UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

UGOTAVLJANJE LOGISTIČNIH STROŠKOV V PODJETJU KEMOPLAST

DETERMINING THE LOGISTICS COST

IN THE COMPANY KEMOPLAST

Kandidatka: Melita Dobnik Študentka rednega študija Številka indeksa: 81603455 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: poslovna logistika Mentor: dr. Klavdij Logožar, izredni profesor

Šentjur, marec 2009

2

PREDGOVOR Logistika je veda, ki je prisotna v življenju vsakega posameznika, še bolj pa v življenjskem ciklu vsakega podjetja. Žal pa se le-ta premalo zavedajo njenega pomena, oziroma je niti ne poznajo dovolj dobro, da bi koristili prednosti, ki jih prinaša dobro poznavanje logističnih rešitev. V diplomske delu želimo teoretično predstavili logistiko, torej opredelitev samega pojma, pomen logistike, njene cilje, delitev logistike in logistični management, od katerega je v veliki meri odvisno, v kakšni meri podjetje v svojem poslovanju uporablja lastne, ali tuje logistične storitve in kakšne posledice, te prinašajo v poslovanje podjetja. Uporaba dobrih logističnih rešitev lahko podjetju prinese veliko konkurenčno prednost in zniževanje stroškov. Teoretično želimo opredeliti tudi trgovinsko dejavnost, ki se je v zadnjem času precej razširila tako pri nas, kot tudi v tujini. Spremenil se je trend, ki je popeljal trgovino, od malih trgovinic v mestnih jedrih, do sedanjih velikih nakupovalnih centrov na obrobju mest. Zmotno pa je razmišljanje, da je trgovina le vmesni člen med proizvajalcem in kupcem, ki draži nek izdelek. Trgovina je pravzaprav tisti člen verige, ki izdelke približa kupcem. Kupcem pa ponudi tudi svetovanje, predstavitve, pomoč pri montaži in drugo. Naša glavna tema pa bodo logistični stroški, opredelitev samega pojma, delitev in dejavniki, ki vplivajo na njihov nastanek. Vsako podjetje si prizadeva zniževati vse vrste stroškov in ustvarjati dobiček. So pa pogosto logistični stroški tista kategorija stroškov, za katere podjetja sploh ne vedo, kje so nastala in kako jih zmanjšati, ali celo izničiti. V petem poglavju smo želeli predstaviti podjetje Kemoplast d.o.o., zgodovino podjetja, dejavnost, prodajni program, fazo nabave izdelkov in fazo distribucije izdelkov, notranji transport in lastna logistična sredstva. Logistične stroške smo delno zajeli z oceno časa, ki se potrebuje za naloge v nabavi in distribuciji izdelkov, delno pa smo jih ocenili v denarnih enotah. Podjetje Kemoplast d.o.o. Šentjur, je prisotno na slovenskem trgu že osemnajst let in je zraslo iz malega družinskega podjetja. Za navedeno podjetje smo se odločili, ker je v zadnjem obdobju naredilo velik korak naprej, povečali in popestrili so ponudbo izdelkov, razširili so spekter dodatnih storitev, iz leta v leto pa povečujejo število zaposlenih. V prodajno razstavnih prostorih v Šentjurju in v Ljubljani organizirajo različne praktične prikaze polaganja talnih oblog, na katere povabijo strokovnjake s tega področja, predstavitve pa so brezplačne za vse kupce. Do sedaj je podjetje največ aktivnosti usmerjalo v prodajanje večjih količin izdelkov drugim trgovcem, ker pa so na tem področju že dosegli svoj načrtovan maksimum, se bodo v prihodnje posvetili predvsem prijavam na razpise za opremljanje večjih poslovnih prostorov, knjižnic, bolnišnic, šol in drugih podobnih objektov. Ugotovili smo, da ima podjetje presenetljivo malo logističnih sredstev, glede na obseg poslovanja. Uporabljena logistična sredstva so za več kot 60% opravljenih logističnih storitev v njihovi lasti in so izkoriščena maksimalno. Imajo lastne skladiščne prostore, ki so namenjeni predvsem prehodni hrambi izdelkov, lastna prevozna sredstva, ki jih

3

številčno ni veliko, vendar z njimi opravijo vse potrebne prevoze tovora in pa svoje zaposlene ljudi, ki povezujejo sistem med sabo in usklajujejo naloge. Težave, ki so se pokazale pri pisanju diplomskega dela so nastale, zaradi omejenega dostopa do podatkov in informacij, ter pomanjkanja časa zaposlenih za podrobnejše sodelovanje. Potrebno pa je omeniti tudi to, da so stroški splošno, posledično temu tudi logistični stroški tema, ki jo podjetja skrivajo pred konkurenco, zato ne želijo dajati podrobnih informacij.

4

UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema _______________________________________________ 6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve _____________________________________________________ 6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave _________________________________________________ 7

1.4 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________________________ 8

2 OPREDELITEV LOGISTIKE __________________________________________ 9

2.1 Delitev logistike ________________________________________________________________ 11

2.2 Podsistemi logistike _____________________________________________________________ 12

2.2.1 Nabavna logistika_______________________________________________________________ 12

2.2.2 Distribucijska logistika___________________________________________________________ 13

2.2.3 Razbremenilna logistika __________________________________________________________ 17

2.3 Logistični management __________________________________________________________ 17

3 OPREDELITEV TRGOVINSKE DEJAVNOSTI __________________________ 20

3.1 Delitev trgovinske dejavnosti ______________________________________________________ 21

3.2 Načrtovanje organiziranosti trgovine ________________________________________________ 22

3.3. Racionalizacija in posodobitev poslovanja____________________________________________ 23

3.3.1. Materialno-tehnični dejavniki racionalizacije _________________________________________ 24

3.3.2 Organizacijski dejavniki racionalizacije poslovanja_____________________________________ 25

4. LOGISTIČNI STROŠKI _______________________________________________ 26

4.1. Opredelitev stroškov_____________________________________________________________ 26

4.2. Delitev stroškov ________________________________________________________________ 28

4.3 Logistični stroški _______________________________________________________________ 28

4.3.1 Naravni stroški _________________________________________________________________ 30

4.3.2 Stroški povezani z zalogo_________________________________________________________ 30

4.3.3 Stroški povezani s skladiščenjem ___________________________________________________ 32

4.3.4 Stroški povezani s transportom ____________________________________________________ 33

4.4 Dejavniki, ki vplivajo na logistične stroške ___________________________________________ 36

5. LOGISTIČNI STROŠKI V PODJETJU KEMOPLAST_____________________ 38

5.1. Predstavitev podjetja ____________________________________________________________ 38

5.1.1 Zgodovina podjetja Kemoplast d.o.o.________________________________________________ 38

5.1.2 Dejavnost podjetja ______________________________________________________________ 39

5.1.3 Prodajni program:_______________________________________________________________ 39

5.1.4 Prodaja izdelkov in opravljanje storitev: _____________________________________________ 40

5.2. Logistični sistem v podjetju_______________________________________________________ 40

5.2.1. Nabavna logistika v podjetju Kemoplast d.o.o. ________________________________________ 41

5.2.2. Notranji transport v podjetju Kemoplast d.o.o. ________________________________________ 43

5.2.3. Distribucijska logistika v podjetju Kemoplast d.o.o. ____________________________________ 46

5.3. Logistični stroški _______________________________________________________________ 47

5

5.4. Predlogi za izboljšanje ___________________________________________________________ 50

6 SKLEP ______________________________________________________________ 51

7 POVZETEK:_________________________________________________________ 53

LITERATURA: __________________________________________________________ 55 VIRI SEZNAM SLIK SEZNAM TABEL PRILOGE

UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Logistika je interdisciplinarna veda, ki povezuje organizacijska, ekonomska, finančna informacijska, okoljevarstvena in še mnoga druga znanja v enoten sistem. Je panoga, ki obsega že pet odstotkov svetovne trgovine in postaja ena vodilnih znanstvenih ved. Pojmujemo jo kot vedo in dejavnost, s katero obvladujemo fizične pretoke izdelkov, energije informacij in živih bitij, ter pri tem rešujemo probleme časovne in prostorske neenakomernosti med njihovim pridobivanjem, predelavo in porabo z vzajemno usklajenim upravljanjem, vodenjem in izvajanjem storitev zunanjega, notranjega transporta, skladiščenja in pretovornih manipulacij v skladu z danimi potrebami. Prisotna je v vseh fazah poslovnega procesa v podjetju in se prepleta z vsemi temeljnimi poslovnimi funkcijami. Te funkcije v poslovnih procesih pa spremljajo stroški, ki imajo velik vpliv na uspešnost podjetja. Celovito gledano so v podjetju stroški raziskave in razvoja, stroški uprave in prodaje ter stroški logistike. Delež teh stroškov lahko znaša tudi do 50%. Logistika lahko zajema vse procese v podjetju: napovedovanje, povpraševanja, nabava, načrtovanje potreb, načrtovanje proizvodnje, materialno poslovanje, skladiščenje, manipuliranje z materiali, embaliranje, komisioniranje, zaloge končnih izdelkov, fizična distribucija, načrtovanje distribucije, naročila, transport, prodajne storitve, poprodajne storitve. Podjetja, ki želijo v sodobnem času ostati uspešna in konkurenčna na trgu, morajo nenehno prilagajati svoje procese, dvigati raven svojih storitev in kvaliteto proizvodov, hkrati pa morajo zniževati svoje stroške in s tem strmeti k odličnosti. Pri doseganju odličnosti pa veliko vlogo odigra tudi logistična funkcija, če je izvedena optimalno z najnižjimi stroški in pridobiva na konkurenčni prednosti podjetja, saj kupec ne želi le kvalitetnega proizvoda, temveč ga želi ob pravem času in na pravem mestu. Podjetja lahko torej s primerno logistično strategijo dosežejo ogromne prihranke. V Sloveniji se podjetja že zavedajo pomena obvladovanja stroškov v nabavni logistiki in fizični distribuciji blaga. Veliko jih te stroške že poskuša optimirati, v večini poslovnih sistemov pa intralogistika in stroški le-te še nadalje ostajajo velika neznanka.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je prikazati potek logistike v izbranem podjetju, navesti in analizirati stroške logistike, ki nastajajo vsakodnevno pri poslovanju podjetja, in jih primerjati s celotnimi stroški podjetja. Podjetje je trgovina na debelo, kar pomeni, da so logistični stroški zelo razdrobljeni po funkcijah v podjetju, večina jih je tako zajetih v transportu, manipuliranju, skladiščenju in posledično temu v zalogah, kadrih, prenosu in obdelavi informacij in drugem.

7

V diplomskem delu želimo prikazati logistične stroške, ki nastajajo v logističnem sistemu, pri vsakodnevnem poslovanju podjetja in vplivajo na uspešnost in konkurenčnost podjetja na trgu. Stroški so za vsako podjetje ena najpomembnejših postavk, ki kaže uspešnost in učinkovitost poslovanja podjetja. Splošno velja, da stroški logistike predstavljajo pomemben delež stroškov v lastni ceni proizvoda oz. storitve. Ocena je, da znašajo stroški logistike od 5% do čez 30% lastne cene proizvodov. Cilji diplomskega dela so:

• predstaviti splošne značilnosti logistike; • predstaviti splošne značilnosti trgovine in njene posebnosti; • splošno predstaviti stroške in jih analizirati na izbranem podjetju; • predstaviti podjetje Kemoplast d.o.o.; • predstaviti logistiko podjetja Kemoplast d.o.o.; • predlagati kakšno od rešitev za zniževanje logističnih stroškov podjetja.

