ANALIZA STROŠKOV PROIZVODNJE MLEKA NA PRAKTIČNEM … · first part, the theoretical explanation, their division into constant and variable costs, cost centres and cost carriers

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomska naloga

ANALIZA STROŠKOV PROIZVODNJE MLEKA NA PRAKTIČNEM PRIMERU DRUŽINSKE KMETIJE

Analysis of the Milk Production Costs on a Practical Example of Family Farm

Kandidatka: Bernarda Krašovec Študijski program: Poslovna ekonomija Študijska usmeritev: Računovodstvo Mentor: mag. Robert Horvat Jezikovno pregledala: prof. slovenščine Mojca Cukjati Študijsko leto: 2015/2016

Maribor, april 2016

ZAHVALA

POVZETEK

Diplomska naloga analizira stroške, ki nastajajo pri proizvodnji mleka. V prvem delu so predstavljane teoretične razlage in opis stroškov, njihova delitev na stalne in spremenljive stroške ter stroškovna mesta in stroškovne nosilce. Opisali smo vrste kalkulacij ter izpostavili najbolj značilne za izračune v kmetijstvu. V drugem praktičnem delu sledi opis obravnavane kmetije in analiza stroškov kmetije X v letu 2014. Predstavili smo stroške, ki nastajajo na kmetijskem gospodarstvu s pomočjo bilance stanja za leto 2014. Najprej smo razdelili stroške na stalne in spremenljive. Na podlagi vseh stroškov in prihodkov smo izračunali lastno ceno za liter surovega mleka. S pomočjo kalkulacije spremenljivih stroškov oziroma praga pokritja smo ugotovili, kolikšen je dohodek kmetije. Ta dohodek smo potrdili tudi z izkazom poslovnega izida kmetije X v letu 2014. Koeficient gospodarnosti je v našem primeru večji od ena, to pa pomeni, da celotna proizvodnja kmetije posluje pozitivno. Praktični del smo sklenili z izračunom kritičnega obsega proizvodnje ter kritične prodajne cene mleka na kmetiji X. Naloga se zaključi s končnimi ugotovitvami in predlogi za znižanje stroškovne cene.

Ključne besede: stroški, stalni stroški, spremenljivi stroški, stroškovna mesta, stroškovni

nosilci, lastna cena, kalkulacije.

ABSTRACT

Diploma thesis analyses the costs which are made during the dairy production. In the first part, the theoretical explanation, their division into constant and variable costs, cost centres and cost carriers are represented. We described the types of costing and expose those which are typical for calculations in agriculture. In the second, practical part, we described a selected farm and analyse the costs of farm X in year 2014. We presented the costs which are rising in agriculture economics based on balance sheet in year 2014. First, we divided the costs into constant and variable. Based on both types of costs and incomes, we calculated own price per liter of raw milk. With the help of calculation of variable cost respectively the edge of covering, we found out, what is the farm's income. This income was confirmed by statement of farm's X profit in year 2014. Efficiency ratio is in our case bigger than one, which means that the whole production of farm is trading positive. Practical part was concluded by calculation of critical production volume and critical selling price of milk on a farm X. Thesis is completed by final findings and suggestions for reducing expenses. Key words: costs, constant costs, variable costs, cost centres, cost carriers, own price, calculations.

i

KAZALO

1 UVOD ____________________________________________________________ 1

1.1 Opredelitev oz. opis problema _____________________________________ 1

1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela ______________________________ 1

1.3 Predpostavke in omejitve _________________________________________ 2

1.4 Predvidene metode raziskovanja ___________________________________ 2

2 POJEM IN POMEN KMETIJSKEGA GOSPODARSTVA _________________________ 3

2.1 Pomen in opredelitev družinske kmetije _____________________________ 3

2.2 Kmetija kot podjetje oziroma gospodarska panoga _____________________ 3

2.3 Značilnosti kmetijske proizvodnje ___________________________________ 4

2.4 Proizvodni dejavniki v kmetijstvu ___________________________________ 6

2.5 Management proizvodnje _________________________________________ 9

3 STROŠKI V KMETIJSTVU _____________________________________________ 11

3.1 Splošno o stroških ______________________________________________ 11

3.2 Vrste stroškov na kmetiji _________________________________________ 11

3.2.1 Stroški materiala ___________________________________________ 11

3.2.2 Stroški storitev _____________________________________________ 12

3.2.3 Stroški amortizacije _________________________________________ 12

3.2.4 Stroški dela ________________________________________________ 13

3.2.5 Ostali stroški_______________________________________________ 14

3.3 Vrste stroškov pri proizvodnji mleka________________________________ 14

3.4 Delitev stroškov po obsegu dejavnosti ______________________________ 15

3.4.1 Stalni oziroma fiksni stroški ___________________________________ 15

3.4.2 Spremenljivi oziroma variabilni stroški __________________________ 16

3.4.3 Skupni oziroma celotni stroški _________________________________ 17

3.5 Obračunavanje stroškov _________________________________________ 17

3.5.1 Stroškovna mesta___________________________________________ 17

3.5.2 Stroškovni nosilci ___________________________________________ 18

3.6 Kalkulacije v kmetijstvu __________________________________________ 19

3.6.1 Vrste kalkulacij _____________________________________________ 20

3.6.2 Kalkulacija stroškovne cene po skupnih stroških oziroma kalkulacija polne lastne cene _______________________________________________________ 21

3.6.3 Kalkulacija po spremenljivih stroških oziroma metoda pokritja _______ 23

3.6.4 Kalkulacija vezanih ali vzporednih proizvodov ____________________ 25

ii

3.6.5 Modelne kalkulacije ________________________________________ 26

4 PREDSTAVITEV IN UGOTAVLJANJE STROŠKOV PROIZVODNJE NA PRAKTIČNEM PRIMERU ____________________________________________________________ 27

4.1 Kratka predstavitev družinske kmetije X ____________________________ 27

4.1.1 Ureditev računovodstva na kmetiji _____________________________ 28

4.2 Odhodki ter analiza stroškov pri proizvodnji mleka na kmetiji X __________ 28

4.2.1 Stalni stroški ______________________________________________ 32

4.2.2 Spremenljivi stroški _________________________________________ 33

4.3 Izračun stroškov mleka s pomočjo kalkulacij _________________________ 35

4.3.1 Izračun stroškov po polni lastni ceni ____________________________ 35

4.3.2 Kalkulacija po metodi spremenljivih stroškov oziroma metodi pokritja 37

4.3.3 Kritični obseg proizvodnje in kritična prodajna cena za proizvodnjo mleka na kmetiji X ______________________________________________________ 39

4.4 Ugotovitve in predlogi __________________________________________ 41

5 SKLEP ___________________________________________________________ 42

LITERATURA IN VIRI ____________________________________________________ 43

iii

KAZALO SLIK

SLIKA 1: ZEMLJIŠKE KATEGORIJE __________________________________________________________ 7 SLIKA 2: DELOVNA SREDSTVA IN PREDMETI DELA V KMETIJSTVU ________________________________ 9 SLIKA 3: KALKULACIJA PO SKUPNIH STROŠKIH ______________________________________________ 21 SLIKA 4: POKRITJE - KALKULACIJA PO SPREMENLJIVIH STROŠKIH _______________________________ 24 SLIKA 5: PRIKAZ KOLIČINE ODKUPA MLEKA NA KMETIJI X PO MESECIH V LITRIH ___________________ 29 SLIKA 6: GIBANJE ODKUPNE CENE MLEKA NA KMETIJI X PO MESECIH V EUR/100L V LETU 2014 ______ 30 SLIKA 7: PRIMERJAVA ODKUPNE CENE KMETIJE X Z ODKUPNIMI POVPREČNIMI CENAMI MLEKARN V

LITRIH _________________________________________________________________________ 31 SLIKA 8: PRIKAZ PRIHODKOV KMETIJE X ZA LETO 2014 _______________________________________ 32

KAZALO TABEL

TABELA 1: STRUKTURA KALKULACIJE SKUPNIH STROŠKOV V ŽIVINOREJSKI PROIZVODNJI ___________ 22 TABELA 2: STRUKTURA KALKULACIJE POKRITJA _____________________________________________ 23 TABELA 3: KOLIČINA IN ZNESEK PRODANEGA MLEKA NA KMETIJI X PO MESECIH V EUR _____________ 28 TABELA 4: ODKUPNE CENE MLEKA NA KMETIJI X V EUR/100L PO MESECIH V LETU 2014 ____________ 29 TABELA 5: POVPREČNA ODKUPNA CENA MLEKA PRI ODKUPOVALCIH MLEKA V EUR/100L PO MESECIH V

LETU 2014 ______________________________________________________________________ 30 TABELA 6: PRIKAZ PRIHODKOV KMETIJE X ZA LETO 2014 V EUR ________________________________ 31 TABELA 7: PRIKAZ STALNIH STROŠKOV KMETIJE X V LETU 2014 ________________________________ 33 TABELA 8: PRIKAZ SPREMENLJIVIH STROŠKOV KMETIJE X V LETU 2014 __________________________ 34 TABELA 9: STRUKTURA LASTNE CENE NA KMETIJI X (PROIZVODNIH STROŠKOV) ZA LETO 2014 _______ 35 TABELA 10: IZRAČUN DOBIČKA/IZGUBE PO MESECIH V LETU 2014 V EUR ________________________ 36

1

1 UVOD

V Sloveniji ustvarja kmetijstvo okoli 2% bruto domačega proizvoda. Predstavlja velik pomen, saj zagotavlja oskrbo prebivalstva z živili in preprečuje razpad kulturne krajine. Slovensko kmetijstvo pridela okoli pet šestin hrane, ki jo potrebuje slovensko prebivalstvo (Wikipedia, 2015). Slovenija je med tistimi evropskimi državami, ki nimajo dokaj ugodnih naravnih razmer za kmetijstvo. Glavni razlog je ta, da ima naša država veliko hribovitega, kraškega, razčlenjenega in strmega površja. Kljub temu lahko rečemo, da slovenski kmet svojo zemljo pridno obdeluje. Najpomembnejša usmeritev slovenskega kmetijstva je proizvodnja kravjega mleka, ki spremlja človeka kot najpomembnejše hranilo skozi vse življenje. Njegova sestava omogoča, da človek z njim zadosti vsem prehranskim potrebam (Mlekarna Planika, 2015). Je bogat vir beljakovin, mineralov in vitaminov, ki jih človeško telo nujno potrebuje. Proizvodnja kravjega mleka je najpomembnejša usmeritev slovenskega kmetijstva. K skupni vrednosti kmetijske proizvodnje je mleko v zadnjih letih prispevalo okoli 14%, k vrednosti živinoreje pa 31%. Prireja mleka na letni ravni v Sloveniji znaša povprečno okoli 600.000 ton (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 2015).

1.1 Opredelitev oz. opis problema

Predmet raziskave v diplomski nalogi je analiza stroškov, ki nastanejo pri proizvodnji mleka. Predstaviti želimo najpomembnejše vrste stroškov, ki nastanejo pri proizvodnji mleka in dejavnike, ki najmočneje vplivajo na njihovo višino. Na osnovi te analize želimo izračunati, koliko stroškov nastane za liter mleka na kmetiji X in podati predloge za njihovo znižanje. Sodobna prireja mleka in mesa postaja za govedorejce vedno zahtevnejša. Danes mora rejec spremljati napredek v genetiki živali, zagotavljati ustrezno zdravstveno stanje živali in izbrati živali z najboljšim potencialom za prirejo. Za čim boljši izkoristek rejskega potenciala živali mora pridelati čim boljšo osnovno krmo (Agrosaat, Jože Mohar, 2015). Višina prihodka je v največji meri odvisna od količine prirejenega mleka in njegove cene. Na količino prirejenega mleka vplivajo genetski potencial krav, krmljenje in management proizvodnje, kamor spada dolgoživost živali, redne telitve, zdravje živali, primerna klima (Jerič, Kavčič, 2009, str. 62).

1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela

Namen diplomske naloge je proučiti stroške, ki nastanejo pri proizvodnji mleka na kmetiji ter predstaviti kalkulacije za izračun stroškovne cene na liter proizvodnje. Proučiti hočemo več kalkulacij. S pomočjo kalkulacije lastne cene in kalkulacije po spremenljivih stroških oz. z metodo pokritja nameravamo doseči čim bolj točen izračun stroškov, ki nas zanimajo.

2

Ob pridobljenih rezultatih želimo podati mnenje o poslovanju ter ugotoviti, kako stroški proizvodnje mleka vplivajo na poslovanje. Preveriti hočemo, ali lahko slovenska kmetija kljub stalnemu zniževanju odkupne cene preživi zgolj s prirejo mleka. Cilji so torej:

- Proučiti literaturo o prireji mleka ter tako identificirati in predstaviti osnovne kalkulacijske elemente stroškovne cene za liter surovega mleka.

- Analizirati stroške in izračunati stroškovno ceno na liter surovega mleka na kmetiji X.

- Ugotoviti, ali prodajna cena mleka pokrije izračunano stroškovno ceno. - Izračunati kritični obseg in kritično prodajno ceno za proizvodnjo mleka na

kmetiji X. - Podati predloge za znižanje stroškovne cene na kmetiji X.

1.3 Predpostavke in omejitve

Kmetijo bomo obravnavali kot družinsko kmetijo, kot gospodarsko enoto, ki ustvarja prihodke s kmetijsko proizvodnjo. Predpostavljamo, da je delo na kmetiji edini vir dohodka, ki omogoča preskrbo dvema osebama. Dobiček je podjetniški dohodek. Kot v vsakem podjetju tudi na kmetiji težijo k izboljšanju gospodarske uspešnosti s temeljnima ciljema ustvarjanja dobička in dolgoročne rasti. Pri naših izračunih smo omejeni le na podatke iz leta 2014, ko so na kmetiji pričeli z vodenjem računovodstva. Primerjava s preteklimi leti zato ni mogoča.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Pri pisanju diplomskega dela bomo uporabili različne metode raziskovalnega dela. Diplomsko delo je poslovna raziskava, v kateri bomo proučili delovanje določene kmetije v Sloveniji. Obravnavali bomo primarne podatke, ki jih bomo dobili neposredno na proučevani kmetiji, ter sekundarne podatke, ki jih bomo dobili iz pridobljenih različnih virov. Delo bo temeljilo na deskriptivnem oziroma opisnem pristopu. Uporabili bomo metodo kompilacije in metodo deskripcije.

