Fakulteta za družbene vedePredmet: Informacijski sistemi države in eVladanjeNosilec: dr. Jaroslav BerceŠolsko leto: 2008/2009

KITAJSKI POŽARNI ZID

Anže Sendelbahanze.send@siol.net

Družboslovna informatika, univerzitetna smer3. letnik

KAZALO

1. UVOD..................................................................................................................................42. INTERNET NA KITAJSKEM............................................................................................53. ZGODOVINA INTERNETA NA KITAJSKEM................................................................64. PROJEKT ZLATI ŠČIT IN KITAJSKI POŽARNI ZID....................................................75. ZASNOVA PROJEKTA.....................................................................................................85.1. Infrastruktura....................................................................................................................85.2. Ponudniki internetnih storitev in vsebin..........................................................................96. UČINKOVITOST.............................................................................................................107. ZAKLJUČEK....................................................................................................................11VIRI..........................................................................................................................................12

3

1. UVODKitajska in internet se nahajata v zapletenem razmerju. Po eni strani je oblasti jasno, da je internet nujno potreben za gospodarski razvoj, po drugi strani pa svetovni splet s svojo relativno necentralizirano in pluralistično naravo predstavlja veliko nevarnost centralni komunistični oblasti.

Kitajski požarni zid je medijsko poimenovanje za projekt kitajske oblasti, s katerim poskuša doseči določeno stopnjo informacijske cenzure in nadzora na internetu. Gre za del širšega nadzorovalnega sistema, uradno poimenovanega Zlati ščit, ki ga Ministrstvo za javno varnost gradi že od leta 1998.

V nalogi bom orisal namen in uspešnost kitajskega nadzora interneta, njegov tehnološki vidik ter umestitev v širše informacijsko in družbeno okolje. Dokazal bom da poimenovanje Kitajski požarni zid nima realne podlage razen zgodovinskih implikacij. »Požarni zid« preprosto zato, ker projekt ne ustreza definiciji požarnega zidu; »Kitajski« zato, ker projekt ne bi mogel obstajati brez velike podpore Zahodnega sveta.

Pri raziskovanju se bom naslonil na strokovne članke ter dve empirični analizi kitajske spletne cenzure. Zlasti pri člankih bo potrebna velika kritična distanca, saj zlasti v zadnjih letih ni nenavadno, če v Zahodnih medijih naletiš na bolj ali manj eksplicitno anti-kitajsko propagando.

Namen moje naloge je torej predstavitev t.i. Kitajskega požarnega zidu ter nakazati, da ne gre za nekakšen izoliran primer, ki se dogaja »daleč daleč stran«, temveč je iz večih vidikov še kako pomemben tudi za Zahodno družbo.

4

2. INTERNET NA KITAJSKEMKitajska ima trenutno največ uporabnikov interneta na svetu, po zadnjem merjenju CNNIC-a (junij 2008) je število znašal 253 milijonov oseb. To pomeni, da približno petina prebivalcev Kitajske uporablja internet, kar je v skladu s svetovnim povprečjem. Visok delež (84,7%) jih uporablja širokopasovne povezave. Približno polovica uporabnikov je mlajših od 25 let. 30% vseh uporabnikov predstavljajo študentje. Kot že omenjeno, dve petini spletnih uporabnikov dostopa na internet iz internetnih kavarne, ki tako zasedajo drugo mesto. Najpogostejši način je dostop od doma, ki se ga poslužujejo tri čertrtine uporabnikov.

Delež internetnih uporabnikov, ki iščejo na vsaj enem od spletnih iskalnikov, se je na Kitajskem v pol leta povišal kar za 15,5% in po zadnjem merjenju znaša slabih 70%. Podobno hitro rast doživlja tudi e-pošta, ki jo uporablja dobrih 60% vseh kitajskih internetnih uporabnikov. Kar 77% se jih poslušuje programov za instantno spletno komuniciranje (v ZDA ti uporabniki predstavljalo le dve petini, v Južni Koreji pa slabo polovico). Kitajska »vodi« tudi v odstototkih uporabnikov, ki uporablja svetovni splet za spremljanje novic – z 81% je 10 odstotkov pred ZDA. Instantno komuniciranje in novice na Kitajskem zasedata drugo in tretjo mesto na lestvici pogostosti uporabe spletnih aplikacij.

