UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA KLASIČNO FILOLOGIJO

KATJA TRTNIK

ODNOS DO LATINŠČINE

V CERKVI NA SLOVENSKEM V 20. STOLETJU

DIPLOMSKO DELO

Študijski program: Latinski jezik in književnost Mentor: doc. dr. David Movrin

LJUBLJANA 2013

ZAHVALA

Mentorju doc. dr. Davidu Movrinu se zahvaljujem za vse modre nasvete in usmeritve,

ki sem jih bila deležna ob nastajanju tega diplomskega dela. Ob njegovi strokovni podpori so se obveznosti

sproti spreminjale v pustolovščino.

Hvala intervjuvancem, da so me s svojimi odgovori popeljali

v neznani svet minulih desetletij.

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................... 7

2 LATINŠČINA – BOGOSLUŽNI JEZIK KATOLIŠKE CERKVE ............ 9

2.1 Latinščina postane bogoslužni jezik ..................................................... 9 2.2 Vprašanje jezika na tridentinskem koncilu

in v stoletjih po njem .............................................................................. 14 2.3 Liturgično gibanje kot priprava

na koncilsko reformo bogoslužja ......................................................... 32 2.4 Drugi vatikanski koncil

in vprašanje domačih jezikov pri bogoslužju ..................................... 36 2.5 Pokoncilska prenova bogoslužja z vidika jezika ................................ 44

3 LATINŠČINA V CERKVI DANES .............................................................. 51

4 RAZISKAVA O LATINŠČINI V CERKVI NA SLOVENSKEM V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA ....................................................... 57

4.1 Metoda in raziskovalna vprašanja ....................................................... 57 4.2 Intervjuvanci ........................................................................................... 58 4.3 Intervjuji ................................................................................................... 62

4.3.1 Intervju z dr. Francetom M. Dolinarjem ......................................... 62 4.3.2 Intervju z dr. Kajetanom Gantarjem ................................................ 73 4.3.3 Intervju z msgr. dr. Jožefom Smejem ................................................ 88 4.3.4 Intervju z dr. Marijanom Smolikom................................................ 99

4.4 Ugotovitve .......................................................................................... 102

5 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 107

6 BIBLIOGRAFIJA ......................................................................................... 110

IZVLEČEK .............................................................................................................. 117

ABSTRACT ............................................................................................................. 118

7

1 UVOD

»Latinščina? Kaj mi bo!? Eno samo mučenje, samo tega se spomnim.« »Brati bi še približno znal, razumem pa skoraj nič.« Nekako tako odgovori prenekateri slovenski duhovnik, ko ga povprašaš po njegovem znanju latinščine. Po drugi strani latinščina še vedno ostaja uradni jezik Cerkve, tudi slovenska laična javnost jo pogosto povezuje s Cerkvijo. Ampak kakšen je v resnici odnos do nje znotraj Cerkve same?

O odnosu do latinščine v Cerkvi na Slovenskem ni bila objavljena še nobena raziskava, zato je v diplomski nalogi tema obdelana nekoliko širše. Ker razumevanje sedanjosti temelji na poznavanju preteklosti, so v začetku predstavljena nekatera pomembnejša poglavja iz zgodovine latinščine kot jezika Cerkve:1 kako je latinščina postala bogoslužni jezik, prizadevanja Cirila in Metoda, zahteve po ljudskih jezikih v bogoslužju, vprašanje jezika na tridentinskem koncilu in v stoletjih po njem. Z vidika jezika je predstavljeno liturgično gibanje, podrobneje je obdelano vprašanje domačih jezikov pri bogoslužju na drugem vatikanskem koncilu, Konstitucija o svetem bogoslužju in pokoncilska prenova bogoslužja. Navedenih je tudi nekaj novejših dokumentov, ki govorijo o rabi latinščine v Cerkvi. V vse to dogajanje je vpeto tudi življenje Cerkve na Slovenskem.

1 V diplomski nalogi je uporabljen izraz »latinščina kot jezik Cerkve«, saj govori o latinščini kot o jeziku, ki ga je Cerkev več stoletij uporabljala kot liturgični in upravni jezik. To seveda ne pomeni, da bi bil Cerkvi kakorkoli lasten samo ta jezik, jasno je namreč, da so bili ves čas v manjšem obsegu v rabi tudi drugi jeziki. Izraz »cerkvena latinščina« bi bralca že lahko napeljal na misel, da bo latinščina obravnavana bolj z jezikoslovnega stališča, prav tako pa bi lahko odprl dileme o cerkveni oz. krščanski latinščini kot posebnem jeziku (na kratko to teorijo povzame Uwe Michael Lang, The voice of the Church at prayer: reflections on liturgy and language (San Francisco: Ignatius Press, 2012), 25–30), zato se je zdel manj primeren.

8

Odnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja opazujemo predvsem skozi odnos do latinščine kot bogoslužnega jezika. To je čas, ko v liturgikah še najdemo podrobno razčlenjene utemeljitve, zakaj mora latinščina ostati liturgični jezik, hkrati pa dobimo tudi prvi uradno potrjeni obrednik v slovenskem jeziku. Od uvedbe po koncilu prenovljenih liturgičnih knjig se o latinščini v Cerkvi na Slovenskem govori in piše vedno manj. Ravno pomanjkanje pisnih virov in ne prevelika časovna oddaljenost sta vodila v uporabo metode ustne zgodovine. Objavljeni so celotni intervjuji, saj prinašajo kar nekaj zgodb in zanimivih ugotovitev, še več pa izhodišč za nadaljnje raziskovanje.

9

2 LATINŠČINA – BOGOSLUŽNI JEZIK KATOLIŠKE CERKVE

2.1 LATINŠČINA POSTANE BOGOSLUŽNI JEZIK

Prva tri stoletja krščanskega bogoslužja imenujemo doba improvizacije. Ko govorimo o improviziranju, imamo v mislih predvsem molitvena besedila, izbiranje odlomkov iz Svetega pisma in podrobnejša obredna navodila. Apostoli in njihovi nasledniki oziroma voditelji občestev so namreč vsak na svoj način vodili bogoslužje s tistimi, ki so se zbirali okrog njih, pa vendar so vsi imeli zavest, da delajo tisto, kar jim je naročil Kristus. Povsem običajno je bilo, da so se bogoslužja v podrobnostih med seboj razlikovala.2

Torej ne preseneča dejstvo, da so ti voditelji občestev pri bogoslužju govorili jezik, ki so ga ljudje razumeli, in je bil liturgični jezik sprva jezik vsakdanjega govora. »Kristjani iz judovstva so bili iz sinagog navajeni poslušati Božjo besedo v hebrejščini, vendar tako, da so po vsakem hebrejskem stavku prebrali tudi aramejski prevod. Grško govoreči Judje so prebirali Sveto pismo v grščini. Kristjani v Severni Afriki so prvi uporabljali tudi latinščino, v Egiptu pa koptščino. Azijski kristjani so večinoma uporabljali sirščino. V Rimu je najprej prevladovala grščina, ki so jo govorili preprosti priseljenci in Judje.«3

Vsej jezikovni pestrosti navkljub pa moramo posebno vlogo pri širjenju krščanstva priznati grščini, in sicer koiné grščini, ki je kot splošni sporazumevalni jezik vzhodnega dela Rimskega cesarstva omogočila dokaj hitro širjenje evangeljskega oznanila.4 Pismo apostola Pavla Rimljanom nam priča, da je bila grščina jezik prve krščanske skupnosti v Rimu. Na to kažejo tudi nekatera druga v

2 Marijan Smolik, Liturgika: pregled krščanskega bogoslužja (Celje: Mohorjeva družba, 1995), 20. 3 Silvester Fabijan, »Globalizacijske zahteve v liturgičnih obredih,« Bogoslovni vestnik 63, št. 3 (2003): 523. 4 Lang, The voice of the Church at prayer, 30.

10

grščini napisana zgodnjekrščanska besedila, ki so nastala v Rimu, grška imena papežev in napisi v katakombah. Najbrž lahko sklepamo, da je bila grščina tam tudi liturgični jezik in da je bilo podobno tudi drugod v zahodnem delu cesarstva. Prehod na latinščino pa se ni začel v Rimu, kot bi si lahko mislili, ampak v Severni Afriki, kjer prvi spreobrnjenci za razliko od rimskih niso bili prišleki z vzhoda, ampak latinsko govoreči domačini.5 Od sredine drugega stoletja so se v Rimu začeli pojavljati latinski prevodi grških krščanskih besedil. Ko se je krščanstvo začelo širiti tudi po drugih delih zahodnega dela cesarstva, je bilo treba za tiste, ki niso razumeli grško, Sveto pismo prevesti v latinščino.6 Ti prevodi, znani pod kolektivnim imenom Vetus Latina, so nastajali priložnostno in nekoordinirano, zato je zanje značilna različna kvaliteta prevodov in ponekod neenotno izrazoslovje. Da ne bi prišlo do prehudega negodovanja vernikov, je pri prevajanju Vulgate Hieronim hote ali nehote moral upoštevati že obstoječe prevode in »je pomembnejše spremembe zato uveljavljal predvsem tam, kjer je bila v starem prevodu res napaka, ki bi lahko resneje ogrozila smisel povedanega.«7 Vidimo torej, da je bila raba latinskih prevodov svetopisemskih besedil v zadnjih desetletjih četrtega stoletja v liturgiji že tako ustaljena, da jih je bilo težko spreminjati.

Kako se je zgodil prehod z grškega liturgičnega jezika na latinskega? Prehod je bil počasen in postopen, trajal je več kot sto let, zaključen pa je bil ravno v času pontifikata papeža Damaza in Hieronimovih prevajalskih prizadevanj. Najprej so prevedli tiste dele, pri katerih je bilo v ospredju sporočilo, torej svetopisemska besedila, medtem ko je na primer evharistična molitev dolgo ostala v grščini.8

5 Ibid., 54–55. 6 Ibid., 35. 7 David Movrin, »Krščanska spoštljivost,« v: Fidus interpres = Zvest prevajalec: slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010), 68. 8 Lang, The voice of the Church at prayer, 67 in nasl. Zanimiva je primerjava z 20. stoletjem: papež Benedikt XV. 17. aprila 1921 Hrvatom in Slovencem dovoli peti berilo in evangelij v domačem jeziku, potem ko ga mašnik prebere latinsko. Prehod na domači jezik poteka v podobnem vrstnem

11

Naslednja stoletja so obdobje nastajanja liturgičnih obrazcev in pozneje zbiranja le-teh. Pomembno vlogo v tem procesu so imela patriarhalna središča, saj je njihova prvotno lokalna liturgija postajala liturgija cele pokrajine.9 »V dobi po 7. stol. je vedno bolj zmagovala težnja, naj bi se v bogoslužju ustalilo besedilo tudi glede jezika: na vzhodu so nestorijanci dajali prednost sirščini, tudi ko so na vzhodu prišli med ljudi, ki so govorili drugače, v Severni Afriki so ostali pri latinščini in zato niso prodrli med preproste ‘barbarske’ narode, prav tako v vsej Evropi, kjer je karolinška renesansa (državna in cerkvena) spodbujala samo latinščino.10 Kulturni latinski jezik je bil liturgični jezik tudi med Germani in Slovani, ki je niso razumeli.«11

Tako prvič pride do situacije, ko se bogoslužje obhaja v vernikom nerazumljivem jeziku, pa hkrati ne poteka proces prehoda na domače oziroma ljudske jezike. Nezanemarljivo vlogo so pri tem imeli svetni in cerkveni vladarji, omenimo samo dva: Karel Veliki »si je prizadeval, da bi v vseh njegovih deželah sprejeli enotno rimsko liturgijo,« saj je bil prepričan, »da bo liturgična enakost zunanji izraz verske in državne enotnosti,« in »je vedel, da lahko enotna liturgija pripomore h graditvi njegovega velikega kraljestva.« Papež Gregor II. pa je že pred njim v začetku 8. stoletja »naročil

redu kot v prvih stoletjih iz grščine v latinščino, čeprav je bil sedaj reguliran z dovoljenji. 9 Različne obrede poimenujemo po patriarhatih, ob katerih so se razvili. Aleksandrijski obred, prvotno v grškem jeziku, se po vsem Egiptu razširi v obliki koptskega obreda s koptskim liturgičnim jezikom, potem še po Etiopiji z etiopskim liturgičnim jezikom. Jeruzalemski obred (v grščini, na deželi tudi v aramejščini) se razširi v Antiohijo. Antiohijski (sirski) obred delimo v vzhodnosirskega ali kaldejskega in zahodnosirskega. K zahodnosirskim spada tudi bizantinski obred, ki se ga držijo vse slovanske pravoslavne cerkve. Tudi na zahodu je bilo več različnih obredov: poleg rimskega obreda poznamo tudi milanskega oz. ambrozijanskega, galikanskega, mozarabskega, keltskega in oglejskega, o severnoafriški liturgiji pa vemo le malo. 10 To je čas, ko se začne uveljavljati enotna izgovorjava latinščine, ki zaradi večje enotnosti olajša sporazumevanje, hkrati pa povzroči postopno »odcepljanje« današnjih romanskih jezikov, takrat še nekakšnih latinskih narečij. 11 Smolik, Liturgika, 53.

12

bavarskim škofom, naj se pri liturgiji ravnajo čim bolj po rimskih običajih.«12 Centralizacija se kaže tudi v odnosu do jezika.

Prevlada latinščine pa že prav kmalu sproži jezikovno vprašanje. Ko sta Ciril in Metod v 60. letih devetega stoletja prišla misijonarit med Slovane, je Ciril v njihov jezik prevedel obred svete maše, najverjetneje najprej grškega, potem pa še rimskega, ki ga je bilo treba upoštevati na Moravskem in v Panoniji. Že takoj sta se morala soočiti z nasprotovanjem nemških duhovnikov na Moravskem, ki so trdili, da je Bog za bogoslužje izbral samo hebrejski, grški in latinski jezik. Papež Hadrijan II. je leta 869 za panonsko metropolijo liturgijo v slovanskem jeziku dovolil, kljub temu pa nasprotovanja niso prenehala. Dovoljenje je bilo znova potrjeno leta 880, a ga je zaradi nasprotovanja nemških škofov in češkega kralja Svetopolka papež Štefan VI. leta 885 preklical in prepovedal uporabo slovanskega jezika v bogoslužju. Kljub prepovedi se je slovanski liturgični jezik ohranil v Istri in Dalmaciji in bil v naslednjih stoletjih še večkrat prepovedan, kar kaže na to, da ga niti vztrajne prepovedi niso mogle izkoreniniti. Papež Inocenc IV. je leta 1248 dovolil senjski in leta 1252 krški škofiji, da se sme sveta maša opravljati v slovanskem jeziku, in sicer v krajih, kjer vlada ta običaj. Papež Urban VIII. je leta 1631 odredil, da je treba glagolski misal vsebinsko izenačiti z rimskim misalom papeža Pija V. in Klemena VIII., leta 1754 pa je papež Benedikt XIV. hkrati z odobritvijo novega glagolskega misala že moral poudariti, da je dovoljen le staroslovanski jezik, ne pa novi – hrvaški.13

Prizadevanje svetih bratov Cirila in Metoda, da bi tudi Slovani slavili Boga v svojem jeziku, je imelo na področju uvajanja domačih jezikov v bogoslužje daljnosežne posledice, ki pa si jih bomo podrobneje ogledali, ko bomo govorili o dogajanju v 20. stoletju.

Njuna želja po oznanjanju evangelija in obhajanju bogoslužja v domačem jeziku ljudstva nekaj stoletij prej pravzaprav ne bi bila izjema, ampak pravilo. V stoletjih, ki so sledila, pa je Cerkev do

12 Fabijan, »Globalizacijske zahteve v liturgičnih obredih,« 516–17. 13 Ibid., 525–26.

13

vprašanja ljudskih jezikov v bogoslužju zavzela skrajno previdno stališče. K temu je svoje dodalo tudi dejstvo, da so bili v zahtevah po ljudskem jeziku najbolj vztrajni nekateri heretiki, kar je ustvarilo neko navidezno povezavo med ljudskim jezikom in herezijami. Pa vendar ta zadržanost v odnosu do domačih jezikov ni bila enako intenzivna v vseh situacijah. Zelo močna je bila, kadar je šlo za liturgijo ali sveta besedila, manj pa v primeru ljudskih pobožnosti, ki so nastale prav zaradi jezikovnih preprek in so vedno potekale v domačem jeziku. Zgovorna je tudi razlika v odnosu do domačih jezikov med predstavniki cerkvene hierarhije, ki so bili do domačih jezikov izjemno nezaupljivi, in beraškimi redovi, ki so bili pri svojem poslanstvu v direktnem stiku z ljudmi in so za njihovo versko vzgojo enostavno morali uporabljati tudi domače jezike. Okrog leta 1500 pridiganje v domačem jeziku ni bilo nič neobičajnega, v obtoku so bili tudi prevodi Svetega pisma in liturgičnih besedil, pa vendar je sveta maša še vedno potekala samo v latinščini,14 enako tudi podeljevanje zakramentov.15

V Slovenskem medijskem prostoru se večkrat izpostavlja, kako so si protestanti prizadevali za uveljavitev slovenščine oz. ljudskih jezikov nasploh. Ob upoštevanju njihovih zaslug za jezik pa je vseeno treba poudariti, da protestanti v svojih prizadevanjih glede jezika niso bili osamljeni.

V prvi polovici 16. stoletja namreč tudi znotraj Katoliške cerkve tako med kleriki kot med laiki pride do vedno bolj pogostih predlogov glede bogoslužja v domačih jezikih in utemeljevanja, zakaj bi bili prevodi Svetega pisma za vernike nadvse koristni.16 Po nekaterih cerkvah so te predloge že začeli uveljavljati tudi v praksi, a je s širjenjem Lutrovih idej in potem njegovim izobčenjem leta 1521 cerkvena oblast do prevodov postajala vedno bolj nezaupljiva.

14 V prvih misijonih novega sveta so misijonarji sicer poučevali in pridigali v jezikih domorodcev, bogoslužje pa je prav tako kot v Evropi potekalo v latinščini, čeprav tam latinščine ni razumel nihče, niti izobraženi. 15 Francoise Waquet, Latin or the empire of a sign: from the sixteenth to the twentieth centuries (London: Verso, 2002), 43. 16 Resnici na ljubo tudi nekateri duhovniki niso prav dobro znali latinsko.

14

Povezovanje ljudskega jezika s herezijami se je kot dediščina vleklo še iz prejšnjih stoletij in se kot odgovor na reformacijo še okrepilo; že samo zanimanje za ljudski jezik je vzbujalo nezaupanje ali celo sum na herezijo.17 V takem ozračju se je leta 1545 začel tridentinski koncil.

2.2 VPRAŠANJE JEZIKA NA TRIDENTINSKEM KONCILU

IN V STOLETJIH PO NJEM

Tridentinski koncil, ki je bil sklican z namenom reformirati Cerkev od znotraj, je potekal v treh obdobjih: 1545–1547 (1.–11. seja), 1551–1552 (12.–16. seja) in 1559–1563 (17.–25. seja). Na njem so večkrat obravnavali tudi vprašanje jezika, in sicer predvsem v zvezi s prevajanjem Svetega pisma in s sveto mašo. O prevajanju Svetega pisma so govorili v začetku leta 1546; med udeleženci koncila sta se izoblikovali dve skupini: tisti, ki so menili, da je na protestantske prevode potrebno odgovoriti s katoliškimi, in tisti, ki so bili proti vsakemu »popuščanju«. Prevode so zagovarjali predvsem udeleženci iz dežel, kjer je bil protestantizem prisoten v večji meri, in tisti, ki so bili aktivni v pastorali, člani kurije, teologi in menihi pa so bili večinoma proti. Debate o prevajanju so bile močno pogojene z že ukoreninjeno predstavo o povezanosti ljudskega jezika s herezijami; latinščina je bila razumljena kot sredstvo za obrambo cerkvene avtoritete in izvajanje kontrole nad verniki, niso pa govorili o njej kot o svetem jeziku.18 Končna odločitev je bila, da prevodov ne dovolijo.

O sveti maši so razpravljali v letih 1551/52 in nadaljevali deset let pozneje (1562). Naloga koncila je bila opredeliti doktrinalno vrednost maše kot resnične daritve, vprašanje jezika je bilo pri tem le postranskega pomena. V osnutku, ki je bil predstavljen 6. avgusta 1562, je na kratko povzeto mnenje, da je latinščina za sveto mašo še posebej primerna, ker je skupna mnogim narodom, in če bi se maša

17 Waquet, Latin or the empire of a sign, 44–46. 18 Ibid., 47.

15

obhajala v domačih jezikih, bi se svete skrivnosti obhajale z manj spoštovanja, hkrati z mnogimi prevodi pa bi bilo tudi več možnosti za različne zmote, kar bi pripeljalo do neenotnosti v verovanju. V diskusiji, ki je sledila v naslednjih tednih, je bila večina škofov, ki so spregovorili, proti temu, da se ideja o bogoslužju v domačih jezikih obsodi, le redkokdo je govoril samo v prid latinščini.19 Končna verzija osmega poglavja se od osnutka precej razlikuje, glede latinščine pove samo to, da se koncilskim očetom ni zdelo primerno, da bi se maša vsepovsod (passim) obhajala v ljudskem jeziku. Priznali pa so, da maša obsega mnogo poučnega za verno ljudstvo, zato je koncil duhovnikom naročil, naj vernikom liturgijo tudi razlagajo (v njim razumljivem jeziku), še posebno ob nedeljah in praznikih:

Etsi missa magnam contineat populi fidelis eruditionem, non tamen expedire visum est patribus, ut vulgari passim lingua celebraretur. Quamobrem, retento ubique cuiusque ecclesiæ antiquo et a sancta Romana ecclesia, omnium ecclesiarum matre et magistra, probato ritu, ne oves Christi esuriant, neve parvuli panem petant et non sit qui frangat eis, mandat sancta synodus pastoribus et singulis curam animarum gerentibus, ut frequenter inter missarum celebrationem vel per se vel per alios ex iis, quæ in missa leguntur, aliquid exponant; atque inter cetera sanctissimi huius sacrificii mysterium aliquod declarent, diebus præsertim dominicis et festis.20

Čeprav maša vsebuje mnogo poučnega za verno ljudstvo, se [koncilskim] očetom ni zdelo primerno, da bi se vsepovsod obhajala v ljudskem jeziku. Zato sveta sinoda – medtem ko se povsod ohrani starodavni in od svete rimske Cerkve,

19 Keith F. Pecklers, Dynamic equivalence: the living language of christian worship (Collegeville (Minnesota): The Liturgical Press, 2003), 10. 20 8. poglavje dokumenta Doctrina et canones de sanctissimo missae sacrificio, ki je bil sprejet na 22. seji koncila 17. septembra 1562. V: Conciliorum oecumenicorum generaliumque decreta: editio critica, vol. 3 (Turnhout: Brepols, 2010), 102.

16

matere in učiteljice vseh cerkva, odobreni obred vsake cerkve – da ne bi Kristusove ovce trpele lakote in da ne bi mali prosili kruha, pa ne bi bilo nikogar, ki bi jim ga lomil – naroča župnikom in vsem, ki skrbijo za duše, naj med obhajanjem maše sami ali po drugih pogosto razlagajo kaj od tega, kar se bere pri maši, in da naj med drugim pojasnijo tudi kakšno skrivnost te presvete daritve, še posebej ob nedeljah in praznikih.

V naslednjem poglavju pa kanon 9 z izobčenjem zagrozi vsakemu, ki bi rekel, da se mora maša obhajati samo (tantum) v ljudskem jeziku. To je jasen odgovor na zahteve protestantov, ne smemo pa spregledati besedice samo, ki nam daje misliti, da to ni splošna obsodba maše v ljudskem jeziku:

Si quis dixerit […] lingua tantum vulgari missam celebrari debere […]: anathema sit.21

Če kdo reče, da se mora maša obhajati samo v domačem jeziku, naj bo izobčen.

Čeprav so bile v 16. stoletju tudi znotraj Katoliške cerkve močne težnje po zamenjavi latinščine z ljudskimi jeziki, je koncil odločil, da latinščina v bogoslužju ostane. Veliko vlogo je pri tej odločitvi verjetno igrala obrambna pozicija v odnosu do protestantizma, prav tako pa tudi dejstvo, da je latinščina takrat še imela pomembno mesto v cerkvenem in tudi svetnem življenju.22 Ta dva razloga sta bila očitno močnejša od zavedanja, da bi bilo za vernike koristno, če bi mogli razumeti svetopisemska in liturgična besedila.

21 Ibid., 103. 22 Zanimiva je primerjava z odločitvijo na drugem vatikanskem koncilu. Z našega stališča je videti, da je bila odločitev v 20. stoletju dosti lažja, saj latinščina že ni več imela pravega mesta v kulturi in družbi nasploh, pa tudi odnos do protestantov se je v štiristo letih toliko spremenil, da nismo več iskali tega, kar nas ločuje, ampak v ekumenskih prizadevanjih bolj to, kar nas lahko združuje.

17

V nasprotju z dotedanjo prakso, ko je bilo urejanje liturgije zadeva krajevne Cerkve, so na zadnji seji tridentinskega koncila 4. decembra 1563 škofje pooblastili papeža, da prevzame reformo liturgičnih knjig v svoje roke. Enotni misal in brevir (Breviarium Romanum je bil izdan leta 1568, Missale Romanum pa 1570) sta postala obvezna za vse, ki niso vsaj 200 let imeli svojih liturgičnih knjig, rimski obrednik (Rituale Romanum, 1614) pa je veljal za vzorec, po katerem naj bi škofije prenovile svoje škofijske obrednike. Vse prenovljene liturgične knjige so izšle med leti 1568 in 1614 in ostale v veljavi skoraj štiristo let, dokler niso izšle knjige, prenovljene v skladu z naročilom drugega vatikanskega koncila. V njih so bolj ali manj natančno popisali vse, kar mora pri posameznem opravilu narediti škof, duhovnik ali nižji služabnik, zato je nastajala dokaj enotna liturgična praksa in govorimo o obdobju rubricistične stalnosti.23

V stoletjih po koncilu in vse do drugega vatikanskega koncila24 je uradno stališče Cerkve do latinščine v osnovi ostalo nespremenjeno, v praksi se je v glavnem še zaostrilo. Koncil pa vendar ni povsem prepovedal prevajanja svetopisemskih besedil ali branja prevodov, morala pa jih je dovoliti cerkvena oblast. Prevodi Svetega pisma so postajali vedno bolj dostopni, liturgija pa je še vedno ostajala v latinščini – tudi v primerih, ko je bilo povsem jasno, da bi pastoralna korist nujno terjala domači jezik. Eden takih je prav gotovo Kitajska. Misijonarji so se zavedali dejstva, da jo bodo lahko pokristjanili samo domači duhovniki. Obvezna latinščina je bila pri tem velika ovira, saj je bilo po izkušnjah misijonarjev skoraj nemogoče doseči že to, da bi jo Kitajci pravilno brali, že preprosto besedilo so namreč pri branju zmaličili do nerazpoznavnosti. Zato je papež Pavel V. z izjemnim privilegijem dovolil, da Sveto pismo prevedejo v knjižno kitajščino in da smejo bodoči kitajski duhovniki maševati, moliti brevir in podeljevati zakramente v svojem jeziku. Dovoljenje ni trajalo niti pol stoletja, ko je bilo določeno, da morajo kandidati za duhovništvo latinsko znati vsaj brati, četudi nič ne

23 Smolik, Liturgika, 28–29; Fabijan, »Globalizacijske zahteve v liturgičnih obredih,« 520. 24 Večje spremembe se nakazujejo že v začetku 20. stoletja.

18

razumejo. V nadaljevanju je bilo veliko naporov vloženih v to, da bi se kandidati za duhovništvo vsaj za silo naučili latinsko, predpis glede jezika pa je ostal bolj ali manj enak vse do leta 1949, ko je papež Pij XII. dovolil, da se sme pri bogoslužju uporabljati v kitajščino prevedeni misal, v latinščini pa mora ostati kanon (z izjemo tistih delov, ki se molijo glasno). Tudi v tem primeru se v odnosu do jezika kaže jasna razlika med pastoralnimi delavci (v tem primeru misijonarji) in cerkveno hierarhijo in teologi. Ti so namreč kljub večstoletnemu prizadevanju za domači jezik vedno našli dovolj argumentov, da niso dovolili bogoslužja v kitajskem jeziku.25 Čeprav duhovniki v Evropi zaradi kulturnozgodovinskih razlogov v glavnem niso imeli tako velikih problemov z latinščino, ni manjkalo tudi takih, ki so komaj razumeli, kaj berejo, in to kljub potridentinskim prizadevanjem za boljšo vzgojo in izobrazbo duhovnikov.

Čeravno nas primarno zanima položaj latinščine in odnos do nje, si vseeno nekoliko podrobneje oglejmo, kakšno mesto je v Cerkvi na Slovenskem v 17., 18. in 19. stoletju imela slovenščina, saj v tem delu pravzaprav skozi vso zgodovino opazujemo latinščino v odnosu do ljudskih jezikov (razen nekaj stoletij, ko je prav latinščina jezik ljudstva). O odnosu do latinščine torej sklepamo posredno iz odnosa do slovenščine. Seveda pa bi bilo zanimivo bolj natančno vedeti, kako so takrat o latinščini razmišljali kleriki in kaj so si o njej mislili laiki. Če bi hoteli neposredno spoznati njihov odnos do latinščine, bi morali najti vire, ki govorijo o tem, na primer dnevniške zapise ali ustrezna mesta v literaturi ali arhivskih virih, še vseeno pa ne bi takoj vedeli, ali gre za splošno razširjeno mnenje ali osamljeno mnenje posameznika. Morda se bo kdo lotil podrobnejšega raziskovanja tega obdobja tudi s tega vidika, mi pa si poglejmo, koliko prostora si je pri bogoslužju in v cerkvenem dogajanju nasploh uspela izboriti slovenščina.

Zanimivo je, da se po eni strani »pri katoliških obredih od katoliške obnove dalje ohranja tradicionalna latinska liturgika, po drugi

25 Waquet, Latin or the empire of a sign, 52–56, tam so opisane tudi nekatere utemeljitve, zakaj spregled glede latinščine ni možen.

19

strani lahko opazujemo tudi vse večjo vlogo ljudskega jezika – v našem primeru slovenščine. Ta je imela večjo vlogo predvsem pri pridiganju (ki v tem času v katoliški cerkvi še pridobi na pomenu), pri nekaterih delih bogoslužja, pri spovedih, ljudskih misijonih in duhovnih vajah, prav gotovo pa tudi pri delu kongregacij in bratovščin. [...] Rabo slovenskih knjig in znanje slovenščine pri duhovnikih, ki so delovali v slovensko govorečem okolju, so v obravnavanem obdobju tudi večkrat preverjali.«26

Duhovniki na Slovenskem so si v 17. stoletju pomagali z eno ali drugo obredno knjigo, oglejsko, salzburško, rimsko ali tudi kako drugo, prvi ljubljanski obrednik iz leta 170627 pa je hkrati tudi prvi obrednik, ki ima natisnjeno tudi slovensko besedilo. Sestaviti in natisniti ga je dal škof Ferdinand Kuenburg, malodane enak obrednik pa je leta 1767 izdal škof Leopold Jožef Petazzi.28

»Lekcionarji kot uradne liturgične knjige vsebujejo od prvega (Hrenovega 1613) dalje prevode mašnih beril in evangelijev, od drugega (Schönlebnovega 1672) tudi domače pesmi, ki so jih peli pred pridigo in po njej, in nekaj molitev, ki so bile nekak nadomestek za tedaj že opuščene prošnje za vse potrebe. Prevodi mašnih prošenj so v izdajah lekcionarjev od 1800 do 1850, ker so jih verjetno molili v zvezi s pridigo ali pa pri popoldanskih večernicah, kot je bila praksa še v 20. stol. V Celju tiskani lekcionar (1845), ki ga je pripravil M. Stojan v soglasju z A. M. Slomškom, vsebuje tudi prevod vseh stalnih mašnih molitev vključno s hvalospevi in kanonom (tudi posvetilne molitve, čeprav je bilo to takrat prepovedano).«29

26 Kozma Ahačič, »Raba slovenščine v šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja,« v: Musis amicus: posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja, ur. Jerneja Kavčič (Ljubljana: 2010), 231. 27 V istem letu je bila dozidana ljubljanska stolnica, ki je že upodobljena tudi v obredniku. 28 Marijan Smolik, »Slovenščina v obrednikih,« Jezik in slovstvo 19, št. 4 (1974): 120. 29 Liturgika, 55–56.