Trditve, ki jih želimo dokazati:

• logistika trgovinskega podjetja se razlikuje od logistike proizvodnega podjetja, saj so logistični stroški zajeti v drugih elementih logistike, kot pa pri proizvodnem podjetju, vendar pa ni podjetja, ki bi se lahko logističnim stroškom izognilo;

• stroški logistike predstavljajo breme za izbrano podjetje; • trgovine se poskušajo čimbolj približati kupcem, za njih je najpomembnejša

lokacija trgovine in drugih prostorov, zato se poskušajo decentralizirati, kar lahko pomeni povečanje, ali zmanjšanje vseh stroškov, tudi logističnih;

• dobra trgovinska podjetja opravljajo dodatne storitve za kupce, kar je za njih konkurenčna prednost, sploh če so pri svojem delu uspešni, boj za kupce je na trgu precej močan;

• poslovanje trgovinskega podjetja je v veliki meri v rokah oddelkov marketinga in managementa.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Diplomsko delo temelji na naslednjih predpostavkah:

• omejili smo se na logistiko in logistične stroške izbranega podjetja; • izbrano podjetje je trgovina na debelo, ki prodaja izdelke drugim podjetjem,

končnim potrošnikom in opravlja storitve, zato so logistični stroški zelo razdrobljeni po funkcijah v podjetju in jih je zelo težko natančno opredeliti;

• podjetje ima slabo razvito logistiko, vendar si prizadeva izboljšati to področje in se zaveda pomembnosti logistike za uspešno poslovanje;

8

• veliko podatkov, s katerimi bi bilo lažje analizirati stanje v podjetju je zaupnih, kar pomeni določeno oviro pri nastajanju diplomskega dela, kajti stroški podjetja so podatki, ki jih podjetja ne želijo izdajati javnosti.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomsko delo je oblikovano kot poslovna raziskava, saj gre za proučevanje pomembnega dela poslovanja izbranega podjetja. Uporabljali bomo dinamično metodo, kar pomeni, da bomo proučili sedanje stanje logistike v podjetju in kakšne spremembe se obetajo. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabljali naslednje metode:

• metoda deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva;

• metoda klasifikacije, kjer bomo definirali pojme; • pri metodi kompilacije bomo pridobili informacije iz strokovne domače in tuje

literature, povzemali bomo stališča drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom prišli do oblikovanja novih stališč;

• Metoda komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa:

• metoda sinteze (razčlenjevali bomo ugotovitve iz prakse in teorije); • metoda analize (povezovali bomo teoretične poglede in preverjene izide iz prakse v

celoto). Podatke bomo zbrali s pomočjo interneta in knjižnih gradiv.

9

2 OPREDELITEV LOGISTIKE

Logistika je obširna in daljnosežna dejavnost, ki ima velik vpliv na življenjski standard ljudi v sodobni družbi. V vsakdanjem življenju sploh ne pomislimo na raznovrstne logistične aktivnosti, ampak nas logistika zanima samo takrat, ko nastopijo problemi. (Čižman 2002, 3) Avtorji različno definirajo logistiko, njen nastanek, pomen in obseg, najbolj razširjena pa je naslednja definicija. Pojem logistika je vojaškega izvora. Ta pojem zajema fizični tok materiala (surovin, polproizvodov, proizvodov, odpadkov) ter tok informacij od dobavitelja surovin, preko proizvajalca in morebiti trgovca do končnega potrošnika gotovih proizvodov, torej prostorske spremembe, poleg tega pa tudi skladiščenje, ki pomeni premagovanje časa. Logistika pomeni torej premagovanje prostora (kot transport) in časa. V zvezi s prostorskimi spremembami, to je transportom, je potrebno tudi oblikovanje tovornih enot in pakiranje, nakladanje, prekladanje in razkladanje, določevanje zalog za skladiščenje in v zvezi s tem vse potrebne komunikacije za izmenjavo in predelavo informacij. Navedena obrazložitev pojma logistike je operativna, ker nam v glavnem prikaže operativno dejavnost, ki jo zajema logistika. Logistika je dejavnost, katere smoter je optimalno zadovoljevanje potreb poslovnega sistema uporabnika z ustreznimi logističnimi storitvami, ki sestoje iz fizičnih pretokov blaga in stanj v procesih reprodukcije (Wikipedija, 2007). O logistiki se čedalje več govori tudi pri nas. V podjetjih se postopoma zavedajo potrebe po celovitem reševanju problemov med tehnologijo in ekonomijo, čeprav so bili pred tem prepričani, da logistika rešuje predvsem tehnološka vprašanja in ne tudi poslovna. Tudi v tujini je logistika doživela velik razcvet šele ob spoznanju, da z njeno pomočjo lahko najučinkoviteje zmanjšujejo stroške. V podjetjih se organiziranost logistike vse bolj uvršča med naloge najvišjega vodstva, logistična zasnova poslovanja pa postaja strateški element vodenja podjetij (Čižman 2002, 3).

Pomen logistike

Pomen logistike je v zadovoljevanju potreb organizacije po premagovanju prostorskih in časovnih razlik med viri materiala, torej dobavitelji in proizvodnim podsistemom organizacije, od tod pa do točke želene dostave proizvodov. ( Mihelič 2001,17) Logistika se neprestano spopada z novimi izzivi, ter se spreminja hitreje kot kdajkoli prej. Največji pomen pri tem gre pripisati vse naprednejši tehnologiji. Ta se kaže na primer v elektronski identifikaciji paketov, satelitskem sledenju kamionov in sistemu avtomatskega vodenja, največji vpliv pa je prišel s komunikacijami. V procesu globalizacije industrije in trgovine, ter zaradi potreb konkurenčnosti so logistične zahteve vedno večje.

10

Tako mora biti logistika (Švajger 2004, 9): • orodje za obvladovanje oskrbovalnih verig; • zanesljiva, točna in hitra; • varna in stroškovno sprejemljiva; • izjemno odzivna; • omogočiti mora oskrbo po sistemu »just in time«; • vsebovati sisteme za informacijsko spremljanje in sledenje pošiljk; • temeljiti na elektronskem poslovanju celovitih informacijskih sistemov.

Konkurenčna prednost ni več samo pravi proizvod na pravem mestu in ob pravem času. Temu se dodaja zlasti še naslednje dejavnike (Jelenc 2000, 24):

• zanesljivost dobave v kakršnih koli pogojih; • izjemna odzivnost na potrebe in zahteve kupca; • partnerstvo med udeleženci v oskrbovalni verigi.

Cilji logistike

Omenili smo že, da je logistika celovit sistem, ki ima več različnih ciljev. Avtorji v svojih delih pa jih navajajo glede na pomembnost iz stališča njihovega gledanja na cilje logistike. Pri vsem tem velja splošno načelo, da so osnovni cilji dobrega vodenja logističnih storitev (Logožar 2004, 59-60) :

• znižanje stroškov logistike, ki dosegajo včasih v podjetjih tudi 30 odstotkov in več prodajne cene; to se dosega s skrajšanjem poti, primernim znižanjem zalog, naročanjem primernih količin blaga, da bi se izognili čezmernim zalogam, koncentracijo tovora, pravilnim pakiranjem, uvedbo ustrezne mehanizacije, sodobno informacijsko tehnologijo.

• izboljšanje kakovosti oziroma izboljšanje logističnega servisa; to se dosega na primer z večjo hitrostjo in točnostjo dobave, opravljanjem logističnih storitev »od vrat do vrat«, dostavo blago ob pravem času na pravem kraju, veliko zanesljivostjo, primerno ceno itd.;

• varstvo okolja; na to najbolj vplivajo trije elementi logistike: pakiranje (embalaža), transport (onesnaževanje zraka in voda, hrup) in skladiščenje (izraba prostore), zato se morajo logistiki nujno vključiti v prizadevanje za »zeleno logistiko«(green logistics);

• humanizacija dela; pri organiziranju in izvajanju logističnih dejavnosti je treba posebno pozornost posvečati ergonomiki dela in preprečevanju poklicnih bolezni.

• zagotavljanje planske preskrbe potrebnega materiala v zahtevanih količinah in z zahtevano kakovostjo, pravočasna dostava na zahtevana mesta in s tem izpolnitev pogojev za nemoteno delo v proizvodnji in drugih službah podjetja;

• vključevanje logističnega sistema v poslovni proces podjetja in z ustrezno notranjo organiziranostjo vseh dejavnosti zagotovitev njihovega koordiniranega delovanja pri opravljanju zastavljenih nalog;

• vzdrževanje ustreznih odnosov z dobavitelji in kupci ter s tem zagotavljanje obojestranske zanesljivosti dobave;

• nabava ustreznega blaga po čim nižjih cenah in skrb za njegovo dostavo, prevzem, skladiščenje in notranji transport ter distribucijo gotovih proizvodov do kupcev s

11

čim nižjimi stroški ter v skladu z njihovimi časovno in prostorsko opredeljenimi zahtevami;

• z urejenim planiranjem, evidentiranjem in administrativnim poslovanjem zagotavljati zanesljivost in točnost logističnega sistema pri opravljanju njegovih nalog in preglednosti njegovega dela;

• sprotno obveščanje posameznih oddelkov v podjetju in drugih služb o stanju ter spremembah na trgu in o zunanjem ter notranjem poslovanju z blagom in proizvodi.

Glede na opredelitev ciljev logistike lahko izpostavimo osnovne kriterije za njihovo doseganje. Le-ti so (Mihelič 2007, 25-26):

• optimalno uvrščanje (integriranje) logistike v organizacijsko strukturo organizacije (združbe, podjetja,…);

• sinergijski učinki interaktivnega delovanja razpoložljivih komponent logističnega sistema;

• zniževanje stroškov ob sočasnem zagotavljanju visoke tehnično – tehnološke ravni preskrbovalnega in dobavnega servisa;

• notranja učinkovitost logističnega sistema; itd..

2.1 Delitev logistike Logistika ima nalogo zagotoviti optimalen pretok blaga v celotni logistični oziroma oskrbovalni verigi. Logistična veriga zajema vse logistične procese v podjetju ter pri dobaviteljih in kupcih. V osnovi se ti procesi nanašajo na oskrbo, proizvodnjo, distribucijo in vračanje ostankov in odpadkov. Delimo jo:

• glede na dejavnost ločimo: transportna, skladiščna, špedicijska, distribucijska, nabavna logistika,

• glede na področje uporabe ločimo: industrijska, vojaška, gospodinjska logistika, • glede na področje opazovanja ločimo: mikrologistika, makrologistika, poslovna

logistika, mednarodna logistika. Z vidika narodnega gospodarstva – makrologistika: Obravnava logistične sisteme z vidika celotnega gospodarstva. Zaradi širitve trga ter s tem posledično večje potrebe po pretoku proizvodnih prvin, kjer je vse pomembnejša prometna infrastruktura, je makrologistika ključnega pomena za razvoj gospodarstva določene države. Logistika vsekakor postaja vse pomembnejši element v gospodarstvu na vseh ravneh in vseh področjih.

12

S podjetniškega vidika – mikrologistika: Je samostojna disciplina ekonomike podjetij in obravnava logistične procese v okviru poslovnega sistema. Je proces vodenja vseh aktivnosti, ki služijo za premikanje surovin, pol-proizvodov in gotovih proizvodov od dobaviteljev, nato znotraj podjetja samega pa do kupcev. (Wikipedija, 2007) Členitev elementov logističnega sistema, ki se je uveljavila v praksi in ki jo uporablja večina avtorjev ( Logožar 2004, 65):

• zunanji transport, • notranji transport; • skladiščenje; • zaloge; • manipuliranje z blagom; • informacije, komunikacija in kontrola; • kadri, povezani s sistemom.

2.2 Podsistemi logistike Logistični sistem je sestavljen iz podsistemov, ki v osnovi zajemajo (Wikipedija, 2007):

• nabavno logistiko; • proizvodno logistiko; • distribucijsko logistiko in • razbremenilno logistiko.