Prvo predstavlja spletna glasba (84,5%), četrto pa spletni video (71%), ki je v ravno v lanskem letu doživel strm vzpon. Dve petini kitajskih uporabnikov ima svoj blog ali osebno stran; 27% objavlja vsaj enkrat na teden. Podobne deleže najdemo tudi pri spletnih forumih – 39% uporabnikov spremlja vsaj enega od forumov, od tega jih 23,4% tudi objavlja na njih.

Ko povzamemo vse te podatke je jasno, čemu poskuša kitajska oblast vsaj delno regulirati in cenzurirati internet – vse dejavnosti omenjene v prejšnjem odstavku omogočajo izmenjavanje in pridobivanje informacij in bi lahko potencialno nasprotovale strankini ideologiji. So zelo dobro zastopane med kitajskimi internetnimi uporabniki, med katerimi je večina v najbolj aktivnih in uporniških letih. Za centralno oblast je zlasti skrbeč vzpon internetnega videa. Le-tega je namreč težje nadzorovati, preglejevati in iskati kot večine ostalih spletnih aplikacij, ki temeljijo na besedilu.

5

3. ZGODOVINA INTERNETA NA KITAJSKEM»Across the Great Wall we can reach every corner in the world.«

S temi skoraj preroškimi besedami se je začelo besedilo prve elektronske pošte poslane iz Kitajske v svetovno medmrežje 14. septembra 1987. Šlo je za plod sodelovanje med Karlsruško univerzo in Kitajske znanstvene akademije. V naslednjih letih se je zgodilo še več takšnih posameznih povezovanj eksperimentalne in omejene narave med kitajskimi ter evropskimi in ameriškimi inštituti. Po tem ko je bila registrirana državna domena .CN (leta 1990), sprejeta direktiva o gradnji »Nacionalne javne ekonomske informacijske mreže« (1993) in odprta 64K polno-funkcionalna povezava med Kitajsko in ZDA (1994), je Kitajska postala del svetovnega spleta. Februarja 1994 je centralna oblast zadolžila Ministrstvo za javno varnost za nadzor nad internetnom. Eno leto kasneje je internet postal komercialno dosegljiv tudi kitajskim prebivalcem.

Razširjenost interneta v znanstvenem, poslovnem in zasebnem sektorju se je v naslednjih letih širila. Leta 1996 je bila odprta prva internetna kavarna. Sprejet je zakon, da se morajo vsi naročniki internetnih storitev registrirati pri lokalni policijski postaji 30 dni po sklenitvi pogodbe, ki velja še danes

Naslednje leto se na spletu pojavi »People's Daily Online« - prvi spletni medij centralne oblasti. Istega leta je Ministrstvo za javno varnost pripravilo dokument »Upravljanje varnosti mednarodne računalniške mreže«. Kot bo razvidno v kasnejših primerih, je »varnost« v retoriki organov centralne oblasti zelo širok razumljen pojem. V kontekstu interneta zajema vse od zaščite pred hackerskimi napadi in virusi, kot preganjanje nelegalnih vsebin, med katere med drugim sodijo pornografske strani in igre na srečo, kot tudi teme, ki naj bi rušile stabilnost države in socialni mir.

Kljub temu da je v tistem obdobju bilo na Kitajskem vsega skupaj dobrih 600.000 uporabnikov interneta (oz. približno 0,05% celotne populacije), lahko na nek način leto 1997 določimo kot leto, ko je Kitajska oblast začela s procesom kontroliranja interneta – tako z vzpostavljanjem svojih novičarskih spletnih strani kot s pripravami na »varovanje« interneta.

6

4. PROJEKT ZLATI ŠČIT IN KITAJSKI POŽARNI ZIDLeto 1998 je bilo v večih pogledih prelomnega pomenta za internet na Kitajskem. V okviru Ministrstvo za javno varnost se je formiral biro za infromacijsko varnost in nadzor. Ustanovljeno je bilo Ministrstvo za informacijsko industrijo, katerega dolžnost je bila urejanje proizvodnje informacijskih produktov na Kitajskem. Kitajska je bila kljub temu seveda še vedno tehnološko odvisna od tuje IT industrije. V dokaz temu je bil istega leta novembra potekal prvi sejem »Kitajska varnost« na katerem se tuja in domača IT podjetja predstavljala svoje produkte.

