprememb.

Na podlagi dobljenih podatkov lahko hipotezo, 'spodbujanje tekmovalnosti

med otroki ne učinkuje pri dvigu gibalne/športne aktivnosti', potrdimo.

H04: Dodatne ure športne vzgoje bi pripomogle k dvigu gibalne/športne aktivnosti.

Za preverjanje hipoteze smo uporabili pregledno študijo Uspešnost

intervencij za dvig gibalne aktivnosti (The Effectiveness of Interventions to

Increase Physical Activity, A Systematic Review ). V drugem delu te

študije so bili predstavljeni vedenjski in socialni pristopi k povečanju

telesne aktivnosti, med katere spada tudi šolska športna vzgoja. Na

področju povečanja količine gibanja pri športni vzgoji je bilo izvedenih 16

študij, ki so spreminjale kurikule in taktike, da bi učencem pri športni vzgoji

povečali količino časa, ki jo preživijo v srednji do visoki intenzivnosti

gibanja. To pa je mogoče storiti na več načinov – poskusili so z

dodajanjem ur, s podaljšanjem obstoječih ur športne vzgoje in s

povečanjem intenzivnosti gibanja med urami športne vzgoje.

Študije so pokazale močne dokaze, da je športna vzgoja učinkovita v

večanju nivoja telesne aktivnosti in izboljšanju fizičnega zdravja, vendar

nastane pri dodajanju in podaljševanju ur športne vzgoje težava. Pri teh

načinih gre za poseganje v prosti čas otrok, saj odvzemanje ur ostalim

predmetom na račun športne vzgoje ni opcija, ki bi bila sprejemljiva, prav

tako pa nihče od otrok ne želi preživeti v šoli še več časa kot sicer. Torej

je edina zares sprejemljiva možnost sprememba obstoječih ur športne

vzgoje v smislu podaljšanja efektivnega časa otrok. (Efektivni čas je čas,

ki ga otroci preživijo v srednji do visoki intenzivnosti.)

V naši raziskavi smo otroke vprašali tudi, če bi imeli dodatno uro športne

vzgoje (vprašanje 17) in učenci tretjega in petega razreda so skoraj


62

enoglasno pritrdilno odgovorili na vprašanje. Le pri učencih prvega

razreda je bilo (le) 84% učencev za dodatno uro športne vzgoje.

Na podlagi zbranih podatkov lahko hipotezo potrdimo, vendar je bolje, če

razmišljamo o drugačnih možnostih. Kot smo že omenili, bi bilo bolje delati

na spremembi taktike podajanja znanja, da učenci ne bi čakali v vrstah in

počivali in bi uro športne vzgoje maksimalno izkoristili za visoko intenzivno

gibanje. Prav tako bi lahko razmišljali o vpletanju športne vzgoje v ostale

akademske predmete, kar bi pripomoglo tudi k bolj razgibanemu načinu

učenja, ki učence bolj pritegne.

H05: Pri načrtovanju športnih dni bi bilo smiselno upoštevati želje učencev, saj bi tako

dvignili nivo interesa pri sodelovanju.

Učence smo vprašali, kam bi šli na športni dan, če bi lahko sami izbirali

(tabela 16). S primerjanjem njihovih odgovorov z učnim načrtom smo

želeli videti, če prihaja med njihovimi željami in obstoječim učnim načrtom

do velikih razhajanj. Po primerjanju pa se je izkazalo, da učni načrt v veliki

meri upošteva želje učencev oz načrtovani športni dnevi učencem

ustrezajo. Prav tako je interes pri sodelovanju kar velik, saj so učenci

vedno navdušeni, ko lahko spremenijo okolje.

Po prejetih podatkih lahko hipotezo, 'pri načrtovanju športnih dni bi bilo

smiselno upoštevati želje učencev, saj bi tako dvignili nivo interesa pri

sodelovanju', zavržemo.