To so osnovni podsistemi logistike,ki se nanašajo na proizvodno podjetje zato, jih je potrebno na tem mestu omeniti. V našem primeru, ko pa imamo trgovinsko podjetje omenimo vse podsisteme logistike, vendar sta za nas najbolj pomembni nabavna logistika in distribucijska logistika, manjši pomen ima razbremenilna logistika, medtem, ko proizvodna logistika za nas nima posebnega pomena. (Wikipedija, 2007)

2.2.1 Nabavna logistika

Naloga nabavne logistike je oskrbeti podjetje z blagom in storitvami, ki so potrebne za proizvodnjo oziroma izvajanje storitev, prodajo blaga. Če pogledamo podrobneje te naloge zajemajo (Wikipedija, 2007):

• ugotavljanje in opredeljevanje nabavnih potreb; • naročanje pri dobavitelju; • transport; • kontrolo kakovosti pri dobavitelju oziroma v lastnem podjetju; • skladiščenje blaga v vhodnem skladišču.

Nabavna logistika ozko sodeluje z nabavno službo in proizvodnjo. Poznati mora nabavni trg na globalni, regionalni in lokalni ravni. Odločati je treba kaj in kje nabavljati, kako

13

uskladiti vse logistične aktivnosti in kaj proizvajati doma in kaj kupovati na trgu (outsourcing). Med pomembne aktivnosti spada politika naročanja in zagotavljanje kakovosti vhodnih materialov in storitev. Politika naročanja zajema odločitve glede skladiščenja »just-in-time« dobav, zalog ipd. Kakovost vhodnih materialov in storitev pa se zagotavlja z ustreznim managementom kakovosti, ki vsebuje ustrezne kontrole in druge postopke, predvsem preventivne narave (Wikipedija, 2007). Nabavna logistika torej pokriva pretok blaga od preskrbe surovin, materiala in polizdelkov, ki jih podjetje potrebuje za nemoten proizvodni proces in na ta način omogoča poslovanje. Nabavna logistika se prične pri dobavitelju ter se nadaljuje na prevozni poti v sprejemno skladišče k prejemniku oz. neposredno v proizvodni proces (Intereuropa 1999). Pri trgovinskem podjetju se nabavljeno blago nahaja v skladišču, kjer čaka na nadaljnjo obdelavo in prodajo končnemu potrošniku.

2.2.2 Distribucijska logistika

Naloga distribucijske logistike je oblikovanje, upravljanje in nadzor procesov, ki so potrebni, da se proizvodi in storitve dobavijo naročniku v obliki, vsebini in času kot je bilo dogovorjeno s pogodbo. Pri tem sodelujejo s prodajo. Distribucijska logistika je sinonim za fizično distribucijo, disponiranje blaga, prodajno logistiko. Distribucijska logistika torej zajema (Wikipedija 2007):

• načrtovanje distribucije proizvodov vključno s skladiščenjem; • planiranje transportnih sredstev in voznih redov vozil; • uskladiščenje in izskladiščenje; • embaliranje in manipulacije s proizvodi; • dostava proizvodov in rezervnih delov kupcu.

Za distribucijsko logistiko je zelo pomembna dokumentacija in administracija povezana s kupcem. Pomembna strateška odločitev je tudi ali sam izvajati distribucijo ali jo poveriti drugim izvajalcem. (Wikipedija 2007) Fizična distribucija skrbi za distribuiranje končnih izdelkov neposrednim uporabnikom. Njena naloga je izročitev določenega blaga v zahtevani količini in kakovosti ter ob času in kraju, ki ga je določil kupec. Tu je potrebno izpolniti številne zahteve in potrebe kupce po zanesljivem prevozu, dobavnih rokih, plačilnih pogojih itd. Problem s katerim se srečuje fizična distribucija je zlasti neenakomerno povpraševanje po blagu (Intereuropa 1999). Distribucijska logistika je najpomembnejši podsistem logistike za trgovinsko podjetje, zato si jo bomo pogledali podrobneje. Organizacijske povezave v trgovini se nanašajo na načrtovanje, izvajanje in nadziranje fizičnega toka materiala in končnih izdelkov od kraja njihovega nastanka do kraja uporabe, tako da zadostimo zahtevam porabnikov in dosegamo dobiček. V nadaljevanju bomo predstavili fizično distribucijo , ki označuje te postopke.

14

Proizvajalci vedo, da bo imela učinkovitost njihove fizične distribucije velik vpliv na zadovoljstvo porabnikov in stroške podjetja. Tudi dober izdelek lahko uniči slab sistem distribucije. Koncept fizične distribucije označuje ožji pojem poslovne logistike, t.i. tržno logistiko. Namen fizične distribucije je upravljanje dobavne verige, se pravi tokov dodane vrednosti od dobaviteljev do končnih porabnikov na naslednji način: Logistična naloga je usklajevanje dejavnosti dobaviteljev, nabavnih agentov, tržnikov, členov na tržni poti in odjemalcev. Logistična dejavnost se je v zadnjih letih bistveno izboljšala zaradi napredka v informacijski tehnologiji, saj podjetja upravljajo svoje dobavne verige z informacijami, ki pa morajo biti ažurne in točne. Fizična distribucija je sestavljena iz naslednjih aktivnosti (Kunst 2005, 13):

• napovedovanje prodaje; • načrtovanje distribucije; • ravnanje z zalogami; • embaliranje; • skladiščenje v tovarni; • pošiljanje; • prevoz; • skladiščenje na terenu; • porabniških storitev.

Stroški fizične distribucije znašajo 30-40% stroškov izdelka, zato jih je potrebno obvladovati. Hkrati pa fizična distribucija ni le strošek, ampak tudi močno orodje v konkurenčnem trženju. Podjetja, ki ne dostavljajo svojih izdelkov točno, sploh ne morejo več poslovati. Trgovine zahtevajo, da imajo vsi izdelki kode, saj lahko na ta način obvladajo zaloge, obračanje zalog, naročanje izdelkov in spremljanje starosti izdelkov. Vplivajo pa tudi na proizvodnjo pri dobaviteljih. Seveda pa višja raven storitev tudi več stane, zato si mora podjetje najprej določiti cilje fizične distribucije. Na izbiro pravilne strategije vplivajo različni dejavniki. Ti pa so (Kunst 2005, 13):

• konkurenti, • dobavitelj, • kupci in • potencialna nova podjetja na tržišču.

Podjetje se bo poskušalo približati zahtevam odjemalcev in doseči vsaj takšno raven postrežbe, kot jo imajo konkurenti. V slovenski trgovini se moč seli od dobaviteljev k trgovcem, vendar je zaradi velikega števila konkurentov še vedno veliko rivalstva, kar prinaša korist tudi malim potrošnikom. Ko podjetje določi cilje, mora oblikovati sistem fizične distribucije, ki bo minimiziral stroške za njihovo doseganje. Fizična distribucija je področje, kjer je možno veliko prihraniti in izboljšati zadovoljstvo odjemalcev, in sicer od obdelovanja naročil, skladiščenja, vodenja politike zalog do zmožnosti zadovoljevanja povpraševanja. Koncept fizične distribucije zahteva, da se ukvarjamo z vsemi temi odločitvami skupaj in da v podjetju usklajujemo dejavnost fizične distribucije in trženja

15

tako, da dosežemo visoko stopnjo zadovoljstva odjemalcev ob sprejemljivih stroških. Vsako od teh področij zahteva podrobno načrtovanje in koordiniranje. Navedimo posamezna področja: Obdelave naročil:

Fizična distribucija se začne z naročilom odjemalca. Podjetje je zainteresirano, da mine čim manj časa od prejetja naročila do plačila. Vmes so naslednji koraki (Kunst 2005, 14):

• prodajalčev prenos naročila; • vnos naročila in preverjanje bonitete naročnika; • časovno razporejanje zalog in proizvodnje; • pošiljanje naročenega blaga in računa; • prejem plačila.

Dalj časa ko traja proces, manj so zadovoljni odjemalci in nižji so dobički podjetij. Računalniki so ta del bistveno izboljšali. Skladiščenje:

Ciklusa proizvodnje in porabe se redko pokrivata, zato mora vsako podjetje skladiščiti svoje izdelke. Nekaj zalog je v tovarni ali blizu nje, ostale pa so locirane v bližini porabnikov. Več lokacij za skladiščenje pomeni, da bo blago hitreje dostavljeno odjemalcem, seveda pa več lokacij dvigne tudi stroške. Zato mora biti število lokacij usklajeno z ravnijo postrežbe odjemalcev in ciljnimi distribucijskimi stroški. Podjetje lahko ima zasebno skladišče ali pa najame prostor v javnih skladiščih, delno pa lahko to vlogo prevzamejo tudi trgovine. Podjetja imajo več nadzora v lastnih skladiščih, toda s tem vežejo kapital in težko spremenijo lokacijo, če se potrebe spremenijo. Javna skladišča zaračunavajo najemnino in zagotavljajo dodatne storitve, kot so pregled, embaliranje, pošiljanje blaga in pošiljanje računov. Podjetja imajo na izbiro veliko število lokacij in različnih vrst skladišč, tudi specializiranih (hladilnice, silose za surovine ali kmetijske izdelke, ipd.) Nekatera skladišča so predvidena za shranjevanje blaga, pomembnejša pa postajajo distribucijska skladišča. Ta prevzemajo izdelke različnih proizvajalcev in dobaviteljev ter jih, kakor hitro je mogoče, pošiljajo naprej. Velike trgovske verige imajo tako nekaj distribucijskih skladišč po državi. Oddelek za odpremo enkrat do dvakrat tedensko dobavlja blago svojim prodajalnam. To je ceneje, kot če bi dobavljali vsaki prodajalni neposredno iz vsake tovarne. Skladišča se modernizirajo in avtomatizirajo. Računalnik prebere naročila prodajaln, usmerja viličarje in električna dvigala, da naberejo izdelke glede na njihove črtne kode ter jih prenesejo do nakladnih ramp, in izda fakturo. Tako opremljena skladišča so zmanjšala

16

število poškodb delavcev, znižala stroške in izboljšala nadzor nad zalogami, zmanjšalo pa se je tudi število zaposlenih.