20

Kljub temu da so bili domači jeziki v bogoslužju dovoljeni le v omejenem obsegu, pa niso bili prepovedani prevodi liturgičnih knjig za neliturgično rabo. V različnih jezikih so vsaj v izvlečkih objavljali prevode liturgičnih knjig, zlasti misala in brevirja, »da bi ljudje mogli razumeti latinsko liturgijo. Izhajale so tudi poljudne razlage svetih opravil, nekaj tega je v prevodih bilo dostopno tudi slovenskim vernikom. [...] 1783 je izšla prva slovenska liturgična knjižica,« in sicer Katolšku podvučenje od tih pervih dveh zakramentov s. kersta inu s. firme Jerneja Bastjančiča. »Zanimanje za Sveto pismo je šlo že takrat vzporedno z zanimanjem za liturgijo.«30

Ko govorimo o želji, da bi ljudje mogli bolje razumeti latinsko liturgijo, ne moremo mimo pistojske sinode v letu 1786, ki jo je sklical tamkajšnji škof Scipio de Ricci. »Doba razsvetljenstva je proti koncu 18. stoletja zbudila večje želje in možnosti za uporabo domačega jezika pri bogoslužju, saj so se v Avstriji tedaj pojavljale celo težnje, da bi latinščino povsem nadomestili z nemščino. To gibanje je bilo povezano s tedanjim liturgično-prenovitvenim gibanjem v Franciji in Italiji, kjer so [...] na sinodi v Pistoji povzeli stavek francoskega janzenističnega teologa P. Quesnela, da nasprotuje apostolski praksi in božjim načrtom, če ljudje ne morejo glasno sodelovati pri bogoslužju.« 31 Papež Pij VI. je leta 1794 pistojsko sinodo obsodil zaradi njenih zmotnih janzenističnih naukov, hkrati z njimi pa tudi zahteve po spremembah v bogoslužju. Čeprav jih je »papež zavrnil, so bile velik prispevek k zavesti po obnovi liturgije.« Med drugim se je sinoda zavzela za »dejavnejše sodelovanje vernikov pri bogoslužju, k čemur naj bi pripomogla tudi uvedba domačega jezika v bogoslužje. [...] V zahtevah sinode prepoznamo zahteve kasnejšega liturgičnega gibanja in postulate liturgične prenove drugega vatikanskega koncila.«32

Tudi naši duhovniki so se lahko seznanjali z gradivom pistojske sinode, saj je izšlo v knjigi tudi v Ljubljani leta 1791. »Ni pa

30 Ibid., 31. 31 »Slovenščina v obrednikih,« 98. 32 Fabijan, »Globalizacijske zahteve v liturgičnih obredih,« 527.

21

podatkov, da bi bil na Slovenskem razen uvajanja petja pri maši v slovenščini kdo poskušal v svete obrede vplesti še kaj slovenskega, čeprav so mladi duhovniki iz kroga najbližjih sodelavcev ljubljanskega škofa Karla Herbersteina [leta] 1783 objavili popolne prevode krstnega, birmanskega in mašnega obreda33 in tudi sicer skrbeli, da bi bili ljudje bogoslužje bolje razumeli. Lahko pa sklepamo, da vsa ta prizadevanja niso ostala brez vpliva na cerkveno življenje med Slovenci.«34

Ljubljanski škof Anton Kavčič (1807–1814) je poskrbel za nov obrednik, v katerem je domačemu jeziku prisodil precej večjo vlogo, kot jo je imel v prejšnjih ljubljanskih obrednikih. »V uvodu škof poudarja, da je obrednik prilagojen rimskemu; kar je nemškega in slovenskega v njem, pa je zato, da bi tistim, ki latinščine ne razumejo, pomagalo k pozornosti in globlji pobožnosti.«35 Škof Anton Alojzij Wolf (1824–1859) je leta 1841 »pripravil rokopis novega, obsežnejšega obrednika, v katerega je hotel vključiti tudi nekaj obrednih posebnosti v cerkvenem letu, ki so se v naših krajih vztrajno ohranjale iz časov oglejskega obrednika. Glede domačega jezika je hotel ohraniti vsaj toliko, kolikor ga je bilo v Kavčičevem obredniku. Razmere v Katoliški cerkvi pa so se v teh desetletjih toliko spremenile, da so škofje začeli škofijske obrednike pošiljati v Rim, da bi jih potrdila Kongregacija svetih obredov.«36 Z odgovorom cenzorjev iz Rima pa škof ni mogel biti ravno zadovoljen; imeli so nekaj bolj ali manj smiselnih pripomb, »predvsem pa so jih motili odstavki v domačem jeziku, češ da je to že ničkolikokrat zavrnjena zloraba [...], ker da so papeži dovoljevali samo uporabo cerkvenoslovanskega (starega) jezika za bogoslužje, živega pa ne. [...] Škofu so pisali, da si mora kolikor le mogoče prizadevati preprečevati uporabo domačega jezika vsaj s tem, da v novem obredniku ne bo nič ali skoraj nič sledov domačega jezika [...];

33 Poleg že omenjene Bastjančičeve knjižice še Sveta maša inu keršansku premišluvanje J. Gollmayerja in Kratki navuki, regelze, inu molitve sa sakrament te pokore J. Debevca. 34 Smolik, »Slovenščina v obrednikih,« 99. 35 Ibid. 36 Ibid., 101.

22

tolerirati je mogoče samo vprašanja pri krstu, izpoved vere in očenaš.« Obrednik, ki ga je škof Wolf popravil po naročilih iz Rima in ga izdal leta 1844, je torej »glede jezika revnejši, kot je bil Kavčičev iz začetka stoletja.«37 V rabi je bil še nadaljnjih 90 let.

V primerjavi z Wolfovim obrednikom pa sočasni Slomškov liturgični priročnik Mnemosynon slavicum, natisnjen leta 1840, in v rokopisu ohranjeni liturgični priročnik z naslovom Manuale liturgicum vsebujeta precej več slovenskih besedil. Mnemosynon slavicum je prvi katoliški obrednik, v katerem so nekateri obredi skoraj v celoti v domačem jeziku, in če ga primerjamo s številnimi obredniki na slovenskem ozemlju, ki prinašajo ob latinskem tudi slovenska besedila, moramo reči, »da zavzema Slomškov prvo mesto, tako po številu prevedenih ali na novo sestavljenih molitev, a tudi po novih liturgičnih prilagoditvenih elementih, ki razodevajo po eni strani odgovor na pastoralne zahteve, po drugi strani pa Slomškovo liturgično misel in vnemo za bogoslužje.«38 Pri primerjavi obeh obrednikov pa ne smemo prezreti dejstva, da Wolfov obrednik »velja za prvi obrednik s slovenskimi besedili, ki ga je odobrila Kongregacija za obrede oziroma Sveti sedež, Mnemosynon slavicum [pa] ni bil potrjen od omenjene kongregacije, saj tudi ni bil v tem duhu napisan niti izdan.«39 Na tem primeru jasno vidimo razkorak med uradnimi zahtevami cerkvene hierarhije glede bogoslužnega jezika in konkretnimi pastoralnimi potrebami ter praktičnim odgovorom nanje. Videti je, da se je slovenski jezik pri obredih uporabljal v večji meri, kot je bilo odobreno.

Prav zanimiva sta dva kratka članka o slovenskem liturgičnem jeziku iz Ljubljanskega zvona iz leta 1888, ki govorita o očitno neobičajni praksi, da se pri slovesnih procesijah pojejo evangeliji v slovenskem jeziku. V prvem izvemo, da ta navada na Sladki gori že več kot dvajset let ni več v veljavi, avtorju pa ni uspelo ugotoviti, kaj je bil vzrok, da se je petje evangelijev v slovenskem jeziku opustilo:

37 Ibid., 102. 38 Slavko Krajnc, »Predgovor,« v: Liturgični priročnik. 1, Mnemosynon slavicum (Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2010), 7. 39 Ibid., 8.

23

Na Sladki Gori, znani romarski cerkvi pri Poličanah, bila je navada, da so se pri slovesnih obhodih, o Telovem in v Veliki Maši (Vnebovzetji) popevala štiri evangelija v jeziku novoslovenskem! To vam potrjuje n. pr. č. g. M. Ivanc, sedanji kanonik in dekan v Šmariji pri Jelšah, kateri je bivši kaplan ponkovski sam hodil na Sladko Goro popevat slovenska evangelija. Kako stara je bila ta navada, kdo je prvi jo uvedel? – o tem ti ne ve nikdo ničesar zanesljivega povedati. Nekateri mislijo, da se je to začelo šele viharnega 1. 1848., kar pa ni verjetno. Prav tako se ne ve, kdaj se je opustil ta sveti običaj: ga je li odpravil svojevoljno novi domači župnik (Veres?), ali pa je prepoved prišla od višje cerkvene oblasti? – nikdo ne ve povedati. Gotovo je, da se že dobrih dvajset let sv. evangelija ob imenovanih praznikih ne popevajo več slovenski. Ali to ti poreče vsak star Sladkogorčan, ka »je bilo lepo in veselo slišati sv. evangelj v našem jeziku, ker smo – vedeli, kaj pravo za pravo gospod pojo …« Kdor ve kaj več o tej stvari, naj se oglasi. »Poberite drobtine, da …«40

Avtor je še posebej poudaril, da se evangeliji pojejo v novoslovenskem jeziku, verjetno zato, ker je v prvem delu članka omenjal sveta brata Cirila in Metoda in je očitno vedel, da privilegij slovanskih narodov velja za staroslovenski41 jezik. Avtor drugega članka pove, da ga piše kot odgovor na prvega. Pripoveduje, da je župnik v Vuhredu še leta 1886 evangelije pri slovesnih procesijah pel v slovenskem jeziku:

L. 1886 sem potoval po Dravski dolini. O tej priliki obiščem tudi obče znanega, posebno za severno mejo štirskih Slovencev velezaslužnega narodnjaka, preč. gospoda župnika Kocuvana v Vuhredu. Med raznimi pogovori mi pove, pa poje pri slovesnih procesijah na Telovo ipd.

40 »Drobtinica slovenskega liturgijskega jezika na Slovenskem,« Ljubljanski zvon 8, št. 4 (1888): 255–56. 41 Danes bi temu jeziku rekli stara cerkvena slovanščina.

24

evangelije v s lovenskem jeziku. V dokaz mi pokaže veliko knjigo, v koji so bila evangelija jako ukusno v novi slovenčini spisana. Tudi mi je pravil, »da so ljudje vedno globoko, do solz gineni, ko zaslišijo v mili materinščini s slovesnim glasom zapeti: »Gospod bodi z vami! …« (Kdo se tu ne spomni pripovesti o sv. Metodu?) Je li to slovensko petje tam že od davna v navadi, ali ga je on sam uvel in če ga še sedaj na novi svoji župniji v Lempahu nadaljuje – to mi ni znano. Nadejem se pa, da pri bodočem obisku vse natančno pozvem.42

Anton Lesar, veroučitelj na ljubljanski realki, v istem obdobju v svoji Liturgiki v poglavju o bogoslužnem jeziku na kratko utemelji, zakaj je prav, da se latinski jezik ohrani in uporablja. Pravi, naj tako ostane zaradi želje po edinosti Cerkve in zaradi velikega spoštovanja do presvetih skrivnosti. Opozori pa, da ima tudi domači jezik svoje mesto v bogoslužju:

Vendar pa ni misliti, da je živi narodni jezik kje popolnoma izpahnjen iz službe božje. Kar ima sv. cerkev opravljati ali govoriti z ljudstvom, v ljudstvenem živem jeziku opravlja in govori; tako n. pr. v živem narodnem jeziku božjo besedo oznanjuje, z ljudstvom v domačem jeziku pri popoldanski službi božji in pri vseh pobožnostih moli, ljudstvu v njegovem živem jeziku dolžnosti razlaga, pri sv. zakramentih marsikaj govori v narodnem jeziku, i. dr.43

Nekaj desetletij kasneje Alojzij Stroj že bolj podrobno opiše, zakaj so »[s]talni in neizpremenljivi jeziki [...] za svete obrede primernejši kot živi jeziki, tudi če niso vsem ljudem umljivi:«

42 Ante Goričljan [Anton Medved], »Črtica o slovenskem liturgijskem jeziku,« Ljubljanski zvon 8, št. 5 (1888): 311. 43 Anton Lesar, Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji: za gimnazijalno, realno in sploh odrastlo mladost (Ljubljana: I. pl. Kleinmayr & F. Bamberg, 1890), 7; 2. izdaja te knjige je bila odobrena l. 1881, to je njen ponatis. V tem kratkem navedenem odlomku se pojavijo malodane vsi slovenski izrazi za lingua vulgaris/vernacula, ki jih najdemo v poznejši literaturi: živi, ljudski, narodni, domači jezik.

25

1. Nerazumljivost ni ovira, ker gre le za obrede, ki jih opravlja duhovnik, ne pa ljudstvo. Kar je treba ljudem razumeti, jim duhovniki povedo v njih domačem jeziku. [...] 2. Živi jeziki se hitro izpreminjajo, tako da bi jih bilo nemogoče v liturgičnih knjigah vedno popravljati. [...] Stalni obredni jezik pa ostane vedno častitljiv in lepo čuva svete skrivnosti. 3. Od skupnega obrednega jezika ima katoliška duhovščina in z njo katoliško ljudstvo veliko korist. Cerkvi je namreč potreben tudi skupni občevalni jezik. Kot božja ustanova mora Cerkev zvesto čuvati in širiti nauk in ves zaklad, ki ga je sprejela po apostolih. [...] Ker je latinski jezik poglavitni obredni jezik, je postal tudi poglavitni občevalni jezik za vso katoliško Cerkev. [...] 4. Za versko življenje in obenem izobrazbo sploh je zelo koristen tudi dragoceni zaklad sv. očetov, cerkvenih učenikov in pisateljev, ki ga zdaj lahko čitajo katoliški duhovniki. Narodi, katerih duhovniki ne bi razumeli teh knjig, bi bili na škodi, ker ni mogoče tolikega slovstva prevesti na vse druge jezike. Cerkev torej spoštuje vsak jezik, za sv. obrede pa ukazuje le stare, častitljive jezike in v svojem občevanju rabi predvsem latinskega.44

Na tem mestu lahko povemo, da se je v prvih desetletjih 19. stoletja bolj izrazito kot prej začela pojavljati apologija latinščine kot jezika Cerkve. Potreba po tem se je verjetno rodila iz dejstva, da latinski jezik ni bil nikjer uradno zapovedan, tridentinski koncil je namreč samo povedal, kaj je zaželeno, koncilski odlok pa latinskega jezika ni predpisoval kot obveznega. Številne argumente, ki so sčasoma postajali vedno bolj razdelani, so objavljale tudi razne enciklopedije krščanstva še v prvih desetletjih 20. stoletja, bolj ali manj nespremenjeni so ostali vse do drugega vatikanskega koncila.45 Kot vidimo, so te argumente povzemali tudi slovenski avtorji. Za razliko

44 Alojzij Stroj, Liturgika: nauk o bogočastnih obredih sv. katoliške Cerkve, tretja izd. (Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1922), 28–29. 45 Waquet, Latin or the empire of a sign, 63–70.

26

od Stroja Ušeničnik ne omenja prednosti latinščine kot občevalnega jezika in dejstva, da omogoča branje besedil mnogih piscev iz preteklih stoletij, takoj na prvem mestu pa poudari njen pomen za edinost Cerkve:

Razlogi, zakaj Cerkev želi enoten, in sicer latinski liturgični jezik, so zlasti ti-le: a) Edinost Cerkve se najlepše kaže, če se rabi v liturgiji povsod in vedno eden in isti jezik. Rimski katoličan se pri javni božji službi v vseh cerkvah latinskega obreda čuti domačega. b) Živi jeziki se vedno preminjajo, posamezne besede pridejo iz navade, uvajajo se nove; liturgične knjige v domačem, živem jeziku bi bilo treba vedno popravljati in obnavljati. Latinski jezik se več ne preminja, ampak je vedno tak, kakršen je bil takrat, ko ga je Cerkev sprejela v liturgijo. Iz tega razloga tudi ukazuje Cerkev, če kdaj dovoli kak drug jezik v liturgiji, da bodi to stari, ne več splošno rabni jezik. c) Res da navadnim vernikom latinski jezik ni več umljiv, toda liturgična dejanja in simboli dovolj jasno izražajo pomen sv. opravil. Didaktični del sv. maše, list in evangelij, se pa v nedelje in praznike itak bere in razlaga v narodnem jeziku. In da bo verno ljudstvo laglje umevalo liturgijo, ukazuje Cerkev, naj dušni pastirji v svojih govorih razlagajo svete obrede, zlasti sv. mašo.46

Zanimiva je primerjava z drugo izdajo Ušeničnikove Katoliške liturgike iz leta 1945. Pravkar navedeni odlomek je tam povsem enak,47 čeprav je bil od leta 193348 v ljubljanski in lavantinski škofiji v rabi slovenski prevod obrednika, kar bi moglo vplivati na argument glede nespremenljivosti jezika v zvezi z liturgičnimi knjigami. Ta trditev je še toliko bolj nenavadna, če vemo, da je papež Benedikt

46 Franc Ušeničnik, Katoliška liturgika (Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1933), 32. 47 Katoliška liturgika, 2., predelana in pomnožena izd. (Ljubljana: Škofijski ordinariat, 1945), 48–49. 48 Z letnico izdaje 1932.

27

XV. že leta 1921 dovolil, da se celoten obrednik prevede v slovenski jezik, in sicer novoslovenski, ne pa »stari, ne več splošno rabni jezik«.

Kaj pa Ušeničnikovo pojasnilo, da se »didaktični del sv. maše, list in evangelij, [...] v nedelje in praznike itak bere in razlaga v narodnem jeziku«? Da ne bi narobe razumeli, kaj je mišljeno, moramo povedati, da je berilo in evangelij v slovenščini mašnik takrat lahko prebral samo kot del pridige, torej v didaktične namene, maša pa je ostajala v latinščini. Pred drugo izdajo Liturgike pa je že prišlo do sprememb. Dovoljenje glede liturgičnega jezika iz leta 1921 je namreč vsebovalo tudi možnost, da se berilo in evangelij pri peti maši poje v domačem jeziku, potem ko sta bila prebrana v latinščini, v veljavo pa je stopilo šele aprila 1934. Še slabo leto pred tem, in sicer poleti 1933, sta ljubljanski in lavantinski škof Rožman in Tomažič v Naznanilu vernikom o obredniku v slovenskem jeziku posebej poudarila, da jezik svete maše še vedno povsod ostane isti, torej latinski:

Sv. maša pa se bo tudi še nadalje opravljala samo v latinskem jeziku, da smo po enem in istem jeziku sv. daritve zvezani z vsemi narodi katoliške Cerkve na svetu. Pri tihi sv. maši verniki itak ne slišijo mašnika, ker večino molitev po predpisih Cerkve opravlja povsem tiho, nekaj pa samo polglasno, tako da ga verniki po cerkvi ne morejo slišati. Pri slovesni peti sv. maši verniki vsaj nekatere dele mašnih molitev slišijo in bi jih razumeli, ako bi se v živem ljudskem jeziku opravljali. A sv. Cerkev tega ne dovoli, da ostane pri raznolikosti jezikov vsaj jezik sv. maše povsod eden in isti. Dasi ga torej ne razumete, vendar je to, kar se poje, vsem katol. kristjanom tako znano in domače, da se pri sv. maši kjerkoli na svetu tudi med tujimi narodi počutijo kakor doma in se jim zdijo latinski izrazi kakor znana domača govorica.49

49 Gregorij Rožman, »Uvedba obrednika v slovenskem jeziku,« Cerkveni glasbenik 56, št. 5, 6 (1933): 67; novica o spremembi obrednega jezika je bila

28

Nekaj vrstic pred navedenim odlomkom lahko beremo spodnji stavek :

Gotovo vas veseli, da boste odslej razumeli to, kar ste doslej poslušali s svetim spoštovanjem v starem in častitljivem latinskem, a večini od vas nerazumljivem jeziku.50

Sprašujemo se, kakšen odnos sta imela škofa do latinščine in do domačega jezika v bogoslužju in kaj je vplivalo na to, da je obrednik postal obvezen šele 12 let po izdaji dovoljenja. Preprost in verjeten odgovor na zadnje vprašanje beremo že v pismu duhovnikom ob uvedbi slovenskega obrednika:

Izvršitev se je zakasnila, ker je bilo treba prej ustaliti besedilo cerkvenih molitev, za katere je bilo v smislu naročila svete obredne skupščine z dne 5. avgusta 1898 treba doseči soglasje peterih škofij.51

Vseeno še vedno ni povsem pojasnjeno, kako da je to usklajevanje trajalo tako dolgo, saj je bil obrednik v celoti preveden že leta 1923. Potem so čakali še na skorajšnji izid nove latinske izdaje, do katere je sicer res prišlo šele leta 1925, pa nam to še vseeno ne pojasni dejstva, da je do izida prevoda minilo še sedem let.52

Še bolj nenavadno je, da sta škofa v manj kot letu dni tako spremenila mnenje glede berila in evangelija pri sveti maši, ko sta še ob uvedbi obrednika utemeljevala, kako pomembno je, da sveta maša še vedno ostane samo v latinskem jeziku. V dovoljenju, da se berilo in evangelij sme peti v slovenščini, razlogi za to odločitev niso navedeni:

sprva objavljena v Ljubljanskem škofijskem listu 1933, str. 35, in v Oglasniku lavantinske škofije 1933, str. 56. Cerkveni glasbenik je ponatisnil Rožmanov razglas. 50 Ibid., 66. 51 Ibid., 65. 52 Silvester Fabijan, Slovensko liturgično gibanje kot priprava na sprejem in izvajanje liturgične reforme Drugega vatikanskega koncila na Slovenskem: doktorska disertacija (Ljubljana: [S. Fabijan], 2001), 85.

29

»Ljubljanski Škofijski list« je objavil v svoji 2.–3. številki 1934 sledeči važni odlok:

Z reskriptom od 17. aprila 1921, s katerim je papež Benedikt XV. dovolil rabo v slovenščino prevedenega rimskega obrednika, je bilo dano tudi sledeče dovoljenje: »Permittit quoque eadem Sanctitas Sua, ut cantus Epistulæ et Evangelii in Missa fieri possit in lingua vulgari.«* Tega dovoljenja se sme duhovščina v škofiji posluževati od letošnje Velike noči naprej.

V Ljubljani, dne 20. februarja 1934. Gregorij,

škof.

* Ista Njegova Svetost tudi dovoljuje, da se list in evangelij pri maši moreta peti v domačem jeziku.53

Nekaj malega vemo o dogajanju deset let prej. Ko je škof Jeglič leta 1923 duhovnikom poročal, kako napreduje prevod obrednika, je spregovoril tudi o tem, kaj misli o drugem delu dovoljenja:

Kar se pa tiče reda, da bi se pri slovesni maši pel slovensko list in evangelij, ga sedaj ne maram vpeljati, ker se pri nas list in evangelij itak na prižnici prečitata.54

Kot vidimo, škof Jeglič ni bil naklonjen uveljavitvi dovoljenja glede berila in evangelija, a o argumentih za svojo odločitev na tem mestu žal ne govori podrobneje.

O vzrokih za tako zakasnitev pri uveljavljanju dovoljenja iz leta 1921 se sprašuje tudi Smolik. Če je glede obrednika še nekako razumljiva, saj so pripravljali novo izdajo, pa dovoljenje glede berila in

53 Gregorij Rožman, »Petje lista in evangelija v slovenskem jeziku,« Cerkveni glasbenik 57, št. 3, 4 (1934): 33. 54 Navedeno v: Fabijan, Slovensko liturgično gibanje kot priprava na sprejem in izvajanje liturgične reforme Drugega vatikanskega koncila na Slovenskem, 85.

30

evangelija očitno ni povezano s pripravo liturgičnih knjig, saj so prej in kasneje uporabljali lekcionar, ki je izšel že leta 1912. Pravi, da so vse to »vprašanja, ki jih vedno manj razumemo in na katera bodo dala odgovor šele podrobna raziskovanja, ali pa bi lahko kaj povedali še živi sodobniki iz tistih časov.«55 Danes sicer skorajda ni več živih prič tistega časa, morda pa bi se kaj še ne zapisanih informacij še dalo izbrskati v »ustnem izročilu«.

Že pol stoletja pred uveljavitvijo teh dovoljenj se je z vprašanjem domačega jezika v bogoslužju zavzeto ukvarjal tudi p. Stanislav Škrabec. Zagovarjal je mnenje, da papeževo dovoljenje Cirilu in Metodu ne velja samo za staro cerkveno slovanščino, ampak tudi za vse slovanske jezike, ki jih razumejo in govorijo ljudje njegovega časa. Ni bil proti latinščini kot taki56 ali proti latinščini kot posebnemu cerkvenemu jeziku; pravi, naj ga uporabljajo tudi slovenski duhovniki, kadar molijo tiho, ko pa molijo in pojejo glasno vpričo ljudstva, naj po zgledu sv. Cirila in Metoda to počnejo v jeziku ljudstva. Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo vsem razumljivo, domače, skrivnosti krščanstva ni treba prikrivati z nerazumljivim jezikom, saj so že same po sebi skrivnosti. Pravi, da se ne sklada s svetostjo Kristusove Cerkve in častitljivostjo njenih bogoslužnih obredov, če morajo v cerkvi

55 Marijan Smolik, »Ob petdesetletnici liturgičnega gibanja med Slovenci,« Bogoslovni vestnik 39, št. 4 (1979): 482. Misli si, da bi morda o tem lahko kaj vedel Jakob Šolar. Tudi 5 let kasneje mu v članku »Zlati jubilej slovenskega obrednika: Slovenščina v obrednikih IV,« Bogoslovni vestnik 44, št. 1 (1984) še ni uspelo zadovoljivo odgovoriti na ta vprašanja. 56 Škrabec je bil med drugim tudi klasični filolog, v njegovih besedilih najdemo precej latinskih citatov, na slovenščino večkrat gleda skozi oči latinščine. V svojih jezikoslovnih delih se nam kaže kot dober poznavalec latinskega jezika, književnosti in metrike. Za podrobnosti o njegovem odnosu do latinskega jezika glej članek: Kozma Ahačič, »Škrabčev odnos do latinskega jezika,« v: Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih, ur. Jože Toporišič (Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003). Zasnoval je tudi evlalijo, umetni splošni pomožni jezik. Sicer se ni uveljavil, vseeno pa iz Škrabčevega poskusa vidimo, da se je dobro zavedal problema učinkovite komunikacije med različnimi narodi, a se mu obstoječa latinščina za ta namen ni zdela povsem ustrezna in jo je nekoliko prilagodil.

31

latinsko govoriti ljudje, ki se latinščine niso nikoli učili. Četudi se naučijo vsaj za silo prav odgovarjati oz. peti v latinščini, se mu to zdi sporno, saj gre za »papagajstvo«; ohrani nam tudi nekaj prav smešnih, ali kot pravi sam, škandaloznih primerov popačenja latinskih fraz, ki so nastali prav zaradi neznanja latinščine, na primer »kir je ljajštan, tisti je ljajštan«; »tantu mergo«. Pravi tudi, da se edinost Katoliške cerkve ne kaže v enem skupnem bogoslužnem jeziku, ampak na druge načine, in da je znotraj Cerkve že v rabi več bogoslužnih jezikov, med njimi celo dva živa. Sprašuje se, zakaj bi se morali mi v naših cerkvah počutiti tuje, da bi se tistih nekaj tujcev pri nas čutilo domače. Na očitek, da bi potem lahko tudi drugi narodi zahtevali svoje bogoslužne jezike, odgovarja, da to ni naša skrb, in pravi, da bo samo dobro zanje, če jim bodo dovoljeni. Njegovi nazori glede domačega jezika v bogoslužju niso ostali brez nasprotovanja, znana je predvsem njegova polemika na to temo s cecilijanci, ki so pri bogoslužju gojili petje v latinščini.57

P. Stanislav Škrabec z dobro utemeljitvijo ovrže precej tistih argumentov v prid latinščini, ki so se vztrajno ponavljali še nekaj desetletij zatem, kot smo lahko videli zgoraj. Ves čas ima pred očmi pastoralno korist. Ko bi verniki razumeli prelepe molitve in pesmi, bi pretresale in vnemale njihova srca in jih skupaj z mašnikovim dvigale k Bogu v goreči navdušenosti! V duhu te misli si je prizadeval, da preprostemu ljudstvu ne bi bilo zaradi neznanega jezika onemogočeno sodelovanje pri bogoslužju.

Ker je to tudi ena izmed vodilnih misli liturgičnega gibanja, ki je privedlo do reform drugega vatikanskega koncila, si še nekoliko bolj sistematično poglejmo njegovo zgodovino in glavne dosežke, čeprav smo nekatere že obravnavali.

57 Povzeto po: Jože Toporišič, »Škrabec v boju za slovenski bogoslužni jezik ob tisočletnici Metodove smrti,« v: Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih, ur. Jože Toporišič (Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003).

32

2.3 LITURGIČNO GIBANJE KOT PRIPRAVA NA KONCILSKO REFORMO BOGOSLUŽJA

Z izrazom liturgično gibanje označujemo prizadevanja od sredine 19. stoletja za prenovo in poglobitev razumevanja liturgije. Zavzemalo se je za »aktivno notranje in zunanje sodelovanje vernikov pri bogoslužju; za razumevanje Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa, katerega ud je vsak krščeni; za graditev občestva, ki živi in se gradi v okviru župnije; za ljudski jezik v bogoslužju, ki bo tako razumljivo in res vir krščanskega življenja; za liturgično osveščenost; za evharistično vzgojo in življenje iz evharistične daritve, katere del je prejem obhajila; za usklajen odnos med občestvom in individualno pobožnostjo ter vključitev ljudskega petja v bogoslužje.«58

Med prvimi, ki so si intenzivneje prizadevali za liturgično prenovo, so bili benediktinci, za enega izmed pionirjev na tem področju velja Prosper Guéranger (1805–1875), opat opatije Solesmes; med bolj vplivnimi so bile tudi opatije Beuron, Maredsous, Mont-César, Montserrat, Maria-Laach. Med pomembnejšimi akterji prvih desetletij so tudi Lambert Beauduin, začetnik poljudne smeri liturgičnega gibanja v Belgiji in Franciji, Odo Casel in Idelfons Herwegen, ki sta v Nemčiji znanost združila z bolj poljudnim pisanjem zlasti za izobražence, in Pius Parsch, ki si je prizadeval predvsem za povezovanje Svetega pisma in liturgije.59

Gibanje se je širilo po vsem svetu, in sicer po dveh vzporednih tirih: znanstvenem (raziskovanje liturgične zgodovine, objavljanje dotlej neznanih virov, začetki študija teologije liturgije) in v praksi (uvajanje ljudi v sodelovanje pri bogoslužju), tretji pa je bil uradni (cerkveno učiteljstvo). Cerkveno učiteljstvo ni samo s pozicije opazovalca spremljalo dela liturgičnega gibanja, ampak je s posameznimi dokumenti poseglo na področje liturgične prenove.

58 Silvester Fabijan, »Liturgično gibanje in liturgična prenova,« Tretji dan 39, št. 9/10 (2010): 54. 59 Smolik, Liturgika, 32.

33

Papež Pij X. je po načelu »actuosa participatio« pritegnil vernike k središču bogoslužja s petjem (1903) in pogostnim obhajilom (1905), Benedikt XV. je leta 1921 Kraljevini SHS dal posebne pravice glede liturgičnega jezika, med večje reforme pod Pijem XII. lahko štejemo uvedbo novega latinskega prevoda psalmov v brevir (1945) in uvajanje domačega jezika v obrednike, kjer so to prosili (od 1947). Poleg teh reform je bilo izvedenih ali samo obljubljenih še mnogo drugih, a ni na mestu, da bi tu naštevali vse.60 Omeniti pa je treba vsaj še encikliko papeža Pija XII. Mediator Dei (1947), ki »pozitivno ovrednoti dotedanje liturgično prizadevanje in poda smernice za naprej in pomeni najodličnejšo spodbudo na poti liturgične prenove.«61 Od leta 1946 so se liturgični znanstveniki srečevali na mednarodnih študijskih sestankih ter tudi s svojimi predavanji in razmišljanji spodbujali liturgično reformo.

Kot začetek liturgičnega gibanja na Slovenskem62 se ponavadi omenjata dve letnici: 1925, ko se z ustanovitvijo mladinskih glasil Križ na gori, Križ in Rast vse več piše o liturgiji in tudi o potrebnih spremembah, in 1929, ki velja za začetek razširjenega liturgičnega slovstva in posebnih izdaj glasil z liturgično vsebino. Če pa si v misli prikličemo že samo Slomškova prizadevanja za približevanje liturgije ljudem, vidimo, da so bili temelji našega liturgičnega gibanja postavljeni že dosti prej. 63

»Da bi lahko ljudstvo razumelo in sledilo skrivnosti Resnice ter obrodilo duhovne zaklade v prid družbe,« se je Slomšek posvetil sestavljanju »novih molitev, pesmi, litanij, govorov in tako obogatil obrede zakramentov in zakramentalov.«64 S prilagoditvami obrednika je želel »pritegniti ljudstvo k večjemu razumevanju in dejavnejšemu sodelovanju pri liturgičnih slavjih na način, da bi

60Ibid., 32–33; Fabijan, »Globalizacijske zahteve v liturgičnih obredih,« 528; »Liturgično gibanje in liturgična prenova,« 53–54. 61 »Liturgično gibanje in liturgična prenova,« 54. 62 Izčrpno ga je raziskal in opisal Silvester Fabijan v svoji doktorski disertaciji z naslovom Slovensko liturgično gibanje kot priprava na sprejem in izvajanje liturgične reforme Drugega vatikanskega koncila na Slovenskem. 63 »Liturgično gibanje in liturgična prenova,« 54. 64 Krajnc, »Predgovor,« 7.

34

življenje kristjana izzvenelo kot eno samo bogoslužje.«65 Tudi Škrabčeva prizadevanja se z današnjega gledišča zdijo blizu poznejšemu liturgičnemu gibanju.

