Skripta primerjalno pravo

SKRIPTA UvPrim

*UVOD V PRIMERJALNO PRAVO*-odgovori na vpraanja-

Uvod v velike sodobne pravne sisteme (1, 2)Skripta (ius caritas?)Izbirne teme: Indija+Afrika; Japonska

I. TEMELJNE ZNAILNOSTI PRIMERJALNEGA PRAVA 1. Kaj je namen oziroma cilj primerjalnega prava? Poznavanje tujega prava samo po sebi e ni namen primerjalnega prava (to je le pogoj za primerjalnopravni tudij, ki se odvija skozi spoznavanje pravnih virov, sodne prakse, zgodovinskih, politinih, drubenih in gospodarskih razmer). Namen in cilj primerjalnega prava je, da se pravni red ne dojema ve kot vsota zapovedi in prepovedi, ki so omejene na neko dravo in njeno ozemlje, temve da se v razlinih pravnih redih prepoznava merilo nravnega vedenja za civilizirano lovetvo nasploh. Gre za prizadevanje znanstvene kulture, ne pa za rabo praktinih ciljev. Navadili naj bi se na odprto pravno razmiljanje.

Kako je mogoe razumeti rek, da je nad mnoico zakonov eno pravo ("supra multitudinem legum ius unum")?Rek je mono razumeti tako, da so zakoni zgolj konkretizacija ideje prava, le-ta pa je predvsem ideja pravinosti, ki naj bi veljala v vseh pravnih civilizacijah.

2. Kateri so temeljni vidiki prizadevanj (procesa) za pravno priblievanje?Temeljni vidiki so: veliko evropskih drav je rpalo temelje iz nemkega civilnega zakonika (BGB), nekatere povzemajo nemki zgled ustavnega sodstva; prometni in gospodarski stiki, ki postajajo vedno tesneji, narekujejo, da prenavljanje prava v posameznih dravah poteka ob upotevanju vzporednega pravnega razvoja v tujini; naelo enakopravnosti mokega in enske terja poenotenje pravne ureditve glede premoenjske skupnosti zakoncev; enako obravnavanje zakonskih in nezakonskih otrok; v skoraj vseh dravah obstajajo enake oblike gospodarskih drub (delnika druba, druba z omejeno odgovornostjo,...), pojavile so se nove oblike financiranja (npr. leasing, factoring); uveljavlja se institucija varuha lovekovih pravic (ombudsmana), ki se je razirila iz vedskega prava po svetu;Proces pravnega priblievanja se je zael na zaetku 20. stoletja, vendar sta ga obe svetovni vojni za dalj asa zaustavili. 3. Katere so bile pomembneje pravne kodifikacije (zakoniki) v Evropi v 19. stoletju? Pomembneje pravne kodifikacije so bile: francoski Civilni zakonik (Code civil, CC, 1804); francoski Gospodarski zakonik (Code de commerce, CdC, 1807); avstrijski Obi dravljanski zakonik (Allgemeines Burgerliches Gesetzbuch, ABG, ODZ, 1811); vicarski Civilni zakonik (1884); nemki Civilni zakonik (1900); pod vplivom francoskega Civilnega zakonika so nastali tudi: zakonik obeh Sicilij (1815), sardinski Codex Albertinus (1838) in nizozemski Burgerlijk Wetboek (1838).

Ali so te kodifikacije vplivale na razvoj primerjalnega pravnega raziskovanja?Te kodifikacije so vplivale na razvoj primerjalnega pravnega raziskovanja, pogoste so bile predvsem primerjave med francoskim Civilnim zakonikom in pravnimi redi nemkih deel, ki so jih pripravili uveljavljeni pravni strokovnjaki in pravni zgodovinarji.

4. Kdaj se zane razvoj primerjalnega prava?Razvoj primerjalnega prava se zaenja s Platonom in Aristotelom, ki sta svoje nauke o dravi rpala iz raziskave, katere predmet je bila razlinost ustav v mestnih dravah (polisih). Zaetki primerjalnega prava se torej beleijo ob prvih znanih primerjalnopravnih raziskavah.Prvo primerjalnopravno delo pa je primerjava dveh pravnih sistemov z naslovom Collatio legum mosaicarum et romanarum v pozno rimski cesarski dobi, verjetno pa ni bila namenjena metodinemu primerjalnemu pravu. Primerjala je nastajajoe pravo kranske vere s poganskim cesarskim pravom in mono je, da je sluila kot pripravljalno delo na sprejem Justinjanove zakonodaje. Katere so temeljne faze oziroma vidiki tega razvoja do danes?Faze razvoja primerjalnega prava so: razvoj do zaetka kodifikacije v Franciji in Nemkem cesarstvu je prilo do primerjanja hkrati obstojeih razlinih pravnih sistemov, vendar pa e ni lo za primerjavo pozitivnega prava. Temeljna dela s podroja primerjalnega prava pa so napisali: sir John Fortescue, ki je primerjal angleki comune ley s francoskim pravom leta 1463, vendar pa je bil rezultat primerjave e vnaprej znan t.j. premo lastnega prava; sir Francis Bacon (1561-1626), ki je pravnike prvi pozval, naj se zaradi boljega uvida iztrgajo iz ujetosti v lastno pravo. Bil je ustanovitelj eksperimentalne metode, ki je skuala do resnice prodreti po empirini poti; s tem je bila ustvarjena znanstvena podlaga za pravo primerjalno pravo; Leibniz (1646-1716) je v delu Theatrum legale mundi v svojem prizadevanju za idejo prava vkljuil izkunje, ki jih je treba potegniti iz zakonov vseh Ijudstev in asov, in s tem podkrepil svojo tezo, da je pravna znanost bolj zgodovinska kot spekulativna; Hugo Grotius v delu De iure belli ac pacis (O vojnem in mirovnem pravu, 1625); Montesquieu je svoj Espirit des lois utemeljeval na pravnih dejstvih iz mnogih pravnih redov; Gustav Hugo (1764-1844) je bil ustanovitelj zgodovinskopravne ole. Napisal je delo Filozofija pozitivnega prava, v katerem je skual s primerjalnim prikazovanjem narediti dostopne splono veljavne znailnosti. razvoj primerjalnega prava v 19. stoletju pod vplivom francoske revolucije se je v asu napoleonskih vojn raziril svetovljanski duh, ki je dokonno uveljavil pomen tujega prava kot del pravnega spoznanja. Na razvoj prava so mono vplivale velike kodifikacije; najveji vpliv sta imeli kodifikaciji francoskega in avstrijskega zasebnega prava. Nastale so prve revije s podroja primerjalnega prava in bile ustanovljene prve katedre, intituti in drutva za primerjalno pravo. Preuevala se je zgolj tuja pozitivna zakonodaja, manj pozornosti se je namenjalo temeljem in izhodiem tujega prava.Dodatni zagon primerjalnemu pravu pa je dalo etnoloko pravno raziskovanje, ki se je odvijalo v kolonijah velesil in s katerim je zael sir Henry Summer Maine (s svojim delom Primerjalno pravoznanstvo). To raziskovanje se je zavzelo predvsem za darvinistini razvojni nauk v pravu in je iskalo praoblike prava pri primitivnih ljudstvih. Razvila se je tudi t.i. univerzalna zgodovina prava, ki je zajemala 'primerjalno zgodovino' in 'primerjalno zakonodajo'. razvoj od leta 1900 do konca druge svetovne vojne leta 1900 se je zgodil prvi mednarodni kongres primerjalnega prava, ki je postavil vodilno misel: namen primerjalnega prava naj bi bil ustvarjanje zakonskega prava, ki bi ustrezalo drubenim potrebam na pragu 20. stoletja in bilo skupno vsemu civiliziranemu lovetvu. Pravna veda naj bi se spet spomnila svoje univerzalnosti, zato naj bi se pravo, ki bi temeljilo na skupnih drubenih tokovih, pripravljalo s spodbujanjem mednarodnih pogodb in njihovega uresnievanja v pravu posameznih drav.Razvoj je za nekaj asa zavrla 1. svetovna vojna. Kljub temu pa je bil leta 1916 v Mnchnu ustanovljen prvi raziskovalni Intitut za primerjalno pravo. Pri Drutvu narodov je nastal Rimski intitut za poenotenje zasebnega prava (UNIDROIT), potekalo je tudi poenotenje prava mednarodnega pretoka blaga. Nastalo je ve uglednih intitutov za primerjalno zasebno in primerjalno javno pravo. sedanjost zaradi napredka tehnike se je zelo razvilo primerjalno gospodarsko in trno pravo, ostale pravne panoge pa so zanemarjene in ele zdaj stopajo v ospredje (npr. delovno in socialno pravo, pravo okolja, osebnostno pravo). Vedno bolj so pogoste primerjave in tudije drugih kultur in civilizacij, ne le evropske.

5. Kakno je razmerje primerjalnega prava do zgodovine prava?Od vseh panog pravne znanosti je pravna zgodovina najtesneje povezana s primerjalnim pravom. Pravna zgodovina pravo primerja navpino v asu, primerjalno pravo pa vodoravno v prostoru, pri emer pa so mone kombinacije obeh, kot je npr. univerzalna zgodovina prava, ki preuuje duhovne tokove, ki so doloali razvoj pravnih sistemov skozi zgodovino. Znanstvena disciplina, ki zdruuje zgodovinski in primerjalni pristop, se imenuje primerjalna pravna zgodovina ali univerzalna zgodovina prava. V nasprotju z naravnopravno dogmo o nespremenljivosti prava je v ospredje postavila razvojno misel darvinistinega znaaja. Poznavanje osnovne pravne zgodovine neke drave ali civilizacije je nujno, e hoemo razumeti temelje njenega prava. Potrebno je poznati tudi zgodovino posameznih pravnih institutov, e zlasti, e se nam zdijo nenavadni. Primerjalna pravna znanost je metazgodovinska, e zgodovinskih podatkov ne ureja zgolj kronoloko, temve jih jemlje kot izraze loveke kulture.Kljub velikemu tevilu povezav med primerjalnim pravom in zgodovino prava, pa obstaja med njima bistvena razlika: zgodovina prava gleda nazaj, primerjalno pravo pa gleda bolj v prihodnost in nartuje pravnopolitine cilje.

6. Kakno je razmerje primerjalnega prava do filozofije prava?Tako primerjalno pravo kot pravna filozofija ieta splono veljavna pravna naela, ki stojijo za pozitivnimi urejanji lovekega vedenja v drubi. Razlike pa se pojavljajo v pristopih: primerjalno pravo je empirino-induktivno - svoj cilj hoe dosei iz raznolikosti pravnih redov, izhajajo iz pravne resninosti, vzroke postavlja pred uinke; filozofija prava je apriorno-deduktivna in se zaenja pri racionalno-abstraktnih najstvenih predstavah s stalia pravne idealnosti, spekulativno postavlja uinke pred vzroke.Primerjalno pravo prepoznava enost v raznolikosti, filozofija prava pa nanaa raznolikost na enost. Oba pa sta nenavezana na pozitivne pravne rede in oba univerzalistino upotevata skupno resnico (veritas), ki stoji za pozitivnim pravom. Rezultati primerjalnega prava prispevajo k preverjanju spekulativno dobljenih spoznanj. Primerjalno pravo tudi prinaa dokaze o relativnosti vseh pravnih aksiomov.

7. Kakno je razmerje primerjalnega prava do sociologije prava?Sociologija prava je nauk o vzajemnih odnosih med drubo in pravom. Primerjalno pravo se pogosto opira zgolj na raziskovanje pozitivne zakonodaje tujih pravnih redov (law in books), pogosto pa zanemarja njene drubene vzroke in naine, na katere se ta zakonodaja izvaja v praksi (law in action). Zato si mora pomagati s sociologijo prava, ki razlikuje drubene vzroke prava ter drubeno izvajanje in obravnavanje prava. e hoe biti namre primerjanje prava resnino, se mora raziskovati tudi globine zgodovinskega in sociolokega ozadja. Zakoni, sodna praksa, pravni ubeniki in komentarji namre velikokrat ne podajo celotne slike pravnega sistema doloene drave. Raziskovati je potrebno tudi vzroke in uinke pravnih pravil (in ne le pravnih dejstev), pri emer pomaga sociologija prava.Socioloke gonilne sile (npr. raziritev mednarodne trgovine, mnoino zaposlovanje tuje delovne sile, turizem) terjajo uporabo primerjalnega prava za ustrezno pravno regulacijo novih drubenih pojavov. Po drugi strani pa lahko primerjalno pravo tudi pomaga sociologiji prava k novim uvidom, e njeni rezultati kaejo povratni uinek doloenih pravnih vsebin na ivljenjsko resninost (npr. porast nezakonskih otrok, e davno pravo ni naklonjeno druinam, loeno ivljenje zakoncev z primeru nezakonitosti razveze, pogostnost pravdanja odvisna od viine sodnih strokov,).