Zaloge:

Odločitev o ravni zalog je tista, ki v glavnem vpliva na zadovoljstvo odjemalcev s fizični distribucijo podjetja. Prodajno osebje želi, da bi imelo njihovo podjetje dovolj zalog za takojšnjo izpolnitev naročil, za podjetje pa to običajno ni stroškovno učinkovito. Pri odločitvah o zalogah je potrebno vedeti kdaj in koliko naročiti. Za vse izdelke mora podjetje preučiti, kakšne morajo biti varnostne zaloge in točka naročila. Le-te morajo biti višje, če je dobavni čas daljši in če so potrebe porabnikov zelo sprejemljive. Odločitev o tem, koliko naročiti je odvisna od stroškov obdelave naročil ter logističnih in transportnih stroškov. Želja je sicer naročati toliko, kolikor podjetje potrebuje v kratkem obdobju, vendar lahko vsi stroški nabave (špediterski, transportni in bančni…) precej presegajo stroške financiranja zalog, zato morajo podjetja venomer iskati optimum. Vse več podjetij skuša preiti s pričakovane dobavne verige na odzivno dobavno verigo. Prva pomeni, da podjetje proizvaja količine, ki jih napovedujejo prodajne napovedi. Podjetje oblikuje in vzdržuje zaloge na različnih dobavnih točkah, kot so tovarna, distribucijska središča in prodajalne na drobno. Vsaka dobavna točka avtomatično ponovno naroči izdelke, ko se doseže točko naročila. Ko je prodaja počasnejša od pričakovane, skuša podjetje znižati svoje zaloge z izvajanjem posebnih akcij in tržnega komuniciranja. Odzivno dobavno verigo sprožijo porabniki, ker gre za nepretrgano proizvodnjo in nadomeščanje zalog, tako kot prihajajo naročila. Proizvodnja za naročilo namesto za napoved prodaje precej zmanjša stroške zaloge in tveganja, če seveda zaradi predolgega odzivnega časa ne odženemo kupcev. Prevoz:

Izbira prevoza vpliva na ceno izdelka, pravočasno dostavo in stanje blaga ob prispetju. Ustrezna izbira načina prevoza pa v veliki meri vpliva tudi na zadovoljstvo porabnikov. Obstajajo različni načini prevoza: železniški, cestni, vodni, kombinirani… Odvisno od meril (hitrost, pogostost, zanesljivost, sposobnost, dosegljivost, stroški) izberemo optimalno varianto. Pri odločitvah o prevozu je potrebno primerjati različne načine prevoza in njihov vpliv na ostale sestavine distribucije, kot so embaliranje, skladiščenje in zaloga. Pri izbiri načina prevoza se odločamo med lastnim režijskim prevozom, pogodbenim in ostalimi prevozniki. O lastnem prevozu govorimo, če imamo lasten avtopark ali zračno floto. Pogodbeni prevoznik je samostojno podjetje, ki prodaja prevozne storitve po pogodbi. Ostali prevozniki nudijo svoje storitve na določenih točkah po voznem redu in so dosegljivi vsem pošiljateljem po običajnih cenah. Trženjski koncept zahteva posvečanje večje pozornosti fizični distribuciji. Fizična distribucija je področje, kjer je možno veliko prihraniti in izboljšati zadovoljstvo

17

odjemalcev. Ko se obdelovalci naročil, načrtovalci skladišč, vodje zalog in prevoza odločajo, s tem vplivajo drug na drugega glede stroškov in zmožnosti zadovoljevanja povpraševanja. Koncept fizične distribucije zahteva, da se ukvarjamo z vsemi temi odločitvami skupaj. Podjetje ima za cilj oblikovanje takšne fizične distribucije, ki minimizira celotne stroške za zagotavljanje želene ravni postrežbe odjemalcev. Definiranje ciljne ravni zadovoljevanja kupcev je odvisna od moči kupcev, dobaviteljev, substitutov, potencialnih novih podjetij na tržišču in konkurentov (Kunst 2005, 13-17).

2.2.3 Razbremenilna logistika

Naloga razbremenilne logistike je oskrba ostankov in odpadkov, ki nastajajo v vseh delih nabave, proizvodnje in distribucije. Materialni tok ima nasprotno smer od predhodnih treh delov logistike. Zasledovati mora ekonomske in ekološke cilje. Konkretne naloge razbremenilne logistike so ( Wikipedija, 2007):

• načrtovanje in demontaža stare opreme pri kupcih in v proizvodnji; • zbiranje, sortiranje in ločevanje ostankov; • medskladiščenje, manipulacije in transport ostankov; • recikliranje (ponovna uporaba materialov); • zbiranje, deponiranje in odvajanje odpadkov.

Glede na vse krajši življenjski ciklus proizvodov ter vse zahtevnejše ekološke predpise in standarde, pomen razbremenilne logistike zelo narašča. ( Wikipedija, 2007)

2.3 Logistični management V podjetjih se morajo zavedati, da vsa znanja in tehnologije niso koristna, če se ne uporabijo pravilno. Učinkovito realizacijo znanja je možno doseči le preko ljudi. Tako predstavljajo zaposleni glavno konkurenčno prednost ali slabost podjetja. Glavna naloga managementa je doseči čim boljšo motiviranost zaposlenih. S svojimi sposobnostmi in znanjem zaposlenih omogočajo realizacijo ciljev podjetja. Glavni ključ za sodelovanje zaposlenih se skriva v timsko zasnovani organiziranosti, ki omogoča hitrejše izboljšanje procesov, ter s tem boljšo kakovost in boljše poslovne rezultate. V zadnjem času se pojavlja močan pritisk na stroške zaradi vse večje konkurence in zniževanja cen. Zaradi tega so naša podjetja prisiljena razmišljati o organizacijskih izboljšavah na vseh področjih svojega poslovanja. Tuja podjetja so s svojim dolgoletnim uspešnim poslovanjem prišla do spoznanja, da so največje možnosti za izboljšave in s tem zniževanja stroškov prav na logističnem področju, ker predstavlja logistika vez med materialnim in informacijskim tokom in ima odločujočo vlogo v organizacijski strukturi podjetja. (Pavlin 2003, 1) Logistični management je proces planiranja, uvajanja in kontroliranja učinkovitega, razpoložljivega pretoka in skladiščenja blaga, storitev in ustreznih informacij od mesta izvora do mesta potrošnje z namenom prilagajanja zahtevam kupca. (Čižman 2002, 10-11)

18

Logistični management mora sprejeti odločitve, ki pripeljejo podjetje, do želenega cilja. Cilje pa je možno doseči s različnimi strategijami. V izvajanju logističnih strategij ima podjetje na izbiro več možnosti (Žohar 2005, 50):

• ena od možnosti je strategija zniževanja logističnih stroškov ob nespremenjenem nivoju dobavnega servisa. Temeljni motiv je maksimiranje dobička poslovnega sistema. V fazi racionalizacije se preučijo vse komponente poslovne logistike, in to iz vidika konkurenčnosti in komplementarnosti. Na takšen način se na primer analizira ustreznost izbranega transportnega nosilca, preučijo se načini skladiščenja, izbira lokacije notranjih in področnih skladišče, preuči se nivo varnostnih in drugih zalog in podobno;

• druga strategija je maksimiranje ROI (return of investment), ki je usmerjena k zmanjševanju stroškov kapitala. Podjetje preuči možnosti za zniževanje investicij v logistiko ali v skrajni različici opusti investiranje in prenese celotno izvajanje logističnih aktivnosti na zunanje izvajalce. Podjetje si na primer zagotovi primerjalno prednost z uporabo produkcijskega in logističnega koncepta »just in time«;

• tretja strategija je usmerjena v izboljšanje nivoja dobavnega servisa. Konkretni dolgoročni cilji, oziroma strategije v poslovni logistiki so zlasti (Žohar 2005, 50):

• ali vlagati finančna sredstva v lastne logistične objekte, opremo in sredstva • izbira optimalne logistične tehnologije • izbira lokacije logističnih objektov, področnih skladišč

Odločitev o izboru ene od variant je velikega pomena. Vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Mnogokrat bo odločitev lahka, ker prevladajo argumenti za ali proti. Primerna pa je lahko tudi tretja varianta, ki je kombinacija, pri kateri se opravi delno v lastni režiji, delno pa s pomočjo zunanjih virov. Če pogledamo primer: Ena najpogostejših kombiniranih variant v zunanjem transportu je – opravljanje lokalnih prevozov z lastnimi transportnimi sredstvi, daljinske prevoze pa se prepusti javnemu ali zasebnemu cestnemu prevozniku. Dokončne odločitve pa ne smemo sprejemati samo na osnovi kvalitativnih ocen, temveč na osnovi rezultata, ki nam ga da natančna primerjava »stroški- učinki« (Žohar 2005, 50)

19

TABELA 1: IZBOR LASTNE ALI TUJE LOGISTIČNE STORITVE Logistične naprave in sredstva

Dati prednost pri: Prednosti:

LASTNA SKLADIŠČA � velik obseg pretovora blaga

� kontinuiran pretok blaga geografsko koncentrirana in stabilna tržišča

� potrebna posebna nega blaga

� boljše možnosti nadzora

� možnost prilagajanja � specifične zahteve

uskladiščevanja

TUJA SKLADIŠČA � močna nihanja v povpraševanju

� manjši obseg pretovora

� drugo

� nobenih kadrovskih težav

� nobenih večjih investicij

� možnost hitre spremembe prostora

LASTNE STORITVE � pretežno lokalni transport

� kontinuiran pretok blaga

� malo sprememb v transportni tehniki in tehnologiji

� boljša oskrba prejemnikov

� večja skrb za tovor

TUJE STORITVE � pretežno daljinski transport

� manjše transportne količine

� neenakomerne transportne količine

� tuji prevozi imajo načelno boljšo izkoriščenost, kar pomeni manj praznih voženj

VIR: Žohar 2005, 50 Z vidika premagovanja prostora je za podjetje ugodno, če je proizvodnja ali distribucijski center v bližini prodajnega tržišča, tako so posledično transportni stroški nizki, krajši pa je čas dobave blaga prejemnikom in s tem je dosežen višji nivo dobavnega servisa. Pri odločitvah o razmestitvi je potrebno upoštevati tudi druge dejavnike. Z narodnogospodarskega vidika je to na primer pospešen razvoj manj razvitih področij. Z vidika logistike je potrebno poleg transporta in transportnih stroškov upoštevati še druge elemente logistike. Pri naložbah v zunanja skladišča ali distribucijske centre pa je potrebno upoštevati skupne stroške, transportne stroške ter stroške uskladiščevanja, zalog, fizičnih manipulacij, ki nastajajo zaradi večkratnih pretovarjanj. Z vidika logistike bo optimalna razmestitev skladišč takrat, ko bodo ti skupni stroški najmanjši. Upoštevati je potrebno tudi soodvisnost elementov logistike z drugimi poslovnimi procesi (Ibid., 51-52).

20

3 OPREDELITEV TRGOVINSKE DEJAVNOSTI Trgovina je najstarejša gospodarska dejavnost, ki se je skozi zgodovino neprestano spreminjala in razvijala, pa vendar zadržala nekatere osnovne značilnosti, kot so »ponudba in povpraševanje«, ter »prodaja in nakup«. Med trgovske organizacije štejemo podjetja in posamezne trgovce, ki blago kupujejo in ga brez predelave prodajajo naprej. Zato je razširjeno mnenje, da trgovina povzroča le povečanje prodajne cene in zato ni koristna dejavnost. Vendar ima pomembne funkcije, ki so (Mihelič 2007, 30):

• prostorska; • časovna; • količinska; • kakovostna; • svetovalna; • kreditna;

Važno je, da je blago na razpolago v bližini kupcev, oziroma porabnikov. Brez trgovin bi moral vsak proizvajalec organizirati lastno prodajno mrežo, kar bi bilo smiselno le pri velikih proizvajalcih. Med proizvodnjo in porabo izdelkov je praviloma precejšnja časovna razlika, predvsem pa obstaja tudi razkorak med načinom proizvodnje in porabe. Premagovanje časovnih razlik omogoča primerna zaloga izdelkov, ki jo oblikujejo bodisi proizvajalci, bodisi trgovci. Trgovina povezuje več proizvajalcev, tako da kupuje pri njih veliko količino izdelkov in jih nato posreduje porabnikom v drobno prodajnih količinskih enotah. (Kunst 2005,3) Z vidika logističnega sistema trgovine je temeljni cilj upravljanja logističnih procesov doseganje optimalne ravni dobavnega servisa (raven oskrbe kupcev), v smislu želene količine, želene kakovosti in v pravem trenutku. Ciljev upravljanja logistike ne moremo obravnavati izolirano, brez usklajevanja z drugimi podsistemi organizacije. Potrebno jih je definirati na osnovi ustreznih kriterijev, oziroma standardov oskrbe kupcev glede na vrsto blaga, prodajna področja, itd.. V kolikor nivo dobavnega servisiranja kupcev ni opredeljen in bo glavni cilj zmanjševanje števila zalog, nizka raven zalog, ipd.. (Mihelič 2007, 31) Sledi primer definiranja specifičnih ciljev fizične distribucije (dobavnega servisa). Cilji dobavnega servisa (Mihelič 2007, 31):

• dobavni čas: dobava blaga se mora izvršiti v osmih dneh po prejemu kupčevega naročila, poteka po naslednje postopku: prenos naročila poteka en dan, obdelava naročila en dan, priprava pošiljke (pakiranje in komisioniranje) za odpravo en dan in transport pet dni;

• dobavna zanesljivost: v načrtovanem dobavnem roku, ki je osem dni je potrebno izvršiti petindevetdeset procentov vseh dobav, v nobenem primeru pa zunaj časovnega intervala, ki je od šest do deset dni;

21

• dobavna pripravljenost in nivo zalog: zaloge gotovih proizvodov morajo zagotoviti naslednje stopnje dobavne pripravljenosti (odstotek izpolnjenih naročil kupcev) po skupinah proizvodov, ki si sledijo: skupina A……….98%

B……….85% C……….70%

• dobavna kakovost (v ožjem smislu) zajema natančnost obdelave naročil in priprave pošiljk (obdelave naročil in priprava pošiljk za odpremo mora biti na takem nivoju, da bo 98% opravljenih brez napake), preprečevanje poškodb v transport (v transportu od mesta odpreme do sprejema v kupčevem skladišču se ne sme poškodovati več kot 3% tovora), komunikacije (komunikacijski sistem mora omogočiti dnevni prenos naročila).