Ob koncu 19. stoletja so v našo deželo ponovno prišli kartuzijani, cistercijani, karmeličani in jezuiti. Ti so podobno kot benediktinci po samostanih v drugih evropskih deželah dajali velik poudarek liturgičnemu življenju in se zavzemali za liturgično prenovo. Iz dogajanja po prvi svetovni vojni omenimo, da so si spirituali v bogoslovnem semenišču prizadevali za liturgično formacijo bogoslovcev, prav tako pa so profesorji na Teološki fakulteti s predavanji in seminarji ter članki v Bogoslovnem vestniku budili čut za liturgijo in razmislek o novih načinih liturgičnega življenja.66

Od leta 1925 se je o liturgiji vedno več pisalo tako v strokovni kot nabožni literaturi. Dovoljenje papeža Benedikta XV. z dne 17. aprila 1921 glede slovenskega liturgičnega jezika se začne udejanjati leta 1930, ko izide prva uradna slovenska obredna knjiga, in sicer prenovljeni obred za procesijo na praznik svetega Rešnjega telesa. Leta 1932 je bil odobren prevod Rimskega obrednika, naslednje leto pa Ročnega obrednika. Berilo in evangelij se pri maši poje v slovenščini od leta 1934, sicer pa maša v glavnem ostaja latinska. Prva znanstvena liturgika izide leta 1933 (ponovno 1945), napisal jo je Franc Ušeničnik. Leta 1938 stiški cistercijani ustanovijo Liturgično knjižnico in pričnejo z izdajanjem strokovnih knjig. Vernikom je bilo na voljo več izdaj različnih molitvenikov. Prej cvetoče liturgično gibanje je med vojno skoraj zamrlo, izšel pa je Zakonik ljubljanske škofije (1940), ki je mnoga prizadevanja liturgičnega gibanja uzakonil in mu s tem dal tudi uradno priznanje.67 »Vidnejši korak naprej pomeni v tem času le uvedba enotne terminologije za mašne dele, ki so jo sprejeli vsi molitveniki in učbeniki leta 1943 […]. Posebna pridobitev za popularizacijo bolj živega sodelovanja je

65 Ibid., 19. 66 Fabijan, »Liturgično gibanje in liturgična prenova,« 55. 67 Ibid.

35

izdelava in uzakonitev za splošno rabo prve oblike ljudske zborne maše.«68

Ob koncu vojne (1944 dovoljenje za natis, 1945 natis) je izšel tudi dolgo pričakovani prevod Rimskega misala (prevedla sta ga p. Metod Turnšek in p. Tomaž Kurent), ki zaradi vojnih razmer ni imel tolikšnega dosega, kot bi ga imel sicer. Seveda tudi ni imel značaja liturgične knjige, ki bi se uporabljala za javno bogoslužje. Povojni čas je bil iz znanih razlogov za Cerkev in njeno pastoralno delo zelo zahteven, to pa se odraža tudi na liturgičnem gibanju, ki na nek način zamre. Z desetletno zamudo je leta 1957 izšel ciklostilni prevod okrožnice Mediator Dei. Verskega tiska skorajda ni bilo. Leta 1956 je izšla predelana ljudska zborna maša, 6. aprila 1960 pa je bil podeljen privilegij, da se sme ljudska zborna maša recitirati in peti v slovenščini.69 Že pred koncilom sta bila ustanovljena liturgična sveta mariborske in ljubljanske škofije, leta 1963 pa tudi koprske. Slovenski medškofijski liturgični svet, ustanovljen 6. aprila 1964, je bil kot delovno, študijsko in posvetovalno telo slovenskih ordinarijev nosilec koncilske in pokoncilske liturgične prenove v Sloveniji.70

Poglavje o liturgičnem gibanju sklenimo z dvema ocenama o tem, kakšen pomen je imelo za poznejšo liturgično reformo. France Oražem govori o pomenu vzgoje bodočih duhovnikov: »Da je bilo obnovljeno bogoslužje takoj sprejemljivo in skoraj po sebi umevno in ni prišlo do nobenih skrajnosti, ima zasluge dobra liturgična vzgoja v semenišču71 pred koncilom in prav tako tudi liturgična izobrazba in vzgoja na fakulteti.«72 Janez Oražem pa pravi, da je

68 Janez Oražem, »Četrt stoletja liturgične setve na Slovenskem, 1941–1966,« Bogoslovni vestnik 26, št. 1-2 (1966): 125. 69 Pri zborni maši molitev vernikov vodi prvi molivec, ki jim tudi razlaga vsebino. Tudi po dovoljenju leta 1960 mašnik še vedno moli v latinščini, dovoljenje velja za vernike. 70 Fabijan, »Liturgično gibanje in liturgična prenova,« 55–56. 71 Pred koncilom je bil spiritual v semenišču Anton Karo, po koncilu pa se je liturgični vzgoji bogoslovcev posvetil spiritual Jože Vesenjak. 72 France Oražem, »Pokoncilska liturgična vzgoja v bogoslovju in na fakulteti,« Cerkev v sedanjem svetu 23, št. 5-6 (1989): 72.

36

morda »ob tolikih prizadevanjih mogoče razložiti resnično dejstvo, da s samim sprejemom koncilske mašne prenove pri nas ni bilo posebnih težav ali nasprotovanj. Prvo navdušenje nas je morda celo nekoliko uspavalo in nas zmotilo v pričakovanju, da bo zdaj pa kar samo po sebi ‘šlo srečno naprej’. Najbrž pa so in bodo potrebni prav tako veliki napori in prav tolike nove in nove pobude.«73

Koncilska liturgična reforma je torej samo nadaljevanje predkoncilskega liturgičnega gibanja.

2.4 DRUGI VATIKANSKI KONCIL IN VPRAŠANJE

DOMAČIH JEZIKOV PRI BOGOSLUŽJU

Drugi vatikanski koncil je papež Janez XXIII. napovedal 25. januarja 1959, začel pa se je 11. oktobra 1962. V vmesnem času so gradivo za koncil pripravljale pripravljalne komisije, med njimi tudi komisija za liturgijo. Novembra 1960 je bila ustanovljena njena podkomisija za jezik (De lingua latina), ki je obravnavala vprašanje, ali naj se bogoslužje še naprej obhaja samo v latinščini ali naj se dovoli omejena uporaba domačih jezikov in v kolikšni meri. Govorili so tudi o tem, naj bodo duhovniki bolj vešči latinščine, da bodo bolje razumeli liturgična besedila. Struja, ki je zagovarjala uvedbo domačih jezikov, je bila tako močna in je vzbujala toliko nasprotovanj z druge strani, da so podkomisijo za jezik aprila 1961 kar ukinili, zato je vprašanje jezika v koncilskem dokumentu obravnavano na več mestih, kot bomo lahko videli. Razprave o latinščini so se kljub temu nadaljevale.74 Glavna argumenta nasprotnikov uvedbe domačih jezikov sta bila, da obstoječa oblika liturgije z latinskim liturgičnim jezikom izraža edinost Cerkve in skrivnost vere, takim argumentom pa so ne brez dobrih razlogov oporekali tudi škofje vzhodnih cerkva. Večkrat je bilo tudi izpostavljeno, da dejavno in zavestno sodelovanje pri bogoslužju ni

73 Janez Oražem, »Po težki poti – koncilu naproti,« Cerkev v sedanjem svetu 13, št. 11-12 (1979): 166. 74 Pecklers, Dynamic equivalence, 173–74.

37

mogoče, če le-to poteka v vernikom nerazumljivem jeziku, ravno dejavno in zavestno sodelovanje pa je bilo eno izmed glavnih načel prenove liturgije.75

V prizadevanja zagovornikov domačih jezikov v bogoslužju pa je posegla apostolska konstitucija Janeza XXIII. Veterum sapientia (22. februar 1962). Govori predvsem o pospeševanju študija latinskega (in grškega) jezika, ki naj bi bil za jezik Cerkve primeren še posebej zato, ker je svetoven, nespremenljiv in ni ljudski. Latinščina naj bi bila za vse skupni jezik komunikacije znotraj Cerkve, še posebej med Svetim sedežem in Cerkvami, ki uporabljajo latinski (tj. rimski) obred. Škofom in redovnim predstojnikom naroča, naj pazijo, da ne bo kdo govoril proti latinščini kot jeziku teologije in liturgije. Predvideva namreč, da naj bi študij filozofije in teologije (spet) povsod potekal večinoma v latinščini, čeprav so jo v marsikaterem semenišču in na teološki fakulteti v precejšnji meri že opustili.76 Dolgoročno gledano konstitucija sicer ni imela želenega učinka, saj precej njenih zahtev enostavno ni bilo realnih, še posebej ne v neevropskih deželah, je pa v mesecih do začetka koncila ponekod močno zavrla prizadevanja za uvedbo domačih jezikov, predvsem prizadevanja s strani klerikov.77 Videti pa je, da konstitucija Veterum sapientia na Slovenskem razen bežne omembe78 ni doživela večje pozornosti.

Kmalu po začetku koncila se je začela tudi razprava o shemi o liturgiji, ki je bila odobrena 13. julija 1962. Koncilski očetje so največ razpravljali o vprašanju jezika. Govornike bi lahko razdelili v tri skupine: v tiste, ki so se zavzemali za uvedbo domačih jezikov, tiste, ki so bili za to, da se latinščina popolnoma ohrani, in tiste, ki bi ubrali srednjo pot. Zagovorniki latinščine so se predvsem bali za

75 Waquet, Latin or the empire of a sign, 72. 76 Papež Janez XXIII., »Constitutio apostolica de latinitatis studio provehendo [Veterum sapientia],« Acta apostolicae sedis 54, št. 3 (1962): 129–35. 77 Tako je bilo na primer v severnoameriški The Vernacular Society, dogajanje je podrobno opisano v Pecklers, Dynamic equivalence, 117–21. 78 Na primer v: Marijan Smolik, Pripombe k liturgični konstituciji (Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1964), 6.

38

edinost Cerkve, drugi so te pomisleke zavračali in navajali svoje argumente v prid domačim jezikom, ki se zdijo tehtnejši, saj so večinoma podkrepljeni z zgovornimi primeri iz prakse.79

7. decembra 1962 so z veliko večino izglasovali prvo poglavje sheme o liturgiji in tako tlakovali pot korenitejšim spremembam v liturgiji – tudi kar se tiče jezika. Celotno Konstitucijo o svetem bogoslužju (Constitutio de sacra liturgia oziroma Sacrosanctum concilium) je ob koncu drugega zasedanja, 4. decembra 1963, točno 400 let po zaključku tridentinskega koncila, razglasil papež Pavel VI.80 Prvega zasedanja koncila sta se udeležila tudi slovenska škofa Anton Vovk in Maksimilijan Držečnik, na drugem pa je škofa Vovka zamenjal škof Jožef Pogačnik. V uradno objavljenih dokumentih drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora sicer ni zabeleženo, da bi kateri od naših škofov z govorom ali pisno sodeloval pri razpravah o liturgiji,81 a to še ne pomeni, da se za ta vprašanja niso zanimali in o njih razpravljali na neuradni ravni, morda tudi z banjaluškim škofom Alfredom Pichlerjem, predsednikom jugoslovanskega medškofijskega liturgičnega odbora, ki pa je bil za razliko od naših škofov član koncilske komisije za liturgijo.

Vse te razprave o liturgiji so potekale v latinščini, ki je bila vnaprej določena za uradni jezik koncila, to pa je nekaterim povzročalo nemalo težav. Še posebej problematična je bila govorjena latinščina, in sicer napačna (ali samo različna) izgovorjava in naglaševanje, ki je oteževalo ali celo onemogočalo razumevanje povedanega.82 Nekateri niso razumeli niti govorov, ki so bili podani v pravilni latinščini, ko pa so v koncilski dvorani sami želeli predstaviti svoje

79 Za podrobnosti glej Pecklers, Dynamic equivalence, 180–95 Pri nas je koncilsko razpravo povzel Stanko Cajnkar, »Vprašanja, ki so bila na dnevnem redu prvega zasedanja: shema o liturgiji,« v: Misli o koncilu (Ljubljana: Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov SRS, 1968). Besedilo je bilo najprej objavljeno v glasilu Nova pot 19, št. 4–6 (1967). 80 Papež Janez XXIII. je umrl 3. junija 1963, en mesec kasneje, 7. julija, pa tudi ljubljanski škof Vovk. 81 Prim. Slovenski škofje na drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru (1962–1965), ur. Viktor Papež (Ljubljana: V. Papež, 1992). 82 Cajnkar, »Shema o liturgiji,« 250–51.

39

stališče, so morali za pomoč prositi kakega latinista, da jim je prevedel njihov govor.83 Da pa ne bi mislili, da je slabo znanje latinščine med škofi razmeroma nov pojav, povejmo, da tudi udeleženci prvega vatikanskega koncila (1869–1870) niso vsi ravno blesteli v latinščini. Na obeh koncilih nezanemarljivo število koncilskih očetov ni bilo zmožnih tekoče prosto govoriti brez pisne predloge.84

Pravilo o uradnem jeziku koncila je samozavestno prekršil vzhodni patriarh Maksimos IV., ki je vse zbrane nagovoril v francoščini. Vzhodni koncilski očetje so latinščini nasprotovali iz načelnih razlogov. Menili so namreč, da zanje ne more biti obvezna, saj ni njihov jezik, koncil pa je zadeva vseh – zahodne in vzhodne Cerkve. V svojem govoru je podal dobro utemeljitev, zakaj je vsak jezik lahko tudi liturgični jezik.85

Vseh razprav o liturgičnem jeziku tukaj ne moremo obnavljati, nekoliko natančneje pa si poglejmo, kakšen je bil končni dogovor, zapisan v Konstituciji o svetem bogoslužju, ki je pomemben mejnik v zgodovini latinščine kot jezika Cerkve. Ker je bila podkomisija za jezik ukinjena, so določbe glede jezika zapisane v različnih poglavjih, osrednje mesto pa pripada členu 36 v prvem poglavju o splošnih načelih za gojitev bogoslužja (nahaja se v tretjem delu poglavja, ki govori o prenovi bogoslužja, in sicer v pododdelku s pravili, ki izhajajo iz poučnosti in pastoralnosti bogoslužja). Nanj se sklicujejo tudi ostali obravnavani členi.

36.... §1. Linguæ latinæ usus, salvo particulari iure, in Ritibus latinis servetur. §2. Cum tamen, sive in Missa, sive in Sacramentorum administratione, sive in aliis Liturgiæ partibus, haud raro linguæ vernaculæ usurpatio valde utilis apud populum exsistere possit, amplior locus ipsi tribui valeat, imprimis autem in lectionibus et admonitionibus, in nonnullis

83 Pecklers, Dynamic equivalence, 178. 84 Waquet, Latin or the empire of a sign, 155. 85 Cajnkar, »Shema o liturgiji,« 250–51; Pecklers, Dynamic equivalence, 185.

40

orationibus et cantibus, iuxta normas quæ de hac re in sequentibus capitibus singillatim statuuntur. §3. Huiusmodi normis servatis, est competentis auctoritatis ecclesiasticæ territorialis, de qua in art. 22 § 2, etiam, si casus ferat, consilio habito cum Episcopis finitimarum regionum eiusdem linguæ, de usu et modo linguæ vernaculæ statuere, actis ab Apostolica Sede probatis seu confirmatis. §4. Conversio textus latini in linguam vernaculam in Liturgia adhibenda, a competenti auctoritate ecclesiastica territoriali, de qua supra, approbari debet.86 36. §1. V latinskih obredih naj se ohrani raba latinskega jezika, razen kjer imajo posebne pravice. §2. Ker pa more biti tako pri maši kot pri delitvi zakramentov in pri drugih bogoslužnih opravilih uporaba domačega jezika neredko zelo koristna, ga je mogoče uporabljati v večji meri, zlasti za berila in opozorila, ter za nekatere molitve in pesmi, v skladu z določbami, ki so v naslednjih poglavjih za posamezne primere. §3. V okviru teh določb ima pristojna pokrajinska cerkvena oblast, o kateri je govor v členu 22 §2 – če je treba, po posvetovanju s škofi sosednjih pokrajin istega jezika – pravico določiti, v koliki meri in na kakšen način naj se uporablja domači jezik; vendar mora te sklepe odobriti in potrditi apostolski sedež. § 4. Prevod latinskih besedil v domači jezik mora za liturgično uporabo odobriti zgoraj omenjena pristojna pokrajinska cerkvena oblast.87

86 Sacrosanctum concilium oecumenicum Vaticanum II, »Constitutio de sacra liturgia,« Acta apostolicae sedis 56, št. 2 (1964). Tudi naslednji citirani členi so iz istega dokumenta. 87 Oecumenicum concilium Vaticanum, »Konstitucija o svetem bogoslužju,« v: Koncilski odloki: konstitucije, odloki, izjave, poslanice 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (1962–1965) (Ljubljana:

41

V poglavju o presveti evharistični skrivnosti beremo:

54. Linguæ vernaculæ in Missis cum populo celebratis congruus locus tribui possit, præsertim in lectionibus et ‘oratione communi’, ac, pro condicione locorum, etiam in partibus quæ ad populum spectant, ad normam art. 36 huius Constitutionis. Provideatur tamen ut christifideles etiam lingua latina partes Ordinarii Missæ quæ ad ipsos spectant possint simul dicere vel cantare. Sicubi tamen amplior usus linguæ vernaculæ in Missa opportunus esse videatur, servetur præscriptum art. 40 huius Constitutionis.

54. Domačemu jeziku se sme dati ustrezno mesto pri mašah, ki se opravijo ob udeležbi ljudstva, predvsem za berila in prošnje za vse potrebe ter v skladu s krajevnimi razmerami tudi pri tistih delih, ki so namenjeni ljudstvu, po določilih člena 36 te konstitucije. Poskrbeti pa je treba, da bodo verniki mogli tudi v latinščini skupno moliti ali peti njim namenjene stalne mašne speve. Če pa kje sodijo, da bi bilo primerno dati domačemu jeziku večji delež pri maši, se je treba ravnati po določbah člena 4088 te konstitucije.

V poglavju o drugih zakramentih in zakramentalih:

63. Cum haud raro in administratione Sacramentorum et Sacramentalium valde utilis esse possit apud populum

Nadškofijski ordinariat, 1980). Tudi prevodi naslednjih členov so iz istega dokumenta. 88 Čl. 40 govori o primerih, ko je potrebna še večja prilagoditev značaju in izročilom različnih narodov, kot jo določa čl. 39, ki pravi: »V mejah, določenih v tipičnih izdajah liturgičnih knjig, bo smela pristojna pokrajinska cerkvena oblast […] določiti prilagoditve, zlasti glede zakramentov, zakramentalov, procesij, liturgičnega jezika, cerkvene glasbe in umetnosti, vendar v skladu s temeljnimi načeli, ki jih vsebuje ta konstitucija.« Pristojna pokrajinska cerkvena oblast naj po modri presoji koristne ali potrebne prilagoditve predloži apostolskemu sedežu, da bodo uvedene z njegovim soglasjem (čl. 40).

42

linguæ vernaculæ usurpatio, amplior locus huic tribuatur, iuxta normas quæ sequuntur: a) In administratione Sacramentorum et Sacramentalium lingua vernacula adhiberi potest ad normam art. 36; b) Iuxta novam Ritualis romani editionem, Ritualia particularia, singularum regionum necessitatibus, etiam quoad linguam, accommodata, a competenti ecclesiastica auctoritate territoriali de qua in art. 22 § 2 huius Constitutionis quam primum parentur, et, actis ab Apostolica Sede recognitis, in regionibus ad quas pertinet adhibeantur. In iis autem Ritualibus vel peculiaribus Collectionibus rituum conficiendis, ne omittantur instructiones, in Rituali romano singulis ritibus præpositæ, sive pastorales et rubricales, sive quæ peculiare momentum sociale habent.

63. Ker more raba domačega jezika pri delitvi zakramentov in zakramentalov neredko biti v veliko korist ljudi, naj se mu dajo večje pravice po naslednjih smernicah: a) Pri delitvi zakramentov in zakramentalov se sme uporabljati domači jezik v skladu s členom 36. b) Na podlagi nove izdaje rimskega obrednika naj pristojna pokrajinska cerkvena oblast, o kateri govori člen 22 §2 te konstitucije, čimprej pripravi posebne obrednike, prilagojene tudi glede jezika, da jih bo mogoče uporabljati v tistih deželah, potem ko jih potrdi apostolski sedež. [...]

V poglavju o molitvenem bogoslužju:

101. §1) Iuxta sæcularem traditionem ritus latini, in Officio divino lingua latina clericis servanda est, facta tamen Ordinario potestate usum versionis vernaculæ ad normam art. 36 confectæ concedendi, singulis pro casibus, iis clericis, quibus usus linguæ latinæ grave impedimentum est quominus Officium debite persolvant. §2) Monialibus, necnon sodalibus, sive viris non clericis sive mulieribus, Institutorum statuum perfectionis, in Officio

43

divino, etiam in choro celebrando, concedi potest a Superiore competente ut lingua vernacula utantur, dummodo versio approbata sit. §3) Quivis clericus Officio divino adstrictus, si Officium divinum una cum coetu fidelium, vel cum iis qui sub § 2 recensentur, lingua vernacula celebrat, suæ obligationi satisfacit, dummodo textus versionis sit approbatus.

101. §1. Po stoletnem izročilu latinskega obreda morajo kleriki moliti oficij v latinščini. Ordinarij pa more v posameznih primerih dovoliti uporabo po členu 36 narejenega prevoda v domač jezik tistim klerikom, ki jim je raba latinščine velika ovira, da bi oficij dobro opravili. §2. Nunam in članom redovnih družb, tako moškim, ki niso kleriki, kot ženskam, more predstojnik dovoliti uporabo domačega jezika za molitveno bogoslužje tudi če ga molijo v koru, le prevod mora biti odobren. §3. Vsak klerik, ki ga veže dolžnost oficija, pa ga moli v domačem jeziku ali s skupino vernikov ali s tistimi, ki so našteti v §2, izpolni svojo dolžnost, če je le prevod odobren.

V zvezi z jezikom Konstitucija o svetem bogoslužju govori še v členih 39 (o prilagoditvah značaju in izročilom različnih narodov), 76 (o škofovih nagovorih pri ordinaciji), 78 (o poročnem obredu) in 113 (o cerkveni glasbi).

Navedene najpomembnejše člene preberimo enkrat z vidika zagovornika latinskega liturgičnega jezika, drugič pa z vidika zagovornika domačih liturgičnih jezikov. Presenečeni smo, da smo ob upoštevanju dejstva, da gre za kompromis, v obeh primerih lahko zadovoljni. Po eni strani se v latinskih obredih »ohrani raba latinskega obreda«, treba je poskrbeti, »da bodo verniki mogli tudi v latinščini skupno moliti ali peti njim namenjene stalne mašne speve,« »po stoletnem izročilu latinskega obreda morajo kleriki moliti oficij v latinščini,« po drugi strani pa členi vsebujejo tudi celo vrsto možnih izjem in prilagoditev. Odločitev glede jezika je bila

44

praktično v veliki meri prenesena na pristojne pokrajinske cerkvene oblasti.

Členi so bili namreč namenoma napisani tako, da bi lahko zagovorniki široke rabe domačih jezikov in hkrati tisti, ki jim v tej izbiri niso pritrjevali, v praksi ravnali po svojih prepričanjih, hkrati pa drugih ne bi mogli siliti, da počnejo tako, kot se zdi prav njim samim.89 Če tega ne bi vedeli, bi se lahko čudili, kako da je kasneje tako hitro prišlo do zamenjave z domačimi jeziki, ko je vendar konstitucija, temeljni zakon cerkvenega bogoslužja, latinščini še vedno odmerjala pomembno mesto.

Slovenska izdaja konstitucije je mogla iziti hitro za latinsko, saj je bil Marijan Smolik ravno takrat na študiju v Parizu. Tam je imel na voljo najnovejše dokumente in komentarje, v pomoč pri razumevanju konstitucije in njenem prevajanju pa so mu bili še koncilski izvedenci, ki so bili tudi profesorji na Institut de liturgie, kjer je študiral.

2.5 POKONCILSKA PRENOVA BOGOSLUŽJA

Z VIDIKA JEZIKA

Ker je koncil »dal predvsem smer prihodnjemu razvoju, podrobnosti pa prepustil apostolskemu sedežu […] ter v določenih mejah pokrajinskim cerkvenim oblastem,«90 je bilo po objavi konstitucije z nadaljnjimi določbami in navodili potrebno poskrbeti tudi za podrobnosti. Papež Pavel VI. je 25. januarja 1964 izdal motuproprij Sacram liturgiam in z njim tudi ustanovil Svèt za izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju, ki je skrbel, da bi prenova bogoslužja primerno potekala:

Mnoge določbe konstitucije, kakor je vsem jasno, se v kratkem času ne morejo uveljaviti; prej je namreč treba

89 Pecklers, Dynamic equivalence, 214–15. 90 Smolik, Pripombe k liturgični konstituciji, 8.

45

predelati nekatere obrede in izdati nove liturgične knjige. Da bi se to delo izvršilo s primerno modrostjo in preudarnostjo, ustanavljamo posebno komisijo, kot se pravi, katere glavna dolžnost bo skrbeti, da se določbe te konstitucije o bogoslužju sveto izpolnijo. Vendar hočemo, ker je gotovo nekatere določbe konstitucije že zdaj mogoče izpolniti, naj se zares in brez obotavljanja te izvajajo, da ne bodo srca vernikov dalje pogrešala tistih milostnih sadov, ki jih od tod pričakujemo.91

Motuproprij je že vseboval tudi nekaj natančnejših navodil glede prevodov:

Ker je po členu 101 te konstitucije tistim, ki so dolžni opravljati duhovne dnevnice, na različne načine dana možnost uporabljati namesto latinščine narodni jezik, sodimo, da je potrebno določiti, naj te različne narodne prevode, ki jih predloži pristojna pokrajinska cerkvena oblast, po predpisih pregleda in potrdi apostolski sedež. Določamo, naj to velja vedno, kadar koli omenjena zakonita oblast prevede kakšno latinsko besedilo v narodni jezik.92

Besedilo je bilo pred uradno objavo 15. februarja 1964 v Acta apostolicæ sedis še nekoliko popravljeno. Pristojne pokrajinske cerkvene oblasti so dobile večjo pristojnost pri prevajanju liturgičnih besedil, saj je bilo naročeno, naj narodne prevode pristojna pokrajinska oblast pripravi in odobri, apostolski sedež pa jih bo odobril in potrdil.93

Papež je izpostavil tudi člen 45 konstitucije in poudaril, naj imajo v »v posameznih škofijah svèt (komisijo), ki mora pod škofovim vodstvom bolj in bolj proučevati in pospeševati liturgične zadeve.«94

91 Papež Pavel VI., »Apostolsko pismo "Sacram liturgiam",« v: Konstitucija o svetem bogoslužju (Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1964), 29. 92 Ibid., 31. 93 »Apostolsko pismo "Sacram liturgiam",« v: Navodila za izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju (Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1967), 7. 94 Ibid., 6.

46

Tako je bil leta 1964 ustanovljen tudi Slovenski medškofijski liturgični svet, ki je bil pooblaščen za prevajanje in izdajanje navodil in knjig. Poleg tega so slovenski škofje že leta 1965 postali samostojna liturgična oblast, ki je o liturgičnih zadevah odločala neodvisno od drugih jugoslovanskih škofov.

Svèt za izvajanje konstitucije je takoj začel s svojim delom: potrjeval je nove prevode, razpravljal o hitrosti in obsegu sprememb ter pripravljal potrebna navodila za pravilno izvajanje konstitucije, ki smo jih z minimalnim zamikom dobivali tudi v slovenskem prevodu. V navodilu Inter oecumenici, ki je bilo izdano 26. septembra 1964 in je stopilo v veljavo 7. marca 1965, med drugim najdemo napotke glede tega, pri katerih delih maše se sme že pred obnovitvijo celotnega mašnega obreda uporabljati domače jezike, o zakramentih in zakramentalih v domačih jezikih ter o podeljevanju dovoljenj za molitev duhovnih dnevnic v domačem jeziku. Zapisano pa je tudi, da se »tako dovoljenje […] daje le zato, da se z njim opravljanje duhovnih dnevnic olajša in napravi pobožnejše, [nikakor pa] ne namerava odpraviti dolžnosti, ki jo imajo duhovniki latinskega obreda, da se uče latinščine.«95 Podobno je tudi pri poglavju o sveti maši rečeno, naj se dušni pastirji »skrbno trudijo, da bodo verniki, zlasti člani laiških verskih družb, znali tudi v latinščini skupno moliti in peti stalne mašne dele, ki so njim namenjeni, zlasti po preprostejših napevih.«96 Kot vidimo, ni bilo mišljeno, da bi bila latinščina povsem ali celo na hitro odpravljena. V skladu z navodilom Tres abhinc annos (4. maja 1967, v veljavo stopi 29. junija 1967) pa je tudi za tiste dele bogoslužja, za katere je latinščina do takrat še ostajala obvezna, mogoča uporaba domačih jezikov. Odločeno je namreč, da »[p]ristojna pokrajinska cerkvena oblast more skleniti […], da je mogoče uporabljati domači jezik pri obredih ob udeležbi ljudstva tudi za mašni kanon, za celotni obred

95 Kongregacija svetih obredov, Navodilo za pravilno izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju: Inter oecumenici (Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1965), št. 87. 96 Ibid., 10., št. 59.

47

delitve svetih redov, za berila duhovnih dnevnic tudi pri molitvi v koru.«97

Še preden so pričele izhajati nove liturgične knjige, prenovljene v skladu s smernicami drugega vatikanskega koncila, je bilo treba oskrbeti začasne izdaje liturgičnih knjig po dotedanjem obredu. Pri nas je bil slovenski obrednik v rabi že 30 let, tako da z njim ni bilo posebnih skrbi. Sveto pismo je v štirih zvezkih izšlo v letih 1959–1961, druga izdaja misala je izšla leta 1962 v Celovcu. Vse to so za liturgično rabo odobrili slovenski škofje. Misal za oltarno rabo je bil izdan leta 1966, v njem je bilo poleg slovenskega tudi latinsko besedilo, kot so naročala navodila. Leta 1969 je izšel novi latinski mašni obred, leta 1970 pa latinski misal. Takrat so izšla tudi posebna navodila za prevajanje liturgičnih besedil Comme le prévoit (25. 1. 1969).98 Slovenski prevod misala so najprej izdajali na listih kot poskusno besedilo (dovoljenje leta 1971), leta 1975 pa je Rimski misal izšel v knjigi. Prvi del prevedenega pontifikala je izšel leta 1969, od leta 1970 pa so izhajali posamezni deli obrednika, kot zadnja je šele leta 1989 izšla knjiga Blagoslovi.99

Ne bomo se ustavljali ob naštevanju vseh na novo izdanih liturgičnih knjig, a dejstvo, da je bila večina prevedena in izdana v samo desetih letih, nam daje misliti, da je delo potekalo s polno paro. Iz zapisnikov medškofijskega liturgičnega sveta je razvidno, da je pri delu sodelovalo večje število prevajalcev, a »[k]ljučna oseba pri prevajanju in prilagajanju obrednikov, med katerimi so bili nekateri

97 »Drugo navodilo za pravilno izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju: Tres abhinc annos,« v: Navodila za izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju (Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1967), 32. 98 Nenavadno je, da so ta navodila izšla v šestih jezikih, a ne v latinščini, niso bila objavljena v Acta apostolicae sedis, kot je bilo običajno, in niso imela uradnega podpisa. Kljub temu so jih prevajalci uporabljali. V slovenščini so najprej izšla samo v tipkopisu za sodelavce pri prevajanju, potem pa v povzetku v: Slovenski medškofijski liturgični svet, Prenovljeno bogoslužje: zbirka navodil (Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1981), 27–33. 99 Marijan Smolik, »Prevajanje bogoslužnih knjig v slovenski jezik po drugem vatikanskem cerkvenem zboru,« v: Prenova bogoslužja: zbornik liturgičnega simpozija in tečaja ob 40-letnici Konstitucije o svetem bogoslužju, ur. Julka Nežič (Ljubljana: Družina, 2004).

48

prvič v slovenski zgodovini prevedeni v domači jezik, četudi ne omenjajo imena prevajalca in redaktorja, je bil Marijan Smolik.«100 Na sestankih liturgičnega sveta je »poročal o kongresih in njihovih opozorilih glede prevajanja in izdajanja knjig, pripravljal navodila za prevajalce, ki so bili iz vrst laikov in duhovnikov, ter prevzemal zadnjo redakcijo prevodov.«101

Tako nam prav on poroča tudi o odločitvi za izdajo prenovljenega brevirja in hkrati pove tudi nekaj o tem, koliko so latinščino obvladale mlajše generacije duhovnikov:

Delo za misal, obrednik in pontifikal bi bilo kar dovolj, vendar smo opogumljeni zaradi dotedanjega dela in ob pomoči novih sodelavcev […] in zaradi ugotovitve, da mladi duhovniki komaj znajo dovolj latinsko, da bi molili latinski prenovljeni brevir, […] sklenili prevesti in izdati tudi molitveno bogoslužje, kakor smo posrečeno imenovali Liturgia horarum.102

Zdi se, da z izdajo vseh prenovljenih liturgičnih knjig in s popolno zamenjavo latinščine s slovenščino pri liturgiji pri nas latinščina kot jezik Cerkve tone v pozabo. O njej se poslej govori in piše bolj malo, še največ v zvezi z vrednotenjem prenove bogoslužja. Članek o prevodu molitvenega bogoslužja Ivan Likar začne precej vzneseno:

V zanosu poje pesnik: »O, blažen bodi dan in mesec, leto!« Slovenski katoličan se mu pridružuje, ko drži v rokah bogoslužni molitvenik v slovenskem jeziku. Uresničila se je tisočletna pravica, da smemo stati pred Bogom, vzklikajoč najlepše molitve Cerkve v svojem jeziku. Brez pomena je ugotavljati, kakšna škoda je, da se to ni zgodilo za časa Cirila in Metoda ali vsaj v dobi reformacije.