8. Kakno je razmerje primerjalnega prava do mednarodnega javnega in mednarodnega zasebnega prava? Razmerje do mednarodnega javnega prava. Mednarodno javno pravo ima le malo zanesljivih pravnih virov. Pomemben vir mu zagotavlja primerjalno pravo s konkretizacijo splonih pravnih nael, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Kar je skupno pravnim pojmovanjem civiliziranih narodov za urejanje medlovekih odnosov, naj bi veljalo tudi za odnose med narodi. Teavo pri tem predstavlja pomanjkanje ire zastavljenih pravnih tudij, ki se ne omejujejo zgolj na zahodne pravne kulture. Rezultati primerjanja prava pa so se izkazali za koristne zlasti pri razlagi spornih pojmov in veznanih besed v mednarodnih konvencijah.Razmerje do mednarodnega zasebnega prava. Sodniku domae mednarodno zasebno pravo (kolizijsko pravo) pogosto nalaga, da uporablja tuje pravo. Pri tej nalogi je odvisen od pripravljalnih del in rezultatov primerjalnega prava. Odpirajo se problemi kvalifikacij, prilagajanja in naknadnega preverjanja skladnosti tujega prava z domaim javnim redom, pri emer je potrebno ire preverjanje pravnih institutov in ne zadoa preprosto poznavanje tujih zakonov. Najjasneje se to kae pri naelu mednarodnega zasebnega prava, da se v nekaterih primerih izmed ve zadevnih pravnih ureditev uporabi ugodnejo tu sodniku pomaga primerjalno pravo.

9. Kateri so koristni pravni in iri kulturni vidiki primerjalnega prava? Ti vidiki so: bolje razumevanje Iastnega pravnega sistema, njegovih ustanov in funkcij; bolje razumevanje tujih drubenih kultur in s tem posebnosti tujih narodov; pospeevanje pravnega prometa s tujino; meddravno pravno prilagajanje; na podlagi primerjalnega prava nastajajo splona pravna naela, ki so bistveni sestavni deli za pravila mednarodnega javnega prava; spoznanja primerjalnega prava so pomembna spoznanja za sprotno izboljevanje lastnega prava v zakonodaji in sodni praksi; na podlagi primerjalnega prava se lahko ugotavljajo pomembni napotki za razlago vedno bolj tevilnih zakonov, ki so zrasli na nadnacionalni podlagi (npr. zakoni Evropske unije in Enotni zakon o mednarodni prodaji blaga Dunajske konvencije); razvoj sodobnih pravnih redov v mladih afrikih dravah; primerjalno pravo daje pomembna spoznanja za dokazovanje soodvisnosti drubenih danosti in dravnih pravil.

Na kaken nain lahko primerjalno pravo prispeva k prilagajanju in poenotenju prava in k vejemu mednarodnemu razumevanju?Primerjalno pravo lahko k prilagajanju in poenotenju prava prispeva tako, da strokovnjaki za primerjalno pravo opravijo ustrezna pripravljalna dela in raziskave na doloenem pravnem podroju. e v preteklosti so bile pred velikimi kodifikacijami, npr. nemkim in vicarskim Civilnim zakonikom, opravljene obsene primerjalnopravne raziskave. Enako so bile obirne primerjalnopravne raziskave med prizadevanji odbora Zdruenih narodov za pravo mednarodne trgovine UNClTRAL za menico, ki bi veljala po vsem svetu. Izjemno delo pa je morala opraviti Evropska skupnost v procesu harmonizacije prava drav lanic Evropske Unije; uspeh dela je odvisen od vsebine in zanesljivosti predhodnih primerjalnih poroil.Primerjalno pravo lahko k vejemu mednarodnemu razumevanju prispeva tako, da se prek pravnega spoznavanja drugih kultur ljudstva zbliujejo, in sicer tako, da se zavejo, kako se sreujejo njihova razlina pojmovanja prava. Ti stiki vodijo do mirne izmenjave idej, soitja razlinih pravnih redov in konno sproijo prizadevanja za bolje mednarodno razumevanje. e primerjalno pravo prodre do pravne resninosti, odpira nove poti k uvidu v drugane ivljenjske navade, neobiajno mentaliteto tujih narodov. Marsikatero pravno pravilo, ki se nam najprej zdi nerazumljivo ali celo brutalno, v lui druganih predstav lahko rauna vsaj na razumevanje. Primerjalno pravo ui, da strogo spotujemo tuja prava ter da si je treba prizadevati k spoznavanju in spotovanju narave drugih ljudi.

10. Katere so znailnosti dveh klasinih primerjalnopravnih metod raziskovanja: vzporednega primerjanja pravnih sistemov in primerjanja pravnih institucij? Primerjanje posameznih pravnih institucij je praviloma tokovno in se posvea primerjalnemu prikazovanju pogosto ozko omejenega izseka iz skupnega reda, posameznim pravnim figuram. Pri tem se je treba zavedati nevarnosti, da izseki, izbrani iz dogmatinih perspektiv lastnega prava, nimajo vedno ujemajoe se ustreznice v tujih pravih. Rezultati primerjanja institucij so pogosto odvisni od tega, ali sistemski pojmi, na katerih temelji raziskava in ki izhajajo iz domaega prava, drijo tudi za tuje pravo. e ne drijo, je pri primerjavi manj sorodnih pravnih redov treba pojme razumeti funkcionalno, pri emer primerjalni len (tertium comparationis) lahko doloimo le socioloko.Problemom, ki se porajajo pri primerjanju posameznih institucij, se laje izognemo pri primerjanju pravnih sistemov. Vzporedno primerjanje celotnih pravnih sistemov pomeni, da se avtor raziskave intenzivno in ekstenzivno ukvarja z opazovanim pravom v vseh njegovih strukturah. Ob tem ukvarjanju lahko dojame celoto posebnosti, ki doloajo slog nekega pravnega reda in omogoajo njegovo uvrstitev v veji pravni krog. Pri tem primerjanju je pogosto dejansko primerjanje prikrajano, ker se posreduje samo znanje o tujem pravu.

Kakno je razmerje med obema pristopoma?Oba pristopa izhajata iz pravnega pravila. Priporoljivo je tudi, da se pred primerjavo posameznih institucij izvede splona primerjava tujega prava z domaim, da se pravnik, ki izvaja primerjavo, vsaj okvirno seznani s tujo pravno mislijo. Obe metodi pa dragoceno dopolnjuje funkcionalna metoda, ki izhaja iz pravnega primera.

11. Kaj je znailno za funkcionalno primerjalnopravno metodo, ki izhaja iz t.i. problemskega pristopa ("the factual approach")?Funkcionalna primerjalnopravna metoda izhaja iz pravnega primera (ali problema). S funkcionalnim pristopom se izognemo pomanjkljivostim klasinih metod, ker se usmerja ob problemih drubenega ivljenja neposredno na resnino izvrevanje prava in lahko odkriva pravno-psiholoke dejavnike, ki se odraajo v morfologiji pravnih institucij. Konkretni pravni primer bi morali zato dosti bolj kot doslej uporabljati pri primerjalnem raziskovanju. Metoda, ki izhaja iz pravnega problema ali pravnega primera se imenuje the factual approach in prikazuje socioloko razsenost, sliko resninosti tujega pravnega reda, pojasnilo pravnih pojavov kot izraza doloene pravne kulture. Primer za to je vpraanje o zakonski skrbi za preivelega zakonca, ki ima lahko v razlinih pravnih redih odgovor tako po druinskem, kot po dednem pravu in tako sega preko razdelitve naega civilnega prava.

12. Kaj zajema pojem pravne druine oziroma pravnega kroga? Vsaka dravna skupnost ima svoj lastni pravni red, ki se bolj ali manj razlikuje od drugih. Meje pravnih redov pogosto ne sovpadajo popolnoma s politinimi zunanjimi mejami (primer Quebecka, ki sodi v francoski pravni krog). Pojem pravne druine oziroma pravnega kroga zajema prototip s skupnimi znailnostmi, v katerega uvrstimo neko pravo ali pravni red. Zakaj se pojem pravne druine ne ujema povsem s pojmom pravnega sistema? Pojem pravne druine se ne ujema povsem s pojmom pravnega sistema, ker je izraz pravni sistem veznaen in lahko pod njim razumemo tudi: doloen posamezni pravni red (npr. nemki); ali doloene skupine pravil, ki se medsebojno dopolnjujejo (npr. equity in common law, ius civile in ius gentium).

Kaken pomen imajo posamezne pravne panoge za pravno tipologijo v okviru primerjalnega prava? Nauk o pravnih krogih se je najprej razvil iz zasebnopravnega stalia. Zasebno pravo je bolj kot katerakoli druga pravna panoga s slogovnimi prvinami preelo in oblikovalo vse panoge pravnih redov. Zato je priporoljivo, da poskus pravne tipologije naravnamo predvsem ob institucijah zasebnega prava. Ob vsaki razdelitvi je treba povedati, ali izhaja iz zasebnega, kazenskega ali javnega prava.Razlinost razdelitve po posameznih panogah nima dezintegracijskega uinka na primerjalno pravo.

13. Katera so merila oziroma vrste meril za razdelitev v pravne druine (pravne kroge)? Za razdelitev v glavne skupine so pomembni predvsem kulturnozgodovinski, socialno-politini, gospodarski in svetovnonazorski vidiki, nadaljnja razdelitev v podskupine pa poteka preteno po morfolokih ali pravnotehninih znailnostih. Merila oziroma vrste meril za razdelitev v pravne druine (pravne kroge) so:1. metapravne razmere svetovnonazorske, politine in gospodarske danosti;2. razlike v pravnih virih in v postopku pravnega razumevanja, v odnosih med pravom in pravnim sredstvom ter v pravnem miljenju;3. razlike v dogmatinih strukturah;4. jezikovne razlike;5. pripadnost razlinim pravnim slogom. Kaken je pomen oziroma tea vsakega izmed teh meril? 1. Metapravne razmere pogojujejo razdelitev na tri velike pravne kroge: zahodni pravni krog, kamor spadata celinsko-evropska (rimsko-germanska) druina -> izhaja iz pravnega individualizma rimskega cesarstva, germanskega zadrunega miljenja, odreenjskega nauka srednjeveke cerkve in modernega liberalizma; common law; pravni krog socialistinih drav -> izhaja iz drubenih modelov, ki so indoktrinirani z apodiktinimi drubenimi nauki (ne trpijo ugovora, izraajo popolno gotovost); pravni krog tradicionalnih in verskih prav (teoloko-filozofsko doloene pravne kulture) -> izhaja iz predstav, kako naj se oblikuje lovekovo skupno ivljenje, ki ga obvladujejo teoloko-filozofska vodilna naela. Ob natannejem opazovanju pa se pokae, da takna razdelitev v tri skupine ne bi ustrezala razmeram.

2. Razlike v pravnih virih in v pravnem razumevanju (legal reasoning) loijo celinsko-evropske pravne sisteme od pravnih sistemov, ki temeljijo na common law: v celinskoevropskih sistemih prevladuje sholastien, deduktiven in normativen nain ivljenja, ki izpeljuje iz pojmovnih sklopov. Izhodie iskanja pravno ustrezne reitve je vnaprej urejeni in od primera neodvisni dejanski stan. Celota pravnih institutov je vkljuena v sistem, ki je pogosto zamiljen kot zaprt. V ospredju je eksegetska ali pojmovno-dogmatina doktrina, uitelj prava nastopa v hierarhiji pravnih poklicev pred sodnikom, teoretik pred praktikom, razlaga zakonov poteka ob polnem ovrednotenju materialov, zgodovine njihovega nastanka in uenih definicij v zvezi z njimi. v anglosakih sistemih je nain pravosoden, pragmatien, naravnan na primer, induktivno sklepajo iz podobnega na podobno in brez vsakrnega dogmatinega pojmovnega aparata. Glede pravnih virov gre za sodniko pravo (judge-made law), v katero posega zakonodajalec samo izjemoma. V ospredju pravnikega poklica stoji barrister, praktik, ki je bodisi sodnik, bodisi odvetnik. Univerzitetni uitelj prava je manj pomemben.Kljub tej razdelitvi pa ne dri popolnoma pogosto izraeno dejstvo, da je rimsko pravo komaj kaj vplivalo na angleko pravo, saj je rimsko pravo skozi zgodovino vedno znova prodiralo na angleki otok. Izpoveden primer povezovanja je dejstvo, da je House of Lords pristojen tudi za kotsko, kjer vlada rimsko pravo.

3. Pravni instituti in dogmatine strukture:Gre za primerjavo pravnih institutov, za obrazloitev sodb, ki je lahko jedrnata ali obirna, razvrstitev pravnih knjig v poseben oddelek,

4. Jezikovne razlike ali sorodnosti:Jezikovne sorodnosti omogoajo laji razvoj skupnega prava, pospeujejo sprejemanje pravnih misli (univerze, izmenjavanje uiteljev,) in pripomorejo k iritvi pravnih teorij iz ene drave v drugo. Po drugi strani pa sorodnost nima nekega vejega vpliva - slovanske pravne druine recimo ni bilo nikoli!

