DV\752585SL.doc PE415.242

SL

Politični oddelek CDržavljanske pravice in ustavne zadeve

FORUM O PRAVOSODNEM SODELOVANJU V CIVILNIH ZADEVAH:RAZPRAVA Z NACIONALNIMI PARLAMENTI

2. DECEMBER 2008

RAZPRAVA IIIPOGODBE IN CIVILNI DELIKTI

OSNOVNE INFORMACIJE

PRAVNE ZADEVE

PRISPEVKI

DV\752585SL.doc 3/35 PE415.242

SL

PE415.242 4/35 DV\752585SL.doc

SL

Generalni direktorat za notranjo politikoPolitični oddelek CDržavljanske pravice in ustavne zadeve

FORUM O PRAVOSODNEM SODELOVANJU V CIVILNIH ZADEVAH:RAZPRAVA Z NACIONALNIMI PARLAMENTI

2. DECEMBER 2008

RAZPRAVA IIIPOGODBE IN CIVILNI DELIKTI

OSNOVNE INFORMACIJE

DV\752585SL.doc 5/35 PE415.242

SL

Te prispevke je naročil Odbor za pravne zadeve Evropskega parlamenta.

Ti prispevki so objavljeni v naslednjih jezikih: BG, CS, DA, DE, EL, EN, ES, ET, FI, FR, HU, IT, LT, LV, NL, PL, PT, RO, SK, SL, SV

Avtorji: Herbert Woopen, vodja Urada za evropske zadeve pri Allianz SE, vodja Urada za zvezo z EU pri Dresdner Bank AG v Bruslju Philip Mead, odvetnik, Anglija in Wales, ter član Panevropske organizacije odvetnikov, ki obravnavajo telesne poškodbe (PEOPIL), Birmingham

Rokopisi zaključeni novembra 2008

Kopije je mogoče dobiti pri:ga. Roberta PANIZZATel: +32 2 2831433Faks: +32 2 2832365E-naslov: roberta.panizza@europarl.europa.eu

Informacije o publikacijah GD Ipol: http://www.ipolnet.ep.parl.union.eu/ipolnet/cms

Bruselj, Evropski parlament

Mnenja, izražena v teh dokumentih, so izključna odgovornost avtorja in niso nujno odraz uradnega stališča Evropskega parlamenta.

PE415.242 6/35 DV\752585SL.doc

SL

DV\752585SL.doc 7/35 PE415.242

SL

SEKCIJA III: POGODBE IN CIVILNI DELIKTI

KAZALO

1. Določitev pristojnega sodišča in prava, ki se uporablja za pogodbe: primer potrošniških pogodb

- Herbert Woopen, vodja urada za evropske zadeve pri skupini Allianz in vodja oddelka za odnose z EU, Dresdner Bank AG, Bruselj

2. Določanje pristojnega sodišča in prava, ki se uporablja, v pogodbenih primerih: primer prometnih nesreč v tujini

- Philip Mead, odvetnik, Anglija in Wales, in član uprave vseevropske organizacije pravnikov za področje telesnih poškodb (PEOPIL), Birmingham

PE415.242 8/35 DV\752585SL.doc

SL

DV\752585SL.doc 9/35 PE415.242

SL

DOLOČITEV PRISTOJNEGA SODIŠČA IN PRAVA, KI SE UPORABLJA ZA POGODBE: PRIMER POTROŠNIŠKIH POGODB

DR. IUR. HERBERT WOOPENVODJA URADA ZA EVROPSKE ZADEVE PRI SKUPINI ALLIANZ,

VODJA ODDELKA ZA ODNOSE Z EU PRI DRESDNER BANK AG,BRUSELJ

PE415.242 10/35 DV\752585SL.doc

SL

Politika je privlačna, pravo kot tako pa za mnoge ni. In vendarle, z zornega kota pravnika se velike skupnosti in gospodarstva razvijajo le zaradi jasnih predpisov in močnih ustanov, ki zagotavljajo uporabo teh predpisov, ter zanesljivosti in predvidljivosti, ki izhajata iz njih. Dejstva glede pomembnosti prava in pravosodnega sistema s teoretičnega stališča pa se v praksi niso izkazala kot nujna, kakor tudi ni nujen vrstni red v smislu „najprej pravo, nato gospodarski uspeh“, nasprotno: edina skupina držav na svetu, v katerih so bile v zadnjem času temeljne reforme pravosodnega sistema izpeljane pred gospodarsko rastjo in so jo pospešile, so nove države članice EU v srednji in vzhodni Evropi; v drugih državah ni bila na začetku gospodarskega razvoja pravna država, ampak se je šele prek gospodarskega razvoja osnoval pravni sistem1.

Iz te ugotovitve se je mogoče nekaj naučiti za pravilen pristop k uredbi Rim I, tudi če to morda v Odboru za pravne zadeve zveni politično nekoliko nekorektno: vloge prava pri pospeševanju rasti in blaginje se ne sme precenjevati. Po drugi strani pa je zagotovo zaželeno, da stoji pravo na izvoru družbeno odgovorne rasti in jo pospešuje, namesto da bi jo oviral2.

A) Določanje pristojnega sodišča za potrošniške pogodbe

Dobro uveljavljeno pravilo v EU (čl. 15 – 17 uredbe Sveta št. 44/2001 - Bruselj I) zagotavlja, da se potrošnike lahko toži le v državi njihovega prebivališča, od koder lahko ti tudi vložijo tožbo proti drugi stranki. Obstajati utegnejo posebni primeri, pri katerih izključna pristojnost sodišč v kraju prebivališča potrošnika za postopke proti njemu ni utemeljena iz preprostega razloga, ker izjemne okoliščine primera ne ustrezajo temeljnemu načelu, da se potrošnika ne sme prisiliti k temu, da se za svoje pravice bori ali jih brani v drugi državi in ne v tisti, v kateri živi. Kadar gre za potrošnika, ki živi v dveh državah, takšnih je na primer 15 milijonov delavcev, ki se vsak dan vozijo na delo čez mejo (mobilni delavci, upokojenci, ki ne živijo v tistih državah, v katerih so delali) v EU3, je morda izjema od splošnega pravila upravičena, npr. če ima obravnavani primer tesno zvezo s pogodbo, v skladu s katero oseba dela v drugi državi, npr. skupinsko zavarovanje, ki ga plačuje delodajalec ali ki ga plačujeta delodajalec in zaposleni skupaj (kljub členoma 12 in 13 oddelka 3 uredbe ES 44/2001).

EU je lahko ponosna, da nikoli ni izbirala poti izven rednih, uradnih sodišč, kar – zelo presenetljivo z evropskega zornega kota – obstaja v ZDA: tam se pristojnost na podlagi preproste klavzule v vseh potrošniških pogodbah sme prenesti na arbitražni postopek. To se zdi mnogim v ZDA nepošteno in prispeva k ustvarjanju ozračja, v katerem se zdi reševanje neuravnoteženih 1 Hans-Bernd Schäfer, „Rechtsstaatlichkeit und Wachstum“, Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), 19.07.2008, str. 11 (zaključek 2). Avtor poučuje v Hamburgu ekonomsko analizo prava ter je bil do leta 2007 predsednik European Association for Law and Economics (Evropskega združenja za pravo in ekonomijo).2 Glej Herbert Woopen, „Banken und Versicherungen im Binnenmarkt – will die EU ihren Bürgern die Märkte wirklich öffnen?“, Europäische Zeitschrift für Wirtschaftsrecht (EuZW) 2007, 495, 496 (1.), 497 (5.) in 498 (IV. - V.).3 Evropska komisija, Enotni trg za državljane, COM(2007) 60 konč., str. 11.

DV\752585SL.doc 11/35 PE415.242

SL

razmer prek pretiranih protiukrepov ustrezno, npr. skupinske tožbe v ZDA. Vendar pa je bistveno, da se problemi rešujejo pri njihovem izvoru in ne s pomočjo pretiranih popravnih ukrepov.

Takšen pristop bi se lahko izkazal kot pravi pri reševanju težav v zvezi z uporabo tujega prava na sodiščih držav članic in pri mehanizmih mediacije1: če je za sodišča in posrednike uporaba tujega prava zapletena, je treba oblikovati načine in sredstva, da se le-ta poenostavi, ter se ne le v največji možni meri izogibati uporabi tujega prava. V gospodarstvu, ki je odvisno od povezovanja kot vira rasti, je glavna naloga usposobiti zadostno število pristojnih oseb, da se bodo zmožne soočiti s temi izzivi. Samo takšen pristop omogoča zadevnim organom, da obvladajo izzive globalizacije.

Obetajoč začetek predstavlja Evropska mreža potrošniških centrov ECC-NET s svojim nemškim klirinškim centrom v Kehlu2, za finančne storitve pa specializirana mreža FIN-NET3 ali Evropska pravosodna mreža (EJN), ki je bila ustanovljena leta 1998 predvsem za kazenske zadeve. Ta je sestavljena tudi iz kontaktnih točk na nacionalni ravni, ki druga drugi nudijo uporabne in pravne informacije za lažje pravosodno sodelovanje. V poročilu, ki je bilo z veliko večino sprejeto na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta dne 2. septembra 2008, je bil pozdravljen predlog 14 držav članic za krepitev Evropske pravosodne mreže, da bi jo tako prilagodili novi realnosti pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v EU, ne da bi pri tem spremenili njeno strukturo4. Komunikacijski sistem med kontaktnimi točkami je treba okrepiti z varnejšimi telekomunikacijskimi omrežji. Evropski parlament upravičeno zahteva pisno poročilo poslancem o dejavnostih mreže, saj so dobri rezultati pri teh zmožnostih bistveni za zmožnost EU, da užije nadaljnje prednosti povezovanja.

B) Katero pravo uporabiti v potrošniških pogodbah

Obstaja več teoretičnih načinov, da bi dosegli boljše in bolj dosledno pravno okolje za državljane EU. Seveda bi bila idealna rešitev Enotno civilno in procesno pravo EU (UCPLEU), ki bi ga vsi državljani EU priznavali kot svoje dobro poznano, preizkušeno in pravično domače pravo.Vendar pa se države članice še vedno čutijo potrebne in pričakovanja državljanov EU se še naprej občasno razlikujejo glede na različne pravne tradicije v njihovih domačih državah.Prizadevanje za enotno civilno pravo je dober zgled, ki naj bi ga upoštevali, saj navdihuje in zahteva način upravljanja pričakovanj. V dveh smereh: po eni strani se bodo državljani morali privaditi določenim idejam, ki so jim bile doslej neznane, ki pa so poznane drugim velikim delom prebivalstva EU – to je naloga, ki zahteva razmišljanje v generacijah, ne le desetletjih. Po drugi strani pa soočanje z realnostjo brzda pričakovanja idealističnih zagovornikov evropske integracije na obseg, ki ga je mogoče pretvoriti v sedanje trdo pravo. Zato se Enotno civilno in

1 Delovni dokument Evropske komisije, Impact Assessment on the Framework Directive on Consumer Contractual Rights (Ocena učinka okvirne direktive o pogodbenih pravicah potrošnikov), brez datuma, strani 43 in 44.2 www.euroinfo-kehl.eu – seznam Evropskih potrošniških centrov najdete na http://www.eu-verbraucher.de/de/ecc-net/ecc-liste/3 http://ec.europa.eu/internal_market/fin-net/index_de.htm4 http://www.europarl.europa.eu/oeil/FindByProcnum.do?lang=2&procnum=CNS/2008/0802

PE415.242 12/35 DV\752585SL.doc

SL

procesno pravo (U-C-PLEU) kot vodilna ideja ne sme obravnavati kot strategija za daljno prihodnost.