100 Slavko Krajnc, »Življenjska pot in delo liturgika Marijana Smolika,« v: Liturgia theologia prima: zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika, ur. Rafko Valenčič, Slavko Krajnc in Jože Faganel (Celje: Celjska Mohorjeva Družba, 2008), 29. 101 Ibid., 28–29. 102 Smolik, »Prevajanje bogoslužnih knjig,« 69.

49

Kdo ve, kaj bi bilo, ko bi bilo … Samo Bog »per scientiam mediam«. Preprosto se veselimo sedanjega trenutka. Nujno je potrebno, da to veselje pomnožimo tako, da bomo čimprej izdali v posebni knjižici hvalnice in večernice – za široke množice.103

Zaključi s pričakovanjem, da bo odslej lažje moliti:

Kako lahko je o molitvi govoriti in pisati. Ustopiš se pred ljudi in govoriš, sedeš za mizo in pišeš. Beseda ti je pokorna, ušesa poslušalcev in papir pred teboj se polnijo. Toda težje je ono drugo – o čemer pišeš in govoriš. Sedaj, v materinem jeziku, bo lažje.104

Mogli bi sklepati, da je bila latinščina razumljena kot neka ovira za uspešno liturgično vzgojo in dejavno sodelovanje pri bogoslužju. Ko smo se seznanili z dolgoletnimi prizadevanji za uvedbo domačih jezikov v bogoslužje, ne moremo reči, da to do neke mere ne drži, a moramo hkrati poudariti, da latinščina ni bila glavni krivec za vse težave. To nam navsezadnje kaže tudi situacija po končani intenzivni pokoncilski prenovi, saj se »[k]ljub vztrajnim prizadevanjem posameznikov in kljub nekaterim dobrim navodilom ustreznih organov krajevne Cerkve […] ni posrečilo dvigniti kakšnega splošnega zakramentalno prenovitvenega gibanja.«105 Podobno ugotavlja Smolik še deset let kasneje:

Marsikaj bi bilo v teh desetletjih boljše, če bi se bolj potrudili za liturgično vzgojo, ki jo dokumenti močno poudarjajo in priporočajo za vse udeležence. Najbrž smo se preveč zanašali, da nam bo bogoslužje v razumljivem jeziku uspelo kar brez posebnega truda.106

103 Ivan Likar, »Molitveno bogoslužje – molitev vsega občestva za vse občestvo,« Cerkev v sedanjem svetu 11, št. 1-2 (1977): 8. 104 Ibid., 9. 105 Oražem, »Po težki poti – koncilu naproti,« 167. 106 Marijan Smolik, »Glavni poudarki v konstituciji o svetem bogoslužju in drugih pokoncilskih dokumentih o liturgiji,« Cerkev v sedanjem svetu 23, št. 5-6 (1989): 70.

51

3 LATINŠČINA V CERKVI DANES

Vloga latinščine v Cerkvi po koncilu hitro slabi. Kljub vsemu ostaja uradni jezik Cerkve, njenih dokumentov in administracije,107 a to še ne pomeni, da komunikacija znotraj Cerkve ne poteka tudi ali predvsem v drugih jezikih. Apostolska konstitucija Pastor bonus (28. 6. 1988), ki ureja delovanje rimske kurije, določa, da se z rimsko kurijo lahko komunicira tudi v sodobnih svetovnih jezikih:

Art. 16 – Romanam Curiam fas est adire, præterquam officiali Latino sermone, cunctis etiam sermonibus hodie latius cognitis.108

Čl. 16 – Na rimsko kurijo se sme obračati ne samo v uradnem latinskem jeziku, ampak tudi v vseh drugih danes široko razširjenih jezikih.

Pravzaprav pa to ni bilo nič novega, saj je bilo z rimsko kurijo tudi uradno dovoljeno komunicirati tudi v drugih jezikih, ne le v latinščini, že (vsaj) dve desetletji. Leta 1967 je bila namreč v splošnih določbah (čl. 10) apostolske konstitucije o rimski kuriji določba o jezikih zapisana s skoraj povsem enakimi besedami.109

Splošno pravilo rimske kurije (4. 2. 1992) pa o rabi jezikov v členu 128 pravi takole:

§ 1. A norma dell'art. 16 della Cost. Ap. Pastor bonus Dicasteri della Curia Romana redigeranno di regola i loro atti nella lingua latina, potendosi usare anche le lingue oggi più diffuse sia per la corrispondenza sia, secondo le esigenze, per la redazione di documenti.

107 Waquet, Latin or the empire of a sign, 77. 108 Papež Janez Pavel II., »Constitutio apostolica de romana curia [Pastor bonus],« Acta apostolicae sedis 80, št. 7 (1988): 863. 109 Papež Pavel VI., »Constitutio apostolica de romana curia [Regimini ecclesiae universae],« Acta apostolicae sedis 59, št. 14 (1967): 893.

52

§ 2. È costituito presso la Segreteria di Stato un Ufficio per la lingua latina, a servizio della Curia Romana. § 3. Si avrà cura che i principali documenti destinati alla pubblicazione siano tradotti nelle lingue oggi più diffuse.110

§ 1. V skladu s 16. členom konstitucije Pastor bonus bodo dikasteriji rimske kurije praviloma pripravljali svoje akte v latinskem jeziku, čeprav se lahko za dopisovanje, ali, glede na potrebe, za pripravo dokumentov uporabljajo tudi bolj razširjeni jeziki § 2. Na državnem tajništvu je vzpostavljen urad za latinski jezik, ki je v službi rimske kurije. § 3. Naj se skrbi za to, da bodo glavni dokumenti, ki so namenjeni objavi, prevedeni v danes najbolj razširjene jezike.

V prenovljenem dokumentu sedem let kasneje ta člen o jeziku še vedno ostane enak.111 Ravno v tem času pa papež Frančišek skupaj s kolegijem kardinalov pripravlja prenovo apostolske konstitucije Pastor Bonus in s tem rimske kurije. Z zanimanjem bomo spremljali, v kakšno smer bo šla prenova in ali bodo določbe glede jezikov ostale enake ali se bodo kakorkoli spremenile.

Latinščina torej glede na trenutno veljavna določila še vedno ostaja uradni jezik Cerkve. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj to dejansko pomeni v praksi, koliko komunikacije še poteka v latinščini in v kolikšni meri latinščino obvladajo člani kurije in drugi uslužbenci vatikanskih uradov. To raziskavo bi bilo iz Slovenije in brez direktnega dostopa do informacij skorajda nemogoče izvesti, zato bi se je lahko lotil kdo v Vatikanu. Za začetek pa bi lahko raziskali, koliko komunikacije še poteka v latinščini med Svetim sedežem in predstavniki Cerkve na Slovenskem.

110 Papež Janez Pavel II., »Regolamento generale della curia romana,« Acta apostolicae sedis 84, št. 3 (1992): 252. 111 »Regolamento generale della curia romana,« Acta apostolicae sedis 91, št. 7 (1999): 686, čl. 144.

53

Ker je bila raba latinščine kot komunikacijskega sredstva močno vezana na funkcijo latinščine kot jezika liturgije, ne preseneča dejstvo, da po uvedbi domačih jezikov v liturgiji vloga latinščina v Cerkvi slabi tudi na drugih področjih. Povezanost obeh funkcij jezika vidimo na primer v apostolski konstituciji Veterum sapientia, kjer je zapisano, da je zaradi vesoljnosti Cerkve primerno, da je sredstvo medsebojne komunikacije enotno in univerzalno, še posebno med Svetim sedežem in Cerkvami, ki uporabljajo latinski obred.112 Na več mestih v raznih uradnih dokumentih lahko prepoznamo to povezavo med latinskim obredom in latinščino kot komunikacijskim sredstvom, nikjer pa v teh dokumentih v nadaljevanju ni zapisano, v katerem jeziku naj bi Sveti sedež komuniciral s Cerkvami drugih obredov.

V Cerkvi na Slovenskem se danes o latinščini skorajda ne govori, Aleš Maver je cerkveni latinščini celo že spisal rekviem.113 Še največ prahu je v zadnjem času pri nas dvignil motuproprij Benedikta XVI. Summorum pontificum (7. 7. 2007), s katerim je papež spet dovolil obhajanje bogoslužja po predkoncilski obliki obreda, in sicer ob uporabi Rimskega misala, ki ga je leta 1962 izdal papež Janez XXIII. Pa vendar

[…] ponekod živahno dogajanje [na Slovenskem] odmeva le skromno. Ker so starejše generacije prevlado latinščine v bogoslužju in z njo stari obred po vsem videzu dojemale kot veliko breme, so z njima povezane tradicije na hitro in z veseljem pometle iz naših cerkva. Pomnikov, da je še v sorazmerno bližnji preteklosti maša potekala drugače in v drugačnem jeziku, je sorazmerno malo. Kdor se pri nas želi seznaniti z bogato dediščino, o kateri v Summorum pontificum govori Benedikt XVI., še bolj kot kje drugje vstopa v tako rekoč potopljeni svet.114

112 Janez XXIII., »Constitutio apostolica de latinitatis studio provehendo [Veterum sapientia],« 131. Mišljena je seveda latinščina. 113 Aleš Maver, »Dolgi rekviem za cerkveno latinščino,« Keria 11, št. 1 (2009). 114 »Ecclesia Dei adflicta?« Tretji dan 39, št. 9/10 (2010): 44. V tem članku se lahko seznanimo tudi z zgodovino pokoncilskih problemov z zagovorniki starega obreda in z vzroki za to, da je bila njegova uporaba precej omejena.

54

V zvezi s tem je treba poudariti, da v resnici v ospredju sploh ni bilo vprašanje jezika. Kljub vsemu so takrat nekateri komentatorji v medijih ustvarili napačno sliko, češ da je latinska maša spet dovoljena, in se včasih nič kaj spoštljivo spraševali, kaj neki se bo zdaj spremenilo.115 Latinska maša seveda v resnici nikoli ni bila prepovedana, k nejasnosti ali kar zmoti pa poleg nepoučenosti o zgodovini bogoslužja Cerkve pripomore tudi dejstvo, da je izraz »latinska maša« dolgo pomenil isto kot »maša po tridentinskem obredu«,116 latinske maše po novem obredu pa v Sloveniji skorajda ne poznajo niti verniki, kaj šele vsi ostali.

Papež Benedikt XVI. je v posinodalni spodbudi o evharistiji priporočil, naj bi bila bogoslužja ob mednarodnih srečanjih v latinščini, spodbudil pa je tudi učenje latinščine:

Takšna [velika bogoslužna srečanja ob mednarodnih srečanjih, ki so danes vse pogostejša,] je treba ustrezno ovrednotiti. Da bi se popolneje izrazila edinost in vesoljnost Cerkve, želim v duhu pobud škofovske sinode in v skladu z navodili 2. vatikanskega koncila priporočiti sledeče: razen svetopisemskih beril, homilije in prošenj vernikov je primerno, da so takšna bogoslužja v latinščini; prav tako naj bodo v latinščini vsem znane molitve iz izročila Cerkve in po možnosti izvedba nekaterih besedil v gregorijanskem koralu. Na splošno prosim, naj se bodoči duhovniki že v času semeniškega življenja učijo razumeti in obhajati mašo v latinščini, prav tako naj se učijo rabe latinskih besedil in izvajanja gregorijanskega korala. Ne gre zanemariti možnosti, da tudi vernike naučimo moliti najbolj znane

115 »Dolgi rekviem za cerkveno latinščino,« 135. 116 Pravzaprav smo pri tem poimenovanju tudi mi nekoliko nedosledni, saj govorimo, kot da bi šlo za dva obreda. V resnici »[g]re bolj za dvojno rabo enega in istega obreda,« kot pojasni papež v pismu škofom ob izdaji motuproprija Summorum pontificum (papež Benedikt XVI., Apostolsko pismo – motuproprij Summorum pontificum (Ljubljana: Družina, 2007), 12).

55

molitve v latinščini in peti nekatere dele bogoslužja po gregorijanskem koralu.117

Kako točno je z latinščino v ljubljanskem semenišču, bi hitro lahko izvedeli tam. Že brez posebnega poizvedovanja pa bi lahko rekli, da v pripravah na mednarodna krščanska srečanja ni vsebin, ki bi udeležence seznanile z molitvami v latinščini. Majhna izjema so morda le mednarodna taizejska srečanja in priprava nanje, saj se tam prepevajo tudi spevi v latinščini. Tudi sicer so latinski taizejski spevi morda najbolj široko razširjene cerkvene pesmi v latinščini pri nas. Njihovo petje se priporoča tudi za molitev v domačem kraju:

Spevi v več različnih jezikih so primerni za velika mednarodna srečanja. Pri molitvi v domačem kraju, kjer so prisotni ljudje vseh starosti, naj bo večina spevov v jeziku, ki ga večina navzočih resnično razume, ali pa v latinščini.118

Kljub splošnemu vtisu, da za latinščino v Cerkvi na Slovenskem ni kaj dosti zanimanja, pa ob novih izdajah liturgičnih knjig vedno ostaja aktualno vprašanje prevodov v slovenščino. Tipične izdaje namreč še vedno ostajajo v latinščini, poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi nova navodila za prevajanje, saj se je pokazalo, da prejšnja navodila (ali samo njihova realizacija) včasih niso bila ravno najboljša.119

Ko danes ugotavljamo, da latinščini ostaja samo še senca stare slave, se kaže potreba po ponovnem ovrednotenju njenega učenja in uporabe. Samo ponavljanje starih argumentov očitno ne zadostuje.

117 Evharistija, zakrament ljubezni [Sacramentum caritatis] (Ljubljana: Družina, 2007), 60–61, čl. 62. 118 Spevi in molitve iz Taizeja, (Celje: Mohorjeva družba, 2004), 11. 119 O prevajanju in novih navodilih več v: Miran Špelič, »Potreba po novih prevodih bogoslužnih knjig in težave pri tem delu,« v: Prenova bogoslužja: zbornik liturgičnega simpozija in tečaja ob 40-letnici Konstitucije o svetem bogoslužju, ur. Julka Nežič (Ljubljana: Družina, 2004); Slavko Krajnc, »Liturgiam authenticam (peto navodilo za pravilno izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju) in njene novosti,« v: Prenova bogoslužja: zbornik liturgičnega simpozija in tečaja ob 40-letnici Konstitucije o svetem bogoslužju, ur. Julka Nežič (Ljubljana: Družina, 2004), 36 in Lang, The voice of the Church at prayer, 158–80.

57

4 RAZISKAVA O LATINŠČINI V CERKVI NA SLOVENSKEM V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA

Kot smo lahko videli v prejšnjem poglavju, literature, ki bi govorila o latinščini v Cerkvi na Slovenskem v drugi polovici 20. stoletja, ni prav veliko ali pa je nisem našla. Tudi sicer je navedenih kar precej določil uradnih dokumentov, a le malo bolj osebno obarvanih pričevanj in mnenj. Ker nas zanimajo tudi konkretne zgodbe o tem, na kakšen način je bila latinščina del življenja Cerkve, kakšna je bila njena vloga in kakšen je bil odnos do nje, nam vse že navedeno lahko služi kot okvir, v katerega bomo vpeli osebna pričevanja in spomine.

4.1 METODA IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Hotela sem si torej zastaviti vprašanja, na katera v strokovni literaturi še ni bilo odgovorjeno, in zbrati spomine, ki bi se sicer zgubili v toku časa.120 Ker je za ustno zgodovino značilno ravno to, da »naj ne bi zbirala že znanega, ampak informacije, opažanja in mnenja, ki sicer ne bi bila na voljo,«121 se je ta metoda zdela najustreznejša.

Namen te raziskave je namreč raziskati nezapisano zgodovino latinščine v Cerkvi na Slovenskem v drugi polovici 20. stoletja. S pomočjo intervjujev sem poskušala ugotoviti:

a) kakšno mesto je imela latinščina v Cerkvi v času šolanja intervjuvancev, kako jim je bila predstavljena in osmišljena;

120 Donald A. Ritchie, Doing oral history: a practical guide (Oxford: Oxford University Press, 2003). 121 Ibid., 47.

58

b) kakšni so bili ob prehodu na domači bogoslužni jezik odzivi duhovnikov in laikov in ali se v njihovih odzivih kaže tudi odnos do latinščine;

c) ali je odnos do latinščine v širši družbi vplival tudi na njen položaj znotraj Cerkve;

d) kako intervjuvanci danes gledajo na latinščino kot jezik Cerkve, kakšen pomen ji pripisujejo; kako ocenjujejo odnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem danes.

Zapisati in s tem ohraniti sem želela tudi kakšno zanimivo zgodbo ali anekdoto v zvezi z latinščino kot jezikom Cerkve, saj tudi anekdote pripomorejo k večplastnemu in barvitemu pogledu na zgodovino.122

4.2 INTERVJUVANCI

Med 10. junijem in 3. avgustom 2013 so bili po metodi ustne zgodovine izvedeni štirje intervjuji. Zakaj so bili izbrani prav ti intervjuvanci, je pojasnjeno ob njihovih osnovnih življenjepisnih podatkih.

FRANCE MARTIN DOLINAR, rojen leta 1941, je osnovno šolo in nižjo gimnazijo obiskoval v Zagorju, srednješolsko šolanje pa zaključil v Pazinu. Študij na Teološki fakulteti v Ljubljani je končal z magisterijem leta 1968. Študij je nadaljeval v Rimu na Gregoriani, in sicer na njeni Fakulteti za cerkveno zgodovino, kjer je leta 1973 magistriral, leta 1976 pa doktoriral. Pri Vatikanskem arhivu je opravil tudi študij arhivistike (1976) ter paleografije in diplomatike (1977).

Danes je vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, ki ga je vodil že v letih 1977–1987. Od 1987 do 2004 je bil zaposlen v Arhivu Republike Slovenije. Na Teološki fakulteti je predaval cerkveno zgodovino,

122 Ibid., 122.

59

predaval pa je tudi na Filozofski fakulteti, in sicer na Oddelku za zgodovino (1994–2001) in Oddelku za bibliotekarstvo (1994–2006).

Pri svojem dolgoletnem delu cerkvenega zgodovinarja in arhivarja je prihajal v stik z raznimi pisnimi viri in mnogimi živimi pričami dogajanja v obdobju, ki ga obravnava ta raziskava. Koncilsko in pokoncilsko dogajanje je doživljal kot študent v Ljubljani in Rimu.

KAJETAN GANTAR, rojen leta 1930, je nižjo gimnazijo obiskoval v Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, potem je šolanje nadaljeval na begunski gimnaziji, po vrnitvi v domovino pa na ljubljanski klasični gimnaziji; maturiral je na realni gimnaziji. Na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je leta 1950 začel s študijem latinščine in stare grščine in v štirih letih diplomiral, leta 1958 pa doktoriral. Leta 1962 se je na oddelku zaposlil kot asistent, potem pa napredoval vse do mesta rednega profesorja. S svojim neutrudnim prevajalskim, znanstvenoraziskovalnim in pedagoškim delom je pustil neizbrisljiv pečat na polju slovenske klasične filologije.

Z latinščino se je srečal kot ministrant leta 1941 in jo že takrat vzljubil. Sam pravi, da so bila odločilnega pomena za njegovo nadaljnjo poklicno pot ravno prva štiri leta v škofijski gimnaziji. Kot klasični filolog in kristjan se ni zanimal samo za položaj latinščine v družbi, še posebno v šolstvu, ampak tudi za njen položaj v Cerkvi.

JOŽEF SMEJ, rojen leta 1922, je v Murski Soboti obiskoval realno gimnazijo, kjer je leta 1940 tudi maturiral. Njegov študij na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru je prekinila vojna, zato ga je nadaljeval v Sombotelu, kjer je 8. decembra 1944 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v Dobrovniku in Turnišču, v letih 1948–1969 pa je služboval v Murski Soboti: najprej kot kaplan, potem župnik in dekan. Leta 1969 ga je škof Držečnik poklical v Maribor, kjer je opravljal različne službe. Leta 1976 je doktoriral. Leta 1983 je prejel

60

škofovsko posvečenje, imenovan je bil namreč za mariborskega pomožnega škofa; od leta 2009 je upokojeni pomožni škof.

Poleg duhovniške in škofovske službe se je veliko ukvarjal tudi z znanstvenoraziskovalnim in literarnim delom, ki je obsežno in vsestransko. Med drugim prevaja tudi iz latinščine. Tudi v Cerkvi slovi kot dober poznavalec antike in latinščine.123 Eden od njegovih priljubljenih konjičkov je zbiranje in sestavljanje kronogramov.

123 Ko so bili ob škofovi 85-letnici nekateri njegovi kolegi in prijatelji naprošeni, naj napišejo nekaj o njem, so mnogi omenili tudi njegovo poznavanje latinščine. Avtorji spodnjih zapisov samokritično ocenijo svoje (ne)znanje latinščine v primerjavi z znanjem škofa Smeja. Marjan Turnšek pripoveduje o dogodku, ki se je zgodil v času, ko je študiral v Rimu, torej v drugi polovici 80. let: »Medtem ko so se z avtom ukvarjali mehaniki, sva se midva [s škofom Smejem] sprehajala ob robu bližnjega gozdička in molila latinski brevir. Verjetno so izvrstnega klasičnega latinca morala vsaj malce boleti ušesa, ko je poslušal mojo okorno latinsko izgovorjavo, in še to v rimski verziji. Pri težjih besedah v psalmih pa mi je spet očetovsko priskočil na pomoč. Vendar je bilo lepo in sva se ujela v molitvi.« O sedanjosti pa pove: »[V]edno rad prihaja v bogoslovje, še posebno takrat, ko z bogoslovci obhaja sveto mašo v jeziku matere Cerkve, v latinščini. Celo pridiga kdaj v latinščini, seveda s sprotnim prevajanjem.« (Drago Sobočan, Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja (Murska Sobota: Stolna župnija sv. Nikolaja, 2007), 626–27.)

Jožef Smej je v letu 1968/69 v pripravi na doktorat obiskoval nekatera predavanja na Teološki fakulteti v Mariboru in Franc Rode se iz tistega časa spomni: »Hkrati je že tedaj slovel kot izredno nadarjen za jezike. Vsi smo vedeli, da je teologijo med vojno študiral na Madžarskem in da je popolnoma obvladal jezik naših vzhodnih sosedov. Govoril je tudi francosko in nemško, odlikovalo ga je temeljito znanje klasične grščine, bolj kot mnogi drugi duhovniki v tistem času pa je govoril tudi latinsko. Ob tem mi v spomin prihaja srečanje treh dežel v Vetrinju na Koroškem, ki je bilo mnogo let kasneje – oba sva bila že škofa. Pri kosilu se je z dunajskim kardinalom Königom, takrat najstarejšim pri omizju, pogovarjal v tako gladki latinščini, da smo ju vsi poslušali z občudovanjem in, priznam, z rahlo nevoščljivostjo.« (ibid., 614.)

Peter Štumpf o enem od srečanj s škofom Smejem: »Šele moj pozdrav je zaustavil njegov vzpon do sobe, ki jo deli s knjigami. Površnež in nepismen bi sodil o potrebi pospravljanja. Mnogi pa si ne upamo vzeti v roke knjig, ki ponosno čakajo v omari, na mizi, kavču, po tleh, da se jih rahlo dotakne

61

MARIJAN SMOLIK, rojen leta 1928, je prva dva letnika gimnazije (1939–1941) opravil v Škofijski klasični gimnaziji, med vojno je zasebno študiral na nemški gimnaziji, po vojni pa končal klasično gimnazijo v Ljubljani (1949). Leta 1955 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, leta 1963 pa doktoriral. Študij je do leta 1965 nadaljeval na Institut catholique v Parizu. Na Teološki fakulteti je v letih 1965–2003 predaval liturgiko, več desetletij je bil vodja Semeniške knjižnice v Ljubljani.

Kot prevajalec Konstitucije o svetem bogoslužju in drugih koncilskih dokumentov ter ključna oseba pri prevajanju in prilagajanju obrednikov je bil eden od glavnih akterjev pokoncilske prenove bogoslužja pri nas.

apostolska roka, odpre stran in že izleti iz njih sporočilo, iskro kot strela, jasno kot kristal in sveže kot rosa. Ob zapiranju knjige globok in miren glas škofa Jožefa izzveni v amen povedanemu. Prijazen pogled in nagajiv nasmeh me sprašujeta: ‘Si razumel vse to?’ Jaz pa tiho in sramežljivo izjecljam: ‘Komaj kaj, latinsko slabo razumem, grško pa nič.’« (ibid., 629.)

62

4.3 INTERVJUJI

4.3.1 INTERVJU Z DR. FRANCETOM M. DOLINARJEM

Nadškofijski arhiv Ljubljana, 10. junij 2013

KKKKako je bilo, ko ljubljanski ako je bilo, ko ljubljanski ako je bilo, ko ljubljanski ako je bilo, ko ljubljanski spiritual ni maral slišati o latinščini, spiritual ni maral slišati o latinščini, spiritual ni maral slišati o latinščini, spiritual ni maral slišati o latinščini, in kako je priin kako je priin kako je priin kako je prišlo do trenj s stolnim župnikom?šlo do trenj s stolnim župnikom?šlo do trenj s stolnim župnikom?šlo do trenj s stolnim župnikom?

V bistvu bi moral začeti pri drugem vatikanskem koncilu, ki je po dolgih razpravah odobril narodni jezik v bogoslužju. Cerkev se je deloma razdelila, velika večina je seveda to odločitev o narodnem jeziku pozdravila, pojavile pa so se napačne interpretacije. Prvič, latinščina ni bila nikoli prepovedana, dana je bila možnost, da se uvede slovenski jezik v bogoslužje. Slovenci smo imeli tu že kar dolgo tradicijo. Z liturgičnim gibanjem, ki se je začelo v Nemčiji in se je še pred drugo svetovno vojno, v tridesetih letih, uveljavilo tudi v slovenskem prostoru, so se pojavile tako imenovane zborne maše. Ko je duhovnik bral mašna besedila v latinščini, je eden od bralcev besedila, ki jih je duhovnik bral v latinščini, bral v slovenskem jeziku. Celoten misal smo Slovenci dobili preveden, z dovoljenjem Rima, že leta 1944. Prevedel ga je eden od velikih pobudnikov liturgičnega gibanja, cistercijanski pater v Stični Metod Turnšek. In zato prehod v slovenščino ni bil v Sloveniji nič posebnega, odpadla je le ta dvojnost. Tisto, kar je zaznamovalo slovenski prostor, pa so bili nekateri posamezniki, ki so dovoljenje, da sme biti sedaj tudi maša v celoti v slovenskem jeziku, razumeli, kot da je latinščina prepovedana. In eden od takih, ki je zagovarjal dosledno in izključno samo slovenščino, je bil spiritual v ljubljanskem bogoslovju, gospod Jože Vesenjak. Bil izjemno goreč duhovnik, zelo dober vzgojitelj, ampak v tej točki nekoliko ozek. Latinščina je iz semenišča izginila, v stolnici pa so bile v glavnem vse maše v slovenskem jeziku, razen slovesne pete maše v nedeljo ob devetih, kjer je navadno maševal eden od kanonikov, pel pa je stolni zbor. Bila je stara, bogata tradicija, da se je pelo latinske maše priznanih komponistov. To je bil tudi neke vrste vsakotedenski javni nastop

63

stolnega zbora, ki je imel dolgo tradicijo – ta zbor so vodili tudi priznani skladatelji, kot so Premrl, Kimovec, v letih po vojni ga je vodil izjemni organist Venčeslav Snoj in zadnji v tej vrsti s tradicijo latinskih petih maš je bil dr. Mirko Cuderman. Človek z izjemno prefinjenim posluhom. On je bil izjemen pevovodja in stolni zbor je tudi pod njim ohranil res zavidljivo višino. Tu je potem prišlo do trenja, ker je Vesenjak, spiritual v semenišču, zahteval, da se te maše v latinščini v stolnici ob devetih ukinejo oziroma nadomestijo z mašo v slovenskem jeziku. Ker so k tej maši vedno hodili bogoslovci, je Vesenjak postavil ultimat: če ne bodo te maše v slovenščini, pač bogoslovci ne bodo več hodili k njim. In tako je prišlo do spora. Novi stolni župnik Smerkolj je bil izjemno liturgično zagret, izhajal je namreč iz liturgično-katehetskega gibanja, ki je po drugi svetovni vojni na področju katehetike naredilo izjemen premik. To so ljudje – Smerkolj za ljubljansko škofijo, Oberžan za mariborsko škofijo in Metlikovec za koprsko – ki so na katehetskem področju naredili ogromno: tiskali in prevajali katekizme, seveda pa so bili tudi izjemno zagreti za bogoslužje. Pospeševali so tudi zborne maše, in ko je koncil omogočil, da je maša v slovenščini, so bili seveda popolnoma očarani nad tem in niso hoteli več niti slišati o latinščini. Mnogim ljudem je bilo žal – meni osebno tudi, moram reči – za nerazumevanje na eni in drugi strani in da se ni dalo skleniti nekega kompromisa. V ljubljanski stolnici je bilo ob nedeljah mogoče deset maš – govorim na pamet, ne vem, ampak izjemno veliko maš dopoldne in popoldne – pa se niso mogli zmeniti, da bi pevci na koru samo pri eni še vedno peli latinsko, duhovnik pa bi pač maševal v slovenščini. Ker do tega kompromisa očitno ni moglo priti, je Cuderman zapustil stolni kor, z njim pa ga je zapustil tudi večji del zbora, zbor se je namreč postavil na Cudermanovo stran. Cuderman je potem ustanovil drug zbor – ne vem sicer, kako se je imenoval od samega začetka, ampak kasneje se je imenoval Consortium musicum. To je zbor, ki nam je na CD-jih ohranil celotno duhovno in laično slovensko ustvarjalno glasbo, opravil je izjemno poslanstvo. Meni se zdi res neizmerna škoda, da je zaradi neke nepopustljivosti takšen človek, kot je Cuderman, moral zapustiti stolni kor.

64

Kakšni so bili odzivi bogoslovcKakšni so bili odzivi bogoslovcKakšni so bili odzivi bogoslovcKakšni so bili odzivi bogoslovcev? Kaj pa istočasni odzivi na ev? Kaj pa istočasni odzivi na ev? Kaj pa istočasni odzivi na ev? Kaj pa istočasni odzivi na TTTTeološki fakulteti?eološki fakulteti?eološki fakulteti?eološki fakulteti?

Teološka fakulteta se s tem problemom ni obremenjevala. Na Teološki fakulteti v Ljubljani so bila od njene ustanovitve leta 1919 vsa predavanja v slovenščini, tako da tega problema niso čutili in se z njim tudi niso ukvarjali. V bogoslovju je bilo vzdušje v veliki meri odvisno od spirituala. Prejšnji spiritual Karo se s tem ni obremenjeval, on je pač izpolnjeval direktive Kongregacije za semenišča in bogoslovja, medtem ko je njegov naslednik Vesenjak bogoslovce striktno vzgajal k pospeševanju bogoslužja v slovenskem jeziku. Njemu je bila liturgija izjemno pri srcu, to mu je treba priznati. Vesenjak je živel za bogoslužje. Istočasno je živel tudi za pristen kontakt med duhovnikom in ljudmi, zato je seveda videl v slovenskem jeziku tisto najmočnejše sredstvo za to, da je kontakt z ljudmi vzpostavljen skozi celotno bogoslužje. V tem je bil enkraten, v tem je bil velik, to mu je treba priznati, malo je bil mogoče ozek v tem, da je latinščino kot bogoslužni jezik celotne Cerkve kot take zanemaril.

Kakšno stališčeKakšno stališčeKakšno stališčeKakšno stališče pa so zavzeli škofje?pa so zavzeli škofje?pa so zavzeli škofje?pa so zavzeli škofje?

Slovenija je imela dva škofa ordinarija, to sta bila ljubljanski Pogačnik in mariborski Držečnik. Oba škofa sta bila za slovenščino v bogoslužju izjemno zavzeta, v tem oziru je prednjačil celo ljubljanski škof Pogačnik, ki je skupaj s svojim pomožnim škofom Leničem naredil čisto vse, da so bile v najkrajšem možnem času vse bogoslužne knjige – ne samo misal, tudi vsi obredniki – prevedene v slovenski jezik in da so ti prevodi dobili uradno dovoljenje s strani pristojne kongregacije v Rimu. Pogačnik je izjemno širok človek, on ni bil ozek. Zanj latinščina ni predstavljala absolutno nobenega problema. Seveda, bil je pastoralno usmerjen, pospeševal je slovensko bogoslužje, ampak nikoli ni dal nobene izjave, ki bi kakorkoli omalovaževala latinščino. Torej, to je bil človek klasičnega formata, izjemno izobražen človek, izjemno globok človek, človek, ki je združeval v sebi dve na videz nezdružljivi lastnosti: na eni strani je bil izjemno globok, liričen pesnik, njegova

65

poezija je balzam za dušo, na drugi strani pa pravnik, se pravi človek reda, suhoparen … Čeprav so mu vedno očitali, da je odmaknjen od ljudi, je bilo ravno nasprotno – prav zato, ker je bil pesnik, je človeka razumel. On se je s človekom pogovarjal, tisto, kar je zahteval, pa je bilo vedno: »Gospod, argumente …« Če so bili argumenti, je vedno rekel »Ja«, če jih ni bilo: »Gospod, premislite, in ko boste imeli jasno v glavi, kaj hočete, pridite ponovno.« Absolutno človek reda, in zato je šel na živce tistim, ki bi radi malo krmarili v kalnem. Ampak kar zadeva latinščino, pa je bil odprt človek.