Ali je mogoe kateremu od teh meril odloilno priznati samostojno ali bistveno vejo teo od ostalih?Najbolj pomembni merili sta metapravne razmere ter razlike v pravnih virih in pravnem razumevanju. Bistveno vejo teo lahko priznamo metapravnim razmeram, ki nam nudijo temeljno razdelitev na zahodni, socialistini in versko-tradicionalni pravni krog.Ta merila je potrebno uporabljati konsistentno, ko elimo nek pravni sistem razvrstiti v posamezen krog, vendar pa se je potrebno zavedati, da je matematina natannost druboslovju tuja (primer, ko doloen pravni sistem lahko uvrstimo v dve pravni druini).

14. Katere pravne rede zajema celinskoevropski (rimsko-germanski) pravni krog? V celinskoevropski (rimsko-germanski) pravni krog spadajo pravni redi vseh deel, kjer se je pravna znanost razvila na osnovi izroil, ki izvirajo iz Corpus Iuris Civilis cesarja Justinijana in iz germanskih ljudskih prav.

Katere so glavne podskupine tega pravnega kroga in katere so njihove temeljne medsebojne razlike?Temeljne podskupine celinskoevropskega pravnega kroga so:1. zahodna podskupina zanjo je odloilna napoleonska zakonodaja, vanjo spadajo francosko, belgijsko, luksemburko, italijansko, pansko in portugalsko pravo ter prava deel, ki so jih ti narodi v preteklosti kolonizirali, sem spadata tudi Poljska in Romunija, medtem ko se Nizozemska poasi odceplja od te skupine in pribliuje srednjeevropski. Znatno je vplivala na moderne zakone islamskih drav; 2. srednjeevropska podskupina obsega tista prava, ki so se razvila na obepravni osnovi in na osnovi pandektnega nauka. Jasno se razlikuje od zahodne skupine po: razvoju trdnega in iroko segajoega pojmovnega aparata; svoji dogmatini strukturiranosti, ki preveva celotno zasebno in kazensko pravo; prizadevanju za sistematino zakljueno zgradbo pravne materije.V to skupino spadajo nemko, vicarsko in avstrijsko pravo, pravo kneevine Liechtenstein, grko in turko pravo ter prava drav evropskega vzhoda in jugovzhoda.3. nordijska skupina tvorijo jo skandinavska prava, za katera je znailno, da: so vplivi rimskega prava zaeli uinkovati sorazmerno pozno; se od srednjeevropske skupine, s katero je sicer zelo sorodna, razlikuje po tem, da so sistematina povezanost, dogmatine strukture in enotno oblikovanje pojmov manj izraeni zaradi odsotnosti enotne kodifikacije civilnega prava.

15. Katere pravne rede zajema anglo-ameriki pravni krog?Anglo-ameriki pravni krog obsega angleko pravo in pravne rede, ki so izli iz anglekega prava.

Kaj je temeljna znailnost pravil common law?Pravila common law je razvila Curia regis v Westminstru (Kraljeva kurija) kot skupno pravo kraljestva na osnovi odloanja v posameznih pravnih sporih. Pravno pravilo common law ni oblikovano abstraktno, temve temelji na izkunji, ki se je razvila ob posameznem primeru. Pravila common law ne gre razumeti kot zapovedi za prihodnost, temve kot konkretizacijo rules of conduct (pravil obnaanja), ki so prikrojena za sedanje razmere, ne da bi se dokonno razvezala z definicijami in posploitvami.

Kakno je v anglo-amerikem pravnem krogu na splono razmerje med common law in zakonsko doloenim pravom (statute)?Razmerje med common law in statute je naslednje: prevladuje predstava, da statute ne izpodrine law, temve ga samo zakrije. Tako se s prispodobo primerjajo angleki zakoni s slikami, ki jih obeajo na ozadje gobelina (common law) in po potrebi snemajo z njega. Kaj je doktrina stare decisis (doktrina precedennega prava)?Trdnost in predvidljivost, ki je v celinskoevropskem pravnem krogu zagotovljena z zakonom, je na podroju common law zagotovljena z naukom o stare decisis. Doktrina stare decisis je nauk o sodnikovi vezanosti na predhodna vpraanja. V primeru odloi po naelu a simili ad simile - kot je e bilo odloeno v podobnem primeru.

16. Katere so temeljne razlike med celinskoevropskim (rimsko-germanskim) in anglo-amerikim pravnim krogom?Temeljne razlike so: v anglo-amerikem pravnem krogu prevladuje manje razlikovanje med zasebnim in javnim pravom. Do tega je prilo, ker so osrednje sodie, Curia regis v Westminstru, zasebni spori zanimali le toliko, v kolikor so bili v igri interesi krone. na splono lahko reemo, da je bil vpliv rimskega prava na anglo-ameriko pravo znatno manji (npr. ne poznajo panoge obligacijsko pravo); angleko ozemlje nikoli ni imelo enotnega pravnega sistema, medtem ko je za celinsko Evropo e v srednjem veku veljalo enotno kanonsko (cerkveno) pravo; v celinskoevropskem krogu je pravo splono in abstraktno ter temelji na zakonodaji, v anglo-amerikem krogu pa je pravo predvsem kazuistino in temelji na precedennih sodnih odlobah, vendar pa so tudi drave te pravne druine sprejele vse temeljne zakone in zakonike; izobraevanje pravnikov v celinskoevropskem krogu poteka na univerzah (e od 12. stoletja naprej teoretsko sistemsko miljenje), v anglo-amerikem krogu pa je e danes delno v rokah stanovskih organizacij (Inns of Court, Law Society), eprav se je tudi e skoraj v celoti preselilo na univerze; v hierarhiji pravnih poklicev v celinskoevropskem krogu nastopata profesor prava in pravni teoretik pred sodnikom in praktikom, v anglo-amerikem krogu pa je obratno.

Razlika med tema dvema pravnima krogoma je predvsem v pravni tehniki: anglo-ameriko pravo bolj razvija procesno pravo (ureditev sodstva, postopkovna pravila, dokazna pravila in pravila o prisilni izvrbi), temelji na precedensih in konstrukciji pravnih pravil; rimsko-germansko pravo razvija materialno pravo, pomemben je zakon, ustaljena (enotna) sodna praksa, interpretacija pravnih pravil in tudi doktrina.

17. Kakne so povezave med celinskoevropskem (rimsko-germanskim) in anglo-amerikim pravnim krogom? Povezave so predvsem v medsebojnem vplivanju, ki prevladuje v anglekem in francoskem pravu. V anglo-amerikem pravu se pojavlja edalje ve abstraktnih in splonih zakonskih kodifikacij (vendar se kodifikacijski slog razlikuje od celinskoevropskega), v celinskoevropskem pravu pa se razvija neformalna vezanost na sodne odlobe, ki jo zahteva enotna sodna praksa. Izobraevanje pravnikov tudi v anglo-amerikem krogu e skoraj v celoti poteka na fakultetah. Obe pravni druini tudi temeljita na istih germanskih in rimskopravnih izroilih. Poznamo tudi pravne rede nekaterih drav, ki so prevzeli prvine tako iz celinskoevropske pravne druine kot iz druine common law (npr. kotsko pravo). Najvejo meanico razlinih prvin pa najdemo v izraelskem pravu, na katerega so vplivali celinskoevropska pravna druina, common law in, glede na versko pripadnost, zakoni judovskega, islamskega ali kranskega prava.

18. Katere so temeljne znailnosti (bivega) pravnega kroga socialistinih drav? Temeljne znailnosti bivega pravnega kroga socialistinih drav so bile: posebnost prava je bil drubenorevolucionarni znaaj; avtoritarna dravna partija si je lastila totalitarno oblast in nadzorovala celotno drubeno ivljenje ter odklanjala vsakren politini pluralizem; edini pravni vir je bil zakon, ki je izraal ljudsko voljo, ki jo je vodila dravna partija; vedenje in ravnanje vsakega posameznika je bilo podvreno drubenogospodarskemu modelu, zunaj katerega ni bila dopuena nobena resnica; celo zasebnopravne odnose med dravljani je bilo pogosto treba gledati s stalia javnega prava - primer: odkodnina ker je bila lastnina drubena, je bil zahtevek veinoma uperjen proti javnopravni osebi, zato je civilno tobo velikokrat nadomeala upravna pritoba; zasebno trgovinsko pravo je nadomestilo javno gospodarsko pravo; pravna varnost se je umikala vodilni misli socialistine legalitete.S stalia zasebnega prava, s katerega predvsem poteka presoja, je ta pravna druina precej blizu celinskoevropskemu pravnemu krogu, natanneje srednjeevropski podskupini.

II. RIMSKO GERMANSKA PRAVNA DRUINA

19. Kateri so temeljni zgodovinski vidiki nastanka rimsko-germanskega pravnega kroga (razvoj obiajnega prava, obdobje recepcije rimskega prava, razvoj prava v okviru pouevanja na univerzah, razvoj postopkovnega (kazenskega) prava, prvotni in kasneji pomen zakonodaje itd.)? Zaetek rimsko-germanskega pravnega reda lahko postavimo v 13. stoletje, torej s ponovnim rojstvom tudija rimskega prava na univerzah.

Razvoj obiajnega prava. Po propadu rimskega cesarstva se je najprej razvilo obiajno pravo barbarskih, predvsem germanskih ljudstev. Rimsko pravo je bilo za urejanje drubenih odnosov v barbarskih plemenih preve zahtevno in zapleteno. Zato je v zaetku na podlagi personalnega naela veljalo rimsko pravo za Rimljane in lokalna barbarska prava za pripadnike njihovih plemen. Ko so se razline skupine prebivalstva spojile, so uporabo personalnega naela zamenjali teritorialni pravni obiaji. Zapleteno rimsko pravo se je nadomealo z ljudskim (vulgarnim) pravom. Proces zapisovanja barbarskih in ljudskih prav je trajal do 12. stoletja. Posegi vladarjev so se omejevali le na javnopravna podroja. Izid sodnega postopka je bil pogosto odvisen od bojih sodb, priseg strank, oievalnih priseg ali dokazov z bojo sodbo, zato je bila smiselnost preuevanja in zapisovanja pravnih pravil pod vpraajem. Tudi sodba je brez vrednosti, e nobena oblast nima moi ali obveznosti, da bi s prisilo uveljavila izrek sodbe v korist zmagovalca. Med zasebniki in drubenimi skupinami je vladal zakon monejega ali samovolja voditelja; vladavina prava je bila na najniji ravni. Najpomembneja je bila ustanova razsodia, katerega namen in vloga sta bila vzdrevanje sloge znotraj rodu in zagotavljanje mirnega soitja med tekmujoimi skupinami, bolj kot pa pomo posamezniku, da bi priel do svoje pravice. Pravice posameznika se niso poudarjale; ravno nasprotno - zamenjala naj bi jih kranska ljubezen do blinjega (sveti Pavel e v svojem prvem pismu Korintanom priporoa ljubezen do blinjega namesto pravinosti in svetuje, naj se ne obraajo na sodia, temve na duhovnike).