3

2 POJEM IN POMEN KMETIJSKEGA GOSPODARSTVA

2.1 Pomen in opredelitev družinske kmetije

Zakon o kmetijstvu (ZKme-1, 2008) definira kmetijo kot obliko kmetijskega gospodarstva, na katerem se nosilec in članice kmetije torej eno ali več gospodinjstev ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Člani in članice kmetije so fizične osebe, starejše od 15 let, ki delajo na kmetiji in so prijavljeni na istem naslovu kot nosilec kmetije. Nosilec kmetije, ki ga določijo člani na kmetiji, ki so hkrati lastniki ali solastniki kmetije, je lahko fizična oseba, pravna oseba ali samostojni podjetnik, posameznik, ki ima prebivališče v Republiki Sloveniji. Z vpisom v register kmetijskih gospodarstev pri pristojnem organu ima pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Nosilec kmetije izmed članov kmetije določi tudi namestnika ali namestnico za primer, če kmetija ostane brez nosilca. Kmetijsko podjetje je gospodarska enota, ki ustvarja prihodke s kmetijsko proizvodnjo. Kmetija je osnovna oblika kmetijskega organizacijskega sistema, ki jo opravlja ena družina ali posameznik. Največkrat kmetijo upravlja več družin, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in jo predstavlja starejša oz. mlajša generacija. Kmetija oziroma kmečko gospodarstvo je najbolj razširjena organizacijska ter proizvodno-ekonomska oblika v kmetijstvu. Za družinsko kmetijo smatramo, ko vsaj en član na kmetiji pridobi večino dohodka iz kmetijstva ter si s tem zagotovi socialno varnost (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 23). Značilnosti družinske kmetije so naslednje (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 23):

- upravlja jo družina (v kateri so sprejete odločitve); - večino dela opravijo družinski člani; - večina stalnih vložkov je v lasti družine; - pridelujejo tako za trg kot lastno oskrbo; - označuje jih visoka motiviranost.

V Sloveniji največ prevladujejo mešane kmetije, na kateri ima vsaj en pripadnik kmetijskega gospodarstva nekmetijski vir dohodka. V zadnjem času narašča tudi delež kmetij, kjer imajo vsi člani gospodinjstva nekmetijske vire dohodka. Družina sama opravi večino dela na kmetiji (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 23).

2.2 Kmetija kot podjetje oziroma gospodarska panoga

Kmetijstvo je najstarejša in najbolj razširjena dejavnost primarnega sektorja. Osnovni pomen je v pridobivanju hrane in surovin za industrijsko predelavo na osnovi izkoriščanja rastlinskih in živalskih virov (Perša, 2013, str. 208). V preteklosti je bilo kmetijstvo predvsem samooskrbno, namenjeno pridelavi hrane za lastno oskrbo kmetije, ki je temeljila samo na naravnih možnostih. Dandanes se izvajajo številni ukrepi za večjo oz. boljšo pridelavo, kot npr. intenzivna tehnologija ali selekcija. Z njimi vplivamo na gospodarsko uspešnost kmetijske predelave (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 13).

4

V literaturi s področja gospodarstva in ekonomije namesto izraza kmetija pogosto zasledimo izraz kmetijski obrat (Perša, 2013, str. 208). Kmetijski obrat je definiran kot gospodarska poslovna družba (entiteta), ki pretvarja vse razpoložljive dejavnike proizvodnje v določen proizvod (dobrino) (Turk, 1998, str. 23). Po tej definiciji lahko sklepamo, da obstajajo skupni elementi zaradi katerih lahko enačimo kmetijsko gospodarstvo z ostalimi gospodarskimi družbami. Tako lahko navedemo naslednje »skupne značilnosti kmetijskega gospodarstva in gospodarske družbe:

- spopadajo se s konkurenco na trgu; - za ustvarjanje donosov potrebujejo vložke; - za delovanje potrebujejo kapital v obliki osnovnih sredstev; - potreba po delovni sili za ustvarjanje učinkov; - kapital razdeljen med enega ali več lastnikov; - vsi zasledujejo skupen cilj, čim večji donos in ustvarjanje dobička; - lastniki so izpostavljeni tveganju izgube vložka ter posledično slabšega

ekonomskega položaja in ugleda.« (Perša, 2013, str. 208) Primerjava med gospodarskimi družbami in kmetijskim gospodarstvom nam omogoča, da lahko tudi za kmetijska gospodarstva uporabimo enake kriterije s katerimi lahko ugotavljamo poslovno uspešnost. To pomeni, da lahko izdelamo poslovne izkaze, kot so izkaz uspeha in izkaz stanja in uporabimo enake kriterije in kazalce za podrobnejšo analizo (Godec, 2005, str. 8). Perša (2013, str. 208) povzema opredelitev po Kovačiču (2001, str. 215–218), in sicer: »Kmetija kot proizvodni obrat v prvi vrsti služi pridobivanju dohodka, zagotavljanju samooskrbe gospodinjstva, zaposlitvi družinskim članom, hkrati pa ustvarja premoženje družine in zagotavlja njen obstoj. Pri svojem gospodarjenju vstopa v številne pravno ekonomske odnose z različnimi fizičnimi in pravnimi subjekti, kot so kupci, dobavitelji, kreditodajalci, upravni organi in druga združenja. Za opravljanje poslovnih stikov z omenjenimi subjekti veljajo načela civilnega prava, saj slovensko gospodarsko pravo ne pozna podjetniško-pravne oblike za kmetije. S podjetniško pravnega vidika pa se kmetija vendarle obravnava kot samostojni podjetnik, saj za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem.«

2.3 Značilnosti kmetijske proizvodnje

Kmetijstvo kot gospodarsko dejavnost definirajo tri značilnosti (Vadnal, Gliha, 1984, str. 4):

- kmetijska proizvodnja je organske narave, saj vključuje pridelovanje gojenih rastlin in rejo domačih živali;

- odvisna je od naravnega okolja; - lastnina zemlje ni rezultat človeških rok, je pa temeljni vendar omejen pogoj

pridelovanja.

5

Kmetijska proizvodnja je del organske narave. To se kaže (Vadnal, Gliha, 1984, str. 4, 5):

- v predmetu dela, ki v kmetijstvu obsega gojene rastline in domače živali. Njihov začetni obseg je majhen (seme, zarodek) in se v procesu proizvodnje (rasti in razvoja) nenehno povečuje. Rast in razvoj sta biološka procesa, ki ju človek s svojim delom nadzira in posredno usmerja.

- v načinu in obnavljanju proizvodnje ali v reprodukciji, ki se zaradi organske narave lahko obnavlja le v kmetijstvu (seme, sadike, plemensko živino, hlevski gnoj, itd.). Kmetijski obrat je lahko tako pridelovalec kot porabnik svojega pridelka. Z ekonomskega vidika se kaže predvsem počasno obračanje sredstev, ki je vloženo v kmetijsko proizvodnjo. Ekonomska donosnost pridelovanja je zato manjša, s tem pa je slabša učinkovitost naložb, kar posledično zavira vlaganje sredstev in zaostruje posojilne pogoje. Dolgotrajni proizvodni proces in morebitni neugodni učinki narave povečujejo tveganje kmetijske proizvodnje, to pa spet zavira vlaganje v kmetijstvo. Zaradi teh dejavnikov je potrebno dolgoročnejše načrtovanje in ustaljeno kmetijsko politiko.

- v organizaciji dela. Proizvodni proces dela je daljši od delovnega procesa, kar pomeni, da ob pravočasno opravljenem delu in ugodnih vremenskih razmerah čez nekaj časa pridobimo veliko pridelka. Za uspešno kmetijsko proizvodnjo je potrebna dobra organizacija dela ter nenehno izobraževanje kmetijskih delavcev in kmetov ter posledično nagrajevanje po delu ob njegovih uspehih in rezultatih.

Dejavniki naravnega okolja, od katerih je zelo odvisna kmetijska proizvodnja, so naslednji (Vadnal, Gliha, 1984, str. 5):

- zemljišče: brez zemlje ni kmetijske proizvodnje. Tu smo omejeni z njegovim obsegom, ker ga ne moremo poljubno širiti, kot lahko povečujemo druga sredstva za proizvodnjo in predmete dela. Poleg rodovitnih tal in primernosti za kmetijsko rabo igra pomembno vlogo tudi dobro razporejeno zemljišče.

- voda: ta je izredno pomemben dejavnik pri pridelovanju. Problem pri ustreznem vodnem režimu se pokaže v pomanjkanju sredstev za izredno drage in tehnološko zahtevne ukrepe. V zadnjem času pa se srečujemo tudi s problemom onesnaževanja naravnega okolja oz. ekološkim onesnaževanjem in pomanjkanjem čiste vode. Tako postaja voda glavno vprašanje razvoja kmetijstva v državah v razvoju kot tudi v visoko razvitih državah.

- podnebje: to je dejavnik, na katerega ima človeštvo najmanj vpliva. Pridelovanje je potrebno prilagajati vremenskim razmeram. Ob pomoči strokovnjakov so uspeli razviti številne postopke, ki blažijo neugodne učinke, kot so obramba proti toči, pogozdovanje, namakanje, rastlinjaki, itd.

- biološka zmogljivost rastlin ter živali. Človek jo s pomočjo načrtne izbire ali selekcije nenehno povečuje, razvoj tehnologije pa omogoča da se te zmogljivosti v pridelovalnih sistemih tudi čim bolje izrabijo.

Vpliv narave predstavlja velik pomen za kmetijstvo. Rastlinska proizvodnja je odvisna od vremenskih vplivov, kajti ni mogoče z gotovostjo napovedati višine pridelkov, prav tako pa ne moremo vplivati na dogajanja na trgu kmetijskih

6

pridelkov. Pridelki so odvisni od posamezne letine, zato cenovno nihajo od letine do letine (Vadnal, Gliha, 1984, str. 5).

2.4 Proizvodni dejavniki v kmetijstvu

Proizvodne dejavnike v kmetijstvu oziroma produkcijske faktorje v teoriji trga delimo na (Vadnal, Gliha, 1984, str. 70):

- delo, - naravni viri oziroma zemlja (tla), - sredstva (kapital).

a) Delo

Delo (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 73) je ena najpomembnejših prvin kmetijskega proizvodnega procesa, predstavlja kmetijski vložek. Včasih je bilo ročno delo najpomembnejše, s časom in razvojem tehnologije pa so delovni stroji dobili večji pomen, posebej na sodobnih kmetijah. Na kmetijah obstajata dve vrsti dela:

- domače delo, ki ga opravljajo domači na kmetiji; - sezonsko delo.

Delo ločimo na živo (tekoče) in minulo (preteklo, opredmeteno delo), ki v praktičnem smislu pomeni delovno moč (Vadnal, Gliha, 1984, str. 71). »Delovna moč je pogojna enota, s pomočjo katere merimo dejansko razpoložljivi sklad dela.« V kolikšni meri bomo izrabili naravne vire kot prvine pridelovanja, pa je odvisno od števila razpoložljivih delovnih moči, stopnje njihove zaposlenosti in storilnosti. V kmetijski dejavnosti je delovna moč zelo uporabljena, saj z njo opredelimo različne vrste aktivnosti različnih članov kmečkega gospodinjstva (gospodinja, starejše osebe, otroci) in merimo različne ravni njihove delovne sposobnosti (Vadnal 2003, str. 32). Delo delimo tudi na direktno oz. neposredno (oranje, setev, kombajniranje, obrezovanje trte itd.) in indirektno oziroma posredno, kar predstavlja delo upravnih in strokovnih delavcev oziroma režijsko delo. V obeh primerih gre za proizvodni dejavnik (Vadnal, Gliha, 1984, str. 71). b) Naravni viri oz. zemlja (tla)

Naravni viri, kot prvine pridelovanja, ki vstopajo v sistem kmetovanja so rodovitnost tal, relief, klima, voda, vegetacija itd. Najpogostejši, ki ga največkrat izrabljamo v kmetijstvu pa je »zemlja« (Vadnal, 2003, str. 31). Tla kot proizvodni dejavnik obsega prostor, zemljo (prst) kot predmet dela, zrak, vodo in sončno energijo. Ker je proizvodna moč tal neuničljiva, zemljišča kot osnovno sredstvo ne amortiziramo, odpisujemo. Žal je bilo za kmetijstvo izgubljene že veliko najboljše njivske in obdelovalne zemlje na ravninskih in prodnatih zemljiščih s spremembo namembnosti za gradnjo. Zato hoče zakon o varstvu kmetijskih zemljišč zaščititi kmetijsko zemljo pred nesmotrnim odtujevanjem njene osnovne namembnosti (Vadnal, Gliha, 1984, str. 71).

7

Kmetijsko zemljo razvrščamo v zemljiške ali katastrske kategorije na podlagi rodovitnosti, sposobnosti in uporabnosti za določene kmetijske kulture. Delimo jih na njive, vrtove, sadovnjake, vinograde, hmeljišča, travnike, pašnike, ribnike in trstičja (Slika 1). Na podlagi teh kategorij imajo geodetske uprave evidenco zemljišč za vsakega posestnika (Vadnal, Gliha, 1984, str. 71).

Slika 1: Zemljiške kategorije

Vir: Vadnal, 2003, str. 32

Kmetijsko zemljo predstavljajo obdelovalna zemlja (njive in vrtovi, sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča in travniki), pašniki ter ribniki in trstičja. Njivsko zemljo po setveni

ZEMLJIŠČE

NERODOVITNO ZEMLJIŠČE RODOVITNO ZEMLJIŠČE

KMETIJSKO ZEMLJIŠČE GOZDOVI

OBDELOVALNO ZEMLJIŠČE PAŠNIKI

RIBNIKI, TRSTIČJE IN MOČIVRJA

NJIVE IN VRTOVI

SADOVNJAKI VINOGRADI TRAVNIKI

ŽITA

INDUSTRIJSKE RASTLINE

KRMNE RASTLINE

VRTNINE

DRUGO (cvetje in okrasne rastline, drevesnice, trsnice

itd.)

8

sestavi delimo na površino posameznih poljščin ali po skupinah poljščin na žita, industrijske rastline, vrtnine in krmne rastline (Vadnal, Gliha, 1984, str. 71).

c) Sredstva (kapital)

Sredstva ali kapital (Vadnal, Gliha, 1984, str. 72) so vrednostno izražena proizvajalna sredstva, terjatve in gotovinski denar. Glede na fizično stanje pa se pojavljajo v treh oblikah:

- v stvarni ali materialni obliki (surovina, oprema); - v obračunski obliki (terjatve: za prodan pridelek še nismo prejeli denarja); - v denarni obliki.

Poslovna sredstva se pojavljajo pri uresničevanju poslovnega procesa. V knjigovodskem pomenu proizvajalna sredstva delimo na:

- osnovna sredstva; - obratna sredstva.