63

5 SKLEP

V raziskavi smo preverili stališča otrok glede gibanja, športa, gibalne/športne

aktivnosti, zdrave prehrane in zdravja nasploh. Razlogi, zakaj smo to preverjali, so bili

preprosti: poznamo veliko intervencijskih programov za dvig gibalne/športne aktivnosti,

vendar naši otroci še vedno: (I) pridobivajo na maščobni masi, zaradi česar se

povečuje pojav debelosti; (II) zbolevajo za boleznimi, ki smo jih nekoč pripisovali le

starostnikom. Koronarne bolezni, metabolni sindrom, sladkorna bolezen tipa 2 in

osteoartritis, tudi razne psihosocialne in psihološke težave tako niso več neznanka

pediatrom. Zavedanje pomena zdrave prehrane, zdravja in seveda pomembnosti

gibalne/športne aktivnosti je nujno potrebno, saj bo le tako iz zdravega otroka zrasel

zdrav odrasel.

Predvidevali smo, da se mnenja otrok v veliki meri razlikujejo od mnenj

strokovnjakov, kar bi lahko bilo vodilo v neuspešnost intervencij. Na otroka namreč ne

moremo gledati kot na pomanjšanega odraslega, ampak se moramo zavedati dejstva,

da ima vsako življenjsko obdobje svoje zakonitosti. Ko strokovnjaki oblikujejo

intervencije za otroke, predvidevamo, da to storijo iz lastne perspektive. Dobro bi bilo,

da bi pri oblikovanju teh programov gledali na težavo tudi skozi oči otrok.

Na podlagi pridobljenih podatkov lahko zaključimo, da je potrebno sestavljati

intervencije, ki temeljijo na dvigu gibalne/športne aktivnosti in med tem ne spodbujajo

tekmovalnosti oziroma nekaterih elementov športa. Organizacija dodatnih športnih

aktivnosti, ki temelji na vključevanju vseh otrok, ne le tistih z boljšimi gibalnimi

sposobnostmi, je v tem primeru zmagovita kombinacija. Zavedati se moramo, da so

prav otroci, ki imajo večjo telesno maso in/ali manjše gibalne sposobnosti, ciljna

skupina teh intervencijski programov in prav ti otroci se ne marajo vključevati v

aktivnosti, kjer je prisotno tekmovanje.

V prihodnje bi bilo dobro vzorec razširiti, saj je bil v tej raziskavi relativno majhen in

lokalno omejen. Zagotovo obstajajo pomembne razlike med ruralnim in mestnim

okoljem, ki je pomemben dejavnik pri ukvarjanju z gibalno/športno aktivnostjo. Prav

tako lahko že pri tem vzorcu vidimo, da se s starostjo tudi mnenja že rahlo razlikujejo,

zato lahko predpostavljamo, da bodo pri starejših otrocih odgovori popolnoma

drugačni. Zanimivo pa bi bilo raziskati tudi razlike med spoloma.


64

Prepričani smo, da bodo naši podatki pomembno pripomogli pri nadaljnjem

razvijanju intervencijskih programov, ki bodo naše otroke rešile težav, ki jim

preprečujejo, da bi mirno uživali najlepši del človekovega življenja – otroštvo.


65

6 VIRI IN LITERATURA

Atkin, Lisa-Marie in Davies, Peter (2000). Diet composition and body composition in

preschool children. American Society for Clinical Nutrition, 72, 15-21.

Baranowski, Tom idr. (1993). Observation on physical activity in physical location:

age, gender, ethnicity, and month effect. Research Quarterly for Exercise and Sport,

64(2), 127-133.

Biddle, Stuart J.H. idr. (2004). Physical Activity and Sedentary Behaviours in Youth:

Issues and Controvrsies. The Journal of the Royal Society for the Promotion of Health,

124(1), 29-33.

Bouchard, Claude in Shepard, Roy J. (1994). Physical activity, fitness and health:

the model and key concepts. V C. Bouchard, R. Shepard (ur.), Physical activity, fitness

and health. Champaign: IL, Human Kinetics Publishers.

Brown, Robert T. in Summerbell, Carolyn (2008). Systematic review of school-based

interventions that focus on changing dietary intake and physical activity levels to

prevent childhood obesity: an update to the obesity guidance produced by the National

Institute for Health and Clinical Excellence. Obesity reviews, 10(1), 110-41.