Obdobje recepcije rimskega prava. S preporodom mest in trgovine je drubi postalo spet jasno, da le pravo lahko zagotavlja red in varnost, ki omogoata napredek. Vladarji so se odpovedali idealu kranske ureditve drube, ki temelji na ljubezni do blinjega in se odpovedali ustvarjanju bojega kraljestva na zemlji. Cerkev je zaela jasno razloevati med obestvom vernikov in laino drubo ter v tem asu izoblikovala kanonsko civilno pravo. Od 13. stoletja dalje niso ve meali vere in morale z dravljanskim redom in pravom. Pravu se je zaela ponovno priznavati samostojna vloga, filozofi in pravniki so zahtevali, da se ureditev drube utemelji na pravnem redu in da se tako kona samovolja, ki je prevladovala dolga stoletja. Pojavila se je torej (za tisti as revolucionarna) zahteva, da mora v drubi vladati pravo, ki zagotavlja red in napredek. eleli so pravo, ki bi temeljilo na pravinosti, ki jo je mogoe racionalno podoivljati in so v civilnopravnih razmerjih odklanjali sklicevanje na nadnaravno. Takno pravo pa je lahko bilo le rimsko pravo, zato je prilo do njegove ponovne uporabe. Razvoj prava v okviru pouevanja na univerzah. Na srednjevekih univerzah so v pravu videli model drubenega reda. tudij prava ni bil usmerjen v razreevanje pravnih sporov, temve je potekal v povezavi s filozofijo, teologijo in vero - tako naj bi dajal sodniku navodila, kako naj sodi v skladu z modrostjo (prudence - jurisprudenca) in kako naj predpisuje pravila, po katerih se morajo ravnati dravljani v drubi. Pouevali so, da je pravo, tako kot moralni nauk, 'najstvo' in ne 'bit'. Zaradi razdrobljenosti fevdalnega sveta je edini univerzalni model drubenega reda ponujalo rimsko pravo, zato nobena evropska univerza ni pri pravnem pouku izhajala iz regionalnega ali lokalnega pozitivnega prava, temve je pouevala zgolj rimsko pravo. Obiajno pravo je bilo namre pravo tradicionalne, zaprte drube, rimsko pravo pa je bilo pravo univerzalne, odprte drube. Dvome glede poganske narave le-tega je dokonno odpravil Toma Akvinski, ki je dokazal, da je bila predkranska filozofija, ki se je opirala na um, v zelo veliki meri v skladu z bojimi zakoni. ele veliko kasneje, v 18. stoletju so univerze zaele bolj razirjeno pouevati nacionalno pravo (npr. Sorbona je leta 1679 ustanovila katedro za francosko pravo, Oxford za angleko ele leta 1758). V vsem tem asu pouevanja rimskega prava na univerzah se je zvrstilo ve ol: glosatorji in postglosatorji, ius commune in common law, ola naravnega prava. Kasneje se je celo razvil obiaj, da so sodia, v zmedi zaradi obilice regionalnih obiajev, poiljale sodne spise na kakno od oddaljenih univerz, kjer je ueni pravnik preuil primer po naelih rimskega prava, ne da bi bil pod vplivom regionalnih obiajev, saj jih ni poznal.Obnovitev tudija rimskega prava je bil glavni vzrok za nastanek rimsko-germanske pravne druine. Razvoj postopkovnega (kazenskega) prava. Postopkovni vidiki niso ovirali romanizacije prava, temve so jo zgolj pospeevali. Po IV. lateranskem koncilu so deele na celini ob naslonitvi na kanonsko pravo razvile novo, bolj racionalno in hkrati bolj razlenjeno postopkovno pravo. Odloitev tega koncila je bila namre prepoved procesov, v katerih so uporabljali bojo sodbo, saj se pravo, ki naj bi vladalo drubi, ne more sklicevati na nadnaravno. Ta odloitev je torej pripeljala tudi do novega, racionalnega postopka, s tem pa se je odprla pot vladavini prava. Prilo je tudi do odloilne spremembe v organizaciji sodstva. Poasi je prihajalo do opuanja karolinkega porotnega sistema, ki je sodniku dopual le vodenje istega sodnega procesa, medtem ko je bila naloga porotnikov, da doloijo pravno pravilo, ki ga je treba uporabiti, in izreejo sodbo. Med 13. in 16. stoletjem so odloilne poloaje v pravosodju prevzeli ueni pravniki, olani na univerzah ob rimskem pravu, kar je pomenilo velik vpliv pravnega sistema, ki so ga pouevali na univerzah na sodno prakso. Leta 1532 je bil v Nemiji sprejet Constitutio Criminalis Carolina Zakon o kazenskem postopku krvnega sodia. Prvotni in kasneji pomen zakonodaje. Zakonodaja je bila prvotno zgolj sekundarnega pomena. Po srednjevekih pojmovanjih je pravo obstajalo neodvisno od ukazov dravne oblasti. Suveren prava ni mogel niti ustvarjati niti spreminjati, temve je imel zgolj nadzorno in upravljalno vlogo; lahko je organiziral pravosodje in olajal dajanje prava, ni pa ga mogel ustvarjati. Zakonodaja je imela veji pomen na podroju javnega prava: uredbe so imele zelo velik pomen za organizacijo uprave in sodne prakse, pomembno vlogo pa so igrale tudi na podroju kazenskega prava. Pomen zakonodaje na podroju zasebnega prava pa je zelo majhen. Kasneje pa se situacija obrne: pod vplivom naravnopravne ole v 18. stoletju je bil vladar priznan za zakonodajalca in dodeljena mu je bila naloga reformirati pravo, kar naj bi storil tako, da bi odpravil napake in stranpoti preteklosti ter razglasil predpise, ki so v skladu z naravnim pravom in umom. Pod vplivom teh idej so se celinskoevropske drave lotile kodifikacije svojega prava, ki se je zelo razlikovala od prejnjih kompilacij. Z novejimi zakoniki se je mo rimskega prava e okrepila, saj so se ob zapisovanju zakonov mono naslanjali na reitve rimskega prava.

20. V em je bila razlika med rimsko-germanskim ius commune (droit commun, Gemeines Recht) in anglekim common law?lus commune je miselna zgradba, ki jo je postavila evropska pravna znanost ter daje pravnikom okvir, besedni zaklad in metodo za olajanje iskanja pravinih reitev. lus commune je v celoti nastal na univerzah, ki so elele ob podpori rimskih besedil razviti im pravineja merila, ki bi ustrezala dobro premiljenemu redu v drubi.Common law pa je enotno pravo, ki so ga v srednjeveki Angliji uporabljala kraljevska sodia in se je uveljavilo v sooenju z razlinimi lokalnimi pravnimi obiaji. Ius commune je bilo gibko (fleksibilno), saj je utemeljevalo svojo avtoriteto zgolj s preprievalno mojo. Common law pa je bilo zelo strogo, ker je temeljilo na pozitivnem postopkovnem pravu, zato so v Angliji izdelali dodatna pravila, imenovana equity.

21. Kaken je bil v 17. in 18. stoletju pomen oziroma vpliv ole naravnega prava?Univerzitetna prizadevanja po uveljavitvi rimskega prava so se v zaetku 17. stoletja umaknila elji po dognanju in uenju povsem racionalnega prava. Zato se je ola naravnega prava odpovedala srednjeveki sholastini metodi ter je ustvarila mono sistematizacijo prava na aksiomatien, izredno logien nain ob naslonitvi na naravoslovje. Trdila je, da Bog celoten drubeni red gradi glede na loveka. ola naravnega prava je najbolj zasluna za razvoj javnega prava in kodifikacijo.Velik pomen ole naravnega prava je bila uvedba naravnih pravic posameznika, ki izhajajo iz osebnosti vsakega loveka. Pravno razmiljanje se je usmerilo k pravicam. Vsa pravila se nanaajo na loveka kot na edino obstojeo resninost, zato pravo ni naravna danost, temve delo uma. Pod vplivom idej univerzalizma so poskuali naravni pravniki razglasiti pravila pravinosti ter univerzalnega in nespremenljivega prava, ki velja za vse ase in za vsa ljudstva. To pojmovanje je pospeevalo spajanje lokalnih in regionalnih pravnih obiajev ter utiralo pot prvim kodifikacijam. ola naravnega prava je povzroila popolno prenovo pravne znanosti s svojo aksiomatsko usmerjenostjo in z vlogo, ki jo je priznavala zakonodaji.Na podroju zasebnega prava ola naravnega prava ni bila revolucionarna, temve se je zgolj omejevala na zahtevo, da se pravila rimskega prava uporabljajo le pod pogojem, da ne nasprotujejo razumu, utu za pravinost in takratnim drubenim potrebam. Zahtevala je tudi noveje in napredneje razlagalne metode rimskega prava. Na podroju javnega prava je ola naravnega prava razvijala razumno utemeljene predloge za ustavno pravo, upravno prakso in kazensko pravo, pri emer je zahtevala uvedbo javnega prava, ki uresniuje lovekove pravice in zagotavlja svoboine lovekove osebe.

22. Kaken je bil v rimsko-germanskem krogu razvoj javnega prava?Do uveljavitve ole naravnega prava se je razvoj javnega prava zanemarjal, ker si pravniki niso upali lotiti nevarne materije javnega prava, ki je bila pridrana dravni oblasti. Pristai ole naravnega prava pa so menili, da se pravo ne sme omejevati zgolj na urejanje pravnih odnosov dravljanov med seboj, temve se mora raztezati tudi na razmerje med vlado in dravljani, med dravno upravo in zasebniki. S olo naravnega prava je javno pravo postalo ena izmed glavnih skrbi pravnikov. Uspeh je bil velik na podroju kazenskega prava, povpreen na podroju upravnega prava in zamuden na podroju ustavnega prava. Od 18. stoletja dalje jim je poleg zasebnega prava uspelo razviti enakovredno javno pravo. Kljub temu pa se pravni sistemi rimsko-germanske pravne druine razlikujejo bolj po javnem, kot po zasebnem pravu, saj je rimsko pravo veliko bolj razvilo zasebno pravo, javno pravo pa je bilo kasneje podvreno veliko nacionalnim zakonitostim. V 20. stoletju je vodilno vlogo pri razvoju javnega upravnega prava prevzel francoski Conseil d'Etat (vrhovno upravno sodie), ki so ga visoko cenili celo Anglei. Kljub razlinemu razvoju javnega prava v dravah rimsko-germanskega kroga, lahko reemo, da tudi na tem podroju obstaja veliko skupnih tok. Glavna razloga za to sta predvsem dva: Montesquieujevi in Rousseaujevi nauki so imeli velik vpliv na javno pravo celotne celinske Evrope; skupen nain izobraevanja pravnikov, ki so bili tudi pri razvijanju javnega prava deloma pod vplivom zasebnega prava (primer: za delovno pravo so se uporabljali le izboljani civilnopravni predpisi).

Kakno vlogo so v rimsko-germanskem krogu imele kodifikacije?Kodifikacija je pomenila tehniko, ki je oli naravnega prava omogoila uresniitev njenih ciljev. ola naravnega prava je namre zahtevala, da se iz znanstvenega prava, ki so ga razvijale univerze, razvije pozitivno pravo.Pravo, ki je bilo primerno za moderno drubo, se je metodino predelalo, tako da so ga sodia Iahko uporabila. Kodifikacije so odstranile popolnoma preivete pravne predpise ter konale razcepljenost in raznovrstnost pravnih obiajev, ki so ovirali pravno prakso. Pri tem pa so morale biti: delo razsvetljenega vladarja, ki je bil pripravljen ob odpovedi starim privilegijem potrditi naela pravinosti, svobode in posameznikovega dostojanstva; izpeljane v veliki deeli, ki je neustavljivo vplivala na druge deele. Tema dvema pogojema je najbolj ustrezal francoski Civilni zakonik iz leta 1804. Kateri so bili najpomembneji pravni zakoniki ter kateri so bili pozitivni in negativni vidiki kodifikacij? Najpomembneji zakoniki so bili: Obe prusko deelno pravo, francoski Civilni zakonik (Code civil 1804), avstrijski Obi dravljanski zakonik (ODZ, 1811), nemki Civilni zakonik (1900), vicarski Civilni zakonik (1911). Pozitivna vidika kodifikacij sta, da se je v celinski Evropi tevilo pravnih redov zmanjalo in da so kodifikacije okrepile enotnost pravne kulture celinske Evrope. S kodifikacijami je tudi prilo do iritev rimsko-germanskega pravnega sistema znotraj in zunaj Evrope (Latinska Amerika, Afrika, Kitajska, Japonska). Negativni vidiki kodifikacij so v tem, da so bili pravniki prepriani, da so v kodifikacije zapisali dovreni razum, zato se je izgubilo izroilo univerz, ki je bilo v tem, da so navajale k iskanju pravinega prava in razvijale modelno pravo. Potem, ko so nastali nacionalni zakoniki, so pravniki zmotno mislili, da sta iskanje prava in razlaganje zakonov eno in isto ter da je naloga univerz zgolj v tem, da pouujejo razlago teh novih pravnih besedil. V nasprotju z naravnopravnim duhom, ki je proizvedel kodifikacije, je z njimi nastal zakonski pozitivizem, ki ga je nacionalizem e poslabal. Odtlej je za pravnike vsakokratno nacionalno pravo postalo uteleenje prava, umaknili so se v svoje zakonike in niso upotevali, da je pravo kot socialno pravilo vedenja in delovanja po svojem bistvu nadnacionalno. Zdelo se je, da je pravo samo e tisto, kar je ukazal vladar, in ne ve tisto, kar je zapovedovala pravinost. Kljub temu pa je kasneje prilo do omilitve zakonskega pozitivizma, saj so se zakoniki starali in sodnikom je postalo zopet jasno, da prava ni mogoe spoznati zgolj po zakonih teorija in sodna praksa sta zopet pridobili na veljavi.

23. Kaj je znailno za tisti vidik sistematizacije civilnega prava, ki se v nekaterih nacionalnih pravnih sistemih kae v normativnem (zakonodajnem) oblikovanju splonega dela civilnega prava? Samo kot uvod - razdelitev prava v rimsko-germanski pravni druini je na javno in zasebno pravo. Jedro zasebnega prava je v tej pravni druini obligacijsko pravo, ki ga skupina common law sploh ne pozna.Na podroju zasebnega prava sta bila za primerjalno pravo pomembna ali zanimiva predvsem: razvoj tehnike, pri kateri se pred zasebno pravo postavi sploni del; spojitev civilnega in trgovinskega prava v enotnem zakoniku (v italijanskem Codice Civile).