3.1 Delitev trgovinske dejavnosti SLIKA 1: VRSTE TRGOVINSKIH DEJAVNOSTI

VIR: Mihelič 2007,31 Trgovino na drobno in trgovino na debelo sestavljajo organizacije, ki se ukvarjajo s prenašanjem blaga od točke proizvodnje do točke porabe. (Kunst 2005,11) Trgovina na debelo vsebuje vse dejavnosti, potrebne za prodajo blaga ali storitev tistim, ki kupujejo za preprodajo ali poslovno porabo. Opravljajo mnogo funkcij, vključno s prodajo in tržnim komuniciranjem, nakupovanjem in gradnjo sortimenta, drobljenjem velikih količin, skladiščenjem, prevozom, financiranjem, prevzemanjem tveganja, oskrbovanjem s tržnimi informacijami, svetovanjem. (Ibid.,11) Prodajanje na debelo imenujemo tudi grosistična prodaja, ali prodaja na veliko. Značilno za takšen način prodajanja je, da organizacija prodaja izdelke trgovcem, predelovalcem in velikim porabnikom. Veliki potrošniki so po zakonu podjetja in druge organizacije, ter fizične osebe, ki nabavljeno blago uporabljajo za opravljanje svoje dejavnosti. (Gabrijan 2003,2) Trgovina na drobno vsebuje vse dejavnosti, potrebne za prodajo blaga in storitev neposredno končnim uporabnikom za njihovo osebno ali poslovno porabo. Trgovce na

VRSTE TRGOVINSKIH ORGANIZACIJ

NOTRANJE TRGOVINSKE ORGAMIZACIJE

ZUNANJE TRGOVISKE ORGANIZACIJE

NA DROBNO

NA DEBELO

NA DEBELO IN DROBNO

IZVOZNE UVOZNE UVOZNE IZVOZNE

22

drobno lahko razdelimo na trgovce na drobno s prodajalnami, trgovce na drobno brez prodajaln in še iz vidika lastništva organizacije trgovine na drobno. (Kunst 2005, 11) Prodajanje na drobno lahko imenujemo tudi detajlistična prodaja, ter prodaja na malo. Za ta način prodajanja je značilno, da organizacija prodaja izdelke končnim uporabnikom, v tem primeru gospodinjstvom. (Gabrijan 2003,2) Obstaja več vrst trgovcev na drobno s prodajalnami, kot so specializirane prodajalne, blagovnice, supermarketi, prodajalne z mešanim blagom, superete / kombinirane prodajalne / hipermarketi, diskontne prodajalne, skladiščne prodajalne in diskontni saloni. Nekatere oblike bodo prenehale obstajati, ker ne bodo mogle konkurirati s kakovostjo, storitvami ali cenami. Trgovina na drobno brez prodajaln raste v svetu hitreje kot trgovina na drobno s prodajalnami. Vsebuje neposredno trženje, neposredno prodajo in prodajo s prodajnimi aparati. Večino trgovine na drobno opravljajo velike organizacije, kot so korporacijske verige, prostovoljne verige in zadruge trgovcev na drobno, franšizne organizacije. Trgovci na drobno morajo tako kot proizvajalci, pripraviti trženjske načrte, ki vsebujejo odločitve o ciljnih trgih, sortimentu izdelkov in storitev, določanju cen, tržnem komuniciranju in lokaciji. Trgovci na drobno vse bolj izboljšujejo svoje managersko znanje in produktivnost, ker se srečujejo s krajšanjem življenjskega ciklusa trgovine na drobno, novimi tehnologijami. (Kunst 2005,11) Trgovska podjetja ne predelujejo ali dodelajo kupljenih izdelkov, vendar lahko delno spremenijo njihovo kakovost. S tem je tesno povezana svetovalna in informacijska funkcija, saj trgovina obvešča potrošnike o ponudbi in jim omogoča pogled na tržišče. Prav tako jim svetuje pred in med nakupom. Kot vse druge dejavnosti lahko tudi trgovino razdelimo na več členov, od katerih je vsak pomemben za delovanje sistema. Tokove in povezave od dobaviteljev do končnih porabnikov je potrebno spremljati v sedanjosti in predvideti spremembe v prihodnosti in se z ustreznimi postopki na njih pripraviti. Trgovinska dejavnost in logistika se med sabo močno povezujeta. Trgovinska dejavnost je pomemben člen gospodarstva, v povezavi z dobro organizirano logistiko pa daje še boljše rezultate, zato pravimo, da je trgovinska logistika celota planiranih, koordiniranih, reguliranih in kontroliranih znanj in aktivnosti za upravljanje blagovnih tokov in pripadajočih informacijskih procesov med proizvodnjo in potrošnjo, med proizvajalcem in potrošnikom v obliki prodaje na drobno in na veliko. V trgovini se logistika podrobneje deli na; logistiko nabave, logistiko prodaje, logistiko skladiščenja, pakiranja, itd.. (Zekić 2000,30) 3.2 Načrtovanje organiziranosti trgovine Vsako podjetniško razmišljanje in s tem tržna usmeritev podjetja temeljita na prodaji. Vsak podjetnik si mora glede prodaje najprej odgovoriti na naslednja vprašanja:

• Kaj? Kateri izdelki in katere storitve? • Komu? Kdo so možni kupci?

23

• Kdaj? Kdaj kupci kupujejo? V katerih prodajalnah? • Po kakšni ceni? • Kakšna je naša cena in kakšna je cena konkurentov? • Zakaj? Katere potrebe zadovoljujejo kupci z izdelki in storitvami?

Trženjsko usmerjena trgovina najprej ugotovi, koliko izdelkov bo lahko prodala kupcem, kdaj in po kakšni ceni jih bo lahko prodala, nato te izdelke tudi naroči pri proizvajalcih in drugih dobaviteljih. Seveda pa je vmes še mnogo pomembnih opravil, ki jih mora trgovina, ki želi uspešno poslovati, podrobno načrtovati. Izhaja iz potreb in želja kupcev ter se organizira tako, da ponuja in prodaja tiste izdelke in storitve, ki potrebe in želje zadostijo. Osnovni cilj vsakega podjetja je ustvarjanje dobička, zato je potrebno dobro načrtovanje vseh faz in sicer od začetnih pripravljalnih del, pa vse do končnih del, katerih cilj je prodaja kupcem. Organizacija trgovine je odvisna od vrste le-te, načina prodaje… Trgovina na debelo mora razpolagati z velikimi obratnimi sredstvi, primernim skladiščnim prostorom in strokovno usposobljenimi nabavnimi in prodajnimi referenti. Na organizacijo trgovine na drobno v veliki meri vplivajo strokovna znanja, ki prihajajo iz tujine. Obsegajo poslovne koncepte, politiko in tehnike poslovanja trgovine na drobno in imajo dve dimenzije. Vodstvena dimenzija se nanaša na strategije in taktike trgovine na drobno v okolju, tehnološka pa na vprašanje lokacije in ureditve prodajnih objektov, tržno komuniciranje, način nabavnega in prodajnega poslovanja, uporabo sodobne informacijske tehnologije itd. Za uspešen prenos strokovnega znanja je nujna primerno razvita prodajna mreža oziroma razpoložljivost kapitala za vlaganje v prodajne objekte. (Kunst 2005, 20)

3.3. Racionalizacija in posodobitev poslovanja To sta najpomembnejši področji strateškega trženjskega načrtovanja trgovskih podjetij. Nanašata se na dejavnike, ki povečujejo produktivnost, ekonomičnost in uspešnost podjetij. Delimo na tri skupine (Kunst 2005, 20):

• prva skupina obsega uvajanje tehničnega napredka v proces dela in izboljšanje prodajnih metod

• druga skupina se nanaša na koncentracijo prodaje v manjšem številu velikih prodajaln

• v tretjo skupino spadajo dejavniki, ki vplivajo na zmanjšanje obsega ravni storitev.

Pod pojmom racionalizacije je mišljen splet ukrepov, ki zagotavljajo boljše izvajanje dejavnosti glede na dosedanji način, ki omogočajo ugodnejši poslovni rezultat pri enakem ali celo boljšem zadovoljevanju potreb porabnikov.

24

To lahko dosežemo s (Kunst 2005, 20): • s sodobno opremo in organizacijo, kot je; uporaba računalnikov, elektronskih

tehtnic,kodiranje izdelkov, optični čitalec na blagajni, poenostavljanje poslovnega procesa,odprava ozkih grl pri gibanju blaga med nabavo skladiščenjem in prodajo.

• z motivacijskimi ukrepi, kot so; primernejša ureditev delovnih mest, boljša priprava dela, izboljšanje strokovnosti z ustreznim usposabljanjem prodajalcev in stimulativno nagrajevanje po rezultatih dela.

3.3.1. Materialno-tehnični dejavniki racionalizacije

Med materialno-tehnične dejavnike racionalizacije spadajo : (Kunst 2005, 21): • predmet poslovanja - od predmeta poslovanja in velikosti sortimenta je odvisna

učinkovitost prodajalne, ki jo merimo v vrednosti prodaje na zaposlenega na kvadratni meter prodajnih površin, razliki v ceni in koeficientu obračanja. Razlike v blagovnih skupinah in izdelkih so velike;

• velikost trgovskega podjetja - večja podjetja imajo prednosti, še zlasti v ekonomiji velikega obsega v manjših zalogah in s tem povezanimi prihranki pri obratnih sredstvih, izpostavljanja so manjšemu tveganju. Večji obseg poslovanja zmanjšuje stroške na enoto, kar povečuje moč in pospešuje procese koncentracije v trgovini. Koncentracija pa ni edini način racionalizacije v trgovini.

• način poslovanja – najpomembnejši področji modernizacije v trgovini na drobno, ki omogočata racionalizacijo in večjo učinkovitost sta: področje, predvsem v trgovini na debelo, ki se nanaša na tehnično – tehnološko ureditev in mehanizacijo procesov dela (npr. kontejnerizacija, paletizacija in uvajanje celovite logistike) in pa področje, ki je povezano z razvojem informacijskih sistemov. Vse bolj zapleteni posli v nabavi, skladiščenju in prodaji zahtevajo hitro in učinkovito poslovno odločanje, ki brez pravočasnih in kakovostnih informacij sploh nebi bilo več mogoče. Zato se je razvilo enotno kodiranje izdelkov široke potrošnje EAN, ki vsebuje tri temeljne identifikacijske prvine: državo, v kateri je bil izdelek proizveden, proizvajalca in vrsto izdelka. Kodiranje EAN je omogočilo računalniško obdelavo podatkov za večino izdelkov.