Če ni bil nihče proti sami latinščini kot taki, ne samo gledano s Če ni bil nihče proti sami latinščini kot taki, ne samo gledano s Če ni bil nihče proti sami latinščini kot taki, ne samo gledano s Če ni bil nihče proti sami latinščini kot taki, ne samo gledano s pastoralnega vidika, kako se je potem ustvarilo nekakšno pastoralnega vidika, kako se je potem ustvarilo nekakšno pastoralnega vidika, kako se je potem ustvarilo nekakšno pastoralnega vidika, kako se je potem ustvarilo nekakšno negativno vzdušje v odnosu do latinščine negativno vzdušje v odnosu do latinščine negativno vzdušje v odnosu do latinščine negativno vzdušje v odnosu do latinščine –––– tudi med tudi med tudi med tudi med duhovniki? duhovniki? duhovniki? duhovniki?

Glejte, dve stvari sta, ki jih ne smete pozabiti pri tem. Prva je, vse, kar je nekaj novega, je bum. Saj danes ni nič drugače. Ampak to je lahko tudi muha enodnevnica. Problem je mnogo globlji. Po drugi svetovni vojni so razmeroma kmalu ukinili vse klasične gimnazije. Se pravi, da mladi bogoslovci niso znali več latinsko. Zdaj pa si predstavljajte, da je cela generacija duhovnikov molila brevir, ki ga več ali manj ni več razumela. Stari duhovniki niso imeli težav z latinščino, oni so končali klasično gimnazijo, imeli so osem let latinščine. Kasneje, po drugi svetovni vojni, je klasična gimnazija v Ljubljani bila samo še tam, kjer je danes Osnovna šola Prežihovega Voranca, pa še tisto so kmalu ukinili. Tako je nastal problem razumevanja latinščine. Na Teološki fakulteti je bila latinščina en semester in tam se seveda ni dalo kaj dosti narediti. Profesor je študentom razložil neke osnove razumevanja: »Glejte, psalme imate prevedene, ob teh psalmih boste molili, himne imate prevedene …« Ampak že ko je šlo za berila, je prišlo do težav: v starem brevirju so bila berila deloma iz Svetega pisma, tam ni bilo problema, prevodi so obstajali, ampak za tako imenovani tretji nokturn, kjer so bili spisi iz cerkvenih očetov ali pa življenjepisi svetnikov, pa prevodov ni bilo. Mnogi ljudje so se mučili in večinoma tudi niso razumeli tistega, kar so brali. Podobno je bilo

66

tudi z mašnim obredom. Misal je bil preveden, ampak vsakokrat se pa ni dalo čisto vsega tako pripraviti, da bi tisto, kar je mašnik bral v latinščini, tudi v celoti razumel. Šlo je torej za nerazumevanje latinskega jezika in pomanjkljivo pripravo tudi na Teološki fakulteti. Ko so enkrat ugotovili, da ni več latinščine v gimnazijah, bi se vseeno lahko nekoliko bolj življenjsko potrudili, da bi jih ne mučili s klasično latinščino, ampak bi se ukvarjali s sodobno cerkveno latinščino. Študentom bi bilo treba ta jezik malo bolj približati. Ker tega ni bilo, se je pri generacijah duhovnikov po drugi svetovni vojni ustvarilo mišljenje: »To je za nas kitajščina, tega pač ne razumemo in tega k sreči ne potrebujemo.« Tukaj je tisti preskok, ker so rekli: K sreči latinščine več ne potrebujemo, vse imamo v slovenskem jeziku – mašo imamo v slovenskem jeziku, brevir imamo v slovenskem jeziku, vse obrede imamo v slovenskem jeziku. In se s tem nihče ni več ukvarjal. In če povprečnega duhovnika danes vprašate »Kako pa latinščina?« bo skomignil z rameni. »Zakaj pa latinščina? Če že, potem angleščina.«

Jaz jih vprašam še, če bi znali mašo brati v latinščini, potem pa Jaz jih vprašam še, če bi znali mašo brati v latinščini, potem pa Jaz jih vprašam še, če bi znali mašo brati v latinščini, potem pa Jaz jih vprašam še, če bi znali mašo brati v latinščini, potem pa ponavadi rečejo, ponavadi rečejo, ponavadi rečejo, ponavadi rečejo, da približno bi že. Niso povsem prepričani, če da približno bi že. Niso povsem prepričani, če da približno bi že. Niso povsem prepričani, če da približno bi že. Niso povsem prepričani, če bi znali že samo brati.bi znali že samo brati.bi znali že samo brati.bi znali že samo brati.

Ja, to je problem. Pri tem, da je seveda zdaj še en dodaten problem. Ta trenutek se latinščina nekoliko vrača v nekatere gimnazije. Ne samo cerkvene gimnazije, ampak tudi na druge. Toda za razliko od drugih narodov se tudi glede latinščine ne moremo poenotiti, že glede izgovorjave, na primer. Že nekaj časa se v šolah uveljavlja klasična izgovorjava. Že nekaj časa se v šolah uveljavlja klasična izgovorjava. Že nekaj časa se v šolah uveljavlja klasična izgovorjava. Že nekaj časa se v šolah uveljavlja klasična izgovorjava. Čeprav – kako so izgovarjali klasični latinci, ne vemo. Nemci sklepajo tako, Italijani sklepajo drugače … Mislim, da preveč energije izgubljamo pri tem, namesto da bi se posvetili strukturi jezika kot takega in jo skušali ne zakomplicirati, ampak čim bolj približati tistemu, ki se tega jezika želi še naučiti. Jaz sem mogoče pod tem vidikom starokopiten, ker berem samo poklasično. Mi smo v Želimljah brali poklasično, na fakulteti sem se s kar Mi smo v Želimljah brali poklasično, na fakulteti sem se s kar Mi smo v Želimljah brali poklasično, na fakulteti sem se s kar Mi smo v Želimljah brali poklasično, na fakulteti sem se s kar nekaj trunekaj trunekaj trunekaj truda navadila na klasično izgovorda navadila na klasično izgovorda navadila na klasično izgovorda navadila na klasično izgovorjjjjaaaavo, sedaj pa imam vo, sedaj pa imam vo, sedaj pa imam vo, sedaj pa imam spet težave, ko naj bi kaj brala poklasično. Kar težko je spet težave, ko naj bi kaj brala poklasično. Kar težko je spet težave, ko naj bi kaj brala poklasično. Kar težko je spet težave, ko naj bi kaj brala poklasično. Kar težko je

67

preklapljati iz ene izgovorjave na dpreklapljati iz ene izgovorjave na dpreklapljati iz ene izgovorjave na dpreklapljati iz ene izgovorjave na drugo.rugo.rugo.rugo. Jaz se s tem ne obremenjujem, jaz berem tako, kot so nas naučili. Starega kozla ne moreš spreminjati.

Če se še malo vrnem nazaj k duhovnikom Če se še malo vrnem nazaj k duhovnikom Če se še malo vrnem nazaj k duhovnikom Če se še malo vrnem nazaj k duhovnikom –––– zdi se mi, da je zdi se mi, da je zdi se mi, da je zdi se mi, da je problem tudi v tem, da jim ni bilo osmišljeno, zakaj naj bi se problem tudi v tem, da jim ni bilo osmišljeno, zakaj naj bi se problem tudi v tem, da jim ni bilo osmišljeno, zakaj naj bi se problem tudi v tem, da jim ni bilo osmišljeno, zakaj naj bi se sploh še učili latinščino, sploh še učili latinščino, sploh še učili latinščino, sploh še učili latinščino, če itak ni več potrebna v bogoslužju. če itak ni več potrebna v bogoslužju. če itak ni več potrebna v bogoslužju. če itak ni več potrebna v bogoslužju. Ni se poudarilo še drugih vidikov, na primer zgodovinskih Ni se poudarilo še drugih vidikov, na primer zgodovinskih Ni se poudarilo še drugih vidikov, na primer zgodovinskih Ni se poudarilo še drugih vidikov, na primer zgodovinskih virovvirovvirovvirov.

Ta problem je nastal že pred koncilom, še preden je koncil omogočil celotno bogoslužje in vse duhovniške molitve v narodnem jeziku. Teološka fakulteta v bistvu že takrat ni znala osmisliti, zakaj še latinščina. Študentje so prihajali z državnih gimnazij in niso imeli pojma o latinščini. Profesor, ki jim je to latinščino v enem semestru skušal približati, jim je ni znal osmisliti. In moram reči, da je bilo meni smešno že to, da je nekdo, ki je prišel s klasične gimnazije – kjer sicer ni imel osem let latinščine, ampak po šolski reformi štiri leta – moral obiskovati tiste kurse latinščine še enkrat. Ni vedel, zakaj. Če bi te človek vsaj animiral … Glinšek je bil profesor pred vojno na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu in je tam poučeval latinščino in francoščino, če imam prav v spominu. On je bil zagret za latinščino in jo je, predvidevam, svojim študentom tudi na Teološki fakulteti skušal približati, ker on je … on je žarel! Spoznal sem ga, ko ni bil več na Teološki fakulteti, je pa občasno animiral za francoščino. Njegov naslednik pa je to razumel kot breme, ampak ne toliko breme zase kot breme za študente teologije. Študentje so to seveda takoj ugotovili in kakšnega posebnega naprezanja ni bilo.

Potem je razumljivo, da je bilo tako.Potem je razumljivo, da je bilo tako.Potem je razumljivo, da je bilo tako.Potem je razumljivo, da je bilo tako. Kakšen pa je bil v času vašega študija v Rimu tam odnos do Kakšen pa je bil v času vašega študija v Rimu tam odnos do Kakšen pa je bil v času vašega študija v Rimu tam odnos do Kakšen pa je bil v času vašega študija v Rimu tam odnos do latinščine v primerjavi s tukaj? Kakšno je bilo vzdušje? Je bilo latinščine v primerjavi s tukaj? Kakšno je bilo vzdušje? Je bilo latinščine v primerjavi s tukaj? Kakšno je bilo vzdušje? Je bilo latinščine v primerjavi s tukaj? Kakšno je bilo vzdušje? Je bilo tudi tako radikalno?tudi tako radikalno?tudi tako radikalno?tudi tako radikalno?

Kakšnega posebnega stika z ljudmi tam nisem imel. Kolikor vem, so ljudje uvedbo narodnega jezika, torej italijanščine, zelo pozdravili. Morate namreč vedeti, da posebnost prekinitve s poučevanjem

68

klasične latinščine ni veljala samo v takratni Jugoslaviji – kot pač nekaj, kar je cerkveno. Latinščina se je smatrala za cerkveni jezik, pa čeprav so poučevali klasično latinščino. Antipatija do latinščine je bila navzoča tudi v Italiji. Imel sem precej sošolcev, ki do latinščine niso imeli nobenega odnosa. Na Gregoriani – to je mednarodna univerza, ljudje tam so bili s celega sveta, tudi profesorji so bili več ali manj s celega sveta – se je tam nekje do leta 1972 ali celo 1973 poučevalo v latinščini in tudi izpiti so bili v latinščini. Šele potem so predvsem Italijani začeli akcijo, da bi tudi predavanja bila v narodnem jeziku, torej v italijanščini. To je moralo biti tam nekje leta 1973, moral bi pogledati, če imam kje zapisano. Potem so profesorji počasi prešli na italijanščino, in sicer tisti, ki so bili vešči italijanskega jezika, se pravi tisti, ki so živeli v Rimu. Gostujoči profesorji, ki so prihajali od drugod, so pač predavali v tistem jeziku, ki so ga obvladali. Francozi francosko, anglosaški profesorji v angleščini; še najmanj so bili nacionalno usmerjeni Nemci, zdi se mi, da so se še najprej naučili italijanščine in so potem tudi predavali v italijanščini. To je bilo nekako samo po sebi umevno. Po velikih bazilikah pa so bile slovesne maše še vedno tudi v latinščini. Tudi petje gregorijanskega korala, ki je v Italiji dokaj razširjeno, je še ostalo. Ljudstvo je pelo v latinščini; koralne maše so ljudje znali več ali manj na pamet, peli so predvsem eno ali dve.

Še malo v slovenski prostor. Ste morda pri svojem arhivskem ali Še malo v slovenski prostor. Ste morda pri svojem arhivskem ali Še malo v slovenski prostor. Ste morda pri svojem arhivskem ali Še malo v slovenski prostor. Ste morda pri svojem arhivskem ali raziskovalnem delu uspeli izbrskati kakšen podatek v zvezi raziskovalnem delu uspeli izbrskati kakšen podatek v zvezi raziskovalnem delu uspeli izbrskati kakšen podatek v zvezi raziskovalnem delu uspeli izbrskati kakšen podatek v zvezi s s s s prvim slovenskim obrednikom glede tega, zakaj je preteklo prvim slovenskim obrednikom glede tega, zakaj je preteklo prvim slovenskim obrednikom glede tega, zakaj je preteklo prvim slovenskim obrednikom glede tega, zakaj je preteklo toliko časa od leta 1921, ko je bilo dano dovoljenje, do leta 1932 toliko časa od leta 1921, ko je bilo dano dovoljenje, do leta 1932 toliko časa od leta 1921, ko je bilo dano dovoljenje, do leta 1932 toliko časa od leta 1921, ko je bilo dano dovoljenje, do leta 1932 oziroma 1933? Do leta 1925 so sicer čakali na novo latinsko oziroma 1933? Do leta 1925 so sicer čakali na novo latinsko oziroma 1933? Do leta 1925 so sicer čakali na novo latinsko oziroma 1933? Do leta 1925 so sicer čakali na novo latinsko izdajo obrednika, potem pa je ta vmesni čas še precej izdajo obrednika, potem pa je ta vmesni čas še precej izdajo obrednika, potem pa je ta vmesni čas še precej izdajo obrednika, potem pa je ta vmesni čas še precej nepojasnjen. nepojasnjen. nepojasnjen. nepojasnjen.

Tega področja posebej nisem raziskoval, specialist zanj je prof. Smolik. Mislim pa, da sta tu dve stvari, na kateri je treba biti pozoren. Prva je, da je prihajalo do določenih sprememb v samem rimskem obredniku in da niso želeli dajati dovoljenj, dokler rimski obrednik ni bil formiran. Drugo, Rim je seveda še vedno vztrajal, da

69

je obrednik v latinskem jeziku. Slovenija kot taka ni obstajala. Za Rim in za svetovno javnost je obstajala Jugoslavija. In seveda se ni spraševalo ljubljanskega ali mariborskega škofa, spraševalo se je škofa v Zagrebu, ki je bil predsednik jugoslovanske škofovske konference. Mislim, da je šlo tu tudi malo za zavist. Slovenci so v liturgičnem pogledu prednjačili v vseh pogledih, že tudi prej, in Hrvatom je šlo to malo v nos, ker so hoteli tudi sami izkoristiti priložnost in dobiti dovoljenje. To se je pokazalo tudi po drugem vatikanskem koncilu. Ko je bil slovenski prevod misala že pripravljen in se je Slovencem celo posrečilo znotraj jugoslovanske škofovske konference ustanoviti samostojno liturgično komisijo, ki jo je vodil ljubljanski pomožni škof Lenič, so se Hrvatje še vedno vmešavali. Tudi Šeper se je vmešaval, potem ko je šel v Rim: »Ta prevod se mi pa ne zdi dober. Nekaj ni v redu.« Seveda, Hrvatu je to zvenelo drugače. Morda je bilo pri obredniku podobno. Če se ne motim, je bil hrvaški obrednik natisnjen že leta 1929, Če se ne motim, je bil hrvaški obrednik natisnjen že leta 1929, Če se ne motim, je bil hrvaški obrednik natisnjen že leta 1929, Če se ne motim, je bil hrvaški obrednik natisnjen že leta 1929, torej nekaj let prej kot pri nas.torej nekaj let prej kot pri nas.torej nekaj let prej kot pri nas.torej nekaj let prej kot pri nas. Pa vendar je še nekaj, morda bo zvenelo heretično, a vseeno. Tega ne govorim zaradi obrednika, ker se pač z njim podrobneje nisem ukvarjal, ampak šlo je za to, da je del učnega kadra tako na ljubljanski univerzi kot na Teološki fakulteti v Ljubljani nekaj časa razmišljal o možnosti združitve Slovencev in Hrvatov. In da so bili pripravljeni odpovedati se tudi slovenskemu jeziku na račun hrvaškega, zato da bi tudi znanstvena literatura – če ostaneva na cerkvenem področju, tudi teološka literatura – lahko izhajala v večjih nakladah. To je lahko tudi eden od zaviralnih momentov.

Kakšen pa je vaš osebni odnos do latinščine kot jezika CerkKakšen pa je vaš osebni odnos do latinščine kot jezika CerkKakšen pa je vaš osebni odnos do latinščine kot jezika CerkKakšen pa je vaš osebni odnos do latinščine kot jezika Cerkve? ve? ve? ve? Če bi vi predavali latinščino, kaj bi rekli študentom, zakaj naj se Če bi vi predavali latinščino, kaj bi rekli študentom, zakaj naj se Če bi vi predavali latinščino, kaj bi rekli študentom, zakaj naj se Če bi vi predavali latinščino, kaj bi rekli študentom, zakaj naj se potrudijo in se je naučijo? Kakšen je sedaj smisel učenja potrudijo in se je naučijo? Kakšen je sedaj smisel učenja potrudijo in se je naučijo? Kakšen je sedaj smisel učenja potrudijo in se je naučijo? Kakšen je sedaj smisel učenja latinščine?latinščine?latinščine?latinščine?

Jaz sem mogoče malo profesionalno deformiran, ker sem zgodovinar in brez latinščine zgodovinskih virov pač ne moremo uporabljati. Celotno bogastvo teologije ni prevedeno v slovenščino. Kjer hočeš kakšno stvar preveriti, moraš vsaj minimalno znati latinsko. Po drugi strani pa gre tudi za neko pripadnost ustanovi, ki

70

je toliko let bogastvo celotnega duhovnega življenja posredovala ljudem v nekem jeziku, ki je v svojem izrazoslovju jasen, in določenih stvari se ne da adekvatno povedati na tako kratek način kot v latinščini. Jaz bi jih skušal animirati tudi na podlagi Svetega pisma in približati to povezanost z vesoljno Cerkvijo, ki je noben drug jezik ne more ustvariti. Dobro, angleščina je postala svetovni jezik, ampak na Kitajskem z angleščino ne pridemo prav daleč. Z ruščino ravno tako, podobno s španščino … Latinščina je jezik, ki pa vendarle vse kristjane po celotnem svetu povezuje. Meni je latinščina blizu, čeprav nimam osemletne klasične gimnazije, ampak samo štiriletno. Malo sem jo pridobil v Rimu s predavanji, ki smo jih imeli v latinščini, in jo potem samostojno uporabljal tudi kasneje. Še danes Sveto pismo berem v latinščini, ker mi je pač bližje. Stojim namreč za stališčem – pa ne me narobe razumeti – da je najboljši prevod Svetega pisma v slovenski jezik tisti, ki so ga izdali leta 1962. Vsi kasnejši prevodi so se oddaljili tako od slovenskega jezika kot od bistva vsebine. Ker Sveto pismo ni besedilo, ki ga prevajaš mehanično. Tu gre tako za vsebino kot obliko; če vzamemo psalme: psalmi so poezija, to je pesem, ampak če gledate novejše prevode Svetega pisma, se psalmov ne da peti, ker jim manjka tisto osnovno, manjka jim ritem. Modrostna literatura je v bistvu pesem v prozi. Visoka pesem je vrhunec hebrejske poezije. In če jo prevedeš, jo moraš prevesti v poeziji. Ja, vsebine se ne smeš dotakniti, ampak to vsebino lahko prevedeš tudi v pesmi. Pesem lahko prevede samo pesnik, ki ima občutek za poezijo. In zdi se mi, da tega novejši prevodi niso začutili, njim gre samo za to, da se prevede besedo za besedo. Treba je prevesti razumljivo. Kakor koli, jaz mislim da so Hieronim, ki je prvi prevedel Vulgato, in vsi tisti, ki so se za njim ukvarjali z Vulgato, to razumeli. Ne pravim, da je Vulgata idealen prevod, je pač prevod. Vedeti pa je treba, da jo je prevedel človek, ki je še čutil govorico tistih ljudi; mentaliteta tistih ljudi je bila drugačna, kot je mentaliteta današnjih ljudi, in on je razumel, da je poezija poezija. Saj je treba tudi pri Vulgati na podlagi originalnih tekstov in študija določene stvari spremeniti, ampak bistvo ostane. K bistvu pa sodi tudi, da mora poezija ostati poezija.

71

Jaz sem svoja vprašanja Jaz sem svoja vprašanja Jaz sem svoja vprašanja Jaz sem svoja vprašanja izčrpala izčrpala izčrpala izčrpala –––– se je vam med intervjujem se je vam med intervjujem se je vam med intervjujem se je vam med intervjujem porodila še kakšna misel, ki je še niste uspeli povedati?porodila še kakšna misel, ki je še niste uspeli povedati?porodila še kakšna misel, ki je še niste uspeli povedati?porodila še kakšna misel, ki je še niste uspeli povedati?

Prvič, vesel sem, da se latinščina vrača v šole in da je vedno več mladih ljudi, ki jim latinščina postaja vrednota. Se pravi, če imam na izbiro, ali bom na gimnaziji vpisal latinščino ali ne, je nisem prisiljen vpisati. Če se torej prostovoljno odločiš zanjo, ti nekaj pomeni. In upam, da se bodo s teh gimnazij, ki imajo latinščino, nekateri odločili tudi za duhovniški poklic in da bodo kot duhovniki prinesli neko novo zavest, da latinščina ni v prvi vrsti breme, ampak je bogastvo Cerkve. Bogoslužje se ne bo vrnilo nazaj v latinščino, narodni jezik bo ostal in hvala Bogu, da ostane, na vseh področjih ga je treba gojiti – bolj, kot ga gojimo zdaj. Dokler je bila latinščina uradni jezik Cerkve, so se duhovniki trudili tudi za lep slovenski jezik. Zdaj, ko je bogoslužje v slovenskem jeziku, pa imam občutek, da so duhovniki pozabili, da so varuhi tudi slovenskega jezika. Ob tem, kako govorijo danes v cerkvi, gredo včasih človeku lasje pokonci. Torej, občutek imam, da premalo ljudi skrbi za lepo govorico tudi v cerkvi. V šoli je nimamo več, na fakulteti je nimamo več, na akademiji je nimamo več; na radiu nimamo več lepega slovenskega jezika in na televiziji, ki je najmočnejši vplivni faktor, nimamo več lepega knjižnega slovenskega jezika, zdaj ga tudi v cerkvi nimamo več.

Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Jaz sem optimističen. Ker na podlagi zgodovine vidim, da so vedno valovi, in ko se ljudje določene stvari zasitijo, začutijo potrebo po nečem lepšem. Mislim, da smo zdaj v tisti fazi, ko ljudje čutijo potrebo po lepem tudi na področju jezika – sicer ne še vsi, ampak izbranci pa že.

Zanimivo mi je bilo, ko sem nekaj svojim prijateljem omenila, Zanimivo mi je bilo, ko sem nekaj svojim prijateljem omenila, Zanimivo mi je bilo, ko sem nekaj svojim prijateljem omenila, Zanimivo mi je bilo, ko sem nekaj svojim prijateljem omenila, da bi imela mogoče kakšda bi imela mogoče kakšda bi imela mogoče kakšda bi imela mogoče kakšen kratek začetni tečaj latinščine kot en kratek začetni tečaj latinščine kot en kratek začetni tečaj latinščine kot en kratek začetni tečaj latinščine kot jezika Cerkve v povezavi tudi s kulturo, pa so bili kar jezika Cerkve v povezavi tudi s kulturo, pa so bili kar jezika Cerkve v povezavi tudi s kulturo, pa so bili kar jezika Cerkve v povezavi tudi s kulturo, pa so bili kar zainteresirani. Ni bilo čutiti kakšnega odklonilnega odnosa, zainteresirani. Ni bilo čutiti kakšnega odklonilnega odnosa, zainteresirani. Ni bilo čutiti kakšnega odklonilnega odnosa, zainteresirani. Ni bilo čutiti kakšnega odklonilnega odnosa, ampak neko zanimanje. Sicer je vprašanje, koliko si jih bo ampak neko zanimanje. Sicer je vprašanje, koliko si jih bo ampak neko zanimanje. Sicer je vprašanje, koliko si jih bo ampak neko zanimanje. Sicer je vprašanje, koliko si jih bo

72

potem res vzelo čas, ampak vesela sem bilpotem res vzelo čas, ampak vesela sem bilpotem res vzelo čas, ampak vesela sem bilpotem res vzelo čas, ampak vesela sem bila, da ni bilo čutiti a, da ni bilo čutiti a, da ni bilo čutiti a, da ni bilo čutiti nekega zaničevalnega odnosa, ki sem ga tudi že doživela.nekega zaničevalnega odnosa, ki sem ga tudi že doživela.nekega zaničevalnega odnosa, ki sem ga tudi že doživela.nekega zaničevalnega odnosa, ki sem ga tudi že doživela.

Ne samo pri latinščini, tudi pri drugih jezikih je bila napaka, ko se je začelo slovnico vrteti kot kavni mlinček ali lajno … Te stvari se da narediti tudi bolj simpatične. Če gre za cerkveno latinščino, lahko vzameš en stavek, na primer Ego sum via, veritas et vita, in ga analiziraš ter ob njem predelaš osnove slovnice pri prvi deklinaciji … In če vzameš take stavke, ki si jih ljudje zapomnijo, in ob njih analiziraš, potem jim vse nehote ostanejo veliko bolj v ušesih in v spominu, kot če bi morali začeti z rana, ranæ, kot smo začeli mi.

Vključimo lahko tudi kaj, kar že slišijo kdaj pri kakšni pesmi …Vključimo lahko tudi kaj, kar že slišijo kdaj pri kakšni pesmi …Vključimo lahko tudi kaj, kar že slišijo kdaj pri kakšni pesmi …Vključimo lahko tudi kaj, kar že slišijo kdaj pri kakšni pesmi …

Ja, saj to, stvari, ki preidejo v uho. Ki so že v ušesu ali ki lahko preidejo v uho. Saj to je podoben problem kot pri popevki. Popevka, ki ne gre takoj v ušesa, ne uspe. In potem se čudimo, zakaj popevka ni zmagala ali zakaj je ni nihče opazil. Ja ne gre! In isto je pri jeziku. Jezik mora priti v uho neprisiljeno.

Način je pomemben.Način je pomemben.Način je pomemben.Način je pomemben.

Način je pomemben, ja. Saj je isto kot pri zgodovini. Čim začne profesor jahati na letnicah, je konec. Je antipatija in zgodovina postane, podobno kot za nekatere matematika, najslabši predmet. Ampak zgodovino se ja da narediti najbolj zanimivo! Ker če poveš zgodbo in poveš posledice zgodbe, zakaj se je nekaj zgodilo, si bodo zapomnili. Moja izkušnja je bila, da so si študentje zapomnili več letnic, kot sem jih jaz zahteval.

Ker jih imaš na kaj vezati.Ker jih imaš na kaj vezati.Ker jih imaš na kaj vezati.Ker jih imaš na kaj vezati.

Ker jih imaš na kaj vezati. Ker letnico v bistvu lahko preveriš v vsakem leksikonu, zgodbe pa ne. In pomembna je zgodba – zakaj se je nekaj zgodilo. Kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kakšne so posledice tega. In potem imaš naenkrat občutek, da letnice ljudem ostanejo v podzavesti.

73

4.3.2 INTERVJU Z DR. KAJETANOM GANTARJEM

Ljubljana Fužine, 3. 8. 2013

Kot ministrant ste se prvič srečali z latinščino. Kaj vam je takrat Kot ministrant ste se prvič srečali z latinščino. Kaj vam je takrat Kot ministrant ste se prvič srečali z latinščino. Kaj vam je takrat Kot ministrant ste se prvič srečali z latinščino. Kaj vam je takrat pomenila, kako ste jo doživljali?pomenila, kako ste jo doživljali?pomenila, kako ste jo doživljali?pomenila, kako ste jo doživljali?

Moje prvo srečanje z latinščino je bilo, kot ste pravilno rekli, ko sem bil ministrant. To je bilo dva ali tri mesece, preden sem začel obiskovati gimnazijo. Torej, še preden sem se začel učiti latinščino, sem že znal nekaj govoriti latinsko. Ministriral sem v šentjakobski cerkvi, med vojno leta 1941. Bil sem kot begunec pri svoji stari mami, moji starši so bili izseljeni v Srbijo, in teta, ki je živela pri stari mami, je rekla: »Da med počitnicami po končani osnovni šoli ne boš preveč lenaril, boš šel ministrirat.« In me je peljala v zakristijo. Med vojno je bilo v šentjakobski cerkvi v Ljubljani veliko duhovnikov, ker so pribežali s Štajerske in Gorenjske, tako da je bilo vsako dopoldne kakih deset maš. Med tednom! Ministriral sem dr. Andreju Snoju, ki je bil profesor Svetega pisma. In takrat je bilo vse po latinsko. Ko sem prišel v zakristijo, so mi najprej padli v oči veliki latinski napisi, tega se še danes spominjam. Tam je pisalo, za koga je treba med mašo moliti; ne vem, če danes še to piše v zakristijah. Zdaj rečejo: za našega papeža, za škofa, takrat pa je bilo vse napisano po latinsko. To so bili prvi latinski napisi, ki sem jih videl, ko še nobene latinske besede nisem znal. Pisalo je: »Pro pontifice nostro maximo Pio.« Pius, to sem vedel, da je papež. Ampak kaj je pro? To sem si še malo predstavljal, da mora biti za, ampak pontifice? Ni se mi sanjalo. Maximo? Nič; deset let sem bil star. Potem mi je pa dr. Snoj razložil: »Pontifex je po latinsko duhovnik.« Razložil mi je še, da so bili duhovniki najprej graditelji mostov in da poimenovanje pride odtod. Maximus je pa najvišji duhovnik. V spodnji vrstici pa je pisalo: »Pro antistite nostro Gregorio.« Vedel sem za Gregorja Rožmana. Kar mislil sem si: Aha, kaj pa antistite? Dr. Snoj je rekel: »To je pa škof. Za našega škofa Gregorija.« Potem je pa pisalo – to mi je najbolj padlo v oči, takrat sem se zelo zanimal za politiko – »Pro rege« in nič ni pisalo naprej. To je bilo junija 1941,

74

aprila se je začela vojna. Pro rege. »Kaj pa je to rege?« In dr. Snoj je rekel: »Kajetan, kako bi ti to razložil … Veš, kaj so kralji?« »Ja,« sem rekel, »vem.« »Veš, kdo je bil naš zadnji jugoslovanski kralj?« »Vem, kralj Peter. Kralj za nekaj dni. Nekaj let je starejši od mene.« »Vidiš, tam je prej pisalo: »Pro rege nostro Petro.« Takoj ko so Petru ubili očeta, smo molili za kralja Petra.« Leta 1934, ko je bil kralj Peter star 11 let, so ubili njegovega očeta kralja Aleksandra. »Ja,« sem rekel, »zdaj je pa kralj Peter …« »Ja, ja, zdaj bi mi morali zraven napisati Pro rege nostro Victorio Emanuele, ampak rajši ne bomo, to bi bilo skoraj izdajalsko.« Moja radovednost je bila velika, pa sem rekel: »Kaj pa na Štajerskem, tam so pa pod Nemci, tam pa ni kraljevina – koga pa tam napišejo?« »O, tam, kjer ni kraljev, tam so pa same barabe!« To je razlagal majhnemu fantu, staremu deset let. To so bile moje prve latinske besede, ki sem se jih naučil. Nisem vedel, da je rex, regis, ampak vedel sem, da je rege nekaj v zvezi s kraljem, pontifice, da je to duhovnik, antistite, da je to škof. Potem sem se pa pač moral naučiti molitvice. Moram povedati, da so stare ženice, ki mogoče niso imele dokončane niti osnovne šole, razumele vse latinske molitve. Ne samo da so jih razumele, še celo če se je kdaj kakšen duhovnik zmotil, so takoj opazile. Neka starejša gospa – vsak dan je bila pri maši, Angela ji je bilo ime in znana je bila kot zeliščarica, žavbe je delala – mi je nekoč rekla: »Ti, Kajetan, a ni danes gospod Tome nekaj narobe povedal pri maši? Po latinsko se tisto reče drugače.« Pa ni znala nič latinsko. Rekel sem: »Gospa Angela, a vi ste hodili na gimnazijo?« »Ne, ne, ne, ampak tolikokrat to slišim, da znam celo mašo na pamet.«

To je bilo veličastno! Pete maše, vse v latinščini. Neskončno lepa se mi je zdela črna maša, ki je zdaj menda ni več. Neskončno lepa. Ko so zapeli tisto sekvenco … Pri Sv. Jakobu so imeli vedno močen pevski zbor in dobre organiste; organist je bil gospod Grabnar, star gospod. Ko so zapeli Dies iræ, dies illa, so meni šli mravljinci po telesu. In tako mi je žal, da tega ni več. Večkrat sem rekel, zdaj, ko sem že star: Če bi pa kdaj umrl, bi rad, da mi zapojejo tisto črno mašo Dies iræ, dies illa. Celo sem znal na pamet in bil sem presrečen – no, ne ravno srečen, ampak eno mojih najlepših doživetij letos je bilo, ko sem šel v stolnico k maši za Gregorijem

75

Rožmanom in sem prvič po toliko letih slišal v živo Dies iræ, dies illa. Mislim, da je bila Mozartova maša.

To so bila zelo lepa doživetja. In mene je latinščina impresionirala. Zdelo se mi je, da tako doživljam vse to! Znal sem vse molitve, recimo Oče naš – Pater noster, in ko sem bil v Ljubljani sam pri stari mami, bratje in sestre ter oče in mama pa so bili v Srbiji, in sem hodil na Golovec nabirat borovnice, sem si sam pri sebi med nabiranjem borovnic po latinsko ponavljal: Pater noster, Credo in unum Deum, Gloria, vse molitve. Zdelo se mi je: Joj, kako to lepo zveni! Takrat sem se pravzaprav zaljubil v latinščino.