Tehnika, da se pred zasebno pravo postavi sploni del, se je prvi uveljavila s sprejetjem nemkega Civilnega zakonika leta 1900. V splonem delu civilnega prava so povzeta naela, ki skupno veljajo za obligacijsko, stvarno, druinsko in dedno pravo ('knjige' zakonika). To so pravna pravila o pravni in poslovni sposobnosti oseb, o stvareh, o pravnih poslih vkljuno s pogodbami, o raunanju rokov, o zastaranju, itd. Sploni del je proizvod dogmatine teorije pandektne ole na nemkih univerzah. Sploni del ne spreminja strukture pravnega reda, temve gre bolj za stopnjo abstrakcije in sistematizacije. Francoska pravna teorija ni dosegla tako razvite stopnje sistematizacije, saj je bila ideja kodifikacije v Franciji uresniena prej, zato so v Franciji e razlagali in uporabljali zakonike, medtem ko je v Nemiji ola pandektistov e naprej razvijala sistematizacijo. Kljub temu so si celo nemki pravniki zastavljali vpraanje, ali ni stopnja sistematizacije e pretirana.

24. Kakno je v primerjalnopravnem pogledu razmerje med civilnim in trgovinskim pravom?Razvoj prava je pripeljal tudi do spojitve trgovinskega s civilnim pravom. Civilno pravo se je v vseh gospodarsko razvitih dravah tako priblialo trgovinskemu pravu, da je komaj e kje kaken predpis, ki obligacijska razmerja trgovinskega prava ureja drugae kot preostala civilnopravna obligacijska razmerja. To pa nikakor ne pomeni, da je razlikovanje med tema podrojema zastarelo - zdruevanje predpisov je smiselno zgolj zakonskotehnino, ker omogoa zakonodajalcu, da pove stvari na kratko in se izogne sklicevanju enega zakonika na drugega. Upotevanja vredna pa je tudi iritev trgovinskega prava v gospodarsko pravo, v katero se poleg zasebnega prava vkljuujejo tudi delna podroja javnega prava.

25. Kateri so temeljni vidiki pojmovanja pravnega pravila v rimsko-germanskem pravnem krogu in kaken je (bil) razvoj tega pojmovanja?Skupno rimsko-germanskem pravnem krogu ni le razdelitev na pravna podroja, eden izmed najpomembnejih razlogov za enotnost pravne druine je namre nain, kako se razume pojem pravnega pravila. V tej pravni druini se pravno pravilo razume kot abstrakten predpis za vedenje in ravnanje in ne le kot navodilo za sodnika ali pravnega praktika, kako naj odloi v posameznem konkretnem ivljenjskem primeru. Nasprotna pojmovanja rimsko-germanska pravna teorija odklanja kot kazuistina. e v rimskem pravu pa so pravni strokovnjaki razvijali svoje poglede na osnovi doloenih pravnih primerov, vendar je naloga pravnikov, da ob upotevanju nepregledne mnoice posameznih dejanskih stanov, razvijajo naela in pravila, urejajo materijo in izloajo posebne primere.Pravna pravila je razvijala pravna veda, ki je svojo glavno nalogo videla v tem, da je iz mnoice vsakdanjih odlob, ki so bile posledica sluajnih dogodkov in sprejete pod pritiskom nujnosti, razvila pravna pravila, ki bi se jih lahko drali sodniki in praktiki v prihodnosti. Nikoli ni bila naloga sodnikov ustvarjati pravnih pravil. Pravno pravilo ne more in ne sme biti delo sodnika, temve nastopi ele kasneje - je hkrati rezultat analize opazovanj iz prakse ter razmiljanj o pravinosti, morali (nravnih zakonih), politiki in harmoniji sistema. Tako pojmovanje pravnega pravila, ki prevladuje v rimsko-germanski pravni druini, je tudi temelj celinskoevropskih kodifikacij.Optimalna stopnja posploenosti pravnega pravila. Pravno pravilo ne sme biti presplono, ker drugae ne more izpolnjevati svoje naloge (biti navodilo za prakso), po drugi strani pa mora biti dovolj splono, da zajame doloene tipine poloaje.Predvidljivost (certitude de droit). Po eni strani je pravniku v rimsko-germanskem pravnem krogu veliko laje kot pravniku iz common law sistema povedati, katero pravilo se za doloeno pravno situacijo uporabi. Po drugi strani pa se pojavi problem, da bolj kot je splono pravilo, manj je natanno in iri je obseg sodnikove presoje; povea se pomen sekundarnega prava oz. pravil, ki jih razvije sodna praksa. S tem, ko torej laje najdemo pravno pravilo, pravna varnost ni ni veja, kvejemu manja.

26. Kateri so temeljni pravni viri v rimsko-germanskem pravnem krogu?Temeljni pravni viri v rimsko-germanskem pravnem krogu so: ustava, zakon, mednarodne pogodbe, podzakonski akti izroilu rimsko-germanske pravne druine pa se vendarle upira misel, da bi kot izkljuni pravni vir jemali le zapisani zakon (zakonski pozitivizem), kar izvira tudi iz globoko zakoreninjenega loevanja med 'zakonom' in 'pravom'; obiajno pravo, trgovinska praksa, obiaji pravnega prometa in trgovinske uzance; sodna in upravna praksa; pravna teorija; doloena splona pravna pravila.

Kaken je v tem okviru pomen in vloga ustave, zakona in mednarodnopravnih sporazumov (pogodb, dogovorov)?Drave rimsko-germanskega pravnega kroga so drave pozitivno zapisanega prava, to se je razvilo v 19. stoletju, ko so skoraj vse drave tega pravnega kroga dobile zakonike in zapisane ustave. Pravniki drav rimsko-germanske pravne druine kot najbolje sredstvo pri odloanju o pravnih sporih vidijo uporabo predpisov zapisanega zakona. Iuriconsulta sine lege loquens erubescit pravnik zardi, e se ne more opreti na zakon. Vendar pa je tudi dejstvo, da sodnik ne sme zavrniti odloanja o konkretnem primeru, e da v zakonu to ni urejeno. Teie pravnega napredka in vladavine prava je pri zakonodajalcu. Pravniki v rimsko-germanskem pravnega krogu pa na zakon gledajo kot na izhodie (ki ga je potrebno zapolniti z vsebino, s pravinostjo) in ne kot na cilj. Na vrhu hierarhije so ustave ali ustavni zakoni, ki so jih sprejele vse drave rimsko-germanskega pravnega kroga. Ustave in ustavni zakoni imajo posebno veljavno mo, sprejemajo in spreminjajo se po posebnem, bolj zahtevnem postopku, ki se razlikuje od splonega zakonodajnega postopka. Pogosto imajo tudi politien pomen. Mono je opaziti jasna prizadevanja za bolj uinkovito izoblikovanje ustavnih pravil s tem, da se jih dvigne nad navadne zakone. Nad ustavnim redom se vri poseben nadzor, ki ga izvaja poseben organ, pogosto je to Ustavno sodie. V nekaterih pravnih redih pa lahko sodnik odkloni uporabo zakona, e meni, da je ta neustaven. Najpogosteje se preverja skladnost zakonov z ustavo.Podobna naela kot za ustavo veljajo za mednarodne pogodbe (sporazume, dogovore). Te so po hierarhiji navadno pod ustavo in nad zakoni, kar pomeni, da morajo biti pozneje sprejeti zakoni v skladu z mednarodnimi pogodbami, v nekaterih dravah pa so tudi izenaene z zakoni. Nekatere ustave doloajo celo prednost mednarodnih pogodb pred dravnimi zakoni (Francija, Nizozemska). Problem se lahko pojavi pri neskladju mednarodnih pogodb z zakonom (ali obratno) in pri vpraanju, katero sodie je pristojno za presojo (za EKP je recimo pristojno nadnacionalno sodie - ESP). Kakno je dandanes razmerje med zakoni in zakoniki?Prvotno so oznako zakonik uporabljali za zbirko zakonov (npr. Justinjanov zakonik). Zakoniki so danes pojem za bolj obirne zakone, ki sistematino in celovito obravnavajo doloeno pravno materijo, podroje (npr. civilno, kazensko pravo). Zato se postavlja vpraanje, ali je treba na zakonike zaradi splonosti pravnih podroij, ki jih obravnavajo, zaradi predvidene trajnosti njihove uporabe ter zaradi njihovega namena, da se jih univerzalno uporablja, gledati drugae kot na navadne zakone, ki obstajajo poleg njih v doloeni dravi. Ali jim je treba priznavati posebno veljavo in jih razlagati z drugimi metodami kot zakone, ki niso vkljueni v zakonik? Na nacionalne zakone in obiaje se nikoli ni gledalo kot na pravo nijega reda v primerjavi s splonim pravom. e se zakonodajalec ni izrazil kako drugae, nimajo zakoniki nobene prednosti pred zakoni, ki niso vanje vkljueni. Pravniki pa imajo navado, da vije uvrajo naela, ki so vsebovana v zakonikih, nenazadnje zato, ker so jih podrobneje tudirali. Kakno vlogo imajo uredbe in drugi podzakonski akti?V dravah rimsko-germanskega pravnega kroga na splono obstajata 2 vrsti podzakonskih aktov: izvedbene uredbe urejajo vpraanja, ki nimajo politinega pomena, doloajo pa pravo za nedoloen krog ljudi. Uporablja se jih za urejanje detajlov, saj se zakoni ne morejo spuati v zapletene podrobnosti, to je namre stvar izvrilne veje oblasti, s tem pa predstavljajo tudi instrument ravnovesja nasproti irokim pooblastilom zakonodajne veje oblasti; interna navodila naroajo upravi, kako naj razlaga in uporablja pravna pravila. Upravni uradniki pogosto poznajo pravo samo po upravnih navodilih, ki so jih zvedeli iz okronic, drijo pa se jih e zato, da se izognejo jezi predstojnikov v upravni hierarhiji.

Kaken pomen imajo pravni obiaji e posebej na podroju gospodarskega (trgovinskega) prava?Pravo, ki je formalno zapisano v zakonu, pogosto potrebuje za pravilno razumevanje dopolnitev, ki jo daje obiajno pravo vkljuno s trgovinsko prakso, obiaji pravnega prometa in trgovinskimi uzancami. Pravni redi rimsko-germanske pravne druine obiajno pravo tejejo za pravni vir, vendar pa se pojavi problem, kadar sodna praksa (npr. v trgovinskem pravu) obiaje pravnega prometa in trgovinske uzance upoteva le, e se zakon nanje sklicuje (Francija, Slovenija). Teorija je mnenja, da tudi v tem primeru veljajo za pravni vir, vendar gre lahko za neobvezen pravni vir.Po nemkem pojmovanju gre za obiajno pravo takrat, ko so izpolnjeni trije pogoji: preprianje udeleenih krogov o pravni obveznosti, stalna uporaba in odobritev pravne teorije. Pojmi, ki jih uporablja zakonodajalec, potrebujejo razjasnitev v lui obiajnega prava. Brez uporabe obiajnega prava bi na primer teko vedeli, ali je izpolnitev doloene obveznosti nemogoa, ali je darilo nemoralno, ali je neko rono znamenje podpis, Vendar pa bi vsi poskusi, da bi razjasnili nejasne pojme v samem zakonu, privedli do kazuistike, ki je nezdruljiva z duhom prava v rimsko-germanski pravni druini. To imenujemo obiajno pravo secundum legem.Zelo redko pa se uporablja obiajno pravo praeter legem (mimo zakona), ker si pravniki rimsko- germanske pravne druine za vsako ceno prizadevajo, da bi svojo utemeljitev oprli na besedila zapisanega zakona. Razlog za to je predvsem v ureditvi skoraj vseh pravnih podroij z zakoni ter v naelni prednosti zakonov, ki velja v skoraj vseh demokratinih dravah rimsko-germanske pravne druine.e bolj redko pa je v uporabi obiajno pravo contra legem (v nasprotju z zakonom), eprav ga pravna teorija naeloma ne odklanja. Sodna praksa se namre ne eli zoperstavljati zakonodajni oblasti.Obiajno pravo je tako danes, razen nekaterih izjem, izgubilo znaaj samostojnega pravnega vira in se seli na podroje razlage zakona. Kljub temu pa je obiajno pravo zelo pomemben vir za spoznanje, kaj je v drubi objektivno pravino in e bi dosledno loili pojem prava od pojma zakona, ne bi imeli problema upotevati obiajnega prava kot vira za spoznavanje vsebine prava ali pravinosti.