Prednosti računalniškega spremljanja blagovnih tokov so naslednje (Ibid., 21):

• sprotno in manj tvegano ugotavljanje zaloge na vsakem prodajnem mestu • stalni nadzor nad gibanjem zalog v skladiščih • naročanje pri dobaviteljih, takoj ko je pri posameznem izdelku dosežena signalna

zaloga • sprotno izločanje zastarelih in uvajanje novih izdelkov v prodajni sortiment • odpravljanje napak pri označevanju izdelkov • povečanje natančnosti na blagajnah • zagotavljanje preglednosti gibanja izdelkov na celotni prodajni poti od proizvajalca

prek trgovine na debelo do prodajaln trgovine na drobno in porabnikov.

25

3.3.2 Organizacijski dejavniki racionalizacije poslovanja

Uspešno poslovanje temelji na optimalni kombinaciji materialnih in človeških prvin poslovanja oziroma ustrezni organizaciji dela. Zato so prav v organizaciji poslovnih funkcij največje možnosti za racionalizacijo. Racionalizacija v nabavi: Racionalizacija v nabavi je povezana z vprašanjem centralizacije oziroma decentralizacije nabavnega poslovanja. Oba načina imata prednosti in slabosti. Prednosti centralizirane nabave v trgovini so (Kunst 2005, 22): :

• enotna nabavna politika in enoten postopek dela nabavnih referentov; • sproten pregled izpolnjevanja naročil; • prihranki zaradi zmanjšanja drobnih naročil; • širitev števila dobaviteljev in s tem povečanje njihove medsebojne konkurence; • nabavni referenti lahko sproti in kakovostno nadzirajo nabavni proces in gibanje

zalog, kar jim omogoča hitro reagiranje ob zaostajanju prodaje; • večje možnosti za sprotne dobave »just in time«, kar vpliva na zmanjšanje zalog; • ustvarjeni so pogoji za specializacijo, možnost je zaposliti strokovnjake z dobrim

poznavanjem nabavnega trga, značilnosti izdelkov ipd.. S tem se zmanjša možnost napačnih odločitev, posledično pa tudi stroški.

Prednosti decentralizirane nabave so:

• s prenosom nabave na prodajalne dosežemo večjo prilagodljivost in odgovornost, kadar je treba hitro sprejeti nabavne odločitve

• pogosto je hitrejša, če je nabavni vir v neposredni bližini ali če gre za izdelke vsakdanje porabe

• kadar je povezana s storitvami lokalnih dobaviteljev, kot sta montaža ali servis opreme pri kupcih

Optimalna rešitev je pogosto kombinacija obeh načinov organiziranja. Racionalizacija v prodaji: Ker prostorska razporeditev vpliva na višino stroškov fizične distribucije, je pomembno področje racionalizacije optimiranje distribucijskih stroškov. Pomembno je vedeti, da od vseh stroškov fizične distribucije odpade na (Ibid., 22):

• dostavo blaga od proizvodnje do skladišč trgovine ca. 15%; • prevzem, manipulacijo, komisioniranje in ostala opravila, vezana na pripravo

izdelkov v trgovini na debelo ca. 20%; • dostavo iz skladišč trgovin na debelo do skladišč prodajaln na drobno ca. 13%; • fazo skladiščenja, manipulacijo in pripravo izdelkov v prodajalnah kar ca. 52%.

26

4. LOGISTIČNI STROŠKI

4.1. Opredelitev stroškov Stroški so ekonomska kategorija, ki je za vsako podjetje bistvenega pomena. Strokovna literatura slovenskih avtorjev opredeljuje stroške kot v denarju izražene potroške prvin poslovnega procesa. Različni avtorji imajo različne poglede na definicijo stroškov. Vsi pa prepoznavajo stroške kot cenovno izraženo porabo poslovnih prvin podjetja, ki je povezana z ustvarjanjem poslovnih učinkov. Nezadostno poznavanje stroškov v podjetju lahko povzroči napačne poslovne odločitve, saj stroški pomembno vplivajo na višino poslovnega izida oziroma uspeh poslovanja. Napačne informacije o stroških lahko s spodbujanjem napačnih prioritet in osredotočenjem na napačne težave poslabšajo položaj podjetja. Pred samim zbiranjem informacij mora podjetje tudi vedeti, kateri stroški se v podjetju pojavljajo, da zna uporabiti ustrezno kalkulacijsko metodo za razporejanje stroškov. Že koncept poslovne logistike, da moramo zasledovati tok blaga oziroma materiala od nabave surovin do končnega potrošnika, oziroma uporabnika, nam nakazuje načelo, da moramo tudi stroške v poslovni logistiki obravnavati celostno in da se mora vprašanje presoje večjih ali manjših stroškov razširiti na celotni logistični proces. To praktično pomeni, da lahko z reorganizacijo logistike stroški logistike v nekih njenih elementih narastejo, če bodo stroški v drugih elementih manjši in seveda v celotnem logističnem procesu manjši. Seveda je pomembno opozoriti, da v načrtovanju logističnega procesa ne odločajo samo stroški, temveč tudi drugi dejavniki. Stroški so zmnožek med količino porabljene poslovne prvine in njeno ceno. Kot porabljena prvina se v logistiki zelo pogosto pojavlja čas. Zaradi njegove pomembne večkratne vloge- kot količina porabljenega dela, kot merilo odzivnosti na zahteve kupca in tudi kot element stroška vezave zalog- bomo velikokrat namesto o stroških govorili kar o času. Seveda bomo vedno zasledovali cilj skrajševanja porabljenih časov in s tem tudi stroškov. Pri obravnavanju stroškov logistike se ne moremo omejiti samo na neposredne logistične operacije, ampak moramo biti pozorni tudi na posredne logistične operacije, ki ne predstavljajo fizičnega toka, oziroma materiala, temveč izhajajo iz komercialno- administrativnih postopkov, ki nujno spremljajo logistični proces. V to kategorijo spada npr. oskrba dokumentov za prevoz, carino, veterinarske preglede in seveda s tem v zvezi opravljene operacije. Med posredne logistične operacije bi lahko šteli tudi vmesna skladiščenja v lomljenem prostoru, to je prevozu z različnimi vrstami transporta. (Klopčič 2003, 32-33) Sistem spremljanja stroškov po aktivnosti poslovnega procesa ( v nadaljevanju ABC metoda) vse to omogoča in odgovarja na vprašanje »Za kaj smo potrošili« v nasprotju s tradicionalnim sistemom »Kaj in koliko smo potrošili« Računovodstvo je del kompleksne informacijske in organizacijske strukture v podjetju. Njegova vloga je, da vsem strukturam zagotavlja relevantne finančne informacije. Pri

27

procesu poslovodenja igra različne vloge. Tako identificira in meri informacije ter zagotavlja enoten, jezik komuniciranja. Sodobno računovodstvo se čedalje bolj razvija v poslovodno računovodstvo, ki aktivno sodeluje pri poslovanju poslovnih ciljev, poteh za njihovo uresničevanje in nadziranje napredovanja. Da pa bi bil sodobni računovodja lahko takšen, mora poleg poglobljenega ekonomskega znanja imeti na voljo tudi informacijski sistem, ki omogoča hitro, kvalitetno in natančno pridobivanje, vnašanje, analiziranje, sortiranje in posredovanje računovodskih in nefinančnih informacij. Čeprav ni nobenega dvoma o tem, da obstoječi sistemi stroškovnega računovodstva praviloma ne izpolnjujejo zahtev poslovodij, ki za sprejemanje pravilnih odločitev potrebujejo pravočasne in zanesljive informacije o stroških se koncept spremljanja stroškov po aktivnostih v naših podjetjih zelo počasi uveljavlja. Postavljanje novega sistema stroškov je namreč praviloma drago in zamudno opravilo, saj je potrebno odgovoriti na vprašanja, kako ga oblikovati in kako podrobno razčleniti stroške, da bodo koristi od njegovega uvajanje večje kot pa z uvajanjem povezani stroški. Seveda je potrebno tudi določiti, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bo sistem deloval skladno s pričakovanji. Če poslovodje niso prepričane, da jim obstoječi informacijski sistem daje dovolj zanesljive informacije, lahko hitro preverijo, če v podjetju prihaja do pojavov, ki opozarjajo, da je sistem stroškov potrebno spremeniti. To so na primer (ibid., 34):

• vodje oddelkov želijo ukiniti proizvode za katere računovodski podatki izkazujejo visoko stopnjo dobička;

• stopnjo dobička posameznih poslovnih učinkov je težko pojasniti • cene konkurentov so nerazumljivo nizke; • kupci se na povečanje cene proizvoda ne odzovejo z bistvenim zmanjšanjem

obsega povpraševanja; • računovodstvo porablja veliko časa za različne posebne projekte; • posamezni oddelki imajo svoje, vzporedne sisteme spremljanja stroškov; • rezultati ponudb za določen posel so nepričakovani; • podatki o stroških poslovnih učinkov so se spremenili zaradi spremembe,

računovodske zakonodaje. V osemdesetih letih in devetdesetih letih so mnoga podjetja prevzela novo poslovodsko filozofijo »ob pravem času na pravem mestu« (just in time), kar pomeni, da si poslovodstvo prizadeva izločati tiste procese, ki ne prispevajo k vrednosti proizvoda ter povečati znanje zaposlenih, kakovost dela, izboljševati proizvajalne tehnike in podobno. Vse te spremembe so vodile k temu, da je postal delež neposrednih stroškov dela in stroškov energije v celotnih stroških manjši. To je bil poglavitni razlog za spremembe v računovodskih sistemih podjetja in za to, da so podjetja začela uvajati tako imenovano računovodstvo aktivnosti oziroma, da so začela pri razporejanju stroškov na stroškovne nosilce uporabljati metodo ABC. Računovodstvo aktivnosti je le dosežek nadaljnjega raziskovanja analize vrednosti. Bistvo računovodstva aktivnosti je, da se večina stroškov prenese neposredno na proizvode na

28

podlagi aktivnosti, ki so stroške povzročile. Poslovodstvo je pozorno predvsem na aktivnosti, ki so povzročile stroške, saj jih tako laže nadzira in obvladuje. Strokovna literatura največkrat poleg načrtovanja in nadziranja opisuje naslednje aktivnosti kot aktivnosti, ki ne prispevajo k vrednosti za kupca (ibid.,35):

• premikanje • čakanje • skladiščenje

4.2. Delitev stroškov Klopčič povzema po Igličar, Hočevar (1997, 264), da poslovodstvo potrebuje veliko bolj podrobne in pogoste informacije, kot jih dobi iz letnih računovodskih izkazov. Zato se je poleg finančnega računovodstva razvilo upravljalno računovodstvo. Osnovni cilj upravljalnega računovodstva je zagotavljanje informacij, ki jih poslovodstvo potrebuje za odločanje in usklajevanje poslovanja v podjetju. Upravljalno računovodske informacije se nanašajo na prihodke, stroške in sredstva, vendar se različne vrste najlažje loči po vrstah stroškov, ki jih vsebujejo. Splošno delimo stroške kot je navedeno v nadaljevanju. Te vrste stroškov so ( Citirano v: Klopčič 2003, 33):

• stroški glede na obseg dejavnosti (torej spremenljivi in stalni stroški, rečemo jim tudi fiksni in variabilni stroški);

• vsi stroški v poslovnih učinkih (neposredni in posredni stroški); • stroški glede na možnost izbire (dodatni stroški) in • stroški po mestih odgovornosti (računovodstvo odgovornosti).