Trdovratni večni optimisti s pragmatičnim pristopom menijo, da je mogoče že danes ustvariti omejena področja prava, na katerih bi se uporabljalo enotno pravo za vse državljane EU. In v resnici je pristop z izbirnim vseevropskim režimom (Optional Pan-European Regime Approach - OPERA – poimenovani tudi „Modri gumb“) že udejanjen na več pravnih področjih, kot so blagovna znamka Skupnosti (uredba ES št. 40/1994), pravo družb (Societas Europaea – Uredba ES št. 2157/2001), evropske zadruge (Societas Cooperativa Europaea) –uredba ES št. 1435/2003), postopki v sporih majhne vrednosti (uredba ES št. 861/2007) ali evropski red za plačilne postopke (uredba ES št. 1896/20061. Ta koncept, ki sem ga močno podprl tudi v dokumentu Evropske okrogle mize o finančnih storitvah (EFR) glede potrošniških posojil2, so mnogi napadali, Komisija pa ga je podprla z bolj malo zanosa. In to kljub dejstvu, da bi morali več vere v evropsko prihodnost pokazati vsaj tisti, ki so prvi poklicani oznanjati resnično evropsko rešitev vedno, kadar je to potrebno. Vendar ima verovanje več obrazov in očitno eshatološki vidik izbirne pravne ureditve, ki s svojo pravo pojavnostjo potrjuje, da je eden prvih vidnih elementov celotnega Enotnega civilnega in procesnega prava EU (UCPLEU), ni nujni sestavni del vere v evropsko združevanje. Vendar se zdi, da so glasovi podpore v akademskem svetu vse glasnejši in spodbujajo Evropski parlament, naj nadaljuje po tej poti in podpre raziskave o civilnem pravu s tem, da ustanovi evropski pravni inštitut (ELI)3. Takšen režim bi lahko imel dvojni učinek: po eni strani bi nudil takojšnjo rešitev v primerih, kjer obstajajo praktične potrebe, in ustvaril pritisk na področja, ki ne prispevajo k usklajevanju4, po drugi strani pa bi služil kot referenca za prihodnje zmanjšanje nacionalnih odstopanj od nje („asimptota za konvergenco“).

Dokler prej omenjene rešitve niso dejansko na vidnem dosegu, se bodo pravni strokovnjaki morali v vseh primerih zadovoljiti s konvencionalno modrostjo kolizije predpisov, tj. s pravili o veljavni (nacionalni) zakonodaji, izbiri prava in njegovimi spremembami. Ta pravila so bila sprejeta in razglašena pred letom dni z uredbo Rim I in bodo začela veljati 19. decembra 20095.Samo po sebi umevno je, da od vlad in politikov, ki so se ravnokar sporazumeli – prek dolgega, spornega in bolečega postopka – glede skupne rešitve, ne moremo pričakovati navdušenja nad 1 Dasiravno sem v svojih dveh doktorskih tezah zagovarjal pristop, ki začenja s približevanjem zakonodaj tudi ob koncu sodnega postopka – ko mora pravo dokazati, ali izpolnjuje svojo obljubo, pri čemer je izvrševanje „bistveni del prava“ (Hans Kelsen) - , nisem pričakoval, da bo to tako kmalu postalo dejstvo (Herbert Woopen, Zwangsvollstreckung und Arrest in Forderungen nach französischem Recht unter besonderer Berücksichtigung der Vollstreckung in Bankkonten, Köln 1989, str. 3-4, 7 in 276; Herbert Woopen, L’exécution forcée en droit allemande et la réforme des voies d’exécution en France, Clermont-Ferrand 1992, str. 20-29, 251-254).2 EFR, „Consumer Protection – Consumer Choice“, Deepening EFR’s concept on consumer protection in retail financial services, januar 2006, str. 33-34 – na voljo na http://www.efr.be/members/upload/publications/8213923328EFRCPWP-1.pdf .3 Stefan Leible, „Europäisches Privatweg am Scheideweg“, Neue Juristische Wochenschrift (NJW)35/2008, str. 2558 (2561).4 Na primer na pomembnem področju lažjega zagotavljanja kapitalskega kritja za bodoče pokojninske sheme, zasnovane za mobilnost delavcev, kot predlaga EFR, Pan European Pensions Plans – From Concept to Action, June 2007, http://www.efr.be/members/upload/publications/76309EPP 2007.pdf .5 Za kratko predstavitev njene vsebine glej Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, „Internationale Vertragsgestaltung – die neue EG-Verordnung für grenzüberschreitende Verträge (Rom I-VO)“, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798-1808.

DV\752585SL.doc 13/35 PE415.242

SL

predlogi glede tega, kaj bi lahko opravili bolje ali kaj je treba izboljšati ob prvi priložnosti.Vseeno pa gre za privilegij panoge, raziskovalcev in Parlamenta, ki se zavedajo svojega poslanstva, da si prizadevajo za najboljše, kar lahko dosežejo za evropsko prebivalstvo in panoge, ki zagotavljajo temu prebivalstvu izdelke, delovna mesta in svetovno konkurenčnost.

Evropski položaj v svetu ni utemeljen in se ne opira tako zelo na tradicionalna gibala rasti, kot so rast prebivalstva, akumulacija kapitala ali naravni viri, morda celo ne na tehnični napredek; kot njen posebni vir rasti se je izkazalo odpiranje evropskih trgov in uporaba prednosti evropskega združevanja 1. Nekdanji glavni ekonomist velike nemške banke, ki je danes že vključena v pravega evropskega bančnega giganta, je zasluge za več kot 50 % evropske rasti pripisal učinkom evropskega čezmejnega povezovanja2. Zato imajo Evropejci vse razloge, da izboljšajo način svojega čezmejnega poslovanja.

Tema te študije zato ni pogled nazaj na nastanek sedanje uredbe Rim I ali na nevarnosti, ki smo se jim izognili, ampak zgolj prikaz možnosti za izboljšanje, ne da bi se hkrati želeli kazati nehvaležne za vse, kar je bilo doseženo. Naj zato najprej poudarim, da je treba v zvezi z pravom, ki se uporablja za potrošniške pogodbe, pohvaliti odgovorne ustanove, da so končno našle boljše rešitve za vse vpletene, čeprav je začetni predlog Komisije EU šel v napačno smer. Sedanja rešitev je boljša ravno s stališča, ki je bilo omenjeno v uvodu te študije, saj spodbuja gospodarsko rast in je ne ovira 3. To bo postalo še jasneje v nadaljevanju razmišljanja, ker sprejeta rešitev dovoljuje več prožnosti in predstavlja boljše izhodišče za nadaljnje izboljšave.

Omeniti je treba tudi, da nihče ne more razmejitve prava med različnimi državami, ki izhaja iz člena 6 uredbe Rim I, oceniti kot posebej dobro stanje. Ocena učinka okvirne direktive o pogodbenih pravicah potrošnikov Evropske komisije poudarja pravne in druge stroške zagotavljanja skladnosti na strani podjetij, da se zagotovi spoštovanje ravni varstva potrošnika v ciljni državi4: „Kot rezultat razdrobljenosti in uredbe Rim I bo moral trgovec, ki bo želel prodajati čez mejo v drugi državi članici, prevzeti pravne in druge stroške zagotavljanja skladnosti, da bo zagotovil spoštovanje ravni varstva potrošnika v namembni državi. Ti stroški zmanjšujejo privlačnost čezmejnega poslovanja podjetij, zlasti prodaje potrošnikom v majhnih državah članicah. Takšni stroški se sčasoma prenesejo na potrošnike v obliki višjih cen ali, kar je še slabše, podjetja odklanjajo čezmejno prodajo. V obeh primerih je potrošnikova blaginja pod optimalno ravnjo.“ Zato obstaja soglasje, da zmanjševanje področja uporabe razmejitve prava med različnimi državami predstavlja uspeh sam po sebi. Treba je le paziti, da to ne vpliva na nižjo kakovost varstva potrošnikov, ki jo na koncu zagotavlja zakon, s tem ko se uporaba predpisov poenostavi v največji možni meri.

1 Martin Hüfner, Europa – Die Macht von morgen, 2006, str. 98, 125f.2 Martin Hüfner, str. 98.3 Za podrobnosti glej Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, „Internationale Vertragsgestaltung – die neue EG-Verordnung für grenzüberschreitende Verträge (Rom I-VO)“, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1801.4 Delovni dokument Evropske komisije, brez datuma, stran 7.

PE415.242 14/35 DV\752585SL.doc

SL

1) Posamezne izboljšave člena 6 uredbe Rim I, začenši od sedanje paradigme

V tem duhu – omejevanja uporabe razmejitve prava, kjer je to primerno – se nekaj zamisli vsiljuje dejansko samih po sebi, kakor tudi prva tehnična poenostavitev:

a) Poenostavitev člena 6(1) uredbe Rim I in člena 15 uredbe 44/2001

Člen 6 terja, da podjetnik (a) izvaja svoje poslovne ali poklicne dejavnosti v državi, v kateri ima potrošnik svoje običajno prebivališče ali (b) na kakršen koli način usmerja take dejavnosti v to državo ali več držav, vključno s to državo. Težko si je predstavljati razmere, v katerih bi bile zahteve pododstavka (a) izpolnjene, ne da bi bile istočasno izpolnjene tudi zahteve pododstavka (b). Če ne bo dokazano nasprotno, potem pododstavek (b) v celoti vključuje pododstavek (a). To pomeni, da je (a) mogoče črtati, ne da bi to vplivalo na rezultat. S tem postane besedilo odstavka 1 že nekoliko bolj všečno in teče takole:

„Člen 6(1) Brez poseganja v člena 5 in 7 se za pogodbo, ki jo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe („potrošnik“), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik […črtano…] na kakršen koli način usmerja take dejavnosti v to državo ali več držav, vključno s to državo, in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti.“

Prav tako je mogoče privzeti, če ne bo dokazano nasprotno, da je enaka poenostavitev možna v členu 15 uredbe Bruselj I:

„Člen 15(1) (c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki […] na kakršen koli način usmerja […] gospodarsko ali poklicno dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.“

b) Izbira prava države potrošnika

Člen 7 uredbe Rim I z dobrim razlogom dopušča za izbiro zakonodaje za življenjska zavarovanja ne le prava katerekoli države članice, kjer je nevarnost v času sklenitve pogodbe (člen 7(3)(a)), ali države, kjer ima zavarovalec svoje običajno prebivališče (člen 7(3)(b)), temveč tudi pravo države članice, katere državljan je zavarovalec (člen 7(3)(c)). Vezi potrošnika s pravom države, katere državljan je, so dovolj tesne, da je mogoče njegovo izbiro smatrati za dovolj dobro obveščeno. Nobenega razloga ni za načelno predpostavko, da bi bilo treba potrošnika zavarovati z dodatnimi določbami države njegovega običajnega prebivališča, če naroča blago ali storitve na podlagi zakonodaje njegove matične zakonodaje.