27. Katere so temeljne znailnosti sodne prakse v rimsko-germanskem pravnem krogu?Sodna praksa v rimsko-germanskem pravnem krogu na splono ne velja za pravni vir (z izjemo Francije), kar pomeni, da sodna praksa ne ustvarja pravnih pravil. Kljub teoretinim smernicam, ki sodni praksi elijo odrekati sposobnost, da bi sodelovala pri ustvarjanju in razvoju prava, je v nekaterih dravah, predvsem Nemiji in Franciji, sodna praksa prevzela vodilno vlogo pri razvoju prava. Sodna praksa tako pogosto nastopa kot dopolnjujoi (subsidiarni) pravni vir. Reemo lahko, da je sodna praksa pravni vir, ni pa vir pravnih pravil.Treba se je zavedati tudi nevarnosti prevelike vloge sodne prakse, saj se lahko zgodi, da bi sodniki vanjo vnaali svoja politina, verska in filozofska preprianja, s imer bi sodna praksa izvrevala neomejeno nadvlado. Mnogi pravniki v dravah rimsko-germanske pravne druine so postali zelo kazuistini in jim pomeni poznavanje sodne prakse skoraj ve kot kritini razum.Sodna praksa pogosto uinkuje preko meja lastne drave. Obstajajo celo primeri, v katerih je sodno prakso ene drave prevzela zakonodaja druge drave. V dravah EU je vedno bolj pomembno upotevanje sodne prakse drugih drav lanic v okviru harmonizacije prava. Kakno je razmerje med sodno prakso in zakonsko ureditvijo?Dejavnost sodne prakse se pri iskanju pravno ustrezne reitve skoraj vedno skriva za razlago zakona (s sodno prakso se pod preobleko razlaganja zakona ustvarjajo pravna pravila). Samo izjemoma se pravniki loijo od te navade in samo izjemoma sodniki odkrito priznajo svojo oblast, da ustvarjajo pravo.e pa manjkajo zakonski predpisi za odloitev o nekem primeru, sodnik kljub temu ne sme odkloniti odloanja. vicarski Civilni zakonik za primer pomanjkanja zakonskih predpisov postavlja naslednje pravilo: e iz zakona ne moremo razbrati predpisa, naj sodnik odloi po obiajnem pravu, e tega ni, pa po pravilu, ki bi ga postavil kot zakonodajalec.Pravno ustvarjalno deluje sodna praksa le v tolikni meri, kolikor pri odloanju in obrazloitvi presee preprosto pojasnjevanje zakona. Zakonodajalec postavlja okvir pravnega reda s posebno tehniko s tem, da ubesedi zapovedi in prepovedi ter oblikuje pravna pravila. Sodna praksa pa lahko uporablja to tehniko le v izjemnih situacijah. Sodna praksa se tako od zakonodaje razlikuje v treh tokah: pravnoustvarjalno lahko deluje le v okviru, ki ga je postavil zakonodajalec; nima zavezujoega znaaja sodia na svoje odloitve v prihodnjih primerih niso vezana, pravniki se tako v rimsko-germanskem pravnem sistemu praviloma ne sklicujejo na pretekle sodne odlobe; laje jo je spremeniti, sprememba sodne prakse pa naeloma ne ogroa pravnih nael ravno zaradi spremenljivosti v tej pravni druini ne velja vezanost na sodne odlobe, saj je pravna varnost v takem primeru vpraljiva.

Kateri so skupni imenovalci ureditve sodstva?V vseh dravah rimsko-germanske pravne druine je zgradba sodi hierarhina. Na 1. stopnji se vodijo pravni spori pred sodii, ki so razporejena po podroju doloene drave. Nad sodii 1. stopnje je e manje tevilo pritobenih sodi. Na vrhu zgradbe je vrhovno sodie.Vendar pa obstajajo razlike v razdelitvi pristojnosti za posamezna sodna podroja. V nekaterih dravah poleg rednih sodi obstajajo posebna sodia za delovne in za socialne spore, upravna sodia, finanna sodia, itd. V nekaterih dravah pa se izogibajo takim sodnim vejam. Glede na vrednost spornega predmeta in pomen pravnega spora so lahko razlina sodia 1. stopnje ter znotraj enega sodia posebni senati.Glede na pristojnost sodia na 1. stopnji so razlina sodia lahko pristojna za pritobo in revizijo.Pristojnost vrhovnih sodi je lahko splona ali pa se omejuje na divergenne primere. Njihova pooblastila se lahko omejujejo na razveljavitev odlobe predhodne instance in vrnitev v ponovno sojenje (kasacijski sistem) ali pa obsegajo lastno drugano odloitev v stvari sami (revizijski sistem). V posameznih dravah so neodvisne poti za zasebnopravne in javnopravne spore z lastno hierarhino strukturo. Pogosta so upravna sodia, ki so pod nadzorom vrhovnega sodia, v nekaterih dravah pa sploh nimajo upravnih sodi (Danska, Norveka, Japonska). Katere so temeljne znailnosti poloaja oziroma funkcije sodnika?Sodniki v dravah rimsko-germanske pravne druine so praviloma pravniki, ki poklicno opravljajo sodniko slubo. Ponekod sodelujejo tudi nepoklicni sodniki (porotniki, prisedniki) ali sodniki, ki so izvoljeni za doloen as in niso nujno pravniki (npr. na francoskih trgovinskih sodiih). V primerjavi s sistemom common law je v rimsko-germanskem pravnem krogu izrazito veje tevilo poklicnih sodnikov.Na splono pravnik na zaetku svoje poklicne poti izbere sodniko kariero. Redko se zgodi, da bi se uspeni odvetniki dali postaviti za sodnike (kot je praksa v common law, kjer za sodnike postavijo uspene odvetnike). Sodniki imajo posebno duhovno dro - zaradi svoje iroke izobrazbe na univerzah gledajo na primere, o katerih morajo odloati, z vijega in bolj splonega stalia ter svojega pogleda ne omejujejo na konkretni primer.Sodniki imajo pogosto trajni mandat in so neodvisni. Pomenijo poseben stan, ki je neodvisen od upravnih uradnikov. Povsod je globoko zakoreninjeno stalie, da sodniki nikakor niso podvreni ukazom uprave, temve je ta bolj ali manj podvrena sodnikemu nadzoru. V kakni meri je uveljavljen institut manjinskega votuma?Manjinski votum je razlikujoe se mnenje sodnika, ki je bil preglasovan. Manjinski votum ni dopusten v veini drav rimsko-germanskega pravnega kroga, v zgodovinskem razvoju so ga naelno odklanjali iz razlogov tajnosti posvetovanja in glasovanja, ki naj bi sodnike itilo pred vladarji, pa tudi iz razloga neodvisnosti sodnike funkcije. Veinoma je ustno povedano, kako je glasoval vsak sodnik, manjinski votum pa je Ie v redkih dravah lahko vnesen v pisno sodbo in njeno obrazloitev. Pogosteji je manjinski votum pri sodbah najvijih sodi (vrhovnega sodia). Kako se zagotavlja enotnost sodne prakse?Enotnost sodne prakse se zagotavlja prek vrhovnega sodia, ki bedi nad pravilno uporabo zakonov in nad ohranjanjem enotne sodne prakse. V resnici pa vrhovna sodia bolj ogroajo vladavino zakona, kot jo zagotavljajo, saj se ne morejo upreti skunjavi, da bi dopolnjevala zakonodajalca. Posebni ukrepi in organi skrbijo za to, da na nijih sodiih ne prihaja do protislovne sodne prakse. Zagotoviti je potrebno tudi enotno sodno prakso posameznih senatov nijega sodia in senatov vrhovnih sodi, da bi prepreili nasprotna pravna stalia posameznih senatov.

V katerih pravnih redih znotraj navedenega pravnega kroga (in v katerih primerih) poznajo formalno zavezujoe precedenne odlobe?Precedenne odlobe so formalno zavezujoe v naslednjih dravah: Nemija - doloene odlobe Zveznega ustavnega sodia imajo mo zakona in se objavljajo v Zveznem uradnem listu; Argentina in Kolumbija - podobno kot Nemija; vica - e vrhovno sodie razglasi kantonalni zakon za nasproten ustavi, je to obvezujoe za vsa kantonalna sodia; Portugalska - odlobe Zdruenih senatov vrhovnega sodia imajo zakonsko veljavo, e so objavljene v vladnem uradnem listu in v uradnem listu pravosodnega ministra; Turija - odlobe kasacijskega in upravnega sodia so zavezujoe za nije instance, e so namenjene prepreevanju divergennih odloitev; panija - odlobe nijih sodi ne smejo odstopati od stalne prakse vrhovnega sodia, kar se imenuje doctrina legal. Z doctrino legal je sodni praksi priznan pravnoustvarjalni znaaj.

28. Kaken je v rimsko-germanskem pravnem krogu pomen pravne teorije oziroma njen vpliv na sodno prakso? Pravna teorija je bila dolgo asa eden izmed najpomembnejih pravnih virov v rimsko-germanski pravni druini, kajti od 13. do 19. stoletja so pravna naela doloale univerze. ele z zmago demokracije in kodifikacijo v novejem asu je zakon stopil na mesto pravne teorije. Po nekaterih staliih pa pomeni pravna teorija danes prav tako kot nekdaj e vedno zelo ivo in pomembno silo pri razvoju prava. Pravna teorija razodeva pojme in besednjak, ki jih uporablja zakonodajalec. Pravna teorija razvija metode, po katerih se spoznava pravo in razlagajo zakoni. Pravna teorija pogosto vpliva na zakonodajalca. Pogosto zakonodajalec le uresniuje predloge, ki jih je razvila in pripravila pravna teorija. Vsi ti vplivi pravne teorije imajo pravnoustvarjalen znaaj. V ubenikih, komentarjih in pravnih slovarjih daje pravna teorija na razpolago bistven del orodja, ki ga potrebuje pravnik za svoje vsakdanje delo. V Nemiji so bolj uveljavljeni komentarji zakonov, v Franciji pa so bolj uveljavljeni sistematini ubeniki in za dopolnilo pravni slovarji, komentarji pa se uporabljajo v kazenskem pravu. Pravni slovarji v Nemiji niso pogosto v uporabi.

29. Kaken je v rimsko-germanskem pravnem krogu pomen splonih pravnih nael - zakonskih in zunajzakonskih?S splonimi pravnimi naeli se pokae podreditev prava zahtevi po pravinosti, kakor jo pojmujejo v doloenem asu ali v doloenem trenutku. Splona pravna naela v rimsko-germanski pravni druini dokazujejo obstoj pravnikega prava, dokazujejo, da pravo ni le sistem zakonskih pravil. tevilne generalne klavzule in blanketne norme v dravnih ustavah in drugih zakonih ter njihova obirna uporaba v nepriakovanih situacijah odvzemajo veljavo zakonskemu pozitivizmu. Najbolj tipien primer splonega pravnega naela je prepoved zlorabe pravic - uveljavljanje neke pravice je izkljueno, e oitno prekorauje meje, ki jih zartujejo dobra vera, morala, socialni ali gospodarski namen pravnega reda. Splona pravna naela so tudi enakopravnost mokih in ensk, enako obravnavanje zakonskih in nezakonskih otrok, itd.Zakonska splona pravna naela so tista, pri katerih zakon sam napoti na splona pravna naela.Zunajzakonska splona pravna naela: zakon sicer ne napotuje na splona pravna naela, vendar pa so sodniki pri odloanju pooblaeni in zavezani k uporabi splonih pravnih nael.