Vse omenjene aktivnosti pa lahko povežemo z najpomembnejšim »internetnim« dogodkom tistega leta – začetek gradnje projekta Zlati ščit in z njim povezanega Kitajskega požarnega zidu. Zlati ščit lahko označimo za ogromen konvergenčni nadzorovalni, varnostni in cenzurni projekt, katerega končni cilj je skozi sistem CCTV kamer, informacijskega in medijskega nadzora, »tradicionalnih« birokratskih podatkov, pametnih osebnih izkaznic ter drugih metod sestaviti enovito obsežno bazo podatkov o vsakem državljanu Republike Kitajske.

Kitajski požarni zid je pomembna komponenta Zlatega ščita, saj je njegov cilj nadzor nad najpomembnejših medijem tretjega tisočletja. Gre za več kot zgolj požarni zid z nekaj ozkimi grli – lahko govorimo o obsežnem sistemu internetnega nadzora, zaščite in cenzure, ki je dinamičen in se odvija na večih nivojih. Pri tem je treba poudariti, da iz kitajske strani niso nikjer jasno in pregledno objavljeni podatki o celotnem sistemu. Večino informacij, ki jih imamo glede Kitajskega požarnega zidu, obstaja na podlagi raziskovanj in eksperimentov tujih novinarjev in inštitutov.

Gradnja takšnih zapletenih tehnoloških projektov kot sta Zlati ščit in Kitajski požarni zid nastaja s pomočjo teoretske in tehnične podpore iz strani predvsem ameriških podjetij, ki vidijo veliko potenciala v kitajskem informacijskem trgu. Po prvem sejmu »Kitajska varnost« leta 1998, sta bila organizirana še najmanj dve podobni veliki javni prireditvi, ena leta 2000 in druga 2002, in obe sta bila deležni visoke udeležbe tujih IT podjetij. Podjetja, za katera je znano, da so že trgovala z Ministrstvom za javno varnost so: Cisco (ruterji za omrežne operaterje), Nortel (tehnologija za prepoznavanje avdio-video vsebin), Oracle (programska oprema za nadzorovanje kriminalnih in ideoloških raziskav), Motorola (mobilne naprave za policiste, ki omogočajo dostopanje do baz podatkov), EMC (inštalacija baz podatkov), Dublin (programi za delo z bazami podatkov)... Priti do točnih in jasnih podatkov, kdo in kaj je trgoval s kitajskimim oblastmi, je težko, saj večina podjetij svojih trgovanj s Kitajsko ne komentira in/ali prodaja preko posrednih podjetij.

Ironično je, da je po ameriških zakonih, sprejetih po Tiananmeškemu masakru leta 1989, podjetjem prepovedano prodajati na Kitajsko izdelke, ki bi omogočale totalitarni nadzor ali preganjanje državljanov. Vendar se podjetja spretno izogibajo zakonodaji, saj so v njej mišljeni predvsem tradicionalni policijski pripomočki, kot so npr. lisice, ki

7

pa so v tem tisočletju za represijske namene mnogo manj nevarne in uporabne kot IT oprema.

5. ZASNOVA PROJEKTAKitajski požarni zid deluje znotraj državnega sistema, ki že desetletja prakticira cenzuriranje in nadzorovanje medijev. Koordiniran je s strani različnih služb in zakonov. V celotnem projektu naj bi delalo preko 30.000 zaposlenih, ki skrbijo za avtomatski in ročni pregled kitajskega spleta. Na splošno bi lahko reguliranje interneta razdelili na dve ravni – reguliranje na nivoju internetnega omrežja (pod neposrednim nadzorom oblasti) in reguliranje na nivoju internetnih ponudnikov storitev in vsebin (pod neposrednim nadzorom lastnikov oz. avtorjev storite in vsebin, ki pa morajo seveda upoštevati zakonodajo).

Posebnost kitajskega sistema je tudi v tem, da v drugih državah, ki izvajajo filtriranje interneta na državni ravni, uporabnik, ki poskuša priti na prepovedano spletno stran, naleti na posebno opozorilo, da je stran prepovedana in razloge za takšno stanje. Prav tako je običajna možnost, da uporabnik predlaga odblokiranje določene strani. Na Kitajskem takšnih opozoril ni – prepovedane strani se preprosto nalagajo v neskončnost (vidi se zgolj belo oz. prazno stran) ali uporabnik celo dobi standardno opozorilo, da stran sploh ne obstaja (kljub temu da seveda obstaja in je normalno dosegljiva na drugih koncih sveta).