Vse vrste stroškov se lahko nanašajo na načrtovane ali uresničene stroške. Sistem stroškov mora zagotavljati dvoje ( Citirano v: Klopčič 2003, 33):

• vrednotiti mora zaloge, ugotavljati stroške proizvedenih količin in spremljati stroške za potrebe računovodskih poročil;

• ugotavljati stroške aktivnosti in procesov podjetja, proizvodov storitev in kupcev.

4.3 Logistični stroški Logistika povzroča relativno zelo visoke stroške. Logistični stroški so posledica aktivnosti v logistične procesu. (Vorina 2004,71) Stroški logistike predstavljajo pomemben delež stroškov v lastni ceni proizvoda, oziroma storitve. Ocena je, da znašajo stroški logistike od 5% do čez 30% lastne cene proizvodov (Kunst 2005, 27). Zniževanje logističnih stroškov je v vseh podjetjih izjemnega pomena . Izračuni so pokazali, da se z znižanjem logističnih stroškov za en odstotek dobiček podjetja poveča za tri odstotke. Zanimiva je tudi drugačna ugotovitev, in sicer, da je za triodstotno povečanje

29

dobička treba prodajo povečati za petnajst odstotkov, ker je kot kaže težje povečati prodajo za petnajst odstotkov kot znižati stroške logistike za en odstotek, da bi bil dobiček večji za tri odstotke, se podjetja v zadnjem času lotevajo zniževanja stroškov logistike, kar pa tudi ni tako preprosto. (Infosvet 2007) Celovit stroškovni koncept je ključ učinkovitega managementa logističnih procesov. Cilj organizacije ne sme biti ločena obravnava posamezne aktivnosti, ampak zmanjšanje celotnih stroškov logističnih aktivnosti . Zmanjšanje stroškov na enem samem področju lahko povzroči povečanje stroškov na drugem. Zato mora logistični management oblikovati odločitve iz vidika vseh stroškov. (Čižman 2005, 22) SLIKA 2: CELOTNI LOGISTIČNI STROŠKI IN LOGISTIČNE AKTIVNOSTI

VIR: Čižman 2005, 22 Uvedba in izraba integriranega logističnega koncepta zahteva učinkovito analizo celotnih stroškov. Ker se mora vodstvo usmeriti na minimizacijo vseh logističnih stroškov pri danem nivoju oskrbe kupca, je potrebno obravnavati stroške glede na stroškovna mesta. Na

Količinski stroški • Rokovanje z

materialom • nabava

Skladiščni stroški • Skladiščenje • Izbira lokacije,

obrata in skladišča

Stroški obdelave naročila in informacijski stroški

• Obdelava naročil • Logistične komunikacije • Napovedovanje potreb

in planiranje

Transportni stroški • Promet in transport

Prostor/nivoji oskrbe kupca • Oskrba kupca • Deli in servis • Rokovanje z vrnjenim

blagom

Stroški zalog • Management zalog • Embaliranje • Povratna logistika

30

splošno so v praksi pravočasne, natančne in pomembne logistične informacije relativno redko dosegljive. V zadnjem času pa se pogoji za dostop do ustreznih informacij izboljšuje, ker vse več organizacij uporablja sisteme izračunavanja stroškov po aktivnostih (metoda ABC), ki omogočajo sistematično in bolj natančno razporejanje stroškov po aktivnostih. (Ibid,26) Stroškovna učinkovitost nam pove, katero raven logističnih stroškov je odjemalec pripravljen plačati za določeno logistično storitev. Znižanje logističnih stroškov torej lahko močno vpliva na znižanje cen proizvodov. V zadnjih dvajsetih letih so podjetja največ zniževala stroške zalog in to zaradi proizvodnje »just in time« , centralizacije zalog, uporabe novih informacijskih sistemov in razvoja managementa, deloma pa tudi zaradi izboljšanja transportne infrastrukture in liberalizacije tovornega trga. Tudi skladiščni stroški so se zmanjšali zaradi ekonomije obsega, povečane mehanizacije in novih skladiščnih sistemov, ki slonijo na računalnikih. (ITL 2002, 11)

4.3.1 Naravni stroški Z ozirom na različne kriterije delimo stroške na več vrst. Za analiziranje stroškov v logistiki je pomembna razvrstitev stroškov glede na prvine poslovnega procesa, ki jih povzročajo. Ta delitev nas pripelje do naravnih vrst stroškov. Razvrstitev stroškov glede na naravne vrste omogoča razumevanje pomena različnih poslovnih prvin, ki povzročajo stroške v poslovnem procesu. Po tem kriteriju razlikujemo (Klopčič 2003, 37):

• stroške amortizacije osnovnih sredstev, ki izhajajo iz porabe osnovnih sredstev; • stroške drobnega inventarja, ki izhajajo iz uporabe drobnega inventarja; • stroške materiala, ki izhajajo iz zalog materiala; • stroške storitev tekoče narave, ki izhajajo iz sočasne nabave in porabe tekočih

storitev; • stroške vračunanih osebnih plač

Nadalje je za logistiko pomembna razvrstitev stroškov po kriteriju odzivanja na spremembe v obsegu poslovanja (obnašanje stroškov). Tu gre za delitev na stalne stroške, ki so lahko nujni ali odpravljivi, ter na spremenljive stroške ( ki so lahko napredujoči – progresivni, sorazmerni – proporcionalni, ali nazadujoči – regresivni). (Ibid 37)

4.3.2 Stroški povezani z zalogo

Podjetja oblikujejo zaloge, da bi zadovoljila povpraševanje po svojih izdelkih. Zaloge so posledica nakupnih in proizvodnih odločitev. Prevelike zaloge povzročijo slabe odločitve ali nepričakovane spremembe pri povpraševanju. Zato ima politika vodenja zalog težko nalogo, saj mora uresničiti dva nasprotujoča si cilja. Z vidika zadovoljevanja povpraševanja težijo podjetja k čim večjim zalogam, z vidika stroškov pa k čim manjšim. Seveda pa le optimalne zaloge prispevajo k čim boljši uresničitvi obeh ciljev. Pomembno vlogo pri določanju velikosti zalog imajo njihovi stroški. (Bastič 1999, 9)

31

Analiza ABC se uporablja za izbiro najprimernejše politike zalog za posamezne izdelke ali skupine izdelkov in temelji na načelu, da je potrebno največ pozornosti posvetiti najpomembnejšim zalogam. Odločilni kriteriji pri določanju pomembnosti zalog so vrednost izdelka na zalogi, dobavni rok ter posledice, ki jih povzroči premajhna zaloga. Ta razvrstitev pomaga določiti tiste zaloge, ki jim je potrebno posvetiti posebno pozornost, saj so zmanjšanja ali povečanja stroškov zalog tukaj največja. (Bastič 1999, 13)

• Razred A vključuje od 10 do 20 procentov predmetov, za katere letno potrošimo od 60 do 80 procentov celotne denarne vrednosti zalog. V veleprodaji ali industriji s tehničnimi izdelki lahko 10 procentov izdelkov predstavlja od 80 do 90 procentov celotne letne porabe denarja.

• Razred B predstavlja v podjetju od 20 do 30 procentov uskladiščenih predmetov za katere letno porabimo od 15 do 30 procentov denarja.

• Razred C obsega od 50 do 70 procentov vseh predmetov, ki jih analiziramo, za katere letno porabimo najmanj denarja, in sicer od 5 do 10 procentov skupne vrednosti zalog.

Letni stroški, ki jih predstavljajo predmeti iz razreda A, so v primerjavi z ostalimi največji, zato jih je potrebno neprestano in skrbno kontrolirati. To nam omogoča uporaba sistema s fiksno naročilno količino in pogostejši pregled s pomočjo sistema s fiksnim intervalom. Ker predmeti B predstavljajo manjši delež stroškov kot tisti iz razreda A, jih kontroliramo manj pogosto in zato lahko uporabimo Min- Maks sistem. Za kontrolo iz razreda C pa je primeren sistem dveh zabojnikov. ( Čižman 2002, 66) Prednosti in slabosti analize ABC so (Ibid.,68):

• pregledna razvrstitev predmetov po stroškovni pomembnosti; • uporabna je pri velikem številu predmetov; • enostaven postopek za računanje; • grafična preglednost; • cenovno ugodna, ker ni veliko stroškov za zbiranje in obdelavo podatkov; • ni uporabna pri majhnem številu predmetov in ne pride v poštev v posameznih

primerih, če so predmeti cenovno enakovredni. Pomembne stroške zalog imenujemo tiste stroške, na katere vpliva odločitev o nivoju zalog in jih moramo pri določanju obsega zalog obvezno upoštevati. Stroški, ki naraščajo s povečanjem zalog so:

• investicijski finančni stroški, to so denarni stroški, ki se porabijo za plačilo zaloge; • stroški skladiščenja, so tisti stroški, ki so povezani z gradnjo novih skladišč,

plačilom najemnin, ogrevanjem, osvetlitvijo; • davki in stroški zavarovanja; • stroški koordinacije,večje količine zalog povzročajo večji obseg dela, manjše

zaloge pa so bolj gibljive in je zato obseg opravil pri usklajevanju manjši, kar pomeni manjše stroške;

• stroški zaradi zastarelosti, velike zaloge končnih izdelkov lahko postanejo zastarele zaradi spremenjenih potreb na tržišču.

32

Stroški, ki s povečanjem zaloge padajo, pa so (Ibid.,75): • stroški naročanja (ki nastanejo pri izdelavi naročila, ne glede na količino naročanja

in vključujejo iskanje ponudb in izbiro dobavitelja, pripravo nabavnega naročila, sledenje in prevzemanje, uskladiščenje;

• stroški priprave, ti stroški vključujejo priprave opreme, strojev in drugih naprav, čas neaktivnosti ali neizkoriščenosti opreme, pripravo delavcev in odpadke ob začetku proizvodnje;

• stroški predmeta (materiala), cena po enoti posameznega predmeta se pri naročanju večjih količin zniža, zaradi količinskih popustov. Če pa ne glede na veliko količino naročanja cena ostaja ista, poskušamo poiskati kako novo možnost za znižanje cene, npr. rok plačila;

• stroški nezaloženosti, vključujejo stroške zamujene prodaje ali stroške zakasnitve, ki nastanejo zaradi zavrnjenih naročil in stroške zaradi poškodb, ki so lahko precejšnji, vendar jih je težko izmeriti.

Ker se nekateri stroški z večanjem zalog povečujejo, drugi pa zmanjšajo, je odločitev o najprimernejši količini naročanja zaradi nasprotij v stroških malokdaj jasna. Problem odločanja o najprimernejši zalogi lahko rešimo z uporabo matematičnega modela, ki omogoča izračun optimalne in s tem gospodarno naročene količine in je osnovan na naslednjih pogojih (Ibid.,75):

• poraba predmetov je enolično določena in znana (konstantne zahteve); • cene predmetov se z obsegom naročila ne spreminjajo (ni količinskih popustov); • čas dobave je znan, zato so naročila naravnana tako, da se zaloge obnavljajo ravno

takrat, ko se popolnoma izpraznijo; • stroški prevzemanja in skladiščenja so enaki ne glede na količino; • stroški zalog so linearna funkcija števila uskladiščenih predmetov (količina zalog).