Značilno za obe vrsti sredstev je, da se praviloma preoblikujejo in vračajo v prvotno obliko. Razlika med njima pa je v hitrosti in načinu vračanja v prvotno obliko (Vadnal, Gliha, 1984, str. 71). V proizvodnem procesu (med delom) sodelujejo tri prvine: delovna sredstva, predmeti dela in delo. Z vidika knjigovodstva in zakonskih predpisov jih imenujemo osnovna sredstva, z vidika ekonomike podjetja so proizvodne zmogljivosti, z vidika politične ekonomije pa delovna sredstva. Skupno knjigovodsko ime za delovna sredstva in predmete dela so poslovna sredstva (Gliha, 1976, str. 64, 65). Delovna sredstva, oziroma sredstva za delo, v procesu pridelovanja večinoma ne spremenijo svoje oblike. Snovno ne prehajajo v nov pridelek, se pa obrabljajo, vendar postopoma. Sem spadajo kmetijsko zemljišče (njive, vrtovi), kmetijske zgradbe (hlevi, kanali, dovozne poti, električni vodi itd.), kmetijski stroji (traktor, obračalnik, molzni stroj itd.), dolgoletni nasadi (sadovnjaki, hmeljišča, vinogradi) osnovna čreda (plemenska in delovna živina) (Vadnal, 2003, str. 35). Predmeti dela (Vadnal, 2003, str. 35, 36) so stvari, ki se v procesu pridelovanja spreminjajo in prilagajajo potrebam. Vendar v kmetijstvu delitev na delovna sredstva in predmete dela ni tako enostavna, kajti kmetijsko zemljišče in dolgoletne nasade lahko obravnavamo kot delovno sredstvo in kot predmet dela (Slika 2).

9

Slika 2: Delovna sredstva in predmeti dela v kmetijstvu

Vir: Vadnal, 2003, str. 32

Prvine poslovnega procesa v kmetijstvu delimo na (Erjavec, 1995, str. 158 – 169): - zemljišča; ta predstavljajo osnovni proizvodni vir v kmetijstvu. So

nepremakljiva, se ne morejo razmnoževati in ne moremo spreminjati njihovega položaja;

- storitve; delimo jih na delo in usluge; - amortizacija; - stroji in oprema; - ostale prvine.

2.5 Management proizvodnje

Definicija managementa v kmetijstvu v ožjem smislu pomeni proces odločanja in kontrolirano uporabo limitiranih sredstev proizvodnje na način, da se čim učinkoviteje ustvarijo cilji kmetije oz. kmetijskega podjetja. Osnovna značilnost je v obravnavi nekega specifičnega kmetijskega sistema (proizvodnja, kmetija, kmetijsko podjetje, kmetijski poslovni sistem). V večini primerov je upravnik kmetije hkrati tudi delavec (Rozman, Turk, Pažek, 2009, str. 11). Glavni namen lastnika kmetije je doseganje zastavljenih ciljev, ki so v kmetijstvu lahko različni. Najpogostejši cilj kmetijskih podjetij je doseganje čim večjega dobička, družinske kmetije pa si kot temeljni cilj postavijo doseganje stabilnega paritetnega dohodka (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 11).

IZDELANE PRVINE PRIDELOVANJA

DELOVNA SREDSTVA

ZEMLJIŠČE

ZGRADBE

STROJI

DOLGOLETNI NASADI

OSNOVNA ČREDA

PREDMETI DELA

TLA

GOJENE RASTLINE

DOMAČE ŽIVALI

10

Osnova uspešnega gospodarjenja na kmetiji je ekonomsko učinkovita proizvodnja in poznavanje osnov tehnologije, ki jo mora kmetijski gospodar obvladati. Management v kmetijstvu zajema sklop znanj in tehnik (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 12):

- tehnološka znanja posamezne kmetijske pridelave; - osnovna znanja menedžmenta, kar pomeni poznavanje ekonomike in

organizacije kmetije; - določene sposobnosti in znanja, kako tržiti pridelke; - določena znanja informatike, organizacijske znanosti, sistemske analize ter

znanje uporabe računalnika. Kot podjetnega kmetovalca bi lahko opredelili tisto osebo, ki (povzeto po Rebernik, 1995, str. 5):

- začenja pobudo v kombiniranju prvin poslovnega procesa (zemlja, delo, kapital) na kmetiji;

- sprejema temeljne odločitve, ki zadevajo usodo kmetije; - sprejema tveganje in negotovost, za kar je nagrajen z dobičkom (odvisen je od

vremenskih razmer in od drugih zunanjih dejavnikov, na katere nima vpliva); - oblikuje poslovne organizacije ter uvaja nove proizvodnje in tehnologije.

V kmetijskem menedžmentu gre torej za iskanje odgovorov na tri osnovna vprašanja: kaj, kako in koliko proizvajati, da bi dosegli cilje kmetije (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 13).

11

3 STROŠKI V KMETIJSTVU

3.1 Splošno o stroških

Stroški so cenovno ovrednoteni, utemeljeni potroški prvin, ki so potrebne v poslovnem procesu. V računovodstvu jih spremljamo in proučujemo po vrstah, mestih odgovornosti in po stroškovnih nosilcih (Kokotec-Novak, Korošec, Melavc, 1997, str. 47). Pri poslovnem procesu nastane fizična poraba, kar predstavlja potrošek prvin poslovnega procesa. To obsega delovna sredstva, predmete dela (material, energija), storitev (vzdrževanje, popravila) in dela. Potrošek spremenimo v stroške tako, da jih pomnožimo z nabavno ceno. (Vadnal, Gliha, 1984, str. 79).

𝑠𝑡𝑟𝑜š𝑒𝑘 = 𝑝𝑜𝑟𝑎𝑏𝑙𝑗𝑒𝑛𝑎 𝑘𝑜𝑙𝑖č𝑖𝑛𝑎 × 𝑐𝑒𝑛𝑎 (1)

Za proučevanje gibanja in vpliva stroškov na poslovne odločitve in na poslovni izid razvrščamo stroške na (Kokotec-Novak, Korošec, Melavc, 1997, str. 79):

- naravne vrste stroškov, - stalne in spremenljive stroške, - stroške po poslovnih funkcijah oz. na proizvajalne in neproizvajalne, - neposredne (direktne) in posredne (indirektne) stroške, - stroške učinkov in stroške razdobja, - izvirne in izvedene stroške, - stroške po stroškovnih mestih, - stroške po stroškovnih nosilcih, - druge stroške.

3.2 Vrste stroškov na kmetiji

Na kmetiji nastajajo naravne vrste stroškov, oziroma izvirni stroški, kot jih imenujemo računovodsko. Naravne vrste stroškov delimo na (Hočevar, 2007, str. 19):

- stroške materiala (predmeti dela), - stroške storitev, - stroške amortizacije (stroški delovnih sredstev), - stroški dela, - ostali stroški.

3.2.1 Stroški materiala

Materialne stroške sestavljajo (Vadnal, Gliha, 1984, str. 80): - stroški osnovnega materiala (seme, rudninska gnojila, krma, gorivo); - stroški pomožnega materiala (sredstva za varstvo rastlin oziroma zaščitna

sredstva, električna energija, drobni inventar in potrošni material); - stroški drugih materialov; - stroški odpisov drobnega inventarja in embalaže;

12

- stroški kala. Stroški materiala so cenovno izraženi potroški materiala, ki ga uporabljamo pri proizvodnji učinkov. To pomeni, da lahko za vse navedene vrste materialnih stroškov določimo količino, ki jo porabimo. Ko te količine pomnožimo s cenami, dobimo stroške (Vadnal, Gliha, 1984, str. 80).

3.2.2 Stroški storitev

Stroške storitev sestavljajo stroški proizvodne, prevozne, komunalne, obrtne, svetovalne, stroški popravil, ki jih opravi nekdo drug, stroški najemnin in druge storitve. Tako ločimo lastne in tuje storitve. Lastne storitve v kmetijstvu predstavljajo strojne storitve oziroma delo na traktorju, kombajnu, vprežne storitve. Tuje storitve pa se pojavljajo pri veterinarskih storitvah (osemenjevanje, cepljenje, zdravljenje), zavarovanje, popravila in drugo (Vadnal, Gliha, 1984, str. 80).

3.2.3 Stroški amortizacije

Amortizacija v kmetijstvu postaja vedno bolj pomembna, kajti sodobni način kmetovanja zahteva veliko zemljišč, strojev, sodobne zgradbe, kakovostne plemenske živine in druga osnovna sredstva, ki obsegajo veliko denarja (Vadnal, Gliha, 1984, str. 81). Nekaterim poslovnim prvinam se znižuje njihova vrednost zaradi fizičnega (obraba) ali ekonomskega staranja. Nadomestitev izgubljene vrednosti pravimo amortiziranje (Erjavec, 1995, str. 161). Stroške amortizacije (Kokotec-Novak, Korošec, Melavc, 1997, str. 49) sestavljajo:

- stroški uporabe delovnih sredstev, katerih vrednost je izkazana med opredmetenimi osnovnimi sredstvi;

- stroški dolgoročnih storitev, katerih vrednost je izkazana med neopredmetenimi dolgoročnimi sredstvi;

- stroški, ki izhajajo iz zmanjšanja dolgoročno razmejenih postavk med neopredmetenimi osnovnimi sredstvi.

Amortizacija (Vadnal, Gliha, 1984, str. 80, 81, 83) je zmanjšanje vrednosti osnovnih sredstev v nekem časovnem obdobju. Obračunavamo jih po predpisanih minimalnih ali višjih predpisanih amortizacijskih stopnjah. Amortizacijo ugotavljamo na dva načina (Vadnal, Gliha, 1984, str. 81 - 83):

- funkcionalno, ki je povezana s stopnjo rabe in obrabe osnovnega sredstva (odvisna od obsega proizvodnje).

𝐴𝑚𝑜𝑟𝑡𝑖𝑧𝑎𝑐𝑖𝑗𝑎 𝑛𝑎 𝑒𝑛𝑜𝑡𝑜 =𝑛𝑎𝑏𝑎𝑣𝑛𝑎 𝑣𝑟𝑒𝑑𝑛𝑜𝑠𝑡 𝑜𝑠𝑛𝑜𝑣𝑛𝑒𝑔𝑎 𝑠𝑟𝑒𝑑𝑠𝑡𝑣𝑎

š𝑡𝑒𝑣𝑖𝑙𝑜 𝑚𝑜ž𝑛𝑖ℎ 𝑒𝑛𝑜𝑡 𝑣 ž𝑖𝑣𝑙𝑗𝑒𝑛𝑗𝑠𝑘𝑖 𝑑𝑜𝑏𝑖 (2)

13

- časovno amortizacijo, ki je najbolj običajen način obračunavanja.

𝐿𝑒𝑡𝑛𝑖 𝑧𝑛𝑒𝑠𝑒𝑘 𝑎𝑚𝑜𝑟𝑡𝑖𝑧𝑎𝑐𝑖𝑗𝑒 = 𝑛𝑎𝑘𝑢𝑝𝑛𝑎 𝑣𝑟𝑒𝑑𝑛𝑜𝑠𝑡 𝑜𝑠𝑛𝑜𝑣𝑛𝑒𝑔𝑎 𝑠𝑟𝑒𝑑𝑠𝑡𝑣𝑎

š𝑡𝑒𝑣𝑖𝑙𝑜 𝑙𝑒𝑡 𝑡𝑟𝑎𝑗𝑎𝑛𝑗𝑎 (3)

Osnovno sredstvo v kmetijstvu predstavlja zemljišče. Ker imajo neomejeno dobo koristnosti se zemljišča ne amortizirajo. Opredmetena osnovna sredstva (SRS, 2016), od katerih se na kmetijah obračunava amortizacija so:

- zgradbe, potrebne za opravljanje kmetijske dejavnosti (hlev, prostori za krmo, senike, strojne lope, pašne ograje...);

- kmetijska mehanizacija (stroji potrebni za delo na kmetiji, traktorji, kombajni, molzni stroji...);

- oprema za opravljanje kmetijske dejavnosti; - osnovna čreda oziroma biološka sredstva (ko čreda doprinese prve

gospodarske koristi oziroma prihodke; mleko oziroma tele po prvi telitvi); - večletni nasadi (sadovnjaki, vinogradi,...).

Amortizacijo novega osnovnega sredstva obračunavamo s prvim dnem naslednjega meseca, ko začnemo uporabljati osnovno sredstvo. V takem primeru letni amortizacijski znesek razdelimo na dvanajstine (Vadnal, Gliha, 1984, str. 81).

3.2.4 Stroški dela

Stroški dela so na splošno vračunani osebni dohodki in se delijo na (Kokotec-Novak, Korošec, Melavc 1997, str. 50):

- kosmate plače, ki predstavljajo vsoto zaslužkov vseh zaposlenih v poslovnem sistemu;

- dajatve, ki so obračunane na osnovi kosmatih plač. Sem spadajo dajatve, s katerim poslovni sistem zaposlenim zagotavlja socialno varnost, pokojninsko in socialno zavarovanje.

Stroški dela nastajajo, ko podjetje (dejavnost) zaposluje delavce. Če je temu tako, potem je potrebno vsak mesec obračunati plače in jih izplačevati v skladu s sklenjenimi pogodbami o delovnem razmerju. V našem primeru imamo kmeta kot podjetnika in predstavlja fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Poslovni izid te dejavnosti je obdavčen z dohodnino. Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, 2012), se morajo zavezanci vključiti v sistem obveznega zavarovanja in vsak mesec plačevati prispevke za socialno varnost, ki vključujejo prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevek za starševsko varstvo in prispevek za zaposlovanje. V obravnavanem primeru kmet s svojim podjetjem ni sklenil delovnega razmerja, saj gre za samozaposleno osebo. Zato si tudi ne izplačuje plače, regresa in drugih bonitet, ki

14

pripadajo zaposlenim. Podjetnik lahko prosto razpolaga z zaslužkom in ga lahko kadarkoli prenaša v porabo gospodinjstva. Zavezanci-kmetje (ZPSV 1996, 5., 7.člen), člani kmečkih gospodarstev in druge osebe, ki samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, plačujejo prispevke za socialno varnost v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju do 15. v mesecu za pretekli mesec in se vštevajo med odhodke pred ugotovitvijo dobička. Za ostale družinske člane prispevke plačujejo zavezanci, ki so zavezani plačevanju od dohodka iz kmetijstva. Domače delo na kmetiji se smatra kot oportunitetni strošek. Kmetovalec oziroma delovna sila na kmetiji sam sebi ne plačuje svojega dela. To je strošek, ki predstavlja izgubljeni prihodek, ker se kmet ukvarja samo s kmetovanjem in ne hodi v službo drugam (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 28).

3.2.5 Ostali stroški

Sem sodijo stroški strokovnega izobraževanja, štipendije, nagrade, pogodbeno delo in drugo.