Člen 6(2) uredbe Rim I bi bilo zato treba dopolniti z nekaj besedami na koncu odstavka:

DV\752585SL.doc 15/35 PE415.242

SL

Člen 6(2) Ne glede na odstavek 1 lahko pogodbeni stranki za pogodbo, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, izbereta pravo, ki naj se uporablja v skladu s členom 3. Vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 1, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava, razen če je izbrano pravo pravo države, katere državljan je potrošnik.“

Potrošnik, ki se preseli iz Nemčije v Belgijo, bi tako lahko še naprej uporabljal svoj nemški bančni račun, tudi ko živi v Belgiji, ali celo odprl nov račun v drugi nemški banki, ne da bi bilo treba banki ali potrošniku preverjati zahteve belgijske zakonodaje glede varstva potrošnikov za stranke bank1. Takšna dopolnitev bi torej močno podprla prizadevanja EU za kar največje povečanje uporabe produktov SEPA. Spomnimo se le številke 15 milijonov čezmejnih delavcev in upokojencev v EU2.

c) Izključitev uporabe višjih standardov varstva potrošnikov iz naslova prava držav, ki niso članice EU

V nasprotju s priporočili DIHK se besedilo člena 6 uredbe Rim I uporablja tudi za razmere, ko ima potrošnik svoje običajno prebivališče v državi, ki ni članica EU. To vodi do begajočega rezultata, da zakonodaja EU varuje potrošnike iz tretjih držav, izven EU, npr. Rusije, v skladu z njihovimi nacionalnimi standardi varstva potrošnikov. Misliti bi si bilo mogoče, da se poslanstvo prava EU konča, v primeru pogodbe, ki jo ureja pravo tretje države (npr. Rusije), pri zaščiti državljanov EU v obsegu, da potrošnik iz EU ne more biti prikrajšan za zaščito, ki mu ga zagotavljajo take določbe njegove matične države v okviru EU, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom. Sedanje besedilo terja od sodišč EU več, kot se zdi koristno.Povečevanje in izboljševanje pravosodnega sodelovanja v okviru EU, v dokaj usklajenem pravnem okolju 27 različnih zakonodaj (27 + Škotska – Danska), je že samo dovolj zahtevno.Koristno bi bilo odpraviti to pomanjkljivost sedanjega besedila, predlog pa bi se glasil, kot sledi3:

„Člen 6(1) Brez poseganja v člena 5 in 7 se za pogodbo, ki jo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe („potrošnik“), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik na kakršen koli način usmerja take dejavnosti v to državo ali večdržav, vključno s to državo, in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti.“

Člen 6(2) Ne glede na odstavek 1 lahko pogodbeni stranki za pogodbo, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, izbereta pravo, ki naj se uporablja v skladu s členom 3. Vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od

1 Isti primer uporabljen v Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1803 (a), z drugačno zamislijo o oblikovanju izjeme v odstavku 4 člena 6; tukajšnji predlog je elegantnejši.2 Evropska komisija, Enotni trg za državljane, COM(2007) 60 konč., str. 11.3 Glej Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1803 (b); vključitev spremembe v člen 6(2) stavek 2, kot je prikazano tukaj, je bolj prepričljiva (tiskarska napaka v BB).

PE415.242 16/35 DV\752585SL.doc

SL

katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu države članice, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 1, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava, razen če je izbrano pravo pravo države, katere državljan je potrošnik.“

d) Omejena zahtevana skrbnost podjetnika v razumnem obsegu (dobava v drugo državo)

Če potrošnik z običajnim prebivališčem na Poljskem prek interneta naroči na nemški spletni strani blago za dobavo na naslov njegovega sekundarnega prebivališča v Nemčiji, podjetnik v večini primerov ne bo mogel ugotoviti, da mora paziti, da z uporabo nemškega prava ne prikrajša potrošnika za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe poljskega prava, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom. Za storitve zagotavlja izjemo člen 6(4)(a) uredbe Rim I, če se storitve za potrošnika opravijo izključno zunaj države, v kateri ima običajno prebivališče.

Ni prepričljivega razloga, da bi blago obravnavali drugače. Izjemo bi bilo zatorej treba razširiti, ali vstaviti drugo izjemo, za blago, ki se dobavi v državo, ki ni država, v kateri ima potrošnik svoje običajno prebivališče1:

„4. Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata:(a) za pogodbe o dobavi blaga ali opravljanju storitev, če se dobave blaga ali storitve za potrošnika opravijo izključno zunaj države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče;“

ali alternativno:

„4. Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata:(a) za pogodbe o dobavi blaga, če se blago za potrošnika dobavi v državo, ki ni tista, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče;(a) za pogodbe o opravljanju storitev, če se storitve za potrošnika opravijo izključno zunaj države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče;“.

Možnih je še več primerov, ko utegne biti podjetnik zapeljan glede običajnega prebivališča potrošnika, bodisi pomotoma, glede na videz okoliščin ali celo zaradi namerno napačne navedbe potrošnika o svojem običajnem prebivališču. Zdi se nepravično zahtevati od podjetnika, da bi v takih okoliščinah poskrbel, da z uporabo izbranega prava ne prikrajša potrošnika za varstvo, ki mu ga zagotavljajo določbe prava njegovega običajnega prebivališča, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom. Prav tako ne bi bilo primerno naložiti podjetniku dolžnosti, da dvomi in preverja videz okoliščin, ki so mu očitne. Zato je treba vstaviti nov pododstavek (f), ki se glasi kot sledi2:

“4. Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata:(a) za pogodbe …(b) za prevozne pogodbe …

1 Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1803 (c) – tukaj je besedilo izboljšano.2 Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1803 (d).

DV\752585SL.doc 17/35 PE415.242

SL

(c) za pogodbe …(d) za pravice in obveznosti …(e) za pogodbe …(f) če lahko podjetnik na podlagi okoliščin ali navedb potrošnika predpostavi, da se

dobave blaga ali storitve ne bodo opravljale čezmejno.“

2) Posebnosti zavarovalnih pogodb - člen 7 uredbe Rim I

Novi člen 7 uredbe Rim I je velik dosežek ne le zato, ker je ohranil možnost izbire prava, ki je predhodno obstajala v različnih direktivah. Poleg tega je nekoliko razširil in poenostavil možnosti izbire glede tega, da za „masovna tveganja“ 1 ni več zahtevano preverjanje, ali je država članica, v kateri je nevarnost, enaka državi članici običajnega prebivališča zavarovalca2.

Še pomembneje, člen 7 uredbe Rim I je nadomestil določbe o koliziji predpisov v sektorskih direktivah in tvori avtonomno določbo za zavarovanja (člen 23 uredbe Rim I). Stavek 2 uvodne izjave 32 se izrecno glasi: „Zato se člen 6 ne bi smel uporabljati za [zavarovalne pogodbe]“. Kot taka avtonomna določba člen 7 ne zahteva več – kot so to zahtevale prejšnje določbe -upoštevanja obveznih določb o varstvu potrošnikov v državi zavarovalca3. Ta rešitev, ki odstopa od splošne zamisli člena 6, je utemeljena, saj so določbe o varstvu potrošnikov na zelo strogo reguliranem trgu zavarovanj v EU izenačene v zadostni meri. Ko torej sedanje možnosti izbire prava dosežejo zavarovalne pogodbe, ni več nobene potrebe po reševanju zapletov glede razmejitve prava.

Člen 7 torej vsebuje s sistemskega vidika koristen poseg v praktične težave izpolnjevanja zahtev člena 6 za trge z drugimi izdelki in storitvami. Kaže, da bo mogoče nadalje poenostaviti regulatorni okvir tudi za druge dele notranjega trga, morebiti z oblikovanjem novih postopkov, kot je nakazano v oddelku 4 tega prispevka.

Kakorkoli že, praktične potrebe bodo težile k nadaljnji širitvi svobode izbire prava za zavarovalne pogodbe, ki je sedaj v splošnem veliko bolj omejena od svobode izbire prava za druge pogodbe. Splošna zamisel člena 7 je ponuditi bodisi pravo lokacije nevarnosti ali pravo običajnega prebivališča zavarovalca.

To ne zajema več praktičnih potreb, katerih število se bo še povečalo z nadaljnjo integracijo evropskih trgov in mobilnostjo. Potrošniki bi na primer želeli v svoje zavarovanje stanovanjskih premičnin za dom v svoji državi običajnega prebivališča vključiti tudi premičnine v stanovanju v počitniškem domicilu v tuji državi. Člen 7 ne ponuja te možnosti in že zaradi narave člena 7 kot avtonomne določbe za pravo zavarovalnih pogodb ni mogoče uporabljati določb člena 6(4), ki bi ga sicer bilo mogoče radodarno brati tako, da je pogodbo o zagotavljanju zavarovanja stanovanjskih premičnin, ki se zagotavlja potrošniku izključno v državi njegovega počitniškega

1 Člen 7(3) uredbe Rim I: „zavarovalne pogodbe, ki ne sodi med pogodbe iz odstavka 2“, pri čemer se odstavek 2 nanaša na „veliko nevarnost, kot je opredeljena v členu 5(d) Prve direktive Sveta 73/239/EGS“.2 Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1804.3 Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1803 / 1804.

PE415.242 18/35 DV\752585SL.doc

SL

prebivališča, treba obravnavati kot ločeno pogodbo samo po sebi, ki bi lahko bila deležna ugodnosti iz člena 6(4) (a).

Drugi praktični primer so skupinske zavarovalne police za vse delojemalce v podjetju v bližini domače meje EU. Delodajalci svojim delojemalcem pogosto ponujajo posebne pokojninske sheme in omejitev izbire prava na državo, v kateri se nahaja nevarnost, ali državo običajnega prebivališča zavarovalca ali državljanstva zavarovalca dejansko predstavlja resno oviro za vključitev npr. francoskega delojemalca, ki živi v Franciji, v tako skupinsko zavarovalno pogodbo v veliki nemški tovarni v Rastattu v bližini francoske meje. Iz tega razloga bi moralo biti možno povečati možnosti izbire prava v takih primerih:

„Člen 7(3) (c) v primeru življenjskega zavarovanja pravo države, katere državljan je zavarovalec ali v kateri je zavarovalec zaposlen;“.