Ko ste prišli na gimnazijo, ste to ljubezen še nadgrajevali?Ko ste prišli na gimnazijo, ste to ljubezen še nadgrajevali?Ko ste prišli na gimnazijo, ste to ljubezen še nadgrajevali?Ko ste prišli na gimnazijo, ste to ljubezen še nadgrajevali?

Ja, seveda. Na gimnaziji sem imel zelo strogega profesorja za latinščino, to je bil profesor Alojzij Strupi. Štiri leta nas je učil latinščino, zadnji dve leti tudi verouk. Takrat je bila osemletna gimnazija, učil me je od 11. do 14. leta. Bil je strašno strog profesor. Ampak nas je toliko naučil! Torej, štiri leta sem imel Strupija, potem je bilo konec vojne in sem bil v begunstvu na begunski gimnaziji na Tirolskem, potem nekaj časa na klasični v Ljubljani, nakar so me s klasične izključili in sem bil na realni gimnaziji … Vso slovnico, kar sem jo znal, ko sem prišel z gimnazije, sem znal iz nižje gimnazije. In ko sem prišel na univerzo, so rekli: »Najtežji je izpit iz deskriptivne gramatike pri profesorju Grošlju. Veš, on ne sprašuje tako po vrsti, ampak dela štihprobe.« Zdajle nekaj iz oblikoslovja, potem nekaj iz stilistike, potem nekaj iz sintakse, potem pa spet kak glagol … »On te lovi,« so rekli. »In tega se boj; redkokdo naredi ta izpit takoj. Čim dlje ga odlagaj.« Semester se je začel oktobra in so rekli: »Zadnji rok je september naslednjega leta, vsi bodo šli delat takrat.« Jaz sem šele nekaj ur poslušal Grošlja in koliko znajo ti, ki so prišli z drugih gimnazij, in sem potem profesorju Grošlju čez kak mesec rekel: »Gospod profesor,« rekli smo mu vedno gospod, nikoli tovariš, »kdaj se pa lahko gre delat izpit iz deskriptivne latinske slovnice?« »Ja,« je rekel, »praviloma čez eno leto.« Pa sem ga vprašal: »A kaj prej se ga ne da delati?« »To boste morali pa kaj posebnega pokazati!« »No, česa posebnega najbrž ne bom pokazal,

76

ampak poskusil bi pa rad.« »Kolega, veste, ne bi izgubljal časa. Če boste res dobro pripravljeni, ne bom imel nič proti, vzel vas bom tudi prej.« Potem pa pravi: »Kdaj bi ga pa vi delali?« »Mogoče malo pred božičem.« »Ta je pa dobra! Pred božičem? Poslušajte, saj nimate še niti enega semestra proseminarja.« Na proseminarju smo vadili slovnico. Potem sem se začel učiti, ponavljati tisto, kar sem znal od Strupija. In vem, kako me je profesor Grošelj spraševal – pa ne iz zlobe, ampak samo tako, da bi me kratko izprašal: »No, kako bi se lepo po latinsko reklo par volov?« »Bini boves,« sem rekel. Potem je rekel: »No, to je pa dobro. Zdaj bova pa tale stavek, ki je v direktnem govoru, prestavila v pretekli čas.« Bila je še consecutio temporum in še nekaj drugih »pasti«. Pa mi je rekel: »Tale stavek dajte zdaj v odvisni govor.« In mi ga je povedal, ne napisal. Potem je nadaljeval: »Tale miza, za katero sediva, ima tri noge. Recimo, da je ena noga krajša od ostalih dveh. Kako bi to lepo po latinsko povedali?« Rekel sem: »Pes tertius impar.« »Poglejte no, točno, to je pa kot Ovidij!« Pa tega ne govorim, da bi se bahal, ampak da bi dal priznanje profesorju Strupiju. Kaj vse nam je on dal v tistih štirih letih! Bil pa je neizprosen. Spominjam se, da me je pri izpitu profesor Grošelj tudi vprašal, če mu povem tri glagolske oblike glagolov, ki se začno s par-. In seveda sem jih vedel: pario, pareo, paro. Pa vendar to ni bila moja zasluga, bila je zasluga Strupija. Če kakšnega glagola nisi znal, kakšnega cado ali caedo, če nisi vedel, kdaj je cecídi, kdaj je cécidi, nam je Strupi rekel: »Piši to petdesetkrat doma za kazen.« Namreč oblike tistih glagolov. Take, rekel bi, srednjeveške metode je imel. Ne samo to, včasih je rekel: »O, ti osel ti, zabiti.« Ampak ni bil slab človek, šele potem, ko nas je učil tudi verouk, sem ga globlje dojel. Bil je duhovnik, na škofijski gimnaziji so takrat učili samo duhovniki. Šele takrat sem videl, kako je pravzaprav globoko veren. Maja 1945 je bežal, pa so ga na begu partizani ujeli in vrgli v zapore ter ga čez kake tri mesece izpustili – samo zato, da je drug dan umrl. Da ni umrl ravno v zaporu, ampak čez dan ali dva pri starših. Izmučen. Mučenec, bi rekel. Pri verouku je bil čisto drugačen kot pri latinščini, toda tudi tam za nekatere stvari zelo dosleden. Zadnje leto pred koncem vojne, v četrtem razredu, nas je učil verouk, na sporedu je bilo Sveto pismo Nove

77

zaveze. V tretjem razredu gimnazije je bila Stara zaveza, v četrtem pa Nova zaveza. Hotel je, da Kristusove besede znamo na pamet. Drugo si lahko opisal po svojih besedah: kako je Kristus šel, kako je pri vodnjaku srečal žensko, kako sta se pogovarjala in tako naprej. Ampak če si kaj od tega, kar je rekel Kristus, povedal s svojimi besedami, je rekel: »Kako si drzneš!? To je govoril sam Bog, Božjo besedo po svojih besedah pripoveduješ?« Bil je jezikoslovec, profesor za latinščino in nemščino, ne za grščino, in je včasih rekel: »Poglejte, kako se to lepo sliši v latinščini! Kako lepo je to v grščini! Poglejte, kako lepo je to Luter prevedel!« Mi smo pa debelo pogledali. Takrat namreč nisem vedel, da je Luter za Nemce to, kar je za nas Trubar, nisem vedel, da je oče knjižne nemščine. Strupi je bil germanist, rekel je: »Kako lepo je to Luter prevedel, tudi mi moramo to točneje prevesti. Kako lepo je moralo to zveneti šele v Kristusovem maternem jeziku, v aramejščini! Kakšna škoda, da nam to ni ohranjeno!« Res, bil je čudovit. Njemu dolgujem svoj prvi izpit na univerzi in svojo nadaljnjo kariero.

Potem je res zelo pomembna že začetna izobrazba.Potem je res zelo pomembna že začetna izobrazba.Potem je res zelo pomembna že začetna izobrazba.Potem je res zelo pomembna že začetna izobrazba.

Ja, še posebno zato, ker smo se takrat začeli učiti latinščino pri desetih, enajstih letih in nam še niso šle po glavi kakšne pubertetniške neumnosti ali kaj takega. Res smo bili zagreti za to. Zdaj imajo v tretjem in četrtem razredu gimnazije dve leti latinščine, ampak pri osemnajstih se jim ne da. Da ne rečem, kakšna katastrofa je, če se začnejo učiti šele na univerzi. Nekaj časa sem imel lektorske tečaje na fakulteti – vem, kakšna tlaka je to.

Ste vedeli za predkoncilske in medkoncilske debate o Ste vedeli za predkoncilske in medkoncilske debate o Ste vedeli za predkoncilske in medkoncilske debate o Ste vedeli za predkoncilske in medkoncilske debate o bogoslužnem jeziku? bogoslužnem jeziku? bogoslužnem jeziku? bogoslužnem jeziku?

Ja, vedeli smo za te težnje. Naši profesorji so nam to razlagali. In zdelo se nam je nelogično, da moramo mi imeti mašo v latinščini, da jo imajo pa recimo pravoslavci v svojem jeziku. Vedeli smo pa tudi, da kažejo vsi jeziki bogoslužja vedno neko težnjo, da ohranjajo staro besedišče; da se molitveni obrazci ne prilagajajo vsak dan znova. Če ste pri latinščini pri rimski književnosti brali Carmen

78

arvale in Carmen saliare, veste, da so to stari molitveni obrazci, ki jih sodobniki niso več razumeli. Zmeraj naj bi imela bogoslužna molitev pridih nečesa, kar se ne spreminja. Bog je namreč stalnica in se ne more kar tako prilagajati. Zato tudi, kolikor vem, v Koranu ni takšna arabščina, kot jo govorijo danes. Ta težnja po posodabljanju, po uvajanju slovenskega jezika, se je uveljavljala počasi. Vem, da je prvi misal v slovenščini izšel leta 1944 – takrat sem bil pri birmi in sem ga od botra dobil za darilo za birmo. Takrat za birmansko darilo niso kupovali mopedov in računalnikov, ampak mi je boter rekel: »Kupim ti latinsko-slovenski misal.« Prevedel ga je dr. Turnšek, cistercijanski pater. Čudovit misal! Tiste sekvence – Dies iræ, Veni, Sancte spiritus. Čeprav prevajalec ni naveden, se mi zdi, da jih je prevajal Ušeničnik, filozof. Bil je tudi pesnik. Ste vedeli, da je bil Ušeničnik tudi pesnik?

Ne, nisem vedela.Ne, nisem vedela.Ne, nisem vedela.Ne, nisem vedela.

V mladih letih, preden je šel v bogoslovje, je objavljal svoje pesmi, pa ne v Dom in svetu, ampak v Ljubljanskem zvonu, ki je bil liberalno glasilo. Objavljal jih je pod psevdonimom, in to celo zaljubljene pesmi. Nekateri domnevajo, da je še prvo leto bogoslovja pod psevdonimom objavil nekaj zaljubljenih pesmi. To sem malo raziskoval. Ušeničnik je čudovito prevedel sekvence iz misala, mislim, da jih je pet.

Vedel sem za te težnje, mene niso prizadele. Me je pa prizadelo, pa ne samo mene, ampak tudi nekatere druge latince, da so nekateri, ne bom rekel ravno cerkveni dostojanstveniki, ampak določeni krogi razumeli koncilsko težnjo skoraj kot vojno napoved latinščini. Nekoč smo bili na mednarodnem kongresu Akademije latinitati fovendæ – to je akademija, ki si prizadeva za gojenje latinščine in kjer vse razprave potekajo v latinščini – in smo se med opoldanskim odmorom pogovarjali, kako je žalostno, da duhovnika že grdo gledajo, če ima mašo v latinščini, pa da nočejo več uradno komunicirati v latinščini in tako naprej. Kakih sedem nas je sedelo pri omizju in med nami je bil tudi profesor Robert Schilling iz Strasbourga, profesor latinščine in zelo katoliški človek, zelo veren

79

človek. V glavnem je raziskoval rimsko verstvo, stara verstva sploh, in odnos med krščanstvom in poganstvom. Ko smo se pogovarjali, je rekel: »Nekaj bo treba ukreniti. Zdaj pa mislijo, da je latinščina sovražnik!« Tako smo se pogovarjali. Schilling je v zvezi z nečim drugim rekel: »Čez dva meseca imam predvideno neko srečanje v Rimu, kjer nas bo, voditelje naše skupine, sprejel tudi papež Pavel VI.« To je bil Montini. Nadaljeval je: »Montini je zelo inteligenten človek, rekel mu bom: ‘Vaša svetost, se lahko z vami pomenim še o neki drugi zadevi?’ Prepričan sem, da bo Pavel VI, ki je inteligenten in odprt človek, rade volje privolil. In ga bom vprašal: ‘Se lahko z vami pogovarjam v latinščini?’ Drugače vem, da Montini lepo govori francosko, pa tudi jaz znam lepo italijansko. Rekel bom: ‘Lahko se pogovarjava francosko ali italijansko, ampak najrajši po latinsko.’« Nekako čez pol leta smo spet imeli srečanje tiste akademije in sem rekel profesorju Schillingu: »Kako je bilo? Ste bili pri Pavlu VI.?« »Sem bil. Veste, tako sem bil ganjen, tako sem bil … Prej sem se doma pripravljal, kaj vse mu bom rekel, ko sem bil pa na štiri oči s papežem, s Kristusovim namestnikom, nisem izdavil ene besede. Nič nisem mogel reči, nisem vedel, ali naj ga ogovorim kot sua santità ali kaj, nakar je on začel z mano lepo po francosko. Čisto na koncu sem rekel: ‘Vaša svetost, veste, da sem profesor latinščine, vam lahko vsaj slovo in dobro srečo voščim v latinščini?’«

Kako ste spremljali, kaj se je dogajalo z latinščino v Cerkvi na Kako ste spremljali, kaj se je dogajalo z latinščino v Cerkvi na Kako ste spremljali, kaj se je dogajalo z latinščino v Cerkvi na Kako ste spremljali, kaj se je dogajalo z latinščino v Cerkvi na Slovenskem, kakšen je bil odnos do nje?Slovenskem, kakšen je bil odnos do nje?Slovenskem, kakšen je bil odnos do nje?Slovenskem, kakšen je bil odnos do nje?

Zgodila se je uvedba maternega jezika v bogoslužje. Mene so te stvari zelo zanimale. In sem se nekoč tudi zanimal, kako je bilo z latinščino, ki jo morajo na Teološki fakulteti poslušati tisti študentje, ki se v gimnaziji niso učili latinščine. Ampak veste, da ni nobenega sistematičnega pregleda o tem. Govoril sem s prof. dr. Smolikom, govoril sem z drugimi, nobeden tega ne spremlja sistematično. Latinščino imajo nekateri skoraj za nujno zlo, kot smo imeli včasih pod socializmom predvojaško vzgojo. Potem sem z raznimi poizvedovanji ugotovil – dobro, lahko bi šel v arhiv Teološke fakultete ali pa gledat letna poročila – da je najprej, recimo do leta 1952, latinščino na Teološki fakulteti predaval dr. Ilc,

80

profesor latinščine na Šubičevi gimnaziji (zdaj je to Plečnikova gimnazija, prej je bila pa Gimnazija Ivana Cankarja, rekli smo ji Šubička, ker je ob Šubičevi cesti). Najprej je torej predaval dr. Ilc, ki je imel tudi doktorat iz latinščine in je bil zelo razgledan človek. Eno leto je študiral tudi v Franciji. Za njim je latinščino predaval Glinšek. Franc Glinšek je bil moj profesor na škofijski gimnaziji, med vojno nas je učil italijanščino, neobvezno pa tudi francoščino. Imel je diplomo tudi iz slovenščine in nas je eno leto učil tudi slovenščino. Po vojni je bil najprej župnik na Rudniku, nato je postal stolni župnik in kanonik. In je na Teološki fakulteti predaval latinščino, menda je bil zelo strog. Menda sta takrat zaradi težav pri latinščini eden ali dva slušatelja opustila študij teologije. Nakar ga je, kot sem slišal, škof poklical k sebi in mu rekel: »Gospod profesor, ne želim, da bi zavoljo latinščine izgubljal bodoče dušne pastirje.« Glinšek mu je menda odgovoril: »Za takimi dušnimi pastirji, ki niti najenostavnejše latinščine ne obvladajo, vam ni treba biti žal.« Ampak ne vem, če je to res. Se non è vero, è ben trovato, bi rekli Italijani. Nakar je Glinšek poučevanje latinščine na Teološki fakulteti pustil. Ampak je bil dober gospod, dober župnik; človek, čez katerega ne morem nič reči. Za Glinškom je poučevanje latinščine prevzel takratni trnovski župnik Fric, pred vojno profesor na škofijski gimnaziji, Strupijev kolega. Ampak profesor Strupi je bil strog, profesor Fric pa bolj popustljiv, bil je blaga duša. Nekoč me je povabil k sebi v trnovsko župnišče, povedal mi je, da Teološka fakulteta dobiva iz Rima revijo Latinitas, da jo dobivajo gratis, da njim ne pomeni dosti in da bi on to poklonil klasičnemu seminarju. Na stara leta je bil Fric prestavljen na neko drugo župnijo in so spet angažirali dr. Ilca, za njim pa Otmarja Črnilogarja, za njim pa Benedika. Zanimala me je zgodovina pouka latinščine na Teološki fakulteti.

Zanimivo bi bilo tudi pretehtati, koliko je bil ali je še danes pouk latinščine tam prilagojen specifičnosti teološkega študija. Kakšno je na primer razmerje med teksti, ki se berejo: koliko je izrazito klasičnih besedil (npr. Cezar, Cicero), koliko pa cerkvenih (Vulgata, cerkveni očetje, bogoslužni teksti). Slišal sem, da je prof. Otmar Črnilogar pripravil poseben učbenik latinščine za študente

81

teologije. Zanimivo bi bilo učbenik osvetliti s tega vidika.

Moram pa reči, da sta me dve stvari nekoliko prizadeli. Ko je leta 1996 izšel standardni prevod Svetega pisma, je bil ob predstavitvi simpozij, na katerem sem tudi jaz imel referat. Potem so nekaj referatov inozemskih gostov izdali v posebnem zborniku, referate domačih sodelavcev pa v posebni številki Bogoslovnega vestnika. Rekli so mi, naj napišem še povzetek svojega referata za Bogoslovni vestnik. In sem ga napisal v latinščini: Summarium. Nakar so mi z uredništva odgovorili, naj ga napišem v angleščini, da latinskih povzetkov ne bodo objavljali. Nakar sem jim napisal dolgo pismo, mogoče je še shranjeno kje na mojem starem računalniku, da je Bogoslovni vestnik od vsega začetka – začel je izhajati po prvi svetovni vojni, ko je Teološka fakulteta iz bivšega bogoslovja postala fakulteta in sestavni del univerze – objavljal vse povzetke samo v latinščini, pisali so jih veliki učenjaki: Aleš Ušeničnik, Lukman, Grivec, Odar in tudi poznejši škof Rožman, ki je bil najprej profesor cerkvenega prava. Vsi povzetki so bili napisani v brezhibni in vzorni latinščini. In prosil sem, da to tradicijo nadaljujejo, vsaj če ima kdo željo in veselje in to zna narediti. In mislim, da znam, da sem povzetek napisal v lepem jeziku, zares sem se zelo potrudil. Pa tega niso objavili, ampak so objavili neko skrpucalo v angleščini, s katerim jaz nimam nič. Pa sem rekel: »To je tako nečitljivo, da niti korektur ne bom delal za tisto, ker me je sram.« Res sem bil prizadet. To klanjanje, klečeplazenje pred angleščino … Latinščina je odigrala tudi narodnoobrambno vlogo, ne samo v prejšnjih stoletjih, tudi pod Italijani v Julijski krajini, tudi pod nemško okupacijo. Če duhovniki niso smeli imeti maše in molitev pri maši po slovensko, so rekli: Jih bomo imeli pa po latinsko. Na Štajerskem je bila navada, da je mežnar, ko je pobiral denar po cerkvi, vsakemu, ki je dal denar v pušico, rekel »Bohlonaj«. Ker tega ni več smel reči in je bil že neki mežnar zavoljo tega zaprt, so se zmenili, da bo mežnar poslej rekel »Deo gratias«.

Druga zadeva v zvezi z latinščino v Cerkvi me je malo manj prizadela, ker razumem te težnje. Leta 2000 sem se udeležil nekega kongresa v Rimu, ki so ga organizirale papeške akademije. V

82

Vatikanu je pet akademij: akademija za biološke in medicinske znanosti, akademija za fizikalne in astronomske znanosti, akademija za lepe umetnosti in druge. Moram povedati, da niti en pozdravni govor na kongresu ni bil v latinščini. Ko so izšla akta tega kongresa, ki so imela naslov Vera in znanost – Faith and science, je bilo vse samo v angleščini. Res pa je, da sem v ta kongres padel kot Pilat v vero. V bistvu sta kongres organizirali samo dve akademiji: akademija za biološke in medicinske znanosti ter akademija za fizikalne in astronomske znanosti. Ampak na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti je prišlo vabilo, niso podrobneje povedali, kaj bo tema kongresa. V bistvu so razpravljali o razsežnosti vesolja, o prapoku, o ugašanju vesolja, o biomedicinskih pojavih, o samomoru, se pravi, v glavnem so nastopali fiziki in zdravniki in vem, da je med njimi angleščina lingua franca. Fiziki in kemiki pravijo: Kar ni objavljeno v angleščini, sploh ne šteje. Zato tam niti nisem bil hudo prizadet. Pričakoval pa sem, da bo vsaj prelat, ki nas je pozdravil v imenu papeža, nekaj stavkov povedal v latinščini. Pa nič, samo italijansko je govoril, ampak sem si mislil, italijanščina je vsaj matre pulchra filia pulchrior, lepe matere še lepša hči, vsaj sami tako mislijo o svojem jeziku, ko radi citirajo ta Horacijev verz. Vsi udeleženci smo imeli vsak posebej tudi avdienco pri papežu Janezu Pavlu II. Fotografija moje avdience pri papežu je izšla celo na naslovni strani Osservatore romano, imam jo še nekje spravljeno.

Ampak ne bom zabavljal, ker vem, da je bila prav Cerkev tista, ki je v težkih časih pod socializmom ohranjala v svojih šolah ne samo verski pouk, ampak tudi pouk latinščine in celo grščine. To pogumno potezo štejem Cerkvi v dobro in v veliko zaslugo. Vipavska gimnazija, ki je bila dolgo časa edina cerkvena šola na ozemlju Republike Slovenije, je imela – posebno po zaslugi Otmarja Črnilogarja – najbolj reden pouk grščine, ne samo latinščine. Latinščina se je poučevala tudi na nekaj drugih gimnazijah, ampak pri Otmarju Črnilogarju so imeli v zadnjih treh razredih v rednem urniku tudi grščino. Bila je edina gimnazija na ozemlju Socialistične republike Slovenije, ki je imela grščino kot reden predmet. Imeli sta jo sicer tudi slovenski gimnaziji v Gorici in v Trstu, ampak to je bilo v Italiji, imeli so jo tudi v Celovcu.

83

Drugo, kar štejem Cerkvi še v večjo zaslugo, pa je, da je škofijska gimnazija – tista, ki sem jo jaz obiskoval štiri leta med vojno – ko se je obnavljala, ostala klasična. O tem sem se nekajkrat pogovarjal s pokojnim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, ki mi je zagotavljal: »Prvo, kar bi vam rad povedal, je, da bo to klasična gimnazija. Takšna bo, kot sem jo jaz obiskoval.« »In tudi jaz sem takšno obiskoval,« sem mu odgovoril. »Gospod nadškof, to mi je pa kot balzam na dušo.« Rekel je: »V enakem obsegu bo, ker imam kot tako v spominu.« Oba sva bila soglasna, da si jo je Jeglič kot prvi ustanovitelj zamislil takšno. Res, to je prednost te gimnazije v slovenskem merilu, tudi vsi prosvetni ministri morajo priznati, da je šentviška škofijska gimnazija nekaj posebnega ne samo zato, ker je cerkvena gimnazija, ampak tudi zato, ker je zares klasična gimnazija v najboljšem pomenu besede. Še celo Lukšič je bil nekoč slavnostni govornik za praznik sv. Stanislava, pred leti, ko je bil še minister za prosveto, in je poudaril prav to. Rekel je nekako takole: »Cenim in spoštujem to gimnazijo zavoljo marsičesa, med drugim tudi zato, ker vem, da je to edina res popolna klasična gimnazija na slovenskem ozemlju.« Pa tudi vse druge šole, želimeljska, mariborska in vipavska, gojijo latinščino, sicer v malo manjšem obsegu, pa vendar.

Prej sva razmišljala o tem, kako je bilo na Teološki fakulteti z Prej sva razmišljala o tem, kako je bilo na Teološki fakulteti z Prej sva razmišljala o tem, kako je bilo na Teološki fakulteti z Prej sva razmišljala o tem, kako je bilo na Teološki fakulteti z latinščino. Ko govorim z nekaterimi duhovniki srednjih let, se latinščino. Ko govorim z nekaterimi duhovniki srednjih let, se latinščino. Ko govorim z nekaterimi duhovniki srednjih let, se latinščino. Ko govorim z nekaterimi duhovniki srednjih let, se mi zdi, da jim latinščina očitno ni mi zdi, da jim latinščina očitno ni mi zdi, da jim latinščina očitno ni mi zdi, da jim latinščina očitno ni bila predstavljena na pravi bila predstavljena na pravi bila predstavljena na pravi bila predstavljena na pravi način, nekateri so pa prav nastrojeni proti njej in pravijo, da je način, nekateri so pa prav nastrojeni proti njej in pravijo, da je način, nekateri so pa prav nastrojeni proti njej in pravijo, da je način, nekateri so pa prav nastrojeni proti njej in pravijo, da je »brezveze«.»brezveze«.»brezveze«.»brezveze«.

Ja, poznam te težnje. Odpore proti latinščini poznam iz raznih krogov, tudi na Filozofski fakulteti je situacija ponekod zelo podobna. Imate oddelke, recimo arheologijo, umetnostno zgodovino, zgodovino, italianistiki, kjer so nekateri profesorji zelo za latinščino, drugi pa pravijo, da je brezveze in jo želijo odpraviti ali pa so jo deloma že odpravili. Na romanistiki je bila baje profesor Mikličeva proti latinščini, drugi so pouk latinščine zagovarjali. Težko si predstavljam, da italijanski jezikoslovec ali literarni zgodovinar ne bi znal nobene besede latinsko. Podobno je na

84

arheologiji. Pravijo, da gre arheologija zdaj v takšne specialnosti, da recimo tisti, ki preučuje paleolitik ali neolitik, ali pa tudi če bo preučeval arheologijo Indijancev v Mehiki, res ne rabi latinščine; seveda pa tisti, ki študira rimsko provincialno arheologijo, pač mora znati latinsko. Podobne težnje so tudi drugod. Pri teologih pa to težje razumem. Vem, da so na Teološki fakulteti in v teologiji razne struje, in o nekaterih profesorjih teologije, pa jih ne mislim kritizirati, mi študentje pravijo: »Ne vem, zakaj ne bi tega rajši predavali na psihologiji na Filozofski fakulteti. Tukaj se Bog sploh ne omenja, tukaj ni nobenega iskateljstva.« Gre za to, da ima teologija, če je res katoliška teologija, za temelj Božjo besedo. Če gre za to, da preučuješ, koliko je v človeka vera vsajena, in to, da je vsak človek že po naravi veren, in podobna razmišljanja, res ni nujno znanje klasičnih jezikov. Če pa vzameš, da je temelj naše vere Božja beseda, evangelij, Sveto pismo, če imaš to za izhodišče, potem mislim, da mora strokovnjak ta besedila vendarle brati v originalu. Težko si predstavljam, da bi kdo preučeval Shakespearja, ne da bi njegove tragedije kdaj bral v izvirniku. Lahko pa se teologija abstrahira na to, da rečejo: Teologija je skupek strok, kot so gestalt psihologija ali gestalt pedagogika – ki bi jo lahko čisto laično predavali na FDV-ju ali na kaki pedagoški akademiji – in umetnostna zgodovina, ki je seveda, vsaj za vsa starejša obdobja, vezana na antiko in na Biblijo. Če odmislite sakralno umetnost, iz umetnostne zgodovine odpade 90 % vseh naših starejših umetnin, podobno velja za glasbo. Pri študiju teologije te odpore težje razumem. Ne bi pa nobenega posiljeval z latinščino.

Ko sem bil predstojnik Oddelka za klasično filologijo, sem imel pogovore o tem z nekaterimi našimi lektorji. Kot predstojnik sem stal na stališču: če je kdo iz gimnazije prinesel solidno osnovo latinščine na umetnostno zgodovino, na arheologijo, na romanistiko, mu ni treba delati izpita še enkrat. To bi namreč pomenilo nezaupnico gimnaziji. To bi pomenilo, da gimnazijskega pouka latinščine na univerzi sploh ne upoštevajo - tudi če boš tam štiri leta poslušal latinščino, boš moral na fakulteti še enkrat delati izpit iz nje. No, drugi so spet govorili (ne bom povedal imen): »Potem bomo pa ostali brez slušateljev in izgubili službo.« Rekel

85

sem, da tako ne smemo gledati. Važno je, da študent zna latinsko. In če je bil v latinščini dober, prav dober ali celo odličen štiri leta v gimnaziji, se mu je tista latinščina veliko globlje usedla, kot če jo bo tukaj poslušal dvakrat na teden po dve uri dve leti. Moral sem uveljaviti vso avtoriteto, da sem kot predsednik fakultetne študijske komisije uvedel klavzulo, da šteje že latinščina iz gimnazije. Rekli so namreč: »Saj na univerzitetnem študiju fizike jim tudi nič ne šteje tista fizika, ki so jo poslušali v gimnaziji.« Zagovarjal sem nasprotno stališče: »Ne, zame ni dobre univerze brez dobre gimnazije.«

V socializmu ste imeli precej opravka z odnosom državnih V socializmu ste imeli precej opravka z odnosom državnih V socializmu ste imeli precej opravka z odnosom državnih V socializmu ste imeli precej opravka z odnosom državnih oblasti do latinščine. Je do tega preganjanja prišlo tudi zato, ker oblasti do latinščine. Je do tega preganjanja prišlo tudi zato, ker oblasti do latinščine. Je do tega preganjanja prišlo tudi zato, ker oblasti do latinščine. Je do tega preganjanja prišlo tudi zato, ker so latinščino dojemali kot jezik Cerkve,so latinščino dojemali kot jezik Cerkve,so latinščino dojemali kot jezik Cerkve,so latinščino dojemali kot jezik Cerkve, ali kaj je bilo v ozadju?ali kaj je bilo v ozadju?ali kaj je bilo v ozadju?ali kaj je bilo v ozadju?

Proti latinščini sta bila v glavnem dva argumenta. Eden je bil, da diši po klerikalizmu, drugi pa, da je to elitizem. Primitivna argumenta. Tu moram biti seveda oseben, saj so se vse te stvari dogajale v določenem času in prostoru, ne morem reči, da je neka gospa na neznanem kraju ob nedoločenem času nekaj rekla. Ampak gospa Ana Tomič, ki je bila najprej na vodilnem mestu na Zavodu za šolstvo, je poslala partijskim organizacijam okrožnico, oziroma najprej ravnateljem osnovnih šol, da je treba latinščino ukiniti, ker se v latinskih razredih zbirajo nadpovprečno nadarjeni dijaki iz dobro situiranih družin, da je to relikt tega in tega. Resda ni nikjer omenila, da je to kaj klerikalnega, mislila si je pa morda. Poročena je bila s polkovnikom JLA, korenine te averzije proti latinščini in jedro boja je bilo na Osnovni šoli Prežihovega Voranca. Ta šola je imela več vrst paralelk. Eno so bile latinske paralelke, drugo so bile srbohrvaške paralelke, ki so jih v glavnem obiskovali otroci srbskih in hrvaških družin, v precejšnji meri tudi otroci oficirskih družin. In v armiji je imela partija močno besedo. Ko se je začela gonja proti latinščini, ki jo je sprožila Ana Tomič, pa tudi drugi, sem slišal, da za tem stoji partijska organizacija JLA. Da se jim zdi, da tisti razredi, ki jih obiskujejo njihovi otroci, torej srbohrvaški razredi, nekaj manj veljajo. Ne maram biti oseben, ampak nekatere profesorice, ki so tam učile, so se mi pritoževale: »V tistih razredih je groza. Drugi razredi so pa zelo pridni, treba jih bo pomešati.« Seveda, velikokrat

86

so na dan privlekli tudi argument klerikalizma. Moja prva služba je bila leta 1955 na ptujski gimnaziji, kjer so mi povedali: »Leto prej, preden ste vi prišli za profesorja, smo hoteli na ptujski gimnaziji uvesti latinske paralelke, da bi bil že v prvem razredu osemletne gimnazije poleg realnih razredov tudi klasičen razred. In ko je predlog prišel na širši roditeljski sestanek, so se partijci oglasili: ‘Gimnazije za kaplane pa ne bomo organizirali.’« Takrat je bila latinščina seveda še uradni jezik Cerkve in so v tem videli gimnazijo za kaplane. Ampak mislim, da je pozneje ta argument sčasoma zbledel.

Potem je tudi v sami Cerkvi latinščina s koncilom malo Potem je tudi v sami Cerkvi latinščina s koncilom malo Potem je tudi v sami Cerkvi latinščina s koncilom malo Potem je tudi v sami Cerkvi latinščina s koncilom malo izgubila.izgubila.izgubila.izgubila.

Seveda, s koncilom je ta argument izgubil svojo ostrino. Vsa korespondenca s Svetim sedežem zdaj ne poteka več v latinščini, v prejšnjih časih pa so morali škofje pošiljati ali nositi poročila svetemu očetu v latinščini.

Ste se takrat, ko ste bili na avdienci pri papežu Janezu Pavlu, z Ste se takrat, ko ste bili na avdienci pri papežu Janezu Pavlu, z Ste se takrat, ko ste bili na avdienci pri papežu Janezu Pavlu, z Ste se takrat, ko ste bili na avdienci pri papežu Janezu Pavlu, z njnjnjnjim pogovarjali v latinščini?im pogovarjali v latinščini?im pogovarjali v latinščini?im pogovarjali v latinščini?