3.3 Vrste stroškov pri proizvodnji mleka

Pri proizvodnji mleka poznamo naslednje vrste stroškov: - Stroški dela; sem vključujemo predvsem stroške zavarovanja, zdravstveno in

pokojninsko zavarovanje. - Stroški krme; krma ima iz strukture spremenljivih stroškov največji pomen pri

ekonomiki mlečne prireje. Krmni obrok za živali mora biti izravnan po hranilih, ki jih potrebujejo za vzdrževanje in prirejo. Gre predvsem za pravilno razmerje med energijo in beljakovinami v obroku. Z dodatkom manjkajočih hranil izboljšujemo proizvodne rezultate živali, zaradi česar so stroški seveda povišani (Čeh, Kapun 2009, str. 64). Krmo za živali sestavlja mešan obrok (miks), ki ga sestavlja pol doma pridelana krma travne silaže, polovica siliranega koruznega zdroba, suha kupljena lucerna, slama ter močna krma, ki jo sestavlja beljakovinska mešanica, mineralno vitaminski dodatki in krmilne moke, kot so sojine beljakovine K-19 in mešanica K-TOP.

- Veterinarski stroški in osemenjevanje; strošek veterine se razlikuje od kmetije do kmetije in se povečuje z intenzivnostjo prireje. Na kmetiji morajo v okviru standarda za varno hrano in krmo voditi dnevnik veterinarskih posegov, kjer so zabeležene vse evidence o zdravljenju živali in morebitnem pojavu škodljivcev ali bolezni.

- Stroški prevoza, kamor vključujemo stroške goriva, ki jih potrebujejo za strojna dela.

- Stroški materiala. Tukaj se upoštevajo stroški porabe materiala pri setvi (seme koruze, seme trave, škropiva, razna gnojila, zaščitna sredstva), stroški folije za baliranje.

- Drobni inventar. Razna ročna orodja in ostali pripomočki.

15

- Stroški lastnih storitev predstavlja živo (lastno) delo, to je vsakovrstno strojno delo, delo pri spravilu koruze in travinja za silažo. Upoštevamo pa tudi stroške za usluge drugim s kmetijsko mehanizacijo (baliranje).

- Stroški tujih storitev, razna svetovanja, stroški računovodskega servisa. - Zavarovanje: sem uvrščamo zavarovanje prireje, zavarovanje pridelka pred

točo, požarna zavarovanja zgradb. - Stroški elektrike: vključena je vsa poraba elektrike, potrebna za delo na kmetiji. - Stroški vode oziroma komunalni stroški. Pri visoki prireji mleka, krave

potrebujejo do 150 l vode na dan, kar pa je odvisno tudi od vrste prehrane, temperature, zračne vlage (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, str. 2013).

- Amortizacija, ki se obračunava za zgradbe (hlev, prostori za krmo, senike, strojne lope, pašne ograje...), kmetijsko mehanizacijo (stroji potrebni za delo na kmetiji, traktorji, kombajni, molzni stroji...), opremo za opravljanje kmetijske dejavnosti, biološka sredstva (ko čreda doprinese prve gospodarske koristi oziroma prihodke, mleko).

- Stroški najemnin, ki se najpogosteje pojavljajo v povezavi z najemom zemljišč oziroma obdelovalnih površin, v kolikor jih dodatno najamejo. Za uporabo kmetijskih površin plačujejo najemnino, ki jo določijo v najemni pogodbi. Stroški najemnin se pojavljajo tudi v povezavi z najemom kmetijske mehanizacije.

- Splošni stroški kmetije: čistila, stroški telefona, pisarniški material, pošta, bančni stroški.

- Stroški trženja (razne pristojbine, plačila posrednikov, dajatve).

3.4 Delitev stroškov po obsegu dejavnosti

3.4.1 Stalni oziroma fiksni stroški

Stalni stroški so stroški, ki se ne spreminjajo, niso odvisni od obsega pridelave in se pojavljajo ne glede na vrsto proizvodnje (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 27). Kolikšna je višina stroškov, je odvisno predvsem od (Vadnal, Gliha, 1984, str. 98, 99):

- časovnega trajanja proizvodnje, zato jih imenujemo tudi časovni stroški; - stopnje opremljenosti z osnovnimi sredstvi (mehanizacija, avtomatizacija).

Med stalne stroške zato uvrščamo (Vadnal, Gliha, 1984, str. 98, 99):

- amortizacijo zgradb in strojev (ki je obračunana po časovnem načinu); - obresti od posojil; - zavarovalne premije (stroški zavarovanja pridelka); - najemnine in zakupnine; - razne članarine; - nekatere obveznosti in družbene dajatve; - osebne dohodke (strošek socialne varnosti – pokojninsko, zdravstveno

zavarovanje) nekaterih delavcev (čuvaji, vratarji) in druge podobne stroške. Stalne stroške lahko razčlenimo tudi na neomejeno stalne (absolutno fiksne) in omejeno stalne (relativno fiksne) (Vadnal, Gliha, 1984, str. 99):

16

- Neomejeno stalni stroški so tisti, na katere obseg dejavnosti oziroma pridelovanja sploh ne vpliva. Enak znesek je tako pri polni ali delni izrabi zmogljivosti. V kmetijstvu take stroške najdemo pri stroških melioracij, amortizacij (če je obračunana časovno), pri stroških obresti, najemnin, zavarovalnih premij ali vzdrževanju krme za krave. Če povečujemo prirejo mleka le s povečevanjem mlečnosti, lahko štejemo stroške amortizacije krav in stroške vzdrževalne krme za absolutno fiksne.

- Omejeno stalni stroški pa so tisti stroški, na katere obseg pridelovanja nima vpliva, dokler se giblje v določenih mejah. Ko to mejo presežemo, se stroški spremenijo in ostajajo isti do naslednje meje oziroma spremembe. Če želimo povečati obseg proizvodnje prek določene meje, ki je določena z vgrajenimi zmogljivostmi, potem si moramo priskrbeti dodatna proizvajalna sredstva. V tem primeru se nekateri stroški zelo povečajo, kajti uporaba dodatnih osnovnih sredstev povzroči dodatne stroške amortizacije, zavarovalnine in podobno.

Stalne stroške lahko delimo tudi na vezane in nevezane stalne stroške. Vezani stalni stroški so stroški, ki jih direktno vežemo na proizvodnjo (stalni stroški mehanizacije). Nevezani stalni stroški pa na kmetiji nastajajo ne glede na vrsto proizvodnje in bi obstajali tudi, če kmetija ne bi ničesar proizvajala (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 27).

3.4.2 Spremenljivi oziroma variabilni stroški

Kot pove že ime, se spremenljivi stroški spreminjajo z obsegom pridelave. Predstavljajo na primer stroške materiala in ostalih spremenljivih vložkov. Strošek dela je spremenljiv strošek, kajti nastaja z obsegom proizvodnje. Strošek domačega dela se obravnava kot oportunitetni strošek in se obračunava na podlagi mesečne povprečne neto plače (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 27). Med spremenljive stroške uvrščamo (Horvat, 2011, str. 6, 7):

- stroške osnovnega materiala, - stroške pomožnega materiala, - stroške energije (elektrika), - stroške amortizacije (obračunane po funkcionalni metodi), - plače, oziroma osebne dohodke izračunane po učinku, - druge poslovne stroške.

Spremenljivi stroški, ki se ne spreminjajo enako glede na obseg proizvodnje delimo na (Vadnal, Gliha, 1984, str. 100, 101):

- Sorazmerne ali proporcionalne stroške. Ti stroški predstavljajo v kmetijstvu stroške za seme, stroške za gnojila, sredstva za varstvo rastlin, osebne dohodke, obračunane po učinku. Kot že ime pove, se povečujejo sorazmerno: če posejemo hektar s koruzo, bomo potrebovali 30 kg zrna; če posejemo 10 hektarjev, pa desetkrat več.

- Upadajoče ali degresivne stroške. Stroški naraščajo počasneje od obsega pridelovanja, hkrati pa se zmanjšujejo na enoto pridelka. Sem uvršamo stroške priprave dela in stroške za samo delo (spravilo krompirja, za večji pridelek potrebujemo več časa in so stroški večji, za kilogram krompirja pa se stroški nižajo).

17

- Naraščajoče ali progresivne stroške. Ti stroški naraščajo hitreje kot obseg pridelovanja in prav tako naraščajo na enoto pridelka (na primer poraba toplotne energije pri segrevanju vode v rastlinjaku: za višjo temperaturo porabimo več energije).

3.4.3 Skupni oziroma celotni stroški

Seštevek (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 27) stalnih (SFS) in spremenljivih stroškov (SVS) so skupni stroški (SS).

𝑆𝑆 = 𝑆𝐹𝑆 + 𝑆𝑉𝑆 (4) Razmerje med obema vrstama stroškov je odvisno od ročnega in strojnega dela. Če je več ročnega dela, potem je več spremenljivih stroškov, če pa je delo pogojeno s stroji in sodobno opremo, potem je tu več stalnih stroškov. Če je več stalnih stroškov, se je potrebno truditi za večji obseg pridelovanja, da se zmanjšajo stroški na enoto dela. Na ta način se sicer skupni stroški povečujejo, vendar počasneje kot je vrednost pridelkov, in tako se dohodek povečuje (Vadnal, Gliha, 1984, str. 101, 102).

3.5 Obračunavanje stroškov

Za dobro gospodarjenje moramo dobro poznati stroške, ki nastajajo pri pridelavi pridelka. Gospodarstvo običajno prideluje pridelke, ki jih potrebuje za živinorejo in poljedelstvo. Zanimajo nas stroški na enoto in skupni stroški pridelka, ki jih prideluje kmetija. Zato ločujemo stroške na stroškovno mesto in stroškovne nosilce (Vadnal, Gliha, 1984, str. 85).

3.5.1 Stroškovna mesta

Splošna opredelitev stroškovnega mesta je, da je funkcionalno, prostorsko in vsebinsko (stvarno) zaokrožena enota v obratu, na katerem ali v zvezi s katerim se pri poslovanju pojavljajo stroški, ki jih je mogoče razporediti na posamezne začasne ali končne stroškovne nosilce in je zanje nekdo odgovoren (Vadnal, Gliha, 1984, str. 85). Ugotavljanje stroškov po stroškovnih mestih nam omogoča (Žnidaršič Krajnc, 1995, str. 125):

- lažje ugotavljanje in popolnejše preračunavanje stroškov po posameznih proizvodih (pridelkih);

- ugotavljanje kdo je stroške povzročil in kdo je zanje odgovoren; - določitev višine in vrste stroška.

V poslovnem procesu razlikujemo proizvodna in neproizvodna stroškovna mesta (Žnidaršič Krajnc, 1995, str.173):

- Proizvodno stroškovno mesto je organizirano z namenom, da se na njih opravlja proizvodna dejavnost, kjer se zbirajo proizvajalni stroški. Njihova temeljna značilnost je opravljanje proizvodne funkcije. Delimo jih na:

a) stroškovna mesta osnovne oziroma glavne dejavnosti, b) stroškovna mesta pomožnih dejavnosti,

18

c) stroškovna mesta stranskih dejavnosti.

- Neproizvodno stroškovno mesto pa je tisto, kamor razporejamo neproizvodne stroške in se pojavljajo izven proizvodnega področja. Delimo jih na:

a) stroškovna mesta nabavne dejavnosti, b) stroškovna mesta prodajne dejavnosti, c) stroškovna mesta upravne dejavnosti.

Pri razporejanju stroškov na stroškovna mesta lahko ugotovimo, da nekaterim lahko brez težav določimo stroškovno mesto. Te stroške ugotavljamo neposredno po stroškovnih mestih in jih zato imenujemo neposredni (direktni) stroški. Nekatera mesta pa so težje določena, lahko nastajajo celo na več stroškovnih mestih. Take stroške imenujemo posredni (indirektni) stroški stroškovnih mest (Vadnal, Gliha, 1984, str. 86). Stroške je potrebno prenašati iz drugih stroškovnih mest na osnovna stroškovna mesta, da na ta način ugotovimo, koliko stroškov povzroča proizvodnja posameznih vrst proizvodov, ki nastajajo na osnovnih stroškovnih mestih (Pučko, Rozman, 1992, str. 175). Te stroške razporejamo na posamezna stroškovna mesta (Škerbic, 1993, str. 9):

- na podlagi razdelilnikov, ki temeljijo na stvarni porabi; - ali na podlagi dogovorjenih razdelilnikov, ki temeljijo na domnevah o obsegu

uporabe.

3.5.2 Stroškovni nosilci

»Stroškovni nosilec je posamezna vrsta pridelka, blaga ali storitev, ki jih dosežemo z vlaganjem stroškov. Če stroške porazdelimo po stroškovnih nosilcih, ugotovimo skupne stroške za posamezen pridelek ali storitev« (Vadnal, Gliha, 1984, str. 87). Na kratko, stroškovni nosilec je torej enota, na katero se stroški nanašajo. Čeprav so kmetije v osnovi delno specializirane, se na njih pridelujejo različni pridelki. Zato je stroške potrebno porazdeliti po posameznih stroškovnih nosilcih, to je po pridelkih in storitvah. Povzročitelj stroškov je torej novi učinek (proizvod ali storitev), imenovan stroškovni učinek (Vadnal, Gliha, 1984, str.86, 87). Ko poznamo količino pridelka, lahko izračunamo stroške na enoto pridelka. Stroške, preračunane na enoto pridelka, imenujemo lastna ali pridelovalna cena. Če pravilno določimo stroškovne nosilce in nanje pravilno porazdelimo stroške, hitro ugotovimo dejanske stroške posameznih pridelkov (Vadnal, Gliha, 1984, str. 86, 87). Tudi pri stroškovnih nosilcih poznamo delitev na neposredne (direktne) in posredne (indirektne) stroške (Škerbic, 1993, str. 10, 11).

- Neposredni stroški so materialni stroški (stroški porabljenega materiala za poslovne učinke: osnovni, pomožni material, porabljeni polizdelki in opravljene storitve drugih podjetij), osebni dohodek in stroški amortizacije, če je ta vezana na nosilca stroška.

- Posredni stroški so sestavni del nastalih stroškov v poslovnem procesu in obsegajo splošne stroške proizvodnje (stroški vzdrževanja in čiščenja, stroški

19

ogrevanja, razsvetljava, voda, stroški drobnega inventarja, stroški zavarovanja premoženja, osebne dohodke strokovnega in vodstvenega osebja) in splošne upravne ter prodajne stroške poslovanje (stroški, ki se nanašajo na poslovanje).

Pred porazdelitvijo stroškov glede na stroškovne nosilce moramo določiti vrstni red stroškov, ki ga imenujemo sestava ali struktura lastne cene. Tako omogočimo primerjavo lastnih cen različnih pridelkov v različnih obratih ter primerjamo pridelke med različnimi leti (Vadnal, Gliha, 1984, str. 87).