III. ANGLO-AMERIKO PRAVO COMMON LAW

A.) ANGLEKO PRAVO

30. Kateri so temeljni mejniki oziroma znailnosti zgodovine anglekega prava?Temeljni mejniki oziroma znailnosti zgodovine anglekega prava so: anglosako obdobje (leges barbarorum) zgodovina anglekega prava se zane s koncem rimskega gospostva, vendar pred normansko osvojitvijo leta 1066 ni bilo prava, ki bi bilo enotno za celo Anglijo; nastanek common law (1066 do 1485); tekmovanje med common law in equity (1485 do 1832); noveji as (od 1832 dalje). Kako je nastal common law? Strogo vojaka organizacija anglekega fevdalizma je ena izmed prvin, ki so omogoile razvoj common law. Common law ali comune ley je bilo v nasprotju s krajevnimi obiaji (po katerih so sodili county courts ali hundred -stotnije- courts); bilo je pravo, ki je veljalo za vso Anglijo. Oblikovala so ga kraljeva sodia, ki so se od 13. stoletja dalje po svojem sedeu imenovala Westminster Courts. V zaetku je kralj izvreval le visoko sodno oblast in se je imel za pristojnega odloati v drugih sporih le v izjemnih primerih, kadar je bil ogroen mir v kraljestvu ali kadar normalno sodstvo ni delovalo. Curia regis se je imenoval kraj, kjer je sodil kralj s svojimi zvestimi in velikai. Kraljeva sodia niso mogla razsojati v vseh sporih v kraljestvu, temve se je njihova pristojnost omejevala na 3 skupine primerov: kraljeve finanne zadeve (davne zadeve); zemljika lastnina; posebno teka kazniva dejanja, ki so zadevala mir v kraljestvu.V vseh ostalih zadevah pa so odloala ne-kraljeva sodia: cerkvena sodia, mestna in trgovinska sodia, ki so se opirala na mednarodne trgovinske obiaje (lex mercatoria), county courts in hundred courts, ki so sodila po obiajnem pravu. Kralj pa si je prizadeval raziriti svojo oblast najvijega sodnika. Tudi kancler in kraljevi sodniki so bili zainteresirani, da bi pritegnili im ve primerov, saj so bili s pravosodjem povezani dohodki. Enako so elele tudi stranke, saj so edino kraljeva sodia imela uinkovita sredstva, da so zagotovile prihod pri na sodie in izvritev izreenih sodb. Tako so kraljeva sodia izpeljala reforme postopka in vkljuila poroto. Vsi ti razlogi so pripeljali do tega, da so kraljeva sodia polagoma irila svojo pristojnost in proti koncu srednjega veka sama izvrevala sodno oblast. Na ostala sodia so se stranke obraale le e v manj pomembnih primerih, cerkvena sodia so odloala le e v postopkih sklenitve zakonske zveze in v vpraanjih cerkvene discipline. Tako je nastal common law kot sodna praksa kraljevega sodia v Westminstru. Vendar so kraljeva sodia dobila poloaj splonih rednih sodi ele v 19. stoletju. Kaj je bil writ?Vloitev tobe pred kraljevim sodiem ni bila pravica, temve privilegij, ki ga je kraljeva uprava po temeljitem premisleku podelila ali pa tudi ne. Tisti, ki je prosil za to uslugo, se je obrnil na kanclerja, visokega kronskega uradnika, in ga prosil za izdajo writa (lat. breve), s imer se mu je ob plailu ustrezne pristojbine kanclerjevemu uradu odprla pot na kraljeva sodia: ob oznaitvi predmeta spora je bilo pristojnemu sodiu naroeno, naj pozove toenca in izpelje sodno obravnavo.Kancler ni mogel v vseh primerih samostojno podeljevati writov, temve je bilo treba v vsakem posameznem primeru pretehtati njihovo smotrnost. Seznam primerov, v katerih je bila izdaja writa avtomatina, se je imenoval brevie de cursu. Leta 1227 je obsegal 56 writov, leta 1832 pa e vedno zgolj 76 writov. Writ je tobeni obrazec za tobo pred kraljevim sodiem. e najlaje ga primerjamo z latinsko actio.

Kaj pomeni rek remedies precede rights?Rek remedies precede rights pomeni, da ima postopek prednost pred pravicami materialnega prava. Vsakemu writu je ustrezal predpisan postopek, ki je doloal zaporedje procesnih dejanj, obravnavo predhodnih vpraanj, zastopanje strank v postopku, Medtem ko so se celinskoevropski pravniki predvsem ukvarjali s pravicami in dolnostmi strank, so angleki pravniki ve pozornosti namenjali procesnim vpraanjem.Common law je v zaetku obsegal vrsto nainov postopka (forms of action), ki so si morali slediti, sklenili pa so se s sodbo, katere materialnopravna vsebina in pravna osnova sta bili negotovi. Glavna skrb tonika je bila, da izbere pravo vrsto tobe, da se bodo kraljeva sodia izrekla za pristojna; nato je bilo treba do konca prestati skrajno formaliziran postopek. ele postopoma so se v common law razvila materialnopravna pravila. Kaj pomeni ugotovitev, da je v angleki pravni zgodovini javno pravo prevladalo nad zasebnim?Kraljeva sodia so irila svojo pristojnost na osnovi misli, da vsak interes krone upraviuje poseganje. e pa je lo za zasebne interese, se je bilo treba obraati na druga sodia. Ta druga sodia pa so krnela in z njimi je v Angliji nasploh izginilo zasebno pravo. Tako so vse pravne zadeve, ki se vodijo pri kraljevih sodiih, nekakne javnopravne zadeve.Javnopravna obarvanost anglekega prava se kae v posebni tehniki writa, ki ni le pooblastilo toniku, da lahko vloi tobo, temve gre tehnino za navodila kralja njegovim uradnikom: toenca naj pozovejo, da zadosti pravici in vzame toniku razlog za tobo. e pa se toenec upira ubogati ta ukaz, gre Iahko tonik na sodie. Njegova toba je utemeljena manj s tem, ker toenec oporeka zahtevku, temve bolj z neupotevanjem upravne uredbe (navodila). Angleki sodni postopek je zato javnopravnega znaaja in spominja na izpodbojno tobo. V nasprotju z izpodbojno tobo pa pravde ne vodi tisti, v igar breme je bil izdan upravni akt, ampak tisti, ki ga eli uporabiti za uveljavitev svoje zahteve. Pojasnite glavne vidike tekmovanja in kompromisa med common law in equity v obdobju 1485 do 1832!Zaradi stroge postopkovne formalnosti se common law ni mogel dovolj svobodno razvijati, da bi dral korak s potrebami asa ter je zaradi negibnosti pravnikov okamenel v svojih tradicionalnih oblikah. Zato se je poleg njega izoblikoval sistem equity (pravinost, primernost), ki je z njim tekmoval.tevili toniki niso prejeli pravine sodbe, zaradi trmastega vztrajanja westminstrskih sodi pri starih oblikah postopka. Zato so se razoarane stranke v zadnji instanci obrnile na kralja, ki naj bi bil vir pravinosti in milosti in naj bi odpravil nepravilnosti. Osebne pronje za kraljev poseg so podloniki vlagali pri kraljevem kanclerju, ki je bil hkrati kraljev spovednik. Pronje podlonikov, ki so se mu zdele primerne, je posredoval kralju, ki je nato skupaj z njihovimi svetovalci odloal o njih. Tak sistem ni motil nikogar, dokler je bila izjema, vendar pa je taka praksa postajala vedno pogosteja in je zaela razvijati sistem pravil, ki je bil v nasprotju s common law.V asu vojne med rdeo in belo roo kralj ni mogel izvrevati sodne oblasti, zato je kancler polagoma postal samostojen sodnik, ki je z ustreznimi pooblastili sodil v imenu kralja in njegovega sveta. Kanclerjeve odloitve so temeljile na isti "pravinosti in primernosti" v posameznem primeru.V asu vladanja druine Tudor je postajala kanclerjeva sodna praksa na osnovi equity v civilnih zadevah edalje bolj obirna. Kancler je bil najvekrat pravnik, ki je preverjal pronje kot sodnik in uporabljal postopek, ki ga je navdihovalo cerkveno pravo in pravna naela, ki so izvirala iz rimskega in cerkvenega prava. Kanclerjev postopek je ugajal absolutnim vladarjem, ker je bil pisen in skrit. Common law je e komaj obstajalo in angleko pravo bi se skoraj pridruilo drugim celinskoevropskim pravnim sistemom.

Leta 1616 je prilo do kompromisa med common law in equity, ker so vladarji naleteli na odpor pravnikov, sodia common law pa so zaveznika proti kraljevemu absolutizmu dobila v anglekem parlamentu. Prepriljiv argument je bila tudi preobremenjena in podkupljiva kanclerija (Chancery). Kompromis je bil v tem, da je kanclerjeva oblast ostala, vendar kancler ni smel pritegovati novih pristojnosti na raun common law. Postal je vezan na svoje precedenne odloitve in se je s tem osvobodil obutka samovoljnosti. Kralj pa odtlej svoje sodne oblasti ni smel uporabljati za ustanavljanje novih sodnih organov, ki bi bili neodvisni od sodi common law.

Kaj pomeni ugotovitev, da je angleko pravo do danes ohranilo dualistino zgradbo?To pomeni, da ob pravilih common law obstajajo e rules of equity - pravila pravinosti, ki dopolnjujejo in popravljajo common law. Vasih pa so lahko po common law sodila le westminstrska kraljeva sodia, po equity pa kanclerjeva sodia danes je ta razlika izginila in lahko vsa sodia sodijo tako po common law kot po equity, tobe pa se lahko hkrati naslanjajo na oba sistema. Temu pravimo spojitev common law in equity. Katere so glavne znailnosti noveje zgodovine anglekega prava (od leta 1832 dalje)?Tako kot 13. (nastanek common law) in 16. stoletje (razvoj equity), je tudi 19. in 20. stoletje prineslo bistvene spremembe v anglekem postopkovnem in materialnem pravu ter organizaciji sodi.Glavne znailnosti so: razmah zakonodaje na podlagi demokratinih pojmovanj; veja usmeritev v materialno pravo (zaradi radikalnih reform v postopkovnem pravu v letih 1832/33 in 1852); opustitev razlikovanja med sodii common law in Chancery vsa angleka sodia so pristojna, da uporabljajo tako pravila common law kot equity > spojitev common law in equity. Vija sodia morajo v enaki meri uporabljati pravila obeh sistemov; nova ureditev materialnega prava; preveliko teo dobivajo zakoni in uredbe velika koliina upravnih predpisov prinaa vrsto novih problemov in veliko pravd med dravljani in upravo; priblievanje celinskoevropskim pravnim sistemom, ki laje obvladujejo probleme v dravi blaginje, saj tam pravo oblikujeta zakonodajalec in pravna teorija; nove razsenosti z vstopom Velike Britanije v Evropsko Unijo.

31. Kakna je v Angliji sodobna razlenitev na common law in equity?Razdelitev na common law in equity je podobna kot v preteklosti, staro razlikovanje je ohranilo svoj pomen. Glede tega velja naelo equity follows the law - equity ne razveljavlja common law, temve ga zgolj dopolnjuje. Prilo je do spojitve common law in equity, kar pomeni, da se ista pravda lahko opira na oboje. Equity je korektiv, kjer common law pripelje do krivinih reitev. Kanclerjevo sodie ob uporabi equity dopolnjuje, obogati common law. Primer: common law na podroju napake volje pozna pojem sile (duress), vendar pa le-ta zajema le fizino, ne pa psihine prisile. Z institutom undue influence (konstrukt equity-ja) kancler prepove sklicevanje na pogodbo, izsiljeno s psihinim pritiskom. S tem torej ne ravna v nasprotju s common law, ampak uvede le dodatna pravila. Podobnih primerov je e ogromno, saj tako deluje equity v praksi. Vendar pa sprva kanclerjevega urada sploh niso videli kot sodia, na kar je nakazovala e terminologija stranka ne vloi tobe (action), ampak predlog (suit); ne uveljavlja pravic (rights), ampak interese (interests); kancler ne izda tobe (judgement), ampak uredbo (decree) in lahko prisili k plailu odkodnine (compensation), ne pa povrnitvi kode (damages). e danes se angleki pravniki specializirajo kot common lawyerji in equity lawyerji.Stranke ne morejo ve poljubno izbrati sojenja po common law ali po equity, saj je vsakemu dodeljena doloena pravna materija; po common law se presoja kazensko pravo, pogodbeno in odkodninsko, po equity pa podroja real property, trusts, trgovinske drube, steaj, oporone zadeve,Konec tekmovalnosti med common law in equity pa je predstavljala sprememba, po kateri so morali isti sodniki drugega ob drugem uporabljati oba sistema.

32. Katere so temeljne znailnosti dananjega anglekega sodnega postopka?Postopek je e vedno v veliki meri podoben postopku starih porotnih sodi, vendar pa porota ni ve udeleena redno, temve zgolj izjemoma. V sistemu equity ne nastopa porota. Postopek skrbno pripravijo, tako da toke, ki so med strankama sporne, jasno stopijo v ospredje in so izraene z vpraanji, na katera je mono odgovoriti pritrdilno ali nikalno. Postopek vodi v javno razpravo, the day in court. Sporne toke je treba razjasniti v popolnoma ustnem dokaznem postopku, prie zasliujeta drugo za drugo odvetnika obeh strank (cross-examination). Ni skoraj nobenih pisnih opravil, skoraj vse se dogaja ustno, da si porota lahko ustvari mnenje. Razprava se ne sme prekiniti in sodba mora biti izreena neposredno po sklepu porote, ki jo je treba takoj nato razpustiti. Nekatera dokazila so nedopustna, e bi mogla na nezaelen nain vplivati na preproste porotnike (t.i. imaginarni porotniki).

Kaj so v tem pogledu temeljne znailnosti upravnega in kazenskega prava?V anglekem upravnem postopku se preverjanje veinoma ne nanaa na vsebino sporne odlobe, temve je pomembno, da je do odlobe prilo po fair trial (pravinem postopku), v katerem so stranko posluali in je prilo do odlobe ob poznavanju vseh okoliin dejanja. Vsebina upravne odlobe pa anglekega pravnika ne skrbi zelo, niti se jim ni zdelo potrebno, da bi v Angliji razvili pravna sredstva proti napakam v odloitvah upravnih organov.Tudi kazensko pravo deluje na podoben nain. Obtoenec ima pravico do fair trial, ki se lahko izpolni samo po izpeljavi pravilnega postopka (due process of law). Pri nainu miljenja anglekih pravnikov velja: ravnajte v skladu z urejenim, poteno izpeljanim postopkom in najverjetneje boste prili do pravilne reitve. Vodilo anglekega prava je "Justice before Truth". Celinskoevropski pravnik pa je preprian, da mora sodnik povedati, katera reitev je pravina.