5.1. InfrastrukturaŽe internetna infrastrukture Kitajske je sama po sebi dober varovalni in nadzorovalni sistem. Hrbtenico omrežja predstavlja deset omrežnih operaterjev, le-ti pa omogočajo delovanje na stotinam ponudnikom internetnih storitev. Vsi omrežni operaterji obratujejo pod licenco in v sodelovanju z Ministrstvom za informacijsko industrijo. Med seboj so povezani v treh stičiščih točkah (IX). Za primerjavo – ZDA imajo okoli 50 stičiščnih točk, kljub manjšemu geografskemu obsegu in nekaj milijonih internetnih uporabnikov manj.

Hrbtenica omrežja je opremeljena z ruterji, ki jih je posebej za kitajske potrebe razvil Cisco. Poleg standardnih varnostnih funkcij, kot je zaščita pred napadi in virusi, omogočajo tudi filtriranje prometa glede na različne kriterije ter odsevanje in kopiranje prometa na back-up strežnike. Na ta način lahko odgovorni z avtomatiziranimi računalniškimi procesi in ročnimi dejanji ves čas spremljajo in analizirajo vhodne in izhodne internetne aktivnosti na Kitajskem ter blokirajo dostop do celotne spletne strani in/ali njenega IP naslova oz. le do »problematičnih« delov oz. podstrani.

Poleg tega pa takšna relativno centralizirana, tesno koordinirana in moderno opremljena infrastruktura daje Kitajski še eno prednost pred večino držav, kjer je mednarodni promet manj reguliran oz. sploh ni – če je potrebno, se lahko celotna država po hitrem postopku preprosto »izklopi« iz svetovnega spleta. Le-to bi lahko

8

bilo zelo uporabno v primeru kakšnega zelo uničujočega virusa ali informacijske vojne.

9

5.2. Ponudniki internetnih storitev in vsebinPogoj za delovanje ponudnikov internetnih storitev morajo tako kot omrežni operaterji licenca od Ministrstva za informacijsko industrijo. Tudi ponudniki internetnih vsebin potrebujejo licenco v primeru, da gre za profitno spletno stran; neprofitne strani pa se morajo uradno prijaviti pristojnim organom. Posebno licenco od ministrstva potrebujejo tudi tisti, ki želijo postaviti spletni forum ali kakšno drugi obliko spletnega komuniciranja. V teh primerih je predpisana tudi vzpostavitev sistema obvezne registracije uporabnikov, ki omogoča identifikacijo in sledenje posameznikov.

Tako ponudniki internetnih storitev kot ponudniki vsebin kot tudi lastniki internetnih kavarn so dolžni hraniti zapise o spletnih aktivnostih svojih naročnikov, uporabnikov oz. obiskovalcev za zadnjih 60 dni in jih na zahtevo posredovati oblastem. So zakonsko in kazensko odgovorni za vsebino, ki jo prikazujejo, ter vse morebitne prekrške, ki jih lahko storijo uporabniki njihovih storitev oz. spletnih strani.

Verjetno ni potrebno razlagati, da takšno stanje pripelje do pogoste (samo)cenzure med PIS-i in PIV-i. Večji operaterji in spletni portali imajo tako pogosto še dodatne interne nadzorne in filtrirne mehanizme, ki pa se razlikujejo od primera do primera. Ob že omenjenem požarnemu zidu na nivoju hrbtenice omrežja predstavljajo še dodatno prepreko kitajskim internetnim uporabnikom.

Kot primer lahko navedem, da internetni ponudniki filtrirajo e-pošto svojim uporabnikom, podobno počnejo tudi največji kitajski blogerski portali. Pred leti so v kodi programa QQ, ki je daleč najpopularnejši program za instantno komuniciranje na Kitajskem, našli seznam skoraj 1000 prepovedanih besed, ki so bile znotraj njega avtomatsko blokirane. Na podobno filtriranje je pristal tudi Skype po napornih pogajanjih za vstop na kitajski trg. MSN je na zahtevo kitajskih oblasti že ukinil nekaj blogov kitajskih državljanov na svojih portalih. Tudi druga dva internetna velikana, Google in Yahoo, na podoben način sodelujeta s kitajskimi oblastmi ter med drugim filtrirata sezname zadetkov svoj spletnih iskalnikov.