3.6 Kalkulacije v kmetijstvu

Definicija kalkulacije, ki jo je postavil Potočnik (1999, str. 47) predstavlja: »Kalkulacija je računski postopek, s katerim ugotavljamo nabavne, lastne, prodajne in druge cene, hkrati pa je to tudi razporejanje stroškov na tiste izdelke in storitve, ki so njihov nastanek povzročili (tj. stroškovne nosilce). S postopkom kalkuliranja razumemo proces ugotavljanja stroškov na količinsko enoto izdelka ali storitve. Poleg tega je kalkulacija tudi računovodsko poročilo, v katerem so na voljo računovodski podatki in informacije o zneskih sredstev, o zneskih posameznih vrst stroškov, o lastni (stroškovni) ceni, o prodajni ceni ter tudi o poslovnem izidu. Zato so kalkulacije osnova za poslovno ukrepanje v podjetju, saj na podlagi kalkulacij podjetje načrtuje poslovno uspešnost, smotrno postavlja prodajne cene in izvaja številne analize gibanja stroškov in poslovne uspešnosti.« Kalkulacija imenujemo postopek izračunavanja lastne cene za enoto pridelka oziroma izdelka ali storitve. Lastna cena pridelka ali storitve obsega torej vse stroške (neposredne in posredne), ki nastajajo pri njegovem pridelovanju. Naloga kalkulacij je, da ugotavlja stroškovne nosilce in njihove stroške, ki nastajajo med poslovnim procesom (Vadnal, Gliha 1984, str. 87). Pri izdelavi kalkulacij upoštevamo naslednja načela (Potočnik, 1999, str. 47):

- načelo natančnosti, ki zahteva, da vključimo vse stroške, ki jih povzroča proizvodnja določenega izdelka ali storitve;

- načelo stvarnosti oz. dokumentiranosti, ki priporoča da so vsi zneski dokumentirani;

- načelo primerljivosti ali urejenosti, ki omogoča primerljivost z drugimi kalkulacijami;

- načelo jasnosti in preglednosti zahteva jasnost in preglednost vsem uporabnikom;

- načelo ažurnosti se zavzema, da je kalkulacija pravočasno izdelana; - načelo časovne razmejitve, ki zahteva, da enkratne velike izdatke razdelimo na

več zneskov, ki jih vračunamo med stroške v več krajših obdobjih.

20

3.6.1 Vrste kalkulacij

a) Kalkulacije glede na čas: - Planska, predračunska kalkulacija ali predkalkulacija

Delamo jo na začetku gospodarskega obdobja oziroma koledarskega leta ali pred začetkom pridelovanja za celotno gospodarstvo. Pomeni predračun oziroma načrt celotnih stroškov in stroškov na enoto izdelka ali storitve. Uporabljamo jo za vodenje poslovne politike v podjetju oziroma za sprejem poslovnih odločitev (Potočnik, 1999, str. 48). Plansko kalkulacijo sestavimo posebej za vsak posevek, vrsto in smer v živinorejski proizvodnji. V njej načrtujemo vrednost načrtovane proizvodnje, stroške, finančni rezultat in lastno ceno za posamezne pridelke. Ko seštejemo vse postavke, dobimo iz vseh posameznih kalkulacij sintetično plansko kalkulacijo oziroma planirane rezultate za gospodarstvo kot celoto (Vadnal, Gliha, 1984, str. 88). V kmetijstvu proizvodno-finančni načrt obsega (Vadnal, Gliha, 1984, str. 88):

setveni načrt,

načrt gnojenja,

načrt porabe delovne sile z normativi dela,

načrt živalske proizvodnje,

finančni del načrta.

- Tekoča ali sprotna kalkulacija Pripravljamo jo sproti med samim proizvodnim procesom in omogoča nadzor ter sprotno ukrepanje, če prihaja do odmikov med stroški, ki so načrtovani in stroški, ki so se dejansko uresničili (Potočnik, 1999, str. 48). Na kmetijskih gospodarstvih pomeni kalkulacija seštevek stroškov, preden je narejen zaključni račun z bilanco in ko še niso znani vsi stroški. Predhodne kalkulacije nam pomagajo kot podlaga za plansko kalkulacijo oziroma pri odločevanju o obsegu setve. Setev žita na primer opravimo prej, kot lahko sestavimo obračunsko kalkulacijo za tekoče leto (Vadnal, Gliha, 1984, str. 88, 89).

- Obračunska kalkulacija

Naredimo jo po opravljenem zaključnem računu, oziroma po končanem poslovnem procesu, ko poznamo vse stroške. Z njo torej obračunavamo dejanske stroške na enoto izdelka ali storitve. Kalkulacija predstavlja analizo odmikov stroškov, ki so nastali, od tistih, ki smo jih načrtovali, ob hkratnem iskanju vzrokov zanje (Potočnik, 1999, str. 48).

b) Kalkulacije glede na obseg (Potočnik, 1999, str. 48): - Individualna oziroma posamična kalkulacija. Pri tej kalkulaciji nas zanima višina

stroškov, ki jih povzroča posamezni izdelek ali storitev.

21

- Zbirna oziroma skupinska kalkulacija. Ta kalkulacija nam pove, koliko stroškov je nastalo z določeno skupino izdelkov.

c) Kalkulacije glede na ceno (Potočnik 1999, str. 49): - Kalkulacija nabavne cene; - Kalkulacija stroškovne cene oziroma polne lastne cene, pri kateri nas zanima

stroškovna vrednost nekega proizvoda ali storitve; - Kalkulacija prodajne cene; - Kalkulacija drugih cen (npr. uvozne, izvozne, nabavne cene).

č) Kalkulacije glede na obliko (Potočnik 1999, str. 53, 54):

- Delitvena kalkulacija (preprosta oziroma enostavna, sestavljena); - Kalkulacija z dodatki (zbirna oziroma preprosta, diferencialna); - Kalkulacija z enakovrednimi števili; - Kalkulacija vezanih ali vzporednih proizvodov; - Kalkulacija po spremenljivih stroških; - Sodobni pristopi (metoda kalkulacije na podlagi aktivnosti poslovnega procesa

APP, metoda ciljnih stroškov, modelne kalkulacije).

3.6.2 Kalkulacija stroškovne cene po skupnih stroških oziroma kalkulacija polne lastne cene

Pri kalkulacijah po skupnih stroških so upoštevani vsi stroški, ki nastajajo v gospodarstvu. Njihov cilj je izračunavanje neto dobička za vsako proizvodno usmeritev (Slika 3).

Slika 3: Kalkulacija po skupnih stroških

Vir: Erjavec 1995, str. 172

Prihodek proizvodnje ˝A˝

Spremenljivi stroški + delež stalnih

stroškov proizvodnje ˝A˝

Neto dobiček proizvodnje ˝A˝

Prihodek proizvodnje ˝B˝

Spremenljivi stroški + delež stalnih

stroškov proizvodnje ˝B˝

Neto dobiček proizvodnje ˝B˝

DOBIČEK KMETIJE

22

Kalkulacija skupnih stroškov proizvodnje torej obračunava spremenljive stroške in del pripadajočih stalnih stroškov (Tabela 1). Pri tem načinu stalne stroške, ki nastajajo na kmetiji, prerazporedimo na posamezne proizvodnje. Za to členitev je potreben natančen premislek, odražati in prikazovati pa mora dejansko situacijo (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 33).

Tabela 1: Struktura kalkulacije skupnih stroškov v živinorejski proizvodnji

# Stroški Vrsta stroškov

1 Stroški materiala (stroški krme)

Spremenljivi stroški

2 Stroški domačega dela

3 Stroški najetega dela

4 Stroški domačih strojnih storitev

5 Stroški tujih strojnih storitev

6 Amortizacija Stalni stroški

7 Stroški kapitala

∑ (1...7) SKUPNI STROŠKI (SS)

Prirejeno po: Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 33

Stroški materiala (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 33, 34) predstavljajo vsoto produktov porabljenih posameznih vložkov in njihovih cen. Stroški domačega dela pa so produkt porabljene količine ur družinskih članov, ki delajo na kmetiji ter cene domačega dela. Strošek domačega dela se izračunava na podlagi mesečne povprečne neto plače in predstavlja oportunitetni strošek. Stroške strojnih storitev izračunamo kot produkt porabljenih ur in ceno strojne ure. Strošek amortizacije pri mehanizaciji je večinoma vključen v ceno strojne ure. Pri živinorejski proizvodnji pa se računa amortizacija hleva, stojišč, osnovne črede, ipd. Izračunani skupni stroški nam omogočajo izračun različnih indikatorjev, kot so indikator finančnega rezultata in indikator lastne cene.

- Indikator finančnega rezultata (FR) oziroma profita računamo (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 34):

𝐹𝑅 = 𝑆𝑃 − 𝑆𝑆 (5)

FR = finančni rezultat SP = skupni prihodek SS = skupni stroški Skupni prihodek pa izračunamo po obrazcu:

𝑆𝑃 = 𝑌 × 𝐶𝑦 (6) Y = skupni pridelek (kg, l, kom) Cy = cena enote proizvoda (€/kg, l, kom)

23

Pri izračunu skupnega prihodka moramo upoštevati različne cene glede na različno kakovost pridelka, vrednost stranskih izdelkov, kot tudi možnost izgube, ki nastane pri manipulaciji s pridelkom ipd.

- Indikator lastne cene Lastna cena je seštevek vseh stroškov, ki nastanejo pri proizvodnji izdelka ali storitve. Lastno ceno najlažje ugotovimo pri proizvajanju enakih pridelkov. Takrat celotne stroške delimo s proizvedeno količino (Vadnal, Gliha, 1984, str. 87). Lastna cena predstavlja strošek na enoto proizvoda in jo izračunamo (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 35) kot:

𝐿𝐶 = 𝑆𝑆

𝑌

(7)

LC = lastna cena (€/enoto)

3.6.3 Kalkulacija po spremenljivih stroških oziroma metoda pokritja

Pri tej metodi kalkuliranja delimo stroške na spremenljive in stalne. Ker stalni stroški v nekem obdobju nastajajo ne glede na to, koliko enot proizvedemo, delimo na posamezne izdelke le spremenljive stroške (Tabela 2), ki so odvisni od obsega proizvodnje (Potočnik, 1999, str. 66). Pokritje predstavlja razliko med skupnim prihodkom in spremenljivimi stroški (Slika 4). Seštevek pokritij vseh proizvodenj (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 38-41), ki nastajajo na kmetiji predstavlja skupno pokritje kmetije.

Tabela 2: Struktura kalkulacije pokritja

Rastlinska proizvodnja Živinorejska proizvodnja

# Stroški Vrsta stroškov

1 Stroški materiala (seme, sadike, gnojila, itd.)

Stroški materiala (stroški krme, itd.)

Spremenljivi stroški 2 Spremenljivi stroški strojev

Spremenljivi stroški strojev

3 Stroški najetih storitev Stroški najetih storitev

∑(1...3) ∑(1...3)

SKUPNI SPREMENLJIVI STROŠKI (SVS)

Prirejeno po: Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 38

Pokritje definiramo kot:

𝑃𝑂𝐾𝑅𝐼𝑇𝐽𝐸 = 𝑠𝑘𝑢𝑝𝑛𝑖 𝑝𝑟𝑖ℎ𝑜𝑑𝑒𝑘 – 𝑠𝑘𝑢𝑝𝑛𝑖 𝑠𝑝𝑟𝑒𝑚𝑒𝑛𝑙𝑗𝑖𝑣𝑖 𝑠𝑡𝑟𝑜š𝑘𝑖 (8)

24

Ko od skupnega pokritja odštejemo stalne stroške, dobimo dejanski dohodek kmetije.

𝐷𝑂𝐻𝑂𝐷𝐸𝐾 = 𝑠𝑘𝑢𝑝𝑛𝑜 𝑝𝑜𝑘𝑟𝑖𝑡𝑗𝑒 𝑘𝑚𝑒𝑡𝑖𝑗𝑒 – 𝑠𝑘𝑢𝑝𝑛𝑖 𝑓𝑖𝑘𝑠𝑛𝑖 𝑠𝑡𝑟𝑜š𝑘𝑖 𝑘𝑚𝑒𝑡𝑖𝑗𝑒 (9) Skupno pokritje kmetije (SPO) predstavlja vsoto vseh pokritij proizvodenj:

𝑆𝑃𝑂 = 𝑃1 + 𝑃2 (10)

Slika 4: Pokritje - kalkulacija po spremenljivih stroških

Vir: Erjavec, 1995, str. 172

Skupno pokritje mora biti večje od stalnih stroškov kmetije, katerim prištevamo (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 39):

- fiksne stroške zaposlenih delavcev na kmetiji, - fiksne stroške mehanizacije (predvsem amortizacija), - najemnine, - splošne stroške (elektrika, telefon), - denarne stroške kapitala (celoten ali polovičen del pridobljenih obresti, v

kolikor se nahaja denar na banki), - strošek vodenja kmetije.

Glavna slabost kalkulacij pokritja je, ker je kalkulacija enostavna in nas marsikdaj lahko pri izračunu zavede. Zato jo uporabljamo predvsem kot empirično osnovo pri sestavljanju načrta pokritja na ravni celotne kmetije. Problem je predvsem v tem, ker vključuje le variabilne stroške, stroški domačega dela pa so izvzeti (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 41).

Stalni stroški na kmetijo

DOBIČEK kmetije

Prihodek proizvodnje ˝A˝

Spremenljivi stroški proizvodnje ˝A˝

pokritje proizvodnje ˝A˝

Prihodek proizvodnje ˝B˝

Spremenljivi stroški proizvodnje ˝B˝

pokritje proizvodnje ˝B˝

Pokritje na kmetijo

25

Kalkulacijo pokritja za posamezne kmetijske proizvode pripravlja Kmetijska svetovalna služba Slovenije in jih praviloma izdaja vsake tri leta v Katalogu kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 40). V kalkulacijo po spremenljivih stroških oziroma v metodi pokritja torej niso vključeni vsi stroški, ampak le tisti, ki nastanejo neposredno s pridelavo oziroma prirejo, na katero se nanaša ta kalkulacija. Celostno podobo kmetije dobimo z združevanjem kalkulacij. Skupni dosežen dohodek na kmetiji, ki je nastal v koledarskem letu je mogoče izračunati šele, ko so vključeni vsi stroški, ki nastajajo na ravni kmetije in jih ne razdeljujemo po posameznih pridelkih. Na posameznih kmetijah je sestava pridelovanja zelo raznolika. Prihodek dosegamo s prodajo tržnih pridelkov. Del pridelka neposredno ne daje prihodka, saj gre naprej in se porabi v naslednjih fazah pridelave. Ko se od skupnega prihodka, ki pomeni tržno vrednost celotnega pridelka, odštejejo spremenljivi stroški, dobimo pokritje oziroma računovodsko imenovan prispevek za kritje stalnih stroškov (elektronski vir, Kalkulacije, str. 34, 35).