Še več, posebna življenjska zavarovanja, ki še niso zelo pogosta v EU, utegnejo biti za podjetnika ekonomična samo v primeru doseganja ekonomije obsega s ponujanjem zavarovanj v različnih državah sočasno, npr. spremenljive anuitete. To je povezano z izjavo v študiji, ki jo je naročila Evropska komisija, po kateri je najpomembnejša ovira za čezmejno trženje na daljavo posledica dejstva, da doslej ni bilo mogoče nuditi enotnega produkta na ravni EU, saj je bil zavarovalniški trg opredeljen kot izključno nacionalni trg1. Če želimo to spremeniti, bi možnost ponudbe produkta na podlagi istega prava v več državah članicah, ne da bi bilo treba prilagajati police državljanstvu potrošnika ali naključnemu kraju običajnega prebivanja ali lokaciji nevarnosti, precej pomagala.

3) Klavzula o notranjem trgu?

Upoštevaje dejstvo, da asimilacija nacionalnih zakonodaj z usklajevanjem v okviru EU poteka že več desetletij, bi si bilo mogoče misliti, da bi morale biti razlike med standardi zaščite zgolj vprašanje presežka zaščite nad minimumom, ki ga zagotavlja vsaka država EU, ki je prenesla ustrezne direktive EU. Še zlasti v času, ko najmanjšo uskladitev, ki je prevladovala v preteklosti, v vse večji meri nadomešča popolna uskladitev, kot pri nedavnem osnutku direktive o pogodbenih pravicah potrošnikov2, postaja uporaba zamisli, na kateri temelji stavek 2 člena 6(2) uredbe Rim I, precej vprašljiva. Medtem ko je bila ta določba v času, ko se so se najmanjše ravni varstva potrošnikov znatno razlikovale, razumljiva, pa danes njena utemeljenost vse bolj kopni.

Zato je smiselno pokazati načine, kako omejiti uporabo člena 6 uredbe Rim I na tiste primere, kjer še naprej obstaja razlog za to. Med pripravo novega osnutka direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov3 je industrija predlagala uvedbo klavzule o

1 Glej CIVIC Consulting Študija „Analysis of the Economic Impact of Directive 2002/65/EC concerning the distance marketing of consumer financial services on the conclusion of cross-border contracts for financial services between suppliers and consumers within the Internal Market – Interim Report“, 25. februar 2008, str. 37 in 57 („Lack of harmonisation of national law and regulation across the EU“).2 http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/08/1474 (z dne 08.10.2008).3 COM(2008)0196 konč.

DV\752585SL.doc 19/35 PE415.242

SL

notranjem trgu v besedilo za ne popolnoma usklajene vidike1. Predlagano je bilo, da se glasi na primer, kot sledi:

„Države članice ne omejujejo niti svobode opravljanja storitev niti prostega pretoka blaga iz razlogov, ki sodijo na področje, ki ga približuje ta direktiva.“2

Uvedba take klavzule o notranjem trgu, ki bi se izognila razmejitvi prava, je bila obravnavana kot možnost politike št. 6 v oceni učinka okvirne direktive o pogodbenih pravicah potrošnikov Evropske komisije3. Vendar pa je bila zavrnjena z argumenti, ki se ne zdijo posebej močni, če ne celo povsem napačni: V skladu z oceno učinka bi klavzula o notranjem trgu „prenesla težave pravne negotovosti na potrošnike, kar bi privedlo do negativnih učinkov glede zaupanja potrošnikov: potrošniki bi bili deležni različnih ravni zaščite pri kupovanju od tujih trgovcev. Ta možnost bi ustvarila težave za sodišča in posrednike, ki bi morali uporabljati tuje pravo; ne bi izboljšala kakovosti zakonodaje in bila bi neskladna s pristopom, ki mu sledi uredba Rim I.“

Pri podrobnejši analizi v Prilogi ocene učinka se zdi, da je odločilno vlogo odigralo več napačnih predpostavk. Oddelek navaja: „Negativen učinek [za sektor javne uprave/stroške izvrševanja.Eden od ciljev uredbe Rim I je olajšati čezmejne pravne spore zlasti z zagotavljanem, da nacionalna sodišča, ki so v skladu z uredbo Bruselj I pristojna za pogodbe B2C (podjetje-potrošnik), (tj. sodišča, kjer potrošnik biva) uporabljajo svoje pravo, ki ga poznajo. Uvedba klavzule o notranjem trgu, ki bi razveljavila člen 6 uredbe Rim I, bi trgovcem omogočala uporabo prava po njihovi izbiri, kar bi predstavljalo velik zaplet za sodstvo. Nacionalna sodišča in organi pregona bi morali pogosto uporabljati tuje pravo, ki ga ne poznajo. Isto velja za posrednike. To bi tudi povzročilo znatne pravne stroške za potrošnike v primeru pravnega spora.“ 4

Prav gotovo ni cilj uredbe Bruselj I zagotoviti, da sodišča uporabljajo svoje nacionalno civilno pravo, marveč zagotoviti potrošniku pravičen in razumen dostop do sodišča. Določbe, ki se uporabljajo za določanje države, katere civilno pravo se uporablja, so določbe uredbe Rim I. In te so bile pravkar potrjene glede možnosti izbire tudi prava podjetnika. Zato ugovor zoper klavzulo o notranjem trgu, da uredba Rim I smatra za primerno, da naj bi bila sodišča zmožna uporabljati tuje pravo, ne more biti sprejemljiv.

Klavzula o notranjem trgu prav tako ne bi „razveljavila člena 6 uredbe Rim I“ s takim učinkom.Učinek klavzule o notranjem trgu bi bil prej ta, da ne bi bilo več nobene potrebe po primerjanju,

1 Glej tudi Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1802 - 1803.2 Člen 4 direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu; podobno besedilo vsebuje člen 3(2) direktive o elektronskem poslovanju 2000/31/ES („Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.“), dasiravno izrecno onemogočen za reševanje problematike kolizije predpisov s členom 1(4) iste direktive („Ta direktiva ne uvaja dodatnih pravil na področju mednarodnega zasebnega prava in ne obravnava pristojnosti sodišč“).3 Delovni dokument Evropske komisije, Impact Assessment on the Framework Directive on Consumer Contractual Rights, brez datuma, strani 3-4.4 Glej delovni dokument Evropske komisije, Impact Assessment on the Framework Directive on Consumer Contractual Rights, brez datuma, strani 43 in 44; strani 52 in 54 Priloge 5 na strani Komisije oktobra 2008.

PE415.242 20/35 DV\752585SL.doc

SL

ali je standard zaščite, ki ga zagotavlja tuje pravo, višji ali nižji od tistega, ki bi veljal, če bi bilo pravo, ki ureja pogodbo, pravo sodišča. Naloga klavzule o notranjem trgu, da izključi veljavnost člena 6 za področje približevanja, bi torej nalogo sodišča glede uporabe tujega prava olajšala, saj za področje približevanja ne bi bilo več treba upoštevati razmejitve prava.

Drugi vidik napačnega razumevanja v izvoru ocene učinka se zdi domneva, da bodo nacionalni izvršni organi prisiljeni uporabljati tuje pravo. Izvršilno pravo kot del procesnega prava je samo po sebi nacionalno pravo in ga ni mogoče nadomestiti s procesnim pravom druge države.

V oceni učinka ostaja trditev, da bi pravna negotovost za potrošnike privedla do negativnih učinkov za zaupanje potrošnikov, ker bi bili potrošniki deležni različnih ravni zaščite pri kupovanju od tujih trgovcev. V kontekstu podmožnosti 2 možnosti 6, kjer bi bili bistveni elementi popolnoma usklajeni na področju približevanja, je ta trditev neprepričljiva, saj popolna uskladitev ne pušča odprtega prostora za razhajanja med državami članicami. Pri podmožnosti 1 možnosti 6 bi, celo pri predpostavki le najmanjše uskladitve, razlike, ki so v tem primeru možne, zadevale le raven zaščite nad minimalno zaščito, ki jo zagotavlja direktiva in zato ne bi oškodovale bistvenih pričakovanj potrošnika.

Sklepanje v oceni učinka je zato treba smatrati za močno pomanjkljivo. Posledično je treba o predlogu za uvedbo klavzule o notranjem trgu še enkrat temeljito premisliti.

Če obstajajo razlogi, ki Evropsko komisijo odvračajo od zamisli o klavzuli o notranjem trgu, jih je treba poiskati drugje in morda jih ne bo mogoče zavrniti tako zlahka kot zgoraj omenjenih.Dokument zaključuje, da presoja možnosti politike št. 6 ni bila izvedena tako temeljito kot pri drugih možnostih politike iz dveh razumljivih razlogov:

a) Javno posvetovanje o zeleni knjigi je pokazalo, da bi tej možnosti odločno nasprotovala velika večina držav članic in potrošniških interesnih skupin.

b) Prav tako bi terjala veliko spremembo politike le nekaj mesecev po tem, ko sta sozakonodajalca sprejela uredbo Rim I, ki vsebuje klavzulo o reviziji, ki omogoča Komisiji ocenjevanje njene uporabe v praksi.

Oba razloga, čeprav razumljiva, ne smeta sozakonodajalcema preprečiti revidiranja ocene učinka sedanjega osnutka direktive o pravicah potrošnikov.

Morda bi bilo koristno ugotoviti, da je po eni strani industrija prišla prehitro do sklepa, da bi bilo v primeru uvedbe klavzule o notranjem trgu mogoče člen 6 kar takoj odpraviti. Ta misel se je izkazala za preuranjeno1, saj novi osnutek direktive zajema le „osnovne“ pravice potrošnikov. To pa po drugi strani pomeni, da bi za področje teh „osnovnih pravic“, ki je predmet približevanja, sklepanje, da potrebe po uporabi člena 6 uredbe Rim I ne bi bilo več, dejansko drži.

1 Bolj razločevalno stališče, kot je podano v Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB)34/2008, str. 1798, 1803 („saj se predvideva, da po popolni uskladitvi vseh bistvenih določb varstva potrošnikov med ravnmi zaščite v državah članicah ne bo nobenih pomembnih razlik“ – ob bolj poglobljenem razmisleku o omejenem področju uporabe osnutka direktive te predpostavke ni več mogoče sprejeti).