Samo dva ali tri stavke sem spregovoril z njim. Zdi se mi, da sem govoril v treh jezikih, najprej po italijansko. Ne vem, bil sem tako pretresen kot moj pokojni znanec Schilling. Zdi se mi, da sem mu rekel: »Io arrivo da Slovenia. Slovenus sum. Slovenec, iz Slovenije.«

Kako danes gledate na latinščino kot jezik Cerkve, kakšen je Kako danes gledate na latinščino kot jezik Cerkve, kakšen je Kako danes gledate na latinščino kot jezik Cerkve, kakšen je Kako danes gledate na latinščino kot jezik Cerkve, kakšen je njen pomen? Mogoče ste mi na to vprašanje že nekoliko njen pomen? Mogoče ste mi na to vprašanje že nekoliko njen pomen? Mogoče ste mi na to vprašanje že nekoliko njen pomen? Mogoče ste mi na to vprašanje že nekoliko odgovorili v zvezi s Teološko fakulteto …odgovorili v zvezi s Teološko fakulteto …odgovorili v zvezi s Teološko fakulteto …odgovorili v zvezi s Teološko fakulteto …

Ponavljam, da bi morala Teološka fakulteta vendarle vztrajati – ne nujno pri latinščini, ampak pri tem, da predmeti in znanstvene discipline, ki so vezane na klasične jezike, na njej dobijo ustrezno mesto. Tukaj bi se morda morali zgledovati po evangeličanih, med njimi imam dobre prijatelje. Na njihovi teologiji je še vedno v središču študij Biblije v izvirniku in seveda vse, kar iz nje izvira: morala, etika. In seveda, po mojem latinščina ostaja nepogrešljiv

87

element liturgije, zlasti če je vezana na glasbo. Najlepše maše, če jih pojete v slovenščini, zbledijo v primerjavi s tem, kar so Mozart ali drugi čutili ob melodiji latinščine.

Veste še za kakšno zanimivo zgodbo?Veste še za kakšno zanimivo zgodbo?Veste še za kakšno zanimivo zgodbo?Veste še za kakšno zanimivo zgodbo?

Vesel sem, če je kdaj latinska maša. Zdi se mi, da ima brat dr. Miran Špelič vsak mesec enkrat latinsko mašo, če se ne motim, jo je imel včasih celo vsak teden, pa je bil prehud odpor. Pozdravljam to in mislim, da bi bilo lahko še več latinskih maš. Če že hočete, vam povem še resnično anekdoto. Zadnjikrat sem bil pri latinski maši v Torontu v Kanadi, ni še deset let tega, in to pri mojem sošolcu, zdaj že pokojnem kardinalu Lojzetu Ambrožiču. K njemu sem šel na obisk, ko sem se mudil v Kanadi. Takrat je že odložil svojo funkcijo in ni več stanoval v škofijskem dvorcu, ampak v privatnem stanovanju. Sporočil sem mu, da pridem v Toronto in da bi se rad srečal z njim, in je rekel: »Vesel bom, če me obiščeš.« In sem prišel. Na koncu pa je rekel: »V svojem stanovanju imam tudi kapelo in bom zate in za tvojo družino bral mašo. Ampak ne znam slovenske maše.« Po rodu je Slovenec, ampak je ves čas živel v tujini. »Znam maševati samo po angleško in po latinsko: izberi, kaj imaš rajši?« »Bom rajši po latinsko,« sem rekel. »Pa boš lepo odgovarjal? Ne bo ministranta, samo vidva z ženo bosta pri maši.« »Bom,« sem rekel. Ob koncu maše je rekel: »To mašo darujem za vaju dva.« Prvič, da je kak kardinal imel zame mašo! Seveda sva z ženo, ki je tudi maturirala na klasični gimnaziji, lepo odgovarjala. Po maši pa je rekel: »Ampak veš, slišal in ugotovil sem, da zna tvoja žena bolje latinsko.« Takrat mi je namreč sluh že malo opešal, pa je žena hitreje odgovarjala, bila je bolj urna. Rekel je: »Slišal sem, da zna bolje latinsko, takoj mi je padlo v uho, da najprej slišim ženski glas.« Žena hitro govori, jaz sem bolj počasen. Hodila je na klasično gimnazijo in zanimivo, da je David Movrin na internetu v nekem arhivu našel celo njeno maturitetno nalogo iz grščine. Bila je v eni tistih redkih generacij, ki se je še lahko odločila za maturo iz grščine. Imela je na izbiro, ali bo delala maturo iz latinščine ali iz grščine, in njena maturitetna naloga je ohranjena celo na internetu.

88

4.3.3 INTERVJU Z MSGR. DR. JOŽEFOM SMEJEM

Nadškofijski ordinariat Maribor, 26. 7. 2013

Najprej ste študirali na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, Najprej ste študirali na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, Najprej ste študirali na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, Najprej ste študirali na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, potem pa ste zaradi vojne morali v Sombotel. Ste občutili potem pa ste zaradi vojne morali v Sombotel. Ste občutili potem pa ste zaradi vojne morali v Sombotel. Ste občutili potem pa ste zaradi vojne morali v Sombotel. Ste občutili kakšnkakšnkakšnkakšno razliko v odnosu do latinščine?o razliko v odnosu do latinščine?o razliko v odnosu do latinščine?o razliko v odnosu do latinščine?

Na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru so bili glavni bogoslovni predmeti v latinščini: dogmatika, moralka, pravo … Prav tako tudi na Visoki bogoslovni šoli v Sombotelu.

Prav sedaj imam pri roki knjigo sedanjega papeža Frančiška, ko je bil še kardinal. V uvodu je zapisano, da je bil najprej profesor književnosti. Pisec predgovora pravi: »Spominjam se, da sem ga nekoč vprašal glede počitnic. Kam hodi na počitnice? Odgovoril mi je, da ostaja doma in da počiva tako, da moli in ponovno prebira latinske klasike. Koliko smo v kulturi izgubili, ko smo prekinili z grško in latinsko klasiko!«

Leta 1940 sem maturiral v Murski Soboti na realki. Hvala Bogu, da smo imeli takrat poleg francoščine in nemščine še latinščino. Profesorica latinščine je bila takrat Slavka Grafenauer, hčerka dr. Ivana Grafenauerja. Glede latinščine je bila zelo stroga. Danes ji gor v nebesa kličem: hvala! Prvo leto bogoslovja v Mariboru 1940/41 smo bogoslovci molili v latinščini, tudi dnevni red je bil napisan v latinščini. Med okupacijo, že junija 1941, smo se prekmurski bogoslovci, 15 nas je bilo, priglasili v Sombotelu za nadaljnji bogoslovni študij. Vsi glavni predmeti so bili v latinščini. To je bila sreča za nas. Madžari so imeli radi latinščino. Še v času Marije Terezije je bila latinščina uradni jezik, v njej so si dopisovali škofje in duhovniki. Torej sreča, latinski jezik nas je takrat leta 1941 rešil, ker madžarsko nismo znali.

Klasika! Sedanji papež, takrat še profesor književnosti, je rekel, da svoje počitnice preživlja tako, da počiva in bere klasike. Tudi jaz v svojem 92. letu preučujem klasike! Pred kakimi desetimi leti sem v

89

Tretjem dnevu objavil, kako je Vergil 14 let pr. Kr. napovedal prihod Jezusa Kristusa. Pravi: »Že povrača se zlata doba, že prihaja čista devica in njen sin bo sin prečiste device.« Pri dogmatiki smo si to iz Vergila napisali v dogmatični učbenik, učbenik je bil seveda latinski. Koliko nam dajo klasiki! Napisal sem tudi članek o devištvu pri Vergilu. Zdaj pa spet pripravljam nekaj za Tretji dan, tokrat iz Ovida.

Da nadaljujem: realna gimnazija v Murski Soboti je prej imela latinščino od prvega do osmega razreda. Moji predhodniki so torej imeli osem let latinščine, jaz pa samo štiri leta, ampak profesorica Grafenauerjeva nas je tako izurila, da smo v osmi gimnaziji lahko že brali klasike in jih znali prevajati, recimo De bello Gallico in druge. Na pamet smo znali začetek Vergilove Eneide.

V knjigi o papežu Frančišku beremo, da je prevajal himne. Kako lepe so himne!

»Samota, post, učenost, brevir nazaj ti spet dali bodo mir« (Prešeren, Zdravilo ljubezni). Poglejte, imam slovenski brevir, imam tudi latinskega, francoskega in madžarskega in jih menjavam. Prav danes, na god svete Ane, sem iz latinskega brevirja prebral čudovito himno, ki se niti ne dá prav dobro prevesti:

Nocti succedit lucifer, quem mox aurora sequitur solis ortum praenuntians mundum lustrantis lumine.

Christus sol est iustitiae, aurora mater gratiae, quam, Anna, praeis rutilans legis propellens tenebras. […]

Nóči sledí lučinosec (zvezda danica), ki kmalu zarja mu sledi, sonca vzhod vnaprej naznanjajoč in z lučjo svet osvetljujoč.

Kristus sonce je pravičnosti, jutranja zarja Mati milosti, pred njo pa, Ana, rdeče se bleščeč, temò postave odganjajoč. [sprotni prevod]

90

Vidite, latinščina zmeraj ostane. Ko sem leta 1983 prišel v Ameriko, s tamkajšnjim škofom nisem mogel govoriti. Samo angleško je govoril, francosko, nemško ali latinsko ni znal. V katerem jeziku naj potem govorim z njim? Rekel je: »Mi imamo vse prevedeno v angleščino, ne rabimo latinščine.« In vendar, prevodi iz latinščine bodo do konca sveta: eden bo tako prevedel, drugi drugače. Tudi če imate vse prevedeno, bo drugi iz latinščine prevedel drugače, morda boljše. Zato sem se malo začudil, češ mi imamo vse, ne potrebujemo latinščine. Potrebna je. Ko smo prišli v Sombotel, smo tam govorili nemščino, ker smo jo govorili najbolj tekoče. Madžari pa so z nami govorili latinsko: profesorji, rektor in tudi bogoslovci. Oni so imeli osem let latinščine vsak dan, mogoče celo po dve uri. In kako je za Madžare težko učiti se latinščino! Nam je lažje.

Naj omenim še nekaj drugega. Ko sem prišel v Lurd – tam je velikanska dvorana papeža Pavla VI., ki lahko sprejme na tisoče vernikov – je bila tam maša v latinščini. Ko bi vedeli, kako so molili Credo in unum Deum, kako je vsa cerkev v latinščini molila Verujem v enega Boga! In kako so prepevali recimo koral Kyrie eleison! Moram povedati, da so v Rimu sveto mašo dolgo imeli v grščini, mogoče dve stoletji ali tri, šele potem je bila v latinščini. Kyrie eleison, Kriste eleison je ostanek maše v grščini, ki so ga ohranili tudi v latinskih litanijah Matere Božje. Zato je Mikloš Küzmič, ki je prevajal za molitveno knjigo v prekmurščini, škofa prosil, če sme prevesti Kyrie eleison, Kriste eleison. Potem je to prevedel v prekmurščino kot Gospodne, smiluj se, Kristuš, smiluj se. Kako je to blagoglasno! Gospode, pomiluj v stari cerkveni slovanščini. Knjiga molitvena je največkrat ponatisnjena slovenska knjiga, izšlo je 27 ponatisov, to je bil brevir prekmurskega ljudstva. Prav pred dvema mesecema je izšel faksimile.

Res je, da je latinščina mrtev jezik in da takrat v času latinskih klasikov še niso imeli recimo avionov, pa so potem prevedli aeroplan, avtomobilov ni bilo, pa so skovali besedo automobil. Autòs je grško, mobil pa latinsko, auto-mobil = samogibljivec. Še zmeraj bogatijo klasični latinski jezik z novimi besedami.

91

Kaj je takrat latinščina pomenila vašim kolegom bogoslovcem? Kaj je takrat latinščina pomenila vašim kolegom bogoslovcem? Kaj je takrat latinščina pomenila vašim kolegom bogoslovcem? Kaj je takrat latinščina pomenila vašim kolegom bogoslovcem? Jim je bila tudi dragocena tako kot vam?Jim je bila tudi dragocena tako kot vam?Jim je bila tudi dragocena tako kot vam?Jim je bila tudi dragocena tako kot vam?

V Mariboru nas je bilo 18 v prvem letniku. Uvod v cerkveno pravo je predaval prof. dr. Vinko Močnik. Če si ga kaj vprašal slovensko, je rekel: »Non intellego, domine.« Natančno nam je v latinščini razlagal, da ne more biti duhovnik, kdor nima palca, da mora prositi papeža … in tako naprej. Vse je razlagal v latinščini. Kar zrli smo in gledali, pa nas je veliko naučil. Sploh niti besede ni spregovoril slovensko. Samo latinsko.

Vsak dan smo molili k svetemu Andreju. Andrej je zavetnik mariborske škofije, ker je bl. Anton Martin Slomšek sedež škofije prenesel od Št. Andraža v Labotski dolini sem v Maribor. To je lepa Andrejeva molitev, znali smo jo na pamet:

O bona crux, quae decorem et pulchritudinem de membris Domini suscepisti, accipe me ab hominibus, et redde me magistro meo: ut per te me recipiat, qui per te me redemit.

O dobri križ, ki si kras in lepoto prejel od udov Gospodovih, sprejmi me od ljudi in me vrni mojemu Učitelju: naj me po tebi sprejme On, ki me je po tebi odrešil.

Kar odkrito vam povem, da so v Sombotelu profesorji, ki so predavali samo latinsko, zelo radi poslušali nas Slovane, Slovence, ker nam je latinščina šla bolj tekoče kot Madžarom. Stavčna analiza madžarskega jezika je namreč podobna hebrejskemu, imajo sufikse. Skladnja je čisto drugačna kot pri evropskih jezikih. Pa tudi naglasi! Madžari imajo naglas vedno na prvem zlogu, nam Slovanom pa je logično, da ni vedno na prvem zlogu. Kako težko nam je bilo poslušati, ko je kdo bral v latinščini recimo takole: párentum namesto paréntum ali pa éxultate, o cástissimum.

Kaj pa potem, ko ste že bili v Mariboru kot škof oziroma še prej Kaj pa potem, ko ste že bili v Mariboru kot škof oziroma še prej Kaj pa potem, ko ste že bili v Mariboru kot škof oziroma še prej Kaj pa potem, ko ste že bili v Mariboru kot škof oziroma še prej v 70. letih v 70. letih v 70. letih v 70. letih –––– ste spremljali takratne bogoslovce? ste spremljali takratne bogoslovce? ste spremljali takratne bogoslovce? ste spremljali takratne bogoslovce?

Da so lahko diplomirali, so morali narediti izpit iz latinščine. Na bogoslovni fakulteti v Mariboru so študirala tudi dekleta. Ena od

92

teh se je priglasila pri meni, da bi naredila izpit iz latinščine. Dal sem ji prevesti Horacijevo odo Lidiji; imenujejo jo »kraljico vseh od«. Oda je prava umetnina, sestavljena kot dialog med Horacijem in Lidijo. Ona uporablja enake besede kot on, vendar ga bistroumno venomer presega.

Donec gratus eram tibi nec quisquam potior bracchia candidae

cervici iuvenis dabat, Persarum vigui rege beatior.

»Donec non alia magis arsisti neque erat Lydia post Chloën,

multi Lydia nominis, Romana vigui clarior Ilia.«

Me nunc Thressa Chloë regit, dulces docta modos et citharae sciens,

pro qua non metuam mori, si parcent animae fata superstiti.

»Me torret face mutua Thurini Calais filius Ornyti,

pro quo bis patiar mori, si parcent puero fata superstiti.«

Quid si prisca redit Venus diductosque iugo cogit aëneo,

si flava excutitur Chloë reiectaeque patet ianua Lydiae?

»Quamquam sidere pulchrior ille est, tu levior cortice et improbo

iracundior Hadria, tecum vivere amem, tecum obeam libens.«

Dokler drag sem ti bil in noben važnejši ti mladec ovijal ni rok

okrog belega vratu tvojega, srečnejši sem bil kot perzijski kralj.

Dokler se nisi do druge bolj vnel, dokler Lidija bila ni po vrsti za Hlojo,

Lidijo častili so vsi, volj slavna bilà sen kot rimska Ilija.

Mene vodi sedaj Tračanka Hloja, sladke napeve zna in na citre igra,

zanjo umreti ne bom se jaz bal, če usoda ji dá dalje kot meni živeti.

Mene z žarom ljubezni vzajemne Turinec zdaj Kalais žgé, sin je Ornitov,

zanj, za tega fantiča, dvakrat prestala bom smrt, če usoda mu dá dalje živeti kot meni.

Kaj pa če prejšnja povrne ljubezen se in razvezana združi nov jarem, trši od brona?

Če Hloja, vsa zlatolasa, iztrese se ven, zavrženi Lidiji pa odpró se spet vrata.

Pa naj oni še lepši od zvezd je, ti pa lažji od skorje, povrh pa jezljiv,

kot Jadran bolj burnat, besneč,

želela s teboj bi živeti, s teboj voljna umreti.

Tako nekako je prevedla tista študentka teologije, seveda s pomočjo slovarja. Zame je bilo to dovolj, ker se predpostavlja, da zna

93

kandidat na izpitu latinsko spregatev in sklanjatev. Dal sem ji spričevalo o opravljenem izpitu. Spričevalo je veljalo v Rimu na znanstvenem inštitutu, kjer je doktorirala iz katehetike in bila voditeljica katehistinj v Sloveniji.

V gimnaziji smo pri verouku molili očenaš in zdravamarijo v latinščini. Preden sem leta 1940 konec oktobra prišel z zamudo na Visoko bogoslovno šolo v Maribor, sem bil vpisan na fakulteti za medicino v Ljubljani. In dekan fakultete je vpraševal: »Pa imate denar za študij?« Moj kolega Štefan Berden je rekel: »Ja, denar mi bo dal brat.« »Pa kaj je on?« »Kaplan.« »Ta ima še manj denarja kot kdo drug.« Dekan je rajši sprejemal na medicino tiste, ki so prišli s klasične gimnazije. Pri vojakih v Zagrebu 1947–1948 sem bil kot duhovnik dodeljen v vojaško ambulanto. Ko so ponoči pripeljali vojaka, ki si je zlomil nogo, sem kar napisal: »Fractura ped. sin.« Zlom na levi nogi. Poslal sem ga v bolnišnico in moja diagnoza je bila zapisana pravilno.

Kakšni so bili pred sklicanjem koncila odzivi vernikov in Kakšni so bili pred sklicanjem koncila odzivi vernikov in Kakšni so bili pred sklicanjem koncila odzivi vernikov in Kakšni so bili pred sklicanjem koncila odzivi vernikov in duhovnikov na to, da bi bila lahko tudi maša v narodnem duhovnikov na to, da bi bila lahko tudi maša v narodnem duhovnikov na to, da bi bila lahko tudi maša v narodnem duhovnikov na to, da bi bila lahko tudi maša v narodnem jeziku? Kako je bilo po koncilu?jeziku? Kako je bilo po koncilu?jeziku? Kako je bilo po koncilu?jeziku? Kako je bilo po koncilu?

Lepo, da ste to omenili. Bil sem kaplan, župnik in tudi dekan v Murski Soboti. Takrat smo uvajali tako imenovane zborne maše. Kako je bilo lepo, da smo lahko sledili tistemu, kar je duhovnik molil. Latinščina je bila še obvezna. Omenili ste obrednik leta 1933, škofa Tomažič in Rožman sta zaradi starocerkvenoslovanskega jezika dosegla, da lahko pri slovesni maši pojemo samo berilo in evangelij v slovenskem jeziku, da ni treba v latinskem. Pri drugih mašah si pa najprej moral prebrati latinsko, potem pa še slovensko. Madžari tega dovoljenja niso imeli. Ko je Prekmurje pripadlo nazaj v Sombotel, so se čudili temu, da smo mi prepevali evangelij samo slovensko, ne pa tudi latinsko. Pa smo rekli: »Mi imamo dovoljenje.« Pokazali smo jim ga, oni pa niso imeli tega dovoljenja, oni so morali peti latinsko, potem šele madžarsko. Torej najprej je bilo tako. Po koncilu pa je počasi šlo naprej, dokler niso dovolili vsega v slovenščini. V Porabju pa je bil župnik Kühar, ki so mu rekli prekmurski Čedermac. Bil je župnik v Gornjem Seniku. Takrat je

94

hotel tudi on imeti glavne tekste svete maše v domačem jeziku, torej v prekmurščini. Z dr. Vilkom Novakom, mojim rojakom – mlada leta je preživel v Bogojini – sva mu pomagala iz latinščine ta besedila prevajati v takratno sodobno prekmurščino. Da ne bi bil takoj prevelik preskok in ljudje nekaterih književnih besed ne bi razumeli, smo tekste prevedli v lepo prekmurščino. Ti prekmurski teksti so sedaj tako dragoceni, da so v soboškem pokrajinskem arhivu. In ko je župnik Kühar obnavljal cerkev v Gornjem Seniku, je dal vse napise napisati v prekmurščini. Na obok je dal napisati: »Hvalite Gospoda, vsi narodi.« Še danes je ta napis.

[Po krajšem premoru.]

Da ne pozabim neke zgodbe. S Poljske so prihajali k nam duhovniki po mašne intencije, se pravi po denar za maše. In tako je neki duhovnik s Poljske prosil, naj mu damo 25 mašnih intencij. Imel je sicer pasport, ni pa imel celebreta, to je potrdila, da lahko mašuje. Bilo mi je sumljivo in sem mu rekel: »Moli po latinsko mašno vero.« Znal jo je odmoliti. Ni mi dalo miru in sem ga vprašal: »Quid est unio hypostatica?« Kaj je to osebno, hipostatično združenje? Pa mi je odgovoril: »Duae naturae, humana et divina, uniuntur ita ut tantummodo una persona est nempe divina.« V Kristusu sta dve naravi: človeška in Božja narava, in sicer nepomešani. Kristus je pravi človek in pravi Bog. Hipostatično združenje je, da se dve naravi tako združita, da je samo ena oseba, Božja oseba. To mi je znal povedati po latinsko. Potem sem mu dal tolarje za 25 maš. Rekel mi je, da potuje v Rim. Ni mi pa dalo miru, ker ni imel ne celebreta ne duhovniškega ovratnika. Pisal sem na Poljsko. Odgovor je bil: »Je duhovnik, samo zapustil je duhovniško službo in ne sme maševati.« Denar za tiste maše smo morali dati drugim, da so odmaševali. Eksduhovnika pa je rešila latinščina, da je dobil, seveda nezakonito, denar za maše: za potovanje v Rim.

Ali mislite, da ima tudi na dvojezičnih območjih latinščina Ali mislite, da ima tudi na dvojezičnih območjih latinščina Ali mislite, da ima tudi na dvojezičnih območjih latinščina Ali mislite, da ima tudi na dvojezičnih območjih latinščina kakšno vlogo?kakšno vlogo?kakšno vlogo?kakšno vlogo?

Ima, recimo ko pridemo duhovniki skupaj k somaševanju. Na primer z madžarsko govorečimi, to se zgodi večkrat. Eno od

95

prejšnjih nedelj sem maševal v Radmožanskem gozdu. Leta 1945, takoj po vojni, se je tam prikazala Marija, danes je tam Marijino drevo. Po toliko letih še vedno romajo tja. Pred dvema tednoma so priromali z Madžarske, prišli so peš iz Lentija, s križem na čelu – zdaj ni več meje. In smo maševali. Navadno potem za posvetilne besede – Kristusove besede To je moje telo, to je moja kri – dobijo latinski tekst, da ni ne madžarsko ne slovensko: Hoc est corpus meum, hic est calix sanguinis mei. Tako skupaj molijo v latinščini.

Kakšno mesto pa naj bi, poKakšno mesto pa naj bi, poKakšno mesto pa naj bi, poKakšno mesto pa naj bi, po vašem mnenju, imela latinščina v vašem mnenju, imela latinščina v vašem mnenju, imela latinščina v vašem mnenju, imela latinščina v Cerkvi v današnjem času?Cerkvi v današnjem času?Cerkvi v današnjem času?Cerkvi v današnjem času?

Latinščina ima še zmeraj prednost pred narodnimi jeziki. Koncil priporoča, naj bi se zbori po župnijah, posebno pri katedralnih cerkvah, naučili stalne mašne speve: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Agnus Dei. Tako bi lahko na mednarodnih shodih skupno peli, in sicer latinsko.

Celo svetni zbori, okteti ipd. pojejo cerkvene skladbe v latinščini. Kako lepo je na pogrebih slišati Gallusovo Ecce quomodo moritur iustus, ko zapojejo v latinščini! Poslušal sem tudi oktet, ki je zapel Psalm 136:

Super flumina Babylonis illic sedimus et flevimus, cum recordaremur Sion.

In salicibus in medio eius suspendimus organa nostra: quia illic interrogaverunt nos, qui captivos duxerunt nos,

verba cantionum; et qui abduxerunt nos: Hymnum cantate nobis de canticis Sion.

Quomodo cantabimus canticum Domini in terra aliena? Si oblitus fuero tui, Ierusalem, oblivioni detur dextera mea.

Zborovodja ni imel dovolj pevcev iz vrst študentov in študentk, zato je pobral kar preproste mlade fante, celo mlade služkinje. In zapeli so ta psalm v polifoniji Palestrina! Tako lepo izvežbanega zbora nisem videl in slišal ne prej ne pozneje.

96

Ko so prišli zborovodje k meni, so me prosili, naj pod vsako latinsko besedo napišem slovensko, da bodo pevci vedeli, kaj pojejo. Tako sem napisal dobeseden prevod.

Mariborski oktet poje himno:

Ave, verum corpus natum Pozdravljeno, resnično telo rojeno

ex Maria Virgine, iz Marije Device

vere passum, immolatum zares trpelo je, žrtvovano

in cruce pro homine, na križu za človeka.

cuius latus perforatum Čigar stran je bila prebodena

vere fluxit sanguine. zares tekoča s krvjo.

Esto nobis praegustatum Bodi nam predokus mortis in examine.

smrti v trenutku.

Zborovodja me je prosil, naj pod vsako besedo napišem slovensko, da bodo vedeli, kaj pojejo.

Mladi, ki so zdaj v malem semenišču, pa me prosijo, naj bi maševal v latinščini po tistem obredu kot prej. Poglejte, star sem bil sedem let, hodil sem v prvi razred osnovne šole v Bogojini. Rad bi ministriral, ker so rekli, da je ministrant mali pop. Moral sem se naučiti »Introibo ad altare Dei, ad Deum, qui laetificat iuventutem meam.« To je bila pristopna molitev. Duhovnik je začel, ministrant pa odgovarjal – v latinščini. In to sem znal. Nisem razumel, kaj točno pomeni, ampak otrok se hitro nauči. In kot otrok, mogoče še v šolo nisem hodil, sem spremljal obred na veliki petek. Na veliki petek organist ni bil na koru, ampak je prišel dol. In duhovnik je takrat tisti lepi obred takole zapel: »Oremus. Flectamus genua.« Kantor pa

97

je pel: »Levate.« Pa sem vedel: levate – dvignite se, flectamus genua – upognimo kolena. Nisem razumel, ampak ker je bilo vidno, sem vedel, kaj pomeni. Duhovnik je nekaj časa klečal, šele ko je organist rekel levate, se je dvignil. To se je v obredu velikega petka večkrat ponovilo.

Tile mladi so me torej zdaj prosili, da bi maševal po prejšnjem obredu, in jaz sem rekel, da bi se zdaj že težko spet naučil tako maševati. No, bi se že naučil. Profesor, duhovnik, ki z menoj somašuje, enkrat na mesec mašuje v Alojzijevi cerkvi po tistem obredu v latinščini. Mali semeniščniki pa morajo znati tudi latinsko. Torej se latinščina vrača nazaj, spet jih zanima.

Vmes morda kakšne generacije bogoslovcev in potem Vmes morda kakšne generacije bogoslovcev in potem Vmes morda kakšne generacije bogoslovcev in potem Vmes morda kakšne generacije bogoslovcev in potem duhovnikov latinščina ni ravno vesduhovnikov latinščina ni ravno vesduhovnikov latinščina ni ravno vesduhovnikov latinščina ni ravno veselila.elila.elila.elila.

Kaj bi brez latinščine? Ne bi prebral starih napisov, kronogramov in tako naprej. Latinščina je še vedno predmet na fakulteti, tudi izpit morajo narediti iz latinščine, ampak to je tako: če ne prakticiraš, pozabiš. Recimo jaz sem znal – ne vem, če bi še tako – brez vsakega listka narediti cel pozdravni govor. Ampak seveda, če človek ne vadi … Škof Kramberger in jaz sva prišla k papežu bl. Janezu Pavlu II. On je škofe sprejemal v svoji osebni knjižnici, tam ni bilo prisluškovalnih naprav, tam si lahko vse povedal, kako naši dragi komunisti preganjajo Cerkev. In s papežem sem govoril latinsko. Veste, kaj mi je rekel na koncu: »Mihi iam lingua latina ex usu venit.« Meni je latinski jezik že prišel iz rabe. Kako lepo je povedal.

Poznate še kakšno zanimivoPoznate še kakšno zanimivoPoznate še kakšno zanimivoPoznate še kakšno zanimivo zgodbo?zgodbo?zgodbo?zgodbo?

Veliko je zgodb. Recimo tale. Duhovniki so se včasih med seboj lahko pogovarjali latinsko, danes pa nam latinščina ex usu venit (je prišla iz rabe). Malo pred polnočjo ali ob polnoči je neki kaplan potrkal na vrata župnišča. Močno je trkal. Župnik se je zbudil in vprašal: »Quis es tu?« Da vidi, če je res kaplan. »Sacerdos sum. Ego sum sacerdos.« Oni pa nazaj: »Sacerdos es, sed non secundum ordinem Melchisedech.« Pravi: Si duhovnik, ampak ne po redu Melkizedekovem. Ne po redu, ker ponoči okrog budiš. To je

98

zgodba, ki je resnična. Menda je včasih rad malo popil, potem pa … kako bi zbudil služinčad, vsi so spali. Trkal je in trkal, nihče mu ni odprl. Pa se je znašel. Saj je bil dober kaplan, ampak mogoče je bil predolgo v gostilni. Takrat so imeli po župniščih še štale, pa je odprl štale in zbudil živino. Potem so mu pa odprli. No, naj bo tako malo za šalo. Mislim, da ni pohujšljiva zgodba.

Veste še za kakšno tako zgodbo?Veste še za kakšno tako zgodbo?Veste še za kakšno tako zgodbo?Veste še za kakšno tako zgodbo?

Med okupacijo na Štajerskem niso smeli med mašo, ki je bila takrat seveda v latinščini, peti slovensko. To je bilo v letih 1941–1945. Peščica duhovnikov, sevé starejših, ki niso bili izgnani na Hrvaško, se je znašla. Zborovske cerkvene pesmi so prevedli v latinščino.

Na primer: Z nebes poglej, Bog Sabaot, na prah in na pepel, po tvoji volji, o Gospod, živeti je začel. Ponižno zdaj na tleh leži, slabosti svoje ne taji, kesa se greha in spozna te, pravega Boga.

Prevod v latinščino: De caelo Deus, Sabaot, quod sumus cinis, respice; voluntas tua, Domine, ut hic vivamus nos; iacentes humi nunc peccata deploramus, agnoscentes te, Deus.

Veliko je teh zgodb, pa se človek vseh ne spomni.

99

4.3.4 INTERVJU Z DR. MARIJANOM SMOLIKOM

Intervju z dr. Marijanom Smolikom je bil izveden pisno.

VPRAŠANJA

1. Vam je že uspelo ugotoviti, kaj je – poleg čakanja na novo latinsko izdajo – vzrok, da je do uvedbe slovenskega obrednika prišlo šele leta 1933?

2. Kaj bi lahko bil razlog za to, da sta ljubljanski in mariborski škof v enem letu od 1933 do 1934 spremenila mnenje glede berila in evangelija pri maši in ga vendarle dovolila brati v slovenščini, kar je papež dovolil že leta 1921?

3. Kako je bila latinščina predstavljena in osmišljena vaši generaciji študentov Teološke fakultete v Ljubljani?

4. Je kateri od slovenskih škofov v koncilskih razpravah o bogoslužnem jeziku soglašal s stališčem, naj se latinščina delno ali v večji meri ohrani? Kaj so o tem vprašanju menili profesorji Teološke fakultete v Ljubljani?

5. Kakšno je bilo vaše mnenje?

6. Kakšni so bili ob popolnem prehodu na slovenski bogoslužni jezik v Cerkvi na Slovenskem odzivi duhovnikov in laikov? Se v njihovih odzivih kaže tudi odnos do latinščine?

7. Kaj se je takrat napovedovalo latinščini kot jeziku Cerkve?

8. Kako vi gledate na latinščino kot jezik Cerkve? Kakšen pomen ji pripisujete?

Bi lahko o obravnavani temi povedali še kaj, pa vas nisem vprašala?

100

ODGOVORI

Ljubljana, 24. 7. 2013

Odgovarjam na vaša vprašanja glede cerkvene latinščine, začenjam pa z vašo št. 7:

7. Moti me vaš izraz o latinščini kot »jeziku Cerkve«. Takega jezika namreč ni, saj je latinščina liturgični in upravni jezik samo v zahodni Cerkvi, na vzhodu pa je poleg grščine še vrsta jezikov z enako vlogo. Sem namreč že tako star, da sem doživljal tudi govorjenje o jugoslovanskem jeziku, ki ga tudi ni bilo nikjer; Srbi in stara jugoslovanska uprava so s tem mislili na srbohrvaški jezik, ker smo se ga povsod morali učiti že otroci (v vojski pa je bil to jezik poveljevanja tudi za Hrvate in Slovence). Ker ne vem, kakšne študije so vam že na voljo, navajam najprej nekaj tistih, ki jih poznam in vam morejo biti koristne. Disertacije:

– Andreja Legan Ravnikar, Obredna terminologija v razvoju slovenskega knjižnega jezika (FF Ljubljana 2001), – Silvester Fabijan, Slov. liturgično gibanje kot priprava na sprejem in izvajanje liturgične reforme (Teološka fakulteta Ljubljana 2001), – Ivan Likar, Rituale Romano della diocesi di Lubiana edizioni del 1808, 1844 e. 1932 (Roma, Pontificio ateneo s. Anselmo Roma 1992)

Moji odgovori na vaša druga vprašanja:

1. Verjetno bo odgovor v Likarjevi disertaciji, jaz se s tem nisem ukvarjal. A ni dvoma, da je šlo za veliko izjemo v svetovnem merilu, ker noben drug narod ni imel celotnih prevodov (s koralnimi napevi vred) pred pokoncilsko dobo.