Omenim naj še, da morajo iti spletne strani, ki želijo objavljati novice, skozi isti zapleteni prijavni postopek kot veliki tradicionalni mediji. Brez pridobitve takšne licence, je na kitajskih spletnih strani nezakonito objavljati kakršnekoli avtorske novice, temveč zgolj povzamanje novic iz strani virov, ki imajo to dovoljenje.

10

6. UČINKOVITOSTLeta 1998 je Lin Haija bil obsojen na dve leti zapora, ker je različnim tujim publikacijam posredoval preko 30.000 e-mail naslovov kitajskih državljanov. Tako je postal prvi (samooklicani) kitajski »internetni zapornik«. V naslednjih letih se je zaradi podobnih razlogov zvrstilo več aretacij, preganjanj ter prisilnih ukinjanj strani ali celo podjetij, centralna oblast pa skriva točne številke ali podatke.

Ocene o učinkovitosti in smiselnosti kitajskega požarnega zidu se razlikujejo. Leta 2004 je projekt OpenNet Initiative izvedel empirično raziskavo kitajske cenzure interneta. Na več načinov so preizkusili dostop preko stotih potencialno »problematičnih« spletnih strani ter več različnih iskalnikov in ponudnikov e-pošte. Njihov zaključek je bil, da ima Kitajska najboljši in največji tovrsti sistem na svetu, ki je učinkovit, a hkrati zaradi svoje zapletenosti tudi nekonsistenten in nepredvidljiv.

Greenberg, August in Fallows po drugi strani opozarjajo, da je možno kitajski požarni zid zlahka preplezati. Najlažji način je uporaba oz. povezava na tuje proxy strežnike ali navidezna zasebna omrežja (VPN) – z obema metodoma uporabnik pridobi nov IP naslov. E-pošto lahko zaščitimo z enkripcijo. Preprost način preslepitve avtomatiziranemu skeniranju je, da v pravilni zapis problematične besede vrinemo še kakšen znak – namesto »freedom« zapišemo »frreedom« ali »free*dom«.

Če k temu dodamo še bolj sofisticirane načine izogibanja Zidu, hitro rast že tako ali tako visokega števila uporabnikov, strani, spletnih aplikacij in programov, trende t.i. Web 2.0 in internetnega videa, se zdijo poskusi kitajske oblasti jalovi. Odgovorni se verjetno zavedajo, da bo internet vedno kompleksnejši in obsežnejši od Zidu ter da bodo dovolj motivirani in iznajdljivi posameznik našli način kako zaobiti sistem, ne glede na to kako izpopolnjen je. Kje je torej sploh smisel Zidu, ki navsezadnje zahteva ogromno finančnih in kadrovskih sredstev?

Ključ, trdi Greenspan, ni v tehnični popolnosti cenzure, temveč v sami prisotnosti cenzure, ki sproža nek splošen socialni pritisk in občutek negotovosti. Slednji je še večji zaradi (verjetno vsaj do določene mere namenoma) nejasnega in nekonsistnega sistema preverjanja in preganjanja spornih vsebin na internetu. Če kot kitajski državljan pošljete svojemu kolegu e-mail, kjer kritizirate oblast, morda vaš e-mail sploh ne bo opažen kot sporen. Tudi če vas opazijo se morda ne bo nič zgodilo. Morda pa e-mail nikoli ne bo prispel do kolega. Morda boste dobili opozorilo. Morda boste odpeljani na zaslišanje. Morda boste kaznovani. Morda vas bo izdal kolega, ki se boji, da nekdo ravnokar pregleduje njegov e-poštni predal. Tako se krog ljudi, ki so dovolj motivirani in iznajdljivi manjša.

Poleg tega pa Zid zagotavlja številna delovna mesta (Kitajci vedno več zapletenih IT izdelkov proizvajajo sami), skrbi za hitrejši tehnološki napredek (in prednost Kitajske pred ostalimi državami) na določenih področjih informacijske tehnologije in dopušča preizkušanje uporabnosti številnih različnih prijemov, ki se bodo morda izkazali v prihodnosti.