4.3.3 Stroški povezani s skladiščenjem

Skladiščni stroški vključujejo vse stroške, ki jih povzroča blago na zalogi. Mednje prištevamo (Bastič 1999, 10):

• stroške najemnine skladišča • stroške vzdrževanja • varovanje zaloge in zavarovanje • stroške poškodb na blagu, ki so nastale med skladiščenjem • stroške ravnanja z zalogami in oportunitetne stroške, ki jih povzročajo vezana

finančna sredstva v zalogah. Skladiščne stroške navajamo običajno v denarnih enotah za enoto blaga, ki je na zalogi eno načrtovano obdobje, najpogosteje je to eno leto. Letni stroški zalog znašajo približno od 20 do 25 odstotkov povprečne vrednosti zaloge. (Bastič 1999, 10)

33

Naloge skladiščenja izhajajo iz osnovnega cilja celotne logistične dejavnosti v podjetju, ki zahteva zagotovitev oskrbe vseh uporabnikov s potrebnim materialom ob čim večji ekonomičnosti te oskrbe. Osnovna funkcija skladiščenja je njegova varovalna funkcija. Premostiti mora časovno razliko med časom prispetja materiala in časom porabe ali odpreme, pri tem pa ohraniti material kakovostno in količinsko neoporečen. Skladiščenje povzroča tudi občutne stroške, zato je cilj tudi ekonomičnost skladiščnega poslovanja. Možnost oskrbovanja na eni strani in stroški skladiščenja na drugi strani so odvisni od višine zalog, zato oba cilja lahko združimo v skupni cilj: optimizacijo zalog. Zahteve, ki jih v skladišču slišijo od drugih, so: znižajte delo preko delovnega časa, znižajte investicije v zaloge, vključite spremembe tega proizvoda v proizvodnjo v naslednjem tednu, uravnavajte obremenitve, povečajte prodajo tistega, kar imamo na zalogi ipd. Skladišče ima velik obseg komunikacij in povezav z drugimi oddelki, zato je v skladišču še posebej potrebna uporaba učinkovitega sistema. Pri zalogah je poleg podatka o količini zalog in s tem povezane vezave sredstev v zalogah pomemben podatek tudi hitrost obračanja zalog. Tako nam koeficient obračanja zalog proizvodov kaže število obratov zaloge v prodajo v letu dni. Visok koeficient kaže na dobro poslovanje z zalogami in hitro prodajo zalog. Povprečna doba vezave proizvodov v zalogah se izračuna tako, da se letno število dni deli s koeficientom obračanja zalog proizvodov. Čas logističnega procesa lahko včasih skrajšamo tudi brez dodatnih stroškov. Na primer: z boljšo organizacijo v skladišču lahko brez dodatnih stroškov. Koristi, ki jih prinaša krajšanje časa logističnega procesa, lahko v nekaterih primerih zelo natančno izračunamo, v drugih primerih pa se ne dajo natančno ugotoviti ( Klopčič 2003, 40-43).

4.3.4 Stroški povezani s transportom

V splošnem dejavnike transportnih stroškov lahko razdelimo v dve glavni skupini, in sicer: • dejavnike v zvezi z izdelkom, kamor uvrščamo gostoto tovora, ki je določena z

razmerjem med težo in prostornino, zmožnost napolnitve prostora na transportnem sredstvu, priročnost tovora za nalaganje in izpostavljenost ali občutljivost tovora na poškodbe;

• dejavnike v zvezi z tržiščem, v to skupino pa prištevamo stopnjo konkurence znotraj določene oblike transporta in med različnimi oblikami transporta, lokacija tržišča, ki določajo transportne razdalje, način in obsežnost regulacije transporta s strani vlade, uravnoteženost ali neuravnoteženost tovornega prometa k tržišču in iz njega, sezonski vpliv na promet, domači ali mednarodni transport. Navedeni dejavniki omogočajo vrednotenje transportnih stroškov. (Čižman 2002,107)

Stroške v transportnih podjetjih razvrščamo po raznih kriterijih, glede na (Ogorelc 2004, 22-23): na njihovo ekonomsko bistvo:

• materialni stroški (pogonska energija in pomožni material); • stroški amortizacije; • stroški delovne sile;

kraj nastajanja v transportnem procesu; • stroški začetno- končnih operacij; • stroški prevoza;

34

odvisnost od stopnje izkoriščenosti zmogljivosti (obseg dela); • stalni oziroma fiksni; • spremenljivi oziroma variabilni;

nosilce stroškov; • neposredni stroški; • posredni stroški;

Skupni transportni stroški so glede na intenzivnost delovanja faktorjev na njihovo dinamiko lahko (Ogorelc 1996,78):

• degresivni stroški • progresivni stroški • regresivni stroški

Zaradi razlik v dostopnosti imamo pri večini transportnih nosilcev dodatne izdatke, kot so izdatki za manipulacije, dostavo oziroma razpečavo pošiljk do kraja natovarjanja oziroma raztovarjanja. Najnižji dodatni stroški so v cestnem prometu, ker je možna dostava od vrat do vrat. V železniškem transportu je transportna enota sestavljena iz večjega števila tovornih enot. Po drugi strani železniški transport omogoča prevoz velikih količin tovora. Z enim vlakom lahko prepeljemo tovor, za katerega bi pri cestnem transportu potrebovali veliko število tovornjakov. Količinska delitev skupnih stroškov transporta na dve kategoriji, na fiksne in variabilne stroške je odvisna od količine opravljenega dela. Delež fiksnih in variabilnih stroškov se spreminja s spremembo prevoza. Razmerje obeh vrst stroškov med transportnimi panogami so seveda različna. Neka oblika transporta lahko ima pri določenem obsegu dela razmerje 80% fiksnih in 20% variabilnih stroškov, kar je značilno za železnico, druga oblika, na primer cestni transport pa ravno obratno. (Žohar 2005, 127) Pri izbiri vrste transporta je potrebno ob transportnih stroški primerjati tudi dejavnike kakovosti in upoštevati posebnosti posamezne vrste transporta. Velik pomen pri izbiri vrste transporta ima razdalja, ki jo je potrebno premagati. (Ibid., 128) V zvezi s transportom ne smemo misliti le na prevoznino. Če je npr. na poti dva tedna, lahko vezan kapital v transportu poveča prodajne stroške tudi za cel procent. Zanesljivost transporta lahko znižuje odjemalcu zaloge in s tem stroške. Zelo pomembno je, da se blago med transportom ne poškoduje, oziroma, da se ne zmanjša njegova vrednost. (ITL 1999,17) Na transportne stroške vplivajo (Kunst 2005, 36):

• zunanji dejavniki, ki vplivajo v glavnem neodvisno od naporov poslovnega sistema (struktura pošiljk, struktura blaga, institucionalni pogoji);

• notranji dejavniki, ki pa so: racionalno izkoriščanje transportnih kapacitet, tehnična opremljenost vozil z radijskimi vezami, organizacija dela, sistem nagrajevanja, mreža domačih inozemskih partnerjev…

35

Stroške pa delimo iz dveh vidikov, in sicer (ibid, 36) : Z narodnogospodarskega vidika vplivajo na stroške v transportu naslednji dejavniki:

• prostorska razmestitev proizvodnih oziroma potrošnih centrov; • struktura gospodarstva; • struktura tovora v izvozu in uvozu; • struktura transportnega sistema (razvitost transportnih nosilcev, razvejanost

transportnega omrežja); • institucionalni pogoji; • znanje zaposlenih v logističnem procesu.

Transportni stroški iz vidika uporabnikov so (ibid 2005, 36) :

• za uporabnike transportnih storitev so transportni stroški prevoznine, stroški pakiranja, signiranja in zaščite tovora, stroški dostave oz. prevzema tovora, stroški pretovorov in ostali stroški,za uporabnike prevozov je najpomembneje, da blago s čim manjšimi stroški najhitreje in najvarneje prispe v namembni kraj.

Odločilnega pomena za višino stroškov transporta je že sama izbira kupoprodajne paritete. Le – ta vpliva na izbiro načina transporta, na izbiro prevoznega sredstva, plačnika transportnih stroškov, načina transportnega zavarovanja in plačnika le- tega. Kupoprodajne paritete opredeljujejo Incoterms (to so poenotena mednarodna pravila za tolmačenje najbolj pogostih trgovinskih pojmov). Pomembna je izbira kupoprodajne paritete. Odločitev je odvisna od več dejavnikov, in sicer : (ibid 2005, 36)

• od politične situacije v državah; • od finančne moči posameznih poslovnih partnerjev; • od prodajalčevih izkušenj v mednarodni trgovini; • od vrste trgovine; • od uvoznih in izvoznih predpisov; • od razpoložljivosti transportnih sredstev.

Pri transportu predstavlja logistični strošek tudi transportno zavarovanje, ki igra pomembno vlogo v mednarodni trgovini. Pretežni del zavarovanja je zavarovanje kopenskega in pomorskega kargo zavarovanja, zavarovanje kontejnerskih pošiljk ter zavarovanje odgovornosti prevoznikov za tovor. Temeljni namen transportnega zavarovanja je ustvarjanje ekonomske varnosti uporabnikov transportnih storitev, ki zavarujejo tovor v transportu, izvajalcev transportnih storitev (prevozniki, luka, terminali), ki zavarujejo transportna in druga logistična sredstva in organizatorjev transportnega procesa (špediter, organizator multimodalnega transporta), ki zavaruje svojo odgovornost. (Capuder-Vrečar 2006, 66)

36

4.4 Dejavniki, ki vplivajo na logistične stroške Prostor

V povezavi s stroški je odločilna velikost prostora, saj je potrebno s premagovanjem večjega prostora trošiti več produkcijskih faktorjev. Poleg velikosti prostora je pomembna še konfiguracija. V zvezi s prostorom nastajajo večji ali manjši transportni stroški, če je transportna pot bolj ali manj ovinkasta. Ovinčni faktor nam pokaže razmerje med dejansko dolžino poti in najkrajšo (zračno) možno razdaljo med prometnim izvorom in ponorom. Velikost ovinčnega faktorja vpliva na dolžino časa prevoza, porabno energijo in na transportne stroške nasploh. Čas

V zunanjem transportu je mogoče skrajšati čas s povečanjem tehnične hitrosti transportnega sredstva, krajšanjem časa na postajah, odpravljanjem postaj ipd. V notranjem transportu je mogoče krajšati čas s projektiranjem najkrajših poti, s primernimi (za blago in prostor) transportnimi sredstvi, s sinhronizacijo proizvodnje in notranjega transporta, z racionalno razmestitvijo naprav in strojev … Pri zalogah, oziroma skladiščenju je mogoče prihraniti veliko stroškov s hitrejšim obračanjem zalog, s čimer zmanjšamo povprečno raven zalog in potrebe skladiščni prostor. V logistiki so velike rezerve zmanjševanja stroškov s skrajšanjem časa za manipulacije z materialom. Kakovost logistike

Pri izbiri načina izvajanja logistike ne odločajo samo stroški, ampak čedalje bolj kakovost izvajanja logistike (varnost, točnost in zanesljivost). Ko podjetja želijo povečati tržne deleže, še bolj izpolnjujejo zahteve kupcev in povečujejo svoj nivo storitev za kupca. Za veliko podjetij to pomeni:

• zagotavljanje manjših, bolj pogostih dobav • preusmerjanje dobav na lokacije končnih uporabnikov • upravljanje bolj kompleksnih cenovnih tabel in shem popustov • vzdrževanje informacij o kupcu • proizvodnja in hranjenje zalog večjega števila različnih izdelkov • podpiranje več komunikacijskih kanalov

Vse te storitve dodajajo novo vrednost za kupca in povečujejo lojalnost kupca, vendar nobena ni zastonj. Če dobavitelj ne zna meriti in upravljati profitabilnosti kupca, lahko zaradi prevelikih stroškov ali pa neprimerne ponudbe pride do resnih problemov. Če pa dobavitelj razume profitabilnost kupca in njene vzvode, lahko z različnimi aktivnostmi spremeni neprofitabilnega kupca v profitabilnega. (Klopčič 2003, 46-47)

37

Zniževanje stroškov po sistemskih elementih logistike Sistem