2. Branja božje besede pri maši tudi takrat ni nihče dovolil, izjema, na katero mislite, je le petje evangelija pri slovesni maši, a šele potem, ko je slovesno zapeto latinsko (pri nas nikoli tako, kolikor se

101

spomnim). A takrat so veliko ponavljali iste odlomke, ne tako kot zdaj.

3. Večina teologov moje generacije je prišla na Teološko fakulteto s klasičnih gimnazij, zato jih latinščine ni bilo treba šele učiti, kot se je dogajalo pozneje in se še zdaj (kolikor vem). Tudi po koncilu je ostala liturgična molitev (brevir) še dolgo latinska in naj bi jo seveda razumeli.

4. Za odgovor o tem bi bilo treba pregledati uradno objavljene odgovore škofov in univerz (naše fakultete, mislim, da ni nihče vpraševal). Vse to je zdaj objavljeno, ima tudi naša fakultetna knjižnica (kakšen pa je naziv tega, zdaj ne vem), če pa je ob številnih preseljevanjih to dostopno, ne vem. Morda je kaj malega glede naših škofov zapisal dr. Stanko Cajnkar v svojih komentarjih, ki so zdaj v knjigi Misli o koncilu (prvotno je izhajalo v reviji Nova pot, a tega je zelo malo v primerjavi z drugimi narodi, ki so imeli poročevalce v Rimu, Cajnkar pa je »pobral« le tisto, kar so drugi uspeli zapisati in mu je bilo v Ljubljani dosegljivo).

5. Ob uvajanju domačega jezika v liturgijo sem študiral v Parizu, zato je bil moj prvi stik s tem, ker sem se moral naučiti maševati francosko. Seveda pa sem poskrbel za prevod Konstitucije o bogoslužju in poznejših navodil še v Parizu, tiskali pa so v Ljubljani in ponatisnili v Celovcu. Za Slovence to ni bilo tako novo kot za druge, ker smo imeli obrednik že ves v slovenščini.

6. Že odgovarjam pri št. 5. Potem ko je bilo v mašno opravilo dodano besedilo psalmov (po berilu), je bilo pri nekaterih opazno negodovanje (spomnim se pisma, ki sem ga dobil, da Slovenci psalmov nikoli ne bomo peli). To je bila seveda izjema, vendar opažam, da še zdaj po toliko letih in po tako različnih uglasbitvah slovenskih psalmov nekateri namesto njih pojejo kar domače pesmi (kar bi tolerirali le kot izjemo, ne pa skoraj kot pravilo).

7. Odgovarjam prav na začetku.

8. Odgovorjeno že spredaj. Kaj bi me še lahko vprašali, ne vem, ker sem raje redkobeseden kot zelo zgovoren. Upam, da vam bo zapisano koristilo.

102

4.4 UGOTOVITVE

V izvedenih intervjujih sicer nismo dobili enako natančnih odgovorov na vsa raziskovalna vprašanja, saj so bila mišljena bolj kot smernice, ki so v grobem določale temo intervjujev, vseeno pa si glavne ugotovitve oglejmo v luči začetnih raziskovalnih vprašanj.

Kakšen je bil v času šolanja intervjuvancev uraden položaj latinščine v liturgiji, je zapisano že v drugem poglavju, v intervjujih pa smo izvedeli nekaj več o tem, kakšna so bila prva srečanja z latinščino in kakšno je bilo njeno mesto v srednjih in visokih šolah.

Smej in Gantar pripovedujeta, kako sta se z latinščino srečala že kot ministranta, in pravita, da sta se kot otroka hitro naučila predpisanih molitev. Pozneje je Smeju dobro gimnazijsko znanje latinščine omogočilo, da v mariborskem bogoslovju ni imel prevelikih težav z njo, pove namreč, da so molili v latinščini, prav tako pa so nekateri profesorji predavali samo latinsko. Še bolj je to znanje njemu in njegovim kolegom prišlo prav v bogoslovju v Sombotelu, kjer je zaradi neznanja madžarščine sprva precej komunikacije potekalo v nemščini in latinščini, tudi sicer so vse glavne predmete predavali v latinščini. Tako kot Smej tudi Gantar poudari pomen dobrega gimnazijskega pouka latinščine za nadaljnje šolanje, iz njegovega pripovedovanja pa razberemo, da so bile celo na isti šoli lahko kar velike razlike v zahtevnosti profesorjev. Smolik pravi, da je večina njegovih kolegov na Teološko fakulteto v Ljubljani prišla s klasičnih gimnazij, zato jih latinščine ni bilo treba šele učiti. Povsem drugačno sliko pa nam predstavi Dolinar, ki je 13 let mlajši. Govori o tem, da je zaradi ukinjanja klasičnih gimnazij precej študentov na Teološko fakulteto prihajalo brez predznanja latinščine. Pouk latinščine na Teološki fakulteti pa tem novim razmeram ni bil ustrezno prilagojen. Posledica tega je na primer bila, da so cele generacije bogoslovcev in duhovnikov, ki jim latinščina ni bila osmišljena in podana na primeren način, kljub nezadostnemu znanju morale moliti brevir v latinščini in jim je prehod v slovenski jezik res pomenil samo veliko olajšanje. Dolinar problematizira sam način podajanja latinščine, ki

103

bi, po njegovem mnenju, moralo biti tudi vsebinsko bolj vezano na cerkvene avtorje oz. njihova besedila. Ne moremo pa tudi mimo Gantarjeve izkušnje lektorja za latinski jezik na Filozofski fakulteti. Videl je namreč, kako težko je, če se študent šele na fakulteti začne učiti latinščine.

Ob vprašanju, ali je odnos do latinščine v širši družbi vplival tudi na njen položaj znotraj Cerkve, je bil sprva mišljen direkten vpliv v smislu: socialistični režim ne mara latinščine in jo očita katoličanom, ti se ji odpovejo, ker se jim ne zdi vredno biti v konfliktu zaradi latinščine, ki jim že tako ali tako ni blizu. Argumentov v prid tej teoriji ni ne v literaturi ne v intervjujih, prej obratno: nekateri so se je ravno zaradi nasprotovanja oblasti še bolj oprijeli, ker je bila nekakšno znamenje kljubovanja. Vpliv je bil v resnici bolj posreden. Ker so ukinili klasične gimnazije oziroma sčasoma s šol skoraj povsem izgnali pouk latinščine,124 je precejšen del generacij bogoslovcev prihajal na študij teologije brez predznanja latinščine, o posledicah tega pa smo pravkar pisali. Vedeti pa je treba, da je latinščina tudi v drugih zahodnih državah izgubila svoje dotedanje mesto v šolstvu in da »izganjanje« latinščine iz šol ni bilo omejeno samo na države s socialističnim režimom, je pa tam bilo večinoma bolj korenito. O tem je Joseph Ratzinger avgusta 1984 povedal:

Če si hočemo razložiti naglo in tako rekoč splošno opustitev starega skupnega jezika v liturgiji, moramo pravzaprav upoštevati tudi kulturno spremembo javnega šolstva na Zahodu. Ko sem bil za profesorja, sem si še v začetku šestdesetih let lahko dovolil prebrati latinsko besedilo mladini,

124 O klasičnih jezikih v šolstvu v prvem povojnem obdobju v svojih člankih pišeta Matej Hriberšek, »Zaton klasičnega šolstva: (1945–1958),« Keria 8, št. 1 (2006), in David Movrin, »Gratiae plenum: latinščina, grščina in Informbiro,« v: Musis amicus: posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja, ur. Jerneja Kavčič (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010). Obračun oblasti z zadnjimi ostanki klasične gimnazije popiše Kajetan Gantar, Zasilni pristanek (Ljubljana: Slovenska matica, 2011), predvsem na str. 194–197.

104

ki je prihajala iz nemških srednjih šol. Danes bi se to ne obneslo.125

Ko smo v prvem delu diplomske naloge ugotavljali, kako so prehod na domači bogoslužni jezik sprejeli duhovniki in laiki, je bilo videti, da je bila latinščina res razumljena samo kot breme, saj je bilo ob izidu raznih bogoslužnih knjig večkrat izraženo veselje, da bo odslej bogoslužje potekalo v razumljivem jeziku, nismo pa zasledili kakšnega obžalovanja in želje po ohranitvi latinskih maš. Po izvedenih intervjujih sodeč lahko ugotovimo, da je ta slika nepopolna. Izvedeli smo namreč, da nekateri, na primer Gantar in Dolinar, obžalujejo, da sedaj skorajda ni več latinskih maš. Ne gre za vračanje v preteklost ali težnje po ukinjanju določil drugega vatikanskega koncila (konec koncev se oba strinjata, da je uvedba narodnega jezika v bogoslužje nekaj pozitivnega), ampak bolj za željo po občasnih petih latinskih mašah. Pri nas se je namreč s to prakso zelo hitro prekinilo, medtem ko na primer v Italiji ukinjanje latinščine v cerkvah ni bilo tako korenito. Situacijo pri nas nekoliko razloži dejstvo, da so nekateri posamezniki na pomembnih položajih ali kar nekateri krogi koncilsko dovoljenje razumeli, kot da se morajo boriti proti latinščini. Dolinar nam v zvezi s tem nekoliko odstre pogled na trenja med ljubljanskim spiritualom Vesenjakom, stolnim župnikom Smerkoljem in zborovodjem stolnega pevskega zbora Cudermanom. Vesenjak je zahteval, da se v stolnici ukine še zadnji ostanek latinskih maš, posledica tega pa je bil tudi razpad stolnega zbora. Žal ni prišlo do kompromisne rešitve, ki bi dovoljevala vsaj delno uporabo latinskega jezika pri maši. Lahko si mislimo, da je spiritual Vesenjak svoj odklonilen odnos do latinščine nekoliko prenesel tudi na takratne bogoslovce.

Čeprav se raziskava osredotoča na zgodovino, nas zanima tudi, kako intervjuvanci danes gledajo na latinščino kot jezik Cerkve, kakšen pomen ji pripisujejo in kako ocenjujejo odnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem danes. Dolinar izpostavi dejstvo, da v slovenščino še niso prevedena vsa teološka dela, in tudi poudari, da je za

125 Vittorio Messori, Poročilo o verskem stanju: Vittorio Messori se pogovarja z Josephom Ratzingerjem (Ljubljana: Družina, 1993), 102.

105

preučevanje zgodovinskih virov znanje latinščine nujno. Latinščina mu predstavlja jezik, ki povezuje vse kristjane po celem svetu, predstavlja mu povezanost z vesoljno Cerkvijo. Gantar na latinščino gleda kot na nepogrešljiv element liturgije – zlasti takrat, ko je vezana na glasbo. Na vprašanje latinščine v Cerkvi pogleda tudi nekoliko širše in pravi, da bi Teološka fakulteta morala vztrajati vsaj pri predmetih, ki so vezani na latinščino, če že ne tudi pri latinščini. Smej trdi, da tudi argument, da imamo že vse prevedeno, ne zdrži, in da bo prevajanje iz latinščine aktualno do konca sveta, saj je vsak prevod drugačen, morda tudi boljši.

Eden od namenov raziskave je bil najti in zapisati kakšno zanimivo zgodbo ali anekdoto v zvezi z latinščino kot jezikom Cerkve. V intervjujih jih lahko preberemo kar nekaj, a jih na tem mestu ne bomo ponovno navajali v celoti. Vseeno pa je prav, da vsaj nekatere posebej izpostavimo.

Kajetan Gantar je živo pripovedoval, kako se je kot desetleten ministrant prvič srečal z latinščino, kako je na Golovcu med nabiranjem borovnic molil latinske molitve, govoril je o petih latinskih mašah in o tem, da je vse skupaj nanj naredilo takšen vtis, da se je že takrat zaljubil v latinščino. Pripovedoval je tudi o latinski maši pri kardinalu Ambrožiču v Torontu.

Jožef Smej je povedal, kako je Slovence po prihodu v sombotelsko bogoslovje reševala latinščina, saj predavanj v madžarščini ne bi razumeli, kako je pri vojakih v ordinaciji zdravnice po latinsko pisal diagnoze, in poleg vsega ostalega še dve zgodbi o tem, kako je latinščina med duhovniki na nek način lahko tudi »razpoznavno znamenje«. Prva govori o nekem kaplanu, ki se je ponoči rad klatil okrog, potem pa župniku trkal na okno, naj mu odpre, on pa je njegovo istovetnost preverjal z vprašanji v latinščini. Druga je iz novejšega časa. Škof sam je popotnega duhovnika s pomanjkljivimi dokumenti spraševal v latinščini, da bi ugotovil, ali je res duhovnik.

Te in druge zgodbe nam nekoliko odstirajo pogled na latinščino v vsakdanjem življenju katoličanov – tako laikov kot klerikov.

107

5 ZAKLJUČEK

Latinščina je v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu doživela velike spremembe, ki so se napovedovale že prej, na Slovenskem na primer s prevodom celotnega obrednika v slovenščino, ki ga je Sveti sedež odobril za bogoslužno rabo. Pravzaprav imajo prizadevanja za uvedbo domačih bogoslužnih jezikov namesto latinščine že dolgo zgodovino, segajo v 9. stoletje vse tja do svetih bratov Cirila in Metoda. Ker nam zgodovina prvih stoletij krščanstva kaže, da je bogoslužje v jeziku ljudstva nekaj povsem naravnega, nas prehod na domače bogoslužne jezike ne more ravno presenetiti, še sploh ko smo se seznanili tudi z mnogimi prizadevanji za to v različnih časovnih obdobjih in z okoliščinami, ki so takrat ta prehod zaustavile oziroma onemogočile. Argumenti, ki jih podajajo zagovorniki uvedbe domačih jezikov v bogoslužje, se večinoma zdijo tehtni.

Argumenti v prid latinščine so s spremenjenimi razmerami v družbi 20. stoletja izgubili svojo težo, treba pa je povedati, da so nekatere z dobro utemeljitvijo ovrgli že v 19. stoletju, to pa je obdobje, ko je sistem teh argumentov postal najbolj razdelan. Morda je po 50 letih od razglasitve Konstitucije o svetem bogoslužju, ki je prinesla velike spremembe tudi v zvezi z latinščino, sedaj čas, da ponovno razmislimo o tem, kakšno mesto ima oziroma naj bi imela latinščina v Cerkvi danes. Še prej pa je treba poznati njeno vlogo v zgodovini in dogajanja, ki so jo pripeljala do današnjega položaja. Brez dvoma latinščina ostaja aktualna za vse, ki hočejo dostopati do bogastva preteklih stoletij.

Na podlagi informacij, ki smo jih dobili z izvedenimi intervjuji, bi se dalo sklepati, da je do večjih sprememb glede latinščine v Cerkvi na Slovenskem prišlo že pred drugim vatikanskim koncilom. Že tako je latinščina počasi izgubljala svoje prejšnje mesto v šolstvu, pri nas pa so se temu pridružili še povojni ideološki pritiski, ki so latinščino skoraj povsem izgnali iz šol. Tako so se na Teološki fakulteti v

108

Ljubljani tudi profesorji latinščine morali soočiti z novo situacijo, ko marsikateri bogoslovec ni imel predznanja latinščine. Tega problema prej skorajda niso poznali, saj je večina prihajala na študij s klasičnih gimnazij. Prilagoditve pouka novim razmeram očitno niso bile najbolj posrečene, latinščina je namreč novim generacijam bogoslovcev in duhovnikov vedno bolj predstavljala breme, saj je niso razumeli, še vedno pa so jo morali uporabljati. S tega stališča je razumljivo, zakaj je koncilska prenova bogoslužja pomenila olajšanje, kar se tiče jezika. Zanimivo bi bilo podrobneje raziskati, kako je v drugi polovici 20. stoletja potekal pouk latinščine na Teološki fakulteti, kakšne učne pripomočke so uporabljali različni profesorji in v kolikšni meri so bila v učni načrt vključena cerkvena besedila v primerjavi s klasičnimi.126

Drugo prelomnico prav gotovo predstavlja koncil, ki je v bogoslužju dovolil uporabo slovenščine. Prišlo je celo tako daleč, da so nekateri to dovoljenje razumeli, kot da morajo ukiniti vse, kar je še ostalo latinskega. Tako je pri nas morda bolj kot drugod latinščina iz cerkva skoraj povsem izginila.

V raziskavi sicer nismo prav dosti izvedeli o tem, kako je bila nekoč latinščina na splošno sprejeta med laiki, vseeno pa lahko vidimo, da je prav gotovo niso vsi dojemali kot neko hudo breme, kot bi lahko sklepali ob nekaterih odzivih na uvedbo po koncilu prenovljenih obrednih knjig. Če bi hoteli še več izvedeti o tem, bi bilo potrebno izbrati širši krog intervjuvancev. Tokrat je bilo izbranih le nekaj

126 Vprašanja o poučevanju latinščine na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki so se porodila ob pisanju tega diplomskega dela, so bila povod za pregledovanje seznamov predavanj. Iz njih je razvidno, da je bilo poučevanje latinščine kot posebnega predmeta uvedeno šele v študijskem letu 1951/52. Uvedba latinščine in postopno povečanje ur nam daje vedeti, da so se očitno poskušali nekako prilagoditi novim razmeram, o uspešnosti prilagoditev pa smo že razpravljali. Tabele z izpiski s seznamov predavanj ter nekaterimi ugotovitvami in smernicami za nadaljnje raziskave so v: Katja Trtnik, Seznami predavanj kot vir za raziskave o položaju latinščine na Teološki fakulteti v Ljubljani v drugi polovici 20. stoletja: seminarska naloga pri predmetu Didaktika klasičnih jezikov (Ljubljana: [K. Trtnik], 2013).

109

tistih, za katere je bilo že iz njihovega dela moč sklepati, da jih obravnavana tema zanima in bi o njej imeli kaj povedati.

Našli smo nekaj zgodb o tem, kako so različni ljudje doživljali latinščino in na kakšen način je bila del njihovih življenj. Zanimivo bi bilo zbrati tudi primere popačenja latinskih fraz, ki so nastali zaradi neznanja ali slabega razumevanja latinščine, in prigode, ki so jih spremljale. Verjetno bi se našlo kar nekaj zgodb, povezanih z izgovorjavo in razumevanjem povedanega, če bi se načrtno lotili njihovega zbiranja.127

Diplomska naloga poleg nekaterih zaključkov ponuja tudi dobra izhodišča za nadaljnje podrobnejše raziskave, zbrani pisni viri in izvedeni intervjuji namreč nakažejo kar nekaj področij iz zgodovine latinščine kot jezika Cerkve, ki do sedaj še niso bila zadovoljivo raziskana.

127 Ena takih je na primer tale: »Včasih smo bili ministranti tudi navihani. Spomnim se, da sva nekoč s sošolcem ministrirala pri delavniški maši. Takrat je bila maša še v latinskem jeziku. Ob koncu maše je duhovnik polglasno molil poobhajilno prošnjo. Še danes se pri teh prošnjah v slovenskem jeziku pogosto sliši besede ‘da bi bili deležni’. V latinskih prošnjah je bila to beseda ‘participes’. Midva pa sva slišala in razumela ‘ti si pes’. Oba sva planila v smeh. Po maši je k nama pristopila neka teta, ki je redno vsak dan hodila k maši, in naju resno okarala: ‘Do danes sta bila pri mašah angelčka, danes pa vražička.’ Seveda sva opomin vzela resno« (Andrej Glavan, »Škofova beseda,« Ministrant 32, št. 5 (2013): 6).

110

6 BIBLIOGRAFIJA

Ahačič, Kozma. »Raba slovenščine v šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja.« V: Musis amicus: posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja, ur. Jerneja Kavčič, 219-52. Ljubljana, 2010.

———. »Škrabčev odnos do latinskega jezika.« V: Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih, ur. Jože Toporišič, 102-11. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003.

Benedikt XVI., papež. Apostolsko pismo - motuproprij Summorum pontificum. Ljubljana: Družina, 2007.

———. Evharistija, zakrament ljubezni [Sacramentum caritatis]. Ljubljana: Družina, 2007.

Cajnkar, Stanko. »Vprašanja, ki so bila na dnevnem redu prvega zasedanja: shema o liturgiji.« V: Misli o koncilu, 148-255. Ljubljana: Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov SRS, 1968.

Conciliorum oecumenicorum generaliumque decreta: editio critica. Vol. 3. Turnhout: Brepols, 2010.

»Drobtinica slovenskega liturgijskega jezika na Slovenskem.« Ljubljanski zvon 8, št. 4 (1888): 255-56.

Fabijan, Silvester. »Globalizacijske zahteve v liturgičnih obredih.« Bogoslovni vestnik 63, št. 3 (2003): 507-31.

———. »Liturgično gibanje in liturgična prenova.« Tretji dan 39, št. 9/10 (2010): 52-61.

———. Slovensko liturgično gibanje kot priprava na sprejem in izvajanje liturgične reforme Drugega vatikanskega koncila na Slovenskem: doktorska disertacija. Ljubljana: [S. Fabijan], 2001.

111

Gantar, Kajetan. Zasilni pristanek. Ljubljana: Slovenska matica, 2011.

Glavan, Andrej. »Škofova beseda.« Ministrant 32, št. 5 (2013): 3.

Goričljan, Ante [Anton Medved]. »Črtica o slovenskem liturgijskem jeziku.« Ljubljanski zvon 8, št. 5 (1888): 311.

Hriberšek, Matej. »Zaton klasičnega šolstva: (1945-1958).« Keria 8, št. 1 (2006): 73-101.

Janez Pavel II., papež. »Constitutio apostolica de romana curia [Pastor bonus].« Acta apostolicae sedis 80, št. 7 (1988): 841-923.

———. »Regolamento generale della curia romana.« Acta apostolicae sedis 91, št. 7 (1999): 630-99.

———. »Regolamento generale della curia romana.« Acta apostolicae sedis 84, št. 3 (1992): 202-67.

Janez XXIII., papež. »Constitutio apostolica de latinitatis studio provehendo [Veterum sapientia].« Acta apostolicae sedis 54, št. 3 (1962): 129-35.

Kongregacija svetih obredov. »Drugo navodilo za pravilno izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju: Tres abhinc annos.« V: Navodila za izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju, 28-32. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1967.

———. Navodilo za pravilno izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju: Inter oecumenici. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1965.

Krajnc, Slavko. »Liturgiam authenticam (peto navodilo za pravilno izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju) in njene novosti.« V: Prenova bogoslužja: zbornik liturgičnega simpozija in tečaja ob 40-letnici Konstitucije o svetem bogoslužju, ur. Julka Nežič, 36-40. Ljubljana: Družina, 2004.

———. »Predgovor.« V: Liturgični priročnik. 1, Mnemosynon slavicum, 7-20. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2010.

112

———. »Življenjska pot in delo liturgika Marijana Smolika.« V: Liturgia theologia prima: zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika, ur. Rafko Valenčič, Slavko Krajnc in Jože Faganel, 23-32. Celje: Celjska Mohorjeva Družba, 2008.

Lang, Uwe Michael. The voice of the Church at prayer: reflections on liturgy and language. San Francisco: Ignatius Press, 2012.

Lesar, Anton. Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji: za gimnazijalno, realno in sploh odrastlo mladost. Ljubljana: I. pl. Kleinmayr & F. Bamberg, 1890.

Likar, Ivan. »Molitveno bogoslužje - molitev vsega občestva za vse občestvo.« Cerkev v sedanjem svetu 11, št. 1-2 (1977): 8-9.

Maver, Aleš. »Dolgi rekviem za cerkveno latinščino.« Keria 11, št. 1 (2009): 131-35.

———. »Ecclesia Dei adflicta?« Tretji dan 39, št. 9/10 (2010): 40-44.

Messori, Vittorio. Poročilo o verskem stanju: Vittorio Messori se pogovarja z Josephom Ratzingerjem. Ljubljana: Družina, 1993.

Movrin, David. »Gratiae plenum: latinščina, grščina in Informbiro.« V: Musis amicus: posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja, ur. Jerneja Kavčič, 281-304. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010.

———. »Krščanska spoštljivost.« V: Fidus interpres = Zvest prevajalec: slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja, 57-97. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010.

Oecumenicum concilium Vaticanum. »Konstitucija o svetem bogoslužju.« V: Koncilski odloki: konstitucije, odloki, izjave, poslanice 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (1962-1965), 62-93. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1980.

Oražem, France. »Pokoncilska liturgična vzgoja v bogoslovju in na fakulteti.« Cerkev v sedanjem svetu 23, št. 5-6 (1989): 72-73.

Oražem, Janez. »Četrt stoletja liturgične setve na Slovenskem, 1941-1966.« Bogoslovni vestnik 26, št. 1-2 (1966): 125-29.

113

———. »Po težki poti - koncilu naproti.« Cerkev v sedanjem svetu 13, št. 11-12 (1979): 164–67.

Pavel VI., papež. »Apostolsko pismo "Sacram liturgiam".« V: Konstitucija o svetem bogoslužju. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1964.

———. »Apostolsko pismo "Sacram liturgiam".« V: Navodila za izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju, 5–8. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1967.

———. »Constitutio apostolica de romana curia [Regimini ecclesiae universae].« Acta apostolicae sedis 59, št. 14 (1967): 885–928.

Pecklers, Keith F. Dynamic equivalence: the living language of christian worship. Collegeville (Minnesota): The Liturgical Press, 2003.

Ritchie, Donald A. Doing oral history: a practical guide. Oxford: Oxford University Press, 2003.

Rožman, Gregorij. »Petje lista in evangelija v slovenskem jeziku.« Cerkveni glasbenik 57, št. 3, 4 (1934): 33.

———. »Uvedba obrednika v slovenskem jeziku.« Cerkveni glasbenik 56, št. 5, 6 (1933): 65–67.

Sacrosanctum concilium oecumenicum Vaticanum II. »Constitutio de sacra liturgia.« Acta apostolicae sedis 56, št. 2 (1964): 97–144.

Slovenski medškofijski liturgični svet. Prenovljeno bogoslužje: zbirka navodil. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1981.

Slovenski škofje na drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru (1962–1965). Ur. Viktor Papež. Ljubljana: V. Papež, 1992.

Smolik, Marijan. »Glavni poudarki v konstituciji o svetem bogoslužju in drugih pokoncilskih dokumentih o liturgiji.« Cerkev v sedanjem svetu 23, št. 5-6 (1989): 70.

———. Liturgika: pregled krščanskega bogoslužja. Celje: Mohorjeva družba, 1995.

114

———. »Ob petdesetletnici liturgičnega gibanja med Slovenci.« Bogoslovni vestnik 39, št. 4 (1979): 474–84.

———. »Prevajanje bogoslužnih knjig v slovenski jezik po drugem vatikanskem cerkvenem zboru.« V: Prenova bogoslužja: zbornik liturgičnega simpozija in tečaja ob 40-letnici Konstitucije o svetem bogoslužju, ur. Julka Nežič, 64–71. Ljubljana: Družina, 2004.

———. Pripombe k liturgični konstituciji. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1964.

———. »Slovenščina v obrednikih.« Jezik in slovstvo 19, št. 4 (1974): 117–23.

———. »Zlati jubilej slovenskega obrednika: Slovenščina v obrednikih IV.« Bogoslovni vestnik 44, št. 1 (1984): 97–115.

Sobočan, Drago. Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja. Murska Sobota: Stolna župnija sv. Nikolaja, 2007.

Spevi in molitve iz Taizeja. Celje: Mohorjeva družba, 2004.

Stroj, Alojzij. Liturgika: nauk o bogočastnih obredih sv. katoliške Cerkve. Tretja izd. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1922.

Špelič, Miran. »Potreba po novih prevodih bogoslužnih knjig in težave pri tem delu.« V: Prenova bogoslužja: zbornik liturgičnega simpozija in tečaja ob 40-letnici Konstitucije o svetem bogoslužju, ur. Julka Nežič, 86–96. Ljubljana: Družina, 2004.

Toporišič, Jože. »Škrabec v boju za slovenski bogoslužni jezik ob tisočletnici Metodove smrti.« V: Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih, ur. Jože Toporišič, 279–307. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003.

Trtnik, Katja. Seznami predavanj kot vir za raziskave o položaju latinščine na Teološki fakulteti v Ljubljani v drugi polovici 20. stoletja: seminarska naloga pri predmetu Didaktika klasičnih jezikov. Ljubljana: [K. Trtnik], 2013.

115

Ušeničnik, Franc. Katoliška liturgika. 2., predelana in pomnožena izd. Ljubljana: Škofijski ordinariat, 1945.

———. Katoliška liturgika. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1933.

Waquet, Francoise. Latin or the empire of a sign: from the sixteenth to the twentieth centuries. London: Verso, 2002.

117

IZVLEČEK

Odnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem v 20. stoletjuOdnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem v 20. stoletjuOdnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem v 20. stoletjuOdnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem v 20. stoletju

Ker gre za prvo objavljeno raziskavo o latinščini v Cerkvi na Slovenskem, so v začetnih poglavjih najprej predstavljena nekatera pomembnejša poglavja iz zgodovine latinščine kot jezika Cerkve, bolj podrobno pa je obdelano dogajanje v 20. stoletju: liturgično gibanje, vprašanje domačih jezikov pri bogoslužju na drugem vatikanskem koncilu, Konstitucija o svetem bogoslužju, pokoncilska prenova bogoslužja in novejši dokumenti, ki govorijo o rabi latinščine v Cerkvi. Odnos do latinščine v Cerkvi na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja je predstavljen predvsem z viri, ki govorijo o latinščini kot bogoslužnem jeziku (liturgike, prvi uradno potrjeni obrednik v slovenskem jeziku). Po drugem vatikanskem koncilu se o latinščini piše predvsem v zvezi z uvajanjem novih bogoslužnih knjig, sicer pa je pisnih virov bolj malo. Zato je bila po metodi ustne zgodovine izvedena raziskava, katere namen je bil raziskati nezapisano zgodovino latinščine v Cerkvi na Slovenskem v drugi polovici 20. stoletja. Štirje intervjuvanci, za katere se je iz njihovega dela dalo sklepati, da jih obravnavana tema zanima in bi o njej imeli kaj povedati (France M. Dolinar, Kajetan Gantar, Jožef Smej in Marijan Smolik), so bili intervjuvani med 10. junijem in 3. avgustom 2013, intervjuji so objavljeni v celoti. Ugotovljeno je bilo, da je do večjih sprememb glede latinščine v Cerkvi na Slovenskem prišlo že pred drugim vatikanskim koncilom: ko je latinščina zaradi povojnih ideoloških pritiskov izgubila svoje prejšnje mesto v šolstvu, je to vplivalo tudi na znanje bodočih duhovnikov in s tem na njihov odnos do nje. Intervjuji prinašajo kar nekaj zanimivih zgodb in razmišljanj. Diplomska naloga v celoti poleg zaključkov ponuja tudi dobra izhodišča za nadaljnje podrobnejše raziskave.

Ključne besede:Ključne besede:Ključne besede:Ključne besede: latinščina, Cerkev, odnos, 20. stoletje, Slovenija, bogoslužni jezik, jezik Cerkve.

118

ABSTRACT

The Attitude of the Slovenian Church towards Latin The Attitude of the Slovenian Church towards Latin The Attitude of the Slovenian Church towards Latin The Attitude of the Slovenian Church towards Latin in the 20in the 20in the 20in the 20thththth CenturyCenturyCenturyCentury

Since the thesis covers an unprecedented study on Latin within the Slovenian Church, the introductory sections outline some more significant developments of Latin as the language of the Church. The developments which occurred during the 20th century are treated in greater detail, covering the Liturgical Movement, the issue of the use of vernacular languages in liturgy addressed at the Second Vatican Council, the Constitution on the sacred liturgy, the post-council reforms of liturgy, and more recent documents regarding the use of Latin by the Church. The attitude towards Latin in the Slovenian Church during the first half of the 20th century is mainly presented through sources regarding Latin as the language of liturgy (books on liturgy, the first official Slovenian rite book). After the Second Vatican Council, Latin is predominantly mentioned in the context of introducing new liturgical books, while other written sources remain scant. Due to this lack of sources, the method of oral history has been used to determine the unrecorded history of Latin as the language of the Church in Slovenia during the second half of the 20th century. As such, interviews were conducted with four individuals (France M. Dolinar, Kajetan Gantar, Jožef Smej, and Marijan Smolik) whose work suggests they are interested in the subject and thus likely to provide valuable insights. The interviews, conducted between 10th July and 3rd August 2013, are provided in their entirety. The research leads to the conclusion that the status of Latin had undergone significant changes in the Slovenian Church before the Second Vatican Council. When Latin lost its prior position in the education curricula due to post-war ideological pressures, this impacted the knowledge of future priests and their attitude towards the language. The interviews contain several stories and thoughts on the matter. As such, the thesis provides not only conclusions regarding the attitudes towards Latin as the language of the Church in Slovenia, but also several issues for further research.

Key words:Key words:Key words:Key words: Latin, Church, attitude, 20th century, Slovenia, liturgical language, language of the Church.