11

7. ZAKLJUČEKŠe tako strog nadzor nad tradicionalnimi mediji in javnim prostorom ne more preprečiti, da se ljudje, ki se želijo pogovarjali o tem, kaj jih moti pri oblasti in kaj bi lahko storili proti njej, ne bi pogovarjali o tem. Podobno še takšen strog nadzor nad internetom ne bo mogel preprečiti, da tisti ljudje, ki želijo brati članke tujih novinarjev o masakru leta 1989, o razširjenosti SARS-a na Kitajskem, Dalai Lami ali o prepovedani verski organizaciji Falun Gong, ne bodo brali teh člankov.

Lahko pa umakne te članke iz prvih strani Googlovih zadetkov, najbolj branih blogov in popularnih forumov v nekakšno internetno podtalje, kjer ohranijo status tabu tem. Ter poveča negotovost povprečnega kitajskega surferja, vsakič ko se le-te pojavijo na njegovem ekranu. Seveda pa je Zid več kot le psihološki trik – nekaj nadzora in varnosti je še vedno bolje kot nič nadzora in varnosti. Živimo v informacijski dobi in Kitajska je s pomočjo Zidu nabira dragocene informacije tako o svojih kot tujih uporabnikih in straneh. In Zid je le ena izmed komponent vseobsegajočega nadzorovalnega projekta Zlati ščit.

Kitajska s tiho tehnološko podporo zahodnih podjetij še naprej izpopolnjuje svoj sistem, medtem ko se v ameriških medijih v zadnjem obdobju veliko debatira o regulaciji interneta. Zakona iz leta 1989 v teoriji verjetno ne bi bilo težko razširiti tako, da bi preprečili prodajanje tehnologije za represivne namene Kitajski, vendar očitno poleg denarja obstaja še kakšen močen interes, da se proces odvija naprej.

Ta proces pa se lahko v naslednjih letih hitro obrne v drugo smer – Kitajska ima in razvija najboljši nadzorovalni sistem nad internetom, pri čemer se vedno bolj naslanja na lastno znanje, tehnologijo in produkte. Ni tako nerealno pričakovati, da se bodo države, ki bodo same želele bolje zaščititi svoja internetna omrežja, obrnile k največjim strokovnjakom na tem področju.

Kitajska priredba interneta nasprotuje splošno uveljavljeni predstavi o internetu kot svobodnem in pluralnem mediju, vendar na koncu gre še vedno za internet. Vsekakor bo zanimivo opazovati, kako bo kitajsko razumevanje interneta skozi leta, ko bo Kitajska postajala še večja gospodarska in kulturna (vele)sila, njeni državljani pa daleč najštevilčnejši uporabniki interneta, vplivalo na celoten svetovni splet.

12

VIRI

CNNIC (2008): Statistical Survey Report on the Internet Development in China Abridged Edition (July 2008). Dostopno preko: http://www.cnnic.net.cn/en/index/

August, Oliver (2007): The Great Firewall. Dostopno preko: http://www.wired.com/politics/security/magazine/15-11/ff_chinafirewall

Fallows, James (2008): The Connection Has Been Reset. Dostopno preko: http://www.theatlantic.com/doc/200803/chinese-firewall

Einhorn, Bruce, Elgin Ben in Burrows, Peter (2006): Helping Big Brother Go High Tech. Dostopno preko: http://www.businessweek.com/magazine/content/06_38/b4001067.htm

Einhorn, Bruce in Elgin Ben (2006): The Great Firewall of China. Dostopno preko: http://www.businessweek.com/technology/content/jan2006/tc20060112_434051.htm

Klein, Naomi (2008): China's All-Seeing Eye. Dostopno preko: http://www.rollingstone.com/politics/story/20797485/chinas_allseeing_eye/

Walton, Greg (2001): China's Golden Shield. Dostopno preko: http://www.dd-rd.ca/site/_PDF/publications/globalization/CGS_ENG.PDF

Zittrain, Jonathan in Edelman, Benjamin (2003): Empirical Analysis of Internet Filtering in China. Dostopno preko: http://cyber.law.harvard.edu/filtering/china/

OpenNet Initiative (2005): Internet Filtering in China in 2004-2005: A Country Study. Dostopno preko. http://opennet.net/sites/opennet.net/files/ONI_China_Country_Study.pdf

13