Caspersen, Carl J., Powell, Kenneth E. in Christenson, Gregory M. (1985).

Physical activity, exercise and physical fitness. Public Health Report, 100, 126-131.

Cavill, Nick; Biddle, Stuart J.H., & Sallis, James F. (2001). Helath enhancing

physical activity for Young people: Statement of the United Kingdom expert consensus

conference. Pediatric Exercise Science, 13, 12-25

Cavil, Nick, Kahlmeier, Sonja in Racioppi, Francesca (2006). Physical activity and

health in Europe: evodence for action.

http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0011/87545/E89490.pdf. (23.3.2012).

Cresanta, James L., Burke, Gregory L., Downey, A.M., Freedman, David S., in

Berenson, Gerald S. (1986). Preventions of stherosclerosis in childhood. Pediatrics.

38: 835-858.


66

Crocker, Peter R.E., Eklund, Robert C. in Kowalski, Kent C. (2000). Children's

physical activity and physical self-perceptions. Journal of Sport Science, 18(6), 383-

394.

Ekeland, Eilin. idr. (2004). Exercise to improve self-esteem in children and young

people (Cochrane review). The Cochrane Library, Issue 2. Chichester, UK: John Wiley

& Sons, Ltd.

Evropska listina o športu (1992). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Pridobljeno

7.1.2011 iz

http://ka.pzs.si/javno/dokumenti/POGOJI,%20PRAVILA%20IN%20KRITERIJI%20ZA

20REGISTRIRANJE%20IN%20KATEGORIZIRANJE%20SPORTNIKOV%20V%20RE

PUBLIKI%20SLOVENIJI.pdf

Fitzgibbon, Marian L. (2006). Hip-Hop to Health Jr. For Latino Preschool Children.

http://www.nature.com/oby/journal/v14/n9/full/oby2006186a.html. (1.11.2011).

Fras, Zlatko (2002). Aktivni življenjski stil otroka – dolgoročna naložba v zdravje. V R.

Pišot, V. Štemberger, F. Krpač, T. Filipčič (ur.), Otrok v gibanju: Zbornik prispevkov.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 20-28.

Fox, Ken R. (2004). Tackling obesity in children through physical activity: a perspective

from the United Kingdom. Quest, 56 (1), 28-40.

Fox, Ken R. (2000). The effects of exercise on self-perceptions and self-esteem. In:

Biddle, S. J. H., Fox, K. R. in Boutcher, S. H. (ed). Physical activity and psychological

well-being. London: Routledge, str.: 88-117.

Hagströmer, Maria (2007). Assessment of of Health-Enhancing Physical Activity at

Population Level. Stockholm: Karolinska Insitute.

Haug, Ellen (2008) Multilevel correlates of physical activity in the school setting.

Norway: University of Bergen, Faculty of Psychology, Research Centre for

HealthPromotion.

Hosta, Milan (2004). Postmoderno teoretiziranje športa. Šport, 52(3), 25-28.


67

Jelovčan, Giuliana (2003/2004). Teorija športa z didaktiko športne vzgoje II – vaje.

Skripta. Koper: Pedagoška fakulteta.

Jolliffe, Dean (2004). Extent of overweight among US children and adolescents from

1971 to 2000. International Journal of obestiy and Related Metabolic Disorders, 28, 4-

9.

Kahn, Emily B. idr. (2002). The Effectiveness of Interventions to Increase Physical

Activity. A Systematic Review. American Journal of Preventive Medicine, 22 (4S), 73 –

107.

Kien, Lawrence C. in Chiodo, Andrew R. (2003). Physical Activity in Middle School–

aged Children Participating in a School-Based Recreation Program. Archives of

Pediatrics & Adolescent Medicine, 157, 811-815.

Kovač, Marjeta, Novak, Doljana (2006). Učni načrt: program osnovnošolskega

izobraževanja. Športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport,

Zavod RS za šolstvo.

Kristensen, Peter L., Korsholm, Lars, Møller, Niels C., Wedderkopp, Niels,

Andersen, Lars B., & Froberg Karsten (2007). Sources of variation in habitual

physical activity of children and adolescents:the European youth heart study.