DV\752585SL.doc 21/35 PE415.242

SL

Naslednji ugovor zoper klavzulo o notranjem trgu bi lahko bil, da je mogoče njeno pravno naravno kritizirati kot nekaj med pravili države izvora in vzajemnim priznavanjem. Marsikdo meni, da so načelo države izvora, klavzula o notranjem trgu in načelo vzajemnega priznavanja bolj ali manj isto ali vsaj nekaj toliko podobnega, da ne zasluži razlikovanja1. Morda bi bilo vredno oblikovati natančnejši pogled na to temo, saj utegne to olajšati boljšo opredelitev želenih posledic, npr.: Če uporabimo vzajemno priznavanje kot izbrani instrument za odpravo omejitev pri prostem pretoku blaga in storitev, ki izhajajo iz javnega prava, lahko le pravila o koliziji predpisov določijo, ali se uporabljajo določbe prava države podjetnika ali potrošnika ali celo oboje – kot je to primer pri členu 6(2) uredbe Rim I. Med obema, klavzula o notranjem trgu bodisi ne obstaja, zaradi odsotnosti jasnega pomena, bodisi je veljavna celo na obeh ravneh, javnem in zasebnem pravu – razen če je izrecno onemogočena, kot v direktivi o elektronskem poslovanju2. Moja osebna izbira je razumevanje instrumenta kot veljavnega na obeh ravneh, tj. dajanje prednosti, v njegovi naravi sekundarne zakonodaje EU, primerom, ko se določbe civilnega prava iz različnih državah borijo za prednost, kot pri členu 6(2) uredbe Rim I.

4) Prepustiti delo Sodišču Evropskih skupnosti ali organizirati proces pred ukrepanjem sodnikov?

Nekateri so postavljali pod vprašaj pristojnost EU, da še naprej ustvarja zakonodajo na podlagi člena 95, da bi tako izboljšala notranji trg, saj bi naj bil notranji trg dokončno vzpostavljen do 31.12.19923. Ta pogled je seveda zmoten, saj notranji trg, kot kažejo dokazi iz analiz tržnih nepopolnosti komisarke Magdalene Kuneve in drugih, še zdaleč ni dokončno vzpostavljen, ne glede na to, kakšne so bile predhodne pobude. Rima niso zgradili v enem dnevu in isto velja za uredbo Rim I.

Vendar pa se zastavi vprašanje, do kakšne mere so temeljne svoboščine iz pogodbe EU voljne čakati na to, da sekundarna raven prava EU ustvari zakonodajo za vse od a do ž, da bi državljani končno lahko užili te svoboščine. Glede njihove potrpežljivosti imam resne dvome. Namesto čakanja na Sodišče Evropskih skupnosti, da prevzame krmilo (v skladu z razmislekom v zadevi Cassis de Dijon), bi bil verjetno bolje, če bi zakonodajne institucije EU namenile ustrezne zmogljivosti za analizo in opredelitev takih delnih trgov, na katerih je mogoče vsakega državljana EU odgovorno izpostaviti ustreznemu pravu katerekoli od sedaj 26 držav članic (in zakonom, glej zgoraj), ne da bi jih izpostavili nevarnosti hude škode. Tako analizo bi lahko izvedel novi evropski pravni inštitut, omenjen na začetku prispevka, analiza pa bi se lahko osredotočila na dobro opredeljen poseben del trga, ki ga je mogoče enostavno opredeliti, kot je npr. spletna prodaja knjig.

Edina manjkajoča povezava je postopek, ki ustreza posebnim izzivom podelitve zadostnega razmisleka in veljave rezultatom take analize. Zelo smel predlog bi se lahko glasil:

1 Glej Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1802 opomba pod črto 48 / 49 – uporaba načela vzajemnega priznavanja pri nacionalnih določbah, od katerih ni dovoljeno odstopanje s pogodbo in ki zato predstavljajo oviro za prosti pretok blaga in svobodo opravljanja storitev.2 Glej zgoraj, opomba pod črto 29.3 Heinrich Honsell, „Die Erosion des Privatrechts durch das Europarecht“, ZIP – Zeitschrift für Wirtschaftsrecht 14/2008, str. 621/624. Kar ne pomeni, da znatnega dela kritike Honsella glede nedavnega razvoja v pravu EU ne bi bilo mogoče deliti.

PE415.242 22/35 DV\752585SL.doc

SL

Člen 6.5 uredbe Rim I:„Na podlagi odobritve Sodišča Evropskih skupnosti, temeljite analize evropskega pravnega inštituta, ali so bile določbe v zadevnih državah članicah za poseben sektorski del skupnega trga izenačene v taki meri, da je mogoče kateregakoli potrošnika iz katerekoli zadevne države članice izpostaviti določbam, ki urejajo ravnanje in pogodbena določila podjetnika iz katerekoli izmed drugih zadevnih držav članic, ne da bi se bilo treba bati kakršnekoli resne pravne škode, lahko Evropska komisija ali Evropski parlament predlagata medsebojni sporazum, da je notranji trg v zadevnem sektorskem delu trga vzpostavljen. V takih sektorskih delih se odstavki 1 do 4 ne uporabljajo več od dneva vnosa tega posebnega sektorskega dela trga v seznam, ki se sklicuje na ta odstavek in se objavi v Uradnem listu, s čimer postane sestavni del uredbe Rim I.“

Tak predlog ali podoben mehanizem bi ustrezno odražal značaj takih ugotovitev, ki jih je mogoče in treba smatrati za zgolj deklarativne narave in ne za konstitutivno spremembo v pravu.Mehanizem bi zgolj pomagal zagotoviti prej in v ustreznem postopku tisto, kar bi veliko kasneje in v okoliščinah, ki so pogosto stvar naključja, prispevalo Sodišče samo.

5) Nekoliko spremeniti paradigmo?

Ob predhodni priložnosti, žal prepozno v zakonodajnem postopku, ki je potekal pod pritiskom, da je treba kompromis najti hitro, sem zastavil vprašanje, ali ni boljše, jasnejše in celo bolj osredotočene rešitve za pravično uravnavanje interesov potrošnikov in podjetnikov pri čezmejnih okoliščinah1. Zamisel je bila odpraviti pojem običajnega prebivališča potrošnika, saj ga je v vsakodnevnem poslovanju, zlasti prek interneta, težko preveriti. Namesto tega bi bilo treba s pravom države potrošnika vpeljati nov pojem, nov opredelitveni element (Tatbestandsmerkmal) v pogoje zagotavljanja dodatnega varstva potrošnikov, ki presega varstvo, ki ga zagotavlja izbrano pravo (učinek sedanjega člena 6, prej člena 5). Za ta pojem je bilo predlagano, da naj bi bil „namembna država“, ki se doslej po večini mnenj ni uporabljal in ni pravno opredeljen v kontekstu kolizije predpisov. V občutljivem procesu iskanja političnega kompromisa za sprejem uredbe Rim I bi uvedba tako nove zamisli v zakonodajno razpravo pomenila nagniti čoln preveč, da bi bilo mogoče pravočasno doseči soglasje. Zato je bilo treba celovito predstavitev te zamisli odložiti na kasnejšo priložnost, kot je ta, ter dopustiti dovolj časa za razmislek in razpravo v akademskih krogih, dokler ne pride na dnevni red politike naslednja temeljitejša sprememba uredbe Rim I.

Tako je sedaj treba še oceniti, ali izboljšave predloga glede pravne varnosti nedvoumno pretehtajo morebitne pomanjkljivosti glede potrebe po dobro uravnoteženem razumevanju mesta opravljanja storitev. Predlog bi moral po eni strani zagotoviti več zaščite v razmerah, kjer sedanje besedilo morda ni dovolj strogo glede zaščite, ki je bila zasledovana v okviru temeljne zamisli zakonodaje, po drugi strani pa omogočiti več prožnosti za prilagajanje razmeram in tistim, za katere taka zaščita ni potrebna ali je celo moteča.

1 Herbert Woopen, EuZW 2007, 495, 498 (IV.).

DV\752585SL.doc 23/35 PE415.242

SL

Da bi pokazali primer, kjer bi novi predlog zagotavljal več pravne varnosti, je mogoče izpostaviti, da se že danes razhajajo mnenja glede tega, katere zahteve morajo biti izpolnjene, da bi bilo mogoče uporabiti člen 6 uredbe Rim I v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošnikom in podjetnikom, ki upravlja spletno stran. Uvodna izjava 24 uredbe Rim I, ki skuša podati smernice na tem področju, se med drugim glasi: „samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15 [uredbe (ES) št. 44/2001], saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran vabi k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila na tak ali drugačen način pogodba dejansko sklenjena na daljavo.“ In vendar obstajajo razhajajoča se mnenja o podrobnostih:

Eno mnenje smatra za potrebno, da spletna stran vsebuje „elektronski voziček“ ali da je oblikovana kot „E-trgovina“, ki sprejema takojšnja naročila za podjetje („aktivna spletna stran“); vendar pa naj ne bi bilo dovolj, da spletna stran brez teh značilnosti („pasivna spletna stran“) vsebuje, npr. v splošnih informacijah ali v rubriki „kontakt“, e-naslov, prek katerega lahko oseba izrazi svoje zanimanje za naročilo. Isto velja za telefonske številke: tu potrošnik poišče tujo telefonsko številko in aktivno usmeri svoja prizadevanja k tujemu podjetju in torej ni tuje podjetje tisto, ki bi usmerilo svoje dejavnosti čez mejo proti potrošniku, temveč nasprotno potrošnik zavestno usmeri svojo dejavnost proti tujemu podjetju in zahteva, da podjetje izjemoma naredi nekaj, kar je izven njegovegastandardnega postopka1.

Drugo mnenje vztraja pri tem, da aktivna spletna stran ni predpogoj, temveč da lahko zadošča tudi pasivna spletna stran, če vabi k oddaji naročila prek telefona ali elektronske pošte; v skladu s tem mnenjem „usmerjanja dejavnosti“ proti državi potrošnika ni mogoče predpostaviti le, če pasivna spletna stran vsebuje nespecifične informacije za potrošnike po celem svetu ter jih usmerja k lokalnim poslovalnicam ali zastopnikom v različnih državah2.

Drugi primer vira negotovosti je primer, ko trgovina v tuji državi usmeri svoja prizadevanja proti turistom iz določene države, ki osebno obiščejo trgovino, ter jim ponudi dobavo blaga neposredno v matično državo turistov3.

Vodilna zamisel novega predloga, ki je morda koristen za lažje določanje, ali uporabljati člen 6, je sprejem vprašanja, ali pogodba med strankami izrecno predvideva dobavo v državo, ki ni ista kot država, katere pravo je bilo izbrano, za odločilno merilo za potrebo po morebitnem povečanju zaščite potrošnika. To je seveda poseben izziv za elektronsko dobavo s prenosom iz interneta, ki zahteva posebno določbo. Predlog se v celoti glasi:

„Člen 6(1) Brez poseganja v člena 5 in 7 se za pogodbo, ki jo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe („potrošnik“), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo namembne države, pod pogojem, da podjetnik na kakršen

1 Jochen Clausnitzer/Herbert Woopen, Betriebsberater (BB) 34/2008, str. 1798, 1802.2 Thomas Pfeiffer, „Neues Internationales Vertragsrecht – Zur Rom I-Verordnung“, Europäische Zeitschrift für Wirtschaftsrecht (EuZW) 20/2008, 622, 627.3 Thomas Pfeiffer, EuZW 20/2008, 622, 627.

PE415.242 24/35 DV\752585SL.doc

SL

koli način usmerja take dejavnosti v to državo ali več držav, vključno s to državo, in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti.