3.6.4 Kalkulacija vezanih ali vzporednih proizvodov

Kalkulacija vezanih ali vzporednih proizvodov spada med metode izračune po lastni ceni in jo uporabljajo tista podjetja oziroma gospodarstva, kjer imajo samo en glavni proizvod ali več stranskih proizvodov, ki se vežejo na glavni proizvod. V našem primeru obravnavamo en glavni proizvod, in to je mleko. Stranski proizvodi, ki se nanašajo na glavni proizvod, pa so prodaja živine (iztrošena živina in telički, moškega spola) in razne lastne storitve, ki so vezane na mehanizacijo, in so usmerjene k povečanju prihodkov. Pri tej kalkulaciji se ugotavlja lastna cena tako, da celotne stroške zmanjšamo za zneske stranskih stroškov, ki so nastali na kmetiji. Tako nam nastali zneski pokrijejo del nastalih stroškov, ostale stroške, ki še niso pokriti, pa nosi glavni proizvod (Žnidar Kranjc, 1995, str. 150, 151). Proizvodnja (Žnidar Kranjc, 1995, str. 151) v obravnavanem primeru ni usmerjena v stranske proizvode. Zato nas ugotavljanje lastne cene stranskih proizvodov ne zanima. Lastno ceno glavnega proizvoda pri tej metodi kalkuliranja računamo (Žnidar Kranjc, 1995, str. 151):

𝐿𝐶𝐺= 𝐶𝑆 − 𝐶𝐼 (𝑠)

𝑄𝐺

(11)

LCG = lastna cena glavnega proizvoda CS = celotni stroški CI(s) = celotni izkupički od stranskih proizvodov QG = proizvedena količina glavnega proizvoda

26

3.6.5 Modelne kalkulacije

Modelne kalkulacije pripravlja Kmetijski inštitut Slovenije in so izdelane na podlagi simulacijskih proizvodnih modelov. Kot razlagajo avtorji (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 43), je modelna kalkulacija »ocena stroškov, izdelana s pomočjo simulacijskega modela na ravni posamezne kulture (kmetije), v katerem so vnaprej opredeljena tehnološka izhodišča.« Z uporabo sodobnih informacijskih orodij je možno bolj enostavno spremljanje tehnoloških izhodišč. S pomočjo modelnih kalkulacij Kmetijskega inštituta Slovenije so ocenjeni skupni stroški nekaterih kmetijskih proizvodenj, na podlagi ocenjenih skupnih stroškov pa so izračunani nekateri ekonomski indikatorji. Poznane so naslednje prednosti modelnih kalkulacij (Rozman, Turk in Pažek, 2009, str. 43, 44):

- so cenejše; - so bolj ažurne; - ocene so izdelane za ciljni tip proizvajalcev; - enotna izhodišča omogočajo večjo primerljivost; - ne dajejo absolutne vrednosti, temveč ugotavljajo relativne vrednosti. To

pomeni, da izhajamo iz splošnega modelnega izračuna in velja podobno za vse obrate kot za modelni primer (primerljivi proizvodni potencial).

Kalkulacije se delajo ob predpostavki enakih količinskih potroškov v celotnem opazovanem časovnem obdobju in so opredeljene za obdobje, ki ustreza baznemu letu za izračun indeksov (KIS, 2016). Modelni izračuni so sestavljeni iz analitične in elementarne kalkulacije ter vključujejo izračunane kazalce (vrednost pridelave, izračun pokritja, dodane vrednosti in drugih kazalcev dohodka) (KIS, 2016). Osnovna izhodišča modelnih kalkulacij (KIS, 2016):

- velikost in tip kmetijskega obrata je pri različnih pridelkih različen; - produktivnost je opredeljena z velikostjo obrata; - predelovalne razmere omogočajo standardno mehanizacijo ob normalnih

vremenskih razmerah za pridelavo; - zagotavljanje sorazmernega dohodka (stroški dela so obračunani kot

oportunitetni stroški na ravni neto povprečne plače in zagotavljajo polno zaposlenost za približno eno delovno moč z vsemi dodatki in ugodnostmi (zavarovanje, regresi, trošarina);

- obračun stroškov materiala in storitev predstavlja t.i. tehnološka karta, ki je izdelana s pomočjo simulacijskega modela, kjer so opredeljeni vsi potroški;

- ocene veljajo za kmetije, ki so zabeležene kot zavezanec v sistemu za DDV.

27

4 PREDSTAVITEV IN UGOTAVLJANJE STROŠKOV PROIZVODNJE NA PRAKTIČNEM PRIMERU

4.1 Kratka predstavitev družinske kmetije X

Kmetija leži v alpski vasici na Gorenjskem in je že dlje časa usmerjena v prirejo mleka. Začetki kmetije so bili v strnjenem naselju, vendar so se zaradi prostorske stiske in povečanja glav živine umaknili na obrobje vasi, kjer so si omogočili večji hlev in prostor okoli njega. Kmetija obsega 55 hektarjev kmetijskih površin in sodi po staležu živine med večje kmetije. V lasti imajo 24 hektarjev zemljišč, ostalo pa je v najemu. Poleg tega kmetiji pripada 8 hektarjev gozda. Od kmetijskih površin je 16 hektarjev njiv, na katerem pridelujejo silažno koruzo. Od travnatih površin je 17 hektarjev pašnikov, ki so v hribovitem delu, ostalih 22 hektarjev travnikov pa kosijo, kjer pridelujejo travno-deteljno mešanico in mnogocvetno ljuljko. Vso krmo iz travinja balirajo v okrogle bale, za silažo, manjši del ob lepem vremenu pa posušijo in balirajo za seno. Na kmetiji poleg gospodarja delata še žena in sin. Sin je kot veterinar zaposlen drugje, doma pa postori tudi večino veterinarskih del. Vsa dela na kmetiji opravijo sami, pri tem pa uporabljajo lastne stroje, saj imajo vso potrebno mehanizacijo. Zaradi pretežno strmih in razdrobljenih površin nimajo velikih strojev, saj z njimi ne bi imeli dostopa nanje. Za razvoz gnojevke imajo cisterno s prostornino 4000 litrov. Koruzno silažo pripravljajo z enorednim kombajnom. Hlev v katerega so vselili živino leta 2004 je tipski. Sestavljen je v glavnem iz lesa in se lepo prilega okolju. Hlev so zgradili s pomočjo sredstev Evropske Unije po programu SAPARD.1 Je urejen za prosto rejo okoli 80 krav molznic in enako število mlade živine. Za krave in posamezne kategorije plemenski telic imajo ležalne bokse. Pod celotnim hlevom, je podkletena jama, kjer skladiščijo gnojevko (tekoči gnoj), ki jo krožno mešajo. Streha hleva je toplotno izolirana, vmes pa so manjše odprtine za izstopanje in vstopanje zraka. Živina je v glavnem črno bele pasme, nekaj živali pa je rdeče holštajnske pasme. Krav molznic je povprečno na mesec okoli 70-72. Kmetija je usmerjena v prirejo mleka, zato vse moške potomce prodajo, teličke pa ostanejo na kmetiji za nadaljnjo rejo. Vsega skupaj imajo 150 glav živine. Črno bela pasma je specializirana mlečna pasma z veliko zmogljivostjo prireje mleka. Je dobro prilagodljiva, saj jo redijo v vseh klimatskih razmerah in kontinentih (Centralna podatkovna zbirka, 2015, str. 7). 1 Special Accession Programme for Agriculture and Rural Development – je bil predpristopen program EU za države kandidatke kot poseben program pomoči za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki je bila namenjena državam kandidatkam v predpristopnem obdobju.

28

4.1.1 Ureditev računovodstva na kmetiji

Na kmetiji so po novi zakonodaji Zdoh-2, ki je stopila v veljavo z letom 2014, zaradi preseganja meje 7.500 evrov letnega dohodka pričeli z vodenjem računovodstva. Vodijo dvostavno knjigovodstvo. Ker nimajo tovrstnih izkušenj, so se odločili da bodo vodenje prepustili računovodskemu servisu. Dejavnost vodi kot samostojni podjetnik, in so zavezanci za DDV za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, zato morajo iz računovodskih evidenc na podlagi podatkov iz poslovnih knjig sredstev in obveznosti do njihovih virov sestavljati predpisane računovodske izkaze in davčne obračune (po določilih SRS, 2016, str. 147).

4.2 Odhodki ter analiza stroškov pri proizvodnji mleka na kmetiji X

Osnovna vrednost proizvodnje na obravnavani kmetiji je prodaja mleka. Pomeni zmnožek količine mleka s ceno produkta. Prihodki od prodaje mleka Glavni prihodek na kmetiji je prodaja mleka, nekaj pa ga dobijo s prodajo telet in baliranja drugim kmetom. Prodaja mleka za leto 2014 je znašala 658.521 litrov oziroma 678.277 kg mleka (Tabela 3, Slika 5).

Tabela 3: Količina in znesek prodanega mleka na kmetiji X po mesecih v EUR

Mesec Količina oddanega mleka po mesecih Znesek

Januar 59.115 22.174,04

Februar 53.238 19.730,00

Marec 59.128 21.960,14

April 57.062 21.409,66

Maj 59.130 22.156,01

Junij 57.114 20.589,60

Julij 46.464 16.452,90

Avgust 46.482 16.217,57

September 44.840 15.362,18

Oktober 59.300 19.788,41

November 57.255 19.020,11

December 59.392 20.026,98

Skupaj 658.520 234.887,60

29

Slika 5: Prikaz količine odkupa mleka na kmetiji X po mesecih v litrih

Na sliki 5 je lepo razvidno, kako v poletnih mesecih zaradi vlage in vročine količina mleka upade. Cena mleka se oblikuje na podlagi več dejavnikov. Pomembna je dobra kakovost mleka, ki je odvisna je od vsebnosti maščob, beljakovin, mikroorganizmov in somatskih celic. Vsako odstopanje od najvišje kakovosti je kaznovano z odbitki, zato se odkupna cena mleka spreminja iz meseca v mesec (Tabela 4, Slika 6).

Tabela 4: Odkupne cene mleka na kmetiji X v EUR/100l po mesecih v letu 2014

Na podlagi prikazanih evidenc smo izračunali povprečno letno odkupno ceno, ki znaša 0,3563 € za liter mleka.

0

10.000

20.000

30.000

40.000

50.000

60.000

70.000

Količina oddanega mleka

Mesec Odkupna cena v EUR/100l

Januar 37,51

Februar 37,06

Marec 37,14

April 37,52

Maj 37,47

Junij 36,05

Julij 35,41

Avgust 34,89

September 34,26

Oktober 33,37

November 33,22

December 33,72

30

Slika 6: Gibanje odkupne cene mleka na kmetiji X po mesecih v EUR/100l v letu 2014

Tabela 5: Povprečna odkupna cena mleka pri odkupovalcih mleka v EUR/100l po mesecih v letu 2014

Mesec Povprečna odkupna cena

v EUR/100l

Januar 37,74

Februar 38,06

Marec 37,83

April 37,64

Maj 37,07

Junij 36,01

Julij 35,35

Avgust 35,05

September 34,54

Oktober 33,66

November 35,53

December 33,10

Prirejeno po: Tržno poročilo, Mleko in mlečni izdelki 2014

0,3

0,31

0,32

0,33

0,34

0,35

0,36

0,37

0,38

Prikaz odkupne cene mleka v EUR/100l v letu 2014

Mleko

31

Slika 7: Primerjava odkupne cene kmetije X z odkupnimi povprečnimi cenami mlekarn v litrih

Primerjava nam pokaže, kako se odkupne cene mesečno znižujejo (Tabela 5, Slika 7). Prihodki predstavljajo vrednost, ki jih je kmetija ustvarila v letu 2014. Prodaja mleka, živine in storitev baliranje spadajo med prihodke iz poslovanja, prejete subvencije pa med poslovne prihodke. (Tabela 6, Slika 8). Vsi dodatni prihodki so vezani na prirejo mleka.

Tabela 6: Prikaz prihodkov kmetije X za leto 2014 v EUR

Dejavnost Znesek Delež

Prodaja mleka 234.888,00 € 68,73%

Prodaja živine 4.556,00 € 1,33%

Lastne storitve – baliranje 600,00 € 0,18%

Prejete subvencije 101.688,00 € 29,76%

SKUPAJ 341.732,00 € 100%

30,00

31,00

32,00

33,00

34,00

35,00

36,00

37,00

38,00

39,00

Primerjava odkupne cene kmetije X in mlekarne

Odkupna cena kmetija X Odkupna cena mlekarne

32

Slika 8: Prikaz prihodkov kmetije X za leto 2014

V naši nalogi nas zanimajo predvsem stroški, ki nastajajo s proizvodnjo mleka. Kot pri prihodkih si pomagamo s knjigo prihodkov in odhodkov, kamor se beležijo vsi izdatki na kmetiji. Celotne stroške ni težko razbrati, težje pa je pridobiti stroške, ki nastajajo po dejavnosti. Zato jih bomo razčlenili na stalne in spremenljive.

4.2.1 Stalni stroški

Na kmetiji ločimo naslednje skupine stalnih stroškov, ki jih prikazujemo tudi v tabeli (Tabela 7):

- Mehanizacija; sem vključujemo stroške amortizacije, popravil, vzdrževanja, registracija in zavarovanja.

- Zgradbe; predstavlja hlev, kamor se šteje amortizacija, popravila, vzdrževanje in zavarovanje.

- Zemljišča; k zemljišču prištevamo stroške najemnine, ki so razvidni z najemno pogodbo.

- Biološka sredstva; upoštevamo stroške amortizacije živine. - Obvezne socialne dajatve, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v znesku

3.694,00€ sem uvrstila med stalne stroške, ker se ti stroški ne povečujejo z obsegom proizvodnje.

- Med splošne stroške pa spadajo administrativni stroški, kot so stroški bančnih storitev, razne članarine, prispevki in stroški računovodstva, pa tudi stroški telefona in interneta ter pristojbine za ceste (cestnine, parkirnine) in takse.

- Stroški drugih storitev so stroški osebnih storitev (izobraževanje kmeta, ki je prav tako zelo pomemben dejavnik, saj pomaga k boljši izobraženosti na kmetiji), stroški odvetniških storitev (svetovanja) in delovne obleke, rokavice, obutev.