Scandinovion Journal of Medicine and Science in Sports (Epub aheat of print, June

2007).

Kukovič, Ivan (2001). Vpliv oblik in metod dela športnega pedagoga na odnos

učencev in dijakov do aerobnih vzdržljivostnih dejavnosti. Diplomsko delo, Ljubljana:

Fakulteta za šport.

Lobstein, Tim in Frelut, Marie Laure (2003). Prevalence of overweight among

children in Europe. Obesity Review, 4, 195-200.

Lopes, Luis, Lopes, Vitor Pires in Pereira, Beatriz (2006). Atividade Física no

Recreio Ecolar: Estudo de Intervenção em Crianças dos Seis aos 12 Anos. Revista

Brasileira de Educação Física e Esporte, 20(4), 271-280.

Mahmutović, Nena (2012). Določitev mejnih vrednosti merilnika pospeška pri merjenju

intenzivnosti gibanja otrok od 1. do 4. razreda. Diplomsko delo, Koper: Pedagoška

fakulteta.


68

Malina, Robert M., Bouchard, Claude in Bar-Or, Oded (2004). Growth, maturation,

and physical

activity. Champaign, IL : Human Kinetics

Manios, Yannis idr. (2006). Health and nutrition education in primary schools in Crete:

10 years' follow-up of serum lipids, physical activity and macronutrient intake. British

Journal of Nutrition, 95, 568-575.

Maučec Zakotnik, Jožica (2005). Resolucija o nacionalnem programu prehranske

politike 2005-2010. V Uradni list RS, št. 39/2005. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

McGill, Henry C., McMahan, Alex, Herderick, Edward E. idr. (2000). Origin od

artherosclerosis in children and adolescent. The journal of Pediatrics. 146(5): 693 –

700.

Mišigoj Duraković, Marjeta (2003). Telesna vadba in zdravje. Znanstveni dokazi,

stališča in priporočila zveze društev športnih pedagogov Slovenije. Fakulteta za šport:

Zavod za šport Slovenije. Zagreb: Kineziološka fakulteta.

Mulvihill, Caroline, Rivers, Kim in Aggleton, Peter (2000). Views of young poeple

towards physical acivity: determinants and barriers to involvment. Health Education,

100(5), 190-199.

Mulvihill, Caroline, Rivers, Kim in Aggleton, Peter (2000). Physical activity »at our

time«:

qualitative research among young people aged 5 to 15 years and parents. London:

Health education authority.

Ortega, Francisco B., Ruiz, Jonatan R., Castillo, Manuel J., & Sjostrom, Michael

(2008). Physical fitness in childhood and adolescence: a powerfull marker of health.

Internarional Journal of Obesity, 32(1), 1-11.

Peternelj, Branko, Škof, Branko in Strel, Janko (2008). Differences between

Slovenian pupils attending sport class and those attending a regular school

programme. International journal of physical education, 45 (3), 144-151.


69

Pišot, Rado (2004). Vloga in pomen gibalne/športne dejavnosti v šolskem obdobju.

Zdrava šola, 1, 24-27.

Videmšek, Mateja in Pišot, Rado (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Verstraete, Stefanie J. M., Cardon, Greet M., De Clercq, Dirk L. R. in De

Bourdeaudhuij, Ilse M. M. (2006). Increasing children's physical activity levels during

recess periods in elementary schools: the effects of providing game equipment.

European Journal of Public Health, 16(4), 415-419.

Sallis, James F. idr. (2000). A review of correlates of physical activity of children and

adolescents. Medicine and Science in Sport and Exercise, 32, 963-975.

Sallis, James F., McKenzie, Thomas L., Conway, Terry L., Elder, John P.,

Prochaska, Judith J., Brown, Marianne, idr. (2003). Environmental Interventions for

Eating and Physical Activity. American Journal of Preventive Medicine, 24(3), 209-217.

Saris, Wim H.M. (1985). The assesment and evaluation of daily physical activity in

children:

a review.Acta pediatrica scandinavica. Supplementum, 318, 37-45.

Sjöström, Michael idr. (2006). Health-enhancing physical activity across European

Union countries: the Eurobarometer study. Journal of Public Health, 14, 291-300.