33. V em je razlika med anglekim pojmom legal rule in evropsko-kontinentalnim pojmom pravno pravilo (regle de droit)?Angleki legal rule ni abstraktno pravilo, temve je popolnoma obeen na konkreten primer, ob priliki katerega so ga poiskali in formulirali. Kdor bi ga hotel abstrahirati, bi popolnoma popail bistvo anglekega prava; iz sodnikega prava bi naredil pravo uenjakov.Pravno pravilo pa je po drugi strani abstraktno oblikovana zapoved ali prepoved doloenega vedenja in ravnanja, namenjen pa je reevanju neomejenega tevila primerov. Izhaja iz pravne vede ali od zakonodajalca.Angleki pojem legal rule je dosti oji od pojma pravnega pravila. Predstavlja predvsem delo sodnika, ki ne razlaga, ampak razlikuje - ie legal rule z raziskovanjem dejanskih stanov posameznih primerov, po katerih ugotovi, kako se razlikujejo od primera, ki ga ima pred seboj. Gre za tehniko "distinguishing", ki je e danes znailna metoda anglekega prava.

Kaj je statute law?Statute law je pravo, ki ga ustvarja zakonodajalec. V common law sistemu pravzaprav statute law zaivi ele, ko ga potrdi sodnik (uporabi, razleni in morda tudi delno preoblikuje) v konkretnem primeru. ele takrat po mnenju pravnikov anglekega pravnega reda postane legal rule.Zakon -statute- je imel v angleki zgodovini vedno le stransko vlogo in se je omejeval le na popravljanje in dopolnjevanje sodne prakse. Ali je mogoe v okviru angleke predstave o pravnem pravilu (legal rule) uporabiti delitev na kogentno in dispozitivno pravo?Ne, delitev na kogentno in dispozitivno pravo ni dopustna, ker angleki sodnik odklanja, da bi obravnaval tipine konstelacije primerov. Njegova funkcija je, da ob upotevanju precedennih primerov sodi v konkretnem posameznem primeru. Zdi se jim nedojemljiv pojem dispozitivnega (popustljivega) prava, saj bi po njihovem vseboval preve splonih nael (primer: v dvomu prodajalec odgovarja za skrite napake to je preve splono!).

34. Kateri so viri anglekega prava?Viri anglekega prava so: sodna praksa je najpomembneja; zakon vasih je le dopolnjeval sodno prakso, sedaj pa je vedno bolj v ospredju; obiajno pravo; manji pomen teorija in razum.

Kaken je pomen vsakega izmed teh virov?Sodna praksa je e vedno najpomembneji vir, pravilo rule of precedent nakazuje na to, kako pomembna je sodna praksa v anglekem pravnem redu. Zakon je v zgodovini anglekega prava imel le stransko vlogo: omejeval se je na popravljanje in dopolnjevanje rezultatov sodne prakse, vendar so se razmere spremenile - zakoni in uredbe so dejansko dosegli podoben pomen, kot ga imajo v celinski Evropi. Obiajno pravo ter teorija in razum sta bistveno manjega pomena.

35. V em je temeljna razlika med anglekimi superior courts in inferior courts?Razlikovanje med superior in inferior courts se ne ujema z razmejitvijo na prvo in pritobeno stopnjo, kot jo poznamo v celinskoevropskem pravnem redu. Razlike: temeljno merilo razlikovanja je v obsegu pristojnosti - superior courts sami dokonno odloajo o svoji pristojnosti. Inferior courts in kvazisodni organi so glede pristojnosti podvreni nadzoru sodia High Court of Justice. druga razlika je, da imajo odloitve superior courts precedenni uinek, odloitve inferior courts pa ne. Po teh precedensih se je treba ravnati v prihodnosti, pri emer osvetljujejo vsakokratno stanje anglekega prava.Veina zadev ne pride do superior courts, temve jih reujejo inferior courts in kvazisodni organi (slednji niso del sodne veje oblasti).

Supreme court of Judicature sestavljajo 3 sodia: High Court of Justice, Crown Court in Court of Appeal.

Kaken je v Angliji pomen pravnega razsojanja v postopkih, ki so podobni sodnim postopkom (na podroju uprave in na nekaterih drugih podrojih)? Na podroju uprave in za doloena posebna podroja so se oblikovali razlini organi za izrekanje odlob s pristojnostmi, ki so podobne sodnim (boards, commissions, tribunals). Ti organi so delno prikljueni upravnim organom, delno pa so neodvisni - deloma imajo funkcije pravdnega sodstva, deloma pa zgolj preverjajo delovanje upravnega organa. Vse to pomeni, da jih ne moremo primerjati z naimi upravnimi sodii, saj v common law ne obstaja delitev na civilna in upravna sodia. Taknih organov je priblino 2500, ukvarjajo se z najrazlinejimi tobami dravljanov proti upravi, tobami na podroju gospodarstva, davkov, zemljike posesti, socialnega prava, prava najemnih razmerij, vojakega prava, itd. So pod nadzorstvom sveta Council of Tribunals in teoretino pod nadzorstvom High Court of Justice. Ne obstaja vije sodie, ki bi bilo specializirano za upravne spore.

Kakna sta v Angliji poloaj in mo sodnikov na vijih sodiih?Izstopajoi poloaj sodnikov na vijih sodiih je izraz sodne oblasti, ki po pomenu in asti ne zaostaja za zakonodajno in izvrilno oblastjo. Mo vijih sodi temelji na njihovem zgodovinskem doseku, da so oblikovala common law in equity temelja anglekega prava. Poleg tega se mo kae tudi v tem, da uveljavljajo in zagotavljajo dravljanske pravice in svoboine. Superior courts lahko: preverijo vsako odloitev pravnega spora, kar ima veljavo obiajnopravnega ustavnega naela; dajejo navodila upravi; izrekajo zaporne kazni zaradi prezira do sodia (contempt of court), e nekdo moti iskanje pravno ustrezne reitve ali zlonamerno ovira izvritev doloenih sodb in sklepov.Najvije sodie Supreme Court of Judicature lahko samostojno odloi o vseh pravnih sporih, ne glede na to, ali gre za zasebno, kazensko ali upravno pravo. To sodie ima v Angliji res vseobsegajoo pravosodno oblast.Na sodii High Court of Justice in Crown court se lahko vsak dravljan neposredno obrne.

36. Kaken pomen imajo in kako uinkujejo precedenne odloitve anglekih sodi? Katerim sodbam in na kaken nain se priznava precedenni pomen?Pravnih pravil, formuliranih v odloitvah, se je treba na vsak nain drati, ker bi drugae uniili vsako pravno varnost in postavili na kocko nadaljnji obstoj samega common law sistema. Zapoved vezanosti na predhodne odloitve se uveljavlja v 3 pravilih: sodbe House of Lords pomenijo obvezne precedense, po katerih se morajo ravnati vsa sodia tudi sami so vezani na svoje sodbe, eprav so leta 1966 razglasili, da se bodo umaknili od tega naela, e bi bilo to potrebno iz razloga pravinosti. To monost pa so do danes bolj redko uporabili; sodbe Court of Appeal zavezujejo vsa nijestopenjska sodia in tudi sam Court of Appeal, razen v kazenskih zadevah; sodbe posameznega sodnika na High Court of Justice zavezujejo vsa nija sodia, vendar ne zavezujejo ostalih sodnikov na High Court of Justice, v praksi pa imajo tolikno mo, da jim sledijo oddelki tako High Court of Justice kot tudi Crown Court.Odloitve ostalih sodi niso zavezujoe; lahko sicer z mojo argumentov (persuasive authority) prispevajo k oblikovanju pravil, niso pa obvezni precedensi. Kako so praviloma oblikovane sodbe anglekih sodi?Angleka sodba je v strogem pomenu omejena na preprost tnor (vodilno misel), ki vsebuje sodniko reitev spora: X mora Y plaati doloen znesek; pogodba med X in Y se razveljavi; zapuina X se prenese na doloeno osebo.Utemeljitev ni potrebna. Morda bi sodniki tako obveznost obutili kot kodljivo za njihovo dostojanstvo. Odredijo in ni jim treba upraviiti, zakaj. Zlasti na vijih sodiih pa angleki sodnik obiajno navede razloge za svojo odloitev, vendar ne zato, da bi preprial stranke v postopku, temve zaradi pouevanja tudentov prava - bodoih barristers, ki se po tradiciji uijo prava ob ukvarjanju s praktinimi primeri na sodiu. Sodnik z veliko pripravljenosti in izrpno razlaga merodajna pravila in pravna naela ter se pri tem pogosto ne omejuje le na nujno potrebno. Kaj sta ratio decidendi in obiter dictum?Pri razpravljanju sodnika o odloitvi (reasoning) mora angleki pravnik razlikovati med ratio decidendi in obiter dicta.Ratio decidendi (nosilni razlog odloitve) obsega tisto, na emer temelji odloitev kot taka, ter predstavlja sodniko pravilo, ki se ga bo v prihodnje treba drati.Obiter dictum (zapis ob robu) obsega tisto, kar je lahko e povedano zraven, ne da bi bila odloitev od tega odvisna. Mo obiter dicta je odvisna od preprievalne moi (persuasive authority) glede na ugled sodnika, ostrino njegovega razmiljanja in tevilne druge dejavnike, povezane s primeri. Kako precedenna vezanost uinkuje v primeru uporabe pravil equity?Equity vasih ni bil strogo vezan na predhodne odloitve, dokler je ohranjal svoj znaaj kot pravinostno pravo in se e ni razvil v sistem pravil, ki dopolnjuje ali korigira common law. Danes so opazne komaj kakne razlike glede naina, kako se uporablja vezanost na precedense v common law in v equity. V obeh primerih je danes vezanost enako stroga. Sodnik svojo presojo izvaja tako, kot predpisujejo tevilni precedensi. Ali se vezanost na precedenno pravo razteza tudi na razlago zakonov (statute law)?Naelo vezanosti velja tudi za razlago zakonov (statute law). Ravnanje v skladu s tem naelom vodi do tega, da se zakonski predpisi hitro izgubijo v goavi sodnih odloitev, katerih avtoriteta kmalu izpodrine avtoriteto zakonskega besedila. Zaradi mnoice posameznih vpraanj se izgubita duh in namen zakona. Zato je uprava vekrat poskusila prevzeti uporabo zakonov v lastno reijo s tem, da je sama odloala o spornih vpraanjih. Kako je preko naina objavljanja sodnih odloitev deloma omiljena vezanost na precedense?Zapoved vezanosti na predhodne odloitve je omiljena s tem, da je objavljen samo izbor izreenih sodb: pri House of Lords 75%; pri Court of Appeal 25%; pri High Court of Justice 10%.Tako anglekim pravnikom prihranijo mnoico precedensov, med katerimi bi bilo teje najti resnino pomembne primere. Vendar lahko razsojajoe sodie uporabi kot precedens tudi neobjavljeno odloitev, za katero je izvedelo na kakrenkoli nain.

37. Kako v anglekem pravu pojmujejo "zakon" v ojem in irem smislu? Zakon v ojem smislu izda parlament kot zakonodajalec. Zakon v irem smislu poleg zakona v ojem smislu vkljuuje razline uredbe, ki jih pri izvrevanju zakonov izda uprava (delegirana zakonodaja, subsidiarna zakonodaja).Tako je zagotovljeno naelo pravne drave (rule of law). Na kaken nain nastopa "zakon" kot pravni vir?Po klasinem nauku, ki ni ve v uporabi, so zakon smatrali kot sekundaren pravni vir, ki je zgolj dodajal dopolnitve in popravke k fondu sodne prakse. Danes se zakon pojmuje kot enakovreden pravni vir sodni praksi, kar pa se le poasi uveljavlja iz dveh razlogov: sodne odloitve e vedno usmerjajo razvoj pomembnih pravnih podroij; sodniki so navezani na staro sodniko izroilo. Uporaba zakona kot pravnega vira izhaja iz suverenosti parlamenta, ki predstavlja ljudstvo. Drugi razlog za uveljavljanje zakona kot pravnega vira pa je kopica novih pravnih podroij (socialna varnost, zdravstvo, urbanizem, nove gospodarske panoge), ki presegajo tradicionalni sistem in tradicionalne metode razlage.Najveje teave ima angleki pravnik pri razlagi prava Evropske Unije, saj mora uporabljati pravna pravila splono-abstraktnega znaaja.Ker v Angliji ni hierarhije upravnih sodi, bedijo nad