Prihodki

Mleko Živina Storitev Subvencije

33

Tabela 7: Prikaz stalnih stroškov kmetije X v letu 2014

STALNI STROŠKI ZNESEK SKUPAJ V EUR

Mehanizacija-stroški amortizacije 77.350,00

79.174,00 Stroški popravil, vzdrževanje, registracija in zavarovanje 1.824,00

Zgradbe (hlev) - stroški amortizacije 23.814,00

25.315,00 Stroški popravila, vzdrževanje in zavarovanje 1.501,00

Zemljišča - najemnine 337 337,00

Biološka sredstva - amortizacija živine 24.635,00 24.635,00

Prispevki za socialno varnost 3.694,00 3.694,00

Splošni stroški stroški bančnih storitev 244,00

1.475,00

stroški računovodstva 700,00

članarine, zbornični prispevek 50,00

telefon, internet 347,00

pristojbine za ceste (cestnine in parkirnine), takse

134,00

Stroški drugih storitev

stroški osebnih storitev- izobraževanja

150,00

1.605,00 stroški odvetniških storitev 842,00

delovne obleke, rokavice, obutev ščitniki

613,00

SKUPAJ STALNI STROŠKI 136.235,00

4.2.2 Spremenljivi stroški

Spremenljive stroške smo opisali in prikazali v tabeli (Tabela 8). Med spremenljive stroške štejemo:

- Stroške dela; sem smo jih uvrstili, ker so vezani na količino živine, in bi se ob morebitnem povečanju živine ob dodatni pomoči povečali. V našem primeru, si na kmetiji ne izplačujejo plače, zato bomo v stroških ovrednotili njuno delo in upoštevali tudi ta znesek. Kot merilo smo vzeli povprečno mesečno neto plačo za leto 2014, ki znaša 1.005,64€.

- Stroške materiala, ki smo jih razdelili na stroške kupljene krme, stroške domače krme ter sadike in semena. Kupljene krma sestavlja naslednje surovine: slama, suha lucerna, tropine, razna krmila za živino, kot so sojine beljakovine K-19 in močna krmilna mešanica K-TOP. Domača krma je pridelana na kmetiji in predstavlja travno silažo in siliran koruzni zdrob.

- Stroški pomožnega materiala predstavljajo razne dodatke, sekance, gnojila, razne kemikalije za zaščito rastlin.

34

- Drobni inventar in embalaža so orodja oziroma dodatki, ki jih potrebujemo za dodatna opravila na kmetiji, kot npr. vrtalniki, škropilnice, stoli, telefonski aparat, samokolnica, lopata, metla, gume...

- Veterinarski stroški vključujejo oštevilčenja, preglede živali in zdravila. - Klanje živali upoštevamo kot strošek za klanje iztrošenih živali. - Prevozi. Tu upoštevamo predvsem stroške goriva, olja in plina, ki se uporabljajo

pri delu za domače strojne storitve. - Stroški elektrike predstavljajo stroške, ki nastajajo v hlevu. - Komunalne storitve zajemajo stroške, ki so povezani z oskrbo vode, kjer

upoštevamo stroške pitja vode, ki ga potrebuje živina in stroške vode, ki jo uporabimo pri čiščenju.

- Med splošne stroške uvrščamo čistila, ki jih potrebujemo za čiščenje delovnih sredstev.

- Potrošni material obsega razne potrošne dele, kot so: folije, mreže, sesne gume, filtri za mleko, kardani, elektro material, pisarniški material, brisače...

Tabela 8: Prikaz spremenljivih stroškov kmetije X v letu 2014

SPREMENLJIVI STROŠKI ZNESEK SKUPAJ V EUR

STROŠKI DELA 24.135,00 24.135,00

STROŠKI MATERIALA (krma, seme, sadike, slama, suha lucerna, tropine, krmila za živino)

138.985,00

152.054,00

Stroški domače krme 6.150,00

STROŠKI POMOŽNEGA MATERIALA (dodatki, sekanci, gnojila)

6.919,00

DROBNI INVENTAR in EMBALAŽA (vrtalniki, škropilnice, stoli, telefonski aparat, samokolnica, lopata, gume...)

1.662,00 1.662,00

VETERINARSKI STROŠKI 2.001,00 2.001,00

Klanje živali 750,00 750,00

PREVOZI (stroški goriva, olje, plin) 14.060,00 14.060,00

STROŠKI ELEKTRIKE 4.108,00 4.108,00

STROŠKI KOMUNALNIH STORITEV (voda) 859,00 859,00

SPLOŠNI STROŠKI KMETIJE

133,00 Čistila 133,00

STROŠKI POTROŠNEGA MATERIALA (folije, mreže, sesne gume, filtri za mleko, brisače...)

4.253,00 4.253,00

SKUPAJ SPREMENLJIVI STROŠKI 204.015,00

35

4.3 Izračun stroškov mleka s pomočjo kalkulacij

Glede na namen in cilje kalkulacije smo se odločili za uporabo kalkulativne metode. Naredili bomo dve kalkulaciji, in sicer izračun stroškov po lastni ceni, s katero bomo izračunali, koliko stroškov nastane za liter mleka. V izračunu bomo za mersko enoto uporabljali liter, ki je bolj uveljavljena, čeprav se delajo statistične primerjave v kilogramih, posebno ko ugotavljamo mlečnost krave. Pretvorna enota za 1 liter mleka je 1,03 kg. Druga kalkulacija pa bo kalkulacija pokritja oziroma po spremenljivih stroških, kjer bomo s pomočjo spremenljivih stroškov določili prag pokritja ter izračunali izid.

Kmetija ima 150 glav živine, od katere je 72 krav mlekaric. Ostalo je živina, vezana na proizvodnjo mleka in obsega plemensko govedo, ki ga potrebujejo za osemenjevanje, teleta in breja ali mlada živina od katerih še ni prihodka.

4.3.1 Izračun stroškov po polni lastni ceni

Izračun stroškov po lastni ceni bomo izračunali s pomočjo vseh stroškov, ki nastanejo na kmetiji za pridelovanje mleka (Tabela 9). Od celotnih stroškov smo odšteli tudi prihodke, ki so vezani na proizvodnjo (subvencija, prodaja živine in lastne storitve) in po metodi kalkulacije vezanih in vzporednih stroškov izračunali lastno ceno tudi na ta način.

Tabela 9: Struktura lastne cene na kmetiji X (proizvodnih stroškov) za leto 2014

ZAP. ŠT. VRSTA STROŠKA V EUR %

1. MATERIALNI STROŠKI 152.054,00 44,69

osnovni material (krma) 145.135,00

pomožni material (gnojila) 6.919,00

2. STORITVE (lastne, tuje) 9.135,00 2,68

3. AMORTIZACIJA 125.799,00 36,97

3. OSEBNI DOHODKI (neto) 27.829,00 8,18

stroški dela 24.135,00

prispevki (iz OD) 3.694,00

5. Splošni stroški (elektrika, gorivo..) 25.254,00 7,42

6. Stroški financiranja 179,00 0,05

SKUPAJ STROŠKI 340.250,00 100,00

SUBVENCIJE (odštejemo) 101.688,00

Prodaja živine (odštejemo) 4.556,00

Lastne storitve (odštejemo) 600,00

SKUPAJ STROŠKI 233.406,00

Količina mleka v litrih 658.520,00

36

LASTNA CENA na enoto = stroški/količina mleka 0,35444

ODKUPNA povprečna CENA mlekarne 0,35635

RAZLIKA odkupna cena – lastna cena - povprečno 0,00191

Enačba kalkulacije po vezanih stroških (12):

𝐿𝐶𝐺 = 340.250,00 − (101.688,00 + 4.556,00 + 600,00)

658.520= 0,3544 (12)

V letu 2014 je bilo na kmetiji 72 krav molznic, od katerih so za prodajo pridobili 658.521 litrov mleka. Povprečna mlečnost krave v tem letu je znašala 9.420 kg oziroma 9.146 litrov mleka in predstavlja izredno veliko mlečnost, kar jih uvršča v sam vrh rejcev v Sloveniji. Izračunana lastna cena mleka za liter znaša 0,3544€. Povprečna letna odkupna cena, ki smo jo izračunali iz mesečnih evidenc, znaša 0,3563€. To pomeni, da se stroški s prodajo mleka pokrivajo v celoti. Izračunani znesek predstavlja manjši dobiček, saj povprečna letna razlika lastne in odkupne cene znaša 0,00191€. Ker je povprečna razlika izračunana za leto, pride do manjše razlike v dobičku (0,00191€x658.521l mleka = 1.258,29€). Da sem prišla do točnega rezultata, sem naredila razpredelnico (Razpredelnica 10) razdeljeno po mesecih. Tako lahko vidimo realen znesek, ki ga dobimo na koncu letnega obdobja.

Tabela 10: Izračun dobička/izgube po mesecih v letu 2014 v EUR

Meseci

Odkupna mesečna cena

v EUR

Povprečna razlika po mesecih lastna cena (0,354439) -

odkupna cena

Mesečna oddana količina

mleka Dobiček/izguba

po mesecih

Januar 0,3751 0,020661 59.115 1.221 €

Februar 0,3706 0,016161 53.238 860 €

Marec 0,3714 0,016961 59.128 1.003 €

April 0,3752 0,020761 57.062 1.185 €

Maj 0,3747 0,020261 59.130 1.198 €

Junij 0,3605 0,006061 57.114 346 €

Julij 0,3541 -0,000339 46.464 -16 €

Avgust 0,3489 -0,005539 46.482 -257 €

September 0,3426 -0,011839 44.840 -531 €

Oktober 0,3337 -0,020739 59.300 -1.230 €

November 0,3322 -0,022239 57.255 -1.273 €

December 0,3372 -0,017239 59.392 -1.024 €

Skupaj 0,35635 0,022932 658.521

Skupaj dobiček 1.482 €

37

4.3.2 Kalkulacija po metodi spremenljivih stroškov oziroma metodi pokritja

Kot smo že ugotovili je pokritje razlika med skupnimi prihodki in spremenljivimi stroški. Ostanek prihodka je namenjen delitvi in kritju stalnih stroškov. Ti stroški so po svoji naravi večinoma neposredni (direktni) spremenljivi stroški, nastali na stroškovnem nosilcu, ki je za nas osnova za pripravo kalkulacije. Na kmetiji imamo glavni dohodek iz prireje mleka ter dva stranska prihodka, ki sta vezana na prirejo mleko. To sta prihodek iz prodaje moških telet ter iztrošene krave mlekarice in prihodek iz lastne storitve – baliranja, kot ponujene storitve drugim kmetom. CVS (celotni skupni spremenljivi stroški) CSP (celotni skupni prihodek) SFS (skupni stalni stroški) SPO (skupno pokritje kmetije) D (dohodek) CVS = 204.015,00€ SFS = 136.235,00€ CSP = 341.732,00€

𝑆𝑃𝑂 = 𝐶𝑆𝑃 − 𝐶𝑉𝑆 (13) SPO = 341.732,00 – 204.015,00€ SPO = 137.717,00€

𝐷 = 𝑆𝑃𝑂 − 𝑆𝐹𝑆 (14) D = 137.717,00€ - 136.235,00€ D = 1.482,00€ Na podlagi tega izračuna je dohodek v vrednosti 1.482,00€ in predstavlja pozitivni finančni izid.

38

Izkaz poslovnega izida kmetije X za leto 2014: 1. Čisti prihodek prodaje 239.444,00 4. Lastne storitve 600,00 5. Drugi poslovni prihodki 45.850,00 Subvencije, ki so povezane s poslovnimi učinki 45.850,00 6. Stroški blaga, materiala in storitev 186.443,00 a) Nabavna vrednost prodanega materiala in blaga 6.150,00 b) Stroški porabljenega materiala 171.158,00 c) Stroški storitev 9.135,00 8. Odpisi vrednosti 125.799,00 9. Drugi poslovni odhodki 3.694,00

a) prispevek za socialno varnost kmeta 3.694,00 14. Finančni odhodki iz finančnih obveznosti (obresti) 115,00 15. Finančni odhodki iz poslovnih obveznosti (obresti) 64,00 16. Drugi prihodki 55.838,00 Subvencije, ki niso povezane s poslovnimi učinki 55.838,00 18. Podjetniški dohodek 25.617,00

Na kmetiji si ne izplačujeta plače, zato je podjetniški dohodek namenjen za njun dohodek. Naredili bomo izračun s povprečno mesečno neto plačo za leto 2014, ki znaša 1.005,64€. 1.005,64€ x 12 = 12.067,68€ x 2 = 24.135,36€ Čisti dobiček = podjetniški dohodek – povprečna mesečna neto plača Čisti dobiček = 25.617,00€ – 24.135,36€ Čisti dobiček= 1.481,64 €

𝐾𝑎𝑧𝑎𝑙𝑛𝑖𝑘 𝑔𝑜𝑠𝑝𝑜𝑑𝑎𝑟𝑛𝑜𝑠𝑡𝑖 =𝑃𝑟𝑖ℎ𝑜𝑑𝑘𝑖

𝑂𝑑ℎ𝑜𝑑𝑘𝑖 =

341.732,00€

316.115,00€= 1,081 (15)

𝐾𝑜𝑒𝑓𝑖𝑐𝑖𝑒𝑛𝑡 > 1

Iz kazalnika gospodarnost lahko razberemo, da so prihodki kmetije X za 8,1% večji od odhodkov. Med odhodki kmetije niso zajeta plačila kmeta.

39

4.3.3 Kritični obseg proizvodnje in kritična prodajna cena za proizvodnjo mleka na kmetiji X

Kritični prodajni obseg proizvodnje pomeni, kolikšna je tista minimalna količina mleka, ki jo je potrebno pridobiti, da bodo stroški pokriti. Kritična prodajna cena pa je cena, kjer se stroški s ceno pokrivajo. Prodajno ceno na kmetiji obravnavamo kot odkupno ceno. Na odkupno ceno kmet nima vpliva, ker se oblikuje v mlekarnah.

- Kritični obseg proizvodnje Kritični obseg proizvodnje bomo računali s pomočjo obrazca za izračun kritične točke proizvodnje (Hočevar 2007, str. 43):

𝑄 =𝐶𝑒𝑙𝑜𝑡𝑛𝑖 𝑠𝑡𝑎𝑙𝑛𝑖 𝑠𝑡𝑟𝑜š𝑘𝑖

𝑃𝑟𝑜𝑑𝑎𝑗𝑛𝑎 𝑐𝑒𝑛𝑎 − 𝑆𝑝𝑟𝑒𝑚𝑒𝑛𝑙𝑗𝑖𝑣𝑖 𝑠𝑡𝑟𝑜š𝑘𝑖 𝑛𝑎 𝑒𝑛𝑜𝑡𝑜=

𝐹𝐶

𝑃𝐶 − 𝑉𝐶/𝑞 (16)

Spremenljivi stroški = 204.015,00€ Stalni stroški = 136.235,00€

𝑆𝑝𝑟𝑒𝑚𝑒𝑛𝑙𝑗𝑖𝑣𝑖 𝑠𝑡𝑟𝑜š𝑘𝑖 𝑛𝑎 𝑒𝑛𝑜𝑡𝑜 = 𝑉𝐶 𝑞 =204.015,00€

658.520 𝑙⁄ = 0,3098€/𝑙

Odkupna cena = 0,3563€/l Količina prodanega mleka: 658.520 litrov Ker imamo na kmetiji še prihodek iz subvencije, prodaje živine ter prihodek iz lastne storitve, ki se veže na glavni prihodek oz. na prodajo mleka, odštejemo od stalnih stroškov v izračunu tudi te prihodke: Subvencije = 101.688,00€ Prodaja živine = 4.556,00€ Lastne storitve = 600,00€

𝑄 = 136.235,00€ − 101.688,00€ − 4.556,00€ − 600,00€

0,3563€ − 0,3098€= 632.178 l

Prelomna točka nam pove, da je minimalna količina proizvedenega mleka, pri kateri še pokrivamo vse stroške pri 632.178 litrih, kar pomeni da je potrebna mlečnost na kravo povprečno 8.780 l mleka/leto. Pri tej proizvodnji z 72 kravami, bi pokrili vse stroške ob predpostavki, da je odkupna cena mleka 0,3563€/l.