Člen 6(1a) Namembna država je v skladu z dogovorom v pogodbia) za blago država, v katero se blago dobavi;b) za opravljanje storitve, za katero je značilen prenos elektronskih podatkov, država, ki

jo izbere potrošnik pri naročanju storitve;c) za opravljanje storitve, drugačne od tiste iz b), država, v kateri se opravi glavni del

storitve.

Člen 6(2) Ne glede na odstavek 1 lahko pogodbeni stranki za pogodbo, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, izbereta pravo, ki naj se uporablja v skladu s členom 3. Vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu države članice, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 1, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava, razen če je izbrano pravo pravo države, katere državljan je potrošnik.

Člen 6(2) Če pogoji iz odstavka 1 niso izpolnjeni, se pravo, ki se uporablja za pogodbo med potrošnikom in nosilcem dejavnosti, določi na podlagi členov 3 in 4.“

Rezultati predlaganega besedila bi bili naslednji:

Aktivna spletna stran podjetnika v državi P, namenjena tujim državam, vključno z državo C; potrošnik naroči iz države C prek telefona za dobavo v državo C: DA za dodatno zaščito na podlagi določb C, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, saj dobava v državo C skupaj z aktivno spletno stranjo, ki je namenjena tudi državi C, podjetniku v zadostni meri pojasnjuje, da gre za naročilo, ki izhaja iz njegovega prizadevanja, da bi oskrboval stranke v državi C.

Aktivna spletna stran v P, namenjena državam, vključno z državo C, vendar ne tretji državi T; potrošnik naroči iz države C prek telefona za dobavo v tretjo državo T: NI dodatne zaščite na podlagi določb C, ker podjetnik ne more z zadostno gotovostjo prepoznati, da C naroča iz C in bi pričakoval upoštevanje dodatnih standardov države C, NI uporabe dodatnih določb T, ker podjetnik ne usmerja svoje poslovne ali poklicne dejavnosti redno v državo T.

Pasivna spletna stran v P ne vabi k naročilu, potrošnik iz C naroči po telefonu za dobavo v C: NI uporabe dodatnih določb C, ker podjetnik ne usmerja svoje poslovne ali poklicne dejavnosti redno v državo C.

Pasivna spletna stran v P ne vabi k naročilu, potrošnik iz C naroči po telefonu za dobavo v T: NI uporabe dodatnih določb T, ker podjetnik ne usmerja svoje poslovne ali poklicne dejavnosti redno v državo T.

Pasivna spletna stran v P, ki vabi k naročilu, potrošnik iz C naroči po telefonu za dobavo v C: DA za dodatne določbe C.

Pasivna spletna stran v P, ki vabi k naročilu iz med drugim C in ne iz T, potrošnik iz C naroči po telefonu za dobavo v T: NI uporabe dodatnih določb C, ker pričakovanj ni mogoče prepoznati, NI uporabe dodatnih določb T, ker država T ni cilj dejavnosti.

DV\752585SL.doc 25/35 PE415.242

SL

Turisti iz C obiščejo trgovino v P, dobava v C: NI uporabe dodatnih določb C, ker pogodba ni pretežno rezultat prizadevanj podjetnika, da bi razširil svoje omrežje kontaktnih točk na druge države (pogodba ne sodi v obseg podjetnikovega usmerjanja poslovne ali poklicne dejavnosti v to državo).

Turisti iz C obiščejo trgovino v P, dobava v T: Kot prej, NI uporabe dodatnih določb C, ker pogodba ni pretežno rezultat prizadevanj podjetnika, da bi razširil svoje omrežje kontaktnih točk na druge države, in še bolj NI uporabe dodatnih določb T

Rezultat kaže, da bi bilo to pravično uravnoteženje odgovornosti med podjetnikom in potrošnikom, kar bi podjetjem omogočalo prilagajanje pričakovanjem, ki bi jih lahko imeli potrošniki iz ciljnih držav in presegajo tiste v skladu s pravom podjetnika, ter prav tako omogočalo potrošnikom iz držav, ki niso cilj podjetja, da izjemoma naročijo blago, ki ga niso našli drugje. Država dobave se zdi veliko koristnejša za doseganje rezultatov, ki so istočasno pravični in iz praktičnih razlogov lažje uresničljivi, kot država običajnega prebivališča potrošnika.

V tem primeru bi bilo treba prepustiti konkurenčnim silam (med panogo in organizacijami potrošnikov), da določijo, katero število izjemnih dobav v državo, ki dejansko ni cilj podjetja, bi privedlo do sklepa, da je pravično, razumno in dostopno za podjetje, da preuči pravo te države večkratnih dobav glede njenih dodatnih določb o varstvu potrošnikov.

Glede predlaganega člena 6(1a), pododstavek b), ki obravnava spletne storitve, je edini praktični pristop, ki ne po nepotrebnem omejuje zagotavljanja storitev in povzroča veliko birokratizacije, da

prepustimo podjetniku, da določi države, za katere se čuti pravno pripravljen, da bi dobavljal vanje, in zavrne naročila iz drugih držav,

in pričakujemo od potrošnika, da bo pošten, v svojem lastnem interesu, pri posredovanju, skupaj z naročilom, države, v kateri živi, ali v skladu s standardi katere želi biti zaščiten.

Glede predlaganega člena 6(1a), pododstavek c), ki obravnava druge storitve, je potrebna nadaljnja analiza, da bi zagotovili, da predlog pravično tehta interese podjetnikov in potrošnikov.Zdi se, da je to zagotovljeno, ko

se npr. v bančništvu smatra, da je glavni del opravljanja storitve v državi, v kateri je banka, če gre za dejavnosti, kot so plačilne storitve, sprejemanje depozitov ali kreditiranje računov za vrednostne papirje, medtem ko je pri posojanju treba šteti, da imajo svoje težišče v državi prebivališča stranke ali v državi, v kateri se nahaja nepremičnina, ki je navedena kot predmet posameznega posojila;

gradbeno podjetje iz države P sprejme naročila od potrošnika v državi C in potuje na dom potrošnika v C, da bi izvedlo dela tam;

potrošnik iz tuje države na daljavo naroči storitev, ki bi se naj izvedla v državi podjetnika (npr. popravilo počitniškega doma ali dobavo darila tretji osebi v državi podjetnika).

Prav tako ostaja potreba po analizi, v kakšni meri je opredelitev mesta dobave in storitve skladna ali prilagojena členu 5 (1 b) uredbe (ES) 44/2001 (Bruselj I).

PE415.242 26/35 DV\752585SL.doc

SL

DOLOČITEV PRISTOJNEGA SODIŠČA IN PRAVA, KI

SE UPORABLJA ZA CIVILNE DELIKTE: PRIMER PROMETNIH NESREČ V TUJINI

PHILIP MEADodvetnik, Anglija in Wales, in član vseevropske

organizacije pravnikov za področje telesnih poškodb(PEOPIL), Birmingham

DV\752585SL.doc 27/35 PE415.242

SL

Uvod: Dostop do pravnega varstva v zvezi s prometnimi nesrečami, ki vključujejo čezmejne elemente

1. Ta članek obravnava vprašanje praktičnih težav in neskladij, ki so posledica dejstva, da je tožnik utrpel telesne poškodbe v prometni nesreči, ki spada v drugo evropsko jurisdikcijo.

2. Vzroki postopka: poškodovani tožnik lahko izbira, ali bo vložil tožbo proti tožencu storilcu civilnega delikta, ki je odgovoren za nesrečo, in/ali zavarovatelju toženčevega vozila1.

3. Jurisdikcija: tožnik lahko toži posameznega toženca na sodiščih, kjer ima toženec stalno prebivališče, ali na sodiščih, ki so pristojna za kraj nesreče (kjer je bila povzročena škoda), če se razlikujeta, ali, če je tožencev več, je morebiti mogoče na sodiščih v krajih, kjer ima eden od obtožencev stalno prebivališče, kot so-toženca vključiti toženca s stalnim prebivališčem v tujini2.

4. Področje uporabe glede izbire najugodnejšega sodišča: izbira sodišč, ki so na voljo tožnikom, je dokaj jasna: vprašanje je, katere so prednosti in slabosti vložitve tožbe v pristojnosti enega ali drugega sodišča.

5. Običajno je v primerih, ko je tožba vložena proti posameznemu storilcu civilnega delikta (ne proti zavarovatelju), tožbo treba vložiti v pristojnosti tujih sodišč: na sodiščih v kraju stalnega prebivališča toženca ali v kraju nesreče (kar je pogosto isto).

6. Edini primer, v katerem lahko tožnik vloži tožbo v pristojnosti domačega sodišča proti posameznemu tožencu, je, kadar ima toženec tam stalno prebivališče, najpogosteje v primerih, kadar potnik toži toženca voznika zaradi odgovornosti (vsaj delne) za nesrečo. (V takšnem primeru lahko pride to sodnega primera, kjer se očitno krivega toženca toži v drugi jurisdikciji, ker tam poteka sporni zahtevek proti drugemu tožencu.)

7. Vendar so se zdaj razmere spremenile, saj je Evropsko sodišče potrdilo, da lahko poškodovani tožnik vloži tožbo proti prometnemu zavarovatelju na sodiščih v kraju, kjer ima tožnik stalno prebivališče3.

8. Zato je pri vsakem zahtevku zaradi telesne poškodbe s čezmejnimi elementi verjetno,da bo poškodovani tožnik verjetno vložil tožbo na:(1) sodiščih, kjer ima toženec (ali zavarovatelj) domicil;(2) sodiščih v kraju, kjer se je zgodila nesreča;

1 Zaradi določb v četrti direktivi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti: direktiva 2000/26.2 Glej člen 2, člen 5(3) in člen 6(1) Uredbe Sveta 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.3 Zadeva C-463/06, Odenbreit, sodba Evropskega sodišča z dne 13. decembra 2007.

PE415.242 28/35 DV\752585SL.doc

SL

(3) sodiščih v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik.

9. Ali že sama možnost izbire povzroča težave? Ali je dostop do sodnega varstva otežen zaradi obstoja te možnosti izbire? Ali tožnikova možnost izbire vodi do večje zapletenosti in/ali stroškov?

10. V tem dokumentu bodo predstavljene trditve, da (1) se tožniki, kadar imajo možnost izbire jurisdikcije, večinoma odločijo, da vložijo tožbo na svojih lokalnih sodiščih in da uporabijo svoje lokalne odvetnike; (2) kjer obstaja možnost take izbire, je postopek zaradi tega bolj zapleten kot enak primer z zgolj nacionalnimi značilnostmi.

Razlike med jurisdikcijami11. Vseevropska raziskava pristopa do odškodnin zaradi telesnih poškodb in nesreč s

smrtnimi izidi, ki jo je opravila organizacija PEOPIL kaže, da obstajajo velike razlike, kako jurisdikcije obravnavajo vprašanje odškodnin, ter zlasti pri posamezni uporabi posebnih pravil o vrednotenju škode1.