Starc, Gregor in Sila, Boris (2007). Ura športa na dan prežene vse težave stran:

tedenska športna dejavnost. Šport, 55(3).

Starosta, Wlodzimierz (2001). Science of human movements – meaning, name,

directions of development. http://www.johk.pl/files/01_sta.pdf. (19.3.2012).

Steptoe, Andrew in Butler, Neville (1996). Sport participation and emotional well-

being in adolescents. The Lancet, 347(9018), 1789-1792.

Strong, William B. idr. (2005). Evidence based physical activity for school-age youth.

Journal of Pediatrics, 146, (732-737.


70

Škof, Branko (2010). Spravimo se v gibanje. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za

šport.

Škof, Branko (2008). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in

biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Šugman, Rajko (1997). Zgodovina svetovnega in slovenskega športa. Ljubljana:

Fakulteta za šport.

Taylor, Adrian H. (2000). Physical activity, anxiety, and stress. In: Biddle, S. J. H.,

Fox,

K.R., Boutcher, S.H., (ed). Physical activity and psychological well-being. London:

Routledge, str.: 10-46.

The National Institute for Health and Clinical Excellence. (2007). The View of

Children on the Barriers and Facilitators to Participation in Physical Activity. A Review

of Qualitative Studies.

Tomori, Martina (2005). Psihološki dejavniki prehranjevanja v mladostniškem obdobju.

V S. Kostanjevec in G. Torkar (ur.), Zdrav življenjski slog srednješolcev. Ljubljana:

Inštitut za varovanje zdravja RS. 18-24.

Tomori, Martina (2005). Psihosocialni pomen telesne dejavnosti v mladostniškem

obdobju. V S. Kostanjevec in G. Torkar (ur.), Zdrav življenjski slog srednješolcev.

Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 48-53.

Tomori, Martina in Zalar, Bojan (2000). Sport and physical activity as possible

protective factor in relation to adolescent suicide attempts. Int. j. sport psychol., 31 (3):

405 – 413.

Trost, Stewart G., Pate, Russel R., Sallis, James F., Freedson, Patty S., Taylor,

Carl W., in Dowda, Marsha (2002). Age and gender differences in objectivly

measured physical activity in youth. Medicine &Science in Sports & Exercise, 34 (2),

350-355

Videmšek, Mateja, Berdajs, Petra, Karpljuk, Damir (2003). Mali športnik. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.


71

Van Sluijs, Esther M. F., McMinn, Alison M. in Griffin, Simon J. (2007). Effectivness

of interventions to promote physical activity in children in adolescents: systematic

review of controlled trials. http://www.bmj.com/.(10.9.2011).

Volmut, Tadeja, Dolenc, Petra, Pišot, Rado in Šimunič, Boštjan (2008). Možni

motivacijski vzroki padca količine gibalne/športne aktivnosti po poletnih počitnicah.

Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper – Inštitut za

kineziološke raziskave.

Volmut, Tadeja, Pišot, Rado, Šimunič, Boštjan (2010). Pregled intervencij za dvig

gibalne/športne aktivnosti otrok. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-

raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, Pedagoška fakulteta.

Zagrajšek, Jasna (2007). Kako otroka navdušiti za tek? Pridobljeno 17.1.2011 iz

http://www.aktivni.si/tek/kako-otroka-navdusiti-za-tek/

Završnik, Jernej in Pišot, Rado (ur.) (2005). Gibalno/športna aktivnost za zdravje

mladostnikov. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče,

Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales.

White, Kathleen (2008). Energy Expenditure and Enjoyment of Active Video Games

Vs. Other Activities in 10-12 Year Old Boys.

Welk, Gregory J., Wood, Kherrin in Morss, Gina (2003). Parental influences on

physical activity in children: an exploration of potential mechanism. Pediatric Exercise

Science, 15, 19-33.

Documents

DIPLOMSKO DELO KATARINA KETE - uprOtrok se ob gibanju razvija in krepi svoje telo, usklajuje se njegova motorika, s povezovanjem posameznih telesnih in športnih dejavnosti se urijo