40

- Kritična prodajna oziroma odkupna cena proizvodnje Pri izračunu kritične prodajne cene izhajamo iz iste enačbe kot za ugotavljanje optimalne količine (enačba 17), le da namesto količine iščemo prodajno ceno. Izračun sledi:

𝑃𝐶 = 𝐹𝐶

𝑄+ 𝑉𝐶 𝑞⁄ (17)

𝑃𝐶 =136.235,00€ − 101.688,00€ − 4.556,00€ − 600,00€

658.520 𝑙+ 0,3098 = 0,35544€

Izračunana prodajna cena oziroma odkupna cena, pri kateri se stroški izenačijo s prihodki, je 0,35544€ in je enaka izračunani lastni ceni.

41

4.4 Ugotovitve in predlogi

V diplomski nalogi smo na podlagi izbrane kmetije X s pridobljenimi podatki proučili poglavitne kriterije, ki so nam pomagali do končnih ugotovitev. Z računanjem kalkulacij za kmetijo X smo ugotovili, da se je poslovno leto 2014 zaključilo pozitivno. Pri izračunavanju lastne cene smo prišli do ugotovitev, da so povprečni letni stroški, ki nastajajo zaradi prireje mleka v letu 2014 malenkost nižji, kot je izračunana povprečna odkupna cena. To lahko dosegajo le s pomočjo dodatnih dejavnostih (subvencije, prodaja živine, baliranje), ki so vezane na proizvodnjo in zaradi katerih imajo na obravnavani kmetiji pozitivni poslovni izid. Vendar pa kljub veliki mlečnosti na kravo vidimo, da se stroški komaj pokrivajo. K temu pripomorejo številni dejavniki. Kot prvi razlog za manjšo mlečnost na kravo v letu 2014 lahko navedemo vremenske vplive. Najbolj ugodne temperature so od 4⁰ do 21⁰C. Če so temperature večje od 25⁰C, krave začnejo odklanjati hrano in tekočino, kar pa vpliva na manjšo mlečnost. Količina mleka v enem dnevu lahko pade tudi za nekaj litrov na kravo. Lahko vidimo, da so imele visoke poletne temperature v obravnavanem letu neugoden vpliv na krave mlekarice. Drugi razlog je zniževanje odkupne cene mleka, ki se iz leta v leto niža in otežuje kmetov položaj. Rejec ima zelo omejen vpliv na odkupno ceno mleka, in sicer le v segmentu pravilnega razmerja vsebnosti maščob, beljakovin in skupnega števila mikroorganizmov. Ker mlekarne mesečno znižujejo odkupno ceno, so rejci prisiljeni iskati dodatne priložnosti za zaslužek. Kljub nizki odkupni ceni ima kmetija s pomočjo manjših dodatnih prihodkov pozitiven podjetniški dohodek. To je razvidno že v izkazu poslovnega izida, ki pokaže, da so bili prihodki večji od odhodkov za 25.617,00€. Tudi če pri tem izidu ovrednotimo njuno delo, ostane dobiček v višini 1.481,64€. Ker so v letu 2014 pričeli s knjigovodstvom, bodo nadaljnja leta lažja za primerjavo, kajti na razpolago bodo podatki, ki do sedaj niso bili dostopni za primerjavo. Na ta način bodo lahko prišli še do kakšnih pomembnih ugotovitev, kako bi npr. izboljšali prihodek in se na ta način bolj oddaljili od minimalnega dobička, ki ga trenutno dosežejo. Da bi stroške pokrili s samo prirejo mleka, bi veljalo razmisliti o dodatnih ustreznih ukrepih. Med drugim bi veljalo razmisliti o naslednjih možnostih za znižanje stroškov:

- Obseg prireje mleka bi se dalo povečati s še bolj natančnim postopkom krmljenja, ki povečuje mlečnost krav.

- Hlev ima še prosta stojišča, zato omogoča povečanje števila krav, kar bi pomenilo večji obseg prireje mleka. Ukrep je seveda omejen z obsegom pridelane krme, ki je mora biti dovolj za rejo vseh dodatnih krav.

Pri iskanju novih ukrepov ne smemo spregledati ali zanemariti kakovosti mleka, saj bi

poslabšanje njegove kakovosti prineslo odbitke pri odkupni ceni, kar bi pomenilo

znižanje na prihodkovni strani.

42

5 SKLEP

Družinska kmetija X predstavlja podjetje, ki spada v panogo kmetijskega gospodarstva. Kmečki gospodar (kmet) skupaj s svojo družino vodi in opravlja vsa dela in naloge, ki jih zahteva delo na kmetiji. Kmetijstvo je v precejšnji meri odvisno od vremenskih dejavnikov. Ob ugodnem podnebju je krma boljše kvalitete, kar ima ugoden vpliv na mlečnost in kvaliteto mleka. To posledično vpliva na prihodek kmetije. Poleg zunanjih dejavnikov je prihodek kmetije odvisen tudi od notranjih dejavnikov, in sicer od količine mlečnosti, števila krav v čredi, kakovosti mleka in odkupne cene mleka. Gospodarnost oziroma ekonomičnost je odvisna od stroškov prireje. Velika kmetija in visoka prireja zahtevata precej potrebnega znanja, da lahko posluje pozitivno in nadaljuje s pozitivnim poslovnim izidom. Sama narava dela danes zahteva od kmeta, da dobro pozna vse različne dejavnike, da se stalno izobražuje in tudi sledi razvoju. Napak v prehrani in pri reji krav si ne more in ne sme privoščiti, saj prinašajo dodatne nepotrebne stroške, manjšo mlečnost in nižjo kakovost mleka. Izobraženost kmeta je ob večji reji pomembna tudi zato, da zna prepoznavati različne zdravstvene težave v čredi. Vsakršne motnje lahko namreč hitro privedejo do povečanja stroškov in zmanjšano donosnost reje in prireje. Zato je danes nujna dobra ozaveščenost kmetov, da se lažje prilagajajo sodobnim gospodarskim, okoljevarstvenim in družbenim razmeram. Tako kot vodenje podjetja tudi vodenje kmetije ni enostavno opravilo in zahteva od kmeta v vsakem trenutku veliko iznajdljivosti, mobilnosti in elastičnosti. Na obravnavani kmetiji so dokazali te kvalitete, saj so v desetih letih lahko odplačali kredit za nov hlev ter si pridobili vso potrebno mehanizacijo za uspešno delo. Vključitev kmetije v računovodstvo je za kmeta zelo pomembna, saj s tem pripomore k lažjemu poznavanju gospodarskega položaja kmetije in prispeva k boljšim poslovnim odločitvam. Natančno in dosledno evidentiranje ter spremljanje stroškov in prihodkov skozi leto ter primerjava s preteklimi leti postane tako bolj pregledna, saj omogoča hiter vpogled, koliko stroškov je nastalo s posamezno dejavnostjo. Kmetija ustvarja prihodke s kmetijsko proizvodnjo, katere glavna dejavnost je prireja mleka. S proučitvijo stroškov in predstavitvijo različnih kalkulacij smo dosegli namen naše naloge. Z analizo stroškov smo izračunali lastno ceno za liter surovega mleka. Pri tem smo prišli do ugotovitev, da prodajna cena pokriva stroške. Z izračunom kritičnega obsega proizvodnje smo določili pri kateri odkupni ceni so stroški pokriti, oziroma pri kateri količini mleka in izračunani lastni ceni se stroški pokrivajo. Na račun dodatnih storitev, prodaje telic in storitve baliranja, ki so vezana na proizvodnjo, je kmetija leto 2014 zaključila s pozitivnim poslovnim izidom. Kljub nenehnemu nižanju odkupnih cen so ekonomsko in socialno varni, ker poslujejo pozitivno. Ta poslovna uspešnost jim omogoča, da lahko vztrajajo v tej dejavnosti še naprej.

43

LITERATURA IN VIRI

Agrosaat, Jože Mohar. (februar 2015). Boljša silažna koruza, večja prireja mleka in mesa. Pridobljeno iz Agrosaat: http://www.agrosaat.si/Boljsa_silazna_koruza_vecja_prireja_mleka_in_mesa,441,0.html

Čeh, T., & Kapun, S. (2009). Možnosti racionalizacije stroškov v prireji mleka. 18. mednarodno znanstveno posvetovanje o prehrani domačih živali. Murska Sobota: Kmetijsko gospodarska zadruga Slovenije.

Erjavec, E. (1995). Agrarna politika in ekonomika. Ljubljana: Oddelek za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Gliha, S. (1976). Mala šola ekonomike kmetijstva. Ljubljana: ČZP kmečki glas. Godec, M. (Oktober 2005). Presoja poslovne uspešnosti kmetije X. Pridobljeno iz

Digitalna knjižnica univerze v Mariboru: https://dk.um.si/Dokument.php?id=2578.

Hočevar, M. (2007). Kontroling stroškov. Ljubljana: GV Založba. Horvat, M. (2011). Kalkulacije in spremljanje finančnega poslovanje. Pridobljeno iz

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/ss/Gradiva_ESS/Biotehniska_podrocja__sole_za_zivljenje_in_razvoj/BT_PODROCJA_36KMETIJSTVO_Kalkulacije_Horvat.pdf.

Jerič, D., & Kavčič, S. (2009). Možnosti racionalizacije stroškov v prireji mleka. V S. K. Čeh Tatjana, Zbornik predavanj, 18. mednarodno znanstveno posvetovanje o prehrani domačih živali, Radenci 5.6. november, 2009. Murska Sobota: Kmetijsko gozdarsko zadruga Slovenije, GZ.

Klopčič, M., Čepon, M., Potočnik, K., & Kompan, D. (September 2010). Rejski program za črnobelo pasmo govedi v Sloveniji. Pridobljeno iz Centralna podatkovna zbirka GOVEDO: www.govedo.si/files/cpzgss/knjiznica/RP/CB.pdf.

Kmetijski inštitut Slovenije. (februar 2016). Metodološka izhodišča in pojasnila k modelnim kalkulacijam. Pridobljeno iz Kmetijski inštitut Slovenije: http://www.kis.si/Modelne_kalkulacije_OEK

Kokotec-Novak, M., Korošec, B., & Melavc, D. (1997). Osnove računovodstva z bilanciranjem. Maribor: Ekonomska-poslovna fakulteta Maribor.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. (December 2015). Mleko, mlečni proizvodi in mlečne kvote. Pridobljeno iz Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/mleko_mlecni_proizvodi_in_mlecne_kvote/.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. (18. 2 2015). Tržno poročilo, mleko in mlečni izdelki, leto 2014. Pridobljeno iz Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: http://www.arsktrp.gov.si/fileadmin/arsktrp.gov.si/pageuploads/OTIS/LETNA_POROCILA/2014/Letno_porocilo_MLEKO_IN_MLECNI_IZDELKI_2014.doc.

Mlekarna Planika. (December 2015). Mleko. Pridobljeno iz Mlekarna Planika: http://www.mlekarna-planika.si/mleko.

44

Perša, A. (Marec 2013). Podjetniška naravnanost družinske kmetije z razvojem dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Pridobljeno iz Fakulteta za management, Univerza na Primorskem: www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-141-0/prispevki/023.pdf.

Potočnik, V. (1999). Kalkulacije in DDV za podjetnike, obrtnike, trgovce. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Pučko, D., & Rozman, R. (1992). Ekonomika podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Ljubljana.

Rebernik, M. (1995). Osnove podjetništva. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Rozman, Č., Turk, J., & Pažek, K. (2009). Menedžment v kmetijstvu. Slovenj Gradec:

Kmetijska založba. SRS. (2016). Slovenski inštitut za revizijo. Pridobljeno iz www.si-

revizija.si/sites/default/files/standardi/srs-2016-www.pdf Škerbic, M. (1993). Stroški in kalkulacije. Ljubljana: Enota za splošno in strokovno

izobraževanje. Šolski center Šentjur. (2015). Kalkulacije. Pridobljeno iz Šolski center Šentjur:

www2.arnes.si/~sspaster/OIP1/KALKULACIJE/Kalkulacije.doc. Turk, J. (1998). Agrarna ekonomika. Maribor: Fakulteta za kmetijstvo. Vadnal, K. (2003). Agrarna ekonomika: osnove, trg, država. Ljubljana: Biotehniška

fakulteta Univerze v Ljubljani. Vadnal, K., & Gliha, S. (1984). Ekonomika in organizacija kmetijske proizvodnje.

Ljubljana: Državna založba Slovenije. Wikipedia. (2015). Kmetijstvo in gozdarstvo Slovenije. Pridobljeno iz Wikipedia:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Kmetijstvo_in_gozdarstvo_Slovenije ZKme-1. (2008). Zakon o kmetijstvu. Uradni list RS, 45/2008. Pridobljeno iz Pravno

informacijski sistem Slovenije: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4716.

ZPIZ-2. (2012). Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Uradni list RS, 96/2012. Pridobljeno iz https://www.uradni-list.si/1/content?id=110802

ZPSV. (1996). Zakon o prispevkih za socialno varnost. Uradni list RS, Neuradno prečiščeno besedilo št. 15. Pridobljeno iz http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO984

Žnidaršič Krajnc, A. (1995). EKONOMIKA PODJETJA. Postojna: DEJ, d.o.o. DOMAČI VIRI Bilanca stanja kmetije X za leto 2014 Podatki iz bilance stanje za kmetijo X na dan 31.12.2014 Podatki iz izkaza poslovnega izida kmetije X v obdobju od 01.01.2014 do 31.12.2014

Documents

ANALIZA STROŠKOV PROIZVODNJE MLEKA NA PRAKTIČNEM … · first part, the theoretical explanation, their division into constant and variable costs, cost centres and cost carriers