12. RAZLIKE V PRISTOPU: Vloga izvedenca: nekatera jurisdikcije upoštevajo zdravniško mnenje ali imajo sodne

izvedence, ki določajo stopnjo poškodb, stopnjo invalidnosti in veljavni razpon vrednosti odškodnine.

Vloga sodnika: ta je lahko drugačna v tistih jurisdikcijah, kjer ima sodnik glavno vlogo pri ocenjevanju utemeljene in pravične odškodnine.

Nadomestilo za psihične poškodbe, nadomestilo za sekundarne žrtve in nadomestilo za nesreče s smrtnim izidom: razlikujejo se od jurisdikcije do jurisdikcije. Ni trdnih in hitrih pravil, katere jurisdikcije so jurisdikcije z visoko ali nizko vrednostjo; niti med skupinami jurisdikcij: npr. jurisdikcije občega prava, skandinavske jurisdikcije, jurisdikcije civilnega prava.

Personalizacija izgube: tj. stopnja, do katere dodelitev odškodnine odraža posamezno škodo poškodovanega tožnika, se razlikuje od jurisdikcije do jurisdikcije.

Določanje zgornje meje nadomestljive izgube in uporaba tarif ter uporaba medicinskih razpredelnic: pristojna sodišča, ki uporabljajo te metode za vrednotenje, se zanašajo na visoko stopnjo standardizacije nadomestil za izgube in posameznim sodnikom odvzemajo diskrecijsko pravico.

13. RAZLIKE PRI VREDNOTENJU POSEBNIH IZGUB: Multiplikatorji in diskontne stopnje: veljajo za izgubo zaslužkov v prihodnosti,

pokojninske izgube in zahtevke za nego: zelo verjetno sprožijo največje razlike pri nadomestilih.

Enkratna izplačila ali periodična plačila: razlike v pristopih med jurisdikcijami delajo primerjavo zelo težavno za ugotavljanje; izbira strank in politike sodišč lahko pripeljejo do zelo različnih rezultatov.

1 Marco Bona in Philip Mead (ur.), Personal Injury Compensation in Europe (Kluwer, 2003); Marco Bona, Philip Mead in Siewert Lindenbergh (ur.), Personal Injury Compensation in Europe: Fatal Accidents and Secondary Victims (xpl law, 2005).

DV\752585SL.doc 29/35 PE415.242

SL

Priznavanje posebnih kategorij škode: stroški prihodnje oskrbe: ta kategorija škode je verjetno zelo odvisna od lokalne kulture sodišča pri dodeljevanju odškodninein od tega, kar se zdi „sprejemljiva stopnja“ za posamezno kategorijo škode; lahko pripelje do neskladnosti, kadar je okolje tuje žrtve bistveno drugačno.

Nadomestljivost posebnih stroškov tretje strani, na primer povračilo bolnišničnih stroškov, nadomestilo zasebnih zdravstvenih stroškov; izplačane plače v času nezmožnosti za delo: nekatere jurisdikcije niso vajena zahtevkov za nadomestilo takšnih kategorij škode (mogoče zaradi medsebojnega vpliva zavarovalnega kritja/socialnega zavarovanja in nadomestila za civilno odškodninsko odgovornost).

Povračilo prejemkov in pobot zavarovalnih zneskov in davkov: veljavna pravila se iz kraja v kraj razlikujejo.

Nadomestilo za stroške in odvetniške honorarje: se razlikuje glede na to, ali se pričakuje, da bo poškodovana žrtev krila svoje stroške tudi, če bo uspešna, in glede na to, kaj se šteje za ustrezno nadomestilo, ki ga prejmejo tožnikovi odvetniki (in izvedenci).

14. Praktične posledice za posamezne tožnike so prikazane s posameznimi primeri, ki so vključeni v prilogo tega dokumenta.

15. Če povzamemo, tožnik lahko utrpi(a) težave zaradi različnih pravil priglasitve zahtevka ali obravnave tožbe glede

ustavitve roka zastaranja;(b) težave zaradi različnih bistvenih pravil o dolžini roka zastaranja;(c) težave zaradi različnih stopenj (ali najvišjih zneskov) zavarovalnega kritja

toženca;(d) zelo različne višine odškodnin (vključno z obstojem zakonsko določenih najvišjih

zneskov), dodeljenih za bolečino in trpljenje ter izgubo dobrega počutja glede nedenarne škode;

(e) neupoštevanje prevladujočih razmer v domači državi žrtve;(f) neupoštevanje kategorij škode, ki so v domači državi žrtve običajno povrnjene;(g) uporabo najvišjih zneskov ali limitov na tožnikov zahtevek za denarno škodo;(h) težave pri dokazovanju odgovornosti zaradi uporabe tujega prava pri zahtevku;(i) težave, ki izhajajo iz potrebe, da toži več kot enega toženca;(j) težave, ki izhajajo iz dejstva, da obstaja več kot en tožnik;(k) težave, ki izhajajo iz nezmožnosti nadomestiti stroške, ki so v domači državi žrtve

navadno nadomestljivi.

Vpliv četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in pravica do tožbe proti zavarovatelju16. Prenos postopka obravnave z ustanovitvijo pooblaščencev za obravnavo

odškodninskih zahtevkov v državi stalnega prebivališča tožnika je pomembno prispeval k pravnemu varstvu, saj lahko tožniki zdaj svojim domačim odvetnikom naročijo, da se pogajajo z zavarovatelji, zavarovatelji pa ne morejo uporabljati geografskih ali jezikovnih ovir kot izgovor, s katerim se izognejo obravnavi zahtevkov, ki izhajajo iz cestnega prometa.

PE415.242 30/35 DV\752585SL.doc

SL

17. Kot preambula četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti jasno navaja, direktiva ne spreminja pravil o zakonski pristojnosti.

18. Uredba Rim II1 zdaj določa splošno pravilo, da je pristojno pravo tisto pravo, ki velja v kraju nesreče (člen 4) in da to pravo določa omejitve in oceno ter vrednotenje škode (člen 15(b) in (c)).

19. Pri tem je ureditev Rim II usklajena z režimom, ki velja za izbiro prava glede na pogodbene obveznosti, kot je, da ne sme biti nikakršne neskladnosti med kakršno koli izbiro prava glede na zahtevek proti posameznemu vozniku tožencu v civilnem deliktu in kakršnim koli zahtevkom proti zavarovatelju (ki ga je mogoče opredeliti kot kvazi-pogodbeno, saj izhaja iz ali zaradi zavarovalne pogodbe med zavarovancem in zavarovateljem).

20. Pred sodbo Odenbreit bi večina zavarovateljev ponudila nadomestilo s sklicevanjem na (tuje) pristojno pravo in ob tem navedla, da bo v primeru, če ponudba ni zadostna, treba vložiti tožbo na pristojnem sodišču v tujini. Zaradi tega bi se tožniki in njihovi odvetniki znašli v težavah, saj ne bi mogli vedeti in oceniti, kakšna je ustrezna vrednost zahtevka glede na ustrezno pravo, ne da bi za to prosili druge odvetnike za nasvet o veljavnem pravu (vključno s stroški). Drugič in v vsakem primeru, če sporazum glede poravnave ne bi bil mogoč, bi bila tožba običajno vložena na pristojnem sodišču v tujini.

21. Po sodbi Odenbreit imajo tožniki možnost vložiti tožbo na svojih domačih sodiščih in s svojimi domačimi odvetniki. Pravo sodišča ureja postopkovne zadeve, vključno z razpoložljivostjo stroškov in priznano ureditvijo financiranja. Poleg tega ni neprijetnosti zaradi dejstva, da je kraj zdravljenja in zdravstvenih dokazov ter kraj sodišča isti.

22. Vendar pa so pomanjkljivosti številne: sodniki, ki bodo obravnavali zahtevek v zvezi s pravico do vložitve tožbe proti zavarovatelju, se bodo morali spopadati s težavno nalogo uporabe tujega prava pri vprašanjih, kot so: omejitve, obveznost povrnitve škode; vzročna zveza, zdravstvena ocena škode in vrednotenje škode.

23. Čezmejni primeri postanejo bolj zapleteni, saj je treba voditi dve skupini pravnikov in, kjer je spor, dokazati veljavna pravila pristojnega prava.

24. Ker so domači sodniki bolje seznanjeni s prevladujočim sistemom v domačem pravu, bo obstajala naravna težnja, da se odstrani vsako morebitno izjemo glede na splošno veljavno pravilo, da bi tako omogočili veljavo prava sodišča. Že samo ta dejavnik bo vodil v večje število povezanih pravdnih sporov glede ugotavljanja ustreznega prava.

25. Razlike v veljavnem pravu, na primer pri pravilih o omejitvah, bodo tudi vodile v povečanje števila pravdnih sporov o povezanih vprašanjih.

1 Uredba (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.

DV\752585SL.doc 31/35 PE415.242

SL

PE415.242 32/35 DV\752585SL.doc

SL

PRILOGA

Primer 1

Angleškega tožnika pešca je poškodoval francoski voznik. Dobil je resne poškodbe, zaradi česar tožnik potrebuje oskrbo in pomoč dveh poklicnih negovalcev. Tožba je bila vložena v Franciji.Po francoskem zakonu je bilo mogoče pridobiti nadomestilo le za enega negovalca. Zato namesto letnih stroškov oskrbe v višini okoli 200 000 GBP letno tožnik prejme 80 000 GBP letno. Tožnik je moral plačati veliko večino svojih pravnih stroškov.

Prikrajšan zaradi dejavnikov e, f, g, h in k.

Primer 2

Angleški tožnik, ki je bil, medtem ko je prebival in delal v tujini na Nizozemskem, vpleten v nesrečo, v katero je bil vključen tudi lokalni toženec. Tožnik je bil resno poškodovan in se je po nesreči vrnil v Združeno kraljestvo, kjer je potreboval stalno oskrbo in namestitev. Višina odškodnine po toženčevi zavarovalni polici je bila omejena na 1 000 000 GBP. Zato je bil zahtevek, ki je bil v Združenem kraljestvu potencialno vreden 5 000 000 do 6 000 000 GBP, omejen na 1 000 000 GBP. Tudi če ne bi bilo vprašanja odškodnine, bi bilo na nizozemskem pristojnem sodišču težko uveljavljati tožnikovo pravico, da sam odloči o svojem režimu oskrbe.

Prikrajšan zaradi dejavnikov c, e in g.

Primer 3

Mati dveh otrok je bila poškodovana v prometni nesreči v Grčiji. Zdaj je hud duševni in telesni invalid ter potrebuje 24-urno oskrbo. Tožba je bila vložena v Grčiji. Primer bi bil v Angliji vreden več kot 3 000 000 GBP, višina kritja zavarovanja je znašala 500 000 EUR. To ne bo dovolj za financiranje oskrbe, ki jo bo potrebovala vse življenje. Prav tako v Grčiji ni nadomestila za pravne stroške.

Prikrajšanje zaradi dejavnikov c, e in k.

Primer 4

Ženska iz Združenega kraljestva se je poškodovala kot potnica na avtobusu med počitnicami na Malti. Imela je zlomljeno zapestje. Na Malti ni splošne odškodnine za bolečino, trpljenje in izgubo dobrega počutja , zato je bil primer opuščen.

Prikrajšana zaradi dejavnikov d in f.

Primer 5

DV\752585SL.doc 33/35 PE415.242

SL

Tožnik iz Združenega kraljestva je bil poškodovan med bivanjem v hotelu v Španiji. Rezervacija hotela je bila narejena neposredno, zato je zahtevek spadal v pristojnost španskega sodišča.Tožnik je utrpel ureznine po roki v nesreči, ki je vključevala okensko steklo. Tožnikovi odvetniki iz Združenega kraljestva so poizvedbo prejeli 18 mesecev po nesreči in mu zato ni bilo mogoče pomagati, ker v Španiji velja 12 mesečni rok zastaranja.

Prikrajšan zaradi dejavnika b.

Primer 6

Angleški tožnik je umrl potem, ko se je v italijanskem hotelu okužil z legionarsko boleznijo.Zahtevek je bil vložen proti italijanskemu tožencu na italijanskem sodišču. Zahtevek je bil omejen z najvišjim zneskom zaradi stopnje kritja v toženčevi zavarovalni polici. Prav tako je bilo omejeno nadomestilo stroškov proti italijanskemu tožencu.

Prikrajšan zaradi dejavnikov c in k.

Primer 7

Angleški tožnik se je okužil z legionarsko boleznijo, medtem ko je delal v Španiji. Zaradi razlik v kategorijah škode, za katere je mogoče dobiti nadomestilo v Španiji, je tožnik soočen z možnostjo, da bo prejel le 1/3 škodnega nadomestila, ki bi ga sicer prejel v Združenem kraljestvu. Prav tako bo moral sam plačati svoje pravne stroške.

Prikrajšan zaradi dejavnikov d, f in k.

Case 8

Italijanski državljan je umrl v nesreči kot potnik v avtomobilu, ki ga je vozil španski prijatelj;avto je bil zavarovano pri španski zavarovalnici. Težave s pridobitvijo dokazov in jasnih informacij od pristojnega kazenskega sodišča o pravicah staršev, španski najvišji zneski za škodo so bili spodbijani glede sekundarnih žrtev. Te žrtve bodo vložile tožbo v Italiji, vendar se bodo srečale s težavami glede izteka roka zastaranja (po španskem zakonu eno leto, je že preteklo) in najvišjimi zneski za škodo. Poleg tega bodo nastali stroški s prevajanjem prvotnega tožbenega zahtevka, ki mora po italijanskih zakonih vključevati vse podrobnosti o odgovornosti in vrednosti odškodnine. Žrtve bodo prav tako morale same plačati svoje pravne stroške; edini način za kritje teh stroškov je s sprožitvijo sodnega postopka.

Prikrajšani zaradi dejavnikov a, b, d, f, h in k.

Primer 9

Italijanski voznik je imel prometno nesrečo v Franciji, ko je bil z družino na počitnicah. Brez vprašanja odgovornosti. Škoda na vozilu je znašala okoli 4 000 EUR. Počitnice so bile uničene, prav tako je počitnice izgubila njegova družina. Pogajanja: italijanski zastopnik francoske

PE415.242 34/35 DV\752585SL.doc

SL

zavarovalnice ni hotel upoštevati: nedenarne škode zaradi izgube počitnic; stroškov pravnih honorarjev za pomoč, ki so jo zagotovili italijanski odvetniki pri obravnavi zadeve; obresti na denarno škodo. Zavarovalnica je poslala ček za 3 000 EUR, vključno z vso škodo in stroški (pravni honorarji).

Prikrajšan zaradi dejavnikov d, f in k.

Primer 10

Angležinja je v prometni nesreči utrpela hude poškodbe, medtem ko je bila z možem na obisku v Rimu: italijanski odvetnik ni pravilno obvestil angleških odvetnikov, da je treba v imenu sekundarne žrtve (moža) poslati začetni dopis z zahtevkom italijanski zavarovalnici, s čimer se zaustavi iztekanje roka zastaranja; zato je mož izgubil pravico do vložitve zahtevka za odškodnino za denarno in nedenarno škodo, ki jo je utrpel zaradi invalidnosti svoje žene (vključno z izgubo svoje službe).

Prikrajšan zaradi dejavnikov a in b.

Primer 11

Primer v prevozu: žrtev iz Anglije je utrpela hude poškodbe med izstopanjem iz avtobusa; po italijanski zakonodaji velja za primere v prevozu enoletni rok zastaranja (5 let v primeru, kadar so sproženi kazenski postopki); žrtve ni nihče obvestil o tako strogem roku zastaranja in o možnosti, da v 90 dneh od nesreče sproži kazenski postopek; ko so angleški odvetniki vzpostavili stik z italijanskimi odvetniki, je postopek že zastaral.

Prikrajšana zaradi dejavnikov a in b.

Primer 12

Stranko iz Anglije je povozil nizozemski tramvaj. Hude poškodbe glave. Velika izguba sposobnosti zaslužka, potrebuje upravnika zdravstvenih storitev. Pod pristojnostjo zaščitnega sodišča v Angliji. Neupoštevanje prevladujočih razmer v domači državi žrtve. Ker velja nizozemski zakon, toženci trdijo, da visoki stroški upravnika zdravstvenih storitev in namestnika niso v skladu z nizozemskimi standardi. Poleg tega primeri na sodiščih na Nizozemskem trajajo več kot dve leti ali celo tri leta.

Prikrajšana zaradi dejavnika e in težave zaradi časovnih rokov glede sodnih postopkov na Nizozemskem.

Primer 13

Trije mladi moški so umrli v prometni nesreči na Nizozemskem. Njihovi dediči bodo dobili odškodnino po določilih nizozemskega zakona. Živijo v Angliji, vendar ne bodo prejeli tolikšne

DV\752585SL.doc 35/35 PE415.242

SL

odškodnine, kot angleški dedič. V takšnih primerih so višine odškodnin bistveno različne zaradi načina, kako se škoda zaradi nepreskrbljenosti izračunava po nizozemskem zakonu. Po angleškem zakonu bi prejeli bistveno večjo odškodnino: 300 000 EUR na Nizozemskem v primerjavi s 500 000 EUR v Združenem kraljestvu. Poleg tega po nizozemskem zakonu njihovi dediči niso upravičeni do nadomestila za nedenarno škodo (izguba ljubljene osebe) zaradi smrti družinskega člana. Prikrajšanost za 15 000 EUR. Določene kategorije škode, za katere se po zakonih Združenega kraljestva plača odškodnina, po nizozemskih zakonih ne bodo poplačane (npr. čas, ki ga oče običajno porabi za vzgajanje svojih otrok).

Prikrajšani zaradi razlik v stopnji odškodnine za sekundarne žrtve.

Primer 14

Nizozemec je v prometni nesreči na Škotskem utrpel poškodbe vratu. Pogajanja o zahtevku vodi nizozemski zastopnik škotskega zavarovatelja in zavarovatelj pravnih stroškov nizozemske žrtve. Po treh letih škotski zavarovatelj obvesti, da je zastaralni rok potekel. Nizozemski zavarovatelj ni poznal pravil o priglasitvi zahtevka in dejstva, da je po škotskih zakonih treba vložiti tožbo v treh letih. Po nizozemskih zakonih rok zastaranja preneha teči z vsakim dopisom zavarovatelju za pogajanje o zahtevku, dokler zavarovatelj ne preneha s pisnimi pogajanji.

Prikrajšan zaradi dejavnikov a in b.

Primer 15

Nizozemska družina je imela nesrečo v Franciji. Vsa družina je bila hudo poškodovana.Uporabljalo se je francosko pravo. Po francoski zakonodaji ne morejo zahtevati nadomestila za svojega odvetnika. Potrebujejo nizozemskega in francoskega odvetnika. To pomeni, da za svojo škodo ne bodo v celoti poplačani. Poleg tega ne morejo zahtevati povračila stroškov zdravljenja od datuma, ko izvedenec reče, da je poškodba pozdravljena, četudi je zdravljenje z zdravstvenega vidika še vedno utemeljeno.

Prikrajšani zaradi dejavnikov e, f in k.

Primer 16

Anglež je kot potnik v taksiju na Nizozemskem utrpel hude poškodbe. Skupni znesek njegove škode (vključno z bolečino in trpljenjem) je več kot 2 000 000 EUR. Najvišji znesek za škodo, ki jo plača zavarovatelj, je 1 000 000 EUR. Za preostanek odškodnine mora tožiti voznika taksija.

Prikrajšan zaradi dejavnikov c in i.

Primer 17

PE415.242 36/35 DV\752585SL.doc

SL

Nizozemec med počitnicami na Poljskem utrpi poškodbe glave. Višina odškodnine je daleč pod nizozemskimi merili, zaradi česar velikega dela svoje škode nikoli v življenju ne bo dobil poplačanega.

Prikrajšan zaradi dejavnikov d in e.

Primer 18

Nemški državljan se je med vožnjo s svojim motornim kolesom v Italiji zaletel z voznikom iz Maroka, ki je vozil v Italiji registriran avto, pri čemer se je nemški voznik motornega kolesa smrtno poškodoval, sopotnik pa je bil hudo poškodovan. Odgovorni nemški organ v skladu s četrto direktivo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti je zavrnil odškodnino z navedbo, da nemške žrtve ne morejo zahtevati odškodnine zaradi izgube sorodnika. Končno je po preteku več kot dveh let v neuspešnih pogajanjih in potem, ko je bil začet kazenski postopek, toženčeva zavarovalnica plačala odškodnino. Spor glede vrednosti nadomestila zaradi nepreskrbljenosti je povzročil nevarnost izgube 120 000 EUR.

Prikrajšanost zaradi dejavnikov d, h in f.

Primer 19

Nemški voznik je junija 2006 imel nesrečo v Italiji z italijanskim voznikom in je zahteval odškodnino po četrti direktivi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Odškodninski organ je zavrnil zahtevek in tožnik je vložil tožbo na nemškem občinskem sodišču. Italijanski zavarovatelj ni posegel v tožbo in nemško občinsko sodišče je italijanski zavarovalnici naložilo plačilo odškodnine. Nemški odvetnik je iskal pomoč glede izvršitve naloga v Italiji. Občinsko sodišče je bilo obveščeno, naj pošlje prilogo 1 Uredbe 805/04 za neposredno izvršbo, vendar je odgovorilo, da ne morejo poslati priloge zaradi dejstva, da ne razumejo italijansko in zato ne morejo odobriti zahtevka ter da je bil nalog pravilno priglašen nasprotni stranki. Postopki izvršitve se zdaj izvajajo po določilih Uredbe 44/2001. Poškodovana stranka še vedno čaka na odškodnino.

752585sl.doc